UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE

JAN COTIČ

V ZNAMENJU ORLA : PO SLEDEH RIMSKIH VOJAKOV V SLOVENIJI OD USTANOVITVE

AKVILEJE DO VDORA MARKOMANOV IN KVADOV

MAGISTRSKO DELO

Koper, 2014

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

FAKULTETA ZA HUMANISTIČNE ŠTUDIJE

JAN COTIČ

V znamenju orla : po sledeh rimskih vojakov v Sloveniji od ustanovitve Akvileje do vdora

Markomanov in Kvadov

Magistrsko delo

Študijski program: Arheološka dediščina Sredozemlja

Mentorica: izr. prof. dr. Irena Lazar

Koper, 2014

ZAHVALA

Rad bi se zahvalil svoji mentorici Izr. prof. dr. Ireni Lazar za strokovno svetovanje,

potrpežljivost in spodbudo pri nastajanju magistrskega dela. Posebna zahvala gre družini in

prijateljem, ki so me vselej podpirali, ter po potrebi tudi pomagali in svetovali. Ne smem pa

pozabiti tudi na Andreja Preložnika, ki mi je pomagal pri iskanju potrebne in dodatne

literature.

Povzetek

V znamenju orla: po sledeh rimskih vojakov v Sloveniji od ustanovitve Akvileje do

vdora Markomanov in Kvadov

Magistrsko delo temelji na metodi teoretičnega preučevanja oziroma na analizi vsebine pisnih

virov. Analiza temelji na preučevanju izsledkov arheoloških raziskav ter zgodovinskih in

vojaških študij, ki se nanašajo na prostor današnje Slovenije v času Rima. Naloga je teoretične

narave, njen namen pa je predstaviti s pomočjo antičnih virov in strokovne literature

prisotnost in sestavo rimske vojske od ustanovitve Akvileje do vdora Markomanov in Kvadov

na območje današnje Slovenije. Na osnovi predelane literature so zajeti objavljeni rimski

vojaški napisi, ki so zbrani v katalogu in pod vsako tabelo analizirani glede na vojaške

funkcije in enote izpričane na napisih.

Ključne besede: antika, antični Rim, rimska vojska, vojaške enote, vojaške funkcije, vojaška

zgodovina

Abstract

In the sign of the eagle: following the traces of roman soldiers in Slovenia between the

foundation of Aquileia and the invasion of the Marcomanni and the Quadi

This master's thesis is based on the theoretical study i.e. analysis of the content of written

sources. The analysis model describes the examined results of archaeological, historical and

military studies relating to the territory of today's Slovenia during the Roman period. The

thesis is of theoretical nature. Its aim is to explain the presence and the structure of the roman

army in present-day Slovenia between the foundation of Aquileia and the invasion of the

Marcomanni and the Quadi. On the basis of examined literature the thesis also includes

already published Roman military inscriptions which are collected in a catalog and accurately

analyzed according to military functions and units mentioned on inscriptions.

Key words: antiquity, ancient Rome, roman army, military units, military functions, military

history

IZJAVA O AVTORSTVU

Študent/-ka JAN COTIČ, z vpisno številko 92102020,

vpisan/-a na študijski program Arheološka dediščina Sredozemlja, 2. stopnja,

rojen/-a 16. 6. 1987 v kraju Koper, sem avtor/-ica

(ustrezno označi)

¨ zaključnega seminarskega dela

¨ diplomskega dela

¨ magistrskega dela

¨ doktorske disertacije

z naslovom: V ZNAMENJU ORLA : Po sledeh rimskih vojakov v Sloveniji od ustanovitve

Akvileje do vdora Markomanov in Kvadov

S svojim podpisom zagotavljam, da:

- je predloženo delo izključno rezultat mojega lastnega raziskovalnega dela;

- sem poskrbel/-a, da so dela in mnenja drugih avtorjev/-ic, ki jih uporabljam v delu,

navedena oz. citirana v skladu s fakultetnimi navodili;

- sem pridobil/-a vsa potrebna dovoljenja za uporabo avtorskih del, ki so v celoti

prenesena v predloženo delo in sem to tudi jasno zapisal/-a v predloženem delu;

- se zavedam, da je plagiatorstvo - predstavljanje tujih del kot mojih lastnih kaznivo po

zakonu (Zakon o avtorstvu in sorodnih pravicah, Ur. l. RS št. 16/07 – UPB3);

- se zavedam posledic, ki jih dokazano plagiatorstvo lahko predstavlja za predloženo delo

in za moj status na UP FHŠ;

- je elektronska oblika identična s tiskano obliko dela (velja za dela, za katera je

elektronska oblika posebej zahtevana).

V Kopru, dne_________________ Podpis avtorja/-ice:____________________________

KAZALO

UVOD ................................................................................................................................ 1

1 PRVI PRODORI RIMSKE VOJSKE NA OBMOČJE DANAŠNJEGA SLOVENSKEGA PROSTORA ......................................................................................... 3

1.1 OBDOBJE POZNE REPUBLIKE ............................................................................... 3

1.2 VOJAŠKI POLOŽAJI (DOLŽNOSTI, ODGOVORNOST IN PRAVICE) RIMSKIH VOJAKOV V POZNOREPUBLIKANSKEM OBDOBJU ............................................... 7

2 PRVI VOJAŠKI POSEGI NA DANAŠNJEM SLOVENSKEM PROSTORU ............. 8

2.1 USTANOVITEV AKVILEJE ...................................................................................... 8

2.2 OBALNI PAS .............................................................................................................. 9

3 PRIHOD LEGIONARJEV NA OBMOČJE SLOVENSKEGA KRASA IN NOTRANJSKE ................................................................................................................ 11

3.1 GRAD PRI ŠMIHELU ............................................................................................... 12

4 RIMSKA VOJSKA V ČASU CEZARJEVEGA PROKONZULATA ......................... 14

4.1 OPREMA RIMSKIH LEGIONARJEV ..................................................................... 15

4.2 PROSTOR DANAŠNJE SLOVENIJE V ČASU CEZARJEVIH OSVAJALNIH POHODOV ...................................................................................................................... 16

5 POLITIČNI VZPON OKTAVIJANA .......................................................................... 17

5.1 VOJAŠKE REFORME GAJA OKTAVIJANA AVGUSTA .................................... 18

5.2 OPREMA LEGIONARJEV ....................................................................................... 20

5.3 PROSTOR DANAŠNJE SLOVENIJE V ČASU OKTAVIJANOVE

INTERVENCIJE V ILIRIKU IN DELMATSKO-PANONSKEGA UPORA ................ 21

5.3.1 GRAD PRI REKI .................................................................................................... 22

5.3.2 NASELBINA DOLGE NJIVE ................................................................................ 23

5.3.2.1 UPOR RIMSKIH MANIPLOV V NAVPORTU................................................. 24

5.3.3 VOJAŠKE NAJDBE IZ REKE LJUBLJANICE .................................................... 25

6 LEGIJSKI TABORI ...................................................................................................... 26

6.1 KRATKOTRAJNI TABORI NA OBMOČJU LJUBLJANSKE KOTLINE ............ 26

6.1.1 STAREJŠI VOJAŠKI TABOR (KONEC 1. st. pr. n. št.) ....................................... 29

6.1.2 MLAJŠI VOJAŠKI TABOR (POZNO AVGUSTEJSKO OBDOBJE/ZAČETEK 1. st. n. št.) ........................................................................................................................ 30

6.1.3 EMONO SO POMAGALI GRADITI LEGIONARJI ............................................ 30

6.2 VIA MILITARIS NAUPORTUS – SISCIA .............................................................. 31

6.3 TABOR OSME AVGUSTOVE IN TRINAJSTE DVOJNE LEGIJE ....................... 33

6.4 TABOR DRUGE ITALSKE LEGIJE ........................................................................ 35

6.4.1 OPEKARNA DRUGE ITALSKE LEGIJE............................................................. 37

7 ARHEOLOŠKI SLEDOVI POVEZOVANJA STAROSELSKEGA PREBIVALSTVA

Z RIMSKO VOJSKO....................................................................................................... 38

8 RAZISKOVALNI DEL MAGISTRSKEGA DELA .................................................... 40

8.1 RAZISKOVALNI PROBLEM .................................................................................. 40

8.2 RAZISKOVALNO VPRAŠANJE ............................................................................. 40

8.3 METODA RAZISKOVANJA ................................................................................... 41

8.4 REZULTATI RAZISKOVANJA .............................................................................. 42

SKLEP .............................................................................................................................. 65

LITERATURA IN VIRI .................................................................................................. 67

1

UVOD

V magistrskem delu smo se oprli na temeljno metodo teoretičnega preučevanja

oziroma na analizo vsebine pisnih virov. Z njo smo preučili znanstveno-teoretična,

raziskovalna in strokovna dela. Analiza je temeljila na preučevanju izsledkov arheoloških

raziskav ter zgodovinskih in vojaških študij, ki se nanašajo na prostor današnje Slovenije v

času Rima. Za opisovanje in prikazovanje dejstev v zvezi z obravnavanim problemom smo

uporabili deskriptivno metodo. Z njo smo opisali rimsko vojsko, njeno zapuščino in razmere,

ki so ključne za prodor na prostor današnje Slovenije. Kot eno od izhodišč magistrskega dela

smo uporabili knjižico »Po poteh rimskih vojakov v Sloveniji – In the Footsteps of Roman

Soldiers in Slovenia«, ki je nastala leta 1993 pod okriljem Zavoda Republike Slovenije za

varstvo kulturne in naravne dediščine.

Magistrsko delo je strukturirano v tri dele. V prvem delu bomo predstavili sestavo

rimske vojske in časovni okvir prvih prodorov na območja današnje Slovenije. Tu bo glavni

poudarek na ustanovitvi Akvileje in histrskih vojnah ter prihodu rimske vojske v kraško regijo

današnjega slovenskega prostora. V drugem delu bo sledil opis reformirane vojske, ki je

delovala v času Cezarjevih osvajanj in sočasno dogajanje na našem prostoru. Politični vzpon

Oktavijana in vzpostavitev principata je čas, ko lahko govorimo o konkretnejših materialnih

vojaških ostankih na območju današnje Slovenije. Med te sodijo kosi legionarske opreme in

orožja z območij kot so: Dolge njive pri Vrhniki, Grad pri Reki in reka Ljubljanica, ki

izpričujejo različna zgodovinska dogajanja v povezavi z rimsko vojsko. Prav tako je potrebno

omeniti tudi poznolatenske grobove z rimsko vojaško opremo z idrijsko-cerkljanskega

območja in Verduna pri Stopičah, ki pričajo o procesu romanizacije.

Glavni vir za preučevanje rimske vojske so poleg orožja in vojaške opreme, tudi

antični pisni viri, ki dokazujejo prisotnost posameznih legij ter navajajo postavljanje legijskih

taborov. Slednji so posebej pomembni, ker so na območju nekaterih od njih ali v neposredni

bližini kasneje zrasla mesta. Bogat doprinos k poznavanju rimske vojske na slovenskih tleh

predstavljajo tudi vojaški napisi, ki so hranjeni v lapidarijih muzejev po Sloveniji.

V tretjem delu sledi raziskovalni del naloge, ki zajema raziskovalni problem,

raziskovalno metodo, raziskovalna vprašanja ter rezultate raziskovanja, ki se nanašajo na

sestavo podrobnejše slike o prisotnosti in delovanju rimskih legij na slovenskem ozemlju.

Raziskava se osredotoča na objavljene napise, ki omenjajo vojake in njihove funkcije in

vojaške enote, ki so jim pripadali. Tudi tu se omejujemo na območje današnjega današnjega

2

slovenskega prostora v obdobju med 1. in 2. st. n. št. Za tovrstni raziskovalni problem smo se

odločili med pregledom stanja raziskav in literarure, ki se posredno in neposredeno navezuje

na rimsko vojsko na slovenskem prostoru od ustanovitve Akvileje do vpadov Markomanov in

Kvadov. Napisi s svojimi podatki pomembeno dopolnjujeo arheološke najdbe tega obdobja in

pripomorejo k boljši in bolj celostni sliki o prisotnosti in delovanju rimskih legij na našem

območju.

Latinska imena, ki so navedena v magistrski nalogi, so slovenjena po leksikonih

Antična imena po slovensko (1997) in Leksikon Antika (1998).

3

1 PRVI PRODORI RIMSKE VOJSKE NA OBMOČJE DANAŠNJEGA

SLOVENSKEGA PROSTORA

1.1 Obdobje pozne republike

Na prostor današnje Slovenije je rimska vojska začela prodirati nekje v 2. st. pr. n. št.

V tem času govorimo predvsem o naborni in nestalni vojski. Obliko so ji določile punske

vojne in osvajanje Sredozemlja (Curk, 1999, 33). Podatke o rimski vojski iz tega obdobja je

podrobneje opisal grški zgodovinar Polibij (Polybios), ki navaja, da je bila sestavljena iz

šestnajstih legij (Campbell, 1994, 4). Vsako leto je bil organiziran nabor1 (lat. legio, mn.

legiones), ki je bil osredotočen predvsem na moške, stare od 17 do 46 let (lat. juniores) in od

46 do 60 let (lat. seniores) z dovolj premoženja. Ukinitev gmotnega cenzusa je po vsej

verjetnosti zaslužna tudi za nastanek lahko oboroženih vojaških enot, ki si niso mogli

privoščiti oklepa (Campbell, 1994, 5). Pred odpravo cenzusa so si morali naborniki orožje

oskrbeti in plačati sami. Posamezen nabornik je lahko opravljal vojaško dolžnost največ

šestnajst let, oziroma se je moral udeležiti vsaj šestnajstih vojaških pohodov. Največ

nabornikov je prihajalo iz vrst svobodnih kmetov. Rimska republikanska vojska je imela

običajno štiri legije, ki jih je senat vpoklical vsako leto. Po novačenju so vojaki prisegli

pokorščino (Goldsworthy 2004, 26). Standardna velikost legije je štela približno 4200

pripadnikov pehote in 300 konjenikov. V primeru, da so bile potrebe večje, je bilo

vpoklicanih večje število vojaških novincev. Število vojakov se je tako lahko povečalo do

6000. Pehota je bila sestavljena iz trideset taktičnih vojaških enot imenovanih manipel2 (lat.

manipulus, mn. manipuli), vsaka enota pa iz dveh centurij (lat. centuria, mn. centuriae).

Konjenica je bila razdeljena na deset eskadronov (lat. turma, mn. turmae) po trideset

konjenikov, ki so bili še nadalje razdeljeni v tri desetnije ali dekurije (lat. decurio, mn.

decuriones). Pripadniki konjenice so bili najbogatejši rimski državljani, saj so imeli le oni

dovolj denarja za konja in potrebno opremo. Konjenik je moral imeti prihodek v višini

najmanj 100.000 asov (lat. assis, mn. asses). Na bojišču so bili zaščiteni s čelado podobno

korintskemu tipu, verižno srajco (lat. lorica hamata) in manjšim okroglim ščitom

prevlečenim z volovsko kožo (lat. parma equestris), kot napadalno orožje pa so uporabljali

meč in sulico, ki je imela poleg železne glave tudi zašiljen železen spodnji del (Bishop,

1 Vsi državljani, ki so bili vojni obvezniki so stopali mimo tribunov, ki so jih razvrščali po njihovi vojaški vrednosti

(novinci, vojaki, prekaljeni ter veterani). 2 Manipulus izven vojaškega konteksta pomeni peščica.

4

Coulston, 1993, 58-61; Feugère, 2002, 83; Goldsworthy, 2003, 30-31). Slednji je služil

predvsem udarjanju. Ker je bil pogoj za članstvo v konjenici premoženje in ne sposobnosti

in izurjenost, ni bila rimska konjenica nikoli pretirano učinkovita. Rimljani kot tudi večina

latinskih plemen niso nikoli imeli močne tradicije konjeništva. Zaradi navedenih razlogov

so Rimljani v svoje vrste pogosto vključevali bolj izkušeno konjenico zaveznikov (Feugère,

2002, 83).

Pehoto so sestavljale štiri vrste vojaških enot. Med seboj so se ločili po starosti,

izkušenosti, oborožitvi, premoženju in bojnem razporedu. Hastati oziroma suličarji (lat.

hastatus, mn. hastatii) so bili po starosti najmlajši (pozna najstniška in zgodnja dvajseta

leta) in so bili v boju razporejeni v prvo vrsto, zato je bilo med njimi po navadi tudi največ

žrtev. Nosili so čelado, ščit ovalne oblike (lat. scutum, mn. scuta), manjši prsni oklep (lat.

pectorale), kot orožje pa dve dolgi kopiji in kratek meč – gladij (lat. gladius hispaniensis),

katerega obliko so povzeli od Keltiberov na Iberskem polotoku (Goldsworthy, 2003, 26). Tak

tip meča je pomenil tudi uporabo specifične taktike mečevanja, saj je bil v prvi vrsti

uporabljen za zabadanje in ne sekanje, čeprav se je lahko uporabljal tudi za slednje.

Vojaške enote iz starostne skupine prvakov, plemenitih oziroma princepsov (lat.

princeps, mn. principes) so sestavljali možje poznih dvajsetih in zgodnjih tridesetih let in so

predstavljali glavno moč legije. Bili so enako oboroženi in opremljeni kot hastati. Med bitko

so bili postavljeni za hastati in pred vojaki tretje bojne vrste – triariji (lat. triarius, mn.

triarii). Slednji so bili najstarejši in najizkušenejši. Zaščiteni so bili podobno kot prva dva

oddelka, razlikovali pa so se v oborožitvi. Namesto dveh kopij so nosili dolgo sulico

imenovano hasta, ki je služila pri spopadu tipa »mož na moža« in ne kot daljnosežno orožje.

Triariji so se med bitko iz strateškega vidika nahajali v zadnji vrsti. V boj so se vmešali le,

če sta bili prvi dve vrsti odbiti. Običajno so bili v klečečem položaju za svojimi ščiti z

namenom izogniti se morebitnim poškodbam. Ker so bili spočiti, so pogosto odločali o izidu

bitke.

Lahko oboroženi veliti (lat. veles, mn. velites) so bili najrevnejši sloj, ki je tvoril lahko

pehotno enoto. Za obrambo so imeli okrogel ščit (lat. parma), kot napadalno orožje pa so

uporabljali meč, več kratkih kopij (lat. hastae velitares) in pračo. Nekateri so imeli usnjeno

čelado (lat. galea, mn. galeae), medtem ko naj bi večina nosila pokrivala iz živalske kože

(Goldsworthy, 2003, 26-28).

Revnejši možje so imeli oklep pleten iz gostih usnjenih jermenov, ki je bil na

osrednjem prsnem predelu dodatno okrepljen z železno ploščo v obliki kvadrata (lat.

5

pectorale) s stranicami dolgimi 20 cm (Cagniart, 2007, 90). V Numanciji (Numantia; današnji

Cerro de la Muela, Španija) je bilo odkritih nekaj podobnih kovinskih plošč krožne oblike s

premerom 17 cm, ki so jih morda tudi uporabljali za zaščito prsnega koša (Bishop, Coulston,

1993, 59). Najučinkovitejšo in hkrati tudi najdražjo zaščitno obleko je v času rimske republike

predstavljala že omenjena lorica hamata. Njeno celoto sestavljajo med seboj povezani železni

obročki. Tak oklep je vojaku zagotavljal zaščito in okretnost, njegova slabost pa je bila velika

teža. Železne srajce so Rimljani prevzeli od Keltov (Bishop, Coulston, 1993, 58;

Goldsworthy, 2003, 31). Sočasno, vendar redkeje, je bil v uporabi tudi luskinast oklep (lat.

lorica squamata) (Bishop, Coulston, 1993, 58; Goldsworthy, 2003, 31). Sestavljen je bil iz

med seboj povezanih kovinskih ploščic, ki so bile pritrjene na podlago. Tak oklep je bil manj

fleksibilen kot železna srajca, vendar enostavnejši za izdelavo in lepši na pogled, če je bil lepo

zloščen. Nekateri vojaki so uporabljali tudi golenice, s katerimi so si zavarovali golenični

predel noge. Bolj pogosto so jih uporabljali na levi nogi, ker je bila ta v boju s kratkim mečem

postavljena naprej in s tem tudi bolj izpostavljena nasprotnikovim napadom.

Za zaščito glave so vojaki uporabljali različne tipe bronastih čelad. Najbolj pogosti

izmed teh so bili trije. Prva je bila čelada tipa Montefortino, ki je bila kupolaste oblike z

majhnim ščitnikom za vrat in dvema naličnicama (Bishop, Coulston, 1993, 58; Goldsworthy,

2003, 31). Na vrhu je imela izboklino, kamor so pritrdili okrasno perje. Druga čelada je bila

etruščansko-korintskega tipa, ki po svoji obliki spominja na čelado grških hoplitov (Bishop,

Coulston, 1993, 58; Goldsworthy, 2003, 31). Pokrivala je celoten obraz in imela dve za oči

oblikovani odprtini, obenem pa je oteževala sluh. Vojaki so jih zato nosili potisnjene nazaj na

vrh glave. Dodatno so jim pritrdili še dve naličnici. Tretja je bila polkrožna čelada atiškega

tipa z ožjima naličnicama (Bishop, Coulston, 1993, 58; Goldsworthy, 2003, 31).

Glavna zaščitna oprema poznorepublikanskega vojaka je bil izbočen ovalen ščit (lat.

scutum, mn. scuta), ki je meril približno 120 cm v dolžino in 75 cm v širino (Bishop,

Coulston, 1993, 58; Goldsworthy, 2003, 31). Sestavljen je bil iz dveh plasti lesa, ki sta bili

zlepljeni pravokotno ena na drugo, celotna zunanja površina pa je bila pokrita s telečjo kožo.

Zgornji in spodnji rob sta bila okrepljena z železom, da bi ojačala ščit pred udarci in drugimi

poškodbami. Na sredini je imel pritrjeno železno grbo (lat. umbo), ki je na notranji strani

služila kot ročaj. Celoten ščit je tehtal približno 10 kg. Uporabljali so ga princepsi, hastati in

triariji (Bishop, Coulston, 1993, 58-61; Goldsworthy, 2003, 30-31).

Rimljani so kot ofenzivno orožje uporabljali tudi posebej oblikovano, 2 m dolgo kopje

(lat. pilum, mn. pila), ki so ga nosili hastati in princepsi. Obstajali sta dve različici tega orožja,

6

ki sta se razlikovali po teži (Bishop, Coulston, 1993, 48; Goldsworthy, 2003, 28). Sestavljeno

je bilo iz lesenega kopjišča in železne osti, na vrhu katere je bila piramidasta konica. Zaradi

svoje teže in posebno oblikovane konice je imel veliko prebojno moč. Pilum je lahko prebil

več centimetrov lesa in tudi kovinski oklep. V primeru, da je konica prebila sovražnikov ščit,

je bila tanka železna ost dovolj dolga, da je zadela nasprotnikovo telo. V nasprotnem primeru

pa je bilo pilum težko izvleči iz zadetega ščita, ker se je v leseni del globoko zarila ostra

konica kopja. Pod težo se je vrat piluma zvil in tako viseč na ščitu oviral nosilca pri gibanju in

nadaljnjem bojevanju. Težko kopje je imelo največji domet okoli 30 m. To orožje je bilo

izjemno učinkovito, zato se je tudi dolgo ohranilo v uporabi. Poleg težkih so Rimljani poznali

tudi lahka kopja, ki so bila skoraj za polovico krajša od njihovih težjih različic, uporabljali pa

so jih veliti (Bishop, Coulston, 1993, 48-54; Goldsworthy, 2003, 28-30).

Poleg orožja je bilo za vojake pomembno, da ohranjajo stik z enoto in se z njo tudi

identificirajo. Zato so rimske vojaške enote nosile svoje prapore in znake (lat. aquila3, signa

4,

imago5 in vexilla

6), ohranilo pa se je malo najdb oz. odlomkov, ki bi lahko bili del takih

predmetov oz. oznak (Curk, 1999, 35). Podobno velja za odlikovanja, ki prav tako

predstavljajo maloštevilne najdbe. Najpogosteje so bila izdelana v obliki vencev (lat. corona,

mn. coronae) ali okroglih pločevinastih ploščic – faler (lat. phalera, mn. phalerae) (Curk,

1999, 35). Falere se sicer splošno tipološko delijo na dekorativne in funkcionalne. Prve so

krasili cvetlični, živalski in mitološki motivi ter portreti izdelani v niello tehniki. Funkcionalni

tip faler predstavljajo neokrašene ali manj okrašene ploščice, ki so namenjene zgolj spenjanju

usnjenih trakov (Radman-Livaja, 2004, 105). V prvi polovici 1. st. pr. n. št. imajo centurioni

falere in druga okrasja (npr. torkves) simetrično pripete na verižni srajci, ki pokrivajo gornji

in spodnji del trupa ter predel mednožja (Goldsworthy, 2003, 54).

Ob orožju in vojaški opremi je potrebno vsaj omeniti, da je uspeh pohoda pogojevala

tudi konjska oziroma tovorna oprema. Omenjena se od tiste, ki je bila v civilni rabi, bolj malo

razlikuje. Vojaška konjska oprema je verjetno morala vsebovati znake legije, da so jo vojaki

prepoznali. Le posamezni bogato okrašeni obeski za vprego, okovi za sedlo in voz neposredno

pričajo, da so bili brez dvoma del vojaške opreme (Curk, 1999, 35).

3 Orel kot znamenje legije se pojavi z ustanovitvijo/oblikovanjem stalne vojske. V Cezarjevem času je bil iz

srebra in zlata, v času imperija v celoti iz zlata. 4 Znamenje za vsako centurijo.

5 Cesarjev portret in simbol (za vsako legijo drugačen), po navadi upodobitev kakšnega znamenja iz živalskega

kroga. 6 Zastavice za oddelke s posebno nalogo, poslane daleč od glavnine legije.

7

1.2 Vojaški položaji (dolžnosti, odgovornost in pravice) rimskih vojakov v

poznorepublikanskem obdobju

Vojsko, ki je bila lahko sestavljena iz več legij, je vodil konzul (lat. consul, mn.

consules). Med najbolj izkušenimi častniki je izbral šest tribunov (lat. tribunus militum, mn.

tribuni militum), ki so poveljevali legijam. Legiji je izmenično poveljeval par tribunov, njima

pa so bili podrejeni centurioni (Goldsworthy, 2003, 27). Vsak manipel je vodil izvoljeni

centurion (lat. primus pilus, mn. primi pili), ki je imenoval še enega centuriona, da je

poveljeval levi centuriji v maniplu. Oba sta imela še enega podrejenega častnika (lat. optio,

mn. optii), ki je znal brati in pisati. Vsaka centurija je imela še zastavonošo, vodjo straže (lat.

tesserarius, mn. tesserarii) in trobentača (lat. cornicen, mn. cornicines). V konjenici je vsaki

turmi poveljeval prefekt (lat. praefectus, mn. praefecti), njemu pa so bili podrejeni dekurioni

in njihovi optiji.

Rimske vojske pa niso sestavljali samo rimski vojaki, temveč tudi enote zaveznikov,

ki so bili dolžni prispevati svoje vojake. Za vsako rimsko legijo so zavezniki prispevali

številčno podoben vojaški kontingent, imenovan ala (lat. mn. alae), ki je bil razdeljen na

kohorte (lat. cohors, mn. cohortes). Ala je imela približno toliko pripadnikov pehote kot

legija, vendar pa jo je obenem sestavljalo še trideset turm konjenice, kar je bilo trikrat tolikšno

število konjenikov, kot so jih zbrali Rimljani (Goldsworthy, 2003, 27). Petino pehote in

tretjino konjenice zavezniških enot so pridržali za posebne naloge (lat. extraodinarius, mn.

extraordinarii) in so ostale na razpolago konzulu. Zavezniškim enotam so poveljevali trije

prefekti (lat. praefectus sociorum, mn. praefecti sociorum), ki jih je imenoval konzul. V bitki

so rimske legije oblikovale center, ale so bile razvrščene na bokih, konjenica pa je bila na

obeh krilih (Goldsworthy 2003, 28).

Za uspešen izid bitke je bila izbira bojnega polja iz taktičnega vidika zelo pomemben

dejavnik. Če je obstajala možnost, so rimski poveljniki zasedli višje ležeči položaj od

nasprotnika, ker je ta omogočal večjo moč in prebojnost puščic in kopij, obenem pa upočasnil

morebitni napad sovražnika, ki je moral premagovati višinsko razliko. Izbira zemljišča je bila

odvisna od značilnosti in moči lastne in nasprotnikove vojske. V primeru, da so imeli

Rimljani manjšo vojsko od nasprotnika, so velikokrat zavzeli položaj, ki jim je s pomočjo

naravne ovire (npr. planina, reka, jezero ali močvirje) zaščitil bok in tako postal nedostopen za

nasprotnika. Najmočnejše enote in konjenico so razvrstili na nasprotno krilo, od koder so

lahko učinkovito napadle. V primeru, da je bila nasprotnikova vojska bolj gibljiva in je imela

8

številčnejšo konjenico, so rimski poveljniki izbrali neraven, hribovit, gozdnat ali zamočvirjen

teren, ki je konjenici onemogočil manever. V obratnem primeru pa so izbrali ravno in odprto

zemljišče7.

2 PRVI VOJAŠKI POSEGI NA DANAŠNJEM SLOVENSKEM

PROSTORU

2.1 Ustanovitev Akvileje

Leta 186 pr. n. št. so Rimljani navezali diplomatske stike s keltskimi plemeni v zaledju

Julijskih Alp. Kljub diplomatskim odnosom, pa so Rimljani kmalu prepoznali strategijo

oziroma težnjo keltskih sosedov po gradnji utrjene naselbine (lat. oppidum) v severovzhodni

Italiji (Horvat, 2008, 135). Leta 183 pr. n. št. je Rimljanom gradnjo te naselbine uspelo

preprečiti in ob tem razorožiti 12.000 keltskih vojakov brez prelivanja krvi. Mirni razorožitvi

je botrovala naslednja obljuba s strani rimskih senatorjev: če se Kelti mirno razorožijo ter

vrnejo v domovino, jim bo jabolko spora – zemlja, brezpogojno vrnjena. Keltski povratek sta

spremljala višja rimska senatorja, ki sta z diplomatskimi predstavniki Cisalpinskih Keltov

podpisala mirovno pogodbo. To dejanje je Rimljanom omogočilo prosto pot pri nadaljnjemu

prodiranju na ozemlje Karnov (Carni) in posledično postavitev temeljev nove latinske

kolonije (Horvat, 2010, 135) oziroma kasnejše Akvileje (Aquileia; današnji Oglej, Italija) leta

181 pr. n. št. Od tu so Rimljani v naslednjih letih organizirali tudi vojaške pohode proti

Histrom (Wilkes, 1995, 185). Že na začetku je imela Akvileja vlogo emporija, ki je povezoval

trgovske poti med Sredozemskim morjem, severno italsko nižino, zahodnim Balkanom in

vzhodnimi Alpami. Akvileja je predstavljala izhodiščno točko romanizacije, ki se je

naslednjih dvesto let postopoma širila na jugovzhodni alpski predel (Horvat, 2009, 355).

Dolgo časa je prevladovalo prepričanje, da prvih napadov rimske vojske na svet

železnodobne civilizacije Histrov, ni mogoče razbrati iz arheoloških oziroma materialnih

sledov (Curk, 1999, 11). Kljub skopim pisnim virom za območje današnje Slovenije, so ti

povzeti po podatkih pri antičnih piscih razkrili, da so Rimljani v času pred osvojitvijo

prebivalstvo na območju zahodne Slovenije, predvsem Notranjske, prištevali med Karne

(Horvat, Šašel Kos, 1999, 203; Miškec, 2003, 378). Po drugi vojni s Histri (178/177 pr. n. št.)

so zaradi ekspanzije Karnov Histri izgubili del svojega ozemlja na račun Cisalpinske Galije

7 Vegetius, Epitoma rei militaris, 155-157.

9

(Gallia Cisalpina) (Miškec, 2003, 378). Rimljani so v tem času nadzorovali glavne poti in si

ob njih postavili utrjene trgovske postojanke. Ves čas pa je potekala trgovina med tem

prostorom in rimskimi trgovci (verjetno iz Akvileje), kajti romanizacija je predstavlja

postopen proces, v katerem so kulturni in ekonomski dejavniki pred vojaškimi in

administrativnimi (Miškec, 2003, 378). Pomemben je tudi podatek, da položaj nekdanje

domovine Karnov ni bil vedno jasno definiran in spremembe le-tega so bile odvisne od

vsakokratne spreminjajoče se geopolitičnega položaja (Miškec, 2003, 378). Tako po eni strani

rimske najdbe iz sredine 2. st. pr. n. št. lahko kažejo na prijateljske odnose, po drugi strani pa

je iz pisnih virov poznano, da je leta 115. pr. n. št. Konzul Mark Emilij Skaver (Marcus

Aemilius Scaurus) slavil zmago nad Karni (Miškec, 2003, 378). Potrebno je upoštevati tudi

dejstvo, da natančno ni dorečeno proti kateremu plemenu Karnov se je konzul tedaj bojeval.

Položaji obmejnih regij, ki so jih naseljevali Karni niso bili vedno jasno definirani in so se v

skladu z vsakokratno spreminjajočo se geopolitično situacijo spreminjali (Miškec, 2003, 378).

Proti Noriku so se Karni naselili vse do današnjega Zuglia (Iulium Carnicum) (Miškec, 2003,

378). V notranjost slovenskega prostora so se vojaški pohodi ponavljali vse do konca 2. st. pr.

n. št. in rimski vojaki so dosegli morda kdaj celo Savo (Curk, 1976, 18).

2.2 Obalni pas

Oblikovanje prvih municipalnih teritorijev na obmorskem ozemlju današnje Slovenije

ni potekalo brez težav. Po italskem pravu je municipij predstavljal naselje državljanov z

določenimi, nekoliko omejenimi državljanskimi pravicami (Curk, 1976, 18-20; Horvat,

1999a, 251). Naselje z vsemi nalogami pravega mesta in ozemljem z dovolj poljedelskih

površin, je moglo živeti in dajati tudi državi vse, kar je od njega pričakovala. Marsikateri

podatek o dejanskem dogajanju je mogoče slutiti iz naštevanja rimskih piscev, zlasti Plinija

starejšega (Gaius Plinius Secundus Maior), ki omenjajo številna domača plemenska imena.

Obmorski svet ter rodovitni dolini Rižane in Dragonje pa so bili sodeč po rimskih stavbnih

sledovih najverjetneje že zgodaj polja v lasti rimskega municipija Tergeste (današnji Trst,

Italija), prav tako Kras in številni kraški prehodi (Curk, 1976, 18-20; Horvat, 1999a, 251).

Med bolje ohranjenimi arheološkimi najdbami, ki so sestavni del opreme rimskega

vojaka, sta iz priobalnega območja današnje Slovenije poznani le dve vojaški čeladi tipa

Montefortino. Nobena od čelad ni bila deležna širše obravnave oziroma študije. Ena se nahaja

v arheološki zbirki graškega muzeja v gradu Eggenberg (Universalmuseum Joanneum Graz:

Karl et al., 2009, 74, KŠ: 391), druga pa v berlinskem Antikenmuseum (Bottini, 1988, 525,

10

KŠ: 109). Njun izvor verjetno lahko pripišemo eni od številnih vojaških intervencij, ki jih je

Rim sprožil proti Histrom v času histrskih vojn. Na podlagi bogatih arheoloških najdb, ki

izvirajo iz italskega okolja, je možno sklepati, da je bil obalni pas v 2. st. pr. n. št. verjetno že

poseljen z italskimi naseljenci, vsekakor pa je bil vključen v italsko gospodarstvo.

Najpomembnejša naselbina na priobalnem območju današnje Slovenije pred prihodom rimske

vojske je bila po današnjem vedenju in stanju raziskav Sermin pri Kopru. Marko Stokin je

Sermin opredelil kot staro obalno naselbino s pomembno strateško lego v severni Istri

(Stokin, 1997, 11; Miškec, 2003, 376).

Po letu 177 pr. n. št. je med Rimljani in Histri še prihajalo do manjših spopadov. Prvi

tovrstni primer je datiran v leto 171 pr. n. št. in ga predstavlja pohod konzula Gaja Kasija

Longina (Gaius Cassius Longinus). Ta je brez vednosti senata krenil z močno oboroženo

vojsko proti Makedoniji (Šašel Kos, 2005, 321). Leto zatem so se odposlanci Histrov, Karnov

in Japodov (Iapodes) pritožili rimskemu senatu, da je konzul najprej zahteval vodiče za pot

preko njihovega ozemlja, kasneje sredi poti pa se je spremenil v sovražnika omenjenih

plemen. Senat je na pritožbo odgovoril s ciljem raziskati celotno ozadje tega dogodka in rešiti

nastali spor. Potek raziskave pa ostaja še vedno neznanka. Pisni vir, ki najbolj podrobno

opisuje dogodke druge histrske vojne je nedvomno 41. knjiga Livijeve (Titus Livius) Rimske

zgodovine. Leta 129 pr. n. št je prišlo do vnovičnega konflikta med Histri in Rimljani. Slednji

so se na vojaškem pohodu proti sosednjemu ljudstvu Japodov spopadli s Histri iz odročnih

delov Istre, ki so do takrat živeli pretežno samostojno. Dokončna pokoritev Histrov je

zasluženo pripisana konzulu Gaju Semproniju Tuditanu (Gaius Sempronius Tuditanus) v

sodelovanju z dvema rimskima legatoma (Šašel Kos, 2005, 321 – 322).

Grški zgodovinar Apijan (Appianos) v svojemu delu Rimska zgodovina (gr.

Rhomaika, lat. Historia Romana) ni omenjal drugih premaganih ljudstev na tem pohodu.

Tuditanov vojaški pohod je omenjen tudi na dveh delno ohranjenih napisih: na podstavku za

kip, ki je bil najden v ruševinah gradu v Devinu nedaleč od izliva Timava, ter na napisu v

verzih iz Akvileje (Šašel Kos, 2010, 176). Slednji navaja, da je Tuditan prisilil Karne,

Tavriske (Taurisci) in Liburne (Liburni), da so zapustili višavja (Šašel Kos, 2005, 323).

Pomemben podatek prav tako predstavlja zapis Plinija Starejšega, ki se glasi: »Tuditan, ki je

premagal Histre, je na svoj kip zapisal - razdalja med Akvilejo in reko Titus je tisoč stadijev«

(Šašel Kos, 2005, 323; 2010, 175). Dodatno težo, ki se nanaša na vojno med Tuditanom in

Histri predstavlja še epsko delo Histrska vojna (lat. Bellum Histricum). Delo je napisal pesnik

Hostij (Hostius), ki je konzula Tuditana kot varovanec spremljal na vojnem pohodu. Cilj

11

vojnega pohoda proti Histrom je bilo utrjevanje rimske oblasti nad polotokom, kjer so

določeni deli prebivalstva iz težje dostopnih območij živeli samostojno in neodvisno od

rimske nadvlade. Rimski pohod preko Istre je tako predstavljal zgolj poseg preventivne

narave, saj je bil njegov osnovni namen zaščita vojaškega napredovanja do ozemlja Japodov

(Šašel Kos, 2005, 323).

Leto po zmagoslavju Tuditana nad Histri je Tergeste s svojim območjem dobil status

kolonije. Njegovo ozemlje je segalo tudi na nekatera dela kraških pokrajin, ki so bile do

Oktavijanovih vojn proti Japodom leta 35 pr. n. št. edini kos današnje Slovenije pod rimsko

upravno ureditvijo (Plesničar Gec, 1974, 70). Konec 2. st. pr. n. št. so močan rimski pečat

dobile še druge stare naselbine v Tržaškem zalivu, na primer Devin, Štramar in Elerji (Horvat,

1999b, 189, 191). Nastala pa so tudi nova naselja blizu katerih so se razvile tudi številne

obmorske vile. Obalni pas je bil na začetku 1. st. pr. n. št. že močno romaniziran (Horvat,

1999b, 189, 191). Zgodovinsko gledano je bil prostor med rekama Rižano in Dragonjo kot del

istrskega polotoka v 1. st. pr. n. št. mejno področje, saj je od leta 42 pr. n. št. meja s

Cisalpinsko Galijo potekala po rečici Formio (Rižana), med letoma 18 in 12 pr. n. št. pa je bil

velik del Istre priključen Deseti italski regiji (X. Regio Italiae Venetia et Histriae) in je bila

meja prestavljena na reko Arsio (Raša) (Stokin, 1989, 21).

3 PRIHOD RIMSKIH VOJAKOV NA OBMOČJE SLOVENSKEGA

KRASA IN NOTRANJSKE

Rimljanom je današnji slovenski prostor predstavljal pomemben prehod iz severno

italske ravnice v Panonijo in Podonavje, na obali Jadranskega morja pa začetek kopne poti v

Istro, Kvarner in dalje v Dalmacijo (Mikl Curk et al., 1993, 8). Kraška regija je le nekaj

kilometrov oddaljena od današnjega slovenskega priobalnega pasu. Na podlagi dogodkov, ki

so se kopičili skozi zgodovino, velja za območje izjemne dinamike. To dogajanje izhaja iz

strateške pomembnosti regije, saj so na tem območju potekale čezevropske komunikacije,

ključne tako z gospodarskega kot kasneje vojaško-strateškega vidika (Slapšak, 2003, 246). Na

območju Krasa in Notranjske v času mlajše železne dobe živi samostojna Notranjska kulturna

skupina, ki je po arheoloških najdbah dokaj blizu severno ležeči idrijski skupini (Horvat,

2002, 159). Po literarnih virih je prostor Notranjske tik pred rimsko zasedbo predstavljal

mejno območje Histrov, Karnov in Japodov (Horvat, 2002, 159). Akvileja je bila povezana z

osrednjim Podonavjem in severnim Balkanom z jantarjevo potjo. Najlažji prehod iz Akvileje

12

proti vzhodu je potekal čez prelaz Razdrto in Postojnsko kotlino, na stiku med Alpami in

Dinarskim gorstvom. Postojnska kotlina je bila stičišče poti, ki so vodile iz Akvileje,

Tergesta, Aegide in iz Kvarnerskega zaliva (Horvat, 2002, 159).

Na prelazu Razdrto je od konca 2. st. pr. n. št. do sredine 1. st. n. št. stala rimska

obcestna postojanka (Horvat, 1999a, 251). Grad pri Šmihelu, ki je bil največje

prazgodovinsko naselje na Notranjskem, je obvladoval Postojnsko kotlino in tudi 7 km

oddaljeni prelaz Razdrto (Horvat, 2002, 159). Na Notranjskem se mnoga utrjena višinska

naselja iz prazgodovine nadaljujejo v zgodnjo rimsko dobo. Kontinuiteta je izpričana za

Ambroževo gradišče pri Slavini, Gradišče na Čepni, verjetno tudi za Gradišče nad Gornjo

Košano, Stari grad nad Uncem, Tržišče pri Cerknici in Žerovinšček (Horvat, 1999a, 251).

Razdrto se z imenom Okra (Ocra) in kot najnižji prehod čez gorovje pojavlja v Strabonovem

(Strabo) opisu poti iz Akvileje proti Sisciji (Siscia; današnji Sisak, Hrvaška) (Šašel, 1974,

14). Enako ime Okra je nosila tudi gora Nanos nad Razdrtim, ki je značilna in od daleč vidna

(tudi z ravnine pri Akvileji) (Šašel, 1974, 14). Nadzor nad dvema strateškima točkama,

prelazom Okro in utrjenim naseljem na Gradu pri Šmihelu, je pomenil hkrati že tudi nadzor

nad skoraj vsem prometom in premiki med Italijo in jugovzhodnoalpskim prostorom (Horvat,

2002, 159). Sledovi zgodnjih utrdb, posamezni napisi in najdbe vojaške opreme nakazujejo,

da so Rimljani na prva oporišča nameščali predvsem manjše oddelke, ki so lahko zadovoljivo

opravljali svojo nalogo (Curk, 1999, 33).

3.1 Grad pri Šmihelu

Velika prazgodovinska naselbina Grad, od katere so ohranjeni mogočni okopi, leži tik

nad vasjo Šmihel, na severnih obronkih Postojnske kotline. Z naselbine je odličen razgled po

ravnini, za hrbtom pa se strmo dvigajo pobočja visokih kraških planot, ki vodijo od območja

Padske nižine in Alp v jugovzhodnoalpski prostor (Horvat, 2002, 150). Leta 1890 je arheolog

Alfons Müllner na območju Šmihela pod Nanosom odkril depo oziroma t. i. zaklad

rimskodobnega orožja. Nadaljnje raziskave na tem območju je v času prve svetovne vojne

opravljal Walter Schmid (Mikl Curk et al., 1993, 28). V depoju je prevladovalo orožje za boj

na daljavo; težki in lahki pilumi, zažigalni pilumi, kopja, izstrelki mehaničnega orožja,

svinčeni izstrelki za pračo ter puščične osti. Veliko kosov je deformiranih oziroma so vidne

sledi uporabe v boju. Poleg orožja na daljavo, so med najdbami se nahajale tudi 1 čelada, 4

meči, 39 pilumov s ploščatim nasadiščem, 50 pilumov s tulastim nasadiščem, 17 zažigalnih

pilumov, 2 sulici, 13 kopij, 13 težkih katapultnih izstrelkov, 37 izstrelkov mehaničnega orožja

13

lažjega kalibra, 8 kopit sulic ali kopij, 265 preprostih osti, 11 orodij ter 13 drugih predmetov

(Horvat, 2002, 153-154). Posebno skupino pa tvori 49 pilumov s tulastim nasadiščem in

konico v obliki igle. Od orodij so bili najdeni; motika z enostranskimi plavutmi in koničastim

rezilom, dva predmeta ki spominjata na kramp ali koničasto motiko, podobnih oblik pa so tudi

ozki lemeži ter kladiva z ovalno odprtino na sredini in simetričnima udarnima površinama. V

ruševini nasipa, v kateri je ležal šmihelski zaklad, je bilo veliko prežganega in zažlindranega

kamenja, kar verjetno nakazuje na ostanke metalurške delavnice. Depo je bil s pomočjo

pilumov s ploščatim nasadiščem datiran v konec 3. in v prvo polovico 2. stoletja pr. n. št.

(Horvat, 2002, 153-154).

Predmeti so ležali skupaj v ruševini obzidja naselbine, v kateri so nastali prazni

prostori, tako da se je na nekatere kose lahko nabirala siga. V ruševini je bilo veliko žganine,

saj so prisigani na predmete tudi odlomki oglja. Ni pa poznan podatek, ali je res gorelo ob

rušenju obzidja. Na enemu od pilumov je vidno, da je bil v stiku z visokimi temperaturami

(Horvat, 2002, 158). Večina najdenega orožja ja bila uporabljena v boju, razen enega meča in

dveh puščic, ki izvirajo s keltskega območja. Preostali del orožja je rimskega porekla (Horvat,

2002, 158).

Najdbo lahko interpretiramo na tri načine (Horvat, 2002, 158):

· Orožje je bilo uporabljeno v boju, v katerem se je razrušilo in pogorelo

obzidje ter ga pokopalo pod seboj.

· Votivni zaklad.

· Ostanek skladišča orožja oziroma zbirka starega železa, namenjenega za

predelavo.

Vzrok zakopa šmihelskega zaklada, glede na nejasne okoliščine najdbe in brez

pravega primerjalnega gradiva ostaja še vedno nepojasnjen. V vsakem primeru pa je moralo

biti orožje uporabljeno v bojih med rimskimi vojaki in domačimi bojevniki na območju

današnje Slovenije konec 3. ali začetek 2. st. pr. n. št. (Horvat, 2002, 159).

Konec 2. st. pr. n. št. je na Razdrtem že obstajala postojanka rimskih trgovcev z

večinsko rimsko materialno kulturo. Najverjetneje je najpozneje takrat Okra prešla pod rimski

nadzor. Konec 2. in v 1. st. pr. n. št., ko cveti rimsko naselje na Razdrtem, pa je poselitev

Gradu pri Šmihelu še komaj opazna. Tako so se v 2. st. pr. n. št. morali zgoditi premiki, ki so

odsek jantarjeve poti na območju današnje Notranjske prestavili v rimsko vplivno območje,

zmanjšali moč naselbine na Gradu pri Šmihelu ter vzpostavili pogoje za razvoj rimske

postojanke na Razdrtem (Horvat, 2002, 159). Vse kaže, da je najdba rimskega orožja na

14

Gradu pri Šmihelu povezana z rimskimi akcijami za zagotovitev nadzora nad jantarjevo potjo

(Horvat, 2002, 159).

4 RIMSKA VOJSKA V ČASU CEZARJEVEGA PROKONZULATA

Ozemlje današnje Slovenije je rimska vojska v pravem pomenu besede zavzela na

začetku principata. To je bila poklicna armada legij, ki jo je leta 107 pr. n. št. reformiral

rimski vojskovodja Gaj Marij (Gaius Marius) in desetletja kasneje vodil Gaj Julij Cezar

(Gaius Iulius Caesar) (Curk, 1999, 33).

Mariju je ob podpori ljudstva in vitezov uspelo, da je leta 107 pr. n. št. postal konzul.

Na podlagi sklepa plebejskega zbora (lat. plebiscitum) je dobil poveljstvo v Numidiji

(Numidia; današnja severna Alžirija). V času svojega poveljevanja v vojni proti

numidijskemu kralju Jugurti (Iughurta) si je pridobil veliko privržencev (Bratož, 2007, 119).

Senat je zavrnil njegovi prošnji po ustanovitvi novih legij in dovolil novačenje prostovoljcev

(Goldsworthy, 2003, 46). Marij je uvedel pomembno reformo, s katero je začel spreminjati

strukturo rimske vojske; vanjo je vključil veliko revnih državljanov (lat. capite censi), ki so se

javili kot prostovoljci (Bratož, 2007, 119). Marij je najrevnejše prebivalce opremil na stroške

države. Vez med premoženjem in položajem v vojski je počasi, a vztrajno izginjala, saj je bilo

od rekrutov zahtevano le, da so rimski državljani (Goldsworthy, 2003, 46). S tako okrepljeno

vojsko je začel uspešno ofenzivo proti Jugurti in prodrl do zahodne meje Numidije, vendar ni

dosegel odločilne zmage. Vojna je bila zaključena leta 105 pr. n. št. ob pomoči kralja Boha

(Bocchus) iz sosednje Mavretanije (Mauretania; današnji Maroko) (Bratož, 2007, 119).

Z Marijevimi reformami se je poenotila rimska vojaška oprema, ki je spremenila

dotedanji manipelski način vojskovanja. Rimska vojska je v Cezarjevem času že dosegla

enega svojih vrhuncev in je bila zavidanja vredna bojna sila (Cowan, 2003, 7). Zaradi vse bolj

dolgotrajnejših vojaških pohodov in večletnega služenja vojakov v istih enotah, so okoli leta

88 pr. n. št. pričeli oštevilčevati vojaške enote. Vsaka enota je dobila svojo številko (II, VIII,

X, XIII, XV itd.) (De Blois, 2007, 167). Vojsko so v tem času sestavljali rimski državljani, ne

glede na premoženjski status, za določeno število let. Udarna moč Rimljanov je ležala v

legijah, ki so bile glavne administrativne enote rimske vojske. Legije so sestavljali težko

oboroženi pešci imenovani legionarji, ki jih je plačevala in opremljala rimska republika.

Konjenica v tem obdobju ni več predstavljala sestavnega dela legije, saj so konjenike novačili iz

vrst zaveznikov na področju, kjer je rimska vojska delovala (Cowan, 2003, 7). Najmanjša

neformalna enota legije je postal kontubernij (lat. contubernium, mn. contubernia), ki ga je

15

sestavljalo osem mož. Med seboj so stkali najpomembnejše vezi tovarištva, ki so se odražale tudi

v boju. Deset kontubernijev je sestavljalo centurijo, enoto osemdesetih mož, ki jim je poveljeval

centurion. Pomembnejši podčastniki centurije so bili zastavonoša, namestnik centurije, trobentač

in vodja straže (Cowan, 2003, 7). Naslednja enota je bila manipel, ki je izgubil pomen v bitki,

obdržal pa se je kot način poimenovanja centurionov in centurij ali kot razpored nastanitve v

taboru ali utrdbah. Kohorta je predstavljala glavno taktično enoto rimske vojske, ki so jo

sestavljali trije manipli oziroma šest centurij, kar je pomenilo 480 mož, poveljevalo pa ji je šest

centurionov. Kohorte so v Cezarjevem času služile kot posadka ogroženega mesta, pri varovanju

tabora ali pri izvidniških in obkoljevalnih nalogah. Nadzorovale in branile so tudi strateško

pomembne točke. Med bitko pa so sodelovale pri obkoljevanju. Celotno legijo je sestavljajo

deset kohort, vendar je bila realna moč zaradi delitev, dezerterstva, bolezni in smrti mnogo

manjša. Moč legije se je lahko zmanjšala tudi do 2500 mož. V Cezarjevem času je legija štela do

3600 mož (Cowan, 2003, 8).

4.1 Oprema legionarjev

Legionarji Cezarjevega časa so bili enako oblečeni, pri čemer je osnovo predstavljala

volnena tunika, ki je segala do kolen in je prekrivala zgornji del rok. Okoli pasu so imeli pritrjen

usnjen pas, ki je imel spredaj z železom ojačene usnjene trakove (lat. balteus/cingulum militare,

mn. baltei/cingula militari). Vsak izmed vojakov je imel tudi plašč (lat. sagum, mn. saga), ki se

je s spel s fibulo na prednjem delu desnega ramena. Njegova funkcija je bila oblačilo in odeja, ki

je ščitila pred mrazom (Campbell, 1994, 6-7). Caliga je bila iz trakov sestavljena sandalom

podobna obutev, katere višina je segala do gležnjev. Njen podplat je bil narejen iz grobega usnja,

okovanega z žeblji.

Vsak legionar je bil še vedno oborožen s težkim kopjem. Na novo zasnovan pilum pa je

iz vojaško-strateškega vidika spremenil svojo primarno funkcijo. Pilum je bil namenjen

metanju in ne suvanju, saj je njegova teža znašala od 2,5 do 6 kg. Postal je orožje na daljavo s

primarnim namenom onesposobiti ščit oziroma obrambne elemente nasprotnika, pa tudi ovira

za nadaljnje gibanje. Sestavljala ga je tanka palica iz mehkega lesa na vrhu katere je bila

nasajena ostra jeklena konica (Campbell, 1994, 6-7).

Gladij je vojak nosil na desnem boku, zaradi močnega in ostrega rezila je bil odlično

orožje za sunek, prav tako pa je bil zelo primeren za udarjanje. Višji častniki so gladij nosili na

levem boku. Njegovo rezilo je bilo dolgo okoli 50 cm, v širino pa je meril okoli 10 cm. Ščit je bil

še vedno težak od 8 do 10 kg. V času vojaških pohodov so ga hranili v usnjenih prevlekah,

16

za zaščito pred vremenskimi vplivi. Na notranji strani ščita je bilo napisano ime vojaka.

Barve in oznake na njegovi zunanjosti so po vsej verjetnosti ločevale oz. označevale različne

kohorte.

Legionarjev oklep se je v Cezarjevem času precej razlikoval, njegova kakovost pa je bila

še vedno odvisna od premoženjskega statusa posameznika. Najpogostejši je bil oklep iz usnja

(lat. corio crudo), ki so ga prekrivale močne gibljive/fleksibilne kovinske plošče in trakovi, da

bi varovali vse vitalne dele. Možje višjega čina oziroma statusa so pogosto nosili verižno srajco

ali oklep s prekrivajočimi jeklenimi, koščenimi ali bronastimi luskami. Legionarji so še vedno

nosili čelado tipa Monteforino, ki so jo sedaj proizvajali v velikih količinah in je bila zato slabše

kakovosti (Cagniart, 2007, 89). Poleg ščita, orožja in opreme je vsak legionar nosil še orodje

(žago, kramp, srp, košaro, vedro, verigo, usnjen jermen) za gradnjo8 in hrane za tri dni

(Cagniart, 2007, 86). Včasih so prenašali živež na petnajst dni, ves tovor pa so pritrdili na palico

imenovano furca in ga nosili na ramah (Cagniart, 2007, 86).

Kljub Marijevim reformam so rimsko vojsko v času Cezarjevega prokonzulata še vedno

sestavljali državljani. Slednji so v sestavi legije predstavljali težko pehoto, tujci pa so bili

vključeni v pomožne enote (lat. auxilia, mn. auxiliae), kot so konjenica, lokostrelci, pračarji itd.

(Campbell, 1994, 7).

V desetih letih je Cezar kot prokonzul Galije povečal svojo vojsko s štirih na dvanajst

legij in leta 49 pr. n. št. podvojil plačo svojih legionarjev v pripravah na vojno s Pompejem. Po

Cezarjevem umoru leta 44 pr. n. št. je bil Rim razdeljen na nasprotujoče si frakcije, kar se je

končalo leta 31 pr. n. št., ko je Oktavijan v pomorski bitki pri Akciju (Actium; rt pokrajine

Akarnanije, Grčija) premagal Marka Antonija. Rim je v tem času že obvladoval večji del

Sredozemlja (Campbell, 1994, 7).

4.2 Prostor današnje Slovenije v času Cezarjevih osvajalnih pohodov

V zadnjih stoletjih pred začetkom n. št. so se na prostoru današnje Slovenije

izoblikovale plemenske povezave, prvi zametki večjih med seboj povezanih oziroma urejenih

skupnosti. Med temi je najbolj izstopala plemenska zveza s središčem na Koroškem,

imenovana Noriško kraljestvo (Regnum Noricum) (Curk, 1976, 20). Ugodna lega v rodovitni

kotlini ob vznožju Karavank in Savinjskih Alp je botrovala razvoju poselitve tudi na

današnjem območju širše Savinjske doline in Celjske kotline. Po tem območju je potekala s

8 Opravljali so dela kopačev, drvarjev, tesarjev, gradili so ceste, mostove in druge zgradbe.

17

severa na jug tudi jantarna cesta, kar je k poselitvi pritegnilo že prazgodovinska ljudstva.

Prednosti izjemno ugodnega geografskega položaja na območju današnje Celjske kotline so v

mlajši železni dobi prepričale tudi Tavriske, ki so svojo naselbino postavili na spodnji terasi

Miklavškega hriba. V Noriško kraljestvo je v 2. in 1. st. pr. n. št. kot najbolj južno mesto

zveze sodila tudi predantična Kéleia (rimska Celeia, današnje Celje). Slednja je neposredno

pred rimsko zasedbo predstavljala eno najpomembnejših noriških obrtnih in trgovskih središč

(Lazar, 2001, 10-11; 2002, 71; 2011, 30). Tavriski so v 2. in 1. st. pr. n. št. kot sestavni del

Noriškega kraljestva doživljali razcvet in si verjetno prizadevali za čim večjo samostojnost

(Lazar, 2001, 10-11; 2002, 71).

Zgodovina Norikov in Tavriskov je nejasna in ni izključeno, da je bil keltski kralj

Cincibil (Cincibulus) kralj Tavriskov na sončni strani Alp in ne Norikov na današnjem

avstrijskem Koroškem. Noriško kraljestvo je gojilo prijateljske odnose z Rimom, medtem ko

so Tavriski, kot izhaja iz antičnih virov, vodili proti rimski državi sovražno politiko (Šašel

Kos, 2010, 244). Cincibil je z Rimljani že leta 170 pr. n. št. sklenil državno zavezništvo, leta

15 pr. n. št. pa je bilo Noriško kraljestvo priključeno rimski državi (Lazar, 2001, 11; 2002,

71).

Že Cezar je sredi 1. st. pr. n. št. v podpiranju posameznih plemenskih zvez uvidel

koristi za Rim, saj je nekatera izmed plemen podpiral, zlasti med vojno z germanskimi

plemeni. Njegovo naklonjenost do posameznih zvez dokazuje njegova vse pogostejša

prisotnost na vzhodnoalpskem prostoru kjer je uveljavil tudi municipalno ureditev. Tako je v

današnjem Čedadu leta 49 pr. n. št. ustanovil Forum Iulii (Curk, 1976, 20). Z ustanovitvijo

Foruma je Cezar prebivalstvu Cisalpinske Galije podelil rimsko državljanstvo (lat. civitas

Romana) in ga s tem izenačil s prebivalstvom italskega polotoka. Kljub temu, da je usmeril

svoje načrte na evropski zahod, ni načrtoval osvajanja panonskega in podonavskega prostora

(Bratož, 2007, 155).

5 POLITIČNI VZPON OKTAVIJANA

Po Cezarjevem umoru je politično iniciativo v državi prevzel Mark Antonij (Marcus

Antonius), Cezarjev glavni sodelavec in konzul leta 44 pr. n. št. Naklonjenost rimske javnosti

si je pridobil z odmevnim govorom na Cezarjevem pogrebu. Antonijev vzpon in želeni

prevzem Cezarjeve politične dediščine pa je kmalu zasenčil takrat devetnajstletni Oktavijan

(Gaius Octavius), ki ga je Cezar v oporoki postavil za svojega dediča ter ga obenem v oporoki

posinovil. Kot mladenič je vzdrževal s Cezarjem stike politične narave od leta 47 pr. n. št., ko

18

naj bi se udeležil afriškega pohoda, česar pa ga je Cezar zaradi mladosti in fizične šibkosti

oprostil. Že naslednje leto je nastopil na Cezarjevih triumfih, leta 45 pr. n. št. pa se je udeležil

pohoda na Iberski polotok, kjer je dobil prve vojaške izkušnje. Maja l. 44 pr. n. št. naj bi odšel

s Cezarjem na pohod proti Partom.

Z izvršitvijo oporoke in posmrtnim posinovljenjem je Oktavijan dobil ime Gaius

Iulius Caesar. V primerjavi z Antonijem je bil Oktavijan v boju za javno naklonjenost

uspešnejši. Prav tako si je z bogatimi donacijami hitro pridobival naklonjenost vojske, ki je ob

atentatu na Cezarja ostala pasivna (Bratož, 2007, 159). Oktavijan je do leta 28 pr. n. št. uredil

razmere v državi in pridobil naziv princeps senatus. Ta naslov, ki je označeval najvišjega

senatorja, je nosil neprekinjeno do svoje smrti. Tako se je začelo prvo obdobje rimskega

cesarstva oz. principat, trajalo pa je do leta 284 n. št. (Bratož, 2007, 176).

5.1 Vojaške reforme Gaja Oktavijana Avgusta

Z začetkom principata so poleg cesarske pravne državne ureditve stopile v veljavo tudi

nove vojaške reforme, za katere je zaslužen prvi rimski cesar Gaj Oktavijan Avgust

(Imperator Caesar Divi F. Augustus). V principatu je cesar sam načeloval celotni vojski

(Gilliver, 2007, 187). Vsaki legiji je poveljeval legat (lat. legatus, mn. legati), v pomoč mu je

bilo šest vojaških tribunov, mladih aristokratov, ki so pred senatorsko kariero dve do tri leta

služili v vojski. Vsaki legiji je poveljeval legijski poveljnik9 (lat. legatus legionis), v pomoč

mu je bil predstavnik plemiškega rodu, ki je bil odgovoren za splošno organizacijo in urjenje

vojakov (lat. praefectus castrorum). Njemu so bile podrejene tako specialne službe, kot

primer trobentačev, pa tudi vsi legionarji in pomožne enote, ki so bile legiji dodeljene za

posebne bojne naloge (Gilliver, 2007, 190). Legija je imela tudi večje število oficirjev, tako

imenovanih beneficiarijev (lat. beneficiarius, mn. beneficiarii), ki so bili tudi na razpolago

provincialnim namestnikom za raznovrstne administrativne zadolžitve in za opravljanje

zaupnih nalog v provincialni upravi (obveščanje, preskrba, nadzor prometnih povezav in

druge infrastrukture). Ti so bili nastanjeni v beneficiarskih postojankah (Bratož, 2007, 402).

Ena od vojaških reform je predstavljala plačevanje vpoklicanih vojakov, zato je vojska

postala poklicna in služenje v vojaški poklic. Avgust je spremenil pogoje služenja in politiko

plačevanja, kar je razdelilo vojsko na legionarje rimskih državljanov, pomožne enote

nerimskih prebivalcev in pretorijance (lat. praetoriani, cohors praetoria) (Campbell, 1994,

9 Naziv legijskega poveljnika je predstavljal položaj vrhovnega vojaškega poveljnika, ki so ga pred

Oktavijanovimi reformami opravljali vojaški tribuni.

19

20). Avgust je leta 27 pr. n. št. za obrambo Italije, kjer ni bilo nobene legije, ustanovil stalne

oddelke devetih kohort (vsaka naj bi štela tisoč vojakov) sestavljali pa so jih njegova telesna

straža in veterani; tri so bile nastanjene okoli mesta, druge pa nameščene po okoliških italskih

krajih. Avgust jih je imel neposredno pod svojim poveljstvom, šele leta 2 pr. n. št. so

imenovali dva poveljnika prefekta pretorijancev (lat. praefectus praetorio, mn. praefecti

praetoriae). Od tod izhaja pretorijanska straža, ki je imela v določenih trenutkih pomembno

vlogo v zgodovini cesarstva (Howatson, 1989, 452).

Leta 13 pr. n. št. je bilo uvedeno dvanajstletno služenje vojaškega roka za pretorijance

in šestnajstletno (z dodatnimi štirimi leti rezerve) za legionarje. Leta 5 pr. n. št. se je služenje

pretorijancev povečalo za dodatna štiri leta, služenje legionarjev pa se je povečalo za kar

devet let, s petimi leti rezerve. Sredi 1. st. n. št. je poklicni vojak služil že petindvajset let, v

nekaterih primerih tudi več. Cesar Avgust je legionarje ob upokojitvi nagrajeval z denarjem

ali obdelovalno zemljo (Campbell, 1994, 20).

Novosti, ki jih je uvedel Avgust, je mogoče opaziti tudi v sestavi legij. Na začetku

principata se legije niso bistveno razlikovale od Cezarjevih, s katerimi si je pokoril Galijo.

Legija je bila sestavljena iz devetih kohort po petsto mož. Novost je predstavljalo

poimenovanje vojaških oddelkov. Vsaka kohorta je imela poleg svoje števila dobila tudi ime

(Augusta, Apolinaris, Gemina itd.) in vzdevek (pia, felix itd.). V primeru, da je bila katera od

legij zdesetkana ali uničena, se imena le-teh niso nikoli več uporabila. Nove enote, ki so

nastale v času Avgustove vladavine, je predstavlja pomožna pehota nerimskih vojakov, ki je

štela od 500 do 1000 mož. Pehota tujcev je bila organizirana v pomožne kohorte (lat. cohors

auxiliaria, mn. cohortes auxuliariae) in razdeljena na centurije. Vojaške preureditve je bila

deležna tudi konjenica, ki je bila v času Avgustove vladavine razdeljena na štiri ločene

oddelke: mešane kohorte (1⁄4 konjenikov in ¾ pehotnih enot), legionarsko konjenico (od 120

do 300 rimskih državljanov, ki so bili izvidniki ali kuriji) in krilno konjenico, ki so jo

sestavljali državljani, svobodnjaki in prebivalci iz provinc. Četrti konjeniški oddelek so

sestavljali pripadniki ljudstev, ki so živeli izven meja Rimskega cesarstva (Goldsworthy,

2004, 56-58).

V času svoje vladavine je Avgust povečal število pretorijancev na devet kohort. Tri

izmed teh so bile nastanjene v Rimu, ostale pa je odposlal v druga mesta po Apeninskem

polotoku. Funkcijo poveljnika pretorijanskih kohort sta opravljala dva pretorska prefekta (lat.

praefectus praetorio, mn. praefecti praetoria) (Goldsworthy, 2004, 56-58). Poleg

pretorijancev je Avgust zaslužen tudi za ustanovitev mestnih kohort, ki so bile nastanjene po

20

mestih širom cesarstva. Slednjim je poveljeval eden od senatorjev mestnega prefekta (lat.

praefectus urbi, mn. praefecti urbi). Oddelek, katerega dolžnost je bila braniti mesto pred

požarom, so sestavljale kohorte čuvajev (lat. cohors vigilum, mn. cohortes vigilum). Tem je

poveljeval prefekt čuvajev (lat. praefectus vigilum). Poleg vloge gasilcev, so kohorte čuvajev

opravljane tudi nočne obhode in imele vlogo policije (Goldsworthy, 2004, 56-58).

5.2 Oprema legionarjev

V času 1. st. se je spremenila tudi legionarska oprema. Železne srajce, ki so jih

legionarji nosili še osemdeset let po Cezarjevi smrti, je v času vladavine cesarja Tiberija (14 –

37 n. št.) zamenjal tip členastega oklepa (lat. lorica segmentata)10

. Oklep so sestavljali

kovinski trakovi/plošče, ki so pokrivali zgornji del trupa. Prsni in zgornji del hrbta sta bila

pritrjena na spodnji del oklepa na dva načina; prvi se je pripenjal z zaponkami, drugi pa je bil

privezan z jermeni, ki so bili spredaj zunanji, zadaj pa notranji. Kovinski trakovi so bili

povezani z jermeni, prsni in naramni pa z okrasnimi tečaji. Ozki kovinski trakovi na ramenih,

v pasu in na hrbtu so bili pritrjeni s pribitimi usnjenimi trakovi. Po pokoritvi Galije so

dotedanje čelade (Montefortino in etruščansko-korintski tip) zamenjala dva nova tipa, katerih

obliki sta prevzeti po čeladah premaganih keltskih plemenih; prva spominja na jahalno čepico,

druga pa je bolje varovala vrat in zatilje. Konec 1. st. se je pojavila čelada s križnim motivom

na zgornjem delu (Goldsworthy, 2004, 54-55).

Na začetku 1. st. se je spremenila tudi oblika ščita. Dotedanjo ovalno obliko ščita je

zamenjala nova, s pravokotnimi stranicami. Pravokotni scutum je bil narejen iz treh tankih

plasti (debelina do 2 mm) in zlepljenih deščic, ki so omogočale nastanek ukrivljene vezane

plošče. Spodnji del je bil okrepljen s prilepljenimi manjšimi kosi lesa. Na mestu kjer je roka

držala ščit, je na zunanji strani izstopal okrogel železen ali bronast stožec, ki je bil okrašen.

Ščiti so bili po novem tudi obrobljeni z bronom in okrašeni oziroma označeni s simboli

posamezne legije (Goldsworthy, 2004, 54).

Sočasno se je spremenil tudi način nošenja orožja. Meč in krajše bodalo (lat. pugio,

mn. pugiones) sta bila pritrjena na dveh ločenih pasovih, spredaj pa je še vedno visel

predpasnik, cingulum. V drugi polovici 1. st. so legionarji imeli samo še pas za bodalo in

predpasnik, meč je visel na hrbtu s čezramnim jermenom. Pasovi so bili obloženi s

pravokotnimi ploščicami iz posrebrenega brona (Goldsworthy, 2004, 54).

10

Latinsko poimenovanje členastega oklepa se pojavi šele v 16. st. Rimskodobno ime je danes nepoznano. Obstajajo domneve, da so Rimljani za ta oklep uporabljali naziv lorica laminata.

21

Orožje na daljavo ni doživelo večjih sprememb. V rabi so ostali loki in pilumi. Ti so

bili še vedno podobni tistim, ki so jih uporabljali v republikanskem obdobju. Pilumi so imeli v

obdobju principata plosko rezilo in leseno kopjišče, vendar so bili lažji od starejših oblik

(Goldsworthy, 2004, 54-55). Spremenila se je tudi oblika mečev. Dotedanje španske gladije,

ki so bili v rabi od leta 200 pr. n. št. do l. 20. pr. n. št., je nadomestil nov tip z vzporednimi

robovi in tanjšo konico. Trije primeri takega tip gladija so bili odkriti v Pompejih, zato imajo

naziv Pompeii, Pompei ali Pompeianus (Bishop, Coulston, 1993, 78). Nožnice so bile

ponavadi lesene ali bakrene ter obdane z bronastimi obroči (Goldsworthy, 2004, 54-55).

5.3 Prostor današnje Slovenije v času Oktavijanovega posega v Iliriku in delmatsko-

panonskega upora

V času Oktavijanovega političnega vzpona so ozemlja poznejših provinc Panonije

(njej je pripadel tudi večji del današnje Slovenije in Dalmacije) in Dalmacije naseljevala

avtohtona plemena (Delmati, Liburni in Japodi). Ta so že od nekdaj Rimu povzročala

nevšečnosti. Izognili so se skupnemu plačevanju dajatev in pogosto napadali ter pustošili

sosednja ozemlja. Nazadnje pa so se ob Oktavijanovi odsotnosti (pripravljal se je za odhod v

Afriko), odkrito uprli (Šašel Kos, 1986, 129). Zato se je obrnil proti njim in začel s pripravami

na vojaško posredovanje (Šašel Kos, 1986, 129). Z namenom, da bi jih dokončno podredil, v

prvi vrsti uporne Delmate in druga plemena, ki še vedno niso hotela priznati rimske

nadoblasti, je Oktavijan sklenil sam voditi natančno načrtovan vojaški pohod proti njim

(Stipčević, 1986, 48). Plemena, ki so bila naseljena na tej strani Alp, nedaleč od morja, je brez

težav podvrgel, med tem ko so mu tista na vrhovih in onstran pogorja povzročala precej težav

(Šašel Kos, 1986, 129). Glavni del vojaškega pohoda se je pričel v velikem slogu leta 35 pr. n.

št. s prodorom s severa na ozemlje Japodov. Oktavijan je bliskovito eno za drugim osvajal

japodska mesta in postojanke kot so Monetium, Avendo, Arupium in Terponus (Stipčević,

1986, 48). Po teh začetnih zmagah je svojo pozornost usmeril na Metulum, ki je predstavljal

kulturno in gospodarsko središče Japodov (Stipčević, 1986, 48). Pred Oktavijanovim

prihodom so prebivalci mesto utrdili, zaporedoma odbili rimske napade, zažgali več

oblegovalnih naprav; kasneje je bil v teku spopadov ranjen celo Oktavijan. Vseeno to ni

vplivalo na potek bitke, saj je Rimljanom uspelo doseči notranje obzidje in po boju mož na

moža zavzeti Metulum (Šašel Kos, 1986, 129; Bratož, 2007, 166).

Od humanizma do začetka 20. st. so Metulum iskali na slovenskem ozemlju, med

drugimi zlasti Janez Ludvik Schönleben (nem. Johan Ludwig Schönlebeni), Janez Vajkard

22

Valvasor (nem. Johann Weichard Valvasor), Anton Tomaž Linhart, Walter Schmid in

Balduin Saria. France Prešeren je v sonetu Očetov naših imenitna dela sledil Linhartu (»kako

Metulum se Avgusta brani«). Metulum so iskali v krajih s sorodnimi toponimi, npr. Metliki,

Metnaju, na Trojanah (Valvasor), na Ulaki blizu Loža (Balduin Saria), znanstveno utemeljeno

pa na gradišču Šmihel pod Nanosom (Schmid). Iskanje Metuluma na slovenskem ozemlju je

imelo v domačem zgodovinopisju precejšnjo vlogo (t.i. kranjska hipoteza). Dokončno

lokacijo Metuluma je skoraj z gotovostjo postavil avstrijski stotnik Georg Veith. Po njegovem

se je Metulum nahajal v Liki na gradišču Viničica blizu Munjave v širši okolici Ogulina. To

tezo je izpeljal na podlagi precej podrobnega poročila grškega zgodovinarja Apijana v njegovi

Rimski zgodovini o obleganju tega gradišča in o vojni Rimljanov proti Japodom (Božič,

1999a, 181-183). Po novejših raziskavah je večina raziskovalcev enotnega mnenja, da se je

Metulum nahajal na vzpetinah Velike in Male Viničice pri Josipdolu (Olujić, 2007, 54).

5.3.1 Grad pri Reki

Odmaknjeni hriboviti deli na zahodu ter jugovzhodno in vzhodno območje današnje

Slovenije so bili priključeni rimski državi v zadnji tretjini 1. st. pr. n. št., verjetno med vojno v

Iliriku (Illyricum) (35-32 pr. n. št.) ter med oz. po panonski vojni (lat. Bellum Pannonicum;

14–9 pr. n. št.). Iz tega časa izvirajo ostaline, ki jasno kažejo, da je rimska vojska oblegala

oporišča bojevitih staroselcev, verjetno Karnov, na Gradu pri Reki in Gradišču v Cerknem

(Istenič, 2005, 84). Podobnost najdb na obeh najdiščih ne dopušča dvoma o tem, da sta bili

obe obleganji del iste, širše vojaške akcije, verjetno izvedene na začetku vojn v Iliriku. Obe

najdišči sta stali na strateško pomembnih krajih. Bolje je raziskan Grad pri Reki, ki leži na

grebenu, okoli katerega mora ozka dolina reke Idrijce narediti ovinek (Istenič, 2005, 77).

Osrednje naselje je ležalo na sotočju Soče in Idrijce, kjer so bile odkrite stavbe iz latenskega

in zgodnjerimskega obdobja. Ohranilo se je nekaj teras, vendar ni znano, ali se je tu nahajala

naselbina ali kakšen drug tip naselja (npr. opazovalnica ali kraj namenjen žrtvovanju). Odkrita

je bila velika količina predmetov iz mlajše železne dobe (predvsem poznega latena), kar

dokazuje prisotnost staroselskega prebivalstva in kontinuiteto bivanja (Horvat, 2009, 364). Na

strmih pobočjih in na vrhovih nad Gradom so bili najdeni odlomki orožja, ki so pripadali

rimskim vojakom, med drugim 33 podolgovatih izstrelkov za prače. Od teh izpada 22

želodov, ki so bili nepoškodovani in imajo podobno patino ter težo (Laharnar, 2011, 362).

Med vojaške najdbe sodijo še štirje katapultni vijaki piramidalne oblike, 13 železnih puščic za

lok s tremi krili, dva piluma tipa »Harpunenpilum« in štirje žeblji vojaških obuval (Božič,

23

1999b, 73; Istenič, 2005, 77-81; Horvat, 2009, 364).

Orožje lahko datiramo najkasneje v zgodnje avgustejsko obdobje ter je očitna sled

rimskega obleganja utrdbe staroselskega prebivalstva (Horvat, 1999a, 252). Na robu naselbine

je bilo odkrito in raziskano grobišče s 149 grobovi. Med temi se je nahajal tudi nagrobnik

vojaka petnajste legije (št. 112), datiran med l. 53 in 31 pr. n. št. (Svoljšak, Žbona-Trkman,

1986, 390, št. 6; Šašel, 1992, 469; Horvat, 1999a, 252). Najdbe so dragocene zaradi velike

redkosti in izpovednosti ostalin, ki kažejo na rimsko vojaško obleganje in so bile verjetno

najdene na mestu, kjer je spopad potekal (Istenič, 2005, 84).

5.3.2 Naselbina Dolge njive

Ena najpomembnejših poti, ki je povezovala italski polotok z osrednjim Podonavjem,

je potekala preko prehodov na stičnem območju Alp in Dinarskega gorstva in se je pri Vrhniki

spustila v Ljubljansko kotlino. Na izvirih reke Ljubljanice se je pričela plovna pot na vzhod,

po Ljubljanici, Savi in Donavi (Mušič, Horvat, 2007, 271). V bližini rečnih izvirov, na

območju današnje Vrhnike, je stalo obzidano skladišče s stebrišči (lat. horreum, mn. horrea),

taberne in trg s svetiščem obhodnega tipa; naselbina je bila pravno gledano vikus (lat. vicus,

mn. vici) rimskih državljanov imenovan Navport (Nauportus) (Curk, 1999, 50; Mušič,

Horvat, 2007, 219). Začetek poselitve datira v zgodnjeavgustejsko obdobje in se konča sredi

1. st. n. št. Navport je v prvi vrsti predstavljal ključno točko za promet (Mušič, Horvat, 2007,

271). V 1. st. pr. n. št. je vikus že sodil pod rimsko oziroma natančneje akvilejsko upravo

(Mušič, Horvat, 2007, 271).

Čez Navport so, poleg navadnega trgovskega prometa, potekali tudi vojaški premiki in

oskrba vojske. V enem od skladiščnih prostorov je bil odkrit depo svinčenih želodov za pračo

(lat. glande, mn. glandes) (Mušič, Horvat, 2007, 283). Svinčene želode so najverjetneje

odkrili domačini, ki so kopali pod vodstvom Gabrijela Jelovška v letih 1885 in 1886 ali leta

1900, ko je območja stavb in prostorov raziskoval arheolog Samuel Jenny (Mušič, Horvat,

2007, 271). Odkritih je bilo več kot 600 svinčenih izstrelkov za pračo. Gre za skupinsko

najdbo oziroma za zalogo, saj so bili želodi večinoma najdeni na kupu, drugi pa v bližini.

Tudi pozneje so bili v okolici še najdeni svinčeni želodi, ki zelo verjetno sodijo v isti sklop.

Narodni muzej Slovenije hrani 433 želodov iz tega sklopa. Izstrelki so enotne

vretenaste oblike, imajo večinoma gladko površino in priostrene konice, pri nekaterih je viden

livni šiv (Istenič 2009c, 254, kat. 51). Teže želodov so zelo enotne in se gibljejo med 58,49 in

76,82 g, s povprečno težo 70,23 g (Laharnar, 2011, 367).

24

Stavbni kompleks na Dolgih njivah je verjetno imel pomembno vlogo v oskrbi legij na

prostoru srednjega Podonavja in severnega Balkana (Mušič, Horvat, 2007, 283). Dokaz o tem

predstavlja večji skladiščni prostor, ki je bil s prehodi razdeljen na tri manjše dele z

dvignjenimi tlemi (Mušič, Horvat, 2007, 280). Tloris te arhitekturne ostaline je mogoče

primerjati z vojaško oskrbovalno postojanko v Melunu ob Seini (današnja Francija) iz

obdobja dvajsetih let 1. st. n. št. Izkopani sta bili dve vrsti lesenih stavb in bili interpretirani

kot skladišča (Mušič, Horvat, 2007, 280-281).

5.3.2.1 Upor rimskih maniplov v Navportu

Rimski zgodovinar Tacit (Publius Cornelius (ali Gaius) Tacitus) je v prvi knjigi

Analov omenjal, da je 9. septembra leta 14. n. št. izbruhnil upor rimskih legij nameščenih v

vojaških taborih v Panoniji. Uprle so se osma Avgustova legija – VIII Augusta, petnajsta

Apolonova legija – XV Apollinaris in deveta Hispanska legija – IX Hispana. Legije so se

enotno zbrale v skupnem poletnem taboru v Sisciji, kjer je prišlo do uporov. Razlog za upor je

bilo nezadovoljstvo zaradi dolgoletne vojaške službe (20 in več let), stroge discipline, nizkih

plač in nezadostne odpravnine (lat. missio agraria), ki v močvirnatih in gorskih predelih ni

bila posebno rodovitna in primerna za naselitev11

. Posebno uporni so bili manipli v Navportu,

kjer so gradili cesto in mostove ob robu močvirnatih tal (današnje Ljubljansko barje) (Bratož,

2007, 227).

Tacit je v Analih poročal, da so uporni manipli iz Navporta po smrti cesarja Avgusta

izvedeli za nemire v glavnem taboru v Sisciji, raztrgali so svoje prapore, Navport in sosednja

naselja zažgali ter izropali. Stotnike enot, ki so jih mirili, pa so zasramovali, se iz njih

norčevali in jih bičali. Najbolj so bili jezni na prefekta tabora Aufidija Rufa (Aufidius Rufus),

ki so ga vpregli v voz, mu natovorili legionarsko opremo na hrbet in ga gnali po taboru, ter

spraševali, če se dobro počuti z vso to težo na sebi. Zahteve vojakov, ki so se uprli, so bile

skrajšan vojaški rok na šestnajst let, en denarij plače na dan in takojšnja razdelitev vojnega

plena v taboru12

.

Novo izvoljeni cesar Tiberij je nad upornike poslal svojega sina Druza (Nero Claudius

Drusus) z elitno konjenico pretorjancev, ki ji je poveljeval prefekt Sejan (Lucius Aelius

Seianus). Druz je upornike sprva pomiril z obljubami, nato pa je njihovo razpoloženje močno

upadlo, saj je v noči na 27. september leta 14 n. št. nastal lunin mrk, ki so ga legionarji

11

Tacit, Annales I, 16-30. 12

Tacit, Annales I, 16-30.

25

razlagali kot slab znak. Druz se je po tem dogodku odločno zoperstavil upornikom in dal

pobiti nekatere vodje upora. Nadaljnje upiranje nezadovoljnih legionarjev je pomiril tudi

jesenski dež z nevihtami, ki so si ga uporniki razlagali kot božji srd. Legije so se nato razšle

vsaka v svoj tabor (Bratož, 2007, 227).

5.3.3 Vojaške najdbe iz reke Ljubljanice

Poleg arhitekturnih ostankov, prisotnost rimskih legionarjev na območju Ljubljanske

kotline izpričujejo tudi materialni sledovi vojaških transportov, ki so prepoznavni v najdbah

orožja in posameznih delov vojaške opreme iz reke Ljubljanice. Najdbe sodijo v čas med 1.

st. pr. n. št. in 1. st. n. št. (Mušič, Horvat, 2007, 283). Najdbe orožja iz tega časa so

razmeroma redke, saj je orožje predstavljalo tvarno vrednost in kovino je mogoče večkrat

pretopiti ter preoblikovati. Zaplenjeno orožje je imelo poleg materialne tudi simbolno

vrednost, saj je pomenilo dokaz zmage nad sovražniki. Tako je bilo v reki Ljubljanici odkritih

nekaj predmetov; okrašena nožnica bodala, gladij, deli čelade in ščita. Orožje, ki se je

ohranilo, zgovorno priča, da je tudi te kraje osvojilo značilno orožje, kot ga predstavljajo viri

in najdbe v drugih delih rimske države (Curk, 1999, 35).

Na različnih lokacijah reke Ljubljanice so bili odkriti vojaški predmeti, ki datirajo v

obdobje med 1. st. pr. n. št. in 1. st. n. št. Ti predmeti so sestavni del »vrhniškega zaklada« kot

ga je poimenoval France Stele. Steletov zaklad je zbirka predmetov, ki so bili odkriti v reki

Ljubljanici, deloma ali morda v celoti z odseka pri Bevkah (Istenič, 2003, 296). Gladij in

nožnica s pozlačenimi srebrnimi okovi, okrašenimi z reliefnim okrasom, ki sodita v sestavo

»vrhniškega zaklada«, ter v Ljubljanici najdeni okovi vojaškega pasu iz enakega materiala,

okrašenega v enakem stilu in s podobnimi motivi, tvorijo garnituro. Visoko kvaliteto izdelave

vojaških predmetov potrjuje pozlata in uporaba kvalitetne srebrove zlitine z majhnim deležem

bakra, ki je bil dodan namenoma, da je povečal trdnost zlitine. Prestižnost garniture navaja k

domnevi, da je bila last rimskega vojaškega oficirja. Grafit na podobni luksuzni garnituri iz

Kalkrieseja (severna Nemčija) nakazuje, da je pripadala centurionu (Istenič, 2003, 296).

26

6 LEGIJSKI TABORI

Vojaški tabor je predstavljal nepogrešljiv del bivanja in premikov rimske vojske na

tujem ozemlju. Tabor je bil pogosto postavljen na površini 800 m² v bližini vode z zanesljivim

in lahkim dostopom ter travniki za konjsko krmo13. Tabor so navadno postavili na višje

ležečih predelih, da so se lažje branili sovražnikovih napadov in imeli pregled nad okolico14

Za načrtovanje legijskega tabora je bil zadolžen tribun, ki si je pomagal z gromo (mn.

gromas). Zarisan kvadrat s 60 m dolgo stranico z dvema širokima potema, ki se med seboj

križata, so predstavljali osnovni gradbeni načrt za izgradnjo legijskega tabora. Za izgradnjo

objekta je bila zadolžena glavnina vojske (Hanel, 2007, 402). Gradnja se je pričela s

kopanjem jarkov (lat. fossa, mn. fossae), zemljo pa so metali na zunanjo stran in tako je nastal

nasip (lat. ager, mn. agri), ki je bil dopolnjen z rušo, nanj pa je bila postavljena lesena ograja

(lat. vallum, mn. valla). Poznane so tri vrste okopov: navaden okop, kamnit okop in poseben

okop z globjim jarkom. V nasipu taborov so bili narejeni prehodi, in sicer: clavicula, agricola

in tutulus (Hanel, 2007, 402).

Znotraj tabora je vsa vojska prenočevala v šotorih (Cagniart, 2007, 86). Vsaka stran

tabora je imela vrata, ki so bila sestavljena iz dveh kvadratnih stolpov, med katerima je tekla

cesta oz. pot v tabor in iz njega, ki je bila včasih tudi dvosmerna. Skozi obojna nasprotna

vrata ob daljši strani tabora je bila po sredini speljana široka glavna cesta (via principalis), ki

je delila tabor na dva neenaka dela. Ponavadi je ob tej cesti stal pretorij (lat. praetorium, mn.

praetoria) - poveljnikov šotor. Tukaj je vio principalis pravokotno križala pretorijanska cesta

(via praetoria), ki je bila speljana od sprednje strani tabora skozi pretorijanska vrata (porta

praetoria). Na drugi strani pretorija se je pretorijanska cesta nadaljevala v dekuman (via

decumana), ki je zapuščal tabor skozi glavna vrata. Sprednji del tabora (pred pretorijem), ki je

bil manjši, se je imenoval praetentura, zadnji večji del pa retentura. Obe polovici pa sta bili

še razdeljeni po pretorijanski cesti in dekumanu (Breeze, 1994, 7-8; Shirley, 2001, 16-18).

6.1 Kratkotrajni tabori na območju Ljubljanske kotline

Rimska zasedba širšega ljubljanskega prostora je povezana z Avgustovim osvajanjem

Balkana (Županek, 2010, 9). Dolgo časa je prevladovalo mnenje, da je bila Emona tabor

13

Vegetius, Epitoma rei militaris, 158-159. 14

Vegetius, Epitoma rei militaris, 128-129.

27

petnajste Apolonove legije, preden se je le-ta preselila v Karnunt (Carnuntum; današnji

arheološki park Carnuntum - v bližini vasi Petronell-Carnuntum in Bad Deutsch-Altenburg,

Avstrija). Obstoj legijskega tabora v Emoni bi v tem primeru predstavljal dokaz, da mesto

pred odhodom legije ne bi moglo postati kolonija (Šašel Kos, 2012, 100). Zelo dolgo je

prevladovalo mnenje, da se je to zgodilo pod cesarjem Tiberijem, po uporu panonskih legij,

ko naj bi se petnajsta Apolonova legija preselila v Karnunt. To tezo je v članku napisal in

kasneje zagovarjal Balduin Saria. Slednji je dokazoval, da je bila Emona vojaški tabor

petnajste Apolonove legije (Šašel Kos, 2012, 100). Z nastankom Emone se je ukvarjal tudi

Jaroslav Šašel. V nasprotju s Sario, je Šašel zavračal teorijo, da je Emona bila na začetku

stalni legijski tabor kot tudi veteranska kolonija. Tako Saria kot Šašel sta v svojih prispevkih

menila, da je bila Emona kot kolonija ustanovljena po odločitvi Avgusta in Tiberija leta 14. n.

št. (Šašel, 1992, 572-573; Šašel Kos, 2012, 100). Kasneje je svoje mnenje spremenil in

ustanovitev kolonije postavil v čas Oktavijanovega vzpona na oblast (Šašel, 1992, 708, 710;

Šašel Kos, 2012, 100).

Glavni dokaz, ki je prepričeval Sario, da se je v Emoni nahajal legijski tabor preden je

mesto postalo kolonija, je bil nagrobnik ali morda kenotaf Tita Junija Montana (Titus Iunius

Montanus) (št. 1) (Šašel Kos, 2012, 100). Kasnejše študije in raziskave so dodatno potrdile, da

Sarievi zaključki niso pravilni, saj jim nasprotuje epigrafsko, numizmatično in arheološko

gradivo (Gaspari, 2010, 113; Šašel Kos, 2012, 100). Novejše ugotovitve so prav tako tudi

dokazale, da je bila petnajsta Apolonova legija prestavljena v Karnunt šele za vlado Kaligule

(Gaius Julius Caesar Augustus Germanicus) ali Klavdija (Tiberius Claudius Caesar Augustus

Germanicus) (Šašel Kos, 2012, 100).

Dejstvo, da Emona zelo verjetno nikdar ni bila dalj časa legijski tabor, ne pomeni, da v

mestu ali njegovi neposredni bližini v času vojn niso bili utaborjeni v pohodnih oz.

kratkotrajnih vojaških taborih vojaki iz petnajste Apolonove legije, osme Avgustove legije in

devete Hispanske legije (Šašel, 1992, 571; Gaspari, 2010, 121; Šašel Kos, 2012, 101, 103).

Številčnejšo prisotnost rimskih legionarjev v okolici Emone datiramo za čas Ilirskih vojn (35-

33 pr. n. št.), Panonskih vojn (14-9 pr. n. št.) in delmatsko-panonskega upora (lat. Bellum

Batonianum; 6-9 n. št.) (Šašel Kos, 2012, 101).

Nastanitev rimskih legionarjev v Ljubljanski kotlini v drugi polovici 1. st. pr. n. št. in

začetku 1. st. n. št. do sedaj ni bila potrjena z arheološkimi lokacijami. Iz časa sredine in

druge polovice 1. st. pr. n. št., ko so Rimljani osvajali Ljubljansko kotlino in se širili proti

Balkanu, je bilo na območju Ljubljane znano le staroselsko naselje na območju Starega in

28

Gornjega trga (Vojakovič et al., 2011, 88). V Ljubljansko kotlino so se v tem času priseljevali

rimski državljani in Italiki iz severne Italije (Vojakovič et al., 2011, 88). V času Oktavijanove

intervencije v Iliriku in panonskih vojn, so vojaški pohodi in trgovski interesi predstavljali

povod k ustanovitvi kolonije na območju današnje Ljubljane z uradnim imenom Colonia Iulia

Emona. Kolonija je bila zgrajena v obliki pravokotnega mesta s pravilno ulično mrežo v

neposredni bližini rečnega prehoda (Mikl Curk et al., 1993, 38). Na začetku gradnje kolonije

Emone na levem bregu Ljubljanice je bilo na tem razpotju prisotnega precej vojaštva (Gaspari

2010, 113–125). Posadke v utrdbi na Nadleškem hribu in morebitnih postojankah na

Ambroževem gradišču, Žerovniščku in Ulaki pa so varovale odseke pomembnih poti čez

Notranjsko proti Dolenjski in Kvarnerskem zalivu (Laharnar, 2010, 372). V Emoni odkriti

napisi omenjajo vojne veterane osme Avgustove (št. 9) in petnajste Apolonove legije (št. 4, 5,

8 in 10) in zgodnje novačenje pretorijancev (Gaspari, 2010, 144). Možnost, da gre za

veteransko kolonijo, potrjuje tudi datacija nagrobnikov vojaških veteranov Lukija Oklatija

(Lucius Oclatius) iz Tarkvinije (Tarquinii) (št. 8) in Tita Varija (Tito Vario) iz Narbone

(današnji Narbonne, Francija) (št. 5) (Šašel Kos, 1995, 239), ki je na podlagi stilističnih

kriterijev za prvega zamejena v tiberijsko, za drugega pa v poznoavgustejsko-

zgodnjetiberijsko obdobje (Gaspari, 2010, 144). Analiza virov opozarja, da je mesto z okolico

kmalu sodilo k obrambnemu pasu povezanemu z Italijo, zaradi česar se je strateška vloga

mesta okrepila v kriznih časih. Na omenjeno dejstvo opozarjajo tudi arheološki dokazi (Mikl

Curk et al., 1993, 39).

Edini z gotovostjo dokumentirani vojak petnajste Apolonove legije je Gaj Klodij

Sekund (Gaius Clodius Secundus), ki je na rdečkasto rjav kamen iz območja Skopačnika nad

Želimljami dal vklesati nagrobnik za svojo sestro Klodijo Tercijo (Clodia Tercia) (št. 10). Na

nagrobniku je omenjena še Petronija Disula (Petronia Disula) ki je dala vklesati nagrobni

napis Gaja Cestidija (Gaius Cestidius) (Šašel Kos, 2004, 59).

Večino Emonskega prebivalstva so sestavljali kolonisti, ki so prišli iz krajev severne

Italije in iz Akvileje (Šašel, 1992, 572-573; Gaspari, 2010, 144; Šašel Kos, 2012, 101). Veliko

kolonistov je Oktavijan razlastil z namenom, da so se na njihove domove in posestva naselili

veterani iz njegovih in Antonijevih številnih legij (Šašel Kos, 2012, 101).

V času Tiberijevega osvajanja Ilirika oziroma panonskih vojn je bil vojaški tabor

postavljen v Emoni ali v njeni neposredni bližini kjer se danes nahajajo Prule (Tribuna),

Emona pa je zelo verjetno služila kot pomembna logistična postojanka (Gaspari, 2010, 113;

Šašel Kos, 2012, 101). Arheološke raziskave na Tribuni so šele leta 2007/2008 prvič nakazale

29

odkritje ostankov vojaškega tabora v Ljubljani (Županek, 2010, 9; Vojakovič et al., 2011, 88).

V kratkem časovnem obdobju (konec 1. st. pr. n. št. – začetek 1. st. n. št.) so rimski legionarji

na praznih površinah ob staroselskem naselju postavili dva vojaška tabora. Izbira lokacije je

bila premišljena. Rimljani so strateško izbrali bližino tedaj najpomembnejše plovne poti –

reke Ljubljanice – in cestne povezave proti Panoniji (javna cesta Emona - Siscia) (Županek,

2010, 9; Vojakovič et al., 2011, 88). Glavna javna cesta Emona – Siscia je bila takrat edina in

najhitrejša kopenska pot na Balkan oz. v Ilirik (kasnejšo provinco Panonijo), kjer so potekale

glavne vojaške operacije v bližini (Vojakovič et al., 2011, 88).

Vojaška tabora Emone sta se nahajala v zaledju in ne v žarišču tedanjih bojnih linij.

Njuna namembnost je bila predvsem organizacija vojaške oskrbe, izgradnja novih mest in

cestne infrastrukture na novo osvojenih območjih (Gaspari, 2010, 141; Vojakovič et al., 2011,

88). Hkrati pa so vojaki bdeli nad staroselci ter preprečevali upore. Ker je bila Emona takrat

najvzhodnejša rimska naselbina, je potrebovala tudi obrambo pred morebitnimi vpadi

sovražnih ljudstev s severa in vzhoda (Vojakovič et al., 2011, 88).

V poznoavgustejskem obdobju je bila vojska nastanjena v Ljubljani tudi zaradi

Avgustovega projekta gradnje mesta Emone na levem bregu Ljubljanice. Ker je bila zasnova

urbanega mesta, gradnja glavnih javnih stavb in obzidja verjetno izpeljana v zelo kratkem

obdobju, je moralo pri tem sodelovati veliko število ljudi, najverjetneje tudi vojaški oddelki

(Vojakovič et al., 2011, 88).

6.1.1 Starejši legijski tabor (konec 1. st. pr. n. št.)

Na Tribuni je bil izkopan vzhodni rob legijskega tabora, ki datira v leto 15 pr. n. št.

Preostali del celote oziroma neizkopana površina tabora se je raztezala v smeri proti

severozahodu in jugozahodu (Vojakovič et al., 2011, 89). Legionarji so izdelali impozantno

obrambno strukturo z dvema obrambnima jarkoma in nasipom, da bi obvarovali vojsko,

naselje in domnevno pristanišče v bližini. Stik glavne ceste in obrambne strukture ni bil

izkopan, ker se je nahajal izven izkopnega polja zaščitnih arheoloških raziskav. Izkopavanja

so obsegala le manjšo površino notranjosti tabora (Vojakovič et al., 2011, 89). V notranjosti

tabora je bilo ugotovljenih le nekaj slabo ohranjenih ostankov tlakov in kurišč. Številni leseni

količki za šotore, ki so bili najdeni na dnu obrambnih jarkov, pričajo, da so vojaki v tem času

prebivali v šotorišču. Vojaški tabor je deloval le nekaj let. Jarka so kmalu zasuli, obzidje je

bilo opuščeno in porušeno (Vojakovič et al., 2011, 89).

30

6.1.2 Mlajši legijski tabor (pozno avgustejsko obdobje/začetek 1. st. n. št.)

V poznoavgustejskem obdobju (prvo desetletje 1. st. n. št.) se je rimska vojska

ponovno nastanila na travnikih ob staroselskem naselju (Vojakovič et al., 2011, 100). Nov

vojaški tabor so prestavili nad zasute jarke in površine jugovzhodno od opuščenega nasipa.

Legionarji so tokrat zgradili lesene barake in vodnjak (Vojakovič et al., 2011, 100). Obilica

najdenih predmetov pripada vojaški opremi in dokazuje, da so v teh barakah prebivali

legionarji. Čeprav je bila raziskana dokaj velika površina, pa je bil tudi ta tabor večji od

površine izkopa. Barake so se razprostirale proti jugozahodu in jugovzhodu, tako da je bilo

odkrito območje nekje v sredini ali bolj na severozahodnem koncu vojaške naselbine.

Severovzhodni rob vojaških barak je verjetno predstavljala glavna cesta, ki je potekala ob

vznožju Grajskega griča (Vojakovič et al., 2011, 100). Ni poznan podatek ali se je mlajši

vojaški tabor raztezal tudi severozahodno od starejšega nasipa. Na območju notranjosti

starejšega tabora je bilo zaradi recentnih posegov v arheološke plasti težko ločiti strukture

starejšega in mlajšega tabora. Arheološki ostanki se na tem prostoru bistveno razlikujejo od

načina gradnje lesenih barak jugovzhodno od nasipa (Vojakovič et al., 2011, 100). V

severnem vogalu izkopnega polja je bila odkrita stavba z več prostori, ki bi lahko že pripadala

robu civilne naselbine v tem času. Kakor starejši je tudi mlajši vojaški tabor deloval le nekaj

let in bil dokaj hitro opuščen, še pred letom 15 n. št. Najverjetneje je bil tesno povezan z

gradnjo rimskega mesta na levem bregu Ljubljanice v poznoavgustejskem obdobju

(Vojakovič et al., 2011, 100).

Ostanki utrdbe z dvema jarkoma in nasipom ter mlajšega tabora z vrstami barak in

drugih objektov na lokaciji Tribuna pod Grajskim gričem, skupaj z odkritji vojaških utrdb

vzdolž dolenjskega avtocestnega kraka pri Sv. Urhu in Vihrah pri Drnovem, Srednem polju

pri Čatežu in na Obrežju opozarjajo na pomembno vlogo kopenske komunikacije med

Navportom in Siscijo, to je t. i. via militaris Nauportus – Siscia (Gaspari, 2010, 141).

6.1.3 Emono so pomagali graditi legionarji

Leta 2008 so izkopavanja na lokacijah NUK II in Šumi potrdila tudi verjetno udeležbo

vojaških enot pri gradnji mesta (Gaspari, 2010, 88). O tem pričajo predvsem najdeni kosi

orožja in opreme ter druge kovinske najdbe, značilne za vojaško okolje, posredno pa tudi

rigorozna natančnost pri prostorskem umeščanju mestnih krajev in pri sami gradnji. Večina

vojaških najdb z območja Emone pripada standardizirani opremi zgodnjega principata. Med

31

orožjem in vojaško opremo je poleg nosilcev faler in delov nožnice zanimiva predvsem

skupina svinčenih želodov, ki so morda bili namenjeni urjenju (Gaspari, 2010, 88). Ob

izkopavanju je bilo odkritih osem vretenastih svinčenih izstrelkov za pračo. Pet izstrelkov je

bilo najdenih na površini enega kvadratnega metra, ostali pa v bližini. Najdeni so bili v

zgornjem plasti, ki je datirana v poznoavgustejsko in zgodnjetiberijsko obdobje. Andrej

Gaspari v neposredni bližini odkritih želodov domneva vadbeni tabor ali drugi prostor,

povezan z vojaškimi aktivnostmi pred gradnjo zidanega mesta (Gaspari, 2010, 26, 93).

Pomembna je tudi svinčnica (lat. perpendiculum, mn. perpendicula), ki skupaj s primerki z

lokacije Šumi morda priča o udeležbi specializiranih enot pri gradnji mesta (Gaspari, 2010,

88-90).

6.2. Via militaris Nauportus – Siscia

Iz Emone so rimski vojaki po eni poti krenili proti Panonski nižini, po drugi poti pa na

jug preko današnje Dolenjske in do Siscije (Mikl Curk et al., 1993, 47), kjer je bil pred nekaj

leti odkrit tudi rimski pohodni vojaški tabor (Guštin, 2002, 69). Pohodni tabor v Čatežu ob

Savi je bil postavljen za kratek postanek rimskih legionarjev, ki so ob Savi korakali proti

Sisciji. Odkriti so bili značilni sledovi dvojnega jarka, več majhnih okroglih peči ter nekaj

najdb vojaške opreme. Med najdbami je tudi republikanski novec, ki tabor postavlja v

obdobje zadnjega desetletja pr. n. št. ali najkasneje med letoma 6 in 9 n. št. (Guštin, 2002, 69),

ko je v Panoniji potekal delmatsko-panonski upor (Stipčević, 1986, 51).

Le nekaj kilometrov južneje je bil na Obrežju odkrit legijski tabor oziroma

zgodnjerimska utrdba, ki je nastala okoli leta 14 ali 13 pr. n. št. (Mason, 2003, 67). Utrdba je

imela tipičen pravokoten tloris z zaobljenima stranicama. S treh strani so jo varovali dvojni

jarki in obdajali prostor v velikosti 290 x 210 m. Na četrti strani je bil le enojni jarek, ki je

omejeval dodatni prostor velikosti 210 x 25 m (Mason, 2003, 67). V osrednjem delu je bilo

več pravokotnih barak, latrine, shrambene jame in krušne peči. Poleg tega so arheologi znotraj

tabora odkrili več jam različnih velikosti, njihova vloga pa ni povsem jasna. V njih je bilo

odkrito veliko keramike, del zaokroženih jam z najdbami, kot so obdelane kosti z ročaji, pa

daje slutiti na obrtniško dejavnost. Arheologi so odkrili tudi nakit in vojaško opremo. Zunaj

utrdbe je bilo odkritih več krušnih in železarskih peči. Na severozahodnem delu je mimo

utrdbe vodila glavna itinerarska cesta Emona – Siscia. Tabor je bil lociran na posebej

pomembni strateški točki, saj je skozi Brežiška vrata nadzoroval prometnice iz Italije preko

doline Krke. Na enak način je bilo mogoče nadzorovati plovni promet po Savi in povezave

32

preko Gorjancev in Žumberka. Omenjeni strateški položaj je služil za nadaljnja rimska

osvajanja proti Sisciji (Miškec, 2009, 295).

Pretorij Latobikov (Praetorium Latobicorum; današnje Trebnje) je bila pomembna

prometna postojanka in vojaška točka v neposredni bližini severne italske meje (Šašel Kos,

1986, 377). Na območju današnjega Trebnjega je bila ob itinerarski cesti osnovana

beneficiarska postaja iz 2. in 3. st. n. št. Samo naselje je skupaj z omenjeno postajo ležalo na

širšem območju sedanje župnijske cerkve (Mikl Curk et al., 1993, 47). Omenjena postaja je

ležala na meji med Italijo in provinco Panonijo. Konec marca 2006 je bilo na območju

nekdanjega rimskega mesta Pretorija Latobikov opravljeno arheološko sondiranje. Na celotni

raziskovalni površini so bili dokazani ostanki 24 m dolgega in 15 m širokega rimskodobnega

stavbnega kompleksa (Bavec, 2007 224-225; 2009, 384). Osrednji del je bil s strani izvajalcev

izkopavanj opredeljen kot skladiščno-upravni objekt (Bavec, 2009, 383). Zaradi masivnih

temeljev z 12 m širine in približno 16 m še ohranjene dolžine je možno sklepati, da je objekt

istočasno s cestiščem gradila rimska vojska (Bavec, 2009, 384).

Neviodunum ali Neviodun (Municipium Flavium Latobicorum Neviodunum; današnje

Drnovo pri Krškem) je bil zgrajen po vzorih rimskih mest v Italiji. Čeprav je Neviodun

keltsko ime, arheološke najdbe dokazujejo, da so ga ustanovili Rimljani (Lovenjak, 2003, 93).

Med rimskimi kolonisti je bilo precej veteranov – odsluženih vojakov (Lovenjak, 2003, 93).

Ležalo je v okljuku Save (danes mrtvi rokav reke mimo Belega brega in Drnovega ima že

povsem izbrisano podobo), ob glavni cesti, ki je povezovala Italijo s provinco Panonijo. Cesta

je iz Akvileje potekala čez Emono, Pretorij Latobikov, čez Krakovski gozd do Nevioduna,

Siscije in Sirmija (Sirmium; današnja Sremska Mitrovica, Srbija) (Lovenjak, 2003, 93).

Novejše podatke so dala tudi izkopavanja v letu 2003, pred gradnjo nove avtoceste. Največjo

zanimivost predstavlja rimska utrdba na robu terase Bregane, ki je nastala ob rimski zasedbi

Panonije, verjetno v letu 14 ali 13 pr. n. št. V poznejših letih je varovala in nadzirala cesto, ki

je preko Nevioduna potekala od Siscije do Akvileje. Po zadušitvi delmatsko-panonskega

upora je bila opuščena. Razprostirala se je na površini šestih hektarjev, v pravokotni obliki

(Lovenjak, 2003a, 95). Do leta 166 n. št. Neviodun živi brez vojaške posadke, imel pa je

beneficiarsko postajoii.

33

6.3. Tabor osme Avgustove in trinajste Dvojne legije

Na Slovenskem je kar nekaj rek, ki so s svojimi razdiralnim delovanjem uničile bolj

ali manj pomembna, zlasti rimska najdišča (npr. Šempeter ob Savinji; Pahič, 1996, 133). V

okolici Ptuja je bilo razdiralno delo Drave največje in arheološko najočitnejše. V zahodnem

delu manjka med Skorbo in Zgornjo Hajdino domnevani vojaški tabor, tam je na južnem

koncu loka najbrž bila prekinjena tudi glavna cesta, višje pri Skorbi sta bila odsekana legijski

vodovod in cesta iz severozahodne smeri (Pahič, 1996, 140). Vojska, ki je nadzorovala

Panonijo, naj bi imela po intervenciji v Iliriku legijski tabor v Petovioni (Poetoviona) (Lamut,

1992, 161; Horvat, 2010, 14). Kmalu po rimski osvojitvi območja današnjega Ptuja okrog leta

15 pr. n. št. naj bi bil na odplavljenem desnem bregu Drave postavljen vojaški tabor osme

Avgustove legije. Konec leta 45 n. št. pa jo je zamenjala trinajsta Dvojna legija - XIII Gemina,

ki je bila v Petoviono premeščena iz Vindonise (Vindonissa; današnji Windisch, Švica)

(Lamut, 1992, 161; Curk, 1999, 36; Horvat, Dolenc Vičič, 2010, 14). Pomemben je znameniti

Tacitov navedek, ki govori, da so se po umoru cesarja Nerona (Nero Claudius Caesar

Augustus Germanicus) leta 69 n. št., v Petovioni v zimski garniziji trinajste Dvojne legije

zbrali trije generali legij in pomožnih enot ter odločali o nadaljnji usodi notranjepolitičnega

položaja (Curk, 1999, 36). Slaba oskrba in pomanjkanje hrane v zahodnih provincah rimskega

cesarstva so v času Neronove vladavine sprožile vrsto uporov. Prvemu uporu v Lugdunski

Galiji (Gallia Lugdunensis; današnja Francija) spomladi leta 68 n. št, ki ga je začel Vindeks

(Gaius Iulius Vindex), so sledili številni drugi (Bratož, 2007, 242). Vindeksov upor je sprožil

skoraj dveletno krizo, ki se je najprej kazala kot upor proti Neronu, nato pa je po polletnem

obdobju v temeljnih potezah neuspešne vlade cesarja Galbe (Servius Sulpicius Galba

Augustus) dobila obliko državljanske vojne, ki je leta 69 n. št. trajala vso leto. To obdobje

oziroma »Leto štirih cesarjev«, ko so Rimu zaporedoma vladali štirje cesarji (Galba (Servius

Galba Imperator Caesar Augustus), Oton (Marcus Salvius Otho Caesar Augustus), Vitelij

(Aulus Vitellius Germanicus Augustus) in Vespazijan (Titus Flavius Caesar Vespasianus

Augustus)) in je pretreslo celotno cesarstvo (Šašel, 1979, 2; Bratož, 2007, 243).

Sestanek, ki se je odvijal avgusta leta 69 v Petovioni je bil odločilnega pomena.

Določil je potek državljanske vojne. Poveljnik legije iz Karnunta Mark Antonij Prim (Marcus

Antonius Primus) je prepričal svoje poveljniške kolege, predvsem pa nižje oficirje in ostale

legionarje, da je potrebno nemudoma napasti Italijo (Šašel, 1979, 2). Zaradi nasprotnikove

neaktivnosti se je tveganje izkazalo kot povsem upravičeno (Bratož, 2007, 246). Tako je po

34

najnujnejših pripravah vojska iz podonavsko-balkanskih provinc pod poveljstvom Antonija

Prima čez območje Julijskih Alp vdrla v Italijo. Za nadaljnje napredovanje proti Rimu so

legije iz podonavskih provinc 24. oktobra leta 69 v bitki pri Bedriaku (Bedriacum; današnji

Calvatone, Italija) in kasneje ponovno pri današnji Kremoni premagale Vitelijevo vojsko.

Zmagi v severni Italiji je sledil pohod čet Apenine proti Rimu, kjer se je v pričakovanju

prihoda sovražne vojske hitro rušila Vitelijeva oblast. Po koncu spopadov v Rimu so

podonavske legije 20. decembra leta 69 po hudih bojih zavzele mesto. Državljanska vojna se

je zaključila z usmrtitvijo Vitelija in njegovih sodelavcev. Formalni zaključek državljanske

vojne je bila potrditev novega cesarja Vespazijana, ki je dan po padcu Rima potrdil senat,

kasneje pa ga je ustoličil ljudski zbor (Šašel, 1979, 5-7; Bratož, 2007, 246). Cesar Trajan

(Imperator Caesar Nerva Traianus Divi Nervae filius Augustus) je med letoma 100 in 103

naselbini podelil status kolonije ter polno ime Colonia Ulpia Traiana Poetovio (Lamut, 1992,

161).

Legijski tabor je bil opuščen nekje med letoma 102 in 106 n. št., ko so legijo

premestili v Vindobono (današnji Dunaj, Avstrija). Pozneje pa so bile v mestu po vsej

verjetnosti nastanjene manjše vojaške enote, o čemer ne nazadnje pričajo tudi številni mitreji

(Mikl Curk et al., 1993, 62).

Raziskovanje utrdb na Ptuju opozarja na utrjeno obrambo rečnega prehoda. Samo

dogajanje v Avgustovem času bi lahko pričalo za načrtovano agresivno vlogo tabora z načrti

za osvojitev območij v srednjem Podonavju. Dejstvo, da se vojaški tabor v Petovioni pojavi v

pisnih virih šele v času delmatsko-panonskega upora in da je moral tedaj varovati promet

proti zahodu in metalurškim območjem ob zgornji Dravi in Muri, dokazuje, da je bila njegova

funkcija defenzivnega tipa. Tabor je rimsko ozemlje varoval pred nevarnostmi z vzhoda in po

reki navzgor. Velikost tabora se je ravnala po potrebah legije in njene temeljne oskrbe ter se

verjetno manj ozirala na morebitna ozemlja v lasti staroselskih plemen (Mikl Curk, 1993,

207-208).

Zelo trdnih tvarnih dokazov o obstoju vojaškega tabora z območja današnjega Ptuja

še vedno ni. O njem npr. pričajo predvsem najdbe s Spodnje Hajdine, ki trenutno predstavljajo

enega redkih dokazov o lokaciji vojaškega tabora. Ta naj bi se v času rimskih osvajanj nahajal

na desnem bregu Drave. Na tem območju so bili najdeni tudi vojaški nagrobni spomeniki (št.

14, 15, 18/19, 20, 21, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31 in 32) in številni votivni napisi (št. 16,

17, 22 in 33) (Horvat et al., 2003, 173). V Pokrajinskem muzeju Ptuj so razstavljeni predmeti,

ki jih je mogoče povezati z opremo vojske. Od tega je posebna reliefno okrašena nožnica za

35

bodalo, posrebrena iz tanke bronaste pločevine iz 1. st. n. št. (Mikl Curk et al., 1993, 64).

Nožnico krasijo motivi mitoloških figur. Zgoraj je motiv dveh grifonov in kantarosa, ki se še

dvakrat ponovi. Lebdeči boginji Viktoriji držita ščit z upodobitvijo cesarja, pod njima pa je

upodobljen orel z razprtimi krili. Dioskura (Dioscuri), pomočnika v stiskah in v boju ter

glasnika novega in srečnega časa, sta upodobljena kot jezdeca (Horvat, 1999c, 283). Na

neznanem najdišču s Ptuja so bili najdeni trije svinčeni izstrelki okrašeni z reliefnimi črkami,

od katerih sta črki A in R dobro vidni, sprednja in zadnja črka pa zabrisani (Horvat, 1993, 62).

Napisi in podobne upodobitve v reliefu na svinčenih izstrelkih se pojavljajo predvsem v času

pozne republike in so povezani s propagando med državljanskimi vojnami. Ne najde pa se jih

v bojih proti nerimskim oziroma tujim nasprotnikom. Izstrelki z napisi, ki jih ne bi mogli

pričakovati na tem prostoru, in nejasne okoliščine odkritja, zastavljajo vprašanje tudi o samem

najdišču Ptuj (Horvat, 1993, 335). Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Center za

preventivno arheologijo, je v času od 12. 10. 2010 do 30. 8. 2011 izvedel zaščitne arheološke

raziskave na območju nekdanje vojašnice na Ptuju. Arheološke raziskave so potekale v

notranjosti in okolici bivše vojašnice, ki je bil postavljena leta 1905 in je zajemal površino,

veliko približno 750 m2

(Lazar, 2013, 216-217).

Na plakatu, ki sta ga za kongres15

z naslovom Rimska vojska na območju današnje

Slovenije: Nova odkritja in smernice raziskav, pripravila Evgen Lazar in Maja Janežič so

predstavljeni predmeti rimske vojske: deli luskinastega oklepa, dve puščični osti, branik od

meča, koščeni gumb, odlomek kovinske ploščice z napisom, okrogel dvodelen predmet

(najverjetneje falera) in del tolčene bronaste pločevine, možno od oklepa. Vse najdbe so bile

odkrite v plasteh in strukturah rimskodobne Petovione, ki so se nahajale v neposredni bližini

rimskodobnega foruma (Janežič, Lazar, 2011).

6.4 Tabor druge Italske legije

Doba zgodnjega cesarstva je bila v rimski državi čas blaginje. Rimljani so v tem času

ozemlje današnje Slovenije razdelili med tri upravne enote: Deseto italsko regijo ter provinci

Norik in Panonija (Bratož, 2007, 219-220). Ozemlje današnje Slovenije v takratnem obdobju

označujeta gospodarski in kulturni razcvet. Mestom Emona, Celeia, Petoviona itd. so bila v

upravljanje dodeljena razmeroma velika območja. Na podeželju so nastajala velika kmetijska

posestva. Njihovi lastniki so bili priseljenci (kolonisti) ali premožno staroselsko prebivalstvo

(Šašel Kos, 1999, 196-198).

15

Kongres je potekal od 17. do 18. novembra 2011, v Narodnem muzeju Slovenije – Metelkova, Ljubljana.

36

Mirno obdobje so prekinile markomanske vojne (lat. Bellum Germanicum et

Sarmaticum) med letoma 166 in 180 n. št., ko je spet postala nujna neposredna obramba naših

krajev in Italije. Germanska plemena Markomanov in Kvadov so namreč z območja današnje

Moravske in Slovaške prek sedanje Slovenije vdrla vse do Akvileje (Šašel Kos, 1986, 241).

Pri Ločici v Savinjski dolini je bil za obrambo pred vpadi zgrajen legijski tabor, ki je bil v

uporabi le nekaj let (verjetno od 168 ali 169 do 171) (Šašel Kos, 1986, 243).

Letnica vdora Markomanov in Kvadov je sporna, v strokovni literaturi prevladujeta

dve mnenji. Po enem naj bi se to zgodilo leta 170 n. št., ko naj bi napadalci prodrli čez zaporni

sistem, ki je bil zgrajen leta 168 n. št. pod Antistijem Adventom (Antistius Adventium) za

varovanje severovzhodne meje Italije (Praetentura Italiae et Alpium) in je segal nekako od

mesta Forum Iulii, preko današnje Ljubljanske in Celjske kotline do Tarsatike (Tarsatica;

današnja Reka, Hrvaška). Približno v istem času je bil zgrajen tudi vojaški tabor za drugo

Italsko legijo – II Italica v Ločici pri Polzeli, ki so ga že nekaj let pozneje, še med trajanjem

vojne, Rimljani sistematično demontirali in prenesli v Albing pri Ennsu, bližje fronti (Šašel

Kos, 1986, 331). Strokovnjaki, ki zagovarjajo drugo, bolj verjetno stališče, pa trdijo, da je

prišlo do prvega markomansko-kvadskega vdora pred izgradnjo obrambnega sistema, ki ga

barbari pozneje v teh vojnah niso mogli več prebiti. Eno od središč je moralo biti v Emoni, in

ni izključeno, da je z markomanskimi vojnami povezana tudi prisotnost nekaterih vojakov

trinajste Dvojne legije v mestu (Šašel, 1992, 229).

Proti koncu 19. st. so kmetje pri oranju zemlje na območju Ločice našli opeko in

ostanke zidu. Takratni kustos muzeja Emanuel Riedl si je ogledal najdišče in začel s

poizkusnimi izkopavanji, vendar zaradi nesistematičnega dela ni dosegel pomembnejših

uspehov. Izkopal je dva križna jarka in našel ostanke zidu različne debeline in večje število

opek z eno ali dvovrstnimi žigi druge Italske legije. Temeljiteje se je izkopavanj lotil Franc

Lorger v letih 1916/18, ki je tudi pravilno opredelil najdišče v Ločici (Kolšek, Kolšek, 1958,

166). Raziskal je obseg obzidja z vmesnimi stolpi in vrati. Na notranji strani obzidja je Lorger

odkril pet stavb v velikosti 123 x 68 m, s spalnimi in kopalnimi prostori v velikosti 65 x 37 m

in 99 x 69 m ter pretorij v sredini tabora. Temelji stavb so bili sezidani iz rečnih oblic, zidovi

pa iz peščenih blokov, ki so jih uporabljali tudi v obzidju. Pod severnimi in južnimi vrati se je

nahajal kanal. V Ločici sta bila ob cesti proti Šempetru odkrita dva stražarska stolpa (Kolšek,

Kolšek, 1958, 166; ANSl, 1975, 285).

Obseg omenjenega legijskega tabora je meril 543 x 435 m. Obzidje stalnega rimskega

vojaškega tabora je navadno v obliki pravokotnika, redkeje je pravilne kvadratne ali celo

37

trapezoidne oblike kot na primer v Lavriaku (Lauriacum; današnji Lorch, Avstrija). Debelina

obzidja je znašala 2 m in več, višina pa se da le redko ugotoviti. Okrepljeno je bilo še z

obrambnimi stolpi (Kolšek, Kolšek, 1958, 171). V Ločici so bili na rečni terasi severnega

brega Savinje odkriti ostanki temeljnega okopa obodnega zidovja rimskega vojaškega tabora.

Prav tako se je ohranila sled osrednjih barak in odtisi posameznih temeljnih kolov (Mikl Curk

et al., 1993, 48). Vsem objektom vojaškega tabora so arheologi pripisali bolj ali manj enotno

gradbeno fazo. Na ta način je starost celote določena v kratek čas zgodnjega obdobja

markomanskih vojn, oziroma v čas ko je druga Italska legija varovala ozemlje proti vzhodu in

varovala prehod čez Savinjo pred morebitnimi vdori (ANSl, 1975, 285; Mikl Curk et al.,

1993, 49). Izkopavanja v Ločici so odkrila več kot dvesto opek z 32 različnimi žigi (ANSl,

1975, 285). Označene so bile z žigom legije in imeni izdelovalcev (ANSl, 1975, 285).

6.4.1 Opekarna druge Italske legije

Leta 1995 so bile ob izgradnji avtocest izpeljane sistematične raziskave na trasi Arja

Vas – Vransko. Rezultati raziskav so potrdili delovanje vojaške opekarne blizu tabora druge

Italske legije (Lazar, 2006, 5). Arhitekturni ostanki dveh peči, skladišča s sušilnico, odpadne

jame, odkrite najdbe ter žigi na opekah so pokazali, da je na ledini Ilovica pri Vranskem

obratovala večja rimska opekarna (lat. figlina, officina, mn. figlinae, officinae), ki je pokrivala

potrebe vojaškega tabora v Ločici pri Polzeli (Lazar, 2006, 29). Opekarna je za svojo

proizvodnjo uporabljala surovine iz neposredne okolice – predvsem glino oz. ilovico na

katero spominja tudi sedanje ime, poleg nje pa še velike količine lesa in vodo iz reke Bolske

(Lazar, 2006, 5).

Rimske vojaške enote so imele svoje opekarske obrate že od avgustejskega obdobja

dalje. Prvi pojav žigosanja izdelkov je znan iz sredine 1. st. n. št, iz obdobja vlade cesarja

Klavdija (Lazar, 2006, 35). Vojaški opekarski obrati so na izdelke žigosali ime legije ali

oddelka (npr. LEG II ITA) in včasih tudi ime vojaka, ki je opeko izdelal (npr. LEG II ITA /

AVSPICATVS) (Lazar, 2006, 35). Izdelki vojaških opekarn so bili uporabljani predvsem za

gradnjo vojaških in cesarskih objektov ter včasih tudi poslopij provincialnih upravnikov

(Lazar, 2006, 35). Opeke na Vranskem so bile v največji meri žigosane z osmimi različnimi

legijskimi žigi (LEG II ITA in LEG II ITA / AVSPICATVS LEG II ITALPATR, LEG II

ITALPF, HILARVS) (Lazar, 2006, 35). Poleg žigosanih opek so zanimivi tudi odlomki opek

z živalskimi odtisi. Med sušenjem opek v neograjenih prostorih so bili izdelki izpostavljeni

nepredvidenim obiskom živali ali celo divjadi. Na nekaterih odlomkih opek je vidnih več

38

odtisov mačjih šap, sledovi psa in odtis koze ali srne. Na eni opeki je ohranjen tudi odtis

legionarskega obuvala. Ob nekaterih žigih so vidni tudi odtisi prstov (Lazar, 2006, 37).

Kratko obdobje, v katerem so legionarji na območju današnje Ločice pri Polzeli gradili nov

tabor in v njem živeli, je bilo najverjetneje čas največjega obsega proizvodnje opekarne na

Ilovici. S premestitvijo legije na Donavo, najprej v Albing in nato v Enns (Winkler, 1971, 94;

2003, 131; Lazar, 2006, 252) se je glavni odjemalec in porabnik izdelkov z Vranskega odselil.

Verjetno je opekarna prenehala s proizvodnjo že ob odhodu vojske, bolj verjetno pa je obseg

proizvodnje najprej močno upadel in nato zamrl (Lazar, 2006, 252).

7 ARHEOLOŠKI SLEDOVI POVEZOVANJA STAROSELSKEGA

PREBIVALSTVA Z RIMSKO VOJSKO

Med pomembnejša najdišča za razumevanje obdobja na prehodu iz poznolatenskega v

rimski čas sodijo Strmec nad Belo Cerkvijo, Beletov vrt v Novem mestu in Verdun pri

Stopičah (Breščak, 2002, 90). Med starejša najdišča z rimsko vojaško opremo sodi grob iz

Bobovka pri Kranju, v katerem je bil odkrit gladij, datiran v prvo polovico 1. st. pr. n. št.

(Horvat, 2009, 373). Najmlajši primeri rimskih vojaških grobnih pridatkov so poznani iz

grobov iz Verduna (Horvat, 2009, 373). Posebnost tega grobišča predstavljajo moški grobovi

z orožjem, v čemer se kaže močna keltska tradicija. Običaj prilagajanja orožja v grobove je

keltski in ne rimski (Breščak, 2002, 94). Posebej zanimivo je na primer, da je bil v grobu 37 v

železno poznolatensko nožnico tipa Vrhnika z bronastim okrasjem potisnjen rimski gladij. V

grobovih 1 in 41 sta bili čeladi tipa Weisenau, ki predstavljata najbolj pogost tip rimske

legionarske čelade 1. st. n. št., sulična ost v grobu 1 pa je bila po keltskem običaju zvita in

tako obredno uničena (Breščak, 2002, 94). Tak običaj je izpričan še v nekaterih grobovih. Ta

kulturna dvojnost se pojavi tudi pri drugem nevojaškem materialu, tako v moških kot tudi v

ženskih grobovih starejšega dela grobišča, kjer pridatke predstavljajo keramične posode in

nakit. Sredi druge polovice 1. st. n. št. se ta dvojnost v grobovih izgubi in nadaljuje z rimsko

tradicijo (Breščak, 2002, 94). Grob 136 vsebuje terro siggilato z napisom IPP (Horvat, 2009,

373).

Med najmlajše grobove z vojaškimi pridatki sodi še grob 1 iz Bobovka pri Kranju, v

katerem je bila poleg gladija odkrita še oljenka tipa Loeschcke IX iz 1. st. n. št. (Horvat, 2009,

373). Ti grobovi so bili večkrat interpretirani kot pokopi lokalnih prebivalcev, ki so sestavljali

pomožne enote v rimski vojski (Horvat, 2009, 374). V pomožne enote so bili vključeni tudi

39

pračarji (lat. funditor, mn. funditores). Prača je bila do pojava ognjenega strelnega orožja ob

loku eno najbolj uporabljanih lahkih daljinskih orožij. Največ so jih uporabljali v

republikanskem in avgustejsko-tiberijskem obdobju, kasneje pa precej manj. Pri večini

izstrelkov s slovenskih najdišč je dobro viden livni šiv, ki jasno kaže, da so jih ulivali v

dvodelnem kalupu. Polovična izstrelka s Starega gradu nad Uncem nakazujeta, da so želode

izdelovali tudi v enodelnih kalupih (Laharnar, 2011, 368).

Na začetku principata se je na območju današnje Slovenije ohranil običaj polaganja

orožja v grobove pri nekaterih železnodobnih plemenih idrijske skupine. Dokaz o tem

izpričujejo bogati moški grobovi v Idriji pri Bači in Reki pri Cerknem iz avgustejskega časa

(Horvat, 2009, 373). Grobovi vsebujejo primere orožja kot so: rimski gladij, čelada tipa

Weisenau, okrogle ščitne grbe, dolga kopja in pilum. Poleg orožja so bili v grobovih odkriti

tudi primeri železnega orodja in kovinske posode (Horvat, 2009, 373). Rimskodobno orožje in

orodje je nadomestilo predhodnike, ki so estetsko vsebovala elemente in obliko značilno za

železnodobna ljudstva. Ta običaj se je ohranil še na Dolenjskem, na območju poznolatenskih

plemen mokronoške skupine IIIb (Horvat, 2009, 373).

Najimenitnejši grobovi z vojaškimi pridatki so poznani iz Polhovega Gradca pri

Ljubljani (Horvat, 2009, 373). Grobovi so uničeni in časovno datirajo v prvo polovico 1. st. n.

št. (Horvat, 2009, 373).

40

8 RAZISKOVALNI DEL

8.1 Raziskovalni problem

V uvodnem delu magistrskega dela smo navedli, da se raziskava osredotoča na

objavljene napise, ki omenjajo vojake in njihove funkcije in vojaške enote, ki so jim pripadali.

Tudi tu se omejujemo na območje današnjega slovenskega prostora v obdobju med 1. in 2. st.

n. št. Za tovrstni raziskovalni problem smo se odločili med pregledom stanja raziskav in

literarure, ki se posredno in neposredeno navezuje na rimsko vojsko na slovenskem prostoru

od ustanovitve Akvileje do vpadov Markomanov in Kvadov. Napisi s svojimi podatki

pomembeno dopolnjujeo arheološke najdbe tega obdobja in pripomorejo k boljši in bolj

celostni sliki o prisotnosti in delovanju rimskih legij na našem območju.

8.2 Raziskovalna vprašanja

Iz literature je moč ugotoviti, da pomemben vir za sestavo celostne slike o rimski

vojaški aktivnosti na slovenskem prostoru predstavljajo viri antičnih avtorjev16, ki so s

konkretnimi materialnimi dokazi podprti zgolj na posameznih lokacijah (npr. Grad pri

Šmihelu, Dolge njive pri Vrhniki, Grad pri Reki, reka Ljubljanica, Ločica pri Polzeli itd.). V

prvem delu magistrskega dela smo povedali, da je slovenski prostor v času rimskih osvajalnih

pohodov veljal za prostor z izrazito prehodno lego in stičišče med Italijo in jugovzhodno

Evropo (glej tretje poglavje). Zato je bila nastanitev legij ali manjših vojaških oddelkov v

veliki meri povezana z gradnjo cestnega omrežja, obrambo pred morebitnimi vdori obmejnih

sovražnih ljudstev in bila kasneje pogojena z nadzorom rimskih trgovskih in transportnih poti,

ki so vodile v matično Italijo. Na podlagi prvega dela naloge in prebrane literature smo v

raziskovalnem delu magistrskega dela zastavili tri raziskovalna vprašanja:

· ali je bila prisotnost vojaških oddelkov na slovenskem prostoru v

obravnavanem obdobju pogojena z osvajanjem jugovzhodnoalpskega in

zahodnobalkanskega prostora?

· ali vojaški napisi najdeni širom Slovenije potrjujejo prisotnost omenjenih

legij in drugih oddelkov na obravnavanem območju?

16

Titus Livius - Ab urbe Condita liber XLI (Šašel Kos, 2005, 321 – 322), Appianos - Romaïká (Šašel Kos, 2010, 176), Hostius - Bellum Histricum (Šašel Kos, 2005, 323), Tacitus - Annales, Ab excessu divi Augusti (Tacitus,

1968), Cassius Dio - Rhomaike historiae (Cassius Dio, 1927).

41

· kako ohranjeni napisi odražajo razmerje v številu vojakov in vojaških oficirjev na

območju današnje Slovenije?

8.3 Metoda raziskovanja

Pregledali smo objave, ki se nanašajo na opis strukture, opis vojaških položajev in opis

vojaške opreme rimske vojske iz treh obdobij (poznorepublikansko obdobje, obdobje

Cezarjevega prokonzulata in obdobje principata). Metoda raziskovanja je zajemala pregled

strokovne literature od ustanovitve Akvileje do vdora Markomanov in Kvadov. V vzorec

raziskovanja smo zajeli objavljene rimske vojaške napise. Slednji predstavljajo bogat

doprinos k boljšemu razumevanju in poznavanju rimske vojske na slovenskih tleh, ki so poleg

ostalih (nevojaških) v največjem številu hranjeni po lapidarijih Narodnega muzeja Slovenije v

Ljubljani, Pokrajinskega muzeja Celje in Pokrajinskega muzeja Ptuj-Ormož ter v manjšem

številu lapidarijih Koroškega pokrajinskega muzeja Slovenj Gradec, Dolenjskega muzeja v

Novem mestu in Belokranjskega muzeja v Metliki. Nekaj napisov pa je vzidanih po cerkvah,

gradovih, mlinih in hišah (Lovenjak, 1998).

Rimski vojaški napisi najdeni v Sloveniji so bili kot tema raziskave že podrobneje

obravnavani predvsem za območje Emone in Celeje. Kot del raziskave povezane z nastankom

Emone so nekatere vojaške napise obravnavali Balduin Saria17, Jaroslav Šašel18 in Marjeta

Šašel Kos19, Julijana Visočnik pa je poglobljeno raziskavo vojaških napisov opravila za

območje Celeje in njenega agra20, zato so njene ugotovitve v magistrski nalogi samo povzete.

Vojaški napisi iz Emone, Petovione, Neviodunuma in Pretorija Latobikov so bili kot celota

zabeleženi in opisani v strokovnih in znanstvenih objavah, npr. vodnikih po lapidarijih21

pristojnih muzejev, katalogih razstav ter v znanstvenih objavah22

.

V magistrskem delu so napisi zbrani v katalogu in pod vsako tabelo analizirani glede

na vojaške funkcije in enote, ki so izpričane na napisih. Obravnavana tema magistrskega dela

17

Saria, B. 1937, Vojaški nagrobni napis iz Emone. Kronika slovenskih mest, volume 4, issue 1, 46 - 48. 18

Šašel, J. 1992, Opera selecta, 305-315. 19

Šašel Kos, M. 1998, Je bila Emona nekdanji tabor 15. legije in veteranska kolonija? V: V. Melik et al.,

Zgodovinski časopis 52, št. 3 (112), 317-329, Šašel Kos, M. 1995, The 15th Legion at Emona – Some thoughts. V:

R. Habelt (ur.), Zeitschrift für Papyrologie und Epigrafik 109, 227-244. 20

Visočnik, J. 2008, Vojaški napisi iz Celeje in njene okolice. - Arheološki vestnik 59, 325–357. 21

Šašel Kos, M. 2004, Lapidarij Narodnega muzeja Slovenije - rimski spomeniki – vodnik,

Jevremov, B. 1988, Vodnik po lapidariju I. del - Pokrajinski muzej Ptuj. 22

Lovenjak, M. 1998, Inscriptiones Latinae Slovenia (ILSl) - Situla 37, Šašel Kos, M. 1998, Je bila Emona nekdanji tabor 15. legije in veteranska kolonija? V: V. Melik et al., Zgodovinski časopis 52, št. 3 (112), 317-329.

42

je kronološko postavljena v čas, ki se začne z ustanovitvijo Akvileje in zaključi z obdobjem

markomanskih vojn, zato so napisi mlajše datacije navedeni zgolj tabelarično.

8.4 Rezultati raziskave

Rezultati raziskovanja so v magistrskem delu predstavljeni kvantitavivno v obliki tabel

ter kvalitativno. Slovenski prostor je bil v smislu vojaškega delovanja v veliki meri

prehodnega značaja, zato je moč sklepati, da bodo opazna minimalna odstopanja v razmerju

med napisi vojakov in vojaških oficirjev. Preučeni rezultati pa so dali drugačen pogled na

obravnavano temo, saj je raziskava pokazala, da je razmerje predstavnikov vojske in oficirjev

odvisno od kraja (in njegovega statusa ter časa nastanka), kjer so bili nastanjeni.

Tabela 1: Število obravnavanih rimskih vojaških napisov najdenih v Sloveniji Emona 13

Poetovio 20

Neviodunum 12

Praetorium Latobicorum 18

Celeia 43

predstavniki vojske na posamičnih lokacijah po Sloveniji 14

SKUPAJ 120

Tabela 2: Predstavniki vojaških oficirjev v Emoni ŠT. IME

OFICIRJA

FUNKCIJA,

VOJAŠKA ENOTA

STAROST DATACIJA VRSTA NAPISA NAJDIŠČE OBJAVA

1. Titus Iunius

Montanus

tribunus

militium,

praefectus

equitum,

praefectus

fabrum, pro

legato

/ avgustejsko

obdobje

nagrobni napis Ljubljana Šašel Kos, 2004, 85,

št. 36

Tabela 3: Predstavniki vojske v Emoni

ŠT. IME

VOJAKA

FUNKCIJA,

VOJAŠKA ENOTA

STAROST DATACIJA VRSTA NAPISA NAJDIŠČE OBJAVA

Praetoriani

2. Pudenti miles cohortis

II praetoriaie

25 verjetno 1. st. nagrobni napis Ljubljana Šašel Kos, 2004, 85,

št. 37

Signiferi

3. … Valerius

Aemilianu

signifer

legionis XIII

Geminae

/ verjetno 3. st. votivni napis

(posvetilo Jupitru

Odvračalcu zla ali

Ljubljana Šašel Kos, 2004, 82,

št. 17

43

s Dolihenskemu)

Frumentarii

4. Vibius frumentarius

legionis XV

/ prva

polovica 1.

st.

votivni napis (oltar

posvečen Cereri) Ljubljana Šašel Kos,

2004, 80,

št. 8

Milites

5. Caius

Clodius

Secundus

miles legionis

XV Apolinaris

/ prva

polovica 1.

st.

nagrobni napis Ljubljana Šašel Kos, 2004, 86,

št. 38

6. Marco

Aurelio

Crispinian

o

miles legionis

XIII Geminae

/ 253-268 nagrobni napis Ljubljana Šašel Kos, 2004, 87,

št. 41

7. / miles legionis

XIII Geminae

/ 3. st. nagrobni napis Ljubljana Šašel Kos, 2004, 87,

št. 42

8. Lucio

Aelio

Nigrino

militi classis

Pannonicae

/ konec 2. ali

3. st.

nagrobni napis

(odlomek

nagrobnika)

Ljubljana Šašel Kos, 2004, 87,

št. 44

Veterani

9. Tito Vario veteranus

legionis XV

60 prva

polovica 1.

st.

nagrobni napis Ljubljana Šašel Kos, 2004, 86,

št. 39

10. Caius

Vettenniu

s

veteranus / verjetno prva

polovica 1.

st.

nagrobni napis Ljubljana Šašel Kos, 2004, 87,

št. 40. 11. Aurelius

Iovinus

veteranus

legionis XIII

Geminae

/ 3. st. nagrobni napis Ljubljana Šašel Kos, 2004, 87,

št. 43

12. Lucius

Oclatius

veteranus

legionis XV

/ prva

polovica 1.

st.

nagrobni napis Ljubljana Šašel Kos, 1998, 332,

št. 3 13. Titus

Calventin

us

veteranus

legionis VIII

/

Iz Emone in njene okolice je poznanih dvanajst vojaških napisov: deset nagrobnih

napisov (št. 1, 2, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11 in 12/13) in dva votivna oltarja (št. 3 in 4). Na štirih

spomenikih so izpričani štirje veterani, pri tem sta v treh primerih enoti navedeni (št. 9, 11 in

12/13) in v enem ne (št. 10). Starost je navedena na nagrobniku veterana Tita Varia (št. 9), ki

je ob svoji smrti štel 60 let.

Z oznako, ki se nanaša na navadnega vojaka (miles), so izpričani trije vojaki (št. 5, 6 in

7). Izraz miles se pojavi tudi na nagrobnikih pretorijanca Pudencija (št. 2) in Lukija Elija

Nigrina (št. 8), ki je kot vojak marinec (militi classis) služil v Panonskem ladjevju. Kot edini

omenjeni pretorijanec je Pudencij vojaško službo opravljal v Drugi pretorjanski kohorti

44

(Cohors II Praetoriae), a je očitno ni dokončal, saj je na nagrobniku navedeno, da je odslužil

7 let in umrl pri 25. letih.

Na devetih napisih je navedena pripadnost vojakov posameznim legijam. Petnajsta

Apolonova legija je navedena na napisih št. 4, 5, 9 in 12, trinajsta Dvojna legija pa na napisih

št. 3, 6, 7, in 11. Na nagrobnem napisu veterana Lukija Oklatija (št. 12) je omenjen tudi

veteran Tit Kalventij, ki je vojaško službo opravljal v osmi Avgustovi legiji (št. 13). Slednja

je bolje dokumentirana na območju današnjega Ptuja. Imena legij so na napisih št. 4, 9 in

12/13 navedena samo s številko, kar dokazuje, da so nekatere legije bile prisotne na tem

območju že pred uvedbo Avgustovih vojaških reform (Goldsworthy, 2004, 56-58).

Med vojaškimi napisi iz Emone je po opravljanju vojaške službe najbolj izpoveden

nagrobnik Tita Junija Montana (št. 1), ki navaja, da je svojo bogato vojaško kariero šestkrat

opravljal kot vojaški tribun, šestkrat je bil prefekt konjenice, dvakrat načelnik obrtnikov

(inženirjev) in dvakrat oficir viteškega stanu (Šašel Kos, 2004, 85, št. 36). Funkcija pro legato je

nekoč bila interpretirana kot namestnik legijskega poveljnika, tako piše tudi Balduin Saria, ki

je domneval, da je Montan poveljeval petnajsti Apolonovi legiji (Saria, 1937, 46). Njegovo

tezo je prvi konkretneje izpodrinil Jaroslav Šašel, ki je natančno analiziral to funkcijo in

zaključil, da ta naziv ni pomenil legijskega poveljnika, temveč oficirja viteškega stanu (Šašel,

1992, 469-477). Ta naj bi opravljal različne vojaške, tehnične, predvsem pa administrativne

funkcije z nalogo, da bi utrdil rimsko oblast na območjih, ki so bila šele nedavno osvojena in

priključena cesarstvu (Šašel Kos, 2012, 100). Kasnejše študije in raziskave so dodatno

potrdile, da zaključki Sarie niso pravilni, saj jim nasprotuje epigrafsko, numizmatično in

arheološko gradivo (Gaspari, 2010, 113; Šašel Kos, 2012, 100). Med vojaškimi napisi iz

Emone sta po funkciji omenjena tudi intendant petnajste Apolonove legije (št. 4) in

zastavonoša ali nosilec znaka (signifer) trinajste Dvojne legije (št. 3).

45

Tabela 4: Predstavniki vojske v Petovioni

ŠT. IME

VOJAKA

FUNKCIJA,

VOJAŠKA ENOTA

STAROST DATACIJA VRSTA

NAPISA

NAJDIŠČE OBJAVA

Beneficiarii

14. Caius

Cornelius

Proculus

beneficiarius

tribuni, miles

legionis XIII

Geminae

/ sredina 1. st. nagrobni napis Spodnja

Hajdina

Jevremov,

1988, 46,

št. 14

Centuriones

15. Marcus

Petronius

Classicus

centurio

legionis VIII

Augusta

/ prva polovica

1. st.

nagrobni napis Ptuj

(videmska

cerkev)

Jevremov,

1988, 39,

št. 6

16. Marcus

Claudius

Avitus

centurio

legionis X

Geminae pia

fidelis

/ 2. st. votivni napis

(oltar posvečen Jupitru)

Vičava Jevremov,

1988, 99,

št. 105

17. Martial centurio

legionis XIII

Geminae

/ 3. st. votivni napis

(oltar posvečen Diani)

Ptuj (Titov

trg)

Jevremov,

1988, 109,

št. 120

Praefecti

18. Aelius

Marinus

praefectus

cohortis II

Hispanorum

/ druga polovica

2. in začetek 3. st.

nagrobni napis Vičava Jevremov,

1988, 115,

št. 132

19. Publius

Aelius

Marcianus

preaefectus

cohortis I

Germanorum

/

Optii

20. Lucius

Faninus

Quadratus

optio

legionis I

Adiutricis

pia fidelis

/ 2. st. nagrobni napis Ptuj

(minoritska

cerkev)

Jevremov,

1988, 37,

št. 3

Primi

hastati

21. Saturninus primus

hastatus

legionis VIII

Augusta

70 prva polovica

1. st.

nagrobni napis Ptuj

(videmska

cerkev)

Jevremov,

1988, 40,

št. 7

Decuriones

22. Marcus

Secundinus

Vitalis

decurio alae

I Thracum

/ konec 1. st. -

sredina 2. st.

votivni napis

(oltar posvečen Jupitru

Odvračalcu zla)

Ptuj Jevremov,

1988, 95,

št. 97

Milites

23. Lucius

Anneus

Surus

miles

legionis XIII

Geminae

30 konec 1. st. nagrobni napis Zgornja

Hajdina

Jevremov,

1988, 42,

št. 9

24. Caius

Memius

Primus

miles

legionis XIII

Geminae

/ druga polovica

1. st.

nagrobni napis Zgornja

Hajdina

Jevremov,

1988, 43,

št. 11

25. / militi

legionis XIII

Geminae

/ / nagrobni napis reka Drava Jevremov,

1988, 66,

št. 41

46

Iz Petovione in njene okolice je znanih devetnajst vojaških napisov: trinajst nagrobnih

napisov (št. 14, 15, 18/19, 20, 21, 23, 24, 25, 27, 28, 29, 31 in 32), štirje oltarji (št. 16, 17, 22

in 33) in dva spomenika za katera ni mogoče natančno določiti vrste (št. 26 in 29).

Na petih spomenikih so izpričani veterani, pri tem so v štirih primerih (št. 29, 30, 31 in

33) enote navedene in v enem ne (št. 32). Starost vojakov je možno razbrati na petih napisih

(št. 29, 21, 23, 14 in 28). Zaokrožena je na 5 ali 10 let: 85 (št. 29), 70 (št. 26), 30 (št. 14) in 65

(št. 28) let, medtem ko nagrobnik Marka Avrelija (ime je nepopolno) navaja 11 let

službovanja v neznani kohorti, iz česar lahko sklepamo, da je vojak imel vsaj 29 let, ko je

preminil (Jevremov, 1988, 71, št. 50). Na nagrobniku je navedeno, da je bil veteran. Iz tega

lahko sklepamo, da je bil vojak starejši in je bil 11 let pred smrtjo najverjetneje premeščen v

drugo enoto.

Z oznako miles je izpričanih pet vojakov (št. 23, 24, 25, 26 in 27), prav tako se pojavi

še na nagrobniku tribunskega beneficiarija Kaja Kornelija Prokula (št. 14).

Pripadnost vojakov posameznim enotam je navedena na osemnajstih napisih. Osma

Avgustova legija je izpričana na treh napisih (št. 15, 21 in 30), trinajsta Dvojna legija pa na

šestih napisih (št. 23, 24, 14, 25, 31 in 17), štirinajsta Gemina na treh (št. 26, 27 in 28), deseta

26. Ulpio

Secundo

miles

legionis XIV

Geminae

/ verjetno 3. st. nagrobni napis Majski vrh v

Halozah

Jevremov,

1988, 83,

št. 70

27. Fannius

Florentinus

miles

legionis XIV

Geminae

/ 2. st. nagrobni napis grad Velika

Nedelja

Jevremov,

1988, 86,

št. 75

28. / miles

legionis XIV

Geminae

65 2. st. nagrobni napis

(del pepelnice)

Ptuj (cerkev

sv. Ožbolt) Jevremov,

1988, 125,

št. 152

Veterani

29. Aulus

Postumius

Seneca

veteranus

legionis XI

Claudia pia

fidelis

85 prva polovica

1. st.

nagrobni napis Spodnja

Hajdina

Jevremov,

1988, 35,

št. 1

30. / missicio

legionis VIII

Augusta

/ sredina 1. st. nagrobni napis

(odlomek

nagrobnika)

Zgornja

Hajdina

Jevremov,

1988, 45,

št. 13

31. Lucius

Iulius

Valens

veteranus

legionis XIII

Geminae

/ / nagrobni napis Zgornja

Hajdina

Jevremov,

1988, 67,

št. 43

32. Marcus

Aurelius

…

veteranus

cohortis …

29 ali več konec 1. st. –

začetek 2. st. nagrobni napis

(odlomek

nagrobnika)

Zgornja

Hajdina

Jevremov,

1988, 71,

št. 50. 33. Caius

Cassius

Silvester

veteranus

legionis IV

Flavia Felix

/ 2. st. votivni napis

(oltar posvečen Viktoriji)

Ptuj

(Panorama)

Jevremov,

1988, 112,

št. 127

47

Gemina (št. 16), četrta Flavija Srečna (št. 33), enajsta Klavdijeva (št. 29) in prva Pomožna (št.

20) pa po enkrat. Med vojaškimi enotami je omenjen še desetnik konjeniškega oddelka prve

Traške ale (decurio alae I Thracum) (št. 22). Na sarkofagu postavljenem v spomin

preminulima staršema iz Vičave (št. 18), je navedeno, da sta naročnika sinova, ki sta vojaško

službo opravljala kot načelnika oziroma polkovnika pomožnih enot: Prva Germanska (Cohors

I Germanorum) in druga Hispanska kohorta (Cohors II Hispanorum).

48

Tabela 5: Predstavniki vojske v Neviodunu

ŠT. IME

VOJAKA

FUNKCIJA,

VOJAŠKA ENOTA

STAROST DATACIJA VRSTA

NAPISA

NAJDIŠČE OBJAVA

Beneficiarii

34. Marcus

Aurelius

Alexander

beneficiarius

consularis

legionis X

Geminae

/ l. 232 votivni napis

(oltar

posvečen vrhovni

boginji ali

vzvišeni Celestidi)

Gradišče pri Vel. Malencah

Lovenjak,

1998, 31-32,

št. 1; Šašel Kos, 2004,

101, št. 121

35. Marcus

Antonius

Iulianus

beneficiarius

consularis

/ konec 2. –

začetek 3. st. votivni napis

(oltar

posvečen Jupitru)

Krška vas (stopnišče mlina)

Lovenjak,

1998, 39, št. 5; Šašel Kos, 2004, 102, št. 122

36. Lucius

Caranitus

Gratus

beneficiarius

consularis

/ konec 2. –

začetek 3. st. votivni napis

(oltar

posvečen Jupitru)

Krška vas (vogal hišnega objekta)

Lovenjak,

1998, 41, št. 6

37. Gaius

Valerius

Avitus

beneficiarius

consularis

/ konec 2. –

začetek 3. st. votivni napis

(oltar

posvečen Jupitru)

Krška vas (hišni objekt)

Lovenjak,

1998, 42, št. 7

38. Aurelius

Marcus

beneficiarius

consularis

/ Druga

polovica 3.

st.

votivni napis

(oltar

posvečen Jupitru in

zavetniku

kraja)

Leskovec pri

Krškem

Lovenjak,

1998, 43-44,

št. 8

39. Lucius

Septimus

Avitus

beneficiarius

consularis

legionis XIV

/ Prva

polovica

3.st.

votivni napis

(oltar

posvečen Jupitru in

zavetniku

kraja)

Gradišče pri Vel. Malencah

Lovenjak,

1998, 44-45,

št. 9; Šašel Kos, 2004,

102, št. 123

40. Marcus

Aurelius

Zenas

beneficiarius

consularis

legionis XIV

Martia

Victricis

/ l. 235 votivni napis

(oltar

posvečen Jupitru in

zavetniku

kraja)

Gradišče pri Vel. Malencah

Lovenjak,

1998, 46-47,

št. 10; Šašel Kos, 2004,

102, št. 124

41. Lucius

Pompeius

Ingenuus

beneficiarius

consularis

/ druga

polovica 2.

ali začetek 3. st.

votivni napis

(oltar

posvečen Jupitru in

zavetniku

kraja)

Velike

Malence

Lovenjak,

1998, 48-49,

št. 11

42. / beneficiarius

consularis

/ konec 2. ali

začetek 3. st. votivni napis

(del oltarja)

Čatež (pomožni župnijski objekt)

Lovenjak,

1998, 50-51,

št. 12

49

43. Marcus

Iulius Vitalis

beneficiarius

consularis

/ 2. st. nagrobni

napis

Krška vas (vogal mlina)

Lovenjak,

1998, 79-80,

št. 27

Centuriones

44.

Maximius

Mansuetus

Centurio

legionis XII

Fulminatae

/ verjetno 1.

st.

nagrobni

napis

Dobova

(cerkev)

Lovenjak,

1998, 141-

142, št. 64

Mensores

45. Publius

Maximius

Maternus

Mensor

legionis X

Geminae

/ l. 240 votivni napis

(oltar

posvečen rojakom)

Valična vas (cerkev sv.

Martina)

Lovenjak,

1998, 132-

133, št. 60

Iz Drnovega pri Krškem, kjer se je nekoč razprostiral rimski municipij Neviodunum, je

vse rimske napise neviodunskega agra zbral in ovrednotil M. Lovenjak (Lovenjak, 1998),

vojaški napisi pa še niso bili strnjeno dokumentirani ali obravnavani. Dvanajst tovrstnih

napisov je bilo najdenih v neposredni bližini antičnega mesta. Največ jih je iz Velikih Malenc

(5 napisov) in Krške vasi (3 napisi) ter po en primer iz Leskovca pri Krškem, Valične vasi,

Čateža in Dobove.

Po številu največ napisov predstavljajo beneficiarski napisi, ki jih sestavlja devet

votivnih oltarjev (št. 34, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 41 in 42) in en nagrobni napis (št. 43)

konzularjevega beneficiarija iz obdobja druge polovice 2. in prve polovice 3. st.

Napisi št. 34, 35, 39 in 40 so bili najdeni na hribu Gradišče pri Velikih Malencah, kjer

se je od 2. st. dalje nahajal poznorimski utrjeni kastel, ki je branil in nadzoroval rimsko cesto

še v 6. st. (Mikl Curk et al., 1993, 58; Ciglenečki, 1997, 193). Na treh napisih sta poleg

funkcije konzularjevega beneficiarija omenjeni tudi legiji v katerih so beneficiariji službovali.

Na napisih št. 34 in 39 je navedena deseta Dvojna legija, na napisu št. 40 pa štirinajsta Dvojna

legija z vzdevkom Martia victrix (Marsova zmagovita) (št. 40). Med predstavniki vojske sta iz

napisov omenjena Publij Maksimij Matern, ki je kot merilec desete Dvojne legije verjetno

sodeloval pri postavljanju vojaških taborov svoje legije, in Maksimij Mansuet, ki je svojo

službo opravljal kot centurion dvanajste Bliskovite legije. Mansuet je nagrobnik dal postaviti

v čast svoji tašči in materi Juliji Pompeji (Lovenjak, 1998, 141-142). Na napisu je navedeno,

da je Mansuet službo centuriona opravljal v dvanajsti Bliskoviti legiji. Datacijo nagrobnika je

Lovenjak postavil v čas okoli 1. st. (Lovenjak, 1998, 142). Vendar pa Kasij Dion v svoji

Rimski zgodovini legijo navaja v povezavi z nevihto, ki je vojake rešila pred neizbežnim

porazom. Kasij Dionova navedba časovno in prostorsko dvanajsto Bliskovito legijo postavlja

v leto 172 n. št, ko se je ta iz Melitene v Kapadokiji (Cappadocia; današnja provinca

Nevşehir, Turčija) odpravila na vojaški pohod z Markom Avrelijem proti Kvadom na

50

območje današnje Slovaške23. Vojaški pohod je verjetno potekal tudi preko ozemlja današnje

Slovenije in se nadaljeval proti severu, zato je možno, da je Mansuet poveljeval eni od

centurij namenjeni v boj proti Kvadom in dal v tem obdobju postaviti nagrobni napis. Po

Kasiju Dionu je mogoče povzeti, da je Lovenjak datacijo nagrobnika postavil v prezgodnji

čas. Nagrobnik je potrebno umestiti v drugo polovico 2. st.

23

Cassius Dio, Rhomaike historiae, 72=71.8-10

51

Tabela 6: Predstavniki vojakov v Pretoriju Latobikov

ŠT. IME IME

VOJAKA

FUNKCIJA,

VOJAŠKA ENOTA

STAROST DATACIJA VRSTA

NAPISA

NAJDIŠČE OBJAVA

Beneficiarii

46. Caius Antistius

Threptus

beneficiarius

consularis

/ konec 2. ali 3.

st.

votivni napis

(oltar posvečen Jupitru)

Trebnje Šašel Kos, 2004, 107,

št. 152

47. Caius Antistius

Maturus

beneficiarius

consularis

/ verjetno

konec 2. st.

votivni napis

(oltar Jupitru)

Trebnje Šašel Kos, 2004, 107,

št. 153

48. Tiberius Claudius

Peregrinus

beneficiarius

consularis

/ konec 2. ali

začetek 3. st. votivni napis

(oltar posvečen Jupitru)

Trebnje Šašel Kos, 2004, 107,

št. 154

49. Lucius Clodius

Priscus

beneficiarius

legati

consularis

/ konec 2. ali

začetek 3. st. votivni napis

(oltar posvečen

Jupitru)

Trebnje Šašel Kos, 2004, 108,

št. 155

50. Titus Iullius

Firminus

beneficiarius

consularis

/ druga pol. 2.

st.

votivni napis

(oltar posvečen Jupitru)

Trebnje Šašel Kos, 2004, 108,

št. 156

51. Caius Novetius

Restitutus

ex

benecifiarius

consularis

/ konec 2 ali

začetek 3. st. votivni napis

(oltar posvečen Jupitru)

Trebnje Šašel Kos, 2004, 108,

št. 157

veteranus

legionis I

Adiutricis

52. Marcus Victorius

Victorinus

beneficiarius

consularis

/ l. 195 votivni napis

(oltar posvečen Jupitru)

Trebnje Šašel Kos, 2004, 108,

št. 158

53. Marcus Aurelius

Valentinus

beneficiarius

consularis

legionis XIV

Geminae

/ 1. november

247/248

votivni napis

(oltar posvečen Jupitru

Dolihenskemu)

Trebnje Šašel Kos, 2004, 108,

št. 159

54. Gaius Baebius

Marcellinus

beneficiarius

consularis

legionis X

Geminae

/ 8. april 225 votivni napis

(oltar posvečen Jupitru in vsem

drugim

bogovom in

zavetniku kraja)

Trebnje Šašel Kos, 2004, 109,

št. 160

55. Iulius Terentius beneficiarius

consularis

legionis X

Geminae

Severianae

/ 6. oktober

224

votivni napis

(oltar posvečen vsem bogovom

in zavetniku

kraja)

Sv. Štefan pri Trebnjem

Šašel Kos, 2004, 109,

št. 161

56. Aurelius

Secundianus /Itrius

beneficiarius

consularis

legionis X

Geminae

/ 18. maj, 3. st. votivni napis

(oltar posvečen Jupitru in

zavetniku kraja)

Trebnje Šašel Kos, 2004, 109,

št. 162

57. Marcus Aurelius

Valentinus

beneficiarius

consularis

legionis XIV

Geminae

/ 1. november,

verjetno l.

247

votivni napis

(oltar posvečen Jupitru in

zavetniku kraja)

Trebnje Šašel Kos,

2004, 109,

št. 163

52

58. Candidius Ursus beneficiarius

consularis

legionis XIV

Geminae

/ 15. oktober,

3. st.

votivni napis

(oltar posvečen Jupitru in

zavetniku kraja)

Trebnje Šašel Kos, 2004, 110,

št. 164

59. Gaius Iulius

Dignus

beneficiarius

consularis

legionis X

Geminae

/ 1. oktober

250

votivni napis

(oltar posvečen Jupitru in

zavetniku kraja)

Trebnje Šašel Kos, 2004, 110,

št. 165

60. Caius Iulius

Impetratus

beneficiarius

consularis

legionis X

Geminae

/ 15. oktober

257

votivni napis

(oltar posvečen Jupitru in

zavetniku kraja)

Trebnje Šašel Kos, 2004, 110,

št. 166

61. Lucius Valerius

Faventinus

beneficiarius

consularis

legionis X

Geminae

Antoniniane

/ l. 217 votivni napis

(oltar posvečen Jupitru,

zavetniku kraja

in božanstvu cesarja)

Trebnje Šašel Kos, 2004, 110,

št. 167

62. Lucius Varius

Suiranus

beneficiarius

consularis

/ 29. september

240

votivni napis

(oltar oltar

posvečen Jupitru in

zavetniku kraja)

Trebnje Šašel Kos, 2004, 111,

št. 168

63. / beneficiarius

consularis

/ l. 232 votivni napis

(spodnji del

oltarja)

Trebnje Šašel Kos, 2004, 111,

št. 169

Vojaške napise iz Pretorija Latobikov in njegove okolice v celoti (osemnajst napisov)

sestavljajo beneficiarski napisi. Med prevladujočimi napisi konzularjevih beneficiarijev sta po

enkrat izpričana tudi konzularjev legat (št. 49) in nekdanji konzularjev beneficiarij, ki je na

napis poleg oznake »ex beneficiario consularis« dodal tudi status veterana prve Pomožne

legije (št. 51). Poleg omenjene legije sta na desetih primerih navedeni še dve vojaški enoti.

Štirinajsta Dvojna legija je izpričana na treh napisih (št. 53, 57 in 58), vendar glede na ime in

datacijo lahko sklepamo, da je napisa št. 53 in 57 dala postaviti ista oseba. Deseta Dvojna

legija je izpričana na napisih št. 54, 55, 56, 59, 60, 61 in 63. Na napisu št. 54 je ime legije

dopolnjeno z vzdevkom Severianae, po cesarski dinastiji Severov, na napisu št. 61 pa z

Antoniniane, po cesarski dinastiji Antoninov. Oznaka miles se pojavi tudi na oltarju

konzularjevega beneficiarija Gaja Bebija Marcelina (št. 54).

53

Tabela 7: Predstavniki beneficiarijev v Celeji (Visočnik, 2008, 337) ŠT. IME

BENEFICIARIJEV

FUNKCIJA,

VOJAŠKA ENOTA

STAROST DATACIJA PROKURATOR

Beneficiarii

procuratoris

64. Surus beneficiarius

procurator

/ l. 110 Memmius

Apolinaris

65. Antonius Maximus beneficiarius

procurator

/ 2. ali 3.

desetletje 2.

st.

Q. Caecilius

Redditus

66. L. Messius Frontinus beneficiarius

procurator

/ 120 do

neposredno po

135

C. Censorius

Niger

67. M. Ulpius Crescens beneficiarius

procurator

/ 120-130 C. Censorius

Niger

68. Nonius? Primus beneficiarius

procurator

/ okoli 140 Plautius

Caesianus

69. Masclinius Successus beneficiarius

procurator

/ prva polovica

2. st.

C. Antistius

Auspex

70. Augustanus beneficiarius

procurator

/ prva polovica

2. st.

C. Rasinius Silo

71. Gemellius Adiutor beneficiarius

procurator

/ prva polovica

2. st.

Drusius Proculus

72. Q. Crescentius

Marcellus

beneficiarius

procurator

/ prva polovica

2. st.

Q. Lisinius

Sabinus

73. T. Flavius Dubitatus beneficiarius

procurator

/ prva polovica

2. st.

Q. Lisinius

Sabinus

74. C. Mustius Tettianus beneficiarius

procurator

/ prva polovica

2. st.

Lisinius Sabinus

75. Lucilius Finitus beneficiarius

procurator

/ okoli 152-153 Flavius Titianus

76. C. An(t)onius Valens beneficiarius

procurator

/ 152-153 Flavius Titianus

77. C. Fuscinius Catullus beneficiarius

procurator

/ 154-158 Ulpius Victor

78. Adnamius Flavinus beneficiarius

procurator

/ okoli 158 Ulpius Victor

79. Adnamius Flavinus beneficiarius

procurator

/ okoli 158 Usenius Secundus

80. Q. Kaninius Lucanus beneficiarius

procurator

/ 158 Usenius Secundus

81. Licinius Hilarus beneficiarius

procurator

/ okoli 160 M. Bassaeus

Rufus

82. / beneficiarius

procurator

/ Čas Antonina Pija?

Cacilius

Iuventianus

Beneficiarii

consularis

83. Rufus Senilis beneficiarius

consularis

/ konec 2. ali

začetek 3. st. /

84. Flavius Decoratianus beneficiarius

consularis

/ konec 2. ali

začetek 3. st.

54

85. M. Ulpius Acilianus beneficiarius

consularis II

Italicum

/ konec 2. ali 3.

st.

86. Q. Sextius Pullaenius beneficiarius

consularis II

Italicum

/ l. 192

87. C. Licinius

Bellicianus

beneficiarius

consularis II

Italicum pia fidelis

/ 13. december

211

88. P. Aelius Verinus beneficiarius / 213

89. Vibius Cassius

Victorinus

beneficiarius

consularis II

Italicum pia fidelis

Antoninianae

/ 215

90. M. Aurelius Iustus beneficiarius

consularis II

Italicum pia fidelis

/ 217

91. Aurelius Paterclus beneficiarius / 3. st.

92. ??? Quintianus beneficiarius

consularis

/ konec 2. ali

začetek 3. st. 93. / beneficiarius

consularis

/ ?

Iz območja Celeje se beneficiarski napisi delijo na dve skupini: na prokuratorjeve (do

markomanskih vojn) in konzularjeve, ko provinco ni več upravljal prokurator, ampak legat

(Visočnik, 2008, 335).

Tabela 8: Predstavniki vojske v Celeji

ŠT. IME

VOJAKA

FUNKCIJA,

VOJAŠKA ENOTA

STAROST DATACIJA VRSTA

NAPISA

NAJDIŠČE OBJAVA

Praetoriani

94. Publius

Dindius

Speratus

centurio

speculatorum

augustorum

/ 1. st. nagrobni

napis

Celje Visočnik, 2008, 326, št. 2

95. Ennius

Secundianus

eques VII

praetoriae

25 2. st. nagrobni

napis

Celje Visočnik, 2008, 327, št. 7

96. Barbius Fintus miles

cohortis I

praetoriae

druga

polovica 2 ali

začetek 3. st.

votivni napis Celje Visočnik, 2008, 328, št. 8

Centuriones

97. Lucius Cassius

Maximus

centurio

legionis VI

Ferratae

/ 90-96 počastitveni napis

Celje Visočnik, 2008, 326, št. 3

98. Ulpius

Valerianus

centurio

legionis X

Geminae

/ okoli 200 votivni napis Celje Visočnik, 2008, 328-

329, št. 9

99. Lucius Dindius Centurio / 1. st. nagrobni Celje Visočnik,

55

Respectus legionis XIII

Geminae

napis 2008, 326, št. 2

Decuriones

100. Aurelius

Gaianus cives

Surus

decurio alae I

Thracum

50 3. st. nagrobni

napis

Celje Visočnik, 2008, 329, št. 10

101. Caius Iulius

Ursinus

decurio alae I

Commagenor

um

40 2. st. nagrobni

napis

Celje Visočnik, 2008, 327, št. 5

Milites

102. Aurelius

Iustinus

miles

legionis II

Italicae

23 3. st. nagrobni

napis

Celje Visočnik, 2008, 329, št. 11

Veterani

103. Aurelius

Verinus

veteranus / 3. st. nagrobni

napis

Celje Visočnik, 2008, 329, št. 11

104. Aurelius

Saturninus

veteranus 45 3. st nagrobni

napis

Celje Visočnik, 2008, 330, št. 12

105. Caius Iunius

Isaeus

veteranus ex

decurione

alae I

Commagenor

um

60 2. st. nagrobni

napis

Celje Visočnik, 2008, 327, št. 6

106. Lucius

Braetius L F

Publius Verona

veteranus

legionis VIII

Augustae

70 1. st. nagrobni

napis

Celje Visočnik, 2008, 326, št. 1

56

Tabela 9: Predstavniki vojske na posamičnih lokacijah po Sloveniji

ŠT. IME

VOJAKA

FUNKCIJA,

VOJAŠKA ENOTA

STAROST DATACIJA VRSTA

NAPISA

NAJDIŠČE OBJAVA

Praetoriani

107. Caius

Mullonius

Secundianus

eques praetoriae 25 3. st. nagrobni

napis

Tržišče (cerkev)

Lovenjak,

1998, 144-

146, št. 65

108. Secconius

Vibius

miles cohortis II

praetoriae

/ druga

polovica 1.

ali začetek 2. st.

nagrobni

napis

Zgornje Dovže Visočnik, 2008, 334,

št. 21

Centuriones

109. Lucius

Septimius

Tertinus

centurio legionis II

Italicae piae fidelis

začetek 3. st. votivni

napis

Črešnjevec Visočnik, 2008, 331,

št. 13

110. Lucius

Appuleius

centurio X

Geminae piae

fidelis

2. st. nagrobni

napis

Slovenj

Gradec (Stari

trg)

Visočnik, 2008, 332-

333, št. 17

Decuriones

111. Titus Iulius

Bellicus

decurio alae II

Asturum

1. st. nagrobni

napis

Slovenske

Konjice

Visočnik, 2008, 332,

št. 16

Milites

112. Vibius

Emeritus

miles legionis X

Geminae

/ verjetno 3. st. nagrobni

napis

Šmihel pri Žužemberku (cerkev)

Lovenjak,

1998, 146-

148, št. 66

113. / miles legionis XV / sredina 1. st.

pr. n. št. nagrobni

napis

(odlomek

nagrobnika

)

Most na Soči Svoljšak, Žbona-

Trkman,

1986, 390,

št. 6

114. Septimius

Secundinus

miles legionis II

Italicae

40 konec 2./3.

stoletje

nagrobni

napis

Hudinja pri

Vitanju

Visočnik, 2008, 332,

15

115. Aurelius

Victor

miles legionis II

Italicae

30 druga

polovica 3.

st.

nagrobni

napis

Vrba pri

Dobrni

Visočnik, 2008, 334,

št. 20

Veterani

116. Lucius

Marcius

Blandus

veteranus ex

decurio … Noricorum

/ prva

polovica 2.

st.

nagrobni

napis

Veliki Korinj

(cerkev)

Lovenjak,

1998, 140-

141, št. 63; Šašel Kos, 2004, 105,

št. 139

117. Caius

Mullonius

Verus

veteranus legionis

X Geminae

/ 3. st. nagrobni

napis

Tržišče (cerkev)

Lovenjak,

1998, 144-

146, št. 65

118. Caius Vibius

Sabinus

veteranus legionis

V Macedonicae

65 2. st. nagrobni

napis

Henina pri

Jurkloštru

Visočnik, 2008, 331,

57

št. 14

119. Sacronius

Verinus

veteranus legionis

II Italicae, custos

armorum

50 175-185 nagrobni

napis

Šentvid pri Završah

Visočnik, 2008, 333,

št. 18

120. Vibius

Secundus

veteranus 100 konec 2. ali

3. st.

nagrobni

napis

Trbovlje Visočnik, 2008, 333,

št. 19

58

Slika 1: Zemljevid, ki prikazuje število vojaških napisov na prostoru tromeje med Italijo, Norikom in Panonijo (zemljevid prirejen po https://maps.google.com/ ).

59

Graf 1: Grafični prikaz števila vojaških napisov.

Opomba: V točki »ni podatka« so vključeni vojaški napisi iz odlomljenih ali poškodovanih spomenikov, na katerih je napisno polje nečitljivo ali popolnoma odstranjeno.

Graf 2: Grafični prikaz števila nagrobnih napisov glede na vrsto spomenika.

Opomba: V točki »ni podatka« so vključeni nagrobni napisi iz odlomljenih ali poškodovanih spomenikov, na katerih je napisno polje nečitljivo ali popolnoma odstranjeno.

52

37

1

30

0 10 20 30 40 50 60

Nagrobni napisi

Votivni napisi

Počastitveni napisi

Ni podatka

Vojaški napisi

41

4

1

2

1

1

1

1

0 5 10 15 20 25 30 35 40 45

Nagrobniki

Nagrobna plošča

Pepelnica

Sarkofag

Pepelnica/Sarkofag

Grobnica

Žara

Ni podatka

Nagrobni napisi

60

Graf 3: Grafični prikaz števila rimskih vojakov na slovenskem prostoru glede na funkcijo.

1

1

1

1

5

4

5

6

1

3

2

1

1

1

1

1

10

1

16

1

3

4

1

3

2

9

19

2

1

5

5

2

1

0 5 10 15 20 25 30

Tribuni militium

Praetoriani

Signiferi

Frumentrarii

Veterani

Milites

Beneficiarii tribuni

Centuriones

Praefecti

Optii

Primi hastati

Decuriones

Mensores

Beneficiarii consularis

Beneficiarii legati consularis

Beneficiarii procuratores

Beneficiarii

Emona Poetovio Neviodunum Praetorium Latobicorum Celeia Posamične lokacije po Sloveniji

61

Graf 4: Grafični prikaz števila rimskih vojakov na slovenskem prostoru glede na obdobje.

Opomba: V točki »ni podatka« so vključeni rimski vojaki iz odlomljenih ali poškodovanih spomenikov, na katerih je datacija nečitljiva ali popolnoma odstranjena.

1

7

1

4

7

2

5

2

2

2

1

1

5

5

3

4

11

4

22

6

10

1

1

1

1

4

2

5

0 5 10 15 20 25 30 35 40

1. st. pr. n. št.

1. st. pr. n. št. - 1.st.

1. st.

1. st. - 2. st.

2. st.

2.st. - 3.st.

3. st.

Ni podatka

Emona Poetovio Neviodunum Praetorium Latobicorum Celeia Posamične lokacije po Sloveniji

62

Graf 5: Grafični prikaz rimskih vojaških oddelkov omenjenih na napisih najdenih širom Slovenije.

Opomba: V točki »ni podatka« so vključeni rimski vojaki iz odlomljenih ali poškodovanih spomenikov, na katerih so podatki o pripadnosti k vojaškemu oddelku nečitljivi ali popolnoma odstranjeni.

1

4

4

1

1

2

1

1

3

1

1

6

3

1

1

1

1

2

1

2

7

1

6

3

8

6

1

1

1

1

1

1

1

1

2

27

4

1

3

1

1

1

3

0 10 20 30 40 50 60

I Adiutricis

II Italicum

IV Flavia Felix

V Macedonica

VI Ferrata

VIII Augusta

X Gemina

XI Claudia

XII Fulminata

XIII Gemina

XIV Gemina

XV Apolinaris

Speculatorum augustorum

Cohors I Praetoria

Cohors II Praetoria

Eques VII Praetoria

Ala I Thracum

Ala I Commagenorum

Ala II Asturum

Pannonica

Cohors II Hispanorum

Cohors I Germanorum

Ni podatka

Emona Poetovio Neviodunum Praetorium Latobicorum Celeia Posamične lokacije po Sloveniji

63

Graf 6: Grafični prikaz rimskih vojaških oddelkov na slovenskem prostoru razvrščenih po obdobjih.

Opomba: V točki »ni podatka« so vključeni rimski vojaki iz odlomljenih ali poškodovanih spomenikov, na katerih

so podatki o pripadnosti k vojaškemu oddelku nečitljivi ali popolnoma odstranjeni.

1

1

1

4

1

1

4

4

1

1

1

1

1

1

1

1

2

1

1

2

2

1

2

24

1

2

1

1

1

1

13

6

11

4

6

1

8

3

1

I Adiutricis

II Italicum

IV Flavia Felix

V Macedonica

VI Ferrata

VIII Augusta

X Gemina

XI Claudia

XII Fulminata

XIII Gemina

XIV Gemina

XV Apolinaris

Speculatorum augustorum

Cohors I Praetoria

Cohors II Praetoria

Eques VII Praetoria

Ala I Thracum

Ala I Commagenorum

Ala II Asturum

Pannonica

Cohors II Hispanorum

Cohors I Germanorum

Ni podatka

0 10 20 30 40 50 60

1. st. pr. n. št. 1. st. pr. n. št. - 1. st. 1. st. 1. st. - 2. st. 2. st 2. st. - 3. st. 3. st Ni podatka

64

Graf 7: Grafični prikaz najdišč rimskih vojaških napisov najdenih širom Slovenije.

Opomba: V graf niso vključeni beneficiariji iz celejanskega prostora.

13

7

2

2

5

1

1

1

4

3

1

1

1

1

1

17

1

2

1

1

13

1

1

1

1

1

1

1

1

1

1

0 2 4 6 8 10 12 14 16 18

Most na Soči

Ljubljana

Celje

Zgornje Dovže

Črešnjevec

Slovenj Gradec

Slovenske Konjice

Hudinja pri Vitanju

Vrba pri Dobrni

Henina pri Jurkloštru

Štentvid pri Završah

Trbovlje

Trebnje

Sv. Štefan pri Trebnjem

Tržišče

Šmihel pri Žužemberku

Veliki Korinj

Krška vas

Gradišče pri Vel. Malencah

Leskovec pri Krškem

Velike Malence

Čatež

Dobova

Valična vas

Ptuj

Spodnja Hajdina

Vičava

Zgornja Hajdina

reka Drava

Majski vrh pri Halozah

Velika Nedelja (grad)

Emona Poetovio Neviodunum Praetorium Latobicorum Celeia Ostale lokacije

65

SKLEP

Velik del vojaških napisov predstavljajo nagrobni napisi (nagrobniki, nagrobne plošče,

nagrobne stele, sarkofagi, pepelnice, grobnice in žare) (glej graf 1 in 2), v manjšem številu pa

votivni napisi (v obliki oltarjev in posvetil). Vojaki na napisih nastopajo kot pokojniki, pa tudi

kot postavljavci napisov družinskim članom (št. 5, 11, 18/19, 103 in 110). Kot postavljavci

spomenikov so vojaki izpričani tudi na napisih št. 21, 27, 43, 44, 94/99, 108, 117 in 120,

katere so naročili še v času svojega življenja in jih oporočno dali postaviti v spomin sebi in

svojim bližnjim. Iz vsega, kar smo navedli, je razvidno, da kljub skromnemu številu

obstoječih in dokumentiranih vojaških napisov najdenih širom Slovenije, ti podpirajo mnenja

o prisotnosti rimskih vojakov na obravnavanem območju. Povečano število napisov vojakov

iz 1. in 2. st. (glej graf 4) lahko povežemo z intenzivno širitvijo rimske države na jugovzhodni

evropski prostor in naprej na Balkan24

in kasnejšim vojnim dogajanjem znotraj cesarstva25.

Na obravnavanih vojaških napisih Emone, Petovione, Nevioduna, Prateorija

Latobikov, Celeje in drugih posamičnih lokacijah po Sloveniji so izpričani predvsem

beneficiariji, legionarji, pretorijanci, centurioni in veterani; v treh primerih (št. 51, 105 in 116)

je pri veteranih omenjena tudi funkcija in oddelek vojaških enot v katerih so službovali.

Poleg petnajste Apolonove, osme Avgustove, trinajste Dvojne, druge Italske legije ter

posamičnih enot devete Hispanske in štirinajste Dvojne legije, so na vojaškh napisih izpričane

še prva Pomožna, četrta Flavia srečna, peta Makedonska, šesta Železna, deseta Dvojna,

dvanajsta Bliskovita in trinajsta Dvojna legija.

Med pretorijanskimi četami se Druga pretorijanska kohorta pojavi dvakrat, Prva

pretorijanska kohorta in Sedma pretorijanska konjenica pa enkrat. Poleg pretorijanskih čet se

v enem primeru (št. 94) pojavi tudi poveljnik izvidniške enote pretorijancev. Med pomožnimi

četami se prva ala Komagenov in druga ala Tračanov pojavita dvakrat, po enkrat pa prva

germanska in prva hispanska kohorta ter druga ala Asturov.

Primeri vojaških napisov iz Emone v 1. st. n. št. (glej graf 5 in 6) dokazujejo zgolj to,

da sta petnajsta Apolonova in osma Avgustova legija sodelovali pri osvajanju

jugovzhodnoalpskega in zahodnobalkanskega prostora v boju proti avtohtonemu prebivalstvu.

Podobno ugotovitev lahko razberemo tudi iz vojaških napisov iz Petovione, med katerimi v

24

Priključitev Noriškega kraljestva k rimski državi (Lazar, 2001, 11; 2002, 71) in Oktavijanova intervencija v

Iliriku (Šašel Kos, 1986, 129). 25

Panonske vojne in delmatsko-panonski upor (Šašel Kos, 2012, 101), leto štirih cesarjev (Šašel, 1979) ter markomanske vojne (Šašel Kos, 1986, 241).

66

številu prevladujejo napisi osme Avgustove legije (glej graf 5 in 6), ki je v okolici današnjega

Ptuja postavila vojaški tabor. Iz druge polovice 1. st. n. št. so na napisih največkrat izpričani

predstavniki trinajste Dvojne legije (glej graf 6). Njihova omemba predstavlja dodaten dokaz

o prisotnosti in nastanitvi trinajste Dvojne legije na lokaciji, ki jo v antičnih virih omenja

Tacit v povezavi z letom štirih cesarjev (Šašel, 1979, 1).

Iz stališča preučevanja rimskih vojaških napisov, sta pomembna tudi Neviodunum in

Pretorij Latobikov, kjer številčno prevladujejo beneficiarski napisi (glej graf 3), ki so v večini

primerov oltarji ali posvetila namenjena božanstvom. Največkrat so napisi posvečeni Jupitru

in lokalnim zavetnikom kraja. Na napisih št. 3 in 54 je Jupiter poimenovan kot Jupiter

Dolihenski26. Dolihenov kult je bil po imperiju razširjen posebej med vojaštvom v 2. in 3. st.

V Panoniji je doživel razcvet v času dinastije Severov (Šašel, 1982, 191; Šašel Kos, 1986,

377). Na nekaterih primerih so napisi posvečeni posameznim boginjam (št. 4, 17, 33 in 34) ali

vsem bogovom (št. 54 in 55) in v enem primeru tudi rojakom (št. 45). Večina votivnih

napisov je natančno datiranih (št. 53, 54, 55, 56, 57, 58, 59, 60 in 62). Največ beneficiarskih

napisov je datiranih v čas 2. in 3. st., kar dokazuje, da so bili v tem obdobju v provincialnih

mestih ustanovljeni pomembni uradi in druge institucije, ki so jih morda upravljali

beneficiariji. Med te iz našega območja nedvomno prištevamo beneficiarsko postajo Pretorija

Latobikov, ki je bila osnovana na itinerarski cesti med Emono in Siscijo in prometno

povezovala Deseto italsko regijo s provinco Panonijo (Mikl Curk et al., 1993, 47).

Noben od posvetiteljev votivnih napisov ni bil navaden vojak: Valerij Emiljan (št. 3)

je bil nosilec znaka, Vibij (št. 4) je bil intendant, Marcijial (št. 17) in Lukij Septimij Tertin (št.

109) sta bila centuriona, Gaj Kasij Silvester (št. 33) je bil veteran, Publij Maskimij Matern (št.

45) je bil merilec, ostali (št. 34, 35, 36, 37, 38, 39, 40, 41, 42, 43, 44, 46, 47, 48, 49, 50, 51,

52, 53, 54, 55, 56, 57, 58, 59, 60, 61, 62 in 63) pa so bili beneficiariji.

Najdišča vojaških napisov z območja današnjega slovenskega prostora so znana tudi

na posamičnih lokacijah po Dolenjski in Beli Krajini, npr. v Tržišču, Šmihelu pri Žužemberku

in Velikemu Korinju pri Žužemberku (Lovenjak, 1998; Šašel Kos, 2004) ter štajerskega

prostora, npr. Črešnjevec, Slovenj Gradec, Slovenske Konjice, Hudinja pri Vitanju in Vrba pri

Dobrni (Visočnik, 2008) (glej tabela 9), iz česar lahko sklepamo, da so bili ti kraji vključeni v

širše zaledje Neviodunuma in Celeje. Opaziti je mogoče pričakovane razlike med mesti, ki so

vidne že v številu vojaških napisov in pestrejši zastopanosti vojaških enot. 26

Dolihe so bogat kraj z železovo rudo v pokrajini Kommagene (današnja Sirija) ob srednjem Evfratu, ki ga je

ščitilo zavetno božanstvo Dolihen. Po rimski okupaciji današnjega sirskega območja so Dolihena poistovetili z Jupitrom (Šašel, 1982, 191).

67

LITERATURA IN VIRI

· ANSl: Arheološka najdišča Slovenije (The Archaeological Sites of Slovenia).

Ljubljana 1975.

· AUBELJ, B. 1997, Antična imena po slovensko. Ljubljana.

· BAVEC, U. 2007, Trebnje – arheološko najdišče Praetorium Latobicorum. –

Varstvo spomenikov Poročila 44, 224-226.

· BAVEC, U. 2009, Trebnje – arheološko najdišče Praetorium Latobicorum. –

Varstvo spomenikov Poročila 46, 383-385.

· BISHOP, M. C., COULSTON, J. C. N. 1993, Roman military equipment. London.

· BOTTINI, A. 1988, Antike Helme: Sammlung Lipperheide u. andere Bestande d.

Antikenmuseum Berlin. Berlin.

· BOŽIČ, D. 1999a, Kako Metulum se Avgusta brani. V: Zakladi tisočletij –

Zgodovina Slovenije od neandertalcev do Slovanov, 181-183.

· BOŽIČ, D. 1999b, Tre insediamenti minori del gruppo protostorico di Idrija Pri

Bači dell' Isontino. V: S. S. Bianchi (ur.), Studio e conservazione degli isediamenti

minori Romani in area Alpina, 71-79.

· BRATOŽ, R. 2007, Rimska zgodovina – prvi del: Od začetkov do nastopa cesarja

Dioklecijana. Ljubljana.

· BREEZE, D. J. 1994, Roman Forts in Britain. Buckinghamshire.

· BREŠČAK D. 2002, Antika – The Classical (Roman) period. V: D. Breščak et al.

(ur.), Oživljene kulture - arheološka odkritja na Gorjancih / Žumberku od

prazgodovine do zgodnjega srednjega veka. / Revived cultures – Archeological

Excavations in the Gorjanci – Žumberak Hills from Prehistory to the Early Middle

Ages, 74-100.

· CAGNIART, P. 2007, The Late Republican Army (146–30 bc). V: P. Erdkamp

(ur.), A companion to the Roman army, 80-96.

· CAMPBELL, B. 1994, The Roman Army 31 BC – AD 337. London, New York,

Routledge.

· CIGLENEČKI, S. 1997, Strukturiranost poznorimske poselitve Slovenije. –

Arheološki vestnik 48, 191-202.

· COWAN, R. 2003, The Roman Legionary 58 BC – AD 69. Oxford.

· CURK, I. 1976, Rimljani na Slovenskem. Ljubljana.

68

· CURK, I. 1999, ARMA VIRUMQUE… Ob tvarnih virih o rimski dobi na

Slovenskem. Ljubljana.

· DE BLOIS, L. 2007, Army and General in the Late Roman Republic. V: P.

Erdkamp (ur.), A companion to the Roman army, 164-179.

· FEUGERE, M. 2002, Weapons of the Romans. London.

· GASPARI, A. 2010, »Apud horridas gentis …« : začetki rimskega mesta Colonia

Iulia Emona = beginnings of the Roman town of Colonia Iulia Emona. Ljubljana.

· GILLIVER, K. 2007, The Augustan Reform and the Structure of the Imperial

Army. V: P. Erdkamp (ur.), A companion to the Roman army, 183–200.

· GOLDSWORTHY, A. 2004, The Complete Roman Army. London.

· GUŠTIN, M. 2002, Il campo militare romano a Čatež presso Brežice, Quaderni

Friulani di Archeologia 12, 69-75.

· HANEL, N. 2007, Military Camps, Canabae, and Vici - The Archaeological

Evidence. V: P. Erdkamp (ur.), A companion to the Roman army, 395–416.

· HORVAT, J. 1993, Svinčeni izstrelki za pračo na jugovzhodnoalpskem področju

(Lead slingshot in the southeastern Alpine region). V: Lamut, B (ur.), Ptujski

arheolos ̌ki zbornik : ob 100-letnici muzeja in muzejskega drus ̌tva, 331-340.

· HORVAT, J., ŠAŠEL KOS, M. 1999, Emona – mesto na robu Italije. V: Zakladi

tisočletij - Zgodovina Slovenije od neandertalcev do Slovanov, 203–207.

· HORVAT, J. 1999a, Roman Provincial Archaeology in Slovenia Following the

Year 1965: Settlement and Small Finds. - Arheološki vestnik 50, 215–257.

· HORVAT, J. 1999b, Sledovi rimske zasedbe. V: Zakladi tisočletij - Zgodovina

Slovenije od neandertalcev do Slovanov, 189-192.

· HORVAT, J. 1999c, Umetnost v provincialnem okolju. V: Zakladi tisočletij –

Zgodovina Slovenije od neandertalcev do Slovanov, 281-287.

· HORVAT, J. 2002, The Hoard of Roman Republican Weapons from Grad near

Šmihel. - Arheološki vestnik 53, 117–192.

· HORVAT, J., LOVENJAK, M., DOLENC VIČIČ, A., LUBŠINA-TUŠEK, M.,

TOMANIČ-JEVREMOV, M., ŠUBIC, Z. 2003, Petovio - Development and

Topography. V: M. Šašel Kos, P. Scherrer (ur.), The autonomous towns of

Noricum and Pannonia / Die autonomen Städte in Noricum und Pannonien.

Pannonia I, 153–189.

69

· HORVAT, J. 2009, Selected aspects of romanisation in western and central

Slovenia. – Antichita Altoadriatiche LXVIII, 355–381.

· HORVAT, J. 2010, First century BC Roman fortifications in the Eastern Alps. V:

P. Herz, P. Schmid, O. Stoll (ur.), Zwischen Region un Reich – das gebiet der

Oberen Donau im Imperium Romanum, 135-160.

· HORVAT, J., DOLENC VIČIČ A. 2010, Arheološka najdišča Ptuja: Rabelčja vas

/ Archaeological sites of Ptuj: Rabelčja vas, Opera Instituti Archaeologici

Sloveniae 20. Ljubljana.

· HOWATSON M.C. 1989, The Oxford Companion to Classical Literature, Oxford

University Press; za slovensko izdajo: Leksikon Antika, 1998, (prevajalke Ksenija

Dolinar et al.). Ljubljana.

· ISTENIČ, J. 2003, The Early Roman »Hoard of Vrhnika«: A Collection of Finds

from the River Ljubljanica. - Arheološki vestnik 54, 281–298.

· ISTENIČ, J. 2005, Evidence for a very late Republican siege at Grad near Reka in

Western Slovenia. V: W. Jobst (ur.), Carnuntum Jahrburch 2005, 77-88.

· JANEŽIČ, M., LAZAR, E. 2011, Vojaška oprema odkrita med arheološkimi

raziskavami v objektu 2, bivše vojašnice na Ptuju. V: Rimska vojska na območju

današnje Slovenije – Nova odkritja in smernice raziskav – povzetki

(http://www.nms.si/images/stories/NMS/PDF/Razno/povzetki-rim-vojska.pdf –

20. 9. 2013).

· JEVREMOV, B. 1988, Vodnik po lapidariju – Pokrajinski muzej Ptuj – Zbirka

vodniki. Ptuj.

· KARL, S., MODL, D., POROD, D. 2009, Archäologische und numismatische

Beiträge aus dem Landmuseum Joanneum. Graz.

· KOLŠEK, V., KOLŠEK T. 1958, Ločica v okviru vojaške dejavnosti na našem

ozemlju. V: M. Hajnšek (ur.), Celjski zbornik 1, letnik 3, 163–183.

· LAHARNAR, B. 2011, Rimski svinčeni izstrelki za pračo (glandes plumbeae), -

Arheološki vestnik 62, 339-374.

· LAMUT, B. 1992, Poetovio v rimskem obdobju. V: Kronika - časopis za

slovensko krajevno zgodovino 40, letnik 3, 161-168.

· LAZAR, E. 2013, Ptuj – arheološko najdišče Levi breg, Ptuj – arheološko najdišče

Panorama. – Varstvo spomenikov Poročila 48, 217-218.

70

· LAZAR, I. 2001, CELEIA – Arheološka podoba mesta / An archaeological image

of the town. – Celje.

· LAZAR, I. 2002, Celeia. V: M. Šašel Kos, P. Scherrer (ur.), The autonomous

towns of Noricum and Pannonia / Die autonomen Städte in Noricum und

Pannonien. Noricum, Situla 40, 71-101.

· LAZAR, I. 2006, Ilovica pri Vranskem, Zavod za varstvo kulturne dediščine

Slovenije. Ljubljana.

· LAZAR, I. 2011, The world of gods and religious life in Roman Celeia. V: I.

Lazar (ur.), RELIGION IN PUBLIC AND PRIVATE SPHERE – Acta of the 4th

International Colloquium - The Autonomous Towns of Noricum and Pannonia, 23-

39.

· LOVENJAK, M. 1998, Neviodunum - Inscriptiones Latinae Slovenia (ILSl) 1,

Situla 37. Ljubljana.

· LOVENJAK, M. 2003, Municipium Flavium Latobicorum Neviodunum. V: M.

Šašel Kos, P. Scherrer (ur.), The autonomous towns of Noricum and Pannonia I /

Die autonomen Städte in Noricum und Pannonien I, Situla 41, 93-103.

· LUCIUS CASSIUS DIO COCCEIANUS, RHOMAIKE HISTORIAE (prev. E. Cary).

Harvard University Press, Cambridge, Massachusets 1927.

(http://penelope.uchicago.edu/Thayer/E/Roman/Texts/Cassius_Dio/home.html -

23. 1. 2014).

· MASON, P. 2003, Rimska vojaška utrdba. V: B. Djurić et al. (ur.), Zemlja pod

vašimi nogami, 66-71, Ljubljana.

· MIKL CURK, I., CIGLENEČKI, S., VUGA, D. 1993, Po poteh rimskih vojakov v

Sloveniji. Ljubljana.

· MIKL CRUK, I. 1993, Petoviona v sožitju z bližnjimi in daljnimi kraji. V: B.

Lamut (ur.), Ptujski arheološki zbornik ob 100-letnici muzeja in muzejskega

društva, 205-218.

· MIŠKEC, A. 2003, The Early Romanization of the Southeastern Alpine Region in

the Light of Numismatic Finds. - Arheološki vestnik 54, 369–379.

· MIŠKEC, A. 2009, The Augustan conquest of southeastern Alpine and western

Pannonian areas: coins and hoards. – Arheološki vestnik 60, 283-296.

· MUŠIČ, B., HORVAT, J. 2007, Nauportus – an Early Roman trading post at

Dolge njive in Vrhnika – The results of geogphysical prospecting using a variety

71

of independent methods. – Arheološki vestnik 58, 219-283.

· OLUJIĆ, B. 2007, Sustavno arheološko istraživanje lokaliteta Viničica kod

Josipdola. V: B. Olujić (ur.), Modruški zbornik, Vol.1 No.1, 54-69.

· PAHIČ, S. 1996, Uničujoča Drava. V: M. Šteiner (ur.), Ptujski zbornik VI/1, 131-

155.

· PLESNIČAR-GEC, L. 1974, Nekaj zgodovinskih podatkov o slovenskem

primorju v rimski dobi in antični situs Egide. V: Kronika - časopis za slovensko

krajevno zgodovino 3, letnik 22, 66-72.

· PUBLIUS CORNELIUS TACITUS, ANNALES - AB EXCESSU DIVI AUGUSTI

(prev. F. Bradač), založba Obzorja Maribor, Maribor 1968.

· PUBLIUS FLAVIUS VEGETIUS RENATUS, EPITOMA REI MILITARIS (prev. T.

Shek Brnardić), založba Golden marketing Zagreb, Zagreb 2002.

· RADMAN–LIVAJA, I. 2004, Militaria Sisciensia – Nalazi rimske vojne opreme iz

Siska / Militaria Sisciensia – Finds of the Roman military equipment in Sisak in

the holdings of the Archaeological Museum in Zagreb. Musei Archaeologici

Zagrabiensis, Catalogi et Monographiae, vol. I, Zagreb.

· SARIA, B. 1937, Vojaški nagrobni napis iz Emone. V: Kronika slovenskih mest,

volume 4, issue 1, 46 - 48.

· SHIRLEY, E. A. M. 2001, Building a Roman Legionary Fortress. Gloucestershire.

· SLAPŠAK, B. 2003, O koncu prazgodovinskih skupnosti na Krasu. - Arheološki

vestnik 54, 243–257.

· STIPČEVIĆ, A. 1986, Iliri - povijest, život, kultura. Zagreb.

· STOKIN, M. 1989, Severozahodna Istra v 1. stoletju pred našim štetjem. V:

Kronika - časopis za slovensko krajevno zgodovino 1-2, letnik 37, 21-22.

· STOKIN, M. 1997, Geografska podoba Sermina / Site Location. V: J. Horvat (ur.),

Sermin – prazgodovinska in rimska naselbina v severozahodni Istri / A Prehistoric

and Early Roman Settlement in Northwestern Istria, 11-14.

· SVOLJŠAK, D., ŽBONA-TRKMAN, B, 1986, Novi napisi v Posočju. –

Arheološki vestnik 37, 385-398.

· ŠAŠEL, J. 1974, Okra. V: Kronika – časopis za slovensko krajevno zgodovino 1,

letnik 22, 9-17.

· ŠAŠEL, J. 1979, Avgust 69: vojaški puč v Poetovioni. V: Kronika - časopis za

72

slovensko krajevno zgodovino 1, letnik 27, 1-7.

· ŠAŠEL, J. 1982, Dolihenov tempelj, zgrajen v Pretoriju Latobicorum leta 196. V:

Kronika - časopis za slovensko krajevno zgodovino 1, letnik 30, 191-193.

· ŠAŠEL, J. 1992, Opera selecta, Situla 30. Ljubljana.

· ŠAŠEL KOS, M. 1986, Zgodovinska podoba prostora med Akvilejo, Jadranom in

Sirmijem pri Kasiju Dionu in Herodijanu, Slovenska akademija znanosti in

umetnosti. Ljubljana.

· ŠAŠEL KOS, M. 1995, The 15th Legion at Emona – Some thoughts. V: R. Habelt

(ur.), Zeitschrift für Papyrologie und Epigrafik 109, 227-244.

· ŠAŠEL KOS, M. 1998, Je bila Emona nekdanji tabor 15. legije in veteranska kolonija? V: V. Melik et al. (ur.), Zgodovinski časopis 52, št. 3 (112), 317-329.

· ŠAŠEL KOS, M. 1999, Markomanske vojne. V: Zakladi tisočletij – Zgodovina

Slovenije od neandertalcev do Slovanov, 196-198.

· ŠAŠEL KOS, M. 2004, Lapidarij Narodnega muzeja Slovenije – Rimski spomeniki

– Vodnik. Ljubljana.

· ŠAŠEL KOS, M. 2005, Appian and Illyricum, Situla 43. Ljubljana.

· ŠAŠEL KOS, M. 2010, Rimsko osvajanje zahodnega Balkana : Ilirik v Apijanovi

Ilirski zgodovini. Ljubljana.

· ŠAŠEL KOS, M. 2012, Colonia Iulia Emona – the genesis of the Roman city. –

Arheološki vestnik 63, 79-104.

· VISOČNIK, J. 2008, Vojaški napisi iz Celeje in njene okolice. - Arheološki vestnik

59, 325–357.

· VOJAKOVIČ, P., NOVŠAK, M., ŽERJAL, T., VERBIČ, T., KRAJŠEK. J.,

HRUSTEL, J., 2011, Ljubljana – stanovanjska soseska Tribuna – Poročilo o

predhodnih arheoloških raziskavah (http://www.arhej.com/datoteke/Pdf/porocilo-

tribuna-08-za-objavo-koncna.pdf - 20. 6. 2013).

· WILKES, J. 1995, The Illyrians. Oxford.

· WINKLER, G. 1971, Legio II Italica. - Jahrbuch des Oberösterreichischen

Musealvereins 116, 85-138.

· ŽUPANEK, B. 2010, Dediščina Emone in identiteta Ljubljane. V: B. Županek

(ur.) Emona: Mit in resničnost, katalog razstave, 17-22.

73

ihttp://nl.ijs.si/fedora/get/sbl:2842/VIEW/ (10. 6. 2013) iihttp://www.neviodunum.si/index.php?option=com_content&view=article&id=50&Itemid=55&lang=sl&limitst

art=1 (17. 7. 2013)