Rusija, Ekaterinburg – julij 2016

POROČILO ENOMESEČNE IFMSA RAZISKOVALNE IZMENJAVE

Ime, priimek, letnik:

Martina Pezdirec, 5. Letnik (tina.pezdirec@gmail.com)

Čas izmenjave:

od 1. 7. do 31.7. 2016

Kraj izmenjave

Ekaterinburg leži v srednji Rusiji, ob gorovju Ural, na meji med Azijo in Evropo. Z nekaj več kot milijon

prebivalcev je glavno mesto pokrajine Sverdlovsk. Mesto je znano po tem, da je bil tukaj ubit zadnji

ruski car z družino, in da so tukaj v 90. letih imeli velike probleme z mafijo. V mestu se nahaja tudi nov

muzej o ruskem predsedniku iz 90-ih let, Borisu Jelcinu.

Viza

Za vstop v Rusijo sem si uredila enomesečno študentsko vizo, za katero sem plačala 25€ in so mi jo

poslali v roku 10 dneh. Fajn je, da se že vsaj mesec prej pozanimaš, kaj vse rabiš, da te ne pošljejo

domov (kot so mene). Vse informacije o postopku pridobitve vize in dokumentih dobite na spletni

strani Ruskega vizumskega centra (http://www.vhs-slovenia.com/main.php?id=contact1&lang=si); na

tem mestu je vse natančno opisano in razloženo. Paziti moraš le, da se vsi datumi ujemajo z datumi

na 'invitation letter', ker so zelo natančni in v državi ne moreš ostati niti en dan več, kot je napisano

na tvoji vizi.

Zdravje

Pred delom v bolnišnici sem rabila izvide o vrednosti titra HepB protiteles, potrdilo, da nisem okužena

s HIV in tuberkulinski test. Vse teste sem opravila na Infekcijski kliniki, z dr. Tomažičem se da vse

dogovoriti

Varnost

V Ekaterinburgu sem se počutila povsem varno, podnevi sem brez skrbi sama hodila okoli in

uporabljala javni transport (ne ponoči; takrat ni fajn hodit sam okoli, posebej če si ženska in če ne

govoriš rusko).

Denar

V Rusiji uporabljajo rublje, in sicer za 1 € dobiš okoli 72 rubljev. Jaz sem dvigovala kar na bankomatih

in plačevala z Master Card.

Prevoz

Letalsko karto do Ekaterinburga sem našla z Momondom in kupila prek nemške posredovalnice

Kissandfly. Imela sem kombiniran polet, in sicer iz Dunaja do Moskve, in potem iz Moskve do

Ekaterinburga (in po isti poti nazaj). Karto sem rezervirala 2 meseca pred odhodom, in zanjo odštela

324€. Do Dunaja in nazaj pa sem šla z Go Opti (za 54€ vse skupaj).

Komunikacija pred izmenjavo

Kontaktirali so me že v začetku marca, takoj naredili facebook skupino za študente na izmenjavi, in

mi poslali Invitation letter, ki sem ga rabila za vizo. Tudi sicer sta sem LEO in kontaktna oseba takoj

odzvala na vsa moja vprašanja in mi bila na voljo cel čas do mojega prihoda v Rusijo.

Sprejem s strani tujih študentov

Moja kontaktna oseba je bil Kirill, ki me je pričakal na letališču in me odpeljal do študentskega doma,

mi pomagal pri nakupu SIM kartice in mi razkazal okolico doma in center mesta. Skozi mesec nisva

imela veliko stika, razen ko sem imela težave s telefonom. Me je pa pospremil na letališče, ko sem

zapuščala Rusijo.

Nastanitev

Bivala sem v študentskem domu, skupaj z 12 drugimi študenti na izmenjavi. Namenili so nam cel štuk,

kamor si lahko prišel le z elektronskim ključem (pravtako v sobo), imeli smo tudi 3 različne skrbnice, ki

so čistile kuhinjo (večino časa pa gledale TV in spale na kavču ). V domu imajo precej stroga pravila:

noter smejo le prebivalci doma in gostje s prepustnico, za red so skrbeli vratarji ob vhodu. In če ti

slučajno ni uspelo priti domov do 1h zjutraj, do 6h zjutraj nisi mogel v dom Torej nič žuranja, oz če

že, žur do jutra Imeli smo skupno kuhinjo, ki je bila sicer bolj slabo založena glede posode in

pribora, je pa bila vedno čista. Razporejeni smo bili v sobe po 2 ali 3, in po 2 sobi sta si delili eno

kopalnico. Vsako jutro so čistili sobe in kopalnice, ampak tu je šlo le za prestavljanje las in prahu z

enega konca sobe na drugega. Tako da smo si sobe čistili sami – samo predstavljajte si stanje sobe,

kjer živijo 3 dolgolase punce

Dom je imel kar dobro pozicijo – 20 minut peš do centra mesta, 10 minut vožnje z busom do bolnice

(je pa odvisno, v kateri bolnici si bil: tisti na oftalmologiji so do svoje bolnišnice rabili skoraj 2 uri z

raznimi oblikami javnega prevoza).

Prehrana

Prehrana ni bila organizirana, smo pa dobili žepnino v vrednosti 72€, kar naj bi nam krilo stroške

enega toplega obroka na dan. Nekajkrat sem si kuhala v domu, drugače pa smo jedli zunaj.

Priporočam ti. Kantine oz. samopostrežne, nizkocenovne restavracije (veriga restavracij Vilka i ložka,

rusko Вилка и ложка), kjer lahko dobiš cel obrok (juha, solata in glavna jed) tudi za 3€. Na splošno pa

sem bila razočarana nad hrano – cene izdelkov se v trgovinah ne razlikujejo veliko od cen v Sloveniji,

zelenjava je zelo slabe kakovosti (sadje prav tako) in precej dražja kot pri nas. Tudi hrana v

restavracijah me ni prepričala, pa tudi kot gostinci rabijo še malo izobraževanja in prakse. Cene po

gostilnah so pa nižje kot pri nas; za primer: za večerjo v 52. Nadstropju njihovega nebotičnika (ki je

tudi ena izmed največjih turističnih znamenitosti mesta) smo plačali toliko, kot bi pri nas v eni običajni

gostilni v Ljubljani.

Največje razočaranje pa je bila kava Sama sem velik ljubitelj kave in v enem mesecu sem našla le

eno gostilno, kjer so pripravili navaden espresso, ne pa vodeno brozgo z okusom kave

Delo v bolnišnici in mentorstvo

S še dvema študentkama naj bi delale raziskovalno delo na temo možganske kapi pri mladih

pacientih, vendar smo že na začetku ugotovile, da bo naše delo podobno praksi. Praksa je potekala v

eni izmed mestnih bolnišnic, na oddelku za nevrologijo. V 3 tednih smo videle res ogromno, naši dve

mentorici oz sprecializantki nevrologije (ki sta, mimogrede, stari kot jaz… mind blown! Rusi začnejo s

študijem že pri 17 letih, tako da lahko s specializacijo začnejo že pri 24 letih) sta se zelo potrudili in

nam pokazali veliko pacientov z raznimi nevrološkimi boleznimi, od multiple skleroze, ALS, Parkinsona,

do pacientov s klopnim meningoencefalitisom, raznimi polinevropatijami, možganskimi tumorji, do

pacientov po travmi glave. Skratka, pokrile smo vsa področja nevrologije, nevroonkologije z

rehabilitacijo in nevrokirurgije. Sredi meseca smo zamenjale delovišče in svojo prakso opravljale v

največjem regionalnem onkološkem centru, kjer smo gledale operacije raznih tumorjev glave in

hrbtenjače. Tu so nam celo dovolili asistirati pri operacijah.

Naš delovnik se je začel okoli 9h in končal okoli 2h, včasih smo še malo potegnile. Z mentoricama smo

obiskovale paciente in delale nevrološke preglede. Mentorici sta se zelo potrudili in nam poskušali

razložiti vse o pacientih in njihovem zdravstvenem stanju. Videle smo res ogromno, samo v enem

tednu več kot cel mesec pri nas na nevrologiji. Da ne omenjam, kako so bili vsi zelo prijazni z nami in

vedno na voljo; mentorici sta nas spremljali vsepovsod in prevajali, ker večina zdravnikov ne govori oz

govori zelo slabo angleško. Udeležile smo se tudi rusko-kitajskega kongresa o kardiovaskularnih

boleznih.

Socialni program

Socialni program je bil plačljiv, vendar zelo slabo organiziran – domači študentje so imeli probleme

znotraj svoje organizacije, tako da se ni vedelo, kdo je odgovoren, in plani so se stalno spreminjali.

Slabo so se pozanimali o barih in odpiralnih časih – nekajkrat se je zgodilo, da bar, kamor so nas

peljali (pa je bil petek zvečer) sploh ni bil odprt. In na splošno lahko rečem, da nočno življenje v mestu

ni nič posebnega, Rusi imajo menda navado, da se družijo doma.

Pogledali smo si glavne znamenitosti mesta, šli na mejo med Evropo in Azijo, si ogledali romarsko

središče (Ganina jama), kjer so našli ostanke družine Romanov, obiskali muzej o Borisu Jelcinu,

predsedniku Rusije iz 90-ih let. Sami smo si organizirali vikend v dači (to je njihova vikend hišica na

periferiji), kjer smo imeli dostop do banje (to je ruska varianta savne, kjer se na koncu tepeš z

brezovimi vejami). Želeli smo iti v en narodni park Deer's creek, da bi videli Ural in naravo, vendar

nam izleta niso hoteli organizirati zaradi nevarnosti klopnega meningoencefalitisa (sibirski podtip).

Menda je pri njih veliko klopov, okuženih s tem virusom in večina domačinov je cepljenih, tako da niso

hoteli tvegati in prevzeti odgovornosti, če bi se komu kaj zgodilo.

Zadnji teden izmenjave smo imeli fraj, in vsaj polovica študentov si je že prej splanirala izlet v Moskvo

ali St Petersburg.

Splošna ocena izmenjave

Posebej bi pohvalila mentorici in delo v bolnišnici, ker smo res ogromno videle in se naučile. Sem pa

razočarana nad socialnim programom, in da zaradi internih problemov lokalne organizacije in njihove

nesposobnosti komuniciranja nismo videli toliko, kot bi lahko. Drugače pa je Rusija res država zase, s

svojimi edinstvenimi pravili in ljudmi, ki na prvi pogled delujejo zelo nedostopni in neprijazni, ko pa se

jim malo približaš, spoznaš, da so zelo prijazni, spoštljivi in da bodo naredili zate vse, če boš tudi ti

takšen do njih. Presenečena sem bila tudi nad tem, kako strogo se držijo dogovorov, nikoli ne

zamujajo in so zelo delovni in disciplinirani. Kar se pa tiče angleščine in jezika – ljudje na splošno ne

govorijo angleško, razen mlajše generacije (pa še te bolj slabo, menda je kriv šolski sistem, ki po

državi glede tujega jezika ni poenoten). Pred izmenjavo sem se učila ruščino z mobilno aplikacijo

Duolingo – je koristna, ker se naučiš vsaj osnov jezika in branja cirilice, brez česar je v Rusiji kar težko.

Pomagalo pa mi je tudi znanje hrvaščine, in glede na to, da je ruščina slovanski jezik, sem razumela

veliko večino pogovorov.

Približna razdelitev stroškov

Za letalsko karto sem dala 324€, Go opti 54€, za vizo 25€. Na sami izmenjavi sem porabila okoli 390€,

vključno s socialnim programom in hrano.

Church on the blood. Zgradili so jo

na mestu, kjer je stala hiša, kjer je bil

leta 1918 s strani komunistov

umorjen zadnji ruski car Nikolaj II

Romanov z družino.

Med opazovanjem operacije anevrizme na a. cerebri media. Stanje v javnih bolnišnicah ni idealno,

vendar se trudijo in skušajo slediti novostim iz Zahoda.

Na meji med Azijo in Evropo. Ekaterinburg leži na azijski strani Urala.

Večerja za 10€ v 52. nadstropju nebotičnika. Nebotičnik Vysotsky je zaščitni znak mesta, in je s 188,3

m najsevernejša najvišja zgradba na svetu. Ime je dobil po znanem ruskem pesniku in igralcu,

Vladimirju Vysotskyjemu.

Nagrobniki članov Ekaterinburške mafije, na enem izmed mestnih pokopališč. V 90-ih letih so v mestu

imeli velike probleme z mafijo in boji med dvema mafijskima organizacijama, ki so pretresali mesto in

prebivalce. Njihovi nagrobniki so res paša za oči