ANDREÏ MAKINE, FRANCOSKI TESTAMENT

pripravila doc. dr. Florence Gacoin-Marks

1. ŽIVLJENJE IN DELO ANDREÏA MAKINA

1.1 Življenje

Bolj malo vemo o Makinovem življenju. Avtor odklanja, da bi o sebi govoril drugje kot v

svojih literarnih delih. Mnenja je, da je vse, kar želi povedati v njegovih knjigah in da bi bila

vsa dodatna pojasnjevanja nekoristna ali celo škodljiva. Zato so podatki o tem avtorju

fragmentarni, nepopolni, včasih najbrž celo napačni. To, kar sem uspela izvedeti, je samo

nekaj podatkov, ki jih boste našli v izročku.

Zaradi avtorjevih nejasnih izjav ostaja odprto vprašanje, ali je bil Makine disident ali tajni

agent KGBja. Nasprotje med prošnjo za status političnega emigranta in glavnim likom

romana Rekviem za Vzhod, ki je tajni agent sovjetskih oblasti, je vzbudilo polemiko med

kritiki. Če verjamemo dobro informirani ruski raziskovalki Nini Nazarovi, Makine vsekakor

ni bil disident, saj ne bi začel z zgodnjo in uspešno univerzitetno kariero, če ne bi bil politično

korekten. Trdi celo, da je Makine moral biti celo lojalen do komunističnega režima, saj so

lahko potovali po svetu in zlasti v Francijo le priviligiranci, ki jih je imel režim za »sigurne«.

Sicer pa je čas njegove emigracije čas Gorbačova, se pravi čas liberalizacije. Makine je

potreboval izgovor pred francoskimi oblastmi, zato je zaprosil za status političnega emigranta,

a v resnici je najbrž želel priti prav v Francijo iz čisto drugačnih vzgibov: zaradi francoskih

korenin, zaradi francoskega jezika.

Postal je slaven leta 1995 z objavo četrtega romana, Le Testament français (Francoski

testament), za katerega je prejel dve vrhunski literarni nagradi, Prix Goucourt in Prix Médicis,

ter nagrado gimnazijcev, t. i. »Goncourt des lycéens«. Tak konsenz pri komisijah, ki odločajo

o literarnih nagradah v Franciji, je prava redkost, kar dovolj kaže s kakšnim navdušenjem so

francoski bralci in kritiki sprejeli Makinov roman.

Po Francoskem testamentu je Makine napisal sedem romanov, en esej in eno dramo. Celoten

opus je napisan v francoščini in je prejel številne literarne nagrade v Franciji in drugje.

Poglavitni kraj dogajanja v vseh Makinovih romanih je Rusija, zato ga kritiki pogosto

imenujejo »ruski pisatelj v Parizu«, čeprav se avtor sam ima za francoskega pisatelja in so ga

francoski bralci kot takega tudi sprejeli. Makinovi romani so bili prevedeni v številne tuje

jezike, v slovenščini pa lahko beremo Francoski testament (preveden leta 2005) in Glasba

njegovega življenja (2009). Oba romana je prevedla lektorica mag. Nadja Dobnik.

Kar zadeva nacionalno opredelitev pisatelja Makina, moramo povedati, da se avtor sam

opredeljuje kot francoski pisatelj, saj pripadnost pisatelja po njegovem določa jezik, v

katerem piše. Načeloma so francoski kritiki to sprejeli, saj se Francija ne ozira na izvor oz.

narodnost svojih državljanov (ta logika se, seveda, močno razlikuje od slovenske). Vendar se

ob Makinovem imenu tu in tam pojavljajo druge oznake. Nekateri na primer ga uvrščajo med

t. i. “frankofonske” pisatelje, kar je v več ozirih problematičen izraz).

Za konec nadvse zabavna zgodba: obstaja sum, da je Andreï Makine objavil tri romane pod

imenom Gabriela Osmonda.

1.2 Literarni opus

La Fille d'un héros de l'Union soviétique (Hčerka nekega heroja Sovjetske zveze,

roman,1990). Roman odklonili prvi založniki, ki jim je Makine zaupal svoje delo. Vsi so bili

skeptični do Rusa, ki piše v francoščini. Zato je Makine sklenil, da bo roman predstavil kot

ruski roman, ki ga je prevedel v francoščino. Enako bo storil z drugim romanom.

V tem prvem romanu gre za zgodbo Ivana, ki je med vojno postal narodni heroj sovjetske

zveze, in njegove hčerke Olie, ki se kot vohunka KGBja prodaja evropskim poslovnežem, da

bi iz njih izvlekla podatke. Gre torej za pot od ideala, ki ga predstavlja socializem, v katerega

Ivan verjame, do razkroja idealov, ki ga simbolično predstavlja prostituiranje.

Confession d'un porte-drapeau déchu (Izpoved propadlega prapornika, roman, 1992).

Kim in Arkadi sta dva fanta, ki se poznata od otroštva. Vsak je potem šel svojo pot (eden je v

Parizu, drugi najbrž v ZDA), a se spominjata skupnih doživetij v Rusiji v 60. in 70. letih.

Spominjata se pomanjkanja, propagande, a tudi solidarnosti med ljudmi, ki morajo deliti

nekakšna skupna stanovanja.

2

Au temps du fleuve Amour (V času reke Amur, roman, 1994). Zgodba o treh fantih, ki živijo

na vzhodu Sibirije. Makine pripoveduje s humorjem, kako je Belomondov film omogočil

prehod zahodne civilizacije do male sibirske vasi in kako je postal simbol uporništva proti

komunističnem režimu. Francoski igralec je spremenil življenje treh fantov, ki odslej bodo

razmišljali in živeli drugače. V tem romanu se prvič pojavi lik ženske iz Zahoda, ki živi v

Sibiriji in širi zahodno civilizacijo med trije sibirske fante.

Zanimiv je tukaj prikaz mita o Zahodu v sibirskem mestecu. Zahod je od vsega začetka ideal.

Pripovedovalec zapisuje:

Na zahodu je Evropa predstavljala neprehodno mejo in za vedno zavrnila barbarsko Moskovsko regijo. Zato so navalili na vzhod. V upanju, da bodo zahod dosegli z drugega konca? Zvijačnost prezrtega oboževalca? Iznajdljivost zavrnjenega ljubimca? (Au temps du fleuve Amour, str. 20)

Odkritje Zahoda je kot odkritje čudežnega sveta, kjer lahko človek pove vse, kar si želi, saj

obstajajo besdede, s katerimi človek lahko govori o čustvih, predvsem o ljubezni:

Odkrivali smo Zahod. Ta svet, kjer so živeli, ne da bi jih skrbelo za turobno senco zasneženih vrhov. Svet podvigov, namenjenih lepoti plemenitega dejanja. Svet teles, ponosnih na moč čudovitih vzvodov čutnosti. Svet, ki smo ga lahko jemali zares, ker ga ni bilo strah, da bi bil videti komičen.

Vendar predvsem njegov jezik! To je bil svet, kjer je bilo mogoče vse povedati. Kjer je tudi za najbolj zapleteno, najbolj nejasno resničnost obstajala beseda: ljubimec, tekmec, ljubica, poželenje, ljubezenska zveza ... Brezoblična, neopisljiva resničnost okrog nas se je začela strukturirati, razporejati in razkrivati svojo logiko. Zahod je bilo mogoče brati!

In z vso ljubeznijo smo se učili besed tega fantastičnega svet ... (Au temps du fleuve Amour, str. 161-162)

To je zelo pomembno, saj tukaj že vidimo, da fascinacijo prinaša najprej jezik. O tem bo tudi

veliko govora v Francoskem testamentu (čeprav, seveda, bo tam kontekst zelo drugačen).

Le Testament français (Francoski testament, roman, 1995; slovenski prevod: 2005).

Le Crime d'Olga Arbélina (Zločin Olge Arbeline, roman, 1998). Med ruskimi emigranti v

Franciji živi Olga Arbelina, ženska, ki je veliko trpela v Rusiji in zdaj skrbi za bolnega sina

(sin je hemofil). Sin mater zapeljuje v incestno razmerje, mati pa v tej situaciji izgubi razum

in umori celo človeka, o katerem misli, da lahko drugim razkrije njeno »zločinsko« razmerje s

sinom. Gre tukaj za psihološki roman o človeku »na skrajni meji«, kot bi rekel Dostojevski,

ruski pisatelj, ki ga Makine zelo občuduje in ki je prav gotovo veliko vplival na njegovo

literarno ustvarjanje. V nekem intervjuju je Makine povedal, da je Olga »kot Raskolnikov, a v

še hujši različici«. 

3

Requiem pour l'Est (Rekviem za Vzhod, roman, 2000). Skozi življenjske zgodbe treh generacij

(sina, očeta in dedka) Makine prikazuje zgodovino Rusije Sovjetske zveze skozi 20. stoletja.

Zanimivo je, da se ponovno pojavi lik starejše Francozinje, ki živi v Rusiji in igra pomembno

vlogo v življenju pripovedovalca. Prav tako, na koncu romana, Makine poda karikaturno sliko

pariških intelektualnih krogov, kjer lahko prepoznamo resnične osebnosti. Tu vidimo, da je

Makine že kar nekaj let v Franciji in ima do nje že kritično distanco. »Atlantida« iz

Francoskega testamenta je že zelo daleč.

La Musique d'une vie (Glasba njegovega življenja, roman, 2001; slovenski prevod: 2008).

Zgodba pianista Alekseja Berga, ki mora pobegniti tik pred prvim pomembnejšim koncertom

in začetkom druge svetovne vojne. Pod lažno identiteto bo sodeloval pri vojni in doživel – kot

nekakšen duh – vse grozote tega obdobja ruske zgodovine.

La terre et le ciel de Jacques Dorme (Zemlja in nebo Jacquesa Dorma, roman, 2003).

Pripovedovalec, ki zdaj piše in živi v Parizu, raziskuje življenjsko zgodbo Jacquesa Dorma,

francoski pilot, ki je umrl v Rusiji ob koncu druge svetovne vojne. Bil je tudi velika ljubezen,

Aleksandre, Francozinje, ki je živela v Rusiji in je na stara leta skrbela za pripovedovalca, saj

ta je izgubil oba starša v »stalinističnih čistkah«. Od stare gospe se je tudi naučil francoski

jezik, ki mu je odprl vrata do francoskih knjig.

La Femme qui attendait (Ženska, ki je čakala, roman, 2004). Pripovedovalec je mlad

raziskovalec, ki preučuje stare ruske običaje. Zato obiskuje kraje ob Belem morju. Tam

spozna Vero, učiteljico, ki živi sama zato, ker že trideset let čaka, da se bo vrnil zaročenec, ki

je šel na fronto leta 1945. Ta »ženska, ki čaka« pomaga tudi starkam, ki živijo same v vasici

in ki utegnejo umreti same, ne da bi kdo njihovo izginotje opazil. Skozi roman postaneta

pripovedovalec in Vera ljubimca. Enkrat se razve, da je pogrešani zaročenec postal narodni

heroj in pomemben človek ter da se je poročil.

Cette France qu'on oublie d'aimer (Francija, ki jo pozabljamo ljubiti, esej, 2006). Esej o

tegobah sodobne Francije, zlasti o propadu kulturnih vrednot in o neuspeli politiki integracije

tujcev.

4

L'Amour humain (Človeška ljubezen, roman, 2006). Zapletena knjiga o nesmislu oboroženih

spopadov in masivnih pokolov civilistov. Dogaja se med Afriko (na meji med Zairom in

Angolo) in Sovjetsko zvezo (zlasti Sibirijo).

Le Monde selon Gabriel. Mystère de Noël (Svet po Gabrielu. Božični misterij, drama, 2007;

premiera 15 maja 2008 v Amsterdamu). Skozi alegoričnega prikaza avtor kritizira sodobni

svet, kjer mediji, estrada in globalizirana kultura povzročajo širjenje enoumja in igrajo vlogo

nekake blage, a vztrajne diktature.

La Vie d'un homme inconnu (Življenje neznanca, roman, 2009). Šutov, ruski pisatelj, ki je kot

disident imigriral v Pariz, je razočaran nad Zahodom, ki se mu zdi vedno bolj pokvarjen. Zato

se vrača v Rusijo, kjer misli ponovno najti bolj upanja poln svet in lepo Leo, romantično

študentko, v katero je bil nekoč zaljubljen. Nad novodobno Rusijo je zelo razočaran, saj tam

vlada denar in Lea je postala poslovna ženska, ki špekulira z nepremičninami. V okviru enega

njenih projektov Šutov spozna Volskega, starega gospoda, ki bo postal pravi junak

Makinovega romana. Od takrat bo lektor spoznal burno življenja tega »neznanca« in njene

večne ljubezni Mile. Ta roman se trenutno prevaja v slovenšćino.

Glede recepcije Francoskega testamenta in celotnega Makinovega opusa v Franciji bi rada

reagirala na stavek proti koncu spremne besede, ki jo je napisala Petra Vidali in ki se glasi:

»Domišljam si (morda malce krivično, morda malce 'navijaško'), da so Francozi Makina

sprejeli z odprtimi rokami tudi ali predvsem zato, ker jim je iz drugega sveta njihov lastni svet

odkril kot – kljub vsem temnim platem – neizmerno kulturno bogato Atlantido. Na nek način

jim seveda laska« (FT 286). Najbrž res je ta vidik igral vlogo v prvem Makinovem

komercialnem uspehu. V morju knjig, ki so vsako leto objavljene v Franciji, je bila knjiga, ki

govori o Franciji »od zunaj«, in to na laskav način, takoj opažena. A ne smemo pozabiti, da je

od leta 1995 minilo kar 14 let in da je vsaka knjiga, ki jo je Makine potem objavil, lepo

sprejeta s strani kritikov in bralcev. Poznejše knjige pa ne govorijo o Franciji ali pa jo

predstavljajo zelo kritično. Mislim, da je veliko bralcev pritegnilo Makinovo klasično, že

skoraj malo staromodno pojmovanje literature, literarnosti. V svetu, kjer se organizirajo

»ustvarjalne delavnice«, kjer je literatura oz. umetnost na sploh banalizirana, zveni prijetno

osvežujoči glas, ki znova poudarja izjemnost, skorajda sakralnost književnosti in ki se še

vedno trudi doseči nekakšen umetniški ideal.

5

1.3 Francoski testament v literarnem opusu Andreïa Makina.

Francoski testament je torej četrti Makinov roman, prav gotovo najbolj znan njegovih del v

Franciji in po svetu.

V njem najdemo nekaj likov, tem in motivov, ki se pogosto pojavljajo v Makinovem

literarnem opusu :

- lik odraščajočega fanta, ki je tudi pripovedovalec;

- lik Francozinje, ki jo je usoda pripeljala v Rusijo, kjer je preživela svoje življenje in ki igra

pomembno vlogo v vzgoji mladega fanta;

- tema razpetosti med zahodom in vzhodom;

- francoski jezik kot pot do francoske književnosti in do literarnega pisanja nasploh;

- motiv vlaka, s katerim se merijo krajevne in časovne distance

- vojna in absurdne grozote, ki jih prinaša

- nostalgija za preteklimi časi in neprekosljiva moč Časa.

Roman se umešča v čas, ko Makine Rusijo gleda z distanco, kot človek, ki že nekaj časa živi

v tujini, hkrati pa še ne gleda na Francijo tako kritično, kot bo pozneje. Če žalostno dojema,

da današnja Francija ni več Charlottina Francija, še ne kritizira, denimo, francoske

intelektualne elite ali zahodne kapitalistične družbe, ki povzroči čezmerno potrošništvo in

brezbrižnost do sočloveka. Kruto rusko realnost začenja gledati prav tako z distanco Rusijo.

Spominja se dobrih strani (naprimer solidarnost) obdobja, v katerem je živel, ne da bi se

zavedal, da v Rusiji se je situacija prav tako ali celo še bolj drastično spremenila. “Novodobni

Rusi”, kot Mr. Bond, so redki in se pojavljajo bolj za folkloro. Le zadnji roman upošteva

vsemoč denarja v sodobni Rusiji. Glavni literarni lik iz romana Portret neznanca, pisatelj, ki

se mu Zahod gnusi in išče “prave vrednote” starodavne Rusije, je v resnici Makine sam.

V tem oziru je Francoski testament prav tako “Ruski testament”, nek roman, kjer se

enakomerno srečata dve podobi, ki se radikalno izključujeta: sovjetska Rusija, s katero

Makine obračuna, in Francijo, ki ji namenja poseben hommage, saj se zaveda, kaj vse ji

dolguje. Svetova nista samo “različna”, a se izključujeta. Pripovedovalec, ki ga je “francoski

cepič” izključil iz družbe vrstnikov, se v Franciji v prvih časih počuti nelagodno zaradi

ruskega porekla : “Rekel sem si – najprej z grenkobo, nato z nasmehom, da moje francosko-

rusko prekletstvo še vedno traja. Vendar, če sem bil kot otrok prisiljen prikrivati svoj

6

francoski pečat, je zdaj oviro predstavljala moja ruska stran” (str. 236). Francoski testament

nastaja iz napetosti med svetovoma.

2 SLOVENSKI PREVOD FRANCOSKEGA TESTAMENTA

Za razliko od pripadnikov nekaterih držav, kot je npr. Francija, so Slovenci že od nekdaj

navajeni na to, da je svetovna književnost del šolskih programov in da do njenih del lahko

prideš večinoma ali celo samo preko slovenskih prevodov. Zato so literarni prevajalci deležni

sorazmerno velikega ugleda v slovenski javnosti. Vendar slaba stran te situacije je v tem, da

bralci malo hitro pozabljajo dejstvo, da berejo prevod, ne pa izvirnik. Če v Franciji vedno

obstajajo dvomi o kakovosti ali celo o dobrobiti literarnih prevodov, v Sloveniji je slovenski

prevod avtomatično sprejet kot ustrezno nadomestilo za izvirnik.

A, kot kažejo številne raziskave, se literarni prevod vsebinsko in slogovno razlikuje ne samo

od izvirnika ampak tudi od izvirnih slovenskih literarnih besedil. Pride do različnih pojavov,

ki so značilni za literarni prevod: 1) dodajanje podatkov, 2) zviševanje jezikovnih zvrsti, 3)

zniževanje jezikovnih zvrsti, 4) banalizacija izvirnih, drznih metafor, itd. To so značilnosti, ki

jih najdemo tako rekoč v vseh literarnih prevodih, cilj prevajalca pa je, da tega bilo čim manj.

Objavljeni slovenski prevod Francoskega testamenta iz leta 2005 lahko imamo za sorazmerno

dober prevod. Njegova največja odlika je v tem, da ohranja slogovne značilnosti romana,

klasičnost in poetičnost pisateljeve proze. Take značilnosti se v prevodu včasih izgubijo, saj

prehod iz enega jezika v drugega utegne izbrisati prav slog, kar je pogosto največja hiba

literarnih prevodov.

Gre torej iz slogovnega vidika za ustrezen prevod, vendar natančna primerjalna analiza

prevoda in izvirnika pokaže, da je tu in tam prišlo do odmikov, zato sem pripravila v

sodelovanju s prevajalko lektorico mag. Nadjo Dobnik seznam stvari, ki bi bilo treba

spremeniti, da bi bil slovenski tekst bližji francoskemu izvirniku. Nekateri odmiki so nedolžni

in ne vplivajo znatno na vsebino romana, a nekateri drugi imajo večje posledice, zato jih

moramo upoštevali in malce pokomentirali. Na spisu, ki ste ga dobili, so ti pomembnejši

odmiki označeni s svetlo sivo barvo.

7

2.1 “Francoski pečat” – “Francoski cepič”. V romanu se pojavlja metafora “la greffe

française” “francoski cepič”, ki zveni nenavadno in zelo izvirno tudi v francoskem jeziku.

Zato ni razloga, da bi se metafora banalizirala oz. zamenjala z bolj pogosto metaforo

»pečata«. Kar je najbolj nenavadno je to, da je prevajalka ustrezno obdržala metaforo

“cepiča” pri prvi pojavi metafore, potem pa jo dosledno zamenjala. Spredena metafora je tako

pretrgana.

Metafora cepiča je ključna v Makinovem romanu, saj je cepič 1) rastlina, ki na cepljencu, ko

je bilo cepljenje uspešno, raste, cveti, 2) nekaj, kar oplemeniti cepljenec, ga naredi

žlahtnejšega, 3) nekaj, kar je treba gojiti, ki lahko umre. Pečat je seveda popolnoma drugačen,

predvsem pa ne pripada živemu svetu, kar ni v skladu s tem, kar je hotel pisatelj izraziti.

2.2 Upoštevanje metajezičnih elementov. V Makinovem romanu so besede, ki imajo

metajezično funkcijo v širšem pomenu tega termina. To so besede, ki ne nosijo sporočila, a so

nekakšni predstavniki jezika samega, govorijo o jeziku samem. Te besede ravno izražajo, kaj

pomeni živeti med različnima jezikoma, med ruščino in francoščino.

Tako mladi Aljoša odkriva, da imena vin v ruščini prihajajo iz francoskega jezika. To, da

opažamo isti pojav v slovenskem jeziku, ne pomeni, da lahko uporabljamo v prevodu

slovenska imena namesto ruskih. Bralec mora čutiti, da gre za ruske besede, ki izvirajo iz

francoskih.

Status francoskih besed je težje določljiv, saj je celoten roman napisan v francoskem jeziku,

tako da te besede ne odstopajo po jeziku pač pa po funkciji jezika, ki je v tem primeru

metajezična. Tako besedi “Царь” (v cirilici) in “tsar” na strani 59 imata v kontekstu

metajezično funkcijo: pripovedovalec omenja obe besedi v narekovajih, da bi razmišljali o

svojem dvojnem pojmovanju sveta, ki naj bi bilo po njegovem pogojeno z dvojezičnostjo.

Kdor ne ve, da se francoska beseda ne izgovarja [car], temveč [dzar] ne more vedeti, da je

dejansko razlika v izgovorjavi, da zveni prva beseda z nezvenečim soglasnikom resnično bolj

trdo kakor druga. Zato se mi zdi primerno dodati izgovorjavi, ali jo komentirati v sprotni

opombi. Moramo priznati, da izgovarjava bi bila prav tako potrebna za rusko besedo, a

Makine se je odločil – morda ne da bi se tega zavedal, da bo besedo napisal v cirilici, kar jo

naredi skrivnostno, nedostopno ne samo Francozom ampak tudi Slovencem mlajših generacij,

ki cirilice sploh ne zna brati.

Druga stran izročka 2 pokaže primer, kjer neupoštevanje metajezične funkcije nekaterih besed

lahko povzroči, da je nek odlomek manj jasen kot v izvirniku, skoraj nerazumljiv.

8

Tu vidimo, da nadomeščanje ruske in francoske besede s slovenskima besedama otežuje

razumevanje besedila in mu celo odvzame smisel.

Ena izmed dobrih rešitev, ki jih vsebuje slovenski prevod kot edini v Srednji Evropi in na

Balkanu, je ohranitev francoskega jedilnika v francoščini. Pripovedovalec poudarja, da so

imena jedi za oba otroka “kabalistične formule” (str. 34). To pomeni, da jih ne razumeta in da

samo njihova zvočna podoba v francoščini jih fascinira. O jedilniku bom govorila malo

pozneje.

2.3 Uporaba ustreznih jezikovnih zvrsti. Zvišanje ali znižanje zvrsti je pogost pojav v

literarnih prevodih in včasih je to nebistveno. Pri Makinu so registri zelo pomembni, saj avtor

zelo nasprotuje sodobni tendenci, ki registre izničuje. Zanj mora pisatelj uporabljati knjižni

jezik in rezervirati uporabo drugih registrov za posebne namene, efekte. Tako babica

Charlotte govori zelo knjižni jezik, skoraj zborni, zunaj časa, medtem ko je stric Dmitrich

predstavnik grobe Rusije in uporablja pogovorni jezik.

Pripovedovalec uporablja le redko pogovorne izraze in sploh ne uporablja prostaških izrazov.

Zato uporaba glagola “seksati” tam, kjer je pripovedovalec uporabil knjižni izraz “faire

l’amour” je neustrezna. Kolega Paška je sicer res, kot beremo, uporabil “zelo prostaški izraz”

(str. 83), a pripovedovalec se od tega načina izražanja vidno distancira. Zanimivo je, da prav

noben prevajalec iz Srednje Evrope in Balkana se ni odločil za uporabo nižjepogovornega

izraza.

Drugje opažamo podobno težavo. V nasprotju s pripovedovalcem je komisar, ki ne dopušča,

da bi se Charlotte vrnila v Francijo, zelo grob in postane, ko neha uporabljati na pamet

naučene fraze komunistične doktrine, celo prostaški. Tako grobo omembo stranišč naredi še

bolj odurno z uporabo prostaške besede “les

chiottes”, “sekret”.

2.4 Upoštevanje verzifikacije pri prevajanju pesmi. Roman vsebuje kar nekaj pesmi znanih

francoskih pesnikov. Vse so napisane v najbolj razširjenem verzu v francoski poeziji, v

slovesnem aleksandrincu. Verzi se seveda rimajo, in to po pravilih francoske verzifikacije.

Praviloma bi moral slovenski prevajalec iskati v slovenskem verzifikacijskem sistemu

ustrezno obliko. Po mnenju pesnika in literarnega komparativista Borisa A. Novaka obstajata

dve poglavitni možnosti: ali napisati jambske enajsterce, ali napisati dvanajst in trinajstzložne

verze z jambskim ali trohejskim metrom.

9

Slovenska prevajalka se je vidno potrudila, da bi nakazala na neko klasično, fiksno forma, a v

njenih rešitvah opažamo številna odstopanja, zlasti ritmična. To je nerodno predvsem zato,

ker pripovedovalec poudarja, kako ga je prevzela formalna lepota francoske poezije: “Ritem

verzov naju je omamil. Seveda so to zelo težke stvari in v tem ni nič usodnega, a važno je, da

se profesorji in dijaki zavedajo, da francoske pesmi so v zelo klasični obliki, v slovesnem

verzu aleksandrincu. Ta ima zelo značilen ritem, ki Slovencem včasih zveni malo preveč

enakomerno, a ki je pripovedovalca očitno zelo zaznamoval.

3 OPOMBE K FRANCOSKEMU TESTAMENTU

(Glej izroček)

4 VPLIVI FRANCOSKIH IN RUSKIH PISATELJEV NA NASTANEK FRANCOSKEGA TESTAMENTA

Pisatelj ne piše ex nihilo, ne da bi v neki meri nanj vplivalo to, kar je prebral v delih drugih

pisateljev. Kar je res za vse pisatelje, še desetkrat bolj velja v primeru Andreïa Makina. Prvič

zato, ker gre za pisatelja, ki je ogromno prebral in še vedno ogromno bere. Drugič zato, ker

piše v jeziku, ki ga je najprej odkril kot literarni jezik, kot jezik literarnega pisanja. Pojavu

elementov iz prebranih predhodnih literarnih del je komparativistika dolgo rekla “vpliv”,

potem pa se je uveljavil termin “interteksualnost” ali “medbesedilnost”. Tukaj bom uporabila

termin “vplivi” v smislu “intertekstualnih referenc”, ki jih je kar nekaj v Francoskem

testamentu in ki jih bo slovenski bralec včasih težko identificiral, saj večinoma gre za literarna

dela, ki jih ni prebral.

4. 1 Francija in Francozi v ruskih romanih 19. stoletja

Prvo dejstvo, ki si ga moramo zavedati, je, da Makine prihaja iz dežele, ki je pred Revolucijo

vzdrževala zelo tesne stike s francosko kulturo. V 18. stoletju je francoščina v Rusiji v

nekaterih ozirih igrala podobno kulturno vlogo kot nemščina v Sloveniji. Uporabljala se je na

dvoru, v visoki družbi, v pismih, itd. Francoski jezik je bil drugi Puškinov jezik in „klasična“

francoska književnost je ruskega pisatelja močno zaznamovala. Poleg tega je napisal svoje

prve verze v francoščini. V drugi polovici 19. stoletja je politični vpliv Franciji sicer manjši, a

ni videti, da bi se zato vpliv francoske kulture zmanjšal. Aleksander Puškin, ki izvira iz

10

starega ruskega plemstva, pozna že od ranih let francoske klasike, ki jih bere v očetovi

knjižnici. Tako dobro pozna francosko kulturo, da ga sošolci kličejo »Francuz«, tako kot

sošolci kličejo glavnega junaka Francoskega testamenta (1799-1837). Ivan Turgeniev (1818-

1883) se že kot otrok iz plemiške družine uči francosko. Dopisuje se s številnimi Francozi,

zlasti s Flaubertom, in se nastani v Franciji leta 1870, kjer bo ostal do smrti. Prav tako Tolstoj

(1828-1910) odrašča v družini, kjer je francoščina drugi jezik. Navdušuje se za francosko

književnost, zlasti za Rousseauja. Kot petnajstletni mladenič nosi njegov portret okrog vratu

namesto križa, v medaljonu. Zelo ceni tudi Montaigna, Stendhala, Hugoja, Maupassanta in

celo Alexandra Dumasa starejšega. Večkrat poudarja, da ceni jasnost in natančnost

francoskega jezika. V njegovih romanih vidimo, da je francoski jezik pomemben jezik za

rusko elito, saj so celi stavki kar v tem jeziku. V nekem pogovoru v knjigarni FNAC v

Grenoblu je Makine ta pojav pojasnil tako:

Vzamete v roke Vojno in Mir in vidite, da so že prve strani v francoščini. Zakaj? Zato ker se zgodba dogaja v aristokratskem salonu v Rusiji, kjer se ljudje navadno izražajo v francoskem jeziku. To je njihov prvi jezik, ne njiihova materinščina, pač pa jezik, ki je v rabi. To so, seveda, starodavni primeri, a mislim, da je bil ta vidik ruske kulture, ta frankofilski vidik, vedno ohranjen. Če boste šli danes v Moskvo, boste našli nedodaknjene nekatere intelektualne kroge, v katerih ljudje govorijo francosko, imajo radi ta jezik, odkrivajo novosti francoske književnosti v istemčasu kakor v Parizu ali drugje.

Makine se torej uvršča v dolgo tradicijo ruskih frankofonov in frankofilov.

Med ruskimi pisatelji, ki jih Makine zelo dobro pozna in občuduje, se nahaja eden, ki ni ravno

navdušen nad francosko kulturo: Dostojevski. V romanu Srečkar (Игрок) iz leta 1867. Glavni

lik in pripovedovalec tega romana je »srečkar« Aleksej Ivanovič, okrog njega pa so še drugi

liki, zlasti bogat Anglež Mr. Astley, ki je prav tako kot on zaljubljen v lepo Polino in nek

Francoz, markiz des Grieux, prisklednik, ki je osvojil Polinino srce.

Kar je za nas zanimivo je to, da pisatelj preko zgodbe poda nekaj karikaturnih portretov, zlasti

portret Francoza. Tako pripovedovalec, ki neredko hvali ruski temperament, dvakrat v

romanu razlaga, kakšni so Francozi in zakaj so uspešni pri osvajanju deklet.

Portret Franzoza oz. Francozov prav nič ni prijazen, zato se lahko sprašujemo, ali niso te ali

podobne izjave o “dobrih” Rusih in “hinavskih” ali »površnih«  Francozih utegnile vplivati na

prikaz »protifrancoske krize«, ki jo doživi mladi Aljoša, oz. na »protifrancosko krizo«, ki jo je

morda doživel Andreï Makine sam. Francoski »kič«, francoska krama, ki se je Aljoša hoče

rešiti.

11

4.2 Dostojevski, Bunin, Solženicyn

Kritiki primerjajo Makina s skoraj vsemi največjimi ruskimi pisatelji. Čeprav so vplivi ruske

književnost, ki jo Makine dobro pozna, prav gotovo številni, bom tukaj omenila tri vplive, ki

so najbrž igrali pomembno vlogo pri nastanku Francoskega testamenta. To so Dostojevski,

Bunin in Solženicyn.

Dostojevski

Velika podobnost pa je v tem, da so Makinovi junaki bodisi junaki »na skrajni meji«, bodisi

navadni ljudje, ki so razpeti med nasprotnimi težnjami: med dobrim in zlom, med občutkom

poniževanja in oholostjo, ipd. Junak Francoskega testamenta ni samo razpet med dvema

svetovoma, ki pomenita vsak nekaj povsem drugega (o tem bomo še govorili). Aljoša je tudi

razpet med ljubeznijo in jezo do babice, med ponosom in bolečino, ki mu prinaša »francoski

cepič«, med sočutjem in perverznim poželenjem do Berijinih žrtev, itd. V tem smislu so

Makinovi liki podobni številnim junakom romanov Dostojevskega. 

A resnici moramo priznati, da je Makine zelo oddaljen od svojega predhodnika. Naprimer,

zunanje okoliščine pri literarnih likih našega pisatelja igrajo prav tako odločilno vlogo kot pa

psihološka pot, skozi katero prehajajo.

Bunin

Še ena kategorija ruskih pisateljev, ki je utegnila vplivati na Makina, so ruski pisatelji v

izgnanstvu. Med njimi je nobelovec Ivan Bunin, ki ga Makine zelo dobro pozna, saj je o njem

napisal drugo doktorsko disertacijo. Pisatelj in prevajalec je pobegnil po Revoluciji, ki jo

obsoja, se nastanil v mestecu Grasse (v notranjosti Azurne obale), kjer je živel več kot trideset

let dolgo izgnanstvo. V tem času, med katerim močno občuti nostalgijo, hrepenenje po rodni

deželi, piše nekaterih izmed najbolj dodelanih del: Mitjeva ljubezen (1934) in Življenje

Arsenjeva (1928-1934). Napisal je tudi spomine (1950), v katerih obračuna s sovjetsko

Rusijo. Bunin je torej pred Makinom ruski pisatelj, ki živi v Franciji, a piše o Rusiji. Razlika

je, da piše v ruščini, ne v francoščini.

V svoji disertaciji o Buninu Makine piše: »Lahko dojamemo poetični svet Ivana Bunina kot

živo strukturo nostalgičnih podob. Najdemo podobo stare Rusije, minulih ali eksotičnih

12

civilizacij, podobo o obstoju uboboženega plemstva in končno nastalgično podobo tega ali

onega obdobja pesnikovega osebnega življenja« (Makine 1991, 9). Nostalgija starih časov na

državni kot na osebni ravni je nekaj, kar je zelo prisotno v celotnem Makinovem opusu in tudi

v Francoskem testamentu.

A vpliv Bunina ni samo tematski, ampak tudi slogovni. V članku o »slovnici lepote« pri

ruskem nobelovcu Makine zapiše označuje Buninov slog kot »neposnemljiva muzikalnost,

ritem, pih, prodorna skladnost elmentov – omemba narave, referenca na bolj natančen ton

nekega letnega časa, spojitev kretnje, psihološkega stanja, pogleda, besed« (Makine 1997,

14). Kakor sem že povedala, me je Makine sprva pritegnil ravno zaradi poetičnosti,

muzikalnosti in ritmičnosti njegove proze. Zanimivo je, da odlike, ki jih je Makine kot

raziskovalec opazil pri Buninu, opažajo zdaj številni kritiki v literarnem opusu Makina

romanopisca.

Solženicyn

Sicer najbolj znan ruski disidentski pisatelj je najbrž Aleksander Solženicyn. Makina sicer ne

moremo izenačiti z disidentskimi pisatelji, ki so emigrirali po Revoluciji ali po drugi svetovni

vojni, saj je pozneje emigiral, a lahko domnevamo, da so njihova dela nanj kar močno

vplivala, zlasti za njegovi željo, da prikaže vso krutost sovjetske Rusije, zlasti tragične

dogodke iz obdobja, ki ga naš avtor sam ni doživel, ki ga v resnici pozna samo preko

pripovedi starejših Rusov in preko disidentsko literaturo.

4.3 Chateaubriand, Nerval, Proust

Če iščemo, kateri francoski pisatelji so najbolj vplivali na nastanek Francoskega testamenta,

moramo odgovoriti enoglasno: to so romantiki oz. pisatelji, ki sta jim nostalgija za preteklimi

časi in iskanje izgubljenega časa poglavitna tema. Tako francoski vplivi dopolnjujejo ruske,

zlasti vpliv Bunina, ki je v temu oziru soroden vplivu romantikov.

Chateaubriand

Vpliv francoskega preromantika René de Chateaubrianda, v resnici njegovih Spominov z

onkraj groba, je zelo jasen. Pri koncu velikanske knjige Chateaubriand povzame situacijo v

kateri je živel in ugotovi: »Znašel sem se med stoletjema kakor na sotočju dveh rek; potopil

13

sem se v njune motne vode; nejevoljno sem se oddalil od brega, na katerem sem se rodil in

plaval k neznanemu bregu.«

Ko se Chateaubriand slabo počuti »med stoletjema«, se v resnici se nahaja med Starim

režimom, se pravi monarhijo, in novopečeno Republiko, ki jo je prinesla krvava Revolucija.

Kakor sam razlaga, se Chateaubriand ne drži Starega režima za vsako ceno. Pustil se je

odvesti, a ne ve, kam plove. Skupaj s pisatelji njegove generacije (npr. Musset) je izgubil

orientacijo.

Makinov položaj je, seveda, podoben. V njegovih romanih igra Ruska revolucija enako vlogo

kot Francoska revolucija pri Chateaubriandu. Pisatelj prav tako niha med preteklostjo, ki je za

vedno izgubljeno in negotovo prihodnostjo. Zato lahko pričakujemo, da je Makine v

francoskem pisatelju videl sorodno dušo.

Naša povezava med avtorjema ne temelji na t. i. »rapport de fait«, se pravi na dejanski stik

med avtorjema, ki bi ga lahko preverila. Kakor smo že ugotovili, Makine ne govori rad ne o

svojem življenju ne o svojih priljubljenih avtorjih. Kar bralec napoti k tej povezavi je tudi

prizor v pariškem pokopališču Père-Lachaise (na straneh 226-232), ki močno spominja na

odlomek iz Spominov iz onkraj groba, v katerem se je Chateaubriand pustil zapreti v grobnici

v Westminstru. Kot boste videli, sta si prizora zelo podobna. Čeprav je pripovedovalec

Francoskega testamenta iskal v kapelici zavetišče, so razmišljanja, ki jih pri obeh pisateljih

vzbuja noč med mrtvimi, zelo podobna. Pri Makinu je referenca na Chateaubrianda celo

eksplicitna, saj v francoščini Makine uporablja izraz »outre-tombe«, onkraj groba. Zanimivo

je, da novinarji očitno niso opazili medbesedilne reference, saj nenehno Makina sprašujejo, ali

je res nekaj časa živel na pokopališču. Pisatelj takrat odgovori bolj nejasno, pravi, da se mu je

sicer zgodilo, a da ni pomemben dogodek v njegovem življenju.

Nerval

Romantik Gérard de Nerval je avtor pesmi »Fantazija« iz zbirke Himere, ki jo Makine citira v

dveh delih, na začetku in na koncu drugega dela Francoskega testamenta (str. 81, 143).

Pesnik v tej pesmi govori o melodiji, ki je očitno ljudskega izvora (saj bi zanjo dal še

najboljše predstavnike resne, »učene« glasbe). Ta melodija pesnika preseli v preteklost, v

stare čase (čas Ludvika XIII., se pravi v XVII. stoletje). Tako preteklost oživi pred njegovimi

očmi. Ta pesem je kot moto drugega dela, kjer se je mladi Aljoša poglobil v iskanje

izgubljene Francije – Atlantide svoje babice, ki pred njim oživi s pomočjo francoskega jezika,

14

francoske književnosti, francoske poezije, ki igrajo tukaj enako vlogo kot ljudska melodija v

Nervalovi pesmi.

A Nerval ni samo avtor poezije, temveč tudi avtor znamenitih novel, med drugimi Sylvie iz

zbirke Les Filles du feu (Hčerke ognja) iz leta 1854. V tej noveli poskuša pripovedovalec

priklicati preteklost, ki se pa izkaže za nepopravljivo izgubljenega. Neuspešen poskus

oživljenja spominov in potem tudi ljubezni je tema, ki jo najdemo v več Makinovih romanih

in ki je tudi v neki meri prisotna v Francoskem testamentu.

Proust

Kritiki so Makina zelo pogosto povezali z Marcelom Proustom. Res je, da Makine Prousta

večkrat omenja. Odkritje znamenitega dogodka o magdalenci beremo že v romanu V času

reke Amur (glej stran // izročka, odlomek 4).

Pred besedilom Francoskega testamenta se nahaja Proustov citat. Čeprav je ta citat iz Znova

najdenega časa, je Proust vplival na Makina bolj kot avtor romana V Swannovem svetu, se

pravi prvega romana ciklusa Iskanje izgubljenega časa. Dogodek z magdalenco in druge

podobne zgodbe ponazorujejo, kako se pretekli trenutek lahko v določenih okoliščinah in

sploh s pomočjo pisanja poveličuje in ovekovečuje. Primerov poveličevanja bežnih trenutkov

v Francoskem testamentu ne manjka. Naj omenim samo sprehod treh elegantnih žensk, ki se

bi izgubil v pozabo, če ne bi mladi Aljoša obrnil neko stran starega časopisa in zagledal

fotografijo iz obdobja Belle Époque. Ali pa »veter in sončno ozračje« ob prihodu ruskega

carja v Pariz. Takih primerov je veliko. Podobno kot Proust Makine ponuja poetika trenutka,

zavzema se za »edinstven trenutek, neponovljiv v nepregledneč nizu dni, let časa. Trenutek, ki

ne mine« (str. 204).

Iz vsega povedanega lahko sklepamo, da se Makine uvršča v tradicijo, ki so jo zarisali ruski in

francoski pisatelji. Stičišče med vplivi je pomembnost časa, ki ga pisatelj doživlja enako kot

romantiki. Prav tako kot pri njih je iskanje preteklosti veliko več kot nostalgično dejanje. V

iskanju časa se človek išče sam in poskuša dojeti svojo sedanjost. Tako proti koncu

Francoskega testamenta beremo pomenljiv stavek: »Živel sem v Charlottini preteklosti,

vendar se mi je zdelo, da še nikdar nisem tako intenzivno občutil sedanjosti!« (FT 235)

15

5 MAKINOV JUNAK MED RAZLIČNIMA SVETOVOMA

Makinov roman lahko beremo na več načinov: kot razvojni roman, kot roman o »iskanju

izubljenega časa«, kot roman o krizi istovetnosti. Tema letošnjega maturitetnega eseja, »Med

različnimi svetovi«, je zanimiva tudi zato, ker omogoča branje, pri katerem pridejo do izraza

vse že omenjene vidike. Preden bom razčlenila obravnavo teme »Med različnimi svetovi« ali,

bolje rečeno, »Med različnima svetovoma«, moram še poudariti, da za pisatelja Makina obe

opisani deželi vsaka po svoje »Atlantida«. Leta 1995 ne Francija iz obdobja »Belle Époque«

ne sovjetska Rusija ne obstajata več. Obe je pogoltnil Čas, obe bosta oživeli skozi pisanja.

Zato je razpetost, o kateri je govor v romanu, v resnici že last preteklosti in je lahko predmet

literarne obravnave.

Najprej si oglejmo poglavitne lastnosti vsakega od obeh »svetov« med katerima je junak

razpet.

5.1 Podoba Francije in Rusije v Francoskem testamentu

Podobi Francije in Rusije v romanu sta si popolnoma nasprotni:

- Francija, ki jo pripovedovalec spozna kot otrok, je Francija pred prvo svetovno vojno,

medtem ko Rusijo vidimo skoraj samo od prve svetovne vojne naprej.

- Francija, ki jo pripovedovalec spozna kot otrok je sestavljena iz besed, Rusija je pa

konkretna realnost. V nasprotju s Francijo, ki je hkrati dežela prijetnih počitnic pri

babici, lepih zgodb iz preteklosti in otroškega sanjarjenja, je Rusija dežela

»navadnega« življenja, ki od človeka zahteva, da se podredi resničnosti.

- Francozi, o katerih je govor v Charlottinih zgodbah, so znameniti Francozi, medtem

ko ruske zgodbe govorijo o trpljenju sleherniha, še posebej malih ljudi.

- Takratna Francija je Republika, francoski narod je »svoboden narod«, medtem ko je

ruski narod v rokah novih oblasti, ki narod terorizira.

- Francija je Atlantida, se pravi skrivnostna dežela, skoraj napol izmišljena, ki jo je

treba izvleči iz morja preteklosti; Rusija pa pretrese s svojo brutalno realnostjo. njen

simbol je pa vlak. V Francoskem testamentu in v drugih Maknovih romanih se

pojavlja vlak kot simbol prostranosti sovjetskega prostora in mnogoterosti trpljenja, ki

se v njem sreča. Najadaljša pot, ki je opisana, je Charlottino dvomesečna pot iz

Moskve nazaj v Sibirijo. Pomemben je zato, ker gre za potovanje brez povratka. Vlak

16

simbilozira velikanski prostor in velikanski prostor simbolizira Čas: »Kljubovala je

neskončnosti te dežele, njenemu bežečemu prostoru, v katerega so se pogrezali dnevi

in leta. Kljub temu je napredovala, brodeč po negibnem času. Z vlakom, na vozu,

peš...« (FT, 60). Prostranost dežele daje občutek, da se je čas zaustavil, da ne gre več

naprej.

- Podoba Rusija v junakovi glavi je nekakšna obrnjena slika starodavne Francije. Zanjo

so značilni predvsem prostranost, zasidranost v resničnosti, neracionalnost in krutost,

ter fatalizem. »Ta dežela je narejena tako. Vanjo prideš zlahka, iz nje nikoli...« (FT,

67).

Če želimo biti natančni, pripovedovalec Francoskega testamenta torej ni razpet med

»različnima svetovoma«, pač pa med »nasprotnima svetovoma«. Dramatična napetost romana

se nahaja prav v teh nasprotjih, ki bodo izvajala neznosen pritik na glavnega junaka.

5.2 “Med različnima svetovoma”

Tema »Med svetovoma« določa strukturo romana. Ta se odkikuje po dialektični dinamiki, saj

si sledijo tri razvojne faze:

- prva faza (teza): odkrivanje Francije-Atlantide,

- druga faza (antiteza): upor proti »francoskemu cepiču«,

- tretja faza (sinteza): sprava in sprejetje dvojne kulturne identitete.

Prva faza (teza): Odkrivanje Francije-Atlantide

V prvem delu romana, ko s sestro posluša babičino pripovedovanje, se pripovedovalec začne

zavedati, da nosi v sebi »dvojno življenje«: »Ne, ni se zgodilo prvič, da sva se zavedala te

dvojnosti v najinem življenju. Že samo življenje pri babici je dajalo občutek drugačnosti«

(FT, 24). Takrat opazita prevsem to, kar Charlotte razlikije od ruskega okolja, v katerem živi:

»Vsem je bilo jasno, da Charlotte ni poovsem tako kot ruske babuške« (ibid.): ne prisede na

klop k babuškam, sprejema obisk mlekarice Avdotije in vaškega posebneža Gavriliča.

Francoščino otroka sprva ne dojemata kot poseben jezik, ki ga govori tuj narod in nosi s seboj

predstave celotne francoske civilzacije. Zanju je »bolj kot neke vrste družinski dialekt« (FT,

30). Prav tako ne razumeta, da sta si svetova, ki sestavljata njuno dvojno življenje prav

17

nasprotna. Ko Charlotte komentira carjev prihod v Francijo in poudarja, da »iz oči v oči sta se

srečala dva različna svetova«, otroka ne razumeta, o čem govori.

Babica izvleče iz »sibirskega kovčka«, iz skrinje, ki vsebuje zaklade francoske kulturne

dediščine, Francijo, ki je sestavljena iz papirja, prevsem iz besed. Na tem koncu Sibirije je

odkrivanje Francije predvsem odkrivanje francoskega jezika. Ta Makine prikazuje najprej, že

na prvi strani romana, kot magičen jezik. Na samem začetku sestavljajo jezik le trije zlogi,

»pә-tit-pom«, kot čarovne besede, ki ženske olepša. To so »skrivnostne francoske besede«

(FT, 11), ki delujejo »kot po čudežu«, ki sprožijo »fotografski čudež«, »skriven francoski

urok« (FT, 12). Čarovnija je prav tako oznaka za francoski jedilnik: »Sestavine te čarovnije

niso bile za naju nič manj skrivnostne kot sestavni deli kamna modrijanov« (FT, 33). »Le

kako bi lahko dešifrirala te kabalistične formule« (ibid.). Te »čarovne besede« bodo

oblažiletragičnost ponižanja, ki ga otroka doživita, ko ju razdražena množica pred trgovino

izrine iz vrste in ju pusti »v vodenem snegu« (FT, 50). Velja poudariti, da se bo čarovna moč

francoščine večkrat pojavila. Francoščina je jezik, ki omešča sibirskega kmeta (tako dobi

izčrpana Charlotte dan odmora, str. 72). Pozneje dobi večerjo v sicer zaprti restavraciji

s pomočjo staromodnih izrazov, ki »si jih izposoja iz francoščine« (str. 216).

Tudi poezija deluje kot čarovnija, skoraj kot čarovni napoj.: »Ritem verzov naju je omamil«

(FT, 38). Francija, ki jo otroka spoznata sredi ruskih step je sestavljena iz besed, iz literarnih

tekstov. To pripovedovalec poudarja, ko že živi v Parizu (str. 243-244).

(O podobni »francoski vzgoji« na podlagi knjig in literature lahko beremo skupaj 2. odlomek

iz romana Zemlja in nebo Jacquesa Dorma v izročku.)

Otroka posatane sčasoma jasno, da obstaja tesna povezava med jezikom in kultura, da je jezik

najpomembnejša stvar, ki so jo dobili od babice. Takrat se razvija metafora francoskega

cepiča, o kateri smo že govorili. Pripovedovalec čuti: »Predvsem pa je [francoski jezik]

predvsem kot čudežen cepič drhtel v najinih srcih, že prekrit z listi in cvetovi, in v sebi nosil

zametek celotne civilzacije. Da, ta cepič je bila francoščina« (FT, 41). Tako doda: »Francija

zame ni bila več samo soba z nenavadnimi predmeti, ampak občutljivo in kompaktno bitje,

katerega drobec je bil nekoč vcepljen vame« (FT, 94). V obeh primerih gre za živo bitje, ki

bije in raste.

18

Prav tako se pripovedovalec čudi ekstravantnost francoskih navad in poskuša razumeti

francoski način življenja: »Vendar pa je bila tistega poletja moja največja iniciacija, da sem

spoznal, kako je mogoče biti Francoz. Neštete plati te izmuzljive identitete so se sestavile v

živo celoto. Kljub številnim ekscentričnim platem je šlo za zelo urejen način bivanja« (FT,

93).

Hitro se pripovedovalec začne zavedati tudi dejstva, da za vsak jezik je značilna posebna

predstava o svetu. Tako se besedi »царь« in »tsar« nanašata na dve osebi, ki sta si povsem

različni, ki nimata tako rekoč nič skupnega. Pozneje razlika med francoskim »village«, med

francosko vasjo Neuilly-sur-Seine in rusko vasjo ali »деревния« pripelje do nenavadnega in

zabavnega nesporazuma. Ob tem odkriva, da prav tako lahko gleda Rusijo, lastno deželo, z

drugim, tujim pogledom, kot od zunaj. Tega se začne zavedati, ko zasliši pesem o Rusiji, ki jo

leta 1896 gledališka skupina Comédie-Française recitira pred carskim parom.

Spoznanje, da se da gledati na Rusijo od zunaj, »po francosko«, sprva mladeniča navdušuje :

Prvič v življenju sem gledal na svojo deželo od zunaj, od daleč, kot da ji ne bi pripadal. Prestavljen v veliko evropsko prestolnico sem se ozrl, da bi opazoval neskončnost žitnih polj in zasneženih ravnic v mesečini. Videl sem Rusijo v francoščini! Bil sem drugje. Zunaj svojega ruskega življenja. In ta razkorak je bil obenem tako boleč in tako vznemirljiv, da sem moral zapreti oči.

To spoznanje je zelo pomembno. Če uporabljamo teminologijo imagologov, se pravi

literarnih komparativistov, ki se ukvarjajo s podobo tujega v literaturi, lahko trdimo, da tukaj

Rusija, ki je bila dotlej t. i. »opazujoča dežela« (otrok gleda Francijo s svojega ruskega

stališča), postane kar naenkrat t. i. »opazovana dežela« (otrok je kar naenkrat gledalec, ki sliši

francosko pesem o Rusiji). Že vidimo, da je občutek ob tej prvi izkušnji hkrati »boleč« in

»vznemirljiv«. Kakor bomo videli, se bolečina samo še stopnjevala.

Z leti se pripovedovalec začne tako zanimati za francosko kulturo, da se izobražuje sam, med

letom. Postane pravi knjižni molj, kar ga osami od vrstnikov (str. 114). Pripovedovalec je

različen od drugih fantov, se ne zanima za iste stvari, zato je predmet posmehovanja in

zaničevanja, kar težko prenaša.

Druga faza (antiteza): Upor proti »francoskemu cepiču«

19

Upor proti francoskemu »cepiču« se v resnici zgodi že proti koncu faze odkrivanja. Dvojni

pogled na svet, ki ga francoska kultura nudi junaku, ga začne motiti, saj zaradi njega se počuti

drugačnega in mora prenašati rogovanje sošolcev. Ko se drugi norčujejo iz njegovega

»francoskega« pogleda na carja Nikolaja II., občuti »strahotno ljubosumje« in si reče: »Kako

lepo je, če v sebi ne nosiš tistega vetrovnega dne, tiste preteklosti, tako zgoščene in očitno

tako nekoristne. Da, lepo je imeti en sam pogled na življenje. Ne videti, kot vidim jaz (FT,

49). Sprašuje se: »Je to prednost? Ali hiba, pomanjkljivost? Pojma nisem imel« (ibid.).

Pravi, resni upor proti francoski kulturi, ki jo nosi v sebi, oz. odpor do Charlotte in do vsega,

kar pooseblja, mladenič občuti v prvem poglavju 3. dela romana, tik po materini smrti, saj si

očita, da je zaradi francoskega sanjarjenja svojo mater zanemaril: »mati je umirala, jaz pa sem

se v egoističnem zadovoljstvu veselil svoje svobode in si pod okni muzeja ateizma ustvarjal

pariško jesen« (FT, 148). Pa še ko ga Charlotte povabi k sebi: »Spet me je prevzel občutek

sramu: medtem ko sva si midva pripovedovala zgodbe, je življenje teklo naprej s pravo

radostjo in pravo bolečino, moja mati je delala, bila je že bolna, trpela je, ne da bi se komu

zaupala [...]. Midva pa sva cele dneve govorila o elegantnih damah iz Belle Époque...« (FT,

149).

Mladenič odrašča. Materina in skorajšnja očetova smrt je kruta resničnost ruskega življenja

hic et nunc, tukaj in zdaj, zato zdaj odklanja sanjarjenje o zgodbah, ki so se zgodile v

oddaljenem času in na oddaljenem mestu. Zavedanje o resničnosti spremlja opredelitev za

narodno identiteto, ki predstavlja to resničnost: junak se zaveda svoje ruskosti in sklene, da je

to njegova prava identiteta.

Rusija se je kot medved po dolgi zimi prebudila v meni. Neusmiljena in lepa, absurdna in edinstvena Rusija. Rusija, ki je s svojo temačno usodo stala nasproti celemu svetu.

Da, če sem ob smrti svojih staršev kdaj jokal, je bilo to zato, ker sem se počutil Rus. In ker me je francoski pečat v mojem srcu včasih tako zelo bolel (FT, 152).

Da, bil sem Rus. Zdaj sem, čeprav še zmedeno, razumel, kaj to pomeni. Nositi v svoji duši vse te ljudi, iznakažene od bolečine, zoglenele vasi in zamrznjena jezera, napolnjena z golimi trupli. Poznati vdanost človeške črede, ki jo posiljuje satrap. In grozo nad občutkom, da si soudeležen pri tem zločinu. In besno željo, da bi ponovno odigral vse te zgodbe iz preteklosti in iz njih iztrgal trpljenje, krivico in smrt. Da, ujel bi črno vozilo na moskovskih ulicah in ga zmendral pod velikansko pestjo. Potem bi zadržal dih in s pogledom pospremil mladenko, ki bi odrinila hišna vrata, se povzpela po stopnicah... Na novo bi ustvaril Zgodovino. Očistil svet. Izkorenil zlo. Dal v svojem srcu zavetje vsem tem ljudem in jih nekega dne izpustil v svet, osvobojen zla. Med čakanjem pa bi delil z njimi njihovo bolečino. Se sovražil za vsak spodrsljaj. Prignal bi svojo nalogo do delirija, do nezavesti. Živel običajno vsakodnevno življenje na robu prepada. Da, to je Rusija.

20

Tako sem se v svoji mladostni zmedenosti oprijel svoje nove identitete. Zame je postala življenje samo, življenje, ki bo, tako sem mislil, za vedno izbrisalo moj francoski privid. (FT, 159)

In prvo poglavje 3. dela se konča s preprosto trditvijo, ki zveni kot slovesni Credo: »Rus sem« (FT, 161).

Biti Rus je sprejeti in celo ljubiti vse, kar v Rusiji je popolnoma nezdružljivo s francoskim

pogledom na svet, ki ga kljub vsemu nosi v sebi. To je ravno to, kar pripovedovalca neznosno

boli:

»Ta dežela je pošastna! Zlo, mučenje, trpinčenje in samopohabljanje so najbolj priljubljeni načini preživljati prostega časa. In kljub temu jo ljubim? Ljubim jo zaradi njene absurdnosti. Zaradi njene pošastnosti. V tem vidim nek višji smisel, ki ga nobeno logično razmišljanje ne more dojeti...«Ta ljubezen je predstavljala nenehno bolečino. Bolj ko je Rusija, ki sem jo odkrival, postajala črna, bolj silovita je bila moja navezanost nanjo. Kot bi si zato, da jo ljubiš, mora iztakniti oči, si zamašiti ušesa in si prepovedati vsako mišljenje (FT, 155).

Ljubezen do Rusije otežuje drugi pogled na svet, ki spravi na dan vsa protislovja, ki jih

ljubezen do »pošastne dežele« vključuje.

V tem času postaja znanje o francoski kulturi nekakšna folklora, s katero junak zabava

sošolce, nekakšna literarna snov, na podlagi katere se loteva vaj v slogu (pripoveduje zgodbe

na različne načine, odvisno od kategorije sošolcev, ki ga posluša) (FT, 166169). Na tak način

se pripovedovalec čustve,o distancira od francosle kulture: »Francija je preprosto postala tema

za pripovedovanje. Zabavna in eksotična v očeh mojih tovarišev [...]« (FT, 167). Zdi se mu,

da je »ozdravljen«, da je njegov francoski cepič zdaj zakrnel: »Predvsem pa se je zdelo , da je

moj francoski cepič povsem izginil. Kot bi uspel v svojih prsih utišati to drugo srce. Zadnji

dan njegove agonije je sovpadal s tistim aprilskim popoldnevom, ki naj bi zame pomenil

začetek življenja brez fantaziranja« (FT, 162).

Vendar do vrhunca upora pride tokrat, ko ugotovi, da je še vedno »Francuz« za druge,

medtem ko se je poslusil odreči dvojne identitete. Ko doživi ponižanje po prvi spolni izkušnji

z dekletom, ki ga osmeši pred drugimi, se odloči, da bo o svoji duševni in čustveni krizi

govoril s Charlotte, ki jo ima za odgovorno za vse njegove tegobe:

Odšel sem v tisto majhno, zaspano mesto, izgubljeno sredi step, da bi uničil Francijo. Moral sem obračunati s Charlottino Francijo, ki je iz mene naredila čudnega mutanta, nesposobnega živeti v resničnem življenju (FT, 185).

Od nje sem pričakoval odgovor. Hotel sem, da pojasni, da se opraviči. Kajti ona je bila tista, ki je prenesla name to francosko senzibilnost – njeno lastno – in me obsodila na mučno življenje med dvema svetovoma (ibid.).

21

Besede so zelo močne: »uničiti«, »obračunati z«, »čudni mutant«, »nesposoben živeti«,

»obsoditi«, »mučno življenje«. Uporaba takega besedišča daje občutiti silnost čustev in silnost

bolečine, ki preganja mladega junaka. Moramo poudariti, da mladenič nima ničesar proti

babici Charlotte, pač pa proti temu, kar predstavlja, kar pooseblja. Charlotte predstavlja

Francijo in Francija predstavlja sovražen Zahod, ki zaničuje Rusijo:

V njej sem videl poosebljen Zahod, tisti racionalni in hladni Zahod, do katerega so Rusi čutili neozdravljivo zamero. Tisto Evropo, ki iz trdnjave svoje civilizacije blagohotno vzvišeno opazuje naše tegobe barbarov – vojne, v katerih umiramo v milijonih, revolucije, katerih scenarije je ona napisala za nas... Velik del mojega mladostnega uporništva je predstavljalo prav to prirojeno nezaupanje (FT, 186).

Tu vidimo, da je sovjetska propaganda proti Zahodu zalegla in naredila iz Charlotte več kot

samo tujka sredi Siberije. Ona je zdaj državna sovražnica, poosebljeno zlo.

Junak je razočaran, saj je bil prepričan, da se je francoskega cepiča rešil:

Francoski pečat, za katerega sem bil prepričan, da je izbrisan, je bil še vedno v meni in mi je zastiral pogled. Realnost je razbijal na dvoje. Kot se je zgodilo s telesom tiste ženske, ki sem ga skrivaj opazoval skozi dve različni okenci: bila je ženska v beli bluzi, mirna in povsem navadna, in tista druga – velikanska zadnjica s svojo meseno mogočnostjo, zaradi katere je bilo preostalo telo skoraj nepotrebno.

In vendar sem vedel, da sta obe ženski ena sama. Tako kot razbita resničnost. Moj francoski privi je bil tisti, ki mi je kot pijanost zamegljeval pogled in ustvarjal varljiv živ odsev dejanskega sveta... (Ibid.)

Razdvojena prostitutka je postala simbol za resničnost, ki ga gleda kdaj ruski pogled, zdaj

francoski pogled tako, da je videti, da je sta dve resničnosti, ne pa dva pogleda. Biti »med

svetovoma« v resnici pomeni biti razdvojen sredi enega samega sveta. Svet je eden, le človek,

ki nosi v sebi dve kulturi, ni sposoben ga gledati kot enovito celoto.

Tretja faza (sinteza): Sprava in sprejetje dvojne kulturne identitete

Potovanje, za katero se je mladenič odločil, da bi obračunal »s Charlottino Francijo«, bo

junaka v resnici pripeljal do naslednje faze, torej do sprave s francosko kulturo in sprejetja

»francoskega cepiča«, ki ga nosi v sebi.

Junakova sprava s francosko kulturo se v resnici začne s spravo s Charlotte. To spravo junak

doseže, ko spremeni svoje napačne predstave o Charlotte in ugotovi, da je njegova zamera do

nje neutemeljena, da ne uteleša »hladen Zahod«, da nosi sama vso trpljenje Rusije zraven

svojih francoskih korenin. Po prihodu junak odkriva »ruskost« svoje babice, drugo plat

22

njenega življenja. Babica se pogovarja kot Rusinja, je kot Rusinja, deli usodo Rusov okrog

nje. Med sprehodom pa se potopi v stepo, postane del te ruske narave:

[...] Ponovno sem kot iz nenavadne oddaljenosti ali iz velike višine zagledal žensko s sivimi lasmi, oblečeno v preprosto obleko iz svetlega satena, žensko, ki je sedela sredi nečesa neizmernega, kar se razteza od Črnega morja do Mongolije in se imenuje 'stepa'. Mojo babico... Videl sem jo s tem nerazložljivim odmikom, ki sem ga imel prejšnji večer za neke vrste optično prevaro in posledico živčne napetosti. Zdelo se mi je, da čuti vrtoglavo odtujenost, ki jo je morala Charlotte pogosto občutiti: skoraj kozmčno odtujenost. Bila je tam, pod vijoličnim nebom, in videti je bila popolnoma sama na tem planetu, v modrikasto vijolični travi, pod prvimi zvezdami. In njena Francija in njena mladost sta bili bolj oddaljeni od nje kot ta bleda luna – ostale so v neki drugi galaksiji, pod drugim nebom... (FT, 195-196)

Pripovedovalec se mora miselno oddaljiti od babice, da jo vidi kot normalno žensko, kot

rusko-francosko celoto.

Ko se babičin francoski glas meša z rusko realnostjo, junak ugotovi: »Poslušal sem in Rusija,

dežela njene samote, se mi ni več zdela sovražna njeni 'francoskosti'« (FT, 206). Tako pride

do spoznanja, da obstaja nek univerzalen jezik:

Da, govorila je v francoščini. Lahko bi govorila v ruščini. To ne bi ničesar odvzelo trenutku, ki ga je ustvarila. Se pravi, da obstaja neke vrste vmesen jezik. Univerzalni jezik! Znova sem pomislil na ta »prostor med dvema jezikoma«, ki se, ga odkril [...], na jezik čudenja... (FT, 208)

Tako je opravljena sinteza kot odprava navideznih nasprotij in združitev bistvenega v novo

celoto.

Seveda, to ne pomeni, da je Charlotte Rusinja. Tudi ona nosi v sebi ta drugi pogled na svet. A

zato, ker je del ruske realnosti, je ta pogled poln sočutja, prav nič hladen, zaničljiv ali

sovražen. Charlotte razlaga:

Veš, Aljoša, včasih se mi zdi, da mi je življenje te dežele povsem nerazumljivo. Dà, da sem še vedno tujka. Po več kot pol stoletja, odkar živim tukaj. Tisti 'samovarji'... Ne razumem. Nekaj ljudi se je njihovemu pretepu smejalo!

Včasih pa si rečem, da razumem to deželo bolje, kot jo razumejo Rusi sami. Kajti v sebi že dolga leta nosim obraz tega vojaka... Kajti začutila sem osamljenost, ki jo je občutil ob jezeru.

Francoski pogled omogoča distanco do ruskega življenja, ki jo doživlja. Z njegovo pomočjo

Charlotte odklanja to, kar je etično nesprejemljivo (smeh nekaterih mimoidočih pred

samovarji), in čuti empatijo za trpeče.

23

Sinteza dveh kultur ponazoruje tudi »prevodoslovni komentar«, ki ga opravlja Charlotte

loteva (FT, 212-213). Ko komentira prevoda, Charlotte govori »v mešanici ruščine in

francoščine« (FT, 212), Aljoša sliši »le še melodijo njenega glasu, enkrat rusko, drugih

francosko« (ibid.). Skozi branje prve kitice Baudelairove pesmi »Parfum exotique«

(»Eksotičen vonj« ali »Eksotična vonjava«) iz pesniške zbirke Rože zla in dveh ruskih

prevodov Charlotte poudarja odlike vsakega jezika: prevajalec poezije je torej avtorjev

tekmec, saj lahko s pomočjo izraznih sredstev, ki jih nudi njegov jezik, celo preseže izvirno

pesem. A ne samo to: francoska pesem pokaže svojo moč s tem, da mladeniču pomaga pri

reševanju njegove trenutne težave: telesno hrepenenje po ženski. Baudelaire torej ni samo

forma, pri njem se ne najdejo samo »ene tistih stilističnih posebnosti« (FT, 210), pač pa

»pravo odrešitev«:

Namesto obsedenosti z ženskim telesom, s to vseprisotno žensko, ki me je nadlegovala s svojo neizčrpno mnogoterostjo, sem začutil veliko pomirjenost. Pomirjenost s prosojnostjo tistega »toplega jesenskega večera«. In radost ob mirnem, skoraj melanholičnem opazovanju lepega ženskega telesa, zleknjenega v blaženi utrujenosti po ljubezni. Telo, katerega mesen odsev pričara dolgo vrsto spominov, vonjav, svetlob. (FT, 212-213)

Sprava s Charlotte, s francosko kulturo, s francoskim cepičem nazadnje pripelje junaka tudi

do sprave s samim seboj.

24