GLOBALIZACIJA V DOBRO ALI ZLO? · Vendar raba besedne zveze »v dobro ali zlo« ob »globalizaciji« v naslovu zbornika ni zavajajoča. Prav nasprotno, razlog zanjo je jasna aluzija

SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTIACADEMIA SCIENTIARUM ET ARTIUM SLOVENICA

RAZRED ZA ZGODOVINSKE IN DRUŽBENE VEDECLASSIS I: HISTORIA ET SOCIOLOGIA

RAZPRAVEDISSERTATIONES

27

GLOBALIZACIJA V DOBRO ALI ZLO?

ZBORNIK OB 80-LETNICI AKADEMIKA ZDRAVKA MLINARJA

LJUBLJANA2013

ISBN 978-961-268-029-9GLOBALIZACIJA V DOBRO ALI ZLO?


SPREJETO NA SEJI RAZREDA ZA ZGODOVINSKE IN DRUŽBENE VEDESLOVENSKE AKADEMIJE ZNANOSTI IN UMETNOSTI

DNE 22. OKTOBRA 2013IN

SPREJETO NA SEJI IZVRŠILNEGA ODBORA PREDSEDSTVA SAZUDNE 18. NOVEMBRA 2013

SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTIACADEMIA SCIENTIARUM ET ARTIUM SLOVENICA

RAZRED ZA ZGODOVINSKE IN DRUŽBENE VEDECLASSIS I: HISTORIA ET SOCIOLOGIA

RAZPRAVEDISSERTATIONES

27

GLOBALIZACIJA V DOBRO ALI ZLO?


LJUBLJANA2013

SPREJETO NA SEJI RAZREDA ZA ZGODOVINSKE IN DRUŽBENE VEDESLOVENSKE AKADEMIJE ZNANOSTI IN UMETNOSTI

DNE 22. OKTOBRA 2013IN

SPREJETO NA SEJI IZVRŠILNEGA ODBORA PREDSEDSTVA SAZUDNE 18. NOVEMBRA 2013

UREDILSLAVKO SPLICHAL

RAZPRAVE I. RAZREDADISSERTATIONES CLASSIS I

27GLOBALIZACIJA V DOBRO ALI ZLO?

Zbornik ob 80-letnici akademika Zdravka Mlinarja

Uredil: Slavko SplichalIzdala: Slovenska akademija znanosti in umetnosti

Grafi čna priprava: Karmen ZahariašJezikovni pregled: Megamoment

Naklada: 300 izvodovLjubljana 2013

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

339.97(082)

GLOBALIZACIJA v dobro ali zlo? : zbornik ob 80-letnici akademika Zdravka Mlinarja / [uredil Slavko Splichal]. - Ljubljana : Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 2013. - (Razprave / Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Razred za zgodovinske in družbene vede = Dissertationes / Academia scientiarum et artium Slovenica, Classis I: Historia et sociologia ; 27)

ISBN 978-961-268-029-9 1. Splichal, Slavko 2. Mlinar, Zdravko270317312

3

Naslov članka

KAZALO VSEBINE

Predgovor urednika..............................................................................................5

SLAVKO SPLICHAL: Globalizacija – komu »v dobro«, komu »v zlo«? ....................7

JAN MAKAROVIČ: Za duhovno globalizacijo ........................................................23

RUDI RIZMAN: Izzivi in tveganja globalizacije ....................................................36

ANDREJ KIRN: Ekološke/okoljske razsežnosti globalizacije ................................48

FRANC MALI: Znanstveno-tehnološka globalizacija in svetovna skupnost znanstvenih državljanov ......................................................................58

KSENIJA VIDMAR HORVAT: Kulturna globalizacija in migracije: kritično soočenje teorije na prelomu stoletja .....................................................74

VELJKO RUS: Globalizacija in kozmopolitizem ...................................................89

ZLATKO ŠABIČ: Parlamentarna razsežnost globalizacije in globalnega vladanja .........................................................................................100

ALBIN IGLIČAR: Odsevi globalizacije v pravnih vrednotah, normah in odnosih ...........................................................................................116

ALENKA ŠELIH: Človekove pravice – izzivi današnjega časa ............................13 1

MARJAN SVETLIČIČ: Je deglobalizacija odgovor na svetovne tektonske spremembe in krizo? ........................................................................139

JOŽE MENCINGER: O globalizaciji z malo skepse ...............................................156

ZDRAVKO MLINAR: Ustvarjalnost in inovacije v procesu globalizacije .............161

Globalizacija - v dobro ali zlo

4

5

Naslov članka

Predgovor urednika

Spomladi leta 2012 je pod naslovom Globalizacija bogati in/ali ogroža? izšla druga knjiga trilogije Življenjsko okolje v globalni informacijski dobi izpod peresa akademika Zdravka Mlinarja. Gre za najcelovitejšo družboslovno obravnavo problematike globalizacije doslej pri nas, ki presega številne enostranosti in zamejitve v razumevanju tega procesa. Globalizacije avtor ne obravnava kot neprotisloven razvojni proces; ob njegovih prednostih in priložnostih opozarja tudi na njegove negativne strani, kot so dominacija, podrejanje in izkoriščanje. Hkrati je ne obravnava kot nekaj, kar se dogaja zunaj »lokalnega prostora«, ampak kot sestavino našega vsakdanjega življenja. Z analizo enotnosti nasprotij osamosvajanja in podrejanja ter raznovrstnosti in uniformnosti na lokalni in nacionalni ravni ter v svetovnih razsežnostih mu uspeva ustvariti kompleksno sliko globalizacijskih procesov.

Oddelek za družbene vede prvega razreda Slovenske akademije znanosti in umetnosti je ob izidu Mlinarjeve knjige organiziral posvet, ki se ga je s poglobljenimi prispevki udeležila vrsta uglednih slovenskih družboslovcev. Njihovi prispevki so po eni strani opozorili na izjemen pomen Mlinarjevega raziskovalnega dela na področju globalizacijskih procesov, po drugi strani pa odkrivali še nove vidike globalizacije, ki jim je treba posvetiti raziskovalno pozornost. Iz diskusijskih prispevkov so avtorji razvili sistematične zapise o različnih – kulturnih, političnih, pravnih, ekoloških, ekonomskih, socialnih, znanstvenih – vidikih globalizacije, ki so objavljeni v tem zborniku.

Knjiga Globalizacija bogati in/ali ogroža? in razprava o njej sta bili tudi neke vrste uvod v življenjski jubilej Zdravka Mlinarja, ki je januarja 2013 praznoval osemdesetletnico, in temu jubileju je z iskrenimi čestitkami avtoric in avtorjev posvečen tudi ta zbornik. Mlinarjev novi prispevek k razjasnjevanju problemov globalizacije, s katerim se zaključuje zbornik, razkriva njegovo nezmanjšano raziskovalno ustvarjalnost in nove ideje, katerih temeljito razčlenitev lahko pričakujemo v tretji knjigi trilogije, ki bo obravnavala vprašanja ustvarjalnosti, informatizacije in globalizacije. To gotovo zagotavlja, da kritičnih izzivov za razprave o globalizaciji v Sloveniji tudi v prihodnosti ne bo manjkalo.

Slavko Splichal

Globalizacija - v dobro ali zlo

6

7

Globalizacija – komu »v dobro«, komu »v zlo«?


Slavko Splichal

V knjigi Globalizacija – bogati in/ali ogroža?, ki je bila povod za simpozij o globalizaciji v organizaciji Slovenske akademije znanosti in umetnosti junija 2012 – rezultat simpozija pa so razprave, zbrane v tem zborniku –, Zdravko Mlinar opozarja na protislovnost globalizacije, ki jo vidi v konfl iktni dinamiki »dveh svetovnih redov: enega, ki se utrjuje od zgoraj in uveljavlja svojo dominacijo na osnovi gospodarske in politične moči maloštevilnih, in drugega, ki izhaja iz emancipacijske usmeritve posameznikov in (pod)skupin pri uveljavljanju demokratizacije in socialne pravičnosti« (Mlinar, 2012, 9). Prisotnost obeh razvojnih tendenc ne dovoljuje preprostega sprejemanja ali zavračanja globalizacije »v dobro ali zlo«, temveč kritično presojanje »tistih vidikov, ki predstavljajo dominacijo, podrejanje in izkoriščanje, in za to, da se izkoristijo priložnosti za uveljavljanje demokratizacije in pravičnosti ter za progresivno preobrazbo celotne družbe« (ibid.).

To ne pomeni, da tako raziskovanje postavlja zahteve po udejanjenju »idealnega« stanja – domnevno »v dobro« največjega števila ljudi, čeprav je v nasprotju z dejanskim stanjem stvari –, pač pa postavlja v ospredje tisto, za kar je glede na obstoječe praktične razmere »že napočil čas«, če povzamem pomembno Horkheimerjevo (1976, 88) idejo. Tako prizadevanje je lahko videti neproduktivno, ker ne izhaja iz kontinuitete obstoja preteklosti v sedanjosti in sedanjosti v prihodnosti ter torej presega obstoječe, vendar je dejansko produktivno v temeljnejšem pomenu – da namreč »ustvarja«, kritično anticipira dejstva, ki materialno še ne obstajajo, pa imajo za to potencial, in se sooča z ovirami, ki preprečujejo, da bi se ta potencial udejanjil. Njegova produktivnost je torej v ustvarjanju »uporabne vrednosti« za dejavno spreminjanje družbe, za realizacijo možnosti, ki so skrite v dejanskem stanju stvari.

Besedna zveza »v dobro ali zlo«, ki je zapisana ob »globalizaciji« v naslovu tega zbornika, je v tej perspektivi videti problematična. Seveda ne gre za dve izključujoči se alternativi, ampak tudi za dve abstraktno dopolnjujoči se možnosti ne. Srž problema je v tem, kako, v kolikšnem obsegu in s kakšnimi učinki se globalizacijsko »dobro« in »zlo« porazdelita v konkretni družbi med konkretne družbene skupine in posameznike – torej, komu »v dobro« in komu »v zlo«.

Vendar raba besedne zveze »v dobro ali zlo« ob »globalizaciji« v naslovu zbornika ni zavajajoča. Prav nasprotno, razlog zanjo je jasna aluzija na poročilo Rimskega kluba Microelectronics and Society – For Better or for Worse, ki je izšlo leta 1982. Prav s tem delom izpred tridesetih let je sintagma »v dobro ali zlo« v znanstvenih

Globalizacija v dobro ali zlo?

8

in političnih krogih postala znamenita, čeprav jo zlasti v Kanadi in ZDA prej povezujejo z (danes tudi že) znamenitim istoimenskim stripom Lynna Johnstona, ki je začel izhajati konec osemdesetih let. Delo, ki je pred tremi desetletji (1983) izšlo tudi v slovenskem prevodu, je v svetu doživelo podoben odmev kot eno izmed zgodnejših poročil Rimskega kluba, Meje rasti (The Limits to Growth, 1972), zlasti uvodno in predzadnje poglavje Alexandra Kinga »Nova industrijska revolucija ali le drugačna tehnologija« ter »Mikroelektronika in svetovna neodvisnost«.

Obravnava družbenih posledic uveljavljanja nove tehnologije – »mikroelektronike« – »v dobro ali zlo« je dejansko nakazala in kritično obravnavala pričakovane »dobre« in »slabe« spremembe, ki jih danes obravnavajo nekatere družboslovne razprave o digitalizaciji, informatizaciji in globalizaciji, druge pa se jim izogibajo. King, eden izmed ustanoviteljev Rimskega kluba leta 1968, je bil – čeprav kemik po izobrazbi – najbolj znan po svojih zelo zgodnjih opozorilih na pozitivne in negativne družbene posledice tehnološkega razvoja. Dokazoval je, da zaradi hitrega razvoja transportne in komunikacijske tehnologije ključni problemi postajajo globalni in jih je torej treba reševati na globalni ravni, pri čemer je pomembno vlogo pripisoval družboslovnim vedam, še zlasti v proučevanju negativnih »stranskih« učinkov na ravni posameznika in družbe.

Obeti, ki jih [mikroelektronika] prinaša za izboljšanje položaja človeštva in za odpravo revščine, so neizmerni, prav tako veliko pa je tudi nazadovanje družbe kot posledica nesmotrne aplikacije mikroelektronike. /…/ Če bo vsesplošna aplikacija tehnologije ustvarila pogoje za uresničitev 'brezdelne družbe', bo veliko pozornosti potrebne, da bi našli najboljša pota za razdelitev sadov novega vala rasti. Tradicionalna delitev bi prinesla dobičke le nekaterim, frustrirani večini pa bi omogočila le minimalne prednosti (King, 1983b, 255).

Kako utemeljena so bila Kingova kritična opozorila, se je kmalu izkazalo v »globalizaciji trgov«, ki je v najzgodnejšem obdobju do sredine sedemdesetih let morda res povečevala prihodke na splošno, toda pozneje je postajal prepad med revnimi in bogatimi državami ter med revnimi in bogatimi znotraj držav vse globlji.

Prevladujoča sodobna ideja globalizacije izvira prav iz »globalizacije trgov«, kot jo je pred tridesetimi leti opredeljeval Levitt na temelju Boorstinovega prepričanja, da je »najvišji zakon Republike Tehnologije konvergenca, težnja vsega, da postaja vse podobnejše vsemu drugemu« (Levitt, 1983, 92).1 Levitt je

1 »The supreme law of the Republic of Technology is convergence, the tendency for everything to become more like everything else.«

9


opredelil globalizacijo kot nepovraten, tehnološko voden proces homogenizacije potreb in želja, v katerem zaradi tehnologiji imanentne težnje po konvergenci ter »proletarizacije« transporta in komunikacij izginjajo razlike med nacionalnimi trgi. Globalizacija hkrati tudi »ukinja multinacionalno korporacijo ter postavlja globalno korporacijo za absolutno« (ibid., 93).

Globalizacija trgov pa ni razrešila nekaterih osnovnih razvojnih vprašanj, na katera so opozarjale že Meje rasti ter potem Mikroelektronika in družba; nasprotno, ta vprašanja so se še zaostrila v globalnih razsežnostih. Po Kingu naj bi bilo potrebno večdesetletno prehodno obdobje do oblikovanja »povsem drugačnega tipa svetovne družbe«, za katerega naj bi bile poleg mnogo večjega števila prebivalstva značilne tudi povsem nove vrednote, politične in administrativne strukture ter radikalno spremenjena tehnološka osnova. Prehodno obdobje naj bi zaznamovali predvsem trije »glavni svetovni trendi« oz. ključna vprašanja, na katera bi bilo treba najti ustrezne odgovore v znanosti in politiki:

• povečevanje števila prebivalstva ob sicer znižanih stopnjah rodnosti in staranje prebivalstva;

• veliko povpraševanje po energiji in nujnost popolne prenove globalnega energetskega proizvodnega sistema;

• ekonomske, socialne in politične implikacije uvajanja novih vrst tehnologije.

Pri slednjem je King (1983a, 32, 33) opozarjal:

Gospodarske politike, osnovane na kvantitativni rasti na podlagi pospeševanja porabe, bodo le stežka učinkovite v obdobju omejitve virov. Družbene fi lozofi je, ki tehnološki revoluciji prej sledijo, kot pa jo vodijo, ne bodo omogočile gladko potekajočega prehoda. Predvsem pa lahko propadejo mednarodni dogovori, ki ne upoštevajo stvarnosti medsebojne odvisnosti in ne zagotavljajo nujne stopnje pravičnosti.

Med ekonomskimi, socialnimi in političnimi vprašanji bi morali največjo pozornost nameniti problemu strukturne brezposelnosti kot zelo verjetne (nujne) posledice avtomatizacije proizvodne in drugih vrst dejavnosti, ki jo prinaša nova tehnologija. Schaff je opozarjal na nesmiselnost nekakšnih sodobnih ludističnih prizadevanj, da bi zaustavili avtomatizacijo proizvodnje in storitev, v katero vodi digitalizacija (oz. »mikroelektronika«), saj njene družbene posledice nikakor niso zgolj ali predvsem slabe. Prav različne razvojne možnosti, ki jih ti procesi prinašajo, pa zahtevajo mnogo intenzivnejše raziskovanje, kot se je uveljavilo doslej. Pomemben razlog za premajhno raziskovalno pozornost, namenjeno spremembam na področju dela in zaposlovanja, je videl Schaff (1983, 261) tudi v prepričanju konservativno-liberalnih zagovornikov politike »laissez-faire«, da bodo spremembe na področju tehnologije slejkoprej »proizvedle« ustrezne rešitve


10

na področju dela in zaposlovanja, tako kot so se »rešitve« tudi v zgodovini vedno našle, s čimer dejansko zanikajo, da bi problem brezposelnosti sploh obstajal.

Schaff (1983) je nasprotno poudarjal, da bi verovanje v spontano reševanje problema povzročilo »dolgoročno družbeno patologijo« in socialni upor, saj bi svet ob taki politiki nevmešavanja postal za »desetine, stotine milijonov ljudi, ki bodo trajno ali začasno strukturno brezposelni /…/, svet zaprtih možnosti«. Zgodovinske »rešitve«, ki naj bi jih (bile) družbe vedno našle, najbolje pojasnjuje Marxov splošni zakon kapitalistične akumulacije, ki v 21. stoletju očitno prihaja do polne – torej globalne – veljave.

»Svetovni trg« sta že Marx in Engels označila za najvišjo stopnjo procesa človekove odtujitve, saj z njim posamezniki postajajo vse bolj odvisni od sil, ki jih ne morejo nadzirati. A hkrati je bil zanju svetovni trg tudi bistveni pogoj za njeno odpravo, kajti šele svetovni trg ob izjemnem povečanju produktivnih sil omogoča proizvesti neizmerno bogastvo in kulturo na eni strani ter množice nelastnikov (»lastnikov-delavcev«) na drugi, prav zaostritev tega protislovja do neznosnosti pa je pogoj za svetovno revolucijo. Globalizacija – Marxova »transformacija zgodovine v svetovno zgodovino« in »svetovni trg« – je hkrati proces, v katerem bo postalo »dejansko duhovno bogastvo posameznika v celoti odvisno od bogastva njegovih dejanskih stikov«. Z drugimi besedami, le v procesu globalnega povezovanja in komuniciranja se lahko izolirani posamezniki osvobodijo lokalnih in nacionalnih omejitev ter se povežejo z materialno in duhovno produkcijo vsega sveta, kar je drugi pogoj svetovne revolucije.

Videti je, da se v sodobni globalizaciji uresničujejo Marxove in Engelsove napovedi. Kapital učinkovito zaostruje razliko med globalno neizmerno rastjo dobička na eni strani ter relativnim zniževanjem plač in s tem materialne osnove vse širših plasti prebivalstva na drugi. Danes z »globalno izravnavo delovne sile« (angl. global labour arbitrage), tj. s selitvijo dela v manj razvita okolja z nizko ceno delovne sile in poslovanja (npr. brez okoljskih dajatev) ter zaradi zelo nizke globalne mobilnosti delovne sile kapital dosega izjemen monopolni dobiček. Za imperializem enaindvajsetega stoletja sta značilni globalna dominacija monopolno fi nančnega kapitala in oblikovanje globalne »rezervne armade delovne sile«, kar omogoča povečevanje »imperialistične rente« z izkoriščanjem delavcev v manj razvitih predelih sveta, hkrati pa ta selitev delovnih mest povečuje število brezposelnih in stopnjo izkoriščanja tudi v razvitih okoljih.

Globalna izravnava delovne sile, ki jo povzroča globalizacija, problemov brezposelnosti ne rešuje, ampak jih povzroča. Družba prihodnosti bo lahko preživela samo pod pogojem, če bo kot celota prevzela skrb za zadovoljevanje potreb ljudi – »in sicer na zgodovinsko danih ravneh teh potreb« – in s tem najprej zagotovila, da brezposelni ne bodo sistematično diskriminirani v materialnem

11


smislu. Z globalizacijo se razsežnosti te diskriminacije dejansko zaostrujejo. Na Svetovnem forumu o vodah leta 2000 so na primer transnacionalne korporacije z lobiranjem preprečile, da bi bil dostop do vode opredeljen kot univerzalna človekova pravica, in dosegle, da je bil v zaključni deklaraciji »dostop do varne in zadostne vode« opredeljen le kot »priznanje temeljne človekove potrebe«,2 kar omogoča korporacijam črpanje in trgovanje z vodo kot blagom ne glede na interese lokalnega prebivalstva, ki mu jo odvzemajo in ga v naslednjem koraku prisiljujejo, da kupuje svojo lastno vodo.3

Vendar je solidarna skrb za zadovoljevanje eksistenčnih materialnih potreb le del rešitve problema brezposelnosti. Drugi in prav tako nujni del rešitve je Schaff videl v »stalnem izobraževanju kot obliki vsesplošne zaposlitve«, s čimer bi se močno razširil tudi krog prostovoljnih in ljubiteljskih dejavnosti, v katerih bi bil človek psihološko v enakem položaju, kot če bi bil zaposlen. Temu bi morali dodati tudi zagotavljanje občega dostopa do zdravstvenega varstva ter sprejemanje novih mednarodnih sporazumov (Hillebrand, 2010), ki – v duhu Kantove maksime javnosti – ne bi bili v škodo nobeni državi na svetu.

Izobraževanje in univerze

Spremembe v zaposlovanju in zaposlenosti ter brezposelnosti zahtevajo radikalne spremembe celotnega izobraževalnega sistema. Pri tem sta ključni ideji, (1) da bi moral izobraževalni proces trajati vse življenje in (2) da bi moral »zajeti tudi discipline, ki jih danes zanemarjamo ali celo opuščamo, kot so, na primer, estetika z uvajanjem na različna področja umetniškega dela, retorika kot priprava za dejavno sodelovanje v javnem življenju itd., vključen pa bi moral biti tudi uvod v informacijsko tehnologijo« (Schaff, 1983, 265).

Učni program naj bi bil prilagojen družbenim in kulturnim zahtevam dane regije in (ali) države. /…/ V poznejših letih študija naj bi študentje uživali več svobode pri individualiziranju svojega procesa učenja /…/ Da bi ta sistem deloval, bi se moral radikalno razlikovati od tradicionalnega; obstajati mora raznolikost tipov učenja; povezava med teoretičnim študijem in praktičnim, tudi ročnim delom; odpiranje poti k individualnim izbiram, povezanim s talenti študenta, itd. /…/ Glede na izbrani potek študija bi se drugo obdobje moralo nadaljevati vse do petindvajsetega ali tridesetega leta (ibid.; poudarki dodani).

2 Ministerial Declaration of The Hague on Water Security in the 21st Century, 22. 3. 2012. http://www.worldwatercouncil.org/fi leadmin/world_water_council/documents/world_water_forum_2/The_Hague_Declaration.pdf.

3 http://action.sumofus.org/a/nestle-water-pakistan/?sub=homepage.


12

Stališča Rimskega kluba izpred tridesetih let zvenijo danes bolj utopično kot takrat, še zlasti, kadar gre za izobraževanje na višji (univerzitetni) ravni. To kaže, da gre razvoj univerzitetnega izobraževanja (vse bolj) v nasprotni smeri od tiste, ki bi državljanom zagotavljala večjo socialno enakost v izobraževanju in omogočala uveljavljenim družbenim in kulturnim normam primerno življenje.

Zavzemanje za univerzo kot demokratično kulturno-izobraževalno institucijo, ki je v temelju ni dopustno podrediti zakonom trga, izhaja iz prepričanja, da bo družba, ki zavrača svoboden in svetovljanski razvoj človeka in idej na temelju znanja, humanistične etike in promocije najustvarjalnejših posameznikov, nazadovala. Univerze so nastale s plemenitim poslanstvom služenja splošnim (in včasih »višjim«) interesom družbe. Skozi vse drugo tisočletje so imele odločilno vlogo v razvoju civilizacij in civilne družbe. Prehodile so dolgo pot od stroge podrejenosti cerkveni in državi cenzuri do relativno avtonomne organizacije, izpostavljene subtilnejšim, bolj neosebnim oblikam podrejanja, na primer »tržnim silam«. Univerze so podobno kot tisk tistega časa lahko izjemno prispevale k družbenemu življenju in oblikovanju nacij, ko je obstajala velika javna podpora njihovi vlogi posrednika med državo in civilno družbo, in so obravnavale pomembna družbena vprašanja, da bi prispevale k njihovemu reševanju.

Iz narodnokulturnih institucij, ki so izpolnjevale družbene in kulturne zahteve svoje regije ali države, so se univerze pod vplivom ekspanzije tržne ekonomije (»marketizacije«) že v drugi polovici prejšnjega stoletja prelevile v liberalno usmerjene »univerze odličnosti«, ki so dopuščale razvoj vsega – vključno z radikalno kritičnimi pogledi in s političnim aktivizmom –, kar je bilo dokazljivo »odlično« po kriterijih znanstvene uspešnosti, kot so objave in citiranost, in ne glede na to, ali je zadevalo širša vprašanja javnega pomena, npr. gospodarstva, politike in etike. Sodobna podjetniška univerza kot najnovejši stadij tržno spodbujanega razvoja zamenjuje odličnost z ekonomsko uspešnostjo in s praktično uporabnostjo. Najpomembnejša mera »odličnosti« je postala stopnja tržne uspešnosti, tj. dobičkonosnosti.

V obdobju globalnega vladovanja pa univerze niso več institucije, ki bi izpolnjevale »družbene in kulturne zahteve« in uživale podporo družbenega okolja. Zaradi vse večjih fi nančnih pritiskov in zahtev ter zmanjšanja javne (fi nančne) podpore je za mnoge univerze postala edina »logična izbira« preoblikovanje univerze na temelju podjetniških načel. Njeno edino poslanstvo naj bi bila ponudba znanja in kompetenc, ki bi omogočali njenim »klientom« čim donosnejšo zaposlitev. »Bolonjski model« je univerzo potisnil v položaj (bolj ali manj) ubogljivega izvrševalca prizadevanj »medvladnega sodelovanja« ter »nevladnih organizacij s pristojnostmi v visokošolskem izobraževanju«. Od univerz se pričakuje, da bodo

13


»hitro in pozitivno reagirale ter aktivno prispevale k uspehu tega prizadevanja«, kot so ministri zapisali v bolonjski deklaraciji leta 1999.4

Tako spremenjen položaj univerze pomeni očiten odmik od smeri, ki jo je kot bistveni prispevek k reševanju problema strukture brezposelnosti pred tremi desetletji začrtal Rimski klub. Univerza je vse bolj obravnavana z vidika prispevka k ekonomski rasti družbe, korporacij in posameznikov, vse manj pa z vidika prispevka k razvoju človekove svobode, nacionalne kulture in demokratične javnosti. Vse večje omejitve na področju izobraževanja slabijo kakovost javnega šolstva, brez katerega ni prihodnosti za demokratično socialno državo in družbo, ki temelji na pravičnosti, enakosti in solidarnosti ter vzajemnem spoštovanju ljudi.

Svetovni procesi na področju izobraževanja razkrivajo tendenco globalizacije, da učinkuje izrazito v smislu konvergence različnih dejavnosti, torej »težnje vsega, da postaja vse bolj podobno vsemu drugemu«. Čeprav se je treba na splošno strinjati z Mlinarjem in s Teunejem, da ob tem, ko »globalizacija predstavlja razširjanje uporabe univerzalnih načel vsepovsod«, to razširjanje ne pomeni nujno »homogenizacije, vse isto vsepovsod, temveč se lahko pojavlja v praktično neomejenih edinstvenih kombinacijah« (Teune in Mlinar, 1978; Mlinar, 2012, 42; poudarki dodani), možnost homogenizacije ali konvergence nedvomno obstaja.

Burawoy (2011, 27) opozarja, da se soočamo z globalnimi pritiski instrumentalizacije, ki univerzo spreminjajo v zgolj »sredstvo nekoga drugega«. Ti pritiski so dveh vrst: gre bodisi za poblagovljenje, ki v ospredje postavlja vprašanje, »znanje za koga«, bodisi za administrativno regulacijo, ki sicer imitira poblagovljenje, v ospredje pa postavlja vprašanje »znanje za kaj«.

V obeh primerih gre za marketizacijo, ki tudi univerze preureja na načelih delovanja globalnega trga in instrumentalizira znanje. Država se odpoveduje nekdaj univerzalnemu načelu, da je znanje javno dobro, ki mora biti obče dostopno, zato nihče ne bi smel imeti monopolnega dostopa do prihodkov iz znanja, ter zmanjšuje sredstva za visoko šolstvo in omejuje dostop do izobraževanja. »Patentomanija« omogoča ali celo spodbuja monopolizacijo znanja (patenti ne veljajo več za kršenje prostega trga in dostopa) ter na globalni ravni spodbuja »partnerstvo« med industrijo in univerzo ter komercializacijo znanja, kar že povzroča »uničujoče posledice za tiste discipline, ki svojega znanja ne morejo pretvoriti v otipljivo premoženje« (ibid.). Posledica je, da univerze kot motor globalne »kreativne industrije« vsepovsod postajajo vse podobnejše (enake?) gospodarskim korporacijam.

4 Joint declaration of the European Ministers of Education convened in Bologna on the 19th of June 1999 (http://ec.europa.eu/education/policies/educ/bologna/bologna.pdf).


14

Postkomunizem in metodološki nacionalizem

Globalizacija razširja družbeni prostor in potek medosebnih in družbenih transakcij onkraj meja države, kar pomembno vpliva na procese vladovanja, ki širijo regulacijo onkraj meja vladanja nacionalne politične oblasti. Globalizacija – tako kot tudi njena predhodnica transnacionalizacija – ni del ali vidik preoblikovanja držav in družb, ampak prevladujoča sila, kompleksen in močan proces, ki prilagaja nacionalne politike prevladujočim svetovnim težnjam in režimom, zlasti na področjih proizvodnje in fi nanc, a tudi na področjih izobraževanja, kulture in znanosti.

To se morda najočitneje kaže v postkomunističnih državah. Pred dvema desetlet-jema je bil novonastali »postkomunizem« večinoma obravnavan kot »sistem sui generis [...], ki ga zaznamujejo nekatere demokratične prakse z močnejšimi ali s šibkejšimi zavezami do pluralizma, tako da sta politična in gospodarska konkurenca postali realnost. Hkrati pa so prisotne tudi antidemokratične ideje in prakse« (Schöpfl in, 1993, 63). V tistem času sem tudi sam v knjigi o medijih »onkraj socializma« (Media Beyond Socialism, 1994), v kateri sem obravnaval spremembe v medijih po padcu komunizma, zagrešil »metodološki nacionalizem« oziroma metodološko napako kompozicije: transnacionalizacijo (medijev) sem obravnaval kot zgolj eno izmed mnogih dimenzij ali razvojnih tendenc v širšem procesu tranzicije ali transformacije (znotraj) nekdanjih komunističnih držav in njihovih medijskih sistemov. Kot veliko drugih raziskovalcev transformacij držav Srednje in Vzhodne Evrope na področjih ekonomije, politike, medijev, družbene strukture in zunanjih (mednarodnih) odnosov sem se osredinil na zgodovinske reforme in spremembe, ki so potekale v državah Srednje in Vzhodne Evrope, pri tem pa zanemaril pomen globalnega konteksta, ki je na te spremembe odločilno vplival.

Analize demokratičnih »revolucij okrevanja« v državah Srednje in Vzhodne Evrope so že od vsega začetka sicer opozarjale na zelo pomembno značilnost družbenih sprememb – na veliko »naklonjenost« posnemanju kapitalizma in »popolno odsotnost idej, ki so bodisi inovativne bodisi usmerjene v prihodnost« (Habermas, 1990, 27). Hiter prelom s preteklostjo je temeljil predvsem na »imitaciji« idej, ki so imele revolucionarni značaj v 19. stoletju, kot so na primer svoboda podjetništva, zasebna lastnina, svoboda političnega združevanja, parlamentarna demokracija ter nacionalna osvoboditev in zedinjenje. Dominantna vrsta imitativnih sprememb v postkomunističnih državah je prej ko slej temeljila predvsem na (nekritični) substituciji, kot bi dejal Gabriel Tarde.5 Toda v teh

5 Tardova teorija imitacije ne določa vnaprej narave posnemanja, ampak dopušča različne oblike imitiranja – od povsem togih do zelo mehkih –, ki pa so vedno povezane s procesi inovacije in

15


analizah je umanjkalo iskanje odgovora na bistveno vprašanje, kaj je dejansko povzročilo nekritično substitucijo.

Imitativne težnje v postkomunističnih družbah so bile dveh vrst: (1) sinhrone oz. eksogene tendence posnemanja zunanjega (kapitalističnega) okolja tistega časa in (2) diahrone, pretežno endogene tendence ohranjanja oz. posnemanja lastne (komunistične) preteklosti. Eksogene težnje posnemanja, ki so bile »iznajdene«, kot bi rekel Tarde, v Zahodni Evropi in ZDA, obsegajo denacionalizacijo in privatizacijo, komercializacijo/marketizacijo ter inter- ali transnacionalizacijo (v ožjem smislu odpiranja za tuje prevzeme in naložbe). Nasprotne endogene težnje, ki »posnemajo preteklost«, tj. (nekdanji socialistični) režim državne regulacije ter njegove strukturne in kulturne dejavnike, so se izražale v ohranjanju državne lastnine ali v nekaterih primerih v ponovni nacionalizaciji ter ideoloških (nacionalističnih in verskih) ekskluzivizmih.

Ne glede na to, ali sta bila kapitalizem in konsolidacija demokracije postavljena za končna cilja tranzicije ali ne, transnacionalizacija ali globalizacija vsekakor nikdar ni bila obravnavana kot prevladujoča sila v tem procesu. Transnacionalizacija v ožjem pomenu je bila napačno razumljena kot del ali dimenzija eksogene imitativne transformacije, ne pa kot kompleksna dinamika celote transformacijskih procesov, ki radikalno in v velikem obsegu zmanjšujejo (pomen) časovno-prostorske razdalje – tako v absolutnem pomenu (z vse večjo hitrostjo komuniciranja in učinkovitostjo transporta) kot v relativnem (vse manjšem) pomenu problema premagovanja časovno-prostorske razdalje za posamezno dejavnost – in s tem sprožajo številne dolgoročne družbene posledice, ki spreminjajo samo naravo družbe. Za družboslovne vede mora biti pri tem eno ključnih vprašanj, kdo so ključni družbeni akterji in tarče teh sprememb ter kakšni so njihovi interesi.

Ko je globalizacija končno le doživela tranzicijsko priznanje, je bilo to v glavnem posledica zunanjih ekonomskih pritiskov Mednarodnega denarnega sklada, Svetovne banke, Svetovne trgovinske organizacije in Evropske komisije na države Srednje in Vzhodne Evrope. Čeprav ni videti, da tranzicija postkomunističnih držav dejansko sledi poti preobrazbe razvitih zahodnih držav, pa tako v prvi kot v drugi skupini držav njihove politične in ekonomske odločevalske elite sodelujejo v globalnem prestrukturiranju vladovanja, ki povečuje moč transnacionalnega kapitala.

Opraviti imamo torej z dvojnim paradoksom: (1) V zgodnjih devetdesetih so bile demokratične spremembe razumljene ali predstavljene predvsem ali izključno kot (notranje)politične, dejansko pa so bile v veliki meri posledica (ekonomske)

nasprotovanja. Tarde je zlasti opozarjal na temeljno razliko med substitucijo, ki vključuje boj med alternativnimi možnostmi razvoja, in akumulacijo, v kateri se nove »imitacije« logično povezujejo s preteklimi in njih ne odpravljajo. Gl. Tarde, 1890/1969.


16

globalizacije. (2) Dvajset let pozneje se globalno krizo obravnava predvsem kot gospodarsko in fi nančno, dejansko pa sta jo povzročila pomanjkanje učinkovitega političnega nadzora nad nadnacionalnimi korporacijami ter odsotnost mednarodne regulacije in demokratičnega vladovanja. Finančna kriza je nastala kot posledica procesov denacionalizacije in depolitizacije odločanja o pomembnih družbenih zadevah, zato je dejansko predvsem politična kriza.

Denacionalizacija, depolitizacija in ogroženost civilne družbe

Globalizacija je v zadnjih treh desetletjih radikalno spremenila politične in gospodarske odnose in razmere po svetu; zrahljala je njihovo podrejenost nadzoru znotraj teritorialnih meja (države) in dotedanjo tesno povezanost med ozemljem in kolektivno usodo. Tranzicija v nekdanjem komunističnem svetu je (bila) del te globalne transformacije, ki je povzročila še večjo ranljivost demokratičnih razvojnih procesov v nekdanjih komunističnih državah. Sodobni globalizacijski procesi delno spominjajo na procese oblikovanja »nacionalnih« držav v 18. in 19. stoletju. Tedanja širitev ozemlja pod enotno vrhovno oblastjo, ki je imela suverenost nad večjim ozemljem in številčnejšim prebivalstvom, je bila posledica podobnih procesov, kot jih danes srečujemo v globalizaciji. Vendar pa ugotavljanje obstoja elementov podobnosti med procesi formiranja nacionalnih držav in transnacionalnih režimov ne pomeni, da med njimi ni tudi pomembnih razlik. V preteklosti se je nacionalna država oblikovala kot »mehanizem« za regulacijo pomembnih dolgoročnih ekonomskih, političnih in drugih posledic zasebnih transakcij, ki jih majhne lokalne oz. mestne države niso bile več sposobne učinkovito nadzirati in usmerjati. Hkrati je nacionalna država predstavljala tisto suvereno in legitimno oblast, na katero je nacionalna javnost lahko naslavljala zahteve po delovanju v občem interesu, državi pa so bili na voljo ustrezni ekonomski in politični instrumenti ter sredstva fi zične prisile, potrebna za učinkovito izpolnjevanje takih zahtev (kadar jih je seveda hotela izpolnjevati). Države 21. stoletja so izgubile izključno oblast nad »carino, zakonodajo, izvršno ali sodno oblastjo« (Dewey, 1927/1991, 35), ki je lahko z upravljanjem in regulacijo delovanja posameznikov in skupin učinkovito varovala javni interes, kar vodi v krizo učinkovitosti vlad(ova)nja. Tradicionalna država je bila dejansko zmožna upravljati tako neposredne kot posredne posledice vseh transakcij, ki so jim bili izpostavljeni ljudje, saj so vse transakcije med njimi potekale znotraj meja države. Danes države niso več izključne upravljavke teh transakcij, saj večina transakcij poteka čez državne meje. Toda čeprav so izgubile izključni privilegij, so vsaj nekatere med njimi tudi pridobile novega, kajti odločitve, ki jih sprejemajo države, ki veljajo za »globalne akterje«, še v večji meri kot v preteklosti ne prinašajo posledic samo za lastne državljane, temveč tudi za druge.

17


Medtem ko je nekoč obstajal simetričen odnos med prostorom, v katerem so potekale ekonomske, politične, kulturne … transakcije, in prostorom, v katerem so bile regulirane njihove posledice in vzpostavljena odgovornost za regulacijo (država), je v postnacionalni ureditvi med obema prostoroma nastala velika vrzel. Simetrija in skladnost naj bi obstajali v dveh bistvenih točkah: (1) med »državljani-volivci in nosilci odločanja, ki jih načelno lahko pozovejo k odgovornosti«, in (2) med »izhodom (odločitvami, politikami itd.) nosilcev odločanja in njihovim volilnim telesom – v končni instanci ljudmi na razmejenem področju« (Held, 1995, 16). Tradicionalno učinkovita orodja regulacije v rokah držav so postala neučinkovita za regulacijo transnacionalnih transakcij, ki v sodobnem svetu prevladujejo. Globalizacija poleg neučinkovitosti sproža tudi krizo legitimnosti političnega predstavništva. Odsotnost polno razvite transnacionalne politične skupnosti je »neskladna z obstojem transnacionalnih družbenih prostorov in to neskladje predstavlja problem, ki ga ni mogoče preseči« (Zürn, 2004, 261). Če temu dodamo še krizo identitete (razcep med politično in kulturno/etnično identiteto ljudi) ter krizo enakosti (povečevanje neenakosti med državami in med državljani), je očitno, da je regulacijska moč držav vse manjša.

Še več. V nasprotju z obdobjem nastajanja nacionalnih parlamentarnih demokracij v zgodnjem razvoju kapitalizma pa v sodobni globalizaciji (kapitalizma) bolj kot demokratični prihajajo v ospredje avtoritarni potenciali, s tem ko globalizacija zmanjšuje možnosti državljanov in civilnodružbenih organizacij za sodelovanje v demokratičnem dialogu in odločanju ter zagotavljanju javne odgovornosti odločevalskih teles in demokratičnega nadzora nad njimi. To je očitno tako v politiki kot v ekonomiji. Kot poudarja Beck (2006, 249), to nikakor ne pomeni »konca politike«, pač pa gre za to, da nastajajo novi dominantni politični akterji:

Čemur smo priče v dobi globalizacije, ni konec politike, ampak je njena selitev drugam. /.../ Struktura priložnosti za politično delovanje ni več opredeljena z dualizmom nacionalno/mednarodno, ampak je locirana v »globalno« areno. Globalna politika je postala globalna notranja politika, ki je oropala nacionalne politike njihovih meja in temeljev.

Vendar »struktura priložnosti« ostaja ideološko zaznamovana. Od osemdesetih let naprej smo priče globalni hegemoniji zahodnega kapitalističnega neoliberalizma in zdaj državnega intervencionizma, ki ekonomske in politične razvojne vzorce razvitega Zahoda vsiljuje preostalemu svetu. Ko se je junija 2000 francoska delegacija vzdržala glasovanja o »Varšavski deklaraciji« o načelih demokracije, je tedanji francoski minister za zunanje zadeve Hubert Vedrine razloge za to pojasnil z besedami, da »nekatere zahodne države obravnavajo demokracijo kot religijo, ki jo je mogoče širiti s spreobrnitvijo pod grožnjo kazenskih sankcij« (Labarique, 2005). Dokazov za utemeljenost Vedrinove trditve je mnogo ne le v


18

nekdanjih socialističnih državah, ampak še zlasti v Latinski Ameriki in Afriki, da ne omenjamo Azije.

Poleg sprememb na globalni ravni povzroča globalizacija pomembne spremembe tudi znotraj posameznih držav, še zlasti tistih, ki so tradicionalno bolj nagnjene k posnemanju z nadomeščanjem. Procese globalizacije spremlja razpršitev zakonodajne, izvršilne in sodne oblasti v vseh smereh znotraj in onkraj meja držav, kar je ključna ideja »vladovanja« (angl. governance). Medtem ko globalizacija označuje širjenje družbenega prostora, vladovanje meri na oblike regulacije, ki se razlikujejo od vladanja (angl. government) in so mu (lahko) komplementarne. V globalizaciji nastajajo nove oblike vladovanja, ki so kombinacije delovanja nacionalnih, mednarodnih, nadnacionalnih političnih institucij, gospodarskih korporacij, nevladnih organizacij ter drugih skupin in posameznikov. Ključna razsežnost vladovanja ostaja odločanje, vendar pa so tu še drugi procesi in odnosi, na podlagi katerih posamezniki in skupine pomembno vplivajo na to, kakšne odločitve bodo (ali ne bodo) sprejete. Mnogi akterji in deležniki vladovanja ne vplivajo na odločitve z neposrednim sodelovanjem v procesu odločanja, ampak posredno tako, da zagotavljajo informacije in predstavljajo mnenje, ki spodbuja delovanje bolj ali manj »prizadetih« interesnih skupin.

Ideja vladovanja opozarja na novo delitev oblasti in vpliva ne le med državami, ampak tudi med akterji, ki obstajajo nad državami, pod državami in poleg držav. Vladovanje tako obsega državne in nedržavne, politične in ekonomske oblike odločanja in vplivanja, ki prinašajo pomembne posledice za prebivalstvo na širšem ali ožjem ozemlju ali pa tudi za celotno svetovno skupnost.

Slika 1: Področja in akterji novih oblik globalnega vladovanja

Odnosi Načini vodenjaA k t e r j i

Javni Javni in zasebni ZasebniHierarhični Od zgoraj navzdol

Grožnja s sankcijami

● Tradicionalna nacionalna država

● Nadnacionalne institucije (EU, delno WTO)

● Korporativne hierarhije

Nehierarhični Pozitivne spodbude

Pogajanja

Nemanipulativno prepričevanje (učenje, dokazovanje)

● Medvladna pogajanja

● Institucionalno reševanje problemov

● Delegiranje javnih funkcij zasebnim akterjem

● Korporativizem● Javno-zasebna part-

nerstva in omrežja● »Bench-marking«

● Vladanje zaseb-nih interesov / zasebni režimi

● Zasebno-zaseb-na partnerstva (NVO-podjetja)

Povzeto po Börzel in Risse, 2007, 197

19


Vladovanje naj bi torej omogočalo vključevanje nedržavnih/nevladnih akterjev, na primer neprofi tnih nevladnih organizacij, sindikatov in lokalnih skupnosti ter seveda tudi zasebnih podjetij in združenj v procese vplivanja na sprejemanje odločitev in odločanje samo. Toda (ob)vladovanje globalnih fi nančnih sistemov jasno kaže hudo pomanjkanje legitimnosti in odgovornosti novih nadnacionalnih odločevalskih institucij in korporativnih hierarhij kot ključnih deležnikov v transnacionalnih procesih vladovanja. Ključni akterji transnacionalnega vladovanja s tem, ko prevzemajo odločevalske kompetence in tako v veliki meri prispevajo k »denacionalizaciji« odločanja, hkrati ne prevzemajo tudi odgovornosti.

Globalizacija zahteva nove oblike regulacije, ki jim klasična liberalna vlada nacionalne države ni več kos. Premik od klasičnega vladanja k vladovanju lahko zasledimo tako v nacionalnem kot transnacionalnem delovanju; prav v preseganju državnih meja pa najbolj prihaja do izraza. Transnacionalni ekonomski in politični akterji vse bolj »denacionalizirajo« procese odločanja, tako da države na mnogih področjih, ki so bila nekoč njihova odločevalska domena, izgubljajo (izključno) pristojnost odločanja.

Globalizacija je ustvarila transnacionalne družbene akterje, ki denacionalizirajo odločanje in lahko spodkopavajo avtoriteto demokratičnega nacionalnega odločanja, obenem pa za odločanje ne nosijo odgovornosti. Mnoge globalne organizacije deležnikov, ki lahko same sprejemajo pomembne odločitve ali pa nanje pomembno vplivajo v globalnem svetu, k odločanju ne pripuščajo javnosti, hkrati pa si prizadevajo, da bi čim bolj omejile odločevalsko moč demokratičnih političnih institucij. Premik od klasičnega vladanja k vladovanju lahko zasledimo tako v lokalnem kot transnacionalnem delovanju; prav v preseganju državnih meja pa najbolj prihaja do izraza.

Denacionalizacija odločanja torej pomeni, da se odgovornost političnih institucij z nacionalne ravni prenaša na višjo, nadnacionalno raven. V tem procesu se lahko hkrati odločanje prenaša iz političnih, bolj ali manj reprezentativnih, javnih ali javnemu nadzoru izpostavljenih institucij v zasebne ali polzasebne gospodarske organizacije in se torej depolitizira. S tem za javnost pomembne zadeve, ki so bile pred tem predmet formalnega političnega odločanja v javnemu nadzoru izpostavljenih bolj ali manj reprezentativnih političnih telesih, selijo na netransparentni »trg« posvetovanja, pogajanja, odločanja in (ne)odgovornosti. Depolitizacija v globalnem vladovanju se v končni instanci izraža v odsotnosti globalnega ljudstva in javnosti, ki dajeta legitimnost oblasti. Mnoge globalne organizacije deležnikov, ki lahko same sprejemajo pomembne odločitve ali pa nanje pomembno vplivajo v globalnem svetu, k odločanju ne pripuščajo javnosti, hkrati pa si prizadevajo, da bi čim bolj omejile odločevalsko moč demokratičnih političnih institucij.


20

Z novimi oblikami globalnega vladovanja se odločanje prenaša z nacionalnih demokratičnih političnih institucij na transnacionalne organizacije, ki delujejo globalno. Novi deležniki, kot so zlasti globalne korporacije in manj formalna omrežja kapitala, udeležbe v procesih odločanja pogosto ne povezujejo s prevzemanjem ustreznega dela odgovornosti. Iz procesov globalnega vladovanja je javnost pogosto povsem izključena, odločevalske vloge in pristojnosti deležnikov vladovanja niso transparentne in pogosto tudi ne formalizirane, zato pa so novi odločevalci tudi manj odgovorni v primerjavi s tradicionalnimi političnimi odločevalci, ki so se prej ali slej morali soočiti z volivci.

Globalizacija ne le omejuje ekonomsko suverenost nacionalne države, ampak tudi prerazporeja moč med izvršno in zakonodajno oblastjo znotraj držav: krepi izvršno in zmanjšuje moč zakonodajne veje oblasti. Prerazporejanje politične in ekonomske moči tudi znotraj nacionalne države še poglablja nastajajoči demokratični primanjkljaj na nacionalni in nadnacionalni ravni. Ključni akterji globalnega vladovanja, kot so Svetovna banka, Mednarodni denarni sklad, Svetovna trgovinska organizacija ter transnacionalne korporacije, ki ne poznajo demokratičnih mehanizmov državljanske participacije, se pogajajo samo z izvršnimi oblastmi in jih s tem oddaljujejo od demokratične odgovornosti, moč zakonodajne oblasti pa omejujejo na drugorazredne »notranje zadeve«. Z globalizacijo se moč nacionalne izvršne oblasti kot deležnika v globalnih pogajanjih relativno povečuje na račun zakonodajne veje oblasti, kar je neposredno v interesu upravljavcev globalnega kapitala in dobro vidno v pogajanjih o reševanju svetovnega velekapitala v zdajšnji krizi.

Posledica tega je, da se predstavniška demokracija sooča z izgubo legitimnosti, saj se nacionalni parlamenti v veliki meri preoblikujejo iz prostora za javne razprave o ključnih družbenih problemih v strankarsko-politične glasovalne naprave, ki jih krmilijo izvršne oblasti. Od samega začetka je bila legitimnost reprezentativnega vladanja povezana z aktivno udeležbo državljanov v razpravljanju in odločanju o političnih zadevah. Brez njihove udeležbe v novih procesih posvetovanja, odločanja in nadzorovanja splošna kriza legitimnosti predstavniške demokracije – tako imenovani »demokratični primanjkljaj« – ne bo razrešena.

Globalizacija povzroča vsaj dve pomembni – negativni – posledici za pravice državljanov: (1) zmanjšuje ekonomsko varnost in socialno enakost ter (2) otežuje državljansko participacijo v demokratičnih institucijah in pri »transnacionalnem« odločanju. Globalizacija omejuje območje in doseg delovanja nacionalnih oblasti in tako postavlja na preizkušnjo odgovornost suverenih držav pri zagotavljanju javnega dobrega. Iz procesov globalnega vladovanja je javnost pogosto povsem izključena, odločevalske vloge in pristojnosti deležnikov vladovanja niso transparentne in pogosto tudi ne formalizirane, zato pa so novi odločevalci tudi manj odgovorni v primerjavi s tradicionalnimi političnimi odločevalci, ki so se prej ali slej morali soočiti z volivci.

21


Zmanjševanje oz. omejevanje političnih in socialnih pravic državljanov načenja robustnost civilne družbe. V klasičnem liberalnem modelu ločitve države in civilne družbe so največjo grožnjo za civilno družbo pomenili avtoritarni posegi države v zasebno sfero državljanov in v sfero javnosti. V sodobnosti pa je poglavitna nevarnost za demokracijo prepletanje delovanja države in civilne družbe, ki je veliko kompleksnejše kot nekdaj »vmešavanje države v civilno družbo« in temelji na povezovanju javnih in nejavnih institucij ter na razpršenosti (odločevalskih) pooblastil, kar zabrisuje jasne meje med državo, ekonomijo in civilno družbo, tako da je postalo zelo težko, če ne nemogoče, ugotavljati, kdo odloča, o čem odloča in kako je odločil. Odsotnost demokratičnega predstavništva, javne razprave in javne odgovornosti – odsotnost »nadnacionalnega« ali »globalnega« demosa/ljudstva in javnosti kot virov demokratične legitimnosti – povzroča resen demokratični primanjkljaj v globalnem vladovanju, ki zmanjšuje možnosti za uveljavljanje ljudske volje tako na nacionalni kot na transnacionalni ali globalni ravni.

Literatura

Burawoy, Michael (2011): Redefi ning the Public University: Global and National Contexts. V: J. Holmwood (ur.), A Manifesto for the Public University, 27-41. London: Bloomsbury Academic.

Beck, Ulrich (2006): Power in the Global Age. Cambridge: Polity.Börzel, Tanja A., in Thomas Risse. 2007. Public-Private Partnerships: Effective and Legitimate

Tools of International Governance? V: E. Grande in L. W. Pauly (ur.), Complex Sovereignty: Reconstituting Political Authority in the Twenty-First Century, 195–216. Toronto: University of Toronto Press.

Castells, Manuel (2008): The New Public Sphere: Global Civil Society, Communication Networks, and Global Governance. The Annals of the American Academy of Political and Social Science 616, 78–93.

Dewey, John (1927/1991): The Public and Its Problems. Athens: Swalow.Friedrichs, Günter, in Adam Schaff (ur.) (1982): Microelectronics and Society: For Better or

for Worse. Oxford: Pergamon Press (Mikroelektronika in družba – v dobro ali zlo, DZS Ljubljana 1983).

Habermas, Jürgen (1990): What Does Socialism Mean Today? The Rectifying Revolution and the Need for New Thinking on the Left. New Left Review 183, 3, 3–21.

Habermas, Jürgen (1994): Predgovor k novi izdaji Strukturnih sprememb javnosti (1990). Javnost – The Public 1, 1-2, 23–42.

Held, David (1995): Democracy and the Global Order: From the Modern State to Cosmopolitan Governance. Stanford: Stanford University Press.

Hillebrand, Evan (2010): Deglobalization Scenarios: Who Wins? Who Loses? Global Economy Journal 10, 2, 1–21.

Horkheimer, Max (1976): Tradicionalna i kritička teorija. Beograd: BIGZ. King, Alexander (1983a): Uvod: Nova industrijska revolucija ali le drugačna tehnologija. V:

Mikroelektronika in družba – v dobro ali zlo, 17–42. Ljubljana: DZS.King, Alexander (1983b): Mikroelektronika in svetovna neodvisnost. V: Mikroelektronika in


22

družba – v dobro ali zlo, 239–256. Ljubljana: DZS.Labarique, Paul (2005): La doctrine Albright-Rice: La démocratie forcée. Réseau Voltaire, 25. 1.

Dostopno na http://www.voltairenet.org/article15981.html. (1. 4. 2012). Levitt, Theodore (1983): The Globalization of Markets. Harvard Business Review, May/June,

92–102.Marx, Karl (1845): German Ideology. Dostopno na http://www.marxists.org/archive/marx/

works/1845/german-ideology/ch01a.htm.Mlinar, Zdravko (2012): Globalizacija – bogati in/ali ogroža? Ljubljana: FDV. Schaff, Adam (1983): Zaposlitev versus delo. V: Mikroelektronika in družba – v dobro ali zlo,

257–266. Ljubljana: DZS.Schöpfl in, Georg (1993): Post-communism. A profi le. Javnost – The Public 2, 1, 63–73.Splichal, Slavko (1994): Media Beyond Socialism. Theory and Practice in East-Central. Europe.

Boulder, San Francisco, Oxford: Westview Press. Tarde, Gabriel (1890/1969): The Laws of Imitation. V: On Communication and Social Infl uence,

177–191. Chicago: University of Chicago Press.Teune, Henry, in Zdravko Mlinar (1978): The Developmental Logic of Social Systems. Beverly

Hills: Sage.Zürn, Michael (2004): Global Governance and Legitimacy Problems. Government and Opposition

39, 2, 260–287.

23

Za duhovno globalizacijo


Jan Makarovič

Usodnost neenake menjave

Blagodati sodobne globalizacije sem okusil na lastni koži še kot otrok, ko sem postal na vsem lepem podložnik Njegovega Veličanstva Vittoria Emanuela III., kralja Italije in Albanije ter cesarja Abesinije. Njegovo Veličanstvo se namreč tistikrat ni več zadovoljilo samo s klanjem Abesincev, temveč je vneto sodelovalo tudi pri razkosanju Slovenije. Svoje uboge Kalabreže je gnalo umirat in zmrzovat celo v daljno Rusijo. A je bilo na žalost Njegovega Veličanstva to početje ne le zločinsko, temveč tudi skrajno nespametno, saj je omenjeno Veličanstvo na koncu izgubilo tudi krono in prestol. Za nameček pa Njegovo Veličanstvo v tej svoji blaznosti sploh ni bilo osamljeno, temveč se je znašlo v lepi druščini podobnih blaznežev ter skupaj z njimi zakuhalo ne morda kakšno »navadno« vojno, temveč kar svetovno. In je bila to že druga svetovna, se pravi globalna blaznost. Vendar moramo tudi blazneža najprej razumeti, kot ugotavlja Freud. Položimo torej človeštvo, tega globalnega blazneža, na Freudov kavč in ga malce izprašajmo!

Vojna je pravzaprav razmeroma pozna iznajdba. Daleč največji del svoje zgodovine je človeštvo prebilo brez vojn. Človek namreč sprva živi predvsem od tistega, kar mu neposredno daje narava – zato lahko imenujemo prvotno obliko produkcije predmetno intenzivno (prim. Makarovič, 2009, 235 in s. s.). Ob tej obliki produkcije ni nobenega razloga, da bi sosed kaj na silo jemal sosedu – saj je tudi ta enako odvisen od narave kot on sam. Tudi če nama naravnih virov zmanjka, se zaradi tega ne bom pričkal z njim, temveč si bom raje poiskal nove. Če greš ti na levo, grem jaz pač na desno, kot piše v Svetem pismu (Genezis, 13, 9). Temu lahko pripisujemo tudi prvo globalizacijo, ko človeštvo polagoma naseli vso Zemljo. Vojskovanje postane smiselno šele z nastopom delovno intenzivne produkcije, ko človeška delovna sila proizvede znatno več kot potrebuje za golo preživetje – kar pa je spet šele posledica »neolitske revolucije«, ki pomeni predvsem udomačitev rastlin in živali. Šele tedaj postane namreč ekonomsko rentabilno nasilno podjarmljanje, ki omogoča napadalcu udobno življenje na račun tujega dela. Neolitski revoluciji sledi zato vojaška, kot revolucija v tehnologiji obvladovanja človeka. Kot posledica napredka te tehnologije se oblikujejo vse mogočnejši in obsežnejši imperiji.

Nastanek svetovnih kolonialnih imperijev, ki sledi velikim geografskim odkritjem v 15. in 16. stoletju, je na prvi pogled samo nadaljevanje tega trenda, vendar gre v resnici za nekaj popolnoma novega. Poglavitni motiv širjenja teh imperijev


24

namreč ni več podjarmljanje domačinov, temveč pridobivanje ekonomskih prednosti, ki izhajajo iz neenake menjave. Menjava spremlja človeštvo sicer že od pamtiveka in se praviloma pojavi povsod, kjer nastopijo kvalitativne razlike med potrebami na eni strani in možnostmi produkcije na drugi. Posamezni partnerji sklepajo v takih primerih kupčije v obojestransko korist: potrebe se tako bolje zadovoljijo, produkcija pa bolje izkoristi. Vendar ostaja vloga menjave v ekonomiji predkolonialnih imperijev bolj ali manj obrobna. Kot dominantna oblika ekonomije se uveljavi šele v sodobnih družbah, in sicer kot neenaka menjava, kar pomeni, da ima od nje korist samo ena stran, medtem ko je druga v menjavo preprosto prisiljena. Tukaj torej ne gre več za kvalitativne razlike v potrebah in sposobnostih, temveč za kvantitativne razlike med ekonomsko privilegiranim in ekonomsko prikrajšanim partnerjem.

Pri tem ni naključje, da je metropola omenjenih kolonialnih imperijev ravno Evropa – kontinent, ki je dotlej v imperialni zgodovini igral razmeroma obrobno vlogo. Domovina človeštva je Afrika, domovina velikih imperijev predvsem Azija – v Evropi pa je celo rimski imperij samo delno evropski, delno pa afriški in azijski. Vendar je ekonomski razvoj Evrope prav zaradi njene zaostalosti v precejšnji meri odvisen od menjave – pri čemer gre seveda predvsem za menjavo z bogatim Vzhodom.

Prav zato pride v Evropi po razpadu rimskega cesarstva, ko se ji zaprejo vzhodni trgi, do dolgega mračnega srednjega veka. Nov udarec zadajo evropski ekonomiji arabska in turška osvajanja. Leta 1453 pade Carigrad, tedaj največje evropsko mesto. Znova in znova je Evropa opeharjena za svoja vzhodna tržišča, tako da ji končno preostane edinole še zahod, odkrivanje čezoceanskih dežel. Približno istočasno organizira čezoceanske odprave tudi Kitajska, vendar se jim kmalu odpove, saj je bogatejša od večine drugih dežel, zato od njih nima posebne ekonomske koristi – medtem ko razmeroma zaostala Evropa preprosto nima druge izbire.

Pri tem pa, kot že rečeno, ne gre toliko za podjarmljanje domačinov. Predvsem gre za odkrivanje novih naravnih virov, ki naj omogoča trgovski monopol, saj postaja neposredno izkoriščanje delovne sile vse manj rentabilno že v Evropi sami. Flamski, angleški in drugi fevdalci izganjajo tlačane z njihove zemlje ter na njej gojijo ovce, nato pa volno z dobičkom prodajajo suknarjem. Zdaj se bogastvo ne pridobiva več z neposrednim izžemanjem tlačanov, temveč z ovčerejo, ki zahteva razmeroma malo delovne sile. Povrhu tega se produkt ne proizvaja več za lastno porabo, temveč za menjavo. Zdaj ni več odločilna uporabna vrednost blaga, temveč njegova menjalna vrednost. Čezoceanska kolonialna ekonomija pa je samo podaljšek te evropske ekonomije. Inki in Azteki izdelujejo iz zlata dragoceno okrasje in tako povečujejo njegovo uporabno vrednost; propadli španski hidalgi, ki jih ropajo in pobijajo, pa vidijo v zlatu samo še sredstvo menjave, zato jih preprosto pretopijo v zlate palice. Pizarro, nepismeni klavec

25


Indijancev, prisili inkovskega cesarja, da mu sobo do vrha napolni z zlatom. Vendar konkvistadorji Indijance tudi podjarmijo in jih izkoriščajo kot peone na svojih haciendah. Precej bolj prebrisani in seveda ekonomsko uspešnejši pa so njihovi severnoameriški sosedje. Ti namreč svoje Indijance preprosto iztrebijo ali zaprejo v rezervate ter si prilastijo njihovo zemljo in njena neizmerna naravna bogastva. Ekonomska moč današnjih Združenih držav Amerike ne temelji na podjarmljanju, temveč na genocidu.

Nova evropska in kolonialna ekonomija temelji skratka na ropu in trgovskih monopolih. Toda z razmahom trgovine se povečuje tudi konkurenca, kar izzove razvoj nove tehnologije. Osvajanju novih celin v 16. stoletju sledi industrijska revolucija v osemnajstem, ki omogoča večanje proizvodnje z vse manjšo uporabo delovne sile. Toda prilaščanje naravnih bogastev se s tem seveda ne ukine, temveč nasprotno še intenzivira. Pogonski stroj, ki zamenja nekdanje ročno orodje, namreč deluje kot pretvornik energije, kar pomeni, da se potrebi po surovinah pridruži še vse večja in večja potreba po naravnih energetskih virih.

Industrijska revolucija ne pomeni samo povečane produktivnosti. Pomeni tudi to, da se zdaj produkcijska sredstva preobrazijo v kapital. Ta pa se v produkciji ne samo uporablja, temveč nastopa hkrati kot vir nove produkcije. Kapital se ne samo konzumira, temveč predvsem investira. Še več, kapital sploh ne more obstajati, ne da bi se investiral. Kapital, ki se ne investira, ni več kapital. Zato tukaj ne gre več samo za akumulacijo bogastva, kot v predindustrijskih ekonomijah, temveč za neskončno akumulacijo. Neskončna akumulacija pa pomeni hkrati težnjo h globalni ekonomiji, k razvoju svetovnih kolonialnih imperijev, ter povzroča končno tudi izbruhe svetovnih vojn. Opravka imamo z drugo globalizacijo, diametralno nasprotno prvi, ki smo jo omenili prej. Takrat je šlo namreč za globalizacijo človeštva, ki se je razselilo po Zemlji, zdaj pa gre za globalizacijo kapitala.

Kapital delovno intenzivno produkcijo nadomešča s kapitalsko intenzivno. Z uporabo kapitala je namreč mogoče proizvajati več in ceneje, z manjšo uporabo delovne sile. Tako britanska tekstilna industrija uniči najprej britansko tekstilno obrt, nato pa tekstilno obrt v britanski Indiji. Tako »sproščeno«, brezposelno delovno silo kapital nato zaposli v industriji ter z njo vzpostavi mezdni odnos. Izkupiček od produkta se cepi na mezdo in profi t, pri čemer razmerje med obema seveda ustreza razmerju med produktivnostjo kapitalsko in delovno intenzivne produkcije.

Temu pa ustreza tudi razmerje med povprečnimi dohodki v deželah, v katerih vlada kapitalsko intenzivna produkcija, in tistimi, v katerih vlada delovno intenzivna. To se seveda izraža tudi v neenaki menjavi med prvimi in drugimi. Kapitalsko bogate dežele lahko namreč razmeroma drago prodajajo svoje izdelke,


26

proizvedene z nizkimi stroški in majhno uporabo delovne sile – in dobivajo v zameno cenene izdelke kapitalsko revnih, proizvedene z visokimi stroški in veliko uporabo delovne sile.

Toda v kapitalsko bogatih deželah ne raste samo profi t, temveč tudi mezde, kajti izdelke je treba tudi prodati. Razvije se ekonomija množične potrošnje. Uveljavi se tudi socialna država, kar je samo poseben način, kako povečati kupno moč prebivalstva. S tem je profi t sicer zagotovljen, toda kapitalu to ni dovolj, zato išče nove priložnosti v kapitalsko revnih deželah, v katerih je konkurenca majhna, rezerve cenene delovne sile pa obilne. Po drugi strani pa delovna sila migrira iz kapitalsko revnih dežel v kapitalsko bogate in spet omogoča visok profi t ob razmeroma nizkih stroških za delovno silo. Vprašanje, kako je mogoče, da je dandanes v svetu toliko bogastva, pa vendar hkrati toliko revščine, je ob tem seveda odveč. Kapital namreč potrebuje neenakost, ker mu zagotavlja neenako menjavo, in brez nje sploh ne more delovati. Sodobna globalizacija je predvsem globalizacija neenakosti. »Kitajski kuliji kopljejo v Transwaalu diamante, nosijo pa jih dame v New Yorku; delavke v Belgiji izdelujejo dragocene in umetne čipke, nosijo pa jih demimondke v Parizu …,« je zapisal že Cankar (1910/1966, 83) v eseju Slovensko ljudstvo in slovenska kultura v zbirki Bela krizantema.

Toda pretok kapitala od razvitih k nerazvitim ter hkratni pretok delovne sile od nerazvitih k razvitim neenakost dolgoročno obenem zmanjšuje – in to tem bolj, čim intenzivnejši je in čim bolj napreduje globalizacija. Ker pa skuša kapital svoj profi t vseeno povečati ali vsaj ohraniti, sledijo ekonomske krize in seveda vojne.

Obe svetovni vojni, ki izbruhneta v prvi polovici 20. stoletja, sta predvsem posledica ekonomskega vzpona in naraščajočih ambicij treh kapitalskih zamudnikov – Nemčije, Italije in Japonske. Vse tri države razpolagajo z razmeroma omejenimi energetskimi viri; očitno torej ne gre toliko za podjarmljanje prebivalstva v osvojenih deželah, temveč za nadzor nad viri energije, namenjen akumulaciji kapitala, kar izraža v nemškem primeru geslo o širitvi »Lebensrauma«. Podobno tudi v sodobnih ameriških intervencijah na Bližnjem vzhodu nikakor ne gre za Alaha ali celo za demokracijo, temveč preprosto za nafto.

Po drugi svetovni vojni sledi obdobje nagle ekonomske rasti in seveda tudi rast profi ta, kar je predvsem posledica vojnega opustošenja in povpraševanja, ki izhaja iz njega. V poznih letih 20. stoletja pa povpraševanje ob nagli rasti proizvodnje polagoma upade. Razpad komunističnih sistemov, v katerih je povpraševanje še vedno veliko, kapitala pa malo, zahodnemu kapitalu sicer da nov zagon, ki pa ne traja prav dolgo.

Sledi ekonomska kriza, ki jo dandanes občutimo tudi v Sloveniji. Je pa vsekakor nekoliko nenavadna. V krizi je namreč domala vse – mezde, zaposlitve, kultura,

27


zdravje, izobrazba, ekologija, poštenje, zaupanje, socialna in pravna država, blagostanje in zadovoljstvo z življenjem – razen kapitala. Število milijonarjev in milijarderjev ni bilo še nikoli tako veliko kot danes. Zanimivi pa so tudi ukrepi, ki nam jih predlagajo za rešitev krize. Vsiljujejo nam »zlato« fi skalno pravilo. Tako zelo zlato, da naj bi ga zapisali celo v ustavo. Do zdaj so bila v ustavah načela nacionalne suverenosti, človekovih pravic, družbene enakosti in socialne države – zdaj pa naj bi postale zbirke knjigovodskih navodil. Pač značilen izraz duhovne revščine sodobnega kapitalizma, od katerega je odpadlo vse okrasje in končno stoji pred nami v vsej svoji kramarski goloti. »Zlato« pa je to pravilo seveda po tem, da tveganje z ramen lastnika kapitala, kot dajalca posojila, prelaga na ramena prejemnika. Posojila torej ne smem sprejeti, niti če mi ga ponujajo. Pri tem pa je še posebej zabavno, da mi ga sploh nihče ne ponuja – ali pa mi ga ponuja pod pogoji, ki jih ne morem sprejeti. Danes banke korporacijam sicer dajejo posojila celo po negativni obrestni meri. Bogatim državam zaračunavajo razmeroma nizke obresti. Najvišje obresti pa zaračunavajo državam v krizi – torej prav tistim, ki bi jih najbolj potrebovale. V mednarodnih fi nancah vlada znamenito »Matejevo načelo«, po katerem naj največ dobi tisti, ki največ ima – tistemu, ki ima malo, pa naj se vzame še tisto, kar ima. Čeprav bi bilo z vidika razvoja svetovne ekonomije smiselno ravno nasprotno, komunistično načelo delitve po potrebah.

Egoizmu bank pa vneto sekundira tudi država in vneto podpira egoizem svojih kapitalistov. Za »razbremenitev« kapitala uvaja ali vsaj skuša uvesti enotno davčno stopnjo, izmišlja si »socialno kapico« in podobne bistroumnosti. Pri tem mazohistično ponavlja tisto staro mantro, češ da je »slab gospodar«, in skuša za vsako ceno razprodati vse, kar ima. Ob prvotni akumulaciji kapitala se je ekspropriiranec vsaj še upiral ekspropriaciji, zdaj pa se nasprotno vneto ponuja, da bi bil čim prej ekspropriiran. Na Slovenskem se tako imenovana levica in tako imenovana desnica razlikujeta samo še po tem, da levica Slovenijo razprodaja domačim tajkunom, desnica pa bi jo raje prodala tujim, kakor je sicer vajena še iz časov domobranstva. Celo »žicarji« v Kairu, ki prosjačijo za bakšiš, se bolje spoznajo na ekonomijo kot slovenski politiki.

Tako ima država vse manj dohodkov, vse teže skrbi za vzdrževanje kupne moči prebivalstva, vse bolj omejuje potrošnjo. Omejevanje potrošnje pa v kapitalizmu seveda pomeni omejevanje produkcije, kajti izdelke je treba tudi prodati. Krave z odrekanjem krme ni mogoče prisiliti, da bi dajala več mleka. Kapitalizem tako z vztrajanjem pri svojih načelih vse bolj zažira svojo lastno substanco, iz produktivne faze svojega razvoja prehaja v parazitsko (prim. Marx, 1987, 282 in s. s.). Fiat business, pereat mundus!

S tem pa se skrajno zaostri problem kapitalistične globalizacije. Kapitalizem namreč izhaja iz skrajno partikularnih interesov, ki se izključujejo med seboj, privede pa končno do globalne družbe, v kateri vladata vsesplošna povezanost


28

in soodvisnost. V tej družbi postajata kapitalistični partikularizem in egoizem vse bolj disfunkcionalna, človeštvo potrebuje za preživetje nasprotno vse več solidarnosti in kooperacije. Pri tem pa ne gre le za nujnost spremembe, temveč tudi za nove možnosti, ki se nam odpirajo. Po predmetno, delovno in kapitalsko intenzivni produkciji se namreč dandanes vse bolj uveljavlja informacijsko intenzivna produkcija. Pri informaciji pa ne gre več toliko za vprašanje izključne lastnine predmeta produkcije, delovne sile in produkcijskih sredstev, temveč predvsem za vprašanje dostopnosti. Čim širši je dostop do informacije, tem širša je njena uporabnost, pri čemer se informacija sama prav nič ne »obrabi«. Če postane informacija poglavitni produkcijskih dejavnik, se zato s splošnim dostopom do nje ukinja tudi monopol lastnika produkcijskih sredstev, na katerem sloni ekonomija neenake menjave. Kapital skuša ta dostop sicer monopolizirati, da bi si zagotovil profi t, vendar pri tem s stališča ekonomije ravna izrazito disfunkcionalno.

V današnjem svetu postaja torej protikapitalistična revolucija ne samo nujna, temveč tudi mogoča. Prvi pogoj pa so seveda spremembe v človeških glavah, pri čemer ne gre pozabiti, da vzporedno z materialno globalizacijo, globalizacijo v običajnem pomenu besede, napreduje še neka druga, čeprav na prvi pogled manj opazna – duhovna.

Evolucija, evaluacija, revolucija

Poenostavljeno lahko rečemo, da se proces sodobne globalizacije začne s Kolumbovim odkritjem Amerike. Toda Kolumbu sledi na drugem, odmaknjenem severovzhodnem koncu Evrope Kopernik. Ta »fromborški samotar« sicer ne jadra po svetovnih morjih, temveč ždi in zmrzuje v tistem svojem stolpu ter strmi v zvezde – vendar pri tem odkrije nov svet, daleč večji in mogočnejši od Kolumbovega. Izkaže se namreč, da je vsa naša Zemlja, z vsemi oceani in kontinenti vred, samo eden od planetov, ki krožijo okrog velikega Sonca. Naša resnična domovina torej sploh ni Zemlja, temveč ves sončni sistem. Naslednji korak naredi Giordano Bruno s svojo drzno teorijo o neštevilni množici sonc in planetnih sistemov ter neizmernem, brezkrajnem vesolju. Za to misel mora Bruno plačati s smrtjo – toda Brunu sledi Galilei, ki s svojim daljnogledom človeštvu tudi čutno približa nebesna telesa ter tako tudi empirično dokaže, da je Zemlja samo eno od njih. Nato dokaže Newton, da veljajo v vsem vesolju eni in isti zakoni mehanike. Čim bolj se širi naše obzorje, tem bolj se torej poglablja naše spoznanje enotnosti sveta. Z neprekosljivo matematično eleganco dokaže nato Einstein ekvivalenco snovi in energije kot statičnega in dinamičnega vidika materije ter prostora in časa kot oblik njenega pojavljanja.

Vendar ostaja ob vsej eleganci Einsteinove podobe sveta še vedno odprto vprašanje izvora raznolikosti. To vprašanje je rešljivo šele v okviru razvoja, v

29


katerem se prvotne preproste, homogene entitete polagoma cepijo na vse manjše enote, diferencirajo med seboj, nato pa integrirajo in oblikujejo vse kompleksnejše celote. Razvojna misel se uveljavi v fi ziki predvsem po sprejetju teorije o »velikem poku«, kot začetku našega vesolja, svoj klasični izraz pa je dobila v Hawkingovi Kratki zgodovini časa, ki izide leta 1988. V tej svoji resnično kratki, vendar neverjetno odmevni razpravi premeri Hawking z enim samim pogledom vseh tistih štirinajst milijard let, odkar traja čas. S tem se pridruži fi zika biološkim in družbenim znanostim, v katerih se je uveljavila razvojna misel že v preteklih stoletjih, ter prvikrat znanstveno, empirično utemelji idejo o razvoju sveta kot celote, pri čemer je biološki in družbeni razvoj samo nadaljevanje fi zikalnega, samo poseben primer delovanja neke temeljne razvojne zakonitosti. Priznati je treba sicer, da srečamo to idejo, kot genialno intuicijo, že pri prvih mislecih stare Grčije, v petem in šestem stoletju pred našim štetjem, vendar dobi šele zdaj vsestransko znanstveno potrditev.

Kljub temu pa so dandanes fi zikalne, biološke in družbene znanosti v glavnem še vedno omejeni, z visokimi plotovi ločeni vrtovi. Oblikovanje integralne teorije razvoja, v katero naj bi bila enakopravno vključena vsa tri raziskovalna področja, je potemtakem še vedno prihranjeno našemu lastnemu, 21. stoletju. Pionirski korak pri tem je naredil ameriški astronom Chaisson (2001, 2005), ki govori o progresivnem večanju gostote pretoka energije skozi snov kot temeljnem dejavniku višanja stopnje kompleksnosti fi zikalnih, kemijskih, bioloških, psihičnih in družbenih sistemov. Odnos med snovjo in energijo, ki ga je načelno utemeljil Einstein, se tako pokaže v dinamični, razvojni perspektivi, in to ne le z naravoslovnega, temveč tudi z družbenega vidika. Nenavadno namreč spominja na Marxovo tezo o vlogi naraščanja produktivnih sil pri oblikovanju produkcijskih odnosov. Produkcijske sile v resnici niso nič drugega kot načini črpanja energije iz naravnih virov, od teh pa niso odvisni samo odnosi med ljudmi v materialni produkciji, temveč vse oblike človeške ustvarjalnosti, prav do najvišjih vrhov znanosti in umetnosti. Podobne ideje razvijajo v zadnjih letih tudi drugi avtorji (Spier, 2010; Abrams in Primack, 2011). V svoji za zdaj še neobjavljeni knjigi Avantura sveta obravnavam to problematiko s posebnim ozirom na dozdajšnji razvoj evropske znanosti in fi lozofi je, od starih Grkov dalje. Tako v razvoju sveta kot celote kot tudi v razvoju človeštva in ne nazadnje v razvoju človeške misli opazimo namreč eno in isto notranjo logiko, kar ni pomembno samo s teoretičnega, temveč tudi s praktičnega vidika, saj odpira perspektive prihodnosti, pri čemer prihodnost za človeka ni samo stvar pričakovanja, temveč predvsem naloga, ki jo je treba opraviti. To pa seveda pomeni, da ima duhovna globalizacija poleg kognitivne tudi etično komponento, kot lahko razberemo iz zgodovine etičnih teorij in družbenih gibanj vse od Aristotela dalje.

Začetnik evropske etične misli je Aristotel s svojo evdajmonistično etiko, ki za vrhovno načelo etičnega ravnanja postavlja iskanje »sreče«. Pri tem se seveda


30

takoj vprašamo, za čigavo srečo mu pravzaprav gre. Aristotel je namreč izrazit zagovornik neenakosti med moškim in žensko, med Grki in barbari, med svobodnjaki in sužnji. V svoji Politiki (I, 4) na primer resignirano zapiše, da nam je suženjstvo pač potrebno, dokler nimamo strojev, ki bi opravljali delo namesto nas.

Povsem drugačne nazore kot Aristotel, predstavnik razreda lastnikov sužnjev ter vzgojitelj velikega osvajalca Aleksandra Makedonskega, zastopa v etiki krščanstvo. To se porodi, kot je znano, iz judovskega odpora proti rimski okupaciji ter se pozneje razširi, kot protest zatiranih množic proti nasilju vladajočih, po vsem rimskem imperiju (Crossan, 1998; prim. Makarovič, 1998, 75 in s. s.). V nasprotju z vrednotami vladajočega razreda razvije etiko ljubezni do bližnjega, ki od posameznika zahteva sočutje in pomoč slehernemu sočloveku, kar ponazarja evangelijska prilika o usmiljenem Samarijanu. Odpove pa v praktični aplikaciji, kajti ljubezen je pač vedno ljubezen do nekoga, podobno kot je lepota vedno lepota nekoga ali nečesa, enakost pa enakost nekoga z nekom in tako dalje. Zato ni mogoče enako ljubiti rablja in njegove žrtve, izkoriščevalcev in izkoriščanih. Vrednote ne visijo nekje v zraku, temveč veljajo vselej za nekoga, v odnosu do nekoga ali nečesa. Zato se krščanstvo hočeš nočeš sprijazni z nasiljem in neenakostjo na tem svetu ter zadovolji z izravnavo na onem.

Podobno velja tudi za Kantovo etiko kategoričnega imperativa. Podobno kot zgodnje krščanstvo sicer tudi Kant v nasprotju z Aristotelom ugotavlja, da nam pri etičnem ravnanju ne gre za našo lastno srečo, temveč za srečo drugega. Razmišljanje o lastni sreči je sicer pomembno in zanimivo, vendar gre tukaj še vedno samo za vprašanje interesa ali življenjske modrosti, ne pa za etično vprašanje. Še vedno gre samo za vprašanje želje, ne pa za vprašanje vrednote ter vprašanje dolžnosti, ki izhaja iz nje. Šele vrednote imajo namreč objektivno veljavo, medtem ko so želje še vedno subjektivne, saj si pač vsakdo zamišlja svojo »srečo« po svoje. Temu pa lahko dodamo, da se tudi v sodobni etiki »človekovih pravic« običajno pozablja, da s tem niso mišljene samo naše lastne pravice, temveč predvsem dolžnosti, ki jih imamo do drugih nosilcev teh pravic.

Kljub temu pa je Kantova etika še vedno »apriorna«, veljala naj bi vnaprej in absolutno, kar mu po pravici očita Hegel. Po Heglu lahko etično problematiko razumemo šele v okviru razvoja »svetovnega duha«, pri čemer naj bi sleherna naslednja stopnja hkrati zanikala in ohranila, torej »presegla« prejšnjo. Vendar Hegel pri tem zaide v nasprotni ekstrem, nič manj problematičen od Kantovega kategoričnega imperativa. Medtem ko namreč Kant metafi zično razdvoji svoj »Sollen« in »Sein«, »kajstvo« in »najstvo«, Hegel svoj etični imperativ nasprotno utopi v stvarnosti sami. V teku svojega razvoja namreč njegov svetovni duh končno spozna samega sebe, s čimer se njegova zgodba konča ter se potemtakem vsa fi lozofi ja omeji zgolj na analizo preteklosti – kar ponavlja dandanes tudi

31


Fukuyama s svojo tezo o »koncu zgodovine«. Ob tem se angleški zgodovinar Harman (2008, v) ironično sprašuje, zakaj naj bi bil med vsemi dozdajšnjimi družbenimi sistemi večen ravno kapitalizem, ki nima do zdaj za seboj nič več kot pol odstotka vsega časa, kar ga je preteklo od nastanka človeka. In bilo bi zares nenavadno, da bi se spričo našega pogleda v preteklost, ki obsega nič manj kot 14 milijard let, za nas prihodnost preprosto končala. Vsa pravkar omenjena dela o evoluciji sveta zato v diametralnem nasprotju s Heglom in Fukuyamo ne segajo le v skrajne globine preteklosti, temveč odpirajo obenem kar najširše perspektive prihodnosti. Heglu pa se njegova nedoslednost seveda maščuje, tako da mu Popper (1958, 13) po vsej pravici očita »moralni pozitivizem«, ki preprosto enači »dobro« in »dejansko«. Etika se zreducira na konformizem z obstoječim in s tem izniči kot etika.

Hegel v svoji razpravi o razvoju svetovnega duha očitno pozablja na bistvo »duha« samega. Čeprav stalno govori o »preseganju«, prezre temeljno dejstvo, da gre že pri samem pojavu duha za preseganje neke vnaprejšnje danosti, ki jo duh potemtakem že predpostavlja in brez nje sploh ne bi mogel nastati.

Človek izhaja seveda iz živali – žival pa že s svojim nastankom preseže, zanika in hkrati ohrani predhodne oblike živega in neživega sveta. Z nastankom živali kot čutečega bitja se uveljavi v naravi razlikovanje med dobrim in zlom. Stvari za žival niso več preprosto take, kakršne pač so, ter dobijo pozitiven ali negativen predznak. Vendar gre pri tem še vedno samo za naravno, ne pa za moralno dobro in zlo, kajti žival dobrega in zla ne povzroča zavestno ter zato ne nosi nikakršne krivde, niti nima nikakršnih moralnih zaslug. Moralno dobro in zlo se pojavita šele pri človeku kot zavestnem in zato tudi etičnem ter moralno odgovornem bitju, ki pozna poleg ugodja ali neugodja, sreče ali nesreče tudi vrednote. Pri spoznavanju stvarnosti vrednoti človek resnico, ki se sicer ravna po stvarnosti, je pa seveda več kot stvarnost sama; v umetniškem ustvarjanju izraža svoje vrednotenje lepote, ki je sicer sama po sebi tudi lepa, vendar je ne ustvarja zavestno. Podobno velja tudi za etične vrednote. Zaradi svojih etičnih vrednot, ki veljajo univerzalno, neodvisno od lastnega, partikularnega, skupinskega ali individualnega ugodja ali neugodja, sreče ali nesreče, se je človek sposoben v danih razmerah tudi odpovedati ugodju ali sprejeti neugodje ter celo trpljenje ali smrt.

S širjenjem človekovega obzorja ter z njegovo vse večjo močjo nad naravo pa se poglablja in širi tudi človekova etična zavest, njegova dejanja postajajo vse bolj premišljena in etično odgovorna, zajemajo vse širše dele človeštva ter končno tudi naravo, o čemer govori sodobna ekološka etika. Že Chaisson (2001, 2005) dodaja dozdajšnjim epoham v razvoju kozmosa – korpuskularni, galaktični, stelarni, planetarni, kemijski, biološki in kulturni – za zdaj sicer še hipotetično etično epoho kot epoho prihodnosti. Po njegovem mnenju je namreč za ves


32

dozdajšnji kozmični razvoj značilno nenehno prepletanje nujnosti in naključnosti. Šele neizmerna dolžina trajanja vesolja in njegova neizmerna razsežja nam lahko pojasnijo množico naključij, ki privedejo končno do nastanka človeške družbe – kot skrajno neverjetnega in hkrati skrajno kompleksnega pojava. Z nastankom človeške zavesti pa pride do kvalitativnega premika, kajti razvoj zdaj ne poteka več spontano, temveč ga človek načrtno usmerja v skladu s svojimi vrednotami. Iz produkta svetovnega razvoja se prelevi v njegovega producenta.

V zvezi s tem je zanimivo tudi vprašanje sodobnega socializma in komunizma. Ameriški psiholog Milton Rokeach, eden najvidnejših raziskovalcev vrednot, je po dolgotrajnih poskusih prišel do ugotovitve, da lahko vrednotne orientacije posameznikov dovolj temeljito razlikujemo na osnovi njihovega rangiranja osemnajstih »instrumentalnih« in osemnajstih »terminalnih« vrednot. Pod terminalnimi razume Rokeach (1973, 163 in s. s.) določene cilje, ki jih nekdo skuša doseči, pod instrumentalnimi pa različne osebnostne lastnosti, ki so nam v pomoč pri udejanjenju teh ciljev. Rokeach je eksperimentalno dokazal tudi pomen vrednot za naše ravnanje. S primerjavo odgovorov svojih poskusnih oseb z njihovimi političnimi stališči pa pride do presenetljivega rezultata, da se pokažejo izrazite razlike med njimi samo pri terminalnih vrednotah, pa še to samo pri dveh: svobodi in enakosti. Samo ti dve vrednoti – od skupno šestintridesetih! – torej zadoščata za opredelitev temeljnih vrednotnih razlik med pripadniki različnih političnih usmeritev. Po drugi strani pa prav ti dve vrednoti zadoščata za razvrstitev temeljnih političnih usmeritev samih: visoko vrednotenje svobode in enakosti je po njegovih ugotovitvah značilno za pristaše socializma, nizko vrednotenje obeh za pristaše fašizma, visoko vrednotenje svobode in nizko vrednotenje enakosti za pristaše kapitalizma, visoko vrednotenje enakosti in nizko vrednotenje svobode pa za pristaše komunizma. Rokeach pa se ni zadovoljil z raziskovanjem vrednot pristašev posameznih političnih usmeritev, temveč se je lotil tudi vrednot političnih voditeljev. Za primer komunističnih spisov je vzel vzorec iz zbranih del Lenina, kot primer socialističnih vzorec razprav Ericha Fromma in njegovih somišljenikov, kot primer kapitalističnih neko knjigo neuspelega ameriškega predsedniškega kandidata Barryja Goldwaterja, kot primer fašističnih pa Hitlerjev Mein Kampf. In po tej metodi je prišel do natanko takih rezultatov, kakor jih je pričakoval na osnovi svoje teorije.

Vendar se je zdelo meni, ki sem preživel, drugače kot Rokeach, pol stoletja pod komunistično oblastjo, že od prvega trenutka, ko sem se seznanil s temi rezultati, da je pri njegovi opredelitvi »komunističnih« vrednot nekaj narobe, in to kljub eleganci ter empirični fundiranosti njegove teorije. Očitno je bilo sicer, da komunizem visoko vrednoti enakost – da pa bi hkrati odklanjal svobodo, se mi je zdelo dokaj neverjetno. V komunizmu smo namreč neprestano poslušali in brali o svobodi, prepevali pesmi o svobodi in tako dalje. Zato sem imel za neizogibno, da njegove ugotovitve preverim, in sem to tudi storil. Rokeachovo

33


podobo komunističnih vrednot sem dopolnil tako, da sem uporabil njegovo metodo analize besedil na besedilih šestih različnih piscev: Marxa, Lenina, Stalina, Kardelja, Mao Zedonga in Marata (Makarovič, 1981), le da sem se pri tem omejil samo na dve vrednoti – svobodo in enakost.

Izkazalo se je, da se komunistični misleci v glavnem enoznačno zavzemajo za enakost, kakor je predvidel Rokeach. (Izjema je predvsem Stalin in – kdo bi si mislil – Kardelj.) Isto velja tudi za Marata. Pri svobodi pa je zadeva nekoliko zapletenejša. Komunisti namreč razumejo svobodo v dveh povsem različnih pomenih besede. Načelno ideji svobode ne nasprotuje noben komunistični mislec, tudi Lenin ne, kljub Rokeachovim ugotovitvam, ki so po mojem mnenju neobjektivne – pri čemer velja pripomniti, da sem jaz Leninove spise analiziral po ruskem izvirniku, Rokeach pa po angleškem prevodu. Nasprotno, prav vsi se načelno izrekajo zanjo, izražajo pa pomisleke v odnosu do buržoazne svobode, ki pomeni predvsem svobodo trgovanja in je seveda v opreki z vrednoto enakosti. Omenjeno dvoumnost v razumevanju svobode osvetljujejo tudi rezultati mednarodne raziskave o vrednotah lokalnih voditeljev, ki smo jo izvedli v zgodnjih devetdesetih letih v trinajstih državah, vštevši Slovenijo. V raziskavi smo uporabili skupno osem lestvic vrednot, pokazalo pa se je, da je med njimi samo pet takih, ki izrazito korelirajo z dolžino demokratične tradicije v posameznih deželah. Med temi petimi lestvicami pa so kar štiri povezane z vrednotenjem svobode in enakosti: lestvici nekonformizma in družbene participacije, ki ju lahko razumemo kot indikatorja duhovne in politične svobode, ter lestvici ekonomske in politične enakosti; lestvica »kapitalizma«, ki se nanaša na ekonomsko svobodo lastnikov kapitala, pa nima nikakršne zveze z omenjenimi lestvicami (Makarovič, 1994).

V izboru iz Marxovih Ekonomsko-fi lozofskih rokopisov, ki obsega skupno 25.000 besed – izpustil sem citate drugih avtorjev in druge dele besedila, ki so z vidika vrednot nezanimivi – sem našel skupno 24 omemb svobode in 20 omemb enakosti, večinoma v izrazito pozitivnem kontekstu. Štirikrat je bila svoboda omenjena kot negativna, v zvezi s svobodo kapitalističnega izkoriščanja, petkrat pa je bila kritizirana enakost v smislu »surovega« komunizma. Marat, kot predstavnik buržoazne revolucije, pa dvoumnosti problema svobode seveda ne vidi in jo vrednoti spričo tega seveda izrazito in enoznačno pozitivno.

Prejšnje ugotovitve postanejo razumljivejše, če jih gledamo v zgodovinskem kontekstu. Upor proti neenakosti in zatiranju, ki vlada v neki družbi, poteka seveda praviloma v imenu nasprotnih vrednot, torej v imenu enakosti in svobode, kot nazorno kaže primer krščanstva. Isto velja tudi za kapitalizem kot upor proti fevdalni hierarhiji, ki je zagovarjala stanovske razlike in pokorščino vladajočim. Ko se je kapitalistični razred povzpel na oblast, pa je doživel seveda podobno preobrazbo kot pred njim že krščanstvo. Še naprej je sicer zagovarjal svobodo, vendar je zdaj pod tem pojmom razumel predvsem svobodo lastnikov kapitala


34

ter je zato enakost zanj postala manj zaželena. Zato nastopi zdaj komunizem, kot kritika kapitalizma. Tudi ta seveda zagovarja svobodo in enakost, kritičen pa je do kapitalistične svobode trgovanja in bogatenja. Ko se komunisti povzpnejo na oblast, pa zavzamejo tudi oni kritičen odnos do enakosti. S tem lahko razložimo tudi presenetljivo podobnost med Stalinom in Kardeljem: oba namreč nastopata s stališča vladajočega komunističnega razreda.

Poseben problem pa predstavlja fašizem. Ta namreč vrednoti tako svobodo kot tudi enakost negativno ter torej nastopa kot nekakšen predkapitalistični, fevdalni anahronizem. Toda upoštevajmo, da fašizem sledi neposredno komunistični revoluciji v Rusiji in je torej očitno predvsem reakcija nanjo. Medtem ko je komunizem po svojih vrednotah progresiven, enako kot socializem, kapitalizem pa konservativen, je fašizem reakcionaren. Iz strahu pred prihodnostjo naredi obraten premik in se zateče v preteklost. V praksi je sicer komunistični totalitarizem dokaj podoben fašističnemu, vendar moramo komunistično prakso vseeno razlikovati od komunističnih vrednot. Ljudje so sami tvorci svoje zgodovine, toda to počnejo v okoliščinah, ki si jih niso sami izbrali, kot je ugotovil že Marx.

Etično obzorje človeka se tako kljub vsemu širi bolj in bolj. Poglavitni dejavnik te širitve pa so, čeprav zveni paradoksalno, prav prikrajšane in tlačene ljudske množice. Ker tvorijo večino človeštva, so namreč prav one nosilke univerzalnih vrednot, v

Documents

GLOBALIZACIJA V DOBRO ALI ZLO? · Vendar raba besedne zveze »v dobro ali zlo« ob »globalizaciji« v naslovu zbornika ni zavajajoča. Prav nasprotno, razlog zanjo je jasna aluzija