MAGISTRSKA NALOGA

Albin Apotekar

Celje, 2012AP

OT

EK

AR

Alb

in

M

AG

IST

RS

KA

NA

LO

GA

20

12

MEDNARODNA FAKULTETA

ZA DRUŽBENE IN POSLOVNE ŠTUDIJE

Magistrski študijski program 2. stopnje Management znanja

Magistrska naloga

DRUŽBA ZNANJA MIT ALI RESNIČNOST

Albin Apotekar

Celje, 2012 Mentor: prof. dr. Jana Goriup

Zahvaljujem se doc. dr. Luciji Mulej,

ki me je navdušila za družboslovno raziskovanje.

Hvala intervjuvancem Aristidu Havličku Tiliju,

mag. Boštjanju Štrajharju in Antonu Komatu

za bogate prispeveke k izvedbi naloge.

Hvala mentorici prof. dr. Jani Goriup

za vse napotke in usmeritve pri mojem delu.

Hvala vsem, ki verjamete vame in mi pomagate.

IZJAVA O AVTORSTVU

Študent Mednarodne fakultete za družbene in poslovne študije Albin Apotekar z vpisno

številko 201080902008 sem avtor magistrske naloge z naslovom Družba znanja mit ali

resničnost.

S to izjavo zagotavljam:

da sem avtor magistrske naloge;

da je magistrska naloga rezultat izključno mojega lastnega raziskovalnega dela;

da so vsa dela in mnenja drugih avtorjev oziroma avtoric, ki sem jih uporabljal/–a v

svojem delu, ustrezno navedena oziroma citirana v skladu z vsemi fakultetnimi

navodili ter navedena v seznamu literature;

da je predloženo delo izvirno in še ni bilo predloženo za pridobitev drugih strokovnih

in znanstvenih naslovov;

da je elektronska oblika tega magistrskega dela identična s tiskano obliko magistrske

naloge in da soglašam z objavo magistrske naloge na svetovnem spletu;

da sem za še ne objavljena gradiva, tabele, slike in ostali material, ki sem ga

uporabil/–a v magistrskem delu, pridobil/–a soglasje avtorja;

da sem poskrbel/–a za tehnično, oblikovno in jezikovno pravilnost diplomskega dela v

skladu z vsemi fakultetnimi pravilniki in navodili v postopku diplomiranja na 2.

stopnji.

V Celju, Podpis avtorja: Albin Apotekar

IV

POVZETEK

Družbeno okolje, v katerem živimo, je čedalje zahtevnejše. Potrebno bo odgovoriti na

konkretna vprašanja o tem, kako sobivati v prihodnosti. Zanimalo nas je, ali je v družbi res

tako, kot bi »moralo« biti. Analitično smo predstavili, kako se je skozi zgodovino razvijal

odnos do znanja v družbi, gledano skozi napredek filozofije in znanosti. Prikazali smo vlogo

in pomen menedžmenta znanja. Predvidevali smo, da vsa znanja v družbi niso izkoriščena in

to opisno predstavili z navedbo nekaterih starih znanj, katerih uporabna vrednost je že

preizkušena. Predstavili smo teozofijo kot arhaično modrost – filozofijo ter spoznanja Rudolfa

Steinerja na področju pedagogike in kmetijstva, ki po sto letih spet postajajo aktualna. S tremi

osebami, za katere smo predvidevali, da imajo in uporabljajo nekatera specifična znanja, smo

izvedli intervju o znanju in pogledih na družbo danes in v prihodnosti. V zaključku naloge

ugotavljamo, da je »družba znanja« bolj želeno kot pa doseženo stanje. Nakazali smo potrebo

in možno smer novega družbenega dogovora, za katerega bo poleg znanja potrebna tudi

modrost.

Ključne besede: znanje, znanost, menedžment, družba znanja, družbeni dogovor.

ABSTRACT

The social environment in which we live is becoming increasingly more difficult. Specific

questions on how to coexist in the future will need to be answered. We were interested in

whether the situation in the society is indeed as it should be. We analytically presented how

the attitude towards knowledge in society has evolved throughout history, taking into account

the progress of science and philosophy. We have demonstrated the role and importance of

knowledge management. It was assumed that all knowledge in society is not exploited and

presented that by describing some previous knowledge whose application has already been

proved. We presented theosophy as archaic wisdom – the philosophy and knowledge of

Rudolf Steiner regarding pedagogy and agriculture, which have, after a hundred years, again

become up-to-date. The three persons, whom we expected to have and use some specific

knowledge, have been interviewed on the knowledge and the views on the society today and

in the future. In conclusion, we have established that the »knowledge-based society« is rather

a desire than the achieved state. We have indicated the need of and the possible direction

towards a new social agreement which will require not only knowledge but also wisdom.

Key words: knowledge, science, management, knowledge-based society, social agreement.

V

VSEBINA

1 UVOD Z RAZLAGO POJMOV ........................................................................................... 1

1.1 Opredelitev namena in ciljev magistrske naloge ............................................................ 1

1.2 Predvidene hipoteze, predpostavke in omejitve pri obravnavanju problema ................. 2

1.3 Raziskovalne metode ...................................................................................................... 2

1.4 Izvirni prispevek k stroki in teoriji ................................................................................. 3

2 ZGODOVINSKI PREGLED RAZVOJA FILOZOFIJE IN ZNANOSTI OD ANTIKE

DO MODERNE DOBE ......................................................................................................... 4

2.1 Antika ............................................................................................................................. 4

2.2 Srednji vek ...................................................................................................................... 7

2.3 Novi vek ....................................................................................................................... 10

2.4 Moderna družba in znanost .......................................................................................... 13

3 KDO IN KAKO JE VPLIVAL NA RAVZOJ ZNANOSTI ............................................... 19

4 PREDSTAVITEV TEOZOFIJE IN ANTROPOZOFIJE RUDOLFA STEINERJA .......... 22

4.1 Kaj teozofija je in kaj ni ............................................................................................... 22

4.2 Organiziranost teozofije nekoč in danes ....................................................................... 23

4.3 Rudolf Steiner in antropozofija ter neoantropozofija ................................................... 23

4.4 Waldorfska pedagogika ................................................................................................ 25

5 RESOLUCIJA O RAZISKOVALNI IN INOVACIJSKI STRATEGIJI SLOVENIJE

2011–2020 ........................................................................................................................... 26

5.1 Učinkovito upravljanje raziskovalnega in inovacijskega sistema ................................ 26

5.2 Kakovostne raziskave v javnem sektorju ..................................................................... 26

5.3 Vzpostavitev zmogljivosti v podporo raziskavam in inovacijam ................................. 27

5.4 Inovativno gospodarstvo .............................................................................................. 27

5.5 Promocija znanosti, ustvarjalnosti in inovativnosti v družbi in izobraževanju ............ 28

5.6 Kritike Resolucije ......................................................................................................... 28

6 STANJE V DRUŽBI DANES IN POTREBA PO NOVEM DRUŽBENEM

DOGOVORU ...................................................................................................................... 30

6.1 Problem zaupanja v znanost ......................................................................................... 30

6.2 Rast inovacij v Ameriki in »podpora« znanosti v Evropi ............................................ 32

6.3 Potreba po novem družbenem dogovoru ...................................................................... 34

7 VLOGA IN POMEN MENEDŽMENTA ZNANJA ZA STARA IN NEIZKORIŠČENA

ZNANJA .............................................................................................................................. 37

7.1 Nekaj o znanju in menedžmentu znanja ....................................................................... 37

7.2 Bioenergija in radiestezija ............................................................................................ 41

7.3 Geomantija – evropski feng shui .................................................................................. 46

7.4 Biodinamika in permakultura ....................................................................................... 47

8 EMPIRIČNI DEL ................................................................................................................ 50

8.1 Namen in cilj raziskave ................................................................................................ 50

8.2 Vzorec........................................................................................................................... 50

8.3 Metode in instrumenti................................................................................................... 50

VI

8.4 Hipoteze ........................................................................................................................ 51

8.5 Raziskovalna vprašanja ................................................................................................ 51

8.6 Predstavitev odgovorov intervjuvancev ....................................................................... 51

8.6.1 Odnos do znanosti .................................................................................................... 51

8.6.2 Odnos do znanja ...................................................................................................... 52

8.6.3 Znanje in družba ...................................................................................................... 52

8.7 Analiza in sklepne ugotovitve intervjuja ...................................................................... 53

9 PREVERJANJE ZASTAVLJENIH RAZISKOVALNIH HIPOTEZ TER PREDLOGI

IZBOLJŠAV ........................................................................................................................ 55

10 ZAKLJUČEK ...................................................................................................................... 57

11 LITERATURA .................................................................................................................... 59

PRILOGE ................................................................................................................................. 62

VII

SLIKE

Slika 6.1: Segrevanje v zgodovini in gibanje vrednosti CO2 po IPCC ................................... 31

Slika 6.2: Stopnja inovativnosti od konca srednjega veka ....................................................... 32

Slika 6.3: Strinjanje s trditvijo o izboljšanju kakovosti življenja zaradi znanosti in

tehnologije ter indeks človeškega razvoja za posamezno evropsko državo ............ 33

Slika 6.4: Deleži strinjanja s trditvijo, da so koristi od znanosti večje od škodljivih

učinkov, ki jih lahko ima, po državah članicah EU ................................................. 34

Slika 6.5: Trije temelji za blaginjo človeštva ........................................................................... 35

Slika 6.6: Politično aktivne in neaktivne skupine prebivalstva v Sloveniji ............................. 35

Slika 6.7: Trajnostni razvoj zahteva trajnostni dialog .............................................................. 36

Slika 7.1: Štiristopenjski model (podatek, informacija, znanje in modrost) ............................ 38

Slika 7.2: Prikaz eksplicitnega, implicitnega in tacitnega znanja ............................................ 39

Slika 7.3: Sestavine menedžmenta znanja ............................................................................... 40

VIII

KRAJŠAVE

EB − Eurobarometer

FTE − Full-time equivalent

HDI − Human Development Index

pr. n. št. − pred našim štetjem

RS − Republika Slovenija

UEP − univerzalno energijsko polje

ZZdrav − Zakon o zdravilstvu

1

1 UVOD Z RAZLAGO POJMOV

Predmet zanimanja in raziskovanja magistrske naloge je družba znanja in znotraj tega odnos

družbe do znanja in načini, metode in tehnike vplivanja znanja na razvoj in napredek družbe.

Prav tako nas zanima odnos med znanostjo in družbo ter med znanostjo in znanjem. Znanje

kot produkt kulturnega in socialnega kapitala zahteva poleg kognitivnih funkcij tudi odnos

človeka do družbe. Govorimo lahko o tako razumljenem holističnem pristopu, v katerem se

človeka pripozna kot razmišljujoče snovno in duhovno bitje. V obravnavi zadanega problema

izhajamo iz prepričanja, da mora biti družba znanja sposobna vsakemu posamezniku, glede na

njegove danosti in motiviranost, omogočiti dostop do vseh (optimalno) razpoložljivih

informacij o znanju in vedenju. Samo tako bo posameznik kot individualno in (hkrati)

družbeno bitje zmogel pridobiti znanja in vednosti ter razviti sposobnosti, ki jih bo lahko na to

kot član te določene imanentne družbe uveljavil in uporabil za lastni napredek in napredek

družbe. Navedeno nas zato sili v izhodiščno vprašanje zadanega problema: »Ali je v družbi

res tako in kako bi lahko oz. moralo biti?«

1.1 Opredelitev namena in ciljev magistrske naloge

V prvem delu naloge bomo izhajali iz osnovnih pojmov (družba, znanje, znanost, učenje,

človeški kapital …), njih povezanosti in soodvisnosti. Skozi analitični prikaz razvoja in

družbene vloge filozofije od stare Grčije do oblikovanja samostojne znanstvene discipline

ekonomije. Analizirali bomo razvojne faze le-te kot mejnike v »napredku« filozofije in v

moderni družbi razumljene »znanosti«, ki je vsebovala (zajemala) vsa področja človekovega

znanstvenega in raziskovalnega življenja; s posebnim ozirom na ločitev filozofije od teologije

in ko se je znotraj nje (filozofije) uspelo znanosti še njeno samooblikovanje v samostojni

znanstveni disciplini. V razumevanju znanosti kot optimalno svobodne miselne sile je

pomembno vključiti vprašanje, kdo in kako je v zgodovini vplival na znanost (npr. razna tajna

združenja, cerkev, država, kapital, korporacije …). Analizirali bomo dejavnike vplivanja v

moderni in postmoderni družbi in posledice teh procesov na posameznike, ki danes živijo v

aktualni potrošniški družbi. Potrošniška družba je ciljno osredotočena na trošenje v vseh

segmentih posameznikovega življenja, neglede na posledice zanj, pa tudi za globalno družbo,

v kateri živi.

V izrazito potrošniško usmerjeni družbi, v kateri ima posameznik (sicer navidezno) množico

izbir, s katerimi kreira svojo biografijo in uravnava ter zagotavlja svoje potrebe, stopa

problem znanja in vedenja v samo središče posameznikovega življenja.

V tretjem delu teoretičnega dela bomo predstavili teozofijo kot arhaično modrost – filozofijo,

ki je bila prisotna že v vseh civiliziranih okoljih, v 19. stoletju pa sta jo v okviru teozofskega

društva uvedla Rusinja Helena Petrovna Blavatska (1831–1891) in Američan Henry Steel

Olcott (1832–1907).

2

Društva so delovala v 44 državah (tudi v Jugoslaviji). Analitično bomo predstavili, kaj

teozofija je in kaj ni, kako je organizirana danes in njeno vlogo v izobraževanju za uspešno

življenje v družbeni realnosti potrošniške, pozno moderne in postmoderne družbe.

Nadalje želimo predstaviti teozofa Rudolfa Steinerja (1861–1925), utemeljitelja antropozofije

(človeške modrosti) in njegovega prispevka na področju kmetijstva (biodinamika) ter vzgoje

in izobraževanja (waldorfska pedagogika).

1.2 Predvidene hipoteze, predpostavke in omejitve pri obravnavanju problema

Za potrebe empiričnega dela magistrske naloge smo si zastavili tri izhodiščne raziskovalne

hipoteze tako, da smo v:

H:1 predvidevali, da sodobna družba – družba znanja producira več znanja kot ga je le-ta

sposobna in pripravljena uporabiti;

H:2 domnevali, da znanja, ki niso skladna s prevladujočo paradigmo v družbi, znanost ne bo

uporabila ali bo ta znanja celo zatajila in

H:3 predpostavljali, da je za razvoj družbe znanja potreben kompendij kulturnega in

socialnega kapitala ter človekovih pravic v spoštovanju človeka kot imanentnega snovnega in

duhovnega bitja v realnosti postmoderne družbe.

Omejitve so v obsegu raziskave, ki bo omejena na področje javno dostopnih informacij in

javno objavljenih podatkov, povezanih z razvojem znanosti in obstojem znanj.

1.3 Raziskovalne metode

Osnovna metoda bo deskriptivna z analizo sekundarnih virov in nato induktivno-deduktivno

sklepanje ter metoda kompilacije.

V empiričnem delu bomo s tremi osebami izvedli individualni vodeni strukturiran intervju o

družbi znanja, odnosu do znanja, o tem, katera znanja v družbi obstajajo in niso izkoriščena,

teozofski pogled na svet danes in svet jutri.

Intervju bomo izvedli s tremi intervjuvanci, ki vsak na svoj način uporablja manj “znano”

znanje, in sicer bodo intervjuvanci:

Aristid Havliček Tili – teozof, 35 let proučevalec in predavatelj ezoterike, mojster

reikija, predavatelj v misterični šoli simbolov, duhovnik in škof svobodne katoliške

cerkve;

mag. Boštjan Štrajhar – učitelj in ravnatelj Waldorfske šole Celje in

Anton Komat, biozof, samostojni neodvisni raziskovalec, publicist, predavatelj.

3

Z analizo intervjujev želimo odgovoriti na središčno vprašanje: Katera so danes tista znanja,

ki jih »uradna znanost« ne uporablja ali jih ne priznava (npr. radiestezija, geomantija –

evropski feng shui, biodinamika …) in nakazali razloge za to.

1.4 Izvirni prispevek k stroki in teoriji

Izvirnost magistrske naloge bo:

v prikazu pojmovanja, oblikovanja, razporeditve in vrednotenja uradnega znanja kot

posledice razumevanja konteksta, v katerem je nastal;

analiza znanosti in temu pripadajočega znanja, ki se spreminja v času in prostoru in

vsebuje tudi komponento subjektivnosti;

prikaz znanja v več dimenzijah, od katerih vse bolj pomembno postaja znanje za

menedžment kot pogoj in zmožnost za delovanje, kot kompetenca posameznika na

trgu dela;

predlagati ukrepe za sedanje družbe ob predpostavki, da je znanje vodilna paradigma

družbenega pa tudi zasebnega življenja ter nakazati potrebo po novem družbenem

dogovoru, v katerem bo človek posameznik na ravni javnega in zasebnega obravnavan

celostno;

izpostaviti in ovrednotiti obstoj neizkoriščenih znanj in pogledov na posameznika kot

človeka ter na družbo;

predlagati uporabne možnosti znanj s področja menedžmenta znanja tudi za področje

alternativnih in starih že preizkušenih znanj, za katera se je »zdelo«, da so neuporabna,

če že ne tudi škodljiva (npr. biosistemsko kmetovanje idr.).

4

2 ZGODOVINSKI PREGLED RAZVOJA FILOZOFIJE IN ZNANOSTI OD

ANTIKE DO MODERNE DOBE

V tem poglavju želimo osvetliti razmere v družbi, stanje vednosti in njen razvoj ter

medsebojno povezanost le-teh. Predvsem pa želimo predstaviti nekatere osebnosti, dogodke

in odkritja, ki imajo svoj odsev v današnji družbi in so lahko koristno orodje za snovanje

»bodoče« družbe v povezavi z znanjem, ki v njej nastaja.

2.1 Antika

Antika je skupno ime za obdobje od leta 1000 pr. n. št. do 476 našega štetja, ko je bil

odstavljen zadnji zahodnorimski cesar. Za namen naše analize razvoja znanosti se bomo

najprej posvetili klasičnemu grškemu obdobju1. Grški svet (ali helenski), ki ga je sestavljala

kopica mestnih državic, je ohranjal in krepil trgovske vezi tako z Arabci na vzhodnem kot

Etruščani in Kleti na severnem delu Sredozemskega morja.

»Skozi Platona nam govori Sokrates. Navzoč pa je vselej, kadar se zahodnoevropska

filozofija ové svojih izvirov« (Vorländer, 1977, str. 70). Sokrartes ali Sokrat2 je zanimiv po

svoji metodi »spraševanja« in v tem, da se še bolj kot sofisti obrača proč od proučevanja

narave k človeku. Njegov najljubši izrek je bil delfsko geslo: »Spoznaj samega sebe«. Čeprav

sam nikoli ni ničesar zapisal, je po njegovih učencih prav njemu priznana pot »induktivnega

postopka«, s tem da je v svojih raziskavah vselej izhajal od najbolj običajnega in najmanj

dvomljivega k bolj zapletenim strukturam. Njegova religioznost kot skrb za blagor duše, ki pa

je ni skušal sistematično utemeljiti, kot tudi njegova obsodba na smrt se ujemata s trditvijo

Yolya: »To, da je bil Sokrat zadnji šaman in prvi filozof, odslej spada med antropološko

sprejete resnice« (Hadot, 2009, str. 197).

Platon je bil star okoli 31 let, ko so usmrtili Sokrata in je ves čas spremljal sodni proces. Živel

je v vojaško strogi Šparti in dovolj dolgo, da je dočakal njen propad (Magee, 2002, str. 27).

Kot prvi profesor je napisal okoli dva ducata dialogov (ca. 300 strani). V lastni hiši z imenom

Akademija je ustanovil prvo visoko šolo in tam poučeval odrasle učence. Bil je prepričan, da

človek lahko svoje nravstveno življenje udejanji samo v državi. V ta namen je večkrat potoval

na Sicilijo, kjer je nameraval realizirati svojo teorijo države (Dolinar in Knop, 2002, str. 802).

Platon zagovarja obstoj netelesnega sveta idej in velja za utemeljitelja filozofskega idealizma.

Z opredelitvijo ideje lepote in ideje dobrega kot podlage za razumevanje boga (oblikovalca

1 Obdobje po koncu grško–perzijskih vojn do smrti Aleksandra Makedonskega (487 do 323 pr. n. št.). To je

obdobje mestnih držav – polisov, središče katerega je bila akropola – utrjena vzpetina z aristokracijo. Pod njo se

je razvila naselbina trgovcev in obrtnikov, v bližnji okolici so uspevale kmetijske posesti. V Grčiji se je razvilo

več kot 400 pritlikavih državic z največ 250.000 prebivalci (Atene) in največ 90 kvadratnimi kilometri površine

(Šparta). V obdobju sužnjelastništva in številnih vojn je demokracija »veljala« le za nekaj odstotkov svobodnih

za čas miru. (Šehić, 2006, str. 50). 2 Rodil se je kot sin kamnoseka in babice 470 ali 469 pr. n. št. v Atenah, bil sprva sam kamnosek, bral spise

starih modrecev (sofistov), ko atenski vojak se je udeležil več bojnih pohodov, 399 je bil zaradi »uvajanja novih

bogov in pohujšanja mladine« obsojen in moral popiti strup (Vorländer, 1977, str. 71).

5

sveta iz sveta materije) je Platona »na novo« odkril krščanski srednji vek. Aristokles3 (Platon)

je znanosti posvečal veliko pozornost. Na vrata svoje Akademije4 je dal namestiti napis:

»Kdor ne pozna geometrije, naj ne vstopi!«. Napak pa je računal, da lahko pride do

znanstvenih odkritij le z golim umovanjem, zato je prezirljivo zavračal opazovanje in

izkustvo.

Aristotel5, Platonov učenec, je zaslovel kot utemeljitelj filozofije, ki izhaja iz opazovanja in

izkustva, ta pa sta pred abstraktnim mišljenjem (Magee, 2002, str. 32).

»Po Aristotelu vemo nekaj znanstveno, ko poznamo vzrok in znamo vzrok tudi utemeljiti …

Da stvar razumemo znanstveno, moramo dojeti njeno bistvo in pokazati, da smo res opisali

bistvo stvari« (Dolenc, 2011, str. 50). Aristotel je prvi začrtal področja znanosti in jim podelil

imena, ki jih uporabljamo še danes; med njimi so logika, fizika, politologija, ekonomija,

psihologija, metafizika, meteorologija, retorika in etika.

Za Aristotela pravo bistvo predmeta ni v snovi, iz katere je narejen, temveč v funkciji, ki jo

opravlja. Platon in Aristotel sta tako arhetipa dveh glavnih nasprotujočih si pristopov v

zgodovini filozofije. V neposredni bližini Akademije je ustanovil lastno šolo, imenovano

licej, nekakšen zametek univerze. Učence je razdelil po skupinah in vsaka se je ukvarjala z

določeno znanostjo. Ko je njegovo ime dobivalo sloves v javnosti, se je znanost že razhajala s

filozofijo (Hadot, 2009, str. 74). Bil je učitelj Aleksandra Makedonskega – Velikega in preko

njegovih osvajanj razširil grško znanje v največji imperij takrat znanega sveta, in to dobra tri

stoletja pred razcvetom Rima.

Aleksander Veliki (356–323 pr. n. št.) je po prevladi nad grškimi državami premagal Perzijce

in nadaljeval z osvajanji vse do Indije. Na enajstletno osvajalno pot je povabil učenjake

različnih strok in smeri, nazaj v »domovino« pa je pošiljal vzorce rastlin in kulturne dosežke

drugih ljudstev. Na poti je ustanovil več mest, najbolj znano je Aleksandrija ob delti Nila na

severu Egipta. V tem mestu je naslednik Aleksandrovega generala Ptolemaja faraon Ptolemej

II. na začetku 3. stol. pr. n. št. ustanovil največjo knjižnico v helenističnem6 obdobju. Hranila

je okoli 750.000 zvitkov in delovala do leta 646, ko jo je po več požarih dokončno uničil kalif

Omar (Dolinar in Knop, 2002, str. 22).

V helenističnem obdobju sta se razvili dve pomembni in vplivni filozofiji epikurejcev in

stoikov.

3 Ime Platon je Aristokles dobil zaradi »širokih ramen«, umrl je leta 347 pr. n. št. star 81 let.

4 Akademija, ki jo je ustanovil Platon, je delovala devet stoletij. Zaprl jo je bizantinski cesar Justinijan leta 529,

saj se je zmagujoče krščanstvo ni strinjalo s svobodnim razpravljanjem v njej. 5 Aristotel se je rodil leta 384 pr. n. št. kot sin zdravnika in je mlad osirotel. Vzgajali so ga sorodniki; kot 17-

leten se je vključil v Platonovo Akademijo in jo po njegovi smrti zapustil. Preselil se je proti severu in tam

ustanovil lastno šolo, zato ga je makedonski kralj Filip povabil na dvor kot učenca njegovega 14-letnega sina

Aleksandra, s katerim je ostal v stikih tudi po 11 let trajajočem osvajalnem pohodu (334–323 pr. n. št.). 6 Helenizem imenujemo zgodovinsko obdobje po smrti Aleksandra Velikega leta 323 do propada zadnjega

helenskega kraljestva (Kelopatrin Egipt leta 31. pr. n. št.).

6

»Epikurejstvo je bilo v glavnem stvaritev enega samega misleca, Epikurja (ok. 341–270 pr. n.

št.). Ljudi je hotel osvoboditi strahu ne le pred smrtjo, ampak tudi pred življenjem« (Magee,

2002, str. 44). V bistvu so bili epikurejci prvi znanstveni in liberalni humanisti. Epikurjeva

filozofija je bila materialistična, nereligiozna in je iskala ugodja, bila je prva takšna filozofija,

ki je bila intelektualno popolnoma razvita (prav tam).

Stoicizem ni bil samo filozofija, obstajal je tudi kot gibanje, in to skoraj 500 let. Upravičeno

lahko trdimo, da so stoiki vodilna filozofija rimskega cesarstva. Utemeljitelj Zenon iz Kritona

na Cipru (334–262 pr. n. št.) je napisal delo Država, v kateri je obravnaval vladavino zakona

in univerzalno veljavnost političnih institucij (Magee, 2002, str. 46).

Na prehodu drugega stoletja se je v Aleksandriji pozivu kralja Ptolemeja odzval tudi

tridesetletni Evklid, ki je postal učitelj matematike in evklidske geometrije vseh narodov vse

do danes. Približno v njegovem času je deloval matematik in fizik Arhimed, ki je odkril

težišče, zakon vzvoda in specifično težo teles. Njuna spoznanja, kot je Evklidov zlati rez7 in

arhimedov vijak, so s pridom uporabili pri razvoju tehnike in arhitekture zlasti Rimljani.

Po razpadu Aleksandrove države se je začel spopad za prevlado v Sredozemlju. V treh

punskih8 vojnah so Rimljani premagali Kartažane in si tako prisvojili južni del Apeninskega

polotoka s pripadajočimi otoki ter obnovili trgovske zveze in kolonije na obalah

Sredozemskega morja. Rimljani so prevzeli in preimenovali grške bogove, deloma prevzeli

jezik in kulturo, ne pa tudi filozofije in znanosti »stare Grčije«. Največji napredek po naši

oceni v tem zgodovinskem obdobju je bil na področju infrastrukture, trgovine in prava ter

uprave. Razvoj mogočne države na večjem delu današnje Evrope in Balkana ter severne

Afrike je temeljil na izkoriščanju podjarmljenih pokrajin (davki), trgovanju in suženjskem

delu.

Krščanstvo9 kot nefilozofska religija je v rimski državi dobilo svojo vlogo po letu 306, ko je

Konstantin Chlorus odpravil preganjanje kristjanov. »Sveti Avguštin (354–430) je bil bržkone

najpomembnejša osebnost v filozofiji med Aristotelom in Tomažem Akvinskim, to je v

obdobju, ki je trajalo približno 1600 let« (Magee, 2002, str. 50).

Njegovo najpomembnejše delo z naslovom O božji državi govori o dveh svetovih (po vzoru

Platona), na eni strani je nespremenljivo in večno božje kraljestvo, na drugi pa skrajno

nestabilne posvetne kraljevine. Njegovo prepričanje, da je za zveličanje nujno potreben božji

7 Zlati rez = neenako razmerje dveh delov daljice, pri katerem daljši predstavlja 1,618 … celotne dolžine.

Razmerje je uporabljeno v arhitekturi, saj izhaja iz naravnih razmerij človeškega telesa, kar je potrdil šele

Leonardo da Vinci v 15.stoletju. 8 »Kartagina je bila feničanska kolonija, ki se je v nekaj stoletjih močno razvila. Sredi 2. stol. pr. n. št. je prišla v

spor z Grki na Siciliji (grške kolonije), ti so pa za pomoč prosili Rimljane. Rimljani so Krtažane imenovali Punci

in prav zaradi tega so dobile ime punske vojne« (wikipedija.org/wiki/Punske-vojne). 9 Krščanstvo se pojavi kot judovska ločina. V rimskem imperiju postane prepoznavno po letu 66, ko so se Judje

uprli Rimljanom, dve leti zatem pa je Neron svoj požig Rima pripisal prav kristjanom. Z njihovim preganjanjem

je rasla tudi njihova prepoznavnost, vse do priznanja krščanstva kot uradne vere v času Todozija leta 391.

7

poseg, je v naslednjih stoletjih upravičevalo mučenje in sežiganje heretikov. Po Avguštinu in

njegovi krščanski filozofiji skuša nato srednji vek le-to sistematizirati in predelati za šolsko

rabo, kar poznamo pod nazivom sholastika. »Filozofija postane povsem dekla teologije, ne da

bi bilo mogoče s tem popolnoma zlomiti njeno lastno silo« (Vorländer, 1977, str. 192).

Po smrti cesarja Teodozija Velikega (346–395) je bilo cesarstvo razdeljeno na vzhodni in

zahodni del. Zahodni del cesarstva je po silnih pritiskih ljudstev s severa (Germani, Huni,

Goti) propadel leta 476, vzhodni del pa je kot Bizantinsko cesarstvo vztrajal vse do 1453, ko

so območje osvojili Otomanski Turki.

Na vprašanje Kaj je antična filozofija? nam Pierre Hadot v isto imenski knjigi, v povezavi z

modrostjo, odgovarja takole (2009, str. 233):

Modrost so skozi vso antiko pojmovali kot način bivanja, kot stanje, v katerem človek

je na radikalno drugačen način, kot so drugi ljudje, v njem je nekakšen nadčlovek. Če je

bila filozofija dejavnost, s katero se je filozof vadil v modrosti, potemtakem ta vaja ne

bi smela biti samo v govorjenju in razpravljanju na določen način, ampak v bivanju,

delovanju in gledanju na svet na določen način. Filozofija torej ni bila samo diskurz,

ampak izbira življenja, eksistencialna odločitev in živeta vaja natanko zato, ker je bila

želja po modrosti. V pojmu modrosti je res vključena ideja popolne vednosti. A kot smo

videli v zvezi s Platonom in Aristotelom, ta vednost ni pomenila posedovanja informacij

o realnosti, ampak je tudi sama način življenja, ki je ustrezal najvišji dejavnosti, kakršno

lahko izvaja le človek, in je bila tesno povezana z odličnostjo, z duševno vrlino.

2.2 Srednji vek

Srednji vek imenujemo zgodovinsko dobo od propada Rima do odkritja Amerike 1492,

nekateri zgodovinarji pa konec obdobja enačijo s propadom Bizantinskega cesarstva leta

1453.

»Doba od petega do približno dvanajstega stoletja v srednjem veku sodi med najbolj boleče

zgodovinske periode. Prebivalstvo je bilo do vratu v strašni revščini, fevdalni gospodje so

vladali neomejeno kakor mali kralji, zemlja je bila opustošena zaradi večnih vojn in

neprestanih ropanj – kdo bi se bil še mogel meniti za znanost!« (Rousseau, 1955, str. 132).

Obdobje preseljevanja ljudstev v Evropi je povzročilo mešanico kultur. Na našem območju se

Kelti umikajo Frankom in Slovanom ter Hunom, ki prodirajo s severovzhoda. Valu

intenzivnega pokristjanjevanja so se Kelti umaknili na sever Škotske in na Irsko, Slovani s

Samovo zvezo pademo najprej pod bavarsko, nato še frankovsko nadoblast. V istem času je

na vzhodni strani bivšega rimskega imperija vzniknila nova religija islam. Arabci so od

Mohamedove smrti (leta 632) do leta 732 osvojili vse afriško primorje v Sredozemlju, Španijo

in Azijo do Indije.

8

»Ker so bili Arabci nasledniki zadnjih grško-aleksandrinskih znanstvenikov, so podedovali

tudi njihove utvare. Niso namreč gojili samo alkimije10

, temveč so se močno zanimali tudi za

astrologijo. Tako so kalifi zgradili razkošne zvezdarne z namenom, da bi spoznali svojo

usodo« (prav tam, str. 135).

Za srednjeveški sholastični deduktivizem je značilno izvajanje resnic iz religioznih spisov ali

avtoritet. Posploševanje iz splošnega na posamezno pa zavira nova spoznanja. Ronald Barthes

pravi, da je srednji vek »postal civilizacija prepisovalcev«, da gre pri sholastiki le še za

posnemanje (Barthes, 1954; v Le Goff, 1985, str. 41).

Frankom je po treh stoletjih uspela ustanovitev enotne države po vodstvom Karla Velikega11

;

Karolingi so na evropskih tleh uvedli nov fevdalni red. Obdobje miru je na dvore poleg

trubadurjev privabilo tudi potujoče »znanstvenike« in alkimiste, ki so s svojimi eksperimenti

bili predvsem v zabavo plemstvu.

Z gradnjo mogočnih katedral si je Cerkev dodatno utrdila ugled in moč. Po razpadu

frankovske države je bilo na njenem desnem delu ustanovljeno Sveto rimsko cesarstvo12

pod

Otonom I. Na poziv Bizantinskega cesarstva za pomoč proti invaziji Turkov je papež Urban

II. sklical prvo križarsko vojno (1095–1099), ki je še imela duhovno in zaščitno naravo. Vse

naslednje križarske vojne (zadnja je bila deveta, končana 1291) so imele predvsem osvajalni

in trgovski značaj.

Poleg naropanega bogastva je s križarji (templjarji) v evropske kneževine prišlo tudi novo

znanje in kultura iz arabskega sveta. Primer je bila Beneška republika, ki je nudila logistično

podporo vojnim pohodom.

Leta 1050 je bila v Salermu (Italija) ustanovljena prva univerza, ki ji je 1118 sledila Bologna

in 1150 Pariz. Vsaj te prve univerze je ustanovila Cerkev, ki je bila takrat na višku svoje

moči. »Inkvizicijska sodišča so neprenehoma in brez usmiljenja iztrebljala krivoverce, kralji

so imeli nevarne nasprotnike v papežih, tako da ni bilo moči, ki bi se ne upognila pred

duhovniško pestjo« (Rousseau, 1955, str. 143). Gorečnost Cerkve je okrepil tudi razkol v njej

ali velika shizma13

1054.

Najpomembnejši filozof tega obdobja in prvi po Avguštinu, ki je živel 800 let prej, je bil sveti

Tomaž Akvinski (1225–1274). »Tomaž Akvinski je v celoto prevzel vse, kar je bilo do

njegovega časa najboljšega v zahodnem mišljenju, in pokazal, da je združljivo s krščanstvom«

10

Alkimija (arabsko al-kimia – umetnost preoblikovanja) je mešanica metalurgije, zeliščarstva in kemije iz

starega Egipta. Njen namen je bil odkriti najvišjo modrost in nesmrtnost – kamen modrosti (Wikipedija,2011). 11

Karel I. Veliki (747–814), sin Pipina Malega, ki velja za začetnika dinastije Karolingov, vladar in vojskovodja,

pod katerim je frankovska država dosegla največji obseg. Leta 800 je bil v Rimu okronan za cesarja. 12

Naddržavna, multinacionalna skupnost, ki je povezovala plemiče in njihove posesti iz osrednje Evrope.

Volilna monarhija se je ohranila do leta 1806, zadnji cesar je bil Franc II. (Wikipedija, 2011). 13

Velika shizma ali razkol pomeni razdelitev krščanskega sveta na rimskokatoliški in pravoslavni del po

vzajemnem izobčenju papeža Leona IX. in patriarha Mihaela I.

9

(Magee, 2002, str. 50). Akvinski se je oprl na Aristotela in trdil, da si človek vse svoje

racionalno spoznanje o svetu pridobi s čutnim izkustvom, o katerem duh potem razmišlja

(prav tam). Akvinski je razvil spoznavno teorijo, ki je dosledno empiristična. Vpeljal je

razliko med bistvom in bivajočim, po prvem se vprašamo, kaj stvar je, po drugem pa, ali biva.

Po tej izpeljanki je (zanj) bog čisto bivanje. Ontološko14

si lahko zastavimo vprašanje: »Kako

imajo naše besede lahko pomen, če pa stvar, na katero se nanašajo (recimo samorog), sploh ne

biva?«

V naslednjem stoletju in pol so do veljave držav cvetela mesta in njihovi cehi. Rokodelstvo in

lokalna trgovina sta potrebovala zanesljivo oskrbo tudi z izdelki in surovinami Orienta. Po

tem ko so Turki leta 1453 zavzeli Konstantinopol, so bila trgovsko cvetoča sredozemska

mesta prisiljena iskati druge poti do bogastev vzhoda. Iznajdba kompasa in gradnja večjih

ladij karavel (močna jadrnica za plovbo po Atlantiku) je trgovino prenesla na Atlantik, do

tedaj cvetoča mesta sredozemske plovbe (Benetke, Genova, Dubrovnik) pa so začela

propadati.

Prvič v zgodovini smo priča, kako so vladarji neposredno zainteresirani za nova odkritja in

iznajdbe. Portugalski vladar Henrik Pomorščak (1394–1460) je organiziral prvo pomorsko

šolo na svetu in s tem posredno omogočil velika zemljepisna odkritja (Šehič, 2006 str. 10).

Dodaten intelektualni potencial so predstavljali prebežniki iz Bizanca, ki so se po zasedbi

Turkov naselili v Italijo in kot poznavalci grščine prevajali antična dela. Znanje matematike,

medicine in astronomije je postalo popularno in se zlasti po iznajdbi tiska (Gutenberg, leta

1445) hitro širilo po Evropi.

Za obdobje renesanse je značilno tudi, da prevladuje vizualno nad slušnim in govorjenim.

Tisk je tako prispeval k pojavu in rasti individualizma, protestantizma, demokracije,

kapitalizma in nacionalizma, kar bo poleg razvoja znanosti in filozofije gonilo naslednjih

stoletij.

Papeška inkvizicija se je po uspešnem pregonu Katarov iz južne Francije nadaljevala v

Nemčijo in skandinavske dežele. S preganjanjem čarovništva je Cerkev uspešno zatrla tudi

učinkovite zdravilske metode in znanja ter kulturno pestrost Evrope, ki so jo predstavljale

drugače verujoče skupine (Mavri, Kopti, Judje …). Morda sta prav inkvizicija in pred tem

uničenje templjarjev bila povod za ustanovitev in delovanje tajnih združe15

, kot so iluminati,

rožnokrižarji in prostozidarji.

Italijanski raziskovalec in trgovec Krištof Kolumb (1451–1506) je večkrat iskal podporo ter

financiranje za svojo namero odkriti krajšo morsko pot do Indije, a ga je portugalski kralj

14

Ontologija je temeljna filozofska disciplina, ki dojema in izreka vzroke in načela določene bitnosti po sebi.

Starejši izraz za ontologijo je bil metafizika. 15

Tajna društva so obstajala in še vedno so; če zanje ne vemo, to še ne pomeni, da jih ni. Imajo različne načine

notranjih pravil, le-ta so praviloma hierarhično urejena in zahtevajo molčečnost članov. Namenjena so osebni

rasti ali interesnemu vplivanju v družbi. Primer tajnega društva z versko osnovo je krščanski Opus Dei.

10

Janez II. zavrnil. Leta 1492 je uspel prepričati Ferdinanda Aragonskega in ženo Izabelo

Kastiljsko, da sta zagotovila financiranje plovbe »proti« Indiji, ki pa se je 12. 10. 1492

končala na zahodni obali otočja ob Karibskem morju (srednja Amerika) pod špansko zastavo.

Na pot odkritij se je podalo še več pomorščakov pod različnimi pokroviteljstvi. »Posledice

zemljepisnih odkritij so bile velikanske, Portugalska in Španija sta postali najbogatejši

evropski državi. Razširilo se je obzorje evropskega človeka. Evropa je spoznala vrsto

kulturnih in industrijskih rastlin, brez katerih si življenja danes ne moremo predstavljati«

(prav tam).

2.3 Novi vek

Novi vek predstavlja zgodovinsko obdobje od odkritja Amerike (1492) do konca I. svetovne

vojne (1918). To je era z največjim prispevkom k razvoju »naše« civilizacije. Hkrati pa

predstavlja najvišjo stopnjo izkoriščanja, zlorab prepričanj, ljudi in narave, kar ima

nepopravljive posledice vse do današnjih dni.

Reformacija v osrednji Evropi in še bolj angleška reformacija (v kateri se je leta 1534

formirala od rimske cerkve ločena državna anglikanska cerkev) je spodbudila premik

znanstvenega in filozofskega potenciala proti severu. Poleg univerz, ki so bile pod okriljem

Cerkve, so se pričele pojavljati akademije znanosti, ki so želele ustvarjati novo, na preizkusu

temelječe vedenje, ne zgolj širjenje starega (Mali, 2002 str. 49). Akademije so predstavljale

»družbeni in institucionalni prostor delovanja znanstvenikov, kjer se začnejo uveljavljati

zametki moderne znanstvene avtonomije« (prav tam, str. 51). Poseben primer in odmevnost je

dosegla Kraljeva družba iz Anglije, ustanovljena leta 1662. Filozof in polihistor16

Francis

Backon (1561–1626) je vpeljal znanstven pristop in kritično znanstveno mišljenje, ki je ostalo

v veljavi vse do Einsteina v 20. stoletju (Magee, 2002, str. 76).

»V 16. in 17. stoletju je nova znanost pripeljala do dotlej največje spremembe v človekovem

pojmovanju vesolja« (Magee, 2002, str. 64). Poljski duhovnik Nikolaj Kopernik (1473–1543)

je opozoril na potrebo po spremembi Ptolemajskega sistema, v katerem je bila Zemlja

središče vesolja. V središču pozornosti je bilo vprašanje avtoritete. Razjezila se ni le katoliška

cerkev, užaljeni so bili tudi protestanti. Luter se je jezil, ker so ljudje začeli poslušati

astrologa, Calvin pa se je vprašal: Kdo si drzne Kopernikovo avtoriteto postaviti nad

avtoriteto Svetega duha? (prav tam). Johanesu Keplerju (1571–1630) je uspelo dokazati, da se

planeti gibljejo v elipsah in ne v krogih.

Prvi od utemeljiteljev moderne znanosti Italijan Galileo Galilei (1564–1642) je leta 1633

moral pred cerkveno inkvizicijo in podpisati preklic svojih ugotovitev o vrtenju Zemlje okoli

svoje osi.

16

Polihistor je človek, ki je poznavalec več raznolikih strok.

11

Več sreče je imel poleg Einsteina največji znanstvenik vseh časov Anglež Isac Newton

(1642–1727). Svoja raziskovanja je imenoval »filozofija narave«, saj si je prizadeval razumeti

delovanje narave. Razliko med filozofijo in znanostjo pa so postavili šele v naslednjem

stoletju.

Paolo Rossi meni, da je obdobje od Kopernika do Newtona bila doba tako makroved kot tudi

mikroved. Pri prvih so znanstveniki imeli opraviti z lastnostmi in procesi, ki jih je mogoče

neposredno meriti in opazovati. Pri drugih, na primer pri optiki, magnetizmu in kapilarnosti,

pa so imeli opravka z entitetami, ki jih ni mogoče videti; v tem kontekstu so imele metafore in

analogije osrednjo vlogo (Rossi, 2004, str. 193).

»Za znanost je nujno, da od opaznega preide k neopaznemu. Naloga domišljije je, da drugo

dojema kot podobno prvemu. Znanost sili ljudi k domišljiji« (prav tam).

Francis Fukuyama17

meni, da je bil pojav liberalizma pred 300 leti prva sekularna (brez

verskih vezi) ideologija, ki je svet trajno zaznamovala. »Angleška (buržuazna) revolucija v

letih 1688 in 1689 je bila ključnega pomena za razvoj sodobnega liberalizma prav zato, ker je

uveljavila ustavno načelo, da država ne more obdavčiti državljanov brez njihovega soglasja«

(Prihodnost zgodovine, 2012). Stranka, ki je zagovarjala takšno ustavno ureditev, je bila

stranka najbogatejših zemljiških lastnikov v Angliji; tedanji parlament pa je zastopal manj kot

deset odstotkov celotnega prebivalstva (prav tam).

Prava industrijska revolucija18

je povzročila razvoj industrije in bančništva predvsem v

Evropi, pomenila je nadomestilo ročnega dela s strojnim in pojav delavstva. Število

prebivalstva narašča in krepi se absolutistična vladavina evropskih monarhov, katerih interes

po kolonizaciji novih območij privede v medsebojna trenja. Število imigrantov v Ameriki je

strmo naraščalo in po revoluciji v 13 kolonijah privedlo v ustanovitev Združenih držav

Amerike (Deklaracija o neodvisnosti 1776). Podobna je bila Deklaracija o človekovih

pravicah, izoblikovana na začetku francoske revolucije (1789–1799). Svoboda, enakost,

bratstvo so bila revolucionarna gesla za motivacijo množic. Namesto »modre krvi« sta za

vzpon na oblast odslej potrebna sposobnost in denar; ob zatonu fevdalizma se uveljavi

kapitalizem.

Druga industrijska revolucija19

je zajela tudi Ameriko. V prvi fazi, ki je trajala do 1870, je bil

v ospredju liberalni kapitalizem, ki se nato razvije v imperializem. Potrebe po proizvodnji so

bile vse večje in tako prvič v zgodovini znanost neposredno sodeluje v proizvodnem procesu.

Na področju znanosti so bile pomembne reforme, ki jih je leta 1810 v Berlinu uvedel Williem

von Humboldt (1767–1835). »Družbenozgodovinsko je bila pri izvedbi akademske revolucije

17

Ameriški znanstvenik, politični ekonomist, rojen 27. 10. 1952, pisec razvpite knjige Konec zgodovine. 18

Nastopi 1782 v Angliji po izboljšavi parnega stroja – James Watt (1736–1819). 19

Nastopi z razvojem prometa, iznajdbo motorja z notranjim izgorevanjem in uporabo elektrike.

12

v Nemčiji, v okviru katere je prišlo do institucionalizacije modernega raziskovalnega tipa

univerze, pomembna zlasti vloga idealistično usmerjenih filozofskih mislecev. Humboldtov

tip univerze je udejanjil načelo enotnosti poučevanja in raziskovanja. Temu so pozneje sledile

vse ostale evropske države, vključno s Francijo, Anglijo in tudi ZDA« (Mali, 2002, str. 193).

Zlato obdobje nemške filozofije (1780–1880) se je začelo z Immanuelom Kantom (1724–

1804). Kant je, za razliko od srednjeveškega tipa univerze, bil tisti, ki se je prvi postavil na

stališče, da je filozofska fakulteta v odnosu do teološke in medicinske nadrejena in ne

podrejena, saj ima opraviti samo z interesom resnice – pri kateri pa mora imeti um pravico, da

govori javno (prav tam). Arthur Schopenhauer (1788–1860) je bil prepričan, da je Kant

močno okrepil enega od najpomembnejših prebojev v človeški misli; vso resničnost je namreč

razdelil na tisto, ki jo lahko zaznavamo, in na tisto, ki je ne moremo (Magee, 2002, str. 138).

Sam je izhajal iz nemškega idealizma, a je spretno vključeval spoznanja »vzhoda«. Klasična

besedila hinduizma in budizma pred tem v Evropi niso bila znana. Schopenhauer je odkril, da

vzhodna filozofija ni temeljila v znanosti, temveč v religiji in da so misleci, čeprav v

prostorsko in kulturno oddaljenih okoljih, prišli do marsikaterega enakega sklepa kakor

najboljši sodobni filozofi (prav tam). Več o pojavu teozofije – božanske modrosti v

naslednjem poglavju.

V tej, najbolj produktivni fazi novega veka ne smemo mimo dveh osebnosti, ki sta odločilno

zaznamovali pogled na svet in odnose v njem. Bolj kot njuna odkritja je za stanje v razvoju

družbe pomembna interpretacija le-teh.

Adam Smith (1723–1790), škotski moralni filozof, je bil pionir raziskovanja industrije in

trgovine v Evropi. Njegovo delo z naslovom Bogastvo narodov (1776) je omogočilo nastanek

sodobne akademske discipline – ekonomije (Wikipedija). »V kapitalističnem sistemu naj bi

prišlo po teoriji Adama Smitha do nekakšnega čudeža, ko se sebičnost, ki je nekaj moralno

slabega, čudežno prelevi v nekaj skupinsko dobrega. Sebičnost posameznika se pretvori v

skupno dobro« (Dolenc, 2011, str. 176). Pri razlagi delovanja trga kot »nevidne roke« je

navadno izpuščen pogoj, ki ga je navedel Smith, to je, da se udeleženci trga najprej obnašajo

moralno in šele nato sebično.

Charles Darwin (1809–1882) je razvil nauk o evoluciji, ki se po njem imenuje darvinizem.

»Darwin je dela teoretikov politične ekonomije [Malthusa, Smitha] prebiral vrsto let in ta so

počasi, a vztrajno vplivala na njegovo razmišljanje« (prav tam). Ideja o tem, da omejena

količina hrane pri prevelikem številu potomcev omogoča razvoj le najsposobnejšim, je bila

ponesrečeno zlorabljena za vsa naslednja izkoriščanja in celo iztrebljanja (genocidi) človeka

po človeku; le-to pa prikazano kot doprinos razvoju človeštva. Oba sta bila človekoljuba in se

zavzemala za odpravo suženjstva.

Na prehodu iz 18. v 19. stoletje so Evropo zaznamovali prebujeni nacionalni interesi in vzpon

absolutizmov, na prehodu iz 19. v 20. stoletje pa prehod iz agrarne v industrijsko družbo, v

13

kateri je vse večji pomen dobila elektrika. Že Benjamin Franklin (1706–1790) in nato

Thomas Alva Edison (1847–1931), oba Američana, sta s svojimi izumi20

na področju

elektrike pospešila industrijski razvoj. Pravi razcvet in pomenu tej novi tehniški znanosti

(elektrika, elektronika, računalništvo) je dal Nikola Tesla (1856–1943), ki je z iznajdbo

izmeničnega toka in generatorja tudi med prvimi evropskimi znanstveniki uspel v Ameriki,

tam ustanovil svoje podjetje in več laboratorijev ter tako združil inovativnost in poslovnost.

»Revolucija 1848 je prekinila tekmovanje zgolj med dvema ideologijama – konservativno in

liberalno. Od sredinskega liberalizma se je namreč odcepila leva ideologija, ki so jo splošno

začeli imenovati socializem« (Bučar, 2011, str. 96). Bučar obdobje med letoma 1871 in 1914

označuje kot čas intenzivnega tekmovanja med evropskimi velesilami. Rivalstvo na področju

oboroževanja in obvladovanja kolonij je doseglo višek v do takrat najbolj krvavem spopadu –

prvi svetovni vojni, začeti 1914 (prav tam). Prva svetovna vojna je s svojimi 8 milijoni žrtev

odnesla štiri velika cesarstva (nemško, avstrijsko, turško in rusko) in kot največjo posledico

zaradi nerazrešenih mejnih, socialnih in narodnostnih vprašanj, povzročila drugo svetovno

vojno (Piekalkewicz, 1996, str. 593).

Na prehodu v moderno družbo je Albert Einstein (1879–1955) s svojo teorijo relativnosti v

letih 1915 in 1916 povzročil spremembe znanstvenih paradigem in zadnjo veliko znanstveno

revolucijo (več o nastanku in pomenu znanstvenih paradigem navajamo v naslednjem

poglavju).

2.4 Moderna družba in znanost

Za razliko od predhodnih obdobij, ki smo jim kronološko sledili glede na spremembe v

družbi, bomo zadnji razdelek pričeli z opisom stanja v družbi »zdaj« in se po potrebi vračali

in iskali vzročnost v predhodnih dogodkih oz. procesih v družbi.

Prehod iz industrijske v postindustrijsko dobo in v kulturi v postmoderno dobo se je pričel

vsaj že ob koncu petdesetih let, ki zaznamujejo konec rekonstrukcije Evrope (Lyotard, 2002,

str. 10).

Sedanjo družbo, glede na področje obravnave, različni avtorji in viri imenujejo tudi:

post informacijsko družbo,

družbo tveganja,

družbo znanja,

globalno družbo.

Nekatere značilnosti teh poimenovanj v povezavi z znanjem in znanostjo bomo skušali

obrazložiti v nadaljevanju razdelka.

20

Benjamin Franklin je ekspirimentiral s strelo, izumil strelovod in kondenzator. Thomas Alva Edison je

patentiral več kot 1000 izumov, med njimi žarnico z žarilno nitko in predhodnika gramofona.

14

Povzeto po Callinicos (2004) lahko družbeno dogajanje v zadnjem stoletju na kratko

prikažemo s tem, da se je Britanija morala soočiti z dvema izzivalcema njeni prevladi tako v

industriji kot na morju, z ZDA in Nemčijo. Končalo se je tako, da se je v drugi svetovni vojni

povezala z enim, da bi premagala drugega, a je kljub temu izgubila svojo vodilno vlogo. ZDA

so si z zmago hotele zagotoviti odprto svetovno ekonomijo, a se je pojavila nova tekmica

Sovjetska zveza. Hladna vojna je na nek način dala spodbudo (in tudi sredstva) za združitev

interesov večjih kapitalističnih držav zahodne Evrope in Japonske. V Keynesovem21

obdobju

(približno 1940 do 1970) je država prevzela predvsem vlogo uravnavanja povpraševanja, s

tem da je zagotavljala polno zaposlenost. Zlom sovjetskega bloka v letih 1989–1991 je

prinesel spremembo tega vzorca. Finančni lobiji so uspeli leta 1979 odpraviti nadzor nad

menjalnimi tečaji in nato 1986 še deregulacijo finančnih trgov, kar je uporabila vlada

Margaret Thatcher kot sestavni del prestrukturiranja britanske ekonomije v skladu z

neoliberalnimi načeli22

.

Sledila je »tranzicija« in že smo v spopadanju s krizo, ki je večplastna, in v sistemu, ki ima

vse (negativne) elemente kapitalizma.

Slikovito je opisana logika v povezavi s planetarno katastrofo (Callinicos 2004,

str. 56):

Prav tako je iluzorno misliti, da bodo transnacionalke in bogate države spremenile svoje

vedenje, ko bodo naposled spoznale, da bodo uničile življenje na planetu, na katerem

moramo vsi živeti. Po mojem mnenju se ne morejo ustaviti, tudi če bi se hotele, niti za

ceno prihodnosti svojih otrok ne. Kapitalizem je kot bicikel, ki ga moramo zmerom

poganjati naprej, ali pa se prevrne, in podjetja tekmujejo, da bi videla, kdo lahko vozi

hitreje, preden se raztrešči ob zidu.

V povezavi z vlogo znanosti v družbi je za predhodna obdobja značilno poznanstvenje tehnike

in tehnologije (elektrika, tekoči trak, informacijske tehnologije), v sedanjem času pa nastopi

»intenzivno poznanstvenje družbenih praks na podlagi informacijskih tehnologij in

globalizacije svetovne ekonomije« (Ule, 2006, str. 240). Zato v tej dobi znanost ni le izvor

uporabnih spoznanj, temveč deluje na družbene procese s svojim organiziranjem (prav tam).

Družbo tveganja kot enega od možnih načinov poimenovanja družbe na prehodu iz moderne v

po(post)moderno je leta 1992 prvi uporabil Ulich Beck. V knjigi z istim naslovom Beck

ugotavlja, da tveganja v sodobni družbi ne prihajajo »od zunaj«, iz narave, ampak jih družba

ustvarja sama. Za ceno »napredka« naj bi družba sprejela tudi tveganja kot svoj sistemski del,

s čimer ustvarjalci napredka (znanost) in ustvarjalci dobička (korporacije) razpršijo

21

John Maynard Keynes (1883 – 1946), angleški ekonomist, velja za enega glavnih osnovalcev moderne

teoretične makroekonomije. Imel je velik vpliv na oblikovanje ameriške in britanske finančne politike

(Wikipedija, 2011). 22

Neoliberalizem kot ekonomski model je zasnovan na klasičnem liberalnem modelu samo-regulativnega trga v

ospredje stopi v 1980'.

15

odgovornost ter upravičijo stroške za sanacijo »razvojnih napak« prevaliti na proračun

skupnosti.

Tako tveganja kakor bogastva so predmet porazdelitve in tako ta kakor ona konstruirajo

položaje – položaje ogroženosti oziroma razredne položaje … V primeru družbenih

bogastev gre za potrošne dobrine, dohodke, možnosti izobraževanja, posest itd. …

Nasprotno pa so ogroženi stranski produkti modernizacije, ki nastopajo v takšnih

presežkih, da jih je treba preprečiti. Treba jih je odstraniti ali zanikati, preinterpretirati.

Pozitivni logiki prisvajanja torej stoji nasproti negativna logika razpršitve, izogibanja,

zanikanja, preinterpretiranja (Beck, 2009, str. 32).

Prehod iz moderne v postmoderno dobo zaznamuje tudi sprememba odnosa ljudi do znanosti.

Povzeto po Beckovi družbi tveganja bi veljalo, da bolj kot družba stopa v »drugo« modernost,

bolj ljudje verjamejo v pomembnost znanosti za njihovo življenje, hkrati pa so do nje tudi

skeptični in kritični – zaupanje v znanost se zmanjša. Konkreten primer za podkrepitev

navedenega bo grafično predstavljen v 6. poglavju, ko se bomo vprašali, ali gre za stanje v

družbi ali za paradigmo.

Pred opredelitvijo družbe znanja naj na tem mestu razjasnimo še pojem paradigme v znanosti,

ki jo bomo v nadaljevanju še večkrat srečali in uporabili.

Nobena paradigma ni večna. Po Kuhnu (1998) pride do znanstvene revolucije takrat, ko se

izčrpa stara paradigma te znanosti (prav tam, str. 193). Novih metod in teorij se navadno loti

nova generacija znanstvenikov, ki jim ni potrebno za vsako ceno »braniti« utrjenih teorij.

O pomenu paradigme23

v znanosti Kuhn meni, da »je brez paradigme ali kandidatke zanjo

zelo verjetno, da se bodo vsa dejstva, ki bi se sploh lahko nanašala na razvoj neke dane

znanosti, zdela enako pomembna« (Kuhn, 1998, str. 25). Po njegovo se odkritje prične, ko se

zavemo anomalije oz. ko spoznamo, da je narava »prekršila« s paradigmo spodbujena pravila

(prav tam, str. 57). Ule (Ule, 1998; v Kuhn, 1998, str. 191) znanstveno paradigmo natančneje

obrazloži na naslednje načine:

znanstvene paradigme so miselno-metodološke celote, ki jih načelno in objektivno ne

moremo ločiti na teorijski in empirijski del;

znanstvena paradigma vsebuje temeljne vzorce predajanja znanja in znanstvenih

izkušenj novim generacijam;

znanstvene paradigme omogočajo relativno gladkost komunikacije v znanstvenih

skupnostih in primerljive sodbe o strokovnih zadevah.

23

Paradigma [gr.], zgled, vzorec, model (Dolinar in Knop, 2002, str. 772).

16

Družba znanja je osrednja tema proučevanja tega dela, zato bomo več o argumentih za in

proti takšnemu opredeljevanju podali v empiričnem delu naloge. V tem sklopu teoretske

podlage podajmo nekatere od možnih opisov in definicij.

»Oblikovanje družb znanja predstavlja kompleksno mešanico procesov, od katerih so se

nekateri začeli že s koncem renesanse, drugi pa so produkt znanstveno tehnične revolucije v

novejšem času. Le nekateri od teh procesov so neposredno povezani z razvojem znanosti«

(Ule, 2006, str. 219). V povezavi z znanjem je nujno opredeliti pojma socialni človeški

kapital, tako njun pomen kot soodvisnost.

»Zlasti ekonomisti in sociologi so prepričani, da je socialni kapital enako pomemben kot

fizični in človeški kapital, ko pojasnjujejo socialne razlike, razlike v individualni in civilni

blaginji […], čeprav socialni kapital deluje ločeno od ekonomske sfere, kljub temu

pomembno vpliva nanjo.« (Makarovič, 2003, str. 148). Isti avtor razlaga, da posameznik pride

do socialnega kapitala z »investicijami« v socialne odnose, od katerih si obeta neko

neposredno korist. Nadalje isti avtor navaja pojem negativni socialni kapital kot primer, ko

posamezniki ali skupine izkoristijo socialne mreže za dostop do virov informacij in vpliva

(prav tam).

Obstaja več različnih razlag povezanosti človeškega in socialnega kapitala Schuller in Filed

(1998; v Makarovič, 2003, str. 157) pa hkrati poudarjata pomembne razlike med obema

pojmoma:

človeški kapital je osredotočen na posameznika, medtem ko je socialni kapital

usmerjen na mreže in odnose;

človeški kapital izhaja iz ekonomske racionalnosti in transparentnosti informacij,

socialni kapital pa iz socialno zasnovanih vrednot in norm;

človeški kapital se meri s številom let šolanja ali s številom kvalifikacij, socialni

kapital z močjo vzajemnih obvez in civilnega delovanja;

človeški kapital meri vlaganja v izobraževanje s prihodki (plačami), socialni kapital pa

s kakovostjo življenja.

»Pridobivanje ter upravljanje s človeškim kapitalom oz. znanjem postaja vse bolj pomembno,

zaradi česar se današnjo družbo med drugim označuje tudi kot družbo znanja24

« (Lenarčič,

2007, str. 91).

Lenarčič (2007) je socialni kapital opredelil kot sredstvo, s pomočjo katerega se lahko pojasni

uspešno sodelovanje med posamezniki. Človeški kapital pa isti avtor razume kot zbir znanja,

sposobnosti in kompetenc, utelešenih v posameznikih, zaradi česar ni lahko prenosljiv na

druge.

24

Termin družba znanja je utemeljil Rober Lane v članku The Decline of Politics and ideology in a

Knowledgable Society, objavljenem leta 1966 v American Sociological Review.

17

Harvey (1995; v Lenarčič, 2007, str. 101) ugotavlja, da je družba v pogojih postmoderne v

precejšnji meri pogojena z uporabo informacijsko-komunikacijskih tehnologij. Pozitivne

oblike njegove uporabe se v povezavi s krepitvijo socialnega kapitala kažejo kot:

potencialna neomejenost medsebojnih interakcij in izmenjave informacij oz. znanja ter

nehierarhična logika družbenega delovanja.

Po Iliču (2006; v Lenarčič, 2007, str. 91) ima družba znanja značaj ne le tehnološko in

gospodarsko dinamične družbe, ampak tudi inherentno konfliktne družbe.

Potrošniška demokracija v zahodnih družbah ima po Bučarju (2011, str. 358–361) naslednje

značilnosti:

železno roko represije je zamenjala žametna roka nevidnega nadzora, politične

propagande in zavajanja javnosti;

s prevlado kapitalističnega modela sta razpadla kolektiv in družbena solidarnost, ljudje

izgubijo zaupanje v temeljne institucije;

obstaja zagotavljanje formalnih, ne pa tudi realnih možnosti za vključitev v

institucionalizirano politično delovanje, zato se pojavlja trend samoorganiziranosti

množice;

korporacije so si zagotovile vrsto mehanizmov, s katerimi lahko vplivajo na

sprejemanje političnih odločitev in oblikovanje politik;

v politični prostor so vstopile vrednote, metode in mehanizmi, ki se uporabljajo v

ekonomski sferi.

Kurdija (2000, str. 114) razume potrošnjo tudi kot produkcijo smisla. Potrošne dobrine zanj

predstavljajo označevalce kulture in so nosilci pomena. »Fiksiranje pomena za določen čas in

prostor je zelo pomembna funkcija potrošnje« (prav tam). Povzeto po Kurdiji (2000) najdemo

zametke potrošnje v pomenu ritualov v primitivnih družbah, še posebno obrednem žrtvovanju

in pa prehranjevanju, ki je prav tako ena od izraznih oblik smisla določene kulture. Z izbiro

dobrin potrošnik utrjuje lastni smisel.

»Eno najpomembnejših stvari, ki označuje novo dobo potrošnje je želja … Dobrin [potrošnik]

ne potrebuje več, marveč si jih želi … Želje v osnovi ni mogoče potešiti, zavita je v

neskončno zanko vnovičnega pojavljanja … Lahko bi celo dejali, da je zahteva po želji kar

gonilo življenjsko-stilne dinamike sodobnega posameznika« (prav tam, str. 116).

Globalizacija kot oblika sprememb v družbi je proces, ki sega v 16. stoletje – čas

kolonizacije. V drugi industrijski revoluciji vojaško moč zamenja finančni kapital in prične z

obvladovanjem kolonij. Mednarodno gibanje kapitala je zmotila prva svetovna vojna in nato

velika gospodarska kriza v letu 1930. Po drugi svetovni vojni je večina držav še lahko

18

dosledno nadzorovala mednarodne kapitalske transakcije. »Mednarodni denarni sklad25

in

Svetovna banka26

sta bila ustanovljeni, da bi spodbudila mednarodno trgovino in naložbe v

okolju omejenih zasebnih kapitalskih tokov« (Soros, 2003, str. 2). Po postopni odstranitvi

nadzora nad gibanjem kapitala se je 1973 pojavila naftna kriza, nadaljnje sproščanje trgov je

privedlo v tržni fundamentalizem (prav tam). Produkt globalizacije kot procesa je tudi

sprememba na področju pravic intelektualne lastnine. Rezultat je takšen, da tehnološko

napredne države z inovacijami pridobijo, manj razvite pa morajo zanje plačati (prav tam,

str. 47).

25

Mednarodni denarni sklad je bil ustanovljen 1944 kot agencija znotraj OZN, z namenom omogočanja

kratkoročnih finančnih pomoči prizadetim državam po 2. svetovni vojni (Wikipedija, 2011). 26

Svetovna banka je bila ustanovljena 1945. Državam v razvoju nudi finančno in tehnično pomoč, le-to pa

največkrat pogojuje s spremembami v sistemu države prejemnice (demokratizacija, odpiranje trgov).

19

3 KDO IN KAKO JE VPLIVAL NA RAVZOJ ZNANOSTI

Človekovo mišljenje in čutenje je največ, kar ga loči od sorodnih življenjskih vrst na planetu

Zemlja. Razmišljanje sámo še lahko razumemo kot zelo intimno in nevidno početje, takoj ko

pa se misel kakor koli izrazi, izmenja ali zabeleži, že lahko govorimo o procesu ali dejavnosti.

Znanost27

kot organizirano dejavnost zasledimo šele v srednjem veku po njeni ločitvi od

filozofije, zato bomo najprej analizirali vplivanje na filozofe in filozofijo.

V zgodnji antiki, ko je bilo verovanje še animistično (verovanje v duhove), je na misleca

vplival njegov sistem predstav, in ta sistem je moral ustrezati večini v družbi. Takšen primer

je zastrupitev Sokrata zaredi »pohujšanja mladine in uvajanja novih bogov« (Magee, 2002,

str. 22). V naslednjem obdobju so si posamezniki uspeli izboriti »pravico« do drugačnega

mišljenja in poslušalcev, ne da bi jih družba obtožila bogoskrunstva. Svoja spoznanja so lahko

delili članom družbe, ki pa so jim priznali poseben status, oblast jim je celo dovolila

ustanoviti lastne šole – akademije.

Platon je bil prvi tak filozof, ki je užival podporo »države« in hkrati zagovarjal tezo, da lahko

človek svoje nravstveno življenje udejanji le znotraj države. V zameno je smel pričakovati

podporo svoji Akademiji.

V obdobju Aristotela se prvič prične ločevati znanost od filozofije in bomo od tukaj dalje

spremljali predvsem vpliv na razvoj znanosti, ki bo kot samostojna disciplina uvedena

bistveno kasneje.

V času osvajalnih vojn so bila znanstvena odkritja na področju matematike in balistike kot

tudi konstrukcijske rešitve mostov in zgradb visoko cenjene. Upravičeno domnevamo, da je

bilo to prvič v zgodovini naše civilizacije, ko je bila vojaška sila neposredno zainteresirana za

iznajdbe, nikakor pa ne moremo reči, da je zato bila znanost pod vplivom vojaštva. Domneva

velja za celotno rimsko obdobje, v katerem so se poleg duhovščine tudi »znanstveniki«

potegovali za naklonjenost trenutnega vladarja in od njega obetali koristi ter zaščito.

Prelomnica v smislu izraženega interesa po vplivanju na znanost se prvič jasno izriše po veliki

shizmi (razkolu) rimskega cesarstva leta 476, ko je njen zahodni del pričela obvladovati

rimsko katoliška cerkev. Cerkev je kot hierarhična totalitarna organizacija s svojimi dogmami

in sistemom manipulacije s krivdo in odpuščanjem na področju vplivanja na znanost zasenčila

vse predhodnike; šele po skoraj tisoč letih jo je nadomestil »kapital«.

Cerkev je bila zainteresirana le za razvoj tiste ali tistih vrst znanosti, ki so njeno moč in vpliv

povečevali. V času gotike (12. do sredine 16. stoletja) je Cerkev naročala izjemne arhitekturne

27

»Dejavnost, ki si prizadeva metodično priti do sistematično izpeljanih, urejenih in dokazljivih spoznanj«

(Slovar slovenskega knjižnega jezika).

20

stvaritve, ki se jim čudimo še danes. V začetku tega obdobja (čas križarskih vojn) je Cerkev

kot najvplivnejša še dopuščala misticizem in zeliščarstvo, kar je v času inkvizicije strogo

zatirala.

Templjarji so kot cerkveno-vojaški red vse do nasilne ukinitve leta 1307 obvladovali finančne

transakcije v takratni Evropi. Z denarjem je bilo moč kupiti tudi učenjake in prevajalce in tako

je z ukinitvijo reda presahnila tudi znanstvena izmenjava z vzhodom. Pojavila so se tajna

združenja, katerih namen je bil prenos tajnih in prepovedanih znanj. Njihov vpliv je bil velik

tudi pri ustanovitvi kraljeve družbe v Angliji, ki je prvi primer »institucionalne«

zainteresiranosti za področje znanosti. V času velikih odkritij in potovanj čez Atlantik je vpliv

na znanost in financiranje le-te ponovno prevzela država, saj si je od novih odkritij obetala

predvsem tehnološko in posledično vojaško prednost pred tekmicami za nova ozemlja.

V času prve industrijske revolucije 1782 se je močno razvilo tudi bančništvo in povzročilo

prve oblike koncentracije kapitala s pojavom delniških družb. Vlagatelji so do tedaj

gospodarstvo spodbujali zaradi izdelkov oz. dobrin, po tem pa izključno zaradi dobička, ki ga

bo vloženi denar prinesel. Ravno v tem času je že obstajala močna povezava med petimi brati

rodbine Rotschild, za katero danes menijo, da so neuradni »vladarji« svetovnega denarja

(Lovec, 2011). Že leta 1814 je družina uspela pridobiti nadzor nad angleško narodno banko.

Bank of England je tako postala prva privatizirana narodna banka na svetu.

Podobno se je dogajalo v Ameriki, ki je po drugi industrijski revoluciji prevzela prevlado v

svetovnem gospodarstvu. Rockefeller trust je združil naftno industrijo in vlagal v razvoj te

panoge. V tem času pride do izraza uveljavitev patentnih pravic in nekateri znanstveniki, kot

Nikola Tesla, so svoje pravice iz naslova patentnih pravic iskali tudi na sodišču.

Vojaška industrija je bila v času prve, še posebej pa v času druge svetovne vojne

zainteresirana za znanost na področju vojaške tehnologije, komunikacij in kemije. Pridobila

ali prisvojila si je najboljše znanstvenike, v drugi svetovni vojni pa je ameriška kemična

tovarna I. G. Farben celo financirala politično stranko z Adolfom Hitlerjem na čelu.

Svet je bil priča strahotam in trpljenju množic v imenu »znanstvenega« pristopa k ustvarjanju

čiste rase in nato razvoju ter uporabi jedrskega orožja. V tem primeru ne moremo govoriti o

vplivanju na znanost, temveč gre za njeno zlorabo.

V povojnem času, v času »hladne« vojne, je ostala praksa skrivanja znanstvenih dosežkov

velesil in ločenega razvoja vojaških in vesoljskih tehnologij kot tudi kemičnih in

telekomunikacijskih izdelkov. Po odprtju »trgov« in sprostitvi mednarodnih tokov lahko

opažamo razcep vpliva na znanost v dve smeri. Ena je javna, državna, akademska veja,

financirana iz javnih sredstev, ki naj bi zagotavljala javno dostopnost znanstvenih dosežkov.

Druga pa je zasebna, korporacijska veja razvoja znanosti, ki je pod polnim nadzorom in

financiranjem privatnega kapitala, ki ima edino skrb po lastnem oplajanju.

21

Globalizacija in družba tveganja kot naslednja stopnja razvoja sta le drugo ime za razpršitev

odgovornosti na eni strani ter za prisvajanje napredka in iz njega izhajajočih koristi na drugi

strani. O nujnosti spremenjenega pogleda na razvoj in urejenost družbe bomo več zapisali v 6.

poglavju.

22

4 PREDSTAVITEV TEOZOFIJE IN ANTROPOZOFIJE RUDOLFA STEINERJA

V tem poglavju bomo obrazložili pojem teozofije in antropozofije ter njenega avtorja Rudolfa

Steinerja (1861–1925), ki velja za začetnika posebne oblike poučevanja, waldorfske

pedagogike.

Beseda teozofija pomeni božansko modrost. Teos pomeni v grščini bog, eno izmed božanskih

bitij, ne pa boga v smislu kot ga religije opisujejo danes. Božanska modrost je torej modrost,

ki je lastna bogovom (Blavatsky, 1994, str. 19). Ime izvira pri grških (aleksandrijskih)

filozofih, ki so se imenovali ljubitelji resnice. Zato je tudi sodobno teozofsko društvo prevzelo

geslo: »Nobena religija ni nad resnico« (prav tam).

4.1 Kaj teozofija je in kaj ni

Teozofija je torej prastara modrost, katere nauki vsebujejo trditev, da je duh potencialna

materija, materija pa kristaliziran duh. Na vprašanje, zakaj je teozofija sprejemljiva, »teozof«

navaja več vzrokov:

veliko reakcijo na materialistične teorije, ki prevladujejo med učitelji znanosti;

splošno nezadovoljstvo s teologijo različnih krščanskih cerkva;

vere, ki vsebujejo toliko notranjih nasprotij in nasprotij med seboj, ne morejo biti

prave;

prepričanje mnogih, da mora vendar biti neki filozofski in verski sistem, ki je

znanstven in ne samo špekulativen;

tak sistem je treba iskati v izročilih, ki so mnogo starejšo od vseh današnjih ver (prav

tam, str. 46).

Teozofija kot nauk priznava reinkarnacijo (ponovno utelešenje) in obstoj »duhov« ali

nevidnih bitij, ki imajo več ali manj inteligence. Teozofija priznava karmo in vidi v njej

najvišji zakon vesolja, ki modro, pravično in razumno prilagodi vsak učinek njegovemu

vzroku in ga pripelje nazaj k povzročitelju (prav tam, str. 173). Teozofija je po svojem bistvu

čista dolžnost, saj nalaga delati pravično zaradi pravičnosti same in ne zaradi koristi, ki bi jo

od tega imeli, je zaveza človeštvu, v katerem prepoznava enost in bratstvo med vsemi.

»Teozofijo bi zunanjemu svetu lahko opisali kot inteligentno teorijo o vesolju … Za tiste, ki

so voljni sprejeti napor, ki jih usposobi za proučevanje, je to določena znanost, ki jo je

mogoče proučevati« (Leadbeater, 2006, str. 8).

Teozofija je torej »religijski – filozofski – kozmični – etični« sistem. Kaj pa potlej ni?

Teozofija ni religija in ni filozofija, ni kult ali sekta in ni tajna organizacija ali združenje.

23

4.2 Organiziranost teozofije nekoč in danes

V novejši dobi je bila teozofija v obliki organizacije – skupnosti zasnovana 1875 v New

Yorku kot teozofsko društvo, ki je postalo svetovno združenje ljudi, predanih dviganju

kvalitet človeštva. Glavni ustanovitelji so bili Rusinja Helena Petrovna Blavatska (1831–

1891), Američan Henry Steel Olcott (1832–1907), William Quan Judge (1851–1896) in

številni drugi.

Nekaj let po ustanovitvi so bile »vse izvršilne moči in centri« prenešeni v Indijo (Madras).

Tam sta H. P. Blavatska in C. Olcott ustanovila prvi okultni center, kjer razvijali študij

vzhodnih mističnih tradicij, kot so gnosticizem, kabala, prostozidarstvo in rožnokrižarstvo.

Leta 1879 je izšla prva teozofska revija Thezofist (Jivatma, 2012). Od leta 1892 dalje se

gibanje razširi v ločene organizacije.

Glavni cilji teozofskega društva so od vsega začetka:

osnovati jedro bratstva vseh ljudi na Zemlji, brez razlike in ne glede na raso, barvo ali

versko prepričanje;

pospeševati preučevanje verstev in znanosti in filozofije;

raziskovati nepojasnjene skrivnosti narave v vseh možnih pogledih ter še zlasti skrite

fizične in duševne sile v človeku (Blavatsky, 1994, str. 49).

V Sloveniji se teozofske ideje pričnejo širiti leta 1895 na Bledu, kjer dr. Arnold Rikli ustanovi

»Naravni zdravilni zavod«, kamor prihajajo številni teozofi iz vse Evrope. Leta 1921 se v

Ljubljani ustanovi Pripravljalni odbor za ustanovitev Jugoslovanskega teozofskega društva, ki

se je udeležil 1. svetovnega kongresa T. D. v Parizu (Teozofija, 2012). Društvo se je nato

selilo v Zagreb in doživelo več sprememb.

Z ustanovitvijo kroga Krishnaji v Celju leta 1928 se je ponovno oživilo delo v Sloveniji.

Danes v Sloveniji deluje več teozofskih društev, eno izmed teh je Yivatma iz Celja, v okviru

katerega deluje prva teozofska knjižnica v Sloveniji, ki svojim članom in javnosti nudi več kot

7500 knjižnih enot. Knjižnica in bralnica nosi ime po svetovno znani Celjanki, teozofinji in

poliglotki ter popotnici Almi Maximiliani Karlin (1889–1950).

4.3 Rudolf Steiner in antropozofija ter neoantropozofija

Rudolf Steiner se je rodil 25. februarja 1861 v Dolnjem Kraljevcu na Hrvaškem. Ko je bil star

dve leti, se družina preselila v Avstrijo (prav tam). Že kot otrok se je zanimal za matematiko

in okolico presenečal s svojimi videnji duhovnega sveta. Na Dunaju je študiral fiziko, kemijo,

matematiko in naravoslovje. Leta 1891 je doktoriral iz filozofije z disertacijo z naslovom

Resnica in znanje. Leta 1882 je postal znanstveni urednik nove izdaje Goethejevih del in bil

nato povabljen v Goethejev arhiv v Wimarju, kjer je ostal do leta 1896. Pisal je članke za

24

različne časopise in leta 1894 izdal po njegovem najpomembnejše filozofsko delo Filozofijo

svobode. Ta je v bistvu filozofska teorija o »znanju in etiki, ki je nakazala pot, po kateri ljudje

lahko postanejo duhovno svobodna bitja« (Teozofija, 2012). Leta 1896 je bil Steiner

naprošen, da uredi Nietzchejev arhiv v Naumbergu in je tam napisal knjigo Friedrich

Nietzsche, borec za svobodo. Leta 1904 je bil imenovan za vodjo Ezoterične sekcije za

Nemčijo in Avstrijo in v njej predaval zahodno duhovno tradicijo. Nekaj časa je bil član

teozofskega društva, nato pa leta 1912 ustanovil antropozofsko društvo. V Dornachu v Švici

je leta 1913 ustanovil šolo duhovne znanosti Goetheanum. Rudolf Steiner, ki je umrl leta

1925, je napisal blizu trideset knjig in imel več kot šest tisoč predavanj, ki so bila

stenogramsko zapisana in so pomembna zakladnica znanja.

Antropozofija

Antropozofija pomeni »znanje, pridobljeno skozi človekov višji jaz« (anthropos = človek,

sofia = modrost). Steniner je bil prepričanja, da je duhovni svet dosegljiv le za ustrezno

razvitega človeškega duha. Človekove duhovne zmožnosti, ki so zastrte zaradi prevelikega

posvečanja materialnemu, lahko spet prebudimo z meditacijo in koncentracijo.

Steiner družbo razlaga kot tričleni socialni organizem (Fištravec, 2003, str. 46).

Prvi, gospodarski sistem, je v zvezi z vsem, kar mora biti prisotno, da lahko človek

regulira svoj materialni odnos do zunanjega sveta.

Drugi, državnopravni sistem, je v zvezi s tistim, kar mora biti prisotno v socialnem

organizmu zaradi odnosa človeka do človeka.

Tretji, duhovnokulturni sistem, pa je v zvezi z vsem kar vstopa v socialni organizem na

osnovi kreativnosti posameznega individuuma.

Steiner je imel veliko predavanj, na enem takšnih je 28. 8. 1922 povedal: »Ljudje bi morali

imeti takšen družbeni red, da bi vedno vedeli, kako stvari tečejo, ne pa da si delajo utvare …

Ljudje lahko postanejo del družbenega dogajanja samo tako, da vsakdo v svobodni asociaciji

vidi, kako teče življenje« (Steiner, 1996, str. 74).

Neoantropozofija

Neoantropozofija je novejši izraz in pomeni »objektivno realnost skozi kritični, duhovno

prežeti pogled« (Neoantropozofija, 2012). Izraz prvič zasledimo v knjigi z naslovom:

Sporočilo človeštvu na razcepu poti (2008). V njej neimenovani »modreci« na več kot 400

straneh opisujejo novo globalno paradigmo. Med drugim ugotavljajo, da priliv višjih energij

iz vesolja dovoljuje človeštvu, da se od 1992 do 2027 razvija hitreje, kot zadnje tri milijone

let.

»Znanje je moč, a ker se vsi ne zavedajo odgovornosti te moči, prihaja do razlogov, zaradi

katerih veliko tehnoloških stvari ostane tajnih in skritih od javnosti … S strateškim

prikrivanjem znanja in tehnologije manipulatorji tega sveta, močno vplivajo in vzdržujejo

25

globalno kontrolo« (Sporočilo človeštvu na razcepu poti, 2008, str. 97). Na naslednjih straneh

iste knjige so navedeni in natančno popisani izumi, ki bi omogočali človeštvu pridobivanje

energije brez stroškov, zdravljenje brez uporabe kemičnih sredstev ipd., a so bili zaradi

»nekih« interesov umaknjeni iz uporabe, njihovi avtorju pa »utišani«.

4.4 Waldorfska pedagogika

Waldorfska šola je dobila ime po prvi šoli, ki jo je leta 1919 Rudolf Steiner ustanovil v

Stuttgartu, in nosi ime po tovarni Waldorf-Astoria, v kateri so bili zaposleni starši prve

generacije otrok.

»Bistvo waldorfske šole je v tem, da otroku ob pravem času, na pravi način posreduje

primerne vsebine, ki na otroka pozitivno vplivajo in mu s pomočjo celostnega pristopa k

poučevanju omogoči razvoj različnih sposobnosti« (Waldorfska šola Celje, 2012).

Bistvo waldorfske pedagogike je v novem pogledu na človeka v njegovi trojni naravi telesa,

duše in duha. Bistvene značilnosti tovrstnega pedagoškega pristopa lahko po (Carlgren, 1993,

str. 25) strnemo v tri točke:

1. s posnemanjem v predšolski dobi čut za svobodo in neodvisnost drugih ljudi;

2. z avtoriteto v osnovni šoli občutek življenjske trdnosti in s tem sposobnost

demokratičnega sodelovanja;

3. z neavtoritativnim učenjem v tesnem človeškem odnosu z učiteljem v srednji šoli

poglobljeno zanimanje za svet in za življenjske razmere drugih ljudi.

Waldorfske šole temeljijo na vzgoji z vidika duhovne znanosti in so največje neversko

vzgojno-izobraževalno gibanje na svetu.

26

5 RESOLUCIJA O RAZISKOVALNI IN INOVACIJSKI STRATEGIJI

SLOVENIJE 2011–2020

Resolucija28

o raziskovalni in inovacijski strategiji Slovenije 2011–2020 (v nadaljevanju

Resolucija) je bila v Državnem zboru sprejeta na seji 24. 5. 2011. V nalogi jo predstavljamo

zato, ker pomeni uradno priznanje stanja ter politiko razvoja določenega področja v družbi in

ker so zanimivi tudi odzivi nanjo.

V uvodu je predstavljena politična volja: »Država Slovenija ob upoštevanju družbene

odgovornosti priznava trajno privrženost znanosti in razvoju ter ugotavlja njuno pomembno

vlogo pri družbenem napredku in ustvarjanju blaginje za svoje državljane« (Resolucija o

raziskovalni in inovacijski strategiji Slovenije 2011–2020, Ur. l. RS, št. 43/2011).

Pri opisu stanja je Slovenija postavljena na 24. mesto med najinovativnejšimi državami na

svetu ter na prvo mesto med srednje- in vzhodnoevropskimi državami. Že v letu 2012 naj bi

država za raziskave in razvoj namenila 1 % BDP, do leta 2020 pa 1,5 % BDP, skupna

vlaganja javnega in zasebnega sektorja pa naj bi leta 2020 znašala 3 % BDP (prav tam).

Vsebinsko je dokument razdeljen na pet področij, iz katerih bomo povzeli najvidnejše

spremembe glede na sedanjo politiko tega področja.

5.1 Učinkovito upravljanje raziskovalnega in inovacijskega sistema

Razdrobljen sistem upravljanja raziskav in inovacij namerava politika nadgraditi s sistemom

»tretje generacije«, ki je horizontalen ter zahteva dobro usklajen postopek načrtovanja,

izvajanja in vrednotenja med vsemi deležniki, vključenimi v inovacijski sistem. Predvideno je

redno vrednotenje učinkovitosti vseh podpornih in izvajalskih organizacij (npr. agencije in

javne raziskovalne organizacije) (prav tam).

5.2 Kakovostne raziskave v javnem sektorju

Predvideno je več avtonomije in odgovornosti javnih raziskovalnih organizacij, katerim je

potrebno zagotoviti večjo avtonomnost (upravljalsko, finančno in raziskovalno), same pa

morajo zato nositi družbeno odgovornost za prenos znanstvenih odkritij v družbo in njene

podsisteme. Na tem mestu Resolucija navaja možnost zaposlitve raziskovalcev zunaj

delovnopravnega statusa javnih uslužbencev z obrazložitvijo, da bi na ta način institucije

lahko pritegnile vrhunske strokovnjake in jih motivirale z metodami, ki so značilne za

gospodarstvo.

28

Resolucija je beseda, ki je izpeljanka iz glagola resolvere, ki pomeni ponovno razvezati, razrešiti. V tem

primeru je akt državnega zbora, s katerim ta ocenjuje stanje, določa politiko in programe na posameznih

področjih. Akt je političnega pomena in ne vsebuje pravno zavezujočih norm.

27

Glede financiranja Resolucija predvideva ukinitev programskega financiranja in uvedbo

poenotenega financiranja raziskovalne in razvojne dejavnosti (tudi visokošolskega sektorja in

inštitutov) v obliki dveh stebrov: temeljnega in razvojnega. Temeljni steber naj bi zagotavljal

stabilnost financiranja, razvojni steber pa dodatno financiranje v skladu z izpolnjevanjem

poslanstev institucij ter doseganjem vnaprej dogovorjenih ciljev in bo temeljil na rezultatih

vrednotenja javne raziskovalne organizacije. V dokumentu je izražena namera po dodatnem

financiranju projektov v sodelovanju z inovativnim gospodarstvom ter uvedba davčnih

olajšav za donatorstvo na tem področju.

Za zagotovitev etike pri raziskavah in raziskovalcih Resolucija predvideva sprejem

nacionalnega kodeksa etike in poštenja ter dobre prakse v znanosti, kot tudi vzpostavitev

častnega razsodišče za znanstveno področje.

5.3 Vzpostavitev zmogljivosti v podporo raziskavam in inovacijam

Merjeno z ekvivalentom polne zaposlenosti (FTE29

) je bilo v letu 2008 zaposlenih 7.032 FTE

raziskovalcev, od tega jih 42 % dela na področju tehniških ved, 34 % na področju

naravoslovja, sledi družboslovje z 9 %, medicinske 7 %, humanistične 5 % in biotehniške

vede 3 % zaposlenih raziskovalcev (prav tam, poglavje 4.1). Cilj, doseči večjo razvitost

človeških virov, Resolucija predvideva doseči s povečanjem števila raziskovalcev in

razvojnikov v gospodarstvu, povečanjem števila doktorjev znanosti, povečanjem mobilnosti

kadrov ter prizadevanjem za razvoj raziskovalnih karier kot tudi načela enakih možnosti med

spoloma.

Resolucija ugotavlja, da je raziskovalna infrastruktura (oprema, tehnologija, podatkovne

zbirke) v Sloveniji močno razpršena, deloma zastarela in ni pregleda nad podvajanjem opreme

v institucijah. Izboljšava na tem področju bo dosežena z boljšo izrabo obstoječe nacionalne

raziskovalne infrastrukture, s posodobitvami le-te na prednostnih področjih, z mednarodnim

povezovanjem pri dostopu do velikih raziskovalnih infrastruktur.

V nasprotju z javno infrastrukturo ima Slovenija razvito široko podjetniško inovacijsko

infrastrukturo, katere največja pomanjkljivost je velika razdrobljenost in neusklajenost.

Prenos znanj naj bi se pospešil tudi s prostim in brezplačnim internetnim dostopom do surovih

podatkov iz raziskav, financiranimi z javnimi sredstvi.

5.4 Inovativno gospodarstvo

Pospeševanje zasebnega vlaganja v raziskave in razvoj Resolucija navaja kot prednostno

nalogo države. V ta namen je predvideno 60 % javnih sredstev usmeriti v projekte, ki bodo

tekli v sodelovanju z gospodarstvom. Mednarodne primerjave kažejo, da Slovenija zelo

29

FTE je kratica za ekvivalent polne zaposlitve (angl. full-time equivalent), obračunska enota merjena v številu

raziskovalcev zaposlenih za polni delovni čas.

28

zaostaja po kazalnikih rasti inovativnih podjetij, posledično imajo naša podjetja le 43 % EU

povprečja po deležu visokotehnoloških storitev v izvozu (prav tam, poglavje 5.3). Da bi

spodbudili hitrejšo rast inovativnih podjetjih, Resolucija predvideva izboljšati sistem dostopa

do kapitala in virov financiranja za inovativna podjetja ter ustvarjati spodbudno zakonodajno

okolje.

5.5 Promocija znanosti, ustvarjalnosti in inovativnosti v družbi in izobraževanju

Posamezniki so vodilo zasnove na znanju temelječe družbe, znanje in ustvarjalnost sta v

takšni družbi vrednoti, v gospodarstvu pa kapital in naložba, ugotavlja Resolucija (prav tam,

uvod v 6. poglavje). Popularizacijo znanosti je potrebno približati mladim v šolske vsebine,

na ta način bo znanost postala predmet radovednosti mladih. V izobraževalni proces na

terciarni ravni se predvideva vključevati uveljavljene strokovnjake iz podjetniškega sektorja.

Pri prenovi študijskih programov bo namenjene več pozornosti ukrepom in vsebinam, ki

spodbujajo usmerjenost k dosežkom in podjetništvo. V posodabljanje strokovnih študijskih

programov bodo vključena tudi podjetja, predvsem pri opredeljevanju profilov kompetenc

diplomantov, pri tem bo podana skrb ravnotežju med akademskim pristopom in potrebami

industrije.

5.6 Kritike Resolucije

Pod sloganom Drzna Slovenija (navaja na družbo znanja) sta bila sprejeta dva strateško

povezana dokumenta – resoluciji, in sicer že omenjena Resolucija o raziskovalni in

inovacijski strategiji Slovenije 2011–2020 (Ur. l. RS, št. 43/2011) in Resolucija o

nacionalnem programu visokega šolstva 2011–2020 (Ur. l. RS, št. 41/2011). Obe resoluciji

sta za sprejem dobili široko politično podporo, a so kljub temu nanju naslovili nekaj pripomb;

za potrebe analitične ocene stanja v družbi navajamo tri izmed njih.

Z naslovom »Nevarna za znanost, škodljiva za družbo« je bil v Sobotni prilogi Dela (Močnik,

2011, str. 16) objavljen prispevek Rastka Močnika30

, v katerem se avtor sprašuje, kakšno je

gospodarstvo, ki naj mu znanost in univerza služita kot »podporna sistema«. Kapitalizem se

po njegovem lahko ohranja samo z nenehno tehnološko revolucijo, za kar potrebuje iznajdbe

in izume znanosti, a mora hkrati odpravljati osvobodilne in protikapitalistične učinke, ki jih

znanost sproža.

Nadalje avtor očita državni politiki njeno neartikulirano, a vztrajno prizadevanje, da bi

»tukajšnjo znanost omejili na uporabnost, jo podvrgli praktičnim in ideološkim zahtevam

kapitala« (Močnik, 2011). Pomisleki so dani tudi na predvidene spremembe v upravljanju in

vodenju ter nadzoru visokošolskih in znanstvenih institucij. V kolikor bodo le-te organizirane

po vzoru podjetij, avtoritarno hierarhično in izven sistema javnih uslužbencev, bo to pomenilo

30

Red. prof. dr. Rastko Močnik (1944), sociolog kulture in komparativist. Z znanstvenoraziskovalnim delom

posega tudi na področja teorije ideologije, epistemologije, humanističnih in družboslovnih ved.

29

vnos tekmovalnosti, nezaupanja in sovraštva v te vrste. »Znanost in univerza potrebujeta

natančno nasprotno: sodelovanje, tovarištvo, solidarnost in stalnost« (prav tam, str. 19).

Študentska organizacija Slovenije je sprejem obeh dokumentov aktivno spremljala in podajala

predloge in pripombe, a s sprejeto verzijo kljub temu niso v celoti zadovoljni, kar so izrazili

tudi s simboličnimi transparenti v središču Ljubljane (Salamon, 2011, str. 6). Študente med

drugim moti predlagan ukrep vračanja šolnin za drugo in tretjo stopnjo študija, ki ni končan v

predvidenem roku. Po mnenju študentov je preveč odgovornosti za akreditacijo in kakovost

študija prepuščeno univerzam samim, čeprav se te niso pokazale vredne zaupanja. Mladi so

skeptični do predvidene formalizacije neformalnega učenja, ki naj bi ga izvedle univerze,

hkrati bi to pomenilo postopno onemogočanje izvajanja obštudijskih dejavnosti, ki sedaj ne

potekajo v okviru univerz. Študentska organizacija meni, da le ni tako »drzno«, če je

internacionalizacija študija usmerjena predvsem na Balkan in da lahko uresničljivost

programa »pade« takoj, ko se bo odprlo vprašanje financiranja visokega šolstva.

Javna izjava o vlogi in pomenu družboslovja in humanistike v raziskovalni dejavnosti, ki jo je

v začetku marca 2012 podpisalo šest družboslovnih inštitutov31

, se v veliki meri navezuje na

Resolucijo o raziskovalni in inovacijski strategiji Slovenije 2011–2020. Izjava opozarja na

nezamenljivo vlogo humanistike in družboslovja za našo družbo – družbo, ki se je znašla v

krizi, na manjšanje javnih sredstev in na nujnost ohranitve javnih raziskovalnih zavodov

(Žagar, 2012).

Izjava opozarja, da je v sprejeti Resoluciji za družboslovje in humanistiko namenjenih 23 %

javnih raziskovalnih sredstev, od tega 15 % za humanistiko in le 8 % za družboslovje. Nadalje

Izjava očita Resoluciji »pritisk« na sodelovanje z gospodarstvom in neustrezna merila

vrednotenja, povezana z merili uspešnosti, ki veljajo za gospodarstvo. Podpisniki opozarjajo

na izključevanje družboslovja in humanistike (v precejšnji meri pa tudi medicinske in

biotehniške vede), ki »svojih ugotovitev in rezultatov ne moreta neposredno prenašati v

gospodarstvo« (Žagar, 2012). Prav tako tam ne moreta zaposlovati svojih kadrov, kot tudi ne

prijavljati licenc in patentov. V izjavi zasledimo očitek »državi« o nerazumevanju

organizacije družbe, v kateri družbene vede »sploh šele omogočajo spoznavanje družbenih

sistemov, razumevanje problemov« ipd. Nadalje želijo podpisniki stabilnejši sistem

financiranja, v sedanjem namreč »država« zagotavlja le del ustanoviteljskih sredstev, ostalo

pa si raziskovalne institucije pridobijo preko razpisov, le-ti pa so večkrat »zamaknjeni« ali

celo izostanejo. Podpisniki ugotavljajo tudi, da napovedano združevanje institucij ne bo

koristno, saj vsak od inštitutov pokriva specifična znanstvena področja.

31

Pedagoški inštitut, Urbanistični inštitut, Znanstveno raziskovalni center SAZU, Inštitut za narodnostna

vprašanja, Inštitut za novejšo zgodovino, Mirovni inštitut.

30

6 STANJE V DRUŽBI DANES IN POTREBA PO NOVEM DRUŽBENEM

DOGOVORU

V tem poglavju želimo osvetliti nekatera stanja in procese v družbi, ki nakazujejo stanje krize

in so hkrati pokazatelj nujnosti po drugačni ureditvi družbe kot celote, v kateri se bodo njeni

vitalni sestavni deli: človek, znanje, tehnologije morali bistveno spremeniti. Način upravljanja

družbe, vlogo in moč kapitala (vseh vrst kapitala) v njej bo potrebno na novo premisliti, da se

nam, družbi kot celoti, ne bo ponovil kateri izmed scenarijev »uspešno« propadlih civilizacij.

»V vsej znani zgodovini so bila dejanja ali nedejavnost samoljubnih kraljev, poglavarjev in

politikov pogosto vzrok za propad družbe« (Diamond, 2007, str. 448). V današnji družbi smo

priča nerešenim težavam na področju demografije, energetskih in prehranskih virov kot tudi

neenakomerne dostopnosti znanja in dosežkov znanosti. »Navzkrižje, ki temelji na

razumskem vedenju, se pojavi tudi, kadar so interesi vladajoče elite, ki sprejema odločitve, v

nasprotju z interesi preostanka družbe … Kadar se elita lahko ogradi od posledic svojih

dejanj, počne stvari v svojo korist ne glede na to, ali dejanja škodijo vsem ostalim« (prav

tam).

Za zahodne »demokratične« družbe je danes med drugim značilno, da jih »determinira

monopol kapitalistične ideologije, prenos vrednot in načel prostega trga v vsakodnevne

življenjske prakse« (Bučar, 2011, str. 205). Pojavlja se čedalje večje nezadovoljstvo in nemoč

množic, saj je neoliberalni kapitalizem posameznike zavedel v past z navideznim

podeljevanjem svobode in individualnih pravic, s tem pa je bila dosežena atomizacija družbe,

osamitev posameznikov in odvzem možnosti oblikovanja kapitala množice in njegove

pretvorbe v družbenopolitično moč. Razpadla sta kolektiv in družbena solidarnost (prav tam).

V današnji družbi je poleg nezaupanja v institucije vse bolj prisotno tudi nezaupanje v znanost

kot sistemski del organiziranega sobivanja v skupnosti. Pojavlja se čedalje več avtorjev, ki

dokazujejo »zavestne zmote« ali interpretacije »uradne znanosti« v interesu multinacionalk ali

kapitala. V nadaljevanju bomo predstavili nekatere od njih, najprej pa si poglejmo razlago

krize evropskih znanosti, kot jo vidi Edmund Husserl (2005, str. 331).

Kriza znanosti je (od)ločitev znanosti in mišljenja. Je nezmožnost tega mišljenja, da

misli, in njen padec v ne(s)miselno. To vsesplošnega napredka znanosti in znanstvene

kulture ne ovira, ampak ravno žene. Kot nezmožnost mišljenja je kriza neka pozaba,

namreč tiste vrste pozaba, v kateri ne vemo več, česa naj bi se sploh spomnili.

6.1 Problem zaupanja v znanost

V zadnjih letih se pojavlja (objavlja) čedalje več dokazov, da razvoj človeka in človekove

evolucije ni potekal tako, kot to razlaga uradno sprejeta Darwinova teorija, temveč da je

človeštvo bistveno starejše. Raziskovalca Richard Thompson in Michael Cremo (Prikrita

31

zgodovina človeške vrste, 2001) sta načrtno zbirala in dokumentirala izdelke »človeških rok«

vse do graviranih metalnih krogel v predkambriju. Zlati nakit je bil najden že pred

100.000.000 let, prav tako železni lonec in kovinske cevi. Iz časa, ko naj bi se pojavil moderni

človek (pred 100.000 leti), pa so bili najdeni kovanci.

Greg Braden v knjigi z naslovom Globoka resnica (Braden, 2011, str. 36) poroča o analizi

DNK štirih neandertalcev, starih 23.000–42.000 let in ugotovitev, da se ljudje nismo razvili iz

neandertalcev. V nadaljevanju naniza še pet »resnic«, ki prav tako niso skladne s trenutno

razlago uradne znanosti.

Podnebna prevara je naslov knjige, v kateri nas avtor Mišo Alkalaj prepričuje o tem, da

Medvladna komisija za podnebne spremembe (IPCC) zavaja javnost s podatki o segrevanju

ozračja, ki naj bi bili posledica izpustov ogljikovega dioksida(CO2) v ozračje. »Če bi bila teza

o antropogenem ogrevanju zares znanstvena teorija, bi se njeni tvorci potrudili najti ali

ponovno zbrati surove podatke, iz katerih so svojo teorijo domnevno izvedli, in tako

omogočili splošni znanstveni sferi, da naredi, kar je pri preverjanju teorij nujnost: da ponovi

izračune, meritve, metode« (Alkalaj, 2010, str. 151). Avtor ugotavlja, da bo zaradi »okoljskih

dajatev« subvencionirana neogljična tehnologija, ki bo spet v večini primerov v lasti

najvplivnejših multinacionalk. V sliki 6.1 so prikazani rezultati meritev v grendlandskih

ledeniških vrtinah, pretekla topla in hladna obdobja, ki so že vplivala na potek zgodovine. Po

teh podatkih se ozračje od 2002 dalje ohlaja, kljub temu da koncentracija CO2 in človeški

izpusti še vedno rastejo.

Slika 6.1: Segrevanje v zgodovini in gibanje vrednosti CO2 po IPCC

Vir: Alkalaj, 2010, str. 89.

32

6.2 Rast inovacij v Ameriki in »podpora« znanosti v Evropi

Pri iskanju literature o razvoju in trendih v znanosti smo naleteli na zanimiv članek v

publikaciji Technological Forecasting&Social Change (napovednik tehnoloških in socialnih

sprememb) za leto 2005, v katerem ameriški fizik Jonathan Huebner dokazuje možen padajoči

trend svetovnih inovacij. Znanstvenik je zbral vse najpomembnejše tehnološke dogodke od

srednjega veka (8.583 dogodkov) do danes, upošteval rast BDP in rast populacije. Slika 6.2.

prikazuje graf stopnje inovativnosti, iz katerega je razvidno, da je stopnja inovativnosti

dosegla vrh v 19. stoletju (čas velikih izumov Edisona in Tesle) in nato začela upadati.

Slika 6.2: Stopnja inovativnosti od konca srednjega veka

Točke so povprečje čez 10 let, zadnja točka pokriva obdobje od 1990 do 1999. Gladka

krivulja je približek najmanjših kvadratov modificirani Gaussovi porazdelitvi podatkov.

Vir: Huebner, 2005, str. 982.

Iz grafa je razvidno, da je bila stopnja inovativnosti višja v času miru kot v času vojn. Kot

razlog za drastično upadanje trenda inovacij vidi avtor v doseženi »ekonomski meji

tehnologije« in v »meji človeških možganov«, ki se ji približujemo. Trenutno smo pri

približno 85 % te meje, hitrost tehnološkega razvoja pa se bo zmanjševala z vsakim minulim

letom. Ocenjeno je, da bomo 90 % ekonomske meje tehnologije dosegli leta 2018 in 95 % leta

2038 (Huebner, 2005, str. 984). Današnje inovacije so v bistvu izboljšave že obstoječih

tehnologij (raketoplani, računalniki) in kot take ne predstavljajo bistvenega znanstvenega

napredka.

Podatke o »podpori« znanosti v evropskem prostoru smo iskali med podatki Eurobarometra –

v nadaljevanju EB32

in pa Indeksu človekovega razvoja – v nadaljevanju HDI33

, ki ga objavlja

32

Raziskava Eurobarometer meri javno mnenje v 27 članicah EU, na Hrvaškem, v Turčiji in v turškem delu

Cipra. Vanjo so vključene osebe s stalnim prebivališčem v državah članicah EU, starejše od 15 let. 33

HDI ali indeks človekovega razvoja je kot primerjalno merilo za države od leta 1990 del Poročila o

človekovem razvoju (Human Development Reports, 2007) Združenih narodov.

33

Organizacija združenih narodov. Zadnja raziskava na temo Evropejci, znanost in tehnologije

je bila izvedena leta 2005 (Eurobarometer, 2005, str. 57). Vprašanja so bila razdeljena v

sedem sklopov, nas bo zanimal tretji sklop – Odnos do znanosti, iz katerega smo za prikaz

vzeli dve vprašanji. Za primerjavo odgovorov z »razvitostjo« posamezne države smo vzeli

podatke za leto 2007 (Human Development Reports, 2007).

Naslednja Slika št. 6.3. prikazuje odstotek tistih, ki se strinjajo s trditvijo, da bosta »znanost

in tehnologija izboljšali kakovost življenja bodočih generacij« (os y: »kakovost«) ter indeks

človeškega razvoja (os x: »HDI).

65

60

70

75

80

85

90

0,8750,850 0,900 0,925 0,950

Kak

ovost

HDI

o o

95

Latvija Latvija

EstonijaEstonija

PoljskaPoljska

LitvaLitva

Slovaška Slovaška Malta

Malta

MadžarskaMadžarska

Češka Češka Ciper

Ciper

PortugalskaPortugalska

V. BritanijaV. Britanija

FinskaFinska

ŠpanijaŠpanija Irska

Irska

NemčijaNemčija

BelgijaBelgija

ŠvedskaŠvedska

NizozemskaNizozemska

ItalijaItalija

FrancijaFrancija

DanskaDanskaGrčija

Grčija

SlovenijaSlovenija

LuksemburgLuksemburg

AvstrijaAvstrija

R Sq Linear = 0,536R Sq Linear = 0,536

o o

o o

o o

o o

o o

o o

o o

o o

o o o

o

o o

o o

o o

o o

o o

o o

o o

o o

o o

o o

o o

o o

o o

o o

Slika 6.3: Strinjanje s trditvijo o izboljšanju kakovosti življenja zaradi znanosti in tehnologije

ter indeks človeškega razvoja za posamezno evropsko državo

Vir: povzeto po Eurobarometer 2005; Human Development Reports, 2007.

Na grafu vidimo določeno mero ujemanja, kar izkazuje tudi premica linearne regresije. Pri

tem je zanimivo, da se »manj razvite« evropske države bolj strinjajo s trditvijo o pomenu

znanosti za izboljšanje kakovosti življenja, in da se pri »bolj razvitih« ujemanje nekoliko

razprši. Nižja stopnja zaupanja v znanost lahko pomeni tudi višjo kritičnost, kar pa še ne

pomeni, da znanost ne uživa podpore v družbi – primer Avstrija in Luksemburg.

34

Zaupanje oz. kritičnost do znanosti lahko ponazorimo tudi s prikazom strinjanja s trditvijo:

»Koristi od znanosti so večje od škodljivih učinkov, ki jih lahko ima«. Na sliki 6.4.

prikazujemo delež pritrdilnih odgovorov na pravkar predstavljeno trditev po državah članicah

EU.

Slika 6.4: Deleži strinjanja s trditvijo, da so koristi od znanosti večje od škodljivih učinkov, ki

jih lahko ima, po državah članicah EU

Vir: Podatki iz EB 2005, str. 57.

Slovenija se uvršča na dno lestvice, kar pomeni visoko stopnjo kritičnosti. Pri tem odgovoru

je povezanost strinjanja s trditvijo in razvitostjo države manj očitna in je grafično ne

prikazujemo. Poglobljene analize in povezave med več odgovori v tej raziskavi bi nam

prinesle jasnejšo predstavo o »zaupanju« Slovencev v znanost.

6.3 Potreba po novem družbenem dogovoru

Družbeni dogovor lahko razumemo kot najširši konsenz o vrednotah v skupnosti, načinu

medsebojnega dogovarjanja in delitvi dobrin z namenom doseči najvišje dobro za vse člane

družbe in pri tem paziti na varovanje okolja, ranljive in prikrajšane člane s ciljem

vsestranskega trajnostnega razvoja. Blaginjo človeštva razumemo kot povezanost in

soodvisnost treh temeljev, ekonomije, etike in ekologije (Kralj, 2005, str. 66). Vse tri temelje,

»odgovorne« za blaginjo človeštva, lahko skupaj združijo in povežejo trije principi (prav

tam):

solidarnost,

sodelovanje (in soodgovornost) in

medsebojna delitev.

35

Slika 6.5: Trije temelji za blaginjo človeštva

Vir: Kralj, 2005, str. 66.

Uspešen »dogovor« je mogoč, če je komunikacija dvosmerna in če pri njem sodeluje velika

večina prebivalstva. Iz zgodovine poznamo primere, ko se je »demokratično« dogovarjala le

manjšina pooblaščenih (starogrški polis in angleški parlament v 19. stoletju), žal pa tudi v

današnjem času in naši državi situacija ni kaj dosti ugodnejša. Pri opisovanju ključnih

elementov političnega komuniciranja sodobnih »demokratičnih« družb Bučar (2011, str. 185)

navaja približne ocene politično aktivnega prebivalstva v Sloveniji.

Slika 6.6: Politično aktivne in neaktivne skupine prebivalstva v Sloveniji

Vir: Bučar, 2011, str. 185.

36

Grafična upodobitev prikazuje, da je zelo majhen delež tistih v družbi, ki imajo možnost

vplivati na politične odločitve v državi. Za natančnejše analize razmerij in trendov sprememb

v posamezni skupini bi potrebovali dodatne primerjalne podatke o posamezni skupini. V

okviru analitičnega prikaza stanja nam predstavljena situacija zadostuje za argumentiranje

potrebe po spremembi obstoječega stanja v smislu aktiviranja večjega števila članov skupnosti

pri oblikovanju »novega« družbenega dogovora.

In ko bomo uspeli animirati večje število sodelujočih pri dogovarjanju, bo potrebo doseči

soglasje o tem, kako naj dogovarjanje o trajnostnem razvoju sploh poteka. Enega od načinov

dogovarjanja je kot proces predstavila Lučka Kajfež Bogataj, ki družbeni razvoj postavlja ob

bok naravnim sistemom, na ta način je ob sodelovanju znanstvenikov in javnosti mogoč

trajnostni dialog za trajnostni razvoj (Kajfež Bogataj, 2009, str. 39).

Slika 6.7: Trajnostni razvoj zahteva trajnostni dialog

Vir: Kajfež Bogataj, 2009, str. 39.

Potreba po novem družbenem dogovoru je očitna, nakazali smo razloge zanj in nekatere

možnosti, več o vsebini le-tega pa bomo zapisali v sklepnem delu naloge.

37

7 VLOGA IN POMEN MENEDŽMENTA ZNANJA ZA STARA IN

NEIZKORIŠČENA ZNANJA

Uporabiti nekaj, kar že je in deluje, čeprav niti ne vemo, kako, lahko razumemo kot eno

izmed definicij menedžmenta v povezavi z znanjem. V tem poglavju bomo predstavili

nekatera od znanj, ki so premalo ali pa so neizkoriščena, ter načine in metode njihove uporabe

v praksi. Na začetku pa bomo razjasnili nekaj dilem in pogledov na pojem znanje in

menedžment – menedžment znanja.

7.1 Nekaj o znanju in menedžmentu znanja

Znanje

Znanja se podobno kot sreče navadno zavedamo šele takrat, ko ga nimamo (več). Prepričani

pa smo, da bi ga morali imeti. Naše stanje pomanjkanja sreče znamo preprosto opisati z »ne

srečo«, pri znanju pa ni tako preprosto. Ne moremo namreč preprosto biti »ne znani«, pač pa

smo nevedni ali neumni ali celo nesposobni. Preprosta miselna analogija nas že navede na to,

da v razumevanju gre za bolj kompleksno povezavo med umom, vednostjo in sposobnostjo in

pa zavedanjem le-tega.

Sitar (2006, str. 61) loči štiri ravni zavedanja znanja. »Na prvi ravni vemo, kaj vemo, na drugi

ravni vemo, česa ne vemo, na tretji ne vemo, kaj vemo in na zadnji, četrti ravni, ne vemo česa

ne vemo«. Avtorica prav tako meni, da je vsako znanje vedno znova podvrženo preverjanju,

izpopolnjevanju, dokazovanju, oporekanju. Tako bo tudi najnovejše znanje v prihodnosti

vedno znova podvrženo dvomom in preizkušanju (prav tam). Značilnosti znanja lahko

povežemo s stopnjo vključenosti človeka in zmožnosti uporabe le-tega v štiri nivoje ali

stopnje. V prikazu štiristopenjskega modela »znanja« lahko vidimo tudi potreben pogoj za

dosego višje stopnje »znanja«, ki pa hkrati vključuje kvalitete vseh prejšnjih.

38

Slika 7.1: Štiristopenjski model (podatek, informacija, znanje in modrost)

Vir: Prošek, 2009 str. 4.

Sitar (2006) na podoben način kot nekateri drugi avtorji opisuje najnižjo raven kot podatek, ki

ga z določenim namenom preoblikujemo v informacijo. Informacija sama ima bistveno večjo

uporabno vrednost kot sam podatek. Iz vidika funkcionalnosti lahko o naslednji stopnji –

znanju posameznika govorimo takrat, ko je le-ta sposoben presojanja pomena in konteksta

informacije, kaj je vzrok in kaj posledica in temu prilagodi svoje aktivnosti (Sitar, 2006,

str. 62). »Vendar pa znanje ne predstavlja najvišje ravni. Znanje potem povežemo z lastno

intuicijo, ki izhaja iz naših predhodnih izkušenj, in tako pridemo do modrosti« (prav tam).

V nadaljevanju naše analize in proučevanja sta nas zanimali predvsem tretja in četrta stopnja

modela »znanja« kot njegove značilnosti, pred tem pa predstavljamo še eno od možnih delitev

znanja glede na vrsto. V teoriji menedžmenta se najpogosteje omenja delitev znanja na:

tisto, ki je »eksplicitno izraženo in ga lahko prosto prenašamo z različnimi mediji, in

tako znanje, ki je skrito v posamezniku, zato mu pravimo tiho, skrito [implicino]

znanje«(Sitar, 2006, str. 63).

Na sliki 7.2 lahko vidimo ponazoritev delitve znanja glede na zmožnost njegovega izražanja.

39

Slika 7.2: Prikaz eksplicitnega, implicitnega in tacitnega znanja

Vir: Prošek, 2009 str. 5.

Tacitno znanje je del implicitnega znanja, ki ga ne moremo izraziti (Prošek, 2009 str. 5) in je

globoko ukoreninjeno v posamezniku (v njegovih izkušnjah, idealih, čustvih in vrednotah),

kot takega je tudi težje prenašati na druge.

Klasična ekonomska teorija ima posledično probleme z znanjem, saj se znanje očitno

obnaša nekoliko drugače kot klasični kapital. Prav tako se v nasprotju, z na primer

finančnim kapitalom, znanje z uporabo ne porablja, temveč se povečujeta širina in

globina le-tega, ravno z uporabo znanja pa se znanje lahko tudi plemeniti (Mihalič,

2006, str. 111).

Poleg ekonomskih in ekonomističnih pogledov na znanje je zanimiv tudi sociološki interes za

proučevanje znanja, ki ga sociologija znanja utemeljuje z družbeno pogojenostjo znanja v

povezavi s primarno (v družini) in sekundarno (izhaja iz posebnih družbenih vlog)

socializacijo posameznika. Termin »sociologija znanja« je bil skovan v dvajsetih letih

prejšnjega stoletja v Nemčiji.

V utemeljevanju te sociološke discipline sta Berger in Luckman (1988, str. 13) prepričana, da

se mora sociologija znanja zanimati za vse, kar imajo v družbi za »znanje«. Ne glede na

dokončno veljavnost ali neveljavnost (in ne glede na različna merila) takšnega »znanja«. Ker

se človeško »znanje« razvija, prenaša in uveljavlja skozi družbena stanja, mora sociologija

znanja stremeti k razumevanju procesov, s pomočjo katerih se za človeka z ulice utrdi neka

»realnost«. Z drugimi besedami: »trdiva, da se sociologija znanja ukvarja z analizo družbene

konstrukcije realnosti« (prav tam).

Menedžment znanja

Čeprav o menedžmentu obstaja veliko razlag in teorij, bomo za našo teoretično predstavitev

40

uporabili opredelitve Janka Kralja34

(Kralj, 2003, str. 19), ki meni, da je menedžment

večpomenska beseda. Lahko pomeni organ ali proces – dejavnost. Lahko se piše izvirno

angleško ali fonetično kot »menedžment«. Lahko je oznaka za organ, ki vodi podjetje, ali pa

je skupna oznaka za vse menedžerje v podjetju. »Proces managementa je torej vodenje

poslovanja podjetja in vodenje ljudi v delu in poslovanju podjetja k doseganju izidov« (prav

tam). V isti proces spadajo dejavnosti informiranja, planiranja, motiviranja, organiziranja,

koordiniranja in kontroliranja. Menedžer je torej vsaka oseba, ki v praksi izvaja dejavnost

menedžmenta, pri tem pa Tavčar (1999, str. 9) navaja tri temeljna merila, ki naj bi veljala za

izbiro menedžerja, in to so: strokovnost, vodstvene sposobnosti in etičnost. Poleg

ustvarjalnosti in podjetnosti se od menedžerja pričakuje tudi primerna mera razsodnosti (prav

tam).

Menedžment znanja ima za glavni cilj spreminjanje čim večjega dela človeškega kapitala

organizacije v strukturni kapital (Černelič, 2006, str. 73). Na sliki 7.3 vidimo prikazane

sestavine menedžmenta znanja kot osrednje dejavnosti v sodobni organizaciji.

Slika 7.3: Sestavine menedžmenta znanja

Vir: Černelič, 2006 str. 74.

34

Dr. Janko Kralj (1928), redni in zaslužni profesor Univerze v Mariboru, upokojen leta 1990, v domovini in

tujini priznan strokovnjak za področje menedžmenta.

41

Cilji znanja so lahko različni, od tega, da želimo ustvariti nekaj povsem novega (nov izdelek,

nov pristop, ideologijo …), ali pa obstoječe na višji kvalitetni ravni oz. z novimi vsebinami

(biohiša, ekošola ipd.), zato so različne tudi poti od vrednotenja preko pridobivanja do

uporabe znanja. Glavna razlika v kombiniranju sestavin menedžmenta znanja za dosego

nekega cilja je v naravi znanja samega, ali gre za eksplicitno, implicitno ali celo najteže

izraženo, tacitno znanje.

V nadaljevanju poglavja se bomo posvetili starim, že obstoječim znanjem, katerih uporaba je

že preizkušena. Za vsa ta znanja velja skupna lastnost, in sicer da je za njihovo pripoznanje

kot uporabo potreben celostni pristop in modrost tistega, ki ga uporablja ali prenaša in to v

najžlahtnejšem pomenu te besede. Okvirji današnje potrošniške, poznomoderne družbe so

navadno preveč togi za razumevanje prave vrednosti in pomena teh specifičnih, subtilnih,

osebnih znanj, saj v njih ni mogoče najti velikih in hitrih razlik v ceni in s tem

ekonomskotržne zanimivosti.

7.2 Bioenergija in radiestezija

Svet energij je področje, kjer se materialni in duhovni pogled najbolj prepletata in

dopolnjujeta. Za kratek opis vsega okrog nas bi lahko rekli: energija in gibanje – hkrati.

Ljudje kot razumska bitja smo vse vrste energij tako v človeku kot v okolju od nekdaj želeli

spoznati, poimenovati in, kar je najpomembneje, obvladovati oz. uporabljati.

Obstoj energije izpričujejo vsa stara ljudstva in najstarejši zapisi. Danes vseprisotno energijo

v kozmosu imenujejo tudi univerzalno energijsko polje (UEP). »Vse oblike energije v

kozmosu (gravitacija, magnetizem, elektrika, atomska sila …) so različne manifestacije UEP.

Za to polje tudi v Evropi zelo pogosto uporabljajo sanskrtsko besedo prana, medtem ko mu

Kitajci pravijo qi« (Ogorevc, 2011 str. 115). Poleg univerzalnega energijskega polja obstaja še

univerzalno informacijsko polje ali UIP. »Z univerzalnim informacijskim poljem smo

povezani prav vsi in nanj vplivamo s svojimi mislimi … UIP je torej nekakšna kozmična

zavest, ki je nosilka vseh materialnih in nematerialnih pojavov« (prav tam).

Ogorevc (2011, str. 25–28) razlaga, da človek biva in deluje hkrati na štirih ravneh:

na telesni raveni, ki predstavlja snovno telo, ki se ga zavedamo s čutili;

na energijski raveni, ker energija pretaka vzdolž telesa in zgošča v energijskih

vrtincih ali čakrah;

na informacijski raveni, kjer so shranjene vse informacije v obliki biopolja; in

na duhovni raveni bivanja, ki je najvišja raven, kot namen duše ali karma.

Zavedanje bivanja in delovanja na posamezni ravni je odvisna od individualne stopnje zavesti

posameznika, na katero vpliva skupna zavest človeštva.

42

Obstoj energij v neposredni bližini teles so slikovno uprizarjale vse stare civilizacije, še

posebej v območju glave kot nimb ali avreolo. Avro danes lahko posnamejo s posebno

tehniko fotografiranja in z analizo le-te pridobijo informacije o zdravstvenem stanju

posameznika. Tadej Pretner v svoji knjigi Holistična radiestezija I opisuje avro kot emanacijo

nefizične energije v obliki projekcije duhovne zavesti (Pretner, 2003, str. 54). Avtor razlaga

ezoterično teorijo o obstoju vsaj pet osnovnih teles znotraj človekove avre. Tako navaja:

eterično telo, ki se širi 1 do 5 cm od fizičnega telesa in ima funkcijo nadzora in

vzdrževanja vitalnih biokemičnih procesov v fizičnem telesu;

astralno telo, ki se nahaja do 7,5 cm od fizičnega telesa, imenovano tudi čustveno telo,

se lahko loči od fizičnega in obstaja še nekaj časa po smrti. Običajno mu rečemo duh;

mentalno telo, ki se nahaja 7 do 20 cm od fizičnega telesa, je rumene barve in nima

stalne oblike, od njegove oblike in moči so odvisne intelektualne sposobnosti človeka;

duhovno telo, ki je naslednja plast avre, ki se dalje deli v več nivojev. Gre za

energijsko zelo fino telo, katerega čistost in pretočnost je povezana z občutkom

povezanosti z naravo, vesoljem, inspirativnimi doživetji in deluje kot zavest o vseh

prejšnjih inkarnacijah (Pretner, 2003, str. 54–57).

Glejte tudi: Oblak, Stane Andrej: Moja šola radestezije in bioterapije, Škofja Loka, 1989. In

drugi.

Bioenergija

Nekoliko daljši uvod v tem poglavju je bil potreben, da smo pojasnili nekatere pojme,

povezane z energijo. Bioenergija je v bistvu drugo ime za avro, s katero predvsem na Vzhodu

poimenujejo energetsko polje okoli živih organizmov (Djurica, 2010, str. 73).

Za avtorja je življenjsko-kozmična energija prvinska, primarna in vsebuje stalne

karakteristike, ki se ne spreminjajo oziroma se spreminjajo samo v primeru izrednih

dogodkov v vesolju ali na Zemlji. Bioenergija je sekundarna energija, to je posledična

energija, ki jo proizvajajo celice oziroma organi in celoten organizem in je odvisna od

trenutnega zdravstvenega stanja organizma: v okolici se izraža z različno intenziteto. Kot

vidimo, imamo življenjsko-kozmično energijo kot fiksno, stabilno, raznovrstno in univerzalno

energijo, ki se prebija skozi polje bioenergije, da bi napajala celice in jim omogočala

normalno delovanje. Z druge strani pa imamo zaščitno polje, bioenergijo, ki je odvisna od

pretoka in od sposobnosti celice, da sprejme življenjsko-kozmično energijo in jo tudi odda v

okolico (prav tam).

Zdravje je naša največja dobrina in vrednota, a se tega žal začnemo zavedati šele takrat, ko se

nam le-to poslabša ali ga celo izgubimo. Djurica (2010, str. 79) ocenjuje, da narava ni

predvidela, da bi človeški organizem imel toliko različnih bolezni. Avtor meni, da ima

zahodna polobla dva velika sistema (zdravstvene organizacije in farmacevtska industrija), ki

jima družba priznava edini pravno veljavni servis za človeško zdravje. Oba sistema skupno

43

posredno zaposlujeta celo štirideset odstotkov vseh zaposlenih v razvitem delu sveta.

Medicina kot stroka obravnava bolezen le kot posledico na fizičnem telesu, neznano ji ostaja

področje energetskega telesa, kjer se po mnenju zdravilca Djurice prične vzrok za pojav

bolezni. Razvoj bolezni na fizičnem telesu opisuje v treh delih:

prvi del je stanje pri pojavu bolezni, ki ga naša čutila in možgani ne morejo zaznati,

saj gre za blokiran ali zmanjšan pretok energije;

drugi del je stanje, ko je telo obremenjeno z energetsko poškodbo in se začne upirati.

Na fizičnem telesu se čuti kot oslabelost ali bolečino in je ozdravljivo brez posledic na

organih v telesu. Večina bolnikov, ki išče medicinsko pomoč, naj bi se nahajala v tem

delu razvoja bolezni;

tretji del je stanje, ko so vidne posledice na fizičnem telesu kot bolezen in spada v

delovno področje uradne medicine, kjer tudi uporabi vrhunsko znanje in tehnologijo

(prav tam, str. 80).

»Bioenergija je izraz oziroma odsev stanja našega organizma: vse spremembe v delovanju

organov ali sistemov v telesu se adekvatno pokažejo v polju aure« (Djurica, 2010 str. 100).

Postopek zdravljenja poteka s pomočjo življenjsko-kozmične energije s ciljem, da se na

poškodovanih ali obolelih mestih v telesu povrne zdravo energetsko stanje. Zdravljenje

poteka v več korakih, od katerega je prvi merjenje energetskega stanja, drugi je dovajanje

energije z namenom usposobiti lastni obrambni sistem organizma in tretji je vzdrževanje

ravnovesja energetskih pretokov v organizmu. V pravilih za terapevte je zapisano, da mora

terapevtsko delo z življenjsko-kozmično energijo temeljiti na načelu »meritev –

transformacija – meritev«.

Zanimivo in uporabno je spoznanje, da lahko z »energijami« dela vsak človek, ki je pred tem

duhovno napredoval in obvlada tehnike meditacije in koncentracije. »Če na naše misli dovolj

dolgo in koncentrirano delujemo – meditiramo – se bo ta mišljeni vzorec, program – matrica

tudi realizirala« (Djurica, 2006, str. 35). Celoten proces meditacije mora potekati v stanju

alfa-theta, to je stanje nihanja možganskih valov na frekvenci 7 do 8 Hz, ko se začenja

realizacija duhovnih vrednot (prav tam). Običajno delovanje možgan je nad 25 Hz. Zakon o

zdravilstvu (Ur. l. RS, št. 94/2007 v nadaljevanju ZZdrav) v 4. členu opisuje zdravilske

metode in zdravljenje z bioenergijo označuje kot »energijske metode« – to so metode

vplivanja z biopoljem in delovanjem na biopolje. Biopolje je predvidoma vsaj delno

koherentno endogeno bioelektromagnetno polje organizmov, ki odraža njegovo biološko

stanje. Zdravilci morajo svojo dejavnost registrirati kot podjetniki in pridobiti ustrezna

dovoljenja zbornice, svoja znanja pa izkazati s spričevali in certifikati. Zaupanje javnosti v

delo »zdravilcev« je odvisno predvsem od njihovega znanja, uspehov in odmeva v javnosti,

temu primerno lahko postavijo tudi ceno svojim storitvam.

Trenutno vodilni med zdravilci je Rus dr. Grigori Grabovoi (14. 11. 1963), je doktor znanosti,

matematik in proučevalec nuklearne fizike (Grabovoi, 2012). Organiziral je več inštitutov,

kjer podeljujejo licence za zdravljenje po njegovi metodi. Ne gre le za zdravljenje, temveč

44

možnost poustvaritve nekoč obstoječega organa ali dela telesa. Na tak način je človeku na

novo zrasla odstranjena ledvica ali maternica. O tem je natančno dokumentiral postopke in

dokaze o tem, da oseba določenega organa pred njegovim posegom ni imela. Na spletu je

poleg predstavitve njegovih diplom in častnih doktoratov (vsega več deset) iz različnih

univerz in inštitutov moč najti tudi števila (osemmestna koda), na katera je potrebno

meditirati na predpisan način in s tem se lahko dože ozdravitev določene bolezni ali obolelega

organa v telesu. Natančna navodila za izdelavo odstranjenega zoba so na voljo na

http://www.youtube.com/watch?v=v-R3Qws6I6k. Njegove diplome in certifikate lahko

vidimo na spletnem naslovu: http://grabovoi-grigori.net/diplome.html.

Radiestezija

V prejšnjem razdelku smo že omenili merjenje energije, zato bomo v tem sklopu nadaljevali s

pojmom zaznavanja sprememb v energetskem stanju okolja, organizma ali organa. Izraz

radiestezija bi lahko pojasnili kot »čutenje žarčenja« ali morda »občutljivost na različna

sevanja«, meni Tadej Pretner (1960) v svoji knjigi z naslovom Holistična radiestezija I, od

koder bomo povzeli največ informacij za razlago tovrstnih naravnih pojavov.

Naše kulturno okolje kot predhodnika radiestezije pozna bajaništvo ali bajaničarstvo, ki so ga

dokumentirali v zapisih o iskanju ležišč rude. Že v svetopisemskih tekstih se omenja Mojzes,

ki je našel vodo tako, da je »s palico udaril po skali«. Bajanica je navadno bila lesena veja ali

palica v roki bajaničarja, ki je zaznal njen premik, medtem ko se je gibal nad podzemnim

vodnim tokom ali nahajališčem rude. V srednjem veku so bajaničarje preganjali, obsodila jih

je tudi pariška univerza. Pri nas se je z bajaništvom ukvarjal tudi Janez Vajkard Valvazor

(Pretner, 2003, str. 21).

Da je vse v veselju med sabo povezano in soodvisno, so spoznali že v davnini. Aristotel je

menil, da je eter najosnovnejši element (quinta essentia), izven njega govori le še o bogu kot

gibalu sveta. Izraz eter je uporabljala tudi fizika vse od Descartesa dalje in z njim označevala

nemerljivo snov, ki izpolnjuje ves prostor in je nosilec elektromagnetnih pojavov (Pretner,

2003, str. 39). Enega temeljnih kozmičnih zakonov, ki pravi »Kakor zgoraj, tako tudi spodaj«,

je zapisal že predzgodovinski Hermes Trismegistos. Astronomi vedo, da se zvezde obnašajo

kot živi organizmi, v vsakem trenutku so na nebu vseh starosti in faz razvoja.

Pretner (2003, str. 40) navaja poleg elektromagnetnega polja in lastne (Shumanove) resonance

Zemlje še njene štiri finoenergijske plasti:

eterični svet, ki prežema fizično telo zemlje in ga še nekoliko presega. Določene vrste

lovskih psov so sposobne te slede tudi zaznati, zazna jih tudi usposobljen radiestezist;

astralni svet zemlje, ki je s strani človeka umetno ustvarjen na osnovi čustvene

energije, želja, strasti. Na tem nivoju se tudi del sodobne fizike strinja, da v bistvu ni

razlike med mislijo in materijo;

45

mentalni svet, ki je naslednja frekvenca bivanja, očiščen čustev nižjega astrala, v njem

prevladujejo čiste ideje. Energije v vidnih oblikah tu ne opažamo več, zaznavamo jo

kot neprestano spreminjajoče se misli in ideje;

duhovni svet, ki predstavlja najvišje vibracije, v njem ne veljajo klasične zakonitosti

časa, prostora in oblik, to je svet, za katerega je značilen čut božanske povezanosti s

kozmosom.

Človek lahko kot »instrument« za zaznavanje sevanj deluje le, če je zdrav in ustrezno

čustveno-mentalno naravnan (Pretner, 2003, str. 51). Najpogostejša orodja, ki jih danes

uporabljajo radiestezisti, so:

nihala različnih oblik in velikosti, pritrjena na srednje dolgo vrvico. Nihala, ki prosto

visijo v radiestezistovi roki (vrvico drži med palcem in kazalcem), se bodo na

»zastavljeno vprašanje« odzvala z nihanjem ali kroženjem v določeni smeri;

biotenzor je medeninast prstan, nameščen na prožnem kovinskem držalu, ki ga

radiestezist drži v rokah. Podobno kot pri nihalu mora radiestezist najprej ugotoviti,

kako se bo naprava odzvala pritrdilno in kako nikalno. Navadno ga uporabljajo za

določanje ustreznosti hrane, pijač in diagnosticiranje;

L-antene, se uporabljajo v paru. Krajša dela, ki sta navadno uležajena, drži radiestezist

v obeh rokah tako, da sta daljša dela usmerjena naprej v smeri gibanja. Ko se

radiestezist nahaja nad vodnim tokom ali naleti na kakšno drugo sevanje, se »anteni«

obrneta prečno druga proti drugi.

»Z radiestezijskimi metodami, ki so v svoji osnovi komunikacijske spretnosti, lahko torej

preko univerzalnega informacijskega polja vzpostavimo stik z vsakim človekom ali

predmetom. Radiestezist torej v želji po neki konkretni informaciji poseže v to polje, kjer iz

množice zaznavnih informacij in vtisov izloči pomembne za tisto, kar raziskuje« (Pretner,

2003, str. 165).

S pomočjo pripomočkov in pravilno predhodno pripravo radiestezista (z mentalno

naravnanostjo, meditacijo in koncentracijo) lahko:

določimo potek silnic, geopatogenih in drugih slabih sevanj v stanovanju;

iščemo mesta podzemnih voda ali rudnin;

diagnosticiramo obolenje ali energetsko stanje človeka;

iščemo izgubljene predmete ali osebe;

energiziramo hrano in pijačo.

Radiestezijsko znanje je eno od starih in zelo uporabnih znanj, ki pa terjajo veliko osebnega

dela, vztrajnosti kot tudi zaupanja. Učenje tehnik in spretnosti je mogoče le skupaj z vajo,

najbolje pod mentorstvom ustrezno usposobljenega radiestezista.

46

Ena najbolj uspešnih slovenskih jasnovidk profesorica Milka Petrovec – Koprivica nam

zaupa: »Pozneje, ko so se videnja množila, so izstopali trije občutki: zbeganost, čudenje in

strahospoštovanje« (Koprivica Petrovec, 1999, str. 16).

7.3 Geomantija – evropski feng shui

V tem razdelku se bomo posvetili predvsem našemu planetu Zemlji, ki je iz vesolja videti kot

modra krogla, njenim energijskim značilnostim in sposobnostim človeka, da te lastnosti

prepozna in uporabi. »Beseda geomantija je sestavljena iz dveh starogrških besed – ena

označuje zemljo (Gea ali Gaja) – druga pa videnje oziroma vedeževanje (grško »mainteim«) –

geomantija« (Pogačnik, 2010, str. 14). Feng shui35

(pisano tudi feng šui ali feng šuj) temelji

na kitajski filozofiji in metafiziki (dveh temeljnih gibalih yinu in yangu) ter pretoku energije

imenovane Qi (či). V nadaljevanju obravnave bomo sledili predvsem zahodni tradiciji in

znanjem s tega področja.

Zavest zemlje deluje na čustveni ravni, zato je jezik, ki ga je treba obvladati, da bi

razumeli njena sporočila, mešanica notranjih občutkov, sestavljenih iz podob,

intuitivnih spoznanj in čustvenih zaznavanj. Človeški um potrebuje kar nekaj časa,

preden se nauči prevajati razmeroma nestrukturirani jezik narave v omenjene besede,

kakršne uporabljamo v medsebojnem sporazumevanju. Brž ko vzorec dojamem, ga

moja zavest zlahka, jasno in razumljivo prevaja umu (Pogačnik, 2002, str. 39).

Dobra in slaba mesta določenih območij, predvsem gričev in vzpetin, so poznala že

staroselska ljudstva in tam postavljala svoja bivališča in svetišča. Krščanstvo je v 10. in 11.

stoletju s pričetkom gradnje cerkva nadaljevalo in izpopolnilo sistem medsebojne povezanosti

zgradbe in okolja. Sakralna geometrija je upoštevala geomantska spoznanja tudi v času, ko je

inkvizicija preganjala ljudi s »posebnimi« znanji. Radiestezist Jože Munih je raziskoval in

popisal gradnjo sakralnih objektov in njihova medsebojna razmerja.

»Že postavitev cerkva v srednjeveški Ljubljani kaže, da so takrat upoštevali pravilo trikotnika

s kotom 22,5 do 25°, to je s kotom sončnega obrata in s postavitvijo cerkva različnih

svetnikov in energij na tri različne vrste energijskih točk v trikotniku. Grad vseskozi nastopa

kot glavna zgornja točka nebeške energije« (Munih, 1998, str. 79).

V povezavi z ostalimi vedami in disciplinami, ki obravnavajo »zemljo« (geografija,

urbanizem, krajinska arhitektura in druge), bi tudi danes lahko in morali upoštevati dobra in

slaba mesta postavitve bivalnih predelov, poslovnih zgradb, šol ipd.

Geomant Robi Lavin predvideva naslednje učinke upoštevanja geomantije na zdravstvenem,

arhitekturnem in duševnem področju življenja:

zagotavljanje večje vitalnosti prostora;

35

Feng v kitajskem jeziku pomeni veter, Shui pa pomeni vodo. Feng in Shui tako predstavljata dve prostorski

silnici, ki morata biti pazljivo uravnoteženi (http://sl.wikipedia.org/wiki/Feng_shui).

47

izboljšanje kvalitete življenja;

zadovoljitev duhovnih in telesnih potreb v bivalnem prostoru;

dosega trajnega prostorskega zdravja in posledično izboljšanja zdravja človeka;

ustvarjanje harmoničnega okolja;

pomoč prostora pri izražanju človekove resnične podobe in biti;

zajem vitalne energije Zemlje v bivalni prostor;

zagotovitev pozitivnega vpliva prostora na aurično polje bivajočih;

okrepitev temeljnih vezi med človekom in Zemljo;

ustvarjanje zdravega, blagodejnega, kreativnega in zdravilnega prostora (Lavin, 2012).

Predstavljeni učinki so težko merljivi v denarju in zato je investitorje (lokalne skupnosti,

institucije) težko prepričati o smiselnosti upoštevanja geomantskih znanj. V zadnjih letih,

predvsem po zaslugi geomanta Marka Pogačnika, se tudi v sodobnem urbanem okolju

pojavlja čedalje več kozmogramov, ki predstavljajo litopunkturne točke, namenjene

zdravljenju okolja. Kozmogram ni le umetniško delo, je neke vrste energijski vzorec in

komunikacijsko sredstvo za vzpostavitev zavesti na različnih ravneh bivanja (Pogačnik, 2010,

str. 253). Večdimenzionalna podoba kozmograma tudi nastaja na več ravneh hkrati in kot taka

zahteva celosten – holistični pristop geomanta, da se lahko izrazi ves njegov umetniški in

duhovni potencial.

7.4 Biodinamika in permakultura

Analitično smo prešli vsebino in pomen znanj o energijah, zemlji, soodvisnosti človeka in

kozmosa; v zadnjem delu bomo vse to povezali v predstavitvi vsebine in pomena znanj o

pridelavi hrane ter ohranitvi okolja. Poleg znanja na tisti najvišji stopnji so za trajnostni odnos

do okolja potrebna tudi visoka moralno etična zvest ter kultura in tista srčnost, ki ji lahko

rečemo tudi ljubezen.

Biodinamika

Biodinamika je skrajšano ime za biološko dinamično poljedelstvo. Biološko zato, ker ne

uporablja nobenih sintetičnih in kemičnih snovi, ki bi ne bile proizvedene zgolj iz naravnih

surovin, in dinamično zato, ker upošteva spremembe – gibanje nebesnih planetov, iz katerih

se na naš planet usmerjajo različni vplivi. Utemeljitelj biološkega dinamičnega poljedelstva je

dr. Rudolf Steiner, ki je imel leta 1924 v Koberwitzu (Poljska) poljedeljski tečaj za

antropozofe, ki so se že ukvarjali s poljedeljstvom in vrtnarstvom. »Na njem je opozoril, da

od konca preteklega stoletja [glede na letnico tečaja je to 19. stoletje] življenjske moči Zemlje

usihajo, da Zemlja postaja truplo, da odmira; zato je naloga človeka, da jo na novo oživlja«

(Thun, 1991, str. 5).

48

Na tečaju (več predavanj, ki so bila vsa stenogramsko zapisana) je Steiner podal zelo natančna

in uporabna navodila, kako z upoštevanjem kozmičnih sil in naravnimi metodami gnojenja ter

zaščite rastlin povečati plodnost zemlje in posledično reproduktivne sposobnosti rastlin.

»Rudolf Steiner pravi, da planeti Mars, Jupiter in Saturn sevajo svoje sile na Zemljo,

kremenčeve kamenine na Zemlji pa sevajo te sile nazaj v zgornji sloj zemlje« (prav tam,

str. 7). Zgornji sloj zemljine je po Steinerju mogoče obogatiti s preparatom 500 ali bol, znan

kot gnoj iz roga. Gnojilo nastane v rogu (ta je preko zime zakopan pol metra v zemlji) v obliki

koncentrata, ki ga po natančnih navodilih zmešamo z vodo in z njo spomladi poškropimo za

setev pripravljena tla. Več raziskav (Maria Thun je več kot 40 let natančno dokumentirala

različne učinke Steinerjevih navodil) je pokazalo, da se na ta način rastline močneje

»povežejo« z zemljo, so posledično bolj zdrave in dajo bistveno večji pridelek.

Današnji »setveni koledarji« upoštevajo predvsem položaj lune v zodiaku. Dvanajst

zodiakalnih znakov je razdeljenih v tri skupine in vsaka ima vpliv na določen predel rastline

(korenina, plod, list, cvet). Ob upoštevanju primernega časa setve ali sajenja ter oskrbe in

pobiranja plodov lahko samo z upoštevanjem ugodnega časa dosežemo dokazane pozitivne

učinke. Pri tem gre za upoštevanje starih znanj astrologije v povezavi z znanji agrokulture in

biologije ter predvsem red in disciplino. Pridelki, vzgojeni po principih biodinamike, imajo

tudi bistveno višjo ceno na trgu vrtnin. Mednarodni certifikat Demeter (za katerega je

potrebno članstvo v enem izmed društev Ajda in dvoletna predhodna ekološka kontrola) ima v

Sloveniji 16 pridelovalcev, 6 jih je v drugem letu kontrole, 5 je novih (Demeter, 2012).

Biodinamika je praktični primer, kako je mogoče stara znanja uporabiti za doseganje višje

kakovosti ter cene in pri tem ohranjati zdravo okolje tudi za bodoče rodove.

Permakultura

Permanentna agrikultura bi lahko bila tudi umetnost možnega v trajnostnem kmetijstvu.

»Izraz permakultura je skoval Avstralec Bill Mollison leta 1978, ko je napisal knjigo z

naslovom Permakultura ena (Permaculture One) z Davidom Holmgrenom opisal, da koncept

temelji na večletnem opazovanju naravnih združb. Najboljši zgled na območjih z zmernim

podnebjem bi lahko bil listopadni gozd« (Bell, 2010, str. 14). Permakulturno ureditev bi težko

poimenovali nasad, saj je navadno videti dokaj neurejeno, kot pestra združba na prvi pogled

nezdružljivih rastlin. V bistvu gre za polno izkoriščenost prostora ter optimalno kombinacijo

lege terena, vrste zemljine, osončenosti kot tudi preskrbe z vodo in hranili. Naslednja prednost

permakulturnega načina je ekonomičnost v smislu vložene energije in časa v primerjavi z

»izplenom«. Klasična monokulturna zasaditev zahteva vložek energije za vzdrževanje reda,

odstranjevanje vseh neželenih vrst in »škodljivcev«, ki je v primeru pravilne kombinacije

rastlin in upoštevanjem soodvisnosti v permakulturni »goščavi« bistveno manjši. Skrajni

primer kulture možnega je avstrijski kmet Sepp Holzer, ki je na 50 hektarjih posestva

Krameterhof uredil 25 kilometrov teras in zasadil raznovrstno rastlinje, ki v teh krajih

običajno ne raste. S kombinacijo visokih gred, kamnov, ki akumulirajo in sproščajo toploto

49

uspeva tudi na 1100 do 1500 metrov nad morjem gojiti oljke in lubenice. Na posesti je uredil

več kot 70 ribnikov, ki sončne žarke odbijajo nazaj v pobočje z rastlinjem, v zemljankah je za

živali naredil hleve po izvirni zamisli, ki jo je dobil v sanjah. Njegov način premakulturne

ureditve krajine praktično širi po svetu. Med drugim je zasadil velika posestva v Braziliji,

Kolumbiji, Ekvadorju, na Portugalskem in Tajskem. Svoja posestva mu je v zasaditev

prepustil luksemburški knez in svetovno znani draguljar Swarowski. Je pa kmet Holzer

opozoril tudi slovenske pridelovalce, da bodo z monokulturami in uporabo kemije izsušili ter

zastrupili zemljo (Sepp Holzer, 2012).

Njegova zamisel, da bi vsaka šola morala imeti svoj vrt, vsaka univerza pa svoje posestvo, za

naš prostor ni čisto nova. Ni dolgo tega, ko je skoraj vsaka podeželska šola še imela vsaj vrt in

sadovnjak (že v 60.letih prejšnjega stoletja npr. OŠ Šmartno v Rožni dolini). Mladi bi morali

ohranjati stik z naravo in se od malega učiti odnosa do rastlin, njihove vzgoje in uporabe.

Stara znanja bi se tako lahko ohranila in prenašala, s tem bi se povečala tudi samooskrbna

sposobnost prebivalstva, to pa poleg ekonomskih prinaša tudi sociokulturne učinke v lokalnih

skupnostih. Novo zastavljeni kurikul za osnovno izobraževanje nekatere tako zastavljene

vsebine vzgoje in izobraževanja tudi že upošteva.

50

8 EMPIRIČNI DEL

8.1 Namen in cilj raziskave

Empirični del naloge smo izvedli s kvalitativno metodo strukturiranega intervjuja. Želeli smo

pridobiti vpogled v mnenja posameznikov o vlogi in pomenu znanja in znanosti tako za

posameznika kakor za družbo kot celoto.

8.2 Vzorec

Za izvedbo intervjuja smo izbrali tri posameznike, za katere smo predvidevali, da imajo

(uporabljajo) neka specifična znanja in naj bi zato imeli tudi svoj lastni (specifični) pogled na

pojme znanje, znanost in družba.

Pri izvedbi intervjuja so sodelovali:

Aristid Havliček Tili – teozof, 35 let proučevalec in predavatelj ezoterike, mojster

reikija, predavatelj v misterični šoli simbolov, duhovnik in škof svobodne katoliške

cerkve;

mag. Boštjan Štrajhar – učitelj in ravnatelj Waldorfske šole Celje in

Anton Komat, biozof, samostojni neodvisni raziskovalec, publicist, predavatelj.

8.3 Metode in instrumenti

Za metodo strukturiranega intervjuja smo se odločili z namenom, da pridobimo čim več

konkretnih odgovorov, povezanih s temo naloge. Intervjuvanci so bili predhodno seznanjeni s

temo raziskovanja, namenom ter cilji naloge. Po elektronski pošti so prejeli vprašanja,

razdeljena v tri sklope, in potrjeno dispozicijo naloge. Posamezen sklop je imel svoje kratko

»delovno ime«, s katerim smo želeli nakazati tematiko in smer pozornosti v skupini vprašanj,

ki je obsegala od 8–11 konkretnih, nedvoumnih vprašalnih povedi (glej prilogo A).

Podvprašanja ali dodatna usmerjanja intervjuvancev niso bila potrebna. Obseg odgovora na

posamezno vprašanje ni bil vnaprej določen, kar se odraža v različni »dolžini« posameznega

odgovora. Intervjuvancem je bila dana možnost, da se pri določenem vprašanju (za katerega

predpostavljamo, da mu dajejo večji pomen) zadržijo dlje časa. Intervju je bil izveden v aprilu

2012 na domačem naslovu dveh intervjuvancev v Ljubljani in sedežu waldorfske šole v Celju.

Odgovori na vprašanja so bili posneti in nato prepisani, prepis pa poslan v verifikacijo oz.

potrditev izrečenih misli. Po prejemu avtoriziranega teksta je sledila štirifazna »analiza«

besedila. V prvi fazi smo izvedli označevanje stavkov – povedi v posameznem odgovoru, ki v

največji meri odgovarjajo na zastavljeno vprašanje, saj so tako odpadle spremljajoče razlage.

V drugi fazi so bili v »skrajšanem« besedilu pri vsakem odgovoru označeni ključni poudarki.

V tretji fazi je sledila tvorba povzetka odgovorov posameznega intervjuvanca z vključenimi

poudarki iz prejšnje faze. V zadnji fazi smo izdelali kompilacijo – sestavljanje in zgoščevanje

vseh treh besedil v enotnega, ki ga v nadaljevanju predstavljamo kot vsebino odgovorov

51

intervjuvancev. Pripominjamo pa, da je za globalni uvid dobljenih empiričnih podatkov

potrebna seznanitev s celotnim besedilom avtoriziranih odgovorov v prilogi te naloge.

8.4 Hipoteze

V naši magistrski nalogi želimo preveriti (potrditi ali ovreči) naslednje hipoteze:

H1: Predvidevamo, da sodobna družba – družba znanja producira več znanja, kot ga je le-ta

sposobna in pripravljena uporabiti.

H2: Domnevamo, da znanja, ki niso skladna s prevladujočo paradigmo v družbi, znanost ne

bo uporabila ali bo ta znanja celo zatajila.

H3: Predpostavljamo, da je za razvoj družbe znanja potreben kompendij kulturnega in

socialnega kapitala ter človekovih pravic v spoštovanju človeka kot imanentnega

snovnega in duhovnega bitja v realnosti postmoderne družbe.

8.5 Raziskovalna vprašanja

Za potrebe empiričnega dela smo si zastavili tudi raziskovalna vprašanja, in sicer v treh

sklopih:

jaz – znanost;

jaz – znanje; in

znanje – družba.

8.6 Predstavitev odgovorov intervjuvancev

8.6.1 Odnos do znanosti

Znanost ima v sodobni družbi velik pomen in se razvija. S tem ko je človek postal objektivni

opazovalec, se je odtujil naravi. Znanost naj bi človeku kot orodje pomagala pri obvladovanju

narave. Od determinizma preko relativnostne teorije in kvantne fizike do teorije kaosa se

znanost ustavi pred metodološkim zidom, preko katerega ne vidi in tako še vedno ni sposobna

opisati (vsega realnega) življenja. Pri tem si je intelektualni razvoj človeka podredil duha,

razumska preračunljivost pa je zamrznila srce. V sedanjem svetu je premalo možnosti za

individualno svobodo intuitivnega raziskovanja. Vprašljiva je svoboda znanosti, saj je le-ta

pod vplivom kapitala in politike, meni eden od intervjuvancev.

Intervjuvanci pri svojem delu uporabljajo različna spoznanja uradne znanosti in s tistimi, ki

jih uporabljajo, se tudi v celoti strinjajo; predvsem sta to področji psihologije in filozofije. Z

izobraževalnim sistemom v času svojega rednega izobraževanja v glavnem niso bili

zadovoljni zaradi togosti pedagoškega procesa. Vsi intervjuvanci zase ugotavljajo

vedoželjnost kot lastnost že od otroštva in so svojo odprtost uma uspeli ohraniti tudi v zreli

dobi.

52

Znanost bi bilo po njihovem prepričanju potrebno (po)vrniti v kulturne okvire civilizacije z

upoštevanjem etike in odgovornosti. Prepričani so, da bi znanost morala preseči samo sebe in

svetu povrniti tudi duhovno znanje, kar se lahko prične z vzgojo novih generacij na način, da

v otroku nagovorimo in ohranimo njegovo naravno čudenje.

8.6.2 Odnos do znanja

Intervjuvanci imajo dokaj poenoten odnos do znanja. Vsi razumejo, da gre za večfazni proces,

ki se prične z informacijo. Informacij je danes dovolj in so lahko dostopne, obstaja celo

problem zasičenosti z informacijami in obvladovanjem njihove količine. V zadnjih letih

opažajo, da smo kot družba začeli znanje mleti v povodnji informacij, ki so same sebi namen.

Pri znanju je zanje pomembno tudi izkustvo in odnos do znanja, do življenja. Smiselno

povezovanje informacij, interpretiranje in analiza so naslednje faze v procesu razumevanja.

Vsi izpostavljajo, da so za odnos do znanja potrebni navdušenje, ustvarjalna domišljija in

radovednost. V nasprotnem primeru, tako intervjuvanci, gre pri pridobivanju znanja iz

obstoječih virov zgolj za reprodukcijo obstoječega, ki lahko samo ohranja (že) obstoječe.

Navdušenje in hrepenenje človeške biti je zanje lahko vzvod za premik na področju

vrednotenja in odnosa do znanja. Človek kot raziskovalec neznanega potrebuje neka orodja,

neko osnovno znanje (kot slikar tehniko) in nato sposobnost uma in/ali modrost kot najvišjo

kategorijo človeškega duha. Pomembna kategorija je intuicija kot notranje subjektivno orodje,

podobno tudi koncentracija, meditacija in kontemplacija, kar že spada v področje nadčutnega,

ki ga vsi anketiranci tudi poznajo in uporabljajo.

Uporabno znanje intervjuvanci razumejo kot tisto, ki združuje izkušnje in modrost, ki nam

pove tudi, ali nekaj narediti ali ne. Potrebno je povezovanje znanja in vedenja naših prednikov

s spoznanji sodobne znanosti ter pri tem upoštevanje tudi duhovnih znanj in spoznanj, ki so

izven dosega racionalnega uma in jih sodobna znanost še ne zmore (empirično) dokazati. Zato

so prepričani, da so potrebna znanja tako s področja materialnega kot nematerialnega sveta.

Potreben je širok pogled, zrenje pozornega opazovalca, pri tem so pomembni odnosi

posameznika, ki se odsevajo v mreži odnosov. Znanje so intervjuvanci pridobivali v

domovini, vsi pa tudi še v tujini, v različnih državah in na različnih kontinentih. Za ohranjanje

znanja je zanje potrebno biti v stiku tako s kvalitetnimi viri informacij kot z ljudmi, ki znanja

posedujejo in z njimi je potrebno znanja izmenjevati in dopolnjevati. Svoje znanje, ki

vključuje tudi izkušnje, intervjuvanci tudi prenašajo in to na različne načine. Kot načine za

prenos znanja so intervjuvanci navedli predavanja, predstavitve, delavnice, praktično uporabo,

izmenjave, pogovore, svetovanja, pisanje člankov, knjig, javne nastope, organizirana

izobraževanja za institucije ali lokalne skupnosti, usposabljanje za delovanje.

8.6.3 Znanje in družba

Znanje sámo še ne naredi človeka. Zgolj z napredkom znanja lahko dobimo izjemno učinkovit

svet, ki pa je nevaren, ali pa dobimo tehnološko popoln svet, ki je izpraznjen. Zato je potrebno

53

upoštevati duhovno dimenzijo bivanja, umetnost sobivanja ter domišljijo in ustvarjalnost.

Pomembna je čustvena – emocionalna komponenta, saj »ne ekonomija in ne tehnologija nista

gonilo človeštva, temveč emocionalne strukture, ki jih starši vzpostavijo do svojih otrok« –

eden od intervjuvancev (Boštjan Štrajhar) povzema citat Loid De Musa.

Intervjuvanci različno ocenjujejo mnenje o tem, ali je slovenska družba tudi družba znanja.

Eden je celo prepričan, da nazadujemo, da smo izgubili stara znanja in da imamo kljub višji

izobraženosti čedalje manj ljudi, ki so sposobni kaj narediti; k temu naj bi prispeval tudi vdor

potrošništva in neoliberalizma v izobraževalni sistem. Ocenjuje, da postajamo narod trgovcev,

pozabili pa smo, kako pridelati hrano. Drugi intervjuvanec pravi, da je le manjšina v družbi

znanja, saj nimamo vsi enakih možnosti in bi družba kot organizem že lahko bila v družbi

znanja, ne pa tudi (vsi) posamezniki.

Intervjuvanci so izpostavili problem emocionalnih zrelosti v družbi in pretirano skrb

posameznikov zase. Vsi so enotni v oceni, da zdrava družba potrebuje zdravega posameznika.

Znanost sama ne more dati etike in morale. Čeprav danes vemo, kako marsikaj narediti, pa

tega ne naredimo, ker nismo odgovorni; tako intervjuvanci. Vsi ugotavljajo, da tehnološki

napredek zelo presega duševni napredek človeka. S čustvenim – duševnim razvojem človeka

bi prišli do boljših medsebojnih odnosov in zadovoljstva, ki pa ni pogojeno s tehnologijo.

Preveč se razvija samo matematično – logično inteligenco, imamo pa več vrst inteligenc.

Vsak posameznik bi moral najti znotraj sebe bistvo svojega življenja. Zdravega posameznika

lahko vzgoji neodvisna šola, ki ni v domeni države, država je danes v domeni gospodarstva,

le-to pa v domeni kapitala, je prepričan eden od anketirancev. Družba se lahko razvija, če se

(hkrati tudi) razvija posameznik.

Civilizacija dosega vrh kompleksnosti, ko se bo morala odločati, kako dalje, vse vire je

namreč usmerila k sebi in lahko pride do zloma, meni eden od anketirancev. Kapitalizem

namreč temelji na neomejeni gospodarski rasti, kar je koncept rakavega tkiva. Potrebno bo

revidirati sistem izobraževanja, otrokom omogočiti kreativnost in radovednost ter stimulirati

domišljijo.

V bodoči družbi bodo potrebni drugačni odnosi, nova ekonomija, nova religija in nova

znanost, meni eden od anketirancev. Človek lahko obvisi v neki virtualni resničnosti, izgubi

svoj zdravi razum, zato je potrebno ustvariti most med tistim, kar je bilo in tistim, kar naj bi

bilo.

8.7 Analiza in sklepne ugotovitve intervjuja

Intervjuvanci so v svojih odgovorih ocenili, da stanje v družbi ni takšno, kot naj bi bilo

(želeno). Nedvoumno so tudi jasno navedli, kje vidijo razloge za to in kakšne so po njihovem

možne rešitve. Verjamejo v znanje in človeka, ki pa ne sme biti pod vplivom interesov elit,

dogem, totalitarnih organizacij ipd. Prepričani so, da je posamezniku potrebno omogočiti, da

54

(optimalno) razvije (vse) svoje potenciale. Vsi poudarjajo pomen vedoželjnosti in domišljije

ter kreativnosti, začenši od rane mladosti in vse to ohranjeno do zrele dobe.

V povezavi z znanjem intervjuvanci vidijo človekovo duhovno naravnanost kot predpogoj, da

le-to ne bo zlorabljeno ali zanemarjeno. Znanja je dovolj, le da ni uporabljeno, ker smo

sebični in neodgovorni do družbe. Hkrati smo kot družba neodgovorni do obstoječih znanj

(rokodelska, zdravilska, mitološka …), ki se izgubljajo, ker tudi starejši člani v družbi niso

cenjeni, kot so bili cenjeni modreci v starih družbah. Interes kapitala, predvsem interes po

dobičku in zaslužku, je ljudi oropal pristnih odnosov in zavedanja lastne vrednosti.

Za intervjuvance menedžment znanja v klasičnem pojmovanju kot instrument za

vzpostavljanje in vzdrževanje organiziranega sistema lahko deluje predvsem v ustvarjanju

okolij, v katerih znanje nastaja, se prenaša, se oplaja. Ne sme pa postati orodje izkoriščanja

znanja zgolj in samo v interesu dodane vrednosti in dobička, kot to razume neoliberalni

koncept kapitalizma. Dodana vrednost »znanja« bi morala biti povrnjena v dobrobiti celotne

družbe in ne le manjšine.

V menedžmentu znanja vidijo možnost za organizacijo aktivnosti, ki so v družbi potrebne za

spremembo koncepta njenega delovanja oziroma družbenega dogovora. Pri tem ocenjujejo, da

bo potrebno tudi neupoštevati oz. zavrniti nekatere svetovne trende splošnega razvoja, posebej

tiste, ki človeku kot duhovnemu bitju niso naklonjeni. Proces ustvarjanja »nove« družbe,

družbe modrosti, tako intervjuvanci, bo dolgotrajen in zelo podoben koncu odprave

suženjstva, ko smo bili priča na eni strani najvišjemu napredku civilizacije, na drugi strani pa

ljudem v okovih, vrednotenim kot stvari. Zato intervjuvanci poudarjajo, da bo potrebno

združiti znanja in spoznanja različnih strok ter jasno postaviti meje in pravila, do kam še

lahko seže interes kapitala, od kje naprej pa je interes človeštva, ki mu izvorno pripada tudi

vse ustvarjeno znanje in vedenje.

55

9 PREVERJANJE ZASTAVLJENIH RAZISKOVALNIH HIPOTEZ TER

PREDLOGI IZBOLJŠAV

Skozi nalogo smo na različne načine poskušali preverjati v izhodišču postavljene hipoteze.

Prvi način je bil, da smo z deskriptivno metodo sekundarne analize prikazali razvoj družbe in

stanje ter odnos do znanja in znanosti danes. V 5. in 6. poglavju kot tudi v predstavitvi in

analizi intervjujev smo dokazovali, da je znanja (predvsem druge in tretje stopnje, glej sliko

7.1) dovolj, a to ni v celoti upoštevano. Hipotezo H1, s katero smo predvidevali, da sodobna

družba – družba znanja producira več znanja, kot ga je sposobna in pripravljena uporabiti,

lahko v celoti potrdimo. Celo več od tega, intervjuvanci opozarjajo na višek – poplavo

informacij, ki so same sebi namen in nevarno izgubo že obstoječih starih znanj, ki so jih

stoletja dolgo uporabljali naši predniki.

V hipotezi H2 smo domnevali, da znanja, ki niso skladna s prevladujočo paradigmo v družbi,

znanost ne bo uporabila, ali bo ta znanja celo zatajila. Preverjanja smo se lotili z iskanjem

obstoječih znanj, katerih uporabna vrednost je v zgodovini že bila dokazana, danes pa si le s

težavo utirajo pot v uporabo. Predstavili smo teozofsko učenje in Steinerjevo biodinamiko ter

waldorfski sistem poučevanja in prikazali načine in poti ponovnega aktiviranje teh, več kot

100 let starih znanj. Na področju tehnike in elektrotehnike bi lahko predstavili celo vrsto

izumov Nikole Tesle, ki jih uradna stroka še vedno ne uporablja. Podobno je z vodikovo

tehnologijo na področju energetike, ki si ne more utreti poti, dokler so še na voljo fosilna

goriva v lasti monopolnih naftnih družb. Predstavili smo revolucionarne dosežke na področju

medicine, ki jih uradna znanost niti ne komentira. Trenutno prevladujoča paradigma v družbi

je naravnana po principih neomejene rasti neoliberalnega modela ekonomije in kot taka ni

zainteresirana za neotipljive – subtilne, še manj pa duhovne razlage energij in zakonov, ki v

vesolju in naravi veljajo od nekdaj. Z veliko verjetnostjo lahko trdimo da naša domneva,

predpostavljena v obliki druge hipoteze velja za pravilno.

Potrebo po spremembi v družbi smo nakazali predvsem v 5., 6. in 7. poglavju, kjer smo

predstavili tudi vrste znanja in vlogo človeka pri njegovi izrabi. Predvsem nevidno – tacitno

znanje je tisto, ki v največji meri zahteva polno aktivacijo vseh duhovnih potencialov človeka.

V primeru, ko ne gre le za reprodukcijo obstoječega znanja, se izkaže za nujno potrebno

priznati človekovo nenadomestljivost in enkratnost v procesu razvoja družbe kot celote.

Menedžment znanja kot sistem, metoda ali veščina obvladovanja bo svojo funkcijo lahko v

celoti izvedel le, če bo človeka upošteval tudi kot duhovno bitje z vsemi njegovimi

kvalitetami za produkcijo, reprodukcijo in uporabo znanja. Nov družbeni dogovor, ki bo nujen

za naslednjo stopnjo oz. razvojno obliko sedanje zahodne civilizacije, bo moral biti po meri

človeka, zato smo v hipotezi H3 pravilno predpostavljali, da je za razvoj družbe znanja

potreben kompendij kulturnega in socialnega kapitala ter človekovih pravic v spoštovanju

človeka kot imanentnega snovnega in duhovnega bitja.

56

Menedžment v vseh pojavnih oblikah, ne glede na vrsto in tip organizacije (podjetje, društvo,

stranka, vaška skupnost, parlament ipd.), bo moral v prihodnje upoštevati svojo vlogo in

zavezanost človeku in človeštvu, s tem bo svoje delovanje usmerjal v napredek družbe kot

celote.

57

10 ZAKLJUČEK

V nalogi smo najprej predstavili razvoj zgodovinskih dogodkov v povezavi z znanostjo in

znanjem vse do moderne dobe. Nato smo si v sedanjosti ogledali predvsem odnos do znanosti

in znanja v povezavi z razvojem družbe. Zanimalo nas je, kdo in kako je vplival in še vpliva

na znanost. Predstavili smo teozofijo in antropozofijo Rudolfa Steinerja kot primer celostnega

in znanstvenega pristopa k snovanju drugačnega pogleda na svet s konkretnimi rešitvami na

področju vzgoje in izobraževanja ter pridelave hrane.

Resolucijo o raziskovalni in inovacijski strategiji Slovenije 2011–2020 smo predstavili z

namenom, da bi se seznanili z »uradno« politiko na tem področju. Realnejšo sliko

razpoloženja v družbi smo pridobili po predstavitvi nekaterih pomislekov o uradnem stališču

slovenske politike. Stanje v družbi danes in potreba po novem družbenem dogovoru smo

poimenovali naslednje poglavje z namenom predstaviti konkretne podatke o odnosu družbe

do znanosti in hkrati nakazali razloge za nov družbeni dogovor. Zaskrbljujoč je namreč

podatek o možnem upadanju inovacij na globalnem nivoju, kot tudi to, da smo v Slovenji še

pred nekaj leti bili predzadnji v EU v stopnji zaupanja v koristi, ki jih prinaša znanost.

Aplikativni del naloge smo izvedli v obliki intervjujev s tremi intervjuvanci, za katere smo

predvidevali, da imajo in uporabljajo specifična znanja. Predstavili smo povzetek njihovega

pogleda na pomen znanja tako za človek ter družbo kot celoto, v kateri bo potrebno na novo

dogovoriti sistem sobivanja in odgovornosti za razvoj. Nadaljevali smo s prikazom pomena in

vloge menedžmenta znanja za stara in neizkoriščena znanja. V tem poglavju smo se najprej

ustavili pri razčlenitvi »stopenj« znanja in spoznali sestavine menedžmenta znanja, nato pa

predstavili še vsebino in konkretno uporabno vrednost nekaterih »starih« znanj (bioenergije,

geomantije, biodinamike in premakulture).

Nov družbeni dogovor bo moral upoštevati dejstva in nesporne ugotovitve, da sedanji

neoliberalni kapitalistični princip v družbi ne deluje za družbo kot celoto, temveč omogoča

evidentno prerazporejanje občega bogastva in napredka civilizacije v roke peščici

posameznikov. Ekonomija kot veda in sistem za urejanje blagovno materialnih razmerij lahko

postavlja mero vrednosti le za omejeno količino materialnih dobrin in ne more veljati za

celotni spekter človekovih aktivnosti in zanimanja, kot je ekologija, kultura, umetnost, zdravje

in znanost. Na teh področjih ne more in ne sme veljati načelo tekmovanja, temveč

sodelovanja. Dokončno bo potrebno razjasniti zablode okoli delovanja »nevidne roke trga«, ki

ne deluje oz. deluje v obliki neupravičenega bogatenja in prisvajanja s strani svetovnih

korporacij in institucij, katerih cilj je popolno obvladovanje človeštva. V tem smislu je očitna

povezava med interesom kapitala in politike že obrnila svoji vlogi tako, da sedaj vlada

ekonomija politiki in ne politika ekonomiji, kot je to bilo zamišljeno in delovalo v stari Grčiji.

Cerkev, še posebno rimskokatoliška, je svoj vpliv kot državna religija iz obdobja antičnega

Rima prenesla v sedanjo družbo v obliki nadnacionalne totalitarne organizacije, ki je povsem

zanemarila svoje prvinsko duhovno poslanstvo, temveč se ukvarja z obvladovanjem množic

58

in kapitala s sistemom greha in krivd. Pri tem je zanimiva institucija izvirnega greha,

poveličevanje trpljenja in obljuba nebes v neki neopredeljivi bodočnosti, kar je skoraj

identično neoliberalnim principom masovnega potrošništva, od katerega ima korist le elitna

manjšina, večina pa je zavedena z navidezno uspešnostjo zadovoljitve vsiljenih potreb. Na

področju izobraževanja bo zato potrebno vzgajati svobodne, razmišljujoče in sodelujoče

posameznike, katerih vodilo bo radost življenja in odkrivanje lepot sobivanja in delitve dobrin

z vsemi pripadniki planeta. Odgovorno zavedanje sebe kot neločljivega dela narave in

univerzuma v iskanju lastne izpolnitve je predpogoj za zdrave in kreativne člane skupnosti.

Skupnost kot odprt in dinamični sociološko kulturni okvir sobivanja ne pozna strahov in

občutka zaprtosti in odtujenost, kar je danes opazno v svetu kljub napredku tehnike in

komunikacij. Človek bo moral na nivoju lastnega individuuma kot na nivoju pripadnika

skupnosti na novo poiskati in uporabiti vse svoje intuitivne, kreativne in božanske lastnosti ter

jih osvobojen dogem in spon tujih interesov nadvlade, na novo afirmirati za namen lastnega

napredka in napredka družbe kot celote.

Kulturni kapital že ima in bo imel še večjo vlogo pri vključevanju vseh človekovih

potencialov za delovanje v dobrobit skupnosti in okolja, pri tem bo človeku potrebno

zagotoviti svobodo v najvišji možni meri, brez vplivanja z vsiljeno religijo ali prikrajšanjem

pri razdeljevanju dobrin.

V bodoči stopnji razvoja družbe bosta veselje in radost do življenja nujno morala zamenjati

sedanji »kult« krivde in trpljenja. Manipulacijo z informacijami in podatki bo nujno morala

zamenjati pristna komunikacija in sedanje tekmovanje se bo nujno moralo razviti v polno

sodelovanje.

Družbo znanja lahko razumemo kot trend ali smer, morda celo razvojno paradigmo, zagotovo

pa to v sedanjih okoliščinah in razmerah, kot smo jih opisali skozi nalogo, še ni doseženo

stanje.

Napredek družbe je mogoč le v smeri uporabe znanja in napredka civilizacije z vključevanjem

modrosti kot najvišje oblike človekove zmožnosti vedenja. Bodoča družba bo družba

modrosti – ali pa je ne bo.

59

11 LITERATURA

1. Alkalaj, M. (2010). Podnebna prevara. Ljubljana: Orbis.

2. Beck, U. (2009). Družba tveganja: na poti v neko drugo moderno. Ljubljana: Krtina.

3. Bell, G. (2010). Permakulturni vrt. Ljubljana: Ara.

4. Berger, P., in Luckmann, T. (1988). Družbena konstrukcija realnosti. Ljubljana:

Cankarjeva založba.

5. Blavatsky, H. P. (1994). Ključ k teozofiji. Ljubljana: Teozofsko društvo v Sloveniji.

6. Braden, G. (2011). Globoka resnica. Ljubljana: Cangura.

7. Bučar, A. (2011). Potrošniška demokracija. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede.

8. Callinicos, A. (2004). Antikapitalistični manifest. Ljubljana: Sophia.

9. Carlgren, F. (1993). Vzgoja za svobodo: pedagogika Rudolfa Steinerja. Ljubljana: Epta.

10. Cremo, M., in Thompson, R. (2001). Prikrita zgodovina človeške vrste. Ljubljana: Ara.

11. Černelič, M. (2006). Procesi pridobivanja, uporabe, prenosa in hranjenja znanja v

podjetju. V S. Možina, in J. Kovač (ur.), Menedžment znanja (str. 73–93). Maribor:

Založba Pivec.

12. Demeter. (2012). Pridobljeno s http://www.demeter.si

13. Diamond, J. (2007). Propad civilizacij.Tržič: Učila.

14. Djurica, B. (2006). Življenjsko kozmična energija. Ljubljana: Alternativa.

15. Djurica, B. (2010). Kaj je življenjsko kozmična energija. Ljubljana: Alternativa.

16. Dolenc, S. (2011). Kaj je znanost. Ljubljana: Studia humanitatis.

17. Dolinar, K., in Knop, S. (ur.) (2002). Leksikon Cankarjeve založbe. Ljubljana: Cankarjeva

založba.

18. Eurobarometer. (2005). Special Eurobarometer 2005. Europeans, science and technology.

Pridobljeno s http://www.ec.europa.eu/public_opinion/archives/ebs/ebs_

224_report_en.pdf.

19. Fištravec, A. (2003). Pogledi na družbo Rudolfa Steinerja. Maribor: Litera.

20. Fukuyama, F. (2012). Prihodnost zgodovine. Global, 8(2), str. 30–35.

21. Grabovoi. (2012). Pridobljeno s

http://www.resurrectionnow.org/ABOUTGRIGORIGRABOVOI.htm.

22. Hadot, P. (2009). Kaj je antična filozofija?. Ljubljana: Krtina.

23. Haywood, T. (1997). Info-Bogataši – Info-Reveži. Maribor: Izum.

24. Huebner, J. (2005). A posible declining trend for worldwide innovation. Technological

Forecasting&Social Change, 72(8), str. 980–986.

25. Human Development Reports. (2007). Human Development Index (HDI). Pridobljeno s

http://hdr.undp.org/en/statistics/hdi

26. Husserl, E. (2005). Kriza evropskih znanosti in tanscendentalna fenomenologija.

Ljubljana: Slovenska matica.

27. Jivatma. (2012). Pridobljeno s http://www.jivatma.si/teozofija/zgodovina-teozofije.

28. Kajfež Bogataj, L. (2009). Znanje kot vrednota: izobraževanje za 21. stoletje. Pomen

naravoslovnega znanja v sodobnem svetu. Pridobljeno s

60

http://www.sazu.si/napovednik/znanje-kot-vrednota-izobrazevanje-za-21-stoletje/

datoteke.html

29. Koprivica Petrovec, M. (1999). Z zaupanjem v Neznano. Ljubljana: Samozaložba.

30. Kralj, J. (2003). Managament: temelji managamenta, odločanje in ostale naloge

managerjev. Koper: Visoka šola za managament.

31. Kralj, R. (2005). Svet za vse. Kamnik: Samozaložba.

32. Kuhn, T. S. (1998). Struktura znanstvenih revolucij. Ljubljana: Krtina.

33. Kurdija, S. (2000). Družbene identitete in pomen potrošnje. Ljubljana: Fakulteta za

družbene vede.

34. Lavin, R. (2012). Geomantija. Pridobljeno s http://www.geomantija.si/.

35. Le Goff, J. (1985). Za drugačen srednji vek. Ljubljana: Studia humanitatis.

36. Leadbeater, C. (2006). Oris teozofije. Šmarješke Toplice: Stella.

37. Lenarčič, B. (2007). Transfer znanja in socialni kapital v družbi znanja. Družboslovne

razprave, XXXIII(56), 91–105.

38. Lovec, M. (2011, 2. november). Družina Rotschild: Neuradni »vladarji« svetovnega

denarja. Pridobljeno s http://www.cosmopolitan.si/samo-zate/druzina-rothschild-

neuradni-vladarji-svetovnega-denarja/

39. Lyotard, J. (2002). Postmoderno stanje. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo.

40. Magee, B. (2002). Poti filozofije. Ljubljana: Mladinska knjiga.

41. Makarovič, M. (2003). Socialni kapital v Sloveniji. Ljubljana: Sophia.

42. Mali, F. (2002). Razvoj moderne znanosti: socialni mehanizmi. Ljubljana: Fakulteta za

družbene vede.

43. Mihalič, R. (2006). Managament človeškega kapitala. Škofja Loka: Mihalič in Prtner.

44. Močnik, R. (2011, 21. avgust). Nevarna za znanost, škodljiva za družbo. Delo, str. 16–19.

45. Modreci, (2008). Sporočilo človeštvu na razcepu poti. Maribor: Progresija.

46. Munih, J. (1998). Geomantija v trikotniku. Volče: Art grafika.

47. Neonatropozofija. (2012). Pridobljeno s http://www.antropozofija.org/

articles/pg/Neoantropozofija%202.html

48. Ogorevc, M. (2011). Sodobna bioterapija. Brežice: samozaložba.

49. Piekalkiewicz, J. (1996). Prva svetovna vojna. Ljubljana: DZS.

50. Pogačnik, M. (2002). Zemeljske spremembe in človekova preobrazba. Maribor: Litera.

51. Pogačnik, M. (2010). Skrivno življenje zemlje – celovita šola geomantije. Mengeš: Bird

Publisher.

52. Pretner, T. (2003). Holistična radiestezija I. Litija:α in Ω.

53. Prošek, Ž. (2009). Vpliv vrednot na proces prenosa znanja v podjetju: študija primera

(diplomska naloga). Ekonomska fakulteta, Ljubljana.

54. Resolucija o Nacionalnem programu visokega šolstva 2011-2020. Uradni list RS št.

41/2011.

55. Resolucija o Raziskovalni in inovacijski strategiji Slovenije 2011-2020. Uradni list RS št.

43/2011.

56. Rossi, P. (2004). Rojstvo moderne znanosti v Evropi. Ljubljana: Založba cf.

57. Rousseau, P. (1955). Zgodovina znanosti. Ljubljana: DZS.

61

58. Salamon, J. (2011, 26. maj). Študenti kritični do sprejete visokošolske resolucije. Delo,

str. 6.

59. Sepp Holzer.(2012). Pridobljeno s http://aljatasi.com/ 2009/08/sepp-holzer-cudezni-kmet/

60. Sitar, A. (2006). Oblike in razsežnosti znanja v organizaciji. S. Možina in J. Kovač (ur.).

Maribor: Založba Pivec.

61. Soros, G. (2003). Globalizacija. Tržič: Učila international.

62. Steiner, R. (1996). Človek v družbenem redu. Ljubljana: Kortina.

63. Šehić, D. (2006). Atlas svetovne zgodovine. Ljubljana: Dnevnik.

64. Tavčar, M. (1999). Razsežnosti strateškega managamenta. Koper: Viosoka šola za

managament.

65. Teozofija. (2012). Teozofija v Sloveniji. Pridobljeno s

http://www.teozofija.info/Biografija_Steiner.htm

66. Thun, M. (1991). Temelji biološko dinamičnega poljedelstva. Ljubljana: Društvo Koritna.

67. Ule, A. (2006). Znanost, družba, vrednote. Maribor: Aristej.

68. Vorländer, K. (1977). Zgodovina filozofije. Ljubljana: Slovenska matica.

69. Waldorfska šola Celje. (2012). Pridobljeno s http://www.waldorf-celje.si

70. Wikipedija. (2012). Pridobljeno s http://sl.wikipedija.org/wiki.

71. Zakon o zdravilstvu. Uradni list RS št. 94/2007, 87/2001 popr.

72. Žagar, I. (2012). Javna izjava o vlogi in pomenu družboslovja in humanistike v

raziskovalni dejavnosti. Pridobljeno s http://www.pei.si/Sifranti/ NewsPublic.aspx?id=55

62

PRILOGE

Priloga A: Vprašanja intervjuvancem

Priloga B: Zapis intervjuja – Aristid Havliček Tili

Priloga C: Zapis intervjuja – mag. Boštjan Štrajhar

Priloga D: Zapis intervjuja – Anton Komat

Priloga A: Vprašanja intervjuvancem

JAZ – ZNANOST

1. Kako razumete vlogo in pomen znanosti v sodobni postmoderni družbi?

2. Katere značajske posebnosti osebe ocenjujete kot “vedoželjne” in kakšni so po vaši oceni

pogoji za to, da se takšne lastnosti lahko razvijejo?

3. Ali pri sebi opažate “vedoželjnost” kot vašo osebnostno lastnost že od otroštva, ali se je

le-ta pojavila kasneje v življenju – lahko to na kratko razložite?

4. Katero področje znanosti vam je najbliže; ali redno spremljate dosežke znanosti na tem

področju?

5. Ste bili kot udeleženec (učenec, dijak, študent) v času vašega »rednega« izobraževanja

zadovoljni z izobraževalnim sistemom; vas je kaj posebej pritegnilo ali kaj posebej

motilo?

6. V kolikšni meri se (se ne) vaša spoznanja skladajo s spoznanji »uradne znanosti«?

7. Kdo po vašem mnenju lahko vpliva na znanost danes in kako se to opazi?

8. Kaj in kako bi vi spremenili na področju znanosti glede na stanje danes, če bi to lahko?

JAZ – ZNANJE

9. Kaj vse po vašem ocenjujete, naj bi vseboval pojem »znanje«?

10. Ali torej gre za nekaj več kot zalogo informacij – ali lahko to obrazložite?

11. Ali pri vašem delu uporabljate specifična znanja; ali nam lahko zaupate, katera znanja so

to?

12. V katero področje znanosti bi vaše znanje/znanja lahko uvrstili?

13. V kolikšni meri sta pri vašem delu poleg znanja prisotna tudi vedenje in vaš svetovni

nazor?

14. V kakšnem razmerju so za vaše delo potrebna znanja s področja materialnega in

nematerialnega sveta?

15. Ali ste znanja za vaše delo in delovanje lahko pridobili v domovini, oz. ste znanja iskali

tudi drugje po svetu? Če, kje?

16. Ali poznate in ali uporabljate tudi znanja s področja »nadčutnega«?

17. Na kakšne načine vaša znanja dopolnjujete in kako znanje ohranjate?

18. Ali je za vaše delo in delovanje potrebna izmenjava znanj in kako to poteka?

19. Ali vaše znanje in izkušnje prenašate na druge, če da, na kakšne načine?

ZNANJE – DRUŽBA

20. Se strinjate s trditvijo, da podobno kot velja za reklo »obleka naredi človeka«, velja tudi

za znanje (da le-to naredi človeka) in kaj menite o tem?

21. Ali ocenjujete, da je sodobna slovenska postmoderna družba tudi družba znanja – lahko

vašo oceno razložite?

22. Kako ocenjujete povezanost pojmov posameznik – učenje – znanje – znanost – družba?

23. Kaj bi na tem področju po vaše lahko in morali v slovenski družbi spremeniti v prihodnje?

24. Kako bo po vaših predvidevanjih potekal razvoj družbe v povezavi z znanjem, ki v njej

nastaja?

25. Kako bi po vaše moralo biti urejeno področje pravic in odgovornosti s področja znanja v

družbi?

26. Katerih znanj po vaši oceni današnja slovenska postmoderna družba ne uporablja in zakaj

ne?

27. Kako bi lahko po vaših predvidevanjih neizkoriščena znanja prispevala k pozitivnem

razvoju družbe?

28. Kako vidite prihodnjo družbo in vlogo znanja v njej?

Priloga B: Zapis intervjuja – Aristid Havliček Tili

JAZ – ZNANOST

1. Kako razumete vlogo in pomen znanosti v sodobni post-moderni družbi?

Znanost obstaja odkar obstaja človek in se neprenehoma razvija. Osebno vidim, da obstaja

znotraj znanosti zelo hiter razvoj. In ta razvoj pomaga človeku v dveh smereh. Ena je, da

poskuša vse bolj razumeti sebe na racionalen način in druga, da poskuša vse bolj razumeti

svet okoli sebe in vesolje ravno tako na racionalen način. S pomočjo znanosti prihaja

človeštvo do takšne tehnologije, ki mu omogoča vse bolj ekonomično življenje. Izredni

uspehi v elektroniki, računalništvu, kibernetiki in sorodnih področjih so čudovita odkritja,

ki lahko povsem razbremeni človeštvo že v sedanjem stanju razvoja tehnike in znanosti.

Žal pa je intelektualni razvoj podredil duha in ga potisnil v ozadje. Razumska

preračunljivost je zamrznila utrip srca. Racionalnost je prerasla vse, kar izvira iz notranje

pobude. Intuicija je bila grobo prekvalificirana v neracionalno poigravanje v svetu

metafizike. Lagodnost in težnja po čutnosti sta na tem, da osmešita asketizem in

prizadevnost. To je pot in smer, v katero drsi današnje človeštvo. Le malo se dejansko

stori, da bi se razvili plemeniti nagibi v človeški naravi in da bi prišlo do pristne in

naravne vrednosti človeka. Plaz, v katerem se pomika človeški rod izgleda kakor lepljiva

snov, ki se oprime vsakogar in ga zlepa ne izpusti iz svojega objema. V tem okolju

sodobne znanosti in družbenih ureditev je le malo možnosti za individualno svobodo

intuitivnega raziskovanja.

2. Katere značajske posebnosti osebe ocenjujete kot, “vedoželjne” in kakšni so po vaši

oceni pogoji zato, da se takšne lastnosti lahko razvijejo?

Torej to pomeni, da ima človek neko željo, željo po vedenju, spoznavanju, po odkrivanju

samega sebe. Tisto kar se mi zdi, da je ena taka značajska posebnost je odprtost uma, da je

človek odprtega uma pri raziskovanju, da ni omejen. Da ni pogojen z nekimi mejami, ki

jih ima pri sprejemanju. Odprti um je ena od kvalitet vedoželjnih ljudi… Drugo pa je

pravo pojmovanje. Pravo pojmovanje obsega notranji uvid v resnično in utvarno naravo.

Utvarno je seve brez vrednosti za tiste, ki vidijo. Za druge pa ima utvarno vrednost.

Materializem, sebičnost in trpljenje so posledica napačnega znanja. Če le ti rastejo, je to

zato, ker si le peščica prizadeva, da bi si pridobila pravo razločevanje/ pravo pojmovanje v

sanskrtu jnana joge poimenovano VIVEKA oz. spiritualno razločevanje s potrebnimi

sredstvi. Velika večina ljudi sprejema, ne da bi pri tem razmišljala, vrednote, ki

prevladujejo v njihovi neposredni okolici in skupini, ki ji pripadajo

3. Ali pri sebi opažate »vedoželjnost« kot vašo osebnostno lastnost že od otroštva; ali se

je le-ta pojavila kasneje v življenju – lahko to na kratko obrazložite?

Vedoželjnost pa jaz pri sebi že od otroštva opažam, praktično bi rekel , da je to, da sem

sploh začutil sebe je to bilo z vprašanjem: Kdo pa sem? To je tisto kar me je nekako

določilo ko sem se identificiral s tem kdo pa sploh sem jaz. Osebno menim da sem

vedoželjnost prinesel s sabo iz prejšnjih življenj.

4. Katero področje znanosti vam je najbliže; ali redno spremljate dosežke znanosti na

tem področju?

Od vse področij mi je najbliže psihologija. Da redno spremljam ravno nebi rekel, vsake

toliko časa pa kaj pobrskam na internetu, če je kaj novega. Ko vidim da bi rad pa grem

pogledat – to pa je neredno.

5. Ste bili kot udeleženec (učenec, dijak, študent) v času vašega »rednega«

izobraževanja zadovoljni z izobraževalnim sistemom; vas je kaj posebej pritegnilo ali

kaj posebej motilo?

Sploh nisem bil zadovoljen z mojim načinom izobraževanja. Vedno sem si potem mislil, da bi

človeka predno se začne izobraževat morali naučiti nekih osnovnih navad…. Kaj to

pomeni sprostit se, kaj to pomeni pritegniti pozornost od vsakdanjosti, kako se

koncentrirat na gradivo, kako si lažje zapomniti… kar se mi zdi zelo pomembna stvar,

kako hitreje brati. Da bi sploh razvili sposobnosti, da se lažje učiš, ko si v tistih letih ti

mnog stvari odtegujejo pozornost.

6. V kolikšni meri se (se ne) vaša spoznanja skladajo s spoznanji »uradne znanosti«?

Nikakor z uradno znanostjo, dosti bolj s t.i. alternativno znanostjo in kvantno fiziko.

Znanost, ki jo jaz študiram rečemo prastara znanost. Danes jo nekateri imenujejo

teozofija. Teozofija je skupnost resnic in zakonov, ki tvorijo jedro vseh religij in za katere

ni moč trditi, da je izključna last ene ali druge. Z njeno filozofijo je moč spoznati

življenje. Dokazuje, da razvoj vodita pravičnost in ljubezen. Smrti odkaže pravo mesto kot

ponavljajoči se dogodek v brezkončnem življenju, ki odpira vrata v bolj polno in sijajnejše

bivanje. Svetu vrača duhovno znanje, ki uči človeka, naj spozna, da je sam duh, njegov

um in telo pa sta le njegova služabnika

7. Kdo po vašem mnenju lahko vpliva na znanost danes in kako se to opazi?

Jaz mislim, da na znanost zelo vplivajo znanstveniki sami s svojimi ekspirimenti. V

ekspirimentu je vključen tudi znanstvenik s svojo osebnostjo in če je tukaj pogojen z

določenimi pogledi in dogmami – če tako rečem, potem se bo njegov ekspiriment izpeljal

čisto v eno smer, ki mogoče sploh ni tako kot je. Mislim pa da danes na znanost vplivajo

tudi politiki. Sto procentno mislim, ker uporabljajo znanost kot na primer za tehnologijo

vojaškega orožja namesto, namesto da bi dali denar v drugo znanost, ki bila dobra za

človeštvo, … znanost je odvisna tudi od denarja.

8. Kaj in kako bi vi spremenili na področju znanosti glede na stanje danes, če bi to

lahko?

Predvsem bi poskušal dat' znanosti več finančnih injekcij, to se mi zdi zelo pomembno, da

znanstveniki lahko uporabljajo zelo sufisticirano tehnologijo, laboratorije…, če tega

nimajo ne morejo biti znanstveniki, potem so lahko samo filozofi. Potrebovali bi tudi

delovna mesta na tem področju, da nam umovi ne bežijo ven, kjer pa to imajo.

JAZ – ZNANJE

9. Kaj vse po vašem ocenjujete, naj bi vseboval pojem »znanje«?

Znanje je pri meni povezano z besedo izkustvo, to je zlo pomembno. Jaz zelo ločim med

racionalnim znanjem, ki je povezano z ekspirimenti in pa izkustveno znanje, ki ti pa da en

čisto drugačen odnos do življenja. Torej izkustveno znanje, če rečemo z drugo besedo:

vedeti, kar pa je povezano z videti – imeti izkustvo o določeni stvari, ne gre samo za

spoznanje petih čutov in pa tehnologijo katero uporabljajo čuti, ampak dejansko tudi

logika. To je zame tisto pravo znanje. Pravo znanje zahteva notranja subjektivna orodja,

kot so jasnovidnost in intuicija. Ter izjemno sposobnost uma, ki jo teozofija imenuje

koncentracija, meditacija in kontemplacija. Tako kot je koncentracija še kako pomembna

spretnost raziskovalca življenja, predstavljata meditacija in kontemplacija tiste

sposobnosti brez katerih ni moč doseči notranjega globokega spoznanja življenja in

njegovih skrivnosti.

10. Ali torej gre za nekaj več kot zalogo informacij – ali lahko to obrazložite?

Pri meni gre za to, kot so v starih časih rekli, da postaneš tista stvar, imaš izkustvo o njej

in ti ga nihče ne more vzet. Interpretacijo tega izkustva ima vsak na svoj način. Izkustvo je

lahko intuitivno, lahko je sanjsko izkustvo.. lahko je, da doživiš nek zakon.

11. Ali pri vašem delu uporabljate specifična znanja; ali nam lahko zaupate katera

znanja so to?

Zelo preprosto, uporabljam pač znanje relaksacije in koncentracije uma. Če se ne znamo

sprostiti, relaksirati tedaj se ne znamo niti koncentrirati. Da pa lahko dosežemo ta dva

notranja znanja oz. sposobnosti uma pa moramo zelo dobro poznati in razumeti vse

komponente, ki sestavljajo bitje kateremu rečemo človek. Teozofija uči, da človek ni

samo to kar vidimo in čutimo, je dosti več. Sestavljajo ga tri glavne povsem različne

komponente: osebnost, duša in duh. Osebnost nato teozofija deli še na tri sledeče

podkomponente: fizično/energetsko telo, astralno telo in konkretno mentalno telo.

Astralno in konkretno-mentalno telo pripadata nivojem oz. dimenzijam ki so izven dosega

racionalnega uma in ju ni moč dokazati z današnjimi znanstvenimi napravami. Za

doseganje notranjih spoznanj in uvidov o skrivnostih življenja moramo dobro poznati in

obvladati delovanja teh treh teles. Kaj ti koristijo notranji čuti če te zunanji čuti odtegujejo

od notranjega delovanja. Namesto da bi se mirno koncentriral na določeno iskanje znotraj

sebe na zunanji čuti ratresejo in iz notranjosti zavedanja mečejo našo pozornost na mnoge

zunanje dogodke in predmete. Potrebno je še kako kultivirati te komšponente človeka, da

zmoremo spročene poglobljene koncentracije uma.

12. V katero področje znanosti bi vaše znanje/znanja lahko uvrstili?

Metafiziko, parapsihologijo, psihologijo in filozofijo.

13. V kolikšni meri sta pri vašem delu poleg znanja prisotna tudi vedenje in vaš svetovni

nazor?

Mislim, da svetovni nazor lahko človeka omeji. Torej če nekaj odkrivaš moraš biti zelo pri

sebi. Na prvem mestu je, da se nekako distanciraš svojega posvetnega ali duhovnega

nazora ali vere, da se res distanciraš, da te to ne omejuje. Potlej ko pa imaš neko

spoznanje potlej se pa potrudiš in najdeš način, kako svoje spoznanje razložiš skozi

svetovni nazor.

14. V kakšnem razmerju so za vaše delo potrebna znanja s področja materialnega in

nematerialnega sveta?

Za moje delo so potrebna znanja bol iz nematerialnega sveta, če govorimo, da je to bol

delo z umom, koncentracija, sprostitev..

15. Ali ste znanja za vaše delo in delovanje lahko pridobili v domovini, oz. ste znanja

iskali tudi drugje po svetu? Če, kje?

Osnovna znanja sem pridobil v domovini. Zato ker so tudi tu bili ljudje, ki so se s tem

ukvarjali in sem od njih dobil ta znanja. Po specifična znanja, ki pa jih ni tukaj sem moral

it v tujino, v Ameriko, Anglijo, Indijo…

16. Ali poznate in ali uporabljate tudi znanja s področja »nadčutnega«?

Ja, uporabljam tudi znanja iz področja nadčutnega. Govorimo o šestem čutu oz. t.i.

intuiciji in pa tudi o jasnovidnosti oz. jasnošlišnosti. Seveda se pri teh »nadčutnih« znanjih

pojavlja isti problem kot pri naših fizičnih čutih. Nekaj kar vidimo oz. slišimo nadčutno

lahko popačeno vidimo slišimo oz. napačno razumemo. Tudi tu je nujen t.i. znanstven

pristop večkratnih poizkusov.

17. Na kakšne načine vaša znanja dopolnjujete in kako znanje ohranjate?

Dopolnjujem jih danes s pomočjo interneta, tam imaš ogromno knjižnico in možnost

komunikacije s celim svetom, kjer ti nekdo recimo pove neko tehniko koncentracije.

Ohranjam pa s prakso, da ta znanja uporabljaš v življenju.

18. Ali je za vaše delo in delovanje potrebna izmenjava znanj in kako to poteka?

Seveda je potrebna izmenjava znanj. Eno je s pomočjo interneta, drugo je s pomočjo

fizičnih srečanj, konference ali pa samo obiski drug drugega, kjer si izmenjujemo ta

znanja.

19. Ali vaše znanje in izkušnje prenašate na druge, če da , na kakšne načine?

Obvezno prenašam na druge skozi predavanja, delavnice in individualne pogovore,

svetovanja. Ne pa skozi knjige, jaz tega ne delam.

ZNANJE - DRUŽBA

20. Se strinjate s trditvijo, da podobno kot velja za reklo »obleka naredi človeka«, velja

tudi za znanje (da le-to naredi človeka) in kaj menite o tem?

Mislim da tehnološko znanje še ne naredi človeka. Tukaj se mi zdi zelo pomembna

znanost o etiki in morali, to bi naredilo človeka. Vidimo, da se tehnologija zelo hitro

razvija, ne razvija pa se ta kultura človeka. Ta pa celo gre v drugo smer – če mene

vprašaš…Znanost rabi denar.

21. Ali ocenjujete, da je sodobna slovenska post-moderna družba tudi družba znanja –

lahko vašo oceno obrazložite?

Ker se vse globalizira smo v družbi znanja ja, ampak manjšina. To da uporabljaš internet

stane, to da imaš mobitel stane, nimajo vsi enakih možnosti. Družba kot en organizem

smo že notri ja, ne pa posamezniki.

22. Kako ocenjujete povezanost pojmov posameznik- učenje-znanje-znanost-družba?

To se mi zdi zelo pomembno, da kar govorijo šolniki, da dejansko izobrazba pomaga pri

gospodarski rasti, pomaga pri vseh stvareh.. ne. Po drugi strani pa se človek s tem ko

pridobiva znanje osamosvaja, postaja vse bolj sposoben razmišljat. Včasih je ravno iz tega

razloga bilo prepovedano imeti znanje, da so lahko manipulirali z družbo. V srednjem

veku niso znali niti brati ali pa je bilo to samo za nekatere. Tako da mislim, da če gledamo

na družbo ne na državo, da ta družba se lahko razvija če se posameznik razvija. In mu je

potrebno omogočiti možnosti za to, da si nabira znanje.

23. Kaj, ocenjujete, bi na tem področju po vaše lahko in morali v slovenski družbi

spremeniti v bodoče?

Šole brez denarja, obvezno. To je tisto osnovno, izobrazba in pa dobre šole. In ne pa to da

nosijo take torbe… Ne gre samo za nabiranje informacij, gre tudi za znanje srca, obvezno.

To bi lahko bilo skozi ene take predmete, da otroci spoznajo, da so v ozadju ena zlata

pravila življenja, to ni verouk. In pa knjige, branje…

24. Kako bo po vaših predvidevanjih potekal razvoj družbe v povezavi z znanjem, ki v

njej nastaja?

Jaz sem optimističen in mislim, da bo družba šla po nekih ciklih – viški pa padci, ampak

kljub temu gremo naprej se razvijamo. Po vsakem padcu je rast na višjem nivoju.

25. Kako ocenjujete bi moralo biti urejeno področje pravic in odgovornosti s področja

znanja v družbi?

Več kot imaš pravic več imaš odgovornosti. Sorazmerje…

26. Katera znanja po vaši oceni današnja slovenska post-moderna družba ne uporablja

in zakaj ne?

Predvsem kakšna bol humanistična znanja, znanja ki prebujajo strpnost. In pa to kar

pogrešam, da sploh ne poznamo svojih korenin, to staro verstvo – pa ne kot vero, ta znanja

ki so jih imeli – znanja o zdravilstvu, znanje o medsebojnih odnosih. Čast. To je bilo

včasih drugače, in pa znanje o resnicoljubnosti. Danes se ti politik zlaže mirno...

27. Kaj bi lahko po vaših predvidevanjih neizkoriščena znanja doprinesla k pozitivnem

razvoju družbe?

Čisto drugačne medsebojne odnose in razvoj družbe v eno pravo smer. V eno tako družbo,

ki omogoča posamezniku rast, razvoj. S tem se tudi družba razvija in s tem Slovenska

družba doprinaša tudi k večji skupnosti – Svetu.

28. Kako vidite prihodnjo družbo in vlogo znanja v njej?

Znanje se bo razvijalo. Mislim pa, da bo šlo za razvoj treh panog, eno je nova ekonomija,

drugo je nova znanost, tretja stvar pa je nova religija. Nova religija, kot nek nov odnos do

sebe in do brezmejnosti. Ekonomija kot način kako skupaj živimo in gospodarimo,

znanost pa kot spoznanja o univerzumu.

Priloga C: Zapis intervjuja – mag. Boštjan Štrajhar

JAZ – ZNANOST

1. Kako razumete vlogo in pomen znanosti v sodobni post-moderni družbi?

Izredno velik pomen ima znanost. Tisto kar je pa malo vprašljivo pa je, koliko znanstvena

spoznanja sploh lahko prodirajo do nas uporabnikov teh znanosti, katerih koli področij in

koliko se mi kot družba odgovorno obnašamo do teh znanstvenih dognanj.

2. Katere značajske posebnosti osebe ocenjujete kot, »vedoželjne« in kakšni so po vaši

oceni pogoji zato, da se takšne lastnosti lahko razvijejo?

Vedoželjnost. Kot pedagog bom startal s tem, da: otroci so vedoželjni. Vse od rojstva

naprej, potem se pa nekaj v sklopu odraščanja zgodi in nismo več toliko vedoželjni. In

zgodi se nam nezavedno. Znotraj naše duševnosti vzpostavimo mehanizem »skrbi zase«,

ki pa nas včasih – in dostikrat- odvrača od tega, da bi izvedeli kako nekaj v resnici je.

Navezal se bom na šolski sistem; če zmoremo otrokom prikazat' svet kot ne-samoumeven,

ampak zmoremo vanj vnesti čudenje, tako kot Einstein, se lahko čudimo svetu tudi v dobi

odraslosti. Einstein je namreč rekel, da je treba otroško čudenje popeljati v svet odraslih in

takrat bomo šele zmogli videti svet na novo oz. z druge perspektive.

3. Ali pri sebi opažate »vedoželjnost« kot vašo osebnostno lastnost že od otroštva; ali se

je le-ta pojavila kasneje v življenju – lahko to na kratko obrazložite?

Ob tem vprašanju imam asociacije na svoja najstniška leta, ko sem želel kakšne stvari

narediti, jih proučiti- priti do dna kakšni stvari, pa je kdo rekel, da se to ne da narediti. To

me je še bolj vzpodbudilo k raziskovanju. In še danes je tako, da če kdo reče, da se ne da –

mi s tem da prav za prav zagon. (Smeh) Tako, da čim več takih ljudi, da mi rečejo, da se

ne da. (Smeh)

4. Katero področje znanosti vam je najbliže; ali redno spremljate dosežke znanosti na

tem področju?

Zagotovo je to psihoanaliza in pedagogika, ki pa bi jo lahko dali v en širši družboslovni

sklop – antropologijo, torej kot antropolog, kot en širši okvir – znotraj katerega je

psihoanaliza. Dosežke pa spremljam, redno – dokaj redno, ja.

5. Ste bili kot udeleženec (učenec, dijak, študent) v času vašega »rednega«

izobraževanja zadovoljni z izobraževalnim sistemom; vas je kaj posebej pritegnilo ali

kaj posebej motilo?

V osnovno šolo nisem rad zahajal, sploh ne. Tudi v srednjo ne. Motilo me je, da se je

pričakovalo, oz. so bila pričakovanja učiteljev pogojena z njihovimi lastnimi pričakovanji

in to mi je delovalo nekako zelo ozko. Ko sem šel pa študirat v tujino, pa me je v času

študija, takrat motilo zopet neko pogojevanje tistih predavateljev, ampak zdaj, ko

pogledam nazaj – 14 let nazaj, pa vidim da ni bilo tako. Tudi sicer, ko pogledamo stvari

nazaj vidimo stvari drugače in niso čisto take kot smo nekoč mislili, da so bile.

6. V kolikšni meri se (se ne) vaša spoznanja skladajo s spoznanji »uradne znanosti«?

Lahko bi rekel da v sto odstotkih. Ampak odvisno – tudi znotraj znanosti imamo polno

nekih pseudo-znanosti in nekih znanstvenikov, ki dokazujejo nasprotno, tako da kaj prav

za prav sploh znanost je? Epistemologija znanosti nas uči, da je eksperiment, nek fizični

eksperiment v zunanjem svetu odvisen od zasvesti, ki ta eksperiment izvaja. In tu ne gre

samo za interpretacija rezultatov, ampak za dejanski vpliv misli na fizični eksperiment. O

tem govori recimo kvantna fizika. Zelo dober primer je PEAR (Princeton Engineering

Anomalies Research), kjer so 12 let eksperimentirali, kako misel vpliva na regenerator

naključnih števil, in so v dvanajstih letih dokazal, da vpliva in da je možnost naključja ena

proti milijon, eksperiment pa je bil tudi ponovljiv… Jaz bi rekel, da s tisto znanostjo, ki je

meni res ljuba se v 100 procentih, poznam pa tudi, na primer druge smeri znotraj znanosti,

ki pa recimo tudi psihoanalizo zavračajo, da je »pasee«[mimo].

7. Kdo po vašem mnenju lahko vpliva na znanost danes in kako se to opazi?

Zagotovo učitelji, ker otrok se začne postavljat' s tem ko stopi v vrtec v šolo- šolski sistem

in je izrednega pomena na kakšen način mi nagovarjamo njegovo naravno čudenje,

naravno vedoželjnost o kateri sva prej govorila. In če znamo to čudenje ohraniti in ga

pripeljat v dobo odraslosti, potem ima znanost veliko možnosti, da se razvija še naprej in

še več. Recimo, 150 – 200 let nazaj je bilo rečeno: »saj ni ničesar več za odkrit'«. Zdaj

vidimo, da temu ni tako. Torej znanost mora presežit' samo sebe – iti izven svojih

okvirjev, ampak potem pa ni več znanstvena… Pravzaprav bi to morali naredit'. To se pa

začne delat' v vrtcu, pa ne mislim s tem, da bilo treba znanost poučevat' v vrtcu, ampak

uporabiti vsa znanstvena dognanja, kako se človek razvija in pravilno, skladno s tem imeti

pedagoške pristope.

8. Kaj in kako bi vi spremenili na področju znanosti glede na stanje danes, če bi to

lahko?

No sedaj bom šel pa v zanikanje tega, kar sem prej rekel… Ljudje se odločamo na podlagi

naših emocij, tako nas tudi določene znanosti učijo. In če želimo nekaj spremenit' v svetu,

gledano širše – aktualno krizo vrednot, ki jo vsi označujejo zgolj kot gospodarsko krizo,

potem ne moremo to spremeniti čez noč, v petih ali desetih letih, ampak lahko to po

mojem mnenju spremenimo samo z vzgojo novih generacij, ki bodo družbeno odgovorne.

Človek, ki pa je recimo 30 ali 40 let star in živi nek svoj sistem skrbi zase, z vsemi svojimi

nezavednimi vzorci, ki jih ima, bo pa težko v tako kratkem času petih – desetih letih

spremenil te vzorce in začel uporabljati neka znanstvena dognanja – kako in kaj bi bilo

potrebno naredit'. Saj mi imamo ekonomske teorije, ki bi ta svet držale na eni lepi

življenjski ravni vseh prebivalcev tega sveta- obstaja znanstvena teorija o tem, ampak

zakaj jih ne koristimo? Ne zaradi tega, ker ne bi verjeli vanje, in ne zaradi tega ker ne

vemo za njih, ampak zaradi tega ker smo sebični, ker smo neodgovorni in ker ravnamo iz

naše emocionalne duševnosti, ki je precej nerazvita in ne iz našega »racia«.

JAZ – ZNANJE

9. Kaj vse po vašem ocenjujete, naj bi vseboval pojem »znanje«?

Jaz bi neko vedenje, neko znanje razdelil vsaj na tri nivoje. Prvi je informacijski nivo in te

je danes dosti na internetu, do njih sploh ni težko priti. Potem je neko znanje, ki lahko te

informacije smiselno povezuje - interpretira, analizira in pa neka modrost. Znanje je to

smiselno interpretiranje in razumevanje informacij, modrost bi bila pa tista, kaj s tem

znanjem s temi informacijam pa narediti, to bi bila pa zame modrost.

10. Ali torej gre za nekaj več kot zalogo informacij – ali lahko to obrazložite?

Na primer, naj se tukaj navežem na psihoanalizo. Moderna psihoanaliza govori tudi o

intuitivnem znanju, torej nekaj kar je človek nekje spravil, nekje zaznal – mogoče se tega

niti ne zaveda in potem v nekem danem trenutku mu ta informacija pride in jo zna

prepoznati, kot intuitivno znanje in jo uprabit', recimo da je to… ampak to še vedno ni

zame modrost. Modrost bi bila pa tista zadnja končna stopnja, kjer bi človek resnično

vedel kdo je, od kje prihaja in kam gre.

11. Ali pri vašem delu uporabljate specifična znanja; ali nam lahko zaupate katera

znanja so to?

To so recimo Steinerjev pogled na svet, Steinerjeva duhovna znanost kot jo je imenoval,

ki je bila pred stotimi leti dokaj nepoznana s strani neke druge uradne – moderne znanosti.

Danes pa se te uradne moderne znanosti približujejo tem spoznanjem, ki jih je Steiner

imel. Na primer en konkreten primer: Steiner je rekel pred stodvajsetimi-tridesetimi leti,

da »roke prebudijo glavo«…. Ah kaj pa zdaj to je? No zdaj pa če povežemo to 120 let

staro modrost z znanostjo, ki pa pravi, fina motorika rok postavlja nevrotransmiterje v

velikih možganih, ki so odgovorni za jezik in abstraktno mišljenje. In je to neko

povezovanje neke 120 let stare modrosti z novodobnim spoznanjem sodobne znanosti.

12. V katero področje znanosti bi vaše znanje/znanja lahko uvrstili?

Zagotovo na antropološko področje, znotraj tega pa pedagoško, psihološko. Ja to.

13. V kolikšni meri sta pri vašem delu poleg znanja prisotna tudi vedenje in vaš svetovni

nazor?

V veliki meri. Otroci se učijo v nižjih razredih s tem kdo učitelj je in ne kaj učitelj ve. In

učitelj s tem ko pride v razred, če je učitelj razgledan, če je poln nekih življenjskih

izkušenj, prinese v razred – če nič ne pove, neko bogastvo s tem. Seveda pa se to njegovo

bogastvo potem izraža skozi njegovo delo. Ni treba, da ga intelektualizira, da ga

verbalizira čisto za vsako ceno do najmanjše podrobnosti. Ampak se to bogastvo in

vedenje zrcali skozi njegovo delo, njegovo osebnost.

14. V kakšnem razmerju so za vaše delo potrebna znanja s področja materialnega in

nematerialnega sveta?

Čisto v enakopravnem razmerju, ker človek živi v materialnem svetu in tako kot je

materialni svet potreben za naše življenje in delovanje v tem svetu, tako nam je tudi

pomembno in potrebno tisto kar je izza tega materialnega sveta, torej naša duševnost oz.

naš jaz – ego, oziroma zavest in če gremo globlje – neka duša, ki je vzrok neke zavesti.

15. Ali ste znanja za vaše delo in delovanje lahko pridobili v domovini, oz. ste znanja

iskali tudi drugje po svetu? Če, kje?

Jaz osebno sem to dobil v Angliji. Tam se je moje znanje začelo nadgrajevati. V Angliji v

sklopu študija waldorfske pedagogike, potem pa sem v domovini – v Sloveniji, pri

magistrskem študiju antropologije tista znanja začel povezovati s kvantno fiziko in

psihoanalizo, tako da, bi rekel tudi v Sloveniji sem veliko tega znanja dobil ravno tako kot

v tujini.

16. Ali poznate in ali uporabljate tudi znanja s področja »nadčutnega«?

Poznam nekaj teh teorij… Najbolj učinkovita tehnika, pa dajmo reči, da je »nadčutna«, je

v tem, da ko vstopim v razred, da se popolnoma predam delu v razredu. Torej, da v neki

dani situaciji, ko nek otrok ne odreagira, kot so moja pričakovanja, da sem zmožen preseči

svoje ozko gledanje in svoj ego (ker je užaljen, ker ni otrok tako odreagiral in bi bil

recimo nazaj nesramen) in da sem zmožen v tistem trenutku odregirat' tudi drugače. Zdaj

kako do tega priti pa seveda so meditacije, sproščanje, recimo študij sam po sebi.

Opazovanje otroka, od tega kako hodi, kako se premika, kakšno ima mišično maso in tako

naprej… Takole bom rekel, da jaz osebno dosti zemeljsko delujem s temi »nadčutnimi«

izkušnjami. Lahko bi rekel, da je tudi intuitivno znanje delček nadčutnega znanja.

17. Na kakšne načine vaša znanja dopolnjujete in kako znanje ohranjate?

Mi imamo vsak teden konferenco, vsak četrtek. V sklopu konference imamo tudi študij,

kjer študiramo kakšno literaturo s pedagoškega področja. V sklopu konference imamo

pogled nazaj, kar pomeni, da reflektiramo svoje delo – kaj je bilo opravljeno, in tukaj

gremo ne samo tehnične formalnost, temveč, da vsak znotraj sebe pogleda kje je tisto kar

je dobro opravil ali kje je tisto kjer je naredil zmoto. Tako ga dopolnjujemo, tako ga

ohranjamo. Še dodatno pa je recimo…. Ravno kar sem vrnil z enotedenskega seminarja v

Švici, kjer je bilo 1000 Waldorfskih učiteljev s 50 različnih držav, in ta srečanja so dokaj

redna. Hospitiramo drug pri drugemu. Znotraj šole, izven šole – v Sloveniji in v tujini.

Tako da smo zelo zelo vpeti v to šolsko dogajanje, ne samo v slovenskem prostoru ampak

dejansko po celem svetu.

18. Ali je za vaše delo in delovanje potrebna izmenjava znanj in kako to poteka?

Ja, ja to je treba, to sva že rekla. Torej to so te hospitacije znotraj šole, znotraj sestrskih šol

znotraj Slovenije. Potem imamo te konference in pa ogromno predavateljev iz tujine, ki so

gostje na teh konferencah. Potem gremo mi v tujino hospitirat in ta mednarodna srečanje,

kjer se dobivamo skupaj. Pa tudi Alepe-adria srečanja sem pozabil omenit, kjer pa se

Waldorfske šole iz regije Alpe-adria (Italija, Avstrija, Hrvaška, Slovenija) dobivamo

skupaj vsako leto.

19. Ali vaše znanje in izkušnje prenašate na druge, če da , na kakšne načine?

Ja, mi ne skrivamo svojega znanja, mi smo odprti. V tem nekem majhnem časovnem

obdobju od kar je šola v Celju – od septembra do danes, smo imeli na šoli že približno 40

do 50 javnih učiteljev, ki so prišli, se zanimajo kaj mi delamo, zakaj tako delamo in vedno

imamo predstavitve, vedno govorimo o tem. Naš namen ni zapirat' šolo svetu, ampak jo

odpret svetu in biti del tega sveta, tako da to so načini, preko predavanj, časopisnih

člankov, intervjujev.. Literatura je tudi dostopna, prevaja se Waldorfska pedagogika, naša

revija izhaja štiri krat letno. Predavanja za starše… Waldorfski dnevi so bili sedajle v

Celju.

ZNANJE – DRUŽBA

20. Se strinjate s trditvijo, da podobno kot velja za reklo »obleka naredi človeka«, velja

tudi za znanje (da le-to naredi človeka) in kaj menite o tem?

Ja, delno se strinjam. Tukaj bi jaz poudaril to čustveno – emocionalno komponento, če

pogledamo zgodovino našega napredka, kot pravi Loyd DeMause- to je njegov citat:

»Gonilna sila spremembe v zgodovini ni tehnologija in ekonomija, temveč psihogena

sprememba v osebnosti, ki je nastala zaradi uspešne interakcije med otrokom in staršem v

prejšnjih generacijah«. Te emocionalne strukture naredijo potem »možgane«, da tako

rečem, ki so bolj dojemljivi do nekih znanj, do uporabe teh znanj v vsakdanjem življenju.

Torej lahko imamo družbo polno znanstvenikov, pa če so ti znanstveniki – zdaj bom pa

šel v ekstrem- asocialni, in nečutni, ne znajo z družbo dihati in živeti (biti odzivni na to

družbo in so zaprti v svoje majhne kabinetke), potem je tudi to del obleke, ki jo znanost

kroji.

21. Ali ocenjujete, da je sodobna slovenska post-moderna družba tudi družba znanja –

lahko vašo oceno obrazložite?

Ja odvisno. Če bi primerjal, tako smo navajeni, da primerjamo stvari med seboj. Na

primer, ko sem bil v Angliji pa pridem sem nazaj v Slovenijo in ko vidim promet na cesti

rečem, ja pa mi smo slabšalno »balkanci«. Ko sem bil v Ameriki in pridem spet sem pa

rečem, ja kje pa jest živim. Zadnjič v Delu berem v prilogi Znanost nek članek, kako se

naj bi poučevalo tuje jezike in rečem ja kako, pa saj to mi že 100 let delamo. In potem

pišem pismo odgovornemu uredniku na »Znanost«, pa če bi mogoče bilo iz tega kaj za

objavit' – pa ni duha in ne sluha potem več o tem. Torej, dokaj bi rekel, da nismo družba

znanosti , še manj pa smo družba emocionalnih zrelosti in znanj če tako rečem – če

primerjam z nekimi skandinavci recimo.

22. Kako ocenjujete povezanost pojmov posameznik- učenje-znanje-znanost-družba?

Če želimo imeti dobro, zdravo družbo potrebujemo zdrave posameznike. Danes

posamezniki niso tako zelo zdravi. Ne vem če so kdaj bili, ne bom šel v analiziranje nekih

starih časov, ampak na podlagi znanja, ki ga že imamo, lahko ocenimo, da posamezniki so

malo preveč individualizirani in so narcisi. Niso udeleženi široko v družbi in skrbijo bol

ali manj sami zase, so neodgovorni do družbe s svojim neznanjem. Torej za dobro družbo

potrebujemo zdravega posameznika. Zdrav posameznik pa je lahko le takrat, če šola ni v

domeni države. Ker država danes je v domeni gospodarstva, gospodarstvo pa je v domeni

kapitala in torej če je šola v domeni kapitala potem šola zgreši na vsej črti in vsak

posameznik ne najde znotraj sebe bistva svojega življenja in kot odrasel najde zgolj službo

ne najde pa poklica in poklicanosti iz katerega poklic izhaja.

23. Kaj, ocenjujete, bi na tem področju po vaše lahko in morali v slovenski družbi

spremeniti v bodoče?

Zagotovo smo šli predaleč v tej informacijski dobi v čaščenje informacijske tehnologije in

zanemarjamo tukaj človeka, ki to informacijsko tehnologijo lahko zelo dobro sicer

uporablja. Pozabljamo na stranske učinke informacijske tehnologije in tako že otrokom v

vrtcu dajo računalnike »plejstejšne« televizijo ipd. Stranski učinki so asocialnost,

negibanje v realnem trodimenzionalnem svetu, kar pripelje do tega, da se glava ne zbudi –

kar sem prej rekel po Steinerju. Če se otrok ne giba v realnosti potem se veliki možgani ne

morejo razvijati in nekako potem razvijamo samo matematično logično inteligenco –

poznamo jih pa deset in ne samo eno.

24. Kako bo po vaših predvidevanjih potekal razvoj družbe v povezavi z znanjem, ki v

njej nastaja?

Če razdelim tole spet na dva dela mogoče… Tehnološki napredek in znanje, ki se

povezuje s tehnologijo zelo zelo prekaša duševno-emocioalni napredek človeka.

Tehnološki napredek ni v sorazmerju s čustvenim – duševnim razvojem človeka in

menim, da se bo ta razmak še malce povečal potem pa bomo nekako prišli do tega, da ni

tehnologija tista najpomembnejša stvar v življenju; temveč da so to mogoče medosebni

odnosi, zadovoljstvo, ki pa ni pogojeno s tehnologijo. O časovnih okvirjih pa nebi mogel

…

25. Kako ocenjujete bi moralo biti urejeno področje pravic in odgovornosti s področja

znanja v družbi?

Odgovornost bo prišla z moralo oziroma etiko – odgovornost do znanja. Sama znanost pa

nam etike ne more dati, in smo zopet pri naši duševnosti, ki je del človeka in biva tukaj na

področju našega srca in ne na področju glave. Saj mi danes marsikaj vemo, kako bi bilo

bolje naredit, pa tega ne naredimo, ker nismo odgovorni. Odgovorni pa nismo, ker je za

odgovornost treba čutiti, a mi v informacijski dobi v glavnem razmišljamo in smo

odrezani od našega čutenja. Za odgovornost potrebujemo čutenje – po mojem mnenju.

26. Katera znanja po vaši oceni današnja slovenska post-moderna družba ne uporablja

in zakaj ne?

Se bom kar šolstva držal. Sodobna znanost nam je pokazala ogromno stvari, ki jih je

govoril tudi že Steiner, ampak se nekako ne prijemajo šolnikov kot bi se lahko. Zakaj je

temu tako? Nič novega ne bom povedal, zaradi tega ker se ljudje ne odločajo na podlagi

glave in racionalnega razmišljanja, ampak na podlagi svoje skrbi zase in da varujejo vse

svoje nezavedne vzorce ustvarjene pred tem in mislim, da je to tudi glavni razlog.

27. Kaj bi lahko po vaših predvidevanjih neizkoriščena znanja doprinesla k pozitivnem

razvoju družbe?

Pa saj mislim, da so izkoriščena znanja, do te mere koliko jih lahko izkoristimo. Če bi se

izkoristila tudi vsa »druga« znanja (o katerih sva prej govorila) bi imeli idealno družbo.

Ker bi imeli odgovornost čisto vsakega posameznika, odgovornost do sebe do drugih do

sveta. Potem resnično ne bi mogli biti zadovoljni če bi na svetu bila ena lačna usta, to

govorimo v idealnem svetu. V svetu kjer je odgovornost najvišja vrednota, kjer je morala,

je etika, kjer si pomagamo drug drugemu – kjer ni nezavednih vzorcev, kjer ni skrbi zase

tudi ni mazohizma.

28. Kako vidite prihodnjo družbo in vlogo znanja v njej?

Kriza prav za prav človeka poglablja. Kriza vrednot v kateri smo sedaj se poglablja, ker se

ne zavedamo, da nas nihče ne more osrečiti če ne bomo osrečili sami sebe in nobena stvar,

ki je zunaj nas ne more resnično osrečiti. Seveda govorim, da imamo neke osnovne stvari

za preživetje in da ne iščemo svojega hrepenenja zunaj nas temveč, da se obrnemo znotraj.

Da najdemo tisto kar radi delamo, če nekaj radi delamo bomo potem to delali dobro. In če

bomo delali dobro bodo vsi imeli korist ne samo mi. In bo to neka nova družbena

ureditev. Ironično je mogoče to, da kdo pravi: ja če bi pa na Lotu zadel, potem bi delal pa

res to kar si želim. Zakaj? Zakaj nebi pa že danes to delal, zakaj moraš na Lotu zadet.

Priloga D: Zapis intervjuja – Anton Komat

JAZ – ZNANOST

1. Kako razumete vlogo in pomen znanosti v sodobni post-moderni družbi?

Pri vsakem takem komentarju poskušam pogledati historijat, da dobim nek časovni odmik.

Lahko v prispodobi rečem, da ko letiš nad gozdom vidiš celoto, če pa hodiš med drevesi

izgubiš celovit vpogled. Definiral bi dve ključni poziciji. Po prvi je znanost sledila

Descartesov dualizem, ko je njegov diskriminatorni meč dualizma ustvaril res intensa in

res extensa. Človeka je Descartes odsekal od narave in ga postavil v pozicijo objektivnega

opazovalca in razlagalca narave ter postavljalca zakonov. Človeka je odmaknil z ambicijo,

da bo lahko objektivno proučeval naravna dejstva in jih tolmačil skozi zakone

fundamentalnih znanosti kot so fizika, kemija, matematika, itd. Ta odmik človeka je imel

ambicijo postaviti znanost kot objektivno orodje človekovega uma, ki naj bi mu pomagalo

pri obvladovanju narave, in s to pozicijo smo skozi razsvetljenstvo prišli do današnjih dni.

Vzporedno s to filozofsko doktrino Descartesa, pa je znanost sama doživela tri velike

revolucije, vse v 20. stoletju. Prva je teorija relativnosti, ki jo je definiral Albert Einstein.

Njegova teorija je izničila dispozicije absolutnega prostora, absolutnega časa in s tem

Newtonov mehanicistični pogled na svet in postavila tezo relativnosti teh absolutnih

postulatov (prostora/časa). Druga velika revolucija je bila kvantna fizika, ki sta jo

definirala E.Schrodinger in W.Heisenberg. Tukaj se zgodi nekaj zelo pomembnega,

objektivni opazovalec s pozicije absolutnega prostora in časa izgine v valovih verjetnosti

kvantnega pogleda na svet. Kvantna fizika nas uči, da že sam položaj opazovalca vpliva

na dogajanje. Torej že njegova prisotnost vpliva na rezultate meritev. Skratka, kar

naenkrat se nam zgodi, da izgubimo moč objektivnosti in postanemo del verjetnostnega

dogajanja. Tukaj Descartesov »meč« otopi. Spoznamo, da opazovalec enostavno izgine v

kvantnem kalejdoskopu sveta. Tretja velika revolucija v znanosti, ki pa se je najmanj

dotaknila naše sedanje percepcije sveta, je teorija kaosa. Jaz jo razširim v pogled

sistemske teorije in fraktalne analize. Pri kaotičnih dogajanjih moramo pozabiti ambicijo

predvidljivosti in napovedljivosti, kavzalnost izgine v faznih preskokih, podobnostih

preko meril, fraktalnih podobah in faznih portretih sistemov. Vzorci preko meril so si

presenetljivo podobni in zanje velja simetrija samopodobnosti »vzorca v vzorcu«. Sodobni

človek z grozo ugotavlja, da okrog njega prevladujejo kaotična dogajanja, zato še vedno

vztraja pri redukcionističnemu pogledu na svet, čeprav je ta presenetljivo omejen. Najbolj

znan kaotičen sistem je nedvomno vreme. Hkrati pa spoznavamo, da so temeljni postulati

našega pogleda na svet, kot je delovanje dednega zapisa ali pa evolucija… te

fundamentalne stvari, predmet kaotičnih dogajanj. Tu govorimo o determinističnem

kaosu, kjer človek lahko napoveduje verjetnosti dogodkov, ne more pa zagotovo reči »iz

točke A bo zanesljivo sledil dogodek B«. Zdaj po vseh teh revolucijah v znanosti pa se mi

kot družba vedemo, kot da se ni nič zgodilo. Kot da še vedno veljata Descartesov

dualizem in Newtonov determinizem in po drugi strani ne sprejemamo teh revolucij na

zavestni sferi, ker imamo še vedno ambicijo predvidljivosti, skratka obvladovanja narave.

Prišli smo do paradoksalnega stanja. Kljub temu, da vemo, da življenja ni mogoče opisati

z induktivno metodo, še vedno zmotno vztrajamo na njej. Biologija kot fundamentalna

znanost ugotavlja, da z empirično induktivno metodo nismo sposobni napovedovat kar

koli okrog življenja niti ga ne zmoremo opisati. Zaradi tega je znanost treščila v

metodološki zid preko katerega ne vidi. Danes se dogaja paradoks, da kvantni fizik in

poznavalec sistemske teorije vesta več o življenju kot »uradni« biolog. Biologija še vedno

tiči v determinizmu in ta mehanicistični pogled na svet je po nekem čudnem naklučju

čudežno preživel in še vedno velja. Jasno, da velja tudi v našem vsakdanjem življenju. Mi

lahko projektiramo nek avtomobil in bo celo vozil, ali neko proizvodnjo in bo ta

proizvodnja stekla. To velja v zaprtem sistemu, kjer ima človek pod kontrolo vse inpute.

Če pa ta koncept preselimo v stik z naravo, recimo koncept industrijske revolucije iz

tovarn na njive kot koncept velikoserijske proizvodnje hrane, potem imamo velike težave.

Na njivi namreč trčita skupaj narava in človek, kaotičen sistem narave in determinizem

človeka. Kar naenkrat nam izgine predvidljivost, kar naenkrat se nam dogajajo klimatske

spremembe, vodni stres ter napadi »škodljivcev« in bolezni. Kar naenkrat ima človek

velike težave, saj zapade pod zakone po katerih deluje narava. Človeka vse bolj požira

entropični vrtinec in nemočen gleda v kaotična dogajanja, ki jim pravi naravne katastrofe.

Toda narava le išče nova ravnovesja, preskakuje v nove fazne portrete sistema, v nove

trajektorije po katerih sistem deluje.

Še nekaj bi dodal, da je sodobna znanost razdeljena na podvrste znanosti: tista akademska

svobodna znanost, kjer so rezultati raziskav last vsega človeštva se poučuje v univerzah.

Imamo pa še en drug pojav, ki je nastal z vzponom korporacij po drugi vojni, velekapital

kupuje najboljše talente po univerzah in jih plačuje izjemno dobro, da delajo v njegovih

privatnih laboratorijih. Tukaj lahko govorimo o faustovski pogodbi znanstvenikov s

hudičem, v tem primeru z denarjem. Tukaj pade etično moralni kodeks svobodne odprte

znanosti, kajti v ozadju je konkretni privatni interes, ki se plačuje (rezultati niso last vsega

človeštva, pač pa zasebna last korporacij), to potem uveljavljajo skozi patentno pravico in

znanje takoj komercializirajo po načelu nam dobiček vam pa vsa tveganja in posledice

uporabe tveganih tehnologij. Tretja zvrst znanosti je t.i. ekspertokracija. To so

znanstveniki, ki z ugledom svojih akademskih nazivov podpirajo tvegane politične

odločitve. Tudi tu so neetični znanstveniki našli svojega mamona, denar. Rešitev teh

zablod je le ena, zamejiti kulturne okvirje nove civilizacije.

2. Katere značajske posebnosti osebe ocenjujete kot, »vedoželjne« in kakšni so po vaši

oceni pogoji zato, da se takšne lastnosti lahko razvijejo?

Odgovor je pri roki. Torej tisto kar je tipično pri človeštvu za vedoželjnost je vedoželjnost

otrok. Otroci, ko vstopajo v ta svet, ko ga spoznavajo, so vedoželjni, iščoči, so kot prototip

človeka, ki bi moral v bistvu v enem delu osebnosti vedno ohraniti to otroškost

hrepenenja, navdušenja, raziskovanja, iskanja. Torej čim se otrok postavi iz štirih nog na

dve nogi, se mu razširi obzorje in hoče raziskovati ta svet. Mislim, da je to tista primarna

radovednost in da je tukaj velika odgovornost šolskega sistema, ki ubija v otrocih to

radovednost in jih prisiljuje v to, da postanejo vreče podatkov in da zgolj reproducirajo že

obstoječe znanje. Torej na žalost je znanje bolj reprodukcija obstoječega znanja, kot pa

vzbujanje božanske radovednosti o kateri je govoril Einstein.

3. Ali pri sebi opažate »vedoželjnost« kot vašo osebnostno lastnost že od otroštva; ali se

je le-ta pojavila kasneje v življenju – lahko to na kratko obrazložite?

Jaz sem zelo vesel, da me je življenje obdarilo s to sposobnostjo, da to svojo otroško

radovednost ohranjam. S starostjo, ko postajam bolj zrel, postajam še bolj radoveden.

Včasih se prav ustrašim svoje radovednosti.. (smeh).. skratka nenehno iščem neke

horizontalne poglede, neke razširjene vpoglede. Zrelost prinese sposobnost velike sinteze

znanj in to me neskončno osrečuje.

4. Katero področje znanosti vam je najbliže; ali redno spremljate dosežke znanosti na

tem področju?

Omenil sem horizontalni vpogled, ki me navdušuje, zato mi je blizu več področij znanosti.

Če obravnavam percepcijo prostora in časa, mi je zelo blizu geologija, ki nudi pogled

skozi milijone let razvoja Zemlje. Ob geologiji je tu še paleontologija, ki obravnava

evolucijo življenja, tudi evolucijo človeške vrste. Potem me navdušuje ekologija kot veda

o delovanju ekosistemov. Vse to povezujem s pogledom sistemske teorije, ki je meni

najbliže. Na ta način sem pridobil holističen pogled in popolnoma nov vpogled v naravna

dogajanja. Če gledamo na naravne pojave v nekih referenčnih okvirjih, bomo rešitve našli

samo znotraj teh okvirjev. Moja duhovna naravnanost pa je ravno v tem, da podiram te

referenčne okvirje. Z veseljem ugotavljam da, ko se mi pogled horizontalno razširi, mi je

več stvari bolj jasnih. Tako celovito uzrem stvari, ki so večini nezdružljive in nepojmljive.

5. Ste bili kot udeleženec (učenec, dijak, študent) v času vašega »rednega«

izobraževanja zadovoljni z izobraževalnim sistemom; vas je kaj posebej pritegnilo ali

kaj posebej motilo?

V gimnaziji sem imel izjemne profesorje, kasneje nisem imel te sreče. Če pa pogledam

današnje izkušnje mladih, sem imel pravzaprav veliko srečo.

6. V kolikšni meri se (se ne) vaša spoznanja skladajo s spoznanji »uradne znanosti«?

Jaz se s tem niti posebej ne obremenjujem. Morda je v naši naravi, da iščemo neke

potrditve uradnih znanosti. Uradna znanost je zelo konzervativna. Vemo da empirična

metoda zahteva eksperiment in ponovitev eksperimenta in verifikacijo vsega tega. Jaz sem

pristaš metode Karla Raimonda Popperja, ki je zame eden največjih filozofov dvajsetega

stoletja. Temeljno njegovo vprašanje je, kako postaviti vprašanje naravi, da bo dala

pravilen odgovor. Če gremo z empirično metodo, potem iščemo potrditev, zato je to

pozitivizem. Iščemo pozitiven odgovor, iščemo DA narave, ki pa lahko vsebuje tudi

veliko NE-jev. V tem pa tiči velika past pozitivizma. Zato sem jaz pristaš Popperja, ki

pravi, da je treba eksperiment, oz. vprašanje naravi postaviti tako, da sprovociramo

odgovor NE. S tem se postopno bližamo resnici, če je resnica nekje od točke A do točke

B. Vsak NE narave nas približuje pravilnemu odgovoru. Jaz to metodo uporabljam in zato

moram reči, da pogosto pridem do spoznanj, ki jih uradna znanost potrdi šele čez 10 ali

več let in to mi zgolj potrjuje pravilnost Popperjeve metode.

7. Kdo po vašem mnenju lahko vpliva na znanost danes in kako se to opazi?

Tisto kar sem že povedal… torej imamo akademsko znanost in korporativistično znanost,

kjer so v ozadju korporacije in imamo pa še eno skupino znanstvenikov - ekspertokracijo

– to je tisti del znanosti ali pa strokovnjakov, ki je svoje doktorske nazive ali pa

akademske nazive prodali interesom trenutne politične opcije, ki je na oblasti. Zato je

pajdašenje sodobne znanosti s kapitalom ali oblastjo največje tveganje sodobnega sveta.

Prišel sem do resnega spoznanja, da so najbolj tvegane tehnologije v sodobnem svetu tudi

najbolj dobičkanosne. Imamo sprego velikih tveganj in velikih dobičkov, in tukaj se mi

zdi, da manjka etičnih zavor. Zato sem prepričan, da je ta naveza znanosti in kapitala

najbolj eksplozivna zmes sodobnega sveta, ki vodi v velike probleme in katastrofe.

8. Kaj in kako bi vi spremenili na področju znanosti glede na stanje danes, če bi to

lahko?

Trdno sem prepričan, glede na že povedano, da je znanost potrebno povrniti v kulturne

okvirje civilizacije. Gre za reafirmacijo akademske svobode in za afirmacijo etike

odgovornosti. Znanstvenikom ni potrebno narediti »vsega, kar je možno«. Spraševati se

morajo tudi kakšne posledice bo imelo njihovo odkritje. Saj vemo, z reaktivcem lahko

poletimo na Havaje ali pa bombardiramo neko mesto, tehnologija je ista. Z atomsko

tehnologijo lahko naredimo vodikovo bombo, ki ubije milijon ljudi ali pa nuklearno

elektrarno, ki daje energijo milijonu ljudi. Vsako znanstveno odkritje in vsaka tehnologija

je meč, ki ima dve rezili, eno je vedno nastavljeno človeku na vrat.

JAZ – ZNANJE

9. Kaj vse po vašem ocenjujete, naj bi vseboval pojem »znanje«?

Tukaj bi se navezal na tisto radovednost otrok o kateri sva prej govorila, o njihovem

navdušenju za odkrivanje sveta okrog njih. V tej točki bi soočil tezo, ki jo politiki širijo po

vsej Evropi in tudi pri nas, da rabimo več znanja za večjo konkurenčnost. To je nevarna

formulacija, ki se trosi med ljudi z neko določeno ambicijo. Jaz smatram, da je znanje ali

pa pridobivanje znanja v bistvu reprodukcija že obstoječega – če se nekaj učimo iz nekih

knjig - to že obstoji. Zato bi jaz dodal presežek v smislu, da če bomo pri otrocih stimulirali

ustvarjalno domišljijo in božansko radovednost, ki je povezana z navdušenjem, s

hrepenenjem človeške biti, je to tisti glavni vzvod. V sodobni družbi potrebujemo več

domišljije za velike spremembe, ki jih moramo izpeljati, ne pa samo reprodukcijo

obstoječega stanja. Z reprodukcijo obstoječega zgolj ohranjamo obstoječe.

Človek je bil vedno raziskovalec neznanega in zato je rabil neka orodja (kot kopač rabi

kramp in lopato, da izkoplje jarek), tudi znanstvenik rabi to osnovno opremo kot

tehnološko znanje. Tudi slikar rabi osnovno tehniko, da lahko kreira neko sliko…Znanje

vidim kot spoj izkušenj in modrosti, tistega žlahtnega, kar smo podedovali od prednikov

in aplikacije te božanske radovednosti. In tukaj ne morem mimo tega, da ne bi izrecno

poudaril kako pomembne so modrosti in izkušnje naših prednikov, ki so stoletja in

tisočletja sobivala z naravo na nekih prostorih. Če na to pogledam v povezavi z ekološkim

pogledom (biosistemskim), dobimo sintezo v smislu »Traditional Ecological Knowledge«

Torej, da znanja in izkušnje preživetja, ki so nam jih prenesli predniki nadgradimo z

najnovejšimi spoznanji znanosti. To je kreativni naboj, ki lahko človeštvo pelje naprej, ne

pa da režemo preteklost in se vedemo kot da je ni.

10. Ali torej gre za nekaj več kot zalogo informacij – ali lahko to obrazložite?

Ja absolutno, jaz tu to vidim niz informacije – znanje – modrost. To je zame naravni niz

ali pa če obrnemo zgodbo, če začnemo pri modrosti. Modrost je zame najvišja kategorija

človeškega duha. Zato je bil kult starih ljudi, starih modrijanov, svet modrecev,

plemenskih poglavarjev – kakor koli temu rečemo, tisočletja pomemben za naše prednike.

Danes na žalost ugotavljamo, da imajo starejši ljudje zaradi materialističnega pogleda na

svet značaj družbenih odpadkov. Jih marginalizirajo kot nebodisigatreba, najraje bi se jih

kar znebili, saj niso več interesantni za kapital. Ampak prav oni so nosilci modrosti.

Modrost nam pove kot praktični um, zakaj neko stvar storiti ali pa zakaj neko stvar ne

storiti. To je v povezavi s tehnološkimi rešitvami, ki so lahko pogubne (avion bombardira

ali pa pelje na izlet). Tako imamo kategorijo znanja, ki se realizira kot tehnično navodilo

kako nekaj narediti – modrost pa nam pove ali to narediti ali ne. Zdaj smo doživeli neko

novo stvar, v zadnjih 30 letih v svetu smo začeli znanje mleti v povodenj informacij, ki so

same sebi namen. Danes je večina teh informacij le strahoten balast, ki je popolnoma

nepotreben; v tem smislu, da imamo sedaj problem iz poplave informacij narediti sintezo

v znanje. Vtipkajte neko geslo na Google pa se vam usuje 150 tisoč adres in kaj boste zdaj

s tem naredili? Informacija o neki stvari je dragocena, če pa zmeljemo uporabno znanje v

prah informacij, pa pridemo do teh hiper-specializacij v znanosti, ki so le popravljanje

druge ali tretje decimalke že znanega. To sigurno ne bo pripomoglo k razvoju človeštva.

11. Ali pri vašem delu uporabljate specifična znanja; ali nam lahko zaupate katera

znanja so to?

Poprej sem svojo metodo opisal tako, da podiram referenčne okvire in s tem širim obzorje

pogleda, ob tem se rojevajo nove paradigme in s tem se mi širi vpogled, kar v povratni

zvezi podira spet nove referenčne okvirje in tako naprej. Počutim se kot popotnik, ki išče

izstop iz brezpotij pragozda in si pot sproti izsekuje z mačeto. Ne ve, kje bo izstopil, ve le

to, da se mu bo ob izstopu iz pragozda razprl precej bolj širok pogled.

12. V katero področje znanosti bi vaše znanje/znanja lahko uvrstili?

Če se umeščamo po predalčkih, potem imam jaz pogled sistemske teorije. To je teorija, ki

jo je postuliral nobelovec fizik Ilija Prigogine in potem se je sistemska teorija razvijala v

to kar je danes, Immanuel Wallerstein skozi njo govori o človeški družbi, Fritjof Capra pa

o delovanja ekosistemov. Trenutno se ukvarjam s sintezo tistega, kar opisujeta Wallerstein

in Capra in to nadgrajujem z evolucijo človeka in sukcesijami ekosistemov. To bo tudi

vsebina moje nove knjige.

13. V kolikšni meri sta pri vašem delu poleg znanja prisotna tudi vedenje in vaš svetovni

nazor?

Dejstvo je, da vsak izmed nas ima neko pozicijo pogleda na svet … jaz poskušam biti čim

manj obremenjen s katerimi koli ideologijami, še manj pa dogmami, katere nam zgolj

ožijo pogled duha. Poskušam imeti zrenje pozornega opazovalca, samo to bi lahko rekel.

Na vsak dogodek poskušam gledat čim širše, biti zelo pozoren in videt v ozadju, kako ta

celost deluje, se manifestira, spreminja in razvija. Pomembni so odnosi, mreža odnosov.

14. V kakšnem razmerju so za vaše delo potrebna znanja s področja materialnega in

nematerialnega sveta?

Po moji oceni in po mojih izkušnjah sta popolnoma komplementarna, tako jaz sploh ne

ločim materialno in nematerialno. Ta pogled bi lahko opisal kot neko metaforo, tisto kar je

izven nas, je v nas samih – človek vidi svet tako kot mu notranji svet funkcionira. Kar je

znotraj nas, je izven nas … jaz tukaj vidim popolni spoj materialnega in nematerialnega v

neki presežni duhovni precepciji kvantnega kaleidoskopa.

15. Ali ste znanja za vaše delo in delovanje lahko pridobili v domovini, oz. ste znanja

iskali tudi drugje po svetu? Če, kje?

Jaz sem že kot otrok bral veliko tuje literature… zdaj pa tudi PC omogoča stike z bazami

podatkov po svetu, jaz zajemam le prvovrstne baze in jih uporabljam kot svoja orodja.

Ne ločujem, kaj je domačega in kaj tujega… zame je to zakladnica sveta, kjer si lahko

poberemo kar rabimo. Dejstvo pa je, da je vse manj neodvisnih študij in preveč tistih, ki

podpirajo nek kapitalski ali politični interes. Razloge sem že pojasnil.

16. Ali poznate in ali uporabljate tudi znanja s področja »nadčutnega«?

Ja normalno, saj jaz sploh ne uporabljam izraz nadčutno, to zame ne obstoji. Mislim da

ima ocean človekovega nezavednega, ki ga tako čudovito opisujeta C.G. Jung in H. Hesse

v svojih delih, izjemno moč. Blizu mi je tudi pogled alkimije, te srednjeveške duhovne

vaje – duhovne stroke. Nam je bila alkimija narobe prikazana, kot neka blodnja iskalcev

zlata in pohlepnežev, ki hočejo iz svinca narediti zlato. Alkimistični pogled je pogled

hermenevtika narave, ki je meni zelo blizu. Nadčutno je obremenitev Newtonovskega

pogleda, mehanicističnega pogleda na svet, da tistemu kar ne znamo razložiti z

empiričnimi zakoni, damo pridih nadčutnega ali pa para znanosti – vraževerja,

babjeverja… Spoznanja naših prednikov so del te hermenevtične podobe sveta.

17. Na kakšne načine vaša znanja dopolnjujete in kako znanje ohranjate?

Nenehno sem v stiku z dogajanjem v svetu, priklopljen sem – kot se temu reče na nekaj

deset prvovrstnih baz podatkov, ki se ažurirajo. Če vzamem npr. delovanje hormonskih

motilcev, obstaja spletna stran Ourstolenfuture.org. - ki se imenuje po istoimenski knjigi –

»Naša zapravljena prihodnost«- to je »per review«, torej vrhunska znanstvena baza, kjer

dobite vse članke, ki so v svetu izšli. Meni zdaj ni treba iskat po vseh revijah ampak iščem

po temi. Če imam vprašanje o tveganjih s pesticidi imam določene spletne strani, ki so

verodostojne in tam dobiš vse kar se v svetu novega dogaja… torej to nekateri drugi ljudje

opravijo namesto nas. Če smo spretni in vemo iskano najti, potem se ne izgubljamo v tej

poplavi informacij o kateri sem prej govoril.

18. Ali je za vaše delo in delovanje potrebna izmenjava znanj in kako to poteka?

Ravno tako nekje, kot te baze podatkov, ki so verodostojene, tako v našem krogu, ki smo

znanci in prijatelji tudi na mednarodnem nivoju, nenehno izmenjujemo spoznanja – kaj

smo nekje našli, kaj je zanimivega, drug drugega opozarjamo na te zanimivosti, tako da

mreža deluje.

19. Ali vaše znanje in izkušnje prenašate na druge, če da , na kakšne načine?

Ja, zdaj pač, jaz sem svobodnjak in v tem kontekstu svobodnjaka – kaj počnem? Pišem

knjige, imam predavanja in seminarje, pišem scenarije in sem pripovedovalec v TV filmih

o naravi. Zadnja tri leta sem z manjšo skupino predavateljev vodil zanimive seminarje za

učitelje po vsej Sloveniji. Šlo je za ekološko opismenjevanje, čeprav so sprva malce čudno

gledali, kako so lahko nepismeni oni, učitelji. Ugotovil sem, da imajo v šolah le nekaj

aktivnosti, ločeno zbiranje odpadkov, ugašanje luči, zapiranje pip in potem so že vsi

osveščeni, skratka ekološki. Ravno preboj te ozkosti s provokativnim nazivom Ekološko

opismenjevanje je odprl med nami izjemen stik. Naša mala skupina, ki je predavala v

okviru Pedagoške fakultete, je imela vsako leto okoli 1.100 slušateljev, torej je šlo skozi

seminarje čez tritisočtristo učiteljev, kar je bila odlična izkušnja. To je ena od oblik

javnega dela. Zdaj bomo to poskušali ponoviti na nivoju lokalne uprave, torej na nivoju

občinskih uprav. S tem tudi afirmiramo lokalno skupnost v kateri naj bila občinska uprava

bolj trajnostno naravnana, in tudi, da na drugi strani šola postane, ne samo reproducent

znanja, ampak tudi neko žarišče idej, domišljije in drznosti v zamislih. Na taki osnovi sem

vodil tudi projekt »Urbane brazde« v okvirju EPK Maribor. Znotraj tega so nastali šolski

vrtovi, skupnostno vrtnarjenje meščanov, nov kooperativ malih kmetov »Dobrina«, ki po

načeli »od vil do vilic« oskrbuje meščane in semenska knjižnica starih sort »Varuhi

semen«. Ljudi je potrebno samo usposobiti in potem zlahka delujejo sami.

ZNANJE – DRUŽBA

20. Se strinjate s trditvijo, da podobno kot velja za reklo »obleka naredi človeka«, velja

tudi za znanje (da le-to naredi človeka) in kaj menite o tem?

Če gledava ta niz: informacija-znanje– modrost, jaz mislim da sodobni človek v neki

nenavadni dualnosti. Na eni strani imamo tehnični um – racionalnega človeka, temu na

zahodu pravijo »tool maker« - izdelovalec orodja; na drugi strani pa imamo čustvenega,

čutnega, duhovnega človeka, tega pripovedovalca zgodb - »story teller«. Jaz mislim, če mi

impliciramo zgolj racionalizem kot poudarjanje samo tega tehnično-tehnološkega uma,

dobimo sicer neka znanja, ki se dajo aplicirati na neko razvojno paradigmo; dobimo pa

fah-idiote, ki nimajo čustvenih in čutnih dimenzij bivanja človeka. S tem lahko dobimo

izjemo učinkovit svet, ki pa je nevaren in tehnološko popoln svet, ki pa je izpraznjen – je

prazen. Ta svet posiljujejo ljudje, ki nimajo duhovnih dimenzij bivanja, ki so lahko tudi

zelo nevarni, ker ni več empatije, ni več kulture sodelovanja, sočutja, simbioze… Ta

znanja bi morali preseči iz gole reprodukcije tehnološke moči v duhovno dimenzijo v

novo kozmologijo sobivanja, in ob tem še enkrat poudarjam domišljijo in ustvarjalnost.

21. Ali ocenjujete, da je sodobna slovenska post-moderna družba tudi družba znanja –

lahko vašo oceno obrazložite?

Ne, mislim da ne. Mislim da smo v zadnjih dvajsetih letih izjemno nazadovali, kajti tudi ta

eksplozija privatnih fakultet in koncesijskih šol, kjer v bistvu vsak ki plača, mora tudi

diplomirati. Mislim, da danes vdor potrošništva in neoliberalne ekonomije v izobraževalni

sistem, prinaša, da imamo vedno manj ljudi, ki so sposobni kar koli narediti. Ali pa

praktično uporabljati ta znanja, ki jih dobijo. No poglejte, tamle je radio, ki je star

petinpetdeset let, ampak mi takega radia v Sloveniji ne znamo več narediti. Takrat so pa

ga naredili naši inženirji in takrat je bila njegova kvaliteta primerljiva s Philipsom in

Telefunkenom. Danes pa smo mi te inovacije na tehnično tehnološkem področju prepustili

tujimi, sedaj prihaja uvožena roba, ki se niti ne servisira več, s tem pa mi dragocena

znanja izgubljamo in postajamo zgolj narod trgovcev. Če gremo zdaj iz te tehnične robe

na njivo – na hrano… Mi danes s to verigo megamarketov (imamo največjo površino

marketov in pa najmanjšo površino njiv na prebivalca v Evropi) in smo 2/3 odvisni od

uvoza hrane, in kaj se dogaja; mi smo pozabili stara znanja – kako pridelovati hrano. Mi

imamo danes velike probleme. Ko smo postavljali samooskrbo v Mariboru, smo morali

kmete, ki to želijo početi, poslati na tečaje pridelave zelenjave. Ker so pozabili, kako se v

triletnem kolobarju pridelujejo korenček, zelje, špinača, koleraba, karkoli od zelenjave. To

so ta stoletna znanja naših prednikov, ki so znali preživeti tukaj in ta znanja praktično

izgubljamo, tudi obrtniška znanja in mojstrske spretnosti. Tudi to je znanje. Gre za to, da

mi moramo restavrirati tradicionalna znanja za preživetje v spremenjenih okoliščinah. Ta

svet je zelo občutljiv, civilizacija je dosegla vrh kompleksnosti v celi človeški zgodovini

in pri tem bi opozoril, da je vsak nerešen problem kot pokonci postavljena domina, tako

kot igrica postavljanja domin po mizi. Delamo lahko vrsto let napake, zdi si nam da je vse

o.k., kar naenkrat nas zadene nenadna katastrofa in potem se presenečeni sprašujemo, od

kje pa to? Jasno – vse domine so padle. Samo en mali sunek v eno domino je bil dovolj,

da je padel cel niz domin.

Ravno to je varovalka, kar sva prej omenila – Traditional Ecological Knowledge. Torej

obnovit stara znanja, kako preživeti v spremenjenih okoliščinah in dodati najnovejša

spoznanja, dobiti neko presežno vedenjsko vrednost, ki nam lahko pomaga.

22. Kako ocenjujete povezanost pojmov posameznik- učenje-znanje-znanost-družba?

Spet se vrtiva v okviru trojstva: modrost, znanje, informacija. Če bomo zanemarili

modrost, kot najvišjo kategorijo človeškega duha, in vse stavili na informacije, vidimo,

kaj se vse dogaja. Če otroke pretvarjamo v vreče, ki jih napolnjujemo s podatki in

informacijami, potem ti otroci ko odrastejo nimajo kaj početi s temi podatki. Podatek sam

po sebi ni kreativen. Mi moramo v temeljna znanja obogatiti z radovednostjo in

domišljijo, s temi presežki in upoštevati še ohranjeno količino modrosti v družbi.

Ugotavljam, da je modrost najbolj deficitarna kategorija človekovega duha v sodobnem

svetu.

23. Kaj, ocenjujete, bi na tem področju po vaše lahko in morali v slovenski družbi

spremeniti v bodoče?

Predvsem bi morali kompletno revidirati sistem izobraževanja, od vrtcev naprej do

osnovnih in srednjih šol ter univerz. Mislim, da bi morali otrokom omogočiti da to svojo

kreativnost in radovednost preigravajo do sedmega – osmega leta. In šele potem jih

začnemo obremenjevati z nekimi znanstvenimi podatki. In nenehno bi morali stimulirati

domišljijo in ustvarjalnost mladih. To je zame v bistvu zločin proti človeku, če otroku

ukrademo otroštvo in na koncu, kot sem že prej govoril dobimo »fah idiota«, ki si je sicer

morda celo zapomnil en del podatkov, ne ve pa kaj bi z njimi.

24. Kako bo po vaših predvidevanjih potekal razvoj družbe v povezavi z znanjem, ki v

njej nastaja?

Tukaj bi afirmiral pogled sistemske teorije… Človeška civilizacija je prešla v točko

bifurkacije, tako uči sistemska teorija in Immanuel Wallerstein, sociolog in filozof.

Podobna zgodba se dogaja v ekosistemih, ko ekosistem preide v točko bifurkacije. Če

imamo mi sekundarno sukcesijo v naravi za katero je značilno izjemen pretok energije in

materije iz okolja v bioto – v živi sistem (to je recimo mladi gozd), če je ta sistem

sposoben preiti skozi to točko razcepa v zrelo združbo, (klimaksno združbo starega gozda

- pragozda) potem bo lahko sistem preživel na milijone let. Koncept pragozda obstaji na

planetu vsaj že dvesto milijonov let, prav tako koncept koralnega grebena, od devona

naprej. Po drugi strani pa je človeška civilizacija zdaj v točki bifurkacije, mi smo družba,

ki ima značaj sekundarne sukcesije v ekosistemu. Torej, vse vire preusmerjamo k sebi, vse

materialne in energetske vire smo preusmerili v človeško družbo, k nam, ne glede na to,

kaj se dogaja v naravi. Tako se pospešeno bližamo točki bifurkacije, kjer se začno

kaotična dogajanja, in ki lahko kaj hitro postane točka zloma civilizacije. Mi moramo najti

prehod v klimaksno združbo in dizajnirati človeško civilizacijo, da bo dolgoročno bolj

stabilna, da bo našla klimaksno ravnovesje. Torej moramo lokalizirati in optimizirati

flukse energije in materije, drugače nas bo požrl entropični vrtinec. Imamo izjemno

poučno primerjavo iz zgodovine, antični Rim se je razdelil na dve cesarstvi – na Rim in na

Bizanc. Bizanc je bil sposoben narediti radikalne reforme v družbi in je preživel zahodni

del cesarstva skoraj za tisoč let. Bizanc je padel šele z grobo agresijo turške velesile, ki je

nastala takrat, dočim se je rimski del imperija sesul, ker ni bil sposoben nobenih temeljitih

sprememb. Torej vidimo, da ko je civilizacija Rima prišla do točke bifurkacije, je bil en

del cesarstva sposoben preiti v klimaksno združbo in je podaljšal svoje življenje za 1000

let, drugi pa je propadel že zaradi rahlega sunka od zunaj.

Tu se je zgodila teorija domin, o katerih sem govoril - samo pritisk barbarov in niti ne

toliko silovit, je bil dovolj, da so domine padle in je mogočna civilizacija propadla. Imamo

analogijo v sodobnem svetu. Kapitalizem, ta neoliberalni tip, temelji na neomejeni

gospodarski rasti, kljub temu, da vsak otrok ve, da je planet omejen, zato ima vgrajen

koncept rakavega tkiva. Vemo kako se rak konča, tako da pokonča gostitelja, s tem pa tudi

sebe – torej je samomorilsko naravnan. Jaz v tej točki vidim ( s pogledom sistemske

teorije), da smo prišli v razcep, v katerem bomo našli pot do nove civilizacije, ki bo

klimaksna ali nas bo pa narava izbrisala oziroma bomo sami sebe uničili.

25. Kako ocenjujete bi moralo biti urejeno področje pravic in odgovornosti s področja

znanja v družbi?

Predvsem mislim, da bi morali takoj ustaviti privatizacijo znanja. Prej sem izrecno

poudaril nevarnosti kupljene korporativne znanosti. To je Faustovska pogodba s hudičem

in sedaj hudič prihaja po njegovo dušo. Simbolika Fausta mi je zelo blizu. Torej bi morali

tudi znanstveniki krepko premisliti preden prestopijo Rubikon pohlepa in sebičnosti. Na

žalost je tudi znanost v tej točki našla svojega Memona – to je denar. Znanstveniki

pogosto pozabljajo na visoka akademska etična načela znanosti. Tukaj bi morali radikalno

končati s privatizacijo znanosti in iti nazaj v tisto kar je znanost naredilo z veliko

začetnico.

26. Katera znanja po vaši oceni današnja slovenska post-moderna družba ne uporablja

in zakaj ne?

Omenil sem že, da smo precej obtičali. Obtičali smo v velikih strateških področjih, kjer je

svetovna znanost napredovala. Omenil sem tri področja treh revolucij (relativnostni

pogled na svet, kvantno fiziko in teorijo kaosa) vse skupaj skozi sistemsko teorijo, ki je

danes tista, ki najbolj celovito razlaga dogajanja v svetu in človeški družbi. Mislim, da

smo na teh področjih, kjer svetovna znanost res išče nova obzorja, obnemogli. Ko se

pogovarjam z diplomanti fakultet, vidim, da teh znanj pogosto nimajo, kar me zelo

preseneča. Očitno je torej, da je pedagoški kader obtičal na redukcionistični paradigmi

mehanicističnega pogleda na svet.

27. Kaj bi lahko po vaših predvidevanjih neizkoriščena znanja doprinesla k pozitivnem

razvoju družbe?

Še enkrat bi poudaril izjemen pomen tradicionalnih znanj prednikov. Mi velikokrat

gledamo podcenjujoče na tisto kar je bilo, da je pač preseženo, da je razvoj prehitel te

stvari, marsikaj opredeljujemo kot vraževerje … čeprav obstojijo številne raziskave, ki

potrjujejo, kako so imeli naši predniki prav. Če hočemo popeljati človeštvo v varno

prihodnost, moramo obnoviti vse izkušnje preteklosti. Tisti narod, ki briše znanja

preteklosti, ki jih zaničuje in zavrača, s tem ko izgublja preteklost izgublja tudi prihodnost

in obtiči v nekem praznem prostoru. Če to nadgradimo še z nenehno medijsko

manipulacijo, ki nam čas v katerem živimo, melje v nek nepregleden mozaik, vidimo

izjemno potrebo po reafirmaciji zdravega razuma. Medijska manipulacija je orodje elit, ki

ima edini cilj, da človeku uničijo zdravi razum, da izgubi pogled v realnost tega trenutka.

Posledica tega je, da človek nekako obvisi, ni ne v preteklosti in ne v prihodnosti niti ne v

realni sedanjosti. Človek obvisi v neki virtualni resničnosti, kar je izjemno nevarno, saj

izgubi možnost realne presoje, izgubi zdravi razum. Zato je tako pomembno ustvariti most

med tistim kar je bilo in tistim kaj naj bi bilo.

28. Kako vidite prihodnjo družbo in vlogo znanja v njej?

Tukaj lahko narediva sintezo vsega skupaj… Prva naloga znanosti je, da ustvari pogoje za

svobodno družbo. Kot jo je definiral Karel Raimond Popper, zame eden največjih

filozofov dvajsetega stoletja. Torej svobodna družba v kateri bodo znanja usmerjena v

novo kozmologijo simbioze, da imajo torej kulturno, oz. etično podlago. Pogoj je seveda,

da se znanje neha zlorabljati kot orožje moči. Citiral bi pokojnega profesorja Franceta

Avčina, našega prvega naravovarstvenika, ki je napisal: »Človek še je vedno najprej ranil

z vsakim orodjem, ki ga je skoval«. Znanost moramo vpeti v službo svobodne družbe, v

službo visoke etike in le s tem bomo ta katastrofični mit napredka zamenjal z rešitvijo

razvoja človeštva. Iz kvantitete moramo preiti v kvaliteto življenja, iz količinsko

naravnane hiperprodukcije in dogem o neomejeni rasti, moramo preiti v klimaksno zrelo

človeško družbo, ki bo ciklično lokalizirala vse resurse. Razvoj človeštva je v svojem

bistvu prvovrstno kulturno vprašanje, je odločitev za kozmologijo simbioze med

človekom in naravo in med ljudmi. Gre za kulturni preobrat, ki je po pomembnosti

primerljiv z neolitsko revolucijo.