UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO - POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

KRATKOROČNO IN DOLGOROČNO KREDITIRANJE

Kandidatka: Plajnšek Valerija Študentka rednega študija Številka indeksa: 81551884 Program: visokošolski strokovni Študijska smer: finance in bančništvo Mentor: doc. dr. Žan Jan Oplotnik

Maribor, avgust 2007

2

PREDGOVOR Kreditno dolžniške odnose srečamo že v dobi razpadajočih prvotnih skupnosti, ko so si ljudje medsebojno posojali proizvode in blago, s katerimi so razpolagali. S pojavom denarja in institucij, ki upravljajo z njimi na trgu, pa so stvari dobile pravo podobo. Da bi ugotovili odnose med gospodarstvi in bankami, moramo obravnavati kredite, ki jih dajejo banke gospodarstvu. Preživijo le tiste banke, ki nudijo najhitrejše, najenostavnejše in najcenejše storitve. Vse bolj pomembna faktorja postajata dostop do želenih informacij in najcenejše storitve. Velik del aktive bilance stanja poslovne banke predstavljajo krediti različnim vrstam komitentov, od fizičnih in pravnih oseb, do bank. Krediti se razlikujejo po ročnosti, po tem kako so zavarovani, po višini, ceni in tudi z vidika obveznosti, ki jih morajo kreditojemalci izpolnjevati in so zapisane v kreditnih pogodbah. Bančni kredit je v Sloveniji tako kot v Evropi poleg odloženega plačila, najbolj pomemben vir kreditiranja. S posojilom oziroma z najetjem kredita se srečuje vedno več ljudi, ki potrebujejo neka dodatna sredstva, do katerih sami trenutno ne morejo priti. Nekateri po teh dodatnih najetih sredstvih posežejo pogosto, drugi manj pogosto, odvisno od posameznika in njegovih trenutnih potreb. Namen mojega diplomskega dela je predstaviti kratkoročno in dolgoročno kreditiranje na splošno in na primeru Nove KBM d.d. Diplomsko delo je sestavljeno iz petih tematskih sklopov, od katerih vsak nadzorno predstavi del kreditnega sveta. Prvi sklop diplomskega dela opisuje banke kot finančne posrednike v kreditnem sistemu in pojem kredita ter njegovo razlikovanje glede na različne značilnosti. V drugem sklopu sem opisala različne oblike bančnih kreditov, ki se dajejo gospodarstvu, medtem ko je tretji sklop namenjen področju kreditnega tveganja. Banka mora spremljat in ocenjevati kreditno tveganja, ki jim je izpostavljena pri svojem poslovanju. Temu sledi četrti sklop, kjer predstavi obrestno mero kot ceno kredita. V zadnjem sklopu diplomskega dela, sem uporabila svoje interno raziskovanje znotraj Nove KBM d.d. in predstavila njeno pestro ponudbo bančnih kreditov gospodarstvu. V tem sklopu sem opisala še zavarovanje kreditov, poudarek je predvsem na različnih oblikah zavarovanja kreditov, ki jih banka ponuja svojim komitentom in nekomitentom.

3

KAZALO

1 UVOD ................................................................................................................................ 5 1.1 OPREDELITEV PODROČJA IN OPIS PROBLEMA, KI JE PREDMET RAZISKAVE..................... 5 1.2 NAMEN, CILJI IN OSNOVNE TRDITVE .............................................................................. 5 1.3 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE RAZISKAVE .................................................................... 6 1.4 PREDVIDENE METODE RAZISKOVANJA........................................................................... 7

2 KREDIT IN BANKA ....................................................................................................... 8 2.1 POJEM KREDITA............................................................................................................. 8 2.2 RAZLIKA MED KREDITOM IN POSOJILOM........................................................................ 9 2.3 PONUDBA IN POVPRAŠEVANJE KREDITA……………………………………………...10

2.3.1 Ponudba kredita................................................................................................... 10 2.3.2 Povpraševanje kredita ......................................................................................... 11

2.4 KREDITNA SPOSOBNOST .............................................................................................. 12 2.5 POJEM BANKE.............................................................................................................. 13 2.6 FUNKCIONALNA DELITEV BANK .................................................................................. 14 2.7 CILJI POSLOVANJA BANK ............................................................................................. 15

2.7.1 Ekonomski cilji..................................................................................................... 16 2.7.2 Neekonomski cilji ................................................................................................. 16

2.8 LIKVIDNOST BANK....................................................................................................... 16 2.8.1 Dejavniki likvidnosti bank ................................................................................... 17

3 KRATKOROČNI IN DOLGOROČNI KREDITI ...................................................... 19 3.1 RAZLIKA MED KRATKOROČNIMI IN DOLGOROČNIMI KREDITI....................................... 19 3.2 KRATKOROČNI KREDITI ............................................................................................... 19

3.2.1 Kredit na tekoči račun ......................................................................................... 19 3.2.2 Eskontni kredit ..................................................................................................... 20 3.2.3 Akceptni kredit ..................................................................................................... 21 3.2.4 Rembursni kredit.................................................................................................. 21 3.2.5 Negociacijski kredit ............................................................................................. 21 3.2.6 Packing kredit ...................................................................................................... 22 3.2.7 Lombardni kredit ................................................................................................. 22 3.2.8 Avalni kredit........................................................................................................ 23 3.2.9 Factoring ............................................................................................................. 23 3.2.10 Obročni kredit.................................................................................................... 24

3.3 DOLGOROČNI KREDITI ................................................................................................. 24 3.3.1 Investicijski kredit ................................................................................................ 25 3.3.2 Hipotekarni kredit................................................................................................ 25 3.3.3 Sindicirani kredit ................................................................................................. 25

4 OBRESTNA MERA KREDITA ................................................................................... 27 4.1 POJMOVANJE OBRESTNE MERE .................................................................................... 27 4.2 OBLIKOVANJE OBRESTNE MERE................................................................................... 27 4.3 RAZNE OBRESTI IN OBRESTNE MERE ............................................................................ 28

5 KREDITNO TVEGANJE.............................................................................................. 30 5.1 POJEM KREDITNEGA TVEGANJA ................................................................................... 30

4

5.2 UPRAVLJANJE KREDITNEGA TVEGANJA ....................................................................... 30 5.2.1 Ocena kreditnega tveganja .................................................................................. 31 5.2.2 Merjenje kreditnega tveganja .............................................................................. 31 5.2.3 Obvladovanje kreditnega tveganja ...................................................................... 32

5.3 INSTRUMENTI ZA UPRAVLJANJE KREDITNEGA TVEGANJA ............................................ 32

6 KREDITIRANJE NA PRIMERU NOVE KBM D.D.................................................. 34 6.1 NOVA KBM D.D......................................................................................................... 34 6.2 KREDITNA PONUDBA NOVE KBM D.D......................................................................... 35 6.3 ZAVAROVANJE KREDITOV ........................................................................................... 37

7 SKLEP ............................................................................................................................. 40

8 POVZETEK.................................................................................................................... 41

9 LITERATURA IN VIRI ................................................................................................ 42 SEZNAM SLIK IN TABEL…………………………………………………………...44

5

1 UVOD

1.1 Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave

V slovenskem bančnem sistemu je v preteklih letih prišlo do ogromnih sprememb. Razpad monopolnega bančnega sistema na več poslovnih bank in prihod tujih bank v slovenski bančni prostor sta močno zaostrila konkurenco med bankami. Globalizacija sili banke k temu, da ponujajo čim več storitev. Ena izmed vrst ponudb, ki jih banke ponujajo svojim komitentom, so različne oblike kratkoročnih in dolgoročnih kreditov. In ravno zato, ker je ponudba na tem področju zelo velika in se komitenti težko odločijo kje in kdaj naj najamejo kredit, sem se odločila, da bom podrobneje raziskala področje, ki zadeva kratkoročno in dolgoročno kreditiranje. Poleg tega med bankami velja pravi boj za prvovrstne komitente, z vstopom v evropski bančni prostor pa sta se trg in konkurenca še povečala. Banka je v bistvu organizacija, katere glavna dejavnost je posojanje denarja. Pri tem gre za posredovanje denarnih sredstev ekonomskih subjektov, ki imajo finančne presežke, ekonomskim subjektom, ki imajo finančne primanjkljaje. V teoretičnem delu naloge sem analizirala osnovne pojme s področja kreditiranja. Podrobneje sem opisala pojem kredita in banke, vrste kreditov glede na ročnost ter pojem kreditnega tveganja, ki ga banka prevzame z odobritvijo kredita. Kreditna funkcija je danes vse bolj kompleksna in posledično tudi zahtevnejša, kot je bila nekoč. Ponudba bančnih kreditov je vse bolj heterogena in prilagojena potrebam bančnih komitentov. Vse to koristi gospodarstvu in prebivalstvu, posredna posledica tega pa je hitrejše kroženje finančnih sredstev. V zadnjem delu sem svoje teoretično znanje nadgradila s praktičnim primerom. Konkretno sem se osredotočila na različne oblike kratkoročnih in dolgoročnih kreditov, ki jih ponuja Nova KBM d.d. svojim komitentom. Kot zadnje pa so opisane še različne oblike zavarovanja kreditov, ki se jih poslužujejo v Novi KBM d.d.

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve

Namen

Namen diplomske naloge je prikazati pomembnost kreditiranja v banki kot dejavnost, ki običajno prinaša največ dobička in je po drugi strani povezana z najrazličnejšimi tveganji. Za sodobne banke je značilno, da tveganja povezana s kreditiranjem, ne le sprejemajo ampak skušajo s svojim kreditnim portfeljem tudi čim bolj aktivno in učinkovito upravljati. Osnovni namen diplomske naloge pa je, da sem skušala čim bolje predstaviti analizo kratkoročnih in dolgoročnih kreditov tako teoretično kakor tudi praktično na primeru druge največje banke v Sloveniji.

6

Cilji

Cilji, ki sem jih želela doseči: • predstaviti pomen kredita in njegovih značilnosti, ter pomen banke in posojila • prikaz vseh oblik kratkoročnega in dolgoročnega kreditiranja • opredeliti pojem kreditnega tveganja in obrestne mere kredita • vloga banke pri najemanju kratkoročnih in dolgoročnih kreditov • prikaz različnih oblik zavarovanja kreditov v izbrani banki. Osnovne trditve Trditve: • Na trgu kratkoročnih in dolgoročnih kreditov je pestra ponudba, tako, da lahko • stranke izbirajo med različnimi oblikami kreditov. • Kreditiranje je dejavnost, s katero banka ustvarja največji del svojih prihodkov. • Glavna dejavnost banke je posojanje denarja, zato je ena najpomembnejših bančnih

tveganj kreditno tveganje. • Ponudba kreditov v Sloveniji je široka in raznolika. • Drugi največji tržni delež v slovenskem bančnem prostoru pripada Novi KBM d.d.

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavke V diplomski nalogi sem predpostavila, da je kreditiranje pomemben del finančnega sistema. Razvito kreditiranje je v interesu vsake družbe, uresničuje pa se z zagotavljanjem trdnosti in z zanesljivim delovanjem trga in pravilnim ocenjevanjem tveganja. Predpostavljam, da so podatki, kateri so črpani iz strokovne literature in virov točni in zanesljivi. Tudi podatki, kateri so bili dobljeni v izbrani banki pa so pravilni in veljavni.

Omejitve

V diplomski nalogi sem se omejila predvsem na področje kreditne ponudbe slovenskega bančnega prostora. Otežen dostop in pomanjkanje internega gradiva banke sta mi predstavljala pomembno omejitev pri raziskovanju diplomske naloge.

7

1.4 Predvidene metode raziskovanja

Pri diplomski nalogi sem uporabila različne metode raziskovanja:

deskriptivni pristop (metoda opisovanja) metoda spraševanja ( intervjuji uslužbencev iz Nove KBM d.d.) mikroekonomsko statično raziskavo, saj gre za področje kratkoročnega in

dolgoročnega kreditiranja v Novi KBM d.d. pridobivanje podatkov iz strokovne literature in virov, ki podrobneje opisujejo kredit,

vrste kreditov, kreditno tveganje, ceno kredita ter članki iz revij Finance, Gospodarskega vestnika in Bančnega vestnika, so mi dali veliko podatkov, zato sem tu uporabila metodo kompilacije.

8

2 KREDIT IN BANKA

2.1 Pojem kredita Pojem kredit se je uporabljal že več kot dva tisoč let pred denarjem. Stari sumerski dokumenti pričajo, da so uporabljali kredit, ki je temeljil na posojilih v žitu po prostornini in na posojilih v kovini po teži, in sicer okrog 3000 let pred našim štetjem ( Ribnikar 1999, 35). Pojasnilo ali definicija kredita se navadno podaja najprej na etimološki osnovi. Po tej poti pridemo do ugotovitve, da je kredit tisto, kar je zaupano, dano na upanje, ker latinski glagol credere pomeni verovati, zaupati; od tod tudi navada, da rečemo, kako ima kredit nekdo, ki uživa zaupanje. O kreditih govorimo tedaj, ko se denarni storitvi časovno razhajata. Prvi pogodbeni partner ( posojilodajalec, upnik, kreditor) daje denarno storitev prej, drugi pogodbeni partner ( posojilojemalec, kreditojemalec, dolžnik, debitor) pa izpolni svojo denarno storitev kasneje. Tako kot prodajna pogodba je tudi kreditna pogodba soglasna ( sporazumna) izjava volje, ki je lahko izražena: • izrecno ( pisno, ustno ali s sklepnim dejanjem) • molče (Schneider 1996, 13). Od opredelitev, ki se pojavljajo v ekonomski literaturi, vsaka kaj prispeva k razložitvi pojma kredit. Zato jih bom nekaj povzela. Kredit je kupna moč. Bistvo kredita je upnikovo zaupanje v dolžnikovo pripravljenost in sposobnost, da plača svoj dolg. Kredit lahko označimo kot kratkoročno prodajo denarja. Kredit je prodaja na upanje. Kredit lahko razložimo kot sposobnost, zagotoviti si dobrine ali storitve v sedanjosti, v zameno za ekvivalent v prihodnosti. Kredit je osebni ugled, ki ga nekdo uživa, in zaradi katerega lahko nabavi denar, blago ali delavno silo, tako da ponuja v zameno obljubo plačila v bodočnosti. Sposobnost, pridobiti si v sedanjosti vrednost, ki se meri v denarju, na osnovi obljube plačila v prihodnjem času in na temelju zaupanja prodajalca v kupčevo pripravljenost in sposobnost da poravna svoje obveznosti, je kredit. Kredit je v pravu, komerciali ali ekonomiki pravica, ki jo ima ena oseba, kreditor, da prisili drugo osebo, dolžnika, k plačilu ali da stori kaj drugega, ali krajše povedano, pravica v sedanjosti do plačila v prihodnosti. Kredit je prenos vrednosti na drugo osebo, bodisi denarja, blaga ali storitev, v upanju, da bo ta oseba nekega dne v prihodnosti sposobna in pri volji plačati enako vrednost. Kredit je s stališča posojilojemalca razpolaganje s prihodnjim dohodkom že v sedanjosti, torej nekakšno anticipiranje dohodka. S stališča posojilodajalca je položaj obraten, zanj je kredit prenos dohodka iz sedanjosti v prihodnost. S tega stališča je kredit medčasovna menjava (Filipič in Markovič - Hribernik 1998,105).

9

Thornhill ( 1990, 12 ) tudi kredit označuje kot izročitev stvari, denarja ali storitev v zameno za obljubo plačila v dogovornjenem prihodnem roku.

2.2 Razlika med kreditom in posojilom V vsakdanjem življenju pa tudi v ekonomski literaturi dostikrat govorimo o kreditu, mislimo pa na posojilo. Če hočemo strogo ločiti pojme, moramo vedeti, da kredit ni isto kakor posojilo ( zato se v rimskem pravu posojilo imenuje mutuum in ne creditum). Posojilo je samo kupčija, s katero se med strankama ustanovi kredit, tj. kreditno razmerje. Takih pogodb pa je vse polno. Vsaka kupčija, pri kateri se stranki dogovorita, da bosta dajatev in nasprotna dajatev časovno razmaknjeni, ima za posledico, da nastane med strankama kreditno razmerje, ena stranka postane upnik, druga pa dolžnik. Posojilo je samo ena od naštetih kreditnih kupčij in sicer tista, katere vsebina in namen je samo kredit, to je medčasovna menjava in nič drugega. Zato se morata časovno zamenjati enaki stvari. Če bi bili časovno zamenjani stvari različni, to ne bi bil več čisti kredit, samo medčasovna menjava, ampak zraven še stvarna. Strokovnjaki opozarjajo, da izraza kredit in posojilo nista popolnoma sinonima, ampak je odnos, ki se vzpostavi z najetjem posojila, samo ena od možnih pojavnih oblik kreditnega odnosa: slednji nastane vsakokrat, ko sta dajatev ( na primer dobava blaga) in nasprotna dajatev ( iz istega primera: plačilo za blago) časovno razmaknjeni. Za naše potrebe in pri naši stopnji natančnosti si najbrž lahko privoščimo, da povsem domače " posojilo" in dovolj udomačeni " kredit" uporabljamo izmenično, kakor nam kdaj bolje zveni, v splošnem pa se moramo strinjati s povedanim. Posojilo je samo kupčija, s katero se med strankama ustanovi kredit, to je kreditno razmerje. Kredit je širši pojem, saj z njim označujemo vsako medčasovno menjavo, posojilo pa se nanaša na konkretno določeno medčasovno menjavo in z njo povezano kupčijo ( Čibelj 1998, 46). Denarni presežki in prihranki se lahko donosno naložijo tudi tako, da se posodijo. Ta možnost sledi iz definicije, po kateri je kredit ali posojilo začasen prenos stvari ali vrednosti z obveznostjo upnika, da jo vrne in plača obresti. Stvar, ki se posoja, je lahko blago ali denar, tako da poznamo naturalni in denarni kredit. Oboje je naložba, razlika je v tem, da je prva realna, druga pa finančna. Mnogi avtorji so mnenja, da je potrebno razlikovati med kreditom in posojilom. Posojilo imenujemo tudi čisti kredit. Pri posojilu se vrača enaka , vendar ne ista stvar, kot je npr. denar. Pri kreditu pa se ne vrača enaka stvar in še manj seveda ista stvar. Pojem kredit se pojavi takrat, ko posodimo vrednost v blagovni obliki, vrača pa se v denarni. Nekateri razlikujejo pojma kredit in posojilo tudi glede ročnosti. Tako se uporablja pojem kredit za kratkoročna posojila za financiranje tekočih obratnih sredstev. Izraz posojilo pa se uporablja za dolgoročne kredite za financiranje naložb v osnovna in trajna obratna sredstva. V praksi je bolj udomačena beseda kredit in zato je tudi bolj razširjena kot beseda posojilo ( Bobek 1992,92).

10

2.3 Ponudba in povpraševanje kredita

2.3.1 Ponudba kredita Banka, ki se ukvarja s kreditiranjem, in morebitne druge finančne organizacije, ki jim je glavni posel kredit, morejo ta svoj posel opravljati, če zberejo za to potrebna kreditna sredstva. Z zbiranjem sredstev v bankah in drugih kreditnih posrednikih pa se v narodnem tvori kreditna ponudba. Ponudba nasploh je tista količina blaga, ki so jo ponudniki pripravljeni prodati ob upoštevanju njegove cene, ponudba kreditnih sredstev ali kredita, pa je tista količina denarja, ki so ga imetniki pripravljeni posoditi ob upoštevanju obrestne mere, ki bi jo mogli za posojilo dobiti. Banke in drugi kreditni posredniki zbirajo prosta denarna sredstva, zato da bi jih ponudili tistim, ki po njih povprašujejo, zato se kreditni trg tudi pojmuje kot prostor, kjer se srečujeta ponudba kredita in povpraševanje po njem. Ker pa obstaja tudi direktni kredit, se del kreditne ponudbe tvori izven bank in drugih kreditnih posrednikov, neposredno pri varčevalcih. Celotna kreditna ponudba v narodnem gospodarstvu je količina denarja, ki so jo pripravljene posoditi banke, drugi kreditni posredniki in sami varčevalci. Ponudbo, ki se tvori pri varčevalcih, bi mogli imenovati izvirno ponudbo, tisto, ki se tvori pri posrednikih, pa izvedeno ponudbo. Značilno za izvirno kot tudi za izvedeno ponudbo je, da ima svoj izvor v denarni masi ( gotovina in knjižni denar), ki je v cirkulaciji. Vendar to ni vsa ponudba kreditov v narodnem gospodarstvu. Del ponudbe, ki presega izvirno in izvedeno, se tvori z multiplikacijo depozitov v poslovnih bankah in z emisijsko funkcijo centralne banke. Tvorjenje kreditne ponudbe v narodnem gospodarstvu lahko shematsko prikažemo takole: SLIKA 1: TVORJENJE KREDITNE PONUDBE Izvirna ponudba Ponudba iz obstoječih celotna ponudba Izvedena ponudba sredstev multiplikacija kreditov Ponudba iz dodatnih kredit emisijske banke sredstev Razmerje ponudbe iz obstoječih sredstev in ponudbe iz dodatnih sredstev je za narodnogospodarska gibanja izrednega pomena. Tvorjenje ponudbe iz obstoječih sredstev pomeni, da se kupna moč določenih gospodarskih in gospodinjskih subjektov v narodnem gospodarstvu zmanjšala in se le - ta pojavi pri drugih, ko dobijo iz teh sredstev kredite. Tvorjenje ponudbe iz dodatnih sredstev pa povzroča povečanje količine denarja po blagu, kjer se istočasno nikomur kupna moč ne zmanjša. Tvorjenje kreditne ponudbe iz dodatnih sredstev nosi v sebi nevarnost inflacije. Če mu ne sledi povečanje ponudbe blaga na trgu (Filipič in Markovič - Hribernik 1998,115).

11

2.3.2 Povpraševanje kredita Povpraševanje po neki dobrini na določenem trgu je izraženo v tisti količini dobrine, ki so je povpraševalci pripravljeni kupiti po določeni ceni. Če upoštevamo, da je kredit blago, ki ga prodajajo na kreditnem trgu po ceni, ki se imenuje obrestna mera, potem lahko zapišemo, da je povpraševanje po kreditu na kreditnem trgu enako vsoti kreditov, ki so povpraševalci pripravljeni najeti po določeni obrestni meri. Čeprav izvira povpraševanje iz potrebe po določenem blagu, pa se vendar ravna po ceni. Če je cena višja, je povpraševanje manjše, če pa je cena nižja, je povpraševanje - pri enakih potrebah - višje. Tudi povpraševanje po kreditu izvira iz potrebe, in sicer iz potrebe po dodatni količini denarja, vendar pa se ravna po višini obrestne mere, ki jo je treba plačati za kredit na kreditnem trgu. Če je obrestna mera višja, je povpraševanje po kreditu manjše kot pri nižji obrestni meri. Povezanost med obrestno mero in povpraševanjem po kreditu je obratnosmerna, kar prikazujem z lestvico povpraševanja. SLIKA 2: LESTVICA POVPRAŠEVANJA

Lestvica povpraševanja obrestna mera povpraševanje po kreditu 1 5 2 4 3 3 4 2 5 1 Iz zapisanega sledi, da je povpraševanje nasploh funkcija cene, povpraševanje po kreditu pa funkcija obrestne mere. Potrebe po kreditu pa ne smemo enačiti s povpraševanjem po kreditu. Povpraševanje sicer izvira iz potrebe, vendar se od nje razlikuje zaradi vpliva obrestne mere. Zaradi poudarjanja razlike uporabljamo tudi izraz " efektivno povpraševanje" in s tem razumemo potrebo, ki jo morejo povpraševalci zadovoljiti, upoštevajoč ceno na trgu. Povpraševanje na kreditnem trgu izvira iz potreb po dodatnih finančnih sredstvih. To izražajo z mislijo, da je povpraševanje po kreditu zato, da ne bi bilo treba čakati, kdaj bo z dohodkom lastnimi sredstvi ustvarjena kupna moč. To mnenje pove, da povpraševanje na kreditnem trgu nastaja, ker razpoložljiva kupna moč povpraševalcev ni takšna, kakršno bi le- ti po svoji oceni potrebovali. Povpraševanje se torej na kreditnem trgu pojavlja, ker obstaja neskladje med potrebami in razpoložljivimi finančnimi sredstvi podjetja. Povpraševanje po kreditu se deli na tri skupine: • proizvodno • potrošno • državno.

12

Proizvodno povpraševanje po kreditu nastaja zaradi vlaganja v stalna in gibljiva sredstva, pa tudi zaradi čisto finančnih razlogov, tj. zaradi likvidnosti podjetij. Namen proizvodnega povpraševanja lahko razvrstimo takole: • za financiranje posameznih delov proizvodnih sredstev ( zgradbe, stroji, aparati, nasadi,

živina, surovine…), • za financiranje posameznih poslov ali cele verige poslov ( kreditiranje nabave,

kreditiranje prodaje, kreditiranje izvoza…), • za financiranje brez neposredne zveze z določenim delom proizvodnih sredstev ali

določenim poslom. Pri potrošnem povpraševanju porabniki povprašujejo po kreditu, da bi povečali svojo kupno moč, ker jim lastna sredstva ne zadostujejo za uresničevanje svojih porabniških želja. Kredit bo vrnjen iz porabnikovega prihodnjega dohodka, ne pa iz dohodka nabavljenih dobrin, ker so te neproduktivne. Ker prebivalstvo najema kredite v breme svojih prihodnjih dohodkov, štejemo to za nasprotje varčevanja ( angl. Dissaving). V tretjo skupino sodi povpraševanje države oziroma družbenih organov. Kadar izdatki države presegajo njene dohodke ( od davkov, taks, prispevkov in drugih), se ta pojavi kot povpraševalec po dodatni kupni moči, ki jo lahko nabavi na kreditnem trgu. ( Filipič in Markovič - Hribernik 1998,121 - 122). Za banke je z vidika širjenja obsega poslovanja pomembna življenjska raven prebivalstva. Po eni strani so prejemki prebivalstva pomemben vir financiranja gospodarstva, po drugi strani pa neposredno vplivajo na kreditno sposobnost prebivalstva in s tem na rast obsega kreditiranja. razpoložljivi dohodek pomembno vpliva na povpraševanje po kreditih prebivalstva. Povečanje neto plač pomeni zmanjševanje zadolževanja prebivalstva, in obratno ( Mecinger 1997,22). Povpraševanje prebivalstva po kreditih izvira iz potrebe po dodatni količini denarja. Ravna se po višini obrestne mere, ki jo je treba plačati za kreditna sredstva. Povpraševanje po kreditih je torej funkcija obrestne mere. Posamezniki povprašujejo po kreditnih sredstvih, ko si želijo povečati svojo kupno moč in jim lastna sredstva ne zadoščajo za uresničitev njihovih potreb in želja. Velja splošno načelo, da je povpraševanje po kreditih večja ob nizki obrestni meri. Prebivalstvo nima na voljo dodatnih virov financiranja kot jih imajo npr. podjetja, ki lahko pridejo do potrebnih denarnih sredstev tudi z izdajanjem Vrednostnih papirjih ali z zadolževanjem pri nebančnih finančnih posrednikih. Zato lahko predpostavljamo, da kljub vsemu obrestna mera ni odločilen dejavnik, saj posamezniki, razen najemanja kreditov, skoraj nimajo drugih možnosti zadolževanja in so nekako prisiljeni najemati kredite po obstoječi obrestni meri (Delakorda 1998, 39- 41).

2.4 Kreditna sposobnost Preden odobri banka jemalcu kredit, presodi njegovo kreditno sposobnost. Posredno je sestavni del presoje kreditne sposobnosti tudi določanje najvišjega možnega zneska kredita

13

ali kreditnega limita, kar sodi zaradi tega v fazo presoje kreditne sposobnosti. Ko pa banka odobri, nastopi faza nadziranja kredita. Pojem kreditna sposobnost vsebuje zmožnost jemalca kredita, da bo ob roku zapadlosti povrnil banki znesek kredita s pripadajočimi obrestmi ali z drugimi stroški vred. Če je bila ta definicija kreditne sposobnosti vedno nesporna, pa je bilo sporno to, kaj zagotavlja banki popolno varnost kredita. Starejše teorije trdijo, da je to premoženje jemalca kredita, novejše pa izhajajo iz zmožnosti jemalca kredita, da ustvarja prihodke, iz katerih je možno vračati kredit. Zato temelji danes presoja kreditne sposobnosti predvsem na preverjanju zmožnosti jemalca kredit, da ustvarja prihodke, medtem ko je preverjanje (premoženjskega) stanja in njegovega vpliva na kreditno sposobnost šele na drugem mestu. Kreditna sposobnost jemalca kredita je odvisna torej od kreditne varnosti, ki jo lahko daje banki, da bi ta odpravila kreditno riziko. Delno je kreditna varnost realna varnost, ki dobi svoj zunanji odsev pri nekaterih specifičnih oblikah kredita: • menični kredit ( zavarovanje z menico), • lombardni kredit ( zavarovanje s premičninami, z vrednostnimi papirji), • avalni kredit ( zavarovanje z garancijami), • hipotekarni kredit ( zavarovanje z nepremičninami)… Kreditna sposobnost jemalca pa je odvisna tudi od njegovih prihodkov in s tem v povezavi od njegovega dobička ali dohodka. Zato so pomembne pri presoji kreditne sposobnosti še: • bilanca stanja, • bilanca uspeha, • dosedanji kreditni status, • finančni plan, • ocena finančnih prihodkov, • možnost vračanja kredita ( Bobek 1989,105)

2.5 Pojem banke Banka je najpomembnejša institucija v ekonomiji. Svoje ime je dobila po italijanski besedi banco, kar je prvotno pomenilo menjalna miza, na kateri so nekoč zamenjavali različne vrste denarja. Nastanek banke sega daleč v zgodovino človeštva, njihov razvoj pa je vezan na razvoj menjave dobrin. Ko pa se je pojavil denar kot sredstvo za menjavo blaga, pa se je pojavil predmet poslovanja določene skupine ljudi, ki so se z namenom zaslužka pričeli specializirano ukvarjati z denarnimi posli kot njihovo obrtno dejavnostjo ( Rose 2002,3-8). Današnje bančništvo ima svoje začetke v menjalnih in zlatarskih poslih, ko je veljalo najprej načelo " depositum regulare" ( dobil si od zlatarja ali od banke isto stvar - zlatnik ipd., kot si jo shranil), potem pa načelo " depositum iregulare" ( dvignil si enako vrednost kot si jo vložil). V času fevdalizma so bile v bankah razvite posredniške in depozitne funkcije. V razvitem svetu kapitalizma pa postane kreditno poslovanje njihova glavna dejavnost.

14

Med elementarne funkcije banke spadajo: • zamenjava; likvidna sredstva se lahko v različnih oblikah in kakovostih zamenjujejo; te

oblike so: gotovina, knjižni denar, vrednostni papirji in lahko tudi v stvarni obliki, to je v zlatu; pogosto operacije zamenjave ne potekajo v čisti obliki, ampak so povezane z ostalimi operacijami; tako npr. pri eskontu menice gre za zamenjavo menice v denar in za funkcijo financiranja s strani banke;

• deponiranje; pri tem gre za shranjevanje in varovanje denarja, vrednostnih papirjev idr., za to se plačuje pristojbina ( npr. za safe),

• prenos denarja; s to funkcijo se razume mobilnost likvidnih sredstev v prostoru; ta prenos se lahko odvija v čisti obliki ( iz enega depoja v drugi depo), ali pa gre za prenos, ki je povezan z operacijo zamenjave in financiranja;

• financiranje; pri tem gre za to, da likvidna sredstva, ki so zbrana v banki, ponudi banka povpraševalcem po teh sredstvih ( banka je, gledano klasično, trgovec z denarjem)

( Filipič in Markovič - Hribernik 1998, 130). Zakon o bančništvu ( Uradni list RS št.110 / 03) opredeljuje banko, kot delniško družbo s sedežem v Republiki Sloveniji, ki je pridobila dovoljenje banke Slovenije za opravljanje bančnih storitev. Bančne storitve so naslednje finančne storitve: • sprejemanje depozitov ter dajanje kreditov za svoj račun, • storitve, za katere drug zakon določa, da jih smejo opravljati samo banke. Čeprav banke obstajajo že stoletja, vendar nikoli ni bilo enotne opredelitve o banki. To pa zaradi tega ne, ker je vloga bank bila vedno odvisna od razvojne stopnje gospodarstva in od gospodarskega sistema, ki je bil ali je v posameznih državah. Zato se razlikujejo posamezne opredelitve v glavnem tako, da bolj ali manj poudarjajo samo določene značilnosti banke. Nekateri avtorji opredeljujejo tako, da je na primer glavna lastnost banke emisija denarja in vrednostnih papirjev, drugi pa da je banka podjetje, ki posreduje pri odobravanju kreditov, tretji, da je banka podjetje, ki preko plačilnega prometa koncentrira denarna sredstva v svojih rokah in jih potem presoja gospodarstvu in prebivalstvu ( Bobek 1995, 19).

2.6 Funkcionalna delitev bank Funkcije so med bankami razdeljene skozi posle, tako da lahko z vidika poslov sklepamo na funkcionalno delitev bank. V temelju delimo banke na univerzalne in na specializirane. Ene in druge so danes prisotne v bančnih sistemih. Ponekod prevladujejo univerzalne banke, drugod zopet specializirane, vendar teži funkcionalna delitev bolj k univerzalni banki. Univerzalne banke ( iz latinske besede universum = celota) so take banke, katerih struktura poslov je celovita. To pomeni, da lahko komitenti banke ( podjetja, prebivalstvo) realizirajo vse bančne posle v tej eni in isti banki. Tako so komitenti glede na bančne posle vezani le na eno banko. Univerzalno banko je s tega vidika treba seveda razumeti dokaj široko. Tako imamo za univerzalno banko že tisto, ki na primer sprejema od svojih komitentov depozite na vpogled in vezane depozite, jim daje kratkoročne in dolgoročne kredite in opravlja zanje še druge bančne storitve, po katerih ti povprašujejo.

15

Banke, ki bi opravljala vse bančne posle, ki jih danes poznamo, dejansko ni. Že zaradi tega ne, ker je na primer emisijska funkcija, to je emisija denarja, v vsaki državi zaupana na eni sami, s tem pa tudi specializirani bančni instituciji - centralni banki. Pa tudi izrazito specializiranih bančnih poslov ne opravljajo vse banke, tako da se morajo v določenih primerih komitenti, ki so sicer vezani samo na eno, tj. ,, svojo" banko, za opravljanje določenih poslov povezati z drugo, specializirano banko. Zato je celovitost bančnih poslov v določeni banki razumeti le pogojno. Specializirane banke. Struktura poslov specializiranih bank je enostranska. To je običajna opredelitev specializiranih bank, po kateri se specializirana banka ukvarja le z nekaterimi ali pa tudi z več bančnimi posli, ki so v medsebojni soodvisnosti. Tako na primer soodvisnosti bančnih poslov je sprejemanje depozitov na vpogled in kratkoročno kreditiranje. Struktura poslov, s katerimi se banka ukvarja, je seveda lahko širša ali ožja. Širša je, če banka daje kratkoročne kredite, ožja pa, če daje izmed teh kratkoročnih kreditov samo nekatere, npr. za izvoz blaga, ali pa za obročne kredite itd. Stopnja specializacije je glede na to seveda različna. Specializacija bank pa je tudi možna z vidika kroga komitentov, s katerimi banka posluje. Ti so lahko iz vrst posameznih gospodarskih panog ( panožne banke) ali pa nasploh iz vrst različnih podjetij. Poseben krog komitentov je prebivalstvo, za katero banka posluje. V krog specializiranih bank štejemo tudi tiste institucije, ki se posebej ukvarjajo s posli plačilnega prometa in z vsemi drugimi posli, vezanimi na plačilni promet ( pri nas je to Služba družbenega knjigovodstva). Specializiranih bank, ki delujejo v gospodarstvu, pa ne moremo kar brez pomisleka razvrščati v gornje oblike. V praksi namreč niso tako izrazite in tudi same specializirane banke sčasoma spreminjajo strukturo svojih poslov in krog svojih komitentov. Tako izraža vsaka specializirana banka svoj invidualni značaj, ki je določen z gospodarsko strukturo delovnega področja, z obsegom in vrstami razpoložljivih sredstev, s poslovno politiko in podobnimi dejavniki. Z vsako specializirano banko pa je značilno še to, da skuša poleg svojih običajnih bančnih poslov opravljati komitentom tudi druge bančne storitve. Mnogo je specializiranih vrst bank, za katere pa velja, da skušajo opravljati komitentom tudi take bančne storitve, ki sicer niso njihov tipičen posel ( Bobek 1989, 20 - 21).

2.7 Cilji poslovanja bank Banke lahko imajo danes različne cilje. Na tem mestu imamo v mislih predvsem cilje poslovanja banke kot mikroekonomske organizacije, ali pa tudi drugače povedano, banke kot gospodarske organizacije. Z vidika poslovanja bank kot mikroekonomske organizacije šteje sodobna bančna teorija med cilje tako tiste, ki jih je možno v svoji končni realizaciji izraziti vrednostno, ko tudi tiste, katerih konkretizacija nima svojega vrednostnega izraza. Prvim pravimo, da so ekonomski cilji, ker se izkazujejo kot finančni rezultati, drugi pa so neekonomski, ker jih praviloma ni mogoče izkazati v finančni obliki.

16

2.7.1 Ekonomski cilji Ekonomski cilji imajo svojo konkretizacijo v finančnem rezultatu, in sicer bodisi kot dobiček banke ali kot porast bančne vsote, kot posledica povečanega poslovanja. Oboje je izvajanje funkcije banke bistvenega pomena. Le banka, ki je rentabilna in povečuje obseg poslovanja, gospodarsko raste in s tem povečuje možnosti opravljanja svojih funkcij. S tem pa omogoča hitrejšo rast svojega gospodarskega okolja. Rentabilnost lahko štejemo z ekonomskega vidika za temeljni cilj poslovanja banke. Banka ustvarja v svojem poslovanju prihodke. Ti prihodki se v banki oblikujejo iz obresti od danih kreditov ( aktivne obresti), iz zaračunanih provizij in drugih plačil za bančne storitve kot tudi iz cele vrste raznih prihodkov, ki jih banka v svojem poslovanju ustvari.

2.7.2 Neekonomski cilji Sem štejemo tiste cilje, ki jih ni mogoče vrednostno izraziti ali zajeti v rentabilnostni račun ali drugače kvantificirati. Za neekonomske cilje je navadno značilno to, da povzročajo izpad pri dohodku banke in ne povečujejo njene rentabilnosti. Dajanje kreditov po previlegirani, tj. nižji obrestni meri sodi na primer med neekonomske cilje, ki vzporedno povzročajo izpad bančnega dohodka. Cilj, ki ga v tem primeru zasleduje banka, je družbenopolitične narave. Bančni dohodek bi se v tem primeru moral substituirati iz drugih virov, kajti na koncu le banka mora poslovati rentabilno. Podobnih neekonomskih ciljev je v bankah seveda še več. Sodobne države celo postavljajo pred banke tovrstne zahteve. Seveda pa pretirano uveljavljanje takih ciljev slabi ekonomsko moč banke, kar je v končni konsekvenci v škodo samemu gospodarstvu in prebivalstvu. Banka mora ostati rentabilna, kajti sicer se likvidira; zato tudi neekonomski cilji v banki ne smejo prevladati. To pomeni, da temeljni cilj poslovanja banke le ostane rentabilnost njenega poslovanja in gospodarska rast, neekonomski cilji pa se realizirajo glede na potrebe in možnosti banke. Čisto posebna vrsta cilja je negovanje " imagea", ki ga prav tako v kvantificirani obliki ni mogoče meriti, ima pa svoj posredni vpliv tudi na rentabilnost in gospodarsko rast banke (ibid,; 23 - 24).

2.8 Likvidnost bank Likvidnost bank je ena izmed osrednjih vprašanj poslovne politike. Sodobna bančna teorija označuje likvidnost za strogi stranski pogoj poslovanja; likvidnost torej ne uvršča med temeljne cilje banke v njenem poslovanju. Likvidnost bank je pomembna za bančne komitente, kajti od nje je odvisno, ali bodo svoj denar lahko dvigovali in z njim disponirali. Likvidnost je ena izmed prestarih problemov bank, zato so ga skozi čas skušali reševati na najrazličnejše načine. V novejšem času skušajo države ščititi komitente bank in vlagatelje s pomočjo strogih predpisov, ki v zakonih o bankah določajo pogoje bančne likvidnosti. Tudi v naših predpisih je likvidnost bank strogo opredeljena.

17

2.8.1 Dejavniki likvidnosti bank Dejavniki, ki vplivajo na likvidnost bank so: • kreditna dejavnost banke • posegi centralne banke • depoziti. Kreditna dejavnost bank Od kreditne dejavnosti je zelo odvisna likvidnost banke. Preveliko dajanje kreditov lahko pripelje banko v nelikvidnost. Lahko pa kreditna dejavnost rabi banki za korektor k ostalim dejavnikom likvidnosti. Če na primer vodi centralna emisijska banka restriktivno kreditno politiko, mora banka omejiti svojo kreditno dejavnost, to je zmanjšati obseg dajanja kreditov. Kreditna dejavnost banke je odvisna od njenega kreditnega potenciala. Za kreditni potencial banke se šteje tisti najvišji znesek kredita, ki ga banka lahko daje, pa ji pri tem ostanejo določene likvidnostne rezerve. Dejansko sestavljata kreditni potencial bank dva kreditna potenciala: kratkoročni kreditni potencial, iz katerega daje banka kratkoročne kredite, ter dolgoročni kreditni potencial, iz katerega daje dolgoročne kredite. Na kratkoročni kreditni potencial vplivajo: • depoziti na vpogled, • hranilne vloge na vpogled, • kratkoročni krediti, ki jih banka prejme od centralne banke in drugih bank, • odstotek obvezne rezerve, • odstotek likvidnostne rezerve. Na dolgoročni kreditni potencial vplivajo: • lastna sredstva banke, • vezani depoziti, • določen odstotek vpoglednih depozitov in hranilnih vlog, • dolgoročni krediti, ki jih banka prejme od drugih bank, • odstotek obvezne rezerve. Posegi centralne banke Posegi centralne banke so monetarno kreditnega značaja in imajo velik vpliv na likvidnost bank. Centralna banka vpliva na likvidnost bank predvsem: a) s tem ko spreminja odstotek obvezne rezerve b) s tem ko spreminja obseg kreditiranja banke. Spreminjanje odstotka obvezne rezerve in spreminjanje obsega kreditiranja sodita med konvencionalne instrumente, s pomočjo katerih centralna banka uravnava količino denarja v obtoku in s tem likvidnost celotnega narodnega gospodarstva.

18

Depoziti Komitenti banke imajo svoje denarna sredstva naložena kot depozite ( na vpogled ) v banki zato, da z njimi opravljajo plačevanje. V sodobnih gospodarstvih opravijo pretežni del plačil brezgotovinsko. Brezgotovinsko plačevanje ima pred gotovinskim niz prednosti, ki jih je na kratko možno izraziti takole: zmanjšuje se potreba po velikih gotovinskih rezervah, zmanjšujejo se stroški plačevanja, povečuje se obtok denarnih sredstev, kar vpliva na večjo likvidnost gospodarstva, in omogoča se koncentracija denarnih sredstev v bankah. Danes se v posameznih državah opravi več kot 90 odstotkov celotnega plačevanja brezgotovinsko. Da se lahko opravlja plačevanje brezgotovinsko, mora imeti plačnik in prejemnik svoje račune v banki. Z gibanjem depozitov pa se tudi spreminja likvidnost banke. Tu so možnosti vpliva na likvidnost banke takele: pri nakazovanju sredstev iz enega depozita na vpogled na drugega pri eni in isti banki se likvidnost banke spremeni in se sredstva v okviru banke samo prelijejo z enega računa na drugega. Če nakazujejo komitenti sredstva zunaj iste banke, to je komitentom, ki imajo svoje depozite pri drugih bankah, se zmanjšuje likvidnost banke. Vendar se to zmanjšanje likvidnosti ne izrazi v celotnem znesku, ki ga komitent nakaže, temveč v znesku, zmanjšanem za obvezno rezervo in likvidnostno rezervo.

19

3 KRATKOROČNI IN DOLGOROČNI KREDITI

3.1 Razlika med kratkoročnimi in dolgoročnimi krediti Banke, ki so kot finančni posredniki prevladujoči naložniki mobiliciranih sredstev v kredite, ločijo kredite v kratkoročne in dolgoročne. Kratkoročni krediti so krediti, ki jih moramo vrniti v roku enega leta. Riziko je pri njih manjši kot pri dolgoročnih kreditih. Vračajo se iz tekočih prilivov finančnih sredstev v podjetjih in služijo za financiranje tekočih poslovnih potreb. Zaradi take značilnosti imenujemo kratkoročne kredite tudi "samovračilni krediti". Vračilna doba dolgoročnih kreditov je od pet let naprej. Banke dajejo te kredite iz svojih najkakovostnejših sredstev. Za dajanje dolgoročnih kreditov služi banki dolgoročni kreditni potencial. Pri dolgoročnih kreditih je tveganje večje kot pri kratkoročnih, zato je presoja kreditne sposobnosti obsežnejša in tudi obrestne mere so višje kot pri kratkoročnih kreditih. Banke odobravajo dolgoročne kredite za gradnjo stanovanj, industrijskih obratov in nakupa opreme. Kratkoročno kreditiranje poteka po nadzorom centralne banke. Pri dolgoročnem kreditiranju iz prihrankov pa centralna banka nima teh funkcij ( Vidmar 1997, 37 - 39).

3.2 Kratkoročni krediti

3.2.1 Kredit na tekoči račun Na tekočem računu knjiži banka vse denarne spremembe svojih komitentov. Tekoči račun se lahko vodi kot depozitni račun, v tem primeru je na njem dobroimetje, tj. saldo v dobro. Enako velja za žiro račun. Če pa komitent razpolaga s sredstvi v večjem znesku, kot je dobroimetje, potem je prekoračeni znesek kredita, tj. saldo v breme. Komitent se spremeni iz deponenta v jemalca kredita. Pri kreditiranju na tekoči račun banke prakticirajo kreditiranje, da ( predvsem pri večjih zneskih) odobrijo kredit na račun in s tem povečajo dobroimetje. Tak način dosledno uporabljajo tudi pri kreditiranju na žiro računu, ki zaradi tega nikoli ne more preiti v breme ( Dimovski 1996,55). Kredit po načelu tekočega računa odobri banka stranki tako, da mu dovoli določen limit ozr. negativno stanje na računu. Ko gre za kreditiranje po tekočem računu, banka določi komitentu tako imenovano kreditno linijo, to je najvišji znesek kredita, do katerega lahko prekorači stanje na svojem računu, ali najvišji znesek, ki ga lahko ima v saldo v breme. Postopek določitve kreditne linije se prične z vlogo komitenta banki, da mu dovoli kredit na tekočem računu. Banka nato presodi kreditno sposobnost komitenta ter mu v odvisnosti od te presoje dovoli kreditni odnos do že omejene kreditne linije. O tem skleneta banka in komitent kreditno pogodbo, kjer so navedeni običajni pogoji kreditiranja, poleg tega je še eventualno zavarovanje, stroški in morebitna odpoved pogodbe. Za majhne prekoračitve običajno banka in komitent ne sklepata kreditne pogodbe.

20

Pri kreditu na žiro račun ni take kreditne linije, temveč banka vsakokratni znesek kredita odobri žiro računu, kar pomeni, da za znesek kredita poveča dobroimetje. Pred odobritvijo se presodi kreditna sposobnost in sklene kreditna pogodba ob določitvi morebitnih zavarovanj. Krediti na tekoči račun so kratkoročni krediti, ker kreditna pogodba predvideva vračilo kredita v zelo kratkih rokih od 1 do 3 mesecev. Vendar se ti krediti navadno prolongirajo in imajo zaradi tega dolgoročni karakter, tj. komitent ima nenehno možnost prekoračevati stanje svojih sredstev na tekočem računu. To je tekoče možno predvsem takrat, ko banke ne vztrajajo pri sklenitvi kreditne pogodbe. Banke odpovedo kredit predvsem takrat, ko komitentu grozi nesolventnost in ne daje več dovoljenih zavarovanj za kredit. Taka situacija nastopi predvsem takrat, ko je komitent svoja kratkoročna sredstva vezal v investicijah, zardi česar kredita ni zmožen banki tekoče vračati. Za redno uporabo kredita plačujejo komitenti redne obresti, pri prekoračitvi roka vračila brez pristanka banke pa si le - ta zaračunava še zamudne obresti ( Vidmar 1997,37).

3.2.2 Eskontni kredit Z besedo eskont ali diskont označujemo del obresti, ki so odtegnjene pri nakupu še ne zapadle menice ( in tudi drugih terjatev, ki se obrestujejo), pomeni pa tudi nakup še ne zapadle menice z odtegljajem obresti in morebitne provizije za čas od dneva nakupa do dneva zapadlosti. Eskontni kredit je kratkoročen in ga odobri banka na prošnjo komitenta s tem, da eskontira še nezapadlo menico. Znesek odobrenega kredita je enak znesku, na katerega se glasi menica, zmanjšan za odtegnjene obresti in provizijo. Posebnost eskontnega kredita je v tem, da kredita ne vrne tisti, ki ga je najel, ampak trasat ali kateri drugi menični obveznik. Trgovec, ki od proizvajalca kupi blago in ga takoj ne plača, izda lastno menico ali akceptira menico, ki jo nanj vleče proizvajalec. V obeh primerih je trgovec menični dolžnik, kar pomeni da mora ob zapadlosti menice plačati dolžni znesek tistemu, ki ima menico v rokah. Ker proizvajalec - prodajalec blaga noče čakati na plačilo do zapadlosti menice, jo eskontira ( proda) v banki in pride v posest denarja. Ko menica zapade, mora menični dolg plačati dolžnik, tj. trgovec. Ki je blago kupil na up, ne pa proizvajalec, ki je menico eskontiral. Slednji bo plačal menični dolg in na ta način vrnil eskontni kredit sam le, če tega ne bo storil menični dolžnik, tj. trgovec ( Filipič in Markovič - Hribernik 1998,124). Pomen eskontnega kredita za kreditojemalca: • spremeni pozneje zapadle terjetve iz menice v takojšnja razpoložljiva likvidna sredstva, • diskontni kredit lahko glede na njegove želje in potrebe tekoče koristi v okviru

odobrene diskontne linije, • ne potrebuje nobene garancije za kredit. Pomen tega kredita za banko: • kreditno tveganje je na splošno majhno, • lahko računa na hitro vračanje kredita na določen rok, • nakup menice pomeni za banko rentabilno in likvidno naložbo denarja,

21

• tiste menice, ki se lahko reeskontirajo pri centralni banki, ji služijo kot sekundarna likvidnostna rezerva (ibid; 1998, 125).

3.2.3 Akceptni kredit Pri akceptnem kreditu posojilojemalec trasira menico na kreditno ustanovo. Ta menico akceptira. Posojilojemalec lahko takšno menico brez težav vnovči tako, da jo: • izroči namesto plačila svojemu upniku ( npr. dobavitelju) • diskontira pri drugi kreditni ustanovi. Posojilojemalec se obvezuje, da bo kreditni ustanovi, ki mu je omogočila najem posojila, vrnil znesek neposredno pred dospelostjo menice. Kreditna ustanova, ki je akceptirala menico, opravlja v bistvu funkcijo " pomoči pri kreditu", saj ves čas kreditiranja daje na razpolago le svoje " dobro ime". Pri normalnem odplačilu posojila ne nastane za kreditno ustanovo nobena obveznost oz. ne prihaja do vezave kapitala ( Schneider 1996,27). V bistvo je akceptni kredit tudi menični kredit in ti krediti niso pogosti. Prednost akceptnega kredita je za banko v tem, da praviloma ne angažira svojih kreditnih sredstev. Vendar pa mora skrbeti za to, da bo imela na razpolago dovolj sredstev, če bi morala poravnati menični dolg ( Filipič in Markovič - Hribernik 1998,126).

3.2.4 Rembursni kredit Akceptni kredit, ki se uporablja v zunanji trgovini, je rembursni kredit. Od akceptnega kredita se razlikuje po tem, da je krit z blagovnimi dokumenti. Blagovni dokumenti, ki služijo za kritje takega akcepta, so dokumenti, ki se pojavljajo v čezmorski zunanji trgovini. To sta predvsem konosament in faktura, poleg tega pa še zavarovalna polica, potrdila o kakovosti blaga in njegovi teži ter drugi (ibid;126).

3.2.5 Negociacijski kredit Negociacijski krediti so se razvili kot posebna tehnika pri eskontnih kreditih v zunanji trgovini. Njihova vsebina je v tem, da se omogoči izvozniku eskontiranje trasirane menice, ki jo je sam izdal. To se izvede tako, da pooblasti uvoznik neko banko, da to trasirano menico odkupi. V večini primerov se ti krediti uporabljajo v temeljnih oblikah: • authority to purchase, in • order to negotiate. Pri authorty to purchase pooblasti uvoznikova banka svojo korespodenčno banko v tujini, da odkupi skupaj z dokumenti menico, ki jo je izvoznik trasiral na uvoznika.

22

Pri order to negotiate naloži uvoznikova banka svoji korespodenčni banki v tujini, da odkupi skupaj z dokumenti menico, ki jo je izvoznik trasiral na korespodenčno banko (Bobek 1989,124).

3.2.6 Packing kredit O tem kreditu (tudi znan kot anticipatory credit) govorimo, če pooblaščajo pogoji iz odprtega akreditiva izvoznikovo banko, da temu del akreditivnega zneska izplača že pred predložitvijo dokumentov. Pogoji, da lahko izvoznikova banka akreditiv predčasno izplača, so v akreditivu določeni s posebnimi klavzulami ( green clause, red clause). Če je z akreditivnimi pogoji predvideno, da se predčasno izplačilo opravi na podlagi " green clause", pomeni, da je tako predhodno izplačilo možno le proti izvoznikovi pismeni obvezi, da bo določene dokumente dostavil znotraj akreditivnega roka. " Red clause" pa določa, da mora izvoznik dodatno predložiti kot zavarovanje še skladiščne dokumente ( skladiščnico) ( ibid; 124).

3.2.7 Lombardni kredit Lombardni kredit je kratkoročni kredit, ki je zavarovano s premičninami ali vrednostnimi papirji. Glavna značilnost tako imenovanega lombardnega kredita je v jamstvih, ki jih dajejo komitenti banki. Jamstva so pri tem kreditu prenosljive narave in se dajejo v obliki vrednostnih papirjev, blaga in plemenitih kovin (ibid;124). Razlikujemo: • lombard vrednostnih papirjev • lombard plemenitih kovin • blagovni lombard Lombardni kredit na podlagi vrednostnih papirjev je trenutno najpomembnejša vrsta lombardnih kreditov. Vrednostne papirje lahko enostavno ovrednotimo, hranimo in eventualno tudi odtujimo ( prodamo). Praviloma ima posojilojemalec svoje vrednostne papirje že shranjene v bančnih trezorjih. Med najstarejše oblike lombardnih poslov sodi lombard na podlagi plemenitih kovin, ki pa je sedaj vse bolj redek. Za vrednost plemenite kovine v zastavljenih predmetih ( npr. zlatniki) odobravajo lombardni kredit do 90% njene dejanske vrednosti. Blagovni lombard je najtežji lombardni posel. Posojilojemalec mora: • preveriti rok trajanja blaga, • ugotoviti vrednost blaga, • oceniti bodoče gibanje cen na trgu.

23

Za blagovni lombard so zato primerne surovine, po katerih je trajno povpraševanje ob stabilnih cenah, kot kava, sladkor, pšenica, bombaž ali usnje. Te surovine prodajajo in kupujejo na blagovnih borzah, zato lahko določimo njihovo vrednost ali spremljamo gibanje cen. Pri blagovnem lombardu se giblje vrednost kredita med 40% in 70% tržne vrednosti blaga. Posojilojemalec mora vedno izročiti kreditni ustanovi zastavljeno blago. To lahko stori: • s fizično, tj. dejansko izročitvijo ( pri lombardu vrednostnih papirjev in plemenitih

kovin) ali • s simbolično izročitvijo ( pri blagovnem lombardu). Pri blagovnem lombardu izroči posojilojemalec tiste dokumente, ki zagotavljajo razpolaganje z blagom, npr. skladiščni list ( prim. " javno skladišče") (Schneider 1996,22).

3.2.8 Avalni kredit Neke vrste akceptni kredit je tudi avalni kredit. Aval pomeni v meničnem pravu menično jamstvo oziroma jamstvo za plačilo meničnega dolga, kar je razvidno iz privolitve na menici " jamči za plačilo" ali " per aval". Današnja oblika tega kredita pa je že prerasla to prvotno obliko, ker se jamstvo prevzema s posebno garancijsko izjavo banke ( v pisni obliki). S takšno izjavo se banka zavezuje, da bo izpolnila obveznosti, ki jih ima do tretje osebe dolžnik. Gre torej za kreditiranje v obliki prevzema poroštva ( garancijo) in je zato kljub spremembi oblike poroštva še vedno podoben akceptnemu kreditu. Obveznost iz danega jamstva banke ugasne, ko se terjatev, za katero je dano jamstvo, poravna, oz. ko se garancija o jamstvu vrne banki oz. ugasne. Pomen avalnega kredita za kreditojemalca: • izogne se aganžiranju lastnih likvidnih sredstev za določen čas, • plača samo provizijo za aval in nobenih obresti, • na splošno ni potrebno zavarovati avalnega kredita ( so tudi izjeme). Pomen tega kredita za banko: • likvidna sredstva mora imeti na razpolago, če nastopi potreba po realizaciji danega

jamstva, • zaslužek banke iz dane garancije v obliki provizije, • garancija banke spada v okvir izvenbilančnih pozicij banke, za razliko od odobrenih

kreditov, ki spadajo med bilančne pozicije banke ( eskontni, lombardni idr.) ( Filipič in Markovič - Hribernik 1998, 126).

3.2.9 Factoring Faktoring je poslovna transakcija, s katero se priskrbijo denarna sredstva na ta način, da se prodajo terjatve pred zapadlostjo posebni finančni organizaciji, ki se imenuje faktor. Terjatve pa se lahko prodajo tudi banki, če se ukvarja s posli faktoringa. Udeleženci pri tem factoring poslu so: 1. Klient, to je proizvajalec blaga - običajno gre za potrošno blago -, je tista oseba, s

katero faktor sklene pogodbo.

24

2. Kupec je oseba, ki kupuje izdelke od proizvajalca oz. ponudnika uslug in postane dolžnik faktorju ter ima obveznost vračanja kredita, ki je nastal v zvezi s prodajo izdelkov oz. storitev.

3. Faktor, kot posebna finančna inštitucija, ali pa je tudi banka, odkupuje od svojih klientov fakture. Faktor torej plačuje ( kreditira) na njega cedirane terjatve od klienta oz. klientov v določenem procentu od fakturne vrednosti (Filipič in Markovič - Hribernik 1998,185).

3.2.10 Obročni kredit Obročne kredite dajejo banke predvsem prebivalstvu za nakup različnega blaga, predvsem trajnejšega značaja. Najete kredite vračajo jemalci kredita v določenih časovnih razmakih, običajno v mesečnih obrokih ( odtod tudi naziv teh kreditov). Dajanje teh kreditov ima dve obliki: 1. Obročne kredite daje neposredno banka in se neposredno vračajo banki. Presojo

kreditne sposobnosti in drugih pogojev opravi banka, prav tako se vsa zavarovanja dajejo neposredno banki. Banka opravi plačilo nabavljenega blaga s prenosnim nalogom, izroči jemalcu kredita obračunski ček ali pa mu ( sicer le v izjemnih primerih) izroči gotovino.

2. V sistem teh kreditov se vključi trgovska mreža. Jemalec kredita dobi kredit pri trgovskem podjetju. Kreditno sposobnost in druge pogoje presodi podjetje; le- temu da jemalec kredita tudi vsa zavarovanja. Kredit vrača trgovskemu podjetju. Tako trgovsko podjetje pa je v tesni povezavi z banko, ki mu za pokritje danih kreditov daje ustrezne kratkoročne kredite.

Kreditna sposobnost pri tem kreditu je odvisna od: • višine in stalnosti mesečnih osebnih dohodkov, • neposrednih obveznosti, to je tista za dana jamstva, • osebnih lastnostih, kot so varčnost, zapravljivost, • neposrednih obveznosti, posebno tistih po veljavnih administrativnih in sodnih

prepovedih. V našem kreditnem sistemu je določeno, da se smejo jemalci kredita pri obročnem kreditiranju zadolžiti do ene tretjine mesečnega osebnega dohodka. Višino kredita, ki ga jemalec kredita lahko dobi izračunajo tako, da znesek možne mesečne obremenitve pomnožijo z dobo, to je s številom mesecev, za katere mu smejo dati kredit ( Bobek 1989, 128).

3.3 Dolgoročni krediti Dolgoročni krediti niso tako številčni, kar se oblik tiče; tukaj bom predstavila tri oblike, ki so v praksi najbolj prisotne.

25

3.3.1 Investicijski kredit Vsak dolgoročni kredit je praviloma investicijski kredit; kajti namenjen je jemalcem kredita za investicijske naložbe. V gospodarskih organizacijah so to naložbe v osnovna in trajna obratna sredstva, pri prebivalstvu pa v zgradbe, stanovanja… Zaradi dolgoročnosti in večjega tveganja, ki je s tem povezano, so banke pri določanju višine investicijskega kredita precej previdne. Pri tem banke upoštevajo dosedanjo in pričakovano stopnjo dobička kreditojemalca. Za odobritev tega kredita pa je pomemben pričakovani čisti denarni tok ( dobiček in amortizacija) od prihodnje investicije, ki se mora v višini in dinamiki ujemati z anuitetami ( vračila kredita). Zaradi varnosti banke postavljajo pogoj, da kreditojemalec vodi svoje finančne transakcije z računom, ki ga ima pri banki - kreditodajalki. Za banko je pri odobritvi investicijskega kredita pomembna izdelava poslovnega načrta in dostava investicijskega elaborata o prihodnji investiciji in pomembno je tudi, kdo bo vodil ta projekt ( kakovost managementa, njegovi dosedanji uspehi, reference) ( Filipič in Markovič - Hribernik 1998,128).

3.3.2 Hipotekarni kredit Hipotekarni kredit je najpomembnejša oblika dolgoročnih kreditov. Temelji na zastavitvi nepremičnin. Vpis zastavne pravice v zemljiško knjigo imenujemo " hipoteka". Potek najema hipotekarnega kredita: • ocenitev zemljišča oz. zgradbe • določitev najvišje meje kredita • vpis hipoteke v zemljiško knjigo. Posojilojemalec dobi kredit praviloma v enem znesku, odplačuje pa ga lahko: • odplačilo v enem znesku ( med zadolžitvijo plačuje le obresti, na koncu pa vrne celotni

znesek kredita) • odplačilo v anuitetah ( odplačuje enake anuitete) • obročno odplačilo ( anuitete se postopno zmanjšujejo). Pri anuitetnem in obročnem odplačevanju se je mogoče dogovoriti za leta, v katerih ni odplačila ( moratorij). V teh letih moramo odplačati samo obresti. Pri poravnavi kredita se hipoteka izbriše iz zemljiške knjige ( Schneider 1996,25). S hipotekarnimi krediti se ukvarjajo specializirane hipotekarne banke ( v tujini) in tudi univerzalne banke ( v tujini in pri nas).

3.3.3 Sindicirani kredit Sindicirani kredit je dolgoročnejšega značaja, saj je njegova odplačilna doba od 3 do 8 let. To je kredit, ko se manjša skupina bank združi z namenom, da odobri skupni kredit enemu samemu kreditojemalcu.

26

Pomen tega kredita je v tem, da je kreditojemalcu omogočeno, da dobi večji znesek kredita po določenih pogojih. Glede na to, da je vključen v kreditni proces bančni bančni sindikat gre tudi v tem primeru za diverzifikacijo naložbe in manjše tveganje. Po teh kreditih posegajo predvsem velika podjetja. Banke udeleženke projekta dosegajo pri teh kreditih velike zaslužke. Članstvo v bančnem sindikatu je navadno mednarodno obarvano. Sindicirani krediti omogočajo kreditojemalcem, da kljub zmanjšani ponudbi denarnih sredstev na lokalnih trgih pridobijo potrebna sredstva in s tem omogočijo investicije, ki si jih zaradi manjše ponudbe sredstev na domačem trgu ne bi mogli. Postopki pridobivanja teh kreditov so standardizirani in hitrejši, tako, da je mogoče sredstva pridobiti v kratkem času. V zadnjem času se vse več dobrih slovenskih podjetij odloča za sindiciranje s pomočjo domačih in tujih bank. Trg sindiciranih kreditov je v zadnjem desetletju precej narasel, za kar obstajajo različni vzroki. Vzroki za rast sindiciranih kreditov so: • visoka likvidnost trga • nizke marže • daljša dospelost • povečana konkurenčnost bank • manjše globalno tveganje • povečano financiranje prevzemov • privatizacijski procesi • liberalizacija in globarilizacija gospodarstva ( Rhodes 1996,22). Sindicirane kredite kot način financiranja uporabljajo tudi več slovenskih podjetij, kot so na primer Telekom Slovenije, Mobitel, Mercator, Pivovarna Laško, Si - mobil, Merkur… Sindicirani krediti se navadno uporabljajo za investicije v infrastrukturo državnega pomena, kot so izgradnja cest, železnice, elektrarn, ter za druge državne investicije v ekologijo in kmetijstvo.

27

4 OBRESTNA MERA KREDITA

4.1 Pojmovanje obrestne mere Zgodovinsko gledano so se obresti pojavile že pred denarjem in so se obračunavale glede na okoliščine v naturalnih dobrinah. S pojavom denarja so nastopili že prvi teoretiki obresti in obrestne mere. Najpomembnejši filozof Aristotel, ki je postavil tezo, daje vsako udejstovanje, katerega cilj je pridobivanje denarja zaradi denarja, nenaravno (Matičič 2005,21). Obrestna mera je cena, ki jo je posojilojemalec pripravljen plačati posojilodajalcu za odstopljeni kapital zaradi njegove uporabne vrednosti, da v krožnem gibanju ustvarja dobiček. Zato je tisto, kar posojilojemalec - uporabnik sposojenega kapitala plača dejansko del ustvarjene presežne vrednosti. Predpostavka obrestne mere torej je, da bo kapital uporabljen tako, da bo prinesel uporabniku presežno vrednost, dobiček. Obresti so vsaj za ekonomiste - nadomestilo za uporabo določenega zneska denarja, ki ga je kreditodajalec za določen čas prepustil kreditojemalcu. Znesek obresti je v bistvu funkcija treh spremenljivk: • izposojenega kapitala ( glavnice) • časa obrestovanja ( merjenega v dnevih, mesecih, letih) • obrestne mere kot faktorja, ki pove koliko denarnih enot nadomestila plačamo za

vsakih 100 denarnih enot glavnice, ki smo jo uporabili 1 kapitalizacijsko obdobje. Odvisnost med zneskom obresti a eni strani ter glavnico in časom obrestovanja na drugi strani je sledeča. • večja posojena glavnica mora prinesti pri nespremenjenih drugih okoliščinah

posojilodajalcu večje obresti • daljši čas uporabe denarja mora posojilojemalca obremeniti z večjimi obresti ( Čibelj

1998,10).

4.2 Oblikovanje obrestne mere Pri oblikovanju obrestne mere se morajo pojavljati v sodobnem nepopolnem tržnem gospodarstvu naslednje skupine determinant - T, Pol in e, kjer T pomeni tržno situacijo, Pol netržne vplive, medtem ko e simbolizira situacijo, v kateri je obrestna mera neelastična na tržna razmerja in postane regidna ali pa se normalno obnaša. Tržna situacija se odraža v razmerju ponudbe in povpraševanja, zato je treba med determinante obrestne mere všteti vse faktorje, ki vplivajo na oblikovanje povpraševanj ( Po ) in oblikovanje ponudbe ( Pn ). Med faktorje povpraševanja štejemo: • pričakovani dobiček od vlaganja sredstev ( Do ), • razmerje med sposojenimi in lastnimi sredstvi (Ss), SI

28

• stopnjo konkurence pri povpraševanju pa (kpo), tako, da je povpraševanje izraženo v formuli Po = f (Do,Ss,kpo). SI Po drugi strani pa na ponudbo vplivajo drugi faktorji: • riziko, da sredstva ne bodo vrnjena (R), • čas, za katerega bi se ponudniki odpovedali razpolaganju s svojimi sredstvi (č), • konkurenca na drugi strani (kpn), tako, da je ponudba izražena v formuli: Pn = f (R,č,kpn). Determinante, ki vplivajo na oblikovanje obrestne mere so: Obrestna mera = f (Do,Ss,R,č,kpn,nT,e). SI Velik pričakovani dobiček deluje kot faktor zvišanja obrestne mere in sicer zato, ker je velik pričakovani dobiček vzrok za veliko povpraševanje, s porastom povpraševanja pa rastejo obrestne mere. Če je koeficient Ss:SI majhen, pomeni, da investitor potrebuje le majhna tuja ( sposojena ) sredstva in da bo večji del investicije financiral z lastnimi sredstvi. Pri takem razmerju bo pripravljen investitor plačati tudi zelo visoko obrestno mero, samo da pride do manjkajočih obresti. Pri plasiranju sredstev v kreditni obliki obstaja tveganje (R), da sposojena sredstva ne bodo vrnjena. To vpliva na obrestno mero tako, da posojilodajalci vračunajo v obrestno mero tudi tveganje, premijo in je ta pri večjem tveganju večja. Čas oz. rok, za katerega se bodo ponudniki odpovedali razpolaganju s sredstvi (č), štejejo nekateri za najvažnejšo determinanto obrestne mere. Konkurenca se pojavlja tako pri ponudbi kot pa pri povpraševanju. Konkurenca med povpraševalci, ki je odvisna od njihovega števila in moči, dviga obrestno mero, konkurenca med ponudniki pa znižuje obrestno mero (Crnković 1979,75 - 76).

4.3 Razne obresti in obrestne mere Obrestne mere vplivajo na naše odločitve tako v privatnem kot tudi v poslovnem življenju. Poznamo različne obresti in obrestne mere, ki se pojavljajo v teoriji in praksi. Normalna ali tudi naravna obrestna mera je tista, pri kateri se povpraševanje po posojilih in ponudba prihrankov v narodnem gospodarstvu ujemata in ki ustrezata bolj ali manj tudi pričakovanemu donosu od kapitala.

29

Tržna obrestna mera odstopa od normalne glede na trenutno razmerje med ponudbo in povpraševanjem. Pogodbeno obrestno mero določijo stranke sporazumno s pogodbo. Uradno obrestno mero določijo oblasti s predpisom. Eskontna obrestna mera je tista, po kateri centralna banka daje reeskontne obrestne mere. Maksimalne obrestne mere določi država, centralna banka ali se o njih dogovorijo poslovne banke in pomenijo zgornjo mejo, do katere se smejo zaračunavati obresti. Bančna obrestna mera se uporablja v kreditni politiki poslovnih bank. Aktivna obrestna mera je bančna obrestna mera za odobrene kredite. Pasivno obrestno mero plačujejo banke za prejete kredite in vloge. Zamudne obresti se plačujejo, če dolžnik zamudi z odplačilom kredita. Kazenske obresti se plačujejo kot kazen za neizpolnjevanje obveznosti iz kreditne pogodbe. Selektivne obrestne mere se določijo za potrebne kredite, ki se odobravajo samo za selektivne namene in so navadno bistveno nižje od drugih bančnih obresti ( ibid 1979,84).

30

5 KREDITNO TVEGANJE

5.1 Pojem kreditnega tveganja Kreditno tveganje je osnovno in najstarejše tveganje, s katerim se srečujejo banke. To tveganje izraža trajno ali začasno nezmožnost ali nepripravljenost dolžnika, da v dogovorjenem roku in dogovorjeni višini izpolni svojo obveznost. Odvisno je od negotovih okoliščin, v katerih komitent posluje, kar zahteva od banke, da neprestano spremlja poslovanje svojih komitentov. Banka mora torej poleg lastnih tveganj poznati tudi tveganja, s katerimi se srečuje njen dolžnik. Da bi banka zmanjšala kreditno tveganje je potrebno, da pridobi dovolj informacij o komitentu, uskladi namen naložb s poslovnimi politikami banke, natančno oceni višino naložbe, pravilno določi odplačilno dobo glede na uskladitev virov banke in vrsto naložbe ter pravilno oceni in redno spremlja komitentovo kreditno in plačilno sposobnost ( Bessis 1998,81). Tudi Zakon o bančništvu ( Uradni list RS št. 110/03) pojasnjuje kreditno tveganje, kot tveganje nastanka izgube zaradi neizpolnitve obveznosti dolžnika do banke.

5.2 Upravljanje kreditnega tveganja Upravljanje s kreditnim tveganjem je bistvena sestavina skrbnega in varnega poslovanja banke. Upravljanje s kreditnim tveganjem vključuje skrbno tehtanje med tveganjem in donosom ter nadzorom in znižanje kreditnega tveganja prek številnih procesov ( Heffernan 1996,16). Politika upravljanja kreditnega tveganja mora vsebovati naslednje osnovne elemente: • ocena kreditne sposobnosti dolžnika naj pokaže njegovo relativno ranljivost v

poslovanju, kar mora banka upoštevati pri odobravanju kredita. Ocena kreditne sposobnosti je za banko osnovni instrument merjenja kreditnega tveganja;

• določitev kreditnega obdobja je nujna, saj je tveganje običajno tesno povezano z višino kredita in obdobjem, za katero je odobren. Obdobje odobravanja kredita pa je odvisno od značaja poslovanja komitenta in od strukture sredstev ter naložb bank glede na ročnost;

• cilj določanja kreditnih limitov je zmanjšati izpostavljenost banke tveganju, ki izhaja iz koncentracije kredita enemu komitentu ( upoštevajo se tudi potencialne obveznosti, ki izhajajo iz danih avalov, garancij, nepokritih akreditivov itd.). Kreditni limiti se lahko določajo na dva načina: • skupni limiti kot določanje maksimalne zadolžitve posojilojemalca, • posamezni limit kot določanje maksimalnega obsega posamezne zadolžitve;

• kontrola črpanja kredita mora biti prisotna glede na to, da se elementi, na podlagi katerih je bila sprejeta odločitev o dajanju kredita, v določenem času lahko spremenijo in s tem vplivajo na značaj ter obseg kreditnega tveganja. Banka mora razpolagati z ustreznimi instrumenti za črpanje kredita in s postopki za analizo vzrokov sprememb elementov, na katerih je slonela odločitev o odobritvi kredita;

31

• zavarovanje kredita je nujen element za zaščito pred tveganjem oziroma na njegovo zmanjšanje. Odvisno od vrste kredita in karakterja dolžnika je možen širok spekter instrumentov zavarovanja. Lahko so pravne narave, kot recimo hipoteka, garancije itd., lahko pa so tudi ekonomski instrumenti, s katerimi se tveganje prenese, deli ali zmanjša ( refinanciranje, faktoring) ( Marovt 2003 16 - 17).

5.2.1 Ocena kreditnega tveganja Banka pri kreditiranju komitentov uporablja t.i. ratinge. Pri tem uvršča komitente v ratinge oz. bonitetne skupine v odvisnosti od plačilne sposobnosti komitenta in kvalitete zavarovanja terjatve. Ocena tveganja je ključni element konkurenčnosti med bankami ( Zavodnik 2001,39). Dolžnikova sposobnost izpolnjevati obveznosti do banke ob dospelosti mara temeljiti na : • oceni finančnega položaja posameznega dolžnika, • oceni njegove zmožnosti zagotavljati denarni tok, v obsegu, potrebnem za redno

izpopolnjevanje obveznosti do banke, • vrsti in obsegu zavarovanja terjatev banke do posameznega dolžnika, • izpolnjevanju dolžnikovih obveznosti do banke v preteklih obdobjih.

5.2.2 Merjenje kreditnega tveganja Merjenje kreditnega tveganja je odločilno oblikovanje pravilne cene kredita in postavitev ustreznih limitov zadolžitev za posameznega komitenta. Z merjenjem kreditnega tveganja ugotavljamo verjetnost, da kreditojemalec svojih obveznosti ne bo poravnal. To banka ugotavlja na osnovi informacij, ki jih ima o komitentu, bodisi iz zunanjih virov ali pa neposredno od komitenta ( Saunders 2000,176). Banke imajo na izbiro vrsto modelov za ugotavljanje kreditnega tveganja, lahko pa uporabljajo tudi več modelov in primerjajo rezultate, pri čemer morajo posebno pozornost posvečati konsistentnosti uporabljenih parametrov. Pomembno je, da modele testiramo, pri čemer je priporočljivo, da testi vključujejo podatke za daljša obdobja in različne tržne razmere. Saunders (ibid; 217) loči vrste modelov merjenja kreditnega tveganja: • kvantitativne modele, kjer gre za pridobljene informacije od podružnic banke, agencij,

ki proučujejo dejavnike, ki so specifični za kreditojemalca ( sloves, velikost in trajanje odnosa, finančni vzvod, nihanje prihodkov, vrednost sredstev, ki jih uporabimo za zavarovanje kredita) in tržne dejavnike, ki imajo vpliv na vse kreditojemalce; vključujejo še osebo presojo analitika;

• modele kreditnega točkovanja, ki se uporabljajo za izračun verjetnosti neplačila ali za razvrščanje kreditojemalcev v skupine z enako verjetnostjo neplačila. Z izbiro in povezovanjem različnih ekonomskih in finančnih značilnosti kreditojemalca spoznamo, kateri dejavniki so pomembni za kreditno tveganje, ovrednotimo pomembnost

32

posameznega dejavnika, lažje izločimo kreditojemalca s previsokim kreditnim tveganjem, pomaga pa tudi pri izračunavanju potrebnih rezerv za bodoče izgube.

• novejše modele. Merila za razvrščanje so objektivne in subjektivne narave. Objektivna merila določa bančna regulativa, ki upošteva dolžino zamude, s katero dolžnik poravna svoje obveznosti. Subjektivna merila pa se nanašajo na razvrstitev komitentov glede na oceno njihovega finančnega položaja in sposobnosti servisiranja dolga v prihodnosti. Ločimo tri glavne komponente merjenja kreditnega tveganja: • izračun verjetnosti, da kreditojemalec ne bo pravočasno ali v celoti poravnal svojih

obveznosti, • izračune izpostavljenosti banke iz naslova kreditnega tveganja v določenem časovnem

obdobju, • izračuni pričakovane izgube ( v %), ki jo lahko banka realizira po tem, ko je že

uveljavila zavarovanja za odobreni kredit ( npr. hipoteka) oz. začela postopek izterjave izplačanega dolga ( Karpe 1997,36 - 37).

5.2.3 Obvladovanje kreditnega tveganja Po ocenjevanju in merjenju kreditnega tveganja banke pričnejo z obvladovanjem kreditnega tveganja. Še do konca 80 - tih let so banke obvladovale rezervacije šele takrat, ko so zaznale prve signale o možnem poslabšanju kreditne sposobnosti kreditojemalca. Razvoj sodobnega bančništva in vse večja finančna nedisciplina so korenito spremenili sistem obračunavanja bančnih rezervacij ( ibid 1997, 37).

5.3 Instrumenti za upravljanje kreditnega tveganja Instrumente za upravljanje kreditnih tveganj lahko razdelimo v pet skupin : 1. Bančni kapital je primeren univerzalni instrument za zaščito pred vsemi oblikami

tveganj. Kot tak ni najbolj primeren za učinkovito upravljanje specifičnih vrst tveganj. 2. Rezervacije so rezerve, ki po oceni banke zadoščajo za kritje bodočih izgub v njenem

obstoječem portfelju. Rezervacije se delijo na splošne in posebne. Splošne rezervacije so namenjene kritju izgub, ki jih ni mogoče alocirati na posameznega komitenta. Posebne rezervacije pa se nanašajo na posamezno pogodbo oziroma komitenta, zato so namenjene predvsem kritju izgub pri kreditnem tveganju.

3. Prodaja vira tveganja je prodaja terjatve z diskontom. Bolj kompleksni instrumenti so

različne oblike listinjenja, s katerimi se kreditno tveganje razprši na večje število investitorjev. Najbolj tipičen primer uporabe tega instrumenta je zapiranje pozicij

( naložbe v posamezni vrednostni papir ali valuto), ki se zgodi s prodajo na ustreznem trgu.

33

4. Uporaba kreditnih derivatov so finančni instrumenti, ki odstranijo kreditno tveganje banke na ta način, da ga prenesejo na izdajatelja instrumenta, ki proda banki zaščito pred kreditnim tveganjem določenega dela portfelja. S tem v zamenjavo za ustrezno plačilo prevzame nase izgube kreditnega tveganja. Na splošno so kreditni derivati razmeroma kompleksni instrumenti, ki jih kreirajo in tržijo predvsem večje tuje investicijske banke .

5. Diverzifikacija portfelja - v praksi se diverzifikacija kreditnega portfelja lahko doseže

oziroma izboljša z uporabo naslednjih pravil: • povečanje števila različnih naložb oziroma komitentov izboljšuje diverzifikacijo in

zmanjšuje tveganje • manjše medsebojne razlike med deleži posameznih naložb v portfelju, praviloma

pomenijo tudi manjše tveganje • čim manjša je tveganost posameznih naložb, tem manjša je tveganost celotnega

portfelja • čim manjše so odvisnosti posameznih naložb v portfelju, tem manjša je tveganost

( Železnik 2002, 6 - 7).

34

6 KREDITIRANJE NA PRIMERU NOVE KBM D.D.

6.1 Nova KBM D.D. Nova KBM d.d. je delniška družba. Je banka univerzalnega tipa z licenco Banke Slovenije za opravljanje vseh bančnih poslov v Republiki Sloveniji in v tujini. Je ena vodilnih slovenskih bank z bogato tradicijo doma in v tujini, široko razvejano mrežo bančnih enot in celovito ponudbo bančnih storitev. Opravlja vse posle za prebivalstvo in pravne osebe. Pri poslovanju s tujino ima direktne kontokorentne odnose s triinpetdesetimi bankami, njena korespodenčna mreža pa obsega preko šesto bank po vsem svetu. Nova KBM d.d. je ena vodilnih slovenskih finančnih inštitucij in je s skoraj 300.000 komitenti druga največja banka v državi. Povezani s Poštno banko Slovenije njihovim komitentom nudi celovit in širok dostopen bančno finančni servis v skupno 614 poslovalnicah po vsej Sloveniji. Klasične bančne storitve dopolnjujejo s ponudbo družb finančne skupine Nova KBM, ki vključuje zavarovalništvo, vzajemne sklade in storitve borznega posredništva. Naše storitve odlikujejo učinkovitost, varnost, zanesljivost in osebni pristop pri reševanju finančnih izzivov posameznika. Več kot 1500 zaposlenih Nove KBM d.d. se zaveda pomena individualnega pristopa in prijazne besede, ko stranke iščejo finančni nasvet. Osnovni podatki: Ime podjetja: Nova Kreditna banka Maribor d.d. Skrajšano ime podjetja: Nova KBM d.d. Sedež: Ulica Vita Kraigherja 4, 2505 Maribor Število zaposlenih: 1.523, ob koncu leta 2006 Osnovni kapital: 24.367.785,01 EUR. Nova KBM d.d. odobrava različne kredite svojim komitentom in nekomitentom ob določenih pogojih: • prosilec mora biti državljan Republike Slovenije • imeti mora stalno prebivališče na območju Republike Slovenije • da je zaposlen za nedoločen čas oziroma za čas, ki je enak ali daljši od dobe vračanja

kredita • da prejema plačo ali pokojnino preko banke najmanj 3 mesece • biti mora odplačilno sposoben. ( Vir: Interno gradivo Nove KBM d.d.).

35

6.2 Kreditna ponudba Nove KBM d.d. V tem podpoglavju vam bom predstavila obstoječo kreditno ponudbo kratkoročnih in dolgoročnih kreditov Nove KBM d.d., ki jo bom sistemsko predstavila v sledeči tabeli. TABELA 1: KREDITNA PONUDBA NOVE KBM D.D. KREDITI OBLIKA KOMU JE GLAVNE KAJ

KREDITA NAMENJEN PREDNOSTI POTREBUJE KREDIT? KREDITA KREDITOJEMALEC ZA ODOBRITEV KREDITA?

KREDIT TAKOJ kratkoročni in komitentom brez stroškov indentifikacijski dokument dolgoročni banke odobritve, hiter in davčno številko, druge enostaven posto- dokumente pek odobritve, ugodna fiksna obrestna mera,

takojšnje izplačilo celotnega zneska

kredita na TR

BANKREDIT kratkoročni komitentom kate- enostavna in hitra osebno izkaznico ali potni rekoli slovenske pot do kredita, list, davčno številko, banke, ki imajo kredit se odplačuje Maestro kartico, potrdilo Maestro kartico v enakih mesečnih o prejemanju plače ali zneskih s trajnim pokojnine nalogom, nespre- menjena mesečna obveznost ves čas odplačevanja

AVTOMOBIL dolgoročni fizičnim osebam, ugodna obrestna izpolnjen obrazec prošnje komitentom in mera, ob ustrezni za kredit, potrdilo o zapo- nekomitentom kr. sposobnosti slitvi in plači stranke in banke lahko stranka poroka, izjavo poroka, ra- najame kredit za čun ali kupo- prodajno po- celotni znesek godbo, indentifikacijski do- nakupa,znesek kument, odstopno izjavo kredita kreditojema in upravno izplačilno pre- lcu povečajo za poved

36

20%, če to dopuš- ča kr. sposobnost

POTROŠNIŠKI kratkoročni in fizičnim osebam, najmanjša mese- izpolnjen obrazec prošnje dolgoročni komitentom in čna obveznost je za kredit, potrdilo o zapo- nekomitentom stranka lahko izbira slitvi in plači stranke in banke med različnimi na- poroka, izjavo poroka, ra- čini obrestovanja čun ali kupo- prodajno po- godbo, indentifikacijski do- kument, odstopno izjavo in upravno izplačilno pre- poved

STANOVANJSKI dolgoročni komitentom in izplačilo kr. sreds- izpolnjen obrazec prošnje nekomitentom

ban- tev je 100% v goto- za kredit, potrdilo o zapo-

ke vini na TR stranke, slitvi in plači stranke in kredit lahko odpla- poroka, izjavo poroka, ra- čuje stranka sama čun ali kupo- prodajno po- ali skupaj s kr. spo- godbo, indentifikacijski do- sobnimi družinski kument, odstopno izjavo člani in upravno izplačilno pre- poved

EKO KREDIT dolgoročni lastniki objektov, letna fiksna nomi- izpolnjen obrazec prošnje najemniki objek- nalna obr. mera za kredit, potrdilo o zapo- tov, ožji družin- je 3,9%,najmanjša slitvi in plači stranke in ski člani lastni- mesečna obveznost poroka, izjavo poroka, ra- kov ali najemni- je 40 EUR, mese- čun ali kupo- prodajno po- kov čna obveznost je godbo, indentifikacijski do- enaka ves čas od- kument, odstopno izjavo plačevanja kredita in upravno izplačilno pre- poved

ŠTUDENTSKI kratkoročni študentom in nižja obr. mera, nižji študent: osebo izkaznico, polnoletnim dija- stroški odobritve, kartico BRŠ, potrdilo o vpi- kom, ki imajo pri nespremenjena me- su ali indeks NKBM odprt sečna obveznost, porok: osebno izkaznico, BRŠ ali BRD sredstva se lahko davčno številko, potrdilo porabijo po svojih o zaposlitvi in plači, izjavo želja poroka ter potrdilo matične banke o višini plače za za- dnjih 6 mesecev

PREMOSTITVENI kratkoročni komitentom brez stroškov odo- osebni dokument, davčno

37

banke, ki imajo britve, hiter in enosta-

številko, originalno pogodbo

pri banki sklenje- ven postopek odobri- o vezavi denarnih sredstev no varčevanje tve ali varčevalno knjižico ali depozit

6.3 Zavarovanje kreditov Zavarovanje kredita se uporablja kot zaščita proti nevračilu kredita v primeru, da bi se spremenile okoliščine, ki so bile znane ob odobritvi kredita. Kreditojemalec je dolžan zavarovati vsako vrsto kredita. Oblika zavarovanja kredita je odvisna od njegove višine, roka, odplačevanja in bonitete posameznika. V Novi KBM d.d. zavarujejo kredite na naslednje načine: • z zastavo vrednostnih papirjev • s poroštvom kreditno sposobnimi poroki • z zastavo premičnega in nepremičnega premoženja • z vezavo everskih sredstev • z zastavo police življenjskega zavarovanja • plačilo ustreznih stroškov • druge oblike zavarovanja po presoji banke. Zastava vrednostnih papirjev Pri tej obliki zavarovanja se ne plačajo stroški zavarovanja. Če kreditojemalec ob zapadlosti ne vrne kredita, ima banka pravico prodati vrednostne papirje na borzi. Razliko med terjatvijo banke in doseženo kupnino je treba vrniti uporabniku kredita. Za zavarovanje kreditov pride v poštev vse vrste tržno zanimivih vrednostnih papirjev: vrednostni papirji Republike Slovenije, vrednostni papirji Banke Slovenije, obveznice, vrednostni papirji Nove KBM d.d., delnice in borzne kotacije A. Kreditno sposobni poroki Poroštvo je enostavna oblika zavarovanja kreditov, ki se glede na kreditiranje prebivalstva največ uporablja za zavarovanje potrošniških in stanovanjskih kreditov. Poroki so lahko le državljani Republike Slovenije s stalnim prebivališčem na območju RS ter so na ozemlju naše države tudi zaposleni. Lahko so zasebniki in pravne osebe. Porok, poleg vračila zapadlih terjatev, odgovarja tudi za zamudne obresti in škodo, ki jo je utrpela banka zaradi kršitve pogodbe s strani kreditojemalca ter morebitne stroške izterjave. S poroštvom se porok nasproti upniku zavezuje, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če tega ne bo storil on sam. Porok se tako zavezuje za tuj dolg. Porok za obveznost dolžnika jamči s svojim premoženjem. Banka preveri boniteto poroka in lahko v primeru, da gre za večji kredit, zahteva več porokov. V tem primeru gre za

38

solidarno poroštvo. Kreditodajalec (banka) sme od poroka zahtevati plačilo šele, ko glavni dolžnik v določenem roku ne izpolni svojih obveznosti. Zastava premičnega in nepremičnega premoženja Pri zastavi premičnega premoženja ponudi občan banki v zavarovanje stvari, kot so zlato, starine, slike, avtomobile se pravi, ki so premične stvari, na katerih ima lastniško pravico. Zastavna pravica je stvarna pravica na tuji stvari ali tuji pravici, ki po 128. členu Stvarnopravnega zakonika lahko obstaja na premičnih stvareh, nepremičninah, pravicah in vrednostnih papirjih, če je mogoče z njimi razpolagati in če imajo premoženjsko vrednost. Zastavna pravica daje zastavnemu upniku pravico, da se pred drugimi upniki poplača iz vrednosti zastavljene stvari, če mu terjatev ob zapadlosti ni plačana. V takšnem primeru lahko ob zapadlosti upnik zahteva od sodišča odločbo, naj se stvar proda na javni dražbi ali po dnevni ceni, iz izkupička pa naj se najprej poplača zastavni upnik. Posojilojemalec lahko zastavi premoženje banki, če:

- je premoženje brez stvarnih in pravnih bremen, - je banka vpisana kot prvi hipotekarni upnik, - ni nobenih ovir za prodajo premoženja posojilojemalca za poplačilo njegovih

neporavnanih obveznosti, - ocenjena tržna vrednost premoženja za 100% presega znesek obveznosti

posojilojemalca in - je prodajo možno opraviti v roku, ki ne ogroža likvidnosti banke.

Zavarovanje zastave nepremičnine (zgradbe, hiše, zemljišča, idr.) je smiselna pri dolgoročnem kreditiranju, medtem ko je zastava premičnin (plemenite kovine, dragi kamni, umetnine, stroji, naprave, idr.) smiselna pri kratkoročnem kreditiranju. Ta oblika zavarovanja se v praksi pogosto pojavlja v kombinaciji z drugimi oblikami zavarovanja. Zastava everskih sredstev Pri tej obliki zavarovanja kredita kreditojemalec nima dodatnih stroškov zavarovanja. V pogodbi je zapisano, da se banka lahko v primeru neplačevanja kredita poplača iz everskih sredstev neplačevanja kredita. Je zelo enostaven in učinkovit instrument zavarovanja, saj banka nima pri tem nobenih dodatnih sredstev. Svoje terjetve ob zapadlosti neplačanega kredita pokrije iz vezanih sredstev. Zastava police življenjskega zavarovanja Gre za možnosti zavarovanja najetega kredita z zastavo odkupne vrednosti in vinkulacijo police življenjskega zavarovanja. Vinkulacija je odstop pravic, ki izhajajo iz VP v korist tretje osebe, banke. To pomeni, da zastavitelj police pri zavarovalnici podpiše vinkulacijsko potrdilo in se strinja, da je v času odplačevanja kredita njegova polica deponirana v banki in ima v tem času banka upravičenja iz police. S to obliko se zavarujejo potrošniški dolgoročni in kratkoročni krediti, stanovanjski in kredite za dane pravnim osebam in zasebnikom. Stroški zavarovanja se ne plačajo, kar pomeni, da je kredit cenejši.

39

Zastava ustreznih sredstev Zastava s plačilom stroškov odplačevanja, je ta trenutek najpogostejši način zavarovanja kreditov. Stroški odplačevanja so določeni v odstotku najetega kredita. S plačilom stroškov odplačevanja se lahko zavarujejo krediti do 20.864,63 EUR. Znesek vključuje potrošniške in stanovanjske kredite, zavarovane s plačilom stroškov odplačevanja ter vsa poroštva kreditojemalca, če je porokoval komitentu, ki je klasificiran nižji od A. Osnova za izračun stroškov odplačevanja je anuiteta, izračunana za želen znesek kredita in veljavno obrestno mero kredita.

40

7 SKLEP Kreditiranje je ena najpomembnejših bančnih storitev, saj krediti predstavljajo večino bančnih naložb, iz katerih prihaja večina bančnih prihodkov. Ponudba kreditov je področje s katerimi se ukvarjajo različne institucije. Najpomembnejše in najpogostejše so to banke. V diplomski nalogi sem predstavila teoretične osnove kreditnega poslovanja banke, pri tem pa sem se osredotočila na kreditiranje prebivalstva v eni večji slovenski banki v NKBM d.d. NKBM d.d. se v naraščujoči konkurenci za tržni delež srečuje s trendom, da se mora na trgu prilagajati in ponujati raznovrstno paleto različnih oblik kreditov podjetjem kot posameznikom, če kot banka želi ostati na trgu. Kadri so tisti dejavnik s pomočjo katerega lahko banka dosega vse konkurenčne prednosti, ki bi jih naj s sodobno informacijsko tehnologijo in celovito ponudbo. Konec koncev so bančni uslužbenci za bančnimi okenci tisti, ki banko predstavljajo in oblikujejo image banke - komitentu prijazna, zanesljiva, zaupanja vredna in sodobna banka. Tako je potrebno s primerno motivacijo, materialno in nematerialno spodbujati podjetnost bančnih uslužbencev, da bodo tako znali pritegniti komitente in jih tako z večimi posli vezati na banko. Na trgu je podjetjem in posameznikom na voljo velika paleta kreditov, ki se razlikujejo med seboj po ročnosti ali obliki zavarovanj, ki sem jih v svojem delu predstavila. Vendar pa se NKBM d.d. ob vsaki sklenitvi kreditnega posla z dolžnikom izpostavi kreditnemu tveganju, to je tveganju, da kredit ne bo vrnjen. Zaradi izpostavljanja kreditnemu tveganju, je banka previdna pri dajanju kreditov. Preden se spusti v kreditno razmerje s komitentom, opravi temeljit pregled poslovanja komitenta in prouči naložbo zaradi katere se kredit najema. V ta namen banka ocenjuje boniteto svojih komitentov in boniteto terjatev do njih, na podlagi individualne obravnave. Tveganje komitentov in terjatev do njih ocenjujejo banko na podlagi množice podatkov o finančnem položaju in poslovanju posameznega dolžnika ter tudi lastnih izkušenj iz preteklega sodelovanja. Komitenta razvrstijo v določen bonitetni razred, in na podlagi tega določijo ustrezno zavarovanje naložbe. Katero vrsto zavarovanja bo banka sprejela, je odvisno od kreditne politike banke, ocenjene kreditne sposobnosti, ročnosti kredita, kdo je subjekt kreditiranja ter na podlagi preteklih izkušenj s posojilojemalcem. Za eno najbolj pomembnih cenjenih vrednot v bančnem svetu še vedno velja zaupanje, ki je temelj sklenitve bančnega posla. Kljub temu pa so pri kreditih ponavadi potrebna dodatna zagotovila posojilojemalcev, da bodo posojeni denar vrnili v dogovorjenem času. Zaradi te izpostavljenosti komitentom v Novi KBM d.d. poskušajo zavarovati posojilo z različnimi oblikami zavarovanja kreditov. Vizija Nove KBM d.d. je ohraniti njeno univerzalnost in dolgoročne poslovne odnose s strankami. Še naprej si bodo prizadevali ponujati celovito paleto visoko kakovostnih finančnih storitev in iskati ustrezne rešitve z osebnim pristopom.

41

8 POVZETEK Kreditna funkcija je danes vse bolj razvejana in zahtevna, kot je bila nekoč. Vse to gre v korist gospodarstvu in prebivalstvu, posredna posledica tega pa je hitrejše kroženje finančnih sredstev. Vsakemu posamezniku se kdaj v življenju zgodi, da nujno potrebuje denarna sredstva za svoje potrebe. Najpogostejši način, kako hitro in zanesljivo priti do denarja je kredit. Na trgu je veliko finančnih institucij, ki ponujajo veliko paleto kreditov, tudi banka je tista institucija, ki se ukvarja s sprejemanjem in posojanjem denarja. Tako sem tudi jaz v svoji diplomski nalogi izbrala temo kreditiranja, v kateri sem se osredotočila na obstoječo ponudbo kreditov v drugi največji slovenski banki v Novi KBM d.d. Ključne besede: banka, kredit, obresti, zavarovanje kreditov, NKBM d.d., kreditno tveganje, komitent. Die Zusammenfassung Die Funktion vom Kredit ist heute mehr anspruchsvoll wie in frűheren Zeiten. Die Wirtschaft und die Bevölkerung profitieren erheblich davon und deswegen kreisen die Finanzen schneller. Jedem kann in seinem Leben passieren, dass er dringend Geld fűr seine Bedűrfnisse braucht. Der einfachste und zuverlässigste Weg, um an das Geld zu kommen, ist es sich einen Kredit zu verschaffen. Auf dem Markt gibt es viele Institutionen, die eine große Auswahl von Krediten anbieten. Auch die Bank beschäftigt sich mit dem Ausleihen und der Annahme vom Geld. Auf diese Wiese beschloss ich in meiner Diplomarbeit dieses Thema zu bearbeiten, speziell konzertierte ich mich auf die Auswahl von Krediten in der zweitgrössten Bank in Slowenien, in der Nova KBM d.d. Bank. Schlüsselwörter: die Bank, der Kredit, der Kreditversicherung, NKBM d.d., das Kreditriziko, der Kommitent.

42

9 LITERATURA IN VIRI LITERATURA 1. Bessis, Joel. 1998. Risk Management in banking ( second edition). Chichester: John Wilwy & Sons Ltd. 2. Bobek, Dušan.1989. Sodobna banka. Maribor: Obzorja. 3. Bobek, Dušan. 1992. Organiziranje in poslovanje bank. Maribor: Ekonomska - poslovna - fakulteta. 4. Bobek, Dušan. 1995. Finančni trg. Maribor: Ekonomsko - poslovna fakulteta. 5. Crnković, Rudi. 1979. Kredit in kreditni sistem. Maribor: VEKŠ. 6. Čibelj, Jože Andrej. 1998. Kako banke računajo obresti. Ljubljana: Združenje bank Slovenije. 7. Delakorda, Aleš. 1998. Povpraševanje po bančnih posojilih v Sloveniji. Prikaze in analize. Banka Slovenije. Ljubljana VI/ 4: 37 - 50. 8. Dimovski, Vlado. 1996. Bančništvo: Zapiski predavanj. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 9. Filipič, Drago in Hribernik Markovič Tanja. 1998. Osnove financ. Maribor: Ekonomsko - poslovna fakulteta. 10. Heffernan, Schelag. 1996. Modern Banking in Theory and Practice. Chichester: John Wiley & Sons Ltd. 11. Karpe, Primož. 1997. Klasična tveganja bančnega poslovanja - kreditno tveganje Bančni vestnik4, 10 - 12. 12. Marovt, Urška. 2003. Bančno kreditiranje gospodarstva. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 13. Matičič, Cene. 2005. Vizija davčnega, bančnega in kreditnega sistema. XXI. stoletja. Kamnik. Studio Dataprint. 14. Mecinger, Jože. 1997. Kreditiranje. Gospodarska gibanja. 279. 21- 39. 15. Rhodes, Tony. 1996. Syndicated Lending: Practice and Dokumentation. London: Euromoney Books. 16. Ribnikar, Ivan. 1999. Monetarna ekonomija. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

43

17. Rose, Peter S. 2002. Commercial bank management, Boston: Mcgraw - Hill Irwin. 18. Saunders, Antony. 2000. Financial institutions management. A Modern perspective. Thirt edition, Boston: Irwin / Mcgraw hill. 19. Schneider, Wilfried. 1996. Gospodarsko poslovanje 3. Ljubljana: Obzorja. 20. Thornhill, T., William. 1990. Risk management for Financial Instutions. Barrington: Bankers Publishing Co. 21. Vidmar, Tinca. 1997. Bančni kreditni posli in vzorci pogodb. Ljubljana: Center marketing International. 22. Zavodnik, Evgenij. 2001. Modeli tveganja kreditnega portfelja. Ljubljana: Bančni vestnik 9, 39. 23. Železnik, Tamara. 2002. Informacije za presojanje bonitete bančnih komitentov. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. VIRI 1. Interno gradivo Nove KBM d.d. 2. http:// www. NKBM.si/ 3. Zakon o bančništvu ( Uradni list RS, št. 11/03).

44

SEZNAM SLIK IN TABEL SEZNAM SLIK SLIKA 1: TVORJENJE KREDITNE PONUDBE………………………………………..10 SLIKA 2: LESTVICA POVPRAŠEVANJA……………………………………………...11 SEZNAM TABEL TABELA 1: KREDITNA PONUDBA NOVE KBM D.D. ………………………………35