UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA MARIBOR

Oddelek za psihologijo

MAGISTRSKO DELO

Katja Pucko

Maribor, 2018

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA MARIBOR

Oddelek za psihologijo

Magistrsko delo

POVEZANOST DELOVNIH ZAHTEV, RUMINACIJE V ZVEZI Z DELOM IN

KONFLIKTA MED DELOM IN DRUŽINO S KOGNITIVNIMI FUNKCIJAMI

Master’s thesis

THE LINK BETWEEN JOB DEMANDS, WORK-RELATED RUMINATION AND

WORK-FAMILY CONFLICT WITH COGNITIVE FUNCTIONS

Mentorica:

doc. dr. Sara Tement

Kandidatka:

Katja Pucko

Maribor, februar 2018

Lektor: dr. Dejan Pukšič, prof. slovenščine

Prevajalec: Matic Robida, mag. prevajalstva

ZAHVALA

Mentorici doc. dr. Sari Tement za vso strokovno podporo,

čas in pomoč pri nastajanju zaključnega dela.

Asist. Marini Horvat za pomoč pri izvedbi raziskave.

Mami, babici in fantu za vse spodbude v času študija, vso

iskreno podporo in razumevanje ob nastajanju tega

magistrskega dela.

POVZETEK

Kognitivni spodrsljaji v vsakdanjem življenju (npr. zapeljati v napačno smer v enosmerni

ulici) in na delovnem mestu (npr. zapreti napačno spletno okno na računalniku) se dogajajo

ne glede na poklicno orientiranost in zahtevnost samega dela. Namen pričujoče naloge je

preučiti kognitivne spodrsljaje in poiskati vzrok za nižjo stopnjo kognitivnega funkcioniranja

na delovnem mestu. Tako smo raziskali nekatere vidike dela – ruminacijo v zvezi z delom,

konflikt med delom in družino ter delovne zahteve – ki bi lahko napovedovali koncentracijo

in pozornost ter kognitivne spodrsljaje na delovnem mestu.

Vzorec je zajemal 207 zaposlenih oseb (od tega 54,1 % žensk), starih od 20 do 69 let

(MSTAROST = 42,92 leta), z različnimi stopnjami izobrazbe. Najprej smo izvedli apliciranje

testne baterije, ki je vsebovala demografski del, vprašalnik konflikta med delom in družino

(WFC in FWC), vprašalnik ruminacije v zvezi z delom (WRRQ), lestvico kognitivnih

spodrsljajev na delovnem mestu (WCFS) in vprašalnik delovnih zahtev in virov. Zatem pa

smo izmerili koncentracijo s pomočjo kognitivnega testa pozornosti d2. Hipoteze, ki smo jih

postavili na podlagi pretekle literature, smo preverjali z regresijsko analizo in s pomočjo

SPSS-priključka Process Makro izvedli analizo mediacije.

Rezultati so pokazali, da med napovednike kognitivnih spodrsljajev na delovnem mestu

sodijo konflikt med delom in družino, afektivna ruminacija in problemsko usmerjena

ruminacija. Prav tako so kognitivne delovne zahteve – prek mediatorjev problemsko

usmerjene ruminacije in konflikta delo-družina – pomemben napovednik kognitivnih

spodrsljajev. Emocionalne delovne zahteve pa so – preko mediatorjev afektivne ruminacije,

problemsko usmerjene ruminacije, miselnega odklopa in konflikta delo-družina – prav tako

pomemben napovednih kognitivnih spodrsljajev. Napovedniki mere koncentracije (merjene s

testom dosežka) se niso pokazali kot statistično pomembni.

Ključne besede: konflikt med delom in družino, ruminacija v zvezi z delom, afektivna

ruminacija, problemsko usmerjena ruminacija, miselni odklop, delovne zahteve, kognitivni

spodrsljaji na delovnem mestu, koncentracija, pozornost

ABSTRACT

Cognitive failures in everyday life (for example, driving in the wrong direction in a one-way

street) and at the workplace (for example, closing the wrong web window) occur regardless

of the professional orientation and the complexity of the work itself. The purpose of this

thesis is to examine cognitive failures and to find a cause for lower level of cognitive

functioning at the workplace. We have examined some aspects of work – work-related

rumination, work-family conflict and job demands – which could predict concentration,

attention and cognitive failures.

The sample consisted of 207 employees (of which 54.1% were women), between ages 20 and

69 (MAGE = 42.92 years), with different levels of education. First, we applied the test battery

that contained the demographic part, Work-Family Conflict (WFC) and Family-Work

Conflict (FWC) Questionnaire, Work Related Rumination Questionnaire (WRRQ),

Workplace Cognitive Failure Scale (WCFS) and Job Demands and Resources Questionnaire.

The concentration was measured using a cognitive test for attention d2. The hypotheses we

made on the basis of past literature were tested with regression analysis and mediation

analysis using the SPSS Process Macro tool.

The results showed that the predictors of cognitive failures at the workplace are work-family

conflict, affective rumination and problem-solving pondering. Workplace cognitive failures –

through mediators of problem-solving pondering and work-family conflict – are also an

important predictor of cognitive failures. Emotional job demands are – through mediators of

affective rumination, problem-solving pondering, detachment and work-family conflict – also

an important predictor of cognitive failures. Concentration rate predictors (measured by

cognitive test) have not been shown to be statistically significant.

Key words: work-family conflict, work-related rumination, affective rumination, problem-

solving pondering, detachment, job demands, workplace cognitive failures, concentration,

attention

i

KAZALO VSEBINE

1 TEORETIČNI UVOD ........................................................................................................ 1

1.1 Izvršilne funkcije ............................................................................................................ 2

1.1.1 Pozornost ..................................................................................................................... 4

1.1.2 Inhibicija odziva .......................................................................................................... 6

1.1.3 Kognitivni spodrsljaji .................................................................................................. 8

1.2 Konflikt med delom in družino ..................................................................................... 11

1.2.1 Vrste in modeli konflikta med delom in družino ...................................................... 12

1.2.2 Dejavniki konflikta med delom in družino ............................................................... 18

1.2.2.1 Spol in starost ..................................................................................................... 20

1.2.3 Posledice konflikta med delom in družino ................................................................ 22

1.3 Ruminacija .................................................................................................................... 25

1.3.1 Ruminacija v zvezi z delom ...................................................................................... 26

1.3.1.1 Afektivna ruminacija ......................................................................................... 27

1.3.1.2 Problemsko usmerjena ruminacija ..................................................................... 27

1.3.1.3 Miselni odklop ................................................................................................... 28

1.3.2 Posledice ruminacije ................................................................................................. 29

1.4 Delovne zahteve ............................................................................................................ 31

1.4.1 Kognitivne delovne zahteve ...................................................................................... 32

1.4.1.1 Časovne zahteve................................................................................................. 32

1.4.1.2 Delovne obremenitve ......................................................................................... 33

1.4.2 Emocionalne delovne zahteve ................................................................................... 34

1.4.2.1 Emocionalno delo .............................................................................................. 35

1.4.3 Posledice delovnih zahtev ......................................................................................... 35

2 METODA ......................................................................................................................... 37

2.1 Udeleženci..................................................................................................................... 37

2.2 Pripomočki .................................................................................................................... 38

2.2.1 Samoocenjevalni vprašalniki .................................................................................... 38

2.2.2 Kognitivni test ........................................................................................................... 39

2.3 Postopek ........................................................................................................................ 40

2.4 Analize .......................................................................................................................... 40

3 REZULTATI .................................................................................................................... 41

3.1 Preliminarne analize...................................................................................................... 41

3.2 Regresijske analize........................................................................................................ 44

3.3 Analize mediacije.......................................................................................................... 45

3.3.1 Odnos med delovnimi zahtevami in kognitivnimi spodrsljaji ter mediatorjem ........ 45

3.3.2 Odnos med delovnimi zahtevami in mero koncentracije ter mediatorjem................ 50

3.4 Dodatne analize ............................................................................................................. 53

4 INTERPRETACIJA ......................................................................................................... 54

5 LITERATURA ................................................................................................................. 68

ii

KAZALO SLIK

Slika 1: Model dejavnikov in posledic konflikta med delom in družino po Frone, Russell in

Cooper (1992) .......................................................................................................................... 16

Slika 2: Model dejavnikov in posledic konflikta med delom in družino po Frone, Yardley in

Markel (1997) .......................................................................................................................... 16

Slika 3: Model dejavnikov in posledic konflikta med delom in družino po Carlson in Kacmar

(2000) ....................................................................................................................................... 17

Slika 4: Model posledic konflikta med delom in družino po Esson (2004) ............................. 18

Slika 5: Prikaz mediatorskega odnosa med kognitivnimi delovnimi zahtevami in kognitivnimi

spodrsljaji ter afektivno ruminacijo kot mediatorjem .............................................................. 45

Slika 6: Prikaz mediatorskega odnosa med kognitivnimi delovnimi zahtevami in kognitivnimi

spodrsljaji ter problemsko usmerjeno ruminacijo kot mediatorjem ........................................ 46

Slika 7: Prikaz mediatorskega odnosa med kognitivnimi delovnimi zahtevami in kognitivnimi

spodrsljaji ter miselnim odklopom kot mediatorjem ............................................................... 46

Slika 8: Prikaz mediatorskega odnosa med kognitivnimi delovnimi zahtevami in kognitivnimi

spodrsljaji ter konfliktom delo-družina kot mediatorjem ........................................................ 47

Slika 9: Prikaz mediatorskega odnosa med emocionalnimi delovnimi zahtevami in

kognitivnimi spodrsljaji ter afektivno ruminacijo kot mediatorjem ........................................ 48

Slika 10: Prikaz mediatorskega odnosa med emocionalnimi delovnimi zahtevami in

kognitivnimi spodrsljaji ter problemsko usmerjeno ruminacijo kot mediatorjem ................... 48

Slika 11: Prikaz mediatorskega odnosa med emocionalnimi delovnimi zahtevami in

kognitivnimi spodrsljaji ter miselnim odklopom kot mediatorjem.......................................... 49

Slika 12: Prikaz mediatorskega odnosa med emocionalnimi delovnimi zahtevami in

kognitivnimi spodrsljaji ter konfliktom delo-družina kot mediatorjem ................................... 50

Slika 13: Prikaz mediatorskega odnosa med delovnimi zahtevami in mero koncentracije ter

afektivno ruminacijo kot mediatorjem ..................................................................................... 50

Slika 14: Prikaz mediatorskega odnosa med delovnimi zahtevami in mero koncentracije ter

problemsko usmerjeno ruminacijo kot mediatorjem ............................................................... 51

Slika 15: Prikaz mediatorskega odnosa med delovnimi zahtevami in mero koncentracije ter

miselnim odklopom kot mediatorjem ...................................................................................... 52

Slika 16: Prikaz mediatorskega odnosa med delovnimi zahtevami in mero koncentracije ter

konfliktom delo-družina kot mediatorjem ............................................................................... 52

KAZALO TABEL

Tabela 1: Povezava izvršilnih funkcij s psihološko/socialno sposobnostjo in lokalizacija v

možganih (povzeto po Barkley in Lomboso, 2000) ................................................................. 3

Tabela 2: Prikaz povprečij, standardnih odklonov, korelacij in zanesljivosti vseh merjenih

spremenljivk ............................................................................................................................. 43

Tabela 3: Rezultati hierarhične multiple regresije za napovedovanje kognitivnih spodrsljajev

.................................................................................................................................................. 44

1

1 TEORETIČNI UVOD

Kognitivni spodrsljaji v vsakdanjem življenju (npr. zapeljati v napačno smer v enosmerni

ulici) in na delovnem mestu (npr. izklopiti napačno napravo) se dogajajo ne glede na

poklicno orientiranost in zahtevnost samega dela. Pa vendar si zaposleni v nekaterih poklicih

skorajda ne smejo privoščiti pomanjkanja koncentracije, pozornosti in spodrsljaja, saj bi to

lahko pomenilo ekonomsko, gospodarsko ali tudi zdravstveno škodo. Kot primer vzemimo

medicinsko sestro ali zdravnika. Prevelike delovne zahteve, emocionalno delo, delo v

izmenah, nočno delo, časovni pritisk, nadure in posledično manj preživetega časa z družino

so možni dejavniki, ki bi lahko povzročili utrujenost, zmanjšano storilnost in koncentracijo

pri delu. V kolikor bi pri zdravniku prišlo do kognitivnega spodrsljaja, je ta lahko usoden za

paciente (npr. ni dovolj pozoren na vse skrite in odkrite simptome ter postavi napačno

diagnozo; pri večurni operaciji spregleda pomembne indikatorje ipd.).

S preučevanjem kognitivnih spodrsljajev in z iskanjem vzrokov za nižjo stopnjo izvršilnega

funkcioniranja na delovnem mestu lahko pomagamo le-te razumeti v sklopu delovnega okolja

in jih hkrati tudi preprečiti v prihodnosti. Z omenjenim razlogom smo želeli raziskati, kateri

dejavniki na delovnem mestu napovedujejo kognitivne spodrsljaje oz. splošne izvršilne

procese (npr. pozornost, inhibicija odziva), ki lahko vplivajo na storilnost pri delu. Tako smo

raziskali nekatere vidike dela (ruminacija v zvezi z delom, konflikt med delom in družino ter

delovne zahteve), kateri bi lahko imeli vpliv na storilnost, koncentracijo in kognitivne

spodrsljaje.

Družinsko življenje je vedno bolj vpeto v delo in obratno. Dvojne zahteve in obveznosti

(delovne in družinske) prinašajo težave, s katerimi se spopadajo tako moški kot ženske,

mlajši in starejši delavci, samozaposleni in delavci v organizacijah. Tudi številke nakazujejo,

da so prevelike zahteve in prevelik stres na delovnem mestu globalni problem. Za primerjavo

prikazujemo podatke Velike Britanije. Leta 2007 je Sainsburški center za mentalno zdravje

(Sainsbury Centre for Mental Health, 2007, v EU-OSHA1, 2014) ocenil, da odsotnost z dela

zaradi stresa, anksioznosti in depresije britansko prebivalstvo stane okrog 1,26 milijarde

funtov letno. Tri leta kasneje se je ta vrednost povišala na izgubo 3,6 milijarde funtov na letni

ravni (Health and Safety, 2010/2011, v EU-OSHA, 2014). Na nivoju celotne Evropske unije

so stroške, ki jih povzroči stres na delovnem mestu, ocenili na 20 milijard evrov letno.

1 EU-OSHA = European Agency for Safety and Health at Work

2

Vrednosti zajemajo tako stroške posameznika, delodajalca in države kot tudi stroške

zdravljenja, rehabilitacije ter administrativne in pravne stroške (EU-OSHA, 2014). Kot je

razvidno, so prevelike delovne zahteve, neuspešno reševanje konflikta med delom in družino

ter nezmožnost miselnega odklopa od delovnih skrbi ne samo zdravstveni, ampak tudi velik

gospodarski in ekonomski problem.

1.1 IZVRŠILNE FUNKCIJE

Frontalni reženj v možganih predstavlja veliko območje, ki zavzema približno tretjino

površine celotnega možganskega korteksa. To področje je tako neposredno kot tudi posredno

vključeno v širok spekter človeških misli, vedenj in čustev. Nekateri avtorji omenjajo celo

ironijo frontalnih predelov – to je območje možganov, o katerem vemo največ, vendar ga

najmanj razumemo. Funkcije čelnega režnja vključujejo preproste motorične spretnosti (tako

grobe kot fine), zapletene, zaporedne in avtomatske motorične spretnosti ter inhibicijo

motoričnih spretnosti. Frontalni del skrbi tudi za izvršilne funkcije. Te vključujejo pozornost,

sklepanje, presojo, reševanje problemov, ustvarjalnost, čustveno regulacijo, nadzor impulzov

in zavedanje o vidikih delovanja omenjenih funkcij (Scott in Schoenberg, 2011).

Izvršilno funkcioniranje je teoretični konstrukt, ki je povezan z množico kognitivnih procesov

višjega reda, ki se nanašajo na to, kako ljudje upravljajo in uravnavajo ciljno usmerjeno

vedenje. Je krovni izraz za širok spekter kognitivnih procesov in sposobnosti, vključno z

načrtovanjem, koncentracijo, fleksibilnim razmišljanjem, reševanjem problemov,

samozavedanjem in delovnim spominom (Miyake idr., 2000).

Barkley (Barkley in Lombroso, 2000) med glavne izvršilne funkcije (v nadaljevanju IF)

uvršča inhibicijo odziva, neverbalni delovni spomin, verbalni delovni spomin, samoregulacijo

čustev ter motivacijo in rekonstrukcijo. Vsaka izmed funkcij omogoča določene psihološke in

socialne sposobnosti, prav tako pa izvira iz določenega področja v možganih (glej Tabelo 1).

3

Tabela 1

Povezava izvršilnih funkcij s psihološko/socialno sposobnostjo in lokalizacija v možganih (povzeto po

Barkley in Lombroso, 2000)

Izvršilna funkcija Psihološka/socialna sposobnost Lokalizacija v možganih

Inhibicija odziva

Kontrola impulza/ samoregulacija,

odložitev zadovoljitve, regulacija

nivoja aktivnosti

Orbitalni prefrontalni del in

striatum

Neverbalni delovni

spomin

Spomin dogodkov, učenje, občutek

za preteklost in prihodnost, altruizem,

občutek za čas, medtemporalna

organizacija vedenja

Dorsolateralni prefrontalni del

(desna stran)

Verbalni delovni

spomin

Samoopisovanje, refleksija, vedenje v

skladu s pravili, razumevanje

prebranega, moralni nadzor

Dorsolateralni prefrontalni del

(leva stran)

Samoregulacija

čustev in motivacije

Nadzor čustev, intrinzična

motivacija/vztrajnost Ventromedialni prefrontalni del

Rekonstrukcija

Verbalna/neverbalna fluentnost, k

cilju usmerjena iznajdljivost,

fleksibilnost

Anteriorni prefrontalni del

Brown (2006) je izvršilne funkcije razdelil v šest skupin. Te so univerzalne in se delijo na:

aktivacijo (organizacija, postavljanje prioritet in aktivacija za delo), fokus (osredotočanje,

vzdrževanje in preusmerjanje pozornosti iz ene naloge k drugi), napor (uravnavanje budnosti,

vzdrževanje truda in hitrosti), čustva (nadzorovanje frustracije in upravljanje s čustvi),

spomin (delovni spomin in priklic informacij) in akcijo (spremljanje, samoregulacija in

nadzor lastnih dejanj oz. vedenj). Omenjene funkcije so dinamične in delujejo hitro,

nezavedno in v medsebojni interakciji.

Glavni izziv pri preučevanju IF je pomanjkanje soglasja o tem, ali so IF enotni konstrukt ali

niz neodvisnih komponent (npr. Brocki in Bohlin, 2004; Miyake idr, 2000). Eden od

pomembnih teoretičnih okvirjev združuje te nasprotne perspektive, pri čemer nakazuje, da

konstrukt IF sestoji iz medsebojno povezanih, vendar različnih komponent. Takšen model so

Miyake in sodelavci (2000) opisali kot enotnost in raznolikost izvršilnih funkcij. V svoji

temeljni študiji z mladimi so avtorji ugotovili tri IF-komponente: inhibicijo, delovni spomin

4

in preklapljanje (angl. shifting). Omenjene komponente so različno prispevale k uspešnosti

kompleksnih nalog IF (Miyake idr., 2000). Avtorji so leta 2009 sicer podvomili v inhibicijo

kot ločeno komponento IF, vendar so vseeno ostali enotni, da IF povezujejo nekateri pogosti

osnovni procesi, ki se med seboj razlikujejo in se glede na tip naloge tudi različno

uporabljajo.

1.1.1 Pozornost

Pozornost se nanaša na osredotočanje vseh kognitivnih virov na izbran določeni dražljaj.

Omogoča nam, da se osredotočimo na pomembne dražljaje, za nas nepomembne pa izločimo.

Brez pozornosti bi bili ljudje povsem prevzeti s strani senzornih informacij iz zunanjega

okolja, naš notranji svet pa bi se prekomerno nakopičil s spomini ali fantazijami (Kellogg,

2007). Kratko in jedrnato definicijo pozornosti je ponudil že Rützel (1977, v Brickenkamp,

Boben, Logar, Čuš in Gosar, 2014), označil jo je kot selekcijo.

Pozornosti soroden konstrukt je koncentracija, to je sposobnost posameznika, da se

določenim relevantnim, tako notranjim, kot tudi zunanjim dražljajem, posveti selektivno.

Hkrati je pomembna tudi hitra in pravilna analiza omenjenih dražljajev. Takšno koncentracijo

na selekcijo zunanjih dražljajev lahko merimo tudi objektivno. To zahteva test pozornosti d2.

To je na vidno pozornost osredotočen test prečrtavanja, ki temelji na predpostavki, da so

uporabljeni znaki enako poznani vsem testirancem. Oseba mora v določenem času prepoznati

in označiti vse ustrezne znake (črko »d« z dvema črticama). Sama koncentracija oz.

pozornost se tako kaže v kvantiteti oz. količini predelanega gradiva, kvaliteti (kako skrbno in

natančno oseba pregleda vse znake) in časovnem poteku delovnega učinka (Brickenkamp

idr., 2014).

Že dolgo je znano, da so zaznavni, kognitivni in motorični procesi lahko kontrolirani – torej

namerni, zavestni in zahtevajo pozornost – ali avtomatski, torej da delujejo brez zavestnega

nadzora. Ta distinkcija je ključna za razumevanje zaznave, pozornosti, spomina, jezika in

miselnih sposobnosti višjega reda (Kellogg, 2007).

Posner in Snyder sta že leta 1974 kategorizirala tri kriterije, po katerih lahko nek proces

uvrstimo med avtomatične (Kellogg, 2007). Proces se mora pojaviti nenamerno in

nezavedno, izven perifernega zavedanja ter brez prisotnosti procesov pozornosti. Stroop

(1935) je na tem področju razvil domiseln test avtomatskega branja (Stroopov test). Besede

5

barv so natisnjene z neujemajočimi se barvami (npr. beseda »rdeča« je natisnjena z zelenim

barvilom ipd.). Naloga zahteva, da udeleženec poimenuje barve besed, ne glede na to, kaj

besede dejansko pomenijo. Pri testiranju se posledično – zaradi neujemanja pomena besede in

barve – pogosto pojavljajo napake in zakasnitve pri odgovorih.

Besedna prepoznava ilustrira enega od mnogih procesov, ki so zaradi stalne vaje, zorenja in

razvoja spretnosti postali avtomatizirani. Med pogostimi avtomatiziranimi motoričnimi

sposobnostmi so tudi hoja, tek, vožnja s kolesom in tipkanje z računalniško tipkovnico. Med

avtomatične zaznavne procese lahko štejemo tudi prepoznavo govora, ki sodi pod

najkompleksnejše procese, ki ga kot otroci avtomatiziramo že pri petem letu starosti

(Kellogg, 2007).

Med kontrolirane in zavestne procese pozornosti se uvršča selektivna pozornost, ki zajema

zmožnost prejemanja določenega dražljaja, medtem ko ignoriramo ostale. Potrebujemo jo

npr., kadar si pisarno delimo z več sodelavci, ki se med seboj pogovarjajo, sami pa se želimo

osredotočiti na pisanje poročila. Hilgard (1986, v Kellogg, 2007) pa piše o nenavadnem

primeru selektivne pozornosti, ki je uporabljena pri nadzoru bolečine s hipnozo. Oseba lahko

– ko poskuša svojo pozornost usmeriti v druge dražljaje, hkrati pa ignorirati bolečino – doživi

analgezijo (olajšanje od bolečine). Nasprotje selektivne pozornosti je deljena pozornost, pri

kateri si dva ali več dražljajev deli kognitivne vire. Uporabljamo jo v primerih, kadar na

delovnem sestanku aktivno sodelujemo in poslušamo, istočasno pa zapisujemo zapisnik

sestanka.

Selektivno vizualno pozornost uporabljamo tudi pri reševanju kognitivnega testa Flanker, pri

čemer morajo biti udeleženci pozorni samo na centralni dražljaj, ne pa tudi na dražljaje levo

ali desno od ciljnega. Logika v ozadju te naloge je podobna Stroopovemu efektu. V kolikor

sosednja črka ali znak izzove drugačen ali napačen odziv kot ciljni dražljaj, potem se

podobno kot pri Stroopu zakasni in podaljša tudi reakcijski čas udeleženca. V primeru, ko je

ciljni dražljaj enak ostalim (ali pri Stroopu – ko sta pomen besed in barva besede ujemajoča),

je reakcijski čas odziva krajši (Kellogg, 2007). Murphy in Eriksen (1987) sta dokazala, da

kadar oseba točko oz. mesto, na katerem se bo ciljni dražljaj pojavil, pozna vnaprej, imata na

reakcijski čas vpliv samo črki ali znaka, ki sta tik ob ciljnem. Druge črke oz. znaki so v tem

primeru prezrti. V kolikor pa bi se ciljni dražljaj lahko pojavljal kjer koli, bi bil soj pozornosti

bolj razpršen in tako bi tudi ostale črke/znaki imeli vpliv na reakcijski čas.

6

Pozornost in koncentracija sta negativno povezani z ruminacijskimi mislimi (Ward

Lyubomirsky, Sousa in Nolen-Hoeksema., 2003), konfliktom med delom in družino

(MacEwen, Barling, 1994), visokimi delovnimi zahtevami in izgorelostjo (van der Linden

Keijsers, Eling in Schaijki, 2005). Med športniki pa so ugotovili močno negativno povezanost

koncentracije s potrtostjo, jezo in anksioznostjo ter šibkejšo, čeprav še vedno prisotno,

povezanost s srečo, z zadovoljstvom in vznemirljivostjo (Vast, Young in Thomas, 2010).

Rezultati raziskave o kognitivnih spodrsljajih (Wallace in Chen, 2005) kažejo, da so

spominski spodrsljaji v večji meri povezani z učinkovitostjo, medtem ko so izidi (npr.

nesreče pri delu) posledica spodrsljajev v pozornosti in vedenju. Nadalje so ugotovili, da

študije, ki longitudinalno raziskujejo kognitivne spodrsljaje, lahko razlikujejo med različnimi

tipi spodrsljajev. To pomeni, da je oseba, ko se nauči neke nove naloge, bolj dovzetna za

spodrsljaje, povezane s spominom. Sčasoma, ko pa oseba nalogo avtomatizira, pridejo v

ospredje spodrsljaji, povezani s pozornostjo in vedenjem.

V pričujoči nalogi se kot indikator pozornosti pojavlja mera koncentracije, pomanjkanje le-te

pa lahko privede do pojava kognitivnih spodrsljajev (opisani v nadaljevanju) (Broadbent,

Cooper, FitzGerald in Parkes, 1982). Torej gre za dva indikatorja podobnih procesov, ki sta v

dotični nalogi merjena tako s samoporočanjem (kognitivni spodrsljaji), kot s testom dosežka

(mera koncentracije).

1.1.2 Inhibicija odziva

Inhibicijski nadzor, znan tudi kot inhibicija odziva, je kognitivni proces, ki posamezniku

omogoča zaviranje njegovih impulzov in naravnih, običajnih ali prevladujočih vedenjskih

odzivov na dražljaje, z namenom, da bi izbral ustreznejše ali primernejše vedenje, ki je v

skladu z dosego cilja. Je eden od osrednjih izvršilnih funkcij in vključuje sposobnost nadzora

pozornosti, vedenja, misli in čustev. Brez inhibicijskega nadzora ne bi bilo kontrole nad

impulzi, mišljenjem, dejanji ali dražljaji v okolju. Tako inhibicijski nadzor omogoča, da

lahko spremenimo in/ali izberemo način odzivanja in vedenja (Theeuwes, 2010).

Merimo ga lahko s testi, kot sta test Flanker in naloge Go/NoGo (Diamond, 2012). Eriksen

Flanker Test (Eriksen in Eriksen, 1974) se uporablja za preučevanje nadzora pozornosti, torej

kako dobro oseba uporablja in ignorira informacije, da sprejme pravilno odločitev. Osnovna

naloga zahteva hiter odziv na centralno predstavljeni ciljni dražljaj, ki ga obdaja več

distraktorjev. Tako je treba v setu petih puščic določiti smer osrednje puščice na sredini. Npr.

7

če puščica kaže levo (<), mora oseba pritisniti tipko s črko »A«, kadar osrednja puščica kaže

v desno (>), pa tipko s črko »L«. Prikazujejo se kongruentni dražljaji, pri čemer je ciljni

dražljaj enak distraktorjem okoli njega (npr. < < < < < ), inkongruentni, pri čemer je ciljni

dražljaj drugačen od distraktorjev (npr. < < > < < ), in nevtralni dražljaji (npr. - - > - - ali

samostojen ciljni dražljaj). Reakcijski čas je po preteklih raziskavah hitrejši, kadar gre za

kongruentne dražljaje, saj prikaz ujemajočih se znakov izzove avtomatsko aktivacijo

odzivnega kanala, kar vodi do hitrejšega odziva v kongruentnih pogojih (Davelaar in Stevens,

2009). Na rezultate takšnega kognitivnega testa lahko negativno vplivajo antihistaminiki,

alkohol, različna psihiatrična in nevrološka stanja, prisotnost shizofrene motnje in

Parkinsonova bolezen (Jones, Helmsley in Gray, 1991; Ramaekers, Uiterwijk in O’Hanlon,

1992; Wylie idr., 2009). Izide testa pa lahko pomembno izboljša redna telesna vadba, saj je

učinkovitost kognitivne kontrole močno povezana s fizično aktivnostjo (Davranche, Hall in

McMorris, 2009).

Go/No-Go je klasičen kognitivni test, ki temelji na inhibiciji odziva. Posamezniku je podano

navodilo, naj se na pravilen dražljaj odzove s klikom na določeno tipko, medtem ko se pri

napačnem dražljaju odziva zadrži. Npr. v prvem setu je pravilen dražljaj črka »P«, nepravilen

dražljaj črka »R«, v drugem setu pa se pogoj zamenja (odreagirati je treba na črko »R«, »P«

je tukaj nepravilen dražljaj). Frekvenca pogostejšega dražljaja (v tem primeru črke »P«) je

okrog 80 %, kar poveča težnjo posameznika, da se odzove na vsak dražljaj. Končen rezultat

temelji tako na reakcijskem času kot tudi deležu napak, pri čemer so še posebej pomembne

napake »lažnega alarma«, to je odziva na nepravilen (»no-go«) dražljaj (Pliszka, Liotti in

Woldorff, 2000).

Inhibicijski nadzor pozornosti (nadzor motenj na ravni zaznavanja) nam omogoča, da se

selektivno osredotočamo na izbrano, druge dražljaje iz okolice pa ignoriramo. Npr. takšno

selektivno pozornost potrebujemo na zabavi ob glasni glasbi, ko želimo slišati glas ene osebe,

ostali hrup pa prezreti. Vizualno gibanje ali glasen hrup sta pomembna dražljaja, ki pritegneta

našo pozornost, če to želimo ali ne. To je pozornost od spodaj navzgor oz. avtomatska,

stimulativna ali neprostovoljna pozornost in je posledica določenih lastnosti dražljajev.

Lahko pa se odločimo tudi za možnost, da določenih dražljajev ne upoštevamo in pozornost –

glede na naš cilj ali namero – posvetimo drugim dražljajem. To imenujemo tudi selektivna ali

osredotočena pozornost, ki je bila označena tudi kot namerni nadzor, inhibicija pozornosti,

pozornost od zgoraj navzdol, dejavna, ciljno vodena, prostovoljna ali izvršilna pozornost

(Theeuwes, 2010).

8

Drugi vidik nadzora motenj je obvladovanje mentalnih reprezentacij (kognitivna inhibicija).

To vključuje zaviranje nenavadnih ali neželenih misli ali spominov, vključno z namernim

pozabljanjem. Kognitivna inhibicija je navadno v pomoč delovnemu spominu in je v

delovanju bližje kratkoročnemu spominu kot drugim vrstam inhibicije (Diamond, 2012).

Samokontrola je vidik inhibicijskega nadzora, ki vključuje nadzor nad vedenjem in čustvi,

povezanimi s tem vedenjem. Samokontrola pomeni, da se oseba uspe upreti skušnjavam in ne

deluje impulzivno. Odsotnost samokontrole lahko npr. privede do tega, da se oseba vda

skušnjavi, čeprav se ne bi smela (npr. oseba posega po sladkarijah, čeprav poskuša izgubiti

odvečne kilograme). Skušnjava je lahko tudi impulzivno reagiranje (npr. avtomatsko

izrečemo kakšno žaljivko osebi, ki nas je prizadela) ali pa vedenje, pri katerem naredimo

nekaj, kar si želimo ne glede na družbene norme (npr. vrinemo se v čakalno vrsto) (Diamond,

2012).

Pod vidik samokontrole sodi tudi disciplina, da ostanemo pri neki nalogi kljub odvračanju

pozornosti in dokončamo nalogo kljub skušnjavam, da bi preusmerili pozornost k bolj

zanimivemu delu. Povezano je s končnim vidikom samokontrole – odložitvijo zadovoljstva, s

čimer se sami odpovemo takojšnjemu užitku za večjo nagrado kasneje. Brez discipline, da bi

dokončali to, kar smo začeli, in brez discipline, da odložimo zadovoljstvo oz. užitek na

poznejši čas, ne bi bili zmožni dokončevanja dolgoročnih nalog, kot so npr. pisanje daljše

disertacije, udeležitev maratona ali začetek novega posla (Diamond, 2012).

1.1.3 Kognitivni spodrsljaji

Spodrsljaji na splošno se delijo v dve različici: spodrsljaji v načrtovanju (t. i. napake) in

spodrsljaji v izvrševanju (t. i. kognitivni spodrsljaji) (Reason, 1988, v Wallace in

Vodanovich, 2003b).

Termin kognitivnih napak je omenjal Martin že leta 1983 (Martin, 1983) kot okvaro

kognitivnega delovanja, ki ima za posledico kognitivno osnovano napako ali napako pri

opravljanju nalog, ki bi jih morala oseba običajno uspešno izpolniti.

Kognitivne napake zajemajo spodrsljaje v pozornosti (npr. napake v zaznavi), spominu

(napake v priklicu informacij) in motoričnih funkcijah (npr. nenamerna dejanja). Spominska

komponenta kognitivnih napak je definirana kot težava v priklicu pomembnih in poznanih z

delom povezanih informacij. Komponenta pozornosti se nanaša na neuspešno usmerjeno

9

pozornost na neko delovno nalogo. Tretja komponenta pa je povezana z napakami, ki vodijo

k neuspešnemu izvrševanju primernih in namernih vedenj pri delu. Kognitivne napake pri

delu vplivajo tudi na učinkovitost v pogojih in pri nalogah, ki z delom niso povezani. Tako

sta Wallace in Chen (2005) dokazala, da so kognitivni spodrsljaji povezani z dvema

osebnostnima lastnostima Velikih pet. Kognitivne napake pri delu so negativno povezane z

vestnostjo (Wallace in Chen, 2005; Wallace in Vodanovich, 2003b), saj le-ta odraža

zanesljivost, organizacijo in skladnost. Posamezniki z višjo stopnjo vestnosti so bolj pozorni

na delovne naloge in s tem ne delajo toliko kognitivnih napak. Poleg tega naj bi se kognitivne

napake na delovnem mestu pozitivno povezovale z nevroticizmom, saj so posamezniki z

višjo stopnjo le-tega nagnjeni k stresu, strahu in gnusu. Omenjeno povzroča večje tveganje,

da se takšni posamezniki, kadar bi morali izvrševati določeno delovno nalogo, poslužujejo

vedenj, ki niso v nobeni povezavi z nalogo. Ti rezultati so skladni s trditvijo Kanfera in

Heggesteda (1997; v Wallace in Chen, 2005), ki pravita, da splošni dosežki in tesnobne

tendence (posledično tudi vestnost in nevroticizem) najboljše napovedujejo samoregulacijo.

Reason (1988, v Wallace in Chen, 2005) je nakazal, da bi lahko posamezniki, ki imajo večjo

nagnjenost h kognitivnim napakam, imeli strog fokus pozornosti, ki ustvarja neprilagodljiv

kognitivni slog. Kanfer in Ackerman (1996, v Wallace in Chen, 2005) omenjata dve temeljni

skupini veščin samoregulacije: nadzor čustev in motivacijski nadzor. Veščine za nadzor

čustev omogočajo optimalno delovanje z zaviranjem ogrožajočih čustvenih stanj. Po drugi

strani pa motivacijski nadzor služi krepitvi pozornosti. Osebe, ki so nagnjene k izvrševanju

kognitivnih napak, lahko imajo slabe samoregulativne sposobnosti in kot take omogočajo

nastanek kognitivnih motenj pri obravnavanju sočasnih dražljajev; tudi takrat, ko je neka

naloga že avtomatizirana (Heckhausen in Beckmann, 1990, v Wallace in Chen, 2005).

Avtorja Wallace in Chen (2005) sta ugotovila tudi, da so z učinkovitostjo in delovnimi izidi

bolj povezani kognitivni spodrsljaji na delovnem mestu kot pa osebnostne lastnosti ali

kognitivni spodrsljaji na splošno.

Larson in Merrit (1991) sta v svoji študiji ugotovila, da so kognitivni spodrsljaji sicer

nenamerni, vendar pa jih je vseeno mogoče nekako napovedati. Na vzorcu 311 mladih fantov

iz vojne mornarice sta aplicirala vprašalnik, s katerim sta avtorja ocenila pogostost

kognitivnih spodrsljajev. Rezultate sta kasneje primerjala z njihovo zgodovino prometnih

kazni in nesreč, ki so jih povzročili. Tako sta ugotovila, da so udeleženci, ki so poročali o več

kognitivnih spodrsljajih v vedenju, povzročili tudi več prometnih nesreč. Podobno sta

10

omenjala tudi Wallace in Vodanovich (2003a). Ugotovila sta namreč, da so kognitivni

spodrsljaji pomemben napovedovalec avtomobilskih nesreč in nesreč na delovnem mestu.

Povedano nam pomaga uvrstiti ta konstrukt v nabor teorij pozornosti in teorij inteligentnosti.

Teorije pozornosti razlikujejo med avtomatičnimi in nadzorovanimi procesi. Prvi so hitri,

paralelni in preprosti ter niso omejeni s kapaciteto kratkoročnega spomina, med tem ko je za

nadzorovane procese potreben trud, so počasni, na splošno serijski in posedujejo omejen

način procesiranja, ki zahteva veliko samoregulacije (Schneider, Dumais in Shiffrin, 1984, v

Larson in Merritt, 1991).

Posamezniki z visoko ravnijo kognitivnih napak se dinamičnih in novih pogojev ne zavedajo

in pri takšnih osebah lahko vhodne informacije presegajo njihovo kapaciteto pozornosti pri

opravljanju nalog. To je morda še posebej resnično v primeru avtomatizacije nalog

(Heckhausen in Beckmann, 1990, v Wallace in Vodanovich, 2003b). Reason (1984, v Larson

in Merritt, 1991) je tako povezal kognitivne spodrsljaje z avtomatičnim procesiranjem, pri

čemer pravi, da se spodrsljaji pojavijo pod nekimi stalnimi pogoji, med izvrševanjem neke

avtomatizirane naloge v znanem pogoju, pri katerem je bila pozornost motena morebiti zaradi

notranjega razloga ali neke zunanje distrakcije. Poleg tega so nesreče običajno posledica

napačnih kognitivnih procesov ali procesov pozornosti, kot so slaba selektivna pozornost,

mentalni zdrsi in lahka vznemirljivost. Npr. po nesreči navijamo za igralce nasprotne ekipe

ali pa zamenjamo pokrov od kave s pokrovčkom za sladkor (Manly, Robertson, Galloway,

Hawkins, 1999). To so pogosti, vsakdanji primeri kognitivnih distorzij. Različni raziskovalci

pa so preučevali tudi resnejše kognitivne spodrsljaje (npr. Broadbent idr., 1982; Reason,

1979, v Wallace in Vodanovich, 2003b), kot so napake kontrolorja zračnega prometa.

Reason in Lucas (1984) sta preučevala vedenje kupca v trgovini, kjer sta se osredotočila na

kognitivne spodrsljaje, povezane z nakupovanjem (npr. oseba pozabi že kupljene stvari na

blagajni, ne počaka na vrnjen drobiž, pozabi denarnico doma, po pomoti ne plača želenega

izdelka ipd.). Zanimivi so bili predvsem rezultati, ki so razkrili zakaj se takšno vedenje oz.

spodrsljaji dogajajo. To so preverjali pri osebah, ki so bile obtožene kraje (v majhnih

vrednostih, do 3 £), vendar pa so same trdile, da so izdelek pozabile plačati in ni šlo za

namerno krajo. Avtorja sta navedla, da je bilo kar 50 % omenjenih oseb v tistem trenutku

vpetih v negativne življenjske dogodke (ločitve, odkritje partnerjeve nezvestobe, bolezni,

preobremenjenost v službi ipd.), nekaj jih je v tistem času bilo deležnih zdravstvene oskrbe,

imeli so težave z otroki ali pa je preminul kdo od bližnjih. Pri celo tretjini obtoženih kraje je

11

bila prisotna kombinacija več omenjenih dogodkov skupaj. Avtorja sta torej ugotovila, da so

za kognitivne spodrsljaje krivi neki zunanji faktorji in dogodki ali kombinacija le-teh.

Z ozirom na oteženo kognitivno funkcioniranje težave v koncentraciji in pozornosti izhajajo

iz stresorjev, saj so le-ti preveč vzburjajoči oz. premočni. Že MacEwen in Barling (1994) sta

ugotovila, da obstaja povezava med konfliktom in težavami v kognitivnem funkcioniranju.

Preučila sta sedeminpetdeset zaposlenih in poročenih parov z vsaj enim še doma živečim

otrokom. Ugotovila sta zmerno negativno povezavo med težavami v kognitivnem

funkcioniranju in konfliktom med delom in družino, anksioznostjo in depresijo. Omenjene

negativne povezave so bile močnejše pri ženski kot pri moški populaciji.

1.2 KONFLIKT MED DELOM IN DRUŽINO

Z višanjem kompleksnosti delovnih mest in z vedno večjimi obremenitvami ter časovnim

pritiskom na delovnem mestu vedno bolj prihaja v ospredje nekompatibilnost delovnih zahtev

in družinskih potreb – t.i. konflikt med delom in družino (v nadaljevanju KDD). Ta je

definiran kot stopnja zaznane nezdružljivosti dveh prej omenjenih dejavnikov – družinskega

življenja in dela (Voydanoff, 2005).

Že raziskave iz leta 1993 (npr. Galinsky, Bond in Friedman, 1993, v Allen, Herst, Bruck in

Sutton, 2000; Galinsky, Johnson, Friedman, 1993, v Allen idr., 2000) opozarjajo na porast

konflikta med delom in družino. Kar 40 % zaposlenih staršev je navedlo, da KDD doživljajo

občasno, medtem ko New York Times navaja, da je kar 83 % zaposlenih mater in 72 %

zaposlenih očetov poročalo o konfliktu med delovnimi zahtevami in željo po večji količini

preživetega časa z družino (Allen idr., 2000).

Številni avtorji so v preteklosti preučevali KDD kot enosmernega. To pomeni, da so začeli

raziskovati pojav, kjer je področje dela polzelo v družinsko okolje (Greenhaus, Beutell, 1985,

v Carlson, Kacmar in Williams, 2000). Šele novejše študije so začele prepoznavati dvojnost

konflikta med delom in družino z ozirom na obe smeri: konflikt delo-družina, pri čemer

delovne obveznosti posegajo v družinsko okolje in konflikt družina-delo, pri čemer se

družinsko področje vsiljuje v delovno okolje (npr. Eby, Casper, Lockwood, Bordeaux in

Brinley, 2005; Frone, Russel in Cooper, 1992). Da bi dodobra razumeli celoten fenomen

konflikta, je treba upoštevati njegovi obe smeri.

12

Veliko študij je raziskovalo povezavo KDD z individualnimi razlikami. Delavci z večjo

stopnjo samoopazovanja in nižjo stopnjo negativnega afekta (NA) poročajo o manjši meri

konflikta med delom in družino. Stres na delovnem mestu se je pokazal kot mediator

pozitivnega odnosa med NA in konfliktom delo-družina, medtem ko družinski stres mediira

odnos med NA in konfliktom družina-delo (Stoeva, Chiu in Greenhaus, 2002). Če pogledamo

osebnostne dimenzije Velikih pet, sta Grzywacz in Marks (2000) ugotovila, da se

nevroticizem pozitivno povezuje z obema smerema KDD, ekstravertnost pa je negativno

povezana le s konfliktom delo-družina. Z omenjenim konfliktom so povezovali celo stile

navezanosti in v splošnem ugotovili, da ljudje z anksioznim stilom navezanosti občutijo več

KDD, tisti z varnim stilom navezanosti pa manj (Sumer, Knight, 2001). Avtorice Yang,

Chen, Choi in Zou (2000) so se lotile raziskovanja delovnih in družinskih zahtev med

Američani in Kitajci. Ugotovile so, da je v ZDA KDD bolj povezan z družinskimi, na

Kitajskem pa z delovnimi zahtevami.

1.2.1 Vrste in modeli konflikta med delom in družino

Frone (2003) je v svojem teoretičnem pregledu ravnotežja med delom in družino navedel, da

obstaja šest modelov, ki se lahko uporabijo za razlago konflikta med delom in družino: model

segmentacije (angl. segmentation model), kongruentni model (angl. congruence model),

identiteta ali integrativni model (angl. identity/integrative model), model prelivanja (angl.

spillover model), kompenzacijski model (angl. compensation model) in model obremenitve

virov (angl. drain resources model).

Segmentacijski model navaja, da delo in družina predstavljata dve ločeni, med seboj

nepovezani domeni, pri čemer ni medsebojne povezanosti. V podporo modelu segmentacije

je Hart (1999) pri svojem raziskovanju učinkov dela, osebnostnih dejavnikov in zadovoljstva

ugotovil, da med delom in življenjskim zadovoljstvom ni pomembne povezave. Iste rezultate

je dobil tudi po primerjavi privatnega življenja in zadovoljstva pri delu. Po njegovem mnenju

so ti rezultati podprli model segmentacije, pri čemer delo in nedelovno (družinsko) področje

obstajata kot dve neodvisni domeni.

Kongruentni model kaže na to, da imata delo in družina skupni cilj, med njima pa je lahko

pozitivna ali negativna korelacija. Pri preučevanju omenjenega modela sta Baltes in Heydens-

Gahir (2003) predpostavljala, da osebe, ki uporabljajo selekcijsko, optimizacijsko in

kompenzacijsko vedenje, doživljajo manj družinskega in delovnega stresa ter posledično

13

manjšo stopnjo konflikta med delom in družino. Rezultati so pokazali, da so ljudje z večjo

stopnjo kompenzacijskega vedenja doživljali manjšo stopnjo KDD. Ugotovili so, da je večja

vključenost v družinsko okolje privedla do zmanjšanega konflikta družina-delo in da ljudje,

ki kažejo uporabo kompenzacijskega modela, navadno poročajo o višji stopnji blagostanja in

pozitivne samoregulacije kot tisti, ki kompenzacijskih strategij ne uporabljajo.

Identiteta ali integrativni model pravi, da sta delo in družina tako tesno prepletena, da bi bil

vsak poskus razlikovanja med njima nesmiseln. Frone (2003) je ob tem navedel primer dela

duhovnikov, katerih osebno in družinsko življenje naj bi odražalo vrednote, ki jih morajo

upoštevati v svojih delovnih vlogah. Model prelivanja predpostavlja, da sta obe domeni

pozitivno povezani – tako pozitivni kot negativni dejavniki se prelivajo iz ene domene v

drugo. Npr. zaposleni, ki je v službi negativno razpoložen, bo domnevno tudi doma negativno

razpoložen, saj se negativen vpliv, prenesen iz delovnega dne, prelije v družinsko okolje.

Prav tako bi pozitivno razpoloženje na delovnem mestu pripeljalo do pozitivnega

razpoloženja doma.

Kompenzacijski model pravi, da obstaja negativen odnos med delom in družino ter da bi npr.

zmanjšano zadovoljstvo v eni domeni pripeljalo do tega, da bi oseba to poskušala nadomestiti

(kompenzirati) s povečanjem energije v drugi domeni.

Model obremenitve virov določa, da negativno razmerje, ki obstaja med delom in družino,

nastane kot rezultat prekomerne porabe časa in energije za le eno od obeh domen (Frone,

2003).

Čeprav je bilo mogoče najti nekaj podpore za model segmentacije in kompenzacijski model,

veliko empiričnih študij, ki preučujejo modele KDD, kažejo na podporo učinku prelivanja.

Učinek prelivanja je izraz, ki se uporablja za opis prelivanja razpoloženja, energije in

motivacije iz ene domene v drugo. Pozitivni učinek prelivanja se zgodi, če pozitivno stanje v

eni domeni vodi v pozitivno stanje na drugem področju. Pri negativnem prelivanju pa

negativno stanje iz ene domene vodi v negativno stanje v drugi domeni. Kirchmeyer (1993)

je v študiji, ki je preučevala pozitivno in negativno prelivanje iz družine v delo pri vodjih,

ugotovil, da sta oba spola doživljala pozitivno prelivanje iz družine v delo in da so moški

doživeli več negativnega prelivanja delo-družina kot ženske. Negativno prelivanje je

definirano v smislu negativnih afektivnih stanj, ki se prenašajo iz ene domene na drugo (npr.

občutek utrujenosti in izčrpanosti), pozitivno prelivanje pa je definirano glede na občutke

zadovoljstva in večjo vključenost v obe domeni. Rezultati študije o prelivanju (Grzywacz in

Marks, 2000) so pokazali, da stres in pritisk na delovnem mestu in v družini negativno

14

napoveduje prelivanje iz obeh področij, medtem ko sta obe vrsti pozitivnega prelivanja

napovedani s podporo drugih, npr. podporo partnerja. Slednja je močno povezana s

pozitivnim prelivanjem delo-družina, vendar pa ni povezana s pozitivnim prelivanjem iz

družine v delo. Po drugi strani pa so pritiski na delovnem mestu znatno povezani z

negativnim prelivanjem delo-družina, vendar niso povezani z negativnim prelivanjem

družina-delo. Ti rezultati kažejo, da sta vrsta in smer učinka prelivanja odvisni od afektivne

spremenljivke, ki povzroča prelivanje. V vzdolžni študiji, ki preučuje učinke stresorjev obeh

vlog in prelivanja razpoloženja pri zaposlenih starših, sta Williams in Alliger (1994)

ugotovila, da negativna razpoloženjska stanja polzijo od dela v družino in obratno, medtem

ko so pozitivna razpoloženjska stanja pokazala le malo učinka prelivanja.

Obravnavani konflikt lahko zavzame dve formi: konflikt delo-družina, v katerem zahteve

dela onemogočajo nemoteno izvedbo družinskih obveznosti, in konflikt družina-delo, v

katerem družinske zahteve omejujejo zmožnosti za opravljanje delovnih dolžnosti. Študije na

splošno kažejo, da so delovne zahteve bolj povezane s konfliktom delo-družina, medtem ko

družinske zahteve v večji meri korelirajo s konfliktom družina-delo (Frone, Yardley in

Markel, 1997; Voydanoff, 2005).

Ob upoštevanju povedanega je bilo treba vzeti v ozir še različne vrste KDD. V literaturi je

zaznati tri vrste: časovni, obremenitveni in vedenjski konflikt. Časovni konflikt se pojavi,

kadar posameznik ne zmore časovno usklajevati družinske in delovne vloge; kadar pa zaradi

obremenitev in napora v eni vlogi ne zmore sodelovati v drugi, govorimo o obremenitvenem

konfliktu, medtem ko se vedenjski konflikt pojavi takrat, kadar je vedenje v neki vlogi

nezdružljivo s pričakovanim vedenjem v drugi vlogi (Greenhaus in Beutell, 1985, v Carlson

idr., 2000).

Najmanj je znanega o vedenjskem vidiku konflikta, saj ga je najtežje raziskati. Tako so se

Kelloway, Gottlieb in Barham (1999) osredotočili le na štiri med seboj različne konstrukte:

obremenitveni konflikt delo-družina, obremenitveni konflikt družina-delo, časovni konflikt

delo-družina in časovni konflikt družina-delo. Longitudinalna študija Kellowaya in

sodelavcev (1999) pravi, da narava konflikta in smer le-tega napovedujeta posameznikovo

doživljanje stresa in namere po fluktuaciji. Rezultati so razkrili, da izmed naštetih vrst samo

obremenitveni konflikt družina-delo napoveduje tako stres kot tudi namero po fluktuaciji,

medtem ko se je časovni konflikt družina-delo pokazal samo kot napovednik stresa.

15

Če združimo dve smeri konflikta s tremi vrstami, dobimo večdimenzionalni konstrukt, za

merjenje katerega so raziskovalci uporabljali več lestvic oz. vprašalnikov. Leta 1996 so

Netemeyer, Boles in McMurrian (Carlson idr., 2000) ustvarili in validirali vprašalnik z

desetimi postavkami, ki so vključevale obe smeri KDD (delo-družina in družina-delo).

Avtorji so sami opozorili na dejstvo, da je enodimenzionalni pristop manj uporaben kot

večdimenzionalni. Instrument, ki meri konflikt med delom in družino, sta prav tako izdelala

Stephens in Sommer (1996, v Carlson idr., 2000), pri čemer sta sicer vključila tri vrste

konflikta, vendar sta uporabila samo eno smer (pri kateri delo polzi v družinske obveznosti,

to je konflikt delo-družina).

Frone, Yardley in Markel (1997) so posodobili starejši, nepopolni model (Frone idr., 1992),

ki je predvidel delovne stresorje in delovno vključenost kot prediktorje KDD. Posledice

konflikta delo-družina so družinski distres in depresija. Model je tudi predlagal, da družinska

vpletenost in družinski stresorji napovedujejo konflikt družina-delo, katerega posledice so

delovni distres in depresija (Slika 1). V novejšem modelu pa avtorji vključijo več novih

spremenljivk, kot so preobremenjenost na delu in v družini, obveze glede dela in družine ter

razlikovanje med posrednimi in neposrednimi dejavniki. Stres je tako postal tudi dejavnik in

ne samo posledica, kot je predvideval prvotni model. Revidiran model je predlagal dejavnike

konflikta delo-družina, kot so delovno nezadovoljstvo in distres, delovne obremenitve in

delovna zavzetost. Med dejavnike konflikta družina-delo spadajo nezadovoljstvo v družini,

preobremenjenost v družini in družinska zavzetost, posledice pa vključujejo delovno

učinkovitost in delovni distres (Slika 2).

16

Slika 1: Model dejavnikov in posledic konflikta med delom in družino po Frone, Russell in Cooper

(1992)

Slika 2: Model dejavnikov in posledic konflikta med delom in družino po Frone, Yardley in Markel

(1997)

17

Carlson in Kacmar (2000) sta razvila model, ki preučuje dejavnike in posledice KDD (glej

Sliko 3). Njun model navaja, da obstajajo štiri različne vrste dejavnikov: nejasnost vlog,

konflikti med vlogama, časovne zahteve in vključenost. Ti dejavniki napovedujejo konflikt v

isti domeni. Npr. delovne vloge napovedujejo konflikt delo-družina, medtem ko družinske

vloge napovedujejo konflikt družina-delo. Model Calsona in Kacmarja (2000) torej

napoveduje, da ima konflikt delo-družina posledice samo v družinskem okolju, konflikt

družina-delo pa posledice samo na delovnem področju. Model je predlagal, da sta tako

delovno kot tudi družinsko zadovoljstvo napovednika zadovoljstva z življenjem, torej

delujeta kot mediatorja med KDD in življenjskim zadovoljstvom.

Slika 3: Model dejavnikov in posledic konflikta med delom in družino po Carlson in Kacmar (2000)

18

Essonova (2004) je v svoji študiji o vzrokih in posledicah KDD razvila model (Slika 4), kjer

kot posledice KDD predvideva delovni in družinski stres, ki vodita do življenjskega

nezadovoljstva. KDD v večji meri vodi v stres na delovnem mestu, le-ta pa se kaže v

izgorelosti, zmanjšani organizacijski predanosti, nižjem delovnem zadovoljstvu in zmanjšani

delovni učinkovitosti. Vključuje tudi namero po fluktuaciji, katere dejavniki so izgorelost,

nizka predanost organizaciji in nižje delovno zadovoljstvo.

Slika 4: Model posledic konflikta med delom in družino po Esson (2004)

1.2.2 Dejavniki konflikta med delom in družino

Konflikt med delom in družino je kognitivna ocena učinkov in posledic s področja dela in

družine (Greenhaus in Beutell, 1985, v Voydanoff, 2005) in nakazuje, v kolikšni meri si delo,

družinske zahteve in viri nasprotujejo med seboj. To je oblika konflikta med vlogami, v

katerem so delovne zahteve in družinske vloge nezdružljive, zato je udeležba v eni vlogi težja

zaradi aktivnega sodelovanja v drugi (Greenhaus in Beutell, 1985, v Voydanoff, 2005).

Po Lauarusu in Folkmanu (1984, v Voydanoff, 2005) je kognitivna ocena proces

kategorizacije dražljajev in njihovih vidikov z ozirom na lastno blagostanje. Ti dražljaji so

lahko prepoznani kot pozitivni, stresni ali pa preprosto nepomembni za naše blagostanje.

Rezultat same kognitivne ocene temelji na odnosu med posameznikovimi viri in okoljskimi

19

zahtevami. Stresna ocena se torej pojavi, ko posameznik zazna nevarnost nad lastnim

blagostanjem. Tako sama zaznava konflikta med delom in družino ter družino in delom izvira

iz ocene zahtev in resursov, povezanih z vlogami na delovnem mestu ter vlogami v družini.

Zato je pomembno ob posledicah konflikta omeniti tudi delovne zahteve, ki ga povzročajo,

ter resurse, ki te zahteve omilijo.

Dejavniki konflikta družina-delo, imajo temelje v družinskem okolju in vodijo do posledic,

povezanih z delom, medtem ko so vzroki za konflikt delo-družina povezani z delovnim

okoljem in vodijo do posledic na družinskem področju (Frone, Yardley idr., 1997).

Raziskave so pokazale, da je med dejavniki KDD več tistih s področja dela, kot pa s področja

družine. Med delovnimi dejavniki KDD najdemo pritiske s strani nadrejenih, stres na

delovnem mestu, nepredvidljivost v delovni rutini, delo med vikendi ali v več izmenah (Fox

in Dwyer, 1999; Carlson in Kacmar, 2000), visoke delovne zahteve in nizko podporo na delu

(Byron, 2005). Občutek, da nismo dovolj nagrajeni za svoje delo, zlorabe na delovnem mestu

in fokus k dobičku prav tako vodijo v večjo stopnjo KDD. Kot dodaten faktor pri KDD

predstavlja tudi samozaposlenost, pri čemer sta Parasuraman in Simmers (2001) ugotovila

povezavo z večjimi starševskimi zahtevami, višjo stopnjo KDD, višjim delovnim in nižjim

družinskim zadovoljstvom.

Byron (2005) opisuje tudi individualne dejavnike, kamor uvršča neprimerne stile

spoprijemanja s stresom, nizko spretnost upravljanja s časom, visok nevroticizem in nizko

vestnost ter družinske dejavnike KDD, med katere prišteva visok družinski stres, število otrok

in majhno podporo s strani družine.

Čeprav so delovne zahteve močneje povezane s konfliktom delo-družina kot konfliktom

družina-delo, pa nekatere študije vseeno nakazujejo šibko povezavo med delovnimi

zahtevami in konfliktom družina-delo. Vendar pa je obseg, v katerem so ti odnosi neposredno

ali posredno povezani, še nejasen. Ker pa konflikt delo-družina in družina-delo pozitivno

korelirata, je možno, da se konflikt delo-družina lahko pojavi kot moderator pri učinkih

delovnih zahtev na konflikt družina-delo (Voydanoff, 2005). Kinnunen in Mauno (1998) sta

ugotavljali dejavnike in posledice obeh smeri konflikta. Dejavniki konflikta družina-delo se

za oba spola večinoma nahajajo v družinski domeni, npr. število še doma živečih otrok;

konflikt delo-družina pa pri ženskah povzročajo dejavniki znotraj delovne domene, torej

delovni čas, slabi odnosi med sodelavci in nadrejenimi ipd., pri moškem spolu pa stopnjo

konflikta delo-družina določa visoka izobrazba in večje število še doma živečih otrok.

20

1.2.2.1 Spol in starost

V preteklosti so bile vloge obeh spolov ločene in znane – ženske so bile zadolžene za

gospodinjstvo in vzgojo otrok, moški pa za delo in služenje denarja. Vendar so se omenjene

vloge skozi čas spremenile; vedno več žensk se je zaposlilo, moški pa so vedno bolj

sodelovali pri vzgoji in tako so si odgovornost in vloge zmerom bolj postajale podobne.

Dandanes sta pri večini družin zaposlena oba partnerja, oba prav tako skrbita za družino, kar

pa je privedlo do novega izziva – kako usklajevati družinske zahteve in delovno okolje.

Spain in Bianchi v svoji knjigi o usklajevanju dela, družine in zakona pri ameriških ženskah

(1996, v Bloemberg in Beek, 2011) ugotavljata, da je usklajevanje obeh domen še posebej

zahtevno za ženske. Čeprav so vloge moških in žensk postale bolj podobne, se zahteve še

zmeraj razlikujejo. Ženske, ki imajo otroke, so doživljale večji KDD, pri moških z otroki pa

se omenjena povezava ni pokazala. Poleg dela so ženske vseeno bolj odgovorne za

gospodinjstvo kot moški, posledično pa doživljajo večji pritisk (Bloemberg in Beek, 2011).

Avtorica Hochschild (1989, v Bloemberg in Beek, 2011) je prisotnost žensk v obeh domenah

poimenovala »dvojna izmena« (angl. double shift), kar pomeni, da morajo po končanem

delovniku, začeti z drugo izmeno – z delom v gospodinjstvu. Ker so ženske kulturološko (v

primerjavi z moškimi) še zmeraj bolj aktivne na strani družinskega okolja, jim nezmožnost

izpolnjevanja nalog povzroča občutke krivde in anksioznost ter vodi do konflikta družina-

delo. Po drugi strani pa se tisti moški, ki so aktivno vključeni v družinsko okolje, lahko

počutijo, kot da zanemarjajo delovne obveznosti in odgovornosti, kar posledično vodi do

konflikta delo-družina (Duxbury in Higgins, 1991). Nekatere študije tako nakazujejo, da se

KDD kaže samo pri ženskah (Parasuraman, Greenhaus in Granrose, 1992), medtem ko druge

nakazujejo večjo stopnjo konflikta družina-delo med moško populacijo (Frone, 2000), tretje

študije pa razlik med spoloma ne ugotavljajo (Bedeian, Burke in Moffett, 1988). Yangova in

sodelavci (2000) so preučevali razlike v KDD pri ameriški in kitajski populaciji. Na področju

spola so ugotovili, da so na Kitajskem moški poročali o večjem KDD kot ženke; na

ameriškem vzorcu pa se razlike med spoloma niso pokazale. Prav tako so v neki raziskavi o

višji stopnji konflikta delo-družina poročali moški, medtem ko na ravni konflikta družina-

delo ni bilo medspolnih razlik (Mortazavi, Pedhiwala, Shafiro in Hammer, 2009). Ciabattari

(2007) je preučevala samske matere in pojavnost KDD ter ugotovila, da večji KDD doživljajo

matere samohranilke z nižjim prihodkom, slabšim zdravjem, večjim deležem delovnih ur in

nenavadnimi delovnimi izmenami ter nizko stopnjo socialnega kapitala. Večjo stopnjo KDD

21

pa naj bi, ne glede na prihodek, doživljale tudi samske matere brez dokončane srednje šole, v

nasprotju s tistimi z dokončano stopnjo srednje izobrazbe.

V iranskih podatkih je med spolom in KDD opaziti pomembne interakcije. Pokazalo se je, da

so iranski moški v primerjavi z moškimi iz Ukrajine in ZDA poročali o najvišjem konfliktu

delo-družina, medtem ko so iranske ženske v primerjavi z ženskami iz Ukrajine in ZDA

poročale o najnižji stopnji konflikta družina-delo. Vprašanje, ki si ga zastavljajo avtorji

(Mortazavi idr., 2009), je, zakaj iranske zaposlene ženske, ki imajo večje zahteve po družini,

ne poročajo o višjih stopnjah konflikta družina-delo v primerjavi z zaposlenimi moškimi.

Avtorji ponudijo razlago v tradicionalni smeri. »Druga izmena« in skrb za otroke je

pomemben dejavnik pri življenju zaposlene Iranke, medtem ko je delo zunaj hiše v splošnem

proti tradicionalnim ženskim vlogam v Iranu. Zato se prekomerno delo pri ženskah večinoma

razlaga kot žrtvovanje družine in otrok za lastne interese, potrebe in cilje žensk. Zaposlene

ženske se zaradi visoke stopnje brezposelnosti po vsej državi večinoma štejejo kot nepoštene,

saj zavzemajo delovna mesta, ki bi jih lahko zasedli moški. Iranke so mnenja, da so njihova

delovna mesta blagoslov in so posledično bolj potrpežljive ob kakršnemkoli konfliktu, ki bi

lahko nastal zaradi njihovega delovnega statusa (Mortazavi, 2005, v Mortazavi idr., 2009).

V Iranu, kjer je prisoten zmerno visok kolektivizem, je skrb za družinske člane odgovornost

vseh družinskih članov. Posledično, zlasti v razširjenih družinah, so družinski člani odgovorni

za pomoč zaposlenim materam z namenom doseganja ravnovesja med delom in družino.

Ženske v Ukrajini si prizadevajo za samostojnost, še vedno pa je prisotna tradicionalna

ideologija vloge spolov. Kot rezultat ukrajinske ženske ne doživljajo visoke ravni konflikta

družina-delo, saj družinske zahteve sprejemajo kot del njihove vloge (Shafiro, Himelein in

Best, 2003).

Te ugotovitve kažejo, da se razmerje med spolom in KDD razlikuje glede na kulturne norme

in ideologije, povezane s pričakovanji obeh spolov v različnih kulturah in okoljih.

V literaturi se pojavljata dve teoriji, s katerimi lahko pojasnimo razlike med spoloma. Teorija

perspektive spolov (angl. Gender Perspective Theory) trdi, da spol določa različne vloge in

odgovornosti, ki so kulturno pogojene – ženske so tiste, ki skrbijo za družino, moški pa za

dohodek. Z zmanjšanjem razlik med spoloma, so se poenotile tudi odgovornosti v obeh

domenah. Perspektivna teorija spolov pravi, da zanemarjanje odgovornosti v obeh domenah

vodi v KDD. Teorija ideologije spolov (angl. Gender Ideology Theory) pa za spolne razlike v

vedenju krivi različne spolne ideologije žensk in moških. Omenjena teorija navaja, da moški

22

želijo biti aktivni na delovnem področju, ženske pa skrbeti za gospodinjstvo in otroke, saj to

določa njihovo (žensko oz. moško) identiteto. Ideološka teorija spolov pravi, da KDD

povzroča vedenje, pri katerem se eni izmed domen ne posvetimo dovolj (Minnotte, Minotte,

Pedersen, Mannon in Kiger, 2010).

Med starostjo in doživljanjem KDD obstaja pozitivna korelacija. Omenjeno lahko pojasnimo

z ugotovitvami več študij, saj naj bi posamezniki v zgodnjih fazah kariere bili bolj

pripravljeni žrtvovati osebno življenje na račun profesionalnega razvoja kot pa kasneje v

karieri. Velik faktor predstavljajo tudi otroci. Posamezniki brez otrok doživljajo manjšo mero

KDD, medtem ko je pri osebah z otroki pomembno tudi število otrok in starost najmlajšega.

Oboje je pozitivno povezano s KDD (Mjoli, Dywili in Dodd, 2013).

Pomemben pa je tudi pogled na KDD z vidika različnih starostnih obdobij. Avtorice Wolf,

Rospenda in Richman (2014) so s svojo študijo o zlorabi alkohola kot posledici KDD

opozorile, da bi morali konflikt v času različnih življenjskih obdobij obravnavati drugače. V

starostni skupini med 34 in 45 let se je pokazala pozitivna povezava med konfliktom družina-

delo in povprečnim številom alkoholnih pijač na dan. Yangova in sodelavke (2000) kot

posebno rizično skupino ocenjujejo osebe pod 35 let, saj imajo v primeru večjih obremenitev

KDD tudi večjo možnost za razvoj odvisnosti od alkohola. Slednje je možno, če se osebe ne

naučijo zdravega načina spoprijemanja s stresom in zahtevami, zlasti za obvladovanje vpliva

družinskih obveznosti na delo in obvladovanja delovnih ter družinskih obremenitev.

1.2.3 Posledice konflikta med delom in družino

Posledice konflikta med delom in družino so prisotne na treh področjih: delovnem področju

(npr. delovna učinkovitost), družinskem področju (npr. zadovoljstvo v zakonu) in

nespecifične posledice na osebni ravni (npr. življenjsko zadovoljstvo).

Med posledice na družinskem področju sodijo nižje zakonsko in družinsko zadovoljstvo,

neučinkovito in neuspešno izpolnjevanje družinskih vlog in z njimi povezan stres (Nohe,

2014).

Negativen učinek KDD se je pokazal tudi na področju fizičnega in duševnega zdravja. Frone,

Russell in Cooper (1997) so ugotovili, da je konflikt delo-družina prediktor depresije, fizičnih

bolezni in višjega krvnega pritiska, medtem ko je konflikt delo-družina povezan z večjo

stopnjo alkoholizma. Učinke KDD so raziskovale tudi Wolfova in sodelavke (2014) ter

23

poudarile zlorabo alkohola kot zdravju škodljivi posledici. Ugotovile so tudi pozitivno

povezavo med obdobji večjega doživljanja konflikta družina-delo in zastrupitvami z

alkoholom. Burke in Greenglass (1999) sta raziskovala pozitivno povezavo med KDD in

psihološkim distresom, pri čemer je Frone (2000) ugotovil, da je tako konflikt družina-delo

kot tudi konflikt delo-družina pozitivno povezan z anksioznimi motnjami, motnjami

razpoloženja in zlorabami drog. Nohe (2014) je med posledicami KDD naštel nižje

življenjsko zadovoljstvo, zdravstvene težave, psihološki napor, psihosomatske simptome,

depresijo, zlorabo drog, stres in anksioznost. Negativne posledice KDD so tudi čustvena

izčrpanost (Biswas in Hassan, 2009) in stres (Biswas in Hassan, 2009; Parasuraman in

Simmers, 2001). Nekatere študije povezujejo KDD z nižjim življenjskim (npr. Perrewe,

Hochwarter in Kiewitz, 1999; Rice, Frone in McFarlin, 1992), družinskim in zakonskim

zadovoljstvom (Allen idr., 2000) ter nižjim družinskim in delovnim blagostanjem (Kinnunen

in Mauno, 1998). Ciabattari (2007) je raziskovala posledice KDD pri materah samohranilkah

in ugotovila, da KDD preprečuje samskim materam, da se po izgubi službe zaposlijo na novo;

ženskam, ki pa želijo delati, pa maje stabilnost pri zaposlovanju.

V splošnem je KDD močneje povezan s posledicami na delovnem področju kot z izidi na

obeh drugih ravneh (družina in zdravje) (Nohe, 2014). KDD korelira z nižjim delovnim

zadovoljstvom, pri čemer je negativno povezana tako časovna komponenta konflikta kot tudi

obremenitve oz. napor (angl. strain) (Bruck, Allen in Spector, 2002). Negativna korelacija se

je pokazala tudi med KDD in fluktuacijo (Esson, 2004; Greenhaus, Parasuraman in Collins,

2001; Nohe, 2014), absentizmom (Goff, Mount in Jamison, 1990) ter zadovoljstvom s kariero

(Martins, Eddleston, Veiga, 2002) oz. delovnim zadovoljstvom (Esson, 2004; Nohe, 2014).

Ugotovili so tudi, da je povezava med konfliktom delo-družina in tako fluktuacijskim

namenom kot dejansko fluktuacijo šibkejša pri ljudeh, ki so manj zavzeti in angažirani v svoji

karieri (Greenhaus idr., 2001). Zadovoljstvo s kariero tako moderira odnos med konfliktom

družina-delo in fluktuacijo. Raziskovalci (Esson, 2004; Good, Sisler in Gentry, 1988;

Netemeyer, Boles in McMurrian, 1996; Nohe, 2014) so ugotovili negativno korelacijo med

KDD in organizacijsko pripadnostjo. Nadalje, konflikt delo-družina je negativno povezan s

kariernim zadovoljstvom pri ženskah (v starosti do 39 let), medtem ko omenjenega pojava pri

moških v istem starostnem obdobju ni bilo moč zaznati. V obdobju nad 40 let pa sta konflikt

in karierno zadovoljstvo prešla v negativen odnos tako pri ženskah kot pri moških (Martins

idr., 2002).

24

Raziskav o posledicah na družinskem in delovnem področju je veliko, le redki pa so

preučevali posledice v kognitivnem delovanju. MacEwen in Barling (1994) sta ugotavljala

posledice obeh vrst KDD, pri čemer sta ugotovila negativno povezavo med KDD in

kognitivnimi zmožnostmi. Avtorja sta med omenjene koncepte vključila zmožnost

koncentracije in pozornosti, torej da je oseba zavestno prisotna v nekem trenutku. Razlike

med spoloma so zanemarljive, velja pa omeniti razliko med vrstama KDD. Močnejša

negativna povezava se je pokazala med konfliktom delo-družina in kognitivnimi zmožnostmi

kot pa med slednjimi in konfliktom družina-delo. Tudi Ferguson, Carlson, Hunter in Whitten

(2012) so pisali o negativni korelaciji konflikta delo-družina s koncentracijo na delovnem

mestu, pomanjkanjem energije in posledično produktivnostjo v službi.

Raziskava Lapierrja, Hammerja, Truxillote in Murphyja (2012) je temeljila na 118 zaposlenih

Američanih. Cilj je bil ugotoviti, ali je konflikt družina-delo povezan z več kognitivnimi

spodrsljaji (v nadaljevanju KS), in spoznati, ali določena stopnja okrevanja izven dela lahko

pomaga ublažiti stopnjo, do katere je konflikt družina-delo povezan s KS. Rezultati kažejo,

da je večja stopnja konflikta družina-delo povezana z več KS pri delu. Takšni spodrsljaji

lahko povzročijo napake pri delu, ki so bodisi zlahka odpravljive ali pa so posledice resne

finančne izgube ali celo resne poškodbe na delovnem mestu. Ugotovljeno je bilo tudi, da

konflikt delo-družina ni bistveno povezan s KS. Ti rezultati se ujemajo z ugotovitvami

Danielsove (2007) ter Cullena in Hammerja (2007), kjer je bil konflikt družina-delo povezan

z vedenjem pri delu, za konflikt delo-družina pa povezava ni bila ugotovljena. Arshadi in

Neisi (2015) sta v svoji raziskavi, ki je zajemala 234 udeležencev iz naftne industrije,

ugotovila pozitivno povezavo med KDD ter kognitivnimi spodrsljaji na delovnem mestu. Iz

povedanega izpeljujem naslednji hipotezi:

H1: Konflikt delo-družina (H1a) in konflikt družina-delo (H1b) sta pozitivno

povezana s kognitivnimi spodrsljaji.

H2: Konflikt delo-družina (H2a) in konflikt družina-delo (H2b) sta negativno

povezana z mero koncentracije.

25

1.3 RUMINACIJA

Ruminacijo lahko preučujemo kot nekaj negativnega in ovirajočega v vsakdanjem življenju

ali kot dobrodošel in pozitiven dejavnik. Na podlagi slednjega vidika se lahko ruminacija

obravnava kot zelo pozitiven miselni proces. Pozitivna ruminacija je opredeljena kot »težnja

k odzivanju na pozitivna afektivna stanja, z mislimi o pozitivnih lastnostih, pozitivnih

afektivnih izkušnjah in ugodnih življenjskih okoliščinah, ki bi lahko povečale pozitiven

učinek« (Johnson, McKenzie in McMurrich, v Watkins, 2008).

O ruminaciji pa se pogosteje kot pozitivnem razmišlja v negativnem pogledu. Kadar se

ruminacija nanaša na delovna vprašanja, le-ta podaljša miselni napor, povezan z delom in

vključenost v delo precej preko delovnega časa ter lahko vpliva na kakovost okrevanja in

utrujenost. S tega vidika se lahko ruminacija obravnava kot stresor in/ali zgodnja

manifestacija stresa. Ruminacija je običajno – namesto da bi bila usmerjena v reševanje

problemov – povezana s konstantnim razmišljanjem, usmerjenim v stresni dogodek, za

katerega je značilno okrnjeno zaznavanje oz. nizka ocena samoučinkovitosti (Nolen-

Hoeksema, Parker in Larson, 1994). Ruminatorji (to so osebe, ki ruminirajo) večkrat dvomijo

vase, v lastne zmožnosti in prihodnost. Stresni dogodek, ki povzroča ruminacijo, se zaradi

nizke ocene samoučinkovitosti in zaradi nesposobnosti za izvedbo kritične in konstruktivne

analize problema zdi nerešljiv (Pravettoni, Cropley, Leotta in Bagnara, 2007).

Ruminacija je posredno povezana tudi z nekaterimi specifičnimi psihološkimi stanji. Številni

avtorji so ugotovili močno korelacijo med depresivnimi stanji in ruminacijo (npr. Conway,

Csank, Holm in Blake, 2000; Cox, Enns in Taylor, 2001; Mellings in Aldens 2000).

Povezana je tudi z depresivnimi simptomi (Nolen-Hoeksema idr., 1994). Značilno je lastno

razvrednotenje, depresivne misli, občutek neuporabnosti in neizogibnosti. Vsa ta stanja

spadajo pod »depresivno ruminacijo«. »Anksiozna ruminacija« pa je neprilagodljiv

kognitivni proces, ki opisuje duševno stanje ljudi, ki ne zmorejo rešiti problema, saj je stresni

dogodek viden kot nepremostljiv in nerazrešljiv. Takšni ruminatorji se ne morejo osredotočiti

na problem in na sprejemanje ustrezne strategije spoprijemanja (Treynor, Gonzales in Nolen-

Hoeksema, 2003).

Carver in Scheier (1981, v Pravettoni idr., 2007) sta mnenja, da ruminatorji ne zmorejo

premostiti razlike med sedanjim in idealnim stanjem, zaradi česar ne zmorejo doseči cilja.

26

Ruminacijske misli sprožijo začarani krog, kar preprečuje, da bi se ljudje pravilno odzivali na

stresne dogodke. Sindrom ruminacije se tako pojavi pred odzivom in ga blokira. V skladu z

negativnim pogledom je ruminator prevzet z vsiljivimi in negativnimi mislimi, vključno z

anksioznostjo, besom, občutkom neuporabnosti in depresije. Začarani krog misli zmanjšuje

kognitivne zmožnosti (Davis in Nolen-Hoeksema, 2000) in tako ruminator ne zmore ustrezno

usmeriti pozornosti, se osredotočiti na kontekst in pomembne rešitve ter posledično ne uspe

rešiti problema (Ward, Lyubomirsky, Sousa in Nolen-Hoeksema, 2003).

1.3.1 Ruminacija v zvezi z delom

Ob stresnih zahtevah na delovnem mestu je izjemno pomembno okrevanje oz. psihofiziološki

odklop od dela, ki preprečuje pojav izčrpanosti (Geurts in Sonnentag, 2006). Proces odklopa

v veliki meri vpliva na to, v kolikšni meri ljudje uspejo izklopiti (ali izključiti) zahteve na

delovnem mestu in z njimi povezane sorodne misli (Sonnentag, Mojza, Binnewies in Scholl,

2008). Mehanizem, ki preprečuje uspešen odklop, imenujemo ruminacija. Je metoda

spoprijemanja z negativnimi mislimi, ki vključuje ponavljajoč in pasiven fokus na lastne

negativne emocije (v tem primeru z delom povezane ponavljajoče se misli oz. vprašanja)

(Cropley, Dijk in Stanley, 2006). Nekateri avtorji jo obravnavajo kot mentalno aktivnost, pri

kateri je isto vprašanje ali misel vedno znova obravnavana (Pravettoni idr., 2007).

Obstajajo različni dejavniki, ki imajo lahko učinek na to, ali ljudje razmišljajo o svojem delu

ali ne. Ruminacija v zvezi z delom se pri mnogih pojavi pri zelo intenzivnem delu ali pa

kadar niso na delovnem mestu, vendar se s težavami, povezanimi z delom, soočajo v

vsakdanu. Obstaja tudi veliko posameznikov, ki menijo, da se izven dela ne morejo izogniti

svojemu delu, razmišljanju ali ruminiranju o delovnih vprašanjih (Cropley in Ziljstra, 2011).

Kot previdnostni ukrep bi bilo priporočljivo, da zaposleni, ki doživljajo visoko raven

konflikta družina-delo, najdejo načine, kako se zunaj delovnega okolja izogniti mislim,

povezanih z delom (Lapierre idr., 2012).

Raziskava o zaposlovanju v Veliki Britaniji (Cropley in Zijlstra, 2011) je s pomočjo

intervjujev z več kot 3000 delavci pokazala, da 70 % Britancev poroča, da težko počivajo po

delu in ga odmislijo. Študija je razkrila, da 72 % posameznikov občasno skrbi za svoje delo

po delovnem času, od tega jih 22 % redno skrbi za delo po delovnem času. Poleg tega se je

delež delavcev, ki se po delovnem času težko miselno odklopijo, v desetih letih znatno

27

povečal (Felstead, Gallie in Green, 2002, v Cropley in Zijlstra, 2011). Tudi gospodarski

dejavniki igrajo pomembno vlogo; delavci, ki so zaposleni v organizacijah, ki so v procesu

prestrukturiranja ali odpuščanja, so izpostavljeni dodatnemu stresu zaradi grožnje po

brezposelnosti. Ta ugotovitev se ujema z opazko, da je delo z desetletji postalo bolj

intenzivno in kognitivno zahtevno (Cropley in Zijlstra, 2011).

1.3.1.1 Afektivna ruminacija

Afektivna ruminacija se opisuje kot kognitivno stanje, za katerega je značilno pojavljanje

vsiljivih, prodornih, ponavljajočih se negativnih misli o delu (Pravettoni idr., 2007). Kadar

oseba razmišlja o težavah, povezanih z delom, doživlja stanja tesnobe in stiske (Vandevala

idr., 2017). Vztrajno razmišljanje o težavah, povezanih z delom, lahko postane kognitivno in

čustveno naporno. Nekateri ljudje lahko po stresni izkušnji na delu preprečijo razmišljanje o

težavah, povezanih z delom. Vendar pa predhodne študije navajajo, da bi s tem, ko bi

posameznik poskušal potisniti nezaželene misli iz zavesti, le-te postale celo bolj dostopne

(Erbe in Wegner, 1996, v Cropley in Zijlstra, 2011). Verjetno je, da bi v takšnih okoliščinah

posamezniki doživeli negativne čustvene reakcije, ki se manifestirajo v obliki napetosti in

stresa. Omenjeno pa lahko podaljša čas okrevanja po stresnih izkušnjah na delu (Cropley in

Zijlstra, 2011).

1.3.1.2 Problemsko usmerjena ruminacija

Problemsko usmerjena ruminacija je oblika mišljenja, ki jo lahko označimo kot temeljit

miselni pregled določenega problema ali vrednotenje prejšnjega dela z namenom, da bi

ugotovili, kako lahko neko vedenje ali težavo rešimo oz. izboljšamo. Za razliko od afektivne

ruminacije ta oblika ne vključuje čustvenega procesa, ima pa podobne značilnosti kot

reflektivno razmišljanje. Problemsko usmerjena ruminacija o delovnih vprašanjih je ciljno

usmerjena v izboljšanje delovne učinkovitosti (Cropley in Zijlstra, 2011).

Kot je bilo že omenjeno, se je veliko raziskav v zvezi z ruminacijo osredotočalo na negativne

vidike v smislu, da ko ljudje razmišljajo o svojem delu zvečer, to pomeni, da so še vedno

kognitivno »vklopljeni«, kar jim preprečuje, da po službi ali ob vikendih delo odmislijo.

Negativni vidiki pomenijo, da ljudje razmišljajo o vprašanjih, ki jih ne morejo rešiti in bi jim

lahko postale grožnja (Walkowiak, Hulsheger in Zijlstra, 2010, v Cropley in Zijlstra, 2011).

28

Vendar pa, kadar ljudje razmišljajo o težavi na delovnem mestu, to nima nujno negativnih

posledic; lahko ima tudi pozitivne učinke. Raziskave kažejo, da lahko razmišljanje o delu

pozitivno vpliva na hitrejše reševanje problemov, inovativnost in ustvarjalnost (Baas, De

Dreu in Nijstad, 2008).

Z regulativnega vidika se bodo posamezniki, ki razmišljajo o delovnih problemih med svojim

prostim časom, mentalno odklopili, ko bodo ocenili, da je le-to potrebno in koristno za njih.

Po drugi strani pa ima nezmožnost miselnega odklopa za ljudi, ki doživljajo napetost in

zaskrbljenost ali strah zaradi visokih delovnih zahtev, lahko negativne posledice, kar vodi do

okrnjenega procesa okrevanja (Walkowiak, Hulsheger in Zijlstra, 2010, v Cropley in Zijlstra,

2011).

1.3.1.3 Miselni odklop

Ruminativna misel je lahko med prostim časom kognitivno in čustveno vsiljiva, vselej pa so

se nekateri ljudje od dela sposobni odklopiti. Etzion, Eden in Lapidot (1998) opredeljujejo

miselni odklop kot občutek posameznika, da je oddaljen od svojega delovnega mesta,

položaja oz. situacije. Prejšnje raziskave so pokazale, da je miselni odklop od dela povezan s

pozitivnim blagostanjem in nizko izčrpanostjo (Sonnentag, idr., 2008). Razumljivo je, da

bodo zaposleni, ki so se sposobni miselno odklopiti z dela, lažje vzdrževali zdravo ravnotežje

med poklicnim in zasebnim življenjem. Tako velja sklepati, da si – z namenom, da bi zaščitili

svoje zdravje – takšni zaposleni prizadevajo vzdrževati nadzor tudi na drugih življenjskih

področjih.

Cropley in Millward (2009) sta v svojo študijo vključila intervjuje z osebami, ki se težko

miselno odklopijo z dela, in tiste, ki jim to ne predstavlja težave. Zanimivo je, da sta obe

skupini zlahka priznali prednosti vzdrževanja zdravega življenjskega sloga, vendar je to

uspelo le tistim, ki so se lahko miselno odklopili od dela, torej »nizkim ruminatorjem«.

Vmesnik med delom, domom in ruminacijo je jasno povezan (Cropley, Dijk in Stanley,

2006). Neravnotežje med poklicnim in zasebnim življenjem je povezano s slabšim zdravjem,

ki je deloma posledica vedenja, povezanega z zdravjem, npr. pomanjkanje fizične aktivnosti,

povečano uživanje alkohola in slabe prehranjevalne navade (Roos, Lahelma in Rahkonen,

2006). Nezmožnost miselnega odklopa je povezana tudi z več delovnimi dnevi v tednu, z

delom ob vikendih, višjo stopnjo negativnega afekta in delovnih zahtev ter večjo pojavnostjo

kognitivnih spodrsljajev (Safstrom in Hartig, 2013).

29

V primeru okrevanja izven delovnega okolja se lahko kognitivne težave, povezane s

konfliktom družina-delo, zmanjšajo. Natančneje, doživljanje psihološkega odklopa (npr. ne

razmišljamo o delu med prostim časom, zvečer ali med vikendi) zmanjša stopnjo, do katere bi

lahko konflikt družina-delo vodil do KS. Psihološki odklop od dela lahko pripomore k

pridobivanju resursov, potrebnih pri delu in s tem omeji stopnjo, do katere konflikt družina-

delo vodi v KS (Lapierre idr., 2012).

1.3.2 Posledice ruminacije

Dejstvo, da ljudje razmišljajo o delu izven delovnega okolja, samo po sebi ni težava, problem

postane le, če začne vplivati na posameznikovo zdravje in dobro počutje. Po eni strani je

razmišljanje o delovnih vprašanjih doma lahko koristno ter lahko vodi v nova spoznanja in

rešitve nekaterih težav. Razmišljanje o pozitivnih vidikih dela lahko privede tudi do večje

samoučinkovitosti in pozitivnega razpoloženja (Meier, Cho in Dumani, 2016). Tako popolni

miselni odklop od dela morda ni potreben ali pa je celo nezaželen. Po drugi strani pa, kadar je

razmišljanje o delu nezaželeno, negativno in izven nadzora, lahko ogrozi proces okrevanja po

stresnih situacijah na delu, dolgoročno pa pusti negativne posledice na posameznikovem

duševnem zdravju (Sonnentag in Fritz, 2015).

Veliko je znanega o razlogih, zakaj ljudje ruminirajo, manj pa o posledicah le-tega. Izvršilno

funkcioniranje vključuje komunikacijo več možganskih regij in poti, predvsem pa ga regulira

prefrontalna regija možganov. Številni avtorji navajajo, da proces ruminacije prej omenjena

možganska področja začasno izklopi (npr. Brosschot, van Dijk in Thayer, 2007; Ottaviani,

Shapiro, Davydov, Goldstein in Mills, 2009).

Prejšnje raziskave kažejo, da ruminacija zmanjša kognitivno prožnost, tako da postavlja

dodatne zahteve sistemu, ki ima omejene vire. Še več, avtorja sta ugotovila, da aktivni

ruminatorji s preobremenitvijo kognitivnih resursov povzročijo pozornostno neprožnost

(Watkins in Brown, 2002). Ruminatorji tako težko ohranjajo koncentracijo, pozornost in

mentalni nadzor. Ruminacijske misli nenamerno vstopajo v zavest, s čimer se pozornost

premakne stran od pomembnih informacij (Joormann, 2006). Dokazano je, da so vsi trije

ruminacijski stili povezani z pozornostjo, le mehanizem, ki jo dela neprožno, variira med

različnimi vidiki ruminacije (Whitmer in Banich, 2007).

30

Povezava med ruminacijskim mišljenjem in kognitivnimi okvarami je bila dokazana v

številnih kliničnih in eksperimentalnih študijah (npr. Davis in Nolen-Hoeksema, 2000;

Joormann in Vanderlind, 2014). Raziskave so pokazale, da ljudje, ki ruminirajo, kažejo

primanjkljaje v kognitivnem inhibicijskem sistemu in tako težko ohranijo pozornost na

informacijah, ki so pomembne za zadane naloge (Mor in Daches, 2015; Watkins in Brown,

2002; Whitmer in Banich, 2007).

Cropley, Zijlstra, Querstret in Beck (2016) so v svoji študiji preučevali povezavo med

ruminacijo v zvezi z delom in izvršilnimi funkcijami. Med slednje so vključili kognitivne

spodrsljaje, kognitivno prožnost in situacijsko zavedanje, povezano z delom. Na vzorcu 240

delavcev s polnim delovnim časom so dokazali, da ruminacija v zvezi z delom pozitivno

korelira s KS in negativno s kognitivno prožnostjo in situacijskim zavedanjem, povezanim z

delom. To pomeni, da ljudje, ki so bolj nagnjeni k ruminaciji, poročajo tudi o več kognitivnih

spodrsljajih.

Kot je bilo že omenjeno, ruminacijo delimo na tri posamezne konstrukte: afektivno

ruminacijo, problemsko usmerjeno ruminacijo in miselni odklop. Slednjega sta raziskovala

Safstrom in Hartig (2013). V svoji študiji na 173 udeležencih nista ugotovila statistično

pomembnih povezav med miselnim odklopom in kognitivnimi spodrsljaji. V nasprotju z

Lapierrovo in sodelavci (2012), ki so ugotovili, da sta miselni odklop od dela in počitek

negativno povezana s KS. Še več, miselni odklop deluje kot moderator pozitivne korelacije

med KDD in KS. To pomeni, da bo pri ljudeh, ki doživljajo KDD, vendar se uspejo odklopiti

od dela in preusmeriti misli, prisotnih manj KS, povezanih z delom.

Na podlagi povedanega razvijamo naslednje hipoteze:

H3: Afektivna ruminacija je pozitivno povezana s kognitivnimi spodrsljaji.

H4: Afektivna ruminacija je negativno povezana z mero koncentracije.

H5: Problemsko usmerjena ruminacija je pozitivno povezana s kognitivnimi

spodrsljaji.

H6: Problemsko usmerjena ruminacija je negativno povezana z mero koncentracije.

H7: Miselni odklop je negativno povezan s kognitivnimi spodrsljaji.

H8: Miselni odklop je pozitivno povezan z mero koncentracije.

31

1.4 DELOVNE ZAHTEVE

V središču modela delovnih zahtev in resursov (angl. Job Demands-Resources) (Demerouti,

Bakker, Nachreiner in Schaufeli, 2001; Bakker in Demerouti, 2007) leži predpostavka, da

ima lahko vsak poklic lastne specifične dejavnike tveganja, povezane s stresom na delovnem

mestu. Uvrstimo jih lahko v dve splošni kategoriji: delovne zahteve in resurse, ki tako tvorita

splošni model, ki se uporablja v različnih poklicnih okoljih, ne glede na posebne zahteve in

resurse. Čeprav zahteve delovnega mesta niso nujno negativne, se lahko – kadar se pri

izpolnjevanju le-teh zahteva veliko truda in napora – spremenijo v stresorje.

Delovne zahteve so »fizični, socialni ali organizacijski aspekti dela, ki zahtevajo fizični ali

psihološki napor ter so tako povezani z določeno fiziološko in psihološko škodo (npr.

izčrpanostjo)« (Demerouti idr., 2001, str. 501). Lahko so »strukturne ali psihološke in so

povezane z zahtevami vlog, pričakovanj in norm, pri katerih se posameznik s pomočjo

psihološkega ali fizičnega napora na njih odzove ali prilagodi« (Voydanoff, 2005, str. 708).

Model delovnih zahtev predvideva, da so najbolj pogosta posledica delovnih zahtev občutki

izčrpanosti, medtem ko pomanjkanje delovnih resursov vodi do umika od dela (Demerouti

idr., 2001). Delovne zahteve se delijo na zahteve, ki so omejene na delovna okolja (angl.

within-domain demands), in takšne, ki onemogočajo razmejevanje delovnega in družinskega

okolja (angl. boundary-spanning demands). Prve se delijo na dva tipa: časovne zahteve in

napor oz. obremenitev. Časovne zahteve temeljijo na ideji, da je čas stalen resurs, preživet za

delo in ni na voljo za družinske dejavnosti. Zahteve, ki temeljijo na času, vključujejo količino

časa na samem delu, npr. število delovnih ur in pogoji, pod katerimi je ta čas preživet (kot so

npr. delo nadur brez predhodnega obvestila, izmensko delo in delo na terenu čez noč).

Zahteve, ki terjajo tako psihološki kot fizični napor (npr. negotovost zaposlitve in dodatne

delovne obremenitve), povzročijo vrivanje delovnega področja v družinsko okolje

(Voydanoff, 2005).

Mejne zahteve naslavljajo povezavo oz. stik med delovnim področjem in družino (Desrochers

in Sargent, 2003, v Voydanoff, 2005). Osredotočajo se na vidike dela in družine, ki

neposredno nagovarjajo, kako se delo in družina med seboj povezujeta (npr. delo doma,

prinašanje dela domov in čas prevoza na delo). Te zahteve naslavljajo težave, kot so

organizacijska podpora družinskemu življenju, zabrisane vloge med delom in družino ter

dolžina prehoda med delom in domom (Voydanoff, 2005).

32

Ob delovnih zahtevah pa velja omeniti tudi delovne resurse, ki zmanjšajo učinek samih

zahtev. Delovni resursi se nanašajo na tiste »fizične, psihološke, socialne ali organizacijske

aspekte dela, ki pripomorejo k doseganju delovnih ciljev in/ali zmanjšajo vpliv delovnih

zahtev in z njimi povezano fiziološko in psihološko škodo in/ali vzpodbujajo osebnostno rast,

učenje in razvoj«. Delovni resursi so tako lahko locirani na nivoju organizacije (npr. plača,

karierne možnosti, varnost), odnosov na delu (npr. podpora sodelavca ali mentorja, vzdušje

med sodelavci), organizacije dela (npr. jasnost delovnih vlog in nalog, sodelovanje pri

odločanju) in na nivoju nalog (npr. spretnosti, pomembnost naloge, avtonomija in povratna

informacija o učinkovitosti oz. uspešnosti) (Bakker in Demerouti, 2007).

1.4.1 Kognitivne delovne zahteve

1.4.1.1 Časovne zahteve

Značilnosti delovnih mest, kot so časovne zahteve in delovne obremenitve, lahko povzročijo

stres in utrujenost, kar pa ovira aktivno udeležbo v družinskem okolju.

V primeru, ko se pojavijo časovne zahteve pri delu, bodo zaposleni morda zadostili potrebam

ene domene, vendar pa hkrati niso na voljo za druge domene; npr. dolg delovnik lahko

otežuje preživljanje časa z družinskimi člani (Tenbrunsel, Brett, Maoz, Stroh in Reilly, 1995).

Zaradi pomanjkanja prostega časa zaposleni težko opravljajo družinske obveznosti in

vzdržujejo družinske odnose. V prejšnjih raziskavah so razvidne pozitivne povezave med

delovnimi urami in konfliktom delo-družina (npr. Frone, Russell idr., 1997; Grzywacz in

Marks, 2000; Major, Klein in Ehrhart, 2002). Sposobnost opravljanja družinskih obveznosti

je lahko omejena s strani več pogojev, pod katerimi zaposleni delujejo na delovnem mestu.

Npr. delanje nadur brez predhodnega obvestila lahko oteži sposobnost zaposlenega, da

razporedi družinske obveznosti in jih hkrati tudi izpolnjuje. Obstajajo tudi študije, ki poročajo

o pozitivnem odnosu med delovnimi nadurami brez obvestila in konfliktom delo-družina

(Voydanoff, 2004; Voydanoff, 2005).

Delo v popoldanskih in nočnih izmenah preprečuje, da bi bili zaposleni v času večine

družinskih aktivnosti doma (torej med popoldanskimi in večernimi urami). Študije kažejo

tudi na pozitivno razmerje med delom v omenjenih izmenah in konfliktom delo-družina

(Kinnunen in Mauno, 1998). Kot primer so izpostavili pogoste vožnje čez noč (npr. vozniki

taksijev, tovornjakov ipd), kar prav tako omejuje razpoložljivost zaposlenih za družinske

dejavnosti in lahko moti ritem družinskega življenja. Raziskava v poklicih, pri katerih so

33

prisotne nočne vožnje, na splošno kaže šibke, a pozitivne odnose s konfliktom delo-družina

(Batt in Valcour, 2003).

1.4.1.2 Delovne obremenitve

Zahteve, ki temeljijo na obremenitvah in naporu, lahko vplivajo na konflikt delo-družina s

prenosom učinkov delovnih zahtev (kot so izčrpanost, negativna čustva ali stres) v družinsko

okolje (Rothbard, 2001). Med delovne obremenitve oz. napor vključujemo negotovost

zaposlitve, pritisk delovnega mesta in časovni pritisk. Negotovost zaposlitve ogroža

ekonomsko blagostanje posameznika, ki je potrebna za stabilnost in kakovost družinskega

življenja. Tako je zaznana negotovost zaposlitve delovna zahteva ali stresor, ki ima lahko

psihološke učinke prelivanja na družinsko življenje, s čimer se poveča obseg, v katerem delo

polzi v družinsko življenje. Študiji Batta in Valcourja (2003) in Voydanoffa (2004)

ugotavljata, da je negotovost pri delu pri obeh spolih pozitivno povezana s konfliktom delo-

družina, medtem ko sta Kinnunen in Mauno (1998) ugotovili isti odnos, vendar samo pri

ženski populaciji.

Zaposleni zaznajo pritisk delovnih obremenitev, kadar delo v določenem časovnem obdobju

zahteva veliko napora in omenjeno situacijo zaznavajo kot obremenjujočo in pretirano

naporno. Takšen pritisk lahko znova ustvari negativno psihološko prelivanje v družinsko

življenje in tako povzroči konflikt med delom in družino. Pritisk delovnih obremenitev je

povezan z visokimi stopnjami konflikta delo-družina (Burke in Greenglass, 2001; Frone idr.,

1992; Grzywacz in Marks, 2000).

Med delovne obremenitve pa spada tudi časovni pritisk, katerega oseba doživlja, kadar meni,

da na voljo nima dovolj časa za dokončanje lastnih delovnih nalog. To je delovna

obremenitev, za katero se lahko pričakuje, da bo povečala negativna čustva, stres in

utrujenost zaposlenih. Te reakcije lahko polzijo v družinsko življenje, kar omeji sposobnost

zaposlenih, da izpolnijo družinske obveznosti, posledično pa se tako poveča konflikt med

delom in družino. Tudi prejšnje študije ugotavljajo, da je časovni pritisk pozitivno povezan s

konfliktom delo-družina (Major idr., 2002; Voydanoff, 2004).

34

1.4.2 Emocionalne delovne zahteve

Emocionalne delovne zahteve so z delom povezane naloge, ki zahtevajo čustveni napor. Ta

koncept se nanaša na zaznano raven čustvenih zahtev v nekem poklicu (Van de Ven, van den

Tooren in Vlerick, 2013).

Nekatere raziskave kažejo, da lahko emocionalne delovne zahteve napovedujejo emocionalno

izčrpanost in to celo bolje kot kognitivne ali fizične zahteve (npr. Näring, Briet, Brouwers,

2006). Poleg tega so nekateri avtorji poudarili, da je treba razlikovati med različnimi vrstami

emocionalnih delovnih zahtev in raziskati njihove posamezne in skupne učinke ter

identificirati resurse, ki zmanjšujejo njihov vpliv. Ker pa emocionalne delovne zahteve niso

glavna tema številnih študij, ta vrsta zahtev ni vedno jasno opredeljena, dosledno

kategorizirana ali celovito merjena (Tuxford in Bradley, 2014).

Z namenom odprave teh omejitev, sta Tuxford in Bradley (2014) raziskala razvoj koncepta

emocionalnih delovnih zahtev, ki vključuje tri komponente: upravljanje čustveno zahtevnih

situacij, uporaba strategij za upravljanje lastnih čustev in uporaba lastnih emocij za

spoznavanje čustvenih in socialnih potreb drugih. Te posebne vrste emocionalnih zahtev so

bile izbrane z namenom, da pokrijejo tri vidike lastnih čustev in čustev drugih –

izpostavljenost, izkustvo in izražanje. Ta večdimenzionalna struktura je skladna s sodobnimi

koncepti čustev in čustvene inteligence. S kakšno izjemo (npr. Heuven, Bakker, Schaufeli in

Huisman, 2006) so pretekle študije emocionalnih zahtev pri delu raziskale le eno od treh

komponent. Študija Tuxfordove in Bradleya (2014) je po njunem tako prva, ki vključuje vse

tri konstrukte in ocenjuje njihove individualne in skupne prispevke k napovedovanju

delovnih zahtev.

Prva vrsta emocionalnih delovnih zahtev vključuje osebno izpostavljenost čustveno nabitim

interakcijam, dogodkom in okoliščinam na delovnem mestu. Takšni pogoji lahko izzovejo

močna čustva in/ali zahtevajo čustveno napetost (Taris in Schreurs, 2009). Študije so

pokazale, da izpostavljenost takšnim situacijam na delovnem mestu predvideva čustveno

izčrpanost ne glede na demografske dejavnike, splošne delovne zahteve in delovne resurse,

kot sta nadzor in socialna podpora (Taris in Schreurs, 2009). Visoke emocionalne delovne

zahteve lahko pričakujemo npr. pri učiteljih v osnovnih šolah. Ker se le-ti soočajo s

številnimi čustveno zahtevnimi situacijami (npr. delo s težavnimi in sovražnimi učenci,

intervencije ob pretepih, ukvarjanje z zdravstveno oskrbo in soočanje z jeznimi starši), je ta

35

vidik delovnih zahtev pri osnovnošolskih učiteljih pozitivno povezan s čustveno izčrpanostjo

(Tuxford in Bradley, 2014).

1.4.2.1 Emocionalno delo

Emocionalne delovne zahteve zajemajo tudi emocionalno delo. To je namerno upravljanje s

čustvi, ki je skladno z zahtevami z implicitnimi in/ali eksplicitnimi organizacijskimi predpisi

glede prikazovanja čustev (Hülsheger in Schewe, 2011).

Kot je prvotno ugotovila Hochschildova (2003), upravljanje prikazovanja zaželenih oz.

zahtevanih čustev terja veliko škode, in sicer izčrpavanje čustvenih resursov. Poznamo dve

vrsti emocionalnega dela: globinsko in površinsko igranje. Globinsko igranje zajema

usklajevanje čustev, ki jih zahteva delovna vloga, s tistimi, ki jih posameznik zares občuti. To

lahko dosežejo z vključevanjem spomina na prijetne situacije, ali pa da na novo ovrednotijo

situacijo tako, da jim bo vzbudila prijetna oz. zaželena čustva (Hülsheger in Schewe, 2011).

Globinsko igranje zahteva veliko napora, vendar so ustvarjena čustva avtentična in podobna

tistim, ki so potrebna in zaželena (Hochschild, 2003).

Površinsko igranje je sprememba izraza, ne pa tudi osnovnega občutka čustev. Uporablja se,

ko je čustvo že nastalo, zato gre le za upravljanje izražanja določenega čustva. Izraženo

čustvo v tem primeru ni skladno z dejanskim čustvom, kar pa zahteva tudi določeno

kognitivno delo. Ponavljajoča se diskrepanca med dejanskim občutenim in prikazanim

čustvom lahko škoduje psihološkemu blagostanju in spodbuja čustveno izčrpanost

(Hülsheger in Schewe, 2011). Raziskave kažejo, da sta tako površinsko igranje kot tudi (sicer

v manjši meri) globinsko igranje povezana z delovnimi obremenitvami (Näring idr., 2006).

1.4.3 Posledice delovnih zahtev

Cropley in Millward Purvis (2003) sta med učitelji ugotavljala povezanost med delovnimi

obremenitvami in ruminacijo v zvezi z delom, natančneje z miselnim odklopom od dela.

Njuna študija dokazuje, da večje delovne obremenitve vodijo do povečane stopnje ruminacije

v zvezi z delom. Takšne osebe so prav tako potrebovale dlje časa, da so se izven delovnega

časa od dela miselno odklopile. Učitelji z večjimi delovnimi obremenitvami so poročali o

manjši stopnji osebnega nadzora nad aktivnostmi, ki jih počnejo popoldne oz. ob večerih. Ob

tem velja omeniti, da so vsi učitelji imeli enako dolg delovnik.

36

Podobne rezultate glede povezave delovnih obremenitev in ruminacije so dobili tudi Cropley,

Dijk in Stanley (2006) ter Berset, Elfering, Lüthy, Lüthi in Semmer (2011), pri čemer so

ugotovili tudi, da so ljudje z visokimi delovnimi obremenitvami poročali o nespečnosti in

slabi kvaliteti spanca.

Delovne zahteve se pozitivno povezujejo tudi s konfliktom med delom in družino.

Raziskovalci (Lu, Kao, Chang, Wu in Cooper, 2008) so na tajvanskem vzorcu zaposlenih

ugotovili, da več delovnih (in družinskih) zahtev povzroči večjo stopnjo KDD in več

posledic, povezanih z omenjenim konfliktom. Voydanoff (2005) navaja povezavo med vsemi

tremi poddimenzijami delovnih zahtev (časovne zahteve, obremenitev oz. napor in mejne

zahteve) in konfliktom delo-družina. S konfliktom delo-družina so močneje povezane

delovne obremenitve oz. napor, za koncepta časovnih in mejnih zahtev pa veljajo šibkejše

povezave. Avtor priznava tudi obstoj drugih spremenljivk, ki bi lahko moderirale odnos med

delovnimi zahtevami in KDD. Boyar in sodelavci (2003, v Voydanoff, 2005) navajajo, da

kadar je vzrok KDD nejasen, zaposleni uporabljajo osebne atribute, s katerimi pripisujejo

izvor konfliktov delovnemu ali družinskemu področju. Ti atributi vključujejo značilnost

delovnega in družinskega področja in sorazmerni poudarek na finančni ali negovalni vlogi v

družini (torej ali oseba prinaša več dobička v družino ali pa ima vlogo negovalca oz. skrbi za

vzgojo otrok ipd.).

Podatki študije o zaznanih delovnih stresorjih so potrdili delovne zahteve kot napovedovalec

kognitivnih spodrsljajev (Safstrom in Hartig, 2013). Van der Linden in Sodelavci (2005) so

raziskovali izgorelost kot posledico visokih delovnih zahtev in vzrok motenj v pozornosti ter

ugotovili, da je le-ta močno povezana s pojavom kognitivnih spodrsljajev v vsakdanjem

življenju, inhibicijo odziva in uspešnostjo pri nalogah. Reason in Lucas (1984) sta

raziskovala kognitivne spodrsljaje pri nakupovanju in pridobila rezultate, zakaj se takšno

vedenje oz. spodrsljaji dogajajo. Avtorja sta navedla, da je pri kar 50 % oseb bila v trenutku,

ko se je zgodil KS (npr. pozabil plačati izdelek ipd.), med drugimi dejavniki prisotna tudi

preobremenjenost v službi. Deligkaris, Panagopoulou, Montgomery in Masoura (2014) so v

sistematičnem pregledu literature ugotovili, da se pri poklicih, pri katerih sta prisotna stalen

časovni pritisk in kognitivne delovne zahteve, kaže večja stopnja kognitivnega deficita na

področju izvršilnih funkcij, pozornosti in spomina. Podobno so ugotovili tudi pri študiji

delovnih zahtev in kognitivnih spodrsljajev pri medicinskih sestrah. Kot nakazujejo rezultati,

visoke kognitivne delovne zahteve (pri medicinskih sestrah še posebej časovni pritisk, visoka

37

koncentracija in pogoste ter nenačrtovane motnje delovnega procesa) povečujejo tveganje za

kognitivne spodrsljaje na delovnem mestu in povečujejo ruminacijo, povezano z delom

(Elfering, Grebner in Dudan, 2011). Iz podane teorije sta razviti naslednji hipotezi:

H9: Kognitivne delovne zahteve (H9a) in emocionalne delovne zahteve (H9b) so

pozitivno povezane s kognitivnimi spodrsljaji.

H10: Kognitivne delovne zahteve (H10a) in emocionalne delovne zahteve (H10b) so

negativno povezane z mero koncentracije.

Na podlagi literature je bila ugotovljena povezava med delovnimi zahtevami, KDD in

ruminacijo v zvezi z delom in povezava dveh omenjenih konstruktov s kognitivnimi

spodrsljaji oz. z zmanjšanim izvršilnim funkcioniranjem. Iz povedanega sklepamo na

mediatorsko vlogo KDD in ruminacije v zvezi z delom med delovnimi zahtevami in KS oz.

pozornostjo, torej domnevamo naslednje odnose:

H11: Konflikt delo-družina je mediator odnosa med delovnimi zahtevami in

kognitivnimi spodrsljaji (H11a) oz. mero koncentracije (H11b).

H12: Afektivna ruminacija je mediator odnosa med delovnimi zahtevami in

kognitivnimi spodrsljaji (H12a) oz. mero koncentracije (H12b).

H13: Problemsko usmerjena ruminacija je mediator odnosa med delovnimi zahtevami

in kognitivnimi spodrsljaji (H13a) oz. mero koncentracije (H13b).

H14: Miselni odklop je mediator odnosa med delovnimi zahtevami in kognitivnimi

spodrsljaji (H14a) oz. mero koncentracije (H14b).

2 METODA

2.1 UDELEŽENCI

V študiji je sodelovalo 207 zaposlenih oseb, od tega 95 moških (45,9 %, MSTAROST = 40,93 let)

in 112 žensk (54,1 %, MSTAROST = 44,62 let). Povprečna starost vseh udeležencev je 42,92 let,

največji delež (27,5 %) pa ima zaključeno VII. stopnjo izobrazbe. Velika večina (93,2 %)

udeležencev dela polni delovni čas (40 h/teden), 160 udeležencev (77,3 %) pa ima sklenjeno

pogodbo za nedoločen čas. Vzorec zajema tudi kader na vodilnih delovnih mestih; teh oseb je

kar 39,6 %, 31,4 % ljudi pa dela v izmenah. Preverjali smo tudi zakonski stan udeležencev;

38

od tega jih je največ poročenih (56,5 %), najmanj samskih oseb (13 %), ostali (30,4 %) pa

živijo v partnerskem odnosu. Otroke ima 73,4 % udeleženih, števila otrok in njihove starosti

dotična študija ni preverjala.

2.2 PRIPOMOČKI

V raziskavi smo uporabili kombinacijo testne baterije, ki je bila sestavljena iz

samoocenjevalnih vprašalnikov in kognitivnega testa, kar je opisano v nadaljevanju.

2.2.1 Samoocenjevalni vprašalniki

Konflikt med delom in družino smo merili z večdimenzionalno lestvico (Work-Family

Conflict in Family-Work Conflict – WFC in FWC; Carlson, Kacmar in Williams, 2000). Šest

dimenzij konflikta vsebuje 18 postavk; kombinacijo treh poddimezij konflikta (čas,

obremenitev in vedenje) in dve smeri konflikta med delom in družino, to je konflikt delo-

družina in konflikt družina-delo. V dotični nalogi smo uporabili le 6 postavk: 3 postavke

konflikta delo-družina in 3 postavke konflikta družina-delo, ki se nanašajo na obremenitve

oz. napor. Primer takšne postavke se za konflikt delo-družina glasi: »Pogosto pridem iz

službe preveč izčrpan/-a, da bi lahko sodeloval/-a pri družinskih aktivnostih«; za konflikt

družina-delo pa: »Napetost in tesnobnost v družinskem življenju zmanjšujeta moje zmožnosti

opravljanja dela v službi.« Oseba je morala na 5-stopenjski lestvici (od »1« – sploh se ne

strinjam, do »5« – močno se strinjam) ovrednotiti, v kolikšni meri opisana trditev opisuje

njeno življenjsko situacijo. Notranja zanesljivost vseh šestih dimenzij je v prejšnjih študijah

več kot zadovoljiva in se giblje med ,78 in ,87 (Carlson, Kacmar in Williams, 2000).

Vprašalnik ruminacije v zvezi z delom (Work Related Rumination Questionnaire –

WRRQ) je samoocenjevalni vprašalnik, sestavljen na podlagi 3-faktorskega modela

ponavljajočih se misli na delovnem mestu. Vsebuje tri podlestvice: afektivno rumacijo

(primer postavke: »Ko razmišljam o težavah povezanih s službo v prostem času, postanem

napet/-a.«), problemsko usmerjeno ruminacijo (»Nagnjen/-a sem k temu, da po službi

razmišljam o tem, kako lahko izboljšam svojo delovno učinkovitost.«) in podlestvico, vezano

na to, ali je oseba po službenem času zmožna odmisliti težave povezane z delom (angl.

detachment; »Po službi se zmorem odklopiti.«). Vsaka dimenzija vsebuje pet postavk.

Odgovori temeljijo na podlagi 5-stopenjske Likertove lestvice glede na pogostost prisotnosti

39

pojava od »1« – redko/nikoli do »5« – zelo pogosto/vedno. Cronbach alfa v prejšnjih študijah

potrjuje notranjo konsistentnost vprašalnika in se giblje od ,81 (podlestvica »problemsko

usmerjena ruminacija«) do ,88 (podlestvica »miselni odklop«) in ,90 (podlestvica »afektivna

ruminacija«) (Querstret in Cropley, 2012).

Lestvica kognitivnih spodrsljajev na delovnem mestu (Workplace Cognitive Failure Scale

– WCFS) meri napake, ki se dogajajo zaposlenim pri delu. Udeleženci ugotavljajo pogostost

neke napake na lestvici od »1« – nikoli do »5« – zelo pogosto. Lestvica zajema 3

komponente kognitivnih spodrsljajev, od tega za vsako stoji 5 postavk: spominski spodrsljaji

(npr. »Kako pogosto se ne morete spomniti, ali ste izklopili opremo za delo?), spodrsljaji v

pozornosti (npr. »Kako pogosto ne posvečate polne pozornosti delovnim aktivnostim?«) in

spodrsljaji v dejanjih (npr. »Kako pogosto po nesreči vključite ali izklopite napačno

napravo?«). Notranja konsistentnost vprašalnika se v prejšnji študiji giblje od ,84 do ,92

(Wallace in Chen, 2005). V tej nalogi so kognitivni spodrsljaji merjeni kot celoten konstrukt,

saj so poddimenzije pomensko zelo podobne.

Vprašalnik delovnih zahtev in virov je večdimenzionalni vprašalnik, ki zajema 7 postavk,

ki merijo emocionalne zahteve na delu (»Moje delo je emocionalno zahtevno.«), 7 postavk, ki

merijo kognitivne zahteve na delu (»Moje delo zahteva veliko zbranosti.«), 4 postavke, ki

vključujejo oporo s strani nadrejenih (»Moj/-i nadrejeni mi je/so mi pripravljen/-i

pomagati.«), 4 postavke opore s strani sodelavcev (»Moji sodelavci so mi pripravljeni

pomagati.«) in 3 postavke, ki nakazujejo na avtonomijo (»Pri delu lahko samostojno

sprejemam veliko število odločitev.«). Postavke so bile sestavljene s pomočjo več

vprašalnikov (npr. Job Content Questionnaire; Karasek idr., 1998). Osebe so na lestvici od

»0« – nikoli do »6« – vsak dan, označile, kako pogosto se posamezen vidik pri njihovem delu

pojavlja.

2.2.2 Kognitivni test

Test pozornosti d2 meri pozornost in vključuje število vseh predelanih znakov, napake in z

njimi povezane mere (npr. mero koncentracije). Uporablja se za merjenje pozornosti pri

otrocih, mladostnikih in odraslih do 60. leta starosti. Sestavlja ga 14 vrstic po 47 različnih

znakov. Oseba mora v določenem času (za vsako vrstico je na voljo 20 sekund) prepoznati in

označiti vse ustrezne znake (črko d z dvema črticama). Sama koncentracija oz. pozornost se

40

tako kaže v kvantiteti oz. količini predelanega gradiva, kvaliteti (kako skrbno in natančno

oseba pregleda vse znake) in časovnem poteku delovnega učinka. Koeficient zanesljivosti

slovenskega vzorca (N = 1427) se giblje med ,89 in ,97 za vse vključene mere – hitrost

predelave, mero koncentracije, število napak in delež napak ter se povsem ujema z izvirnimi

nemškimi podatki (Brickenkamp, Boben, Logar, Čuš in Gosar, 2014).

2.3 POSTOPEK

Podatki so bili zbrani od maja do julija 2017 s pomočjo mentorice in študentov na FF UM, ki

so vprašalnik in teste aplicirali na zaposlenih osebah. Odpravili smo se v nekatera podjetja in

organizacije, v katerih smo testirali zaposlene. Vzorec smo zbirali tudi med zaposlenimi

znanci, prijatelji in družino. Samo testiranje je trajalo približno 45 minut. Kot prvo so si

udeleženci – z namenom anonimnosti – sami generirali štirimestne individualne šifre, ki so

bile sestavljene iz inicialke imena mame, inicialke imena očeta, rojstnega dne in prve črke

kraja, v katerem so rojeni. Šifre so uporabili na vseh merskih pripomočkih. Nato smo

pridobili soglasja in razdelili samoocenjevalne vprašalnike, reševanje katerih je trajalo 15

minut. Zatem smo po metodi papir-svinčnik aplicirali test pozornosti d2. Le-tega smo

vrednotili s pomočjo šablone, vrednosti vprašalnikov in testa pa kasneje vnesli v bazo

programa SPSS, s katerim smo rezultate tudi analizirali.

2.4 ANALIZE

Vse analize so bile opravljene s pomočjo statističnega programa IBM SPSS Statistic 20. Za

normalnost porazdelitve je bil uporabljen test Kolmogorov-Smirnov in test palca. Korelacije

med postavkami so bile izračunane s Pearsonovim in Spearmanovim koeficientom, odvisno

od normalnosti porazdelitve. Mera zanesljivosti je podana s Cronbach alfo. Zaradi

predpostavk, da konflikt delo-družina, konflikt družina-delo, afektivna ruminacija,

problemsko usmerjena ruminacija, miselni odklop in delovne zahteve napovedujejo

kognitivne spodrsljaje, je bila za analizo uporabljena multipla regresija. Za ugotavljanje

mediatorskih odnosov med variablami je bil uporabljen priključek Process Makro, model 4,

avtorja A. F. Hayesa (2012).

41

3 REZULTATI

3.1 PRELIMINARNE ANALIZE

V Tabeli 2 so prikazane vrednosti preliminarnih analiz, pri čemer so izračunana povprečja,

standardni odkloni, zanesljivost in Pearsonove oz. Spearmanove korelacije. Rezultati

normalnosti porazdelitve testa Kolmogorov-Smirnov prikazujejo, da je normalno

porazdeljena le variabla kognitivni spodrsljaji (p = ,07). V kolikor upoštevamo pregled

asimetričnosti in sploščenosti, pa so po pravilu palca (vrednosti v intervalu [-1,1]) normalno

porazdeljene vse spremenljivke, razen spremenljivki konflikt družina-delo in kognitivne

delovne zahteve. Za normalno porazdeljene spremenljivke je bil uporabljen Pearsonov test, za

računanje s konfliktom družina-delo in kognitivnimi delovnimi zahtevami pa Spearmanov

neparametrični test za merjenje povezanosti. Kot prikazuje tabela in vrednosti Cronbach alfe,

so vsi vprašalniki zadovoljivo zanesljivi.

Za namen uporabe multiple regresije so bili izpolnjeni vsi pogoji. Test Durbin-Watson je

znašal 1,91, kar pomeni, da so reziduali nekorelirani. Prav tako je bil izpolnjen pogoj

homoskedastičnosti, saj so bile točke v grafu, ki ga je izrisal program SPSS, naključno

razporejene. Reziduali so bili normalno porazdeljeni, prav tako ni bilo multikolinearnosti –

VIF faktor se je gibal od 1,19 do 1,94.

Analiza glavnih komponent je pokazala skladnost z originalnimi vprašalniki oz. z že prej

določenimi dimenzijami pri vseh vprašalnikih. Tako je analiza Vprašalnika konflikta med

delom in družino pokazala dva faktorja. Konflikt delo-družina pojasni 26,91 % in konflikt

družina-delo 52,30 %, skupaj torej pojasnita 79,21 % celotne variance. Vprašalnik ruminacije

v zvezi z delom je kot predvidevano pokazal sestavo iz treh komponent: afektivna ruminacija

(48,94 % variance), problemsko usmerjena ruminacija (8,65 % variance) in miselni odklop

(13,70 % variance). Celotna pojasnjena varianca pri omenjenem vprašalniku znaša 71,29 %.

Prav tako je tri faktorje pokazala Lestvica kognitivnih spodrsljajev na delovnem mestu

(spominski spodrsljaji, spodrsljaji v pozornosti in spodrsljaji v dejanjih). Prvi pojasni

34,41 %, drugi 8,05 % in tretji 10,04 %, skupaj torej 52,50 % skupne variance. V dotični

nalogi smo se na podlagi skladnosti s preteklimi konstrukti in zaradi pomenske podobnosti

poddimenzij odločili uporabiti celotno vrednost vprašalnika in ne vsake posamezne

poddimenzije posebej. Celotni Vprašalnik delovnih zahtev in virov se deli na šest komponent.

42

Kognitivne zahteve pojasnijo 15,76 %, emocionalne zahteve 24,67 %, opora s strani

nadrejenih 10,71 %, opora s strani sodelavcev 6,55 % in avtonomija 8,44 % skupne variance.

Celotna pojasnjena varianca znaša 70,50 %. V analizah sta za potrebe naloge uporabljeni le

dve dimenziji – emocionalne in kognitivne zahteve, ki skupaj doprineseta 40,43 % variance.

Delovnih virov v nadaljevanju nismo zajeli v analize.

43

Tabela 2

Prikaz povprečij, standardnih odklonov, korelacij in zanesljivosti vseh merjenih spremenljivk

M SD 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10

1 Konflikt med delom in

družino 12,18 4,72 ( ,81 )

2 Konflikt delo–družina 7,29 3,17 ,85 ** ( ,85 )

3 Konflikt družina-delo 4,89 2,60 ,73 ** ,37 ** ( ,88 )

4 Afektivna ruminacija 10,80 3,88 ,60 ** ,58 ** ,37 ** ( ,88 )

5 Problemsko usmerjena R 13,40 4,39 ,20 ** ,16 * ,18 ** ,45 ** ( ,87 )

6 Miselni odklop 18,39 4,50 -,45 ** -,41 ** -,34 ** -,61 ** -,59 ** ( ,91 )

7 Delovne zahteve 56,38 13,81 ,30 ** ,34 ** ,12 ,30 ** ,36 ** -,30 ** ( ,88 )

8 Emocionalne DZ 20,55 9,45 ,31 ** ,35 ** ,12 ,36 ** ,32 ** -,32 ** ,88 ** ( ,86 )

9 Kognitivne DZ 35,83 7,07 ,16 ,15 * ,10 ,03 ,18 * ,19 ,67 ** ,35 ** ( ,90 )

10 Kognitivni spodrsljaji 28,77 6,84 ,43 ** ,36 ** ,34 ** ,45 ** ,30 ** -,30 ** ,18 ** ,26 ** -,07 ( ,86 )

11 Mera koncentracije 167,96 37,76 -,01 ,02 -,03 ,01 ,03 ,00 ,03 ,07 -,08 ,03

Opombe: R = ruminacija, DZ = delovne zahteve, v oklepajih so prikazane mere zanesljivosti (Cronbach alfa)

* p < ,05, ** p < ,01

44

3.2 REGRESIJSKE ANALIZE

Tabela 3

Rezultati hierarhične multiple regresije za napovedovanje kognitivnih spodrsljajev

B SE B β t R

2 ∆R

2 df

Model 1 ,193 ** ,20 ** 205

Afektivna ruminacija ,78 ,11 ,44 ** 7,10

Model 2 ,205 * ,02 * 204

Afektivna ruminacija ,63 ,13 ,36 ** 4,68

Konflikt delo-družina ,33 ,16 ,15 * 2,03

Model 3 ,229 ** ,03 ** 203

Afektivna ruminacija ,54 ,14 ,31 ** 3,96

Konflikt delo-družina ,27 ,16 ,12 1,64

Konflikt družina-delo ,47 ,18 ,18 ** 2,67

Model 4 ,243 * ,02 * 202

Afektivna ruminacija ,40 ,15 ,23 ** 2,69

Konflikt delo-družina ,32 ,16 ,15 1,93

Konflikt družina-delo ,47 ,18 ,18 ** 2,66

Problemsko usmerjena

ruminacija

,23 ,11 ,15 * 2,17

Opombe: B = nestandardiziran regresijski koeficient, SE = standardna napaka, β = standardiziran

regresijski koeficient, ∆R2 = sprememba količnika determinacije pri vključitvi dodatne spremenljivke

v model, df = stopnja svobode

* p < .05, ** p < .01; konflikt delo-družina ima v 4. modelu p = ,055

Tabela 3 prikazuje rezultate hierarhične multiple regresije za napovedovanje kognitivnih

spodrsljajev. Celoten model vsebuje postavke, ki napovedujejo kognitivne spodrsljaje:

afektivno ruminacijo, konflikt delo-družina, konflikt družna-delo in problemsko usmerjeno

ruminacijo. Konflikt delo-družina obravnavamo kot statistično pomemben napovednik, saj se

v koraku vključitve postavke (Model 2), le-ta pokaže kot statistično pomemben, čeprav v

zadnjem modelu statistično pomembnost izgubi (p = ,055). Iz modela sta izključeni postavki

delovne zahteve (tako emocionalne kot tudi kognitivne) in miselni odklop, saj se nista

pokazala kot statistično pomembna napovednika kognitivnih spodrsljajev. Končni model

pojasni 24,3 % celotne variance.

Ob upoštevanju izjemno nizkih korelacij iz korelacijske matrike in nesignifikantnih

rezultatov je bila regresijska analiza napovednikov mere koncentracije opuščena. Analiza je

prav tako pokazala, da je med neodvisnimi postavkami in mero koncentracije moč sklepati na

45

nelinearen odnos. Tako zaključujem, da obdelava omenjenih podatkov z regresijsko analizo

ni smiselna.

3.3 Analize mediacije

Za ugotavljanje mediatorskih odnosov med variablami je bil uporabljen SPSS-priključek

Process Makro, model 4.

3.3.1 Odnos med delovnimi zahtevami in kognitivnimi spodrsljaji ter mediatorjem

Direktni učinek, b = -.04, p = .48

Mediatorski učinek, b = .05, 95 % IZ [-.02, .10]

R2 = .199

Slika 5: Prikaz mediatorskega odnosa med kognitivnimi delovnimi zahtevami in kognitivnimi

spodrsljaji ter afektivno ruminacijo kot mediatorjem

Prvi model prikazuje analizo mediacijskega odnosa med kognitivnimi delovnimi zahtevami

in kognitivnimi spodrsljaji ter afektivno ruminacijo kot mediatorjem. Rezultati prikazujejo

mediatorski učinek, kar predstavlja relativno majhen standardiziran indirektni učinek 𝛋2 = ,05,

95% IZ [-.02, .11]. Pot b se je izkazala za statistično pomembno (p < ,01), medtem ko pot a in

c nista statistično pomembni (p > ,05). Direktni učinek kognitivnih delovnih zahtev na

kognitivne spodrsljaje se ni izkazal za statistično pomembnega. Kognitivne delovne zahteve

pojasnijo 1,2 % variance afektivne ruminacije, model pa pojasni 19,9 % variance kognitivnih

spodrsljajev. Test Sobel (Field, 2013) (p = ,13) in interval zaupanja prikazujeta, da do

mediatorskega učinka ni prišlo.

46

Direktni učinek, b = -.08, p = .24

Mediatorski učinek, b = .08, 95 % IZ [.04, .14]

R2 = .098

Slika 6: Prikaz mediatorskega odnosa med kognitivnimi delovnimi zahtevami in kognitivnimi

spodrsljaji ter problemsko usmerjeno ruminacijo kot mediatorjem

Slika 2 prikazuje rezultate mediatorske analize odnosa med kognitivnimi delovnimi

zahtevami prek problemsko usmerjene ruminacije do kognitivnih spodrsljajev. Rezultati

prikazujejo signifikanten indirekten učinek, kar predstavlja zmeren standardiziran indirekten

učinek, 𝛋2 = ,08, 95% IZ [.04, .14]. Tako pot a, kot pot b sta se izkazali za statistično

pomembni. Direktni učinek kognitivnih delovnih zahtev na kognitivne spodrsljaje (pot c) se

ponovno ni izkazal za statistično pomembnega. Iz rezultatov testa Sobel in intervala zaupanja

sklepamo, da je med spremenljivkami prišlo do mediatorskega učinka. Kognitivne zahteve

pojasnijo 6,8 % variance problemsko usmerjene ruminacije, omenjeni spremenljivki pa

pojasnita 9,8 % variance kognitivnih spodrsljajev.

Direktni učinek, b = -.04, p = .56

Mediatorski učinek, b = .04, 95 % IZ [-.00, .10]

R2 = .091

Slika 7: Prikaz mediatorskega odnosa med kognitivnimi delovnimi zahtevami in kognitivnimi

spodrsljaji ter miselnim odklopom kot mediatorjem

47

Slika 3 prikazuje analizo mediacijskega odnosa med kognitivnimi delovnimi zahtevami in

kognitivnimi spodrsljaji ter miselnim odklopom kot mediatorjem med omenjenima

variablama. Analiza prikazuje, da je odnos med kognitivnimi delovnimi zahtevami in

miselnim odklopom statistično pomemben. Tudi pot b se je izkazala za statistično

pomembno. Test Sobel prikazuje nesignifikanten indirektni učinek, kar predstavlja majhen

standardiziran učinek, 𝛋2 = .043, 95% IZ [-.00, .10]. Direktni učinek se ponovno ni izkazal za

statistično pomembnega. Iz vsega povedanega sklepamo, da o mediaciji ne moremo govoriti.

Kognitivne delovne zahteve pojasnijo 2 % variance miselnega odklopa, celoten model pa

pojasni 9,1 % variance kognitivnih spodrsljajev.

Direktni učinek, b = -.07, p = .29

Mediatorski učinek, b = .072, 95 % IZ [.02, .13]

R2 = .133

Slika 8: Prikaz mediatorskega odnosa med kognitivnimi delovnimi zahtevami in kognitivnimi

spodrsljaji ter konfliktom delo-družina kot mediatorjem

Slika 4 prikazuje rezultate mediacijske analize med kognitivnimi delovnimi zahtevami in

kognitivnimi spodrsljaji ter konfliktom delo-družina kot mediatorjem med obema

spremenljivkama. Rezultati prikazujejo signifikanten indirektni učinek kognitivnih delovnih

zahtev preko mediatorja konflikt delo-družina do kognitivnih spodrsljajev, kar predstavlja

zmeren standardiziran indirekten učinek, 𝛋2 = ,074, 95 % IZ [.02, .13]. Tako pot a kot pot b

sta se izkazali za statistično pomembni (p = ,00), medtem ko signifikanca direktnega učinka

ni bila statistično pomembna. Iz rezultatov testa Sobel in intervala zaupanja sklepamo, da je

med variablami prišlo do mediatorskega učinka. Kognitivne delovne zahteve pojasnijo 8,9 %

variance konflikta delo-družina, oba prediktorja pa pojasnita 13,3 % variance kognitivnih

spodrsljajev.

48

Direktni učinek, b = .08, p = .09

Mediatorski učinek, b = .10, 95 % IZ [.06, .16]

R2 = .209

Slika 9: Prikaz mediatorskega odnosa med emocionalnimi delovnimi zahtevami in kognitivnimi

spodrsljaji ter afektivno ruminacijo kot mediatorjem

Peti model prikazuje analizo mediatorskega odnosa med emocionalnimi delovnimi zahtevami

in kognitivnimi spodrsljaji ter afektivno ruminacijo kot mediatorjem. Rezultati prikazujejo

signifikanten mediatorski. Velikost indirektnega učinka je srednja, 𝛋2 = ,14, 95 % IZ [.08,

.22]. Pot a in b sta se izkazali za statistično pomembni (p < ,01). Pot c, torej direktni učinek

emocionalnih delovnih zahtev na kognitivne spodrsljaje, se ni izkazal za statistično

pomembnega. Iz testa Sobel in intervala zaupanja sklepamo, da je med variablami prišlo do

mediatorskega učinka. Emocionalne delovne zahteve pojasnijo 12,7 % variance afektivne

ruminacije, medtem ko omenjeni spremenljivki pojasnita 20,9 % variance kognitivnih

spodrsljajev.

Direktni učinek, b = .13, p = .01

Mediatorski učinek, b = .06, 95 % IZ [.03, .11]

R2 = .122

Slika 10: Prikaz mediatorskega odnosa med emocionalnimi delovnimi zahtevami in kognitivnimi

spodrsljaji ter problemsko usmerjeno ruminacijo kot mediatorjem

49

Slika 6 prikazuje rezultate mediatorske analize odnosa med emocionalnimi delovnimi

zahtevami, preko problemsko usmerjene ruminacije do kognitivnih spodrsljajev. Rezultati

prikazujejo statistično pomemben indirektni učinek, kar predstavlja zmeren indirektni učinek,

𝛋2 = ,08, 95 % IZ [.04, .15]. 𝛋2

se nahaja med vrednostjo 0 in 1, tako da lahko sklepamo, da je

velikost indirektnega učinka okrog 8 %. Statistično pomembnost so dokazale vse tri poti.

Glede na to, da je direktni učinek signifikanten, govorimo o delni mediaciji. Emocionalne

delovne zahteve pojasnijo 10,4 % variance problemsko usmerjene ruminacije, medtem ko

omenjeni spremenljivki pojasnita 12,2 % variance kognitivnih spodrsljajev.

Direktni učinek, b = .13, p = .01

Mediatorski učinek, b = .06, 95 % IZ [.02, .11]

R2 = .118

Slika 11: Prikaz mediatorskega odnosa med emocionalnimi delovnimi zahtevami in kognitivnimi

spodrsljaji ter miselnim odklopom kot mediatorjem

Zgornji model prikazuje analizo mediatorskega odnosa med emocionalnimi delovnimi

zahtevami in kognitivnimi spodrsljaji ter miselnim odklopom kot mediatorjem med

omenjenima variablama. Analiza prikazuje, da so vse tri poti statistično pomembne. Glede na

test Sobel se je mediatorski učinek pokazal kot statistično pomemben, kar predstavlja zmeren

indirekten učinek, 𝛋2 = ,08, 95 % IZ [.03, .15]. Statistično pomemben je tudi direktni učinek,

kar pomeni, da gre za delno mediacijo. Emocionalne delovne zahteve pojasnijo 10,5 %

variance miselnega odklopa, medtem ko omenjeni spremenljivki pojasnita 11,8 % variance

kognitivnih spodrsljajev.

50

Direktni učinek, b = .11, p = .03

Mediatorski učinek, b = .08, 95 % IZ [.04, .13]

R2 = .149

Slika 12: Prikaz mediatorskega odnosa med emocionalnimi delovnimi zahtevami in kognitivnimi

spodrsljaji ter konfliktom delo-družina kot mediatorjem

Slika 8 prikazuje rezultate mediatorske analize med emocionalnimi delovnimi zahtevami in

kognitivnimi spodrsljaji ter konfliktom delo-družina kot mediatorjem med spremenljivkama.

Rezultati prikazujejo signifikanten mediatorski učinek, kar predstavlja zmeren indirekten

učinek, 𝛋2 = ,11, 95 % IZ [.06, .17]. Za statistično pomembne so se izkazale vse poti. Tako

direktni, kot indirektni učinek sta statistično pomembna, torej govorimo o delni mediaciji.

Emocionalne delovne zahteve pojasnijo 12,2 % variance konflikta delo-družina, medtem ko

omenjeni spremenljivki pojasnita 14,9 % variance kognitivnih spodrsljajev.

3.3.2 Odnos med delovnimi zahtevami in mero koncentracije ter mediatorjem

Direktni učinek, b = .09, p = .67

Mediatorski učinek, b = .00, 95 % IZ [-.19, .16]

R2 = .001

Slika 13: Prikaz mediatorskega odnosa med delovnimi zahtevami in mero koncentracije ter afektivno

ruminacijo kot mediatorjem

51

Deveti model prikazuje analizo mediatorskega odnosa med delovnimi zahtevami in mero

koncentracije ter afektivno ruminacijo kot mediatorjem. Rezultati prikazujejo, da mediatorski

učinek, 𝛋2 = ,00, 95 % IZ [-.07, .06] ni prisoten. Pot a se je izkazala za statistično pomembno

(p < ,01), medtem ko poti b in c nista statistično pomembni (p > ,05). Model tako ne

zadostuje predpostavkam mediacije. Neodvisna spremenljivka in mediator pojasnita le 0,1 %

variance mere koncentracije.

Direktni učinek, b = .07, p = .75

Mediatorski učinek, b = .04, 95 % IZ [-.15, .24]

R2 = .001

Slika 14: Prikaz mediatorskega odnosa med delovnimi zahtevami in mero koncentracije ter

problemsko usmerjeno ruminacijo kot mediatorjem

Slika 10 prikazuje rezultate mediacijske analize odnosa med delovnimi zahtevami prek

problemsko usmerjene ruminacije do mere koncentracije. Rezultati ne prikazujejo statistično

pomembnega indirektnega učinka, kar predstavlja zanemarljiv indirektni učinek, 𝛋2 = ,015,

95 % IZ [-.05, .09]. Le pot a se je izkazala za statistično pomembno (p < ,01). Direktni učinek

delovnih zahtev na mero koncentracije (pot c) se ponovno ni izkazal za statistično

pomembnega. Iz povedanega zaključujemo, da do mediatorskega učinka med variablami ni

prišlo. Neodvisna spremenljivka in mediator pojasnita 0,1 % variance mere koncentracije.

Direktni učinek, b = .10, p = .63

Mediatorski učinek, b = -.03, 95 % IZ [-.19, .13]

R2 = .001

52

Slika 15: Prikaz mediatorskega odnosa med delovnimi zahtevami in mero koncentracije ter miselnim

odklopom kot mediatorjem

Zgornji model prikazuje analizo mediatorskega odnosa med delovnimi zahtevami in mero

koncentracije ter miselnim odklopom kot mediatorjem med omenjenima variablama. Analiza

prikazuje, da je odnos med delovnimi zahtevami in miselnim odklopom statistično

pomemben. Pot b in c pa se nista izkazala za signifikantni (p > .05). Mediatorski učinek ni

statistično pomemben, kar predstavlja zelo majhen negativen učinek, 𝛋2 = -,01, 95 % IZ [-.07,

.04]. Direktni učinek se ponovno ni izkazal za statistično pomembnega. Iz povedanega

sklepamo, da do mediatorskega učinka med variablami ni prišlo. Neodvisna spremenljivka in

mediator pojasnita 0,1 % variance mere koncentracije.

Direktni učinek, b = .08, p = .69

Mediatorski učinek, b = .02, 95 % IZ [-.14, .18]

R2 = .001

Slika 16: Prikaz mediatorskega odnosa med delovnimi zahtevami in mero koncentracije ter

konfliktom delo-družina kot mediatorjem

Slika 12 prikazuje rezultate mediatorske analize med delovnimi zahtevami in mero

koncentracije ter konflikta delo-družina kot mediatorja med obema spremenljivkama.

Rezultati prikazujejo nesignifikanten mediatorski učinek, kar predstavlja zanemarljiv

indirekten učinek, 𝛋2 = ,01, 95 % IZ [-.05, .07]. Za statistično pomembno se je izkazala samo

pot a, medtem ko poti b in c nista zadostili pogoju signifikantnosti (p > ,05). Tako direktni

kot indirektni učinek nista statistično pomembna; iz tega zaključujemo, da do mediatorskega

učinka ni prišlo.

Test Sobel (Field, 2013) je pokazal, da indirektni učinki pri vseh modelih z neodvisno

spremenljivko delovne zahteve in mero koncentracije kot izidom ne zadostijo pogoju

statistične pomembnosti (p > ,05).

53

3.4 DODATNE ANALIZE

Dodatne analize ponujajo zanimive rezultate, ki pa niso vključeni v nobeno od hipotez. S

Studentovim t-testom za neodvisne vzorce smo testirali razlike v konstruktih glede na

dihotomne spremenljivke.

Analize so pokazale, da imajo ljudje s polnim delovnim časom v povprečju višji rang (M =

13,58 ± 4,38) kot ljudje s skrajšanim delovnim časom (M = 10,92 ± 3,89) glede na

problemsko usmerjeno ruminacijo. Tako lahko sklepamo, da ljudje s polnim delovnim časom

signifikantno več (p = ,03) premlevajo o delovnih problemih v domačem okolju kot tisti s

skrajšanim delovnikom.

Statistično signifikantne razlike (p < ,01) so se pokazale tudi pri vodilnih delovnih mestih.

Ljudje, ki so zaposleni na vodilnem delovnem mestu, več problemsko usmerjeno ruminirajo

(M = 14,99 ± 4,10), se težje miselno odklopijo od dela (M = 16,68 ± 4,37) in doživljajo višjo

stopnjo emocionalnih delovnih zahtev (M = 22,12 ± 8,58) kot tisti, ki v svojem podjetju ne

zasedajo vodilnih delovnih mest (problemsko usmerjena ruminacija pri njih dosega povprečni

rang 12,36 ± 4,27, miselni odklop 19,51 ± 4,24 in emocionalne delovne zahteve 19,52 ±

9,88).

Konflikt delo-družina in kognitivni spodrsljaji se statistično pomembno razlikujejo (p < ,01)

glede na izmensko delo. Pri ljudeh, ki delajo v izmenah, je prisotnih več kognitivnih

spodrsljajev (M = 8,12 ± 3,50) in dosegajo višjo stopnjo konflikta delo-družina (M = 30,63 ±

6,80). Konflikt družina-delo je pokazal minimalne razlike med zaposlenimi z izmenskim

delovnikom in tistimi, ki ne delajo v izmenah, vendar pa le-te niso statistično pomembne.

Rezultati so pokazali, da osebe, ki so zaposlene za določen čas, dosegajo višjo stopnjo mere

koncentracije (M = 183,82 ± 30,16) v nasprotju z zaposlenimi za nedoločen čas (M = 163,76

± 38,04).

Statistično pomembne razlike (p = ,03) so se pokazale tudi pri zaposlenih z otroki in brez

glede na kognitivne delovne zahteve. Večje kognitivne delovne zahteve doživljajo zaposleni,

ki imajo otroke. Števila otrok in njihove starosti vprašalnik ni preverjal.

Rezultati so pokazali, da ljudje, ki imajo otroke, povprečno dosegajo nižjo mero

koncentracije oz. pozornosti (M = 161,59 ± 36,92) kot tisti, ki otrok nimajo (M = 186,02 ±

34,75).

Med spolom in zajetih konstruktih ni bilo statistično pomembnim razlik.

54

Odnos med jemanjem zdravil in mero koncentracije je ponudil sicer zanimivo in statistično

pomembno negativno povezavo (r = -,18, p = ,01), vendar se ob aplikaciji delne Pearsonove

korelacije, pri čemer smo vključili še spremenljivko starost, ta ne izkaže kot statistično

pomembna (r = -,13, p = ,07). To pomeni, da jemanje zdravil sicer ima učinek na mero

koncentracije, vendar le preko dejavnika starosti. Torej starejše osebe jemljejo več zdravil,

razlog za nižjo stopnjo koncentracije pa se ne skriva v zdravilih, pač pa v kronološki starosti.

Med mero koncentracije in jemanjem zdravil obstaja šibka negativna korelacija (r = -,18, p =

,01), med jemanjem zdravil in starostjo pa šibka pozitivna korelacija (r = ,22, p < ,01). Na

tem mestu velja omeniti, da smo v kategorijo zdravil vključili le zdravila, ki imajo ali pa bi

lahko imela vpliv na kognitivne procese. Ostala zdravila, ki po raziskavi učinkov zdravil

omenjenega vpliva nimajo, so bila iz dotične analize izločena.

S H-testom Kruskal Wallis smo preverjali razlike pri nedihotomni neodvisni spremenljivki

stan, ki zajema odgovore samski, v partnerskem razmerju in poročen. Ugotovitve kažejo, da

najnižjo stopnjo pozornosti oz. mere koncentracije dosegajo poročeni zaposleni (M = 91,29),

srednjo mero samski (M = 113,76) in najvišjo zaposleni, ki so bili v času testiranja v

partnerskem odnosu (M = 123,41). Rezultati so statistično pomembni na stopnji p < ,01.

Statistično pomembna razlika v stanu (p = ,04) se je pokazala tudi pri delovnih zahtevah.

Samski naj bi doživljali največje delovne zahteve (M = 125,20), najnižje pa ljudje v

partnerskem odnosu (M = 91,29). Poročene osebe dosegajo srednjo mero delovnih zahtev (M

= 105,95). Za ostale konstrukte se razlika v stanu ni pokazala kot signifikantna.

4 INTERPRETACIJA

Pričujoča naloga raziskuje povezavo konflikta med delom in družino, ruminacije v zvezi z

delom in delovnih zahtev s kognitivnimi procesi. Cilj je bil raziskati, ali omenjeni konstrukti

vplivajo na pojavnost kognitivnih spodrsljajev na delovnem mestu in mero koncentracije oz.

pozornost. S pridobljenimi rezultati lahko pomagamo preučevane konstrukte razumeti v

sklopu delovnega okolja in jih hkrati morda tudi preprečiti v prihodnosti.

Hipoteze v tem poglavju niso opisane po vrsti, vendar so kot prve zajete tiste, ki kot izid

vključujejo kognitivne spodrsljaje, v nadaljevanju pa tiste, ki vključujejo mero koncentracije.

Hipoteza 1 je predpostavljala, da tako konflikt delo-družina (H1a), kot tudi konflikt družina-

delo (H1b) pozitivno napovedujeta kognitivne spodrsljaje na delovnem mestu. Omenjeno se

55

sklada z rezultati dotične raziskave, tako lahko celotno hipotezo H1 potrdimo. Rezultati

hipoteze se v točki H1b ujemajo z izsledki preteklih raziskav. Arshadi in Neisi (2015) sta

med zaposlenimi iz naftne industrije ugotovila pozitivno povezavo med konfliktom med

delom in družino ter kognitivnimi spodrsljaji na delovnem mestu. Lapierre in sodelavci

(2012), Danielsova (2007) ter Cullen in Hammer (2007) so prav tako potrdili, da je konflikt

družina-delo pomemben napovedovalec kognitivnih spodrsljajev na delovnem mestu,

medtem ko za konflikt delo-družina podobnega odnosa niso našli. Danielsova (2007) navaja

razlog, zakaj se pozitiven odnos med konfliktom delo-družina in kognitivnimi spodrsljaji na

delovnem mestu ni pokazal. Omenjeni konflikt namreč vključuje poseganje delovne vloge v

družinsko, kar pa seveda nima enakega učinka na delovno okolje, kot ga ima konflikt

družina-delo. Če povzamemo, konflikt družina-delo pomeni poseganje družinskih obveznosti

v delovno okolje, kar zajema tudi vpliv na kognitivne spodrsljaje na delovnem mestu.

Medtem ko pri konfliktu delo-družina delovne obveznosti posegajo v družinsko okolje, v

katerem pa se kognitivni spodrsljaji, povezani z delovnim mestom, seveda ne pojavljajo.

V pričujočih analizah se konflikt delo-družina sicer potrdi kot napovedovalec kognitivnih

spodrsljajev (H1a), vendar le v koraku vključitve v regresijski model. Kasneje – ko dodamo

druge konstrukte – pa vrednost meji na statistično pomembnost. To lahko pripišemo že

omenjenemu vzroku iz literature, ki pravi, da je konflikt delo-družina povezan z družinskim

okoljem, na delovno področje pa ta vpliv ne posega.

Tretja hipoteza pravi, da je afektivna ruminacija pozitivno povezana s kognitivnimi

spodrsljaji. Cropley in drugi (2016) so v svoji študiji preučevali povezavo med afektivno

ruminacijo v zvezi z delom in izvršilnimi funkcijami. Med slednje so tudi vključili kognitivne

spodrsljaje. Na vzorcu 240 delavcev s polnim delovnim časom so dokazali, da afektivna

ruminacija v zvezi z delom pozitivno korelira s kognitivnimi spodrsljaji. Afektivna

ruminacija se je izkazala kot pomemben in (v upoštevanju vseh drugih konstruktov v tej

študiji) tudi najboljši napovednik, saj pojasni kar 19,3 % variance v kognitivnih spodrsljajih

na delovnem mestu. To je skladno z rezultati preteklih študij, pomeni pa, da ljudje, ki so bolj

nagnjeni k afektivnemu ruminiranju, poročajo tudi o več kognitivnih spodrsljajih na

delovnem mestu.

Hipoteza 5 temelji predpostavki, da je problemsko usmerjena ruminacija pozitivno povezana

s kognitivnimi spodrsljaji na delovnem mestu. Postavili smo jo na podlagi študije Cropleya in

sodelavcev (2016), ki pravi, da se ruminacija v zvezi z delom pozitivno povezuje s

56

kognitivnimi spodrsljaji na splošno. V dotični raziskavi smo le-te posplošili na kognitivne

spodrsljaje na delovnem mestu, saj je koncept zelo podoben. Peto hipotezo smo na podlagi

izidov potrdili. Drug vidik ruminacije na delovnem mestu – problemsko usmerjena

ruminacija – se je izkazala kot statistično pomemben napovednik kognitivnih spodrsljajev na

delovnem mestu. To pomeni, da ljudje, ki miselno pregledujejo določen problem ali

vrednotijo prejšnje delo z namenom, da bi ugotovili kako lahko neko težavo rešijo, poročajo

o več kognitivnih spodrsljajih na delovnem mestu kot ne-ruminatorji. Te osebe so stalno

vpete v deloven proces in problematiko, ki se pojavlja na delovnem mestu, tudi kadar so

doma, kjer bi se lahko spočile oz. odklopile od delovnega dne. Tudi povezava med

problemsko usmerjeno ruminacijo in miselnim odklopom je zmerno negativna (r = -,59, p <

,01). To pomeni, da se takšni ljudje po končanem delovniku niso sposobni miselno odklopiti

od samega dela, zato posledično prihaja do kognitivnih spodrsljajev na delovnem mestu.

H7 predvideva negativno povezavo miselnega odklopa in kognitivnih spodrsljajev na

delovnem mestu. Nezmožnost miselnega odklopa ima lahko za ljudi, ki doživljajo napetost,

zaskrbljenost ali strah zaradi visokih delovnih zahtev, negativne posledice tako na delovnem

kot tudi družinskem področju (Walkowiak idr., 2010, v Cropley in Zijlstra, 2011). Na podlagi

izidov dotične študije sedmo hipotezo zavrnemo, saj se miselni odklop ni izkazal kot

pomemben napovednik kognitivnih spodrsljajev na delovnem mestu. Omenjeno se ujema s

študijo Safstroma in Hartiga (2013), ki na 173 zaposlenih nista prepoznala miselnega odklopa

kot statistično pomembnega napovednika kognitivnih spodrsljajev. Tako lahko trdimo, da je

miselni odklop od dela po koncu delovnika sicer dobrodošel, vendar pa pomembno ne

zmanjšuje možnosti za nastanek kognitivnih spodrsljajev na delovnem mestu. Tudi Baas in

drugi (2008) so ugotovili, da lahko razmišljanje o delu pozitivno vpliva na hitrejše reševanje

problemov, inovativnost in ustvarjalnost in nima le negativnih posledic. Miselni odklop je

najverjetneje bolj povezan z družinskim okoljem, saj ima od zaposlenega, ki se po službi zna

od dela tudi miselno odklopiti, največ koristi prav družina. Zato bi bilo smiselno raziskati, ali

miselni odklop od dela blaži nastanek kognitivnih spodrsljajev na splošno oz. v vsakdanjiku

in ne samo na delovnem področju.

Številni raziskovalci so potrdili delovne zahteve kot napovedovalec kognitivnih spodrsljajev

(Safstrom in Hartig, 2013) tudi preko mediatorja izgorelosti (van der Linden idr., 2005).

Visoke kognitivne delovne zahteve, ki povečujejo tveganje za pojav kognitivnih spodrsljajev

na delovnem mestu, v največji meri napovedujejo spodrsljaje, povezane s pozornostjo

57

(Elfering idr., 2011). Avtorja Reason in Lucas (1984) sta v svoji študiji navedla, da je pri kar

50 % oseb bilo v trenutku, ko se je kognitivni spodrsljaj zgodil (npr. oseba je v trgovini

pozabila plačati izdelek ipd.), med drugimi dejavniki prisotna tudi preobremenjenost v službi.

H9 tako predvideva kognitivne (H9a) in emocionalne (H9b) delovne zahteve kot pozitiven

napovednik kognitivnih spodrsljajev na delovnem mestu. Na podlagi dobljenih rezultatov

smo obe podhipotezi zavrnili, saj se delovne zahteve (tako emocionalne kot tudi kognitivne)

v multipli regresiji niso pokazale kot pomemben napovedovalec kognitivnih spodrsljajev.

Sama korelacijska matrika pa prikazuje šibko pozitivno povezavo kognitivnih spodrsljajev z

emocionalnimi delovnimi zahtevami (r = ,26, p < ,01), s kognitivnimi delovnimi zahtevami

pa korelacija ni statistično pomembna (r = -,07, p > ,05). Razlog za odstopanje med rezultati

lahko najdemo v razlikovanju med uporabljenimi pripomočki v prejšnjih študijah in v dotični

nalogi. Safstrom in Hartig (2013) sta delovne zahteve merila s splošnim vprašalnikom

psiholoških in socialnih faktorjev na delu2. Le-ta deli delovne zahteve na kvantitativne

zahteve (npr. »V službi imam preveč dela.«), zahteve, povezane z odločitvami (npr. »Moje

delo zahteva hitre odločitve.«), in zahteve, povezane z učenjem (npr. »Moje delovne naloge

so pretežke zame.«). Testiranci so se tako odločali na podlagi odgovorne letvice pogostnosti

od 1 (nikoli) do 5 (vedno). Dotična naloga deli zahteve le na emocionalne in kognitivne

delovne zahteve, v zadnje bi lahko uvrstili tudi delitev Safstroma in Hartiga (2013) ter

Elferinga in sodelavcev (2011). Slednji so kognitivne delovne zahteve zajeli kot z nalogo

povezane stresorje (časovni pritisk, zahteve koncentracije in pozornosti, nejasnost delovnih

nalog in motnje delovnega procesa). Van der Linden in sodelavci (2005) so kognitivne

spodrsljaje posplošili na vsakdanje življenje in ne le na kognitivne spodrsljaje, povezane z

delom, kot smo to storili v tej nalogi. Reason in Lucas (1984) sta kognitivne spodrsljaje

raziskovala z vprašalnikom miselne odsotnosti3, ki vključuje 24 postavk, pri čemer vsaka

postavka predstavlja drug kognitivni spodrsljaj, povezan z miselno raztresenostjo v trgovini

(npr. »Na blagajni sem pozabil/-a že plačane izdelke.«). Delovne zahteve sta merila skozi

pisma ljudi, ki so v trgovini pozabili plačati izdelek (gre torej za nenamerno krajo) in so zato

bili vključeni v program Portia Trust. Tako sta dogodke iz pisem in dogodke iz trgovine

postavila na časovnico ter ugotavljala, kaj se je udeležencem (v času nenamernih kraj v

trgovini) dogajalo v osebnem in poklicnem življenju. Nastal je seznam življenjskih

dogodkov, ki so lahko potencialni napovedniki kognitivnih spodrsljajev.

2 General Nordic Questionairre for Psychological and Social Factors at Work – QPSNordic

3 Absent-Mindness in Shops Questionairre - AMSQ

58

Omenjeni avtorji torej ne vključujejo emocionalnih delovnih zahtev, prav tako pa so bili za

potrebe raziskav uporabljeni drugi merski pripomočki kot pri pričujoči nalogi. Razlike v

rezultatih tako pripisujemo razlikam v psihometričnih pripomočkih.

Enajsta hipoteza pravi, da je konflikt delo-družina mediator odnosa med delovnimi zahtevami

in kognitivnimi spodrsljaji (H11a) oz. mero koncentracije (H11b). Postavljena je bila na

podlagi študij, ki dokazujejo povezanost delovnih zahtev s konfliktom delo-družina (Byron,

2005; Carlson in Kacmar, 2000; Fox in Dwyer, 1999; Lu idr., 2008; Voydanoff, 2005) in

raziskav, ki ugotavljajo povezanost konflikta delo-družina s kognitivnimi spodrsljaji

(Lapierre idr., 2012) in mero koncentracije oz. pozornost (MacEwen in Barling, 1994). H11a

na podlagi dobljenih rezultatov potrdimo. Pri rezultatih z neodvisno spremenljivko

kognitivne delovne zahteve je bila najdena popolna mediacija, medtem ko se je pri rezultatih

z neodvisno variablo emocionalne delovne zahteve pokazala delna mediacija. To pomeni, da

delovne zahteve (tako kognitivne kot tudi emocionalne) pozitivno napovedujejo konflikt

delo-družina, ki pa vodi v večjo stopnjo kognitivnih spodrsljajev. Rezultati so skladni s

preteklimi raziskavami.

Pri hipotezah H12-H14 smo ugotavljali mediatorske odnose med delovnimi zahtevami in

kognitivnimi spodrsljaji oz. mero koncentracije ter ruminacijo kot mediatorjem. Razvili smo

jih iz študij, ki dokazujejo povezanost delovnih zahtev in ruminacije (Berset idr., 2011,

Cropley idr., 2006) ter raziskav, ki potrjujejo povezavo ruminacije in kognitivnih spodrsljajev

(Cropley idr., 2016) oz. mere koncentracije (Davis in Nolen-Hoeksema, 2000; Joorman in

Vanderlind, 2014).

H12a pravi, da je afektivna ruminacija mediator odnosa med delovnimi zahtevami in

kognitivnimi spodrsljaji. Rezultati nakazujejo, da med kognitivnimi delovnim zahtevami in

kognitivnimi spodrsljaji ter afektivno ruminacijo kot mediatorjem ni prišlo do mediatorskega

učinka. Prav tako se direkten učinek med neodvisno spremenljivko in izidom ni izkazal za

statistično pomembnega. Pri neodvisni spremenljivki emocionalne delovne zahteve pa je

mediatorski učinek pokazal statistično pomembnost. Direktni učinek ob tem ni bil statistično

pomemben, tako da lahko govorimo o popolni mediaciji. Emocionalne delovne zahteve (ne

pa tudi kognitivne) so se tako pokazale kot napovednik afektivne ruminacije, saj le-ta med

drugim vključuje tudi čustveni proces (Cropley in Zijlstra, 2011), katerega emocionalne

delovne zahteve aktivirajo, kognitivne delovne zahteve pa se z njim ne povezujejo.

59

H13a, ki pravi, da je problemsko usmerjena ruminacija mediator med delovnimi zahtevami in

kognitivnimi spodrsljaji, se potrdi. Kjer vlogo neodvisne spremenljivke igrajo kognitivne

delovne zahteve, pride do mediatorskega učinka; kjer pa so kot neodvisna spremenljivka

emocionalne delovne zahteve, pa pride do delne mediacije, saj je poleg indirektnega učinka,

signifikanten še direktni učinek. Rezultati se tako skladajo z izsledki pretekle literature, ki

ugotavlja povezavo vseh treh konceptov (npr. Berset idr., 2011; Cropley idr., 2006; Cropley

idr., 2016).

S hipotezo H14a smo želeli preveriti, ali je miselni odklop mediator med delovnimi

zahtevami in kognitivnimi spodrsljaji. Na podlagi rezultatov hipotezo delno potrdimo. Pri

kognitivnih delovnih zahtevah kot neodvisni spremenljivki se kot signifikantna nista pokazala

niti indirektni niti direktni učinek. Torej miselni odklop ni mediator med kognitivnimi

delovnimi zahtevami in kognitivnimi spodrsljaji. Razlog za zavrnitev tega dela podhipoteze

lahko najdemo v samem pojmovanju kognitivnih zahtev iz uporabljenega vprašalnika.

Kognitivni spodrsljaji se dogajajo ob odsotnosti koncentracije in pozornosti. To pomeni, da

se ne pojavljajo kot posledica kognitivnih delovnih zahtev, saj le-te izrecno zahtevajo prav

stalno zbranost in osredotočenost (vprašalnik sprašuje o pogostnosti pojavljanja določenih

zahtev, npr.: »Delo moram opravljati z veliko natančnosti.«, »Delu moram nameniti

konstantno pozornost.« ipd.). Miselni odklop se kot mediator ni izkazal kot statistično

pomemben, saj se le-ta vrši doma in ne na delovnem mestu, na katerem se kognitivni

spodrsljaji dogajajo. Pri neodvisni spremenljivki emocionalnih delovnih zahtev pa lahko

hipotezo potrdimo, saj rezultati prikazujejo delno mediacijo. To pomeni, da je bil ugotovljen

tako direktni kot tudi mediatorski učinek. Emocionalne zahteve se glede na uporabljeni

vprašalnik nanašajo na čustven vidik dela (torej zajemajo emocionalno delo, čustveno

vznemirjajoče situacije, kako pogosto se oseba na delu počuti napadeno ipd.) in ne zahtevajo

stalne pozornosti na sam delovni proces. Tako se najde več prostora za spodrsljaje pri delu in

nezbranost. Prav tako smo ugotovili, da gre za delno mediacijo, kar pomeni, da je možnih več

dejavnikov, ki bi mediirali odnos med emocionalnimi delovnimi zahtevami in kognitivnimi

spodrsljaji.

V nadaljevanju smo zaradi lažje interpretacije zajeli vse hipoteze, ki konstrukte povezujejo z

mero koncentracije.

V H2 smo sklepali na negativno povezavo konfliktov delo-družina (H2a) in družina-delo

(H2b) s pozornostjo oz. mero koncentracije. Na podlagi rezultatov, ki niso bili statistično

60

signifikantni celotno drugo hipotezo zavrnemo. Omenjeno se ne sklada s preteklimi

raziskavami, ki pravijo, da so nižje kognitivne zmožnosti, pozornost, koncentracija in

posledično tudi produktivnost posledica konflikta med delom in družino (Ferguson idr., 2012,

MacEwen in Barling, 1994;). Vzrok za neskladje med preteklimi študijami in dotično

raziskavo bi lahko pripisali načinu merjenja pozornosti oz. koncentracije. Pretekle študije, ki

so dokazale povezanost obeh smeri konflikta s kognicijo, so to merile s samoocenjevalnimi

vprašalniki, medtem ko je v našem primeru šlo za meritev s kognitivnim testom dosežka.

Prednosti le-tega so v večji objektivnosti in manjši možnosti podajanja socialno zaželenih

rezultatov, hkrati pa je nanj lahko vplivalo večje število zunanjih (hrup, svetloba, temperatura

v prostoru ipd.) in notranjih oz. individualnih dejavnikov (trenutno počutje in razpoloženje

posameznika, nekorigirana vizualna oškodovanost (vselej gre za test po principu papir-

svinčnik, kjer so črke (»d«) oz. ciljni dražljaji (črtice ob črkah) dokaj majhni, zato je

pomemben dober vid), jemanje določenih zdravil in morebitne pretekle poškodbe glave).

Četrta hipoteza temelji na ugotovitvah številnih avtorjev, ki so ugotovili negativno povezavo

med ruminacijo in mero koncentracije oz. pozornostjo. Raziskave so pokazale, da ljudje, ki

ruminirajo, kažejo primanjkljaje v kognitivnem inhibicijskem sistemu in tako težko ohranjajo

pozornost na informacijah, ki so pomembne za zadane naloge (npr. Mor in Daches, 2015;

Watkins in Brown, 2002). Naša hipoteza torej predpostavlja, da je afektivna ruminacija

negativno povezana s pozornostjo. Na podlagi izidov hipotezo H4 zavrnemo, saj se afektivna

ruminacija ni izkazala kot pomemben napovednik mere koncentracije, merjene s kognitivnim

testom pozornosti d2. Omenjeno bi lahko pripisali ugotovljeni obratni povezavi konceptov

ruminacije in pozornosti, kot smo to predvidevali v tej nalogi. Teasdale in sodelavci (1995)

so ugotovili, da pozornost, ki se za dokončanje neke naloge izrecno zahteva, zmoti tok

ruminacije. Torej s tem, ko oseba usmeri vso svojo pozornost v neko nalogo, prekine

negativen tok misli, kar pomeni, da je pozornost negativno povezana z ruminacijo.

Šesta hipoteza pravi, da je problemsko usmerjena ruminacija negativno povezana s

pozornostjo oz. mero koncentracije. Ljudje, ki izven delovnega časa ruminirajo, naj bi kazali

primanjkljaje v kognitivnem inhibicijskem sistemu in tako težje ohranjali koncentracijo in

pozornost na pomembnih informacijah (Mor in Daches, 2015; Whitmer in Banich, 2007). Z

dobljenimi rezultati smo dotično hipotezo zavrnili, saj se problemsko usmerjena ruminacija ni

izkazala kot statistično pomemben napovednik mere koncentracije.

61

Osma hipoteza temelji na predpostavki, da osebe, ki se znajo miselno odklopiti, dosegajo

večjo stopnjo pozornosti oz. mere koncentracije. Avtorji (Mor in Daches, 2015; Watkins in

Brown, 2002; Whitmer in Banich, 2007) namreč trdijo, da ljudje, ki po delovnem času

ruminirajo (torej se težje miselno odklopijo od dela), težje ohranijo pozornost in

koncentracijo na informacijah, ki so pomembne za zadane naloge. Tako lahko sklepamo, da

tisti, ki se lažje miselno odklopijo, posedujejo večjo stopnjo koncentracije in pozornosti.

Rezultati dotične naloge zavračajo omenjeno hipotezo, saj se miselni odklop ni izkazal kot

statistično pomemben napovedovalec mere koncentracije.

S hipotezo H10 smo želeli preveriti, ali so kognitivne (H10a) in emocionalne (H10b) delovne

zahteve pomemben napovednik pozornosti oz. koncentracije. Deligkaris in sodelavci (2014)

so namreč ugotovili, da se pri poklicih, pri katerih sta prisotna stalni časovni pritisk in

kognitivne delovne zahteve, kaže večja stopnja kognitivnega deficita na področju izvršilnih

funkcij, pozornosti in spomina. Tudi Elfering in sodelavci (2011) so dokazali, da so

kognitivne delovne zahteve negativno povezane s pozornostjo. V dotični študiji smo na

podlagi dobljenih rezultatov omenjeni podhipotezi zavrnili. Tudi korelacijska matrika ne

nakazuje statistično pomembnih povezav med omenjenimi konstrukti. Razliko med rezultati

lahko pripišemo različnim merskim pripomočkom. Elfering in sodelavci (2011) so povezavo

s pozornostjo ugotovili iz vprašalnika kognitivnih spodrsljajev na delovnem mestu, pri čemer

so se delovne zahteve najmočneje povezale s spodrsljaji v pozornosti. Iz tega se sklepa, da

višje, kot so delovne zahteve, nižja je stopnja pozornosti oz. koncentracije, kar pa se v naši

nalogi ni pokazalo kot statistično signifikantno. V tej raziskavi smo pozornost merili s testom

pozornosti d2 in ne s samoocenjevalnim vprašalnikom. Prednosti in slabosti obeh so bile že

omenjene (glej Hipotezo 2).

H11b predpostavlja, da je konflikt delo-družina mediator odnosa med delovnimi zahtevami in

mero koncentracije. Omenjeno hipotezo ovržemo pri obeh neodvisnih spremenljivkah

(emocionalne in kognitivne delovne zahteve), saj se konflikt delo-družina ni izkazal kot

statistično pomemben mediator. Ugotovljena je bila pozitivna povezava delovnih zahtev in

konflikta delo-družina (pot a), medtem ko se povezava med konfliktom delo-družina in mero

koncentracije (pot b) ter povezava med delovnimi zahtevami in mero koncentracije (pot c) ni

izkazala kot statistično pomembna. Dobljeni rezultati se v poti a skladajo s preteklimi

študijami, ki so prav tako ugotovile pozitivno povezavo. Pot b ni v skladu s preteklo

literaturo, ki pravi, da konflikt delo-družina negativno korelira s pozornostjo in koncentracijo

62

(MacEwen in Barling, 1994). Avtorji so v svoji študiji uporabili drugačen pristop in merske

pripomočke, prav tako pa je vzorec zajemal le en poklic – policiste. Za merjenje

koncentracije so uporabili vprašalnik s tremi postavkami, od tega je le ena preverjala

koncentracijo (»Na delu sem se zmožen skoncentrirati na svoje delo in sem mentalno

prisoten.«), medtem ko sta drugi dve postavki merili depresivnost in anksioznost. Konflikta

delo-družina so se lotili z vprašalnikom Kopelmana in sodelavcev (1983, v MacEwen in

Barling, 1994), ki je zajemal 4 postavke, pri katerih delo posega v družinsko okolje (»Moje

delo mi vzame veliko časa, ki bi ga raje preživel z družino.«). Razloge za razhajanje v

rezultatih preteklih študij in pričujoče naloge je tako moč pripisati omenjenim razlikam.

Hipoteze, ki preverjajo odnos med delovnimi zahtevami in mero koncentracije ter afektivno

ruminacijo (H12b), problemsko usmerjeno ruminacijo (H13b) in miselnim odklopom (H14b)

kot mediatorji, smo na podlagi dobljenih rezultatov zavrnili. Omenjeno se ne sklada s

preteklo raziskavo, ki ugotavlja povezanost delovnih zahtev, ruminacije in pozornosti (Davis

in Nolen-Hoeksema, 2000). Vzrok bi lahko pripisali različnim merskim pripomočkom, ki

smo jih uporabili za potrebe merjenja mere koncentracije oz. pozornosti. Če pogledamo

podrobneje Davis in Nolen-Hoeksemova (2000), raziskujeta pozornost in njeno neprožnost

pri ruminatorjih. Pozornostna neprožnost (angl. attentional inflexibility) se pri ruminatorjih

pojavlja zaradi deficita v inhibiciji motečih dražljajev ali zaradi težav s premeščanjem

pozornosti. Le-to preverjata s pomočjo testa razvrščanja kart (Wisconsin Card Sorting Test),

medtem ko smo v naši nalogi pozornost merili s testom pozornosti d2.

Glede na to, da vse hipoteze, povezane z mero koncentracije, zavrnemo, bi lahko vzrok

pripisali samemu merskemu pripomočku ali meri, s katero smo pozornost oz. koncentracijo

merili.

Mera koncentracije testa pozornosti d2 je sicer odporna proti popačenju. Vedenje, ki ni v

skladu z navodili (npr. sindrom preskakovanja), je naj ne bi povišalo ali znižalo. Testiranec s

samim preskakovanjem delov testa ali z naključnim prečrtavanjem naj ne bi dosegel

neupravičeno visokega ali nizkega rezultata. Pogoju odpornosti proti popačenju omenjena

mera zadostuje bolje kot dvojno korigirani kvantitativni dosežek (CŠ-2N), ki sta ga uvedla

avtorja Oeschlägel in Moosbrugger (1993, v Brickenkamp idr., 2014). Mera koncentracije se

po Priročniku Testa pozornosti d2 (Brickenkamp idr., 2014) porazdeljuje normalno in je

zanesljiva. Tako lahko sklepamo, da je enega izmed vzrokov razhajanja rezultatov moč najti

v sami izvedbi in različnih pogojih testiranja. Kot že omenjeno, so to razne motnje s strani

63

okolja, individualni/notranji dejavniki, nejasno in nekonsistentno podana navodila,

nerazumevanje navodil in nalog ter čas v dnevu, ko se je testiranje izvajalo (npr. po službi,

pred začetkom izmene, zvečer doma ipd.). Drugo vprašanje, ki se ob dejstvu, da se mera

koncentracije pri nobeni hipotezi ni pokazala kot statistično pomembna, pojavi, je, ali test

pozornosti d2 res meri samo pozornost oz. koncentracijo. Reševanje testa zahteva tudi

inhibicijo odziva oz. motorično inhibicijo, saj je ob zaznavi nepravilnega dražljaja treba

zadržati določen gib. Tako bi bilo smiselno preveriti koncept pozornosti s kakšnim drugim

testom dosežka in kasneje primerjati pridobljene rezultate.

Pomanjkljivosti in omejitve raziskave

Kot je omenjeno že v teoretičnem delu, se zelo malo raziskav ukvarja s podobno tematiko

povezovanja delovnega področja s kognicijo. Posledično nekatere postavljene hipoteze

temeljijo na študijah z drugačnimi vzorci (različni poklici, delovni sektorji ipd.) in

drugačnimi merskimi pripomočki (različni vprašalniki, testi dosežka ipd.).

Kot pomanjkljivost raziskave bi lahko izpostavili dejstvo, da je podatke pridobivalo več

različnih testatorjev, in sicer v različnih pogojih. To pomeni, da obstaja možnost, da vsem

udeležencem niso bila podana popolnoma enaka navodila, hkrati pa je izvedba ponekod

potekala v skupinah (do 4 osebe naenkrat), ponekod pa v dvojicah ali individualno. Glede na

to, da vzorec temelji na zaposlenih osebah, je aplikacija vprašalnikov in testa večinoma

potekala takoj pred, po ali med delovnim časom na njihovem delovnem mestu. Na tem mestu

lahko razhajanja v rezultatih pripišemo tudi nezbranosti, nižji pozornosti in slabši

koncentraciji, saj so ponekod zaposleni imeli za seboj že osem- ali večurni delovnik. Tako

obstaja možnost, da so v mislih bili še obremenjeni z delovnimi vprašanji in s težavami.

Nekaj udeležencev je vprašalnike in test reševalo doma, pri čemer pa smo kot testatorji imeli

manjši vpliv na zunanje pogoje (moteči otroci, hrup, zvonjenje telefonov ipd.).

Med testatorji prav tako ni bilo dogovora o tem, s katerimi organizacijami bomo sodelovali

ali iz kakšnih sektorjev bomo izbirali posameznike. Poklic in sektor dela se v vprašalniku

nista preverjala. Povedano dopušča možnost, da so udeleženci iz istega sektorja ali pa

opravljajo zelo podobna dela. Tako torej ni bilo prisotne načrtne razpršenosti vzorca po

različnih sektorjih dela ali poklicih, kar pa je lahko privedlo do preveč podobnih rezultatov,

ki so težje posplošljivi.

V prihodnje bi moralo testiranje potekati v kontroliranih pogojih, testatorji pa bi se glede

vzorca, navodil in časa izvedbe morali dogovoriti in uskladiti. Le tako bi lahko vsem

64

testirancem zagotovili enake pogoje reševanja in zmanjšali možnost vpliva omenjenih

dejavnikov.

S slabšo zbranostjo in pozornostjo udeležencev je lahko povezano tudi zaporedje aplikacije

vprašalnika in testa. Baterija vprašalnikov je za reševanje zahtevala približno petnajst minut,

za tem pa smo aplicirali še kognitivni test. Morda bi v prihodnje bilo bolje najprej reševati

kognitivne teste, saj so testiranci še zbrani. Zatem bi aplicirali vprašalnik, ki ne zahteva

tolikšne zbranosti in osredotočenosti kot test, hkrati pa ne terja časovnega pritiska, saj le-ta –

v nasprotju s kognitivnim testom – ni časovno omejen.

Kognitivni spodrsljaji so koncept, ki bi ga v naši nalogi bilo dobro objektivno preveriti. V

dotični nalogi so le-ti merjeni s pomočjo samoocenjevalnega vprašalnika, ki je dopuščal

možnost podajanja socialno zaželenih odgovorov. Po drugi strani pa smo pozornost oz. mero

koncentracije merili s kognitivnim testom, pri čemer pa je na rezultate lahko vplivalo veliko

zunanjih (hrup, svetloba, zvonjenje telefonov v drugih pisarnah, temperatura v prostoru ipd.)

in individualnih dejavnikov (trenutno počutje in razpoloženje posameznika, nekorigirana

vizualna oškodovanost, jemanje določenih zdravil in morebitne pretekle poškodbe glave).

Nekorigirano vizualno oškodovanost smo sicer preverjali, vendar se je ob vprašanju,

povezanim s tem dejavnikom, pojavilo veliko nerazumevanja. Tako lahko trdimo, da veliko

oseb omenjene trditve ni popolnoma razumelo. Pri vplivu zdravil smo izločili zdravila, ki bi

lahko imela vpliv na človekovo kognicijo. Po analizah (opisanih v podpoglavju 3.4 Dodatne

analize) smo ugotovili, da v dotično raziskavo vključena zdravila, morebitne pretekle

poškodbe glave in prejemanje kemoterapije niso imela pomembnega vpliva na vključene

kognitivne procese.

Uporabna vrednost in pogled naprej

Preučevanje konflikta med delom in družino, delovnih zahtev, ruminacije v zvezi z delom in

kognicije zadevajo tako posameznika kot tudi organizacijo. V današnjem času je eden od

glavnih virov stresa, s katerim se morajo zaposleni soočati, prav stres na delovnem mestu, ki

lahko polzi v družinsko okolje.

S temo raziskovanja posledic ruminacije, delovnih zahtev in konflikta med delom in družino

v kognitivnih procesih se je ukvarjalo zelo malo raziskav, kar daje naši študiji dodatno

vrednost. Dotična naloga ima tako teoretično in praktično vrednost, saj lahko ob razumevanju

65

omenjenih konceptov, kognitivne spodrsljaje, povezane z delom, v prihodnje preprečimo tudi

v praksi (razne nesreče, povezane z delom, avtomobilske nesreče, napake, ob katerih nastane

ekonomska in finančna škoda, ipd.).

Kot prednost pričujoče študije bi lahko izpostavili individualno testiranje oz. testiranje v

majhnih skupinah (do največ 4 osebe naenkrat). Tako smo lahko ob morebitnih nejasnostih

le-te pojasnili in po potrebi tudi ponovili navodila. Raziskava je tudi temeljila na velikem

vzorcu (N = 207), v katerem sta oba spola približno enako zastopana (54,1 % žensk, 45,9 %

moških).

V nalogi preverjamo posledice konflikta med delom in družino, delovnih zahtev in

ruminacije v zvezi z delom, s poudarkom na kognitivnih procesih, vendar pa je možna tudi

vzajemna povezava, pri kateri lahko tudi nižje kognitivno funkcioniranje privede do pojava

konflikta, večje percepcije obremenjujočih delovnih zahtev, nižjega zavedanja delovnih

resursov in povečanja ali zmanjšanja možnosti za pojav ruminacijskih misli. Predvideno

vzajemnost bi bilo smiselno podrobneje raziskati v nadaljnjih longitudinalnih oz. vzdolžnih

študijah.

Ob delovnih zahtevah bi bilo v nadaljnjih študijah smiselno raziskati še resurse, ki lahko

posledice le-teh ublažijo. Ob tem so pomembni tako delovni resursi, to so »fizični, socialni

ali organizacijski vidiki delovnega mesta, ki so funkcionalni pri doseganju delovnih ciljev,

zmanjšujejo delovne zahteve in s tem povezano fiziološko in psihološko škodo ter spodbujajo

osebno rast in razvoj« (Demerouti idr., 2001, str. 501), kot tudi osebni resursi, ki se nanašajo

na zaznana vrednotenja, ki so povezana s posameznikovim občutkom glede lastnih zmožnosti

nadzora in vpliva na okolje (Hobfoll, Johnson, Ennis in Jackson, 2003).

Ob ponovitvi raziskave bi bilo zanimivo zajeti dela in poklice, ki so z vidika delovnih

pogojev in varnosti bolj tvegana ter je stopnja možnosti za nesreče in poškodbe večja. V

dotični raziskavi sektorja oz. področja dela nismo preverjali niti nismo naredili selekcije ob

zbiranju, kakšne poklice bi si želeli. Zato bi bilo v nadaljnjih študijah le-to koristno, saj bi

dobili vpogled v kognitivne spodrsljaje, ki so lahko bolj ogrožajoči. V mislih imamo poklice,

pri katerih lahko kognitivni spodrsljaj in nižja stopnja pozornosti pomeni nekaj več kot le

napako pri tipkanju ali prižig napačne naprave v pisarni. To so poklici, kot so vozniki na

daljše relacije, zdravstveni delavci, delavci na gradbiščih, višinah ali delavci z nevarnimi

snovmi, rudarji, piloti, policisti, gasilci ipd.

66

Pričujoča študija zajema zaposlene iz ene države. V nadaljnjih raziskavah bi bilo smiselno

preveriti rezultate slovenskega vzorca v primerjavi z drugimi državami ali kulturami. Številni

raziskovalci so namreč dokazali, da se dejavniki konflikta med delom in družino razlikujejo

tudi glede na kulturo, v kateri živimo. Tako so Yangova in sodelavci (2000) ugotovili, da

zaposleni Američani doživljajo večjo stopnjo družinskih zahtev kot zaposleni Kitajci. Še več,

družinske zahteve so imele večji vpliv na KDD v ZDA kot na Kitajskem, kjer pa so imele

večji vpliv na KDD delovne zahteve. Na Kitajskem se žrtvovanje družinskega časa na račun

dela obravnava kot samožrtvovanje, pri čemer posvetimo lasten prosti čas v delovne namene.

V Združenih državah pa žrtvovanje družinskega časa za delo pogosto zaznavajo kot

neupoštevanje drugih pomembnih oseb v življenju; s tem torej ne izkazujejo potrebne skrbi

za družino. Te razlike so avtorji delno pripisali kulturnim razlikam med individualizmom in

kolektivizmom ter deloma različnim ravnem industrijskega razvoja in materialnega bogastva

v obeh narodih. Spector in sodelavci (2005, v Mortazavi idr., 2009) so se lotili obsežnejše

primerjalne študije o povečanem stresu zaradi družinskih in delovnih obveznosti, pri čemer

so zajeli 18 držav. Tajvan, Hong Kong in Portugalska poročajo o večjem KDD, medtem ko

Avstralija, Velika Britanija in Ukrajina doživljajo nižjo stopnjo KDD.

Ob raziskovanju dejavnikov kognitivnih spodrsljajev in vzrokov motenj koncentracije ter

pozornosti smo ugotovili, da so dejavniki lahko zunanji, na katere imamo malo vpliva

(delovne zahteve), ali notranji, ki jih tvorimo sami (zaznava delovnih nalog kot zahtevnih,

učinkovito razporejanje časa med družino in delom ipd.).

Na podlagi rezultatov smo odkrili, da med napovednike kognitivnih spodrsljajev na delovnem

mestu spadajo konflikt med delom in družino, afektivna ruminacija in problemsko usmerjena

ruminacija. Prav tako so kognitivne delovne zahteve – prek mediatorjev problemsko

usmerjene ruminacije in konflikta delo-družina – pomemben napovednik kognitivnih

spodrsljajev. Emocionalne delovne zahteve pa so – prek mediatorjev afektivne ruminacije,

problemsko usmerjene ruminacije, miselnega odklopa in konflikta delo-družina – pomemben

napovednih kognitivnih spodrsljajev. Na podlagi omenjenega ugotavljamo, da bi pojavnost

kognitivnih spodrsljajev lahko zmanjšali z različnimi preventivnimi in kurativnimi

intervencijami za znižanje stopnje ruminacijskih misli. Dokazano je, da lahko le osem

minutna intervencija zmanjša pojav ruminacijskih misli. Hilt in Pollak (2012) sta ugotovila,

da aplikacija distrakcij (poslušanje zvočnih posnetkov s spodbudami, kot je »Pomislite na

svetlečo površino trobente.«) in čuječnost (poslušanje zvočnih posnetkov s spodbudami, kot

je »Zamislite si, da so negativne misli ujete v mehurčkih, ki mirno odplavajo vstran.«)

67

pomembno zmanjšata pojav negativnih ruminacijskih misli. Tako bi lahko ustvarili mobilno

aplikacijo, ki bi jo zaposleni naložili na svoje mobilne telefone. Ta bi vsebovala podobne vaje

z različnimi spodbudami, odgovornost posameznika pa bi bila, da bi omenjene vaje izvajal.

Kot smo ugotovili, so delovne zahteve pozitivno povezane s konfliktom delo-družina, kar

pomeni, da je treba optimizirati delovne zahteve in resurse ter vključiti tudi osebne resurse.

Podjetje bi tako na določeno obdobje izvajalo delavnice, v katere bi vključili intervencije za

zmanjšanje delovnih zahtev in povečanje delovnih ter osebnih resursov. V skladu s potrebo

po obvladovanju omenjenega problema lahko organizacije izvajajo družinam prijazno

politiko (kot so to npr. podjetja s pridobljenim certifikatom Družini prijazno podjetje), lahko

pa s programi usposabljanja spodbujajo tudi osebno odgovornost in osebni nadzor. Takšni

programi bi lahko pomagali zaposlenim prepoznati njihova disfunkcionalna prepričanja in

percepcijo, povezano z odnosi med delom in družino. Cilj je tudi, da se zaposleni začnejo

zavedati čustev in vedenj, ki so potrebna za učinkovitejše obvladovanje stresa, ki ga

povzročajo nasprotujoče si družinske in delovne zahteve. Wingerden, Bakker in Derks (2016)

so razvili intervencijo, ki vsebuje vaje, namenjene povečanju osebnih in delovnih resursov ter

zmanjšanju delovnih zahtev. Za povečanje osebnih virov so uporabili vaje za optimiziranje

psihološkega kapitala, kar pomeni zvišanje ravni upanja, optimizma, samoučinkovitosti in

odpornosti udeležencev. Da bi spodbudili samoiniciativno preoblikovanje dela (angl. job

crafting), so uporabili vaje s postavljanjem ciljev. Intervencija je sestavljena iz treh

usposabljanj v obdobju petih tednov; prvi dve intervenciji sta potekali v enem dnevu, tretja pa

je potekala čez štiri tedne. Učinki delavnic so bili tudi večja delovna učinkovitost in

zavzetost.

Tudi Cropley (2015, v Cropley idr., 2016) govori o intervencijah, ki so pomembne za miselni

odklop od dela. Ob tem poudarja pomembno vlogo vedenjsko-kognitivne terapije in

čuječnosti. Guiney in Machado (2013) v povezavi z omenjenim problemom poudarjata

pomembno vlogo rednega telesnega gibanja tako na delovnem mestu kot tudi doma.

Telovadba je ekonomsko varčen in zdrav način izboljšanja splošnega zdravja in blagostanja,

prav tako pa izboljša kognitivno funkcioniranje.

68

5 LITERATURA

Allen, T. D., Herst, D. E., Bruck, C. S., Sutton, M. (2000). Consequences associated with work-

to-family conflict: a review and agenda for future research. Journal of occupational health

psychology, 5(2), 278-308.

Arshadi, N., Neisi, A. (2015). The relationship of work-family conflict with overall health,

workplace cognitive failure, and marital satisfaction: The moderating role of sleep quality

and work-family conflict self-efficacy. International Journal of Behavioral Sciences, 8(4),

295-305.

Baas, M., De Dreu, C. K., Nijstad, B. A. (2008). A meta-analysis of 25 years of mood-creativity

research: Hedonic tone, activation, or regulatory focus? Psychological Bulletin, 134(6), 779-

806.

Bakker, A. B., Demerouti, E. (2007). The job demands-resources model: State of the art. Journal

of managerial psychology, 22(3), 309-328.

Baltes, B. B., Heydens-Gahir, H. A. (2003). Reduction of work-family conflict through the use of

selection, optimization, and compensation behaviors. Journal of Applied Psychology, 88(6),

1005-1018.

Barkley, R. A., Lombroso, P. J. (2000). Genetics of childhood disorders: XVII. ADHD, Part 1:

The executive functions and ADHD. Journal of the American Academy of Child &

Adolescent Psychiatry, 39(8), 1064-1068.

Batt, R., Valcour, P. M. (2003). Human resources practices as predictors of work‐family

outcomes and employee turnover. Industrial Relations: A Journal of Economy and Society,

42(2), 189-220.

Bedeian, A. G., Burke, B. G., Moffett, R. G. (1988). Outcomes of work-family conflict among

married male and female professionals. Journal of management, 14(3), 475-491.

69

Berset, M., Elfering, A., Lüthy, S., Lüthi, S., Semmer, N. K. (2011). Work stressors and impaired

sleep: Rumination as a mediator. Stress and Health, 27(2), 71-82.

Biswas, K., Hassan, K. (2009). A Test of association between working hour and work family

conflict: A glimpse on Dhaka’s female white collar professionals. International Journal of

Business and Management, 4(5), 27-35.

Bloemberg, M., Beek, G. V. (2011). Gender Differences in Work-Family Conflict. Fact or

Fable? A Comparative Analysis of the Gender Perspective and Gender Ideology Theory.

Diplomsko delo. Utrecht: Faculty of Social and Behavioural Sciences.

Brickenkamp, R., Boben, D., Logar, S., Čuš, A., Gosar, D. (2014). Test pozornosti d2: Priročnik.

Ljubljana : Center za psihodiagnostična sredstva.

Broadbent, D. E., Cooper, P. F., FitzGerald, P., Parkes, K. R. (1982). The cognitive failures

questionnaire (CFQ) and its correlates. British journal of clinical psychology, 21(1), 1-16.

Brocki, K. C., Bohlin, G. (2004). Executive functions in children aged 6 to 13: A dimensional

and developmental study. Developmental neuropsychology, 26(2), 571-593.

Brosschot, J. F., Van Dijk, E., Thayer, J. F. (2007). Daily worry is related to low heart rate

variability during waking and the subsequent nocturnal sleep period. International Journal of

Psychophysiology, 63(1), 39-47.

Brown, T. E. (2006). Executive functions and attention deficit hyperactivity disorder:

Implications of two conflicting views. International Journal of Disability, Development and

Education, 53(1), 35-46.

Bruck, C. S., Allen, T. D., Spector, P. E. (2002). The relation between work–family conflict and

job satisfaction: A finer-grained analysis. Journal of vocational behavior, 60(3), 336-353.

Burke, R. J., Greenglass, E. R. (1999). Work–family conflict, spouse support, and nursing staff

well-being during organizational restructuring. Journal of occupational health psychology,

4(4), 327-336.

70

Burke, R. J., Greenglass, E. R. (2001). Hospital restructuring stressors, work-family concerns and

psychological well-being among nursing staff. Community, Work & Family, 4(1), 49-62.

Byron, K. (2005). A meta-analytic review of work-family conflict and its antecedents. Journal of

Vocational Behavior, 67(2), 169-198.

Carlson, D. S., Kacmar, K. M. (2000). Work–family conflict in the organization: Do life role

values make a difference?. Journal of Management, 26(5), 1031-1054.

Carlson, D. S., Kacmar, K. M., Williams, L. J. (2000). Construction and initial validation of a

multidimensional measure of work–family conflict. Journal of Vocational behavior, 56(2),

249-276.

Ciabattari, T. (2007). Single mothers, social capital, and work–family conflict. Journal of Family

Issues, 28(1), 34-60.

Conway, M., Csank, P. A., Holm, S. L., Blake, C. K. (2000). On assessing individual differences

in rumination on sadness. Journal of personality assessment, 75(3), 404-425.

Cox, B. J., Enns, M. W., Taylor, S. (2001). The effect of rumination as a mediator of elevated

anxiety sensitivity in major depression. Cognitive Therapy and Research, 25(5), 525-534.

Cropley, M., Dijk, D. J., Stanley, N. (2006). Job strain, work rumination, and sleep in school

teachers. European Journal of Work and Organizational Psychology, 15(2), 181-196.

Cropley, M., Millward, L. J. (2009). How do individuals ‘switch‐off’from work during leisure? A

qualitative description of the unwinding process in high and low ruminators. Leisure Studies,

28(3), 333-347.

Cropley, M., Millward Purvis, L. (2003). Job strain and rumination about work issues during

leisure time: A diary study. European journal of work and organizational psychology, 12(3),

195-207.

71

Cropley, M., Zijlstra, F. R. H. (2011). Work and rumination. V J. Langan-Fox in C. L. Cooper J.

(ur.), Handbook of stress in the occupations (487-503). Cheltenham: Edward Elgar

Publishing.

Cropley, M., Zijlstra, F. R., Querstret, D., Beck, S. (2016). Is work-related rumination associated

with deficits in executive functioning? Frontiers in Psychology, 7. Pridobljeno s

https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC5043057/

Cullen, J. C., Hammer, L. B. (2007). Developing and testing a theoretical model linking work-

family conflict to employee safety. Journal of occupational health psychology, 12(3), 266-

278.

Daniels, R. J. (2007). Workplace cognitive failure as a mediator between work-family conflict

and safety performance. Doktorska disertacija. Portland State University. Pridobljeno s

https://pdxscholar.library.pdx.edu/open_access_etds/1674/

Davelaar, E. J., Stevens, J. (2009). Sequential dependencies in the Eriksen flanker task: A direct

comparison of two competing accounts. Psychonomic bulletin & review, 16(1), 121-126.

Davis, R. N., Nolen-Hoeksema, S. (2000). Cognitive inflexibility among ruminators and

nonruminators. Cognitive Therapy and Research, 24(6), 699-711.

Davranche, K., Hall, B., McMorris, T. (2009). Effect of acute exercise on cognitive control

required during an Eriksen flanker task. Journal of Sport and Exercise Psychology, 31(5),

628-639.

Deligkaris, P., Panagopoulou, E., Montgomery, A. J., Masoura, E. (2014). Job burnout and

cognitive functioning: a systematic review. Work & stress, 28(2), 107-123.

Demerouti, E., Bakker, A. B., Nachreiner, F., in Schaufeli, W. B. (2001). The job demands-

resources model of burnout. Journal of Applied psychology, 86(3), 499-512.

Diamond, A. (2012). Executive functions. Annual review of psychology, 64, 135-168.

72

Duxbury, L. E., Higgins, C. A. (1991). Gender differences in work-family conflict. Journal of

applied psychology, 76(1), 60-74.

Eby, L. T., Casper, W. J., Lockwood, A., Bordeaux, C., Brinley, A. (2005). Work and family

research in IO/OB: Content analysis and review of the literature (1980–2002). Journal of

vocational behavior, 66(1), 124-197.

Elfering, A., Grebner, S., Dudan, A. (2011). Job characteristics in nursing and cognitive failure at

work. Safety and health at work, 2(2), 194-200.

Eriksen, B. A., Eriksen, C. W. (1974). Effects of noise letters upon the identification of a target

letter in a nonsearch task. Attention, Perception, & Psychophysics, 16(1), 143-149.

Esson, P. L. (2004). Consequences of Work-Family Conflict: Testing a New Model of Work-

Related, Non-Work-Related and Stress-Related Outcomes (Magistrsko delo). Faculty of the

Virginia Polytechnic Institute and State University, Blacksburg, VA.

Etzion, D., Eden, D., Lapidot, Y. (1998). Relief from job stressors and burnout: Reserve service

as a respite. Journal of Applied Psychology, 83(4), 577-585.

European Agency for Safety and Health at Work (2014). Calculating the cost of work-related

stress and psychosocial risks: Literature Review. Luksemburg: Publication Office of the

European Union.

Ferguson, M., Carlson, D., Hunter, E. M., Whitten, D. (2012). A two-study examination of

work–family conflict, production deviance and gender. Journal of Vocational

Behavior, 81(2), 245-258.

Field, A. (2013). Discovering statistics using IBM SPSS statistics. London: Sage.

Fox, M. L., Dwyer, D. J. (1999). An investigation of the effects of time and involvement in the

relationship between stressors and work–family conflict. Journal of occupational health

psychology, 4(2), 164-174.

73

Frone, M. R. (2000). Work–family conflict and employee psychiatric disorders: The national

comorbidity survey. Journal of applied psychology, 85(6), 888-895.

Frone, M. R. (2003). Work-Family Balance. V: Quick, J. C., Tetrick, L. E. (ur.). Handbook of

Occupational Health Psychology (str. 143-162). Washington, DC: American Psychological

Association.

Frone, M. R., Russell, M., Cooper, M. L. (1992). Antecedents and outcomes of work-family

conflict: testing a model of the work-family interface. Journal of applied psychology, 77(1),

65-78.

Frone, M. R., Russell, M., Cooper, M. L. (1997). Relation of work–family conflict to health

outcomes: A four‐year longitudinal study of employed parents. Journal of Occupational and

Organizational psychology, 70(4), 325-335.

Frone, M. R., Yardley, J. K., Markel, K. S. (1997). Developing and testing an integrative model

of the work–family interface. Journal of vocational behavior, 50(2), 145-167.

Geurts, S. A., Sonnentag, S. (2006). Recovery as an explanatory mechanism in the relation

between acute stress reactions and chronic health impairment. Scandinavian journal of work,

environment & health, 482-492.

Goff, S. J., Mount, M. K., Jamison, R. L. (1990). Employer supported child care, work/family

conflict, and absenteeism: A field study. Personnel psychology, 43(4), 793-809.

Good, L. K., Sisler, G. F., Gentry, J. W. (1988). Antecedents of turnover intentions among retail

management. Journal of Retailing, 64(3), 295-314.

Greenhaus, J. H., Parasuraman, S., Collins, K. M. (2001). Career involvement and family

involvement as moderators of relationships between work–family conflict and withdrawal

from a profession. Journal of occupational health psychology, 6(2), 91-100.

74

Grzywacz, J. G., Marks, N. F. (2000). Reconceptualizing the work–family interface: An

ecological perspective on the correlates of positive and negative spillover between work and

family. Journal of occupational health psychology, 5(1), 111-126.

Guiney, H., Machado, L. (2013). Benefits of regular aerobic exercise for executive functioning in

healthy populations. Psychonomic bulletin & review, 20(1), 73-86.

Hart, P. M. (1999). Predicting employee life satisfaction: A coherent model of personality, work,

and nonwork experiences, and domain satisfactions. Journal of Applied Psychology, 84(4),

564-584.

Hayes, A. F. (2012). PROCESS: A versatile computational tool for observed variable mediation,

moderation, and conditional process modeling. Pridobljeno s http://imaging.mrc-

cbu.cam.ac.uk/statswiki/FAQ/SobelTest?action=AttachFile&do=get&target=process.pdf.

Heuven, E., Bakker, A. B., Schaufeli, W. B., Huisman, N. (2006). The role of self-efficacy in

performing emotion work. Journal of Vocational Behavior, 69(2), 222-235.

Hilt, L. M., Pollak, S. D. (2012). Getting out of rumination: Comparison of three brief

interventions in a sample of youth. Journal of abnormal child psychology, 40(7), 1157-1165.

Hobfoll, S. E., Johnson, R. J., Ennis, N., Jackson, A. P. (2003). Resource loss, resource gain, and

emotional outcomes among inner city women. Journal of personality and social

psychology, 84(3), 632-643.

Hochschild, A. R. (2003). The Managed Heart: Commercialization of Human Feeling. Berkeley:

University of California.

Hülsheger, U. R., Schewe, A. F. (2011). On the costs and benefits of emotional labor: a meta-

analysis of three decades of research. Journal of Occupational Health Psychology, 16(3),

361-389.

75

Jones, S. H., Hemsley, D. R., Gray, J. A. (1991). Contextual effects on choice reaction time and

accuracy in acute and chronic schizophrenics. Impairment in selective attention or in the

influence of prior learning? The British Journal of Psychiatry, 159(3), 415-421.

Joormann, J. (2006). Differential effects of rumination and dysphoria on the inhibition of

irrelevant emotional material: Evidence from a negative priming task. Cognitive therapy and

research, 30(2), 149-160.

Joormann, J., Vanderlind, W. M. (2014). Emotion regulation in depression: The role of biased

cognition and reduced cognitive control. Clinical Psychological Science, 2(4), 402-421.

Karasek, R., Brisson, C., Kawakami, N., Houtman, I., Bongers, P., Amick, B. (1998). The Job

Content Questionnaire (JCQ): An instrument for internationally comparative assessments of

psychosocial job characteristics. Journal of occupational health psychology, 3(4), 322-355.

Kellogg, R. T. (2007). Fundamentals of cognitive psychology. Los Angeles, USA: Sage.

Kelloway, E. K., Gottlieb, B. H., Barham, L. (1999). The source, nature, and direction of work

and family conflict: A longitudinal investigation. Journal of occupational health psychology,

4(4), 337-346.

Kinnunen, U., Mauno, S. (1998). Antecedents and outcomes of work-family conflict among

employed women and men in Finland. Human Relations, 51(2), 157-177.

Kirchmeyer, C. (1993). Nonwork-to-work spillover: A more balanced view of the experiences

and coping of professional women and men. Sex roles, 28(9-10), 531-552.

Kossek, E. E., Ruderman, M. N., Braddy, P. W., Hannum, K. M. (2012). Work–nonwork

boundary management profiles: A person-centered approach. Journal of Vocational

Behavior, 81(1), 112-128.

Lapierre, L. M., Hammer, L. B., Truxillo, D. M., Murphy, L. A. (2012). Family interference with

work and workplace cognitive failure: The mitigating role of recovery experiences. Journal

of Vocational Behavior, 81(2), 227-235.

76

Larson, G.E., Merritt, C.R. (1991). Can Accidents be Predicted? An Empirical Test of the

Cognitive Failures Questionnaire. Applied Psychology: An International Review, 40, 37-45.

Lu, L., Kao, S. F., Chang, T. T., Wu, H. P., Cooper, C. L. (2008). Work/family demands, work

flexibility, work/family conflict, and their consequences at work: A national probability

sample in Taiwan. International Journal of Stress Management, 15(1), 1-21.

MacEwen, K. E., Barling, J. (1994). Daily consequences of work interference with family and

family interference with work. Work & Stress, 8(3), 244-254.

Major, V. S., Klein, K. J., Ehrhart, M. G. (2002). Work time, work interference with family, and

psychological distress. Journal of applied psychology, 87(3), 427-436.

Manly, T., Robertson, I. H., Galloway, M., Hawkins, K. (1999). The absent mind: Further

investigations of sustained attention to response. Neuropsychologia, 37(6), 661-670.

Martin, M. (1983). Cognitive failure: Everyday and laboratory performance. Bulletin of the

Psychonomic Society, 21(2), 97-100.

Martins, L. L., Eddleston, K. A., Veiga, J. F. (2002). Moderators of the relationship between

work-family conflict and career satisfaction. Academy of Management Journal, 45(2), 399-

409.

Meier, L. L., Cho, E., Dumani, S. (2016). The effect of positive work reflection during leisure

time on affective well‐being: Results from three diary studies. Journal of Organizational

Behavior, 37(2), 255-278.

Mellings, T. M., Alden, L. E. (2000). Cognitive processes in social anxiety: The effects of self-

focus, rumination and anticipatory processing. Behaviour research and therapy, 38(3), 243-

257.

Minnotte, K. L., Minnotte, M. C., Pedersen, D. E., Mannon, S. E., Kiger, G. (2010). His and her

perspectives: Gender ideology, work-to-family conflict, and marital satisfaction. Sex Roles,

63(5-6), 425-438.

77

Miyake, A., Friedman, N. P., Emerson, M. J., Witzki, A. H., Howerter, A., Wager, T. D. (2000).

The unity and diversity of executive functions and their contributions to complex “frontal

lobe” tasks: A latent variable analysis. Cognitive psychology, 41(1), 49-100.

Mjoli, T., Dywili, M., Dodd, N. (2013). Demographic Determinants of Work-Family Conflict

Among Female Factory Workers in South Africa. Journal of Economics, Business and

Management, 1(1), 30-41.

Mor, N., Daches, S. (2015). Ruminative thinking: lessons learned from cognitive training.

Clinical Psychological Science, 3(4), 574-592.

Mortazavi, S., Pedhiwala, N., Shafiro, M., Hammer, L. (2009). Work–family conflict related to

culture and gender. Community, Work & Family, 12(2), 251-273.

Murphy, T. D., Eriksen, C. W. (1987). Temporal changes in the distribution of attention in the

visual field in response to precues. Perception & Psychophysics, 42(6), 576-586.

Näring, G., Briet, M., Brouwers, A. (2006). Beyond demand–control: Emotional labor and

symptoms of burnout in teachers. Work & Stress, 20(4), 303-315.

Netemeyer, R. G., Boles, J. S., McMurrian, R. (1996). Development and validation of work–

family conflict and family–work conflict scales. Journal of applied psychology, 81(4), 400-

410.

Nohe, C. (2014). Consequences of Work-Family Conflict (Doktorska disertacija). The Faculty of

Behavioural and Cultural Studies, Heidelberg.

Nolen-Hoeksema, S., Parker, L. E., Larson, J. (1994). Ruminative coping with depressed mood

following loss. Journal of personality and social psychology, 67(1), 92-104.

Ottaviani, C., Shapiro, D., Davydov, D. M., Goldstein, I. B., Mills, P. J. (2009). The autonomic

phenotype of rumination. International Journal of Psychophysiology, 72(3), 267-275.

78

Parasuraman, S., Greenhaus, J. H., Granrose, C. S. (1992). Role stressors, social support, and

well‐being among two‐career couples. Journal of Organizational behavior, 13(4), 339-356.

Parasuraman, S., Simmers, C. A. (2001). Type of employment, work–family conflict and well‐

being: a comparative study. Journal of Organizational Behavior, 22(5), 551-568.

Perrewe, P. L., Hochwarter, W. A., Kiewitz, C. (1999). Value attainment: An explanation for the

negative effects of work–family conflict on job and life satisfaction. Journal of occupational

health psychology, 4(4), 318-326.

Pliszka, S. R., Liotti, M., Woldorff, M. G. (2000). Inhibitory control in children with attention-

deficit/hyperactivity disorder: Event-related potentials identify the processing component and

timing of an impaired right-frontal response-inhibition mechanism. Biological psychiatry,

48(3), 238-246.

Pravettoni, G., Cropley, M., Leotta, S. N., Bagnara, S. (2007). The differential role of mental

rumination among industrial and knowledge workers. Ergonomics, 50(11), 1931-1940.

Querstret, D., Cropley, M. (2012). Exploring the relationship between work-related rumination,

sleep quality, and work-related fatigue. Journal of occupational health psychology, 17(3),

341-351.

Ramaekers, J. G., Uiterwijk, M. M. C., O'hanlon, J. F. (1992). Effects of loratadine and cetirizine

on actual driving and psychometric test performance, and EEG during driving. European

journal of clinical pharmacology, 42(4), 363-369.

Reason, J., Lucas, D. (1984). Absent‐mindedness in shops: Its incidence, correlates and

consequences. British Journal of Clinical Psychology, 23(2), 121-131.

Rice, R. W., Frone, M. R., McFarlin, D. B. (1992). Work—nonwork conflict and the perceived

quality of life. Journal of Organizational Behavior, 13(2), 155-168.

Roos, E., Lahelma, E., Rahkonen, O. (2006). Work–family conflicts and drinking behaviours

among employed women and men. Drug and alcohol dependence, 83(1), 49-56.

79

Rothbard, N. P. (2001). Enriching or depleting? The dynamics of engagement in work and family

roles. Administrative science quarterly, 46(4), 655-684.

Safstrom, M., Hartig, T. (2013). Psychological detachment in the relationship between job

stressors and strain. Behavioral Sciences, 3(3), 418-433.

Scott, J. G., Schoenberg, M. R. (2011). Frontal lobe/executive functioning. V: Schoenberg M. R,

Scott, J. G. (ur.). The little black book of neuropsychology (str. 219-248). Boston, MA: Springer

US.

Shafiro, M. V., Himelein, M. J., Best, D. L. (2003). Ukrainian and US American females:

Differences in individualism/collectivism and gender attitudes. Journal of Cross-Cultural

Psychology, 34(3), 297-303.

Sonnentag, S., Fritz, C. (2015). Recovery from job stress: The stressor‐detachment model as an

integrative framework. Journal of Organizational Behavior, 36. 72-103.

Sonnentag, S., Mojza, E. J., Binnewies, C., Scholl, A. (2008). Being engaged at work and

detached at home: A week-level study on work engagement, psychological detachment, and

affect. Work & Stress, 22(3), 257-276.

Stoeva, A. Z., Chiu, R. K., Greenhaus, J. H. (2002). Negative affectivity, role stress, and work–

family conflict. Journal of Vocational Behavior, 60(1), 1-16.

Stroop, J. R. (1935). Studies of interference in serial verbal reactions. Journal of experimental

psychology, 18(6), 643-662.

Sumer, H. C., Knight, P. A. (2001). How do people with different attachment styles balance work

and family? A personality perspective on work–family linkage. Journal of Applied

Psychology, 86(4), 653-663.

Taris, T. W., Schreurs, P. J. (2009). Explaining worker strain and learning: how important are

emotional job demands?. Anxiety, Stress & Coping, 22(3), 245-262.

80

Teasdale, J. D., Dritschel, B. H., Taylor, M. J., Proctor, L., Lloyd, C. A., Nimmo-Smith, I.,

Baddeley, A. D. (1995). Stimulus-independent thought depends on central executive

resources. Memory & cognition, 23(5), 551-559.

Tenbrunsel, A. E., Brett, J. M., Maoz, E., Stroh, L. K., Reilly, A. H. (1995). Dynamic and static

work-family relationships. Organizational Behavior and Human Decision Processes, 63(3),

233-246.

Theeuwes, J. (2010). Top–down and bottom–up control of visual selection. Acta psychologica,

135(2), 77-99.

Treynor, W., Gonzalez, R., Nolen-Hoeksema, S. (2003). Rumination reconsidered: A

psychometric analysis. Cognitive therapy and research, 27(3), 247-259.

Tuxford, L. M., Bradley, G. L. (2014). Emotional job demands and emotional exhaustion in

teachers. Educational Psychology, 35(8), 1006-1024.

Van de Ven, B., van den Tooren, M., Vlerick, P. (2013). Emotional job resources and emotional

support seeking as moderators of the relation between emotional job demands and emotional

exhaustion: A two-wave panel study. Journal of occupational health psychology, 18(1), 1-8.

Vandevala, T., Pavey, L., Chelidoni, O., Chang, N. F., Creagh-Brown, B., Cox, A. (2017).

Psychological rumination and recovery from work in intensive care professionals:

associations with stress, burnout, depression and health. Journal of intensive care, 5(16), 16.

van der Linden, D. V. D., Keijsers, G. P., Eling, P., Schaijk, R. V. (2005). Work stress and

attentional difficulties: An initial study on burnout and cognitive failures. Work & Stress,

19(1), 23-36.

Vast, R. L., Young, R. L., Thomas, P. R. (2010). Emotions in sport: Perceived effects on

attention, concentration, and performance. Australian Psychologist, 45(2), 132-140.

Voydanoff, P. (2004). The effects of work demands and resources on work‐to‐family conflict and

facilitation. Journal of Marriage and family, 66(2), 398-412.

81

Voydanoff, P. (2005). Work demands and work-to-family and family-to-work conflict: Direct

and indirect relationships. Journal of Family Issues, 26(6), 707-726.

Wallace, J. C., Vodanovich, S. J. (2003a). Can accidents and industrial mishaps be predicted?

Further investigation into the relationship between cognitive failure and reports of

accidents. Journal of Business and Psychology, 17(4), 503-514.

Wallace, J. C., Vodanovich, S. J. (2003b). Workplace safety performance: Conscientiousness,

cognitive failure, and their interaction. Journal of Occupational Health Psychology, 8(4),

316-327.

Wallace, J. C., Chen, G. (2005). Development and validation of a work‐specific measure of

cognitive failure: Implications for occupational safety. Journal of Occupational and

Organizational Psychology, 78(4), 615-632.

Ward, A., Lyubomirsky, S., Sousa, L., Nolen-Hoeksema, S. (2003). Can’t quite commit:

Rumination and uncertainty. Personality and social psychology bulletin, 29(1), 96-107.

Watkins, E. R. (2008). Constructive and unconstructive repetitive thought. Psychological

Bulletin, 134(2), 163-206.

Watkins, E., Brown, R. G. (2002). Rumination and executive function in depression: An

experimental study. Journal of Neurology, Neurosurgery & Psychiatry, 72(3), 400-402.

Whitmer, A. J., Banich, M. T. (2007). Inhibition versus switching deficits in different forms of

rumination. Psychological Science, 18(6), 546-553.

Williams, K. J., Alliger, G. M. (1994). Role stressors, mood spillover, and perceptions of work-

family conflict in employed parents. Academy of Management Journal, 37(4), 837-868.

Wingerden, J. V., Bakker, A. B., Derks, D. (2016). A test of a job demands-resources

intervention. Journal of Managerial Psychology, 31(3), 686-701.

82

Wolff, J. M., Rospenda, K. M., Richman, J. A. (2014). Age differences in the longitudinal

relationship between work-family conflict and alcohol use. Journal of Addiction, 1-10.

Wylie, S. A., Van Den Wildenberg, W. P. M., Ridderinkhof, K. R., Bashore, T. R., Powell, V.

D., Manning, C. A., Wooten, G. F. (2009). The effect of speed-accuracy strategy on response

interference control in Parkinson's disease. Neuropsychologia, 47(8), 1844-1853.

Yang, N., Chen, C. C., Choi, J., Zou, Y. (2000). Sources of work‐family conflict: A Sino‐US

comparison of the effects of work and family demands. Academy of Management journal,

43(1), 113-123.