1

Krščanska duhovnost kot žrtvovanje?

Ivan Platovnjak

Prevod originala: Christian Spirituality as Sacrifice? Nova prisutnost 16 (2018) 1, 21−38.

https://hrcak.srce.hr/196228 (pridobljeno 21. marca 2020).

Uvod

Žrtvovanje je navzoče v vseh religijah z različnimi poudarki in oblikami, tudi v krščanstvu.

Prav tako je navzoče tudi v vseh duhovnostih, ki so pravzaprav živeta religija v vseh

razsežnostih človekovega življenja in delovanja.

Jezus Kristus je s svojim enkratnim žrtvovanjem samega sebe na križu odpravil vse oblike

žrtvovanj, ki so navzoče v Stari zavezi in drugih religijah, saj je dokončno odrešil vsakega

človeka in ves svet. Sam o sebi pravi: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega

edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno

življenje.« (Jn 3,16) »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje.«

(Jn 15,13)

Ob tem dejstvu se postavlja upravičeno vprašanje, ali lahko o krščanstvu oz. krščanski

duhovnosti, ki je živeta krščanska vera v Kristusovem Duhu (Sheldrake 2012; Platovnjak 2013),

govorimo kot o žrtvovanju? Če ne, zakaj ne? Če da, zakaj da? Kakšno žrtvovanje je torej

navzoče v krščanski duhovnosti, če je živeta v Kristusovem Duhu, kot jo na kratko opredeli

apostol Pavel (Rim 8,4.14; 1 Kor 2,14−15; Gal 5,18).

Na ta vprašanja bomo poskušali odgovoriti v pričujoči razpravi . V prvem poglavju bomo

odgovarjali nanje s pomočjo analize rezultatov avtorske ankete Žrtvovanje v krščanski

duhovnosti (Anketa 2016), ki smo jo izvedli med tistimi, ki se vsak dan trudijo živeti krščansko

duhovnost sredi življenja. V drugem poglavju pa bomo odgovarjali nanje na podlagi rezultatov

analize in nekaterih avtorjev, ki tudi govorijo o tem: s prikazom dveh temeljnih razumevanj

žrtvovanja kot odpovedi in darovanja, njune navzočnosti v asketski in evharistični krščanski

duhovnosti ter osnovnih kriterijev presojanja udejanjanja žrtvovanja v Kristusovem Duhu.

1. Vidiki žrtvovanja v luči analize ankete Žrtvovanje v krščanski duhovnosti

V tem poglavju bomo s pomočjo analize rezultatov ankete Žrtvovanje v krščanski duhovnosti

prikazali, kako kristjani, ki si prizadevajo živeti vero, razumejo navzočnost žrtvovanja v svoji

duhovnosti: je krščanska duhovnost žrtvovanjska ali ni in kako naj bo žrtvovanje v krščanski

duhovnosti živeto?

1.1 Kdo je odgovarjal na anketo

Anketa (2016) z naslovom Žrtvovanje v krščanski duhovnosti, ki jo je sestavil avtor razprave,

je obsegala 28 vprašanj. Na spletni strani https://www.1ka.si je bila aktivna od 10. 4. do 8. 5.

2016. Delno je na anketna vprašanja odgovorilo 1298 anketiranih, celotno anketo pa je

izpolnilo 1093 vprašanih (30 % moških in 70 % žensk). Najmanj anketiranih je bilo starih do

25 let (9 %). V skupinah od 26 do 35 let, od 36 do 45 let, od 46 do 55 let in v skupini starejših

od 56 let je bilo v vsaki okoli 20 % anketiranih. V anketi je sodelovalo največ poročenih (52

2

%) in samskih (22 %). 10 % je bilo med njimi bogoslovcev, oseb posvečenega življenja in

duhovnikov, ločenih 5 % in vdovelih 4 %. 37 % anketiranih ima univerzitetno izobrazbo pred

uvedbo bolonjskega sistema, 24 % višješolsko izobrazbo pred uvedbo bolonjskega sistema, 22

% srednješolsko izobrazbo, 9 % znanstveni magisterij ali doktorat. 11 % jih je diplomiralo na

teološki fakulteti. Po statusu je večina anketiranih zaposlenih (58 %). Večina je na vprašanje,

kaj bi rekli o svoji vernosti ne glede na to, ali hodijo v cerkev ali ne, odgovorilo, da so verni

(60 %), kar 30 % pa da so močno verni. Nevernih je bilo med njimi le 2 %. (Anketa 2016)

Večina vprašanih hodi k maši enkrat na teden ali bolj pogosto (75 %). Samo 4 % med njimi

jih ne hodi k maši. (Anketa 2016). Prav tako je za večino vprašanih zelo pomembna osebna

molitev (74 %), evharistija (63 %), zakrament spovedi (53 %), branje in premišljevanje Božje

besede (47%), srečevanje v skupini verujočih (35 %) in meditacija ter kontemplacija (35 %).

(Graf 1)

Graf 1: Koliko je kaj od naštetega pomembno za vaše življenje?

Večina anketiranih dokaj močno veruje v Boga (89 %), v odpuščanje grehov (85 %), v

troedinega Boga (81 %), v nebesa (80 %), v vstajenje od mrtvih (78 %); le 52 % pa v Cerkev.

Prav tako mnogi močno verjamejo v dušo (88 %) in v Marijo (83 %). Dobra polovica tudi v

pomoč molitve k svetniku (63 %), v čudeže (60 %), v hudiča (59 %), v pekel (57 %). Dokaj

skromen delež med njimi pa v reinkarnacijo (8%) in napovedovanje prihodnosti (12 %).

(Anketa 2016)

Z grafom 2 je prikazano kar so vprašani odgovorili, da udejanjajo ali pa so že uresničili v

svojih zgodbah duhovnega življenja. Dobra polovica od 1074, ki so odgovorili na to

vprašanje, je obiskovala verouk od osnovne šole (64 %) do mladinskih/študentskih let (53 %).

Skoraj toliko jih je tudi sedaj aktivno vključenih v pastoralno delovanje župnije (54 %) in so

člani različnih duhovnih skupin (molitvenih, bibličnih, zakonskih …) (53 %). Kar precej jih

redno bere duhovno literaturo (66 %); 47 % se jih je na področju vere, teologije, duhovnosti

… tudi izobraževalo (Graf 2).

3

Graf 2: Do sedaj sem uresničil oz. udejanjam naslednje.

Na anketo so torej odgovarjali v veliki večini zelo verni kristjani, ki krščansko vero

prakticirajo in verujejo v njene temeljne resnice. Vzorec je dokaj velik in dobro predstavlja

zelo verne in aktivne kristjane v Cerkvi na Slovenskem: zaobjema približno enako vsa

starostna obdobja odraslih kristjanov, vključuje oba spola, vse stanove in stopnje izobrazbe.

Ne moremo pa iz rezultatov te ankete preveriti, kaj menijo o tem obrobni in oddaljeni

kristjani.

1.2 Splošni pomen besede žrtvovanje

Na začetku ankete so bili anketirani povabljeni, da kratko odgovorijo, na kaj najprej

pomislijo, ko slišijo besedo žrtvovanje. S tem vprašanjem, nanj je odgovorilo 1216 vprašanih,

smo želeli ugotoviti kakšen pomen dajejo tej besedi, oziroma ga anketirani 'nosijo' v sebi in je

v njih vedno latentno navzoč. Ker jih je precej med njimi napisalo tudi več pomenov, ki jih

ima ta beseda zanje, smo skupaj dobili 1480 »zapisov pomenov« besede žrtvovanje.

Iz grafa 3 razberemo, da so kar 412-krat zapisali, da ob besedi žrtvovanje pomislijo na

odpoved z različnimi vidiki: »Odpovedati se sebi/nečemu, kar mi je pomembno/slabim

navadam/egoizmu v dobro drugemu/skupnosti.« To je le malo manj kot četrtina vseh zapisov.

Med drugim so zapisali: »Odpoved določeni želji za dosego višjega cilja.« »Odpoved sebi in

dajanje tistega, kar mi je najljubše.« »Odpoved nečemu, kar bi sicer rad, vendar to žrtvuješ v

dobro nečesa ali nekoga.« (Anketa 2016)

Polovico manjkrat, 203-krat, prepoznajo v tej besedi nekaj negativnega: sebe ali druge kot

žrtev, žrtvovanje živali in ljudi. Nekateri so zapisali: »Da se žrtvuješ za nekoga, da si žrtev.«

»Pomeni žrtev, nekaj negativnega.« »Biti prikrajšan za nekaj.« »Prisila, nekoga ali nečesa.«

»Nekaj negativnega: nekaj, kar je človeku na silo odvzeto (tudi življenje), kar je krivično in

kar povzroča trpljenje.« »Nečemu se odrečem v dobro drugega. Vendar mi je veliko bližji

4

izraz darovanje, saj (meni) beseda žrtvovanje asociira na neprostovoljno, jamrajoče, očitajoče

razdajanje. Brezpogojno in z ljubeznijo se je žrtvoval Jezus, človek pa tega ne zmore. Človek

se lahko bolj ali manj daruje. Jezus je bil darovan kot žrtveno jagnje za nas enkrat za vselej.

Ne domišljam si, da bi sama bila res sposobna žrtvovanja za druge − oziroma bi se mi zdelo

tako stališče o sebi domišljavo.« (Anketa 2016) 166-krat je omenjen pomen žrtvovanja kot

darovanje: »darovati, živeti za, posvetiti kaj svojega (življenje, čas, talente …)

drugemu/skupnosti.« 138-krat je omenjen pomen »zastonjsko, nesebično darovanje, služenje,

ljubezen« (Graf 3). Torej je drugi najpogostejši pomen žrtvovanja darovanje. Med zapisi

takih odgovorov lahko najdemo tudi naslednje: »Ko slišim besedo žrtvovanje, najprej

pomislim na darovanje iz ljubezni.« »Darovati svoje življenje, trpljenje.« »Svoj čas, svoje

delo darovati za nekoga drugega; v bistvu samega sebe dati na razpolago drugim.« »Pozitiven

pomen doživljam v besedi darovanje: to je nekaj, kar človek daruje svobodno iz ljubezni (kot

odgovor na ljubezen, s katero je človek ljubljen), lahko tudi življenje; zato ni krivično.«

(Anketa 2016)

Le 133-krat pa omenjajo, da jih beseda spomni na Jezusovo žrtvovanje. 55-krat omenjajo, da

jih spomni na »darovati/odpovedati se zaradi ljubezni do Boga«. Samo 15-krat pa jih spomni

na posnemanje Jezusa Kristusa, na življenje po evangeliju (Graf 3). Med drugim so o tem

napisali: »Edina resnična žrtev je Jezus Kristus. Če imam duha vstalega Jezusa Kristusa in mu

sledim, lahko iz ljubezni do njega naredim kakšno žrtev.« »Kristus je bil najprej žrtev ljudi,

kar pa je iz ljubezni do ljudi spremenil v darovanje.« »Najprej pomislim na Jezusa kot na

osebo, ki mi je zgled v darovanju sebe za druge, zato, da bi imela/imeli življenje.« (Anketa

2016)

Graf 3: Na kaj najprej pomislite, ko slišite besedo žrtvovanje?

11

15

15

19

23

26

33

39

43

53

55

96

133

138

166

203

412

0 50 100 150 200 250 300 350 400 450

potrpljenje

posnemati Jezusa Kristusa/živeti evangelij

sprejete in osmišljene stiske, trpljenja, bolečine …

molitev, maša, post

darovati denar ali kaj drugega

tiho radost, notranji mir, življenje

sprejeti in darovati trpljenje, bolečine, krivice … …

osebno, duhovno rast

darovati/odpovedati se zaradi ljubezni do Boga

darovanje/odpoved za sozakonca, družino

pomagati, delati dobro drugim, še posebej ljudem…

stara zaveza

spomin na Jezusovo žrtvovanje

zastonjsko, nesebično darovanje, služenje, ljubezen

darovati, živeti za, posvetiti kaj svojega …

biti žrtev sam ali drugi, žrtvovanje živali ali ljudi

odpovedati se sebi/nečemu, kar mi je…

število

5

1.3 Žrtvovanje v luči živete vere ali duhovnosti

Anketirani so bili povabljeni, da na kratko opišejo, kaj za njih osebno pomeni beseda/pojem

žrtvovanje v okviru njihove živete vere oz. duhovnosti. Mnogi izmed 1142 odgovarjajočih so

na to vprašanje opisali več pomenov te besede. (Graf 4)

Graf 4: Kaj za vas osebno pomeni beseda žrtvovanje v okviru vaše živete vere oz.

duhovnosti?

Med odgovori na to vprašanje lahko prepoznamo nekaj temeljnih pomenov žrtvovanja. Na

prvem mestu je zopet razumevanje žrtvovanje kot odpoved (299-krat): »Odpovedati se

sebi/nečemu, kar mi je pomembno/slabim navadam/egoizmu v dobro drugega/skupnosti.«

(Graf 4) Med zapisi lahko najdemo naslednje razlage tega pomena: »Odpovedati se nečemu v

korist sočloveku.« »Da ob tem, ko vidim potrebe drugih, odpovem oz. spremenim načrte, ki

sem si jih naredil v skladu z nekimi svojimi željami, potrebami in pričakovanji, se temu

odpovem, da sem tam za druge.« »Odpovedati se sebi, svoji volji in iskanju svojega ugodja za

to, da priznaš drugega, da ljubiš.« »Odpovedati se grehu in slabostim in zaživeti v občuteni

bolečini za nekaj lepega, kakor porod, ko se v momentu vse pozabi in zaživi nekaj novega.«

(Anketa 2016)

Na drugem mestu je razumevanje žrtvovanje kot darovanje (208-krat), to je: »Darovati, živeti

za, posvetiti kaj svojega (življenje, čas, talente …) drugemu/skupnosti.« (Graf 4) Ta pomen je

kar za tretjino manj pogost odgovor kot žrtvovanje kot odpoved. V odgovorih pogosto

navajajo besede: darovanje, živeti za, biti za, vztrajati v zvestobi obljubi ali sprejeti nalogi,

dati se na razpolago, posvetiti svoje življenje, čas, moči, darove, sposobnosti … Pogosto tudi

0

50

100

150

200

250

300

odp

oved

ati

se s

ebi/

neč

emu

, kar

…

dar

ovat

i, ž

ivet

i za

, p

osv

etit

i kaj

…

pom

agat

i, d

elat

i d

ob

ro d

rug

im,…

spre

jeti

in d

aro

vat

i tr

plj

enje

, …

posn

emat

i Je

zusa

…

dar

ov

ati/

od

po

ved

ati

se z

arad

i…

mo

lite

v, m

aša,

po

st

zast

on

jsko

, nes

ebič

no

…

bes

eda

žrtv

ov

anje

im

a…

post

avit

i d

rug

ega

pre

d s

ebe

spre

jete

in o

smiš

ljen

e st

iske,

…

dar

ov

anje

/od

pov

ed z

a…

spo

min

na

Jezu

sov

o ž

rtv

ov

anje

tih

o r

ado

st,

notr

anji

mir

, ži

vlj

enje

ose

bno

, du

hov

no r

ast

potr

plj

enje

dar

ov

ati

den

ar a

li k

aj d

rugeg

a

dar

ov

anje

živ

ali/

lju

di

299

208

137

11010595

80 77 7160 58

4938 36 33

2711 6

štev

ilo

od

go

vo

rov

6

jasno povedo, da je to v dobro/zaradi drugih/drugega (bližnjega v okviru zakona ali družine

ali pa drugih, s katerimi živijo, kot tudi sodelavcev, sovernikov, potrebnih, bolnikov, ostarelih

itd.) kot tudi različnih skupin, katerih člani so (najpogosteje je to župnija). To pokažeta tudi

naslednja odgovora anketiranih: »Žrtvovanje zame pomeni darovati sebe, svoj čas, talente,

delo za dobro bližnjih in skupnosti, ki mi je zaupana.« »Smisel življenja je daritev, ker ni

smisla v tem, da bi živela samo zase.« 49-krat je povsem razvidno, da je/so razlog žrtvovanja

kot darovanje/odpoved sozakonec oz. člani družine, pogosto tudi otroci. To preprosto pove

eden izmed odgovorov: »Biti na razpolago družini.« (Anketa 2016)

95-krat je izrecno navedeno, da je razlog darovanja/odpovedovanja ljubezen do Boga/Jezusa

Kristusa. To povzamejo naslednji zapisi: »Tudi jaz poskušam vse žrtve spremeniti v

darovanje skupaj z Jezusom Kristusom … Edino tako žrtev izgubi uničujočo moč, darovanje

pa po ljubezni dobi smisel.« »Jezusova daritev je zgled in on je pot.« »Žrtvovanje moram

živeti kot darovanje, tedaj je moj dar (iz ljubezni in v svobodi) posledica ljubezni, s katero me

ljubi Gospod (lahko tudi človek), in ima vrednost, ker ni iz moje samovolje, ampak iz

Gospodove milosti.« (Anketa 2016)

77-krat je poudarjeno, da mora biti žrtvovanje resnično zastonjsko in nesebično darovanje,

služenje ali udejanjena ljubezen. »Samo v ljubezni dobi žrtvovanje svoj pravi smisel in

pomen,« zapiše eden od anketiranih. Drugače je žrtvovanje le navidezno oz. lažno, menijo

drugi. Žrtvovanje je tako »priložnost za darovanje, ki prinaša/daje žar življenju, pomaga iti iz

sebe.« (Anketa 2016)

Kar 80-krat je omenjeno, da je za nekatere žrtvovanje tudi to, da si redno vzamejo čas za

molitev, obhajanje sv. maše, postenje in druge asketske vaje. Mnogim pomeni žrtvovanje to,

da sprejmejo in osmislijo svoje stiske, trpljenja in težave zaradi drugih ali skupnosti, v katerih

živijo (58-krat) (Graf 4).

Nekajkrat je poudarjeno tudi, da je žrtvovanje posnemanje Jezusa Kristusa (105-krat).

Žrtvovanje je sad življenja po evangeliju in Jezusovem vzoru. To zelo nazorno ponazorijo

naslednji zapisi: »Žrtvovanje je v bistvu darovanje: svojega truda, dela, odpovedi ... za dobro

drugih po zgledu Jezusa, ki se je daroval za nas, in z njegovo pomočjo.« »Potrebno je

postaviti na prvo mesto Jezusa in se v vsaki situaciji vprašati, kaj bi storil on: ali in kako

postaviti na prvo mesto določenega človeka, situacijo, ki potrebuje nekaj, kar me presega (se

odpovem čemu (npr. imeti po vsej sili prav), darujem sebe, čas, sredstva ...)«. »Žrtvovanje mi

pomeni aktivno življenje po evangeliju.« (Anketa 2016) Samo 38-krat pa vprašani izrecno

povedo, da jih ta beseda spomni na Jezusovo žrtvovanje. 33-krat je navedeno, da z

žrtvovanjem osebno in duhovno rastejo, drugi pa doživljajo tiho radost, veselje, notranji mir,

življenje (36-krat). (Graf 4) To ponazarjajo odgovori: »Žrtvovanje v okviru moje živete vere

mi pomeni veselje.« »S tem, ko osmislim žrtvovanje, se v dušo naseli veselje.« (Anketa 2016)

71-krat anketirani omenjajo, da jim ta beseda dela težave in težko razumejo njen pravi pomen

(Graf 4). Številnim je beseda žrtvovanje zelo negativna. Seveda tega niti ne omenjajo, temveč

jo kar samodejno nadomestijo/zamenjajo z besedo darovanje, služenje, ljubezen, razdajanje

itd. Mnoge spomni na besedo žrtev, kar pa ne bi nihče rad bil, in tudi ne verjamejo, da Bog to

želi od njih, če je On Usmiljenje in Ljubezen.

To dobro ponazarjajo odgovori: »Žrtvovanje razumem kot nečemu umreti, se odpovedati in si

sam žrtev pri tem. Ni svobodno in ne vidim kreposti v tem. Zelo všeč, res z veseljem, ki ga

dajo samo nebesa, pa je darovanje. V svobodi izbrana žrtev za novo življenje. Kot zrno, ki

7

umre v veselju, in prinese ta smrt enega mnogo novih zrn, torej več življenja.« »Žrtvovanje

doživljam bolj kot stisnjene zobe, brez svobode, na suho in na silo in ga ne želim živeti.

Darovanje pa si želim živeti.« »Žrtvovanje je pojem, ki zame opisuje nesprejeto trpljenje, ki s

težo pritiska na človeka, za razliko od darovanja, kjer človek to z zavedanjem zavestno

sprejme. Darovanje je Božji način sprejemanja zla, teže življenja. Žrtvovanje pa je le človeški

pogled, brez odpuščanja, le z zagrenjenostjo in notranjim trpljenjem, jezo na vse ...« »Beseda

žrtvovanje mi pomeni, da ljubim in da za svojo ljubezen ne pričakujem plačila. Ljubezen za

nič, kot recimo sv. Maksimiljan Kolbe: prostovoljno greš v smrt, da tvoj bližnji živi.«

»Žrtvovanje je v prvi vrsti zame Jezusovo žrtvovanje na križu, ki je izraz ljubezni do očeta in

do vseh ljudi in orodje odrešenja. Žrtvovanje bolje razumem oz. lažje sprejmem, če ga

razumem kot darovanje, kot svobodno dejanje nekoga v prid drugega in ne kot pomiritev npr.

Očetove jeze ...« (Anketa 2016)

Če primerjamo te odgovore z odgovori, ki so jih anketirani izbrali v nadaljevanju ankete,

vidimo, da je stanje nekoliko drugačno. (Graf 5) V ospredju ni več žrtvovanje kot odpoved,

ampak darovanje in sprejemanje težav. Upoštevati moramo, da je to vprašanje postavljeno

pozneje in da so anketiranci prej, ko so izbrali ta odgovor, že malo več razmišljali o tej temi

ter si že ustvarili globlji pogled na žrtvovanje. Hkrati pa to razkriva, da je pri večini vprašanih

bolj v ospredju pozitivni vidik žrtvovanja, torej vidik darovanja samega sebe in vsega, kar

sem ali imam, ter sprejemanja tega, kar življenje prinaša, ne da bi iskali kaj posebnega.

Pomenljivo pa je tudi to, da je le 5 % anketiranih pri odgovoru o pomenu žrtvovanja označilo:

»Da si čim manj privoščim in dam čim več drugim.« (Graf 5) Torej ni tako v ospredju

odpoved sebi v smislu, da se povsem odpovem vsemu, kar mi je v veselje in radost, ali pa ker

me k temu priganja občutek, da si drugega ne zaslužim.

Graf 5: Kaj za vas konkretno pomeni, da se žrtvujete?

Kako zelo sta Božje usmiljenje in ljubezen temeljni razlog odločanja za žrtvovanje, nam

posebej razkrijejo odgovori na povabilo anketiranim, da izberejo dva odgovora na vprašanje

»Zakaj, čemu ste se žrtvovali Bogu?« (Graf 6) Izmed 1668 odgovorov kar 399-krat pravijo:

»Ker me k temu spodbuja Božje usmiljenje in ljubezen.« 365-krat pa: »Ker je to dar drugim in

je ena najglobljih zmožnosti človekovega odnosa do drugih.«

8

Predstavitev rezultatov ankete po eni strani zelo jasno pokaže, da je krščanska duhovnost

žrtvovanjska, po drugi strani pa tudi, da kristjani zelo različno razumejo žrtvovanje v

kontekstu krščanske duhovnosti. V nadaljevanju bomo poskusili bolj podrobno predstaviti

dva vidika žrtvovanja, ki sta prišla v ospredje in na kaj mora biti človek še posebej pozoren,

da sta živeta resnično v Kristusovem Duhu, v duhu evangelija.

Graf 6: Zakaj ste se žrtvovali Bogu?

2. Dva vidika žrtvovanja in njuna vloga v krščanski duhovnosti

Analiza rezultatov ankete o žrtvovanju v krščanski duhovnosti kaže, da sta v ospredju dva

vidika žrtvovanja: odpoved in darovanje. Vsak izmed njiju je bolj navzoč v eni izmed dveh

oblik krščanske duhovnosti: asketski in evharistični duhovnosti. Poglejmo njuno vlogo in tudi

to, na kaj mora biti kristjan posebej pozoren, da ju živi na evangeljski način.

2.1 Žrtvovanje kot odpoved v asketski duhovnosti

Anketirani v prvi vrsti razumejo žrtvovanja kot odpoved. To pokažejo še posebej odgovori na

prvo vprašanje, ko so bili vprašani povabljeni, da naj napišejo, na kaj najprej pomislijo, ko

slišijo besedo žrtvovanje (Graf 3). Ta vidik žrtvovanja je v ospredju tudi takrat, ko opisujejo

pomen žrtvovanja v sklopu svojega živete duhovnosti, čeprav že precej manj (Graf 4). Proti

koncu ankete je ta pomen žrtvovanja za darovanjem in sprejemanjem (Graf 5). Iz tega lahko

sklepamo, da večina anektiranih nosi v svojem podzavestnem oz. spontanem razumevanju

žrtvovanja prav predstavo odpovedi: nečemu se moram odpovedati, tega ne smem imeti zase,

moram postaviti potrebe in želje drugih pred svoje. Ko pa začenjajo več razmišljati in

14

17

66

73

84

115

171

178

186

365

399

0 50 100 150 200 250 300 350 400 450

Ker to Bog zahteva.

Ne vem.

Da bi se očistil svojih grehov in njegovih posledic.

Da bi opravil pokoro za svoje grehe.

Drugo (vpišite):

Da bi si zaslužil Božjo ljubezen in odpuščanje.

Da bi bile uslišane moje molitve oz. prošnje k Bogu.

Da bi soodreševal bližnje in ves svet.

Da bi postal podoben Jezusu Kristusu.

Ker je to dar drugim in je ena najglobljih…

Ker me k temu spodbuja Božje usmiljenje in…

število

9

ozaveščati žrtvovanje v sklopu svoje živete krščanske duhovnosti, počasi vstopa v ospredje

tudi podoba žrtvovanja kot darovanje, sprejemanje, udejanjena ljubezen.

Vsekakor lahko vidimo, da na anketirane zelo vpliva današnji sekularizirani svet, ki običajno

razume žrtvovanje kot odpovedati se nečemu, kar ima kakšno vrednost, zato da bi pridobili

nekaj, kar ima večjo vrednost. Ta sekularni in preračunljivi pomen žrtvovanja in njegova

neizogibna negativna konotacija je globoko zakoreninjena tudi v njihovem načinu

razmišljanja.

Seveda lahko razumevanje žrtvovanja kot odpoved med anketiranimi pomeni dvoje.

Prvič, anektirani se zavedajo, da je odpoved del hoje za Jezusom Kristusom, torej je del

krščanskega življenja. Jezus pravi: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame

svoj križ ter hodi za menoj.« (Mt 16,24) Jezus spodbuja vsakega človeka k spreobrnjenju (Mr

1,15), da se obrne stran od sebe in strahu zase, da bo lahko živel evangelij ves zazrt po njem,

Jezusu, k Očetu (Globokar 2015, 453). Odpoved sebi ga tako osvobaja, da lahko skupaj z

Jezusom v moči njegovega Duha živi Očetovo darujočo ljubezen do vsakega človeka. To

zavedanje o pomembnosti odpovedi potrjujejo odgovori anketiranih, s katerimi povedo, da jih

precej razume svoje žrtvovanje kot posnemanje in sodelovanje z Jezusom. Mnogi njihovi

odgovori razkrivajo tudi to, da je pomemben vidik odpovedi samemu sebi odpoved svojim

slabim navadam in egoizmu, različnim posesivnim držam, predvsem v dobro drugih in

skupnosti, katerih člani so. »Odpoved svoji želji, da bi si drugega prilastil,« je, kot zelo dobro

pojasni M. J. Osredkar (2016, 276), nujna za omogočanje in ohranjanje odnosa, ki omogoča

življenje v polnosti, tako v odnosu med ljudmi kot do Boga. Odpoved, ki je razumljena v tem

smislu, omogoča tudi zdravo krščansko duhovnost.

Drugič, odpoved samemu sebi lahko kaže tudi človekovo nespoštovanje in nesprejemanje

samega sebe, navidezno ponižnost, mišljenje, da si drugega ne zasluži. V njem se lahko naseli

drža žrtve, ki je uničujoča za njega samega in za druge okoli njega. Mnogi anketirani tudi zato

zavračajo besedo žrtvovanje, ker so izkustveno spoznali, da mnoge ljudi takšna drža

razčlovečuje, jih zapira pred pristnim evangeljskim veseljem in radostjo darujoče se ljubezni v

svobodi in resnici, h kateri kliče Oče po Jezusu Kristusu vsakega človeka (Jn 15−17).

Na negativne posledice odpovedi opozarja tudi logoterapija, ko poudarja, da je odpoved, če ni

razumna, lahko patološka ali patogena. Patološka odpoved je v skrajni obliki lahko celo

mazohistična. Nekateri duševni bolniki hočejo na vsak način biti mučenci in uživajo v tej

vlogi. Patogena odpoved je tipična za egoiste, ki želijo vsakega zadovoljiti. Z odpovedjo

želijo kupiti ljubezen, priznanje in hvaležnost oziroma se želijo na ta način zavarovati pred

tem, da bi bili zavrženi. Daljnosežno takšna drža vedno povzroči bolezen, ker izvira iz

notranje slabosti (na noben način nočejo razočarati drugih oseb) in ne iz moči, ki jo daje prava

ljubezen do sebe in drugega. Izgrajujoča odpoved potrebuje pozitivno motivacijo, ki je

usmerjena k uresničenju vrednot. Smiselna odpoved je neodvisna od kakršne koli hvaležnosti.

Kdor jo stori, jo stori zaradi odločitve, da bo to storil iz ljubezni. Motiv je torej v vrednoti

sami, ki jo želi na ta način doseči (Lucas 1991).

Poudarjanje odpovedi v žrtvovanju razkriva med anketiranimi navzočnost asketske drže oz.

duhovnosti. Čeprav askeza v prvi vrsti pomeni vsa prizadevanja, ki pomagajo človeku pri rasti

v verskem, moralnem in duhovnem življenju, mnogi vidijo v njej predvsem odpoved

(Masoliver 1994). Mnoge asketske vaje namreč vključujejo neko odpoved, ki v prvi vrsti ne

10

pomeni odpoved grehu in slabim navadam, temveč predvsem odpoved vrednotam in stvarem,

ki so dobre same po sebi in bi jih kristjan lahko imel, a se jim odpove zaradi nekega višjega

cilja, tudi v dobro drugega in skupnosti, v kateri živi (Platovnjak 2009).

Ker je človekova narava ranjena z izvirnim grehom, se lahko askeza izrodi v katero od oblik

samokaznovanja. V krščanstvu se mazohizem kaže – pogosto prekrit s raznimi krščanskimi

utvarami – kot poistovetenje s trpečim Kristusom (Stegu 2016), kar smo lahko zasledili tudi

med nekaterimi anketnimi odgovori. Posebna oblika tega je moralni mazohizem, ki se odraža

v nenehnem, bolj ali manj izrazitem kaznovanju, čustveni napetosti in nezadovoljstvu. Takšna

oseba s svojim obnašanjem kaže na podzavestno potrebo po sprejetju kazni, po

podcenjevanju, s tem da se predstavlja vedno v čim slabši luči, in po tem, da ji vedno vse

spodleti. Mazohist je nesposoben sodelovati z Božjo milostjo ter sprejeti zadoščenje, tudi če

ga dà Bog sam (Szentmártoni 1998).

Vsekakor pa je najbolj kočljivo in težavno pri askezi, posebno pri tisti, pri kateri je v ospredju

odpoved, najti pravo mero. Zunanja pokora ne sme postati nikoli cilj, temveč mora biti vedno

v službi notranjega osvobajanja (Bernard 1993). To mora imeti vsak, ki se čemu odpoveduje,

nenehno pred očmi, kajti le tako se zaveda, da je odpoved, pokora, mrtvenje in vse asketske

vaje le sredstva, in da vrednote in stvari, ki se jim je odpovedal, niso postale slabe, temveč

imajo še vedno svojo vrednost (Szentmártoni 1990). Ta način gledanja na žrtvovanje kot

odpoved vsakemu pomaga, da gleda pozitivno na odpoved in ne njeno posredno vlogo v

osebnem in skupnem duhovnem zorenju.

Odpoved kot tudi celotna askeza ne povzroči priličenja Kristusu, marveč iz njega izvira. Ne

prizadeva si za oblikovanje splošnih kreposti, temveč za utrditev in poglobitev enosti z

Gospodom, in to ne po svoji moči, temveč po moči Božje milosti, ki izvira iz vere v

troedinega Boga. Krščanska asketska duhovnost je torej predvsem hoja za Kristusom, za njim,

kot pravi Vladimir Truhlar, »ki se je živo vstavil v zgodovinsko-družbeno dejavnost, živel v

njej svojo službo bratom – svojo odpoved, ki jo je dopolnil s smrtjo na križu. Prav s tem

umrlim in vstalim Jezusom Kristusom je kristjan v svoji askezi izkustveno zedinjen. V tem

zedinjenju postaja njegova človeška ljubezen-odpoved, krščanska ‘križana ljubezen’«

(Truhlar 1974, 26 sl.).

2.2 Žrtvovanje kot darovanje v evharistični duhovnosti

Proti koncu ankete je postopoma prišel v ospredje darovanjski pomen žrtvovanja: »Darovati,

živeti za, posvetiti kaj svojega (življenje, čas, talente …) drugemu/skupnosti« (Graf 4) in celo

presegel vidik odpovedi (Graf 5). Anketirani so se torej ozavestili, da je njihovo darovanje v

resnici odgovor hvaležnosti na to, kar dela Troedini Bog v svojem usmiljenju in ljubezni zanje

in za vsakega človeka. Kot je Bog Oče v Jezusu dar zanje in se Jezus Kristus daruje zanje s

hvaležnostjo Očetu in v veselju, da je Očetov Sin, želijo tudi sami postajati dar za druge in

zanj, da se lahko on sam po njih daruje drugim in jih napolnjuje s svojim veseljem. To zelo

nazorno ponazorijo Jezusove besede: »Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil.

Ostanite v moji ljubezni! Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni,

kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni. To sem vam

povedal, da bo moje veselje v vas in da bo vaše veselje dopolnjeno.« (Jn 15,9−11)

Mnogim anketiranim je veliko bliže beseda darovanje kot žrtvovanje in jo tudi bolj radi

uporabljajo.

11

Precej anketiranih je večkrat tudi izrecno izrazilo, da beseda žrtvovanje ni ustrezna za

pravilno razumevanje krščanstva in njegove duhovnosti. Zelo jasno poudarjajo, da Jezus

Kristus ne pričakuje, da bi bil katerikoli človek žrtev kogar koli, ampak želi, da bi ljudje, tako

kot on, v vsej svobodi, ki jo daje vsem, ljubili drug drugega (Jn 13,34), služili drug drugemu

(Mt 20,28; Mr 10,45; Lk 12,37) in darovali svoje življenje drugim kot ga za vsakogar daruje

on sam (Mt 20,28; Jn 3,16). Jezus je zelo jasno poudaril, da daje svoje življenje povsem

svobodno: »Nihče mi ga ne jemlje, ampak ga dajem sam od sebe.« (Jn 10,18)

Tudi mi menimo, skupaj z M. J. Osredkarjem, »da je med besedama 'darovanje, in 'žrtvovanje'

vsebinska razlika. Beseda 'žrtev' izraža nasilje, nesvobodno darovanje, medtem ko vsebuje

izraz 'dar' širši pomen. Pomeni prostovoljno podaritev.« (Osredkar 2016, 266) Beseda dar

kaže na svobodo, ki jo ima darovalec, in tisti, ki mu je 'dar' podarjen, obdarovanec. Dar lahko

obdarovanec sprejme ali zavrne, hkrati pa tudi sam postane darovalec, ki v hvaležnosti za

obdarovanost daruje sebe ali nekaj svojega oziroma sam postane dar.

Bolj ko se človek zaveda, da je vse na svetu in v življenju dar, kot zelo dobro prikaže Robert

E. Doult v svojem članku The Global Experience of Gift, and some Philosophy (2013), bolj

jasno mu postaja, da je možno doseči polnost življenja le v hvaležnem sprejemanju darov in

darovanju samega sebe drugim skupaj z Bogom, ki vse to podarja.

Tak pogled na svet in človeka temelji na nauku Svetega pisma, ki poudarja, da je vse, kar obstaja

in živi, dobro. Sveto pismo (1 Mz 1,1−2,3) izpostavi, da Bog vse, kar je ustvaril, vidi kot dobro:

»Bog je videl, da je dobro.« (1 Mz 1,10.18.21.25) Ko je ustvaril človeka »po svoji podobi« (1

Mz 1,26) in je gledal vse, kar je naredil, je rekel, da je »zelo dobro« (1 Mz 1,31). Tudi Knjiga

modrosti zelo poudarja, da je »vse« ustvarjeno dobro, in da je svet nastal iz popolne Božje

svobode in ljubezni. »Kajti ljubiš vse, kar je, nič od tega, kar si naredil, ti ni zoprno, saj tega,

kar bi sovražil, ne bi bil ustvaril.« (Mdr 11,24)

Celotno stvarstvo, skupaj s človekom in njegovim poslanstvom, ki mu ga je Bog zaupal, je

zelo dobro, kajti vse je izšlo iz Božje dobrote. Stvarstvo je dar človeku in dediščina, ki mu je

namenjena in zaupana. Tudi Cerkev je »dobrost stvarstva, vključno s snovnim svetom« redno

oziroma pogosto branila (Denzinger and Schönmetzer, 1965, 286; 455−463; 800; 1333;

3002).

Vsak človek je poklican, da postaja v Bogu dar samemu sebi in drugim, da se aktivno vključi

v izmenjavo darov, biti vedno znova obdarovanec in darovalec. Znamenje človekove duševne

in duhovne zrelosti je prav v hvaležnem zavedanju obdarovanosti in zmožnosti živeti

darujočo se ljubezen, ki jo je sam vedno znova deležen in zaradi katere sploh lahko živi in

deluje. Zato je najvažnejše, kot zelo poudarja sv. Ignacije Lojolski tudi v svojih Duhovnih

vajah (230−237), da človek poglobi zavedanje, kako zelo je obdarovan z Božjo dobroto in

kako je ta dejavno navzoča v njem in v vsem, kar obstaja (St. Louis 1986, 68). Tako postaja

vedno bolj sposoben najti darujočo se dobroto v vseh stvareh in ji tudi sam postajati podoben.

Kjer pa je dobrota, darujoča se ljubezen, tam je tudi Bog (1 Jn 4) in tudi človek sam mu

postaja vedno bolj podoben (Lk 6,36).

Seveda to zavedanje obdarovanosti in hvaležnost za vse nista avtomatična in sama po sebi

umevna. Vsak mora v svoji svobodi iskati pot do hvaležnosti in hvaležnostnega

samodarovanja. Kristjanom je med drugim dana tudi pot evharistične daritve. Menimo, da je

darovanje še posebej navzoče v evharistični duhovnosti, ki temelji na udejanjanju

12

evharističnega načina življenja sredi vsakdanjosti. Sama beseda evharistija pomeni

zahvaljevanje. »V Jezusu, v njegovi daritvi, v njegovem brezpogojnem 'da' volji nebeškega

Očeta so združeni 'da', 'hvala' in 'amen' vsega človeštva.« (Janez Pavel II. 2004, 26). Zato

vsaka evharistija spodbuja kristjane, da se zavestno zedinijo z Jezusovo zahvalno daritvijo

samega sebe ter tako postanejo žive priče odrešujočega zahvalnega darovanja Jezusa Kristusa

Očetu v Svetem Duhu za vse človeštvo ter navzočnosti troedinega Boga in njegove samo-

darujoče ljubezni v njihovem vsakdanjem življenju in v svetu.

Kristjan v besednem in evharističnem bogoslužju prepoznava svojo življenjsko zgodbo kot

zgodovino odrešenja in se zave, da imajo vsi trenutki njegovega življenja svoj pomen in

vrednost prav v hvaležnem zavedanju nenehne obdarovanosti po darujoči se ljubezni Očeta po

Sinu v Svetem Duhu. To ga spodbudi, da se začenja tudi sam v Kristusovem Duhu s

hvaležnostjo darovati samega sebe vsem ljudem, ki so mu dani na pot življenja, in tako sredi

vsakdanjika živeti zahvalno daritev samega sebe (Daly 2009). To je bistvo evharistične

duhovnosti, ki je tudi povsem trinitarična. To ni duhovnost, ki bi se skrčila zgolj na samo

obhajanje evharistije ali sveto mašo, temveč duhovnost, ki jo živi kristjan na temelju

obhajanja zahvalne evharistične daritve. V njej se navdihuje za svoje vsakdanje odnose, se v

moči Svetega Duha prenavlja in oblikuje v skrivnostno Kristusovo telo in njegov način

darujočega življenja in delovanja. Hkrati pa se v njej tudi vedno znova okrepi in zedini s

Kristusom in njegovim Duhom po poslušanju njegove besede in prejemom Kristusovega

telesa in krvi ter zavedanju, da lahko v polnosti zaživi svojo daritev samega sebe Bogu le v

živem in ljubečem odnosu do bratov in sester v Kristusu in vsakega človeka in vsega

stvarstva. Drugi mu tudi omogočajo, da njegova duhovnost ni samo ideja ali celo ideologija,

temveč konkretno darujoča se ljubezen, o kateri govori nova zapoved in ki je tudi temeljno

razpoznavno znamenje Kristusovih učencev.

Kdor živi darovanje Kristusovem Duhu (Jn 15−17), je obvarovan tudi pred nevarnostjo, da

njegova darujoča se ljubezen postane preračunljiva. Bolj ko se zaveda, da je zastonj

obdarovan, in da živi od zastonjskosti darujoče se ljubezni troedinega Boga, bolj lahko postaja

v Kristusovem Duhu tudi sam zastonjski in svoboden dar. Zaveda se, da ni poklican darovati

samo nekaj od svojega, temveč da vedno in povsod živi in dela v Kristusovem Duhu in

postaja skupaj in v moči Njega živa darujoča se ljubezen do vsakega človeka (Ef 5,1−20).

Takšen način žrtvovanja so tudi mnogi anketirani dali v ospredje in tako pokazali, da lahko

samo takrat, ko se žrtvovanje živi na takšen način, rečemo, da je krščanska duhovnost

žrtvovanjska.

Sklep

Torej: na temelju analize rezultatov ankete Žrtvovanje v krščanski duhovnosti (Anketa 2016)

lahko potrdimo, da je krščanska duhovnost žrtvovanjska. Seveda je to le takrat, ko živi kristjan

žrtvovanje kot odpoved ali darovanje v Kristusovem Duhu, v duhu in moči izmenjajoče se

samo-darujoče ljubezni med Očetom in Sinom in Svetim Duhom, iz katere in po kateri vse

obstaja in more v njej vsak človek doseči polnost svojega življenja in poslanstva.

Kristusov Duh in razločevanje v njem omogočata, da lahko kristjan živi asketsko in evharistično

duhovnost na takšen način, da se ne ujame v preračunljivo, potrošniško, intimistično ali

indvidualistično duhovnost, v kateri pogosto išče bolj samega sebe, svojo popolnost,

osvoboditev od vseh stisk in težav, zadovoljitev svojih potreb po miru, samopotrditvi,

13

celostnemu zdravju in doživljanju posebnih in izrednih stvari (Frančišek 2013, 78. 89). Takšna

duhovnost kristjanu ne pomaga postajati vedno bolj človeški, ga ne napravlja solidarnega,

odprtega do vsakega človeka, iščočega v vsem troedinega Boga in mu ne da možnosti, kako bi

postal njegov sogovornik in sodelavec v graditvi Božjega kraljestva miru, pravičnosti, ljubezni

in veselja sredi vsakdanjika, tukaj in sedaj.

Prav tako lahko kristjan živi asketsko duhovnost na osvobajajoč in izgrajujoč način le takrat,

ko je globoko in osebno povezan z Jezusom Kristusom ter sprejme pomoč in vodstvo njegovega

Duha ter v njem tudi razločuje. Takrat se lahko izogne nevarnosti, da se ne ujame v različne

zanke odpovedi, kot so različne oblike samokaznovanja, mazohizma, preračunavanja,

zadoščevanja, pokore itd. Takšno pojmovanje duhovne izpolnjenosti, rasti in svobode, ki

človeka ne odpirajo v transcendentalno razsežnost, Charles Taylor imenuje ekskarnacija, kar je

diametralno nasprotno inkarnaciji (Svetelj 2012).

Večina anketiranih hodi redno k maši in to odseva tudi v njihovem razumevanju žrtvovanja kot

darovanje. Seveda je potrebno vedno biti pozoren na to, da bi obhajanje zahvalne daritve ne

postalo samo sebi namen ali samo izpolnjevanje zapovedi, da se je kristjan mora udeležiti vsako

nedeljo in zapovedan praznik ali da je udeležba pri njej celo beg od vsakodnevnih napetosti ali

magično pričakovanje, da bo po njej vse rešeno. Kristjani so poklicani, da obhajanje evharistije

postane prostor in čas ozaveščanja njihove obdarovanosti po samo-darujoči ljubezni troedinega

Boga zanje, po kateri lahko obstajajo, živijo in delujejo kot bratje in sestre v Kristusu in

ponavzočajo to Božjo ljubezen med seboj in v odnosu do drugih. Kolikor bolj se tega zavedajo

in to udejanjajo v Kristusovem Duhu, toliko bolj postaja evharistična daritev šola samo-

darujočega načina življenja, ki izhaja iz hvaležnosti, globokega zavedanja, da so neskončno

ljubljeni, in da je polnost življenja v tem, da tudi sami ljubijo tako, kot jih ljubi Oče po Jezusu

Kristusu v Svetem Duhu. Vse to pa seveda zmorejo samo s pomočjo milosti oz. usmiljene

ljubezni troedinega Boga.

Reference

Globokar, Roman. 2015. Lebensentscheidung als endgültige Bestimmung der eigenen

Zukunft: zur Stellung der Lebensentscheidung in der Moraltheologie Klaus Demmers.

Bogoslovni vestnik 75, št. 3: 447−460.

Ignacij Loyolski. 1991. Duhovne vaje. 3. ed. Ljubljana: Župnijski urad Ljubljana-Dravlje.

Janez Pavel II. 2004. Apostolsko pismo Ostani z nami, Gospod. Ljubljana 2004, 26.

Lukas, Elisabeth. 1991. Pervenire le crisi: un contributo della logoterapia. Assisi:

Cittadella.

Masoliver Masoliver, Alejadro. 1994. Ascesi. In: Tullo Goffi in Achille Palazzini, Ed.

Dizionario Teologico della Vita Consacrata. 90–100. Milano: Àncora.

Osredkar, Mari Jože. 2016. Darovanje kot najintenzivnejša oblika odnosa. Bogoslovni

vestnik 76, 2:265—276.

Platovnjak, Ivan. 2009. Askeza. V: Ivan J. Štuhec, Anton Mlinar, Ed. Leksikon krščanske

etike [Elektronski vir]. Celje: Celjska Mohorjeva družba.

Platovnjak, Ivan. 2013. Pokoncilski poudarki na področju duhovnosti v Cerkvi na

Slovenskem. Bogoslovni vestnik 73, št. 2: 205−213.

14

Raziskava. Žrtvovanje v krščanski duhovnosti. 2016. Avtorjev osebni arhiv.

Sheldrake, Philip. 2012. Spirituality: A Veryo Short Introduction. Oxford: University Press.

St. Louis, Donald. 1986. The Ignatian Examen: A Method of Theological Reflection. Way

Supplement 55:67–76.

Stegu, Tadej. 2016, Žrtev in pashalna skrivnost ter homilija na Slovenskem. Bogoslovni

vestnik 76, št. 2: 393−403.

Svetelj, Tone. 2012. Human Agent’s Search for Flourishing, Fulfillment, and Freedom within

Modern Secularized Society – New Perspective for Christianity. Bogoslovni vestnik 72, št.

3:351−362.

Sveto pismo Stare in Nove zaveze: Slovenski stardardni prevod iz izvirnih jezikov. 2006.

Študijska izdaja −2, pregledana izd., 5. natis. Ljubljana: Svetopisemska družba Slovenije.

Szentmártoni, Mihály. 1990. Psihologija duhovnog života. Zagreb: Filozofsko-teološki

institut družbe Isusove.

Szentmártoni, Mihály. 1998. In cammino verso Dio. Cinisello Balsamo (Milano): San Paolo.

Truhlar, Vladimir. 1974. Leksikon duhovnosti. Celje: Mohorjeva družba.

Povzetek: Krščanska duhovnost kot žrtvovanje?

Žrtvovanje je navzoče v vseh religijah z različnimi poudarki in oblikami, tudi v krščanstvu.

Prav tako pa je navzoče tudi v vseh duhovnostih, ki so pravzaprav živeta religija v vseh

razsežnostih človekovega življenja in delovanja. Toda Jezus Kristus je s svojim enkratnim

žrtvovanjem samega sebe na križu odpravil vse oblike žrtvovanj, ki so navzoče v Stari zavezi

in drugih religijah, saj je dokončno odrešil vsakega človeka in ves svet.

Ob tem dejstvu se postavlja upravičeno vprašanje, ali lahko o krščanstvu oziroma krščanski

duhovnosti, ki je živeta krščanska vera v Kristusovem Duhu, govorimo kot o žrtvovanju? Če

ne, zakaj ne? Če da, zakaj da? Kakšno žrtvovanje je torej navzoče v njej, če je živeta v

Kristusovem Duhu (Rim 8,4.14).

V prvem poglavju razprave avtor odgovori na vprašanja z analizo rezultatov ankete

(Žrtvovanje v krščanski duhovnosti, 2016).V drugem poglavju pa odgovori na podlagi

rezultatov analize in nekaterih avtorjev s prikazom dveh temeljnih razumevanj žrtvovanja kot

odpovedi in darovanja.

Ključne besede: duhovnost, krščanstvo, žrtvovanje, anketa, odpoved, darovanje, asketska

duhovnost, evharistična duhovnost.

15

Abstract: Christian Spirituality as Sacrifice?

Sacrifice together with its various focuses and forms is present in every religion, including

Christianity. It is also a part of every spirituality that constitutes a lived religion in every

dimension of human life and work. Jesus Christ and his one-time sacrifice of himself on the

cross have abolished all types of sacrifices present in the Old Testament and other religions,

because he ultimately redeemed every person and the entire world.

A justified question arises regarding this fact: Can we talk about Christianity, i.e. Christian

spirituality as a lived faith in Christ's Spirit as sacrifice? If the answer is no, why not? If yes,

why so? What type of sacrifice is present in Christian spirituality if it is lived in Christ's Spirit

(Rom 8: 4.14)?

In the first section of the discussion, the questions are answered by analyzing the results of the

author's survey entitled Sacrifice in Christian Spirituality (Survey 2016). The second section

provides answers to the above questions based on the analysis and on certain authors' opinions

demonstrating the two fundamental conceptualizations of sacrifice as giving up and self-

giving.

Keywords: spirituality, Christianity, sacrifice, survey, giving up, self-giving, ascetic

spirituality, Eucharistic spirituality