Hejla!

Ja, ja, hitro je minilo tole leto. Spet je tukaj pomlad in z njoPrvi koraki.

Letos smo devetarji spet združili moči in se podali v misijo ne-mogoče. Tokrat v malo drugačni, vendar nič slabši obliki. Laniso imeli naši predhodniki težave s prodajo tiskanega časopisa,zato smo se letos tudi zaradi denarne krize in vaše velike lju-bezni do računalnika odločili, da vam pripravimo kar spletni ča-sopis. Po njem boste lahko brskali vse do naslednje izdajenašega glasila.Čez celo leto smo se trudili in iskali zanimivosti, da bi vam pri-pravili zanimive članke, vendar brez vaše pomoči Prvi koraki pač ne bi bili Prvi koraki.Tako kot vsako leto ste se tudi letos zelo potrudili in oddali svoje prispevke. Tokrat stebili prav vsi zelo izvirni z zgodbicami in prav tako tudi s pisanjem pesmi, mnoge izmedvas čaka kar uspešna pesniška kariera.

Tudi letos Prvi koraki ne bi bili to, kar so, brez Pepeta, ki nam rad ponagaja. Da, vsešolsko leto se je sprehajal po hodniku in si zapisoval veliko zanimivih stvari. Mogoče paje opazil prav vas?!

Ker smo bili vsa ta leta zelo uspešni z izdajo Prvih korakov, smo se letos odločili, dapoleg slovenskih izdamo tudi angleške »First Steps«. Le potrudite se in preberite tudi te. Res je, da Prvih korakov letos kmalu ne bi bilo, vendar smo se devetarji potrudili in zbralimoči, da vas bomo tudi letos razveselili z novimi novicami, s tem pa smo upoštevali tudiželjo vseh prejšnjih urednikov Prvih korakov, da bi se tradicija nadaljevala. Ja, dragiosmarji, le potrudite se, da boste tudi vi nadaljevali to tradicijo, kar pa seveda ne bo lahko,vendar s skupnimi močmi bo že šlo. Saj poznate tisti pregovor »VEČ GLAV, VEČ VE!«Vsem učencem želim uspešen zaključek šolskega leta, devetarjem pa, da bi se vpisalitja, kamor si želijo, in postali tisto, kar si želijo. Potem pa bo prišlo tisto najslajše: poči-tnice. Prav vsem, učencem in učiteljem želim, da bi bile vesele in razposajene, tople inzanimive, predvsem pa srečne in brez nezgod. Če ne boste odpotovali v druge kraje,naj vas potolaži misel, da je doma najlepše.

Dovolj sem besedičila, kajne, zdaj je čas, da začnete z listanjem našega spletnega ča-sopisa. Obilo užitkov vam želim,

vaša urednica Tadeja in člani uredniškega odbora Klemen, Luka, Polona, Petra, Tamara in Maj

UVODNIK

ŠOLSKA KRONIKA

STOP NOVIČKE

Letos se je naše šolsko leto začelo 1. septembra. Polni vtisov s počitnic in pričakovanjsmo leto starejši sedli v naše že znane klopi. Prišlo nas je 278. STOP Resno smo

začeli že septembra, saj smo svoje telo razgibali na športnem dnevu. Imeli smo pohodin kros. STOP Devetošolci so odšli na zaključno ekskurzijo v Gardaland. Tam so sproščalisvoj adrenalin. Prav nikogar ni bilo strah vlaka smrti in prostega pada. STOP Razveselilapa sta nas tudi Žan Pirnar in Matej Makše, ki sta osvojila zlato priznanje iz logike. Česti-tamo. STOP V tednu otroka smo imeli gledališke predstave in predavanje o spolnosti, kije letošnja tema šolskega parlamenta. STOP Oktobra so učenci višje stopnje na ekskur-zijah spoznavali lepote domovine. STOP Zbirali smo tudi papir. Posebno uspešni so biliučenci 7. b. Čestitamo. STOP Na športnem dnevu pa smo se preizkusili v igrah z žogo.STOP Novembra so nas obiskali dedki in babice. Uživali smo, ko so sedeli z nami v ra-zredu in se učili. STOP Decembra nas je razveseljeval dramski krožek s predstavo MojcaPokrajculja. Veseli smo bili, ker smo lahko gledali svoje vrstnike. Čestitamo. STOP Zazaključek koledarskega leta smo spet odšli v Tuš, kjer smo imeli filmsko predstavo in po-topisno predavanje. Bilo je zanimivo, predvsem predavanje o Afriki. STOP Februar se jezačel s kulturnimi delavnicami, kjer smo ustvarjali na tisoč in en način. STOP Zimski špor-tni dan je bil na treh lokacijah: na Otočcu smo si razgibavali mišice z igranjem tenisa, vDolenjskih Toplicah smo se plavali, v Cerknem pa smučali. Bilo je enkratno. STOP Raz-veseli so nas tudi košarkarji, saj so se uvrstili v polfinale. Zelo smo navijali zanje in jimpošiljali energijo v Koper. Zasedli so 3. mesto v polfinalu. Čestitamo. STOP Spoznavalismo tudi Kolumbijo. Predstavila nam jo je Slovenka, ki tam živi. STOP Razveselil nas jetudi pust. V maskah smo rajali v telovadnici. STOP Marec se je začel z revijo pevskihzborov v Novem mestu, kjer je nastopil tudi naš zbor. STOP Medse smo ob materinskemdnevu povabili tudi svoje mame in jih razveselili s prisrčno prireditvijo. STOP Planinci sose udeležili izleta v Višnjo Goro. Na izletu so zelo uživali. STOP Da bi bil naš planet boljzdrav, smo posadili jablano in hruško v našem ekološkem sadovnjaku. Komaj čakamo,da bomo jedli plodove z naših dreves. STOP Na državnem tekmovanju v znanju fizikeza Stefanovo priznanje je zlato priznanje osvojil Matej Makše. Čestitamo. STOP Filmskikrožek je s filmom Nekaj je v zraku sodeloval na filmskem festivalu osnovnih in srednjihšol Zoom. V kategoriji osnovnošolskih filmov je med 87 filmi osvojil prvo mesto in dobilpriznanje zlata klapa. Čestitamo. STOP Učenci 2.-7. razreda so sodelovali na vseslo-venskem tekmovanju v znanju slovenščine za Cankarjevo priznanje. Tekmovalo je 64učencev, 23 jih je osvojilo bronasto Cankarjevo priznanje. Čestitamo. STOP Aprila smočistili tudi okolico šole in naše vasi. Nabrali smo veliko smeti in tako poskrbeli, da bonaša dolina čista stopila v najlepši letni čas, pomlad. STOP Še dva meseca nas loči dokonca šolskega leta. Do takrat pa bo naše najpomembnejše delo učenje. STOP Vsemželimo dober uspeh in lepe ter brezskrbne počitnice.

Uredniški odbor PK

DNEVNIK IZ ŠOLE V NARAVI

PONEDELJEK, 22. 9. 2008

Končno je prišel ta dan! Ponedeljek. Odhod v šolo v naravi. Naš cilj je bila KranjskaGora. Izpred šole smo se odpravili ob pol devetih. Z največjim veseljem smo se po-

gnali v avtobus, vendar nas je, ko smo mahali v slovo našim staršem, malo stiskalo prisrcu. Odhajali smo za en teden!!!Vozili smo se celo večnost. Ko smo končno le prispeli, nas je osebje CŠOD že čakalo privratih. Barbara (vodja) nas je seznanila s pravili v domu in njegovi okolici ter nam pove-dala, kaj vse nas čaka ta teden. Nato smo odšli v sobe, zložili stvari iz potovalk in se od-počili od dolge vožnje. Sledilo je srečanje s Klavdijo, eno izmed učiteljic v domu, ki nasje popeljala v gozd. Merili smo temperaturo zraka in tal v gozdu. Poimenovala nas je zraziskovalčki. Za večerjo smo imeli testenine s tuno. Komaj smo čakali, da se stuširamo

in skočimo v svoje postelje, vendar nas uči-telji niso pustili. Odločili so se, da si bomoogledali Kranjsko Goro. Bilo je strašljivo.Sama tema. Na srečo so bile ob cesti pre-cej na redko postavljene svetilke, sicer biumrla od groze. Končno smo vsi srečni inzdravi prišli nazaj v svoje nove postelje, kiniso bile tako udobne kot doma, vendarupam, da bom zaspala. Prvi dan je bil ču-dovit, a precej mrzel.

Patricija Barbo, 7. a

Med jutranjim prebujanjem sem, kot nekje iz daljave, slišal sestrin glas, ki se je po-slavljala in odhajala na šolski avtobus. Prešinilo me je: »Danes

gremo v Kranjsko Goro!« Takoj sem bil buden. Na šolo v naravi semže dalj časa težko čakal, a ni veliko manjkalo, da bi ostal doma. Atiin mami sta zaradi moje živahnosti že resno razmišljala, da bi meprikrajšala za to dogodivščino. Na moje veselje tega vzgojnegaukrepa nista izvedla. Ati me je odpeljal pred šolo, kjer sem v družbi prijateljev počakal naodhod avtobusa. Med potjo do našega cilja smo se ustavili na dveh bencinskih črpalkah. Ko smo prispeli pred Center šolskih in obšolskih dejavnosti Kranjska Gora, smo vzeliprtljago in jo odnesli v dom. Tam so bili že osmošolci iz Krmelja. Gospa Barbara Smolejnam je predstavila hišni red in pravila, ki se jih bomo morali držati med našim bivanjemv domu. Po končani predstavitvi smo odšli v sobe. Marko, Nejc, Matej in jaz smo bili raz-porejeni v sobo številka 36. Prtljago smo zložili v omare in si postlali postelje. Ko smokončali s sobnimi opravili, smo imeli kosilo. Popoldne nam je mentorica Maja razkazala jezero Jasna, staro elektrarno in reko Pišnico.Po večerji pa smo z mentorjem Matejem odšli na ogled Kranjske Gore. Razkazal nam jeznamenitosti, ustavili smo se tudi pred hišo Josipa Vandota, očeta Kekca. Zdaj smo v domu in komaj čakam, da bom zaspal.

Andrej Saje, 7 . b

TOREK, 23. 9. 2008

Danes smo vstali ob 7. 00. Umil sem si zobe in s sošolci odšel v večnamenski prostor,kjer smo se razgibali za dnevne aktivnosti. Nato smo odšli na zajtrk. Za zajtrk smo

imeli pašteto ter čaj. Zatem smo imeli prosti čas, med katerim smo igrali namizni tenis.Igrali smo dvojice in jaz sem bil z učiteljem. Potem je prišel učitelj Lojze in nam pokazalplezalno opremo in osnove plezanja. Nato smo odšli do neke skale, kjer smo privezanina vrv plezali. Nekatere punce niso šle, fantje pa smo šli vsi. Sam sem priplezal do vrha.Ko smo prispeli v dom, smo odšli na kosilo. Za kosilo smo imeli juho, pražen krompir,meso ter solato. Seveda se nam je po kosilu prilegel počitek, med katerim smo se lovili,kartali in igrali namizni tenis. S kartami smo se igrali osla. Jaz sem bil osel in ves dansem moral govoriti: »Iaa.« Potem smo šli z učiteljem Boštjanom Srovinom na bližnjeigrišče. Najprej smo fantje tekmovali proti puncam in jih premagali. Nato smo se razdeliliv dve skupini in igrali ˝med štirimi ognji˝, toda tam smo izgubili. Zatem so nekateri igralinogomet, mi pa smo se igrali ˝resnica ali izziv˝ in tako smo nekaj novega izvedeli o so-šolcih. Potem smo odšli v gozd proučevat rastline in živali. Ko smo prišli nazaj, smo zopetimeli prosti čas. Toda ker smo bili utrujeni, nas je šla večina počivat. Po počitku smo imelivečerjo. Za večerjo smo imeli makarone s tuno. Bili so odlični. Po večerji smo odšli nasprehod v mesto. Kranjsko Goro sem dosti bolje spoznal in zelo mi je všeč. Po pohodusmo se šli stuširat in pisat dnevnik. Ko je učitelj ugasnil luči, ni mogel še nihče zaspati,zato smo se še dolgo časa pogovarjali.

Žan Kupljenik, 7. a

Prebujanje je bilo ob sedmi uri. Umili smosi zobe in se trudili lepo pospraviti sobo,

da bi dobili čim boljšo oceno. Jutranji telo-vadbi je sledil zajtrk, nato pa priprave na dne-vne aktivnosti. Na urniku je bilo spoznavanjegozda. Veliko smo se naučili o živih bitjih vgozdu in ob njem, spoznavali smo drevesne

vrste. Slišali smo tudi zgodbo o zlatorogu, ki je imel zelo rad ljudi in jim je pomagal.Zgodba nas je poučila o tem, kako smo ljudje nehvaležni in se dragocenih stvari zavemošele tedaj, ko jih izgubimo. Po pouku smo imeli usmerjeni prosti čas. Izdelovali smo iz-delke iz gline ali pa igrali namizni tenis. Sledilo je kosilo. Popoldne smo odšli k jezeru inse učili veslanja s kanuji. Bilo je zelo zabavno. Med seboj smo tudi tekmovali. Po večerjismo imeli večerni sprehod. Nekaj časa smo hodili, nato pa smo se postavili v krog invsaka skupina je zapela svojo pesem. Potem so učitelji povedali, katera jim je bila najboljvšeč. Ko smo prišli s sprehoda, smo se umili in zdaj pišem dnevnik. No, zdaj bo ura žedevet, to pa je čas za počitek. Lahko noč!

Laura Pust, 7. b

SREDA, 24. 9. 2008

Učitelji so nas zbudili ob sedmih. Najprej smo opravili jutranjo toaleto, potem pa odšlina telovadbo. Tam smo se zelo ogreli. Sledil je zajtrk, nato pa ura prostega časa.

Potem nam je gospa Maja predstavila svet ob vodi in v njej. Odšli smo tudi v naravo inizmerili hitrost reke, temperaturo in trdoto vode, poiskali živali in glede na vse podatkepovedali, ali je voda čista ali umazana. Sledilo je kosilo, nato pa spet ura, ki je bila na-menjena počitku. Jaz sem jo izkoristila za prijateljevanje z učenci iz OŠ Krmelj. Sledileso športne igre. Fantje in dekleta smo igrali ločeno. Ko smo se razgibali, smo odšli ve-čerjat. Po večerji smo se odpravili na nočni sprehod k jezeru Jasna. V dom smo prišlizelo utrujeni, zato smo se hitro pripravili na spanje. Tako, dnevnik , končala sem s teboj,zdaj me čaka postelja.

Sara Makše, 7. b

Ob 7.00, ko nas je zjutraj učitelj prišel zbudit, smo bili skoraj vsi že budni. Vrnil namje mobitele, nato pa smo si umili zobe, se oblekli, obuli in odšli ven na jutranjo re-

kreacijo. Približno 15min smo telovadili, nato pa odšli na zajtrk. Po zajtrku smo imeli enouro prostega časa, nato pa predavanje o TRIGLAVSKEM NARODNEM PARKU in nje-govi okolici. Po predavanju smo odšli na malico, nato pa na pohod po Triglavskem na-rodnem parku. Videli smo veliko njegovih zanimivosti in ob tem smo, lahko rečem, karuživali. Ko smo se vrnili s pohoda, smo vsi lačni odšli na kosilo. Po kosilu smo imelizopet prosti čas in smo lahko igrali namizni tenis ali pa počeli kaj drugega. Po uri pro-stega časa smo odšli veslat na bližnje jezero. Zelo smo se zabavali, ko smo na vso močpoganjali kajake, z vesli, seveda. Vsi premočeni in utrujeni smo se po dolgi poti napotilinazaj proti našemu domu. Kaj kmalu smo odšli na večerjo, nato pa zopet ura prostegačasa. Potem smo odšli v sobe, se vsi umili in preoblekli v pižame ter umili zobe. V mirusmo začeli pisati dnevnik, nato pa bomo odšli spat. In to bo konec tega zabavnega dne.

Aljaž Pungerčar, 7. a

ČETRTEK, 25.9.2008

Dan se je tako kot že ves teden pričel z bujenjem ob sedmi uri zjutraj. Temu je sledilopospravljanje sob ter priprava na današnji dan. Petnajst do osmih nas je učitelj Miro

že čakal, da pridemo k jutranji telovadbi. Tudi danes smo se smejali njegovim šalam inse razgibali. Po telovadbi je sledil zajtrk, ki so nam ga pripravile kuharice.Ob deveti uri smo se vsi zbrali v večnamenskem prostoru številka petnajst, saj smo na

programu imeli lov na Kosobrina. Z žrebom smo se razdelili v skupine, ki večini niso bilevšeč. Potem smo se odpravili proti hotelu Korona ob reki Pišnici. Pred startom so skupinedobile list z navodili in kompas. Člani skupine so izbrali vodjo in lov na Kosobrina se jelahko pričel. Med potjo smo reševali naloge, opazovali pokrajino ter pazili drug na dru-gega. Ko so vse skupine varno prišle na cilj, smo odšli v dom, kjer je Miro razglasil zma-govalce. Zmagala je skupina številka štiri,ki so jo sestavljali Žan Pirnar, Alenka Bobnarin Patricija Barbo.Po kosilu smo imeli uro prostega časa, ki so jo nekateri izkoristili za druženje z učenci izosnovne šole Krmelj, drugi za kartanje in igranje namiznega tenisa, spet tretji za pripravena zaključni večer.Ura je bila hitro mimo in zunaj nas je že čakala učiteljica Maja, s katero smo spoznavalizdravilne rastline, njihove učinkovine ter stranske učinke. Hodili smo od vrta do vrta in siogledovali rastline na gredicah. Opazili smo, da so rastline, za katere smo menili, da sole plevel , večkrat zelo koristne. Skupaj smo se malo sprehodili po Kranjski Gori, zravenpa uganjali razne norčije. Po ogledu smo odšli v učilnico, kjer smo s skupnimi močmi terpomočjo knjig rešili naloge. Končno pa je spet sledil prosti čas.Ti dve uri smo intenzivno pripravljali svoje točke za večerni nastop. Vaja,vaja in še enkratvaja, da bi le bilo čim bolj popolno. Ob osmih smo se vsi zbrali v večnamenskem prostoruin začeli smo s programom. Prvi so nastopili učenci iz Krmelja, s katerimi smo postalizelo dobri prijatelji. Pripravili so nam res izjemen program, ki smo ga nagradili z dolgimaplavzom. Tudi mi smo prišli na vrsto in moram nas pohvaliti,da smo zelo dobro izpeljali,kar smo pripravili. Seveda smo bili tudi mi nagrajeni z aplavzom. Sledil je ples, ki pa jezaradi težav z zvočniki žal padel v vodo, zato smo preostanek večera izkoristili za dru-ženje in zabavo. Izmenjali smo si MSN naslove, telefonske številke, se pogovarjali, po-slušali glasbo in se smejali raznim šalam. Urin kazalec se je hitro približeval deseti inmorali smo oditi v svoje sobe ter se pripraviti na spanje. Učitelj nam je prišel zaželet lahkonoč in luč je ugasnila ... Ja, luč je ugasnila, mi pa smo še vedno bili polni energije intoliko smo si še imeli povedati. Nekaj časa smo se še pogovarjali, izmenjali smo svojeobčutke, potem pa se nam je res že zdel pravi čas za spanje. Lahko noč!

Jasmina Ilar, 7. a

Zjutraj smo vstali ob sedmih, se preoblekli, umili in odšli k jutranji telovadbi. Učitelj namje pokazal nekaj vaj, ki so nas dokončno zbudile. Dežurna učenca sta medtem pri-

pravljala mize v jedilnici. Moram priznati, da so se kuharice kar potrudile in nam pripra-vljale dobro hrano. Po zajtrku smo imeli malo prostega časa. Fantje smo se zadrževali vvečnamenskem prostoru, kjer smo igrali namizni tenis, punce pa so bile kot vedno vsobah. Glavna točka današnjega dneva je bil orientacijski tek z naslovom Lov na Kos-obrina. Dobili smo kompas in delovne liste, na katerih je bila začrtana pot in napisanenaloge, ki smo jih morali reševati. Nismo samo tekli, ampak smo se ob tem neskončnozabavali. Ker je bilo to tekmovanje, so bile predvidene tudi nagrade. Prva je bila brez-plačno enotedensko bivanje v hotelu v Kranjski Gori. Ko smo vsi opravili svoje naloge,smo dobili malico, potem pa smo se vrnili v dom, kjer je bila razglasitev rezultatov. Potemsmo imeli usmerjeni prosti čas. Fantje nismo šli v učilnice, ampak smo igrali namiznitenis. Sledilo je kosilo. Popoldne smo odšli v gozd, kjer smo iskali žuželke, ki živijo nadrevesih. Vse to smo kasneje v učilnicah tudi zapisali. Po večerji smo morali pripravitizabavni program. Nekateri so peli, drugi plesali, tretji igrali, četrti so pokazali čarovniškeveščine. Bilo je zelo prijetno in čas je hitro minil. Zdaj pišem in razmišljam o dnevu: segelmi je globoko v srce in želim si še veliko takih.

Marko Povše, 7. b

PETEK, 26. 9. 2008

Že zjutraj se je pokazalo, da je bilo danes konec našega bivanja v COŠ. Takoj po zaj-trku smo začeli pospravljati sobe in polniti svoje kovčke in potovalke. Skrbno smo

pregledali omare, da ne bi kaj ostalo tam. Ko smo končali z delom, smo imeli vse do ko-sila plezanje. Stena zanj je bila v gozdu. Vsak od nas je dobil čelado in pas. Plezali smotrije naenkrat. Bilo je zanimivo. Ko smo vsi enkrat splezali na vrh, smo odšli v dom, kjersmo imeli kosilo. Zunaj nas je že čakal avtobus. Poslovili smo se od novih prijateljev izOŠ Krmelj, zložili prtljago v avtobus in se odpeljali domov. V Mirni Peči so nas že čakalistarši, ki smo jih bili zelo veseli.

Ema Jakša, 7. b

Danes smo vstali kot po navadi. Hitro smo začeli pospravljati svoje stvari in polniti po-tovalke. Te smo morali odnesti v skupen prostor. Za zajtrk smo imeli kruh in kislo

smetano, nato pa smo odšli v učilnico, kjer smo se z Majo pogovarjali o vodah in živalihv njih. Po krajšem pogovoru o našem delu smo odšli k Savi Dolinki in reševali naloge.Potem smo se odpravili proti domu. Po kosilu smo se poslovili od naših prijateljev izKrmelja in se z avtobusom odpeljali proti domu. Veseli smo bili srečanja s starši.

Alenka Bobnar, 7. a

Včetrtek, 20. 11. 2008, je bila v Kulturnem domu Janeza Trdine Novo mesto gledališkapredstava z naslovom »Itak Maži«. Predstavo smo so ogledali učenci iz različnih do-

lenjskih osnovnih šol in se ob dogodivščinah fanta »Itak Maži« zelo nasmejali.Itak Maži je osnovnošolec, ki ves čas igra računalniške igrice in razmišlja o svoji sošolkiSanji, zato ga morajo vsi neprestano prositi, da kaj stori. Itak Maži ima mlajšega petlet-nega brata, ki je zelo razigran in ga nenehno prosi, naj mu kaj nariše, za kar pa Itak Mažini bil pri volji. Starejša sestra je že končala osnovno šolo in ima pogoste klice svojegafanta z imenom Koruza, zato se z Itak Mažijem in mlajšim bratom nenehno prepira zaradi

telefona. Ker je Maži vsakič odgovoril z itak,storil pa ni nič, je dobil vzdevek »Itak Maži«.Otroci se imajo radi, a vsak dela svoje stvari inima tudi svoje skrivnosti. Življenje v družini jetako polno smešnih dogodivščin, a lepo in za-bavno.Predstava nam je bila zelo všeč in smo se obnjej vsi zelo nasmejali. Navdušeni pa smo bilitudi nad tem, da smo lahko v živo spoznali

igralko Alenko Tetičkovič, ki jo vsi zelo dobro poznamo iz televizijske nadaljevanke Našamala klinika.

Karmen Rupnik, 5. a

GLEDALIŠKA PREDSTAVA »ITAK MAŽI« NASMEJALAOTROKE

ŠOLA V NARAVI 5.r

Vponedeljek, 10. 11. 2008, smo se učenci 5. a in 5. b razreda skupaj z našima učite-ljicama odpeljali v šolo v naravi v Livške Ravne.

Pot nas je vodila skozi Trebnje, Ljubljano, Idrijo, Kobarid. V Livške Ravne smo prišli ob11.50. S potovalnimi torbami smo se zbrali pred domom Kavka. Vodja nas je popeljal vdom in nam pokazal naše bivalne prostore, v katerih smo naslednjih pet dni bivali. Se-znanili so nas o hišnem redu in disciplini v domu. V jedilnici je na oglasni deski visel urnikdejavnosti, ki smo jih imeli v tistem tednu. Na dan smo imeli štiri obroke, imeli smo do-poldanski in popoldanski pouk (po dve uri). Vsak večer smo imeli usmerjeni prosti čas.Prvi večer smo imeli spoznavni večer, v torek likovno delavnico na temo mladi, v četrtekpa zaključni večer. Vsaka skupina je pripravila kratko točko. Po nastopu smo imeli ples(disko). V petek zjutraj smo spakirali. Nato smo imeli še orientacijsko tekmovanje in raz-glasitev rezultatov. Na pot smo se odpravili ob 13.30. V Mirno Peč smo prispeli bo 17.40.Bivanje v domu Kavka je bilo naporno, vendar nam je prineslo veliko znanja, zato upam,da se bo vsaj še kdaj ponovilo.

Aljaž Kolenc, 5. A

MOJCA POKRAJCULJA

Všolskem letu 2008/09 smo z učiteljico Goršičevo organizirali dramski krožek. Vanjsmo se vpisali Karmen Plavec, Rebeka Krevs, Jasmina Ilar, Patricija Barbo in Žan

Kupljenik ter jaz. Prvo igro smo igrali starostnikom v šolski jedilnici. Naša druga igra je bila Mojca Pokraj-culja, ki smo jo igrali predmetni in razredni stopnji naše šole, vrtcu Pedenjped in poznejena predstavi Mirnopečanom. V igri je bilo 6 vlog. Jaz sem bil volk, Žan medved, Patricijajelen, Jasmina lisica, Rebeka zajec, glavno vlogo pa je imela Karmen, ki je bila MojcaPokrajculja. Simon Rezelj je bil tonski mojster, Jure Pugelj pa se je ukvarjal s svetlobo vkulturnem domu. Pri vajah nam je pomagal tudi gospod Bogdan Krevs, ki nam je svetovalter nam pomagal postaviti in prevažati rekvizite, ki jih je naredil modelarski krožek. Navseh vajah smo se zelo nasmejali in se zabavali, vendar smo imeli tudi tehnične težave,ki smo jih na koncu odpravili.Po zadnji predstavi, ki smo jo igrali v tem šolskem letu, smo dobili pico v gostilni Novljan.

Tomaž Kos, 7. a

OBISK DOLENJSKEGA MUZEJA

Vsredo, 21. 1. 2009, smo se učenci 5. a in 5. b razreda odpravili v Dolenjski muzej vNovo mesto. Po prihodu smo si najprej ogledali izkopanine iz kamene dobe. Izvedeli

smo, da je človek v kameni dobi začel uporabljati kamen za izdelavo orožja in orodja.Nato je sledil ogled izkopanin iz bronaste dobe. Vodička nam je povedala, kako je človekprišel do brona (mešanje kositra in brona). Ogledali smo si stvari, ki so jih praljudje za-kopali ob žarni posodi (moškemu sulice, nože ..., ženski nakit). Potem je sledil ogled iz-kopanin iz železne dobe. Videli smo skico topljenja železa in pletenja oblek. Sledil jeogled rimskih grobov, oklepov in denarja. Po končanem ogledu izkopanin smo odšli vdelavnice, kjer smo delali različne poskuse. Po navodilih predstavnice muzeja smo po-

skusili ročno izdelati posodo izgline (osnova gnetenja), s po-močjo kamna smo mleli (drobili)zrna, s pripravljenimi nitmi smotkali blago, s pomočjo loka in lesasmo poskusili priti do iskre (ognja),izdelali smo lahko tudi različnoorožje in orodje (sekiro, kladivo ...).Za konec so nam predstavili zgo-dovino Novega mesta. Dan, ki smo ga preživeli v Dolenj-skem muzeju, je bil zelo poučen inzanimiv, saj nam je prikazal življe-nje naših prednikov.

Aljaž Kolenc, 5. a

Vsredo, 4. 2. 2009, smo namesto tradicionalne proslave ob slovenskem kulturnemprazniku organizirali ustvarjalne delavnice. V njih smo učenci postali aktivni soustvar-

jalci kulture. Organizirali smo 17 delavnic: glina, cvetje iz papirja, haiku, lutke, vžiganje vles, vezenje, kretalni govor, dramska delavnica, pevska delavnica, prešernovi hlebčki,gib – ples, intarzija, grafična delavnica, lectovo srce, ohranimo kulturno dediščino, ro-mantika v fotografiji, kultura v športu, moja prva knjiga. Za vodje posameznih delavnicsmo povabili tudi zunanje sodelavce.

Tadeja Pust, 9. b

USTVARJALNE DELAVNICE

OHRANIMO KULTURNO DEDIŠČINO

Vsako leto v šoli pripravimo prireditev v čast slovenskemu kulturnemu prazniku, ki gazaznamuje France Prešeren. Letos je bilo malo drugače, saj smo delali v ustvarjalnih

delavnicah. Te so potekale v sredo, 4. 2. 2009. Vsak učenec si je izbral, v kateri delavnicibo ustvarjal. Sama sem se odločila, da bom sodelovala v delavnici z imenom ohranimokulturno dediščino. Učenci, ki naj bi ustvarjali v tej delavnici, smo se zjutraj zbrali v učilniciza geografijo. To delavnico sta vodila učitelja Igor Zadravec in Rok Krese. Sledil je kratekuvod, v katerem smo izvedeli, kaj bomo počeli. Učitelj nas je razdelil v skupine. Vsakaskupina si je morala izbrati eno izmed štirih tem, ki so bile: kozolec, gradovi na Sloven-skem, značilne slovenske hiše ter šege in navade na Slovenskem. Naša skupina si jeizbrala šege in navade na Slovenskem. Na listu, ki smo ga dobili, so bila navodila inpotek dela. Najprej smo dobili razrezani zemljevid, ki smo ga morali sestaviti. Na njemni bilo označenih krajev, samo slovenska meja. Ko smo sestavili ta zemljevid, kar je bilozelo težko, smo morali poiskati podatke o šegah in navadah, ki so bile navedene nalistku. Skoraj vsak slovenski kraj ima svojo šego ali navado. Po malici smo nadaljevali zdelom. Najprej smo poiskali kurenta, ki je značilna maska na Dravskem in Ptujskem polju.Veliko prebivalcev Ptuja se za pusta preobleče v kurente, da bi pregnali zimo. Borovogűstuvanje je značilno v Prekmurju. Vrhunec te šege sta poroka in podiranje drevesa,po katerem ima ta šega ime. Zeleni Jurij je najbolj znan v Beli krajini. Ta je bil oblečen vzelenje, v rokah pa je drži mlado, majhno brezo, ki so jo krasili rdeči trakovi, ki naj bi od-ganjali zle duhove. V Cerknici, natančneje ob Cerkniškem jezeru, se potepajo za pustatakšne in drugačne čarovnice, ki se jim grše reče kar ''coprnice''.

Na Primorskem oz. v Brkinih so znani škoromati. Njihovorajanje se imenuje škoromatija. Laufarija je pustni običaj vCerknem. Laufarji so skupina mask, ki šteje 25 članov. Vsemaske razen ene, ki je izdelana iz kože, so lesene. Pokoncu delavnic, ob 12. uri, smo razstavili izdelke v jedilnici.Povabili smo tudi starše, naj pridejo pogledat, kaj smoustvarili v šoli. Imeli smo tudi kulturni program. Bilo je zelo zanimivo, saj smo spoznali veliko novega.

Ema Jakša, 7. bTEHNIŠKI DAN O ZDRAVI PREHRANI

Včetrtek, 5. 2. 2009, so nas obiskali učitelji in učenci srednje gostinske šole iz Novegamesta. Delali smo v dveh skupinah: v eni skupini smo pripravljali hrano, v drugi pa

smo se pogovarjali o zdravi prehrani. Moja skupina je najprej kuhala. Na majhne kruhkesmo nadevali namaz in jih nato tudi okrasili. Pripravili smo tudi pečeno proseno kašo inpečena jabolka. Nato smo vse to tudi poskusili, bilo je izvrstno. Na predavanju o zdraviprehrani pa smo se pogovarjali o zdravi prehrani in tudi izdelovali piramido zdrave pre-hrane. To početje mi je bilo zelo všeč. Ta dan mi bo ostal v lepem spominu, saj sem lahkokuhala.

Karmen Rupnik, 5. a

ZIMSKI ŠPORTNI DAN

Vponedeljek , 9. 2. 2009, smo imeli učenci predmetne stopnje športni dan. Kje bomopreživeli ta dan, smo si izbirali med tremi možnostmi. Odločili smo se lahko za ko-

panje v Dolenjskih Toplicah, za Otočec, tam so učenci imeli različne aktivnosti, ali pa zasmučanje v Cerknem. Jaz sem se odločila za slednjo možnost.0d 6.20 smo se zbrali pred šolo, kjer nas je čakal avtobus, v katerega smo zložili svojoprtljago. Vsak si je vzel še malico, nato pa smo se ob 6.35 odpeljali proti Cerknemu. Potnas je vodila skozi Trebnje, Ivančno Gorico, mimo Grosupljega in Ljubljane ter skozi Medvode, Škofjo Loko in Železnike. Čez dobre tri ure smo prispeli na cilj. Med tem časomsmo se razdelili v dve skupini, in sicer po tem, kako dobro znamo smučati.Tam smo se najprej okrepčali z malico ter si pozneje pripravili vsak svojo opremo. Učiteljje šel medtem po karte. Ob 9.00 je začela obratovati štirisedežnica, ki nas je peljala dovrha smučišča. Pri koči smo odložili svoje nahrbtnike, nekateri pa so si šli izposodit če-lado. Nato smo se začeli smučati v takšnih skupinah, kot smo se na avtobusu razdelili. Takosmo se smučali do okoli 12.00. Takrat smo se vsi skupaj dobili na mestu, kjer smo zjutrajpustili svoje nahrbtnike. Skupaj smo pojedli malico. Čez dobre pol ure smo odšli nazajna smučišče. Nekateri, ki so bili prej v slabši skupini , so se pridružili boljši. Tako smosmučali vse do 16.00. Takrat smo se dobili v dolini, kjer je bil parkiran naš avtobus.

Nekaj se nas je šlo preobleč v suha oblačila, drugi so malicali. Zatem pa smo se odpraviliproti domu. K šoli smo prišli okrog 19.00, tam so nas že čakali naši starši. Ta dan sem zelo uživala in ni mi žal, da sem se odločila za smučanje, čeprav sem bilaprecej skeptična, če bom tam kaj smučala ali bom samo sedela.

Polona Opara, 9. b19. NACIONALNI OTROŠKI PARLAMENT

Včetrtek, 5. 3. 2009, smo se predstavniki šol iz vse Dolenjske zbrali na Rotovžu. Raz-pravljali smo na temo Ljubezen in spolnost. Po končani razpravi smo izvolili sedem

delegatov, ki so zastopali Dolenjsko na nacionalnem otroškem parlamentu v Ljubljani.Med izvoljenimi sem bila tudi jaz. Tako sem se skupaj z ostalimi predstavniki Dolenjskev ponedeljek, 23. 3. 2009, odpravila v Državni zbor Republike Slovenije v Ljubljano. Napoti nas je spremljala Vladka Škof, koordinatorka naše regije. V Ljubljano smo šli z vlakom. Tja smo prispeli okrog 8.30, nato pa smo se peš odpraviliproti mestu zasedanja. Ko smo vstopili, so nam najprej pregledali nahrbtnike, nato smote odložili in odšli v veliko dvorano ter se pripravili na zasedanje.Parlament se je ob 9. 30 začel s pozdravnim nagovorom Roka Židanika, ki je bil pred-

sednik 18. nacionalnega otroškega parlamenta. Sledili so govori predsednika državnegazbora dr. Pavla Gantarja, predsednika Zveze prijateljev mladine Slovenije mag. FrancaHočevarja, vodje delegacije Parlamentarne skupščine mediteranskih držav Mira Petka,odpravnika poslov na veleposlaništvu ZDA Bradleya Fredna, namestnice varuhinje člo-vekovih pravic mag. Kornelije Marzelj in ministra za šolstvo in šport dr. Igorja Lukšiča. Ob 9. 50 so sledili povzetki poročil o uresničevanju predlogov, stališč in mnenj lanskegasrečanja. Po izvolitvi organov 19. NOP smo se razdelili v štiri skupine, v katerih smo raz-pravljali o ljubezni in spolnosti. Prva skupina je razglabljala o informiranju in izobraževa-nju, druga pa predvsem o istospolno usmerjenih. V tretji skupini, v kateri sem bila tudijaz, smo skušali odgovoriti na vprašanja kako, kdaj ter s kom v spolnost. Zadnja skupinapa se je posvetila vplivom.Ko smo končali z delom v skupini, smo imeli malico. Takrat smo se lahko predstavniki

šolskih skupnosti pobližje spoznali. Med tem časom smo morali oddati tudi predloge za20. NOP. Ob 12.05 je sledil plenarni del zasedanja. Poročali smo o stališčih, mnenjih in predlogih,izoblikovanih v posameznih skupinah, ter o teh razpravljali s predstavniki parlamenta,vlade, uradov in drugih vladnih in nevladnih organizacij.Ob 13. 50 je sledil kratek povzetek vseh pomembnih predlogov ter razglasitev teme za20. NOP. Izbrana tema je bila Stereotipi, rasizem in diskriminacija. Parlament smo končaliokrog 14.00, zatem pa smo odšli na kosilo.Ko smo pokosili, smo se peš odpravili do ljubljanske železniške postaje ter se ob 15. 16z vlakom odpeljani proti domu. V Mirno Peč sem prispela ob 16. 30.

Polona Opara, 9. b

MOJE PRAVICE IN DOLŽNOSTI

Pravice in dolžnosti so pomembne. Na svetu jih ima vsak človek. Dolžnosti so nekaj,kar moramo narediti, npr. hoditi v šolo, napisati domačo nalogo in še in še. Pravice

pa so nekaj čisto drugega. Zaradi njih imamo ljudje svobodo. Naštela bom le nekaj pravic:pravica do nenasilja, pravica do igre, pravica do staršev … Moja najljubša pravica je pra-vica do nenasilja, saj če se kdo znaša nad menoj, se lahko branim s temi besedami:»Imam pravico do nenasilja.« Običajno to deluje, kar je prijetno, saj odnesem celo kožo.

Tjaša Pungert, 5. b

Moja pravica je, da se lahko igram. Igram se lahko z žogo, se vozim s kolesom ali pas prijatelji igram igrice na računalniku. Moja dolžnost je, da se naučim vse, kar smo

se v šoli učili, da napišem domače naloge, da pri pouku sodelujem, si kaj zapišem insem priden.

Miha Pugelj, 5. b

Vsak otrok ima pravico do družine, zdravstvene oskrbe, izobrazbe, svobode, igranja,hrane, pijače, do primernega doma in počitka.

Hana Kastelic, 5. b

OCENA:

KOK TI MEN ZDEJ DOL VISIŠ

Učenci 9. razredov so si 26. 1. 2009 v Mladinskem gle-dališču Ljubljana ogledali predstavo Kok ti men zdej

dol visiš. Vas zanima, kaj mislijo o njej? Takole so zapi-sali:Zgodba, ki jo je napisal Mark Ravenhill, govori o štirih de-kletih, ki želijo postati slavne. Ker imajo vsakdanje in ničkaj ugledne fante, se odločijo, da jih bodo zapustile. Fa-ntje so se jim maščevali tako, da so ustanovili svojo sku-pino Hudo in s pomočjo dramskega krožka zaigrajo , daso slavni. Takrat so dosegli to, da jih dekleta hočejo nazaj.Fantje so se nekaj časa navidezno upirali in končno popustili. Spet nastanejo štirje srečnipari kot na začetku.Največkrat gledališke igre mladine ne pritegnejo. Po navadi o njih govorijo, da so »do-lgočasne za umret«. Z gotovostjo pa lahko trdim, da je predstava Vita Tauferja Kok timen zdej dol visiš pravo nasprotje. Celotna igra je predstavljena na duhovit način, z ra-zličnimi zabavnimi trenutki in najstniškim slengom. Posebna pohvala gre tudi igralski za-sedbi, ki se je kljub ne več najstniškim letom zares odrezala, se vživela v vlogo in jozaigrala z najstniškim duhom.

Maša, 9. b

Všeč mi je bila ideja in sama izvedba enega izmed igralcev, ki je igral berača. Ta se jedobro znašel v vlogi napovedovalca prihodnosti. Njegov izraz, mimika in kretnje so mibili zelo všeč, saj so dajali vtis neke drugačnosti.

Ni mi bilo všeč, da so fantje tako hitro popustili, čeprav so s tem dokazali, da imajo dekletaradi. Nejc, 9. b

Tudi igralci in igralke so bili prepričljivi. Katarino, vodjo deklet in najbolj zaverovano v to,da bo slavna, je igrala Janja Mazelj, Super je igrala tudi Romana Šalehar, in sicer maloboječo in negotovo Barbaro. Neda R. Bric je upodobila vzvišeno ter naivno Rosano,Mojca Partljič pa najbolj čustveno Simono. Glavni junak fantov Jaka (Matija Vastl) je naodru deloval zelo resnično in dostikrat je tudi navzven pokazal svoja čustva. Danijel je zvlogo reperja in mozoljastega najstnika pestro obarval dogajanje. Hitro najstniško jezoje znal pokazati Robert Prebil v vlogi Pera. Boris Kos pa je igral mevžastega, a norma-lnega fanta Nejca. Tjaša, 9. a

S to predstavo so želeli mlade navdušiti za gledališče. Mislim, da jim je to tudi uspelo.Igra je bila čudovita, čeprav so v njej igrali igralci, ki jih še nisem videla. Tudi pesem, kiso jo peli fantje, je bila odlična in smo uživali ob njej.Eva, 9. b

Igralci so se vživeli v svoje vloge in odlično predstavili življenje najstnikov. Petra, 9. b

Predstava se mi je zdela po eni strani zanimiva, saj je prikazovala življenje mladih, nji-hovo živahnost, po drugi strani pa me je motilo, da je Mojca Partljič igrala sedemnajstle-tnico, bolj primerna bi bila za igranje babice. Zdi se mi, da bi se moral režiser bolj potruditiin poiskati mlajše igralce ali pa vloge zaupati bolj nadarjenim pravim najstnikom.Maja, 9. a

Motila me je igra Romane Šalehar, ki je igrala Barbaro. Na začetku je govorila piskajoče.S tem je hotela pri gledalcih vzbuditi smeh, kar pa se ji ni najbolj posrečilo … Predstavaje bila zabavna, privlačna in s svojim »singlom, ki totalno seka«, je prevzela srca mla-dostnikov.Mitja, 9. a

Kostumografinja Mateja Benedetti je igralce odela v kostume, ki so prikazovali oblačenjedanašnjih najstnikov. Priznati moram, da so se mi nekatere obleke zdele malo prevečkričeče. Tudi scena, za katero je poskrbel Tomaž Štrucelj, je bila raznolika in tako prika-zovala, da se stvari odvijajo na več mestih.Tadeja, 9. b

Predstava je odličen primer najstniškega življenja. Posebno všeč mi je bila naslovnaskladba, ki jo je napisal Saša Losić. Ivo Godnič je v igri menedžerja govoril celo ne-mščino, kar me je presenetilo. S svojimi šalami pa je spravljal gledalce v smeh. Matic, 9. a

Glasba in petje sta bila enkratna. Res sta poživila vzdušje.Luka, 9. b

Scenograf Tomaž Štrucelj je s košarkarskimi koši opozoril na zunanje dogajanje. Kostu-mografka Mateja Benedetti je naredila izjemne , barvite in zanimive obleke. Motilo me jele to, da so bili igralci ves čas v istih oblačilih. Od igralcev se je v svojem hip hop stiluodlično znašel Uroš Maček, med igralkami pa me je najbolj prepričala Marinka Stren, kije igrala članici dramskega krožka.Janja, 9. a

INTERVJU

IGRALEC NI POKLIC, AMPAK NAČIN ŽIVLJENJA

Gojmirja Lešnjaka – Gojca poznamo predvsem po liku Cveta v Naši mali kliniki, ne-kateri tudi po TV-Popru in Teatru paradižnik, naši starši pa po Periskopu. Ni pa znan

le po televizijskih nastopih. V gledaliških krogih ga poznajo kot dvakratnega žlahtnegakomedijanta, kot dobitnika Ježkove nagrade in direktorja Kosovelovega doma v Sežani. Redkokdaj se nam v Mirni Peči zgodi, da pridejo med nas znani slovenski igralci in na-polnijo našo dvorano z odraslimi gledalci. Tokrat se je to zgodilo. Bilo je 30. novembra2008, ko je pri nas gostoval priznani slovenski igralec Gojmir Lešnjak – Gojc. Skupaj sše tremi igralci je zaigral v komediji Kako smo ljubili tovariša Tita. Nam pa se je ponudilapriložnost, da smo se pred nastopom pogovarjali z njim.

Ali ste imeli že kot otrok smisel za humor? Kako ste ga izkazovali?

O tem, ali sem imel smisel, po navadi presojajo drugi. Vem le, da sem znal pripovedovatišale. Že kot otrok sem bil član tabornikov in ob tabornih ognjih smo pripravljali skeče inse zabavali. Nekoč smo pripravili celo dramatizacijo Haškovega dela Dobri vojak Švejk.Tako se je začela moja pot in veselje do tega, da zabavam ljudi.

Kakšen učenec ste bili v osnovni šoli?

Bil sem prav dober učenec, le v 7. razredu sem bildober. Ne čudite se preveč. Jaz sem namreč dislektik.Ti imajo težave s prepoznavanjem grafičnih znakov,zato sem imel težave pri branju. Te motnje pa mojaučiteljica slovenščine ni razumela. Uporabljala ječudne postopke in še danes imam slab spomin nanjo.Ta bolečina je ostala in o njej govorim, da bi opozorilvzgojitelje, naj bodo s takimi otroki potrpežljivi. Zaradiuspeha sem potem končal lesarsko šolo, se neuspe-šno vpisal na agronomijo, potem pa sem diplomiral izslavistike in postal celo učitelj slovenščine.

Zakaj ste se pa potem odločili za poklic igralca?

Nisem se odločil sam, pri tem so mi pomagali prijatelji. Že vrsto let sem se ukvarjal zglasbo in igral v skupini Srp. Naša zasedba je bila precej nenavadna, saj smo imeli dru-gačne instrumente kot običajni ansambli. Glasbo smo ustvarjali s fagotom, violo, kontra-basom, klavirjem in saksofonom, kasneje pa so se nam je pridružili še bas kitara inbobni. Igrali smo vse zvrsti glasbe, od džeza do narodno-zabavne glasbe. Nekoč smosodelovali tudi v diplomski predstavi Vena Tauferja. Takrat sem začutil vonj Akademijeza gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT). To sem povedal tudi prijateljem, zato some začeli nagovarjati, naj grem delat sprejemne izpite. Res sem šel in bil sem sprejet.

Med nami je kar nekaj nadobudnih igralcev. Kako naj dosežemo svoj cilj?

Lahko vam povem samo to, kaj gledajo profesorji na sprejemnih izpitih. Oni imajo radinepopisan list, ki ga potem v teku šolanja pišejo. Preverjajo gibljivost, glas, saj igralci nesmejo imeti govornih napak. Pomembna stvar je tudi talent. Treba je imeti delovne na-vade. Igralski poklic je eden najlepših, istočasno pa tudi naj-grših poklicev na svetu. Zlasti je hudo, če končaš šolanje intreniraš igralske veščine, potem pa ti na odru ne uspe. Pridrugih poklicih se lahko preusmeriš, pri igralstvu pa ti ostanele delo kulturnega animatorja v kakšni občini. To pa je gledena prvinsko željo kar boleče.

Rekli ste, da je Kras za Vas oaza miru in ljubezni, kraju, kjer živite pa rečete Repu-blika Škofi. Zanima nas, zakaj tako ime.

Ime se je rodilo v TV-Poper v zgodnjih devetdesetih letih. Takrat je, kot so vam gotovopovedali starši, razpadala SFRJ, republike so se odcepljale. Slovenija je bila že samo-stojna in pripravljala se je na vstop v Nato. Jaz sem bil proti temu, zato smo s štirimi pri-jatelji ustanovili Neodvisno anarhično republiko Škofi. Imamo svojo ustavo in v njej je leen zakon, in sicer: Ne stori drugemu tistega, kar ne želiš, da drugi storijo tebi.

Preseneča nas, da v humorističnih nadaljevankah upodabljate Dolenjca, čeprav toniste. Zakaj prav ta lik?

Ne igram samo Dolenjca. To sem le v Naši mali kliniki in reklami za angal. Aktivno namrečgovorim tri dialekte: kraško, ki sem se ga naučil od svoje none (stare mame), mešaniconotranjsko-dolenjskega jezika, ki ga govorijo v krajih nad Igom, tam sta živela moj nono(stari oče) in stric, ki nista nikoli govorila knjižne slovenščine, in mariborščino, ki jo je go-vorila moja mama in jo govorijo moji bratranci, ki jih imam na Štajerskem kar veliko. Takose v zabavo drugim in sebi v veselje sprehajam med temi tremi narečji. V Teatru parad-ižnik je gasilec Hinko govoril kraško, v reklami za angal pa govorim dolenjsko.

Danes boste v Mirni Peči nastopili v komediji Kako smo ljubili tovariša Tita. Vi steživeli v državi, ki ji je vladal Tito, mi smo o njem nekaj izvedeli od svojih staršev.Zakaj boste govorili o ljubezni do njega?

Predstavo je napisal beograjski pisec Zlatko Dorić za potrebe srbskih gledalcev, k namjo je prinesel Marjan Bevk, režiser te predstave in sin pisatelja Franceta Bevka. Preneseljo je v slovenske razmere in iskal producenta. Igra me je zanimala, in ker sem direktorKosovelovega doma, sem se odločil, da jo bomo uprizorili v našem gledališču. Takratnisem videl, kako uspešna bo. Za mlajšo generacijo je ta predstava zelo absurdna, zageneracijo, ki je to obdobje živela, pa je zelo smešna.

Kaj Vam Tito pomeni?

Zame je še danes eden največjih državnikov, saj je znal med seboj povezati različne na-rode in vere. To se je pokazalo po njegovi smrti, saj so na tem območju začele krvavevojne. Ustvaril je socialno državo, kjer je imel vsak delo, zdravstvo je funkcioniralo, šoleso bile brezplačne. Revnih in brezposelnih ni bilo, bilo pa je tudi, tako kot govori pred-stava, veliko neumnosti. Tudi mene so opazovali, kaj delam.

Poznamo Vas kot igralca v komedijah. Ste kdaj igrali v kakšni tragediji?

Da. Moja prva prava predstava po diplomi je bila vloga Romea v Shakespearjevi tragedijiRomeo in Julija. Režiral jo je Ljubiša Ristić. Zdaj v Raztrgancih igram klenega sloven-skega kmeta, mlinarja in očeta, ki je tragična oseba. Moram pa reči, da raje igram v ko-medijah.

Dvakrat ste dobili nagrado žlahtni komedijant in enkrat Ježkovo nagrado. KateraVam je najljubša?

Težko bi se odločil za eno, saj ima vsaka svojo vrednost in vsaka svoj čar. Morda mi jebližja Ježkova, ker nosi ime po našem največjem humoristu. Danes pa si zaslužite na-grado tudi vi, saj ste se odlično pripravili za ta intervju. Niste mi postavljali standardnihvprašanj, kot so, zakaj ste postali igralec ali ste rad igralec. To mi je všeč.

Ura je minila, kot bi trenil. Zahvalili smo se za prijeten klepet, med katerim nas je tudi na-smejal tudi s primeri narečnega govora, in odhiteli na predstavo, ki nas je, četudi je nismočisto razumeli, navdušila in nasmejala.

Petra, Polona, Maja, Tadeja, Tamara, Luka, Klemen

MLADOST BREZ TELEVIZIJE

Moj oče se je rodil leta 1955 in je živel v čisto drugačnih časih, vladal je drug političnisistem in bile so drugačne razmere. Kot vsakega izmed vas tudi mene zanima, kako

so živeli v starih časih, zato sem ga prosil, naj mi pripoveduje o njih.

Rodil si se v Hmeljčiču. Kako si doživel svoje otroštvo?

Živel sem na kmetiji, kjer je bilo vedno dosti dela. Ker ni bilo interneta in televizije takokot danes, smo ob večerih ličkali koruzo, se pogovarjali in se igrali razne družabne igre.Ob vsem tem pa je bila še šola. Šest kilometrov do šole sem moral iti peš. Šolo smoimeli od 7.10 do 13.00 ure. Po navadi sem moral pomagati pri vsakdanjih opravilih, napolju, v vinogradu in pri skrbi za živino. Vsi otroci smo morali biti pastirji, to je bila takorekoč glavna funkcija mlajših otrok. Včasih smo pasli tudi vsi skupaj in pri tem uganjalinorčije.

Katere pa?

Ja, na primer čisto nedolžna, da smo »rabutali« sadje, ker takrat pač nismo imeli hranena pretek in je vedno prišlo prav kako jabolko ali kakšna hruška. Za vse sadje v vasi smovedeli, vedeli smo, kje rastejo najbolj sladke češnje in kje jih je najtežje dobiti. No, potemsmo pa tudi veliko raziskovali: iskali rake v potokih, pregledali vsako gnezdo na drevesih,celo polhe smo lovili.

Kako se kaj spomniš Jugoslavije, maršala Tita, socializma?

V Jugoslaviji nam sploh ni bilo tako slabo. S socializmom nisem imel težav. Nisem bilsicer dejaven v politiki, vendar na splošno nam je šlo kar dobro. Ni bilo težav s službo,morda je bilo tudi več sodelovanja med ljudmi. V vasi smo si na primer med seboj večpomagali, si posojali kmetijske stroje in se več družili. Nismo se ograjevali z mejami inograjami ter se nismo skrivali za zidovi hiš. V službi tudi ni bilo tako velike tekmovalnostiin pritiska s strani delodajalcev.

Kaj pa pozneje, osamosvojitev Slovenije?

V osamosvojitvi sicer nisem sodeloval kot vojak, bilo pa je zelo vznemirljivo spremljatinastajanje nove države. Razni dogodki in informacije so si zelo hitro sledili. Vsi smo pri-čakovali, kaj se bo zgodilo, in upali, da ne bo hujših posledic. Kar dobro smo jo odnesliglede na hude čase, ki so nastopili v drugih jugoslovanskih republikah.

Zakaj si se odločil, da boš ostal na kmetiji? Te ni vleklo v tujino kot veliko drugihvrstnikov?

V tujini sem bil tri mesece, vendar me je vseskozi vleklo domov. Od doma sem šel že s15 leti. Šolal sem se na gostinski šoli, kjer smo imeli dualni sistem šolanja. Večino letasmo morali opravljati prakso, jaz sem jo imel v Metliki.

Samo štiri mesece smo imeli šolo na klasičen način v Novem mestu in takrat sem lahkobil doma. No, kot kuhar sem potem dobil delo tudi v Nemčiji, v Stuttgartu, vendar je biloto čisto drugačno okolje, zato sem se odločil, da se raje vrnem. Potem pa se je po spletuokoliščin nekako tako zgodilo, da sem prevzel kmetijo.

Kaj pa si želiš v prihodnosti?

Predvsem dobro pokojnino za vse moje delovne izkušnje. Pa seveda pridne vnuke, kerpridne otroke že imam.

Simon Rezelj, 8. bHAIKU

Kaj je ta stvar?To ni stvar, to je ljubezen.

Ne vidim poti, vidim le temo. Strah me je.

Naše življenje je polno ovir. A ovite z ljubeznijo zlahka premagamo.

Na koncu hodnika je luč. Naj grem ali ne?To je zdaj vprašanje.

Rebeka Krevs, 7. a

Ljubezen greje, preplavi me upanje, zelo sem srečen.

Želim si objem, stiske roke, pobožal bi, pa nimam koga.

Na nebu sije, skozi oblake se bije, to zlato sonce.

Nejc Kastelic, 9. b

Sedim in gledam, kazalec ure tiho gre, s seboj vzame čas.

Morje pride, gre.Zakaj tako hitro?Ustavi se. Počakaj.

Ljubezen me greje, ko se umivam na hladnem pomladnem dežju.

Čas – vem, da je tu,čeprav ga ne vidim, gre in se ne vrne.

Smisel življenja – lepota narave, le opazi jo.

Pojdi ven in se nasmehni, odpri oči. Videl boš mene.

Tiho teče in mirno žubori. Lep potoček.

Fant in dekle, z roko v roki – ljubezen.

Ni vredno umreti zaradi sovraštva.Umri za mir in v miru.

List hrasta, jesenski veter v laseh.Morje spominov.

Poglej tišino.Šepeta neodkrite besede.Šumi kot morje.

Prijatelji so kot zrna peska v puščavi.Majhna, a tako velika.

Jasmina Ilar, 7. a

Ljubezen greje, preplavi me upanje, zelo sem srečen.

Želim si objem, stiske roke, pobožal bi, pa nimam koga.

Na nebu sije, skozi oblake se bije, to zlato sonce.

Nejc Kastelic, 9. b

Reka je široka pot, ki vodi skozi življenje, polna radosti.

Solza je kot biser, ki se zažre v dušoin tam ostane.

Sanjam morje, sanjam plažo, a je zima.

Zamišljen obraz, zamišljene oči, zaljubljena deklina.

Patricija Barbo, 7. a

KRUH

Danes smo se odločili, da bomo domač kruh naredili. V skledo moko, sol, vodo in kvas smo zmešali in ga hitro vzhajati dali.

Ko kruh nam vzhaja, skoraj iz peharja uhaja, da pa nam ne uide, ga mama hitro v peč porine.

Iz peči že zelo diši, nam pa iz ust se slina cedi.

Miha Pugelj, 5. bKruh je bel kot sneg, in ko ga neseš v usta,ti po ustih hrusta.Kruh razdelimo med ljudi, dobi ga le tisti, ki ne spi.

Kruh je ena izmed osnov hrane,zato ga otrokomdelijo vse mame.

Kaja Brezovar, 5. b

POMLAD

Zima se poslavlja, pomlad se pripravlja, ptički žvrgolijo in se veselijo.

Pomlad je lep letni čas, saj ptički pridejo v vas.

Zdaj pa zaplešimo vsi,da ptički veseli bodo vsi,seveda pa tudi ti.

Tina Smerke, 7. a

ČOKOLADA

Čokolada je slastna reč,nje slastnih trenutkov hitro je preč,poješ eno, drugo, tretjo, četrto, si rečeš stop, narediš črto.

A hitro nova priložnostin že se vidi trebušna požrešnost.Joj, čokolada, bilo je preveč,saj bi še eno, pa je ni več.

Joj, koliko joulov smo pojedli, oh, za to so krivi knedlji,pa saj knedelj se hitro odstrani,samo energija ostane ob strani.

Sem se odločil, da joule bom porabil,sem sklenil, da se bom s športom ubadal. Sem začel teči,pa sem shujšal preveč.

A se spomnite, kje se je pesem začela,pa zdaj je znova od tam pridrvela.Tako se to kar naprej ponavljain čokolada se v želodcu prebavlja.

Nejc Kastelic, 9. b

PESMI

NORČIJE

V šoli včeraj norčije sem zganjal,fante preganjal,zato me učitelj v kot je poslal in me pošteno kaznoval.

Od učitelja podpis sem dobil,mami doma pa vse razložil.Mamica doma pa jezna je bila,ker fante sem preganjalin norčije zganjal.

Petra Hrastar in Amadeja Hren, 3. b

MIRNOPEŠKA ŠOLA

Mirna Peč je lep krajkot čudovit, nebeški raj.

V njem šola stoji,notri smo učenci vsi mi.

Tam utrjujemo svoja znanjain tekmujemo za razna priznanja.

Mi imamo bojazni,vendar so učitelji prijazni.

Ta šola zame je zares odlična,naša znanja so različna,saj veliko se naučimoin znanje pridobimo.

Urška Makše, 5. b

PRIJATELJ

Ker si moj prijatelj, rada te imam. Nikoli ne pozabi: nikomur te ne dam.

Kadarkoli hočeš, pomoč takoj dobiš, vedno sem ob tebi, tudi kadar spiš.

Ker si moje sonce, svetiš mi vsak dan. Nikoli ne obupaj, podaj mi svojo dlan.

Maja Drenik, 9. a

ŠOLA

Ko se zbudim,se mi zdi,

da volje za šolo sploh ni.

Namest, da popoldne TV bi gledal,treba se je učit,

pa nč za kompjutrm bit!

Sam pisat, risat, računatpa možgane kisat.

Sploh ne, d bi musko poslušal.

Sam gledat kdaj kej prepisat bi poskušal.

Eni kadijo,drugim se učitli tečni zdijo,

tretji harmonko igrajo, četrti izzivat znajo,

peti pa ne vejo,zakaj sploh u šolo grejo!

Polej po šoli,ko zunej je sneg,kepat se gremo,

fasada se luknja vsepovprek.

Na busu je vse lepu in prav,dokler u gužvi ne bi ostal.

Ko pa pridemo domu,eni se učijo,

drugi pa za TV-jem spijo,zraven pa smrčijo,

kr drgač se ti ob zvezkih možgani zvrtijo.

Ampak v šoli so še dobre stvari.Neki nas naučijo in za nas poskrbijo.

Dobre ocene nm dajo,Pa dost stvari nm dajo za vajo!

Žan Kupljenik 7. a

ŠOLSKA ZDRAVLJICA

Spet šola se začela,sošolci vkup se zberemo,

kmalu bo polno dela,nihče lenaril več ne bo,

mi vsi,piflarčki,

z osnovne šole b'radi šli.

Kdaj prva bo kontrolna,kdo prvi vprašan rad bi bil?

Glava, znanja polna,vsak upa, da bo pet dobil,

branjeali spanje,

to je zdaj vprašanje.

Jedilnica je polna,vsi lačni so od doma šli.

Zdaj trebuh spet boli,ker v šoli mrzla hrana se deli.

Zazvoniin mi vsi

nazaj v klopi smo se odpravili.

Vse bližje konec leta je,9. razred poslavlja se.Učitelji se le smejijo,

spričevalo nam pred nosom držijo.Mi pa vemo,

da zdaj gremo,zato se zadnjič na šolo še ozremo.

Matic Krevs, 9. a

LJUBEZEN

Love is in the air, Jaz pa hočem imeti mir.Ubadam pa s čudnim občutkom se.Baje, da nič več ne zanima me.Enkrat rada kar poletela bi.Zakaj se to dogaja mi?Eh, saj najbrž je samo bolezen, sajNe more biti ljubezen?

Maša Gabrijel, 9. b

TI

Ti si razlog, da se vsak dan nasmejim. Ti si tisti, ki ga želim.Ti si tisti, po katerim hrepenim.Ti si tisti, za katerega živim.Ti si sreča, ki si jo želim.Ti si svetla stran, ki ji jaz sledim.

Marjetka Hrastar, 7. b

NESREČNA LJUBEZEN

Sam v sobi tiho jočeš, ker tisto dekle hočeš, ona te pa ne mara, ker v drugega je zatrapana.

Zakaj po hodnikih hodiš in v temi blodiš, upaš, da te kdo pogleda ali pa se kakšna punca vate zagleda.

V mislih si predstavljaš trenutke, ki bi jih z njo preživel, rad bi jo prebolel, a veš, da to je nemogoč problem.

Eva Kramar, 9. b

SKUPAJ

Spomnim se tistih dni,ko skupaj sva bila.upanje v meni zbujal si.Predobro sva se imela.A zdaj odšel si ti,jaz pa sem v samoto se odela.

Maša Gabrijel, 9. b

SAMA

Sama v temi sedim,vedno solzne oči dobim.čakam te, da prideš tja,

kjer srečna sva skupaj bila.Minevajo ure, dnevi, noči,a tebe nazaj nikoli več ni.

Ljubila sem te, ljubila te bom,a videla nikoli te več ne bom.

Odšel si stran, odšel si drugam,a v mojem srcu boš vedno poznan.

Zdaj, ko tebe več ni,čas bo zbrisal sledi,

posušile se bodo solze,rane nič več ne bole.

Tadeja Pust, 9. b

TJAŠINE PESMI

Boš še tlek padm dol,k padm preglobok,mi boš stau ob stran,čeprou mi pomagat ne bo znou še sam Bog?

Mi pomagu boš trpet,krila spet nazaj prpet,souze mi obrisu,spet smeh nazaj narisu?

Me boš najdu,k u temnm kotu skrita bom,mi pravo pot pokazu,d obraz ne bom tiščala h tlom?

Mi znou boš povedat,da use še smisu ma,zlomlenu srce zalept,me obrnt stran od zadnga izhoda?

Mi znou spremenitboš najhujš dan mojga žiulenjau najlepšga spet,skus pounga veselja?

Boš u mojih očehzaznou tisto grozno bolečino,četud na ush stezahhudila bom z navidznim nasmehom in milino?

Odrinu si me stranin prou nč mar ti ni,ko gledaš grenko souzo,k po licu mi spouzi.

Čist useen ti je,če vidš,kaku moje krvaveče srcena tisoče koščku rozlom se.

Moja duša krvavi,upanje k bližajoč se dih smrti bledi,ne vidim, kam naj se ozrem,komu naj povem,kako znova srečna u nov dan oči odprem.

Zakaj dajau si mi upanje,me zavajalin svet navidezno olepševau,če zame mar ti niin semle pero več med krili tvojimi?

Ti sploh še spomnš časou se,k drug drugmu sva bla use,k dihala z enimi pljuči sva,živela, kt da obstajava samu midva.Sm zdej ti si spremenu se,tvoj pogled na svet čist drug postou je,zagrnjen v mračno temo hodš zdej,v tvojem pogledu pa tiči sm praznina brez usakih mej.Včasih živa polt ti zdej bledi,le zakaj žiulenje uničujš si?...in ja vem…več doug med nami te ne bo,zabredu preglobok si,da dobr bi se izšlo.A še vedno upam, čutm, diham, sm s teboj,pomenš mi use,in v mojem srcu tvoj večn bo obstoj.

Ne,zdej več ni in nkol ne bo,tako kt učasih je bilo.Nč več za žogo ti se ne podišin ona ne kriči več: ''Zdej pa ti loviš!''Punčke svoje je vrgla stran,ti pa zamenu si svoj parnikza tisto mašino, k ji praumo računalnik.Prej skupej sta se igrala,skrivala, vpila in afnala.Zdej pa sm učasih sramežlivu se pogledatain zadrhtita k drud druzga se dotakneta.K ponounu opazš njen igriv nasmeh,z mislimi odpravš spet nazaj se po straneh.Spet vidš vajino otroštvoter njene svetle kite u laseh.Želiš, da vse bi blo kot prej…in da kt otrok lahku bi reku ji:rad te imam, največ pomenš mi…

Tjaša Makše, 9. a

HOČEM UMRETI

V sobi drhtim po tvojih poljubih,po ustnicah sočnih, ki poljubljajo me.Vse le en spomin ostane, ko v naročju druge zagledam te.

Zdaj vse zmračilo se je,vse misli, vse skrbi, vsi lepi trenutki.

»Hočem umreti, nočem živeti!«Kriči moja duša, ko ugaša ji luč,luč življenja, luč ljubezni, luč drhtenja in skrbi,zdaj vse umreti hiti.

Vse sanje se zmračijo,solze po licih mi spolzijo, a ti poljubljaš jo, kot da me ne bi bilo.

»Hočem umreti, nočem živeti!«Kriči moja duša, ko ugaša ji luč, luč življenja, luč ljubezni, luč drhtenja in skrbi,zdaj vse umreti hiti.

Petra Mišmaš, 9. b

BOLI ME

Boli me, ko gledam sporočilo,na katerem tvoje srce

mojega je pozabilo.

Vse najine norčije,vse najine polomije.

Rada te imam,nočem iti stran.

Hočem te ob sebi,nočem gledati te v temi.

Petra Mišmaš, 9. b

RAZMIŠLJANJA

ŽIVLJENJE JE SOVRAŠTVO, VEČEN BOJ

Dragotin Kette je rekel:« Življenje je večen boj.« Ljudje, živali, rastline … vsa živa bitja,kar nas je, se celo življenje borimo za obstanek namreč. Vendar pa ni edini boj, boj

za obstanek.V življenju bijemo veliko bitk in bojev. Največkrat so za našo dobro. Že kot otroci se za-čnemo boriti proti staršem in njihovim idejam, ki za nas niso niti najmanj privlačne. Istoje pri živalih. Že s prvim dnevom svojega življenja se borijo za obstanek, iščejo hrano,se branijo pred plenilci in iščejo zavetje. V mladostniških letih se nam zdi boj iz otroštvaneumen, ker imamo v tem času povsem drugačne boje. Bojujemo se s svojo zunanjostjo( mozolji, ogrci, gube …), proti staršem, borimo se za večjo svobodo in samostojnost.Vendar pa so po navadi ravno ti boji najbolj podobni Sizifovemu delu. O situaciji ne raz-mislimo dobro in se podamo v boj brez razloga. Take borbe nam večkrat škodijo, kakorpa pomagajo. V odraslih letih se borimo za denar, za ljubezen in za nasledstvo.

V življenju pa je tudi pomembno, kako se borimo, ali smo se pripravljeni boriti, kako iz-kušeni smo in kako vztrajni smo. V tem se kažejo tudi rezultati. Ne razlikuje pa se samonačin borbe, temveč tudi koliko časa se kdo bori. Na primer ljudje ne moremo izbirati,komu se bomo rodili, in nekateri starši so veliko bolj strogi kakor drugi, zato se morajotudi nekateri ljudje veliko več boriti za nekatere stvari kakor pa tisti, ki jim »vse k riti pri-nesejo«. V življenju so tveganja, temu pa sledijo posledice. Skrbno se moramo odločati, kaj bomostorili. Če ne najdemo izhoda, moramo prositi za nasvet ljudi, ki jim najbolj zaupamo.

Mitja Avguštinčič, 9.a

Življenje. Le kaj je to? Morda predmet, ki ga postaviš na mizo in ga gledaš? Ali ne? Ži-vljenje. Pojem, ki se ga ne da opisati in razložiti. Trenutki, ki minevajo in se jih ne da

ponoviti. Življenje je kot list papirja. Ko se rodimo, je prazen, ko umremo, pa popisan. Če koga vprašaš, kaj je življenje, ga vprašanje preseneti. Nihče natančno ne ve, kaj ježivljenje in prav vsak odgovor bo različen, saj ga vsak izmed nas živi drugače in si gadrugače predstavlja. Življenje teče. Ne da se ga ustaviti. Dogodki, ki se bodo zgodili, namniso znani. Vse pride nepredvideno. Ne moremo se že vnaprej pripraviti na tragične do-godke in jih kakor koli preprečiti. Življenje je že tako, da vse pride samo od sebe.Vse bi bilo super, če bi bilo naše življenje sestavljeno iz samih srečnih, veselih trenutkov,polnih ljubezni, topline in radosti. Vendar ne. Življenje ni tako. Mnogo je trenutkov žalosti,obupa in joka.V življenju nam ni nič dano, kar bi bilo neuporabno. Vse, kar dobimo, moramo znati spo-štovati in uporabljati. Z vsemi svojimi sposobnostmi si krojimo svojo prihodnost. Če želimokaj doseči, se moramo boriti. Vse življenje se učimo novih stvari, ki nam bodo prišle prav.Znati se moramo prav odločiti, saj vsak sam živi le svoje življenje in nihče nima pravice,da nam ukazuje, kaj in kako naj delamo samo zato, da bo njemu bolje. Sami si iščemoprijatelje, ki nam vedno stojijo ob strani in nam v težavah pomagajo. Preden kaj storiš, premisli, saj se ti v trenutku lahko sesuje vse in začeti boš moral znova,kar pa je najtežje. Kot pri dominah. Vedno delaj po svojih zamislih, če le misliš, da sopravilne. Ne pusti, da ti kdo življenje uničuje

Maja Drenik, 9. a

Marsikomu se življenje ne zdi smiselno. Obupuje, kernima službe, prijateljev, ker ga nihče ne mara … ta-

krat mu je Kettejeva misel, da je življenje sovraštvo, blizu.Zame to ne velja. Mislim, da bi se morali za življenje borititako, da bi dosegli vse, kar sami hočemo. Navsezadnjesmo lahko srečni, ker živimo.Pesimisti se s tem prav gotovo ne bi strinjali, ker v življenjuvidijo vse slabo. Če bi taki ljudje s sončnimi očali pogledalina svet, bi z veseljem sprejemali prijatelje, ti prijatelji svoje znance in tako dalje … so-vraštva sploh ne bi bilo več, saj bi drug drugemu izkazovali pozornost in nihče ne bi bilveč sam.V vojni so ljudje umirali. Borili so se za domovino. To je bil v življenju njihov cilj: boriti sein zmagati ali pa umreti. Vendar častno. Vsak človek bi moral imeti svoj cilj. Ne takšnega, ki bi mu ga izbrali drugi, ampak ta-kšnega, ki bi ga izbral sam. Živeti mora svoje življenje. Le verjeti mora v to in vase, damu bo uspelo. Torej življenje ni sovraštvo. Je boj proti njemu. In če se potrudimo, lahko premagamotudi sovraštvo. Prav zato ni treba obupati že ob prvem neuspehu, saj so v življenju do-voljeni vzponi in padci.

Maša Gabrijel, 9. b

Ko sem preletela naslov, se mi je v glavi porodila misel: »Ah, saj življenje ni sovraštvo,kaj nam pa manjka?« Če pa dobro pretehtam, je res … Je sovraštvo in je večen boj.

Začne se, še preden se zavemo sami sebe, še preden dobro zaživimo … Borimo se zahrano, za mamino pozornost, igrače … Čeprav se nam v tistem trenutku ta stvar zdi na-jhujša, je to le začetek. Vse se le stopnjuje, ko postajamo večji, starejši, zrelejši … Bo-rimo se za svoje. Potem smo najstniki in tu so ljubezen, večerni izhodi, ocene … Priodraslih njihova služba, zakon in družina. Za vse to se borimo, si prizadevamo, da do-sežemo najboljše. Poskušamo priti do vrha in še dlje … Tudi ko bomo dedki in babice,se bomo bojevali s svojimi boleznimi, za to, da nas ne zavržejo kot kakšno staro ploče-vinko, in če ne za drugo … za višjo pokojnino.Celo življenje samo garamo, da bomo nekaj več, da bomo nad ostalimi … Potem se vsakvpraša:«Kje je tukaj smisel, da stremimo k vrhu, k (naj)boljšemu?« Takrat lahko tvegamoizgubo svojih dragih, si po možnosti nakopljemo širši krog sovražnikov in ljudi, ki nam neprivoščijo sreče.Torej … Zakaj se ne bi vsi nehali boriti in bi bili zadovoljni s tistim, kar dobimo, imamo,izgubimo??? Ne! To bi bilo porazno.Ljudje ne bi več poznali ne navdušenja, ne sreče, veselja, ko bi nekaj dosegli sami strdim delom, in ne solz ter trpljenja ob padcih. Vse bi bilo isto. Svet bi bil nič. In vsi bihodili po njem s praznino v očeh … Tako bomo od prvega vdiha življenja do zadnjega izdihljaja upali, se borili, delali za svojobstoj, za svoj prav … pa čeprav nas na koncu čaka le globoko temno brezno smrti.

Tjaša Makše, 9. a

Za mnoge je življenje boj za življenje že v otroštvu, saj se morajo spopadati z različnimitežavami. Odraščajo v revščini, v nasilnih družinah, v družinah, ki so »predane«

alkoholu in drugim stvarem. Posledice največkrat nosijo otroci, ki niso za nič krivi, a vse-eno hudo trpijo. Vse to nosijo s seboj v šolo, kjer jih vrstniki zaničujejo in ponižujejo. Ne-katere otroke pa starši preveč razvajajo in jim predstavijo le dobro plat življenja, potempa se lahko pojavijo problemi, ki jih taki otroci ne znajo rešiti. Življenje si krojimo in ustvarjamo sami. Vsak z njim lahko počne, kar želi, njegova odlo-čitev je, ali ga bo vodil po pravih ali po stranskih poteh. Lahko si ga uniči in življenje zanjpomeni le sovraštvo. Sama mislim, da je moje življenje boj in ne sovraštvo, saj se moramin se bom še morala boriti za svoje pravice, za dobre ocene v šoli, za mesto v družbi …V življenju res ni vse lepo in postlano z rožicami, veliko je padcev, vendar če si dovoljtrden in imaš voljo, se lahko pobereš in greš dalje.

Doživela sem že veliko lepihstvari in vem, da me še veliko le-pega (morda tudi kaj grdega)čaka, najlepše pa je, da imamprijatelje in družino, ki mi stojijoob strani in me podpirajo ter mipomagajo skozi vse pasti življe-nja.

Tadeja Pust, 9. b

Vsak dan se v življenju srečujemo s sovraštvom in bojem. Bojujemo se z vsakomer inob kateri koli priložnosti, čeprav se tega včasih sploh ne zavedamo.

Že kot otroci se z brati in sestrami bojujemo za pozornost svojih staršev in smo velikokratljubosumni, ko starši pohvalijo nekoga drugega. Velikokrat se morajo v družini starejšiotroci ob prihodu mlajših zelo truditi za starševsko pozornost.Ko postanemo najstniki, se v šoli bojujemo za boljše ocene in tekmujemo, koga bo učiteljvečkrat pohvalil. Tako včasih zamerimo svojim najboljšim prijateljem, da so v središčupozornosti. Potem tudi mi začnemo početi trapaste stvari, samo da bi nas drugi opazili.Doma se s starši prepiramo, kdaj bomo šli ven in do kdaj bomo tam tudi ostali. Tudi to jevčasih huda borba.Življenje brez nenehnega bojevanja bi bilo pusto in prazno, saj potem le tisto, kar smosi priborili, znamo ceniti. To pa dela življenje mavrično.

Petra Mišmaš, 9. b

Ob besedi življenje se vedno spomnim na svojo mater in očeta, ki sta mi ga dala, ven-dar se hkrati sprašujem:«Je življenje res samo rojstvo ali je kaj več?«

V življenju smo srečni, nekateri pa trpijo, drugi se ga sploh ne zavedajo, kajti zapadejov alkohol, droge … Vseeno je, kako in s kom živiš, vedno se boš moral boriti proti ne-čemu. Alkoholiki proti želji po pitju alkohola, kadilci proti želji po cigaretah, zdravniki seborijo za preživetje bolnika, športniki za dober rezultat, revni, kako bodo preživeli, vsaksam s svojimi mislimi, željami …Žalostno je, da v času, ki nam je dan, ne znamo živeti srečno. Vsak dan se srečujemo zljudmi, ki nam niso blizu in si jih ne želimo srečati. Mnogokrat se prepiramo brez razloga,krivdo za to pa valimo drug na drugega. Med sabo se sovražimo, mnogokrat po nepo-trebnem. Zavidamo si, pa čeprav si nimamo česa zavidati. Ker nam v življenju ne gre,kot si želimo, si postajamo čedalje manj všeč. Začnemo se sovražiti. Izgubimo voljo doživljenja. Če si želimo spet postaviti na noge, se moramo boriti. Nikoli ne smemo pustiti,da nas kdo zavaja.Takšno je naše življenje: polno pasti, želja in presenečenj. Zanj se borimo in življenje jevečen boj, kot je rekel Dragotin Kette, ki je že v rani mladosti izgubil tisto, kar je imelnajraje: svoje starše.

Polona Opara, 9. b

Veliko ljudi se sprašuje, zakaj moramo živeti, če potem umremo. Zakaj so živeli sužnji,da so se rodili, delali za vladarja in umrli? Ali je življenje res le žalostna simfonija z

lepimi akordi?Res je, da nas rodi mati. Vendar zakaj? Ali le zaradi tega, da razveseli družino? Ne. Tusmo zato, da ta kratek del življenja, ki nam je dano, kar najbolje izkoristimo, da ga delimoz ljudmi, ki so nam blizu. Zakaj se vsi bojijo smrti, saj je vseeno, ali umreš danes ali čezdve leti? Pa ni. Vse svetovne religije si predstavljajo posmrtno življenje. Pravijo, da si ži-vljenje po smrti ustvarimo na Zemlji, zato je zelo pomembno, kako živimo. Tudi sužnji so bili ljudje. To pomeni, da so imeli glavo, ki je niso hoteli izgubiti, zato sodelali za vladarje. Če se je kdo uprl, so ga enostavno ubili. Prav sužnji so nam lahko virmoči in simbol vztrajnosti. Oni so bili dostikrat pred hudo preizkušnjo, ali živeti in trpetiali iti v smrt brez trpljenja. Zanje je bilo življenje sveto, ni ga premagalo nobeno trpljenjein nasilje. Pravijo, da je življenje takšno, kot si ga narediš. S tem ne mislim le na materialne dobrine,ampak tudi na duhovne. Če o življenju mislimo pozitivno, nam bo veliko lažje premagovatižalost in obup. Kdor razmišlja negativno, lahko obupa. Ko se rodi otrok, mati ne ve, ali bo zdrav, lep, pameten, ve le, da ga bo imela rada. Konas pot vodi skozi otroštvo, smo postavljeni pred številne izzive. V tem obdobju smotudi najbolj ranljivi, čeprav se počutimo čvrste, samostojne. Hitro nas kakšen nepridipravvrže s prave poti. In ker je to gotovo najvažnejši del našega življenja, saj kar se Janezeknauči, to Janez zna, je treba paziti, da ne zavijemo s prave poti. V tem času se učimotistih pravih vrednot, ki nas bodo vodile v življenju. Če pa nas kaj zapelje, moramo hitrosplezati na zeleno vejo. Ko nam je hudo, moramo to nekomu povedati. Če nimamo pra-vega prijatelja, je to lahko tudi dnevnik. Važno je, da gre slabo iz nas.Zato: razmišljajte pozitivno, zaupajte se drugim in ustvarite si lep odnos do življenja. Letako boste ostali srečni.

Nejc Kastelic, 9. b

PREBESEDIMO BESEDE

V 3. b smo pisali zgodbico iz naključno izbranih besed: krava, luč, slovenščina, šola,avto, čebela.Krava in luč se prepirataNekega dne se je krava sprehajala po hiši. Bila je v temi. Zagledala je luč. Rekla je: »Luč,ali se prižgeš?« Luč je ni slišala. Krava je zavpila: »Luč, ali se lahko prižgeš!« »Ne,zmanjkalo mi je baterij!« Prav! Iz daljave se je slišal čuden glas. Bila je Slovenščina.Prišla je v hišo. Rekla je: »Kdo se prepira?« »Jaz, krava in luč.«» O čem se prepirata?«» Jaz bi rada svetlobo, luč pa nima baterij, da bi svetila.«» Potem pa predlagam, da greš ven, krava.«» Prav. »Ko je prišla ven, je videla, da so se kregali v šoli. Pred šolo je stal največji avto. Bil je odkrave. Hotela je vstopiti. »Pokaži kartico,« je rekel avto. »Saj me vendar poznaš,« praviavto. Mimo je priletela čebela. Slišala je prepir. »Se lahko peljem jaz, ki imam dve kar-tici?« je rekla čebela. »Ne, to je moj avto,« je zavpila krava. Čebela spodi kravo v avtoin se odpeljeta.

Zala ZupanMoja pot v šoloMoj dan se začne z oblačenjem šolskih oblačil. Očka naju z bratom v šolo odpelje zavtom. Peljemo se mimo pašnikov, kjer se pasejo krave. Včeraj je ena krava grozno po-norela, ker jo je pičila čebela. Ko smo se peljali mimo semaforja, je zasvetila rdeča luč.Skoraj bi zbili peško, a je na srečo nismo. Ko sva z bratom prišla v šolo, je že zvonilo.Imeli smo moj najljubši predmet slovenščino. Ko je bilo konec pouka, sva s prijateljicoAmadejo odšli domov.

Petra Hrastar

Ninin danNekega dne je Nina prižgala luč. Priletela je čebela in jo pičila. Nina je šla v šolo in ravnoto uro so imeli slovenščino. Nina je gledala skozi okno in na travniku zagledalakravo. Po cesti je pripeljal avto in v njem sta sedela mama in oče, ki sta se vrnilaiz službe. Mama je stisnila Nino k sebi in jo poljubila.

Ines Saje

Lumpi iz 3. bZjutraj, ko sem vstal, sem se spomnil, da pišemo spis pri slovenščini. Ko sem prišel všolo, sem videl Jaka, ki je v šolo prinesel ribiško palico. Že zgodaj zjutraj je z njo razbilluč na najvišjem stropu. Potem je prišel še Miha in s sabo pripeljal kravo. Prišel je Beno.Bil je ves popikan. Povedal je, da so ga popikale čebele. V razred je stopila gospodičnaKladivo. Začeli smo pisati spis. Tudi jaz sem ga začel, malo sem ga prepisal od Bena.Zazvonil je zvonec, ki je pomenil konec pouka. Kmalu je prišel oče, stopil sem v avto insva se odpeljala domov.

Sandi Kumer

LEDENA DEŽELA

Pred davnimi časi, ko še ni bilo avtomobilov, je bila v davni pokrajini Ledena dežela.Tako se je imenovala, ker so vse grde stvari v njej zamrznile, vse dobre pa so bile

žive. V tej deželi ni sijalo lepo rumeno in toplo sonce, ampak hladno diamantno. Zaradinjega je bilo življenje hladno. Kadar je prišel v deželo slab človek, ga je zamrznila, da nebi oddajal slabih stvari. Z dobrim človekom pa je ravnala ravno obratno. V tej deželi ježivel lepo in bil je brez skrbi, saj ga je imela dežela rada in ga vzgojila v boljšega človeka.Nekega dne je posijalo sonce in vse dobre stvari so izginile, pokazale so se le slabe. Teso ostale še dandanes.Star pregovor pravi: » Ni vse zlato, kar se sveti.«

Nik Lavrič, 5. BLedena dežela je lepa, vendar vse je kot kepa.

Vse je polno ogledal, vendar vse je kot mali kal.

V ledeni deželi so ledene stezice, a v njej so tudi kozice.

Videl bi zelenice,vendar tukaj so tudi ptice.

Vrnil se bom v svoj zeleni kraj, ki je tudi lep kot ledeni raj.

Rok Kermc, 5. b

TRIGLAVI ZMAJ

Živela strašna je pošast,njen dom bil je bel star hrast.

Prišla je v Novo mestoIn razruvala vso cesto.

Vsi so se je baliin se v hišice skrivali.

Kmalu je iz mesta šla,ker bila je le izmišljena.

Sašo Brudar, 3. b

SNEŽAK

Nekoč je živel snežak Frkolin. Stal je na robu gozda. Rad se je pogovarjal z gozdnimiživalmi. Bližala se je pomlad in snežak Frkolin se je začel topiti. Ko je pomlad prišla,

se je snežak poslovil, na njegovem mestu pa so ostali le lonec s pikami, koren in metla.Mimo je priletela ptičica. Zagledala je lonec in vanj nanosila slamice. Naredila si je gnezdoin zaspala. Sanjala je, kako prijeten dom bo za njene mladičke.

Neža Kastelic, 3. b

MIŠKA

Nekoč se je miška spotaknila in raztrgala svojo najljubšo majčko. Odšla je k šivilji inprosila, da majčko zašije. Šivilja ji je odgovorila, da jo bo zašila, če ji kupi očala.

Miška je odšla k optiku in ga prosila za očala. Optik ji je rekel, da bo dobila očala, če bošla na kmetijo po kozje mleko. Miška je odšla na kmetijo in zagledala kozo. Vprašala joje, če ji da mleko. Koza ji je odgovorila, da ji da mleko, če ji da krmilo. Dala ji ga je inodšla s kozjim mlekom k optiku. Ta ji je dal očala, očala je nesla šivilji in šivilja ji je zašilamajčko. Zahvalila se ji je in odšla domov.

Nuša Gabrijel, 3. aSTRAH IZ OTROŠTVA

Bilo mi je devet let. Med poletnimi počitnicami, okoli devete ure zjutraj, je moja mamivsa preplašena prišla v mojo sobo. Sporočila mi je žalostno novico, da moja najboljša

prijateljica Jana leži v bolnišnici. Ni bila ravno v smrtni nevarnosti, toda če ne bi gasilciprišli pravočasno, bi lahko umrla. Naslednji dan sva jo odšli obiskat v bolnišnico.

Ker še vedno nisem vedela, kdo je povzročil požar, sem jo vprašala. Povedala mi je, daje bila za vse kriva sama. Igrala se je z vžigalicami. Ker pa je bila zelo neprevidna, se jeogenj razširil na zavese ter drugo pohištvo.Sama sem bila zelo prestrašena. Odločila sem se, da se ne bom nikoli igrala z vžigalicamiter drugimi vžigalnimi sredstvi.

Maruša Marn Eržen, 9. a

VŽIGALICE NISO IGRAČA

Vnekem mestu je delovalo pomembno podjetje. Podjetniki in tajnice v njem so bili ve-stni in odgovorno so opravljali svoje delo. Pa je to tako ves čas?

Nekega dne so se ljudje začeli pritoževati glede nečistoče in slabe organiziranosti v pi-sarnah. Šef je vse to mirno poslušal in se odločil, da bodo delali tudi v nedeljo, tisti danpa izkoristili za pospravljanje pisarn. Kislih obrazov in dolgih nosov so se podjetniki na-menili v pisarne. Ob poslušanju radia je čas hitro minil, še najbolj gladko je šlo pospra-vljanje tajnici Ivani. Kup v škatli za neuporabne papirje se je večal in večal. Takrat pa jeIvana v omari opazila vžigalice. Požvižgala se je nanje in tudi te vrgla v škatlo, ki je bilakmalu napolnjena. Potem je Ivana nesla škatlo ven ter na vžigalice čisto pozabila. Te so se kmalu vnele,zanetile so požar in ogenj se je kmalu razširil tudi na ostale škatle ter podjetje. Na srečoni nihče podlegel poškodbam, a škoda je bila kljub temu velika, saj so morali podjetjepodreti in zgraditi novega. Krivca niso iskali dolgo, ker je tajnica Ivana sama priznala na-pako.Žal ji je bilo za tako grozno malomarnost in vsem je obljubila, da bo odslej bolj pazljiva,saj vžigalice niso igrača.

Jasmina Strojin, 8. a

Že nedolžna igra lahko v naravi zameti požar velikih razsežnosti. Povzročijo ga iskrevlaka, samovžig, strela ali pa le neprevidno ravnanje z vžigalnimi sredstvi.

Včasih se zaradi svetlobe, ki jo oddajajo vžigalna sredstva, otrokom zdijo primerna zaigro. Seveda temu ni tako, saj lahko pride do požara. Starši morajo otrokom razložiti, daje igranje z vžigalnimi sredstvi nevarno početje ter jim povedati za posledice. Z ognjemse ne moremo igrati tako v stanovanju in njegovi okolici kot tudi ne v naravi. Posebej koje razglašena velika ali zelo velika ogroženost, je v gozdu in tudi na vseh področjih, kjerogenj lahko ogrozi gozd, prepovedano kurjenje, sežiganje, uporaba odprtega ognja inodmetavanje gorečih predmetov, ki lahko povzročijo požar. V primeru, da pa vendar pride do požara, pa moramo ostati mirni, poskusimo pogasitiogenj z vodo, zemljo, peskom ..., če pa ognja ne uspemo pogasiti, se umaknimo na varnoin pokličimo pomoč na 112.

Jasmina Ilar, 7. a

POŠKODOVANI PRST

Nekega dne me je mama prosila, naj ji pomagam nakrmiti živino. Šel sem k prikolici,da bi z nje zmetal travo. Čeprav mi je mama rekla, da je ni treba odpirati, je nisem

ubogal. Odprl sem vrata prikolice in ta so me tako močno udarila, da sem si poškodovalprst. Hitro sem stekel v hišo in povedal mami. Bila je zelo zmedena. Jaz sem prst zavilin dal pod mrzlo vodo. Potem so me hitro preoblekli in odšli smo v bolnišnico v Novomesto. Med potjo sem razmišljal, kaj mi bodo naredili. Hitro so me sprejeli. Dali so miinjekcijo in prst zašili. Potem sem moral še k drugemu zdravniku, da mi je dal opornico.Potem smo odšli domov, kjer so me vsi nestrpno čakali. Ta dan sem spoznal, da moram poslušati starejše in ne delati po svoje.

Miha Pugelj, 5. b

NAŠIM NAJDRAŽJIM

DRAGA DEDEK IN BABICA!

Všoli se imamo lepo. Vse težke stvari premagujem z vsemi svojimi močmi. Naučil semse že veliko novih stvari. Tudi s sošolci se dobro razumem. Pripovedujemo si šale,

se smejimo in pogovarjamo o različnih stvareh. Zelo vaju pogrešam. Upam, da se dobropočutita in se imata lepo.

Kristjan

Ali vesta, kdo vama piše pismo? Seveda! Vajina vnukinja Kaja. Želim vama povedati,da bomo kmalu imeli v šoli proslavo za dedke in babice. Upam, da bosta sprejela

moje povabilo. V šoli se imamo zelo lepo. učimo se nove stvari. Naj vama povem, daimam že dve oceni. Ugotovita kateri. Petici, seveda. Zelo sem vesela, saj kaže, da bomodlična. Kako se imata pa vidva? Gotovo zelo lepo, saj čuvata mojo sestrico Mašo. Čevama bo kaj nagajala, mi kar povejta,

vajina vnukinja Kaja

DRUŽINA

Dojenček joka,sestra pa stoka. Mamo za dojenčka skrbi,mene pa na miru pusti.

Oče neprestano za šankom sedi,mama pa doma nori.Ko oče domov prihiti,ga mama od doma napodi, ker ločiti se ji mudi.

Nuša Avgustinčič, Petra Hrastar, Amadeja Hren

MAMA

Mama rada me ima.Mama z mano se igra.Mama peče mi dobrote,pecivo in piškote.Mama zbudi me vsak danin mi reče: danes je nov dan.Moja mama je vsak dan sama,jaz pa s šole prihitim,da ji srečo podarim.

Nuša Avgustinčič in Ines Saje

Kaj učenci in učenke 3. a menijo o mamicah?

NIKA STRAJNAR: Mama je lepa, ampak ne po zunanjosti, po notranjosti. Njene oči in njeno srce so pot v življenje.

NIKA PRIMC: Mami je najlepša, najboljša, veliko je zame storila. Brez nje ne bi prišla na svet.

NIK: Mama je najlepša na svetu, kuha mi kosilo, pripravi večerjo in me pelje spat. Po-magam ji pospraviti iz pomivalnega stroja. Mami, pošiljam ti enega velikega, velikegapoljubčka.

RENE: Hvala ti, mami, da skrbiš zame. Oprosti mi za vse nerodnosti. Rad te imam.Pomagal ti bom, ko boš hotela.

ANJA ERPE: Mama je najlepša mama na svetu, pa čeprav je včasih na vrtu in precejumazana. Pri kosilu ji pomagam.

JAN: Mami, ti si zame vse na svetu. Zelo se ti zahvaljujem, kar si vse storila zame.

SAŠO: Moja mama je najlepša. Ko sem v stiski, mi pomaga. Ko se jokam, mi takoj pri-hiti na pomoč. Ko delam nalogo, mi pomaga, ko jo pokličem. Ko se ranim in se jokam,mi takoj prinese obliž.

NEŽA: Mamica je kakor zlata sončnica, ker me vsako jutro poda v svet.

ANDRAŽ: Mama je najbolj pomembna v družini. Vse naredi za svoje otroke in moža.Ko se otroci zunaj igrajo, so umazani in ona jim opere vso umazano obleko.

ANJA SMERKE: Rada te imam, dobro srce imaš. Zelo se ti zahvaljujem, ker si mi zeloveliko naredila.

JERNEJ: Moja mami je zelo lepa, rada mi pomaga, ko sem v stiski. Ko delam nalogo,mi rada pomaga, če ne znam. In ko se stisnem k njej, mi izpolni vse želje. In komajčakam, da pridem domov in ji dam ljubčka.

MATIC: Mamica, vesel sem, ker si moja najboljša mamica. Vesel sem, pomeniš mivse na svetu.

ŽAN: Mami, zelo si prijazna in hvala, da si moja mami.

ANA: Naučila si me pisati, računati in brati. Ko skupaj se igramo, v srcu vedno joimamo. Mami, rada te imam.

ŠPELA: Moja mami je pridna, vse dela zame. Zelo rada jo imam in vsakič ji dam po-ljubčka dva.

NUŠA: Moja mami, letiš kot lahko pero iz nebes, blediš kot samcati svet in tvoja lepotaje kot med. Hvala, ker me imaš rada, ker me varuješ in me braniš.

JURE: Mami je dobra po srcu, lepa v očeh in delavna. Je lepa in je od vseh.

PRIMOŽ: Rad te imam.

MISEL NA POČITNICE

Poletje! Počitnice! Brezskrbnost! Že sedaj se večkrat zalotim, da ne morem prepoditimisli nanje. Ljubim spanje brez budilke, neobvezno branje, planine in morje.

Lanske so bile čudovite. Najprej sem šel na planine. Sprejel me je svež planinski zrak inčudovit mir je pregnal šolsko živčnost in napetost. Moja bleda koža je dobila prvo podlagoza na morje. S prijatelji sem bil. Je kaj lepšega?Naslednje počitniško veselje me je vodilo na morje. Tam sem bil s starši in bratrancem.Teh počitnic ne bi zamenjal niti s potovanjem na Havaje. Kdor ne pozna sonca, morja indružabnosti, ki so nas družili en teden, dan in noč. Še nekaj tednov!Saj bom zdržal, čeprav je misel na počitnice vsak dan bližja in bolj realna. Hura za poči-tnice!

Jaka Kastelic, 8. A

ZA KONEC

DRAGI MOJI!

Upam, da ste primiškali tudi do mene. Pot je bila kar dolga in naporna, kajne? No, zdajste tu. Jaz pa še vedno ne vem, kako bi sploh začel to naše druženje. V šoli ali pred njo?Povsod me je dovolj in bojim se, da bi na kaj pozabil, potem me boste pa preklinjali in senorčevali iz mene, da ne vem vsega. Le kdo pa ve vse? Odločil sem se, da vas spomnim, da je bil lani moj oče star 70 let in da mi je takrat rekel,da se niste prav nič spremenili. Še vedno radi nagajate sošolcem, nekateri uporabljatecelo pesti, da dokažete, kakšni junaki ste. Tisti malo bolj šibki pa imate za izzivanjevedno našpičen jeziček, ki teče, teče in nikomur ne pusti do besede.Vsako leto sem najbolj vesel prvošolčkov. Zdijo se mi zelo prijazni, saj neznansko radimahajo in znajo pozdravljati, česar ne obvladajo niti petošolci, šestošolci in sedmošolci.Všeč so mi tudi njihovi kotički in sedenje na tleh. Rad jih gledam, ko se igrajo. Malo manj so mi všeč drugošolci. Med njimi je fant, ki je prepričan, da je policaj, saj jezanj vsak svinčnik pištola, s katero strelja. Tudi radodarni niso preveč, sošolcu nočejoposoditi niti radirke, da pa bi mu dali bonbon, pa so le sanje.Letos sem opazil pravo rebeldomanijo. Že dekleta v drugem razredu posnemajo Rebeldeter se obnašajo kot Anahi, Mie in ne vem še kdo, saj te limonade sploh ne gledam. Pe-tošolke plešejo na njihovo glasbo, osmošolki se oblačita in govorita na podoben načinkot glavni junaki. Iščeta celo snov za prepir, saj se v filmu verjetno tudi prepirajo. Želitatudi ukazovati, zato je ena od njiju postala poglavarka avtobusa. V njem dela red in do-loča, kje mora kdo sedeti. Včasih res ne vem, ali sem v Sloveniji ali v Mehiki. Ste opazili, da okrog vas vse brsti in raste? Da, prišla je pomlad, čeprav se mi zdi, da jeta tu že celo leto, saj se kar naprej zaljubljate. Najbolj se mi smili devetošolec, ki imazelo veliko oboževalk. Prva se skriva v petem razredu. Spoznate jo lahko po vsak dannovem videzu. Za barvanje oči uporablja vse možne barve. Zadnjič mu je po telefonuposlala naslednje sporočilo: »Boli me srce. Pobegnila bom. Ne morem živeti brez tebe.«Ker ji ni odgovoril, saj je izklopil telefon, mu je začela pregledovati žepe v bundi. Boji senamreč, da mu kakšna druga oboževalka v njih pušča ljubezenska sporočila. To se na-mreč dogaja osmošolcu. Vsak dan ima v žepu pisemca, ki mu jih pišejo zaljubljene so-šolke, zraven pa dobi še lizike v obliki srčka. Teh je kar vesel, saj se lahko posladka,pisem pa manj, ker nikoli ne ve, če je iz žepa pobral vse. Lahko se zgodi, da jih najdetudi njegova mama. Čisto drugačna pa je šestošolka, ki ima rada starejše fante. Na ran-diju je bila celo s Sandijem iz BB. Joj, kako ti zavidamo! Le pazi, da se ne boš opekla.Sedmarji pa so sploh posebneži svoje vrste. Prav radi povedo, kdo ima katero, le dekletane vedo za to. Eden izmed njih vse ure ureja frizuro, saj upa, da bo le tako lahko osvojilsrce svoje sošolke. Drugi dekleta menjava kot za šalo. Zdaj jo ima, čez nekaj dni pa jevsega konec, potem pa joče in stoka, da ga boli srce. Tretji je prepričan, da bo za valetotoliko zrasel, da bo plesal s svojo izbranko. To ima rad že kar dve leti, le ona ni prevečnavdušena nad njim. Prav posebne vrste pa je trojka iz 7. b. Ti vsak dan kujejo nove na-črte za svoje podvige. Zdaj uničijo klop, potem stojalo, naslednjič spustijo bombico s črni-lom v odprtino v klopi. Samo da imajo delo. In ko je njihovo delo odkrito, se naredijonedolžne, pomagajo učitelju z nasveti in so sploh zelo uslužni. Ja, fantje moji, tako dobroigrate, da bi vas predlagal za glavne igralce v kakšnem novem akcijskem filmu. Posebnežpa je tudi fant, čigar največji užitek je obiskovanje trgovine.

Tja se odpravi že zjutraj in nakupi lizike. Ko se pouk konča, je njegova pot spet ista.Potem pa se na klopci pred šolo baše s sladkarijami. Prav zanima me, kdo mu daje denarza vse te dobrote. In potem je tu še deklica, ki nikoli ne pomisli, kaj reče. Vse ure sesmeji, ko pa je vprašana, pa govori strašne stvari. Ena najbolj neumnih je tudi ta, da seljudje iz Rašice na Dolenjskem vozijo na delo v Španijo. Osmarji so prepričani, da so že odrasli. Takoj ko zazvoni, vzamejo torbe in gredo v bližnjogostilno. Tam igrajo biljard kot starčki in pri tem neznansko uživajo. Joj, ali vas res nisram, da ne znate početi česa drugega. Jaz grem vedno na igrišče, kjer mečem na koš,včasih pa najdem koga, ki mi brani žoge v golu. Tako preživim tisto uro do odhoda avto-busa na svežem zraku in se razgibavam. Potem pa doma brez težav sedem k mizi, na-pišem domače naloge in se učim. Za vas pa sem prepričan, da je doma prva pot dokavča, kjer leže gledate TV, saj ne smete zamuditi prav nobene španske nadaljevanke.Nalogo veste, da boste prepisali zjutraj v šoli, učiti se še ni treba, ker preverjanja niso zaoceno, če pa bi bili vprašani, se pa naredite bolne. To dela osmošolka, ki ima kar naprejželodčne težave. Trebuh jo tako hudo boli, da odide domov takoj, ko izve, da bo vpra-šana. In potem mislite, da ste junaki in frajerji. Jaz ne mislim tako. Meni so všeč tisti, kiso odgovorni in vedo, da se učijo za življenje in ne za ocene. Upam, da poznate tisti pre-govor, ki pravi, da toliko veljaš, kolikor znaš. Znanje pa ni igranje biljarda, ampak vse kajdrugega. Pomlad je in zelo se mi smilijo devetarke. Te so žalostne, ker fantje niso več tako prijazniin ustrežljivi. Pozimi so svojo pozornost izkazovali na vsakem koraku, bili so pravi kavalirji,saj so jim nosili stvari, jim dajali prostor, odstopili svoje stvari, zdaj pa … Ja, dekleta,vsega je enkrat konec. Kaj če bi zdaj ve poskusile s svojim kavalirstvom? Fante bo malosram, zato bodo ponovno postali takšni, kot si jih želite. Devetarje tudi boli, da v šoli nisoglavni, saj jih prav nihče ne spoštuje. Oni so se včasih starejših od sebe bali, gledali sojih kot bogove, zdaj pa se celo tretješolci norčujejo iz njih. Oh, ti lepi stari časi, kje ste?Zdaj pa je že čas, da končam. Nekaj sem vam jih natrosil, čeprav priznam, da letos karni bilo snovi za moje delo, tako ste bili pridni. Pa ne mislite, da ste angelčki. Ne, to niste,ker še vedno naredite kaj takega, kar se ne spodobi. Priporočam vam, da ta dva mesecaizkoristite za učenje, saj bodo potem počitnice slajše in vaše plačilo v spričevalu prijetnoza ogled. Prepričan sem, da ga boste radi pokazali babicam in tetam ter ostalim sorod-nikom in sosedom, če se bodo v njem bleščale petice in štirice, sram pa vas bo dvojk alicelo e… Najtežje pa se vedno poslovim od devetarjev, saj vem, da se bodo naši poti zavedno razšle. Naj bo tokratno slovo kratko. Želim, da bi uspeli tam, kamor ste se vpisali,da bi ime naše šole slovelo in da bi se na nas spomnili tudi, ko boste uspešni. Želim, dabi imeli poklic, v katerem bi uživali, da bi bila vaša pot čim bolj ravna, da ne bi zašli z nje.In za konec: ustvarite si velike družine in v njih živite srečno.Vaš

Pepe Nagaja

Uredniški odbor: Maja Drenik, Tamara Kokol,Petra Mišmaš, Luka Žagar, Polona Opara, Kle-men Barbo (tehnični urednik) in Tadeja Pust(glavna urednica)

Mentorica: Martina Kramar

Računalniška oprema: IP multimedijaMentor:Rok Krese

Likovna oprema: IP likovno snovanjeMentorica: Aleša Sušnik Škedelj

April, 2009