Kulturna geografija - 1. del

8/18/2019 Kulturna geografija - 1. del

http://slidepdf.com/reader/full/kulturna-geografija-1-del 1/38

1

UNIVERZA V LJUBLJANIFILOZOFSKA FAKULTETAODDELEK ZA GEOGRAFIJO

Aškerčeva 2SI-1000 LJUBLJANA

DRUŽBENA GEOGRAFIJA 1

KULTURNA GEOGRAFIJA

GEOGRAFIJADRUŽBENIH SKUPIN

študijsko gradivo

izr. prof. dr. Jernej Zupančič

Ljubljana, november 2009



2

VSEBINA

1. Uvod………………………………………………………………………………… 3

2. Družbene skupine in skupnosti kot oblikovalci pokrajine …………………………. 4

3. Razredi, sloji in kaste ………………………………………………………………. 7

4. Pokrajina ustvarja družbo ………………………………………………………….. 17

5. Geografske razsežnosti rasne raznolikosti. ………………………………………… 20

6. Civilizacije, kulture in njihov geografski pomen …..………………………………. 30

7. Geografske razsežnosti religije ……………………………………………………. 39

8. Jezik, komunikacija in etnični pojavi v geografskem kontekstu …………………… 60

9. Narodni, nacije in drugi etnični pojavi …………………………………………….. 70

10. Državna organizacija kot geografski pojav ………………..……………………… 81

11. Literatura ………………………………………………………………………… 96



3

1. UVOD

NAMEN PREDMETA KULTURNA GEOGRAFIJA

• Teoretična izhodišča: človek – družba - pokrajina

•

Geografski inventar: vedenje o pojavih, procesih in odnosih med družbo in naravnimokoljem

• Terminologija: besednjak za lažje razumevanje v labirintu izrazov• Metodologija: kako opredeliti, analizirati in reševati nek “problem”

• Geografija je kot kompleksna veda o POKRAJINI, ki je rezultat delovanjaNARAVNIH in DRUŽENIH DEJAVNIKOV

• Je celovita, kritična analiza njenega pojava (fiziognomije, izgleda), sestave (strukture),in vloge (funkcije).

• Sestavlja jo proučevanje procesov in odnosov, evidentiranje problemov in njihovoreševanje.

KULTURNA GEOGRAFIJA – DRUŽBENA GEOGRAFIJA

• Je temeljni uvodni predmet tistega dela geografske znanosti, ki se posveča predvsemčloveku in njegovemu odnosu do narave

• Pri DRUŽBENIH SKUPINAH se podrobneje posvečamo relativno trajnim oblikamčloveških družb, pogojem obstoja in predvsem njihovem vplivu na pokrajino.

• To so družbeni agregati, ki jih ne sestavlja le naključni seštevek posameznih oseb,temveč določeno, relativno več je število oseb z nekaterimi skupnimi potezami inlastnostjo, da so tudi časovno in prostorsko združeni. To so družbene SKUPINE.

•

Če je med člani neke skupine določena soodvisnost in tesnejša povezanost govorimo oSKUPNOSTI.



4

2. DRUŽBENE SKUPINE IN SKUPNOSTI KOT OBLIKOVALCIPOKRAJINE

• Definiranje pojma družbenih skupin in skupnosti• Družbeni razredi, sloji, kaste. Socialna stratifikacija

•

Rase, rasizem• Kultura in civilizacija• Verstva kot družbeni in prostorski pojav. Geografija religije• Jezik: sredstvo, medij, indikator in cilj komunikacije ter oblikovanja skupnosti.

Geografija jezikov• Etnični pojavi in procesi: rod, pleme, ljudstvo, narod, nacija. Pojav manjšin in

diaspore. Narodni / etnični pojav in njihov vpliv na pokrajino.• Državna organizacija ljudi: pojav, smisel in narava državne organiziranosti. Država

kot dejavnik oblikovanja pokrajine.• Naddržavna organiziranost in globalne povezave.

POJEM DRUŽBENE SKUPINE IN SKUPNOSTI

O SKUPINI govorimo kot o seštevku posameznikov, ki so predvsem interesno združeni,organizirani in povezani. Skupine se formirajo razmeroma hitro in večinoma tudi razidejo. Sotorej veliko bolj prehodne.

SKUPNOST je trajnejša oblika organiziranosti in povezanosti ljudi. Zato je tudi zgeografskega vidika veliko bolj pomembna: zaradi trajnosti delovanja so učinki skupnostitrajnejši (perzistentni), temeljitejši. Skupnosti so s tem postale dejavnik , ki oblikujejo

kulturno pokrajino veliko bolj, kot pa bi bil tega zmožen posameznik.Človek je družabno družbeno bitje. Da bi kot biološka vrsta obstal (preživel) je biloodločilnega pomena druženje v ekološko veliko učinkovitejše skupnosti. Vpliv posameznikabi bil v okolju majhen, zanj pa ta okoliščina večinoma porazna. Povezanost in organiziranoststa preživetvena nuja; svojo moč in vpliv pridobi šele z organiziranimi, trajnimi skupnostmi.Vsaka predhodna oblika medčloveške povezanosti ne pusti sledov le v okolju, temveč tudi vljudeh: zaveže jih k vztrajanju, tudi če kot posameznik vedno ne vidi smisla. Človekovadružabna narava torej ustvarja soodvisnost, ta pa nujo povezovanja in vztrajanja v skupnosti.

Kaj človeka sili v družbenost in torej v skupnost? V prvi vrsti je to potreba po sprejetosti in

potrditvi, kar se odraža pri oblikovanju relativno trajnih vezi znotraj skupine (skupnosti).Osebe v taki skupini so si podobne in sorodne; druži jih torej neka homogenost (npr. govorijoisti jezik, zelo podobno »razumejo« stvarni svet in vzpostavljajo skupne interese. Ti pa vodijok dejanjem in torej k prostorskemu reagiranju. V tem kontekstu imajo opazne učinke tudinekatere okoliščine (npr. obstoj konkurentov in nasprotnikov, različne ideologije inprepričanja ter navsezadnje tudi bližina ali pa oddaljenost drugih. Gostota poselitve je zatodejavnik sam po sebi, saj neposredno vpliva na prostorsko organizacijo človeka.

LASTNOSTI SKUPIN

Združevanje v skupnost ima nekaj pravil, ki sicer ne veljajo v vseh primerih, večinoma pa.Oblikovanje skupine / skupnosti je rezultat pričakovanj in nuje po druženju, združevanju in



5

življenju v skupnosti, kar predpostavlja elemente sprejetosti, potrjevanja, pa tudi solidarnostiin vzajemnosti. To ustvarja in pospešuje komunikacijo med člani in tako utrjuje vezi. Več jako je skupnost, intenzivnejši ko so medsebojni stiki, bolj ko je usklajeno delovanje, lažje takaskupnost uresničuje svoje dogovorjene skupne interese, več ji, temeljitejši bodo učinki vpokrajini. Pokrajinotvornost je torej v tej luči funkcija skupinskosti, logična in samoumevna

predpostavka, nujna posledica delovanja in realizacija interesa »življenja v skupnosti«.

Skupine in skupnosti imajo nekatere lastnosti. Posebej je treba izpostaviti naslednje:

A. HOMOGENOST:Večina osebkov v skupini in še bolj skupnosti druži neka sorodnost, ki ustvarja občutekbližine in sprejetosti (biti med enakimi). Tako so pomembna veziva zlasti ekonomska(socialni položaj), kulturno-jezikovna (jezikovne in etnične skupnosti), ideološke (npr.pripadniki fundamentalističnih gibanj) ali politične (primer političnih organizacij, strank,gibanj.

B. HIERARHIČNOST:Znotraj skupine / skupnosti vedno potekajo vertikalni (vzpon po “lestvici”) in horizontalniprocesi (selitve), zaradi katerih se skupnost nenehno spreminja. Vzpostavljajo se hierarhičniodnosi in s tem razslojenost. Vse skupnosti so navzven videti homogene (po izbranemkriteriju), dejansko pa so notranje razslojene.

C. TERITORIALNOST:Navezanost na okolje bivanja in delovanja: bivalni in uporabni (funkcionalni) prostor. Ker je

pokrajina dejansko “produkt” bivanja in delovanja skupnosti na njej, jo skuša lastiti, braniti,organizirati, varovati. Na prostor smo ljubosumno navezani: od tod t.i. lokalpatrioti ali padejstvo, da je najlepše doma. To vzpostavlja do domačega okolja poseben odnos. Oblikujejose predstave in vrednote tega okolja, ki so transcendenčne; ni nujno, da živimo npr. podTriglavom; tudi izseljencem je »svet« in predstavlja identifikacijski pojem. Neredko tonarekuje tud potrebo po “označevanju” prostora, še posebej npr. z narodnimi, verskimi alikulturnimi simboli.

D. KOLEKTIVNOST: Oblikuje se skupna zavest, občutek pripadnosti, solidarnosti,povezanosti in soodvisnosti. Trajanje skupnosti ustvari določeno kulturo in tradicijo; ta papotem predstavlja naslednikom določeno dediščino, ki je ne morejo (enostavno) spregledati.

Pričakujemo, da bodo imeli člani skupnosti podoben način življenja, iste ali sorodne vrednote

ter podoben način upravljanja z dobrinami: to odlo

čilno vpliva na izoblikovanost pokrajine.

KULTURNA POKRAJINA

• je odraz trajnega človekovega delovanja na izbranem zemeljskem površju.• Večina našega planeta je že preoblikovana- govorimo torej o antropogenizirani

(počlovečeni), torej po človeku spremenjeni pokrajini.• Človek danes (očitno, a ne ravno na srečo) močno vpliva celo na nekatere

fizičnogeografske (naravne) pokrajinotvorne dejavnike: Tak primer je pri spremembahpodnebja, pa tudi pri rastju; gozdovi so marsikje že precej prilagojeni človekovim

potrebam (npr. močna zasedba smreke).



6

• Zelo intenzivne spremembe so nastale na območ jih stare ekumene (na primer območ japrvih civilizacij v dolinah rek Nila, Inda, Evfrata in Tigrisa) pa zlasti vzhodnegaSredozemlja. Manj pa se zavedamo, da je tudi območ je npr. panonske kotline (nižine)večinoma povsem spremenjen iz nekdanje stepe v rodovitno kmetijsko pokrajino. Vtropskih območ jih Indije je gozd večidel že sekundaren in biotsko mnogo revnejši kot

prvotne oblike.

Domnevamo lahko da je izoblikovanost teh naselij / pokrajine / pomembno odvisna odnačinov delovanja prebivalcev (lastnikov, obiskovalcev, državljanov, uslužbencev ipd.).

Človek je nanjo vplival v različnih vlogah: kot lastnik: gradnja hiše, obdelovanje zemlje, kotpripadnik lokalne skupnosti: izdelali so skupno infrastrukturo, oblikovali središča, vplivanjena estetsko plat izrabe pokrajine, prispevajo k medsebojni odnosi med lastniki zemljišč.Prostorske reakcije pa so odraz človekovega razmisleka o pričakovanih učinkih (koristih) in omožnih škodah.

Nič manj ni pomembna pripadnost državi. Ta ustvarja in neguje vsakokratni pravni sistem, vtem primeru tudi zemljiški red, določa pravila npr. dedovanja, usmerja kmetijsko obdelavo,pospešuje ali zavira gradnjo infrastrukture, razglaša zaščitena območ ja in določa varstvenrežime ipd. V tem kontekstu se lahko odraža tudi pripadnost nekemu narodu in njegovikulturi. Vzpostavijo se vrednote, oblikujejo se meje in vzdržujejo se elementi, ki jih takaskupnost oceni kot pomembne za prihodnost, bodisi zaradi njihovega praktičnega(produkcijskega) ali pa simbolnega pomena.

Posebej izpostavljamo pripadnost lastnika teh zemljišč k določeni socialni skupini: kmetjebodo zemljišče zanesljivo vrednotili drugače kot meščani ali pa kot naključni obiskovalci(turisti). Zelo je pomembna tudi organiziranost lastnika, saj lahko na ta način do določenemere izravnava težave, ki bi jih kot posameznik reševal zelo težko; npr. pristop kmelioracijskim posegom je v tem primeru odvisen od dogovora vseh lastnikov v vodnemsistemu. Pri kraških in mediteranskih pokrajina (na primer ureditev kulturnih teras) pa jelastnik bolj avtonomen in se lahko za določene posege odloči ali pa tudi ne.

S tem le poudarjamo, da bodo na končni izgled in funkcija pokrajine bistveno vplivaleorganiziranost človeka in njegova pripadnost določenim skupinam – skupnostim.

Skupine ločimo in poimenujemo glede na ključno vsebino, ki je predmet njihovegazdruževanja in povezovanja, torej socialne, kulturne, politične, etnične in podobno.



7

3. DRUŽBENI RAZREDI, SLOJI IN KASTE

Skozi daljši čas (zgodovino) so se razlike med ljudmi v družbi povečevale. Čeprav je prišlože v primitivnih rodovnih skupnostih do opaznih razlik med posamezniki, pa o pravi

razslojenosti govorimo šele s pojavom stalne naselitve. Tedaj je nastala tudi čvrsta družbenapovezanost. Ozemlje, ki so ga naseljevali in uporabljali, je postalo PROSTOR, torejtridimenzionalna prvina, ki so si jo lastili, jo upravljali in spreminjali. Tako se je oblikovalaKULTURNA POKRAJINA, seštevek na njej živečih ljudi je bila notranje povezana insoodvisna SKUPNOST.

Da bi zadovoljivo obvladovali posedovano ozemlje tj. maksimiranje gospodarskih učinkov, sose oblikovale čvrste oblike medčloveške povezanosti. Ljudje so opravljali različne vloge, kiso bile različno družbeno (npr. ugled, prestiž, položaj; moč) in gospodarsko vrednotene.

Razlike, izhajajoče iz različne družbene in gospodarske veljave (vrednotenja), so posredno

uveljavljale pod-skupnosti. Relativna stalnost procesov vrednotenja je privedla do pojava jasno prepoznavnih družbenih podskupin, ki so se členile glede na izkazane družbenevrednote. Podskupine so relativno trajne (stabilne), prehod pa večinoma odprt. Posameznik se

je torej lahko “premikal” iz podskupine v drugo podskupino. Vendar je ta dinamika zeloneenaka.

Značilna je HIERARHIČNOST; odnos med skupinami v družbi je zvezen (si sledijo eden zadrugim povezano) in vertikalen (glede na socialno “lestvico”, torej neke izbrane – določenevrednosti; npr. po premoženju). PREHODNOST; posameznik lahko glede na lastnaprizadevanja in okoliščine zamenja “svoj” izvorni sloj in preide v naslednjega (se “dvigne”oz. “pade” na družbeni lestvici).

RAZSLOJENOST je torej posledica človekove teritorialno-družbene organizacije in delitvevlog (dela). Razslojenost – stratifikacija družb je ena temeljnih lastnosti družb. Poznamorazredi, sloji in kaste: oblike družbenih skupin glede na družbenoekonomske kriterije

RAZREDI

Pojem izhaja iz sociologije in je različno opredeljen. V splošnem združuje (opredeljuje) ljudi,ki imajo v isti družbi sorazmerno podobne možnosti za življenje: določajo jih torej ekonomski

(npr. dohodek) in družbeni (način življenja, položaj, vpliv, ugled ipd.) elementi.

Ameriško oz. “meščansko”, (po M. Webru) pojmovanje razredov opredeljuje ljudi spodobnimi ekonomskimi (lastnina, dohodek, položaj) in kulturnimi (življenjski stil ali način)izhodišči. Razredov je potemtakem veliko in posameznik je v njih dokaj prehoden. Vliberalističnem duhu ni omejen; vsakdo ima torej možnosti socialnega vzpona in nazadovanja.

Temu je nasprotno “marksistično” pojmovanje pa se opira na kriterij lastnine proizvajalnihsredstev. Družba je dihotomna; deli se na lastnike in proletarce (ki nimajo lastnine inprodajajo delovno silo za mezdo).

Danes so uveljavljene predvsem prve teorije, tudi zaradi tega, ker je “zahodnih” družbah žepred desetletji prišlo do korenitih zasukov socialne politike, posebej v Evropi. Uveljavil se je



8

model socialne države, ki je reguliral probleme najrevnejših tako, da je uvedel sistematičnopodporo. V neoliberalističnem družbenem modelu, ki je realno uveljavljen sedaj, se je moč državnega intervencionizma zmanjšala: posledica je številčna rast skupine najrevnejših.

Raje govorijo o SLOJIH, ki pa so neredko enačeni z RAZREDI (prej, po Webru idr.). Ta

družbena slojevitost je odprta; definicija dopušča “oblikovanje” – torej ugotovitev novihdružbenih skupin – slojev.

KASTE

Čeprav je mogoče slediti temu izrazu tudi v “zahodnih” družbah, je to predvsem domenastarejših azijskih družb, predvsem Indije. KASTE so zaprte družbene skupine. Utemeljene soz religioznimi razlagami (hinduizem) in tako tudi opredeljene. Posameznik se v določeni kasti“rodi” in tam ostane; prehod npr. s poroko ipd. ni mogoč, niti se ne premakne zaradispremenjenih ekonomskih okoliščin (npr. zaradi obogatitve).

V prenesenem pomenu se za zahodne družbe označuje sloj, ki je notranje zaprt, vzemimozaradi želje po oblasti. To so tudi t.i. “dinastije” različnih finančnih premožnežev, ki sezavarujejo v zapleten sistem medsebojne soodvisnosti.

V Indiji se je kastni sistem zadržal kljub britanskim poskusom in sodobnim modernizacijskimtrendom. V tradicionalni družbi je zapovedoval in prepovedoval določen način življenja indela. Sodobna Indija ga je v marsičem že presegla, čeprav je elemente kast ali celo njihovoavtentično ohranjenost še mogoče slediti. Obstaja torej kot vzporedna oblika družbeneslojevitosti.

SLOJI

so torej domena sodobnih družb. V geografiji se vračamo k temu pojmu zaradi SPECIFIČNIHPROSTORSKIH UČINKOV, torej vpliva različnih razredov / slojev na pokrajino. Poglavitnikriteriji so način življenja, lastnina in dohodek.

Poznamo sicer več slojev.

NIŽJI: zajema zlasti obsežno skupino delavcev in kmetov, pa tudi npr. brezposelne, znaten

del upokojencevSREDNJI: npr. uradništvo, obrtnikiVIŠJI: lastniki kapitala, podjetniki, visoki uradnikiVISOKA: t.i. “elita”; tvori jo praviloma maloštevilčna, toda zelo vplivna in močna skupinaposameznikov

Pričakujemo, da bodo imeli ljudje, ki jih uvrščamo v en sloj / razred sorazmerno podobneNavade, izkušnje, interese, življenjski stil, vrednote, prepričanja in druge kategorije, kivplivajo posredno in neposredno na ljudi in določajo tudi njihova ravnanja. Pričakujemo, dabodo pripadniki istega socialnega sloja ravnali v podobnih situacijah podobno, klišejsko, torejznačilen “tip” prostorskega /geografskega/ obnašanja. Načeloma to ni skupnost (niso v

medsebojnem interakcijskem odnosu) temveč jim je skupna socialna usoda, torej zunanjiokvir delovanja. Podoben način življenja, sorodne vrednote in verjetno skupni problemi jih



9

lahko združijo tudi v organizirane družbene oblike in tudi skupnosti (npr. strankarskodelovanje, društva, interesne skupnosti).

Vendar je pogosto, da so pripadniki istega socialnega sloja naseljeni sorazmerno blizu skupaj.V mestih tvorijo značilne četrti (na primer delavske, vojaške, uradniške… četrti ali bloki itn.).

Posebej najnižji socialni sloji prepričljivo izkazujejo svoj socialni status že z videzomurejenostjo, svoje soseske. Prav tako so izstopajoče četrti bogatašev, neredko prostorskoločene ali celo ograjene in nadzorovane. Posebej v nekaterih družbah (na primer v Braziliji) jeto preživetvena nuja; kriminala je preveč in preslabo je obvladovan, zato se najpremožnejšinaseljujejo povsem ločeno.

SOCIALNA PIRAMIDA

Predstavlja shematično (grafično) ponazoritev slojevske strukture neke družbe. Ugotavljamo jo na podlagi numeričnih (statističnih) podatkov npr. ekonomskih (dohodnina, plača ipd.) in /

ali družbenih kriterijev (izobrazba, status) ali celo izbranih indikatorjev (npr. statusni simboli:način koriščenje prostega časa, hiša, avto).

socialna piramida

kmečki

delavski

srednji

višji

Te dimenzije so zelo uporabne pri načrtovanju prostorskega razvoja npr. mestnih četrti in prirestavriranju le teh ter prav tako tudi pri posegih na podeželju. njihov prostorski domet, cilj bosorazmerno podoben.

Razmerje med sloji se spreminja. Odvisno je od stopnje tehnološkega razvoja in razporeditvebogastva, v veliki meri pa tudi od načrtnih prizadevanj družbene organiziranosti- torej politikena delovno-socialnem področ ju. Tako lahko ločimo več tipov družbenih pristopov – politik, kivodijo do razmerja med sloji. V splošnem je zaznavno zmanjševanje kmečkega sloja na račundelavskega sloja, pozneje pa krepitev zlasti srednjega (“uradniškega”) sloja. Piramida takopostane – podobno kot pri »starostni« piramidi v okviru demografskih proučevanj – »drevo«ali celo narobe obrnjena piramida (inverzna piramida).



10

AGRARNA DRUŽBA je poznala predvsem zelo številčen kmečki sloj, ki je po ugledu, družbenem položaju inekonomski moči posameznika sodil med nižje. Toda srednjih (na primer obrtnikov, uradnikovipd. je bilo malo, še manj pa predstavnikov višjega sloja. Delavski sloj, ki so mu pripadali tudi

delavci v odvisnem razmerju v obrti in industriji, so imeli podoben socialni položaj kotkmetje, vendar precej drugačen življenjski slog in tudi potrebe. Poleg tega so bile razlikeznotraj obeh slojev dokaj velike. V kmečkem sloju so bili navezani na naravne razmere (npr,naravni pogoji za kmetovanje) ter velikosti in razdrobljenosti kmečke posesti, pa tudi odgospodarske in (kolikor je je sploh bilo) agrarne politike. Znotraj delavskega (proletarskega)sloja so bile razlike še več je. V drugi polovici 20. stoletja se je v mnogih evropskih državahkot prehodna oblika uveljavil številčen delavsko-kmečki sloj, ki je bil socialno stabilen innavezan na elemente t.i. socialne države. Vendar tedaj že govorimo o industrijski družbi. Vfazi agrarne, statične in nemobilne družbe je bilo predstavnikov višjih slojev sorazmernomalo, bili pa so družbeno zelo vplivni.

Slojevitost agrarne družbe

INDUSTRIJSKA DRUŽBASe je pričela uveljavljati po industrijski revoluciji, vendar se je uveljavila precej pozneje. Onjej govorimo kot o »moderni« družbi, ki je zamenjala »tradicionalno« agrarno. Indikator tedružbenoekonomske faze razvoja je številčen delavski sloj (proletariat). Odločilna je bilamnožična industrijska proizvodnja, potrošništvo in urbani način življenja. Kmečki sloj se ještevilčno krčil, a njegov vpliv večinoma ni bil dosti zmanjšan. Pojavil se je sloj bogatih,izobraženih in mobilnih kmetov. V srednji in zahodni Evropi je užival določeno zaščito in jepoleg neposredne produkcije veljal tudi za vzdrževalca kulturne pokrajine. Za mnoge države

je bil značilen prehodni pojav delavsko-kmečkega sloja, ki se je uveljavil z vztrajanjem prirazdrobljeni kmečki posesti, možnostmi zaposlovanja v industriji in drugih dejavnostih tervelikim možnostim dnevnih potovanj na delo. Tako so se v okolici mest kot ključnihzaposlitvenih jeder oblikovale široke cone dnevnih selitev na delo (dnevne delovnemigracije). Vendar se je močno uveljavil tudi srednji sloj, predvsem srednji Evropi v t.i.



11

»socialnih« državah in naposled postal celo najštevilčnejši. S tem se je pričela terciarizacija,kar je temeljilo na visoki tehnologiji v industrijski proizvodnji, ki je potem potrebovalabistveno manj delovne sile. S tem so bile dane možnosti za prehod v postindustrijsko(postmoderno) ali terciarizirano družbo.

Slojevitost industrijske družbe

POSTINDUSTRIJSKA DRUŽBA

Ali postmoderna družba temelji na urbanem načinu življenja, avtomatizirani visokotehnološkiindustrijski produkciji in dominaciji storitev v gospodarskem sektorju. Delavski in kmečkisloj sta razmeroma maloštevilčna, vendar po socialnem položaju nikakor ne skromna.Najštevilčnejši je sloj uradnikov in zaposlenih v storitvah, torej srednjega sloja. Mnogi avtorjiopisujejo postindustrijsko družbo kot »družbo bogatih«; vendar ni povsod tako. V sodobnihpogojih prihaja do proletarizacije srednjega sloja, torej spreminjanja njegovega značaja in stem do drugačnih razmerij moči med družbenimi skupinami in sloji.

Slojevitost postindustrijske družbe



12

V tej fazi družbenoekonomskega razvoja se je pojavil tudi nov sloj, ki v prejšnjih dveh še nibil zaznaven. Kot ločeno in dokaj samosvojo kategorijo je treba omeniti sloj upokojencev.Zaradi podaljšanega trajanja življenja in starejših določil glede upokojevanja so postalištevilčni in so pričeli oblikovati tudi svoje organizacije in društva ter postati vpliven družbenisegment. V prostorskem smislu je pomemben njihov način življenja in specifične

stanovanjske, oskrbne in rekreacijske potrebe.

TIPI DRŽAVNIH POLITIK V ODNOSU DO SOCIALNE RAZSLOJENOSTI

Odvisno od ureditev, zgodovinske dediščine in svetovnih vplivov so države razvijale različneSOCIALNE POLITIKE, in s tem pomembno prispevale k slojevitosti lastne družbe.Upravičeno lahko govorimo o modelih družbenega vzora.

A. LIBERALNIZnačilen je zlasti za anglosaksonski svet. Državne regulacije so razmeroma skromne, zato

sistem dopušča velike razlike (bogati vs. revni). Prehodnost med sloji je načeloma zelo velika;teoretično lahko vsak uspe. Visoka vertikalna mobilnost obenem pogojuje horizontalnomobilnost, torej selitveno dinamiko. Vendar imajo veliko vlogo neformalne skupine, ki imajobolj ali manj stalno socialno zaledje. Obe stranki (republikanci, demokrati) tradicionalnočrpajo volilno moč v izbranih socialnih okoljih. Za ZDA je značilno, da so bili valovipriseljencev pomemben VIR inovacij in modernizacij.

Liberalna državna politika ima velik neposreden vpliv na zdravstveni in šolski sistem:“državni” standard je nizek, vlaganja razmeroma malo. Toliko bolj pa spodbujajo zasebne(privatne) izobraževalne, vzgojne, zdravstvene, negovalne… iniciative.

ZDA so znane po tem, da imajo razmeroma širok delež “višjega” in visokega sloja (elite); ta je globalizirana. Največ multinacionalk ima svoj matični sedeže v ZDA, posledično tudinajveč globalno vplivnih ljudi. Srednji sloj je predvsem uradniški / nameščenci / vodilnestrukture na nižjih ravneh/, zaradi vpetosti v globalno okolje dejansko predstavljajo krepaksrednji sloj. Razmeroma skromen delež delavskega sloja (tehnološki del se skriva v srednjemsloju). Kmečkega sloja NI. Namesto tega so farmarji – lastniki velikih kmečkih posestev zavtomatizirano pridelavo hrane, večinoma bogati in sodijo po socialnih karakteristikah vsrednji sloj.

Toda liberalni ustroj družbe in liberalna politika na drugi strani prispeva k povečevanju

Povečuje se delež najrevnejših, bodisi zaradi konkurence, bodisi zaradi ilegalnih priselitev(npr. hispanoameričani). Zato so socialne razlike zelo velike. Razslojenost je bila do pred

nekaj desetletji vezana tudi na kulturno-rasne dimenzije (vodilni WASP), revni črnci, kar jebistveno vplivalo, celo pogojevalo nadaljnjo karierno uspešnost posameznika ter določalomožnosti politične participacije. Tako so za najvišje položaje v državi veljala nenapisananačela WASP (white-anglo-saxon-protestant). Toda stvari so se začenjale že pred desetletjispreminjati in v državno administracijo so prihajali tudi drugi, od črncev dohispanoameričanov. Končni rezultat je tudi izvoljeni črni predsednik leta 2008.



13

GEOGRAFSKI UČINKI LIBERALNE POLITIKE

Ameriško socialno razslojenost se da opaziti statistično in vizuelno, v izgledu pokrajine.Primer mestnih četrti z izrazito prostorsko-socialno stratifikacijo. Planiranje se močno, vmarsikaterem oziru celo izključno, naslanja na sloje. To so prepoznavni tip potrošnikov (npr.

gradnja stanovanjskih sosesk, sanacija mestnih jeder, satelitska mesta…). Razmeroma malopozornosti najrevnejšim; ker ni kapitala, ni interesa. Zato so ameriška mesta izrazito socialnostrukturirana in tudi prostorsko ekstenzivna.

EVROPSKI MODEL SOCIALNE DRŽAVE

Uveljavile so ga predvsem srednje-, severno- in zahodnoevropske države po drugi svetovnivojni. Verjetno je k temu prispevala tudi bližina socialističnih držav ter močna sindikalnagibanja.

Za ta model je značilna velika regulativna moč države se je dokazovala v obilnem zaščitništvunižjih slojev in podpori rasti “srednjega” sloja. Praktično so izkoreninili sloj najrevnejših (podpragom revščine); tam so ostale različne marginalne skupine. Krepitev srednjega sloja zvelikimi vlaganji v sfero izobraževanja, zdravstva, socialnega varstva ipd. Krepitev posebnegasloja upokojencev; zaradi varstvenih določil so dejansko postali “svoj” sloj. Prihajajočeimigrantske skupnosti so večinoma pristale na dnu in se pričele tudi prostorsko in etničnosegregirati.

PROSTORSKE POSLEDICE

Zaščitništvo nekaterih slojev (npr. kmetov) se je odražal zlasti na področ ju prostorskegaplaniranja, ki je imelo močne “socialne” elemente. Močno je pospešilo potrošniško miselnost(potrošniška družba): razvoj storitev, turizma, trgovine… kar je močno vplivalo na modeleprostorskega razvoja. Prostorska razporeditev po slojih je sicer razvidna, vendar pogostozabrisana. poseben poudarek lokalnim skupnostim, ki so neredko postali ključni odločevalcina nižjih teritorialnih ravneh. Sanacije npr. mestnih jeder so predvidevale zelo obsežneprostorske in socialne spremembe in operacije: odkup, selitev “neugodnih” slojev, sanacija,privabljanje “boljših” v mestna jedra ipd. (primer nemških mest).

MODEL SOCIALISTIČ

NIH DRŽAVUveljavil se je kot doktrina družbenega / političnega razvoja socialističnih / komunističnihdružb. Moč “države” je bila izjemno velika, saj je bila edini regulator. V načrtovanju soprevladovali togi vzorci različnih »petletk« in ustvarjanje »bazične« ekonomske podlage, kar

je pomenilo naslonitev na lastno težko industrijo. Taka doktrina je pospeševala zlastiindustrijsko-agrarno kombinacijo, dogovorno gospodarstvo in veliko vlogo birokratskegaaparata (država!).

Težnja k brezrazrednosti je bila dejansko “proletarizacija” kmečkega (deagrarizacija, ki je bilatudi nasilna in forsirana) in uradniškega sloja; kapitaliste (elito) so uničili. Zaradi politično-

ideoloških razlogov se je oblikoval sloj “bolj enakih” na politični podlagi, kar je imelo tudiekonomske, a le redko tudi jasne prostorske posledice.



14

GEOGRAFSKE POSLEDICE

Podeželje se je spremenilo. Zaradi prevlade kolektivnih oblik proizvodnje in upravljanjapremoženja (kolhozi in sovhozi) so se uveljavila velika državna ali družbena (kolektivna)

podjetja, ki so povsem spremenila prvotno zemljiško-posestno stanje in tudi gospodarskousmerjenost. Socializem je ponekod dobesedno ”pospravil” vasi, jih nadomestil skolektivnimi farmami.

Prav tako je bila forsirana industrializacija in posledično tudi urbanizacija. Hitro so nastalevelike nove stanovanjske soseske, ki pa niso temeljile na predpostavko povečevanja osebnegaprometa in posedovanja motornih vozil, temveč so uvajale standarde javnega prometa inmalih stanovanj. Praviloma sta bili bivalna in proizvodna namembnost območij ločena, adovolj blizu skupaj. Pozneje, ko je socializem prenehal, so nastopile velike težave pregoste innemoderne prostorske zasnove takih mest, kar je pospeševalo iskanje novih bivalnih možnostiv širšem mestnem zaledju.

STIHIJSKI MODEL SOCIALNE RAZSLOJENOSTI

Model je značilen za države, nekdanje kolonije; zaradi številnih konfliktov so zapadleneredko v kaotična državna stanja, kjer državnih posegov skoraj ni bilo. Visok deležprebivalstva pod pragom revščine; ponekod celo glavnina prebivalstva. Elita ima svojeekonomske kapacitete (izvor vpliva, moči) pogosto v tujini, v domačem okolju pa le vzavarovanih območ jih. Težnja po egalitarizaciji (enačenju) se je uresničile le deloma:množično siromašenje.

GEOGRAFSKE POSLEDICE

Stihijski prostorski razvoj; ob demografski eksploziji je to povzročilo množičen beg v mestooz. na mestni rob (latinoameriški in še bolj “afriški” tip urbanizacije). Množično odseljevanje:v nekaterih območ jih gre za močno degradirana in celo opuščena območ ja. Zaradi odsotnostinačrtovanja so tudi poznejši korektivni posegi (t.i. “sanacije”) ekonomsko in politično tveganiin se jih redko lotijo.

DIKTATUREDržave oz. družbe, kjer so se uveljavile osebne, včasih tudi ideološko ali versko opredeljene(motivirane) oblike avtoritarnih oblasti (načinov upravljanja države): primer Irana; Iraka; patudi Uzbekistan, Belorusija. Nekateri primeri so bili dolgoročno gospodarsko uspešni: JužnaKoreja, Tajvan; Čile. Državni aparat je bil podrejen ozkemu krogu sil ali celo eni sami osebi

GEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI

Redukcija višjega in še zlasti srednjega sloja je zmanjšala pritisk na izbrane oblike npr.bivalnih pogojev v mestih. Zmanjšanje potrošnje je reduciralo tudi ponudbo; malo turizma in

skromnejši obseg trgovine. Sloj t.i. “elite” je zelo skromen, pri načinu svojega življenja paomejen; zato pa navezan na tujino (npr. bančništvo, zavarovalništvo, določene oblike turizma



15

ipd.). Krepitev sloja pod pragom revščine: naraščajoča “socialna bomba” je pogost razloguporov, nemirov in kaosa.

Ko pritisk diktature popusti, se praviloma pričenja stihijski razvoj. Neredko prihaja donemirov in prav tako nasilnih novih prevzemov oblasti. Zelo pogosta je tudi korupcija, ki je

uspela preživeti diktatorsko dobo in biti všečna ali celo koristna, pozneje pa obstaja kot skritiparazit in blokira modernizacijske in demokratizacijske procese.

GEOGRAFSKI UČINKI SOCIALNIH SLOJEV

O tem, kaj odloča o geografskih (prostorskih) učinkih socialnih slojev, je treba izpostaviti , datemeljijo na PREDVIDEVANJU in POGOSTIH IZKUŠNJAH glede prostorskih(geografskih) učinkih izbranih socialnih slojev. Določajo ga predvsem elementi, ki izhajajo izEKONOMSKE MOČI, POTREB in specifičnih NAČINOV ŽIVLJENJA. Ob predpostavki,da je veliko verjetnosti, da naj bi imeli pripadniki nekega socialnega sloja (npr. delavci) pri

svojem ravnanju nekatere tipične vzorce prostorskega ravnanja, značilne potrebe in zahteve.Torej naj bi bili tudi učinki razmeroma primerljivi in torej pričakovani.

Glavne funkcije posameznika v družbi

bivanje

oskrba

delo

izobraževanje

druženje

rekreacija

UČINKI KMEČKEGA SLOJA

Izhaja iz tesne povezanosti stanovalcev s funkcionalnim zemljiščem. Vaška naselja inparcelacija sta zato odraz in torej rezultat prilagajanja človeka (kmeta) na naravne razmere terprilagajanja le –teh zmožnostim, načinom in tehnikam kmetijske proizvodnje. To je sloj, ki jenesporno najbolj obširno ustvarjal in spreminjal pojem kulturne pokrajine. Težnja popovezanosti bivališča in gospodarskih kapacitet je oblikoval pojem “kmečkega doma”, lahkopa tudi “farme”, drugod plantaže ipd. Težnja po prostorskem razprševanju. Težnja po krčenjugozdov in nerodovitnih površin (bonifikacije zemljišč). Ponekod povsem “ustvarjanje nanovo: polderji, kulturne terase, oaze.



16

Ker pa zaradi suburbanizacije postajajo podeželska območ ja vse bolj tudi bivalni prostor zrazličnimi dodatnimi funkcijami, je sedaj vplivalcev na celovito situacijo še več. Priseljenci izmest na podeželje težko sprejemajo praktične omejitve, zato prihaja do konflikta interesov.kmetijstvo kot ustvarjalec in vzdrževalec negovane kulturne pokrajine: npr. Toskana,Burgundija, v Sloveniji Brda ali Slovenske gorice: prostor dobi več funkcij: vzdrževanje

okoljskega ravnovesja, turizem, rekreacija ipd.

UČINKI DELAVSKEGA SLOJA

Praviloma ožje prostorsko zamejen na industrijskih območ jih in urbanih okoljih. Velikestanovanjske gostote in skromna estetska vrednost; manj privlačen videz, ekonomično bivanjeZelo vpliva na sistem javnega prometa; na cono dnevnih delovnih selitev (vozaštvo) ali(ZDA) osebnega prometa

UČINKI SREDNJEGA SLOJA

Zaradi ekonomske moči težnja k individualni urbani in periurbani / suburbani gradnji(razpršena koncentracija). Kot koristnik različnih storitev je močno popestril urbano izraboprostora (večfunkcionalnost); oblikujejo se posebne četrti sr. Sloja. Za ta sloj je značilnomočno potrošništvo, ki stimulira storitveni sektor. V tem smislu je ta sloj samoobnavljujoč.Turizem in rekreacija kot prostorsko zahteven / potraten segment. V planiranju pričakovanjapo varovanih območ jih, ne le razglasitvi parkov in drugih varstvenih režimov, temveč podrejeni elementi osebne in premoženjske varnosti na ravni soseske.

UČINKI VIŠJIH SLOJEV

Zaradi ekonomske moči in stila življenja se oblikujejo odprte, velike stanovanjske soseske spoudarjenim individualizmom. Zgoščenosti ni (vilske četrti). Območ ja so urejena z visokomero estetike (vrtni koncepti), ki so obenem tudi elitarnega značaja. Neredko pričakovanja /zahteve po povsem ločenih bivalnih območ jih (elitni sateliti) oziroma celo varovanih soseskah(gatted communities). Posebne oblike npr. rekreacije in prostega časa (konjeništvo, golf,

jadranje): zabavišča, rekreacijsko-poslovni stik ter izbrane oblike koriščenja prostora, ki sopraviloma izolirane od okolice. Oblikovanje specifičnih “klubov”.



17

4. POKRAJINA USTVARJA DRUŽBO

Človek je pokrajinotvoren, o tem ni dvoma. Pokrajino oblikujemo ljudje. Kulturna pokrajina je rezultat kontinuiranega, večgeneracijskega trajnega delovanja, zavestnega (načrtnega) instihijskega.

V kolikšni meri, kako, na kakšen način pa lahko pokrajina vpliva na človekovo oblikovanjeskupnosti. To vprašanje proučuje geografija, bodisi v okviru socialne geografije, kjer seposveča geografiji lokalnosti. Nič manj pomembne pa niso tematike geografije podeželja inmest (urbana geografija). Metodologijo v veliki meri povzema socialna geografija.

V geografiji je še na začetku 20. stoletja veljalo prepričanje, da je človek “produkt svojegaokolja”; da ga le to določa oz. determinira. Iz tega nazora izhaja GEOGRAFSKIDETERMINIZEM, smer, mišljenje, da so človeške družbe pogojene glede na prostor(pokrajino), ki jo zasedajo. Determinizem pa je povečal pohlep po zemlji, saj je bilo skladno zdomnevo, da bo posedovanje zemljišč dajalo odločilne prednosti lastniku. Ta izhodišča je

dodobra izkoristila zlasti stara (začetna) klasična geopolitika, še posebej v t.i. nemškigeopolitični šoli dvajsetih in tridesetih let.

Pozneje so se determinizmu odpovedali; prevladala so stališča, da je človek pokrajinotvorenin ne pokrajina človekotvorna. Smeri POSIBILIZMA, pa tudi drugih filozofskih struj 20.stoletja.

Življenje v določenem okolju prinaša izkušnje, navade, prakse. Ustvarja torej določenotradicijo, vrednote in predstave. Nekatere od teh smo uspeli normirati v zakone (npr. varstvodoločenih tipov pokrajine kot so npr. narodni parki, deli mest prepoznanih kot “dediščina”ipd.). Po drugi strani bo življenje posameznika v različnih okoljih različno vplivalo načlovekovo delovanje pozneje. Pričakujemo torej določen vpliv pokrajine na človeka, ki pa nipogojna (deterministična), temveč posredna, situacijska in posledica izkušenj, predstav invrednot. Ne gre za “determiniranost” / določenost, temveč za uveljavljanje določenihnaučenih praks ter okoliščin, ki so (različno!) vplivni.

Potemtakem lahko pričakujemo da bodo prebivalci, ki izhajajo iz različnih okolij, v podobnih(enakih) pogojih reagirali različno.

KAKO DELUJE “OKOLJE” NA ČLOVEŠKE SKUPNOSTI

“Prostor” ustvarja priložnosti: objektivno dane / pridobljene možnosti npr. kmetijskeobdelave, rabe gozda, ribarjenja, lova, rudarjenja, koriščenja energije vetra, vode in sonca ipd.Te možnosti bodo verjetno narekovale določeno rabo zemljišč. To pa nikakor ni nujno, saj ječloveška skupnost tam aktivni dejavnik; ljudje so izvajalci.

V bližnjem okolju je frekvenca stikov visoka in stalna: razmeroma dobro se poznajo. Posebejza vaška / podeželska okolja je značilna visoka stopnja socialne kontrole, ki deluje kot nekevrste regulator odnosov (ljudje nekega manjšega naselja in s tem maloštevilčne skupnosti somed seboj povezani, pravzaprav soodvisni; reakcije bodo navznoter prizanesljive in uvidevne.Taka skupnost je socialno stabilna, reakcije premišljene in usklajene. Inovacije se sprejemajo

težko.



18

Skupni problemi ljudi združujejo; gre za nujo sodelovanja znotraj lokalnih skupnosti, saj topredstavlja razbremenitev medsebojnih odnosov in skrb za racionalno (!) rabo prostora.

Tesna navezanost na prostor ustvarja povezanost med nosilci aktivnosti (lastniki, izvajalci,posredno udeleženi). Po drugi strani pa se ustvarja tudi navezanost ljudi na domače okolje, na

pokrajino. Oblikuje se lokalna zavest, občutek pripadnosti in »lokalpatriotizem«. Od tod jetudi navezanost na domačo pokrajino To je pomembno, saj lahko maloštevilčne skupnostizmorejo veliko naporov za dosego »lokalnih« ciljev. Pričakujemo lahko, da bodo pozorni dosvojega okolja. Ljudje so na svoje bližnje okolje čustveno navezani, zato posredno tudi naprebivalce. Ustvarja občutek povezanosti, nudi komunikacijo, ustvarja skupnost.

Piramida prostorskega odločanja:

Prostorske možnosti

potrebeZnanje, predstave,

organizacija

POSEBNOSTI PODEŽELSKIH (VAŠKIH) OKOLIJ

-Tesna medsebojna povezanost na podlagi delovno-sorodstvenih in sosedskih odnosov-Teritorialna zamejenost: lokalizacija kot prostorski in mentalni proces. Geografija lokalnosti-Povezanost lokacije bivanja in dela; načeloma ozek reakcijski radij prebivalstva-Danes: dnevna migracija spreminja podeželska območ ja v bivalna: to ustvarja vrstonapetosti: npr. manipulacije s stroji v času “popoldanskega počitka”

-Zaprtost podeželskih okolij: vstop pogosto ni enostaven ali sploh ne sprejet. To je trebaupoštevati pri terenskih ali statističnih, še posebej mnenjskih anketah

V VAŠKEM OKOLJU LAHKO PRIČAKUJEMO NASLEDNJE REAKCIJE

-Konzervativnost: skrbno pretehtan odnos do obstoječega. Veliko dogovarjanja predodločanjem-Kolektivnost: odgovornost do lokalne skupnosti; upoštevanje stališč večine, zato visokastopnja identifikacije-praviloma visoka stopnja mobilizacije. Vsi sodelujejo, se identificirajo. Zato so pomembne

točke v prostoru, ki simbolizirajo skupnost, njene dosežke, naravne vrednote, sprožajopozitivne emocije ipd.



19

LASTNOSTI MESTNIH OKOLIJ

Združenost ljudi je zaradi visoke gostote pogosto naključna; se ne poznajo med seboj.

Anonimnost dojemajo kot prednost bivanja v mestu. Ni medsebojne funkcijske povezanosti;stike je mogoče poljubno izbirati. Zato je značilna visoka stopnja individualizacije, ki jopraviloma dojemajo kot prednost mestnega načina življenja. Po drugi strani to narekujerazmeroma visoko stopnjo tolerance za vse pojave, s katerimi niso v neposrednem stiku. Velikakcijski radij prebivalstva, kar izhaja iz raznovrstnosti aktivnosti.



20

5. GEOGRAFSKE RAZSEŽNOSTI RASNE RAZNOLIKOSTISVETOVNEGA PREBIVALSTVA

Svetovno prebivalstvo (človeštvo) odlikuje izredna raznolikost, ki je rezultat različnihpogojev in selitvenih tokov. Ni še povsem dognano, v kolikšni meri so se različne faze

homidacije na različnih kontinentih medsebojno poznale in mešale, ali pa si – nasprotno –tekmovale. Zanesljivo pa je bil človeški razvoj vse prej kot enosmeren, kar je, domnevamo,oblikovalo raznolikost človeštva, ki se odraža tudi v pestri rasni sestavi.

Izjemna raznolikost je rezultat dolgotrajnega razvoja, prilagajanja na naravno okolje,medsebojnega prepletanja, mešanja in izolacije.

POJEM RASE

Zanimanje za rasno raznolikost je staro skoraj toliko kot človeštvo. Vendar je bilo v antiki (intudi še prej) družbeno razmeroma malo pomembno; deloma tudi zaradi tega, ker so“civilizacije” živele precej ločeno. Rasni pojavi niso bili predmet / razlog ostre družbenepolarizacije. Tudi v sužnjeposestniških družbah “barva kože” ni predstavljala družbenegamerila sama po sebi.

Rasno razlikovanje se pojavi kot rezultat družbenih odnosov med skupinami v MODERNIDOBI. Kolonizacija “novega sveta” je potrebovala specifično delovno silo, priložnost je našlav sužnjih, ki so jih lovili, kupovali ali najemali “na trgu”: predvsem v Afriki. Osvajanjekolonij je iz pragmatičnih razlogov “potrebovalo” kategorije ljudi, ki so bili že “biološko”manj pomembni – in torej primerni za eksploatacijo. Obenem so se pričeli širiti prepričanja o

več- in manjvrednosti, izhajajo

č iz primerjave stopnje družbenoekonomskega razvoja.Dodatno so jih utemeljevali tudi z geografsko pogojenostjo: ljudi zmernega pasu (belce,

predvsem one v »atlantski« Evropi) k ustvarjalnosti izdatno stimulirajo že naravne razmere,zgodovinski razvoj z obstoječim stanjem (nosilci kolonialne oblasti) pa jih naj bi potrjeval!

Opisane okoliščine so hitro privedle do ideologizacije pojma rase. Oblikoval se je RASIZEM.Ob koncu 19. stoletja je bil svet “odkrit”. Kot človeštvo smo poznali vse predele sveta in jihtudi osvojili (kolonije). Pričel se je spopad narodov za države. Napredek naravoslovja jespodbudil raziskave človeka: raziskovalce je fascinirala silna pestrost ljudi. V okvirugeografije se je razvila ANTROPOGEOGRAFIJA, ki se je posvečala predvsem pojavučloveka in njegovi geografski razširjenosti in pogojenosti. Močan vpliv determinizma: človek

je produkt okolja! Tedaj so pospešeno iskali razloge “bioloških” prilagoditev človeške vrstena naravne razmere.

Antropogeografija se je naslanjala na antropologijo tistega časa: pričeli so se uveljavljati“metrični” pristopi. V navalu pozitivističnih znanosti so iskali trdne dokaze o pojavih okrogsebe. Tudi človeka je potemtakem mogoče jasno “znanstveno”, pozitivistično opredeliti.Torej: razlike med človeškimi skupinami naj bi bile po teh nazorih biološko utemeljene. Zatoso se razvile različne metrične metode ugotavljanja rasnih fizioloških značilnosti. Takanaziranja so so dajala rasnemu proučevanju veliko težo. Celo več: z rasnimi razlikami sopojasnjevali družbene razlike in utemeljevali (upravičevali) rasno politiko. Pri tem ne greprezreti, da je bilo 19. stoletje je bilo tudi čas Svetovnega imperializma. Stopnjeval se je

pritisk na najbolj kvalitetna območ ja. Območ je ekumene se je širilo. Skupnosti ljudi so si boljkot kdajkoli doslej postajale konkurenčne. Pričele so se razvijati teorije o biološki / genetski



21

predestinaciji družbenega položaja in vloge posameznih skupin ljudi (etnično – narodnoopredeljenih), še bolj pa glede na RASO.

RASIZEM je ideologija biološke neenakosti in iz tega izpeljane več- oziroma manjvrednosti.Izvori rasizma so bistveno starejši in segajo globoko v začetke moderne dobe, črpajo pa tudi

še iz nekaterih domnev iz antike (npr. Aristotelovo razmišljanje o vlogi Grkov…). Pozneje Jerasizem postal in žal ostal do danes ideologija, ki ima izjemno močne učinke na prostorsko(geografsko) obnašanje svetovnega prebivalstva. S širokimi možnostmi transkontinentalnihselitev prihaja do izrazitega mešanja, a tudi jasne segregacije na lokalnih ravneh

Danes je rasizem prepovedana politika. Realne (fiziološke) razlike še vedno obstajajo, zatožal tudi rasistične ideologije. Ugotovljene fiziološke razlike med rasnimi skupinami soposredno uporabne npr. v medicini in različnih vejah antropologije, ne morejo biti pa temeljdružbenega razlikovanja in predvsem ne zapostavljanja.

Kljub ideološki navlaki je raziskovanje ras pokazalo vrsto praktičnih prednosti (npr. na

področ ju medicine) v rasno raznolikih družbah. V geografskem kontekstu raziskav seprvenstveno posvečajo prostorski (horizontalni) in socialni (vertikalni) distribuciji rasnihpojavov .

Rasna distribucija

=obstajajo tri velike rasne skupine: bela, črna in rumena. Nekoč so šteli INDIJANCE zasamostojno RDEČO rasno skupino; sedaj jo razvrščajo med RUMENO.

Belo raso členimo na tri skupine: mediteranide, orientalide, indide. Evripidi se členijo nanordide, alpide, dinaride, armenide. Razvrščanje ima očitno (že po imenovanju) predvsemgeografsko izpeljavo: imenujejo se torej glede na območ je (regijo) prevladujoče prisotnosti.Pri tem je treba opozoriti na veliko mere generalizacije (posplošenja), saj se je prebivalstvozaradi selitev v večini regij v dolgi zgodovini korenito premešalo. Praviloma kot »tipične«vzamejo le nekatere izstopajoče fiziognomske lastnosti prebivalcev, ki so razmeromamnožično prisotne in so obenem lahko element razlikovanja od drugih skupin. Posebej v



22

urbanih okoljih je tako določanje tipičnih predstavnikov nekega rasnega tipa zelo težavno inlahko pričakujemo vrsto napak.

RUMENA RASA

Je najštevilčnejša in notranje zelo raznolika. Členi se v 4 več je skupine:

-Sinidi (Kitajci; najbolj številčni)-Paleomongolidi (južna Azija)-Tungidi (mongolidi; Mongoli, Burjati)-Indianidi (Indijanci, Eskimi).

ČRNA RASA (NEGRIDI)

Ljudstva, ki pripadajo črni rasi, so bila geografsko nekoč najbolj omejena (na PodsaharskoAfriko), pozneje pa so se po zaslugi kolonializma in nasilnih selitev močno razširili pozahodni hemisferi. Sedaj kažejo trend izrazitega demografskega naraščanja in tudi širjenjaobmoč ja naselitve. Ločimo dve veliki in številčni ter eno manjšo skupino »negridov«.

-Sudanidi (podsahelska ljudstva)-Bantuidi (bantujska, tj. južnoafriška ljudstva)-Paleonegridi (Centralna Afrika)



23

MEJNE RASNE SKUPINE

Raziskovalci so pri razvrščanju svetovnega prebivalstva v rasne skupine naleteli na nemalotežav. Dominantne značilnosti niso bile enostavno določljive, saj se močno prepletajo (medrasami) in variirajo glede na geografske prilike; realno gledano so bile pogosto kompromis. V

nekaterih primerih pa so se zato odločili za »vmesne« rasne skupine. Zanje je značilnoprepletanje lastnosti, ko so jih imeli za »nosilne« pri velikih rasnih skupinah. To so predvsemnaslednje:

-TURANIDI med belo in rumeno (Centralna Azija)-ETIOPIDI med belo in črno (etiopska ljudstva – narodi) in tem sorodni NILOTIDI-INDOMELANIDI med belo in rasnimi drobci (npr. ljudstvo Veda na jugu Indijskegapodkontinenta)-POLINEZIDI med rumeno in rasnimi drobci (Melanezija in Polinezija)

Še vedno pa so ostale nekatere posebnosti, kjer je bilo določanje tudi v te »vmesne« skupine

preveč nedoločeno. Poleg tega izstopajo še s posebnostmi, ki jih ji mogoče najti pri nobenidrugi rasni skupini. Sem sodijo So t.i. KOISANIDI ljudstva Kalaharija in Namibije; Hotentoti(izraz Bušmani – grmičarji izhaja iz zelo rasistično opredeljenega stališča evropskihopazovalcev), da naj bi Hotentoti pač živeli v “bush”-u. Prav tako se šteje za posebno skupinomaloštevilčna, vendar dovolj prepoznavni skupini, ki sta se očitno razvili v pogojihgeografske ločenosti na območ ju južne Azije, na tihooceanskih otoč jih in v notranjostiAvstralije. Pacifiških. To so AVSTRALIDI (avstralski aborigini) ter MELANEZIDI. Prvopoimenovanje se nanaša izključno na Avstralijo; ime je torej povsem evropsko in izhaja iz»terre australis« (neznana dežela). Drugo poimenovanje je prav tako evropskega izvora in senanaša na temno barvo polti domačinov (gr. melanos – črn). Po prebivalcih so poimenovalitudi otoško skupino – Melanezija.

RASNE MEŠANICE

V mejnih območ jih in zlasti v t.i. »novem« svetu je razmeroma zgodaj prihajalo do rasnegamešanja. Potomci staršev različnih ras so imeli drugačne fiziognomske značilnosti kot starši;Po zakonih dednosti so se le-te prepletale. MESTICI so tako potomci mešanja med rumeno inveliko belo raso. Značilni so zlasti za nekatere Latinskoameriške države, kjer so postalinajštevilčnejša skupina prebivalstva. Čeprav se to nanaša na mešanje bele in rumene rase nasplošno, zajema pojem »mesticev« predvsem potomce evripidov in indianidov in je tudi

geografsko zamejena predvsem na »novi« svet. Na območ jih nasilnega in poznejeprostovoljnega priseljevanja črncev (zaradi suženjskega dela na plantaže do 19. stoletja) so

številčni MULATI; to so potomci staršev bele in črne velike rase. Nadaljnje mešanje takomulatov kakor mesticev je ohranilo vmesne lastnosti in obenem ustvarilo vrsto različnihnians. Mešanje med rumeno in črno veliko raso je dalo ZAMBE; vendar so v primerjavi zmestici in mulati veliko redkejši.

POMEN RASNE RAZNOLIKOSTI

Rasni raznolikosti so v preteklosti, zlasti v 19. in še v 20. stoletju pripisovali velik pomen. Na

teh temeljih so gradili tudi teorije in politike rasnega razlikovanja, ki je zajemalo različnenianse od socialnega zapostavljanja do stvarnega prostorskega ločevanja. Pri prostorski



24

segregaciji je anglosaksonski protestantski svet izstopal veliko bolj od hispanskega (inkatoliškega), čeprav je realno prihajalo do mešanja v obeh primerih.

Ameriška humana geografija se vprašanju rasne raznolikosti precej posveča, saj predstavljajoprebivalstvene razmere v »novem« svetu velik praktični izziv. Kolonialna dediščina je v

miselnosti in zato tudi v odnosih med rasami pač pustila veliko posledic. Geografija proučujepredvsem zakonitosti prostorske razporeditve in seveda učinke rasne raznolikosti, ki je biloše pred nekaj desetletji v ameriški družbi prostorsko razmeroma jasno, sedaj pa je pomešanostveč ja in navezanost na posamezne rasno opredeljene četrti bistveno manjša in meje zabrisane.

Še vedno velja, da imajo jugovzhodne zvezne države od Teksasa do Floride in ob vzhodniobali ter nato v aglomeracijah ob velikih jezerih precej več črnega prebivalstva. V nekaterihokoljih tudi odločno prevladuje. Prvotno zelo jasno socialno diferenciacijo, po katerih so biličrni Američani pretežno v nižjih socialnih slojih in zato tudi koncentrirani v določenihčetrteh, je zamenjala slika bolj uravnotežene socialne slojevitosti. Tako so črnci sedaj prisotniv vseh slojih ameriške družbe. To je rezultat postopnega socialnega vzpona dela črnihAmeričanov (izraz »Afroameričani« ni povsem ustrezen, ker se v ožjem smislu nanaša na

generacijo priseljencev iz Afrike;kveč jemu še na njihove potomce – druga generacija). Odkulture, športa, vojšake službe, uradništva in podjetništva so tako prisotni tudi v poslovnemsvetu in politiki. Odločilen prelom je nastal ob volitvah leta 2008, ko je mesto v Beli hišiprvič v ameriški zgodovini zasedel črni predsednik Barrack Obama. Toda to dejanje je trebapresojati v luči dolgoletne socialne stratifikacije in postopnega socialnega vzpona ameriškihčrncev. Toda okolja (države) se pri tem še razlikujejo med seboj in ponekod je v praksiideologija rasnega razlikovanja še močno prisotna.

Poleg avtentičnega boja ameriških črncev za enakopravnost, ki se je vlekel več desetletij, so hkoncu rasne politike (v praksi; nominalno jo je odpravil že predsednik Lincoln) bistvenoprispevale družbene razmere v Ameriki in v svetu. Valovi novih priseljencev zlasti iz Azije indržav »latinske« Amerike je v urbanih periferijah ustvarjal nove rasne agregate, ki so bili –vsaj nekateri – zelo jasno prostorsko zamejeni. Tako so npr. kitajske četrti tvorili skoraj



25

povsem avtonomne prostorske enote – »chinatown-e«, podobno pa tudi nekatere drugeskupine. Obenem se je del ameriških črncev, zlasti v severnejših velemestnih okoljihpostopoma prebil v ugledne in dobro plačane poklice, zato pa tudi selili v bogatejše četrti.Tako so valovi priseljencev, tudi iz Afrike, postopoma ustvarjali nove sloje slabo plačanih alitudi brezposelnih državljanov, ki so prevzeli vlogo »najnižjih«. Številčnost teh priseljencev

pa je po drugi strani pripomogla, da se je v značilni imigrantski družbi tanek sloj le-teh žezaradi socialnoekonomske dinamike znotraj teh slojev (imigrantov) socialno dvignil in uspel.Nedvomno pa ima pomembno vlogo tudi dejstvo, da so ZDA ob angažiranjih v svetu v časuhladne vojne tudi zaradi propagiranja svobode realno popuščale spone rasno-socialnestratifikacije doma, še posebej, če so jih k temu nagibali tudi drugi, prej omenjeni razlogi.

Vse to je dalo ameriški socialni (humani) geografiji veliko nalog in izzivov, zato je temvprašanjem namenjena precejšnja pozornost tudi še sedaj. Ameriška mesta so rasno izrazitoraznolika in prostorsko dovolj prepoznavna. To je hkrati tudi temelj socialne stratifikacije, ki

je potem prostorsko prav tako zelo jasna: hispanoameričani in afroameričani sodijo medrevnejše. Opazno je geografsko širjenje tako hispano-kakor tudi afro-američanov, prostorsko

(proti severu) in socialno (v višje sloje). V zadnjih štirih desetletjih je prišlo do velikevertikalne (socialne, slojevske) stratifikacije. Črnci nastopajo v vseh družbenih slojih, zatotudi veliki obrat leta 2008 niti ni presenečenje.

Na drugi strani so vprašanja ameriških Indijancev, večinoma prostorsko ločenih v rezervate,posebno vprašanje. Te obravnavajo kot »manjšino« in sicer kot »domorodce« (nativeAmericans); vsi ostali so namreč priseljeni. Indijance sicer obravnavajo kot marginalnodružbeno skupino oziroma kot »manjšino«. Ker pa naseljujejo specifična zavarovanaobmoč ja, zavzemajo s tem specifičen prostorski segment, ki je prav tako deležen posebenraziskovalne pozornosti ameriških geografov.

Dokaj specifičen rasno skupino prebivalstva predstavljajo t.i. »hispanoameričani«. To sopriseljenci iz držav Latinske Amerike, v največ ji meri Mehike in Karibov. Oblikujejo svoječetrti, vztrajajo pri jeziku, tako da tvorijo homogene, relativno zaprte skupnosti glede na



26

lokacijo, socialno poreklo. Nekatera okolja na zahodu, predvsem v državah Kalifornija, NovaMehika in Teksas marsikje že predstavljajo tolikšen del prebivalstva, da se praktičnouveljavlja dvojezičnost. S tem ZDA dobivajo podobo, ki je niso imele še nikoli. Tako sepojem »manjšine« nanaša na rasne razlike (skupnosti) in spolno usmerjenost, ne pa na etničnoporeklo oziroma pripadnost, ki je jasno in temeljito zakoreninjena v evropskih državah.

V državah latinske Amerike so ti pojavi prav tako zaznavni, čeprav z bistveno več jim deležem

indijanskih ljudstev, ki v nekaterih okoljih še vedno predstavljajo večino prebivalstva. Vendarse v teh okoljih rasni specifikaciji posvečajo precej manj kot v severni Ameriki in Avstraliji.

Posebnost v tem oziru je Afrika, posebej njen južni del. Južnoafriška republika je desetletjagojila politiko apartheida in s tem uvajala čvrsto prostorsko segregacijo. Ta politika je JARpostavila v mednarodno osamitev, saj so državo izključili iz mednarodne komunikacije. Bilapa je članica britanskega Commonwealtha, zato osamitev ni imela drastičnih ekonomskihposledic.

Uvedba apartheida je bila svojevrstno ščitenje bele vladajoče manjšine, ki je bila v JAR sicerdovolj številčna. Da bi zavarovali posesti in pritisk na zemljo oziroma območ ja, ki so jih

nameravali izkoriščati za rudnike in druge gospodarske manipulacije, so oblikovali specifične»domovine« - homelande. Večinoma so zajemali območ ja, ki so bila ekonomska manj vredna,obenem pa so omogočala tudi določen varnostni nadzor nad vse številčnejšim črnskemprebivalstvom. Zaradi visoke koncentracije prebivalstva in pomanjkanja komunalnainfrastrukture so se homelandi razvili v rasne gete, ki so imeli vse poteze urbanih insuburbanih »slumov«; barakarska naselja. Toda sčasoma so ta barakarska naselja zaradinaraščanja poselitvene gostote preraščala v mesta. Urbana gmota še vedno ni omogočalatemeljnih gospodarskih prvin, je pa zadoščala kriterijem preživetvenega minimuma.

Po spremembah te politike in zamenjavah na vrhu je prišlo do velikih socialnih premikov,čeprav je glavnina visokega sloja (elite) še vedno “bela” – toda sedaj veliko bolj prostorskozaprta in zamejena, politično pa čedalje manj vplivna. Oblikuje se sloj črne elite, naslonjenena politično moč in potem posredno pridobiva tudi gospodarsko moč, vpliv in ugled. Velike



27

pa so tudi razlike med črnskimi ljudstvi / narodi. V JAR so vodilni (politično, tudigospodarsko) Zuluji, čeprav še zdaleč niso najštevilčnejši. Ta položaj so deloma imeli že včasu britanske kolonialne uprave.



28

S političnimi spremembami so nastopili tudi časi preobrazbe nekdanjih homelandov. Ti so sezaradi prostorskega širjenja mest v suburbano zaledje praktično spojili z mejami homelandov,strukturno pa se skoraj niso spremenili. Bili so in so namreč zelo obsežni in zahtevni zapreobrazbo, zato so ostali velik zamašek v metropolitanskih območ jih.



29

Primer kaže na vztrajnost socialno pogojenih prostorskih enot, ki se jih nove uprave (politike)ne morejo enostavno znebiti. Če bi to hoteli, bi morali temeljito poseči v socialno strukturoprebivalstva in regulirati / sanirati ta območ ja. Tu se odpirajo vprašanja ne le finančnezmožnosti in navsezadnje smiselnosti take načrtne preobrazbe. Ker je prostora še dovolj, jihpuščajo precej vnemar. Homelandi (bivši) tako ohranjajo svoje fiziognomske in vsaj v

socialnem pogledu tudi funkcijske značilnosti. Sedaj so homelandi specifične prostorsko-socialne enote: so socialni in manj etnični geti. Njihova težavnost pa ni s tem nič manjša inpredstavljajo južnoafriški družbi precejšnje breme, tamkajšnjim geografom pa zanesljivopodroč je poklicnega ukvarjanja.



30

6. CIVILIZACIJE, KULTURE IN NJIHOV GEOGRAFSKI POMEN

O CIVILIZACIJAH ali tudi o KULTURAH govorimo kot o “enotah”, ki presegajonaravnogeografsko (kontinenti) in politično (države, zveze držav itn.) delitev sveta.

Pričakovali bi, da je svet v dobi globalizacije poenoten. Vendar ni. Več znakov kaže, da kljubpoenotevalnim učinkom tehnike, tehnologije in komunikacije pojem »sveta« oziromanjegovih delov dejansko dobiva poteze vse več je raznolikosti.

Pojem CIVILIZACIJE izhaja iz latinske besede civis (meščan), opredeljuje način življenja in(posredno) tudi (v prostorsko-vizualnem smislu) rezultate tega načina življenja (gl. kultura).Prvotni pomen “višje, prefinjene..” oblike nasproti “barbarstvu” (primitivnim oblikam) jezamenjal nevtralni pojem civilizacije kot načina življenja ne glede na njegovo vrednostnogradacijo (visoke, razvite… proti primitivnim..) in je blizu pojma “kulture”. Pogosto je pojemrazložen kot “stopnja” razvoja neke širše skupnosti; od tod tudi “vrednostna” sodba “višjih”(razvitih) in primitivnih civilizacij.

Pojem KULTURE razumemo kot celoto vseh materialnih in nematerialnih (vključno tudiduhovnih) pridobitev več je skupine (skupnosti) ljudi (parcialni vidik) ali celo človeštva(univerzalni, globalni vidik). Pojem torej predpostavlja “kulturo” kot produkt načinaživljenja (civilizacije); je torej tisto, kar je neposredno zaznavno, občutno in ugotovljivo.Tudi zamenjave (ali celo enačenje) s “civilizacijo” izhajajo od tod.

Civilizacijo / kulturo ustvarja č loveška skupnost (socialna dimenzija) večgeneracijsko(časovna dimenzija) in na določ enem ozemlju (prostorska oz. geografska dimenzija). Ozemlje

je torej bistveno, saj se postavlja kot dejavnik (nudenja možnosti; je neke vrste pogoj)obenem pa tudi rezultat (kulturna pokrajina kot posledica načina življenja ljudi na omejenemozemlju).

Stare civilizacije

sumerska

egiptovska

indska

kitajska

helenistična - rimska

afriške

ameriške

sredozemlje



31

Že zaradi geografskih pogojev (sosedstvo, bližina, uporaba istega ozemlja) je prihajalo doprepletanja in povezovanja “civilizacij”. Tako ni nobena povsem avtonomna in samonastala,temveč je imela zglede in morda tudi sorazmerno močne vplive, v nekaterih primerih papredstavljajo neposredno podlago za neko novo civilizacijo. Ta ko je bilo na širšem prostoruvzhodnega Sredozemlja. Stara sumerska (mezopotamska) civilizacija, ki je bila zaradi bližine

v stiku s staro hebrejsko in prek te v stiku z egiptovsko, nekoliko pozneje pa še z državnimitvorbami na ozemlju današnjega Irana (perzijsko) je pozneje predstavljala pomembnoizhodišče za rimsko civilizacijo, ki je nasledila grško (helenistično); nedvomno tudi zaraditega, ker je helenska prek trgovskih stikov in vojn bila povezana zlasti z območ ji Perzije,Mezopotamije in Egipta. Vendar je imela rimska civilizacija več posebnosti, izhajajočihpredvsem iz večstoletnega obstoja mogočnega imperija, veledržave, ki je čvrsto uveljavilaupravljanje z ozemlji in prebivalstvom; tam se je oblikovalo jedro “evropske” civilizacije /kulture. Vendar je tudi na mezopotamsko in egiptovsko, kakor tudi (a z manj stiki) podobnocivilizacijo v srednjem Indu (indska) delovala okoliščina, da je bilo za uspešnost preživetjapopulacije pomembna stopnja organizacije in upravljanja z namakalnimi sistemi. Civilizacijena Kitajskem in v Afriki pa so se – nasprotno – odvijale skoraj povsem ločeno in brez stika z

omenjenimi. Obseg stikov teh sredozemskih civilizacij z ozemlji onkraj velike puščave(Sahare) so morda obstajale, saj so bili že pred dvema tisočletjema povsem zmožni prečkati tonaravno bariero bodisi po kopenski bodisi po morski poti. Podobno so ugibanja tudi gledestikov ameriških (azteške, majevske, inkovske) civilizacije s prej omenjenimi.

Po drugi strani pa je stičnost vodila tudi h konfliktom in zato spopadom. Spopad civilizacij jezato že dejansko stara zadeva, le da je postopoma pridobila ostrino nepopustljivosti. A to se

je zgodilo šele tedaj, ko se je spremenilo jedro civilizacije. Naštete stare civilizacije sotemeljile na načinu življenja in določenem slogu,m stilu obvladovanja okolja ter upravljanja znjim. Pozneje je to vlogo prevzela religija in ga zadržala do danes, mestoma pa tudi različneideologije. Tako so stare antične civilizacije enostavneje menjale lastnika, življenjski stil pase ni tako močno spremenil. Ko je vlogo idejnega jedra prevzelo najprej krščanstvo (1.stoletje) in nato še islam (6. stoletje) je tudi spopad civilizacij postal trajnica odnosov medtemi »svetovi«.

Spopad civilizacij

rimska – evropska-krščanska

“zahodna”

“Vzhodna”

islamska - arabska



32

Zanimiv je razcep znotraj evropske civilizacije. Ko je v tretjem stoletju postalo krščanstvouradna veroizpoved takrat že hirajočega cesarstva, je različno razumevanje verskega nauka innjegove družbene artikulacije privedlo do razcepa na pravoslavje in katolištvo (1054: velikashizma) in pozneje katolištvo na rimokatolištvo in protestantstvo (16. stoletje). Tako se je

oblikovala do danes trajajoča distinkcija na »vzhodno« in »zahodno« (evropsko!) civilizacijo.Med katolištvom in protestantstvom se ta razlika ne javlja močno, kar pa je pogojenopredvsem z nosilnimi družbami, ki so prakticirali obe različici »zahodnega« krščanstva.

Arabsko-islamska civilizacija ima drugačno pot in izhodišča. Čeprav so ji ključne sestavinesorodne hebrejskim (judovskim), (iz katerih je izšla tudi krščanska), je ostala v temeljitiopreki z obema in se je v široki geografski coni na severu in pozneje še na jugu in vzhoduspopadala z njima.

Arabska – islamska: prodor na vzhod in jug

Arabska-islamska

afriške

azijske

kitajska

hindujska

Islamska - otomanska

Teritorialno širjenje islama



33

Islamska civilizacija je vzniknila v arabskem svetu in ima zato tudi mnoga arabska kulturnaobeležja. Tudi ta je že zgodaj doživela nekaj razcepov, ki še danes predstavlja konfrontacijskočrto med različnimi smermi razvoja (sunitizem, šiitizem, vahabitizem idr.). Arabski trgovci soz oblikovanjem kolonij ob afriških obalah ter tudi v Indiji in Indoneziji pomembno vplivali naširjenje religije in s tem tudi na kulturna obeležja, ki jih je način življenja po teh načelih

pustil.

Na indijskem polotoku so se poleg ob Indu oblikovale močne državne tvorbe tudi drugje. Podvplivom hindujske filozofije in različnih večbožnih religij se je oblikovala civilizacija, ki ji lezaradi geografske zaokroženosti lahko imenujemo »indijska«, dejansko pa jo tvori več samostojnih pojavov. Nanje je močno vplival tudi budizem in stiki z bližnjo (čeprav prekvisoke gorske pregraje v Himalaji) kulturo na Kitajskem. Kot omenjeno, se je do sempribližala perzijska in grška (makedonska) država in verjetno tudi vplivala na kulturnoartikulacijo. Intenzivne vplive je pustila t.i. »mogulska« doba, pozneje pa vplivi Zlate horde,državne enote v osrednji Aziji, katere nosilni element so bila ljudstva turanskega bazenaturško-altajske jezikovne skupine in Mongoli.

Ameriške indijanske civilizacije (majevska, inkovska, azteška) so prav tako oblikovale krepkodržavno organizacijo, ki pa jo je prekinil prihod Evropejcev. Konkvistadorji so v dobremstoletju z vojnami, pa tudi prek bolezni povzročile propad teh kultur, nadaljnja naseljevanjabelcev in črncev iz Afrike pa ob intenzivnem plantažiranju tudi bistveno spremembo, skorajdapreobrat v naselbinski strukturi tega dela »novega« sveta. Za obstoj takratnih civilizacij stabili odločilnega pomena tako religija kakor način življenja.

ŠIRJENJE EVROPSKE CIVILIZACIJE IN EVROPOCENTRIZEM

Od naštetih civilizacij je bila najbolj agresivna evropska, ki je prek kolonizacije starega innovega sveta doseglo svetovno (globalno) razširjenost in vsilila jezik, religijo, norme,standarde in način življenja. Ta proces ni potekal povsem enotno in tudi ne povsempremočrtno. Toda če danes govorimo o neke vrste svetovni (univerzalni) civilizaciji in kulturi,potem je ta dejansko le nekoliko prilagojena »evropska«. Posebej v 19. stoletju, ko jekolonialna razdelitev sveta dosegla svoj višek (pozneje je sledil čas osamosvajanja držav inoblikovanje »nacionalnih« enot tudi na območ jih nekdanjih kolonij. Razvil se je pogled nasvet z evropskega zornega kota – evropocentrizem. Evropske norme so postale s tem vzorvsem ostalim in torej predmet prilagajanja ter standardiziranja.

Vendar Evropa ni ostala dolgo v središču.

Čeprav je prva svetovna vojna utrdila obstoje

čidružbeni red in dominacijo evropskih velesil in v nekaterih ozirih celo nominalno povečala

njihovo moč, so se že javljala jedra novih moči. Ta čas je zaznamoval vzpon ZDA in kmalutudi njihova vloga gospodarske velesile, kar je imelo tudi civilizacijske posledice. Pojemevropske kulture je začel nadomeščati pojem »zahodne kulture«, ki je bila bolj ali manj sicerskladna z evropsko, vendar je vsilila tudi povsem samosvojih potez. Evropa je postaladrugotna. Jedro civilizacije pa je poleg kulturno-religioznih obeležij, ki so naglo izgubljalisvoj pomen, predstavljali predvsem družbeni odnosi, temelječi na kapitalističnem načinuproizvodnje in menjave dobrin. To je močno pospeševalo na eni strani mednarodno menjavoin krepitev proizvodnje, po drugi pa je forsiralo zlasti nacionalno državo. Ta je bilaekonomsko upravičena kategorija. Funkcija države je bila po eni strani res v varovanju in

razvoju nacionalne kulture, po drugi pa je bilo to varni okvir razvoja »nacionalne« ekonomije,ki je s ščitenjem svojih poslovnih subjektov le-tem omogočala razvoj in obstoj ter jih varovala



34

pred tujo konkurenco. Vendar se je že tedaj javljala tudi drugačna zasnova, vezana nakapitalske korporacije, ki niso poznale nacionalnih (in torej v ožjem pomenu kulturnih,narodnih) meja, pač pa so bile interesne združbe. Ta korporativizem je torej potrebovaluniverzalno svetovno okolje kot prostor svojega uveljavljanja. Zato so se ob nacionalnih, na

jezikovno-kulturno-religiozne in pozneje vse bolj tudi družbene principe in filozofije

naslonjene politike močnih nacionalnih držav s kolonijami pojavljale korporacije v lastiposameznikov in družb, ki so bile kapitalsko celo močnejše od držav. To so bili zametkidanašnjih multinacionalk.

Širjenje evropske civilizacije

rimska

vzhodna-bizantinska-pravoslavna

Zahodna-katoliška-protestantska

Islamska-otomanska

Azijske in afriške kolonije

“novi svet”

Kolonizacija – “evropeizacija” sveta



35

V času po prvi svetovni vojni, ki je bil predvsem spopad imperializmov, je sledila v Evropifaza oblikovanja nacionalnih držav. Obenem se je poleg vzpona zlasti ZDA sledil vznikpovsem novega pojava: socializma kot družbenega reda, ki je produkcijsko temeljil na državniter kolektivni lastnini. To je tudi drugje okrepilo moč in vlogo države ter ideološke struje inene same stranke. Tako se je uveljavila ideologija kot jedro novih družbenih odnosov. Dokler

je bil socialistični družbeni red omejen na eno samo – sicer velikansko – državo (Sovjetskozvezo, nekdanjo Rusijo) je prevladoval imperialistični in evropocentrični model razumevanjasveta. Po dveh desetletjih je zahodno civilizacijo stresel nov val konfrontacij in spopadov, kiso skušali utemeljevati nacionalsocialistični (fašistični) družbeni red z veliko vlogo enestranke in moč jo države. Monopartizem pa je bil kratkega veka, saj je moral po dvehdesetletjih svoje eksistence odstopiti mesto bodisi reformiranemu modelu zahodnegakapitalističnega in vzhodnega socialističnega družbenega reda. Nosilna pojma teh dveh svetovsta bila torej produkcijski način in družbeni odnosi. Religija je bila tu v »zahodnem«kontekstu vse bolj folklorni privesek, v vzhodnem socialističnem (komunističnem) pa so joizrazito preganjali ali celo izrecno prepovedovali.

Polarizirani svet

Zahodni –Kapitalistični-demokratični

tržni

Vzhodni-Socialistični (komunistični)

Proletarski-dogovorni

TRETJI SVETBivše kolonije-odvisnost

Revščina-

Svet je po drugi svetovni vojni najprej postal bipolaren: zahodni in vzhodni, nanašajoč se na

prej opisne kriterije. Evropa je bila razdeljena po sredini. Poleg tega so po letu 1960 sprocesom dekolonizacije kolonije vzpostavljale neodvisnost. Kolonialne lastnice so izgubilevelik del svojega globalnega vpliva, zato je bila vloga ZDA kot prve ekonomske, politične inv nekem oziru tudi vojaške velesile jasen znak, da je svet utemeljen sedaj drugače. Revneafriške in azijske države – bivše kolonije – so bile lahka tarča enega ali drugega bloka. Postaleso odvisni del blokovskega sveta, a nominalno nekaj vmesnega. Rodil se je izraz »tretji« svet,ki je označeval t.i. »shatter belt« v geopolitični terminologiji: pas črepinj, ki ga označujejopredvsem spopadi zaradi socialnih, nacionalnih, rasnih, ideoloških in kulturnih razsežnosti.Oba bloka sta imela tudi svojo vojaško organizacijo, ki naj bi bila nadnacionalno(naddržavno) varovalo nacionalne varnosti in celotnega pripadajočega družbenega sistema.



36

Geopolitične enote v drugi pol. 20.stoletja

Geopolitična slika blokovske delitve sveta

Razkroj socializma kot družbenega reda v letih 1989 do 2000 je pustilo globoko vrzel. Tedajse je podrla večina socialističnih sistemov. Blokovske delitve sveta ni več, nastopiunilateralizem.

Zapolnila jo je doba globalizacije, katere temeljne značilnosti so globalno organizirano insoodvisno gospodarstvo, soodvisnost in globalna komunikativnost. Vse to seveda ni dovolj;potrebno je tudi povezovanje (integracija), ki zmore vsaj gospodarsko in tehnično, ne pa tudi

kulturno povezovati svet v celovito enoto.



37

Ideološki spopad je minil, konfrontacija kot oblika medskupinskih odnosov pa nikakor ne.Število konfliktov se je celo izrazito povečalo, razširilo in zaostrilo. Polarizirani svet je takodobil ideološke, povečal pa je kulturne elemente raznolikosti. Informacijska družba(tehnologija) in globalizirano gospodarstvo (svetovna soodvisnost) sta ponudili možnostvznika novih jeder moči. Kapital je ključni, a nikakor ne edini vzvod svetovne moči.

Napram »zahodnemu« (domnevno univerzalnemu) standardu se je postavil blok družb, ki sona demonstrativni ravni ponovno forsirale družbenopolitično vlogo veroizpovedi kot temeljnedružbene podstati. Širjenje števila držav z uvajanjem »šeriatskega« prava je bil povod zarazmislek o Huntigtonovem »spopadu civilizacij« oziroma »kultur«.

Civilizacije po Huntigtonu (1998)



Pojem civilizacije je torej znova segel širše po družbeno-manifestativnih elementih sodobnegasveta; tistih, ki imajo velik simbolni pomen in s tem vpliv na družbeno (kulturno) orientacijo.V tem procesu so odločilni:

-očitna rast “azijskih” gospodarskih velikanov (Indije, Kitajske, Indonezije, Malezije)

-nazadovanje Rusije kot globalne sile-močno povečan vpliv in družbeni odmev islamskih držav in s tem vzpon različnihfundamentalizmov-prevlada ZDA kot globalne politične, vojaške in tehnološke velesile.

CIVILIZACIJE IN KULTURE DANES

Svet kaže dvolično podobo: težnjo k enotenju in prevladi “moderne” kulture / civilizacije (kipa je – naposled – predvsem t.i. zahodna). Toda po drugi strani gre za nasprotovanje temutoku in oblikovanje novih “polov” moči: islamske države in razumevanje “zahodnizacije” kot

ogroževalca “lastne” civilizacije. Na jedro pojma sodobnih civilizacij se torej polegprodukcijskega načina (kapitalistična proizvodnja globalnih razsežnosti) in t.i. »zahodnega«načina življenja in družbenih odnosov (na primer večstrankarska demokracija) ponovnovpenja ponekod tudi versko-ideološka platforma (religija kot izhodišče družbenih standardovin povezanosti).

Sile 21. stoletja

Documents

Kulturna geografija - 1. del