Jasmina ŽERDIN Okoljska ozaveščenost vzgojiteljevnature and their desire to explore the natural world. In order to achieve the development goals, ... vlade in poslovneži pa tudi

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

DIPLOMSKA NALOGA

JASMINA ŽERDIN

UNIVERZA V LJUBLJANI PEDAGOŠKA FAKULTETA

Študijski program: Predšolska vzgoja

OKOLJSKA OZAVEŠČENOST

VZGOJITELJEV

ENVIRONMENTAL AWARENESS OF

PRE-SCHOOL TEACHERS DIPLOMSKA NALOGA

Mentorica: Kandidatka: dr. Nada Turnšek, doc. Jasmina Žerdin

Ljubljana, maj 2012

ZAHVALA

Rada bi se zahvalila mentorici dr. Nadi Turnšek za strokovne nasvete, potrpežljivost in pomoč pri

izdelavi diplomskega dela.

Zahvalila bi se tudi vsem vzgojiteljem, ki so si vzeli čas za izpolnjevanje anketnih vprašalnikov, ter

vsem sošolkam, ki so mi kakorkoli pomagale pri nastajanju diplomskega dela.

Posebna hvala pa gre moji mami Ani ter sestram Karmen, Mateji, Petri in Lauri, ki mi vseskozi s svojo

ljubeznijo stojijo ob strani in me podpirajo ter spodbujajo pri mojih načrtih. Hvala vam.

Okoljska ozaveščenost vzgojiteljev

Povzetek

Programi okoljske vzgoje in izobraževanja v zgodnjem otroštvu morajo biti oblikovani

strokovno in z otroške perspektive, prilagojeni morajo biti predšolski populaciji in zahtevam

dejavnega učenja v tem obdobju; temeljiti morajo na otroški ljubezni do narave in njihovi

potrebi po raziskovanju naravnega sveta. Da bi dosegli razvojne cilje na področju ekološkega

ozaveščanja, je treba že v zgodnjem otroštvu vključevati otroke v aktivno raziskovanje sveta

oziroma neposrednega okolja. Zato v vrtcu uporabljamo različne pristope, dejavne strategije

učenja in aktivnega državljanstva. Pri tem se zavedamo ključne vloge osebnega zgleda

vzgojiteljev in drugih strokovnih delavcev v vrtcu ter njegove pripravljenosti za odgovorno

ravnanje v okolju.

V uvodnem delu diplomske naloge se najprej osredotočam na različna razmišljanja in

filozofska vprašanja človekovega sobivanja v (naravnem) okolju. V nadaljevanju

predstavljam mednarodne zavezujoče dokumente, ki opredeljujejo okoljsko vzgojo v vzgojno

izobraževalnih ustanovah. Sledi povzetek slovenskih nacionalnih dokumentov, ki opisujejo

okoljski in družbeni razvoj pri nas. Nadalje so predstavljeni programi, ki se na različne načine

lotevajo izobraževanja in okoljske vzgoje otrok; povzeti so cilji in primeri dejavnosti, ki

zadevajo okoljsko vzgojo v Kurikulumu za vrtce (1999).

V empiričnem delu predstavljam rezultate anketnega vprašalnika za vzgojiteljice. Podani sta

analiza in interpretacija podatkov, ki potrjuje, da se vzgojitelji strinjajo, da je pomembno, da

se otrok z okoljsko vzgojo sreča že v predšolskem obdobju. Prav tako menijo, da je otrok v

predšolskem obdobju najbolj dojemljiv za učenje, zato se jim zdi smiselno, da otrok v

predšolskem obdobju spoznava naravo in skrbi za čisto ter zdravo okolje. Rezultat vprašalnika

je pokazal tudi, da se vzgojiteljice zavedajo, da so poleg staršev prav tako zelo pomembne pri

okoljski vzgoji otrok.

Ključne besede: varstvo okolja, okoljska vzgoja, vzgojitelj, ekošola, »ekovrtec«

Environmental awareness of preschool teachers

Abstract

Environmental education programmes encountered in early childhood should be designed

professionally and from the children's perspective, as well as adapted to preschoolers and the

demands of active learning in this age. They should also be based on the children's love of

nature and their desire to explore the natural world. In order to achieve the development goals,

with particular reference to the environmental awareness, it is necessary to involve children in

the active exploration of the world or the immediate environment in their early childhood.

That is why, preschools use various methods, active learning strategies and active citizenship.

Thereby, they are fully aware of the personal example of preschool teachers and other expert

colleagues in the preschool as a key role and its willingness to act responsibly towards the

environment.

The introduction part of this degree dissertation is focused on the various observations and

philosophical questions of the human coexistence in an (natural) environment. There is also a

presentation of binding international documents specifying the environmental education in

educational institutions. Further on, the paper gives a summary of the Slovene national

documents describing environmental and social developments in Slovenia. Moreover, it

presents programmes dealing with environmental education for children in different ways, it

summarises goals and activity examples pertaining to the environmental education in the

Preschool Curriculum (1999).

The empirical part includes the results of the questionnaire for preschool teachers. It gives an

analysis and interpretation of data which confirm that preschool teachers agree on the

importance of a child being confronted with the environmental education already in

preschools. Moreover, they also believe that a preschool child is far more open-minded;

therefore, they think that it is only reasonable that he or she should become acquainted with

the nature and healthy environment in the preschool age. The results of the questionnaire have

provided as well that the preschool teachers are aware of the fact that they are just as

important in the environmental education of children as the parents.

Keywords: environmental protection, environmental education, preschool teachers, eco-

school, ”eco-preschool”

Žerdin, J. (2012). Okoljska ozaveščenost vzgojiteljev. Pedagoška fakulteta UL.

i

Kazalo:

0 UVOD ................................................................................................................................................... 1

1. ČLOVEK IN NARAVA ...................................................................................................................... 3

1.1 RAZVITA INDUSTRIJSKA DRUŽBA IN OKOLJE .................................................................. 4

1.2 HIPOTEZA GAIA ......................................................................................................................... 5

1.3 POMEMBNOST OKOLJA SKOZI ZGODOVINO DRUŽB ....................................................... 6

2. VPRAŠANJE ETIKE .......................................................................................................................... 7

2.1 EGOCENTRIČNA ETIKA ........................................................................................................... 8

2.2 HOMOCENTRIČNA ALI ANTROPOCENTRIČNA ETIKA ..................................................... 8

2.3 EKOCENTRIČNA ETIKA ........................................................................................................... 8

3. KAJ JE VARSTVO OKOLJA? ........................................................................................................... 8

3.1 OKOLJSKA VZGOJA ...................................................................................................................... 9

3.2 VARSTVO OKOLJA IN SLOVENIJA ...................................................................................... 11

4. AKTIVNOSTI NA PODROČJU VARSTVA OKOLJA .................................................................. 11

4.1 Svet za varstvo okolja Republike Slovenije ................................................................................ 12

4.2 Zavod VISTA Murska Sobota ..................................................................................................... 13

5. OKOLJSKA VZGOJA V VRTCU IN VLOGA VZGOJITELJA V NJEJ ....................................... 14

5.1 PRISTOPI OKOLJSKE VZGOJE V VRTCU ............................................................................ 16

5.2 REZULTATI RAZISKAV O OKOLJSKI VZGOJI PREDŠOLSKIH OTROK IN OTROK NIŽJIH RAZREDOV ........................................................................................................................ 18

6. PROGRAM EKOŠOLA KOT NAČIN ŽIVLJENJA »EKOVRTEC« ............................................. 20

6.1 »EKOVRTEC« ............................................................................................................................ 21

7. PROGRAM VARNA SKUPNOST ................................................................................................... 22

7.1 ČIST IN VAREN VRTEC ........................................................................................................... 22

8. STS (SCIENCE, TECHNOLOGY AND SOCIETY) ....................................................................... 24

9. OKOLJSKA VZGOJA SKOZI CILJE IN PRIMERE DEJAVNOSTI ............................................. 27

9.1 GIBANJE ..................................................................................................................................... 27

9.2 JEZIK ........................................................................................................................................... 28


ii

9.3 UMETNOST ................................................................................................................................ 29

9.4 DRUŽBA ..................................................................................................................................... 31

9.5 NARAVA .................................................................................................................................... 32

9.6 MATEMATIKA .......................................................................................................................... 34

10. OPREDELITEV PROBLEMA IN CILJI ........................................................................................ 35

11. HIPOTEZE ...................................................................................................................................... 36

11.1 RAZISKOVALNE METODE ................................................................................................... 37

12. OPIS VZORCA ............................................................................................................................... 37

13. PREGLED POTRDITVE HIPOTEZ ............................................................................................... 53

14. ZAKLJUČEK .................................................................................................................................. 55

15. LITERATURA ................................................................................................................................ 57

16. PRILOGA ........................................................................................................................................ 58


1

0 UVOD

NARAVA

Neki predavatelj je razlagal, da bi del ogromne vsote, ki jo v

modernem svetu porabijo za orožje, lahko rešil vse materialne

probleme celotnega človeštva.

Samoumevna reakcija učencev po predavanju je bila: »Zakaj so

Ljudje tako neumni?«

»Zato« je rekel učitelj resnobno, »ker so se ljudje naučili brati tiskane knjige.

Pozabili pa so umetnost branja nenatisnjenih knjig.«

»Daj nam za zgled kako nenatisnjeno knjigo«.

Toda učitelj je ni hotel dati.

Nekega dne je popustil in rekel: »Pesmi ptic,

brenčanje žuželk, vse to oznanja resnico. Trave in cvetlice pa kažejo pot.

Prisluhnite! Glejte! Tako se bere!

Anthony de Mello – Minuta modrosti

Zaščita okolja in narave postaja iz dneva v dan pomembnejša. Pred onesnaževanjem in

posledicami le-tega si ne moremo več zatiskati oči.

O zaščiti okolja se veliko piše, še več govori, a kljub temu premalo stori. Mogoče je eden od

vzrokov ta, da ni nikoli obstajala pedagogika, ki bi učila spoštovati naravo.

Današnji otroci se bodo v bližnji prihodnosti soočali s problematiko naravnih katastrof. Zato

je naivno in neodgovorno misliti, da so še premajhni, da bi se ukvarjali z resnimi problemi.

V različnih anketah, opravljenih na Zahodu, se je izkazalo, da otroci jemljejo ekološke

probleme mnogo resneje kot odrasli. Otroci z velikim zanimanjem sledijo dogajanju okoli

sebe, na njihova vprašanja pa je odraslim velikokrat neprijetno odgovoriti, še posebno, če

imajo občutek krivde zaradi lastne brezbrižnosti in pasivnosti, pa tudi zaradi neinformiranosti.

(Menih, Srebot, 1997:6)

Otroci naj spoznajo, da je temeljni pogoj za življenje v naravi raznolikost. To je zlasti

zanimivo za otroke, ki poznajo izumetničeno naravo v mestnih parkih, na zelenicah in

obdelanih območjih. Zato je prav, da spodbujamo otrokovo radovednost in zanimanje za

okolje in naravo.


2

Življenje otrok postaja vedno bolj odtujeno od narave, zato otrok in narava morata ponovno

postati prijatelja. Otrok doživlja okolje z vsemi svojimi čuti. Le tisto, kar bo odkril (spoznal) z

veseljem, mu bo priraslo k srcu. Le za tisto, v čemer bo spoznal vrednost, bo pripravljen

prevzeti odgovornost. Le tisto, kar bo ljubil, si bo želel ohraniti. (prav tam, str. 7)

Narava je edina knjiga,

ki na vseh listih nudi

velike vsebine.

J. W. Goethe


3

1. ČLOVEK IN NARAVA

Zakaj je nenadoma bolj verjetno nazadovanje kot napredovanje? Odgovor je po mnenju

nemškega znanstvenika Petra Kafke (po Požarnik, 1994: 110) preprost in poln usodnih

posledic: v svojem navdušenju nad lastnimi sposobnostmi smo se pozabili zgledovati in učiti

od narave. Danes si človek ne vzame toliko časa, da bi preveril vse možnosti, ki se mu vsak

hip odpirajo, in izbral tiste, ki so vrednejše. V svoji nestrpnosti in naivni veri spreminja v času

ene generacije ves svet do nespoznavnosti.

Napake sicer spadajo k evoluciji, vendar število napak in povrhu še takih, kot jih počne

sodobni človek, lahko močno zavrejo razvoj na našem planetu.

Nemški biolog Frederik Vester (1984, po Požarnik, 1994: 110) je mnenja, da je danes

največja slabost ljudi enostranski pogled na stvarnost, ki ga dobijo večinoma v šoli in je

pomanjkljiv. Zato preprosto ne vedo, kako se ohranja življenje na našem planetu. Govorimo

na primer o maksimiranju ali optimiranju proizvodnje, tolerančnih mejah, varstvu okolja ali

statistični verjetnosti katastrof in na veliko manipuliramo z naravo in okoljem, ne da bi naravo

resnično razumeli.

Vester (po Požarnik, 1994: 111) opozarja, da dokler ne bomo upoštevali zakonov življenja, se

bomo kot na tekočem traku soočali z novimi in novimi problemi in neuspehi, na primer z

naraščanjem bolezni kljub zmeraj boljši zdravniški oskrbi, z naraščajočim številom

brezposelnih kljub visokim investicijam, z zlomi celih industrijskih vej kljub državni pomoči

ali z večanjem števila insektov kljub vedno večji uporabi in strupenosti insekticidov.

Potrebujemo intenzivno šolanje mišljenja za dojemanje in razumevanje velikih sistemov,

sestavljenih celot in njihove specifične dinamike. Nobena resna politična stranka ali

gospodarsko podjetje ne more zastopati zgolj dnevnih interesov ali razmišljati samo za čas do

novih volitev oziroma voditi podjetniško politiko kratkoročnih profitov. Žal pa so raziskave

pokazale, da velika večina ljudi razmišlja bolj ali manj le o sebi in svojih bližnjih ter

kvečjemu za leto dni vnaprej, vlade in poslovneži pa tudi ne kaj dosti širše in dolgoročno kot

za pet ali deset let. Lahko je reči, kaj nam mar, kako bo čez sto let. Toda vedeti je treba, da bo

samo razvoj, ki bo dober tudi čez sto let, za nas dober čez leto dni. (prav tam, 111)

Nekateri pa so mnenja, da je katastrofa modernega človeka nujna, ker po svoji naravi ni

svobodno bitje, niti dovolj opremljen za preživetje v današnjih razmerah. In ker človek po

mnenju nekaterih ni svobodno bitje, ne more ravnati v celoti moralno in razumno, saj je za

oboje potrebna svoboda izbora med alternativami. Na prvi pogled, tako slišimo, so ljudje

seveda trdno prepričani, da so v svojih odločitvah svobodni, v resnici pa ni tako.


4

Poseben vidik človekove nepopolnosti, ki se mu domnevno zdaj opleta, je baje njegova

premajhna bistroumnost. (prav tam, str. 115)

Kot vemo, je človek sposoben vsega: brutalnosti na bojišču, na nogometni tekmi ali proti

slabotnim, egoizma in brezobzirnega pehanja za boljši položaj, a tudi najbolj nežnih čustev,

solidarnosti, odrekanja in požrtvovalnosti, skrajne ubogljivosti, kot tudi boja za demokracijo

in svobodo. Toda ali ni »čista neumnost«, da kot edino zavestno bitje na našem planetu

čezmerno troši in onesnažuje planet vse do svoje pogube? Smo zaradi tega premalo pametni

za preživetje? (prav tam, str. 116)

(Požarnik, 1994: 116) Navaja, da nam je naša inteligentnost, na katero smo tako ponosni in ki

ji tako zaupamo, res pomagala zelo obvladati okolje. Po mnenju nekaterih je inteligentnost kot

kratkoročno sredstvo v boju za preživetje lahko prav priročna, za dolgoročno preživetje pa je

usodna vrlina.

V prid temu, kako malo smemo zaupati danes svojemu umu, naj bi govorila tudi poplava

informacij. Znanje, ki ga producira človeštvo, vrtoglavo narašča. Vsakih pet let se število

podatkov podvoji. Kemik, ki bi hotel biti na tekočem v svoji stroki, bi moral prebrati letno

okoli 530.000 novih člankov, zdravnik okoli 20.000 revij.

Količina informacij, ki se zgrinja na človeka, ima prej negativen kot pozitiven učinek. Večina

ljudi sploh ni več sposobna ločiti med sporočili, ki so zanje pomembna, in tistimi

nepomembnimi. Poleg tega se človeštvo pred tolikšno goro sporočil nehote brani z vedno

večjo površnostjo dojemanja in s pozabljanjem, posebno vsega, kar je zanj neprijetno boleče.

Te in druge razlage človekovo vedenje vodijo v črnogledost. (prav tam, str. 117)

1.1 RAZVITA INDUSTRIJSKA DRUŽBA IN OKOLJE

Ameriški sociolog Daniel Bell (po Požarnik, 1994: 117) vidi na primer razlog za nazadovanje

v propadu puritanske etike in vere ter v prevladi hedonizma. Po mnenju drugih ima kriza

sodobnega sveta svoje korenine v tem, da je Zahod uspel okupirati vse narode na planetu ter

oropal dežele sveta njihove nacionalne in kulturne identitete.

Za H. Klagesa (1974, po Požarnik, 1994: 117) so za spremembe vrednot krive «države

blaginje«. Ker pa te države vseh pričakovanj ne morejo izpolniti, pride pri ljudeh prej ali slej

do frustracije in nezadovoljstva.

Po mnenju E. Fromma (1974, po Požarnik, 1994: 117) je vzrok naših težav v skoraj popolni

odtujenosti človeka v sodobni družbi in v njegovem »begu pred svobodo«.


5

Filozof H. Jonas (1984, po Požarnik, 1994: 117) je opozoril na poseben fenomen: dokler je

nevarnost neznana, ne vemo, česa naj se branimo, kako in zakaj. Velja, da nam je slabo bolj

neposredno, in sili k reagiranju, medtem ko je dobro bolj neopazno. Skratka prej vemo, česar

ne želimo, kot kaj želimo. Jonasova misel je, da mnogi ne ukrenejo nič, ker še ne vidijo ali

nočejo videti, da nam gre slabo, ali pa so paralizirani, ker ne vidijo alternativ. (prav tam, str.

117)

(Požarnik, 1994: 118) Pa navaja, da so si skoraj vsi avtorji edini v tem, da sta glavni krivec

ideologija in praksa kapitalizma in, posredno, glavni tok evropskega socializma, ki je

nekritično sprejel mnoge predmete kapitalizma.

Pravi, da so bila potrebna desetletja, da je prišlo v evropski lestvici do spremembe odnosa do

narave. Družba je dobila v zadnjih desetletjih povsem novo, in kot kaže plodno vsebino.

Duhovni očetje moderne fizike in zahodne misli niso videli sveta kot živ, prepleten

organizem, ampak kot mehansko uro in zato poljubno razstavljivega, popravljivega in

merljivega. Zdaj, po tristo letih, je ta pogled na svet prišel do svoje meje, do meje rasti.

Odločilni delež je v zadnjem času prispevala kozmologija: vesolje, torej naš planet, je živ

sistem, ki ne deluje le kot organizem, ampak je v resnici organizem. Naš planet je živo bitje,

planetarno bitje. (prav tam, str. 119)

1.2 HIPOTEZA GAIA

Leta 1972 je kibernetik in klimatolog Jim Lovelock s svojo sodelavko Lynn Margulis objavil

svojo hipotezo Gaia, imenovano po grški boginji Zemlje in življenja. V nasprotju s številnimi

varstveniki okolja – ti gledajo na naš planet kot na vesoljsko plovilo, ki nosi na svoji površini

življenje. Lovelock in Margulisova sta prepričana, da je naš planet živo bitje, ki se sam ureja,

usmerja in optimira. Temu v prid govorijo po njunem mnenju številna dejstva, posebno s

področja klimatologije, oceanografije in astrofizike. (po Požarnik, 1994: 119)

Avtorja opozarjata zlasti na tri principe Gaie:

• Značilnost Gaie je tendenca k optimiranju življenjskih razmer. Tako bo še naprej, če

ne bomo nespametno posegali vmes. Naš prvi problem zato ni »varovati« naravo,

ampak se varovati pred lastnimi dejanji.

• Gaia ima življenjsko pomembne in manj pomembne ter bolj in manj odporne organe.

Zato je zelo pomembno, kaj počnemo, kako počnemo in kje počnemo.


6

• Gaia na posege odgovarja kibernetsko, torej z obsežnimi povratnimi zankami in zato

relativno počasi, prav tako si tudi opomore šele po daljšem času. Ker nevarni posegi

ne sprožijo takoj za ljudi vidnih znakov alarma, mora biti človek toliko bolj previden

in premišljen v svojem ravnanju.

Lovelock tudi meni, da nam je potrebna nova etika. (prav tam, str. 119)

1.3 POMEMBNOST OKOLJA SKOZI ZGODOVINO DRUŽB

Podoba sveta, kot jo je imel človek v srednjem veku, je bila podoba urejenosti po višji volji.

Na vrhu piramide je bil Bog, potem, v vedno večji oddaljenosti od njega človek, živali,

rastline in najdlje, prav tam pri dnu, neživa materija. Zato se je človek, edini ustvarjen po

Božji podobi in obdarjen z umom ter deležen njegove posebne ljubezni, prevzel in se začel

postopoma počutiti vzvišenega nad naravo. (Požarnik, 1994: 119)

Francoska revolucija je našla prazne oltarje. Svoboda, enakost in bratstvo so postali novi

nosilni pojmi. Človek je bil prepričan, da je edini gospodar svoje usode. Opremljenemu z

znanjem mu ni bilo več treba iskati smisla življenja, ampak ga je, tako se je vsaj zdelo, sam

določal. Na novo postavljeni cilj je bila »sreča ljudi na tej zemlji«. Devetnajsto stoletje je bil

čas največjih triumfov – katastrofalnih posledic, z izjemo redkih, nihče ni slutil.

Največje slavje je praznovala znanost. Postala je voditeljica človeštva. Človek je bil na

prelomu 20. stoletja na poti, da osvoji svet.

Prva svetovna vojna je pomenila velik zlom vere v človeka. Človekova etika je splahnela pod

interesi kapitala in politične moči. Mrtvi na bojiščih in v koncentracijskih taboriščih, lačni in

revni v velikem delu sveta, gospodarske in ekološke krize ter drugo so pričali, da se tisto česar

se loteva moderni človek, ne sprevrača v zlato. (prav tam, str. 120)

(Požarnik, 1994: 121) Navaja, da danes ko je tehnično izvedljiva in vsak trenutek mogoča Do-

it-yourself-apoka-lipsa, s staro prisilo podrediti si naravo in s tem tudi naravo v ljudeh, ni več

mogoče živeti. Čas, v katerem živimo, pretresa krč ontološkega zloma. Vse je v neredu –

vlade, narava, znanost, svet, v katerem smo mislili, da razumemo sami sebe …

Pojme, kot so napredek, civilizacija in kultura, bo potrebno na primer ponovno osmisliti in

organsko povezati. Svoj čas so vsi trije pojmi vključevali norme in vrednote, potem pa sta se,

posebno v 18. stoletju, napredek in civilizacija ločila od kulture in postala sinonim za skupek

dosežkov znanosti in tehnike. V njuno škodo, kajti danes sta oba pojma obubožana in

antropološko popačena. Na primer, če odštejemo čas od razbohotenja industrializma do danes,


7

nikoli v zgodovini človeštva ni bilo družbe, ki bi imela glavno merilo napredka, koliko zmore

povečati hitrost naravnih procesov, odpraviti vsa naravna in človeška merila, nadomestiti

naravo in žive organizme ter njihovo mnogoterost z umetnimi tehničnimi tvorbami, zmanjšati

regionalne razlike, povečati porabo energije, večati in proizvodnjo in porabo blaga itd.

Tisočletja je bil človekov interes za napredek zvečine omejen na duhovno, etično in

spoznavno sfero, za napredovanje človeka v duhovnem smislu in na rešitev njegove duše.

2. VPRAŠANJE ETIKE

Vse, kar je človek svoj čas storil naravi, je ta mirno prenesla. Njegova moč je bila tako

majhna in omejena, da je ni spravil iz ravnotežja. Ker je bilo izključeno, da bi prizadejal

trajno škodo ali kako drugače načel naravni red, je bila tako uokvirjena tudi njegova etika.

Hans Jonas (1984, po Požarnik, 1994: 122) je opozoril na nekaj značilnosti pretekle etike. Ta

je bila v glavnem antropocentrična, saj je vplivala v prvi vrsti na človekovo ravnanje s samim

seboj in z drugimi ljudmi. Poleg tega se je omejevala na njegov ožji življenjski krog: na

neposredno prakso in bližnje cilje. Etika je bila tako zožena bolj ali manj na sedanjost.

Zaradi velike neposrednosti so bila etična načela razumljiva vsakemu. E. Kant (1960, po

Požarnik, 1994: 122) je zapisal, da je celo preprost razum sposoben z veliko natančnostjo

moralnih dejanj, ker nista potrebni ne znanost in filozofija, da kdo ve, kaj je treba storiti, da si

pošten, dober, moder in kreposten.

Vse to se je do danes močno spremenilo. Civiliziranje človeka in posiljevanje narave sta šla z

roko v roki. Moderna tehnika zdaj omogoča človeku ravnanje s takšnimi posledicami, da je

okvir nekdanje etike preozek; spremenjena moč človekovega ravnanja zahteva zato tudi

spremembo etike. V današnjih razmerah spreminjanja sveta dobiva tudi znanje posebno mesto

v morali. (prav tam, str. 122) Ne samo, da je znanje pomemben prvi pogoj moralnega

ravnanja, pač pa se moramo zavedati, da je med nameni, znanjem oziroma ugotovitvami in

dejanji, ki jim sledijo na njihovi podlagi, lahko – in to v praksi tudi je – razkorak, kar

predstavlja npr. za sodobnega znanstvenika resen moralni problem. Predvsem pa mora, zaradi

dosežene kritične stopnje razvrednotenja in uničenja narave, postati predmet etike tudi narava

in človekova odgovornost za ravnanje z njo. Do zdaj smo poznali le dve obliki etičnega

ravnanja z naravo: egocentrično in homocentrično, zdaj pa ju bo treba zamenjati z ekološko

etiko. (prav tam, str. 123)


8

2.1 EGOCENTRIČNA ETIKA

Sloni na Jazu. Nastala je v 17. stoletju in je bila povezana s filozofijo Thomasa Hobbesa. Svoj

temelj ima v posamezniku in služi njegovim interesom, »da vse kar je dobro za posameznika,

prej ali slej postane dobro tudi za družbo«. Primer egocentrične etike je opisal filozof in

ekolog Garrel Hardin: kdor ne konkurira z drugimi za naravne resurse, tako da pase na

občinskem pašniku več ovc kot sovaščan, temu se vsi posmehujejo, kajti stroške tega pašnika

plačajo vendar vsi.

2.2 HOMOCENTRIČNA ALI ANTROPOCENTRIČNA ETIKA

Svoj temelj ima v družbi, v skupnem dobru in manj v posamezniku. Njen temeljni koncept je

maksimirati skupno dobro in zmanjšati ali odpraviti vse, kar za skupnost ni dobro, kar ji

škodi. Homocentrično etiko sta oblikovala filozofa Jeremy Benetham in John Stuart Mill.

2.3 EKOCENTRIČNA ETIKA

Vrednostna merila ekocentrične etike se opirajo na univerzalno spoznavanje o življenju, zato

sega prek posameznika in človekove družbe ter zajema celotno okolje. Temeljni koncept

ekološke etike je v naravi sami; živi in mrtvi naravi je treba priznati nujno vrednost in njune

pravice. Našo obveznost varovanja narave moramo tedaj izapolniti ne zgolj zaradi lastnih

interesov.

Ekocentrična etika sloni na holističnem svetovnem nazoru. Značilne zanjo so npr. podmene,

da je vse z vsem v dinamični enovitosti, da je celota več kot samo vsota delov, da je mogoče

razumeti dele šele na podlagi celote, da so telo in duša, človek in narava, narava in kultura,

moški in ženske med seboj neločljivo povezani in deli istega organskega kozmičnega sistema.

(Požarnik, 1994: 123)

3. KAJ JE VARSTVO OKOLJA?

Varstvo okolja je dejavnost za zaščito in ohranjanje narave pred velikim izkoriščanjem,

onesnaževanjem in drugimi načini človekovih dejavnostih. Zanimanje javnosti v zvezi z

varstvom okolja se je od leta 1980 močno povečalo. Pri ozaveščanju ljudi imajo pomembno

vlogo organizacije, kot so Greenpeace in Prijatelji Zemlje (Friends of the Earth).


9

Največji svetovni okoljevarstveni problem je tanjšanje ozonske plasti zaradi delovanja

klorfluoroogljikov (CFC) in krčenje gozdov. Učinek tople grede pa povzroča povečevanje

ogljikovega dioksida (CO2) v atmosferi.

Delovanja vlad so spodbudile in ustvarile gibanje okoljske ozaveščenosti o različnih okoljskih

vprašanjih.

Za ohranitev določene vrste ali bivališča razlikujemo med varstvom (preservation), to je

varovanje prvotnega stanja narave, tako kot je to nekdaj bilo, in zaščito (conservation), to je

upravljanje z naravnimi viri na način, da zadovoljimo potrebe prebivalstva s potrebami živali,

rastlin in zaščito vsega prebivalstva.

Varstvo okolja je potrebno v različnih človekovih dejavnostih. Odpadki, onesnaževanje,

izguba biotske raznovrstnosti, naseljevanje invazivnih vrst, sproščanje gensko spremenjenih

organizmov in strupi, so samo nekatera vprašanja v zvezi z varstvom okolja.1

Stanje okolja je posledica mnogih pritiskov na okolje, ki se kažejo predvsem skozi človeške

dejavnosti. Največkrat se kaže preko emisij snovi in energij v okolje (vode, zrak, tla) ter

odpadkov.

Aktivna skrb za okolje in izboljšanje stanja okolja mora biti vključena v prostorsko in

vsakršno načrtovanje posegov v okolje. Z namenom zmanjšanja negativnih vplivov na okolje

so uvedeni različni ekonomskimi inštrumenti, kot je uvedba plačila okoljskih dajatev po

načelu onesnaževalec plača. Pri tem je zelo pomemben inštrument stimulacije onesnaževalcev

za zmanjšanje onesnaževanja tudi uvedba oprostitve ali zmanjšanja plačila dajatev zaradi

vlaganja sredstev v varovanje okolja.2

3.1 OKOLJSKA VZGOJA

Izraz okoljska vzgoja je nastal iz angleškega izraza “environmental education”. Pri nas smo

ga začeli uporabljati pred nekaj več kot dvajsetimi leti, da bi z njim opisali določeno vrsto

vzgoje, ki je nujna pri pripravi človeka za boljše upravljanje s svojim okoljem. Program je bil

sprejet na UNESCO-vi konferenci v Tbilisiju leta 1977. (Lepičnik-Vodopivec, 2006

1 http://sl.wikipedia.org/wiki/Okoljevarstvo

2 http://www.arso.gov.si/varstvo%20okolja/


10

Že pred tem so leta 1970 na konferenci IUCD-ja (International Working Meeting on

environmental Education and the School Curriculum) predložili delovno definicijo okoljske

vzgoje, v kateri so poudarili, da je okoljska vzgoja proces spoznavanja vrednot, razumevanja

in spoštovanja medsebojne povezanosti človeka, njegove kulture in biofizičnega okolja.

Na konferenci v Tbilisiju so okoljsko vzgojo definirali kot stalen proces, v katerem se

posameznik in družba zavedata svojega okolja. Posamezniki pa pridobivajo znanje, vrednote,

spretnosti, izkušnje in odločenost, kar jim pomaga pri individualnih in skupnih dejavnostih, ki

so usmerjene k reševanju sedanjih in prihodnjih problemov okolja. (Benedict, 1991: 7, po

Lepičnik-Vodopivec, 2006: 40)

Na podlagi Konvencije Združenih narodov o pravicah otrok iz leta 1989, ki govori o pravicah

otrok in razvoju njihove vzgoje v odnosu do narave, ki jih obkroža, je bilo doseženo

mednarodno soglasje o okoljski vzgoji. V okviru slednje konvencije so bili sprejeti še

predlogi iz Tbilisijske konference in kongresa UNESCO-UNEP-a iz leta 1987 v Moskvi.

V resoluciji so vzpostavili načela okoljske vzgoje:

• narava je skupna dediščina človeštva

• naša dolžnost je varovanje in izboljšanje kakovosti okolja

• strogo je treba skrbeti za razumno in varčno uporabo virov

• vsak posameznik kot potrošnik prispeva k zaščiti okolja

(Perenič, 1996, po Lepičnik-Vodopivec, 2006: 41)

Upoštevajoč omenjena načela, okoljska vzgoja otrokom nudi naslednje možnosti:

• usvojitev znanj in sposobnosti, ki so potrebne za zaščito okolja,

• preučevanje in interpretacijo okolja iz različnih zornih kotov,

• aktiven prispevek k reševanju ekoloških problemov in konfliktov. (prav tam, str. 40)


11

3.2 VARSTVO OKOLJA IN SLOVENIJA

V Sloveniji varstvo okolja ureja nov Zakon o varstvu okolja, ki je bil sprejet leta 2004. Za

izvajanje pravnih postopkov pa je pristojna Agencija Republike Slovenije za okolje ARSO.

Kot država Evropske unije je Slovenija dolžna spoštovati tudi evropska načela.3

Za doseganje celovitega in enotnega sistema aktivnosti za zagotavljanje nadzora in

načrtovanja dovoljenih emisij je uvedeno odločanje v upravnem postopku. Vodijo se po

Zakonu o upravnem postopku (ZUP). Postopkov je več kot 200 vrst.

Po uveljavitvi novega Zakona o varstvu okolja (ZVO-l) leta 2004 sta se odprli dve novi veliki

poglavji, ki vplivata na obvladovanje in zmanjšanje emisij v okolje, opuščanje in

nadomeščanje uporabe nevarnih snovi, predvsem pa sta namenjeni spodbujanju razvoja in

uporabi tehnologij, ki preprečujejo, odpravljajo ali zmanjšujejo obremenjevanje okolja. Eno je

uvedba posebnih okoljevarstvenih dovoljenj za dejavnosti in naprave, ki povzročajo

onesnaževanje okolja večjega obsega (IPPC dovoljenja) in drugo je trgovanje s pravicami do

emisij, ki sodi med ekonomske in finančne instrumente varstva okolja.4

IPPC: Direktiva IPPC (Integrated Pollution Prevention and Control) je smernica Evropske

komisije za celovito preprečevanje in nadzor onesnaževanja, ki je posledica industrijske

dejavnosti.

4. AKTIVNOSTI NA PODROČJU VARSTVA OKOLJA

Pojem varstva okolja je široko zasnovan, kar pomeni, da so aktivnosti s področja te tematike

številne. Varovanje okolja se dotika tem, kot so ekosistemi, biodiverziteta ali biološka

raznovrstnost (gre za število različnih vrst organizmov, ki živijo v določenem prostoru, in

raznolikost ekosistemov nekega območja), kakovost zraka, tla, gozdovi itd. Aktivnosti

opozarjajo na podnebne spremembe, pomembnost zmanjševanja emisij toplogrednih plinov,

skrb za čistejše okolje, v katerem živimo, zaščito biotske raznovrstnosti, problem krčenja

gozdov in ostale okoljske probleme.


4 http://www.arso.gov.si/varstvo%20okolja/


12

V Sloveniji obstajajo številne ustanove, ki so na tem področju aktivne in doprinašajo k

varovanju okolja. Focus – Društvo za sonaraven razvoj se ukvarja z opozarjanjem javnosti na

pereče okoljske probleme s pomočjo okroglih miz in delavnic ter raznih projektov.

Umanotera – Slovenska fundacija za trajnostni razvoj uveljavlja trajnostni razvoj v

nacionalnih politikah ter vzpostavlja ravnotežje med človekom in okoljem. Inštitut za

trajnostni razvoj je zasebni neprofitni zavod, delujoč od leta 1996. Prizadeva si za

integracijo načel trajnostnega razvoja v prakso in v strateške razvojne dokumente. Poleg

varstva narave in okolja inštitut posveča pozornost ekološkemu kmetijstvu, trajnostnemu

življenjskemu slogu itd. CIPRA Slovenija – Društvo za varstvo Alp je nevladna organizacija,

ki deluje od leta 2000. Namen društva je ohranjanje Alp kot naravnega, kulturnega in

življenjskega prostora. Društvo tako varuje alpsko okolje oziroma opozarja na probleme v

zvezi z njim.

Poleg omenjenih obstajajo še številne druge organizacije, nekatere izmed njih pa so povezane

v Okoljski center. Njegov namen je vzpostaviti okvir za delovanje okoljskih nevladnih

organizacij, s tem, da le-tem nudi primerne pogoje. Povezuje zainteresirane javnosti, širši

javnosti pa omogoča dostop do informacij in publikacij o varstvu okolja ter trajnostnemu

razvoju. Okoljski center vključuje Focus - društvo za sonaraven razvoj, Inštitut za trajnostni

razvoj, Slovenski E-forum (Društvo za energetsko ekonomiko in ekologijo), Cipra Slovenija

in Umanotera – Slovenska fundacija za trajnostni razvoj.5

4.1 Svet za varstvo okolja Republike Slovenije

Državni zbor je ustanovil Svet za varstvo okolja Republike Slovenije 30. 11. 1993 na podlagi

90. člena Zakona o varstvu okolja. V 91. členu zakona o varstvu okolja so določene njegove

naloge:

• Spremlja naj kakovost in varstvo okolja v Sloveniji ter povezanost s pojavi in akcijami

v svetu, s svojimi stališči, mnenji in pobudami pa vpliva na dogajanje.



13

• Javnost naj obvešča o ocenah razmer v okolju, o strategiji nacionalne politike varstva

okolja in usklajevanju razvojnih interesov republike, o politiki varstva okolja,

normativnem urejanju razmer in drugem, kar je značilno za ta spekter problematike.

Skrb sveta je predvsem posvečena naravi, ker pa nanjo vsi vplivamo in smo soodgovorni

za razmere, je razumljivo skrb posvečena tudi urejanju okolja in življenju ljudi.

Glavni problemi okolja so globalni in jih obravnavajo skupaj z razmerami v našem okolju.

Zato Svet za varstvo okolja RS upošteva dokumente OZN, Svetovne zdravstvene

organizacije, Sveta Evrope in Evropske unije, pobude konferenc evropskih ministrov za

okolje in stališča drugih mednarodnih organizacij, posebej še naravovarstvenih, kot je

IUCN. In le tako lahko prispeva svoj delež k organiziranim prizadevanjem v Sloveniji za

ohranjanje naravnega bogastva in še posebej naravne in kulturne dediščine, kar je bistvena

podlaga za skladen civilizacijski in kulturni razvoj ter za zdravo življenjsko okolje v

Sloveniji. (Ustava RS, 5., 72. in 73. člen)

Svet za varstvo okolja RS si prizadeva, da bi bilo okoljsko znanje in poznavanje razmer

dostopno javnosti in vsem, ki jih to zadeva. Stališča, mnenja in pobude Sveta so

namenjeni vsakomur, ki je osebno ali glede na zaposlitev in funkcijo soodgovoren za

razmere v okolju ali pa ga te zadevajo.6

4.2 Zavod VISTA Murska Sobota

Zavod VISTA je nastal v času sodobne družbe, ko se vse premalo posveča pozornost človeku

samemu, človeku kot vrednostnemu in čutečemu bitju, odnosom med in do človeka, kakor

tudi do narave. Zato želi zavod spodbujati razvoj, vrednost in zadovoljstvo človeka s pomočjo

znanja, osveščanja, izkušenj in razumevanja. Vsak posameznik namreč na svoji poti gradi in

oblikuje stališča, vrednote, vendar so potrebni nekateri skupni stebri, temelji.

Cilji zavoda so:

• Spoštovanje posameznikov gleda na univerzalno deklaracijo človekovih pravic.

• Spoštovanje naravnega okolja in ekosistema, katerega del smo in od katerega smo

odvisni.

6 http://www.svo-rs.si/web/portal.nsf/dokumentiweb/predstavitev?OpenDocument


14

• Solidarnosti med ljudmi na vseh ravneh in pomen zdravega načina življenja.

• Delovanje po načelih enakovrednosti, spoštovanja, svobode delovanja in izražanja

vzajemnosti in zaupanja.7

5. OKOLJSKA VZGOJA V VRTCU IN VLOGA VZGOJITELJA V NJEJ

Programi okoljske vzgoje in izobraževanja za okolje v zgodnjem otroštvu morajo biti

oblikovani z otroške perspektive in temeljiti na prirojeni otroški ljubezni do narave ter na

potrebi po raziskovanju naravnega sveta.

Ker je vzgoja in izobraževanje za okolje vseživljenjski učni proces, je njegova uspešnost

odvisna od izbire ustreznih metodičnih postopkov, ki upoštevajo starost in psihofizične

sposobnosti posameznika. Najmlajše otroke v predšolski dobi je treba usmeriti k razvijanju

pozitivnih občutkov (empatije) do okolja in njegovega razumevanja ter jih motivirati za

pozornost do okolja (Kostovič-Vranješ, 2009, po Balek, 2010: 13).

Da bi te razvojne cilje lahko uresničili, je treba otroke že v zgodnjem otroštvu vključevati v

aktivno raziskovanje sveta okoli njih. Ker se najbolje učijo v že znanem okolju, je vzgojo in

izobraževanje za okolje v zgodnjem otroštvu mogoče organizirati znotraj in izven otroškega

vrtca. Ne glede na kraj organiziranja aktivnosti je treba vzgojo in izobraževanje za okolje

začeti z enostavnimi izkušnjami v znanem okolju in jim s tem omogočiti globlje razumevanje

naravnega sistema. Otroci si lahko na dvorišču otroškega vrtca izberejo drevo in skozi vse leto

opazujejo spremembe na njem, poslušajo naravne zvoke (npr. šelestenje listja, oglašanje ptic,

šumenje vode ali brenčanje čebel), vohajo cvetje ali aromatične rastline, se dotikajo listov ali

drevesne skorje in spoznavajo njihovo teksturo. S pridobivanjem izkušenj v naravnem okolju

se poglablja njihova ljubezen do narave, uvajajo se v nadaljnje raziskovanje okolja, v njih se

prebuja želja in potreba po varstvu njihovega naravnega okoliša. Sodelovanje v individualnih

ali skupinskih aktivnostih raziskovanja narave pomaga pri razvoju otrokovih komunikacijskih

veščin, izmenjavi mnenj in upoštevanju drugega, krepi sposobnost samostojnega in tudi

skupinskega reševanja problemov. Vse to jih pripravlja za življenje v družini in skupnosti

(prav tam, str. 14). 7 http://www.zavod-vista.lrf-pomurje.si/o-nas2/


15

Otroci v predšolskem obdobju potrebujejo nenehen stik z naravo, saj lahko samo s pomočjo

doživljanja narave (npr. srečevanje z živalmi, občudovanje rastlin, vonjanje cvetov, občutenje

toplote sonca, ledenih rož na oknu, poslušanje žuborenja potoka) spoznajo, da je narava

posebna ljubezen, posebna lepota in da jo je treba zato na vsakem koraku spoštovati in čuvati.

Pod drevesi, grmi lahko počnejo več kot pa na umetnih igralih. Iz vsake trave, kamenčka,

vejice lahko naredijo, kar želijo. Tako bogatijo svojo domišljijo in razvijajo svojo

ustvarjalnost (Bezenšek, 2003, po Balek, 2010: 14).

Okoljske zavesti namreč ne gradimo z učenjem, temveč z bogatenjem človeške kulture in

spoznavanjem vsega, kar človeka obdaja (prav tam).

Otrokom je treba zagotoviti pozitivne izkušnje v okolju. Občasni enodnevni izleti v naravo

imajo zelo omejen vpliv na otroke, zato jih je veliko bolje vključiti v enostavne aktivnosti v

neposredni bližini otroškega vrtca, kjer lahko raziskujejo rastlinski svet, živi svet pod kamni

ali drevesno skorjo, kjer lahko postavljajo krmilnice za živali ter vodijo ilustrirane fenološke

dnevnike. Z vključevanjem otrok v neposredno znano naravno okolje, s pridobivanjem

izkušenj s pomočjo ekoloških izobraževalnih vsebin in z raziskovanjem narave se razvija

njihova senzibilnost do širšega okolja. Ker pa je vsakodnevno bivanje v naravi nemogoče,

pridobivanje enostavnih izkušenj pa naj bi bilo permanentno, je mogoče v prostorih vrtca

organizirati t. i. ekološke kotičke, vivarije, kjer otroci skrbijo za rastline in živali (ribice,

insekte, plazilce), spremljajo njihov življenjski ciklus, opazujejo povezanost žive in nežive

narave in tako razvijajo občutek za odgovornost do drugih in do vsakodnevnih obveznosti.

Emocionalne empatije, razvite ob skrbi za organizme, dopolnjene z izkušnjami iz naravnega

okolja, so izredno pomembne za kasnejše faze izobraževanja za okolje. Otroci lahko v vrtcu

ločeno zbirajo odpadke in spoznavajo, katere vrste odpadkov lahko koristno uporabijo.

Vključitev otrok v praktične aktivnosti recikliranja odpadkov, izdelave ekoloških igrač,

ekoslikanic, ekovabil ali ekokoledarjev, omogoča razumevanje vrednosti recikliranja

odpadkov, potrebe njihovega ločenega zbiranja in razvijanje odgovornega okoljskega vedenja

v vsakodnevnem življenju (Kostovič-Vranješ, 2009, po Balek, 2010: 15).

Pri izbiri materialov in aktivnosti se morajo vzgojitelji osredotočiti na zadovoljevanje otroških

interesov, zato morajo otroke spodbujati k izražanju idej, predznanja o okolju in čustvenih

stališč ter skladno s tem načrtovati dejavnosti. Za utrjevanje okoljskega predznanja otrok je

poleg pogovora mogoče uporabiti tudi tehniko risanja, s pomočjo katere lahko izvemo, kako

otroci vidijo svoje okolje, kaj vedo o njemu, kaj jih skrbi in kaj zanima. Za predšolske otroke


16

so primernejši projekti z lokalnimi temami, npr. onesnaženje voda, zaščita organizmov,

varčevanje z električno energijo v otroškem vrtcu ali doma ipd. (prav tam, str. 15)

5.1 PRISTOPI OKOLJSKE VZGOJE V VRTCU

(Lepičnik-Vodopivec, 2006:43) Navaja naslednje pristope:

Permanentnost / stalnost okoljske vzgoje se odraža v vrtcih z dejstvom, da je okoljska vzgoja

neprestano prisotna ne glede na to, ali je to posebej izpostavljeno ali ne.

Interdisciplinarnost okoljske vzgoje se v vrtcih kaže v tem, da vzgoja zajema različna

področja, kot so npr.: psihologija, pedagogika, didaktika, komunikologija, zgodovina itd.

Holistični pristop pa predstavlja dejstvo, da je otrok sprejet kot bitje, ki zahteva celovit

pristop, da bi se lahko razvil v odgovorno in osveščeno osebo do okolja.

Z integrativnostjo okoljske vzgoje v vrtcih razumemo medsebojno prepletenost in povezanost

različnih področij kurikula.

Z usmerjenostjo k otrokom razumemo, da izhodišče okoljske vzgoje temelji na poznavanju

razvojnih teorij, razvojnih profilov in specifičnosti vsakega otroka. Na podlagi omenjenih

dejavnikov lahko strokovne delavke in delavci v vrtcih načrtujejo in uresničujejo individualne

in skupne dejavnosti otrok.

Naravnanost okoljske vzgoje k prihodnosti razumemo kot dejstvo, da tisto, kar otroci doživijo,

razumejo in se naučijo v procesu te vzgoje, lahko uporabljajo v kasnejših obdobjih svojega

življenja.

Koncentričnost razumemo kot nujnost premika od tistega, kar je otrokom znano, do tistega,

kar jim je neznano.

Prilagodljivost v organizaciji razumemo kot možnost sprejemanja različnih načinov, modelov

in oblik okoljske vzgoje v vrtcu.

V skladu s tem je končni cilj okoljske vzgoje v vrtcih aktivno vključevanje otroka v njegov

prihodnji razvoj na podlagi razumevanja interakcij in povezanosti med ljudmi, povezanosti


17

človeka in okolja, v katerem človek živi, ter napredovanja in kritičnega vrednotenja posledic

tega razvoja. (prav tam, str. 44)

Za aktivno vključevanje v prihodnji razvoj je otroku potrebna določena motivacija, spodbude

iz okolja. Otrok potrebuje znanje o okolju oziroma poznavanje, razumevanje in vrednotenje

človekovih potreb ter njihovo zadovoljevanje v okolju. Otroku so ključnega pomena tudi

komunikacijske spretnosti ali učinkoviti načini komunikacije v socialnih odnosih ter

razumevanje in kritično vrednotenje vsebine informacij.

Aktivno vključevanje otroka v prihodnji razvoj temelji na notranji motivaciji, ki jo povzroča

razvojna potreba otroka, njegova radovednost, nasprotje med otrokovim laičnim

razmišljanjem in ugotovljenimi dejstvi. Zato je eden od ciljev okoljske vzgoje v vrtcih razvoj

občutljivosti za okolje v smislu osveščanja otroka do okolja in z njimi povezanimi problemi,

ki naj bi postali otrokovi subjektivni problemi. K takemu načinu mišljenja nas navaja dejstvo,

da večina odraslih ne sprejema problemov okolja kot svojih, ampak kot probleme, ki zadevajo

nekoga drugega, čeprav se isti problemi pojavljajo v njihovem življenju in objektivno

obstajajo. Zato otroci morajo najprej priti v neposreden oseben stik z lepoto in raznolikostjo

narave in z ljudmi iz drugih delov sveta, da bi razvili občutek ljubezni in predanosti. Razvoj

ljubezni do narave je temeljni in najpomembnejši cilj okoljske vzgoje in izobraževanja.

(Benedict, 1991: 26, po Lepičnik-Vodopivec, 2006: 44)

V procesu okoljske vzgoje v vrtcu je izjemno pomembno sprejemanje splošnih določilnic

kurikula predšolske vzgoje. V kurikul je vključeno jasno določanje ciljev in nalog, vsebine,

metod, didaktičnega in drugega materiala in prostora ter tudi vse tisto, kar ni posebej

zapisano, vendar je bistveno za vsakodnevno življenje otrok, vzgojiteljev in drugih oseb v

vrtcih. Uzelac (1999) meni, da se proces začne z jasnim konceptom okoljske vzgoje, torej

pred določanjem ciljev. (po Lepičnik-Vodopivec, 2006: 45)

Ustrezni pristopi za izvajanje okoljske vzgoje so še:

Učenje z različnimi čutili (vid, sluh, vonj, tip, okus);

Otroško okolje moramo iz vrtca razširiti na njegovo okolico (igrišče, park, ogled kmetije,

gradbišča…). Pomembno je, da otrok poleg opazovanja pridobiva neposredne izkušnje z

okoljem. Svoje videnje, doživljanje in razumevanje okolja in sebe pa potem izraža z risanjem,

pripovedovanjem, gibanjem, oblikovanjem, slikanjem, dramatizacijo, glasbo in besedami. S

pomočjo teh simboličnih predstavitev, ki zajemajo vsa področja, se razvija njegov konitivni

razvoj.


18

Učenje s čustvi;

Vzgojitelj mora biti pozoren na to, da pri otroku ne razvijamo le strahu in zaskrbljenosti pred

globalnim onesnaženjem, temveč čustva občudovanja, spoštovanja, ljubezni in željo po

ohranjanju.

Učenje z vrednotami;

Otroku moramo omogočiti razvijanje zavedanja o ranljivosti in vrednosti okolja. Popolnoma

razvijamo občutek skrbnosti, varčnosti, obzirnosti, odgovornosti do soljudi, za druga živa

bitja in za prihodnost.

Učenje s socialno izkušnjo;

Otroka moramo spodbujati k sodelovanju v različnih dejavnostih z vrstniki in odraslimi in mu

tako omogočati socialne izkušnje.

(Jeromel, 2007: 23)

5.2 REZULTATI RAZISKAV O OKOLJSKI VZGOJI PREDŠOLSKIH OTROK IN OTROK NIŽJIH RAZREDOV

Okoljska vzgoja omogoča doživljanje lepot narave, kontakt z njo in razumevanje sprememb v

naravi (npr. iz semena raste rastlina, se razvija, spreminja). Ko otrok doživlja takšne izkušnje,

se po mnenju (S. Pogačnik-Toličič, 1992, po Lepičnik-Vodopivec, 2006: 41) uči postopno

vzpostavljati odnos do vsega in vseh v svojem okolju, medsebojne povezanosti in

soodvisnosti. Tako se, postopno ob konkretnih dejavnostih, otrok razvija na kognitivnem,

emocionalnem, socialnem in psihomotoričnem področju.

Skribe-Dimic (1995 po Lepičnik Vodopivec, 2006: 42) je v izvedenih raziskavah o bioloških

razlikah v mišljenju otrok ugotovila, da pojem “žival” otroci tesno povezujejo ne samo z

živalmi iz domačega (pes, mačka itd.), ampak tudi z živalmi iz neznanega okolja (lev, opica,

tiger, slon). To povezovanje lahko pojasnimo z dejstvom, da so otrokom danes vse bolj

dostopni različni mediji: bogata ponudba knjig, satelitska televizija, računalnik (CD in

omrežje). Močno pomagajo tudi pogovori s starši in drugimi ljudmi iz njihovega okolja. Vse

to pomaga otroku, da se bolje spozna z okoljem, v katerem sicer ne živi.

Z raziskavo, ki so jih izvedli A. J. Palmer, J. Suggate in J. Mathew leta 1996 ter B. Bajd, A. J.

Palmer in J. Suggate leta 1997, je bil cilj ugotoviti predstave o neznanih ekosistemih med


19

otroki iz različnih držav v starosti štirih in šestih let. Raziskave so bile del mednarodnega

projekta o izobraževanju za varovanje okolja, v katero so bile vključene Velika Britanija,

ZDA, Grčija, Španija, Slovenija.

Raziskave so pokazale:

• da imajo vsi otroci pred odhodom v šolo določene predstave o eksotičnih okoljih;

• da so otroci mnogo bolje odgovorili na tista vprašanja, ki so bila povezana s sliko, kot

na tista, ki so bolj abstraktno preverjala njihovo razumevanje različnih okolij;

• da so bili otroci uspešnejši pri reševanju enostavnih nalog (tj. prepoznavanje živali);

• da so otroci izražali pojme, kot so »rastlina joka«, »živali so žalostne«.

(po Lepičnik-Vodopivec, 2006: 42)

Na podlagi izsledkov teh raziskav ocenjujemo, da že predšolski otroci razmišljajo o okolju, v

katerem živijo, in tudi o okolju, v katerem ne živijo, in da se s pomočjo svojih izkušenj in

razumevanja neprestano trudijo dati smisel vsem izzivom.

Z raziskavami so potrdili tezo, da je treba v vrtcih nameniti veliko časa pogovorom, v katerih

imajo otroci možnost izraziti svoja stališča.

Ugotovili so tudi, da je za razvoj občutljivosti otrok do okolja dobro, da vzgojitelji pogosteje

uporabljajo vprašanje “Kaj misliš…?” in da uporabljajo tiste metode dela z otroki, ki temeljijo

na individualnem delu in na delu v manjših skupinah.

Vzgojitelj mora torej vedeti, da se proces oblikovanja načina življenja, mišljenja, obnašanja,

navad in vrednotenja pri otrocih začne že v prvem letu življenja oziroma v predporodnem

obdobju. Andras (1998) je prepričan, da so splošne vrednote, vključujoč tudi tiste v povezavi

z okoljem, oblikovane že zelo zgodaj. Nekatere od splošnih vrednot so oblikovane še pred

prihodom v vrtec in se tam še dodatno oblikujejo, medtem ko se nekatere v vrtcu oblikujejo in

se razvijejo kasneje v prihodnosti. Zato ima način doživljanja okolja ob kulturi obnašanja in

oblikovanja vrednotenja idealni prostor v predšolskem obdobju in je izjemno pomemben v

razvoju občutljivosti do okolja.

Marentič-Požarnik (1993) meni, da bi okoljska vzgoja morala biti permanentna,

interdisciplinarna, holistična, integrativna, naravnana k otrokom, akciji in prihodnosti ter tudi

koncentrična (izhajajoča iz domačega in znanega proti tujemu in neznanemu) in prilagodljiva

v smislu organizacije. (po Lepičnik-Vodopivec str. 43)


20

Okoljska vzgoja zahteva od vzgojitelja fleksibilnost in angažiranost k novim pristopom, v

katerih bodo otroci aktivni, kjer bodo lahko kritično razmišljali in razvijali pozitivne vrednote

do okolja. Glede na to, da okoljska vzgoja v kurikulu ni opredeljena kot samostojno področje,

se lahko s strani vzgojitelja in pomočnika vzgojitelja zgodi, da jo med cilji nehote prezrejo.

Zato ostaja okoljska vzgoja velikokrat zapostavljeno in spregledano področje, ki je

prepuščeno vzgojiteljevi občutljivosti do okolja in njegovi presoji o pomembnosti vnašanj v

zvezi z okoljsko vzgojo. Če vzgojitelj ne pozna okolja in z njim povezanih problemov in se ne

zaveda posledic slabega ravnanja do okolja, ne more uspešno realizirati ciljev in nalog te

vzgoje. Pomembne so motiviranost vzgojiteljev, dobra strokovna izobrazba (sem sodi tudi

okoljsko izobraževanje) in pedagoške kvalitete. Pri tem ne smemo pozabiti predvsem na

osebni zgled vzgojitelja in njegovo pripravljenost do odgovornega ravnanja v okolju.

(Jeromel, 2007: 22)

6. PROGRAM EKOŠOLA KOT NAČIN ŽIVLJENJA »EKOVRTEC«

V Sloveniji poteka projekt, ki se imenuje »EKOŠOLA«, v okviru društva DOVES.

Projekt Ekošola kot način življenja je program, ki uvaja načrtno in celostno okoljsko vzgojo v

osnovne in srednje šole skladno z metodologijo 7 KORAKOV, ki jih lahko primerjamo z ISO

standardi 14001. V program se lahko vključi šola kot celota (učitelji, učenci, vodstvo šole,

svet šole, svet staršev in predstavniki lokalnih oblasti). Vedno bolj se je potrebno zavedati, da

je temelj odgovornega odnosa do okolja izobraževanje, ki ni le posredovanje in pridobivanje

znanja, ampak dejavno spreminjanje kulture obnašanja in ravnanja. S projektom »Ekošola kot

način življenja« se gradijo vrednote za odgovoren način našega bivanja na tem planetu. Prav

»Ekošola kot način življenja« skozi metodološko dodelan in mednarodno primerljiv model

razvija odgovorno ravnanje z okoljem in naravo z možnostjo medpredmetnega povezovanja

znanja za življenje.

Zavedanje, da bodo današnji učenci lahko vplivali in sprejemali pomembne odločitve že v

bližnji prihodnosti, je eno od temeljnih načel Ekošole kot načina življenja. Otroci in mladi že

danes preko različnih dejavnosti v ekošoli postajajo pravi ambasadorji Slovenije za

uresničevanje trajnostnega razvoja in tudi vplivajo na obnašanje odraslih ter spreminjajo

njihove vzorce ravnanja, če je to potrebno. Projekt je namenjen načrtnemu okoljskemu

osveščanju in izobraževanju v osnovnih in srednjih šolah. Ekošola povečuje zavest in skrb za


21

človeka, vključno z varovanjem zdravja, graditvijo medsebojnih odnosov, skrbi za okolje in

naravo. Skratka celostno gradi človeka za prihodnost.

Glavni cilj slovenske ekošole je vzgoja otroka in mladostnika, da bi mu skrb za okolje in

naravo postala del življenja.

Ekošola bogati čustvene vezi otroka do narave. Uči ga spoštovati drugačnost in ceniti naravne

dobrine. Ekošola daje učencem in učiteljem priložnost, da znanje, ki ga pridobijo pri pouku,

uporabijo v vsakdanjem življenju v šoli in izven nje. Za izpeljavo ciljev okoljskega

izobraževanja izbira zanimive metode dela ter učencem pomaga uporabiti znanje, ki so ga

osvojili pri pouku, za reševanje vsakdanjega življenja. Vsako leto najuspešnejšim šolam

podelijo mednarodna priznanja – ekozastave. To je tudi edino veliko javno priznanje

slovenskim šolam za okoljevarstveno delovanje, skladno z mednarodnimi kriteriji.

6.1 »EKOVRTEC«

Ekovrtec je sestavni del projekta EKOŠOLE, ki skozi celo leto s konkretnimi projekti

uresničuje cilje vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj. Najpomembnejša naloga

ekovrtca je naravoslovje v srečanju z okoljem, v katerem se otroci gibajo in živijo. V tem

okolju otroci začnejo odkrivati, doživljati in spoznavati okolje hkrati z razvojem lastnih

miselnih sposobnosti in osebnostnim razvojem.

Cilji ekovrtca:

• Vzgoja za okoljsko odgovornost.

• Razvijanje pozitivnih medsebojnih odnosov.

• Vzgoja za zdrav način življenja v zdravem okolju (uvajanje ekološko predelane hrane,

pikniki, gibanje).

• Spodbujanje kreativnosti, inovativnosti in izmenjava idej.

• Učinkovita raba naravnih virov (voda, odpadki, energija).

• Povezovanje med ekovrtci doma, v okviru EU in širše.8

8 http://www.ekosola.si/


22

7. PROGRAM VARNA SKUPNOST

Program Varna skupnost je program Svetovne zdravstvene organizacije in je bil ustanovljen

leta 1989 na Švedskem. Gre za dinamično gibanje, ki si prizadeva za varnejši svet, tako da

spodbuja učinkovite projekte in programe.

Varna skupnost je lahko občina, okrožje, mesto ali mestna četrt, ki se ukvarja s spodbujanjem

varnosti, preprečevanjem poškodb, nasilja in samomorov ter s preprečevanjem posledic (ljudi

pred poškodbami), ki so povezane z naravnimi nesrečami, in ki zajema vsa področja, ljudi

vseh starostnih skupin ter obeh spolov, hkrati pa je vključen v mednarodno priznane

programe.

Skupnosti, ki bi se rade potegovale za naziv varne skupnosti, morajo upoštevati šest

mednarodnih kriterijev za varne skupnosti, in sicer:

• imajo infrastrukturo, ki temelji na partnerstvu in sodelovanju ter jo vodi skupina ljudi

iz različnih ustanov, pristojnih za spodbujanje varnosti v njihovi skupnosti;

• izvajajo dolgoročne in trajne programe, ki zajemajo ljudi obeh spolov ter vseh

starostnih skupin, različna okolja in okoliščine;

• izvajajo programe, ki ciljajo na ogrožene skupine in okolja, kot tudi programe, ki

spodbujajo varnost za občutljive skupine;

• izvajajo programe, s katerimi spremljajo in dokumentirajo pogostost in vzroke

poškodb;

• uvajajo ukrepe za vrednotenje svojih programov, postopkov in učinkov sprememb;

• redno sodelujejo v nacionalnih in mednarodnih mrežah varnih skupnosti.

Mednarodna mreža varnih skupnosti ima danes 227 članov. Članice te mreže so tudi tri

skupnosti iz jugovzhodne Evrope, ki so bile imenovane za varne skupnosti: Občina Bački

Petrovac ter mesti Novi Sad iz Srbije in Varaždin s Hrvaškega.

7.1 ČIST IN VAREN VRTEC

V sklopu projekta Svetovne zdravstvene organizacije Varna skupnost je nacionalni center za

preprečevanje poškodb in spodbujanje varnosti v sodelovanju z javnim komunalnim

podjetjem Čistoća in s predšolsko ustanovo Radosno detinjstvo v vrtcih predšolske ustanove

izvedel projekt Varen in čist vrtec v varni skupnosti.


23

Pomen projekta je:

• izobraževati starše in osebje v vrtcu, da lahko pozitiven zgled postane stalni

spremljevalec otrok v njihovem okolju, kar omogoča, da lahko otroci razvijejo

odgovornost do sebe in okolice ter ozaveščenost o nujnosti čistega in urejenega

bivalnega okolja;

• uporabiti znanje in izkušnje udeležencev v resničnem, vsakdanjem življenju, s čimer

prispevajo k ohranjanju in varovanju okolja ter vplivajo na okolico.

Cilj projekta je:

• narediti bivalne prostore otrok v vrtcih, na vrtovih, cestah in v hišah boljše, lepše in

varnejše za življenje, delo in igranje ter razviti ozaveščenost otrok o splošni kulturi

življenja, varovanju in izboljšanju okolja;

• seznaniti in spodbujati udeležence in medije k sodelovanju;

• izobraževati starše in osebje v vrtcih, ki lahko prispevajo k varovanju okolja ter k

zbiranju in odstranjevanju odpadkov v svojem okolju.

Namen projekta je:

• seznaniti udeležence projekta in predstavnike medijev, kako pomemben je projekt ter

kakšen je njegov namen;

• seznaniti starše na roditeljskem sestanku s projektom, z njegovimi cilji, s pomenom ter

z realizacijo;

• izobraževati starše, izobraževalno osebje, higienike ter drugo osebje v vrtcih o

varovanju in spodbujanju zdravja in okolja, o postavljanju zabojnikov za recikliranje

odpadkov, o pomembnosti varčevanja z energijo, o kupovanju ekoloških izdelkov, o

uporabljanju ekoloških vrečk ter uporabljanju izdelkov, ki jih je mogoče v vsakdanjem

življenju ponovno uporabiti;

• postaviti zabojnike za zbiranje in odstranjevanje odpadkov;

• sodelovanje učiteljev in koordinatorjev pri usklajevanju izobraževalnih delavnic;

• izvajanje umetniških delavnic, izobraževalnih gledališč, kvizov, iger, zabav,

sodelovanje staršev in izobraževalnega osebja pri poučevanju otrok o osebni higieni in

higieni prostora, v katerem živijo, kot tudi o tem, kako zbirati, ločevati in odstranjevati

odpadke iz okolice;


24

• izvajanje umetniških delavnic, kjer lahko otroci s pomočjo učiteljev ustvarjajo plakate

na določeno temo in slike, oblikujejo umetniška dela iz ekoloških materialov (testa,

gline itd.);

• izdelovanje slikanic v sklopu ekoloških dejavnosti za otroke;

• izvajanje kviza, v katerem sodelujejo starši in učenci;

• izvajanje izobraževalnega gledališča, kjer lahko otroci nastopajo v kratkih dialogih na

temo pomembnosti osebne higiene, okolja, varovanja in ohranjanja zdravja, sodelujejo

pa lahko tudi osnovnošolski otroci;

• vrstniško izobraževanje, kar pomeni, da osnovnošolski učenci, ki so že sodelovali pri

teh dejavnostih, npr. pripovedujejo otrokom v vrtcu o tem, kako zbirati, ločevati in

odstranjevati odpadke.

Pričakovani rezultati so sprejem novega znanja o zdravju in okolju, razvoj domišljije in

kreativnosti, stalna namestitev zabojnikov, ki so označeni glede na vrsto odpadkov.

Projekt je velik prispevek h kakovosti življenja in varovanja okolja na območju Novega Sada

ter k razvoju okoljske ozaveščenosti otrok od zgodnjega otroštva naprej. (Milanovik,

Radovanovič, 2011)

8. STS (SCIENCE, TECHNOLOGY AND SOCIETY)

V Angliji, Kanadi in ZDA so že pred dvema desetletjema pričeli razmišljati o drugačnem

konceptu izobraževanja. Razvili so tako imenovani STS (Science, Technology and Society)

koncept naravoslovnega izobraževanja.

STS izobraževanje je koncept, ki izhaja iz zahteve po takšnem pouku naravoslovja, kjer je

poudarjena interakcija med naravoslovnimi znanostmi (biologijo, kemijo in fiziko) in

tehnologijo ter njun vpliv na družbo, da bi dosegli boljšo naravoslovno izobraženost celotne

šolajoče se populacije. (Perenič, 1994: 160)

Prvotni motiv za uvajanje STS koncepta v naravoslovni kurikulum je bila želja, da bi učenci

razumeli vpliv znanosti in tehnologije na družbo in da bi s tem znanjem bili pripravljeni

prispevati k oblikovanju prihodnosti. Da pa bi dosegli to, bi poleg poznavanja naravoslovja in

tehnologije ter družbenih zakonitosti bilo potrebno tudi razvijanje kritičnega in ustvarjalnega

mišljenja, komunikativnosti in razvoj lastne osebnosti.


25

Koncept naravoslovne znanosti je sestavljen iz teorij, zakonov, posplošitev in definicij. Opisi

so lahko direktni, ker izhajajo iz opisa pojava na podlagi opazovanja, in indirektni, do katerih

pridemo na podlagi teorij. Eksperimentalno delo na terenu in v laboratoriju omogoča

razvijanje veščin raziskovalnega dela. Ob tem pa učenci spoznavajo tudi raziskovalni proces,

ki vključuje več faz:

1. spraševanje (postavljanje vprašanj in identifikacija problemov)

2. postavitev hipoteze

3. načrtovanje eksperimenta (identifikacija in kontrola spremenljivk ter izbira postopka)

4. opazovanje in merjenje (zbiranje podatkov)

5. vrednotenje podatkov

6. interpretacija.

Raziskovalno delo omogoča tudi razvijanje stališč in vrednot, ki jih mora imeti vsak, ki se želi

ukvarjati z raziskovalnim delom na področju naravoslovja. Te spretnosti so:

1. kritičnost

2. strpnost v presojanju (spoznati omejeno naravo dokazov in znanstvenih konceptov)

3. upoštevanje dokazov (empirični vidik)

4. poštenost (upoštevanje vseh dokazov in spoznanj drugih)

5. objektivnost (upoštevanje vseh dokazov za in proti)

6. upoštevati možnost sprememb (druge hipoteze, interpretacije, koncepti)

7. sprejemljiv za ideje (upoštevanje alternativ pri raziskovanju problema)

8. postavljanje vprašanj (kako, kdo, kje, kdaj in zakaj). (prav tam, str. 161)

Pomembne so še nekatere druge sposobnosti, kot so na primer radovednost, sposobnost

opaziti lepoto in kompleksnost, zaupanje v svoje sposobnosti. Te dispozicije so nekaterim

dane (prirojene), drugi pa jih po mnenju učiteljev pridobijo ob laboratorijskem delu.

Poznavanje raziskovalnega dela je pomembno za razumevanje vloge, ki jo ima raziskovalno

delo v družbi, kakor tudi omejitve, ki jih ima pri reševanju problemov. Mnenja, da lahko

znanost in tehnologija rešita vse probleme sodobne družbe, so zmotna.

Tehnološko znanje temelji na pojmih in opisih, ki se nanašajo na tehnološke procese in

proizvode, kakor tudi na pojme o naravi tehnologije. Medtem ko so bili v preteklosti zapisi

pojmov in opisi skupni, učenci so si morali zapomniti predvsem opise, so v učbenikih za STS

opisi predstavljeni kot študije primerov. Pojasnjeni so strokovni pojmi, kakor tudi surovina,


26

primarni proizvod in produkt. Zaradi hitre spremembe tehnologije si je pametneje zapomniti

splošne pojme kakor detajle v tehnologiji. (prav tam, str. 162)

Reševanje tehnoloških problemov spodbuja ustvarjalnost, kajti vsak učenec v skupini lahko

najde svojo rešitev in kritičnost, ker končni proizvod analiziramo ali ponovno načrtujemo.

Motivacija učencev za reševanje tehnoloških problemov je velika, ker je vedno možno najti

boljšo rešitev.

Med tehnološkim in znanstvenim reševanjem problemov so razlike in podobnosti, ki jih

moramo spoznati na podlagi izkušenj, nato pa zaradi kompleksnosti problemov združiti vse

elemente reševanja problemov. Poznavanje veščin reševanja tehnoloških problemov v

naravoslovju je pomembno predvsem zato, ker razvija kritičnost in kreativno razmišljanje ter

prenos veščin na druge oblike reševanja problemov.

STS program skuša odpraviti prepričanje, da je tehnologija le uporabna znanost. Interakcije

med njima so zelo različne. Poznamo primere tehnoloških proizvodov (baterija,

superprevodna keramika), kjer so bili izdelki v uporabi davno prej, kot je znanost razložila

pojav. In obratno, znanstvenih dejstev ni mogoče preveriti zaradi nerazvite tehnologije.

Odvisnost znanosti od tehnologije se celo povečuje. Odnos med znanostjo in tehnologijo je

zunaj znanstvene skupnosti slabo znan, medtem ko je vpliv tehnologije na družbo nekaj, kar

je v zavesti vsakega posameznika. (prav tam, str. 163)

Programi dajejo velik poudarek vzgoji in izobraževanju otrok glede okoljske vzgoje. Preko

njih otrok dobiva znanja, umevanja, navade in z njimi si razvija telesne in intelektualne moči

ter sposobnosti. Ti programi mu pomagajo izgraditi in oblikovati osebnost in karakter, mu

pokazati pogled na svet ter usmeriti otroka k zdravemu načinu življenja.

Pomembno je, da otroci začnejo čim hitreje spoznavati, doživljati in odkrivati okolje, v

katerem živijo, preko tega pa pridobivati stališča in vrednote za zdrav način življenja ter v

sožitju z naravo.

Ekošola »ekovrtec« ter STS se bolj osredotočata na vzgojo in izobraževanje otrok in

mladostnikov, medtem ko program Varna skupnost »čisti in varen vrtec« nudi izobraževanje

in sodelovanje večjemu krogu ljudi, npr. lahko sodeluje celotna občina. Prizadevanja

programa Varna skupnost imajo večjo možnost za uspeh, saj zajemajo večje število ljudi v

razponu vseh starostnih skupin ter obeh spolov, kar omogoča, da se celotna družina, večje

število ljudi angažira za varno, zdravo življenje in se posveča varovanju okolja. Tega pa glede

na druga dva ne moremo trditi, saj zunanji odrasli oz. ljudje izven institucije niso vključeni v

vse projekte. Zato so otroci v programih, ki so osredotočeni le na njihovo vzgojo in


27

izobraževanje o okolju, verjetno deležni le malo spodbude in angažiranosti od svojih staršev

oz. odraslih v družini.

Odrasli, ki se ukvarjajo z vzgojo otrok, lahko tako le upajo, da so posredovali znanja, ki bodo

otrokom v pomoč, da najdejo pot do zdravega načina življenja ter življenja v skladu z naravo.

9. OKOLJSKA VZGOJA SKOZI CILJE IN PRIMERE DEJAVNOSTI

Kurikulum za vrtce je nacionalni dokument, ki ima svojo osnovo v analizah, predlogih in

rešitvah, ki so uokvirile koncept in sistem predšolske vzgoje v vrtcih (Bela knjiga o vzgoji in

izobraževanju v Republiki Sloveniji, 1995, Zakon o vrtcih, Šolska zakonodaja I, 1996), kot

tudi sprejetih načelih in ciljih vsebinske prenove celotnega sistema vzgoje in izobraževanja

(izhodišča kurikularne prenove, Nacionalni kurikularni svet, 1996). Je dokument, ki na eni

strani spoštuje tradicijo slovenskih vrtcev, na drugi strani pa z novejšimi teoretskimi pogledi

na zgodnje otroštvo in iz njih izpeljanimi drugačnimi rešitvami in pristopi dopolnjuje,

spreminja in nadgrajuje dosedanje delo v vrtcih. (Ministrstvo za šolstvo in šport, 2004: 7)

Zapisani cilji pri posameznih področjih dejavnosti predstavljajo okvir, znotraj katerega so

vsebine in dejavnosti strokovna ponudba vzgojiteljem. Skozi cilje in področja dejavnosti bom

analizirala le-te, da jih pobliže spoznamo z vidika okoljske vzgoje. (prav tam, str. 25)

9.1 GIBANJE

Potrebi po gibanju in igri sta primarni otrokovi potrebi. Z gibanjem telesa je pogojeno

zaznavanje okolice, prostora, časa in samega sebe, predvsem ko je otrok deležen gibanja v

naravnem okolju, kjer se lahko najbolj sprosti, razvija in pridobiva raznovrstne gibalne

izkušnje, ki mu prinašajo veselje in zadovoljstvo.

Vrtec naj bi otrokom vsakodnevno omogočil in jih spodbujal, da z različnimi dejavnostmi v

prostoru in na prostem spoznajo in razvijejo gibalne sposobnosti ter usvojijo nekatere gibalne

koncepte oziroma sheme. (prav tam, str. 25)

• Spoznavanje vloge narave in čistega okolja v povezavi z gibanjem v naravi,

• spoznavanje osnovnih varnostnih ukrepov, ki so potrebni pri izvajanju gibalnih

dejavnosti, ter ozaveščanje skrbi za lastno varnost in varnost drugih.


28

Primeri dejavnosti iz kurikuluma za uresničevanje ciljev:

• otrok ponazarja predmete, živali in pojme;

• se igra ob vodi in z vodo, se igra in giba na snegu;

• hodi v naravo (sprehodi v bližnjo okolico in daljno okolico, orientacijski izleti).

Vzgojitelji in pomočniki naj bi otrokom nudili ustrezne izzive in jim omogočili, da se

dejavnosti udeležijo sproščeno, brez strahu pred neuspehom in zavrnitvijo.

Oblike dejavnosti naj bodo različne po vsebini, trajanju, prostoru in vlogi odraslih, prav tako

naj odrasli uporabljajo raznovrstne organizacijske metode in oblike dela.

Odrasli naj spodbujajo medsebojno sodelovanje med otroki, starši in vrtcem. Sodelovanje s

starši lahko poteka v okviru različnih oblik delavnosti v vrtcu (npr. izleti športno dopoldne,

športno popoldne itn.).

Odrasli poskrbijo tudi za varnost otrok. Otroke navajajo na varnost pri izvajanju dejavnosti,

uporabi igral in rekvizitov ter jih ozaveščajo o pomenu varnosti in sprejemanju osebne

odgovornosti zanjo. (prav tam, str. 31)

9.2 JEZIK

Otroci se v predšolskem obdobju učijo izražati izkušnje, čustva, misli in razumeti sporočila

drugih. Otroci jezik spoznavajo preko poslušanja vsakdanjih pogovorov in pripovedovanja

literarnih besedil. Pomemben del jezikovnih dejavnosti so enostavna besedila, ki so vezana na

vsakodnevno življenje (npr. zapis otrokovega komentarja k risbi, kratka sporočila itn.).

Prav tako je pomembno zbliževanje s knjigo kot pisnim prenosnikom ter zgodnje navajanje na

rabo knjige. (prav tam, str. 31)

• Otrok v vsakdanji komunikaciji posluša jezik in je vključen v komunikacijske procese

z otroki in odraslimi (neverbalna in verbalna komunikacija, kultura komunikacije, stil

komunikacije, vljudnost),

• otrok spoznava besedo, knjigo kot vir informacij.


• Otrok posluša svoji starosti primerne pravljice, zgodbice, uganke, pesmice ter

pripovedi o dogodkih. Vsebino doživlja prek različnih medijev (avdio, video), obišče


29

gledališko predstavo (igrano in lutkovno), obišče filmsko predstavo, gleda risanke,

obiskuje splošne knjižnice;

• seznanja se s knjigami, in sicer tako z leposlovnimi kot tudi s priročniki;

• posluša zgodbice in se z odraslimi pogovarja o predmetih na slikah in v okolju;

• s pomočjo knjig in drugih oblik tiska, ki so mu ves čas na voljo, da se z njimi igra in

jih »bere«, spoznava vlogo simbolov in pisnega jezika.

Osebe, ki delajo z otroki, pripovedujejo in berejo otroku starosti primerne pravljice, zgodbice,

uganke, pesmice, uprizarjajo lutkovne igrice.

Izkoristijo naj priložnosti za poglobljen pogovor z otroki. Odrasli naj se z otroki pogovarjajo

o izkušnjah in o ljudeh, s katerimi se srečujejo doma in vrtcu, ter mu nudijo možnost

sodelovanja v dialogu.

Vloga odraslih je tudi, da otrokom nudijo možnost poslušanja različnih oblik sporočanja med

odraslimi (npr. pogajanje, razpravljanje, načrtovanje). Spoštujejo različne načine otrokove

interakcije z okoljem in ga spodbujajo v izražanju njegovih občutij z neverbalnimi, v drugi

fazi pa s kombinacijo verbalnih in neverbalnih sredstev. Spodbujajo otroke k razpravljanju in

pripovedovanju o prebranem, prav tako pa jim omogočajo dostop do za starostno obdobje

najprimernejših virov, to je priročnikov, leksikonov, slovarjev. (prav tam, str. 37)

9.3 UMETNOST

Umetnost otroku omogoča razvijanje ustvarjalnih potencialov, ki se kažejo že v otrokovem

igrivem raziskovanju in spoznavanju sveta. Otrok v umetnosti izumlja in ustvarja, ko zamišlja

in oblikuje sliko, pesem, igro, ples, predmet, zato se otrokovo umetnost, ki je osebne narave,

vedno opazuje, razume in presoja v okviru njegovega specifičnega razvoja in življenjskega

okolja. Z umetnostjo se otrok izraža in komunicira, lahko pa predstavi tudi svoja najbolj skrita

počutja in čustvene vsebine, natančno opiše ali predstavi neki dogodek ali stvar, lahko se

posveča estetskim vidikom, izrazi svojo presojo o osebi, dogodku, ali pa eksperimentira z

umetniškim jezikom. Otrok preko umetnosti prispeva k oblikovanju okolja, doživlja svojo

vlogo v skupnosti in gradi samozavest, hkrati pa je umetnost pomembna za otrokov razvoj in

duševno zdravje. (prav tam, str. 38)

• Spodbujanje doživljanja, izražanja in veselja do lepote,

• razvijanje umetniške predstavljivosti in domišljije z zamišljanjem in ustvarjanjem,


30

• negovanje, spodbujanje in razvijanje čutnega miselnega doživljanja z usmerjanjem

povečane pozornosti v občutenje telesa, tipanja, opazovanja in poslušanje sebe ter

izbranih virov iz okolja,

• negovanje in spodbujanje bogatega ter razgibanega odzivanja na notranji in zunanji

svet.

Primeri dejavnosti za vse umetniške zvrsti iz kurikuluma za uresničevanje ciljev:

• otrok opazuje, komentira, primerja, se opredeljuje in izraža lepo v naravi, urbanem

okolju, pri uporabnih predmetih, tehniških in umetniških produktih, posebnih in

vsakdanjih dogodkih itn.;

• z umetniškimi sredstvi izraža svoje občutke, čustva in misli na sebi lasten način in v

jeziku, ki mu ustreza;

• izraža se spontano, izbira vsebine, motive, sredstva in čas za izražanje;

• opazuje in prepoznava posebnosti pri osebah, stvareh, pojavih ter pri umetniških delih,

kar predstavi v igri, risbi, fotografiji, glasbi, plesu.

Tudi na posameznih umetniških področjih odrasli morajo upoštevati razvojne zakonitosti in

značilnosti otroka, ki se pri posamezniku odražajo na individualen način.

Umetniške dejavnosti naj potekajo tako, da otrok sam išče, raziskuje in najde odgovor, rešitev

na idejno, organizacijsko ali izvedbeno nalogo ali problem, pri čemer odrasli zaznavajo in

podprejo vsako otrokovo še tako skromno ali neprivlačno napredovanje.

Odrasli se morajo zavedati, da je otroku proces nastajanja dela pomembnejši od rezultata.

Prav tako pa poskrbijo, na posameznih umetniških področjih, za bogato in raznovrstno okolje

z različnimi spodbudami, ki otroku omogočajo doživljanje sebe in drugih, okolice in

umetnosti ter izzivajo otrokovo željo po ustvarjanju in udejanjanju.

Vloga odraslih je da usmerjajo otrokovo pozornost v zbrano poslušanje, opazovanje, tipanje,

ki otroku omogoča večanje senzibilnosti, ozaveščanje estetskega doživljanja in spoznavanja

bogastva, ki ga prinaša tak stik s svetom. Otroku je potrebno omogočiti, da v umetnosti izraža

svoj intimni svet in komunicira z okoljem spontano, neposredno in individualno. (prav tam,

str. 47)


31

9.4 DRUŽBA

Človek je del družbenega okolja, v katerem raste, živi in deluje. Da bi lahko otroci sodelovali

z okoljem, vplivali nanj in ga pozneje aktivno spreminjali, morajo postopoma spoznati bližnje

družbeno okolje in hkrati dobivati vpogled v širšo družbo. Vključevanje otroka v širšo okolje

pomeni tudi vključevanje v kulturo, v kateri živimo. Zaradi izpostavljenosti različnim

medijem je za otroka zelo pomembno, da si razvije kritično vedenje. Otroku je potrebno

omogočiti razvijanje občutka varnosti in socialne pripadnosti, ki temelji na enakosti in

nediskriminiranosti. Dejavnosti so zastavljene tako, da otroke spodbujajo k sodelovanju, prav

tako pa je potrebno otroka zgodaj navajati na možnost izbire in sodelovanja pri načrtovanju,

oblikovanju in sprejemanju odločitev ter pri delitvi odgovornosti za skupno sprejete odločitve.

(prav tam, str. 49)

• Otrok dobiva konkretne izkušnje o demokratičnih načelih, na katerih temelji sodobna

družba.

• Otrok spoznava, da morajo vsi ljudje v določeni družbi pomagati in sodelovati, da bi

lahko ta delovala ter omogočila preživetje, dobro počutje in udobje.

• Otrok spoznava, da vsi, odrasli in otroci, pripadajo družbi in so pomembni.

• Otrok spoznava različnost v najrazličnejših kontekstih in dobi konkretne izkušnje o

dojemanju iste stvari, dogodka, pojava itn. iz različnih perspektiv ter ob iskanju

različnih rešitev in odgovorov.

• Otrok razvija interes in zadovoljstvo ob odkrivanju širšega sveta zunaj domačega

okolja.

• Otrok spoznava značilnosti okolja, ki so pomembne za lokalno skupnost, npr. reka ali

gora v bližini, pokrajinski muzej, arheološke izkopanine, pozneje pa tudi značilnosti

širšega okolja.


• otrok spoznava igralnice, vrtec, bližnjo okolico in pridobiva različne izkušnje o svetu;

• opazuje, kako odrasli v vrtcu opravljajo različna opravila in jih pri tem posnema;

• s pomočjo zgodb, obiskovalce, izletov, knjig itn. spoznava pomembne dele lokalne

skupnosti;

• se seznani s knjižnico, gledališčem, opero, galerijo, muzejem, cerkvijo, kmetijstvom,

živinorejo, proizvodnjo, trgovino, šolo, bolnico, pošto, gasilci, policijo, vodovodom,

komunikacijami, komunalo itn.;


32

• sodeluje pri oblikovanju in sprejemanju odločitev ter odgovornosti za skupno sprejete

odločitve;

• ima možnost sodelovati v pogovorih o političnih in etičnih vprašanjih (vojne, nasilje,

lakota v svetu, ekonomija itn.), ki se odvijajo v sodelovanju oziroma z vednostjo

staršev.

V vrtcu je otrokom treba omogočiti, da spoznavajo svoje omejitve in meje sprejemljivega

vedenja, ki so utemeljene v načelu neomejevanje drugih, ter da doživljajo vrtec kot okolje, v

katerem se potrjujejo kot posamezniki in imajo možnost razvijati občutek za sodelovanje.

Odrasli, ki sodelujejo pri vzgojnem procesu v vrtcu, omogočijo otroku razvijanje kritičnega

pristopa do vednosti nasploh in osnov za soočanje z ideološkimi in drugimi pritiski,

komercialnimi vplivi, modnimi trendi itn. Odrasli otrokom prav tako dajejo odgovornosti na

ustrezni ravni. (prav tam, str. 54)

9.5 NARAVA

Narava je posebno področje, v okviru katerega razvijamo otrokove sposobnosti za dejavno

vključevanje v obdajajoče fizično in družbeno okolje ter ustvarjanje zdravega in varnega

življenjskega okolja in navad.

Področje postopno razvija tudi naravoslovne pojme, naravoslovno mišljenje, sklepanje,

zmožnosti za uvidevanje in reševanje problemov, postavljanje hipotez, klasificiranje, iskanje

ter povzemanje bistva in pomena ter oblikovanje konceptov. Ti procesi pri otroku potekajo

nezavedno, vendar so hkrati osnovne znanstvene metode naravoslovja.

Poudarek je predvsem na pridobivanju izkušenj, v raziskovanju in odkrivanju. Otrok spoznava

naravno okolje in se usmerja v aktivno delovanje za njegovo ohranitev. Spoznava obseg,

raznolikost in lepoto narave tako, da je stik z njo običajen del njegovega življenja. Podobo

okolja vključuje v vsakdanje življenje in skrbi za stvari v svojem okolju. Ima rad ter neguje

rastline in živali v svojem okolju, se veseli srečanja z njimi ter je do njih obziren. Prav tako

spoznava spremembe v naravi in življenju ljudi glede na letne čase. (prav tam, str. 56)

• Otrok odkriva, spoznava in primerja živo in neživo naravo.

• Otrok odkriva, spoznava in primerja živa bitja, njihova okolja in sebe kot enega izmed

njih.

• Otrok odkriva, da živa bitja iz okolja nekaj sprejemajo in v okolje nekaj oddajajo.


33

• Otrok odkriva, spoznava in primerja spremembe v življenju pri sebi, pri drugih živih

bitjih ter v neživi naravi.

• Otrok pridobiva izkušnje, kako sam in drugi ljudje vplivajo na naravo in kako lahko

dejavno prispeva k varovanju in ohranjanju naravnega okolja.

• Otrok spoznava, da na njegovo zdravje vpliva okolje in on sam.

• Otrok razvija predstavo o nastajanju odpadkov ter pomenu in možnostih predelave.

• Otrok spoznava delovni proces in razvija primeren odnos do dela in organizacijske

sposobnosti.


• otrok doživlja naravo in se pogovarja o svojih zaznavah;

• išče, opazuje, primerja, raziskuje, skrbi in neguje rastline in živali v okoljih, kjer

živijo, v gojilnicah, v živalskem vrtu idr.;

• obišče živalski vrt, park, kmetijo, njivo, vrt, gozd idr.;

• išče informacije o živih bitjih v različnih medijih (slikanice, knjige, filmi itn.);

• zbira materiale, snovi in predmete ter jih primerja in razvršča, sestavlja zbirke idr.;

• posluša zgodbe, pravljice in druge zapise različnih narodov in kultur o naravi;

• opazuje spremembe v daljšem časovnem obdobju (opazovanje sebe, drevesa, parke,

rast rastlin, živalskih mladičev, otrok);

• sodeluje pri ločenem zbiranju odpadkov ali ponovni uporabi (uporaba embalaže) ali

predelavi (izdelovanje papirja) – recikliranje – in sodeluje v pogovoru o posledicah

kopičenja odpadkov za okolje in zdravje.

Majhni otroci prevzamejo odnos vzgojiteljev, staršev in drugih odraslih do narave in

raziskovanja. Kadar odrasli raziskujejo, postavljajo vprašanja, želijo izvedeti kaj novega, z

otroki delijo svoje občutke, se odzovejo na njihova razpoloženja in interese ter s tem svoj

polet prenašajo tudi na otroke. Pri naravoslovnih dejavnostih se otrok uči strategij mišljenja in

raziskovanja. Vzgojitelj ali pomočnik naj otroku omogoča dovolj priložnosti in časa, da z

lastnim preizkušanjem začuti lastnosti narave z vsemi čutili. Odrasli naj tudi z lastnim

zgledom otroka navajajo na varno in spoštljivo ravnanje z živimi bitji – varno zanj in za živo

bitje. Z naravoslovnimi dejavnostmi pa otrok hkrati spoznava sebe, svoje telo in svoje

zmožnosti. (prav tam, str. 62)


34

9.6 MATEMATIKA

Že zelo zgodaj se otrok vsakodnevno srečuje z matematiko, saj ima npr. pregled nad

vsakdanjimi predmeti, ki jih prešteva, meri, primerja, prikazuje s simboli, opisuje, se o njih

pogovarja.

Otrok predvsem ob pridobljenih izkušnjah in znanju spoznava, da je moč nekatere naloge,

vsakodnevne probleme rešiti z uporabo matematičnih strategij mišljenja. (prav tam, str. 64)

• Otrok rabi simbole, s simboli zapisuje dogodke in opisuje stanje.

• Otrok spoznava odnos med vzrokom in posledico.

• Otrok išče, zaznava in uporablja različne možnosti rešitve problema.

• Otrok klasificira in razvršča.

Primeri dejavnosti iz kurikuluma za uresničitev ciljev:

• otrok imenuje in prelaga en po en predmet v množici, šteje podobne objekte na

sprehodu (drevesa, klopi v parku, liste na cvetu), šteje stvari, ki jih je malo, in stvari,

ki jih je veliko;

• šteje urejene reči (korake, deske v ograji, stopnice, ko hodi po njih) in neurejene

objekte (kaplje vode, oblake, cvetove na travniku, predmete), s pomočjo odraslega

kaže in šteje predmete, ki jih ne more prijeti (na nedosegljivih mestih, na slikah);

• opazuje rabo simbolov in sodeluje v pogovorih o pomenu simbolov (npr. prometni

znaki, oznake v vrtcu, na oblačilih, na embalaži);

• se pogovarja in pojasnjuje, kaj se je zgodilo najprej kot vzrok in kaj je nastalo kot

posledica;

• raziskuje svojo igralnico in vso stavbo vrtca, vrt vrtca in ograjo, škatle, v katere lahko

zleze, podhode, predore, luknje in se pogovarja o tem, kje je kaj opazil;

• razporeja predmete v malo in veliko skupino glede na različne lastnosti (npr. po barvi,

snovi, iz katere so reči narejene, po obliki listov rastlin).

Vzgojitelj in pomočnik in drugi odrasli imajo pri matematičnih dejavnostih zelo pomembne

vloge. Iskati morajo zvezo med matematiko in vsakdanjim življenjem otroka v vrtcu in doma.

Opazovati morajo otroka, da mu lahko v najprimernejšem trenutku, otrokovega zanimanja,

pomagajo razširiti matematično znanje, predvsem pa se morajo zelo veliko pogovarjati. Ob

matematičnih dejavnostih je pomembno, da odrasli sprejemajo otrokove napake kot priložnost


35

za napredovanje otroka. Otroku omogočajo, da sam spozna, da je rešitev ali premislek

napačen, in ustvarijo situacijo, v kateri otrok pride do pravilne rešitve.

Različne matematične pojme odrasel vpeljuje glede na zanimanje in razvoj otroka, primere pa

iščejo v naravi in vsakdanjih rečeh. Vrtec naj bo okolje, ki ga otrok lahko raziskuje.

Svoje veselje ob uspešni otrokovi rešitvi problema naj odrasli vedno pokažejo tudi otroku. Ob

individualnem napredku otroka pohvalijo za uspeh. Pri tem morajo biti pozorni na to, da so

vsi otroci deležni približno enake količine pohval, čeprav ne nujno vsi za uspeh na istem

področju. Za otrokovo zaupanje je ob tem pomembno tudi, da odrasli sprejme otrokov

dosežen napredek in otrokovo znanje upošteva ob naslednji priložnosti. (prav tam, str. 75)

Iz zgoraj zapisanih ciljev in dejavnostih, ki so iz kurikuluma, lahko v vsakem izmed področij

dejavnosti najdemo elemente, ki nas usmerjajo k možnostim za okoljsko vzgojo predšolskih

otrok. Kajti celoviti kurikulum izhaja iz naravne povezanosti otroka s skrbno organiziranim in

z izkušnjami bogatim okoljem, ki otroku omogoča kognitivno in socialno okolje.

10. OPREDELITEV PROBLEMA IN CILJI

Okolje in narava postajata iz dneva v dan vse pomembnejša. Prav tako si pred posledicami

vse večjega onesnaževanja ne moremo več zatiskati oči. Zato je zelo pomembno, da se otrok

že v predšolskem obdobju sreča z osnovami okoljske vzgoje in spozna načine varovanja

okolja, v katerem živi ter vzljubi in se začne zavedati lastne odgovornosti do nje.

Pri okoljski pismenosti gre predvsem za to, da si otrok preko dela z odraslimi v vrtcu

izoblikuje vrednote in stališča. Otrok v vrtcu z vrstniki in odraslimi postopoma spoznava

okolje in se navaja ter povezuje z njim preko različnih dejavnosti in iger. Za tako vzgojo pa je

potrebna tudi določena okoljska izobrazba odraslih, ki jih otrok vsakodnevno srečuje. Poleg

ciljev, metod, nalog in didaktičnih ter drugih sredstev pomemben položaj v vidnem

kurikulumu pripada vzgojitelju in njegovi izobrazbi.

Raziskovanje izobraževanja vzgojiteljev/učiteljev za okolje je postalo še posebej aktualno v

zadnjih desetih letih. Številne raziskave (Kaufman in Barry, 1988; Roe in Kleinser, 1993;

Walter, 1993; Hale in Hardi, 1993 idr.), ki jih navaja Uzelac (1996), kažejo na različne

probleme izobraževanja vzgojiteljev/učiteljev za okolje. (po Lepičnik – Vodopivec, 2006)


36

Motiviranost vzgojiteljev, dobra strokovna izobrazba (katere del je tudi okoljsko

izobraževanje) in pedagoške kvalitete so bistveni parametri, od katerih je odvisna okoljska

vzgoja v vrtcih. Če vzgojitelj ne pozna okolja in z njim povezanih problemov, če se ne zaveda

posledic neskrbi do okolja in če ni dovolj obveščen o dogodkih v njem, ne more uspešno

realizirati ciljev in nalog te vzgoje. (Lepičnik – Vodopivec, 2006: 56)

Na predmet preučevanja se najbolj nanašajo naslednja raziskovalna vprašanja:

• Kakšna so osnovna okoljska znanja, ki jih vzgojitelj/ica potrebuje pri svojem delu z

otroki?

• Na kakšen način vzgojitelj/-ica v svojem prostem času posveča svoj čas okolju,

onesnaženosti … ?

• Zakaj je pomembna okoljska vzgoja za vzgojo predšolskih otrok?

• Kako vzgojitelj/-ica pristopa k dejavnostim in otroke motivira za spoznavanje okolja?

• Na kakšen način vzgojitelj/-ica z otroki spreminja in rešuje okoljske težave?

• Kako vrtec rešuje okoljske težave in na kakšen način sodeluje z drugimi institucijami?

• Katere stvari mora otrok spoznati o okolju v vrtcu?

• Kako dobro vzgojitelji/-ice poznajo splošne okoljske probleme in koliko znanja imajo

o osnovnih konceptih ekologije?

11. HIPOTEZE

V raziskavi sem preverila naslednje hipoteze:

H1: Anketiranim vzgojiteljem se zdi varovanje okolja izjemno pomembno.

H2: Anketirani vzgojitelji se popolnoma strinjajo z navedeno trditvijo »Vzgojitelji, ki sami le malo prispevajo k reševanju okoljske problematike, lahko le malo vplivajo na ekološko ozaveščenost predšolskih otrok.«

H3: Anketirani vzgojitelji zelo dobro poznajo okoljske probleme v svojem kraju.

H4: Anketirani vzgojitelji so mnenja, da imajo največji vpliv na razvoj okoljske ozaveščenosti predšolskih otrok starši.

H5: Anketirani vzgojitelji so v tekočem šolskem letu vsaj enkrat na teden izvajali okoljske dejavnosti.

H6: Anketiranim vzgojiteljem je izjemnega življenjskega pomena, da v vzgojo predšolskih otrok vnašajo okoljske teme.


37

H7: Anketirani vzgojitelji so mnenja, da je njihova povezava z drugimi institucijami, organizacijami, občino glede varovanja okolja zelo dobra.

H8: Anketirani vzgojitelji srednje dobro poznajo osnove okolja, ekologije.

11.1 RAZISKOVALNE METODE

V raziskavi sem uporabila vprašalnik, ki je sestavljen iz 12 vprašanj zaprtega tipa in 5

vprašanj odprtega tipa. Od 12 vprašanj zaprtega tipa je 5 vprašanj, ki vsebujejo 5-stopenjsko

lestvico.

12. OPIS VZORCA

Anonimni anketni vprašalnik za vzgojitelje/-ice je bil izveden v šolskem letu 2010/2011 v Prekmurju, v mojem domačem okolju v Vrtcu Turnišče in Vrtcu Beltinci. Ankete je izpolnilo 27 anketirancev.

Namen vprašalnika je bil dobiti vpogled v delo vzgojitelja/-ic v procesu vzgoje in

izobraževanja na področju okoljske vzgoje in ekologije. Prav tako me je zanimalo, koliko se

same angažirajo za čistejše okolje izven delovnega časa in ali slednje vpliva tudi na njihovo

delo z otroki.

Vzgojiteljice sem vprašala, kako pomembno je za njih osebno varovanje okolja. (označiti so morali na petstopenjski lestvici)


38

Večina, 25 anketiranih, je odgovorila, da je za njih osebno varovanje okolja izjemno

pomembno, 2 anketiranca pa sta odgovorila, da je pomembno.

Iz podatkov je očitno, da je za večino anketiranih varovanje okolja izjemno pomembno, iz

česar lahko predvidevam, da se sami zunaj delovnega časa posvečajo okoljski problematiki in

se angažirajo v različniih okoljskih dejavnostih, s katerimi pripomorejo k čistejšemu in bolj

zdravemu okolju. Prav tako lahko sklepam, da jih okoljska problematika zanima tudi osebno

in ne samo zaradi službenih obveznosti.

Nadalje sem jih prosila, da napišejo, zakaj se jim čisto okolje zdi pomembno.

23 od 27 vprašanih je odgovorilo, da se jim čisto okolje zdi pomembno zaradi zdravja,

zdravega načina življenja, za zdravje naših naslednikov. Med opisnimi odgovori so naslednji:

»Za zdrav telesni in duševni razvoj«;

»Za naše zdravje, za zdravje naših potomcev«;

»Za lepše, boljše in bolj zdravo življenje nas samih in ostalih živih bitij«;

»Za zdravo življenje«;

»Zaradi zdravja«;

»Najprej zaradi zdravja. Zdi se mi da večina sodobnih bolezni izhaja iz onesnaženosti«.

9 anketiranih je odgovorilo, da jim je čisto okolje pomembno zaradi okolja samega oziroma

urejenosti okolja. Odgovori so bili naslednji:

»Ohranjanje okolja«;

»Zaradi urejenosti«;

»Za bolj zdravo naravo, okolje«;

»Za lepo okolico«;

»Zaradi ekološkega vzgleda«.

5 anketiranim se zdi čisto okolje pomembno zaradi čistejšega zraka. Na primer:

»Za čist zrak«;

»Čistejši zrak«;

»Svež zrak«;

»Dolgoročno za čist zrak«.

Iz odgovorov anketirancev sklepam, da jim je čisto okolje pomembno predvsem zaradi

zdravja. Zdravje je nekaj, česar ne moremo kupiti z denarjem, prav tako tudi čistega okolja in


39

čistega zraka ne. Zato je od vsakega posameznika odvisno, kako bo skrbel za svoje telo, saj se

bo vse odražalo na njegovem osebnem počutje oziroma njegovem telesnem in duševnem

zdravju. Tako je tudi pri skrbi za okolje; zelo pomembna so razna človekova dejanja, ki

ohranjajo okolje čisto in urejeno. Seveda lahko z večjo okoljsko in ekološko osveščenostjo

bolj pripomoremo, da bo naše okolje in s tem tudi naše počutje boljše. In le z večjo

angažiranostjo ter pripravljenostjo ljudi bo okolje bolj zdravo, urejeno in čisto.

Vzgojitelji so odgovarjali, v kolikšni meri se strinjajo z navedeno trditvijo: »Vzgojitelji, ki sami le malo prispevajo k reševanju ekološke problematike, lahko le malo vplivajo na ekološko ozaveščenost predšolskih otrok.«

V anketi se 16 anketiranih popolnoma strinja s trditvijo, 8 se jih strinja, ostali 3 pa so se

opredelili za eno od prvih treh stopenj. Kar pomeni, da je en anketiranec odgovoril, da se

sploh ne strinja, drugi se ne strinja in tretji se srednje strinja.

Trditev, s katero se po zgornjih podatkih popolnoma strinja več kot polovica anketirancev,

interpretiram na način, da oseba, ki se ukvarja z vzgojo in izobraževanjem otrok, mora imeti

določene osebnostne in karakterne lastnosti pri svojem delu, saj predvidevam, da lahko le s

svojim zgledom in pozitivno motivacijo za okoljsko vzgojo nastanejo najučinkovitejši

rezultati. Prav tako iz rezultatov sklepam, da je anketirancem jasno, da vzgojitelj mora biti

ekološko ozaveščen, da lahko predšolskim otrokom ustrezno in z večjo učinkovitostjo poda

neke smernice o zdravem in čistem okolju.


40

Tako meni tudi Nataša Jeromel (2007: 22); pravi namreč, da če vzgojitelj ne pozna okolja in z

njim povezanih problemov in se ne zaveda posledic slabega ravnanja do okolja, ne more

uspešno realizirati ciljev in nalog te vzgoje. Pomembne so motiviranost vzgojiteljev, dobra

strokovna izobrazba (sem sodi tudi okoljsko izobraževanje) in pedagoške kvalitete. Prav tako

ne smemo pozabiti predvsem na osebni zgled vzgojitelja in njegovo pripravljenost do

odgovornega ravnanja v okolju.

Potem sem jih vprašala, na kakšen način v prostem času, v svojem kraju, ohranjajo skrb za čisto okolje.

25 anketiranih je navedlo, da v svojem prostem času ohranjajo skrb za čisto okolje z rednim ločevanjem odpadkov. Odgovorili so naslednje: »Ločujem odpadke«;

»Sortiranje odpadkov«;

»Pravilno - redno ločevanje odpadkov«;

»Odlaganje odpadkov na primera, za to namenjena mesta«;

»Ločevanje odpadkov v gospodinjstvu«.

16 jih je odgovorilo, da se redno udeležujejo čistilnih akcij oziroma skrbijo za okolico doma.

Na primer:

»Skrb za urejeno čisto okolico (neposredna okolica), udeležba na očiščevalnih akcijah«;

»Pobiram smeti«;

»Se udeležujem čistilnih akcij«;

»Udeležba na očiščevalnih akcijah«;

»Z ureditvijo vrta, z udeležbo na očiščevalnih akcijah«.

7 anketirancev je navedlo, da skrbijo za čisto okolje tako, da se vozijo s kolesom namesto z avtom.

Odgovori so bili sledeči:

»Se vozim s kolesom«;

» Kolo namesto avta«;

» Več se vozim s kolesom«;

» Vožnja s kolesom ali peš namesto z avtom«.

4 so omenili, da varčujejo z energijo. »Ugašam luči; Varčujem z energijo«.

1 anketiranec je odgovoril, da skrbi za živali. »Skrbim za živali, ki živijo okrog nas«.


41

Potem so bili tu še posamični odgovori, da varčujejo z vodo, da pridelujejo eko zelenjavo in

uporabljajo obnovljive vire energije.

Iz podanih odgovorov anketiranih sklepam, da skušajo vsakodnevno pripomoči k čistejšemu

okolju. S svojimi odgovori so anketirani potrdili, da svoj prosti čas preživljajo v okolju, in to

aktivno, ter z različnimi pristopi pomagajo k lepšemu ter čistejšemu okolju. Pričakovala bi

edino več udejstvovanja pri zmanjšanju uporabe efektov, ki jih ljudje uporabljamo v

gospodinjstvu oziroma doma, npr. vodo, elektriko, čistilna sredstva, škropiva itn. Menim

namreč, da z zmanjšano uporabo določenih kemijskih pripravkov in surovin v gospodinjstvu

še bolj celostno prispevamo k čistejšemu okolju.

Mislim, da so lahko vseeno vzgled svojim bližnjim doma, pa tudi otrokom, s katerimi se

srečujejo vsakodnevno in s katerimi sodelujejo tudi službeno. Kajti le preko vzgleda in z

udejstvovanju nam lahko uspe, da bo okolje bolj čisto in zdravo.

Prav tako sem jim zastavila vprašanje, kako dobro poznajo okoljske probleme v svojem kraju. (onesnaženost voda, pesticidi v okolju, industrijska onesnaženost, ravnanje z odpadki itn.)

10 anketiranih je odgovorilo, da poznajo okoljske probleme v svojem kraju, prav tako 10, da

srednje dobro poznajo probleme v svojem kraju, medtem ko je 6 menilo, da zelo dobro

poznajo okoljske probleme, le 1 anketiranec je odgovoril, da ne pozna okoljskih problemov v

svojem kraju.

Iz zgornjega grafa sklepam, da so še kar dobro seznanjeni z okoljskimi problemi v domačem

kraju. Sama sem mnenja, da bi vsak odrasel človek moral biti dobro seznanjen z okoljskimi


42

problemi v kraju, v katerem živi, saj lahko tako ljudje lažje skrbijo za svoje zdravje in tudi

sami lahko pripomorejo, da se neko stanje izboljša, npr. da se onesnaženost vode izboljša, če

bodo okoliški kmetje uporabljali manj škropiv oz. manj nevarnih pripravkov za kmetovanje,

prav tako pa lahko gospodinjstva zmanjšajo uporabo določenih čistilnih sredstev. Prepričana

sem tudi, da včasih občine oz. odgovorne institucije ne naredijo vsega, da bi pravočasno

informirale ljudi o onesnaženosti, ki bi lahko škodila njihovemu zdravju. Tudi sama sem v

domačem kraju bila deležna nepravilne informiranosti glede onesnaženosti pitne vode.

Osebno se mi je to zdelo zelo malomarno od pristojnih institucij, saj so s takim vedenjem dali

vedeti, da jih ne zanima povprečen državljan, kakor tudi, da ne želijo pomoči od drugih ljudi.

Predvsem v krajih, kjer je velika onesnaženost, bi pristojne institucije morale ljudi preko

raznih izobraževanj in z nasveti pripraviti k večji angažiranosti, saj sami prav tako lahko

veliko pripomorejo k čistejšemu okolju.

Kakor sem navedla pri opredelitvi problema, Lepičnik-Vodopivec (2006: 56) meni, da če

vzgojitelj ne pozna okolja in z njim povezanih problemov, ne more uspešno realizirati ciljev

in nalog te vzgoje.

Naprej sem jih vprašala, na kakšen način bi lahko v svojem kraju pomagali pri reševanju okoljskih problemov.

13 anketirancev je odgovorilo, da bi lahko v svojem kraju s pogovori oziroma z ozaveščanjem

o okolju pomagali pri reševanju okoljskih problemov. Zapisali so sledeče odgovore:

»Z dvigom ozaveščenosti otrok in odraslih«;

»Ozaveščenost pomena čistega okolja«;

»Problematiko pojasnim svojim otrokom, družini«;

»S sprotnim opozarjanjem ljudi, ki se še tega ne zavedajo, s plakati«;

»Ozaveščanje otrok«;

»S skupnimi dogovori do uresničitve in izvedbe«.

6 anketirancev je odgovorilo da bi pripomogli ki reševanju okoljskih problemov s čistilnimi

akcijami. Na primer:

»Z aktivnim sodelovanjem v očiščevalnih akcijah«;

»Več čistilnih akcij«;

»Udeleževanje čistilnih akcij«.

3 so še navedli lasten vzgled, »Lasten vzgled; S svojim vedenjem, opozorila«.


43

Prav tako 3 so navedli, da bi v svojem kraju lahko pomagali še z manjšo uporabo kemikalij.

»Čim manjšo uporabo kemikalij (čistil, škropilnih sredstev); Z manj uporabe kemičnih

sredstev in umetnih materialov«.

4 anketiranci na vprašanje niso odgovorili.

Iz predstavljenih odgovorov sklepam, da je res najučinkovitejši način, kako pomagati pri

okoljskih problemih, prav pogovor oziroma ozaveščanje ljudi vseh starosti. S tem v največji

meri privabimo še druge, da začnejo razmišljati in se zanimati za okolje. Preko ozaveščanja in

seveda z lastno iniciativo pa dokončno pokažemo, da nam ni vseeno in da vsak posameznik

nosi težo odgovornosti za čistejše in varnejše okolje. Seveda pa je pomembno, da se čim več

ljudi vključi v razne čistilne akcije, da začnejo tudi doma na vseh področjih delovati čim bolj

okolju prijazno, predvsem pa, da se udeležujejo izobraževanj, kjer razvijajo ter spreminjajo

svojo miselnost in pripomorejo k zdravemu in čistemu okolju.

Lepičnik-Vodopivec navaja, (2006: 57) da glede na dejstvo, da okoljske vzgoje ni mogoče

reducirati na ozke programe in vzgojno-izobraževalne procese v vrtcih, bi se morala okoljska

vzgoja razširiti na vse organizirane in neorganizirane skupine, ki delujejo v družbi. To so

predvsem različne sekcije, društva, krožki, klubi ipd, ki delujejo v organizaciji družbene

skupnosti. Po mnenju Uzelac (po Lepičnik-Vodopivec, 2006: 57) bi lahko naloge znotraj

različnih aktivnosti bile: širitev znanja o naravnem okolju, spodbujanje in informiranje

prebivalstva glede pravilnega odnosa in skrbi do narave ter akcije ohranitve naravnega okolja

in njegovih bogastev.


44

Vzgojitelje sem vprašala, kdo ima po njihovem mnenju največji možni vpliv na razvoj

ekološke ozaveščenosti predšolskih otrok. (navedene odgovore so morali razvrstiti od

1(največjega) do 5 (najmanjšega vpliva).


45


46

Anketiranci so med ponujenimi odgovori določili tistega, ki ima največji vpliv na razvoj

ekološke ozaveščenosti predšolskih otrok, vse do tistega z najmanjšim vplivom. Za tistega z

največjim vplivom je 21 anketirancev izbralo starše, kot drugega najbolj vplivnega so

anketiranci z 18 odgovori izbrali vzgojitelje, sledijo jim vrtci s16 odgovori, naslednji z 10

odgovori so mediji, med najmanj vplivne pa so anketiranci z 12 glasovi podprli lokalno

skupnost ter s 26 glasovi odgovor drugo.

Zgornja porazdelitev podatkov se mi zdi smiselna in sem jo tudi pričakovala. Otrok že od

rojstva največ časa preživi s starši oziroma primarno družino, zato od njih prevzame

marsikatero navado, vedenje in stališče, ki jih nato v dobi odraščanja nadgrajuje ali spreminja.

Te spremembe pa lahko nastajajo tudi tako, da otroka z drugimi stališči, navadami in

vedenjem usmerjajo še drugi ljudje, ki ga prav tako spremljajo tekom njegovega odraščanja v

odgovorno osebo. Predvsem sem hotela od anketirancev izvedeti, kaj menijo o tem, kdo na

vsesplošno ima največji vpliv na otroka, in ali se zavedajo, da je vzgojitelj s svojim vplivom

takoj za starši. Glede na rezultate sklepam, da se tega zavedajo, kakor tudi to, da vzgojitelj s

svojimi lastnostmi prav tako zelo vliva na odraščanje otroka; kar pomeni, da ne glede na to,

kako ga vzgajajo starši, vzgojiteljeve smernice pustijo določena stališča v njegovem

odraščajočem življenju.

Andras (1998, po Lepičnik-Vodopivec, 2006: 43) je prepričan, da so splošne vrednote,

vključujoč tudi tiste v povezavi z okoljem, oblikovane že zelo zgodaj. Nekatere od splošnih

vrednot so oblikovane še pred prihodom v vrtec in se tam le še dodatno oblikujejo, medtem ko

se nekatere v vrtcu oblikujejo in se razvijejo kasneje v prihodnosti. Zato ima način doživljanja


47

okolja ob kulturi obnašanja in oblikovanja vrednotenja idealni prostor v predšolskem obdobju

in je izjemno pomemben v razvoju občutljivosti do okolja.

V nadaljevanju sem jih prosila, da pojasnijo zakaj je pomembno, da otrok že v predšolskem obdobju spozna pomen ekologije, onesnaženosti, globalnega segrevanja.

Na vprašanje, zakaj je pomembno, da otrok že v predšolskem obdobju spozna pomen

ekologije, onesnaženosti, globalnega segrevanja, je 24 anketirancev odgovorilo, da je otrok v

predšolskem obdobju najbolj dojemljiv za učenje, spoznavanje narave in poglabljanje odnosa

do narave. Podali so naslednje odgovore:

»Tako kot raste otrok, raste z njim ekološka ozaveščenost«;

»Zaradi ozaveščenosti in vzpostavitve pravilnega in odgovornega odnosa do narave«;

»Da bo vsak dan, tudi ko bo starejši, vedel in znal ustrezno ravnati!«;

»Nekaj se nauči, potem to poglablja in utrjuje«;

»Otrok bo vzljubil naravo in se naučil odgovornosti do nje«;

»Kar se otrok nauči v svojem predšolskem življenju, to ga spremlja skozi celo življenje«.

En odgovor je bil »Zaradi izjemnega življenjskega pomena«.

Spet drugi pa »Za ohranjanje čistega okolja za nadaljnje rodove«.

En anketiranec na vprašanje ni odgovoril.

S temi odgovori so anketiranci na prvo mesto postavili otroka kot človeka, ki se v

predšolskem obdobju najbolje razvije ter pridobi največ znanja. Iz odgovorov lahko

predvidevam, da se anketiranci zavedajo, da je predšolsko obdobje najpomembnejše obdobje

človeka in da s tem, ko otrok v tem obdobju pridobi določene informacije, kasneje lažje

nadgrajuje svoje že usvojeno znanje, navade, vedenja itn. In ravno zato sklepam, da so

vzgojitelji še toliko bolj pripravljeni otroku omogočiti čim več izkušenj in seznanjanja z

naravo samo. Prav tako je pomembno, da imajo vzgojitelji sami pravi odnos do narave, saj

jim le tako lahko v celoti uspe; s čimer so se anketiranci že v začetku popolnoma strinjali.

Okoljske zavesti namreč ne gradimo z učenjem, temveč z bogatenjem človeške kulture in

spoznavanjem vsega, kar človeka obdaja (Bezenšek, 2003, po Balek, 2010: 14).


48

Prav tako sem jih vprašala, kako pogosto so v tekočem šolskem letu v vrtcu s predšolskimi otroki, izvajali ekološke dejavnosti.

Končni rezultati so pokazali, da 8 anketirancev »vsak dan« v vrtcu s predšolskimi otroki

izvaja ekološke dejavnosti, 7 jih »1-2 krat v mesecu«, 4 »3-krat v mesecu«, po 3 anketiranci

po »2- krat na teden«, 3 anketiranci »nekajkrat letno«, 2 anketiranca »1- krat na teden«.

Odgovora »nisem jih vključeval« in »4-5 krat v mesecu« ni izbral noben anketiranec.

Zgornji grafi, kakor lahko opazimo, v celotni sliki precej nihajo. Tako na eni strani, kjer so

postavljeni grafi z manj ekološkimi dejavnostmi, najdemo eno polovico odgovorov, na drugi

strani, kjer pa so grafi z več ekološkimi dejavnostmi, pa spet drugo polovico odgovorov

anketirancev. Mene osebno je najbolj zanimalo, koliko časa vzgojitelji/-ice v vrtcu namenijo

ekološkim dejavnostim. Glede na moja domnevanja sem pričakovala drugačne rezultate.

Sama sem se bolj nagibala k temu, da bo druga polovica grafa bolj zastopana in da bo v prvi

polovici grafa le ena tretjina anketirancev. Menim namreč, da zaradi vse večje informiranosti

in vloge ekologije v vsakdanjem življenju, postaja tema ekologija vse bolj zastopana tudi v

vzgojno izobraževalnih ustanovah. Tega pa moji rezultati ne predvidevajo v celoti. So pa na

drugi strani vseeno razveseljujoči podatki, ki kažejo zelo veliko vsakodnevno zastopanost

ekoloških dejavnosti, kar lahko povežem s tem, da bo ta numerus tudi v prihodnje v procesu

vzgoje in izobraževanja vse bolj naraščal.


49

Vzgojitelje sem vprašala, kako pomembno se jim zdi, da se v vrtec in vzgojo predšolskih otrok vnašajo tematike, kot so ekologija, onesnaženost, klimatske spremembe in podobne.

Rezultati tega vprašanja so pokazali, da se 17 anketirancem zdi izjemno pomembno, da se v

vrtec in vzgojo predšolskega otroka vnašajo tematike, kot so ekologija, onesnaženost,

klimatske spremembe in podobne teme, 9 anketirancem se zdi pomembno, 1 anketirancu se

zdi vnašanje ekološke tematike v vrtec srednje pomembno.

Iz rezultatov sklepam, da se vzgojitelji vse bolj zavedajo, da je dandanes ekologija zelo

pomembna in da z ekološkimi dejavnostmi, ki jih izvajajo z otroki, dajo vsem sodelujočim v

procesu vzgoje in izobraževanja veliko informacij za naprej. Prav tako pa menim, da se

zavedajo, da je otrok v predšolskem obdobju najbolj dojemljiv za nove informacije, ki mu

bodo v prihodnosti še v zelo veliko pomoč. Mislim, da vzgojiteljem prav tako veliko pomeni,

da otrok dobi čim več informacij o okoljskem ozaveščanju. Zgornji podatki so dovolj

zgovorni, da lahko sklepam, da je vzgojiteljem zelo pomembno, da se ekološke teme, preko

katerih razvijajo otrokove vrednote do narave, ohranjajo v čim večjem obsegu preko različnih

dejavnosti tudi v prihodnje.

Z raziskavo, ki so jih izvedli A. J. Palmer, J. Suggate in J. Mathew leta 1996 ter B. Bajd, A. J.

Palmer in J. Suggate leta 1997, je cilj bil ugotoviti predstave o neznanih ekosistemih med

otroki iz različnih držav v starosti štirih in šestih let. Na podlagi izsledkov teh raziskav

ocenjujejo, da že predšolski otroci razmišljajo o okolju, v katerem živijo, in tudi o okolju, v

katerem ne živijo, in da se s pomočjo svojih izkušenj in razumevanja neprestano trudijo dati


50

smisel vsem izzivom. Z raziskavami so potrdili tudi tezo, da je treba v vrtcih nameniti veliko

časa pogovorom, v katerih imajo otroci možnost izraziti svoja stališča. (po Lepičnik-

Vodopivec, 2006: 42)

Vzgojitelje sem prav tako vprašala, kakšno je njihovo sodelovanje vrtca z občino, drugimi institucijami in organizacijami pri varovanju okolja.

12 anketirancev je odgovorilo, da je njihovo sodelovanje z občino, drugimi institucijami in

organizacijami pri varovanju okolja dobra, medtem ko jih je 8 odgovorilo srednje dobro ter 6

anketirancev zelo dobro, 1 anketiranec je odgovoril zelo slabo.

Podatki anket nakazujejo, da vse več ekoloških institucij in organizacij sodeluje z raznimi

vzgojno-izobraževalnimi ustanovami. Menim, da se ekološke organizacije in institucije same

najbolj zavedajo, da je prihodnost sveta, in s tem narave, odvisna od otrok in da je treba že od

majhnih nog vključevati otroke v razne ekološke dejavnosti ter jih pripraviti do tega, da

uvidijo, da so tudi sami del te zgodbe. Meni osebno se zdi zelo pomembno, da otroci spoznajo

celoten postopek nastajanja, uporabe, odlaganja in predelave npr. odpadkov. Saj le preko

takih ponazoritev resnično uvidijo, da vsi sodelujemo pri teh procesih, seveda pa je zelo

pomembno, da se takšne stvari predstavijo otrokovi razvojni stopnji primerno. Prav zato so

tako zelo pomembni razni projekti, ki jih vrtci in šole izvajajo (npr. ekošola »ekovrtec«), ter

razne čistilne akcije, ki se jih s svojimi otroki udeležuje vse več Slovencev.


51

Zastavila sem jim še nekaj vprašanj o osnovnih ekoloških pojmih.

Naslednja vprašanja se nanašajo na znanje o osnovnih ekoloških pojmih, kjer so bili že podani

odgovori, anketiranec pa je moral obkrožiti pravilnega.

Na prvo vprašanje (Kaj je ekologija?) je 21 anketirancev odgovorilo prav, 5 jih je napačno,

eden pa ni podal odgovora.

Na drugo vprašanje (Kaj je življenjski prostor?) je 25 anketirancev odgovorilo prav, 2 pa

narobe.

Na tretje vprašanje (Kaj je ekosistem?) je pravilno odgovorilo 10 anketirancev, 17 jih je

odgovorilo narobe.

Na četrto vprašanje (Kaj je Zemljina atmosfera in zakaj je pomembna?) je 20 anketirancev

odgovorilo pravilno, 6 narobe, 1 pa ni podal odgovora.

Na zadnje vprašanje (Kaj je ozonska luknja oz. kaj jo povzroča in zakaj je pomemben ozon?)

pa je 17 anketirancev podalo pravilen odgovor, 6 narobe, 4 anketiranci pa ga niso podali .

Zgornji grafi so spodbudni, če gledamo ekološko znanje anketirancev. Ker so na ta vprašanja

bili podani zelo podobni odgovori, sem pričakovala, da bodo rezultati veliko slabši. Ker pa je

bilo prav nasprotno, lahko predvidevam, da se vseeno vzgojitelji/-ce izobražujejo tudi v tej

smeri (npr. različni pojmi);tudi takšna znanja pripomorejo, da je vzgojitelj/-ica veliko bolj

uspešen/-a pri podajanju znanja in vzgoji za čisto okolje. Sem mnenja, da je zato

anketirancem pomembno, da imajo tudi ob ekoloških temah razjasnjene osnovne pojme

ekologije.


52

Prosila sem jih, da naštejejo še nekaj onesnaževalcev, ki najbolj vplivajo na okolje.

Anketiranci so naštevali največje onesnaževalce, ki vplivajo na okolje.

20 anketirancev je napisalo, da so ti onesnaževalci izpušni plini, avtomobili. Odgovori so bili

naslednji:

»Avtomobili, prevozna sredstva«;

»Izpušni plini«;

»Izpušni plini avtomobilov«.

13 anketirancev je odgovorilo, da so to odpadki oziroma nevarni odpadki. Odgovorili so

sledeče:

»Ostanki odpadkov«;

»Odpadki, ki se leta in leta ne razgradijo«;

»Plastika, smeti«;

»Divja odlagališča«.

12 jih je navedlo razna kemična sredstva. Podali so sledeče odgovore:

»Razna razlitja strupenih tekočin, škropiva«;

»Gnojila-pesticidi«;

»Človek- pesticidi«;

»Odplake iz tovarn, fekalije«.

11 anketirancev kot onesnaževalce navaja tovarne. Na primer:

»Tovarne«;

»Tovarne-industrije«;

»Industrija«.

Med odgovori so še bili:»Ljudje s svojimi dejanji; Luči; Jedrske elektrarne; Posek gozdov«.

Večina anketirancev je naštela tiste največje onesnaževalce našega okolja, kar pa je najbolj

pomembno je to, da vse te stvari delamo prav ljudje sami. Nekaj zgornjih odgovorov nam da

vedeti, da se že nekateri anketiranci zavedajo, da smo to ljudje s svojimi dejanji. Verjetno pa

jih je še veliko, ki sploh ne pomislijo, da smo ti največji onesnaževalci prav mi; in to lahko

spremenimo le s skupnimi močmi ter le takrat, ko se bomo vsi ljudje zavedali, da to vse

počnemo mi sami.

Dokler ne bomo upoštevali zakonov življenja, se bomo kot po tekočem traku soočali z novimi

in novimi problemi in neuspehi, na primer z naraščanjem bolezni, kljub zmeraj boljši


53

zdravniški oskrbi, z naraščajočim številom brezposelnih, kljub visokim investicijam, z zlomi

celih industrijskih vej, kljub državni pomoči, ali z večanjem števila insektov, kljub vedno

večji uporabi in strupenosti insekticidov. (Vester, 1984, po Požarnik, 1994: 111)

13. PREGLED POTRDITVE HIPOTEZ

HIPOTEZA 1: Anketiranim vzgojiteljem se zdi varovanje okolja izjemno pomembno.

Hipotezo 1 lahko potrdim, saj je kar 25 anketiranih od 27 odgovorilo, da je za njih osebno varovanje okolja izjemno pomembno.

HIPOTEZA 2: Anketirani vzgojitelji se popolnoma strinjajo z navedeno trditvijo »Vzgojitelji, ki sami le malo prispevajo k reševanju okoljske problematike, lahko le malo vplivajo na ekološko ozaveščenost predšolskih otrok.«

Tudi hipotezo 2 lahko potrdim, saj se več kot polovica anketiranih, to je 16, strinja z zgornjo trditvijo.

H3: Anketirani vzgojitelji zelo dobro poznajo okoljske probleme v svojem kraju.

Hipotezo 3 lahko na podlagi zbranih podatkov zavrnem, saj le 6 anketiranih zelo dobro pozna okoljske probleme v svojem kraju.

H4: Anketirani vzgojitelji so mnenja, da imajo največji vpliv na razvoj okoljske ozaveščenosti predšolskih otrok starši.

Hipotezo 4 lahko potrdim, ker so rezultati ankete pokazali, da je kar 21 anketirancev mnenja, da imajo največji vpliv na razvoj okoljske ozaveščenosti predšolskih otrok prav starši.

H5: Anketirani vzgojitelji so v tekočem šolskem letu vsaj enkrat na teden izvajali okoljske dejavnosti.

Hipotezo 5 glede na podatke zavrnem, saj kar 14 anketirancev od 27 ni izvajalo okoljskih dejavnosti vsaj enkrat na teden. Tistih, ki so jih izvajali vsaj enkrat na teden, je bilo 13, kar kaže, da so številčno male razlike med tistimi, ki vključujejo oz. ne vključujejo ekoloških vsebin v svojo prakso (tedensko).

H6: Anketiranim vzgojiteljem je izjemnega življenjskega pomena, da v vzgojo predšolski otrok vnašamo okoljske teme.

Hipotezo 6 lahko s 17 odgovori anketirancev, da je izjemnega življenjskega pomena, da v vzgojo predšolskih otrok vnašamo okoljske teme, potrdim.

H7: Anketirani vzgojitelji so mnenja, da je njihova povezava z drugimi institucijami, organizacijami, občino glede varovanja okolja zelo dobra.


54

Hipotezo 7 glede rezultatov zavračam, saj le 6 anketiranih meni, da je sodelovanja vrtca z drugimi institucijami in organizacijami pri varovanju okolja zelo pomembno.

H8: Anketirani vzgojitelji srednje dobro poznajo osnove okolja, ekologije.

Hipotezo 8 na podlagi podatkov zavrnem, saj so anketirani pri 4 od 5 vprašanj odgovorili z več kot polovico pravilnih odgovorov, kar ne spada v srednje dobro, ampak zelo dobro poznavanje okolja, ekologije.


55

14. ZAKLJUČEK

Menim, da se ljudje vse bolj zavedajo , da onesnaženost narave vpliva na kakovost našega

življenja in prihodnje generacije. Ljudje to največkrat prepoznamo, ko se pojavijo ekstremni

primeri naravnih katastrof, ki jih je v zadnjem času vse več, tudi na področjih, kjer jih prej

sploh niso opazili; ali pa ko pride do onesnaženosti voda (podtalnice), zemlje (vrtovi, njive);

posledično zaužijemo le –to (onesnaženo vodo, pridelke, onesnažen zrak) tudi ljudje in tako

vedno bolj zbolevamo, kar prinese za sabo še dodatne težave. Zato se države vse bolj

zavzemajo, da bi zmanjšale onesnaženost okolja. To poskušajo tudi preko različnih institucij

ter izobraževanj, ki krepijo ozaveščenost. Zato se mi zdi, da lahko veliko k temu

pripomoremo vzgojitelji, ko postavljamo temelje ekološki ozaveščenosti že v vrtcu. Seveda je

ključnega pomena ozaveščenost in pripravljenost odraslih, da pokažemo odgovornost do

narave in z raznimi akcijami, pobudami in z vzgledom v domačem okolju delujemo čim bolj

ekološko, varčno in prijazno do okolja. Prav mi sami lahko največ naredimo za naravo in

zdravo življenje; predšolski otroci pa imajo v našem ravnanju model vedenja.

Sama sem opazila, da tudi na drugih področjih vse bolj promovirajo naravi (okolju) prijazno

delovanje , kakor tudi, da vse bolj v ospredje prihaja izbira zdravega načina življenja; kar je

zelo pozitivno, saj ljudje tako aktivno počnejo stvari, ki pomagajo vsem skupaj. Zaradi vseh

ekoloških revij, knjig, oddaj, internetnih strani, predavanj itn. ljudje lahko izboljšujejo svoje

znanje ter tako uvidijo, da sami lahko veliko pripomorejo k čistejšemu in bolj zdravemu

okolju.

Že na začetku diplomske naloge je veliko zapisanega o tem, kako pomembno je, da se

zavedamo pomena čiste narave, okolja in življenja v sožitju z naravo. Kajti vse preveč je bil v

preteklosti, in tudi še danes, prisoten ekonomski vidik razmišljanja (ustvariti čim večji

dobiček) ne glede na posledice. Zato so vedno dobrodošli projekti, kjer se poudarja

varovanju okolja in narave. Tako bi morali tudi gospodarstvo in drugi transferji temeljiti na

načinu, ki je za naravo prijazen, čeprav je ta trenutek ekološka pridelava še precej draga.

Verjamem, da bi se z večanjem ekološkega udejstvovanja tudi marsikatera stvar pocenila. Le

ljudje moramo začeti verjeti v to in spremeniti način mišljenja ter gledati še na druge stvari,

ne le na sebe in lastno blaginjo. Večkrat se vprašam,o zakaj ljudje »počnemo, kar počnemo«,

in še zdaleč si tega ne znamo razložiti. Zato menim, da je potrebno že od majhnega otroke

učiti in vzgajati v duhu, ki je »prijazen naravi«, kajti le tako bomo dobili ljudi, ki bodo vedeli,


56

kaj počnejo oziroma se bodo še toliko bolj zavedali posledic svojega ravnanja. Tudi vse več

raziskav potrjuje, da otrok že zelo hitro dojame stvari, le otrokovi stopnji primerno je

potrebno predstaviti določena dejstva. Pomembno pa je tudi, da sam čim več stvari uvidi in

ima možnosti, da določene stvari opazuje ter spreminja na bolje.

Same vzgojiteljice so prav tako potrdile, da se veliko zanimajo za okolje in okoljske

probleme, kar sem potrdila tudi s hipotezo. Prav tako predvidevam, da v vrtcu, tekom dneva,

vse več dejavnosti poteka okolju prijazno. Ko otrok stvari vidi in jih doživi, lažje uvidi, da

njegova dejanja za sabo prinesejo določene posledice, ki se jim lahko tudi izogne, le na pravi

način je potrebno ukrepati. Preko teh dejavnosti pa otrok bogati svojo domišljijo in razvija

svojo ustvarjalnost. Vse toga pripravlja na življenje v družini in skupnosti. Tudi sama sem

mnenja, da je razvoj ljubezni do narave temeljni in najpomembnejši cilj okoljske vzgoje in

izobraževanja.

Zdi se mi tudi pomembno, da se vzgojitelji zavedajo, da morajo sami pokazati zanimanje za

ekološko problematiko, biti motivirani in dobro strokovno izobraženi; le tako lahko otroku

dajo največje znanje. Pri tem mora vzgojitelj paziti, da je dober zgled otrokom in da je

pripravljen pokazati odgovorno ravnanje v okolju.

Sama sem zelo zadovoljna, saj sem tekom diplome prebrala veliko literature, tako na internetu

kot tudi v različnih knjigah. Tudi sama veliko prostega časa posvečam ekologiji, okolju ter

zdravemu načinu življenja in sedaj, ko sem si pridobila še veliko več znanja na tem področju,

opažam, da mi velikokrat pride prav, ko moram kakšne stvari razložiti tudi drugim. Zato sem

sedaj še bolj odločena, da se bom v tej smeri še naprej izobraževala, ker me novo vedenje

neverjetno izpopolnjuje.

Zelo pomembno pa se mi zdi, da se moramo vsi odrasli zavedati, da le preko našega zgleda in

našega prizadevanja za naravo, otrokom omogočamo ter kažemo pot, po kateri se lahko

razvijejo v osebo, ki bo okolje spoštovala in ga varovala.

»Ne preživijo najmočnejši ali najpametnejši,

ampak tisti, ki se najbolj prilagodijo spremembam.«

(Charles Darwin)


57

15. LITERATURA

Ø Balek, M. (2010). Vloga otroka v ekovrtcu. Diplomska naloga. Pedagoška fakulteta

Maribor

Ø Ekošola

http://www.ekosola.si/ (14. 7. 2011)

Ø Jeromel, N. (2007). Okoljska vzgoja in okoljska pismenost. Vzgojiteljica IX št. 1, 22-

23.

Ø Lepičnik-Vodopivec, J. (2006). Okoljska vzgoja v vrtcu. Ljubljana: AWTS, d.o.o.

Ø Menih, K., Srebot R. (1996). Igrajmo se ekologijo. Ljubljana: Založba Domus.

Ø Ministrstvo za šolstvo in šport, Urad Republike Slovenije za šolstvo (2004).

Kurikulum za vrtce. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport.

Ø Milanovik, M., Radovanovič M. idr. (2011). Varen in čist vrtec v varni skupnosti,

Raziskovalni vidiki ekologije v kontekstu edukacije. Maribor, Univerza v Mariboru in

RIS Dvorec Rakičan, 2011, 104-106

Ø Perenič, I. (1994). Zbornik človek in njegovo okolje. Ljubljana: Zavod Republike

Slovenije za šolstvo in šport.

Ø Predstavitev zavoda

http://www.zavod-vista.lrf-pomurje.si/o-nas2/ (21. 2. 2012)

Ø Požarnik, H. (1994). Zbornik človek in njegovo okolje. Ljubljana: Zavod Republike

Slovenije za šolstvo in šport

Ø Svet za varstvo okolja Republike Slovenije

http://www.svo-rs.si/web/portal.nsf/dokumentiweb/predstavitev?OpenDocument (21. 2. 2012) Ø Varstvo okolja

http://sl.wikipedia.org/wiki/Okoljevarstvo (6. 7. 2011)

Ø Varstvo okolja

http://www.arso.gov.si/varstvo%20okolja/ (6. 7. 2011)


58

16. PRILOGA

Anketni vprašalnik

ANKETNI VPRAŠALNIK

Pozdravljeni!

Sem Jasmina Žerdin in sem absolventka Predšolske vzgoje na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Za diplomsko delo sem si izbrala področje ekologije, ki danes prihaja vse bolj v ospredje v našem vsakdanu. Zanima me, kako na ekologijo gledate vzgojitelji/-ice, ki delate v vrtcih in na kakšen način seznanjate otroke z njo. Zato Vas naprošam, da izpolnite sledeči anonimni vprašalnik. Za iskrene odgovore se Vam že vnaprej zahvaljujem.

1. Kako pomembno je za vas osebno varovanje okolja? Prosim, da označite na petstopenjski lestvici.

1 2 3 4 5

sploh ni pomembno izjemno pomembno

2. Prosim, da napišete, zakaj se vam čisto okolje zdi pomembno.

_________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________

3. V kolikšni meri se strinjate z navedeno trditvijo:

Vzgojitelji, ki sami le malo prispevajo k reševanju ekološke problematike, lahko le malo vplivajo na ekološko ozaveščenost predšolskih otrok?

1 2 3 4 5

sploh se ne strinjam popolnoma se strinjam


59

4. Na kakšen način v vašem prostem času, v svojem kraju, ohranjate skrb za čisto okolje?

_________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________

5. Kako dobro poznate okoljske probleme v svojem kraju? (onesnaženost voda, pesticidi v okolju, industrijska onesnaženost, ravnanje z odpadki…itn.)

1 2 3 4 5

sploh ne poznam zelo dobro poznam

6. Na kakšen način bi vi lahko pomagali v svojemu kraju pri reševanju okoljskih problemov?

_________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________

7. Kdo ima po vašem mnenju največji možni vpliv na razvoj ekološke ozaveščenost predšolskih otrok? Razvrstite spodaj navedene odgovore od največjega vpliva do najmanjšega v. (1-največji vpliv, 5-največji vpliv)

• starši • vzgojitelji • vrtec • lokalne oblasti • mediji • drugo ____________

8. Zakaj je pomembno, da otrok že v predšolskem obdobju spozna pomen ekologije, onesnaženosti, globalnega segrevanja?

____________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________


60

9. Kako pogosto ste v tekočem šolskem letu v vrtcu, s predšolskimi otroki, izvajali ekološke dejavnosti (obkrožite odgovor)?

a) nisem jih vključevala b) nekajkrat letno c) 1-2- krat v mesecu d) 3- krat v mesecu e) 4-5- krat v mesecu f) 1-krat na teden g) 2-krat na teden h) vsak dan

10. Kako pomembno je, da v vrtec in vzgojo predšolskih otrok vnašamo tematike, kot so ekologija, onesnaženost, klimatske spremembe in podobne?

1 2 3 4 5 sploh ni pomembno izjemnega življenjskega pomena je

11. Kakšno je sodelovanje vrtca z občino, drugimi institucijami in organizacijami pri varovanju okolja?

1 2 3 4 5

zelo slabo zelo dobro

12. Kaj je ekologija? (obkrožite odgovor, ki se vam zdi pravilen)

a) Znanstvena veda, ki preučuje bogastvo živih organizmov in odnose (razmerja) med živimi bitji ter živim in neživim okoljem.

b) Znanstvena veda, ki preučuje živali in odnose med njimi. c) Znanstvena veda, ki preučuje odnose med organizmi in vremenske razmere na zemlji.

13. Kaj je življenjski prostor?

a) Življenjski prostor je celota živih okoljskih dejavnikov, ki vplivajo na osebek, populacijo ali na vrsto.

b) Življenjski prostor je celota neživih okoljskih dejavnikov, ki vplivajo na osebek, populacijo ali na vrsto.

c) Življenjski prostor je celota živih in neživih okoljskih dejavnikov, ki vplivajo na osebek, populacijo ali na vrsto.


61

14. Kaj je ekosistem?

a) Je ekološki sistem v zemeljski plasti, ki jo tvorijo vsi organizmi in deli neživega okolja s katerimi so povezani.

b) Je ekološki sistem v zemeljski plasti, ki ga tvorijo vsi organizmi. c) Je ekološki sistem, ki ga tvorijo deli živega in neživega okolja.

15. Kaj je Zemljina atmosfera in zakaj je pomembna?

a) Je plast, ki obkroža planet Zemljo. Tej zmesi plinov rečemo zrak, ki varuje življenje na Zemlji z izenačevanjem prevelikih temperaturnih razlik med dnevom in nočjo.

b) Je plinska plast, ki obkroža planet Zemljo. Tej zmesi plinov rečemo zrak. Atmosfera pa varuje življenje na Zemlji z absorpcijo Sončevega ultravijoličnega sevanja in z izenačevanjem prevelikih temperaturnih razlik med dnevom in nočjo.

c) Je plinska plast, ki obkroža planete. Atmosfera varuje življenje in z ne absorpcijo izravnava temperaturne razlike med dnevom in nočjo.

16. Kaj je ozonska luknja oz kaj jo povzroča in zakaj je pomemben ozon?

a) Je plast, ki ga povzroča plin, ki ozon (O3) razdeli na navaden kisik (O2).Ozon pa je pomemben saj odbija ultravijolične žarke, ki povzročajo kožnega raka.

b) Je plast, ki ga povzročajo plini, ki razdelijo ozon (O3) na navaden kisik (O2) in molekulo kisika (O). Ozon pa je pomemben saj proizvaja ultravijolične žarke, ki povzročajo kožnega raka.

c) Je pojav, ki ga povzročajo plini, ki razdelijo ozon (O3) na navaden kisik (O2) in molekulo kisika (O). Ozon pa je pomemben saj odbija ultravijolične žarke, ki povzročajo kožnega raka.

17. Naštejte nekaj onesnaževalcev, ki najbolj vplivajo na okolje.

_________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________

Hvala za Vaše odgovore.

Documents

Jasmina ŽERDIN Okoljska ozaveščenost vzgojiteljevnature and their desire to explore the natural world. In order to achieve the development goals, ... vlade in poslovneži pa tudi