Sreda, 9. oktober 2013

Od kje izvira potreba po umetnosti?Kako lahko umetniško delo, ki je samo po sebi dokončano, torej končno, ponazarja in skuša razumeti življenje, ki se ves čas spreminja in za katerega lahko z gotovostjo rečemo zgolj, da je nezaključeno? Zato, ker je ključna umetnikova naloga, da omo-goči gledalcu/poslušalcu/gledalcu, s pomočjo umetniškega dela, torej končnega dela, začutiti neskončnost življenja in »neštetost« možnosti. Potreba po čutenju neskončnosti izhaja že od kar človek obstaja. Včasih mnogo bolj kot danes, so ljudje verjeli, da lahko pridejo v stik z neskončnostjo s pomočjo člena, ki ga je danes že sko-raj sporno imenovati Bog, Alah ali Brahma. Kvantna fizika nam obljublja dokaz kar dvanajstih različnih dimenzij v našem vesolju. Vendar večina nas je za vero preveč ciničnih, za kvantno fiziko pa preneumnih in zato iščemo neskončnost in nedeterminiranost v umetnosti. Kajti navzlic pogostim obrambnim mehanizmom kot sta apatija in sarkazem, človeško bitje mora in hoče verjeti, upati ter sanjati. In v tem ni ničesar patetičnega.

Iza Strehar

22. 10. 201319.00velika dvorana - tribuna

foto

: ma

ra

brat

oš

LedaČrnogorsko-hrvaška koprodukcija Lede, »komedije predpustne noči v štirih dejanjih«, kot jo je podnaslovil hrvaški književ-nik Miroslav Krleža, bo potekala drevi v izvedbi Zagrebačkega kazališta mladih, Kraljevskega pozorišta Zetski dom Cetinje in Festivala Kotor Art. Leda je del trilogije, kamor spadata še Gospoda Glembajevi in V agoniji, vse tri igre pa družijo skupinske karakteristike: umešče-nost v pereče zgodovinsko obdobje (Leda se dogaja med obema svetovnima vojnama); liki izhajajo iz visoke družbe, ki je raz-dvojena med plemstvo in industrialce ter poljudi v obliki služin-čadi; dialog in diskurz sta visoko intelektualistična in subtilno puščata sledi skoraj črnega humorja. Ledo gradita dve zgodbi, v prvem planu spremljamo ljubezen-ski mnogokotnik med plemkinjo, poročeno z industrialcem, slikarjem poročenim z »gospo« in politikom (Melita, Klanfer, Aurel, Klara in Oliver). V drugem planu pa je to igra o menjavi politično-ekonomskega sistema in posledicah, ki jih ima to na družbo, je igra o vzponu kapitalizma, zamiranju znanja in pre-vladi industrije, igra o družbenih razlikah in razvratu visoke družbe, ki si nekritično lahko vzame, kar si hoče.Zgodba, ki v podtonu nosi sledi tajkunov; netalentiranih ume-tnikov na položaju, katerih obrtniško delo na raven umetnosti spravijo podkupljeni teoretiki ter spletkarskih politikov z afi-niteto do pijančevanja, nažiranja z drago hrano in kokainom, je bila napisana leta 1932, vendar afinitete njenih karakterjev vsako leto bolj opisujejo tudi poteze naše družbe. NZ

biLtenF b S 0 522|10|13

Torek, 22. oktober 2013 | 1

22. 10. 201319.00velika dvorana - tribuna

foto

: urš

ka

bolj

kova

c

22. 10. 201321.00mali oder

Miroslav Krleža

LedaZagrebačko kazalište mladih (HR), Kraljevsko pozorište Zetski dom Cetinje (MNE), Festival Kotor Art (MNE) Predstava traja 1 uro in 20 minut in nima odmora.Predstava ima slovenske nadnapise.Premiera: 20. 7. 2012 Festival Kotor Art (MNE)

Režiserka Anica TomićDramaturginja Jelena KovačićKostumografka Doris KristićAvtor glasbe Frano ĐurovićScenografki in glasbeni opremljevalki Anica Tomić, Jelena KovačićOblikovalec svetlobe Milan KovačevićSvetovalka za jezik Đurđa Škavić

IgrajoKlara Ksenija MarinkovićMelita Nataša DorčićVitez Oliver Urban Srđan GrahovacAurel Dejan IvanićKlanfar Mirko Vlahović

JaKa andreJ voJevec, siMona HaMer, KleMen Janežič

RobinsonBiTeater, Lutkovno gledališče LjubljanaTrajanje predstave je spremenljivo.

Premiera: 26. 4. 2013 Kulturnica, Lutkovno gledališče Ljubljana

Režiser Jaka Andrej VojevecDramaturginja Simona HamerAvtorja videa Blaž Završnik, Katja HrastarIgrajoKlemen Janežič in aktivni gledalci

Hiperinteraktivna predstava Robinson uporabi Defoejevega junaka kot metaforo: samotni otok je oder, Robinson pa igra-lec, ki se trudi preseči oceane, ki ga ločijo od gledalca. Svoj most s publiko gradi s pomočjo seznama petdesetih – vsebin-sko in žanrsko raznovrstnih – prizorov, iz katerega gledalci sami izbirajo tiste, ki bi jih želeli videti. Tako so prav gledalci tisti, ki s svojimi odločitvami nizajo vsakokratno unikatno dramaturgijo predstave in jo s svojo aktivno udeležbo sou-stvarjajo. Mi vsi smo Robinson.

Knjige na FBSVetrinjski dvorec je drugi dan zapovrstjo gostil predstavitev knji-žnih izdaj. Tokrat so bile v središču publikacije, izdane s strani UL AGRFT in Zavoda Maska, pri čemer je potrebno izpostaviti, da sta dve izmed treh knjig, o katerih je bilo govora, bili izdani v sodelovanju med omenjenima izdajateljema, ki si, kot je povedala Amelia Kraigher, prizadevata za nadaljnje sodelovanje. Prva izmed koprodukcijskih izdaj je bila antologija teoretske misli o slovenskem gledališču Svobodne roke, v kateri so zbrani zapisi teoretikov in praktikov, nastali v obdobju med leti1899 ter 1979. Gre za izjemno uredniško delo, ki sta ga opravila urednika Primož Jesenko in na pogovoru prisotni Blaž Lukan.Kot druga izmed knjig se je predstavila publikacija Hibridni pro-stori umetnosti, o kateri sta spregovorili urednici Barbara Orel ter Maja Šorli, manjkal je tretji urednik Gašper Troha, ki pa ga je nadomestila Amelia Kraigher. Hibridni prostori umetnosti so bili odlična iztočnica za razmislek o možnosti obstoja »čiste forme« v svetu umetnosti, za katero je očitno, da že nekaj časa briše svoje

meje. To pa je bila podlaga za nadaljevanje diskusije na temo manj poznanih in do nedavnega slabše dokumentiranih gledaliških altnernativ, o katerih so v svojem zborniku Gledališka alternativa sedemdesetih in osemdesetih razpravljali študentke in študenti dra-maturgije in gledališke režije UL AGRFT. Projekt, ki je nastal pod mentorstvom Barbare Orel, so predstavile Nina Šorak (urednica), Anja Rošker ter Tereza Gregorič. Sproščena debata o alternati-vah, ki so se dogajale v sedemdesetih in osemdesetih, je skupaj s preizpraševanjem možnosti razvoja gledališke umetnosti v pri-hodnosti, odprla nekaj zanimivih tem, o katerih bi si želeli še več-krat govoriti: Ali je alternativa, ki prestopi v institucijo, še zmeraj alternativa? Glede na hibridnost umetnosti – bomo v prihodno-sti še razlikovali med različnimi umetnostmi? In še, kakšne so razvojne napovedi za gledališko umetnost? Naj vas že zdaj povabimo k naslednjemu (in tudi zadnjemu) pogo-voru o(b) knjigah, na katerem bodo predstavljene knjižne publika-cije revije Maska, v sredo, 23. oktobra 2013. AB

Refleksija: Kdo je Rakef Saška?Kdo je Rakef Saška, Saška Rakef v nadaljevanju RS? RS je ženska z dolgom. Tipičen profil državljana našega sistema. Saška skozi monolog (ali navidezni dialog) predstavi nekaj bolečih dejstev, ki si jih redko povemo naglas. V začetku predstave izpostavi cifro, ki šteje približno 30.000 evrov dolga in predstavi najrazličnejše vidike, kako bi ta dolg lahko poplačali. Razloži tudi, kako izterje-valcu razložiti, da računa sploh ne moreš plačati. Prav tako poja-sni, da če ne bi imeli svojih vsakodnevnih razvad – ki pravzaprav predstavljajo večino našega dogajanja izven službe – zanje ne bi potrebovali časa, torej bi ga lahko porabili za delo, torej bi imeli

denarja na pretek. Naštete zadeve se na papirju izkažejo le kot dejstva, vendar je te resnice umetnica na odru pokazala preko zelo izvirnih menjavah razpoloženja, jakosti glasu, igro svetlobe, zvočnimi učinki in običajnimi, a bistvenimi predmeti, ki jim težko rečemo kulise. Resnica našega življenja, ovita v pristen humor je naredila vtis na vsakega izmed gledalcev. Z ironičnim nasme-škom in prepolno glavo misli ter vprašanj o videnem in slišanem smo zadovoljni zapustili Mali oder in srčno upam, da bodo takšne predstave naredile vsaj majhen premik v spremembi mentalitete našega od dolgov izmučenega naroda. NH

Torek, 22. oktober 2013 | 3

Refleksija: Odlično, prvovrstno, fenomenalno ali Kje je moj moški?1

»Nihče ne stoji med menoj in mojim moškim, Jaz sem z Gospodom Jone-som«2 je pela pokojna Amy Winehouse, ki je režiserko in igralko Naomi Velissariou tudi inspirirala za postavitev sola Mr Jones, ki temelji na izredno duhovitem besedilu Rika van den Bosa. Avtor je (v sodelovanju z Naomi) izredno točno ujel notranje stanje 28 letne ženske, ki išče svojega moškega, eksistencialno romantične ženske, ki svoje življenje gleda skozi nevidno kamero; scenarij za neposneti film si piše sama, v glavi snema fotografije svojih v naprej pripra-vljenih poz – igralka skozi besedilo duhovito govori o igri v vsakda-njem življenju, o strmenju k nedosegljivi popolnosti in odsotnosti konfrontacije z lastnim karakterjem prek poze. S preprostimi odrskimi sredstvi (lasuljo z nekaj metrsko kito, sto-lom, mizo, kontrabasistom z mešalno mizo) poustvari življenje rahlo nevrotične, rahlo mazohistične, rahlo uporniške mlade žen-ske, ki se upira feminističnim idejam in na glas pove tisto, kar žen-ske njene starosti nosijo v sebi: Iščem točno določenega moškega, in če me ne mara, bom užaljeno doma čakala in malo razmišljala o smrti, ker sem brezupno romantična. Dolga kita nas tudi asociira na pravljico o zaprti princeski v stolpu, ki jo reši princ, ki spleza po njeni kiti v sobo – natančno določen princ – »tisti pravi«.

Misel o samomoru, obup do katerega privede determinirano obsesivno čakanje na izgubljenega ljubimca je izpeljana skoraj do absurda, tako duhovito Nils in Naomi portretirata rahlo obse-sivno in ljubko patetično punco, ki je s svojo odločitvijo čakanja točno tega moškega, publiko kar naprej spravljala v krohot. Sku-paj s kontrabasistom (Hannes d'Hoine) nas potopita v segment življenja neke punce, ki se kar naprej na glas pogovarja s sabo, reflektira, problematizira svoje iskanje sreče … – Po dolgem času moderna/sodobna punca brez sramu na glas pove – iščem moškega in brezupno romantično zgodbo, ki ji ne bom pustila, da zapade v kliše in navade – nobene sledi o popularni drži ena-čenja med moškimi in ženskami, ki v enaki meri išče zgolj seks – ne, ona hoče tisto veliko ljubezen, in to izključno z njim, pa pika! V bistvu išče popoln kliše – nikoli končano naspidirano nekon-vencionalno razmerje. Ker moški, ki si ga je izbrala, ne sodeluje v njenem scenariju, se punca vmes vdaja melanholiji, pomešani z mazohizmom in avtodestrukcijo, ki vodi k robom norosti, še zda-leč pa to ni norost. Norveški fokus je preprosta in hkrati izjemna predstava postavila v svetlo luč, ki kliče po več Norvežanov na naših tleh in je tribut vreden Amy Winehouse. NZ

nizozemski fokus: »The best theatre in the world«S ponedeljkom je 48. Festival Borštnikovo srečanje odprl svoj tretji fokus, ki je letos posvečen sodobni nizozemski dramatiki in gledališču. V ta namen je bila izdana Antologija sodobne nizozemske dramatike, v kateri so predstavljeni štirje nizozemski avtorji, ki bodo na Prvem odru Prve gimnazije v naslednjih dneh tudi bralno uprizorjeni. Včerajšnji uvod v srečanje s sodobno nizozemsko dramatiko je bilo predavanje Lucie van Heteren, profesorice gledaliških študij v Groningenu, ki nam je v kratki reprezentaciji povzela zgodovino nizozemskega gledališča, ki naj bi deset let nazaj nosilo oznako »najboljšega gledališča na svetu«.Za sodobno nizozemsko gledališče ključni preobrati so se začeli po drugi svetovni vojni, prvič že takoj po vojni, po kateri si je pri-zadevalo za boljše in dostopnejše gledališče, drugič pa v zname-nitem letu 1968 z »akcijo paradižnikov«, s katero so mladi pro-testirali proti uveljavljenim gledališkim normam. Imenovane akcije so za naslednjih nekaj desetletij dosegle, da je nizozemsko gledališče, seveda z vzponi in padci, uspelo slediti geslu, da je potrebno podpirati umetnost za dobrobit vseh državljanov. To pa

vse do zadnjega desetletja, v katerem se nizozemsko gledališča spopada s problematiko radikalnih finančnih rezov, ki so rezultat politike, ki tudi umetnost sodi po ekonomskih kriterijih, ki jih je vlada legimitizirala z ekonomsko krizo. Kljub vsemu je Lucia van Heteren poudarila, da se bodo na Festi-valu v mednarodnem programu predstavile najboljše predstave, kar jih nizozemsko gledališče ta hip ponuja. (Tako smo bili včeraj zvečer priča izjemnemu, iskrenemu performansu Mr Jones mlade in perspektivne nizozemske igralke Naomi Velissariou.)Predavanju je sledila prva bralna uprizoritev drame Freetown dra-matika Roba de Graafa v izvedbi študentk AGRFT, ki se je v svo-jem konverzacijsko in karakterno izpiljenem besedilu (de Graaf bi naj v svojem dramskem opusu prestopil številko sto!) ukvarjal s t. i. (seks)turizmom Zahodnjakov v državah tretjega sveta, kon-kretno treh samostojnih uspešnih žensk, ki se odpravijo na oddih v Afriko. Bralni uprizoritvi je sledil pogovor z avtorjem, ki ga je vodila Zala Dobovšek. Fokus se nadaljuje še danes in jutri. AB

1 Srečna mladina.2 Nobody stands beteween me and my man/ It's me and Mr. Jones.

Refleksija: Ko igralec postane del kostuma Projekt študentov III. letnika dramske igre AGRFT in podiplomskih študentov kostu-mografije in scenografije Skozi kostum spregovorim, nas je popeljali v svet performansa, natančneje v svet performansa kostuma. Po videnem se vsiljuje vprašanje ali kostum sploh potrebuje igralca. Seveda je odvisno za kako specifično zadevo sploh gre. Ta eksperiment je odlična osnova za nadaljno raziskovanje in razvijanje tega vprašanja. Priča smo bili šestim prezentacijam, ko so predstavljali kostum ali bolje rečeno, ko se je kostum predstavil. Inovativne zamislih avtorjev so nas mestoma izjemno presenetile in v prostor vnašale veliko materiala za imaginacijo. Prisotna trda tema je ločevala jasno fokusirane zanimive lučne kompozije in bila priložnost za razmislek med videnim in prihajajočim. Svobodna je bila tudi opazovalčeva pozicija, saj si se lahko med samim dogodkom poljubno premikal. Pričakovali smo in dobili. SJ

Kdo smoAlja Predan, umetniška direktoricaPrimož Jesenko, selektor Danilo Rošker, direktor SNG Maribor

Daša Šprinčnik, izvršna producentka in odnosi z javnostmiBranka Nikl Klampfer, producentka mednarodnega programaKsenija Repina Kramberger, urednica publikacij in spletnih straniMojca Planšak, koordinatorka simpozijev in tujih gostovBarbara Hribar, koordinatorka nizozemskega fokusaNevenka Pašek, promocija in oglaševanjeŠpela Lešnik, organizatorka prodajeDarko Štandekar, tehnični vodja

Nenad Cizl, oblikovalecBoštjan Lah in Matej Kristovič, fotografaSaša Huzjak, spletni skrbnikFranci Rajh, arhivar Voditeljici pogovorov o predstavahNika Arhar in Katja Čičigoj

Strokovna žirija Jasen Boko, Tomasz Kubikowski, Barbara Orel, Tea Rogelj, Petra VidaliŽirija za Borštnikov prstan Silva Čušin, Jernej Lorenci, Dušan Mlakar, Alja Predan, Ivo Svetina Strokovna skupina Aleš Novak, Tatjana Ažman, Gregor Butala, Mojca Jan Zoran, Blaž Lukan

Bilten FBS - vsakodnevni informator Avtorji in ustvarjalci: študentke FF UM/prostovoljke Viktorija Aleksovska, Martina Ferlinc, Nikita Holc, Tjaša Karba, Urša Kac, Vita Zgoznik, Tamara Zanerštudenti AGRFT UL Tamara Babić, Kaja Balog, Varja Hrvatin, Sandi Jesenik, Alenka Mrakovčič, Iza Strehar, Pia Vatovec, Nina Zupančič, Žan Žveplan prostovoljke Anja Bunderla, Petra Bratušek, Sara Korošec, Ana LorgerPomočnik urednice Rok Andres

Maribor, oktober 2013

Dnevniški zapis: Mi smo gledališče ali Žan Žveplan bluzi o ničemer

Isto mesto, isti festival, isti ljudje, ampak vse se zdi drugače. Smo starejši, modrejši in od nas se pričakuje bistveno več. Ne razumite narobe, se ne pritožujem – to sem si izbral in to hočem početi. Ugotavljam le, da z leti postaja več stvari samoumevnih in da se vse preredko vprašam, kaj dejansko počnem in zakaj. Sem tu, ker moram biti? Ker hočem? Sem tu zaradi dobrih žurk in poceni pijače? Morda pa razlog ni pomemben in je že samo dejstvo, da sem tu, da smo tu, dovolj. Združuje nas gledališče – ker ga imamo radi in ker nam je vsakič znova ventil umetni-škega izražanja. Seciramo ga. Ga poustvar-jamo po svoje in sledimo vzgibom, ki nas vodijo po tej poti. Je nerešljiva uganka, ki ji jo rešuje vsak zase in koplje po njenih skriv-nostih. Festival nam omogoča, da to svoje

iskanje poglobimo in najdemo delčke smisla v skupnem izkustvu uprizoritev.Dnevi se zlivajo drug v drugega, festival dobi življenje zase, jaz pa se sprašujem, kaj od tega se bom dejansko spomnil čez leto dni, ko bom zagotovo spet sedel na klopci v nekem parku, mogoče na drugem koncu sveta, in premleval doživeto. Predstave se me dotaknejo, nekatere bolj, druge manj. Včasih me celo povlečejo v svoj unikaten, začasen svet. Me prevzamejo in spreme-nijo, tudi če le za bežen trenutek. V glavi jih analiziram, o njih razglabljam in se skušam nekaj naučiti. Karkoli. Vendar me bo to slej kot prej zapustilo. Mogoče že jutri. Spomini, ki bodo ostali, so tisti, ki jih ustvarim z vami. S prijatelji, ki so ob meni že od pri-četka dogodivščine, ki ji rečemo AGRFT, do

tistih, ki vas srečam na cesti, na kavi ob reki ali pa zvečer na kozarcu piva. Zame je festival toliko več kot le predstave, več kot to, kdo bo nagrajen in komu bomo ploskali. Zame smo festival mi. Tisti, ki nestrpno čakamo, da se lahko prerinemo na uprizoritve, tisti, ki se znamo na smrt skre-gati o svojih prepričanjih o teatru in se že trenutek kasneje smejati o kdo-ve-čem. Mi, ki nam je gledališče dom in služba in zato-čišče pred nevihto. Srhljivo mi je pomisliti, da bomo nekoč mi tisti na odru ter za njim in bo nekdo drug pisal o utripu dogodka, ki stoji na naših nogah. Zlahka bi mislil, da je Borštnik del naše zgodbe, ampak v resnici smo za kratek čas mi del njegove. ŽŽ

foto

: mat

ej k

rIst

ov

Ič I

n b

ošt

jan

la

h