MAVČEVA IMOBILIZACIJA IN NJENI ZAPLETI2 ANATOMIJA IN FIZIOLOGIJA KOSTI Človeški skelet je zapletena zgradba med seboj povezanih kosti, ki dajejo telesu oporo in obliko ter ščitijo

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

MAVČEVA IMOBILIZACIJA IN NJENI ZAPLETI

(diplomsko delo)

Maribor, 2010 Robert Iršič

UNIVERZA V MARIBORU

FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE

Mentor: viš. predav. mag. Aleš DEMŠAR, dr. med., spec. ortoped.,

spec. fizikalne medicine in rehabilitacije

Somentor: viš. predav. mag. Milica LAHE, univ. dipl. org.

I

POVZETEK

Imobilizacija z mavcem je ena najpogosteje uporabljenih tehnik v pri konzervativnem

zdravljenju v travmatologiji in ortopediji, zato je velikega pomena kvalitetna izvedba ter

prepoznavanje zapletov in pravilno ukrepanje ob zapletih pod mavčevo oblogo.

V diplomskem delu je na kratko opisana anatomija in fiziologija človeškega skeleta, zlomi

kosti, faze celjenja kosti ter njihova imobilizacija z mavčevo oblogo. Poudarek je na opisu

najpogostejših zapletov pod mavcem in nujnih ukrepih medicinske sestre ob pojavu

posameznih zapletov. Predstavili smo tudi naloge ortopedskega tehnologa v mavčarni ter

pomen kakovostne komunikacije pri delu z zamavčenimi pacienti in njihovimi bliţnjimi.

V empiričnem delu so predstavljeni rezultati raziskave, s katero smo ugotavljali ali

medicinske sestre v zdravstvenih domovih v celjski regiji dovolj zgodaj prepoznajo zaplete

v zamavčenem udu in ali ob njih pravilno ukrepajo. Rezultate smo grafično prikazali in

interpretirali. Ugotovili smo, da medicinske sestre v velikem odstotku prepoznajo zaplete

pod mavčevo imobilizacijo in znajo v takih primerih pravilno ukrepati, ţelijo pa si tudi

dodatnega izobraţevanja na tem področju.

Ključne besede: kosti, zlom, mavec, imobilizacija, zapleti pod mavcem, zdravstvena

vzgoja

II

ABSTRACT

The plaster of Paris immobilization is one of the most frequent techniques used, in

conservative treatment in traumathology and orthopedics, therefore the quality of plaster

immobilization, recognition of complications and knowing the correct measures when

faced with a complication are of great importance. In the first part of this study there is a

brief description of human skeleton anatomy and physiology, description of various bone

fractures and their healing stages, and the plaster immobilization of these fractures. The

most common complications and urgent steps that need to be taken by the nursing staff

when complications occur are pointed out. A presentation of orthopedic technician's duties

and an emphasis of qualitative communication with the patient and his or her relatives are

included. The second (empirical) part of this study contains a research which includes the

health centers within the Celje region. The research amongst the nursing staff was whether

the recognition of plaster complications was early enough and whether the correct steps

were taken when these complications occurred. The results were graphically displayed and

interpreted. We have noticed that the nursing staff in a large percentage can identify the

complications under the plaster immobilization and in such cases they act properly, but

they would still like to have some additional training in this area.

Key words: bones, fractures, plaster of Paris, immobilization, complications of plaster

immobilization, health education

III

KAZALO

1 UVOD ................................................................................................................................ 1

2 ANATOMIJA IN FIZIOLOGIJA KOSTI ......................................................................... 3

2.1 TEMELJNE ZAKONITOSTI PREOBLIKOVANJA KOSTI .............................. 5

2.2 ZLOMI KOSTI ...................................................................................................... 7

2.2.1 ZLOMI ZARADI OSTEOPOROZE ........................................................... 10

2.3 FAZE CELJENJA KOSTI................................................................................... 11

2.3.1 MOTNJE CELJENJA KOSTI ........................................................................... 12

3 MAVČENJE ................................................................................................................ 14

3.1 ZGODOVINA IMOBILIZACIJE IN MAVČENJA ............................................... 16

3.2 KEMIJSKA SESTAVA MAVCA ...................................................................... 17

3.3 PROSTORI IN MATERIALI ZA MAVČENJE ................................................. 18

3.3.1 IMOBILIZACIJA S KLASIČNIM MAVCEM .......................................... 19

3.3.2 IMOBILIZACIJA S SINTETIČNIMI MATERIALI .................................. 20

3.4 ORODJA ZA MAVČENJE IN SNEMANJE MAVCA ...................................... 21

3.5 VRSTE MAVČEVE IMOBILIZACIJE .............................................................. 23

3.5.1 IMOBILIZACIJA ZA ZGORNJI UD ......................................................... 23

3.5.2 IMOBILIZACIJA ZA SPODNJI UD .......................................................... 28

3.5.3 IMOBILIZACIJA ZA HRBTENICO .......................................................... 33

4 ZAPLETI POD MAVČEVO IMOBILIZACIJO ........................................................ 36

4.1 MOTNJE PREKRVAVITVE ZAMAVČENEGA UDA .................................... 37

4.2 PAREZE IN PARALIZE ŢIVCEV ..................................................................... 38

4.3 RAZJEDE ZARADI PRITISKA ......................................................................... 39

5 VLOGA ORTOPEDSKEGA TEHNOLOGA V MAVČARNI .................................. 41

5.1 NALOGE ORTOPEDSKEGA TEHNOLOGA .................................................. 41

5.2 NALOGE ORTOPEDSKEGA TEHNOLOGA IN MEDICINSKE SESTRE NA

ODDELKU IN V AMBULANTI PRI DELU Z ZAMAVČENIMI PACIENTI ............ 43

5.2.1 NALOGE ORTOPEDSKEGA TEHNOLOGA IN MEDICINSKE SESTRE

PRI DELU Z ZAMAVČENIMI OTROCI IN NJIHOVIMI STARŠI ........................ 44

5.3 POMEN KOMUNIKACIJE PRI DELU Z ZAMAVČENIMI PACIENTI......... 45

6 METODOLOGIJA RAZISKOVANJA ....................................................................... 47

6.1 NAMEN .............................................................................................................. 47

6.2 CILJI .................................................................................................................... 47

6.3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ...................................................................... 47

6.4 METODE DELA ................................................................................................. 48

6.5 RAZISKOVALNI VZOREC .............................................................................. 48

6.6 RAZISKOVALNO OKOLJE .............................................................................. 48

6.7 ETIČNI VIDIK .................................................................................................... 48

7 REZULTATI RAZISKAVE ........................................................................................... 49

8 RAZPRAVA .................................................................................................................... 61

9 SKLEP ............................................................................................................................. 64

10 LITERATURA .............................................................................................................. 65

11 PRILOGE ........................................................................................................................ 1

- ANKETNI VPRAŠALNIK ............................................................................................. 1

- SOGLASJE ZA IZVEDBO RAZISKAVE ..................................................................... 4

- ZAHVALA ..................................................................................................................... 5

Robert Iršič: Mavčeva imobilizacija in njeni zapleti

1

1 UVOD

Človeški skelet je čvrst in hkrati proţen organski sistem, ki daje človeku oporo in varuje

notranje organe. Sestavljen je iz okoli 205 do 208 kosti, ki s sklepi, tetivami in mišicami

tvorijo gibljivo ogrodje. Kosti so zgrajene tako, da je s kar najmanjšo količino snovi

doseţena največja trdnost. Kost ni nekaj statičnega, temveč se nenehno pregrajuje,

spreminja, raste in razgrajuje. Zunanji del kosti je trdnejši in ga imenujemo kompaktna ali

kortikalna kostnina in daje kosti trdnost. Del kostnine s številnimi razvejanimi, med seboj

povezanimi mostički, imenujemo spongiozna ali gobasta kost. V sredini kosti je mozgovna

votlina, kjer se nahajata rdeči in rumeni kostni mozeg ter številne krvne ţilice. Kost

pokriva močna opna ali pokostnica (periost) v kateri je veliko krvnih ţil in ţivcev, zaradi

katerih ob zlomu občutimo največ bolečin. Do laţjih ali hujših poškodb skeleta lahko pride

v vsakem času od rojstva do smrti. Do zloma pride vedno nepričakovano, zato se pacient

nanj ne more pripraviti. Tako lahko v trenutku iz zdravega človeka nastane poškodovanec

z ţeljami in pričakovanji o čimprejšnji vrnitvi v stanje pred poškodbo.

Prelomi kosti (fracturae) so delna ali popolna prekinitev kontinuitete kostnega ali

hrustančnega tkiva. So rezultat delovanja mehanične sile, ko le-ta preseţe elastičnost

oziroma trdoto kosti (Miksić in Flis, 2003).

Prelome delimo glede na mesto zloma, glede na obliko zloma, glede na število odlomkov,

glede na poloţaj kostnih odlomkov, glede na smer in način delovanja sile, glede na

poškodbo koţnega pokrova in glede na starost poškodovanca. Od vseh teh faktorjev pa je

odvisna resnost poškodbe. Znaki zloma, ki jih ugotavlja zdravnik so bolečina, oteklina,

zavrta ali patološka gibljivost (škrtanje), nenaraven poloţaj uda, pri odprtih zlomih pa je

lahko tudi krvavitev. Najpomembnejša diagnostična metoda za ugotavljanje zlomov je

rentgensko slikanje v različnih projekcijah, po potrebi pa tudi računalniška tomografija

(CT) in magnetna resonanca (MR).

Prelome lahko zdravimo z operativnim zdravljenjem ali pa konzervativno. Pri

konzervativnem zdravljenju prelomov moramo zagotoviti ugoden poloţaj kostnih


2

odlomkov in mirovanje na mestu zloma, odlomke moramo zadrţati v ugodnem poloţaju do

zacelitve, kar doseţemo z imobilizacijo. Poškodovani del telesa pa moramo čimprej vrniti

v stanje, ki je čim bolj podobno prejšnjemu, to pa doseţemo z rehabilitacijo (Miksić in

Flis, 2003).

Prelomi se celijo z nastankom nove kostnine, ki zapolni nastalo vrzel med obema deloma

kosti. Pri celjenju je najpomembneje, da so kostni odlomki čim bliţje, v relativnem

mirovanju in v fiziološkem poloţaju. Celjenje zloma traja najmanj štiri tedne, pri starejših

pacientih pa je ta čas ponavadi še daljši.

Za zlome brez premika zadošča imobilizacija. Vse druge zlome je treba poravnati

(reponirati). Repozicijo lahko izvedemo ročno ali na različnih aparatih s stalnim vlekom.

Izvedemo jo lahko v splošni ali v regionalni anesteziji. Zlom moramo naravnati čimprej po

poškodbi (Dolenc in Koglot, 2006).

Za zagotovitev mirovanja poškodovani ud imobiliziramo z mavčevo oblogo, ki je lahko v

obliki longete ali cirkularnega mavca. Imobilizacija mora biti pravilna in strokovno

izvedena, da ne pride do dodatnih komplikacij pod njo.

Velikega pomena pri obravnavi pacientov z mavcem je kakovostna komunikacija med

pacientom in medicinsko sestro. Pacientu moramo na njemu razumljiv način znati razloţiti

namen imobilizacije, o moţnih teţavah v mavcu in o pravilnem ukrepanju, če se teţave

pojavijo ter se truditi, da navodila res dobro razume.


3

2 ANATOMIJA IN FIZIOLOGIJA KOSTI

Človeški skelet je zapletena zgradba med seboj povezanih kosti, ki dajejo telesu oporo in

obliko ter ščitijo ţivljenjsko pomembne organe (moţgane, srce, pljuča, hrbtenjačo) ter

omogočajo gibanje. Kosti, ki sestavljajo skelet, so ţivi deli telesa, ki rastejo in se

obnavljajo. Človeški skelet ima dva glavna dela, osni skelet in skelet udov. Kosti

osrednjega dela telesa - glava, hrbtenica in rebra se imenujejo osni (aksialni) skelet. Kosti

rok, nog, ramen in medenice pa oblikujejo skelet udov. Vsaka kost je izoblikovana za

svojo posebno nalogo ali mesto v telesu. Glede na obliko razlikujemo dolge kosti

(stegnenica, golenica in mečnica, nadlahtnica, podlahtnica in koţeljnica), kratke kosti

(kosti prstov, dlančnice, stopalnice), ploščate kosti (lobanja, rebra, lopatica, medenica),

posebne, nepravilno oblikovane kosti (vretenca, zapestja, nart) in male kosti v kitah oz.

sezamoidne kosti (Ahčan, 2006).

Slika 1: Skelet

Vir: Vidmar (2003)


4

Kost sestavlja več tkiv. Več kot 90 % teţe kosti je kostnina, ostalo pa hrustančevina,

vezivno in maščobno tkivo, kostni mozeg, ţile in ţivci (Ahčan, 2006).

Kostnina je posebna oblika vezivnega tkiva. Zgrajena je iz celic in medceličnine. Celice

skrbijo za nastanek, razgradnjo in predelovanje kostnine, sodelujejo pri uravnavanju

telesnega ravnoteţja kalcija in fosforja. Po zgradbi ločimo dva tipa kostnine. Kompaktna

kostnina je gosta in neporozna, ker sestavlja vrhnji del kosti, jo imenujemo tudi kortikalna.

Del kostnine s številnimi razvejanimi, med seboj povezanimi mostički, imenujemo

spongiozna ali gobasta kost.

Medceličnino sestavljata neorganski in organski del. Organski del tvorijo vezivna vlakna,

večino predstavlja kolagen, anorganski pa kalcijeve in fosforjeve soli.

Dolge kosti udov so zgrajene iz treh delov. Diafiza je centralni ali cilindrični del. Ima

obliko valja, katerega skorjo sestavlja kortikalna kostnina, v sredini pa je medularni kanal

izpolnjen s kostnim mozgom. Na obeh koncih je epifiza, zgrajena preteţno iz gobaste

kosti, pokrita s tanko plastjo kortikalne. Del epifize, ki neposredno komunicira s sosednjo

kostjo, je pokrit s hrustancem. Vmesni del med diafizo in epifizo imenujemo metafiza.

Kost pokriva močna opna pokostnica. Na zunanji strani je debelejša, imenujemo jo periost,

na notranji strani pa tanka, imenujemo jo endost. V pokostnici je veliko krvnih ţil in

ţivcev, zato pri zlomu kosti in nekaterih drugih boleznih občutimo bolečino večinoma

zaradi raztrganja ali čezmerne raztegnitve pokostnice (Ahčan, 2006).


5

Slika 2: Zgradba kosti

Vir: Ahčan (2006, str. 461)

2.1 TEMELJNE ZAKONITOSTI PREOBLIKOVANJA KOSTI

Kost je ţivo tkivo, ki se spreminja vse ţivljenje.

Kosti preoblikujeta rast in pregradnja.

Rast kosti

Kost aktivno raste celo rastno obdobje. Rast je neenakomerna, najhitrejša je v treh rastnih

zagonih:

v prvem letu ţivljenja,

v predšolskem rastnem zagonu med četrtim in sedmim letom starosti in

v predpubertetnem oz. pubertetnem rastnem zagonu, pri deklicah pred pojavom

prve menstruacije (menarhe), pri dečkih pa ob začetku mutiranja.

Kost raste:

v dolţino v področju rastnih hrustancev (epifizni hrustanci, rastne fuge),

v širino pa s periostalno apozicijo.

Pri dekletih se rast hrbtenice zaključi leto in pol do dve leti po menarhi, spodnja uda pa v

naslednjem letu ali dveh zrasteta še za nekaj centimetrov. Fantje svojo rast zaključijo okoli

18. leta, čeprav nekateri tudi po 20. letu pridobijo še kakšen centimeter (Demšar, 2003).


6

Pregradnja kosti

Spremembe v kosteh se dogajajo do konca ţivljenja. Stalno poteka proces pregradnje kosti,

ki skrbi, da je oblika in zgradba kosti v skladu z obremenitvami, ki jim je kost

izpostavljena. Pregradnja je najaktivnejša v rastnem obdobju, pod vplivom mehaničnih sil

pa poteka tudi po končani rasti. Kostne celice osteoklasti venomer razgrajujejo staro, nakar

druge kostne celice osteoblasti tvorijo novo kostno substanco. Na ta način je omogočena

reparacija poškodb kostnega tkiva, hkrati pa se kost stalno prilagaja tekočim

obremenitvam. Pri povečanih obremenitvah se kost krepi, pri zmanjšanih pa slabi.

O zakonitostih pregradnje kosti govorijo trije temeljni zakoni preoblikovanja kosti:

WOLFFOV zakon o transformaciji kosti govori o prilagajanju kosti

obremenitvam. Pri povečanju obremenitve kost reagira tako, da se strukture

pojačajo, medtem ko se pri zmanjšanih obremenitvah zmanjša tudi kostna masa.

Gre za aktivitetno hipertrofijo in za inaktivitetno atrofijo kosti (športniki, starejši

ljudje, dolgotrajna imobilizacija, dolgotrajno leţanje, brezteţnostno stanje-

astronavti...).

ARND-SCHULZOV biološki zakon govori o odzivu ţivega organizma na

draţljaje iz okolja. Če so draţljaji, ki na telo delujejo iz okolja, normalni in

primerni, ugodno vplivajo na razvoj, premočni draţljaji iz okolja pa so škodljivi

(primeren trening ali delo ugodno vplivata na skladen razvoj telesa, pretirani napori

pri delu ali športu pa povzročajo okvare in poškodbe). Po tem zakonu lahko vsaka

funkcionalna motnja, če je dovolj močna in če dovolj dolgo traja, povzroči

sekundarne organske (strukturne) spremembe.

ROUXJEV zakon »maksimum – minimum« govori o tem, da narava vedno

skuša doseči maksimalno trdnost s kar najmanj materiala in sicer na najbolj

racionalen način, zato so dolge kosti votle (Demšar, 2003).


7

2.2 ZLOMI KOSTI

Kost je ţiva snov. Je zelo močna in prenese velike obremenitve. O zlomu govorimo takrat,

kadar pride do delne ali popolne prekinitve kostnega ali hrustančnega tkiva kosti.

Prelomi kosti (fracturae) so delna ali popolna prekinitev kontinuitete kostnega ali

hrustančnega tkiva. So rezultat delovanja mehanične sile, ko le-ta preseţe elastičnost

oziroma trdoto kosti (Miksić in Flis, 2003).

Ob tem moramo vedeti, da ni prizadeta le kost, ampak so prizadeta tudi prileţna mehka

tkiva: pokostnica, mišice, kite. Posledica zloma je lahko tudi zapora ali prekinitev ţil, ki

prehranjujejo kost, obtolčenina ali raztrganina podkoţja in koţe. Te dodatne poškodbe

pomembno vplivajo na način in izid zdravljenja. Zato pri zlomu govorimo o območju

poškodbe. Kost se zlomi, ko sila, ki deluje na kost preseţe njeno trdnost in proţnost. Sile

so lahko neposredne ali posredne. O neposredni sili govorimo pri zlomu zaradi

neposrednega udarca v kost (udarec s pestjo v predel nosne kosti, udarec po roki s palico)

ali pa kost udari v trd predmet (zlom pri padcu z višine na trda tla…). O posredni sili

govorimo, kadar se kost zlomi zaradi upogibanja ali zvijanja kosti zaradi sile, ki deluje na

dveh ali več mestih daleč od delovanja sile (padec pri smučanju, ko je noga trdno

nameščena v čevlju, celo telo pa se premakne v drugo smer, ta sila deluje preko dolge

ročice na kosti goleni). Pri otrocih so najpogostejši zlomi podlakti, zlomi spodnjega dela

nadlahtnice tik nad komolčnim sklepom in zlomi ključnice. Pri odraslih pa so najpogostejši

zlomi spodnjega dela koţeljnice, zlomi v predelu zgornjega dela stegnenice in gleţnja

(Ahčan, 2006).

Prelome lahko zdravimo z operativnim zdravljenjem ali pa konzervativno. Pri

konzervativnem zdravljenju prelomov moramo zagotoviti optimalen poloţaj kostnih

odlomkov, odlomke moramo zadrţati v optimalnem poloţaju do zacelitve, kar doseţemo z

imobilizacijo. Poškodovani del telesa pa moramo čimprej vrniti v stanje, ki je čim bolj

podobno prejšnjemu, to pa doseţemo z rehabilitacijo (Miksić in Flis, 2003).

Zlome kosti delimo na podlagi različnih kriterijev.


8

Glede na število odlomkov:

enostavni ali dvofragmentni,

večfragmentni ali multifragmentarni,

zdrobljeni zlomi ali kominutivni.

Glede na smer in način delovanja sile:

neposredni, kot posledica neposrednega delovanja sile,

posredni, kot rezultat delovanja sile upogiba, torzije, natega.

Glede na področje kosti:

sklepni ali epifizni,

obsklepni ali metafizni,

diafizni.

Glede na dislokacijo:

premaknjeni – dislocirani,

nepremaknjeni – nedislocirani.

Glede na obliko in potek zloma:

prečni,

poševni,

spiralni (Miksić in Flis, 2003).

Slika 3: Oblike zlomov

Vir: Miksić in Flis (2003, str. 257)


9

Glede na stanje koţnega pokrova:

odprti zlomi,

zaprti zlomi.

Glede na starost poškodovanca:

otroški zlomi,

zlomi v odrasli dobi,

zlomi pri starostnikih.

Glede na poloţaj odlomkov:

premik odlomkov vstran,

premik odlomkov po dolţini,

premik po osi,

zasuk okrog vzdolţne osi (Miksić in Flis, 2003).

Slika 4: Moţni poloţaj odlomkov

Vir: Miksić in Flis (2003, str. 258)

Posebna oblika zlomov so patološki zlomi, ki nastanejo kot posledica delovanja

nezadostne sile na bolezensko spremenjeno kost. Najpogostejši vzrok je osteoporoza,

vendar srečamo patološke zlome tudi pri primarnih oziroma metastaznih tumorjih, pri

motnjah razvoja kosti ter pri endokrinoloških obolenjih (Miksić in Flis, 2003).


10

2.2.1 ZLOMI ZARADI OSTEOPOROZE

Osteoporoza je bolezen kosti, za katero je značilno upadanje mineralne kostne gostote in

zaradi naraščajoče ţivljenjske dobe postaja zmeraj večji problem.

Je motnja kostne presnove, za katero je značilno zmanjšanje kostne mase v prostorski enoti

kosti (atrofija kosti). Zaradi tega postane kost krhka in lomljiva (Demšar, 2003).

Pogosteje prizadene ţenske kot moške. Ţenske najpogosteje prizadene po menopavzi, to je

po 45. letu, moške pa po 65. letu. Kosti se zlomijo ţe pri manjših obremenitvah.

Pomembno je pravočasno odkrivanje (kostna denzitometrija) in zdravljenje z zdravili,

pravilno prehrano in gibanjem. Predvsem pa je pomembna preventiva, saj lahko ţe v

mladosti z redno telesno vadbo, pravilno prehrano in opuščanjem razvad poskrbimo za

močne kosti v starosti.

Osteoporoza je sistemska skeletna bolezen z značilnim upadanjem kostne čvrstosti v

procesu staranja, ki vodi do povečane ogroţenosti za nastanek zloma. Glede na pogostost

pojavljanja in povprečno starost bolnikov z osteoporotičnim zlomom je prvi morebitni

znanilec zloma zaradi osteoporoze zlom koţeljnice na tipičnem mestu ob zapestnem

sklepu. Povprečno 5-10 let starejši so bolniki z zlomi hrbteničnih vretenc. Najpogosteje se

zlomijo ledvena vretenca in nad njimi leţeči zadnji dve prsni vretenci ter srednja prsna

vretenca (Komadina, 1999).

Slika 5: Zdrava in osteoporotična kost

Vir: Krpan (2008)


11

2.3 FAZE CELJENJA KOSTI

V več milijonskem obdobju evolucije se je pri vretenčarjih razvil zapleten mehanizem

celjenja kosti. Celjenje kosti se je prilagodilo gibanju fragmentov. Za veliko zlomov to

gibanje med fragmenti stimulira zgodnje reparatorne procese. Rebra in ključnici sta

klasičen primer hitrega celjenja, ki se kljub gibanju, mogoče pa ravno zato, dobro

zarasteta. Tudi interminentno obremenjevanje na mestu preloma ali z obremenjevanjem ali

zaradi mišične aktivnosti, stimulira celjenje. Fiksacijske tehnike, operativne ali

neoperativne, ki eliminirajo te stimuluse, lahko ţrtvujejo to čudovito darilo evolucije.

Zdravljenje mora biti planirano tako, da ustvarimo idealne pogoje, da lahko pacientovi

naravni reparatorni procesi delujejo optimalno in da jih z našimi posegi čim manj motimo

(Ocepek, 2005).

Pri konzervativnem zdravljenju gre v glavnem za indirektno celjenje kosti. Poteka pa v treh

fazah, ki se med seboj delno prekrivajo:

Inflamatorna faza: v času preloma pride do poškodbe ţil in izliva krvi v okolico

zloma. Razvije se frakturni hematom. Iz fibroblastov in mezenhimskih celic se

tvori granulacijsko tkivo okrog mesta frakture. Na mestu frakturne poke odmre

nekaj kostnega tkiva, ki ga odstranijo osteoklasti.

Reparativna faza: se začne znotraj dveh tednov. Iz okolnega periosta proliferirajo

osteogene celice in tvorijo eksterni kalus (bridging soft kalus), le v malem obsegu

se iz endoseuma tvori interni kalus. Če je periost močno pretrgan, se celice

diferencirajo iz nediferenceiranih mezotelialnih celic. Sprva frakturni kalus še ne

vsebuje kalcija in na rtg posnetkih še ni viden. Sprva je mehak, nato postaja trši in

fraktura postane manj mobilna. Preko procesa osifikacije se mehki kalus nadomesti

s tršim kalusom (woven bone) v treh do štirih tednih. V kalusu, stran od frakture,

kjer je periost manj poškodovan in kjer je manj gibanja, se osteogene celice

diferencirajo v osteoblaste in se tvori nova kost. Na mestu frakture, kjer je slabša

prekrvavitev in je tudi več gibanja, se osteogene celice diferencirajo v hondroblaste

in se tvori hrustanec. Eksterni kalus naredi ogrodje, ki poveţe oba fragmenta in

zmanjša gibanje med njima. Ko je frakturni kalus dovolj čvrst, ni več gibanja na

mestu preloma in takrat govorimo o kliničnem zaraščanju (clinical union), čeprav


12

fraktura še nima originalne moči. Na rtg posnetkih je ţe viden kalus, frakturna

linija pa je še odprta. To se zgodi v 2-5 mesecih.

Faza remodelacije: kalus se postopno nadomesti z lamelarno kostjo, del

prekomernega kalusa se postopoma resorbira. Medularni kanal se odpre. Kost se

nalaga na mestu delovanja sil in resorbira na mestu, kjer je delovanje sil manjše

(Wolffov zakon). Proces remodelacije traja okrog enega leta do več let po

poškodbi. Ta proces je še posebej izrazit pri odraščajočem skeletu. Zarasel prelom

je dovolj čvrst in prenese obremenitev, še preden je remodelacija zaključena

(Ocepek, 2005).

Celjenje poteka na način, ki je opisan zgoraj le v primeru, če ni prevelikega gibanja na

mestu zloma in, če je prekrvavitev dobra. Če pa je gibanje preveliko in je ob tem še slabša

prekrvavitev, pa se celice na mestu zloma diferencirajo v hondroblaste in se na mestu

zloma razvije hrustanec, fiksacijski kalus pa postane fibrozen in elastičen, zlom ne zarašča

in takrat govorimo o laţnem sklepu (psevdoartroza).

2.3.1 MOTNJE CELJENJA KOSTI

Motnje celjenja kosti nastajajo zaradi motenj prekrvavitve v predelu zloma, neustrezne

imobilizacije ali zaradi vrinjenih mehkih delov, ki onemogočajo dober stik zlomljenih

delov kosti (najpogosteje so to mišice ali tetive).

Mednje spadajo:

Zapoznelo zaraščanje (delayed union) – o njem govorimo, kadar se zlom ne

zaraste v običajnem času, vendar so vidni znaki zaraščanja.

Nezaraščanje zloma (psevdoartroza) – zlom se sploh ne zaraste, ker se je med

zlomljenima deloma kosti razvilo vezivno in hrustančno tkivo. Za psevdoartrozo je

značilna boleča gibljivost na mestu zloma, ki bistveno moti ali celo onemogoča

funkcijo poškodovanega uda. Ločimo atrofične in hipertrofične psevdoartroze.

Razlika je v prekrvavitvi, saj je kost v predelu hipertrofične psevdoartroze dobro

prekrvljena, pri atrofični pa slabo.


13

Nepravilno zaraščanje (fractura male sanata) – zlom je zarasel v nepravilnem

poloţaju, kar je povzročilo spremembe vzdolţne osi poškodovane kosti (varus,

valgus), skrajšavo ali deformacijo. To se kaţe na biomehaniki sosednjih sklepov s

spremembo obremenilnih površin in moţnostjo zgodnjega razvoja artroze. Do

nepravilnega zaraščanja pride, če zlom ni bil ugotovljen, ustrezno uravnan

(reponiran) ali pa je prišlo do premaknitve zlomljenih delov v mavcu (Ocepek,

2005).

Zdravljenje je večinoma operativno, zlomljene dele je potrebno učvrstiti v pravilnem

poloţaju, doseči pravilno dolţino udov in zagotoviti kar najugodnejše biomehanske odnose

sosednjih sklepov (Demšar, 2003).

Slika 5: Psevdoartroza kosti

Vir: Ahčan (2006, str. 474)


14

3 MAVČENJE

Mavec ima v konzervativnem zdravljenju posebno mesto, ne samo kot pripomoček za

imobilizacijo, temveč tudi kot pripomoček pri redresijah in pri odpravljanju posebnih

bolezenskih poloţajev (Srakar, 1994).

Mavec je vsestransko uporaben material v travmatologiji in ortopediji lokomotornega

aparata. Omogoča fiksacijo, lahko se modelira, razmeroma hitro doseţe trdnost, omogoča

dodatne korekcije in je kljub hitremu razvoju operativnih tehnik še vedno nepogrešljiv

način imobilizacije.

Mavčeva imobilizacija je najbolj pogosto uporabljena tehnika konzervativnega zdravljenja

v travmatologiji in ortopediji. Kvalitetna mavčeva imobilizacija je osnovni pogoj za

uspešno konzervativno zdravljenje vseh vrst zlomov kosti. Osnovno načelo pri mavčenju

je, da moramo imobilizirati samo toliko sklepov, koliko je najmanj potrebno, da je predel

zloma negiben.

Namen zdravljenja z imobilizacijo v mavcu je doseči relativno mirovanje odlomkov z

zunanjo oporo brez operativnega pristopa. Poškodovani del telesa obloţimo z zunanjo

trdno oporo, da obmiruje. Ob konzervativnem načinu zdravljenja prihaja do premikov med

odlomki do 3 milimetre zaradi delovanja mišic in drugih sil (teţa). Mirovanje odlomkov ob

konzervativnem zdravljenju ni nikoli popolno (Dolenc in Koglot, 2006).

Indikacije za mavčevo imobilizacijo so prelomi kosti, zvini, izpahi, večje rane, kjer so

poškodovane občutljive strukture ter pri vseh pacientih, kjer ţelimo doseči in zadrţati

korigiran poloţaj. Za nameščanje mavčevih oblog sta največkrat potrebna dva ortopedska

tehnologa, včasih pa tudi štirje. V nočnem času, ko je prisoten samo eden, mu pomagajo

medicinske sestre iz urgentne ambulante, ki so se veščin mavčenja priučile na učnih

delavnicah.


15

Za izdelavo mavčeve imobilizacije uporabljamo mavčeve povoje, ki so izdelani tako, da je

mavčev prah (po kemijski sestavi je to kalcijev sulfat – CaSO4) enakomerno potresen po

površini mull povoja. Povoj je zvit na luknjičast tulec ter zapakiran v plastično embalaţo,

da ne pride v stik z zračno vlago. Do pred pribliţno štiridesetimi leti so se mavčevi povoji

izdelovali v bolnišnicah, potem pa so to vlogo prevzele tovarne s sanitetnim materialom.

Iz zgodovine je razvidno, da so terapevtsko imobilizacijo ţe od Hipokrata izvajali

zdravniki, kar je še zdaj praksa v določenih drţavah. Zdravniki so iskali nove načine in

tehnike repozicij ter materiale in pripomočke za imobilizacijo. Streţno osebje jim je bilo

samo v pomoč, brez vpliva na postopek izvajanja terapije.

Neprimerna tehnika mavčenja je lahko vzrok za marsikatero komplikacijo pri

konzervativnem zdravljenju in marsikatera dobro postavljena repozicija fragmentov lahko

zdrsne zaradi nepravilnega mavčenja.

Zdravnik, ki ţeli obvladati konzervativno zdravljenje zlomov, se mora temeljito izuriti,

poznati mavčenje ter indikacije za določen mavec, kar pa se ni mogoče naučiti iz knjig,

temveč iz lastnih izkušenj, ki naj bi jih s kontinuiranim ponavljanjem nabiral vsaj eno leto.

Za kirurga, ki je mnenja, da je mavčenje manjvredna naloga, ki naj bi jo izvajali zdravniki

sekundariji ali negovalno osebje, bi bilo dobro, da bi morda razmisli o kakšni drugi

specializaciji. Dokler njegove roke niso dovolj izurjene, da bi povijale in oblikovale mavec

avtomatično, hitro, enakomerno in podzavestno, njegove misli ne morejo biti dovolj

skoncentrirane na sam zlom (Charnley, 1981).

V Sloveniji je po drugi svetovni vojni z uvedbo strokovnega izobraţevanja za medicinske

sestre in tehnike, tudi na delovnem mestu v mavčarni, mavčar pridobil več kompetenc in

odgovornosti za samostojno izvajanje imobilizacije. Poenotenje doktrine na področju

imobilizacije v Sloveniji pa lahko pričakujemo tudi na račun nacionalne poklicne

kvalifikacije, ko bomo lahko ortopedski tehnologi opravljali strokovno delo v mavčarni po

enotnih merilih in standardih (Vogrinčič, 2009).


16

Obseţnost in strokovnost terapevtskega postopka imobilizacij zahteva samostojnega

ortopedskega tehnologa z znanjem anatomije in fiziologije, poznavanjem različnih vrst

materialov in ortopedskih pripomočkov. Za to so potrebna dodatna znanja, katera

pridobivamo na strokovnih seminarjih doma in v tujini ter sledimo domači in tuji strokovni

literaturi.

3.1 ZGODOVINA IMOBILIZACIJE IN MAVČENJA

Imobilizacija je gotovo eden izmed prvih poskusov konzervativnega zdravljenja

prelomljenih kosti. Pri proučevanju razvoja človeka se domneva, da je ţe primitivni človek

v pradavnini znal oskrbeti poškodbe in prelome, ki jih je dobil pri lovu ali medsebojnih

bojih.

Prve dokaze o poskusih zdravljenja prelomov zasledimo v obdobju Egipčanov. Na mumiji,

ki datira iz obdobja okrog 2200 let pr. n. št. so našli prelom kosti stegnenice, okrog katere

so bile obloţene lesene deščice, privezane s trakovi blaga. Grški zdravnik Hipokrat (460-

337 pr.n.št.) je izredno vplival na razvoj medicine. Iz tistega časa je ohranjena vrsta

medicinskih zapisov, med njimi tudi nauk o zdravljenju prelomov kosti, izpahov in ran.

Rešitve zdravljenja prelomov in imobilizacije so bile na visokem nivoju in so bile izvedene

s tehniko, ki je aktualna še danes (Ocepek, 2006).

V rimskem cesarstvu je znan zdravnik Galen (129-199 n.št.), ki je sluţboval tudi kot

zdravnik gladiatorjev in si pridobil veliko praktičnega anatomskega in kirurškega znanja.

Eden od načinov imobilizacije prelomov v tistem času so bili povoji, ki so jih fiksirali z

voskom in moko, vendar šele po 7-9 dni po nastanku poškodbe, ko je oteklina

poškodovanega uda ţe splahnela. Prvi zapis o uporabi mavca v imobilizaciji pa se pojavi

okoli leta 970 n.št., uporabljati pa ga začne perzijski zdravnik Abu Mansur Mufawak.

Zlomljene ude so namakali v korita napolnjena z mavcem. V srednjem veku se tehnika

imobilizacije ni kaj bistveno spremenila, poznana je imobilizacija z deščicami in povoji.

Večina upodobitev zdravljenja prelomov in izpahov iz srednjega veka pa bolj spominja na

mučenje kot na zdravljenje. Holandski vojni kirurg Antonius Mathijsen (1805-1878) pa je

leta 1852 objavil publikacijo, v kateri opisuje praktično uporabo mavčevega povoja pri


17

imobilizaciji prelomov. Navaden povoj je napolnil z mavcem in medtem ko je on povijal

zlomljeno ekstremiteto, je pomočnik z gobo povoj vlaţil z vodo. Ta izum pa je omogočil

široko uporabo mavca v medicini. Ruski kirurg Nikolaj Ivanovič Pirogov (1810-1881) pa

je v času Krimske vojne pričel uporabljati kot transportno imobilizacijo mavčeve longete.

Omeniti moramo še odkritje rentgenskih ţarkov (1895), ki je prineslo novo obdobje pri

konzervativnem zdravljenju prelomov. Pogled zlomljene kosti omogoči izboljšavo

diagnostike, ustreznost terapije, repozicije, pa tudi kasnejše poprave nepravilnega

zaraščanja med potekom zdravljenja. Razcvet konzervativnega zdravljenja se začne leta

1929, ko avstrijski kirurg Lorenz Böhler v začetku 20. stoletja izda klasičen učbenik o

konzervativnem zdravljenju zlomov ter prva navodila za zdravljenje poškodb z mavci.

(Vogrinčič, 2009).

Čeprav se je v preteklih letih spremenila kakovost mavca, tehnika mavčenja pa tudi

trajanje mavčeve imobilizacije pa ostaja mavec nezamenljivo sredstvo terapevtske

imobilizacije (Vranić in Anušić, 1985).

3.2 KEMIJSKA SESTAVA MAVCA

Mavec (angl. Plaster of Paris, nem. Gips) je po kemijski sestavi kalcijev sulfat (CaSO4).

Nastane s segrevanjem sedimentne kamnine kockaste sadre na okoli 150°C. Je teţko

topljiv v vodi, ima zmerno trdoto 2 (na lestvici od 1 do 10) in je bele barve. Velika

nahajališča sadre so bila v okolici Pariza, kjer so to snov pričeli tudi prvi izdelovati. Od tod

tudi ime v angleščini Plaster of Paris in označuje mavec kot snov. Če zmlet mavec

zmešamo z vodo, se bolj topna oblika kalcijevega sulfata (mazava snov) povrne v čvrsto, v

vodi manj topno obliko in sprošča se toplota. Strjevanje se prične 10 minut po dodatku

vode in s zaključi po 45 minutah. Takrat se zaključi tvorba kristalov, mavec pa doseţe 1/3

do 1/2 svoje končne trdnosti. Mavec je popolnoma posušen in čvrst v 72 urah (Ocepek,

2006).

Mavec se uporablja na več področjih, največ v gradbeništvu, v zdravstvu pa uporabljamo

mavec nanešen na povoje za sekundarno imobilizacijo. Prednost mavca pred ostalimi


18

materiali je v tem, da ga je lahko oblikovati v primerno in udobno obliko, je cenovno

ugoden, je gladke površine ter je naravni material.

3.3 PROSTORI IN MATERIALI ZA MAVČENJE

Prostori, v katerih mavčimo paciente, morajo biti dovolj veliki, svetli in zračni. Korita za

vodo morajo biti dovolj velika, delovna površina naj bo iz materiala, ki se enostavno čisti

(steklo). Pomembna so izlivna korita, ki preprečujejo nalaganje mavca v cevi.

Zagotovljena mora biti primerna temperatura, da razgaljenih pacientov ne zebe ter da ni

prevroče (nevarnost kolapsa). Veliko pozornost moramo nameniti zagotavljanju intimnosti

pacientov, predvsem ob času, ko je v mavčarni več pacientov hkrati. Pomembna je

funkcionalnost in dobra prostorska ureditev prostora, saj vsaka nepotrebna izguba časa

med mavčenjem slabo vpliva na kvaliteto mavca.

Tako kot povsod v zdravstvu, se tudi na področju imobilizacije v mavčarni materiali

menjujejo, dopolnjujejo in izboljšujejo. V mavčarni uporabljamo sodobne materiale

različnih domačih in tujih proizvajalcev. Na voljo imamo različne tipe mavčevih povojev

in longet, ki imajo različne karakteristike glede časa strjevanja. Največ uporabljamo mavec

z imenom Vivagyps, sledi mu klasičen mavčev povoj ter plastična imobilizacija. Mavci so

lahko podloţeni ali pa nepodloţeni. Pri nas se je uveljavil podloţeni mavec. Podloţimo ga

z mehko snovjo, da mavec ne pride v stik s koţo. Glede na namen mavca je lahko tudi

debelina podloge različna. Kadar ţelimo zadrţati ugoden poloţaj uda in dobro

imobilizacijo, otekanja pa ne pričakujemo (npr. redresijski mavci), je lahko mavec zelo

tanko podloţen. V primerih, ko pričakujemo otekanje, mavec pa je zgolj za zaščito (npr. po

operaciji), pa lahko mavec bolj podloţimo. Podloge so lahko iz naravne ali sintetične vate

ali bombaţne nogavičke (stokinete). Pri podlaganju pazimo na mesta, kjer leţijo kostni deli

ali tetive neposredno pod koţo. Ta del okončine moramo dodatno oblaziniti.


19

3.3.1 IMOBILIZACIJA S KLASIČNIM MAVCEM

Mavce razdelimo v dve glavni skupini: na mavčeve longete in na cirkularne mavce.

Praviloma velja doktrina, da na sveţo poškodbo namestimo mavčeve longete. Po poškodbi

vedno pričakujemo dodatno otekanje mehkih tkiv. Longete zmanjšujejo nevarnost zapletov

zdravljenja z mavci in jih lahko uporabljamo kot fiksne ali snemne, kar lečečemu

zdravniku oz. medicinski sestri omogoča nego morebitne rane, razgibavanje, masiranje

poškodbe ter osebno higieno. Pri sodelujočih pacientih in pri tistih, kjer to dopušča

zdravnik, je to lahko velika prednost, saj lahko z razgibavanjem, hlajenjem in masiranjem

veliko sami pripomorejo k hitrejši rehabilitaciji. Pravilno narejene longete v akutni fazi

povsem zadovoljivo imobilizirajo okončino in hkrati dovolijo otekanje uda brez nevarnosti

za ishemično okvaro tkiva. Če pride do otekanja je longeto enostavneje prerezati ali

razrahljati kot cirkularni mavec in to lahko naredi vsak zdravnik ali medicinska sestra tudi

izven bolnišnice z navadnimi škarjami.

Longeto razvaljamo iz več plasti mavčevega povoja, ki ga pred tem namočimo za 2-3

minute v vodo s temperaturo pribliţno 20°C. Debelino prilagodimo poškodovanemu udu

ter konstituciji pacienta. Širina naj zajema 1/2 do 2/3 obsega uda, pripravimo pa jo tako, da

je najdebelejša oz. najtrdnejša tam, kjer je to potrebno. Longeto poloţimo na ţe z vato ali

bombaţno nogavičko podloţen ud, ter jo s povojem pritrdimo na okončino. Ud zadrţimo v

ţeljenem poloţaju, dokler se longeta ne strdi.

Cirkularni mavec namestimo na ud ob kontrolnem pregledu, ko ne pričakujemo več

otekanje tkiva. Tanko podloţen mavec se tesno prilega koţi in odlično imobilizira, ne

dopušča pa nobenega otekanja ali površnosti pri mavčenju (Demšar, 2003).

Gre za povoje iz mavca, ki jih ovijemo okoli prizadete okončine. Na podloţen ud

namestimo longeto, ki jo cirkularno povijemo z mavčevim povojem, dobro zgladimo in ob

tem ud drţimo v ţeljenem poloţaju do zatrditve mavca.


20

3.3.2 IMOBILIZACIJA S SINTETIČNIMI MATERIALI

Poleg klasičnega mavca imamo danes na voljo vrsto sintetičnih vodoodpornih materialov,

ki omogočajo poškodovancu večje udobje, pri kontrolah pa dopuščajo natančnejšo

rentgensko diagnostiko (Miksić in Flis, 2003).

V zadnjih dvajsetih letih se za imobilizacijo uporabljajo tudi materiali iz plastične mase

(plastični mavci), ki so izdelani na poliuretanski bazi. Imajo kar nekaj prednosti pred

klasičnim mavcem: so laţji, hitreje strdijo, odporni so na vlago, različnih barv, tanjši,

obremenjevanje uda je lahko zgodnejše ter omogočajo natančnejše rentgenske preiskave

brez snemanja imobilizacije.

Imajo pa tudi pomanjkljivosti, saj jih je teţje oblikovati po okončini, odstranjevanje je

nevarnejše, obvezna je uporaba rokavic, v fazi strjevanja se primejo na koţo in obleko,

površina je bolj hrapava, pa tudi cenovno so draţji. Pri plastični imobilizaciji opaţamo več

maceracij koţe (predvsem na nogi) kot pri klasični, verjetno zaradi potenja, pa tudi

neprijeten vonj je pogostejši. Predvsem pri plastični imobilizaciji se pokaţe

discipliniranost pacientov, saj imajo tisti, ki upoštevajo naša navodila manj teţav.

Priporočljivo je, da je primarna imobilizacija poškodovane kosti opravljena z oporo iz

klasičnega mavca. Pogosto je le-to potrebno odstraniti v kratkem času (7 do 10 dni). Kot

sekundarno imobilizacijo pa lahko uporabimo imobilizacijo iz umetnega materiala,

posebno, ko bo poškodovanec pričel uporabljati poškodovano okončino (Dolenc in Koglot,

2006).

Za izkušenega mavčarja ponuja klasični mavec več moţnosti pacientu individualnega

oblikovanja, nameščanja in korekcije, posebno pri klinjenju mavca. Imobilizacija iz

klasičnega mavca zadrţi natančno takšno obliko, kot ob namestitvi. Imobilizacija iz

plastičnih materialov pa se na modeliranje odzove elastično in se vrne v idealno obliko

cevi (Dolenc in Koglot, 2009).


21

3.4 ORODJA ZA MAVČENJE IN SNEMANJE MAVCA

V mavčarni uporabljamo orodje, ki je prilagojeno našemu delu. Za rezanje mavca

uporabljamo škarje z daljšo ročico, da doseţemo večjo moč, posebne klešče (račji kljun) pa

nam omogočajo trganje mavca. Za rezanje mavca uporabljamo tudi skalpele raznih oblik.

Nujno orodje v mavčarni so tudi klešče s katerimi lahko mavec razpremo in zaklinimo.

Slika 6: Orodje za mavčenje in snemanje mavca

Vir: Lasten arhiv

Mavec odstranimo tako, da ga vzdolţno prereţemo na eni ali obeh staneh s posebnimi

škarjami za mavec ali z oscilacijsko ţago. Ta ţaga nam omogoča rezanje mavca brez

velike nevarnosti, da bi porezali pacienta, saj se njen rezalni del ne vrti, temveč le vibrira

in s tem reţe trdo plast, koţa pa je proţna in se umika. Tudi podloga pod mavcem ščiti

koţo, da je pri odvzemu ne poškodujemo. Kljub podlogi pa moramo biti pri odstranjevanju

mavca zelo pozorni, saj se podloga pri dalj časa trajajoči uporabi mavca stanjša ali pa si jo

pacienti celo izpulijo. Posebno pozornost moramo nameniti mestom, kjer je kost

neposredno pod koţo, saj je tam verjetnost poškodbe večja. Velika nevarnost poškodbe je


22

tudi pri otrocih, zato moramo pri njih veliko časa nameniti psihični pripravi. Za rezanje

mavca uporabljamo oscilirajoče ţage, ki imajo hkrati nameščen sesalec za prašne delce ali

pa so brez. Postopek je neprijeten zaradi hrupa, prahu in lomljenja mavca. Slednje lahko

paciente plaši, predvsem otroke.

Slika 7: Oscilacijska ţaga s sesalcem

Vir: Lasten arhiv


23

3.5 VRSTE MAVČEVE IMOBILIZACIJE

Mavčevo imobilizacijo uporabljamo za različne telesne ude, največ pa za zgornji ud.

Nazivi za razne vrste mavcev so:

Za imobilizacijo zgornjih udov – dokomolčni mavec, dokomolčni mavec s prsti,

doramenski mavec, torakoabdukcijski mavec in mavčev Desault.

Za imobilizacijo spodnjih udov – hodilni ali nehodilni dokolenski mavec, mavčeva

copata, hodilni ali nehodilni nadkolenski mavec, tutor mavec ter enostranske ali

dvostranske mavčeve hlače.

Za imobilizacijo hrbtenice – mavčeva Schanzova ovratnica, mavčeva minerva,

mavčev steznik ter mavčeva posteljica (Demšar, 2003).

Vsaka imobilizacija je individualna, prilagojena pacientu, debelina pa je odvisna od

telesnega predela in obremenitvenih zahtev. Pri nekaterih imobilizacijah lahko v primarni

fazi namestimo longeto, ki lahko ostane skozi celo zdravljenje ali pa jo kasneje (največkrat

po enem tednu) zamenjamo za cirkularni mavec. Lahko pa ji samo odstranimo navadni

povoj ter ga nadomestimo z mavčevim povojem (kompletiranje). Pri vseh poškodbah

zgornjega uda paciente opozorimo naj odstranijo nakit in naj ga ne nosijo dokler imajo

mavčevo oblogo. Če je ud ţe otekel in nakita ne moremo odstraniti s pomočjo mila ali

nitke ga moramo prerezati s pomočjo posebnih škarij za nakit.

3.5.1 IMOBILIZACIJA ZA ZGORNJI UD

Za imobilizacijo zgornjega uda najpogosteje uporabljamo:

Dokomolčni ali radius mavec: uporabljamo za imobilizacijo distalnega dela

podlehti ter zapestja. Je eden najpogostejših mavcev. V akutni fazi uporabljamo

podloţeno longeto, ki jo ob kontroli kompletiramo ali pa zamenjamo s cirkularnim

mavcem. Povoj mora biti nameščen tekoče in brez gub. Pazimo, da ga preveč ne

zategujemo. Vseskozi skrbimo za pravilen poloţaj zapestja ter hkrati gladimo

mavec, saj s tem iztisnemo zrak, plasti se sprimejo in s tem doseţemo večjo trdnost.

Roko drţimo v ustreznem poloţaju dokler mavec ne strdi ter se izogibamo

kakršnem koli pritisku na mavec. Pozorni smo pri robovih in na okrajku


24

podlaktnice, kjer mavec rad tišči. Na teh mestih dodatno zaščitimo s podlogo.

Pazimo na dolţino mavca pri prstih saj lahko predolga imobilizacija onemogoča

razgibavanje prstov in s tem povzroča otekanje roke. Pacientu razloţimo namen

imobilizacije ter nego in ustrezen poloţaj zamavčenega uda. Posebna oblika radius

mavca je skafoidni mavec, ki poleg zapestja imobilizira še distalni del palca in se

uporablja pri zlomih skafoidne kosti v zapestju.

Slika 8: Dokomolčni skafoidni mavec

Vir: Lasten arhiv

Dokomolčni mavec s prsti: se uporablja za imobilizacijo zapestnic, prstnic ter

pripadajočih sklepov. Zajema lahko različno število prstov (glede na poškodbo).

Mavec mora biti nameščen tako, da del prstov gleda iz mavca, da lahko opazujemo

njihovo barvo in temperaturo, občutljivost in gibljivost in vse našteto primerjamo z

zdravo stranjo. Zato vsaj prvi teden nohti na zamavčeni roki ne smejo biti lakirani.

Pozorni smo na pravilen kot v sklepih zamavčenih prstov. Če je ud dalj časa

imobiliziran v napačnem poloţaju oteţimo rehabilitacijo po odstranitvi mavca. S


25

podlogo vedno zaščitimo vsak prst posebej, da ne pride do maceracij med prsti

(posebej pri pacientih, ki se močno potijo).

Slika 9: Dokomolčni mavec s prsti

Vir: Lasten arhiv

Doramenski mavec: je imobilizacija za poškodbe podlehti, komolca in distalnega

dela nadlakti. Poškodbe praviloma mavčimo v 90° fleksiji komolca in supinaciji.

Pacienta opozorimo na pravilen poloţaj imobilizirane roke, naj je ne nosi v ruti

pestovalnici, razen, če mu je tako predpisal zdravnik.

Slika 10: Doramenska longeta

Vir: Lasten arhiv


26

Torakoabdukcijski mavec: uporabljamo za imobilizacijjo ramenskega obroča.

Izdelava je zelo komplicirana in zahteva najmanj tri izurjene ortopedske tehnologe.

Zaradi svoje okornosti se redkeje uporablja, saj ga učinkovito nadomeščajo razne

opornice. Pozorni smo na pravilen kot v komolcu in rami, ki ga določi zdravnik. Po

imobilizaciji moramo vedno preveriti nevrološki status, če ima pacient teţave v

obliki parestezij, moten občutek za dotik, preverimo prekrvavitev uda ter pacienta

vprašamo o počutju v imobiliziranemu udu.

Slika 11: Torakoabdukcijski plastični mavec

Vir: Lasten arhiv


27

Desaultov povoj: je lahko mavčev ali mehki. Uporablja se za imobilizacijo

nadlakti in ramenskega sklepa pri zlomih in izpahih nadlahtnice. Paziti moramo pri

nameščanju, da ne zategujemo preveč povojev, saj lahko pacientu oteţujemo

dihanje. Podloţna vata mora biti nameščena v več plasteh, predvsem pod pazduho

ter pri ţenskah pod dojkama, da zaradi potenja ne pride do maceracije koţe in s tem

do izredno neprijetnega vonja. Pacientu naročimo naj ob teţavah pride na kontrolo

predčasno.

Slika 12: Desaultov povoj

Vir: Lasten arhiv


28

3.5.2 IMOBILIZACIJA ZA SPODNJI UD

Za imobilizacijo spodnjega uda najpogosteje uporabljamo:

Dokolenski mavec s peto ali brez: se uporablja za imobilizacijo kosti distalne

goleni in kosti gleţnja ter stopala. Mavec mora biti najmočnejši tam, kjer je to

potrebno, to pa je v okolici gleţnja. V primarni fazi lahko mavec zaradi moţnosti

otekanja, na anteriorni strani prereţemo po dolţini. Prerezati moramo vse plasti

mavca, včasih pa tudi podlogo. Zaradi sigurnosti, da smo prerezali vse plasti, si

pomagamo s tanko vrvico, ki jo pred mavčenjem napeljemo po nogi. Po enem

tednu, ko je nevarnost otekanja manjša, lahko prerezan mavec učvrstimo z eno

plastjo mavca, da se ne širi nekontrolirano. Kadar namestimo mavec brez pete

pacient noge ne sme obremenjevati, zato moramo poskrbeti, da dobi bergle. Pete so

iz gume in različnih dimenzij, namestimo pa jo tako, da je sredina pete v področju

sredine gleţnja.

Slika 13: Dokolenski mavec s peto in podloţenimi prsti

Vir: Lasten arhiv


29

Mavčeva copata: namestimo jo na zlomljene metatarzalne kosti ali kosti prstov na

nogah, lahko ji namestimo kovinsko zaščito za prste, slednje uporabljamo

predvsem za pooperativno zdravljenje ortopedskih pacientov, ki so bili operirani

zaradi valgusne deformacije palca na nogi. Distalno lahko prste samo podloţimo,

lahko pa jih objamemo tudi z volarne strani. Pri pacientih, ki imajo v prste

nabodene Kirschnerjeve ţice, naredimo zaščito oz. strešico iz aluminijastih

Iselinovih opornic ter jih primavčimo k copati. Na ta način so ţice bolje zaščitene,

pacienti pa sigurnejši. Pozorni smo na montaţo pete, sredina pete naj bi bila pri

klasičnem mavcu v področju sredine gleţnja, pri mavčevi copati pa jo pomaknemo

nekoliko naprej.

Slika 14: Mavčeva copata s peto in podloţenimi prsti

Vir: Lasten arhiv


30

Tutor mavec: uporabljamo za imobilizacijo kolena in kolenskih vezi. Nameščen je

od gleţnja do dimelj. Pomemben je pravilen poloţaj v kolenu, ki je odvisen od

vrste poškodbe. Zaradi anatomske zgradbe noge, predvsem pri debelejših pacientih,

lahko ta mavec leze navzdol in pritiska na gleţenj. Pri krajšem času imobilizacije

uporabljamo tutor longeto, katero lahko pacient po posvetu z zdravnikom tudi

snema.

Slika 15: Plastični tutor mavec na odvzem

Vir: Lasten arhiv


31

Nadkolenski mavec: apliciramo pri poškodbah goleni. Sega od prstov na nogi do

dimelj. Pomembno je pravilno drţanje zlomljenega uda, saj lahko pri mavčenju

korigiramo premaknitve po osi in zasuk spodnjega odlomka. Pri drţanju

zlomljenega uda smo pozorni na pravilno preprijemanje noge med mavčenjem,

drţimo s plosko dlanjo, sicer lahko pride pod mavcem do razjede zaradi pritiska ali

do peroneus pareze.

Slika 16: Nadkolenski mavec brez pete v plantarni fleksiji stopala.

Vir: Lasten arhiv

Sarmiento mavec: je oblika mavca, ki jo nameščamo po imobilizaciji v

nadkolenskem mavcu. Omogoča delno gibljivost v kolenu, njegova funkcija pa je,

da pri hoji razbremeni pritisk pacientove teţe na golen.

Slika 17: Sarmiento mavec s peto

Vir: Lasten arhiv


32

Mavčeve hlače: uporabljamo za imobilizacijo pri poškodbah stegnenice ali kolka.

Mavčeve hlače so lahko enostranske, eno in pol stranske ali dvostranske, lahko

zajemajo stopalo in gleţenj, lahko pa so samo do gleţnja. Pri vatiranju na trebuh

dodatno podloţimo blazinico vate, ki jo po mavčenju izvlečemo. Sluţi kot dodaten

prostor za trebuh po hranjenju. Največja nevarnost pri mavčevih hlačah so razjede

zaradi pritiska, saj ti pacienti večinoma leţijo. Mavčeve hlače morajo biti primerno

obrezane, robovi pa zaobljeni, predvsem okoli anogenitalnega področja, zaradi

laţjega izvajanja osebne higiene. Robove oblepimo s posebno bombaţno tkanino.

Pomemben je poloţaj pacienta v postelji, da robovi mavca kljub zaobljenim

robovom ne tiščijo.

Slika 18: Enostranske mavčeve hlače

Vir: Lasten arhiv


33

3.5.3 IMOBILIZACIJA ZA HRBTENICO

Minerva mavec: je mavec za imobilizacijo pri zlomih vratne hrbtenice. S tem

mavcem zajamemo glavo, vrat in zgornji del trupa. Pravilno izdelana prepreči

kakršne koli gibe glave. Mavčimo v sedečem poloţaju. Če je pacient nestabilen si

pomagamo z Glissonovo zanko. Pacient mora imeti pri nameščanju mavca odprta

usta, v katera damo anesteziološki ustni nastavek, da se lahko kasneje prehranjuje.

Pozorni smo na robove, ki morajo biti dobro podloţeni in zaobljeni, da ne tiščijo.

Slika 19: Minerva mavec

Vir: Lasten arhiv


34

Schanzova ovratnica: imobilizira nekoliko slabše kot minerva mavec,

uporabljamo pa jo pri teţjih zvinih vratne hrbtenice in stabilnih zlomih.

Slika 20: Razširjena Schanzova ovratnica

Vir: Lasten arhiv

Mavčev steznik: uporabljamo za imobilizacijo prsnoledvenega dela hrbtenice.

Pacient lahko stoji ali pa ga namestimo v previsu (v ekstenziji). Takšen mavec je

neroden in teţak, omogoča le omejeno osebno higieno. Pomembno je, da pri

obrezovanju v podpazdušni kotanji mavec obreţemo toliko, da lahko pacient

samostojno izvaja anogenitalno nego. V predelu dimelj mavec izreţemo toliko, da

lahko pacient samostojno sedi na višjih stolih z nekoliko razširjenimi nogami, v

predelu simfize pa se mora mavec naslanjati na simfizno kost, saj pri previsoko

obrezanem mavcu le ta ne imobilizira dovolj, pacient pa ima lahko teţave z

mikcijo.


35

Slika 21: Plastičen steznik v previsu

Vir: Lasten arhiv

Mavčeva posteljica: se uporablja za stabilizacijo hrbtenice, predvsem pri

novotvobah in poškodbah. Zagotavlja fiziološki poloţaj pacientove hrbtenice v

postelji. Uporabljamo ga za laţjo osebno higieno in transport pacientov.

Slika 22: mavčeva posteljica

Vir: Lasten arhiv


36

4 ZAPLETI POD MAVČEVO IMOBILIZACIJO

Imobilizacija z mavcem mora biti prilagojena vsakemu pacientu posebej, natančna in

pravilno izvedena. S tem se lahko ţe na začetku izognemo marsikateremu zapletu. Kljub

temu pa včasih pride do motenj lokalnega obtoka krvi in limfe, predvsem na izbočenih

predelih telesa, kjer leţi kost neposredno pod koţo. Do motenj obtoka v celi okončini pa

rado pride zaradi otekline po poškodbi.

Z mavčenjem se ukvarjata zdravnik in mavčar, vendar je mavčeva imobilizacija tako

pomemben sestavni del zdravljenja zlomov kosti, da mora medicinska sestra dobro poznati

vse vrste mavcev in predvsem nevarnosti in moţne komplikacije pri njegovi uporabi

(Demšar, 2003).

Vsak mavec lahko povzroči tri vrste zapletov (komplikacij):

motnje prekrvavitve zamavčenega uda,

pareze in paralize ţivcev,

razjede zaradi pritiska.

Zapleti nastanejo zaradi:

močnega otekanja zamavčenega uda,

neustrezne izbire mavca (cirkularni mavec namesto longete),

pretesno nameščene longete ali mavca,

nezadostnega podlaganja pod mavec,

nepravilnega drţanja med mavčenjem (Demšar, 2003).

Zapeti se pogosteje pojavljajo pri starejših pacientih, pri otrocih pa jih je manj. Zato

moramo večjo skrb nameniti prav njim. Koţa je tanjša, nagubana in manj elastična in pri

naravnavi kostnih odlomkov rada poči, mišice pa so pri starejših bolj ohlapne. Starejši

pacienti so tudi manj fizično aktivni, zato je tudi otekanje pod imobilizacijo pri njih

pogostejše.


37

Medicinska sestra mora poznati in prepoznati vse morebitne zaplete pri mavčevi

imobilizaciji (Demšar, 2003).

Paciente je potrebno ob primarni oskrbi poškodbe opozoriti tudi s pisnimi navodili o

tiščanju pod imobilizacijo. Primer pisnega navodila:

OPOZORILO!

PRI NAPREDUJOČIH TEŢAVAH POD MAVCEM, TIŠČANJU, SPREMENJENI

BARVI KOŢE NA PRSTIH ALI SPREMEMBI OBČUTKA V PRSTIH

ZAMAVČENEGA UDA, TAKOJ OBIŠČITE SVOJEGA ZDRAVNIKA. ČE LE-TA NI

DOSEGLJIV, POJDITE NA KONTROLNI PREGLED V NAJBLIŢJO KIRURŠKO

AMBULANTO! (Ocepek, 2006).

4.1 MOTNJE PREKRVAVITVE ZAMAVČENEGA UDA

Največja nevarnost pri uporabi mavca so cirkulatorne motnje (motnje prekrvavitve) v

zamavčenem udu zaradi pretesnega mavca. Povzročijo lahko nepopravljive ishemične

motnje in celo izgubo uda, v manj hudih primerih pa Volkmannovo ishemično kontrakturo

ali Sudeckovo distrofijo. Največja nevarnost, da pri nepravilnem drţanju uda pri mavčenju

povzročimo povečan pritisk na določenem mestu, je pri nadkolenskem mavcu in tutor

mavcu (Demšar, 2003).

Motnje je potrebno pravočasno ugotoviti in odpraviti. Ambulantnega pacienta je potrebno

ustrezno poučiti o morebitnih teţavah, hospitaliziranega pa opazovati. Opazujemo prste, ki

gledajo iz mavca in jih primerjamo s prsti na drugi roki ali nogi. Biti morajo roţnati in

topli. Pacient bo najprej opozoril na naraščajoče bolečine pod mavcem, prsti postanejo

najprej modrikasti, nato pa bledi, hladni in morda ţe neobčutljivi. Vsi našteti simptomi nas

opozarjajo na motnje krvavitve in zahtevajo takojšnje ukrepanje. V takem primeru takoj

prereţemo mavčevo imobilizacijo in jo razkrenemo.

Ishemija tkiv je najteţji zaplet, ki preko kompartment sindroma in ishemične okvare

pripelje do kontrakture sklepov. Znani so tudi primeri gangrene uda in posledične


38

amputacije. Nevarnost zapleta zmanjšamo z uporabo longet namesto mavcev v akutni fazi

zdravljenja. Z jasnimi navodili in pravočasnimi kontrolami se lahko temu zapletu

izognemo (Vindišar, 2006).

Poškodovani ud lahko v mavcu oteče. Prvi znak nastajajočega kompartment sindroma je

bolečina. Povzroči jo staza v venskem sistemu. Pacient navaja naraščanje bolečine pod

mavcem, mravljinčenje in občutek utrujene okončine. Prsti sčasoma postanejo modri in

hladni. Njihovo gibanje je oteţkočeno. Kasneje nastane še zapora arterij in odmrtje

mišičnine. Ob večjih nekrozah mišic nastane Volkmannova kontraktura. Zato moramo ob

pričakovani večji oteklini kot primarno imobilizacijo uporabiti longeto. V kolikor na sveţ

prelom ali drugo poškodbo primarno namestimo mavec, je le-tega potrebno takoj ob

namestitvi vzdolţno izrezati po celi dolţini. Popolnoma zaprt cirkularni mavec je zato

strokovna napaka, če pričakujemo otekanje tkiva (namestitev na sveţ prelom).

Prekrvavitev lahko kontroliramo le, če so prsti prosti ali vsaj njihovi vršički gledajo iz

mavca (Ocepek, 2006).

4.2 PAREZE IN PARALIZE ŢIVCEV

Drugi nedopustni zaplet so pareze in paralize. Najpogostejša je pareza peronealnega ţivca,

ki povzroča padajoče stopalo, do katere pride zaradi pritiska mavca na zunanji strani

kolena v predelu glavice fibule. Bolnik bo najprej opozarjal na mravljinčaste prste, kasneje

prstov na nogi ne bo več čutil, končno prstov ne bo mogel več potegniti navzgor

(dorziflektirati). Takrat je ţe prepozno! Na oddelku se kaj takega seveda ne sme zgoditi!

Medicinska sestra mora ukrepati takoj, ko jo bolnik opozori na mravljince v prstih

(Demšar, 2003).

Pri mavčenju lahko nastanejo tudi okvare na ţivčevju. To velja predvsem za peronealni

ţivec na mestu, kjer poteka preko mečnice in za radialni ţivec v njegovem poteku preko

nadlaktnice. Za okvaro prvega so nevarne zlasti nepravilno nameščene tutor longete za

koleno, za radialni ţivec pa oblike nadkomolčnega mavca, ki jih pacienti nosijo brez mitele

(rute okoli vratu) (Srakar, 1994).


39

4.3 RAZJEDE ZARADI PRITISKA

Tretja neprijetnost je pritisk mavca na izrazitejše kostne štrline, npr. na notranji gleţenj.

Najprej začnejo neznosno boleti, kasneje pa se razvije razjeda zaradi pritiska. Značilna je

huda, vendar izrazito lokalna bolečina (Demšar, 2003).

Razjeda zaradi pritiska je lokalno omejena poškodba celic zaradi direktnega pritiska na

koţo, zaradi striţne sile, ki povzroči mehanično okvaro tkiva (Prelog, 2006).

Dolgotrajni, neprekinjen, zunanji pritisk povzroči ishemijo in kasneje nekrozo tkiva (koţo,

podkoţje, mišičje). Z odstranitvijo nekroze nastane rana. Rana zaradi pritiska pa se pojavi

tudi pri pacientih z okvarjenim ţivčevjem, kjer je zmanjšan ali izgubljen občutek za

bolečino (moţganska kap, pareze, paralize) ali pa je pacient nepomičen (splošna oslabelost,

prizadetost mišičja, nezavest). Ogroţenost pacienta je potrebno čim prej prepoznati in

uvesti ukrepe, ki preprečijo nastanek ran. Rane zaradi pritiska so lahko obseţne in globoke

in lahko celo ţivljenjsko ogrozijo pacienta (Prelog, 2006).

Pri pacientih z mavčevo imobilizacijo se te razjede najpogosteje pojavljajo na mestih, kjer

poteka kost neposredno pod koţo (zunanji okrajek podlaktnice, komolec, glavica mečnice,

zunanji in notranji gleţenj, trnasti odrastki vretenc…) in mavec povzroča stalen in

ponavljajoč pritisk ali trenje na to mesto. Pojavljajo se tudi na proksimalnem in distalnem

delu mavčeve imobilizacije, kadar ti deli niso dovolj oblazinjeni. Ne glede iz katerega

vzroka so se pojavile razjede, moramo mavec na tem mestu izrezati toliko, da je moţna

oskrba rane ali pa imobilizacijo zamenjamo za prikladnejšo obliko (snemne longete). Pri

pacientih s sintetično imobilizacijo se lahko pojavijo razjede zaradi maceracije koţe, kadar

je le-ta dalj časa izpostavljena vlagi (pretirano potenje, močenje imobilizacije). Pozorni

smo tudi na moţnost pojava bakterijskih ali glivičnih infekcij, saj vlaţno, temno in toplo

okolje predstavlja odlične pogoje za njihov razvoj. Še posebno so gnojenju izpostavljene

rane ali poškodbe koţe. Nevarnost okuţbe ran lahko zmanjšamo z uporabo snemnih longet

in prevezi ran. Pojavijo se lahko tudi alergične reakcije na katerokoli sestavino pri

imobilizaciji, vendar so te reakcije redke.


40

Rane zaradi pritiska lahko nastanejo zaradi nagubane notranje površine mavca, slabo

podloţenih kostnih štrlin ali neravnin v mavcu, ki nastanejo zaradi pritiska s prsti med

njegovo aplikacijo ali pri njegovi poškodbi. Rane lahko nastanejo tudi na robovih mavca

ali pa si jih naredijo pacienti sami, ko poskušajo reševati neprijeten srbeţ pod mavcem

(Vindišar, 2006).

Redno moramo spremljati nastanek morebitnega dekubitalnega ulkusa (razjede zaradi

pritiska) v mavcu. Če sumimo, da je dekubitalni ulkus nastal, moramo zamenjati mavec.

Ko smo prepričani, da je oteklina uplahnela, lahko namestimo cirkularni mavec (Miksić in

Flis, 2003).

V vseh primerih je potrebno nemudoma sprostiti pritisk. Mavec skupaj z vato ali drugo

podlogo prereţemo po celi dolţini vse do koţe in ga malo razmaknemo. Če to ne

zadostuje, moramo mavec odstraniti in o zapletu takoj obvestiti zdravnika (Demšar, 2003).


41

5 VLOGA ORTOPEDSKEGA TEHNOLOGA V MAVČARNI

Z mavčenjem smo se ukvarjali medicinske sestre in zdravstveni tehniki, v letu 2009 pa se

je v okviru nacionalne poklicne kvalifikacije pričelo usposabljanje in preverjanje znanja,

katerega je uspešno zaključila večina slovenskih mavčarjev in s tem pridobila strokovni

naziv ortopedski tehnolog. Delo ortopedskega tehnologa je zelo specifično in tisti, ki ga

opravljamo potrebujemo znanja in spretnosti, ki jih ni moţno pridobiti v rednem programu

izobraţevanja.

Obseţnost in strokovnost terapevtskega postopka imobilizacij zahteva samostojnega

ortopedskega tehnologa z znanjem anatomije in fiziologije, poznavanjem različnih vrst

materialov in ortopedskih pripomočkov. Za to so potrebna dodatna znanja, katera

pridobivamo na strokovnih seminarjih doma in v tujini ter sledimo domači in tuji strokovni

literaturi (Okroţnik, 2009).

5.1 NALOGE ORTOPEDSKEGA TEHNOLOGA

Obseg del in nalog ortopedskega tehnologa je zelo pester, saj zajema preko 100 različnih

posegov in postopkov, za katere ni formalnega izobraţevanja. Vse znanje in spretnosti je

potrebno pridobiti ob delu.

Ortopedski tehnolog ima poklicne kompetence da:

načrtuje, pripravi, izvede in kontrolira lastno delo (analizira in korigira opravljeno

delo in cilje, pozna in uporablja sodobne imobilizacijske materiale…),

racionalno rabi energijo, material in čas,

varuje lastno zdravje in zdravje drugih ter okolja v posebnih delovnih pogojih

(uporablja varovalna in zaščitna sredstva pri delu, zagotavlja higienske razmere za

preprečevanje infekcij pred, med in po intervenciji, pozna in izvaja izolacijske

ukrepe…),

komunicira s sodelavci, pacienti in drugimi zdravstvenimi delavci ter s strokovnjaki

drugih področij (obvlada intrapersonalno in interpersonalno komunikacijo in


42

upošteva partnerski odnos med sodelavci, obvlada empatični odnos do

pacientov…),

uporablja sodobno informacijsko tehnologijo (zna uporabljati spletne povezave in

komunikacije, obvlada računalnik in računalniški program…),

fizično in psihično pripravi pacienta na poseg (psihično pripravi pacienta in mu

predstavi poseg, pomaga pri slačenju in oblačenju pacientov, odstrani nakit s

posebnimi škarjami za nakit, oskrbi pacienta po posegu…),

izdela, izvaja in prilagaja terapevtske imobilizacije iz mavca in sintetičnih

materialov ob upoštevanju zdravniškega izvida in rentgenske slike,

namesti in prilagodi ortopedske in tehnične pripomočke (pozna vrste ortopedskih

pripomočkov, njihovo uporabo in nastavitve ),

sodeluje v zdravstvenem timu pri repoziciji zlomov in izpahov (organizira ekipo za

repozicijo, pozna postopke zdravstvene nege pacienta pred posegom, med in po

posegu v splošni anesteziji, prepozna anatomske spremembe skeleta na rentgenski

sliki, pozna vrste ortopedskih pripomočkov in načine nameščanja ter prilagajanja

le-teh glede na poškodbo ali obolenje…),

imobilizira v operacijskih dvoranah in se ravna po standardih aseptičnih oblik dela,

kontrolira, popravi, odstrani ali dopolni terapevtske imobilizacije (korekcija osi,

izrez mavca, skrajšava mavca, izrez mavca v longeto, izrez okna v mavec,

kompletiranje mavca, poprava mavca, menjava mavca…),

vodi in kooordinira delo v timu (prevzema in predaja delo, pozna osnovne modele

dela v zdravstveni negi, pozna osnove managementa v zdravstveni negi…),

izvaja zdravstveno nego pri pacientu (pozna sodobne smernice zdravstvene nege,

pozna postopke reanimacije, pozna zaplete, ki se lahko pojavijo v času

imobilizacije in zna ukrepati…),

izvaja zdravstvenovzgojno delo in prenaša znanja, spretnosti, izkušnje in novosti s

področja stroke na dijake, študente in novo sprejete sodelavce (Okroţnik, 2009).

S svojo strokovno usposobljenostjo, znanjem in spretnostmi in je ortopedski tehnolog

nepogrešljiv člen v zdravstveni oskrbi pacientov na vseh bolnišničnih oddelkih in vseh

starostnih skupinah, saj obseg dela zajema paciente od rojstva pa do smrti.


43

5.2 NALOGE ORTOPEDSKEGA TEHNOLOGA IN MEDICINSKE SESTRE NA ODDELKU IN V AMBULANTI PRI DELU Z ZAMAVČENIMI PACIENTI

V času, ko je pacient v mavčarni mu moramo poleg nameščanja mavca podati čim več

informacij o pravilni uporabi mavca, da ne pride do neţelenih zapletov. Poskrbeti moramo

tudi za informiranost staršev (pri otrocih), svojcev ter negovalnega osebja na bolnišničnih

oddelkih ter v drugih zdravstvenih ustanovah. Poučimo jih o:

Pravilni negi in sušenju mavca: pacienta poučimo, da se mavec suši pribliţno 48

ur, zato bodo imeli v tem času občutek vlaţnosti pod mavcem. Zadrţujejo se naj v

toplem in suhem prostoru ter naj ne prekrivajo mavca. V tem času bo mavec dovolj

trd za obremenjevanje. Paciente poučimo naj ne odstranjujejo podloge, prav tako

naj se ne praskajo pod mavcem ali pod mavec vstavljajo karkoli, saj lahko s tem

poškodujejo koţo in povzročijo razjede zaradi pritiska.

Pravilnem poloţaju zamavčenega uda: pacientom z mavcem na nogi svetujemo

naj imajo okončino pri leţanju podloţeno po celi dolţini noge, kadar pa sedijo naj

bo noga v vodoravnem poloţaju (na drugem stolu). Če imajo poškodovano roko naj

bo v takšnem poloţaju, da bodo prsti nad višino srca. Ti poloţaji so najbolj

pomembni prvih 48 ur, saj je v tem času nevarnost otekanja uda največja.

Lajšanju bolečine: bolečina je prisotna prvih nekaj dni po poškodbi, poškodovano

mesto pa naj hladijo preko imobilizacije z ledom 5 do 15 minut večkrat na dan.

Ledene kocke je potrebno vstaviti v plastično vrečko, vse skupaj pa zaviti v tkanino

iz bombaţa in poloţiti na poškodovani predel.

Razgibavanju prostega uda: v mirovanju mora biti le tisti deli uda, ki je

zamavčen. Z vsemi ostalimi deli pa je potrebno razgibavati vsaj 5 minut vsako uro.

Razgibavanje in pravilen poloţaj uda zmanjšuje moţnost nastanka poškodbene

otekline in pospeši obtok krvi in olajša kasnejšo rehabilitacijo.

Pravilni osebni higieni: klasičnega mavca naj ne močijo z vodo, saj se jim lahko

zmehča, nevarnost pa predstavlja tudi mokra podloga, ki jo je teţko posušiti, zato

naj pri osebni higieni mavec zaščitijo.

Moţnih teţavah v mavcu in o pravilnem ukrepanju, če se teţave pojavijo:

paciente moramo poučiti o moţnih teţavah, ki se lahko pojavijo kljub upoštevanju

vseh navodil. Kadar opazijo ali občutijo povečano bolečino, izrazito oteklino

prstov, hladne, pomodrele, blede ali ohromele prste, boleč pritisk pod oblogo,


44

mravljinčenje, neprijeten vonj ali pekočo bolečino, naj takoj obiščejo svojega

zdravnika. Če ta ni dosegljiv, naj gredo na kontrolo v najbliţjo v najbliţjo kirurško

ambulanto.

Vse informacije lahko bistveno vplivajo na hitrejše zdravljenje, rehabilitacijo in počutje

pacienta, za kar nam bo pacient prav gotovo hvaleţen.

Zelo pomembna so pisna in ustna navodila poškodovancem. Poučiti jih je potrebno o vseh

ukrepih za zmanjševanje otekanja uda (podloţen ud, hlajenje, gibanje v prostih sklepih).

Mavec potrebuje vsaj 24 ur za dokončno trdnost, obremenjevanje v tem času ga lahko

poškoduje. Mavec na vlagi izgubi svojo trdnost, zato se ne sme zmočiti. Poškodovanca je

potrebno poučiti o morebitnih zapletih in o ukrepih, če se zapleti pojavijo. Ob močni

bolečini, spremenjenem občutku, odsotnosti pulza je potreben takojšen pregled pri

zdravniku (Vindišar, 2006).

Zdravstvena vzgoja je samostojna, vendar ne izolirana naloga medicinske sestre, ki

prevzame naloge in jih povezuje z drugimi aktivnostmi v procesu zdravstvene nege.

Zajema pripravo pacienta na različne preiskave, prepoznavanje teţav, zdrav način

ţivljenja, pravilne higienske navade in motivacijo za zdravstveno vzgojo (Hoyer, 2005).

5.2.1 NALOGE ORTOPEDSKEGA TEHNOLOGA IN MEDICINSKE SESTRE PRI DELU Z ZAMAVČENIMI OTROCI IN NJIHOVIMI STARŠI

Otrok je po svoji duševni naravi močno vezan na mamo, še posebej med pol in štirimi leti

starosti. Vsako motnjo iz okolice ali v njegovem stanju projicira v ta odnos ter v strah pred

izgubo svoje telesne celovitosti. Poškodba sama predstavlja za otroka velik stres oziroma

odmik od normalnega stanja njegovega razvoja. Počuti se ogroţenega. Boji se, da bo

izgubil del svojega telesa in da bo izgubil naklonjenost matere (Dolenc in Koglot, 2009).

Otrokom in staršem moramo pri nameščanju mavčeve obloge nameniti posebno pozornost,

da bo otrok izgubil strah pred neznano vlaţno snovjo, ki mu onemogoča gibanje in omejuje

svobodo. Otroku moramo na njemu razumljiv način razloţiti namen imobilizacije, ustvariti


45

mu moramo prijazno okolje, ter mu usmerjati pozornost k stvarem, ki ga zanimajo in

sproščajo. Zaupanje pa si moramo pridobiti tudi pri starših, da z njihovo prisotnostjo in

pomočjo umirimo otroka za izvedbo kvalitetne imobilizacije.

Starši sami prav tako doţivljajo teţke trenutke. Muči jih občutek krivde, ne glede na to, ali

je bila za nezgodo kriva malomarnost kogarkoli ali ne. Mati (ali oseba, ki igra njeno

vlogo), ki ima občutek, da do trenutka poškodbe ni dovolj svojega časa in energije

posvetila otroku (vzgoja, igra itd.), postane pretirano pazljiva do otroka in pretirano skrbna.

Izkušen pediater tako ve, da je poleg otroka dobil tudi mater bolnika (Dolenc in Koglot,

2009).

Pred, med in po nameščanju imobilizacije moramo staršem ali spremljevalcem skrbno

razloţiti pomen imobilizacije, ravnanje z mavčevo imobilizacijo, ter morebitne

komplikacije pod njo. Otroci se mavca hitro navadijo in začnejo poškodovani ud

uporabljati, čim mine bolečina. Razloţimo jim, da otroci zelo teţko opredelijo teţave pod

mavcem, zato morajo vsako obnašanje, ki ni v njihovi navadi, jemati kot opozorilo, da je

pod mavcem lahko kaj narobe. Mavec moramo prerezati po celi dolţini ter počakati, da

teţave minejo. Opazovati morajo prste ali blazinice prstov, ki morajo gledati iz mavca,

njihovo prekrvavitev ter barvo. V vseh sumljivih primerih je najbolje obiskati lečečega ali

deţurnega zdravnika.

5.3 POMEN KOMUNIKACIJE PRI DELU Z ZAMAVČENIMI PACIENTI

Komuniciranje je zelo razširjeno in tako zelo povezano z našim ţivljenjem, da ga

sprejemamo kot nekaj samoumevnega in danega. Običajno se niti ne zavedamo njegovega

velikega pomena, ki se kaţe v tem, da je človekovo obnašanje skoraj vedno rezultat ali

funkcija določene oblike komuniciranja (Pajnkihar, 1999).

Izrednega pomena pri obravnavi pacientov z mavcem je kakovostna komunikacija med

pacientom in medicinsko sestro. Zaposleni v mavčarni morajo pacientu na njemu razumljiv

način znati razloţiti namen imobilizacije in se truditi, da navodila res dobro razume.


46

Pomemben je stik s pacientovimi svojci, predvsem pri pacientih, ki naša navodila teţje

razumejo (otroci, starejši, naglušni…), saj bodo lahko v veliki meri pripomogli pri

boljšemu počutju in hitrejšemu okrevanju pacienta z mavcem.

Vzpostavljanje terapevtskega odnosa je proces, ki zahteva čas in skrbno vodenje

medicinske sestre, temelji pa na zaupanju in spoštovanju, da medicinska sestra pacienta

sprejme, ceni in spoznava njegove potrebe in teţave. Terapevtsko komunikacijsko celoto

sestavljata medicinska sestra in varovanec, ki vstopata v ta proces z izkušnjami, občutki,

strahovi, pričakovanji in vrednotami (Pajnkihar, 1999).

Skrbno opazovanje pacienta je nujno potrebno zaradi moţnih nenadno nastalih zapletov oz.

komplikacij, katere pa lahko medicinska sestra s skrbnim opazovanjem in poznavanjem

klinične slike, pravočasno prepozna. Tako ima medicinska sestra kot izvajalka in

koordinatorka zdravstvene nege svojo pomembno vlogo (Turk, 2002).

Medicinska sestra kot nosilka zdravstvene nege se mora zavedati, kako pomembno je, da

pacientu prisluhne, mu nudi tisto, kar si sam ne more nuditi. Vsakega pacienta mora

medicinska sestra obravnavati celostno in ne kot številko. Le tako bo zagotovila pacientu

dobro počutje kljub njegovi bolezni ali poškodbi. Ugotavlja fizične, psihične, socialne

potrebe po zdravstveni negi (Ivanuša in Ţeleznik, 2000).


47

6 METODOLOGIJA RAZISKOVANJA

6.1 NAMEN

Namen diplomskega dela je prikaz standardnih mavčevih imobilizacij, opis najpogostejših

zapletov, njihovih vzrokov in posledic ter pomen učinkovite komunikacije med pacientom

in medicinsko sestro.

Namen je tudi z raziskavo ugotoviti ali medicinske sestre v celjski regiji dovolj zgodaj

prepoznajo zaplete na zamavčenem udu in ob njih pravilno ukrepajo.

6.2 CILJI

Cilji diplomskega dela so:

Predstaviti imobilizacijo z mavcem, imobilizacijo s sintetičnimi materiali in orodja

za mavčenje,

predstaviti osnovne principe mavčeve imobilizacije,

predstaviti zaplete pod mavcem in opisati nujne ukrepe ob pojavu posameznih

zapletov pod mavcem,

predstaviti delo ortopedskega tehnologa v mavčarni,

ugotoviti ali medicinske sestre, ki se ne srečujejo pogosto s pacienti, ki imajo

mavčevo imobilizacijo, pravočasno prepoznajo in pravilno ukrepajo ob pojavu

zapletov,

poudariti pomen kakovostne komunikacije pri pacientih z mavčevo imobilizacijo.

6.3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA

Ali medicinske sestre prepoznajo komplikacije v zamavčenem udu in ali znajo

medicinske sestre v takem primeru pravilno ukrepati?


48

Ali so medicinske sestre tekom izobraţevanja in ob delu pridobile dovolj

informacij o delu s pacienti z mavčevo imobilizacijo?

6.4 METODE DELA

Raziskava je temeljila na kvantitativni metodologiji z uporabo anketnega vprašalnika.

Anketni vprašalnik je bil sestavljen iz dvanajstih vprašanj zaprtega tipa. Rezultate smo

grafično prikazali in interpretirali.

6.5 RAZISKOVALNI VZOREC

Raziskovalni vzorec je zajemal 100 medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov, ki imajo

pri svojem delu stik s pacienti z mavčevo imobilizacijo.

6.6 RAZISKOVALNO OKOLJE

Raziskava je potekala v zdravstvenih domovih v celjski regiji. Raziskava je bila omejena

na medicinske sestre in zdravstvene tehnike, ki so zaposleni v zdravstvenih domovih v

celjski regiji. Anketo so izpolnjevale srednje, višje in diplomirane medicinske sestre.

6.7 ETIČNI VIDIK

V raziskavi je bila upoštevana anonimnost, avtonomnost in individualnost anketirancev.

Anketiranci so bili seznanjeni z namenom raziskave in z moţnostjo odklonitve sodelovanja

v raziskavi. Pred pričetkom raziskave smo zaprosili vodstvo zavodov zdravstvenih domov

za soglasje za izvedbo raziskave.


49

7 REZULTATI RAZISKAVE

Graf 1: Izobrazba

Izobrazbena struktura anketirancev je bila sledeča: 60 % anketiranih je bilo medicinskih

sester s srednješolsko izobrazbo, z višješolsko izobrazbo je bilo 13 % anketiranih in z

visokošolsko izobrazbo je bilo 27 % anketiranih medicinskih sester.


50

Graf 2: Lakiranje nohtov

V drugem anketnem vprašanju smo medicinske setre spraševali ali so nohti na

zamavčenem udu lahko lakirani. Da so lahko lakirani s poljubnim lakom je ocenilo 5 %

medicinskih sester, 5 % jih je ocenilo, da so lahko lakirani z roţnatim lakom, 90 %

medicinskih sester pa je odgovorilo pravilno, da nohti na zamavčenem udu ne smejo biti

lakirani.


51

Graf 3: Najvarnejša imobilizacija glede predvidljivih zapletov

Mišljenje anketiranih medicinskih sester, kakšna imobilizacija je nabolj varna, kar zadeva

predvidljive zaplete pod mavčevo imobilizacijo je bila sledeča. 65 % jih je ocenilo, da je

najbolj varna vatirana longeta, 2 % jih je ocenilo, da je najvarnejši nepodloţen cirkularni

mavec, 33 % medicinskih sester pa je ocenilo, da je najbolj varen plastični cirkularni

mavec.


52

Graf 4: Ostro omejena lokalna bolečina pod mavcem

Ostra, omejena bolečina pod mavcem, ki jo povzroča pritisk mavca je zaplet, ki vodi v

razjedo zaradi pritiska. Tega se zaveda 66 % medicinskih sester, 16 % jih je ocenilo, da gre

za okvaro ţivca, 18 % pa je mišljenja, da je to znak za ishemijo uda.


53

Graf 5: Simptom pareze peronealnega ţivca pod mavcem

Pri vprašanju, kaj je tipičen simptom pareze peronealnega ţivca pod mavcem smo dobili

sledeče odgovore. Za srbenje pod mavcem se je odločilo 11 % anketiranih medicinskih

sester. 33 % jih je ocenilo, da so tipičen simp

Documents

MAVČEVA IMOBILIZACIJA IN NJENI ZAPLETI2 ANATOMIJA IN FIZIOLOGIJA KOSTI Človeški skelet je zapletena zgradba med seboj povezanih kosti, ki dajejo telesu oporo in obliko ter ščitijo