MAGISTRSKO DELO

Ocene in stališča ţupanov in svetnikov koroških občin do policije in

policijskega dela

Marec, 2011 Marko PREVOLČIČ

MAGISTRSKO DELO

Ocene in stališča ţupanov in svetnikov koroških občin do policije in

policijskega dela

Marec, 2011 Avtor: Marko PREVOLČIČ

Mentor: izr. prof. dr. Vinko GORENAK

Somentor: doc. dr. Teodora IVANUŠA

2

KAZALO VSEBINE

POVZETEK -------------------------------------------------------------------------------- 5

ABSTRACT -------------------------------------------------------------------------------- 6

1 TEORETIČNI DEL -------------------------------------------------------------------- 8

1.1 RAZVOJ POLICIJSKE ORGANIZACIJE NA OZEMLJU REPUBLIKE SLOVENIJE SKOZI

ZGODOVINO ------------------------------------------------------------------------ 8

1.1.1 Razvoj policijske organizacije v starejši zgodovini (1849 – 1941) - 9

1.1.2 Razvoj policijske organizacije v novejši zgodovini (1941 – 1991) 11

1.1.3 Razvoj Slovenske policije po osamosvojitvi Republike Slovenije

(1991)---------------------------------------------------------------------14

1.2 OBLIKOVANJE LOKALNE SAMOUPRAVE V SLOVENSKEM PROSTORU -------------------- 17

1.2.1 Ureditev lokalne samouprave v zgodovini -------------------------- 17

1.2.2 Razvoj lokalne samouprave v novejšem času ----------------------- 22

1.3 POLICIJSKO DELO V SKUPNOSTI ---------------------------------------------------- 29

1.3.1 Razvoj policijskega dela v skupnosti --------------------------------- 29

1.3.2 Značilnosti policijskega dela v skupnosti --------------------------- 32

1.3.3 Vloga vodje policijskega okoliša -------------------------------------- 37

1.4 POVZETEK TEORETIČNIH UGOTOVITEV --------------------------------------------- 40

2 METODA ---------------------------------------------------------------------------- 45

2.1 NAMEN IN CILJ RAZISKAVE -------------------------------------------------------- 45

2.2 HIPOTEZE ------------------------------------------------------------------------ 45

2.3 OPIS INSTRUMENTARIJA ----------------------------------------------------------- 46

2.3.1 Izdelava vprašalnika in anketiranje ---------------------------------- 46

2.3.2 Opis vprašalnika --------------------------------------------------------- 47

2.3.3 Urejanje in obdelava podatkov --------------------------------------- 48

2.4 UPORABLJENE METODE ----------------------------------------------------------- 48

2.5 TEST ZANESLJIVOSTI VPRAŠALNIKA ------------------------------------------------ 49

3 ANALIZA IN INTERPRETACIJA PODATKOV ------------------------------------ 50

3.1 ANALIZA DEMOGRAFSKIH PODATKOV ----------------------------------------------- 50

3.2 ANALIZA POSAMEZNIH NAJBOLJŠE IN NAJSLABŠE OCENJENIH VPRAŠANJ -------------- 54

3

3.3 OBLIKOVANJE ZDRUŢENIH SPREMENLJIVK ------------------------------------------ 56

3.4 OCENE ZDRUŢENIH SPREMENLJIVK ------------------------------------------------- 59

3.5 UGOTAVLJANJE STATISTIČNO POMEMBNIH RAZLIK ---------------------------------- 60

3.5.1 t-test ---------------------------------------------------------------------- 60

3.5.2 Pearsonov korelacijski koeficient ------------------------------------ 60

3.5.3 Analiza variance -------------------------------------------------------- 61

4 PREVERJANJE HIPOTEZ --------------------------------------------------------- 68

5 UGOTOVITVE IN PREDLOGI ZA PRAKSO --------------------------------------- 69

6 ZAKLJUČEK ------------------------------------------------------------------------ 76

7 LITERATURA ----------------------------------------------------------------------- 81

8 PRILOGE ---------------------------------------------------------------------------- 86

8.1 SPREMNI DOPIS ------------------------------------------------------------------- 86

8.2 ANKETNI VPRAŠALNIK ------------------------------------------------------------- 88

4

KAZALO TABEL

TABELA ŠT. 1: STRUKTURA ANKETIRANCEV GLEDE NA SPOL -------------------------------- 50

TABELA ŠT. 2: STAROSTNA STRUKTURA ANKETIRANCEV ------------------------------------ 50

TABELA ŠT. 3: IZOBRAZBENA STRUKTURA ANKETIRANCEV ---------------------------------- 51

TABELA ŠT. 4: STRUKTURA ANKETIRANCEV GLEDE NA KRAJ NJIHOVEGA BIVANJA ------------ 52

TABELA ŠT. 5: STRUKTURA ANKETIRANCEV GLEDE NA UPRAVNO ENOTO IN POLICIJSKO POSTAJO

OBČINE ------------------------------------------------------------------- 52

TABELA ŠT. 6: ŠTEVILO ANKETIRANCEV GLEDE NA POSAMEZNO OBČINO --------------------- 53

TABELA ŠT. 7: NAJBOLJE OCENJENA VPRAŠANJA IZ ANKETNEGA VPRAŠALNIKA -------------- 54

TABELA ŠT. 8: NAJSLABŠE OCENJENA VPRAŠANJA IZ ANKETNEGA VPRAŠALNIKA ------------- 55

TABELA ŠT. 9: OCENE ZDRUŢENIH SPREMENLJIVK ----------------------------------------- 59

TABELA ŠT. 10: STATISTIČNO POMEMBNE RAZLIKE GLEDE NA IZOBRAZBO ANKETIRANCEV ----- 61

TABELA ŠT. 11: STATISTIČNO POMEMBNE RAZLIKE GLEDE NA BIVALIŠČE ANKETIRANCEV ------ 62

TABELA ŠT. 12: STATISTIČNO POMEMBNE RAZLIKE GLEDE NA UPRAVNO ENOTO IZ KATERE

PRIHAJAJO ANKETIRANCI -------------------------------------------------- 62

TABELA ŠT. 13: STATISTIČNO POMEMBNE RAZLIKE GLEDE NA POLICIJSKO POSTAJO IZ KATERE

PRIHAJAJO ANKETIRANCI -------------------------------------------------- 64

TABELA ŠT. 14: STATISTIČNO POMEMBNE RAZLIKE GLEDE NA OBČINO IZ KATERE PRIHAJAJO

ANKETIRANCI ------------------------------------------------------------- 66

5

POVZETEK

Policijske organizacije, kot nepogrešljiv in obligatoren subjekt v sodobni

druţbi, so se skozi različna zgodovinska obdobja in skozi različne druţbene ter

politične sisteme nenehno spreminjale ter teţile k večji prepoznavnosti,

uspešnosti in moderni organiziranosti, s ciljem postati uspešen, zgleden ter

pravičen servis svojemu prebivalstvu. Ravno zaradi pestrega dogajanja na

ozemlju današnje Republike Slovenije namenjamo v teoretičnem delu

magistrske naloge veliko pozornosti zgodovinskemu razvoju policijske

organizacije ter lokalne samouprave, ki jo v najoţjem smislu predstavljajo

ravno drţavljani, oziroma občani, ki so tudi najpogostejši uporabniki

policijskih storitev.

V teoretičnem delu ne moremo niti mimo bliskovitega razvoja Community

Policinga, oziroma policijskega dela v skupnosti, z vodjo policijskega okoliša

na čelu, ki se je v prejšnjem stoletju z zahoda, zaradi svojih pozitivnih

učinkov ter posledic, hitro pričelo širiti v druge drţave po svetu, med drugimi

tudi v Republiko Slovenijo. Za to novo in revolucionarno filozofijo opravljanja

policijske dejavnosti je značilno usmerjeno reševanje problemov v skupnostih,

kjer policisti opravljajo svoje delo, v smeri zagotavljanja varnosti svojih

drţavljanov in njihovega premoţenja.

Na podlagi raziskave, ki je bila s pomočjo terenske študije – anketnega

vprašalnika izvedena med 191. ţupani in svetniki vseh dvanajstih koroških

občin, je bilo ugotovljeno, da so ocene in stališča ţupanov in svetnikov do

policije in policijskega dela na Koroškem dobre. Tako je bilo ugotovljeno, da

so ţupani in svetniki koroških občin zadovoljni z delom in uspešnostjo

policistov na Koroškem, se počutijo varne v svojem bivalnem okolju, so

pripravljeni sodelovati s policisti in dobro ocenjujejo interpersonalne

kompetence policistov na Koroškem, prav tako pa so mnenja, da policisti na

Koroškem dobro opravljajo naloge na področju odnosov z javnostmi. Kljub

tem pozitivnim rezultatom so se v raziskavi pojavile tudi nekatere

pomanjkljivosti, za katere pa smo poskušali najti ustrezne rešitve.

KLJUČNE BESEDE: Policija, drţavljani, lokalna skupnost, policijsko delo

6

ABSTRACT

Evaluations and opinions of the mayors and councillors of Carinthian municipalities regarding Police and Police Work

During various periods in history and during various social and political

systems police organizations as an indispensable and obligatory subject in

present day society have constantly evolved and have strived towards a larger

recognisability, success and modern organization, in order to become a

successful, exemplary and just service to its population. Particularly due to

the variegated development in the territory of the present-day Republic of

Slovenia the theoretical part of the Masters' thesis focuses on the historical

development of the police organization and local self-government, which is in

its narrowest sense represented by its citizens, who are also the most

frequent users of police services.

In the theoretical part we cannot overlook the rapid development of

Community Policing or police work in the Community, with the community

police chief at the head, which has spread rapidly from the West, particularly

due to its positive effects and consequences, to other countries in the world,

among them also to the Republic of Slovenia. This new and revolutionary

philosophy of performance of police activity is characterized by oriented

problem solving in communities where police officers perform their work, in

the direction of ensuring the safety of its citizens and their property.

A research, which has been conducted through a field study in the form of a

questionnaire among 191 mayors and councillors of all twelve Carinthian

municipalities, has shown that the evaluations and opinions of the mayors and

councillors on the Police and police work in Carinthia are good. It has been

established that the mayors and the councillors of the Carinthian

municipalities are satisfied with the work and success of police officers in

Carinthia, that they feel safe in their living environment, are prepared to

cooperate with police officers and that they have evaluated the interpersonal

competences of police officers as adequate. In addition they believe that

7

police officers in Carinthia perform their public relations tasks well. Despite

these positive results the research has revealed some deficiencies for which

we have strived to find adequate solutions.

KEY WORDS: Police, citizens, local community, police work

8

1 TEORETIČNI DEL

1.1 Razvoj policijske organizacije na ozemlju Republike Slovenije skozi zgodovino

Slovenska policija se lahko v današnjem sodobnem in dokazovanja potrebnem

času, za katerega so značilni visoka stopnja demokratičnosti, boj za obstanek

in razvoj na vseh področjih človekovega udejstvovanja, informacijska

dovršenost ter pospešeno zavzemanje za človekove pravice in svoboščine,

pohvali z zelo dolgo, pestro, poučno ter izkušenj polno zgodovino. Prepričanje

nekaterih laičnih posameznikov, ki pravijo, da je policijska organizacija na

ozemlju današnje Republike Slovenije mlada, je zmotno, saj njene korenine

segajo globoko v devetnajsto stoletje, ko so se pričele razvijati prve sluţbe na

področju zagotavljanja varnosti, ki so se v nadaljevanju skozi različne

druţbene sisteme in različne drţavne ureditve spreminjale vse do

osamosvojitve Republike Slovenije in se spreminjajo še danes.

Ozemlje današnje Republike Slovenije je bilo v zgodovini del različnih

drţavnih tvorb, vsaka izmed njih pa je prinesla v drţavne organe in

organizacije svojo organiziranost ter druţbene in politične značilnosti. Razvoj

policijske organizacije na ozemlju Republike Slovenije od začetka do

današnjega dne lahko razdelimo v pet vidnejših, oziroma pomembnejših

časovnih obdobij: od leta 1849 do leta 1918, od leta 1918 do leta 1941, od

leta 1941 do leta 1945, od leta 1946 do leta 1991 in nazadnje po letu 1991

(http://zzpi.afekt.net/zbirka.html, pridobljeno 25. 7. 2010).

Glede na omenjena časovna obdobja razvoja policijske organizacije bomo v

nadaljevanju v okviru starejše zgodovine podrobneje opisali prvi dve obdobji

(od leta 1849 do leta 1941), v okviru mlajše zgodovine naslednji dve (od leta

1941 do leta 1991) in na koncu še obdobje po osamosvojitvi Republike

Slovenije po letu 1991, ko smo Slovenci ponosno in enoglasno dobili svojo prvo

samostojno drţavo in Slovensko policijo v pravem pomenu besede. Zgodovinski

razvoj policijske organizacije na območju današnje Republike Slovenije je

nedvomno prinesel številna spoznanja in izkušnje, katere lahko s pridom

uporabimo in upoštevamo tudi v današnjem času.

http://zzpi.afekt.net/zbirka.html

9

1.1.1 Razvoj policijske organizacije v starejši zgodovini (1849 – 1941)

Zametki policijske organizacije na ozemlju današnje Republike Slovenije

segajo v davno leto 1849, ko je osmega junija avstrijski cesar Franc Joţef I. v

okviru Avstro–Ogrske monarhije potrdil ustanovitev varnostne organizacije, in

sicer oroţništva. Oroţništvo so sestavljali pripadniki vojske, drugi ugledni

drţavljani ter oboroţeni financarji ali občinski redarji, počasi pa so se vojaške

značilnosti organizacije pričele umikati policijskim. Sprva sta bili glavni nalogi

oroţnikov nudenje pomoči drţavnim organom in skrb za notranjo varnost, po

prihodu policijske naravnanosti pa je delo pričelo vedno bolj potekati v

krajevnih postajah. Oroţnik je lahko postal avstrijski drţavljan, ki je bil star

od 24 do 36 let, samski ali vdovec brez otrok, zdrave postave, gibčen, ne niţji

od 170,5 centimetrov, obvezno je bilo znanje deţelnega jezika, branja,

pisanja, prav tako pa je moral obvladati zgledno vedenje, njegova preteklost

pa je morala biti neomadeţevana. Poleg oroţništva so si občine ustanovile

tudi lastno varnostno sluţbo, saj je desetega julija 1850 cesar Franc Joţef I.

podpisal odlok »Temelji za organizacijo policijskih oblasti«, ki je predvidel

ustanovitev policijskih oblasti v večjih mestih ter krajih, kot so Ljubljana,

Maribor, Celje in Ptuj, pod pogojem, da so to narekovale varnostne razmere

in varnostne naloge, le-te pa so opravljali policisti, oziroma policaji. Drţavnim

policijskim uradom so načelovali policijski komisarji, ki so imeli v uradih

določeno število policijskih straţnikov, ki so se leta 1868 preimenovali v

varnostne straţnike. Stroške, ki so nastali zaradi dela omenjenih policistov, je

moralo kriti mesto, za svoje delo so bili podrejeni ţupanu, kljub obveznemu

znanju slovenskega jezika pa je bila v ospredju nemška usmerjenost in šele

počasi je v njihove vrste pričela prodirati slovenska narodna zavest, ki se je

vedno bolj uveljavljala (http://zzpi.afekt.net/zbirka1.html, pridobljeno 25.

7. 2010).

Po koncu prve svetovne vojne, oziroma po razpadu Avstro–Ogrske monarhije v

letu 1918 je nastala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev. Republika

Slovenija je v takratno kraljevino vstopila tako s svojo vojsko, kot tudi z

oroţništvom. Narodna vlada Srbov, Hrvatov in Slovencev je v tem obdobju

mnoţično pozivala Slovence naj se pridruţijo oroţništvu in s tem okrepijo

http://zzpi.afekt.net/zbirka1.html

10

njihove vrste. S časom so zaradi okrepljene centralizacije kraljevine slovenski

oroţniki pričeli prihajati vse bolj pod vpliv Beograda, kjer sta za njih skrbeli

kar dve ministrstvi, in sicer notranje ministrstvo (pristojnost strokovnega

usposabljanja in opremljanja) ter ministrstvo za vojsko in mornarico

(pristojno za disciplino, osebna razmerja, vojaški pouk in oboroţitev). Naloge

so se takrat izvajale na oroţniških postajah v obliki oroţniških patrulj, ki so jih

sestavljali moţje in patruljirali na točno določenem območju, oziroma kraju,

ob točno določenem času, prav tako pa je bila točno določena tudi smer

gibanja. Najniţja enota je bila ţe omenjena oroţniška postaja, katera je lahko

bila tudi začasna. Na sedeţih okrajev so bili locirani oroţniški vodi, v osmih

mestih so bile oroţniške čete, v Ljubljani pa je imelo svoj sedeţ oroţniško

polkovno poveljstvo (Čelik, 1991).

Od Avstro–Ogrske monarhije je Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev

prevzela poleg oroţnikov tudi straţnike (Celje, Maribor in Ptuj), v Ljubljani pa

je bila formirana policijska direkcija. Poleg straţnikov so v drugih slovenskih

mestih delovale javne straţe, straţarji pa so predstavljali predvsem nekdanje

redarje z območja Primorske, Istre in Koroške. Leta 1921 je bil izdelan ter

potrjen načrt o enotni ureditvi varnostne straţe, temeljne naloge so bile

vzdrţevanje javnega reda in miru, skrb za javno varnost, izvrševanje veljavnih

zakonov, za njo je bilo značilno, da je bila uniformirana, oboroţena in je

predstavljala enoten straţni zbor po vojaškem vzoru. Za straţe je bilo v

Republiki Sloveniji odgovorno osrednje poveljstvo, ki se je po letu 1930

preimenovalo v policijsko upravo, varnostne straţe pa so se preimenovale v

drţavne policijske straţe. V Ljubljani je bilo tako v tistem času devet postaj

policijske straţe in policijska konjenica (financirala jih je drţava), v Celju in

Mariboru so bila vzpostavljena predstojništva mestne policije (delno jih je

financirala drţava), nekatera druga mesta pa so imela mestno policijo

(financirala in vzdrţevala so jih mesta sama), na podlagi odločitev ministrstva

za notranje zadeve v Beogradu pa se je njihovo število iz različnih razlogov

pogosto spreminjalo (http://zzpi.afekt.net/zbirka2.html, pridobljeno 25. 7.

2010).

http://zzpi.afekt.net/zbirka2.html

11

1.1.2 Razvoj policijske organizacije v novejši zgodovini (1941 – 1991)

V obdobju druge svetovne vojne so si slovensko ozemlje prilastili in razdelili

Madţari, Nemci ter Italijani, ki so uvedli svojo policijsko organizacijo s svojim

policijskim sistemom, kamor so bili v začetnem obdobju vključeni tudi

policisti iz Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, v nadaljevanju pa so v

svoje vrste pritegnili tudi Slovence, ki so bili nepolicisti in so postali najmanj

pomoţni policisti v sluţbi okupatorjev (Čelik, 1991).

Pripadniki narodnoosvobodilnega boja so kot odgovor na to ustanovili svoje

varnostne organe za delovanje na varnostnem področju, ki so se v začetku

imenovali vaške straţe, oktobra 1941 so se preimenovali v narodno zaščito, po

vojni pa je iz nje nastala milica. Narodno zaščito so sestavljale partizanske

sile, zaradi česar je bila njena organiziranost vojaška, v njej pa so poleg

zapriseţenih in vojaško organiziranih zaščitnikov delovali tudi še prostovoljni

zaščitniki. Nekateri izmed njih so bili tudi tajni delavci, ki so bili vključeni v

nemški ali italijanski policijski aparat, da so lahko preprečili marsikatero

akcijo s strani omenjenih tujih organov. Naloga narodne zaščite, ki je postala

tudi izvršilni del oblasti za zagotavljanje javnega reda ter varnosti ljudi in

premoţenja, je bila predvsem preprečevanje aretacij, zaplemb premoţenja,

izganjanja Slovencev, ţenske pripadnice pa so imele organizirane tudi

posebne tečaje, na primer sanitetne in podobno. Ob koncu druge svetovne

vojne je bilo v narodno zaščito vključenih okoli 15.000 pripadnikov,

predstavljala je uniformiran del sluţbe javne varnosti, ki naj bi samostojno

urejala problematiko na področju notranjih zadev (Kolenc, 2002).

Po drugi svetovni vojni je bila prva slovenska narodna vlada ustanovljena

5. maja 1945. Le-ta je v nadaljevanju na svoja stara delovna mesta vpoklicala

vse nekdanje drţavne usluţbence, na podlagi preverjanja njihovega ravnanja,

pripadnosti in lojalnosti pa je bila sprejeta odločitev o njihovi nadaljnji usodi.

Tisti, ki so bili narodnoosvobodilnemu boju zvesti ter privrţeni, so sluţbo

lahko obdrţali, drugi pa so bili odpuščeni ali pa upokojeni. Ministrstvo za

notranje zadeve je bilo v začetku organizirano na kabinet, kriminalni odsek,

odsek za pobijanje špekulacije, pravni odsek, odsek za narodno zaščito, odsek

za gasilstvo, odsek za anagrafijo ter odsek za šolstvo. V nadaljevanju se je

12

ministrstvo reorganiziralo na samo tri oddelke; obči, personalni in oddelek za

narodno, oziroma javno varnost, katerega so sestavljali odsek za narodno

milico, kriminalni odsek, odsek za pobijanje špekulacije in odsek za gasilstvo,

aktualna narodna zaščita pa se je naposled preimenovala v narodno milico

(http://zzpi.afekt.net/zbirka4.html, pridobljeno 25. 7. 2010).

Naloge narodne milice so bile varovanje ţivljenja in premoţenja ljudi,

prijemanje storilcev kaznivih dejanj ter vzdrţevanje javnega reda in miru in

takratnemu času primerno zagotavljanje izpolnjevanja nalog ljudskih odborov.

Največ nalog je izvajala splošna ljudska milica, manj pa prometna, gasilska,

industrijsko zavodska milica in gozdna ljudska milica. Do leta 1950 so postaje

ljudske milice izvajale naloge tudi na področju upravno notranjih zadev,

takrat pa so te naloge prešle pod pristojnosti civilnih sluţb. Industrijsko –

- zavodska milica je bila ukinjena leta 1951, saj se je iz nje razvila civilna

ustanova za varovanje podjetij, jeseni istega leta so ukinili še gozdno milico,

policisti so se zaposlili na splošni milici, ali pa so postali gozdni čuvaji in se

zaposlili pri gozdarski upravi. Gasilska milica je bila razpuščena v letu 1953,

njene naloge so prevzele poklicne gasilske enote, leta 1955 je bilo

ustanovljeno tajništvo za notranje zadeve, leta 1967 pa še mejna milica.

Zakon o organih za notranje zadeve (1956) je prinesel spremembo, s katero je

milica postala del organov za notranje zadeve, njena osnovna enota je bila

postaja ljudske milice, kot regionalno enoto pa je zakon uvedel tajništvo za

notranje zadeve s tremi delovnimi področji: drţavno varnostjo, javno

varnostjo in ljudsko milico z enotami. Leta 1959 je vsaka prej omenjena

operativna sluţba dobila samostojno upravo, in sicer upravo drţavne varnosti,

upravo javne varnosti (pokrivala področje kriminalitete, izvrševanje kazni,

javni red in mir ter prometno varnost) ter upravo ljudske milice (organizacija

ter operativa, četa ţelezniške ljudske milice). Ustanovljene so bile tudi

krajevne pisarne, katerih pomen je bil podoben namenu, kot ga danes

dosegajo policijske pisarne, poleg splošnih postaj milice pa so delovale tudi

postaje milice s posebnim delovnim področjem (postaja milice za cestni

promet v Ljubljani, Kranju, Novem mestu, ţelezniška postaja in godba ljudske

milice v Ljubljani). Leta 1967 je Republika Slovenija dobila svoj prvi Zakon o

notranjih zadevah (1967), s katerim so organi za notranje zadeve (razen

http://zzpi.afekt.net/zbirka4.html

13

uprave drţavne varnosti) prišli pod pristojnost Republike Slovenije, tajništva

za notranje zadeve pa so se preimenovala v Uprave javne varnosti, ki so bile v

Celju, Kopru, Kranju, Ljubljani, Mariboru, Murski Soboti, Novi Gorici in Novem

mestu (Kolenc, 2002).

Z omenjenim zakonom je Milica skoraj v celoti prišla pod pristojnost

Republike Slovenije, v pristojnosti Beograda pa je ostala še uporaba prisilnih

sredstev, uniforma, oboroţitev, označbe funkcij in podobno. Milica se je prvič

financirala tudi iz proračunov občin, kar je veljalo predvsem za policijske

postaje s splošnim delovnim področjem (graditev in vzdrţevanje stavb, nakup

inventarja, ogrevanje, razsvetljava in podobno). V letu 1980 se je deleţ in

obseg občinskega financiranja s sprejetjem ustrezne zakonodaje močno

razširil, leta 1991 pa se je ponovno skrčil. S tem je Republika Slovenija dobila

svojo uniformirano policijo, ki so jo sestavljali v glavnem Slovenci. Republika

Slovenija je pristojnosti za urejanje Milice v celoti prevzela v letu 1990,

uradni jezik v Milici je bila ves čas slovenščina, dopisovanje in poslovanje z

Beogradom pa je sprva praviloma potekalo v srbohrvaškem jeziku (Čelik,

1991).

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja se je prej omenjenim 8 upravam javne

varnosti pridruţilo še pet uprav, in sicer Trbovlje, Slovenj Gradec, Postojna,

Krško in Ljubljana okolica, Uprave javne varnosti pa so se preimenovale v

Uprave za notranje zadeve. Prav tako so se izoblikovale še nove sluţbe kot so

Specialna enota, Vadbeno oskrbni center, organizacija ter delo pa sta se

prilagajala trenutnim druţbenim in varnostnim razmeram. V času od leta 1946

do leta 1980 je poloţaj organov za notranje zadeve spreminjalo kar osem

zakonov, pripadniki so bili zaradi obveznega in pogojnega znanja slovenskega

jezika večinoma Slovenci, popolno suverenost nad organi za notranje zadeve

pa si je Republika Slovenija zagotovila z ukrepi in akcijami prvega

demokratično izvoljenega parlamenta v letu 1990 (Kolenc, 2002).

14

1.1.3 Razvoj Slovenske policije po osamosvojitvi Republike Slovenije (1991)

Ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja je pričelo prihajati do druţbeno

političnih procesov, ki so pripravili podlago za plebiscitno odločitev Slovenk in

Slovencev za samostojno in neodvisno drţavo. Proces osamosvojitve Republike

Slovenije je bil povezan s številnimi izredno pomembni dogodki, kot so miting

resnice 1. decembra 1989 v Ljubljani, sprejetje odločitve o samostojnosti,

priprave na osamosvojitev (številna usposabljanja specialne in posebne enote

milice za delovanje v vojni, kot tudi v miru), udeleţba v osamosvojitveni

vojni, ki se je pričela 26. junija 1991, dan po slovesni in evforični razglasitvi

samostojne in neodvisne drţave Republike Slovenije. V okviru osamosvojitvene

vojne je takratna slovenska Milica odigrala izredno pomembno ter

transparentno vlogo, postopek osamosvojitve Republike Slovenije pa se je

zaključil s spremljanjem in varovanjem odhoda zadnjega vojaka

Jugoslovanske narodne armade z ozemlja Republike Slovenije, dne 26.

oktobra 1991 (http://zzpi.afekt.net/zbirkada.html, pridobljeno 25. 7. 2010).

Po osamosvojitvi Republike Slovenije se je Milica v letu 1992 preimenovala v

Policijo, sprejeti, ali pa spremenjeni so bili Ustava Republike Slovenije (1991)

ter številni drugi zakoni in podzakonski predpisi, ki so korenito posegli na

področje drţavne uprave ter zaščite človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Istega leta sta bili ukinjeni dve Upravi za notranje zadeve, in sicer Ljubljana

okolica ter Trbovlje, ki sta se priključili Upravi za notranje zadeve Ljubljana,

tako da je bilo od takrat naprej na regionalnem območju Republike Slovenije

enajst uprav. Na lokalni ravni je policija svojo organiziranost zaradi

neracionalnosti in razdrobljenosti delovanja policijskih enot v celoti

spremenila v letu 1996, namen tega pa je bil pribliţati policijo ljudem.

Sprejet je bil nov Zakon o policiji (1998), saj je do takrat veljal še stari, ki je

bil star ţe osemnajst let in njegova določila niso bila več relevantna za

novonastalo, sodobno in demokratično drţavo. S sprejetjem in uvedbo tega

zakona so bile določene pravne podlage, da Policija postane organ v sestavi

Ministrstva za notranje zadeve, s čimer je pridobila veliko mero samostojnosti

predvsem na področju izvajanja policijskih pooblastil in opravljanja policijskih

http://zzpi.afekt.net/zbirkada.html

15

nalog, Uprave za notranje zadeve pa so se preimenovale v Policijske uprave. V

Republiki Sloveniji je Policija v današnjem času organizirana na treh nivojih,

in sicer na drţavnem- Generalna policijska uprava, ki jo vodi generalni

direktor Policije in je za svoje delo odgovoren ministru za notranje zadeve,

regionalnem- policijske uprave, ki jih vodijo direktorji policijskih uprav, za

svoje delo so odgovorni generalnemu direktorju Policije in lokalnem-

policijske postaje, ki jih vodijo komandirji in so za svoje delo odgovorni

direktorju policijske uprave (Kolenc, 2002).

V okviru Generalne policijske uprave so ustanovljene Sluţba generalnega

direktorja policije (deli se na Sektor za razvoj in sistemske naloge, Sektor za

policijska pooblastila in preventivo, Sektor za nadzor in notranjo javnost,

Sektor za odnose z javnostmi, Sektor za mednarodne policijske operacije ter

Policijski orkester), Uprava uniformirane policije (deli se na Sektor splošne

policije, Sektor prometne policije, Sektor mejne policije, Center za tujce),

Uprava kriminalistične policije (deli se na Sektor za organizirano, Sektor za

splošno ter Sektor za gospodarsko kriminaliteto, Sektor za posebne naloge,

Sektor za mednarodno policijsko sodelovanje, Center za kriminalistično

obveščevalno dejavnost, Center za računalniško preiskovanje, Nacionalni

preiskovalni urad), Nacionalni forenzični laboratorij (oddelek za fizikalne,

kemijske in biološke analize, za daktiloskopijo in oddelek za preiskave

dokumentov), Uprava za policijske specialnosti (deli se na Center za varovanje

in zaščito, Specialno enoto, Operativno komunikacijski center, Letalsko

policijsko enoto), Policijska akademija (znotraj nje Višja policijska šola, Šola

za policiste, Center za izpopolnjevanje in usposabljanje, Sektor za varovanje

in podporo) ter Urad za informatiko in telekomunikacije, ki ga tvorijo Sektor

za razvoj aplikacij, Sektor za itk infrastrukturo, Sektor za itk podporo, Sektor

za operativno tehnične sisteme, Sektor za zaščito itk sistemov in podatkov

(Akt o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v policiji,

2008).

Na regionalni ravni obstaja trenutno enajst policijskih uprav, Celje, Koper,

Kranj, Krško, Ljubljana, Maribor, Murska Sobota, Nova Gorica, Novo mesto,

Postojna in Slovenj Gradec. Notranje organizacijske enote policijske uprave

16

so: Sluţba direktorja policijske uprave, Sektor uniformirane policije, Sektor

kriminalistične policije, Operativno komunikacijski center in Sluţba za

operativno podporo (http://www.policija.si/index.php/policijske-uprave,

pridobljeno 8. 8. 2010). V prihodnosti se nam zaradi racionalizacije dela,

regionalizacije ter zmanjšanja funkcionalnih stroškov obeta tudi zmanjšanje

števila policijskih uprav iz zdajšnjih enajst na osem, pri čemer bi se v prvi fazi

ukinile policijske uprave Slovenj Gradec, Postojna ter Krško.

Če na koncu predstavimo še lokalno raven, ki jo sestavljajo policijske postaje

lahko rečemo, da je trenutno v Republiki Sloveniji organiziranih 111

policijskih postaj. Policijske postaje se delijo na policijske postaje, ki izvajajo

splošne policijske naloge na določenem območju in policijske postaje, ki

izvajajo policijske naloge na določenem področju policijskega dela. Slednje so

Postaja prometne policije, Postaja mejne policije, Postaja letališke policije,

Postaja pomorske policije, Postaja konjeniške policije, Postaja vodnikov

sluţbenih psov ter Policijska postaja za izravnalne ukrepe. Znotraj policijskih

postaj sta organizirani tudi še skupina za mejno kontrolo in skupina za

varovanje drţavne meje, ki nista organizacijski enoti policije, ampak obliki

dela. Kot obliki dela sta znotraj postaje letališke policije organizirani še

skupina za varnostne naloge in skupina za operativne naloge (Akt o notranji

organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v policiji, 2008).

Natančna razmerja med Generalno policijsko upravo, policijskimi upravami in

policijskimi postajami opredeljujejo Pravila policije (2000), ki predpisujejo,

da Generalna policijska uprava, policijske uprave in policijske postaje naloge,

ki spadajo v njihovo pristojnost izvajajo samostojno in v skladu z veljavno

zakonodajo. Glede razmerij med Generalno policijsko upravo in policijskimi

upravami pravila določajo, da Generalna policijska uprava s svojimi sluţbami

usmerja, usklajuje in nadzira delo policijskih uprav, zagotavlja pomoč

(strokovno in tehnično) ter izvaja druge ukrepe za njihovo učinkovito

delovanje. Prav tako Generalna policijska uprava izvaja različne ukrepe na

področjih, kot so zatiranje kriminalitete, varnost cestnega prometa, mejne

zadeve in tujci ter javni red in mir v vseh tistih primerih, ko je potrebno

usklajeno delovanje policije na območju dveh ali več policijskih uprav, ko je

http://www.policija.si/index.php/policijske-uprave

17

potrebno usklajevati delo več policijskih enot na območju ene policijske

uprave, ali če je potrebno sodelovanje s policijami drugih drţav. V primeru,

da Generalna policijska uprava ugotovi, da posamezna policijska uprava svojih

nalog ne opravlja pravilno ali pravočasno, o tem pisno opozori direktorja

policijske uprave ter mu določi rok za odpravo ugotovljenih pomanjkljivosti.

Pravila policije (2000) prav tako določajo, da lahko Generalna policijska

uprava neposredno prevzame izvedbo posamezne naloge iz pristojnosti

policijske uprave, kadar je to potrebno za učinkovito delovanje policije.

O razmerjih med policijsko upravo in policijskimi enotami pa je v Pravilih

policije (2000) določeno, da policijska uprava s svojimi sluţbami usklajuje,

usmerja in nadzira delovanje policijskih postaj na svojem območju ter jim

daje navodila in jim zagotavlja pomoč. Prav tako je določeno, da če policijska

uprava ugotovi, da policijska postaja ne izvaja svojih nalog pravilno ali

pravočasno, o tem pisno obvesti komandirja policijske postaje in mu določi

rok za odpravo ugotovljenih napak oziroma pomanjkljivosti. Kadar je potrebno

usklajeno delovanje policije na območju dveh ali več policijskih postaj, ali je

potrebno usklajevati delo več policijskih enot na območju ene policijske

uprave, ali je potrebno sodelovanje s policijo iz sosednje drţave na katero

meji uprava, le-ta izvaja ukrepe na področju zatiranja kriminalitete, varnosti

prometa, mejnih zadev in tujcev ter javnega reda. Če uprava oceni, da je za

uspešno izvedbo posamezne naloge to potrebno, sama prevzame izvedbo

naloge iz pristojnosti policijske postaje.

1.2 Oblikovanje lokalne samouprave v slovenskem prostoru

1.2.1 Ureditev lokalne samouprave v zgodovini

Zgodovina lokalne samouprave na območju današnje Republike Slovenije, tako

kot tudi drugod po Evropi, sega daleč v srednji vek, saj so se v tem obdobju

razvile prve oblike samouprave in smernice za njen nadaljnji okrepljeni

razvoj. Sistem lokalne samouprave slovenskih mest v srednjeveškem obdobju

je bil podoben samoupravi drugod po Evropi (na primer v italijanskih in

nemških mestih), s pospešenim in aktivnim razvojem prometa ter trgovine pa

18

so se prenašale tudi druţbene institucije in različne ideje na tem področju,

kar je bila dejanska podlaga za razvoj osnovnega poslanstva (Šmidovnik,

1995).

Za območje Republike Slovenije je značilno, da so na tem območju svojo

samoupravno organiziranost razvila najprej obmorska mesta, v nadaljevanju

pa po njihovem zgledu tudi mesta v notranjosti. Enote v katerih je potekala,

oziroma v katerih je bila uvedena lokalna samouprava, so se samodejno

prilagajale razvoju in rasti naselij, pri tem pa so ohranjale primarno druţbeno

funkcijo, to je zagotavljanje lokalnih potreb za lokalno prebivalstvo (Vlaj,

1998).

Pravni okvir srednjeveških mest se je na področju samouprave kazal predvsem

v mestnih privilegijih in v posebnem pravnem reţimu, lastnem statutarnem

pravu, lastnem sodstvu z mestnim sodnikom, izvolitvi mestnega sveta ter

osebni svobodi meščanov. Kot smo uvodoma ţe predstavili, se je področje

lokalne samouprave v slovenskih deţelah pričelo razvijati v srednjem veku,

oziroma v obdobju Marije Terezije in cesarja Joţefa II s srednjeveškimi mesti

(Haček, 2005).

V tem obdobju Avstro-Ogrske monarhije je prišlo tudi do uvedbe katastra

(»Joţefov kataster«), na podlagi katerega so bile ustanovljene katastrske

občine. To so bile natančno odmerjene teritorialne enote, katere je bilo

mogoče uporabiti pri sestavljanju večjih upravnih enot. Po letu 1810 so bile v

okviru Ilirskih provinc ustanovljene komune, ki so predstavljale nekoliko večje

občine, po odhodu Francozov pa so bile komune odstranjene in ohranjene kot

glavne občine, njihova območja pa so uporabili pri določanju novih okrajev

(Grafenauer, 2000).

Lokalna samouprava na območju današnje Republike Slovenije je bila uvedena

sredi prejšnjega stoletja, neposredno po marčevski revoluciji, z avstrijskim

začasnim zakonom o občinah, katerega je, z namenom krepitve drţave in

oblasti leta 1849 podpisal cesar, na podlagi tega zakona pa so bila prva

občinska zastopstva izvoljena na Kranjskem leta 1850. V nadaljevanju je bil

leta 1862 izdan okvirni drţavni zakon o občinah, na podlagi le-tega pa še

19

deţelni zakoni o občinah, ki so veljali praktično do razpada Avstro-Ogrske

monarhije v letu 1918, Kranjska deţela je takšen zakon dobila v letu 1866

(Vlaj, 2005).

Po prvi svetovni vojni, oziroma po letu 1918 je prišlo do ustanovitve skupne

drţave juţnih Slovanov (Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev). Tudi na

področju lokalne samouprave je obveljala ureditev, katera je bila utečena ţe

tudi do takrat. Vidovdanska ustava iz leta 1921 je prinesla načela za novo

ureditev drţave in s tem tudi lokalne samouprave, za katero je bila

predvidena organizacija na treh ravneh, in sicer na nivoju občine, okraja in

oblasti, vendar ta ureditev ni bila nikoli izpeljana. V nadaljevanju je

oktroirana septembrska ustava iz leta 1931 prinesla razmejitev drţave na

banovine. Sistem lokalne samouprave v takratni Jugoslaviji je bil predvsem

mešanica nemškega in francoskega sistema. Francoski sistem se je odraţal

predvsem v omejeni samoupravi z močnim drţavnim nadzorom in velikimi

individualnimi pooblastili ţupana, kateri je deloval tudi kot organ drţave, na

drugi strani pa se je nemški sistem odraţal predvsem skozi vpliv posebnega

reţima mestne samouprave avstrijsko–nemške ureditve, kateri je bil prenesen

v novo drţavo (Šmidovnik, 1995).

Nastanek Socialistične federativne republike Jugoslavije v letu 1945 je

prinesel odločilno prelomnico na področju lokalne samouprave, kot tudi na

področju samega političnega sistema, ko je drţava prešla pod sovjetsko

vplivno cono, v katerem prostora za realno lokalno samoupravo po evropskem

smislu sploh ni bilo, čeprav so obstajale oblasti tudi v lokalnih enotah. Oblast

je bila monolitno organizirana in je bila na vseh nivojih hierarhično podrejena

centralnim drţavnim organom, na lokalnem področju pa so bile oblasti zgolj

izpostave centralne oblasti v lokalnih enotah. Ta sistem je obveljal vse do leta

1950, ko se je Socialistična federativna republika Jugoslavija ţelela

osamosvojiti od sovjetskega modela ureditve in organizacije oblasti

(Šmidovnik, 1995).

Za obdobje po drugi svetovni vojni je torej značilno, da je lokalna samouprava

v Republiki Sloveniji temeljila na krajevnih ljudskih uradih, ki so bili v

manjšem delu institucija lokalne samouprave, v največjem delu pa organi

20

drţavne oblasti (Haček, 2005). Urejanje lokalne samouprave se je neprestano

nizalo vse do leta 1955, ko je bila lokalna samouprava odpravljena, kot

odgovor na sovjetski model ureditve pa je bil uveden tako imenovani

komunalni sistem (Vlaj, 2005).

Za komunalni sistem je bilo značilno, da so občine dobile status komun, ki so

predstavljale politično obliko organizacije socialistične druţbe, katere

notranja vsebina naj bi predstavljala obliko skupnosti nasprotno drţavi, ki je

zasnovana na izkoriščanju, ekonomski in politični dominaciji (Grafenauer,

2000).

Občina je bila tako razglašena za komuno, ki naj bi bila temeljna celica

druţbe, v kateri naj bi ljudje izvajali vse svoje skupne javne zadeve, za

katere ni nujno potrebno, da jih izvaja centralna oblast. Je bila tudi temeljna

celica drţave, katera naj bi se sčasoma samostojno preoblikovala iz klasične

oblastniške drţave v samoupravno skupnost drţavljanov, vendar se je ta ideja

sčasoma izjalovila, saj ni prevladal komunalni sistem nad drţavo, ampak

drţava nad komunalnim sistemom, komuno in lokalno samoupravo. Komuna

kot taka je zato predstavljala prvo stopnjo drţavne uprave, lokalne naloge, ki

naj bi predstavljale osnovo za zadovoljevanje potreb ljudi na nekem lokalnem

nivoju, pa je morala preloţiti na krajevne skupnosti, ki jih je bilo na območju

takratne Republike Slovenije okoli 1200, in so bile nekakšen nadomestek

samoupravnim občinam. Izvajanje lokalnih zadev je bilo močno potisnjeno ob

stran, saj jih krajevne skupnosti niso bile sposobne izvajati, občine pa so bile

od tega močno oddaljene, saj so morale v prvi vrsti zadovoljevati potrebe in

naloge širšega drţavnega pomena (Šmidovnik, 1995).

Na podlagi Ustave Socialistične federativne republike Jugoslavije (1963) je

občina postala ustavna institucija. V tej ustavi je bila izpostavljena tudi

predstavljena krajevna skupnost , za katero je bilo določeno, da občani v njej

organizirajo različne stanovanjske, komunalne, gospodarske, zdravstvene in

podobne dejavnosti z namenom zadovoljevanja potreb druţin, gospodinjstev

in naselij. Nova sprememba na tem področju se je zgodila ponovno s

sprejetjem nove Ustave Socialistične federativne republike Jugoslavije (1974)

21

s katero so občine postale temeljna druţbeno politična skupnost, ki je

temeljila na samoupravljanju (Haček, 2005).

Na območju Republike Slovenije je bilo ustanovljenih 62 občin oziroma

komun, 3 posebne druţbeno politične skupnosti, 1203 krajevnih skupnosti ter

5.955 naselij. Komune so bile precej večje od povprečnih evropskih občin, saj

je v povprečju obsegala kar 321 kvadratnih kilometrov in štela preko 31.000

prebivalcev. Na drugi strani so morale krajevne skupnosti same zagotavljati

svoj razvoj s samoprispevki, večkrat pa jim je bistveno primanjkovalo sredstev

za izvajanje najnujnejših zadev s področja lokalnega pomena (Ţagar, 2002).

Komunalni sistem je bil s praktičnega vidika nekje vmes med drţavno upravo

in lokalno samoupravo. Zadeve drţavne uprave in zadeve lokalne samouprave

so se opravljale po istem reţimu in so bile med seboj pomešane, med njimi pa

ni bilo razlike. Prav zaradi tega se je pojavljal problem, kaj je drţavno in kaj

je lokalno, zaradi česar je prihajalo do neodgovornosti in neučinkovitosti pri

izvajanju javnih nalog, prav tako pa takšna ureditev ni zadovoljevala

standardov kakovosti, ki se nanašajo na izvajanje drţavnih vrednot na eni in

lokalnih vrednot na drugi strani. Občine, oziroma komune so imele svoje

predstavniške in izvršilne organe ter upravne sluţbe, ki so bile razmeroma

samostojne. Kljub temu je šlo preteţno za drţavne naloge, ki so se izvajale

močno pod vplivom lokalnih interesov, prav to pa je predstavljal problem, saj

so bile občine kot izvajalke nalog drţavne uprave premalo odgovorne in

strokovne, drţavni organi pa niso imeli vzvodov, da bi lahko zagotavljali

strokovnost, kakovost in odgovornost pri opravljanju drţavnih nalog v občinah

(Šmidovnik, 1995).

Druţbeno lastnino, kot prevladujočo obliko lastnine, samoupravljanje z osnovo

zdruţenega dela, delegatski sistem, vodilno vlogo zveze komunistov in drugo

je nadomestilo trţno gospodarstvo, politični pluralizem večstrankarskega tipa

in podobno, prav s tem pa so nastale razmere za odpravo komunalnega

sistema. Ugotovitve so namreč pokazale, da so po letu 1974 občine 80

odstotkov vsega dela izvajale za drţavo in samo 20 odstotkov za lokalno okolje

za katerega so bile prvenstveno namenjene (Vlaj, 2005).

22

Lokalna samouprava je v zgodovini odigrala zelo pomembno vlogo, prav takšno

pa ima tudi v današnjem času. To gre predvsem na račun tega, da je glavno

bistvo, oziroma osnovni temelj pojma lokalne samouprave v samoupravljanju,

oziroma samoupravnosti. Samoupraven je tisti, kateri sam upravlja s svojimi

nalogami, lokalno na ravni občine pa samoupravnost pomeni samostojno

opravljanje lokalnih zadev v nekem lokalnem okolju. Razlog za ţeljo po

spodbujanju, uveljavljanju in podarjanju lokalne samouprave bi na eni strani

zagotovo lahko iskali v nezanimanju drţave za določene javne naloge v

lokalnem okolju, kar je za razliko od zgodovine še posebej značilno za

današnji čas, na drugi strani pa bi razloge lahko iskali tudi v nespornem

dejstvu, da interese prebivalcev v neki skupnosti najbolj pozna ter zanje tudi

skrbi prizadeti krog ljudi v tem okolju. Torej je lokalna samouprava zasnovana

tako, da naj bi delovala na takšen način, ki bi zagotavljal obvladovanje

problemov na določenem teritoriju, ustvarjal splošne pogoje za ţivljenje in

delo ljudi ter tako omogočal kvalitetno oskrbo občanov z ustreznimi javnimi

dobrinami (Pinterič, Benda in Belak, 2008).

Vloga lokalne samouprave je še toliko bolj pomembna, ker je le-ta veljala in

še vedno velja za zibelko moderne demokracije. Ta trditev je potrjena tudi z

ugotovitvami, da morajo imeti sodobne demokratične ureditve posebno

lokalno utemeljitev skozi zakonodajo, v kolikor ţelijo delovati kot protiuteţ

porastu in poveličevanju oblasti centralnih organov (Poggi, 1988 v Brezovšek,

2005).

1.2.2 Razvoj lokalne samouprave v novejšem času

Področje javne uprave v Republiki Sloveniji je v zadnjih dveh desetletjih

skupaj z novo drţavo prehodilo pot hitrega, strmega in uspešnega razvoja.

Pomembnim druţbenim spremembam ob koncu osemdesetih in v začetku

devetdesetih let dvajsetega stoletja (osamosvojitev, demokracija…) so sledili

prav tako pomembni procesi, kot je vključevanje Republike Slovenije v

Evropsko unijo in prevzem evra. Na podlagi vseh teh zgodovinskih sprememb,

procesov in postopkov je prišlo tudi do korenite spremembe na področju javne

uprave, vstop v Evropsko unijo pa je prinesel prevzem evropskih standardov

23

na tem področju ter administrativno usposobljenost za izvajanje evropskega

pravnega reda (Virant, 2009).

Takoj po osamosvojitvi Republike Slovenije v letu 1991 je bila ena

pomembnejših drţavotvornih nalog in dejanj uvedba lokalne samouprave. Prvi

zametki so se odvijali s pomočjo reforme lokalne samouprave, katera je bila

sila pomembna zaradi nove drţave, ki naj bi svojim prebivalcem zagotovila

lokalno samoupravo. Slovenija se je s tem ţelela uvrstiti med drţave, katere

ţelijo zagotoviti skupne evropske standarde, varovanje pravic lokalnih oblasti,

ki so za drţavljane najbliţja in najbolj dostopna raven drţavne uprave, prav

tako pa drţavljanom omogočajo udeleţbo pri oblikovanju pomembnih

odločitev, katere se nanašajo na njihovo vsakdanje okolje v katerem ţivijo

(Ţagar, 2002).

Komunalni sistem je bil odpravljen v letu 1994, ob odpravi sistema pa so se

kljub ţe omenjenim pomanjkljivostim pokazale tudi nekatere dobre stvari.

Prva je bila ta, da so bile drţavne sluţbe blizu v občinah in ne v oddaljenih

drţavnih upravnih enotah - upravnih okrajih, druga pa je bila ta, da so

drţavne sluţbe, ki so imele represivni značaj in so bile odgovorne le občinskim

organom izgubljale svojo ostrino, katero so narekovali drţavni zakoni in

drţavni interesi. Represivni organi so tako nastopali s popustljivostjo do

lokalnih interesov, pogosto pa se je dogajalo, da sploh niso nastopali, prav to

pa je ljudstvo ocenjevalo kot dobro, pozitivno stran komunalnega sistema

(Šmidovnik, 1995).

Vstajenje lokalizma sta nesporno povzročila vzpon demokratičnih idej ter

bliskovit pojav globalizacije. Predvsem pritiski in ţelja po povečanju

demokracije so nekako v ospredje postavili nove poudarke o lokalnem javnem

upravljanju na lokalni oziroma tudi na pokrajinski ravni. Z gotovostjo lahko

trdimo, da je danes lokalizem izredno pomembna mednarodna točka številnih

razprav ter hkrati podlaga za demokracijo. Poudariti je potrebno, da javno

upravljanje ni le vzvod za opisovanje sprejemanja javnih politik ter odločitev

preko nekakšnega javno političnega omreţja, ampak se nanaša tudi na

zmoţnost vladajočih sistemov, da usmerjajo javne politike in tudi rešujejo

javne probleme v kompleksnem kontekstu (Haček, 2005).

24

V sodobnih druţbenih in političnih sistemih je problematika lokalne

samouprave in uprave postalo eno najpomembnejših in prevladujočih vprašanj

na tem področju. V sedanjih modernih časih se pojem »lokalno« še posebej

poudarja in zagovarja, kar kaţe seveda na dejstvo, da so nekatere javne

zadeve prepuščene tisti drţavni ravni, ki je ljudem, kot neposrednim

odjemalcem storitev najprimernejša pri zadovoljevanju in uresničevanju

njihovih ţivljenjskih potreb in interesov (Brezovšek, 2009).

Lokalna samouprava označuje pravico in tudi sposobnost posameznih lokalnih

oblasti, da v mejah veljavne in pozitivne zakonodaje urejajo in opravljajo

bistveni del javnih zadev v lastni pristojnosti ter v korist lokalnega

prebivalstva. Osnovna pooblastila ter naloge lokalnih oblasti so natančno

določena z Ustavo Republike Slovenije (1991) in posameznimi zakoni, v okviru

tega pa imajo polno svobodo pri uresničevanju svojih pobud glede vseh stvari,

ki niso izključene iz njihove pristojnosti ali niso v pristojnosti drugih oblasti.

Javne naloge po najboljših zmoţnostih izvajajo tiste oblasti, ki so lokalnemu

prebivalstvu najbliţje, pooblastila, ki so zaupana lokalnim oblastem pa morajo

biti praviloma polna ter izključna in jih ne sme spodkopavati ali omejevati

druga, osrednja ali pokrajinska oblast, razen, če z zakonom ni drugače

določeno. V okviru pooblastil, ki jih nanje prenaša osrednja ali pokrajinska

oblast je potrebno lokalnim oblastem v največji moţni meri pustiti svobodo

pri odločanju o krajevnih zadevah, prav tako pa je potrebno lokalne oblasti

pravočasno in primerno pozvati za mnenje pri načrtovanju in odločanju o

zadevah, ki jih neposredno zadevajo (Evropska listina o lokalni samoupravi,

1985).

Področje lokalne samouprave je v 20. stoletju izjemno napredovalo.

Predstavlja ključni pokazatelj demokratičnosti sodobnih druţb in sistemov ter

prispeva k stabilnosti in varnosti v Evropi, hkrati pa je tudi temelj druţbene in

drţavne ureditve v vseh modernih evropskih drţavah. S tem je poudarjeno

tudi načelo subsidiarnosti, ki predstavlja decentralizacijo javnih zadev in

pristojnosti na najprimernejšo raven, v središču same pozornosti pa je

drţavljan z vsemi svojimi pravicami, svoboščinami, interesi in potrebami, v

25

okviru celotnega sistema pa se išče pravo ravnovesje med svobodo

posameznika in različnimi oblastmi (Vlaj, 2005).

Decentralizacija je predvsem kot nekakšen proces uresničevanja načela

subsidiarnosti v evropskih in tudi nekaterih izvenevropskih drţavah razmeroma

moderen trend. Pri nas se ta proces šele razvija. Vzroke za to bi lahko iskali

na številnih področjih, kot je na primer nezadostno poznavanje lokalne

samouprave, pomanjkanje političnega soglasja in ne nazadnje tudi odpor do

prenašanja javnih zadev na občine ter bodoče pokrajine. Lokalna samouprava

ima v Evropi večstoletno tradicijo, znotraj katere so se prepletale številne

raznolike ureditve, katerih skupna značilnost pa je njihova oprtost na lastno

tradicijo. Nekateri izmed modelov so se v evropskem prostoru ohranili še

danes in se zagotovo bodo tudi v prihodnje, saj njihovo različnost spoštujejo

tako Evropska listina o lokalni samoupravi (1985), ki med drugim govori tudi o

tem, da lokalna samouprava predstavlja zgolj eno izmed pomembnih načel

demokratične ureditve sodobne druţbe ter številni drugi dokumenti Evropske

unije, kateri se nanašajo na delovanje lokalnih skupnosti (Ţagar, 2002).

Haček (2005) poudarja, da so za Republiko Slovenijo na področju uvajanja

lokalne samouprave odločilni prvi koraki, ki segajo ţe v leto 1989, ko so bile

pripravljene strokovne podlage za projekt lokalne samouprave. Tem je s

posebnim poudarkom na lokalni samoupravi sledil sprejem Ustave Republike

Slovenije (1991) in nato še sprejem krovnega zakona, in sicer Zakona o lokalni

samoupravi (1993), neposredni temelji za izpeljavo reforme lokalne

samouprave so bili postavljeni s sprejemom Zakona o referendumu za

ustanovitev občin (1994).

Cilji reforme lokalne samouprave v Republiki Sloveniji so bili predvsem

kakovostnejše ţivljenje ljudi v lokalnih skupnostih, soodločanje ljudi

(demokratične lokalne volitve, referendumi, zbori občanov in podobno),

racionalna in učinkovita lokalna uprava, enakomernejši razvoj vse skupnosti,

uveljavitev lokalne samouprave kot bistvene značilnosti parlamentarne

demokracije, temelječe na načelih demokracije in decentralizacije oblasti,

ponovna uveljavitev identitete klasične občine in drugih oblik lokalne

26

samouprave, uvedba pokrajin ter primerljivost s sosedi in Evropo, vsi

omenjeni cilji pa so aktualni tudi v današnjem času (Vlaj, 2002).

Lokalna samouprava je v Republiki Sloveniji ustavna kategorija. Ustava

Republike Slovenije (1991) s svojimi spremembami v svojem devetem členu

določa, da je v Republiki Sloveniji zagotovljena lokalna samouprava. V členih

od 138 do 145, ki predstavljajo posebno poglavje o lokalni samoupravi, je

opredeljeno še, da drţavljani uresničujejo lokalno samoupravo v občinah, ki

predstavljajo samoupravne lokalne skupnosti in v drugih lokalnih skupnostih.

Občina, ki obsega območje enega ali več naselij in so povezana s skupnimi

potrebami in interesi prebivalcev, se ustanovi na podlagi zakona ali po prej

opravljenem referendumu, s katerim se ugotavlja volja prebivalcev na

določenem območju. V pristojnost občine spadajo lokalne zadeve, ki jih

občina lahko ureja samostojno, lahko pa drţava na občino prenese tudi

izvajanje določenih nalog iz drţavne pristojnosti, v tem primeru drţava izvaja

tudi nadzor nad primernostjo in strokovnostjo njihovega dela. V omenjenih

členih je opredeljena tudi pokrajina, ki se ustanovi z zakonom in predstavlja

samoupravno lokalno skupnost. Le-ta opravlja lokalne zadeve širšega pomena

in z zakonom določene zadeve regionalnega pomena. Nadzor nad zakonitostjo

dela organov lokalnih skupnosti izvajajo drţavni organi. Na področju

druţbenih dejavnosti se lahko drţavljani za uveljavljanje svojih interesov tudi

samoupravno zdruţujejo, z zakonom pa se jim lahko prepusti tudi

samoupravno urejanje posameznih zadev iz drţavne pristojnosti.

Koncept lokalne samouprave, kot ga določa Ustava Republike Slovenije (1991)

je bil na ravni občin realiziran v letu 1994, saj je bila ob koncu omenjenega

leta ustanovljena prva mreţa občin. Na podlagi Zakona o lokalni samoupravi

(1993), ki določa tudi pogoje za ustanovitev občin, je bilo ustanovljenih 147

občin. Ta mreţa občin ni bila dokončna, saj se je večkrat spreminjala in je šla

vedno v smeri povečevanja števila občin, nikoli pa v smeri zmanjševanja

števila občin. Tako danes štejemo 210 občin (Virant, 2009).

Kot je bilo ţe povedano, so se prvi zametki delovanja lokalne samouprave kot

take v samostojni Republiki Sloveniji oblikovali ob koncu leta 1994, oziroma v

januarju 1995. Takrat so namreč začele delovati teritorialno spremenjene

27

občine s povsem novo vsebino in novimi organi. Reforma oblikovanja in

uveljavljanja lokalne samouprave še zdaleč ni končana. V zadnjih desetih

letih je bilo na tem področju v Republiki Sloveniji narejenega izredno veliko,

saj je bila v letu 2003 ratificirana tudi Evropska okvirna konvencija o

čezmejnem sodelovanju teritorialnih skupnosti ali oblasti (1980). Lahko bi

rekli, da so bile tako začetne teţave v delovanju organov občin s tem

odpravljene. Prav tako je Republika Slovenija 1. maja leta 2004 postala

polnopravna članica Evropske unije, v zakonodajnem postopku pa je bil

sprejet tudi nov Zakon o lokalni samoupravi (2005). Reforma lokalne

samouprave je izredno dinamičen in zapleten proces, ki terja obilico

medsebojnega sodelovanja, usklajevanja in napora, nedvomno pa se bo

nadaljevala še v prihodnost. Uvajanje ter uresničevanje lokalne samouprave v

druţbi pa so pestile in pestijo tudi še danes številne teţave, predvsem zaradi

nesoglasij pri pripravi potrebne zakonodaje in pa tudi zaradi novih vrednot ter

načinov delovanja, katerih pa nikakor ni mogoče sprejeti v kratkem času.

Takšen prelom namreč pomeni celovito teritorialno, funkcionalno,

organizacijsko in materialno reorganizacijo ustaljenih in zakoreninjenih

druţbenih temeljev (Ţagar, 2002).

Sistem javne uprave v Republiki Sloveniji je razdeljen na štiri področja:

drţavno upravo, lokalno samoupravo, javne sluţbe ter javni sektor. Drţavna

uprava predstavlja upravni sistem osrednjega teritorialnega pomena ter

instrument drţave za izvajanje njenih oblastnih funkcij s pomočjo katerih se

na pravni način ureja odnose v sodobni druţbi. Lokalna samouprava

predstavlja način upravljanja druţbenih zadev, ki neposredno temelji na

posamezni lokalni skupnosti in hkrati predstavlja upravni sistem na lokalnem

teritorialnem nivoju. Javne sluţbe predstavljajo sluţbe, oziroma dejavnosti,

ki zagotavljajo javne dobrine in javne storitve, ki so nujno potrebne za

delovanje druţbenega sistema in jih ni mogoče primerno zagotoviti s

sistemom trţne menjave, javni sektor pa temelji na lastništvu drţave in v

njegov okvir sodi vse kar je v lasti drţave na kateremkoli področju (Šmidovnik,

1985).

28

Reforma lokalne samouprave je imela v Republiki Sloveniji izredno pomembno

vlogo, saj je pomenila prispevek k politični modernizaciji slovenskega prostora

in pa ne nazadnje tudi izredno pomembno drţavotvorno dejanje, saj je ta

drţava vsem drţavljankam in drţavljanom ponudila moţnost sodelovanja pri

upravljanju javnih zadev. Kot smo ţe omenili, je temelj pojma lokalne

samouprave prav v samoupravnosti, osnovni konstitutivni elementi lokalne

samouprave pa so naslednji elementi samoupravnosti: teritorialni,

funkcionalni, organizacijski, materialno finančni in ne nazadnje tudi pravni

element, nobeden izmed njih pa ni izpeljan do konca in v celoti. Zlasti

pomembna je razmejitev nalog med drţavo in lokalnimi skupnostmi. Organi

lokalne skupnosti lahko izvršujejo tudi deleţ prenesenih drţavnih zadev,

seveda po pooblastilu in pod nadzorom drţavnih organov, medtem ko k lokalni

samoupravi štejemo le od drţave neodvisno delovanje lokalnih skupnosti.

Ljudje so s tem dobili moţnost izboljšanja kakovosti ţivljenja pri

zagotavljanju temeljnih ţivljenjskih potreb, katerih pa nikakor ni mogoče

kupiti na trgu. Te dobrine so na primer javna razsvetljava, oskrba z vodo,

pluţenje snega, zdravstvo in podobno. Reforma kot taka še zdaleč ni

zaključena in spremembe se dejansko še dogajajo in so prisotne iz dneva v

dan. Drţavni organi delovanje organov lokalne samouprave tudi nadzorujejo.

Drţavni nadzor nad delovanjem organa lokalne skupnosti izvršuje vlada in

Ministrstvo za javno upravo. Ministrstvo mora vedno, kadar meni, da kateri

izdani akt ni v skladu z ustavo ali zakonom, občino na to opozoriti in hkrati

predlagati ustrezne rešitve ter ukrepe. V primeru da občina splošnega akta ne

uskladi z zakonom oziroma ustavo, pa mora ministrstvo vladi predlagati

začetek postopka pred ustavnim sodiščem za oceno skladnosti splošnega akta

z zakonom in ustavo (Ţagar, 2002).

Kot značilnost razvoja lokalne samouprave v Republiki Sloveniji v zadnjih letih

lahko navedemo, da so se nove občine, kljub različnim teţavam, (kratek čas,

številni zapleti, številne nedorečenosti…) uveljavile, pojavlja pa se tudi

teţava, da se z večjim številom majhnih občin bolj krepi centralizem in ne

obratno. Evropsko listino o lokalni samoupravi (1985) bo mogoče v Republiki

Sloveniji dosledno izvajati šele, ko se bo temeljito spremenil pristop k

izvajanju reforme lokalne samouprave in ko bo v ospredje stopilo načelo

29

avtonomije lokalne samouprave, ki varuje lokalno samoupravo pred posegi

drţave ter ji zagotavlja finančno samostojnost, načelo subsidiarnosti, ki

zagovarja razdelitev pristojnosti, ter še regionalizacija, katera sloni na

prenosu pomembnega dela politične in ekonomske moči z drţave na pokrajine

in naprej na občine (Brezovšek, 2005/a).

Z gotovostjo lahko trdimo, da je na področju lokalne samouprave odprtih še

veliko vprašanj. Ravno zaradi tega lahko v prihodnosti pričakujemo še

zakonske spremembe, katere bodo odločilno vplivale na sistemsko ureditev

lokalne samouprave, k temu pa lahko dodamo tudi pokrajinsko ureditev, ki še

do danes ni realizirana. Pomembno je tudi, kako drţavljani Republike

Slovenije ocenjujejo in sprejemajo lokalno oblast in njeno delovanje. Od

pozitivne oziroma negativne ocene prebivalstva je odvisno sprejemanje

posameznih odločitev. Zaznave ljudi so izredno pomemben element izgradnje

političnega sistema in hkrati pomembno vplivajo na nadaljnji razvoj lokalne

samouprave. Torej zadovoljstvo z delovanjem organov lokalne samouprave

zagotovo dobro vpliva na nadaljnji razvoj in napredek, saj v ljudeh vzbuja

občutek zadovoljstva in zaupanja. Reforma lokalne samouprave je nesporno

zahteven in zapleten proces, ki zahteva svoj čas. V vsakem primeru teţi k

boljšemu in učinkovitejšemu sodelovanju občin z drţavo in kar je najbolj

pomembno, poskuša drţavne organe, ki so servis prebivalstvu, ljudem tudi

pribliţati. V prihodnosti se bo ureditev torej še korenito spremenila in tako

močno posegla v današnjo ureditev z namenom, da bodo spremembe prinesle

učinkovitejšo vladavino na širšem lokalnem področju (pokrajine).

1.3 Policijsko delo v skupnosti

1.3.1 Razvoj policijskega dela v skupnosti

Policija, kot organizacija v sodobni druţbi, se je skozi različna zgodovinska

obdobja nenehno spreminjala ter prilagajala različnim zunanjim in notranjim

dejavnikom, da je lahko dosegla raven na kateri je danes. V pričakovanju

pozitivnih izboljšav je v različnih sistemih teţila k večji prepoznavnosti,

30

uspešnosti in moderni organiziranosti. Ob ustrezno pravno dodeljeni in

zaupani moči ter oblasti je bila, in je tudi še danes primarno namenjena

zagotavljanju nacionalne varnosti, sekundarno pa ljudem oziroma

drţavljanom, katerim nudi pomoč in za katere izvaja naloge na področju

varovanja njihove osebne varnosti ter varnosti njihovega osebnega in

skupnega premoţenja.

Ob koncu prejšnjega stoletja se je zaradi dolgoletne odtujenosti od ljudi,

slabega sodelovanja z drţavljani, skupnostmi in drugimi subjekti, kar je

posledično iz takšnih ali drugačnih razlogov privedlo do slabšanja medsebojnih

odnosov in razmer na področju zagotavljanja varnosti, razvila širša razprava

ter iskanje odgovorov na vprašanje, kako bi naj policisti opravljali svoje delo,

da bi bili pri tem uspešni, bi zadovoljili potrebe skupnosti in da bi skupnost

njihovemu delu pripisovala tudi ustrezno stopnjo legitimnosti (Pagon in

Lobnikar, 2001). In ko ravno govorimo o spremembah, prilagajanjih in

modernizaciji, je potrebno poudariti, da se je, kot odgovor na številne

kompleksne in sistemske teţave ter probleme, nezmoţnost uspešnega

zoperstavljanja modernim izzivom, v zahodnih drţavah pričelo intenzivno ter

pospešeno razvijati (in se je tudi razvilo) preventivno policijsko delo v

skupnosti (Community Policing), katerega so sčasoma policijske organizacije

po svetu pričele uporabljati kot izhodiščni pristop izvajanja policijskega dela.

Korenine, ideje in poskusi uveljavitve policijskega dela v skupnosti v

Zdruţenih drţavah Amerike segajo v obdobje med letoma 1914 in 1919. Ţe

takrat so policisti sodelovali s šolami, skupnostmi, soseskami, saj so se skupaj

s prebivalstvom čutili odgovorne za varnost na ulicah, zaradi vedno večjega in

strmega tehnološkega razvoja pa je vedno večji postajal tudi razkorak med

policisti in skupnostmi, tako da uvajanje novih pristopov v izvajanje

policijskega dela v tistem času še ni imelo veliko potenciala in svetle

prihodnosti (Cordner in Hele, 1992).

Po vzoru tujih drţav smo tudi v Republiki Sloveniji po osamosvojitvi leta 1991

pričeli ugotavljati, da policija z represivnim delom, ki je značilno za

tradicionalni pristop izvajanja policijskega dela, ne bo mogla več dosegati

ţelenih rezultatov na področju zagotavljanja sodobne varnosti. Za Republiko

31

Slovenijo je bilo to obdobje še posebej zahtevno in dokazovanja potrebno, saj

je prišlo do osamosvojitve drţave, nekdanja Milica se je preimenovala v

Policijo, prišlo je do organizacijskih in funkcionalnih sprememb v organih ter

organizacijah, prišlo pa je tudi do pospešenega razvoja demokratičnih in

druţbenopolitičnih vsebin. Vzporedno s temi dejstvi je tudi Slovenska policija

ţelela postati sodobna in uspešna organizacija, ki bi po vzoru in izkušnjah

tujih varnostnih organov v najboljši moţni meri zagotavljala varnost vsem

svojim drţavljanom. In prav na podlagi teh ţelj, ugotovitev in prepričanj je v

Republiki Sloveniji v ospredje vedno bolj pričelo prihajati preventivno delo

(Projekt javne varnosti, projekt Policija), kateremu so takrat pomembno

veljavo in izhodišče ţe dajale predvsem razvite svetovne drţave. Problem, ki

se je pojavljal pri implementaciji novega policijskega dela v skupnosti, pa je

bil predvsem ta, da je preventivna oblika dela pogosto padla pod vpliv,

oziroma v senco represivnega dela in je na ta način le počasi in vztrajno

prihajala v ospredje ter v veljavo (http://www.policija.si/index.php/delovna-

podroja/1088, pridobljeno 18. 9. 2010).

Poleg Zdruţenih drţav Amerike imajo v Evropski uniji najdaljšo tradicijo na

področju policijskega dela v skupnosti drţave, kot so Velika Britanija,

Nizozemska in Švica, ki so s to dejavnostjo pričele ţe v šestdesetih letih

prejšnjega stoletja, po njih pa se je zgledovala tudi Republika Slovenija.

Druge evropske drţave, med njimi tudi Republika Slovenija, pa je z razvojem

policijskega dela v skupnosti pričela po devetdesetem letu, zato

implementacija tovrstnega dela v številnih drţavah še vedno poteka (Kosmač

in Gorenak, 2004).

Ţerak (2004) pojasnjuje, da je bilo policijsko delo v skupnosti v Republiki

Sloveniji institucionalizirano v letu 1996. Posledično se je spremenila in

prilagodila zakonodaja, saj je prenehal veljati Zakon o notranjih zadevah

(1980), v veljavo pa je stopil Zakon o policiji (1998). Na generalni policijski

upravi je bil v upravi uniformirane policije ustanovljen Oddelek za preventivo

(sedaj to delovno področje spada pod Sluţbo generalnega direktorja policije,

Sektor za policijska pooblastila in preventivo), na regionalnem nivoju

policijskih uprav pa so bile ustanovljene stalne komisije za preventivno

http://www.policija.si/index.php/delovna-podroja/1088http://www.policija.si/index.php/delovna-podroja/1088

32

dejavnost, ki so predstavljale vez med Generalno policijsko upravo,

policijskimi upravami in policijskimi postajami na lokalnem nivoju (sedaj se ta

naloga izvaja v okviru sektorjev uniformirane policije).

V nadaljevanju so bili za neposredno izvajanje preventivnega policijskega dela

v skupnosti sprejeti še podzakonski predpisi, in sicer: Pravila policije (2000),

Navodilo za evidentiranje preventivnega dela (2001), Strategija v skupnost

usmerjenega policijskega dela (2001), Usmeritve za izvajanje preventivnega

dela (2002). V letu 2008 sta bila sprejeta nova dokumenta, in sicer Usmeritve

za preventivno policijsko delo in Navodilo za evidentiranje preventivnega

dela, s čimer sta prenehala veljati prej omenjena dokumenta iz leta 2001

oziroma leta 2002.

1.3.2 Značilnosti policijskega dela v skupnosti

Za razliko od tradicionalnega pristopa izvajanja policijskega dela, za katerega

je značilna centralizacija, birokracija, para-vojaška filozofija, avtoritarno

vodenje, ocenjevanje ter nagrajevanje policistov po vnaprej določenih

statistično merljivih ukrepih, represivno delo orientirano v preteklost, je za

policijsko delo v skupnosti značilno usmerjenost k reševanju problemov,

decentralizirana organiziranost, policisti so ocenjevani ter nagrajevani na

podlagi komunikacijskih in drugih veščin, prav tako pa jim javnost za njihovo

delo priznava ustrezno legitimnost (Hahn, 1998; Pagon in Lobnikar, 2001).

Ko govorimo o razlikah med tradicionalnim pristopom opravljanja policijskega

dela in policijskim delom v skupnosti je potrebno predstaviti še nekatera

različna pojmovanja med omenjenima načinoma izvajanja policijskega dela.

Na primer, na vprašanje »S čim konkretno se policija ukvarja?« bi v okviru

tradicionalnega pristopa odgovorili, da se policija ukvarja s kaznivimi dejanji,

prometnimi nesrečami in kršitvami javnega reda in miru, v okviru policijskega

dela v skupnosti pa bi se odgovor glasil, da se policija ukvarja s problemi in

skrbmi prebivalcev v skupnosti. Na naslednje vprašanje »Katera dejanja imajo

najvišjo prioriteto?« bi pri tradicionalnem pristopu odgovorili, da imajo

najvišjo prioriteto kazniva dejanja, pri katerih je nastala velika škoda in

kazniva dejanja, pri katerih je bilo prisotno nasilje, pri policijskem delu v

33

skupnosti pa imajo najvišjo prioriteto tisti dogodki, ki pri prebivalcih v

skupnosti povzročajo veliko zaskrbljenost in strah. Na vprašanje »Kako

merimo policijsko učinkovitost?« pa bi v okviru prvega načina izvajanja

policijskega dela odgovorili, da jo merimo s pomočjo števila odkritih in

rešenih kaznivih dejanj, v okviru drugega načina pa, da je končni cilj

policijskega dela odsotnost kriminala in nereda ter večji občutek varnosti, kar

vpliva na kakovost ţivljenja (Cajner Mraović, 2003).

Sama beseda »preventiva« pomeni nekaj obvarovati ali preprečiti z

vnaprejšnjo zaščito, pri čemer uporabljamo prej določena preventivna

sredstva in metode. Konkretno pri policijski preventivi gre predvsem za

preprečevanje tistih pojavov v druţbenem in vsakdanjem okolju, ki

povzročajo odklonskost in nepokoravanje splošno sprejetim druţbenim

normam in pravilom. Pri pojmovanju policijskega dela v skupnosti se občasno

pojavlja nerazumevanje omenjene oblike policijskega dela, saj preventivne

učinke dela lahko doseţemo tudi z represivnimi ukrepi, kar pa je le

kratkotrajno, saj ne odpravlja vzroka, zaradi katerega je prišlo do nekega

deviantnega pojava, policija pa si ţeli, da ima njeno delo dolgoročne

posledice in učinke, kar pa se lahko zagotavlja le z ustreznimi oblikami

preventivnega dela (Mikulan, 2010).

Bistveni element in osnova modernega policijskega dela v skupnosti, ki temelji

na sodelovanju, bliţini in tesnih stikih med policisti in ljudmi je poleg

preprečevanja klasične kriminalitete, zmanjševanja strahu pred njo in

izboljšanja stališč ljudi do policistov še popolnoma enakovreden partnerski

odnos med policisti na eni in skupnostjo, oziroma ljudmi na drugi strani. Nova

filozofija policijskega dela je v svetu zelo priljubljena in razširjena, kar

dokazuje in potrjuje tudi ugotovitev, da omenjene vsebine preučujejo številni

avtorji, praktiki in raziskovalci, prav zagotovo pa je k tem ugotovitvam

pripomoglo tudi dejstvo, da je moderna filozofija v svetu povzročila veliko

pozitivnih rezultatov in učinkov (Kogovšek, 2009).

Vsega tega ni mogoče doseči brez partnerskega sodelovanja med policijo in

skupnostjo, ko pa govorimo o skupnosti, ta ne predstavlja nekakšnega

splošnega pojmovanja, ampak to pomeni konkretne organizacije ter institucije

34

v okviru katerih se pojavljajo vsakodnevne teţave (šole, druţine, podjetja,

verske skupnosti…) in brez sodelovanja drţavljanov oziroma prebivalcev

nekega kraja teh teţav in problemov ni mogoče uspešno rešiti (Pagon in

Lobnikar, 2004).

Tudi Goldstein (1987) je ţe takrat opozoril, da policija dela napako s tem, ko

misli, da bo vse naloge lahko izvedla in probleme rešila sama. Zelo lepo je

izpostavil tudi trditev, da mora skupnost v glavnem sama skrbeti za svojo

varnost, policija pa ji pri tem lahko samo pomaga ter nudi nasvete.

Kljub temu, da je definicij policijskega dela v skupnosti več, je najbolj vidna

in v razpoloţljivi literaturi tudi najbolj razpoznavna definicija Trojanowicza in

Bucquerouxa (1994 v Virtič in Lobnikar, 2004), ki pravita, da je policijsko delo

v skupnosti, poleg tega, da je filozofija, tudi organizacijska strategija, ki

poudarja in zagovarja pospešeno sodelovanje med prebivalci in policijo.

Dejansko gre za moderno filozofijo opravljanja policijskega dela, ki presega

slabosti tradicionalnega para-vojaškega pristopa in temelji na osnovi

vsebinskega sodelovanja in vključevanja policistov v skupnost, takšno obliko

sodobnega policijskega dela pa morajo za svojo sprejeti vsi policisti in tudi

policijski managerji.

Med drugimi policijsko delo v skupnosti opredeljujeta tudi Weisel in Eck (1994

v Meško, 2002), ki pravita, da so to različne oblike prakse, zdruţene v ideji,

da morata javnost in policija postati dejavna sodelavca na področju

nadziranja kriminalitete, nereda in drugih tovrstnih problemov.

Wilkinson in Rosenbaum (1994) pa menita, da policijsko delo v skupnosti

pomeni temeljno spremembo vloge policistov, pri čemer se upoštevajo

spremembe njihovih veščin ter motivacije in priloţnosti za udejstvovanje pri

reševanju problemov ter razvijanje novega partnerstva s ključnimi elementi v

skupnosti.

Mikulanova (2010) pojasnjuje, da je policijsko delo v skupnosti zagotovo nov

pristop v razmišljanju, kaj sploh policijsko delo je. Tako je bistvenega

pomena, da omenjena oblika dela zagovarja partnerske odnose med drţavljani

in policijo, temelji na dejstvu, da drţavljani in policija s skupnimi močmi

35

delujejo proti različnim oblikam kaznivih in deviantnih dejanj in s skupnim

ciljem ţelijo izboljšati kvaliteto skupnega ţivljenja. Nujno je takojšnje in

učinkovito odzivanje na posamezne negativne dogodke in da se izvajajo tiste

preventivne aktivnosti, ki bodo probleme reševale, še preden se bodo ti

pojavili ali se bodo spremenili v hujše oblike.

Veljavna formalnopravna ureditev policijskega dela v skupnosti in policijskega

preventivnega dela je v Republiki Sloveniji transparentno zajeta v tretjem in

21. členu Zakona o policiji (2006) ter Pravilih policije (2000).

Zakon o policiji (2006) v svojem tretjem členu določa naloge policije, ki so:

»Varovanje ţivljenja, osebne varnosti in premoţenja ljudi; preprečevanje,

odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov, odkrivanje in

prijemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov, drugih iskanih oseb ter

njihovo izročanje pristojnim organom in zbiranje dokazov ter

raziskovanje okoliščin, ki so pomembne za ugotovitev premoţenjske

koristi, ki izvira iz kaznivih dejanj in prekrškov; vzdrţevanje javnega reda;

nadzor in urejanje prometa na javnih cestah in nekategoriziranih cestah, ki

so dane v uporabo za javni promet; varovanje drţavne meje in opravljanje

mejne kontrole; opravljanje nalog, določenih v predpisih o tujcih; varovanje

določenih oseb, organov, objektov in okolišev; varovanje določenih delovnih

mest in tajnosti podatkov drţavnih organov, če z zakonom ni drugače

določeno; izvajanje nalog, določenih v tem in drugih zakonih in podzakonskih

predpisih«. V tem členu je za našo obravnavano temo najpomembnejši drugi,

poudarjeni del besedila, ki govori o preprečevanju kaznivih dejanj in

prekrškov iz različnih področij, kar pa v osnovnem smislu dejansko predstavlja

preventivno delo policistov.

Zakon o policiji (2006) v svojem 21. členu določa temelje policijskega dela v

skupnosti. Glasi se tako: »Policijske postaje in policijske uprave sodelujejo v

okviru svojih pristojnosti z organi lokalnih skupnosti na področjih, ki se

nanašajo na izboljšanje varnosti v lokalni skupnosti; policijske postaje in

policijske uprave sodelujejo tudi z drugimi organi, organizacijami in

institucijami, katerih dejavnost je usmerjena k zagotavljanju večje varnosti

oziroma k vzpodbujanju varnostnega samoorganiziranja prebivalcev ter jim v

36

okviru svojih pristojnosti in moţnosti nudijo pomoč; v ta namen policijske

postaje in policijske uprave ter organi, organizacije in institucije iz

prejšnjega odstavka sporazumno ustanavljajo svete, sosvete, komisije ali

druge dogovorjene oblike partnerskega sodelovanja«.

V Pravilih policije (2000) je glede policijskega dela v skupnosti zapisano, da

policijske uprave in policijske postaje sodelujejo z organi lokalne samouprave,

drugimi organi, organizacijami in institucijami na področjih, ki so povezana z

varnostjo in pri dejavnostih, ki so usmerjene v zagotavljanje varnosti ter

vzpodbujanje varnostnega samoorganiziranja prebivalcev in jim pri tem

zagotavljajo vso moţno strokovno pomoč. Policijske uprave in policijske

postaje ter prej omenjeni subjekti oziroma organi lahko za izvršitev nalog z

ustanovitvenim aktom sporazumno ustanavljajo svete, sosvete, komisije in

druge oblike medsebojnega partnerskega sodelovanja. Policijske postaje s

subjekti sodelujejo tudi preko vodij policijskih okolišev, ki neposredno

izvajajo policijsko preventivno delo v skupnosti, metode njihovega dela pa

predstavljajo na primer izobraţevanje, svetovanje, delo z oškodovanci

kaznivih ravnanj, organiziranje preventivnih projektov, sodelovanje v

preventivnih akcijah in projektih ter različne oblike pomoči, ki sodijo v

pristojnost policije. Namen skupnega partnerskega sodelovanja je predvsem v

tem, da se drţavljane opozarja in spodbuja k samozaščitnemu ravnanju,

samoorganiziranju, skupnemu preprečevanju varnostne problematike,

odkrivanju in odstranjevanju vzrokov za nastanek kaznivih dejanj, prekrškov

in drugih negativnih pojavov, vplivanju na varnostno zavest, obveščanju o

varnostni problematiki v lokalni skupnosti, o delu policije in o moţnostih za

preprečevanja kaznivih dejanj in drugih negativnih dejanj in pojavov, ki

vplivajo na občutek varnosti ter k reševanju druge varnostne problematike.

Pri izvajanju preventivnega dela v skupnosti vseh nalog in opravil ni mogoče

natančno konkretizirati, saj na izbiro ustrezne metode in oblike dela vplivajo

številne okoliščine in značilnosti vsake posamezne lokalne skupnosti. Tako se

je v lokalnih skupnostih potrebno prilagoditi ţe doseţeni stopnji partnerskega

sodelovanja med drţavljani in policijo, socialnim in drugim razmeram,

navadam, kulturi in strukturi prebivalcev ter drugih subjektov, posebnostim

37

varnostne problematike, uspešnost izvajanja tovrstne politike pa je odvisna

predvsem od prilagodljivosti, organiziranosti, kreativnosti, inovativnosti in

samoiniciativnosti policistov (Usmeritve za preventivno policijsko delo, 2008).

1.3.3 Vloga vodje policijskega okoliša

Za izvajanje policijskega preventivnega dela v skupnosti pozna Slovenska

policija posebnega policista, ki se imenuje vodja policijskega okoliša.

Omenjeni policist, seveda v sodelovanju in s podporo še drugih policistov na

policijski postaji, ki si nikakor ne smejo zatiskati oči pred izvajanjem

policijskega dela v skupnosti, z ljudmi v nekem okolju samostojno in

neposredno sodeluje, s svojim problemsko in partnersko usmerjenim delom pa

poskuša ustvarjati boljšo ter varnejšo skupnost za delo in ţivljenje ljudi

(Mikulan, 2010).

Vodja policijskega okoliša preventivno policijsko delo v skupnosti izvaja na

območju, ki se imenuje policijski okoliš. To so deli območja posamezne

policijske postaje za neposredno izvajanje določenih nalog policije in za

sodelovanje policistov z drţavljani, organi lokalnih skupnosti ter drugimi

subjekti pri zagotavljanju varnosti. Policijski okoliš, ki ga na predlog

komandirja pristojne policijske postaje s sklepom določi direktor policijske

uprave, lahko zajame območje ene ali več občin, ali tudi oţje dele občin, na

to pa vpliva predvsem varnostna problematika in prostorska celovitost,

oziroma zaokroţenost (Pravila policije, 2000).

V Usmeritvah za preventivno policijsko delo (2008) je zapisano, da je vodja

policijskega okoliša policist, ki na območju policijskega okoliša izvaja vse

naloge, ki so zapisane v tretjem členu Zakona o policiji (2006), kot nosilec

preventivnega dela in partnerskega sodelovanja med različnimi subjekti in

policijo v policijskem okolišu, pa izvaja predvsem naslednje naloge:

načrtovanje nalog, ki se nanašajo na varnostno problematiko na območju

policijskega okoliša, vzpodbujanje drţavljanov k samozaščitnemu ravnanju ter

varnostnemu samoorganiziranju, skupno preprečevanje vzrokov za nastanek

kaznivih ravnanj in njihovo odstranjevanje, obveščanje javnosti o varnostni

problematiki ter o delu policije na območju lokalne skupnosti in nudenje

38

različnih oblik pomoči, ki spadajo v njegovo pristojnost. Ob konkretnih

varnostnih pojavih in dogodkih na območju policijskega okoliša zbira obvestila

in izvaja druge naloge, ki so povezane s preprečevanjem in odkrivanjem

deviantnih pojavov, obravnava kazniva dejanja in prekrške, izvaja ukrepe za

izsleditev njihovih storilcev, vodstvu policijske postaje predlaga izvedbo

določenih ukrepov, ki se nanašajo na konkretne varnostne dogodke in

usklajuje delo policistov, ki so mu dodeljeni v pomoč pri obravnavi

posameznega konkretnega varnostnega pojava. Vodja policijskega okoliša si

mora v prvi vrsti prizadevati, da bo s svojo navzočnostjo in prepoznavnostjo v

okolišu pravočasno zaznaval varnostno problematiko, jo ustrezno ovrednotil,

posredoval vodstvu policijske enote, osnova pri njegovem delu pa mora biti

poznavanje območja, infrastrukture, ljudi ter poslovnih subjektov, ki lahko

pomagajo pri reševanju problemov na območju policijskega okoliša. Vodja

policijskega okoliša mora prav tako takoj odreagirati na teţave in probleme,

ki predstavljajo poslabšanje varnostnih razmer na območju okoliša, ali na

nevarnosti, ki ogroţajo varnost ljudi in premoţenja. Vodstva policijskih enot

so dolţna spremljati in voditi delo vodij policijskih okolišev in ostalih

policistov ter jih usmerjati tako, da bodo vsi izvajali tako preventivne, kot

tudi represivne naloge.

Da vodja policijskega okoliša, ki ga z ustreznim aktom določi komandir

policijske postaje, lahko uspešno izvaja svoje delo in naloge, mora aktivno in

dejavno sodelovati s policisti svoje matične policijske postaje in policisti

drugih policijskih postaj, prebivalci, predstavniki samoupravne lokalne

skupnosti, organi, organizacijami, društvi, gospodarskimi subjekti, zavodi,

interesnimi zdruţenji ter drugimi formalnimi in neformalnimi tvorbami. Ostali

policisti, ki izva