MICHAL VIEWEGH: MAFIJA V PRAGI Knjiga je nastala v ... · PDF file8 Michal Viewegh Měč žě Pěˇ pral Langer, kaj sta v Državni varnostni službi v resnici počela Kadlec in Hejl,

5

MICHAL VIEWEGH: MAFIJA V PRAGIKnjiga je nastala v sodelovanju z Jaroslavom Kmento.

7

BESEDA AVTORJA

Pričujočo kriminalko je navdihnila kopica kaznivih dejanj, katerih storilcev niso v Češki republiki nikoli odkrili in kaznovali. Ker se mi zdi to šokantno dejstvo neprimerno pomembnejše od tega, katerega leta in v katerem mesecu so se ti dogodki odvijali, sem z vsemi vpletenimi osebami in letnicami ravnal povsem svobodno.Pogosto sem uporabil metodo kolaža: časopisne izrezke zadnjih desetih let sem raztrgal na številne manjše koščke, jih temeljito premešal in znova zlepil. Ali pa sem nekdanjemu ministru za notranje zadeve odrezal (metaforično rečeno) polovico obraza in jo nadomestil s fantovskim licem njegovega nič manj podjetnega predhodnika. Iz močnih želodcev dveh praških botrov sem lahko izdelal enega (še odpornejšega) ter namestniku obrambnega ministra odrezal njegovo skrbno negovano roko in mu namesto nje prilepil mafijsko šapo, ki stiska pištolo. Iz nekaj živih lobistov sem lahko ustvaril enega mrtvega. In podobno. Na Češkem je toliko pokvarjenih gavnerjev, da bi jih bilo čisto vse nemogoče spraviti v eno samo zgodbo.

Knjiga nima namena špekulirati in tudi ne špekulira o tem (naključen izbor), koga je naročil prikrito opazovati Bárta in zakaj, ali je boter Janoušek še vedno praški vladar ali pa ga je že zamenjal boter Hrdlička (ali kdo drug), koliko si je v resnici nagrabil Gross in koliko Řebíček (in če je kaj vzel tudi Palas), kaj vse je pod preprogo pometel Grossov šef protikorupcijske policije Macháně, kako je umazano perilo

Michal Viewegh Mafija v Pragi8

pral Langer, kaj sta v Državni varnostni službi v resnici počela Kadlec in Hejl, kolikokrat je župan1 Jančík zlorabil pooblastila uradne osebe, ali je Tlustý zbiral obremenjujoče gradivo zoper Špidlo, kaj je Šlouf počel za Mrázka in kaj počne za Lukoil, ali je Benda, boter Paroubkove hčerke, naročil likvidacijo članov hrvaške mafije, kdo je zaslužil z absurdno visokimi cenami opencarda, kdo je izčrpaval Slavijo, na katero preiskavo je vplivala Vesecká, v katero je posegala ministrica Kovářová in v katero vrhovni državni pravobranilec Rampula, koliko je dobil minister Němec za izpustitev katarskega princa in ali je naročil prikrito opazovanje pravosodnega ministra Pospíšila, koliko je Krejčíř2 posodil socialnim demokratom, v čem se vozi bivši član Zveze Socialistične mladine Ulčák, v čem Klausov prijatelj Velek in v čem Paroubkovi prijatelji Kočkovi (in v kako dobrih odnosih so z rusko mafijo), kakšno maslo imajo na glavi Rittig, Jurečko in Tvrdík, koliko deset milijonov sta zahtevala Barták in Dalík (in kolikokrat), zakaj se je Barták v bratislavski vinoteki sestal s šefom protikorupcijske policije Vrbo, ki naj bi ga preiskoval, zakaj se je v karlovarski kavarni Janoušek sestal z namestnikom vrhovnega državnega

1 Češko starosta. Organ mestne četrti (v Pragi in nekaterih večjih statutarnih mestih, na primer starosta Prage 1, 2 ...), mestne občine ali mestnega okraja. Staroste se volijo na čelo manjših mest (městysov), nestatutarnih mest oz. okrajev in na čelo avtonomnih mestnih četrti v glavnem mestu (Praga 1, Praga 2 ...) ter v nekaterih večjih statutarnih mestih. Starosto zastopa eden ali več místostarost (podžupanov).

2 Češki poslovnež Radovan Krejčíř, znan predvsem zaradi svojega slavnega pobega pred policijo. S svojega doma je zbežal ob navzoč-nosti desetih policistov, medtem ko so izvajali hišno preiskavo.

sanje roman 9

pravobranilca Grygárkom, kdo je Muselo, orožarskega magnata, porinil iz lovske preže, kdo in zakaj je zabodel in obesil šefa policije Janečka, kdo je ustrelil Bělo in Šebesto in kdo je streljal na Klimenta, na katerih sodiščih in v katerih policijskih upravah je imel svoje ljudi Mrázek in kdo vse bi ga hotel videti mrtvega, ali sta Krejčířovega očeta ugrabila in ubila Spěvák in Starka in tako dalje in tako dalje. Tukaj ne gre za preiskovalno novinarstvo, temveč za roman. »Roman pripoveduje dobro formulirane laži, v katerih pa se skriva velika resnica. V tem je njegova paradoksalnost, njegova veličina, njegova privlačna nevarnost,« pravi britanski pisatelj Julian Barnes. Moj cilj je bil opisati resnične dogodke in resnične osebe v sklopu neodtujljivih pravic, s katerimi kot pisatelj pri pisanju razpolagam. Zamislil sem si izmišljeno kriminalko, ki bo sledila vsem pravilom žanra (vključno z zabavnimi prispodobami), hkrati pa prinašala golo resnico o današnji Češki, polni skorumpiranih politikov, marionetnih sodnikov in državnih pravobranilcev, pokvarjenih primatorjev3 in zločinskih županov, policijskih združb in gangsterskih podjetnikov, vsega zmožnih mafijcev in njihovih osebnih stražarjev (nekdanjih policistov), ekonomskih klanov, polnih vekslarjev in estebejevcev4,

3 Oseba na čelu mestne uprave večjih statutarnih mest ter glavnega mesta Prage.

4 Vekslar je tajni prekupčevalec s tujimi valutami in blagom, še posebej pred letom 1990, estebejevec pa član politične policije Státní bezpečnost (Državna varnost), krajše StB, ki je od leta 1945 do 1990 skrbela za kontrolo oblastniških položajev in likvidacijo nasprotnikov režima ter tako predstavljala eno glavnih oblik komunističnega terorja.


ciničnih lobistov, sumljivih varnostnih služb, skritih kamer in tajnih prisluškovanj, stomilijonskih provizij, grozilnih kratkih telefonskih sporočil, skrivnostnih menic, prenosniških delnic, nezakonitih strankarskih računov in črnih strankarskih duš5, izčrpavanih6 bank in fondov, lažnih razpisov, podtaknjenih pištol, nepojasnjenih ugrabitev, umorov, ki niso bili nikoli deležni preiskave, ter umorov, ki so bili prikazani kot samomori, pa vdorov vojakov v uredništva televizije in tako dalje in tako dalje. Hotel sem napisati živahno in zabavno gangsterko, ki bi bila (v primeri z manj ambiciozno kriminalko) nevarno resnična podoba današnje češke stvarnosti in njena neusmiljeno ostra satira.

Kolaž je v umetniškem svetu cenjen in zelo pogosto uporabljen postopek; ker nisem prepričan o njegovih pravnih aspektih, moram na tem mestu citirati del predgovora iz kriminalke o smrti princese Lady Diane, izpod peresa Toma Caina (nedvomno je tudi njega spremljal strah pred morebitnim sodnim pregonom): »Navdih za pisanje sem črpal iz resničnih dogodkov in vztrajnih špekulacij, ki so jih spremljale. Kolikor je bilo mogoče, sem se trudil spoštovati

5 Politične stranke ali njeni posamezni člani novačijo in izkoriščajo t. i. črne duše, to so osebe, ki postanejo člani stranke po priporočilu lobistov, večinoma s ponarejenimi prijavnicami in za plačilo, zato da bi s svojim delovanjem podpirali interese stranke ali njenih posameznih članov.

6 Tunelování ali izčrpavanje je termin, ki označuje velike finančne goljufije, ko vodstvo podjetja finančna sredstva svojega podjetja z namensko slabim poslovanjem črpa v drugo podjetje (ki ga ima praviloma v lasti isto vodstvo).

sanje roman 11

znana dejstva. Kljub vsemu pa gre za očitno in nedvoumno fikcijo. Kategorično izjavljam, da moj namen ni odkrivati domnevnih zarot, ki so do sedaj ostajale skrite ali zamolčane. Preiskovalni novinarji in kriminalisti se trudijo najti odgovor na vprašanje: ́ Kaj se je zgodilo?´ Kot pisatelj pa sem poskusil uporabiti svojo domišljijo in odgovoriti na popolnoma drugačno in hipotetično vprašanje: ´Kaj, če bi …?´«

Sam namere romana Mafija v Pragi ne bi znal bolje izraziti, zato se pravkar zapisani izjavi v celoti pridružujem.

Michal Viewegh

13

ZAHVALA

Največja zahvala gre novinarju Jaroslavu Kmenti, ki je z menoj delil nešteto skrb vzbujajočih zgodb iz zakulisja češke politike in čigar članke iz časnika MF DNES in faktografske knjige Boter Mrázek, Sipe, Vojna z botri in Kako se znebiti priče sem z njegovim prijaznim dovoljenjem uporabil kot vir navdiha (hkrati moram poudariti, da so nekatere podrobnosti, ki opisujejo delo novinarjev omenjenega časopisa, plod čiste domišljije).

Prav tako iskreno bi se želel zahvaliti naslednjim policistom: Hyněku Vlasu, nekdanjemu namestniku vodje Oddelka za odkrivanje organiziranega kriminala pri Službi Kriminalistično-preiskovalne policije (ÚOOZ), Josefu Lottesu, vrhovnemu komisarju oddelka za umore pri praški policijski upravi, komisarjema Martinu Beránku in Petru Buriánu, pa tudi vrhovnemu inšpektorju Alexandru Valinu.

Za veliko uporabnih informacij iz sveta financ (meni precej nerazumljivega) sem hvaležen nekdanji finančni posrednici Terezi ter Martinu iz Patrie Direct.

15

PROLOG

Kot večina mladih, ki morajo čez teden vsako jutro v službo, se je tudi ta par hodil zabavat ob petkih ali sobotah. Tokrat sta izbrala soboto.

Ko sta se vračala iz svojega priljubljenega kluba, je bila seveda že nedelja. Ura je bila pol tretja zjutraj. Ulice v enajstem praškem okrožju so bile povsem izpraznjene. Dekle si je med opotekanjem popevalo eno od pesmi Celine Dion, on pa je molčal. Tu in tam je pljunil in s podplati podrsaval po asfaltu, česar nikoli ni marala. Vedela je, da je to eden tistih trenutkov, ki bo odločil o tem, ali se bosta doma, v svojem podnajemniškem stanovanju, skregala ali ljubila. Oboje je v sebi nosilo nekaj privlačnega. Odločila se je, da bo dogodkom pustila prosto pot.

V ulici Brodskega je za zadnjim steklom stare bele škode, na katero je ulična svetilka metala snop rumene svetlobe, opazila plišastega psa s kimajočo glavo. Pokazala je nanj z umetnim nohtom.

»Hov hov!« je zalajala in s tem poskusila priklicati nazaj prejšnjo dobro voljo.

Fant jo je razigrano pogledal.»Glej,« je končno spregovoril. »Manjka samo še gospa

s trajno.«Smejala se je, kot bi ravnokar povedal vic stoletja. Fant

je nekoliko oživel.»In sedežna prevleka z lesenimi kroglicami, seveda,« je

zamomljal.


Spet se je glasno zasmejala, kar ga je razveselilo in mu vlilo pogum.Razgledal se je, da bi videl, ali ga morda kdo ne opazuje, se z rokami oprl ob zaprašen pokrov motorja in kripo zamajal; predvideval je, da četrt stoletja star avto nima alarma.

Na njeno razočaranje se pasja glava za razliko od avta ni premaknila niti za milimeter.

Poleg tega je imel čudne oči.Nekako prazne.

17

PONEDELJEK1

Rasa je ob pol štirih zjutraj zbudilo neprekinjeno škripanje pločevine.

Zvok je prihajal nekje izpod strehe. Zaman se je trudil, da bi spet zaspal. To se mu je dogajalo že nekaj let – tukaj na Vystrkovu, doma, pa tudi povsod drugod. Letos na Kanarskih otokih ni spal skoraj ves teden. Kanarske otoke je oboževal, tja je odpotoval dvakrat do trikrat na leto. Med tamkajšnjimi nemškimi upokojenci se ni počutil star, še plesati mu ni bil noben problem. Da pa bi imel s kom, je vedno poklical še kakšno žensko. Z mano greš, ji je rekel. Vreščale so od veselja. Včasih jim je celo dovolil, da so s sabo pripeljale še otroka. Pa vseeno ni šlo. Ženska in otrok sta že zdavnaj spala, on pa je sedel na balkonu in pozorno spremljal avtomobile, ki so se več kot dvakrat peljali skozi krožišče pred hotelom. Čez dan ni bilo dosti bolje. Bil je na koncu z živci. Ko je na štirikolesniku mimo peščenih sipin prihrumel mestni policist, je skoraj doživel infarkt. Drugi počitnikarji so policistu nasmejano mahali. V tem je bila glavna razlika med Rasom in drugimi ljudmi.

Niti daniti se še ni pričelo. Nekaj časa je gledal v temo, nato pa vstal in prižgal luč. Kot vedno je njena svetloba le utripala in v arealu poletja je nihala napetost. Umil se je in stopil pred hiško. Črno gladino Orlíka so burkali nizki valovi. Že od nekdaj mu je bilo tukaj všeč in tudi iz Příbrama sem ni bilo daleč. Gledal je okoli sebe in na koncu le zagledal:


zrahljan del žleba se je v močnem vetru majal sem ter tja. Bili so časi, ko je tukaj kdo še kaj popravil, je Ras pomislil. Danes je drugače. Tudi v Kemikovi koči je že gorela luč. V čudnem svetu živimo, če nihče ne more spati. Saj ni čudno. Človek se dandanes ne more na nič več zanesti in nikomur verjeti. Šef lahko kupi ligaško tekmo, pa bo vseeno zmagal nasprotnik, saj je sodnik od nekoga dobil boljšo ponudbo. Sodnik pa jo bo na koncu kljub temu odnesel s celo kožo. No, kam smo prišli? En dan ti govorijo ti si naš, naslednji dan pa te uničijo. Tako je to, si je rekel Ras. Nič ni več, kot je bilo. Prava džungla. Vsak, ki ima deset milijonov, si takoj misli, da je car. Potem so tukaj še Rusi, Čečeni, Armenci, Hrvati in drugi prišleki, ki so tukajšnje razmere še dodatno obrnili naokrog. V teh stvareh je bil Ras že od nekdaj velik patriot.

Zategnil je vrvi na ponjavi, s katero je bil pokrit rolsrojs. Avtomobili po umrlih so v Rasu že od nekdaj vzbujali posebne občutke. 570 konjev, pospešek do sto kilometrov na uro v manj kot petih sekundah – ampak, kaj vam to pomaga, če ste pa mrtvi, si je rekel. Kot prejšnji lastnik tega avtomobila. Vse je relativno. Ras je v svojem življenju ubil vsega skupaj sedem ljudi, kar mu je v svetu zločina (sam ga je imenoval polsvet) zagotavljalo prvovrsten prestiž, v vsakdanjem življenju pa ga je to isto dejstvo naredilo za morilsko pošast. Podobnih novinarskih nesmislov si Ras seveda ni jemal k srcu, bili pa so trenutki, ko je čutil grenko in seveda tudi skrito željo, da bi vsem tem normalnim ljudem razložil, da v resnici ni nobena pošast. Da je tudi on samo človek. Spominjal je na razočaranega pisatelja, ki se veseli priznanja strokovne

sanje roman 19

javnosti, izmed običajnih ljudi pa ga nihče ne bere.Ras se je vrnil v hišo in si skuhal čaj. V življenju je

doživel že marsikaj in je večino stvari stoično prenašal, malenkosti pa so ga še vedno utegnile spraviti ob živce. Kot na primer puščice na ovoju piškotov: ZDI SE, da usmerjajo nekam, kjer se dá ovitek DOMNEVNO raztrgati, toda človeku lahko izpadejo oči, pa tega mesta na embalaži NE BO našel! Ker ga NI! Nobene perforacije ali odvijalnega traku, s katerim bi lahko embalažo odprl. NIČESAR! Ras je neuspešno poskušal do piškotov še z nohtom. Kdo to izdeluje? Njegovi gibi so postajali vedno hitrejši. Na koncu se je nad ovitek spravil z zobmi, a mu tudi tako ni uspelo. Kakšna embalaža je to, če je ne more odpreti niti dvometrski tip?!

»Pizda!« je zakričal.Piškote je zagnal ob tla, izpod vzglavnika izvlekel kolt

in v njih izstrelil vseh osem nabojev, da so se mu od tega zamašila ušesa. Vsaj prekletega žlebu mu ni bilo treba več poslušati. Razburjeno je lovil sapo. Za okni sosednjih hiš so se prižigale luči, sicer pa se ni zgodilo popolnoma nič. Videti je, da lahko tukaj zjutraj streljaš, kolikor te je volja. Če bi ga tukaj kdo ustrelil, bi zaman čakal na pomoč, se Ras grenko zave. Kemik, ki ima očesno mreno, v tem trenutku nekje s šibrovko buta ob les, je pomislil. To bi bilo smešno, če ne bi bilo tako žalostno. Kemik je bil poglavje zase. Še vedno ni priskrbel kisline, četudi je imel za to tri dni časa. Tri dni! In to je človeški material, s kakršnim je Ras primoran delati. S polovičnim slepcem! No, kam smo prišli? Država


je popolnoma izčrpana, se je zavedel. Človeško izčrpana. Ravno v tistem, ko se mu je končno povrnil sluh, pa je Kemik že razbil vrata. Ras je zavil z očmi. Zanima ga, kako dolgo bo zdaj trajalo, preden bo vrata spet kdo popravil.

»Kristus, Ras, kaj pa spet noriš?« je s šibrovko v roki blebetal Kemik, bled kot maline od spodaj.

»Te piškote očitno izdelujejo popolni idioti,« mu je Ras razložil.

2

Darek Balík je pri petinpetdesetih letih še vedno deloval elegantno, le da je bil očitno postaran. Pet mesecev skrivanja po tajnih stanovanjih nikogar ne polepša. Tisti lasje, ki jih je še imel, so mu osiveli in se zredčili, večina mišic mu je uplahnila, od sendvičev s šunko in majonezo, pic s salamo in ocvrtih KFC-piščancev, ki mu jih je do onemoglosti prinašalo policijsko varstvo, pa se je zredil še za dodatnih pet kilogramov. Vsak drugi dan ga je bolel hrbet, imel je kronične težave s prebavo – in, se razume, tudi s spanjem.

Veliko preveč je vedel, da bi mogel mirno spati.Svojo vlogo so pri tem so igrali tudi vsi zaboji toskanskega

rdečega vina, ki jih je izpraznil v zadnjih mesecih. Toda vinu Balík ni prav ničesar očital, ravno nasprotno. Brez pijače ne bi preživel teh neskončno dolgih osamljenih večerov. Vino je bilo njegova edina družba. Poslušalo ga je in mu pomagalo prenašati očitke, obup in strah.

Strah pred dnem, ko ga bodo izpustili iz programa za zaščito

sanje roman 21

prič, ne da bi mu vnaprej zagotovili to, kar mu je minister za notranje zadeve osebno obljubil: spremembo identitete.

Novo življenje.

To jutro se je zbudil četrt pred peto in ni mogel več zaspati. Zunaj se je danilo. Vstal je, odšel v majhno kuhinjo z razgledom na rjaveča garažna vrata in s pogledom ošinil tistih nekaj reči, ki so mu v življenju še kaj pomenile: zagrnjene žaluzije, fotografije hčerke in lesen zabojček s šestimi steklenicami vina iz Castella di Verrazzano. Zatrl je potrebo po tem, da bi eno od njih odprl, in si namesto tega raje skuhal močno črno kavo ter segel po včerajšnjemu časopisu, da bi ga končno le prebral. Na njegovo željo mu je varstvo vsak dan prineslo štiri najbolj brane dnevne časnike, vsake toliko pa so mu pustili še kakšen opravljivi časopis, s katerim so si sami krajšali delovni čas. Darek Balík se je ob novicah iz sveta češke politike nekoliko razvedril: informacije, ki so v povprečno normalnem bralcu sprožile ogorčenje in gnus, so v nekdanjem lobistu vzbudile le ciničen užitek.

Današnji dan v tem pogledu ni bil prav nič drugačen: kot že po navadi je edini članek, ki je vsaj malo ustrezal dejanskosti, napisal Alexander Lounský iz dnevnika MF DNES7. Govoril je o ustrahovanju civilnih aktivistov v Pragi 11. Lounský ima zanesljive vire, se je ponovno spomnil bivši lobist, ki je, prav tako kot omenjeni novinar, že davno dojel, za

7 MF DNES (Mladá fronta DNES) je eden izmed najbolj proda-janih in branih dnevnih časopisov na Češkem.


kaj v Južnem mestu8 v resnici gre: za Tromejo. Za dva in pol milijona zazidljivih kvadratnih metrov površin. Vse drugo v časopisju je bila le navidezna resničnost. »Analizo« stare afere z lovskimi letali Gripen (devetnajst milijard šeststo šestdeset milijonov, se je natančno spominjal) je Balík še prebral z neke vrste otopelo prizanesljivostjo, članku o vlogi nekdanjega pravosodnega ministra v primeru katarskega princa pa se je moral že na glas smejati: v njem je pogrešal ključne informacije, in sicer tako o treh milijonih dolarjev kot tudi o Krejčířu in hotelu Fórum. Prav takšna na videz preiskovalna burka je bil intervju z ministrom za notranje zadeve: novinar ministra naivno sprašuje, ali se zaveda, da posredno sodeluje tudi z Mrázkom in drugimi mafijci, in minister vnovič krivo prisega, da nikakor ne, seveda pa na dan ponovno privleče tudi svoji varnostni preverbi – le da ubogi pisun očitno ni vedel, da varnostne preverbe izdaja Državna varnostna služba, torej mafija.

»Kajne, Hejl9?« je posmehljivo pomislil.Izvora lobistovega cinizma ni bilo težko izslediti.

8 Kompleks blokovskih naselij in trgovsko-poslovnih objektov v praških četrtih Chodov in Háje v Pragi 11.

9 Pred nekaj leti je bil Martin Hejl eden najvplivnejših mož v Državni varnostni službi. Ker pa je prijateljeval z gospodom Mrázkom, umorjenim šefom češkega podzemlja, ga je Državna varnostna služba odpustila in povrhu vsega označila za sovražnika Češke republike. Iz prisluškovanj je bilo jasno razvidno, da je Mrázek gospoda Hejla izkoriščal kot svojega tajnega informatorja. V tem času je bil Mrázek osumljen naročila treh umorov in sodelovanja pri izčrpavanju bank, toda Hejlu to ni preprečevalo, da ga ne bi preskrboval s tajnimi podatki iz vlade in Državne varnostne službe ter z izsledki preiskav afer, v katere je bil vpleten

sanje roman 23

Dvajset let se je gibal znotraj češke politike, kar je prav grozljiv panoptikum. Podobno kot na primer izmozgan policist z nravstvene ali pa telefonistka s Telefona za otroke in mladostnike, je imel tudi Darek Balík popačeno sliko o življenju: občutek je imel, da družbo sestavljajo zgolj le prestopniki in devianti. Še vedno pa ga je pokvarjeni svet češke politike bolj privlačil kot odbijal; in tudi zato je dnevno prebiral štiri časopise.

A danes je temačno kratkočasje doletelo tudi njega: ko je po pol drugi uri prebiranja resnejših časnikov vzel v roke zmečkan predvčerajšnji rumeni Aha!, je na naslovnici zagledal barvno fotografijo. Takoj jo je prepoznal: na njej so bili češki premier, njegov svetovalec, dva pravnika iz odvetniške pisarne ČSSD10, Jansta in Kostka, primatorjev sošolec iz gimnazije, dr. iur. Muzikář, in trije lobisti.

Na sredi fotografije pa – on, Darek Balík.Njegov obraz je grafik opremil z rdečo puščico.

Pod fotografijo je bil kratek članek, ki je ostro polemiziral s programom za zaščito prič. Hoteli s štirimi zvezdicami in drago italijansko vino za zločinca! je razglašal naslov. In vse to iz davkoplačevalskih žepov!

V prsih je začutil dobro znano bolečino. Bilo mu je žal, da tega ni videl že prej – zdaj so bili pred njim dva dni v prednosti. Morda mu ga je varstvo podtaknilo namenoma. To bi bilo čisto mogoče. Nič več ga ne more presenetiti. Sklanjal se je nad člankom, ga znova in znova prebiral in skušal v njem odkriti vse skrite namige.10 Češka socialdemokratska stranka.


Skušal je odkriti njegov resnični pomen.Ob četrtem branju je začutil nekaj podobnega tistemu,

kar se v jeziku kriminalne literature označuje kot hladni dotik smrti.

Darek Balík je vedel, da ga je preteklost zdaj dokončno ujela.

3

Črno-rumen sonim enduro je zazvonil točno dvajset minut čet peto.

Gre za športno napravo, odporno proti vodi, prahu in udarcem, namenjeno tistim, ki mobilni telefon smatrajo za uporaben pripomoček, nikakor pa ne za modni dodatek.

Med te ljudi je spadal tudi Marek Konwicki.Današnji dan je bil zanj še posebej pomemben: čakal ga

je razgovor za službo v športnem uredništvu časnika MF DNES. Morda bi si zato lahko dovolil izjemo in spal malo dlje, vendar se je Marek v življenju že prepričal, da so izjeme najboljša pot v propad. Ko enkrat storiš izjemo, jo lahko mirno ponoviš tudi čez en teden. In vse pokvariš.

V kopalnici svoje ravnokar najete in zato skoraj neopremljene garsonjere je porabil štiri minute; dve minuti manj je trajalo, da je oblekel tekaško opremo, ki si jo je pripravil že večer prej. Na hodniku je obul živo zelene adidaske in stekel po stopnišču. Ko si je pred vhodom v stolpnico na levo roko zapenjal športno uro Garmin in se pognal po ulicah večinoma še spečega naselja, je bila ura natančno pol šesta.

sanje roman 25

Dan se je začel dobro, si je zadovoljno rekel.V soboto zjutraj je tekel na slepo (in se zato lovil med

stolpnicami in se dvakrat znašel v pasti priključkov na avtocesto brez prehodov za pešce), včeraj pa je na internetu preučil zemljevid in se zato danes odpravil v nasprotno smer: pred hotelom Chodov je stekel čez ulico Mirovnega gibanja, vzdolž kovinske ograje podjetja Skanska tekel do Košíkovskega potoka, nato pa vzdolž njega do naravnega parka Hostivař. Kot vedno, je prvih pet minut namenil počasnemu ogrevanju in seriji razteznih vaj. Užival je v teku in prijetno svežem jutranjem zraku. Po drugem kilometru je Garmin zavibriral in Marek je pogledal na zaslon: štiri minute in sedemindvajset sekund. Čutil je, kako se mu po žilah sprošča adrenalin. Vznemirjen ob misli na današnji razgovor je tekel hitreje, kot je sprva načrtoval. Prisilil se je upočasniti. Sprva je nameraval teči okoli Hostivařskega jezera, vendar se je pot čez nekaj časa nenadoma izgubila in moral se je vrniti. Ko je prišel nazaj na glavno cesto, je opazil velik predvolilni pano župana Prage 11 (očitno je bil namenjen pozornosti voznikov, toda Marek ga je lahko brez težav prebral tudi pod ostrim kotom).

Konec stanovanjskega problema za mlade družineNapovedujemo vojno proti igralnicam in zastavljalnicamNadaljevali bomo boj proti pasjim iztrebkomSmo za ohranjanje zelenih površinPoskrbeli bomo za več parkirnih mestZagotovili bomo enakopravno porazdelitev proračuna


Župan na fotografiji se je smehljal, pri tem pa na orošeno okno s prstom risal srce; za njim je stalo pet močnih, na kratko postriženih mladih moških v usnjenih jopičih. Športnik je dva izmed njih prepoznal: eden od njiju je bil nekdanji boksar težke kategorije iz mesta Ústí nad Labo, drugi do danes aktiven boksar tajskega sloga. Preostali trije so spominjali na ekipo varnostnikov pred diskoteko. Ali pa na obritoglavce, si je rekel Marek. Osladen populizem s srčkom je še nekako razumel – ampak zakaj ima župan na fotografiji ob sebi agresivne mišičnjake? je razmišljal med tekom. Znanstveni menedžment?

Za zdaj še ne ve, kako zelo je imel prav.Sicer pa tega ni bilo težko ugotoviti: Župan je pustil

točno takšen vtis, kot je želel.

4

Policist opazovalec Staněk je imel za sabo štiri povsem brezupne proste dni, zdaj pa sta ga čakali še dve dnevni ter dve nočni dvanajsturni izmeni.

Dnevna izmena se je začela ob osmih z običajnim postopkom odprave na delo v pisarni nadporočnika, a je opazovalec na policijsko postajo v Pragi 11, kot po navadi, prišel že kmalu po pol osmi. Iz ene izmed dveh majhnih zaporniških celic je bilo slišati ponavljajoče se pijansko kričanje. Pozdravil je sodelavce, ki so mu namenili nekaj tradicionalnih šal na račun njegovega osamljenega preživljanja prostih dni v zadnjih letih, ter se v zatohli

sanje roman 27

in mračni garderobi preoblekel v temno modro poletno uniformo. Kričanje je bilo vedno glasnejše. Stopil je na hodnik in odšel preverit, kaj se dogaja.

»Ali kaj potrebujete?«»Ja,« se je zasmejal zaprti (komaj tridesetletnik z opazno

pomanjkljivim zobovjem). »Cigarete pa en kapučinček!«Še vedno ni mogel stati, zato se je obešal na mrežo. Bil je

do pasu slečen, pot, prah in zasušeni ostanki bruhanja pa so mu na koži ustvarjali zanimiv podobe. Podobe človeškega propada, je pomislil podčastnik Staněk.

»Kaj zjaš, kreten? Pička jedna!«Obraz je pritisnil ob mrežo in skušal policista

pljuniti, a mu je slina spolzela po bradi. »Pička jedna! Svinja! Ugasn kamero in me prid udart! Prid mi razbit gobec, pejt, ti svinja!«»Zakaj bi to storil?« mu je mirno odgovoril Opazovalec in pokazal na njegovo razbito brado. »To vendar zmoreš tudi sam.«S hrbtom se je obrnil proti celicama ter potipal in preveril, če ima pri sebi vse potrebno: ključe, mobilni telefon, dokumente, značko s številko, radiotelefon MATRA (med policisti navadno službena zveza), čepico, pendrek, lisice in solzilec. Ob spremljavi polegajočih se pijančevih žalitev je odšel v pisarno dežurnega nadzornika.

»O, naš Serpico,« je dejal nadzornik, kot zmeraj nasmejano.

»Živ,« ga je pozdravil policist opazovalec.


Iz žepa je izvlekel ključe, odklenil svojo omarico in iz nje vzel službeno pištolo CZ 75 D COMPACT, kalibra 9 mm Luger. V pisarno je medtem prišla tudi sodelavka Zuzana, še vedno v civilu, očitno se mu je hotela pokazati v svoji rdeče-beli obleki, je ugotavljal Opazovalec. Za štiridesetletnico je bila videti odlično, toda sama je najbolje vedela, da to ne bo večno.

»A si kaj na žar vrgel čez vikend, Ráďo?« jo je zanimalo. »Glede na to, da je bilo tako lepo vreme?«

Že zjutraj je imela pod pazduhami temne kroge. Opazovalec je bil na podobna vprašanja pripravljen. Odlepil je pogled s table z zemljevidom območij, na katerih je večja pogostost pojavljanja kraj (na žalost so se označena območja zlivala v en sam velik senčen ribnik), in pogledal ločeni kolegici v oči.

»Pa veš, da sem res?« si je brez sramu izmislil.»Aja? Kaj pa? Kaj točno si vrgel na svoj slavni žar?«»Samo klobasice,« je rekel in skomignil z rameni:

»Skupaj z mamo in sestro sem bil.«Dobro je vedel, da lahko že samo omemba njegove sestre

vsak pogovor hitro konča.»A tako,« je Zuzka povesila oči in se šla preobleč.

Triinštiridesetletnemu policistu opazovalcu je bilo ime Radek Staněk. Tudi on je bil ločen, toda, za razliko od Zuzane, brez otrok. Njegova štiri leta mlajša sestra je bila umsko prizadeta. Radek je bil z njenim stanjem zdaj že sprijaznjen, v otroštvu in zgodnji mladosti pa mu je pogled

29

nanjo pogosto povzročal neobvladljive izbruhe besa: zdelo se mu je skrajno nepravično.

Že od nekdaj je bil obseden s pravičnostjo. Nezdravo obseden, je včasih govorila njegova žena, ki ga je zaman opominjala, da je pravičnost v človekovem življenju prej priložnostno razkošje kot pa samoumevna pravica.

»Stvari moraš jemati z rezervo,« mu je neštetokrat svetovala. »In se več smejati.«

Toda Opazovalec, kot da je ne bi slišal. Kadar koli se je srečal z očitno lažjo ali krivico – v trgovini, na parkirišču, v politiki, na uradih ali v njunem zakonu – se je v njegovem obnašanju pojavila mestoma že prav antipatična upornost. V zadnjih tednih si je, na primer, izrezoval vse članke o t. i. razpisni mafiji in vsakič iz njih navdušeno in obširno citiral naveličanim sodelavcem. Tudi današnji dan ni bil nobena izjema.

»Poslušajte,« jih je nagovoril na jutranjem sestanku. »Prijava na razpis prispe do sodnika Berka ob 10.15, ob 10.31 pa so rezultati že zunaj! Je to sploh mogoče?!«

Vodja izmene je nemočno dvignil roke.»Ja, Ráďo, je. Kot sam vidiš.«»Tudi če so si terjatev dotičnega podjetja samo izmislili?

Tudi če terjatve nikoli ni bilo?!«»Dobro,« je dejala Zuzka, »ampak zakaj se tako razburjaš?«Policist opazovalec jim je s časopisnim izrezkom

pomahal pred očmi.»In če je jasno, da so podkupili tudi pravnika podjetja, ki

so ga nato zaprli?!«


Nadporočnik je udaril po mizi. Odprava na delo naj bi izmeni vzela največ deset minut, zaradi Opazovalca pa se je čisto vsakič zavlekla.

»In kaj potem? Briga te!«Končno se je zbral in prikimal. K sreči mu je še

ostalo toliko razuma, da se je zavedal (kolikor mu kakšna očitna krivica ni ravno v tistem zameglila uma), da je na najboljši poti, da postane eden tistih pouličnih čudakov, ki se pogovarjajo sami s seboj in se pritožujejo nad vsem in vsakomer okoli sebe.

»Tole je naša naloga,« je rekel nadporočnik in porinil predenj nekaj s kamero posnetih fotografij krepkega mlajšega moškega, ki je na postajah podzemne železnice Háje in Roztyly napadal in ropal upokojence. »Kdaj si boš to končno zapomnil?«

»Saj vem,« je Opazovalec kar se da hitro zagotovil nadrejenemu – toda nihče izmed policistov v nadporočnikovi pisarni mu ni niti za trenutek verjel.

5

Kadar koli v naslednjih mesecih in letih je Diana Renková v svojem spominu brskala po prvih urah tistega dramatičnega tedna, ni našla nobenega znamenja (v te stvari je verjela), ki bi kazalo na to, kako korenito se bo spremenilo njeno življenje. Naj se je še tako trudila, se ni mogla spomniti ničesar, kar bi se ji zdelo čudno.

V ponedeljek je, kot vsak drug delovni dan, vstala ob pol

sanje roman 31

sedmih zjutraj (ob vikendih je hodila k mami na Moravo in ta jo je pustila spati tudi do enajstih), se oprhala, si ogrnila kopalni plašč, skuhala zeleni čaj in si pripravila skromen zajtrk. Pogledala je proti veliki uokvirjeni fotografiji, ki ji jo je pred devetimi leti poslal Luigi. Od takrat jo je obešala nad jedilne mize vseh stanovanj, v katerih je živela: graščina, kamnit grajski stolp, ciprese, vinograd. Lahko si je predstavljala, kakšna bi bila psihiatrova razlaga.

Ne misli na preteklost, si je govorila. Užij dan. Biti samska pri tridesetih ni hendikep. Bodi zadovoljna, ne pa obremenjena z iluzijami. Ne kvari si življenja z malenkostmi, se je prepričevala, kot že tolikokrat poprej. Več beri. Umij kopalnico. Zaljubi se. Pojedla je jogurt in se v mislih na hitro sprehodila skozi seznam nalog, ki jo danes čakajo v službi. To ji je vzelo vsega skupaj minuto. Rada je služila denar za podjetje (in zase), vendar o tem ni smela predolgo razmišljati. Vstala je in se, kot po navadi, raztreseno sprehodila po novem dvogeneracijskem stanovanju, ki se ga niti po šestih mesecih še ni povsem navadila. Tudi danes so jo prazne sobe opominjale, da ji še vedno ni uspelo uresničiti svojih predstav o življenju: v otroški sobi sta bila le stojalo za perilo in tekaška naprava, v moževi delovni sobi pa je manjkalo popolnoma vse, vključno s soprogom. Za nameček pa še vse te zoprne napake. Četudi je imela ob prevzemu stanovanja s seboj strokovnjaka, lastnika manjšega gradbenega podjetja, jima vseh skritih napak ni uspelo odkriti. To jutro je s pogledom preverila le razpoko med smetanasto belo kuhinjsko steno in stropom, medtem ko je krivine na marmornatih ploščicah, zvita vrata omare


in strgano silikonsko tesnilo med ometom in leseno vratno oblogo zavestno ignorirala, da si na svoj trideseti rojstni dan ne bi pokvarila razpoloženja. Med hojo se je počasi oblačila. Predvsem nič izzivalnega, to je bil zmeraj njen glavni kriterij. Od svojega petnajstega leta posluša, da je čudovita ali pa celo seksi, in ravno zato se trudi, da ne bi še bolj opozarjala nase; a to je za edino žensko med osmimi posredniki, ki je poleg vsega še čudovita in seksi, težka naloga. Diskretno se je naličila in s tekočim voskom in gobico zloščila salonarje. Umila si je roke, se ozrla naokoli, preverila vsebino svoje torbice in stanovanje za seboj skrbno zaklenila. Ko je stopila na ulico in si nadela temna sončna očala ter se pridružila ljudem, ki so hiteli proti podzemni, jo je zajela žalost. Že sedem mesecev je samska, njena mama živi dvesto štirideset kilometrov stran, očeta pa je nazadnje videla pred desetimi leti. To so intervali, v kakršnih se ponavljajo kvečjemu obletnice valete. Danes praznuje svojo okroglo obletnico – toda glede na vse, kar je vedela, je bilo skrajno malo verjetno, da jo bo poklical.

Tudi na njen trideseti rojstni dan je bilo jutro enako osamljeno kot vsa druga.

6

Marek Konwicki se je znova znašel na ulicah z gostim prometom in se zato hitro preusmeril proti prostranim zelenim površinam, ki jih je prejšnjega dne odkril na zemljevidu (zdaj je že vedel, da se veliko področje z meandri Botiča imenuje Tromeja). Dolgo je tekel po lepi poti vzdolž

sanje roman 33

mešanega gozda in se nato spustil na ozko asfaltirano cesto, ki je skozi redko podrast vodila nazaj proti jugu. Na zadnjem kilometru se je upočasnil in v lahnem teku stekel preko ulice Mirovnega gibanja. Pred stolpnico v ulici Brodskega, kamor se je vselil pred enim tednom, je prešel v hojo in na športni uri pritisnil stop: tekel je dobro uro, tako kot je tudi nameraval. Ura je bila malo čez pol sedmo zjutraj, mesto se je komaj začelo prebujati – on pa je imel v nogah že več kot trinajst kilometrov. Takšne začetke dneva je imel rad.

Enaintrideset let, atletska postava, lepo oblikovane ustnice, peščeni lasje, modre oči. Če bi se v turnovskih letih lahko videl z očmi žensk iz svoje bližine, bi lahko dobil katero koli izmed njih – toda za svoj privlačni videz je bil včasih že kar smešno slep. Poleg tega v njegovem življenju do zdaj še ni bilo primerne priložnosti: preveč se je ukvarjal s športom (košarka, boks) in preveč je delal (dnevno je pisal članke o športu za regionalno prilogo MF DNES). Poleg tega ni kadil, niti ni pil alkohola. Zato ga je večina žensk v Turnovu smatrala za sitnega dolgočasneža. Na gimnaziji je imel obdobje (ki je v resnici trajalo manj kot teden), ko je hotel razbiti to svojo nepopularno podobo, toda edino, kar mu je zares uspelo razbiti, je bila lastna glava in lepo oblikovana zgornja ustnica.

Gotovo pa je ta asketizem odgovarjal njegovemu dekletu: ta je namreč pila izključno le jasminov čaj. Tudi ona se je rodila in živela v Turnovu, toda njena velika ljubezen je bila Japonska. Ta ljubezenski odnos se je rodil ob davnem obisku Tokia in je trajal vse do danes: lase si je česala v figo,


ki jo je prebadala z iglami, naučila se je aranžirati cvetje in oboževala je suši. Marek je imel njenih cvetličnih kompozicij in surovih rib z rižem že vrh glave, a je bil dolgo časa tiho. Podobno na živce mu je šlo tudi to, da se je njegovo dekle skoraj neprestano smehljalo in se pri pozdravljanju vsakič vidno priklonilo. Trudil se je, da bi za njen trčen konjiček našel razumevanje (kdo drug pač zbira pivske podstavke in podobne bedarije, si je govoril), vendar mu je na misel vedno znova prihajala le ena beseda – čudakinja.

Dogovorjena sta bila, da ga ob sedmih zjutraj pokliče in mu pred današnjim razgovorom za službo vlije malo poguma, a je očitno pozabila. To ga je jezilo predvsem zato, ker se je želel z njo posvetovati o izbiri obleke. Iz Turnova si je sicer pripeljal temno sivo obleko, ki jo je pred štirimi leti nosil na podelitvi diplome, toda ko si jo je po prhi znova oblekel, se je v njej počutil skrajno nesproščeno. Namrščil se je ter suknjič in hlače odvrgel na posteljo. Črno-rumeni sonim enduro je bil še naprej tiho. Oblekel si je kavbojke in oranžno majico s kratkimi rokavi ter obul lahke športne sandale.

Da, želel je postati sodobni Ota Pavel športnega novinarstva – vendar se zaradi tega ni hotel nikomur metati pod noge.

7

Novinar časnika MF DNES Alexander Lounský, ki ga nihče (razen seveda njegovih številnih sovražnikov iz vrst skorumpiranih politikov in sumljivih podjetnikov) ni klical

sanje roman 35

kako drugače kot Saša, je le malokdaj zajtrkoval doma. Ob tako zgodnji uri je bil njegov želodec še preveč skrčen. Poslovil se je od otrok in žene, si obul mokasine in odprl ogromno usnjeno torbo, ki jo je leto poprej dobil od Renate za štirideseti rojstni dan (soproga je vedela, da iz uredništva prinaša cele fascikle različnih dokumentov, zato je namerno izbrala aktovko, ki po velikosti spominja na potovalni kovček; ni pa pomislila, da bo imel pri prenašanju do vrha polne veletorbe suhljati in nežni Saša nemalo težav). Preveril je, ali ima vse, kar potrebuje: denarnico, dokumente, novinarsko izkaznico, vstopno kartico, mini prenosnik, tri mobilne telefone, planer, zložljiv dežnik, papirnate robčke, digitalni diktafon Sony, majhno prisluškovalno napravo v podobi avtomobilskega ključa, ultratanek digitalni fotoaparat Panasonic, solzilec, električni paralizator – danes pa še plastificirano mapo z najnovejšimi informacijami o Pragi 11. Odločno je zagrabil za ročaj aktovke in zapustil stanovanje.

Že od nekdaj je poslušal, da je suh kot trlica in da bi moral več jesti, a zadnje čase so mu to pričeli govoriti malodane že čisto vsi, zato se je resnično trudil: poleg običajnega sendviča s šunko si je po poti na tramvaj kupil še borovničev mafin. Na postajališču je čakalo približno deset ljudi. Kot skoraj vsak dan, je tudi tokrat zaslišal ruščino. Zdelo se mu je, da število Rusov v Pragi narašča kot geometrijska vrsta. Sicer ni bil kakšen rusofob, v Moskvi je imel nekaj dobrih prijateljev, toda primeri t. i. nasilnih prevzemov podjetij, o katerih mu je pripovedoval njegov prijatelj Polkovnik, so v njem nedvomno vzbujali določeno mero


nezadovoljstva. Tramvaj številka 7 je v skladu z voznim redom pripeljal točno štiri minute pred pol deveto, kar se je Saši, z ozirom na vse, kar je vedel o primatorju, potniškem prometu, kartici Opencard 11 in podobnih stvareh, zdel pravi čudež. Mogoče ima Renata prav, mogoče sem res samo nepotrebno črnogled, je polemiziral sam s seboj. Večni nergač. Morda si je z vsemi izčrpavanimi bankami in hranilnicami, kriminalnimi združbami in goljufivimi prodajami praških zemljišč, centrov in podjetij do konca zabarikadiral življenjsko obzorje. Mogoče že samo zaradi svinjarij, po katerih gazi vsakodnevno, ne vidi več ničesar drugega. To je žalostno, če ne še huje kot to. Njegova prva asociacija ob besedi letališče ni ne letalo, ne dopust, pač pa korupcija. Če bo mimo pripeljal rolsrojs, bo on že razmišljal o umorih. In tako dalje. Ni in ni se mogel znebiti občutka, da je (povedano z besedami nogometnih šefov) cela država zgoljufana. V zadnjem delu tramvaja so se štirje študenti glasno zabavali, a je Saša predvideval, da bodo na postaji Albertov12 izstopili. Ni se motil. Pri pogledu na njihove mlade, nasmejane obraze se je presenetljivo nostalgično spomnil let na Karlovi univerzi – naslednje leto bo dvajset let, odkar je diplomiral. Skoraj ne more verjeti. Ko je na Trgu Palackega tramvaj škripajoče zavil na most, je Saša na pročelju vogalne stavbe zagledal ogromno fotografijo nasmejanega primatorja.11 Praška večnamenska »pametna« kartica (uporablja se za plačevanje

sredstev javnega prevoza, parkirišč, uporabo mestnih knjižnic itd.).12 Na Albertovu v Pragi v sklopu Karlove univerze potekajo tečaji

češkega jezika za tuje študente.

Documents

MICHAL VIEWEGH: MAFIJA V PRAGI Knjiga je nastala v ... · PDF file8 Michal Viewegh Měč žě Pěˇ pral Langer, kaj sta v Državni varnostni službi v resnici počela Kadlec in Hejl,