KAKO SEM POSTALA ZGODOVINAR - drevored.si€¦ · nekako takrat, kot se je porajalo ime za Bruselj, ki stoji tudi na močvirnatem terenu, kjer je voda brulila iz zemlje, ali pa morda

Kako sem postala zgodovinar Zgodovina Sel

»Kdor stoji na ramenih svojih prednikov, vidi dlje.«

Slavka Mencin

uredila Helena Cesar

jezikovni pregled Andreja Cesar

2014

Kako sem postala zgodovinar Slavka Mencin

stran 2

KAZALO

1. del

UVOD

SELCI SO BILI PASTIRJI

NAŠLA SEM SELCE

TRG

KRŽIŠČA

LEDINSKA IMEN

STAJE

IMENA NA 'KARTAH' - ZEMLJEVIDIH IN DOKUMENTIH

SLOVENŠČINA

KDOR IŠČE, NAJDE

PA KAJ LEPEGA NAPIŠI O NAŠI CERKVI

IME SELA

POVZETEK


stran 3

1. del

UVOD

Če sami ne bomo svoje zgodovine poiskali, nam jo bodo drugi pisali.

Začelo se je februarja 2004. Pepca, moja svakinja, mi je povedala, da bodo Selci leta 2005 gostili Selane ob njihovem tradicionalnem srečanju. Sklenila sem prispevati zgodovinski opis vasi. Mikličev Jože mi je prinesel seznam gradiva, iz katerega se dobijo zgodovinski podatki, za kar se mu lepo zahvaljujem.

Moj cilj: dokazati, da se je kraj imenoval Sela še pred šestim stoletjem, torej preden so prišli Slovani izza Karpatov, ki so prinesli s seboj besedo 'selo'. Kaj vem že sedaj?

Paradišče so imenovali Podgradišče tisti ljudje, ki so imeli v svojem spominu ilirsko gradišče na Magdalenski gori.

Mimo Sel je peljala rimska pot; iz Tlak – ime imajo po tlakovani rimski cesti, skozi Šmarje, čez hosto mimo Sel prečno na pot, ki jo uporabljajo Selci. Pa je tako zelo shojena, da je za visokega človeka ugreznjena v ilovnata tla, prav tako kot pot, ki jo Selci uporabljajo za vožnjo v gozd. Po tej poti so v času mojega otroštva še hodili Bičani na vlak v Šmarje. Rimski cesti se sledi iz Bičja proti Vinu.

Okolica cerkve ima najbrž tudi kaj povedati. Zanimiv je cvinger ob cerkvi, zlasti pa gredice ob cerkvi – tudi mi smo jo imeli – 2 krat 5 metrov, tam je zemlja drugačna kot na njivah okoli vasi ali na vrtičkih ob hišah. Zanimiv je studenec ob vznožju Trznega.

Kdaj neki so Na planinah pasli živino in jo v Agrejci zganjali skupaj? To je moralo biti nekako takrat, kot se je porajalo ime za Bruselj, ki stoji tudi na močvirnatem terenu, kjer je voda brulila iz zemlje, ali pa morda prav zato, so se tam naselili ljudje in so kraj imenovali Sela: Brule + Sela = Bruselj. To nam je povedal turistični vodnik Zupan. Saj ste že slišali za Venete – naše davne prednike, ki so naseljevali Evropo od Atlantika do Skandinavije, od Brest v Franciji do Bregenca, ki leži ali stoji na bregu (Bodenskega jezera). Ne rabim kakšnih posebnih dokazov, da so ljudje, ki so ga zgradili, rekli bregu breg, tako kot mi, pa so verjetno tako (kot mi) imenovali še marsikaj drugega.

Sela je slikal naš Miha, ki je res že praznoval osemdeset let, toda fotoaparat je moral najprej zaslužiti. Izračunajte, koliko je stara.


stran 4

V tem času so se Sela takole spremenila.

SELCI SO BILI PASTIRJI

Če dobro premislim, najdem vzrok za moje 'zgodovinarjenje' že prej. Srečanje Selcev je bil le povod. To se je zgodilo takrat, ko sem našla razlog za ime njive Padulcam.

Moj mož je v rani mladosti videl ulce, ki so vodile iz njegovega rojstnega kraja Rožnik proti gozdu. Ob poti je namreč raslo neprehodno grmovje in po ulcah so spuščali živino v gozd na pašo. Na koncu ulic (če so ulce z namenom, naj bo še tukaj na koncu ulc) je gmajna z imenom Prdulška – pred uliška. Tako v Rožniku.

Na Selih pa se njiva pod potjo iz vasi proti gozdu imenuje Padulce – pod ulice. Se pravi, da je bila ta pot tudi »ulce«. Lovričkova Minka me je opozorila še na dodatni obstoj ulc, ki se je ohranil še v čas naše mladosti: ob poti, čisto ob poti, sta peljali še dve poti, ena spodaj, druga zgoraj. Tista zgoraj bi še lahko imela kakšen pameten razlog, ker je ob poti »jejža« - do dveh metrov visoka strmina, na kateri je takrat še rastel en grm, in bi se iz poti težko pripeljalo po strmini na njive. Ampak spodnje njive so ležale v istem nivoju s potjo, pa smo vseeno na njivo Padulcam peljali po vzporedni poti, čeprav bi zlahka pripeljali nanjo iz glavne poti, tako kot delajo sedaj. K Javorniku so tudi imeli speljano vzporedno pot mimo Kadunčeve hiše.

Naslednja stvar, ki me je pritegnila, je ime njiv Na planini, ki ležijo nižje od vasi in niso mogle dobiti imena po tem, da so visoko. Se pravi, da so nekoč bile planina, na kateri se je pasla živina, kot se še sedaj imenujejo področja na Gorenjskem, kjer planšarji poleti pasejo živino.

V bližini je Matevžkova Agrejca, travnik na robu Uhanca, ki ima edini tako ime. Zakaj je bila tam ograjica? V kavbojskih filmih pasočo se živino naženejo v ograjen prostor, da jo dobijo v roke. Tudi ta ograjica je verjetno služila temu namenu, še toliko lažje, ker je bila v neprehodnem svetu: z dveh strani je bil potok, s tretje pa gozd.

NAŠLA SEM SELCE

Proučevanja zgodovine mojega rojstnega kraja sem se lotila z veliko vnemo. V knjižnici sem nabrala občinske zbornike. Vendar me tisto, kar sem našla v njih, ni zadovoljilo. Prva omemba kraja leta 1289 pove le, da je takrat kraj bil, ne pa, da ga pred tem ni bilo. Meni pa se je zdelo, da ima kraj globlje korenine.

V literaturi sem našla v glavnem ponavljanja istih podatkov. Nekatere trditve v knjigah, ki veljajo za znanstvene, pa so bile spodbudne. 2000 let pred našim štetjem, se pravi


stran 5

pred 4000 leti, so dokazani mostiščarji na Ljubljanskem barju, 1300 let pred našim štetjem postavljajo znanstveniki kulturo žarnih grobišč, 700 let pred našim štetjem pa začetek halštatske kulture.

V knjigi Arheološka najdišča je napisano, da so gradišča prebivališča tistih, ki so imeli druge pod seboj – kljub temu, da se v šoli poučuje o enakosti v dobi prakomunizma. (Še psi se rangirajo.) Torej, tisti na Magdalenski gori niso krav pasli, ampak vladali. Tisti, ki so pasli živino tudi za njih, pa so živeli med drugim tudi na Selih; v knjigi trdijo, da so Iliri, prebivalci Gradišč, prišli na že naseljeno območje.

Tudi vdor Keltov, ki naj bi bil najmočnejši v 3. stoletju pred našim štetjem, položaja ni bistveno spremenil, ker niso uničevali staroselcev.

Prepisala bom zapis iz omenjene knjige: Halštatski knezi imajo izrazito ravninsko zaledje. Vsa ta večja naselja z dobrim zaledjem so običajno stara, naseljena že s prebivalstvom, ki je pokopavalo v žarnih planih nekropolah in katerim so se pozneje pridružile še rodovne gomile (značilne za halštatsko kulturo). Halštatska kultura je današnje slovensko ozemlje intenzivno kolonizirala. Noriški sektor pred zasedbo bazira na trgovini.

Ha! Pastirji so tukaj živeli že pred Iliri.

Keltska invazija kaže na duhovno nadvlado. Spomine so pustili Latobiki v Trebnjem, Japodi v Beli krajini, Karni pri Idriji.

Pastirji so pasli naprej.

Prišli so Rimljani in zase naredili ceste. V naši dolini je toliko sledi rimskih cest, da je moralo biti vse prepredeno z njimi. (O tem bom pisala kasneje.) Ob prihodu Rimljanov je literarno izpričana trgovina s sirom, kožami, smolo, medom, rastlinami, po izkopanih virih pa vemo za trgovino s kovinami. Živinoreja in pastirstvo sta ostala v stari intenziteti in v rokah staroselcev, piše v zgodovinskih knjigah.

Nadaljnjega obdobja pa si zaradi množice podatkov ne znam prav predstavljati. Ampak tudi to ni pomembno. Selce sem že našla. Živino pasejo na Planini, na Ledinah, na Gmajni, pa še kje. In, kar je še posebno razveseljivo, govorijo nam razumljiv jezik.

Med podatki o premikih plemen okrog naših krajev se mi je zdela zanimiva trditev, da so Slovani iz naših krajev že v petem stoletju sodelovali v bojih v Italiji. Tudi kakšnih arheoloških dokazov o prihodu Slovanov izza Karpatov v naše kraje ni. Predvsem pa naš jezik s tako izjemno dvojino ne kaže prevelike žlahte z južnimi brati. Ali nas morda niso učile govoriti babice, ki so bile v teh krajih že pred Iliri in vsemi kasnejšimi prišleki. No ja, od vsakega gosta smo se pa česa naučili, kot je sedaj čisto domače, da častimo, namesto bi goste gostili. Pa še celo Angleži so nam brez okupacije podarili svoj 'ful kul', kar bi bilo čisto 'okej', če ne bi pobrali tudi 'šit'.

TRG

Cvinger! Cvinger je pojem, ki je tesno povezan z arheologijo. Poznam cvinger na Viru pri Stični, kjer je bogato, še močno opazno gradišče iz ilirskih časov; poznam vzpetino nad Dolenjskimi Toplicami, ki ji rečejo Cvinger – in Toplice so polne arheoloških ostankov; in od malega poznam cvinger, ki podpira ravnico, na kateri stoji naša – selska cerkvica; in pod katerim imamo Selci grede – smo jih imeli in obdelovali v času moje mladosti. Preko cele


stran 6

vasi smo peljali v karjoli gnoj, ko smo šli spomladi obdelat gredico, približno 2 krat 5 metrov veliko. To opravilo je bilo zmeraj nekako svečano.

Zemlja na Selih je ugnojena ilovica, lepo rjava, kot se za njive spodobi. Po močvirnatih travnikih krt narine skoraj črne krtine. Ampak zemlja pod cvingerjem je temna in rodovitna. Arheologinja Saša Gros trdi, da v ilovnatih tleh ni ostankov iz preteklosti, ker so razpadle – kisla zemlja uniči še celo kosti. Kar pa se tiče kamenja, so ga pridne gospodinje do zadnjega zmetale dol iz svojih dragocenih gredic tekom let, kar jih obdelujejo. Tako ne morem nič pokazati, kar bi vas prepričalo, da je bil tu pod cvingerjem v davnih časih posvečen kraj, kamor so spravljali svoje drage. Zakaj bi sicer naredili stezo okoli teh gredic in ne naravnost pod cvingerjem. Tudi takrat so živeli ljudje, ki so raje ubirali bližnjice.

Nič tega ni zaslediti v dokumentih. V zgodovinskih knjigah je v zvezi s tem rečeno, da so v času ilirskih – halštatskih gradišč obstajala naselja, od katerih so nekatera imela svoja pokopališča.

Cerkev na Selih je prvič dokumentirana leta 1289. Po spletu okoliščin so cerkev postarali še za tristo let. Toda večino cerkva stoji na krajih, kjer so bila pred tem starejša svetišča ali vsaj obredni prostori. Najbrž tudi na Selih ni bilo drugače.

Nad kapelico, kjer je sedaj smrekov gaj, je v času moje mladosti še rastla lipa. Bila je spoštovana lipa, že zato, ker je, takšna kakršna je bila, še vedno zmogla živeti. V njeni notranjosti je bila tako velika luknja, da so ženske hodile vanjo nabirat prst za sajenje rož, v kar se je lipa spreminjala. Otroci pa smo se v njej skrivali. Ta lipa je doživela davne čase! Za primerjavo: lipa, ki raste na Mirni gori v Beli krajini, je ocenjena na 1200 let.

Pod Trznom, kot se imenuje klanec, ki pelje v vas, je studenec, obzidan s podobnimi kamni kot cvinger. Čez zid pa je za streho položena mogočna kamnita plošča.

Ime Trzn – meni je bilo jasno, da se imenuje tako zato, ker spodletava, trza, morda konjem na kamenju, tam je namreč pot peljala kar po živi skali. Pa sem v etimološkem slovarju našla povezavo s trgom. In tako mislim, da se Trzn imenuje tako še iz časov, ko je častitljiva vaška lipa stala sredi vaškega trga, na katerem so se zbirali vaščani ob pomembnih dogodkih, ob praznovanjih, ob odločanju o skupnih zadevah.

Priznam, da me je k iskanju in sklepanju vodila čustvena navezanost na kraj. Vendar sem poskušala ostati stvarna, na tleh. Iskala sem dokaze. Saša je rekla, da bi zadostoval le en žebljiček najden na tem mestu. Pa ga nimam. Imam le logično sklepanje in razmišljanje na osnovi življenjskih izkušenj in spoznanj.

Lahko si mislite, kako sem bila vesela, ko mi je Trontlev France povedal, da je njegov oče govoril o tem, da so včasih na Selih pri cerkvi imeli pokopališče. Torej sem sklepala prav: to mesto je bilo res sveto in so ga spoštovali in cenili. In že zelo dolgo je tega, kar so prenehali s pokopavanjem, sicer na tem mestu ne bi ostal le humus. Pa tudi zadosti dolgo so ga uporabljali, sicer zemlja ne bi bila bistveno drugačna. Za selsko pokopališče vedo tudi drugi Selci: Lovričik, Kadunka, Jožefovc…

S tem je potrjena domneva, da so na Selih živeli ljudje že vsaj takrat, ko so na Magdalensko goro prišli ilirski prebivalci gradišča, ki so, kot piše v knjigi Arheološke najdbe, bili gosposka in so staroselce rabili, da so za njih pridelovali hrano.

Rimljani pa vemo, da so gradili mesta, ceste in tudi niso pustili sledi groznega uničenja. In tudi oni so jedli.


stran 7

Sela so bila zavarovana z močvirjem. Včasih je tu peljala pešpot »Po brveh«, ki je bila tako široka, da je lahko šel po njej pogrebni sprevod.

KRŽIŠČA

Sela imajo dobro lego. So na vzpetinici obdani z njivami. To pa z dveh strani omejuje močvirje, ki ga namakata potoka. Te vode okrog vasi so bile dobrodošla zaščita. Še v času moje mladosti je bila pot proti Cikavi vsaj enkrat spomladi in enkrat jeseni tako poplavljena, da ni bila prehodna. Z regulacijo potokov, še zlasti pa z razširitvijo požiralnika na Radenskem polju, se voda hitreje umakne. Neprehodni so bili tudi zamočvirjeni travniki. Z dveh strani pa vas obdaja gozd.

Taka je bila jeseni 2004 pot od Stare pošte proti Brezju kar trikrat. To je sestavni del močvirja, ki obdaja Sela.


stran 8

Prišleki so težko dostopno vas raje obšli.

Rimska pot je peljala mimo vasi po gozdu. Globoka sled pelje pravokotno na dovozno pot na Sela. Poti v tej smeri Selci nikoli niso rabili. Da se je tako globoko vtisnila v sicer mehko ilovico, tudi do dva metra, je bilo pa le treba precej prometa; to niso samo sledi pešcev, ki so včasih iz Bičja hodili v Šmarje na vlak za Ljubljano, česar se še spominjam.

Pozornost mi je zbudila Jožafova parcela, ki jo je pot na Bičje in v Globuščak razkosala. Pričakovala sem, da je rimska pot na meji parcele. Pa ni. Tudi rimska pot jo prečka in ni na meji.

Tukaj je ledinsko ime V križiščih. Do sedaj mi je bilo kar prav; smatrala sem, da je imenu botroval razcep poti. Ko sem se zavedla, da razcep ni križišče, sem šla križišče iskat. Šla sem po rimski poti v smeri proti Šmarju. Kmalu to pot prečka graben, ki teče ob robu gozda v Dolu in se nadaljuje proti Dolinam v smeri Hude Police. To je torej križišče, po katerem je nastalo ime V kržiščih – križišče rimskih poti, kasneje opuščenih poti. Ali ni to ime čisto domače. Ampak Rimljani so bili tu pred dva tisoč leti. Prej kot Slovani. In Rimljanov niso pregnali Slove(a?)ni. Pa se je vseeno ohranilo ime Križišče. Torej so tam živeli ljudje, ki so za križišče vedeli. Se vam ne zdi, da so se ljudje takrat morda tudi o drugih stvareh pogovarjali v nam domačem jeziku? Od kod potem izhaja naš jezik? Izza Karpatov?

Ljudje, ki so se po naše pogovarjali, so tu živeli že prej. Še več: zemljo so imeli razmejeno prej, predno so prišli Rimljani. Opisana rimska pot ni meja parcel. Če so zemljo delili kasneje, bi se meja ujemala s potjo. Ko pa je prišel nekdo, ki je bil zadosti močan, se mu ni bilo potrebno ozirati na nikogar. Dovolil si je narediti pot, kjer se mu je zahotelo.

Priloga: Del franciscejske karte (zemljevid), ki kaže rimsko pot mimo Sel, katera prečka parcelo. Parcele nimajo imena; Kržišče, ki je čisto blizu.

Še ena stvar kaže na to, da je bila zemlja razdeljena pred prihodom Rimljanov: ledinska imena parcel ob rimski poti so Ledina, Laz, Oplat in podobno. »V kržiščih« je nekako splošno ime, ne ime parcel. Svoj kos zemlje so lastniki imenovali po starem. In tudi ta imena so nam čisto domača, kajne?

V naši bližini je mnogo rimskih sledi. Javornikova Franca govori o poti, po kateri so hodili Rimljani. To je tam, kjer smo včasih hodili »za hajo«, kar naj bi pomenilo: za mejo.

Na Selih smo imeli župana. Njegov potomec Župančič je leta 1888 prodal še zadnji del svojega imetja na Selih Lovričku, ki še hrani kupno pogodbo, in se odselil v Ljubljano na Cesto v mestni log.

Županova posest je bila s potjo predeljena. Da bi župan dovolil podrejenim hoditi po svoji posesti? Dajte no! Se pravi, ga je nekdo k temu prisilil. Morda Rimljani, ki so si poti utirali z vojsko. Županove stavbe so stale na obeh straneh poti. Pameten človek ne bi gradil tako, da bi imel pot na dvorišču, če bi imel dovolj prostora, kot na primer župan. Se pravi, da so stale že prej. Župan je torej v rimskih časih že bil na Selih. Imenoval se je župan.

Ubogi župan mlajši – Župančič pa res ni imel sreče. Ko so mu Rimljani speljali cesto med hišo in kaščo, se je počasi odselil na Cikavo (Krašovčevi), pa so mu spet naredili cesto pred hišo, ko so delali cesto Ljubljana - Novo Mesto. Selska pot pa je speljana po njegovem mlajšem dvorišču.


stran 9

Izkoristila bom priliko in opisala zanimivost. Lovričkovi so pred časom podrli stavbo, ki je omenjena v kupoprodajni pogodbi iz leta 1888. Koliko je bila takrat stara, ni jasno. Les je bil še popolnoma zdrav, zatrjuje lastnik. Nič črviv. Brez premazov.

Morda pa so le poznali tak način podiranja gradbenega lesa kot Turjaški grof. Turjaškemu so pozimi, na določen dan, ob določeni uri podirali drevje. Gozdarji so pripravljeni čakali pri drevesih. In na dogovorjen zvočni signal so vsi hkrati zaleči sekati, da so ujeli najboljše danosti. Da je ta dan Tomaževo, trdi avstrijski posestnik Holcer, to je tisti, ki v »avstrijski Sibiriji« v planinah ob izviru Mure goji vinsko trto, breskve, marelice, kivi, da o češnjah in jabolkih sploh ne govorim.

Tako globoka je sled

V križišču Miša zavija na pot, ki pelje proti Cikavi


stran 10

Na drugo stran pa gre pot proti Hudi polici

LEDINSKA IMENA

Ne vem, zakaj se tem imenom reče ledinska, saj ne veljajo samo za ledine. Z njimi poimenujemo tudi njive, travnike, gozdove, močvirja… Kar tako se kakšno ime udomači in uporablja za marsikaj.

Ledinska imena uporabljajo lastniki. Z njimi se sporazumevajo. Nastanejo pa včasih na zanimiv način. Podobno smo pri nas doma poimenovali sadno drevje. Imeli smo jablano z imenom Zapodnik, ker je rasla za podom, kot smo rekli enemu od gospodarskih poslopij. Drugi je bil Sredvrtnik.

Ledinska imena in imena krajev me že dolgo privlačijo. V strokovni literaturi nisem vedno našla zadovoljivega opisa. Za Paradišče je menda nekdo trdil, da je v povezavi s prašiči, meni pa je brez dvoma povezano z gradiščem. Upoštevati je seveda treba dolenjski površen način izgovorjave in čas, ki je minil, odkar so obstajala gradišča, da nastane iz podgradišča, kjer vas stoji, Paradišče.

Selska ledinska imena so zgovorna. Da so bili pastirji, pričajo imena: Planina, Agrejca, Padulce, pa še celo Loka in Oplat. Za Loko sem poleg drugih razlag našla tudi trditev, da je bila loka ograjen, zaščiten prostor, ki so ga uporabljali za polja. Zaščitili pa so ga pred pasočo se živino. Našo loko si kot tako čisto lahko predstavljam. Leži na nekoliko dvignjenem svetu. Zemlja je razdeljena na njive po celi dolžini, le pri Bičju se malo zmede. Meje loke pa niso ravne. Prilagojene so terenu. Pot ob njivah teče ob mejah, Loka naj bi po splošnem prepričanju pomenila močvirnat travnik. Tisto je log. Na Bičju imajo senožeti »V vagjeh«, torej v logih. Log pa se po Biško izgovori »vah«. Na Selih je travnik, ki bi odgovarjal imenu Log; imenuje se Zaloka. Uporabniki imena se verjetno že dolgo ne zavedajo, da se travniku reče tako zato, ker leži za Loko.

Po poti ob njivah v Loki se nadaljuje pot, ki gre po Lovričkovem dvorišču. Bi rekla, da je bilo tudi Rimljanom enostavneje uporabljati že narejeno pot kot graditi novo. Za dokaz, da so jo uporabljali, imam spet samo sklepanje. V Brvacah, ki bi po moje morale biti Brce, izpeljano iz brvice, je mnogo rimskih sledi.


stran 11

Ko so gradili Dolenjsko železnico, so naleteli med drugim na ostanke rimske ceste, ki je prišla iz Sel. Asrečanova Ivica trdi, da je prečkala progo na njihovi parceli pod Brcam. Močno sem si prizadevala, da bi našla točno lokacijo prehoda, pa mi do sedaj še ni uspelo.

Čudila sem se, zakaj so tukaj Rimljani speljali ovinkasto pot, dokler nisem izvedela, da so bile loke ograjene.

Naslednje ime, povezano s pašo, je Oplat. Prijatelj Polde Sever, ki razume govorico besed in tudi govorico kamnov, je pri razlagi imena Oplat izhajal iz plota. Zemlja je bila oplotena – obdana s plotom. Oplat je bil na koncu ulic, po katerih so spuščali živino na pašo. Bilo je umestno njivo oplotiti, ker bi sicer šla živina raje na pašo na njivo kot v gozd.

V začetku me je begala sočasnost pastirskih in obdelovalnih terenov. Ko pa sem slišala, da so že znameniti mostiščarji z Ljubljanskega barja tudi bili poljedelci, se mi stvar ni zdela več vprašljiva. V šoli so nas učili – poneumljali in jaz sem nadaljevala, da so bili mostiščarji lovci, nabiralci in ribiči.

Zanimivo mi je ime Pad vartam. Res ležijo te njive pod vrtom, toda lastnik vrta, kot pri nas imenujemo sadovnjak, ni en sam. Nekoč je gotovo bil. Morda je bil to Župančičev predhodnik.

Pad varta se drže njive Pr tamun – naj prevedem: pri tolmunu. Te njive so segale do travnika na bregu in tam je bil studenec dobre pitne vode. Zdaj ga ni več. Bager ga je pomendral.

Ostala meni znana ledinska imena so iz oblikovanosti tal: V duli – v dolu, V koti – v kotu, ali pa so novejšega izbora: za cerkuja – Za cerkvijo, Za štreka – za progo, Na un stran – na oni strani (proge).

Bičje, ki je bilo ledinsko ime za predel ob grabnu, tako kot je Bičje ime vasi, ki leži na južni strani Sel na drugi strani gozda, je v novejšem času postalo tudi ime potoka. Pa to še gre, saj priteče iz Bičja. Čisto nesprejemljivo je ime manjšega potoka, ki ga v novejših časih v kartah imenujejo Selnica, v resnici pa mu nihče ne reče tako.

Travnate površine imajo tudi zanimiva imena: Snožat, Pstice, V koti, Kočik, Bičje, Pr rupah, Staržane, Blace ali po slovensko: senožet, pustice, v kotu, koček ali kotiček, bičje, pri rupah, stržene pa mislim, da so izvedene iz stržena, ki naj bi pomenilo poleg osrednjega dela debla tudi osrednji del potoka. Za Blace pa nisem vedela, kaj bi z njimi, dokler nisem pri Šibeniku našla kraja Blatce z ne tako majhnim blatkom. Tudi naše Blace imajo blato. Včasih so ga menda rabili za izdelovanje opeke iz gline.

Nisem pa razvozlala imena Uhanc. Da bi nastal zaradi vihanja – ukrivljanja potoka, me ni prepričalo.

Tudi imena gozdov so zanimiva. Pr brezni je pri breznu – požiralniku. Gadna mi je bila vedno strašljiva, čeprav nisem nikoli srečala gada. Asrečanov imajo Mesnico. Gozd je v dolinici, kraški vrtači, in pokojni oče Tone je Ivici pripovedoval, da so v njej imeli Francozi v času Napoleonove Ilirije zaloge mesa v živem stanju. Govori se tudi, da so francoski grobovi na Uhancu. Pa Pr dalinah, pa Hrastičje… In Glabuščak – ime gozdov v globelih, potem pa so tako poimenovali tudi vzpetino. Kdo je že kdaj videl globoke vzpetine? Tega gotovo niso naredili ljudje, ki so vedeli, o čem se pogovarjajo.


stran 12

STAJE

Selske hoste se držijo Staje. Spadajo pod katastrsko občino Šmarje. V bližini je Huda Polica. Tod okoli je po trditvah Milnerja, ki je v 19. Stoletju iskal rimske ostanke, peljala rimska cesta, ki je po njegovem prišla iz Siscije, vodila mimo Sel in Police proti Vinu in dalje na Ig. Na Igu je po Milnerjevo bila Emona, politično, upravno in gospodarsko središče v rimskih časih. Sedanja Ljubljana naj bi bila vojaška utrdba.

Staje se imenuje tudi kraj v bližini Iga. Ali so te staje v rimskem času služile Emoncem? In so bile zato tako pomembne, da se je ime kraja ohranilo? Da so staje prostor, kjer je stala živina, je jasno. V rimskem času najbrž konji. Mimo naših Staj je tudi peljala rimska pot.

V bližini Brc je osamljen gozdiček z imenom Staje. Teren je tam tako oblikovan, da ob njem pomisliš na delo človeških rok. Prav blizu pa je Koščakov hrib, ki se je, predno je postal Koščakov, imenoval Gradišče. Na njegovi vzhodni strani so po ustnem izročilu grobovi rimskih vojakov in gomile. Čisto blizu pa je peljala cesta, ki jo uradna zgodovina smatra za cesto Emona Siscija. Ali niso tudi tukaj imeli Rimljani konj za prepreganje?

Še za ene Staje vem v bližini. To so Staje na Kavcih pri Bičju, v bližini spomenika Stojanu Šuligoju, ki ga moji sokrajani srednjih let dobro poznate. Tam mimo je tudi peljala rimska pot in sicer iz Hude Police na Bičje, od tam pa na Vino, kar se da še videti. Dremelj iz Bičja, moj svak, mi je povedal, da so še v času njegove mladosti imeli vaščani Bičja v Stajah vsak svojo gredico, tako kot Selci svoje pod cvingerjem ob cerkvi. Tam so uspešno gojili zelenjavo. Sedaj so Staje zaraščene. Smrekov gozd je prekril spomine.

Tudi v širši okolici so Staje pogosto ime. Presenetilo me je, ko sem slišala kmetico, ki se ji je zareklo, ko je govorila o hlevu. Rekla je staja in se takoj popravila: rekla je štala. Tako nisem več sigurna, da so nas učili reči štala Nemci, sem pa prepričana, da je cvinger domača beseda.

IMENA NA 'KARTAH' - ZEMLJEVIDIH IN DOKUMENTIH

Ugotovila sem, da si pri iskanju zgodovine majhne vasi, kot so Sela, z zgodovinskimi knjigami ne morem kaj dosti pomagati. V knjigah je zgodovina vladarjev oziroma tistih, ki so 'zgoraj'. O kmetih, o preprostem ljudstvu ni konkretnih podatkov. Zato sem šla iskat podatke v arhive. Ob prijaznosti ljudi in množici materiala se najde marsikaj zanimivega. Ob tem pa sem spoznala pretresljivo dejstvo, da iz danega materiala vsakdo oblikuje svojo zgodovino. Zakaj?

Večina starih dokumentov je pisanih v gotici, skoraj vsi v tujem, starinskem jeziku. Vsi vemo, da se iz tujega jezika običajno lahko prevede na več načinov. Prevod je torej odvisen od prevajalca. In vsakdo naredi tako varianto, ki njemu ustreza. To je povsem objektivna okoliščina, so pa še drugačne. Večina starih dokumentov je bila pisanih na roko. In vsakdo izmed nas ima svojo pisavo. Včasih je slabo čitljiva, četudi imamo sedaj na voljo vsa mogoča pisala, ki omogočajo čiste in jasne poteze. Včasih pa so pisali, pravijo, z gosjimi peresi in ne preveč črnim črnilom. Napisano je težko prebrati.

Inicialke so običajno lepo okrašene. Polne so lepih zavojev in človek ne ve vedno, ali stvar spada k črki ali je le estetski dodatek. Upam, da je to samo moj problem in ne tudi


stran 13

problem tistih, ki se s tem strokovno ukvarjajo. Bojim pa se, da se je lahko zmotil tudi tisti, ki je to začel razvozlavati.

Obstaja še dodatna možnost zlorabe podatkov iz starih dokumentov. Iz množice podatkov vzameš le tiste, ki ti ugajajo. To je tisto, čemur ne moremo reči laž, in vendar deluje kot največja laž. Gre za prikaz delne resnice.

Posebno poglavje so imena zapisana v kartah. Misli, da je do največjih nesmislov prišlo pri prvem zapisu imen, ko so po ukazu Marije Terezije premerili, narisali in popisali vso njeno zemljo, da bi imela osnovo za pobiranje davkov. (Kako sodobno se to sliši.)

To delo so opravljali šolani ljudje, ki so bili večinoma po rodu Nemci, ali pa so se vsaj šolali v nemških šolah. V tujem jeziku prav težko slišiš izgovorjeno besedo, še zlasti, kadar je narečno obarvana. Potem pa je bilo treba besedo še zapisati v črkopisu namenjenem tujemu jeziku. Tako so nastala na primer taka skropucala, kot je Nakluške v Rožniku – to je gozd z imenom Na kluči. (Nekje sem našla trditev, da je tako ime povezano z obrambnimi objekti.)

V selski franciscejski katastrski karti taka cvetka Podolemcam namesto Padulcam, pa še to na kraju, kjer je v resnici Oplat; pa Podvertam v Loki namesto pod vrtom, kjer so njive z imenom Pod vrtom; pa Globuščak na hribu, pa Nacicavu; Naledinah je napisano v Dolu; pa še Naonstran, ki je napisano na pravem kraju, ampak na karti, kjer še ni železniške proge, na oni strani – katere se nahaja. V tem primeru moja predpostavka ni pravilna. Naonstran leži na oni strani v sedanjem času nepomembne poti, pa še to iz vidika Cikavčanov. Seveda ob predpostavki, da je napis na pravem mestu.

In tak zemljevid naj bo osnova za dokazovanje zgodovinskih dejstev in razčiščevanje zgodovinskih sporov!

Popravek: Napis ni na pravem kraju. Omenjena pot preseka tudi našo njivo. Ime torej ni nastalo v zvezi z njo. Verjetno je pomenilo na oni strani močvirja, ki je bilo včasih težje prehodno. To piše v opisu Franciscejskih vojaških kart, kjer je trditev, da močvirje ni prehodno za konje.

Nastane pa zdaj drugo vprašanje: kdo je bil nasilnež, ki je omalovaževal trud kmečkih rok. Meni sta v mislih dve možnosti ali Rimljani ali Špan.

V Brezju, takoj na drugi strani potoka Bičje, imajo na kartah napisano Pri Sela. Ko sem to videla, sem bila vesela, da so Sela osnova za ledinsko ime sosedov. Zbodla pa me je napačna sklanjatev. Naša Sela so množinski samostalnik, še sedaj, ko množinskim samostalnikom grozi izumrtje. Jemo z vilico namesto z vilicami, vrata se zapira namesto zapirajo. Sicer, 'grem na Sela,' nam zveni nekoliko edninsko, ampak v primeru edninsko rabljene besede Sela, bi omenjeno ime imelo obliko Pri Selu in ne Pri Sela. Ob srečanju z lastnikom zemlje Janezom Zavirškom sem zvedela, da jo imenujejo Presela. To pa je nekaj drugega: Pred Sela. Tako kot Preloka v Rožniku, ki je ležala pred Loko.

Terezijanski zapisovalci so imena, ki so jih razumeli, pogosto prevajali v svoj jezik. Kako so prevedli, je bilo odvisno od tega, kako so besedo razumeli, včasih pa tudi od tega, kako zloben je bil kdo. Taki primeri so na primer na Koroškem, ko so planino, kjer so kopali svinec in so ji Slovenci rekli Svinška planina, prevedli v svinjsko; Globasnico v klobasnico.

Včasih premišljujem, kako lahko s tako gotovostjo kdo trdi, da na primer St. Marien zares pomeni Šmarje. Smrjene imajo verjetno enak izvor. Toliko za primer.


stran 14

Tudi v novejšem času delamo silo jeziku in potvarjamo vrednost sporočila. Tako so Pusta Sela preimenovali v Sela pri Pancah, namesto pri Pancih. S tako samovoljo se marsikakšno sporočilo, ki ga beseda nosi v sebi, izbriše ali popači.

SLOVENŠČINA

Jezikoslovec Bezlaj je napisal: »Slovenščina je neke vrste jezikovni muzej. Posebnost slovenske usode je, da je bila že v enajstem stoletju tako tesno vklenjena v zahodnoevropski fevdalni sistem, brez lastnega političnega doživljanja, brez domačega plemstva ter s skrajnje omejenimi možnostmi gibanja prebivalstva.«

Zato so v zaprtih vaseh ostali izrazi, ki so se ohranjali ločeno in razvijali po svoje. »Vsaka vas ima svoj glas,« so rekli včasih. Pa so se Velikolipenci in Malolipenci prepirali, ali je prav traka ali traku, kar naj bi menda v obeh primerih pomenilo trak. Zato si upam trditi, da je »cvinger« naša domača beseda. Selci niso pobirali besed od mimoidočih. V našem primeru so bili res mimoidoči. Vse ceste in poti so šle mimo. Šele Italijani so v drugi svetovni vojni gradili cesto skozi Sela na Bičje, pa niso prišli daleč. Jih je prej zlodej pobral. Pa se od njih nismo naučili nobene nove besede. Le šala je ostala. Ko je, joj, pa ga ne smem imenovati, da ne bi prizadela potomcev, nimam dokazov, da je bilo res; torej, ko je on nesel kozo naprodaj v rukzaku v Ljubljano, ga je na mitnici italijanski stražar vprašal: »Koza portare?« »Hudič, kaku pa vejš, da imam koza?« Naj prevedem: »Kaj neseš, hudiča pa ne bom prevajala, kako pa veš, da imam kozo?«

V Rožniku je živel Majer, ki je služil vojsko v tistem času, ko so bile komande v nemščini. Z velikim ponosom jih je pred neukimi sovaščani ponavljal. Pa se Roženpasci niso nič nalezli. Nasprotno! Prav lep jezik so uporabljali, dokler ga ni osiromašilo sodobno življenje. Moja tašča je prav uporabljala predpretekli čas, za katerega sem jaz prvič slišala v šoli in ga nisem nikoli usvojila.

S siromašenjem jezika smo začeli v šoli. Običajno je bila dovoljena ena in edina oblika besede ali besedne zveze: tista, ki jo je učitelj znal. Bolj ko smo bili učitelji pridni, več škode smo naredili. Nas pa so 'naučili' tisti, ki so že znali. Lektor mi je nekoč koruzni štok nadomestil s storžem. Gor sem zrasla na kmetih. Zato sem poznala štoke, ki so zrasli na koruzi, pa tudi storže, ki so viseli s smrekovih, borovih in drugih vej. Pravopis sicer dovoljuje tudi rabo štorža, ker je verjetno v nekaterih delih Slovenije domač, vendar je štok zgovornejša beseda. Vemo, brez dodatne razlage, da je koruzni.

V zvezi z mediji me je pa strah razmišljati o jeziku. Preveč me razjezi množica nepravilnosti. In s prilagajanjem pogovornemu jeziku gre samo še na slabše.

Tudi tale moj pomočnik – računalnik uspešno siromaši bogati slovenski jezik. Že kakšna šalca je rdeče podčrtana, kaj šele pisker ali taler. Kaj pravite, zakaj smejo Hrvati uporabljati tanjur?

Naši ritolizni Slovenci imajo izdatne zasluge pri siromašenju jezika. Na čelu s pomembnim gospodom Miklošičem. Za vsako besedo, ki jo je zasledil v kateremkoli jeziku, je trdil, da smo si jo od njih sposodili. Preseneča me, kje smo dobili sle, ki so hodili po svetu iskat uporabne besede. In kako enostavno je bilo včasih potovanje v Perzijo. Zdaj pa nikamor ne pridemo brez aviona ali vsaj avtomobila.


stran 15

Torej: cvinger je naš! Nič nimam proti, če ga imajo tudi Nemci. Navsezadnje imajo tudi Bregenz, ki leži ali stoji na bregu Bodenskega jezera. Torej je breg tudi tam breg ali je to bil.

KDOR IŠČE, NAJDE

»Če boste tudi vi odkrili, da želite svetu kaj sporočiti, storite to zelo obzirno,« je rekla voditeljica na TV prav takrat, ko sem prižgala.

Včeraj sem prišla do dileme. Nekateri moji skicirani zapisi so ostri in se ne skladajo z ostalimi. Nisem se mogla odločiti, katera varianta je prava. Pa sem dobila odgovor. Porečete: »Slučaj.« Tudi jaz sem dolgo tako verjela. Ko pa se ti to dogaja in sprevidiš, ugotoviš, da to niso slučaji. Tudi stvari, ki so slabe, niso slučaji. Sčasoma ugotoviš, da so se zgodile tebi v prid. Tako se mi je dogajalo v primeru, ko sem iskala prečkanje rimske ceste s progo, ki so ga našli pri gradnji proge Ljubljana – Karlovec. Omenjen je v vsakem malo večjem zapisu zgodovine teh krajev. Ta podatek je za moje iskanje naše preteklosti zelo pomemben. Če se izkaže, da je šla cesta proti Selom, pomeni to zadosten dokaz, da so Rimljani hodili tukaj. S tem je potrjena moja teza, da je križišče rimsko.

Začela sem pri znanem grosupeljskem izobražencu, ker sem našla njegov podpis pod trditvijo o tem prehodu. »Nič ne vem o tem,« je bil njegov odgovor. Kasneje je rekel, da je zmeraj mislil, da je bil nekje pod Staro pošto.

Tak opis mi je premalo povedal, zato sem iskala dalje. V literaturi sem našla omenjen 18,46 kilometer. Začela sem ogledovati kamne z napisi ob progi. Prvi je kazal sto triintrideset celih štiri. Naslednja pot je bila na postajo. Prijazni uslužbenec je s pomočjo računalnika ugotovil, da sta iskani vrednosti nekje ob hrvaški meji, vsako na eni strani. Sedanje štetje kilometrov se začne v Karlovcu. Kljub vsej požrtvovalnosti mi ni znal povedati, kje so iskani kilometri po avstrijsko.

Isti dan sem se odpeljala v Ljubljano. Na postaji sem o stvari vprašala na informacijah. Predno sem zaposlenemu do konca pojasnila, je že poklical postajo na Grosupljem s pripombo: »Poglejmo, kdo bi lahko vedel.«

Potem me je napotil v Železničarski muzej. Tam sem naletela na izredno prijaznost. Sklepala sem, da je to zaradi moje starosti. Zakaj se potem ljudje pritožujejo zaradi odrivanja starih? Tudi tam nisem prišla stvari do dna, sem se pa približala.

Domov grede sem prebrala vrednost na kamnu ob progi pred Vodmatom in tako dobila možnost za računanje starih kilometrov; vsaj približno.

Podatki, ki so mi bili na voljo, so bili premalo natančni. Zavila sem v muzejsko knjižnico pri Narodnem muzeju Slovenije. Tam sem naletela na veliko prijaznost pri knjižničarjih in vseh muzejskih delavcih. Želene podatke sem dobila napisane v nemščini. Ker je ne obvladam, sem besedilo prepisala. Iz prevoda sem ugotovila, da ključnega podatka ni v njih.

Pravijo, da sem trmasta. Lepše bi se slišalo, če bi rekli, da sem vztrajna. Spet sem se obrnila na Železničarski muzej, kjer so me napotili na železničarski arhiv. Tam sem naletela na najprijaznejšo pomoč, zaradi česar je bilo vredno preiti vso to dolgo pot. Že telefonski


stran 16

razgovor je bil dovolj, da mi je direktorica arhiva gospa Maruša Pleterski, nabrala gradivo tudi izven svoje institucije. To, in osebni pogovor z njo, mi je dalo nov polet pri delu.

Še vedno so mi bili uganka kilometri, merjeni iz Ljubljane. Prijazna uslužbenca na informacijah na ljubljanski postaji sta mi posredovala podatke, ki jih dajejo potnikom. Po teh izračunih kilometri, omenjeni v podatkih, niso prišli v območje med postajami Šmarje in Grosuplje.

Veseli december je mojo pozornost preusmeril. Ob neki priliki sem sprehajajoč psa opazila na postaji Grosuplje dva kilometrska kamna, ki stojita drug zraven drugega. Na enem je napis 132,3, na drugem pa 21,6. Pred nosom!

Polna pričakovanj sem šla iskat po podatkih in novih izsledkih izračunani 125,55 kilometer, pa so se kamni prepočasi vrstili, da bi jih zmanjkalo v tistem delu, kjer sem jaz želela. Prišla sem do Sapa. Tam torej, v bližini najnovejših arheoloških izkopavanj, so v času gradnje železniške proge naleteli na ostanke rimske ceste. Sedaj pa so arheologi našli na njivi kamne, ki so verjetno bili cesta.

To sicer ni tisti žebljiček, ki bi ga jaz potrebovala za dokaz, da so moje trditve pravilne. Je pa dokaz, da se iskanje splača.

21. aprila, ko sem samo še popravljala napake, sem pri kilometrih opazila neko neskladje. Da bi bil zapis točen, sem pogledala v zapiske. Ugotovitev: pri osemnajstem kilometru so našli grob. Meni pa se je vse tako lepo ujemalo. Kje je potem prečkanje proge in rimske ceste? V mojih zapiskih, ki sem jih naredila iz knjige Romische Strassen und Befestigungen in Krain avtorjev Premersteina in Rutarja iz leta 1899, tega podatka ni.

Ni mi preostalo drugega kot spet začeti z iskanjem. Ponovno sem šla v muzejsko knjižnico v Ljubljani pogledat omenjeno knjigo. Lokacija tega križišča pod Staro pošto je preveč približna. Po mojem lahko pomeni tri možnosti:

- pot, ki pelje iz Sel proti Brcam in povozi njive Na uni strani; - ali tisto iz Sel proti Brcam, bolj točno proti Španu, ki pelje ob njivah v Loki, se

zasuče proti »Blekendekerju« in proti Španu mimo dolinice na njivi, kjer sem našla mnogo koščkov stare lončenine;

- ali tisto od Brc, oziroma stare ceste Ljubljana - Novo mesto, čez progo pri »rampah«, ki jih sedaj ni več, še prehoda ne, in dalje proti Brezju – direktno tistemu delu novo skopanega potoka Bičje, kjer iz kamna zloženega dna niti bager ni mogel načeti, kot trdi Janez Zaviršek.

- In sedaj je še četrta možnost: tista cesta, ki se je s kamni narisala na njivi pšenice.

Izbirajte! Na priloženi karti v knjigi pa je narisana cesta, ki gre čez Koščakov hrib na Cikavo pod Paradiščem in dalje ob selskih njivah, v Dolu do Križišč in dalje na Hudo Polico, od tam pa na Vino. Morda so pa obstajale vse.

Pri osemnajstem kilometru pa je bil grob.


stran 17

Kilometrski kamni Slovenske železnice na postaji Grosuplje

To je iskani kilometer na progi. V bližini so ob gradnji proge našli rimsko cesto. Zadaj pa se (slabo) vidi arheološko najdišče, kjer so našli ostanke ceste. Magdalenske gore, Paradišča in Cikave se pa še sluti ne.

Psička Miša preverja delo arheologov


stran 18

PA KAJ LEPEGA NAPIŠI O NAŠI CERKVI

»Pa kaj lepega napiši o naši cerkvi,« mi je rekel Riglerjev Janko, ko mi je dal ključ, da sem šla v cerkev pogledat nova odkritja. Na novo odkopani starejši ostanki so bili že pod novim nasutjem, le del pred zakristijo je bil zunaj. Kaj sem prišla gledat? Ta prazna cerkev je molčala. Arheologi pa so slišali in razumeli sporočilo. Ugotovili so, da je cerkev stala kake tristo let prej, kot je veljalo do sedaj.

Svojo družino pogosto nadlegujem s svojimi ugotovitvami. Ker so lepo vzgojeni, me poslušajo in običajno le obzirno oporekajo mojemu navdušenju. Zdaj pa mislim, da razumem, kako to deluje. Peljem ljudi v gozd, kjer je graben, v katerem rastejo drevesa, kot v okolici. Pa še težko je prehoden zaradi vejevja in robidovja. Kako naj razumejo moje navdušenje nad videnim. Koliko je podobnih situacij v gozdovih! Ne morejo razumeti, koliko meni pove tisti graben. Kaj pomeni človeku, ko zato, ker obstaja graben in zaradi zgodovinskih dejstev, pričakuje nadaljevanje in nanj tudi naleti. Naleti na nadaljevanje tam, kjer ga pričakuje. To je kot napeta detektivka.

Kolikokrat sem že hodila po tistih krajih, pa nisem opazila nič posebnega. Ko sem premišljevala, zakaj je tista pot, ki je sedaj samo še graben, tako shojena, sem sklepala, da so bili Rimljani tisti, ki so jo shodili. Selci je niso. V tisto smer – pravokotno na selske poti, niso imeli kaj toliko voziti. Zgodovina mi je ponujala Rimljane, ki so pri nas delali ceste in jih uporabljali.

Šla sem iskat potrditev. Vedela sem, da je iz Bičja proti Vinu gozdna pot, za katero mi je svak Jože iz Bičja zatrjeval, da so jo uporabljali Rimljani, in to toliko časa, da je meter globoko vsekana v skalo. Če odštejemo majhno pretiravanje, stvar drži. Zato sem se od mojega grabna obrnila proti Bičju in presenečena ugotovila, da se takoj čez sedanjo gozdno potjo graben nadaljuje. Potem se izgubi v sedanji cesti proti Bičju, da se pri Breznu, zdaj bolj znanem imenu »Pri fazanariji«, sled pokaže na levi strani. Brezno napaja nekaj vodnatih studenčkov. To je bilo včasih skoraj tako kot sedaj bencinske črpalke. Napili so se ljudje in žival, ki je bila vprežena. Zato so na poti malo skrenili z idealne smeri. Kmalu se sled pokaže na zgornji, desni strani sedanje poti. Precej se izogne močvirju in pelje po robu gozda, ki zarašča dvignjene predele. Presenetilo me je, da je sled peljala mimo Bičja v gozd nad vasjo in ne v vas, kot bi človek pričakoval. Tega še sedaj ne razumem. In ta sled me je pripeljala na pot iz Bičja na Vino, ki jo uporabljajo še sedaj.

Kakšen uspeh! Kakšno navdušenje! Mojo rimsko pot sem povezala s priznano rimsko potjo. Kaj zato, če sem bila daleč od doma, saj me je navdušenje samo neslo naprej. Podobno sem povezala drugi konec moje poti s priznano rimsko cesto v Šmarju in Tlakah, ki se menda tako imenujejo zaradi tlakovane rimske ceste.

Zdaj pa se poskušam postaviti v položaj človeka, ki ga pripeljem tja in mu pokažem kamen ob poti, ki je meter globoko zdrsan, kamen kot vsi kamni tam okoli – kako naj človek deli navdušenje z menoj ob pogledu nanj? Ali zaraščen graben v gozdu, kakršnih je nič koliko. Kako naj bo ta zdrsani kamen in zaraščeni graben dokaz za trditev, da so Selci na Selih že vsaj štiri tisoč let in da so že tedaj govorili podobno kot govorimo sedaj?

In Janko, ki pričakuje kaj lepega o cerkvici. Revež bo razočaran, če bo bral moje zapiske, tako kot bodo razočarani ostali prijazni Selci, ki ne bodo našli v njih nič tistega, kar so mi pripovedovali. In nič od tistega, kar se tiče njihovih družin. Rada bi rekla vsakemu


stran 19

posebej, da so bila njihova pripovedovanja zame zelo pomembna. Bila so mi kažipot. Zaradi njih sem našla pravo smer. Upam, da bo kdaj tudi prilika, da se zapiše vsa vedenja, ki osvetljujejo našo preteklost, in jih še imate, ljubi moji rojaki.

Brezno, v katerem poniknejo potočki iz bližnjih studenčkov

IME SELA

Da so Sela tam, kjer so ljudje naseljeni, se mi je zdelo samoumevno. Spraševala sem, katero ime je starejše: sela ali vas. Odgovora nisem našla. Vas se mi zdi bolj čisto naša, selo je pa selo marsikje.

Lani sem bila na Siciliji na izletu s šolo, ki prijazno povabi tudi upokojence. Tam imajo mnogo zgodovinskih ostankov in jih znajo prodati. Vodiči so njihovi, čeprav bi naši pogosto znali povedati vse. Ti vodiči so pri razlagi o templjih uporabljali besedo »sela« za osrednji del templja. Govorili so v angleščini. Naš vodič je besedo prevedel v cela. Seveda mi ni takoj pozvonilo v glavi, saj sem bila takrat že obsedena s Seli, kot je temu rekla hčerka. Ali to morda nima povezave z našim imenom? Ali ni morda svetišče osnova za ime?

Doma sem začela preverjati. Slišala sem že trditev, da je večina sedanjih cerkva na mestu, kjer je bilo starejše svetišče. Zato sem iskala podatke o cerkvah v slovenskih selih. Kmalu sem ugotovila, da jih nimajo povsod. Kasneje sem ugotovila, da je približno polovica sel opremljenih s cerkvijo. S tem ne morem potrditi svoje hipoteze. Stvari se bo treba lotiti drugače.

Napotila sem se do najbližjih Sel, to so Pusta sela. Pot me je vodila čez Pance po lepi gozdni poti. Vabili so me grički ob poti. Na enega sem se povzpela. Obraščen, z rožicami posejan kucelček. Sredi majhne ravninice na vrhu je bil dobrega pol metra dvignjen teren v pravokotni obliki. Samo obod. Velikost srednje velikega vikenda. Taka oblika ne nastane po naravni poti. Za cerkvico je kvadrat zelo majhen. In ker človek v stvareh najlažje najde tisto, kar išče, sem v tem našla opuščeno svetišče. Opustela sela – Pusta sela. Vas ni opustela, saj še zdaj stoji. Opustelo je svetišče.


stran 20

Sedanji prebivalci vasi pa so v imenu svoje vasi slišali trditev, da je njihova vas pusta. Preimenovali so jo v Sela pri Pancah. Tako so zabrisali sledi. Pa še nekaj me je zbodlo: oblika besede 'Pancah'. Upam, da še vedno drži pravilo, da je prav tisto, kar rabijo domačini. Tam so Pance in ljudje živijo na Pancih, so torej Sela pri Pancih – z »i«. V dokumentih je napačno napisano in taka oblika se je že udomačila. Ko bo naslednji proučeval nastanek imena, ga taka sprememba lahko zavede v čisto napačno smer.

Prijatelj Kraljič Janez in Konjevega, oprostite Kajevga, mi je povedal, da imajo na Velikem Ločniku njive z imenom Na selih. Seveda sem jih šla pogledat. Prijazna lastnica, nekoč Podržajeva, me je vodila. Teren je kraški, zato ni presenetljivo, da je ob robu kamenje. Presenetljivo je, da je to kamenje tako, kot bi bilo pravokotni temelji majhne zgradbe z ohranjenimi tremi stranicami. Videti je naravno. Še bolj presenetljivo je dejstvo, da je ob kamenju, kjer je nekdo zoral ledino, zemlja temnejša kot na njivi. Spominja me na naše gredice ob cerkvi. Vem, da to ni dokaz, dopušča pa možnost, da je tam nekoč bilo nekaj drugega kot njive.

Ugotovila sem tudi, da Angleži rečejo kleti »seler«. V slovarju je med možnimi odgovori tudi majhen samostan. Tega problema, kot vidite, še nisem razrešila. Pričakujem vaše sodelovanje, dragi Selci iz Slovenije.

Obe daljši stranici kamnitega »temelja« stavbe Na selih na Velikem Ločniku pod Ahacom

Njiva na Velikem Ločniku pri Turjaku z imenom Na selih. V osredju je preorana ledina ob kamenju, ki bi lahko bil podlaga pravokotni stavbi.


stran 21

Globoko pod njivami Na selih izvira potoček z imenom Selnik. Dokaz, da so bila sela nekaj pomembnega.

POVZETEK

Pravijo: če prepišeš eno knjigo, je plagiat in si za to kaznovan. Če prepišeš dve knjigi, je razprava. Če prepišeš tri knjige, je doktorat. Ni čudno torej, da so zgodovinski podatki tolikokrat prepisani. In vsak nekaj spusti, doda nekaj svoji) misli. Nazadnje ne veš več, kaj bi si mislil.

Ko sem se namenila zbrati zgodovino Sel, ker so se mi zdela ledinska imena zelo zgovorna, sem res mislila, da bom zgodovino samo zbrala. Pogledala bom v zgodovinske knjige in iz njih izpisala poglavja o Selih. »Jok brate!« Nič od tega. V zgodovinskih knjigah piše marsikaj, nič konkretnega pa o vasicah, kakršna so Sela. V razpravah in opisih krajevnega značaja tudi ni veliko, ker kraj zasenčijo zgodovinsko pomembni bližnji kraji, kot so Magdalenska gora in Šmarje s svojo prafaro.

Nekaj podatkov se pa le pojavi tudi o Selih. Na primer: prvi zapis Sel je iz leta 1289. Ne boste verjeli! V knjigi, ki je za dobro ped debela in sem jo imela v rokah le nekaj ur, sem


stran 22

našla zapisana Sela iz davnega leta 1289. Ampak ta Sela so nekje pri Novem mestu. Torej zapis ne velja za naša Sela, čeravno je pogosto zapisan. Ne recite, da se to ne dogaja. Saj so v arheoloških zapisih tudi Joštarje prestavili iz Zgornje Slovnice še na Spodnjo Slivnico.

V Stiškem urbarju pa sem našla, in sem nad tem navdušena, zapisanih devet selskih kmetov in seveda, kaj in koliko so oddali ali morajo oddati samostanu. To je bilo leta 1667. Imena so sledeča: (v kolikor sem jih prav prebrala) Dore Kadunc, Mihael Kadunc, Jakob Maharič, Mihael Župančič, nekdo, ki ga nisem razvozlala, Jakob, ki mu priimka nisem prepoznala, Josip Matozl, Josip (verjetno) Babič, Mihael Dolničar, Andre Babič.

Iz tega časa so na voljo tudi matične knjige šmarske župnije. Tam so priimki dosti bolj domači. Iz leta 1676 je mnogo Šparovcev, Kaduncev, iz leta 1724 je Bučar, Mohorič, iz leta 1773 pa tudi Pajk, Strojan, Til, Pasauc (zdaj jim rečemo Pavscovi). V letu 1777 je Janežič, Matozl, Kralica (to je bila botra). Kasneje napisano z nižjimi in pomešanimi letnicami so še: Župančič, Kavrnek, Slanov in Slanovka, Kastelic, Lampret, Dimičovka, (mislim, da je Lovrički), Vdovič, Novak, Trontl (še vedno vztraja), Erjavc, vseskozi pa so pogosti Kadunci in Šparovci (nas je še vedno dosti).

Vsa ta imena, tako v urbarju in župnijskih knjigah, so zapisana zato, da se kakšna ovčka me bi zgubila ali bi jo ostrigel kdo drug. Zelo je primerljivo sedanjemu stanju, ko mora vsaka ovca imeti vdelano številko v obe ušesi. Da državi ne bi kaj zatajili. »Dajte cesarju, kar je cesarjevega…«

Tudi popis zemljišč in risanje kart je Marija Terezija naročila zaradi natančnega pobiranja davkov. Zgodovina pa jo kuje v zvezde.


stran 23

Priloga: Del franciscejske karte (zemljevid), ki kaže rimsko pot mimo Sel, katera prečka parcelo. Parcele nimajo imena; Kržišče, ki je čisto blizu.


stran 24

Documents

KAKO SEM POSTALA ZGODOVINAR - drevored.si€¦ · nekako takrat, kot se je porajalo ime za Bruselj, ki stoji tudi na močvirnatem terenu, kjer je voda brulila iz zemlje, ali pa morda