10
JORDANIJA, IRBID – julij 2016 POROČILO ENOMESEČNE IFMSA KLINIČNE IZMENJAVE Ime, priimek, letnik: Mina Pirih, 4. letnik ([email protected]) Čas izmenjave: od 1.7. do 30. 7. 2016 Kraj izmenjave Irbid je nekaj povsem drugega od živahnega, 70 kilometrov oddaljenega, glavnega mesta Ammana. Irbid je univerzitetno mesto, v njegovi okolici so številne univerze in kampusi. Med študijskim letom je torej Irbid poln študentov, vendar med ramadanom (to je edini del leta, ko imajo jordanski študentje počitnice, letos je bilo to v začetku julija) teh ni in ulice postanejo samotne in nezanimive. Stari del mesta je zelo majhen in spremenjen v bazar. Tudi Jordanci priznajo, da so največja ''znamenitost'' v mestu nakupovalni centri, ki so jih zgradili pred kratkim. Čeprav gre za drugo največje jordansko mesto, je okolica povsem ruralna. Mesto namreč obkrožajo prostrana polja, kjer pastirji, ki še vedno bivajo v šotorih, pasejo svoje mnogoštevilne ovčje črede. Irbid leži na skrajnem severu Jordanije, tik ob sirski meji, torej v nekoliko nevarni regiji. Zaposleni v bolnišnici so mi dejali, da so večkrat slišali bombardiranje. V tem predelu je veliko kampov za sirske begunce. Zaradi vsega navedenega smo študentje na izmenjavi izkoristili vsako prosto popoldne, da smo se odpeljali v Amman, kamor prideš po dobri uri vožnje z avtobusom. Vsem, ki se boste odpravljali na izmenjavo v Jordanijo svetujem, da pod prvo opcijo izberite Amman, ki študentom na izmenjavi nudi bolj prijetno okolje za bivanje. Slika 1: Z ovcami v predmestju Irbida.

JORDANIJA, IRBID julij 2016 - dsms.net stran/Porocila s praks in... · 2016-08-30 · Za zajtrk smo si po navadi kupili jogurt in kekse, s kardamomom so odlični. Pa seveda zraven

  • Upload
    others

  • View
    1

  • Download
    0

Embed Size (px)

Citation preview

JORDANIJA, IRBID – julij 2016

POROČILO ENOMESEČNE IFMSA KLINIČNE IZMENJAVE

Ime, priimek, letnik:

Mina Pirih, 4. letnik ([email protected])

Čas izmenjave:

od 1.7. do 30. 7. 2016

Kraj izmenjave

Irbid je nekaj povsem drugega od živahnega, 70 kilometrov oddaljenega, glavnega mesta Ammana.

Irbid je univerzitetno mesto, v njegovi okolici so številne univerze in kampusi. Med študijskim letom je

torej Irbid poln študentov, vendar med ramadanom (to je edini del leta, ko imajo jordanski študentje

počitnice, letos je bilo to v začetku julija) teh ni in ulice postanejo samotne in nezanimive. Stari del

mesta je zelo majhen in spremenjen v bazar. Tudi Jordanci priznajo, da so največja ''znamenitost'' v

mestu nakupovalni centri, ki so jih zgradili pred kratkim. Čeprav gre za drugo največje jordansko

mesto, je okolica povsem ruralna. Mesto namreč obkrožajo prostrana polja, kjer pastirji, ki še vedno

bivajo v šotorih, pasejo svoje mnogoštevilne ovčje črede. Irbid leži na skrajnem severu Jordanije, tik ob

sirski meji, torej v nekoliko nevarni regiji. Zaposleni v bolnišnici so mi dejali, da so večkrat slišali

bombardiranje. V tem predelu je veliko kampov za sirske begunce. Zaradi vsega navedenega smo

študentje na izmenjavi izkoristili vsako prosto popoldne, da smo se odpeljali v Amman, kamor prideš

po dobri uri vožnje z avtobusom. Vsem, ki se boste odpravljali na izmenjavo v Jordanijo svetujem, da

pod prvo opcijo izberite Amman, ki študentom na izmenjavi nudi bolj prijetno okolje za bivanje.

Slika 1: Z ovcami v predmestju Irbida.

Slika 2: Ulice Irbida

Viza

Za vstop v Jordanijo je potrebna viza. Enomesečna viza stane 40 JOD (cca 50 EUR). Kupiš jo na

letališču, pred tem pa na edinem bankomatu dvigneš denar (jordanskih dinarjev ne moreš naročiti v

slovenskih bankah), saj sprejemajo le gotovino.

Druga možnost pa je, da preko spleta pred obiskom Jordanije kupiš t.i. Jordan Pass, ki stane 70 JOD.

Vključuje vizo in 1-dnevno vstopnino za obisk Petre ter vstopnino za 40 turističnih znamenitosti.

Vendar moraš iti v Petro v 14-ih dneh po vstopu v državo. Mi smo obiskali Petro 3. teden, tako da to ni

prišlo v poštev in smo morali plačati vstopnino, ki pa je zelo draga, in sicer znaša 50 JOD. Večina

turistov pa izbere Jordan Pass, ki se tudi sicer precej izplača.

Zdravje

Pred odhodom je obvezno testiranje za virus HIV in pregled titrov proti HeB.

Varnost

Jordanija leži v precej nestabilni regiji (sosednje države so Sirija, Savdska Arabija, Egipt, Iran in Izrael),

vendar je vseeno precej varna država. Tudi sama sem se počutila precej varno, pa čeprav sem živela v

Irbidu, ki je blizu meje s Sirijo. Se pa ne spodobi in tudi ni preveč varno, če se ženska sprehaja sama po

mestu. Predvsem zvečer in ponoči. Javni prevoz je načeloma varen.

Denar

Valuta je jordanski dinar (JOD). 1 JOD je 1,26 EUR. Priporočam, da v Jordanijo pridete z gotovino

(bolje Ameriški dolar kot Euro) in zamenjate v menjalnicah. Najboljši tečaj imajo v menjalnicah

podjetja Western Union, ki jih je precej po celi državi. Ne priporočam dviga na bankomatih, saj so

provizije visoke. Sicer pa je v državi bolj razširjena Visa kot pa MasterCard.

Prevoz

V Jordanijo sem prišla z letalom. Izbrala sem družbo Turkish Airlines in sicer sem letela iz Ljubljane v

Istanbul in nato v Amman. Za povratno vozovnico sem odštela 434 EUR.

Komunikacija pred izmenjavo

Pred izmenjavo sem imela kar nekaj težav s komunikacijo, saj sem v stik s kontaktno osebo prišla tik

pred odhodom. Kljub temu sem v zadnjem hipu prejela vse odgovore na moja vprašanja.

Sprejem s strani tujih študentov

Kljub zgodnji uri prihoda na letališče (05:00), me je tam čakal jordanski študent, ki me je z avtom

odpeljal do moje nastanitve v Irbidu, ki je bila od letališča oddaljena 115 km. Svojo kontaktno osebo -

Mohammeda sem videla skoraj vsak dan, vendar je bil precej neizkušen, saj je prvo leto sodeloval pri

mednarodnih izmenjavah. Zato sem se pogosto po pomoč zatekla k starejšim študentom, ki so mi

precej pomagali.

Nastanitev

Tuji študentje v Irbidu smo bili nastanjeni v nizkocenovnem hotelu. Apartmaji so bili dvosobni –

spalnica z 2 posteljama in dnevna soba z manjšo kuhinjo ter kopalnica. V kuhinji je primanjkovalo

posode, na voljo pa je bil ''prenosljiv'' štedilnik in mikrovalovka. Vendar kuhinje nisem nikoli

uporabljala. Največji problem v kopalnici je bil zelo majhen tok vode iz tuša, tako da se je bilo kar

težko umivati, da ne govorim o nemogočem spiranju šampona iz las. Smo imeli pa brezplačno wifi

povezavo, ki je skoraj vedno delovala. V sobi je bil tudi TV z nešteto arabskimi kanali in 1 angleškim. Je

bil pa hotel tik ob avtobusni postaji, ki je bila od bolnišnice oddaljena 15 km oz. 25 minut z

avtobusom. Vožnja z avtobusom v eno smer je stala 55 piasterjev (0,55 JOD).

Za primerjavo, študentje v Ammanu so imeli na voljo zelo lepo, prostorno ter bistveno bolj kvalitetno

opremljeno stanovanje blizu bolnišnice. Edina pomanjkljivost tam je bila, da niso imeli brezplačnega

interneta.

Prehrana

Namesto obroka smo študentje dobili žepnino, ki naj bi zadostovala za prevoz v bolnišnico in kosilo v

bolnišnici. Višina žepine je bila 70 JOD (88 EUR). Prevoz v bolnišnico in nazaj je stal 1,10 JOD. Obrok v

bolnišnici pa med 2,5 in 3 JOD. Obroki so bili enolični. Poleg solate in jogurta (ki ga postrežejo vedno)

je bila vsakodnevna glavna jed riž in malo piščančjega mesa. Enkrat na teden je na meniju

tradicionalna jordanska jed, mansaf (riž in kuhana jagnjetina, prelita s kajmaku podobno zadevo). Še

posebnost, v Jordaniji nisem nikdar opazila nožev, vse – tudi meso jedo z žlico. Če si s tem nespreten,

jej z rokami.

Za zajtrk smo si po navadi kupili jogurt in kekse, s kardamomom so odlični. Pa seveda zraven spili

pravo arabsko kavo, tudi s kardamomom. Večerjali smo običajno v restavracijah ali pa smo na ulici

kupili falafel.

Slika 3: Mansaf, tradicionalna jordanska jed.

Delo v bolnišnici oz. inštitutu in mentorstvo

Delo v bolnišnici poteka od nedelje do četrtka, vikend je ob petkih in sobotah. Moj tipičen dan se je

začel s čakanjem v vrsti na avtobus. Avtobusi v bolnišnico King Abdullah Hospital vozijo neprestano,

vendar v Jordaniji ni voznih redov. To pomeni, da avtobus odpelje, ko je nabito poln. Ob prihodu v

bolnišnico, običajno ob 7.30, je bil na sporedu jutranji raport. Realizacija slednjega je bila odvisna od

tega, če je nadzorni zdravnik ta dan sploh prišel v bolnišnico. Po tem sem šla s specializantom na

oddelek za Interno medicino, kjer je najprej sprejel nove paciente. Sicer sem bila na izmenjavi na

pulmološkem oddelku, vendar je to pomenilo le, da je bil moj glavni mentor pulmolog, na oddelku pa

so imeli paciente z raznovrstnimi diagnozami. Okoli 10.ure je prišel na oddelek moj mentor, ki je

opravil vizito svojih pacientov. Ob tem mi je postavljal vprašanja o diferencialni diagnozi, o bolezni in

zdravljenju. Po viziti smo pregledali laboratorijske izvide in slikovni material teh pacientov in še malo

diskutirali. Pred kosilom sem se skoraj vsak dan pridružila še skupini študentov 6. letnika na njihovih

seminarjih pri predmetu pulmologija. En dan vnaprej izveš temo o kateri se bo z nadzornim

zdravnikom diskutiralo naslednji dan (npr. tuberkuloza, pljučni rak, pljučnica, sarkoidoza,...) Ta del

dneva mi je bil še najbolj všeč, saj nas je zdravnik s postavljanjem vprašanj in podajanjem resničnih

primerov (podobno case report-om) spodbudil, da smo ustvarili precej živahno razpravo o določenih

temah oz. boleznih. Skupine študentov so bile majhne, približno 5 študentov, tako da je moral

sodelovati vsak. Zaradi tega je fino, da si na izmenjavo prineseš kaj medicinske literature, da se na

seminar lahko pripraviš. Po kosilu sem šla zopet na oddelek, kjer sem običajno opravila dva pregleda

pacientov (anamneza in status). Naj poudarim, da sem imela veliko srečo, da je bil istočasno z mano

na oddelku tudi palestinski študent, ki je obvladal arabski jezik. Tako je lahko on vzel anamnezo in mi

nato prevedel bistvene podatke v angleščino. Status pa sem opravila jaz. Tu pa se je pokazalo kar

precej kulturnih razlik. Kajti velja nenapisano pravilo, da pacienta, zlasti žensk, ne smeš sleči, razen če

gre za življenje ogrožujočo situacijo. Določeni deli statusa so bili zato neizvedljivi oziroma bolj površno

narejeni. Tuji študentje na drugih oddelkih so se precej pritoževali, da zaradi jezikovnih ovir ne morejo

samostojno delati s pacientom, tako da je bil zame zgolj srečen slučaj, da sem imela s sabo

''prevajalca''. Sicer pa zdravniki dobro govorijo angleško, saj medicinsko izobraževanje v Jordaniji

poteka v angleščini (ps: imajo popolnoma enak sistem kot v Ameriki). Vendar za komunikacijo s

pacienti je ključno znanje arabskega jezika. Vsaj 3-krat na teden pa sem se popoldne udeležila tudi

predavanj za študente, ki, kot rečeno, potekajo v angleščini. Bila so zelo kvalitetna in v predavalnici

vlada drugačno vzdušje kot pri nas, veliko je dialoga med študenti in predavatelji. Kljub temu, da

predavanja niso obvezna, moraš priti dovolj zgodaj, da si zagotoviš svoj sedež. Vsaj 2-krat na teden je

moj mentor izvajal tudi bronhoskopije, ki sem jih lahko opazovala. Vsako drugo popoldne pa je imel

mentor ambulanto, kjer pa žal ni imel dovolj časa, da bi mi sproti prevajal. Ker v Jordaniji po ocenah

kadi skoraj 80% populacije, ni čudno, da je bilo na pulmološkem oddelku bistveno več pacientov kot

na drugih oddelkih.

Na splošno, kar se tiče dela v bolnišnici, študentom ni dovoljeno delati veliko samostojno. Dlje od

anamneze in statusa ne prideš. Pacienti v bolnico običajno pridejo zelo pozno, ko je bolezen že zelo

napredovala. Bodisi zaradi strahu pred zdravniki ali pred plačilom zdravstvenih storitev, se najprej

poslužujejo šamanskega zdravilstva. Tako da je v bolnišnici precej terminalno bolnih pacientov.

Pa še opozorilo za študente, ki se želijo prijaviti na elektiv. Vsi študentje, ki so v Irbid prišli z namenom

raziskovanja, so bili zelo razočarani, saj določeni projekti oz. raziskave, na katere so se prijavili, sploh

niso obstajali oziroma za njih v laboratorijih ni bilo dela. Veliko se jih je v lastni režiji domenilo za

menjavo in delo na poljubnem kliničnem oddelku.

Slika 4: Med prakso v bolnišnici KAUH

Socialni program

Vsako popoldne smo se zmenili s študenti, da smo šli skupaj na večerjo. Včasih so nas med tednom

peljali v enega izmed številnih kampov za sirske begunce, kjer smo delali kot prostovoljci. V Jordaniji

diskotek ni, tako da take oblike zabavanja tam ne obstajajo. V skladu z religijo in kulturo alkohola ne

moreš nikjer kupiti. V nasprotju z navsesplošno abstinenco, pa je 80% Jordancev kadilcev. Moški

kadijo predvsem cigarete,

ženske pa običajno ''le'' šišo.

Sicer pa je bil socialni

program organiziran med

vikendi. Takrat smo skupaj s

študenti, ki so bili nastanjeni v

Ammanu, obiskovali razne

turistične znamenitosti.

Slika 5: Na vrhu rimskega amfiteatra v Ammanu.

Prvi vikend smo odšli na ogled Ammana, kjer sta glavni znamenitosti rimski amfiteater in Citadela.

Nato smo se odpeljali Mrtvega morja, ki leži 400 metrov pod morsko gladino. Plavanje v Mrtvem

morju je edinstvena izkušnja, saj je morje tako zelo slano, da v njem ne moreš plavati, pač pa lebdiš,

kot bi bil v breztežnostnem prostoru.

Slika 6: Lebdenje v Mrtvem morju.

Naslednji vikend smo odšli na canyoning po enem izmed

jordanskih kanjonov. Če odštejemo odsotnost čelad in

varovanja, je bilo kar zabavno.

Slika 7: Skakanje v tolmune.

Tretji vikend smo odšli na ogled največje znamenitosti Jordanije, v starodavno mesto Petra, ki je eno

izmed sedmih čudes sveta. Kljub temu, da so nam študentje obljubljani vstop za 1 JOD (tolikšna je

cena za Jordance), smo na koncu morali plačati polno eno 50 JOD, tako da se (kot sem omenila že v

začetku poročila) bolj splača kupiti t.i. Jordan Pass. Kljub visoki ceni pa je Petra vredna vsakega centa.

Po tem ogledu smo se odpeljali v puščavo Wadi Rum, kjer smo prespali na prostem pod zvezdami. Bilo

je super, le ponoči se zelo shladi, zato so odeje nujno potrebne. Po sončnem vzhodu se je večina

študentov odpravila v obmorsko mesto Aqaba, kjer je možno iti na izlet z ladjo do koralnih grebenov,

kjer lahko snorklaš ali se (tudi brez licence!) potapljaš. Nekaj študentov pa nas je ostalo v Wadi Rumu,

kjer smo pod vodstvom beduina opravili mini treking po bližnjih hribih.

Četrti vikend pa je bil t.i. International Food and Drink Party.

Sliki 8 in 9: Starodavno mesto Petra.

Slika 10: Wadi Rum.

Splošna ocena izmenjave

Jordanija je krasna država, ki turistu ponuja marsikaj. Če pa se vanjo odpravljaš kot študent medicine,

moraš najprej sprejeti arabski način razmišljanja in življenja. Delo v bolnišnici mogoče ni najbolj

atraktivno, saj študentom ne pustijo veliko samostojnosti. Večinoma si le opazovalec, tudi če se

prijaviš na kirurško prakso. Tekom študija dajejo veliko prednost teoretičnemu izobraževanju, tako da

jordanski študentje v resnično prakso vstopijo šele ob specializaciji. Menim, da sem s to izmenjavo

pridobila veliko teoretičnega znanja, deloma ob tem, ko sem videla paciente z različnimi diagnozami,

še bolj pa zaradi vsakodnevnih seminarjev, na katere sem se morala vsak dan pripraviti in sem tako

bila ''prisiljena'' brati precej literature. Socialni program med vikendi je bil večinoma zelo dobro

organiziran, čez teden manj. Odsvetujem obisk Jordanije med ramadanom, saj je takrat bolj turobno

vzdušje tako v bolnici kot tudi v mestu čez dan. Moje mnenje pa je tudi, da je bila izmenjava nekoliko

bolje organizirana za študente, ki so bili nastanjeni v Ammanu. Sicer pa so Jordanci izjemno prijazni

ljudje in ko se navadiš na arabsko kulturo in način razmišljanja lahko kaj hitro začneš uživati v njihovi

družbi in njihovem okolju.

Potrebnik

Za delo v bolnišnici potrebuješ le haljo (ne celotne uniforme, ker je nihče v bolnici nima). Tudi posebne

obutve ne potrebuješ. Priporočam, da s seboj vzameš nekaj študijske literature. Lahko si naložiš na

telefon eno izmed aplikacij, ki prevaja najbolj uporabljene fraze v medicini v arabščino, jaz sem imela

Canopy Translator, vendar ga nisem veliko uporabljala.

Približna razdelitev stroškov

Povratna letalska karta: 434 EUR

Prehrana: V povprečju: zajtrk 2 JOD, kosilo 3 JOD, večerja 7 JOD (12 JOD) – 15 EUR(450 EUR za 30 dni)

Prevoz v bolnišnico: 2 x 0,55 JOD (1,1 JOD) – 42 EUR za 30 dni

Socialni program: skupaj 140 JOD = 177 EUR

Izlet do Mrtvega morja: 30 JOD

Canyoning vključno z večerjo in prevozom: 35 JOD

Petra: 50 JOD

Aqaba: izlet z ladjo in snorklanje 25 JOD

Vendar to so zgolj stroški izletov tekom vikendov, ostalih stroškov (druženje v kinu, nakupovalnih

središčih, krajši izleti med tednom...) je bilo tudi nekaj. Načeloma Jordanija ni prav poceni država,

zlasti za turistične destinacije.

Skupaj: približno 1103 EUR

Štipendije: Prejela sem štipendijo za študijske obiske dijakov in študentov v tujini, ki jo razpisuje Javni

sklad RS za razvoj kadrov in štipendije v višini 780 EUR. Prav tako sem od Jordanske IFMSA

organizacije prejela žepnino v višini 70 JOD (88 EUR).

Tako da je moj vložek 235 EUR. Kupovanja raznih drobnarij in random stvari pa žal nisem posebej

beležila, tako da sem verjetno zapravila malo več od tega.