Upload
tomaz-miholic
View
266
Download
1
Embed Size (px)
DESCRIPTION
Glasilo OŠ Duplek
Citation preview
Koraki 2014, OŠ Duplek Stran 1
Koraki 2014, OŠ Duplek Stran 2
KORAKI
Glasilo OŠ Duplek
junij 2014
Mentorica: Darinka Mulaosmanović
Računalniško oblikovanje: Darinka Mulaosmanović
Naslovnica: Sara Zavernik, 8. a
Fotografije: Gaia Konec, 7. a, Darinka Mulaosmanović, Suzana Vaupotič, Tomaž Miholič
Uredniški odbor: Tija Bračič, Doroteja Čeh, Vesna Polanec, 7. a
KAZALO
UVODNIK …………………………………………………………………….... 3
DOŽIVELI SMO ……………………………………………………………….. 4-24
PRIJATELJSTVO ……………………………………………………………… 25, 26
POMLAD ………………………………………………………………………. 27, 28
LITERARNA DELAVNICA ………………………………………………….. 28-30
OCENA KNJIGE ………………………………………………………………. 31
PRIPOVED O DOŽIVETJU …………………………………………………… 32, 33
DROBTINICE ………………………………………………………………….. 34-39
PODPISI DEVETOŠOLCEV ………………………………………………….. 40
VIR:
Slika za ozadje s strani 3: https://www.radioantena.si
Sliki s strani 31: https://www.google.si/search?q=Silvija,+Nejka+Omahen&client
https://www.google.si/search?q=sue+townsend+skrivni+dnevnik+jadrana+krta&client
Koraki 2014, OŠ Duplek Stran 3
Pozdravljeni!
Zakorakali smo v mesec junij in tako smo vse bliže brezskrbnim dnevom polnim sonca in
lenarjenja. Samo še malo in bomo poplačani za svoj trud med šolskim letom. Eni bomo bolj
zadovoljni kot drugi.
Med šolskim letom smo doživeli marsikaj in to ne more iti kar tako v pozabo.
Novinarji Korakov smo pridno spremljali dogajanje v šoli in tako je počasi nastajalo šolsko
glasilo Koraki, ki je zdaj pred vami.
Želimo vam prijetno branje in zabavne ter dolge počitnice. V septembru pa se nam pridružite
in nam pomagajte oblikovati naše glasilo s svojimi prispevki.
novinarji Korakov
Nosite nasmeh v svojih očeh,
občutek topline skrivaj v dlaneh.
Ljubezen v srcu naj vedno vam bije,
in bodite sonček, ki za prijatelje sije!
Jack C. Jewell
Koraki 2014, OŠ Duplek Stran 4
DOŽIVELI SMO
MIRNO MORJE
Naša pustolovščina v okviru Mirnega morja se je začela v soboto, 14. 9. 2013. Bili smo v
skupini z OŠ Vojnik. Skupino smo sestavljali: učitelj Jean, učiteljici Nataša in Martina, Jaka,
Eva, Laura, Matteo, Julija in jaz-Mihela.
Na avtobusu smo se zbrali ob 8.30 in potovali dolgih osem ur. Ko smo prispeli, smo hitro
pobrali prtljago in si odhiteli ogledat našo jadrnico. Med potjo do naše jadrnice smo ugotovili,
da nas je skupaj okoli 120 jadrnic. Bivalni prostori so bili precej manjši, kot sem si
predstavljala. Po majhni lestvi si se povzpel v podpalubje, kjer sta bili jedilnica in kuhinja v
enem prostoru, dve stranišči, ki jih nismo uporabljali in pet spalnic za dve osebi. Postelje so
bile zelo ozke, zato je Eva izjavila, da smo kot v ''trugah.'' Ko smo razpakirali, so nam učitelji
nakladali o ''hišnem redu.'' Po uri nakladanja pa smo si ogledali še marino. Vsak dan smo
odpluli v drugo marino, a žal se imen ne spomnim več. Pluli smo dve do tri ure. Veliko smo
se družili z drugimi otroki. Na neki jadrnici zraven nas si je nek fantek kar naprej prepeval
izmišljene pesmice. Enkrat si je pel nekaj o barki, zato smo ga poimenovali ''Barčica Barčica.''
Raje smo se ga izogibali, ker nam ni bil preveč všeč. Smo se pa veliko družili z udeleženci
sosednje jadrnice, ki so bili iz Maribora. Ko smo jim povedali, od kod smo, so nas vedno
pozdravljali ''Duplek!'' Naši šoli smo čez čas poimenovali OŠ Tojnik in OŠ Duplek. Seveda
ne smem pozabiti na pester teden. Vsak dan se je nekaj dogajalo. Lovili smo ribe, se kopali,
imeli disko, olimpijske igre, v zrak smo spuščali balone … Vedno je bilo zabavno. Mirovali
smo samo ponoči.
Vse to je zelo hitro minilo. Z veseljem bi še šla nazaj. Mislim, da bomo ta teden vsi obdržali
v lepem spominu.
Mihela Bauman, 9. a
Počitek se nam je prilegel.
Koraki 2014, OŠ Duplek Stran 5
Sproščanje.
ŠOLA V NARAVI
21. septembra 2013 smo se učenci 7. razreda nekaj pred sedmo uro zjutraj zbrali na
parkirišču pred šolo. Tam nas je čakal avtobus, ki nas je odpeljal v Fieso. V avtobus
smo zložili kovčke in potovalke, se poslovili od staršev in odrinili na peturno pot.
Dnevi v Fiesi so vsaj meni minevali počasi, saj sem pogrešala družino, vendar so vzgojitelji
naš dan napolnili z različnimi dejavnostmi.
Poučno in zanimivo.
Moj najljubši dan v šoli v naravi se je začel
tako: petnajst čez sedmo zjutraj nas je
zbudila učiteljica Živa, ki nas je kot naš
razrednik spremljala v šoli v naravi.
Bila sem že budna, zato sem hitro vstala in se
v kopalnici preoblekla. Nuša, Gaia in Eva, s
katerimi sem bila skupaj v sobi, so medtem
postlale postelje. Nato smo se še nekoliko
očedile, počistile sobo in odhitele pred
dom, kjer smo se vsako jutro zbrali. Sledila
je jutranja telovadba, čeprav nikomur ni bilo
do nje. V petnajstih minutah smo že bili v
sobah in čakali, da dežurni učenci pripravijo
mize za zajtrk. V domu Breženka (tako se je
imenovala stavba, v kateri smo prebivali,
ime jo dobila po polžku, ki ga najdemo na
obali) so z nami bivali tudi učenci iz OŠ
Borovnica. Za zajtrk smo po navadi jedli
kruh s čokoladnim namazom, marmelado,
kosmiče z mlekom ali jogurtom in pijačo. Pri
zajtrku nam je vodja doma vedno napisal,
Koraki 2014, OŠ Duplek Stran 6
kaj bomo tisti dan počeli. Za ta dan je bila napovedana vožnja s kanuji, ribarjenje in delo
po skupinah (razdelili so nas v skupine po 6 učencev, mi smo bili skupina G). Vožnje s
kanujem me je bilo strah, saj me je skrbelo, da bi se kanu prevrnil. Najprej so nam razložili,
kako veslati, nato pa smo kanu, ki tehta 120 kilogramov (to ni bilo lahko delo) prenesli do
vode. Previdno smo se spustili po stopnicah in kanu nežno položili na vodno gladino. Sezuli
smo se, zavihali hlačnice in previdno stopili vanj. Valovi so bili kar visoki, zato smo se
peljali le nekaj minut. Ko smo stopili na kopno, smo bili premočeni, zato smo se v domu
preoblekli v suha oblačila.
Na vrsti je bilo ribarjenje. Za vabo smo uporabili lignjeve lovke, jih nataknili na trnek in
vrvico z utežjo ter potopili v vodo. Jaz sicer nisem lovila, saj se mi ribe smilijo. Ulovili smo
dve ribi in raka morskega pajka. Na vrsti je bila malica, nato pa skupinsko delo. Dobili smo
liste z nalogami, se sprehajali okoli doma in reševali naloge.
Sledilo je kosilo in nato počitek. Po počitku smo imeli ob obali usmerjen prosti čas. Takrat
smo se lahko pogovarjali ali pa igrali športne igre. Nato smo se vse do večerje ukvarjali z
različnimi dejavnostmi, nekaj časa pa smo se tudi učili. Po polurni večerji in počitku smo
igrali družabne igre, se naučili kaj novega in se pogovarjali. Ob devetih zvečer smo imeli pol
ure časa, da se umijemo in pripravimo za spanje. Ob pol desetih smo morali biti v posteljah.
Tudi naslednji dnevi so bili pestri. Z ladjico smo obiskali soline, šli na 12-kilometrski pohod,
videli Mesečev zaliv... Bilo je lepo, vendar sem vesela, da sem spet doma, tako kot pravi stari
pregovor: "Vsepovsod je lepo, a doma je najlepše."
Ana Turk, 7. a
Kdo bo zmagal?
Koraki 2014, OŠ Duplek Stran 7
Mislimo, mislimo.
TRGATEV 2013
V petek, 27. 9. 2013, smo učenci OŠ Duplek priredili že 3. trgatev potomke najstarejše vinske
trte. Celotno prireditev smo pripravljali že od začetka šolskega leta.
Vse se je začelo ob 11. uri, ko smo pred šolo prikazali celotno trgatev, kot poteka običajno na
Štajerskem. Nabrali smo 44 grozdov in pridelali okrog šest litrov mošta. Potem se je pa
program nadaljeval pred glavnim šolskim vhodom. V programu je nastopil pevski zbor, sledil
je intervju, deklamacije učencev. Iz intervjuja smo izvedeli, kako je nekdaj potekalo ličkanje
koruze, čiščenje buč in luščenje fižola. Naše gostje so bile tudi ljudske pevke iz Korene in
folklorna skupina KUD Tonček Brezner iz Korene. Na koncu pa smo imeli še pogostitev, saj
so nam učenci 6. razredov naredili gibanice, spekli svež kruh, pripravili narezke, narezali
čebulo in pripravili veliko drugih dobrih jedi. Cel dan je bil nekaj posebnega, pa ne samo
zaradi tega, da smo imeli skrajšan pouk, ampak zato, ker je bila vsa govorica v našem narečju
in ker smo prišli vsi oblečeni v oblačilih, ki so jih včasih nosili. Jaz sem imela na sebi celo
originalno narodno nošo folklorne skupine, fantje so imeli modre predpasnike, kariraste srajce
ter gumi škornje, seveda pa še klobuke, dekleta pa so imela na glavi ruto. Za glasbo sta
poskrbela Rene Rajh in Nejc Ornik.
Zahvala gre vsem gostom, nastopajočim, organizatorju, vsem, ki ste prispevali k prireditvi ter
seveda ravnatelju naše šole, ki nam je vse to omogočil.
Nika Majerič, 8. a
Koraki 2014, OŠ Duplek Stran 8
Luščenje fižola in čiščenje buč.
Nejc in Rene skrbita za glasbo ob obiranju grozdov.
EKSKURZIJA NA PRIMORSKO
V torek, 1. oktobra 2013, smo devetošolci odšli na zaključno ekskurzijo na Primorsko.
Najprej smo se ustavili na kratkem postanku v Trojanah, kjer je bilo zelo mrzlo. Po prihodu
na Primorsko smo se v Strunjanu vkrcali na ladjico in se odpeljali proti Portorožu. Imeli smo
srečo, da so bili valovi kar visoki in s tem vožnja zanimivejša. Vozili smo se dve uri. Na
ladjici so nam spekli hamburgerje, da nismo bili lačni. Z ladjico smo pristali v Portorožu in se
peš odpravili ob obali do odbojkarskega igrišča. Vreme je bilo toplo, veliko bolj kot v
Koraki 2014, OŠ Duplek Stran 9
Mariboru. Nekateri so na pesku igrali odbojko, eni pa smo odšli do morja. Voda je bila kar
topla. S sošolkami smo odšle na pomol, kjer smo se pogovarjale in poslušale glasbo. Čez
kakšno uro so se nekateri preoblekli v kopalke in se kopali v morju. Čez nekaj ur smo odšli
proti avtobusu, ki nas je odpeljal proti Piranu. V Piranu smo izstopili iz avtobusa in peš odšli
do trga, od tam pa še peš do cerkvice. Imeli smo še nekaj minut prosto, preden smo se
odpravili domov. V Piranu smo srečali učitelja Branka z učenci 7. razreda.
Okrog 17. ure smo se odpravili proti domu. Ustavili smo se še na počivališču in okrog 21. ure
prispeli domov.
Nika Turk, 9. b
TRADICIONALNI SLOVENSKI ZAJTRK
V petek, 15. 11. 2013, smo imeli tradicionalni slovenski zajtrk.
Zjutraj ob 7.30 smo se zbrali v jedilnici in imeli zajtrk. Jedli smo domači med, maslo in
jabolka, pili pa smo sveže mleko ob domačem kruhu . Nato pa smo po razredih odšli v
učilnice. Tam smo pekli pirin kruh. Dva smo spekli s semeni in enega brez semen. Nato smo
imeli ob 9.30 za malico sezamove štručke z ledenim čajem. Po malici smo izdelovali igro
spomin za nižje razrede. Izdelovali smo jo tako, da smo na kartončke risali sadje in
zelenjavo. Nato smo reševali še dve križanki povezani s sadjem in zelenjavo. Ko smo rešili
križanki, smo si naredili še skutine namaze z dodatki. Okoli 11.00 se nam je naš kruh spekel
in smo ga lahko poskusili. Poleg kruha pa smo poskusili še namaze, ki smo si jih naredili.
Bilo je odlično. Približno ob 11.50 smo končali. Dan je bil odličen.
Doroteja Čeh, 7. a
Učenci 7. a pri zajtrku.
Koraki 2014, OŠ Duplek Stran 10
POROČILO Z DECEMBRSKIH DELAVNIC
V ponedeljek, 9. 12. 2013, smo v
šoli imeli delavnice. Izdelki, ki
smo jih izdelali, bomo v božičnem
času prodajali na stojnicah. Na
delavnicah smo izdelovali obeske
iz arašidov, ki smo jih nato
pozlatili. Izdelovali smo tudi
majhne darilne vrečke, ki smo jih
okrasili z različnimi barvami. Nato
smo zmešali piransko sol z
različnimi kuhinjskimi zelišči.
Mešanico smo opremili, in sicer
dali smo jo v majhne kozarčke,
pokrovček pa smo okrasili z nalepko in različnim blagom. Med delom smo poslušali tudi
glasbo. Delavnice so bile super in rada bi, da bi imeli take delavnice še velikokrat.
Tija Bračič, 7. a
V ponedeljek, 9. 12. 2013, smo imeli učenci OŠ Duplek delavnice, na katere so bili
povabljeni tudi starši. Imeli smo se fino in veliko smo se zabavali. Jaz in moja mama sva
izdelovali papirnate darilne vrečke. Najprej sva narisali božični vzorec, nato pa izrezovali. Na
koncu sva vse še samo zalepili. V darilne vrečke smo dali primorsko sol z zelišči. Čeprav me
je bolela glava od močnega vonja zelišč, sem z veseljem delala. Drugi pa so izdelovali
različne obeske.
Eva Zečevič Rojko, 7. a
Koraki 2014, OŠ Duplek Stran 11
NOVOLETNA PRIREDITEV
V torek, 24. 12. 2013, smo imeli na šoli
kulturno prireditev, ki je bila namenjena
dnevu samostojnosti in božično –
novoletnemu času. Po uvodni himni so se
učenci šole predstavili predvsem z
glasbenimi točkami in različnimi mislimi o
novem letu. Ob koncu pa smo si še
ogledali igrico Muca Copatarica, ki jo je
pripravil dramski krožek. Prireditev je bila
pestra in zanimiva, saj smo učenci v njej
uživali.
Vesna Polanec, 7. a
Koraki 2014, OŠ Duplek Stran 12
PRIČAKOVANJE PRAZNIKOV (BOŽIČ)
Prazniki so zmeraj čarobni še posebej za otroke. Osebno mi je najljubši božič: advent, kakor
pravijo, je čas pričakovanja (vsak dan odpremo novo okence v koledarju). Tudi hrana je za
božič prekrasna. Za vsakega je božič drugačen, zato vam bom opisala svojega. Morda boste
celo dobili kakšno idejo za praznovanje svojega božiča.
V naši družini darila odpiramo 24. decembra (glavni krivec za to sem verjetno jaz, saj sem
tako neučakana). Pred odpiranjem daril pa je potrebno še veliko postoriti. Kakšen teden
pred božičem vedno okrasimo smreko z barvnimi okraski. A največ se dogaja prav na božični
dan. Po navadi vstanem zgodaj zjutraj in naredim stvari, ki jih moram narediti. Najprej se
lotim zavijanja daril za svoje starše in stare starše. To mi ponavadi vzame veliko časa, saj v
zavijanju nisem preveč spretna. Ko končam, začnem krasiti stanovanje. To navadno počnem
do poznega popoldneva. Sedaj pa pride na vrsto moje najljubše delo - kuhanje. Z babi
sestaviva jedilnik za večerjo, ki ima predjed (navadno je to juha), glavno jed, ki je vsako leto
drugačna ter sladico (letos bova naredili mafinovo potico). Ko je vse končano in lepo
pogrnjeno, se zberemo za mizo in se lotimo večerje. Zvečer pa odpiramo darila.
Božič je moj najljubši praznik.
Ana Turk, 7. a
PRIČAKOVANJE NOVEGA LETA
V torek, 31. 12. 2013, je bil zadnji dan v letu 2013. Zelo sem se že veselila tega dne, saj ga
vedno preživim v dobri in veseli družbi. Tudi letos smo praznovali novo leto doma. K nam je
prišla moja sestrična s starši. Naredili so okusno večerjo. Ko smo se najedli, smo se odločili,
da bomo novo leto dočakali na trgu Leona Štuklja. Počasi smo se odpravili tja in čakali
zadnjih 15 minut. Seveda je teh 15 minut zelo hitro minilo in že smo si voščili srečno novo
leto 2014. Tam smo bili še kakšno uro, saj je bilo zelo zabavno. Kasneje smo se odločili, da
bomo odšli nazaj domov in si naredili večerjo. Pojedli smo jo zelo hitro, nato pa smo začeli
plesati. Bilo je zelo živahno. Ob petih zjutraj se je moj dan končal. To novo leto mi je ostalo v
najboljšem in najlepšem spominu.
Nika Bradaškja, 7. a
BOŽIČNO NOVOLETNE POČITNICE
Za božič smo bili doma, gledali televizijo in odpirali darila. Božični večer smo popestrili z
večerjo, ki je bila slastna. Drug dan pa smo obiskali sorodnike. Hitro so minevali dnevi in že
je nastopilo silvestrovo. Vsi smo ga že veselo pričakovali. Ko je ura odbila polnoč, smo v zrak
spustili pisane rakete. Zbrali smo se s sosedi in nazdravili s šampanjcem ter si voščili vse
najlepše v tem letu. Noč je hitro minila in bilo je super. Upam, da se takšne počitnice še kdaj
ponovijo, na žalost pa so minile zelo hitro.
Tija Bračič, 7. a
NOVO LETO NA MORJU
»10, 9, 8, 7, 6, 5, 4, 3, 2, 1, 0 in srečno novo leto!« smo se veselili novega leta še pred nekaj
dnevi. A še pred tem smo doživeli nekaj smešnih dogodkov. V nedeljo, 29. 12. 2013, ob
približno osmih zjutraj smo se odpravili na pot (na morje). Pot ni bila preveč zabavna. A ko
smo prispeli na cilj, nas je čakalo presenečenje. Na našem dvorišču nas je čakal osel. Ko smo
Koraki 2014, OŠ Duplek Stran 13
se ustavili, je prišel čisto blizu našega avtomobila in naslonil svoja usta na okno. Vsi v avtu
smo se smejali. Ati in mami sta odšla v hišo, midve z Anjo pa sva počakali v avtu. Ko sta se
vrnila, sta s sabo pripeljala strica Izidorja. Rekel je, da je ta osel tu že tri dni in da noče
vstran. Z Anjo sva hitro švignili mimo osla, (ki se je zdaj postavil pred vhod) v hišo.
Zvečer smo se še nekaj igrali, potem pa smo odšli spat. Naslednji dan smo bolj lenarili. Kdo
ve: mogoče je to čarovnija novega leta. Za silvestrski dan sem pomagala atiju s ploščicami.
Zvečer pa smo skupaj s stricem in z nekaj prijatelji dočakali novo leto. Spat smo šli zelo
pozno in naslednji dan smo se temu primerno zbudili. Na ta dan so odšli Izidor in drugi
domov, tako da smo ostali na morju sami (z oslom). Ja, pa še res je bilo. Osel je bil cel čas
pred našo hišo in nam zjutraj rigal. No, tisti dan smo še odšli na sprehod po Baški in Krku.
Tako sem preživela na morju zadnje dneve starega leta in prvi dan novega leta.
Vesna Polanec, 7. a
ZIMSKE POČITNICE
Med zimskimi počitnicami sem spet obiskala najlepše mesto, Budimpešto. Enkrat sem jo že
obiskala oktobra. Zjutraj sva se z mamo zbudili ob pol petih, se oblekli in se odpeljali na
glavno avtobusno postajo v Mariboru. Imeli sva majhne probleme pri iskanju avtobusa. Ko
sva ga končno našli, sva se namestili na sedeže. Najprej nas je pozdravil vodič in predstavil
šoferja. Nato so v avtobusu ugasnili luči, da smo potniki lahko zaspali. Ko je minilo tri četrt
ure, smo se ustavili v Murski Soboti, kjer so vstopili še drugi potniki. Za mamo sta sedela
starejši moški in ženska, ki sta se neprestano pritoževala. Tako zelo sta naju motila, da sva se
presedli na levo stran. Nato se je po zvočniku spet oglasil vodič. Opisal nam je Budimpešto in
njeno zgodovino. Imela sem malo prednosti, kajti Budimpešto že dobro poznam. Po dolgi
vožnji smo se ustavili na Trgu herojev. Z mamo sva imeli majhne težave, kajti mama me ni
počakala, ko je izstopila, ko pa sem izstopila jaz, je ni bilo več. Na koncu sva se našli na drugi
strani ceste. Ko smo trg poslikali, smo se okrog njega tudi sprehodili. Videli smo drsališče na
prostem, ki je veliko za šest travniških igrišč. Usedli smo se na avtobus in se odpeljali do
centra mesta, kjer stoji glavna cerkev. Po ogledu cerkve smo imeli tri ure in pol prostega časa.
Zadrževali sva se na glavni ulici in nakupovali. Na srečo sem se spomnila vseh ulic, da se
nisva izgubili. Ko sva tako tavali po ulici, sva ugotovili, da so zunaj večinoma tujci, prebivalci
pa so se zadrževali doma. Ko sva naredili cel krog okoli centra, sva odšli do reke Donave, kjer
nas je pobral avtobus in nas odpeljal do pristana. Zunaj je bilo zelo mrzlo, deževalo pa na
srečo ni. Odšli smo na ladjo, ampak ker nas je ena agencija prehitela in se vkrcala prva, ni bilo
dovolj prostora v toplem v pritličju, zato sva z mamo odšli v zgornje odprto nadstropje, od
koder je bil izjemen razgled. Ko smo se vozili po toku navzdol, je bilo še svetlo. Peljali smo
se pod štirimi mostovi in mimo parlamenta. Parlament je za mene najlepša zgradba, kar sem
jih kdaj videla. Po dvajsetih minutah vožnje smo obrnili smer. Začelo se je temniti in postalo
je še bolj mrzlo. Najlepši je bil parlament, saj je bil ves v lučkah. Kar naenkrat je tudi v
odprtem prostoru nastala gneča. Po eni uri vožnje smo se izkrcali z ladje, se usedli na avtobus,
pobrali še druge potnike, ki se niso odločili za ogled z ladjico in se odpravili domov.
Med vožnjo domov smo gledali film Pisma Sv. Nikolaju. Ob desetih zvečer smo prispeli v
Maribor. Poslovili smo se in odšli vsak na svojo stran.
Vanesa Majerič, 7. a
Koraki 2014, OŠ Duplek Stran 14
HOLOKAVST
V mesecu januarju smo na naši šoli
Duplek posvetili dosti ur temi o
holokavstu. Holokavst je
sistematično pobijanje Judov, ki ga
je izvajala nacistična Nemčija med
drugo svetovno vojno. Začel se je v
letu 1941 in je trajal vse do leta
1945. Glavni cilj holokavsta je bilo
iztrebljenje evropskih Judov.
Mučenje in pobijanje zapornikov se
je izvajalo v koncentracijskih ter
uničevalnih taboriščih, posejanih
po vsej Evropi.
Med drugim smo si pri uri slovenščine ogledali film Pianist, ki je bil posnet po resnični
zgodbi. Film govori o življenju Vladyslava Szpilmana rojenega na Poljskem, ki je preživel
vojno in iztrebljanje Judov. Bil je odličen in zelo znan pianist. Ko pa se je začela vojna, je
njegov cilj postal samo še preživetje. Sprva se je z redkimi preživelimi Judi skrival v samem
srcu geta ter z njimi delil trpljenje, ponižanja in lakoto. Z vsakim mesecem bliže koncu krvave
vojne je bil bolj sam. Ko je bilo v zraku že čutiti bližajočo odrešitev in na ulicah opaziti
mrzlično umikanje zdesetkane nemške vojske, je bil komaj še živ. Z zadnjimi močmi se je
rešil v do tal porušeni del Varšave in si našel zatočišče v edini še kolikor toliko celi stavbi, v
kateri je pomenljivo, kot spomin na nekdanje čase, stal koncertni klavir. Ko je mrzlično iskal
hrano, je pred seboj zagledal nemškega častnika, ki ga je vprašal, kdo je in s čim se preživlja.
Ko mu je povedal, da je pianist, mu je moral nekaj zaigrati. Bilo ga je strah, da ga prsti ne bi
ubogali. S svojim igranjem se je tako rešil smrti, saj ga častnik ni izdal, celo dal mu je svoj
plašč in mu prinesel nekaj hrane. Tako je dočakal konec vojne.
Film je bil zelo naporen in težak, saj je v njem bilo zelo dobro predstavljeno življenje Judov v
takratnem času.
Film bi priporočila vsem, ki želijo imeti pregled nad tem, kako težko je bilo življenje takrat.
Po filmu smo poustvarjali. Pisali smo obnovo filma, opisovali glavnega junaka, pisali oceno
filma in izdelali plakat.
Nina Kokol, 9. a
SLOVENSKI KULTURNI PRAZNIK
V petek, 7. 2. 2014, smo na šoli proslavili slovenski kulturni praznik z recitalom in glasbo, ki
so jo pričarali spretni prsti naših pianistov. Recital so pripravili učenci 7. in 8. razredov.
Rdeča nit dogajanja je bil sam France Prešeren, ki nam je pripovedoval o svojem težkem in
nesrečnem življenju, ob tem pa smo prisluhnili recitacijam njegovih pesmi.
Tako so nam učenci pričarali Prešernov čas, njegovo življenje in delo.
Doroteja Čeh, 7. a
Koraki 2014, OŠ Duplek Stran 15
SREČANJE Z USTVARJALCEM ANDREJEM IVANUŠU
Gospod Ivanuša z učenci OŠ Duplek.
V sredo, 26. 3. 2014, smo učenci
6., 7., 8. in 9. razredov OŠ Duplek
imeli literarni večer s pisateljem
Andrejem Ivanušu.
Ob 18. uri smo se zbrali v
knjižnici Duplek , kjer sta nas
pričakala knjižničarka Tatjana
Jamnik in pisatelj Andrej Ivanuša,
ki se tudi novinar, urednik,
filatelist, oblikovalec spletnih
strani in založnik. Rodil se je v
Mariboru, kjer tudi živi in
ustvarja.
Gospod Ivanuša je najprej
odgovarjal na vprašanja gospe
Jamnik, nato pa nam je povedal,
da so pred kratkim zbirali knjige v okviru projekta Odprta knjiga za slovenske izseljence v
ZDA, kamor so po končani akciji poslali preko 12.000 knjig (pol oddelka knjižnice Duplek).
Knjige pa so poslali tudi v Nemčijo in Italijo. Akcija je bila zelo uspešna, kar je zelo
pohvalno.
Gospod Ivanuša nam je nato povedal, kako je dobil ideje za pisanje knjig in nam predstavil
nekaj svojih knjig, kot so: Čudovita potovanja Zajca Rona (ki jih je napisal predvsem za
svojega sina, štiri knjige), Rheia (znanstveno fantastični roman), Vilindar (pripovedka v
verzih, pesnitev iz davnih dni), Svetodrev, ki je zadnja napisana knjiga in fantazijski roman.
Nato nam je predaval o slovenski mitologiji, ki je slabše raziskana in o naših navadah
oziroma vraževerju.
Končali smo ob 19. uri. Bilo je zelo zabavno, saj je bil tudi g. Ivanuša zelo sproščen in
prijazen. Ob koncu pa je odgovoril še na nekaj naših vprašanj, kajti bili smo zelo vedoželjni.
Doroteja Čeh, 7. a
2. APRIL - MEDNARODNI DAN KNJIG ZA OTROKE
2. aprila se je rodil Hans Christian Andersen. Ker je mednarodni dan knjig za otroke, smo
obiskali knjižnico v Sp. Dupleku. Knjižničarka Tatjana Jamnik Pocajt nam je pokazala
razstavo zgodovinskih zgradb. Pogovarjali smo se o zgodovinskih zgodbah, koliščarjih in
brali slovensko ljudsko zgodbo o kralju Samu.
Zelo mi je bilo zanimivo in dosti sem se naučila.
Lia Horvat Zupančič, 3. a
Koraki 2014, OŠ Duplek Stran 16
Foto: Suzana Vaupotič
Foto: Suzana Vaupotič
Hans Christian Andersen se je rodil 2. aprila 1805. Bil je danski pravljičar. Pisal je knjige za
otroke, romane, potopise in še marsikaj. Napisal je otroške pravljice: Kraljična na zrnu graha,
Bedak Jurček, Grdi raček, Vžigalnik, Deklica z vžigalicami, Stanovitni kositrni vojak, Palčica
in druge.
V učilnici smo prebrali zgodbico Matica in Meta, ki sta govorila o bontonu v knjižnici,
pomalicali in odšli v knjižnico v Sp. Dupleku. Ko smo prišli v knjižnico, smo si ogledali
razstavo zgodovinskih zgradb.
Razstavo so pripravili učenci 6. razreda naše šole z učiteljico Marino Herman. Knjižničarka
nam je pripovedovala zgodovinske zgodbe. Povedala nam je, kakšno delo opravljajo
arheologi, da so na Ljubljanskem barju našli najstarejše leseno kolo na svetu.
Koraki 2014, OŠ Duplek Stran 17
Predstavila nam je knjigo Asterix in Obelix in Deček v črtasti pižami.
Za konec pa smo prebrali slovensko ljudsko zgodbo o kralju Samu. Bilo je super.
Ajda Rojko, 3. a
ZAKLJUČEK BRALNE ZNAČKE
Ga. Irena Varga kot Jurka Burka.
V torek, 8. 4. 2014, smo imeli na OŠ
Duplek zaključek bralne značke.
Obiskala nas je mladinska pisateljica
Jasna Markuš, ki je znana po delu Jurka
Burka. Z njo sta prišli čarovnica Burka in
urednica knjig. Zbirko Jurka Burka nam
je pisateljica tudi predstavila. Knjiga
govori o čarovnici Jurki Burki, ki ni bila
hudobna. Pomagala je različnim osebam.
S pisateljico je prišla tudi čarovnica Jurka
Burka, ki jo je igrala gledališka igralka
gospa Irena Varga. V vlogo čarovnice se
je zelo dobro vživela. Njen prihod na oder
je vsem gledalcem zbudil smeh. V njeni
vasi se bo jutri odvijal sejem, na katerem
bodo izbirali največjo in najboljšo kislo
kumarico. Ker je hotela na vsak način
zmagati, jo je šla iskat v zbornico, ker
smo jo gledalci tja napotili. Ko je prišla
nazaj, nam je povedala, da je našla kislo
kumarico in je odšla. Urednica knjig pa
nam je pripovedovala o izdaji knjig.
Ura je hitro minila in zadovoljni smo
odšli v razrede.
Tija Bračič, 7. a
V ospredju mladinska pisateljica Jasna Markuš.
Koraki 2014, OŠ Duplek Stran 18
ČISTILNA AKCIJA
V petek, 4. aprila 2014, smo se učenci
Osnovne šole Duplek udeležili čistilne
akcije pobiranja odpadkov iz narave. Vsak
razred je imel določen del Sp. Dupleka, kjer
je pobiral smeti. Po malici smo se odpravili
pobirat odpadke. Večinoma smo našli papir,
prazne pločevinke in plastenke, plastične
predmete itd. Odpadke smo odnesli k cesti,
tako da so jih lahko smetarji pobrali.
Nekaj učencev pa je ob igrišču izkopalo štiri
jame za drevesa, kamor so jih posadili.
Drevesa nam je podarilo vrtnarstvo Tement.
Vsi moramo skrbeti za čisto okolje, saj je
zelo pomembno, v kakšnem okolju živimo.
Gaia Konec, 7. a
Foto: Gaia Konec, 7. a
Koraki 2014, OŠ Duplek Stran 19
KULTURNI DAN
Suzy in Sam
V torek, 22. 4. 2014, smo imeli učenci od
šestega do devetega razreda kulturni dan.
Zjutraj smo se najprej zbrali po razredih in
imeli razredno uro. Pogovorili smo se o
bontonu v kinu in si pogledali kratek triler.
Po malici smo se odpravili z avtobusom do
Ptuja, od tam pa pot nadaljevali peš do
mestnega kina Ptuj. Kino je poseben, saj v
njem predvajajo filme navite na kolute. Da bi
razumeli, kako deluje film, so nam najprej
razložili nastanek filma.
Zatem je sledil ogled filma Kraljestvo vzhajajoče lune. Film mi je bil zelo všeč, saj je bil
pustolovski, zraven pa je še imel pridih romantike. Govori o dveh najstnikih, ki sta zaljubljena
in se odločita, da bosta pobegnila. Fant Sam živi v počitniškem kampu in je sirota brez
staršev. Suzy je problematičen otrok in s starši ter tremi brati živi v svetilniku. Ko starši
odkrijejo, da sta najstnika skupaj pobegnila, se prične mrzlična iskalna akcija. Sam je zelo
dober tabornik, zato s Suzy nista imela težav pri taborjenju. Policija ju najde in ko zve, da je
Sam sirota, ga hočejo poslati v mladinski dom za sirote. Pred krutim življenjem ga rešijo
njegovi sotaborniki, ki menijo, da si tega ne zasluži.
Kot sem že povedala, mi je film bil všeč in s sošolci sem preživela čudovit dan, ki bi ga z
veseljem še enkrat ponovila.
Sara Zavernik, 8. a
SPOMINSKA SLOVESNOST OB KUKOVIČEVEM SPOMENIKU
V četrtek, 24. 4. 2014, je bila v spomin na padle žrtve NOB tradicionalna spominska
slovesnost ob Kukovičevem spomeniku.
Na spominski slovesnosti je bil govornik g. župan Mitja Horvat. Z recitacijami in zvoki
harmonike pa smo sodelovali tudi učenci OŠ Duplek.
Vesna Polanec, 7. a
Koraki 2014, OŠ Duplek Stran 20
OBISK NK MARIBOR
V ponedeljek, 5. 5. 2014, so nas na šoli
obiskali nogometaši NK Maribora.
Vsi smo bili v pričakovanju, kateri štirje
igralci bodo prišli na našo šolo. Ko je bilo
zadnje ure konec, smo vsi skupaj odšli pred
šolo in počakali, da pridejo igralci. Potem je
napočil trenutek in ob zvokih himne NK
Maribor, je napovedovalec po vrsti poklical
njihova imena: Jean Phillippe Mendy, Aleš
Mertelj, Dare Vršič in Martin Milec. Učenci
smo nogometašem postavljali različna
vprašanja povezana z njihovim življenjem in delom. Najbolj mi je bil všeč Mendy, saj je
drugačen od nas in zna dobro igrati nogomet. On je odgovarjal v angleščini, saj ne zna
slovenski. Potem smo vsi skupaj odšli na igrišče in z igralci igrali nogomet. Po prijetnem
druženju smo od igralcev dobili avtograme, njihove slike in revijo.
Vse skupaj je snemala tudi RTV Slovenija. Posnetek smo si lahko ogledali naslednji dan v
športni oddaji večernega sporeda.
Ta dan mi je bil zelo všeč, ker sem lahko spoznal te nogometaše in se družil z njimi.
Nejc Ornik, 8. a
V ponedeljek, 5. 5. 2014, sem se zbudila in vedela sem, da bo prečudovit dan. Tako je tudi
bilo. V šolo smo prišli normalno ob 7.30 uri. Imeli smo skrajšane ure za 15 minut. Dopoldan
smo imeli pouk po običajnem ponedeljkovem urniku. Začelo se je ob 11.00 uri. Pridružili so
se še nam učenci OŠ Dvorjane. Skoraj vsi smo imeli različne rekvizite. Začelo se je tako:
Najprej smo poslušali himno NK Maribora. Nato nam je povezovalec predstavil nogometaše
NK Maribora: Jeana Phillippea Mendya, Dareta Vršiča, Aleša Mertlja in Martina Milca. Ko je
vse štiri nogometaše predstavil, nam je povedal, da jih lahko karkoli vprašamo. Po vprašanjih
nam je rekel, da naj gremo na zelenico, kjer nam bodo nogometaši NK Maribora pokazali
nekaj trikov. Čas je bil za podpise. Najprej so se nam podpisovali na travi, nato pa so se šli
podpisovat za mize. Tam so nam dali revije o NK Mariboru in kartice s podpisi. Meni so se
podpisali na rekvizit-šal, v beležko, na revijo in na kartice. Na vse so se mi podpisali vsi štirje
nogometaši. Končalo se je ob 12.30.
Občutek, ko so se mi podpisovali, je bil super. V spominu mi bo ta dogodek ostal veliko let.
Ostal mi je v lepem in prekrasnem spominu. Najljubši nogometaš, ki je bil tam, je bil Martin
Milec.
EN KLUB ENA ČAST.
Sara Mohorko, 5. a
Koraki 2014, OŠ Duplek Stran 21
V ponedeljek, 5. 5. 2014, smo se vsi razredi zbrali pred šolo. Prišli so tudi učenci s podružnice
Dvorjane, da bi videli štiri nogometaše NK Maribora. Ko so prišli skozi šolska vrata Aleš
Mertelj, Martin Milec, Dare Vršič in Jean Phillippe Mendy, so vsi zavreščali. Nato smo jih
spraševali o nogometu, službi in prostem času. Ko nihče izmed nas ni imel več vprašanj, smo
z njimi odvihrali na igrišče. Nogometaši so pokazali nekaj trikov. Te trike so poskušali fantje,
dekleta pa so se hotela preriniti skozi gnečo do nogometašev. Sledili so podpisi. Vsi so se
zagnali proti mizam za podpise. Ko je vsak dobil vse štiri podpise, se je prah polegel. Potem,
ko so nogometaši odšli, se je vse umirilo.
Melisa Zelenik, 5. a
Koraki 2014, OŠ Duplek Stran 22
EKSKURZIJA V ROGATEC
V torek, 6. 5. 2014, smo šli na zaključno ekskurzijo v Rogatec. Ob 7.30 smo se zbrali pred
šolo Duplek. Odpravili smo se ob 7.40 in v Rogatec prišli okrog devetih.
Ko smo prispeli, je bila naša prva dejavnost peka kruha na star način. Gospa je že vnaprej
pripravila maso, tako da smo svoje majhne kolačke samo oblikovali. Svoj kolaček sem
oblikoval kot črko »y«. Ko smo svoje tako rečene »žulike« vsi oblikovali, jih je gospa
položila v krušno peč, da so se spekle. Po peki kruha smo odšli hodit po hoduljah. Na začetku
mi ni uspevalo, ker nisem niti vedel, kako jih držati. Ko nam je gospod povedal, kako jih
držati in da jih moramo stiskati v lopatico, mi je šlo boljše, ampak sem še vseeno padal. Na
koncu mi je z njimi že uspelo malo hoditi. Iz hodulj smo odšli k čebelarju. Čebelar nam je
najprej nekaj povedal o družini in širjenju čebel. Nato nam je pokazal, kako izdelati svečke
vseh oblik. Ko pa smo to videli, smo si svečko izdelali še sami. Ta svečka je lepo dišala. Po
obisku čebelarja smo imeli malico. Po malici smo šli na obisk muzeja. Razdelili smo se na tri
skupine. Po ogledu smo se še odpravili na grad. V gradu smo videli slike, knjižnico,
umetnine. Ko smo prišli z grada, pa smo si ogledali konje, katere smo tudi jahali. Potem, ko
smo prišli vsi na vrsto, smo se odpravili domov in prišli do šole ob 15.30.
Na izletu sem se imel lepo.
Aljaž Tišler, 5. a
V torek, 6. 5. 2014, smo odšli v Rogatec. Zbrali smo se v razredu, kjer nam je učitelj povedal,
kako se moramo obnašati na ekskurziji. Potem smo se z avtobusom odpeljali proti Rogatcu.
Ko smo prispeli v Rogatec, smo se najprej razdelili v skupine, saj so bili z nami tudi učenci 4.
in 5. b razreda. Vsaka skupina je odšla z eno gospo. Jaz sem najprej odšla delat žulike. Tako
se jim pravi, ker testo prežuliš. Ko smo žulike prežulili, smo jih oblikovali v razne oblike.
Gospa nam je pokazala še črno kuhinjo, v kateri so se pekle tudi naše žulike. Potem smo odšli
hodit s hoduljami. Tam je bil tudi gospod, ki nam je pokazal, kako se hodi. Meni je v drugo
uspelo, zato mi gospod ni rabil pomagati. Ko je prišla druga skupina, smo jim dali hodulje in
odšli delat sveče iz voska. Gospod, ki je bil tam in nas pričakal, je bil čebelar. Povedal nam je
nekaj o čebelah in svojo zgodbo (kako je postal čebelar). Pomagal nam je in uspelo mi je
narediti svečo iz voska. Nato smo imeli malico in med tem smo si lahko odšli kupit
spominčke. Potem je prišla ena študentka in nam pokazala vodnjak . Ogledali smo si tudi grad
in odšli v konjušnico Rogatec, v kateri smo jahali konje. Jaz sem jahala kobilo rjave barve po
imenu MITRA. Ko smo odšli od tam, smo se ustavili še v trgovini Jager. Tam smo si lahko
kaj kupili.
Rada bi še kdaj odšla tja s starši, kajti bilo mi je všeč. Rada bi pa tudi ponovno jahala konja.
Natalija Merčnik, 5. a
V torek, 6. 5. 2014, smo odšli na zaključno ekskurzijo. Šli smo v muzej na prostem, v grad in
v konjeniški klub. V muzeju na prostem smo si ogledali: staro hišo, svinjak, studenec, staro
trgovino in v jeklarno ter šli k čebelarju. Tam so nam predstavili stvari, delali smo sveče in
žulike. Kupila sem si tudi spominke in jahala konja. Bilo je super, najbolj všeč mi je bilo, ko
sem jahala konja.
Hana Mulec, 4. a
Koraki 2014, OŠ Duplek Stran 23
EKSKURZIJA NA GORENJSKO
V torek, 6. 5. 2014, smo učenci 8. a razreda odšli
na ekskurzijo na Gorenjsko. Pot je bila dolga,
ampak imeli smo se super. Najprej smo se
ustavili v Vrbi, v Prešernove rojstni hiši. Imeli
smo super vodiča, ki nas je vprašal, kaj si
mislimo mi Štajerci o Gorenjcih. Odgovorili smo
mu različno. Moja sošolka je rekla, da so škrti.
Vodič se je prijel za srce in ji rekel:
»Gospodična, niso škrti, ampak varčni.« Ogled
je minil hitro in že smo se peljali z avtobusom
proti izviru Save. Nato smo se povzpeli na slap
Savico. Jaz sem se gor povzela z Lano in Karin.
Imele smo se super. Bilo nam je zelo vroče in ko
smo prispeli po 1000 stopnicah, smo se lahko
približali slapu, kolikor blizu smo hoteli. Bilo je
osvežilno. Potem smo šli na ogled Bohinjskega
jezera. Bila sem edina, ki sem se sezula in šla
v vodo. Ni bila mrzla, bila je ravno prava. Nato pa smo si še ogledali Bled. Šli smo na
njihove slavne kremne rezine in si ogledali jezero. Že spet smo bili na avtobusu in na poti
domov. Dan je hitro minil, ampak imeli smo se neskončno lepo.
Nika Majerič, 8. a
OBISK MARJANA ŠRIMPFA IN ROBERTA KRANVOGLA
V petek, 16. 5. 2014, sta nas na Osnovni šoli
Duplek obiskala novinar Marjan Šrimpf in
snemalec Robert Kranvogel, ki se rada
skupaj potepata po svetu. Skupaj sta obiskala
azijsko deželo Myanmar in tako je nastal
dokumentarec, ki smo si ga ogledali. Tam sta
obiskala pet od desetih najbolj privlačnih
turističnih točk, in sicer tempelj Shwedagon
v Yangonu, največje budistično romarsko
svetišče Golden Rock, jezero Inle,
starodavno kraljevsko mesto Bagan, reko
Airewaddy in nekdanjo prestolnico
Mandalay z najpomembnejšimi templji. Tako
smo dobili predstavo, kakšna je ta dežela,
kjer še turizem ni tako intenziven.
Predstavljena pa je bila tudi pestra zgodovina
in politična situacija te države. Po ogledu
filma smo g. Marjana Šrimpfa vprašali o
njegovih drugih popotovanj po svetu.
Najzanimivejše so se mi zdele izkušnje
povezane z nevšečnostmi med potovanji.
Najpogostejše so seveda bile slabosti.
Povedala sta, da je Robert Kranvogel dobil
morsko bolezen med potjo na Antarktiko. V
Aziji pa je dobil tudi privide, ki so bili
posledica jemanja tablet proti pikom
insektov.
Od gostov smo prejeli nekaj potopisov, ki si
jih lahko ogledamo ob kakšni priložnosti. Mi
pa smo se jima zahvalili z majhno
pozornostjo, ki so jo izdelali učenci.
Maj Husar, 8. a
Koraki 2014, OŠ Duplek Stran 24
ŠPORT ŠPAS
V soboto, 17. 5. 2014, smo učenci Osnovne
šole Duplek imeli delovno soboto. Bili smo v
šoli in sodelovali v medgeneracijskem
druženju šport špas. Ker je bilo slabo vreme,
smo učenci 2. in 3. triade bili v šoli, učenci
1. triade pa so odšli na pohod z dežniki po
Sevnah. Najprej smo se vsi zbrali ob 8.30 v
jedilnici, kjer smo imeli malico. Sledil je
uvodni pozdrav g. ravnatelja. Nato smo se
skupaj razgibali in odšli vsak na svojo stran.
Punce 7., 8. in 9. razredov in naše učiteljice
smo najprej plesale hip hop z znanim
trenerjem Juretom Kranjcem. Naredili smo
eno koreografijo in nato smo se zamenjale z
učenkami 2. triade.
Fantje so najprej igrali namizni tenis,
nogomet in hokej. Nato smo imeli prosto.
Na šolo so prišle članice Rdečega križa, da bi
si lahko starejši izmerili krvni pritisk. Prišla
pa je tudi čebelarka, gospa Lorbek, ki doma
prideluje med in peče medenjake. Nekaj
medu in medenjakov nam je prinesla za
poskusit.
Najmlajši in najstarejši udeleženec ter
najštevilčnejša družina na šport špasu je
prejela priznanje. Imeli smo se odlično.
Doroteja Čeh, 7. a
Koraki 2014, OŠ Duplek Stran 25
PRIJATELJSTVO Prijateljstvo mi na svetu pomeni največ. Brez
prijateljev skoraj ne bi mogla živeti. Ko sem
s prijatelji, je vsak trenutek nepozaben in vse
je eno samo doživetje. Poleg prijateljev se
počutimo varne in včasih delamo stvari, ki
niso najbolj primerne. Moji prijatelji so zame
najboljši in najlepši, saj jim lahko zaupam in
jim povem skrivnosti. Če prijatelj izda mojo
skrivnost, se z njim ne skregam, ampak mu
več ne zaupam.
Življenje brez prijateljev ni življenje, ampak
le praznina v srcu.
Tija Bračič, 7. a
Nina Kokol, Aja Jesenik, 9. a
Vsak si želi prijatelja. Tistega pravega.
Vendar ga ni lahko najti. Nekateri ga iščejo
vse življenje, pa ga ne najdejo. Zame je pravi
prijatelj tisti, ki mu lahko zaupam vse
skrivnosti, pa vem, da jih ne bo izdal. Tisti,
ki mi bo stal ob strani tudi, ko bom žalostna,
saj pravi prijatelj je tisti, ki ve vse o tebi, pa
se vseeno druži s teboj. Prijateljstvo je sveto,
pravijo. Če izdaš prijatelja, je lahko zelo
hudo, kajti izdaja skrivnosti človeka, ki ti
veliko pomeni, lahko za vselej uniči vajin
odnos. Takrat bi bilo lepo, da se mu opravičiš
in prevzameš krivdo (če je tvoja). Kljub
vsem možnim zapletom, pa je prijateljstvo
lepo in zabavno. Kajti potovati skozi
življenje brez nekoga, s katerim se lahko
smejiš, je osamljeno.
Ana Turk, 7. a
Moj sanjski prijatelj je … Najbolj pomemben
mi je značaj ne pa videz. Biti mora prijazen,
spoštljiv, da me posluša, ko pogovor
potrebujem, mi lahko zaupa in jaz njemu in
da me sprejme takšno kot sem. Ne sme me
zapustiti ob slabih trenutkih, ampak me mora
takrat še bolj podpirati. Ne sme najti
zamenjave zame, ko spozna nekoga boljšega.
Ne pričakujem, da je popoln, ampak da mi
stoji ob strani.
Eva Frešer, 7. a
PRIJATELJ
Pravi prijatelj te nikoli ne izda, ti vedno stoji
ob strani in te podpira ob vsaki odločitvi in v
težkih časih. Zelo sem vesela, da imam tudi
jaz tako prijateljico. Ime ji je Nika in je moja
sestrična. Pomeni mi največ in se mi zdi, kot
da je moja sestra. Poznava se že od malega.
Skupaj sva bili na abrahamih, rojstnih
dnevih, družinskih praznikih … Je edina
oseba v mojem življenju, ki me še ni nikoli
razočarala in mi je vedno pomagala. Nekega
dne so starejše punce iz 8. razreda prišle za
mano, ko sem šla peš domov. Name so se
drle. Bila sem prizadeta, vendar vesela, da sta
mi takrat stala ob strani David Kiđemet in
Nika Majerič. Za to sem jima iskreno
hvaležna. Nika je najlepša, najboljša
sestrična na svetu. O najinem prijateljstvu bi
lahko pisala cel dan. Ko imam tak občutek,
da se prijateljstvo ne da opisati, vem, da je to
pravi prijatelj. Imam jo najraje na svetu.
Vanesa Majerič, 7. a
Koraki 2014, OŠ Duplek Stran 26
KAKŠNEGA PRIJATELJA SI ŽELIM
Želim si prijatelja, ki bi mi stal ob strani v hudem in slabem. Želim si, da bi ta prijatelj bil
iskren, pravičen, da bi pomagal tistim, ki potrebujejo pomoč. Zraven prijatelja si želim biti
sproščena, vesela, zato bi želela, da me spravlja v smeh. Če bi imela takšnega prijatelja, bi
bila zelo vesela. Če bi mu zaupala kakšno skrivnost, bi želela, da je ne izda. Brez prijatelja je
vse brez veze, saj z njim doživljamo najboljše trenutke.
Nika Bradaškja, 7. a
PRIJATELJSTVO
Prijatelj, če je pravi,
te nikoli ne zapusti,
tudi v najtežjih trenutkih
nad tabo bedi.
Prijateljstvo je kot reka,
večno lahko traja,
ampak če te prizadene,
si strt do konca dni.
Prijateljstvo je kot sonce,
trajno in vroče,
ampak če zlomi se,
se v tebi joče.
Ko prijatelja imaš,
si zelo srečen.
Lahko skačeš in vreščiš,
ko pravega prijatelja dobiš.
Ines Polanec, 7. a
Tadej Kramberger, 9. a
PRIJATELJI
Prijatelji so ljudje,
ki te ne izdajo
in te radi imajo.
Prijateljev lahko imaš veliko,
a le en je ta pravi,
ki te nikoli ne zapusti.
Prijateljev si NE kupiš
z denarjem temveč z ljubeznijo,
pa ne zato,
da ni za druge car,
temveč zato,
da mu lahko zaupaš.
S prijatelji se zabavaš,
se smejiš,
dokler ne omagaš.
S prijatelji smo neločljivi,
vedno te nasmeji
in te česa spomni,
če si pozabljiv.
Prijatelji so najboljši,
zato upam,
da jih imate tudi vi,
saj prijateljstvo te nikoli ne omeji.
Lara Weingerl, 7. a
Koraki 2014, OŠ Duplek Stran 27
POMLAD
Pomlad imam najraje,
saj rožice cveto
in se ptički ženijo.
Pomlad ima vsakdo rad,
saj spomladi svet je veseljak.
Dan daljša se,
noč krajša je,
vse se spremeni,
kakor tudi mi.
Naenkrat smo veliko bolj veseli,
da bi kar ves dan si pesmi peli,
se veselili in poljube si delili
ter ves dan noreli.
A zakaj se vse to pripeti,
se sprašujemo mi vsi.
Enostaven je odgovor,
saj vsak ve,
zakaj se veseli,
poljube si deli
in brezglavo nori.
Enostaven je odgovor,
ker sonce žari,
poletje že k nam hiti,
ali kaj drugega v zraku visi.
To veste samo vi.
Ana Turk in Lara Weingerl, 7. a
Pomlad k nam je že prišla
marca enaindvajsetega.
Izza oblakov je pokukala
in se sladko nasmehnila.
Tudi sonce je priklicala
in z njim vse ljudi osrečila.
Še malo pa bo poletje tu
in kmalu v vodi bomo vsi,
samo še nekaj mesecev
in presrečni bomo vsi.
Nika Bradaškja, 7. a
Koraki 2014, OŠ Duplek Stran 28
POMLAD
Tiha pomlad je že prišla v naše kraje in to letos kar zelo hitro.
Sneg je skopnel, sonce je pokukalo izza temnih oblakov in majhnih gričev ter prebudilo
prve znanilce pomladi, ki so nas razveselili s svojimi prečudovitimi barvami in vonji. Štorklje
so priletele in se v gnezda naselile. Ptički so se ženili in si poiskali svoje domove.
Otroci so razigrani in že komaj čakajo na konec šolskega leta, da bodo prišli domov in vrgli
svoje torbe v kot, tekli do bazena ter se vrgli v vodo, da se ohladijo in s sebe sperejo tople in
vesele žarke. Starši bodo končno imeli mir pred svojimi otroki in učitelji ter pred slabimi
ocenami svojih otrok.
Kmalu bo prišlo poletje in morje bo postalo živahnejše, saj bodo vsi hiteli, da bi se v njem
ohladili.
Doroteja Čeh, 7. a
LITERARNA DELAVNICA
Pri slovenščini smo v 9. razredu obravnavali Kosovelovo konstruktivistično pesem Kons 4 in
nato poustvarjali z lepljenko.
Katarina Faletov, Nika Skušek, Nika Turk, 9. a
Koraki 2014, OŠ Duplek Stran 29
Pri uri slovenščine smo poustvarjali. Učenci so pridno delali in nastali so lepi izdelki. Oglejte
in preberite si nekaj izvirnih reklam, ki so jih izdelali učenci 6. b razreda, ko so poustvarjali
na odlomek iz igre Starši na prodaj, avtorja Žarka Petana.
Učenci so si predvsem želeli take starše, ki ne bi imeli nobenih obveznosti, nobenih
sestankov, imeli naj bi veliko časa za igro, za pomoč pri reševanju domačih nalog in še kup
drugih stvari.
Učiteljica: Majda Šabeder
Lana Žugman, 6. b
Koraki 2014, OŠ Duplek Stran 30
Patricija Sužnik, 6. b
Koraki 2014, OŠ Duplek Stran 31
OCENA KNJIGE
SILVIJA
Knjigo Silvija je napisala takrat šele 12 - letna punca po imenu Nejka
Omahen. Knjiga je bila izdana v Ljubljani leta 2000, in sicer pri
založbi Mladinska knjiga. Ilustrirala jo je Alenka Vogelnik.
Nejka v knjigi opisuje življenje 14 - letne Silvije, ki si je od nekdaj
želela napisati knjigo. Tako je napisala neko vrsto dnevnika. Silvija
živi z mamo in dvema sestrama v bloku. Knjiga opisuje, kako se
Silvija spozna z družino Bregar, kjer ji še na začetku gre na živce sin
Peter, ki je njenih let. Kasneje Silvija ugotovi, da ji je Peter všeč …
Knjiga nam med drugim sporoča, da moramo vedno biti to, kar smo
sami in se ne pretvarjati, da smo nekdo drug. Silvija mi je prirasla k srcu že prvo minuto, ko
sem jo prijela v roke. Tako zanimivo in včasih napeto je, da je dobesedno nisem spustila iz
rok, dokler je nisem prebrala.
Nejka je zgodbo napisala zelo doživeto in je zato boljše ne bi mogla narediti. Je primerna
našim letom in jo priporočam vsem mladim bralcem.
Vesna Polanec, 7. a
SKRIVNI DNEVNIK JADRANA KRTA
Naslov: Skrivni dnevnik Jadrana Krta starega 13 ¾
V originalu: The secret diary of Adrian Mole aged 13 ¾
Prevedel: Vasja Cerar
Ilustriral: Zvonko Čoh
Napisala: Sue Townsend
Založba, leto izdaje: Mladinska knjiga, 1988 (knjižnica Sinjega
galeba), prvič pa je bila knjiga objavljena oz. izdana leta 1982
Posvetilo: Za Colin pa tudi za Seana, Dana, Vicki in Elisabeth z
ljubeznijo in zahvalo
Knjiga oz. dnevnik govori o zapletenem najstniškem življenju 13 in ¾ letnega dečka Jadrana
Krta, ki je seveda izmišljen tako kot tudi dnevnik.
Deček je intelektualec in ga malokdo razume. Ima dosti težav v družini, tako kot tudi težave v
izgledu, ljubezni in spolnosti. Knjiga je zanimiva, saj so vedno znova različni pripetljaji in
dogodivščine, s katerimi se Jadran spopade na različne načine. Rada bi prebrala tudi drugi del
knjige- Rastoče težave Jadrana Krta.
Knjigo priporočam, saj ima dosti najstnikov v današnjem času podobne težave.
Eva Frešer, 7. a
Koraki 2014, OŠ Duplek Stran 32
PRIPOVED O DOŽIVETJU
SRCE MI JE PADLO V HLAČE
Med lanskimi zimskimi počitnicami sem
dobila konja Dallasa. Takrat sem se ga zelo
bala. Nekega zasneženega popoldneva so
starši zelo pritiskali name, da grem jahat.
Nisem še bila pripravljena nanj in nisem
imela dovolj moči. Čutila sem, da bo nekaj
narobe. Oblekla sem jahalne hlače in
pulover. Za zaščito sem oblekla tudi čelado
in želvo. Želva je ščit, ki si ga oblečeš na
trebuh. Na rokah sem imela rokavice in bič.
Obula sem škornje in odšla do priveza, kjer
me je čakal Dallas. Skrtačila sem ga, čeprav
sem si že skoraj premislila. Namerno sem
zavlačevala. Krtačila in čistila sem ga eno
uro. Nato sem ga osedlala in na mojo srečo je
bila uzda obrnjena, zato sem rabila pol ure,
da sem jo obrnila. Nato sem Dallasa držala,
on pa je tekal v krogu. Brcal je in se zaganjal,
zato me je bilo še bolj strah. Z velikim
odporom sem se končno spravila nanj, prijela
vajeti in poravnala stremena. Hotela sem iti
do ceste.
Ko sem prijahala do ceste, mi je nasproti zelo
hitro pripeljal avto. Začela sem mu mahati,
vendar ni upočasnil. Dallas je skočil na cesto,
se z zadnjim delom telesa obrnil vstran od
avta in začel brcati. Voznik je trobil, konja pa
je to še bolj prestrašilo. Komaj sem ga
pomirila in ga spravila nazaj na privez.
Skoraj sem že obupala, potem pa se je pognal
v dir. Nisem znala najboljše jahati. Dallas se
je sredi travnika ustavil in začel skakati.
Padla sem z njega. To je bil moj prvi padec.
Takrat mi je srce res padlo v hlače.
Danes sem čisto drugačna na konju. Sem
odločna in vsakemu konju pokažem, da z
mano ni šale in da se ga ne bojim. Zdaj
upam jahati tudi brez sedla in biča. S konjem
upam tekmovati v hitrosti in iti na teren tudi
do Ptuja. Konec koncev iz napak se učimo
in jaz sem se naučila, da me ne sme biti strah
življenja in včasih je potrebno tudi tvegati.
Vanesa Majerič, 7. a
VOŽNJA S ČOLNOM
Pisal bom o razburljivi vožnji s čolnom, ki se je zgodila pred enim letom.
Zbudil sem se, si šel umit zobe in odšel na obilen zajtrk. Mojemu očetu se je zelo mudilo, da
bi pripravil čoln za plovbo. Odvezali smo vrvi in odšli na plovbo. Malo smo se peljali in že
zagledali lep zaliv. Tam smo se zasidrali. Mama je odšla na plažo, jaz, oče in brat pa smo
skakali v vodo in tekmovali v plavanju. Po tem smo se šli na obalo sončit. Ura je bila okoli
šestnajst, ko smo videli, da morje postaja vse bolj razburkano. Očeta je zaskrbelo, odšel je na
čoln in speljal. Odplaval sem proti čolnu in z nogo butnil ob skalo, kjer je bil edini jež v celem
zalivu. To sem ugotovil, ko sem bil že na čolnu. Odpeljali smo se proti domu, toda vožnja je
bila zelo neprijetna, ker so valovi butali ob čoln. Moja mama se je tresla kot šiba na vodi, zato
sta si z mojim bratom nadela rešilni jopič. Ko smo mislili, da je vsega že konec, se je mimo
nas pripeljala jahta. Naredila je tako velike valove, da smo bili vsi mokri. Končno smo prišli
domov. Ta vožnja mi je dala vedeti, da se z morjem ni za igrati. Tudi tale rek pravi tako: »V
naravi ni plačila in ne kazni, so le posledice.«
Rene Ravnjak, 7. a
Koraki 2014, OŠ Duplek Stran 33
SRCE MI JE PADLOV HLAČE
Lansko leto sem se s starši odpravila na počitnice na Hrvaško. Tretji dan našega bivanja v
šotoru (vsako leto namreč kampiramo), sta se ati in mami odločila, da bosta odšla na sprehod,
jaz, ki pa sem bila utrujena od celodnevnega kopanja, pa sem se odločila, da ostanem v
šotoru.
Usedla sem se na napihljivo blazino ter začela brati knjigo. V zgodbo sem se popolnoma
zatopila. Sploh nisem opazila, kdaj se je začel spuščati mrak. Ko več nisem razločila črk v
knjigi, sem opazila, da je sonce že skoraj zašlo.
Začelo me je zebsti in zaželela sem si obleči jopico. Ker oblačila zaradi primera dežja
hranimo v avtu, bi morala vanj po jopico. Obula sem si čevlje in hotela odpreti zadrgo na
šotorskem platnu. Takrat sem pred šotorom zagledala čudno senco. Po naravi se hitro
prestrašim, zato sem dobila mravljince po vsem telesu. Sedla sem nazaj na stol, zaprla oči ter
upala, da bo senca izginila. Odprla sem oči in zagledala senco na iste mestu kot prej. Začela je
sopsti. Vedno bolj me je zeblo in kljub strahu sem se odločila oditi po jopico. Odprla sem
šotorska vrata in ugotovila, kaj je senca, ki me je opazovala. Takrat mi je srce padlo v hlače.
Senca je bila namreč zelo velik pes. Z glavo mi je segal vsaj pet centimetrov čez pas. Začel se
je sliniti in slina mu je iz gobca kapljala na tla. Počasi sem se začela pomikati nazaj v šotor, z
očmi pa sem iskala katerokoli stvar, ki bi me zaščitila pred ostrimi zobmi psa.
Ko sem opazila, da imam mokra lica, sem se zavedla, da jokam. Žival, ki je čutila moj strah,
je začela renčati, lajati in se peniti okrog gobca. Takrat so mi popustile vse zavore. Na ves
glas sem začela kričati, naj mi kdo pomaga. Pes se je pomikal proti meni in kričala sem še
bolj. Takrat je pritekel lastnik psa, ki je na srečo bil Slovenec. Govoril mi je, naj se pomirim
in obmirujem. Ko sem kakor kip stala na mestu, se je umiril tudi pes. Lastnik je pritekel k
njemu in ga pripel na povodec. Končno sem si lahko oddahnila.
Čez kakšno uro sem se popolnoma pomirila in razložila, kaj se je pravzaprav zgodilo. Zame
je bil dogodek zelo grozljiv, čeprav se mu danes lahko nasmejem. Z lastnikom psa, Vidom,
smo danes prijatelji, a njegovemu psu se še danes ne približam na manj kot en meter. Iz tega
dogodka sem se naučila, da je treba kljub paniki ohraniti mirno kri in trezno glavo.
Ana Turk, 7. a
David Kiđemet, 9. a
Koraki 2014, OŠ Duplek Stran 34
DROBTINICE
BREZ TELEVIZIJE
Moji stari starši dolgo niso imeli televizije. Oboji so bili zelo revni in so zato živeli na kmetiji
pri drugih ljudeh. Njihovo življenje je bilo težko, ves prosti čas so namenili pomoči na kmetiji
ali pa učenju. Če del, ki jim jih je gospodar kmetije naložil, niso opravili, so bili kaznovani
tako, da jih je odselil. Do informacij so ponavadi prihajali po maši, ko so se ljudje zbirali,
poredko pa so tudi kupili časopis. Včasih so izvedeli novice kar na avtobusu ali pa v službi,
do njih so prišli le redko ali pa sploh ne. Ko sta moja stara starša prihranila dovolj denarja, da
sta lahko zgradila svoje stanovanje in kasneje tudi kupila televizor, ga nista gledala pogosto,
saj je bila elektrika takrat zelo draga.
Sara Zavernik, 8. a
PUST
Na pustno soboto in torek sem se našemila v medicinsko sestro. Imela sem se zelo lepo. Naša
psička Luna se je našemila v reševalnega psa, moj brat Tomaž pa se je našemil v gusarja, ki je
imel veliko rekvizitov. Moj ati je bil tudi zelo odličen gusar, saj je imel meč. Moja mami je
bila medicinska sestra, ki je imela zelo veliko brizgalko za pridnost. Tudi povorke v
Spodnjem Dupleku smo se z veseljem udeležili. Tam smo bili vsi zelo dobre karte. Vsi smo
bili pravi asi.
Karolina Pernek, 3. a
PUST
Pust lačnih ust,
že pri vratih je hrust.
Pustne maškare povsod,
prinašajo en sam krohot.
Peki že vsi mastni,
krofi pa so slastni.
Otroci se jih veselijo,
saj jih v roke dobijo.
Maškare se veselijo
in od vrat do vrat norijo,
saj pomladi nasproti hitijo.
Pust, pust odprtih ust,
krofe golta kot za šalo,
pustne norčije pa so za zabavo.
Doroteja Čeh, 7. a
KAJ BI NAPISALA
Kakšno bi pesem pri slovenščini napisala, ne vem.
Kakšno bi sliko pri likovni narisala, ne vem.
Le to vem, da si dobro oceno želim.
Kako bi košarko pri športni igrala, ne vem.
Koliko bom geografijo pisala, ne vem.
Želim si le, da pet dobim
in si dobro prihodnost zagotovim.
Asja Flamiš, 9. b
Danijel Čas, Andreas Srt, 9. b
Koraki 2014, OŠ Duplek Stran 35
PADEC V PRAVLJICO
Nekega večera sem brala pravljico. Naenkrat pa se je prikazal magičen tunel z modro
zelenimi zvezdicami. Kraljevičev glas me je zvabil v magičen tunel in padla sem na visoko
posteljo princese na zrnu graha. Zelo sem bila vesela, da sem spoznala princeso. Imela je
polno lepih se lesketajočih oblek in nizkih čeveljcev. Zjutraj sem se odpravila na dvorec
Sneguljčice in njene mačehe. Sneguljčica je res zelo prijazna punca, ima super sobo in zato
sem ostala pri njej cele štiri dni. Njena mačeha je zelo hudobna. Morala sem odpotovati k
žabjemu kralju, saj sem se že včeraj tam najavila. Žabec je prijeten vendar malo vsiljiv.
Princesa se mi kar malo smili, da ga je morala poljubiti. Tam sem ostala le en dan, saj sem
hitela k Povodnemu možu. Njegove sobe so res lepe in v njih je polno lepih in dragih slik.
Moje potovanje se je tako končalo, upam le, da se bo kdaj ponovilo.
Tija Bračič, 7. a
O KRALJU MATJAŽU
Nekega dne srečala sem ga,
pravcatega kralja Matjaža.
Dolgo brado je imel
in kar naenkrat je zapel:
»Sem kralj Matjaž,
kralj slovenske dežele,
na Koroškem najdeš me,
rad bi šel na sred Dolenjske
a vladarji so temu rekli, ne.
Vojščaki me varujejo,
mojo brado občudujejo.
Če gospod si reven ti,
imamo zlata dosti mi.
Če kaj o meni zanima te,
ti veš, kje najdeš me.«
Vesna Polanec, 7. a
Žiga Lonec, 9. a
KRALJ MATJAŽ
Kralj Matjaž je bogataš,
vsak mu reče,
kaj mi daš.
Dam ti, dam ti
dva cekina,
ako rečeš moji mami,
da je fina.
Bil je dober, moder, star,
za druge kralje velik car.
Nejc Lorber, 7. a
BESEDE SE ZABAVAJO
Sredi noči, opolnoči,
iz sanj se črka A zbudi,
nato še črka B, ki zakriči:
»Kje so C, D in I?
Postaviti se moramo v besede,
preden kakšna v koš zleti!«
Vse črke zberejo se
in sestavljajo besede,
kot so: medved, …
Ali lahko še kaj drugega dodamo?
Medjed! Sestavimo!
Ustvarjale so do neskončnosti,
nato pa sladko zadremale so.
Laura Petrinec, 6. b
Koraki 2014, OŠ Duplek Stran 36
NOVE BESEDE
Ne boste verjeli,
ampak tudi na Luni rastejo besede,
sicer ne takšne kot pri nas,
ampak nevesele, žalostne in dolgočasne besede.
Nekaj potrebujejo, da jih popestrimo.
Cele dneve sestavljamo in sestavljamo besede
in sprašujemo za mnenje svoje sosede.
V MORAVCIH
V sredo smo bili na kresovanju pri mojem
prijatelju Janu. Videli smo ježka. V četrtek smo
odšli z babico in dedkom v Moravce. Pred
prihodom v Moravce smo nekaj malega pojedli.
Nato smo se odšli kopat. Ko smo se nakopali,
smo odšli k babici, da bi pojedli kosilo. Nato
smo se odšli spet kopat. Nato smo odšli domov.
Gal Namestnik, 2. a
Naredimo zabavo! Tisto ta pravo!
Nanjo besede pripravljajo se
in vabijo bližnje in daljne sosede.
Pesem je tu, tudi hrana in pijača,
besede pa imajo zabavo, kot se splača.
Laura Petrinec, 6. b
Nika Turk, Sara Petrišič, 9. b
V BANOVCIH
Zjutraj smo pojedli zajtrk in se oblekli. Peljali smo se z babico Dragico. Ko smo prišli, smo
vzeli stvari iz avta. Šli smo k bazenom in oddali listke. V slačilnico smo se šli preoblačit.
Nato smo poiskali prazne ležalnike. Z mamico sva zunaj preverili vodo in bila je topla. S
sestro sva šli plavat v drug bazen in tam je bila voda mrzla. Nekaj časa smo z mamico in
atijem plavali do konca bazena in nazaj. Ko so se odprli tobogani, smo se spuščali. Neja je
šla v mrzli bazen. Tam je spoznala deklico Luno. Ko sem prišla, me je predstavila Luni. Z
Luno sva se spuščali po toboganu. Nekaj časa sva se kopali. Ko se je znočilo, smo odšli jest.
Tia Voglar, 2. a
OVCE
Kupili smo ovci. Manjši je ime Baca, večji pa Dragica. Prehranjujeta se s starim suhim
kruhom in s travo. Kadar želita, se gibljeta na svežem zraku. Ko je neurje, pritečeta v leseno
hiško in tam preživita neurje. Baca je bele barve, Dragica pa ima na glavi rjavo liso. Tako ju
vedno prepoznam.
Niko Breznik, 2. a
Koraki 2014, OŠ Duplek Stran 37
LOVE
Love is an emotion that everyone experiences at least once in a lifetime. There are different
types of love. You'll never love your dog the same way you love your family.
Teenagers are usually very confused when it comes to love. They daydream about the person
they like, are confused, shy and nervous around him or her and just try to get close to them.
There's nothing else they think about.
Some people believe in love at first sight. I don't. If you fall in love with someone you don't
even know, you're actually in love with their looks and not their personality. I think that you
should first get to know the person. In my opinion, the best kind of love is when you're like
bestfriends: laugh together, hang out or just talk and have fun.
I think people used to be more open about who they like. A lot of people today are scared of
what others think and that they'll make fun of them. When you're in a couple, I think it's
similar. Girls like to get attention and it doesn't matter if they get a lot of expensive gifts. It's
enough that the boy takes some time to spend with her.
Being in love can be a pleasant experience but it can also be heart breaking. We can't choose
who we fall in love with and sometimes it just isn't the right person or the right time. If it
doesn't work out we just have to learn to live with it and move on. Eventually we'll find
someone who'll love us no matter what.
Nika Skušek, 9. b
LJUBEZEN
Ljubezen je kot roža,
ki cveti,
kot zgodnja pomlad,
ki iz zime se zbudi.
Vsak jo čuti,
vsak zanima se za njo,
a nikoli se ne ve,
kdaj udarila pri tebi bo.
Kajti to je čustvo,
ki pride kar tako,
pripravljen moraš biti
na to lepo čudo.
Ptički čivkajo,
drevesa cvetijo,
metulji migajo,
telesa pa drhtijo.
Maja Kraner, 6. b
LJUBEZEN
Zaljubljen sem do vesolja,
zaljubljen sem do ušes.
Samo eno dekle ljubim,
a ta zavrača ves svet
in po vrh ves planet.
Drugi teden v petek na zabavi,
vprašal jo bom za kakšen ples
in še kakšnega čez.
Naredil sem velik vodomet in
barven ognjemet,
a ona se briga samo za nogomet.
Nino Kukovec, 6. b
Koraki 2014, OŠ Duplek Stran 38
RECEPT PROTI DOLGČASU
Sestavine:
- 3 krastačje kože
- očesi morskega psa
- 1 liter polžje sline
- plesnivi sir
- polžje tipalke
- 80 bombonov
- 3 kisle smetane
- volčji smrkelj
Lonec postavimo na ogenj, nato damo v lonec bombone, da se stopijo. Ko dobimo tekočo
barvno zmes, dodamo kislo smetano in polžje tipalke. Ko zavre, dodamo plesniv sir in vse
dobro premešamo, pustimo, da še vre 5 min. Dobili boste trdo zmes kot puding. Na vrh zmesi
poveznemo 3 krastačje kože. Nato zmes damo v pekač in jo ob strani pomažemo s polžjo
slino. Na vrh zmesi damo očesi morskega psa in okoli potrosimo volčji smrkelj. Nato vse
skupaj spečemo v pečici na 200°C 3 minute. Potem, ko je pečeno, jo vzamemo iz pečice in
pojemo. Ne bo vam nič dolgčas.
Lora Lorenčič, 4. a
ŽIVLJENJE OTROK V PRIHODNOSTI
Otroci bodo leteli s čevlji na plin. Imeli bodo tudi nahrbtnike na plin, avti se bodo spremenili
v letala. Vsak premik bo stal en evro. Če bi rad gledal kako risanko ali film, si boš samo
zamislil in že se bodo prikazale. Delal boš lahko, kar boš hotel, se vozil s tankom, streljal s
ostrostrelko itd.
Gašper Beber, 4. a
Laura Vršič, Neja Križanec, 9. a
Koraki 2014, OŠ Duplek Stran 39
NA MORJU
V petek ob sedmih smo se odpravili na
morje. Usedli smo se v avto in se peljali pet
ur in pol. Ko smo prišli, smo bili v kratkih
rokavih, ker je bilo vroče. Najbolj mi je bilo
všeč, ker sem spoznala nove prijateljice:
Nejo, Hano, Mašo, Neli in Tjašo, ki hodi na
isto šolo kot jaz. Z Aljo in Tjašo smo se
vozili s kolesi in kegljali. Zadnji dan smo vse
naredile peščeni grad. Ko smo ga dokončale,
je Tjaša odšla domov. Z Mašo in Aljo smo
pojedle pico, s starši šle v Biograd na
sladoled in nato domov. Doma sem
ugotovila, da je moja psička bolna, zato smo
vse dni bili z njo.
Alina Barbarič, 2. a
Eva Hvalec, Nika Krepek, 9. b
Koraki 2014, OŠ Duplek Stran 40