I. del - Srednja šola za gostinstvo in turizem v Ljubljani. in 3. UMETNOST odrasli (V... · Ţ a n r je slika vsakdanjega ţivljenja in tako pomembno pričevanje o človekovem ţivljenju

UMETNOST za 1 . in 3 . le tn ik (gastronomske in hote lske s tor i tve) s a m o z a i n t e r n o u p o r a b o

pr ipravi la Va ler i ja Vuk Husejnag ić, prof .

1

I. del

U M E T N O S T

Je splošno ime za človekovo oblikovanje in izraţanje na različnih področjih

(glasba, likovna umetnost, knjiţevnost, gledališče, …), v omejenem pomenu pa

ime za likovno umetnost (arhitekturo, slikarstvo, kiparstvo, grafiko, umetno obrt,

oblikovanje). Umetnost ţe od nekdaj nastaja iz človeške nuje po vsestranskem

izraţanju in posredovanju misli in čustev. V starih razvitih kulturah je bila

umetnost dolgo najtesneje povezana z verovanjem in obredi (svetišča,

upodobitve bogov). Tudi v srednjem veku je bila umetnost v veliki meri v sluţbi

religije, ki je bila vse do baroka za mnoga umetniška področja odločilna. Danes

pod besedo umetnost razumemo vse tiste dejavnosti, katerih namen je

ustvarjanje del z estetsko vrednostjo.

U M E T N O S T N A Z G O D O V I N A

To je humanistična veda, ki se ukvarja z deli likovne umetnosti in umetniki.

Obravnava jih kot izraz idej in estetske občutljivosti v določenem času in

prostoru. Umetnostna zgodovina skuša odgovoriti na vprašanja: kaj izraţa

določena stvaritev, kaj je pomenila v svojem času, komu je bila namenjena,

kakšen je bil njen poznejši vpliv, itd. Umetnostna zgodovina ohranja spomin na

umetnine, jih pojasnjuje in skuša pokazati in razkriti okoliščine, ki prispevajo k

njihovemu celotnemu razumevanju, hkrati pa sodeluje s strokami, ki si

prizadevajo, da bi jih zavarovale pred propadanjem in uničenjem.

Vs eb i nsk a an a l i z a l i ko vn eg a d e l a

Ko se srečamo z upodobitvijo, nas zanima, kaj hoče povedati, kakšna je vsebina

in kakšen je njen pomen. Pri tem sta v veliko pomoč dve pomoţni vedi:

i k o n o g r a f i j a se ukvarja z opisom in poimenovanjem ter z določanjem

upodobljene snovi, i k o n o l o g i j a pa razlaga, interpretira upodobitev in

poskuša ugotoviti njeno celovitost. Pri tem uporablja pisne vire (knjiţevna dela,

zgodovinske vire, naboţna dela), upošteva druţbene okoliščine, naročnikove

nazore in pričakovanja (pisma, pogodbe), razkriva prikrite pomene v upodobitvi,

itd.).

Likovna snov ali tema je izraz, ki nam pove, od kod je upodobitev vzeta

(označuje večjo celoto, ki ji delo pripada). Govorimo o mitološki, zgodovinski,

literarni in naboţni snovi. (Slika 1)

Vsebina likovnega dela označuje opredelitev upodobljenega. Ločimo stvarno

vsebino (kar vidimo), čustveno vsebino (kar izpričuje) in sporočilno vsebino (kar

nam upodobitev z vsemi okoliščinami sporoča). (Slika 2)

Likovni motiv pomeni vsebinsko jedro slike, je tisto, kar slika neposredno

predstavlja in je pogosto enak naslovu.



2

Med n a b o ţ n e m o t i v e uvrščamo tiste, ki predstavljajo vsebine iz svetih

besedil, upodabljajo bogove in svete osebe, nam posredujejo pogled na obredje,

na prizore iz zgodovine neke vere, itd. Pri nas so najpogostejše svetopisemske

vsebine, kasneje pa so se jim pridruţile še svetniške legende. Zaradi svojih

simbolnih vlog pa so dobile sakralni pomen tudi nekatere ţivali, rastline in

predmeti. P o s v e t n i m o t i v i so tisti, ki upodabljajo neposvečene

(nereligiozne) dogodke in osebe, literarne in zgodovinske motive in neposredno

prepoznavne motive.

Meja med naboţnimi in posvetnimi motivi velikokrat ni ostra, med njimi so

številne povezave. Pri določanju, kaj je upodobitev s posvetno in kaj z religiozno

vsebino je najpomembnejši namen, zaradi katerega je delo nastalo. Med literarne

motive štejemo vse, ki izvirajo iz literature (mitologije, knjiţevnosti,

zgodovinskih spisov, znanstvenih del, itd.).

Najpomembnejši neposredno spoznavni motivi:

G l a v a - motiv človeške glave brez izraţenih karakternih značilnosti (glava

umetnika zanima samo kot posebna, razgibana forma). (Slika 3)

P o r t r e t - umetnik išče telesne in zlasti duševne podobnosti z

upodobljenimi (preko originalne fizične oblike podaja originalno psihično

obliko posameznika). Portretist je poseben, psihološko nadarjen umetnik, ki

zna najti na človekovem telesu in obrazu tisto originalnost, po kateri se ljudje

ločimo med seboj. Ločimo tri vrste portreta: idealni portret je tisti, kjer

umetnik zanemari vse neproporcionalno in poudari le skladno, naturalistični

portret je tisti, ki zanemarja proporcionalno in poudari le neskladno, realni

portret pa je tisti, kjer se najde najboljša zveza med idealnim in

naturalističnim. (Slika 4)

A v t o p o r t r e t ali lastna podoba je neke vrste likovna avtobiografija.

Umetnik ne podaja samo telesnih značilnosti svojega obraza, prodreti poskuša

tudi v svojo dušo in pokazati, kako sam gleda nase, lahko pa pokaţe tudi svoj

pogled na ţivljenje in umetnost. (Slika 5)

K a r i k a t u r a je ena izmed poglavitnih vrst likovnega humorja. V glavnem

je povezana s človekom, na katerem odkriva smešno. V tem smislu je v

karikaturi več stopenj - od rahlega namigovanja, dvoumnosti, roganja,

zasmehovanja, ironiziranja, sarkazma in cinizma . (Slika 6)

F i g u r a podaja oblečeno človeško postavo. Po motivu se deli na žanrsko,

zgodovinsko, mitološko, religiozno in etnografsko. Je dragoceno pričevanje o

načinu oblačenja v posameznih obdobjih . (Slika 7)

A k t je človeško telo, upodobljeno brez obleke. Po stopnji razkritosti ločimo

med aktom in polaktom. Človeško telo je od nekdaj zelo privlačno za

umetnike zaradi oblik, barv, simetrije, proporcev… in je ravno zaradi tega

eden najstarejših motivov v človeški zgodovini. Lahko pa bi se reklo, da je akt

neke vrste dokument o umetnikovem psihičnem in fizičnem razmerju do

lastnega in tujega telesa. (Slika 8)



3

T i h o ţ i t j e je motiv, v katerem so upodobljeni razni predmeti, rastline in

mrtve ţivali. Precej časa je trajalo, da je postalo samostojni motiv (v baroku).

Oblikovala so se tematsko zaokroţena tihoţitja (sadna, cvetlična, glasbena,

kuhinjska, lovska). "Vanitas" (ničevost) se imenuje tihoţitje posebne vrste, ki

izraţa predvsem misel na propadanje, smrt (peščena ura, mrtvaška lobanja,

utrnjena sveča, itd.). (Slika 9)

K r a j i n a ali p e j s a ţ je motiv, ki kaţe naravo. Lahko je gorska,

gozdna, poljska, rečna ali morska (marina). Kadar podaja široke poglede na

mesta ali pokrajino, se imenuje panorama, če pa kaţe trge ali ulice, se

imenuje veduta. Posebna vrsta je ruinizem, kjer se upodablja stare

arhitekturne spomenike v ruševinah. Krajino delimo še na vizualno (nastalo z

neposrednim opazovanjem narave) in domišljijsko (nastalo s kombiniranjem

elementov vizualne krajine v domišljiji). (Slika 10)

I n t e r i e r predstavlja notranjščino kake stavbe in je bil v mnogih obdobjih

bolj postranskega značaja, sluţil je samo kot ozadje drugim motivom . (Slika 11)

Ţ a n r je slika vsakdanjega ţivljenja in tako pomembno pričevanje o

človekovem ţivljenju v različnih zgodovinskih obdobjih. Pomembno je tudi to,

da se na upodobitvah pojavljajo preprosti, navadni ljudje. (Slika 12)

A n i m a l i z e m je upodabljanje ţivali. Vsako obdobje je dajalo prednost

tisti ţivali, ki je bila s posebnostmi svoje narave in oblike podobna njegovemu

etičnemu in estetskemu značaju. (Slika 13)

S im bo l , a t r ib u t , poo se b i tev in a l ego r i j a

S temi izrazi se v likovnih delih pogosto srečujemo, ne glede na to, ali gre za

posvetne ali naboţne upodobitve.

Simbol v likovni umetnosti pomeni sporočilo v obliki podatka, ki je lahko

predmet (ţival, rastlina, oseba), znamenje (število, geometrijski lik) ali pojav

(barva, naravni pojav), idr. Z njegovo pomočjo prepoznamo pomen upodobitve

(tehtnica je simbol pravice, bela barva je simbol čistosti). Simbol nadomešča

upodobitev oseb - kadar pa se pojavi skupaj z njimi, ga imenujemo atribut.

Atribut: upodobljeni osebi dodano prepoznavno znamenje, ki simbolizira:

1. njen položaj (tiara – papeţa, krona ali ţezlo – vladarja), 2. njeno osebo (strela

– Zevsa gromovnika, trizob – Pozejdona, boga morja), 3. funkcijo ali poklic

(tehtnica – pravičnost, kotomer – stavbenika). V nasprotju s simbolom atribut ni

samostojen oziroma ne nadomešča oseb.

Poosebitev ali personifikacija je utelešenje, počlovečenje (bogov, lastnosti,

pojmov). Nastopa takrat, ko je npr. pojem upodobljen kot oseba (deklica z

ţitnimi klasi je poosebitev Poletja, ţena s tehtnico pa Pravice).

Alegorija ali prispodoba je prikazovanje abstraktnega v konkretni obliki, je s

podobo opisan pojem, potek ali stanje (npr. usmiljenje, vojna, melanholija),

večinoma s personifikacijo (smrt kot okostnjak s koso, strah kot furija ipd.).

Pomeni upodobitev, pri kateri izvemo njen pomen iz razmerja med vsemi

upodobljenimi prvinami. Alegorija ponazarja pojme (Svoboda, Domovina),

dogajanje v naravi (Pomlad) ali občutja (Minevanje).



4

O bl iko vn a a n a l i z a l i ko vn eg a d e l a

Vsako likovno delo ima svojo zgradbo - oblikovne prvine, ki jih je umetnik

uporabil pri "gradnji" svojega dela. Temeljne likovne prvine so točka, linija,

barva, svetloba, površina, prostor, perspektiva in kompozicija.

Točka je kot likovna prvina lahko prostorska ali ploskovita oblika, ki "ujame in

zadrţi pogled". Lahko je okrogle ali druge oblike, velika ali majhna. Je osnovna

enota, ki pa lahko nastopa v zaporedju bolj ali manj enakovrednih točk in tako

sodeluje pri oblikovanju projekta.

Linija je ena temeljnih likovnih prvin, ki govori o gibanju v prostoru. Različne

smeri njenega gibanja različno občutimo (navpičnica deluje aktivno, vodoravnica

pa pasivno).

Barva in svetloba sta prvini, ki bistveno določata značaj dela. Naravne in

umetne barve in prav tako naravna in umetna svetloba vplivajo na lastnosti

upodobljenega objekta. B a r v a ima lahko simboličen pomen (bela oblačila

angelov so simbol njihove čistosti), vlogo opisovalca (bela za zimsko vzdušje), je

sredstvo za doseganje posebnega vpliva na gledalca ali pa samostojna slikarska

tema. S v e t l o b a je prvina, ki sodeluje pri ustvarjanju prostornine,

kompozicije ter pri zaznavanju objektov in celote.

Če so telesa naslikana brez senčenja in sence, delujejo ploskovito in prostor okoli

njih izgubi svojo osnovno vrednost, tretjo dimenzijo oz. globino. Pri

obravnavanju svetlobe sta posebej značilna dva izraza: c h i a r o s c u r o

(svetlo-temno) in s f u m a t o (zastrtost barv, megličavost).

Površina: učinek dela je tesno povezan z materiali, tehnikami in orodji, ki jih

uporablja umetnik. Barvo lahko nanaša s tankim čopičem ali lopatico, rokami ali

direktno iz tube in uporablja različne tehnike. Površina je s svojo obdelanostjo,

razgibanostjo in barvo pomembna sestavina v dojemanju celote. Na zglajeni

površini se svetloba odbija in prispeva k drugačnemu učinkovanju stvaritve kakor

na hrapavi.

Prostor: površina papirja ali platna je za slikarja površina, po kateri

razporedi linije, barve in predmete, ki, glede na način postavitve, ustvarjajo

v t i s p r o s t o r a. Ta se lahko ujema z izkušnjo realnosti, lahko je

brezkončen ali pa ga sploh ni. Prostor, globino in oddaljenost upodobljenih

objektov dojemamo tudi glede na naše mesto (je naslikan tako, da se razteza v

višini naših oči ali pa gre za pogled z višine ali s tal).

V kiparstvu je element prostora povezan z maso, otipljivimi lastnostmi plastike in

s prostorom, ki ga kip izrablja okoli sebe (ta je lahko bistveno večji od mase). Tu

je pomemben tudi "zunanji" prostor, ki omogoča pogled na delo.



5

Perspektiva

označuje način upodabljanja teles v razmerju do prostora .

Umetniki so se na različne načine lotevali upodabljanja v globino razvrščenih

teles. Govorimo o vertikalni, konceptualni, osni, ukrivljeni, linearni, zračni ,

svetlobni in barvni perspektivi, o ptičji in ţabji perspektivi, o skrajšavah, itd.

V e r t i k a l n a p e r s p e k t i v a je način prikazovanja prostora, pri katerem se

tridimenzionalni prostor prikazuje na ravni ploskvi tako, da se predmet, ki je v resnici

za prvim predmetom v globini, na sliki nahaja nad prvim predmetom. Tako je

vertikalno nanizanih več planov slike - eden nad drugim. Nikjer se ne prekrivajo, kar

se sicer pogosto dogaja. Pravilno "branje" take slike je od spodaj navzgor.

K o n c e p t u a l n a p e r s p e k t i v a je način upodabljanja teles s takega

zornega kota, da so pred nami v najbolj značilnem pogledu. Tako je npr. oseba

upodobljena v kombinaciji glave in nog s strani ter čelno postavljenega trupa. Gre za

upodobitev zamisli (koncepta) o človeku, naravi in predmetih okoli njega. Vertikalna

in konceptualna perspektiva sta značilni za egipčansko slikarstvo, podobno je tudi na

asirskih reliefih ter v grškem in etruščanskem vaznem slikarstvu. (Slika 14)

O s n a p e r s p e k t i v a: prostor je jasno zamejen in odprt kot oder - kot bi škatli

odvzeli sprednjo stranico. Če bi podaljšali linije, ki se pojavljajo na taki sliki, bi videli,

da se v globini ne stikajo v eni sami točki, ampak so stične točke razporejene po

navpični osi.

U k r i v l j e n a p e r s p e k t i v a nastane takrat, kadar je slika sestavljena iz

več prostorskih izsekov. Neskladje nastane pri povezovanju več enot in pri

povezovanju notranjosti z zunanjostjo (nepravilna velikostna razmerja).

L i n e a r n a p e r s p e k t i v a nastane v poznem 14. stoletju kot posledica

močne teţnje po pribliţevanju k vizualni resničnosti v slikarstvu. Temelji na

zakonitosti, da se predmeti z oddaljevanjem od gledalca navidezno zmanjšujejo .

Ugotovili so, da se vse vzporedne linije, ki so pravokotne na vidno polje, stikajo v eni

sami točki na horizontu (v očišču). V praksi je to pomenilo, da so slikarji najprej

naslikali geometrijsko konstrukcijo prostora in nato razporejali in usklajevali velikost

oseb in predmetov. (Slika 15)

Z r a č n a p e r s p e k t i v a temelji na naravnem pojavu, saj se zaradi vpliva

atmosfere oddaljenim predmetom spreminjajo obrisi (v prvem planu so ostri, v daljavi

se mehčajo in izgubljajo), barvni odtenki (v prvem planu so ţivi, z oddaljenostjo

postajajo medli), kontrasti svetlobe in sence (spredaj ostri, oddaljeni nejasni) in

barve (v bliţini razločimo celoten barvni spekter, z oddaljenostjo pa vse barve

postajajo modrikasto-sive).



6

B a r v n a p e r s p e k t i v a temelji na dejstvu, da se nam nekatere barve zdijo

prostorsko bliţje, druge pa bolj oddaljene. Tople barve (rdeča, oranţna in rumena) se

navidezno pribliţujejo, hladne (modra, zelena, vijolična) pa oddaljujejo. Pri tem je

potrebno upoštevati tudi medsebojno učinkovanje barv (enaka vijolična bo ob modri

videti topla, ob rdeči pa hladna). Učinek globine se dosega samo s spreminjanjem

barv, vsi obrisi predmetov so ostri in vse barve so enako ţive. Mnoge moderne slike

gradijo dojemanje prostora samo z barvno globinsko lestvico.

C h i a r o s c u r o ustvarja občutek globine na sliki z zelo dramatičnimi kontrasti

med svetlimi in temnimi deli slike. Osvetljeni deli se nam zdijo bliţji, zatemnjeni pa

bolj oddaljeni.

S k r a j š a v e so se pojavile potem, ko so umetniki v celoti obvladali linearno

perspektivo. Posebej v iluzionističnem slikarstvu so pogosto zelo dramatične. Gre za

nenavadne poglede in zorne kote (pogled na človeka od zgoraj, pogled od stopal proti

glavi).

Kompozicija

je razporejanje likovnih elementov in vzpostavljanje odnosov med njimi. V zgodovini

umetnosti so umetniki uporabljali razne regulatorje (sredstva za urejanje). Eden

najenostavnejših je geometrija, ki sliki ali kipu daje preglednost in red - likovni smisel.

Poznamo odprto, središčno, simetrično, diagonalno, kroţno, piramidasto, ploskovito,

svobodno, vodoravno, itd. kompozicijo. (Slika 16)

Morfološki slogi ali obči likovni slogi

so kategorije, o katerih govori morfologija (oblikoslovje). Umetnine obravnava po

njihovih oblikovnih lastnostih, ki niso odvisne od zgodovinskih obdobij. Poznamo

tri različne morfološke sloge.

P l o s k o v i t i s l o g izraţa idejo upodobitve. Prvine so med seboj komajda

povezane, vsak element je ločen z jasno poudarjenimi obrisi, prostor je nezaključen

ali ga ni, liki so stisnjen i v ploskev in so videti anatomsko nelogični (izraţajo idejo, ki

ni podrejena realizmu). (Slika 17)

P l a s t i č n i s l o g je blizu videnemu in doţivetemu. Prostor je realen in določljiv.

Svetloba in senca ustvarjata vtis zaobljenosti predmetov in oseb ter določata njihov

poloţaj. Oblika in vsebina se ujemata (načelo realističnega pojmovanja snovi). Barve

so usklajene z resničnimi. (Slika 18)

S l i k o v i t i s l o g posreduje takšno podobo, kot jo sporoča občutek, vtis.

Upodobljena telesa in prostori niso razvidni na prvi pogled, prostor je poljubno

izrezan košček neskončnosti. Pogosto so poudarjeni gibi, razgibanost ter izrazita

čustvena stanja. Bistvo slikovitega sloga je v podreditvi mnogoterih sestavin

skupnemu učinku. (Slika 19)



7

II. del

L I K O V N E T E H N I K E

R i sb a i n z n a č i l n os t i o sn ovn i h r i s a r s k i h t ehn i k

R i s b a je temelj vsem likovnim umetnostim - je prvi način, s katerim začne

otrok likovno govoriti in z njo se je začela tudi zgodovina umetnosti. V svojem

osnovnem bistvu temelji na črti.

O g l j e je med najstarejšimi risalnimi materiali. Z ostanki zgorelega lesa so

prazgodovinski risarji risali ţivalske in človeške podobe po stenah v jamah. Črta

je mehka, prašna in neostra, zato je idealno za risanje senc.

S r e b r n i s v i n č n i k so uporabljali risarji, ki so ţeleli risati natančno,

čisto in trdno. Sestavljen je iz zmesi srebra, svinca in kositra. Bil je priljubljeno

orodje v renesansi, ko je bil risarski ideal znanstvena natančnost. Z njim so

izrisovali predvsem detajle.

S v i n č n i k ima precej široko skalo tonov (od bledo sive do črne) in ga radi

uporabljajo tako slikarji kot kiparji pri risanju osnutkov (t.i. študij). Narejen je iz

grafita.

K r e d a je raznobarvna, glavne barve so črna, rjava, bela in rdeča (sangvina).

Črta je lahko ostra kot pri svinčniku ali pa prašna kot pri oglju.

P e r o (gosje, krokarjevo, labodje, …) omogoča risanje črt različnih lastnosti: od

zelo tanke pa do precej debele ob močnejšem pritisku. Kovinsko pero omogoča

izredno jasnost in ostrino risbe. Lavirana risba nastane tako, da risar na s

peresom narisani risbi na določenih mestih raztopi rjavo barvo (risba se imenuje

sepija) ali črno barvo (risba se imenuje grizaj). Z menjavanjem gostejše in

redkejše mešanice se ustvari občutek globine.

Č o p i č omogoča risanje od zelo debelih do najtanjših črt: pomočimo ga v tuš

in ga bolj ali manj pritisnemo.

T r s t i k a je priostreno bambusovo steblo, namočeno v tuš. Njeno navidezno

togost so izkoristili tisti risarji, ki so ţeleli z grobo črto zapustiti močan vtis.



8

Gr a f ik a i n z n a č i l no s t i o sn ovn i h g r a f i č n i h t ehn i k

Grafik je ravno tako risar, vendar se od navadnega risarja loči po tem, da svojo

risbo razmnoži v več primerih. To doseţe z uporabo različnih grafičnih tehnik.

Vsem je skupno to, da imajo podlago (matrico), na kateri grafik s posebnimi

postopki naredi risbo kot predlogo in potem z nje odtisne večje število "risb", ki

se imenujejo grafični listi.

Vsak grafični list posebej je original in mora biti signiran (podpisan, oz.

opremljen z določenimi podatki). Ti so: zaporedna številka odtisa, število odtisov

v seriji (npr.3/15), grafična tehnika, naslov, podpis in datum. Po načinu obdelave

matrice in nanosu barve se deli grafika na visoki tisk (lesorez, linorez), globoki

tisk (bakrorez, jedkanica, suha igla), ploski tisk (monotipija, litografija) in

sitotisk (tiskanje skozi fine mreţice - sita). Nekaj osnovnih grafičnih tehnik:

L e s o r e z je dobil ime po hruškovem ali češnjevem lesu, ki se ga uporablja za

matrico. Z noţki lesorezec izrezuje površine, ki bodo na odtisu bele,

nedotaknjena pusti tista mesta, ki bodo obarvana. Črta je kompaktna in močna.

Naknadno je mogoče odtisniti še nekatere dele v barvi - barvni lesorez. Ker je

barva odtisnjena s plošče, ostane enakomerna po celotni površini in ni svetlo-

temnih prehodov.

B a k r o r e z nastane z rezanjem risbe v kovino (bakreno ploščo). Uporablja se

ostro in močno šilo ali dleto, takšna je tudi narava črt. Tiskarska barva se vtira v

izrezane dele in se nato pod močnim pritiskom odtisne na papir.

J e d k a n i c a nastane s pomočjo kemičnega postopka. Bakreno ali cinkovo

ploščo se premaţe s posebno smolo in nato umetnik z lahko, drobno iglo riše

motiv. Črta je lahko izredno tanka in fina. Celo ploščo nato potopi v raztopino

kisline. Na mestih, kjer je bila med risanjem zaščitna plast odstranjena, kislina

razţira ploščo. Črte niso tako zelo enakomerne in ostre. To je ena najbolj

rafiniranih grafičnih tehnik, ki omogoča širok razpon odtenkov.

L i t o g r a f i j a je tehnika, kjer je podlaga zglajena kamnita plošča, na katero

se riše risba s posebno litografsko kredo. Ploščo se prelije z raztopino kisline, ki

deluje povsod tam, kjer ni risbe in tako spremeni strukturo plošče. Plošča se nato

očisti in namoči v vodi. Preko navlaţene plošče se z valjčkom nanese tiskarsko

barvo, ki se prime samo tam, kjer je bila prej risba. Deli plošče, kjer je delovala

kislina, pa barvo odbijajo in na odtisu ostanejo beli.



9

S l ik ar s tv o i n z n a č i l n o s t i o snovn i h s l i k a r s k i h t ehn i k

Slikarstvu je temelj izraza barvna ploskev - od risbe se loči predvsem po tem, da

risba temelji na črti, slika pa na barvi. Vendar ima v vsaki risbi svoj deleţ barva

in tudi v vsaki sliki ima deleţ risba. Slikarske tehnike se med seboj ločijo po

barvah, razredčilih, čopičih in drugem orodju, po podlagah, itd.

P a s t e l je slikanje s suhimi barvnimi kredami. Tehnika slikanja obsega

predvsem nanašanje krede na hrapav papir, zato da se kredni prah ujame. Pri

slikanju se uporabljajo posebni pastelni čopiči in vata, da se zmehčajo ostri

robovi in prehodi. Nazadnje je potrebno sliko zaščititi z utrjevalcem.

A k v a r e l je slikarska tehnika z vodnimi barvami. Slika se na poseben papir,

ki se ga pritrdi na podlago in namoči z vodo. Slikanje se začne s svetlejšimi

barvami in postopoma prehaja do temnejših. Belo barvo načeloma nadomesti

belina podlage. Razlivanje in prelivanje barv je ena izmed značilnosti tehnike.

Popravljanje posušene slike ni mogoče.

T e m p e r a se imenujejo barve, ki jih danes kupimo v tubi in se mešajo z

vodo. V srednjem veku in renesansi pa so bile to barve, ki so se nanašale na

lesene plošče, izdelovali so jih pa iz barv v prahu, ki so jih mešali z jajci, kisom

in vodo. Barve so gostejše kot pri akvarelu, prekrivajoče in precej čiste, odtenki

so zastrti in umirjeni.

O l j e je tehnika, kjer se barve mešajo z lanenim oljem ter se nanašajo na

platno s čopičem. Danes je to najbolj razširjena slikarska tehnika zaradi mnogih

dobrih lastnosti, med njimi so ţivost in bleščavost barv, katerih razpon je

ogromen - od najgloblje sence do največje svetlobe, lazurnost (vidnost spodnjih

barvnih plasti skozi gornje), moţnost izdelave najbolj finih detajlov pa vse do

debelih, pastoznih nanosov, moţnost dopolnjevanja ţe posušene slike, počasno

sušenje, itd. Ena izmed pomembnejših slabosti te tehnike je občutljivost barv,

saj posebno rumena sčasoma potemni, pa tudi pojav razpok zaradi

neenakomernega krčenja in raztezanja barv.

E n k a v s t i k a je tehnika, ki je podobna oljnim barvam, stara pa je pribliţno

1800 let. Barvila se mešajo z voskom in nanašajo s segreto kovinsko paličico na

leseno, marmorno ali slonokoščeno ploščo. Posebej razširjena je bila na območju

Egipta, kjer so tako naslikali portretne podobe pokojnikov in jih polagali na

pokrove sarkofagov. Barve so še danes izredno ţive in sveţe.

F r e s k a je dobila ime zaradi njene značilne podlage, ki je sveţ omet

(italijansko "al fresco" - na sveţe). Slikar naredi zmes iz drobnega marmornega

peska in apna in z njo prekrije del stene, ki jo bo poslikal v enem dnevu. Na

mokro zmes nanaša barve, ki so zmešane z apneno vodo. Pred delom je potrebno

pripraviti t.i. karton (skico). Barve se med sušenjem veţejo z ometom in zaradi

tega je freska zelo obstojna.

M o z a i k je tehnika, pri kateri mozaicist v mokro malto vstavlja raznobarvne

marmorne, keramične, zlate in steklene kocke. Tudi tukaj je potrebno najprej

pripraviti karton. Poznamo črno-bele in barvne mozaike. Tehnika učinkuje izredno

bogato in bleščavo, saj vsak delček posebej odbija svetlobo. Natančnost mozaika

je odvisna od velikosti posameznih kamenčkov.

http://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Slikanje&action=edit&redlink=1

http://sl.wikipedia.org/wiki/Kreda

http://sl.wikipedia.org/wiki/Papir

http://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Prah&action=edit&redlink=1



10

V i t r a ţ so začeli izdelovati takrat, ko je umetnikom uspelo s kemičnimi

spojinami obarvati steklo (npr. manganov oksid daje modro barvo, ţelezov pa

rdečo). Posamezne kose stekla povezujejo svinčeni trakovi, vse skupaj pa se

vstavi v okenski okvir. Ko skozi steklo posije svetloba, postanejo barve izredno

bleščeče. Ta tehnika ne dovoljuje majhnih detajlov, zato jih je potrebno

naknadno naslikati.

T a p i s e r i j a je dragocena slikarska tehnika, ki nastane z ročnim tkanjem na

statvah. Najpogostejša materiala sta volna in svila, včasih pa so lahko dodane

tudi zlate in srebrne niti.

Navadno je velikih dimenzij, njena prvotna naloga pa je bila prekrivanje notranjih

zidov zaradi toplote. Kasneje je postala izrazito dekorativna. Karton se postavi

pod napeljane niti osnove, kar omogoča pravilno menjavanje barv.

K i pa r s tvo i n o snovne z na č i l n o s t i k i p a r s k i h mat e r i a l ov

Medtem ko je slikarstvo dvodimenzionalna, je kiparstvo tridimenzionalna

umetnost. Kiparstvo se deli na r e l i e f n o in o b l o. Pri prvem je obdelana

samo ena stran ploskve, ki bolj ali manj izstopa iz podlage (visoki, nizki ali

globoki relief), druga stran pa je ponavadi prislonjena ob steno, medtem ko je

oblo kiparstvo obdelano z vseh strani.

Posebnost kiparskih tehnik je v strukturi materiala: nekateri materiali so mehki

(glina, plastelin in vosek), drugi pa trdi (marmor, bazalt, les, slonova kost).

Strukturi materiala je potrebno prilagoditi tudi orodja za obdelavo in način

obdelave (dodajanje in odvzemanje gradiva).

T e r a k o t a (glina in ilovica) je najmehkejši gnetljivi material. Njena obdelava

je enostavna, saj se jo lahko dodaja ali odvzema. Pogosto se jo ţge in barva.

P o r c e l a n je podoben terakoti, le da se surovina zanj imenuje kaolin, je

svetle barve in bolj fine strukture, ţgati pa ga je potrebno pri mnogo višji

temperaturi - to mu daje večjo trdnost in sijaj. Uporablja se ga tako za malo

plastiko kot predmete za vsakdanjo uporabo.

B r o n - kip iz tega materiala nastane tako, da ga kipar najprej izdela iz gline,

potem naredi mavčni model in nazadnje odlije. Ta tehnika je posebna zaradi

svoje proţnosti (izdelati je mogoče skrajno dinamične motive), pa tudi zaradi

barve, saj sčasoma potemni in dobi teţak mračen ton. Zato dajejo bronasti kipi

vtis trdnosti in tudi motivi so pogosto temu prilagojeni (vojskovodje na konju,

divje ţivali).

L e s ima togo strukturo, vendar pa le-ta pomaga kiparju izoblikovati motive, za

katere je značilna zbrana in vzvišena drţa, hkrati pa je dovolj mehak, da kipar iz

njega lahko izrezuje najbolj svobodne oblike.

S l o n o v a k o s t je kiparsko gradivo, pridobljeno iz slonovih oklov. Je lep

material, ki zdruţuje lastnosti lesa (mehkobo) in marmorja (beli blesk). Ker ga ni

na voljo v velikih kosih, so izdelki majhnih dimenzij (miniature). Danes je

trgovina s slonovo kostjo prepovedana zaradi nevarnosti izumrtja ţivali.



11

K a m e n je med kiparskimi tehnikami nekaj takega, kar je olje med slikarskimi.

S svojimi različnimi strukturami lahko daje pribliţen vtis slonove kosti, lesa ali

kakšnega drugega kiparskega gradiva, vendar pa je tudi čisto samosvoj material.

Kamen ima različno trdoto in barvo. Obstaja veliko različnih vrst, od krhkih

peščencev do trdega eruptivnega kamna.

M a r m o r je masivna metamorfna kamnina, ki je nastala iz apnenca

(večinoma) ali dolomita. Poznamo bleščeče bele marmorje, ki so nastali iz čistih

apnencev in marmorje z barvnimi progami in lisami, ki so nastali iz apnencev z

glinenimi primesmi, ki so se reklistalizirali (zelenkasti, modrikasti,rdečkasti,

rumenkasti, sivi in črni). Sestavljen je iz brezbarvnih drobnih ali večjih zrnc z

ravnimi ploskvicami in se lesketa. Zaradi svoje lepote kiparji iz njega izdelujejo

skulpture, ki pa so precej podvrţene vremenskim vplivom (kisel deţ).

O b l iko va n je

I n d u s t r i j s k o o b l i k o v a n j e je novejše področje likovne umetnosti.

Vprašanja, ki se tu postavljajo in rešujejo, so v tesni povezavi z ţivljenjem

vsakega posameznika, saj gre za predmete, ki jih potrebujemo v našem

vsakdanjem ţivljenju. Danes nihče ne more reči, da ga ta vprašanja ne zanimajo.

Načela modernega industrijskega oblikovanja zahtevajo, da mora biti oblika

usklajena z materialom, iz katerega je predmet narejen. Vsak material, naj bo

naraven ali umeten (les, kovina, steklo, tkanina, plastika), ima posebne lastnosti

(trdoto, gladkost, barvo), ki predstavljajo njegov "karakter" in posebno lepoto.

Naloga oblikovalca je, da poskuša najti takšno obliko predmeta, s katero bo

najbolje izkoristil tehnične značilnosti materiala in moţnosti obdelave le-tega,

hkrati pa izpostavil njegovo lepoto.

V i z u a l ne k omu n i kac i je

Sočasnost dogajanja in prenosa informacij s pomočjo interneta in televizije

spreminja celo Zemljo v "veliko vas". Vemo, da objektivna vizualna informacija

ne obstaja (vedno je odvisna od gledišča). Novice na televiziji bodo pokazale le

neznaten delček celotnega dogajanja v svetu, saj je informacij preveč.

Poleg tega pa način prikazovanja slik (izbor in zaporedje), kot tudi dodan ustni

komentar, omogočajo, da se lahko vsak dogodek prikaţe na nešteto različnih,

celo nasprotujočih si načinov. Čeprav je po vplivu na prvem mestu (vsaj do nedavnega je bilo tako), pa t e l e v i z i j a ni edino sredstvo vizualnih komunikacij.

Sem spadajo tudi i n t e r n e t, f o t o g r a f i j a in f i l m, poleg pa so brez

dvoma tudi vizualna sporočila, ki nas spremljajo na vsakem koraku.

Najizrazitejša sporočila, vsaj v mestih, nam sporočajo i z l o ţ b e in

p l a k a t i, ki lahko tako pozitivno kot negativno vplivajo na razvoj vizualne

kulture meščanov. Plakati so tisto področje likovnega izraţanja, kjer so

sodelovali mnogi priznani umetniki modernega časa (Toulouse-Lautrec, Picasso,

Braque). Pogosto se imenujejo dela "ulične galerije", vendar pa v ničemer ne

zaostajajo za deli, ki so na ogled v galerijah.



12

Ar h i tek tu ra in u rb an iz e m

Arhitektura je umetnost oblikovanja prostora. Na področje arhitekture spadajo

s t a v b a r s t v o (oblikovanje in konstruiranje hiš), oblikovanje z u n a n j i h

p r o s t o r o v (parkov, ulic, trgov), oblikovanje n o t r a n j e o p r e m e,

u r b a n i z e m (načrtovanje in urejanje naselij) in u r e j a n j e k r a j i n e.

V arhitekturi se na različne načine vedno prepletata notranji in zunanji prostor -

prostor, v katerega vstopamo, in prostor, iz katerega izstopamo. Na zunanje

prostore (ulice, trge) vpliva zunanja masa zgradb s svojimi fasadami, poleg tega

pa še ograje, stopnice, mostovi, vodnjaki, spomeniki, drevoredi in druge umetne

ali naravne zamejitve.

Stavbarska umetnost je glede na višino lahko razdeljena na dva dela:

n i z k e z g r a d b e: mostovi, hidrogradnje (vodne zapornice, jezovi,

nasipi), komunalne zgradbe (ceste, nadvozi, podvozi) in

v i s o k e z g r a d b e, ki vključujejo naslednje glavne skupine zgradb

glede na namen: stanovanjske zgradbe, namenjene bivanju in druţbene zgradbe,

namenjene javnemu delovanju: šole, administrativno-upravne zgradbe, zgradbe

za zdravstvo, socialne ustanove, zgradbe za trgovino in gostinstvo, zgradbe za

kulturo, zgradbe za šport in rekreacijo, sakralne zgradbe. Industrijske zgradbe so

namenjene proizvajanju različnih dobrin.

Z razvojem civilizacije se ne spreminjajo le tehnike gradnje in estetski kriteriji,

ampak tudi namembnost zgradb. Tipe zgradb lahko razlikujemo tudi glede na

konstrukcijo in način komponiranja arhitekturnih elementov.

Glede na vrsto gradnje ločimo m a s i v n o in s k e l e t n o konstrukcijo.

Lahko gre tudi za kombinacijo obeh tipov. Masivno gradnjo predstavljajo

egipčanske piramide in templji, romanske cerkve in gradovi. Kot pove ime, so

zgrajene iz masivnih sten, ki so lahko iz različnih materialov (opečne, kamnite).

Pri skeletni gradnji obstaja nosilno ogrodje, ki omogoča uporabo transparentnih

polnil, npr. stekla. Nosilno ogrodje je lahko kamnito, jekleno, leseno, armirano

betonsko … Dober primer za skeletno gradnjo s kamnitim ogrodjem so gotske

katedrale. Skeletne konstrukcije iz 20. stoletja so predvsem iz jekla in

prednapetega armiranega betona.

Osnova vsake zgradbe je konstrukcija (sistem nošenih in nosilnih elementov).

Lahko je vidna ali pa zakrita.

Nosilni elementi konstrukcije so v glavnem podporni elementi: npr. stebri, slopi

in stene, nošeni pa so arhitrav, strop, kupola, streha itd.

Skozi tisočletja so se razvili posebni pojmi, ki so lastni samo arhitekturi. To so

arhitekturni elementi. Med najbolj značilnimi primarnimi elementi arhitekture so:

steber, stena, streha, vrata, okna in stopnice.



13

S t e b e r ni le nosilec preklade in tvorec konstrukcije, ampak s svojo tridelno

členitvijo na podstavek, osrednje deblo in glavo (kapitel) pooseblja določeno

formo, povzeto iz narave. Trije grški stebrni redi (dorski, jonski in korintski)

predstavljajo s svojimi dogovorjenimi pravili proporcev in oblik osnove

arhitekturnega, klasičnega jezika. S svojo vpetostjo v celotno zgradbo

predstavlja steber kot ponavljajoča se likovna enota tudi pomembno likovno

funkcijo v kompoziciji.

S t e n a ravno tako ne predstavlja le nosilnega, podpornega dela konstrukcije,

ki nosi strop, ampak je lupina, ki tvori nove oblike prostorov in loči notranjost od

zunanjosti ter notranje in zunanje prostore med seboj. Stena je tudi podlaga za

slike in zapise (npr. poslikane stene in reliefi v Egiptu, bizantinski mozaiki,

srednjeveške freske, iluzionistično poslikane baročne stene). Stena je lahko bolj

ali manj členjena z okni, vrati, nišami, loki, pilastri ali z arhitekturno plastiko ter

poslikavami.

V r a t a so arhitekturni element in niso le odprtina, ki omogoča prehod med

prostori, ampak so ţe davno v zgodovini postala simbol za prehod v višja oz.

druga stanja - predstavljajo tako ločitev kot povezavo med različnimi prostori.

Odprta vrata imajo drugačen pomen kot zaprta. Poseben statusni pomen imajo

vrata, ki povezujejo zunanji in notranji prostor (vrata v hišo so lahko mogočen

portal). Slavolok predstavlja slavnostna vrata, ki so pomnik določene zmage in

skozi katera simbolično vstopa zmagovalec. Vrata imajo lahko torej več funkcij:

uporabno funkcijo, saj omogočajo ali preprečujejo prehod, družbeno funkcijo, saj

predstavljajo statusni simbol lastnika zgradbe in likovno funkcijo, saj so aktivno

vključena v likovno kompozicijo stavbe.

O k n o je arhitekturni element z več funkcijami, ki so podobne tistim, ki jih

imajo vrata. Njegova uporabna funkcija je vez med notranjim in zunanjim

prostorom. Za likovno funkcijo je pogosto značilno ritmično ponavljanje, ki daje

fasadi njeno značilno dinamično ali statično kompozicijsko členitev. Okno je

seveda lahko tudi dominantna prvina (rozeta gotske katedrale).

S t r e h a nudi zavetje pred različnimi vremenskimi vplivi, hkrati pa je simbol

doma, varnosti in ima tudi statusni pomen. Po obliki so lahko enokapne,

dvokapne, ravne itd. Prostor, ki je posebno pomemben, ima drugače oblikovano

streho. Najbolj izrazit statusni simbol ima streha nad centralnim prostorom v

obliki kupole. Pojem strehe je tesno povezan s pojmom stropa. Ta je lahko raven

ali v obliki oboka (banjast, šilast, kriţni). Skupaj s steno je del lupine in

soustvarja notranji prostor. Lahko predstavlja ploskev, ki je nosilka barve in slike

in s tem novega sporočila.

S t o p n i c e kot arhitekturni element lahko pojmujemo na več načinov. Njihova

funkcionalna vloga je povezovanje višinskih nivojev, sčasoma pa so dobile tudi

svoj simbolni pomen: lahko predstavljajo pot k višjemu (stanju, svetu, bitju).

Lahko so notranje ali zunanje, tekoče stopnice pa vnesejo v prostor konstantno gibanje.

Za arhitekturo je torej najznačilnejši likovni element p r o s t o r.



14

Tudi slikar lahko upodobi prostor, le da bo to iluzija prostora, upodobljena na

ploskvi. Podobno iluzijo ustvarja scenograf, s to razliko, da je to

trodimenzionalna iluzija, ki jo ustvarja kulisa na odru. Kipar se s problemom

prostora ukvarja na drugačen način, saj to ni prostor, v katerega lahko človek

vstopa in izstopa.

Arhitekt v bistvu oblikuje praznino, ki jo izrazi z zamejitvami sten, oken, vrat,

stebrov, lokov, obokov itd.

Če hoče svojo idejo prostora narisati, uporablja različne projekcije, med katerimi

so pravokotne projekcije na več ravnin: t l o r i s, n a r i s, s t r a n s k i risi.

Da bi si bodočo zgradbo lahko predstavljali, jo nariše s projekcijami na eno

ravnino. Tako predstavitev imenujemo prezentacijska risba. Še veliko bolje pa

arhitekturo predstavi 3D animacija. Danes se načrti rišejo predvsem s posebnimi

računalniškimi programi.

V okviru različnih moţnosti oblikovanja prostora razlikujemo c e n t r a l n i in

v z d o l ţ n i prostor.

Centralni prostor ima v tlorisu kroţno ali mnogokotno zasnovo, lahko pa tudi obliko

enakokrakega kriţa, in zahteva tudi posebno obliko strehe (zelo svečan je strop v obliki

kupole). Med najbolj znanimi antičnimi centralnimi prostori so bili grški tolosi, templji z

okroglim tlorisom. Pri Rimljanih je najbolj znan Panteon, svetišče, posvečeno vsem

bogovom. V zgodnjekrščanski arhitekturi so bile med drugim centralne zgradbe krstilnice,

za bizantinsko arhitekturo pa so značilni bogosluţni centralni prostori. V zgodovini

arhitekture so se razvile še druge raznovrstne oblike centralnih prostorov.

Vzdolžni prostor ima poudarjeno smer gibanja. Dober primer je egipčanski tempelj.

Arhitekt je odlično predvidel različne prostorske učinke, ki se vrstijo ob hoji od vhoda do

najbolj skrivnostnega prostora. Pri tem se stopnjuje vzdušje tudi s pomočjo premišljene

zasnove vpada svetlobe v posamezne prostore. S stopnjevanjem zaprtosti prostorov pride

do izraza tudi njihova dostopnost glede na hierarhijo egipčanske druţbe. Vzdolţni prostori

so tudi zgodnjekrščanske bazilike, romanske in gotske katedrale, lahko pa so taki tudi

zunanji prostori, npr. Plečnikove kolonade na Pogačarjevem trgu v Ljubljani.

Nekoč je bila arhitektura umetnost, ki se je s slikarstvom in kiparstvom

povezovala v nedeljivo celoto. Slikar, ki je imel nalogo poslikati stene neke

katedrale, je moral uskladiti svoje kompozicije s kompozicijo celotnega prostora.

Prostor je določal, kje se bo obiskovalec ustavil in kam bo posebej pazljivo

usmeril svojo pozornost. Za arhitekturo je poleg prostora kot likovnega elementa

pomemben tudi element svetlo-temno. Način osvetlitve ustvarja v vsakem

prostoru posebne učinke. Upoštevati je potrebno tudi podnebne razmere. Kraji z

več sončne svetlobe bodo pogojevali drugačne fasade od ostalih. Velikost je

poleg svetlobe ravno tako odločilnega pomena: vsaka zgradba je namenjena

človeku in od njenih razseţnosti je odvisno, kako se bo v njej počutil.

Arhitektova vloga pa je, da v arhitekturi združi njeno funkcijo, umetniško

vrednost in tehnologijo.



15

Up or a b l je n a l i t e ra tu r a :

Nedelje Laneyrie-Dagen: Lire la peinture, Larousse, F., 2004, Nataša Golob: Umetnostna zgodovina, DZS,

Lj.,2003, Matko Peić: Uvod v umevanje likovnega dela, DZS, Lj., 1972, Umetnost na Slovenskem, MK, Lj.,

1998, Zgodovina slikarske, kiparske in arhitekturne umetnosti, Modrijan, Lj., 1998, Likovna teorija, Debora, Lj.,

2004, Bogomil Karlavaris in Helena Berce-Golob: Likovna vzgoja, DZS, Lj., 1991, Radovan Ivančević: Likovni

govor, Profil, Zg. 1997

Sez n a m s l i k ovn e ga g r ad iv a

1. Franc Kavčič: Salomonova sodba, 1817, Ljubljana, Narodna galerija

2. Eugene Delacroix: Svoboda vodi ljudstvo, 1830, Pariz, Louvre

3. Idol s Kikladov, vsaj 2000 pnš., Narodni muzej, Atene

4. Leonardo da Vinci: Mona Lisa, ok. 1505, Pariz, Louvre

5. Vincent van Gogh: Avtoportret, 1889, Pariz, Musee d'Orsay

6. Karikatura: Elvis

7. Antoine Watteau: Portret mlade deklice, 1710, Pariz, Louvre

8. Rembrandt van Rijn: Betsabeja po kopanju, 1654, Pariz, Louvre

9. Vincent van Gogh: Sončnice, 1888, London, National Gallery

10. Rihard Jakopič: Breze, 1902, Ljubljana, Narodna galerija

11. Paul Cezanne: Umetnikov atelje, 1889, Pariz, Musee d'Orsay

12. Jan Vermeer: Klekljarica, 1665, Pariz, Louvre

13. Sedeča mačka (Bastet), Egipt, 700-600 pnš., bron, Pariz, Louvre

14. Seth I. in boginja Hator, Egipt, ok. 1305-1290 pnš. Firence, Museo Archeologico

15. Pietro Perugino: Kristus izroča ključe, 1482, Rim, Sikstinska kapela

16. Leonardo da Vinci: Ana Samotretja, 1499, Pariz, Louvre

17. Kristus med apostoli, miniatura iz Book of Kells, ok. 800, Dublin, Trinity College

18. Jan Vermeer: Mlekarica, 1658, Amsterdam, Rijksmuseum

19. Ivan Grohar: Sejalec, 1907, Ljubljana, Narodna galerija



16



17

Documents

I. del - Srednja šola za gostinstvo in turizem v Ljubljani. in 3. UMETNOST odrasli (V... · Ţ a n r je slika vsakdanjega ţivljenja in tako pomembno pričevanje o človekovem ţivljenju