UDK 911.3 338.924 (497.1) »1945—79« = 863

Igor Vrišer

INDUSTRIALIZACIJA JUGOSLAVIJE

Ob svojem nastanku I. 1918 je bila Jugoslavija skorajda povsem neindustria-lizirana. V prvem obdobju, med 1. 1919—1941, se je industrija komajda razvijala. Socialistična Jugoslavija je I. 1946 uveljavila industrializacijo kot osnovno gos-podarsko in razvojno politiko. Pod njenim vplivom se je delež aktivnih v industrij i povečal od 7,9 % I. 1953 na 17,7% I. 1971, število zaposlenih v industrij i je na-raslo od 251.187 (l. 1938) na 1,961.480 (I. 1977), to je na 3 8 % od vseh zaposlenih, moč pogonskih motorjev se je zvečala od 640 MW (I. 1938) na 7989 MW (I. 1976) In industrija je ustvarila 37 ,2% narodnega dohodka (I. 1977). Tako je dobila Jugo-slavija značaj delno industrializirane države, vendar s pomembnimi regional-nimi razlikami v industrializaciji.

Industrializacija med I. 1919 — 1941

Ob svojem nastanku I. 1918, ko so se v novi državi združile južnoslovanske pokrajine Avstroogrske, kraljevina Srbija in kneževina Črna gora, je bila Jugo-slavija skorajda povsem neindustrializirana. Leta 1921 so ob prvem popisu pre-bivalstva ugotovili, da je delež aktivnih v industrij i in obrti znašal komaj 8 ,6%. Nekaj drobne industrije in rudarstva je bilo le v Sloveniji, severni Hrvatski, Voj-vodini, ožji Srbiji in Bosni. Veliki deli države so bili povsem brez industrije (Make-donija, Kosovo, Črna gora); imeli so le nekaj tradicionalne obrti, ki je bila po-dobnega značaja kot drugod v turškem otomanskem imperiju.1

Zaradi nerazvitosti, pomanjkanja kapitala in strokovno usposobljene delovne sile, neizgrajene energetske in prometne infrastrukture je industrializacija slabo napredovala. Industrija, kolikor jo je bilo, je bila v rokah tujega kapitala ali drob-nih domačih podjetnikov, ki niso bili sposobni večjih naložb ali pa zaradi profitov niso želeli nalagati denar v manj donosne industri jske panoge, še najbolj se je razvila industrija v Sloveniji in v nekaterih večjih mestih, kot so bila Zagreb, Beograd, Novi Sad ali Niš. Tuji kapital ¡e v tem razdobju odprl nekaj večjih rudnikov (rudnik bakra v Boru, rudnik svinca v Trepči).2

Kako šibka je bila industrializacija v predvojni Jugoslavij i naj ilustrira nekaj naslednjih podatkov. Po popisu prebivalstva I. 1931 je bilo na ozemlju kraljevine Jugoslavije 10,6% (na sedanjem ozemlju Jugoslavije 10,9%) aktivnih v industrij i

• Dr., Univ., prof., PZE za geografi jo, Filozofska fakulteta, Univerza Edvarda Kardelja v Ljublja-ni, Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana, glej izvleček na koncu zbornika.

• 0 - * ] 5 - 9

[ _ ] 10 - 19

RAZDELITEV »971 F.F-PlE.IEItlAFIJt VI -1)711«

DELEŽ AKTIVNEGA PREBIVALSTVA V INDUSTRIJI IN OBRTI 00 VSEGA AKTIVNEGA PREBIVALSTVA LETA 1931 THE SNARE OF THE ACTIVE POPULATION EMPLOYED IN MANUFACTURING INDUSTRY AND CRAFTS OF THE WHOLE ACTIVE

POPULATION IN THE YEAR 1931

od vseh aktivnih prebivalcev. Ta delež je nihal med 2 0 % v Sloveniji in 4 , 6 % na Kosovem in 5 ,4% v Črni gori.3 V teh odstotkih so zajeti razen aktivnih v indu-strij i tudi aktivni v obrti. Ob prvem popisu Industrijskih podjetij I. 1938 so ugoto-vili, da je bilo Kraljevini 196.950 zaposlenih v industriji.4 K njih je treba prišteti še 54.237 zaposlenih v rudnikih. To je skupaj 251.187 zaposlenih. Industrijskih podjetij je bilo 4.257,4 rudarskih pa 162.5 Večina teh podjetij je bila majhnih: tako je na podjetje z manj kot 100 zaposlenih odpadlo kar 62,2%. Moč motorjev v industrij i je bila I. 1938 ocenjena na 640 MW (brez elektrarn).4 Industrija je ustvarila v tem času 12,9% narodnega dohodka.6

V vsem dvajsetletnem obdobju (1919—1941) se industrializacija ni bistveno zvečala. V prvem desetletju je še dokaj hitro napredovala, toda velika gospodar-ska kriza med leti 1930 in 1935 |e rast povsem zavrla. V regionalnem pogledu se je še najbolj Industrializirana Slovenija, najmanj pa Kosovo, Makedonija in Črna gora, kjer je bilo le okoli 5 ,77% vseh industrijskih podjetij in 3 ,13% delovnih mest. Na Slovenijo je odpadlo okoli 20,6% podjetij in 20,5 % delovnih mest, na Hrvatsko okoli 2 7 % podjetij in 2 7 % delovnih mest in na Srbijo ca 3 4 % podjetij in 37 % delovnih mest (vsi podatki so le približna ocena, saj ni na razpolago po-arobnejših statističnih podatkov).7

Industrializacija po I. 1945

Socialistična Jugoslavija je I. 1946 sprejela načelo, da mora postati indu-strializacija osnovna gospodarska in razvojna politika, ki naj pripomore k hitrej-šemu razvoju gospodarsko pretežno nerazvite države, omili agrarno prenaselje-nost, zavre emigriranje v tujino, zmanjša razlike v regionalnem razvoju med po-sameznimi pokrajinami in dvigne blagostanje prebivalstva. To načelo se je izva-jalo do današnjih dni in so ga potrjevali na vseh kongresih vodilne politične sile v državi — Zveze komunistov Jugoslavije.

Posledice zavestno izvajane industrializacije so se kazale sprva počasi, nato pa vse hitreje. Seveda so bili rezultati najbolj vidni v tistih pokrajinah, ki so že bile delno industrializirane. V zadnjem desetletju pa je industrializacija transfor-mirala tudi južne, dotlej pretežno nerazvite republike in pokrajine.

Zelo dobro nam napredujočo industrializacijo ilustrirajo podatki o spremenjeni socialniin zaposlitveni strukturi prebivalstva, razvidni iz popisov prebivalstva.8

DELEŽ AKTIVNEGA PREBIVALSTVA V INDUSTRIJI OD VSEGA AKTIVNEGA PREBIVALSTVA LETA 1953 THE SHARE OF THE ACTIVE POPULATION EMPLOYED IN THE MANUFACTURING INDUSTRY OF THE WHOLE ACTIVE POPULATION

IN THE YEAR 1953

ni podatkov no data

HI10 - » 20 - 29

RAZDELITEV 1971 FF-PLt ifltUflK TL -lin«

Število in delež aktivnega prebivalstva v industriji in rudarstvu (od vseh aktivnih) I. 1931,3 1953, 1961 in 19718 v Jugoslavij i

Republike in pokrajine

1931* 1953 1961 1971 Republike in pokrajine število % število % število % število %

Jugoslavija 758 376 10,9 624 979 7,9 1 137 847 13,6 1 574 512 17,7 Bosna/Herc. 67 546 6,5 96 748 7,9 167 240 13,0 224 805 16,3 Črna gora 8 839 5,4 6 456 4,2 16 034 9,9 27 109 15,5 Hrvatska 221 588 11,8 176 096 9,4 301 348 14,4 376 828 18,6 Makedonija 37 629 9,4 21 009 3,9 54 219 9,8 92 033 14,3 Slovenija 144 791 20,1 116 222 16,5 192 422 25,0 270 410 32,3 Srbija 277 983 10,1 208 448 6,2 406 584 11,2 583 327 15,1 — Ožja Srbija 156 548 9,1 141 444 6,0 272 799 11,0 401 372 14,8 — Vojvodina 115 141 14,9 52 874 6,8 110 850 13,6 144 065 17,3 — Kosovo 10 675 4,6 14 130 5,2 22 935 6,8 37 890 11,7

* Podatki vsebujejo navedbe o aktivnem prebivalstvu v industrij i in obrti skupaj.

Manj povedo o napredujoči industrializaciji podatki o razvoju industrijskih podjetjih, ki se sicer pogostoma uporabljajo v tovrstnih študijah. Vzrok je v številnih združitvah in razdružitvah industrijskih podjetij. Od I. 1974 dalje, ko je bila sprejeta nova ustava Socialistične Federativne Republike Jugoslavije, pa so bila industrijska podjetja, tako kot vsa druga, formirana na povsem novih pravnih temeljih: kot organizacije združenega dela. Podatki zaradi tega niso primerljivi med seboj.

Število industrijskih in rudarskih podjetij v Jugoslaviji9

Republike — pokrajine 1938 1952 1957 1962 1967 1972 1976"

Jugoslavija 4 419 2 330 2 525 2 684 2 492 2 773 7 320 Bosna/Herc. — — 283 290 278 287 816 Črna gora — — 58 73 56 52 155 Hrvatska — — 590 679 595 687 1 923 Makedonija — — 178 210 183 186 480 Slovenija — — 514 448 436 471 1 262 Srbija — — 902 984 944 1 090 2 684 — Ožja Srbija — — 431 550 585 673 1 678 — Vojvodina — — 425 375 306 350 859 — Kosovo — • 46 59 53 67 147

* Organizacije združenega dela

DELEŽ AKTIVNEGA PREBIVALSTVA V INDUSTRIJI 00 VSEGA AKTIVNEGA PREBIVALSTVA LETA 1961 THE SHARE OF THE ACTIVE POPULATION EMPLOYED IN THE MANUFACTURING INDUSTRY OF THE WHOLE ACTIVE POPULATION

IN THE YEAR 1961

0 - «

5 - 9

10—19

RAZDELITEV 1971 F.F.-r.IE.(il!UF!Un-l»!Xe

Pogosto rabl jen kazalec v industr i jskem razvoju je števi lo zaposlenih v in-dustri j i . Pri podatkih, ki jih navajamo, je treba upoštevati , da je bila zaradi velike-gaga prit iska nezaposlene kmečke delovne sile pol i t ika zaposlovanja ves čas nekol iko ekstenzitna in ne najbolj racionalna. Posledica je bila nizka stor i lnost In hi tra rast zaposlenih v industr i j i . Zaposlenost v industr i j i se je povečala I. 1952/1977 za 239,5 % ali letno za 1 3 % . Najhitrejšo rast je izkazovala v Črni gori, Makedoni j i in na Kosovem. Relativno največj i pomen je imela industr i jska zaposlenost v Slovenij i (45,8%), Bosni in Hercegovini (39,1%) in Ožji Srbij i (37,4%). Glede na zaposlene je bila Slovenija najbol j Industr ial iz irana, najmanj pa Kosovo in Črna gora.

Velikost industr i jskih podjeti j se je postopoma večala. Leta 1938 je znašala komaj 57 zaposlenih na podjet je, I. 1952 248, I. 1962 441 in leta 1972, pred ustav-no reformo, 592 zaposlenih na podjetje. Kl jub temu so jugoslovanska Industr i jska podjet ja preje majhna kot velika.

Zaposlenost v industrij i in rudarstvu (v tisočih)" in delež (v %>) od vseh zaposlenih v Jugoslaviji

Republike — pokrajine 1952 1957 1962 1967 1972 1977

Jugoslavija št. 577,7 955,7 1 183,7 1 357,1 1 642,6 1 961,4 Jugoslavija % 36,5 36,0 34,3 37,6 38,2 38,0

Bosna/Herc. št. 104,4 162,5 166,1 183,1 231,1 288,4 Bosna/Herc. % 43,0 43,2 35,9 39,5 39,5 39,1

Črna gora št. 4,5 12,1 20,3 24,3 29,0 32,0 Črna gora % 16,1 22,3 27,2 33,4 30,6 28,5

Hrvatska št. 160,2 267,5 315,1 342,6 393,5 462,3 % 37,5 37,1 34,9 37,0 36,6 36,3

Makedonija št. 20,8 42,0 61,8 78,2 105,1 138,7 Makedonija % 23,7 26,4 27,2 32,7 34,9 35,9

Slovenija št. 115,5 162,3 198,7 224,4 272,9 332,1 Slovenija % 46,5 41,2 41,4 44,2 45,3 45,8

Srbija št. 174,8 84,9 113,6 129,9 152,3 182,1 Srbija % 31,9 32,5 32,4 35,9 37,1 36,6

— Ožja Srbija št. — 208,3 284,3 330,6 415,1 481,3 — Ožja Srbija % — 34,0 35,8 37,8 38,4 37,4

— Vojvodina št. — 84,9 113,6 129,9 152,3 182,1 — Vojvodina % — 30,2 26,5 31,9 34,0 35,4

— Kosovo št. — 16,0 23,8 34,0 43,6 50,5 % — 28,4 29,6 36,0 36,6 35,3

Za prikaz razvoja industrije v povojni Jugoslaviji smo uporabili še tretji ka-zalec: rast deleža industrije v ustvarjenem narodnem dohodku. Pri uporabi tega indikatorja je treba upoštevati, da je bila pri forsirani industrializaciji v prvih dveh desetletjih po I. 1945 industrija precenjevana in je zato njen delež nekoliko previsoko ovrednoten.

Industrija je v povojni Jugoslaviji ustvarjala okoli 35 — 4 2 % narodnega do-hodka.9 Največjo težo je imela v Sloveniji, Bosni in Hercegovini, na Hrvatskem in Kosovu, manjšo pa v ožji Srbiji, Vojvodini, Makedoniji in č rn i gori, kjer so bile v ospredju nekatere druge dejavnosti, zlasti kmetijstvo.

Delež industrije v ustvarjenem narodnem dohodku (v %) v Jugoslaviji8

Republike — pokrajine 1952 1957 1962 1967 1972 1977

Jugoslavija 47,1 39,7 40,2 32,6 34,4 37,2 Bosna/Herceg. 46,8 45,6 43,3 36,0 37,9 37,7 Črna gora 18,1 23,0 34,5 24,8 30,1 38,3 Hrvatska 49,3 40,8 39,6 35,8 33,6 36,8 Makedonija 41,8 27,3 33,3 25,9 31,6 35,3 Slovenija 68,2 57,7 49,9 40,2 41,6 44,9 Srbija — Ožja Srbija 40,8 36,3 38,1 29,9 35,5 34,9 — Vojvodina 38,8 22,9 27,0 21,6 29,5 32,3 — Kosovo 44,4 31,5 31,0 32,4 35,7 41,4

ŠTEVILO ZAPOSLENIH V INDUSTRIJI V S F R JUGOSLAVIJ I

Pospešena industrializacija je razvidna tudi iz rasti moči pogonskih strojev in motorjev v industriji. Le-ta naj bi se povečala od 942 MW I. 1951 na 7.989 MW I. 1976. Največjo instalirano moč je izkazovala industrija na Hrvatskem (22,9%), v ožji Srbiji (20,6%), Sloveniji (17,4%) in v Bosni in Hercegovini (16,4%). Leta 1938 je znašala komaj 640 MW.

Pred I. 1945 je bila večina skromnih industrijskih kapacitet osredotočenih v tekstilni, živilski, kovinski in lesni industriji ter rudarstvu.4 Od I. 1952 dalje se je struktura industrijskih panog postopoma spremenila. Še I. 1952 so bile glede na

DELEŽ AKTIVNEGA PREBIVALSTVA V, INDUSTRIJI OD VSEGA AKTIVNEGA PREBIVALSTVA LETA 1971 THE SHARE OF THE ACTIVE POPULATION EMPLOYED IN THE MANUFACTURING INDUSTRY OF THE WHOLE ACTIVE POPULATION

IN THE YEAR 1971

RAZDELITEV 1971 F . E - r i E . S E H u n u n - u n * <

zaposlene in ustvarjeni narodni dohodek v ospredju kovinska, lesna in tekstilna industrija in premogovništvo. Leta 1977 pa so se uvrstile med glavne Industrij-ske dejavnosti: kovinska, tekstilna, živilska, lesna, elektrotehnična in kemična industrija.9 V tem tridesetletnem razdobju so se razvile nekatere industrijske pa-noge, ki jih pred vojno v Jugoslavij i skorajda ni bilo (npr. elektrotehnična indu-strija, ladjedelništvo, nekatere panoge kovinske In kemične industrije). Vzrok, da so obdržale še vedno velik pomen nekatere panoge lahke industrije (tekstilna, živilska, lesna), je treba iskati v industrializacijski politiki in politiki zaposlovanja, V manj razvitih območjih, kjer je bilo veliko agrarnega prebivalstva in nezapos-lenih, se je skušalo s temi panogami delovno intenzivne industrije reševati akutne socialne razmere: zavreti emigriranje kmečkega prebivalstva z malih kmetij, ne-zaposlenost ženske delovne industrije, pomanjkanje kvalificiranega kadra, neiz-grajenost infrastrukture itd.

Razmestitev industrije

Že pred II. svetovno vojno je veljala Slovenija10 za najbolj industrijsko razvito jugoslovansko pokrajino. K starim industrijskim središčem na Gorenjskem, v Črnem revirju, Celju, Mariboru in Mežiški dolini so se v minulih tridesetih letih

MOČ POGONSKIH STROJEV IN MOTORJEV V INDUSTRIJI

pridružila nova industrijska središča v Novem mestu, Novi Gorici, Kopru in na Notranjskem (Cerknica-Lož) in v Ljubljani. Značilnost industrije v Sloveniji je znatna disperznost in razmeroma manjši obrati. V ospredju |e kovinska, lesna in tekstilna Industrija.

Predvojni Zagreb ni bil le najbolj industrijsko hrvatsko, temveč tudi največ|e jugoslovansko industrijsko mesto z zelo heterogeno industrijo. Druga industrijska središča so znatno zaostajala za njim. Povojna gradnja industrije na Hrvatskem11

se je deloma osredotočila v predvojnih središčih, kot so bila Varaždin, Sisak, Kar-lovac, Osijek, Vukovar, Rijeka, Pula, Labin in Split, deloma pa je rasla na novo brez večje tradicije: Slavonski Brod, Koprivnica, Pazin, Zadar, Bjelovar, Trogir, Buje itd. Iz več razlogov je republika Hrvatska razvijala industrijo predvsem v nekaterih urbanih središčih. Najbolj razvita je kovinska (ladjedelniška), tekstilna, živilska in lesna industrija.

Industrijski razvoj Ožje Srbije, ki se je pričel konec 19. stol , med obema voj-nama ni bistveno napredoval; izjema so bila le nekatera mesta (Beograd, Zemun, Niš, Kragujevac in Leskovac) in rudniki (Bor, resavski premogovni bazen). Moč-nejši industrijski razvoj je doživela Ožja Srbija šele v zadnjih dveh desetletjih. Poleg že navednih industrijskih središč, v katerih je nastalo veliko novih in veli-kih podjetij, so industrijo načrtno gradili v še nekaterih drugih središčih: Valjevo, Titovo Užice, Šabac, čačak, Kraljevo, Zaječar, Pirot, Kruševac, Smederevo, ob kolubarskem premogovnem bazenu itd. Nekateri predeli so v tem času dobili sploh prve industrijske obrate (Novi Pazar, Priboj, Loznica, Svetozarevo itd.). V Srbiji je najbolj razvita kovinska, živilska, elektrotehnična, tekstilna in kemična industrija.

Glede na industrijske zmogljivosti je Vojvodina12 na četrtem mestu. Začetki njene industrije so še v 19. stoletju, vendar je to bila pretežno živilska in tekstil-na industrija (predelava konoplje). Po I. 1945 se je v Vojvodini razvila tudi druga industrija: kovinska, kemična in industrija gradbenega materiala. Poglavitna industrijska središča so Novi Sad, Subotica, Zrenjanin, Pančevo, Kikinda in Vrbas. Glavne industrijske panoge so živilska, industrija gradbenega materiala, usnjarska in tekstilna industrija.

Tudi začetki industrializacije Bosne in Hercegovine13 segajo v dobo Avstro-ogrske okupacije, ko so tod odprli številne rudnike in manjše industrijske obrate, da bi na kolonialni način izkoriščali bogate surovine. Med obema svetovnima voj-mana se industrija v Bosni in Hercegovini skorajda ni razvijala. Izjema so le že-lezarna v Zenici, premogovniki v Kaknju in celulozna tovarna v Drvarju. Do prve industrializacije je prišlo v Bosni in Hercegovini šele v zadnjih desetletjih, ko so se izoblikovala številna industrijska žarišča: Sarajevo, Banja Luka, Prijedor, Lu-kavac, Goražde, Konjic, Mostar, Tuzla itd. V osrčju Bosne med Zenico, Travnikom, Bugojnim in Sarajevom, se je izoblikovalo eno najbolj industrializiranih območij v Jugoslaviji, vendar z zelo heterogeno sestavo. Najpomembnejše industrijske pa-noge v Bosni in Hercegovini so kovinska, lesna, tekstilna, premogovna in usnjar-ska industrija.

Značilno za predvojno Makedonijo,14 Kosovo13 in Črno goro je, da skorajda niso imeli modernih industrijskih obratov. Prva večja predelovalna industrijska podjetja so nastala v zadnjih desetletjih; mnoga med njimi so zgradili na osnovi zveznega fonda za pomoč nerazvitim republikam in pokrajini Kosovo. Prve indu-strijske aglomeracije v teh treh federalnih enotah so v Makedoniji nastale v Skopju, Bitoli, Štipu in Tetovem; na Kosovu v Kosovski Mitrovici in Prištini, v Črni gori pa v Nikšiču, Titogradu in Cetlnju. Glavne industrijske panoge so tek-stilna, kovinska, barvna metalurgija in lesna industrija. Vsekakor je industrializa-cija teh dveh republik in pokrajine, kot tudi republike Bosne in Hercegovine, gle-

de na njihove surovine, delovno silo, energetske vire in druge možnosti veliko preskromna in znatno pod jugoslovanskim povprečjem.

Industrializacijska stopnja

Na koncu tega kratkega poročila želimo še prikazati doseženo industrializa-cijsko stopnjo po posameznih republikah in pokrajinah. Kot merilo smo uporabili lokacijski kvocient. Izračunali smo ga za 509 občin. Lokacijski kvocient, ki ima obliko dvojnega ulomka, je pokazal, kje je delež zaposlenih v industriji, v pri-merjavi z deležem prebivalstva nad ali pod jugoslovanskim povprečjem. Lokacij-ski kvocient je imel naslednje razmerje:

zaposleni v industrij i v občini I. 1977

zaposleni v industrij i v Jugoslaviji I. 1977

~ število prebivalcev v občini I. 1971

število prebivalcev v Jugoslaviji I. 1971

Upoštevajoč lokacijski kvocient je bila industrializacija najmočnejša v Slo-veniji, predvsem v njenem osrčju v občinah: Tržič, Kranj, Škofja Loka, Jesenice, Ljubljanske občine, Trbovlje, Hrastnik, Celje, Velenje, Maribor in Ravne, razen

tega pa še v občinah Izola, Cerknica, Nova Gorica in Novo mesto. Značilno ¡e, da je bila industrializacija dokaj enakomerna z izjemo vzhodnih predelov republike, kjer je bila ponekod celo znatno pod jugoslovanskim povprečjem.

SR Hrvatska je bila nedvomno druga najbolj industrializirana republika, ven-dar že z znatnimi regionalnimi razlikami. Dokaj industrializirana so bila območja Istre, Hrvatskega Primorja, Gorskega Kotarja, okolica Zagreba, Karlovca, Splita in Osijeka, znatno manj pa Slavonija, Lika in Dalmatinska Zagora. Hrvatska indu-strializacija je bila osredotočena v nekaterih »razvojnih polih«: Zagreb, Sisak, Karlovac, Rijeka, Split in Osijek.

SR Bosna in Hercegovina je bila z izjemo nekaj predelov v doseženi industria-lizacijski stopnji že znatno pod jugoslovanskim poprečjem. Nadpoprečno industria-lizacijo so izkazovale le občine Banja Luka, Banoviči — Lukavac — Tuzla, Breza — Ilijaš, Vareš — Zenica, Travnik — Novi Travnik — Vitez — Bugojno ter Sarajev-ske občine. V republiki so bila obsežna območja, kjer še vedno nI bilo industrije in je bil lokacijski kvocient med najnižjimi v Jugoslaviji.

SR Srbija, ki jo sestavljata poleg Ožje Srbije še pokrajini Vojvodina in Kosovo, je sicer izkazovala lokacijski kvocient, ki je bil zelo blizu jugoslovanskemu poprečju, vendar so bile regionalne razlike znatne. V Ožji Srbiji so nekatere Industrializirane občine, kot npr. beograjske občine, Arandjelovac, Bor, Kragujevac, Kruševac, Majdanpek, Niš, Pirot, Priboj, Svetozarevo, Titovo Užice in Valjevo, dosegle že

INDUSTRIALIZACIJSKI LOKACIJSKI KVOCIENT PO OBČINAH V JUGOSLAVIJI NA OSNOVI ODNOSA MED NARODNIM DOHODKOM USTVARJENIM V INDUSTRIJI (L. 1976) IN ŠTEVILOM PREBIVALSTVA (L. 1971) — LOCATION QUOTIENT OF INDUSTRIALIZATION OF THE COMMUNES OF YUGOSLAVIA ON THE BASIS OF BETWEEN THE NATIONAL INCOME CREATED IN THE MANUFACTURING INDUSTRY (IN THE

YEAR 1976) AND THE NUMBER OF POPULATION (IN THE YEAR 1971)

RAZDELITEV 1971 F.E-UE.IEI IUnU IX.-1!/I2#

0.00 - 0.M

0.50 — 0.99

1.00 - U 9

1.50 —1.99

ZOO —2.«

2.50 - 2.99

znatno koncentracijo, industrije, vmes pa so bila obsežna neindustrializirana ali slabo industrializirana območja. Podobne razmere so bile v Vojvodini, le da so zaradi višje stopnje gospodarske razvitosti bile razlike v industrializacijski stopnji manjše. Najmočnejšo industrializacijsko stopnjo so izkazovale občine Bačka Palan-ka, Kikinda, Kula, Novi Sad, Pančevo in Senta, večina drugih občin pa je imela industrializacijsko stopnjo pod jugoslovanskim poprečjem. Avtonomna pokrajina Kosovo je bila najmanj industrializirana. Z izjemo občine Priština so bile vse dru-ge občine znatno pod jugoslovanskim poprečjem ali so izkazovale sploh najnižje industrijske lokacijske kvociente v Jugoslaviji.

SR Makedonija je bila industrializirana pod jugoslovanskim poprečjem. Le šest občin je preseglo to poprečje: Skopje, Štip, Titov Veles, Delčevo, Probištip in Ohrid. Industrializacija je v tej republiki, podobno kot na Kosovem in v Črni gori, šele dobivala prve močnejše osnove.

V SR Črni gori, ki je v minulih tridesetih letih šele dobila sploh prvo industri-jo, je industrializacija bila iz razumljivih razlogov še na nizki stopnji. Nadpoprečna je bila edino v občinah Cetinje in Mojkovac. Kljub tej, na prvi pogled neugodni in-dustrializacijski bilanci, ki so jo izkazovale nerazvite republike in pokrajina Kosovo, pa vendar treba podčrtati, da je industrializacija, ki se je začela šele pred dvajse-timi, leti, vendarle dosegla hiter vzpon in dokaj ugodne rezultate.

Industrializacijsko stopnja v republikah in pokrajinah, merjena z lokacijskim kvocientom

Pnvrprni Število občin z lokacijskim kvocientom Republika - L ^ d i s T i Pokrajina ioKaci|&Ki Q Q d Q o,5 do 1,00 do 1,50 do 2,00 do nad Skupaj

kvocient Q 4 g Q g g i g g 2 g g ^

Jugoslavija 1.000 161 162 108 39 27 12 509

Bosna/Herc. 0.805 38 40 21 5 2 1 107

Črna gora 0.632 10 8 2 — — — 20

Hrvatska 1.092 28 38 32 9 2 3 112

Makedonija 0.842 6 18 4 1 1 — 30

Slovenija 1.951 3 5 12 11 21 8 60

Srbija 0.884 76 53 37 13 1 - 180

— Ožja Srbija 0.959 48 30 24 11 1 — 114

— Vojvodina 0.975 13 17 12 2 — — 44

— Kosovo 0.424 15 6 1 — — — 22

*

Glede na pozno industrializacijo in še vedno razmeroma skromne geografske učinke industrializacije, so jugoslovanski geografi posvečali temu fenomenu raz-meroma malo pozornosti. Tako je nastalo izredno malo geografskih del o industri-ji in industrializaciji Jugoslavije. Nekatera so navedena v bibliografiji.

LITERATURA

1. Mirkovič M.: Ekonomska histeri ja Jugosiaviie. Zagreb 1958. p. 265—284 in 332—333 2. Kukoleča S. M.: Industrija Jugoslavije 1918—1938. Beograd 1941, p. 63—90 3. Deflnit ivni rezultati popisa stanovništva od 31. marta 1931. godine, knjiga VI, prisutno sta-

novnlštvo po glavnom zanimanju. Sarajevo 1940 4. Statistika industri je Kraljevine Jugoslavije, Izdanje ministarstva trgovine i industrije. Be-

ograd 1941 5. Kukoleča: o. C. p. 55 6. Vinski I.: Klasna podjeia stanovništva i nacionalnog dohotka u 1933 godini. Zogreb, 1970 7. Kukoleča: o. c. p. 100 8. Popis stanovništva 1953, knjiga XVI. Beograd 1959

Popis stanovništva 1961, knjiga XIV. Beograd 1965 Popis prebivalstva In stanovanj v letu 1971, knjiga X. Beograd 1975

9. Statlst ički godišnjak SFRJ, 1955—1978. Beograd. 10. Vrišer I.: Industrializaciia Slovenije, Zavod SRS za družbeno planiranje, področje za pro

storsko planiranje, 33. Ljubljana, 1977 11. Geografija SR Hrvatske. 1—6. Zagreb, 1974 12. Markovlč J.: Prostorni i strukturni razmeštaj industri jskih objekata u Jugoslavij i , Zbornik ro-

dova Prir. — mat. fak. Beograd. XVi l l (1971) 13. Geografija Bosne i Hercegovine (v t isku). Saraievo, 1930 14. Panov M.: Geografija na SR Makedonija, Skopje 1976 15. Krasniči M.: Društvene geografske promene Kosova i Metohije Priština, 1963

Igor Vriser

INDUSTRIALISATION OF YUGOSLAVIA

Yugoslavia was — at the t ime when she was founded as a state in the year 1918 — a country wi th hardly any manufactur ing industries. The development of industries dur ing the f irst period (1918—1941) was very slow. The social ist Yugo-slavia, however, has promoted industr ial development as a basic economic deve-lopment policy. Because of industr ial isat ion the share of the work ing populat ion in manufactur ing industries in the total work ing populat ion has been increased f rom 7,9°/o in the year 1953 to 17 ,7% in the year 1971 whi le the number of employed persons in this branch of act ivi t ies has risen f rom 251.187 (in the year 1938) to 1.961.480 (in the year 1977) when they represented 3 8 % of all employed persons in Yugoslavia. The capacity of the machinery had been raised from 640 MW in 1938 to 7989 MW in 1976. In the year 1977 mining and manufactur ing industr ies' constr ibut ion to national income reached 37 ,2%. Yugoslavia has thus achieved the level of a partly industr ial ised country where the regional dif ferences lemained, however, considerable.

Before 1945 the majority of the industrial capacity was in a few branches of manufactur ing industry: texti le, food-processing, metal work ing, t imber and mi-ning. The structure by industr ial branches changed gradual ly since 1952. In the year 1977 the most important industr ies were the metal work ing, texti le, food-pro-cessing, t imber, electr ical engineering and chemical industries.

With the regard to the locat ion quotient

All employed in the industry in a commune in 1977

All employed in the industry in Yugoslavia in 1977 L k = Number of inhabitants in a comune in 1971

Total populat ion of Yugoslavia in 1971

Slovenia proved to be the most industrialised region of Yugoslavia, in parti-cular the communes in her central part. The SR Croatia was to until recently the second most industrialised republic, but the differences in the degree of industria-lisation are considerable. Well Industrialised areas are in Istria, in the Croatian coastland, in Gorski Kotar area and around the cities of Zagreb, Karlovac, Sisak, Split and Osijek. Considering the degree of industrialisation of the SR Bosnia and Hercegovina was, with exception of some areas, rather much below the Yugoslav average. Industrialisation is above Yugoslav average only in her central part (Sarajevo, Zenica, Travnik, Vares, Bugojno). The SR of Serbia shows a location quotient that is quite close to the Yugoslav average, but the regional differences are very considerable. There are, in Serbia proper, some industrialised communes that have achived a considerable concentration of industry (Belgrade, Arandje-lovac, Bor, Kragujevac, Krusevac, Nis, Pirot, Priboj, Svetozarevo, Titovo Uzice and Valjevo). The highest degree of industrialisation in Vojvodina is registered in the communes of Backa Palanka, Kikinda, Kula, Novi Sad, Pancevo and Senta. The differences in the degree of industrialisation between communes in Vojvodina are, however, smaller because of the generally higher level of economic development of that province. Least industrialised is the autonomous province of Kosovo. The degree of industrialisation is in all communes far below the Yugoslav average. The industrialisation of SR Macedonia as a whole is below the Yugoslav average. The exception are the communes: Skopje, Stip, Titov Veles, Delcevo, Probistip and Ohrid, Industrialisation in this republic, just as in Kosovo and Montenegro, is only acquiring its first stronger foundation.