G. B. Shaw, T. Mann, T. W. Adorno � Spisi o Wagnerju

George Bernard ShawThomas Mann

Theodor W. Adorno

Spisi o Wagnerju

Založba Univerze v Novi Gorici

2015

Izdala in založila: Založba Univerze v Novi Goricihttp://www.ung.si/sl/zalozba

George Bernard Shaw, Thomas Mann, Theodor W. Adorno

SPISI O WAGNERJU1. natis

George B. Shaw, The Perfect Wagnerite. cThe Society of Authors, on behalf of the GeorgeBernard Shaw Estate

Thomas Mann, Leiden und Größe Richard Wagners und Richard Wagner und “Der Ringdes Nibelungen”, In: Thomas Mann, Gesammelte Werke in dreizehn Bänden. Band IX.Reden und Aufsätze 1. c S. Fischer Verlag GmbH, Frankfurt am Main 1960, 1974, S. 363

Theodor W. Adorno, Versuch über Wagner. c Suhrkamp Verlag Frankfurt am Main 1952.All rights reserved and controlled through Suhrkamp Verlag Berlin

Theodor W. Adorno, Zu dem Buch, das so viele Diskussionen entfesselte. In: Die Zeit, Nr. 41,9. oktober 1964. All rights reserved and controlled through Suhrkamp Verlag Berlin

Prevod, spremna beseda, opombe in podnapisi k slikam: Simon ŠircaStrokovni pregled: Peter Bedjanič, Žiga Stanǐc, Nataša ZagerJezikovni pregled: Katja PaladinOblikovanje naslovnice: Gregor Franken

Natisnila tiskarna Littera Picta v nakladi 200 izvodovLjubljana 2015

CIP — Kataložni zapis o publikacijiNarodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

78(430):929 Wagner R.792:82–1

SPISI o Wagnerju / George Bernard Shaw, Thomas Mann, Theodor W. Adorno; [prevod,spremna beseda, opombe in podnapisi k slikam Simon Širca]. — 1. natis. — V Novi Gorici:Založba Univerze, 2015

Vsebina: Popolni wagnerjanec = The perfect Wagnerite / George Bernard Shaw. Trpljenjein velǐcina Richarda Wagnerja = Leiden und Größe Richard Wagners; Richard Wagner inNibelungov prstan = Richard Wagner und Der Ring des Nibelungen / Thomas Mann. Poskuso Wagnerju = Versuch über Wagner; O knjigi, ki je sprožila toliko razprav = Zu dem Buch,das so viele Diskussionen entfesselte / Theodor W. Adorno

ISBN 978–961–6311–91–5281542400

Copyright c 2015 Založba Univerze v Novi Gorici.Vse pravice pridržane. Razmnoževanje in fotokopiranje dela v celoti ali po delih brezpredhodnega dovoljenja Založbe Univerze v Novi Gorici je prepovedano.

V počastitev 150. obletnice krstne uprizoritveTristana in Izolde (München, 10. junija 1865)

q qpqqqq

���

� ���q �q� ��

��� ���

�

� q

�

q? qpp� 86� 86

� q ����q q

� q� q

���

��

iv

Vsebina

Spremna beseda vii

G. B. Shaw: Popolni wagnerjanec 1Predgovor k prvi nemški izdaji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 3

Predgovor k drugi izdaji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 6

Predgovor k prvi izdaji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 7

Popolni wagnerjanec 9

Predhodne spodbude . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 9

Nibelungov prstan . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 10

Rensko zlato . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 10

Wagner kot revolucionar . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 21

Valkira . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 25

Siegfried . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 30

Siegfried kot protestant . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 39

Somrak bogov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 48

Zakaj si je premislil . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 58

Wagnerjeva lastna razlaga . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 65

Glasba v Prstanu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 70

Stara in nova glasba . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 77

Devetnajsto stoletje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 80

Glasba prihodnosti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 83

Bayreuth . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 84

T. Mann: Trpljenje in veličina Richarda Wagnerja 103

T. Mann: Richard Wagner in Nibelungov prstan 155

v

vi

T. W. Adorno: Poskus o Wagnerju 187Predgovor . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 189

1 Družbeni značaj . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 191

2 Gesta . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 205

3 Motiv . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 217

4 Zvočnost . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 233

5 Barva . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 241

6 Fantazmagorija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 253

7 Glasbena drama . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 263

8 Mit . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 277

9 Bog in berač . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 289

10 Himera . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 299

T. W. Adorno: O knjigi, ki je sprožila toliko razprav 311

Literatura 315

Kazalo oseb, likov in del 319

Spremna beseda

Kakor slepeči svetilniki stojijo — približno četrt stoletja vsaksebi — trije vélikispisi o Wagnerju iz stoletja po skladateljevi smrti. Shawov Popolni wagnerjanec(1898), Mannovo Trpljenje in veličina Richarda Wagnerja (1933) in Adornov Po-skus o Wagnerju (1952) niso zgolj edinstveni literarni pomniki; vsak zase obenemtudi nepozabno osvetljujejo fin de siècle, mrzlǐcno, negotovo obdobje weimarskerepublike in čas, ko so v globinah človeških duš še izzvenevale strahote drugesvetovne vojne.

V Popolnem wagnerjancu Shaw analizira Prstan kot prispodobo ali kritikokapitalizma in industrijske revolucije. Danes bi si težko zamislili bolj naravnopovezavo, kot je branje Shawovega duhovitega spisa v luči Chereaujevega “sto-letnega” bayreuthskega Prstana, ob izteku devetnajstega stoletja pa je bilo odkri-vanje tovrstnih konotacij v umetniških delih nekaj svežega in izzivalnega. Idejeza Prstan so se začele porajati že mlademu Wagnerju, zaznamovanemu z anar-histično klimo dresdenske vstaje leta 1849, nato pa skozi desetletja dozorevalev nastavke celostne umetnine, ki mu je nikoli ni uspelo udejanjiti. Podobnomiselno pot je nemara prehodil tudi Shaw, v svojem času eden najvidnejših so-cialistǐcnih duhov, ki se je do jedra svojih preprǐcanj in idej “dokopal podobnokot Wagner, tako da se je v mladosti več kot o čemer koli drugem naučil o glasbi,v kasnejši šoli revolucije pa sejal divje seme mladostniških političnih grehov”in si nazadnje, oborožen s svojim dramskim mojstrstvom, drznil “dodati svojkomentar k temu, kar so doslej že napisali glasbeniki, ki niso revolucionarji, inrevolucionarji, ki niso glasbeniki”. Shawa torej s pričujočim prevodom predstav-ljamo ne le kot ostrega kritika družbe, temveč tudi kot odličnega poznavalca inpronicljivega komentatorja operne glasbe in njene dramatske srži, o kateri jemogel sam kot izvrsten dramatik gotovo kvalificirano presojati.

Leta 1932, ob bližajoči se petdeseti obletnici Wagnerjeve smrti, je münchen-ska podružnica Goethejevega društva Thomasa Manna zaprosila za jubilejni go-vor, s katerim bi počastili spomin na vélikega nemškega umetnika. Mann je imelsvoj slavni govor 10. februarja 1933 v vélikem avditoriju münchenske univerzein se z njim, ne da bi tedaj to vedel, poslovil od Nemčije, ki je že strmoglavljala vnacistično brezno: Hitler je bil imenovan za kanclerja 30. januarja 1933, Bavar-ska pa je doživela svoj Gleichschaltung 9. marca 1933. Mannova izbrušena, bo-

vii

viii

gato diferencirana študija, ki jo je kasneje nekoliko predelal in razširil v končnoobliko s spisom Trpljenje in veličina Richarda Wagnerja, je izzvala ostre, nacio-nalistično zaznamovane odzive. Njihov vrhunec je bil pamflet Protest Wagnerje-vega mesta Münchna, ki ga je približno dva meseca po predavanju podpisalo šti-rideset kulturnikov in drugih javnih oseb, tudi direktor bavarske državne opereHans Knappertsbusch ter skladatelja Richard Strauss in Hans Pfitzner. Mann jev Trpljenju in veličini zapisal: “Dejansko lahko ob ne zgolj površinskem, tem-več strastnem in občudujočem pogledu rečemo — in ob tem tvegamo, da bomonapačno razumljeni — da je Wagnerjeva umetnost z najvišjo močjo volje in in-teligence monumentaliziran in na raven genialnosti povzdignjen diletantizem.Že sama ideja o združitvi umetnostnih zvrsti ima v sebi nekaj diletantskega, inče teh zvrsti ne bi z vso silo podvrgel svojemu neizmernemu izraznemu geniju,bi tudi ostala na ravni diletantstva.” Takó polemǐcne misli je bilo seveda trebabrati v kontekstu, vendar menda nihče od podpisnikov ni niti prebral Manno-vega spisa niti poslušal njegovega govora, v katerem se je po lastnih besedahzaradi slavnostnega značaja predavanja namenoma odrekel še večji “psihološkiostrini”. Nekateri so zato kasneje svoje dejanje obžalovali in so se celo javnoopravičili, vendar je bila škoda že narejena: Mann, tedaj že nobelovec, še predkratkim pojem nemške literature in misli, je tako rekoč čez noč padel v nemilost.Z jubilejnim predavanjem o Wagnerju se je podal na pot v tujino in se tam za-radi vse bolj sovražnega ozračja v domovini odločil, da z družino vred Nemčijozapusti. Vanjo se — razen ob krajših obiskih po vojni — ni vrnil nikoli več.

Za marsikoga je Trpljenje in veličina Richarda Wagnerja najtehtnejša ana-liza Wagnerjevega genija, kar jih je bilo kdaj napisanih. V luči omenjenih doga-janj med Mannovim predavanjem in izbruhom vojne jo logǐcno nadaljuje krajšispis Richard Wagner in Nibelungov prstan, zapis predavanja, ki ga je imel Mann16. novembra 1937 na Univerzi v Zürichu ob uprizoritvi Prstana v züriškemmestnem gledališču. Mannova spisa se dopolnjujeta tako naravno, da smo seodločili v pričujočo zbirko spisov vključiti oba.

V svojem Poskusu o Wagnerju ni bil Adorno nǐc bolj prizanesljiv do nemškegaglasbenega velikana kot Mann. V Wagnerjevem opusu je Adorno videl pomnikizjalovljenim idealom (marčne) revolucije, usedlino, v kateri sta do neprepoznav-nosti združena odklanjanje sodobnega kapitalistǐcnega ustroja sveta in po drugistrani sprejemanje prav tistih formalnih elementov in struktur, na katerih taksvet temelji. V iskanju ideoloških korenin nacizma se je Adorno spoprijel šez Wagnerjevim antisemitizmom in s to eksplozivno mešanico sprožil še silnejšiplaz polemik kot Mann. Proti očitkom, da je na Wagnerja nebrzdano izlil tolikšengnev, se je moral braniti zlasti po vojni, ko je poskušal svojo razpravo bralcempredočiti v manj črno-beli luči, pa vendar vztrajati pri kontrastih med črnim inbelim. V “pojasnilu” ob ponovni objavi svoje knjige (pri nas na strani 311) jezapisal: “Iz klasika tretjega rajha — edinega, na katerega so se oblastniki lahkospecifično sklicevali — je nastala nacionalna travma. V sodobni nemški zavestinjegovo ime pomeni nekaj mučno nerazrešenega. Še vedno naj bi predstavljalnemško kulturo — pa vendar je v najbolj otipljivem smislu neločljiv od izbruha

ix

barbarstva. Vsa sodobna glasba se je razvila skozi upor proti njegovi prevladi— pa vendar pri njem že najdemo zasnovo za sleherni njen element. Pripisujejomu estetsko velǐcino — pa vendar nista usodna njegova osebnost in mišljenje,temveč se njegove stvaritve same izkazujejo kot nekaj krhkega, ne da bi to vsedo danes kakor koli škodilo njihovi moči.” Res je: ta sijajna, od tovrstnih kon-fliktov kar razžarjena študija Wagnerjevega značaja in njegove glasbe odmevaše danes. Skupaj s prevodom Shawove knjižice in Mannovih spisov jo zdaj zveseljem prepuščamo v branje slovenskemu bralcu.

Zahvale

Kot že pri svojem prevodu Wagnerjeve Opere in drame pred dvema letoma semtudi pri izdaji Spisov o Wagnerju užival prijazno podporo prof. dr. Danila Zavr-tanika, rektorja Univerze v Novi Gorici (UNG), in prof. dr. Sama Staniča, dekanaFakultete za aplikativno naravoslovje UNG in vélikega prijatelja dobrih knjig.Obema se lepo zahvaljujem. Neutrudna gospa Mirjana Frelih, vodja založništvaUNG, je skrbno urejala vso logistiko in urno premagovala ovire, ki so se knjiginenehno postavljale na pot. Gospodu Petru Bedjanǐcu, dr. Žigi Staniču in gospeNataši Zager sem hvaležen za skrbno recenzijo prevoda teh zahtevnih spisov,v katerih mrgoli navzkrižnih sklicevanj z vseh področij človeške kulture in kiterjajo res pozorno in zavzeto branje.

Pri izbiri, izdelavi in posredovanju slikovnega materiala ter pridobivanju pra-vic za ponatis so mi pomagali: Sarah Baxter (Society of Authors, Estate of GeorgeBernard Shaw), Elisa Diallo (S. Fischer Verlag), Janika Rüter in dr. Manuel Qui-rin (Suhrkamp Verlag), Monika Rittershaus, dr. Andrea C. Röber (Komische OperBerlin) in Sandra Haupt (Fotothek/Digitalisierungszentrum, Klassik Stiftung Wei-mar, Herzogin Anna Amalia Bibliothek). Tudi njim se najlepše zahvaljujem.

Ljubljana, november 2015

Simon Širca

x

George Bernard Shaw

Popolni wagnerjanecKomentar Nibelungovega prstana

(1898)

Slika 1 — George Bernard Shaw (1856–1950) na sliki, posneti okrog leta 1900, približnoob času pisanja Popolnega wagnerjanca. Foto: Lizzie Caswell Smith.

3

Predgovor k prvi nemški izdaji

Med branjem nemške inačice svoje knjige v rokopisu prijatelja Siegfrieda Trebit-scha1 sem bil presenečen nad nezadostnostjo izrazito negativne razlage, ki semjo podal o Somraku bogov, in sicer v zvezi s tem, da je nepomemben za splošnofilozofsko ogrodje Prstana. Razlaga je v bistvu pravilna; toda način, na kateregasem se bil izrazil, bi utegnil napeljati na sklep, da je bil operni značaj Somrakabogov posledica avtorjeve ravnodušnosti ali pozabljivosti, ki ju je povzročilo pet-indvajsetletno obdobje med prvo zasnovo dela in njegovim dokončanjem. Todačetudi se je Wagner v svojem življenju tako ali drugače spreminjal, gotovo nikolini postal lahkomiseln ali ravnodušen. Zato sem za nemško izdajo dodal nov raz-delek, v katerem opišem, kako je revolucionarna zgodovina zahodne Evrope odliberalne eksplozije leta 1848 do zmedenih poskusov vzpostavitve socialistične,vojaške in občinske uprave v Parizu leta 1871 (z drugimi besedami: od zasnoveWagnerjevega Nibelungovega prstana do dosti kasnejšega dokončanja Somrakabogov) praktǐcno pokazala, da bo odmiranje sedanje družbene ureditve bistvenobolj zapletena reč, kot je to videti v Wagnerjevem Siegfriedu. Zato sem vrinilpoglavje, ki bo morda nekatere bralce izvirnega angleškega besedila spodbudilok temu, da knjigo znova preberejo v nemščini.

V resnici bom kar nekaj časa prisiljen angleške bralce napotovati na to nem-ško izdajo kot najpopolnejšo, ki je trenutno na voljo.

Moj dolg gospodu Trebitschu, ki je iz mene naredil živega nemškega avtorjanamesto zgolj prevedenega angleškega, je neizmeren in me zavezuje k opozo-rilu, da prevajalec ni odgovoren za moje ali Wagnerjeve poglede in da nemškogovorečim narodom posreduje politǐcno kritiko (ki občasno obravnava sodobneavtoritete z evropskim slovesom razumnosti) kot umetnik in izobraženec, ne kotpropagandist. Toda ravno ta naklonjenost, zaradi katere so njegovi prevodi takosijajni, se komu utegne zdeti sumljiva, zato naj nemudoma izjavim, da me naNemčijo vežejo nadvse tesne, naravne vezi. Ne mislite, da mi je pogodu običajniNemec: nikomur ni, niti v njegovi lastni deželi. Toda povprečnež tako ali drugačeni priljubljen nikjer; in ker se noben Nemec nima za povprečneža, bo vsak bralec— kot izjemnež — simpatiziral z mojim odporom do navadne človeške črede.In če že ne morem ljubiti tipǐcnega sodobnega Nemca, ga lahko vsaj pomilujemin razumem. Njegova najhujša hiba je ta, da ne sprevidi, da je mogoče imetikake dobre reči tudi v preobilju. Ker je prepričan, da so čut za dolžnost, marlji-vost, izobrazba, zvestoba, domoljubje in dostojnost dobre reči — in velikodušnopriznam, da pravzaprav res niso slabe, če so zmerno in skrbno odmerjene obpravem času in na pravem kraju — se jim brez sramu in občutka za mero vdajaob sleherni priložnosti. Zagrešil bo strašne zločine, če mu zločin predstavite kotdel njegovih dolžnosti; njegova obsedenost z delom je pogubnejša od zasvoje-nosti s pijačo; če lahko svojim sinovom omogoči gimnazijsko izobrazbo, bosteugotovili, da je trem od petih um nepopravljivo ohromel sprǐco preizkusov zna-

1 Siegfried Trebitsch (1869–1956) je bil avstrijski dramatik, pesnik in prevajalec. V nemščino jeprevedel mnoga Shawova dela, tudi Popolnega wagnerjanca.

4 Popolni wagnerjanec æ Predgovori

nja, skozi katere bi se lahko nekaznovano prebil kvečjemu popoln trdobučnež;če je kralj domoljuben in spoštovanja vreden (le redki kralji so), mu postavljaspomenike in ga povzdiguje nad Karla Velikega in Henrika Ptǐcarja2. Ko pa srečagenija, ga nagonsko užali, izstrada in — če je le mogoče — pahne v ječo in umori.

Seveda si ne umišljam, da sem jaz popoln. Sam bog ve, da se moram iz dnevav dan neusmiljeno spopadati s tem, čemur Nemci pravijo “moji višji vzgibi”. Šepredobro poznam skušnjavo, da bi bil moralen, požrtvovalen, zvest, domolju-ben in spoštovan ter da bi o meni govorili samo dobro. Toda borim se z njoin jo — kolikor to dopušča človeška krhkost — tudi premagujem, medtem kose ji Nemec predaja brez zadržkov ali premisleka in je dejansko celo ponosenna svojo gorečno nezmernost in neobrzdanost. Nǐc ga ne more ozdraviti te ob-sedenosti. Lahko se konča v stradežu, v pogubni obdavčitvi, v zatrtju slehernesvoboščine zavoljo novih družbenih eksperimentov in reforme zastarelih usta-nov, v snobovstvu ali nagnjenosti k podkupovanju, v malikovanju ali vseprisotnitiraniji, v katero ga njegov zdravnik in njegov šolski ravnatelj, njegov odvetnikin njegov duhovnik prisiljujejo močneje kot kateri koli uradnik ali vadbeni ser-žant. Vse to ni pomembno — ta obsedenost se spodobi, pravi Nemec, torej morabiti dobra in v njej ni mogoče pretiravati; kdor se ji upira, je gotovo nepridi-prav. Celo socialni demokrati v Nemčiji se od ostalih razlikujejo samo po tem,da so akademsko pravovernost razpeli preko meja človeške vzdržljivosti — celonemške vzdržljivosti. Tudi sam sem socialist in demokrat, junak stotih govor-niških odrov, eden izmed vodij najvidnejših socialističnih združenj v Angliji. Vangleškem socializmu sem ravno tako opazen, kot je Bebel3 v nemškem; todaali domnevate, da me nemški socialni demokrati prenašajo? Niti najmanj. Nem-ške tovariše sem znova in znova moledoval, naj me sprejmejo pod svoje okrilje.Zavzemal sem se za združitev superproletarcev vseh dežel. Poudarjal sem, danemška socialnodemokratska stranka na svojih kongresih v zadnjih desetih letihni storila ničesar, razen tega, kar sem ji svetoval že deset let pred tem, in da senjena pot blešči od beline kosti socialističnih praznoverij, ki smo jih na grmadisežgali jaz in moji tovariši fabijci4. Brez haska. Prav malo jim je mar, ali semsocialist ali ne. Edino, kar hočejo vedeti, je, ali sem pravoveren. Ali so moji re-volucionarni pogledi pravilni? Ali spoštujem revolucionarne avtoritete? Ker semiskren svobodomislec, name gledajo tako, kot policaj gleda na polnočnega zmi-kavta ali berlinski meščan na sumljivega tujca. Sprašujejo me: “Ali verjamete, daje bil Marx vseveden in nezmotljiv; da je bil Engels njegov prerok; da sta Bebelin Singer njegova navdahnjena apostola ter da je Kapital biblija?” V svoji nedol-žnosti se tedaj poskušam čim prej oprati te obtožbe lahkovernosti in nevednosti

2 Heinrich der Vogler (876–936), saški vojvoda od leta 912 in nemški kralj od leta 919 do svojesmrti. Kot kralj nastopa v Wagnerjevem Lohengrinu.

3 Ferdinand August Bebel (1840–1913) je bil nemški marksist, soustanovitelj Nemške socialno-demokratske stranke. Stranko je nekaj časa vodil skupaj s Paulom Singerjem (1844–1911), ome-njenim v nadaljevanju besedila.

4 Društvo fabijcev (Fabian Society), imenovano po starorimskem vojskovodji Kvintu Fabiju ‘Obo-tavljivcu’, je najstarejša britanska organizirana skupina levo usmerjenih politǐcnih mislecev. Usta-novljeno je bilo leta 1884 in je v svoje vrste kmalu privabilo vodilne intelektualce pozne viktori-janske dobe, med njimi tudi Shawa, Herberta G. Wellsa in zakonca Woolf.

5

in jim iskreno zagotovim, da obvladam desetkrat toliko ekonomije in stokrat večpraktičnega upravljanja, kot ju je znal Marx; da sem Engelsa osebno poznal in gacenil kot bistroumnega in ljubeznivega starega veterana leta 1848, ki je preziralsodobni socializem; da sta Bebel in Singer moža z meni sorodnimi strastmi, ase mi zdita precej manj dovršena; ter da sem prebral Kapital okrog leta 1882in ga še vedno pojmujem kot eno najpomembnejših knjig devetnajstega stoletjazaradi njene moči, da spreminja mišljenje svojih bralcev — kljub njeni vpra-šljivi kapitalistǐcni ekonomiji, njeni paradi citatov iz knjig, ki jih avtor bodisi niprebral bodisi ni razumel, njenemu malǐcenju algebrajskih formul in splošnemuprizadevanju, da mojstrovino propagandističnega žurnalizma in preroškega ob-toževanja skrije pod krinko suhoparne znanstvene razprave takšne vrste, kot sojih morali prebavljati ljudje leta 1860, ko je bila vsaka namišljeno znanstvenaknjiga sprejeta kot biblija. V tistih časih sta bila Darwin in Helmholtz5 resničnacerkvena očeta; nihče ni hotel poslušati religije, poezije ali retorike, tako da se jebil celo socializem prisiljen imenovati ‘znanstven’ in napovedati revolucijo — kotda bi bila nekakšen komet — z izračunom, utemeljenim v ‘zakonih zgodovine’.

Na mojo osuplost so bile te razumne pripombe sprejete kot strašno bogoklet-stvo; noben strankarski časopis ni smel natisniti niti ene same moje besede; šerevizionisti sami so ugotovili, da jim je škandal mojega krivoverstva škodil bolj,kot jim je koristila moja podpora; naposled me je nemško socialnodemokratskogibanje izobčilo ravno v trenutku, ko sta mi po Trebitschevi zaslugi nemško me-ščanstvo in plemstvo začela izkazovati naklonjenost, pri čemer sta ju zapeljalaveselje ob igranju z ognjem ali morda Agnes Sorma v vlogi Candide6.

Kaj se od tod naučimo? Ko Nemec — s tem, da postane socialni demokrat —odvrže vse spone konvencij in se osvobodi pokornosti uveljavljeni veri, zakonu,redu, domoljubju in učenosti, svojo prostost nemudoma izkoristi za to, da sinatakne še močnejše okove; izžene antimilitariste z najbolj krvoželjno, proti tuj-cem usmerjeno borbeno vnemo; in cesarju priskrbi razlog za zahvalo nebesom,da je bil rojen v sorazmerno svobodnem in laodicejsko strpnem okolju kralje-vega plemstva in ne v kalvinističnem fanatizmu in pikolovstvu marksizma.

Utegnete me torej vprašati, zakaj pravim, da me na Nemčijo vežejo nadvsetesne, naravne vezi. Zelo preprosto zato, ker bi bil od samega obupa propadelže v svoji mladosti, če se pred mojimi očmi ne bi razpiral svet, ustvarjen med

5 Charles Robert Darwin (1809–1882), oče teorije evolucije, in Hermann Ludwig Ferdinand vonHelmholtz (1821–1894), eden zadnjih vélikih polihistorjev.

6 Slavna nemška gledališka igralka Agnes Sorma (1862–1927), znana kar kot “nemška SarahBernhardt”. Candida (1898) je Shawova zgodnja drama, ki prikazuje zakon anglikanskega župnikain krščanskega socialista Jamesa Morella — na knjižni polici ima “Fabijske spise, [Morrisov roman]Sanje Johna Balla, Marxov Kapital in pol ducata drugih temeljnih del socializma — in njegove ženeCandide. Ob nekem osebnem politǐcnem neuspehu leta 1904 se je Shaw v navalu besa znesel nadvsemi, ki so imeli kar koli opraviti s premierno uprizoritvijo Candide 3. marca 1904 v berlinskemNovem gledališču v režiji Maxa Reinhardta. Trebitschu je pisal: “Nikar mi ne pošiljajte telegramovs čestitkami o tisti trapasti stari Candidi! K hudǐcu s Candido! Agnes Sorma je tepka, Reinhardtšušmar, Kerr slepar, Gold imbecil, Duesel prevarant, Heimann štor, Holländer pametnjakovič, Mor-genstern osel, Osborn butelj, Zieler trap, Frisch bedak, Stucken čvekač, Kayssler teslo in Kahanetrdoglavec.” [7]

6 Popolni wagnerjanec æ Predgovori

vladavino vélike nemške dinastije, ki se je pričela z Bachom in se menda še ne bonehala z Richardom Straussom. Niti za trenutek ne domnevajte, da sem se svojeumetnosti izučil od angleških piscev. Res je, pokazali so mi, kako naj ravnam zangleškimi besedami; toda če bi bila to meja mojega znanja, moja dela nikoli nebi prečkala Rokavskega preliva. Moji učitelji so bili učitelji univerzalnega jezika:to so bili — če se selim z enega vrha na drugega — Bach, Händel, Haydn, Mozart,Beethoven in Wagner. Če bi Nemci razumeli katerega koli od teh mož, bi gaobesili. Na srečo jih niso razumeli in so jih torej zanemarjali, dokler niso bili podrušo, potem pa so se naučili z lahko vestjo plesati po njihovih melodijah. Zaradinjih Nemčija ostaja posvečena kot sveta dežela kapitalistǐcne dobe, prav takokot je Italija — zavoljo svojih slikarjev — sveta dežela zgodnje nevulgariziranerenesanse, Francija — zavoljo svojih graditeljev — dobe krščanskega viteštva invere ter Grčija — zavoljo svojih kiparjev — periklejske dobe.

Te svete dežele so moje domovine. V njih sem resnǐcno doma: vse moje deloni nič drugega kot poskus, da bi ves svet spravil pod okrilje tega posvečenja.

O plemeniti, spoštljivi, skrbni, domoljubni, pogumni, marljivi nemški bralec,ti, ki si se bal samo boga in svoje lastne vesti, zdaj pa se ne bojiš ničesar! Predteboj leži moja knjiga. Iskreno si želim, naj ti naredi veliko dobrega!

George B. ShawLondon, 23. oktober 1907

Predgovor k drugi izdaji

Priprava druge izdaje te knjižice je menda najbolj neprǐcakovana pisateljska na-loga, pred katero sem se doslej znašel. Ob prvem izidu sem bil dovolj nehvale-žen, da sem založniku očital tisk — kot sem mislil — večjega števila izvodov, kotbi jih še tako vnet wagnerjanec kadar koli utegnil prodati. Toda izkazalo se je,da prav vsak dan v letu, z nedeljami vred, prodajo po en izvod, in tako je postal,kot sonce hodi po nebu, potreben ponatis.

Razen nekaj nepomembnih besednih spodrsljajev nisem našel nǐcesar, kar bibilo v tej izdaji treba spremeniti. Kot ponavadi so edini ugovori, ki jih je knjigaizzvala, uperjeni proti v njej zabeleženim dejstvom, ne proti v njej izraženimmnenjem. Obstajajo ljudje, ki ne prenesejo sporočila, da je bil njihov junak ude-ležen v vstaji skupaj s slavnim anarhistom; da ga je policija iskala s tiralico; daje pisal revolucionarne pamflete; in da je njegova upodobitev Nibelheima pod Al-berichovo vladavino pesniška vizija nereguliranega industrijskega kapitalizma,kot ga je Nemčija v sredini devetnajstega stoletja spoznala iz Engelsovega delaPoložaj delavskega razreda v Angliji. Ta dejstva mrzlično zanikajo in izjavljajo,da sem jih povezal z Wagnerjem v izbruhu nesmiselne sprevrženosti. Žal mi je,da sem jih prizadel, in pozivam velikodušne založnike k izdaji novega Wagner-jevega življenjepisa, ki ga bo prikazal kot nesporno sodobnega in ortodoksnegadvornega glasbenika ter kot steber najbolj izbranih dresdenskih krogov. Ver-

7

jamem, da bi se takšno delo dobro prodajalo in da bi ga z zadovoljstvom inobčutkom utehe brali številni ljubitelji Wagnerjeve glasbe.

Kar zadeva mojo, za nekatere zelo sporno uvrstitev Somraka bogov v katego-rijo vélike opere [grand opéra], nimam česa dodati ali preklicati. Takšna oznakaje zame tako neposredno dejstvo kot dresdenska vstaja ali policijska tiralica, no-čem pa si umišljati, da se z njim lahko spoprime vsakogaršnja presoja. Ljudje, kijim je bolj kot resna glasbena drama ljuba vélika opera, mi seveda zamerijo, dasem značilno véliko opero uvrstil nižje kot resno glasbeno dramo. Prav tako bigodrnjal običajni ljubitelj Shakespeara, ker sem njegove priljubljene, bolj ceneneigre — najznačilnejša med njimi je Kakor vam drago — uvrstil nižje od resničnoshakespearovskih iger, kot je Milo za drago. Ne morem pomagati. Splošno prilju-bljene drame in opere imajo morda neizmerno vrednost kot očarljive fantazije,toda pesnikova najbolj iskrena vizija sveta mora vselej imeti prednost pred šetako lepo podobo norčevega raja.

Ker so očitno angleški wagnerjanci še vedno pod vtisom, da je Wagner zložilopero Rienzi v svoji mladosti, Tannhäuserja in Lohengrina v svojih srednjih le-tih in šele kasneje Prstan, jih smem nemara spomniti, da je bil Prstan rezultatpolitičnih pretresov, ki so se zgodili, ko je bil Wagner star šele šestintrideset let,pesnitev pa je dovršil v starosti štiridesetih let, ko so bila pred njim še tri de-setletja ustvarjanja. Ta pesnitev je ravno toliko prvi Wagnerjev spis iz političnefilozofije, kot je opera Vile njegov prvi zapis v romantični operi. Poskus, da binjenega duha poustvaril dvajset let kasneje, ko je zložil tudi glasbo za Somrakbogov, je bil poskus, da bi dresdenske barikade oživil v templju svetega grala.Samo tisti, ki jim nikoli ni bilo treba preživeti kakega političnega navdušenja,lahko verjamejo, da bi tak poskus lahko uspel.

George B. ShawLondon, 1901

Predgovor k prvi izdaji

Ta knjiga je komentar o Nibelungovem prstanu, Wagnerjevem glavnem delu. Po-nujam jo tistim navdušenim občudovalcem Wagnerja, ki niso zmožni slediti nje-govim idejam in niti najmanj ne razumejo Wotanove dileme, čeprav so zgroženinad nespoštljivostjo filistejcev, ki odkrito priznavajo, da se jim zdijo pripombetega boga prepogosto dolgočasne in nesmiselne. Toda biti Wagnerju naklonjentako, kot je pes zvest svojemu gospodarju — tako, da si človek z njim deli nekajosnovnih idej, želja in čustev, sicer pa časti njegovo superiornost, ne da bi jo ra-zumel — ni pravo wagnerjanstvo. Pa vendar brez zaloge idej, skupnih učitelju inučencu, ni mogoče narediti nǐc boljšega. Žal se ideje Wagnerja revolucionarja izleta 1848 ne prenašajo niti skozi izobraževanje niti skozi izkušnje angleških inameriških džentelmenskih amaterjev, ki so skoraj vedno le politǐcni omlednežiin ki se komaj kdaj družijo z revolucionarji. Zgodnji poskusi prevajanja njegovihštevilnih pamfletov in spisov v angleščino so se končali v smešnih mešanicah čis-

8 Popolni wagnerjanec æ Predgovori

tih nesmislov in najabsurdnejšega izkrivljanja njegovih idej v ideje prevajalcev.Zdaj imamo prevode, ki so interpretativne mojstrovine in pomenijo tehten pri-spevek k naši literarni zakladnici. Toda ne zato, ker njihov avtor, gospod AshtonEllis, nemško besedišče pozna bolje od svojih predhodnikov, temveč preprostozato, ker obvladuje Wagnerjeve ideje, ki so bile njim nepredstavljive.

S to knjigo želim zgolj posredovati ideje, ki najverjetneje manjkajo v misel-nem aparatu konvencionalnega Angleža. Do njih sem se dokopal podobno kotWagner, tako da sem se v mladosti več kot o čemer koli drugem naučil o glasbi,v kasnejši šoli revolucije pa sejal divje seme mladostniških političnih grehov. Takombinacija v Angliji ni ravno obǐcajna; in ker se zdi, da sem doslej njen ediniobče razumljivi izid, si drznem dodati svoj komentar k temu, kar so doslej ženapisali glasbeniki, ki niso revolucionarji, in revolucionarji, ki niso glasbeniki.

George B. ShawLondon, 1898

Literatura

[1] Stanislav Osiakovski, History of Robert Macaire and Daumier’s Place in it,The Burlington Magazine, Vol. 100, No. 668 (november 1958), str. 388.

[2] Stewart J. Brown, The Reform and Extension of Established Churches in theUnited Kingdom, 1780–1870, v zborniku: The Dynamics of Religious Re-form in Northern Europe, 1780–1920, K. Robbins (urednik), Leuven Univer-sity Press, Leuven 2010, str. 37.

[3] Percy B. Shelley, The Selected Poetry and Prose, The Modern Library, NewYork 1951.

[4] Robert Browning, The Poems, Vol. 1, Penguin Books, London 1981, str. 698.

[5] Peter Calvocoressi, Kdo je kdo v bibliji, Državna založba Slovenije, Ljubljana1993.

[6] George B. Shaw, The Impossibilities of Anarchism, Fabian Tract No. 45, TheFabian Society, London 1893.

[7] George B. Shaw, Letters to Siegfried Trebitsch, Samuel A. Weiss (ur.), StanfordUniversity Press, Stanford 1986.

[8] Jörg Oberste, Der Schatz der Nibelungen. Mythos und Geschichte, GustavLübbe Verlag, Bergisch Gladbach 2008.

[9] Prosper O. Lissagaray, Zgodovina pariške komune 1871, Cankarjeva založba,Ljubljana 1952.

[10] Thomas S. Grey, “Eine Kapitulation:” Aristophanic Operetta as Cultural War-fare in 1870, v zborniku: Thomas S. Grey (ur.), Richard Wagner and hisWorld, Princeton University Press, Princeton 2009, str. 87.

[11] Richard Wagner, Gesammelte Schriften und Dichtungen, E. W. Fritzsch, Leip-zig 1871, 1872, 1873, 1883.

[12] Arthur Schopenhauer, Svet kot volja in predstava, Slovenska matica, Ljub-ljana 2008.

[13] Ernest Newman, The Life of Richard Wagner, Vol. 1 (1813–1848), Vol. 2(1848–1860), Vol. 3 (1859–1866), Vol. 4 (1866–1883), Alfred A. Knopf, NewYork 1966.

[14] Richard Wagner, Opera in drama, Založba Univerze v Novi Gorici, NovaGorica 2013.

[15] Igor Stravinsky, Robert Craft, Dialogues, University of California Press, Ber-keley, Los Angeles 1982.

315

[16] Kurt Honolka in soavtorji, Svetovna zgodovina glasbe, Mladinska knjiga, Lju-bljana 1983.

[17] Howard E. Smither, History of the Oratorio: Vol. 4: The Oratorio in the Nine-teenth and Twentieth Centuries, University of North Carolina Press, ChapelHill 2000.

[18] Thomas Mann, Leiden und Größe Richard Wagners, Fischer Verlag, Frankfurtam Main 1978.

[19] Thomas Mann, Pro and Contra Wagner, Faber & Faber, London 1985.

[20] Erich Kloss (ur.), Briefwechsel zwischen Wagner und Liszt, Breitkopf und Här-tel, Leipzig 1910, 1912.

[21] Friedrich Nietzsche, Somrak malikov, Primer Wagner, Ecce homo, Antikrist,Slovenska matica, Ljubljana 1989.

[22] Friedrich Nietzsche, Človeško, prečloveško, Slovenska matica, Ljubljana2005.

[23] Richard Wagner, Tagebuchblätter und Briefe an Mathilde Wesendonck, 1853–1871, 11., pregledana izdaja, Alexander Duncker, Berlin 1904.

[24] Charles Baudelaire, Spleen, Cankarjeva založba, Ljubljana 1992.

[25] Familienbriefe von Richard Wagner, 1832–1874, Alexander Duncker, Berlin1907.

[26] Georg Philipp Friedrich Leopold von Hardenberg (Novalis), Das philoso-phisch-theoretische Werk, Hans-Joachim Mähl (ur.), Wissenschaftliche Buch-gesellschaft, Darmstadt 1978.

[27] Georg Philipp Friedrich Leopold von Hardenberg (Novalis), Gedichte, InselVerlag, Frankfurt am Main 1987.

[28] Friedrich von Schlegel, Werke in zwei Bänden, Aufbau-Verlag, Berlin, Weimar1980.

[29] Friedrich Nietzsche, Volja do moči, Slovenska matica, Ljubljana 1991.

[30] Friedrich Nietzsche, Onstran dobrega in zlega. H genealogiji morale, Sloven-ska matica, Ljubljana 1988.

[31] Richard Wagners Briefe an Otto Wesendonck, 1852–1870, 3. izdaja, Alexan-der Duncker, Berlin 1905.

[32] Richard Wagners Briefe an Julie Ritter, F. Bruckmann, München 1920.

[33] Johann Peter Eckermann, Pogovori z Goethejem, Cankarjeva založba, Lju-bljana 1959.

316

[34] Charles Baudelaire, Correspondence, Claude Pichois, Jean Ziegler (ur.), Gal-limard, Pariz 1973.

[35] Hans von Wolzogen, Erinnerungen an Richard Wagner, Philipp Reclam jun.,Leipzig 1891.

[36] Immanuel Kant, Kritika razsodne moči, Založba ZRC SAZU, Ljubljana 1999.

[37] Theodor W. Adorno, Gesammelte Schriften in 20 Bänden — Band 17: Musika-lische Schriften IV. Moments musicaux. Neugedruckte Aufsätze 1928–1962:Zur Partitur des “Parsifal”, Suhrkamp Verlag, Berlin 2003.

[38] Theodor W. Adorno, Gesammelte Schriften in 20 Bänden — Band 16: Musi-kalische Schriften I–III: Wagners Aktualität, Suhrkamp Verlag, Berlin 2003.Na spletni strani http://www.adk.de/archivfenster/ je na voljo tudizvočni posnetek predavanja z dne 30. septembra 1963.

[39] Martin Gregor-Dellin, Richard Wagner: sein Leben, sein Werk, sein Jahrhun-dert, Piper Verlag, München, Zürich 1980.

[40] Georg F. W. Hegel, Fenomenologija duha, Analecta, Ljubljana 1998.

[41] Cosima Wagner und Houston Stewart Chamberlain im Briefwechsel, 1888–1908, 2. izdaja, Paul Pretzsch (ur.), Philipp Reclam jun. Verlag, Leipzig 1934.

[42] Richard Wagner, Über die Anwendung der Musik auf das Drama, BayreutherBlätter 2 (november 1879), 313. Glej tudi [11], zv. 10, str. 176.

[43] Theodor W. Adorno, In Search of Wagner, Verso, London 2009.

[44] Karl Marx, Kapital (I. del), Sophia, Ljubljana 2012.

[45] Victor Henle, Richard Wagners Wörterlexikon, Keyser Verlag, Berlin 2011.

[46] Theodor W. Adorno, Hanns Eisler, Komposition für den Film, Bernhard &Rogner, München 1969.

[47] Carl Waack, Tristan und Isolde von Richard Wagner, Breitkopf & Härtel, Leip-zig 1914.

317

318

Kazalo oseb, likov in del

Adler, Guido, 211Alberich, 12–35, 43, 44, 50, 51, 58–65,

71–76, 80, 122, 168, 170, 171,194, 198, 200–202, 214, 279,291, 292, 308

Amfortas, 123, 138, 237, 259, 301Ana Karenina (Tolstoj), 107Anaksimander, 279Anbruch (Schreker), 248Antonij in Kleopatra (Shakespeare), 55Ardinghello (Heinse), 191Arhimed, 42Ariadna (Monteverdi), 274Arnim, Achim von, 138Astarta (Ištar), 106Atena, 250Auber, Daniel François Esprit, 77, 229Avenarius, Cecilia (roj. Wagner), 125

Bach, Johann Sebastian, 6, 77, 80, 120,158

Bakunin, Mihail Aleksandrovič, 22, 58,140, 195, 295

Balzac, Honoré de, 81, 105, 173Barrès, Maurice, 105, 153Baudelaire, Charles, 114, 120, 137, 139,

152, 207, 217, 266Bebel, Ferdinand August, 4, 5Beckmesser, 122, 146, 198, 200, 214,

230, 261, 271Beethoven, Ludwig van, 6, 51, 70, 76,

77, 80–82, 120, 153, 158, 159,211, 217, 223, 227, 237, 244,245, 270, 278, 285

Bekker, Paul, 209, 218, 257Benjamin, Walter, 201

Bennett, William Sterndale, 22Berg, Alban, 215, 244, 247Berkeley, George, 45Berlioz, Hector, 207, 218, 241Bishop, Henry Rowley, 22Bismarck, Otto, 58, 149, 150, 297Bogastvo narodov (Smith), 41Bojevniki na Helgolandu (Ibsen), 38, 52Börne, Karl Ludwig, 149, 203Botticelli, Sandro, 86Brahms, Johannes, 84, 119, 131, 151,

205, 226, 237Brockhaus, Clara, 166Brockhaus, Luise (roj. Wagner), 125Browning, David, 46Bruckner, Anton, 238Brunhilda, 26–30, 37, 43, 48–58, 68–

70, 86–89, 110, 121, 138, 149,164, 168, 174, 193, 194, 230,256, 265, 279, 287, 293, 297,301, 302, 306, 308

Buddenbrook, Thomas, 132Buddenbrookovi (Mann), 132Bulwer-Lytton, Edward, 39Bunyan, John, 23, 78Buonarotti, Michelangelo, 105

Calderón de la Barca, 158Candia, Giovanni Matteo de, 89Candida (Shaw), 5Carlyle, Thomas, 78Carnegie, Andrew, 62Čarobna piščal (Mozart), 82, 83, 229Carolsfeld, Ludwig Schnorr von, 88Čarostrelec (Weber), 74, 79Časopis za družbene raziskave, 189

319

Času neprimerna premišljevanja (Nietz-sche), 115, 205

Cesarska koračnica (Wagner), 60–63, 150Cezar, Julij, 24, 55Chamberlain, Houston Stewart, 223, 271Chavannes, Pierre Puvis de, 223Chopin, Friderik, 205Cohen, Hermann, 264Colenso, John William, 24Colonna, Adriano, 192, 239Cornelius Nepos, 138cvetlične deklice, 258, 260, 306

Dantejeva simfonija (Liszt), 271Darwin, Charles Robert, 5Debussy, Claude, 234Delacroix, Eugène, 152Delescluze, Louis Charles, 60Dickens, Charles, 88, 173Dobson, Henry Austin, 78Dolmetsch, Arnold, 84Don Giovanni, 74Don Giovanni (Mozart), 37, 43, 79, 80,

229Donner, 20, 283Dostojevski, Fjodor Mihajlovǐc, 112, 173Dumas, Alexandre (mlajši), 109Dva tovariša (Eichendorff), 145

Edda, 25, 164, 291Egoizem in gibanje za svobodo (Horkhei-

mer), 189Eichendorff, Joseph von, 145Elegije (Brahms), 84Elizabeta, 213, 214, 302Ellis, Ashton, 8, 23Elza, 239, 245, 254, 255, 286, 287, 302Engels, Friedrich, 4–6, 61, 62Erda, 19, 21, 36, 112, 282, 283, 291,

300Erik, 255Ernani (Verdi), 50Euryanthe (Weber), 257Eva, 278Evripid, 153

Fafner, 14, 19, 20, 25, 26, 31–35, 43–45, 58, 61, 62, 73, 202, 234,287

Fantastična simfonija (Berlioz), 207Fasolt, 14, 19, 25, 32, 73, 199Faust (Goethe), 81, 160, 162, 174Faust (Gounod), 169, 304Feuerbach, Ludwig, 131, 270Fidelio (Beethoven), 229, 274, 278, 285Flaubert, Gustave, 273Francoske narodne delavnice v letu 1848

(Lassalle), 15Freia, 15, 16, 19, 20, 23, 86, 198, 259Freud, Sigmund, 110, 111, 210, 279, 282Fricka, 14, 15, 21, 23, 25–29, 32, 37, 43,

72, 194, 289, 298Froh, 20

Galliffet, marki de, 58, 60Gambra (Balzac), 81George, Stefan, 199, 310Gibichungi, 43, 49–56, 171, 289, 291Glasenapp, Carl Friedrich, 196, 197, 202,

296, 297Gluck, Christoph Willibald, 79Gobineau, Joseph Arthur, 202Goethe, Johann Wolfgang von, 108, 114,

117, 128, 132, 139, 144, 149,160, 162, 166, 174, 306

Götz, Hermann, 83Gounod, Charles, 83, 89, 169, 304Gradbenik Solness (Ibsen), 304Grillparzer, Franz, 115Grisi Giulia, 89Gunther, 49–55, 73, 76, 112, 171Gurnemanz, 121, 198, 256, 287Gutruna, 49, 55, 74, 112, 279

Hagen, 42, 43, 49–56, 69, 112, 171, 217,279, 291

Hamlet (Shakespeare), 43, 78, 159, 165Händel, Georg Friedrich, 6, 84, 89Hans Heiling (Marschner), 257Hanslick, Eduard, 200Harvey, William, 65Haydn, Joseph, 6, 70, 249, 250Hebbel, Christian Friedrich, 171Heckel, Emil, 129, 150Hedda Gabler (Ibsen), 304Hegel, Georg Friedrich Wilhelm, 221, 272,

289, 290, 303, 305Heidegger, Martin, 279

320

Heimskringla, 25Heinse, Wilhelm, 191Helmholtz, Hermann Ludwig von, 5Henrik Ptǐcar, 4, 148Henrik VIII., 65Herrick, Robert, 78Hildebrandt, Kurt, 199, 272Himna nôči (Novalis), 134Hobbes, Thomas, 302Hoffmann, Ernst Theodor Amadeus, 137,

153Holandec, 109, 122, 124, 142, 255, 257,

286Horkheimer, Max, 189Hugenoti (Meyerbeer), 81Hugo, Victor, 58Hunding, 26–29, 71, 194, 288, 297

Ibsen, Henrik, 65, 108, 304Ifigenija na Tavridi (Goethe), 165Iksion, 127Ištar (Astarta), 106Izbirne sorodnosti (Goethe), 108Izolda, 119, 134, 153, 193, 265, 297,

302

Jago, 294Jahn, Ludwig, 292Jezdec in Bodensko jezero (Schwab), 225Jung, Carl Gustav, 282

Kakor vam drago (Shakespeare), 7, 78Kant, Immanuel, 219Kapital (Marx), 4, 5, 63Kapitulacija (Wagner), 63, 150Karel Veliki, 4Klages, Ludwig, 283Klingsor, 112, 138, 198, 200, 256, 260Ko se mrtvi prebudimo (Ibsen), 108Komunistični manifest (Marx, Engels), 61Krupp, Alfred, 62Kundry, 86, 111, 112, 137, 138, 198,

217, 247, 256, 302Kurth, Ernst, 221, 235, 236Kurwenal, 304Kvartet v fis–molu (Schönberg), 310

La favorita (Donizetti), 38Lange, Daniël de, 84

Lassalle, Ferdinand J. Gottlieb, 15, 58Laube, Heinrich, 191Le nozze di Figaro (Mozart), 80Lenbach, Franz von, 122Leonora (Beethoven), 37Leporello, 74Leubald (Wagner), 206Lever, William, 62Levi, Hermann, 196, 197Liszt, Franz, 118, 126, 142, 144, 146,

166, 168, 170, 195, 199, 246,271

Loge, 15–30, 36, 37, 43, 44, 50, 54, 56,59–66, 75, 122, 172, 198

Lohengrin, 112, 122, 193, 254, 287Lohengrin (Wagner), 4, 7, 38, 112, 117,

121–124, 137, 139, 148, 162,163, 167, 169, 195, 206, 208,224, 227, 239–245, 254, 255,277, 278, 285–287

Lope de Vega, 158Lorenz, Alfred, 208, 211, 213–215, 220,

238Lortzing, Gustav Albert, 148, 195Lucia di Lammermoor (Donizetti), 38, 42Lucinda (Schlegel), 134, 135Ludvik II. Bavarski, 64, 117, 135, 284Lukács, György, 296

Macbeth (Shakespeare), 159Magdalena, 198Mahler, Gustav, 230, 248Maksime in refleksije (Goethe), 128Mallarmé, Stéphane, 234Malvolio, 198Mann, Thomas, 205Marat, Jean-Paul, 194Marke, 266, 302Marschner, Heinrich, 148, 257Marx, Adolf Berhnard, 277Marx, Karl, 4, 5, 58, 61–63, 200, 203, 292Maša v h–molu (Bach), 83Mefisto, 216Mendelssohn-Bartholdy, Felix, 119, 159,

254, 257Meyerbeer, Giacomo, 74, 81, 82Mignon, 306Milo za drago (Shakespeare), 7, 191

321

Mime, 17, 30–35, 43, 45, 73–77, 110, 172,197–202, 230, 234, 235, 244,271, 286, 291–293, 302

Mlada Evropa (Laube), 191Mladi Siegfried (Wagner), 54, 115, 166,

167Mojstri pevci nürnberški (Wagner), 46, 83,

121–124, 146–148, 151, 154,165, 174, 194, 198, 200, 206,212–214, 217, 218, 221–231,237–240, 247, 260, 261, 272,278, 281, 282, 285–288, 297

Moments musicaux (Adorno), 190Monet, Claude, 223Monteverdi, Claudio, 274Morgan, John Pierpont, 63Mozart, Wolfgang Amadeus, 6, 65, 74,

79–83, 120, 158, 221, 249, 268Musorgski, Modest, 230

Nana (Zola), 106Napoleon III., 60Nelagodje v kulturi (Freud), 210Nemožnosti anarhizma (Shaw), 47Nemški vojski pred Parizom (Wagner), 150Nenavadna zgodba (Bulwer-Lytton), 39Nevarne panoge (Oliver), 13Newman, Ernest, 189, 194, 201, 246, 284,

286, 295–297Newman, Ernst, 277Nibelungi (Hebbel), 171Nibelungov prstan (Wagner), 7, 9, 10, 21–

23, 37, 38, 43–48, 52–58, 61–82, 106, 114, 115, 117, 122,135, 139, 157–174, 193–195,202, 214, 218, 231, 234, 241,247, 256, 266, 278–280, 283–310

Nicholas Nickleby (Dickens), 88Nietzsche, Friedrich, 31, 106, 107, 109,

110, 113–115, 117, 129–131,135, 137–140, 146, 149, 150,152, 153, 199–201, 205, 212,214, 217, 226, 227, 234, 260,265, 266, 271, 279, 282, 291,297, 300, 308, 309

Norne, 36, 43, 48, 50, 54, 76, 112, 283,290, 300

Novalis, 125, 133

O gledaliških igralcih in pevcih (Wagner),139

O naivnem in sentimentalnem pesništvu(Schiller), 117

O partituri Parsifala (Adorno), 190O uprizoritvi slavnostne igre “Nibelungov

prstan” (Wagner), 150Oberon, 254Oberon (Weber), 257Offenbach, Jacques, 77Opera in drama (Wagner), 264Orfej, 284Orfej in Evridika (Gluck), 79Osvobojeni Prometej (Shelley), 43–46Otello (Verdi), 50

Papagena, 74Parega in paralipomena (Schopenhauer),

125Parsifal, 64, 89, 122, 130, 138, 237,

256, 262Parsifal (Wagner), 46, 57, 107–113, 121–

124, 126, 130, 137, 138, 145,154, 164, 189, 196–200, 212,228, 235, 237, 247, 248, 255–258, 262, 270–273, 278, 282,290, 297

Pergolesi, Giovanni Battista, 229Pesem o Nibelungih, 38, 49, 164, 171,

284, 291Pesmi usode (Brahms), 84Pesmi zmagoslavja (Brahms), 84Peterson-Berger, Olof Wilhelm, 151Pfitzner, Hans, 226Ples v maskah (Verdi), 52Plutarh, 146Poe, Edgar Allan, 152Pogner, 261Pojasnila o judovstvu v glasbi (Wagner),

201Položaj delavskega razreda v Angliji (En-

gels), 6, 62Popotnik (Wotan), 32–37, 74, 75, 202,

234, 239, 291–294Predlog za opero (Vischer), 284Prepoved ljubezni (Wagner), 191, 206, 229Primer Wagner (Nietzsche), 152Pyat, Fèlix, 60, 61

322

Rafael, 116Razprava o intrumentaciji (Berlioz), 241Reger, Max, 226Reinick, Robert, 307Rekviem (Brahms), 84Religija in umetnost (Wagner), 309Renoir, Auguste, 116, 234Renske deklice, 12, 16, 19, 21, 34, 49,

55, 56, 71, 76, 122, 170, 202,214, 240, 287, 297, 298, 306–309

Rensko zlato (Wagner), 10–21, 23, 38, 54,56, 58, 63, 64, 67, 71–73, 75,82, 112, 115, 120, 163, 166,172, 198, 227, 283, 298, 307

Reszke, Jean de, 89Richard Wagner kot kulturni fenomen (Pe-

terson-Berger), 151Richter, Hans, 50Riemann, Hugo, 235, 236, 238Rienzi, 192–194, 239, 240Rienzi (Wagner), 7, 63, 77, 161, 163, 191–

194, 206, 209, 239, 240Ritter, Julie, 144Robert hudič (Meyerbeer), 74, 81Röckel, August, 22, 55, 57, 65–68Romarjevo potovanje (Bunyan), 23Roparski ženin (Grimm), 285Rossini, Gioachino, 51, 63, 89, 145, 229Rostopčin, Fjodor Vasiljevǐc, 295Rougon-Macquartovi (Zola), 106, 173Rože zla (Baudelaire), 114, 137Rubini, Giovanni Battista, 87Ruskin, John, 78

Sachs, 121, 146, 148, 214, 217, 222,238, 261, 266, 272, 281, 282,287, 288

Saga o Nibelungih, 38Sarastro, 74Schönberg, Arnold, 215, 220, 228, 238,

244, 247, 274, 280, 285, 310Schiller, Friedrich von, 117, 144Schlegel, Friedrich von, 134, 135Schopenhauer, Arthur, 57, 66–68, 111,

115, 125, 127, 131–133, 135,136, 140–143, 147, 149, 184,210, 214, 219, 249, 253, 256,

265, 270, 279, 283, 289, 290,299–303, 305, 306, 308, 310

Schröder-Devrient, Wilhelmine, 88Schreker, Franz, 248, 253Schubert, Franz, 151, 214, 230, 257Schumann, Robert, 119, 151, 205Schwab, Gustav, 225Sechter, Simon, 236Semiramida (Rossini), 89Semmig, Friedrich Herman, 291Sen kresne noči (Mendelssohn), 257Senta, 103, 109, 124, 169, 255, 285Shakespeare, William, 10, 55, 78, 153,

158, 159, 191, 294Shaw, George Bernard, 140Shelley, Percy Bysshe, 43–45, 78Shylock, 198Siegfried, 30–70, 74–77, 87, 110, 112,

120–122, 139, 140, 149, 154,164, 170–172, 193, 198, 200,209, 217, 222, 224, 230, 231,234, 240, 256, 265, 278–310

Siegfried (Wagner), 3, 10, 30–48, 56, 63,64, 74–77, 83, 110–114, 123,130, 151, 172, 194, 198–202,222, 227, 230, 234, 235, 239,256, 265, 279, 282, 283, 286,287, 293, 294

Siegfriedova smrt (Wagner), 38, 39, 52,54, 115, 124, 164, 166, 167,169, 170

Sieglinda, 26–30, 45, 57, 72, 168, 278,288, 298

Siegmund, 27–31, 45, 71, 72, 77, 87,141, 168, 194, 195, 278, 288,289, 298, 302, 307, 308

Simfonija št. 9 v d–molu, op. 125 (Beet-hoven), 165

Simplicissimus, 291Singer, Paul, 4, 5Smith, Adam, 41Somrak bogov (Wagner), 3, 7, 9, 10, 37,

42, 43, 46, 48–58, 64, 68, 74,112, 120–124, 166, 170, 171,174, 209, 219, 228, 240, 265,274, 279, 285, 290, 292, 296,298, 302, 304, 309

Sonata za klavir s kladivci (Beethoven),159

323

Sorma, Agnes, 5Spitzweg, Carl, 282Spomini na Richarda Wagnerja (Wolzo-

gen), 158Spontini, Gaspare, 148Sporočilo mojim prijateljem (Wagner), 158,

163Stabat mater (Rossini), 89Steuermann, Eduard, 207Strauss, Richard, 6, 219, 226, 230, 234,

235, 241, 242, 245, 248Stravinski, Igor, 233Stvarjenje (Haydn), 70Svet kot volja in predstava (Schopenhauer),

66, 111, 127, 132, 184, 219,270, 300, 302, 305

Tako je govoril Zaratustra (Nietzsche),282

Tannhäuser, 123, 126, 194, 198, 213,254, 255, 259, 301, 302

Tannhäuser (Wagner), 7, 22, 64, 83, 107,123, 124, 126, 139, 145, 147,152, 162, 169, 193, 209, 213,242, 253–259, 297, 309

Tennyson, Alfred, 82Thackeray, William Makepeace, 173The Cenci (Shelley), 78The Daily Chronicle, 53The Daily Telegraph, 53Thiers, Adolphe, 58, 60, 61, 63Thoma, Ludwig, 291Tisoč in ena noč, 51Titurel, 198Tizian, 234Tolstoj, Lev Nikolajevič, 105, 107, 128,

130Torquato Tasso (Goethe), 114, 166Trebitsch, Siegfried, 3, 5Tristan, 121, 123, 134, 136, 217, 236,

237, 240, 259, 297, 301–305,310

Tristan in Izolda (Wagner), 45, 46, 118,120–123, 129, 132–134, 138,142, 143, 148, 151, 153, 154,159, 165, 211, 213, 217–222,225–230, 234–240, 244–248, 258,259, 269, 270, 292–310

Trnuljčica, 54

Trsni otok (Reinick), 307Trubadur (Verdi), 89

Umetnost in revolucija (Wagner), 22, 295undine, 306

Valkira (Wagner), 10, 25–30, 38, 43, 45,52, 54, 56–58, 63, 64, 71, 115,141, 166, 168, 194, 227, 230,234, 235, 248, 257, 288, 297,298, 300, 307, 308

Večni mornar (Wagner), 109, 122, 124,142, 160, 162, 169, 209, 239,242, 255, 278, 285, 304

Venera, 259Verdi, Giuseppe, 89Vesela znanost (Nietzsche), 135Vile (Wagner), 7, 206Viljem I., 60, 62, 150Viljem II., 62, 283Vischer, Friedrich Theodor, 284, 285Vogelweide, Walther von der, 271Vojna in mir (Tolstoj), 107Volksblätter (Röckel), 22Voltaire, 146

Wagner, Cosima, 222, 271, 306Wagnerjeva aktualnost (Adorno), 190Wälsungi, 27, 28, 32, 45, 290Walther, 213, 214, 217, 222, 260, 261,

271, 272, 278, 285Waltraute, 50, 54, 76, 297Weber, Carl Maria von, 74, 79, 148, 210Wesendonck, Mathilde, 116, 118, 128,

129, 135, 141, 146Wesendonck, Otto, 143, 147Wilhelm Tell (Rossini), 64Wolf, Hugo, 230Wolfram, 209, 213Wolzogen, Hans von, 158, 215Wotan, 7, 13–76, 89, 168, 172, 194, 197–

199, 202, 230, 257, 258, 279,283, 286–294, 298, 300

Wotton, Henry, 17

Zahodno-vzhodni divan (Goethe), 132, 139Zevs, 250Žid v trnju (Grimm), 199Zmagovalci (Wagner), 128Zola, Èmile, 106, 173

324