Kulturna geografija - 2. del

8/18/2019 Kulturna geografija - 2. del

http://slidepdf.com/reader/full/kulturna-geografija-2-del 1/59

1

UNIVERZA V LJUBLJANIFILOZOFSKA FAKULTETAODDELEK ZA GEOGRAFIJO

Aškerčeva 2SI-1000 LJUBLJANA

DRUŽBENA GEOGRAFIJA 1

KULTURNA GEOGRAFIJA

GEOGRAFIJADRUŽBENIH SKUPIN

študijsko gradivo

izr. prof. dr. Jernej Zupančič

Ljubljana, november 2009



39

7. GEOGRAFSKE RAZSEŽNOSTI RELIGIJE

Religija sodi med najmočnejše in najbolj dolgotrajne družbene povezovalce. Kot taka imazanesljivo tudi številne in raznovrstne geografske učinke.

Sam izraz RELIGIJA (VERSTVO) izhaja iz latinske besede religare ( povezovati) inoznačuje sistem verovanja, prepričanja, vrednot in ravnanja do svetega). Obstaja velikodefinicij pojma religije.

Religija je star pojav. Podobno kot jezik spremlja človeštvo, odkar ga poznamo; je dobesednostar pojav toliko kot človeštvo. Vselej je imela in ima trojni pomen: kompenzacijski,razlagalni in odrešenjski. Manifestira se lahko hkrati ali ločeno ali le delno. Prvi predstavljaneke vrste nadomestilo (kompenzacijo) odsotnosti drugih razlag o svetu in kategoriji»božjega«. Drugi predstavlja razlago nauka in vedenja o svetu, človeku, njegovi naravi indružbenih odnosih. Tretji je teološki; osredotoča se torej na samo kategorijo nesvetnega ter

človekov odnos do njega. V zgodovini je bilo več poskusov, da bi kategorijo religije odstranilikot družbeni pojav oziroma jo zamejili zgolj v okviru duhovnega. Vendar so se taki poskusivečinoma končali z antitezami religije in pristali kot specifične ideologije: dobili so neteistič nisistem prepričanj, vrednot, ravnanj.

RELIGIJA KOT DRUŽBENI POJAV

Najstarejše družbe so poznale predvsem primitivne oblike verovanj. Temu je danes šenajbližji animizem (živali, ki predstavljajo božanstva in so svete). Podobno vlogo so lahkoimeli tudi drugi naravni pojavi, kot so npr. svete skale, drevesa idr.

Pozneje je razvoj vodil v politeizem: poznali so več bogov (božanstev), ki so imeli različnevloge in moči.

Pojav monoteizma (enoboštvo; nauk, da obstaja en sam bog) je sicer zelo star (6.st.pr.Kr.) inse najprej javi kot judovstvo. Pozneje sta na njegovih temeljih nastali tudi krš č anstvo (1.st.) inislam (6.st). Obe sta doživeli več cepitev, kar pa teizma kot takega ni spremenilo; močneje jevplivalo na religijsko strukturo družb, na njihovo organizacijo.

Z religijo se ukvarjajo teologija, sociologija, filozofija, kulturologija in različne druge vede. V

okviru geografije proučujemo razporeditev in razširjenost verstev po svetu, predvsem paučinke na pokrajino. Verovanje je zaradi svoje kompleksnosti in trajnosti mednajpomembnejšimi družbenimi in tudi prostorskimi dejavniki. Najprej je treba opozoriti naizjemno mobilizacijsko moč religije: so torej povezovalni in identifikacijski element;ustvarjajo različne skupnosti in jih identificirajo. Imajo izjemno močan in dolgotrajen vpliv naorganizacijo človeških družb, vrednostni sistem in medsebojne odnose. Posredno so verstvatorej še kako “zaslužna” za izoblikovanost kulturne pokrajine. Ta dejstva moremo opazovatina številnih primerih. Religija tako predstavlja bistveno sestavino in pravzaprav podlagocivilizacij in kultur, ponekod narodne opredeljenosti. Kot združevalni element oblikujeskupnosti, posebej še ker vzpostavlja sistem vrednot in ravnanj. Tako se oblikujejo življenjskistili in posredno ravnanja, ki imajo povsem jasne vizuelne in prostorske implikacije. Tako so

verski objekti bistveni identifikatorji pokrajin, ki prek verskih objektov, načina izrabe zemljein upravljanje z dobrinami ustvarjajo značilno pokrajinsko tipiko.



40

Po ocenah pripada 80% svetovnega prebivalstva eni od znanih verstev.

Ocena števila pripadnikov verstev po svetu (v %);po različnih virih

0 5 10 15 20 25

judje

katoličani

protestanti

pravoslavni

druga krščanska v.

suniti

šiiti

drugi muslimani

hindujci

budisti

daoisti

konfucionisti

šintoisti

druga verstva

Najbolj so razširjene enoboške (monoteistične) verske prakse. Judovstvu pripada komaj 1%,krščanstvu okrog 33% in islamu 19% svetovnega prebivalstva. Skupaj je torej okrog polovicesvetovnega prebivalstva v okviru ene od monoteističnih verstev.

Hinduizem prakticira večboštvo (politeizem) in je najbolj razširjeno v Indiji in jugovzhodniAziji. Hindujcev je okrog 14%, budistov pa 6%. Skupno pripada azijskim religijskimsistemom okrog 23% svetovnega prebivalstva.

Ta razmerja se zaradi zelo neenakomerne rasti prebivalstva precej naglo spreminjajo, svoje paprispevajo tudi spremembe verske pripadnosti oziroma opredeljevanja. Pri tem sta najhitrejerastoči islam, katolištvo in hinduizem.

Primitivne religije so domena predvsem pri afriških in nekaterih azijskih ljudstvih. Med temi je animizma (čaščenje živalskih likov) več kakor totemizma (čaščenje duhov in njihovih

upodobitev). Razširjene še v odročnih predelih Afrike, Azije in Oceanije. Značilna jenavezanost na razmeroma ozka območ ja; zato je tudi širši družbeni vpliv sorazmernoskromen. Toda lokalno imajo lahko (in pogosto) izjemno moč. Vendar se v fragmentihmestoma vrivajo tudi v urbanizirana središča razvitega sveta. Govorimo o različnih kultih,magijah idr. Na družbene razmere imajo sorazmerno skromen vpliv.

Veliko elementov starih religij se ohrani tudi po prevzetju monoteističnih (islama, krščanstva)religij in ostajajo kot prakse. Prav tako se javljajo kot subkulturni elementi pri nekaterihskupinah prebivalstva.



41

Razporeditev glavnih verstev po svetu

PREGLED GLAVNIH VERSTEV IN NJIHOVA RAZPOREDITEV PO SVETU

JUDOVSTVO

Judovstvo je najstarejša monoteistična religija, ki se je oblikovala na prostoru današnjePalestine. Še danes je prisotna tam. Izmed vseh več jih verskih sistemov je edina, ki je tesnonavezana na en sam narod in njegovo izročilo: Jude. Pripada mu sicer majhno število (okrog25 milijonov) svetovnega prebivalstva, vendar je prek kapitalsko močnih židovskih lobijevizjemno vplivno. Jedro v Izraelu in v ZDA, obstajajo pa še številne judovske diaspore posvetu.

V tem kontekstu je treba omeniti tudi sionizem, ki pa je politično, ne versko gibanje.Namenjeno je bilo oblikovanju judovske države Izrael ter ponovni kolonizaciji Palestine. Taprojekt, ki se je začel že pred prvo svetovno vojno, je leta 1949 z razglasitvijo Izraela uspel.Pozneje so sledile izraelsko-arabske vojne, ki se vlečejo vse do danes.

KRŠČANSTVO

Krščanstvo je po številu pripadnikov največ je verstvo, saj mu pripada tretjina svetovnegaprebivalstva. Zaradi širjenja in demografske rasti število vernikov narašča, še posebej v Afrikiin Latinski Ameriki. Krščanstvo je dobro organizirana religija z zelo razvejano upravnostrukturo ter jasno hierarhijo. V veliki meri tvori podlago t.i. “evropske” in / oziroma“zahodne” civilizacije/. Mnenja o tem, kako in v kolikšni meri je krščanstvo oblikovalo“zahodno” civilizacijo, so različna. Nesporno pa izhaja iz židovskega izročila, le da ganekateri (protestanti, mnoge ločine) ne obravnavajo posebej, medtem ko ima v katolištvu inpravoslavju veliko težo.



42

Krščanstvo se deli na tri glavne veje: katolištvo, pravoslavje in protestantske cerkve. Polegtega obstaja še vrsta krščanskih verskih ločin. Je predvsem »evropsko« verstvo, saj je večinaEvrope krščanske. Na evropskih tleh je tudi večina velikih verskih središč in romarskihkrajev.

KATOLIŠTVO

Katolištvo zajema najštevilčnejši del krščanstva, saj ji pripada 1.090 milijonov vernikov povsem svetu. Katoliško cerkev sestavljajo rimokatoliška (najštevilčnejša) in 18 pridruženihvzhodnih katoliških cerkva. V Rimokatoliški cerkvi velja rimski obred, v pridruženihvzhodnih cerkvah pa bizantinski obred. Omeniti je treba še koptski obred (armenska, koptska– etiopska cerkev). Jedro katoliškega prebivalstva je danes južna, srednja in deloma šeZahodna Evropa ter latinska Amerika, medtem ko so v Severni Ameriki in Afriki regionalnosorazmerno močni, a ne dominantna veroizpoved. Zanj je značilna svetovna (globalna;vesoljna) razširjenost. Katoliška cerkev je prisotna na vseh celinah. Zaradi števila vernikov in

organiziranosti sodi med najmočnejše svetovne sile. Edina od religij ima na svetovni ravnitudi državo: Sveti sedež v Vatikanu. Ta okoliščina daje tej veri velik družbeni in političnivpliv. V najmočnejših državah (ZDA, evropske države) je čutiti regresijo (nazadovanje)vernosti in s tem tudi slabenje vpliva Cerkve na družbene razmere. Obenem se hitro spreminjatudi težišče. Zaradi demografske rasti je katoličanov sedaj največ na »zeleni« celini (LatinskaAmerika).

Po tradiciji je katoliška cerkev neposredna naslednica pracerkve, ki izhaja iz Kristusoveganauka in apostolov, ki so nauk širili v pogojih takratnega turškega imperija. Sprva je bilamočno preganjana, a se je kljub temu naglo širila. Leta 313 je z t.i. Milanskim ediktompostala javna (pravica javnosti) in s tem dosegla konec preganjanja. Odločilnega pomena pa jebila odločitev cesarja Teodozija, ki je veroizpoved razglasil za državno. Sledilo je obdobjevzpona politične moči. Tu sta bili dve razlagi; vzhodna (cezaropapizem), po kateri je bil



43

odločilna verska figura posvetni vladar, ter zahodna, ki ja razglašala nauk o dveh oblasteh. Prislednjih se je naposled uveljavil papež (rimski škof) ki je bil obenem vrhovni predstavnikCerkve. Kot pojavi oživitvenih duhovnih tokov se je razvilo meništvo, ki je posebej vsrednjem veku doživelo izjemen razmah in pridobilo veliko gospodarsko in politično moč.Sledila je doba intenzivnega pokristjanjevanja, neredko z nasilnimi sredstvi. V visokem

srednjem veku je bila Evropa že povsem krščanska, ne pa tudi katoliška; leta 1054 je prišlo dorazkola in ločitve s Carigrajskim pravoslavjem. Po valu katarskega in bogomilskega gibanja jesledil čas reformacije in marsikje tudi proitireformacije. Ker pa so tedaj ravno odkriliameriško celino in jo pričeli naseljevati, se je tja izselilo veliko zlasti pripadnikov različnihverskih ločin in praks. Katolištvo je še dolgo zadržalo vpliv, sredstva in družbeno moč, čeprav

je jela z kolonizacijo sveta postopoma hirati. V srednji in severni Evropi je sledil valprotestantizma, ki je po 30-letni verski vojni prinesel Augsburški mir; patent, po katerem jemorala biti vera podložnikov enaka veri vladarja. 16 in 17. stoletje je bilo čas reformacije inprotireformacije. Pozneje so Cerkev pretresala nova gibanja (npr. janzenizem) in revolucije,ki so močno načele moč in vpliv cerkve kot družbene institucije. Na drugi strani je obstojkolonij vplival na misijonsko delo v Ameriki, Afriki, Aziji in Oceaniji.

Sekularizacija se je nadaljevala tudi vse 19. stoletje. Ko je na apeninskem polotoku iz malihdržavic in papeške države nastala Italija, je moral rimski škof (papež) zadržati predvsemposreden vpliv in nadzor. Šele z lateransko pogodbo (1929) so uredili odnose med Vatikanomin Italijo. Prvi je tako postala država z odmevno in prepoznavno aktivnostjo. Cerkev soprizadele revolucije po prvi in še posebej po drugi svetovni vojni. Ideologije tistega časa(ruski socializem, nemški nacionalsocializem in italijanski fašizem) so skušale cerkevpodrediti ali / in uničiti. To ni uspelo, je pa zmanjšalo njen družbeni vpliv in moč. Verjetno paso njeno družbeno dimenzijo bolj prizadeli tokovi znotraj t.i. »zahodnega« sveta kakor pasocialistične / komunistične ideologije, ki so v vseh veroizpovedih gledale nasprotnika (opij

za ljudstvo). V novejšem obdobju po drugi svetovni vojni so sledila duhovna gibanja znotrajkatoliške cerkve, pa tudi sicer se je le-ta odprla po II. Vatikanskem cerkvenem koncilu (1962-65) z ljudskimi jeziki namesto prejšnje latinščine ter ekumenskim gibanjem, regionalno patudi zavzemanjem za pravice šibkejših slojev (zlasti v Latinski Ameriki, kjer so socialnanasprotja posebej kričeča).

PRAVOSLAVJE

Pravoslavje se šteje od leta 1054, ko je prišlo znotraj poprej enotne katoliške cerkve doverskega razkola. Izraz je slovanski, natančneje st. cerkvenoslovanski in pomeni pravoverje.

Del Cerkve se je takrat namesto cerkvenega unitarizma (ki ga je simboliziralo priznanjapapeža kot prve cerkvene avtoritete) ogradil. Nastale so t.i. “vzhodne” cerkve. To je bilo leta1054 (velika shizma). Same se imenujejo “pravoslavne”, zaradi poudarjanja “prave” vere innavezanosti na okolje pa tudi ortodoksne. Te so bile izrazito navezane na krajevne →poznejenarodne (državne) cerkve. Te cerkve so postale avtokefalne (samoglave); verski poglavar jebil obenem tudi posvetna figura (vladar). V liturgiji je poudarjena misika in ne toliko pravnividiki (kot v katolicizmu).

Značilnost pravoslavja je navezanost na avtonomnost t.i. krajevne cerkve, kar praviloma vodiv samostojnost nacionalnih cerkva. Uveljavljena je v Grčiji (grška pravoslavna), Bolgariji,Romuniji, Srbiji, Črni gori, Rusiji, Ukrajini, Gruziji in Belorusiji. Zadržala se je tudi v

diaspori ter razseljena v območ jih, ki jih je zasedla turška država.



44

PROTESTANTIZEM

Po burnih duhovnih gibanjih visokega srednjega veka, ki so v Španiji in posebej v južniFranciji sprožili val boja proti hereziji in krivoverstvu in deloma v povezavi s tem tudi proti

čarovništvu. Na Balkanskem polotoku so se heretična gibanja javljala kot t.i. »bogomilstvo«;to je pozneje vodilo v osamo in izolacijo, po turški okupaciji teh dežel pa množičnakonverzija v islam. Poskusi reformiranja katoliške cerkve so se tako večinoma izjalovili in vnajboljšem primeru postali duhovna gibanja. Radikalnejši poskusi posegov v upravnostrukturo tedaj družbeno izjemno vplivne in močnega katolištva pa končali zprotireformacijskimi gibanji.

Uspešno je bilo šele reformno gibanje v 16. stoletju, ki ga sedaj poznamo kot protestantizem.Izraz zajema več reformnih gibanj, ki se med seboj precej razlikujejo. Ime izhaja iz latinskebesede protestari (upirati se, oporekati) in je nastal, ko je leta 1529 v Speyerju (Nemčija) petnemških volilnih knezov in 14 mest, naklonjenim reformnim pogledom M. Luthra (ki je leta

1517 razglasil svoje teze), razglasilo ti. Protestatio ( protest ). Ta korak je imel tako teološkokakor tudi družbeno in politično dimenzijo. V različnih deželah so se razvile različnereformne cerkve: lutrovska (nemške dežele), zvinglijanska (Švica, deloma Francija),kalvinske (Švica) in anglikanske (Velika Britanija). Prvotna (Lutrova) smer je vodila vluteransko, ostale reformne cerkve pa so evangelič anske, v Angliji pa se je uveljavila posebnaoblika – anglikanizem (anglikanska cerkev). Poleg teh omenjenih so bile pogoste tudi sekte; vkontinetalni Evropi so bili to anabaptisti (prekrščevalci), menoniti in kvekerji. Za uveljavitevverskega miru je bil odločilen sporazum – t.i. »Augsburški mir« iz leta 1555 in po temimenovane augsburške veroizpovedi. Mir je končal tridesetletno versko vojno, ki je pustošilapredvsem po nemških deželah in Skandinaviji. Ta je uveljavil princip »cuius regio, eiusreligio – č igar dežela, tega vera«. Sledila so leta »čiščenja« drugovercev na teritorijih, ki so

jih posedovali knezi določene veroizpovedi. Zaradi tega je sledilo množično preseljevanjevseh, ki niso želeli spremeniti svoje veroizpovedi in jo uskladiti z ono regionalnega vladarja.Selili so se med drugim tudi v novo odkrite dežele »novega sveta«, predvsem na ozemljedanašnjih ZDA. Te so kmalu postale prizorišče novih veroizpovedi in različnih sekt, ki jim jeustrezala izolacija. Med take sodijo npr. tudi »amiši«, ki so zaradi radikalnih pogledov narazvoj tehnike in tehnologije ter družbenih odnosov do danes ohranili arhaične oblikeskupnosti.

V Angliji je imel protestantski duh bolj državnopolitični in dinastični kot pa teološki značaj,saj je bil v prvi vrsti odpor angleškega dvora proti papežu. Uradni začetek anglikanstva se

šteje leto 1534; ko se je Henrik IV. Razšel s papežem in se razglasil za zemeljskega vladarjacerkve. Zato je tudi položaj vrhovne avtoritete simbolično zaupana angleškemu kralju, škofjepa imajo položaj v zgornjem domu parlamenta. Anglikansko cerkev vodi prvi škof ( primas)škof v Canterburyu. Anglikanizem je zato zadržal precej »katoliških« prvin ne le v nauku,temveč tudi v cerkveni hierarhiji. Sčasoma je tudi tam prišlo do reformnega gibanja –

puritancev, ki so pod vplivnim O. Cromwelom uveljavil državno cerkev ter uvedliprezbiterijansko-republikansko obliko cerkvene uprave.

Pri reformiranih krščanskih cerkvah je treba omeniti še dve izjemi: armensko in koptskocerkev. Za njuno izolacijo so poleg nekaj dogmatskih in teoloških razlogov ključno vlogoodigrale politične okoliščine, ki so privedle do izolacije in potem ločenega razvoja.



45

V Etiopiji so to KOPTI. Predstavlja jo etiopska ortodoksna cerkev, ki je nastala v 4. stoletju,kasneje pa je bila izolirana zaradi arabske in potem islamske prevlade nad Egiptom inSudanom. Živa je med Geečani in Amharci v Etiopiji (40 milijonov pripadnikov). Od te seloči Etiopska katoliška cerkev, ki so jo v 16. stoletju prinesli portugalski misijonarji. Imaokrog 140.000 pripadnikov. Kot posebna oblika je vključena v »vesoljno« katoliško cerkev.

Druga je armenska apostolska cerkev, ki je nastala v 4. stoletju in uveljavila staroarmenščino za bogoslužni jezik. Leta 506 se je ločila od vesoljne cerkve, sprejelamonofizitizem in zaradi ločitve razvijala svoj teološki nauk, obredje in tradicijo. Kizoliranosti so bistveno prispevale tudi razmere, še posebej potem, ko je ozemlje po propaduarmenskega kraljestva prešlo k državi Turkov Seldžukov in nato Otomanskemu (turškemu)imperiju. Velik udarec je doživela s pogromom 1915 (turški pokol Armencev, 2 milijonažrtev) in vstopom v Sovjetsko zvezo (prepoved religije). Danes ima v Armeniji in diasporiokrog 7 milijonov pripadnikov.

ISLAM

Islam (arabsko: predanost bogu) je velika monoteistična religija, ki je nastala v 7.stoletju naArabskem polotoku. Začetnik je prerok Mohamed, začetek pa postavljen v leto 622, ko naj biMohamed bežal iz Meke v Medino- hidžra). Veliko je črpala iz judovstva; Kristus je bil zanjele eden od prerokov, Mohamed pa je bil zadnji prerok. Nauk so nadaljevali nasledniki – kalifi.Pozneje se je širila z Arabci (v Magreb in Pirenejski polotok) in Turki, ki so zavzeli MaloAzijo, Balkan, Arabski polotok in severno Afriko. Z arabskimi trgovci se je vera širila tudi naobale vzhodne Afrike, Indije in Indonezije, pa tudi v notranjost Azije (Centralna Azija) insahelsko Afriko.

Muslimani so pripadniki islamske vere.

Širjenje islama



46

Tudi v arabskem islamskem svetu je že kmalu prišlo do različnih gledanj na islamskoduhovnost. Vendar so bile ločitve že za prvih Mohamedovih naslednikov – kalifov pretežnodružbeno gospodarskega in manj verskega (teološkega) značaja. Tako se je oblikovalo več smeri islama: sunitizem, šiitizem in vahabitizem ter več verskih ločin.

Večina je SUNITOV; sledijo izročilu pravne šole štirih kalifov, torej omajadske in abasidskekalife. Pripada jim okrog 90% muslimanov, to je okrog 800 milijonov ljudi. Priznavajo vseštiri kalife. Delijo se na štiri pravnoreligijske obrede: malikite, hanbalite, hanefite in šafiite.Ime izhaja iz arabske besede sunni (tisti ki sledi suni). Suna pomeni obič aj, navado ali

predpis… prenešen od preroka Mohameda, ki so zapisane v hadisu. Ta pomenipripovedovanje, suna pa je normirana praksa. Koran, sveta knjiga muslimanov, vsebujerazodetje po Alahu, suna pa je Mohamedova razlaga božjega (Alahovega) razodetja. Sunitisprejemajo vse štiri vire islama: koran, suno, idžmo in kijas. Idžma je soglasje verskihavtoritet o religioznih vprašanjih, ki se lahko odraža z besedo, dejanjem ali molkom. Kijas je»sklepanje po analogiji«; dopušča torej možnost, da neka zapoved, prepoved ali vodilo velja,čeprav ni izrecno zapisano v pisnih delih virov islama. V sunizmu je osrednjega pomena

»božji zakon« (šeriat ). Ker je islam pravno utemeljena religija, ima šeriat izjemno velikodružbeno vlogo. V preteklosti je v mnogih muslimanskih družbah bil edini in izključni pravnivir, sedaj pa sledimo v mnogih pretežno muslimanskih deželah trendom ponovneganaraščanja pravnega utemeljevanja na »šeriatskem pravu«. Šeriat se je razvil med 8 in 12,stoletjem. Obsega dedno pravo, družinsko in zakonsko pravo, kazensko pravo in sodnipostopkovnik.

Slika prikazuje dežele, kjer je šeriat realna pravna podlaga družbenih odnosov. Države, ki toprakticirajo, so označeno z rdečim simbolom

ŠIITI (Iran, del Iraka) so po izročilu bolj ortodoksni, priznavajo le Alija kot Mohamedoveganaslednika (Ši a – Alijevi privrženci). Razkol je nastal že v 7. stoletju po Mohamedovi smrtizaradi boja za kalifat; šele pozneje dobi teološko in dogmatsko podlago oziroma razlago.Gibanje je zavračalo zakonitost prvih treh kalifov Abu Bakra, Omarja in Osmana v koristAliju, sorodniku in posinovljencu in zetu Mohameda. Alijeva stranka šiitov je menila, da



47

mora biti kalif zgolj verski poglavar (imam), posvetne pa naj vodi emir (v Iranu – Perziji je bilto pozneje šah). Tako oblikovana imamat je bil deden in naj bi pripadal le Alijevimpotomcem. Alijevi nasprotniki so težili k temu, da bi bil posvetni poglavar muslimanov izplemena Kurejšev (iz katerega je bil tudi Mohamed). Ali je leta 637 izgubil sodbo protiMuaviju, ki so dobili kalifat, se je od skupnosti odcelila skupina haridžitov. Eden od njih je

661 ubil Alija. Šiiti so potem zavračali vse. Ker je bila skupnost razširjena predvsem naobmoč ju današnjega Irana (Perzije), so bili s tem dani pogoji samosvojega razvoja. Perzija jetako oponirala arabskemu vplivu, šiitizem pa je postal eden od stebrov tudi perzijskeidentitete. Šiiti so sedaj prisotni predvsem v Iranu, nekaj pa jih je tudi v Libanonu, Siriji, Irakuin Arabiji. Le v Iranu imajo večino. Tam je bil šah posvetni vladar, mule in vrhovni mula(ajatola) pa so imamovi posredniki. Šiiti priznavajo 12 dosedanjih imamov, posebna strujaizmaelitov pa da jih je bilo le sedem.

V Arabiji so še VAHABITI, priznavajo le Mohameda kot preroka, poznejših šol pa ne. To jezelo zaprta skupnost. Toda zaradi kapitalske moči izjemno vplivna.

Poznamo več sto malih muslimanskih ločin, večinoma lokalnega značaja. Večinoma izhajajoiz šiitizma (npr. izmaeliti, kazmati…).

HINDUIZEM

Hinduizem (staroperz. dežela ob reki Ind) je filozofski, religijski in družbeni sistem. Prvotnose je torej nanašal na ljudi, ki so živeli ob reki Ind: to je bila obširna in samosvoja civilizacija.Stari Perzijci so jo imenovali tako, ker je – čeprav sosednja – vendarle označevala kraje inljudi, s katerimi so bili v stiku in so torej zaznavali svojevrsten, od perzijskega krepko serazlikujoč družbeni sistem. To ni bilo nenavadno, saj je tedaj religija kot družbeni sestavpredstavljala temelj, filozofsko, nazorsko, pravno in praktično življenjsko izhodišče. Precejpozneje, ko se je tudi tod po posredovanju Arabcev razširil islam, je izraz hinduizemoznačeval ljudi, ki niso sprejeli islama in so sledili starim religijskim nazorom. Pozneje, ko jez evropskimi kolonisti prišlo tudi krščanstvo, je izraz zajemal vse, ki niso sledili ne islamu inne krščanstvu, temveč so prakticirali tradicionalne indijske kulte. V 19. stoletju se je kotsvojevrstna oblika odpora proti britanskemu gospodarskemu in civilizacijskemu pritiskurazširilo gibanje neohinduizma kot oblika verskega in hkrati civilizacijskega samozavedanjaIndijcev

Religija je omejena predvsem na indijski podkontinent (Indija, Nepal, Butan, Cejlon) in

prebivalstvo indijskega porekla po svetu. Tako je danes močno razširjen tudi v južni Afriki terv Severni Ameriki. Toda tam skoraj ni več sledu o kastnem sistemu. Skupaj zajema ta

veroizpoved skoraj 830 milijonov ljudi in je 3. na svetu. V Indiji ima več oblik oziromakultov: npr. Višnuja, Šive, Devi, Kali… Hinduizem je bistveno vplival na družbenoslojevitost – sistem zaprt kast, ki so naslonjene na določene poklice. V splošnem velja delitevna štiri glavne sloje.

Šteje se, da je hinduizem nastal sredi drugega tisočletja pr. Kr. In sicer s spajanjem starihnearijskih indijskih ljudstev, ki so naseljevala Indijsko podcelino ter vedske brahmanskereligije arijskih priseljencev. Zanj sta značilna korpus svetih besedil, to je. T.i., ved , terduhovniški sloj brahmanov. Zato ga srečamo tudi pod izrazom celotni brahmanizem. Verski

sistem ni povsem dorečen, saj so številni religijski vplivi obeh izvornih tokov pustili svojeposledice. Velja pa, da se je uveljavila brahmanistična interpretacija vseh besedil in



48

sanskrtizacija v jezikovnem smislu. Zato ga je težko jasno ločiti od nekaterih drugihreligijskih sistemov, zlasti od budizma, s katerim je bil v stiku. Tako so hinduisti lahko alipoliteisti, monoteisti, panteisti ali celo (bolj izjemoma) ateisti. Vsem oblikam hinduizmaoziroma brahmanizma je skupno formalno sprejemanje svetosti ved , ki jih imajo vsi zaizhodišče, temelj religije in obenem družbenih form. Vede so razodetje (sruti), vsa druga

besedila pa štejejo za izroč ilo (smriti) (kot so na primer ramajana, mahajana idr.), pradavnaizročila (purane), strokovni zborniki o svetem in posvetnem pravu (dharmasastre) terpoznejši verski obredniki in verski priročniki, ki jih skupaj imenujejo tantre.

hinduisti

Izraz brahmanizem izhaja iz sanskrtskega izraza brahman (poznavalec svetih vedskihbesedil). V vedah je brahman tudi sveta beseda, ki jo izgovarja svečenik med obredom. Zatose interpretira tudi kot beseda, ki je izhodišče, prapočelo vsega. Če se beseda dojema kotoseba, se prikazuje kot bog Išvara, pa tudi bog Brahma, še pogosteje pa nastopata drugi dvebožanstvi v brahmanizmu oz. hinduizmu, tj. Šiva in Višnu.

V religijskem smislu so stara vedska besedila izhodišča za družbene pojave. Ta verski naukpozna življenjski krog od rojstva do smrti in ponovno rojstvo (samsara), kar pa zahodne

kulture pojmujejo kot reinkarnacijo. Nadalje poznajo sklop etičnih zakonitosti, ki odrejajoposameznikovo obliko rojstva in torej njegovo usodo (karma). Iz teh nazorov so se poznejerazvili filozofski nauki oz. sistemi.

Za družbeni izraz hinduizma oz. brahmanizma je značilna aksiološka lestvica štirih smislov(purušartha): strast ali užitek (kama), korist ali oblast (artha), red ali pravica (dharma) inosvoboditev oziroma odrešitev (mokša). Prva dva pojma nimata neposredne religijske vsebinein pomena, a sta družbeno pomembna. Tretja ima največ ji družbeni in posredno torej tudiprostorski pomen, saj določa družbene odnose. Ti so v tradicionalnem hinduizmu strogohiererhični in podrejeni posameznim življenjskim obdobjem in poklicnim slojem. Posameznikima možnost »gibanja« tekom svojega življenja le v okviru iste kaste. Čeprav je indijskadružba po teh nazorih razporejena v štiri glavne sloje, jih v praksi nastopa več tisoč, ki sonaslonjeni predvsem na opravljanje določenih poklicev. To so kaste (v sanskrtu se imenujejo



49

džati). Izraz kasta je portugalskega izvora, ki izhaja iz latinskega castus (čist) in označujeskupnost ljudi, ki jih družijo način življenja, poklic ali tudi rod. Kaste so tudi najboljprepoznaven družbeni izraz. V 19. stoletju so jih britanske oblasti omejevale inprepovedovale, večinoma neuspešno. Postopoma pa je modernizacija tudi med tradicionalnimindijskim prebivalstvom reducirala družbeno moč in pojavnost kast ter jih v moderni Indiji

sploh prepovedala. Vendar se sporadično in v tradicionalnih okoljih, še vedno pojavljajo.Religijski sistem hinduizma pozna vrsto zapovedi in prepovedi, npr. tudi pri prehrani.Večinoma izhaja iz vedskega izročila o samsari (ponovnem rojstvu). Tako je za hinduistegovedo sveta žival in jih ne uživajo (svete krave).

BUDIZEM

Budizem (sanskrt. buddha –prebujen) je sistem verovanja in ne gre za močno religioznopovezanost kot pri krščanstvu, judovstvu ali islamu. Vendar je kot izhodišče načina življenjazelo močan in se javlja kot podstat kulturam / civilizacijam v Aziji. Verjetno je nastala v 6

stol. Pr. Kr. v Indiji iz skupine potujočih svečenikov in puščavnikov. Danes je velika svetovnareligija, čeprav neenotna in razdeljena na več med seboj sorazmerno močno se razlikujočihoblik. Ocenjuje se, da živi ne svetu skupaj okrog 375 milijonov budistov.

Nastanek budizma je nekoliko nejasen. Navezuje se na obdobje razvoja hinduizma, ko je v t.vedski fazi kot rezultat iskanja rešitve znotraj vedske brahmanske verske ureditve (vedizem,(brahmaizem) nastal sloj puščavnikov (šramana), ki so vse bolj vplivali na duhovno ozrač je vtedanji Indiji, s potovanji pa širili svojo razlago verskega nauka tudi drugam, predvsem v

južno Azijo, Tibet in na Kitajsko. Obe struji (puščavniki in brahmani) sta se prepletali innaposled prešli v povedsko fazo razvoja hinduizma (brahmanizma) v t.i. puranskibrahmanizem. Izoblikovali so duhovne kategorije in vrednote: samsara (nauk o življenjskemkrogu), mokša (o osvoboditvi), ahimsa (nezadajanje bolečin živim bitjem) in karma (ovzročnosti in sadovih dela). Razvili so tehnike askeze in oblikovali pot poglobitvereligioznega dojemanja ( joga). Tako sta nastali dve nebrahmanski religiji, džainizem inbudizem. Slednji ni bil bojevit in nasproten izvornemu brahmanizmu, temveč je poudarjaltrpljenje kot realnost in pot, kako ga preseči. Budizem je prilagodljiv je povzemal izhodišča izobmočij, kamor je prišel. Zato poznamo več regionalno obarvanih tipov budizma. Različnebudistične šole so zato prispevale k raznovrstnosti budizma kot religije. V Indiji in tudidrugod so se razvili na tej podlagi budistični samostani, ki so bili verska središča, poleglokalnih svetišč (stupe). S tem so posredno močno vplivali na arhitekturni izraz tedanjegaazijskega sveta.



50

Širjenje budističnega nauka iz Indije

Razširjenost budizma v Aziji



51

DŽAINIZEM

Džainizem (sanskrt – jaina – »ki sledi zmagovalcu«) je religija, ki se je kot reformno gibanje javila v indijski pokrajini Bihar v istem času kot budizem. Ustanovil ga je Mahavira v 6.

stoletju pr. Kr., pozneje pa se je razširil po vsem indijskem podkontinentu. Večinoma sepojavlja bolj sporadično. Največ džainistov je v indijskih zveznih državah Maharaštri inRadžastanu na zahodu in ne v Biharju, kjer je pred dvema tisočletjema nastal. Širil se je zmisijonarskim delom svečenikov (menihov) kot naslednikov Mahavire. Džainizem je zbralbesedila (legende, meniška pravila, dogmatske odredbe) v kanone in jih na verskem zboru dvestoletji pozneje potrdil kot izhodišča.

V džainizmu človek išče pot svoje osvoboditve iz kroga ponovnih rojstev (samsare) s pravimspoznanjem in ravnanjem. Po tem nauku je svet večen, a ga ne vodi bog, temveč kozmična

moralna zakonitost. Predpostavlja dvoje duhovnih počel: neskončno število duhovnihindividualnih duš in pet materialnih danosti: vzrok gibanja, mirovanje, prostor, snov in čas.Do spoznanja je mogoče priti skozi askezo in meditacijo. Zato je za vedenje in delovanjepripadnikov džainizma značilno temeljno načelo nenasilja (ahimsa), iz katerega izhajajo štirizaobljube: resnicoljubje, čistost, odrekanje kraji in prisvajanju. Znotraj džainizma sta serazvili dve struji: izvorna digambara (zvesta Mahivari) in hodijo goli, razen redovnic, ternekoliko reformirana in zato številčnejša skupnost švetambara (nosijo bela oblačila).

Džainizem je sedaj razmeroma maloštevilčna verska skupnost, saj štejejo skupaj le nekaj več kot 4 milijone vernikov. Poleg Indije in Pakistana, kjer živijo kot izolirana verska skupnost, soprisotni tudi v ZDA in Veliki Britaniji.



52

SIKHIZEM

Druga manj številčna veroizpoved, kiprav tako izhaja iz hindujskega sveta in brahmaističnegareligijskega sistema, je sikhizem. Nastanek te verske skupnosti so bolj kot teološki disputipogojevale družbene in politične razmere v Indiji potem, ko je območ je že doživelo krepkejšo

islamsko preobrazbo.

Sikhizem izhaja iz pandžabske besede sikkh – učenec, se je kot religija izoblikoval v 15.stoletju v Pandžabu (Indija in Pakistan). Za nastanek so bile odločilne okoliščine v Pandžabu,da je bilo območ je pod vplivom islama, prej pa so bili tam hinduisti. Ta konverzija jevečinoma potekala postopoma in mirno, zato so se zadržale vmesne verske prakse. Poskusizbližanja hinduizma in islama niso uspeli. Med pobudniki zbliževanja je bil tudi Nanak,poznejši prvi guru nove religiozne smeri. Ko je doživel razodetje, je postal prvi guru. Po mirnikonverziji so naslednji guruji v zaostrenih okoliščinah nudili močan odpor Mogulom (ki sobili muslimani) in Sikhi so postajali vse bolj vojaška kasta. Versko izročilo se je prenašaloustno in neposredno, po Nanakovih naslednikih. Končni pečat je dal deseti, zadnji neposredni

guru Gobind Sikh, ki je ustanovil skupnost čistih vernikov (khalsa). Po 10- guruju se jeneposredni prenos nauka prestavil na pisno sporočilo – sveto knjigo (Adi Granth). Za Sikhe sotemeljni viri verskega nauka in družbenih norm božja razodetja, nauk gurujev in svete knjige.Doktrinarna vprašanja in za skupnost pomembna, zavezujoča vprašanja rešuje sikhovskaverska oblast (akal takht).

Glavno območ je bivanja Sikhov

Sikhizem ne pozna svečenikov, ker naj bi vsak odrasli znal brati svete knjige in imel s temdostop do razodetja. Vendar pa imajo svoja svetišča (gurdvari) in izgrajeni sistem obredja(bogoslužja). Svetišče je versko in trgovsko središče, saj se versko in gmotno poslanstvodopolnjujeta. Khalsa je zasnovala sistem obnašanja, prehrane in etike medčloveških odnosov.

Izvorno (po Nanaku) bojevitost ni bila prioriteta sikhizma, pač pa je to postala pozneje zaradiopisanih zgodovinskih okoliščin.



53

Sikhi so bili kot nasprotniki muslimanov v dobi angleške prevlade Indije dejansko predvsemvojaška kasta. Angleške oblasti so spretno izrabile obstoječa nasprotja in manjšinske Sikhe, kiso bili tedaj že izrazito bojevita skupnost, vključili v svoje vrste. Indijska vojska je imela tudipovsem sikhovske oddelke, kar je pripomoglo k vzdrževanju te skupnosti sredi sicer

prevladujočega muslimanskega okolja. Po razdelitvi britanskega imperija na indijskempodkontinentu na Indijo in Pakistan je prišlo do pogromov na Sikhe, zato se jih je izPandžaba veliko priselilo v Indijo. Danes jih je 23 milijonov, večinoma pa živijo v Pandžabu,ki pripada Indiji.

KONFUCIJANSTVO

Konfucijanstvo (kit. ru-jia – šola učenjakov) povzema Konfucijev nauk in velja zareligiozno, filozofsko in družbeno-politični sistem med Kitajci. Drugje se ni uveljavil, čepravso potujči trgovci in puščavniki širili ta nauk tudi drugam, npr. na Korejski polotok in

Japonsko . Ko je postal nauk državno vodilo, se je zadržal do 1912 (revolucija) in je bistvenovplival na miselnost, kulturo in delo Kitajske. Danes šteje okrog 480 milijonov pripadnikov.

Konfucijski nauk izhaja iz starih zapisov, ki jih pripisujejo Konfuciju (pet klasikov) ternjegovim naslednikom (Mengi, Šuengi), poznejši spisi so zbrani v štirih knjigah (Pogovori,Mencij, Veliki nauk, Nauk o sredini). Po tem izhodišču so državni kult Kitajske dinastijelegitimizirale tako, da so formalizirale odnos med vladarjem in vsem, kar je pod nebom (tian). Obrede so vodili konfucijski učenjaki, ki so bili pristojni za razlago starih filozofskih spisovin obenem določali tudi državno uradništvo. Postopoma so pod vplivi zahodnih filozofijnastajala reformna gibanja, ki jih poznamo pod skupnim imenom neokonfucijanstvo, čepravniso enotna. Konfucij je bil kot mislec pobožanstven. Leta 1905 so državne konfucijanskeizpite odpravili, leta 1928 pa z revolucijo pa opustili tudi daritve pobožanstvenemu Konfuciju.Močan udarec mu je zadala revolucija 1947 in nastop komunizma, ki pa je konfucijanstvozadržala kot zasebno filozofijo življenja. Štejejo, da je danes še okrog 480 milijonovpripadnikov konfucijanstva, vendar je to težko dokazovati.

Konfucijski nauk je usmerjen k filozofiji politike, torej upravljanju z javnostjo in zanjo. Vvrhu te piramide je vladar (cesar). Nauk išče vzpostavitev družbenega reda, pravičnosti inodgovornosti. Cilj je ohranjanje etičnih meril človečnosti (žen). Posameznik ima v temmiselnem in religijskem sistemu odgovornost, da z ravnanjem in etiko, ki jo doseže tudi zučenjem in meditacijo, dosega ideal vzvišenega človeka (čuenci). Konfucionizem je zato

prispeval k splošnemu dvigu izobrazbene ravni v tistemčasu. V tem miselnem sistemu imajopomembno mesto tudi duhovi prednikov (kult prednikov). Konfucijski nauk so si različno in

precej utilitarno razlagali, zato se je razvil v ljudsko religijo. Konfucij je iz modreca postalsvetnik, ki so ga častili po božje, mu postavljali svetišča in uveljavili obredja.

Ko je na Kitajsko prišel val drugih religij, od islama do krščanstva, pa tudi budizma, so ljudjenepopolno prakticirali več religij hkrati. Ocenjuje se, da je prav ta okoliščina pomagalarazmeroma naglemu prodoru komunističnega ateizma v drugi polovici 20. stoletja. Vendar jebila tudi ta konverzija, tako kot one pred njimi, nepopolna. Zato je ocenjevanje številavernikov oziroma pripadnikov različnih religij na Kitajskem, razen islamskih v Sinkiangu terbudistov v Tibetu, zelo nehvaležno opravilo, povezano s precej napakami.



54

ŠINTOIZEM

Šintoizem (kit. shen – božansko bitje; do- jap. pot) je avtohtona japonska religija, ki so jopoimenovali shinto da bi jo ločili od prodirajočega budizma in konfucionizma. Šteje okrog110 milijonov vernikov oziroma večina (nad 80%) japonskega prebivalstva.

Na Japonsko so se prek morskih poti segmentarno vrivali elementi kitajskega konfucionizmain budizma, pa tudi šamanizma, ki je prvotno mongolskega izvora. V domačem okolju soobstajale animistične in totemistične oblike lokalnih verovanj. Vsak rod je imel svoj mit inlastno izročilo o božanskem izvoru. Japonski izraz šinto je nastal potem, ko se je uveljavilamočna dinastija in vzpostavila oblast na vsem otoč ju, čeprav so se rodovi in klani še naprejspopadali med seboj. Cesar je bil razglašen za živo božanstvo. Ta tradicija se je zadržala domoderne dobe. Na šintoizem je imel izredno močan vpliv zlasti budizem, po katerem soprevzeli precej verskega in družbenega nauka, jedro starih šintoističnih nazorov pa se je kljubtemu zadržalo. Posamezne dinastije so zaradi izhodišča nauka o cesarju kot božanstvuprehajali nekoliko tudi v druge religijske sisteme. V tokugavskem (edskem) obdobju je bil

npr. močan vpliv konfucionizma, kar pa glede na močne gospodarske in kulturne stike sKitajsko ni bilo nič nenavadnega. V obdobju meidži, ki je namesto razcepljenih šogunatov vzpostavil močno centralno oblast ter državno organizacijo ter jo močno moderniziral poevropskih in ameriških zgledih do te mere, da je ne le zadržala avtonomnost, ampak agresivnonastopila kot kolonialna velesila pacifiškega loka. Meidži je konfucijanske in budističnevplive močno omejil in šintoizem je postal neke vrste državna religija. Celo več, spremenil se

je v ideologijo in družbeni nauk. Po drugi svetovni vojni je ta status izgubil, cesar pa se je samodrekel božanskemu izvoru.

SEDANJOST IN PRIHODNOST VERSTEV

Religija je do danes zadržala vlogo družbenega identifikatorja in ključne mobilizacijske inkomunikacijske sile. Ker ima na podlagi dolge tradicije tudi izjemno simbolno moč, se nanjokot na družbeni sestav naslanjajo tudi drugi družbeni agregati. Religija kot moderni pojavzadržuje svoje mesto tudi kot pomemben dejavnik oblikovanja kulturne pokrajine, sevedaposredno, prek družbenih norm, ki določajo način življenja in odrejajo smer in intenzivnostčlovekovega prostorskega delovanja.

Danes se glede religij v svetu kažejo zelo različni trendi. V Evropi je trend sekularizacije (lat.saecularis – posveten) in nazadovanja verskega prakticizma. Kljub nazivni konfesionalnosti

je družbeni vpliv in pomen verovanjačedalje manjši. Tako verska praksa v eklatantnokatoliških državah (Italija, Španija, Portugalska, pa tudi Avstrija in Nemčija, močno nazaduje.

Na drugi strani pa so v nekateri bivših socialističnih državah (Rusija) in obstoječihenopartijskih sistemih (Kitajska, Mongolija) zabeležili močan porast religioznegaozaveščanja. To gre pripisati tudi vplivom različnih sekt in kultov, ki so se razširili izseverne Amerike.

Toda v Afriki in Latinski Ameriki doživlja katolištvo svoj preporod. Redefiniranje katolištva,ki ga označujejo t.i. nove teologije, vzpostavlja zlasti znotraj globalno organizirane katoliškecerkve nove odnose. Pod temi vplivi na eni ter odsevi socialistične protiverske propagande se

je krščanstvo v razvitem svetu tesneje ozrlo tudi za socialnim naukom in ekumenizmom, ki

sedaj poleg poskusov reunifikacije znotraj krščanskih cerkva in pripadnih religij iščepovezave in sodelovanja tudi z islamskimi skupnostmi. Dialog tako označuje družbeno vlogo



55

religije, čeprav so krajevne cerkve v nekaterih družba zadržale precejšen vpliv in polegmoralne tudi znatno gospodarsko moč.

Poleg tega nastopajo tudi nove oblike religijskih zavesti, nove sekte in duhovna gibanja. Tokaže na potrebo človeka po religioznem izrazu. Porast sekt in parcialnih prevzemov religijskih

praks in filozofij je zato med vidnimi izkazi družbenih gibanj moderne dobe.

Obenem nastopa izrazita pluralizacija zaradi intenzivnega mešanja prebivalstva potommnožičnih selitev in oblikovanja multikulturnih okolij. Iskanje izvorov religije navadnooznačujemo z izrazom fundamentalizem, vendar se je ta uveljavil predvsem v smisluislamskega radikalizma.



56

DRUŽBENI IN GEOGRAFSKI UČINKI RELIGIJE

Presoja družbene in posledično tudi pokrajinsko odločujočega vpliva religije temelji naizkazanih družbenih tvorbah – skupnostih in njihovim relevantnim družbenim učinkom.Zaradi vloge religije v nekaterih družbah prihaja do poenostavljanja ali kar je še slabše,

glorifikacije družbenega učinka religije, prav tako pa tudi do poskusov načrtne religijskeodtujenosti, ki pa – kakor smo videli v začetku – ne prinese dosti drugega kot novo oblikokolektivnega zavedanja in skupinotvorja. Drugače povedano: v okoljih, kjer so obstajalemočne težnje po eleminaciji družbenega vpliva in kolektivne narave večine religijskihsistemov je realno prišlo do pojavov ateizma kot filozofsko in ne religijsko stališče, ki pa jepogosto imelo antireligijski značaj in s tem prešlo v družbeno ideologijo. To velja zlasti zarazlične oblike bojevitih komunizmov (socializmov), ki so večinoma rezultirali kot osebnikulti državnikov, ki so zaradi ideoloških predpostavk domnevne stalne ogroženosti države insistema prešli v osebne ali najmanj enostrankarske diktature s poraznimi gospodarskimi,političnimi in kulturnimi, žal pa tudi pretežno negativnimi prostorskimi posledicami.

Religija je in ostaja močan dejavnik povezovanja ljudi v skupnost. Oblikujejo se verskeskupnosti, ki imajo trajen in stalen značaj. Religija je torej skupinotvorna. Oblikovala jeskupnosti na lokalni ravni (npr. krajevne “cerkve” ter druge oblike verskih skupnosti zrelativno trajno in čvrsto vezjo.

Veroizpoved ima zelo močan vpliv na oblikovanje medčloveških odnosov; v družini, medspoloma, na lokalni ravni. Ker je bila v preteklosti pogosto edina zakonodajna in pravodajnainstitucija. V pogojih, ko je lahko tvorila družbeno elito ali pa predstavljala oblast, jeneposredno pogojevala tudi druge sfere sicer “civilnega” življenja. Postavljala je merila invrednote. Zato se pogosto sklicujejo nanjo kot na relevantno izhodišče družbenih norm.

Ponekod ima verska pripadnost tudi narodna (etnična) obeležja in značaj. Tako so Irci,Poljaki in Hrvatje katoliki, judaizem označuje in povezuje Jude – Izraelce, sikhizem Sikhe,armenska cerkev Armence, etiopska koptska cerkev Amharce. Povsem religijsko ozdaje tvoritudi identifikacijsko podlago tudi za nekatere manjše etnične skupnosti (npr. Pomaki, Gorani,Druzi.

Pravoslavne cerkve so vse narodne in zato avtokefalne (samoglave). Podoben značaj, le boljskromno moč, imajo protestantske družbe, ki so pogosto tudi “narodne”. Taka je anglikanska(angleška), ki ima v ZDA in Kanadi svojevrstno različico (se šteje za protestantsko).

Kadar je verski poglavar hkrati tudi državni vladar in predstavlja boga, govorimo oteokratizmu. Je vladavina “božje volje”, ki jo lahko pooseblja vladar (avtokracija) ali papripadniki duhovniškega stanu (herokracija).

ODLOČILEN VPLIV RELIGIJE NA KULTURO IN SKUPNOSTI

Religija je med najmočnejšimi sooblikovalci kulture v širšem smislu. Kulturotvornost jezelo daljnosežna, saj se s tem domet religije precej poveča. Prav področ je kulture (tradicija,folklora ipd.) ima močne vzvode prav v verskem prepričanju. Vendar je treba ta kontekstrazumeti razvojno, torej v opredelitvi vsakokratne družbene vloge religije in oceni njenega

prostorskega vpliva (posledica načina življenja, ki ga določa, predpisuje, pogojuje ali zgoljsugerira določena religija).



57

Sooblikuje določeno miselnost: npr. bizantinska miselnost, protestantska mentaliteta(varčnost), dobrodelnost, pomoč bližnjemu (altruizem). Na drugi strani so vsi religijskisistemi skoraj brez izjeme poudarjali pomen družine in skupnosti ter tudi dejavno delovanje vnjej, celo (in to neredko) tudi podrejanje osebnih koristi interesov in ciljev domnevni

konstrukciji kolektivnih koristi in smisla.

Nesporno velik je bil in je vpliv religijskih sistemov na družbene odnose. Vse monoteističnereligije so vzpostavile tudi čvrst in trajen pravni red, v nekem smislu so bile te religije torejpravodajne. Za islamske skupnosti marsikje velja to še danes. V islamskem svetu (državah)

je močan zlasti vpliv na pravni red; to so države, ki je posegajo po enačenju verskega inposvetnega (državnega). Uveljavljanje šeriatskega prava in radikalizacija družbenih odnosovso zgovorni znaki velikega družbenega vpliva religije.

Posebej je treba omeniti fundamentalizem (iz lat. – fondatio – temeljiti) je gibanje ali struja,ki skuša znova poseči po “pravi” veri. To velja posebej v islamskem svetu dnes, čeprav tudi

drugim religijam iskanja in vračanja k temeljem (kar izraz tudi pomeni!) niso niti najmanjtuje.

Prav tako nesporen pa je tudi vpliv verstev na družbena gibanja. Današnje družbe sosekularizirane (lat. seculare – posveten); ločitev cerkve in države velja za enega temeljevosnovanja “civilne” družbe. Država oziroma civilna družba je zato ideal ločitve od religijskihsistemov, deloma tudi zaradi poudarjanja svobode posameznika.

Medverske razlike so bile pogost razlog za selitvene pritiske. Tako je augsburški mir (po 30-letni vojni) 1555 uveljavil versko toleranco, a le v določenem okviru. Načelo: cuius regio,eius religio (čigar dežela tega religija) je sprožilo množična priseljevanja ali pa verskekonverzije. Na drugi strani so nastajajoče ZDA zaradi verske tolerance sprva in tudi poznejepritegovale zlasti pripadnike sekt in različnih kultov, ki ji,m družbena moč monoteističnihreligijskih sistemov ni dopuščala razmaha v domačem okolju. ZDA so zato postale pisanazbirka religij, na katere se pravni red ustavno zamejene ameriške državnosti ni oziral. Le vnekaterih primerih je posegal v radikalizme posameznih skupnosti, npr. v poligamijomormonov in v moderni dobi nekajkrat proti ločinam npr. scientistične cerkve, a še to zaradiočitnih deviacij, ki so se pojavile kot afere.

Religije tako ostajajo na praktični ravni (določevalec življenjskih stilov in oblikovalecvrednot), ki zadržujejo veliko združevalnost, simbolno moč in posredno mobilizacijski vpliv.

Tak značaj imajo še sedaj na primer romanja, ki so pomemben del gibanj prebivalstva izverskih razlogov in v nekaterih okoljih odločilno prispevajo k turističnim tokovom (dejansko

to le pogojno lahko imenujemo turistični tok!). Romanja so del družbene manifestacije inizredna mobilizacija ljudi: na svetih krajih se zberejo velike množice. Jeruzalem ima pravzaradi tega izjemen vpliv, prav tako tudi Rim (središče katolištva), ali pa zbiranja hindujcevob sveti reki Ganges in romanja pravovernih muslimanov v Medino in predvsem Meko, patudi nekatere druge vidne verske kraje. Romarska svetišča po vsem »krščanskem« svetu sopovsem prilagodila svoj izgled in strukturo k sprejemanju specifičnih potnikov – romarjev.Npr. Lurd in Fatima so prepoznavne točke, pa še številne druge. V tem oziru so nekaterasredišča postala tudi nacionalna zbirališča in imajo poleg religioznega tudi izpostavljennarodni značaj.



58

Verjetno je ta vpliv še največ prispeval, da so moderna gledanja vdela v religiji konkurencomobilizatorja družbenih sil in jih skušali omejiti ali pa celo povsem izločiti.

Zaradi množičnih selitev so družbe danes večkulturne in večkonfesionalne (večverske). Taraznolikost pa v nekaterih primerih zlahka vodi v polarizacijo, pa tudi v konfrontacijo in celo

konflikte. Spopad kultur, v katerem imajo po Huntigtonu dominantno vlogo prav verskaobčutja, organiziranost in vrednote, je (žal) realnost ali vse bližje temu. Čeprav večina religijrazglaša toleranco kot pomembno vrlino, so med seboj pogosto nepomirljive nasprotnice.Posebej velja to za nekatere bojevite sekte in vse tri monoteistične religije.

VERSTVA KOT DEJAVNIKI OBLIKOVANJA KULTURNE POKRAJINE

Odločilen je način življenja, ki oblikuje sistem vrednot in ravnanj, ki je kulturotvorna. Izražase neposredno prek verskih objektov in njihove lokacije, ki določa tudi njihov pomen. Verskiobjekti so simboli prostora, neredko ključne vedute in določevalci (npr.v mestih) gabarita.

Verski objekti so simbolni, zato imajo poseben pomen tudi v mestni fiziognomiji. Pravilomaso do danes zadržali tudi družabno in kulturno vlogo. Neredko so tudi ključne točketurističnih obiskov. Simbolni in sveti kraji: neredko imajo predvsem versko ozadje in pomen.V ta sklop posebej omenjamo romarske kraje, ki privlačijo stalne tokove in ustvarjajo posebentip »romarskih« naselij. Poleg tega so cerkve, svetišča in samostani dragocene zbirkedokumentov, umetniškega in kulturnega materiala; imajo velik simbolni pomen.

Verska pripadnost pogojuje življenjske stile. Prehranske navade in prehranska kulturapogojujeta rabo zemljišč. Zato so območ ja s pretežno muslimanskim prebivalstvom večinomanenaklonjena pridelovanju vina, ne pa tudi grozdja. So pa tudi delne izjeme, npr. v Turčiji,kjer je tudi (a to ni posebej znano) napredovali v produkciji vina. Za to izjemnost se imajozahvaliti velikim vplivom potrošnje vse številčnejših turistov. V Bosni so namesto tega razvilislivarstvo. V budističnih deželah je potrošnja mesa skromnejša, povečano pa je povpraševanjepo ribah. Ribogojstvo so pospeševali tudi nekateri srednjeveški samostani, predvsem strožjiredovi. Tako je Češka, ki je bila v srednjem veku močno posejana z benediktinskimi insorodnimi samostani, oblikovala ribnike kot pogost pokrajinski element.

Kartuzija Pleterje je zaslužna za sadjarstvo in vinogradništvo okolice



59

V krščanskem svetu je bilo uživanje vina cenjeno in vneseno v skoraj vse liturgije. To jevplivalo na kultivacijo vinogradništva celo tam, kjer so bili klimatski pogoji na skrajnem robuin obskurni, dejavnost pa neuspešna. Toda prav samostanskim redom se imajo pokrajineBurgundija, Toskana, Porenje in druge zahvaliti za sloves vinogradništva, pa tudi nekaterih

drugih dejavnosti, npr. sirarstva, že omenjenega ribogojništva in sadjarstva. Tudi vslovenskem okolju so okolice Pleterij, Stične, Jurkloštra in Ptuja, pa tudi marsikje drugoddejansko rezultat usmerjenega večstoletnega dela in pridobljenih izkušenj.



60

8. JEZIK, KOMUNIKACIJA IN ETNIČNI POJAVI V GEOGRAFSKEMKONTEKSTU

JEZIK IN KOMUNIKACIJA

Skupnost ljudi postane to šele z različnimi oblikami komunikacije med člani; ustvarja namreč občutek povezanosti in soodvisnosti. V prvi vrsti gre za besedno / jezikovno komunikacijo;vsi, ki skupini pripadajo, morajo jezik poznati, razumeti in uporabljati. Nekoč je bila nujnatudi bližina; dialoga ni brez druženja. Sedaj obstajajo tudi tele-skupnosti; geografska bližinani nujni predpogoj oblikovanja skupnosti.

Jezik predstavlja sistem dogovorjenih glasovnih in pisanih znakov, ki omogočajo jasnosporočanje in so obenem prenosni; lahko jih je prenesti drugam, še posebej pisne oblike.Govorce istega jezika označuje bližina in ustvarja sorodnost ter različne oblike povezanosti. Izskupine (seštevek posameznikov) se o oblikuje skupnost (seštevek posameznikov, ki so vmedsebojni povezanosti). Oblikovale so se širše skupnosti, kot so ljudstva in potem narodi,etnične skupine / skupnosti. Vendar pojma jezikovne skupine in narodne (etnične) skupine nista istoznačna, čeprav se visoki meri prekrivata. Zato lahko postavimo, da je jezik doberindikator etničnih (narodnih) pojavov, a ne dosledno vselej v vseh primerih. Je tudirazpoznavalec (identifikator) družbenih skupin, ki na temelju sporazumevanja – komunikacije– ustvarja čvrste medsebojne vezi in na ta način oblikuje skupnost.

O narodu govorimo kot o družbenem agregatu (skupnosti), jezik pa je le medij, sredstvosporazumevanja; to pa lahko oblikuje relativno trajno skupnost.

Jezik izraža nekako trojno naravo, ki nastopajo med seboj soodvisno in povezano. V prvi vrsti

je to povezovalec; sredstvo (medij) komunikacije je zbližal tiste, ki so ga obvladali. Drugič govorimo o jeziku kot o rezultatu: ljudje, ki so bili ozemeljsko, situacijsko, interesno

povezani, so uporabili kodo enotnega sporazumevanja in oblikovali skupno besedišče . Vdoločenem smislu je torej tudi produkt okolja, pokrajine. Tretjič pa nastopa jezik kot simbol,prepoznaven znak pripadnosti k neki skupnosti. Ustvarja občutek sprejetosti, povezanosti inbližine: zato tudi neke vrste filozofijo in kulturo skupnosti, ki ga govori

Moderni jeziki so rezultat številnih kompromisov in prilagoditev. So praviloma pisani: pri tem je bilo potrebno določeno poenotenje (homogenizacija) oziroma standardizacija. To lahkooblikujejo le organizirane skupnosti, ki jezik dovolj pomembno vrednotijo kot skupno zadevoin priložnost. Zato so moderni jeziki nastali v zgodovinsko pogojenih okoliščinah družbene

pretvorbe. V Evropi se je to zgodilo v dobi prevratov od 15. do 18. stoletja, ki je bil obenemtudi čas družbene modernizacije in prehod iz fevdalne v produkcijsko kapitalistično dobo.Vendar so standardizirane oblike pisnega(knjižnega) jezika pri mnogih precej starejše.Srečamo jih že v najstarejših civilizacijah, le da niso predstavljale tako močnega sredstvadružbene mobilizacije.

Skupnosti,ki se notranje povezujejo na podlagi istega (skupnega) komunikacijskega koda, seoblikujejo v jezikovno skupnost. Ta lahko (in zlahka!) postane tudi jedro družbenemobilizacije. Posplošeno to pomeni: narodi se prepoznavajo (identificirajo) po svojem“narodnem” jeziku. Tako lahko na podlagi statistično (in drugače) ugotovljenega stanja glederazporeditve jezikov utemeljeno sklepamo na geografsko razširjenost etničnih pojavov.



61

Vendar je treba na tem mestu omeniti nekaj izjem. Irci govorijo večinoma angleško, vendarimajo izjemno močan čut narodne pripadnosti in povezanosti; tudi v ZDA. Škoti imajopodobno prakso, nekoliko skromneje pa tudi Valižani (Walles). Na drugi strani je nemščinanarodni jezik Nemcev, Švicarjev, Avstrijcev: a občutki (zavest) pripadnosti k narodu se vežena ozemlje in zgodovinske izkušnje. Jezik je tu igral le vlogo komunikatorja, ne pa tudi baze

združevanja v enotno identificirano skupnost. Švicarji pa so prav tako na podlagi prevladezgodovinske izkušnje pristali v enotnosti nacionalne pripadnosti na podlagi iste zgodovinsketvorbe – torej govorimo predvsem o nacionalnem etatizmu, ki je bil tudi etnotvoren. Jeziki(nemški, italijanski, retoromanski in francoski) pa so drugotnega pomena. Švicarjem jepostavila tudi praktičen izziv več jezičnosti posameznika, če hoče delovati v širši družbeniskupnosti.

Na drugi strani pa nastopa nekaj izrazitih dilem. Kako velika je razlika med srbskim,hrvaškim, črnogorskim, bošnjaškim jezikom: razlike so majhne. Vendar jih sedajvelikopotezno poglabljajo, kar izhaja iz predpostavke o pomeni in vlogi narodnega jezika.Makedonščina in bolgariščina sta si zelo blizu; nacionalni miti (zelo pomembni za

etnogenezo) pa zelo različni. Jezikovna bližina je Bolgarom razlog za zanikanje avtentičnostiin samobitnosti makedonskega naroda. Prav tako imamo dilemo med Moldavci in Romuni:enoten jezik, a zaradi različne zgodovinske usode različna pisava: je dovolj za opredelitevMoldavcev kot naroda? Nominalno vsekakor da, čeprav so prikrite težnje tudi v reunifikaciji.Zelo podobno dilemo imajo Finci in Kareli, pa tudi Nizozemci in Flamci, ali pa Valonci inFrancozi.

Švedi in Norvežani: skromne jezikovne razlike določajo skupen (toda ne povsem enoten jezikovni kod. Zato jim pprevajanje praviloma ni potrebno. Toda narodna identiteta je priobeh izjemno močna. Albanci govorijo dva različna dialekta (tudi pisno): severni gegovski in

južni toskovski.

Arabski jezik je od Magreba do Omana praktično enoten. Vendar so se razvile dokajsamosvoji narodi. To jim ob tudi enotni veroizpovedi omogoča enostavno komunikacijo.Jeziki turške jezikovne skupine so si zelo podobni; npr. a so se razvili samostojni narodi(Turki, Turkmeni, Azerbajdžanci).

Postavimo naposled še nekaj razmerij med kategorijami jezika, naroda in države kotrealizacije narodnih gibanj. Danes je na svetu 200 držav, a le okrog 100 uradnih jezikov. Takoimajo mnoge afriške države še sedaj uveljavljene uradne jezike tiste iz kolonialnih obdobij.Več ji del držav je večkulturnih. Na svetu pa obstaja kakih 6.000 jezikov. Povprečna jezikovna

skupina je torej razmeroma maloštevilčna in torej šteje okrog milijona pripadnikov. Vendar somed njimi zelo velike razlike.

JEZIKOVNE SKUPINE IN GEOGRAFSKA RAZŠIRJENOST JEZIKOV

Členitev jezikov je stvar jezikoslovne (lingvistične) klasifikacije. Medsebojne podobnosti inrazlike ne pomenijo avtomatično tudi boljših odnosov in skupne povezanosti. Omogoča pakomunikacijo in v nekaterih primerih dobrodošlo pot hegemonizacije ter prevladovanja. Iztega izhaja tudi problem beleženja jezikovnih pojavov, saj smo prisiljeni v groboposploševanje in združevanje sorodnih jezikovnih skupin v smiselne (lingvistične) enote.

Čeprav na drugi strani govorimo, da so jeziki lahko v več jem delu primerov dober pokazateljetničnih razmer, niso isto. Temeljni problem kartografskih prikazov so vhodni podatki:



62

opravljene statistike in druge oblike registracije namreč le do neke mere točno posnamejostanje na terenu. Vrh vsega nam pri kartografskih prikazih pogosto narekuje izbiro tehničnegaprikaza število realnih jezikovnih kategorij na enem območ ju. Če jih je veliko, bodo manjšeskoraj gotovo vsaj vizuelno izostale.

Jezikovna karta sveta

Jezikoslovci členijo teh 6.000 jezikov na 9 velikih jezikovnih skupin. Številčnost govorcevnekega jezika ni merodajna za uvrstitev v neko skupino, temveč so to glasovne in gramatične

0 500 1000 1500

kitajski

angleški

španski

hindujski

arabski

bengalski

ruski

portugalski

japonski

nemški

pandžabski

fr ancoski

turški

korejski

biharski

javanski

italijanski

teluški

tamils ki

marats ki

vietnamski

tajski

NAJBOLJ TEVIL NI JEZIKI



63

značilnosti. Jeziki znotraj neke jezikovne skupine niso toliko podobni, da bi predstavljalikomunikacijsko enoto: seštevek oseb, ki kljub jezikovnim razlikam ne potrebujejo besednegaprevoda. Te velike skupine so:

-indoevropski jeziki

-uralsko-altajski jeziki-sinidsko-tibetanski jeziki-izolirani azijski jeziki-avstraloazijski jeziki-semitsko-hamitski (afriški) jeziki-indijanski jeziki-vsi ostali drugi jeziki.

Jeziki, ki jih govori več je število ljudi in jih govorijo oziroma uporabljajo v več državah,imenujemo svetovni jeziki. Mednje sodi na prvem mestu angleščina, nato španščina,arabščina, francoščina, nemščina, kitajščina, hindujščina, portugalščina, ruščina in turščina. Ti

jeziki nimajo zgolj narodnega karakterja, niso torej simbolni, temveč predstavljajo v prvi vrstikomunikacijski kanal in sporazumevalno sredstvo. Vendar obvladovanje določenega jezika(npr. francoščine v Franciji) odpre marsikatera vrata…/Francija je primer, ko je francoščina inuprava (beri: država) “ustvarila” Francoze kot narod. Ti jeziki so torej nadnacionalni alivečdržavni.

Nadnacionalni (svetovni) jeziki

V Evropi so se fenomenu jezika veliko posvečali. Gotovo tudi zaradi tega, ker se v večiniprimerov jezik ideološko enačilo z narodno pripadnostjo. Ideologija nacionalne države jeforsirala gibanja (nacionalizme), ki so skušali “ujeti” narodni (etnični- prepoznan po jezikukot kriteriju) in politični (državni) okvir. Po drugi strani pa je država je imela tudi drugačeninteres; pomemben je bil tudi teritorij kot strateška dobrina, saj je predstavljal ozemlje zzagotovljenimi preživetvenimi viri kot so rudnine, energetski viri, kmetijska zemljišča invodni viri. Jezikovne meje so zato postale ob koncu 19. stoletja in v prvi polovici 20. stoletja



64

vsaj v Evropi eno izmed temeljnih delimitacijskih (razmejevalnih) kriterijev, zato so se k jezikovnimi statistikam in zakonitostim prostorske razporeditve pogosto zatekali. Toda kakorpovedano, jezikovne značilnosti je bilo potrebno neredko prilagajati posebej v etnično in

jezikovno raznolikih okoljih ter na stičiščih poselitvenega območ ja dveh jezikovnih korpusov.Vrh vsega so igrali veliko vlogo tudi dialekti (nareč ja), ki so jih v nekaterih primerih poljubno

interpretirali. Zato stare in moderne etnične karte le do neke mere natančno posnemajo realne jezikovne razmere, te pa tudi le do neke (navadno dokaj visoke) mere prezentirajo narodne(etnične) situacije. Tako je pred prvo svetovno vojno vzpon nacionalizmov evropskihnarodov, ki so iskali uresničenje nacionalnih ciljev (=imeti lastno državo) predstavljal enonajpomembnejših družbenih gibal. Veliko teh ciljev se je tudi uresničilo, a ne povsem. Evropa

je dobila veliko manjšin.

Jezikovne in politične v Evropi 1900

Prvo jezikovno skupino predstavljajo t.i. indoevropski jeziki. Ta je ne le najštevilčnejša,ampak se je zaradi širjenja razmestila po vsem svetu. Je edina, ki je zaradi selitev razširjena

dejansko po vsem svetu: tu se kaže jezikovni univerzalizem. Brez dvoma najboljzakoreninjena zaradi starega pismenstva. Ti jeziki tudi danes kažejo znake izrazite



65

demografske in prostorske ekspanzije. Posebej velja to za angleščino in španščino, medtem kokažejo drugi zgolj poteze demografske rasti, ne pa tudi širjenja zaradi komunikacijskih,političnih in kulturnih momentov.

Indoevropski jezikovni skupini, ki je notranje izredno raznovrstna, pripadajo skoraj vsi

evropski jeziki. Izjema so baskovščina in skupina ugrofinskih jezikov, ki je v evropskihprostor vnesena z kolonizacijo prebivalstva tega izvora.

Germansko jezikovno skupino tvorita dve veji: zahodna (angleški, frizijski, nizozemski,nemški, flamski) in severno (skandinavsko), ki ga sestavljajo danski, švedski, norveški,islandski in ferski. Ta skupina se je predvsem po zaslugi angleščine, ki je postal dejanskoedini lingua franca (univerzalni jezik) po vsem svetu, najbolj razširil. Nekoč je bil v vzhodnihpredelih Evrope tudi gotski, ki pa je izumrl že na prehodu v moderno dobo. V Afriki se jenizozemska burš č ina pod vplivom angleščine razvila v nov jezik – afrikaan, židovskikolonisti pa so v pogojih izolacije v getih evropskih mest uveljavili neenoten, vendar dovoljprepoznaven jidiš, ki ga danes govorijo v Izraelu.Angleščina se je povsem uveljavila v »novem svetu« in jo le redko izpostavljajo posebej. Taameriška angleš č ina ima kljub vsemu nekaj posebnosti.

Romansko jezikovno skupino tvorijo jeziki pirenejske (španski (kastilski), portugalski,katalonski, galižanski), zahodnoevropske ( francoski, valonski, luksemburški, provansalski,retoromanski, ladinski, cimbrški), južnoevropske (italijanski) in vzhodnoevropske (romunske)veje. Tudi ta se je močno razširil, gotovo tudi po zaslugi družbene vloge stare latinščine, ki niživ jezik, predstavljal pa je linguo franco evropskega izobraženstva v srednjem veku. Vnovem svetu Kanade so frankofoni zadržali francoščino.



66

K indoevropski jezikovni skupini sodijo tudi keltski jeziki, ki pa so se ohranili le sporadično,čeprav so bili nekoč mnogo močneje razširjeni. To so irski, škotski (gaelik), valižanski inbretonski. Danes je le delno predstavljajo uradne jezike.

Evropska jezika sta tudi grš č ina in albanš č ina, ki pa medsebojno nista sorodni. Prav tako

sodi v indoevropsko skupino armenščina, ki je jezikovno gledano, precej oddaljena od drugihindoevropskih jezikov.

Zadnjo skupino indoevropskih jezikov v Evropi predstavljajo slovanski in baltski jeziki.Sorodnost te skupine je bolj geografska, saj imata baltska jezika (latvijš č ina in litovš č ina)vrsto posebnosti. Sem sodi tudi izumrli staropruski jezik. Drugi slovanski jeziki so si boljpodobni in do neke mere med seboj razumljivi. Navadno jih členimo v triu glavne veje, pač glede na geografske prilike. Vzhodno, najštevilčnejšo skupino predstavljajo ruš č ina,ukrajinš č ina in beloruš č ina. Najbolj je razširjena ruščina, ki se je zaradi kolonizacije severneAzije razvoj v prostorsko min številčno evrazijski jezik in je tudi eden od svetovnih jezikov.Zahodna veja premore štiri jezike: poljskega, č eškega, slovaškega in lužiško-sorbskega.

Južnoslovansko vejo je označil najprej izumrli starocerkvenoslovanski, med živimi jeziki paso srbski, hrvaški, slovenski, makedonski, bošnjaški, č rnogorski in bolgarski. Razlike med

jezikovnim korpusom hrvaškega, srbskega, bošnjaškega in črnogorskega jezika so majhne inpredstavlja praktično enotno komunikacijsko osnovo.

Drugo veliko podskupino indoevropskih jezikov tvorijo indoiranski jeziki. Sestavljata ga dveveji: iranska in indoarijska. V iranski jezikovni veji, ki ji je predhodil stari avestitski jezik, sodanes živi naslednji: iranski, kurdski, paštu, osetinski, beludžijski in tadžiški. Številčnejša inbolj raznolika je indoarijska (indijska) jezikovna veja, ki jo sestavljajo hindujski, urdu,singalski, nepalski, biharski, bengalski in romski jezik. Slednji je zaradi poselitvene logike poEvropi in Aziji dobil v besedišče vrsto tujih izrazov in jezikovnih form, tako da so nastalerazlične variante romščine. Težava je tudi v tem, da je romski jezik le redko dosegel pismenostopnjo in je zato besedišče odvisno od vsakokratne komunikacijske ravni in situacij ter zatohitreje podvržen spremembam. Vsem indoarijskim jezikom predstavlja podlago stari sanskrt ,ki ni več živ jezik, a v njem so številna stara, zlasti religiozna sporočila.

V tej skupini je treba omeniti še tri mrtve jezike: toharski, in dva anatolska: hetitskega inluvijskega. Verjetno so jih povsem prekrili Turki Seldžuki in vztrajanje otomanskega imperijana tem prostoru.

Drugo veliko skupino jezikov predstavlja uralsko-altajska skupina, ki je poimenovana po

prostoru med gorovjema Ural in Altaj. Gre za izhodišče osrednje in severne Azije, pravzapravEvrazije. Ti jeziki so se v obdobju selitev ljudstev močno razširili proti Evropi in ponekod

uspeli obstati, nekateri pa so izginili. Posredno pa so se vrnili elementi v besedišča sosedov,zlasti ruščine in baltiških jezikov, s katerimi so bili največ v stiku. Seveda pa velja tudiobratno. Sestavlja njo več vej.

Evropski prostor zasedajo pripadniki uralske veje, znotraj katere so številčni predvsem ugro-finski jeziki. Sestavljajo ga madžarski, estonski in finski, podoben pa je tudi samski(laponski), ki je finščini blizu tudi geografsko. V severnem delu evropske Rusije so šemordvinski, marijski, komijski, votjaški, hantijski in mansijski; slednja dva kažeta sorodnostpredvsem do madžarščine. Razlike so velike, saj je do fizične ločitve in ločenega razvoja

prišlo že zgodaj in pozneje ni bilo stikov. Jukagirski podveji pripada samo jukagirš č ina,



67

samojedski pa so nenski, enski, ngasanski, selkupski in obkalmski jeziki; vsi so maloštevilčniin precej arhaični.

Altajska veja je veliko številčnejša in tudi kulturno vplivnejša. Zajema prostor medBalkanom in zahodno Kitajsko, na jug pa sega na pogorja Iranskega višavja, Hindukuša ter

Himalaje. Sega pa tudi dlje, vse do japonskega otoč ja, saj v to skupino sodita tudi korejščinain japonščina. Najštevilčnejša je veja turških jezikov. To so turški, uzbeški, azerski(azerbajdžanski), uigurski, tatarski, kirgiški, turkmenski, kazaški in ločeno od teh še jakutski.Ločeno podvejo tvorita azijski bolgarski in č uvaški jezik. Drugo vejo predstavljajomongolski jeziki, ki geografsko zasedajo prostor severovzhodne Evrazije. Sestavljajo gamongolski, burjatski, ojratski, santski, in kalmiški; slednji je navzoč pri Kalmikih, ki sonaseljeni v spodnjem Povolžju. K tej podveji sodi tudi hazarski jezik, ki ga govoriistoimensko ljudstvo v planotastih predelih osrednjega Afganistana. Tunguški jeziki soprecej izolirani in omejeni na območ je severne Sibirije: tunguški, oroški,korjaški, itelmenski,madžurski in evenški. Korejščina in japonščina, prva na polotoku in druga na japonskemotoč ju, tvorita povsem ločeni veji. Med jezikoslovci še traja razprava o izvoru japonščine in

korejščine. Jezika nista istega izvora.

Posebnost jezikovnih razmer pa predstavlja Kavkaz, gorska veriga med Črnim in Kaspijskimmorjem, ki se pne krepko prek 5.500 m visoko. Geografska zamejenost in zaprte gorskedoline so omogočile ohranjanje starih izročil in tudi maloštevilčnih jezikovnih skupnosti.Tako je to gorstvo sedaj prizorišče več kot 40 jezikov, ki se med seboj močno razlikujejo.Izraz kavkaški jeziki zato ni jezikovno genetičnega (sorodstvenega) temveč predvsemgeografskega poimenovanja. Ločijo tri glavne skupine; nekateri jeziki ne sodijo v nobeno.Jezikovne skupnosti so razmeroma maloštevilčne, toda zelo vztrajne in jezikovno vitalne. Vkartvelsko vejo sodijo gruzinski, svanski, lazinski, č anski in mingrelski jezik, ki zasedajonižje predele med Kavkazom in Malim Kavkazom. V abhaško-adigejsko skupino sodijoabazinski, abhaški, ubiški, kabardinski, č erkeški, adigejski jezik in zasedajo prostor predvsemZahodnega Kavkaza. Vzhodne predele napolnjujejo ljudstva ki pripadajo naško-dagestanski podveji: č eč enski, inguški, avarski, lazinski, darginski, č amalski, cezinski, tabasaranski, arški,lezginski, darginski, cahurski in nekatera besedišča z zelo skromnim številom govorcev.Kavkaški jeziki so zadržali vrsto posebnosti in arhaizmov, ki jih ne najdemo pri nobenihdrugih jezikih po svetu. Svoj čas so skušali dokazati vsaj delno sorodnost kavkaških jezikovin baskovš č ine, a ni kaj dosti dokazov za to. Baskovščina je svetovni unikat brez jezikovno-sorodstvenih razmerij.

Najštevilčnejši jezik na svetu je kitajščina, ki pa ni povsem enotna. Govorimo o kitajsko-

tibetanski jezikovni skupini, ki ima dve zelo različni veji. Prva je kitajska s kitajskomandarinš č ino kot najštevilčnejšo jezikovno prakso; poleg tega je v rabi še več variant

kitajščine, ki se med seboj razlikujejo. V tibetansko-burmanski veji je tibetanš č ina jedro zveč narečnimi skupinami, poleg tega pa je še burmanski, karenski, bodski in drugi. Tudiburmanska skupina se dokaj razlikuje med seboj.

Posebno skupino tvorijo tudi dravidski jeziki. Zaradi stikov z indoarijskimi ljudstvi pa je biloprepletanja vendarle precej. To so brahujski, teluški, tamilski, malalajski, kanareški, gondski.Povsem izolirani jeziki so se razvili na Andamanskem otoč ju. Podobno kot baskovščina vEvropi tudi ta ne pozna nobene sorodstvene podobnosti z drugimi jeziki.

Jugovzhodno Azijo naseljujejo ljudstva ki govore jezike avstraloazijske skupine. To jeskupno ime, ki podobno kot na Kavkazu, bolj označuje prostor poselitve kot pa jezikovno



68

sorodnost. Dokazano pa je, da so nanje močno vplivali po eni strani sanskrt kot izhodiščnobesedišče iz indijskega jezikovnega sveta, na severu pa zlasti burmansko-tibetanska ljudstvain njihovi jeziki. Tako tvorijo tri veje: mundsko, z mundskim in santalskim jezikom termonsko-kmersko, v kateri so kmerski, monski, vietnamski, laoški, kmujski, aslijski. Vendarse je zaradi izolacije zadržalo še veliko malih jezikovnih otočkov, katerim je izoliranost

pogojevala samosvoj jezikovni razvoj. Tretja, dokaj številčna veja so tajsko-kadajski jeziki,katerih glavni predstavniki so kamsko-tajski (laoški, tajski, šanski, džuanški) ter kadajski(lijski, bejski, lakijski); druga veja je številčno veliko skromnejša in družbeno marginalna.Nekoč so filologi uvrščali tajsko-kadajsko skupino med sinidske (kitajske) jezike, a se jepozneje ugotovilo, da gre le za sorazmerno veliko število izposojenk iz južnokitajskih

jezikovnih variant, sam jezik pa sodi kot dokaj posebna skupina še v t.i. avstraloazijske jezike– a ta opredelitev je bolj geografska kot pa genetična.

Geografsko zaokrožena, a jezikovno dokaj samosvoja je skupina indonezijskih jezikov; naotokih in v redko naseljenih območ jih tropske Indonezije so se jeziki razvijali pod pogojiločenosti. Posebej za Borneo in Sumatro velja, da sta bila verjetno tudi zibelka človeštva kot

takega, saj so tu našli najstarejše artefakte. Danes je v rabi nekaj sto jezikov, vendar so razen javanskega in malajskega večinoma manj številčni. Obalne predele Sumatre, Jave in Balija sozaradi številnih stikov in zgodnjega prihoda Indijcev in tudi Arabcev prevzeli tudi elemente izsanskrta in celo semitskih jezikov (arabščine). Podobno je tudi na Filipinih, kjer ima vsakmanjši otok svojsko jezikovno platformo. Izraz filipinski jeziki je zato geografski ali tudipolitičen. Najštevilčnejši so: tagaloški, cebuanski, ilokanski, hiligajnonski, bikolskisamarsko-lejtejski, pangasinanski in drugi. Vseh je vsaj sedemdeset. Na Madagaskarju, kamor je prišlamočna kolonizacija iz Azije, se je uveljavila malgaš č ina, ki pa združuje številne lokalne

jezike.

Prav tako so se maloštevilčne skupnosti razvile na Papui Novi Gvineji in Melanezijskem inMikronezijskem otoč ju. Taki jeziki imajo lokalni značaj. Papuanski jeziki tvorijo pisanozbirko lokalnih govorjenih in ne pisno artikuliranih govorov. Vseh je po ocenah okrog 750.Najštevilčnejši je enganski. Povsem samosvoj je jezik avstralskih domorodcev (aboriginov),ki ga podobno kot one na skrajnem severovzhodnem koncu Rusije uvrščamo med posebneizolirane azijske jezike. Mednje sodijo tudi komaj še ohranjeni jeziki domorodcev naTasmaniji. Zaradi genocidov, ki so ga uprizarjali britanski kolonisti, so ti jeziki že skorajizginili.

Spoj Afrike, Azije in Evrope zaključuje obsežna in jezikovno dokaj homogena jezikovnaskupina semitsko-hamitskih jezikov. Geografsko zajema predele severne (mediteranske in

saharske) Afrike, celoten Arabski polotok ter znaten del t.i. afriškega roga. Odprt svet puščavin polpuščav ter intenziven pretok civilizacij in kultur na robu tega pretežno arabskega sveta

je uveljavil predvsem arabščino v nekaj izvedenkah (različicah) kot skupno komunikacijsko jedro in sporazumevalni medij. Tako je tu od Atlantika do Arabskega morja ter med Pontskimgorstvom in Iranskim višavjem na severu ter Sahelom in Etiopskim višavjem na jugu tuprisotna predvsem arabš č ina kot najštevilčnejši in dobro artikuliran in kultiviran jezik. Drugisemitski jezik je hebrejš č ina, ki se je zadržala v Palestini, seveda ob vnesenem jidišu, ki vIzraelu sedaj prevladuje. Posebno jezikovno vejo tvorijo berberi, ki so zadržali svojživljenjski stil globoko v Sahari. Sem sodijo tudi Tuaregi. Med hamitske jezike prištevamonubijske jezike, kot so nubijski, kordofanski in furski. V to vejo prištevamo tudi č adskegovore in jezik hausa; oba sta prisotna v predelu Čada in Nigra. Vejo kušitskih jezikov

predstavljajo različice sicer dokaj enovitega somalskega jezika. V etiopskem višavju je



69

dominantna amharš č ina, a ni najštevilčnejša. V Egiptu je staro jezikovno podlago sicerprekrila arabščina, a so kopti še živa jezikovna skupnost.

Afriško jezikovno skupino tako predstavljata dve veliki veji: bantujska na jugu insudanska na severu. Izoblikovanih je zanesljivo prek 900 jezikov. Sudanska skupina se

razteza med Senegalom na zahodu in etiopskim višavjem na vzhodu, proti jugu pa se prepletaz bantujsko skupino na območ ju Kongovske kotline. Na severu je dobro zastopan jezik fulanov, jombski, kiluba, kva, ibo, jurubski, akantski, mandejski, gurski, songajski in drugi;nekateri v ta kontekst uvrščajo tud kordofanski jezik (Sudan). Bantu jezikovno skupino tvorijoše bolj raznolike in zato številčne jezikovne skupine. To so na primer rundski, libalulujski,

zulujski, ndebelski, šonski, kongovski jeziki, svahilski, kikujski itn. Jeziki bantujski skupine somnogi razumljivi med seboj.

Ameriške razmere so se močno spremenile, saj so prvotne skupine severnoameriškihIndijancev močno decimirali, Inuiti na skrajnem severu pa so bili marginalizirani malodane dodanes. Edino v srednji in južni Ameriki se je zadržalo več indijanskega avtohtonega

prebivalstva. Tako sedaj prevladujeta ne severu angleščina in francoščina, v srednjem in južnem delu dvojega kontinenta pa španščina in v Braziliji portugalščina. Zaradi plemenskerazdrobljenosti so imeli severnoameriški Indijanci številne jezikovne različice, medtem ko stavisoka kultura Aztekov, Majev in Inkov prispevali tudi k več ji centralizaciji v jezikovnemsmislu.



70

9. NARODI, NACIJE IN DRUGI ETNIČNI POJAVI

KATEGORIJA »NARODA«

Narodi so med najbolj kompleksnimi in zapletenimi družbenimi agregati. Kažejo velikotrajnost; vendar vemo, da so “nastali” v moderni dobi, so torej zgodovinsko gledanosorazmerno mlad družbeni pojav. Posameznik lahko k tej skupnosti pripada ali pa se tudi lo či(oddalji) od nje. Vendar imajo narodi kot široke družbene kategorije tudi zmožnostvključevanja oseb, ki k tej skupnosti prej niso pripadale: narodi (in druge etnične skupnosti)so torej prehodni.

V okviru kategorije “naroda” so zbrane zelo različne osebe: ne le po starosti, spolu, interesnihskupinah, socialnih razredih in slojih, različnih kulturnih skupnostih, verskih organizacijah,političnih strankah, ideoloških nazorih ipd. V tem se izraža kompleksna in na nek način»krovna« struktura naroda kot družbenega agregata. Znotraj skupnosti obstaja konstantna

težnja (to v moderni dobi radi zanikamo) po enotnosti in skupnosti. Zato so večinski narodietničnim manjšinam praviloma nenaklonjeni.

Vodilni teoretiki narodnega vprašanja se največkrat osredotočajo na obravnavo dvehproblemov: na izvor in razvoj narodov ter elementov njihovega sedanjega obstoja in nanacionalizem kot izraz dejavnosti, gibanja in stremljenj določene skupine ljudi, ki jih jemogoče glede na objektivne elemente opredeliti kot etnijo, narod ali nacijo.

Že takoj na začetku se soočimo z določeno terminološko zadrego, predvsem kar zadevaločevanje med pojmoma “narod” in “nacija”. Termin “etnija” in vse pridevniške izpeljanke somed teoretiki manj sporne. Večinoma soglašajo, da gre po eni strani za organizacijsko stopnjov hierarhiji (rod, pleme, etnija, narod in (ali) nacija), po drugi pa pomeni vse številčnejšedružbene skupnosti, ki so praviloma vezane na določeno ozemlje in se razlikujejo odsosednjih skupnosti. Sem sodijo tudi tiste skupnosti, ki so organizirane v narode in (ali)nacije. V drugem pomenu je pojem “etničnega” širši od “narodnega” ali “nacionalnega” in setako v strokovni literaturi tudi pogosto pojavlja.

Nekateri zahodni teoretiki pojma “narod” in “nacija” preprosto enačijo, kar je spričo prevladet.i. etatističnih teorij o nastanku narodov razumljivo (te opredeljujejo “nacijo” kot skupnostdržavljanov ne glede na njihov etnični izvor). Drugi opredeljujejo narod kot skupnost, ki jodružijo skupno poreklo, ozemlje, jezikovno-kulturne značilnosti, zavest, zgodovinski razvoj in

drugi elementi. V tem primeru naroda ne omejujejo politične meje, temveč podobnostnjegovih pripadnikov med seboj (glede na malo prej opisane elemente) in razlikovanje odpripadnikov drugih skupnosti. Najpogostejši element razlikovanja je jezik. Pripadniki narodalahko naseljujejo ozemlje več držav, vendar ni nujno, da bi imeli sami lastno državo. Če sopripadniki naroda organizirani v lastno državo, jih navadno opredeljujemo kot “nacijo”,državo pa imenujemo “nacionalna država”. Le-ta je danes zdaleč najpogostejša oblikaorganiziranih človeških skupnosti in obenem najvišja oblika politično organiziranega naroda.Navedene izraze bomo v omenjenem pomenu uporabljali tudi v nadaljevanju.



71

POLITIČNI IN ETNIČNI NARODI

Teoretiki si niso povsem edini glede nastanka narodov oziroma glede meril, ki določajonjihov obstoj in razvoj. V prvo skupino sodijo teorije, ki poudarjajo zgodovinsko vlogoobstoja državne organizacije določene skupine ljudi na določenem ozemlju. Ti zagovarjajo

načelo, da "država ustvarja narod" od zgoraj, tako da v teku lastnega obstoja s pomo č jopoenotenja jezika, gospodarskega sistema, uprave, šolstva, kulture in skupnih interesovpostopoma poenoti način življenja in ustvarja skupno tradicijo. Država prek delovanjanjenega upravnega aparata postopoma ustvarja notranje povezano skupnost. Zato imanacionalno državo tista skupnost ljudi, ki si lasti in učinkovito obvladuje določeno ozemlje, jena njem suverena in državno organizirana. Tako se ustvari skupina s skupnimi potezami, kotso elementi gospodarstva, kulture, skupna tradicija, poreklo, jezik in ozemlje, občuteksolidarnosti ter državljanske pravice, ki jih imajo kot člani te skupnosti . Državno organiziranenarode imenujejo nekateri "nacije", narode, ki imajo razen državne organizacije vse drugeelemente naroda, imenujejo "subnacije" ali tudi "etnonacije". S tem smo že pri drugem načelunastajanja narodov ali nacij, kjer gre nasprotno kot pri malo prej opisanem primeru; narod, ki

se oblikuje v čvrsto povezano skupnost, se dokoplje do državne organizacije. V tem primeru“narod ustvari državo” in se tako oblikuje tudi po formalni poti v nacijo.

Smith navaja sedem značilnih elementov naroda oziroma nacije: kulturna diferenciacija (članisi morajo biti znotraj skupnosti bolj podobni kot navzven z nečlani), ozemeljska celovitost,relativno velika populacija, politične zveze z drugimi skupinami, neposredno članstvo,pravice posameznika v skupnosti, lojalnost posameznika do skupnosti in skupni sistem dela. Zzdruževanjem teh kategorij v tri skupine dobimo tri oblike - stopnje organiziranja več jegaštevila ljudi v pleme, etnijo in narod (nacijo). Narodi so potemtakem tiste etnije, kjer so njenipripadniki gospodarsko združeni okrog skupnega sistema dela in pripadajočega upravljanja).Poudarjena je tudi vlogo religije kot sredstva mobilizacije ljudi v skupnost; je torej združujočasila, ki jo pozneje nadomesti nacionalizem. Religija pogosto ponuja določene možnosti zanastanek nacionalizma (če je ta razumljen kot izraz političnih teženj neke skupnosti), vendarne pojasnjuje poznejšega značaja nacionalizma.

Drugi poudarjajo vlogo različnih družbenih institucij in komunikacij. Za razvoj nekeskupnosti ljudi v narod imajo glavno vlogo znanstvene institucije in država, ki upravljadružbo. Po naziranju teh je narod sistem informacij in komunikacij, sistem upravljanja, ki seizgrajuje, je torej samoorganizirajoč v skladu z interesi in zahtevami družbe. Teorijo sokasneje imenovali "sistemska teorija Karla Deutscha", ker izpostavlja institucije, razrede,kulturo, jezik in sistem komunikacij ter stvarne elemente družbe, kot so npr. struktura

prebivalstva in naselij, trg, bogastvo, naložbe. Posebno vlogo imajo pri tem državna uprava,vojska, policija in različne javne ustanove, ki nastalo enotnost vzdržujejo.

Tretji menijo, da je narod zmes objektivnih in subjektivnih dejstev in okoliščin, ki jih oblikujesubjektivna politična volja. Poudarjena je vloga objektivnih dejavnikov, zlasti kulture in

jezika, v nasprotju s subjektivnim (političnim) narodom, ki poudarja vlogo države. Nekateriavtorji so posebej poudarili vlogo zavesti in tradicije, kar se izraža z nacionalnimi simboli,prazniki, spomeniki in torej odraža subjektivni odnos do preteklosti. V tem pogledu je posebejpomembna nacionalna zgodovina, ki ohranja in obuja in po potrebi celo "nareja" tradicijo.Podobno vlogo ima tudi zgodovinski mit, ki naj bi bil minimalni skupni imenovalecpreteklosti neke skupnosti ter poudarjal njihovo enotnost, poreklo in celo kulturo.





73

predagrarno, agrarno in industrijsko. Zasnovana je torej na delitvi dela. Avtor upoštevaodnose in socialno strukturo vsakokratne družbe in zgodovinski politični razvoj in njegoveposledice. Ker ocenjuje dozorelost skupine ljudi za "narod" tiste skupine, ki ima skupnokulturo (ki jo sestavljajo sistem zvez, mišljenja, vedenja ter način komuniciranja) ter voljo(če se k skupini zavestno prepoznavajo, če torej hočejo biti narod in so do te skupnosti

solidarni in lojalni).

V agrarni družbi je kultura ločena po slojih (ali tudi po razredih ali kastah). Široke kmečkemnožice, ki pomenijo številčno večino prebivalstva, so organizirane med seboj v ločeneskupnosti agrarnih proizvajalcev. Skupen jim je le državni okvir - državna uprava ter višjisocialni sloji in razredi. Kmečke množice imajo svojo - ljudsko kulturo, ki je vpeta vvsakdanje življenje. Zato je bila navadno tesno povezana z območ jem, teritorijem. Na podlagilokalnih skupnosti se oblikuje jezik - nareč je. Kljub preprosti družbeni zgradbi agrarnih družbso se le-te obdržale dolgo, nekatere celo nekaj tisoč let. Elementi agrarne družbe soprevladovali še daleč v moderno industrijsko dobo celo v razvitih družbah, vendar je bil velikdel preostale družbe močno spremenjen po svoji sestavi, videzu in funkcijah.

V industrijski dobi je prišlo do nove delitve dela. Moč države in državne uprave, vojske inpolicije se je nenehno krepila. Socialna in prostorska gibljivost prebivalstva je dobila izjemnerazsežnosti in je zajela široke plasti družbe. Mobilizacija je bila izredno pomembna pri tvorbiin razvoju narodov. Izobraževalni sistem je postal dostopen za večino ljudi in slednjič tudiobvezen za vse prebivalstvo. Iz različnih praktičnih potreb se je ob šolskem in upravnemsistemu pričela centralizacija države. Prek uprave, vojske in še posebej izobraževalnihustanov se je uveljavljal enoten standardiziran jezik, pozneje definiran kot jezik visokekulture, ki je izrivala ljudsko kulturo in nareč ja. Širša družbena mobilizacija je mogoča napodlagi določene stopnje standardizirane kulture in pismenosti. V nadaljevanju je bil izrednopomemben komunikacijski sistem. Kultura je nujen skupni medij, minimalna skupnaatmosfera, ki jo dihajo vsi pripadniki skupnosti.

Zgodovinsko pogojenost etničnega razvoja je v svojem delu poudaril tudi Smith, ko je ločiletnične skupnosti v predmoderni in moderni dobi, pri čemer bi slednji ustrezal čas odzgodnjega kapitalizma naprej. Poudarja, da so bile skupnosti etnično zasnovane že prej in sose v moderni industrijski dobi zgolj oblikovale do današnjega obsega. Pomembno težo je dalgeopolitičnemu položaju za obstoj etnij: pomembni sta lokacija in suverenost. Tako šteje zapomembno velikost in razporeditev prebivalstva, gostoto poselitve, fizičnogeografskelastnosti ozemlja, razdalje do centra moči in upravljanje, odnose s sosedi itd. ter posebejmožnost obrambe poselitvenega ozemlja. Hkrati omenja, da je bila za razvoj narodov v

modernem pomenu odločilna industrijska revolucija, ki je v razmeroma kratkem

času izvedlatri spremembe: prehod v kapitalistični način proizvodnje, revolucijo v upravi in revolucijo v

izobraževalnem sistemu ter na področ ju kulture. Podobno kot Gellner tudi Smith poudarjačedalje pomembnejšo vlogo države in njenega upravnega aparata, ki je ozemlje branil,nadziral in upravljal ter tako na novo nastajajočemu sloju buržoazije omogočal gospodarskirazcvet, toda obenem jo je tudi nekoliko omejeval. Država je bila skupnost enakihdržavljanov, kar je vodilo k ozemeljsko-prebivalstveni centralizaciji in konsolidaciji inobenem tudi k standardizaciji jezika in kulture. Jezik uprave je imel ključno vlogo priustvarjanju standardnega modela komunikacij. To se nanaša predvsem na izobraževalnisistem, upravo, policijo in vojsko, a nič manj niso bili pomembni psihološki dejavniki; ljudemse je vrinilo v zavest, da so se čutili enotne. Tehnologija tiska je pomenila znatno prednost že

uveljavljenih standardiziranih jezikov. Šolstvo je ustvarjalo čedalje več ji krog izobraženstva,ki je skupaj z meščanstvom in buržoazijo postalo nosilec narodnih idej. Te spremembe so se



74

izvedle najprej v industrijsko že razvitih zahodnoevropskih državah in nato naglo prodrle tudiv srednje- in vzhodnoevropske države, čeprav jih je tam najprej sprejel številčno razmeromašibak sloj izobraženstva.

Smith loči po nastanku dve vrsti narodov: teritorialne in etnične. Prvi izhajajo iz vloge in

pomena teritorija ali natančneje iz države. Le-ta je teritorij z jurisdikcijo, ki povezuje skupnostnavznoter, jih konsolidira in homogenizira ter brani njih in njihove gospodarske in kulturneinterese navzven. Za to ima na voljo legalne ustanove, vlado z različnimi hierarhičnorazdeljenimi službami, upravo, vrsto institucij in je kot družba socialno razslojena. Nacija jetorej skupnost ljudi na podlagi prava in legalnih institucij. Seveda v tem že lahko jasnoprepoznamo načelo, da "država naredi narod" ali anglo-francoski model, ki je zastopanpredvsem v zahodnoevropskih monarhijah in Franciji. Glede na pomen teritorija je Smithpoimenoval ta način nastanka tudi "teritorializem".

Drugi tip narodov po načinu nastanka so t.i. "etnični narodi", kjer so se ljudje poenotili gledeskupnega načina življenja, jezika, kulture, mitov, vrednostnega sistema in kulturno-

folklorističnih elementov. Skupnost je torej oblikovala zavest podobnosti, enakosti inskupnega porekla oziroma skupnega izvora. Populizem je povzročil ljudsko mobilizacijo. Priteh narodih se je začela razvijati pismenost, ki je kljub pomanjkljivim institucijam pričelanadomeščati nareč ja s standardiziranim jezikom. Lotili so se proučevanja jezikoslovja,leksikografije, etnografije in drugih, za lastni nastajajoči narod ključnih znanj. Cenjeno je bilo"pristno" in "ljudsko". Smith poudarja, da je ta "etnicizem" značilen predvsem za narode indržave v Srednji in Vzhodni Evropi, kjer so se narodi oblikovali po načelu "od naroda dodržave". Nacionalne države so potem nastajale na dva načina: z združevanjem majhnihdržavic s podobno ali enako etnično podlago (primer Italije in Nemčije) ter tako, da se je pripolitični emancipaciji etnicizem oprl na stare državne tradicije, čeprav so bile že za več stoletij prekinjene. Isti avtor ugotavlja, da se je ta "etnični" nastanek narodov in nacij razvil naobmoč jih mnogonarodnih imperijev Rusije, Turčije in Avstrije, ki so vsi razpadli v drugemdesetletju 20. stoletja.

Tezo o dveh različnih načinih oblikovanja narodov je v svoji obsežni analizi podprl tudiSeton-Watson z vrsto primerov iz srednje Evrope, z Balkana in tudi nekdanje Sovjetskezveze. Dva različna načina nastanka narodov zagovarja tudi Hobsbawm in pri tem poudarja,da je nacionalizem pojav predvsem 19. in 20. stoletja. Modernizacija je prinesla novo delitevdela in potrebo po drugačni organizaciji družbe. Vlogo države so visoko cenili, saj trdijo, daso v večnarodnih državah manjše etnične (ali kulturno - jezikovne) skupine zavestno ostale vsklopu več jih večnacionalnih držav iz gospodarskih razlogov. Poudarja, da so bili

nacionalizmi pravzaprav "patriotizmi", da so bili državno in ne etnično usmerjeni. Etni

čnapripadnost in drugi elementi zgodovinske kontinuitete so bili za narode (ali nacije) povsem

irelevantni. Jezik so zahtevali iz povsem pragmatičnih razlogov. V ospredju je bila torejzavestna politična odločitev. Za primer navaja ZDA in pravi, da je Američan lahko vsakdo, kito hoče biti. Oba koncepta temeljita na različnih zgodovinskih izkušnjah pri oblikovanjunaroda. Vendar je treba ob koncu opozoriti, da teritorializma ne moremo enačiti z Zahodom inetnicizma z Vzhodom. Ko so se narodi oblikovali in organizirali v nacionalne države in sotako zavarovali svoj etnični obstoj in razvoj z legalnimi institucijami družbene moči, soravnali presenetljivo podobno: veljala je integracija navznoter in ločevanje navzven.

Težave so se pričele, ko je največ ji ("državotvorni") narod večnarodne države sprožil

homogenizacijo in jo tudi izvajal z vsemi sredstvi ter s tem izzval obrambne reakcije manjštevilčnih narodnih skupnosti. Ko je izbruhnil silovit odpor (npr. v Rusiji), ga je bilo mogoče



75

krotiti le še z nasiljem. Hobsbawm je zanimiv tudi zato, ker na več mestih poroča o razmerahv avstro-ogrski monarhiji, kjer je izmed vseh večnarodnih imperijev jezik političnodominantnega naroda (nemščino) govoril manjši del prebivalstva in ga potem prekizobraževalnega sistema, knjižne rabe in uprave širil med ljudi drugačnega etničnega poreklain drugačnega jezika. Le-ti so ga sprejeli kot sredstvo komunikacije, da bi se izognili

konkurenci iz sosedstva. Nemščina je bila tedaj skupni imenovalec komunikacije v ključnihdejavnostih na ravni celotne monarhije, regionalno pa so si konkurirali jeziki posameznihnarodov. Toda postopoma so se jezikovno - kulturni narodi utrdili, zgradili svojo političnonadstavbo ter postali državni narodi - nacije v klasičnem pomenu besede. V dobi romantike je

jezik veljal za "dušo naroda", za neko nedefinirano življenjsko filozofijo skupine ljudi, ki gauporablja. Jezik je postal najpomembnejši znak in simbol narodnosti. Leta 1848 so v okviruhabsburške monarhije Čehi, Poljaki in Slovenci ponavljali, da jim gre za uvedbo jezika v šolein urade. Poleg jezika so visoko cenili tudi kulturo, tradicijo in zgodovinski spomin. Vnadaljevanju isti avtor omenja, da je popisovanje Avstro-Ogrsko po vsakem popisuspremenilo v bojišče med pripadniki posameznih narodov.

Narodi Evrope

O PRIHODNOSTI ETNIČNIH POJAVOV

Kot smo videli, je mogoče slediti "etničnemu" v različnih pojavnih oblikah in stopnjahintenzivnosti od nastanka prvih držav pred nekaj tisoč leti vse do danes. Ravno tako pa smovideli, da je narod proizvod moderne dobe, ki se je razvijal ob modernizaciji in z njo povezanivedno novi delitvi dela, z naraščanjem soodvisnosti v družbi ter vsestransko intenzivnodružbeno mobilizacijo. Sam razvoj je prinesel tudi tekmovanje med različnimi nacionalizmiin medsebojno konkurenco. Teoretiki pogosto opozarjajo, da je bilo nacionalizmov velikoveč, vendar so se le nekateri prebili do tolikšne moči in veljave in postali legalni političnidejavnik z oblikovanjem državne organizacije na določenem ozemlju. Že v sami zasnovi



76

nastajanja "etničnega" je bil torej položen medsebojni boj in poskusi, da bi se krepili na račundrugih. Različno močna narodna gibanja so prisotna že več kot polni dve stoletji. V naravietničnosti je, da skuša prerasti v narod in nacijo ter si tako zagotoviti lasten obstoj.

Nacionalizmi so se legalizirali z nastankom nacionalnih držav, bodisi po zahodnem

"etatističnem” in “teritorialnem” načelu (torej od države do naroda) ali pa po nekolikomlajšem “etničnem” ali “kulturnem” modelu (od naroda do države). Tako je bilo 20. stoletje vpretežni meri zaznamovano kot zgodovina narodov in nacionalnih držav, potem ko so se vkratkem obdobju med 1912 in 1918 sesuli trije mnogonarodni imperiji v Evropi: ruskocarstvo, habsburško cesarstvo in otomanski imperij. In pokopalo jih je ravno temeljnonerazumevanje vladajočih režimov do teženj posameznih narodov, ki državnega kolosa nisorazumeli kot priložnost za uspešno gospodarstvo, temveč so čutili predvsem ogroženostlastnega narodnega jaza in perspektivo v okviru oblikovanja lastne nacionalne države. Nanjihovih ruševinah se je oblikovala vrsta nacionalnih držav, ki so bile zaradi prisotnostimanjšin etnično prav pisane. V skladu z duhom nacionalne države in željo po nadomeščanjuzamujenih zgodovinskih priložnosti so prek legitimnih institucij nacionalne države, torej prek

uprave, šolstva, policije, vojske ipd. težili k standardizaciji jezika, kulture in zavesti ne lenarečno različnih pripadnikov državnega naroda, temveč tudi etnično povsem drugačnihpripadnikov narodnih manjšin in etničnih skupnosti, ki jih je nova delitev, vzpostavitev meja,odrezala od lastnega matičnega naroda. Kljub Wilsonovim načelom o samoodločbi narodov,na katero so polagale upe in se sklicevale zlasti politične elite manj številčnih novih narodov,so imele glavno besedo velike sile in njihovi strateški interesi, manjšine pa so bile drobiž vgeopolitični trgovini.

Nove nacionalne države so kljub mednarodno sprejetim normam pravnega varstva ravnale zmanjšinami podobno kot stare, že uveljavljene: na različne načine so pospeševale asimilacijo,neredko celo z nasilnimi sredstvi. Nasprotno temu je intenzivno zaživelo prav znanstvenozanimanje za vprašanje etničnosti, države in nacionalizem, česar ne moremo pripisati zgoljdejstvu, da se je v tem času po zaslugi tehnike in tehnologije na eni strani ter demokracije nadrugi znanost sploh lahko toliko posvečala temu vprašanju, temveč moramo odgovor na toiskati v aktualnosti etničnosti danes, ki je silila k praktičnemu ukrepanju in zato potrebovalatudi kritično znanstveno obravnavo.

Kako utemeljeno je bilo njihovo iskanje bistva "etničnega", je potrjeno s kratkim, vendar zelointenzivnim dogajanjem ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih, po razpadukomunizma kot družbenopolitičnega in gospodarskega sistema ter sesutju Varšavskegavojaškega pakta ter SEV, ki je bil protiutež EGS v gospodarskem in strateškem pogledu.

Sledil je nagel razkroj večnacionalnih držav Sovjetske zveze,

Češkoslovaške in Jugoslavije, kise ni mogel izogniti vojaškim konfliktom in celo dolgotrajnim vojaškim spopadom, še

posebej na območ ju nekdanje Jugoslavije. Nastale so nove nacionalne države in si dokončnourejale svoje nacionalne institucije. Evropa se je obogatila za več političnih nacij, ki so sipričele iskati svoje mesto tudi v krogu mednarodnih skupnosti in organizacij in ne nazadnjetudi prostor med članicami Evropske unije.

Nekateri teoretiki in še zlasti politiki so nasprotovali nastajanju novih nacionalnih držav, tej“novi balkanizaciji”, ki pa je za zadevne narode pomenila osvoboditev in dokončanjetemeljnega smotra nacionalizmov in predvsem priložnost za samostojen koncept lastnegapolitičnega, gospodarskega etničnega in kulturnega razvoja .







79

ozemlja in število pripadnikov precej podobne težnje in način delovanja in zelo različen dosegmožnosti uresničenja, pa naj to velja za gojenje strpnosti do etnično drugačnih v okvirih lastnedržave ali za uveljavljanje etničnega talilnega lonca.

Toda drugi poudarjajo, da nacionalizem in etničnost nasploh v širšem pomenu tudi danes

ohranjata svoje mesto in veljavo. Nekateri se celo sprašujejo, ali ne bo politične karte svetasestavljala prav množica majhnih narodov in držav. Nastajanje novih nacionalnih držav je zaregionalne skupnosti in za svetovno skupnost še vedno določeno tveganje, saj se ob tempogosto sprožajo konflikti in celo vojaški spopadi. Vendar na drugi strani zgolj obstoj samovelikih držav nikakor ne zagotavlja ne regionalnega ne svetovnega miru. Verjetno kaževztrajnost “etničnega” iskati v sami naravi le-tega, ki temelji na izročilu, sorodnosti inčustveni bližini. Jezik in kultura to le posredujeta in poudarjata na zunaj. Potekata dva procesahkrati, ki sta vztrajanju “etničnega” nasprotna: internacionalizacija na gospodarski in političniravni zaradi čedalje več je povezanosti in soodvisnosti sveta in individualizacija na ravniposameznika kot posledica novih tehničnih in tehnoloških možnosti ter urbanizacije. Vurbanem sistemu posameznik veliko laže nastopa sam, kot je nastopal v agrarni družbi

(Mlinar, 1994).

Vrsta prej opisanih primerov iz Evrope in razvitih čezmorskih držav kaže na neumestnostpodcenjevanja pritajene energije, ki jo skrivajo nacionalizmi etničnih skupin. Sodobnaindustrijska in postindustrijska družba je časovne, finančne in komunikacijske razdalje močnozmanjšala in obenem privedla do visoke stopnje povezanosti in soodvisnosti. Nekateri so obglobalizaciji političnih in gospodarskih odnosov napak pričakovali razkrajanje narodov inetničnih skupin nasploh. Žilavost etničnih skupnosti je mogoče dovolj razločno videti naprimeru evropskega povezovanja, ko nacionalna država spreminja svojo obliko in vlogo,narodna identiteta kot izraz vsebine pojma “narod” pa se celo krepi.

Etnični konflikti ob koncu drugega tisočletja niso posamične avanture izginjajočih režimovvzhodne in jugovzhodne Evrope, temveč barometer procesov v sedanji družbi. Domnevenekaterih, da bo združena Evropa zaradi svobodnih ali celo pospeševanih selitev postopomaustvarila pestro mešanico z evropsko zavestjo in značajem (kot domneva U. Eco (Sturm,1992), se utegnejo končati podobno kot v dveh večnarodnih državah polpretekle dobe, kjer sonov narod ustvarjali načrtno - gre za Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo: ob prvi resnejši krizi se

je skupnost sesula v množici medsebojnih spopadov in konfliktov. V obeh primerih se niustvarjal “nov” narod (sovjetski oziroma jugoslovanski), temveč je bila to metoda za krepitevdominantnega naroda večnarodne države. Preživeta nista ne narod ne nacionalizem, temveč skrbništvo nad njima.

Žilavost etničnih pojavov je očitna tudi pri manjšinah in izseljencih, ki skušajo na različnenačine ohranjati vsaj nekatere elemente narodne ali etnične identitete (npr. jezik, kulturo,spomin, navezanost na širšo narodno skupnost - matico ipd.), čeprav je zaradi integracije vtuje okolje to videti izrazito neracionalno. “Homo ethnicus” je močnejši od “homoeconomicusa”. V tej luči je bistvo etničnega problema v njegovem napačnem razumevanju (inzlorabi) in ne a priori v naravi etničnosti same.

Slednjič je treba glede Hobsbawmovih tez o nevarnosti nastopanja majhnih nacionalnih državpovedati, da današnja nacionalna država zdaleč ni več nacionalna država 19. stoletja, ko so senarodi oblikovali kot politične entitete. Današnji model evropske demokratične (a še vedno

nacionalne) države poudarja njeno politično stabilnost, pravni red in pravice posameznika,socialno varnost, ozemeljsko celovitost, odprtost in povezanost. Državna organiziranost še





81

10. DRŽAVNA ORGANIZACIJA KOT GEOGRAFSKI POJAV

Etnična sestava nekega ozemlja bistveno vpliva na oblikovanje prostorske stvarnosti → kulturno pokrajino. Skupina ljudi pridobi moč (pre)oblikovanja pokrajine šele z ustrezno

organizacijo. Različni družbeni agregati so torej pokrajinotvorni dejavniki. V tem procesuse spreminja tudi ustroj in podoba družbe. Med človeško skupnostjo in prostorom (okoljem)se odvijajo interakcije. Torej je tudi pokrajina antropomorfna. Težnja narodov je oblikovatitrajno stabilne razmere, v katerih bodo lahko neovirano ohranjali in razvijali svojo skupnost.Gre za težnjo po reprodukciji etnične / narodne identitete (jezika, kulture…), ki sledi želji poohranitvi in razvoju. To je mogoče v okviru politično, pravno, ekonomsko, kulturno indružbeno formaliziranega dogovora na omejenem ozemlju. Elita te družbene skupnosti(naroda) bo izvajala oblast. Tedaj govorimo o državi. Poenostavljeno lahko rečemo, da državosestavljajo trije ključni sestavni elementi: ozemlje, prebivalstvo in oblast.

Država je sicer star pojav, saj ji sledimo že v antiki. Tedaj so državne organizacije oblikovali

na območ jih, ker je bilo skupno življenje veliko bolj učinkovito. To se je dobro odražalo zlastina območ jih velikih rek, ki so jih uporabili za umetno namakanje. Skupnost in državnoorganizacijo je pogojeval način dela in skupno življenje, zanesljivo pa poleg tega tudi različnevzpostavljene družbene norme in pravila, za kar je bila pripraven sistem zlasti religije. Toda tadržava še ni razpolagala z vsemi instrumenti družbene kohezije, kot se je to zgodilo pozneje,ob nastopu moderne dobe. Tedaj so se v toku oblikovanja narodov oblikovali idealinacionalne države. Čeprav je imela kategorija «naroda« dva različna izvora (etatistični –državni in etnični), so ob predpostavki, da naj bi država zagotavljala prebivalstvu sprejetost,varnost in razvoj, delovale dokaj podobno. Tako v Evropi govorimo predvsem o forminacionalne države. Pozneje se je ideal »čistega naroda« in potemtakem iz tega izpeljanepodobe »homogene – čiste nacionalne države« moral umikati političnemu realizmu, ki jezaradi številnih in številčnih manjšin pristal pri kompromisu podeljevanja manjšinskihstatusov, da bi vzpostavil ravnovesje (mir!) navznoter in v odnosu do sosedov. Pojemnacionalne države se zato danes ne nanaša več na izhodišče homogenosti, pač pa pravnostiozemlja in učinkovitosti upravljanja vseh naravnih in pridobljenih resursov, ki jih nekaomejena zemeljska površinska sfera ima.

V Evropi se je oblikoval ideal / model nacionalne države. Pripada ji večina evropskih držav.V “novem svetu” so se oblikovale teritorialne države, kot dediščina kolonialne razdelitve;Podobno tudi v Afriki. Toda bistvenega pomena je, ali tvorijo glavnino prebivalstvapriseljenci številnih generacij, ali pa domače prebivalstvo. V svetu je tudi nekaj starih držav,

ki s svojo teritorialno kontinuiteto segajo globoko v preteklost. Praviloma so večkulturne (- jezikovne, -etnične ipd.): Abesinija →Etiopija, Perzija →Iran, Kitajska, Tajska, Japonska…).

Zanimiv je primer Nemčije. Je klasičen primer države, ki jo je ustvaril osveščen, organizirannarod: toda na podlagi združevanja več državnih enot in teritorijev. Tako so se državniškeizkušnje malih držav prelile v upravljanje velike in enovite. Ta proces je zahteven in navadnone gre brez notranjih napetosti in konfliktov. Tako je bilo tudi v tem primeru. Državno jedro

je bilo v Prusiji, ki je zavzela hanzeatska mesta, združila pozneje še mestne srednjenemškedržave in naposled priključila Bavarsko. Ti elementi so zaznavni v prostorski strukturi in tudiv upravni hierarhiji. Nemčija je zvezna država zelo različnih enot, ki jih bilo po vključitvipotrebno tudi funkcionalno vključiti v enoto in oblikovati enotno nemško družbo.



82

Raznolikost je povzročala nekaj preglavic strategom razvoja nastale države. Prva(cesarska)Nemčija je to kompenzirala z iskanjem kolonij v Afriki, pa tudi načrtom »Drangnach Osten«, kjer je obstajal ranljiv in lažje osvojljiv »življenjski prostor« - Lebensraum.Dialektološke razlike med nemškimi govori so sprožale iskanje enotnosti. Obenem so bilaobmoč ja, ki so jih prepoznali kot »kulturno« ali »izvorno« nemška, upravičljiv strateški cilj

osvajanja.



83

To je bila raznolikost, ki je sprožila iskanje nemške nacionalnosti, zato trd rasizem nadomnevni arijski podlagi. Na drugi strani je izzvala iskanje geopolitične umeščenosti jeNemčijo postavilo v dve svetovni vojni in jo ozemeljsko reducirala in prebivalstvenodecimirala.

Francija je nasprotno primer klasične nacionalne države, ki je nastala na podlagi življenja(zgodovinski vidik) na istem ozemlju (pravni vidik) in je oblikovala skupno prebivalstvo(etnični vidik). Francoski “nation” je torej rezultat etnogeneze z zgodovinsko-pravnokomponento kot izhodiščem. V Franciji so vsi Francozi; manjšin ni. Izjema je (praktično) lefrankofonska /francoska) skupina prebivalcev v dolini Aoste v Italiji.

ZDA so primer “teritorialne” države. Nastala je z uporom (nelegalen način), na tuji zemlji zuzurpacijo (pregon, etnocid Indijancev), se širila z vojnami, kupovanjem, se uveljavila skapitalom in vojaško silo. Sedaj je vzor pravnosti, demokracije in humanosti.

Alžirija je primer države, katere teritorij je dediščina kolonialne razdelitve, čeprav ima močno

(odločno prevladujočo) arabsko kulturno-jezikovno-religiozno. Arabski šejkati so dediščinarodovne-klanske razdelitve, ki se je v moderni dobi teritorializirala.

Poseben problem pa so afriške države, ki so nasledile kolonialna ozemlja. Upravna strukturain prostorska zasnova kaže (še sedaj) pretežno tipično kolonialno zasnovo. Osamosvojitev jeprinesla vprašanje oblasti, to pa sprožilo trenje med ljudstvi,ki so v procesu modernizacijeoblikovali v narode, imeli (imajo) nacionalna gibanja (nacionalizme) z državotvornimiambicijami. Toda to pomeni najpogosteje sprožanje konfliktov. Primer Nigerije je le najboljznan, a še zdaleč ne edini.

Nekatere države so reliktne. So ostanek stare fevdalne delitve, ki se v fazi oblikovanja državniso formirale po etničnem načelu, temveč so zadržale teritorij (pravni vidik oblikovanjadržavne enote. Tak primer sta San Marino, Andora, Lihtenštajn in tudi Luksemburg; vsi trijeso primeri ekonomsko uspešnih mini-državic.



84

PROSTORSKA SHEMA DRŽAVE

Politično omejeno ozemlje, na katerem organizirana skupnost ljudi izvršuje oblast.Poenostavljeno bi lahko rekli , da so elementi države teritorij, ljudstvo in oblast.

Prostorska struktura države

JEDRO

PERIFERIJA

manjšina

PARK

manjšina

Državno ozemlje s časom trajanja krepi razlike med posameznimi deli države. Območ je, kjerso skoncentrirane gospodarske, kulturne, politične in upravne funkcije, ima razvojne prednosti

in se oblikuje kot jedro. Praviloma, a velikokrat ne dosledno, je postavljeno v geometričnosredišče. Vendar centroid ni nujen pogoj niti ne vedno optimalna rešitev, saj je lokacijskalogika središča odvisna še od drugih dejavnikov. Predvsem pa je treba upoštevati, da je državasekundarni in mesto primarni pojav, vsaj v smislu zgodovinskega razvoja, čeprav sta obapojava medsebojno povezana. Obstoj države in s tem urejenega ozemlja omogoči razvojmesta in mu določi funkcije. Po drugi strani pa obstoj mesta v času teritorialnih sprememb(razvoja držav!) predestinira prednosti države, če na svojem (še zamišljenem, načrtovanem)državnem ozemlju že ima središčno območ je, kjer so določene funkcije že vzpostavljene.

V robnih delih države se praviloma oblikujejo periferna območ ja, ki izstopajo po nekaterihšibkostih. Praviloma gre za pretežno podeželski prostor, redkeje naseljen, ekonomsko manj

zanimiv in izpostavljen procesom »druge« strani meje. Politična meja lahko tako pomembnovpliva na strukturo obmejnih območij. Ti predeli so neredko naseljeni s prebivalstvom, ki seod večine razlikuje: manjšinske situacije so pogost specifičen kulturno-politični elementobmejnih prostorov, periferizacija teh območij pa njihov položaj poslabšuje. Po drugi straniso šibka območ ja lahko tudi velika razvojna težava, saj predstavljajo »mehki trebuh« države,povečujejo njeno ranljivost in slabijo moč tudi središča. Prav v tem pogledu je znanje oprocesih in odnosih med različnimi območ ji države ključno. Naloga geografije pa ni leanalitično spremljati te procese, temveč vstopiti v načrtovalski proces prek različnihdejavnosti, kot so na primer prostorsko planiranje, varstvo okolja, razvoj turizma itn.



85

UREDITEV IN UPRAVLJANJE DRŽAV

Ureditev držav in način upravljanja je za razumevanje vloge države danes zelo pomembna. Vtem iščemo učinke družbenih struktur na pokrajino in predvsem sposobnosti organiziranihdružb po obvladovanju teritorija. Iz načina upravljanja državnega ozemlja odseva tudi

državniška tradicija; stare države “podedujejo” tudi način upravljanja (npr. različne oblikemonarhij, kjer se oblastna pozicija dejansko podeduje).

Stare države izhajajo večinoma iz monarhične tradicije. Kraljevine so imele »dedno« oblastnad določenim ozemljem ne glede na prebivalstvene lastnosti. Zato govorimo o danih in nepridobljenih ozemljih in tudi oblastnih pristopih. V Evropi jih je še precej. Večinoma so ti t.i.evropske ustavne monarhije so moderen tip države, kjer ima relikt – monarh zgoljsimbolično in protokolarno vlogo. Ta ni več suveren, ni torej pravo- in zakonodajen, temveč to vlogo izvršuje parlament v imenu ljudstva in sicer prek sistema periodično potekajočihvolitev kot oblike preverjanja ljudske volje (demosa). Od tod izraz demokracija. Take državeso V. Britanija, Švedska, Španija, Norveška, Danska, Nizozemska, Belgija, pa tudi Japonska,

ki je imela v šintoistični tradiciji figura cesarja tudi »božjo« navzočnost. Po drugi svetovnivojni se je tega odrekel. Temu so podobne kneževine, vojvodstva imajo podobno strukturokot v parlamentarnih monarhijah (prej), le da je zaradi majhnosti ozemlja vloga dednegamonarha nekoliko vidnejša, ne nujno tudi več ja. Taki primeri so Lihtenštajn, Luksemburg,Monako. Nekatere države pa so ohranile veliko upravno, pravno in lastniško moč vladarja.To so zlasti sultanati, šejkati so oblike, kjer imajo dedni monarhi še zelo veliko vlogo inmoč. So lastniki in dejanski upravljalci države (Saudova Arabija, Katar, Bahrain, Brunei,Maroko).

Drugi tip upravljanja držav so diktature. Ločimo več tipov. Osebne diktature so rezultatlokalnih revolucij in prevratov, kratkotrajne, zato praviloma prinašajo nestabilnost. Tipične zaAfriko, Latinsko Ameriko. Nekatere so bile vsaj za določene razvojne premike izjemnouspešne v modernizaciji države (Južna Koreja, Turčija), Libija, druge pa so tragično zavozili(Albanija, Irak, Severna Koreja). V ta sklop sodijo tudi ideološke diktature, značilne za čassocialističnih revolucij in vztrajanje socialističnih družbenihnureditev. Oblast je bila v rokahpolitične elite, ki je bila ideološko pogojena (ena stranka). To so na primer Kuba, SevernaKoreja, Kitajska, če že ne omenjamo evropskih socrealističnih sistemov t.i. »vzhodne«Evrope. Predstavniki partij so večinoma razvili močne osebne diktature. Prej jih je bilo veliko(vsi socialistični sistemi); neredko so bili tudi osebno pogojeni (Tito, Enver Hoxha, Kim IlSung II). Posebnost v tem segmentu so verske diktature, pogosto na podlagi verskihprevratov in revolucij; Iran. Imajo vse poteze zaprte družbe, močnega sistema notranjega

nadzora. Večinoma vodijo v krepitev oblastnih struktur, v nadaljevanju pa v splošni propadekonomije in družbene konflikte.

Verske države so redek, a vendarle pojavljujoč se tip. Navadno govorimo o državniški oblikikot neke vrste ostanku (reliktu). Navadno so rezultat določenega mednarodnega konsenza(Vatikan, Meniška republika Atos) in nastopajo v sodelovanju z drugo »navadno« državo (vomenjenih primer z Italijo oziroma Grčijo).

Nekako standardni tip upravljanja moderne države so demokracije. To so t.i. republike, prikaterih dedne oblasti, niti na najbolj simbolni ravni ni, temveč se družba prek sistemaizvolitve predstavnikov zakonodajnega in upravnega segmenta (politične elite) upravlja sama.

Politična elita je široka in funkcije načeloma vsakomur dosegljiva. Politične elite se ciklično(pravno-politično urejeno) menjavajo pri izvajanju oblasti s sistemom volitev in izvajanjem



86

nadzora. Predsedniške republike: na primer ZDA, kjer ima predsednik velika pooblastila inpristojnosti. Podobno imata tudi Rusija in Francija uveljavljeni tip predsedniške republike.Parlamentarne republike z veliko vlogo parlamenta in vlade (premier in ministri),predsednik je protokolarna figura. Ta tip prevladuje pri sodobnih evropskih nacionalnihdržavah. V ta sklop sodijo tudi prej omenjene države z nominalno pristojnostjo monarha; je

poseben tip – relikt britanskega kolonialnega imperija. Kanada in Avstralija sta britanskadominiona, čeprav monarh (kraljica) nima nobene “resne” upravljalske vloge. Monarh jedržavna figura predvsem simbolne narave. Ne gre pozabiti, da je za konstrukcije države innjenega vztrajanja bil monarh zelo pomembna figura (Francija, Portugalska), čeprav sopozneje postale republike.

GEOGRAFSKI UČINKI DRŽAVNE ORGANIZIRANOSTI

Država je omejeno ozemlje, na katerem prebiva relativno številčna skupnost razmeromapodobnih ljudi tako, da ozemlje poseduje, brani in upravlja. Je relativno dolgotrajen, vendar

prehoden in dinamičen pojav.

Smisel in poslanstvo države ščititi prebivalstvo, medsebojne odnose in interese (pred drugimitj zunanjimi dejavniki), solidarnost in vzajemnost prebivalstva: odgovornost do posameznika(državljana) in obratno: državljana do države (=skupnosti), upravljanje z naravnimi inpridobljenimi življenjskimi viri (dobrinami) ter ozemljem tako, da so (ostanejo) relativnotrajne (trajnostne); bistvena je predpostavka, da tako združenemu in teritorialno zamejenemuprebivalstvu ta oblika omogoči razvoj in perspektivo. Država zato nastopa kot organizator.Državna skupnost združuje različne interesne skupine na istem teritoriju. Zato mora skrbeti zaregulacijo odnosov v družbi in na ozemlju. Sodobne države večinoma temeljijo na pravnem inna dogovornem načinu delovanja.

Poslanstvo dela države je v iskanju skupnih (dogovorjenih) interesov, njihovi regulaciji indogovarjanju ter v izvrševanju – politiki. Prek obeh načinov skupine postajajo skupnosti, torejseštevek med seboj povezanih, soodvisnih osebkov. Če govorimo o državi, je to skupnostdržavljanov. To je pomembno v konceptu sodobne (evropske) nacionalne države: ne lepripadniki glavne (naslovne, titularne) skupine (naroda), ki s tem postane nacija, se moradržavni aparat ozirati tudi na “ostale” npr. manjšine, marginalne skupnosti.

Pravni način delovanja predpostavlja enakost za vse. Obstoj prava pomeni vzpostavljenost jasnih pravil, norm in zakonov, ki so načeloma dostopni vsem (načelo enakopravnosti), jih vsi

načeloma poznajo in spoštujejo. Država je pravodajna. V tem se izkazuje njena suverenost(vrhovnost). Pravo se spreminja in prilagaja in sicer na podlagi reguliranega, usklajenega

dogovarjanja.

V dogovornem način delovanja moderne države, temelječe na različnih oblikah demokracije,omogočajo državljanu pasivno in aktivno uživanje udeležbe v upravljanju in organiziranjudružbe in vseh materialnih in prostorskih resursov. Dogovornost se uresničuje z izbiro elite, ki

je izvrševalec interesov. V tem procesu nujno prihaja do usklajevanja med različnimiparcialnimi skupinami, kjer naj bi prevladala skrb za skupno dobro.

Država je “pokrajinotvorna”. Pokrajino razumemo kot rezultanto naravnih procesov in

človekovega delovanja. Človek deluje zaradi svojih zmožnosti, potreb in interesov sicer kotposameznik. Vendar so učinki neprimerno intenzivnejši in trajnejši, če deluje več ja skupina



87

ljudi organizirano in usmerjeno. Državna organizacija je torej bistvenega pomena zaizoblikovanje pokrajine. Naravno okolje (razmere, danosti…) bodo prilagodili svojimzmožnostim, predstavam in interesom.

TROJNOST DELOVANJA DRŽAVE

Država je omejen (zaradi interesa obrambe navzven) in razdeljen teritorij (zaradi zmožnostiupravljanja in uresničevanja interesov skupin in skupnosti). Država tako deluje na pokrajinopredvsem na tri načine: modelom upravljanja, organizacijo ozemlja in prostorskimipolitikami.

U č inkovitost in racionalnost upravljanja z ozemljem sta odvisni od tega, kakšen modelupravljanja bo v neki državi, kako bo ta administrativno razdeljena in na podlagi obojega,kako bodo vsakokratne izbrane elite izvrševale interese državne skupnosti – torej politiko.

UPRAVNI VIDIKI IN PRISTOPI DELOVANJA DRŽAVE

Izbira načina (tudi modela) upravljanja je temeljno izhodišče za prostorsko delovanje inučinkovanje države. Oblika upravljanja ozemlja močno vpliva na učinkovitost koriščenjanaravnih, pridobljenih človeških in materialnih virov – bogastev, kakor tudi vidiki obrambeozemlja. Poznamo centralistične, federalistične, in stihijske pristope (modele) državnegaupravljanja.

Centralistične države so tiste, kjer je upravljanje vodeno iz središča. Centralne oblastinadzirajo periferne državne organe. Odnosi med skupinami prebivalstva se podrejajohierarhičnim pravilom. Centralizirana država naj bi bila ekonomična, po obsegu ne prevelika(sicer je neobvladljiva), enakomerno naseljena, z enim močnim središčem. To je pogostaoblika upravljanja držav. Gre za večinoma starejše države s staro državno tradicijo. Značilno

je, da so razvile eno samo državno središče: praviloma prestolnico. O velikosti pravilomaprecej presega ostala središča.

Primeri takih držav so Danska, Švedska, Norveška, Portugalska, Grčija, Francija, VelikaBritanija, Poljska, Madžarska. Za primer centralizirane države radi navajajo Francijo. Staradržava je razvila eno samo središča: Pariz. Ta daleč prekaša ostala mesta. Toda v zadnjih jeFrancija državo do neke mere regionalizirala, čeprav so izvrševalci politike še vedno

predvsem departmaji, podrejeni centralni vladi in predsedniku.Nekatere države imajo izoblikovan radikalni centralizem: zlasti velja to za diktature: Kuba,Severna Koreja.

Regionalizirane države imajo nasprotno težnjo po oblikovanju in upravljanju države iz več enakovrednih (vsaj statusno) središč. Upravno so razdeljene na več enot. Skupni organi sopraviloma locirani v dogovorjenem glavnem mestu. Razvil se je policentrični sistem razvoja.Te države lahko nastanejo na dva načina: z združevanjem samostojnih enot ali (konjuktivno)pa z razdruževanjem nekoč unitarne države na več manjših enot (disjunktivno), pravilomazaradi različne etnične sestave. Značilen primer je Švica, razdeljena na kantone, znotraj

katerih se odvija velika večina življenja. Švica je nastala z združevanjem samostojnih enot –kantonov. Ker je vsak težil k oblikovanju lastnih središč, se je razvil večcentrični poselitveni



88

in upravni sistem. Tako je mogoče že iz zasnove poselitve razbrati, da gre za državo s starimuveljavljenim večcentričnim (federalističnim ) pristopom.

Zvezno zasnovo upravljanja imajo tudi npr. ZDA. Razdeljene so na države, ki so seosamosvojile ali pa so jih osvojili, kupili, zamenjali ipd, ter nato po vzpostavitvi ustavneureditve združili v ameriško zvezo. Toda na poselitveni vzorec je veliko bolj vplival potek

kolonizacije in poznejši gospodarski procesi, zato je ob policentričnosti nekaj izrazito“močnih” središč: New York, npr. leži v treh zveznih državah, ni pa prestolnica nobene



89

STIHIJSKI MODEL

Nekatere države zaradi posebnih zgodovinskih okoliščin niso uspele oblikovati jasne vizijerazvoja. Praviloma gre za bivše kolonije, ki jih je velikost, lega in urejenost ozemlja preprosto“ujela”. Tako kažejo značilnosti centraliziranih držav, vendar to središče ne služi učinkovitovsemu državnemu ozemlju. Bivše kolonije so povsem podedovale poselitveni sistem,delovanje in ustroj.

ADMINISTRATIVNA RAZDELITEV DRŽAV

V prvi vrsti se to nanaša na administrativno členitev državnega ozemlja. To je močno odvisno

od izhodiščnega modela upravljanja (centralizirane, regionalizirane…), saj se nanaša navelikost, upravne pristojnosti (upravljalsko moč) posameznih “nižjih” administrativnih enot.Gre torej za organizacijo in upravljanje v prostoru. Govorimo o administrativniregionalizaciji: razporeditev različnih objektov in subjektov na omejenem ozemlju. Razvileso se upravne hierarhije, kjer velja, da imajo več je enote višjega ranga več je pristojnostioziroma interesi lokalnih skupnosti ne smejo nasprotovati interesom širših administrativnihenot. Na velikost in upravno moč (pristojnosti) administrativnih enot pomembneje vplivajo:

- Prostorski pogoji (relief, vodni sistemi ipd.)- Zgodovinska tradicija upravljanja- Gostota poselitve- Narodne, verske in kulturne lastnosti prebivalstva- Gospodarske značilnosti ozemlja- Politika upravljanja (kaj se želi doseči)individualni dejavniki (pritiski skupin prebivalstva ali celo posameznikov).

Administrativne enote imajo različne namene:

-upravljanje (občine, katastrske občine ipd.)-volilne enote- šolski okoliši

-sodni okraji- gozdnogospodarske enote- vinorodni rajoni-vojaške / policijske operativne enote-verske teritorialne enote

Od njih pričakujemo izpolnitev naslednjih interesov:

-Dostopnost-Ekonomičnost (več je administrativne enote so praviloma cenejše)-Učinkovitost

-preglednost



90

-identiteta (jo ustvarja in vzdržuje; če se prebivalci z njo identificirajo, pomeni to mobilizacijočloveških potencialov)-hierarhičnost (znano zaporedje upravnih postopkov po hierarhični ravni upravne enote):četrtne / vaške skupnosti, občine, okraji.

PROSTORSKA POLITIKA DRŽAVE

Predstavlja zapleten in kompleksen sistem vrednot, pristopov, prioritet in načinov upravljanjaz ozemljem države. Uresničevalci so administrativne enote. Zato je izjemno pomembno,kakšne so njihove pristojnosti (upravna moč) in kakšni so hierarhični odnosi medadministrativnimi enotami različnih ravni (lokalna, srednja-regionalna, višja, državna). Sedajse pojavljajo tudi enote naddržavnega (več držav v neko “globalno” regijo ali transdržavnegaranga (t.i. evroregije, ki jih sestavljajo deli držav).

Država vodi do različnih regij svojega ozemlja različno politiko. V prvi vrsti se to nanaša na

specifična okolja znotraj države. Območ ja ob meji, periferna območ ja, manjšinska območ jaali pa predeli visoke in nagle koncentracije npr. zgolj ene dejavnosti. Deležna so tudi posebnepozornosti in navadno, če gre, tudi izrednih pomoči. do tudi sosednjih regij, kjer se pričakujedolgoročen ali stalen interes ali pa predstavljajo možno konkurenco ali celo varnostnotveganje.

Središčna območ ja so prvi tak primer. To so gospodarsko-populacijska jedra (lahko v več državah npr. “Modra banana” v EU), državne prestolnice npr. Rim za Italijo, zgodovinska

jedra npr. Veliko Tarnovo v Bolgariji, območ ja dominantnega naroda / etnične skupine (AdisAbeba – amharsko in obenem etiopsko središče). Lega prestolnic je navadno v prometnemsredišču in ne nujno v geometrijskem središču države. Toda res, je, da tudi mesta samausmerjajo razvoj prometnega omrežja. Pariz in London s središčnim metropolitanskimobmoč jem tvori upravno, gospodarsko, politično, kulturno središče dveh velikih evropskihdržav.

.



91

Ker so središčna območ ja praviloma urbanizirana, gosto naseljena in s koncentracijoposlovnih, kulturnih, upravnih in političnih funkcij, je pričakovana tudi zgostitev delovnihmest in različnih priložnosti. V prvi vrsti gre torej za regulacijo odnosov med dejavnostmi iniskanje priložnosti za celovitost, dolgoročnost in vzdržnost raznolikih dejavnosti. Posebej jetreba upoštevati, da so to večkulturna okolja z elementi mešanja prebivalstva in konstantnim

doseljevanjem, so posegi predvsem- kakor omenjeno prej – regulacijski. S tem pa ni rečeno,da središča ne potrebujejo neke vrste pomoči. Večina držav, še posebej onih z daljšo državnotradicijo, zgledno skrbi za moč svojih prestolnic ne le v simbolnem, temveč v povsempraktičnem smislu. Prestolnice potrebujejo za svojo prodornost, privlačnost in prepoznavnostvelike pomembne dogodke, srečanja, prireditve in infrastrukturo.

Vpliv države je viden že s tem, da so v jedrih praviloma sedeži vlad, državnih / nacionalnihinstitucij ipd. V nekaterih primerih se prestolnicam dodelijo posebni zakoni in sistemska aliobčasna podpora: velika večina prestolnic naj bi bila “zrcalo” in “jedro” države / naroda, zatopogosto postane “poseben” del. V izjemnih primer selitev prestolnic, s čimer naj bi doseglipozicijo v geografskem središču: selitve prestolnic npr. v Turčiji, Braziliji, Nigeriji: zelo

različni učinki.

Druga ciljna skupina državnega delovanja je usmerjanje regionalnega razvoja. Čeprav so vsplošnem navzoče težnje po skladnem in čimbolj enakomernem razvoju in zmanjševanjumedregionalnih razlik, bo zelo težko preprečiti močno rast središč in zaostajanje robnihpredelov. Tako ostajajo dihotomije med bolj in manj razvitimi okolji v državi trajni problemin izziv. Geografom to velja še posebej, saj je veda zaradi svojega celovitega, kompleksnegapristopa še kako poklicana k strokovni obravnavi in oblikovanju konstruktivne politike.Izravnalna težnja države pa je omejena ne le finančno in kadrovsko, ampak tudi zaradirazlične vloge središčnih in perifernih območij. Tako je tudi periferija lahko v nekem smislu»močna«, saj razpolaga s kakovostmi prostora, ki ga v središčih ni: odprtost, redka poselitev,individualnost bivanja, gospodarske usmeritve k čimbolj sonaravnim oblikam gospodarjenjaitn.Primer perifernega območ ja države: sever Finske



92

Tod po drugi strani je robnost in mejnost tudi posebnost, ki zahteva specifičen upravljalskipristop. Mejo je potrebno varovati, kar zahteva policijski in vojaški nadzor, včasih posebnoinfrastrukturo (npr. stražni stolpi, minirana območ ja, varnostni zidovi, dodatne vojaškopolicijske posadke). Ker je obmejni prostor pogosto tudi večetničen in zaseden z manjšinskimprebivalstvom, je le-to pod določenim nadzorom. V nekaterih primerih so se oblikovala

značilna obmejna naselja, v preteklosti pa celo sistem t.i. obrambnih mest. Tako je npr. naobmoč ju Posavine na Balkanu na hrvaški in bosanski strani niz naselij, ki svoj nastanekdolgujejo izključno vojaški funkciji. Bili so obmejne posadke. Tudi t.i. »vojna krajina« jedejansko produkt zgodovinskega obdobja, ko je bil mejni »frontier« realna vojaška cona in sobili prebivalci tam oproščeni dajatev v nadomestilo za opravljanje vojaške službe. Tudi vPrekmurju imamo elemente t.i. »stražnih« vasi (madž. Örseg- stražna pokrajina). Številneprimere najdemo na Poljskem in na nekdanjih pruskih ozemljih. Izrael je na svojih robnihpredelih za zaščito zgradil obrambni zid. Največ ja tovrstna zgradba je kitajski zid – nič drugega kot obrambna linija. Na slovenskem je še sedaj v coni stare »rapalske« meje mogočenajti elemente t.i. »rupnikove« linije. Da bi države zavarovale obmejni prostor, ki ga še vednosmatrajo za neke vrste »kožo« države, veljajo v obmejnih predelih določene omejitve npr. trga

nepremičnin.

Omeniti je treba tudi t.i. posebna ozemlja; to so ozemlja držav, ki imajo zaradi posebnihnamenov rabe, strukturnih značilnosti ali prometnega in strateškega značaja poseben pomen.Tak primer so najprej enklave, ozemlja obkrožena v celoti z ozemljem druge države.Praviloma so ostanek pogajalskih procesov ali vojn. Za državo matico je to eksklava. PrimerKaliningrada, ruskega ozemlja med Poljsko in Litvo, ki je teritorialno odvojeno od matičnegaruskega državnega ozemlja, je dovolj značilen. Svoj čas je mesto živelo predvsem kotvelikansko vojaško oporišče, ki pa je imelo tudi vrsto drugih funkcij. Kaliningrad, GorskiKarabah, Kabinda, Nahičevan. Veliko je začasnih, kot rezultat spopadov (enklave v BiH,Kosovo, Kavkaz). Nekatere izmed omenjenih ozemelj so začasne formalne samooklicaneforme (države). So izločene iz mednarodnih gospodarskih odnosov, kar povečuje pritisk vsmeri različnih ilegalnih dejavnosti, s katerim skuša prebivalstvo pač preživeti.



93

Drugi tip posebnih ozemelj tvorijo zasedena ozemlja; to so začasno okupirana ozemlja podrugi ali tretji sili, praviloma velja vojaški – varnostni režim. Palestina, Gaza, Golanskaplanota; nekdaj je bila Zahodna Sahara.

Posebnost predstavljajo vojaška oporišča ozemlja države lastnice, ki v celoti nadzira to

ozemlje; ima predvsem vojaško funkcijo, čeprav tudi druge niso izključene. Na primerbritanske in ameriške vojaške baze: Gibraltar ipd.



94

V ZDA in Kanadi so oblikovali posebne indijanske rezervate: območ ja, kjer se ne smeposegati in so zavarovana pred interesi kapitala. Ponekod so se kot davčne oaze razvili vprave igralniške »meke«.

Posebna ozemlja so tudi narodni parki, katerih temeljno poslanstvo je varstvo naravne inkulturne dediščine in izvajanje tem prostorom zdržnih prostorskih ukrepov. Varstvo naraveima prioriteto, zato je večina drugih dejavnosti prepovedana. Mnoga imajo svojo varovalno

javno službo.



95



11. LITERATURA

Atlas človeštva: poreklo, kulture in verovanja narodov sveta, Mladinska knjiga, Ljubljana1991

Partridge Cristopher (ur.), 2009, Verstva sveta, MK, Ljubljana (prev. Nada in Dušan Voglar)

White George W., 2004, Nation, State and Territory, Rowman & Littlefield Publishers,Lanham, Boulder, NY, Toronto, Oxford

Atkinson D., Jackson P., Sibley D., Washbourne N., (ur), 2008, Kulturna geografija. Kritičkiriječnik ključnih pojmova, Zagreb, Disput (ur. Laura Šakaja)

Heineberg Heinz, 2003, Einführung in die Anthropogeographie / Humangeographie,Paderborn, Schöningh Verlag

Comrie B., Matthews S. Polinsky Maria, 1999, Atlas jezikov, Ljubljana, DZS

De Blij Harm, 1993, Human Geography. Culture, Society and Space, fourth Edition, NY,Chicester, Brisbane, Toronto, Singapore

Daniels, P., Bradshaw M., Shaw D., Sidaway J. : Human Geography : Issues for the 21thCentury, 2001

Merlin Pierre : Geographie humaine, 1997

Documents

Kulturna geografija - 2. del