Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA ŠPORT
DIPLOMSKA NALOGA
MATIC LUKMAN ČOKO
Ljubljana, 2016
UNIVERZA LJUBLJANI
FAKULTETA ZA ŠPORT
Športno treniranje
Nogomet
TESTIRANJE GIBALNIH IN FUNKCIONALNIH SPOSOBNOSTI NOGOMETAŠEV SELEKCIJE U-19 NK
OLIMPIJA IN U-19 NK BRAVO
DIPLOMSKA NALOGA
MENTOR
Izr. prof. dr. Marko Šibila
SOMENTOR
Asist. dr. Marko Pocrnjič Avtor dela
RECENZENT MATIC LUKMAN ČOKO
Doc. dr. Aleš Dolenec
Ljubljana, 2016
ZAHVALA
Zahvaljujem se somentorju dr. Marku Pocrnjiču za strokovno pomoč in vodenje pri diplomski nalogi, prav tako pa tudi čez celoten študij. Hvala sodelujočim igralcem nogometnega kluba Olimpija in Bravo za omogočeno izvedbo testiranja.
Posebna zahvala pa gre mojim staršem, sestri, prijateljem, ki so me v času študija podpirali in mi stali ob strani.
Ključne besede: nogomet, gibalne sposobnosti, funkcionalne sposobnosti, mladinci, testiranje.
TESTIRANJE GIBALNIH IN FUNKCIONALNIH SPOSOBNOSTI NOGOMETAŠEV SELEKCIJE U-19 NK OLIMPIJA IN U-19 NK BRAVO
Matic Lukman Čoko
Št. strani: 89; št. tabel: 7; št. slik: 10; št. virov: 34, št. prilog: 2
IZVLEČEK
V diplomski nalogi smo se posvečali nogometu kot izrazito kompleksni športni panogi. Pri nogometu, katerega začetke prepoznavamo že v tisočletjih pred našim štetjem, gre namreč za svojstven spoj igre in tekmovanja, športne in družbene spretnosti, individualne in kolektivne razsežnosti. Težnja, da se vse te segmente enakomerno razvija in obdrži v ravnotežju, je tisto, kar prepoznavamo za edinstveno specifiko nogometa.
Diplomska naloga obsega teoretični del, v katerem smo se posvečali teoriji in zgodovini nogometa, in praktični del, v katerem smo predstavili organizacijo, potek in rezultate testiranja, ki smo ga izvedli v poletnih mesecih 2016. Cilj izvajanih meritev je bila primerjava gibalnih in funkcionalnih sposobnosti nogometašev NK Olimpija in NK Bravo, ki so bili rojeni leta 1997 oz. leta 1998. Namen meritev je bilo ugotoviti, ali med igralci, ki tekmujejo v istem tekmovalnem rangu in v dveh različnih klubih, obstajajo statistično značilne razlike v šestih testih motoričnih sposobnosti in enem testu funkcionalne sposobnosti. Ugotoviti smo želeli tudi to, ali takšne razlike obstajajo med rezultati nogometašev različnih letnikov, torej med mlajšimi in starejšimi merjenci.
Za raziskavo smo uporabili že preverjeno baterijo testov, in sicer skok v daljino z mesta, šprint 20 metrov, šprint 60 metrov, vodenje žoge s spremembo smeri, hiter tek s spremembo smeri, kombiniran polkrog, trajajoči tek sem-tja. Zbrane rezultate smo obdelali s programom SPSS, in sicer s pomočjo opisne statistike, na podlagi katere smo za preverjanje hipotez izvedli t-teste za neodvisne vzorce (Independent-Samples T Test).
Glavne ugotovitve so pokazale, da med nogometaši ne obstajajo statistično značilne razlike glede na klub, prav tako pa takšne razlike ne obstajajo glede na letnik merjencev. Sklenili smo torej, da so nogometaši obeh klubov in obeh starosti v razmeroma enaki gibalni in funkcionalni formi.
Key Words: Football, motoric capabilities, functional capabilities, young adult, testing.
TESTING AND COMPARISON OF MOTOR AND FUNCTIONAL CAPABILITIES OF FOOTBALLERS (SELECTION U-19 FC OLIMPIJA AND U-19 FC BRAVO)
Matic Lukman Čoko
Number of pages: 89; no. of tables: 7; no. of pictures: 10; no. of sources: 34; no. of annex: 2
EXTRACT
This bachelor's thesis deals with football as an excessively complex sport. Football, origins of which date already a few millenniums BC, presents a unique intertwining of play and competition, social and sporting capabilities, individual and collective dimensions. The inclination to evolve and keep in balance all of these segments equally is what we recognise as a unique specificity of football.
The thesis involves a theoretical part in which theory and history of football are explained, and a practical part where organisation, the process and results of a testing performed in summer months of 2016 are presented. The objective of measurements taken is to compare motor and functional capabilities of footballers from FC Olimpija and Fb Bravo, born in 1997 or 1998. The purpose is to identify any statistically measurable differences between players of the same rang that compete in a different club or between players of the same club that are of different age. Out of seven, six tests measured motoric and one functional capabilities.
For research purposes an already established group of tests was used, namely: long jump from standing, sprint 20 meters, sprint 60 meters, change-of direction ball control, change-of-direction running, combined semi-circle, endurance running to and fro. Collected results were processed with SPSS programme using description statistics, based on which T-test were performed in order to confirm the hypothesis for independent samples (Independent-Samples T Test).
Main findings show there are no statistically important differences in footballers from different clubs or between footballers of different age. Thus it is concluded that players of both clubs and ages are in approximately equal motor and functional shape.
KAZALO
1. UVOD .................................................................................................................. 9
1.1 NOGOMET ....................................................................................................... 10
1.2 ZGODOVINA NOGOMETA ............................................................................. 11
1.3 RAZVOJ SLOVENSKEGA NOGOMETA ......................................................... 15
2. PREDMET IN PROBLEM ................................................................................ 18
2.1 INDIVIDUALNO IN KOLEKTIVNO V NOGOMETU ...................................... 19
2.2 DEJAVNIKI USPEŠNOSTI V NOGOMETU ..................................................... 21
2.3 NOGOMETNA IGRA ....................................................................................... 22
2.4 MODEL NOGOMETAŠA ................................................................................. 25
2.4.1 Gibalne oz. motorične sposobnosti .............................................................. 28
2.4.2 Gibalne sposobnosti v nogometu ................................................................. 32
2.4.3 Funkcionalne sposobnosti ........................................................................... 34
2.5 TRENING NOGOMETAŠEV ............................................................................ 37
2.5.1 Razvojna obdobja ....................................................................................... 38
2.6 DOSEDANJE RAZISKAVE .............................................................................. 42
3. CILJI ................................................................................................................. 48
4. HIPOTEZE ........................................................................................................ 49
5. METODE DELA ................................................................................................ 50
5.1 PREIZKUŠANCI .............................................................................................. 50
5.2 PRIPOMOČKI .................................................................................................. 50
5.3 POSTOPEK ...................................................................................................... 52
5.3.1 Opis izvajanih testov ................................................................................... 52
5.3.2 Organizacija testiranja ................................................................................ 62
5.3.3 Metode obdelave podatkov .......................................................................... 63
6. REZULTATI IN RAZPRAVA ........................................................................... 64
6.1 REZULTATI PRVE HIPOTEZE ....................................................................... 66
6.2 REZULTATI DRUGE HIPOTEZE .................................................................... 68
6.3 REZULTATI TRETJE HIPOTEZE .................................................................... 73
6.4 RAZPRAVA ..................................................................................................... 77
7. SKLEP ............................................................................................................... 79
8. VIRI ................................................................................................................... 81
KAZALO TABEL
Tabela 1: Vrste spremenljivk ...................................................................................... 50
Tabela 2: Opisne statistike spremenljivk ..................................................................... 67
Tabela 3: Kolmogorov-Smirnov test za en vzorec ........................................................ 67
Tabela 4: Opisne statistike pri t-testu za spremenljivke SDM, Š20m, Š60m, VSS, TSS, KP in TST glede na posamezni klub (NK Olimpija / NK Bravo) ................... 69
Tabela 5: Rezultati t-testa za spremenljivke SDM, Š20m, Š60m, VSS, TSS, KP in TST glede na posamezni klub (NK Olimpija / NK Bravo) .................................... 71
Tabela 6: Opisne statistike pri t-testu za spremenljivke SDM, Š20m, Š60m, VSS, TSS, KP in TST glede na posamezni letnik (1997 / 1998) ..................................... 74
Tabela 7: Rezultati t-testa za spremenljivke SDM, Š20m, Š60m, VSS, TSS, KP in TST glede na posamezni letnik (1997 / 1998) ...................................................... 75
KAZALO SLIK
Slika 1: Analiza nogometne igre (prirejeno po Elsner, 2006, str. 13) ............................ 23
Slika 2: Sodoben model igralca (prirejeno po: Pocrnjič, 1999) ..................................... 27
Slika 3: Uporabljeni rekviziti pri testiranju motoričnih in funkcionalnih sposobnosti (Vir: lasten) ................................................................................................... 51
Slika 4: Shematski prikaz testa kombinirani polkrog (Vir: lasten; izdelava s programom Soccer playbook) ........................................................................................... 53
Slika 5: Prikaz testa vodenje žoge s spremembami smeri (Vir: Pocrnjič, 2009b) .......... 56
Slika 6: Prikaz testa hiter tek s spremembami smeri (Vir: Pocrnjič, 2009b) .................. 57
Slika 7: Prikaz testa trajajoči tek sem-tja (Vir: Pocrnjič, 2009b) .................................. 60
Slika 8: Shematski prikaz organizacije testiranja (Vir: lasten; izdelava s programom Soccer playbook) ........................................................................................... 63
Slika 9: Prikaz najboljših in najslabših razultatov pri posameznem testu glede na klub ter povprečni doseženi rezultati ........................................................................... 69
Slika 10: Prikaz najboljših in najslabših razultatov pri posameznem testu glede na letnik ter povprečni doseženi rezultati ...................................................................... 73
9
1. UVOD
»Kot kreativni izraz širokega socialnega in kulturnega spektra se nogomet nahaja v
območju petih ljudskih fenomenov« (»Istoriat fudbala«, b.d.). Tekma, svoboda, pravila,
strast, veščina, čustva … igra. Športna igra, svobodna aktivnost človeka, ki, kot pravi
Huizinga (1970), človeka popolnoma prevzame. Osnova vsake igre je igranje, proces,
akcija. Vendar že v zelo zgodnjih otroških letih postane mnogo več kot to. Vanjo se
začnejo vrisovati poteze tekmovanja – s samim seboj in z drugimi, oblikujejo se cilji,
vzpostavi se želja po napredku, ki predstavlja voljo, pojavijo se zakonitosti, ki
predstavljajo omejitve, in pravila, ki predstavljajo sistem igre ter njeno družbeno naravo.
S tem se oblikuje igra, ki je pravzaprav paradoksen fenomen – neposredna izkušnja
resničnosti in hkrati čista abstrakcija.
Igra ustvarja prostor za človekovo ustvarjalnost, samoiniciativnost, socializacijo, razvoj
kolektivnega duha in medsebojnega spoštovanja (Elsner, 2004). Igra je potreba vsakega
bitja in pogoj, da se otrok razvije v samostojno, iznajdljivo, dojemljivo in nasploh
sposobno osebnost. Obstaja mnogo različnih tipov igre, od katerih vsak prinaša svoje
prednosti. Športne igre združujejo človekovo potrebo po dinamiki, po napredku in telesni
aktivnosti. Gibanje je sestavni del življenjskega sloga posameznika. Je temelj fizičnega in
psihičnega zdravja, poleg tega pa je bilo od nekdaj tudi pogoj človeškega preživetja.
Zahtevnost, vrsto in obliko posamezne športne igre pri človeku narekuje več dejavnikov,
v njihovem centru pa se nahaja razvojna stopnja, ki predstavlja tako zmožnosti kot
omejitve telesa in duha v določeni fazi življenja.
Poznavanje in razumevanje razvojnih zakonitosti človeka je zato ozadje vsakega
organiziranega športnega udejstvovanja, tudi nogometa. Da bi igra ostala »igra«, je
ključno, da je oblikovana tako, da posamezniku nudi ugodje in istočasno izziv. Ugodje
gibanja, aktiviranja lastnih sposobnosti, uveljavljanja volje in lastne osebnosti, izziv
napredovanja, premagovanja in vztrajnosti. Nogomet ni samo fizična dejavnost, ampak
celostna človeška aktivnost. Pomembno je, da ga tako tudi obravnavamo. Raziskave, ki
na podlagi širokega predznanja ugotavljajo vedno nove, če še tako drobne delčke oz.
informacije o sistemu, imenovanem človek, in podsistemu, imenovanem telesna aktivnost
10
ali šport, so podlaga splošnega človeškega napredka. Znanost v športu v področje športa
vnaša vse večjo profesionalnost, po drugi strani pa ravno s spoznavanjem človekovih
možnosti, omejitev in potreb zagotavlja, da športna igra ohranja svoje bistvo tam, kjer je
od samega začetka bilo – v igri.
1.1 NOGOMET
Nogomet je kompleksna športna panoga. V njenem centru se nahaja nogometna igra, ki se
odvija med dvema nasprotnima moštvima. Moštvi se potegujeta za isti cilj – za gol, za
zmago nad nasprotnikom. Vsako moštvo šteje največ 11 in najmanj 7 igralcev, od katerih
je eden vratar. Zaradi poškodb ali izključitev lahko posamezni igralec zapusti igro in na
terenu ga zamenja eden od rezervnih igralcev moštva. V tekmi so dovoljene tri menjave,
ki jih mora odobriti glavni sodnik. Menjave se vršijo ob prekinitvah tekme, igralec, ki je
igro zapustil, pa se v isti tekmi ne more več vrniti na teren. Vsako moštvo ime določenega
kapetana, ki odgovarja za obnašanje igralcev njegove ekipe in ki mu je dovoljen
neposreden stik s sodnikom.
Na območju igrišča vlada red, ki je imanenten posamezni igri. Že samo drobno odstopanje
od tega reda igro lahko pokvari, ji odvzame značaj in jo razvrednoti. Vsak človek v sebi
nosi ustvarjalno napetost in težnjo po igri ter osvajanju ciljev. Ravno ta napetost igralcu
predstavlja največi izziv igralca, preizkuša njegovo telesno vzdržljivost in moč, njegovo
notranjo zrelost in dostojanstvo. Podrejanje pravilom in iskanje lastne kreativnosti znotraj
tega polja od človeka zahteva obvladovanje njegove osebne duhovne moči (Huizinga,
1970).
Nogomet je enostavna in nepredvidljiva igra, predvsem zato, ker vključuje nenehen
medčloveški stik, ne samo med soigralci, pač pa tudi z nasprotniki. V središču dobre igre
se zato nahaja komunikacija. Uspešen nogometaš mora nenehno in istočasno maksimalno
razvijati svoje psihomotorične in funkcionalne sposobnosti organizma, svoje intelektualne
razsežnosti, zavestno in zrelo pa mora oblikovati tudi svoje vedenjske oz. karakterne
značilnosti. Takšen celovit razvoj se lahko začne že zelo zgodaj, v otroških
11
predpubertetnih letih. Ker ima, kot smo že omenili, vsaka razvojna faza človeka svoje
notranje zakonitosti, pa je izredno pomembno, da ima športnik ob sebi nekoga, ki ga
opazuje in usmerja.
1.2 ZGODOVINA NOGOMETA
Najstarejša nam poznana zgodovina nogometne igre sega v tretje tisočletje pred našim
štetjem. Iznajdba igre z imenom Zu-Qui se pripisuje kralju Huang Tiu, znanemu tudi kot
Rumeni kralj. Sorodne oblike igre z žogo so se kasneje pojavile tudi na drugih področjih
– v antični Grčiji, v Rimskem carstvu, na Japonskem in v indijanskih kulturah Južne
Amerike (Elsner, 2006).
Tudi prve risbe, ki dokazujejo obstajanje žoge, prihajajo iz Kitajskega carstva. Po
nekaterih virih datirajo v leto 255 pred našim štetjem (»Istorija razvoja fudbala«, 2013).
Prve žoge so bile narejene iz usnja, polnjene s perjem in živalskim krznom. Z njimi so na
Kitajskem igrali igro, pri kateri si nasproti stojita dve ekipi, vsi igralci pa odbijajo in
vodijo žogo z vsemi deli telesa, razen z rokami. Cilj je bil, da se žogo 'porine' skozi dve
vertikalno postavljeni bambusovi trski. Ni znano, ali so obstajala pravila glede števila
igralcev, prav tako ni gotovo, da sta bili ekipi številčno uravnoteženi (»Istorijat fudbala«,
b.d.).
V sedmem stoletju se je igra, v kateri lahko prepoznamo zgodnje začetke nogometa,
prenesla na Japonsko, kjer so jo v čast carju igrali plemiči in vojaki. Na Japonskem naj bi
že leta 618 prvič uporabili žogo, napolnjeno z zrakom. Prav tako so se igre z žogo v
sedmem stoletju pojavile tudi v Evropi, natančneje v Grčiji. Od tam izvirajo tudi
zgodovinski zapisi v obliki mozaikov in poslikav, ki pričajo o tem, da so aktivnosti z žogo
razvijali že v antiki, še posebej Špartanci s posebno obliko »pranogometa«. Ena od
najstarejših grških iger z žogo se je imenovala episkuros, igrali pa sta jo dve moštvi z
enakim številom igralcev, na terenu, ki je bil razdeljan na dva enaka dela (»Istorijat
fudbala«, b.d.).
12
Igre z žogo so razvijale že stare indijanske kulture na območju Srednje Amerike.
Tekmovanja so bila sveta, saj je žoga nosila simbol sonca. Temu primerno so bila tudi
pravila igre, ki so jo imenovali »peloti«, drugačna – žoga se med igro ni smela dotakniti
tal. Ker niso priznavali neodločenega izida, je lahko posamezna igra trajala tudi več
tednov. V majevski kulturi so bogovom žrtvovali zmagovalce, v azteški pa poražence.
Igra z žogo je bila torej kultna stvar, kaj več o pravilih igre pri Majih in Aztekih pa ni
znano (Elsner, 2004).
Za področje Italije obstajajo zgodovinski zapisi o igri z žogo, ki so jo igrali rimski
legionarji. O tem med drugimi priča rimski filozof in pisatelj Anej Lucije Seneka
(Neronov vzgojitelj in svetovalec), ki »harpastum« opisuje kot grobo in ostro igro z žogo,
za katero se sklepa, da je bila osnovana po grškem zgledu. Pisani zapisi poročajo tudi o
igri z veliko žogo, ki se je imenovala »calcio«.
Na območju današnje Italije sta se razvila dva tipa nogometa (»Istorijat fudbala«, b.d.).
»Padovski nogomet« so igrali predvsem na področju Padove. Igrali so ga v glavnem
študenti, in sicer od dvajset do štirideset igralcev v vsakem od dveh nasprotnih moštev.
Žoga, s katero so igrali, je bila napolnjena s travo. Po zapisih vemo, da se je igra začenjala
na sredini igrišča, igralci pa so se premikali po igrišču, razporejeni v štiri linije. Igrali so
z nogami in rokami, zato je igra najbrž precej spominjala na današnji ragbi. Drugi tip
nogometa, »Florentinski calcio«, se je razvil na območju Firenc v času Medičejcev
(rodbina bogatih bankirjev in vladarjev Firenc od leta 1434 do leta 1737). To igro je igralo
predvsem plemstvo ob praznikih in drugih svečanostih. Moštva so bila sestavljena iz
sedemindvajsetih igralcev, razporejenih v štiri linije (petnajst igralcev v prvi liniji, šest v
drugi in v zadnjih dveh linijah po štirje igralci). Igralci so nosili oprijete drese modre in
rdeče barve. V igri, ki se je odvijala na pravokotnem terenu velikosti sto krat petdeset
metrov, zamejenim z zidom in jarkom ter z golom iz lesenih desk, je posredoval častni
sodnik. Veljala so pravila, da se žogo sme udarjati z rokami in nogami, vendar se je ne
sme kako drugače voditi. Po vsakem doseženem golu so ekipe zamenjale strani igrišča,
igra pa je trajala vse dokler ura v stolpu ni odbila polnoči. Nato je zmagovalno moštvo
prevzelo zastavo nasprotnega moštva. Funkcija vrhovnega nadzorstva nad igro se je
prenašala iz roda v rod in je pomenila ogromno čast. Tudi funkcija igralca je bila izredno
13
čislana – eni od bolj poznanih igralcev so bili npr. Maffeo Barberini, kasnejši papež Urban
VIII, Gaulio de' Medici, kasnejši papež Klemen VII, in Alessandro de' Medici, kasnejši
papež Urban VIII. Zadnji ceramonialni »Florentinski calcio« je bil odigran 1902. leta.
Na poročju Evrope so se igre z žogo razširile predvsem v srednjem veku, vendar so bile v
osnovi bolj blizu borilnim ali vojaškim športom kot pa današnjemu nogometu. V arhivih
francoskih samostanov so ohranjena pravila igre z žogo iz leta 1396. Nekateri vladarji,
npr. kralja Karel V in Filip V, so tovrstne »nore igre« prepovedali, vendar pa so jih v
nekaterih predelih podpirale predvsem cerkvene oblasti. Najbolj naj bi na današnji
nogomet spominjala igra z žogo v Angliji, vendar pa je bila ta precej bolj groba. Tudi
Angleži so igre z žogo igrali v času praznikov, tekme pa so se z okoliških poljan preselile
na mestne ulice. Druga proti drugi so igrale različne vasi ali ulice, gol pa se je doseglo
tako, da je ena od ekip spravila žogo skozi mestna vrata nasprotne ekipe. Zaradi surovosti
je bila igra z žogo v 14. stoletju prepovedana. Kralj Edvard III jo je v svojih ukazih
poimenoval kot »trapasto in škodljivo igro z nogo«. Kasneje je prepoved igre potrdila tudi
kraljica Elizabeta, češ da gre za »razuzdano in surovo igro, ki moti nedeljski mir«. Vseeno
pa je prav v tem času igra dobila svoje današnje ime – »foodball« (»Istorijat fudbala«,
b.d.; Klep, 2014).
V devetnajstem stoletju so se igre z žogo vse pogosteje igrale tudi v šolah. Ker še vedno
niso obstajala univerzalna pravila zanje, se je pojavila potreba, da se igro podrobneje
definira. Prvi zapisi pravil tako predstavljajo veliko prelomnico v zgodovini nogometa,
saj se je z njimi začela razvijati sodobna oblika igre. Obstaja več različnih zapisov o tem,
kje so ti prvi zapisi nastali. Po nekaterih virih jih je leta 1862 zapisal J. C. Tring, rektor
šole v Uppinghamu (»Istorijat fudbala«, b.d.), po drugih so to storili študentje univerze
Cambridge leta 1846 (Kitić, 2012), najverjetneje pa so se prva pravila pojavila na več
mestih v približno istem obdobju. Pregled najstarejših zapisanih pravil skupaj z njihovim
povzetkom je pri nas zapisal Klep (2014), ki poleg Uppingham in Cambridge pravil
obravnava še Sheffield pravila iz leta 1858 in Univerzitetna Cambridge pravila, ki so
nastala tik pred prvo sejo Nogometne zveze.
14
Ne glede na morebitna razhajanja se različni viri ponovno 'uglasijo' glede podatkov o letu
1863, ko je v Londonu nastala Nogometna zveza (FA). Na konferenci prvega
profesionalnega združenja nogometnih ekip se je izpostavila nepremostljiva polarizacija
med zagovorniki »ragbi« in »dribling« igranja nogometa. Nogometna zveza se je
vzpostavila kot združenje zagovornikov »driblinga«, torej igre na način preigravanja. Za
prvega prvaka je bilo leta 1889 razglašeno moštvo Preston West End, prav tako se je prvo
državno tekmovanje odvilo v Angliji, ko sta se v Glasgowu leta 1872 pomerili moštvi
Škotske in Anglije (Elsner, 2006; »Istorija fudbala«, b.d.).
Današnji nogomet se je torej uradno začel razvijati decembra 1863. Igra je bila sprva
definirana s trinajstimi pravili igranja. Med drugim so ta pravila predvidevala pravokotno
igrišče velikosti 182,88 m x 91,44 m in vertikalne stebre na razdalji 7,28 m, ki so služili
za gol. Pravila so prepovedovala udarjanje žoge z glavo ali roko in napadanje nasprotnika
s katerim koli drugim delom telesa, razen s trupom, prsmi ali ramenom. Predpisano število
igralcev v posamezni ekipi je bilo 11. Po vsakem golu so ekipe menjale strani igrišča. Že
v letu 1864 so bila pravila dopolnjena s predpisom o obvezni uporabi nogometnih čevljev.
Leto 1866 je prineslo uvedbo pravila »offside« oz. pravilo nedovoljenega položaja.
Poseben doprinos pomeni adaptacija golov, ki so jim od leta 1867 dalje dodajali zgornjo
vertikalno palico, z vrvjo pritrjeno na obe horizontalni stranici gola. Leta 1870 je
nogometna zveza uvedla pravilo udarjanja žoge z glavo, leta 1871 prepoved igranja z
roko, leto za tem pa je bil v gol vsakega moštva postavljen vratar. Streljanje iz kota je bilo
uvedeno že leta 1873, vendar je bilo v takšni obliki, kot jo poznamo danes, predpisano
šele kasneje (1913. leta). Pravilo prostega strela se je prvič pojavilo leta 1874, pravilo
avta pa leto kasneje. Današnja velikost gola (7,32 m x 2,44 m) je bila predpisana leta
1875. V poznih sedemdesetih letih 19. stoletja so uvedli še zvočne signale s piščalko, v
začetku osemdesetih let sta bila natančneje definirana vloga sodnika in nadzor nad
trajanjem tekme, uvedeni so bili pomožni sodniki. Leta 1882 je bila organizirana prva
mednarodna sodniška organizacija (International Football Board) s sediščem v
Manchestru, ki je prevzela pravico do dopolnjevanja, spreminjanja in razlaganja pravil
igre. Združenje nogometnih sodnikov je leta 1893. natisnilo prva nogometna pravila. Dve
leti pred tem je bilo uvedeno pravilo enajstmetrovke, s katerim naj bi se sankcioniralo
pregrobe in nepoštene igralce (Elsner, 2006; »Istorija fudbala«, b.d.; Klep, 2014).
15
Iz Anglije se je nogomet prenesel na Dansko, na Nizozemsko, v Švico, Skandinavijo,
Nemčijo in v druge dežele. Leta 1904 je bila v Parizu ustanovljena svetovna nogometna
organizacija – FIFA. Z vstopom Anglije v FIFO leta 1906 so se pravila, osnovana v
Angliji, prenesla tudi na vse druge članice. Na razvoj nogometne taktike je odločilno
vplivala sprememba pravila »offside« oz. nedovoljenega položaja leta 1925, ki je
povzročila spremembo prostorske razdelitve igralcev in prehod s sistema petih igralcev v
liniji na WM-sistem s tremi branilci. Prvo svetovno prvenstvo je Mednarodna nogometna
organizacija organizirala leta 1930. Leta 1954 je bila ustanovljena evropska nogometna
organizacija – UEFA (Elsner, 2006; »Istorija fudbala«, b.d.; Klep, 2014).
1.3 RAZVOJ SLOVENSKEGA NOGOMETA
Nogometna igra se je v Slovenijo primarno preselila z Dunaja in iz Prage. S prvim mestom
je slovensko področje povezovala neposredna zgodovina, saj je bil Dunaj takratna
prestolnica avstro-ogrske monarhije, Praga pa je takrat predstavljala enega od ključnih
povezovalnih kulturnih centrov za slovenski narod. Na Dunaju so že v začetku 20. stoletja
vzpostavili močno evropsko nogometno središče, prav tako pa je avstrijska oblast leta
1890 uvedla posebne »igralne popoldneve«, ki so bili ločeni od siceršnje športne
telovadbe (Stepišnik, 1968). Dvourni igralni popoldnevi so se odvijali enkrat ali dvakrat
na teden, in sicer od septembra do novembra ter od maja do julija. Namen športnih
popoldnevov je bila krepitev discipline, morale in telesnega utrjevanja posameznikov, kar
se je dosegalo predvsem z dinamičnimi igrami, posebej z nogometom (Pavlin, 2000).
Sprva se je nogomet v Sloveniji pojavil v večjih mestnih središčih z razvitimi
srednješolskimi instutucijami. Prvič se je beseda »football« pri nas pojavila v letnih
poročilih srednjih šol. Glede na spremljujoče opise je očitno, da še ni šlo za današnjo
obliko nogometa, pač pa bolj za tekmovanje v brcanju žoge čim dlje in čim višje
(Stepišnik, 1968). V starejših zapisih iz 19. stoletja lahko zasledimo priporočila za igro z
žogo, imenovano »žogobitva«, v začetku 20. stoletja pa se že omenja angleški nogomet,
prvič v letnem poročilu gimnazije v Mariboru iz leta 1906, potem pa tudi drugje. Tako
imenovani angleški nogomet je zelo hitro osvojil slovenske športnike in rekreativce.
16
Tehnika igranja je bila takrat precej preprosta in prilagojena neustreznim dimenzijam
igrišč, ki so bila za pravi angleški nogomet premajhna. Igralci so sicer streljali le s
»špičko« in igrali po »horuk« sistemu. Leta 1909 je nogometaš SK Ilirije Stanko Bloudek
iz Prage v Ljubljano prinesel prvo pravo usnjeno nogometno žogo, nogometne čevlje in
koncept dresov (rdečo-bele srajce z rdečo zvezdo na belem polju ter bele kratke hlače), s
katerimi je opremil ekipo Hermesa, slovenskega dijaškega nogometnega kluba (Stepišnik,
1968).
Klub Hermes je bil zelo pro slovensko naravnan in je bil tudi sicer ustanovljen kot odgovor
na ljubljansko nemško ekipo, kar pa ga je naredilo problematičnega v očeh političnega
vodstva in policije. Zato se je klub soočal z mnogimi težavami in finančnimi pomanjkanji.
Leta 1911 je bil ustanovljen prvi pravi slovenski nogometni klub Ilirija, ki je bil odobravan
s strani policije. S časom se je ekipa Hermesa začela spajati z Ilirijo, kar je pomenilo nove
združene moči slovenskega nogometa, saj so moštvo Ilirije sicer sestavljali starejši,
izkušeni nogometaši, katerim so se iz Hermesa pridružili mladi, energični in sposobni
igralci (Stepišnik, 1971).
Prvo združenje nogometnih klubov Slovenije je nastalo 23. aprila leta 1920, ko je bila
ustanovljena Ljubljanska nogometna zveza (LNP). Po drugi svetovni vojni je bila 29. maja
1948 ustanovljena oz. obnovljena Nogometna zveza Slovenije (NZS) s sedežem v
Beogradu. Po slovenski osamosvojitvi se je osamosvojila tudi Nogometna zveza Slovenije
in bila julija 1992 sprejeta v svetovno nogometno organizacijo FIFA, junija 1993 pa v
evropsko nogometno organizacijo UEFA (Elsner, 2004).
NZS skrbi za razvoj in širjenje nogometa na slovenskih tleh, kar vključuje izobraževanje
nogometašev, trenerjev, sodnikov in drugih strokovnih sodelavcev v nogometu,
sodelovanje z drugimi športnimi in nogometnimi organizacijami, spodbujenje zdravega
tekmovalnega duha ter preprečevanje raznih oblik kršenja pravil ter diskriminacije. V
preteklih letih je NZS med drugim vpeljala sistem licenciranja nogometnih klubov, s
čimer je utrdila notranjo organizacijo nogometa na Slovenskem. Največji uspeh klubskega
nogometa je prinesla sezona 1999/2000, ko se je kljub Maribor uvrstil v Ligo prvakov
(Kitić, 2012). Med posebne dosežke slovenskega nogometa zagotovo spadajo uvrstitve
17
Slovenske nogometne reprezentance na evropsko prvenstvo v Belgiji in na Nizozemskem
leta 2000, za tem pa na svetovno nogometno prvenstvo v Južni Koreji in na Japonskem
leta 2002 ter na svetovno prvenstvo v Južni Afriki leta 2010.
18
2. PREDMET IN PROBLEM
Kineziologija oz. znanost o gibanju aktivnost nogometa uvršča med polistrukturne
kineziološke aktivnosti kompleksnega tipa. »Polistrukturnost« nogometa izvira v
sestavljenosti igre iz številnih cikličnih gibanj, kot so različno dolgi in hitri teki ter
nenadne spremembe strani, in acikličnih gibanj, kot so vodenje, udarjanje, zaustavljanje
in metanje žoge, skakanje, varanje, padanje, vstajanje ter aktivnosti vratarja.
»Kompleksnost« nogometne igre se nanaša na številne pogoje za uspešno igranje, ki so
povezani z gibalnimi, funkcionalnimi, umskimi in vedenjskimi sposobnostmi. Te
sposobnosti so medsebojno prepletene in odvisne na način dopolnjevanja. Ravno ta
notranja dinamika različnih sposobnosti, ki jih zahteva dobra igra nogometa, bistveno
prispeva h kompleksnosti nogometa in včasih preprečuje doseganje popolnosti igre. Zato
je ključno, da se k nogometu pristopa z vidika znanosti v športu, saj le precizno,
premišljeno in odgovorno preučevanje posameznih razsežnosti nogometne igre in vzročne
povezanosti med njimi lahko pripomore k prepoznavanju zmožnosti in omejitev
človeškega telesa, tako na splošno kot v posameznih starostno-razvojnih obdobjih
posmeznika (Pocrnjič, 1996).
Zapletene in pogosto nepredvidene situacije, ki se pojavljajo v nogometu, od igralcev
zahtevajo ne le dobro razvite psihomotorične sposobnosti, kot so preciznost, koordinacija,
moč, hitrost, ravnotežje in gibljivost (Pistotnik, 2003), pač pa tudi visoko razvite
funkcionalne sposobnosti organizma ter specifične intelektualne in vedenjske lastnosti.
Ena takšnih situacij, ko kompleksnost nogometne igre pride posebej do izraza, je npr. boj
dveh ali več igralcev za žogo. Boji z nasprotnikom kot tudi drugi elementi nogometne igre
od igralca zahtevajo določeno stopnjo športne borbenosti, vztrajnost, zbranost, mirnost,
premišljenost ter številne druge karakterne poteze dobrega športnika (Elsner, 2004).
Razvite vedenjske in intelektualne sposobnosti nogometašev so tudi pogoj za
vzpostavljanje kolektivnega duha, ki je za uspešen nogomet že po samem notranjem
ustroju te igre bistven. Eden od najpomembnejših elementov nogometne igre je zato
sposobnost sodelovanja med igralci, saj le prek sodelovanja lahko organizirajo in izpeljejo
dinamično ter uspešno odigrano igro. Po drugi strani pa je ključ do uspeha v nogometu
19
tudi individualna kondicijska priprava športnika. V različnih obdobjih v razvoju
nogometne igre so tekmovalci, opazovalci, trenerji in teoretiki poudarjali različne
elemente, ki naj bi bistveno prispevali k dobri igri. Sprva je šlo predvsem za izboljšanje
tehničnih sposobnosti, kasneje pa vse bolj za optimizacijo taktičnih, gibalnih ter
funkcionalnih sposobnosti igralcev. S prodiranjem v samo srž igre ter z uvajanjem vse
bolj odgovorne funkcije trenerjev, ki zahteva tudi določeno izobrazbo, pa se je vse bolj
prepoznavalo notranja kompleksnost nogometa. Danes je nogomet obravnavan kot visoko
organizirana, dinamična igra, ki omogoča veliko svobode in ustvarjalnosti posameznikov.
Individualna kreativnost je eden od bistvenih elementov vsake, ne samo nogometne igre,
ki pa je v nogometu vseeno podrejen elementu organizirane igre (Elsner, 2006).
2.1 INDIVIDUALNO IN KOLEKTIVNO V NOGOMETU
Ko razmišljamo o modelu nogometaša, s tem mislimo na športnika z optimalno izraženimi
sposobnostmi, značilnostmi in lastnostmi, ki so nujno potrebne za uspešno sodelovanje v
sodobni igri nogometa (Pocrnjič, 1999). Povezava individualnega in kolektivnega v
nogometu je tako tesna in prepletena, da nujno potrebuje vodstvo. Športno treniranje in
organiziranje igre vodi trener. Ta mora dobro poznati svoje igralce, njihove sposobnosti
in karakterne značilnosti – ne samo pozitivne, pač pa tudi nekatere bolj težavne, za
kolektivno igro morda škodljive –, poleg tega pa mora imeti razvit koncept treniranja.
Ušaj (1996) je glavne trenerjeve dolžnosti razdelil na štiri opravila, in sicer na
načrtovanje, izvedbo, nadzor in oceno. V ospredju se nahaja načrtovanje, saj trenerjev
koncept vključuje dolgoročni sistem dela in tako predstavlja pogoj za izvedbo ter preostala
trenerjeva opravila. Da bi bilo načrtovanje treningov in igre usmerjeno v pravo smer
(recimo temu smer napredka in zmage), mora trener seveda obvladati koncept nogometa,
pri čemer mu morata biti poznani tako praksa kot teorija.
Osnovni štirje elementi vsake nogometne igre so taktika, tehnika, kondicija in strategija.
Strategija predstavlja najširši pojem v nogometu in pomeni načrt nogometnega delovanja,
ki presega zgolj aktivnosti igralcev na igrišču. Vključuje postopke in merila raznih
področij, ki so tako ali drugače povezana z delovanjem določene nogometne ekipe.
20
Strategija med mnogimi drugimi faktorji obsega sistem, fizično in teoretično pripravo,
tehniko, taktiko itd. (»Segmenti fudbalske igre«, 2013; Elsner, 2006). Med osnovnimi
štirimi elementi se je skozi čas najmanj spreminjala tehnika, kar dokazuje velika
podobnost v preigravanju vodilnih nogometašev nekoč in danes. Drugače so opazne očitne
spremembe v taktiki in kondiciji. Medtem ko se pridobivanje kondicije kot razvoja
gibalnih sposobnosti in telesne vzdržljivosti razlikuje od posameznika do posameznika,
prav tako pa se s časom na podlagi vedno novih ugotovitev spreminjajo načini
kondicijskega usposabljanja, je taktika v določeni meri stvar okusa. Slog igre lahko močno
variira, povsem groba definicija postavitve na igrišču pa je ta, da je pač najboljša tista
postavitev, ki prinese zmago (Kostić, 2005).
Med individualnim in kolektivnim v nogometu obstaja kompleksna povezanost.
Individualna uspešnost nogometašev brez dobre organizacije ne more prinesti uspeha,
prav tako pa k uspehu ne vodi vrhunska organizacija osebno nepripravljenih nogometašev.
Vseeno bi lahko rekli, da je individualna tehnika igralca pogoj za delovanje ekipe, tudi za
še kako pomembno komunikacijo in igralno usklajenost med igralci. Kostić (2005) cel
poudarja, da je taktika moštva v celoti odvisna od individualne tehnike posameznika, ki
je pogoj za uspešno izvedbo predvidene taktike. Tako je vsaka taktična priprava ekipe, ki
ne temelji na tehniki posameznikov, pravzaprav nesmiselna.
Razvojni proces v nogometu vključuje učni proces in proces treninga, pri tem pa je
najpomembnejši cilj celostno oblikovanje osebnosti športnika (Elsner, 2006). Danes je
pomen kvalitetno vodenega treninga precej bolj splošno priznan kot nekoč. V preteklosti
pa je bil sam koncept organiziranega skupinskega treniranja deležen tudi številnih kritik,
po katerih naj bi trenerji kvarili nogometno igro in same nogometaše. Dobrega
nogometaša se po teh teorijah ne da vzgojiti, saj naj bi posameznik nogometni talent
prinesel s seboj na svet že ob rojstvu (Kostić, 2005). Kakorkoli že, mnoge raziskave in
predvsem pridobljene izkušnje kažejo, da je uspeh v nogometu odvisen od številnih med
seboj povezanih dejavnikov. Bolj ko se njihove neločljivosti zavedamo, bolje lahko
razčlenimo, prilagodimo in povežemo nogometno igro posameznikov in ekipe ter jo tako
usmerimo v uspeh.
21
2.2 DEJAVNIKI USPEŠNOSTI V NOGOMETU
Dejavnike, ki vplivajo na uspešnost v nogometu in ki so med seboj neločljivo povezani,
se v grobem da strniti v tri skupine (Elsner, 2006):
- Zunanji dejavniki; med drugim vključujejo znanstvene in strokovne ugotovitve,
poklicno dejavnost, materialna sredstva, družbeno vrednotenje nogometa ipd.
- Notranji dejavniki; vključujejo osebne dispozicije in faktorje konstitucije,
tehnično-taktičnih, motoričnih ter kognitivno-intelektualnih sposobnosti, psihične,
socialne in vedenjske lastnosti posameznika in njegovo zdravstveno stanje.
- Razvojni proces; vključuje proces treninga in učni proces s temeljnim načelom
pozitivnega oblikovanja osebnosti.
Bolj detajlno je dejavnike uspešnosti v nogometu obravnaval Pocrnjič (1999), ki je
posamezna področja še dodatno notranje razdelil na več ravni:
1) Notranji dejavniki ali dejavniki, ki izvirajo iz športnika samega in so zato temeljni
ter vključujejo:
- Temeljne značilnosti: zdravstveno stanje, temeljne motorične sposobnosti,
nogometne motorične sposobnosti, antropometrične razsežnosti, nogometna
tehnika, funkcionalne sposobnosti.
- Realizacijske in mobilizacijske razsežnosti: kognitivne sposobnosti, konativne
lastnosti, taktično znanje, moralne vrednote, motivacija, socialni status.
- Igralne izkušnje: težavnost in število odigranih tekem.
2) Zunanji dejavniki ali dejavniki, ki se nahajajo zunaj športnika, posredno ali
neposredno vplivajo na njegovo uspešnost. Sem spadajo:
- Neposredni dejavniki: nasprotnik, gledalci, sodniki, pogoji tekmovanja.
- Posredni dejavniki: tehnološki, finančni in materialni pogoji (oprema, rekviziti,
površine), pogoji treniranja (starši, trener in drugi nogometni delavci), treniranje
in priprava (tehnična, taktična in kondicijska priprava ter vzgoja), mediji (TV,
radio, tisk).
22
3) Splošni sociološki dejavniki, ki so vezani na določeno okolje, njegovo tradicijo in
ustroj. Med te dejavnike sodijo:
- Družbeno sprejemanje športa in športnih panog.
- Tradicija določene športne panoge na posameznem področju.
- Izobraževanje in organiziranost trenerjev.
- Osnovni pogoji z družbeno ureditvijo in osebnimi socialnimi skupinami.
- Znanstvenoraziskovalne in teoretične dejavnosti.
Bolj ko so ti dejavniki optimizirani, boljše rezultate bo posameznik dosegel (Pocrnjič,
1999). Vse dejavnike uspešnosti v določeni športni panogi, v našem primeru v nogometu,
ter njihove deleže oz. količnike udeležbe se da teoretično zapisati v obliki
enostopenjskega linearnega modela, poimenovanega enačba specifikacije (Elsner, 2004):
TUN = a1 ND + a2 ZD + a3 SSD + E
TUN = tekmovalna uspešnost v nogometu
a1, a2, a3 = koeficienti udeležbe posameznega dejavnika pri končni oceni uspešnosti v
nogometu
ND = notranji dejavniki uspešnosti
ZD = zunanji dejavniki uspešnosti
SSD = splošni socialni dejavniki uspešnosti
E = vpliv napake v enačbi
2.3 NOGOMETNA IGRA
Kot smo že omenili, sodobna nogometna igra predstavlja spoj svobode in ustvarjalnosti
posameznega igralca ter dinamične in visoko organizirane igre ekipe. Pregled razvoja
nogometa skozi zgodovino pokaže, da današnje pojmovanje te športne discipline danes ni
enako sorodnim igram, ki so jih igrali v preteklosti. Skozi čas so se spreminjale tako
človeške dispozicije kot tudi mnogi zunanji dejavniki, h konceptu sodobnega nogometa
pa je v veliki meri prispevala analiza oz. teorija igre kot specifične kreativne aktivnosti
23
človeka. Poseben tip iger predstavljajo športne igre, med njimi nogomet. Spodnja shema
predstavlja Elsnerjevo sistematično analizo nogometne igre.
Slika 1: Analiza nogometne igre (prirejeno po Elsner, 2006, str. 13)
Temeljna karakteristika nogometne igre je medsebojno sodelovanje oz. komunikacija med
igralci. Ta ni odvisna zgolj od vedenjskih lastnosti posameznikov, pač pa tudi od
specifične sestave in sistema vrednot znotraj moštva, od načina vodenja ipd. Motorično
komuniciranje med soigralci je odvisno od delovanja »informacijsko-motoričnih procesov
upravljanja in uravnavanja dejavnosti motoričnega aparata«. Komunikacija med igralci je
glede na dano situacijo lahko uspešna oz. popolna, delno uspešna ali neuspešna. Ne glede
na sistem (sistematična razporeditev igralcev po igrišču) in stil (oblika komunikacijske
IGRA
NAPAD OBRAMBA
Igralne situacije
Specifične nogometne sposobnosti
MOTORIČNE SPOSOBNOSTI
TEHNIKA
• Prehod iz obrambe v napad
• Priprava napada
• Zaključek napada
• Prehod iz napada v obrambo
• Preprečitev priprave napada
• Preprečitev zaključka napada
TAKTIKA
Strukturne enote
24
mreže) igre je ta razdeljena na dve glavni fazi, in sicer na fazo napada in fazo obrambe.
Faza igre v napadu je tisti del igre, ko posamezno moštvo na različnih delih igrišča z
uporabo različnih stilov in z različnimi pristopi (npr. počasen napad, napad po boku,
protinapad) izvaja prehod iz obrambe v napad in pripravlja ali zaključuje napad. Faza igre
v obrambi se dogaja takrat, ko posamezno moštvo na različnih delih igrišča z različnimi
stili in različnimi pristopi (npr. presing ali pritisk, hitro ali počasno vračanje na svojo
polovico igrišča, pokrivanje mož na moža, pokrivanje prostora, tesno pokrivanje, lovljenje
nasprotnika v nedovoljen položaj) prehaja iz napada v obrambo in preprečuje pripravo ter
zaključek napada nasprotnega moštva (Elsner, 2004).
Prepoznavanje različnih igralnih situacij je pogoj, da posameznik in moštvo izvedeta
ustrezno motorično dejavnost. Ključni element reševanja igralnih situacij je torej
medsebojno sodelovanje igralcev, ki morajo situacijo predvideti, prepoznati in s pomočjo
komunikacije rešiti. V grobem lahko ločimo tipične igralne situacije, ki se večkrat
ponavljajo, in atipične igralne situacije, ki so razvidne šele v vsaki podfazi igre posebej.
Poleg notranje komunikacije moštva je reševanje igralnih situacij odvisno tudi od fizičnih
lastnosti ter psihičnih, motoričnih ter specifičnih nogometnih sposobnosti nogometašev,
ki so deloma prirojene (telesne značilnosti) in deloma osvojene prek procesa treniranja
(posamezne vrline, kot so koncentracija, tehnika, vzdržljivost).
Strukturne enote predstavljajo sestavni del igralnih situacij. Sem med drugim spadajo
vodenje žoge, tek, varanje, udarec na vrata, podaja, vtekanje, menjava mest, pokrivanje,
odkrivanje, pa tudi odvzemanje, izbijanje, skok in drugo. Tisto, kar imenujemo nogometna
tehnika, poskrbi za kar najbolj racionalno in ekonomično izvedbo posameznih gibov z
žogo in brez nje. Gibi brez žoge spadajo pod osnovno tehniko (tek, skok, vstajanje,
padanje, varanje brez žoge), gibi z žogo pa pod specialno tehniko (odvzemanje, vodenje,
zaustavljanje, udarjanje, prenos žoge, varanje z žogo in brez, tehnika vratarja in
vmetavanje). Taktika predstavlja načrt igre, ki se v cilju doseganja želenih rezultatov
sproti prilagaja različnim igralnim situacijam in fazam igre. Za izvedbo gibov, ki so
osnova vsake strukturne enote, so odgovorne gibalne oz. motorične sposobnosti
posameznika (Elsner, 2004 in 2006). Slednje po Pocrnjiču (1999) predstavljajo eno od
šestih temeljnih razsežnosti uspešnega sodobnega nogometaša.
25
2.4 MODEL NOGOMETAŠA
Univerzalne sposobnosti igralcev so temelj individualnega in moštvenega dela v
nogometu. Pocrnjič (1999) jih je sistematično povzel v sedem ključnih lastnosti oz.
sposobnosti nogometaša:
1) Gibalne sposobnosti. Te skrbijo za izvedbo naših gibov in se od posameznika do
posameznika razlikujejo. Ker v naši nalogi zavzemajo posebno mesto, jih bomo
nadrobneje pojasnili v nadaljevanju.
2) Morfološke značilnosti. Pri tem gre za značilnosti telesne zgradbe. Optimalna
zgradba modela nogometaša predvideva:
- večjo relativno težo;
- malo podkožne maščobe;
- telesno višino.
3) Funkcionalne zmožnosti. Te so odgovorne za energijske procese v organizmu.
Delimo jih na aerobne ter anaerobne kapacitete. Ker v nalogi poleg gibalnih
sposobnosti nogometašev posebno pozornost posvečamo prav funkcionalnim
zmožnostim, bomo tudi te v nadaljevanju nekoliko natančneje pojasnili.
4) Dinamična tehnika. Obstaja več različnih definicij nogometne tehnike. Kot smo
pojasnili v prejšnjem podpoglavju, Elsner (2004) nogometno tehniko opredeli kot
najracionalnejšo in najbolj ekonomično izvedbo posameznih gibov, pri čemer loči
osnovno (gibanje brez žoge) in specialno (gibanje z žogo) tehniko. Prav tako
nogometno tehniko isti avtor (1984) opredeli kot element gibalnih sposobnosti, saj
predstavlja posplošeno obliko izvedbe nekega gibanja, ki je oblikovana na podlagi
igralčevih izkušenj, strokovnega znanja in raziskovalne znanosti. Po Pocrnjiču
(1999) dinamična tehnika predstavlja posebno sposobnost nogometaša, v katero
spadajo:
- upravljanje z žogo;
- hitrost vodenja žoge;
- hitrost spremembe smeri.
5) Taktična inteligentnost. Gre za tisto inteligenco pri načrtnem igranju igre, ki se
mora prilagajati številnim različnim pogojem in je usmerjena v doseganje cilja. Po
Elsnerju (2004) je taktika odvisna od kondicijske, tehnične in taktične sposobnosti
domačih igralcev ter igralcev nasprotnega moštva, od vrste, pomena in kraja
26
igranja tekem ter od tekmovalnih in vremenskih razmer. Taktična inteligentnost
posameznika, kot jo opisuje Pocrnjič (1999), je odvisna od njegove/-ga:
- smisla za igro oz. razumevanja igre;
- kreativnosti oz. ustvarjalnosti;
- specializacije.
6) Kognitivne sposobnosti. Miselne ali kognitivne sposobnosti so povezane tako z
genetiko kot z naknadno izobrazbo, ki je je posameznik deležen. Nogometaš jih
uporablja za predvidevanje igralnih situacij, za njihovo prepoznavanje in
reševanje. Igralne situacije v posameznih fazah napada ali obrambe od
posameznikov zahtevajo čim hitrejšo, optimalno in sploh suvereno uporabo teh
sposobnosti.
7) Konativne lastnosti. To so vedenjske lastnosti, ki se pri posamezniku razvijejo
skozi procese socializacije in ki pomenijo pomembno podlago za razvoj osebnosti
v športu.
V nogometu so posebej pomembne naslednje konativne lastnosti nogometaša:
- optimalna anksioznost;
- optimalna agresivnost;
- ekstravertiranost;
- trdoživost;
- intriznična motiviranost (notranja oblika motiviranosti, ki povzroča užitek ob sami
dejavnosti oz. v posameznih fazah doseganja cilja).
27
4.
DINAMIČNA
TEHNIKA
- upravljanje
žoge
- hitrost
vodenja žoge
5. TAKTIČNA
INTELIGETNOST
- ustvarjalnost
- smisel za igro
7. KONATIVNE
LASTNOSTI
- optimalna
agresivnost
- optimalna
anksioznost
- ekstravertiranost
- intrinzična
motivacija
- trdoživost
2.
MORFOLOŠKE
ZNAČILNOSTI
- malo podkožne
maščobe
- večja relativna
teža
1. MOTORIČNE
SPOSOBNOSTI
- hitrost
- eksplozivna moč
- koordinacija
6. KOGNITIVNE
SPOSOBNOSTI
- predvidevanje
in optimalno
reševanje
situacij
Slika 2: Sodoben model igralca (prirejeno po Pocrnjič, 1999)
3.
FUNKCIONA
-LNE
ZMOŽNOSTI
- aerobno
anaerobna
vzdržljivost
28
2.4.1 Gibalne oz. motorične sposobnosti
Gibalne oz. motorične sposobnosti so podsistem sistema človek, ki je odgovoren za
človekovo gibalno izraznost. Gibanje človeka, tako vsakodnevno kot profesionalno ali
športno, je odvisno od posameznikovih značilnosti, spretnosti in sposobnosti (Pistotnik,
2003). Ušaj (1996) za gibalne sposobnosti uporablja izraz »psihomotorične sposobnosti«,
saj nanje vplivajo tako psihološki kot biološki faktorji. Isti avtor pod to oznako omenja
spretnost, gibljivost, moč, vzdržljivost in hitrost. Po drugi strani pa Pistotnik (2003)
zavrača vsako drugačno poimenovanje od izraza »gibalne« ali »motorične« sposobnosti,
saj naj bi le slednji zmogel natančno opisati ciljni pojem. Isti avtor prav tako zavrača
prištevanje vzdržljivosti med gibalne sposobnosti, saj je ta odvisna predvsem od delovanja
dihalnega in krvožilnega sistema, zaradi česar bi jo morali uvrščati med funkcionalne
sposobnosti. Pistotnik (2003, str. 17) gibalne sposobnosti glede na splošne oz. naravne
zakone razčleni na šest primarnih gibalnih pojmov, kot so bili prepoznani s pomočjo
številnih in obsežnih strokovnih meritev:
- gibljivost;
- moč;
- koordinacija;
- hitrost;
- ravnotežje in
- preciznost.
Gibljivost
Gibljivost ali fleksibilnost je »sposobnost doseganja maksimalnih razponov (amplitud)
gibov v sklepih ali sklepnih sistemih posameznika«. Izvedba gibov z veliko amplitudo
omogoča manjšo frekvenco gibov pri enaki hitrosti (šprint), racionalnejše premagovanje
ovir (gimnastika, tek čez ovire) ter delovanje sile na daljši poti (sunki, meti, zamahi,
odrivi) (Ušaj, 1996). Gibljivost posameznika pogojujejo različni dejavniki. Pistotnik
(2003) jih deli na zunanje (temperatura okolja, prehrana, obdobje dneva itd.) in notranje,
ki se dalje delijo na: anatomske, morfološke, fiziološke, biološke in psihološke dejavnike.
Dobra gibljivost je ključnega pomena za: uspešno osvajanje tehnike gibanja; manjšo
možnost poškodb; estetski videz pri določenih športih; večjo ekonomičnost gibanja;
odpravljanje slabe telesne drže; vplivanje na izraznost ostalih motoričnih in funkcionalnih
29
sposobnosti ter za olajšano izvajanje vsakodnevnega gibanja. Gibljivost je mogoče meriti
s tremi osnovnimi postopki, in sicer s pomočjo laboratorijskih meritev, situacijskih
motoričnih testov in orientacijskih normativov (Pistotnik, 2003).
Moč
Moč predstavlja človekovo sposobnost, da z učinkovitim izkoriščanjem sile svojih mišic
proizvaja silo za premagovanje zunanjih sil, kot so telesna teža, sila gravitacije, sila trenja
pri gibanju na podlagi ali skozi snov, sila odpora tekmeca ali zunanjih predmetov itd. Ušaj
(1996) moč deli na tri vidike: vidik deleža aktivne misične mase (splošna moč celega
telesa in lokalna moč manjšega sklopa mišic); vidik tipa mišičnega krčenja (statična moč
z izometričnim krčenjem zadrževanja položaja in dinamična moč z dinamičnim krčenjem
ponavljajočega delovanja) ter vidik silovitosti (največja ali maksimalna moč, hitra ali
eksplozivna moč, vzdržljivost v moči). Pistotnik (2003) moč glede na pojavljanje mišične
sile pri aktivnostih deli na naslednje tri pojavne oblike:
- eksplozivna moč, ki pomeni sposobnost za maksimalni začetni pospešek;
- repetitivna moč, ki pomeni sposobnost za dolgotrajno in ponavljajoče se
premagovanje zunanjih sil;
- statična moč, ki pomeni sposobnost za dolgotrajno napenjanje mišič in zadrževanje
položaja pod obremenitvijo.
Dejavniki, od katerih je moč odvisna in na katere se v smislu povečanja moči da vplivati,
so (Pistotnik, 2003): morfološki, funkcionalni, psihološki in biološki.
Koordinacija
Koordinacija je posameznikova sposobnost za oblikovanje in izvajanje sestavljenih gibanj
oz. za doseganje usklajenega gibanja v raznih, še posebej pa v zahtevnih,
neavtomatiziranih in nepredvidenih gibalnih nalogah. Pistotnik (2003, str. 75) jo opiše kot
30
»sposobnost usmerjenega izkoristka energijskih, toničnih in programsko gibanih
potencialov za izvedbo kompleksnih gibanj«. Zaradi obsežnosti in zapletenosti
sposobnosti koordinacije, jo je mogoče opredeliti na več različnih načinov. Ušaj (1996)
opisuje naslednjih osem pojavnih oblik oz. vrst koordinacije: sposobnost hitrega
opravljanja nenaučenih gibalnih nalog; sposobnost izvajanja ritmičnih gibalnih nalog;
sposobnost pravočasne izvedbe gibalnih nalog; sposobnost reševanja gibalnih nalog z
nedominantnimi okončinami; sposobnost usklajenega gibanja zgornjih in spodnjih udov;
sposobnost hitrega spreminjanja gibalne smeri; sposobnost preciznega zadevanja cilja in
sposobnost preciznega vodenja gibanja. Pistotnik (2003) osnovne značilnosti
koordiniranega gibanja deli na:
- pravilnost (natančnost in ustreznost izvedbe gibov);
- pravočasnost (usklajenost gibov v času);
- izvirnost (samoiniciativnost v prilagajanju gibanja glede na zahteve);
- racionalnost (ekonomičnost izvedbe gibov) ter
- stabilnost (zanesljivost izvedbe gibov v ponavljanju).
Razvoj koordinacije se pri posamezniku začne že v najzgodnejšem obdobju, torej še pred
rojstvom v materinem telesu. Po tem se najbolj aktivno razvija do šestega leta starosti. V
obdobju pubertete nekoliko upade zaradi pospešene rasti skeleta, vrhunec koordinacije pa
človek doseže praviloma okrog dvajsetega leta starosti (Pistotnik, 2003).
Hitrost
Hitrost je sposobnost izvedbe gibanja z največjo frekvenco ali v najkrajšem možnem času.
Na izraz hitrosti vplivajo predvsem fiziološki, biološki, psihološki in morfološki dejavniki
ter razvitost preostalih gibalnih sposobnosti. Hitrost je izrazito odvisna od dednih lastnosti
(kar 90–95 % hitrosti je dedne), zato se jo od vseh gibalnih sposobnosti da najmanj razviti
s pomočjo treninga. Vseeno se jo v manjši meri da natrenitrati s pomočjo naravnih oblik
gibanja, elementarnih iger, gimnastičnih vaj ter vaj za izboljšanje tehnike gibanja. Meriti
jo je mogoče s pomočjo laboratorijskih meritev ali motoričnih testov. Osnovne pojavne
oblike hitrosti so (Pistotnik, 2003):
31
- hitrost reakcije (hitri gibalni odziv na določen signal);
- hitrost enostavnega giba (hiter premik določenega telesnega segmenta iz stanja
mirovanja do določene točke v prostoru, ki se manifestira kot zamah, sunek, odriv
ali udarec);
- hitrost alternativnih oz. ponavljajočih se gibov (sekvencionalna hitrost ali
sposobnost hitrega ponavljanja gibov s konstantno amplitudo).
Ravnotežje
Ravnotežje je »sposobnost hitrega oblikovanja kompenzacijskih (korektivnih,
nadomestnih) gibov« (Pistotnik, 2003, str. 117), ki so potrebni za ohranjanje ravnotežnega
položaja in, kadar se ravnotežje poruši, za vračanje telesa v tak položaj. Zaradi sile
gravitacije težišče stoječega človeka nenehno niha. Ko se tovrsten odklon pojavi, na to
preko nenehno in zelo hitro formirajočih se »korektivnih programov« odgovori naš
mišični sistem. Ravnotežje uravnavajo centralni ravnotežni program v srednjem ušesu,
ravnotežni center v malih možganih ter pomožni organi: čutilo sluha in vida, mišični in
tetivni receptorji, receptorji v obsklepnih strukturah ter taktilni receptorji v koži. Meritve
ravnotežje potekajo s pomočjo laboratorijskih raziskav in različnih motoričnih testov.
Osrednji pojavni obliki ravnotežja sta (Pistotnik, 2003):
- sposobnost ohranjanja ravnotežnega položaja (konstantno vzpostavljanje in
ohranjanje ravnotežja telesa);
- sposobnost vzpostavljanja ravnotežnega položaja (čim hitrejše ponovno
vzpostavljanje ravnotežja telesa, potem ko je bilo to porušeno).
Preciznost
Preciznost je »sposobnost za natančno določitev smeri in sile pri usmeritvi telesa, t.j.
projektila, proti želenemu cilju v prostoru« (Pistotnik, 2003, str. 123). Nepogrešljiva je
pri gibalnih nalogah, ki predvidevajo osredotočanje na cilj ali izvajanje gibanja po točno
predvidenem vzorcu ali krivuljah. Teorija preciznosti je slabo raziskana, praktična
spoznanja pa razkrivajo, da je preciznost pozitivno povezana z vsemi ostalimi gibalnimi
32
spretnostmi, zato se z dvigom ravni ostalih gibalnih sposobnosti da pozitivno vplivati
nanjo. Pistotnik (2003) preciznost hipotetično razdeli na:
- sposobnosti zadevanja cilja z vodenim projektilom, pri čemer se na podlagi
konstantnega dotoka informacij iz okolja gibanje projektila sproti usmerja proti
cilju (takšna preciznost je pomembna npr. pri borilnih veščinah, hokeju, košarki,
padalstvu itd.);
- sposobnost zadevanja cilja z lansiranim (vrženim) projektilom, pri čemer se od
lansiranja projektila ne da več vplivati na njegovo hitrost in smer, zato se mora
celotno gibanje programirati pred izmetom, saj je izvajanje korektivnih programov
kasneje onemogočeno (med drugim je takšna preciznost izredno pomembna pri
tenisu, odbojki, rokometu, strelstvu in nogometu).
Na sposobnost preciznosti lahko v veliki meri vplivajo posamezna emocionalna stanja in
oblike fizične izčrpanosti, zato je pomembno, da se vadbe preciznosti izvajajo v različnih
situacijah, da bi se posameznik naučil obvladovati svojo preciznost tudi v prisotnosti
raznih motenj (Pistotnik, 2003).
2.4.2 Gibalne sposobnosti v nogometu
Nogomet od igralcev ne zahteva le dobro razvitih osnovnih motoričnih sposobnosti, pač
pa tudi posedovanje nekaterih specifičnih sposobnosti za reševanje gibalnih nalog z in
brez žoge. Različne igralne situacije namreč predvidevajo posebne načine reševanja, zato
sposobnostim, ki jih morajo razviti dobri nogometaši, rečemo tudi »nogometne motorične
sposobnosti« ali gibalne sposobnosti v nogometu. Elsner (1984) razlikuje med petimi
ključnimi nogometnimi gibalnimi sposobnostmi:
- Hitrost krivotočnega teka
To je sposobnost usklajevanja nenadnih eksplozivnih gibov in čim hitrejšega
spreminjanja smeri. Odvisna je od učinkovitega upravljanja antagonistov in
agonistov, od maksimalne eksploznivne moči in odpornosti efektorjev ter od
pogostosti in dolžine koraka. Hiter tek po neravnih črtah je izredno pogosta
aktivnost v obeh vrstah igralnih situacij (obramba in napad). Sposobnost hitrosti
33
krivotočnega teka je osnova za uspešno pokrivanje, odkrivanje, menjavo mesta v
napadu, gibanje vratarja v golu, prevzemanje igralca v obrambi in za nekatere
druge aktivnosti v nogometu.
- Upravljanje z žogo
Gre za gibalno aktivnost, ki se dogaja v stiku igralca z žogo. Odvisna je od
kinestetične občutljivosti, katere pogoj je integracija informacij v analizatorje v
tetivah, mišicah in sklepih, ter od različnih tehnik. Temelji v sposobnosti
koordinacije. Za izpeljavo kompleksnih gibalnih struktur je bistvena koordinacija
telesa, za upravljanje z žogo koordinacija nog, prav tako pa je koordinacija odvisna
od izbire ritma, sposobnosti za nenadne spremembe smeri in usmerjanje
eksplozivne moči. V nogometu je koordinacija bistvena pri vodenju žoge, pri
njenem sprejemanju, odvzemanju in varanju z žogo. Učinkovitost nogometaševega
obvladovanja žoge je v precejšnji meri odvisno od ponavaljajočih se igralnih
situacij, ki povzročijo oblikovanje na pol avtomatiziranih gibalnih programov.
- Natančnost zadevanja cilja
Ta sposobnost se manifestira pri streljanju na vrata in podajanju žoge. Pri
zadevanju cilja sodelujejo vidne in kinestetične informacije. Prve omogočajo
potrebno prostorsko zaznavanje terena in cilja, druge pa zaznavanje žoge ter
vzpostavljanje začetnega položaja trupa, rok in nog. Vse te informacije omogočajo
premišljeno izvedbo gibalne aktivnosti, ki je odvisna od tehnike in različne moči
udarca žoge, ki določa hitrost in gibalno krivuljo (trajektorijo) gibanja žoge.
- Moč udarca po žogi
Sposobnost moči udarca žoge izvira iz regularne eksplozivne moči in predstavlja
osnovo za izvajanje nekaterih strukturnih situacij v fazi napada ali odbijanja žoge
z glavo ali nogo (podajanje na velike razdalje, degažiranje vratarja, streljanje na
vrata z velike oddaljenost, protinapad itd.). Zaenkrat pa je ta sposobnost raziskana
skoraj izključno pri podajanju žoge na večje razdalje.
- Hitrost vodenja žoge
Čeprav vodenje v osnovi upočasnjuje igro, je hitrost vodenja žoge pomembna
gibalna sposobnost v nogometu, vezana pa je predvsem na fazo igre v napadu.
Hitrost vodenja žoge je odvisna od sposobnosti hitrosti teka s pogosto menjavo
smeri in sposobnosti upravljanja z žogo. Pri spreminjanju smeri vodenja žoge ali
izmikanju nasprotniku je hitrost vodenja žoge odvisna posebej od sposobnosti
usklajenega izvajanja silovitega gibanja in kar se da hitrega spreminjanja smeri,
34
medtem ko je za spreminjanje smeri teka pri hitrem vodenju bistvena sposobnost
hitre izpeljave celotne strukture gibanja.
Nogomet od igralcev zahteva aktivacijo mnogih gibalnih sposobnosti, pri čemer je le
težko izpostaviti najpomembnejše. Ene od ključnih so zagotovo osnovne gibalne
sposobnosti, torej moč, gibljivost, hitrost, koordinacija, preciznost in ravnotežje. Kolikor
je moč namreč nujna za izvajanje npr. hitrih gibov, šprintov, dolgih tekov, varanj in
udarcev, toliko je gibljivost ključna za ekonomičnost gibanja, preprečevanje potencialnih
poškodb ter aktiviranje drugih psihogibalnih sposobnosti. Za šprinte, preigravanje in
prevzemanje žoge tako v fazi napada kot obrambe je izredno pomembna hitrost,
koordinacija pomeni osnovo spreminjanja smeri gibanja, vodenja žoge ali varanja ter
obvladovanja nepredvidljivih situacij, preciznost je nepogrešljiva sposobnost pri
izvajanju podaj in streljanju na vrata, ravnotežje pa v praktično vseh neposrednih
kontaktih med igralci iz nasprotnih moštev ter pri streljanju na vrata, ko nogometaš stoji
na eni nogi. Za uspešno igro pa ni nič manj pomembna vzdržljivost nogometašov, ki jo
nekateri prištevajo med gibalne (Ušaj, 1996), drugi pa med funkcionane sposobnosti
(Pistotnik, 2003). Nekatere raziskave kot ključne sposobnosti v nogometu navajajo prav
sposobnost hitrosti, moči in vzdržljivosti, saj so vse tri medsebojno povezane in hrati
odvisne druga od druge. Osnovno specifično pripravo nogometašev tako predstavljajo
hitrost in vzdržjivost v moči ter hitrostna vzdržljivost (Kitić, 2012).
2.4.3 Funkcionalne sposobnosti
Prek funkcionalnih sposobnosti se odražajo napori in obremenjenosti posameznih
organskih sistemov, ki jih mora nogometaš prenesti med igro. Funkcionalne sposobnosti
so odvisne od delovanja naslednjih organskih sistemov (Pocrnjić, 2001):
- dihalni sistem;
- srce in krvožilni sistem;
- biokemični procesi za tvorbo energije.
35
Odpornost proti utrujenosti oz. sposobnost opravljanja dolgotrajnih naporov imenujemo
vzdržljivost (Pocrnjič, 2001). Vzdržljivost pri športniku pomeni, da različno intenzivne
obremenitve na tekmah in treningih čem dlje obvladuje na uspešen način. To pomeni, da
ohranja ustrezen tempo aktivnosti in da hkrati odlaga občutek velike utrujenosti (Mihačić
in Ujević, b.d.). Za doseganje tega mora športnik razviti visoko raven vzdržljivosti.
V osnovi razlikujemo med anarobno in anaerobno vzdržljivostjo. Aerobna vzdržljivost je
potrebna za izvajanje dlje trajajočih gibalnih aktivnosti nizke in srednje intenzivnosti. Pri
tem se energija mišic proizvaja prek kemičnih procesov ob prisotnosti kisika. Z
izgorevanjem se porabljajo maščobe in ogljikovi hidrati. Bolj usposobljeni nogometaši
porabljajo več maščob in manj ogljikovih hidratov. Anaerobna vzdržljivost je potrebna za
krajše trajajočo (do 3 min) telesno aktivnost visoke intenzivnosti. Energija za delo mišic
se proizvaja prek kemičnih procesov brez prisotnosti kisika, z izgorevanjem pa se porablja
kreatinfosfat (Pocrnjič, 2001).
Iz te osnovne delitve izvirajo tudi vse ostale, ki glede na dolžino trajanja aktivnosti
razlikujejo med naslednjimi štirimi vzdržljivostmi (Mihačić in Ujević, b.d.; Pocrnjič,
2001):
- Osnovna ali aerobna vzdržljivost
Sposobnost nogometaša, da izvaja dolgotrajno telesno aktivnost nižje ali arednje
intenzivnosti, brez da bi pri tem ogrozil svojo učinkovitost. Pomeni osnovo za
razna ponavljajoča se gibanja v nogometni igri, kot so npr. tek s spremembo smeri,
tek nazaj, padanje, vstajanje, lažja gibanja z žogo, podrsavanje, poskoki.
- Hitrostna ali anaerobna vzdržjlivost
Sposobnost nogometaša, da izvaja dolgotrajno telesno aktivnost višje
intenzivnosti, brez da bi pri tem ogrozil svojo učinkovitost. Gre za vzdržljivost pri
takšnem naporu, da se utrip srca poveča tudi na več kot 180 utripov na minuto,
vendar pa tako visoka intenzivnost lahko traja le do 10 sekund. V nogometu je
takšna aktivnost npr. šprint.
- Vzdržljivost v moči
Sposobnost nogometaša, da izvaja dolgotrajno telesno aktivnost različnega značaja
v različnih sistemih mišičnega dela, brez da bi pri tem ogrozil svojo učinkovitost.
36
Dejavnikov, ki določajo raven vzdržljivostne moči, je več, poleg funkcionalnih
sposobnosti so to še zaloga energijskih snovi v mišicah, medmišična koordinacija
in psihična pripravljenost posameznika.
- Specialna ali aerobno-anaerobna vzdržljivost
Sposobnost nogometaša, da izvaja dolgotrajno telesno aktivnost specialnega
značaja pod specialnimi pogoji, brez da bi pri tem ogrozil svojo učinkovitost. Ta
tip vzdržljivosti je specifičen za vsak posamezni šport.
Specifična vzdržljivost nogometaša pomeni sposobnost organizma za izvajanje različnih
gibalnih dejavnosti ob ustrezni hitrosti in v serijsko intervalnih obremenitvah. Potrebna
je tako v fazi obrambe kot napada. Za specialno vzdržljivost v nogometu so značilni
naslednji elementi (Pocrnjič, 2001):
- hiter tek in veliko teka zmerne hitrosti do 15 m;
- veliko kratkih tekov maksimalne hitrosti;
- veliko sprememb smeri in hitrosti pri teku;
- veliko skokov, padanj in hitrih vstajanj;
- tehnični elementi vodenja, preigravanja in udarcev žoge v veliki hitrosti.
Na vzdržljivost vpliva več dejavnikov: fiziološki (aerobni, anaerobni in aerobno-
anaerobni), psihični (osebne lastnosti, motivacija), biokemijski (laktati, hormoni,
razčlenitev ogljikovih hidratov in teže), biomehanski (taktika in tehnika) in motorični
(vzdržljivost pri kratkih, srednje dolgih in dolgih naporih, repetativna moč). Meritve
vzdržljivosti se izvajajo predvsem s pomočjo laboratorjiskih metod, v športni praksi pa s
testi, predvsem s tekom na različne razdalje (Mihačić in Ujević, b.d.).
Vzdržljivost je mogoče povečevati z ustreznimi vajami. Sredstva za razvijanje osnovne
vzdržljivosti so (Pocrnjič, 2001):
- kontinuirani teki (v krogu, v kvadratu);
- fartlek (igra hitrosti in različnih gibanj po naravnem terenu);
- kontinuirani teki z dodatnimi nalogami (poligon brez žog);
- kontinuirano vodenje žoge z dodatnimi izzivi (poligon z žogo);
37
- kontinuirane igralne oblike vaj z žogo.
Vsa ta sredstva so enako učinkovita tudi za razvijanje specialne vzdržljivosti, npr.
nogometne. Bistveno je le to, da se poveča tempo in zmanjša čas njihovega izvajanja
(Pocrnjič, 2001). Telesna priprava športnika se povečuje z vadbo, ki je usmerjena v razvoj
posameznih, za določen šport posebej pomembnih gibalnih sposobnosti. S kondicijskimi
aktivnostmi se tako razvijajo in povečujejo gibljivost, koordinacija, ravnotežje, moč,
preciznost, hitrost in srčno-žilna (aerobna) ter mišična (anaerobna) vzdržljivost. Trening
v športu predstavlja osnovo posameznikovega razvoja, oblikovanja njegove osebnosti in
celostnega napredka, tako fizičnega kot psihičnega in kognitivnega.
2.5 TRENING NOGOMETAŠEV
Pot k obvladovanju veščine in k doseganju slehernega dolgoročnega cilja vedno vodi
preko takšnih ali drugačnih oblik vaje, ponavljanja, treniranja. Tako tudi v nogometu.
Športna vadba je glede na znanstvena in pedagoška načela kompleksen proces načrtnega
in sistematičnega športnega izpopolnjevanja, ki deluje na tekmovalno zmogljivost tiste
vrste, ki športniku omogoča doseganje najvišjih tekmovalnih dosežkov v določeni športni
disciplini (Ušaj, 1996). Trening nogometašev je kompleksen pojem, precej bolj, kot si
večina predstavlja. Gre za organiziran in načrtovan proces, ki ga vodi trener. Njegova
naloga je, da se tudi kot vzgojitelj sooča z številnimi psihološkimi, socialnimi in
fiziološkimi spremenljivkami (Bompa, 1990).
Definicije treninga so lahko različne, vendar v ospredje vse postavljajo načrtovanje.
Metodično načrtovanje je namreč proces, s katerim se vzpostavi dolgoročni sistem dela,
prav tako pa se glede na oboje postavijo uresničljivi cilji. V pripravo nogometašev
uvrščamo naslednje dejavnike (Pocrnjič, 2001):
- tehnično pripravo;
- taktično pripravo;
- psihosocialno pripravo;
38
- pravilno prehrano;
- kondicijsko pripravo.
Izhodišče načrtovanja kondicijskega treninga mora temeljiti v športniku samem. Ni
namreč vseeno, ali je nogometaš mlajši deček, mladinec ali odrasla oseba oz. ali je
nogometašica mlajša deklica, mladinka ali odrasla športnica. Vsak od njih ima različno
razvit, zmogljiv in za različne vaje bolj dovzeten organizem. Nezadostno poznavanje
razvojnega dejavnika predvsem pri trenerjih maljših selekcij vodi do zmotnih potez, saj
npr. trenerji treninge načrtujejo po vzoru, ki so si ga zapomnili iz let svojega treniranja,
ali pa so ga videli pri kakšnem trenerju članske ekipe. Trening, ki je za določenega
športnika primeren in uspešen, je lahko za drugega športnika, ki še ni razvil ustreznih
pogojev, neprimeren (Kavčič, 2004, po Slavic, 2011).
Pri načrtovanju treninga za mlade športnike je posebej pomembna prepoznava naslednjih
dejavnikov (Elsner, 2006):
- predznanje posameznikov;
- zahtevnost procesov treninga;
- poznavanje nogometne igre mladih;
- prepoznavanje starostne skupine, na podlagi katere je mogoče določiti psihične in
motorične sposobnosti mladih športnikov.
2.5.1 Razvojna obdobja
Selekcioniranje in treniranje nogometašev obsegata področja gibalnih sposobnosti,
tehnike in taktike, ki morajo biti prilagojena starostni oz. razvojni stopnji posameznika.
Prek raznih sodobnih znanstvenoraziskovalnih spoznanja z različnih področij, predvsem
pa s področja znanosti v športu, je mogoče na podlagi starostnega obdobja načrtovati
športno vadbo, ki kar se da ustreza psihičnim, fizičnim in kognitivnim zmožnostim
športnika v določenem obdobju zrelosti.
39
Pri procesu športne vadbe gre predvsem za pedagoški proces: vzgojo in izobraževanje
(Ušaj, 1996). V središču nogometne igre je – kot že samo ime izdaja – igra. Takšno
izhodišče v treniranju mladih zavzema npr. Elsner (2006). Medtem ko je v zgodnjem
otroštvu športna dejavnost hkratno učenje, igranje in razvijanje, pri čemer je predvsem
pomemben igriv in privlačen pristop starejših, ki jih motivirajo in vodijo, se z začetkom
pubertetnega obdobja v selekcijskem športu začne uvajati diferenciacija športne vadbe
mladih. Pri tem kondicijske vsebine postajajo bolj specifične in prilagojene posameznim
športnim disciplinam (Škof, 2007).
Odgovornost nogometnega trenerja je, da sledi telesnemu, gibalnemu, duševnemu in
sociološkemu razvoju športnikov, ki jih trenira, ter da temu prilagaja metode dela,
sredstva in obremenitve. Različni razvojni vidiki se v posameznih starostnih fazah
spreminjajo. Razvojna obdobja je z vidika osebnostnega razvoja in razvoja različnih
sposobnosti mogoče razdeliti na naslednje faze (po Mihačić in Ujević, b.d.; Pocrnjič,
2001):
1) Mlajši cicibani (do 6./7. leta starosti)
- V tem obdobju starosti se pri otrocih počasi izboljšujeta hitrost posameznih gibov
in reakcijski čas. Treniranje moči v tej fazi še ne pride v poštev. Koordinacije se
začne šele razvijati, medtem ko ravnotežje dosega vse višjo raven, brez da bi bil
za to potreben izziv poguma. Prav tako se v tej fazi začne razvijati sposobnost
vzdržljivosti in obremenjevanja.
- Primerne so vaje koordinacije za boljše izkoriščanje moči ter daljše trajne
obremenitve nizke intenzivnosti. V poštev pridejo predvsem tek, lovljenje,
zadevanje cilja in zaporedne gibalne vaje.
2) Cicibani (od 6./7. do 10./11. leta starosti)
- To je obdobje enakomernega in mirnega razvoja. Posebej visoko razvita je gibalna
sposobnost. Moč in hitrost sta omejeni, med 7. in 9. letom pa se hitrost strmo
izboljšuje, še posebej reakcijski čas, ki šele okrog 10. leta doseže zadovoljivo
raven. Prav tako se povsem naravno izboljša tudi eksplozivna moč, predvsem
40
odrivna moč nog. V največjem razvoju je koordinacija, kot posledica aktivnosti v
igri pa se povečuje tudi vzdržljivost.
- Zaradi izboljševanja frekvence gibov se začneta v tem obdobju oblikovati kratek
hiter tek (šprint) in zaključni tek (finiš). Zaradi povečevanja različnih tipov
vzdržljivosti morajo biti otroci v tem obdobju deležni vsestranske športne vzgoje,
še posebej pa se z vadbami da vplivati na razvoj gibljivosti, koordinacije, hitrost
reakcije in do neke mere tudi moč trebušnih in hrbtnih mišic.
3) Mlajši dečki (od 10./11. do 12./13. leta starosti)
- V tem obdobju je opazna hitra rast kosti, prav tako pa mišice pridobivajo na masi.
Prsni koš se poveča, otroci pa se nahajajo v procesu intenzivnega duševnega
razvoja. Težko zadržujejo daljšo pozornost in so v precejšnji pripravljenosti za
tveganje. Tudi to obdobje je še vedno idealno za učenje gibalnih spretnosti. Sama
gibljivost telesa začne rahlo upadati, zato jo je pomembno zavestno razvijati.
Ostale gibalne sposobnosti se izboljšujejo, še posebej koordinacija in hitrost, raste
pa tudi aerobna vzdržljivost. Naraščanje maksimalne moči in moči v vzdržljivosti
je majhno, zato pa je očitno stopnjevanje eksplozivne moči.
- Gre za obdobje, ko je ključen razvoj sposobnosti hitrosti (reakcije, frekvence,
agilnost). Poleg tega je z vadbami mogoče delovati predvsem na gibljivost (da ta
ne upada), moč (trupa, rok in ramenskega obroča ter odrivna moč), koordinacijo
(opazovanje in dojemanje novih gibalnih vsebin) in aerobno vzdržljivost.
4) Starejši dečki (od 12./13. do 14./15. leta starosti)
- To je zelo burno obdobje rasti in razvoja, pa tudi sociološkega odraščanja. Lahko
so opazne že prve pubertetniške spremembe. Pri tej starosti koordinacija in
gibljivost nazadujeta. Prav tako je nekoliko omejena gibalna koordinacija, vendar
ne v smislu poteka posameznih gibov, ti so že v fazi dobrega obvladovanja. Z
nastopom pubertete se zmanjša sposobnost gibalnega učenja. Razmerje med težo
in močjo je zelo neugodno, zato pa se začne optimizacija vseh dejavnikov hitrosti.
Kažejo se dispozicije za razvoj aerobne vzdržljivosti. Razvoj hitrosti in moči se
odvija različno glede na spol.
41
- Zaradi hitre rasti srca in ožilja visoka intenzivnost treninga v tem obdobju ni
priporočjliva. Priporočljivo je nadzorovano razvijati predvsem: gibljivost,
koordinacijo, hitrost, moč in aerobno vzdržljivost.
5) Kadeti (od 14./15. do 16./17. leta starosti)
- Gre za obdobje odraščanja oz. prehoda iz otroštva v odraslost. Velike spremembe
se dogajajo v posameznikovi duševnosti. V tej fazi rasti se vzpostavlja ravnovesje
razvoja posameznih organov, organskih sistemov in podsistemov. Dvigujejo se
funkcionalne sposobnosti, gibalne pa postajajo bolj stabilne. Fantje v tej starosti
ponovno dosegajo višek razvoja koordinacije in gibalnega razvoja. Brez ustreznega
treninga močno nazaduje gibljivost sklepov. Hitrost doseže vrednost odraslih, zelo
se povečata maksimalna in eksplozivna moč, vzdržljivost v moči se enakomerno
razvija do maksimuma.
- S treniranjem lahko fantje v tem obdboju dosežejo zelo velik napredek v tehniki
gibanja. Prav tako so omogočene vse vrste aerobnega treniranja. Z vadbami je treba
delovati predvsem na povišanje tistih gibalnih sposobnosti, ki mejo v razvoju
dosežejo že pred tem obodobjem. Pomembno je razvijati predvsem htirost,
koordinacijo, praciznost, ravnotežje in eksplozivno moč, prav tako pa je
priporočljivo še naprej zavestno vplivati na vse ostale oblike moči, na gibljivost in
tako aerobne kot anaerobne sposobnosti.
6) Mladinci (od 16./17. do 18./19. leta)
- Za to obdobje je posebej značilna povečana rast razvoja moči in vzdržljivosti.
Povečuje se odpornost na utrujenost, nastopi celostno funkcionalno dozorevanje.
- V tej starosti je pomembna vadbena obravnava vseh gibalnih in funkcionalnih
sposobnosti, brez izjeme. Proti koncu tega obdboja so ustrezne obremenitve,
podobne članskim.
7) Seniorji (od 18./19. leta naprej)
- Razvoj hitrosti doseže svoj maksimum okrog 21. ali 22. leta, razvoj moči okrog
25. ali 26. leta, razvoj vzdržljivosti pa je na vrhuncu okrog 28. ali 29. leta starosti.
42
To obdobje se zaključuje okrog 30. leta starosti, ko gibalne sposobnosti s staranjem
začnejo upadati, še posebej hitrost, hitrostna vzdržljivost in eksplozivna moč.
- Vadbena aktivnost morav biti v tem obdobju usmerjena ne samo na nadaljnji razvoj
giblanih sposobnosti, pač pa predvsem na njihovo vzdrževanje na ravni visoke
razvitosti.
Delo z mladimi na vseh, pa tudi na športnem področju zahteva veliko intuitivnega
poglabljanja in sprejemanja odgovornih odločitev, tako pri njihovem treniranju in
spremljanju, kot tudi pri iskanju nadarjenih športnikov. Poznavanje značilnosti
posameznih razvojnih obdobij in zahtev sodobne nogometne igre predstavlja bistveno
osnovo za strokovno delo v vzgajanju mladih nogometašev. Zato je pomembno, da v
športu deluje izobražen kader, ki ve kaj počne in kaj s tem dosega (Pocrnjič, 1999).
2.6 DOSEDANJE RAZISKAVE
Danes je mogoče zaslediti številne raziskave, ki se ukvarjajo z gibalnimi in
funkcionalnimi sposobnostmi nogometašev. V grobem lahko povzamemo, da različne
raziskave ugotavljajo, da je za uspeh nogometašev potrebno sozvočje več med seboj
povezanih dejavnikov. Pri nogometnem uspehu gre za čim bolj optimalno vzpostavitev
odnosov med notranjimi, zunanjimi in sociološkimi dejavniki (Pocrnjič, 1999).
Elsner (1974) je v svoji raziskavi ugotavljal povezanost nekaterih manifestnih in latentnih
antropometrijskih in gibalnih spremenljivk z uspešnostjo pri nogometni igri. Za vzorec je
vzel 97 nogometašev, starih 17 in 18 let, ki so trenirali v mladinski reprezentanci
slovenskih nogometnih zvez. Izvedel je 23 različnih testov in ugotovil, da obstaja šest
latentnih dimenzij (gibljivost, moč, koordinacija, hitrost, ravnotežje in preciznost) ter da
ima največjo prediktivno vrednost podsistem manifestnih spremenljivk eksplozivne moči,
med posameznimi spremenljivkami pa šprint na 20 m, od katerega je odvisno 18 % uspeha
v nogometni igri.
43
Isti avtor je tudi v kasnejši raziskavi (1982) obravnaval nogometaše mladince, stare od 16
do 18/19 let. Vzorec za raziskavo je predstavljalo 200 nogometašev, ki jih je testiral z 12
morfološkimi testi, 14 testi osnovnih in 7 testi nogometnih gibalnih sposobnosti. Zanimali
so ga odnosi med temi tremi skupinami značilnosti oz. sposobnosti. Pri osnovni motoriki
so se spremenljivke izkazale za zelo zanesljive, zato pa je zanesljivost močno nihala na
področju osnovnih gibalnih sposobnosti. Rezutati so med drugim pokazali, da obstaja
nizka povezanost spremenljivk eksplozivne in repetitivne moči. Med področji osnovnih
in nogometnih gibalnih dejavnosti se je potrdilo precej povezav, kar seveda ni
presenetljivo. Raziskava je pokazala tudi to, da sta za uspešno igranje nogometa
pomembni dve skupini karakteristik oz. sposobnosti. Prva predstavlja dobro razvito
statično in repetitivno moč, druga pa bolje razvito eksplozivno moč in uravnan mišični
tonus. Kot ugotavlja avtor raziskave, so za uspešnost v sodobnem nogometu pomembnejše
slednje karakteristike.
Kuzmin (1986) je v svoji raziskavi primerjal posamezne osnovne gibalne in funkcionalne
sposobnosti pri nogometaših – mladincih, ki igrajo na različnih mestih, z rezultati
povprečnega slovenskega nogometaša in modela nogometaša mladinca. Pri tem je
predvidel največjo uspešnost obrambnih igralcev pri meritvah regulacije energije,
največjo uspešnost napadalcev v gibalnih testih ter večjo uspešnost zveznih igralcev od
vseh ostalih v testih funkcionalnih sposobnosti. Izvajal je teste korak v stran, predklon na
klopci, taping z nogo ob zid, preskakovanje horizontalne kolebnice, skok v daljino z
mesta, bobnanje z nogami in rokami, troskok z mesta, poskok z obremenitvijo, drža
bremena v počepu, tek na poligonu, na 20 m in na 200 m. Njegove ugotovitve dokazujejo,
da obstajajo razlike med branilci, zveznimi igralci in napadalci. Zvezni igralci so dosegli
najboljše rezultate v koraku v stran, branilci v predklonu na klopci, napadalci pa v osmih
osnovnih gibalnih sposobnostih. V funkcionalnih sposobnostih so se za najuspešnejše
izkazali zvezni igralci. Pridobljeni rezultati so glede na povprečnega nogometaša –
mladinca povprečni, zato pa so glede na model nogometaša – mladinca slabi. Največja
šibkost se je pokazala pri testih eksplozivne in šprinterske moči.
Verdenik, Tancig in Bravničar (1987) so na vzorcu 113-ih nogometašev kadetov v
starostnem obdobju med 14 in 16 let ugotavili soodvisnost med nekaterimi manifestnimi
44
spremenljivkami in uspešnostjo nogometne igre. Izvedli so regresijsko analizo in ocenili
prediktivno vrednost 59-ih takšnih spremenljivk s področja antropometrije, osnovne in
specifične motorike, funkcionalnih sposobnosti ter konativnih in kognitivnih zmožnosti.
Ugotovili so, da so v izbranem vzorcu tisti nogometaši, ki imajo relativno krajše spodnje
okončine, sposobni hitrega vodenja žoge, upravljanja z njo in natančnejšega udarjanja
žoge na daljše razdalje. Na uspešnost v igri glede na njihovo raziskavo najbolj (41 %)
vpliva nogometna gibalna sposobnost, nekoliko manj (39 %) antropometrične
spremenljivke, tem pa sledijo osnovna gibalna sposobnost (27 %) in psihološke
spremenljivke (21 %).
Pocrnjič (1996) je na vzorcu 120-ih nogometašev, starih med 12 in 13 let, raziskoval
latentno zgradbo osnovne in nogometne gibalne sposobnosti. Uporabil je po 3 teste za
vsako od naslednjih razsežnosti: eksplozivna moč, koordinacija, hitrost gibov, hitrost
krivočrtnega teka, hitrost vodenja žoge in natančnost zadevanja cilja. Ugotovil je
prisotnost dveh latentnih spremenljivk na področju osnovnih gibalnih sposobnosti
(koordinacija in eksplozivna moč) in ene latentne spremenljivke na področju nogometnih
gibalnih sposobnostih (nogometna koordinacija). Na osnovi ugotovite priporoča, da se v
praksi za usmerjanje otrok v nogomet in njihov začetni izbor uporabljajo testi meritev
eksplozivne moči, testi osnovne koordinacije za selekcioniranje že treniranih otrok, za
preverjanje učinkov transformacijskega procesa pa testi nogometnih gibalnih sposobnosti,
posebej testi eksplozivne nogometne moči in nogometne koordinacije.
Podatke, ki jih je navedel Pocrnjič v omenjeni raziskavi, je v svojo raziskavo vključil tudi
Jelen (1997). Njegov vzorec nogometašev istega razvojnega obdobja je bil sicer nekoliko
manjši, prav tako pa je ugotavljal povezanost osnovne in nogometne motorike z
uspešnostjo v igri. S področja osnovne motorike so bili v raziskavi izolirani naslednji trije
glavni dejavniki: eksplozivna moč, hitrost, koordinacija; na področju nogometnih gibalnih
sposobnosti pa prav tako trije pričakovani latentni dejavniki: hitrost krivočrtnega teka,
hitrost, koordinacija. Ugotovil je, da so nogometne spremenljivke z uspehom v igri
povezane v isti meri in nič bolj kot osnovne gibalne sposobnosti. Na podlagi tega je
sklenil, da je delitev gibalnih sposobnosti na nogometne in osnovne vsiljena, saj po
45
njegovem vse spadajo v isto skupino gibalnih sposobnosti, katerim so skupni naslednji
dejavniki: hitrost, preciznost, eksplozivna moč in koordinacija.
Primc (2000) je izvedel raziskavo, v kateri je primerjal motorične in funkcionalne
sposobnosti nogometašev, starih 17 in 18 let. Predvideval je, da bodo 18-letniki v vseh
izbranih gibalnih in funkcionalnih testih boljši od 17-letnikov. Zanimalo ga je, ali med
njimi obstajajo razlike v rezultatih naslednjih testov: kombinirani polkrog, skok v daljino
z mesta, šprint na 20 m, vodenje žoge s spremembo smeri, tek s spremembo smeri ter
trajajoči tek sem-in-tja. Rezultati so pokazali, da v nobenem od testov ne obstajajo
statistično pomembne razlike. Izkazalo se je, da so mlajši nogometaši v povprečju celo
malenkost boljši od 18-letnikov, res pa je, kot priznava avtor raziskave, da so meritve
preskočili nekateri boljši 18-letni nogometaši.
Kovačič (2003) je ugotavljal merske značilnosti izbranih testov osnovnih in nogometnih
gibalnih sposobnosti pri nogometaših, starih 13 in 14 let. Tudi njega je zanimalo, ali med
dvema starostnima kategorijama obstajajo statistično značilne razlike v rezultatih testov.
Za vzorec je vzel 72 nogometašev. Ugotovil je, da med obema skupinama nogometašev
obstajajo statistično značilne razlike pri 1 % tveganju v nogometnih gibalnih
sposobnostih, statistično značilne razlike pri 5 % tveganju v osnovnih gibalnih
sposobnostih, v trajajočem teku sem-in-tja pa se statistično značilne razlike niso pojavile.
Dve leti kasneje je Sentič (2005) izvedel raziskavo, podobno Kovačičevi, le da je sam
primerjal nogometaše, stare 16 let, ki trenirajo na klubski (NK Dravograd) in
reprezentančni ravni. Predvideval je, da so reprezentanti igralci bolje usposobljeni od
igralcev NK Dravograd. Izvedel je iste teste kot pred njim že Primc in Kovačič. Izkazalo
se je, da so nogometaši NK Dravograd v dveh testih uspešnejši od reprezentančnih
nogometašev, in sicer v šprintu na 20 m in v teku s hitro spremembo smeri. Klubski
nogometaši so torej boljši v aktivnostih, pri katerih je poudarjena hitrost izvajanja gibov
brez žoge, nogometaši reprezentančne ravni pa so se izkazali za bolj uspešne v aktivnostih,
ki vključujejo gibalne sposobnosti z žogo in funkcionalne sposobnosti.
46
Peruš (2008) je v svoji raziskavi ugotavljal, ali obstajajo statistično značilne razlike med
19-imi nogometaši (U-14) Nogometnega kluba Dravograd in 14-imi nogometaši (U-14)
Nachwuchs-Zentrum Lavanttal (AUT). Zanimalo ga je, ali se bodo pokazale razlike v
petih gibalnih in enem funkcionalnem testu, ki bi pričale v korist prve skupine. Izvedel je
naslednje teste: kombinirani polkrog, šprint na 20 m, skok v daljino z mesta, vodenje žoge
s spremembami smeri, hiter tek s spremembami smeri in trajajoči tek sem-tja. V testih
skok v daljino z mesta, šprint na 20 m, kombinirani polkrog, hiter tek s spremembami
smeri in trajajoči tek sem-tja se niso pojavile statistično značilne razlike. V testu vodenje
žoge s spremembami smeri pa je prišlo do statističnih razlik v korist nogometašev NK
Dravograd.
Bajde (2011) je v raziskavi primerjal nekatere motorične in funkcionalne sposobnosti
nogometašev, starih 13 in 14 let, v različnih rangih tekmovanja. Zanimalo ga je, ali
obstajajo razlike med klubi v petih gibalnih in enem funkcionalnem testu, ki bi bile
statistično značilne v korist ekipe, ki nastopa v višjem rangu tekmovanja. Vzorec je
predstavljalo 55 nogometašev, in sicer 15 nogometašev NK Litija, ki nastopajo v 2. ligi
MNZ, 17 nogometašev NK Slovan, ki nastopajo v 1. ligi MNZ, in 23 nogometašev NK
Domžale, ki nastopajo v 1. ligi SNL zahod. Izvedel je 5 testov gibalnih in 1 test
funkcionalnih sposobnosti, in sicer: skok v daljino z mesta, šprint na 20 m, tek s
spremembo smeri, vodenje žoge s spremembo smeri, kombinirani polkrog in trajajoč tek
sem-tja. Najboljše rezultate so v vseh testih dosegli nogometaši NK Domžal. Nogometaši
NK Slovan so bili od nogometašev NK Litija boljši v teku s spremembo smeri in v vodenju
žoge s spremembo smeri, v ostalih štirih testih pa so bili nogometaši NK Litija boljši od
nogometašev NK Slovan.
Kitić (2012) je v svoji raziskavi primerjal nekatere gibalne in funkcionalne sposobnosti
nogometašev NK Slovan, NK Bravo Publikum in NK Interblock. Nogometaši so bili stari
13 in 14 let. Avtorja raziskave je zanimalo, ali se bodo pojavile statistično značilne razlike
med izbranimi klubi znotraj istih starostnih skupin. Vzorec je predstavljalo 128
nogometašev iz kategorije starejši dečki, od tega 31 iz NK Slovan, 42 iz NK Bravo
Publikum in 55 iz NK Interblock. Uporabil je šest testov gibalnih in en test funkcionalnih
sposobnosti, ki se jih v praksi največkrat uporablja v reprezentančnih selekcijah. Ugotovil
47
je, da med obema starostnima skupinama nogometašev obstajajo statistično značilne
razlike. V testih skok v daljino z mesta, vodenje žoge s spremembno smeri in hiter tek s
spremembo smeri so se pojavile razlike znotraj vsake posamezne starostne skupine, in
sicer so nogometaši U-13 in U-14 NK Bravo Publikum in NK Interblock statistično boljši
od nogometašev U-13 in U-14 NK Slovan. V testih šprint na 60 m, šprint na 20 m, trajajoči
tek sem-in-tja ter kombiniran polkrog so se statistično značilne razlike med klubi pojavile
samo v starostni skupini U-13. Nogometaši U-13 NK Slovan so pri obeh testih šprinta
statistično značilno uspešnejši od nogometašev U-13 NK Interblock. V testu trajajoči tek
sem-tja so nogometaši U-13 NK Slovan statistično značilno uspešnejši od nogometašev
U-13 obeh drugih testiranih klubov. Drugače pa so v testu kombiniran polkrog nogometaši
U-13 NK Bravo Publikum statistično značilno uspešnejši od nogometašev skupine U-13
NK Slovan in NK Interblock.
Zgoraj opisane raziskave z različnimi pristopi in raziskovalnimi osnovami ugotavljajo, da
so za uspeh v nogometni igri najpomembnejše naslednje latentne dimenzije: s področja
osnovne motorike hitrost, koordinacija in eksplozivna moč, s področja nogometne
motorike pa hitrost krivočrtnega teka, upravljanje z žogo, hitrost vodenja žoge, moč
udarca po žogi in preciznost zadevanja cilja (Elsner, 1974; Elsner, 1982; Jelen, 1997;
Pocrnjič, 1996; Verdenik idr., 1987). Omenjani raziskovalci s svojim delom dokazujejo,
da je torej za uspešen nogomet nujno potrebno razvijanje različnih skupin gibalnih
sposobnosti, nekateri pa so celo mnenja, da razlikovanje med različnimi vrstami gibalnih
sposobnosti, kot so osnovne in nogometne, sploh ni smiselno (Jelen, 1977).
Danes je vsekakor uveljavljeno mišljenje, da je človek kompleksen sistem, ki je hkrati
»biološki«, »dialektičen«, »odprt«, »dinamičen« in »organiziran« (Pistotnik, 2003), zato
je k njegovim aktivnostim – na poseben način tudi k športni vadbi in doseganju športnega
uspeha – treba pristopati celostno, sistematično in z veliko strokovnega znanja.
48
3. CILJI
Namen proučevanja izbrane teme in izvajanja raziskave je ugotoviti, ali med igralci, ki
tekmujejo v istem tekmovalnem rangu in v dveh različnih klubih, obstajajo statistično
značilne razlike v šestih testih motoričnih sposobnosti in enem testu funkcionalne
sposobnosti. Glede na predmet, problem in namen diplomske naloge lahko izpeljemo
naslednja osrednja cilja:
- Z izbranimi testi izmeriti določene motorične in funkcionalne sposobnosti
nogometašev letnikov 1997 in 1998 pri NK Olimpija in NK Bravo ter jih
primerjati med seboj.
- Obdelati in primerjati dobljene rezultate obeh moštev s postopki opisne statistike,
testiranjem normalnost porazdelitve in izvedbo statističnih t-testov.
49
4. HIPOTEZE
Hipoteza 1: Rezultati merjencev v vseh spremenljivkah od krivulje normalne
porazdelitve ne bodo statistično značilno odstopali.
Hipoteza 2: Razlike v sposobnostih v vsakem posameznem testu med nogometaši U-19
NK Olimpija in U-19 NK Bravo niso statistično značilne.
Hipoteza 3: Razlike v sposobnostih v vsakem posameznem testu med nogometaši letnik
1997 in 1998 obeh moštev so statistično značilne v korist letnika 1998.
50
5. METODE DELA
5.1 PREIZKUŠANCI
Vzorec merjencev sta predstavljali ekipi selekcije U-19 v klubih NK Olimpija in NK
Bravo, ki sta vključeni v trenažni proces in tekmovalno sezono. Pri izbiri merjencev smo
upoštevali naslednje pogoje:
- da so bili rojeni leta 1997 oziroma leta 1998;
- da so sodelovali prostovoljno;
- da so bili med izvajanjem meritev zdravi in nepoškodovani;
- da so opravili vse meritve.
5.2 PRIPOMOČKI
Za namen raziskave smo uporabili baterijo testov, ki so v podobnih raziskavah pogosto
izvajani, v praksi pa se jih uporablja tudi v reprezentančnih selekcijah in v večini klubov.
Vzorec spremenljivk predstavljajo trije testi osnovne motorike, trije testi nogometne
motorike in test aerobno-anaerobne vzdržljivosti.
Tabela 1: Vrste spremenljivk
Vrsta spremenljivk Ime testa Področje merjenja
Spremenljivke osnovne
motorike
Skok v daljino z mesta. Eksplozivna moč nog –
odrivna komponenta.
Šprint 20 metrov. Eksplozivna moč, hitrost
premikanja udov.
Šprint 60 metrov. Eksplozivna moč, hitrost
premikanja udov.
Spremenljivke nogometne
motorike
Hiter tek s
spremembami smeri. Hitrost krivočrtnega teka.
51
Vrsta spremenljivk Ime testa Področje merjenja
Vodenje žoge s
spremembami smeri. Hitrost vodenja žoge.
Kombinirani polkrog. Hitrost vodenja žoge.
Aerobno-anaerobna
funkcionalna sposobnost Trajajoč tek sem-tja.
Aerobno-anaerobna
vzdržljivost.
Pri izvajanju meritev smo uporabili naslednja delovna orodja:
Slika 3: Uporabljeni rekviziti pri testiranju motoričnih in funkcionalnih sposobnosti (Vir: lasten)
52
5.3 POSTOPEK
V podpoglavjih, ki sledijo, so predstavljeni potek in organizacija testiranja ter metode
obdelave podatkov. Da bi pridobili vse potrebne podatke za izvedbo raziskave, smo
izvedli sedem različnih testov. V nadaljevanju podrobneje opisujemo potek vsakega od
njih, pri čemer se v teoretičnem smislu deskripcije navezujemo na opise, ki jih je v svojih
skriptah nazorno predstavil Pocrnjič (2009b).
5.3.1 Opis izvajanih testov
Postaja št. 1:Kombiniran polkrog – KP
ŠTEVILO MERILCEV:1
REKVIZITI: štoparica, 7 stojal, 2 žogi, meter ali vrvica 9,15 m + 50 cm, špičasta kovinska
palica, beli prah.
PROSTOR: Odprt prostor minimalnih razsežnosti 25 x 20 m. Na tleh narišemo polkrog
polmera 9,15 m (ali uporabimo črte srednjega kroga na igrišču). V podaljšku premera je
na obeh straneh polkroga narisana 2 m dolga črta. V polkrogu na tleh postavimo stojala,
in sicer:
- stojali A in G na sečišče kroga s srednjo črto;
- stojalo C postavimo na polkrog pravokotno nad središčem polkroga oziroma na
sečišče pravokotnice iz središča in polkrožnice;
- stojali B in D na razdalji 7,1 m levo oziroma desno od stojala C;
- stojalo F na polkrožnico in na polovični razdalji med stojali D in G;
- stojalo E je znotraj polkroga, 2 m od stojala F in vzporedno s središčnico.
53
Slika 4: Shematski prikaz testa kombinirani polkrog (Vir: lasten; izdelava s programom Soccer playbook)
NALOGA: Merjenec stoji z žogo za štartno črto in 20 cm od stojala A. Na znak »zdaj«
udari žogo med stojali C in D, steče po polkrožnici do žoge. Prevzame žogo in jo vodi
okoli stojal D, E, F in G. Ko obide stojalo G, znova udari žogo med stojali C in B, steče
po polkrožnici do žoge, jo prevzame in jo vodi, vse dokler ne preide ciljne črte (žoge ne
sme udariti čez ciljno črto).
MERJENJE: Rezultat je čas v sekundah z natančnostjo desetinke sekunde (0,1) od znaka
»zdaj« do trenutka, ko merjenec skupaj z žogo preide ciljno črto. Če merjenec naredi
napako, prekinemo izvajanje naloge in poskus ponovimo.
NAVODILO MERJENCU: Nalogo pokažemo in opišemo: »Z nalogo ugotavljamo vašo
sposobnost hitrega vodenja žoge. Potrebno je čim hitreje izvesti nalogo, pazite predvsem
na natančnost in občutek udarjanja žoge in hitrost teka. Postavite se tako (pokažemo),
udarite žogo z občutkom med 3. in 4. stojalo, stečete po zunanjem robu polkroga do žoge,
žogo sprejmete in jo čim hitreje vodite okrog 4., 5., 6. in 7. stojala. Ko obidete 7. stojalo,
žogo spet z občutkom udarite med 2. in 3. stojalo, stečete po zunanjem robu polkroga do
žoge, sprejeto žogo čim hitreje vodite, vse dokler ne preidete ciljne črte. V kolikor naredite
napako v netočnem udarcu med stojala, če predaleč udarite žogo ali napačno vodite žogo
54
med stojali, boste poskus ponovili. Ste nalogo razumeli?« Nalogo počasi in jasno
pokažemo.
POLOŽAJ MERILCA: Merilec stoji ob merjencu in znotraj polkroga. Ko začne merjenec
nalogo izvajati, ga pozorno spremlja in se pomakne k stojalu G, da po potrebi usmeri
merjenca ali ga opozori, da mora žogo znova udariti in samo po polkrogu steči (veliko jih
bo poiskušalo teči okoli stojal), nato se hitro vrne k stojalu A, da lahko odmeri čas, ko bo
merjenec skupaj z žogo prešel ciljno črto.
PREDHODNI POSKUSI: Da – 1.
ŠTEVILO USPEŠNIH PONOVITEV: 3
SPOSOBNOST: Nogometna motorika – hitrost vodenja žoge.
VPIS V VPISNI LIST: Na črto se vpišejo rezultati vseh treh ponovitev, v okence pa
najboljši rezultat, npr.: 15,1 19,1 16,6 I 1 I 5 I 1 I.
POSTAJA št. 2: Šprint 20 m (Š20)
ŠTEVILO MERILCEV: 1
REKVIZITI: Štoparica, piščalka.
PROSTOR: Odprt prostor minimalnih razsežnosti 75 x 3 m. Prvo oznako postavimo na
štartu in drugo v oddaljenosti 20 m od štarta.
NALOGA: Merjenec stoji tik pred štartno črto (visoki štart). Po znaku »pozor« in žvižgu
s piščalko čim hitreje preteče razdaljo 20 m. Naloga je končana, ko merjenec s prsmi
preide ciljno črto.
MERJENJE: Rezultat je čas v sekundah z natančnostjo 0,01 (stotinka) sekunde. Merjenec
teče v nogometnih čevljih. Površina tekališča ne sme biti mokra in spolzka. V primeru
nepravilnega štarta (štart pred znakom, prestop) merilec pokliče merjenca zopet na štart.
NAVODILO MERJENCU: Pokažemo in opišemo začetni položaj: »S to nalogo
ugotavljamo hitrost teka. Pripravite se z visokim štartom izza te črte na tleh (pokažemo).
Ko slišite žvižg piščalke, čim hitreje pretecite razdaljo 20 m in ciljno črto. Štart ni
pravilen, če stečete pred žvižgom.«
POLOŽAJ MERILCA: Merilec stoji na sredini 20-metrske razdalje, piščalko ima v ustih,
drži štoparico in zapisuje dosežene rezultate.
55
PREDHODNI POSKUSI: Ne.
ŠTEVILO USPEŠNIH PONOVITEV: 3
SPOSOBNOST: Osnovna motorika – eksplozivna moč. Osnovna motorika – hitrost
premikanja udov.
VPIS V VPISNI LIST: Na črto se vpišejo rezultati vseh treh ponovitev, v okence
pa najboljši rezultat, npr.: 3,2 3,1 3,8 I 3 I 1 I.
POSTAJA št. 3: Skok v daljino z mesta (SDM)
ŠTEVILO MERILCEV: 1
REKVIZITI: Merilni trak (5 m), ki ga ob črti položimo in pričvrstimo.
PROSTOR: Sečišče golout in linije kazenskega (16-m) prostora.
NALOGA: Merjenec stopi za posebej označeno črto. S tega mesta se sonožno odrine in
poskuša doskočiti čim dlje v polje. Merjenec lahko pred odrivom zamahuje z rokami, niha
v kolenih gor dol ali se dviga na prste, ne sme pa narediti poskoka. Merjenec skače v
nogometnih čevljih.
MERJENJE: Dolžino skoka meri en merilec s pomočjo ležečega merilnega traku. Rezultat
odčita tam, kjer se pozna odtis pete, ki je bližja odrivnemu mestu. Natančnost merjenja je
v centimetrih.
Skok je nepravilen v naslednjih primerih:
- če merjenec naredi dvojni odriv na mestu, preden skoči;
- če s prsti prestopi odrivno črto;
- če odriv ni sonožen;
- če se pri doskoku z rokami dotakne površine za petami;
- če se pri doskoku usede.
Vsak nepravilen skok se ponavlja.
NAVODILO MERJENCU: Naloga se demonstrira in istočasno pojasnjuje: »S to nalogo
želimo izmeriti vašo sposobnost skakanja. Postavili se boste takole (pokažemo) in z
odrivom obeh nog skočili čim dalj v polje. Tudi doskočiti morate na obe nogi in pazite,
da pri tem ne naredite prestopa. Nepravilen skok boste ponavljali.«
POLOŽAJ MERILCA: Tik ob merilnem traku in pred merjencem.
56
PREDHODNI POSKUSI: Da – 1
ŠTEVILO PONOVITEV: 3
SPOSOBNOST: Osnovna motorika – eksplozivna moč nog - odrivna komponenta.
VPIS V VPISNI LIST: Na črto se vpišejo rezultati vseh treh ponovitev, v okence pa
najboljši rezultat, npr.: 251 233 244 I 2 I 5 I 1 I.
POSTAJA št. 4: Vodenje žoge s spremembami smeri (VSS)
Slika 5: Prikaz testa vodenje žoge s spremembami smeri (Vir: Pocrnjič, 2009b)
ŠTEVILO MERILCEV: 1
REKVIZITI: Štoparica, 2 nogometni žogi, 10 podstavkov, meter.
PROSTOR: Zaprt ali odprt prostor minimalnih razsežnosti 12 x 10 m. V prostor postavimo
podstavke takole: 2 podstavka za štart, sledijo podstavki 3 m naprej, 2 m desno, 2 m
naprej, 5 m levo, 3 m naprej, 3 m desno in še 2 m naprej postavimo zadnja dva podstavka,
ki označujeta ciljno črto.
NALOGA: Merjenec stoji z žogo tik za štartno črto bliže levemu podstavku. Na znak
»zdaj« začne čim hitreje voditi žogo s poljubno nogo 3 m naprej do prvega podstavka,
zavije desno, vodi žogo 2 m do drugega podstavka, zavije levo, vodi žogo 2 m naprej do
tretjega, zavije levo, vodi žogo 5 m do četrtega podstavka, zavije desno, vodi 3 m naprej
do petega, zavije desno, vodi žogo 3 m do šestega podstavka, zavije levo in vodi žogo 2
m naprej proti ciljnima podstavkoma. Podstavke obide z zunanje strani. Konec naloge je,
ko skupaj z žogo preide ciljno črto, ki jo označujeta dva podstavka.
57
MERJENJE: Rezultat je v sekundah, z natančnostjo do desetinke sekunde (0,1), od znaka
»zdaj« do trenutka, ko merjenec skupaj z žogo preide ciljno črto. Če merjenec obide
podstavke z napačne strani ali mu žoga uide, ga ustavimo in poskus mora ponoviti.
NAVODILO MERJENCU: Nalogo pokažemo in opišemo: »Z nalogo boste prikazali vašo
sposobnost hitrega vodenja žoge s spreminjanjem smeri pod pravim kotom. Postavite se
med podstavka bliže levemu (pokažemo), na moj znak »zdaj« čim hitreje vodite žogo 3 m
naprej, 2 m desno, 2 m naprej, 5 m levo, 3 m naprej, 3 m desno in nazadnje še 2 m naprej
prek ciljne črte. Podstavke obidite vedno z zunanje strani. Nalogo končate, ko skupaj z
žogo preidete ciljno črto, ki jo označujeta dva podstavka na koncu.«
POLOŽAJ MERILCA: Merilec stoji najprej ob strani in 1 m pred merjencem. Po
uspešnem štartu merjenca ga s pogledom spremlja in se hkrati čim hitreje pomakne do
ciljnih podstavkov, da bo natančneje videl, kdaj bo merjenec z žogo prešel cilj.
PREDHODNI POSKUSI: Da, 1, da merjenec dobi predstavo, kako mora voditi žogo in
obiti podstavke z zunanje strani.
ŠTEVILO USPEŠNIH PONOVITEV: 3
SPOSOBNOST: Nogometna motorika – hitrost vodenja žoge.
VPIS V VPISNI LIST: Na črto se vpišejo rezultati vseh treh ponovitev, v okence pa
najboljši rezultat, npr.: 10,4 11,2, 10,3 I 1 I 0 I 3 I.
POSTAJA št. 5: Hiter tek s spremembami smeri (TSS)
Slika 6: Prikaz testa hiter tek s spremembami smeri (Vir: Pocrnjič, 2009b)
58
ŠTEVILO MERILCEV: 1
REKVIZITI: Štoparica, 10 podstavkov, meter.
PROSTOR: Zaprt ali odprt prostor minimalnih razsežnosti 12 x 10 m. V prostor postavimo
podstavke takole: 2 podstavka za štart, sledijo si podstavki 3 m naprej, 2 m desno, 2 m
naprej, 5 m levo, 3 m naprej, 3 m desno in še 2 m naprej postavimo zadnja dva podstavka,
ki označujeta ciljno črto.
NALOGA: Merjenec stoji tik za štartno črto bliže levemu podstavku. Na znak »zdaj«
začne čim hitreje teči 3 m naprej do prvega podstavka, zavije desno, teče 2 m do drugega
podstavka, zavije levo, teče 2 m naprej do tretjega, zavije levo, teče 5 m do četrtega
podstavka, zavije desno, teče 3 m naprej do petega, zavije desno, teče 3 m do šestega
podstavka, zavije levo in teče 2 m naprej proti ciljnima podstavkoma. Podstavke obide z
zunanje strani. Konec naloge je, ko preteče ciljno črto, ki jo označujeta dva podstavka.
MERJENJE: Rezultat je v sekundah, z natančnostjo do desetinke sekunde (0,1), od znaka
»zdaj« do trenutka, ko merjenec s prsmi preide ciljno črto. Če merjenec obide podstavke
z napačne strani, ga ustavimo in poskus mora ponoviti.
NAVODILO MERJENCU: Nalogo pokažemo in opišemo: »Z nalogo boste prikazali vašo
sposobnost hitrega teka s spreminjanjem smeri pod pravim kotom. Postavite se med
podstavka bliže levemu (pokažemo), na moj znak »zdaj« čim hitreje stečete 3 m naprej, 2
m desno, 2 m naprej, 5 m levo, 3 m naprej, 3 m desno in nazadnje še 2 m naprej prek
ciljne črte. Podstavke obidite vedno z zunanje strani. Nalogo končate, ko pretečete ciljno
črto, ki jo označujeta dva podstavka na koncu.«
POLOŽAJ MERILCA: Merilec stoji najprej ob strani in 1 m pred merjencem. Po
uspešnem štartu merjenca ga s pogledom spremlja in se hkrati čim hitreje pomakne do
ciljnih podstavkov, da bo natančneje videl, kdaj bo merjenec pretekel cilj.
PREDHODNI POSKUSI: Da – 1, da merjenec dobi predstavo, da mora preteči podstavke
z zunanje strani.
ŠTEVILO USPEŠNIH PONOVITEV: 3
SPOSOBNOST: Nogometna motorika – hitrost krivočrtnega teka.
VPIS V VPISNI LIST: Na črto se vpišejo rezultati vseh treh ponovitev, v okence pa
najboljši rezultat, npr.: 8,4 7,8 9,1 I 0 I 7 I 8 I.
59
POSTAJA št. 6: Šprint 60 m (Š20)
PODROČJE MERJENJA: Osnovna motorika – eksplozivna moč, hitrost premikanja udov.
ŠTEVILO POSKUSOV: 2
REKVIZITI: Štoparica.
PROSTOR: Primerno, ravno tekališče dimenzije 75x3 m, atletska steza ali na zunanjem
igrišču.
POSTAVITEV: Začetek označuje 3 m dolga vzdolžna črta, konec pa 3 m dolga vzdolžna
črta, razmaknjeni sta 60 m.
NALOGA: Merjenec stoji 0,5 m pred startno črto (visoki start). Po znaku »pripravljeni–
pozor–zdaj« poskuša čim hitreje preteči razdaljo 60 m. Naloga je končana, ko merjenec s
prsmi preide ciljno črto.
MERJENJE: Meritve se opravlja v sekundah na desetinko natančno. Začetek je, ko
merilec da znak in vklopi uro. Konec je, ko merjenec prečka drugo vzdolžno črto s prsmi.
Merjenec teče v nogometnih čevljih. Površina tekališča ne sme biti mokra in spolzka.
Vaja je nepravilna in se ponovi v primeru:
- če starta pred znakom;
- če prestopi vzdolžno črto;
- če merilec prehitro pritisne na gumb štoparice.
NAVODILO MERJENCU: Začetni položaj je visoki start, tega demonstriramo in
opišemo. Pripravite se z visokim startom izza te črte na tleh (pokažemo). Ko slišite
»pripravljeni–pozor–zdaj«, čim hitreje pretecite razdaljo 60 m in ciljno črto. Start ni
pravilen, če stečete pred znakom »pripravljeni–pozor–zdaj« ali če prestopite vzdolžno
črto. Merjenec se postavi pred vzdolžno črto, na znak »pripravljeni–pozor– zdaj« čim
hitreje preteče razdaljo 60 m, na cilju je, ko prečka vzdolžno črto s prsmi.
POLOŽAJ MERILCA: Merilec stoji na sredini 60-metrske razdalje, piščalko ima v ustih,
drži štoparico in zapisuje dosežene rezultate.
PREDHODNI POSKUSI: Ne.
ŠTEVILO USPEŠNIH PONOVITEV: 2
SPOSOBNOST: Osnovna motorika – eksplozivna moč. Osnovna motorika – hitrost
premikanja udov.
60
VPIS V VPISNI LIST: Na črto se vpišejo rezultati obeh ponovitev, v okence
pa najboljši rezultat, npr.: 7,9 9,1 8,6 I 7 I 9 I.
POSTAJA št. 7: Trajajoči tek sem-tja (TST) – test vzdržljivosti
Slika 7: Prikaz testa trajajoči tek sem-tja (Vir: Pocrnjič, 2009b)
Osnovna navodila in predstavitev testa so tudi na avdiokaseti. Merjenci in merilci naj
pozorno poslušajo ves posnetek.
ŠTEVILO MERILCEV: 3
REKVIZITI: Radio za predvajanje avdiokasete, avdiokaseta s posnetim besedilom in
piski, 4 podstavki, meter, bel prah.
PROSTOR: Del nogometnega igrišča ob srednji in vzdolžni črti minimalnih razsežnosti
20 x 20 m.
NALOGA: Test se začne z malo hitrejšo hojo in konča z zelo hitrim tekom. Kandidati
tečejo različno hitro od ene do druge črte, ki sta v oddaljenosti 20 m. Ko dosežejo črto na
eni strani, se obrnejo in gredo nazaj, kjer ponovijo enak manever. Gibanje poteka v
povezavi s stopnjevanim ritmom, ki ga narekuje zvočni signal. Ritem je vedno hitrejši,
tako da relativno malo kandidatov izvede test do konca. Stopnja, na kateri kandidat
zaključi test, določa njegovo aerobno-anaerobno vzdržljivost.
MERJENJE: Test omogoča hkratno udeležbo večjemu številu kandidatov. Razdalja med
vsakim posameznikom mora biti 1 m, kar zmanjša možnost oviranja kandidatov med
61
izvajanjem testa. Skozi ves potek testiranja morajo merilci in merjenci pozorno poslušati
in si zapomniti stopnje. Merilci morajo natančno nadzorovati udeležence in po potrebi
opozoriti na morebitne nepravilnosti izvedbe. Če kandidat ni sposoben nadaljevati
testiranja, vendar pa še vztraja, ga je treba izločiti iz nadaljevanja. Ta ukrep je poleg
zagotovitve objektivnosti testa pomemben tudi zato, da se prepreči oviranje drugih
kandidatov. Rezultat merjenca je zadnja stopnja, ki jo je še pravilno pretekel. Pri testu je
treba meriti tudi utrip srca.
NAVODILA MERJENCEM: Kandidati dobijo ustrezna navodila, ki omogočajo korektno
izvedbo testa tako od merilcev kot tudi prek avdiokasete: »Test vzdržljivostnega teka tja
in nazaj oziroma stopnjevanega teka je pokazatelj vaše aerobno-anaerobne vzdržljivosti.
Vključuje tek od črte do črte na 20-metrski progi, kjer se nadzoruje hitrost gibanja z
brnečim zvokom v rednih presledkih iz kasetofona. Tempo si uravnavajte tako, da boste
pritekli na en oziroma drugi konec 20-metrske proge, ko boste zaslišali zvok. V redu je,
če se to zgodi en ali dva metra prej ali pozneje. Z nogo se dotaknite črte na koncu proge,
se obrnite in stecite v drugo smer. Hitrost bo sprva majhna, nato pa se bo vsako minuto
počasi povečevala. Cilj testa je, da sledite določenemu ritmu toliko časa, dokler zmorete.
Ko ritmu ne morete več slediti oziroma če se ne čutite zmožnih izvajati testa še eno
minuto, se ustavite. Ko se ustavite, si zapomnite številko na posnetku, ki pomeni vaš
rezultat. Prav tako čim prej povejte vaš pulz (ali s pomočjo pulzmetra ali tako, da si v 20
s sami izmerite pulz).«
POLOŽAJ MERILCA: Vsi trije merilci se postavijo za hrbet merjencem okoli 1,5 m za
štartno črto, se enakomerno razporedijo glede na število merjencev in se dogovorijo,
katere merjence bo kdo spremljal. Po uspešnem štartu merjencev jih s pogledom spremlja,
natančno posluša piske, imenovanje stopenj, odčita pulz (če bo možno) in je pozoren, da
mu merjenci ne zamujajo preveč na obratih.
Vedno, kadar opazi, da merjenci ne tečejo v ustrezni hitrosti, jih opozarja (spodbuja).
Takoj ko merjenec ne zmore več slediti zahtevanemu ritmu teka, ga prekine in ga opozori,
da si izmeri (ali pogleda na pulzmeter), zapomni in čim prej pove utrip srca.
PREDHODNI POSKUSI: Ne.
ŠTEVILO USPEŠNIH PONOVITEV: 1
SPOSOBNOST: Aerobno-anaerobna vzdržljivost.
62
VPIS V VPISNI LIST: Na črto in v okenca se vpišejo zadnje uspešno pretečene stopnje
testa, pulz v mirovanju in pulz na koncu testa (če bo mogoče, se na črto zapisujejo tudi
pulzi po vsaki uspešno končani stopnji), npr.: 13, 67, (100, 120, 125, 130, 145 …), 178 I
1 I 3 I I 6 I 7 I I 1 I 7 I 8I
5.3.2 Organizacija testiranja
Testiranja in meritve v nogometu naj bi se pod okriljem Nogometne zveze Slovenije
izvajale v skladu z izdelanim predlogom za organiziranje gibalnih in funkcionalnih
sposobnosti. Prav tako naj bi bile meritve za vse starostne kategorije (U-9 do U-18) enake,
le s to izjemo, da se pri testiranjih mlajših selekcij (U-9, U-10 in U-11) ne izvaja testov
kombiniranega polkroga ter trajajočega sem-tja teka. V postopkih testiranja naj bi
sodelovali vsaj trije merilci, saj manjše število merilcev ni dovoljeno, prav tako pa
prevelika skupina merilcev lahko negativno vpliva na kvaliteto, hitrost in celotno
organizacijo meritev. Rezultati meritev so odvisni tudi od zunanjih dejavnikov, kot so npr.
vrsta in kvaliteta terena ali vremenske razmere (Pocrnjič, 1999, 2009a).
Pocrnjič (1999) predlaga organizacijo testiranja, po kateri igralce v skupini (10–12)
razdelimo v 3 skupine, ki torej vključujejo vsaka po 3–4 igralce. Vsak merilec je zadolžen
za eno od skupin, ki jo z merjenjem spremlja pri vseh testih. Ti se izvajajo na različnih
postajah, pri čemer se posamezne skupine strateško razporedi, kar pomeni, da s
testiranjem začnejo na različnih postajah. Naša razporeditev postaj po igrišču je bila
sledeča:
1) KP – Kombinirani polkrog
2) Š60m – Šprint 60 metrov
3) SDM – Skok v daljino z mesta
4) Š20m – Šprint 20 m
5) TSS – Hiter tek s spremembami smeri
6) VSS – Vodenje žoge s spremembami smeri
63
7) TST (Beep test, Shuttle run test) – Trajajoči sem-tja tek
Slika 8: Shematski prikaz organizacije testiranja (Vir: lasten; izdelava s programom Soccer playbook)
5.3.3 Metode obdelave podatkov
Rezultate merjenih sposobnosti, pridobljene prek izvajanja opisanih in izvedenih testov,
bomo obdelali s programom SPSS (Statistical Package for the Social Science). S postopki
opisne statistike bomo izračunali osnovne statistične parametre: aritmetična sredina,
minimalni in maksimalni rezultat, standardni odklon ter koeficienta asimetrije in
sploščenosti. Za pomoč pri ugotavljanju, ali je porazdelitev podatkov normalna, bomo
izvedli Npar test po Kolmogorov–Smirnovi metodi. Za ugotavljanje razlik v sposobnostih
med nogometaši iz različnih klubov in med nogometaši različnih starosti bomo izvedli t-
test za neodvisne vzorce, s katerim bomo ugotavljali, ali se aritmerični sredini dveh skupin
vzorca med seboj statistično pomembno razlikujeta.
64
6. REZULTATI IN RAZPRAVA
V tem poglavju bomo s pomočjo primerjave posameznih spremenljivk preverjali
nepravilnost oz. pravilnost postavljenih hipotez, ki jih bomo sprejeli ali ovrgli s 5 %
tveganjem. Za preverjanje raziskovalnih hipotez smo uporabili opisno statistiko,
neparametrični Kolmogorov-Smirnov test za en vzorec in Studentov t-test.
Eden od bistvenih pogojev pri izboru ustrezne metode pri podatkovni analizi je normalna
porazdelitev vrednosti obravnavanih spremenljivk. Pri ugotavljanju normalnosti
porazdelitve si lahko pomagamo z dvema statistikama, in sicer z asimetričnostjo
(Skewness) in sploščenostjo (Kurtosis) porazdelitve, vendar pa v primeru obeh
koeficientov ne obstaja jasna določitev vrednosti, ki bi dala zanesljiv odgovor. Za
objektivnejšo oceno oz. preverbo predvidene normalnosti porazdelitve zato izvedemo
Kolmogorov-Smirnov ali Shapiro-Wilkov test, s katerima primerjamo vrednosti
obravnavane spremenljivke z vrednostmi normalno porazdejene spremenljivke, ki ima
aritmetično sredino in standardni odklon enaka spremenljivki, ki jo proučujemo. Če je
izvedeni test statistično značilen (p < 0,05), je proučevana spremenljivka nenormalno
porazdeljena, kadar pa je test statistično neznačilen (p > 0,05), to pomeni, da porazdelitev
obravnavane spremenljivke ni bistveno drugačna od normalne (Žnidaršič, 2013).
Kolmogorov-Smirnov test bomo v nadaljevanju uporabili za preverjanje prve hipoteze.
Kadar želimo preveriti domneve o enakosti dveh povprečij, uporabimo studentov t-test. Z
njim testiramo razlike med aritmetičnimi sredinami dveh vzorcev, kadar je proučevana
številska spremenljivka normalno porazdeljena. Gre za metodo testiranja hipotez, pri
kateri testna statistika sledi t porazdelitvi ob predpostavki, da ničelna hipoteza drži. Ob
tem določimo tudi stopnjo tveganja ali značilnosti α, s katero določimo kritično območje
(Žnidaršič, 2013).
Postavitev hipotez za t-test je sledeča:
H0: µ1 = µ2 (aritmetični sredini dveh vzorcev sta enaki)
H1: µ1 ≠ µ2 (aritmetični sredini dveh vzorcev nista enaki)
65
Kadar imamo dva odvisna vzorca, za analizo značilnih razlik med dvema povprečnima
vrednostima uporabimo t-test za odvisne vzorce (parni t-test). Kadar sta vzorca neodvisna,
uporabimo t-test za neodvisne vzorce, s katerim ugotavljamo, ali se aritmerični sredini
dveh skupin vzorca med seboj statistično pomembno razlikujeta. Kadar se namreč izkaže,
da je tako, ugotovitev lahko posplošimo na osnovno množico (Žnidaršič, 2013). T-test za
neodvisne vzorce bomo v nadaljevanju uporabili za preverjanje druge in tretje hipoteze.
Za lažjo in preglednejšo obdelavo podatkov ter njihovo interpretacijo pri analizi podatkov
uporabljamo okrajšane oznake spremenljivk in izračunanih vrednosti. Okrajšave
pojasnjujeta spodnji legendi.
Legenda merjenih spremenljivk:
SDM – skok v daljino z mesta
Š20m – šprint 20 metrov
Š60m – šprint 60 metrov
VSS – vodenje žoge s spremembo smeri
TSS – hiter tek s spremembo smeri
KP – kombiniran polkrog
TST – trajajoči tek sem-tja
Legenda osnovnih statističnih pojmov:
N – število merjencev
AS – aritmetična sredina
SD – standardna deviacija
Min – najmanjša vrednost spremenljivke
Mix – največja vrednost spremenljivke
Asimetrija – asimetričnost krivulje
Krivulja – sploščenost krivulje
66
P-vrednost – statistična značilnost t-testa za neodvisne vzorce (p-vrednost)
g – stopnje prostosti
6.1 REZULTATI PRVE HIPOTEZE
H1: Rezultati merjencev v vseh spremenljivkah od krivulje normalne porazdelitve
ne bodo statistično značilno odstopali.
V Tabeli 2 so prikazane opisne statistike spremenljivk za vsak izvedeni test posebej. Iz
podatkov tako lahko razberemo maksimalne in minimalne dosežene rezultate, povprečje
ali aritmetično sredino rezultatov, standardni odklon in koeficienta asimetričnosti ter
sploščenosti. Pri skoku v daljino z mesta je bil najslabši rezultat 226 cm, najboljši pa 275
cm. V povprečju so testiranci v daljino z mesta skočili malo manj kot 242 cm, vrednosti
skokov se v povprečju odklanjajo za dobrih 10 cm. Izmed merjenih vrednosti je v
povprečju najmanjši odklon opazen pri šprintu 20 m. Najslabši rezultat pri tem testu je bil
3,28 s, najboljši pa 2,89 s. V povprečju so nogometaši obeh klubov in obeh letnikov
dosegli rezultat 3,07 s, pri čemer vrednosti šprinta 20 m v povprečju variirajo za 0,09 s.
Razmeroma majhen povprečni odklon lahko opazimo tudi pri vrednostih hitrega teka s
spremembo smeri (SD = 0,18 s) ali šprinta na 60 m (SD = 0,31 s). Razmeroma velik
povprečni odklon se je pojavil pri vrednostih trajajočega teka sem-tja, pri čemer so
testiranci v povprečju dosegli rezultat 12,19 s, povprečni odklon vrednosti TST pa je bil
približno 1 s.
67
Tabela 2: Opisne statistike spremenljivk
Vrsta testa N Min Max AS SD Asimetrija Sploščenost
SDM (cm) 41 226 275 241,56 10,28 0,98 1,36
Š20m (s) 41 2,89 3,28 3,07 0,09 -0,15 -0,33
Š60m (s) 41 7,26 8,50 7,88 0,31 -0,29 -0,53
VSS (s) 41 7,49 9,81 8,34 0,53 0,89 0,61
TSS (s) 41 5,82 6,62 6,20 0,18 0,07 -0,09
KP (s) 41 14,70 17,30 15,94 0,63 0,33 -0,22
TST (s) 41 10,4 14,5 12,19 1,01 0,30 -0,51
Koeficienta asimetričnost in sploščenosti sicer kažeta, da gre pri vseh rezultatih za
normalno porazdelitev (oba koeficienta se nahajata v intervalu med -2 in 2), vendar pa je,
kot smo že omenili, za večjo gotovost treba izvesti še Kolmogorov-Smirnov test za en
vzorec. Rezultate podajamo v Tabeli 3.
Tabela 3: Kolmogorov-Smirnov test za en vzorec
Vrednosti SDM
(cm)
Š20m
(s)
Š60m
(s)
VSS
(s)
TSS
(s)
KP
(s)
TST
(s)
N 41 41 41 41 41 41 41
Najbolj
skrajne
razlike
Absolutna ,14 ,12 ,11 ,17 ,08 ,08 ,12
Pozitivna ,14 ,07 ,05 ,17 ,08 ,08 ,12
Negativna -,07 -,12 -,11 -,08 -,08 -,06 -,07
Kolmogorov-Smirnov Z ,91 ,74 ,70 1,11 ,49 ,48 ,74
Asimptotska P-vrednost
(dvostranska) ,38 ,64 ,71 ,17 ,97 ,97 ,65
68
Dobljeni rezultati Kolmogorov-Smirnovega testa za en vzorec kažejo, da so vse
spremenljivke porazdeljene normalno (p > 0,05). Prvo hipotezo, v kateri smo
predpostavili, da rezultati merjencev v vseh spremenljivkah od krivulje normalne
porazdelitve ne bodo statistično značilno odstopali, torej lahko potrdimo.
6.2 REZULTATI DRUGE HIPOTEZE
H2: Razlike v sposobnostih v vsakem posameznem testu med nogometaši U-19 NK
Olimpija in U-19 NK Bravo niso statistično značilne.
Slika 9 prikazuje skrajne spodnje in zgornje dosežene rezultate pri posameznih testih
glede na klub ter skupno povprečje. Oznaka max. predstavlja najboljši doseženi rezultat,
oznaka min. pa najslabšega. Rezultate SDM smo predstavili v metrih, saj bi rezultati v
centimetrih zaradi velikih vrednosti zahtevali poseben grafični prikaz. Iz spodnje slike
lahko razberemo, kako so porazdeljeni rezultati in v katerem od klubov so bili doseženi
najbolj ekstremni. Vidimo na primer, da je bil pri VSS najslabši rezultat nogometašev NK
Bravo (9,81 s) slabši od najslabšega rezultata nogometašev NK Olimpija (9,29 s), hkrati
pa je bil v istem testu tudi najboljši rezultat prvega kluba (7,49 s) boljši od najboljšega
rezultata nogometašev NK Olimpija (7,66 s). V testu KP sta kluba dosegla enak najslabši
rezultat (17,3 s), medtem ko je bil najboljši rezultat NK Olimpija (14,7 s) boljši od
najboljšega rezultata NK Olimpija (15,3 s). V obeh šprintih so nogometaši NK Olimpija
dosegli ekstremnejši najboljši rezultat (Š20m – 2,89 s in Š60m – 7,26 s) od nogometašev
NK Bravo (Š20m – 2,91 s in Š60m – 7,44 s).
69
Slika 9: Prikaz najboljših in najslabših razultatov pri posameznem testu glede na klub ter povprečni doseženi rezultati
Ker smo s prvo hipotezo potrdili normalno porazdelitev vrednosti obravnavanih
spremenljivk, so torej te ustrezne za izvajanje t-testa. Na ta način želimo preveriti, ali
obstajajo statistično značilne razlike v sposobnostih pri posameznih testih med
nogometaši NK Olimpija in NK Bravo. Tabela 4 prikazuje opisne statistike pri t-testu za
posamezne meritvene teste, razporejene glede na klub.
Tabela 4: Opisne statistike pri t-testu za spremenljivke SDM, Š20m, Š60m, VSS, TSS, KP, TST glede na posamezni klub (NK Olimpija / NK Bravo)
Klub N AS SD Standardna napaka AS
SDM (cm) NK Olimpija 21 241,00 10,77 2,35
NK Bravo 20 242,15 9,99 2,23
Š20m (s) NK Olimpija 21 3,06 0,09 0,02
NK Bravo 20 3,09 0,10 0,02
Š60m (s) NK Olimpija 21 7,80 0,34 0,07
NK Bravo 20 7,97 0,25 0,06
0
2
4
6
8
10
12
14
16
18
20
SDM(m)
Š 20m(s)
Š 60m(s)
VSS (s) TSS (s) KP (s) TST (s)
NK Bravo max. NK Bravo min. Povprečje. NK Olimpija max. NK Olimpija min.
70
Klub N AS SD Standardna napaka AS
VSS (s) NK Olimpija 21 8,35 0,41 0,09
NK Bravo 20 8,34 0,65 0,15
TSS (s) NK Olimpija 21 6,22 0,16 0,04
NK Bravo 20 6,17 0,20 0,04
KP (s) NK Olimpija 21 15,87 0,70 0,15
NK Bravo 20 16,02 0,55 0,12
TST (s) NK Olimpija 21 12,21 0,74 0,16
NK Bravo 20 12,18 1,25 0,28
Iz podatkov v zgornji tabeli lahko razberemo aritmetično sredino osvojenih rezultatov
(AS), skupaj s standardno napako (Standardna napaka AS) in standardnim odklonom
(SD). Tako lahko vidimo, da so pri skoku v daljino z mesta (SDM) nogometaši NK
Olimpije dosegli povprečen rezultat 241 cm (SD = 10,7666), nogometaši NK Bravo pa
242,15 cm (SD = 9,986). Precej visok standardni odklon pri rezultatih obeh klubov kaže
na dejstvo, da so bila odstopanja v doseženih rezultatih v obe smeri precej velika.
Odstopanje je bilo precej manjše npr. pri šprintu na 20 m (Š20m), pri čemer so nogometaši
NK Olimpija v povprečju dosegli rezultat 3,0633 s (SD = 0,0872), povprečni rezultat
nogometašev NK Bravo pa je bil 3,0855 s (SD = 0,09561). Rezultati izračunanih
aritmetičnih sredin že na prvi pogled razkrivajo, da so razlike v rezultatih obeh klubov
zelo majhne, seveda pa samo ta podatek še ne zadošča namenu naše raziskave.
V ta namen smo izvedli t-test neodvisnih vzorcev, s katerim smo po posameznih motivih
ugotavljali, ali so razlike med povprečnimi ocenami, ki so bile podane v posameznih letih,
statistično značilne. T-test se izvaja različno, če so variance med primerjanima skupinama
enake oz. različne. V našem primeru gre za enake variance, zato smo izvedli Levene-ov
test enakosti varianc (Levene’s Test for Equality of Variances).
Če je p-vrednost (Sig.) Levene-ovega testa enakosti varianc večja od 0,05, potem hipotezo
o enakosti varianc sprejmemo pri 5 % stopnji značilnosti oz. tveganja, če pa je p-vrednost
manjša od 0,05, potem ničelno hipotezo enakosti varianc zavrnemo pri enaki stopnji
71
značilnosti. P-vrednost je bila v vseh primerih, razen pri TST, večja od 0,05, torej ničelna
hipoteza o enakosti varianc pri vseh spremenljivkah, razen pri eni, drži in v nadaljevanju
pri interpretaciji rezultatov t-testa upoštevamo prvo vrstico (Equal variances assumed oz.
predpostavljene enake variance).
V nadaljevanju postavimo ničelno in raziskovalno hipotezo za testiranje razlik v
povprečnih ocenah spremenljivk, s katerimi smo merili sposobnosti nogometašev obeh
klubov.
H0: Razlike v sposobnostih nogometašev obeh klubov niso statistično značilne.
H1: Razlike v sposobnostih nogometašev obeh klubov so statistično značilne.
Iz spodnje tabele (Tabela 5) lahko razberemo statistično značilnost Lavene-ovega testa,
stopnjo prostosti in statistično značilnost t-testa (razširjeno tabelo t-testa s povprečno
razliko, intervalom zaupanja ter spodnjo in zgornjo mejo zaradi boljše preglednosti
podajamo v Prilogi 1). Oznaka p-vrednost dvostranska (Sig. 2-tailed) pojasnjuje, da je
kritično območje zavrnitve hipoteze o enakosti varianc dvodelno. Ker smo v alternativni
hipotezi zapisali, da so povprečja v obeh skupinah različna oz. neenaka, izberemo
dvostranski test.
Tabela 5: Rezultati t-testa za spremenljivke SDM, Š20m, Š60m, VSS, TSS, KP in TST glede na posamezni klub (NK Olimpija / NK Bravo)
Vrsta testa
Lavene-ov test enakosti varianc
T-test neodvisnih vzorcev
f statistika
p vrednost
t statistika
g p vrednost
(dvostranska)
SDM
(cm)
Predpostavljene enake variance
,11 ,75 -,35 39 ,73
Predpostavljene različne variance
-,36 38,98 ,73
Predpostavljene enake variance
,01 ,94 -,78 39 ,44
72
Vrsta testa
Lavene-ov test enakosti varianc
T-test neodvisnih vzorcev
f statistika
p vrednost
t statistika
g p vrednost
(dvostranska)
Š20m
(s)
Predpostavljene različne variance
-,77 38,23 ,44
Š60m
(s)
Predpostavljene enake variance
1,75 ,19 -1,90 39 ,07
Predpostavljene različne variance
-1,91 37,09 ,06
VSS
(s)
Predpostavljene enake variance
3,28 ,08 ,09 39 ,93
Predpostavljene različne variance
,09 31,65 ,93
TSS
(s)
Predpostavljene enake variance
,42 ,52 ,84 39 ,40
Predpostavljene različne variance
,84 37,01 ,41
KP (s)
Predpostavljene enake variance
1,04 ,31 -,75 39 ,46
Predpostavljene različne variance
-,76 37,82 ,45
TST
(s)
Predpostavljene enake variance
8,14 ,01 ,08 39 ,94
Predpostavljene različne variance
,08 30,61 ,94
Rezultat t-testa v Tabeli 5 nam pove, da ni statistično značilnih razlik v povprečnih
rezultatih testiranja sposobnosti med različnima kluboma (p > 0,05). Drugo raziskovalno
hipotezo tako lahko potrdimo pri 5 % stopnji značilnosti in zaključimo, da razlike v
sposobnostih v vsakem posameznem testu med nogometaši U-19 NK Olimpija in U-19
NK Bravo niso statistično značilne.
73
6.3 REZULTATI TRETJE HIPOTEZE
HIPOTEZA 3: Razlike v sposobnostih v vsakem posameznem testu med nogometaši
letnik 1997 in 1998 obeh moštev so statistično značilne v korist letnika 1998.
Slika 10 prikazuje skrajne rezultate (najboljše in najslabše), razporejene glede na letnik
merjencev, ter skupno povprečje doseženih rezultatov. Oznaka max. tudi tokrat
predstavlja najboljši doseženi rezultat, oznaka min. pa najslabšega, prav tako so rezultati
testa SDM podani v metrih. Na prvi pogled lahko opazimo, da so merjenci obeh letnikov
dosegali razmeroma podobne ekstremne rezultate, večje razlike je mogoče opaziti
predvsem pri najslabšem doseženem rezultatu v testu VSS, kjer je bil rezultat letnika 1998
(9,81 s) precej slabši od rezultata letnika 1997 (8,89 s). V TST so nogometaši letnika 1997
dosegli nekoliko ekstremnejši najslabši rezultat (14,5 s) od letnika 1998 (14,1 s), pri KP
pa nekoliko ekstremnejši najboljši rezultat (1997 – 14,7 s in 1998 – 14,9 s). Izredno
podobne ekstremne rezultate sta oba letnika dosegla pri najboljšem rezultatu v Š 60m
(1997 – 7,27 s in 1998 – 7,26 s) in v TST (1997 – 10,5 s in 1998 – 10,4 s) ter pri najslabšem
rezultatu v KP (oba letnika – 17,3 s).
Slika 10: Prikaz najboljših in najslabših razultatov pri posameznem testu glede na letnik ter povprečni doseženi rezultati
0
2
4
6
8
10
12
14
16
18
20
SDM(m)
Š 20m(s)
Š 60m(s)
VSS(s)
TSS (s) KP (s) TST (s)
1997 max. 1997 min. Povprečje. 1998 max. 1998 min.
74
Na isti način kot drugo je mogoče preveriti tudi tretjo hipotezo, v kateri smo domnevali,
da so razlike v sposobnostih med nogometaši obeh moštev statistično značilne v korist
mlajših, torej letnika 1998. Najprej smo izračunali potrebne opisne statistike (Tabela 6),
na podlagi katerih smo izvedli t-test za neodvisne vzorce (Tabela 7).
Tabela 6: Opisne statistike pri t-testu za spremenljivke SDM, Š20m, Š60m, VSS, TSS, KP in TST glede na posamezni letnik (1997 / 1998)
Letnik N AS SD Standardna napaka AS
SDM (cm) 1997 18 240,17 8,67 2,04
1998 20 240,45 9,32 2,08
Š20m (s) 1997 18 3,08 ,09 ,02
1998 20 3,06 ,10 ,02
Š60m (s) 1997 18 7,91 ,30 ,07
1998 20 7,85 ,33 ,07
VSS (s) 1997 18 8,16 ,39 ,09
1998 20 8,46 ,58 ,13
TSS (s) 1997 18 6,19 ,15 ,04
1998 20 6,21 ,22 ,05
KP (s) 1997 18 16,08 ,63 ,15
1998 20 15,87 ,61 ,14
TST (s) 1997 18 12,24 1,11 ,26
1998 20 12,16 ,92 ,21
Iz Tabele 6 lahko razberemo povprečne dosežke za vsak posamezni test glede na letnik
testiranih nogometašev. Če pogledamo npr. test trejajočega sem-tja teka (TST), vidimo,
da so nogometaši letnika 1997 v povprečju dosegli rezultat 12,24 s (SD = 1,11), povprečni
rezultat nogometašev letnika 1998 pa je bil 12,16 s (SD = 0,92). V tem testu so torej mlajši
nogometaši v povprečju dosegali boljše rezultate kot starejši. Če pa denimo pogledamo
test hitrega teka s spremembami smeri (TSS), lahko opazimo, da so nogometaši letnika
1997 v povprečju dosegli rezultat 6,19 s (SD = 0,15), nogometaši letnika 1998 pa 6,21 s
(SD = 0,22). Torej so v povprečju boljše rezultate dosegali starejši nogometaši. Razlike v
povprečjih, ki jih lahko razberemo iz tabele opisne statistike, se pojavljajo večkrat v prid
75
mlajših (SDM, Š20m, Š60m, KP, TST), v posameznih testih pa tudi v prid starejših
nogometašev (VSS, TSS), čeprav so v glavnem povsod razmeroma majhne. Da bi iz
rezultatov na vzorcu lahko ugotovili, ali so razlike tudi statistično značilne, potrebujemo
rezultate t-testa.
P-vrednost Levene-ovega testa enakosti varianc je bila v vseh primerih večja od 0,05, torej
ničelna hipoteza o enakosti varianc pri vseh spremenljivkah drži, zato pri interpretaciji
rezultatov t-testa upoštevamo vrednosti predpostavljenih enakih varianc. Postavimo
ničelno in raziskovalno hipotezo za testiranje razlik v povprečnih ocenah spremenljivk, s
katerimi smo merili sposobnosti nogometašev obeh letnikov.
H0: Med rezultati nogometašev obeh letnikov ne obstajajo statistično značilne razlike.
H1: Med rezultati nogometašev obeh letnikov obstajajo statistično značilne razlike v prid
letnika 1997.
Iz Tabele 7 lahko razberemo statistično značilnost Lavene-ovega testa, stopnjo prostosti
in statistično značilnost t-testa (razširjeno tabelo t-testa s povprečno razliko, intervalom
zaupanja ter spodnjo in zgornjo mejo zaradi boljše preglednosti podajamo v Prilogi 2).
Tabela 7: Rezultati t-testa za spremenljivke SDM, Š20m, Š60m, VSS, TSS, KP in TST glede na posamezni letnik (1997 / 1998)
Vrsta testa
Lavene-ov test enakosti varianc
T-test neodvisnih vzorcev
f statistika
p vrednost
t statistika
g p vrednost
(dvostranska)
SDM
(cm)
Predpostavljene enake variance
,21 ,65 -,10 36 ,92
Predpostavljene različne variance
-,10 35,95 ,92
Predpostavljene enake variance
,03 ,86 ,83 36 ,41
76
Vrsta testa
Lavene-ov test enakosti varianc
T-test neodvisnih vzorcev
f statistika
p vrednost
t statistika
g p vrednost
(dvostranska)
Š20m
(s)
Predpostavljene različne variance
,83 35,91 ,41
Š60m
(s)
Predpostavljene enake variance
,42 ,52 ,55 36 ,57
Predpostavljene različne variance
,55 35,99 ,58
VSS
(s)
Predpostavljene enake variance
3,75 ,06 -1,89 36 ,06
Predpostavljene različne variance
-1,93 33,02 ,06
TSS
(s)
Predpostavljene enake variance
3,68 ,06 -,37 36 ,72
Predpostavljene različne variance
-,37 33,81 ,71
KP (s)
Predpostavljene enake variance
,02 ,90 1,09 36 ,28
Predpostavljene različne variance
1,09 35,30 ,29
TST
(s)
Predpostavljene enake variance
,68 ,42 ,25 36 ,80
Predpostavljene različne variance
,25 33,23 ,80
Kot prikazujejo rezultati t-testa v Tabeli 7, je bila p-vrednost v primeru vseh testov večja
od 0,05, kar pomeni, da ničelna hipoteza drži. Torej lahko sklenemo, da med rezultati
nogometašev klubov NK Olimpija in NK Bravo glede na obravnavana dva letnika (1997,
1998) ne obstajajo statistično značilne razlike. Tretjo raziskovalno hipotezo zavrnemo pri
5 % značilnosti.
77
6.4 RAZPRAVA
V raziskavo so bili vključeni nogometaši dveh moštev, in sicer NK Olimpija (21
merjencev) in NK Bravo (20 merjencev). Merjenci so bili rojeni leta 1997 oziroma leta
1998, kar pomeni, da bodo ali so že v tem letu napolnili 18 oziroma 19 let.
Podatki so bili zbrani za 7 testov, in sicer skok v daljino z mesta (m), šprint 20 metrov (s),
šprint 60 metrov (s), vodenje žoge s spremembo smeri (s), hiter tek s spremembo smeri
(s), kombinirani polkrog (s), trajajoči tek sem-tja (s).
Postavili smo tri raziskovalne hipoteze:
H1: Rezultati merjencev v vseh spremenljivkah od krivulje normalne porazdelitve ne
bodo statistično značilno odstopali.
H2: Razlike v sposobnostih v vsakem posameznem testu med nogometaši U-19 NK
Olimpija in U-19 NK Bravo niso statistično značilne.
H3: Razlike v sposobnostih v vsakem posameznem testu med nogometaši letnik 1997 in
1998 obeh moštev so statistično značilne v korist letnika 1998.
Prvi dve hipotezi smo potrdili, tretjo pa zavrnili (vse pri 5 % značilnosti). Ugotovili smo,
da je porazdelitev podatkov v celoti normalna, da med sposobnostjo nogometašev obeh
klubov ne obstajajo statistično značilne razlike, prav tako pa takšne razlike ne obstajajo v
sposobnostih nogometašev različnih testiranih letnikov.
Mlajši nogometaši (letnik 1998) so pri večini testov v povprečju dosegali nekoliko boljše
rezultate od starejših nogometašev (letnik 1997), vendar so jih starejši prekašali v vodenju
žoge s spremembo smeri in v hitrem teku s spremembo smeri. Glede na to bi lahko
sklepali, da so mlajši nogometaši boljši v eksplozivni moči, starejši pa pri obvladovanju
žoge, vendar je t-test pokazal, da razlike niso statistično značilne.
78
Raziskave, podobne naši, so precej pogoste, vendar smo pri njihovem pregledu ugotovili,
da so raziskovalci v slovenskem prostoru za merjence izbirali predvsem mlajše
nogometaše. Ena bolj ustreznih raziskav za primerjavo je tista, ki jo je Primc (2000)
izvedel med 17- in 18-letnimi nogometaši, pri čemer je predvideval, da bodo starejši
nogometaši v vseh testih gibalnih in funkcionalnih sposobnosti bolj uspešni od mlajših.
Podobno kot mi je tudi Primc prek meritev ugotovil, da med rezultati merjencev ne
obstajajo statistično pomembne razlike. Gibalna in funkcionalna pripravljenost
nogometašev – mladincev je torej ne glede na razlike v letih enako intenzivna.
Glede na to, da smo testirali nogometaše dveh izbranih klubov, naše ugotovitve lahko
prispevajo predvsem k razumevanju stopnje športne usposobljenosti nogometašev U-19 v
NK Bravo in NK Olimpija ter k izboljšanju tistih segmentov nogometne igre posameznega
moštva, ki so se med testiranjem morda izkazali za nekoliko slabše zastopane. Naša in
podobne raziskave so posebej zanimive za nogometaše, trenerje in ostale člane
posameznih klubov, saj iz njih lahko razberejo oceno lastne pripravljenosti ter primerjavo
z drugimi nogometaši in klubi, ki na tak ali drugačen način predstavljajo njihovo
konkurenco, četudi 'le' v nerivalskem športnem duhu tekmovalnosti zaradi lastnega
napredka.
79
7. SKLEP
V diplomski nalogi se v celoti posvečamo nogometu kot izrazito kompleksni športni
panogi. Teoretični del naloge smo zato posvetili opredeljevanju raziskovalnega predmeta,
zgodovini nogometa in teoriji, ki posebej obravnava nogometno igro kot tako, profil
nogometaša in področje športnega treniranja oz. vzgoje nogometaša.
Nogomet je s teoretičnega vidika priljubljena in precej raziskana tema, zato pa še tako
skromne ugotovitve, povezane npr. s človeškimi psiho-fizičnimi značilnostmi, lahko
bistveno prispevajo k izboljšanju prakse ter doseganju novih razsežnosti igre znotraj te
športne panoge. V ta namen smo v drugem delu diplomske naloge izvedli raziskavo,
utemeljeno na rezultatih testiranja mladih nogometašev (U-19) NK Olimpija in NK Bravo.
Kot uvod v raziskovalni del smo opravili pregled podobnih in sorodnih raziskav, pri čemer
smo ugotovili, da se te večinoma ukvarjajo z mlajšimi tekmovalci. Prav iz tega razloga
smo za testiranje izbrali nogometaše, stare 18 in 19 let.
Rezultate, pridobljene z meritvami, smo obdelali s pomočjo programa SPSS. Osnovne
statistične parametre (minimalni in maksimalni rezultat, aritmetična sredina, standardni
odklon, asimetričnost, sploščenost) in normalnost porazdelitve rezultatov (po
Kolmogorov-Smirnovi metodi) smo izračunali s postopki opisne statistike. Statistične
razlike med različnimi testiranimi skupinami smo izvedli s pomočjo t-testa za neodvisne
vzorce.
Primerjave rezultatov so pokazale, da med nogometaši obeh klubov ne obstajajo
statistično značilne razlike v sposobnostih, prav tako pa statistično značilne razlike ne
obstajajo med nogometaši obeh testiranih letnikov. Glede na to so koristi naše raziskave
omejene predvsem na delovanje obeh izbranih klubov.
Za doseganje širše veljavnosti in uporabnosti ugotovitev bi bilo smiselno raziskovati
podobnosti in razlike v gibalnih in funkcionalnih sposobnostih nogometašev različnih
80
starostnih skupin, npr. med kadeti in mladinci ali mladinci in seniorji. Tako bi lahko
preverjali napredek nogometašev po razvojnih fazah. Možnosti za raziskovanje in
izvajanje meritev je veliko, vsak od pristopov pa lahko doprinese nekaj novega in
zanimivega k prepoznavanju in morebitnem dvigu ravni slovenskega nogometa. Upamo,
da bodo tudi naše ugotovitve prispevale svoj skromen, a vendar ne zanemarljiv delež k
temu skupnemu cilju.
81
8. VIRI
Bajde, M. (2011). Primerjava rezultatov nekaterih motoričnih in funkcionalnih testov 13–
in 14– letnih nogometašev v različnih rangih tekmovanja. Diplomsko delo,
Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Pridobljeno s
http://www.fsp.uni-lj.si/ COBISS/Diplome/Diploma22057660BajdeMatej.pdf
Bompa, T. O. (1990). Theory and methodology of training: The key to athletic
performance. Dubuque (Iowa): Kendall/Hunt Pub. Co.
Elsner, B. (1974). Vpliv nekaterih manifestnih in latentnih antropometrijskih in motorinih
spremenljivk na uspeh v igri nogometa. Magistarska naloga, Zagreb: Univerza v
Zagrebu, Fakultet za fizičku kulturu.
Elsner, B. (1982). Kanonine relacije nekaterih morfoloških in motorinih dimenzij
psihosomatinega statusa mladih nogometašev. Doktorska disertacija, Ljubljana:
Univerza v Ljubljani, Visoka šola za telesno kulturo.
Elsner, B. (1984). Metodika dela z nogometaši. Ljubljana: Šolski center za telesno vzgojo
Ljubljana.
Elsner, B. (2004). Nogomet – teorija igre. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
Elsner, B. (2006). Nogomet: trening mladih. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta
za šport.
Huizinga, J. (1970). Homo ludens: o podrijetlu kulture u igri. Zagreb: Matica Hrvatska.
Istorija razvoja fudbala u svetu. (2013). Socceroaza. Pridobljeno s https://socceroaza.
wordpress.com/2013/11/16/istorija-razvoja-fudbala-u-svetu/
Istorijat fudbala. (b.d.). Pridobljeno s http://www.essaysx.com/SPORT%20I%20
MENADZMENT%20U%20SPORTU/Istorijat-fudbala.html
82
Kitić, D. (2012). Primerjava nekaterih motoričnih in funkcionalnih sposobnosti 13 in 14
letnih nogometašev NK Slovan, NK Bravo in NK Interblok. Diplomsko delo,
Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Pridobljeno s
http://www.fsp.uni-lj.si/COBISS/ Diplome /Diploma22059370KiticDane.pdf
Klep, S. (2014). Zgodovina pravil nogometne igre. Diplomsko delo, Maribor: Univerza v
Mariboru, Pedagoška fakulteta.
Kostić, M. (2005). Praktikum nogometa. Priročnik. Ljubljana: Intelego.
Kovačič, M. (2003). Merske značilnosti, norme in primerjava rezultatov nekaterih
motoričnih in funkcionalnih testov 13- in 14-letnih nogometašev. Diplomsko delo,
Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.
Kuzmin, B. (1986). Primerjava nekaterih osnovnih motoričnih in funkcionalnih
sposobnosti pri nogometaših – mladincih, ki igrajo na različnih igralnih mestih.
Diplomsko delo; Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za telesno kulturo.
Mihačić, V. in Ujević, B. (b.d.). Kondicija nogometaša. Pojam, ciljevi i zadaće
kondicijskog treninga nogometaša. Pridobljeno s http://www.nogometnisavezlsz.
hr/images/Dokumenti/Treneri/LITERATURA/Kondicijanogometasa.pdf
Pavlin, T. (oktober 2000). Začetki nogometa v Ljubljani. Naš nogomet, 20(21), 45–46.
Peruš, D. (2008). Primerjava rezultatov nekaterih motoričnih in funkcionalnih testov 14-
letnih nogometašev v NK Dravograd in NZ Lavanttal. Diplomsko delo, Ljubljana:
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.
Pocrnjič, M. (1996). Struktura in povezanost osnovne in nogometne motorike pri
nogometaših starih od 12 do 13 let. Magistrska naloga, Ljubljana: Univerza v
Ljubljani, Fakulteta za šport.
83
Pocrnjič, M. (1999). Prognostična vrednost ekspertnih modelov za usmerjanje, izbiranje
in nadzorovaje procesa treniranja mladih nogometašev. Doktorska disertacija,
Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.
Pocrnjič, M. (2001). Kondicijska priprava nogometašev. Ljubljana: Fakulteta za šport.
Pocrnjič, M. (2009a). Predlog organiziranja testiranja motoričnih in funkcionalnih
sposobnosti v mladinskih nogometnih centrih. Ljubljana: NZS.
Pocrnjič, M. (2009b). Testiranje v nogometu: osnovna in nogometna motorika (opisi
testov–skripta). Ljubljana: Fakulteta za šport.
Primc, A. (2000). Primerjava motoričnih in funkcionalnih sposobnosti 17- in 18-letnih
nogometašev. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.
Segmenti fudbalske igre. (2013). Socceroaza. Pridobljeno s https://socceroaza.word
press.com/2013/11/13/segmenti-fudbalske-igre/
Sentič, G. (2005). Norme in primerjava rezultatov nekaterih motoričnih in funkcionalnih
testov 16-letnih nogometašev v NK Dravograd in 16-letnih nogometašev v slovenski
reprezentanci. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport.
Slavic, D. (2011). Kondicijska priprava mladih nogometašev. Diplomsko delo, Maribor:
Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta.
Stepišnik, D. (1968). Oris zgodovine telesne kulture na Slovenskem. Ljubljana: Državna
založba.
Stepišnik, D. (1971). Stanko Bloudek. Ljubljana: Državna založba Slovenije.
Šelekar, B. (2010). Oris razvoja nogometa do 1. svetovne vojne. Diplomsko delo,
Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Pridobljeno s
http://www.fsp.uni-lj.si/cobiss/ diplome/Diploma22061460SelekarBostjan.pdf
84
Škof, B. (2007). Razvoj gibalnih spretnosti in gibalnih sposobnosti v otroštvu in
mladostništvu. V B. Škof (ur.), Šport po meri otrok in mladostnikov, (str. 206–243).
Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologijo.
Ušaj, A. (1996). Kratek pregled osnov športnega treniranja. Ljubljana: Fakulteta za šport,
Inštitut za šport.
Verdenik, Z., Tancig, S. in Bravničar, M. (1987). Vpliv nekaterih razsežnosti
psihosomatskega statusa mladih nogometašev na uspešnost v nogometni igri.
Ljubljana: Fakulteta za telesno kulturo, Inštitut za kineziologijo.
Žnidaršič, A. (2013). Vodnik po SPSS-u. Delovna verzija (2). Pridobljeno s http://www
2.fov.uni-mb.si/matstat/upload/SPSS/prirocnikSPSS.pdf
85
PRILOGA 1
Rezultati t-testa za spremenljivke SDM, Š20m, Š60m, VSS, TSS, KP in TST glede na posamezni klub (NK Olimpija / NK Bravo)
Vrsta testa
Lavene-ov test enakosti varianc
T-test neodvisnih vzorcev
f statistika
p vrednost
t statistika
g
p vrednost (dvostranska)
Povprečna razlika
Std. napaka razlike
95% interval zaupanja za razliko
Spodnja meja
Zgornja meja
SDM (cm)
Predpostavljene enake variance
,11 ,75 -,35 39 ,73 -1,15 3,25 -7,72 5,42
Predpostavljene različne variance
-,36 38,98 ,73 -1,15 3,24 -7,71 5,41
Š20m (s)
Predpostavljene enake variance
,01 ,94 -,78 39 ,44 -,02 ,03 -,08 ,04
Predpostavljene različne variance
-,77 38,23 ,44 -,02 ,03 -,08 ,04
Š60m (s)
Predpostavljene enake variance
1,75 ,19 -1,90 39 ,07 -,18 ,09 -,37 ,01
Predpostavljene različne variance
-1,91 37,09 ,06 -,18 ,09 -,36 ,01
86
Vrsta testa
Lavene-ov test enakosti varianc
T-test neodvisnih vzorcev
f statistika
p vrednost
t statistika
g
p vrednost (dvostranska)
Povprečna razlika
Std. napaka razlike
95% interval zaupanja za razliko
Spodnja meja
Zgornja meja
VSS (s)
Predpostavljene enake variance
3,28 ,08 ,09 39 ,93 ,02 ,17 -,32 ,36
Predpostavljene različne variance
,09 31,65 ,93 ,02 ,17 -,33 ,36
TSS (s)
Predpostavljene enake variance
,42 ,52 ,84 39 ,40 ,05 ,06 -,07 ,16
Predpostavljene različne variance
,84 37,01 ,41 ,05 ,06 -,07 ,16
KP (s)
Predpostavljene enake variance
1,04 ,31 -,75 39 ,46 -,15 ,20 -,55 ,25
Predpostavljene različne variance
-,76 37,82 ,45 -,15 ,20 -,55 ,25
TST (s)
Predpostavljene enake variance
8,14 ,01 ,08 39 ,94 ,03 ,32 -,62 ,67
Predpostavljene različne variance
,08 30,61 ,94 ,03 ,32 -,63 ,68
87
PRILOGA 2
Rezultati t-testa za spremenljivke SDM, Š20m, Š60m, VSS, TSS, KP in TST glede na posamezni letnik (1997 / 1998)
Vrsta testa
Lavene-ov test enakosti varianc
T-test neodvisnih vzorcev
f statistika
p vrednost
t statistika
g
p vrednost (dvostranska)
Povprečna razlika
Std. napaka razlike
95% interval zaupanja za razliko Spodnja
meja Zgornja
meja
SDM (cm)
Predpostavljene enake variance
,21 ,65 -,10 36 ,92 -,28 2,93 -6,23 5,66
Predpostavljene različne variance
-,10 35,95 ,92 -,28 2,92 -6,20 5,64
Š20m (s)
Predpostavljene enake variance
,03 ,86 ,83 36 ,41 ,03 ,03 -,04 ,09
Predpostavljene različne variance
,83 35,91 ,41 ,03 ,03 -,04 ,09
Š60m (s)
Predpostavljene enake variance
,42 ,52 ,55 36 ,57 ,06 ,10 -,15 ,26
Predpostavljene različne variance
,55 35,99 ,58 ,06 ,10 -,15 ,26
88
Vrsta testa
Lavene-ov test enakosti varianc
T-test neodvisnih vzorcev
f statistika
p vrednost
t statistika
g
p vrednost (dvostranska)
Povprečna razlika
Std. napaka razlike
95% interval zaupanja za razliko Spodnja
meja Zgornja
meja
VSS (s)
Predpostavljene enake variance
3,75 ,06 -1,89 36 ,06 -,31 ,16 -,63 ,02
Predpostavljene različne variance
-1,93 33,02 ,06 -,31 ,16 -,63 ,02
TSS (s)
Predpostavljene enake variance
3,68 ,06 -,37 36 ,72 -,02 ,06 -,15 ,10
Predpostavljene različne variance
-,37 33,81 ,71 -,02 ,06 -,14 ,10
KP (s)
Predpostavljene enake variance
,02 ,90 1,09 36 ,28 ,22 ,20 -,19 ,62
Predpostavljene različne variance
1,09 35,30 ,29 ,22 ,20 -,191 ,63
TST (s)
Predpostavljene enake variance
,68 ,42 ,25 36 ,80 ,08 ,33 -,59 ,75
Predpostavljene različne variance
,25 33,23 ,80 ,08 ,33 -,59 ,76
![IGER - core.ac.uk · Nekatere igre, narejene v Unity so Bad Piggies, Temple Run, Hearthstone, Kerbal Space Program in Pillars of Eternity. [6] 2.2 Delovno okolje Unity Uporabniški](https://img.dokumen.tips/doc/110x75/5e033c65d9e2ea2f20426439/iger-coreacuk-nekatere-igre-narejene-v-unity-so-bad-piggies-temple-run-hearthstone.jpg)
