Univerza v Mariboru

Filozofska fakulteta

Oddelek za filozofijo

Tomaţ Koltai

NEKATERI PROBLEMI SOCIALNE ONTOLOGIJE

MAGISTRSKO DELO

Maribor, september 2017

Univerza v Mariboru

Filozofska fakulteta

Oddelek za filozofijo

Tomaţ Koltai

NEKATERI PROBLEMI SOCIALNE ONTOLOGIJE

CERTAIN PROBLEMS OF SOCIAL ONTOLOGY

MAGISTRSKO DELO

Mentor:

red. prof. dr. Bojan Borstner

Maribor, september 2017

Prevajalec: Sašo Maček, dipl. geograf (UN) in dipl. anglist (UN)

Lektor: Tjaša Celec, dipl. slovenistka (UN) in dipl. zgodovinarka (UN)

ZAHVALA

Iskrena hvala mentorju, red. prof. dr. Bojanu Borstnerju, za vso strokovno pomoč in nasvete,

ki so nemalokrat presegali okvirje same filozofije. Zahvalil bi se rad tudi vsem ostalim

profesorjem na Oddelku za filozofijo, ki so mi predali znanje, zaradi katerega je moj pogled

na svet drugačen.

Zahvaljujem se tudi Daniju in Špelci, s katerima smo v zadnji letih študija predstavljali

nerazdružljiv trio in sta mi v veliki meri pomagala pri študijskih dilemah.

Še največjo zahvalo pa sem dolžan družini, ki me je skozi celotno študijsko obdobje

brezkompromisno podpirala in mi ves čas trdno stala ob strani.

Hvala vam.

Povzetek: Vsebina magistrskega dela opisuje osnovne principe socialne ontologije po teoriji

Johna Searla. Ta teorija izhaja iz naturalizma in pojasnjuje socialne bitnosti, kot posledico

naravnih procesov, ki so biološko in fizikalno razloţljivi. Osnovni paradoks socialne

ontologije je hkratni pojav ontološke subjektivnosti in epistemološke objektivnosti. Searle

pojasnjuje, da je tak pojav moţen in ne predstavlja paradoksa. Socialna ontologija je po

Searlu rezultat jezika oz. govornih dejanj. Z reprezentiranjem socialnih bitnosti kot stvarnih,

jih delamo obstoječe. Za nastanek socialnih bitnosti je potrebno pripisovanje statusnih funkcij

objektom, ki teh funkcij nimajo. Poleg tega je potrebna kolektivna intencionalnost, ki je

temelj druţbene stvarnosti. Kolektivne intencionalnosti ni moţno pojasnjevati kot seštevek

individualnih intencionalnosti, kot menijo metodološki individualisti. Pripisi statusnih funkcij,

ki imajo obliko konstitutivnih pravil, so institucionalna dejstva. Statusna funkcija, ki je

pripisana objektu, osebi ali dejstvu, temu pripisuje deontične moči. Deontične moči pri članih

skupnosti povzročajo razloge za dejanja, ki so neodvisni od subjektivnih nagnenj članov. Na

ta način so socialne bitnosti objektivne. V delu so podane tudi kritike in problemi teorije

socialne ontologije Johna Searla. Opisanih je pet primerov kritik in problemov: problem ''Ad

Hoc'', problem ''prostostoječih Y terminov'', problem institucionalnih dejstev, ki ne

potrebujejo kolektivne prepoznave, kritika o drugih vrstah socialnih institucij in kritika o

estetskih vplivih v socialni ontologiji. Vsaka predstavljena kritika vsebuje tudi Searlov

zagovor. Poleg kritik sta predstavljeni še dve drugi teoriji socialne ontologije. To sta

metodološki/ontološki individualizem in teorija skupne zavezanosti. Teorija skupne

zavezanosti se v določenih segmentih s Searlom strinja, teorija metodološkega in ontološkega

individualizma pa predstavlja nasprotno pozicijo.

Ključne besede: socialna ontologija, kolektivna intencionalnost, institucionalna dejstva,

statusne funkcije, metodološki individualizem, ''prostostoječi'' Y termini

ABSTRACT: The content of this master's thesis describes the basic principles of Social

Ontology by John Searle’s theory. This theory originates from Naturalism and explains social

entities as a consequence of natural processes that are biologically and physically explainable.

The basic paradox of Social Ontology is a simultaneous occurrence of ontological subjectivity

and epistemological objectivity. Searle explains that such occurrence is possible and does not

represent a paradox. Social Ontology by Searle is a result of language or speech acts. With the

representation of social entity as realistic, we are making social entity existing. For something

to become social entity, the act of attribution of status functions to objects is necessary, since

these objects do not have these functions by themselves, as well as collective intentionality.

Collective intentionality is the foundation of social entities. It is not possible for collective

intentionality to be explained as a sum of individual intentionalities, as are for example the

opinions of methodological individualists. Annotations of status functions that take the form

of constitutive rules are institutional facts. Status functions that are attributed to an object,

person or fact have deontic power. Deontic powers, possessed by members of a community,

cause reasons for acts that are independent of subjective inclination of its members. In this

way the social entities are objective. In my work I have given critiques and provided problems

of the Social Ontology Theory by John Searle. There are five examples of critiques and

problems: the “Ad Hoc” problem, the problem of “freestanding Y terms”, the problem of

institutional facts that does not require collective recognition, the critique of other types of

social institutions and the critique of aesthetic influences in Social Ontology. Each presented

critique includes Searle’s defence. Along with critiques, two other theories of Social Ontology

are presented. These are Methodological/Ontological Individualism and The Theory of Joint

Commitment. The Theory of Joint Commitment agrees with Searle in certain segments, while

The Theory of Methodological and Ontological Individualism takes a contrary position.

Key words: Social Ontology, Collective Intentionality, Institutional Facts, Status Function,

Methodological individualism, Freestanding Y Terms

Kazalo

1. Uvod .................................................................................................................................... 1

1.1. Namen in cilji .............................................................................................................. 2

1.2. Metoda dela ................................................................................................................. 2

2. O socialni ontologiji ............................................................................................................ 3

3. Searlova teorija druţbene stvarnosti ................................................................................... 8

3.1. Paradoks ontološke subjektivnosti in epistemološke objektivnosti ............................. 8

3.2. Od opazovalca odvisna in neodvisna dejstva .............................................................. 9

3.3. Pripisovanje funkcij – statusne funkcije .................................................................... 11

3.4. Kolektivna intencionalnost ........................................................................................ 12

3.4.1. Individualna intencionalnost .............................................................................. 12

3.4.2. Kolektivna intencionalnost ................................................................................. 14

3.5. Institucionalna in gola dejstva ................................................................................... 17

3.6. Regulativna in konstitutivna pravila .......................................................................... 20

3.7. Deontične moči in razlogi za ravnanje, ki niso odvisni od subjektivnih nagnenj ..... 21

3.8. Druţbena stvarnost in jezik ....................................................................................... 22

4. Problemi in kritike Searlove teorije .................................................................................. 24

4.1. Ad hoc problem ......................................................................................................... 24

4.2. Prostostoječi Y termini .............................................................................................. 25

4.3. Institucionalna dejstva, ki ne potrebujejo kolektivne prepoznave ............................. 28

4.4. Druge vrste socialnih institucij .................................................................................. 30

4.5. Estetski vplivi v socialni ontologiji ........................................................................... 33

5. Primeri drugih teorij v socialni ontologiji ......................................................................... 37

5.1. Skupinska zaveza (Gilbert) ........................................................................................ 37

5.2. Epsteinov ontološki individualizem .......................................................................... 41

5.3. Bratmanov metodološki individualizem .................................................................... 44

6. Searle in njegova pozicija ob kritikah in drugih teorijah .................................................. 46

7. Zaključek ........................................................................................................................... 48

8. Literatura in viri ................................................................................................................ 52

1

1. Uvod

Vprašanja o obstoju in naravi stvari, ki ga obkroţajo in so mu spoznatne, begajo človeka

verjetno ţe od samih začetkov njegovega razmišljanja. Ta vprašanja so se v preteklosti

pojavljala in se še danes najpogosteje pojavljajo v naslednjih oblikah: kaj obstaja, na kakšen

način obstaja in zakaj obstaja. Skozi zgodovino so znanost, religija, filozofija in različni drugi

miselni nazori ponujali različne odgovore. Kljub neprestanim intelektualnim naporom pa

lahko priznamo, da so vprašanja še vedno aktualna in so v veliki meri ostala neodgovorjena.

V filozofiji so se s problemi obstoja in bivanja ukvarjali ţe njeni začetniki. Pri starogrških

filozofih, od Talesa naprej, najdemo filozofske teme, ki se ukvarjajo z raziskovanjem počela

vsega bivajočega, kategorijami bivajočega, univerzalijami in partikularijami, načini bivanja in

tako segajo na področje prve filozofije oz. metafizike. Po dolgem filozofskem raziskovanju

ontoloških principov skozi zgodovino se je komaj proti koncu 20. stoletja iz filozofije jezika

razvila nova, posebna smer v ontologiji. Ta nova smer se je začela ukvarjati z bitnostmi, ki jih

ne najdemo same po sebi v naravi, ampak jih ustvarja človek, oz. natančneje človeška druţba.

Od tod je dobila ime: socialna ontologija ali ontologija druţbenega sveta. Najbolj tipični

primeri bitnosti, ki jih obravnava socialna ontologija, so denar, društva, univerze, predsedniki,

vstopnice, nogomet in seveda mnogo drugih, ki pomembno oblikujejo našo druţbo. Kljub

temu, pa bi jim večina teţko pripisala enak status bivanja kot bitnostim, ki jih, neodvisne od

nas, najdemo v naravi. Redkokdo bi privolil, da ima Cankarjeva nagrada enak status bitnosti

kot na primer kamen, hruška ali atom vodika. Kje je morebitna razlika, zakaj govorimo o

ločenih, tako imenovanih socialnih bitnostih, kako te nastanejo in kaj je zato potrebno, so

osnovna vprašanja, ki se pojavijo ob vzniku dihotomije socialnih bitnosti in naravnih bitnosti.

Stvari ene vrste ustvari človek, druge pa bivajo od človeka neodvisno. Našo analizo problema

ontološkega statusa socialnih bitnosti bomo gradili na temeljih teorije Johna Searla, ki je eden

najpomembnejših avtorjev tega področja in čigar sistem socialne ontologije velja za enega od

najvplivnejših na tem področju.

2

1.1. Namen in cilji

Temeljni namen dela je predstavitev socialne ontologije, njenih osnovnih principov in

aktualnih problemov. Na začetku bo predstavljen širši okvir delovanja socialne ontologije, v

nadaljevanju pa bo konkretni primer teorije socialne ontologije filozofa Johna Searla. Kot

večina teorij v filozofiji, ima tudi ta v določenih segmentih pomanjkljivosti. Namen naloge je

tako predstaviti tudi kritike, s katerimi drugi avtorji opozarjajo na probleme v Searlovi teoriji,

hkrati pa bodo predstavljeni splošni okvirji drugih pomembnih teorij, ki se nanašajo na

socialno ontologijo.

Cilji dela so:

- predstaviti okvir delovanja socialne ontologije,

- predstaviti nastanek socialnih bitnosti in zgradbo socialne stvarnosti po teoriji

Johna Searla,

- izpostaviti kritike Searlove teorije,

- predstaviti stališče metodološkega in ontološkega individualizma,

- predstaviti teorijo skupinske zaveze,

- predstaviti Searlove odgovore na izbrane kritike.

1.2. Metoda dela

V magistrskem delu bo glavna uporabljena metoda dela analiza besedila. Analiziranih bo več

člankov in knjig, temeljno literaturo, iz katere izhaja naše delo, pa predstavljajo izbrana

poglavja v knjigah The Construction of Social Reality (1995) in Making the Social World:

The Structure of Human Civilization (2010) avtorja Johna Searla. Z analizo člankov in knjig

bodo spoznane teorije in stališča več avtorjev na področju socialne ontologije. Analize teh del

bodo uporabljene v kasnejših kritikah teorije socialne ontologije Johna Searla. V delu bo

pozornost namenjena tudi prikazom argumentov in formul – aparatu logične analize, s katero

avtorji zagovarjajo svoja stališča v teoriji socialne ontologije.

3

2. O socialni ontologiji

Pred razlaganjem nastanka in zgradbe socialnih bitnosti znotraj okvira socialne ontologije je

potrebna definicija socialne ontologije in se pojasnite njenega razvoja ter predmeta

preučevanja. Preden zaidemo v socialno ontologijo, pa moramo opisati ontologijo samo, še

prej pa metafiziko. Za začetek je potrebno pojma definirati. Pri tem moramo imeti v mislih, da

je podajanje definicij tako širokim pojmom v filozofiji teţavno. Običajno velja, da širši kot je

pojem, teţje ga je v filozofiji natančno definirati. Same definicije pojmov lahko celo

obravnavamo kot posamezne filozofske probleme (primer: definicija filozofije). Namen

našega dela ni problematizacija teh definicij, zato se bomo zadovoljili z navedbo definicij, ki

se pojavljajo v literaturi.

Začeti moramo torej pri metafiziki. Definicija Enciklopedije Britannice pravi, da je metafizika

študija filozofije, katere naloga je določevanje resnične narave stvari – določevanje pomena,

strukture in principov vsega, kar obstaja, v kolikor obstaja (Encyclopedia Britannica, 2017).

Definicija kaţe na širino obsega delovanja, vendar pomanjkljivo razloţi samo vsebino

metafizike. Metafizika je verjetno največja in najstarejša veja filozofije. Beseda je izpeljana iz

imena zbirke štirinajstih Aristotelovih knjig, ki jih danes štejemo pod delo Metafizika. Ker

Aristotel ni bil avtor imena, so zbirko naslovili kasnejši uredniki njegovih del. Z etimološko

razlago bi lahko metafiziko razumeli kot vedo, ki proučuje stvari in zakone, ki so nad/za

(meta) fiziko (fizika). Po Inwagnu (van Inwagen, 2017) pravi pomen besede verjetno ni bil

mišljen, da pomeni slednje, temveč je bil uporabljen z namenom, da opozarja Aristotelove

študente, naj se knjig o metafiziki lotijo šele, ko obdelajo tiste o fiziki, oz. tiste, ki opisujejo

zakonitosti narave.

Skozi zgodovino se je sama paradigma metafizike spreminjala. O tem govori Šuster, ko deli

metafiziko na staro, aristotelijansko in novo. ''Aristotelijanska metafizika je bila znanost o

prvih in vrhovnih vzrokih in počelih stvari, znanost o bivajočem, kolikor je bivajoče, znanost o

božanski bitnosti in nespremenljivem'' (Šuster, 2012, 16) Podobno opredeljuje tudi Van

Inwagen, ki imenuje aristotelijansko metafiziko kot t.i. staro metafiziko. Glavna vprašanja

stare metafizike se nanašajo na bitnost kot tako, kategorije in univerzalije bitnosti, na prva

počela, nespremenljivih bitnosti in substanc (van Inwagen, 2017). Vsebina stare metafizike, ki

ji je probleme v veliki meri osnoval Aristotel, je obsegala zelo široko polje problemov, med

katerimi se je nahajalo nemalo takih, ki so se ukvarjali s fizikalnim svetom. Razvoj fizike in

empirične znanosti, kot ločene enote od filozofije, je v 17. stoletju privedla do tega, da je

velik del problemov metafizike prevzela fizika. Metafizika se je tako preusmerila, odprla in

4

prevzela probleme, ki se niso mogli locirati pod epistemologijo, logiko, etiko, estetiko in

druge filozofske discipline z relativno jasnimi definicijami (van Inwagen, 2017).

V novem veku je metafizika doţivela preobrat in prevzela teme, kot so filozofska

kozmologija, razmerje duh-telo, svoboda volje, razmerje prostor in čas, vzročnost in podobne

teme, ki se niso locirale znotraj drugih ved (Šuster, 2012, 16). S tem je opustila teme, ki so se

po novem lotevale fizike (prva počela, nespremenljive bitnosti …) in se začela ukvarjati v

veliki meri s človekom in njegovim razmerjem do sveta. Slednje ne pomeni, da metafizika ni

več posegala na polje drugih ved kot sta fizika in psihologija, ali, da je v celoti opustila

probleme, s katerimi se je ukvarjala prej. S tem so omenjeni zgolj trendi, ki so nastali zaradi

nastanka in razvoja znanosti kot ločene enote od filozofije in s tem metafizike. Metafizika,

starejša ali sodobna, zajema še danes veliko vprašanj, med katera spadajo najbolj osnovna

vprašanja filozofije.

Ontologija je nastala ob razvoju nove metafizike (van Inwagen, 2017) in predstavlja vejo

metafizike. Za razliko od metafizike, ki pokriva širše polje raziskav, se ontologija ukvarja

zgolj s problemi bitnosti. V splošnem lahko povemo, da se ukvarja s tistim, kar obstaja.

Raziskuje principe in načine bitnosti ter njene kategorije. Ontologija je tisti del metafizike, ki

obravnava najsplošnejše pojme v zvezi z bivanjem (Šuster, 2012, 16). ''Meja med ontologijo

in metafiziko ni natančno določena, toda ontologija ima dve osnovni nalogi. Prva je, da mora

pojasniti kaj je, kaj obstaja, kakšne stvari sestavljajo stvarnost. Druga naloga je, da mora

povedati, kakšne so lastnosti in povezave med stvarmi, ki obstajajo.'' (Hofweber, 2014). Med

ontološke probleme spadajo tudi klasični filozofski problemi ki zajemajo obstoj boga,

probleme obstoja univerzalij ipd. (Hofweber, 2014) Vsebino ontologije predstavlja Hofweber

v naslednjih štirih študijah (Hofweber, 2014):

1. Študija ontološke zavezanosti, k čemer smo mi in drugi (ontološko) zavezani.

2. Študija tistega, kar je.

3. Študija najbolj splošnih značilnosti tistega, kar je, in kako so stvari, ki so, med

seboj povezane.

4. Študija meta-ontologije. Kaj je naloga ontologije, katera vprašanja mora

odgovoriti, kako morajo biti ta vprašanja razumljena in katera je primerna

metodologija ontologije

5

Pomemben problem v ontologiji v preprosti obliki predstavlja vprašanje: ''Kako izvemo kaj

obstaja?'' Za fizikalne stvari ni teţko podati odgovora. Te vidimo, slišimo, tipamo – izkušamo

s čutili. Poleg teh bi bili pripravljeni podati tudi druge bitnosti. Quine je z delom na področju

nominalizma razširil polje ontoloških vprašanj. Ta zajemajo obstoj abstraktnih stvari,

mentalnih stanj, moţnih svetov ipd. (van Inwagen, 2017). Ljudje imamo določena prepričanja

in če nam ta tvorijo racionalno obvezanost o obstoju stvari, potem bi lahko priznali, da te

stvari obstajajo (Hofweber, 2014). S tem širimo polje raziskave ontologije. Če priznamo

obstoj mentalnih stanj, lahko priznamo obstoj verjetij, prepričanj, intenc in drugih. Velik del

naših mentalnih stanj je namenjenih drugim osebam. Tukaj se nahajamo tik pred pragom

socialne ontologije. Pri tem bi najsplošnejša definicija te lahko bila naslednja.

Socialna ontologija je veja ontologije, ki se ukvarja s preučevanjem principov socialne

stvarnosti. Cilj socialne ontologije je razumevanje narave druţbenega sveta (Epstein, 2015,

149). Pri tem druţbeni svet lahko razumemo kot svet, ki ga sestavljajo kategorije socialnih1

bitnosti. Kategorije so: socialni objekti (univerze, podjetja, društva, dolarji), socialne lastnosti

(biti predsednik, stati 10 dolarjev, biti ilegalen), socialni dogodki (druga svetovna vojna,

olimpijske igre leta 1972, kronanje kraljice Viktorije), socialne vrste (spol, rasa, druţbeni

razred), socialna dejstva (Google je profitno podjetje, Assad je vojni zločinec) in druge

(Epstein, 2015, 149‒150). Kaj loči socialne bitnosti od naravnih? Imajo enak obstoj kot

naravne? So enako resnične? Kako pridemo od elektronov do volitev in pridemo od protonov

do predsednikov? (Searle, 2010, 3). Ta vprašanja predstavljajo osrednji problem socialne

ontologije. V splošnem lahko opazimo, da so to bitnosti, ki so plod človeškega delovanja.

Lahko so v materialni obliki, kot je na primer kovanec, ali nematerialni obliki, kot je na

primer Facebook profil2. Bistvena lastnost socialnih bitnosti je, da gre v večini primerov za

bitnosti, ki imajo določen namen oz. funkcijo, ki jim jo je pripisal človek. Kljub temu da

socialne bitnosti predstavljajo najbolj osnovne fenomene v socialni ontologiji, pa ta ne

proučuje zgolj teh, temveč tudi njihove medsebojne odnose, pogoje za njihov nastanek in

odnose med socialnimi in naravnimi bitnostmi, ki so neodvisne od človeka. Filozofi se v

splošnem strinjajo, da je naloga socialne ontologije širša od popisovanja bitnosti, ki obstajajo:

ţeleli bi opisati, kako je druţbeni svet zgrajen – kaj so njegovi osnovni sestavni členi in kako

so ti sestavljeni, da ga tvorijo (Epstein, 2015, 149). Sestavne člene socialne ontologije pa ne

1 Izraza ¨druţbeni¨ in ¨socialen¨ sta, kljub temu da jih ponekod uporabljamo ločeno, razumljena kot sinonima.

2 V nadaljevanju bo govora o tem, da vsaka socialna bitnost v določeni meri temelji na materialni bitnosti. V tem

primeru je to lahko oblika zapisa na trdem disku, kot omenja Searle. Primer je uporabljen zgolj za prikaz razpona

moţnih socialnih bitnosti.

6

smemo razumeti zgolj kot bitnosti omenjenih kategorij. Da neka bitnost postane ''socialna'', ni

zadosti, da obstaja samo v glavi posameznika, ampak mora biti v glavah vseh v skupnosti, da

jo kot tako dojemajo. Kot pojasnilo obstoja bitnosti ''v glavah'' vsi avtorji omenjajo pojem

kolektivne intencionalnosti. Natančneje bo kolektivna intencionalnost Searlove teorije

socialne ontologije razloţena v nadaljevanju dela.

Bistveno vlogo pri napredku socialne ontologije je imel razvoj analitične filozofije na začetku

prejšnjega stoletja, predvsem pa razvoj filozofije jezika. Razvoj analitičnih metod za

preučevanje jezika in spoznanja o principih jezika je pripeljal do njihovih aplikacij v drugih

vejah filozofije in razvoj novih vej. V največji meri so na socialno ontologijo vplivali novi

principi performativov oz. govornih dejanj3. Searle je ugotovil, da na podlagi poznavanja teh

lahko spoznamo zakone človeškega razmišljanja in strukture človeške druţbe – druţbene

stvarnosti. Jezik je pri Searlu razumljen kot osnovna druţbena institucija, ker je jezik ali

jeziku podobni sistemi simbolizacije tisto, kar omogoča bivanje novim oblikam kolektivne

intencionalnosti (Smith, 2003,14). V primeru institucionalnih pojavov socialnih bitnosti vloga

jezika ni zgolj opisovanje prej obstoječe stvarnosti, ampak delno ustvarja stvarnost, ki jo

opisuje (Searle, 1998, 145).

Teorij, ki razlagajo nastanek, sestavne člene in razmerje med druţbenim in naravnim svetom,

je več. Najbolj priznani avtorji na področju socialne ontologije so John Searle, Margaret

Gilbert, Raimo Tuomela, Michael Bratman, Brian Epstein in drugi.

John Searle v svojih delih obravnava večino vprašanj socialne ontologije. Osnovni problem,

iz katerega izhaja, pa je razmerje stvarnosti naravnih in socialnih bitnosti. Njegova teorija, v

kateri zagovarja naturalistični pristop4, predstavlja celostno sliko nastanka druţbene stvarnosti

3 Performativi so tvorbe v jeziku, pri katerih z njihovo uporabo izvajamo tako imenovano govorno dejanje. Gre

za primere kot so ''obljubim'', ''krstim'', ''ukazujem ti'', in podobne. Ker govorimo o govornih dejanjih, ne moremo

govoriti o resnični vrednosti teh. Lahko so zgolj posrečeni ali neposrečeni. Druga oblika tvorb jezika so

konstativi, ki predstavljajo trditve o svetu. Primeri teh so lahko ''včeraj je deževalo '' ali ''duhovnik je krstil

otroka''. Tem lahko pripišemo zgolj resničnost ali neresničnost. Avtor teorije performativov in konstativov je

John Langshaw Austin. Searlova filozofija jezika in njene nadgradnje v veliki meri izhajajo iz Austinove teorije

performativov.

4 Ontološki naturalistični pristop v tem primeru zagovarja stališče, da so vse bitnosti v prostoru in času identične

ali sestavljene iz fizikalnih bitnosti, in jih lahko razlagamo z zakoni narave. Mentalne, biološke in socialne

bitnosti po mnenju tega niso nič več kot sestav fizikalnih bitnosti (Papineau, 2016)

7

in ponuja novo filozofsko vejo: filozofijo druţbe5. Njegov vidik, s katerim pristopa k socialni

ontologiji bo razdelan v naslednjem poglavju.

5 Izvirno: Philosophy of Society (Searle, 2010, 5).

8

3. Searlova teorija družbene stvarnosti

John Searle je eden izmed najvplivnejših avtorjev na področju socialne ontologije. V svojih

knjigah The Construction of Social Reality (1995) in Making the Social World: The Structure

of Human Civilization (2010) ter številnih člankih s podobno problematiko je predstavil svoj

vidik druţbene stvarnosti. Za predstavitev Searlove teorije začnimo s paradoksom, iz katerega

izhaja.

3.1. Paradoks ontološke subjektivnosti in epistemološke objektivnosti

Vemo, da naravne bitnosti bivajo objektivno, neodvisno od nas, socialne bitnosti pa ustvarja

človeška druţba na podlagi svojih mentalnih zmoţnosti, ki so večkrat subjektivne in odvisne

od mnenj, prepričanj, dogovorov, stališč in podobnih nagnenj posameznikov. Searle socialne

bitnosti imenuje intencionalno odvisne6 (Searle, 2010, 17). To pomeni, da je njihov obstoj

odvisen od kolektivnih intenc skupnosti, v katerih obstajajo. Kljub temu pa tudi socialne

bitnosti dojemamo objektivno. O njih se pogovarjamo in jih uporabljamo kot objektivne v

enaki meri kot naravne. Primer denarja, ki je socialna bitnost, dojemamo (na primer

pogovarjamo) na enak način objektivno kot drevo na vrtu. Z denarjem plačujemo, računamo

vsote, navsezadnje zaradi njega hodimo v sluţbo. Objektivnost in subjektivnost bitnosti je

tukaj potrebno razumeti na dva načina: ontološko in epistemološko. Ontološka objektivnost in

subjektivnost ima opraviti z načini bivanja bitnosti, epistemološka pa z epistemološkim

statusom trditev (Searle, 2010, 18). Podajmo primere. Bitnosti, katerih obstoj ni odvisen od

človeških nagnjenj, so ontološko objektivne (drevesa, oblaki, gravitacija …), bitnosti, ki so

plod človeške zavesti, pa spadajo med ontološko subjektivne (bolečina, zakoni, denar), saj je

za njihov obstoj potreben človek. Primer epistemološke subjektivnosti je trditev: ''Kava ima

boljši okus kot sadni čaj.'' V trditvi je vsebina izraţena na podlagi subjektivnih izkustev, ki pa

niso objektivno preverljiva. Nasprotna situacija je v naslednjem stavku: ''Kava vsebuje več

kofeina kot sadni čaj.'' Vsebina trditve je dokazljiva in z epistemološkega stališča objektivna.

Pri bitnostih druţbene stvarnosti v teh primerih naletimo na paradoks, ki se glasi: ''Kako

imamo lahko opraviti z epistemološko objektivnimi skupinami trditev o bitnostih, ki so

ontološko subjektivne?'' (Searle, 2010, 18). Bitnosti so objektivne in subjektivne hkrati, kar

predstavlja paradoks v socialni ontologiji.

6Izvirno: Intentionality relative (Searle, 2010, 17).

9

Searle namerava paradoks rešiti s tem, da dokaţe, da lahko obstajajo epistemološko

objektivne trditve o ontološko subjektivnih bitnostih druţbene stvarnosti. V tem primeru mora

opraviti zgolj z vprašanjem: ''Kako lahko obstaja tako pomemben in objektiven razred

bitnosti, ki obstaja zgolj s tem, da mislimo o njem, kot da obstaja?'' (Searle, 1998, 148)

Podajmo spet primer denarja. Ko v trgovini plačamo s papirjem, na katerem piše 20 evrov,

prodajalka brez pomisleka denar sprejme kot objektivni predmet, ki ga uporabljamo kot

sredstvo za plačevanje vrednosti. Ne vpraša se: ''Zakaj ima denar vlogo kot jo ima, čeprav

smo mu to vlogo pripisali mi – človeška družba?''

Searle ţeli pojasniti nastanek socialne stvarnosti z naturalizmom. Njegovo mnenje je, da so

zavest in vsi njeni derivati, tudi intencionalnost in socialna stvarnost, izključno posledica

fizikalne zgradbe sveta.7 Zavest je biološka in posledično fizikalna ter hkrati tudi mentalna

lastnost posameznih višje razvitih ţivčnih sistemov (Searle, 1995, 6). Zavest omogoča

uporabo jezika in posledično razvoj druţbene stvarnosti.

3.2. Od opazovalca odvisna in neodvisna dejstva

Ontološko subjektivne bitnosti (denar, predsedniki, podjetja …) so lahko opisane z

epistemološko objektivnimi dejstvi. Objektivna so tudi dejstva, ki opisujejo ontološko

objektivne bitnosti (gravitacija, oblaki, gore …). Kljub temu da gre v obeh primerih za

objektivna dejstva, pa jih moramo klasificirati drugače.

''Veliko stvari, za katere menimo, da so stvarne, obstajajo kljub temu zgolj odvisno od opazovalcev, v

obliki stvarnosti, ki jo imajo. Razlikovati moramo med lastnostmi sveta, ki jih lahko imenujemo

''neodvisne od opazovalca'' in tistimi, ki jih lahko imenujemo ''odvisne od opazovalca''. Neodvisne od

opazovalca so tiste, ki se, tako rekoč, ne zmenijo za človeške opazovalce. Pri tem imam v mislih stvari

kot so gore, molekule, galaksije in procese, kot so fotosinteza in mitoza ter mejoza. Vsi ti pojavi so

neodvisni od opazovalcev. Toda poleg njih obstaja mnogo pojavov, ki obstajajo zaradi obravnavanja

ali upoštevanja v določenem pogledu s strani ljudi. Pojavi, ki so odvisni od ljudi, vključujejo stvari,

kot so stoli in mize, očala, denar, lastnina in poroka. Potrebujemo torej splošno razlikovanje med

pojavi, ki so od opazovalcev neodvisni in tistimi, ki so od opazovalcev odvisni.'' (Searle, 1998, 147).

7 ''To je potemtakem ogrodje naše ontologije. ''Ţivimo v svetu, ki je popolnoma zgrajen iz fizikalnih delcev v

poljih sile. Nekaterih izmed teh so organizirani v sisteme. Nekateri izmed teh sistemov predstavljajo ţive sisteme

in nekateri izmed teh ţivih sistemov so razvili zavest. Z zavestjo pride do intencionalnosti, zmoţnosti organizma,

da reprezentira objekte in situacije sveta samemu sebi.'' (Searle, 1995, 7)

10

Stvarnost dejstev, ki opisujejo subjektivne bitnosti, so t.i. odvisne od opazovalcev. Brez

opazovalcev, ki razumejo kos papirja kot stvar z določeno plačilno vrednostjo, dejstvo o

plačilni vrednosti tega papirja ne bi obstajalo. Odvisno je torej od njih. Te stvari zato

imenujemo ontološko subjektivne bitnosti Dejstva, katerih stvarnost ni odvisna od

opazovalcev so tista, ki opisujejo naravo. Primeri so: gravitacija ukrivlja prostor, slon je večji

od mravlje, danes je sončen dan, ipd. Dejstva, neodvisna od opazovalcev, imajo opraviti z

bitnostmi, katerih obstoj je neodvisen od opazovalcev (so ontološko objektivne). Dejstva,

katerih obstoj je odvisen od opazovalcev, pa opisujejo bitnosti, ki so odvisne od opazovalcev

(so ontološko subjektivne). Pri slednjih se postavi vprašanje, kako lahko s temi tvorimo

dejstva, ki so epistemološko objektivna.

Kot prvo si oglejmo dejstva, za katera lahko povemo, da so epistemološko subjektivna. Pri

epistemološko subjektivnih dejstvih je v večini primerov govora o tistih, ki so spoznana z

izkustvom. Pri posamezniku to sloni na osebnih čustvih, nagnjenjih, osebnih mnenjih, vzgibih

in predhodnih izkušnjah. Slednje ne pomeni, da ta dejstva ne slonijo na razumu. Večina izmed

teh sloni na razumu, nekatera pa s tem nimajo opraviti (primer teh so lahko blodnje). Pomeni

zgolj, da ta dejstva po navadi izvirajo iz posameznika in veljajo znotraj njegovega mentalnega

okvira. Primeri epistemološko subjektivnih dejstev bi lahko bili vezani na posameznikov

občutek bolečine, naklonjenost do izbrane osebe, smisel za humor in drugi. V kolikor so

vrednosti epistemološko subjektivnih dejstev odvisne od posameznikov, ki jih tvorijo, so

epistemološko objektivna dejstva veljavna kot enakovredno resnična za vse. Ta veljavnost

torej nima opraviti s subjektivnimi mnenji posameznikov. Kot smo ţe omenili, so po mnenju

Searla socialne bitnosti in dejstva sicer ontološko subjektivna (tvorijo jih subjekti ‒ osebe),

vendar hkrati epistemološko objektivna. To pomeni, da je njihova resničnost in stvarnost

veljavna za vse.

Searle v svoji teoriji druţbene stvarnosti predstavlja model, s katerim pojasnjuje, kako

nastanejo socialne bitnosti in kakšna je zveza med ontološko subjektivnostjo in epistemološko

objektivnostjo. V ta namen je potrebno predstaviti osnovne segmente Searlovega modela.

Začeli bomo s statusnimi funkcijami.

11

3.3. Pripisovanje funkcij – statusne funkcije

Prvi segment Searlove teorije, ki opisuje ključno orodje, potrebno pri nastanku socialnih

bitnosti, je pripis funkcije bitnostim, ki ţe obstajajo. Pripisujejo se lahko ţe vzpostavljenim

socialnim bitnostim ali pa bitnostim, ki obstajajo neodvisno od nas v naravi. ''Ljudje imamo

sposobnost določanja funkcije objektom, kjer ti, neodvisno od določanja, teh funkcij nimajo.''

(Searle, 1998, 148). Zlato, na primer, samo po sebi v naravi nima takšne vrednosti, ki jo ima v

človeški druţbi. Povedano drugače: človek je tisti, ki zlato vrednoti kot dragoceno in mu

pripisuje veliko vrednost. V sami naravi je zlato zgolj še ena kovina poleg mnogih drugih.

Pripisana funkcija je vzrok, da nekaj sluţi nekemu namenu (Searle, 2010, 59). Lastnosti, ki jih

imajo bitnosti, so tako lahko dveh vrst. Intrinzične lastnosti so tiste, ki jih bitnosti imajo

neodvisno od opazovalca, to so lahko: masa, kemijska struktura, velikost itd. Druga skupina

lastnosti je odvisna od intenc posameznika. To so lahko lastnosti, kot so dragocenost, biti

zdravnik, biti stol itd. Pripisovanje funkcij ni nekaj abstraktnega. Če se odločimo, da iz lista

papirja izdelamo papirnato letalo, smo temu listu dali funkcijo z določeno nalogo, t.j. leteti po

zraku, zabavati otroke, prenašati sporočilo ipd. Funkcije niso nikoli intrinzične, ampak so

vedno odvisne od intenc. (Searle, 1998, 14). Od intenc posameznika ali skupine je odvisno,

kakšno funkcijo opravlja določena bitnost. Primer za to je naslednji. Oseba A in oseba B si

lastita enak kos lesa. A ga uporablja za kurjavo, medtem ko B iz njega izdela lesen kroţnik.

Intence (v tem primeru posameznika) določajo kakšna funkcija bo ţe obstoječi bitnosti dana.

Ko pripišemo ţe obstoječi bitnosti funkcijo, s tem določimo isti bitnosti nov status. Ko rumeni

barvi pripišemo funkcijo za markacijo meje, s tem pridobi status mejnika (Smith, 2003, 15).

Funkcije zato lahko razumemo kot statusne funkcije. Funkcije določajo bitnostim nov status

in z njim funkcije. Ko določamo funkcije in statuse bitnostim na individualni ravni, pa o teh

še ne moremo govoriti kot o socialnih bitnostih. Če se odločimo, da bodo okrogli kamni imeli

status denarja in nameravamo z njimi plačati v trgovini, jih blagajničarka, kljub temu da ji

razloţimo ta status, najverjetneje ne bo pripravljena sprejeti kot denarno valuto. Imamo

naravno bitnost s pripisano funkcijo in novim statusom denarja, toda ta ne velja isto kot

socialna bitnost. Tisto, kar določa statusne funkcije izbranim bitnostim, je kolektivna

intencionalnost. Če je skupnost določila in/ali prepoznava status in funkcijo izbrane bitnosti,

lahko govorimo o socialni bitnosti. Searle definira statusno funkcijo v naslednji obliki:

''Statusna funkcija je funkcija, ki jo izvaja objekt, oseba ali druga bitnost, in je lahko izvajana

na podlagi dejstva, da ji je funkcijo pripisala skupnost, v kateri je izvajana in je s strani te

kolektivno prepoznana oz. sprejeta.'' (Searle, 2010, 94)

12

3.4. Kolektivna intencionalnost

Za delovanje statusnih funkcij (na primer funkcije velike plačilne vrednosti zlata) je potrebno

t.i. kolektivno sprejetje ali prepoznanje objektov ali oseb s temi statusi (Searle, 2010, 8). Za

kolektivno sprejetje ali prepoznanje teh je potrebna kolektivna intencionalnost ki je jedro

Searlove teorije socialne ontologije. Da bi ugotovili njeno delovanje moramo najprej razumeti

individualno intencionalnost.

3.4.1. Individualna intencionalnost

Intencionalnost je filozofski pojem in predstavlja pomembno temo v sodobni filozofiji. Z njo

se ukvarja tako kontinentalna kot tudi analitična filozofija. V slednji se problemi

intencionalnosti nahajajo na presečišču filozofije duha in filozofije jezika, kjer odpira

pomembna vprašanja. Nekatera izmed teh bodo omenjena v nadaljevanju, vendar je glavni

namen tega poglavja predvsem predstavitev pojmovanja intencionalnosti na njeni individualni

ravni in njenih glavnih značilnosti.

Po definiciji Stanfordske enciklopedije filozofije lahko intencionalnost razumemo kot moč

uma, s katero ta lahko zajema, reprezentira ali se ukvarja s stvarmi, njihovimi lastnostmi ali

stanji, v katerih se pojavljajo (Pierre, 2014). Podobno definicijo najdemo tudi pri Searlu, ki

pravi, da je intencionalnost filozofski termin za zmoţnost uma, s katero se (mentalno)

namerja-intencionira v objekte ali stanja v svetu, ki običajno obstajajo od uma neodvisni.

(Searle, 2010, 25). Intencionalnost lahko torej v grobi obliki pojmujemo kot odnos med nekim

mentalnim stanjem osebe in določenim pojavom ali objektom, ki se kaţe v namerjenosti,

usmerjenosti ali naravnanosti tega mentalnega stanja proti temu določenemu objektu. Ta

odnos imenujemo intencionalno stanje.

''Če verjamem, da dežuje, se bojim povišanja obresti, si želim ogledati film, ali imam rajši

cabernet sauvignion kot pinot noir, sem v vseh primerih v intencionalnih stanjih.'' (Searle,

2010, 25).

Konkretni primeri intencionalnih stan,j ki so v mentalnih stanjih, so v Searlovih primerih

verjeti, bati, želeti in imeti rajši/preferirati. V vseh primerih mora intencionalnost vsebovati

nek objekt ali pojav, na katerega se namerja. V Searlovih primerih so to dež, obresti, film,

cabernet sauvignion in pinot noir.

Intencionalnost odpira v filozofiji številne probleme, med katerimi osrednje predstavljajo

problem relacije med objektom intence in intenco samo (npr. kakšna je relacija med konjem,

13

ki si ga predstavljam v moji glavi in tistim, ki sem ga včeraj videl na polju), problem objektov

intenc – kakšna je njihova narava, ali obstajajo od nas neodvisno, ali morajo obstajati oz. ali

imamo lahko intence o neobstoječih stvareh (npr. okrogli trikotnik) in problem obravnave

narave intencionalnih stanj, ki se ukvarja z vprašanji racionalnosti teh stanj (npr: ''So vsa

intencionalna stanja racionalna?''), ali jih imajo lahko samo racionalna bitja, ali je pogoj za

intencionalnost zavest, ali je moţno intencionalnost opisati z naturalizmom, torej z zakoni

narave in podobna (O’Madagain).

Nekateri filozofi štejejo intencionalnost kot značilnost vseh mentalnih stanj, kar pomeni, da je

vsako naše mentalno stanje tudi intencionalno oz. se namerja na nek objekt. Med te filozofe

spada tudi Brentano, ki je intencionalnost označil kot ključno značilnost mentalnosti človeka.

Svojo obravnavo intencionalnosti je podal v treh tezah8. Searle se v tem vidiku s Brentanom

ne strinja in ugotavlja, da niso vsa mentalna stanja intencionalna. Pri tem podaja primer

tesnobe. ''Lahko sem v stanju tesnobe ali nervoze, kjer ne vem, zaradi česar sem tesnoben ali

nervozen, ni pa nujno, da sem tesnoben ali nervozen zaradi nečesa.'' (Searle, 2010, 26).

Intencionalna stanja lahko razumemo kot sestavljena iz dveh komponent. Prva je vsebina

stanja, druga pa oblika intence. V primeru deţja ima oseba lahko naslednje primere

intencionalnih stanj: lahko verjame, da deţuje; lahko se boji, da deţuje ali pa da upa, da

deţuje. V vseh primerih je vsebina te intence deţ, oblike pa so verjeti, bati se ali upati. Intence

sporočajo namen spreminjanja stanj v svetu in imajo obliko propozicij, ki jim ne moremo

določiti resničnosti ali neresničnosti, lahko jih zgolj izvedemo ali ne izvedemo in so tako

lahko potešene ali nepotešene. Intencionalnosti pri posamezniku ne nastopajo kot ločene

mentalne enote, ampak so tesno povezane z mreţo drugih intenc in sposobnostmi ter s

kapacitetami, ki vsebujejo znanje, kako pripeljati do zadovoljitve intenc (Searle, 2010, 28-29).

Intence nastopajo v dveh oblikah. Prve so intence pred dejanji, druge pa intence med dejanji.

Ko razmišljamo, da ţelimo dvigniti roko, imamo intenco pred dejanjem. Ko imamo roko

dvignjeno in razmišljamo, da jo moramo drţati, imamo intenco med dejanjem (Searle, 2010,

35‒36).

V mentalnih stanjih se lahko namerjamo na objekte, ki obstajajo v prostoru in času neodvisno

od opazovalcev, lahko pa so objekti sami plod mentalnih stanj ljudi. Primer prvih so objekti,

ki obstajajo v prostoru in času in niso rezultat mentalnih stanj ljudi. Primer take intence je

8 V prvi pravi, da je za institucionalnost konstitutivno, kot kaţejo primeri mentalnih stanj, ljubiti, sovraţiti,

hrepeneti, verjeti, ocenjevati, dojemati, upati in številnih drugih, da je namerjena v stvari, različne od sebe.

Druga teza pravi, da imajo stvari, proti katerim je um namerjen v intencionalnosti t.i. značilnost intencionalne

ineksistence, v tretji pa omenja, da vsa in samo mentalna stanja odraţajo intencionalnost (Pierre, 2014).

14

ponazorjen v naslednjem stavku: ''Janez zaupa Mariji.'' Objekt, na katerega se Janez

intencionira, je v tem primeru Marija, sama intencioniranost Janeza pa se kaţe v obliki

zaupanja. Intencioniranost mentalnih stanj se v veliki meri nanaša na objekte, ki obstajajo v

prostoru in času, vendar je nemalo intenc namerjenih tudi v objekte in pojave, ki izvirajo iz

mentalnih stanj. Primer teh je zajet v naslednjem stavku: ''Janez veruje v moralni kodeks.''. V

tem primeru je moralni kodeks pojav, ki je nastal v mentalnem stanju, oblika intence pa je

predstavljena v obliki verovanja. Za intencionalna stanja prav tako ni nujno, da se lotevajo

stvari, ki dejansko obstajajo. To se dogaja v primerih, ko vsebina naših intenc odraţa negacijo

obstoja nekega pojava. Primer teh je predstavljen v stavku: ''Trikotnik s štirimi koti ne

obstaja.'' V primeru je obstoj intence prisoten, obstoj objekta intence pa ne. Socialne bitnosti

so plod človeškega prizadevanja, zato gre pri teh v največji meri za intencioniranje v pojave

in objekte, ki so plod mentalnih stanj.

Searle, ki izhaja iz naturalističnega pristopa pravi, da lahko intencionalnost razlagamo z

zakoni narave (podrobneje je naturalistični pristop pojasnjen v četrti opombi na strani 6).

''Intencionalnost temelji na procesih zavesti, zavest pa je produkt biološke zgradbe

možganov.'' (Searle, 2010, 26) S tem socialne bitnosti ontološko ne bivajo ločene iz prostora

in časa, ampak so na nek način rezultat narave in bivajo v istem smislu kot atomi in galaksije.

S tem se ţeli Searle znebiti ontološkega dualizma med duhovnim in fizikalnim, ki je bil v

filozofiji dolgo prisoten.

Searle opredeljuje intencionalnost kot ključni mentalni aparat, s katerim je ljudem omogočena

tvorba socialnih bitnosti. Ta tvorba bo opisana v prihodnjih poglavjih.

3.4.2. Kolektivna intencionalnost

V kolikor je osrednja skrb teorije intencionalnosti zajeti enotnost odnosov med naravnim in

mentalnim, je osrednja skrb teorije kolektivne intencionalnosti zajeti povezave in interakcije

med mentalnim in socialnim (Schweikard in sod., 2013).

Searle opredeljuje kolektivno intencionalnost kot osnovni pogoj za nastanek socialnih

bitnosti. ''Osnovni ontološki princip socialnega in kolektivnega ravnanja je skupna

intencionalnost v obliki kolektivnih prepričanj, želja in intenc.'' (Searle, 1998, 149) Definicija

kolektivne intencionalnosti je v veliki meri primerljiva z definicijo intencionalnosti nasploh:

''Kolektivna intencionalnost je zmožnost uma za skupinsko namerjenost na objekte, dejstva,

stanja stvari, namene ali vrednote.'' (Schweikard in sod., 2013) Gre torej za intencionalnost,

15

kot smo jo opredelili v prejšnjem poglavju, z dodanim dejstvom, da gre za namerjenost, ki je

skupinska. Z drugimi besedami to pomeni, da za bitnost, ki ima potencial da postane socialna,

ne zadošča zgolj individualno intencionalno stanje oz. stanje, ki je ''v glavi'' enega človeka,

ampak je v isti obliki potrebno, da obstaja ''v glavah'' in s tem v mentalnih stanjih vseh članov

neke skupnosti, ki nek pojav obravnavajo kot socialno bitnost. Kot bo razvidno v

nadaljevanju, tudi sam pogoj o večjem številu istih individualnih intenc ni zadosten, da bi

nastale kolektivne in s tem socialne bitnosti.

Primeri kolektivnih intencionalnosti nas obkroţajo v vsakdanjem svetu in si svet brez njih

teţko predstavljamo. Tudi ko delujemo kot društvo, pojemo v zboru, plačujemo z denarjem

ali delamo v podjetju, delujemo s kolektivno intencionalnostjo. Za vse primere kolektivne

intencionalnosti je značilno, da so posamezniki s kolektivno intencionalnostjo mnenja, da ne

delujejo kot ''jaz'', temveč kot ''mi''.

Kolektivna intencionalnost se pojavlja v različnih oblikah, ki vključujejo skupno namero,

skupinsko pozornost, deljeno verjetje, kolektivno sprejemanje in kolektivno čustvo

(Schweikard in sod., 2013). Deljena namera lahko nastopa v primeru nogometne tekme. Pri

tem imajo člani moštva deljeno namero, da delujejo kot enotna ekipa z enotnim ciljem. Kot

primer skupinske pozornosti lahko omenimo skupinsko spoštovanje vrednot, ki ga ima nek

narod. Primer skupinske pozornosti je lahko spoštovanje človekovega dostojanstva. Pri tem se

vsa dejanja ljudi, upoštevajo in izhajajo iz tega spoštovanja. Primer za deljeno verjetje je

verjetno najlaţje najti v religiji. Vsi člani religije X imajo deljeno verjetje o njej in njenih

komponentah (boţanstvih, pravilih, obnašanju …). Kolektivno sprejemanje lahko ponazorimo

v primeru denarja. Vsi člani, ki ga v določeni skupnosti uporabljajo, morajo kolektivno

sprejeti, da je tisti, ki velja kot plačilno sredstvo. Zadnja oblika, kolektivno čustvo, lahko

uprizorimo s primeri kolektivnega sramu, ki so ga občutili Nemci po drugi svetovni vojni,

primeri kolektivnega sovraštva belcev do črne rase v kukluksklanu, pogosti pa so primeri

kolektivnega strahu, kolektivnega ponosa, kolektivne hvaleţnosti ipd. V primerih kolektivne

intencionalnosti po navadi ta ne nastopa v posamezni obliki ampak prihaja do prepleta

naštetih oblik. Vzajemno delovanje, ki je potrebno za nastanek socialnih bitnosti, je različno

opisano tudi pri različnih avtorjih. V delu, kjer izpostavljamo Searlovo teorijo, je večji del

namenjen opisu splošne kolektivne intencionalnosti, v nadaljevanju naloge pa bo eno poglavje

namenjeno obravnavani teorije Gilbertove, ki govori o skupinski nameri9 kot primeru

kolektivne intencionalnosti.

9 Izvirno: Joint Commitment. (Gilbert, 2014)

16

Individualna intencionalnost je lahko subjektivna. V kolikor se človek razneţi ob pogledu na

dojenčka, ima intencionalnost opraviti s čustvi tega človeka. Obstoj teh čustev je subjektiven

in odvisen od človeka, ki jih izkuša. V kolikor imamo opraviti s socialnimi bitnostmi, obstoj

teh ni odvisen zgolj od ene osebe, ampak jih mora kot stvarne priznavati skupnost. Če jo

odobrava, je seveda drugo vprašanje. Razlikovati moramo med subjektivnimi – odvisnimi

dejstvi, to so dejstva, ki temeljijo na individualni intencionalnosti, in socialnimi dejstvi, ki

temeljijo na kolektivni intencionalnosti (Smith, 2003, 14). Ker slednje sprejema (kot stvarne)

druţba, so epistemološko objektivna. Nastanek in struktura kolektivne intencionalnosti v

socialni ontologiji odpira več vprašanj, in sicer: kako se iz individualnih intencionalnosti tvori

kolektivna, ali je kolektivna intencionalnost sestavljena iz individualnih, ali lahko obstaja

kolektivna intencionalnost v individualnih glavah. Enega izmed odgovorov ponuja

metodološki individualizem. Kot ţe ime pove, je ta mnenja, da je kolektivna intencionalnost

reducirana na individualno. Vsako kolektivno dejanje je po metodološkem individualizmu

lahko razloţeno kot skupek individualnih intenc posameznikov v kolektivu. Če si

predstavljamo, da obstaja kolektivno mentalno stanje neke skupnosti ''mi nameravamo X'', ga

individualisti razlagajo kot seštevek mentalnih stanj vseh posameznikov, ki imajo obliko ''jaz

nameravam X'' in ''jaz verjamem, da drugi (v kolektivu) namerava X'' (Searle, 1998, 149).

Searle se (tako kot drugi avtorji, npr. Gilbert in Tuomela) z individualistično razlago take

oblike kolektivne intencionalnosti ne strinja in dokazuje, da kolektivne intencionalnosti ni

moţno reducirati. Po njegovem mnenju predstavlja kolektivna intencionalnost nedeljivo in

samostojno enoto. Metodološkim individualistom stopi nasproti z argumentom proti redukciji.

V njem dokaţe, da za kolektivno intencionalnost ne zadošča pogoj, da je sestavljena zgolj iz

seštetih intenc posameznikov in njihovih prepričanj, da drugi v kolektivu ravnajo enako. To

ponazori s primerom dveh skupin študentov.

Prva skupina študentov je na fakulteti pridobila znanje o tem, kako ravnati v ţivljenju, da

bodo uspešni in pomagali svetu. Vsi se (sami pri sebi) odločijo opravljati ista dejanja, vedar

brez medsebojnega dogovora. Vsak v skupini se hkrati zaveda, da bo vsak od kolegov ravnal

isto. V ţivljenju nato tako tudi ravnajo. V drugi skupini imamo študente z istimi ambicijami,

vendar je edina razlika ta, da se študentje med sabo dogovorijo, da bodo ravnali tako, da bodo

uspešni in pomagali svetu. V prvi skupini imamo navedene pogoje, ki jih ponuja metodološki

individualizem za kolektivno intencionalnost. Imamo iste individualne intence in verjetje vseh

članov, da drugi člani ravnajo isto, toda kljub temu ne moremo potrditi, da gre za kolektivno

17

intencionalnost. Vsak izmed študentov namreč deluje zase. V drugem primeru pa to lahko

potrdimo.10

Searle je torej mnenja, da primeri kolektivne intencionalnosti obstajajo sami na sebi in kot

taki obstajajo nerazdruţljivo v mentalnih stanjih posameznikov. Skupno dejanje v kolektivni

intencionalnosti še zmeraj temelji na dejanjih posameznikov, vendar je dojemanje in zgradba

kolektivne intencionalnosti drugačna kot pojasnjuje metodološki individualizem.

Nerazdruţljiva oblika intencionalnosti v naši glavi, ko delujemo kolektivno, je v obliki ''mi

nameravamo.'' (Searle, 1998, 150). Ključen del kolektivne intencionalnosti je občutek

skupnega delovanja (ţelenja, verjetja …). Individualne intencionalnosti, ki se pojavijo ob tem,

so izpeljane iz kolektivne intencionalnosti, ki si jo člani kolektiva delijo (Searle, 1995,

24‒25). Kolektivna intencionalnost predstavlja krovno mentalno stanje udeleţenih pri

kolektivnem dejanju. Kolektivna intencionalna stanja posameznikov se lahko razlikujejo,

vendar je glavni cilj vseh, delovanje v skladu za dosego kolektivnega cilja. Za ponazoritev

lahko uporabimo primera Searla, ko omenja nastop orkestra ali nogometno tekmo. Udeleţeni

v primerih imajo različne naloge in s tem intencionalnosti, vendar je glavni cilj vseh enak –

odigrati simfonijo ali zmagati tekmo. Pri tem vsi delujejo z kolektivno intencionalnostjo kot

''mi'' orkester ali ''mi'' ekipa. Mentalna stanja kolektivne intencionalnosti še zmeraj obstajajo

''v glavah'' posameznikov, vendar so ta stanja nerazločljiva na enote individualne

intencionalnosti. Delovanje, ki ga predstavljajo, ima vedno kolektivno obliko v smislu, da v

nečem delujemo kot ''mi'' in ne kot ''jaz''. Kolektivna intencionalnost je v individualnih

mentalnih stanjih torej moţna v isti meri kot individualna intencionalnost.

3.5. Institucionalna in gola dejstva

Ljudje v večini primerov za določanje statusnih funkcij uporabljamo neko obliko jezika. Pri

tem oblikujemo trditve o svetu. Resnične trditve o svetu veljajo kot dejstva. Kot smo videli v

enem izmed prejšnjih poglavij, obstajajo dejstva, katerih stvarnost je od opazovalca

neodvisna, in dejstva, katerih stvarnost je odvisna od opazovalcev. Searle imenuje ontološko

objektivna dejstva, ki opisujejo naravni svet, gola dejstva11

. Primer golega dejstva je: ''Oceani

prekrivajo večino površja Zemlje.''. Stvarnost golih dejstev je neodvisna od človeškega

10

Argument je povzet po Searlovih primerih (Searle, 2010, 47‒48).

11 Izvirno: Brute facts (Searle, 1995, 27)

18

dojemanja in človeških institucij. Dejstvo, da oceani prekrivajo večino površja zemlje, je bilo

stvarno tudi dolgo pred razvojem mislečega človeka. Ali je obstajal kdo, da bi o njem

razmišljal, je drugo vprašanje.

Druga oblika dejstev so institucionalna dejstva. Ta pa za svoj obstoj potrebujejo človeške

opazovalce in kolektivno intencionalnost. Ker so institucionalna dejstva plod institucij, lahko

na tem mestu predstavimo Searlovo definicijo institucij. ''Institucija je sistem konstitutivnih

pravil in ta sistem samodejno omogoča možnost (nastanka) institucionalnih dejstev.'' (Searle,

2010, 10) S tem si lahko razlagamo, da so institucionalna dejstva rezultat institucij, same

institucije pa nastanejo s sprejetjem določenega števila konstitutivnih (kolektivno sprejetih)

pravil, ki določajo način delovanja in vzpostavitve institucij (opis modela konstitutivnih pravil

bo podan v nadaljevanju dela). Sam nastanek institucije lahko hkrati pomeni nastanek

institucionalnih dejstev, zato Searle govori o samodejni ali avtomatični moţnosti nastanka

institucionalnih dejstev.

Vsa institucionalna kot tudi gola dejstva so epistemološko objektivna. Dejstvo, da so

Zdruţene drţave Amerike avtonomna drţava, da je evro valuta nekaterih drţav Evropske

Unije ali, da ima društvo upokojencev 45 članov, dojemamo v epistemološkem smislu enako

objektivno kot dejstva, da je Mars četrti planet od Sonca, da je fotosinteza proces zelenih

rastlin ali, da ima atom vodika en elektron. Za vsa omenjena dejstva lahko trdimo (v kolikor

poznamo okoliščine teh), da so resnična. Tvorimo jih z jezikom.

''Institucionalna dejstva so vsa, brez izjeme, ustvarjena s pomočjo jezika'' (Searle, 2010, 90).

Jezik je v tem primeru osnovni medij, ki ga ljudje uporabljamo za sporočanje institucionalnih

dejstev in s tem sprejemanje in ustvarjanje novih. Vloga jezika pri Searlu je podobna kot pri

Smithu. ''Jezik je pri Searlu razumljen kot osnovna socialna institucija, ker je jezik ali jeziku

podoben sistem simbolizacije tisti, ki omogoča obstoj novih oblik kolektivnih intencionalnosti

na še višjih stopnjah kompleksnosti.'' (Smith, 2003, 14) Z jezikom so institucionalna dejstva

izraţena in natančno določena. Pomembnost natančne določitve institucionalnih dejstev je

pomembna zaradi morebitnih nesporazumov, dvoumja in zlorab (tukaj so očiten primer

zakoni). Tudi gola dejstva sicer rabijo institucijo – jezik, da se izrazijo, vendar same na sebi

obstajajo neodvisno od jezika in kolektivne intencionalnosti človeka.

Nastanek institucionalnih dejstev po Searlu povzema Smith: ''Institucionalna dejstva so

posebna vrsta socialnih dejstev, ki se vzpostavijo, ko ljudje kolektivno priznavajo statusne

funkcije delom stvarnosti.'' (Smith, 2003, 14‒15) Institucionalna dejstva tako (vsaj v določeni

meri) temeljijo na golih dejstvih oz. naravnih bitnostih.

19

''Kolektivna intencionalnost določi nekemu pojavu nov status. Z novim statusom ta pojav

pridobi novo funkcijo, ki je ne more izvajati zgolj na podlagi svojih intrinzičnih fizikalnih

lastnosti. Določitev funkcije ustvari novo institucionalno dejstvo, to je dejstvo, ki je ustvarjeno

s človeškim sporazumom.'' (Searle, 1995, 46) Institucionalno dejstvo nastane z pripisom

novega statusa, in s tem funkcije golemu dejstvu, ki temelji na kolektivni intencionalnosti.

Nastanek institucionalnega dejstva eksplicitno prikazuje spodnja enačba:

golo dejstvo + status s funkcijo + kolektivna intencionalnost = institucionalno dejstvo

Enačba ponazorjena s primerom ima naslednjo obliko:

zlato se svetlika (golo dejstvo) + funkcija plačilnega sredstva (statusna funkcija) + vsi

v skupnosti S to funkcijo sprejemajo (kolektivna intencionalnost) = zlato, ki se

svetlika, ima v skupnosti S zaradi sprejemanja vseh funkcijo plačilnega sredstva

(institucionalno dejstvo).

Institucionalna dejstva imajo še naslednje lastnosti. Za njihov nastanek ni nujno, da se

udeleţenci, ki jih uporabljajo, zavedajo procesa nastanka teh ali so pri nastanku dejstev

prisotni. Primer nastanka dejstev, pri katerih ni potrebe za prisotnost vseh članov skupnosti,

so lahko pravila delovanja določenega društva, ki jih sprejemajo zgolj posebni člani

določenega odbora. S tem nimajo vsi člani društva stika z nastajanjem teh pravil, njihova

vloga je, da jih uporabljajo. To seveda ne pomeni, da je za vse člane nujno, da jih sprejemajo

ali se zavedajo njihovega nastanka. Moţnost odločanja o sprejemanju in uporabljanju teh

dejstev je vprašanje demokratičnosti delovanja društva. Primeri teh dejstev oz. pravil v

omenjenem društvu bi se lahko lotevali prerazporeditve finančnega proračuna, odločanja o

vključevanju novih članov in o potrebnosti sestankov, tem na sestankih ipd. Večina

povprečnih društev in ostalih kompleksnejših institucij deluje ravno na tak način. Primer

takega delovanja je tudi delovanje drţave. V tej je tvorba večine institucionalnih dejstev

prepuščena relativno majhnemu številu ljudi, in sicer vladi, ki se sestaja v parlamentu. Kot

ugotavlja Searle, se za delovanje institucionalnih dejstev ni nujno zavedati, kako ta tvorimo.

''Proces nastajanja institucionalnih dejstev se lahko nadaljuje brez zavedanja posameznikov,

da se dogaja v taki obliki.'' (Searle, 1995, 47) Pri tem poda primer z zlatom: ''Nastanek

(institucionalnega dejstva) je lahko tak, da udeleženci mislijo ''to lahko zamenjam za zlato'' ali

''to je dragoceno'' ali ''to je plačilno sredstvo''. Ni jim potrebno razmišljati v obliki ''mi

20

kolektivno pripisujemo vrednost nečemu, čigar vrednost ne cenimo zaradi njegovih fizikalnih

lastnosti.'', čeprav je ravno to tisto, kar počnejo.''12

. (Searle, 1995, 47).

''Ko pripis statusne funkcije po formuli (X velja kot Y v kontekstu C) postane predmet splošne

zakonodaje, dobi formula normativni status. S tem postane konstitutivno pravilo.'' (Searle,

1995, 48) V druţbi prihaja tudi do kršenja konstitutivnih pravil in institucionalnih dejstev. Ta

kršenja so odraz primerov, v katerih posamezniki ne sodelujejo v kolektivni intencionalnosti

spoštovanja ali sprejemanja teh pravil ali dejstev. Moţnost kršenja pravil, t.j. zakonov, je

značilnost institucionalnih dejstev in predstavlja dokaz njihovega obstoja (Searle, 1995,

46‒49). Institucionalni sistemi se vzpostavljajo na novo in lahko tudi razpadajo v primerih, ko

nimajo več kolektivne prepoznave ali sprejetja (Searle, 1998, 155). Na ta način propadajo

druţbeni sistemi, drţave, pogodbe, zakoni, modni trendi, podjetja in vse ostale socialne

bitnosti. Apartheid je propadel zaradi večinskega zavračanja take druţbene ureditve v

kolektivni intencionalnosti prebivalcev Juţnoafriške Republike.

V splošnem lahko propadanje in nastajanje novih institucionalnih dejstev in konstitutivnih

pravil razumemo kot pozitivno lastnost socialnih bitnosti, ki uravnava evolucijo druţbe.

3.6. Regulativna in konstitutivna pravila

Naloga regulativnih in konstitutivnih pravil je omejevanje ali določanje izbranih dejavnosti.

Regulativna pravila ravnanja omejujejo. Primer regulativnega pravila je: ''Ne hodi po travi''

ali ''Prepovedano parkiranje''. Bistvenega pomena za nastanek institucionalnih dejstev so

predvsem konstitutivna pravila, ki določajo nove oblike delovanja (lahko jih tudi omejujejo)

in imajo obliko, ki se uporablja za pripisovanje statusnih funkcij in posledično nastanek

institucionalnih dejstev. Searle je razvil model, s katerim ţeli prikazati princip delovanja

konstitutivnih pravil in posledično tudi statusnih funkcij ter institucionalnih dejstev.

Enačba ima naslednjo obliko:

- ''X velja kot Y, v kontekstu C.'' (Searle, 1998, 28)

12

''To se dogaja zaradi dveh razlogov. Prvi je, da se v večino institucij rodimo in jih dojemamo samoumevne. Pri

tem nismo posebej pozorni na njihovo ontologijo. Drugi razlog je, da udeleţencem, pri razvoju institucionalnih

dejstev, ni potrebno biti zavestno pozoren na obliko kolektivne intencionalnosti s katero pripisujejo funkcije

objektom'' (Searle, 1995, 47).

21

Enačba s konkretnim primerom izgleda tako:

- Zlato (X) velja kot plačilno sredstvo (Y) v skupnosti, ki ga kot plačilno sredstvo

sprejema (C).

Formula predstavlja pomembno orodje za razumevanje nastanka in strukture institucionalnih

dejstev, saj je namen kolektivne intencionalnosti pripis statusa in funkcije definiranega v Y na

pojav X. X lahko predstavlja surovo dejstvo naravne bitnosti ali ţe institucionalno dejstvo. V

določeni meri vsi X-i temeljijo na surovih dejstvih. V primeru pogodbe lahko šteje kot X naš

podpis. V primeru podpisa štejejo črke, v primeru črk morajo te biti iz črnila in na listu

papirja. S tako redukcijo pridemo do točke, kjer model ''X velja kot Y'' več ne velja, ker smo

prišli do golega dejstva – naravne bitnosti (Searle, 1998, 157).

Pomemben del modela je predvsem izraz ''velja kot''. S tem pripisom nam model pove, da

funkcija Y pojava X ne more biti izvedena zgolj na podlagi njegovih fizikalnih lastnosti, ker

ta zahteva naše strinjanje in sprejetje (Searle, 1995, 46). Konkreten primer pravila je

naslednji. Kos papirja, na katerem piše EUR (X), velja kot denar nekaterih evropskih drţav

(Y) v sodobnem evropskem monetarnem sistemu (C).

3.7. Deontične moči in razlogi za ravnanje, ki niso odvisni od subjektivnih nagnenj

Statusne funkcije omogočajo in povzročajo t.i. deontične moči. Deontične moči omogočajo

vse statusne funkcije. Te moči so lahko pravice, dolţnosti, obveznosti, zahteve, dovoljenja,

avtorizacije, nazive ipd. Statusne funkcije z deontičnimi močmi predstavljajo temelje

delovanja človeške civilizacije (Searle, 2010, 9). Searle deli deontične moči na pozitivne in

negativne. Pozitivne moči so tiste, ki nam nekaj omogočajo (npr. pravica do svobode govora),

negativne pa tiste, ki nas omejujejo (npr. dolţnost do spoštovanja sočloveka). Deontične moči

so posledica statusnih funkcij in predstavljajo naloge in sposobnosti, ki jih statusne funkcije

določajo in omogočajo. Ko so deontične moči institucionalnih dejstev prepoznane,

vzpostavijo pri ljudeh razloge za ravnanje, ki niso odvisni od njihovih osebnih ţelja, vzgibov

in ostalih subjektivnih razlogov. Če prepoznamo neko stvar kot last nekoga, potem

prepoznamo tudi, da je ne smemo vzeti ali uporabljati brez dovoljenja lastnika (Searle, 2010,

9). Od subjektivnih nagnenj neodvisna ravnanja so z institucionalizacijo določena oblika

22

ravnanj, pri katerih je potrebno, da se jih drţimo v primerih, ko imamo opraviti z

institucionalnimi dejstvi ali bitnostmi. Na ta način gradijo celotni druţbeni sistem. Spodnji

model prikazuje strukturo celotnega modela od kolektivne intencionalnosti pa do razlogov za

ravnanje, ki niso odvisni od subjektivnih nagnenj.

- Institucionalna dejstva = statusne funkcije + kolektivna intencionalnost

deontične moči razlogi za ravnanje, neodvisni od subjektivnih nagnenj

Model s ponazorjenim primerom ima lahko naslednjo obliko:

Zlato ima v skupnosti S zaradi sprejemanja vseh članov, funkcijo plačilnega sredstva

(institucionalno dejstvo). To velja zaradi pripisane funkcije plačilnega sredstva zlatu (statusna

funkcija), ki jo vsi v skupnosti S sprejemajo (kolektivna intencionalnost). Zaradi tega lahko z

zlatom plačujemo ali kupujemo (deontične moči) in to ni omogočeno zgolj zaradi volje

posameznikov, ki bi to predlagali, temveč zaradi institucionaliziranosti zlata kot plačilnega

sredstva v skupnosti S (razlog, ki ni odvisen od subjektivnih nagnenj).

3.8. Družbena stvarnost in jezik

Za zaključek opisa Searlove teorije je nujno podati še vlogo jezika v druţbeni stvarnosti oz.

pojasniti, kakšna je povezava med statusnimi funkcijami, institucionalnimi dejstvi in samo

druţbeno stvarnostjo, ter kako ta omogočajo nastanek novih bitnosti.

Osnovno poanto nastanka institucionalnih dejstev in s tem socialnih bitnosti Searle povzema v

naslednjem navedku: ''Vsa institucionalna dejstva (in s tem socialna stvarnost) so ustvarjena

z enako logično operacijo: stvarnost se ustvarja s tem, da se jo reprezentira kot stvarno.''

(Searle, 2010, 92). Slednje ugotavlja tudi Tuomela: ''Govorno dejanje pripisa funkcij je

osrednji lingvističen člen za Searla.'' (Tuomela, 2011, 707).

Za ustvarjanje in reprezentiranje stvarnosti potrebujemo jezik. Zanj ni nujno, da zajema

obliko govora, saj je lahko tudi simbolni. Jezik nas ločuje od ţivali, ki ga nimajo, zaradi česar

nimajo tudi institucionalnih dejstev.

23

Z navedenim ţeli Searle pojasniti, da je vsa institucionalna stvarnost in s tem v določenem

smislu vsa človeška socialna civilizacija, razen jezika samega, utemeljena z govornimi

dejanji, ki imajo obliko konstitutivnih pravil oz. deklaracij.

S konstitutivnimi pravili, ki imajo obliko ''X velja kot Y v kontekstu C'' in so izraţena z

jezikom, se ustvarjajo socialne bitnosti. Najpomembnejša konstitutivna pravila, ki oblikujejo

pogoje druţbene stvarnosti, so institucionalna dejstva in statusne funkcije. Te naprej preko

deontičnih moči določajo konkretne dejavnosti, ki jih omogočajo bitnosti druţbenega sveta.

''V vseh primerih ne rabimo konkretnih besed obstoječega jezika. Ključno za obstoj

institucionalnega dejstva je neka vrsta simbolične reprezentacije.'' (Searle, 2010, 14). Eden

izmed primerov sporočanja institucionalnih dejstev brez uporabe jezika so prometni znaki. Ko

vidimo rdečo barvo na semaforju, razumemo institucionalno dejstvo, ki ga predstavlja. Jezik

(ali drugi simbolni sistem) ima konstitutivno vlogo in socialna ontologija brez njega ne more

neodvisno obstajati. To Searle ponazarja s primerom primitivnih plemen: ''Intuitivno si lahko

predstavljamo, da ima pleme jezik, toda nima denarja ali privatne lastnine. Nemogoče bi bilo,

da bi imelo denar ali privatno lastnino brez jezika.'' (Searle, 2011, 733). Z drugimi besedami:

jezik (ali drugi simbolni sistem) je nujen pogoj za nastanek institucionalnih dejstev in

socialnih bitnosti.

''Premik od X k Y (v enačbi) je simbolni lingvističen premik in jezik mora obstajati, drugače

(premik) ne more delovati.'' (Searle, 1998, 156). Za uspešno prenesenost sporočila, da nek X

velja kot Y, in je kolektivna intencionalnost lahko prisotna, je nujno potreben jezik. V

nasprotnem primeru Searlova enačba X velja kot Y v kontekstu C, nima pomena.

24

4. Problemi in kritike Searlove teorije

4.1. Ad hoc problem

Ad Hoc problem je problem, na katerega je Searle opozoril ţe sam v knjigi Making the Social

World: The Structure of Human Civilization. Najbolj tipični primeri omenjenega problema

lahko nastajajo v primitivnih druţbah, ki jih podaja tudi Searle.

Predstavljamo si pleme, ki ţivi ločeno od ostale človeške druţbe. Člani plemena imajo lahko

izbrano osebo, ki predstavlja njihovega voditelja. Voditelj ima posebno funkcijo, lahko jih

vodi, ukazuje, kaznuje in ima druge deontične moči. V tem plemenu (še) ni ustvarjenih

institucij ali institucionalnih dejstev, saj je bila izbira voditelja lahko spontana in ni sledila

določenemu konstitutivnemu pravilu, ker jih ta druţba nima.13

S tem smo dobili primer

pripisa statusne funkcije in deontičnih moči brez ustanovljene institucije oz. institucionalnih

dejstev in konstitutivnih pravil.

Tako lahko oblikujemo argument:

P1: Searlova teorija pravi, da vsi pripisi statusnih funkcij potekajo znotraj institucij v

obliki konstitutivnega pravila ''X velja kot Y v kontekstu C.''

P2: Problem predstavljajo primeri, v katerih pride do pripisa statusnih funkcij in s tem

pripisa deontičnih moči objektu, brez obstoječih institucij in konstitutivnih pravil v

obliki ''X velja kot Y v kontekstu C.'' (Tuomela, 2011, 709).

S1: Vsi pripisi statusnih funkcij ne potekajo znotraj obstoječih institucij in v obliki

konstitutivnega pravila ''X velja kot Y v kontekstu C.''

S2: Searlova teorija nima splošne veljave oz. ne velja za vse primere statusnih funkcij.

Omenjeni problem predstavlja pomanjkljivost Searlove teorije socialne ontologije, ki pravi,

da so institucije oz. institucionalna dejstva tista, ki v oblikah konstitutivnih pravil pripisujejo

statusne funkcije in posledično deontične moči. Če se statusne funkcije lahko pripisujejo brez

obstoječih institucij ali institucionalnih dejstev, potem Searlova teorija ne more drţati v celoti.

Searle meni, da problem ne ogroţa njegove teorije. Kljub temu da taka druţba nima

vzpostavljenih konstitutivnih pravil, pa vseeno pripis statusnih funkcij poteka po logiki

njegovega modela: ''X velja kot Y v kontekstu C'' – ta človek (X) velja kot njihov voditelj (Y)

13

Uporabljen je bil Searlov primer plemena (Searle, 2010, 19).

25

v tem prostoru in času (C). Tak pripis je po mnenju Searla korak pred tem, da pleme sprejme

konstitutivno pravilo za sprejemanje novih voditeljev, ki bo take oblike (npr. naslednik

voditelja bo njegov sin) (Searle, 2010, 20).

Z rešitvijo se strinja tudi Tuomela. ''V odsotnosti obstoječih konstitutivnih pravil (in s tem

institucionalnih dejstev) je potrebna primerna kolektivno sprejeta statusna funkcija, ki podeli

deontične moči in tako opravi vlogo kasneje obstoječih institucij.'' (Tuomela, 2011, 709). S

tem problemom je Searle razširil svojo teorijo in dopustil obstoj statusnih funkcij tudi v

primerih, ko skupnosti (še) nimajo razvitih institucij in sistemov konstitutivnih pravil.

4.2. Prostostoječi Y termini

''V razvitih družbah prihaja do oblik pripisov statusnih funkcij in oblik deontičnih moči, ki

sploh ne potrebujejo objekta ali osebe, ki bi jim bile pripisane.'' (Searle, 2010, 20). Besedno

zvezo ''prostostoječi'' Y termin14

je prvi uporabil Barry Smith v svoji kritiki Searlove teorije.

''Searlova socialna ontologija razkriva, da je zavezana k ''prostostoječim Y terminom'' oz.

obstoju entitet, ki ontološko nimajo stika z nobenim delom fizikalne stvarnosti.'' (Smith, 2003,

19).

Izhodišče za problem je Searlov model nastanka institucionalnih dejstev: ''X velja kot Y v

kontekstu C.'' Iz modela izhaja, da vsak Y, ki v Searlovi teoriji predstavlja statusno funkcijo

oz. socialno bitnost, temelji na X-u, ki predstavlja objekt ali osebo. Za vsako socialno bitnost

bi po modelu moral obstajati opis, ki pojmuje socialno bitnost kot fizikalno stvarnost s

statusno funkcijo in s tem tudi z deontičnimi močmi. Nekatere statusne funkcije (Y) potem

lahko obstajajo same po sebi, ne da bi obstajale fizikalne bitnosti (X). Od tod pojem

''prostostoječi'' Y termini. V kolikor to drţi, potem Searlov model ''X velja kot Y v kontekstu

C'' ne velja za vse socialne bitnosti. Socialne bitnosti, ki nimajo te oblike, predstavljajo

problem za celotno Searlovo razlago druţbene stvarnosti, saj ogroţajo naturalističen vidik

pojasnjevanja socialnih bitnosti. V kolikor so socialne bitnosti brez fizikalnega nanašalca (X-

a), potem jih ne moremo razloţiti s fizikalno razlago. To predstavlja problem za naturalistično

razlago socialne ontologije in iz tega sledi, da Searle lahko ponuja zgolj delni opis socialne

ontologije.

14

Izvirno: ''Free-standing Y terms.'' (Smith, 2003, 19)

26

Primeri ''prostostoječih'' Y terminov so običajno kompleksne socialne bitnosti. Smith

uporablja za ponazoritev primere iz ekonomije. To so podjetja in virtualni denar. Podjetje ni

fizikalna bitnost, vendar je za njegovo vzpostavitev, potreben obstoj mnogih fizikalnih entitet

‒ ljudi, dokumentov, naslova‒lokacije, denarja ipd. (Smith, 2003, 24). Kljub temu pa za

podjetje ne moremo natančno definirati fizikalne bitnosti, na katero bi bilo vezano (po

Searlovem modelu). Smith je mnenja, da primeri ''prostostoječih'' Y terminov niso socialne

bitnosti, ki bi bile direktno ''povezane'' na fizikalne bitnosti, ampak so rezultat kompleksnih

medsebojnih povezav teh. ''/…/ te socialne bitnosti, ki so vezane na fizikalni svet, tvorijo

mrežo institucionalnih dejstev znotraj katere lahko tudi najdemo dodatne socialne bitnosti, ki

smo jih imenovali ''prostostoječi'' Y termini – ti bivajo kot zapisi, reprezentacije in načini

delovanja, ki so povezani z njimi'' (Smith, 2003, 25) Virtualni denar je torej opisljiv z

naturalizmom, vendar ga Searlova teorija ne razlaga ustrezno. Smith pravi, da je obstoj

primerov ''prostostoječih'' Y terminov omejen zgolj na zapise, reprezentacije in načine

delovanja, ki so zanje značilni, za njihov nastanek pa so potrebne socialne bitnosti, ki

temeljijo na naravnih. S tem primeri predstavljajo kompleksnejše enote socialnih bitnosti.

Epstein iz tega tako sklepa, da elektronski denar, ki sloni na zapisih na računalniškem disku,

po mnenju Smitha, ni denar, ampak je zgolj reprezentacija ''realnega'' denarja (Epstein, 2013,

17). Virtualni denar je v tem smislu socialna bitnost, ki nima fizikalne podlage, na katero bi

bila vezana (kot je na primer papirnat denar vezan na papir in barvo), ampak predstavlja

kompleksen preplet institucionalnih dejstev, ki omogočajo, da deluje kot denar oz. ga kot

takega reprezentirajo.

Searle v zagovoru svoje teorije pravi, da v primerih ''prostostoječih'' Y terminov za temi

vedno stojijo osebe, ki so dejanski nosilci statusnih funkcij in deontičnih moči, ki smo jih

pripisovali tem terminom. Tako v primeru virtualnega denarja, le-ta ni tisti, ki ima statusno

funkcijo, ampak oseba, ki si ga lasti. To potrjuje tudi Smith. ''Searlov odgovor na problem

kaže, kako za večino ne‒fizikalnih socialnih bitnosti stojijo osebe, ki so nosilci statusnih

funkcij in moči.'' (Smith, 2012, 10). Ker se osebe, ki so nosilci statusnih funkcij in moči, da

opisati s fiziko in kemijo, bi lahko to predstavljalo rešitev Searlovega naturalizma (Smith,

2012, 10).

V zagovoru Searle popravi starega in predstavi nov, bolj splošen logičen model, po katerem

se ustvarjajo institucionalne stvarnosti:

27

''S pripisom naredimo, da Y s statusno funkcijo obstaja v kontekstu C. Pri tem

ustvarimo relacijo R med osebo ali osebami, S in Y, v obliki SRY (oseba S ima moč R

Y-na). '' (Searle, 2010, 108)

V skrajšani obliki ima model naslednjo obliko:

''Y velja v kontekstu C.''

Z vnesenim primerom lahko izgleda kot:

''Virtualni denar velja kot plačilno sredstvo v digitalni družbi.''

Searle v novi obliki pripisovanja statusnih funkcij popravi prvi model konstitutivnega pravila,

pri čemer izpusti X oz. vlogo fizikalnih bitnosti, na katere bi se socialne bitnosti nanašale. S

tem z modelom konstitutivnih pravil zajame nastanek vseh socialnih bitnosti, tudi tistih, ki se

direktno ne nanašajo na naravne bitnosti oz. na ''prostostoječe'' Y termine.

Z novo formulacijo Searle reši svojo teorijo nastanka institucionalnih dejstev in socialnih

bitnosti, vendar še zmeraj pusti odprto vprašanje, kakšne vrste bitnosti predstavljajo

''prostostoječi'' Y termini.

Tako izgleda, da v Searlovi socialni ontologiji obstajajo tri oblike bitnosti: naravne oziroma

fizikalne bitnosti, ki bivajo od človeka neodvisno; preprostejše socialne bitnosti, katerih

povezava na fizikalne bitnosti je očitna; in kompleksnejše socialne, ki se na fizikalne (v tem

primeru ljudi) zgolj posredno nanašajo. Slednje predstavljajo primeri ''prostostoječih'' Y

terminov. Obstoj obojih socialnih bitnosti pa je odvisen od kolektivne intencionalnosti

človeka. Primeri za prve bitnosti so: drevo v gozdu, oblaki, gore ipd. Primeri drugih so:

papirnati denar, zgradbe, avtomobili ipd. Primeri zadnjih pa so kot ţe omenjeno: virtualni

denar, podjetja, univerze, moralni kodeks idr.

Ob tem se postavi vprašanje, v kolikšni meri (če sploh) lahko naturalizem pojasnjuje

''prostostoječe'' Y termine. V kolikor ne more pojasniti obstoj teh, ki v socialni stvarnosti

predstavljajo velik deleţ bitnosti, je naturalistični vidik socialne ontologije pomanjkljiv.

Smith predlaga za zagovor naturalizma naslednjo moţno rešitev. Njegovo stališče je, da je

Searlov naturalizem, kljub primerom ''prostostoječih'' Y terminov, lahko konsistenten. Pogoj

za to je, da si naturalizem ne smemo razlagati kot trditev, ki pravi, da so vsi deli

institucionalne stvarnosti tudi deli naravne stvarnosti, ampak kot tezo, da vsa dejstva

28

institucionalne stvarnosti (v določeni meri) temeljijo na dejstvih naravne stvarnosti in bi v

institucionalni stvarnosti za resnična morala veljati zgolj tista dejstva, ki jih lahko razloţimo z

lastnostmi naravne stvarnosti, vključno z naravno stvarnostjo človeških moţganov (Smith,

2003, 25). Primeri ''prostostoječih'' Y terminov sami po sebi tako nimajo fizične realizacije,

vendar pa se, kot institucionalna dejstva, na določenih členih vedno nanašajo na gola dejstva,

ki so v teh primerih ljudje. V primeru virtualnega denarja so ljudje tisti, ki si ga lastijo in z

njim upravljajo, v primeru podjetij so prav tako ljudje tisti, ki v njih delujejo. Moralni kodeks

obstaja zgolj zato, ker ga ljudje spoštujejo. Povedano natančneje, za pogoj, da je naturalizem

pri razlaganju ''prostostoječih'' Y terminov uspešen, ni potrebe po direktni vezanosti na

fizikalne objekte. Zadošča to, da so avtorji teh ljudje, in se ti termini v določenih segmentih

vedno nanašajo nanje. S tem lahko naturalizem pojasni obstoj tudi teh in je Searlova teorija

lahko konstitentna.

4.3. Institucionalna dejstva, ki ne potrebujejo kolektivne prepoznave

V Searlovi teoriji druţbene stvarnosti so socialne bitnosti tiste, ki jih je ustvaril človek po

modelu konstitutivnih pravil. Te socialne bitnosti lahko opišemo kot pripisane naravnim

bitnostim ali osebam, kot smo videli v prejšnjem poglavju. ''Obstajajo institucionalna dejstva,

ki niso predmet kolektivnega dogovora, sprejemanja ali prepoznave, ampak so lahko odkrita,

na primer s strani socialnih znanstvenikov.'' (Searle, 2010, 21). V Searlovi teoriji socialne

stvarnosti, je bilo predstavljeno, da so socialne bitnosti in s tem institucionalna dejstva

ustvarjena s pripisovanjem statusnih funkcij in s kolektivno intencionalnostjo članov določene

skupnosti. Problem sta izpostavila Thomassonova in Friedman v svoji kritiki Searla leta 2006.

Problem se glasi: kako lahko v druţbeni stvarnosti obstajajo institucionalna dejstva, za katera

se zdi, da niso ustvarjena s strani človeka?

Primer, ki ga Searle uporablja v svojem zagovoru, je recesija (Searle, 2010, 21). Le-ta je

pojav v gospodarstvu, ki ga svet do 20. Stoletja, dokler ni nastopil, ni poznal. Podobne

primere navaja tudi Tuomela: socialna stratifikacija, inflacija, brezposelnost, bogastvo,

socialna diskriminacija ipd. (Tuomela, 2011, 715). Kot kaţejo primeri, lahko institucionalna

dejstva, ki jih ni ustvaril človek, prav tako vplivajo na druţbeno stvarnost, kot tista, ki so.

Zadnja recesija, ki se je začela leta 2008, je v veliki meri vplivala na celotno gospodarstvo in

blagostanje planeta.

29

Searle pravi, da ima njegova teorija odgovor tudi na ta problem. ''Ta dejstva so dejstva o

sistemskih negativnih rezultatih15

ali posledicah sistema kolektivno sprejetih in ustvarjenih

institucionalnih dejstev.''16

(Searle, 2010, 22). Ti primeri (dejstev) so pogosto nenamerni in

nepričakovani (Tuomela, 2011, 713). Searle pravi, da so ta institucionalna dejstva zgolj

dejstva o sistematičnih negativnih rezultatih temeljnih institucionalnih dejstev. V primeru

ekonomije so temeljna institucionalna dejstva kupovanje, plačevanje in druge ekonomske

dejavnosti ter stališča udeleţenih. Ta dejstva povzročajo makro posledice, kot je na primer

trgovinski krog.17

Vsi sistematični negativni rezultati so makro posledice temeljnih

institucionalnih dejstev (Searle, 2010, 22). Osnovna institucionalna dejstva so kolektivno

priznana in sprejeta. Sistematični negativni rezultati so posledica temeljnih institucionalnih

dejstev, vendar ta lahko nastanejo brez kolektivnega priznanja in sprejetja članov skupnosti in

se lahko tvorijo iz kompleksnih povezav kolektivno sprejetih institucionalnih dejstev.

Na tem mestu Searle spremeni svoje stališče iz trditve, da vsa institucionalna dejstva obstajajo

znotraj institucij, na stališče, da so vse statusne funkcije in institucionalna dejstva. Kljub temu

pa vsa institucionalna dejstva ne obstajajo znotraj prej obstoječih institucij, slonečih na

konstitutivnih pravilih (enako stališče je bilo poudarjeno v primeru ad hoc problema).

Sistematične posledice institucionalnih dejstev tako same na sebi niso institucionalna dejstva.

Recesija v tem primeru ni posledica institucionalnega dejstva, ampak je posledica številnih

drugih institucionalnih dejstev in sama na sebi ne nosi deontičnih moči (Searle, 2010, 23). V

druţbeni stvarnosti Searlove socialne ontologije tako bivajo različne oblike socialnih bitnosti.

Kriterij, po katerem lahko ugotavljamo, v katerih primerih imamo opraviti z institucionalnimi

dejstvi, so deontične moči. V kolikor si bitnost lasti deontične moči, je ustvarjena z

institucionalnim dejstvom in v tem primeru lahko govorimo o socialni bitnosti. Primeri

''prostostoječih'' Y terminov vsebujejo deontične moči. Te najdemo posredno pri njihovih

nosilcih – ljudeh, in tako ti primeri spadajo v kategorijo institucionalnih dejstev.

15

Izvirno: ''Failouts'' (Searle, 2010, 22).

16 Izvirno: Ground-floor institutional facts (Searle, 2010, 22).

17 Izvirno: ''Trade cycle'' (Searle, 2010, 22).

30

4.4. Druge vrste socialnih institucij

Filozof Raimo Tuomela v svoji kritiki Searla povzema njegovo teorijo in izpostavlja

probleme, ki jih ta teorija odpira. Hkrati podaja moţno rešitev teh problemov. Searlov vidik

druţbene stvarnosti, ki sloni na teoriji govornih dejanj, ţeli predstaviti v obliki, ki ne bi

slonela na teh, in bi se s tem, po njegovem mnenju, rešil problemov, s katerimi se sooča.

V začetku Tuomela navaja tri principe Searlove teorije (Tuomela, 2011, 706‒707):

1. Vsa človeška institucionalnost oz. skoraj vsa civilizacija je ustvarjena in

vzdrţevana za nadaljnji obstoj z enim samim logično-lingvističnim postopkom

(model konstitutivnega pravila).

2. Ta postopek lahko natančno definiramo. To je pripisovanje statusnih funkcij.

3. Raznolikost in kompleksnost človeške civilizacije lahko razumemo zaradi

neomejene moči pripisovanja teh funkcij.

Tuomela kritizira predvsem prvi princip. Searle pa meni, da je osnova za nastanek institucij in

s tem človeške civilizacije govorno dejanje. Model tega dejanja (logično-lingvističnega) smo

ţe ponazorili: ''S pripisom naredimo, da Y s statusno funkcijo obstaja v kontekstu C'' (Searle,

2010, 108) Sam pripis, ki predstavlja zgolj model govornega dejanja, po mnenju Tuomele ne

zadošča, da se ustvari socialna bitnost. ''Lingvistično delovanje ljudi (v neki skupnosti) ne

ustvari kolektivnega artefakta (t.j. socialne bitnosti,) v kolikor obstoj ustvarjenega stanja ne

podpirajo z ekstra-lingvističnimi dejanji.'' (Tuomela, 2011,707) Lingvistično delovanje v tem

primeru razumemo kot govorno, oz. jezikovno dejanje, ki pri Searlu predstavlja osnovno

podlago za nastanek socialne stvarnosti. Ekstra-lingivistična dejanja so dejanja, ki presegajo

okvir jezika in se kaţejo v drugih oblikah delovanja (npr. gibanje, plačevanje, podpisovanje

…). ''Ko člani (kolektiva) ustvarijo pripis Y-u, ga morajo kot ''mi'' v mislih in predvsem v

dejanjih sprejeti kot resničnega in stvarnega.'' (Tuomela, 2011, 707) Kot pravi Tuomela, je

lahko socialna institucija razumljena kot sestavljena iz kolektivno sprejetega sistema norm s

konstitutivnimi elementi (ne nujno v obliki ''X velja kot Y v kontekstu C'') in s socialnimi

praksami, ki naj bi upoštevale te norme (Tuomela, 2011, 714). Pri tem ni potrebe za teoretične

jezikovne deklaracije, ki jih Searle uporablja za osnovne temelje v svoji teoriji. Searle omenja

kolektivno sprejetje kot pogoj za nastanek socialnih bitnosti, vendar v svojih modelih ne

izpostavlja pomena (ne)lingvističnih dejanj. Kritika, ki jo Tuomela podaja na Searlov

31

deklarativni model pravi, da ta podcenjuje vlogo (ne)lingvističnih dejanj (Tuomela, 2011,

708). Searle jih ne definira natančno. ''Fizikalnih dogodkov ali stanj zgolj z deklarativnim

pripisom ne moremo ustvariti, podamo lahko zgolj institucionalna dejstva'' (Tuomela, 2011,

708). Poleg govornih dejanj oz. prepričanj o pripisu funkcije so potrebna tudi dejanja, ki

potekajo v skladu s tem. Govorna dejanja lahko ustvarijo zgolj koncepte ali njihove lastnosti

institucionalnih bitnosti (Tuomela, 2011, 707‒708). Problem, ki se nanaša na povezavo med

kolektivno intencionalnostjo neke skupnosti in dejanji, ki so tej skladne, imenuje ''problem

koordinacije''. Na slednjega Searle ni pozoren v svoji teoriji.

Tuomela ţeli predstaviti teorijo, ki bo opisala model kolektivnega sprejemanja

institucionalnosti, vendar ne bo odvisna od govornih dejanj. Kolektivno sprejemanje18

je po

mnenju Tuomele nujen in zadosten pojav za nastanek institucionalnosti. Njegova teza, ki

opisuje kolektivno sprejemanje kot pogoj za institucionalnost, je naslednja:

''Propozicija S je v skupini G institucionalna, če in samo če, v kolikor člani G

kolektivno sprejmejo S za G, in če in samo če so člani G uveljavljeni (sprejeti), da

delujejo kot člani skupine.'' (Tuomela, 2011, 717)

S primerom ima teza naslednjo obliko:

''Zlato je na otoku X plačilno sredstvo, če in samo če, v kolikor prebivalci otoka X

kolektivno sprejemajo dejstvo, da je zlato na otoku X plačilno sredstvo in, če in samo

če so ti prebivalci otoka X pravilno uveljavljeni, da odločajo o tem (slednje je odvisno

od oblik skupnosti, npr. če so polnoletni, prištevni, nepristranski itd …).

Tuomela navaja tri pogoje za uspešno kolektivno sprejemanje institucionalnih dejstev. Prvi je

prisotnost razloga za kolektivno sprejemanje institucionalnega dejstva v kolektivu, drugi je

kolektivna pripadnost institucionalnemu dejstvu in tretji je vzpostavitev ustreznih kolektivnih

stanj glede na to, kar je bilo sprejeto. Ključni so torej kolektivni razlogi, kolektivna

zavezanost in kolektivno stanje. Prva dva pogoja sta jasna. Kolektivna stanja pa lahko

razumemo kot kolektivna mentalna stanja v obliki ''mi'' v kolektivnih dejanjih. Z izpolnjenimi

pogoji lahko povemo, da institucionalna propozicija s velja za skupino G (Tuomela, 2011,

717). Tuomela torej razvija svojo teorijo nastanka socialnih dejstev, oz. bitnosti, ki temelji na

18

Izvirno: ''Collective acceptance'' (Tuomela, 2011, 715).

32

kolektivnem sprejetju kot obliki kolektivne intencionalnosti. Za te bitnosti je poleg socialnih

norm oziroma normativnih pravil potrebna še socialna praksa. Po mnenju Tuomele omenjena

teorija kolektivnega sprejemanja in njenih pogojev zadošča za razlago institucionalne

stvarnosti brez potrebe po poseganju po teoriji govornih dejanj, ki jo uporablja Searle.

Socialne institucije so definirane s temeljnimi konstitutivnimi normami in določajo oblike

delovanj, ter tisto, kar velja za kolektivno in za stvari s simbolnim, normativnim ali socialnim

statusom v druţbi. Teza, ki opisuje socialne institucije, je naslednja:

''Trditev S izraža socialno institucijo skupine G, če in samo če S izraža obstoj

kolektivno sprejetih socialnih praks (ali sistema medsebojno povezanih praks) in norm

(ali sistema medsebojno povezanih norm) pod pogojem, da so socialne prakse vodene

s strani norm, in da člani G racionalno kolektivno sprejemajo S za G s kolektivno

zavezanostjo.'' (Tuomela, 2011, 717‒718).

Prisotnost socialnih praks oz. (ne)lingvističnih dejanj je pri Tuomeli nujen pogoj za nastanek

institucionalnih in posledično socialnih dejstev. Socialne prakse lahko razumemo kot

konkretne načine delovanj, ravnanj ali obnašanj, ki jih ljudje izvajajo ob stiku z

institucionalnimi oz. s socialnimi dejstvi/bitnostmi oz. ob stiku z njihovimi deontičnimi

močmi. Brez socialnih praks so socialne norme (pravila ali modeli, ki razlagajo nastanek

institucionalnih ali socialnih dejstev) zgolj koncepti institucionalnih in socialnih dejstev.

''Polnopravno socialno institucijo upoštevam kot sestavljeno iz kolektivno sprejetega

normativnega sistema, z normativnimi elementi (ne nujno s konstitutivnimi pravili oblike ''X

velja kot Y'') in s socialnimi praksami, ki se tem normam podrejajo.'' (Tuomela, 2011, 714)

Na tem mestu lahko opazimo razliko S Searlovo teorijo, na katero opozarja Tuomela. Searle

za definiranje nastanka socialnih in institucionalnih dejstev ali bitnosti izpostavlja modele, ki

imajo logično-lingvistično obliko. Da zlato postane oblika institucionalne ali socialne bitnosti

v neki skupnosti (na primer v skupnosti S), pri Searlu zadošča, da je s kolektivno

intencionalnostjo določena in sprejeta izbrana statusna funkcija zlata v obliki konstitutivnega

pravila: ''Zlato velja kot plačilno sredstvo v skupnosti S.'' S to funkcijo zlato pridobi deontične

moči, ki vplivajo na ravnanja članov skupnosti. V teoriji, ki jo predstavlja Tuomela, zlato

lahko pridobi status socialne bitnosti brez nujne prisotnosti določenega govornega dejanja. Če

zlatu določena skupnost pripiše vlogo plačilnega sredstva (po kateri koli normativni obliki,

npr. s pripisom statusne funkcije v konstitutivnem pravilu), zgolj sam pripis ne zadošča, da

lahko o njem govorimo kot o institucionalni in socialni bitnosti. Poleg kolektivnega sprejetja

33

so v skupnosti potrebne tudi določene socialne prakse, ki so v tem primeru lahko plačevanje,

delanje za pridobitev zlata – sluţba, prodajanje in menjavanje blaga, pridobivanje zlata,

hranjenje zlata v bankah, nalaganje v finančne sklade in številne druge. Tuomela tako

pojasnjuje rešitev problem koordinacije z vključitvijo pomena socialnih praks v razlagi

institucionalne bitnosti.

Searle ugovarja zanikanju uporabe in bistvene vloge govornih dejanj pri razlaganju socialnih

bitnosti, kot predlaga Tuomela. Logično-lingvistični modeli, za katere Tuomela pravi, da so

preveč tehnični, imajo za Searla temeljno vlogo pri našem pojmovanju in ustvarjanju sveta.

Ljudje imajo z njimi sposobnost ustvarjanja stvarnosti tako, da reprezentirajo stvarnost kot

obstoječo – te zmoţnosti drugi ţivalski sistemi ne poznajo (Searle, 2011, 734). ''Jezikovni

aparat reprezentacij, ki imajo logično obliko pripisovanja statusnih funkcij, je za obravnavo

različnih lastnosti institucionalnih dejstev nujen.'' (Searle, 2011, 734) Problem koordinacije

ne predstavlja pomembnega problema za Searlovo teorijo. Pri tem pravi, da ţivali prav tako

rešujejo probleme koordinacije, toda ker nimajo jezika ne morejo ustvariti institucionalne

stvarnosti. Tuomelova teorija in kritika je za Searla pomnjkljiva. ''/…/ ne pove nam

(Tuomela), kako razlikovati med institucionalnimi dejstvi ljudmi in živalskimi rešitvami

problemov koordinacije. Dosti govori o normah, toda ne pove nam, kaj so norme, od kod

pridejo, kako nastanejo in kako delujejo. Z aparatom deklaracij statusnih funkcij imamo na ta

vprašanja in bolj ali manj jasne odgovore.'' (Searle, 2011, 735) S tem odgovorom poda tudi

kritiko Tuomeli in ubrani svoje stališče.

4.5. Estetski vplivi v socialni ontologiji

Joshua Rust podaja kritiko Searlove teorije s primeri estetskih norm in njihovim pomenom v

socialni ontologiji. Rust je mnenja, da Searlova teorija ne obravnava razreda epistemološko

objektivnih estetskih sodb, ki omogočajo razloge za dejanja, neodvisne od subjektivnih

nagnenj posameznika, in ki vplivajo na nastanek institucionalnih dejstev (Rust, 2011, 719).

Dokazati ţeli, da obstajajo estetske norme, in da te lahko igrajo vlogo objektivnih norm poleg

institucionalnih dejstev, ter da so te norme lahko logični razlogi za dejanja, ki so neodvisni od

subjektivnih nagnenj.

Estetske norme lahko razumemo kot splošno sprejeta estetska dejstva neke druţbe, katerih

vsebina se loteva principov, pravil in ocenjevanja pojavov iz vidikov estetike. Primeri

estetskih norm bi lahko bili naslednji: lepo je tisto, kar je (v etičnem smislu) dobro, pravilo

34

tretjin (v slikarstvu in fotografiji), pravilo zlatega reza, pravilo čim boljše imitacije naravnega

sveta idr. Obstoj univerzalnih oz. objektivnih estetskih norm predstavlja odprt filozofski

problem. Kot bo razvidno v nadaljevanju poglavja, ga Rust zagovarja, Searle pa zavrača.

Vsebina problema je tako tudi predmet razprave v socialni ontologiji. Estetske sodbe na drugi

strani si lahko lasti vsak posameznik in jih lahko razumemo kot stvar estetskega ''okusa''

posameznika. Te so seveda v veliki meri (če ne povsem) odvisne od posameznikovih

subjektivnih nagnenj. Če na vzorcu z naključno mešano populacijo izvedemo anketo z

vprašanjem, kakšno mnenje imajo anketirani o klasični glasbi, lahko brez dvoma pričakujemo

precej različne odgovore. Različni odgovori bodo odrazi različnih estetskih sodb

posameznikov in odraz subjektivnih nagnenj, ki vplivajo na te sodbe.

Rust predstavi svojo kritiko s preoblikovanjem Searlovega modela socialne stvarnosti, ki ima

obliko:

- institucionalna dejstva = statusne funkcije deontične moči razlogi za

ravnanje, neodvisni od subjektivnih nagnenj,

v svojo obliko modela:

- institucionalna dejstva = statusne funkcije deontične moči ali estetske moči

razlogi za ravnanje, neodvisni od subjektivnih nagnenj (Rust, 2011, 723).

Rust ţeli v prvi vrsti dokazati, da obstajajo estetska dejstva, ki so lahko epistemološko

objektivna. To skuša prikazati s primeri dejanj in oseb v preteklosti19

(predsednik, udeleţenca

v zadnjem uradnem dvoboju), kjer so ti zaradi privlačne/neprivlačne estetske vsebine

(nastopa, videza, karizme) ustvarili enak odziv celotne mnoţice – predsednik je vedno očaral

celotno mnoţico, dvoboj pa se ji je zdel patetičen ipd.

V nadaljevanju se Rust sklicuje na Huma. Ta v svojem eseju On the Standard of Taste govori

o tem, da v estetiki lahko govorimo o sodbah, ki bi veljale kot univerzalne. Estetske sodbe so

v veliki meri odvisne od okusa posameznika, ta pa od čustev posameznika. ''Hume razlikuje

med dejstvi in čustvenimi sodbami.'' (Gracyk, 2016) Za dejstva lahko povemo, da imajo

epistemološko objektivnost, medtem ko za čustvene sodbe tega ne moremo trditi. Kljub temu 19

V Aesthetic Norms and Institutional Reality (Rust, 2011).

35

Hume dopušča moţnost univerzalnosti estetskih sodb. Ključno za njihovo univerzalnost je

nepristranskost in razgledanost kritikov, ki podajajo te sodbe. Huma pri tem povzema Gracyk:

''Samo kritiki z izpopolnjenim okusom se bodo odzvali na ''univerzalne'' pozive nadrejene

umetnosti. Ker je za izpopolnjevanje okusa potrebna precejšnja praksa, je takih kritikov

malo.'' (Gracyk, 2016) Estetske norme so tako oblikovane s strani univerzalnih estetskih sodb.

Kritiki, ki bi lahko imeli sposobnost tvoriti te norme, morajo po Humu, zadovoljevati pet

kriterijev. Ti so: ''Močan čut, enotnost pri (spoznavanju) občutljivih čustvih, izboljševanje s

prakso, izpopolnjevanje s primerjavami in odsotnost vseh predsodkov. To so lastnosti, ki

odlikujejo značaj dobrega kritika.'' (Gracyk, 2016) Z izpolnjenimi omenjenimi lastnostmi bi

tako kritiki bili sposobni določevati pravila okusa, ki bi bila bliţje nepristranskim, popolnim

in pravilnim.

Hume ne poda niti enega jasnega primera teh pravil. Dokaz obstoja teh nam posredno sporoča

moţnost njihovega izpopolnjevanja (Gracyk, 2016). Omenjeno lahko ponazorimo v naslednji

obliki. V kolikor lahko naš okus (in estetske sodbe) izpopolnjujemo, lahko to pomeni, da

obstajajo primeri izpopolnjenega okusa (ali v zadostni meri izpopolnjenega), in da tem

primerom lahko pripišemo vlogo pravil t.i. pravilnega okusa. V tem primeru je pravilen okus

mišljen kot tisti, ki je izpopolnjen v tolikšni meri, da se ga upošteva kot objektivnega.

Rust sprejema omenjeno Humovo teorijo kot podlago za svojo teorijo. Pri tem sprejema, da

lahko primeri pravil pravilnega okusa določajo estetske norme, ki bi lahko imele v druţbi

epistemološko objektivnost.

Za Searla, kot pravi Rust, je lahko določena sodba objektivna tudi če ni univerzalna, dokler

resnica ni odvisna zgolj od preferenc posameznika (Rust, 2011, 727‒728). V kolikor imamo

opraviti z estetsko sodbo, ki je skupna celotni skupnosti (npr. čaščenje predsednika zaradi

njegove karizme), bi lahko trdili, da je ta epistemološko objektivna. V tem primeru bi po

mnenju Rusta, kot tudi Searla, lahko govorili o epistemološki objektivnosti estetskih norm.

Rust med drugim tudi trdi, da so estetske norme lahko komponente statusnih funkcij. Za to

uporablja primere, ko nas privlačne estetske vsebine statusnih funkcij (dobri profesorji,

predsedniki, duhovniki …) navdušijo, da sami postanemo profesorji, predsedniki, duhovniki

ipd. Vzor, imitacije, idolizacije so primeri, ko nas statusne funkcije (zaradi estetskih vsebin)

spodbudijo k dejanjem. V tem primeru lahko estetske sodbe ustvarijo razloge za dejanja

(Rust, 2011, 730). Estetske norme po njegovem mnenju tako lahko vplivajo na nastanek

institucionalnih dejstev. Da se vzpostavi neko institucionalno dejstvo, je lahko za to vzrok

tudi estetski. Primer je izvolitev karizmatičnega predsednika. Rust pravi, da smo ljudje

36

estetska bitja, ki vidimo svet skozi oči estetike. Svet je v tem primeru tudi socialni svet (po

Rust, 2011, 732).

Rustovo kritiko lahko na nek način razumemo kot dopolnilo Searlove teorije. Socialni svet, ki

ga gradimo, je torej v veliki meri posledica estetskih norm, ki so, v kolikor so

institucionalnega značaja, tudi objektivne. Določena institucionalna dejstva in s tem statusne

funkcije imajo estetske moči, ki ljudi spodbudijo k dejanjem, ki so neodvisna od subjektivnih

nagnenj. Rust celo zagovarja, da so med razlogi, ki vplivajo na ustvarjanje institucionalne

stvarnosti, tudi estetski.

Searle se v zagovoru z Rustom ne strinja. Njegovo mnenje je, da estetska dejstva ne morejo

biti epistemološko objektivna v nobeni obliki. V svoji teoriji Searle tem ne daje posebne vloge

in jih dojema kot epistemološko subjektivne. ''Oblika objektivnosti, ki jo (Rust) pripisuje

(estetskim sodbam), je podobna tisti (podani) s strani Davida Huma. Njegova teorija pravi,

da nas univerzalni sentimenti človeštva lahko vodijo do imetja epistemološko objektivnih

sodb. Ni mi očitno, da bi take estetske univerzalnosti obstajale.'' (Searle, 2011, 738) Pri tem

podaja naslednji primer: ''Mnogo stvari, ki jih trenutne mode imajo za privlačne, npr. rock

and roll glasba, mi osebno ni privlačnih. Menim, da je to zaradi tega, ker si lastim skupino

sentimentov, izhajajočih iz (mojih) glasbenih izkušenj, ki so drugačni od tistih, ki jih imajo

navdušenci te glasbe.'' (Searle, 2011, 738). Hume, na katerega se sklicuje Rust, po mnenju

Searla dela napako, ko v argumentu iz univerzalnih čustev človeka sklepa na moţnost

univerzalnih (po Rustu epistemološko objektivnih) estetskih sodb. Univerzalne estetske sodbe

za Searla ne obstajajo, saj si vsak človek lasti edinstven sestav čustev (izhajajoč iz izkušenj),

ki vpliva na estetske sodbe. Nekateri lahko ob rock glasbi občutijo nelagodje, drugi ekstazo –

univerzalna estetska sodba o rocku torej ne obstaja (Searle, 2011, 738). Isto velja za druge

estetske sodbe. Pravi, da karizmatični voditelji s svojo karizmo ne morejo podajati razlogov

za dejanja, ki so neodvisna od subjektivnih nagnjenj, temveč podajajo ravno te – subjektivna

nagnenja pri svojih privrţencih. Dejanja, motivirana s strani estetskih sodb, so tako posledica

subjektivnih nagnenj. Tisto, kar karizmatični voditelji doseţejo z estetiko pri mnoţicah, so

ravno subjektivna nagnjenja. Moč, ki jo imajo zaradi karizmatičnosti (občudovanje,

navdušenje, idolizacija s strani drţavljanov …), je tista, ki temelji na estetskih sodbah in ne

na konstitutivnih pravilih t.j. institucionalnih dejstvih (Searle, 2011, 737‒738). Ta določajo

druge sodbe in so epistemološko objektivna. Obstoja estetskih norm tako ne priznava.

37

5. Primeri drugih teorij v socialni ontologiji

5.1. Skupinska zaveza (Gilbert)

Searlova teorija ponuja obširen model nastanka socialne stvarnosti. Pri predstavitvi teorije

uporablja Searle različne pojme, ki opisujejo pojave, potrebne za nastanek socialne stvarnosti.

Pri teh je ključnega pomena kolektivna intencionalnost.

Searle v svoji teoriji opisuje kolektivno intencionalnost kot nujni pogoj za delovanje

posameznikov v kolektivu. Pri tem člani kolektiva izraţajo svoje intence v obliki prve osebe

mnoţine. Ko je izbrano delovanje kolektivno (v Searlovem smislu), vsi njegovi člani delujejo

kot ''mi''. V primeru sprejemanja zlata kot plačilnega sredstva vsi člani kolektiva sprejemajo

dejstvo ''to je naš denar'' oz. ''mi sprejemamo, da je zlato v našem kolektivu plačilno

sredstvo.'' Kolektivna intencionalnost ni razumljena kot seštevek individualnih in jo po Searlu

moramo dojemati kot nereducirno na individualne intence. Iz tega pogoja, nujnega za svojo

teorijo, Searle izpeljuje druge ključne pojme kot so: statusne funkcije, institucionalna dejstva,

konstitutivna pravila, deontične moči ipd. Omenjeni pojmi so v našem delu opisani v

poglavju, ki se loteva Searlove socialne stvarnosti.

Pomembno teorijo, ki se temeljito ukvarja z vlogo kolektivne intencionalnosti pri nastajanju

socialnega sveta, predstavlja tudi teorija filozofinje Margaret Gilbert. Ključen termin, ki ga

uporablja za svoje pojmovanje kolektivne intencionalnosti, je t. i. skupinska zaveza20

.

Koncept skupinske zaveze se loteva temeljnega dela človeškega ţivljenja. Obvešča nas o

velikem delu človeškega delovanja in nam ga pomaga razlagati (Gilbert, 2015, 19). Skupinsko

zavezo lahko po Gilbertovi razumemo kot zavezanost (minimalno) dveh ali več oseb k

določenemu skupnemu delovanju. Primeri skupnega delovanja so lahko: plesanje, zajtrk z

drugo osebo, podjetje, skupno sprehajanje, država ipd. Ko sta osebi skupinsko zavezani in

delujeta skupno, delujeta po mnenju Gilbertove kot kolektivno telo oz. kot t.i. kolektivni

subjekt21

. Kolektivne subjekte pri tem lahko razumemo kot socialne skupine. Osebi pri tem

delujeta s (v Searlovi terminologiji) kolektivno intenco. Kot kolektivno telo lahko ljudje s

skupinsko zavezanostjo delujejo na različne načine. ''Ljudje se skupinsko lahko zavežejo, da

kot kolektivno telo sprejmejo določen cilj, načrt, verjetje v določeno propozicijo, vrednotenje

20

Izvirno: Joint Commitment. (Gilbert, 2014)

21 Izvirno: Plural Subject. (Gilbert, 2014)

38

izbrane stvari in podobno.'' (Gilbert, 2015, 23). Konkreten primer22

skupinske zavezanosti je

naslednji:

Andrea pove Heinrichu: ''Greva na sprehod?'' V običajnih okoliščinah Heinrich

odgovori: ''Da, lahko.'' V tem primeru sta ustvarila skupinsko zavezo. Njun sprehod

tako predstavlja socialno bitnost. Oba bosta v tem primeru izrazila, da sta šla na

prehod.

''Gilbertova zagovarja, da je skupinsko delovanje23

vzpostavljeno, ko vsak posameznik v

določeni obliki odkrito izrazi svojo pripravljenost do skupinske zaveze z drugimi.'' (Roth,

2017) Med vsemi sodelujočimi mora odkrito izraţena pripravljenost posameznikov v skupni

zavezi predstavljati vedenje, ki je prisotno pri vseh (sodelujočih) (Gilbert, 2014, 29).

Gilbertova omenjeno ponazori v primeru sprehoda:

Na sprehodu Heinricha in Andre, je njun dogovor o tem, da se sprehajata skupaj,

vključeval eksplicitno prošnjo Andree za skupinski sprehod in Heinrichovo sprejetje

njene prošnje. Oba sta izrazila osebno pripravljenost do sprehoda z drugim (Gilbert,

2014, 29).

Eksplicitna prošnja Andree in sprejetje prošnje Heinricha predstavlja njun dogovor. Dogovori

so ključnega pomena v teoriji, saj predstavljajo odkrito izraţeno pripravljenost do sodelovanja

vseh sodelujočih v skupinski zavezi. Dogovori predstavljajo učinkovit način začetka skupnih

dejanj, ker vsebujejo eksplicitno specifikacijo ali opredelitev kaj bo storjeno skupaj (Gilbert,

2014, 29). ''Skupinska zaveza vsebuje tako skupinski proces kot tudi skupinski produkt.

Skupinski proces lahko predstavlja uporabo volje dveh ali več ljudi, skupinski produkt pa

neko normativno prisilo, ki je pripisana istima dvema ali več ljudem kot enemu.'' (Gilbert,

2015, 21‒22).

Skupinsko zavezo ne moremo razumeti kot ustvarjeno zgolj s sestavom določenih osebnih

odločitev. Prav tako ne predstavlja zgolj sestavo osebnih zavezanosti. Prava skupinska zaveza

je zaveza dveh ali več oseb (Gilbert, 2014, 239). Pri tem lahko opazimo pomembno lastnost

22

Primer je povzet po primeru Gilbertove (Gilbert, 2014, 25)

23 Izvirno: Shared Activity (Gilbert, 2014)

39

teorije skupinske zaveze. Tako kot teorija Searla, ki temelji na kolektivni intencionalnosti,

tudi teorija skupinske zavezanosti izpostavlja svojo nedeljivost. Skupinsko (kolektivno)

zavezanost ne moremo razumeti zgolj kot zbirko osebnih (individualnih) zavezanosti.

''Skupinska zavezanost ni sestavljena iz (individualnih) delov, čeprav ima implikacije na

individualne člane.'' (Gilbert, 2014, 239).

Nedeljivost in ''samostojnost'' skupinske zaveze lahko ponazorimo s primeri kolektivnih

moralnih čustev. Pri tem Gilbertova poda primer krivde24

, ki jo posamezniki občutijo zaradi

delovanja kot kolektivni subjekt. Gilbertova izpostavlja dve moţnosti (Gilbert, 2014, 255):

1. ''Individualni član kolektiva lahko občuti osebno krivdo za tisto, kar je storil v

odnosu do kolektivnega dejanja.''

2. ''Individualni član kolektiva lahko občuti krivdo zaradi članstva v kolektivu. Vzrok

je tisto, kar je storil kolektiv.''

V prvem primeru lahko individualni član kolektiva občuti krivdo zaradi svojega dejanja, ki ga

je storil kot kolektivni subjekt. Konkreten primer tega je lahko uboj poljskega vojaka, ki ga je

storil nemški vojak v vojni v nacistični Nemčiji. Vojak je v tem primeru deloval kot

kolektivno telo/subjekt – npr. nemška vojska ali nacistična Nemčija.

V drugem primeru lahko individualni član občuti krivdo zgolj zaradi članstva v kolektivu.

Konkreten primer tega je lahko nemški migrant v ZDA, ki v vojni ni prisoten, vendar kot član

nemškega naroda občuti krivdo zaradi dejanj, ki jih izvaja nacistična Nemčija. Slednji primeri

ponazarjajo posameznike kot pripadnike kolektivnega telesa in kolektivnega dejanja.

''Teorija kolektivnega subjekta/telesa predpostavlja nedeljivost kolektivne krivde

kolektivnega subjekta.'' (Gilbert, 2014, 255). Pri tem kolektivna krivda ne more biti zgolj

zdruţba vseh individualnih krivd. Kolektivna krivda je rezultat kolektivnega subjekta,

ustvarjenega s skupno zavezo. Res je, da v tem primeru krivdo občutijo posamezniki, vendar

je to posledica kolektivnega dejanja, ki jo je izvršilo kolektivno telo (v našem primeru

nacistična Nemčija). V tem lahko začutimo potrditev teze, da obstajajo primeri, ko v

kolektivnih intencionalnostih (ali skupnih zavez) lahko individualne intence izvirajo iz

kolektivnih.

24

Primer kolektivne krivde Gilbertova ponazarja s primerom Nemčije po drugi svetovni vojni. S tem izpostavlja

kolektivno krivdo in sramoto, ki so jo in jo še danes občutijo Nemci zaradi storjenih grozot (Gilbert, 2014).

40

V omenjenih aspektih lahko opazimo podobnosti Gilbertove teorije s Searlovo teorijo

kolektivne intencionalnosti. Kljub podobnostim pa Gilbertova ponuja Searlovo kritiko. Po

njenem mnenju je problem Searlove teorije ta, da podaja zgolj t.i. subjektivno izhodišče,25

ki

ne zadošča za razlago nastanka socialnih stvarnosti. Subjektivno izhodišče kot ga po

Gilbertovi lahko razumemo, v Searlovi teoriji pomeni, da oblike kolektivnih intencionalnosti

obstajajo zgolj v mentalnih stanjih ljudi in imajo oblike ''mi nameravamo,'' ''mi verjamemo,''

''mi delamo'' itd., in zadoščajo za pojasnitev nastanka socialnih bitnosti. Subjektivno

izhodišče predstavlja primere, ko imamo občutek za ''skupno pripadnost'' ali za subjektivna

stanja, ko se identificiramo z drugimi člani določene populacije (Gilbert, 2014, 342). Ko

Searle govori o kolektivnem sprejemanju določenega pravila, ki odloča o organizaciji druţbe,

ima v mislih, da vsi člani te druţbe sprejemajo to pravilo v obliki ''mi sprejemamo to pravilo''.

Ker se kot tako nahaja zgolj v glavah posameznikov je to sprejemanje subjektivnega značaja

(Gilbert, 2014, 342). Searlovo subjektivno stališče lahko povzamemo v stavku: ''Vsa

kolektivna intencionalnost in s tem socialna stvarnost obstaja v glavah posameznikov.''

Slednje ne pomeni, da je kot taka reducirna na individualno intencionalnost.

Sestav takih subjektivnih kolektivnih intenc za nastanek asociacij ali zvez za Gilbertovo ne

zadošča. Asociacije pri tem predstavljajo objektivne formalne skupine, ki so ključnega

pomena za delovanje in organiziranost druţbe ter predstavljajo druţbeno enotnost neke

skupine. Asociacije ne morejo nastati na podlagi subjektivnih izhodišč. Za njihov nastanek so

potrebna objektivna izhodišča. Zanje Gilbertova pravi, da jih lahko razumemo kot druţbene

pakte, pogodbe in sporazume (Gilbert, 2014, 345). V objektivnih izhodiščih ni potrebno, da

člani kolektiva ustvarijo ali podpišejo dejansko obliko pogodbe ali sporazuma (Gilbert, 2014,

345) Primer tega je recimo upoštevanje objektivnih izhodišč v določeni drţavi. Tisti, ki se

rodijo v drţavi in v njej delujejo, nikjer ne podpišejo, da se strinjajo, da so njeni člani. To

sprejmejo na drugi način. Objektivna izhodišča se sprejmejo s skupinsko zavezo. Pri tem ima

skupinska zaveza v socialni stvarnosti pomembno konstitutivno vlogo in poleg subjektivnih

stanj morajo obstajati tudi objektivna izhodišča. Po mnenju Gilbertove je za opisovanje

socialne stvarnosti tako potrebna teorija, ki pri opisovanju uporablja pojav skupinske zaveze.

Searlova in Gilbertova teorija imata skupno točko v razumevanju kolektivnih intenc, pri

katerih obe zagovarjata njihovo nedeljivost. Kolektivno intencionalnost, kot jo podaja Searle,

Gilbertova pojmuje s skupinsko zavezanostjo in trdi, da za razliko od Searlove teorije ponuja

izpopolnjen model socialne stvarnosti. Searlu ta namreč očita, da njegovo pojmovanje

25

Izvirno: Subjectivist stance (Gilbert, 2014, 342)

41

socialne stvarnosti temelji na izhodiščih, ki so zgolj subjektivnega značaja in s tem ne

ponujajo zadostnih pogojev, s katerimi bi lahko učinkovito opisali socialno stvarnost. Pri tem

pravi, da njena teorija skupinske zaveze v boljši meri opisuje nastanek socialne stvarnosti, saj

zajema tudi izhodišča, ki so objektivna.

5.2. Epsteinov ontološki individualizem

Ontološki individualizem je eden od prevladujočih pogledov, ki razlaga nastanek in strukturo

socialne stvarnosti in s tem socialne ontologije. Eno od splošnih stališč ontološkega

individualizma je bilo predstavljeno ţe v poglavju o kolektivni intencionalnosti, toda splošna

teorija ontološkega individualizma obravnava širšo vsebino. Teorija ontološkega

individualizma in njene splošne značilnosti bodo prikazane v tem poglavju. Ta prikaz je za

naše delo pomemben zaradi vidikov, v katerih zagovarja stališča nasprotna Searlovim in

navsezadnje zaradi pomembne vloge teorije metodološkega in ontološkega individualizma v

socialni ontologiji.

Ontološki individualizem lahko izhaja iz metodološkega. Razliko med tema pojasnjuje

Epstein:

''Metodološki (pojasnjevalni) individualizem je teza o metodologiji socialnih znanosti:

ta zagovarja, da bi pojasnila socialnih pojavov morala biti individualistična. To

pomeni, da bi morala biti podana v oblikah, ki obravnavajo individualne ljudi in

določene relacije med njimi.''

''Ontološki individualizem je teza o naravi oz. metafiziki socialnih dejstev ali pojavov.

Ta zagovarja, da socialna dejstva ne predstavljajo nič več kot zgolj dejstva o

posameznikih in določenih odnosih med njimi.'' (Epstein, 2014, 18)

Razlika med tema je torej zgolj ta, da se metodološki individualizem loteva individualistične

razlage socialnih pojavov, ki sledi iz metodoloških principov, ontološki individualizem pa se

loteva same razlage ontološke stvarnosti in lahko sloni na metodološkem. Vsebina, ki jo

obravnavata je ista in se nanaša na socialna dejstva in pojave oz. na socialno ontologijo.

Osnovni problem kolektivne intencionalnosti in s tem socialnih bitnosti predstavlja naslednji

problem: ''Če je vsa intencionalnost, ki jo lahko imam, zgolj v moji glavi, in je vsa

intencionalnost, ki jo lahko imaš ti, v tvoji glavi, kako potem lahko obstaja nekaj, čemur

42

pravimo kolektivna intencionalnost?'' (Searle, 1998, 149). Ontološki individualizem pravi, da

socialna dejstva (v tem primeru dejstva o kolektivnih intencionalnostih) ne moremo

obravnavati kot samostojne in neodvisne bitnosti, ampak kot posledico individualnih dejstev

in pojavov. Uporabimo lahko še natančnejšo Epsteinovo definicijo ontološkega

individualizma, ki pravi: ''Ontološki individualizem je splošna teza, ki trdi, da je socialni svet

''zgrajen'' na ''individualistični podlagi'' oz, da so socialna dejstva v bistvu (sestavljena) iz

dejstev o individualnih ljudeh.'' (Epstein, 2014, 20)

V tem lahko vidimo ključno razliko, s katero se teorija individualizma razlikuje od teorije

socialnih bitnosti, kot jo pojmuje Searle, ki pravi, da se kolektivnih intencionalnosti (kot

ključne socialne pojave) ne da reducirati na individualne. ''Zavračam domnevo, (ki pravi) da

vsa intencionalnost obstaja v moji glavi in je za to (intencionalnost) nujno, da je izražena v

obliki prve osebe ednine. Velik del intencionalnosti obstaja (tudi) v obliki prve osebe

množine.'' (Searle, 1998, 150) Pomanjkljivosti, ki jo po njegovem mnenju predstavlja

metodološki in ontološki individualizem prikaţe s primerom študentov26

.

Tri osnovne teme/vprašanja, ki jih ontološki individualizem mora pojasniti v svojem

pojmovanju socialne stvarnosti, so naslednje (Epstein, 2014, 20):

1. Kaj je potrebno za povezavo med individualno osnovo in socialnim nivojem?

2. Kaj je individualna osnova? So to individualni ljudje, njihova mentalna stanja,

dejanja, navade, običaji, odnosi med njimi ipd.

3. Kaj vključuje socialni nivo? So to socialna dejstva, dogodki, predmeti in lastnosti,

ki so zgajene iz individualne osnove?

Pri prvem vprašanju Epstein v svoji razlagi ontološkega individualizma odgovarja, da

povezava med individualno osnovo in socialnim nivojem temelji na t.i. odnosu

supervenience.27

''Običajno je ta razumljen kot odnos med dvema skupinama lastnosti ‒

kemijskimi in fizikalnimi, mentalnimi in nevronskimi, socialnimi in individualnimi ter med

podobnimi.'' (Epstein, 2014, 21). Pri tem seveda mislimo, da fizikalne lastnosti nadzorujejo

kemijske, nevronske nadzorujejo mentalne in individualne socialne. Ključnega pomena za

ontološki individualizem je seveda razlaga odnosa nadzora med individualnimi in socialnimi

lastnostmi. ''Obstaja več oblik nadzora, toda najbolj primerna oblika v ontološkem

individualizmu je globalni nadzor.'' (Epstein, 2014, 21). ''Ko povemo, da so socialne lastnosti

26

Ta je prikazan v poglavju, ki se loteva kolektivne intencionalnosti.

27 Izvirno: Supervenience (Epstein, 2014, 21)

43

globalno nadzorovane s strani individualnih lastnosti, smo mnenja, da ko se določi globalna

distribucija individualnih lastnosti (današnjih in zgodovinskih), ta distribucija določi tudi

globalno distribucijo socialnih lastnosti.'' (Epstein, 2014, 22) Globalni nadzor lahko v tem

primeru razumemo kot obliko odnosa, pri kateri so socialne lastnosti v popolni odvisnosti od

individualnih oz. temeljijo na njih. Distribucija določenih individualnih členov poskrbi za

sestavo in s tem pridobitev socialnih členov. Kljub temu pa ta odnos ni strog v smislu, da bi

določal, katere individualne lastnosti so potrebne za pridobitev določenih socialnih.

Drugo vprašanje se loteva vprašanje sestave osnovnih oz. individualnih gradnikov socialnega

sveta. V prvi vrsti lahko definiramo, da so za to nujno potrebni ljudje in njihova mentalna

stanja. V kolikor imamo mentalna stanja, imamo opravka z individualnimi intencionalnimi

stanji. Kot smo ugotovili, pa zgolj ta za vzpostavljanje socialne stvarnosti še ne zadoščajo.

''Reševanje (problema) individualne osnove je ključ in najbolj spregledan del pojasnjevanja

ontološkega individualizma.'' (Epstein, 2014, 26) Epstein v svoji analizi ugotavlja, da so poleg

individualnih oseb med njimi potrebni še interaktivni odnosi.

Na tretje vprašanje, ki se glasi, kaj je socialni nivo, katere bitnosti lahko označimo za

socialne, oz. katera so dejstva, za katera pravimo, da slonijo na individualni osnovi, je po

Epsteinovem mnenju še najbolj enostavno odgovoriti (Epstein, 2014, 27). ''Ontološki

individualisti so mnenja, da so na individualni osnovi zgrajena vsa socialna dejstva, objekti,

lastnosti in dogodki.'' (Epstein, 2014, 27) Kljub temu pa za odgovor ni potrebno natančno

naštevanje vseh socialnih bitnosti, saj se te čez čas spreminjajo. ''/…/ tudi brez izčrpne

skupine (naštetega) ''socialnega'' smo lahko gotovi v ontološki individualizem.'' (Epstein,

2014, 27) Pri tem Epstein dopušča, da lahko ostaja odprta natančna definicija vsebine socialne

stvarnosti v ontološkem individualizmu. Pomanjkanje definicij, ne predstavlja pomanjkljivosti

teorije. Še najboljši način, da se seznanimo s ''socialnim,'' je pregled socialne znanosti, ki

obsegajo velik razpon lastnosti in objektov. (Epstein, 2014, 27)

Ontološki individualizem, kot ga opisuje Epstein, se od Searlove teorije razlikuje v razlagi

temeljnih struktur socialne stvarnosti. Po razlagi ontološkega individualizma so vsa socialna

dejstva in vsa socialna stvarnost lahko razumljena kot zgolj seštevek ali sestav dejstev o

individualnih osebah. Nastanek določene socialne bitnosti je tako pogojen z individualnimi

intencami posameznikov, ki to socialno bitnost sprejemajo. Vsako kolektivno stanje ''mi'' je

deljeno na stanja, kjer člani kolektivna delujejo kot ''jaz''. Searl se v tem pogledu močno

razlikuje od individualizma. V svoji teoriji namreč pravi, da so vsa kolektivna stanja, v katerih

člani delujejo kot ''mi'', nedeljiva in jih ne moremo opisovati kot sestavljene z dejstvi, ki bi se

lotevale individualnih posameznikov ali njihovih individualnih intenc. Po mnenju Searla so

44

kolektivne intence in s tem socialne bitnosti tiste, ki bivajo same po sebi in predstavljajo več

kot zgolj seštevek individualnih enot.

5.3. Bratmanov metodološki individualizem

Primer teorije metodološkega in ontološkega individualizma podaja tudi Michael Bratman. V

tej predstavlja kritiko Searlove socialne stvarnosti, v kateri pravi, da so vse oblike kolektivnih

intencionalnosti reducirane na individualne. Searlov korak, ki pravi, da je za vpeljavo

skupnega delovanja28

potrebna ideja o kolektivni intencionalnosti, se zdi Bratmanu

problematičen (Bratman, 2014, 44).

Bratman pravi: ''V individualnih primerih poskušamo individualna dejanja razumeti na

podlagi intenc posameznikov in pravilnih povezav med njimi ter relevantnim delovanjem.''

(Bratman, 2014, 45) Podobno sklepa tudi pri skupnih dejanjih. Z navedeno trditvijo nakaţe,

da na vsako dejanje posameznika, tudi kolektivno, v prvi meri vplivajo njegove lastne intence.

Ključna ideja Bratmana, v kateri predstavlja svojo individualistično razlago kolektivnosti, pri

kateri moramo J razumeti kot kolektivno intenco, se glasi:

''Jaz imam namen, da mi J.'' (Bratman, 2014, 40)

S konkretnim primerom ima ta lahko obliko:

''Jaz imam namen, da mi pripisujemo zlatu funkcijo plačilnega sredstva.''

S tem ponazarja popolno reduciranost kolektivnega delovanja in s tem kolektivnih intenc. Za

vsako kolektivno delovanje obstajajo individualne intence posameznikov, ki vključujejo

intence o sodelovanju v kolektivu. Da posamezniki v popolni meri delijo svoje individualne

intence v kolektivnem dejstvu J (oz. skupnem delovanju J), morajo po Bratmanu izpolnjevati

štiri pogoje, ki jih povzema Szigety (Szigety, 2014, 2):

1. Njihove individualne intence morajo za vzpostavitev skupnega delovanja J biti

primerno medsebojno povezane.

2. Posamezniki morajo imeti določena prepričanja o učinkovitosti in vztrajnosti

intenc vseh prisotnih v skupnem delovanju J.

28

Izvirno: Joint Action (Bratman, 2014).

45

3. Imetje teh intenc in prepričanj je stvar skupnega vedenja članov v dejanju J.

4. Člani morajo v iskanju zadovoljitve deljene intence izkazovati skupno odzivnost v

iskanju pod-intenc in njihovih doprinosov k J.

Ob izpolnitvi teh pogojev lahko govorimo o nastanku skupnega delovanja in posledično

socialnih bitnosti v Bratmanovi teoriji. S temi pogoji navaja moţno rešitev osrednjega

problema metodološkega individualizma, ki ob razlagi socialnih bitnosti vsebuje nejasen

''preskok'' iz seštevka individualnih intenc na kolektivne (kako iz individualnih intenc, x

namerava J, y namerava J, z namerava J, dobimo oni (x,y,z) nameravajo J). V skrajno strnjeni

obliki bi lahko pogoje izpostavili zgolj kot sodelovanje vseh individualnih udeleţencev v

kolektivnem dejanju.

S svojo teorijo Bratman utemeljuje stališče, da je kolektivna intencionalnost (v njegovem

primeru skupnega delovanja), lahko pojasnjena zgolj na podlagi individualnih intenc. Primeri

kolektivnih intenc, ki smo jih označili s primeri, ko delujemo kot ''mi'', so s tem lahko

reducirani na primere individualne intence, ko delujemo kot ''jaz''. Tako je predpostavljeno,

kot je razvidno iz zgornjega primera, da so individualne intence predhodnice kolektivnih in ne

obratno, kot pravi Searle. Slednje lahko ponazorimo s primerom nastopa glasbene skupine, ki

je primer kolektivne intence. Bratmanov individualizem pojasnjuje, da so za nastop skupine,

ko nastopajo kot ''mi'', potrebne individualne intence, ko delujejo kot ''jaz'' (jaz igram na

bobne, ti igraš klavir, on igra kitaro z namenom, da nastopamo kot skupina, kot ''mi''). Searle

pojasnjuje obratno. V primeru ko delujemo kot ''mi'' oz. kot skupina, to stanje v prvi vrsti ni

sestavljeno iz individualnih intenc, temveč te sproţa (ker nastopamo kot skupina, kot ''mi'', je

moja vloga, da igram na bobne, da ti igraš na klavir in da on igra na kitaro).

Bratmanova teorija metodološkega individualizma tako predstavlja groţnjo in nasprotno

stališče kolektivistični razlagi socialne stvarnosti, ki jo zagovarja Searle.

46

6. Searle in njegova pozicija ob kritikah in drugih teorijah

Ali lahko Searlovo teorijo razumemo kot pravilen način pojasnjevanja socialne stvarnosti

kljub ugovorom in problemom, ki so jih ponudili kritiki? So Searlovi odgovori na te probleme

zadostni za ubranitev teorije? Ali predstavlja ontološki ali metodološki individualizem oz.

teorija skupne zavezanosti Gilbertove primernejše teoretične opcije v socialni ontologiji?

Problemi in kritike, ki so bile predstavljene v četrtem poglavju, se lotevajo različnih

segmentov Searlove teorije. Večina je povzročila, da je Searle vsebino svoje teorije

modificiral. Zaradi t.i. ad hoc problema je v primeru pripisovanja statusnih funkcij opustil

tezo o nujnem predhodnem obstoju institucionalnih dejstev ali institucij, vendar izpostavil, da

te predhodno obstajajo v večini primerov pripisa statusnih funkcij. Prav tako zagovarja, da se

institucije vzpostavijo v druţbi prej ali slej z razvojem organiziranosti. Zaradi problema

''prostostoječih'' Y terminov, ki ga podaja Smith, je povzročil pri Searlu spremembo dela

njegove teorije, ki ponazarja model pripisa statusnih funkcij z orodjem konstitutivnega

pravila. Problem institucionalnih dejstev, ki ne potrebujejo kolektivne prepoznave, pa je

Searla opozoril, da v svetu socialnih bitnosti lahko prihaja do pojava takih, za katere se zdi, da

nastanejo spontano, za ta nastanek pa ni potreben obstoj institucionalnih dejstev. Izmed vseh

problemov je največji pečat na Searlovi teoriji pustila kritika ''prostostoječih'' Y terminov.

Zaradi te je Searl bil primoran spremeniti osrednji del svoje teorije, ki predstavlja model

konstitutivnega pravila za določanje institucionalnih dejstev in s tem socialnih bitnosti. Model

''X velja kot Y v kontekstu C'' je Searle preoblikoval v ''Y velja v kontekstu C'' in izpustil

nujnost neposrednega nanašanja na surova dejstva. Primeri kompleksnih institucionalnih

dejstev v končni fazi zmeraj slonijo na ljudeh, ki z institucionalnimi dejstvi operirajo in jih

tako lahko štejemo kot nosilce deontičnih dejstev. V tem kontekstu jih lahko razumemo tudi

kot oblike surovih dejstev ali bitnosti. Omenjeni problemi so predstavljali relevantne kritike

Searlove teorije. Zaradi teh je Searle dopolnil svoje pojmovanje in razlage. Z njimi je uspešno

ubranil ustreznost svoje teorije.

V kritiki, ki jo podaja Tuomela, in predstavitvi teorije skupinske zaveze Gilbertove, lahko

opazimo, da se ta avtorja v določeni meri strinjata s Searlovo razlago kolektivne

intencionalnosti. Stališče, ki ga branijo vsi trije, je obstoj samostojnih in nedeljivih oblik

kolektivnih intencionalnosti, na podlagi katerih se nadalje tvorijo socialne bitnosti. Searl pri

teh oblikah omenja pojav kolektivne intencionalnosti, Gilbertova pojav skupinske zaveze in

Tuomela pojav kolektivnega sprejemanja. Kljub temu strinjanju pa med njimi prihaja do

razhajanj v nadaljnji razlagi teorij. Tuomela kritizira Searlov pristop socialne ontologije, ki

47

temelji na teoriji govornih dejanj kot preveč formalnega, in je mnenja, da ima preveč tehnično

obliko. Poleg tega izpostavlja, da imajo pri pojmovanju socialnih bitnosti velik pomen sama

kolektivna delovanja, ki nakazujejo na kolektivne enote oz. na socialne prakse. Slednje je

opazno tudi v Gilbertovi teoriji. Gilbertova kritizira Searlovo pojmovanje druţbene stvarnosti,

ko pravi, da to temelji zgolj na subjektivnih izhodiščih posameznikov in tako predstavlja

nepopolno pojmovanje. Pri tem poudarja, da je v popolnem dojemanju druţbene stvarnosti v

veliki meri potrebno upoštevati tudi obstoj objektivnih izhodišč, ki nastajajo po njeni obliki

nastanka druţbene stvarnosti oz. z nastankom skupinske zaveze. Stališči Tuomele in

Gilbertove izpostavljata pomembne pomanjkljivosti Searlove teorije. Kritiki lahko

upoštevamo tudi kot popravka Searlove teorije. V kolikor omenjeni kritiki razumemo kot

dopolnitvi Searlove teorije, in v kolikor bi v Searlovo teorijo lahko poleg njegove razlage

(socialne stvarnosti), ki temelji na govornih dejanjih, vpeljali tudi vlogo socialnih norm in

praks ter sporazumov, pogodb in paktov (objektivnih izhodišč), bi Searlova teorija lahko

predstavljala izboljšan okvir pojasnjevanja socialne ontologije. Seveda pri slednjem ne

predpostavljamo zgolj preproste zdruţitve idej, predstavljenih v drugih teorijah, ki

zagovarjajo nedeljivost kolektivnih intencionalnosti. Nedeljivost kolektivnih intencionalnosti

še ne predpostavlja enostavne moţnosti zdruţenja teh, čeprav je osnovni temelj, iz katerega

izhajajo Gilbertova, Tuomelova in Searlova teorija. Poleg kritik, ki so bile predstavljene, se te

tri teorije razlikujejo tudi v drugih segmentih. Med drugim tudi v samem pojmovanju ključnih

pojmov, formulacij, modelov druţbene stvarnosti in drugih stališčih. Gilbertova in Tuomela

predstavljata Searlovi teoriji izziv, vendar njihov vpliv po našem mnenju ne zadošča, da bi

morali teorijo označiti kot neveljavno.

V kolikor omenjeni avtorji stojijo na strani nedeljive razlage kolektivnih intencionalnosti, pa

jim metodološki in ontološki individualizem predstavljata nasprotno stališče. Individualistični

teoriji zagovarjata, da vsa druţbena stvarnost res temelji na neki obliki kolektivne

intencionalnosti, vendar ta, kot ločena in samostojna enota ne obstaja. Socialno ontologijo

moramo tako razumeti kot sestavljeno iz individualnih intencionalnosti posameznikov. Za

obliko intencionalnosti, v kateri člani kolektiva delujejo kot enotno telo in so pripravljeni

priznati, da delujejo kot ''mi'', Searle pravi, da obstaja samostojno in predstavlja več kot zgolj

seštevek individualnih intenc članov kolektiva. Bratman, ki je zagovornik metodološkega

individualizma, se s tem ne strinja in trdi, da so vse intence individualne, tudi tiste v katerih se

odločimo, da delujemo v kolektivu. S tem Bratman in Searle v svoji razlagi nastanka in

zgradbe socialne ontologije stojita vsak na svojem bregu, brez skupne točke, ki bi lahko

povezovala teoriji obeh oz. nastanek in zgradbo socialne ontologije.

48

7. Zaključek

V prvem delu naloge je bil predstavljen grob oris metafizike, ontologije in socialne ontologije.

Metafizika je ob spremembi svoje paradigme v 17. stoletju sproţila nastanek ontologije, veje

metafizike, ki se ukvarja s problemi bitnosti oz. z vprašanji kot so: kaj je bitnost, kako

nastane, kako jo klasificirati, kakšne so povezave med bitnostmi ipd. Med bitnosti smo

pripravljeni prišteti tudi socialne bitnosti, ki so predmet obravnave posebne veje ontologije –

socialne ontologije. Ta se je razvila iz filozofije jezika in predstavlja področje, s katerim se

primarno ukvarja analitična filozofija.

Eno izmed osrednjih in najpomembnejših teorij v socialni ontologiji predstavlja teorija

druţbene stvarnosti Johna Searla. Ta predstavlja kompleksno orodje z obseţnim pojmovnim

aparatom za razumevanje nastanka in pojasnjevanja druţbene stvarnosti. Osnovni pogoj za

nastanek socialne stvarnosti pri Searlu je jezik. Jezik predstavlja zmoţnost človeka po kateri

se loči od ostalih ţivali in mu omogoča, da z njim tvori govorna dejanja in posledično

socialne bitnosti. Le-te z jezikom ustvarja na način reprezentiranja kot obstoječih. Stališče, iz

katerega izhaja, je naturalizem, ki pravi, da je celotno socialno ontologijo moţno razloţiti z

zakoni narave. Bitnosti socialne ontologije so plod jezika, jezik je plod zavesti, zavest pa je

plod fizikalnega (še prej biološkega) delovanja moţganov. Problem, s katerim mora pri tem

opraviti, je rešitev paradoksa, ki nastane v socialni ontologiji, pri katerem imamo opraviti z

hkratno ontološko subjektivnostjo in epistemološko objektivnostjo. Za Searla je slednja opcija

povsem moţna.

Da neka ontološko subjektivna bitnost postane epistemološko objektivna in s tem socialna, je

potrebna kolektivna intencionalnost. Le-ta predstavlja namerjenost udeleţencev kolektiva k

prepoznavanju in sprejemanju nekega objekta, osebe ali dejstva kot kolektivnega,

objektivnega in s tem tudi socialnega. Da nek objekt, oseba ali dejstvo pridobi potencial za

socialno bitnost, mora imeti pripisano določeno statusno funkcijo. Statusne funkcije določa

skupnost in jih pripisuje bodisi naravnim objektom ali ţe obstoječim socialnim bitnostim.

Tudi najbolj kompleksne socialne bitnosti v določeni meri temeljijo na naravnih. Kolektivno

intencionalnost, ki jo nekateri avtorji razlagajo kot seštevek vseh relevantnih individualnih

intencionalnosti, Searle brani in pove, da ta ni ločljiva in jo moramo razumeti kot samostojno

enoto. S primerom dveh skupin študentov to dokaţe, omeni pa še primera orkestra in športne

ekipe. Kolektivna intencionalnost se tako po njegovem stališču pojavi v skupnosti podobno

kot individualna pri posamezniku. Pripisovanje statusnih funkcij (naravnim objektom,

osebam, dejstvom …) in hkratna kolektivna intencionalnost (prepoznava in sprejemanje teh

49

statusnih funkcij) omogočata nastanek institucionalnih dejstev. Ta dejstva imajo obliko

konstitutivnih pravil, v katerih je opredeljeno pripisovanje statusnih funkcij. Institucionalna

dejstva (kolektivno sprejete statusne funkcije) določenim bitnostim prinašajo t. i. deontične

moči, ki so vzrok za razloge za ravnanja, ki so neodvisna od subjektivnih razlogov

posameznega človeka. Institucionalna dejstva imajo logično-lingvistično obliko in tako

omogočajo ustvarjanje socialne ontologije in človeške druţbe.

V drugem delu naloge so bili navedeni problemi in kritike Searlove teorije. Predstavljen je bil

problem ''Ad Hoc'', problem ''prostostoječih Y terminov'', institucionalnih dejstev, ki ne

potrebujejo kolektivne prepoznave. Predstavljeni sta bili tudi kritika o drugih vrstah socialnih

institucij in kritika estetskih vplivov v socialni ontologiji.

Problem ''Ad Hoc'' opisuje primer delujočih statusnih funkcij v skupnostih, v katerih ne

moremo govoriti o obstoju institucionalnih dejstev v obliki konstitutivnih pravil. Pri tem je bil

podan primer primitivnega plemena, ki sprejema določeno osebo kot svojega voditelja. V

obrambi pred problemom je bil Searle primoran sprejeti postavko, da vsi primeri pripisanih

statusnih funkcij in kolektivne intencionalnosti ne rezultirajo nujno takoj v institucionalna

dejstva. Ti lahko obstajajo tudi neodvisno od obstoja institucionalnih dejstev. So pa v teh

primerih institucionalna dejstva naslednji korak teh skupnosti oz. sledi pripisom statusnih

funkcij uvedba institucionalnih dejstev. V primeru, ko določena generacija v primitivni druţbi

določi nekemu objektu statusno funkcijo in ga s tem sprejema kot socialno bitnost (npr.

kamen kot mejnik), bo naslednja generacija te druţbe sprejemala to funkcijo brez njenega

ponovnega pripisa. Sprejemala ga bo na podlagi ţe uveljavljenega institucionalnega dejstva.

Barry Smith je Searla opozoril na problem ''prostostoječih Y terminov''. Problem predstavlja

kritiko Searlove teorije modela konstitutivnega pravila ''X velja kot Y v kontekstu C'', s

katerim Searle razlaga pripisovanje statusnih funkcij in nastanek institucionalnih dejstev.

Smith podaja primere, kjer pri socialnih bitnostih ne moremo najti X-ov. Za te primere Smith

pravi, da so zgolj predstave socialnih bitnosti, pri katerih X lahko določimo. Primer je bil

virtualni denar, ki je vezan le na zapise na računalniških diskih. Tako je zgolj predstava

''realnega'' denarja. Searle je svojo teorijo zaradi problema izpopolnil. V prvi vrsti je omenjen

model pravila preoblikoval tako, da je iz njega izločil nujnost X-a, v drugi vrsti pa pojasnil, da

vse socialne bitnosti, ki jih Smith imenuje ''prostostoječi Y termini'', imajo relacijo do oseb ‒

na njih v vseh primerih slonijo. Te osebe imajo ''njihove'' deontične moči. Virtualni denar sam

na sebi nima deontičnih moči, te ima banka ali človek, ki si ga lasti.

Problem institucionalnih dejstev, ki ne potrebujejo kolektivne prepoznave, izhaja iz pojava

dejstev in bitnosti, ki so institucionalno pogojena, vendar jih človek ni neposredno

50

intencionalno ustvaril. Primeri takih bitnosti so: recesija, inflacija, brezposelnost. Searle

pravi, da sistemi ustvarjenih in kolektivno sprejetih institucionalnih dejstev lahko tvorijo t.i.

''negativne posledice''. Ta dejstva so ene izmed teh posledic, vendar za svoj obstoj ne

potrebujejo kolektivnega priznanja in sprejetja. Ker te posledice nimajo deontičnih moči, ne

gre za institucionalna dejstva.

Tuomela v svoji kritiki Searlu očita zmoten način opisovanja druţbene stvarnosti. Namesto

jezika in logično-lingvističnih modelov, ki jih uporablja Searle, Tuomela pripisuje večjo teţo

manj tehničnem opisovanju. Socialne institucije so po njegovem mnenju sestavljene iz

kolektivno sprejetih norm (z različnimi konstitutivnimi elementi) in socialnih praks, ki te

norme upoštevajo. Glavni pogoji za kolektivno sprejemanje so po njegovem mnenju

prisotnosti kolektivnih razlogov, kolektivne predanosti in kolektivnih stanj. Tuomela pri tem

ne poda podrobnega opisa socialnih norm, kar zmoti Searla, ki pravi, da tak opis po njegovem

mnenju ne more zadoščati za opis vseh pojavov v socialni ontologiji. Jezik je v njej po

njegovem mnenju nujen.

Kritiko je podal tudi Joshua Rust, ki Searla opominja, da lahko na pripisovanje statusnih

funkcij in ustvarjanje institucionalnih dejstev vplivajo tudi estetske lastnosti. Rust ţeli z

sklicevanjem na svoje primere in Huma dokazati, da so estetske norme lahko objektivne, in da

te v veliki meri vplivajo na ravnanja skupnosti in s tem na socialno stvarnost. Searlov odgovor

na kritiko je zavrnitev Rustovih primerov in Humovega argumenta za objektivnost estetskih

norm. S tem odpravi moţnost vključitve estetskih sodb v njegovo teorijo socialne ontologije.

Kritik, ki preizkušajo Searlovo teorijo, je seveda še več. V nalogi so bile predstavljene tiste,

zaradi katerih je Searle moral podati natančnejša pojasnila in reformulacijo svoje teorije. S

popravki in dodatki, ki jih je Searle dodajal svoji teoriji skozi leta, lahko njegovo teorijo

štejemo kot uporabno opcijo razlage vloge jezika v ţivljenju in s tem tudi razlago druţbene

stvarnosti oz. socialne ontologije.

Med glavnimi idejami, ki pojasnjujejo socialno stvarnost, predstavljajo poleg Searlove tudi

teorija metodološkega in ontološkega individualizma, ki ju v našem delu zagovarjata Bratman

in Epstein, ter teorija skupne zavezanosti, ki jo podaja Gilbertova. Slednja se s strinja z idejo

Searla, ko ta govori o kolektivnih pojavih kot nedeljivih na individualne enote. Sam nastanek

in razlago kolektivnih dejanj opisuje drugače. Ključnega pomena pri tem je za Gilbertovo

skupna zavezanost. Searla kritizira zaradi njegovega pogleda iz subjektivnega izhodišča oz.

zato, ker temelji zgolj na subjektivnih kolektivnih intencah, ki so za nastanek objektivnih

socialnih stvarnosti premalo. Metodološki in ontološki individualizem predstavljata drugačno

paradigmo v teoriji socialnih bitnosti. Člen, v katerem se Epstein in Bratman ključno

51

razlikujeta od Searlove in Gilbertove teorije (tudi Tuomele), je nastanek oz. zgradba

kolektivnih bitnosti, dejstev in ostalih pojavov. V kolikor Searle, Gilbertova in Tuomela

pojmujejo te kot nedeljive in samostojne enote, je po mnenju metodološkega in ontološkega

individualizma vsaka oblika kolektivne intencionalnosti sestavljena iz individualnih, kot

samostojna ontološka pa ne more obstajati. Ključen problem pri individualizmu predstavlja

povezava med individualnimi in kolektivnimi intencami oz. vprašanje tvorbe kolektivnih iz

intencionalnih. Osnovno obliko metodološkega individualizma, v katerem ta kolektivne

pojave razume zgolj kot seštevek vseh individualnih v njem Searle zavrţe z argumentom

študentov, odprta pa ostaja groţnja individualizma, ki ga ponuja Bratman, v katerem predstavi

svoj model in povezavo v obliki ''jaz nameravam, da mi nameravamo kolektivno''.

V kolikor sprejmemo pot, po kateri Searle opisuje socialno stvarnost, moramo slediti

kolektivni intencionalnosti kot nedeljivi enoti. V primerih, ko govorimo o ''nas'' ali da nekaj

delamo ''mi'', moramo imeti v mislih predstavo o nečem več kot zgolj o skupini posameznih

članov. Searle je vključno z Gilbertovo in tudi Tuomelo, je v svoji dopolnjeni teoriji

predstavil, da je to mogoče.

S tem ugotavljamo, da je Searlova teorija zmoţna prenesti omenjene kritike, saj njegove

dopolnitve in odgovori nanje predstavljajo zadostne razloge za ubranitev problemov. Naš

prispevek oz. ugotovitev, ki lahko pomembno vpliva na nadaljnji razvoj teorij socialne

stvarnosti, ki zagovarjajo nedeljivost in samostojni obstoj kolektivnih intencionalnosti in s

tem socialnih bitnosti, predstavlja dejstvo, da lahko Searlova teorija ponuja kvalitetno razlago

ogrodja socialne ontologije, ki ga je moţno dopolniti z ugotovitvami in s kritikami, ki jih

podajata Tuomela in Gilbertova. S tem bi teorija Searla pridobila bolj ''formalno'' obliko in

tako predstavljala temeljitejši model opisa socialne stvarnosti ter se s tem ubranila velikega

števila kritik.

52

8. Literatura in viri

Seznam literature:

Bratman, M. (2014). Shared Agency. A Planning Theory of Acting Together. Oxford University Press.

Epstein, B. (2013). Social Objects Without Intentions. Institutions, Emotions, and Group Agents:

Contributions to Social Ontology. Dordrecht: Springer.

Epstein, B. (2015). Framework for Social Ontology. Philosophy of Social Sciences. SAGE Journals.

Gilbert, M. (2014). Joint Commitment. How We Make the Social World. Oxford University Press

Gilbert, M. (2015). Joint Commitment. What It Is and Why It Matters. Phenomenology and Mind, št.

3‒2015. Firenze University Press.

Rust, J. (2011). Aesthetic Norms and Institutional Reality. Analysis, 71/4. Oxford University Press.

Searle, J. (1995). The Construction of Social Reality. Oxford University Press.

Searle, J. (1998). Social Ontology and Philosophy of Societ. Analyse & Kritik, 20 (2).

Searle, J. (2010). Making the Social World. Oxford University Press.

Searle, J. (2011). Replies. Analysis, 71/4. Oxford University Press.

Smith, B. (2003). John Searle. Cambridge University Press.

Smith, B. (2012). How To Do Things With Documents. Rivista di Estetica, 50.

Šuster, D. (2012). In kaj (sploh) je (to) metafizika? Analiza 3/XVI. Društvo za analitično filozofijo in

filozofijo znanosti.

Tuomela, R. (2011). Searle's New Construction of Social Reality. Analysis, 71/4. Oxford University

Press.

53

Szigeti, A. (2014). Review of Michael E. Bratman’s Shared Agency: A Planning Theory of Acting

Together. Oxford University Press.

Seznam virov:

Encyclopedia Britannica. Pridobljeno 10. 7. 2017. Dostopno na:

https://www.britannica.com/topic/metaphysics.

Gracyk, T. (2016). "Hume's Aesthetics", The Stanford Encyclopedia of Philosophy (Summer 2016

Edition). Pridobljeno 12. 8. 2017. Dostopno na:

https://plato.stanford.edu/archives/sum2016/entries/hume-aesthetics/.

Hofweber, T. (2014). "Logic and Ontology". The Stanford Encyclopedia of Philosophy (Fall 2014

Edition). Pridobljeno 7. 6. 2017. Dostopno na: https://plato.stanford.edu/cgi-

bin/encyclopedia/archinfo.cgi?entry=logic-ontology.

O’Madagain, C. Intentionality. Internet Encyclopedia of Philosophy. Pridobljeno 13. 8. 2017.

Dostopno na: http://www.iep.utm.edu/intentio/.

Papineau, D. (2016). "Naturalism", The Stanford Encyclopedia of Philosophy (Winter 2016 Edition).

Pridobljeno 10. 8. 2017. Dostopno na: https://plato.stanford.edu/archives/win2016/entries/naturalism

Pierre, J. (2014). "Intentionality", The Stanford Encyclopedia of Philosophy (Winter 2014 Edition).

Pridobljeno 9. 8. 2017. Dostopno na:

https://plato.stanford.edu/archives/win2014/entries/intentionality/.

Roth, A. S. (2017). "Shared Agency", The Stanford Encyclopedia of Philosophy (Summer 2017

Edition). Pridobljeno 14. 8. 2017. Dostopno na:

https://plato.stanford.edu/archives/sum2017/entries/shared-agency/.

Schweikard, D. in Schmid, B. H. (2013). "Collective Intentionality", The Stanford Encyclopedia of

Philosophy (Summer 2013 Edition). Pridobljeno 9. 8. 2017. Dostopno na:

https://plato.stanford.edu/archives/sum2013/entries/collective-intentionality/.

54

van Inwagen, P. Sullivan, M. (2017). "Metaphysics", The Stanford Encyclopedia of Philosophy (Fall

2017 Edition). Pridobljeno 6. 7. 2017. Dostopno na:

https://plato.stanford.edu/archives/fall2017/entries/metaphysics/.