Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA DRUŽBENE VEDE
Grušenka Lah Kragelj
Mentor: red. prof. dr. Bogomil Ferfila
Somentor: izr. prof. dr. Vladimir Prebilič
Havaji – država ZDA ali neodvisna država
Magistrsko delo
Ljubljana, 2014
The Pacific Ocean, its shores, its islands and the vast regions beyond, will become the chief
theatre of events in the world’s great hereafter.
William H. Seward, 1852
Zahvaljujem se svoji družini, mentorju prof. dr. Bogomilu Ferfili in vsem, ki so obogatili mojo
havajsko izkušnjo.
Havaji – država ZDA ali neodvisna država
Država Havaji je najmlajša država ZDA, ki je v zvezo vstopila leta 1959. To je bila zadnja faza v
dolgem procesu amerikanizacije, ki se je na Havajih začel že v 19. stoletju. Takrat je namreč
mednarodno priznana ustavna monarhija s strateškim položajem sredi Tihega oceana zaradi
političnih, gospodarskih in vojaških razlogov postala neizogibno potrebna za ZDA. Priključitev
havajskih otokov k ZDA konec 19. stoletja še vedno ostaja ključna točka havajske zgodovine,
katere posledice se kažejo še danes. Zaradi svoje zgodovine in specifične poti do vključitve
Havajev v ZDA se država Havaji še danes razlikuje od ostalih celinskih delov ZDA. Država
Havaji je etnično najbolj raznolika država ZDA, v njej so domorodni Havajci šele tretja največja
skupina in so na dnu družbene lestvice. Na Havajih delujejo številna gibanja za suverenost, ki si
prizadevajo za popolno ali delno neodvisnost od ZDA. V magistrski nalogi analiziram pravni
podlagi, ki bi lahko bili mogoči za uveljavljanje suverenosti, in sicer kontinuiteto Kraljevine
Havaji in pravico havajskega naroda do samoodločbe. Domneve o kontinuiteti obstoja Kraljevine
Havaji ni mogoče ovreči, saj ZDA ne morejo izkazati nobene podlage, na kateri bi lahko
upravičile pridobitev Havajev. Prav tako havajsko ljudstvo ni uresničilo pravice do samoodločbe
saj plebiscit o vstopu Havajev ZDA ne more biti veljavna podlaga za pridobitev Havajev, in sicer
zaradi vprašljivega volilnega telesa in zaradi volilnega vprašanja, ki ni ponujal vseh možnosti
uresničitve samoodločbe. To pomeni, da havajski narod svoje suverenosti ni prenesel na ZDA.
Kljub vedno glasnejšim utemeljenim predlogom uresničitve suverenosti, in sicer najpogosteje v
obliki popolne neodvisnosti in modela „narod v narodu“, pa je zaradi ameriških ekonomskih in
narodnostno-varnostnih ter vojaških interesov, ki so se zlasti po 2. svetovni vojni le še
potencirali, popolna neodvisnost Havajev od ZDA težko predstavljiva. Ugotovim pa, da havajski
narod še vedno povezuje skupna tradicija, kultura in jezik, kar je podlaga za uresničevanje
kakršnikoli oblik suverenosti v prihodnosti.
Ključne besede: Havaji, kontinuiteta države, pravica do samoodločbe, gibanja za suverenost,
domorodno ljudstvo.
Hawaii – a US state or an independent state
The State of Hawaii is the most recent state of the USA that joined the Union in 1959. This was
the final stage in the long process of Americanization which started in the Hawaiian Islands early
in the 19th
century. By then, the internationally recognized constitutional monarchy which was
strategically based in the middle of the Pacific Ocean became indispensable to the US for
political, economic and military reasons. Annexation of the Hawaiian Islands to the US at the end
of 19th century remains the key point in Hawaiian history, and its consequences can be still felt
today. Because of its history and the specific path that lead to the incorporation of Hawaiian
Islands into the US, the State of Hawaii differs from mainland USA. It is the most ethnically
diverse state of the United States; however, the Native Hawaiians are only the third largest ethnic
group living at the lowest levels of society. In Hawaii, there are many sovereignty movements
seeking full or partial independence from the US. In my thesis, I analyze the legal background, on
the basis of which it could be possible to exercise sovereignty in Hawaii – namely, the continuity
of the Hawaiian Kingdom and the right of the Hawaiian people to self-determination. The
presumption of continuity of the existence of the Kingdom of Hawaii can not be invalidated since
the USA cannot present any valid claim for the acquisition of Hawaii. The Hawaiian nation in
reality never exercised the right to self-determination – the plebiscite is invalid due to the
questionable electoral body, and the plebiscite question not offering all options to effectively
exercise the right to self-determination. Therefore, the Hawaiian nation never transferred its
sovereignty to the USA. Proposals for sovereignty in the form of complete independence and the
„nation in the nation model“ grow ever louder. However, independence would be difficult to
imagine because of economic and national security and military interests of the USA that have
potentiated after the 2nd World War. I find, nevertheless, that the Hawaiian people are still linked
by a common tradition, culture and language, which all form the basis for the exercise of any
form of sovereignty in the future.
Key words: Hawaii, continuity of the state, right to self-determination, sovereignty movements,
indigenous peoples.
5
KAZALO
1 UVOD ......................................................................................................................................................................... 8
1.1 OPREDELITEV PROBLEMA ............................................................................................................................ 8
1.2 HIPOTEZA IN RAZISKOVALNA VPRAŠANJA............................................................................................. 9
1.3 STRUKTURA IN METODOLOGIJA .............................................................................................................. 10
2 GEOGRAFSKA IN DEMOGRAFSKA OPREDELITEV, TRADICIONALNA HAVAJSKA DRUŽBA IN
AMERIKANIZACIJA ................................................................................................................................................. 13
2.1 GEOGRAFSKA IN DEMOGRAFSKA OPREDELITEV HAVAJEV ............................................................. 13
2.2 TRADICIONALNA HAVAJSKA DRUŽBA ................................................................................................... 14
2.2.1 PRVI NASELJENCI HAVAJEV .............................................................................................................. 14
2.2.2 ZNAČILNOSTI TRADICIONALNE HAVAJSKE DRUŽBE ................................................................. 15
2.2.3 POLITIČNA IN PRAVNA UREDITEV DO LETA 1810 ........................................................................ 17
2.3 ZAHODNI SVET ODKRIJE HAVAJE ............................................................................................................ 20
2.4 AMERIKANIZACIJA HAVAJEV ................................................................................................................... 24
2.4.1 UVOD........................................................................................................................................................ 24
2.4.4 ZDA IN HAVAJI ...................................................................................................................................... 25
2.4.2 ŠIRJENJE PLANTAŽ SLADKORNEGA TRSA IN VZPON OLIGARHIJE: „VELIKIH PET“ ............ 29
2.4.3 INTERESI VELIKIH SIL ......................................................................................................................... 29
2.5 PRIKLJUČITEV HAVAJEV K ZDA ............................................................................................................... 31
2.6 HAVAJI KOT OZEMLJE ZDA ........................................................................................................................ 31
2.7 HAVAJI KOT DRŽAVA ZDA ......................................................................................................................... 32
2.8 ZAKLJUČEK .................................................................................................................................................... 33
3 GEOPOLITIČNI POLOŽAJ HAVAJEV ................................................................................................................. 34
4 HAVAJCI IN SUVERENOST: KONTINUITETA KRALJEVINE HAVAJI IN PRAVICA HAVAJCEV DO
SAMOODLOČBE ....................................................................................................................................................... 37
4.1 KONTINUITETA KRALJEVINE HAVAJI ..................................................................................................... 37
4.1.1 KRALJEVINA HAVAJI KOT SUVERENA DRŽAVA .......................................................................... 37
4.1.2 PRAVNA PODLAGA ZA KONTINUITETO KRALJEVINE HAVAJI ................................................. 40
4.2 HAVAJCI IN PRAVICA DO SAMOODLOČBE ............................................................................................. 51
4.2.1 HAVAJCI KOT DOMORODNO LJUDSTVO......................................................................................... 52
4.2.2 PRAVICA DO SAMOODLOČBE KOT PRAVNA PODLAGA ZA SUVERENOST DOMORODNIH
HAVAJCEV ....................................................................................................................................................... 55
6
4.3 MODELI SUVERENOSTI NA HAVAJIH ....................................................................................................... 57
4.4 ZAKLJUČEK .................................................................................................................................................... 60
5 ODPOR HAVAJCEV PROTI AMERIŠKI OBLASTI ............................................................................................. 63
5.1 OBDOBJE PRED PRIKLJUČITVIJO .............................................................................................................. 64
5.1.1 ZAČETNI ODPOR ZOPER ZAHODNI SVET ........................................................................................ 64
5.1.2 ZAČETEK KULTURNEGA UPORA – TISKANI MEDIJ V HAVAJSKEM JEZIKU........................... 65
5.1.3 ODPOR KRALJA KALĀKAUE .............................................................................................................. 67
5.2 ODPORI V OBDOBJU PRIKLJUČITVE ......................................................................................................... 68
5.2.1 USTANOVITEV PRVE POLITIČNE STRANKE ................................................................................... 69
5.2.2 UPOR ZOPER STRMOGLAVLJENJE KRALJEVINE ........................................................................... 70
5.2.3 UPOR ZOPER USTANOVITEV REPUBLIKE ....................................................................................... 71
5.2.4 PETICIJI ZOPER PRIKLJUČITEV .......................................................................................................... 72
5.2.5 ODPOR OB PRIKLJUČITVI .................................................................................................................... 75
5.2.6 PROTEST ZADNJE HAVAJSKE KRALJICE ......................................................................................... 75
5.3 ODPOR HAVAJCEV DANES – GIBANJA ZA SUVERENOST HAVAJEV ................................................ 79
5.4 ZAKLJUČEK .................................................................................................................................................... 84
6 SKLEP ...................................................................................................................................................................... 87
7 SEZNAM LITERATURE ......................................................................................................................................... 92
PRILOGE ..................................................................................................................................................................... 98
PRILOGA A: URADNI PROTEST KRALJICE LILIʻUOKALANI ZOPER POGODBO O PRIKLJUČITVI…. 98
PRILOGA B: SKUPNA RESOLUCIJA ZA PRIKLJUČITEV HAVAJSKIH OTOKOV K ZDA ...................... 100
PRILOGA C: RESOLUCIJA V OPRAVIČILO .................................................................................................. 102
7
SEZNAM KRATIC
GS OZN Generalna skupščina OZN
ICJ International Court of Justice (Meddržavno sodišče v Haagu)
ICC International Criminal Court (Mednarodno kazensko sodišče v Haagu)
MPDPP Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah
MPESKP Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah
OHA Office of Hawaiian Affairs
OZN Organizacija združenih narodov
UL OZN Ustanovna listina OZN
UN United Nations
ZDA Združene države Amerike
8
1 UVOD
Havaji – ime, pod katerim si predstavljamo rajske plaže, surfanje, klišejske sončne zahode,
eksotične hula plesalke, zvok ukulel, šum kokosovih palm, mondene hotele in poletje, ki se ne
konča ... Za večino od sedmih milijonov turistov, ki pridejo letno na Havaje, so Havaji res le
samo to, vendar se za to ameriško kuliso skriva več, in sicer bogata polinezijska kultura, havajski
jezik, tradicionalne vrednote in grenka zgodovina koloniziranega naroda. Obstaja namreč še en
del Havajev, in sicer Havaji, ki se borijo za svojo neodvisnost, identiteto in svoje pravice
(Pacheco 2009, 341). Ti Havaji, ki dobivajo vedno širše razsežnosti, namreč že tudi v
mednarodni javnosti prek številnih skupin in gibanj za neodvisnost, opozarjajo na krivico, ki so
jim jo storile ZDA. Čeprav so zgodovinska dejstva danes jasna, pa se pojavljajo vprašanja,
kakšen bo status Havajev v prihodnosti. Kot je navedel že havajski zgodovinar Kuykendall,
stoletna ameriška zgodovina namreč ne more izbrisati dejstva, da so Havaji del Polinezije.
„Včasih, ko je bilo mogoče morje prepluti le z vesli in jadri, so se Havaji prek otokov povezovali
z Azijo, kasneje v času radia, televizije, parnikov in letal, pa so se Havaji politično, kulturno in
gospodarsko povezali z ZDA.“ (Kuykendall 1938a, 1).
1.1 OPREDELITEV PROBLEMA
Država Havaji kot zadnja država, ki se je priključila ZDA, zaradi svoje specifičnosti izstopa od
ostalih Združenih držav Amerike. Razlog ni zgolj v tem, da so zaradi svoje geografske
umeščenosti in naravnih značilnosti Havaji splošno bolj poznani kot raj sredi Tihega oceana kot
država ZDA in so od ti. „Mainlanda“ oddaljeni skoraj 4000 km; gre namreč za sicer manj očitne,
vendar veliko pomembnejše razloge, kot so na primer, da gre za edino državo ZDA, ki je bila
prvotno kraljevina, da gre za državo, kjer belcev nikoli ni bilo več kot avtohtonega prebivalstva,
da gre za edino državo, ki ima sodstvo organizirano le na ravni okrožja (county), ter da gre za
edino državo, ki ima več skupnega z Azijo in Tihim oceanom kot z ZDA, in pomembneje, da gre
za državo ZDA, v kateri havajski narod ne priznava ameriške oblasti, zato se pojavljajo težnje po
neodvisnosti. Havaji, kakršni obstajajo danes, so torej posledica združevanja teh značilnosti in
ameriških vrednot, institucij in političnih procesov.
V nalogi želim prikazati politično zgodovinske okoliščine obdobja priključitve Havajev k ZDA,
ki še danes ostaja ključna zgodovinska točka, in analizirati pravno podlago za suverenost Havajev
9
k ZDA. Zato prvič, analiziram pridobitev Havajev s strani ZDA, in sicer na podlagi domneve
kontinuitete držav in ameriških argumentov za pridobitev Havajev (priključitev, plebiscit oziroma
dalj časa trajajoče efektivno izvajanje oblasti), in drugič analiziram pravico ljudstva do
samoodločbe in oblike, s katerimi jo Havajci lahko uresničijo. Analizirati želim tudi razloge za
takšen pristop s strani ZDA in za današnje stanje, ki so predvsem v geostrateških in vojaških
interesih.
Namen naloge je opozoriti in utemeljiti problematiko položaja Havajev v zvezi s suverenostjo
naroda, ki dobiva vedno širše razsežnosti. Kljub temu da se morda razmišljanja o suverenosti in s
tem posledično celo o odcepitvi Havajev zdijo absurdna in utopična, pa je treba razmišljati širše
in pravično, zato je treba predstaviti in utemeljiti tudi stališče Havajcev. ZDA sicer veljajo za
svetovno velesilo, a vseh problemov vendarle ne bodo mogle vedno reševati z vojaškimi
operacijami. ZDA so kot demokratična država tudi dolžne poslušati glas ljudstva. Nazadnje tudi
ne moremo z gotovostjo trditi, da bodo ZDA obstajale za vedno, zgodovina je namreč doživela že
nekaj propadov velikih imperijev, kar nas med drugim uči, da jo je nemogoče napovedovati.
Po eni strani želim torej prikazati okoliščine amerikanizacije Havajev in jih ponazoriti s stališča
mednarodnopravne domneve o kontinuiteti držav in pravice do samoodločbe naroda. Po drugi
strani pa želim kot razlog za današnje stanje prikazati pomen Havajev za ZDA, ki je predvsem
geopolitične narave. Nazadnje želim ponazoriti odnos havajske družbe do teh vprašanj in podati
morebitne možnosti za njihovo rešitev.
Ob tej problematiki se nam nehote zastavlja vprašanje primerjave s podobnimi usodami malih
narodov, med drugim tudi s Slovenijo. Drugače kot havajski, pa je slovenski narod, kot majhen in
zgodovinsko gledano relativno „nepomemben“ narod, kljub temu da je bil okupiran večkrat in bil
nazadnje del federalne države, vendarle uresničil pravico naroda do samoodločbe in ustanovil
neodvisno državo.
1.2 HIPOTEZA IN RAZISKOVALNA VPRAŠANJA
Pri raziskovanju me bo vodilo naslednje raziskovalno vprašanje:
Kakšen je status države Havaji v ZDA: ali obstaja veljavna pravna podlaga za priključitev
Havajev k ZDA oziroma ali obstaja podlaga za suverenost Havajev?
10
V tem okviru bom iskala odgovor na vprašanje:
Ali je Kraljevina Havaji pravno formalno prenehala obstajati ter ali je havajsko ljudstvo
uresničilo pravico do samoodločbe?
Vodilna hipoteza bo, da je pomen Havajev za ZDA danes z nacionalno-varnostnega vidika
prevelik, da bi ti lahko obstajali kot popolnoma neodvisna država.
Na osnovi te hipoteze bom iskala odgovore na vprašanje:
Kakšne so alternativne možnosti za ureditev statusa države Havaji v prihodnosti, in sicer v obliki
neodvisne države, v obliki modela narod v narodu oziroma v obstoječem stanju kot del ZDA?
1.3 STRUKTURA IN METODOLOGIJA
Magistrska naloga je razdeljena na šest delov.
Po uvodu, v drugem delu naloge predstavim Havaje, in sicer najprej z geografsko opredelitvijo
otočja Havaji ter z zgodovinskim prikazom socialno kulturno političnega procesa, ki je botroval
nastanku sodobnih Havajev. Geografska lega in zgodovina Havajev sta namreč ključni za
razumevanje današnjega položaja države Havaji in domorodnih Havajcev. Začela bom s
prikazom tradicionalne havajske družbe, kot je nastala v okviru polinezijske kulture, nadaljevala
z nastankom Kraljevine Havaji ter njenega razvoja do ustavne monarhije, nato pa se bom
osredotočila na vdore zahodnega sveta v havajsko družbo in posledične spremembe družbe.
Cookovemu odkritju Havajev je hitro sledil prihod misijonarjev in drugih belcev z izrazitimi
ekonomskimi interesi (kitolov, sandalovina, sladkorni trs). Nadaljevala bom s poskusi njihovih
potomcev za prevzem oblasti in zaključila s strmoglavljenjem Kraljevine Havaji, ustanovitvijo
Republike Havaji in priključitvijo Havajev Združenim državam Amerike, ki je posledica
vojaških, ekonomskih in političnih interesov ZDA, in s katero se začne tudi proces formalne
amerikanizacije Havajev. Zadnji poglavji tega dela se nanašata na obdobji, ko Havaji postanejo
ozemlje ZDA ter kasneje država ZDA, kar bi lahko opredelili kot dokončno amerikanizacijo.
V tretjem delu obravnavam geopolitične interese ZDA, in sicer podrobneje njeno širjenje v
Pacifik. Havaji so namreč zaradi svoje lege sredi Pacifika predvsem zaradi vojaških razlogov
postali pomembni, ko so ZDA v vojni s Španijo leta 1898 potrebovale strateško bazo v Pacifiku.
11
Danes imajo ZDA na Havajih največ vojaških oporišč, poleg tega pa je njihov položaj pomemben
tudi zaradi naraščajoče moči Azije.
V četrtem delu, ki je osrednji del naloge, želim raziskati teoretično in dejansko podlago za
suverenost Havajev. Gre v bistvu za dve različni podlagi. Prva temelji na položaju Kraljevine
Havaji in njene kontinuitete, ki je vprašanje mednarodnega prava. V tem okviru je treba raziskati
pravne podlage, na podlagi katerih ZDA zatrjujejo upravičenost do Havajev. Treba je teoretsko
opredeliti razloge za prenehanje obstoja države, in sicer tiste, ki so obstajali v času dogodkov, to
je na koncu 19. stoletja, ter teorijo aplicirati na primer Kraljevine Havaji. Na podlagi dobljenih
ugotovitev bo mogoče potrditi oziroma ovreči tezo o kontinuiteti Kraljevine Havaji. Druga
podlaga pa temelji na pravici do samoodločbe Havajcev (pravna podlaga, možnosti
uresničevanja). Tudi tukaj je treba najprej teoretično opredeliti pravico do samoodločbe,
opredeliti havajski narod, potem pa uresničevanje te pravice preveriti na primeru Havajcev (edini
sploh obstoječ dogodek je plebiscit leta 1959). Ob tem je treba opredeliti volivce, ki so bili
upravičeni odločati o prihodnosti Havajev in opcije, med katerimi so se ti volivci lahko odločali.
V tem delu predstavim tudi možne oblike uresničitve suverenosti Havajev.
V petem delu obravnavam pomen volje ljudstva, ki je pomembna po eni strani z vidika
kontinuitete Havajev kot zvezne države ZDA, po drugi pa z vidika pravice naroda do
samoodločbe, saj kaže na priznanje oziroma nepriznanje ameriške prevlade. Obravnavam v
zgodovini dolgo časa neopažen, namenoma ali ne, odpor domorodnih Havajcev zoper prevlado
ZDA, katerega začetki segajo že v devetnajsto stoletje. Podrobneje bom opisala, kako se je odpor
manifestiral na začetku in kako se manifestira še danes, in sicer v gibanjih za suverenost Havajev.
Ta odpor je mogoče dokazati le na podlagi virov v havajskem jeziku, na podlagi težnje
domorodnih Havajcev po ohranjanju tradicionalnih havajskih vrednot in kulture ter nazadnje na
podlagi sodobnih gibanj za suverenost Havajev. Osnova za pisanje tega dela je delo Aloha
Betrayed avtorice Noenoe K. Silva, v katerem so prvič zbrani havajski viri, ki kažejo na odpor
Havajcev (predhodni viri so bili namreč ameriški in so dogodke interpretirali po ameriško, zato je
obstajalo vprašanje verodostojnosti).
V šestem delu strnem svoje ugotovitve in potrdim oziroma ovržem zastavljene hipoteze.
12
Metodološki pristop je kvalitativen in temelji na interpretativni analizi etnografskih spoznanj in
zgodovinskih ter pravnih dejstev. Ta pristop izhaja iz analize raznovrstnih virov informacij in
podatkov ter pravnih aktov ter na njihovi osnovi gradi teorijo o vprašanju, ki je predmet
proučevanja, in sicer kakšen je status Havajev v ZDA. Pristop temelji na predpostavki, da
družbena realnost (Havaji so država ZDA!) ni edina in objektivna realnost, ampak je odvisna od
posameznikove izkušnje in obstoječih družbenih okoliščin; zato mora biti tudi proučevana v
okviru določenih družbeno zgodovinskih okoliščin, ki jih bom analizirala v nalogi s pomočjo
usklajevanja subjektivnih interpretacij različnih družbenih akterjev. Gre za metodološki pristop,
ki ni toliko usmerjen k preverjanju hipotez kot k osmišljanju in razumevanju večplastne
problematike statusa Havajev v ZDA in je kot tak najprimernejši za proučevanje izbrane
problematike.
Teoretski okvir bom postavila s pomočjo teorij v zvezi z državo, kontinuiteto države, pravico
naroda do samoodločbe in geostrateško politiko ZDA v zvezi s Havaji.
Za splošni opis Havajev se bom naslonila na pregled znanstvene literature in zgodovinske analize
večinoma tujih strokovnih člankov in dokumentov, ki jih bom interpretirala glede na relevantne
točke v zgodovini obstoja havajske družbe.
V poglavju o sodobni havajski družbi in gibanjih za suverenost Havajev se bom oprla na analizo
sekundarnih virov, ki so dostopni v medijih, na spletnih straneh gibanj za suverenost; analizo
izvirne havajske tradicije in aktualno problematiko havajske družbe bom obogatila z analizo
primarnih virov, kot so informacije in podatki, ki sem jih zbrala v okviru terenskega
raziskovalnega dela na Havajih.
13
2 GEOGRAFSKA IN DEMOGRAFSKA OPREDELITEV, TRADICIONALNA
HAVAJSKA DRUŽBA IN AMERIKANIZACIJA
2.1 GEOGRAFSKA IN DEMOGRAFSKA OPREDELITEV HAVAJEV
Geografska lega Havajev je izrednega pomena za nastanek in razvoj havajske družbe. Havaji so
otočje v osrednjem Tihem oceanu. Ime Havaji prihaja iz besede Hawaiki, ki ponazarja legendo
polinezijske domovine. Havajsko otočje sestavlja več sto otokov, ki se razprostirajo na okoli
2400 km in so vulkanskega nastanka. Na jugovzhodnem delu otočja se nahaja osem glavnih,
največjih otokov, in sicer (od severozahoda proti jugovzhodu) so to otoki Niʻihau, Kauaʻi, Oʻahu,
Molokaʻi, Lānaʻi, Kahoʻolawe, Maui, in Hawaiʻi1. Havaji so najbolj izolirano otočje na svetu, saj
so od najbližje celine, in sicer od ZDA (Kalifornija), oddaljeni kar 2472 milj, od Japonske pa
4105 milj (vir: distance). Havajska družba je „eno izmed etnično najbolj mešanih območij na
svetu“ (Warschauer v Godina 2013, 49), na katerem živijo številne etnične in rasne skupine in
skupnosti (Godina 2013, 49). Po podatkih United States Census 2010 je bilo število prebivalcev
na Havajih leta 2010 1.360.301, in sicer od tega belcev 336.599, Azijcev 525.078, domorodnih
Havajcev2 oziroma otočanov Pacifika pa 135.422
(vir: www.census.gov). Čeprav so Havaji osma
najmanjša država ZDA, so po gostoti naseljenosti kar na trinajstem mestu (vir: e-reference desk).
Geografsko so Havaji del Polinezijskega otočja. Polinezija skupaj z Mikronezijo in Melanezijo
tvori Oceanijo in se navadno opredeljuje kot del polinezijskega trikotnika, katerega oglišča so
Nova Zelandija, Velikonočni otoki in Havaji; ostale skupine polinezijskih otokov so Samoa,
Tonga, Cookovi otoki, Družbeni otoki, Markezi ter Francoska Polinezija, poleg teh so tudi
skupine manjših otokov, posameznih otokov in arhipelagov.
1 Otoki imajo tudi angleška imena, vendar bom v besedilu uporabila havajska imena. Opozarjam na razlikovanje med
Hawaiʻi, ki je največji izmed otokov (angleško: Big Island), in Hawaii, opredeljuje celotno otočje. V nalogi bom za
celotno otočje uporabljala slovenski prevod Havaji.
ʻ - okina. Havajski znak, ki ga bomo spoznali tudi v drugih havajskih besedah, označuje premor med črkama 2 V angleški literaturi najdemo izraze: indigenous Hawaiian, native Hawaiian in celo Native Hawaiian. Medtem ko
prvi in drugi izraz označujeta prvotne prebivalce Havajev, ki so te otoke naseljevali pred letom 1778, in njihove
potomce, izraz Native Hawaiian označuje tiste domorodne Havajce, ki imajo v sebi več kot 50 % havajske krvi. To
je bilo leta 1921 merilo za dodeljevanje zemlje, ki je bilo mnogokrat opredeljeno kot nepravično. V celotnem
besedilu naloge - kasneje govorim o pravicah in o deklaraciji domorodnih ljudstev - sem se odločila za uporabo
izraza domorodni Havajci. Godina sicer prevaja indigenous Hawaiian s „staroselci“ (Godina 2013, 48).
14
2.2 TRADICIONALNA HAVAJSKA DRUŽBA
2.2.1 PRVI NASELJENCI HAVAJEV
Prav geografska „izolacija“ Havajev je določila nastanek in razvoj havajske civilizacije. Izvor
prvotnih naseljencev havajskih otokov sicer ni natančno določen, a izkopavanja na otoku Hawaiʻi
kažejo na to, da so bili prvi pomembnejši naseljenci na otoku ljudje s podobno kulturo kot stari
prebivalci vzhodne Polinezije. Prvotne naselbine so nastale pred letom 400 n.št. (Bryan 1938, 3).
Za razumevanje starega havajskega ljudstva, njihove kulture in njihovega verjetnega izvora je
treba nujno predstaviti ljudstva, ki so naseljevala ostale dele Polinezije. Te kulture so namreč
povezane in imajo verjetno iste začetke.
Polinezijci naj bi bili potomci kavkaških ljudstev. Ta so na območju današnje Indonezije prišla v
stik s predniki mongolskih ljudstev. Potem ko so se ta pomešala, so nekateri odšli na vzhod, na
Pacifik. Ti so predniki Polinezijcev.
Naseljevanje Polinezije je v skladu s tradicionalnimi pripovedmi in glede na kulturne elemente
potekalo v dveh fazah, zgodnji in kasnejši fazi. V prvi fazi, torej okoli leta 400 n.št., so se naselili
pionirji, ki so naselili različne otoke in se niso nameravali vrniti tja, od koder so prišli. Imeli so
enostavno družbeno organizacijo, v kateri je bilo poudarjeno krvno sorodstvo vseh članov
plemena. Imeli so odprt prostor za verovanja, religijo in obrede, v katerem so bili glavni objekt
verovanja zloženi kamni. Na žalost se zgodbe o njihovih potovanjih niso ohranile, saj so jih
preglasile tradicionalne izpovedi kasnejših naseljencev.
Drugo fazo naseljevanj opisujejo tradicionalne pripovedi dolgih potovanj (t.i. long voyages).
Potovanja so v organiziranih odpravah potekala iz centralne Polinezije pod vodstvom aliʻi
(poglavarji)3 ob pomoči učenih svečenikov in pomorščakov. Odkrili so nenaseljene in že
naseljene otoke. Glavna potovanja so potekala od konca enajstega stoletja do štirinajstega
stoletja. Craighill navaja (Craighill 1965, 34), da je bil vzrok teh potovanj zgolj avanturizem in
želja po premagovanju „visečega neba“. Posadke so sestavljali izbrani in vzdržljivi možje. Bryan
je v pesniškem slogu zapisal, da „so le izbrani preživeli neurja in dosegli varni pristan, če pa so
jih pogoltnile vode velikega oceana, so potonili kot možje“ (Bryan 1938a, 10). Zgodnji
pomorščaki na svoja enostavna plovila na jadra s seboj niso jemali žensk in tudi zaloge hrane so
3 Aliʻi je havajski izraz za poglavarje, ki so to postali, ker so bili poglavarji tudi njihovi predniki.
15
bile omejene. Pozneje so s seboj jemali rastline – kokos, taro, jam, sladki krompir, ki so se
kasneje razširile po vsej Polineziji.
Kadar so bili otoki že naseljeni, je prihajalo do konfliktov in praviloma so zmagovali bodisi
poglavarji bodisi kasnejši priseljenci, ki so prevzeli oblast. Zgodnjim priseljencem so torej
zavladale družine kasnejših prišlekov, ki so postali poglavarji. Ti so tudi vnesli nove elemente v
obstoječo kulturo, vendar so bili ponekod elementi stare kulture tako močni, da so preživeli in se
ohranili v mešani kulturi (Craighill 1965, 34).
Posadke, ki so prijadrale na otoke v različnih tradicionalnih kanujih, so sicer ozemlja, kjer so se
naselile, izbirale tako, da se niso srečavale druga z drugo. Ko so se naseljenci ustalili, so se
bojevali s prvim valom priseljencev. Na večjih območjih, kjer je bila zemlja ugodna za
obdelovanje, so postali zemljaki (angl. people of the land) in njihova potreba po dolgih
pomorskih potovanjih je usahnila. Svoje uspehe in pridobitve na velikem oceanu so slavili in
opevali v pripovedih, govorih, največkrat pa v dolgih epih, imenovanih mele (pesem, pesnitev).4
Tudi na Havaje so se prebivalci naselili v dveh valovih, in sicer je prvi val potekal okoli leta 400
n.št. z Markezov, drugi val pa leta 1100 n.št. z Družbenih otokov (vir: http://www.e-
referencedesk.com/resources/state-early-history/hawaii.html). Po zadnjem obdobju potovanj
približno dvajsetih generacij, torej 400 let pred prvim kontaktom iz Evrope, havajski prebivalci
niso imeli nobenih stikov z ostalimi otočji Polinezije. V tem času se je na Havajih izolirano
razvila družba, kjer je bil socialni status večjega pomena kot kjerkoli drugje v Polineziji (Elmet
2000, 9).
2.2.2 ZNAČILNOSTI TRADICIONALNE HAVAJSKE DRUŽBE
V tem obdobju so Havajci razvili kompleksen socialni, kulturni in politični sistem.
Enotno polinezijsko kulturo dokazuje enotni jezik, ki se govori na različnih otočjih Polinezije, ki
sicer ležijo daleč narazen. Bryan navaja, da se kljub nekaterim razlikam v narečjih razumejo
domorodni Havajci, Maori z Nove Zelandije in domorodci z otokov Tuamotu, čeprav vse te tri
skupine ležijo v različnih kotih polinezijskega trikotnika (Bryan 1938, 5).
4 Mele je havajski izraz, ki označuje pesmi oziroma epe beseda, ki so ohranjale spomin na mano, spiritualno moč, ki
je dala poglavarjem status in oblast. Za Havajce so še danes izrednega pomena, enako tudi mana. Glej tudi opombo
11.
16
Obstaja tudi velika podobnost med polinezijskimi miti in legendami. Njihovi bogovi so imeli na
celotnem območju enaka ali podobna imena. Pripovedovale so se zgodbe, v katerih so nastopali
enaki junaki. Polinezijci so verjeli, da je narava prežeta z nadnaravnimi močmi. Te moči so
personificirali v bogove, ki so jih poimenovali in jim pripisali določene lastnosti. Bogovi so bili
ljubosumni in so lahko celo postali sovražni, zlasti če so bili zapostavljeni. Zato so prebivalci v
želji, da bi bili uspešni v tem, kar so počeli, bogove nagovarjali z magičnimi besedami, pesmimi,
darovanji ali celo z rituali (Bryan 1938, 8).
Socialno življenje domorodnih Havajcev so od začetka določali naravni pogoji, saj prav veliko za
preživetje, poleg tistega, kar jim je ponujala radodarna narava, niso potrebovali. Kuykendall
opisuje značilen odnos Havajcev do dela in narave: „Delali so toliko, kot je bilo potrebno, večino
časa pa so posvetili morskim aktivnostim, in tako v polni meri izkoristili sonce, morje in zrak, kar
je blagodejno vplivalo na telo in duha. Posledica tega so bila močna telesa in dobro razpoloženje.
Ocean jim je bil domač, saj so po njem pripluli in so ob njem živeli, dajal jim je večino hrane,
ribe, sol in alge, ki so jih uporabljali v medicinske namene. Ob in v oceanu so preživljali tudi
prosti čas in tako so razvili spretnost in okretnost v vodi“ (Kuykendall 1938, 4). Nemara takšen
idilični opis ni bil daleč od resničnega stanja, ki so ga poznejši prišleki na otoke, Evropejci in
Američani, občudovali.
Prvih osemsto let je prebivalstvo po številu stagniralo, leta 1100 n. š. pa je pričelo naraščati, z
Družbenih otokov je prišel namreč drugi val priseljencev. Prebivalstvo se je iz obmorskih
območij začelo seliti v višje lege. Iz deževnih protivetrnih strani otokov so se preseljevali na suhe
zavetrne strani otokov. Posledično se je razvilo kmetijstvo. Razvili so domišljene namakalne
naprave, kar jim je omogočalo, da so pridelavo kmetijskih pridelkov (taro5, sladki krompir,
sladkorni trs, banane) širili tudi stran od rek in potokov. Razvilo se je tudi ribogojstvo. Havajci so
bili namreč spretni v lovljenju rib z rokami. Gradili so dovršene zajezitvene ribnike, kamor so
priplavale ribe iz oceana, sistem pa je deloval tako, da so manjše ribe lahko izplavale nazaj v
ocean, medtem ko so velike ostale notri. Gradnja takšnega ribnika je bila velik inženirski projekt
in je za 60-akrski ribnik zahtevala delo okoli deset tisoč mož
5 Taro (oz. kalo) je havajska beseda za gomolj - zelenjava, ki se uporablja v podobne namene kot krompir. Tudi če se
liste te rastline popolnoma poreže, vedno znova zrastejo, zato ima simboličen pomen in je njen zeleni list pa še danes
zaščitni znak gibanj domorodnih Havajcev.
17
(http://www.hawaiihistory.org/index.cfm?fuseaction=ig.page&PageID=380), kar priča o dobri
organizaciji dela Havajcev.
Gradnja heiau6 dokazuje, kako pomembna je bila religija v tradicionalni havajski družbi. Verjeli
so, da je bog ustvaril zemljo in morje. Zato so bile vse dobrine, ki so se nahajale v morju ali na
zemlji na voljo vsem, ki so morali zanje tudi skrbeti in jih ohranjati za naslednje generacije.
2.2.3 POLITIČNA IN PRAVNA UREDITEV DO LETA 1810
Leto 1810 je v zgodovini Havajev prelomno, saj je tedaj kralj Kamehameha I po večletnih vojnah
združil havajske otoke v Kraljevino Havaji. Dotlej je obstajalo več majhnih kraljevin, kralj
(moʻi)7 je lahko obvladoval celoten otok ali dva, nekje pa le del otoka. Posamezni otoki so bili
torej razdeljeni na manjše kraljevine, le-te pa na okrožja (okana). Kralj je moral izpolnjevati dva
pogoja, in sicer, da je bil iz družine poglavarjev in je tako imel spiritualno moč (mana)8, in da je
imel naravno sposobnost opravljati te naloge, in sicer skrbeti za red in uspešnost. Kot vrhovni
poglavar je imel moč, da ljudi osreči ali popolnoma onesreči (Kuykendall 1938a, 10.) Takšen
sistem vladanja se je imenoval kalaimoku. Primerjali so ga s človeškim telesom, ki ga sestavljajo
glava, prsi, ramena, roke in noge. Glava je bil kralj (aliʻiʻai moku ali moʻi), ki ni imel zgolj
politične funkcije temveč tudi religiozno, saj so verjeli, da je božji potomec in ima nadnaravno
moč. Povezovali so ga z nadnaravnimi pojavi, in sicer so njegovo rojstvo spremljali strele in
grmenja, njegov prihod mavrice, po smrti pa so ga častili kot boga. Njegova avtoriteta ni izvirala
iz njegove osebnosti, ampak iz dejstva, da je bil božji potomec. Nekateri poglavarji se tako
podnevi sploh niso prikazali. Tudi njihov videz je bil drugačen kot videz navadnih ljudi, nosili so
rdeče perje in njihovi kanuji so bili rdeče barve. Desna roka so bili duhovniki (kahuna), ki so
svetovali kralju v spiritualnih in religioznih zadevah. Naloga duhovnikov je bila tudi, da so ubili
tiste ljudi, ki so prekršili kapu9. Leva roka je bil notranji minister (kanaka kalaimoku). Kralja je
vodil pri administrativnih opravilih in opravilih v zvezi z navadnim ljudstvom. Desna noga so bili
vojaki. Leva noga so bili kmetje in ribiči. Prsti na nogah in na rokah so bili zemljaki
6 Heiau je havajska beseda, ki pomeni tempelj, sveti kraj; navadno gre za različne tvorbe iz kamenja, nekatere stojijo
še danes. 7 Mōʻī je havajski izraz za najvišjega aliʻi, ki je poglavar otoka, v obdobju monarhije je bil to monarh.
8 Mana je havajski izraz za moč, oblast, ki jo nekdo dobi bodisi od prednikov, bodisi od bogov in je za uspešno
vladanje nujno potrebna. 9 Kapu je havajski izraz za prepovedano. V tradicionalni havajski družbi je bil izrednega pomena, pomenil je sveto
prepoved. Več o kapu sistemu je v nadaljevanju te naloge, posebno pomembne so posledice propada kapu sistema.
18
(makaʻāinana, angl. people of the land)10
, ki so kmetovali, ribarili, gradili hiše, kanuje, lovili
ptiče (ptičje perje so uporabljali za kraljeva ogrinjala) … Najnižji sloj tradicionalne havajske
družbe so bili sužnji (kawa), ki jih ni bilo veliko in o njih tudi ni veliko znanega.
Pravni sistem je določal kralj, delno pa je veljalo tudi običajno pravo, in sicer glede vodnih
pravic, ribolovnih pravic ter glede uporabe zemlje. Opozoriti pa velja, da je kralj, čeprav je vladal
celotnemu prebivalstvu, imel najvišjo izvršilno oblast le, dokler je „delal prav“ (pono11
) (Malo v
MacKenzie 1991, 5). Moralni red delovanja je namreč temeljil na sistemu kapu, ki je po eni strani
določal, kaj je prav (pono) in kaj je prepovedano (kapu). Kapu sistem je bil vezno tkivo havajske
družbe, saj je prevladoval na različnih področjih: v politiki, veri in verskih obredih, spolnosti,
obdelovanju zemlje, prehranjevanju in celo igri. Kapu je tudi določal čas za kmetovanje ali
vojskovanje in čas za počitek. Določal je tudi pravila vedenja zemljakov in poglavarjev. Pono in
kapu sistem sta bila izraz prepričanja domorodnih Havajcev, da imajo vse žive stvari dušo in
zavest in da je bogov več in ne en sam (Trask 1999, 5). Zemlja je bila njihov prednik, zato nič,
kar je na zemlji, ni bilo tuje. Vsa človeška bitja so torej povezana v veliki družini. Narava ni
objekt, je poosebljena; tako mišljenje se je odražalo v izjemnem spoštovanju do življenja v
oceanu, na nebu in na zemlji.
Ureditev odnosa do zemlje in zemljiške lastnine (če uporabimo „zahodni“ običajni izraz za odnos
do zemlje) je bila bistvenega pomena za delovanje havajske družbe. Domorodni Havajci so bili
(in so še) tradicionalno intimno povezani z zemljo (‘āina). Verjeli so namreč, da so bogovi
ustvarili zemljo in morje, zato so vse dobrine v morju in na zemlji namenjene vsem. Za te darove
narave je bilo treba skrbeti; vsak je lahko vzel le toliko, kolikor je potreboval, in vse je bilo treba
deliti. Navadno si je mōʻi12
pridržal del zemljišč, preostanek pa je razdelil med najbolj zveste
aliʻi, sorodnike ali zaveznike. Ti so zemljišča obdržali zase in jih razdelili med svoje naslednike.
Ta razdelitev pa je bila mogoča do preklica; ko je na oblast prišel nov aliʻiʻai moku13
, je ta
zemljišča razdelil, kot je hotel. Aliʻi ai moku torej ni bil lastnik zemlje, ki so jo dedovali njegovi
potomci, zemlja mu je bila le zaupana v skrb, in je z njo tudi svobodno razpolagal. Havajski
10
Makaʻāinana dobesedno pomeni ljudje zemlje, zemljaki, gre torej za „navadne“ ljudi. V besedilu navadno zaradi
lažjega sklanjanja uporabljam kar izraz zemljaki. 11
Pono je havajski izraz za prav, pravilno. Pomeni tudi, da je nekaj v ravnovesju in še danes predstavlja pomembno
havajsko načelo. 12
Mōʻī je havajski izraz za najvišjega aliʻi, ki je poglavar otoka, v obdobju monarhije je bil to monarh. 13
Aliʻiʻai moku (oz. mōʻī) je je havajski izraz za vodjo otoka, v obdobju monarhije monarh.
19
sistem se pogosto primerja z evropskim fevdalnim sistemom, kar je zmotno, kot poudarja Trask
(Trask 1999, 116), saj zemljaki niso bili vezani na zemljo, tako kot fevdalni kmetje. Zemljaki so
namreč živeli, kjer so hoteli in so se svobodno gibali ter si izbirali poglavarja, ki so mu so želeli
služiti. Tako se je poglavar potrudil, da so ga imeli zemljaki radi in da so ostali z njim, saj bi, če
bi ga le-ti zapustili, pomenilo, da bi ostal brez obdelovalcev zemljišč. Od njih tudi ni zahteval, da
služijo vojski, kot se je to zahtevalo v evropskem fevdalnem sistemu.
Zemljišča so bila razdeljena na ahupuaʻe14
. To so bile ekonomsko samozadostne enote, ki so se
raztezale v stožčasti obliki od morja do hribov, tako da so imeli makaʻāinana in aliʻi dom in
ribolovno središče na topli obali, poleg tega pa so imeli prost dostop do višjih predelov, kjer so
bile surovine kot so kurivo, les, lovili so tudi gorske ptice. Ahupuaʻe so bile nadalje razdeljene na
manjše enote. Havajska družba se je odražala v tej razdelitvi zemlje. Zemljaki so pod nadzorom
poglavarjev in duhovnikov skrbeli za zemljo, gradili namakalne naprave, gojili taro, gradili
ribnike … Morje jim je dalo ribe, taro in sladki krompir so rodila polja, les pa so nabirali v
gozdovih.
Vsak sloj družbe je bil torej podrejen višjim slojem in naloga zemljakov je bila, da podpirajo
vodje in duhovnike, pri čemer so lahko znotraj ahupuaʻe svobodno uporabljali vse naravne vire,
lovili, nabirali rastline in zelišča, ribarili ter uporabljali zemljo za gojenje tara in vodo za
namakanje polj tara (MacKenzie 1991, 4). Zemljaki so se svobodno gibali in trgovali. Če je
mnogo zemljakov zapustilo ahupuaʻo, ker so bilo nezadovoljni s poglavarjem, je to pomenilo, da
jih poglavar ahupuaʻe ni uspešno obvladoval, zato ga je kralj lahko zamenjal. Kralj je namreč
zahteval, da so ahupuaʻe produktivne in če je delovna sila odšla, ker je bila nezadovoljna s
poglavarjem, je moral to urediti. Člani tradicionalne havajske družbe v politični hierarhiji so bili
torej medsebojno soodvisni v vsakodnevnem življenju (MacKenzie 1991, 5). Slabo delovanje ali
nesodelovanje enega sloja ali njegovega dela z drugim je povzročilo slabo produktivnost zemlje,
kar je pomenilo, da sistem ne deluje dobro. Kraljeva naloga je bila, da poskrbi za dobro delovanje
sistema.
14
Ahupuaʻa je merila od 100 do 100,000 aker.
20
2.3 ZAHODNI SVET ODKRIJE HAVAJE
Po tako imenovanih dolgih potovanjih je komunikacija med Havaji in osrednjo Polinezijo zamrla,
in Havajci so zaživeli v popolni izolaciji od ostalega sveta. Coffman opisuje, da so bili Havaji
čudoviti otoki, ki ležijo v nepravilni liniji od severozahoda proti jugovzhodu, kot oceanska
mreža, ki je ustvarjena zato, da privlači odkritja željno oko morjeplovcev (Coffman 2009, 11).
18. januarja 1778 pa je na otok Kauaʻi prijadral kapitan James Cook. Kot je kasneje opisal, so
bili domorodci sicer prijazni, čeprav na začetku zelo plašni. Čeprav ob prihodu Cooka na obalo
niso prinesli orožja, pa so imeli s seboj nekaj kamnov, ki so jih po prigovarjanju Cooka hitro
odvrgli. Hitro so začeli z menjavo, v zameno za železne žeblje so Havajci Cooku in njegovi
posadki izročili sladki krompir in žive prašiče (Daws 1968, 2). Havajcem se je odprl nov svet,
Cook je v svojem dnevniku zapisal, da „so njihove oči neprekinjeno begale z enega predmeta na
drugega, divjost v njihovih očeh in dejanjih je izražala njihovo presenečenje in začudenje nad več
novimi predmeti, ki so bili pred njimi, in odražala, da še nikoli prej niso bili na palubi ali na
ladji.“ Nekateri so ob prihodu na palubo molili, nekateri so zaskrbljeno spraševali, kam se lahko
usedejo, nekateri so spraševali, ali se spodobi pljuvati (Daws 1968, 2).
Čeprav Cook ni bil osvajalec ali kolonizator, pač pa raziskovalec in geograf, ki je o svojih
odkritjih pisal dnevnik le z namenom, da bi izdelal zemljevide še neznanega sveta, je z odkritjem
Havajev le-te predstavil zunanjemu svetu, domorodnim Havajcem pa je predstavil nov pogled na
svet, ki pa ni bil združljiv z njihovim pogledom. Prinesel pa je tudi, kot zapiše Trask, začetke
zahodnega grabežljivega individualizma, kapitalizma, zahodnih političnih idej in krščanstvo
(Trask 1999, 5). Še hujše posledice za domorodne Havajce pa so bile bolezni, ki so okužile in
uničile številne domorodne Havajce, „da so postali le beden ostanek tistega, kar so bili pred
srečanjem z njegovo kužno posadko“ (Trask 1999, 5).
Domorodni Havajci so sicer že prej poznali majhne kovinske predmete, ki jih je najbrž naplavil
ocean po brodolomih ladij, zato so vedeli, da so zelo uporabni. Vendar pa je dejstvo, da so tako
dolgo živeli v izolaciji, povzročilo, da niso imeli nobene izkušnje, niti genetske niti ad hoc, ki bi
jih pripravila na to, kar jih čaka. Njihov polinezijski izvor je preživel – to so bili čili, zdravi ljudje
brez bolezni, katerih ideja vojskovanja je bila „borba z rokami“; ljudje, ki so bili povezani z
naravnimi elementi, ki so sebe videli kot del kontinuitete otoka in oceana.
21
Kapitan Cook je nato odjadral proti severu in se naslednjo zimo spet vrnil, tokrat na otok Hawaiʻi
(Big Island, največji, takrat tudi glavni otok). Potem ko je šest tednov krožil okoli tega otoka, je
vplul v zaliv Kealakekua v času vsakoletnega praznovanja makahiki, ko se je proslavljala uspešna
letina, častilo poglavarje in po koncu obdobja vojskovanj. Coffman navaja, da so zapisi Cooka in
njegovih mornarjev edini dokumenti, na podlagi katerih si lahko ustvarimo sliko o tem, kakšna je
bila havajska civilizacija konec 18. stoletja. Iz teh zapisov je razvidno, koliko ljudi se je v tem
času nahajalo v zalivu Kealakekua, kako dobro jim je šlo, kako zadovoljni so bili videti, kako
dobri plavalci so bili in so plavali okoli ladij kot jate rib (Coffman 2009, 25). Umetnik in
zgodovinar Herb Kawainui Kane je upodobil prihod kapitana Cooka v zaliv Kealakekua in pod
sliko zapisal, da je bil „prihod Cooka v zaliv Kealakekua najbrž najbolj vznemirljiv dogodek vseh
Cookovih potovanj. Cook je srečal družbo v polnem razcvetu – zdravo, bogato družbo.“
(Coffman 2009, 25). Cookov poročnik je zapisal, da bi bilo skoraj nemogoče, da bi bila država
lahko še uspešnejša ali da bi lahko pridelala še več hrane. Glede kakovosti delavcev je povedal,
da je bilo „vse, kar so ti ljudje izdelali, izjemno lično in izdelano z nenavadno stopnjo spretnosti
in iznajdljivosti … z veliko okusa“. Glede medčloveških odnosov je bilo v dnevniku napisano:
„Nismo se obotavljali, da jim ne bi zaupali kadarkoli in v vseh situacijah.“ (Coffman 2009, 25).
Hiše so bile lepo grajene in so se lepo zlivale z okoljem. Še bolj impresivno je bilo, da so imeli
Havajci na tisoče kanujev, nekateri so imeli dvojni trup, povezan s ploskvo. Največji kanuji so
bili daljši kot britanske ladje, bili so hitrejši in okretnejši. Trupi so bili zaobljeni, tako so lahko
pluli visoko v vodi in nad grebeni. Zdelo se je, da so vsi možje obvladovali svoje kanuje. Ljudje
so plavali, ženske so imele v naročju dojenčke in bile ure in ure v oceanu. Britanci, ki načeloma
niso znali plavati, so bili zato očarani. (Coffman 2009, 26). Po mesecu dni je Cook odjadral, a se
je vrnil, ker se je na njegovi ladji zlomil jambor. Ko pa se je vrnil, je bilo obdobja makahiki že
konec, nastopilo je obdobje boga vojne, ti. obdobje Kū. Z ladje so mu Havajci ukradli najdaljši
čoln in ga polomili, da bi iz njega vzeli kovino. Kot je bil Cook vajen s svojih potovanj, se je
odločil, da bo vzel talca, in sicer se je odločil za poglavarja. Havajci so mu grozili s kovinsko
puščico, zato je skupaj z mornarji začel streljati. Pričakoval je, da se bodo Havajci prestrašili,
toda ostali so mirno na svojem mestu. Cook in štirje mornarji so padli, o padlih havajskih žrtvah
pa ni podatka (Coffman 2009, 27).
22
Le nekaj let po odhodu Cookovih ladij s Havajev so Evropejci in Američani mrgoleli po teh na
zemljevidu na novo vrisanih otokih, in sicer zaradi trgovine in geografskih osvajanj (Umphenour
2000, 18). Otoki so bili takrat znani pod imenom The Sandwich Islands, kot jih je poimenoval
Cook. Vendar pa prihod Cooka (še) ni usodno posegel v zgodovino Havajcev, glede na dejstvo,
da je kralj Kamehameha I šele leta 1810 združil havajske otoke v Kraljevino Havaji15
. Za časa
njegovega vladanja je na Havajih še vedno veljal kapu sistem, ljudje so živeli v prepričanju, da
obstajajo bogovi, ki so njihovemu kralju (Kamehamehi I) dali mano (glej opombo 7), (Daws
1968, 54). Čeprav je bil Kamehameha I odprt do zahodnega sveta ( začel je na primer uporabljati
orožje, ki so ga Cook in njegovi možje prinesli na Havaje, za svetovalca si je vzel angleškega
vojskovodjo Georgea Vancouvra), pa je od tujcev vzel le toliko, kot je hotel, ostal je namreč
zvest svojemu sistemu in bogovom.16
Leta 1819 je Kamehameha I umrl. Čeprav v času
njegovega življenja ni bilo mogoče niti pomisliti, da bi lahko prišlo do propada havajskih
vrednot, se je to zgodilo le šest mesecev po njegovi smrti. Kamehameho I je nasledil njegov
takrat komaj dvaindvajsetletni sin Liholiho. Kamehamehova žena Kaʻahumanu je sicer že nekaj
časa kršila kapu sistem; večkrat je pobegnila od moža, opazovala je navade belih mož in pila
njihov alkohol, itd. Imela je vpliv na Liholiha saj je bila tesno povezana z rodom Kamehamehe,
vendar pa glede na to, da je bila ženska, svoje moči ni mogla izvrševati. Povod za razpad kapu
sistema, je bil trenutek, ko je Liholiho na praznovanju jedel z ženskami, v kar sta ga prepričali
njegova mati in Kaʻahumanu. Kasneje je odredil tudi, da sveti kraji (heiau) niso več sveti in da
podobe bogov ne veljajo več. Liholiho je bil še vedno kralj, njegova pravica do vladanja pa ni več
izhajala od bogov. Daws navaja, da so se dvomi v kapu sistem začeli že pred letom 1819 (Daws
1968, 57). Od Cookove smrti do propada kapu sistema je minilo štirideset let. Večina ljudi, ki je
živela leta 1819, je bila rojena v svetu, ko so bili v havajskem svetu tujci že nekaj običajnega, in
nekateri ljudje, največkrat ženske, so bili že prej dovzetni za kršenje kapu sistema.
Pomembno vlogo v preoblikovanju tradicionalnega kapu sistema so imeli tudi protestantski
misionarji, ki so leta 1820 prišli iz Združenih držav. In sicer je prišlo sedem parov ter trije
15
Terminološka opomba: kronološko od leta 1810 govorim o Kraljevini Havaji. Ta termin uporabljam tudi še glede
dejstev v današnjem času, saj ena od hipotez magistrske naloge obravnava kontinuiteto Kraljevine Havaji. 16
Anekdota pravi, da se Kamehameha I, ko so mu tujci pripovedovali o krščanskih bogovih in ko so celo na
sosednjem Tahitiju ljudje postali kristjani, ni pustil prepričati. Nekemu tujcu je rekel, da mu moč krščanskega boga
lahko dokaže le tako, da naj kristjan skoči z visoke skale, on pa bo gledal, če ga bo njegov bog lahko rešil (Daws
1968, 54).
23
havajski pomočniki, ki so se že prej šolali v misijonarski šoli v Cornwallu v Novi Angliji in so
pomagali misijonarjem, da so se ti naučili havajščine, da bodo lahko na Havajih komunicirali s
havajskim ljudstvom. Misijonarji so hitro prodrli v havajski sistem, in sicer zaradi dveh razlogov.
Prvi razlog je bil ta, da je že pred prihodom misijonarjev razpadal kapu sistem, s čimer so Havajci
ostali brez temeljne ideološke podlage, v katero so prej verjeli in jih je združevala. Bili so
izgubljeni, njihove vere, ki jim je določala način življenja (od kmetovanja, vojskovanja in pravil
vedenja) ni bilo več. Drugi razlog pa je bil v tem, da je prihod belcev prinesel na Havaje tudi
bolezni, na katere Havajci niso bili odporni in so zaradi njih množično umirali. Tako je bilo leta
1840 domorodnih Havajcev le še 100.000, prebivalstvo se je v sedemdesetih letih torej zmanjšalo
za skoraj devetdeset odstotkov, kot navaja Trask (Trask 1999, 6). Pojav množičnega umiranja so
misijonarji domorodnim Havajcem razložili tako, da je bila stara vera slaba in da jim bo nova
vera pomagala ustaviti širjenje bolezni in zvišati rodnost. Obljubljali so jim tudi večno življenje,
kar so Havajci razumeli kot večno življenje v fizičnem smislu (Trask 1999, 6). Zato so se Havajci
začeli množično pokristjanjevati, predvsem na „smrtnih posteljah“.17
Leta 1824 je krščanstvo
postalo državna vera. Ameriški misijonarji so torej vnesli na Havaje svoje vrednote, ki so se hitro
širile in začele spodkopavati tradicionalne havajske navade. Protestantski misijonarji so širili svoj
vpliv tako, da so sprva učili najvišje sloje havajske družbe: poglavarje in člane kraljeve družine,
pozneje pa so uvedli šolanje za širše prebivalstvo. V zgodnjih tridesetih letih 18. stoletja je bilo v
1100 šolah vpisano okoli 50.000 učencev, večinoma odraslih. To pomeni, da so se štirje od
desetih Havajcev učili brati iz krščanskih učbenikov v svojem lastnem jeziku (Daws 1968, 90).
Katoliška vera se na Havajih ni uveljavila. Leta 1827 je sicer v Honolulu prišlo šest francoskih
katoliških misijonarjev, ki so nekoliko „vznemirili“ protestante. Toda slednji so z leti celo
dosegli, da so katoliške duhovnike zaprli ali pa jih izgnali s Havajev.
V kratkem obdobju od leta 1825 do leta 1850 se je Kraljevina Havaji zamenjala sistem, v katerem
so vladali cerkveno pravo, dedni naslovi in avtoriteta religije, v sistem, ki je temeljil na anglo-
ameriških zakonih, pisani ustavi in izvoljenem zakonodajnem telesu.
17
Kot prva je bila leta 1823 na smrtni postelji že krščena mati tedanjega kralja Liholiha.
24
2.4 AMERIKANIZACIJA HAVAJEV
2.4.1 UVOD
Kmalu po tem, ko je zahodni svet odkril Havaje, so trgovci odkrili sandalovino in so kralja
Kamehameho prepričali, da je podpisal desetletno pogodbo, ki je določala monopol nad
izvažanjem tega lesa. Pogodba je določala, da mora kralj zbrati les, ga naložiti na ladjo, ko pa se
bo les kasneje prodal na Kitajsko, naj bi Kamehameha dobil četrtino dobička. Nekateri trgovci pa
so hoteli izvažati neposredno, zato so angažirali zemljake, da so jim pomagali sekati drevesa, za
kar naj bi bili skromno nagrajeni. Tako so ti postali delavci, prenehali so se ukvarjati s
kmetijstvom in med prebivalstvom je zavladala lakota. Kljub temu da je Kamehameha to
sprevidel in mu je bilo žal za njegovo ljudstvo, se je trgovina s sandalovino obdržala in nad njo ni
bilo nadzora (Dougherty 1992, 49). Vedno močnejša panoga je bil tudi kitolov.
V obdobju od 1778 do 1823 se je število Havajcev zmanjšalo s 300.000 na 130.313
(http://www.hawaiianencyclopedia.com/population-and-visitor-statist.asp). Kot je zapisal
Kuykendall, najpomembnejši havajski zgodovinopisec: „Poleg ostalih daril Havajcem so tujci
Havajce spodbudili k uživanju alkohola in tobaka, jih naučili umetnosti destilacije, v primitivni
družbeni red so vnesli nekaj svojih slabih navad, kar je sčasoma Havajce vodilo v depopulacijo.“
(Kuykendall 1938a, 90). Medtem ko so se morali misijonarji pred odhodom na Havaje poročiti,
so se trgovci, ki so prišli na Havaje zaradi posla, običajno poročali s Havajkami.
Kombinacija verske in ekonomske moči je omogočila agresivnim Američanom, da so vstopili v
vlado, kjer so neprestano pritiskali na kralja, da bi dobili lastninsko pravico na zemlji (Trask,
1999, 6). Trask trdi, da je ti. topovska diplomacija zahodnih sil in misijonarjev prisilila havajske
poglavarje, da namesto dotedanje prakse skupne uporabe zemlje, le-to razdelijo oziroma uvedejo
zasebno lastnino (Trask 1999, 7).
Ključna sprememba v odnosu do zemlje oziroma zemljiške lastnine pa je sprejetje akta o
ureditvi zemlje (ti. Great Māhele, veliki Māhele) leta 1948. Tujci so nazadnje prepričali kralja,
da je razdelil zemljo na tri dele, in sicer tudi zemljakom, da bodo ti lahko spet kmetovali in
pridelovali svojo hrano. Māhele je bila leta 1848 ureditev razdelitve zemlje med kraljem,
poglavarji in zemljaki. Starega sistema, ko je bila to zemlja vseh, ni bilo več. Z ureditvijo māhele
25
naj bi zemljaki poceni prišli do zemljišč. Obvestila o postopku, kako se zaprosi za zemljišča, in
kakšni so roki, so bila objavljena v časopisih, ljudje pa so bili o tem obveščeni tudi v cerkvah
(Silva 2004, 42). Kljub temu zemljaki, ki jim je bil sistem zasebne lastnine tuj, pogosto sploh
niso zaprosili za zemljišča. Po nekaterih podatkih so tako dobili le 1 % zemlje. Leta 1850 je bil
sprejet zakon, ki je tujcem omogočil nakup zemljišč, in kmalu so misijonarji in poslovneži iz
Anglije in Amerike začeli kupovati zemljišča, kar je položaj zemljakov še poslabšalo.
2.4.4 ZDA IN HAVAJI
Lega Havajev je bila (in je še vedno) ključnega pomena zaradi vojaških, političnih in
gospodarskih razlogov, zaradi katerih so ZDA želele priključiti Havaje. Glede vojaških
razlogov, ki so najpomembnejši, je treba poudariti, da so v obdobju širitve ZDA na Pacifik,
Havaji predstavljali idealno točko za vojaško bazo sredi Pacifika. Kot pravi Thurston, je v celem
Tihem oceanu od ekvatorja na jugu do Aljaske na severu, od kitajske in japonske obale na zahodu
do ameriške celine na vzhodu, obstajala le ena točka, kjer se je ladja lahko oskrbela s tono
premoga, funtom kruha in galono vode, in ta točka so bili Havaji (Thurston v Seward 2001, 17).
Obstajala sta tudi politična razloga za priključitev Havajev, in sicer prizadevanja ZDA, da se
Havaje odstrani iz mednarodne politike, ker bi lahko postali vir mednarodnih konfliktov v
Pacifiku. Kot je navedeno zgoraj, je na Havajih kar štirikrat zavihrala tuja zastava, ki pa ni bila
zastava Združenih držav – najprej ruska, nato francoska, nato britanska in nazadnje spet
francoska. Katerakoli izmed teh držav bi lahko ponovno zahtevala oblast nad otoki, pridružila pa
bi se jim lahko še vzhajajoča moč Japoncev. Japonska populacija na Havajih je rasla od leta
1871, ko sta Japonska in Havaji podpisali pogodbo o vzajemnih pravicah bivanja, ki je
vključevala celo klavzulo o nacionalni preferenci. Japonci so v času kasnejše priključitve
predstavljali skoraj polovico prebivalstva in da gospodarska in vojaška moč Japonske se je
krepila. Seward meni, da če bi bila Japonska v tistem času močnejša, bi se zgodovina lahko
nadaljevala drugače (Seward 2001, 16). Poleg tega so Američani verjeli, da so pripomogli k
razvoju Havajev, saj so Havajce opismenjevali, jim predstavili novo vero in tako ozaveščali po
njihovem mnenju do tedaj necivilizirano domorodno prebivalstvo. Zato so si te otoke lastili.
Obstajal je tudi gospodarski razlog za priključitev. Havajska trgovina je bila v zatonu. Na
podlagi pogodbe o vzajemnosti pa so se začeli havajski proizvodi prodajati na trgu ZDA brez
carine, kar je povzročilo razcvet trgovine. S priključitvijo pa bi se te trgovinske ugodnosti celo
26
povečale, in sicer zaradi zaščitne tarife, ki bi havajske proizvode izenačila z domačimi,
ameriškimi proizvodi.
Kljub temu da so se, kot je prikazano zgoraj, Havaji v letih od 1848–1850 uspešno ubranili pred
evropskimi velesilami in Rusi ter ohranili svoj narod in državo, so bili razlogi ZDA za
priključitev Havajev dovolj močni, da je priključitev nazadnje uspela. Ker je proces trajal skoraj
celo stoletje, je treba povzeti najpomembnejše dogodke, ki so vodili k priključitvi Havajev k
ZDA.
2.4.4.1 POGODBA O VZAJEMNOSTI IN BAJONETNA USTAVA
Vedno večji pritiski lastnikov plantaž, ki so trajali skoraj 40 let, so povzročili, da je kralj
Kalākaua nazadnje podpisal pogodbo o vzajemnosti (angl. Treaty of Reciprocity). Pogodbo je
havajski zakonodajalec ratificiral in veljati je začela leta 1876. Omogočala je uvoz havajskega
sladkorja s Havajev v ZDA brez plačila carine. Pogodba je prenehala veljati leta 1883, vendar so
haole18
pridelovalci sladkornega trsa želeli bolj stalno razmerje, ki bi zagotavljalo izvoz
njihovega sladkorja v ZDA brez carine (Dudley in Agard 1993, 17 in 18). Sprevideli so, da bi
bila priključitev Havajev k ZDA idealna rešitev. V novi pogodbi pa so ZDA v zameno hotele
izključno uporabo zaliva Pearl Harbour, Kralj Kalākaua pa se ni želel odpovedati havajski zemlji.
Vendar so lastniki plantaž še naprej vztrajali in ustanovili tajno organizacijo, ti. Hawaiian
League. Honolulu Rifles, ki so delovali za Hawaiian League, so leta 1887 zasedli Honolulu in
delegacija iz Hawaiian League je prisilila kralja Kalākaua, da je podpisal Bajonetno ustavo (angl.
Bayonet Constitution), s katero mu je bila odvzeta njegova najpomembnejša izvršilna pristojnost,
in sicer ni bil več pristojen za imenovanje zakonodajnega telesa ter za razpustitev vlade; to je bilo
od sedaj naprej v pristojnosti zakonodajalca (Silva 2004, 122). Zakonodajno telo so predstavljali
haole lastniki plantaž in poslovneži. Haole prebivalstvo je dobilo volilno pravico, ne da bi se mu
bilo treba naturalizirati. Volilno pravico so imeli moški havajskega ali evropskega izvora, ki so
znali brati v havajskem, angleškem ali kateremkoli drugem evropskem jeziku in ki so imeli
posest, vredno vsaj tri tisoč dolarjev ali letni dohodek vsaj šeststo dolarjev. S tem so bili
domorodni Havajci izključeni, saj večina med njimi ni imela ne denarja ne zemlje.
18
Haole je havajska beseda, ki označuje „belega tujca“ (Trask 1999, 19) in se je uporabljala že od prihoda prvih
belcev na havajske otoke. Uporablja se še danes, večinoma ima negativno konotacijo.
27
Poleg tega je kraj Kalākaua, ki je moral sedaj slediti odločitvam vladnega kabineta, podpisal
novo Pogodbo o vzajemnosti, s katero so ZDA dobile izključno pravico do uporabe lagune reke
Pearl (zaliv Pearl Harbour). Vendar pa je leta 1891 Kongres ZDA sprejel akt McKinley, ki je
določal, da se sladkor s celega sveta uvaža v ZDA brez plačila carine. Tako so ZDA dobile Pearl
Harbour, havajski sladkor pa ni imel več nobene prednosti pred ostalim tujim sladkorjem (Dudley
in Agard 1993, 19). To je ohromilo havajsko sladkorno industrijo (Daws 1968, 265) in čez nekaj
let povzročilo veliko depresijo na otokih (Daws 1968, 266 in 267).
2.4.4.2 STRMOGLAVLJENJE KRALJEVINE HAVAJI IN STATUS DRŽAVE HAVAJI
V ZDA
Po smrti kralja Kalākaua je leta 1891 zavladala njegova sestra, kraljica Liliʻuokalani, ki je začela
pripravljati novo ustavo, ki jo je nameravala razglasiti leta 1893.
Medtem so lastniki plantaž sladkornega trsa še naprej navijali za priključitev. Zgoraj navedeni akt
McKinley je namreč določal pomoč dveh centov za funt ameriškega sladkorja in plantaže na
Havajih so utrpele velike izgube. Depresija je bila vedno večja. S priključitvijo bi Havaji postali
Ozemlje ZDA, havajski sladkor bi postal domači ameriški sladkor in bi bil zato upravičen do
pomoči dveh centov za funt (Dudley in Agard 1993, 20). Poleg tega so haole, ki so takrat
predstavljali 15 % prebivalstva, imeli v lasti večino zemlje in večino posla ter so želeli zaščititi
svojo zemljo tako, da bi prevzeli vlado in Havaje priključili k ZDA.
Spremembe ustave, ki jih je pripravljala kraljica Liliʻuokalani so bile predvsem, da se ji vrne
oblast in da bi imeli le domorodni Havajci volilno pravico. Ker bi odpravila zahtevo, da morajo
biti volilci lastniki zemlje, bi tujci izgubili volilno pravico. Kabinet ni želel podpisati te ustave in
kraljica je javno objavila, da bo razglasitev ustave prestavila za nekaj dni. Medtem je bil
ustanovljen Committee of Safety (prej imenovan Committee of Annexation), ki je zagotavljal
takojšnjo vojaško pomoč od ministra ZDA Stevensa. Prosil ga je za pomoč, saj se sam ni mogel
zaščititi in je zaprosil za pomoč ameriške vojaške sile. Pismo je imelo osem podpisov: pet
ameriških, dva angleška in en nemški podpis. In nobenega havajskega (Dougherty 1992, 169).
Minister Stevens je pozval sile z ladje S.S. Boston – vojaške ladje, ki je bila v pristanišču v
Honoluluju z vojaško opremo, marinci, strelivom in topom. Stevens je kraljici povedal, da bo
28
zaščitil borce za priključitev, če bodo napadeni ali če jih bo aretirala vladna policija. Nazadnje so
zasedli vladne stavbe.
Kraljevina Havaji je bila strmoglavljena 17. januarja 1893 in kraljica je bila odstavljena.
Committee of Safety je postal začasna vlada. Ker je kraljica želela, da ne pride do napadov
oboroženih sil in morda celo smrtnih žrtev, je pozvala svojo vojsko, naj se preda. Čeprav je samo
strmoglavljenje trajalo le od 1. do 17. januarja 1893, je bil akt odstavitve kraljice Liliʻuokalani
posledica sedemdesetih let prisotnosti ZDA na Havajih. Postopoma je vero, jezik in nazadnje
vlado prevzela želja po imperialistični prevladi (Silva 2004, 202).
2.4.4.3 PISMO PREDSEDNIKA CLEVELANDA
Ko je bil takratni demokratski predsednik ZDA Grover Cleveland seznanjen s priključitvijo, je
takoj poslal polkovnika Jamesa H. Blounta, da bi raziskal okoliščine strmoglavljenja Kraljevine
Havaji. Blount je prispel v Honolulu marca 1893 in je po dveh dneh ukazal, naj se ameriška
zastava sname s palače, ki je v tem času postala sedež začasne vlade. Ameriške vojake je poslal
nazaj na ladjo in predsedniku pojasnil, da so pri strmoglavljenju pomagali ameriški vojaki in
minister ZDA na Havajih Stevens. Predsednik Cleveland je podal naslednjo izjavo: „Havaje so si
prilastile sile Združenih držav brez soglasja ali želje vlade Havajev oziroma, kot kaže, brez želje
kogarkoli razen ministra Združenih držav. Zato je bila vojna okupacija Honoluluja s strani
Združenih držav ... v celoti neupravičena bodisi kot mirna okupacija ali kot okupacija, ki bi bila
potrebna zaradi ogrožanja ameriških življenj ali lastnine.“ (Craven 2002, 523)
Odredil je, naj se ponovno vzpostavi oblast kraljice in naj ta podeli amnestijo vsem, ki so bili
odgovorni za strmoglavljenje. Kraljica se s tem ni strinjala, vendar je nazadnje uvidela, da je to
edina možnost, da ohrani monarhijo. Kljub temu pa začasna vlada, ki ji je predsedoval Sanford B.
Dole, ni želela predati oblasti. Predsednik začasne vlade se je predsedniku Clevelandu odzval z
ironičnimi besedami, da „ne priznavajo pravice Predsednika Združenih držav Amerike, da se
vmešava v naše domače zadeve.“ (Poročilo posebnega komisarja Jamesa H. Blounta v Silva
2004, 170). Predsednik Cleveland je predstavil problem kongresu in odločitev je bila sprejeta v ti
resoluciji Turpie (Turpie Resolution, 1894). V tej resoluciji je bilo med drugim navedeno, da ima
le havajsko ljudstvo pravico voditi vladno in domačo politiko (Blackman v Seward 2001, 13). S
tem aktom se je trud predsednika Clevelanda, da bi ponovno vzpostavil oblast kraljice, končal.
29
Kmalu je začasna vlada razglasila novo ustavo in ustanovila Republiko Havaji. Ustava je bila
oblikovana po vzorcu ustave ZDA. Zakonodajalec je kot prvega predsednika Republike Havaji
izvolil Sanforda B. Dola.
2.4.2 ŠIRJENJE PLANTAŽ SLADKORNEGA TRSA IN VZPON OLIGARHIJE:
„VELIKIH PET“
Sladkorni trs so na Havaje prinesli Polinezijci. Plantaže sladkornega trsa so se začele širiti leta
1850 in njihovo število je naraščalo. Do leta 1888 je bilo kar tri četrtine plodne zemlje pod
nadzorom tujcev (Trask 1999, 7). Ker je primanjkovalo delavcev (Havajcev je bilo vedno manj,
poleg tega pa se jim je zdelo to delo nenavadno in ga niso hoteli opravljati, saj so svoj čas raje
preživljali drugače), so se lastniki plantaž odločili, da pripeljejo delovno silo s Kitajske,
Japonske, Portugalske, Filipinov in Koreje. Lastniki plantaž so hoteli svoje blago prodajati v
ZDA brez carine, zato so si prizadevali za priključitev Havajev k ZDA. Kralj Kamehameha III je
vztrajal pri neodvisnosti in za časa njegovega življenja ni prišlo do podpisa pogodbe. Kljub temu
pa je cenil zahodne vrednote, zato je v svojo vlado povabil ljudi, ki so pridobili izobrazbo v
zahodnem svetu (Dudley in Agard 1993, 5). Konec leta 1844 je bilo v vladni službi že štirinajst
belcev. Trije najpomembnejši člani kraljevega kabineta so bili belci (Dudley in Agard 1993, 5).
Čeprav je bilo to zelo težko obdobje, je Kamehamehi III uspelo, da je v ustavni monarhiji
uzakonil delitev oblasti, in s tem zagotovil sistem zavor in ravnovesij. Kot navaja Silva, je
Kraljevina Havaji v tistem času vzela vse, kar je potrebovala iz ameriškega in evropskega
sistema, hkrati pa je ohranila svojo tradicijo, kolikor je bilo to mogoče (Silva 2004, 43).
2.4.3 INTERESI VELIKIH SIL
Kot mnogo pacifiških držav v začetku devetnajstega stoletja, so bili tudi Havaji tarča kolonialnih
agresorjev. V času, ko je Nova Zelandija že postala britanska, Tahiti in Markezi francoski, se za
Havaje še ni vedelo, kdo in kdaj si jih bo prilastil. Vendar, kot je rekel zgodovinar David Malo:
„Če bo prišel veliki val, bo iz temnega oceana prinesel velike in neznane ribe in ko bodo te videle
male ribice v plitvini, jih bodo pojedle“ (Malo v Daws 1968, 106). Kot se je izkazalo pozneje, so
bile te besede preroške.
Ko so Havaji postali znani po svetu in ko je leta 1810 kralj Kamehameha I havajske otoke združil
v Kraljevino Havaji, ko so ameriški trgovci jadrali po morjih brez ustrezne strategije, je tretja
30
velesila Rusija začela kazati interes za Havaje. Rusi so bili namreč prisotni v Tihem oceanu, ker
je na Aljaski delovala njihova družba za trgovanje s krznom. Porodila se jim je ideja o tem,
koliko hrane bi bilo mogoče pridelati na Havajih. Anglija in Amerika sta bili v tem času v sporu,
zato se v interese Rusije nista vmešavali. Apetit Rusov po zavzetju Havajev pa je začutil tudi
Kamehameha III in ko so Rusi na otoku Kauaʻi s pomočjo takratnega poglavarja na tem otoku
zgradili utrdbo (ostanke te utrdbe je mogoče videti še danes), je ukazal takojšnje obleganje ruske
ladje in jim nazadnje dopustil, da mirno zapustijo Havaje. Vendar pa je kot posledico ruskega
vdora Kamehameha dal zgraditi utrdbo v strateško veliko bolj pomembnem pristanišču, in sicer v
Honoluluju na otoku Oʻahu.
Po neuspeli misiji francoskih katoliških misijonarjev (glej zgoraj) je v Honolulu priplula
francoska vojna ladja, katere kapitan je med drugim od Havajev zahteval odškodnino za škodo
ki je nastala francoskim katoliškim misijonarjem in katoliškim vernikom, saj naj bi bili slednji po
odhodu misijonarjev mučeni, sicer bo Havajem napovedal vojno. Kamahameha III je plačal
zahtevano odškodnino hkrati pa se je zavedal, da so Havaji postali tarča velikih sil.
Leta 1844 je v Honolulu priplula britanska ladja, katere kapitan Lord George Paulet je zahteval
zemljo, Kamehameha III pa je zaradi grožnje nadzor nad vlado predal britanskemu kapitanu.
Ljudstvo je nasprotovalo, Kamehameha III pa svoje dejanje upravičil, češ da je na ta način
preprečil vojno. Po petih mesecih je prispela še ena britanska ladja, kapitan Paulet je bil grajan in
suverenost Kraljevine Havaji je bila ponovno vzpostavljena. Ta dogodek nekateri zagovorniki
gibanja za suverenost Havajev še danes primerjajo s kasnejšo okupacijo ZDA. Trdijo, da tako kot
so takrat izgubili suverenost in je bila ponovno vzpostavljena, se bo to zgodilo tudi sedaj (več o
tem glej v nadaljevanju te naloge).
Posledica vseh teh groženj velikih sil je bila odločitev, da Havaji izdelajo mednarodno strategijo,
da kot narod preživijo v negotovem, pohlepnem in vojnem času (Coffman 2009, 55). Leta 1842
sta Britanija in Francija podali skupno izjavo, da priznavata Havaje kot neodvisno suvereno
državo. Havaji pa so hoteli tudi priznanje Amerike. Tako je predsednik Tyler sprejel Tylerjevo
doktrino, ki je med drugim določala, da Združene države ne želijo izključnega nadzora nad
havajsko vlado, ampak so zadovoljne z njenim neodvisnim obstojem, če bodo evropske sile
ohranile razdaljo (Coffman 2009, 55).
31
2.5 PRIKLJUČITEV HAVAJEV K ZDA
Ob izbruhu ameriško-špansko vojne leta 1898 je vprašanje priključitve Havajev k ZDA ponovno
postalo aktualno. Američani so namreč potrebovali strateški položaj, ki so ga imeli Havaji v
Tihem oceanu, da bi si omogočili dostop do Filipinov. Havaji so bili za ZDA idealna vmesna
točka. Priključitev ni bila sama po sebi umevna, saj ustava ZDA določa, da če želijo ZDA
določen narod priključiti ZDA, morajo upoštevati voljo tega naroda. Če se s tem strinja dve
tretjini volivcev, lahko pride do priključitve. Američani so vedeli, da če bodo domorodne
Havajce vprašali za mnenje, do priključitve ne bo prišlo. Devetdeset odstotkov domorodnih
Havajcev je namreč podpisalo peticijo proti priključitvi (o tem več v petem delu te naloge). Zato
je predsednik McKinley prepričal kongres, naj obide ustavo ZDA in zgolj podpiše Skupno
resolucijo (ti. Newlands oz. Joint Resolution). To pa je notranje pravni akt in ne akt
mednarodnega prava in torej ne more biti pravna podlaga za priključitev tujega naroda. Zato te
resolucije ni na seznamu bilateralnih pogodb, katerih pogodbenica je bila oziroma so ZDA
(Goodyear Kaʻopua 2014, 61). Ta resolucija je bila potrjena v senatu in predstavniškem domu
leta 1889. 12. avgusta je na vladnih stavbah v Honoluluju zaplapolala ameriška zastava in Havaji
so uradno prišli pod oblast ZDA (Seward 2001, 15). V Pacific Commercial Advertiser je bil
dogodek opisan takole: „To the Hawaiian born it was pathetic. As the last strain of Hawaii
Ponoi19
trembled out of hearing, the wind suddenly held itself back. The Hawaiian flag as it left
the truck dropped and folded, and descended lifeless. The American flag climbed slowly on its
halyards, and just as it reached the truck, the trade wind breaking from its airy leash, caught it in
its arms, and rolled it out to its full measure.“ (Pacific Commercial Advertiser v Daws 1968,
291)20
2.6 HAVAJI KOT OZEMLJE ZDA
Leta 1900 je kongres ZDA sprejel organski akt, na podlagi katerega so Havaji postali ozemlje
ZDA. Akt je določal, da javna zemljišča postanejo last ZDA. Določal pa je tudi, da so ta
zemljišča pod posebnim skrbništvom lastništva zvezne vlade, kar pomeni, da so bili zakoniti
lastnik zemljišč ZDA, prihodki s teh zemljišč pa naj bi bili namenjeni domorodnim Havajcem.
Vendar si je zvezna vlada tudi pridržala pravico, da uporablja zemljišča v lastne namene
19
Hawaiʻi Ponoʻi je havajska himna, katere besedilo je napisal kralj Kalākaua in jo igrajo še danes. 20
Zaradi posebne poetičnosti in dramatičnosti, ki bi se morda s prevodom izgubili, opisa dogodka ga puščam v
originalu.
32
(MacKenzie 1991, 16). Glavne uradnike Ozemlja in guvernerja je imenoval predsednik ZDA v
soglasju s senatom. Akt je določal tudi, da imajo Havaji svojega predstavnika v kongresu, ki pa
nima volilne pravice.
V tem obdobju naj bi se izteklo mnogo pogodb o zakupu zemljišč za pridelavo sladkornega trsa
in lastniki plantaž so se bali, da bodo ta zemljišča namenjena za programe kmetovanja, kot je
določal amandma k organskemu aktu. Nekaj kmetovalcev se je že prijavilo za sodelovanje v
programu. V tem obdobju so havajski voditelji začeli spodbujati rasno zavest med havajskim
ljudstvom, katerega socialni in ekonomski status se je hitro slabšal. To je vplivalo na sprejetje ti.
Hawaiian Homes Commission Act leta 1921, ki je določal, da se približno 200.000 aker javnih
zemljišč določi kot zemljišča, do katerih so upravičeni domorodni Havajci, ki imajo 50 % ali več
havajske krvi21
za dobo 99 let. Taki ureditvi niso nasprotovali niti močni lastniki plantaž, saj so
bila zemljišča, do katerih so bili domorodni Havajci upravičeni, natančno določena. Ta zemljišča
niso vključevala gozdov in plantaž sladkornega trsa. Večinoma je šlo za nerodovitna zemljišča z
majhno vrednostjo. Posledično ta program ni bil uspešen in je še danes predmet razprav. S temi
zemljišči danes upravlja državna agencija (OHA).
Poudariti je treba, da so bila javna zemljišča pod nadzorom ZDA in večinoma so se uporabljala v
vojaške namene, kar se je po drugi svetovni vojni še stopnjevalo.
2.7 HAVAJI KOT DRŽAVA ZDA
Po koncu druge svetovne vojne je OZN vsem kolonialnim silam naložila, da uredijo status
koloniziranih narodov, da jih dekolonizirajo in tako uresničijo pravico narodov do samoodločbe.
V tistem času je zato nastalo mnogo novih držav. Leta 1945 so bili Havaji na podlagi člena 73
UL OZN uvrščeni na seznam Ozemelj brez samouprave in bili so upravičeni do vseh ugodnosti,
ki so jih taka ozemlja tedaj imela. Napad Japonske ameriške vojaške baze v Pearl Harbourju leta
1941 pa je le še potrdil, da ZDA Havajev ne smejo izpustiti in logična posledica je bila, da Havaji
čimprej postanejo država ZDA. To se je zgodilo na podlagi plebiscita leta 1959, kjer je ljudstvo
lahko izbiralo le med dvema možnostma: ali naj postanejo država ZDA ali pa ostanejo ameriško
ozemlje. Možnosti „nočemo biti pod ameriškim vodstvom“ ni bilo.
21
To merilo je problematično in povzroča še danes spore med domorodnimi Havajci.
33
2.8 ZAKLJUČEK
V izbranih poglavjih havajske zgodovine je prikazan kronološki potek in pomen dogodkov, v
katerem spremljamo razvoj havajske družbe, od samozadostne tradicionalne družbe preko
ustavne monarhije do priključitve Havajev k ZDA, ki je ključna zgodovinska točka v havajski
zgodovini. Razlogi za priključitev so bili v geostrateški legi Havajev, ki je postala vedno bolj
pomembna zaradi gospodarskih, političnih in vojaških razlogov. Ker je lega Havajev še danes
najpomembnejši razlog za interes ZDA za Havaje, ga obravnavam v posebnem, naslednjem delu
naloge. Podrobnosti priključitve, kot je relevantna z mednarodnega stališča, pa obravnavam v
četrtem delu te naloge.
34
3 GEOPOLITIČNI POLOŽAJ HAVAJEV
Strateška lega Havajev je kmalu postala, kot smo videli v drugem delu te naloge, razlog, da so
bile ZDA vedno bolj prisotne in nazadnje, da so nad Havaji pridobile popolni nadzor. Cohen v
svoji obsežni študiji Geopolitka – Geografija mednarodnih odnosov (Cohen 2003, 95–119)
periodizira geopolitični razvoj ZDA na štiri faze, kot je prikazano v tabeli.
Tabela 3.1: Faze geopolitičnega razvoja ZDA
CELINA GEOPOLITIČNO
Faze Obdobje Prevoz Energija Usmeritev
Pomorska kolonialno do
leta 1803 (nakup
Louisiane)
reke, ceste, konji ročna, vodni
mlini
zaščita atlantske
obale
Kontinentalna od 1803 do 1898
(špansko-
ameriška vojna)
železnice, reke,
kanali, konji
premog, vodni
mlini
kontinentalna
združitev in
širitev
Kontinentalno-
pomorska
od 1898 do
izbruha druge
svetovne vojne
železnice,
avtoceste
nafta, plin,
premog,
hidroenergija
(turbine), stroji z
notranjim
izgorevanjem
kontinentalni
razvoj, širitev na
Karibe in
Pacifik
Pomorsko-
kontinentalna
od 1941 do
danes
avtoceste,
železnice, zračni
promet
vse zgoraj
navedene
energije ter
nuklearna,
vetrna in sončna
morski obroč in
globalni doseg
Vir: Cohen (2003, 102).
35
Glede na Cohenovo periodizacijo se je položaj Havajev kot geopolitična točka in strategija
mednarodne politike ZDA spreminjal. V prvem, kolonialnem obdobju do leta 1803, Havaji
pravzaprav v geopolitiki ZDA niso bili pomembni, saj so se ZDA prevladujoče usmerile na
izgradnjo notranjih komunikacijskih poti (reke, ceste), ki so omogočale razvoj transporta z
„atlantske“ strani. V kolonialni pomorski trgovini, za katero je bila značilna redna triangularna
pot: Evropa (Anglija, Nizozemska, Portugalska, Španija) – Afrika (Gana, Slonokoščena obala) –
pristanišča v ZDA na vzhodni obali in nazaj v Evropo, so bili Havaji seveda izključeni, zato ZDA
zanje niso imele nobenega interesa. Trgovina je potekala večinoma po Atlantiku. Cohen pri tem
govori o uvozu industrijskih izdelkov iz Anglije, sladkorja, melase in ruma iz zahodne Indije, in
izvozu kmetijskih izdelkov, kot so tobak, riž, bombaž, govedo in krzno, ne omenja pa trgovine
(uvoza) s sužnji (približno 10 milijonov afriških sužnjev je bilo v Ameriko uvoženih v obdobju
od leta 1650 do leta 1900, pri tem pa pozneje v naslednji fazi poudarja pomen „imigracije“
prebivalstva iz Srednje in Vzhodne Evrope približno 14.5 milijona). Tudi v naslednjem
kontinentalnem obdobju Havaji kot geografska točka, ki bi narekovala geostrategijo ZDA, niso
imeli pomembne vloge. ZDA so bile geopolitično usmerjene v nadaljnjo izgradnjo notranje
infrastrukture (predvsem železnic) in pridobivanje premoga kot glavnega energenta. Cohen
ocenjuje, da je v tem obdobju osredotočenje na kontinentalno notranjost sicer prevladovalo, toda
pri tem je bilo prisotno tudi „močno prepričanje še iz pomorskega obdobja“, da imajo ameriške
ladje pravico redno pluti po morjih. To prepričanje je krepilo tudi graditev mornarice.
Mejnik v geopolitičnem razvoju ZDA je bilo leto 1989. Takrat je izbruhnila špansko ameriška
vojna, in ZDA so potrebovale položaj na Pacifiku (več o tem obdobju je v drugem delu v
poglavju Priključitev Havajev k ZDA). Če je predhodni dve obdobji mogoče razumeti tudi
izključevalno (usmeritev v pomorstvo izključuje kontinentalnost in obratno) pa je za tretje
obdobje značilna komplementarnost kontinentalne in pomorske strategije. Geopolitični interes za
Pacifik in s tem tudi za Havaje kot geostrateške točke, je tedaj postal jasno izražen, posledica tega
je tudi bila „priključitev“ Havajev leta 1898, s čimer se je ameriška „prisotnost“ na Pacifiku
bistveno okrepila. Cohen pojasnjuje priključitev kot pravico ZDA: „Vključitev Havajev se je
zgodila po tričetrt stoletja dolgem močnem investiranju v proizvodnjo sladkorja in zagotavljanju
pomorske pravice za zagotavljanje premoga in servisa v Pearl Harbourju leta 1887. Ta je po letu
1900 postal popolna pomorska baza“ (Cohen 2003,103).
36
Za četrto obdobje geopolitičnega razvoja ZDA je značilna „obrnjena“ komplementarnost:
pomorska usmeritev prevlada, pravzaprav usmerja in določa kontinentalno strategijo. Cressey
celo presoja, da so v tem obdobju ZDA postale novo „osrčno ozemlje“ (ti. heartland) sveta in da
osrčje sveta ni več Evroazija. Z vstopom Havajev (in Aljaske) v Združene države leta 1959 so se
varnostni interesi v severnem Pacifiku jasno določili. Aljaska je blizu Japonske, Havaji pa so le
1000 milj oddaljeni od otokov Mikronezije, ki sta majhni zračni razdalji (Cohen 2003, 117).
Utemeljitelj geopolitike kot discipline je bil, če ne upoštevamo antičnih piscev, kjer je mogoče
zaznati nekatere obrobne začetke geopolitičnih razmišljanj, Harold Mackinder (1861–1947).
Povzel je teorijo „osrčnega ozemlja“ (t.i. heartland), ki ga opredeljuje nadzor notranjega
področja, velikost prostora, viri in dostop do morja. V obdobju Mackinderja je bilo osrčno
ozemlje Evroazija (ti. Great Eurasian lowland), ki je t.i. središčno osrčno ozemlje zožil zaradi
napredka v svetovnem transportu, naraščanju prebivalstva in področja (t.i. pivot area) svetovne
politike. Kdor kontrolira to ozemlje (ki je omejeno s sibirskimi gozdovi na severu, stepami na
jugu, in puščavami Turkestana, bodisi da je to Rusija, Nemčija, Kitajska ali pa politična zveza
med njimi), vlada svetu. Mackinder je v obdobju pozne industrializacije to ozemlje razširil na
Vzhodno Evropo, ti. Mitteleuropo, torej ozemlje, ki je bilo dostopno tako Nemcem kot Rusiji.
Jedrnato je opredelil v znameniti izjavi: „kdor določa pravila v Vzhodni Evropi, zapoveduje
osrčnemu ozemlju (heartland): kdor določa pravila v osrčnem ozemlju, zapoveduje svetovnemu
otoku (world-island): kdor določa pravila v svetovnemu otoku, zapoveduje svetu“ (Cohen 2003
16).
Strateško geopolitični položaj Havajev prihaja še nadalje do izraza v obdobju graditve
pomorskega obroča ZDA (ti. maritime ring). Havaji s Pearl Harbourjem kot ključno
geostrateško točko so bistveni del tega obroča, ker so del trgovinske domene nad dvema
tretjinama svetovnih voda in ene tretjine svetovnega prebivalstva. ZDA so tako postale
„Združene države štirih morij“, in sicer Atlantika, Mehiškega zaliva, Pacifika in Velikih jezer.
Shematični prikaz geopolitičnega razvoja ZDA torej kaže, da so „vključeni“ Havaji danes postali
pomemben integrativni del ZDA in da je obvladovanje Havajev, danes ko je azijsko pacifiška
regija ekonomsko najbolj pomemben del svetovnega gospodarstva, bistvena geostrateška
usmeritev politike ZDA.
37
4 HAVAJCI IN SUVERENOST: KONTINUITETA KRALJEVINE HAVAJI22
IN
PRAVICA HAVAJCEV DO SAMOODLOČBE
Četrti del, ki je osrednji teoretični del naloge, je razdeljen na dva dela, ki obravnavata različni
podlagi za suverenost Havajev. Najprej obravnavam obstoj Kraljevine Havaji z vidika
mednarodnega prava. Ukvarjam se z vprašanjem obstoja kontinuitete Kraljevine Havaji kot
suverene države in v okviru tega obravnavam pojem države in merila za obstoj države v 19.
stoletju (torej v času relevantnih dogodkov), nadalje pa obrazložim pravne podlage, s katerimi bi
lahko ZDA ovrgle domnevo o kontinuiteti Kraljevine Havaji oz. argumentirale svojo pridobitev
Havajev. In sicer gre za priključitev (1898), plebiscit (1959) ter več kot sto let trajajočo ameriško
okupacijo (od 1893 do danes). V drugem delu tega četrtega dela naloge obravnavam pravico
Havajcev do samoodločbe, ki jo zagotavljajo dokumenti OZN. Opredelim domorodne Havajce
kot domorodno ljudstvo in podam razsežnosti pravice naroda do samoodločbe. Predstavim tudi
možnosti za vzpostavitev avtonomije havajskega ljudstva znotraj in ločeno od ZDA v okviru
pravice do samoodločbe. Nazadnje pokažem razlike med možnima oblikama suverenosti, ki jih
predlagajo havajska gibanja za suverenost. Mogoča je namreč ureditev položaja domorodnega
ljudstva in njegovih pravic v okviru države (torej države Havaji oziroma ZDA), ali pa neodvisni
Havaji, ki bi kot samostojna država lahko vstopili v družino suverenih držav, katerih medsebojne
obveznosti določa mednarodno pravo. Ti dve ureditvi bi torej pripeljali do popolnoma različnih
posledic.
4.1 KONTINUITETA KRALJEVINE HAVAJI
4.1.1 KRALJEVINA HAVAJI KOT SUVERENA DRŽAVA
Kot je bilo prikazano v zgodovinskem pregledu, je po združitvi havajskih otokov leta 1810
nastala neodvisna politična skupnost Kraljevina Havaji. Kot posledica novih državnih in pravnih
institutov, ki jih je zahodni in ameriški svet postopoma vnašal na Havaje, je leta 1840 Kraljevina
Havaji dobila ustavo in postala ustavna monarhija z dednim nasledstvom. Bila je
mednarodnopravno priznana suverena država, saj je v letih od 1843 do 1887 sklenila mednarodne
pogodbe z mnogimi državami. In sicer sta jo leta 1843 kot prvi formalno priznali Velika Britanija
22
Kadar na splošno govorim o otočju Havaji, uporabljam izraz Havaji, kadar pa je razlikovanje med ureditvama
relevantno uporabljam izraz Kraljevina Havaji (suverena država) oziroma država Havaji (država ZDA).
38
in Francija23
, nato pa leta 1849 še Združene države Amerike24
. Predsednik John Tyler je sicer
neodvisnost Kraljevine Havaji priznal že leta 1842, vendar brez formalne deklaracije ali pogodbe.
Zunanji minister v tedanji ameriški administraciji Webster je namreč havajske agente že leta
1842 med drugim obvestil, da je treba vlado Sandwich Islands spoštovati, da si nihče ne more
prilastiti otokov z zmago nad njimi ali s kolonizacijo, in da nihče ne sme imeti nadzora nad
obstoječo vlado teh otokov (Obvestilo predsednika ZDA v zvezi s spoštovanjem trgovine ZDA s
Sandwich Islands in v zvezi z diplomatskimi odnosi z njihovo vlado v Craven 2002, 515).
Kraljevina Havaji je vzpostavila diplomatske odnose z ostalimi takrat pomembnimi državami
(Avstro–Ogrska, Belgija, Danska, Nemčija, Japonska, Portugalska, Nizozemska, Rusija, Samoa,
Švicarska konfederacija, Španija, Švedska in Norveška). Leta 1885 je postala tudi polnopravna
članica Svetovne poštne zveze (UPU). Z ZDA je po pogodbi iz leta 1849 sklenila še tri pogodbe,
in sicer leta 1875, 1883 in 1884.25
Danes so kriteriji za nastanek države pravno opredeljeni v 1. členu Konvencije iz Montevidea,
ki določa, da mora imeti država kot subjekt mednarodnega prava naslednje značilnosti: (a) stalno
prebivalstvo; (b) definirano ozemlje; (c) vlado (d) sposobnost vstopiti v odnose z drugimi
državami. (Konvencija iz Montevidea v Türk 2007, 86).
Za ugotovitev, ali lahko Kraljevino Havaji obravnavamo kot državo, je treba upoštevati pravo, ki
je bilo veljavno v času dogodkov, torej konec 19. stoletja. Ker v 19. stoletju merila za obstoj
države niso bila jasno opredeljena, je treba upoštevati običajno mednarodno pravo. Phillimore je
trdil, da je neodvisno državo v 19. stoletju mogoče opredeliti kot „prebivalstvo, ki stalno okupira
določeno ozemlje, in ki ga skupni zakoni, navade in običaji združujejo v eno telo, ki preko
organizirane vlade izvaja neodvisno suverenost in nadzor nad vsemi ljudmi in stvarmi znotraj
njenih meja, ki je sposobno vojne in miru in ki stopa v mednarodne odnose z ostalimi skupnostmi
na svetu“ (Phillimore v Sai 2008b, 6). Nadalje je leta 1895 profesor Freeman Snow navedel, da
„mora biti država organizacija ljudi s političnimi nameni; mora stalno okupirati določeno
23
Deklaracija Velike Britanije in Francije v zvezi z neodvisnostjo Sandwich Islands (London, 28. november 1843). 24
Pogodba s havajskimi otoki (20. december 1849). S to pogodbo se med ZDA in kraljem havajskih otokov ter
njegovimi nasledniki vzpostavlja večni mir in prijateljstvo. Vzpostavlja vzajemno svobodo trgovanja in plovbe ter
določa prepoved carin za blago, ki se uvaža oziroma izvaža med državama. 25
Pogodba iz leta 1975 določa, kateri so proizvodi, ki se s havajskih otokov v ZDA uvozijo brez carine, medtem ko
pogodbi iz leta 1883 in 1884 določata pravila glede izdajanja poštnih nakaznic v obeh državah.
39
ozemlje; mora imeti organizirano vlado, lahko določa in izvaja zakone znotraj svoje skupnosti; in
nazadnje, suverena država ne sme biti podvržena nobenemu zunanjemu nadzoru (Snow v Sai,
2008b, 6). Oppenheim poudarja kriterij priznanja, sicer samega obstoja države ne pogojuje s
priznanjem, pravi pa, da država s priznanjem postane mednarodni subjekt in predmet
mednarodnega prava (Crawford 2006a, 15).
Iz zgodovinskih in političnih dejstev (navedenih že v drugem delu te naloge) in iz mednarodno
pravne teorije iz 19. stoletja je očitno, da je Kraljevina Havaji izpolnjevala te pogoje in da je torej
bila neodvisna in suverena država ter subjekt mednarodnega prava do leta 1893 (kljub
kratkotrajni okupaciji s strani Francije leta 1849).
Poleg tega, da je bila taka ugotovitev podana že v Resoluciji v opravičilo (glej prilogo C) je bilo
takšno tudi stališče Meddržavnega sodišča v Haagu, ki je leta 2001 odločalo v zadevi Lance
Larsen proti Kraljevini Havaji. Bistvo spora je bilo, da je L. Larsen zahteval, da ga vlada
Kraljevine Havaji (oz. vlada, ki deluje v času okupirane Kraljevine Havaji, to je od leta 1893 do
danes) kot državljana Kraljevine Havaji v skladu z mednarodnim pravom zaščiti pred tem, da mu
ZDA naložijo izvajanje njenih zakonov. Tudi če pustimo ob strani predmet spora, je bil ta
postopek pomemben zato, ker je sodišče ugotovilo, da „je Kraljevina Havaji obstajala kot
neodvisna država in so jo kot tako priznavale Združene države Amerike, Združeno Kraljestvo in
različne druge države“ in da je bil ta postopek legitimen spor, kljub temu, da se Združene države
namenoma niso udeležile postopka (glej sodbo Lance Larsen proti Kraljevini Havaji 2001, 581).
Ugotovitev, da je bila Kraljevina Havaji država, implicira številne posledice. Državnost namreč
implicira suverenost, kar pomeni med drugim, da država lahko svobodno izbira vlado, da ima
pravico do nedotakljivosti ozemlja, da svobodno odloča o svojih naravnih virih in ima popolno
jurisdikcijo nad vsemi osebami na ozemlju te države (Phillimore v Craven 2002, 516). Pravica
države do neodvisnosti je bila torej že v 19. stoletju obravnavana kot temeljna pravica in
intervencija druge države je bila mogoča le v določenih okoliščinah, in sicer z namenom
samoohranitve, z namenom izpolnitve zakonskih obveznosti in kot nasprotovanje protipravnih
ravnanj. Gotovo je, da zgolj želja po povečanju ozemlja, ni spadala v ta okvir (Craven 2002,
517).
40
4.1.2 PRAVNA PODLAGA ZA KONTINUITETO KRALJEVINE HAVAJI
Ugotovili smo torej, da je bilo Kraljevino Havaji mogoče šteti za državo v mednarodno pravnem
pomenu. Ker je bila vlada Kraljevine Havaji strmoglavljena in postavljena nova vlada in ker so
posledično Havaji doživeli spremembe politične ureditve, se pojavi vprašanje o kontinuiteti
Kraljevine Havaji.
Kontinuiteta države pomeni, da gre za nadaljevanje neodvisnega obstoja države za namen
mednarodnega prava, kljub spremembam, ki jih je ta država doživela. Če država ohranja svojo
identiteto, lahko govorimo o kontinuiteti, če pa se identiteta države izgubi ali bistveno spremeni,
država preneha obstajati. V skladu z današnjim mednarodnim pravom lahko država preneha v
dveh primerih, in sicer z združitvijo v zvezo (npr. priključitev DR Nemčije ZR Nemčiji) ali pa z
razpadom (primer Jugoslavije). Čeprav je bila priključitev včasih dopusten način pridobivanja
ozemlja (če je šlo za odkritje ozemlja), je v skladu z veljavnim mednarodnim pravom (člen 2(4)
UL OZN) priključitev z uporabo sile nezakonita (Craven 2002, 517).
V relevantnem letu 1898 je prevladalo splošno stališče, da je država lahko prenehala obstajati v
treh primerih (Pradier-Fodere, Philimore in de Martens v Craven 2002, 519):
a) z uničenjem njenega ozemlja, izginotjem ali z odselitvijo prebivalcev (teoretična možnost)
b) z razpadom države (na primer razpad Nemškega imperija leta 1805–6, ali pa delitev
Nizozemske leta 1831 ali Kantona Bazel leta 1833)
c) z združitvijo (npr. vključitev Krakova v Avstrijo leta 1846, priključitev Nice in Savoje k
Franciji leta 1860)
Za primer priključitve Havajev je torej relevantna točka c), treba pa je razlikovati med
priključitvijo, ki je posledica prostovoljnega ravnanja (zveza oziroma vključitev) in priključitvijo,
ki ni posledica prostovoljnega ravnanja (prisvojitev). Očitno je torej, da je bilo priključitev
mogoče šteti kot legitimen način pridobitve ozemlja in iz tega sledi, da je v primeru popolne
priključitve (priključitve celotnega ozemlja države) premagana država prenehala obstajati
(Craven 2002, 520–21).
41
Na tem mestu pa je treba opozoriti, da kljub temu da je bila priključitev možen način
pridobivanja ozemlja, je bila v tem obdobju politika ZDA do nje skeptična. ZDA so namreč leta
1823 z Monroejevo doktrino izrecno nasprotovale evropski kolonizaciji in so leta 1889 in 1890
na prvi pan-ameriški konferenci predlagale, da „načela osvajanja ... ameriško javno pravo ... ne
priznava.“ (Craven 2002, 521). Nadalje so bile vodilne v politiki nepriznavanja „položaja,
pogodbe ali sporazuma, s katerimi se pogodbenice niso strinjale in so v nasprotju z obveznostmi
Pariškega sporazuma z dne 27. avgusta 1928“ (ti. Stimpsonova doktrina) (Craven 2002, 521), ki
je bila v resoluciji na Skupščini Društva narodov leta 1932 določena kot obveznost. Čeprav taka
politika takrat še ni pomenila obveznosti, da ZDA konec 19. stoletja ne bi mogle pridobiti
ozemlja z grožnjo ali silo, pa bi bilo mogoče na podlagi doktrine estoppel26
preprečiti, da bi ZDA
pozneje priključitev lahko uporabile kot podlago za pridobitev Havajev (Craven 2002, 521). Prav
tako lahko uporabimo načela ex inuria ius non oritur, ki v tem primeru pomeni, da ZDA s
kršitvenim ravnanjem ne bi mogle pridobiti zakonitega upravičenja za pridobitev Havajev. Havaji
so bili ne glede na to načelo v celoti priključeni k ZDA, ki so jih precej dolgo obdobje upravljale
in obravnavale kot svoje ozemlje.
Ker se v mednarodnem pravu kontinuiteta obstoječe države predpostavlja (Crawford 2006, 417),
morajo ZDA dokazati, da imajo zakonito upravičenje za pridobitev Havajev. V okviru tega
upravičenja so mogoče tri pravne podlage, in sicer: pridobitev Havajev leta 1898 (s priključitvijo,
cesijo ali z vojaško okupacijo), pridobitev Havajev na podlagi plebiscita leta 1959 in pridobitev
Havajev na podlagi priposestvovanja od leta 1898 do danes (Craven 2002, 522–544).
a) ZDA so do Havajev upravičene na podlagi pridobitve Havajev leta 1898.
V zgodovinskem delu smo že povzeli ključne dogodke, ki so se zgodili na Havajih v letih od
1883 do 1889. Interpretacija, ki so jo glede teh dogodkov podale ZDA (ki pa je bila ovržena s
kasneje ugotovljenimi dejstvi, ki so prikazana v nadaljevanju), je bila, da so ZDA intervenirale na
Havajih, ker so morale ponuditi zaščito svojemu konzulatu in „zaščititi varnost ameriških življenj
in lastnine (odlok z dne 16. januarja 1893 v Craven 2002, 522). Tako se je 16. januarja 1893 na
26
Ta doktrina izhaja iz načela dobre vere. V skladu s to doktrino je nedopustno, da bi subjekt mednarodnega prava
(npr. stranka v sporu) uveljavljal stališče ali zahtevek, ki je v nasprotju z nečim, kar je sam pred tem trdil ali pa
(izrecno ali molče) sprejel. Pravno je namreč nesprejemljivo, da bi stranka v sporu imela korist od lastne
nedoslednosti (Türk 2007, 239).
42
otoku Oʻahu izkrcala ameriška vojska in zaščitila skupino gospodarsko pomembnejših haole
priseljencev, ki je ustanovila začasno vlado. Naslednji dan se je havajska kraljica odpovedala
oblasti v korist ZDA (in ne v korist začasni vladi), ameriški minister Stevens pa je formalno
priznal de facto začasno vlado na Havajih. Začasna vlada je nato pripravila predlog pogodbe o
priključitvi in jo 14. februarja 1893 predložila v ratifikacijo senatu ZDA. Predlog je bil predložen
z razlago, da je začasna vlada nastala šele, ko je kraljica abdicirala in ko je že izvajala efektivno
oblast nad vladnimi stavbami, arhivi, policijo in vso vladno infrastrukturo (Craven 2002, 522–
523). Ti dogodki so se že kmalu izkazali za neresnične. Kot je namreč razvidno že iz
Blountovega poročila iz leta 1893 (glej tudi drugi del te naloge), je bilo ugotovljeno, da se je
ameriška vojska izkrcala na Havajih brez dovoljenja tedanje obstoječe (torej kraljičine) vlade „z
namenom, da se kraljica, ki je abdicirala v korist ZDA in ne v korist začasne vlade, preda,
misleč, da bo njen primer obravnaval predsednik Združenih držav (Moore v Craven 2002, 523,
poudarek dodan). Predsednik ZDA Cleveland je poudaril, da začasna vlada ni imela podpore niti
v ljudski revoluciji niti v volji ljudstva in jo je minister Stevens priznal v skladu s predhodnim
sporazumom, ko ni bila niti de facto niti de iure vlada (Moore v Craven 2002, 523). Cleveland je
izjavil, da so ZDA odgovorne za nezakonito strmoglavljenje Kraljevine Havaji, in je pozval k
ponovni vzpostavitvi vlade Kraljevine Havaji. Clevelandovo ravnanje je bilo v skladu z
običajnim pravom, saj imajo tretje države dolžnost nevmešavanja v notranje zadeve države.
Očitno je torej, da se je vlada ZDA že leta 1893 zavedala, da pridobitev Havajev nima pravne
podlage niti v ameriškem niti v mednarodnem pravu. Intervencija ZDA je bila v nasprotju z
obveznostmi, ki so jih imele ZDA do Kraljevine Havaji (Pogodba o prijateljstvu iz leta 1849) in s
splošnim mednarodnim pravom, ki je prepovedovalo intervencijo razen v primeru samoohranitve
in v položaju nuje.27
Da je razlaga dogodkov, kot so jo prvotno ponudile ZDA, neresnična, je
kasneje potrdila tudi sama vlada ZDA leta 1993 v Resoluciji v opravičilo (ti. Apology resolution
(glej prilogo C)). V temu aktu je določeno tudi, da je bila posledica te zarote, da je oborožena
vojna mornarica ZDA 16. januarja 1893 napadla suveren havajski narod. Vlada ZDA je poleg
tega priznala, da je bila začasna vlada priznana brez soglasja havajskega ljudstva in v nasprotju z
obveznostmi iz pogodb med obema narodoma in kršitvami mednarodnega prava ter da ameriški
27
Položaj nuje je podan, kadar je predmetno dejanje edini način, s katerim država zavaruje nek bistven interes, ki ga
ogroža huda in neposredna nevarnost. Dodatni pogoj je, da s tem dejanjem ne prizadene nekega bistvenega interesa
drugih držav ali mednarodne skupnosti v celoti (Türk 2007, 291).
43
udar ne bi uspel brez vojaške in diplomatske intervencije ZDA (Craven 2002, 524). Kljub
ugotovljeni in priznani kršitvi pa ZDA niso storile ničesar, da bi kršitev odpravile. Oblast na
Havajih so pustile v rokah tistih, ki so to oblast vzpostavili, in ki očitno niso imeli podpore v
havajskem ljudstvu (Budnick v Craven 2004, 524).
Ko je pet let kasneje vendar prišlo do pogodbe o priključitvi (okoliščine podpisa te pogodbe so
podrobneje opisane v drugem delu te naloge), je bila:
- v nasprotju s Pogodbo o trajnem prijateljstvu, sklenjeno med ZDA in Kraljevino Havaji leta
1849 (ki določa, da med ZDA in kraljem havajskih otokov ter njegovimi nasledniki veljata večni
mir in prijateljstvo);
- v nasprotju s tedaj veljavnim mednarodnim pravom, ki je intervencijo dopuščalo le za namen
samoohranitve oziroma, če je bilo to nujno potrebno (Brownlie v Craven 2002, 524);
- v obliki skupne resolucije (t.i. Joint resolution (glej prilogo B)), ki jo je sprejel kongres, kar
pomeni, da je zakonodajni akt notranjega prava in nima ekstrateritorialnih razsežnosti.28
Kot
navaja Sai, je skupna resolucija zgolj primer, kako je želela zakonodajna veja preseči pristojnosti,
ki ji jo določa ustava (Sai 2008b, 139). V skladu z Ustavo ZDA je namreč le predsednik lahko
zastopnik države v zunanjih razmerjih z drugimi državami (Sai 2008, 139–140). Razmerja med
državami se namreč lahko urejajo le s pogodbami, katerih podpisnice morajo biti vse države
pogodbenice, kot se je izkazalo kasneje, in kot bom prikazala v petem delu te naloge, ki se nanaša
na odpor havajskega ljudstva, v nasprotju z voljo havajskega prebivalstva.
Predsednik McKinley je opisal učinek Skupne resolucije, s katero so bili Havaji priključeni ZDA
takole: „S to resolucijo je Republika Havaji kot neodvisen narod prenehala, njena ločena
suverenost je bila uničena in njena lastnina in posest vključena v Združene države ...“(Predsednik
McKinley v Craven 2002, 525).
28
Skupna resolucija je bila sicer v napisana v obliki pogodbe. Zagovorniki priključitve so se sklicevali na to, da je bil
tudi Teksas leta 1845 priključen s takim aktom in da Ustava ZDA določa v členu IV, Oddelek 3, da lahko Kongres
sprejme nove države v Zvezo. Razlika je v tem, da je bil Teksas priključen kot država ZDA, Havaji pa kot Ozemlje
ZDA. Poleg tega je v tem primeru Teksas sam izrazil željo po priključitvi, skupna resolucija ga je zgolj pozvala naj
sprejme priključitev, nato je najprej teksaški kongres sprejel priključitev, novo teksaško ustavo pa je ljudstvo potrdilo
na referendumu. Kot navaja MacKenzie, je torej Teksas priključitev sprejel trikrat in ne le enkrat (MacKenzie 1991,
79).
44
Čeprav je japonski minister v Washingtonu izpostavil določeno zaskrbljenost zaradi položaja
japonskih delavcev, ki so emigrirali na Havaje v skladu s havajsko-japonskim dogovorom leta
1888, je kasneje svoj ugovor zoper priključitev umaknil. Daws navaja, da je Republika Havaji
Japonski plačala 75.000 dolarjev, da je umaknila svoj ugovor (Daws 1968, 290). Nobena druga
država ni nasprotovala priključitvi.
Pravno gledano je torej pogodba, s katero so ZDA leta 1898 priključile Havaje, sporna podlaga za
priključitev. To pogodbo je mogoče interpretirati na dva načina, in sicer a) Havaje je legitimna
vlada cedirala ZDA na podlagi Pogodbe o priključitvi in b) Havaje so ZDA priključile s silo brez
soglasja.
Pri cesiji gre za miren prenos suverenosti države nad določenim ozemljem na drugo državo (Türk
2007, 416). Z mednarodno pogodbo o cesiji se država odreče svojemu ozemlju oz. delu svojega
ozemlja. ZDA v primeru Havajev trdijo, da je vlada Republike Havaji (vprašanja legitimnosti te
vlade si sploh ne zastavljajo, saj je bila po nasilni odstavitvi kraljice „ameriška“ vlada edina de
facto vlada) absolutno in brez pridržkov Havaje cedirala ZDA. Temu je mogoče oporekati na dva
načina, in sicer prvič, če je Republika Havaji s pogodbo o cesiji Havaje cedirala ZDA, bi morale
ZDA to pogodbo ratificirati, da bi dobila mednarodno veljavo. Ker je niso, pomeni, da sploh ne
gre za pogodbo, ampak za enostranski akt ZDA, kar pomeni, da gre za originalen in ne
derivativen način pridobitve. Poleg tega je za veljavnost pogodbe o cesiji potrebno soglasje
strank. Kot pa smo že videli, je vlada ZDA že leta 1893 sama ugotovila (glej zgoraj navedeno
Poročilo posebnega komisarja Jamesa H. Blounta), da je bila intervencija ameriške vojske na
Havajih nezakonita in da so bile kršene mednarodne obveznosti do Havajev, zato so sporne tudi
posledice te intervencije (med drugim oblikovanje nove vlade) in je nemogoče trditi, da je šlo za
sporazumno priključitev. Drugič, pojavi se vprašanje resnične volje. Kljub temu, da se ZDA
sklicujejo na to, da je samooklicana republika imela potrebne pristojnosti za odločanje o
prihodnosti Havajev, pa je kljub efektivnemu izvajanju vlade očitno, da volja ljudstva niti
naknadno ni bila upoštevana. Glede na to, da je bila že sama vlada Republike Havaji akt
nezakonite intervencije ZDA, zgolj priznanje s strani ZDA na podlagi načela ex inuria ius non
oritur ne more biti veljavna podlaga za pridobitev Havajev, ki bi izhajala iz veljavnega soglasja
(Craven 2002, 528).
45
Ko torej zavrnemo možnost, da so bili lahko Havaji priključeni s cesijo, lahko preidemo na
obravnavo možnosti, da so bili Havaji priključeni z osvojitvijo oziroma s silo. V tem primeru
dejstvi strmoglavljenja vlade in postavitve začasne vlade sploh nista relevantni, saj gre le za
pripravljalna dejanja za kasnejšo osvojitev. Če bi ta teza vzdržala, bi to pomenilo, da bi
Kraljevina Havaji prenehala obstajati. To tezo bi lahko utemeljili z dejstvom, da je kraljica
abdicirala v korist ZDA in ne v korist začasne havajske vlade, in sicer zaradi stalne prisotnosti
ameriških vojaških sil, ki so nedvomno okrepile avtoriteto začasne vlade in posledično vlade
republike. Pri tem se pojavita dva problema: čeprav je bila vlada republike oblikovana s pomočjo
vojske ZDA, vendar ni šlo za zelo velik nadzor s strani ZDA, kar izhaja tudi iz dejstva, da npr.
začasna vlada ni izpolnila zahteve predsednika Clevelanda, da naj ponovno vzpostavi monarhijo,
ker je prišlo do „nedopustnega vmešavanja v domače zadeve na Havajih“. Drugi problem je še,
da priključitev ni bila posledica poraza Kraljevine Havaji na bojišču in tudi sicer ni šlo za
oborožen spopad. V tistem času je namreč prevladovalo mnenje, da zgolj sila aplicira vojno in da
grožnja z nasiljem ne zadostuje za opredelitev vojnega stanja. Bindschedler je ob priključitvi
Bosne in Hercegovine k Avstro – Ogrski leta 1908 navedel, da je enostranska priključitev
ozemlja v drugo državo brez pogodbenega soglasja, razen kot posledica vojne, nezakonita. Pri
tem ni pomembno, ali je bilo zadevno ozemlje že pod nadzorom države, ki je razglasila
priključitev (Bindschedler v Craven 2002, 529, poudarek dodan). Razlog je v tem, da poleg vseh
ostalih posledic vojna vpliva tudi na mednarodne pogodbe, ta vpliv pa je različen, odvisen je od
narave pogodb. Tako bi pogodbe o prijateljstvu prenehale veljati (Türk 2007, 604). Ker pa v
primeru med Kraljevino Havaji in ZDA, kot smo ugotovili že zgoraj, ni šlo za oborožen spopad
in torej ni bilo mogoče govoriti o vojnem stanju med Republiko Havaji in ZDA, bi ZDA morale
spoštovati obveznosti iz Pogodbe o prijateljstvu iz leta 1849 in z enostranskim aktom ne bi smele
priključiti Havajev. To je bil tudi razlog, da predsednik Cleveland leta 1893 ni podpiral pogodbe
o priključitvi (Craven 2002, 528–529). Ker torej ta pridobitev nima znakov cesije niti priključitve
s silo, je treba še naprej ugotavljati, kaj se je zgodilo s suverenostjo Kraljevine Havaji (Craven
2002, 530).
Kot tretja možnost pridobitve je mogoča pridobitev Havajev v obliki vojaške okupacije. Že od
Vattla naprej je veljalo, da pridobitev z okupacijo ni mogoča, dokler se okupacija ne konča
(Vattel v Craven 2002, 530). Vojaška okupacija se lahko začne šele, ko je odpor popolnoma
46
prenehal in ko je okupacijska sila vzpostavila efektivno oblast na zadevnem ozemlju, suverenost
(in ozemeljsko upravičenje) pa ostane v rokah odstavljene vlade. Pomembno je, da to stanje ne
pomeni, da je suverenost nad okupiranim ozemljem prenehala obstajati ali pa da je prešla v druge
roke (Tomšič v Türk 2007, 573). Kot navaja Türk, je vojaška okupacija samo dejansko stanje, ki
ne vpliva na suverenost. Kot primer zelo dolgih obdobij vojaških okupacij Türk nadalje
izpostavlja vojaško okupacijo Izraela na zahodnem bregu reke Jordan, ki pa še ne pomeni, da je
Izrael pridobil suverenost nad tem ozemljem (Türk 2007, 573). Odlog in začasnost, kot elementa
vojaške okupacije, sta bila kasneje potrjena v sodni praksi (US proti Rice, US Supreme court), v
akademski doktrini (Heffter) in v raznih priročnikih o vojnem pravu (Oxford Manual on the Laws
of War on Land) (podrobneje glej Craven 2002, 530–531). Ta ideja je bila kasneje zapisana v
členu 43 Četrte Haaške konvencije iz leta 1907 in v Priročniku o vojskovanju ZDA iz leta 1914
(Craven 2002, 531). Doktrina vojaške okupacije torej pomeni, da v vojnem stanju (durante bello)
začasna okupacija ozemlja za okupirano državo nikoli ne more pomeniti izgubo suverenosti.
Marek poleg tega poudarja, „da okupator ne more zakonito prekiniti kontinuitete okupirane
države. Ne more izničiti njenih zakonov, lahko le onemogoči njihovo izvajanje“ (Marek v Sai
2008b, 184). Z dejanskim nadzorom vojaških sil ni mogoče izvesti zakonitega prenosa
suverenosti okupirane države (npr. ZDA so leta 2003 strmoglavile iraško vlado, a Irak je ostal
suverena država in kasneje spet vzpostavil svojo vlado).
Iz zgoraj navedenega izhaja, da ZDA kot okupator niso mogle prevzeti suverenosti nad Havaji.
Tega niso mogle upravičiti niti tako, da so v izogib položaju okupacije vzpostavile vlado in nanjo
prenesle suverenost Havajev. Takšno stališče sedaj izhaja iz člena 47 Četrte Ženevske konvencije
iz leta 1949, ki določa, da zaščitene osebe ne smejo biti prikrajšane za ugodnosti iz te konvencije
zaradi kakršnekoli spremembe, ki je bila kot posledica okupacije ozemlja, uvedena v vladne
institucije tega ozemlja.
Glede na navedeno je treba ugotoviti, da ZDA leta 1898 niso pridobile suverenosti nad Havaji,
kar posledično pomeni, da Kraljevina Havaji še vedno ima suverenost.
b) ZDA so do Havajev upravičene na podlagi plebiscita iz leta 1959, na podlagi katerega so
Havaji postali 50. država ZDA.
47
Plebiscit je bil izveden na podlagi člena 73 Poglavja XI UL ZN. Leta 1945 so bili Havaji uvrščeni
na seznam Ozemelj brez samouprave skupaj z drugimi prekomorskimi ozemlji vključno z
Guamom, Puerto Ricom, Filipini, Ameriško Samoo in Aljasko. Člen 73 UL ZN določa:
Članice Organizacije združenih narodov, ki imajo ali prevzamejo odgovornost
upravljanja ozemelj, katerih ljudstva se še niso sposobna upravljati povsem sama,
spoštujejo načelo, da so interesi prebivalcev teh ozemelj najpomembnejši, in
prevzamejo odgovornost čim bolj spodbujati blaginjo njihovih prebivalcev v sistemu
mednarodnega miru in varnosti, ki je vzpostavljen z UL, in v ta namen:
a) ob spoštovanju kulture teh ljudstev zagotavljati njihov politični, gospodarski in
socialni napredek ter napredek pri izobraževanju, njihovo pravično obravnavo in
zaščito pred zlorabami,
b) razvijati samoupravo, upoštevati politične težnje ljudstev in jim pomagati izoblikovati
neodvisne politične institucije ob upoštevanju posebnosti ozemelj in ljudstev ter
različnih stopenj razvoja ,...
c) krepiti mednarodni mir in varnost
d) spodbujati tvorne razvojne ukrepe in raziskave ter sodelovati druga z drugo in po
potrebi tudi s specializiranimi mednarodnimi organizacijami za uresničitev socialnih,
gospodarskih in znanstvenih ciljev iz tega člena
e) skladno z varnostnimi in ustavnimi omejitvami generalnemu sekretarju redno
pošiljati statistične in druge tehnične podatke o gospodarskih in socialnih razmerah
ter razmerah v izobraževanju na ozemljih, za katera so odgovorne ...
Ključna v teh določbah sta napredek zadevnih ljudstev in razvoj njihovega samoupravljanja.
Vendar pa drugače kakor skrbniški sistemi iz poglavij XII in XIII UL OZN, Poglavje XI ne
določa jasno meril, v skladu s katerimi se lahko določi, ali je ljudstvo doseglo status
samoodločbe, ali imajo pristojnost tega določanja organi OZN ali država, ki to ljudstvo upravlja
(Craven 2002, 535). Skupščina OZN je v naslednjih desetletjih (med drugim z Deklaracijo o
neodvisnosti koloniziranih narodov iz leta 1960, Resol. 1514(XV)) glede tega izdelala svojo
politiko glede pomena samoodločbe v skladu s členom 1(2) UL OZN (ki je določal, da razvoj
prijateljskih odnosov med narodi temelji na spoštovanju načela enakopravnosti in samoodločbe).
48
Določila je, da kolonizirana ljudstva lahko sama določijo svoj politični status in svobodno
nadaljujejo svoj gospodarski, socialni in kulturni razvoj (Resol. 1514(XV) in Resol. 2625
(XXV)), in sicer lahko pri tem izbirajo med tremi možnostmi: da postanejo neodvisna država, da
sklenejo svobodno zvezo z neodvisno državo ali da se vključijo v neodvisno državo (Resol.
1514(XV) in Resol. 1541(XV) načeli II, VI). Najpogostejši način samoodločbe je bila popolna
neodvisnost, ki vključuje prenos oblasti na ljudstvo tega ozemlja brez kakršnihkoli pogojev ali
pridržkov. (Resol. 1514 (XV, načela VII, VIII in IX) (Craven 2002, 535).
Ključno vprašanje je, ali so bili Havaji lahko vključeni na seznam Ozemelj brez samouprave.
Člen 73 namreč govori o „ljudstvih, ki se še niso sposobna upravljati povsem sama“. Ta model je
bil namenjen predvsem dekolonizaciji po letu 1945 in ZDA so le nerade vključile Havaje na ta
seznam (Craven 2002, 536). Obstajala je omejitev ti. modre vode (t.i. Blue water thesis), ki
pomeni, da se člen 73 uporablja le za ozemlja, ki so geografsko ločena od vladajoče družbe z
oceanom ali morjem. Čeprav se na podlagi te omejitve odreka uporaba člena 73 nekaterim
ameriškim domorodnim ljudstvom, pa za Havaje ne velja, saj so od ZDA oddaljeni 2500 milj
(MacKenzie 1991, 96). Kasneje je Deklaracija o prijateljskih odnosih (Resol. 2625) razjasnila, da
se pravica iz člena 73 uporablja ne le v primeru kolonializma, ampak tudi v primeru „ podreditve
ljudstev tujemu podjarmljenju, nadvladi in izkoriščanju“.
18. marca 1959 so Združene države sprejele Akt za sprejetje Države Havaji v Zvezo in v členu
7(b) določile pogoje izvedbe. Plebiscit je na podlagi tega akta potekal 27. junija 1959 in večina
volivcev (132.938 proti 7.854) je volila za sprejetje Havajev v ZDA. Predsednik Dwight
Eisenhower je dne 21. avgusta 1959 razglasil formalno sprejetje države Havaji v ZDA.
Generalnega sekretarja OZN so ZDA obvestile, da so Havaji s plebiscitom uresničili svojo
pravico do samoodločbe in Havaji so bili izbrisani s seznama Ozemelj brez samouprave, kar je
pomenilo, da ZDA niso bile več dolžne pošiljati OZN podatkov o Havajih na podlagi 73. člena
UL OZN.
Ali so Havaji lahko na plebiscitu res uresničili pravico do samoodločbe? Ob tem plebiscitu se
namreč pojavita dva problema (Craven 2002, 538). Prvič, sporno je volilno telo. Plebiscit namreč
ni razlikoval med domorodnimi Havajci oziroma potomci državljanov Kraljevine Havaji in
ostalimi kolonialnimi priseljenci, ki so na Havaje prišli v ti. teritorialnem obdobju (od 1900–
49
1959), nad katerimi njihova lastna vlada ni izvajala „tuje in kolonialne prevlade“ in ki zato niso
imeli pravice do samoodločbe v skladu z mednarodnim pravom (Morin v Castanha 1996, 2.
pogl.) in jih je bilo mnogo več kot prvih. ZDA so v tem obdobju namreč spodbujale priseljevanje
Američanov s celine, poleg tega je volilo veliko število vojaškega osebja z začasnim
prebivališčem na Havajih. Volil je lahko vsak ameriški državljan, ki je imel vsaj leto dni
prebivališče na Havajih (MacKenzie 1991, 94). Plebiscit na Havajih je bil, kot navaja Craven,
poseben primer, saj so v drugih primerih, ki jih je v tem obdobju obravnavala OZN, volilno telo
predstavljali domorodci (Craven 2002, 539). Seveda bi koncept samoodločbe, ki bi zahteval, da
upravljajoča država razlikuje med domorodnim prebivalstvom in priseljenci, lahko pomenil
diskriminacijo. Ločnica med ljudmi, ki so pred letom 1898 tvorili havajski narod, in kasnejšimi
priseljenci torej ni bila določena, čeprav bi bilo bolj pravilno, da bi o svoji usodi odločal havajski
narod, kar pomeni, da bi se moralo vzpostaviti tako stanje naroda, kot je obstajalo ključnega leta
1893.
Drugi problem je v samem vprašanju. Craven poudarja, da mora proces odločanja glede
integracije v skladu z Resolucijo OZN 1514 potekati „s popolnim znanjem o spremembi svojega
statusa ... izraženim v informiranem in demokratičnem procesu, ki poteka nepristransko in temelji
na splošnih voliltvah odraslih“ (Craven 2002, 535).
Iz vprašanj, na katere je ljudstvo odgovarjalo, izhaja, da Havajci v resnici niso mogli odločati o
vseh možnostih, saj možnosti, ki bi jim ponujala popolno neodvisnost od ZDA, ni bilo. Tako so
se odločali le med možnostjo, ali ostanejo še vedno ozemlje ZDA ali pa vstopijo v zvezo ZDA.
Kot navaja Pōkā Laenue, odvetnik za pravice domorodnih Havajcev, so „izmed dveh [...] izbrali
manjše zlo, vendar izbira ni pomenila dejanja samoodločbe, ker na voljo ni bilo vseh možnosti,
vključno z neodvisnostjo in osvoboditvijo od ameriške okupacije“ (Pōkā Laenue v MacKenzie
1991, 94).
Na podlagi navedenega torej ni mogoče trditi, da so Havajci resnično izrazili svobodno voljo,
kakšen status si želijo v prihodnosti. Torej na plebiscitu Havajci niso uresničili pravice do
samoodločbe. Posledično ni mogoče trditi, da so ZDA upravičene do Havajev na podlagi
plebiscita.
50
c) ZDA so do Havajev upravičene na podlagi dejstva, da že več kot 100 let neprekinjeno
izvajajo oblast na ozemlju Havajev.
Med načini pridobivanja ozemlja sta tudi zastaranje in priposestovanje, ki sta instituta pridobitve
ozemlja, ki ni bilo terra nullius in je bilo pridobljeno brez jasnega pravnega naslova (Türk 2007,
419). Tudi zastaranje in priposestvovanje zahtevata efektivno tj. dejansko posest in kontrolo
(Türk 2007, 420). Ker pa gre pri tem za izgubo ozemlja, je treba biti posebno pozoren v primerih,
kadar je neko ozemlje že bilo pod suverenostjo druge države. Država predhodnica utegne biti v
šibkejšem položaju in je zato pripravljena trpeti dolgo protipravno stanje. Zato je treba v vsakem
primeru skrbno ugotavljati, ali je posest dejansko obstajala in ali so bili izraženi protesti (tako
tudi Türk 2007, 420–21). Kot navajata Jennings in Watts, „če je država, ki je imela v lasti otok
mala fide iz naslova okupacije in se je pri tem zavedala, da je to ozemlje že prej okupirala neka
druga država, uspela ohraniti oblast nad njim toliko časa, da je prejšnji posestnik prehenal
protestirati in je tiho umaknil zahtevek, bo prevladujoče prepričanje med državami, da je sedanje
stanje stvari v skladu z mednarodnim pravom“ (Jennings in Watts v Craven 2002, 544). Pri
obravnavanju vprašanja priposestvovanja je treba upoštevati potek časa okupacije, nasprotovanje
oziroma privolitev prvotnega nosilca suverenosti in stopnjo priznanja s strani drugih držav
(Craven 2002, 542).
Glede časovnega elementa lahko nesporno ugotovimo, da ZDA upravičeno trdijo, da že 120 let
izvajajo mirno in neprekinjeno oblast. Kot smo videli zgoraj, tudi vprašanje priznanja s strani
drugih držav ni sporno, saj priključitvi leta 1897 razen Japonske ni nasprotovala nobena država.
Treba je preučiti še vprašanje protesta havajskega ljudstva zoper priključitev. Craven trdi, da je
potem, ko je havajska kraljica glasno protestirala in zaradi tega senat ZDA ni ratificiral pogodbe
o priključitvi, od leta 1898 ni bilo več nobenih dejanj, ki bi kazala na protest zoper priključitev
(kar je sicer popolnoma logično, saj ni bilo več prave havajske vlade, ki bi to storila) (Craven
2002, 543). To je bilo ugotovljeno v Resoluciji v opravičilo iz leta 1993, ki določa, da „se
domorodni29
Havajci niso neposredno odpovedali svoji suverenosti kot ljudstvo na svojem
ozemlju ne v monarhiji ne na plebiscitu niti ne na referendumu“ (glej prilogo C, poudarek
29
Beseda domorodni je v tem primeru odveč in morebiti napeljuje na kasnejšo politiko ZDA do ureditve statusa
Havajcev. Suverenost je bila odvzeta havajskemu narodu, to je vsem osebam, ki so bili ključnega leta 1898
državljani Kraljevine Havaji (ki vključuje tudi ti. haole prebivalstvo).
51
dodan). Poleg tega je protest lahko izkazan tudi, če je ljudstvo izkazalo odpor do ameriške
prevlade. Ker je ugotovitev oziroma neugotovitev odpora havajskega ljudstva do ZDA zelo
pomembna, lahko na tem mestu le ugotovim, da je protest bil in ni nikoli prenehal, zato teza o
priposestvovanju Havajev ne vzdrži. Odpor havajskega ljudstva obravnavam v naslednjem delu
te naloge.
Obravnavala sem tri mednarodnopravne institute, ki bi lahko bili podlage za to, da bi ZDA lahko
uveljavljale pridobitev Havajev. Ugotovila sem, da ni mogoče pritrditi nobeni izmed njih, kar
posledično pomeni, da ostaja veljavna domneva o kontinuiteti Kraljevine Havaji.
4.2 HAVAJCI IN PRAVICA DO SAMOODLOČBE
Havaji so na začetku 20. stoletja postali Ozemlje ZDA. Ameriški vpliv je naraščal. Havajska
zgodovina, kultura in jezik so (načrtno) tonili v pozabo. Kot navajata Dudley in Agard (prevedla
Godina) so „[S]taroselske Havajce [so]... spodbujali, naj ,postanejo Američaniʻ, in mnogi so to
tudi postali ... Havajski jezik je bil v šoli prepovedan ... Havajci so svojim otrokom dajali
ameriška imena ... Otroke so pošiljali v ameriške šole, kjer so jih učili zaobljube vdanosti
Združenim državam. Učili so jih, da morajo spoštovati zakone belcev, sprejeti njihovo moralo in
ameriški način življenja. Dovolili so, da so se učili in sprejeli belo zgodovino Havajev. ...
najhujše od vsega pa je bilo, da je pranje možganov skozi desetletja prepričalo večino Havajcev,
da so jim misijonarji, njihovi potomci in ZDA naredili le majhno krivico (Dudley in Agard v
Godina 2013, 53). Coffman30
piše, da „ko je leta 1965 prišel na Havaje, je bila dejanska
zgodovina Havajev zdesetkana na nekaj let. Praktično je bil 7. december 194131
začetek štetja
časa in vse, kar se je zgodilo pred tem, je bila prazgodovina.“ (Coffman v Sai 2008b, 170). Po
drugi svetovni vojni, ko je OZN začela postopek dekolonizacije domorodnih ljudstev, so se
domorodni Havajci začeli primerjati s koloniziranimi narodi po svetu. To so inicirali med drugim
dogodki, kot npr. ta, da so leta 1971 ZDA domorodcem na Aljaski vrnile 40 milijonov aker
zemlje in jim izplačale še 1 milijon dolarjev odškodnine za zemljo, ki jim je niso vrnile (Sai
2008b, 172). Domorodni Havajci so začeli javno opozarjati na pravice ljudstva, da odloči o
svojem političnem statusu, o katerem v resnici sami niso nikoli odločili. Oblikovala so se različna
30
Tom Coffman je neodvisni raziskovalni novinar, ki se v svojih delih (knjige, dokumentarni filmi) ukvarja z
ameriškim ekspanzionizmom in piše o zgodovini Havajev, zlasti v obdobju priključitve. 31
Datum, ko je Japonska napadla ameriški vojaški bazi v Pearl Harbour.
52
gibanja za suverenost Havajev, katerih namen je bil odpor zoper prevlado ZDA na Havajih (več o
teh gibanjih je v petem delu te naloge). Nekatera med njimi pravico do suverenosti utemeljujejo
na podlagi človekovih pravic, in sicer na podlagi pravice do samoodločbe domorodnih ljudstev.
4.2.1 HAVAJCI KOT DOMORODNO LJUDSTVO
Domorodno ljudstvo so potomci staroselcev (Anaya v Smith 2006, 23), ki so živeli v
tradicionalnih avtonomnih skupinah (Guiebernau v Smith 2006, 23). Domorodna ljudstva so
kulturno drugačna (Anaya in Guibernau v Smith 2006, 23) in pogosto živijo v internih kolonijah
(Anaya v Smith 2006, 23). Domorodna ljudstva so privzela elemente zunanje družbe, vendar so
obdržala lokalne tradicije (delovna skupina OZN za domorodna ljudstva v Smith 2006, 23).
Deklaracija o pravicah domorodnih ljudstev, ki jo je sprejela GS OZN 13. septembra 2007 po
dvajset let trajajočih pogajanjih, ne vsebuje definicije domorodnega ljudstva (Gak 2008, 41).
Domorodni Havajci so šele tretja največja skupina prebivalcev na Havajih, so manjšina v svoji
lastni domovini (Kanaʻiaupuni in Lieber v Godina 2013, 51). Njihov položaj je politično,
socialno in ekonomsko neugoden, „izgubili so svojo zemljo, naravne vire, politični glas,
ekonomsko moč in kulturno avtonomijo, kar vse jim je bilo odvzeto proti njihovi volji“ (Kelly v
Godina 2013, 51). Smith navaja, da so domorodni Havajci edinstven primer v zgodovini
domorodnih ljudstev v Združenih državah. Havaji so namreč zelo pozno postali država ZDA,
dolgo časa po obdobju podpisovanja pogodb z zvezno vlado. Medtem ko je status ostalih
ameriških domorodnih ljudstev urejen na zvezni ravni, je status domorodnih Havajcev urejen na
državni ravni, in sicer v ustavi države Havaji, ki od leta 1978 določa pogoje tega razmerja, in v
aktu 195 od leta 2011. Ta status domorodne Havajce razlikuje od ostalih domorodnih
Američanov (Smith 2006, 26–27). Kljub dvajset let trajajočim poskusom ureditve statusa, lahko
ugotovimo, da niti ZDA niti država Havaji do danes domorodnim Havajcem nista uspeli
zagotoviti ustreznih bivališč, zaposlitve, izobrazbe ter nacionalnega in kulturnega ponosa, kot jim
je bilo to zagotovljeno v obdobju Kraljevine Havaji (Osorio 2010). Smith nadalje ugotavlja
razloge, zakaj so domorodni Havajci idealen primer definicije domorodcev:
1. Skupni predniki: Havajci so predniki prvih Polinezijcev, verjetno Markezov ali Samojcev, ki
so na otoke naselili v 4. ali 5. stoletju. Prav tako ni sporna kraljeva rodbina, saj je še vedno
mogoče izslediti določene veje monarhovega rodbinskega drevesa.
53
2. Korenine prednikov: Ležijo v zemlji, na kateri živijo oz. bi radi živeli, veliko globlje kot
korenine močnejših segmentov družbe, ki živijo na teh otokih ali blizu njih.
3. Skupna kolonialna izkušnja: Havajce so kolonizirale ZDA. Še prej so bili Havaji tarča drugih
držav, in sicer Anglije, Francije in Rusov. Kasneje so postali zunanja kolonija ZDA, danes pa
so notranja kolonija.
4. Avtohtono prebivalstvo: Prvi ljudje, ki so naselili havajske otoke, so bili Polinezijci. Havajci
niso bili nomadi in otoki so tako majhni, da je bila kultura enotna na vseh otokih. Domorodni
Havajci so edino staroselsko prebivalstvo te otoške verige (več o tem je v drugem delu
naloge).
5. Življenje v tradicionalnih skupnostih: Pred prihodom kapitana Cooka so Havajci živeli kot
politično avtonomne skupine, ki so jih povezovale skupna kultura, pravila in vrednote. Kot
smo videli v drugem delu te naloge, jim je tradicija narekovala gospodarstvo, vero, kulturo,
politični in pravni sistem. Tudi po združitvi otokov pod Kamehameho I leta 1810 v enotno
kraljevino, je havajska družba še vedno temeljila na svojih vrednotah, jih ohranjala v tolikšni
meri, kolikor je bilo to pač mogoče v notranji koloniji, in tako je ohranjala kulturo (jezik, ples
hula, pesmi, ročne spretnosti) in politiko (želja po ponovni vzpostavitvi monarhije).
6. Kulturna drugačnost: Havajci se kljub nekaterim podobnostim razlikujejo od ostalih
Polinezijcev. Smith utemelji to dejstvo v dveh primerih. Prvi primer je, ko Havajec Kanaʻe
Keave, tkalec, potuje na Atiu (neka druga polinezijska kultura), da bi podal znanje o tkalstvu,
ki se ga je izučil. Zaveda se razlik med havajsko in Atiu tradicijo, zato pazi, da spoštuje Atiu
tradicijo, in vanjo ne vmeša preveč havajske tradicije (Hartwell v Smith 2006, 28). Smith
omenja še en primer, in sicer nedavni protest Havajcev, da bi wrestling zvezda The Rock v
filmu upodobil kralja Kamehameho. The Rock ima namreč samojske korenine, zato je bila
havajska skupnost ogorčena, da bi nehavajski igralec odigral vlogo kralja Kamehamehe. The
Rock so videli torej kot „outsiderja“, kljub temu da je primerjalno tesno povezan s skupnostjo
(navsezadnje je vendarle Polinezijec). Domorodni Havajci se pojmujejo tudi drugačne od
Američanov, ki živijo na otokih. Dejstvo, da imajo eni in drugi nekaj tipičnih havajskih
lastnosti, na primer govorijo pidgin, ki je hibridni jezik, ki vsebuje elemente havajščine in
angleščine, in se ga govori le na Havajih, še ne pomeni, da so vsi prebivalci otoka domorodni
Havajci. Domorodni Havajci ohranjajo svojo skupnost z enotnim jezikom, kulturo, religijo in
tradicijo, ki je ameriški Havajci ne delijo z njimi (Smith 2006, 28).
54
7. Življenje kot notranja kolonija: Havajci so pod oblastjo ZDA in države Havaji. Slednja preko
Office for Hawaiian affairs (OHA) skrbi za status domorodnih Havajcev, njihovih zemljišč in
financ v zvezi s temi zemljišči. Velik del pristojnosti, ki jo ima država Havaji nad
domorodnimi Havajci, je bila določen, ko so Združene države na Havajih vzpostavile oblast.
Na primer, ko so Havaji postali Ozemlje Združenih držav, je bil havajski jezik prepovedan z
zakonom.
8. Vključevanje elementov zunanje družbe ob ohranjanju lokalnih tradicij: Havajska glasba
vključuje različne glasbene zvrsti in se poje v angleščini, havajščini ali jeziku pidgin. Za to
glasbo so značilne postkolonialne teme in izraža havajske vrednote in norme. Hoʻoponopono
je havajska tradicija reševanja sporov in odpuščanja, ki se prepeva v družinskem in
prijateljskem krogu in v cerkvah ter v terapevtske namene. Hoʻoponopono je bil torej
vključen v dve instituciji, ki so ju uvedli kolonizatorji.
9. Domorodna ljudstva so obstoječi potomci ljudstev, ki so naseljevali to ozemlje države v celoti
ali delno v času, ko so osebe druge kulture ali etničnega izvora prišle na to ozemlje z drugih
koncev sveta, jih prevzele in z osvajanjem ali drugače povzročile, da so ta ljudstva prešla v
podrejen ali koloniziran položaj: Havajci so naseljevali otoke, ko je na Havaje prispel Cook.
Cook je bil prvi Nehavajec, ki je stopil na Havaje, sledili pa so mu imigranti, ki so prišli v
glavnem zaradi ekonomskih interesov (več o tem v drugem delu te naloge).
10. Domorodno ljudstvo danes živi bolj v skladu z njegovimi zlasti socialnimi, ekonomskimi in
kulturnimi običaji in tradicijami kot z institucijami države, katere del so sedaj: Domorodni
Havajci živijo kot Američani in so za večino pripadniki ameriške kulture, ob tem pa ohranjajo
svojo lokalno kulturo. Domorodni Havajci še naprej živijo v skladu s tradicijo, kot je hula,
gojenje kala, tekme s tradicionalnimi kanuji, surfajo, se ukvarjajo s tradicionalno medicino in
tradicionalno vero. Proti državi Havaji nasprotujejo med drugim tako, da ne upoštevajo
predpisov te države (npr. kršijo prepise o zasebni lastnini, ne registrirajo avtomobilov..., kar
je tudi razlog za številne sodne postopke in posledične zaporne kazni domorodnih Havajcev).
Domorodni Havajci si prizadevajo, da bi živeli, kolikor je mogoče v skladu s tradicionalnimi
običaji (Smith 2006, 27–30).
55
Domorodni Havajci izpolnjujejo vseh deset kriterijev domorodnosti, Smith jih celo opredeljuje
kot idealen primer domorodnosti (Smith 2006, 31). Ni namreč nobenih dvomov glede zunanjih
meja in očitno je, da so bili prvi prebivalci verige otokov le domorodni Havajci (Smith 2006, 31).
4.2.2 PRAVICA DO SAMOODLOČBE KOT PRAVNA PODLAGA ZA SUVERENOST
DOMORODNIH HAVAJCEV
Pravica do samoodločbe je ena temeljnih človekovih pravic. Je kolektivna pravica naroda.
Čeprav splošno priznana definicija te pravice ne obstaja, pa obstaja soglasje glede bistvenih
elementov, ki opredeljujejo ti. zunanjo samoodločbo, ki je pravica naroda do svobodnega
določanja lastnega političnega statusa (Cassese v Gak 2008, 10). Pravica do samoodločbe je
določena v več dokumentih OZN. V UL OZN je določena le kot politično načelo. Člen 1(2) UL
OZN določa, da je „cilj OZN ... razvijati prijateljske odnose med narodi, ki temeljijo na
spoštovanju načela enakopravnosti in samoodločbe narodov ...“ Nadalje člen 55 UL OZN določa,
da OZN za dosego stabilnosti in blaginje, ki sta nujni za mirne in prijateljske odnose med narodi
ob upoštevanju načel enakopravnosti in samoodločbe, spodbuja splošno spoštovanje in
uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin za vse, ne glede na raso, spol, jezik ali
veroizpoved32
. Tudi člen 73, ki govori o Ozemljih brez samouprave33
, članicam OZN, ki imajo
ali prevzemajo odgovornost nad takimi ozemlji, nalaga, naj spoštujejo interese prebivalcev teh
ozemelj, razvijajo njihovo samoupravo in upoštevajo politične težnje ljudstev. Nadalje je pravica
do samoodločbe določena tudi v treh deklaracijah OZN, ki sicer niso zavezujoče. Deklaracija o
zagotavljanju neodvisnosti kolonialnim deželam in narodom iz leta 1960 je poudarila pravico
kolonialnih narodov do samoodločbe in kolonialno oblast razglasila za neskladno z UL OZN.
Določila je tudi, da mora pravica do samoodločbe vključevati tudi neodvisnost in svobodno
združevanje.34
Deklaracija o nedopustnosti intervencije v notranje zadeve držav in o zaščiti
njihove neodvisnosti in suverenosti iz leta 1965 določa, da morajo vse države spoštovati pravico
naroda do samoodločbe in neodvisnosti, ki jo je treba izvrševati brez kakršnikoli tujih pritiskov in
ob spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Prav tako Splošna deklaracija o
človekovih pravicah iz leta 1948 v členu 15 določa, da ima vsakdo pravico do državljanstva in da
32
Člena 1 in 55 so ameriški Indijanci navajali v podporo svojih zahtevkov, naj jim ZDA priznajo njihovo pravico do
samoodločbe (MacKenzie 1991, 95). 33
Na podlagi tega člena je bil leta 1959 izveden plebiscit o vstopu Havajev v ZDA. 34
Ta deklaracija je bila sprejeta le leto dni po havajskem plebiscitu, ki pa volivcem na Havajih teh možnosti ni
ponudil.
56
se nikomur ne sme samovoljno vzeti državljanstva ali zakonite pravice do spremembe
državljanstva. Deklaracija načel mednarodnega prava o prijateljskih odnosih in sodelovanju med
državami načelo do samoodločbe narodov razlaga tako, da imajo vsi narodi pravico, da si
svobodno, brez zunanjega vmešavanja, izberejo svoj politični status in zasledujejo svoj
gospodarski, socialni in kulturni razvoj in sleherna država je dolžna spoštovati to pravico v
skladu z določili UL OZN.
V mednarodnopravnem zavezujočem instrumentu je bila pravica do samoodločbe prvič sprejeta v
Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Mednarodnemu paktu o
ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (prej je bila zapisana le v resolucijah) (Gak 2008,
36) in v členu 1, ki določa, da imajo „vsi narodi [...] pravico do samoodločbe. S to pravico si
svobodno določajo svoj politični status in svobodno zagotavljajo svoj ekonomski, socialni in
kulturni razvoj.“ Klasični tipi izvrševanja zunanje samoodločbe vključujejo deklaracijo
nacionalne neodvisnosti, združitev različnih narodov v unijo ali federacijo, razpad takih pravno-
političnih tvorb, odcepitev dela ozemlja s hkratno ustanovitvijo ločene države, priključitev k
določeni federaciji ali državam ali potrditev pripadnosti določeni državi (Nowak v Gak 2008, 32).
Vsi zgoraj navedeni dokumenti govorijo o samoodločbi naroda. Definicija naroda je v
mednarodnem pravu problematična, podane so različne opredelitve. Nowak ugotavlja, da imajo
pravico do samoodločbe tisti narodi, ki živijo pod vojaško okupacijo, aneksijo, tujo
podjarmljenostjo ali drugo tujo oblastjo, in vsi tisti narodi, ki živijo v neodvisnih
multinacionalnih državah, ki ne uživajo zaščite manjšin v skladu s členom 27 MPDPP (Nowak v
Gak 2008, 37). Türk poudarja, da mora biti narod, ki zahteva samoodločbo, konstituiran tako
čvrsto, da lahko legitimno izrazi voljo do samoodločbe, in mora biti sposoben za efektivno
obvladovanje ozemlja, na katerem vzpostavlja lastno neodvisno državo (Türk 2007, 158).
Mednarodna komisija pravnikov, ki je nevladna organizacija s posvetovalnim statusom pri OZN,
je narod opredelila kot skupino ljudi s skupno zgodovino, rasnimi in etničnimi vezmi, kulturnimi
in jezikovnimi vezmi, religioznimi in ideološkimi vezmi, s skupnim ozemljem ali geografsko
lokacijo; s skupno ekonomsko bazo: in z dovolj velikim številom posameznikov (MacKenzie
1991, 97).
57
Pravica do samoodločbe je pravica v trajanju, ki se ne izčrpa že z uresničenjem neodvisnosti ali
izvedbo plebiscita, ampak ima trajajoč učinek (Espiell v Gak 2008, 37).
Status domorodnih ljudstev je bil več desetletij predmet razprav, od leta 2007 pa je urejen v
Deklaraciji o pravicah domorodnih ljudstev. Ta deklaracija v členu 3 določa, da imajo
domorodna ljudstva pravico do samoodločbe, v skladu s katero svobodno določajo svoj politični
status in zasledujejo svoj ekonomski, socialni in kulturni razvoj.
V drugem delu te naloge je iz zgodovinskega razvoja havajske družbe izhaja, da se je na Havajih
iz polinezijske družbe razvil havajski narod, ki je ustrezal merilom naroda, kot so določena danes.
Tudi če torej danes obstaja kakršnakoli dilema, ali havajski narod ustreza merilom naroda, saj se
po nekaterih definicijah naroda zahteva tudi skupna ekonomska baza ali efektivno obvladovanje
ozemlja, ki bi bila danes lahko problematična (gotovo pa lahko trdimo, da je havajski narod v
Kraljevini Havaji izpolnjeval tudi ta dva pogoja), Havajci izpolnjujejo vsa merila domorodnih
ljudstev in imajo torej pravico do samoodločbe že iz tega naslova.35
4.3 MODELI SUVERENOSTI NA HAVAJIH
Status domorodnih Havajcev dolgo časa ni bil urejen. Reparacij v obliki vračila zemlje ali
denarne odškodnine s strani ZDA ni bilo, kar je morda bil razlog, da so se domorodni Havajci
začeli zavedati, da le-te niti ne bi zadostovale, nastala so gibanja za suverenost, ki so zahtevala
temeljite preiskave dogodkov iz leta 1893 in večjo neodvisnost domorodnih Havajcev. Država
Havaji je leta 1978 z amandmaji k ustavi omogočila večjo avtonomijo domorodnih Havajcev, in
sicer je ustanovila OHA, ločeno telo izvršilne oblasti, ki naj bi delovalo v interesu domorodnih
Havajcev ter določila, da havajski jezik postane uradni jezik v državi Havaji. Tudi na zvezni
ravni je bilo od leta 1970 uvedeno nekaj ugodnosti za domorodne Havajce na področju dela,
zdravja, izobraževanja in nastanitev, kar pomeni, da je tudi na zvezni ravni začelo oblikovati
posebno politično razmerje med zvezno vlado in domorodnimi Havajci. Leto 1993 je bilo leto
domorodnih ljudstev, takrat je bilo organizirano mednarodno sodišče ljudstva (ti. Peoples
International Tribunal), ki je preiskovalo vlogo ZDA pri priključitvi Havajev. Devet sodnikov je
odločilo, da morajo ZDA čimprej vrniti zemljo domorodnim Havajcem in da morajo ZDA glede
domorodnih Havajcev vsaj minimalno spoštovati Deklaracijo OZN o domorodnih ljudstvih do
35
Med zagovorniki suverenosti na Havajih sicer obstajajo nesoglasja, ali so Havajci narod ali domorodno ljudstvo,
ampak to v tej fazi ni relevantno vprašanje.
58
havajskega ljudstva (Goodyear 2014, 61). Rezultat je bilo sprejetje Resolucije v opravičilo (t.i.
Apology Bill leta 1993 (glej zgoraj in prilogo C), ki je osnovni temelj za popolno neodvisnost
(Kauanui 2008, 190)36
. V politiki ZDA je ideja, da se na zvezni ravni uredi status domorodnih
Havajcev kot domorodnega havajskega ljudstva, postala še bolj resna. Tako je bil kar v dveh
kongresih, vsako leto od leta 2000 naprej, predlagan Akaka Bill, ki naj bi uredil status
domorodnih Havajcev v obliki t. i. omejene suverenosti znotraj ZDA. Bil je predmet polemik in
številnih protestov na Havajih in nazadnje ni bil sprejet. Zagotovil naj bi nadaljevanje izvajanja
programov za Havajce, vendar ga domorodni Havajci večinoma niso podpirali. Ta akt namreč
havajsko ljudstvo opredeljuje kot „domorodno ljudstvo Združenih držav“ (indigenous native
people of the United States) in določa, da imajo ZDA suverenost nad havajskim otočjem, kar pa
havajski zgodovinarji, aktivisti in politični strokovnjaki že nekaj let skušajo zanikati (Goodyear
2014, 62). Nasprotniki Akaka Bill so med drugim trdili, da Havajci niso v enakem položaju kot
ostala ameriška domorodna ljudstva, saj so vendar narod, ki zato zahteva popolno neodvisnost.
Zagovorniki Akaka Bill pa so menili, da bi ta akt, čeprav je pomanjkljiv (ne opredeljuje tega, ali
bodo imeli oblast vsi prebivalci Havajev ali pa le domorodni Havajci), vendarle domorodnim
Havajcem omogočil status domorodnega ljudstva in s tem vsaj ohranitev ugodnosti, ki so
namenjene tem ljudstvom (tako Liermann 2000). Čeprav je ta akt določal, da gre za zvezni akt, ki
domorodnim Havajcem nikakor ne odreka pravice za uveljavljanje suverenosti na podlagi
mednarodnega prava, so se domorodni Havajci bali prav tega, in sicer da bi s to ureditvijo
izgubili možnost popolnoma neodvisne države Havaji.
Leta 2011 je status domorodnih Havajcev uredila država Havaji, in sicer je sprejela t.i. akt 195
Kanaʻiolowalu, ki poziva vse domorodne Havajce po svetu, da se registrirajo in tako sodelujejo
pri oblikovanju ti.„reorganizirane havajske vlade“, pri čemer beseda reorganizirani ponovno
implicira nadzor ZDA v tej vladi (Goodyear 2014, 62). Ta akt ne omenja ključnih pojmov, kot so
zemlja in posebne pravice, poleg tega ne omenja, da je bila Kraljevina Havaji multietnična
država, v kateri so domorodni Havajci sicer tvorili večino, ne pa celotno prebivalstvo (Goodyear
2014, 62). Tudi tega akta domorodni Havajci ne sprejemajo in pozivajo k neregistraciji.
36
Senator Slade Gordon je pred sprejetjem te resolucije posvaril: „Logična posledica te resolucije je
neodvisnost.“(Kaunanui 2008, 190).
59
Poskusi ureditve statusa domorodnih Havajcev na zvezni in sedaj na državni ravni niso omogočili
uresničitve pravice do samoodločbe domorodnih Havajcev, kakor jo predlagajo gibanja za
suverenost. Čeprav namreč mnogo zagovornikov zveznega priznanja domorodnih Havajcev
meni, da si gibanja za suverenost prizadevajo zgolj za ureditev statusa domorodnega ljudstva, pa
večina domorodnih Havajcev zahteva neodvisnost bodisi na podlagi deokupacije
oz.dekolonizacije. Za ureditev statusa Havajev v smeri neodvisnosti od ZDA so se torej
izoblikovali štirje modeli uresničevanja pravice do samoodločbe (Castanha 1996, 2.– 6. pogl.).
1. Država v državi: Gre za obliko integracije v sedanji državi Havaji. V taki državi bi še vedno
veljali ustava ZDA in ustava države Havaji. Tako obliko bi bilo najlažje doseči, saj bi zadostoval
zakonodajni akt, vprašanje pa je, kakšne ugodnosti bi taka ureditev pomenila za havajsko
prebivalstvo. Lastnino in druga vprašanja bi bilo treba urediti s sporazumom.
2. Narod v narodu: Gre za podoben status, kot ga imajo domorodni ameriški Indijanci in
domorodni prebivalci Aljaske (danes je takih skupin okoli 500). Nekateri zagovorniki vidijo ta
model kot korak k neodvisnosti, nasprotniki pa trdijo, da je to le še nadaljevanje odvisnosti od
ZDA. Tako razmerje bi urejal zgoraj navedeni akt Akaka Bill. Akt 195 Kanaʻiolowalu pa to
razmerje ponovno postavlja v okvir države Havaji.
3. Svobodno združenje: Gre za kompromis med neodvisno državo in popolno neodvisnostjo.
Havaji bi se notranje sami upravljali, kar bi jim omogočilo določeno stopnjo zunanje avtonomije.
Havaji bi z ZDA podpisali pogodbo o svobodnem združevanju. Tako ureditev imajo danes
nekatere pacifiške države, kot so Republika Maršalovi otoki, Zvezne države Mikronezije in
Republika Belau. Imajo zunanjo neodvisnost, kar pomeni, da sklepajo pogodbe z drugimi
državami, imajo sedeže v OZN, ZDA pa še vedno izvajajo velik nadzor nad njimi, še zlasti na
vojaškem in nuklearnem področju. Ker nimajo polne pristojnosti glede zunanje politike, lahko
pride do konfliktov z ZDA.
4. Popolna neodvisnost: pomeni popolno neodvisnost od ZDA. Za Havaje bi to pomenilo
popolno suverenost, ki implicira politično neodvisnost, ki je temeljna pristojnost države, da izvaja
svojo oblast, ne da bi bila podrejena drugi zunanji oblasti. Drugače kot Havaji je na podlagi
pravice do samoodločbe popolno neodvisnost pridobilo nekaj pacifiških držav, kot npr. Zahodna
Samoa, Fidji, Papua Nova Gvineja.
60
Dejansko pa sta zaživeli le dve opciji. Prva zagovarja model popolne neodvisnosti, ki izhaja iz
predpostavke, da so bili Havaji država, ki svoje suverenosti ni nikoli izgubila. Država je le
okupirana, zato je treba s postopkom deokupacije ponovno vzpostaviti suverenost. V skladu z
mednarodnim pravom o deokupaciji bi bilo treba vzpostaviti status quo ante, torej status, kakršen
je obstajal ob okupaciji leta 1898. To pomeni, da bi se vzpostavila ureditev Kraljevine Havaji,
havajsko državljanstvo pa bi dobili ne le domorodni Havajci ampak tudi tisti priseljenci, ki so
imeli državljanstvo Kraljevine Havaji do leta 1898, ki je bilo že takrat multietnično.
Drugi predlagani model, katerega domorodni Havajci večinoma ne podpirajo, vsaj v taki obliki
ne, kot je bil predlagan na zvezni in je obveljal na državni ravni, je model narod v narodu, ki bi
bil izpeljan v okviru politike ZDA v zvezi z ameriškimi domorodnimi ljudstvi. Kot smo že
omenili, bi tu nastal problem določanja, kdo je domorodni Havajec. V Skupni resoluciji (glej
prilogo B) je določeno, da so domorodni Havajci posamezniki, ki so potomci domorodnega
ljudstva, ki je tam živelo pred letom 1778, okupiralo in izvajalo suverenost na ozemlju, ki je
danes država Havaji ( s tem pa so izločeni potomci tistih, ki so bili Havajci, a nimajo havajskih
korenin). V tem procesu bi bila dosežena le delna neodvisnost od ZDA, ki pa glede rezultate
poskusa ureditve na zvezni ravni in glede na zadovoljstvo z državnim aktom, ki ureja status
domorodnih Havajcev, očitno ne pomeni uresničitve pravice do samoodločbe. Primerjava in
posledice obeh opcij so prikazane v tabeli spodaj.
Tabela 4.1: Primerjava državne suverenosti Havajev in suverenosti domorodnih Havajcev
državna suverenost Havajev suverenost havajskih domorodcev samoupravljanje nesamoupravljanje
neodvisnost odvisnost
vzpostavljena suverenost predlagana suverenost
državljanstvo (multietnično) domorodci (monoetnično)
okupacija kolonizacija
deokupacija dekolonizacija
Vir: Sai (2008b, 180)
4.4 ZAKLJUČEK
Obravnavala sem dve pravni podlagi za uveljavljanje suverenosti Havajev. Prva temelji na
podlagi mednarodnega prava o okupaciji, natančneje Haaških konvencij. Prikazala sem, da ZDA
ne morejo ovreči domneve o obstoju kontinuitete Kraljevine Havajev, saj zato ne morejo
61
predložiti nobenega ustreznega akta ali dejanja. Iz tega izhaja, da Kraljevina Havaji ni nikoli
izgubila suverenosti, je le okupirana država, ki mora to suverenost ponovno vzpostaviti. Na tej
podlagi je torej edina možna rešitev neodvisnost. Druga pravna podlaga za uveljavljanje
neodvisnosti je pravica havajskega naroda do samoodločbe, ki jo vsem narodom zagotavljajo
različni dokumenti OZN. Dokumenti OZN omogočajo uresničitev te pravice v obliki
neodvisnosti, priključitve k neodvisni državi ali vključitve k neodvisni državi. V okviru OZN je
uveljavljanje te pravice problematično, saj imajo ZDA v Varnostnem svetu pravico veta.
Izoblikovali sta se dve mogoči obliki statusa Havajcev, in sicer ena v obliki pravice do
neodvisnosti na podlagi mednarodnega prava, druga pa v obliki omejene suverenosti v okviru
politike ZDA za domorodna ameriška ljudstva. Čeprav se, kot je navedeno zgoraj, še sami borci
za suverenost Havajev ne morejo zediniti o tem, kakšna ureditev bi bila za Havajce
najprimernejša, pa je gotovo, da večna nesoglasja in ohranjanje današnjega statusa položaja
Havajcev ne bodo izboljšala. Status Havajcev se namreč že skoraj sto let ne spreminja, rezultat
tega je, da danes Havajci ostajajo na dnu družbene lestvice prebivalcev Havajev. Imajo najvišjo
stopnjo brezposelnosti, največjo stopnjo brezdomstva, predstavljajo največji odstotek zapornikov
in največjo stopnjo prenehanja šolanja. Kot pravi Osorio, „Havajci ne gredo nikamor“ (Osorio
2010). Poleg trenj med samimi domorodnimi Havajci je bilo dodatno „arbitrarno kolonialno
orodje“, kot ga imenuje Kauanui, saj je še potenciralo delitev domorodnih Havajcev na dva pola,
določanje deleža havajske krvi domorodnih Havajcev37
. S tem izključevanjem se domorodne
Havajce omejuje na rasno manjšino, zato gre za popolnoma neustrezen instrument.
Ustrezno orodje, ki je popolnoma v rokah Havajcev, ki bi omogočilo okrepitev politične moči
domorodnih Havajcev in na podlagi katerega bi bilo mogoče opredeljevanje domorodnih
Havajcev, sta krvno sorodstvo in genealogija (Kauanui 2008, 196). Gre za tradicionalni metodi,
ki dodatno poudarjata vez domorodnih Havajcev z zemljo, ki je za domorodne Havajce, kot smo
že videli, izjemnega pomena. Havajci morajo torej za okrepitev svoje moči skrbeti za genealogijo
in obveznosti do zemlje in do svojih potomcev (Kauanui 2008, 196), se še naprej učiti svojega
jezika, peti in skladati svoje pesmi, se učiti in pisati svojo zgodovino in se učiti navigacije,
37
Za pridobitev pravice do zemljišč, namenjene havajskemu tradicionalnemu kmetovanju, je Hawaiian Homes
Commission Act leta 1921 določal, da je potrebno imeti vsaj 50 % havajske krvi.
62
agrikulture in akvakulture, ki so včasih oskrbovale njihov narod (Osorio 2010). Le z ohranjanjem
kulturne suverenosti je namreč mogoče uresničiti tudi politično suverenost.
63
5 ODPOR HAVAJCEV PROTI AMERIŠKI OBLASTI
Ameriška zgodovina uči, da so domorodni Havajci pasivno sprejeli propad svojega naroda in
postopno vzpostavitev ameriške oblasti na njihovi zemlji. O tem so pisali celo ugledni
zgodovinarji. Kot primer naj navedem popularnega zgodovinopisca Gawana Dawsa, ki je v svoji
400 strani dolgi knjigi o zgodovini Havajev v enem samem odstavku nekoliko cinično omenil
neuspešni politični odpor domorodnih Havajcev, čeprav ga je kasneje celo dokumentiral (Daws
1968, 291). Razlog za tako splošno prepričanje je v tem, da se je kot posledica vsesplošne
amerikanizacije na Havajih do sedemdesetih let prejšnjega stoletja zgodovina pisala na podlagi
ameriških virov. Kot pravi Silva, je mit o tem, da se domorodni Havajci niso upirali tuji oblasti, v
glavnem nastal zato, ker zgodovinarji večinoma niso upoštevali zgodovinske zapuščine v
havajskem jeziku (Silva 2004, uvod). To ni nič nenavadnega, saj kot to ugotavlja Silva, še do
nedavnega za pridobitev doktorata znanosti iz zgodovine Havajev sploh ni bilo treba znati
havajsko ali se sklicevati na vire v havajskem jeziku (Silva 2004, 3).
Po ti. havajski renesansi, ki se je začela v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in ki so jo
verjetno spodbudile tudi dekolonizacije koloniziranih narodov, so zgodovinarji začeli raziskovati
zgodovino, kot so jo poznali in pisali domorodni Havajci; začeli so študirati dokumente,
mikrofilme, arhive in zgodovina Havajev se je začela pisati tudi s stališča domorodnih Havajcev.
Iz nje pa izhaja, da domorodni Havajci vendarle niso tako pasivno sprejeli prilastitvenih dejanj
ZDA. Iz dokumentacije je razvidno, da se je havajski odpor dejansko začel že ob prihodu
kapitana Cooka (Silva 2004, 1).
Havajski intelektualci so že zgodaj sprevideli nevarnost, ki jo je zahodni svet predstavljal za
havajski narod. Na primer havajski zgodovinar David Malo je pred vzpostavitvijo Velike Mahele
leta 1845 s pomočniki zbral tisoče imen domorodnih Havajcev na otoku Maui in na otoku
Hawaiʻi in predlagal kralju, naj iz vlade odpusti vse bele može (haole) in se zoperstavi zasebni
lastnini (glej drugi del te naloge). Kralja so svarili, da bodo belci pokupili vso zemljo (Dudley in
Agard 1993, 6).
Po priključitvi Havajev k ZDA so se oblikovale organizacije, ki so izražale havajski odpor, kot na
primer Hui Kalaiʻaina in Aloha Āina. Obe gibanji sta podpirali kraljico, čeprav se je Aloha Āina
64
bolj osredotočila na nadzor domorodnih Havajcev nad zemljo38
in vlado (Dudley in Agard 1993
137, 138). Politična združenja je vodil Joseph Nāvahi, ki se še danes pojavlja v kontekstu
sodobnega gibanja za suverenost (Dudley in Agard 1993, 138). Njegove preroške besede, preden
je kralj podpisal pogodbo o vzajemnosti (glej drugi del te naloge), so bile: „To je pogodba, ki
pogublja narod. Pogodba, ki bo ljudstvu odvzela pravice, kralju odvzela pravico do vladanja, ki je
bila vedno temeljna pravica. Pogodba o vzajemnosti bo prvi korak h kasnejši priključitvi in
kraljevina, njena zastava, neodvisnost in ljudstvo bodo postali nič.“ (Coffman 1998 138).
Ker je odpor Havajcev dolgo časa ostal prezrt oziroma je prevladovalo prepričanje, da ga sploh ni
bilo, je pa v resnici izrednega pomena, saj dejansko kaže na to, da se havajski narod nikoli ni
strinjal s priključitvijo Havajev k ZDA, kar pa je, kot sem ugotovila v četrtem delu te naloge,
pogoj za priključitev naroda k drugi državi, sem temu odporu posvetila celoten del naloge. Ker je
bil odpor prisoten že od prvih evropskih prišlekov na Havaje, kazal pa se je na različne načine,
sem ta del razdelila na tri poglavja, in sicer na zgodnje obdobje pred priključitvijo, ko so se
pojavili že prvi poskusi posega v suverenost Kraljevine Havaji, na obdobje ob priključitvi ter na
sodobni odpor, ki se danes odraža v gibanjih za suverenost Havajev.
5.1 OBDOBJE PRED PRIKLJUČITVIJO
5.1.1 ZAČETNI ODPOR ZOPER ZAHODNI SVET
Konflikti med domorodnimi Havajci in tujci začeli že s prihodom kapitana Cooka na Havaje. Ob
tem naj se oprem na najdaljši zapis v havajščini, ki ga je napisal Samuel Manaiakalani Kamakau
leta 1866 in je bil objavljen v časopisu, ki je izhajal v havajskem jeziku. Na podlagi tega zapisa
lahko sklepamo, kako so v 19. stoletju domorodni Havajci gledali na kapitana Cooka (Silva 2004,
17). Omenja ponavljajoče nasilje, v glavnem s strani Cookovih mož, in sicer že od prvega
kontakta. Navaja, da ko je havajski vojak vzel železne predmete s Cookove ladje, so Cookovi
možje streljali nanj in ga ubili (Silva 2004, 21). Nadalje navaja, da so svečeniki havajskim
vladarjem vendarle odsvetovali maščevanje, saj je treba kljub ubijanju tujce sprejeti, to je namreč
pono39
. Kljub temu se je boj nadaljeval, Cookovi možje so Havajce prestrašili, kar se je odrazilo
v samoobrambi in velikem številu mrtvih na obeh straneh. Kamakau je v zaključku napisal, da so
38
Havajska beseda āina pomeni zemlja. Vezanost domorodnih Havajcev na zemljo je bila od nekdaj močna, vendar
ne v lastniškem, ampak v religioznem, kulturnem smislu. Beseda āina se še danes pojavlja v gibanjih za suverenost
Havajev in se nanaša na t.i. Crown Lands, kraljeva zemljišča, ki so po priključitvi avtomatično postala last ZDA. 39
Glej opombo 11.
65
„sadovi in semena, ki so jih Cookova dejanja raztrosila, zrasla v drevesa, ki so opustošila ljudi s
teh otokov“ (Kamakau v Silva 2004, 22). Med drugim je omenil spolno prenosljive bolezni,
prostitucijo, spremembe v veri in medicini, vnos insektov in slabih navad. Te bolezni so resnično
povzročile drastičen upad prebivalstva, in sicer je bilo leta 1778 400.000 (ali celo 800.000)
Havajcev, leta 1831 pa jih je bilo po prvem uradnem cenzusu 130.000, leta 1850 pa celo manj kot
85.000 (Stannard 2008, 162–163).
Havajci so se v tem obdobju znašli v težki situaciji, kar naenkrat niso mogli verjeti v nič več,
doslej obstoječi svet se je zrušil. Nekateri avtorji to njihovo stanje in nadaljnja dejanja pripisujejo
travmi, zmedi in strahu (za podrobnosti glej drugi del te naloge). Kot pravi Napoleon, nobeno
ljudstvo na svetu ne bi nikoli prostovoljno zavrglo svoje kulture, verovanj, običajev in tradicij,
razen če ni v velikem stresu, fizičnem, psihičnem ali duhovnem (Napoleon v Silva 2004, 27).
Dejstvo je, da so Havajci pogosto, da bi zaščitili svojo suverenost, privzeli in uporabili orodje
kolonizatorjev, tako so kralji prevzemali zahodnjaške obleke in navade, ljudje so se naučili pisati
in celo prevzeli tiskane medije, sprejeli so konstitucionalizem, kodificirali zakone po angleškem
in ameriškem vzorcu, da bi lahko sklepali mednarodne pogodbe in bili priznani kot neodvisen
narod, ki naj ga ne bi bilo mogoče kolonizirati (Merry v Silva 2004,16). Novim zakonom, čeprav
so bili oblikovani po evropskih in ameriških standardih, Havajci niso ugovarjali, so pa
nasprotovali prisotnosti tujcev v vladi in novopridobljeni pravici tujcev, da postanejo lastniki
zemlje. Leta 1845 je bila objavljena peticija (z več kot 1600 podpisi), v kateri ljudstvo kralja
naproša, naj haole priseljencem40
onemogoči, da bi postali havajski uradniki, naj jim onemogoči,
da postanejo naturalizirani subjekti in se tako prepreči nadaljnja prodaja zemljišč tujcem (Silva
2004, 38). Kralj se je strinjal, da prodajati zemlje tujcem res ni sprejemljivo, vendar je pono, da
se nekaterim tujcem omogoči, da kupijo zemljo, seveda pa ti tujci zemlje ne bodo mogli prodajati
naprej. Kljub tem obljubam pa se je kmalu začela prodaja zemlje.
5.1.2 ZAČETEK KULTURNEGA UPORA – TISKANI MEDIJ V HAVAJSKEM JEZIKU
V času, ko so nastopile prve resne grožnje suverenosti Kraljevine Havaji, so časopisi postali
glavno prizorišče za izražanje različnih mnenj in stališč. Štirideset let so misijonarji nadzorovali
40
Glej opombo 18.
66
moč tiskane besede na Havajih. Te moči niso uporabili le za „reševanje duš“, ampak tudi za
pomoč v razvoju kolonialnega kapitalizma (razvoj plantaž), za nadzor nad javnim šolstvom,
nadzorom nad vlado ter za podomačevanje domorodnih Havajk (Silva 2004, 55). Leta 1961 pa se
je zgodil velik preobrat. Na presenečenje misijonarjev so domorodni Havajci (zemljaki in
poglavarji) stopili skupaj in začeli izdajati nov časopis v havajskem jeziku, Ka Hoku a ka
Pakipika (Zvezda Pacifika). Ta časopis je začel dolgo tradicijo nacionalnega, protikolonialnega
upora preko tiskanega medija (Silva 2004, 55). Čeprav ni statističnih podatkov, je gotovo, da je
bil takrat Ka Hoku a ka Pakipika najbolj bran časopis na Havajih. Ob tem je pomembno dejstvo,
da je bilo leta 1861 na Havajih okoli 266 šol s približno 8000 učenci in je bila pismenost „skoraj
splošna“ (Silva 2004, 55). V tistem času so obstajali tudi številni časopisi, ki so jih izdajali
misijoni ali bogati poslovneži. Vsak je uveljavljal svoj interes; prvi so skušali Havajcem vsiliti
svoje vrednote in jih spreobrniti. Kritizirali so njihov način življenja, neobiskovanje cerkve,
brezdelje, plesanje hule, zavračali so njihovo medicino in jim vsiljevali zahodno medicino (v tem
času so bila vse vrste zdravil zelo pomembne, saj se je takrat začela širiti Hansenova bolezen
(gobavost), ki je prizadela mnoge Havajce). Ti časopisi so havajske ženske postavljali v
manjvredni položaj, medtem ko so bile ženske v havajski družbi spoštovane (bile so celo v vladi).
Seveda so ti časopisi tudi napadli Ka Hoku a ka Pakipika, ki pa se jim je uspešno zoperstavil.
Domorodni Havajci so imeli še en adut, in sicer se je v njihovi tradiciji pesmi (mele) in moʻolelo
(zgodbe, legende) uporabljalo veliko metafor, zato so lahko prek njih komunicirali med seboj,
misijonarji, ki so sicer znali havajsko, pa jih niso mogli razumeti. Čeprav so razumeli vsebino, pa
zaradi nepoznavanja havajske kulture niso mogli razumeti metafor. Misijonarji so seveda skušali
zatreti to komunikacijo med havajskim ljudstvom (Silva 2004, 66), saj jim ni bilo všeč, da so
imeli tudi Havajci oblast nad delom medijev, ker so sami hoteli imeti popoln nadzor nad
izobraževanjem Havajcev.
V Ka Hoku a ka Pakipika kot edinem časopisu, ki ni deloval za kolonialistični proces, so bile
poudarjene havajske vrednote, Havajci so priznali, da so jim tujci predstavili novosti in da so jih
na nek način res civilizirali, vendar so to uporabili z namenom ohranitve svoje neodvisnosti kot
suverenega naroda in za sprejetje rasne ali kulturne hierarhije (Merry v Silva 2004, 73). Havajci
so se naučili tehnologije tujcev (tisk) in prikazali svoje sposobnosti v tradicionalni literaturi in
modernem političnem pisanju. Pesmi so v glavnem pisale ženske in ponovno se je položaj žensk
67
v družbi močno dvignil. Pesmi so govorile o tem, kako se ozdravijo mnoge bolezni in na ta način
se je obujalo znanje o stari medicini. Bralci so tako spoznavali, da stara kultura, jezik ali način
njihovega življenja nikakor niso manjvredni v primerjavi s kolonizatorjevim. Šlo je torej za prvo
mentalno revolucijo, ki je za dosego svojih ciljev raje kot kri uporabila črnilo. Izdajatelj in avtorji
so se zavedali, da je treba zaščititi havajsko kulturo in jo ohraniti za prihodnje generacije.
Zavedali so se groženj zoper havajsko suverenost, zato so bralcem ponudili tudi prevode tujih
zgodb svetovnih dogodkov in jih tako ozaveščali in hkrati opozarjali na pretečo nevarnost
kolonizatorjev. Ka Hoku a ka Pakipika je tako s havajskim jezikom še močneje povezal narod.
Havajci so se že takrat dobro zavedali svoje majhnosti in dejstva, da se za svojo suverenost ne
bodo mogli boriti s svojo vojsko, in tega, da bodo suverenost ohranili tako, da bodo svojo
identiteto ohranili preko jezika, zgodb, pesmi in kozmologije. To jim je uspelo, saj je njihova
kultura v določeni meri preživela, kar jih danes kot narod povezuje.
Kljub temu da Ka Hoku a ka Pakipika ni bil radikalno antihegemonistični časopis, pa je s skrbjo
za ponos na tradicionalno znanje postal model za nacionalni havajski tisk za naslednje stoletje in
postavil temelje za kulturni upor, ki ga je njegov najbolj znani urednik kralj David Kalākaua
pokazal v času svoje vlade, med leti 1874 in 1891 (Silva 2004, 86).
5.1.3 ODPOR KRALJA KALĀKAUE
Kralj Kalākua je bil prvi havajski kralj, ki ni bil potomec rodu Kamehamehe. Za prestol se je
potegoval skupaj s kraljico Emmo, vendar mu je na koncu zakonodajalec namenil odločilni glas,
zaradi česar so mu mnogi njegovi nasprotniki do smrti oporekali prestol. Drugače kot njegovi
predhodniki je verjel, da je politično preživetje njegove kraljevine močno odvisno od kulturne in
duhovne revitalizacije havajskega ljudstva (Kanahele v Silva 2004, 92). Čeprav so ga
poimenovali „veseli monarh“, ker je bil znan po tem, da se je zgolj veselil in plesal hulo, so mu
očitali, da je na ta način ohranjal svojo oblast, pa so prav ta dejanja učinkovala kot odpor proti
kulturnem uničenju in izgubi ljudske suverenosti (Silva 2004, 92). Dogodki, ki jih je organiziral,
so bili namreč zelo obiskani, in havajsko ljudstvo se je veselilo z njim. S svojim geslom „Havaji
za Havajce“ je morda celo ustvaril prepad med domorodnimi Havajci in tujci. Kakršenkoli je že
bil njegov namen, dejstvo je, da je s svojim prispevkom k oživitvi tradicije v havajskem ljudstvu
vzbudil ponos in si tako izboljšal samopodobo (Silva 2004, 106).
68
Kot upor zoper kolonizacijo je torej uporabil tradicijo, in sicer na različne načine: ustanovil je
odbor za genealogijo41
, poskrbel za prepis in ureditev Kumulipa42
, se okronal, ponovno
organiziral javne nastope hule pred kraljevo palačo (hulo so misijonarji prepovedali) in za
praznovanje svojega petdesetega rojstnega dne organiziral hulo ter uprizoritve nacionalnih zgodb.
Potem ko je kralj Kalākaua prepotoval nekaj evropskih držav in Japonsko, se je odločil, da bo
narodno zavest v ljudstvu okrepil tako, da bo okronal svojo ženo in sebe. Tako je 2. 2. 1883 v
novo zgrajeni palači Iolani v Honoluluju organiziral velik dogodek, ki je trajal dva tedna in je po
besedah njegove sestre Liliʻuokalani doživel ogromen uspeh (Liliʻuokalani v Silva 2004, 108).
Seveda je bilo dvotedensko veseljačenje, plesanje hule in petje havajskih pesmi za tujce, ki javnih
nastopov niso bili vajeni, nerazumljivo in kontroverzno in zato deležno obsojanj, ki so pripeljala
celo do sodnega postopka. Vendar se je dvotedenski hula festival ponovil že čez 3 leta, ko je kralj
Kalākaua praznoval 50 let.
Kralj Kalākaua je odredil tudi, da se je zbralo 40 pesmi, ki govorijo o havajski suverenosti,
prednikih in kralju. V prevodu dela prve pesmi je sicer jasno razvidna izjava kralja Kalākaue, da
je le on pravi vladar te zemlje in da ima pravico vladati še naprej (Silva 2004, 119).
Čeprav so bili torej razlogi, zaradi katerih je Kalākaua oživljal tradicionalne vrednote in kulturo,
le v tem, da bi ohranil svoj položaj vladarja, se je zavedal tudi, da mora skrbeti za suverenost in
povezanost naroda. To mu je uspelo tako, da je združil in močneje povezal Havajce, politično pa
se vendarle ni mogel zoperstaviti vedno močnejšim imperialističnim silam.
5.2 ODPORI V OBDOBJU PRIKLJUČITVE
Čeprav je veliko avtorjev pisalo o obdobju priključitve, ki je najpomembnejša točka v politični
zgodovini Havajev, o odporu zoper priključitev do nedavnega ni bilo veliko napisanega. Silva
navaja, da je bil edini odpor, ki je bil naveden kot odpor proti priključitvi, upor Roberta
41
V havajski tradiciji velja, da pravico do vladanja primarno določa genealogija. Naloga odbora za genealogijo je
bila med drugim, da razišče in uredi genealogijo havajskih vladarjev in da razišče in uredi vso objavljeno ali
neobjavljeno havajsko zgodovino. Genealogija je za Havajce pomembna, saj prek nje razumejo, da so bogovi,
vladarji in ljudstvo med seboj povezani. Tako se jim zagotavlja kolektivna identiteta. Naša skupna genealogija nam
pomaga, da se opredelimo kot narod, ki je popolnoma drugačen od valov tujcev, ki so preplavili naše otoke
(Kameʻeleihiva v Silva 2004, 98). 42
Havajska molitev o nastanku sveta, ki ima za Havajce še danes velik pomen in v skladu s katero sta Wākea, oče
nebo, in Papahanaumoku, mati zemlja, skupaj ustvarila havajske otoke.
69
Wilcoxa43
(Silva 2004, 123). Wilcox je organiziral skupino 70–80 mož, s katerimi je zasedel
palačo Iolani, ki je bila takrat še sedež začasne vlade. Kabinet je takoj angažiral 100 ameriških
vojakov, ki so upor zadušili in pri tem ubili precej Wilcoxovih ljudi. Iz tega lahko ponovno
vidimo, da so se ZDA vmešale v notranji konflikt na Havajih. Wilcox je bil po uporu sprva
obtožen za izdajstvo, vendar je bilo takoj jasno, da ga nobena porota ne bo obsodila za to kaznivo
dejanje, zato je bila obtožba zavržena in obtožen je bil za zaroto, za katero pa tudi ni bil obsojen.
Sama oprostilna sodba pri tem ni tako pomembna, kot je pomembno, da je predstavljala
nacionalne občutke v kraljevini, kjer je bilo 85% havajskih državljanov (Sai 2008b, 108). O
drugih odporih avtorji niso pisali, Silva pa je bila prva, ki je preučila arhive v havajskem jeziku
(podrobneje Silva 2004, 123–124). Pomanjkljivi zgodovinski viri glede tako velikega in
organiziranega odpora, ki je v tem obdobju potekal na Havajih, so tipični za kolonizirane narode,
v katerih so arhivi v jeziku kolonizatorja veliko pomembnejši kot arhivi v narečju oziroma v tem
primeru v jeziku domorodnega ljudstva (Silva 2004,125).
5.2.1 USTANOVITEV PRVE POLITIČNE STRANKE
Ko je bil kralj Kalākaua prisiljen k podpisu Bajonetne ustave, s katero se je začela krhati njegova
moč, so Havajci spet uporabili novopridobljena znanja in vzorce z zahoda in so 22. novembra
1888 ustanovili politično organizacijo Hui Kalaiʻaina „z namenom vzpostavitve ustavne
ureditve, ki je obstajala pred 30. junijem 1887” (Kuykendall v Sai 2008b, 107). Po Wilcoxovem
neuspelem uporu (glej zgoraj) delovala še z večjim zagonom. Organizirala je proteste in postala
najpomembnejša organizacija v havajski skupnosti v času volilne kampanje leta 1890 (McGregor
Alegado v Silva 2004, 128). Kralju Kalākaui je predlagala novo ustavo, on pa jo predložil
zakonodajalcu. Havajci so namreč agitirali za novo ustavo vse do smrti kralja Kalākaue. Potem
pa so se obrnili na novo kraljico Liliʻuokalani. Slednja je julija 1892 prejela peticije od vseh
volilcev44
ter ločeno še peticije havajskih žena. Vendar pa na podlagi takrat veljavne Bajonetne
ustave ni bila pristojna za spremembo ustave, saj je zato potrebovala soglasje vladnega kabineta.
43
Robert Wilcox je bil Havajec, ki ga je kralj Kalākaua poslal na študij v Italijo. Ko se je po uspešnem študiju
inženirstva in vojaških ved vrnil domov, da bi nastopil pomembno funkcijo v vladi, pa v novi začasni vladi zanj ni
bilo prostora in je dobil mesto v San Franciscu. Vendar pa se je v predvolilnem obdobju leta 1889 vrnil domov, da bi
rojakom pomagal znova prevzeti oblast. 44
Bajonetna ustava je določala, da lahko volijo moški havajskega ali evropskega izvora, ki so sposobni brati v
havajščini, angleščini ali kateremkoli evropskem jeziku in ki so imeli v lasti zemljo v vrednosti vsaj 3000 dolarjev ali
so imeli letni dohodek vsaj 600 dolarjev (Osorio v Silva 2004, 126).
70
5.2.2 UPOR ZOPER STRMOGLAVLJENJE KRALJEVINE
Po strmoglavljenju Kraljevine Havaji januarja 1893 (podrobneje v drugem delu te naloge) so
Havajci takoj organizirali proteste. Ustanovili so še dve organizaciji, med katerimi je bila tudi
Hui Hawaiʻi AlohaʻAina45
. Ko je ameriški predsednik Grover Cleveland na Havaje poslal
komisarja Blounta, da bi raziskal strmoglavljenje kraljevine, je Hui Hawaiʻi AlohaʻAina
pripravila poročilo, v katerem je pojasnila namen organizacije, ki je, da „se na zakonit in miren
način ohrani neodvisna avtonomija havajskih otokov; in da je treba, če ohranitev te neodvisnosti
ni mogoča, havajskemu ljudstvu in državljanom mirno in zakonito zagotoviti njihove
državljanske pravice (Poročilo posebnega komisarja Jamesa H. Blounta 1893, 929–30). Hui
Hawaiʻi AlohaʻAina je predstavila še dva dokumenta, in sicer jih prvi dokument opredeljuje kot
„združenje več kot 7500 na Havajih rojenih Havajcev, ki so kvalificirani volivci z vseh otokov
(od skupno 13.000 volivcev) skupaj s še 11.000 ženskami“. Ameriškega predsednika so zaprosili
za ponovno vzpostavitev vlade, ker „je usoda naše male kraljevine in njenih prebivalcev v vaših
rokah“. Dalje so navedli, da ljudje niso protestirali nasilno, ker „zgolj čakajo, v njihovem
preprostem upanju in velikodušnosti in spoštovanju najbolj liberalne in spoštovane vlade na
svetu: in pričakujejo pravičnost, id est, ponovno vzpostavitev njihovega legitimnega suverena“
(Poročilo posebnega komisarja Jamesa H. Blounta 1893, 911–13). Drugi dokument je veliko
daljši in pojasnjuje dogodke, ki so vodili k strmoglavljenju. Nasprotuje tudi navedbam tistih, ki
so strmoglavili vlado, o tem, da so bili Havajci nezmožni sami vladati. To so pojasnili z izjavo,
da so bili „domorodno ljudstvo, ki je imelo, ko so ga pustili na miru, najbolj zadovoljivo, mirno
in napredno vlado, medtem ko so vse spore, upore in težave prinesli tujci, ki so želeli moč in
bogastvo revnega domorodnega prebivalstva, ki pa so miroljubni in potrpežljivo trpijo, vendar
niso zavedeni, temveč ustrahovani in zatirani“ (Poročilo posebnega komisarja Jamesa H. Blounta
1893, 914). Poročilo obsega petnajst strani in vsebuje še več takih izjav.
Komisarja Blounta so nagovorile tudi havajske žene, ki so navedle, „da za svoje družine in srečo
njihovega doma želijo mir ter politično tišino in molijo, da človeški pohlep po oblasti ne bo skalil
sicer srečnega življenja teh otokov, in da je treba revolucionarne agitacije in motnje, ki so jih tu
45
Angleški prevod se glasi Hawaiian Patriotic League, ki je po Silvinih besedah neustrezen, saj ima v havajskem
jeziku besedna zveze aloha āina (ljubezen do zemlje) kulturno konotacijo, medtem ko izraz „patriotic“ ne vsebuje
kulturnega elementa (Silva 2004, 130).
71
začeli tujci leta 1887, za vedno odpraviti“ (Poročilo posebnega komisarja Jamesa H. Blounta
1893, 492).
Vsem trem organizacijam je, kot smo videli, uspelo prepričati komisarja Blounta, da je bilo
strmoglavljenje nezakonito in neetično dejanje. Predsednik Cleveland je namreč na podlagi tega
menil, da je začasna vlada ravnala nezakonito. Navedel je, da „je začasna vlada nastala kot
posledica oboroženega vdora Združenih držav“ in dalje, da „je bila z vojnim dejanjem, ki je bilo
storjeno v sodelovanju z diplomatskimi predstavniki Združenih držav in brez dovoljenja
kongresa, strmoglavljena vlada šibkega, vendar prijateljskega in zaupljivega ljudstva“ (Poročilo
posebnega komisarja Jamesa H. Blounta 1893, 224–58). Obsodil je tudi dejanja ministra Stevensa
in predlagal njegov odpoklic. Čeprav je predsednik Cleveland dejanja strmoglavljenja obsojal, je
moral akt o odstopu te vlade potrditi še Kongres z dvotretjinsko večino. Ker pa so imeli številni
člani kongresa ekspanzionistične in priključitvene težnje, tak akt ni bil nikoli sprejet.
Tudi Royal Hawaiian Band, ki je bil sicer ustanovljen že prej in ga je financirala vlada, je
sodeloval v odporu. In sicer so njegovi člani, ko je začasna vlada od njih zahtevala, da podpišejo
izjavo, da ne bodo več podpirali kraljice in njene vlade, kljub grožnji, da bodo odpuščeni in brez
plačila, zavrnili in še naprej ostali zvesti kraljici. Ko so svojo zgodbo zaupali Ellen
Kekoʻaohiwaikalani Wright Prendergast, je ta zanje napisala pesem, ki jo domorodni Havajci še
danes prepevajo kot glas suverenosti. Orkester je danes neodvisen od vlade in je nekaj let
gostoval po Združenih državah in s svojo glasbo širil havajska nacionalna sporočila (Silva 2004,
135).
5.2.3 UPOR ZOPER USTANOVITEV REPUBLIKE
Predsednik začasne vlade Sanford B. Dole je z ostalimi člani te vlade razpisal ustavno
konvencijo, ki naj bi potekala maja 1894. Določili so 19 delegatov (sami sebe) in razpisali volitve
še za preostalih 18 delegatov. Od volivcev so zahtevali, da začasni vladi prisežejo, da bodo
nasprotovali vsakemu poskusu ponovne vzpostavitve monarhične vlade na havajskih otokih.
Havajci so večinoma zaprisego zavrnili in ustavno konvencijo bojkotirali. Prisego je podpisalo in
volilo le okoli 4000 mož, večinoma tujcev (Silva 2004, 136).
Havajske domoljubne organizacije so protestirale zoper nezakonite volitve pri novemu ministru
ZDA Albertu Willisu. Ženske iz organizacije Hui AlohaʻAina so protestno izjavo naslovile na
72
zunanje ministre Združenih držav, Anglije, Francije, Nemčije, Portugalske in Japonske. V njej so
navedle, da celotni havajski narod že sedemnajst mesecev protestira (Silva 2004, 136). Trdile so,
da je ustava neliberalna in despotska, saj mnogo domorodnih Havajcev in mnogo azijskih
imigrantov ni moglo voliti.
Kljub protestom pa je oligarhična oblast ustavno konvencijo izvedla in sprejela ustavo. Dva dni
pred nameravano razglasitvijo ustave so se Havajci zbrali v velikem številu (5000–7000 ljudi), da
bi izkazali svoje nesoglasje z republiko. Kljub temu je minister ZDA Willis vlado nove
Republike Havaji priznal kot legitimno vlado. Domoljubne organizacije so mirno in diplomatsko
protestirale, a pomoči od drugih narodov ni bilo. Bila sta še dva poskusa oboroženega napada, ki
pa jih je republika s pomočjo vohunov izsledila in preprečila vnos orožja na Havaje. Pri tem je
aretirala veliko ljudi, med drugim ponovno Roberta Wilcoxa in celo kraljico, ki ji je očitala, da je
imela na svojem vrtu zakopano orožje.
Leta 1896 je Republika Havaji sprejela zakon, ki je določal, da „mora izobraževanje v vseh
javnih in zasebnih šolah primerno potekati v angleškem jeziku (Silva 2004, 144). V resnici je
število šol v havajskem jeziku upadalo že nekaj let prej. Leta 1886 jih je bilo 77, leta 1894 18 in
leta 1896 le še ena šola v havajskem jeziku (Reinecke v Silva 2004, 144). Kot jezik uspešne
sredine se je promovirala angleščina. Še naprej pa so izhajali dnevni in tedenski časopisi v
havajskem jeziku in širili politični glas. Izhajali so do leta 1948. Poleg tega so nekatere družine še
vedno vzgajale svoje otroke v havajskem jeziku, kljub hudim pritiskom, naj tega ne počno (Silva
2004, 145). Tako se je havajski jezik kljub vsem poskusom, da bi se ga ne govorilo in pozabilo,
ohranil in živi še danes.
5.2.4 PETICIJI ZOPER PRIKLJUČITEV
Ko je republikanec McKinley postal predsednik ZDA, so zagovorniki priključitve ponovno začeli
agitirati za priključitev Havajev k ZDA. Zato so se tri havajske organizacije ponovno mobilizirale
in svoje proteste naslovile kar na kongres ZDA. Leta 1897 je McKinley podpisal pogodbo o
priključitvi s predstavniki Republike Havaji. Pogodbo bi moral nato ratificirati senat. Havajske
domoljubne organizacije so se takoj organizirale v koalicijo, ki je zastopala večino domorodnega
havajskega ljudstva, in ZDA pozvala, naj ravna v skladu s svojimi demokratičnimi načeli, naj
upošteva glas ljudstva in ravna pravično.
73
6. septembra 1897 so bili ponovno organizirani protesti in govori, na katerih je predsednik te
organizacije ljudstvu povedal, da bi bilo strinjanje s priključitvijo podobno temu, da te
„zakopljejo živega“ (Silva 2004, 146). Ljudem so pojasnili, kaj bo priključitev pomenila za
Havaje, in sicer, da bodo vlado Republike Havaji v celoti prevzele ZDA, ki bodo dobile ves
vladni denar, vladno in kraljevo zemljo, vladne stavbe, pristanišča, zalive, vojaška oporišča,
vojne ladje in vse naravne vire, ki sedaj pripadajo havajski vladi. Povedal je tudi, da v Republiki
Havaji ne bodo veljali zakoni ZDA, ampak da bodo ZDA narekovale, kakšni bodo zakoni v
Republiki Havaji (Silva 2004, 147).
14. septembra 1897 so iz ZDA prišli senator Morgan in štirje člani kongresa in nagovorili
ljudstvo v krščanski cerkvi v Honoluluju. Pričakovali so neizobraženo in neinformirano ljudstvo,
zato so bili presenečeni, ko so naleteli na množičen upor tisočih informiranih ljudi, ki so bili
organizirani, ki so govorili in pisali v dveh jezikih (Silva 2004, 148). Povedali so jim, da bodo
lahko volili, prav tako kot so lahko volili na ameriškem jugu, a Havajci so že petdeset let prebirali
časopise in bili že nekdaj obkroženi z ameriškim rasizmom, zato so dobro vedeli, da črnci na jugu
niso ne svobodni ne enakopravni (Silva 2004, 148). Čez nekaj dni se je v časopisu kot odgovor na
Morganove besede celo pojavil naslov: „Ali bodo Havajci kot črnci?“ (Silva 2004, 148). Članek
se je zaključil z besedami, „da bodo Havajci kakor ameriški črnci, če bodo Havaji priključeni, ker
bodo izgubili svobodo“ (Ke Aloha Aina v Silva 2004, 148). Članek je govoril tudi o tem, da je
bilo ljudstvo resnično užaljeno, saj si senator sploh ni vzel časa, da bi se pripravil na govor in je
večino le bral iz knjige (Silva 2004, 155).
V tem času se je začel pripravljati glavni akt odpora, in sicer peticija proti priključitvi. Dve
havajski organizaciji sta po vseh otokih zbirali podpise, tudi na otoku Molokaʻi, kjer so bili takrat
na polotoku Kalaupapa od sveta odrezani bolniki s Hansenovo boleznijo. Obe organizaciji sta
skupaj zbrali okoli 38.000 podpisov. Tudi če število ni natančno in so se morda nekateri ljudje
podpisali na obe peticiji, je številka velika, saj je bilo v tistem času domorodnih Havajcev okoli
40.000 (Silva 2004, 151). Izdelali so dva seznama, na enem so bili le podpisi moških (zavedali so
se, da lahko kongres ZDA upošteva le moške podpise, zato so po navodilu kraljice ohranili ločen
seznam podpisov otrok in žensk) (Silva 2004, 155).
74
Organiziran je bil še protest zoper priključitev. Razen časopisnega poziva, ki je pozival k
množičnemu zbiranju, ni veliko znanega o tem shodu, ki je potekal 8. 10. 1897. Organizacijski
odbor je izdal zapis v angleščini in havajščini, v katerem so bila ponovno povzeta dejstva, med
drugim da domorodni Havajci ne podpirajo priključitve, da ne podpirajo ustave iz leta 1897 in da
bo pogodba, „ki bo pogubila naš narod, sprejeta z žalostjo in osuplostjo“ (Silva 2004, 153).
Nazadnje odbor poziva predsednika ZDA in kongres, da naj se postopek priključitve ustavi in
predlaga, naj havajsko ljudstvo samo odloči o teh vprašanjih. Ironično je, da so domorodni
Havajci pozivali Združene države, da bi lahko volili o svojem lastnem političnem statusu, ampak
to jim je oborožena in rasistična oligarhija na njihovi lastni zemlji preprečevala (Silva 2004, 153).
To je bil moralni izziv za ZDA, ki so bile pozvane k udejanjenju načel demokratičnosti in
vladavine prava, ki naj bi ju zagovarjale.
Domorodni Havajci so sicer uporabljali angleški jezik, kadar so želeli, da jih razumejo njihovi
naslovniki, vendar so havajski jezik uporabljali vedno, kadar so nagovarjali svoje ljudstvo.
Takrat je bilo v senatu 58 glasov za priključitev in za sprejetje pogodbe o priključitvi sta bila
potrebna le še dva glasova, vendar havajsko ljudstvo ni obupalo in štirje nacionalni predstavniki
havajskega ljudstva so 20. novembra 1897 odpotovali v Washington, da bi senatu predstavili
peticiji havajskega ljudstva. Ohranjeni so zapisi o tem, kako so si po zasneženih washingtonskih
ulicah utirali pot do senata in kako jih je tam sprejel senator George Hoar, ki se je z vsemi
prisrčno rokoval. Povprašal jih je o tem, kaj Havajci mislijo o priključitvi. Medtem ko je eden od
njih razlagal stanje na Havajih in težnje havajskega ljudstva, se je v očeh senatorja zasvetila
solza. Predali so mu peticiji, ki sta predstavljali voljo več kot 17.000 ljudi. 9. decembra je senator
Hoar prebral peticiji senatu in ta ju je formalno sprejel (Silva 2004, 158).
V razpravi v senatu je senator Turpie vztrajal, da se da domorodnim Havajcem možnost, da volijo
za priključitev. Vendar so se senator Morgan in ostali zagovorniki priključitve zavedali, da če
bodo dali Havajcem možnost, da se odločijo sami, se bodo ti odločili za neodvisnost. V poročilu
so ti senatorji zapisali, da „če bodo ZDA zahtevale plebiscit glede priključitve, bo na Havajih
prišlo do revolucije, ki bo razveljavila ustavo“ (poročilo senata ZDA v Silva 2004, 159).
75
Havajski predstavniki so 27. februarja 1888 zapustili Washington prepričani, da so uspeli, saj je
bilo je le še 46 senatorjev za priključitev, za sprejetje pogodbe pa je bilo potrebno šestdeset
glasov (Ke Aloha Aina v Silva 2004, 159).
5.2.5 ODPOR OB PRIKLJUČITVI
Potem ko je bila pogodba o priključitvi vendarle sprejeta v obliki ti. skupne resolucije (za
podrobnosti glej drugi in tretji del te naloge), so organizacije spet poslale protestno pismo
ministru ZDA Sewallu, v katerem so bila ponovno povzeta vsa dejstva in del izjave predsednika
Groverja Clevelanda. Ponovno so navedli, da se s priključitvijo v tej obliki in brez soglasja
havajskega ljudstva ne strinjajo (Department of State, Obvestilo predsedniku v Silva 2004, 161).
Protesti so se nadaljevali tudi potem, ko je 12. avgusta 1898 na palači Iolani še zadnjič
zaplapolala havajska zastava. Nova oblast se je nestrinjanja havajskega ljudstva dobro zavedala,
saj so palačo za vsak slučaj zavarovali in obkrožili z ameriškimi vojaki (Coffman 2009, 315).
5.2.6 PROTEST ZADNJE HAVAJSKE KRALJICE
Kraljica Liliuʻokalani je bila osrednja figura v boju zoper priključitev in čeprav je marsikateri
zgodovinski avtorji sploh ne omenjajo ali pa jo omenjajo površno in jo celo zasmehujejo, njena
vloga dolgo ni bila temeljito obdelana (Silva 2004, 164). Zgodovinar Daws jo opisuje kot
avtokratsko in neučinkovito monarhinjo. Kljub temu da omenja njeno pot v Washington, niti ne
pove, kaj je tam počela in jo tako predstavi kot neučinkovito. Sploh ne piše o njeni povezanosti z
ljudstvom. Nekateri proameriški avtorji, kot npr. Russ, jo opisujejo kot otročjo, nesposobno in
željno moči ter nasilno maščevalno (Silva 2004, 166). Privrženci priključitve so jo namreč želeli
prikazati kot sovražno in nesposobno in s tem utemeljiti priključitev Havajev k ZDA. Iz tega
lahko ponovno sklepamo, da sta bila za Američane havajsko ljudstvo in njegova kraljica
obrobnega pomena, saj kot piše ameriško usmerjeni zgodovinar Russ, središče dogajanja na
havajskem otočju ni bil Honolulu, ampak Washington (Silva 2004, 167).
Nasprotno pa iz virov v havajskem jeziku izhaja, da je bila kraljica zelo aktivna v odporu zoper
priključitev. Tudi po strmoglavljenju kraljevine je ohranjala tesne stike s svojim ljudstvom, in kot
piše Silva, ljudstvo v resnici nikoli ni bilo brez kraljice (Silva 2004, 166). Pozivala jih k mirnim
uporom, vendar vedno brez orožja. Zavedala se je namreč, da je bilo njenega ljudstva veliko manj
76
in mogočnih ZDA nikakor ne bi moglo premagati. Ravnala je modro, havajsko ljudstvo si namreč
ob takem upadu rodnosti in širjenju epidemij ni smelo privoščiti izgube še več ljudi.
Potem ko je od svojega ljudstva prejela predloge za novo ustavo, je pripravila novo ustavo, ki jo
je nameravala razglasiti, a so ji oligarhi na čelu s Sanfordom B. Dolom to preprečili in razglasili
začasno vlado (več o v drugem delu te naloge). Takoj se je odzvala s protestnim pismom, ki ga je
naslovila na „Sanforda B. Dola in ostale, ki sestavljajo začasno vlado“ (glej prilogo A).
Iz pisma je jasno razvidno, da je bila na podlagi ustave le ona upravičeni vodja države. S tem je
pokazala, da spoštuje Bajonetno ustavo, čeprav je bila vsiljena (več o v drugem delu te naloge),
in predpise nasploh, in tako nadaljevala tudi v prihodnje. Bila je konstruktivna, saj je, namesto da
bi zatrjevala, da je ustava nezakonita, predlagala le, da se ustava spremeni in se jo ponovno
postavi za vodjo države, če jo bo seveda potrdil vladni kabinet (kot je določala Bajonetna ustava).
Pisala je tudi predsedniku Clevelandu in navedla, da so „se nekateri subjekti odpovedali svoji
lojalnosti“, da „so se uprli ustavni vladi moje kraljevine“, da „je bila razglašena začasna vlada,
kar je v neposrednem konfliktu z zakonom te kraljevine“ (Poročilo posebnega komisarja Jamesa
H. Blounta v Silva 2004, 169). S tem je ponovno pokazala, da so njena dejanja zakonita, dejanje
začasne vlade pa ne (Silva 2004, 169). Njeno protestno pismo je doseglo svoj namen, uspela je
namreč prepričati predsednika Clevelanda, da ni podpisal pogodbe o priključitvi, ki jo je
predlagala začasna vlada, in je na Havaje poslal komisarja Blounta, da izvede preiskavo. Tudi
slednjemu je predložila dolgo izjavo, v kateri je navedla, da je bil večletni plan misijonarjev, da
bodo njihovi otroci enkrat zavladali tem otokom; da se je minister ZDA vmešal v notranje zadeve
kraljevine; da je bil njen poskus razglasiti ustavo „odgovor na prošnje in peticije mojega
ljudstva“ in nazadnje, da je vojska ZDA prišla, da bi pomagala zarotnikom (izjava Liliʻuokalani,
Poročilo posebnega komisarja Jamesa H. Blounta v Silva 2004, 170).
Z Blountom kot Clevelandovim predstavnikom je imela prijateljski odnos in je verjela, da bo
njegova preiskava poštena in bodo ZDA umaknile podporo začasni vladi. Kot smo videli že
zgoraj, ji je uspelo: predsednik Cleveland je obsodil dejanja ministra Stevensa in pozval začasno
vlado k odstopu in naj se vrne oblast kraljici (predsednikovo sporočilo, Poročilo posebnega
komisarja Jamesa H. Blounta v Silva 2004, 170).
77
Kraljica je nadaljevala s protesti, in sicer je preko ministra Willisa 20. junija 1894 poslala
protestno pismo vladi ZDA. Ponovno je navedla, da je bila „ustavni suveren Kraljevine Havaji“
in da protestira zoper „dejanja, ki so bila storjena meni, mojemu ljudstvu in ustavni vladi
Kraljevine Havaji“ (Silva 2004, 171). Kljub temu je Willis takoj priznal oligarhično Republiko
Havaji kot de facto vlado otokov. Kraljica je poslala odbor v Washington, da bi predsedniku
izročil protestno pismo. Cleveland se z odborom ni sestal, ampak mu je pisno sporočil, da ne
sprejema odgovornosti za dejanja ministra Stevensa in za dejanja sedanjega ministra (Silva 2004,
171).
Ko je postal predsednik ZDA McKinley, je kraljica ponovno protestirala zoper pogodbo o
priključitvi. Napisala je: „Ta pogodba je nezakoniti akt zoper domorodne in poldomorodne
Havajce, napad na pravice vladajočih vodij in kršitve mednarodnih pravic mojega ljudstva in
prijateljskih narodov, s katerimi je sklenil pogodbe, nadaljevanje goljufije, s katero je bila
strmoglavljena ustavna vlada in končno tudi velika krivica zoper mene“ (Liliʻuokalani
predsedniku McKinleyju v Silva 2004, 172). McKinleyja je opozorila, da je njegov predhodnik,
predsednik Cleveland, odločil, da je bila njena vlada „nezakonito prisiljena“ in da je bila “ustavni
suveren” svojega ljudstva. Opozorila ga je tudi, da se z njenim „ljudstvom, okoli 40.000 ljudmi,
nikakor niso posvetovali tisti, ki trdijo, da imajo pravico uničiti neodvisnost Havajev“. Opozorila
ga je tudi na pogodbe, sklenjene med Združenimi državami in legitimnimi suvereni kraljevine, ki
jih pogodba o priključitvi ne spoštuje in „tako krši mednarodno pravo.“ Nazadnje je na podlagi
teh razlogov zahtevala, da senat zavrne pogodbo (Liliʻuokalani predsedniku McKinleyju v Silva
2004,173).
Očitno je, da je kraljica Liliʻuokalani vedno delovala zakonito in spoštovala tudi pravila
mednarodnega prava. S tem je hotela pokazati, da je ona in njeno ljudstvo civilizirano in da
razume vladavino prava in s tem utrjevala prepričanje, da vladajoča oligarhija ni zakonita vlada.
Poleg tega je branila svojo podobo v ameriški javnosti, ki jo je želela prikazati v čim slabši luči.
Na primer Sereno Bishop, potomec misijonarjev, jo je opisal kot „razuzdano kraljico poganske
monarhije“, v časopisih so bili objavljeni zapisi, da je kraljica neumna, poganska, prostitutka in
da je častilka idolov (Bishop v Silva 2004, 173). Bishop je oporekal njeni kraljevi krvi in trdil, da
sta tako kralj Kalakaua in kraljica Liliʻuokalani nezakonska otroka mulatskega čevljarja in jo zato
78
beli Havaji ne marajo in domorodni Havaji ne spoštujejo (Bishop v Silva 2004, 176). Tudi
karikaturisti, na primer v reviji Judge, so jo skušali osmešiti in prikazati kot stereotipno črnko (v
tistem času so črnce prikazovali z debelimi ustnicami, skodranimi lasmi, širokim obrazom in
nosom ...) (Silva 2004, 177). V svoj bran je leta 1893 napisala članek za San Francisco Examiner,
v katerem se je ponovno predstavila kot edini ustavni suveren in med drugim navedla, da je
priključitev žaljiva za vse domorodne Havajce (Liliʻuokalani v „A Queen’s Appeal“ v Silva 2004,
178).
Objavila je tudi knjigo Hawaii’s Story by Hawaii’s Queen, v kateri je opisala svoj pogled na
turbulentna leta kraljevine. V tej knjigi nasprotuje negativnim predstavam o sebi in argumentom
za priključitev (Kualapai v Silva 2004, 178).
Pojavila se je v družbi, in sicer v Bostonu, New Yorku in Washingtonu, D. C., da bi se
zoperstavila podobi, ki se je izoblikovala na podlagi ameriških virov. Obstajajo podatki, ki
dokazujejo, da jo je v Bostonu obiskalo več sto ljudi. V bostonskem časopisu je bila deležna
pozitivne kritike (Heleluhe v Silva 2004, 179). S tem je številnim najbolj vplivnim državljanom
Združenih držav skušala dokazati, da je vendarle „lady“ in „državni voditelj“.
Januarja 1895 so jo skupaj z drugimi uporniki aretirali in jo obsodili na osem mesecev hišnega
zapora v palači Iolani. Ves ta čas je ostala povezana s svojim ljudstvom. Poleg tega so aretirali
tudi urednike časopisov, ki so bili na strani kraljice in havajskega ljudstva, in edini časopis, ki je
bil v havajskem jeziku, je bil prorepubliški in je to stanje zlorabil ter pisal o tem, da se je kraljica
namenoma vdala, med drugim tudi zahtevam za zemljo. Želeli so prepričati ljudi, da jih je
kraljica v njihovem boju zapustila. Kraljica pa je takoj, ko je prvi urednik časopisa, ki je podpiral
havajsko gibanje, prišel iz zapora, in je časopis ponovno začel izhajati, v njem objavila svoje
pesmi, v katerih je nagovarjala svoje ljudstvo, saj je vedela, da mora ljudstvo ostati enotno. V
štirih pesmih, ki so se nekako „pretihotapile“ iz zapora, je ljudstvu zagotovila, da je njeno srce še
vedno z njimi in da se v nasprotju s tem, kar so pisali prorepubliški časopisi, ni vdala boju za
havajski narod (Silva 2004, 187). Bila je namreč nadarjena pesnica in tudi skladateljica ter je
pesmi uporabila za politične in nacionalne komentarje.
Kraljica je, takoj ko je dobila potni list (nekaj časa po hišnem zaporu namreč ni smela zapustiti
otokov), odpotovala v ZDA. Svoj odhod je pojasnila tako, da si mora odpočiti, mogoča pa je tudi
79
razlaga, da je s pomočniki taktično načrtovala boj proti priključitvi (Silva 2004, 194). Med
potovanjem je komunicirala z eno od politično angažiranih žena, ženo umrlega protestnika
Josepha Nāvahija in tako ljudstvo obveščala o dogodkih v Washingtonu. Preko pisem je potekala
tudi akcija za peticijo zoper priključitev. Ko je bila kraljica seznanjena s pogodbo o priključitvi,
je namreč takoj ukazala, da je najpomembneje, da se predsednika seznani in se mu vroči proteste
naroda. S pismom ga je ponovno opozorila prav na želje domorodnih Havajcev in na nezakonita
dejanja havajske vlade, ki je skupaj z ameriškimi politiki prehajala v stanje načrtne amnezije
glede vseh dogodkov na Havajih, ki jih je celo predsednik Cleveland opredelil kot nezakonite in
kot vojno dejanje s strani ZDA (Silva 2004, 198).
5.3 ODPOR HAVAJCEV DANES – GIBANJA ZA SUVERENOST HAVAJEV
V obdobju, ko so Havaji postali Ozemlje ZDA, je ameriška propaganda in indoktrinacija zadušila
odpor havajskega naroda. Kljub prepovedi uporabe havajskega jezika in kulture, pa je mnogo
staršev svoje otroke na skrivaj vendarle naučilo havajskega jezika, tradicije in vrednot in tako
poskrbelo, da se je havajski narod ohranil do danes. Ta podlaga je omogočila nastanek gibanj za
suverenost Havajev, ki so se začela v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Takrat se je tudi kot
posledica protestov proti vojni v Vietnamu, črnskih in ameriško indijanskih gibanj ter bojev za
civilne in državljanske pravice v ZDA vzbudila etnična zavest domorodnih Havajcev (Castanha
1996, 3.pogl.). Kot pravi McGregor, začelo se je dinamično in celo militantno narodno gibanje
domorodnih Havajcev. Hkrati s tem političnim gibanjem je potekala tudi odmevna in kreativna
„renesansa“ havajske glasbe, plesa, jezika in kulture. V tem obdobju se je začela širiti nova
stopnja politične in kulturne zavesti o zgodovini havajskega naroda. Prav vsak sloj havajskega
ljudstva se je identificiral s političnim in kulturnim oživljanjem Havajcev kot ljudstva (McGregor
1989 v Castanha 1996, 3. pogl.). V tem obdobju so se pojavila številna gibanja za suverenost
Havajev, ki so si (in si še danes) prizadevala za različne oblike suverenosti (Trask v Smith 2006,
60). Ta gibanja so se razlikovala glede na čas ustanovitve in glede ciljev, vsem pa je skupno
prizadevanje za pravno, družbeno in ekonomsko spremembo v multikulturnih Havajih (Arsenault
2005, 57). Predlogi gibanj za suverenost Havajev so različni, in sicer od predloga, da naj se
deportira vse tujce, ki živijo na Havajih, in predloga, naj se ustanovi havajska vlada ter
gospodarski sistem, do modela „narod v narodu“, kot so ga uporabila mnoga ameriška
domorodna ljudstva, do zahteve po popolni neodvisnosti Havajev od ZDA. Hall pravi, da so
80
številna razpravljanja o suverenosti, Havajce bolj razdelila, kot združila (Hall v Value of Hawai’i
2010, 199).
Prvi zagovornik ti. neodvisnosti Havajev je bil odvetnik Poka Laenui, ki v sedemdestih letih
prejšnjega stoletja zastopal ti. člane havajskega podzemlja, domnevne storilce kaznivih dejanj
organiziranega kriminala. Za svoje stranke je podal zanimivo obrambo: storilci na podlagi prava
ZDA niso odgovorni, saj so havajski državljani, zato oblast ZDA zanje ne velja. Včasih je bil tak
zagovor kot pravni manever celo uspešen, cilj pa je bil seveda širši – opozarjati na havajski
problem, oziroma kot je rekel Pōkā Laenui: „Sodišča smo uporabili kot izobraževalno orodje!“
(TenBruggenCate 2006).
V nadaljevanju bom kronološko opredelila nekatere pomembnejše organizacije in njihove
poglavitne cilje.
Med prvimi združenji, ki so si prizadevala za suverenost Havajev, sta bili The Hawaiians leta
1970, ki je zahtevalo Reforme za „Hawaiian Homelands program in Bishop Estate“ in A.L.O.H.A
leta 1973. Leta 1975 je združenje Hou Hawaiians zahtevalo od zvezne vlade priznanje, da bi
imeli domorodni Havajci enak politični status kot ameriški Indijanci. Leta 1976 je bilo
ustanovljeno združenje Protect Kahoʻolawe ‘Ohana, ki je nasprotovalo vojaškim vajam na
havajskem otoku Kahoʻolawe46
. Nazadnje je leta 1978 Država Havaji s spremembo državne
ustave ustanovila Office of Hawaiian Affairs (OHA), ki naj bi zastopala pravice domorodnih
Havajcev in skrbela za upravljanje z zemljišči, ki so po strmoglavljenju Kraljevine Havaji prešla
v last države Havaji. Problem te organizacije je še danes, in sicer da deluje kot podaljšana roka
ZDA ter ne skrbi za interes domorodnih Havajcev, saj nima nadzora nad zemljišči in nima
zakonske podlage za varstvo in preprečevanje zlorab havajske kulture (več o tem Trask 1999, 70–
73).
V osemdesetih in devetdesetih letih se je trend gibanj za suverenost usmeril v uveljavljanje
suverenosti Havajev na podlagi pravice ljudstev do samoodločbe. Leta 1985 je bil ustanovljen
46
Otok Kahoʻolawe je danes namenjen domorodnim Havajcem in oživljanju njihovih tradicij, zato ima za
domorodne Havajce velik simbolni pomen. Na ta otok je mogoče priti le v okviru akcij in projektov, ki so
organizirani za domorodne Havajce.
81
Institute for the Advancement of Hawaiian Affairs, prej znan kot Sovereignty for Hawaiʻi
Committee (Castanha 1996, 3. pogl.)
Leta 1987 je bila ustanovljena organizacija Ka Lāhui Hawaiʻi. Predstavlja alternative OHA in
vsem drugim agencijam in organizacijam, ki jih je ustanovila Država Havaji (Trask 1999, 38).
Gre za veliko organizacijo, danes šteje okoli 21.000 članov (več o tem glej Ka Lāhui Hawaiʻi
Master plan for Hawaiian sovereignty). Osnovna ideja organizacije je bila model „narod v
narodu“ (Trask 1999, 37), kar naj bi domorodnim Havajcem omogočilo podoben status, kot ga
imajo ameriški Indijanci. Poleg tega zahteva rešitev glede zgodovinsko pogojenih problemov in
zahtev, ki so povezane z lastnino zemljišč, človekovih in državljanskih pravic, nasprotuje politiki
ZDA, ki ne priznava havajske suverenosti, in zahteva, da se Ka Lāhui Hawaiʻi prizna kot
havajski narod; zahteva zavezo ZDA za dekolonizacijo Havajev, obnovo tradicionalnih načinov
odnosa do obdelovanja zemljišč, naravnih virov, oceana in energijskih virov (Smith 2006, 101).
Kasneje je bilo ustanovljenih še več podobnih združenj. Koalicija Hui Naʻauao (ustanovljena leta
1991) je bila sestavljena iz štirideset združenj in je predlagala pet različnih modelov: 1)
asimilacija (status quo); 2) država v državi; 3) narod v narodu; 4) svobodna zveza; 5) popolna
neodvisnost. (Castanha 1996, 2. pogl.). Združenje Ka Pakaukau (ustanovljeno leta 1989) pa je
radikalno, saj suverenost izenačuje z neodvisnostjo, njegov cilj je popolna neodvisnost Havajev.
Vodja organizacije Kekuni Blaisdell je leta 1993 sklical Peoples’ International Tribunal, pred
katerim so bile ZDA obtožene za kaznivo dejanje zoper domorodne Havajce (Castanha 1996,
2.pogl.). Domorodni voditelji s celega sveta so obtožili vlado ZDA za krajo suverenosti Havajev
in drugih sorodnih kršitev mednarodnega prava. Posledica te obsodbe je bilo sprejetje Resolucije
v opravičilo leta 1993 (priloga C).
Združenje Nation of Hawaiʻi ima že dolgo zgodovino, vendar v prenovljeni obliki deluje od leta
1992. Člani tega združenja so leta 1978 zavzeli svetilnik na točki Makapuʻu na otoku Oʻahu. Po
enem mesecu so jih oblasti odstranile in jih aretirale. Vodja združenja Dennis „Bumpy“ Kanahele
je bil obsojen na leto dni zapora. Leta 1991 je slednji zahteval vračilo zemljišč na miren način, in
sicer so leta 1992 člani združenja naselili obalo Makapuʻu Beach in to ozemlje razglasili za sveto,
saj se je tam nahajal heiau47
(Hosek, Tongonan v Arsenault 2005, 59). Ker je država zahtevala,
47
Tempelj, svetišče, glej opombo 7.
82
da se izselijo, so ti člani po pogajanjih z državo izposlovali, da se jim dodeli zemljišče v velikosti
dveh juter48
zemlje v Waimanalo49
, kjer bodo lahko uredili „tradicionalno vas“ (Neil v Arsenault
2005, 59). Država je na tem območju napeljala vodo, elektriko in prenosne sanitarije ter zgradila
cesto (Hosek v Arsenault 2005, 59). Člani združenja so zgradili hiše in organizirali lokalno vlado.
Pridelovali so fižol in taro. Še naprej so bili aktivni na področju problematike suverenosti.
Naselje je bilo mogoče obiskati, a obiskovalci so bili pred vstopom v vas skrbno pregledani.
Izdali so celo vozniška dovoljenja. Neodvisne nacionalne države Havaji (Independent Nation
State of Hawaiʻi) ter zavarovalne police, imetnikom teh dovoljenj pa so bila dana navodila, naj
jih pokažejo policistom, če jih bodo le-ti ustavili (Wood v Arsenault 2005, 59). Člani tega
združenja so nenasilno nagovarjali turiste na plažah, naj gredo domov, problematiko suverenosti
so predstavili lokalnim prebivalcem, kasneje pa so uporabili cenejše načine za širjenje svojih
sporočil glede problematike suverenosti. Na svoji spletni strani (http://www.hawaii-nation.org/)
so celo objavili Proclamation of the Restoration of the Independence of the Sovereign Nation-
State of Hawaiʻi (razglasitev ponovne vzpostavitve neodvisnosti suverene nacionalne države
Havaji in The Hawaiian Constitution (Ustava Havajev) (Arsenault 2005, 57–59). Na stojnicah je
še danes mogoče kupiti registrske tablice z oznako Independent Nation State of Hawaiʻi, opaziti
pa jih je mogoče tudi na avtomobilih.
Leta 1988 je potekala Konferenca o pravicah domorodnih Havajcev. Na tej konferenci so se
združenja, ki so si prizadevala za suverenost, dogovorila, da bodo stopila v enoten boj za
suverenost, vendar se bodo različne organizacije še ohranile in tako omogočile večjo raznolikost
idej in strategij (Dudley in Agard 1993 v Smith 2006, 60).
Glavnih organizacij boja za suverenost, ki so delovale v osemdesetih in devetdesetih letih, je bilo
veliko in so si prizadevale za vračilo zemlje, pravico do samouprave in neodvisnosti na podlagi
mednarodne pravice do samoodločbe. Najpomembnejša zahteva, ki je skupna vsem, je vračilo
zemlje domorodnim Havajcem. Od skupno 4 milijone aker havajske zemlje, je kar 1.8
milijonov kraljeve in vladne zemlje (ti. Crown in Government lands) pod nadzorom zvezne
vlade. Lahko trdimo, da je trenutno med najbolj dejavnimi združenje The Hawaiian Kingdom, v
okviru katerega je ustanovljena t.i. aktivna havajska vlada, katere primaren cilj je, da se ugotovi
48
1 jutra je 40.467 arov. 49
Waimanolo se nahaja na otoku Oʻahu.
83
okupacija naroda na podlagi Haaških konvencij IV in V iz leta 1907 in na podlagi domačega
prava ter omogoči podlago za prehod in konec okupacije Kraljevine Havaji
(http://hawaiiankingdom.org/index.shtml). Aktivna vlada, kot sebe in svoje sodelavce v
Hawaiian Kingdom poimenuje njen vodja David Keanu Sai, je vložila protest in zahtevo proti
127 državam članicam Združenih narodov (številka zajema 46 držav, ki so bile pogodbenice s
Kraljevino Havaji, in njihove naslednice), naj ob spoštovanju njihovih pogodbenih razmerij in
obveznosti ugotovijo, da sta prisotnost in oblast ZDA na havajskem ozemlju nezakoniti. Protest
in zahteva sta bila sprejeta na podlagi člena 35(2) UL OZN, ki določa, da „država, ki ni članica
Organizacije združenih narodov, lahko Varnostni svet ali Generalno skupščino opozori na spore,
v katerih je udeležena, [...]. Dalje je aktivna vlada izdelala spletno stran, na kateri je navedla
posameznike, odgovorne za vojne zločine, ki so bili naznanjeni Svetu Združenih narodov za
človekove pravice. To je storila na podlagi Odseka 495(a), U.S. Army Field Manual 27–10, v
skladu s katero se objavijo dejstva z namenom, da opozorijo javnost na posamezne storilce
kaznivih dejanj. Nadalje je aktivna vlada 10. decembra 2012 vložila akt o priznavanju jurisdikcije
Mednarodnega kazenskega sodišča pri generalnemu sekretarju Združenih narodov. S pristopom k
Rimskem statutu mednarodnega kazenskega sodišča je Kraljevina Havaji kot država sprejela
izvajanje jurisdikcije Mednarodnega kazenskega sodišča (ICC) za vojne zločine, ki so jih storili
državljani držav, ki niso pogodbenice Rimskega statuta, kot so tudi Združene države.
Mednarodno kazensko sodišče namreč preganja posameznike, ne pa držav. 17. junija 2013 je ICC
prejel predlog aktivne vlade za začetek preiskave kaznivih dejanj z izjavo, s katero se je
pristojnost ICC razširila na vojne zločine, storjene na Havajih do 1. julija 2002. Spletna stran tega
združenja se redno posodablja in je najbolj popolna, na njej je mogoče najti veliko podatkov v
zvezi s politično zgodovino Havajev, vključno z originalnimi dokumenti, video posnetki in
slikami (glej http://hawaiiankingdom.org/index.shtml). David Keanu Sai vodi tudi blog, kjer so
objavljeni zgodovinski članki, dokumenti ter aktualna razmišljanja in kolumne ter povezovanje
sedanjih razmer s havajsko tematiko (npr. ob aktualnem ruskem ogrožanju suverenosti Ukrajine
opozarja na to, da ameriška politika kritizira rusko politiko, ob tem pa opominja, da so prav ZDA
odvzele suverenost Havajem ...). Ne glede na to, da se včasih prispevki ponavljajo, da so celo
nekoliko ironični (npr. Obama ni legitimni predsednik ZDA, ker se je rodil na Havajih, ki sploh
ni ozemlje ZDA, saj ZDA le začasno okupirajo havajsko ozemlje), je njihov namen izpolnjen.
Ljudje s celotne ZDA ga berejo, kar je mogoče trditi na podlagi komentarjev, iz katerih je
84
mogoče (daleč od tega da so merodajna) razbrati tudi mnenja posameznikov s celega sveta glede
statusa Havajev in domorodnih Havajcev.
Havajsko gibanje za suverenost pridobiva nove javnosti s pomočjo interneta, Združenih narodov
in organiziranim povezovanjem ter delovanjem skupaj z ostalimi domorodnimi ljudstvi.
Organizirani so shodi, protesti, konference, festivali, ki opozarjajo na problematiko domorodnih
Havajcev. Vsako leto se v spomin na 28. november 194350
še vedno praznuje dan neodvisnosti.
Prav tako ne ostane neopažen dan 17. januar. Tega dne leta 1893 je bila namreč strmoglavljena
Kraljevina Havaji. Ob stoti obletnici strmoglavljenja monarhije so na primer Iolani palačo ovili v
črnino. Ob takih in podobnih dogodkih se zbere množica ljudi, ki so poleg domorodnih Havajcev
in njihovih zagovornikov, tudi naključni turisti in študentje, kar je najboljša priložnost za
osveščanje o problematiki Havajev. Oblečeni v tradicionalna havajska oblačila, govorniki
prebirajo poglavja havajske zgodovine, govore zadnje havajske kraljice ali pa govorijo o
aktualnih dogodkih svetu in jih na različne načine povezujejo s statusom Havajev ... Dogodke
popestrijo s kulturnim havajskim programom, kot je obvezna tradicionalna hula, havajska himna
Hawaiʻi Ponoʻi in koncert Royal Hawaiian Band ob tem pa strežejo havajsko hrano. Tako
havajska tradicija ne zamre. Na univerzah se odpirajo programi za havajske študije, učijo se
havajski jezik (ki je od leta 1978 drugi uradni jezik v državi Havaji), med študenti so organizirane
skupine in delovne akcije na havajskih zemljiščih, kjer se obuja havajska tradicija in kultura
(obisk havajskih zemljišč, ki so sedaj večinoma vojaška oporišča, pomoč pri čiščenju otoka
Kahoʻolave, ki je danes namenjen oživljanju havajske kulture, tradicionalnemu kmetijstvu,
spiritualnosti), vzgoja tradicionalnih rastlin. Tudi sama sem sodelovala takšni skupini, in sicer
Adopt an Ahupuaʻa Service-Learning Program, v okviru katere sem se udeleževala zgoraj
navedenih dogodkov.
5.4 ZAKLJUČEK
Samozadostni havajski narod, ki je živel v skladu s svojo polinezijsko tradicijo, se je postopoma
naučil zahodno-ameriškega delovanja in načina, saj je uvidel, da se bo le tako lahko zoperstavil
ekspanzionističnim težnjam ZDA in Evrope in tako ohranil svojo suverenost. Privzel je zahodni
oz. ameriški način pojmovanja nacionalne suverenosti, ki mu je bil v njegovi avtohtoni ureditvi
neznan in nepotreben. Ustanovil je organizacije, ki so imele evroameriško strukturo, z vsemi
50
Datum, ko sta britanska in francoska vlada formalno priznali neodvisnost Kraljevine Havaji.
85
potrebnimi organi (Silva 2004, 162). Preko tiskanih medijev je začel obveščati prebivalstvo in
širiti svojo kulturo v svojem jeziku. Havajci so se že zelo zgodaj zavedali, da bodo le z
ohranjanjem svojih avtohtonih vrednot lahko ohranili narod in posledično tudi suverenost.
Kljub temu, da so tudi posamezni ameriški avtorji opozarjali (glej članek Michelson Miriam,
„Strangling Hands upon a nation’s throat“), da ni prav, da se volja Havajcev prezre, so bili
politični razlogi za priključitev močnejši. Ne samo, da so Američani želeli imeti strateško bazo v
Pacifiku, bali so se, da če ne bo pripadala njim, bo slej kot prej pripadla kaki drugi velesili (npr.
Japonski).
Odpor havajskega naroda je bil prisoten že takoj, ko so se pojavile prve ekspanzionistične težnje
ZDA. Nekateri posamezniki so imeli pri tem pomembnejšo vlogo, med njimi tudi kraljica
Liliʻuokalani. S premišljenimi dejanji je namreč postavila temelje havajskim gibanjem za
suverenost, ki živijo še danes, ter prispevala k preživetju havajskega naroda in njegove
povezanosti. Poleg tega je na različne načine ozaveščala mednarodno javnost o položaju na
Havajih. S tem, ko je delovala v skladu z demokratičnimi vrednotami in z zakoni, je zagotovila,
da lahko danes havajsko ljudstvo vlaga pravna sredstva za svoj status na mednarodni ravni. Kot
pravi Silva, vlada njene domovine ni bila prevzeta, ker so bila njena dejanja šibka, ampak zato
ker so bila le-ta drzna (Silva 2004, 202).
V obdobju havajske renesanse so zaživela različna številna gibanja za suverenost. Razlik v
zahtevah še danes niso uskladila, kar ni v prid njihovemu delovanju. Gotovo pa je že samo
dejstvo, da so, da živijo in delujejo, uresničuje njihov namen, ki je širjenje problema havajske
suverenosti doma in po svetu.
Problematika oživljanja tradicionalne havajske kulture je sicer kompleksna. Po eni strani se z
omenjenimi prireditvami le-ta aktualizira in širi, po drugi pa se tudi zlorablja za „potrebe“
cenenega turizma (več o tem glej Trask 1999, 136–147), ki v resnici havajski problem prikazuje v
nepravi luči in ga na ta način deproblematizira.
V tem delu naloge sem prikazala, da je odpor Havajcev, vključno z odstavljeno kraljico zoper
ameriško hegemonijo obstajal in da se je izražal na več načinov. Stereotip pasivnega in
86
nevednega domorodnega havajskega ljudstva, ki bi torej lahko bil podlaga za tiho sprejetje
ameriške prisotnosti na Havajih, torej ne more vzdržati.
87
6 SKLEP
Čeprav je država Havaji država ZDA, se od njenih ostalih delov močno razlikuje. Havaji so
otočje v Tihem oceanu, na katerem se je kot v večini Polinezije razvila neodvisna in
samozadostna družba. Ko je konec osemnajstega stoletja angleški raziskovalec in kartograf James
Cook odkril Havaje, se je zanje začelo nove obdobje, in sicer so v samozadostno družbo vdrli
zahodni elementi; nekateri so bili ugodni, in so prispevali k razvoju havajske družbe (državna
ureditev), nekateri pa neugodni (bolezni, upad prebivalstva). Vendarle pa so za sam razvoj družbe
in državnosti prevladovali pozitivni vplivi in Kraljevina Havaji se je v 19. stoletju konstituirala
kot ustavna monarhija z vzpostavljeno delitvijo oblasti in s kraljem kot vodjo države. Vstopala je
v mednarodna razmerja in priznalo jo je kar 46 držav, bila je članica Svetovne poštne zveze in
imela je svoja predstavništva po svetu. Kraljevina Havaji je bila država – subjekt mednarodnega
prava, in Havajci so bili narod, kot ta pojma razumemo še danes. Leta 1893 je manjša skupina
ameriških prišlekov s pomočjo vojne mornarice ZDA strmoglavila vlado Kraljevine Havaji in
vzpostavila novo, začasno vlado. Kljub že takrat ugotovljenemu nezakonitemu ravnanju so ZDA
vztrajale v takšnem stanju in nazadnje havajsko ozemlje priključile k ZDA, najprej kot Ozemlje
ZDA, nato kot državo ZDA.
Namen naloge je bil ugotoviti, kaj se je ob teh dogodkih dogajalo s suverenostjo Havajev z
mednarodnopravnega stališča, torej ali je Kraljevina Havaji ohranila suverenost ali jo je prenesla
na ZDA. Izhajala sem iz mednarodnopravne domneve o kontinuiteti držav. Zato sem preučila
akte, na podlagi katerih bi lahko ZDA dokazale, da so zakonito pridobile havajsko ozemlje.
Potemtakem bi bilo to domnevo mogoče ovreči. Preučevala sem tri pravne podlage za pridobitev
Havajev, in sicer pridobitev leta 1898, plebiscit leta 1959 in priposestvovanje od leta 1898, ki še
traja. V okviru pridobitve leta 1898 sem analizirala tri možnosti, in sicer: priključitev, cesijo in
okupacijo. Ugotovila sem, da pogodba o priključitvi, ki je bila v obliki skupne resolucije (glej
prilogo B), ki je enostranski notranji zakonodajni akt ZDA, s katerim ni mogoče urejati razmerij
zunaj ZDA, ni mogla biti pravna podlaga za priključitev. Prav tako ni bila pravna podlaga za
pridobitev cesija, saj je to dvostranski pravni akt, ki zahteva podpis obeh pogodbenih, Kraljevina
Havaji pa nikoli ni podpisala takega akta. Tudi vojna okupacija ne pride v poštev, saj je okupacija
le dejansko stanje, ki pa ne pomeni prenosa suverenosti. Nadalje sem preučila drugo možnost
88
ZDA za pridobitev Havajev, in sicer plebiscit leta 1959. Ugotovila sem, da je vprašljiv vsaj
zaradi dveh okoliščin. In sicer je prva sporna okoliščina plebiscitno vprašanje, ki sploh ni
ponujalo možnosti, da Havaji postanejo samostojna država, ampak sta bili možnosti le, da
ostanejo ozemlje ZDA ali da postanejo ena od držav ZDA. Druga sporna okoliščina je bilo
volilno telo. V ti. teritorialnem obdobju (od leta 1893–1959) so ZDA namreč z amerikanizacijo in
indoktrinacijo Havajev dosegle, da je prebivalstvo, predvsem mlajše generacije, spoznalo le
ameriško različico havajske zgodovine. Vsiljevale so jim ameriške vrednote in tako preprečile, da
bi Havajci sploh spoznali svojo zgodovino, tradicijo in kulturo (havajski jezik je bil prepovedan).
Poleg tega so ZDA načrtno priseljevale ameriško prebivalstvo, med katerim je prevladovalo
vojaško osebje, in vsak, ki je imel leto dni prebivališče na Havajih, je imel volilno pravico. Take
okoliščine kažejo na to, da izid na plebiscitu (kjer se je večina opredelila za vstop v ZDA), ni
odražal resnične volje havajskega ljudstva. Ker plebiscit torej ni odražal resnične volje Havajcev,
ne more biti veljavna podlaga za pridobitev Havajev. ZDA bi lahko pridobitev Havajev dokazale
tudi na podlagi kontinuirane in dejanske okupacije od leta 1898 do danes. Pri tem institutu je
treba v vsakem posamičnem primeru presojati naslednje elemente: potek časa, protest naroda in
dejansko oblast okupanta. Potek časa in dejanska oblast nista problematična, protesta ljudstva pa
ni mogoče prezreti. Dejstvo, da je uradni protest izrazila zadnja havajska kraljica le enkrat, je
treba presojati kritično. Upoštevati je treba namreč dejstvo, da havajska vlada ni mogla
protestirati, ker je ni bilo več (pa ne po svoji volji). Po posameznih obdobjih sem zato podrobno
prikazala in razčlenila protest in odpor havajskega ljudstva, iz katerega je očitno, da je protest
obstajal in da še danes obstaja, in sicer v obliki gibanj za suverenost Havajev. Tako je treba tudi
trditev o dejanski in kontinuirani okupaciji s strani ZDA zavrniti. Na prvo raziskovalno vprašanje
je treba torej odgovoriti, da domneve o kontinuitete obstoja Kraljevine Havaji ni mogoče ovreči,
saj ZDA niso imele in nimajo veljavne pravne podlage za pridobitev Havajev, kar posledično
pomeni, da ima havajski narod pravno podlago za suverenost iz naslova kontinuitete obstoja
svoje države. Za uveljavljanje te pravice so upravičene osebe, ki so imele v času okupacije
državljanstvo Kraljevine Havaji.
Druga mogoča podlaga za havajsko suverenost izhaja iz pravice havajskega naroda do
samoodločbe. Ugotovila sem, da domorodni Havajci ustrezajo merilom domorodnega ljudstva, da
imajo svoje ozemlje, da so sposobni organizirati svojo vlado in da so sposobni vstopati v
89
mednarodna razmerja. Če so te predpostavke izpolnjene, ima v skladu s pravom OZN ljudstvo
pravico do samoodločbe, ki je pravica naroda do svobodnega določanja lastnega političnega
statusa. Potem ko so Havaji vstopili v zvezo ZDA (na podlagi plebiscita, ki, kot smo videli, ni
izkazoval resnične volje havajskega naroda, pa tudi če bi jo, je pravica do samoodločbe trajna
pravica, ki se ne izčrpa), so se oblikovali različni modeli, v katerih bi lahko Havajci uresničili
pravico do samoodločbe. Na tem mestu lahko le ugotovim, da je poleg zgoraj navedene
kontinuitete Kraljevine Havaji torej tudi pravica do samoodločbe naroda legitimna pravna
podlaga za suverenost Havajev. Lahko tudi ugotovim, da havajski narod do sedaj še ni uresničil
pravice do samoodločbe.
Glavni razlog za ameriški interes za Havaje je njihova geostrateška lega. V obdobju ti.
kontinentalno-pomorskega širjenja ZDA so leta 1898 Havaji predstavljali strateško bazo sredi
Pacifika, ki je bila takrat predvsem pomembna z vojaškega vidika. Po napadu Japonske na Pearl
Harbour leta 1941, ki spada v obdobje ti. pomorsko-kontinentalnega širjenja, se je ta ugotovitev
le potrdila in ZDA so bile še toliko bolj prepričane, da Havajev ne smejo izgubiti. Danes je tam
največje pomorsko vojaško oporišče na svetu, na Havajih je kar enajst vojaških baz in ZDA
največ denarja za obrambo pošljejo prav na Havaje. Potrdimo lahko torej hipotezo, da je pomen
Havajev za ZDA danes z nacionalno-varnostnega vidika prevelik, da bi se jim ZDA popolnoma
odrekle in da so možnosti, da bi Havaji postali popolnoma neodvisni od ZDA, iz tega stališča
majhne.
V obdobju ti. havajske renesanse so se tudi kot rezultat naraščajočega zavedanja človekovih
pravic pojavila številna gibanja za suverenost Havajev. Ta gibanja so se razlikovala glede na čas
ustanovitve in glede ciljev, vsa pa si (še danes) prizadevajo za pravno, družbeno in ekonomsko
spremembo na multikulturnih in multietničnih Havajih. Kljub prvotno različnim idejam danes v
realnosti živita dva predloga, in sicer model popolne neodvisnosti in model „narod v narodu“.
Kot je navedeno že zgoraj, se med drugim razlikujeta glede podlage, na podlagi katere
uveljavljata svoje zahteve, in sicer ima prvi podlago v mednarodnem pravu o okupaciji, drugi pa
v pravicah domorodnih ljudstev v skladu s pravom OZN. Poleg problema določanja, katere so
osebe, ki bi dejansko imele pravico odločati o suverenosti Havajev (ali je to havajski narod,
kakršen je obstajal konec 19. stoletja v času okupacije, ali so to le domorodni Havajci, torej
potomci prvotnih naseljencev na Havajih), med njima prihaja do nesoglasij. Bistvo modela
90
„narod v narodu“ je ureditev statusa domorodnih Havajcev, podobno kot je urejen status
domorodnih ameriških ljudstev. Ker je bilo na zvezni ravni kar pet neuspelih poskusov ureditve,
je položaj domorodnih Havajcev leta 2011 uredil akt države Havaji. Problem urejanja statusa
Havajev v okviru ZDA (pa naj bo na zvezni ali na državni ravni) je v tem, da jih opredeljuje kot
domorodno ljudstvo in jih prikazuje kot narod brez države, ki živi na ozemlju ZDA. Taki
opredelitvi nasprotujejo celo tisti pripadniki, ki so najprej ureditev „narod v narodu“ podpirali
(npr. Mililani Trask, ki je celo bila med prvimi pisci zveznega akta). Ureditev statusa Havajcev
na zvezni oz. državni ravni, torej kot domorodnega ljudstva na ozemlju ZDA, pa bi pomenila
tudi, da se končajo zahteve po vzpostavitvi statusa neodvisne države, kar pa je seveda v nasprotju
z zagovorniki obstoja kontinuitete Kraljevine Havaji in havajskega naroda, ki zahteva
vzpostavitev statusa quo ante, torej statusa, ki je obstajal leta 1989, prenehanje ameriške
okupacije na havajskem ozemlju in oživitev suverenosti Kraljevine Havaji.
Ti dve podlagi za suverenost Havajev, torej na eni strani politično gibanje domorodnih Havajcev
in na drugi pravna realnost Kraljevine Havaji, povzročata nekonsistentnost gibanj in s tem
otežujeta boj za suverenost, kar pa morda koristi politiki ZDA, ki se, kot se smo videli zgoraj,
nočejo (ne morejo?) odpovedati Havajem. Zato raje rešujejo problem suverenosti Havajev znotraj
svojih meja, in sicer v okviru pravic domorodnih Havajcev na državni ali zvezni ravni, saj jim
taka ureditev še vedno omogoča popoln nadzor nad Havaji, hkrati pa v mednarodni javnosti
dajejo videz, da kot demokratična država vendarle skrbijo za pravice svojih domorodnih ljudstev.
Ob tem se logično postavi vprašanje, kaj pa bi vzpostavitev neodvisne države Havaji poleg
politične neodvisnosti dejansko prinesla Havajcem, katerih položaj je danes zelo slab. So namreč
najrevnejši prebivalci na otokih in potisnjeni na družbeni rob: imajo najvišjo stopnjo
alkoholizma, smrtnosti novorojenčkov, zapornikov in nedokončanega šolanja (Smith, 2006, 65).
Zagovorniki gibanj za suverenost trdijo, da bi Havajci poleg suverenosti naroda dobili nazaj svoja
zemljišča, na katerih sedaj prevladujejo vojaška oporišča ZDA. S tem bi se odprle stanovanjske
možnosti in možnosti za trajnostni razvoj gospodarstva, znižale bi se cene stanovanj in davkov
(administracija ZDA je veliko dražja, kot bi bila administracija Havajev). V neodvisni državi
Havaji bi bili znižani življenjski stroški, kar bi posledično pomenilo boljše življenje za Havajce,
ki bi bilo hkrati tudi v skladu z njihovimi vrednotami in tradicijami.
91
Očitno je, da že sam slab socialni status domorodnih Havajcev zahteva ureditev in izboljšanje
njihovega položaja, pri tem pa je sprememba političnega statusa niti ni toliko pomembna.
Pomembne so posledice sprememb, ki jih bodo vplivale na položaj Havajcev. Zato morajo
najprej sami poskrbeti, da bodo ohranili svoj narod in še naprej ostali povezani, kar lahko storijo
tako, da še okrepijo gojenje svojih tradicij, jezika, vrednot, kulture in zgodovinske državnosti, in
s podajanjem tega znanja mlajšim generacijam in manj ozaveščenim. Z močno kulturno
suverenostjo se bo namreč lažje uresničila tudi politična suverenost. Šele enoten in trden narod bo
prepoznaven tudi izven svojih meja. Tudi vključenost ZDA „v reševanje držav“, katerih
suverenost je ogrožena, lahko uporabijo za karakterizacijo havajske problematike preprostim
manj izobraženim prebivalcem. Iz zgodovinskih dejstev namreč vemo, da ZDA podpirajo
suverenost neodvisnih držav, kadar je to potrebno (Ukrajina, Kosovo ...), zase pa očitno takih
standardov ne uporabljajo. Poleg tega velike sile pogosto ne udejanjajo tistega, o čemer pridigajo.
V primerjavi z dolgo polinezijsko zgodovino je integriranost države Havaji v ZDA vendarle
kratkotrajna, zato je realno pričakovati, da se bo njihov položaj uredil v smeri njihove
suverenosti. Nenazadnje nas zgodovina uči (primer razpada držav vzhodnega bloka), da so
mogoči tudi dogodki, ki jih je bilo prej popolnoma nerealno pričakovati, med njimi tudi nastanek
novih in razpad „trdnih“ držav, kakor se je to zgodilo tudi v Sloveniji.
92
7 SEZNAM LITERATURE
1. Anaya, James. 2000. Indigenous Peoples in International Law. Oxford: Oxford University Press.
2. Apology Resolution. United States Public Law, 103–150 (23. november 1993). Dostopno prek:
http://www.hawaii-nation.org/publawall.html (17. september 2014).
3. Arsenault, Darin J. 2005. Rhetorical Vision of the Independent and Sovereign Nation of Hawaiʻi:
A Fantasy Theme Analysis. Journal of Critical Postmodern Organization Science 3 (2): 57–74.
4. Bailey, Thomas. A. 1931. The United States and Hawaii During the Spanish-American War. The
American Historical Review 36 (3): 552–560.
5. Bavcon, Ljubo. 2003. Leksikon pravo. Ljubljana: Cankarjeva založba.
6. Boyle, Francis A. 1995. Restoration of the Independent Nation State of Hawai‘i under
International Law. Dostopno prek: http://www.hartford-hwp.com/archives/24/039.html (17.
september 2014).
7. Bryan, E. H. Ancient Hawaiian Life.1938. Honolulu: Advertiser Publishing Company.
8. Castanha, Anthony. 1996. The Hawaiian Sovereignty Movement: Roles of and Impacts on Non-
Hawaiians. M.A. Honolulu: University of Hawaiʻi. Dostopno prek:
http://www.hookele.com/non-hawaiians/contents.html (4. februar 2014).
9. Coffman, Tom. 1998. Nation Within: the history of American occupation of Hawaiʻi. Kaneʻohe:
EpiCenter Press.
10. --- 2003. The Island Edge of America: A Political History of Hawai‘i. Honolulu: University of
Hawaii Press.
11. Cohen, Saul Bernard. 2003. Geopolitics of the world system. Boston: Rowman/Little field
Publishers, Inc.
12. Craig, Howes in Jonathan Kay Kamakawiwoʻole Osorio, ur. 2010. The Value of Hawaiʻi:
Knowing the Past, Shaping the Future. Honolulu: Biographical Research Center by the
University of Hawaiʻi Press.
13. Craighill, Handy. 1965. The Ancient Hawaiʻi. Honolulu: University of Hawaiʻi Press.
14. Craven, Mathew. 2002. Continuity of Hawaiian Kingdom. Hawaiian Journal of Law and Politics
1: 509–544.
15. --- 2004. Hawaiʻi, History, and International Law, Hawaiian Journal of Law and Politics 1: 6–22.
93
16. Crawford, James. 2006. The Creation of States in International Law, 2nd
edition. Oxford:
Clarendon Press.
17. --- 2012. Brownlie’s principles of public international law, 8th edition. Oxford: Oxford
University Press.
18. Četrta Haaška konvencija o pravilih in običajih vojskovanja na kopnem – Convention (IV)
respecting the Laws and Customs of War on Land. 1907. Dostopno prek:
http://www.icrc.org/ihl.nsf/INTRO/195 (17. september 2014).
19. Četrta Ženevska konvencija o zaščiti civilnega prebivalstva med vojno – Geneva Convention
Relative to the Protection of Civilian Persons in Time of War. 1949. Dostopno prek:
http://www.icrc.org/ihl/INTRO/380 (17. september 2014).
20. Daws, Gavan.1968. Shoal of Time. New York: The Macmillan Company.
21. Distance. Dostopno prek: http://www.distance.to (16. junij 2014).
22. Dougherty, Michael. 1992. To steal a Kingdom. Waimanolo: Island Style Press.
23. Dudley, Michael in Keoni, Agard. 1993. A Call for Hawaiian Sovereignty. Honolulu: Na Kane O
ka Malo Press.
24. E-reference desk. Dostopno prek: http://www.e-referencedesk.com/resources/state-early-
history/hawaii.html (3. maj 2014).
25. Free Hawaiʻi. Dostopno prek: http://www.freehawaii.org/ (4. september 2014).
26. Gak, Natali. 2008. Uveljavljanje pravice do samoodločbe. Diplomsko delo. Ljubljana: Pravna
fakulteta. Dostopno prek: http://www.unaslovenia.org/sites/default/files/file/gak-
uveljavljanje_pravice.pdf (4. junij 2014).
27. Godina, Vesna. 2013. „Čista havajska kri“ kot merilo oblikovanja skupine havajskih staroselcev.
Traditiones, 42 (1): 45–69.
28. Goodyear-Kaʻopua, Noelani. 2014. Hawaiʻi An Occupied Country. Harward International
review. Dostopno prek:
http://socialsciences.people.hawaii.edu/publications_lib/Goodyear-
Kaopua,%20Hawaii%20Occupied%20Country%202014.pdf (10. september 2014).
29. Grad, Franc in Igor Kaučič. 2003. Državna ureditev Slovenije. Ljubljana: GV Založba.
30. Hannum, Hurst. 1990. Autonomy, Sovereignty and Self-Determination. Philadelphia: University
of Pennsylvania Press.
94
31. Hawaiian history. Dostopno prek: http://www.hawaiianhistory.org (4. september 2014).
32. Hawaiian Kingdom. Dostopno prek: http://hawaiiankingdom.org (4. september 2014).
33. Hoʻokele Hawaiʻi. Dostopno prek: http://www.hookele.com (4. september 2014).
34. Joint Resolution 55 To provide for annexing the Hawaiian Islands to the United States, 7. julij,
1898. Dostopno prek: http://www.hawaiiankingdom.org/us-joint-resolution-1898.html (4.
september 2014).
35. Ka Lahui Hawaii. Dostopno prek: http://kalahuihawaii.wordpress.com/ (4. september 2014).
36. Kaunanui, J. Kehaulani. 2008. Hawaiian Blood. Colonialism and the Politics of Sovereignty and
Indigeneity. Durham and London: Duke University Press.
37. Ka Lāhui Hawaiʻi Master plan for Hawaiian sovereignty. 1994. Dostopno prek:
http://kalahuihawaii.files.wordpress.com/2009/10/master-plan.pdf (15. september 2014)
38. Kuykendall, Ralph S. 1938a. The Hawaiian Kingdom I. Foundation and Transformation (1778–
1854). Honolulu: University of Hawaiʻi Press.
39. --- 1938b. The Hawaiian Kingdom II. Twenty Critical Years (1854–1874). Honolulu: University
of Hawaiʻi Press.
40. --- 1938c. The Hawaiian Kingdom III. The Kalakaua Dynasty (1874–1893). Honolulu: University
of Hawaiʻi Press.
41. Lance Larsen proti Kraljevini Havaji. 2001 PCA 594. Dostopno prek: http://www.pca-
cpa.org/showpage.asp?pag_id=1159 (17. september 2014).
42. Lasan, Jana. 2008: Varstvo človekovih pravic domorodnih ljudstev v Evropi. Diplomsko delo.
Ljubljana: FDV.
43. Liermann, Annmarie M. 2000. Seeking Sovereignty: The Akaka Bill and the Case for the
Inclusion of Hawaiians in Federal Native American Policy. Santa Clara Law Review 41 (2001):
509–546.
44. Liliʻuokalani. 2007. Hawaiiʼs story by Hawaiiʼs Queen. Honolulu: Mutual Publising.
45. MacKenzie, Melody Kapilialoha: 1991. Native Hawaiian Rights Handbook. Honolulu: Office of
Hawaiian Affairs.
46. Malo, David. 1951.The Hawaiian antiquites. Honolulu: Bishop Museum Press.
47. Marek, Krystyna. 1968. Identity and Continuity of States in Public International Law. Ženeva:
Librairie Droz.
95
48. Meller, Norman. 2000. Indigenous self-determination and its implementation. Pacific studies 23:
1–19.
49. Michelson Miriam. 1897. Strangling Hands upon a nation’s throat, The Call newspaper, 30.
september. Dostopno prek: http://cdnc.ucr.edu/cgi-bin/cdnc?a=d&d=SFC18970930.2.2 (16.
september 2014).
50. Mullins, Juseph G. 1978. The Hawaiian Journey. Honolulu: Mutual Publishing Co.
51. Official Protest to the Treaty of Annexation, Presented by Liliʻuokalani (17. junij 1897).
Dostopno prek: http://www.hawaii-nation.org/treatyprot.html (4. junij 2014).
52. Olsen, Jon D. 2014. Liberate Hawaiʻi! Renouncing and Defying the Continuing Fraudulent U.S.
claim to the Sovereignty of Hawaiʻi. Waldoboro: Goose River Press.
53. Osorio, Jonathan, 2001. „What Kine Hawaiian Are you?“ A Moʻolelo about Nationhood, Race,
History, and the Contemporary Sovereignty Movement in Hawaiʻi. The Contemporary Pacific 13
(2): 359–379.
54. Osorio, Jonathan. 2010. Sovereignty movement survives and thrives. Star Adverstiser, 1.avgust.
Dostopno prek:
http://www.staradvertiser.com/editorials/20100801_Sovereignty_movement_survives_and_thrive
s.html (16. september 2014).
55. Pacheco, Amanda Mae Kāhealani, 2009: Past, Present. and Politics: A Look at the Hawaiian
Sovereignty Movement. Intersections 10 (1): 341–387.
56. Peticija proti priključitvi. 1887. Dostopno prek:
http://hawaiiankingdom.org/pdf/Annex%2019.pdf (5. september 2014).
57. Poročilo posebnega komisarja Jamesa H. Blounta pri zunanjem ministru ZDA Walterju Q.
Greshamu v zvezi s preiskavo Kraljevine Havaji. 1893. Dostopno prek:
http://www.hawaiiankingdom.org/blounts-report.shtml (5. september 2014).
58. Pratt, Richard C.in Zachary A. Smith. 2000. Hawaiʼi politics and government: An American State
in a Pacific World. Lincoln: University of Nebraska Press.
59. Sai, David Keanu. 2004. American Occupation of the Hawaiian Kingdom: A Century
Unchecked. Hawaiian Journal of Law and Politics 1: 47–81.
96
60. --- 2008a. A Slippery Path towards Hawaiian Indigeneity: An Analysis and Comparison between
Hawaiian State Sovereignty and Hawaiian Indigeneity and its use in practice in Hawaiʻi today.
Journal of Law and Social Challenges 10: 68–133.
61. ---2008b. The American Occupation of the Hawaiian Kingdom: beginning the transition from
occupied to restored state. PhD. Honolulu: University of Hawaiʻi. Dostopno prek:
http://www2.hawaii.edu/~anu/pdf/Dissertation(Sai).pdf (4. junij 2014).
62. Sally Engle Merry. 2000. Colonizing Hawaiʻi: The Cultural Power of Law. Princeton: Princeton
University Press.
63. Seward, John E. 2001. A kingdom lost: The US Annexation of Hawaii. Carlisle Barracks: US
Army War College.
64. Silva, Nonoe K. 2004. Aloha Betrayed. Native Hawaiian Resistance to American Colonialism.
Durham in London: Duke University Press.
65. Smith, Keri E. Iyall. 2006. The State and Indigenous Movements. New York in Oxon: Routledge,
Taylor&Francis Group.
66. Stannard, David. 2008. The Hawaiians: Health, Justice, And Sovereignty. V Asian Settler
Colonialism: From Local Governance to the Habits of Everyday Life in Hawaiʻi, ur. Candace
Fujikane in Jonathan Y. Okamura, 161–170. Honolulu: University of Hawaiʻi Press.
67. Summers, John. 2007. Peoples and International Law: How nationalism and Self-Determination
Shape a Contemporary Law of Nations. Leiden: Koninklijke Brill NV.
68. TenBruggenCate, Jan. 2006. Sovereignty movement has many turning points. Honolulu
Advertiser, 11. junij. Dostopno prek:
http://the.honoluluadvertiser.com/article/2006/Jun/11/ln/FP606110369.html (1.september 2014).
69. Thurston, Twigg-Smith. 1998. Hawaiian Sovereignity: Do the Facts Matter? Honolulu: Goodale
Publishing.
70. Tocqueville, Alexis.1998. Democracy in America. Kent. Wordsworth Editions.
71. Trask, Haunani-Kay. 1999. From a Native Daughter. Honolulu: University of Hawaiʻi press.
72. Türk, Danilo. 2007. Temelji mednarodnega prava. Ljubljana: GV založba.
73. Umphenour, Michael. 2000. The Americanization of Hawaii. M.A. Long Beach: California State
University.
74. US history. Dostopno prek: http://www.ushistory.org (17. september 2014).
97
75. Ustava ZDA. Dostopno prek: http://www.usconstitution.net/const.pdf (17. september 2014).
76. Združeni narodi. Generalna skupščina. 1973. Ustanovna listina Organizacije združenih narodov,
sprejeta 24. septembra 1973. Dostopno prek http://www.uradni-
list.si/_pdf/2014/Mp/m2014002.pdf#!/m2014002-pdf (6. januar 2014).
77. --- 1948. Splošna deklaracija človekovih pravic, sprejeta 10. decembra 1948. Dostopno prek:
http://www.varuh-rs.si/pravni-okvir-in-pristojnosti/mednarodni-pravni-akti-s-podrocja-
clovekovih-pravic/organizacija-zdruzenih-narodov/splosna-deklaracija-clovekovih-pravic/
(2.april 2014).
78. --- 1960. Declaration on the Granting of Independence to Colonial Countries and peoples –
Deklaracija o zagotavljanju neodvisnosti kolonialnim deželam in narodom. Resolucija 1514
(XV), sprejeta 14. decembra 1960. Dostopno prek:
http://www.un.org/en/decolonization/declaration.shtml (17. september 2014).
79. --- 1966a. Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, sprejet 16. decembra 1966.
Dostopno prek:
http://www.mzz.gov.si/fileadmin/pageuploads/Zunanja_politika/Mednarodnipakt_drzavljanskih_
politicnih_pravicah.pdf (17. september 2014).
80. --- 1966b. Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, sprejet 16. decembra
1966 Dostopno prek:
http://www.mzz.gov.si/fileadmin/pageuploads/Zunanja_politika/Mednarodni_pakt_o_ekonomski
h__socialnih_in_kulturnih_pravicah.pdf (17. september 2014).
81. --- 1970. Declaration on Principles of International Law Concerning Friendly Relations and Co-
operation Among States in Accordance with the Charter of the United Nations – Deklaracija
načel mednarodnega prava o prijateljskih odnosih in sodelovanju med državami v skladu z
Listino Združenih narodov. Resolucija 2625 (XXV), sprejeta 24. oktobra 1970. Dostopno prek:
http://www.un-documents.net/a25r2625.htm (17. september 2014).
82. --- 2007. Deklaracija o pravicah domorodnih ljudstev, sprejeta 13. septembra 2007. Dostopno
prek: http://www.un.org/esa/socdev/unpfii/documents/DRIPS_en.pdf (2. april 2014).
98
PRILOGE
PRILOGA A: URADNI PROTEST KRALJICE LILIʻUOKALANI ZOPER POGODBO O
PRIKLJUČITVI
I, Liliuokalani of Hawaii, by the will of God named heir apparent on the tenth day of April, A.D.
1877, and by the grace of God Queen of the Hawaiian Islands on the seventeenth day of January,
A.D. 1893, do hereby protest against the ratification of a certain treaty, which, so I am informed,
has been signed at Washington by Messrs. Hatch, Thurston, and Kinney, purporting to cede those
Islands to the territory and dominion of the United States. I declare such a treaty to be an act of
wrong toward the native and part-native people of Hawaii, an invasion of the rights of the ruling
chiefs, in violation of international rights both toward my people and toward friendly nations with
whom they have made treaties, the perpetuation of the fraud whereby the constitutional
government was overthrown, and, finally, an act of gross injustice to me.
Because the official protests made by me on the seventeenth day of January, 1893, to the so-
called Provisional Government was signed by me, and received by said government with the
assurance that the case was referred to the United States of America for arbitration.
Because that protest and my communications to the United States Government immediately
thereafter expressly declare that I yielded my authority to the forces of the United States in order
to avoid bloodshed, and because I recognized the futility of a conflict with so formidable a
power.
Because the President of the United States, the Secretary of State, and an envoy commissioned by
them reported in official documents that my government was unlawfully coerced by the forces,
diplomatic and naval, of the United States; that I was at the date of their investigations the
constitutional ruler of my people.
Because neither the above-named commission nor the government which sends it has ever
received any such authority from the registered voters of Hawaii, but derives its assumed powers
from the so-called committee of public safety, organized on or about the seventeenth day of
January, 1893, said committee being composed largely of persons claiming American citizenship,
and not one single Hawaiian was a member thereof, or in any way participated in the
demonstration leading to its existence.
Because my people, about forty thousand in number, have in no way been consulted by those,
three thousand in number, who claim the right to destroy the independence of Hawaii. My people
constitute four-fifths of the legally qualified voters of Hawaii, and excluding those imported for
the demands of labor, about the same proportion of the inhabitants.
Because said treaty ignores, not only the civic rights of my people, but, further, the hereditary
property of their chiefs. Of the 4,000,000 acres composing the territory said treaty offers to
annex, 1,000,000 or 915,000 acres has in no way been heretofore recognized as other than the
99
private property of the constitutional monarch, subject to a control in now way differing from
other items of a private estate.
Because it is proposed by said treaty to confiscate said property, technically called the crown
lands, those legally entitled thereto, either now or in succession, receiving no consideration
whatever for estates, their title to which has been always undisputed, and which is legitimately in
my name at this date.
Because said treaty ignores, not only all professions of perpetual amity and good faith made by
the United States in former treaties with the sovereigns representing the Hawaiian people, but all
treaties made by those sovereigns with other and friendly powers, and it is thereby in violation of
international law.
Because, by treating with the parties claiming at this time the right to cede said territory of
Hawaii, the Government of the United States receives such territory from the hands of those
whom its own magistrates (legally elected by the people of the United States, and in office in
1893) pronounced fraudulently in power and unconstitutionally ruling Hawaii.
Therefore I, Liliuokalani of Hawaii, do hereby call upon the President of that nation, to whom
alone I yielded my property and my authority, to withdraw said treaty (ceding said Islands) from
further consideration. I ask the honorable Senate of the United States to decline to ratify said
treaty, and I implore the people of this great and good nation, from whom my ancestors learned
the Christian religion, to sustain their representatives in such acts of justice and equity as may be
in accord with the principles of their fathers, and to the Almighty Ruler of the universe, to him
who judgeth righteously, I commit my cause.
Done at Washington, District of Columbia, United States of America, this seventeenth day of
June, in the year eighteen hundred and ninety-seven.
Liliuokalani
Joseph Heleluhe }
Wokeki Heleluhe } Witnesses to Signature.
Julius A. Palmer }
100
PRILOGA B: SKUPNA RESOLUCIJA ZA PRIKLJUČITEV HAVAJSKIH OTOKOV K ZDA
(Joint Resolution)
Whereas the Government of the Republic of Hawaii having, in due form, signified its consent, in
the manner provided by its constitution, to cede absolutely and without reserve to the United
States of America all rights of sovereignty of whatsoever kind in and over the Hawaiian Islands
and their dependencies, and also to cede and transfer to the United States the absolute fee and
ownership of all public, Government, or Crown lands, public buildings or edifices, ports, harbors,
military equipment, and all other public property of every kind and description belonging to the
Government of the Hawaiian Islands, together with every right and appurtenance thereunto
appertaining; Therefore
Resolved by the Senate and House of Representatives of the United States of America in Congress
Assembled, That said cession is accepted, ratified, and confirmed, and that the said Hawaiian
Islands and their dependencies be, and they are hereby, annexed as a part of the territory of the
United States and are subject to the sovereign dominion thereof, and that all and singular the
property and rights hereinbefore mentioned are vested in the United States of America.
The existing laws of the United States relative to public lands shall not apply to such lands in the
Hawaiian Islands; but the Congress of the United States shall enact special laws for their
management and disposition: Provided, That all revenue from or proceeds of the same, except as
regards such part thereof as may be used or occupied for the civil, military, or naval purposes of
the United States, or may be assigned for the use of the local government, shall be used solely for
the benefit of the inhabitants of the Hawaiian Islands for educational and other public purposes.
Until Congress shall provide for the government of such islands all the civil, judicial, and military
powers exercised by the officers of the existing government in said islands shall be vested in such
person or persons and shall be exercised in such manner as the President of the United States
shall direct; and the President shall have the power to remove said officers and fill the vacancies
so occasioned.
The existing treaties of the Hawaiian Islands with foreign nations shall forthwith cease and
determine, being replaced by such treaties as may exist, or as may be hereafter concluded,
between the United States and such foreign nations. The municipal legislation of the Hawaiian
Islands, not enacted for the fulfillment of the treaties so extinguished, and not inconsistent with
this joint resolution nor contrary to the Constitution of the United States nor to any existing treaty
of the United States, shall remain in force until the Congress of the United States shall otherwise
determine.
Until legislation shall be enacted extending the United States customs laws and regulations to the
Hawaiian Islands the existing customs relations of the Hawaiian Islands with the United States
and other countries shall remain unchanged.
The public debt of the Republic of Hawaii, lawfully existing at the date of the passage of this
joint resolution, including the amounts due to depositors in the Hawaiian Postal Savings Bank, is
hereby assumed by the Government of the United States; but the liability of the United States in
101
this regard shall in no case exceed four million dollars. So long, however, as the existing
Government and the present commercial relations of the Hawaiian Islands are continued as
hereinbefore provided said Government shall continue to pay the interest on said debt.
There shall be no further immigration of Chinese into the Hawaiian Islands, except upon such
conditions as are now or may hereafter be allowed by the laws of the United States; no Chinese,
by reason of anything herein contained, shall be allowed to enter the United States from the
Hawaiian Islands.
The President shall appoint five commissioners, at least two of whom shall be residents of the
Hawaiian Islands, who shall, as soon as reasonably practicable, recommend to Congress such
legislation concerning the Hawaiian Islands as they shall deem necessary or proper.
SEC. 2. That the commissioners hereinbefore provided for shall be appointed by the President, by
and with the advice and consent of the Senate.
SEC. 3. That the sum of one hundred thousand dollars, or so much thereof as may be necessary;
is hereby appropriated, out of any money in the Treasury not otherwise appropriated, and to be
immediately available, to be expended at the discretion of the President of the United States of
America, for the purpose of carrying this joint resolution into effect.
Serexo E. Payne,
Speaker of the House of Representatives Pro Tempore.
Garrett A. Hobart,
Vice-President of the United States and President of the Senate.
Approved July 7th, 1898.
William McKinley.
102
PRILOGA C: RESOLUCIJA V OPRAVIČILO (Apology Resolution)
To acknowledge the 100th anniversary of the January 17, 1893 overthrow of the Kingdom of
Hawaii, and to offer an apology to Native Hawaiians on behalf of the United States for the
overthrow of the Kingdom of Hawaii.
Whereas, prior to the arrival of the first Europeans in 1778, the Native Hawaiian people lived in a
highly organized, self-sufficient, subsistent social system based on communal land tenure with a
sophisticated language, culture, and religion;
Whereas, a unified monarchical government of the Hawaiian Islands was established in 1810
under Kamehameha I, the first King of Hawaii;
Whereas, from 1826 until 1893, the United States recognized the independence of the Kingdom
of Hawaii, extended full and complete diplomatic recognition to the Hawaiian Government, and
entered into treaties and conventions with the Hawaiian monarchs to govern commerce and
navigation in 1826, 1842, 1849, 1875, and 1887;
Whereas, the Congregational Church (now known as the United Church of Christ), through its
American Board of Commissioners for Foreign Missions, sponsored and sent more than 100
missionaries to the Kingdom of Hawaii between 1820 and 1850;
Whereas, on January 14, 1893, John L. Stevens (hereafter referred to in this Resolution as the
"United States Minister"), the United States Minister assigned to the sovereign and independent
Kingdom of Hawaii conspired with a small group of non-Hawaiian residents of the Kingdom of
Hawaii, including citizens of the United States, to overthrow the indigenous and lawful
Government of Hawaii;
Whereas, in pursuance of the conspiracy to overthrow the Government of Hawaii, the United
States Minister and the naval representatives of the United States caused armed naval forces of
the United States to invade the sovereign Hawaiian nation on January 16, 1893, and to position
themselves near the Hawaiian Government buildings and the Iolani Palace to intimidate Queen
Liliuokalani and her Government;
Whereas, on the afternoon of January 17,1893, a Committee of Safety that represented the
American and European sugar planters, descendants of missionaries, and financiers deposed the
Hawaiian monarchy and proclaimed the establishment of a Provisional Government;
Whereas, the United States Minister thereupon extended diplomatic recognition to the
Provisional Government that was formed by the conspirators without the consent of the Native
Hawaiian people or the lawful Government of Hawaii and in violation of treaties between the two
nations and of international law;
Whereas, soon thereafter, when informed of the risk of bloodshed with resistance, Queen
Liliuokalani issued the following statement yielding her authority to the United States
Government rather than to the Provisional Government:
"I Liliuokalani, by the Grace of God and under the Constitution of the Hawaiian Kingdom,
Queen, do hereby solemnly protest against any and all acts done against myself and the
Constitutional Government of the Hawaiian Kingdom by certain persons claiming to have
established a Provisional Government of and for this Kingdom.
"That I yield to the superior force of the United States of America whose Minister
Plenipotentiary, His Excellency John L. Stevens, has caused United States troops to be landed a
Honolulu and declared that he would support the Provisional Government.
103
"Now to avoid any collision of armed forces, and perhaps the loss of life, I do this under protest
and impelled by said force yield my authority until such time as the Government of the United
States shall, upon facts being presented to it, undo the action of its representatives and reinstate
me in the authority which I claim as the Constitutional Sovereign of the Hawaiian Islands.".
Done at Honolulu this 17th day of January, A.D. 1893.;
Whereas, without the active support and intervention by the United States diplomatic and military
representatives, the insurrection against the Government of Queen Liliuokalani would have failed
for lack of popular support and insufficient arms;
Whereas, on February 1, 1893, the United States Minister raised the American flag and
proclaimed Hawaii to be a protectorate of the United States;
Whereas, the report of a Presidentially established investigation conducted by former
Congressman James Blount into the events surrounding the insurrection and overthrow of
January 17, 1893, concluded that the United States diplomatic and military representatives had
abused their authority and were responsible for the change in government;
Whereas, as a result of this investigation, the United States Minister to Hawaii was recalled from
his diplomatic post and the military commander of the United States armed forces stationed in
Hawaii was disciplined and forced to resign his commission;
Whereas, in a message to Congress on December 18, 1893, President Grover Cleveland reported
fully and accurately on the illegal acts of the conspirators, described such acts as an "act of war,
committed with the participation of a diplomatic representative of the United States and without
authority of Congress", and acknowledged that by such acts the government of a peaceful and
friendly people was overthrown;
Whereas, President Cleveland further concluded that a "substantial wrong has thus been done
which a due regard for our national character as well as the rights of the injured people requires
we should endeavor to repair" and called for the restoration of the Hawaiian monarchy;
Whereas, the Provisional Government protested President Cleveland's call for the restoration of
the monarchy and continued to hold state power and pursue annexation to the United States;
Whereas, the Provisional Government successfully lobbied the Committee on Foreign Relations
of the Senate (hereafter referred to in this Resolution as the "Committee") to conduct a new
investigation into the events surrounding the overthrow of the monarchy;
Whereas, the Committee and its chairman, Senator John Morgan, conducted hearings in
Washington, D.C., from December 27,1893, through February 26, 1894, in which members of the
Provisional Government justified and condoned the actions of the United States Minister and
recommended annexation of Hawaii;
Whereas, although the Provisional Government was able to obscure the role of the United States
in the illegal overthrow of the Hawaiian monarchy, it was unable to rally the support from two-
thirds of the Senate needed to ratify a treaty of annexation;
Whereas, on July 4, 1894, the Provisional Government declared itself to be the Republic of
Hawaii;
Whereas, on January 24, 1895, while imprisoned in Iolani Palace, Queen Liliuokalani was forced
by representatives of the Republic of Hawaii to officially abdicate her throne;
Whereas, in the 1896 United States Presidential election, William McKinley replaced Grover
Cleveland;
Whereas, on July 7, 1898, as a consequence of the Spanish-American War, President McKinley
signed the Newlands Joint Resolution that provided for the annexation of Hawaii;
104
Whereas, through the Newlands Resolution, the self-declared Republic of Hawaii ceded
sovereignty over the Hawaiian Islands to the United States;
Whereas, the Republic of Hawaii also ceded 1,800,000 acres of crown, government and public
lands of the Kingdom of Hawaii, without the consent of or compensation to the Native Hawaiian
people of Hawaii or their sovereign government;
Whereas, the Congress, through the Newlands Resolution, ratified the cession, annexed Hawaii
as part of the United States, and vested title to the lands in Hawaii in the United States;
Whereas, the Newlands Resolution also specified that treaties existing between Hawaii and
foreign nations were to immediately cease and be replaced by United States treaties with such
nations;
Whereas, the Newlands Resolution effected the transaction between the Republic of Hawaii and
the United States Government;
Whereas, the indigenous Hawaiian people never directly relinquished their claims to their
inherent sovereignty as a people or over their national lands to the United States, either through
their monarchy or through a plebiscite or referendum;
Whereas, on April 30, 1900, President McKinley signed the Organic Act that provided a
government for the territory of Hawaii and defined the political structure and powers of the newly
established Territorial Government and its relationship to the United States;
Whereas, on August 21,1959, Hawaii became the 50th State of the United States;
Whereas, the health and well-being of the Native Hawaiian people is intrinsically tied to their
deep feelings and attachment to the land;
Whereas, the long-range economic and social changes in Hawaii over the nineteenth and early
twentieth centuries have been devastating to the population and to the health and well-being of
the Hawaiian people;
Whereas, the Native Hawaiian people are determined to preserve, develop and transmit to future
generations their ancestral territory, and their cultural identity in accordance with their own
spiritual and traditional beliefs, customs, practices, language, and social institutions;
Whereas, in order to promote racial harmony and cultural understanding, the Legislature of the
State of Hawaii has determined that the year 1993, should serve Hawaii as a year of special
reflection on the rights and dignities of the Native Hawaiians in the Hawaiian and the American
societies;
Whereas, the Eighteenth General Synod of the United Church of Christ in recognition of the
denomination's historical complicity in the illegal overthrow of the Kingdom of Hawaii in 1893
directed the Office of the President of the United Church of Christ to offer a public apology to the
Native Hawaiian people and to initiate the process of reconciliation between the United Church
of Christ and the Native Hawaiians; and
Whereas, it is proper and timely for the Congress on the occasion of the impending one
hundredth anniversary of the event, to acknowledge the historic significance of the illegal
overthrow of the Kingdom of Hawaii, to express its deep regret to the Native Hawaiian people,
and to support the reconciliation efforts of the State of Hawaii and the United Church of Christ
with Native Hawaiians;
Now, therefore, be it
Resolved by the Senate and House of Representatives of the United States of America in
Congress assembled,
SECTION 1. ACKNOWLEDGMENT AND APOLOGY.
The Congress -
105
(1) on the occasion of the 100th anniversary of the illegal overthrow of the Kingdom of Hawaii
on January 17, 1893, acknowledges the historical significance of this event which resulted in the
suppression of the inherent sovereignty of the Native Hawaiian people;
(2) recognizes and commends efforts of reconciliation initiated by the State of Hawaii and the
United Church of Christ with Native Hawaiians;
(3) apologizes to Native Hawaiians on behalf of the people of the United States for the overthrow
of the Kingdom of Hawaii on January 17, 1893 with the participation of agents and citizens of the
United States, and the deprivation of the rights of Native Hawaiians to self-determination;
(4) expresses its commitment to acknowledge the ramifications of the overthrow of the Kingdom
of Hawaii, in order to provide a proper foundation for reconciliation between the United States
and the Native Hawaiian people; and
(5) urges the President of the United States to also acknowledge the ramifications of the
overthrow of the Kingdom of Hawaii and to support reconciliation efforts between the United
States and the Native Hawaiian people.
SEC. 2. DEFINITIONS.
As used in this Joint Resolution, the term "Native Hawaiians" means any individual who is a
descendent of the aboriginal people who, prior to 1778, occupied and exercised sovereignty in the
area that now constitutes the State of Hawaii.
SEC. 3. DISCLAIMER.
Nothing in this Joint Resolution is intended to serve as a settlement of any claims against the
United States.
Approved November 23, 1993
![VARNA TRETJA DRŽAVA - pf.uni-lj.si · Pravo 3UDYQHIDNXOWHWH8QLYHU]HY/MXEOMDQL ] ... POVZETEK Avtorica: Tina Montanič Mentor: doc. dr. Saša Zagorc Varna tretja država je država](https://img.dokumen.tips/doc/110x75/5e1130cd8d625a2b9f4261c0/varna-tretja-drava-pfuni-ljsi-pravo-3udyqhidnxowhwh8qlyhuhymxeomdql-.jpg)
