Fran Sale‰ki FinÏgar Oj, mladost . . . - Cloverleaf-mallse mi bili smejali tedaj, ko sem vas povabil, da prevali-mo to silno teÏo, bi bili modro naredili. Saj vendar vidi-te, da

BESeDAOJ, MLADOST . . .

1

Fran Sale‰ki FinÏgar

Oj, mladost . . .

BESeDA

E L E K T R O N S K A K N J I G A

O M N I B U S


2

BESeDA

Fran Sale‰ki FinÏgarOJ, MLADOST . . .

To izdajo pripravilFranko [email protected]

ISBN 91-7301-290-4

[email protected]

www.omnibus.se/beseda


3

Vsebina

OJ, MLADOST. . . 4POJDIMO V KOROTAN 10STREL V SRCE 27KOLEDNIKOVE PRIKAZNI 44PO DVA IN DVA 53SMRTI OTET 67DROBNE ZGODBE IZ ÎIVLJENJA 73

Predgovor 73Zapravdana njiva 75Po toÏbi smrt 78Razdrta sose‰ãina 80Izgubljena lopata 84Balantov AnÏe 87Pirhi 92


4

OJ, MLADOST. . .

Rad postojim ob oknu. Gledam otroãiãke, ki korac-ljajo z mamicami. Ti drobljanãki vse vidijo: cvetli-

co v travi; seveda morajo do nje, da si jo utrgajo. ·ibicesi zaÏelijo in jim jo mamica odlomi iz grma. Sneg, ãe gaje kaj, zajamejo kar z rokaviãko in si ga nesejo v usta.KuÏa sreãajo. Morajo ga poboÏati. — Pa so tudi Ïe veã-ji, ki gredo s torbicami iz ‰ole. Lepa povezanost se hipo-ma sprevrÏe v pretep. Namesto solza so le rdeãa lica insmeh. — Pogled nanje mi prizna: Sreãni so! Kako sreã-ni in najsreãnej‰i zato, ker se tega ne zavedajo! Ko bi jimkdo odgrnil zaveso njihove prihodnosti, bi od strahustrepetali. Naj le ostane zagrnjena, dokler jih tok Ïiv-ljenja brez usmiljenja ne pahne prednjo.

Toda brez vzgoje, to se pravi brez vsakega kaÏipota,ne smejo v Ïivljenje. Ta kaÏipot pa ne sme biti veãna pe-sem o bolj‰em in lep‰em Ïivljenju, ki jo danes Ïe vrab-ci na strehi ãivkajo. Drugaãna mora biti zanje. Kdo najvzgoji otroka? ·ola? DruÏina? — Obe. — Toda preãud-na so pota Ïivljenja. Iz gnezda zglednih star‰ev izletivãasih paglavec, ki se razraste v nepridiprava, da je star-‰em samo v boleãino. Iz zanikrne druÏine pa dozori sin,


5

hãi za zgled obãestvenega bitja. Zakaj tako? Ne vemo, leto je znano, da je tako. In vsesplo‰na sku‰nja uãi, da jevzgojiteljem potrebna najveãja modrost v tistih letih, komladost zaãne zoreti. Stari vzgojitelji so trdili: Ko fant nemara veã nositi na kolenih zakrpanih hlaã, ker ga jesram, ko deklica zaÏeli podalj‰ano krilo — to so zname-nja zoritve. Ta dva sta takrat prepriãana, da vse bolj inveã vesta kot oãe in mati. In v ‰oli izsledijo vsako dlaãi-co nepopolnosti pri uãiteljih. Ovedo se prvih poganjkovsamostojnega uma, zaãutijo v sebi svobodo volje, zatovse vedo, zato jim je vsaka brzda odveã. Naglo se zale-tijo sem, prav tako naglo se obrnejo drugam, saj so naj-modrej‰i in svobodni. Zato ima uporni fant za oãetovosvarilo vedno pripravljen odgovor in ugovor: To je postarem, sedaj je vse drugaãe. Dora‰ãajoãe dekle je pre-priãano, da mati niã ne ve in da ima sama vse prav. Inkljub vsemu je posebno treba take vzgajati. To zadenesamo zrela modrost in velika ljubezen.

Ali naj povem dva primera? Saj sam nisem bil ne zatrohico drugaãen.

Ko sem se Ïe ves osivel oddihal od dela v svoji bajticina planini, me je obiskovalo mnogo mladine. ·tudentje.Ko smo se nekoã — pet jih je bilo — Ïe namalicali in semarsikaj pomenili, so hoteli oditi po isti poti nazaj vdolino.


6

»Nikar po isti poti,« sem jim svetoval. »Îe znana potje dolgoãasna. Bodite vsaj nekoliko stezosledci. Take ne-zaznamovane poti, ki ste jo sami na‰li, ne boste nikolipozabili. Vsak ‰tor, skalo, staro bukev, vse si boste za-pomnili. Seveda morate imeti oãi s seboj. Tisti gorohod-ci, ki brez misli drve po rdeãe zaznamovanih potih, nebodo nikoli pravi planinci.«

»Nobene druge ne poznamo,« so se zgovarjali.»Zato vas pospremim nekaj poti in vam potem po-

kaÏem le smer, stezo v dolino boste morali sami najti.Ali velja?«

»Pojdimo!« so veselo pritrdili in si oprtali ‰olske na-hrbtnike.

Po lepem kolovozu smo jo mahnili proti vzhodu. Pri-‰li smo do stare, v dve debeli rogovili razrasle bukve. Vrogovilasti debli se je zagozdila velika skala, ki je bilanekoã prigrmela z gore. Navihana misel se mi posveti.

»Poglejte, fantje, kak‰no napotje je ta skala. Zaradinje moramo delati ovinek mi in Ïivina. ·est nas je. Zgra-bimo jo vsi hkrati in jo odvalimo!«

Vrgel sem palico proã, zgrabil skalo in jih povabil:»Ho-ruk!«Vseh pet je poprijelo, da je bila kar gneãa rok okrog

skale.»Ho-o-ruk!«Fantje so za mano ponovili: »Hoo-ruk!«


7

Tedaj sem naglo popustil in se jim zaãel smejati.Fantje so odstopili in me gledali. ·e sem se jim smejal,celo z rokami sem zaploskal in segel po svoji palici. Te-daj so se zasmejali tudi fantje.

»Komu se smejete? Meni? Ne! Le svoji nepreudarno-sti. Klasiãni ‰tudentje ste in poznate rek: Quidquid agis,prudenter agas — ãesar se loti‰, se loti pametno! Ko bise mi bili smejali tedaj, ko sem vas povabil, da prevali-mo to silno teÏo, bi bili modro naredili. Saj vendar vidi-te, da ni tako moãne ãlovekove roke, ki bi jo ganila. Edi-no dinamit bi ji bil kos. Vi ste se pa brez premisleka ujelina mojo potegav‰ãino. Pomnite! Nikoli tjavdan!«

Sram jih je bilo. Tiho smo od‰li dalje. Konec kolovo-za, kjer je bila jasa in lep razgled na Julijce, smo sedli. Spogledom sem jih vodil od Jelovice ãez ârno prst, Rodi-co in Vogel na Triglav. Prepriãal sem se, da fantje razenTriglava niso poznali nobene gore. Svetoval sem jim, najle ‰e pridejo, toda s seboj naj vzamejo zemljevid in znjim v roki z oãmi prehodijo vse lepote Julijcev, ki je na-nje prelep razgled s Stola.

Ko sem jim pokazal smer, po kateri pridejo na stezoproti dolini Zavr‰nice, si je za mojim hrbtom nekdo pri-Ïgal cigareto. Naredil sem se, ko da ga ne vidim. Rekelsem jim: »Za slovo vam povem ‰e, kako je oãe menevzgajal.


8

Na‰a kajÏa je imela v strminah proti Begunj‰ãici ozekjezik sveta: nekaj ko‰enine in nekoliko gozda. Bilo mi jekakih osem let, ko sva ‰la z oãetom tja. Pomladi je bilo.Oãe je napravljal drva. Mrzlo je bilo. Na sedelce v strmiko‰enini sem nanosil suhljadi in oãeta poprosil za Ïve-plenko, da bi si zakuril. Dobil sem jo in podnetil kupãeksuhljadi. Ko je dobro zagorelo, je potegnil veter. Nadsedelãkom je bila suha, od snega povaljana dolga trava.V hipu se je seÏenj od mojega ognja Ïe pokadilo v tra-vi. Vnela se je. Veter je zanesel vanjo iskro. Oãe je bil vskoku pri meni; z bukovo vejo je teptal vneto vlasnjo.Veter je vlekel huje in huje. Komaj je oãe udu‰il prvovneto travo, se je Ïe posvetilo vi‰e. Vsaka iskra, ki jo jeveter dvignil iz ognja, je zaÏgala. Ogenj po travi je pre-skakoval vedno vi‰e in vi‰e. Tudi jaz sem pograbil okle-‰ãek in pomagal gasiti. Trdo delo sva imela, preden svasproti vse pogasila. Oãe je potem stopil k mojemu kre-su, s ‰kornji poteptal ogenj in rekel:

,Vedel sem, kaj bo s tvojim ognjem, zato sem dobropazil. Sedaj ima‰ nauk: Nikoli ne kuri v gozdu, ãe nisi naprazni planji! Vetru nisi gospodar. Ko bi me ne bilo, bise bil vnel ves rob in ‰e gozd. Na‰ in sosedov. Kak‰na‰koda! Od ognja se v gozdu tudi nikoli ne poslovi, ãe gadodobra prej ne ugasi‰!’«


9

Pred slovesom sem ‰e dodal: »Veliko gozdnih poÏa-rov je kriva tudi cigareta. âe boste kdaj kadili, poteptajteogorek cigarete. Ne odvrzite ga v listje ali v travo!«

Od‰li so.»Sreãno pot, fantje! âe pridete drugiã, pridite z zem-

ljevidom! In pazite, da pojdete le po stezi! Kmeãki ãlo-vek ljubi zemljo in ga srce boli, kakor boli tudi travico,ãe jo kdo surovo tepta!«

Stekli so na rovte. ·li so v gosjem redu. Nihãe ni kre-nil na celo v lepo nepoko‰eno travo.


10

POJDIMO V KOROTAN

Pred sto, ‰e pred osemdesetimi leti je bil Korotan(Karantanija), Koro‰ka, resniãno pravi sosed na‰e

Gorenjske. Tako blizu je bil, kakor bi pregraje Karavanksploh ne bilo. Vsi starej‰i so Celovec veliko bolje poznaliin mnogo bolj zahajali tja kot v Ljubljano. Kadar so ‰lina Gornje ·tajersko, so rekli, da gredo »v fremd«, natuje. V Korotan so hodili kot k istorodnemu sosedu. Tridobre ceste: ãez Jezersko, Ljubelj in Koren so bile zve-ze s sosedi s tovorom in vozom. Za pe‰ potnike so sevrstile mnoge steze ãez karavan‰ke prelaze: v visoki Go-renjski prva ãez Zelenico, druga ãez Vrtaão, tretja ãezMedendol z Jesenic in Javornika, iz Rut (Gozda) ãezSrednji vrh in ‰e druge. S svojimi sosedi onstran Kara-vank so Gorenjci kupãevali, a tudi svoje sinove po‰iljalitja na meno, da so prihajali k nam korotanski deãki, na‰ipa k njim, druge so dajali od nas v uk raznih rokodel-stev. Tedaj ‰e ni bilo nikakega sledu o zagrizenem so-vra‰tvu ponemãenih Slovencev-nem‰kutarjev. ·ele kas-neje, ko se je razbohotil pohlep severnih Nemcev postarodavni na‰i narodni zemlji, so se te istonarodne pri-jateljske vezi zaãele rahljati. Mednje so se zagrizli tujci,


11

ki so umetno s svojo silo rodili poturice v Slovencih.Bolj‰e sluÏbe, boj za kruh, moã oblasti — vse je delova-lo, da so mnogi omagali in postali izdajalci svojega rodu.Pravo ãudo znaãajnosti je, da so kljub vsemu vzdrÏali dodanes ‰e tisoãi in tisoãi, ki se niso izneverili. To so znaãa-ji kakor hrasti, ki kljubujejo vsakemu viharju.

Bodimo praviãni in priznajmo tole zgodovinsko res-nico. Vsi potujãeni so zatajili kar brez izjeme tudi verosvojih star‰ev, zvesti narodu pa so jo ohranili do danes.Zvestoba veri star‰ev je bila in je zvestoba tudi narodnizavednosti. Sam uãloveãeni Sin boÏji, ki je po veãnost-nem sklepu in obljubi svojega Oãeta kot ãlan judovske-ga naroda zavrnil (nam teÏko umljivo) Ïeno tujega ljud-stva in njeno pro‰njo, ãe‰ da ni poslan deliti dobrote tuj-cem, je potrdil zvestobo bratovstva svojemu rodu. Zatotudi nam ne sme biti drÏavna meja pregrada ljubezni dona‰ih zvestih bratov onstran Karavank. Nobena politiã-na meja in veãnostna naredba, bratovska skupnost iste-ga naroda pa je boÏja zakonitost in zato trajna.

Prav zaradi tega mora vsaka plemenita in pametnapolitika povsod in vselej upo‰tevati rodno povezanostljudstev. Verni ljudje v narodu pa ne morejo biti nikdarv ‰kodo ekonomski politiki, ko nikjer ne najdemo toli-ko vzvi‰ene skrbi za sobrata kakor v Kristusovem nau-ku: »âe ima‰ dve suknji, daj eno tistemu, ki nima nobe-ne.«


12

Kristus Jezus, povsod ljubljen uãitelj, ãudodelec, de-livec dobrot je odgovoril uãencema na vpra‰anje, kjestanuje‰:

»Lisice imajo svoje luknje, ptice svoja gnezda, Sin ãlo-vekov pa nima, kamor bi poloÏil glavo.« On, Bog-ãlovekse izniãi, vse odvrÏe, da bi njegov zgled potrdil tudi nje-gov nauk. Ta njegov nauk in zgled, ljubezen do Boga inbliÏnjega, je tako visoko ble‰ãeã, da ga revni, neboglje-ni ljudje redki doseÏejo.

In zakaj ne?Rad bi tu opozoril na nekaj, o ãemer mi duhovniki in

verniki premalo premi‰ljujemo. Vsak ãlovek, ki se rodina svet, prinese s seboj urojeno tisto zlo, tisti izvirnigreh, tisto troje podedovanih strupov, ki jih sveto pismonavaja: »Vse je poÏelenje oãi, poÏelenje mesa, napuhÏivljenja.« To troje so zametki gorja na zemlji. V temãloveku so moãnej‰i, v onem ‰ibkej‰i. Pri vsakem na svojnaãin. Brez boja z njimi ni zmage. Samo iz najhuj‰egaboja so iz‰li svetniki. Premalo premi‰ljujemo o njih. Sil-na zmota je, ãe bi mislili, da so svetniki kar zlahka do-segli tolike vrhove popolnosti. âim moãnej‰a je bila njihnarava, umska in fiziãna, tem silnej‰i so bili tudi napa-di treh strastnih ovir za bogoljubno Ïivljenje po naukuna‰ega Zveliãarja. Svetni‰ke du‰e niso omagale, sprejeleso boj. A kako?


13

Ko bi bili veliki svetniki po svoji naravi mehke, mirneosebnosti, o katerih pravi na‰ Gregorãiã, »ki dajo jimdobra nebesa, da mirno jim teãe valovje srca,« potem bise do svetni‰kega soja ne bili povzpeli. Lahko bi brezposebnih bojev mirno kr‰ãansko Ïiveli. To je gotovo darboÏji, ki ga pa redno najveãji svetni‰ki heroji niso bili Ïeod rojstva deleÏni. Za te tudi velja Gregorãicev: »Komurto ni dano od zgori, on trpi, juna‰ko se bori!« Za dokazsi postavimo asi‰kega uboÏca sv. Franãi‰ka. Bogategaoãeta sin, lep po telesu, nadarjen, bistrega duha, odliã-na nevesta Melinda mu je bila namenjena, vsemu bi billahko zadostil: oãem, uÏivanju in oblasti. Ni. Vse je za-vrgel: dedi‰ãino oãetovo in si niti pla‰ãa ni pridrÏal, ne-vesto Melindo, ugled bogastva, uÏivanje gosposkih obe-dov in se skril v revno koãico na Umbrijski ravnini. Vnjej se je oboroÏil krepki mladi moÏ za boj. Ko ga je na-padal stimulus carnis, se je vrgel v trnje pred koão, da jeves krvavel, skromno jed si je kajkrat potresel s pepe-lom, namesto Ïametne postelje si je postlal na golih tlehin za zglavje podloÏil trdo klado. To je bila zmaga svet-ni‰kega heroja zoper trojni strup v du‰i in telesu. Tisoãiso krenili za njim v isti boj in zmagovali, kar jih je prejtrlo in poniÏevalo pred Bogom in po‰tenim ãlove‰tvom.

Ko bi ne bilo poÏelenja oãi, bi bili zakoni zoper ode-ru‰tvo in kapitalizem odveã, ko bi ne bilo napuha obla-stidrÏcev, bi ne bilo kriviãne agresivnosti zoper mirne


14

narode in drÏave, ko bi ne bilo toliko mesenosti v nasljudeh, bi ne bilo toliko nesreãnih druÏin, bolezni innorega tro‰enja dobrin.

Skoraj ustra‰il sem se, ko sem uvidel, kam sem za‰els to meditacijo. Hotel sem napisati le nekaj spominov nasvojo prvo pot v Korotan, pa me je zaneslo drugam. Karje, je. Tako se zgodi starcu samotarju. Ne zamerite mu.

Îe kot dijaka me je mikal Korotan. Mnogo sem sli‰aldoma od ljudi, marsikaj zvedel o narodnem delu velikih,narodno zavednih koro‰kih kulturnih delavcev. Zatosem sklenil, da si ogledam Koro‰ko. PridruÏil se mi jeprijatelj so‰olec iz sosednje vasi. Doloãila sva si dan od-hoda. Od svojih mater sva dobila vsak po ‰tiri meseneklobase in pol hleba ãrnega kruha. To popotnico sva sivloÏila v usnjeni torbi, kakor so jih tedaj nosili pastirji indrvarji. Oprtnikov nismo poznali. Razen tega sva ime-la vsak po en goldinar prihrankov v Ïepih.

Nekega ponedeljka popoldne — peto gimnazijo svaimela za sabo — sva odrinila. âez Smoku‰ki vrh sva ‰lav dolino Zavr‰nice in ob njej do planine Jezerc. Od tampa med Stolom in Srednjim vrhom za ·ijo in dalje naVrtaão. (Naj ugotovim tu ime za Vrtaão. To je lepa se-delska ravninica med Stolom in Nem‰kim vrhom. Sedajveãkrat zamenjujejo goro Nem‰ki vrh z Vrtaão. Ljudstvotega ni poznalo.) Pot z Vrtaãe navzdol in bila tedaj ‰e niã


15

nadelana in ne zaznamovana. Strma je, skalovita, da jebilo treba ãasih napreãi ‰e »tretjo nogo«.

Veãerilo se je Ïe, ko sva pri‰la v sotesko med Stolomin Macov‰ko planino. Do koã je bilo treba vkreber. Naplanini je bilo takrat kakih enajst pastirskih koã — celavas. Danes stoji tam prevzeten gosposki planinski dom,koã skoraj ni.

Hitela sva, da bi pri‰la pred noãjo do koã. Iz vseh se jekadilo. Pastirji so si kuhali veãerjo. Potrkava pri prvi,drugi, ‰e tretji koãi. Povsod v teÏko umljivem koro‰kem— krokarskem, tako so rekli Gorenjci — nareãju isti od-govor, ãe‰ da ni prostora. Povsod so naju nekam mrkogledali. Povod je bila brÏkone najina nekoliko gosposkaobleka. Tako sva trkala do zadnje koãe. Tam nama je od-prla postavna mlada plan‰arica in pozvedela, kdo sva inod kod. Na najino slovensko besedno legitimacijo najuje sprejela. Koãa je bila ena najmanj‰ih, zelo snaÏna. Popolicah se je v velikih skledah sirilo mleko, vmes pa sostali hlebãki sira.

»Sta dro laãna?« naju je vpra‰ala. Kaj bi ne bila potako dolgi poti. Takoj je pristavila lonec mleka in ganama zavrela. Podrobila sva vanj kruha in se izvrstnonaveãerjala. Potem sva si bolj natanãno ogledala stan.En sam ozek pograd — postelja — je bil visoko od talnekako pripet ob zadnjo steno. Sedaj sva Ïe vedela, dabova prenoãila vsak na trdi, otesani klopi ob ognji‰ãu.


16

Plan‰arica naju je drugaãe pouãila: »Pograd je le eden.Kar skupaj bosta spala.«

»In kje pa ti?« sem jo zaãuden vpra‰al. »Gor ta k stri-cu pojdem. Ima pograda dva.« Takoj je snela s slamni-ce svojo rjuho, pod klopjo v skrinjici poiskala sveÏeoprano drugo in jo pogrnila na pograd. Ob toliki streÏ-bi sva kar onemela. Ona pa nama je vo‰ãila lahko noã innjene coklice so drobno zaklopotale, ko je stekla k stri-cu.

Skozi zaprta vrata bi jo bila rada ‰e gledala, kako jegibãna ko srna tekla v striãev stan.

Îerjavico sva zagrebla s pepelom, da je ogenj poãakaldo jutra, in se spravila na pograd. Ta je bil tako pritrjenob steno, da je bilo vzglavje nekoliko vi‰e od vznoÏja.Toda ozek, ozek. Morda tri pedi ‰irok. Legla sva po stra-ni, se stisnila in zaspala kot ubita.

Preden sva se zbudila, je najina gostiteljica Ïe pomol-zla in prinesla veliko golido mleka v koão. Potem je pod-netila. Zbudila sva se in ji pridni vo‰ãila dobro jutro.

»Kako se je spalo?« je smehljaje se naju vpra‰ala.»Imenitno, izvrstno!« sva oba v eni sapi hvalila pre-

no‰ãi‰ãe. Potem naju je pobarala, vedno nasmejana:»Ali znata jesti Ïgance?«»Ho, ho! In ‰e kako!«»Sem mislila, ko sta gosposka, da jih ne znata.« Izpod

ãela naju je premerila ‰e na pogradu.


17

LeÏe sem opazoval pristno koro‰ko kuho Ïgancev. Vkotliãek, ki je bil na verigi obe‰en nad ognji‰ãe, je vsulaajdove moke. Nato je z veliko naglico zaãela sukljatimoko v kotliãu. Ko je spoznala, da je moka dovolj pre-Ïgana, je dolila vrelega kropa in Ïgance zme‰ala. Tedajsem prviã dognal, odkod ime Ïganci: res od preÏiganja,kar je bilo na Gorenjskem nepoznano. Ko jih je z zase-ko celo zabelila, sva planila s pograda. Vsi trije smo za-jemali iz skupne latvice. Midva sva mahala tako naglo,da se nama je ves ãas smejala in razodevala veliko vese-lje. Po Ïgancih, ki smo jih do zadnje drobtine pogloda-li, smo se napili ‰e mleka.

RazloÏila nama je ‰e pot do Bistrice. Potem sva jo pla-ho in poniÏno vpra‰ala, koliko sva dolÏna. Za odgovorse nama je prisrãno zasmejala: »Ali vaju v ‰oli niso niãuãili: Popotnike moramo sprejemati?«

Najraj‰i bi jo bila oba objela, a sva ji le hvaleÏno stis-nila roko in ‰la. Ko sva bila Ïe v bregu pod koão, sva seozrla. Na pragu je stala in gledala za nama. V slovo svaji zavriskala, ona nama pa je pomahala z roko.

Potem sva, podprta z odliãnimi koro‰kimi Ïganci,ubrala pot pod noge. Lep kolovoz, za spoznanje nag-njen, se vleãe in vleãe med lepimi smrekovimi gozdi. âe-prav se nama je pot dobro odsedala, je ni hotelo biti ko-nec. Blizu poldneva je bilo, ko sva pri‰la do Bistrice. Sed-la sva ob koritu, kamor je ‰tropotal iz tatermana zajeten


18

curek. Ko sva se nekoliko ohladila in odÏejala, sva si pri-vo‰ãila obed iz najinih torb: klobaso in rezino kruha.Spoãetka ni bilo nikogar iz vasi. Menda so bili po poljuali pri obedu.

Najprej so naju ogledali otroci. Posku‰ala sva jih ogo-varjati. Toda ti mali drobljanci naju menda niso razume-li. Ko se jim je pridruÏila deklica ‰olarica, je glasno po-zdravila:

»Guten Tag!«»Bog daj dober dan,» sva ji odgovorila. Za hip je ob-

stala, potem ponovila slovenski: »Dober den!«Naglo sva uganila, da je to ‰olski nauk, ki veli, kako je

treba vsakega tujca pozdraviti — le po nem‰ko. Posku-sila sva zaãeti pogovor z njo. Niã kaj nam ni ‰lo. Dekli-ca je najino sloven‰ãino slabo umela, midva pa tudi nje-nemu zanimivemu nareãju nisva bila kos. Kmalu se jenabralo krog korita nekaj moÏakov. Ko so zvedeli, da svadva kranjska ‰tudenta, smo se zaãeli pogovarjati. Izpra-‰evali so naju, ali so tudi pri nas samo nem‰ke ‰ole. Po-vedala sva jima, da so ljudske samo slovenske. Vi‰jagimnazija ima pa zgolj nem‰ki uãni jezik.

»Tako je prav,« je pritrdil pleãat moÏ, osivelih mogoã-nih brk. »Samo z vindi‰ jezikom ne moremo po svetu, votro‰kih ‰olah bi pa tega ‰e ne bilo treba. Silijo ga otro-kom v glavo.«


19

Pogovor se je razpletel. Spoznala sva, da so moÏje vsizavedni Slovenci, a jezni na deÏelno vlado v Celovcu, kigospodari po svoje.

Na vpra‰anje, zakaj se pri volitvah bolj ne strnejo, jerazloÏil mlad moÏ:

»Zato ker je volitve izna‰el hudiã. Ta hujska, da se ce-pimo. Najhuj‰i so pa tisti, ki so se za JudeÏeve gro‰e pro-dali — grdi nem‰kutarji. Ti so nam v najveãjo ‰kodo.«

·e bi se bili pogovarjali, da naju ni visoko sonce pri-ganjalo na pot. MoÏje so nama povedali, kaka je pot doCelovca in da bova, ãe dobro stopiva, do noãi lahko tam.

Potoma sem se spomnil modrosti svojega direktorjaToma Zupana v Alojzijevi‰ãu. Tako je povedala: »Slova-ni se znamo boriti med seboj in proti sebi. A nikdar pro-ti drugim. Vsak bi rad ukazoval, a nihãe ubogal. Zatonismo nevarni nikomur, razen sebi.« Za nas ‰tudente jebila taka modrost nekoliko visoka, a umeli smo jo bolj ssrcem ko z umom. Med ‰tudentstvom je narodna zavestkrepko poganjala.

Odpoãita in dobre volje sva jo mahnila po cesti protiCelovcu. Potoma se nisva ustavljala. Paã pa vse ljudi, kisva jih sreãavala, glasno in z namernim poudarkom po-zdravljala po slovensko. In na vse pozdrave sva dobilaza odgovor razen sloven‰ãine tudi vesele nasmejaneobraze.


20

Pri Hollenburgu sva prekoraãila dolgi leseni most ãezDravo. Sredi mosta sva se nekoliko ustavila, gledala starigrad na peãini in pozdravila slovensko reko, ki sva joprviã v Ïivljenju videla. Veãja se nama je zdela kot go-renjska Sava. Tudi most je bil za naju nenavadno dolg.Gredoã sva si zapela Vodnikovo: »Sava ãigava je, Dravaãigava je, — Soãa ãigava je — jih bomo varvali, kdo jihãe pit’.«

Sonce je pripekalo, a midva se, dasi vsa prepotena,nisva nikjer ustavljala, ne v vaseh in ne v senci dreves obpoti. Mikalo naju je, da bi se bila ‰e kje ustavila in slo-vensko pomoÏevala z ljudmi, ki so bili na desnem bre-gu Drave najmanj potujãeni, vsi zavedno narodni. Vtis,ki sva ga prejela na Bistrici in potoma ob sreãanjih,nama je zdrÏema vsiljeval misel: Slovenci v Korotanu sovendarie drugaãni kot Gorenjci. Njihovi teÏki, poãasnikoraki, izgovor besedi, postave moÏ, teÏki voli, ki so znjimi poãasno vozili — vse nama je vsiljevalo, da je tana‰a veja ljudstva prvotne pristnosti ‰e izza dobe na‰ihdavnih dedov, ko je bila Karantanija zibka slovenstva.Zdelo se nama je, da je to ljudstvo po vsem svojembistvu bolj slovensko kakor mi Kranjci. To so prave ‰iro-ke du‰e, kakor so opisovali ruski pisatelji svoje kmete.Severni Kranjci smo po civilizaciji ob naselitvi nem‰kihgrofov in od zapada od Italijanov sprejeli marsikaj, kar


21

ni bilo v na‰ih prvotnih slovenskih znaãajih. Tako svamlada ‰tudenta potoma modrovala.

Sonce se je zniÏalo, morala sva hiteti, da bi pri‰la prednoãjo do Celovca. Res do Celovca. Ko sva zagledala vi-soki zvonik celov‰ke stolnice, sva sklenila, da ostanevakje v predmestju. V sredino mesta, kjer so hoteli, namanajina blagajna in dovolila. Zato sva poskusila ob nizkipredmestni krãmi. Kakor suha goba Ïejna sva si privo-‰ãila vsak vrãek piva. V krãmi je sedelo pri dolgi mizinekaj moÏakov, ki so se hladili ob pivu in se slovenskopogovarjali. Debelu‰na krãmarica z veliko gol‰o, ki jo jepa dokaj spretno prikrivala z naglavno ruto, nama je po-stregla, nato pa prijateljsko prisedla k najini manj‰i miziin takoj radovedna hotela vse vedeti: od kod sva, kaj sva,kam greva. Najini slovenski odgovori so ji bili zelo v‰eã.Ko naju je tako legitimirala, je svoje dognanje pri priãipredloÏila veliki mizi. Gostje so se ozrli na naju. Eden paje vstal, stopil bliÏe in naju povabil, naj prisedeva k njim,da jim kaj poveva. Rada sva sedla. Vabilec je takoj velelkrãmarici:

»Îefa, prinesi vsakemu ‰e vrã piva in pr‰uta jima na-reÏi!«

Iz vljudnosti sva poskusila pogo‰ãenje odkloniti. Azahvala je bila bolj pro‰nja ko odklon. Nato se je zaãelpogovor. MoÏje so bili silno radovedni. Vso najino potsva morala razodeti. Potlej od kod sva, kaj sva. Vmes so


22

se razni ogla‰ali in se sku‰ali postaviti s tem, da Kranj-sko poznajo: Radovljico, TrÏiã, Kranjsko goro. Ko so do-gnali, da nisva mestna, ampak kmeãka fanta, je zaupa-nje do naju zraslo. V pogovoru smo za‰li celo v politiko.Trdili so, da se Kranjci bolje drÏimo ko Koro‰ci. Zato datudi veã doseÏemo pri vladi. Zaãeli so se med seboj pre-pirati in trdo zabavljati na vlado.

Ker se je znoãilo, so zaãeli plaãevati vsak svoj zapitek.Najino veãerjo je prevzel nase tisti, ki naju je povabil.Nato so nama segli v roke in nama vo‰ãili sreãno pot inlahko noã.

Lahka noã nama je bila ‰e skrivnost. Po odhodu moÏsva poskusila pri Îefi, da bi naju pouãila, kje bi na‰laprenoãi‰ãe.

»Kar pri nas, ãe se vama ne bo brÏmagalo,« je ponu-dila Îefa sobico. »Ne prenoãujem zlepa koga, vama parada postreÏem s tem, kar imamo. Oj, mnogo ‰tudentovje pri nas Ïe prenoãevalo. Z mojim Francijem so priha-jali. Pa mi je umrl. Bog mu daj nebesa! Odprte glave jebil, vedno med prvimi. ·koda ga je bilo. Kakor je boÏjavolja. In kak‰en Slovenec je bil! — No, pojdita pogledatsobico.»

Po stopnicah nama je ponujala ‰e veãerjo. Zahvalilasva se ji, ko sva se Ïe s pr‰utom do dobra podprla.

»Takale je ta kamrica,« nama je odprla vrata. »Enosamo posteljo ima, nerodno ‰iroko. Take so nekdaj de-


23

lali. Se bosta ‰e laÏje stisnila nanjo. — Zdaj pa lahkonoã.«

Opazovala sva ãistoão sobice. V postelji ni bilo Ïim-nice, plevnica je bila pregrnjena z rjuho, vso sveÏo, da jekar di‰alo po zdravju. Hitro sva legla in pri priãi zaspa-la.

Da sva rano jutro zaleÏala, je jasno. Ko sva pri‰la izsobice, naju je Ïe ãakala obilna skleda mleka in kos kru-ha.

Torbe sva pustila v sobici in od‰la v mesto. Najprejsva obstala pri slavnem celov‰kem zmaju in ga dolgoogledovala. Potem sva si ogledala stolnico in poprosila,ãe smeva v zvonik, ki ima pod linami krog in krog raz-gledni hodnik. Cerkovnik nama ni branil. Razgledala svavse mesto in na daleã okolico, za katero so se dvigalegore Karavank. Potem sva se namerila po mestu. Niã ganisva poznala in tudi niã nisva bila pouãena o njem. Lju-di je hodilo po trgih in ulicah dokaj dosti. Iznenadilonaju je, da sva sli‰ala zgolj nem‰ko govorico. Kakor otokzase se nama je zdelo nem‰ko mesto sredi slovenskezemlje. Sicer so tudi v Ljubljani na sprehajali‰ãih radinemãevali, zlasti vi‰ja gospoda. A to so Ïe bili bolj »rarinantes in gurgite vasto«. V Celovcu sva sli‰ala zgolj slo-vensko govorico le na Ïivilskem trgu, kjer so kmeticeprodajale pridelke. Toda tam so tudi kupujoãe Ïenskevse znale slovensko.


24

Ko sva se s postopanjem po mestu bolj utrudila kakors pleÏo z Vrtaãe, sva pozvedela, katera cesta drÏi protiGospe Sveti. Po tej sva jo mahnila. Ko mi je oãe zagro-zil z gosposvetskimi gmajnami ob ponesreãeni prvi ‰oli,sem jih na vsak naãin Ïelel videti. ·ola pa me je pouãi-la, da tamkaj ‰e stoji vojvodski stol, kjer so sedeli nek-danji slovenski kmetje, ko so prejemali vojvodsko ãastin oblast.

Ker je Ïe odzvonilo poldne, sva ob cesti sedla v sen-co, poiskala v Ïepu vsak svojo klobaso in kruh za obed.Po jedi sva se ob studencu odÏejala in od‰la proti ve-liãastni, starodavni cerkvi Gospe Svete. V cerkvi je bilotiho, mraãno. Mlad duhovnik je kleãal v klopi in molil izbrevirja. Ko naju je, nenavadna obiskovalca, zagledal, jevstal in naju vljudno pozdravil — po nem‰ko. Slovenskosva se mu zahvalila. V‰eã mu je bilo, a opraviãil se je, daslovensko slabo zna. A rade volje nama je razkazal vsezanimivosti stare cerkve. Vpra‰ala sva ga ob slovesu, kjeje vojvodski stol. Spremil naju je iz cerkve in pokazal,kod naj greva, da prideva do njega.

Dolgo sva stala ob spomeniku in se pogovarjala ozgodovini Koro‰ke, kolikor sva jo poznala iz ‰ole in tudiiz zasebnega prebiranja zgodovine.

Takrat ‰e nisem slutil, da bom zagre‰il dramatiãni pri-zor Na gosposvetskem polju. Tega bi igrali ob prvi slo-venski abiturientski veselici slovenski in hrvatski ‰tu-


25

dentje 1891 v Ljubljani. Toda nem‰ki oblastniki so v pri-zoru zasledili slovansko vzajemnost in prizor zaplenili.

Proti veãeru sva se vrnila v krãmo k Îefi. Vse je ta pra-va ‰tudentovska mati hotela zvedeti: kje sva hodila, kajsva videla. In dodala je ‰e polno vpra‰anj o Ljubljani, onajinem domu, o poti ãez Stol — brez konca in kraja.Postregla nama je spet s pivom in pr‰utom. Zgodaj sva‰la k poãitku in jo naprosila, da naju zjutraj rano po-kliãe, ker morava priti do Beljaka. Ko sva jo pri zajtrkuvpra‰ala, koliko sva dolÏna, je vesela rekla: »Ne krajcarjane. Tako se mi je zdelo, kakor bi bil moj ljubi rajni Franciz vama. Sreãno pot! âe ‰e kdaj prideta, ne pozabita, kjeje Îefina krãma.«

Blagi Ïeni sva se toplo zahvalila in jo spet udarila potrdi cesti ob Vrbskem jezeru.

Niã se nisva ustavljala. Krog poldneva sva bila Ïe bli-zu Vrbe. Tam naju je ujela ploha. Vedrila sva pod na-pu‰ãem kmeãke hi‰e. Ko se je ujasnilo, sva se ‰la kopatv jezero, pouÏila tretjo klobaso in ‰e pred noãjo pri‰tr-lincala v Beljak. Od hoje utrujenima, nama je zares popoti Ïe drsa pela. Ker so v Ïepu ‰e cingljale desetice —saj nisva niã ‰e zapravila — sva prevzetna ‰la v gosposkogostilno. Konec sobe je bil za dve stopnici vzvi‰en pro-stor. Tja sva sedla. Ko naju zagleda po tirolsko obleãe-na toãajka, ko‰ata Ïenska, stopi do naju in veli: »Tu jesamo za gospodo. Potrudita se v toãajnico.« Govorila je


26

seveda nem‰ko in r trdo podrkovala. Kaj sva hotela?Preselila sva se, pojedla zadnjo klobaso, kos suhega kru-ha, plaãala pivo in jezna od‰la. Iz same pre‰ernosti svase odloãila, da jo udariva takoj dalje in ãez Koren vKranjsko goro. Res sva tvegala. Pot se je vlekla ko kurjaãreva. Nisva odlegla. V Kranjski gori sva Ïe v temi po-trkala pri so‰olcu Smoleju. — Umrl je v Ameriki. — Tamsva prenoãila.

Drugi dan sva pre‰tela desetice v Ïepu. ·e na pretekjih je bilo za vozovnico do doma. Zato sva se odpeljalapo Ïeleznici.

Tako smo potovali nekdanji ‰tudentje: N-mav ãezgmajnico, n-mav ãez jezero . . .


27

STREL V SRCE

Tistega leta je bila velika noã zelo zgodna. Ni ãuda,da se je vreme, ko se je Ïe ponujal pomladni deÏ,

nenadoma sprevrglo; zaãelo je naletavati, vedno bolj inbolj na gosto, dokler se ni do velike srede nasulo snegakar do kolena.

Zveãer, Ïe v temi, je pokljukal Ila NadeÏ na vegastavrata Vorhu Kotarju. Vorh je bil gostaã v ·monovi baj-ti, po poklicu strehar. Prekrival je hi‰e in hleve s slam-nato streho, ki jo je umel tako zgladiti s streharsko lo-puão, da mu ni bil nihãe kos. Ila pa je bil bajtar, ki jeredil dve kozi, ãasih tudi kravico, ãe je nastrgal po srenj-skem svetu toliko krme, da jo je preÏivil.

Vorh je na kljukanje stopil v okajeno veÏo in posvetilIli z le‰ãerbo. Ila je otepel klobuk ob koleno in pozdra-vil: »Ob vejo sem trãil, pa se mi je usul cel plaz snega zakomat. Dober veãer!«

»Le noter!» mu je odzdravil Vorh in svetil v revnoizbo, kjer so spali na peãi trije otroci, Ïena je pa predla.

»Komu prede‰, Rotija?« jo je vpra‰al Ila.»Za Korenko. Hãi moÏi, treba ji bo praÏnja. To je zad-

nja kodelja.«


28

Kolovrat je brnel, moÏaka sta sedla za mizo.»Vorh, velika noã je pred durmi!«»Pa bela bolj ko boÏiã.«»Kako si z mesom za praznike?«»Brez njega bomo in brez Ïegna,« je nabrskana od-

govorila Ïena namesto moÏa.MoÏ je s tankimi kle‰ãicami useknil kadeãi se stenj

le‰ãerbe.»Ni pri nas niã drugaãe, Rotija. Zato sem pri‰el.«»Kako misli‰?« mu je pomeÏiknil Rotar.»Take vere sem, da je Bog meso za vse ustvaril, ne sa-

mo za bogatince.«»Resniãno res in vendar nam bo za praznike brez

mesa pritrkavalo.«»Ne bo nam, ãe se domeniva.«»Kako misli‰?»»Vorh, ti si z Javorni‰kih rovtov doma. Ali res misli‰,

da je tisti ,boÏji hlev’ tam pod Rupo prazen? Za boÏiã senama je kar dobro obnesel. Vsak svojega rogaãa sva pri-cijazila domov.«

Vorh je pomolãal in izpod ãela pogledal po Rotiji.Îena ni ãrhnila. Pritiskala je na nogalnik, da so perotipri preslici kar ginile v hitrem vrteÏu.

»Meni‰, da bi ‰la?«


29

»Raj‰i bi si izposodila za funt ali dva. Saj pomlad nidaleã, spet bosta zasluÏila. Tudi to vesta, kako vama bi-jejo na pete oroÏniki in jagri,« se je oglasila Rotija.

»Izposojal si ne bom. Kdor me ujame v to zadrgo,vsak misli, da mu moram dvojno mero odsluÏiti. No-ãem.«

»Tudi jaz ne. Raj‰i sem ob soku in krompirju na samosveto veliko noã,« mu je potrdil Ila NadeÏ.

Olje v le‰ãerbi je usihalo, ko sta se loãila. Dobro dol-go sta preudarjala, kdaj in kod jo mahneta v Javorni‰kerovte v ,boÏji hlev’ pod Rupo po meso za praznike.

V petek sta se Vorh in Ila napotila z doma. Na pleãih jevsakemu jezdila globoka bisaga. V njej sta imela kratkerisanice, zavite v slamo. Iz bisage je pa ‰trlelo topori‰ãesekire. Za slepilo, seveda, ãe‰ da gresta drvarit. V Rati-bovcu sta krenila s ceste in zagazila na celo v sneg. âimvi‰e sta se dvigala, veã snega je bilo. Veãkrat sta moraladu‰kati. Ko sta prigazila na zameteni kolovoz, sta sedlapod smreko, da si naveÏeta krplje.

»Kako je vse tiho!« je spregovoril Ila.»Noben zvon se ne oglasi.«»Bog je umrl,« je skoraj ‰epetaje in nekam pla‰no

omenil Vorh.»Saj res. Pa je umrl za vse, tudi za reveÏe.«


30

Oba sta umolknila in si dala opravka s krplji. Ko sta sijih navezala, je povzel Vorh:

»Prav je, da greva. Vendar je ãudno, da me nekajskrbi.«

»Le kaj bi te skrbelo? Îive du‰e ni danes v gori. Srnjadje kakor privezana v gozdu pod Rupo.«

»Vse res. In vendar me skrbi. Kaj, ãe to pomeni ne-sreão?«

»Vorh, ne bodi babjeveren, saj si vendar moÏak! Karpodvizajva se, da prideva do noãi h kozarjevi bajti. Tamprenoãiva. Zjutraj pojde kozar z nama. Kar imeniten go-njaã je.«

Ila je vstal in s krplji ‰iroko zakoraãil na debelo za-sneÏeni kolovoz.

Tudi Vorh je zamotovilil za njim.Hodila sta tiho drug za drugim. âasih se je spustila

debela kepa juÏnega snega z veje. Sicer se ni ganila no-bena stvar. Ila se je veãkrat ozrl na levo in desno, kjer jeslutil stagne divjadi. Prav nobenega sledu in bilo: nezajãjega, ne lisiãjega in ne srnjakovega.

»Vse je kakor privezano!« je omenil Ila in potrkal spalico ob smreko. »Niã ne maraj! Pod Rupo jih bo celtrop, kakor bi koze nagnal v stajo.«

Vorh mu ni odgovoril. Pre‰el je tiho mimo njega. Zatoje utihnil tudi Ila in poãasi krpljal za njim.


31

Ko sta pri‰la pod vrh, se je siva meglenost razpr‰ila inposijalo je sonce, ki je bilo Ïe blizu zatona. Po beli po-krajini se je razlila sinjina, vse je zamigotalo, kakor bi seprebudilo iz sna.

Ila je zavriskal.»Ne nori!« ga je pograjal Vorh.»Kaj bi ne? Pomisli! Jutri pojdejo srnjaki nad robido,

ki je je na obeh posekah vse polno in gleda iz snega.Brez kozarja si lahko izbereva vsak svojega srnjaka ka-kor na semnju.«

Ila je ‰e enkrat zavriskal.»Le kaj te je obsedlo? Zares si potrkan, mene pa ‰e

venomer skrbi.«»Poglej,« je Ila presli‰al Vorhovo svaritev in pokazal

s palico na kozarjevo bajto, ki je vsa v snegu z enim sa-mim oknom meÏikala v ble‰ãeãi se veãer.

»Prav. Saj mi je vroãe, da kar lije izpod klobuka.«Ko sta pri‰la do bajte, je kozar nesel iz kozjaka ãerfo

namolzenega mleka.»Tristo klekov!» se je zaãudil in obstal pred vrati. »Vi-

dva? Pa v takem!«»V takem, da! Saj nisva jagra zelenca, kaj misli‰?» Ila

je cecnil na klopco pred durmi in snel klobuk. Po ãelu somu viseli od potu sprijeti lasje.

»Tristo klekov in ‰e pol povrhu! Sama smrt bi me nebila tako iznenadila kakor vidva danes. Le noter!«


32

Kozar je odnesel mleko v veÏo, divja lovca sta si od-vezala krplje in pripognjena ‰la skozi nizka vratca v baj-to,

»âe bi bisagi zagrebel v listje? Niã se ne ve,« je oprez-no svetoval Vorh.

Kozar se je zasmejal na ves glas: »Bajto stavim in obekozi, da sta bolj brez skrbi kakor otrok v zibelki.«

Ila mu je pritrdil: »Prav ima‰! Vorh, ti pa pohodi tisteneumne skrbi in bodi dobre volje.«

»Zato pa!« je kozar postavil ãutaro borovniãevca prednjiju na mizo. »PriveÏita si du‰i. Saj je sreãa, da jih nistaizpihala iz sebe po taki poti! Jaz med tem usujem Ïgancein stopim mleko, da bo kaj za veãerjo.«

Kozar je od‰el, divja lovca sta pa pridno kljunila vãutaro. Potem sta izpraznila bisagi in si pripravila risa-nici.

Ila je vzel roÏenico in vsul v cev smodnik.»Ne stresaj!« ga je opozoril Vorh, ko je videl, da so

zrnca smodnika mimo cevi padla na tla.»Kaj se bo‰ krãil? Saj ni Ïefran!«Ko je z nabojnikom dobro potlaãil papir in smodnik,

je zavil v polojeno krpico kroglo, jo potisnil v cev in za-ãel pu‰ko nabijati tako dolgo, da je nabojnik sam skoãiliz cevi prav do stropa. Ila ga je grede ujel in rekel: »MojaÏe trdno sedi! Jutri glej, kroglica, da ne zgre‰i‰, kamor tebom poslal.«


33

Ko je nabil pu‰ko tudi Vorh, sta poloÏila oroÏje za peãin ga previdno pokrila z vreão.

Kozar je prinesel veliko latvico rumenih Ïgancev inlonec mleka. »Vem, da bi se Ïgancem zaska prav takopodala kakor nam prilegla. Toda post je post, kristjanismo. Bog nam poÏegnaj, Sveti Duh, sveti ·entjanÏ in vsijogri boÏji! Kar mahnimo!» je povabil gosta, ko je razde-lil liãne lesene Ïlice, ki jim je bil sam za mojstra.

Po veãerji je kozar odmolil, nato postavil spet ãutarona mizo, ki je kroÏila vesela med veselimi od ust do ust,dokler ni bila prazna.

V tem so se do dobra dogovorili: Vorh pojde na levoposeke, Ila na desno. Kozar se spusti tiho v dolino v,boÏji hlev’ in poÏene. Kakor vsi lovci so seveda natanã-no vedeli, kam bodo skoãili srnjaki, koliko tropa na levoin koliko na desno. Taka je starodavna lovska modrost,ki pa le redko obvelja.

Po vsem tem natanãnem dognanju je kozar lovcemavsilil svoj pograd, sam pa je legel na klop pri peãi.

Nebo je bilo ‰e vse v zvezdah, ko je zjutraj kozar skoziveÏna vrata pogledal na vreme. Brez vetra je bilo in takotoplo, da je kapalo od strehe. Kozar je hitro zakuril inpripravljal kosilce. Poklical je tudi lovca in povedal,kak‰no je vreme. Sodil je, da naj odrinejo ‰e pred dnem.


34

Oba lovca, zdelana od hude poti, sta spala kakor ubi-ta. Toda na kozarjev klic sta ‰inila naglo kvi‰ku.

»Ali je svetlo?« je vpra‰al Ila.»Kakor pri belem dnevu,« mu je potrdil kozar in od‰el

k ognji‰ãu.Toliko da sta se Ila in Vorh obula in oblekla, je kozar

Ïe postavil kadeão se skledo tur‰ãiãnega soka, s kozjimmlekom zabeljenega, na mizo. Naglo so zajeli.

Po kosilu sta segla lovca po pu‰ki, kozar je zakavljalveÏna vrata, na klopci pred bajto so si vsi navezali krplje.Govorili so ‰epetaje in se raz‰li. Vorh se je obrnil na levoproti poseki, Ila in kozar sta ‰la na desno, da obidetagozd. Dogovorili so se, da kozar ne poÏene prej, doklerne ugasne danica.

Vse je bilo tiho, tako tiho, da so sli‰ali kaplje, ki sopadale od tajajoãega se snega s smrekovih vej. Le tu intam se je sli‰alo tudi hripavo petelinje petje od oddalje-ne rovtarske kmetije.

Vorh je pri‰el prvi na poseko. Dokaj bliÏe je imel ka-kor Ila. Poiskal si je pripraven prostor, previdno odbr-skal sneg s parobka in si snel krplje. »Bolj‰i so goli ‰kor-nji, ãe bo treba skoãiti za srnjakom,« je pomislil in sedelna parobek.

Napeto je poslu‰al, da bi ujel ‰um onih dveh. Ni gamogel. »E, Ila zna. Lisjaku na kljub se plazi; tudi tankosrnjakovo uho ga ne more zasli‰ati.«


35

Vorh je mirno sedel in ãakal. Zvezde so bile ãedaljebolj redke. Vrh Triglava je z rahlim svetlobnim nadihompriãal, da se dela dan. Le danica je ‰e Ïarela. Vorh je oprlkomolce na kolena, naslonil na roke glavo in se zamislil.

»Ali mi je tega treba? In na tak dan? Niã ne reãem.Marsikakega gamsa sem prekucnil. Pojedli nismo nobe-nega. Jernejcu v Poljãe sem jih prodajal za gospodo. Kajsem hotel: treba je bilo podplatov, kotenine, kako unãoolja — in ãe mi streharska lopuãa ne zasluÏi dovolj —kako bo‰? — Vem, ãe bi Rotija ‰la krog gruntaric, pravgotovo bi naprosila za funt mesa in ubogo kost za Ïe-gen. O, ko bi ljudje vedeli, kako grenko je prositi! Zatoni ‰la in tudi pustil bi je ne. Zares ne. Kajkrat je bil ÏestradeÏ pri hi‰i, beraãili pa le nismo! Sami od sebe se pabogatinci na pomoã ne zmislijo. — Mora Ïe tako biti.«

Vorh je dvignil glavo. Zdanilo se je. Na nasprotni po-seki je zagledal ãrno senco na snegu. Ila je bil, ki se jeutaboril za strel. Kozar se ‰e ni oglasil. Vorh je napel pe-telina in si poloÏil pu‰ko na kolena. Ozrl se je po zadnjizvezdi. Tudi ta je Ïe bledela. Srce mu je zaãelo moãnoutripati. Zastrmel se je v kraj gozda, od koder bi se mo-rala prikazati od kozarja prepodena srnjad. Trenutki sose mu vlekli, kakor bi bil ves svet s soncem vred obstal.Prav blizu njega je pomolil u‰esa izpod grma planinskizajec. Pognal se je na sneg in se ves pogreznil vanj. Hi-tro se je izkopal iz njega in smuknil spet pod grm. »Niã


36

se me ne boj,« mu je rekel Vorh. »Zate bi bilo ‰kodastrela in strahu.«

Tedaj se je zaãulo tok, tok, tok! Kozar je udarjal z de-belo palico po deblih. Vorh se je mimogrede ozrl po Ilu.Videl je, da je stal in dvignil risanico. Tudi Vorh je takostoril. Komaj pa se je postavil na noge, je poãila Ilovapu‰ka, Vorh je zakriãal in se zgrudil v sneg. Pograbil seje za koleno in kriãal: »Ila, Ilaaa! Ustrelil si me! — Poma-gaj!«

V silnih skokih je planil Ila pokonci. Iz gozda je pri‰losedmero srnjadi. Ila je drvil dalje in se hropeã prikopalpo snegu do Vorha.

»Kriste, sproÏilo se mi je!« je Ila klecnil poleg Vorhav okrvavljeni sneg.

»Moje koleno, moje koleno!« je vzdihnil Vorh. Ila muje poskusil sezuti ‰korenj. Toda Vorh je kriãal in bledelod boleãin. Zato je Ila potegnil noÏ in mu preparal hlaãe.Kri je vrela iz rane, kost v kolenu je bila zdrobljena. Ilani niã pomi‰ljal. Slekel se je do srajce, jo vrgel s sebe injo zaãel porjati in pukati za obvezo.

Izpod gozda je kriãal kozar: »Streljaaaj!« — Ila je kljubzbeganosti pograbil Vorhovo pu‰ko, sproÏil in prekadilmogoãnega srnjaka, ki se je skokoma trudil po poseki.

»Ali je padel?« je sred boleãin vpra‰al Vorh.»Je!« mu je kratko potrdil Ila in zaãel klicati kozarja.

Hkrati je obvezoval Vorha. Rano mu je zaprl s kosmiãi


37

pukanja, nato s povoji iz razrezane srajce trdo povezalnogo. Vorh je z roko stiskal kepe snega in jih sesal, da sije gasil Ïejo. âez ãas je prisopel do njih kozar, ki je pri-tovoril teÏkega srnjaka.

»Mamka boÏja, nesreãa?« je kozar z izbuljenimi oãmigledal krvavo liso v snegu in bledega Vorha na tleh.

»Nesreãa!« je poltiho ponovil golopleãi Ila, ki so semu tresle roke, ko se je oblaãil.

»Zdaj vem, zakaj me je tako skrbelo,« je izpregovorilVorh. »Pomenilo je.«

Samo trenutek je Ila pomolãal, toliko, da si je zapelsuknjiã, ki si ga je oblekel na golo. »Kozar, noÏ v roke, danareÏeva vej in narediva vlako. BrÏ ga morava potegni-ti do tvoje bajte. Tam bomo videli, kako in kaj.«

Oba sta naglo zagazila proti grmovju in zaãela klestitiin lomiti. Ko je bilo vejevja dovolj, sta odpela vsak svojjermen od pasa, zdrgnila vlako in Vorha poloÏila nanjo.

»In tale?« je pokazal kozar na srnjaka. »Ne boj sezanj. Ne bo ti u‰el!«

Z velikim naporom sta privlekla po mehkem sneguranjenca do bajte. Tam sta ga poloÏila na pograd. Pre-tresena noga je zaãela vnoviã krvaveti. Kozar je ponudilpraÏnjo rjuho, od katere sta odrezala povoje in Vorhaprevezala. Kozar je prinesel borovniãevca, obenem za-kuril pod ponev in zavrel mleka. Vorh se je okrepãal,zatisnil oãi in zadremal.


38

»Ostani pri Vorhu, jaz skoãim po srnjaka,« je velel Ilain od‰el.

Ko je Ila od‰el po srnjaka, je kozar ‰e kratko posedelpri Vorhu. Ko je uvidel, da je Vorh mirno zaspal, se jesezul in v debelih nogavicah hodil po izbi in veÏi, da biVorha ne predramil. Z vso skrbjo se je ukvarjal samo zmislijo, kako bi Vorhu in Ili ‰e postregel. Na polici v veÏije imel hlebec belega kruha, ki si ga je kupil kot pribolj-‰ek za veliko noã. Sklenil je, da jima ga da. Vorhu paocvre ‰e jajãek na Ïgance. Tako je sklenil in se lotil kuhe.

Ko je bilo kuhano in tudi kozi pomolzeni, je privlekelIla srnjaka in ga potegnil v veÏo.

»Ali ga vidi‰? Tele bi odtehtal, tak je.«»Ko bi ne bilo te nesreãe!«»Kar je, je. Srnjak je tvoj.«»Kam bi z njim?«»Nasoli si ga in posu‰i. Tudi klobase so bolj‰e kakor

v oblicah krompir.«Kozar se je ‰e branil, toda Ila ni dal k sebi. Obesila sta

srnjaka na hladno v borno shrambico.»Ali ima‰ samoteÏne sani?« ga je vpra‰al Ila.»Imam.«»Kar pripravi jih. Vorha morava potegniti v dolino.

Tam Ïe naprosim koga za voz in konja.«»Voznika dobim jaz,« se ponudi kozar. »Rad bo peljal

za boÏji lon, ker je dobrega srca. In molãal bo,« je kozar


39

poloÏil prst na usta, »ker je po‰tenjak in take nesreãe nebo oãvekal.«

S tem je bilo vse potrebno dogovorjeno. Kozar je po-gostil divja lovca, kar se je dalo. Celo Vorh je bil kljubboleãini dobre volje.

Ko sta pripravila samoteÏnice, sta podloÏila Vorhupod koleno pripravno desko in prestreljeno nogo s po-voji privezala nanjo. Nato sta ga varno prenesla na sani,kjer mu je kozar postlal z otepom praproti.

»KriÏ boÏji, pojdimo!« je rekel Ila in se s kozarjemvpregel v sani.

Ko bi bil sneg zmrzel ali vsaj pr‰iã, bi bila voÏnja pra-va igraãa. JuÏni sneg ni drÏal, sani so se ugrezale in kaj-krat sta jih morala dvigati, ko se je zagnetlo podnje to-liko snega, da se niso dale pretegniti. Vorh je ãasih za-stokal, ko ga je le preveã potreslo, sicer je pa trpel inmolãal. Trpeli so vsi trije.

Ila in kozar sta na smrt trudna privlekla sani do prvehi‰e v dolini, kjer je velel kozar ustaviti. Sam je stopil nadvori‰ãe in k sreãi naletel na gospodarja. Kar hitro muje vse razodel, in vse po pravici ter ga poprosil za voz.

Gospodar se niti za hip ni obotavljal.»Jaz ti poplaãam, saj ta dva nimata s ãim,« se je nudil

kozar.


40

»Kogaa?« je zategnil gospodar in ga srepo pogledal.»Ob taki nesreãi svojega bliÏnjega pa naj bi ‰e zasluÏil?Kako je naredil Samarijan? — Ha? Ne kvasi jih!«

Nato je stopil bliÏe kozarju in mu tiho naroãal: »Vorhsi je nogo zlomil! Razume‰? Tako in niã drugaãe se negovori. Jeziki so od vraga.« — Potem je glasno velel:»Kar sem potegnita polomljenega reveÏa, jaz takoj na-preÏem in ga bom sam vozil.«

Gospodar je pripravil sani, vrgel nanje dva velika ote-pa slame in brÏ okomatal kobilo. SamoteÏnice je Ila po-tegnil na dvori‰ãe, vzdignili so Vorha in ga poloÏili naslamo. Krog sani se je zbrala druÏina. Gospodinja je pri-nesla slivovke in ‰e tople pogaãe, ki jo je napekla zapraznike. Ko so se okrepãali, je gospodar zagrnil Vorhas toplo plahto, Ila je prisedel, gospodar je naredil z bi-ãevnikom kriÏ pred spoãito kobilo, skoãil na sani in po-gnal.

Ko so Vorha na domu izloÏili, je Ila naglo stopil pova‰kega kovaãa, ki je bil obenem domaã ranocelnik.Marsikatero zlomljeno roko je va‰kim otroãajem dobropovezal, pomagal pri bolni Ïivini in preganjal prisad.Kovaã je pritekel, storil, kar je vedel in znal, po vasi paje ‰lo, kakor bi bil na boben udaril: Ila je Vorha obstre-lil! Toda vse to so govorili ‰epetaje; vsak je novico pove-dal sosedu na uho in se skrbno ozrl, ãe ne prislu‰kaovadu‰ki jezik.


41

Ko se je Ïe mraãilo, so bile zbrane pri srenjski Ïupanjigruntarice in se pogovarjale o nesreãi. Med njimi je bilatudi Urbasova Mina, samska Ïenska, moãna pa tako, dase ni ustra‰ila nobenega dedca. PreÏivljala se je s tem, daje po gorah nabirala ‰pajk, oãnice in zdravilne roÏe.

Gruntarice so milovale Rotijo Rotarico:»Da gresta v takem vremenu in tak svet dan za Ïivad-

jo!« je majala z glavo Ïupanja.»Zato je dobil strel v koleno. Tak mu je dobiãek!«Tedaj pa se je oglasila vsa raztogotena Mina:»Ne gobezdajte, Ïenske! Ali mislite, da sta ‰la, reveÏa,

za kratek ãas v sneg in gore? âe nima‰ dati otrokomgriÏljaj pribolj‰ka za praznike, se potrudi‰, kakor sevam, gruntarjem, ni treba. Zato pravim in ‰e reãem: Tastrel ni bil namenjen v koleno. Bog sam ga je naperil vva‰e srce, ki noãe umeti, kaj je edin‰ãina pri hi‰i. âe ima-te u‰esa, ste sli‰ale, ve ko‰ate gruntarice!«

Mina je odvr‰ala in zaloputnila vrata.Îene gruntarice so lep ãas pomolãale in gledale na

vrata, skozi katera je zginila Mina.Îupanja je prva spregovorila: »Mina je groba kakor

grãa. Ima pa prav!«·e tisti veãer so zaãele hoditi gruntarice k Rotarju in

k NadeÏarici na videz iz radovednosti, kako je bolnikuin kako se je zgodila nesreãa.


42

Res pa je, da sta Rotarica in NadeÏarica drugo jutronesli k Ïegnu tako polne jerbase kakor ‰e nikdar, odkarsta gospodinji.

·est let mi je bilo, ko se je zgodila ta nesreãa in sem tudijaz po sneÏeni ãobodri v coklicah bredel za svojo mater-jo k Vorhovim. Moja mati ni strpela, da bi od na‰e kaj-Ïarske skromnosti ne dala droben dar. Veã Ïena je bilopri Rotarju. Vse so govorile samo ‰epetaje. Jaz pa semgledal le krvavo liso na rjuhi obstreljenega Vorha instrah me je bilo.

Ko sem kot ‰tudent iskal murk in oãnic v Nem‰kemvrhu, sem naletel na Ila. Postaral se je in bil za ovãarja.Na palici je imel privezano rdeão ruto kakor zastavico inz njo mahal.

»Kaj dela‰, Ila?« sem ga vpra‰al, ko sem legel k njemu.»Gamsa pasem. V Begunj‰ãici je star pogo‰ãar. Moj

fant ga zalezuje. Zato mu dajem z ruto znamenje. Od-kar sem Rotarja obstrelil, nisem veã prijel za pu‰ko. Po-dedoval jo je sin in z njo menda tudi mojo kri. Takolegre ta reã od roda do roda.«

»Vi‰ ga! Na levo jo je zavil!« Ila je zamahnil z zasta-vico. »Ali ga ne vidi‰?«

Kljub vsemu napenjanju oãi ga nisem mogel ugleda-ti. Stari Ila pa je imel sokolji pogled.


43

»Ne hodi drevi domov! Poãakaj pri koãah na Zeleni-ci! Jetrca bomo jedli.« Tako me je povabil Ila. Ostal semin zares smo jih jedli.


44

KOLEDNIKOVE PRIKAZNI

Kolednik, veãno nemirna du‰a, je popustil bornosluÏbo in krevljal po vzhodnih krajih na‰e zemlje.

Sli‰al je namreã, da so tamkaj po vinskih goricah deãki,ki imajo po eno samo srajãko in so brez ãevljev. Pa sotudi dojenãki, ki zanje matere nimajo ne mleka nemoslje. V tiste kraje je poromal Kolednik. In zgodilo semu je kakor nekdaj Kurentu. Otroci so vekomaj enaki.

Sreãal je prvega fantka. Ko ga je fantek zagledal, muje veselo zaklical:

»Hej, Kolednik, kje si bil?«»SluÏil sem.«»Kaj si prisluÏil?»»Tri bele vinarje in eno suknjico.«»Daj meni enega!«Kolednik mu je dal beli vinar in ‰el. Kaj kmalu sreãa

drugega malega bosjaka, ki ga je spet ogovoril:»Hej, Kolednik, kje si bil?«Kolednik mu je podaril drugi beli vinar in dal je ‰e po-

slednjega tretjemu, ki ga je poprosil. Ko je pa potomatrãil ‰e ob ãetrtega deãka, ki je bil na pol gol, mu je po-daril ‰e suknjico.


45

Sedaj je vedel, da je podaril otroãajem ves prisluÏek.Kaj bi jim ‰e dal? Suho skorjo kruha iz bisage? — Zares,dal bi jo. In ‰e nekaj bi jim dal. Pripovedoval bi jim ve-sele zgodbe in burke o Kljukcu. Smejali se bodo in po-zabili, da so bosi in laãni. Vsaj za hip in za kratko tolaÏ-bo, ki se laãnemu bolj prileÏe kakor presitemu ples napompardon in klarinet. Vemo pa, kar bi Kolednik glad-ko utajil, da je potiho mislil tudi nase in bil prepriãan, dase bo pri kaki zidanici in vinskem hramu bogatina lah-ko kar za sam boÏji lon po‰teno odÏejal. In zares se muje to primerilo na samo cvetno soboto. Tako se je pod-prl v gostoljubnem hramu, da je ‰e pred sonãnim vzho-dom v slami pod kozolcem prepeval hozano.

Tedaj pa se je zgodilo preãudo. Privr‰ali so ãezenj Ïe-lezni ptiãi s takim hrupom, da so deske vrh kozolca ro-potale in poskakovale. Izpod sonãnega vzhoda so pabobneli topovi. Kolednik je spoznal: vojska! Vrglo ga jekvi‰ku; komaj je ‰e utegnil vreãi bisago ãez ramo, ko jeodpetal v silnem begu proti zahodu. Bridka je bila pot.Povsod strah in groza, jok in stok, beg in tek. âe se jeognil na levo, ni bilo prav, ãe je krenil na desno, ga jezalotila stiska. Vsa domovina, naj je bila cesta ali njiva,mesto ali vas, vse je bilo o‰kropljeno s solzami. Po gren-kih dnevih se je Kolednik vendarle premotovilil do tja,kjer so ‰kofu Maksimiljanu v davnih ãasih sneli glavo.Tam je ‰ele jasno sprevidel, kam je za‰el. In takrat se je


46

ves truden sesedel in razjokal. »In kam sedaj?« se je iz-pra‰eval, ko si je brisal objokane oãi. Srce mu je kljuva-lo proti Belemu mestu, kakor ga ni na okrogli zemlji no-benega lep‰ega veã. Kaj vse je videl, preden se je pretol-kel dalje brez pravic in papirjev — njegova pravica jebila popotna palica, bisaga in razhojeni ãevlji; iz des-nega je Ïe pogledal palec. Videl je druÏine, ki so po tri-sto let moãile s trudnim znojem svojo ljubljeno zemljo,kako so morale sredi noãi prazne in gole z doma v beg,z dojenãki v naroãju, z revno culo pod pazduho. Konj-ski rezget, kravje mukanje v domaãem hlevu je bilo ka-kor jok zapu‰ãenih in razÏaljenih. »Oh, preoh,« je toÏilKolednik; ko ni smel do izgnancev, je ‰el v hlev tolaÏit inboÏat Ïivino. Skozi vse to gorje se je po dolgem ãasu pri-klatil na goro sv. MiklavÏa, od koder je zagledal Belomesto. Mojzes ni bil tako vesel, ko mu je Bog pokazalobljubljeno deÏelo. Kolednik je pokleknil, dvignil roke knebu in molil: »Zahvaljen Bog, Gospod zemlje in neba,da si iztegnil svojo roko in otel slovensko srce. Dokler boto utripalo, smo ‰e, in novo Ïivljenje se bo razcvelo. Verenam daj, o Bog, podpri upanje in razÏari na‰o ljubezen!«Kolednik je ‰e in ‰e vzdihovaje molil, dokler ni trudensedel v travo in se naslonil s hrbtom na cerkveni zid.Glavo je nagnil, oãi zaprl. Na zahodu je tonilo sonce.Vse nebo je bilo pozlaãeno, rdeãi Ïarki so ‰vigali kakorgoreãe strelice skozi zlato Ïarenje.


47

Tedaj se je dvignila iz zarje veliãastna postava kakorkralja. Z zaprtimi oãmi jo je videl Kolednik. Obleka kra-lja je bila iz ‰krlata, vsega pretkanega z zlatimi roÏami.Z glave mu je sijala krona, v rokah je drÏal Ïezlo, od ka-terega je izhajal blesk Ïlahtnih kamnov, s katerimi jebilo okovano. Postava je plavala po nebu bliÏe in bliÏe,dokler se ni ustavila pred Kolednikom. In ustavila se je,ko je ugasnil zadnji Ïarek zahajajoãega sonca; sij kra-ljevske postave pa ni ugasnil.

»Kdo si, gospod,« ga je Kolednik pogumno nagovoril,»da prihaja‰ k meni, revnemu popotniku?»

»Saj nisi reven, ko je nebo tvoja streha, pisani travniktvoje poãivalo in vse ceste tvoj dom.«

»Kako prijetno se ‰ali‰, mogoãni gospod. Saj vidim, dasi kralj, samo imena ti ne vem, ti tisoãkrat blagoslovljeni,jaz pa ãrviãek.«

Kraljevska prikazen si je segla po zlato krono in jo po-stavila Koledniku na glavo: »Zavida‰ me. Pa sprejmimojo zavidljivo sreão in ãast!«

Ko je obtiãala krona na Kolednikovi glavi, se je popot-ni skljuãil pod njo. Zaslutil je, da ga stra‰na teÏa zmlinãiprav do ru‰e. Zato je jecljaje poprosil: »Gospod, priza-nesi! Ginem pod krono. Povej mi, kdo si, premoãni, ki sene zru‰i‰ pod to teÏo!«


48

»Jaz sem tisti, ki mu je dal Gospod srce modro in ra-zumno tako, da nihãe pred menoj ni bil meni enak intudi za mano ni vstal.«

»Salomon!« je kriknil Kolednik. »Tisti, ki si dveh reãiprosil Boga: naj ti ne da ne ubo‰tva ne bogastva, da kjepresit ne bo‰ napeljevan Boga tajiti in ne poreãe‰: Kdoje Gospod? — in da po rev‰ãini prisiljen ne krade‰.«

»Prava in resniãna je tvoja beseda, o popotni!«»Premodri kralj, razodeni, zakaj toliko gorje vesoljne-

mu svetu?«»Niã novega ni pod soncem in nihãe ne more reãi: to

je novo. Ker vse to je Ïe pre‰lo v ãasih, ki so bili prednami. Tudi jaz sem videl stiskanje, ki se godi, in solzenedolÏnih, pa nobenega tolaÏnika, in da se ne morejoustaviti njih sili, ker so brez pomoãi.«

»Oj gorje, ali naj zares poginemo?«»Zakaj obupuje‰, maloverni ãlovek? Kakor se drevo

obleti, ko pridejo jesenski pi‰i, kakor mu suhe veje od-lete, ko dahnejo vanje zimski viharji, tako prihaja na ãlo-ve‰tvo obletenje sveta. Pride pa vselej tedaj, ko zavladanamesto modre sodbe hudobija, namesto pravice krivi-ca. Toda Bog bo sodil praviãnega in kriviãnega in tedajbo ãas za vsako reã.«

»Pa zakaj hudobija, zakaj krivica, zakaj solze nedolÏ-nih?«


49

»Zarodek vsega zla je presitost. Ker nisem prosil nebogastva ne du‰ svojih sovraÏnikov, mi je Gospod na-vrgel slavo in bogastvo. In namesto da bi vse to imel zaneãimrnost, sem se preobjedel. Pozabil sem laãnega,Ïejnega, golega. Videl sem le svojo moã, uÏival bogast-vo in zato za‰el k bogovom, ki niso bili Bog, le delo ãlo-ve‰kih rok. In postal sem spotika narodu, pohuj‰anjelastnim otrokom. Zato je moj sin zagrozil brez ljubezni,brez pravice in modrosti ubogemu ljudstvu: Moj oãe jedejal na vas teÏek jarem, jaz pa bom na va‰ jarem ‰e do-dal; moj oãe vas je tepel z biãi, jaz pa vas bom tepel s‰korpijoni. — Zato je moje kraljestvo razpadlo, propadelje tempelj in mesto, ljudstvo pa je nosilo jarem suÏnostiv tuji deÏeli.«

Salomonu je klonila glava, solze so mu kapale v sivobrado. Pa je naglo spet dvignil glavo in slovesno pono-vil:

»Presitost in moã je nesreãa, ki naredi iz mogoãnja-kov malike, da zavrÏejo Boga pravice in ljubezni. Zatopride obletenje sveta. Potem pa po‰lje Bog svoje hlapce,da po viharju pometejo suho listje, pobero trhle in kriveveje in jih seÏgo. Drevo doÏivi pomlad, novo brstje po-Ïene, ptice prepevajo v vejah in ljudstvo uÏiva sreão po-koja in pravice. — Gorje pa nam mogoãnim, ki smo ime-li oãi, pa nismo videli sirot, imeli u‰esa, pa nismo sli‰alivpitja zatiranih. Glej, zato nosim stra‰no teÏo kraljevske


50

krone in jo bom nosil do sodnega dne, da se dopolnipravica boÏja.«

Kolednik je Ïe odprl usta, da bi Salomonove modrostiin tolaÏbe ‰e prosil. Tedaj pa se je nenadoma dvignilasiva senca iz teme nad goro sv. MiklavÏa. Spustila se jetik pred kralja in Kolednika. Skozi temo in meÏe je zrlvanjo prepla‰eni Kolednik. Senca je dobila obliãje star-ca. Beli lasje so mu padali na tilnik, brada mu je segalado usnjatega jermena, s katerim mu je bil prepasan do-petni, oguljeni ra‰evnik. Kolednik se je starcu ãudil z od-prtimi usti in ni vedel, kam z njim. âe ni sam Mojzes,kakor je stal na Sinaju, ko je prejemal iz boÏjih rok kam-nitni tabli? Pa ‰e preden je do konca premislil, je zagle-dal Salomona, kako si je snemal zlato krono, pripognilkoleno in se starcu poklonil do tal:

»O, Jeremija, prerok boÏji! Ali te je Gospod vnoviã po-stavil ãez narode in kraljestva, da ruje‰ in podira‰, raz-deva‰ in razmetuje‰, zida‰ in sadi‰?«

»Vidim ãujeão Gospodovo ‰ibo. Ne jaz, ona podira,kar je gnilega in krivega, in ta bo sezidala, da bo zdravoin ravno.«

»Jeremija,« je tedaj kriknil Kolednik, »zapoj, zapojnam novo Ïalostno pesem, ne nad enim, nad deseteri-mi, stoterimi mesti, ki grme v razvaline!«

»Ne bom pel nove Ïalostne pesmi. Vidim, da pota ksvetim templjem Ïalujejo, ker ni nikogar, da bi pri‰el k


51

praznovanju. Vse je utopljeno v bridkosti. Ljudstva zdi-hujejo in i‰ãejo kruha.«

»Prerok, odgovori, zakaj, zakaj vse to?«Jeremija se je sklonil in spo‰tljivo pobral skorjico kru-

ha, ki je zdrknila iz Kolednikove bisage. Dvignil jo je kustnicam in jo poboÏno poljubil:

»Sveti na‰ vsakdanji kruh! Ti, ki priklije‰ iz materezemlje, s trudom in znojem obdelane, kako premalo sote spo‰tovali! Videl sem te, kako si leÏal zavrÏen ob ces-tah. In s tabo vred so zavrgli Njega, ki edini more dihnitizlatemu semenu Ïivljenje. Presiti in napuha polni. Ali tini Ïe vse to razodel Salomon, kralj?«

«Razodel sem mu svojo zmoto,« je pripomnil Salo-mon in grenko skesan nagnil glavo pred prerokom.

»Res, povedal mi je z modro besedo najmodrej‰i invendar se me oprijema obup.«

»Nisi ‰e dozorel, popotnik. Lej, potoke solza so toãi-le moje oãi zavoljo potrenja mojega ljudstva. Pa me je toljudstvo pogreznilo v jamo in ‰e kamen so vrh mene po-loÏili. Toda Gospod je sli‰al moj klic, pribliÏal se je inrekel: ,Ne boj se! Videl sem krivico in prisodil ti bompravico’. — In tako se je zgodilo.«

»Mogoãen in praviãen je Gospod,« je vzdihnil Salo-mon.

»Vsem, ki ga i‰ãejo in ga tudi najdejo, ãe ga i‰ãejo izvsega svojega srca. Tako se je zgodilo in se bo vselej zgo-


52

dilo, kar je obljubil Gospod: Nazaj bom pripeljal vseva‰e, kakor koli so se razkropili. Zakaj On ne poniÏujein zametuje rodu otrok ãlove‰kih. Preglejmo in prei‰ãi-mo svoja dejanja. Kar je krivo, bodi ravno, in grudastobodi gladka pot. Bog ãloveka v svoji sodbi ne bo golju-fal: Tega Gospod ne zna!«

V tem hipu je zazvonilo sveto jutro. Kolednik je odprloãi, pa ni videl ne kralja ne preroka. Videl pa je nad Be-lim mestom vzhajati veselo jutranjo zarjo. Naglo se jedvignil, se spustil v dolino, poln trdnega upanja in do-dobra prepriãan, da nobena krivica ne more ubeÏatiboÏji roki.


53

PO DVA IN DVA

Poletnega veãera sta sedela v krãmi dva soseda. Jo‰tje bil dninar, imel je preprosto hi‰ico — leseno bajto

v bregu nad vasjo. Jurij, ki je sedel ob njem, pa je bilva‰ãan, ki je imel nadstropno hi‰o, pa veliko polja inlepih gozdov. Ko sta moÏaka poãasi pila vsak svoj po-liãek, sta se Ïivahno pogovarjala. Sredi pogovora pa kre-ne Jo‰t kar grede do kmeta Jurija s posebno besedo.

»Jurij, ti ima‰ vrh Plaznine tri drevesa; dva gabra inkar lepo bukev.«

Kmet Jurij mu odkritosrãno odgovori: »TeÏko bo‰verjel, da ‰e nikoli nisem lezel v tisto skalnato strminoza ogled onih treh dreves.«

»Rad ti verjamem, ko ima‰ na lepem gozda veã kotpreveã. âemu bi rinil v tisto kamnato goliãavo. Lej, zameje pa za vsako polence in okle‰ãek kar trda, ko nimamniti krpe svojega gozda. Kaj, ko bi mi tista tri drevesaprodal?«

Jurij se mu je nasmejal in vnoviã povedal, da ‰e nikolini lezel v tisto strmal gledat po drevesih.


54

»Rad verjamem,« mu je pritrdil Jo‰t. »Prodaj mi jih.Za vsako polence je trda pri meni. Jaz bi Ïe kako te rkljespravil do poti.«

»Prav. Poderi jih in spehaj po tistem ru‰evju do dna.«»Koliko pa zahteva‰ zanje?«»Niã denarja. Saj mi prihaja‰ v dnino, pa si jih bo‰ od-

sluÏil. âe ti je prav?«»Z delom ti jih rad plaãam. Za denar je trda pri

meni.«Jurij je takoj naroãil ‰e poliã vina, da sta se s skupno

pijaão domenila ‰e za dnine. Oba zadovoljna sta se podnoã skupno vrnila domov.

Jo‰t, nekoliko dobre volje od Jurijevega poliãa, je vesnavdu‰en doma Ïeni razodel sreãno kupãijo in jo poto-laÏil, da ji ne bo veã treba po gmajnah nabirati suhihokle‰ãkov za kurjavo.

Îena je bila vsa sreãna. Takoj pa je vpra‰ala, koga bovzel s seboj, da bi ‰la v strmine posekat tisti les.

»Da bi ‰e za pomagaãa plaãeval, ãemu? Sam poderemtista tri debla in ne bo stro‰kov.«

»Pa sta vendarle po dva, kadar podirate drevesa, aline?«

»Îe, Ïe. Ta debla poderem lahko sam. Takoj za jutrimi pripravi dobro malico. Prenoãevat pojdem pa v pla-nino, kjer dobim tudi mleko.«

»Pa bi bila bolj brez skrbi, ãe bi bil kdo s teboj.«


55

»Oj ti veãna skrb!« je ljubo poboÏal Jo‰t svojo mladoÏeno. »Niã se ne boj. Lepa polena bo‰ imela in ti ne botreba po gmajni iskati suhih preklic za kurjavo.«

·e sta posedela in se pogovarjala, kako bo pripravno,ko bo imela ob bajti lepo krado zloÏenih polen.

Drugo jutro si je oprtal Jo‰t dve dobro nabru‰eni se-kiri in zelo veliko roãno Ïago in v bisagi suhe hrane zanekaj dni. Îena ga je spremila od bajte dokaj poti oddoma. Ko mu je segla v roko, je ponovila: »Varuj se! Vesãas me bo skrbelo.«

»Ti moja veãna skrb! Niã se ne boj. Tretji dan zveãerse vrnem. Zbogom!«

Ko sta se loãila, je Ïena ‰e lep ãas gledala za njim. Do-mov grede se ni ‰e mogla otresti skrbi zanj. »Ne vem,kaj to pomeni,« si je rekla in niã ni mogla biti vesela.

Jo‰t je z lahko nogo hitel proti planini, da je tamkaj vkoãi odloÏil, kar si je nosil za prehrano. Koãa je bila od-prta, v njej nikogar. ârednik s tretjinkom je krave Ïe vranem jutru odgnal dokaj daleã na pa‰o, majerica je od-‰la nabirat zelenjave za dva pujska, ki sta bila pri koãi.Mladi kozar je od‰el s svojim tropiãem v jutru na pa‰ogor v strmine gora. Tudi nekaj drvarjev je Ïe od‰lo podelu. Jo‰t je nekajkrat zaklical hoj! hoj! Ko se mu nihãeni oglasil, je spravil svojo bisago v kot pod klop, s seki-rama in Ïago pa naglo od‰el v strmino. Iz bisage si je ‰eodrezal debelo rezino ãrnega kruha in naglo vzel pot


56

pod noge v strmino, da bi bil prej pod vrhom, kjer sostala tista drevesa. Debelo uro jo je kresal po skalnatempoboãju, preden se je preril nazadnje po stezi skozi gos-to ru‰evje in zagledal pod vrhom tista tri drevesa. Oddi-hal se je od naporne hitre hoje in vesel ogledoval dreve-sa. Stara so bila, grãasta, od zime in viharjev s kriven-ãastimi vejami. Oba gabra sta bila po svoji naravi boljdrobnega obsega, bukev pa je bila res po‰tenega debla.Kar ãudil se je, da se je v tem skalovju mogla tolikanjodebeliti. Ko si jih je ogledal, se oddahnil od strme innagle poti in si privo‰ãil poÏirek slivovke, se je lotil dela.Zaãel je pri najtanj‰em gabru. Sekira je naglo opravilasvoje delo. Toda debele kaplje potu so mu prilezle izpodklobuka. Les starega gabra je bil trd kot Ïelezo. Pod koÏoje bil vrasel marsikak kremenãek, da je moral sekiro ta-koj brusiti, ker se je ob kamnih zatumpila in skrhala.Sedel je na sonce in zaãel sekiro brusiti. Niã se ni jezil.Kar samo od sebe mu je ‰lo na smeh, ko je Ïe mislil, ka-ko bodo ta grãasta polena pozimi grela hi‰o, sam pa sebo, ãe ne bo v delu, zleknil po klopi in grel hrbet. Ko jesekiro dobrusil, je pogledal po soncu. Îe se je nagniloãez poldne. Odloãil se je, da se loti debele bukve in jopred noãjo Ïe podere. Zaãel jo je ogledovati, kako bi seje lotil. V tem skalnatem svetu je bukev rasla in se borilaza svoj obstanek vse drugaãe kakor njene sestre pomastni, globoki zemlji niÏe po gozdovih. Prav pri tleh so


57

ji rasle grãaste veje, skrivljene, kakor so jih izoblikovaligloboki sneÏni zameti, ki so komaj o kresu ‰ele skopneli.Da je mogel zaãeti sekati deblo tik ob tleh in tako re‰itiãim veã polen zase, je moral bukev dobro visoko od taloklestiti. Grãave pritliãne veje so mu dale dosti truda.Debelej‰e je gladko pri deblu tudi odÏagal. Ko je vse todovr‰il, je dobil golo deblo pri tleh za ãloveka visoko inje zastavil teÏko sekiro. Tudi staro, grãasto deblo je bilotrdo, da so se sekaãu kmalu pocedile kaplje potu izpodklobuka. Ko je za hip prenehal, da si je otrl mokro ãelo,je Ïe zaãutil, kako se je priplazil mrzel veter po goliãa-vi. V‰eã mu je bil tak hlad. Toda nenadni veter je svojomoã pridodajal in vil veje bukve. Tudi smer je spremi-njal.

Privr‰el je moãnej‰i od zahoda in premagal sape odvzhoda. »Aha, vetrovi se tepo,» je Jo‰t pomislil in za hipprenehal s sekanjem v deblo. Bil je sam v gorah in pre-mi‰ljal, ali naj seka kar nadalje ali se raj‰i loti drobnej-‰ega gabra. Sunki vetra so za hip prenehali. Jo‰t si jepljunil na roke in vnoviã pognal sekiro v bukovo deblo.»Ah kaj,« si je mislil. »Kar ‰e na nasprotni strani bomdeblo podsekal; ta burja mi bo le pomagala zasekanobukev podreti.« Zamahoval je s teÏko sekiro v deblo nanasprotni strani. Burja je nara‰ãala, vila vejevje in vrhbukve, da je bil Jo‰t kar prepla‰en in nehal s sekanjem.Bukev se resniãno nagiba sem in tja, v Jo‰tovi zaseki je


58

zaãela pokati. Jo‰t je zbeÏal od nje. Spotaknil se je meddvema skalama in padel. V tem hipu je bukev zahre-‰ãala, vihar jo je zasekano siloma podrl. Padla bukev jeJo‰ta ujela med skalama in ga pokrila z vejevjem. Mrzelpot je oblil Jo‰ta. Za hip je kar onemel. Vihra se je odda-ljila. Jo‰t je poskusil gibati z rokami in nogami. Dve de-beli veji, na kljuko zrasli, sta ga imeli ujetega ãez pas.Niã ga ni bolelo. Prepriãan je bil, da ni strt. Zaãel je po-sku‰ati, kako bi prilezel izmed skal in se otel bukovihkle‰ã. Toda vse zaman. Vihar je ‰umel v vejah, padla bu-kev se ni ganila in Jo‰tu ni dala niti trohice svobode, dabi se otel. Brez pomoãi in brez upanja je obleÏal medskalama, pripet k tlom z neusmiljeniini kle‰ãami dvehbukovih, debelih vej. ObleÏal je. Z rokama si je sku‰alpomagati iz stra‰ne zagatne stiske. — Vse zaman. —

Zveãerilo se je. Vihra se je unesla — noã je zagrnilaJo‰ta v stra‰nem precepu. Res je klical, da mu je ohripe-lo grlo. Toda glas je menda utonil med skalami. Niti vih-re ni bilo veã, da bi njegove krike morda le ponesla doplanine.

Zaãel je premi‰ljevati: Ali res nihãe ne ve, da sem od-‰el semkaj? — Spoznal je svojo zmoto. Zakaj ni poãakalpri koãi, da bi se oglasil morda pastir, ali vsaj majerica inbi zvedeli, kam je namenjen. Iskat bi ga bili ‰li. Ah zakajse je kar ukradel od koãe, svojo bisago skril pod klop, danihãe niti ne sluti o njem. Grizla ga je ta misel in do solz


59

je zaniãeval to svojo naglico: Zakaj? Zakaj? O, ko bi mene bilo z noãjo do koãe, bi me bili pastir in drvarji ‰liiskat. Saj bi jim bil povedal, kam grem. Tako pa nihãe nemisli name, a jaz v teh kle‰ãah umiram. O, o — Marijain ljubi Bog, usmilita se me in mi po‰ljita re‰enika. —Ves hripav je vnoviã zaãel klicati. Vse tiho. Sova se jeedina ogla‰ala od nekod daleã. Jo‰t je ves obupan za hipzadremal. Stra‰ne sanje so ga morile. Videl je drvarje, kiso ga mrtvega potegnili iz bukovih kle‰ã. Tudi Ïena jebila z njimi. Vsa bleda, v joku in solzah. Mrtvega je ‰eobjemala in mu oãitala: »Zakaj si ‰el? Sam, samcat, kosem ti branila. Kaj bomo poãeli, ubogi, brez tebe?«

Ko se je iz teÏkih sanj prebudil, je skozi bukovo vejev-je pogledal na nebo. Poiskal je z oãmi ozvezdje ·marnikriÏ in dognal, da je polnoã Ïe minila. Nobene pomoãini vedel ne znal. Spomnil se je, kako je veãkrat bil pri Sv.Jo‰tu, svojem patronu na gori pri Kranju. Zaãel je mo-liti in ga rotiti, naj se usmili vsaj uboge Ïene in nedolÏ-nih otroãiãkov in mu pomore do re‰itve. Zaobljubil seje, da ga vsako leto obi‰ãe in se mu zahvali, ãe bo re‰en.

Spet je ves truden in obupan zadremal. Vnoviã so gaobjele hude sanje. Pri druÏini je bil in ga niso poznali.Vrata so otroci ti‰ãali, da bi ne mogel v hi‰o. Jo‰t se jeprebudil ves nesreãen. Toda skozi vejevje je usulo na vrhgore Ïe sonce prve Ïarke. Zazdelo se mu je, da je zasli‰aldrobne kozje zvonãke.


60

Ni se motil. V ranem jutru je gnal od koãe svojo ãre-dico koza mladi pastirãek JoÏek prav v to goro na pa‰o.Goved do te vi‰ine ni mogla, zato je bila za koze pa‰aobilna. Zvonãki koz so Ïe pre‰li po stezi mimo ru‰evja.Tudi glas pastirãka JoÏka se je oglasil. Jo‰t je s hripavimglasom klical na pomoã. JoÏek je obstal in poslu‰al.»âlovek vpije,« je pomislil. ·el je v smeri za glasom.Zdelo se mu je, da je glas sli‰al Ïe ãisto blizu. Toda niko-gar ni videl. Prepla‰il se je. Morda kliãe divji moÏ? Postorijah je sli‰al, da divji moÏ veãkrat kliãe na pomoã, dakoga zvabi k sebi in ga potem odpelje s seboj, da ga nih-ãe veã ne vidi. JoÏek je obstal in ãakal.

Vnoviã se je oglasilo, hripavo in Ïalostno: »Pomagaj-te! Pomagajte!« JoÏek se je opogumil, zapele so mu co-klice po gramozu med skalami. Ko je bil Ïe blizu podrtebukve, se je oglasilo vnoviã. JoÏek je pogumno priropo-tal do podrte bukve. ·e je obstal. Klicalo je vnoviã. Intam pod vejevjem je na‰el ujetega strica Jo‰ta, ki ga je oddoma dobro poznal. Prav do njega se je skozi vejevjepriplazil.

»Oh, stric Jo‰t!« je vzkliknil ves prepla‰en.»JoÏek, sam Bog te je prinesel. Teci, teci v planino po

ljudi. Vidi‰, bukev me je stisnila, ne morem se ganiti.«»Koj, koj,« je rekel JoÏek, popustil svoje koze in pla-

nil po strmini navzdol proti koãi. Vso pot je klical: »Napomoã! Na pomoã!« Prisopel je h koãi, ko so se drvarji


61

Ïe odpravljali na delo. Pot je kar lil od njega, coklice jenesel v rokah in na vse grlo ponavljal: »Na pomoã! Napomoã! Stric Jo‰t umira pod bukvijo.«

Drvarji so zaãudeni gledali vpijoãega JoÏka in ga sku-‰ali ‰e izpra‰evati, kdo je, kako je, kaj je. JoÏek je pa vesprepla‰en gonil svojo: »Stric Jo‰t umira pod bukvijo! Po-magajte! Pomagajte!«

Drvarji so zadeli sekire na rame in odhiteli za JoÏkom,ki jim je kazal pot.

JoÏek je ‰e vedno nosil coklice v rokah in tekel preddrvarji, da so ga moÏaki teÏko dohajali.

»Le kako, da nismo v koãi niã zvedeli, kam in kdaj je‰el v to planino,« je omenil star drvar, ki je vsako poletjeprebil v gozdovih. Vsi so se ãudili, kako da se ni v koãigrede niã oglasil. MoÏaki, zasopli od hude strmine, sozganili z rameni in niso vedeli na to odgovora. Vsi somolãali in hiteli za JoÏkom, ki si je na grdi poti nataknilcoklice. Kar dobro uro hoda je bilo od koãe do Jo‰ta, paso se drvarji podvizali in skraj‰ali ãas za dobro ãetrt ure.Pred podrto bukvijo so se oddahnili in si otirali pot, kijim je curkoma lil po ãelu. Prepla‰eni so gledali bukev inz oãmi iskali Jo‰ta. Kozarãek JoÏek pa se je takoj prerilskozi veje in presreãen povedal stricu Jo‰tu: »So Ïe tu-kaj!« Jo‰t je slobotno in hripavo rekel: »JoÏek, Bog ti bopoplaãal.«


62

»Poglejmo ga,« je velel stari drvar Jure in zaãel ritiskozi gosto bukovo vejevje, da je pri‰el do Jo‰ta.

»No, kako, prijatelj? Bukev te je imenitno pogrnila.Kaj te boli?«

»Niã,« je Ïivo odgovoril Jo‰t.»Niiiã?« je zategnil Jure.»Zares, niã,« je steÏka potrdil Jo‰t.Jure se je splazil do njega in ga zaãel pretipavati. »Ali

te noge bolijo?» — Jo‰t je z obema pomigal: »Niã!« —»Kaj pa hrbet? Boli?« — »Niã ne boli,« mu je Jo‰t od-govoril. Jure se je ãudil in mu potipal hrbet, roke in gapogladil po glavi. Nato je resno razsodil: »Ali se res ãu-deÏi gode! Hvala bogu. Na, srkni poÏirek slivovke!« Po-tegnil si je iz Ïepa stekelnico, ki si jo je doma pripravil zadelo v gozdu. Jo‰tu jo je drÏal pred usti; hlastno je uÏilnekaj poÏirkov.

»Tako, sedaj miruj, da te re‰imo iz teh kljukastih vej,ki so te pripele na tla.«

Splazil se je skozi vejevje in razodel naãrt za delo dru-gima dvema.

»Fanta, takole je. Jo‰ta sta re‰ili dve debeli veji, ki stase na kljuke zadrli v zemljo tik ob njem in obdrÏali hlodbukve nad njim, da ga deblo ni pritisnilo in strlo. Zatose teh dveh re‰ilnih vej ne smemo dotakniti. Tamle semvidel Jo‰tovo Ïago. Najprej odÏagajmo bukev prav bli-zu te moãne vejnate kljuke. Prav rahlo in previdno.


63

Slab‰e vejevje nad deblom odbijemo prav previdno ssekirami. Tako pridemo prav do kljuke, pod katero jeJo‰t ujet. Potem ga potegnemo iz teh kle‰ã, pa bo lepootet.«

Kakor je odloãil Jure, tako so opravili. Poãasi in pre-vidno. Vi‰ja polovica bukve je bila naglo odÏagana. Karkosmato so drvarji potegnili od debla proã. Potem sozelo previdno oklestili gosto vejevje, ki je zapiralo potdo Jo‰ta. Ta je presreãen gledal skozi kljukasta vratadveh debelih vej, ki sta ga re‰ili. Ko je bilo vse to previd-no opravljeno, je Jure prijel Jo‰ta za roke in previdnopotegnil, da ga izvleãe iz Ïleba dveh skal, med katerimaje leÏal. Brez zadrÏka je ‰lo. Pristopila sta ‰e oba tovari‰a.Ubogi, vklenjeni Jo‰t je bil kmalu na soncu, na zelenijasi. Solze so mu kar lile. Niã ni mogel spregovoriti. Zarokami je lovil roke Juretu in re‰evalcema, jih poljubljalin jokal kot otrok. Ob tem so bili tudi re‰evalci do solzganjeni in vsi sreãni stali na tratici poleg Jo‰ta, ki je go-voril in se zahvaljeval samo s solzami in hvaleÏnimivzdihljaji. ·e so mu dali piti poÏirek slivovke. Potem sovsi posedli po tratici in se menili o sreãni nesreãi, ko jebil otet prijatelj Jo‰t.

V tem so Ïe zapele coklice kozarja JoÏka. Popustil jesvoje kozice blizu vrha gore in pritekel, da bi videl stri-ca Jo‰ta. Ljubko ga je poboÏal, Jo‰t pa je razklenil rokein deãka pritisnil na svoje prsi in v solzah jecljal: »Oj, oj


64

JoÏek, JoÏek moj angel re‰itelj — do smrti moj, moj!«MoÏaki so bili ganjeni in potrdili: »Zares! Brez njega nevemo, kaj bi bilo?«

Jo‰t pa je hripavo dodal: »Oj smrt, stra‰na smrt bibila! JoÏek je moj re‰itelj.« In spet ga je objemal in moãils hvaleÏnimi solzami.

Re‰evalci so se zaãeli zgovarjati, kdaj bi se vrnili doplanine. Odloãil je zopet Jurij: »Fanta, vesta kaj. Poderita‰e tistile gaber, da bodo vsa tri debla na tleh. Potem sevrnita h koãi. Midva z Jo‰tom pa prideva poãasi do dna.— Ali bo‰ zmogel to pot?« se je obrnil k Jo‰tu.

»Sam bi si ne upal. Tako sem ves ãudno zbit. Lepo biprosil, da me vsaj eden pospremi. Ali ne?«

»Opiral in spremljal te bom jaz,« je odloãil Jure. »âese ti zdi potrebno, pa ‰e eden poãaka, da te odvedetadva. Zelo zaniã in slaboten se mi zdi‰.«

Jo‰t je odgovoril: »Sam si te poti po strmini do koãene upam zmagati. Niã nisem polomljen, res, pravo ãu-do. Toda ta stra‰na noã, ko sem ves obupan Ïe videlsmrt pred sabo, me je tako zniãila, da je groza. Za ene-ga bi prosil, naj me pospremi do dna.«

»Dobro je tako. Vodil in opiral te bom jaz. Veãkratbova poãila in tako poãasi zmogla strmino do koãe. Zadu‰kanje se pa v steklenici ‰e ziblje nekoliko slivovke. —Torej zgovorjeni. Vidva poberita vse sekire, svoje, mojoin tudi vse orodje Jo‰tovo. Po pameti jo mahnita na-


65

vzdol; v koãi za Jo‰ta velita stopiti laboro mleka. Upam,da bova do opoldneva v planini.«

Fanta sta pobrala vse orodje in se poslovila. Jo‰t je kli-cal za njima: »Bog vama stokrat povrni! Doma vamabom zamudo poplaãal.«

Fanta sta zamahnila z rokami, ãe‰: »Za tako pomoã nikovan ‰e noben denar! Sreãno!«

Kar stekla sta po stezi skozi ru‰evje in izginila.Jurij je z Jo‰tom ‰e posedel na toplem soncu, mu po-

nudil poÏirek in griÏljaj kruha, ki ga je imel v Ïepu. Po-tem pa sta se zlagoma dvignila. Jo‰tu so se tresle noge.Tesno se je oklepal Jurijeve roke in se poãasi le nekoli-ko omajal in utrdil. Zelo poãasi sta hodila, mnogo poãi-vala in se oddihala. Toda Jo‰t ni slabel. Od poãitka dopoãitka je bil krepkej‰i in po veãurni poti sta zmagalastrmino in Ïe sedela v koãi ob labori toplega mleka.

Jo‰t je malo govoril. Vse pa se je zlivalo v zahvalo zare‰itev in v edino skrb, kako bi jim povrnil.

Ko se je napil toplega mleka, je kar umolknil. Ves zde-lan telesno in du‰evno je omahnil na pastirjev pograd inv hipu zaspal.

Jurij si je odtesal debelo zagozdo rÏenega kruha, siprivo‰ãil latvico posirjenega mleka, potem pa od‰el posvojem delu.

Stra‰no nesreão je majerica vsem, ki so prihajali tistidan v planino po mleko in maslo, na ‰iroko pripovedo-


66

vala. Ti so novico prenesli v vasi in ‰e pred veãerom jevse vedelo, kaj se je zgodilo.

V ranem jutru je Ïe bila v koãi Jo‰tova Ïena. Vsa oblitas solzami ga je objemala in kar govoriti in mogla obvsem, kar so ji pripovedovali. Jo‰t jo je tolaÏil in boÏal pood solz mokrih licih. —

Popoldne je bil Jo‰t Ïe tako trden, da se je vrnil z Ïenodomov.

Vsa vas ga je hodila gledat in mu vo‰ãit sreão, da se jeÏiv otel smrti.

Ob tej zgodbi sem bil jaz ‰e osemletni deãek. Pri·panãevem uljnjaku sem bil z drugimi deãki in starioãka ·panec nas je uãil:

»Zapomnite si, otroci, za vse Ïivljenje! V gozd pose-kavat drevesa ne hodi nihãe sam — samcat. Vedno podva in dva. Saj je celo na‰ Gospod poslal sedemdesetuãencev po vsej deÏeli, a vselej po dva in dva, ãepravniso ‰li sekat dreves. Otroci, pomnite to!«


67

SMRTI OTET

Da bi pisaril o sebi, mi ni bilo nikoli v‰eã. Toda se-daj, ob bliÏnjem koncu Ïivljenja pa sem se vendar

odloãil, da napi‰em nekaj malega, a zelo tragiãnega. Zglobokim spo‰tovanjem se spominjam svojega oãeta.

Moj ded je bil krojaã, zlasti za trdo ra‰evino. Vedno jele gostoval v Îirovnici. Slednjiã, na starost si je z dovo-ljenjem va‰ãanov Zabrezniãanov postavil leseno hi‰icoin se preselil v Zabreznico.

Otroci so se mu naglo ponagrabili. Dva sta padla vla‰ki vojski, drugi so od‰li po sluÏbah. Doma je ostal lemoj oãe, ki se je oprijel ‰ivanja. Va‰ãani so ga radi ime-li, ker je bil Ïilavo priden in delaven v dninah, kamor jehodil delat. Bil je dober krojaã in so ljudje zelo radi no-sili svojo ra‰evino k njemu ‰ivat. Ko je bil starej‰i sin Ïekar pod vrhom, je pri‰el nekega dne s kosom ra‰evine kdedu moÏ iz vasi. Videl je ob tem najstarej‰ega sina, kise je Ïe trudil s ‰ivanko. Pa mu je rekel: »No, dobro Ïevbada‰ ‰ivanko, toda kaj prida se doma ne bo‰ izuãil.France,« je nagovoril oãeta. »Ve‰ kaj, z menoj naj gre na·tajersko. Tam mu dobim imenitnega mojstra, dobro se


68

poznava na ·tajerskem s kroja‰kim mojstrom in vem,da ga bo rad sprejel v uk.«

Oãe je bil kar zadovoljen, sin Francelj pa ni zinil no-bene. Izpod ãela je meril tujega strica. Gorenja ·tajerskamu je bila nepoznana deÏela. Kar ustra‰il se je take po-nudbe. Toda oãe se je zaresno menil s tem stricem, svo-jim prijateljem, dokler se nista domenila. In sta skleni-la, da pojde Francelj pomladi s tem stricem v uk za kro-jaãa na ·tajersko. Francelj je ves ãas molãal. Ko je stopilk njemu ta tuji stric, ga rahlo prijel za uho in vpra‰al:»No, ali pojde‰ z mano?«

»Pa pojdem,« je spregovoril sin prvo besedo.Stric ga je pogladil po ku‰travih laseh in dodal: »Le

pogumen bodi! Niã se ne boj! Dobremu mojstru te od-dam.«

Na pomlad sta pa ta stric in Francelj res od‰la. Kar ãezLjubelj sta jo mahnila, na Celovec in potem dalje ‰e petdni pe‰ do Judenburga. Tuji mojster je Franceljna ogle-dal in ga res sprejel v uk. Francelj je tukasto gledal moj-stra, ki se je zgovarjal s stricem. Seveda ni umel besedicene. Pa je stric vãasih le bleknil kako besedo, a ‰e to nadrugaãen naãin, kot jo je Francelj sli‰al doma. Takoj seje moral poprijeti ‰ivanke; mojster ga je bil vesel, ko jevidel, kako Ïe kar dobro vbada.

Ko so se nekega dne ustavile tik pod mojstrovimoknom tri Ïenske in mu delale temo, da se je jezil na to


69

zasenãenje, je Francelj pograbil kmeãki dolgi stol in gapostavil pred Ïenske, ãe‰ naj sedejo, da ne bodo delalesence mojstru. Îenske so po ‰tajersko o‰tele deãka inizginile. Mojster pa je bil zelo vesel in Franceljna pohva-lil. To je bil zaãetek. Francelj je ostal potem ‰tirinajst letna ·tajerskem, preden se je vrnil domov, dobro izuãenkrojaã in ‰e tkalec povrhu. Dva tovari‰a, doma iz istevasi kot Francelj, se nista veã vrnila domov, ostala sta·tajerja. Toda Franceljna je vedno vleklo domov, doklerni res odpovedal mojstru sluÏbo in se vrnil.

Dom je bil kar prazen. Doma je bil brat in tri dekleta.Francelj je prijel takoj za ‰ivanko. Toda njegova misel jebila, da mora nekje dobiti svoj dom. Spoznal je v hi‰inad koritom lepo mlado dekle, ki je bila poleg ‰e enestarej‰e sestre edini otrok pri hi‰i. France jo je spoznal,tiho, mirno, a lepo deklico. Njegove oãi so se je takojprijele. Videl je tudi hi‰o s skednjem in hlevom, kar jebilo po oãetu Ïe vse namenjeno hãerki Rezi.

Ko sta se spoznala in je bil tudi oãe zadovoljen, se jeFrance priÏenil na to posestvece. Doma je ‰ival in imeltoliko dela, da ni bil vsemu kos. Ljudje so hitro na‰li tega‰tajerskega ‰ivarja in ga zasipali z delom. Po domaãe seje reklo pri Dolencu. Reza in France sta bila par, da jetudi stari oãe hvalil povsod zeta in trdil, da ga bolj‰ega‰ivarja, pa tudi za kmeãko delo ni. Kupili so prvega otro-ka — Janezka — da je bilo veselja kar preveã. Naroãili so


70

‰e drugo dete. Ob tej priliki so za‰li v teÏave. Mati je obdrugi noseãnosti zaãela zelo slabeti. MoÏ, oãe France joje varoval, kar se je le dalo. Na poljsko delo ji ni dopu-‰ãal. âe je voda v ‰kafnici po‰la, je kar sam skoãil ponjona korito sredi vasi. S silnim veseljem je priãakoval dru-go dete. Îena Rezka je sku‰ala moÏa vedno prigovarja-ti, naj se niã ne boji, da je krepka in zdrava. Toda moÏ jeostal pri svoji misli in Ïeno varoval pred vsakim napo-rom. Kot ãudna slutnja ga je muãil strah pred rojstvomsvoje ljube, lepe Ïene. In v tem strahu je doãakal danrojstva. Ko tedaj ni bilo v fari nobene izveÏbane pomoã-nice, je hotel oãe kar sam v bliÏnje mesto ponjo.

»Ni treba,« so rekle tri sosede, iz ljubezni za otroke.Pri‰el je dan poroda. Îene so vse tri v skrbi — za ‰ibko

Ïeno — ostale vso noã kar v porodni‰ki sobi. Ko pa novorojeni otroãiãek ni dal glasu od sebe, so se Ïene v nag-lici opravile in poklicale botro in botra. Vsi so tekli vÏupno cerkev, toda vsi prepriãani, da bodo nazaj prines-li Ïe mrliãka. Trpeãa mati pa je bila ves ãas v omedlevi-ci.

»Kar obeh bo zmanjkalo ‰e danes,« so si Ïene medseboj ‰epetale. Ni ãuda, da so bile vse prepla‰ene.

Minila sta dva dneva. V strahu in negotovosti. Podveh dneh je novo rojeni fantek rahlo dal znamenje, da‰e Ïivi. Botra je takoj prihitela iz kamre in ‰epetaje po-vedala oãetu:


71

»Mali je zajokal.«Oãe je Ïe oba dni odloÏil ‰ivanje, potegnil iz Ïepa de-

bel molek in hodil po sobi ter molil in ves strt pove‰alglavo. Ob tej novici od botre je dvignil glavo, oãi so semu zasvetile v veselem upanju. Samo za trenutek je po-gledal v kamro k speãi, tihi svoji Ïeni. Rahlo jo je po-kriÏal, tiho od‰el in molil — molil. Mati je zveãer druge-ga dne odprla oãi in z roko tipala in iskala otroka —spregovorila ni besedice. Botra je dvignila dete, da gapokaÏe materi. Ta ga je poljubila, a takoj spet zaprla oãiin v omedlevici zaspala.

Ti dnevi so bili za skrbnega oãeta dolgi kot sama veã-nost.

Îene, ki so straÏile pri Ïeni, so dobivale pogum. Karvse tri so se vrstile in hodile tolaÏit oãeta: »Ne bostaumrla!« Otroãiãek je vnoviã rahlo zavekal, da ga je sli-‰ala mati, ki je z roko segla po otroku, v polsnu, kajpak.

Noã je minila. Oãe je domolil Ïe veã roÏenvencev. Ninehal prositi za Ïeno in sinãka, naj se ju dobri Bog usmi-li. Obljube je sklepal Mariji na Brezje, naj se usmili Ïenein otroka.

Njegove pro‰nje niso bile zastonj. Tretje jutro je matispregovorila in zaÏelela po sinãku, ki je glasno zajokal.Dobremu oãetu se je odvalil kamen s srca, ko je stopil vkamro in poboÏal Ïeno in drobnega sinãka.


72

V hi‰i je vsem povedal, ‰e ves v solzah: Marija mi jeoba vrnila.

Prva moja pot bo na Brezje v zahvalo.Tako teÏavno rojstvo je za pravega oãeta zares zelo

bridko, a taka re‰itev mu je bila kot dar iz nebes.Îena je kmalu okrevala in se utrdila. Ljubezen njena

pa je rasla ‰e bolj do moÏa in do obeh fantkov, ki so jihdobili res po oãetovi pro‰nji in molitvi.

Vse tri Ïene, pomoãnice ob rojstvu so to sreão po vsejvasi pripovedovale in trdile: âudeÏ smo doÏivele.

Danes so vsi ãlani te druÏine Ïe v veãnosti. En sam je‰e ostal — ta sam sem devetdesetletnik — jaz, ki semvam to povedal.

Tisoãkrat dobri Bog za vse zahvaljen.


73

DROBNE ZGODBE IZ ÎIVLJENJA

Predgovor

V drugi svetovni vojni se je rodila v glavi komandantadrzna misel: »Mi si moramo podvreãi tudi sosednje

zemlje. Tiste proti jugu do morja, potem ‰e daleã na vzhod vRusijo.« Vsi starej‰i poznamo ta Hitlerjev pohlep in z njimvred vse strahote, ki jih je rodila druga svetovna vojna. Resso se narodi uprli ali Ïrtvovali tudi stotisoãe mladih moÏ, kiso kot Ïrtve tega pohlepa morali v prezgodnji grob. Razum-ljivo je, da se sedaj po vesoljnem svetu strinjajo narodi v tes-nej‰e zveze k novi misli: »Nikdar veã takega klanja ãlovekapo ãloveku. Nikoli veã ne ru‰enja dragocenih stavb, moritvekrepkih ljudi, za delo pripravljenih. Zato je treba skrãiti sil-ne milijone ljudi, zbranih in pouãenih za vojake.« Ali se ãlo-ve‰tvo zares ne more mirno in praviãno med seboj pogovo-riti brez litja krvi? Ali v ãlove‰tvu ‰e vre kajnovska kri in ãlo-ve‰tvo zastruplja? Le priznajmo, da se v svetu rahlo dani inda se bodo ljudstva pomirila brez prelivanja krvi. Mnogovzgoje je za to potrebne, vzgoje srca in modrosti zlasti onim,ki so danes najmoãnej‰i. Ob takem razmi‰ljanju sem se Ïivospomnil zgodbe divjega Kajna, ki je brez vzroka zasovraÏilbrata in ga ubil.


74

Zgodb o vretju jezne ãlove‰ke krvi, drobnih, majhnih, paje v svetu ‰e veliko. Rad bi opozoril prav na taka drobna so-vra‰tva, ki so ‰e vedno sled kajnovstva in nepotrebnih bo-leãin, a lahko tudi vzrok velikih nesreã v sosedstvu.

Veãkrat take nesreãe prepreãi pamet. Îal, vselej pa jih nemore.


75

Zapravdana njiva

Prav do ceste je segala lepa njiva posestnika Jurija.Na skrajnem vogalu te njive pa je stala lesena koãa

dninarja TevÏa. Pred davnimi leti si je to koão stesalpridni praded sedanjega lastnika TevÏa. Takale je bilazgodba te bajte. Praded njegov je hodil v dnino h gospo-darju Juriju. Ko ga je ded nekoã prosil, naj mu dovoli, dasi ob robu njive, tik obãinske poti, ste‰e revno koão, konima kam z druÏino. Praded mu je rad dovolil, ãe‰ zatisto krpo ni vredno pogovora, ãe bo‰ tudi poslej vednona‰ stalni dninar: v poletju za polje, na zimo v gozdu, dazame pripravi‰ drv. Dninar TevÏ si je stesal koãico in bilvesel svoje strehe nad glavo, veliki kmet pa je imel iz-vrstnega in pridnega dninarja. Leta so tekla v prijatelj-stvu. Seveda TevÏevi bajtarji so kdaj pa kdaj pripeljalivoziãek butar, malo krompirãka ali karkoli je paã druÏi-na potrebovala za ãez zimo. Ko pa je prevzel lepo do-maãijo sin dedovega imena Jurij, Ïe tretji gospodar, se jezglasil pri TevÏevi bajti in mu trdo zapovedal: »S cestepred svojo bajto mi ne boste zategovali voz. Do va‰e ste-ne je ves svet moj.« TevÏ ga je zaãudeno poslu‰al in opo-rekal: »Moj oãe in oãetov oãe smo res vedno zatezali


76

pred hi‰o kak voziãek. Vsi smo bili prepriãani, da je taozki jezik sveta na‰a last.«

Toda Jurij se je uprl in trdil svoje: »Do hi‰e je svet va‰,pred njo pa niti eno ped ne veã, ne pa celi seÏenj, ki gati zahteva‰.« Bajtar se mu je po pravici jezno uprl intrdil, da Ïe tretji rod vozi z obãinske ceste vse k hi‰i, to-rej je toliko zemlje od nekdaj moje.

Sosed Jurij se je uprl in takoj naperil toÏbo zoper baj-tarja, ãe‰ da mu hoãe po krivici odvzeti ko‰ãek njegovezemlje. TevÏevi so se branili. Îena je ‰la jokat k Jurjevim,prosila na mile pretege, ãe‰ vedno smo bili prijatelji invsi prepriãani, da je tisti jezik zemlje tik pred vrati na‰ekoãe res na‰a last.

Gospodar Jurij jo je surovo zapodil in ji oponesel, ãe‰da ti beraãoni hoãejo kar celo njivo.

Îena je solzna od‰la, Jurij je pa zares toÏil pri sodni-ji. Sodnik seveda ni mogel niãesar doloãiti, poprosil paje Jurija: «Pustite mu tisti jezik zemlje. Saj jo imate vi ‰ena pretek.« Jurij se je raztogotil in vloÏil novo toÏbo innajel odvetnika. Ker po mapi ni bilo mogoãe doloãititisti ko‰ãek sveta, so poklicali najstarej‰e priãe iz vasi, dapridejo na kraj te pravde.

Vsi starãki va‰ãani so soglasno izrekli: »Bajtarji Ïe odnekdaj vozijo po tistem svetu in vsi smo bili prepriãani,da spada ta jezik sveta k bajti TevÏevi. Taka je bila go-tovo tudi misel pradeda, ki je TevÏu dovolil postaviti


77

bajto.« Te razsodbe Jurij ni priznal in vloÏil novo toÏbona vi‰je sodi‰ãe. Jeziãen starãek iz vasi mu je pooãital:»Sram te bodi, da ta jezik zemlje jemlje‰ revnemu baj-tarju. Le bodi prepriãan, da ti bodo po tvoji smrti nasulitoliko zemlje na usta, da je do sodnega dne ne bo‰ po-jedel.«

Jurij je toÏil ‰e njega za razÏaljenje ãasti in vnoviã vlo-Ïil toÏbo. Vsa vas se je zgraÏala nad takim pohlepom inkar oãitno so govorili: »Naj le zapravda ‰e ta jezik zem-lje, ko ima premalo velike druge njive. O‰abnost grdataka!«

Pravda je tekla, vnoviã ogled in priãe in drÏavni papir-ji. Toda vse je potrdilo priãevanje starih ljudi, da je baj-tar Ïe od nekdaj lastnik tistega jezika pred svojo koão. Izjeze se je posestnik Jurij lotil pijaãe. Vse je trdilo, da jevso njivo, lepo, veliko s to trdoglavo kriviãno trmo za-pravdal. S tem si je odbil najbolj‰ega dninarja, ko so sedrugi kar spopadli zanj.

»Bolj‰a je kratka sprava kot dolga pravda,« mu je pri-vo‰ãila vsa vas stro‰ke za dolgo pravdo, ki jo je Jurij za-ãel in vodil iz zgolj samogoltne jeze.


78

Po toÏbi smrt

Po dokaj ozki dolini je raztresenih nekaj hi‰, ki ima-jo skupno ime Îalin. Iz ozke doline vodi dobro str-

ma pot, grudasta steza, do vrha. Na vrhu pa je razpo-tegnjena kar lepa ravan. Tam sta dve vasi, vsaka iz svo-je fare, a toliko odmaknjeni, da je med njima nekaj njivin lep, velik travnik. Ta travnik je od nekdaj deljen v dvepolovici. Eno uÏiva posestnik iz fare Î., drugo polovicoposestnik iz vasi N. Res je travnik velik, na oko lep, ahudo plitve zemlje. Zato sta ga dedna lastnika porablja-la le za trdo seno, otavo sta popasla vsak s svojo Ïivino.Mejnika na travniku sta bila samo dva velika, z mahomobrasla kamna. Ker po sredini travnika in bilo ne kam-nov in ne kolov za mejo, je bilo zelo naravno tole: Sosed,ki je prvi kosil, je mahnil s koso za kak korak tudi ‰e vnepoko‰eni sosedov travnik. Zaradi tega se nista nikolisprla. Kdor je prej kosil, je od‰krnil kak red tudi v sose-dovo. Dolga leta je bilo tako in zaradi enega klobukatrdega sena se nista meja‰a nikoli sprla.

Ko pa se je priÏenil v vas nov posestnik iz tuje fare, jetakoj vzrojil in trdo o‰tel meja‰a, ãe‰ da sega v njegovosenoÏet. »Saj rad priznam, da sem nekajkrat s koso pre-


79

daleã mahnil, drugiã bo‰ pa ti v moje vkosil. Za ta klo-buk slabega sena se ne smeva gristi.« Novi sosed iz so-sednje fare ni odnehal. Takoj je naroãil iz Ljubljane mer-jevca in sodnika. Predelili so travnik napol. Posestnik izfare Î. je bil takoj voljan, da plaãa polovico stro‰kov ko-misije. Novi sosed se je uprl. »Ti si vzrok, zato bo‰ vseplaãal ti.« VloÏil je toÏbo. Zaradi ljubega miru se je tasosed vdal in rekel: »Naj bo. Plaãam pol tro‰kov, da bomir.«

»Noãem!« ga je jezno odbil sosed in ga ‰el toÏit, ãe‰da mora on vse plaãati. Vsak ve, kaj so take nesmiselnein trmaste toÏbe. Na to se je uprl tudi ta sosed in vloÏiltoÏbo.

Sovra‰tvo je raslo. Konec je bil nesreãa. Miroljubnisosed se je prehladil, dobil pljuãnico in umrl.

Sosedje so zasovraÏili novega pri‰leka, zaradi oãitkovin zmerjanja so se rodile ‰e nove toÏbe — za prazen niã.Miroljubni sosed je poãival v grobu, tuji pri‰lek pa je bilobsovraÏen, da so po njegovi nenavadno hitri smrti steÏavo dobili ‰tiri sosede, ki so ga odnesli k pogrebu.

Star moÏak, ki je bil tudi pri pogrebu, je mrmraje poltiho omenil svojemu paru: »Taka poÏre‰na trma je bilpokojni, da se mu bo celo trava, ãe je kaj poÏene na gro-bu, posu‰ila.«


80

Razdrta sose‰ãina

V starih ãasih, ko k vasem zlepa niso prizidali novihhi‰ tujih pri‰lekov, je bila povezanost med sosedi

zares trdna. Drug drugemu so posojali konje, pomaga-li pri spravitvi drv iz gozdov, priskoãili na pomoã priÏetvi in pri drugem poljskem delu. Îe to je pomagalo, daso se Ïenili in moÏili veãinoma v sosedstvu. Kar pre-govor je bil za mlade in prihodnje gospodarje: »Nevestene hodi iskat dlje, kot se sli‰i farni zvon.« Taka sosedasta si bila tudi posestnika Janez in Marko. Vselej in zavse drug drugemu v pomoã. Ni ãuda, da so se lepe oãi inrdeãe lice Markove hãerke tako prijele Janezovega sinaFronca, da jih ni mogel pozabiti. Vsako nedeljo zveãerje bil dolgo v noã v vasi pri Markovih. Njegove oãi so setako prijele Markove Lenice, da je teÏko prebil ves te-den, ne da bi jo videl. Sosedne Ïenske, ki imajo za po-glede in oglede takih oãi posebno bistro umevanje, sopo prvem letu tega dognanja hitro sklenile: »Ta dva pabosta zares lep par.«

Po tretjem letu sose‰ãine pa je Fronãevo obiskovanjeob nedeljah zveãer kar usahnilo. Fronãevi obiski priMarkovih so kar nehali. Lenica je to bridko obãutila. A


81

tudi njeni star‰i, ki so bolj na skrivaj Ïe marsikaj priprav-ljali z mislijo na poroko, so se tiho ãudili. Mati ni mog-la ‰e dlje prena‰ati tega skrivanja in je zato vpra‰ala Le-nico: »Kaj pa je med tabo in Froncem?«

»Niã,« je nabrskano kratko odgovorila Lenica. »Alinista bila niã dogovorjena?«

»Niã,« je Lenica svojeglavila. Pa je mati dobro ãutilaboleãi trn v takem odgovoru hãere.

Preteklo je nekaj kratkih mesecev in se je vse razode-lo. Fronc si je nevesto prebral in vsa soseska je Ïe vedela,da snubi drugo.

»Tri leta se je motovilil pri Markovih, in sedaj? Sramnaj ga bo. Tista, ki si jo je sedaj izbral, ni niti senca Le-nice, ne po lepoti in ne po pridni roki. Nekaj stotakovveã, ki jih bo priÏenil pri tistem me‰etarju konec vasi, sebo naglo omelo.« Taka je bila sodba va‰kih Ïena, ki vsevedo. Niã niso bile v zmoti. Fronca so res mikali denarji.

Svatov‰ãina je pri‰la. Prej‰nja Lenica, nevesta, se jetisti dan umaknila na romanje prav na Sveto goro. VseÏenske so jo sedaj obãudovale, kako more prena‰atitako grdoto in ne ãrhne besedice zoper nezvestega. Daso bili vsi domaãi lepe in pridne Lenice Ïivo uÏaljeni, jejasno. Ko ga je mladi gospodar Fronc rahlo vpra‰al, ãe‰,saj bomo ‰e vnaprej skupno delali, mu je Leniãin oãedosti trdo odgovoril:


82

»Menda boste poslej vse brez nas opravili,« in muobrnil hrbet.

Za Lenico pa se je oglasilo veã novih snubcev. TodaLenica je bila ponosna in izbirãna. Nazadnje se je ‰eleoprijela lepega in imovitega fanta iz sosednje vasi. »Pravnala‰ã tega,« je rekla materi, »da pridem izpod nog tejnovi sose‰ãini.« Pa ni bilo samo to vzrok. Novi Ïenin jebil zares vreden zakonskega prstana.

Îivljenje je teklo dalje. Tesna vez med sosedoma jebila pretrgana.

Pri‰la pa je v Leniãinega oãeta trda sku‰nja. Drvo‰cateh sosedov sta bila tudi soseda. Oãeta je jeza in zame-ra premotila, da je tik roba svoje parcele posekal dvelepi smreki iz sosedovega. To naj bo, si je mislil, za pet-rolej, ki smo ga Ïgali, ko je hodil za Lenico k nam, in ‰eza rjuhe, ki jih je brÏkone hodil trgat k na‰i hãeri.

Smreki je podrl in hlode spravil v dolino, toda molãalko zid o tem. Nekaj mesecev je preteklo, ko je tudi mladisosed sklenil, da podere vrh svoje parcele nekaj doras-lih smrek za deske. Tedaj je na‰el dva ‰tora nedavno od-sekanih debel. Ker pa je oãe Lenice prav tam posekal vsvojem nekaj dreves, je mladi gospodar takoj cikal nanj,ãe‰ ta je podrl tudi ti moji dve. ·el je k njemu in mu topooãital. Marko je priznal, a trdil, da sta ti dve smrekistali Ïe na njegovem svetu.


83

Sosed je toÏil. Komisija je dognala, da sta ti dve smre-ki stali res ãisto ob meji. Naj torej Marko to zmoto po-pravi in nekaj plaãa za smreki. Komisija ju je nizko oce-nila, Marko je plaãal, pa v krãmi se je hvalil, da ju je zelopoceni kupil. Prijateljstvo teh dveh sosedov pa je biloubito za zmeraj.


84

Izgubljena lopata

Kmet Jernaã se je napotil v trg, kjer je bila davkari-ja, da odbrenka doteklo dav‰ãino. V trgu je bil se-

manji dan. Razni prodajalci so razpostavili po zasilnihstojnicah na prodaj svoje blago. Tudi star roãni kovaã jepoloÏil na dva tesarska stola tri deske in nanje razstavilkova‰ke izdelke: sekire, motike, lopate. Kmetje so sezbrali krog kovaãa in se trdo pogajali za Ïelezno blago.Jernaãu so se prijele oãi posebno lepih lopat. Izbral si jeveliko, lepo kovano Ïelezno lopato — seveda po dolgembarantanju s kovaãem, ki je bil trd za cene kot njegovoÏelezno blago. Doma je Jernaã lopati dodal lep, gladekroãaj. Potem jo je postavil v shrambo, kamor so shra-njevali vse domaãe gospodarsko orodje.

Po preteku tedna je Jernaã sklenil, da gre na svoj ve-liki travnik razbrskat krtine. Pri ko‰nji so mu bile v na-poto. Odprl je orodjarno, a nove lopate nikjer. Vse svojeje klical na odgovor in terjal: »Kdo je vzel novo lopato?Kam jo je dejal?« Vsi domaãi so povedali, da so jo videli,ko ji je nasajal roãaj, pa je potem niã veã niso ne videliin je tudi ne rabili. Jernaã je ‰e godrnjal in vsej druÏinioãital, da jo je nekdo vendarle moral rabiti in jo potem


85

kdove kje popustil. Nazadnje se je oglasila Ïena: »LjubimoÏ, ne jezi se! Saj sem ti omenila Ïe davno, da na vra-ta orodjarne preskrbi dobro kljuãavnico in naj bo kljuãtule v hi‰i shranjen.« MoÏ ji ni niã odgovoril, vzel starolopato in mrk od‰el na travnik nad krtine. Tisti dan jebila pri obedu in veãerji ‰e vselej na vrsti lepa, nekamzavleãena lopata ali pa ukradena.

Seveda, ãas je kovaã pozabe. In tako je bila pozablje-na tudi Jernaãeva nova lopata. V jeseni pa pridrobencljasosedov Janezek k Jernaãevim. Na rami nosi lopato, sto-pi na dvori‰ãu h gospodarju in pove: »Tole lopato semnazaj prinesel! Pa boglonaj, ki ste jo posodili.« Jernaãvzame lopato in jo ogleduje. Vsi robovi so bili zmlinãe-ni. Pogledal je tudi roãnik. Na njegovem koncu pa je bilo‰e dobro vdelano domaãe znamenje, ki ga je vanj vrezalJernaã. Taka je bila njegova navada, da je k vsakemuorodju vrezal svoje hi‰no znamenje.

»Kdo ti je dal to lopato?» je deãka trdo vpra‰al Jernaã.»Ata,« je povedal fantiã.»Tak tako? Kar nazaj jo nesi in povej, da je noãem.«Fantiã se je branil, slednjiã jo zadel na ramo in od‰el.

Na dvori‰ãu so se zbrali vsi domaãi in zvedeli povest olopati.

»To je Ïe od sile,« se je jezil Jernaã. »ToÏil ga bom. Toje tatvina.«


86

»Ne, ne bo tako, ljubi moÏ. Lej, Ïe leta in leta Ïivimov miru s sosedi. Sama stopim k njemu, da mi razodenezgodbo o tej nesreãni lopati.«

In kar obrnila se je in hitela k sosedu. Skoraj dobrouro je ni bilo nazaj. Potem pa se je vrnila s sosedomvred. Ta je potolaÏil Jernaãa, ko mu je razodel: »Saj ve‰,da sem moral narediti vozno pot do novega kozolca.Eden izmed delavcev je ‰inil k vam iskat na posodo enolopato. Vas ni bilo doma, pa si jo je sam izposodil. Dok-ler ni bila dovozna pot narejena, se mi o tvoji lopati nitisanjalo ni. Potem jo je delavec tako, kakor si jo videl, ‰elevrnil in razodel, da ni njegova, ampak va‰a. Sedaj ve‰zgodbo. Prav tako, novo ti kupim in ti jo za ono vrnem.Bodiva si prijatelja,« mu je ponudil roko. Jernaã je bilpotolaÏen, Ïena pa ju je povabila v hi‰o, postavila namizo steklenico vina, natoãila obema in vsa sreãna ‰esebi kozarec.

Taka navidezna tatvina je bila z vinom poplaknjena,v tednu pa je bila v orodjarni pri Jernaãevih prav takanova lopata, toda v vratih kljuã. Modra Ïena je prepreãi-la jezo in ‰e nepotrebno toÏbo povrhu, ki bi zarodilamed sosedoma jezo in spor in ‰e stro‰ke ob toÏbi.

Koliko podobnih toÏb med sosedi bi ne bilo, ko bi bilevselej za pomoã modre Ïene!


87

Balantov AnÏe

Balantova hi‰a je bila za streljaj odmaknjena od dru-gih va‰kih hi‰. Stari Balant si jo je sezidal — ta je bil

ded sedanjega gospodarja — ko je po sorodniku pode-doval kar lepo ãetrt zemljaka. Po smrti deda Balanta jeneãak Gregor prevzel gospodarstvo. Ker mu je stric za-pustil kar lep znesek gotovine, je Gregor z njo dokupil‰e nekaj zemlji‰ãa. V zakonu je dobil najprej sina, ki soga krstili za AnÏeta. Potem je bil presledek rojstev dol-gih deset let. Tedaj se je Gregorju rodila deklica, ki so jidali ime Reza in bili vsi prevzeti od sreãe, da so dobili ‰ehãerko. Bolj ljube in pridne druÏine kar ni bilo v vasi,kot je bila Balantova. Vsi va‰ãani so jih spo‰tovali in radiimeli. Vselej in vsakemu so Balantovi radi postregli obdelu, zlasti velikim kmetijam, ko so domaãi bili teÏkokos delu ob najveãji zadregi.

Sin AnÏe je bil spreten delavec in tudi hãerka Reza jekmalu dorasla, da je bila pri delu kos vsaki dekli. TudiAnÏe, njen brat, je bil delavec za na polje, da mu ni bilozlepa para. Toda AnÏetovo srce se ni moglo prav vrastiza kmeta. Vse veselje mu je bila planina. Raj‰i kot kosoje imel pastirsko palico. Zato se je po svojem tridesetem


88

letu ponudil va‰ãanom za ovãarja v planini Bel‰ãici.Njegovemu oãetu to ni bilo kaj prida v‰eã, a branil muni. Saj je bil sam ‰e krepak in kmetje so mu radi prisko-ãili na pomoã za oranje in ko‰njo. Ko jim je tudi sam bilob vsaki potrebi na voljo. Tako so tekla leta v lepem za-dovoljstvu, dasi sina AnÏeta v poletju ni bilo doma. Trdoje prirasel na planino in vsa vas ni in ni hotela drugegaovãarja razen AnÏeta.

Seveda se je krepki AnÏetov oãe vendarle postaral inni zmogel vsega dela kakor nekdaj. Zato je poskusil prisinu AnÏetu. Resno mu je svetoval, naj opusti ovãarskosluÏbo in se tesno oprime doma. Toda temu se je sinAnÏe ustra‰il in trdo oãetu povedal: »Dokler bom tak vnogah, ovãarstva ne pustim!«

Vendar oãe z nauki in pregovarjanjem ni odnehal. Paje tako naneslo, da je oãe resno obolel in tedaj poklicalsina in ‰e moÏe za priãe, da mu izroãi posestvo. TodaAnÏe je bil kakor skala. Vprião moÏ je izrekel trdo bese-do: »Oãe, saj imate hãer Rezo. Njej izroãite posestvo,meni pa do smrti kot in potrebno hrano.«

MoÏje, priãe so se zaãudili in sku‰ali pomagati oãetu.Niã ni zaleglo. Sin AnÏe se je vsesal v planino in je bilovse prigovarjanje moÏ brez uspeha. MoÏje so ga ‰e pre-govarjali in mu trdili, da je res neumnost, kamor se jezatreskal z njegovo ovãjo pa‰o. MoÏje niso zmagali.AnÏe je gonil svojo ter od‰el od moÏ iz hi‰e. Oãe pa svo-


89

je oporoke ni spreminjal. ·e je povabil moÏe za priãe inizroãil posestvo sinu, hãerki pa lepo doto. Tako je osta-lo. Oãe je umrl, AnÏe je postal postavni posestnik. Todadoma ni ostal. Sestro je prosil, da sta ‰la v mesto in prisodniji je sestri izroãil domaãijo.

Ko je sestra bila lastnik lepo urejene kmetije, so sezaãeli ogla‰ati snubci. Poroãila se je s pridnim kmeãkimfantom, AnÏe pa je brez skrbi leto za letom pasel ovce.Ljudje so ga tako cenili, da so ‰e iz drugih vasi izroãaliovce na planinsko pa‰o tja, kjer je pasel AnÏe.

Seveda leta teko svojo pot in na tej poti za starost sotudi AnÏetu noge ope‰ale. Niã veã ni mogel v visoko,strmo planino. Va‰ãani so bili ob najbolj‰ega ovãarja invsi so ga zelo pogre‰ali. AnÏe je gledal planino zdaleã, adomu ni bil v napotje. Vse orodje je bilo v redu. Sekirenabru‰ene, v grabljah novi zobje. Îivino v hlevu je samnajbolje vardeval, trije otroci hi‰e so se ga drÏali vednoza Ïep in prosili vnoviã in vnoviã za nove igraãe. Ni paminilo jutro, da bi AnÏe ne skoãil v cerkev. »Dovolj ma‰sem v planini zamudil, moram jih sedaj dodajati,« jepravil mladima, ki sta mu v snegu in deÏju prigovarja-la, naj raj‰i ostane doma, namesto da bi hodil v ranemjutru k ma‰i. »Oj, dolgove imam, dolgove,« se je izgo-varjal AnÏe. »Treba mi jih je odplaãati.« âe je pri farizazvonilo k obhajilu bolniku, se je AnÏe kljub starimnogam zelo podvizal, da bi ujel blagoslov.


90

V rani pomladi, ko je na sonãnih breÏiãih Ïe pokaza-la prve rogovilice zelena trava, je domaãe ovce vendar-le gonil v Reber ‰ãipat prvo travico. Ovce so mu bile ‰evedno ljube, kot bi mu bili njegovi otroci. Po vseh Ïepihje imel suhe skorje, ki jim sam, brezzobi starãek, ni bilveã kos. Ovce so dobro poznale te Ïepe in se usule krognjega in iztikale v njegovih Ïepih suhe drobljance. Medovcami je bil seveda za zvonãarja, ãe je bil v planini, tudistar mrkaã. Ta navihanec mu je s pa‰nika uhajal ãez vrt-no ograjo, kjer je zelenela Ïe bolj‰a trava. AnÏe tega nitrpel. Vselej je zlezel ãez planke v ograji in mrkaãa pre-gnal z vrtov. Hud je bil na njegovo tatovsko poÏelenje.Ko ga je Ïe tretjiã gonil izza ograjenega vrta, mu je na-povedal trdni sklep: »Mrkaã, tako si hudoben, da ti trdoobljubim. Za veliko noã te bodo zaklali, a jaz se ne bomtaknil ne drobca tvojega mesa. Da ve‰, zato, ker si takohudoben.«

To svojo obljubo je AnÏe natanãno izpolnil — toda naposeben naãin. On je skrbel, da je vselej hitel po blago-slov, ko je zazvonilo, da gre Ïupnik z najsvetej‰im obha-jat bolnika. âe so mu branili, je rekel: »Po moji veri inpameti je blagoslov bolj‰i kot kosilo.«

Ko je v trdi zimi tik pred poldnem zapel zvon za ob-hajilo, so ljudje sklepali: nekoga je moralo nenadomanapasti. In so molili za zbolj‰anje in za sreãno zadnjouro bolniku. AnÏe je kar tekel s starimi nogami po sne-


91

gu, da bi ujel blagoslov in pomolil za bolnika. Res se jepodvizal, a sreãal Ïupnika Ïe na cerkveneni pragu, ko jehitel k bolniku. Ves zasopel je AnÏe pokleknil in s skle-njenimi rokami molil polglasno za bolnika. Truden jesedel na cerkveni prag, razoglav, s kuãmo v Ïepu in mo-lil, dokler je sli‰al zvonãek cerkovnika, ki je spremljalduhovnika. Ko je zvonãek utihnil, je onemel tudi AnÏe.Na cerkvenem pragu so ga nasli sedeãega, s sklenjeni-mi rokami v rokah z roÏnim vencem — mrtvega. To jebilo tik pred veliko noãjo in AnÏe res ni okusil mesa na-gajivega ko‰truna. Povabljen je bil na veãno in bolj‰ekosilo v nebesa.


92

Pirhi

âas teãe — in niã ne reãe. — âas je tista ura veãno-sti, ki niti sekunde ne zamudi. V tej uri, ki se ji pravi

ãas, vse ãlove‰tvo Ïivi, se rodi, raste, se razvija in odmira.Za uro, kdaj se novi ãlovek prikaÏe na svet kot zelo ‰enebogljeno drobno bitje, vemo. Kdaj pa bo temu rojen-cu Ïivljenje poteklo, ne vemo. Morda prav kmalu, mor-da kasneje, morda zelo pozno. Vemo samo to, da bo uraÏivljenja temu novorojencu gotovo potekla. Nad ãlo-ve‰tvom pa hiti ura ãasa, ki ne zamudi nobene sekunde.Vse drugo na svetu je od danes do jutri. Prav vse se spre-minja. Staro tone v pozabo, novo se poraja in z novimnovi ãlovek, nova odkritja umnosti, nova Ïalost in novoveselje. Tak je tok ãlove‰tva. Ni zgolj trpljenje. Tudi ve-selja je veliko, ki ga ãlovek hoãe in res potrebuje, da neokori in prezgodaj ne omaga v trudih in naporih. Bogsam je odloãil sedmi dan za oddih od dela. Po prvi knjigisvetega pisma je Ïe doloãeno: »Sedmi dan je Bog poãi-val od vsega svojega dela in blagoslovil sedmi dan.« Za-to po naravni postavi ta sedmi dan praznujejo vsa ver-stva. Kristjani so se tega takoj oprijeli in imamo ukazanpoãitek ob nedeljah, ki je boÏja in naravna zapoved.


93

Cerkev je kasneje ‰e dodala: »Praznovanje in poãitek najkristjani porabijo tudi za nedeljsko sveto daritev, ãe jimni preteÏko in predaleã.« Dobro poznam staro prvo cer-kev, kamor so imeli po veã ur daleã do nje nekdanji ver-niki.

Nedeljski poãitek so posku‰ali, zlasti ponekod v Ame-riki, Ïe davno prestaviti na petek. Ni ‰lo. âlove‰ka nara-va se je uprla taki novosti in je po boÏji naredbi ‰e danespo vesoljnem svetu nedelja za oddih, poãitek in praznik,ki je za vse vernike dolÏnost, da se udeleÏijo tudi svetedaritve v cerkvi.

Mladina si je po svojem privo‰ãila praznovanje nedeljnajraj‰i tudi z igrami. Posebna igra in veselje sta bila naveliko noã s pirhi. Danes tega Ïe ni veã. Nekdaj je bilzaãetek veselja na cvetno nedeljo. Kjer niso imeli pri hi‰ideãka, ki bi bil sposoben, da nese beganico-butaro kblagoslovu, so se hitro ponudili sosedni deãki. Te butareso bile zelo lepe. ·op je bil okra‰en z br‰linom, krog nje-ga navezana rdeãa jabolka, tudi oranÏe. Vsak deãek, kije nesel beganico v cerkev k blagoslovu, je dobil za no‰-njo vsaj ‰tiri pirhe. Ti so bili zanj zaklad, da bo mogel naveliko noã z njimi ‰trucati. Ta igra s pirhi je bila vseobãanavada. Glavna igra je bila pred cerkvijo, kjer so se zbra-li pred ma‰o deãki in Ïe veãji fantje. Glasno so se vabilina ‰trucanje in klicali. Celec! Petna! ·piãna. S pirhi sotrkali. Prvi je potrkal s petno na nastavljeni pirh. Kogar


94

petna se je udrobila, je nastavil ‰piãno. âe se mu je tudita udrobila, je pirh zaigral in ga dal onemu, ki je imel tr‰ipirh. âe sta se pirha skonãnila, to se pravi, ãe je edenubil petno, drugi pa ‰piãno, sta pirhe obdrÏala in vno-viã vabila. Petna! ·piãna! Odzvali so se takoj tisti, ki soimeli ali petne ali ‰piãne in igra — ‰trucanje — se je po-novila. Kdor je zmagal s svojim pirhom, je dobil ubitcaza zmago v last. Ta tekma je trajala zelo dolgo in tudiÏivahno. Ubitce so dajali sekat s krajcarji starej‰im fan-tom. Tak je ali zadel pirh, da je denar obtiãal v njem, intako je zmagal. Kdor je pogre‰il, je bil ob denar.

Ta igra je bila tako vsesplo‰na — vsaj po Gorenjskem,da so hodili v ponedeljek po veliki noãi — tedaj so ta danvsesplo‰no praznovali — fantje celo v sosedne fare ‰tru-cat. Redka izjema je bila, da je kdo imel goljufiv pirh.Tega si je naredil tako, da je previdno pri koncu odlu‰ãilko‰ãek lupine — navadno pri petni — in izbezal beljakin kroglico iz pirha, potem vlil v prazno lupino topljenesmole in to previdno zakril z beljakom. Takemu pirhu sorekli smolec. Kdor je to znal zelo previdno napraviti, nitega smolca nihãe na videz prepoznal. Trden pa je bil,da mu nobena petna ni bila kos. Tak fant si je priigralmnogo ubitih pirhov. âe se je zgodilo, da je kdo to pre-varo vendarle odkril, gorje se ga tistemu goljufivcu.»Goljuf,« mu je zakriãal in mu izbil smolca iz roke. Namah se je zgrnilo krog njega vse polno fantov.


95

Napadli so ga in pognali iz druÏbe. Nikdar veã se nismel prikazati mednje. DrÏal se ga je peãat sleparije takotrdo, da dve, tri leta ni smel v fantovsko druÏbo. âut zapo‰tenost je bil tedaj tako ‰e vrasel v ljudeh, da so take-ga goljufa stari obsojali. Zato je tak veãkrat kar izginil in‰el drugam sluÏit ali se uãit kakega rokodelstva.


96

www.omnibus.se/beseda

ISBN 91-7301-290-4

Documents

Fran Sale‰ki FinÏgar Oj, mladost . . . - Cloverleaf-mallse mi bili smejali tedaj, ko sem vas povabil, da prevali-mo to silno teÏo, bi bili modro naredili. Saj vendar vidi-te, da