KAZALO

Predgovor (dr. Ciril Ribičič) ............................................................................. 9

Uvod ...................................................................................................................... 25

I. delMeje svobode tiska v sodni praksi Ustavnega sodišča RS

1. Opredelitev svobode izražanja v Ustavi RS in primerjava z ureditvijov mednarodnih aktih s področja varstva človekovih pravic ............. 31

2. Primerjava opredelitve svobode izražanja v Ustavi RS in v ustavahčlanic Evropske unije in Sveta Evrope...................................................... 36

3. Načelo sorazmernosti v sodni praksi US R S ........................................ 403.1. (Ne)sorazmernost Zakona o omejevanju uporabe tobačnih

izdelkov (odločba US RS, št. U-I-141/97 z dne 22. 11. 2001) 45

4. Svoboda tiska v sodni praksi US R S ......................................................... 494.1. Poseg v osebno dostojanstvo komandirja policijske postaje

(odločba US RS, št. Up-2940/07 z dne 5. 2. 2009)..................... 504.2. Poseg v zasebnost znanega podjetnika (odločba US RS,

št. Up-570/09 z dne 2. 2. 2 0 1 2 ) ................................................... 554.3. Iskanje dopustnih meja uveljavljanja svobode izražanja

z vidika vseh okoliščin primera (odločba US RS,št. Up-345/01 z dne 5. 2. 2 0 0 4 ) ................................................... 57

4.4. Poseg v pravico do pisemske tajnosti (odločba US RS,št. Up-444/09 z dne 12. 4. 2 0 1 2 ) ................................................ 61

4.5. Kreditni fair-play v volčjem kožuhu (odločba US RS,št. Up-139/02 z dne 11. 5. 2004)................................................... 64

4.6. Dolžnost upoštevanja poklicnih novinarskih standardov(odločba US RS, št. Up-91/02 z dne 12. 3. 2 0 0 4 ) .................... 67

4.7. Ko se tam gori olistajo breze (odločba US RS, št. Up-406/05z dne 12. 4. 2 0 0 7 )............................................................................. 69

Kazalo

4.8. Kritika napada na istospolno usmerjene osebe(odločba US RS, št. Up-1391 /07 z dne 10. 9. 2 0 0 9 )................ 79

4.9. V znamenju lože (odločba US RS, št. Up-50/99z dne 14. 12. 2 0 0 0 ) .......................................................................... 89

4.10. Pozitivne obveznosti države glede zagotavljanja svobodetiska pri delovanju javnega m e d ija ............................................. 98

4.10.1. Financiranje javnega medija (odločba US RS, št. U -I-106/01z dne 5. 2. 2004)................................................................................ 99

4.10.2. Imenovanje direktorja javnega medija (odločba US RS,št. U -I-172/94 z dne 6. 10. 1 9 9 4 ) ................................................ 103

4.10.3. Raba radijskega spektra in svoboda izražanja (odločba US RS,št. U -I-183/99 z dne 4. 7. 2002)................................................... 108

4.10.4. Analiza obravnavanih od ločb ...................................................... 1094.11. Neločljiva povezanost svobode tiska ter pravice do

svobodnih in demokratičnih volitev (odločba US RS,št. U-I-67/09 in Up-316/09 z dne 24. 3. 2011).......................... 111

II. delMeje svobode tiska v sodni praksi Evropskega sodišča za

človekove pravice

1. Uvod ............................................................................................................... 119

2. Pogoji za poseg v svobodo izražanja v smislu drugega odstavka10. člena EKČP................................................................................................ 1222.1. Sunday Times proti Združenemu kraljestvu.............................. 1252.2. Shabanov in Tren proti R u siji....................................................... 1302.3. Karademirci in drugi proti T u r č i ji .............................................. 1342.4. Lombardo in drugi proti M a lt i .................................................... 1352.5. Editions Plon proti F ran c iji........................................................... 139

3. Polje proste p re so je ..................................................................................... 1443.1. Handyside proti Združenemu kraljestvu.................................... 147

4. Obseg varstva svobode izražanja in pozitivne dolžnosti državpodpisnic EKČP v zvezi z zagotavljanjem svobode izražanja............. 1504.1. Ozgiir Giindem proti Turčiji........................................................... 151

5. Pravica do sprejemanja informacij in idej................................................ 1535.1. Guerra in drugi proti I ta l i ji ........................................................... 154

6. Zloraba svobode izražanja in sovražni govor......................................... 156

Kazalo

6.1. Opredelitev sovražnega govora v EKČP in v sodnipraksi ESČ P ...................................................................................... 156

6.1.1. Garaudy proti Franciji..................................................................... 1586.1.2. Lehideux in Isorni proti F ran ciji.................................................. 1636.1.3. Siirek proti T u r č i ji ........................................................................... 1666.1.4. Ginievvski proti F ran ciji................................................................. 1696.2. Zloraba svobode izražanja v razmerju do svobode vere . . . 1726.2.1. Pomen svobode vere v evropskem pravnem prostoru . . . . 1726.2.1.1. Le Pen proti Franciji........................................................................ 1746.2.1.2. Wingrove proti Združenemu kraljestvu in

Otto-Preminger-Institut proti A vstriji...................................... 1756.2.2. Sklepno o opredeljevanju meja svobode izražanja pri

poseganju v svobodo vere v sodni praksi E S Č P ................... 178

7. Vloga tiska pri uresničevanju pravic iz 10. člena EKČP in njegovedolžnosti ter odgovornosti.......................................................................... 1807.1. U vod .................................................................................................... 1807.1.1. Lingens proti Avstriji....................................................................... 1827.1.2. Oberschlick proti A v striji.............................................................. 1847.1.3. Thorgeir Thorgeirson proti Islandiji........................................... 1877.1.4. Karhuvaara in Iltalehti proti Finski.............................................. 1917.1.5. Thoma proti Luksemburgu.......................................................... 1957.1.6. Bladet Tromso in Stensaas proti Norveški................................. 1977.1.7. Tammer proti E sto n iji.................................................................... 1997.1.8. Oberschlick proti Avstriji ( 2 ) ....................................................... 2027.1.9. Bodrožič proti S r b i ji ....................................................................... 2067.2. Zaščita novinarskih v ir o v .............................................................. 2087.2.1. Goodwin proti Združenemu k raljestvu .................................... 2097.2.2. Nordisk Film & TV A/S proti D a n sk i....................................... 2117.2.3. Sanoma Uitgevers B. V. proti Nizozemski................................. 2137.3. Dolžnost predhodne notifikacije................................................. 2157.3.1. Mosley proti Združenemu kraljestvu........................................... 2157.4. Ali bi uvedba kaznovalnih odškodnin po merilih iz sodne

prakse ESČP pomenila nesorazmeren poseg v svobodotiska?................................................................................................... 220

8. Opredelitev meja svobode tiska glede na subjekte................................ 2228.1. U vod.................................................................................................... 2228.1.1. Von Hannover proti N e m čiji....................................................... 2238.1.2. Von Hannover proti Nemčiji ( 2 ) ................................................. 2268.2. Varovanje avtoritete in nepristranskosti so d stv a .................... 231

Kazalo

8.2.1. De Haes in Gijsels proti B e lg iji .................................................... 2328.2.2. Prager in Oberschlick proti Avstriji ........................................... 2358.2.3. Kobenter in Standard Verlags GMBH proti A v striji.............. 242

9. Dovoljenje za delo radijskih, televizijskih in kinematografskihp o d je ti j............................................................................................................. 2449.1. Tele 1 Privatfernsehgesellschaft MBH proti A v s tr iji.............. 245

III. delSklep - primerjava med opredelitvijo meja svobode tiska

v sodni praksi ESČP in Ustavnega sodišča RS

1. Uvod ............................................................................................................... 247

2. Primerjava meril in standardov pri opredeljevanju meja svobodetiska v sodni praksi ESČP in Ustavnega sodišča R S ............................. 2502.1. Neskladje med razumevanjem kriterijev za iskanje meja

svobode tiska s strani Ustavnega sodišča RS na eni inrednih sodišč na drugi s tra n i...................................................... 254

3. Primerjava odločitev ESČP in Ustavnega sodišča RS glede kršitvepravice do svobode izražanja na podlagi statističnih podatkov. . . . 258

4. Novodobne grožnje svobodi tiska in opredeljevanje meja svobodetiska v sodni praksi ESČP in Ustavnega sodišča R S ............................. 262

PrilogaPregled odločitev Ustavnega sodišča RS o vloženih ustavnihpritožbah zaradi domnevne kršitve 39. člena Ustave RS v obdobjuod 1. 1. 2000 do 1. 1. 2010 ................................................................................ 269

SummaryThe Freedom of Press and Its Limits - Analysis of the Case Law of theConstitutional Court of the Republic of Slovenia and the EuropeanCourt of Human R ights...................................................................................... 271

Literatura in drugi viri

Literatura................................................................................................................ 273

Drugi v i r i ................................................................................................................ 278

Stvarno in imensko kazalo ................................................................................ 285

8

PREDGOVORdr. Ciril Ribičič

Nikoli ne bom pozabil prvega predavanja, ki sem ga poslušal pri legendarnem profesorju obligacijskega prava dr. Stojanu Cigoju. Že ko se je pojavil na vratih, je začel slikovito opisovati dejanski stan nekega sodnega spora, s pomočjo katerega nam je razložil pomen in možne načine ohranjanja realne vrednosti posojila v pogojili visoke inflacije, ki je bila v šestdesetih letih prejšnjega stoletja še kako aktualna. Besede in misli, ki jih je takrat izrekel, so mi ostale v spominu predvsem zato, ker ni predaval na klasičen, takrat običajen način. Kljub tej izkušnji se kot mlad asistent pri konstruiranju primerov za prvi praktikum ustavnega prava, ki naj bi pomagal usposabljati študente za praktično uporabo teoretičnih znanj, nisem zavedal, da nobena, še tako bujna domišljija ne more uspešno tekmovati s praktičnimi primeri, ki jih vsakodnevno riše življenje in jih rešujejo (ustavna) sodišča. V ustavnem pravu je od takrat analiziranje sodnih odločitev močno pridobilo na pomenu. Od ustavnih pravnikov upravičeno pričakujejo, da poznajo prakso (angl. case-law) domačih, tujih in mednarodnih sodišč, med katerimi so gotovo najpomembnejša ravno ustavna sodišča in Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP). In da znajo iz sodne prakse povzeti njen prispevek k razvojni razlagi ustave in Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) kot živih, razvijajočih se dokumentov ter pravilno napovedati njihove odločitve v prihodnjih podobnih zadevah.

In še en svež utrinek. Ko sem prebiral dnevni red nedavne seje Beneške komisije, me je najbolj razveselila točka, ki je napovedala, da bo profesor dr. Andreas Vosskuhle, predsednik Zveznega ustavnega sodišča Nemčije, spregovoril o sodelovanju nacionalnih in mednarodnih sodišč v Evropi.1 Ob

1 (14. 3. 2013).

9

http://www.venice.coe.int/webforms/documents/?pdf=CDL-OJ(2013)002ann-e

Predgovor

pogledu na domačo stran tega najuglednejšega evropskega ustavnega sodišča je vsakomur na prvi pogled jasno, da za Zvezno ustavno sodišče Nemčije njegova sodna praksa ni samo tisto, kar je najpomembnejše, temveč je ta praksa pravzaprav sodišče samo.2 V očeh posameznih članov Beneške komisije je bilo videti razočaranje, ker se jim je zdelo, da se je sodnik dr. Vosskuhle nekajkrat izognil odgovoru na vprašanje o prihodnjem reševanju zapletenih razmerij med njegovim sodiščem in najpomembnejšima evropskima sodiščema.3 Nekajkrat je namreč poudaril, da se njegovo sodišče do nekaterih vprašanj še ni opredelilo in da bo za odgovore na takšna vprašanja treba počakati na sodno prakso ustavnih in evropskih sodišč nekoč v prihodnosti. Iz njegovega nastopa je jasno izhajalo, da ustavno sodišče in njegovi sodniki ne razglašajo svojih stališč na tiskovnih konferencah, domačih in mednarodnih srečanjih, v intervjujih ali v priložnostnih nagovorih na sejah Beneške komisije, temveč v odločbah in ločenih mnenjih o konkretnih zadevah.4 Tudi pri odločanju pa se ne opredeljujejo do teoretičnih ustavnopravnih vprašanj, ki niso pomembna za rešitev konkretnega primera, ki se neodvisno od njihove volje znajde na njihovi mizi.

V svetu, zlasti anglosaškem, mnogi učbeniki ustavnega prava in prava človekovih pravic že tradicionalno temeljijo skoraj izključno samo na obravnavi sodb najvišjih sodnih instanc.5 Ustavno pravo pogosto obravnavajo kot sinonim za obravnavo sodne prakse. Prepričljiva razlaga odločitev, njihovih posebnosti in odstopanj od dotedanje prakse, ocena njihovega pomena za konkreten primer in razvoj teorije, ugotavljanje doktrin in standardov, ki izhajajo iz odločitev, vrednotenje opozoril iz ločenih mnenj sodnikov in sposobnost napovedovanja odločitev v podobnih prihodnjih primerih spadajo med najzahtevnejše vidi

1 (14. 3. 2013).

3 Širše o tem dr. C iril R ibičič, Evropski trikotnik, v: Človekove pravice in ustavna dem okracija, Drugaizdaja, Študentska založba, Ljubljana, 2010 , str. 1 0 9 -1 2 5 .

4 V dveh knjigah evropskega sodnika dr. Boštjana M . Zupančiča so razgrnjena njegova teoretična izhodišča za odločan je v ESČP, na katera im a posebej velik vpliv sodna praksa Vrhovnega sodišča ZD A (T h e Owl o f M inerva, Essays on Human Rights, Eleven, 20 0 8 ), in njegov osebni prispevek k sprejem anju sodb ESČ P in k n jihovi kritiki, kot je podan v njegovih ločenih m nenjih (T h e Owlets o f M inerva, Human Rights in th c Practice o f the European C ou rt o f Human Rights, Eleven, 2012).

5 P rim erja j W illiam D. Araiza, M . Izabel M edina, Constitutional Law Cases, History, and Practice, Č etrta izdaja, LexisNexis, 2012.

10

http://www.bundesverfassungsgericht.de/en/judges/senat2.html

Predgovor

ke argumentacije v pravu6 in še posebej v okviru ustavnega prava in prava človekovih pravic. Pri tem je posebnega pomena prav preučevanje odločitev ustavnih sodišč in ESČP, ki se jih v svoji monografiji loteva dr. Rok Čeferin.

Gre namreč za tista najvišja nacionalna in mednarodna sodišča, od katerih upravičeno pričakujemo poglobljeno, ustvarjalno in razvojno' razlago predpisov, na podlagi katerih sodijo. Ta sodišča vdihnejo življenje aktom, kot sta ustava in EKČP, ker sicer izgubljajo svojo vlogo v hitro spreminjajočem se svetu. Gotovo je nekaj pretiravanja v trditvi, da Ustava Republike Slovenije ni tisto, kar so zapisali njeni očetje pred dvema desetletjema, temveč tisto, kar danes v njej preberejo ustavni sodniki.8 Izraža pa prepričljivo ugotovitev, da je sodnik po naravi stvari nad besedilom pravnega akta, ki ga razlaga in mu določa njegovo vsebino.9

Ko govorimo o ustavnih sodiščih, je ključnega pomena uveljavljanje ustavno- sodnega pravotvorja, zasnovanega na načelu legitimnosti, vrhovnosti ustave in prepričljivosti ustavnosodnih odločb,10 ki na razvojni in ustvarjalni način razlagajo ustavo v korist človekovih pravic. Ustavno sodišče mora imeti zadnjo besedo,11 ko gre za razlago ustave in varstvo pravic, aktivno mora sankcionirati kršitve ustave s strani zakonodajalca, izvršilne oblasti in rednega sodstva, ne sme se izogibati pogumnim, celo aktivističnim odločitvam, ko so ogrožene temeljne ustavne vrednote in/ali ko prihaja do kršitev ustavnih vrednot na ta način, da se ne spoštujejo odločitve in stališča ustavnega sodišča.

6 Dr. M arijan Pavčnik poudarja, da sodna praksa zagotavlja, da zakoni živijo in sc razvijajo (A rgum entacija v pravu, Pravna fakulteta v Ljubljani, L jubljana, 2004 , str. 170 in nasl.).

7 M ednarodne akte, ki ureja jo varstvo človekovih pravic, velja razlagati dinam ično, ob upoštevanju sprem enjenih socialnih okoliščin. Širše o tem Clare Ovey, R obin W hite, T h e European Convention on Human Rights, Tretja izdaja, Oxford University Press, 2002 , str. 41.

8 Širše o tem dr. C iril R ibičič, Človekove pravice in ustavna dem okracija, str. 29 in nasl.

9 P rim erja j dr. M arijan Pavčnik, Pokončnost ustavnega sodišča, Pravna praksa, št. 22/2007, str. 19. Po avtorjevem m nenju so ustavni sodniki na straži tem eljn ih ustavnih vrednot, pri čem er je n jihov sprem ljevalec m oralni zakon, ki je v n jih sam ih.

10 Širše dr. Andraž Teršek, Legitim nost kot prvina političnih in pravnih konceptov sodobne ustavne dem okracije, D oktorska d isertacija, Pravna fakulteta v Ljubljani, L jubljana, 2007 , str. 548 in nasl.

11 Dr. Dragica VVedam Lukič je v svojem govoru ob D nevu ustavnosti na Ustavnem sodišču 21. decem bra 2006 poudarila: »Če se je m ogoče v načelu strin jati s stališčem , da naj ustavno sodišče n im a prve besede, pa m ora brez dvoma im eti zadnjo besedo. Pri tem ni pom em bno, ali je bila odločitev sprejeta soglasno ali zgolj z m inim alno večino in kakšne nasprotne argum ente so v svojih odklonilnih ločenih m nenjih navedli sodniki, ki so ostali v m anjšini.« (< www.us-rs.si>, 14. 3. 2013).

11

http://www.us-rs.si

Predgovor

Pri tem seveda ni mišljen sodni aktivizem, ki ima v pravni teoriji in še zlasti v okviru rednega sodstva upravičeno negativen vrednostni predznak. Kot negativni aktivizem lahko poimenujemo na primer odklanjanje odločanja o pomembnih ustavnopravnih vprašanjih in miselnost, ki bistvo ustavnosodne- ga odločanja vidi v omejevanju dostopa na ustavno sodišče in v razvijanju doktrin, ki naj ta dostop onemogočijo ali vsaj močno omejijo oziroma odložijo. S pozitivnim aktivizmom pa označujemo delovanje ustavnega sodišča, pri katerem gre za pogumno, ustvarjalno, razvojno in odprto razlago ustavnih določb v korist varstva in razvoja človekovih pravic.12

V sodobni Evropi ni več prepričljivo govoriti o tem, da je nad ustavnim sodiščem samo še modro nebo (čeprav ne gre zanikati pomena takšne argumentacije, kadar neodvisnost in vpliv ustavnega sodišča ogrožajo drugi državni organi). To ne velja samo za članice Evropske unije, ki izvrševanje dela svojih suverenih pravic prenašajo nanjo,13 temveč za vse evropske države (47 članic Sveta Evrope), razen Belorusije.14 V teh državah je omejevanje državne oblasti, ki izhaja iz nacionalne ustave, nadgrajeno z obveznostmi iz EKČP ter iz njene ustvarjalne razlage v več kot petnajst tisoč meritornih odločitvah ESČP. To je najbolj nazorno prikazal dr. Boštjan M. Zupančič, evropski in nekdanji ustavni sodnik: »Še bolj nenavadno - je pa povsem podobno odnosu med Ustavo in Ustavnim sodiščem - je to, da je besedilo EKČP le čisto majhen vršiček ledene gore. Preostanek obvezujoče vsebine so debeli metri sodb, ki razlagajo, kaj posamezne ‘dane besede’ v Ustavi ali Konvenciji v resnici in konkretno pomenijo. [...] Tudi EKČP bi bila, kot je Deklaracija Združenih

12 V svojih ločenih m nenjih sem ugotavljal, da je pozitivni aktivizem , ki ga v odločbah nemškega /veznega ustavnega sodišča lahko opazim o pri zapolnjevanju pravnih praznin tistih delov Tem eljnega zakona, ki ureja človekove pravice, pri nas b olj ali m anj prisoten celotn o obdobje delovanja Ustavnega sodišča po letu 1991 (ločen o m nenje v zadevi št. U p-651/02). G re za aktivizem Ustavnega sodišča v korist širšega varstva človekovih in m anjšinskih pravic. Pozneje sem v zvezi s sprem injanjem stališč Ustavnega sodišča glede zastaranja navedel, da se lahko sproži plaz, ki bo zanikal takšen pristop Ustavnega sodišča (ločen o m nenje v zadevah št. U p-511/05 in Up-512/05).

13 Dr. L jubo Bavcon v zvezi s tem opozarja na nevarnost podrejanja nacionalne ustave in v njej zapisanih standardov varstva človekovih pravic pravu Kvropske unije in na odločbe /veznega ustavnega sodišča N em čije, iz katerih izhaja p rirejenost prava Kvropske unije in nacionalnega ustavnega prava (Status kazenskega prava v pravnem redu Evropske unije, v: Izzivi in odzivi, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana, 2006 , str. 303 in nasl.).

14 Prim erja j dr. Peter Jam brek, Slovensko ustavno sodišče pod okriljem evropskih standardov in m ehanizm ov za varovanje človekovih pravic, Poročilo o raziskavi v okviru raziskovalnega projekta »Tem eljne pravice«, Pravna fakulteta v Ljubljani, jan u ar 1996.

12

Predgovor

narodov, le pobožna želja in neobvezno priporočilo, če ESČP v Strasbourgu ne bi imelo moči denarno kaznovati in moralno stigmatizirati držav, ki te pravice v svojih pravnih sistemih kršijo.«15 Ko tisti, ki uporabljajo EKČP, predvsem pa evropski sodniki presojajo, ali neko ravnanje krši EKČP, ga najprej in predvsem soočijo z razlago EKČP v do tedaj sprejetih sodbah ESČP, medtem ko je klasična primerjava z golim besedilom EKČP, kot je bilo sprejeto pred več kot 60 leti, izrazito podrejenega pomena.

Mirjana Lazarova Trajkovska, sodnica ESČP, je v svoji disertaciji, ki jo je zagovarjala na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, poudarila, da je ESČP v šestdesetih letih svojega obstoja razvilo najbolj učinkovit sistem varstva človekovih pravic. Središče tega sistema je pojmovanje EKČP kot živega instrumenta,16 na podlagi katerega so določeni minimalni standardi varstva človekovih pravic na mednarodni ravni, kažipot za vzpostavitev in delovanje podobnih sodišč na drugih celinah in nekoč v prihodnosti tudi podlaga za oblikovanje svetovnega sodišča za varstvo človekovih pravic.17

Velikega pomena je tudi doktrina o pozitivnih dolžnostih držav članic Sveta Evrope pri uresničevanju EKČP.18 Po mnenju A. R. Mowbraya so pozitivne dolžnosti sestavina vsake od temeljnih konvencijskih svoboščin.19 Po ustaljeni presoji ESČP varstvo človekovih pravic ne sme biti samo teoretično, mrtva črka na papirju ali navidezno, pač pa mora biti dejansko in učinkovito.20 ESČP utemeljuje potrebo po razvojni razlagi EKČP s tem, da morajo biti konvencijske pravice in svoboščine učinkovite tudi v spremenjenih okoliščinah.21 Oboje, pa tudi zavezo, da države ne smejo izročiti posameznika državi, ki

15 Dr. Boštjan M . Zupančič, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in tem eljnih svoboščin: ob n jeni 50. obletn ici, ID C Sveta Hvrope, Ljubljana, 2000 , str. 1.

16 EKČP je živ instrum ent, ki ga je treba interpretirati v skladu s potrebam i sodobnega časa (prim erja j G illes D utertre, Key case-law extracts, European C ou rt o f Human Rights, C ou ncil o f Europe Publishing, Strasbourg, 2003 , str. 19).

17 Dr. M irjana Lazarova Trajkovska, Postopek sprejem anja pilotnih sodb na ESČP, D oktorska disertacija, napisana v angleščini, Pravna fakulteta v Ljubljani, Ljubljana, 2012 , str. 8 6 -9 0 .

18 Philip Leach, Taking a Case to the European C ourt o f Human Rights, D ruga izdaja, Oxford University Press, 2005, str. X III in nasl.

19 A lastair Mowbray, T he D evelopm ent o f Positive O bligations under the European C onvention on H uman Rights by the European C ou rt o f Human Rights, Hart Publishing, O xford, 2004, str. 221.

20 Števen Greer, The European Convention on Human Rights, Cambridge University Press, 2006, str. 197.

21 Fran^oise Tulkens, D ialogue betvveen judges 2 011 , v: “W hat are the lim its to the evolutive interpre- tation o f the C onvention?” European C ourt o f Human Rights, Strasbourg, 2011 , str. 7 in nasl.

13

Predgovor

bi lahko kršila EKČP, čeprav ta država ni članica Sveta Evrope, je vsebovala že tako stara sodba ESČP, kot je sodba v zadevi Soering proti Združenemu kraljestvu iz leta 1989.

Ustvarjalno vlogo ESČP, ki mnogokrat meji že na (pozitivni) sodni aktivizem, je mogoče najbolje ponazoriti z uvedbo tako imenovane pilotne sodbe, ki se je zgodila v zadevi Broniowski proti Poljski leta 2004. Poskus njene uvedbe s spremembo EKČP je zaradi nasprotovanja nekaterih držav članic Sveta Evrope propadel, Odbor ministrov pa je uvedbo te nove metode dela ESČP kljub temu priporočil neposredno pred sprejemom sodbe v zadevi Broniow$ki. Pilotne sodbe so se pokazale za najbolj učinkovito sredstvo za spopadanje s sistemskimi in množičnimi kršitvami EKČP ter kažejo na ambicijo ESČP, da postane evropsko ustavno sodišče.22 Za pripravo pilotnih sodb je značilno, da je njihov sestavni del intenziven dialog s predstavniki tožene države in še posebej z njihovimi (ustavnimi) sodišči.

Seveda pa ne gre idealizirati sodne prakse ESČP, ki se včasih, še zlasti odkar je močno preobremenjeno, izogne odločanju o kakšnem pomembnem vprašanju. Pri tem se običajno sklicuje na široko polje proste presoje držav (angl. margin o j appreciation) pri uresničevanju pravic iz EKČP. Tako na primer sodnik Malinverni v svojem odklonilnem ločenem mnenju v zadevi Lautsi in drugi proti Italiji pronicljivo ugotavlja, da takrat, ko ESČP državi prizna široko polje proste presoje, lahko pričakujemo oprostilno sodbo, obsodilno pa, kadar sodišče oceni, da gre za primer, v katerem je polje svobodne presoje zoženo.

Obotavljivo sodno prakso lahko pričakujemo tudi glede vprašanj, pri katerih so razlike v pristopu k varstvu nekaterih posebej občutljivih človekovih in manjšinskih pravic med državami zelo velike in te posege vanj s strani ESČP odklanjajo. V takšnih primerih, mednje spadata tudi že omenjeno vprašanje prisotnosti verskih simbolov v državnih šolah in omejevanje volilne pravice zapornikom {H ir st proti Združenemu kraljestvu in Scoppola proti Italiji), je ESČP pokazalo veliko občutka za ravnanje, ki je načelno glede pomena konvencijskih pravic in kompromisno glede dopuščanja državi, da posamezne omejitve, povezane s posebnimi zgodovinskimi izročili, do določene mere ohranja tudi v prihodnje. Takšno ravnanje velikega senata ESČP je manj izrazito v primerih, ko sekcija (sedemčlanski senat) o zadevi vsebinsko ne odloči,

22 Dr. M irjana Lazarova Trajkovska, Postopek sprejem anja pilotnih sodb na ESČP, str. 356 in nasl.

14

Predgovor

temveč jo prepusti v odločanje velikemu senatu zaradi njenega precedenčnega pomena. Po mojem mnenju se takšno prepuščanje najpomembnejših zadev velikemu senatu v zadnjem obdobju v praksi uporablja prepogosto, ker večkrat šele reakcije na odločitev sedemčlanskega senata opozorijo na pomembne vidike glede posledic odločitev za toženo in druge države. V dveh slovenskih primerih (Šilih in KuriČ) veliki senat ni upošteval ugovorov tožene države, temveč je še zaostril njeno odgovornost za kršitev konvencijskih pravic v primerjavi z odločitvijo sedemčlanskega senata.

Svoboda govora je samo eno od številnih področij, na katerih ESČP določa minimalne evropske standarde varstva pravic in svoboščin. Pa vendarle gre za svoboščino, ki je najširše priznana,23 in za področje, na katerem so bile številne stare in nove države članice Sveta Evrope prisiljene spremeniti svoje ustave, zakonodajo in sodno prakso, da bi preprečile (ponovne) obsodbe zaradi kršitve 10. člena EKČP (svoboda izražanja). Ko sem pred leti v delegaciji Ustavnega sodišča Republike Slovenije obiskal Vrhovno sodišče Norveške,24 so mi pojasnili, da so se zaradi bolečih obsodb zaradi kršitev svobode izražanja, na katere se nanaša trinajst sodb ESČP, odločili za nov način reševanja zadev, v katerih se pritožniki sklicujejo na EKČP. V takšnih zadevah sodniki in njihovi senati odločajo tako, da simulirajo način in vsebino delovanja ESČP. Takšno ravnanje je smiselno in racionalno v vseh zadevah, v katerih so standardi ESČP višji od standardov, določenih na nacionalni ravni, ker možnost obsodb prizadete države zmanjšuje na minimum. Seveda pa tudi odločitev o tem, da bodo nacionalni sodniki poskušali odločiti, kot bi odločili evropski, ni povsem učinkovita, če jim ne uspe predvideti razvoja evropskih standardov, zaradi katerih se spreminja razlaga obveznosti, ki za države izhajajo iz 10. člena EKČP. Tudi zato sta razlaga sodb ESČP in še zlasti napovedovanje izida novih zadev pred ESČP izredno zahtevni nalogi. Iz vseh teh razlogov je poglobljena obravnava sodne prakse ustavnih sodišč in ESČP posebej zanimiva in zahtevna. Ne gre je podcenjujoče obravnavati kot podlago, ki šele omogoča teoretično poglobljeno raziskovanje na področju ustavnega prava in prava človekovih pravic. Prav nasprotno, obravnavanje

23 Svoboda izražanja je najbolj univerzalno priznana človekova pravica (M ark Janis, Richard Kay,A nthony Bradley, European Human Rights Law, D ruga izdaja, Oxford University Press, 2000 , str. 138).

2"' Norveška je ustanovna članica Sveta Evrope, kar pom eni, da je v njem že od leta 1949; Slovenija je članica od leta 1993, pa je bilo na podlagi pritožb zoper N orveško pred ESČ P doslej sprejetih 75 m eritornih sodb, zoper Slovenijo pa kar sedem krat več.

15

Predgovor

sodne prakse brez predhodnega poglobljenega poznavanja teorije, razvoja in primerjalne ureditve varstva človekovih pravic je lahko samo površinsko in zato invalidno. In obratno, ustavnopravna znanost in pravo človekovih pravic sta lahko v današnjem času uspešna samo ob dialektičnem prepletanju teoretičnih, razvojnih in primerjalnih vidikov z vsebinskimi poudarki, ki izhajajo iz sodne prakse.

Dr. Rok Čeferin v svoji monografiji obravnava zahtevno in aktualno temo o mejah svobode tiska, ki jo poglobljeno proučuje zlasti na podlagi kritične analize prakse Ustavnega sodišča RS in ESČR Tema o svobodi tiska je aktualna že tisočletja. Toda takšna monografija pred sto ali petdeset leti kljub temu sploh ne bi mogla nastati. Ustavna sodišča in ESČP so namreč najpomembnejša institucionalna pridobitev demokratične Evrope iz prejšnjega stoletja. Če ne bi bilo ustavnih sodišč, bi bila pravna varnost Evropejcev in Slovencev na bistveni nižji stopnji, saj bi o presoji ustavnosti svojih zakonov odločali parlamenti, ki jih sprejemajo, da niti ne govorim o tem, kaj za varstvo pravic in svoboščin pomenita ustavna pritožba in pritožba zoper lastno državo pred ESČP.

Če je uvedba ustavnih sodišč odločilnega pomena za uveljavljanje načela delitve oblasti v državah članicah Sveta Evrope, pa je uvedba ESCP inovacija svetovnega pomena. To potrjuje tudi pogled iz Slovenije: če ne bi bilo ESČP, bi bilo sojenje v Sloveniji še daljše (Lukenda), več bi bilo policijskega nasilja (Rehbock, Matko), domnevne zdravniške napake bi bile manj preiskane (Šilih), prenatrpanost zaporov bi bila še bolj neznosna (Štrucl; Mandič in Jovič), oblast bi manj dosledno izpolnjevala obveznosti iz odločb Ustavnega sodišča RS (Kurič) itd.

V uvodu avtor na kratko opiše zgodovinski razvoj pravice do svobode izražanja in svobode tiska. Opozori na napako, ki se pojavlja v nekaterih virih, češ da je bil prvi akt, ki je opredeljeval svobodo tiska, Listina o človekovih pravicah ali Virginijska deklaracija. Navedena človekova pravica je bila namreč prvič normativno opredeljena že v švedskem ustavnem zakonu o svobodi tiska leta 1766, torej deset let pred sprejemom Virginijske deklaracije. V nadaljevanju avtor opiše razvoj vloge tiska iz golega posrednika med prostorsko razprše

16

Predgovor

nimi razpravami v »četrto vejo oblasti« oziroma »varuha javnega interesa« (angl. public watchdog) v 19. stoletju. To vlogo je tisk ohranil do danes. Najpomembnejši mednarodni pravni akti s področja varstva človekovih pravic in moderne ustave svobodo tiska opredeljujejo kot temeljni pogoj za svobodno in demokratično družbo.

Avtor opozori, da je v demokratični družbi tudi tisku treba postavljati meje, ki jih ta mora spoštovati. V monografiji obravnava vprašanje, katera merila in standarde pri opredeljevanju meja svobode tiska sta v svoji praksi vzpostavili Ustavno sodišče RS kot najvišja sodna instanca s področja varstva človekovih pravic v slovenskem pravnem prostoru in ESČP kot danes najvplivnejša sodna instanca s področja varstva človekovih pravic v svetovnem merilu. Dr. Čeferin poskuša odgovoriti na vprašanje, ali imata Ustavno sodišče RS in ESČP enak pogled na vprašanje, do kod sme segati svoboda tiska pri poseganju v druge osebnostne pravice. Postavi hipotezo, po kateri so merila in standardi za opredeljevanje meja svobode tiska v praksi Ustavnega sodišča RS primerljivi s tistimi iz sodne prakse ESČP. Do tega zaključka avtor pride na podlagi dejstva, da Slovenija pred ESČP še nikoli ni bila obsojena zaradi kršitve pravice do svobode izražanja.25

V prvem delu monografije avtor najprej navede opredelitve pravice do svobode izražanja iz Ustave RS in iz pomembnih mednarodnih aktov s področja varstva človekovih pravic, to je iz Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, EKČP in Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Na podlagi analize navedenih določb ugotovi, da Ustava RS najmanj enako kakovostno varuje pravico do svobode izražanja kot navedeni mednarodni akti.

V nadaljevanju avtor primerja opredelitve svobode izražanja iz Ustave RS z opredelitvami iz ustav članic Evropske unije in Sveta Evrope. Ugotovi, da so med temi opredelitvami velike vsebinske razlike, hkrati pa zavzame stališče, da za kakovostno varovanje pravice do svobode izražanja ni najpomembnejše, kako je ta pravica opredeljena v ustavnih določbah, bolj pomembno je, kako si jo tolmačijo nacionalna sodišča, še posebej ustavna sodišča posameznih držav. Pravi pokazatelj kakovosti varstva svobode izražanja je podatek o tem,

25 Zdi sc, da do takšne obsodbe ni več daleč, saj v kar nekaj prim erih ustavni pritožniki pred Ustavnim sodiščem niso bili uspešni, čeprav so se prepričljivo sklicevali na sodbe ESČ P in v n jih opredeljene m inim alne standarde evropskega varstva svobode izražanja. Š irše o lem dr. C iril R ibičič, Človekove pravice in ustavna dem okracija, str. 574 in nasl., str. 682 in nasl. ter str. 714 in nasl.

17

Predgovor

kolikokrat je bila posamezna država pred ESČP obsojena zaradi kršitve 10. člena EKČP. To tezo avtor predstavi na primerih Avstrije, Francije in Turčije, ki imajo v svojih ustavnih določbah kakovostno normativno urejeno varstvo pravice do svobode izražanja, pa so bile vse tri, največkrat pa Turčija, v velikem številu zadev že obsojene zaradi kršitve 10. člena EKČP.

Avtor v nadaljevanju opiše načelo sorazmernosti kot merilo, na podlagi katerega Ustavno sodišče RS ocenjuje dopustnost poseganja v človekove pravice in temeljne svoboščine s strani državnih organov. Nato preide na analizo sodne prakse Ustavnega sodišča, in sicer analizira pomembne judikate s področja varstva svobode izražanja in svobode tiska ter iz njih izlušči merila, ki jih je v posameznih primerih za opredeljevanje meja pravice do svobode izražanja in svobode tiska vzpostavilo Ustavno sodišče RS.

V drugem delu monografije avtor poglobljeno analizira meje svobode tiska, kot se izražajo v sodni praksi ESČP. Preden se loti tega proučevanja, podrobno analizira določbo 10. člena EKČP, ki opredeljuje pravico do svobode izražanja, vključno z drugim odstavkom navedenega člena, ki navaja pogoje za poseg v navedeno človekovo pravico. Ti pogoji so (1) določenost z zakonom, (2) prizadevanje za dosego legitimnega cilja in (3) nujnost posega v demokratični družbi. Avtor nato podrobneje opiše teste in podteste, ki jih je ESČP v svoji sodni praksi razvilo glede navedenih pogojev za poseganje v pravico do svobode izražanja.

V nadaljevanju je podrobneje analiziranih enaintrideset sodb ESČP, ki se nanašajo na svobodo izražanja in svobodo tiska. Pri vsakem primeru posebej avtor navede, ali je bila odločitev sprejeta v sedemčlanskem ali velikem senatu, kako je glasoval nacionalni sodnik, koliko sodnikov je glasovalo za sprejem odločitve in koliko jih je bilo proti. V posameznih zadevah obravnava tudi pomembnejša ločena mnenja.

Pri vseh odločbah, ki jih avtor analizira, navede svoje kritično stališče, opozori pa tudi na odstopanja od uveljavljene sodne prakse ESČP v posameznih primerih.

V sklepnem delu monografije avtor primerja merila in standarde za opredeljevanje meja svobode tiska iz sodne prakse Ustavnega sodišča RS in ESČP. Uvodoma ugotovi, da navedeno človekovo pravico obe sodišči vrednotita na podoben način, torej kot zelo pomembno pravico, ki jo je dopustno omejevati

18

Predgovor

le zelo izjemoma. Po stališču obeh sodišč svoboda tiska predstavlja temeljni in nenadomestljiv pogoj vsake svobodne in demokratične družbe.

Avtor nato primerja na eni strani načelo sorazmernosti, ki ga Ustavno sodišče RS uporablja pri preverjanju dopustnosti poseganja v človekove pravice, vključno s svobodo tiska, in na drugi strani teste za preverjanje dopustnosti poseganja v pravico do svobode izražanja, ki jih je ESČP v svoji sodni praksi izpeljalo iz določbe drugega odstavka 10. člena EKČP. Na podlagi te primerjave avtor ugotovi, da so si merila za opredeljevanje dopustnosti poseganja v pravico do svobode izražanja in svobode tiska oziroma merila za opredeljevanje meja dopustnega uveljavljanja te človekove pravice, ki jih uporabljata navedeni sodišči, po svoji vsebini zelo podobna oziroma so praktično identična.

V nadaljevanju avtor analizira statistične podatke o vsebini odločitev obeh sodišč v zvezi s poseganjem v navedeno človekovo pravico in ugotovi, da tudi ti podatki kažejo na to, da je odnos obeh sodišč do pravice do svobode izražanja in svobode tiska zelo podoben.

Hkrati pa avtor poudari, da obstaja pomembna razlika med razumevanjem pravice do svobode izražanja in svobode tiska med ustavnim sodiščem na eni strani in rednimi sodišči na drugi strani.

V zadnjem poglavju sklepnega dela monografije avtor opozori še na nekatere novodobne grožnje svobodi tiska v globalni družbi. Pravna in novinarska stroka ugotavljata, da je klasično novinarstvo kot »četrta veja oblasti«, katere naloga je stvarno in nepristransko obveščanje javnosti o pomembnih dogodkih, vedno bolj v manjšini. Vedno večji del medijskega prostora zapolnjujejo mediji, katerih glavna dejavnost je kovanje dobička z zabavanjem množic, in ne več njihovo obveščanje o morebitnem deviantnem ravnanju nosilcev oblasti. Avtor opozarja na problem izumiranja preiskovalnega novinarstva, ki je za lastnike medijev predrago. Ti pojavi s seboj prinašajo tudi padec profesionalnih standardov pri opravljanju novinarskega poklica. Skrb vzbujajoča je vedno večja odvisnost medijev od interesov korporacij, ki neposredno kot lastniki ali posredno, kot viri informacij, oglaševalci in sponzorji, vladajo medijem.V času ekonomske krize, ki je tiskane medije hudo prizadela, so novinarji pri tovrstnih pritiskih še posebej ranljivi. V moderni globalni družbi se je torej klasični nevarnosti za svobodo tiska, cenzuri s strani države, pridružila bistveno bolj prefinjena, a prav tako ogrožujoča samocenzura.

Predgovor

Avtor navede predloge pravne in novinarske teorije za rešitev problema omejevanja svobode tiska s strani ekonomskih centrov moči in opozori, da navedene spremembe prinašajo nove izzive tudi za ESČP ter za nacionalna redna in ustavna sodišča.

III.

Dr. Rok Čeferin proučuje zanimivo in aktualno temo, ki so jo parcialno obravnavali mnogi teoretiki ustavnega prava in prava človekovih pravic, ni pa doslej doživela celovite in poglobljene obravnave z vseh relevantnih vidikov, še zlasti ne z vidika analize prakse Ustavnega sodišča RS in ESČP. Avtor prihaja do zaključkov na podlagi poglobljene in kritične analize sodne prakse obeh sodišč in primerjave med njima. Za svoje sprejme samo tiste ocene delovanja obeh sodišč, za katere najde potrditev v njuni sodni praksi. Pri tem argumentirano zagovarja stališče, da med pristopoma obeh sodišč razlika ni tako velika, večja je razlika med njunim pristopom in sodno prakso rednega sodstva v evropskih državah in tudi v Sloveniji.

Monografija je pisana strokovno zanesljivo in prepričljivo argumentirana. Njena največja vrednost je v tem, da so splošni zaključki avtorja v vsakem posameznem primeru utemeljeni na kritični analizi odločb Ustavnega sodišča RS in sodb ESČP, še posebej tistih, ki po avtorjevi oceni neupravičeno odstopajo od njune siceršnje sodne prakse.

Širši vidiki aktualne obravnave meja svobode tiska pridejo posebej do izraza v zadnjem poglavju sklepnega dela knjige, v katerem avtor obravnava sodobne izzive, pred katerimi se varstvo svobode tiska nahaja zaradi pritiskov in prodiranja rumenega tiska, katerega cilj je kovanje dobičkov z zabavanjem množic, medtem ko so standardi varstva svobode izražanja in svobode tiska zasnovani na predpostavki, da gre za varstvo ustvarjalne dejavnosti, ki je nujna za razvoj in delovanje vsake demokratične družbe in preiskovalnega novinarstva ter njegovih nosilcev.

Izbor odločb Ustavnega sodišča RS in ESČP je obsežen ter celovit in sega od odločitev, ki so med vodilnimi odločitvami pridobile že pridih klasičnih, starih več desetletij, do najnovejših, sprejetih v mesecu, ko je bila monografija pripravljena za tisk; obravnava pa tudi nekaj še odprtih sodnih sporov, od katerih izida bo odvisno, ali bodo in do kakšne mere bodo potrjene kritič

20

Predgovor

ne ocene, ki jih na sodno prakso rednega sodstva, Ustavnega sodišča RS in ESČP naslavlja avtor.

Pri izdelavi monografije je avtor pokazal poseben smisel za to, da iz vsakega primera izlušči tisto bistveno, kar je pomembno ne le za konkreten primer, temveč ima precedenčno vrednost. Tovrstna kritična analiza sodne prakse najvišjih sodnih instanc za varstvo človekovih pravic je izredno zahtevna, saj zahteva teoretično, razvojno, primerjalnopravno znanje s področja ustavnega prava in prava človekovih pravic ter splošno razgledanost. Ob vsem tem se v monografiji zrcalijo bogate avtorjeve odvetniške izkušnje in smisel za vrednotenje pomena doktrin, stališč in standardov, ki izhajajo iz sodne prakse.

Avtor zavzame kritično stališče do sleherne skrajnosti v sodni praksi Ustavnega sodišča RS in ESČP, pa naj gre za to, da redno sodstvo ne upošteva celovitega konteksta posameznega primera, v katerem je prišlo do omejevanja svobode tiska, ali za to, da najvišje sodne instance novinarje in medije, ki naklonjenost sodišč do svobode tiska zlorabljajo za žalitve in zmerjanja, ki niso sprejemljiva v civiliziranih demokratičnih družbah, obravnavajo preveč prizanesljivo.

Monografija dr. Roka Čeferina je izviren, samostojen in ustvarjalen prispevek k razvoju ustavnega prava in prava človekovih pravic ter na splošno na področju pravnih znanosti, mimo katere ne bo mogel nihče, ki se bo hotel poglobljeno ukvarjati z varstvom človekovih pravic in svoboščin pred Ustavnim sodiščem RS in ESČP ter še posebej varstvom svobode tiska.

21