Evrope in Ljudstva Brez Zgodovine

STUDIA HUMANITATIS

Eric R. W O L F

Evropa in ljudstva brez zgodovine

I

S H

Eric R. Wolf

Europe and the People Without History

© 1982, 1997 by The Regents of the University of California

Zemljevidi: Noel L. Diaz

Prevedel

4. Gregor Moder

Ljubljana

1998

19 it ¿ 1 ^

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

316.324

WOLF, Eric Robert Evropa in ljudstva brez zgodovine / Eric R. Wolf; [prevod

Gregor Moder; spremna beseda Bojan Baskar; zemljevidi Noel L. Diaz]. - Ljubljana: SH Zavod za založniško dejavnost, 1998-. -(Studia humanitatis)

Prevod dela: Europe and the People Without History

ISBN 961-6262-12-2 (zv. 1)

79588096

Po mnenju Ministrstva za kulturo št. 415-127/98 z dne 20. 1. 1998 sodi knjiga med proizvode, za katere se plačuje 5% davek od prometa proizvodov.

Eric R. VVOLF

Evropa in ljudstva brez zgodovine

I

PREDGOVOR (1997)

Petnajst let je minilo, odkar je knjiga pred vami ugledala beli dan. Zato je najbrž trenutek primeren za razmislek, kaj je hotela doseči in kako so jo razumeli bralci. Novi predgovor je tudi priložnost za razjasnitev nekaterih vprašanj, ki so jih dobronamerno ali kritično zastavili komentatorji.

Knjigo sem napisal kot antropolog, vendar sem črpal tudi iz zgodovine in družbenih ved. Prizadeval sem si biti zgodovinski, zato sem opazoval razvoj struktur in vzorcev v času. Obenem sem poskušal antropološke izsledke primerjati s perspektivami zgodovinsko usmerjene politične ekonomije - poudarjena je besedica zgodovinsko. Izraz »politična ekonomija«, ki ga po navadi opredeljujejo kot raziskovanje oblik, kako so viri na voljo družbi in državi, največkrat meša dve vrsti raziskav. Prva poskuša s tehnikami, izpeljanimi iz tržne ekonomike, ovrednotiti državno davčno politiko. Druga, ki mi je bližje, raziskuje družbe, države in trge kot zgodovinsko razvijajoče se pojave ter se zato sprašuje, ali lahko koncept take ureditve, značilen za kapitalistično izkušnjo, posplošimo za vse čase in kraje. Ne smemo pozabiti, da je Kari Marx svoj Kapital podnaslovil »Kritika politične ekonomije«. Z izrazom »politična ekonomija« označujem potemtakem raziskovanje gospodarskih temeljev držav in družb na njihovih spremenljivih poteh.

Črpal sem iz zgodovine in politične ekonomije, ko sem j poskušal hjid^tvajjd j ih .raziskuje antropologija, postaviti v širše1

7

EVROPA IN LJUDSTVA BREZ ZGODOVINE

8

vplivno območje, ki ga poraja moč nad družbenim delom. Sistemi moči niso brezčasni; ampak se razvijajo in spreminjajo. Zato je pomembno razumeti, kako se odvijajo in raztezajo svoj objem okoli ljudi tako v času kot v prostoru. Čeprav sem pisal kot antropolog in ne kot poklicni zgodovinar, je zgodovina po mojem pomembna. Pomembna je tudi za razumevanje, kako in zakaj so se taki sistemi razvili in zajeli ljudi, in pri tem je bila zame najpomembnejša ugotovitev, od česa moč in gospodarstvo živita in kako se med seboj spodbujata. Čeprav nisem ekonomist, je dojemanje zgodovinsko utemeljene politične ekonomije po mojem nujno za razumevanje struktur, ki določajo in opisujejo človeška življenja. V nasprotju z mnenjem, da nam to ne pove kaj dosti o »resničnih ljudeh, ki delajo resnične reči«, sam menim, da nam govori prav o tem. Mogoče je res »golob na strehi«, ampak kako goloba postrežejo na tleh, je zares življenjsko pomembno.

Prva težava pri predstavitvi problematike je bil že naslov knjige. Stavek »ljudstva brez zgodovine« ni moj; izvira iz 19. stoletja. Marx in Engels sta z njim opozorila na svoje nestrinjanje z nekaterimi nacionalističnimi separatističnimi gibanji v vzhodni Evropi. Jaz sem ga uporabil ironično, vendar nekaj bralcev ni opazilo ironije. Hotel sem se postaviti po robu tistim, ki menijo, da so samo Evropejci delali zgodovino. Leto 1400 našega štetja sem si kot začetno letnico predstavitve izbral prav zato, ker sem upal, da bo vsem jasno, da je evropska širitev povsod naletela na človeške družbe in kulture, za katere je bila značilna dolga in zapletena zgodovina. Trdil sem, da razvoji niso bili ločeni, ampak povezani, in da je medsebojna povezanost veljala tudi za svet, ki ga je zgradila Evropa. Zgodovina evropske širitve se prepleta z zgodovino ljudstev, ki jih je zaobjela, zgodovine teh ljudstev pa se po drugi strani povezujejo z zgodovino Evrope. Ker jo šlo pri dobršnem delu take zgodovine za nastanek in razmah kapitalizma, lahko izraz »Evropa« beremo tudi kot skrajšavo za rast kapitalističnega produkcijskega načina. Izlegel se je na evropskem pol-

PREDGOVOR (1997)

9

otoku pred evrazijsko gmoto in se nato v vse večjih krogih razširil čez vseh pet celin.

Moj cilj pri pisanju knjige ni bila svetovna zgodovina, ki bi zajela celotno oblo, in ne zgodovina kapitalistične širitve. Hotel sem pokazati, da j ž ^ e | k i j t . . d i * ^ prav

jrazumeti, če sijih ne zamišljamo v medsebojnih razmerjih in od-^snostLh_v.prQstoiu.ia-ča SIL.

Misel sem zagovarjal pragmatično, ne zato, ker bi verjel, da je vse na svetu navsezadnje povezano med seboj. Tisto, kar so v družbenih vedah poimenovali »funkcionalizem«, je še zmerom metodološko uporabno, predvsem pri raziskovanju notranjih povezav, ki niso vidne in očitne. Obenem ne smemo nikoli pozabiti, da so prvine v vsaki konfiguraciji le redko trdne in se po navadi nikoli ne vrnejo v prvotni položaj v ravnovesju. Povezave v družbenih konfiguracijah se izražajo s črtami napetosti, protislovij in prelomov, in nanje vplivajo pritiski s širših polj medsebojnih vplivov okoli njih. _Družbe in kulture so bile vselej del širših sistemov. Tako je bilo že pred vzponom kapitalizma in še bolj potem, ko"se je kapitalistični način produkcije naselil v vse več in več prostorov družbenega in kulturnega življenja po vsem svetu. Lajnasto je reči, da je kapitalistični razmah povzročil pomembne spremembe v družbenih in kulturnih ureditvah ljudi po vsem svetu, velika naloga pa ostaja: teoretično opredeliti in pojasniti tako vzroke za razmah kot naravo njegovih posledic.

Pri opredelitvi medsebojnih odvisnosti in njihovih posledic sem segel v Maraovo zalogo uporabnih konceptov in si izbral »produkcijski način«. Kakor sem pojasnil v besedilu, je zamisel po mojem analitsko uporabna in intelektualno produktivna. Ker poudarja, kako družba uporablja družbeno delo, opozarja tako na človekovo razmerje z naravnim okoljem, na družbena razmerja med ljudmi, na državne in družbene ustanove in strukture, ki uravnavajo razmerja, kakor tudi na ideje, s katerimi se razmerja izražajo. Raba primerjalnih sinoptičnih konceptov je ena največjih odlik marksovskega izročila.


10

Brez opravičevanja priznavam svoj dolg marksovski misli. Danes smo v skušnjavi, da bi jo zavrgli na smetišče intelektualne zgodovine, obenem z neuporabnimi odpadki »realnega« socialističnega sistema, ki se je sesul ob koncu osemdesetih let. Ne smemo pa pozabiti, da je marksovsko izročilo zajemalo cel kup različic mišljenja in politike, med katerimi jih je nekaj razumsko bogatejših od pravovernosti, ki so prevladale v politiki. Izraz »marksovski« uporabljam namerno, saj se sklicujem na različice v izročilu, v nasprotju z izrazom »marksističen«, ki naj bi opisoval tako in tako vrsto politike. Naš umski in politični svet bi bil precej revnejši, če ne bi mogli črpati iz marksovske zapuščine, tako kot bi obubožali tudi sociologija, če bi sociologi obrnili hrbet Maxu Webru zato, ker je bil zagrizen nemški nacionalist, ali fizika, če bi fiziki zavrgli Nevvtona, ker je bil kabinetni alkimist. Nobenega od teh pomembnih ljudi seveda ne smemo zapreti v sveti panteon večnih resnic: v svojem času niso imeli vselej prav; včasih so spremenili teorije in stališča; in nekaj njihovih razmišljanj ni naredilo izpita časa. Se zlasti pri Marxu je treba potegniti ločnico med analitikom in prerokom. Marsikatera njegova analiza je še zmerom zgovorna, vizija, kako si bo nov razred »po sebi« pridobil zavest »o sebi«, pa je bila že v svojem času brez sociološke stvarnosti.

Raba marksovskih konceptov nas je pripeljala v sredo dolgotrajnih razprav o marksovskem izročilu kot o razmišljanju o svetu. Izročilo naj bi se po nekaterih opredelitvah razcepilo v dve kategoriji: v »sistemski« in »prometejski marksizem«. Sistemski marksizem je hotel biti znanost, urejen skupek logično povezanih postulatov, s katerim bi lahko izrazili splošne zakonitosti družbenega razvoja v zgodovini. Prometejski marksizem je utelešal upanje, da se bodo ljudje osvobodili gospodarskega in političnega izkoriščanja, in poveličeval revolucionarna hotenja, ki bodo odprla vrata v tako zaželeno prihodnost.

Nekateri bralci, ki so se Evrope in ljudstev brez zgodovine lotili s povsem nasprotnih političnih stališč, so knjigo označili kot vajo

PREDGOVOR (1997)

11

v sistemskem marksizmu. Videli so jo kot intelektualnega trojanskega konja ali pa so obžalovali, češ da v njej ni prometejske navdušenosti. Res sem uporabil marksovske koncepte, vendar ne kot podlago za znanost, ki naj bi opredelila najsplošnejše zakonitosti. Zame so bili domneve, ki naj usmerijo in vodijo raziskovanje in odkrivanje. Bili so začetni približek precej širše naloge, kako opredeliti, kaj je bilo na delu pri tem ali onem dogajanju. Pri tem sem moral včasih uporabiti še druga ali drugačna pojasnila. In kar zadeva Prometeja, poveličevanje volje po mojem bolj poudarja eli-tistični upor, ne pa širše utemeljenega ljudskega gibanja k spremembam. Tudi Prometejeva lastna zgodba ni prav spodbudna. Bogovom je ukradel ogenj in ga dal ljudem, plačilo za to je pa bilo, da so ga na koncu za vekomaj prikovali na skalo, kjer se Zevsov orel hrani z njegovimi jetri.

Pomisleke sem navedel zato, da bi jasneje opredelil, o čem govorim v Evropi in ljudstvih brez zgodovine. Nisem hotel predstaviti povezane marksovske teorije o svetovnem razvoju. Ljudstva, ki jih je raziskala antropologija, sem s pomočjo marksovskih konceptov poskušal postaviti v vplivno območje, katerega žrtev so postala. Kot so nekateri bralci opazili, moja knjiga ni raziskovanje konceptov. Če me krivijo zaradi tega, lahko samo rečem, da je knjiga taka, kakršno sem napisal; drugi bodo napisali drugačno. Posvetil sem se, na primer, zgodovini prerazdeljevanja najpomembnejšega tržnega blaga v kapitalizmu, nisem se pa lotil zanimivega, čeprav vprašljivega »blagovnega fetišizma«. Hotel sem pokazati, kako sta blagovna proizvodnja in trgovina vsrkali vase ljudi, izdelovalce blaga, saj je taka vključitev vplivala na njihovo življenje.

V nasprotju z mnenjem nekaterih komentatorjev nisem nikjer -ne v tej knjigi ne kje drugje - zatrdil, da vključitev v kapitalistične mreže vselej uniči posebna, zgodovinsko zakoreninjena kulturna razumevanja in prakse pri posameznih ljudstvih ali da njihovim kulturnim vzorcem odvzame moč in pomen. Res sem zbiralce in izdelovalce blaga upodobil kot »kapitalistične dejavnike«, tako kot


12

sem tudi najrazličnejše delavce v kapitalističnih podjetjih upodobil kot jemalce mezde, ki ponujajo svoje delo na prodaj pod kapitalističnimi pogoji. To sem storil v prepričanju, da so življenju ljudi po vsem svetu vse bolj ukazovali kapitalistični trgi s tistim vred, ki ponuja delovno silo na prodaj. To niso tristes tropes »kozmologije kapitalizma«. Zaradi kapitalistične širitve lahko ta ali ona kultura izgubi svojo moč ali ne izgubi svoje moči, njegovo še preveč resnično napredovanje pa dejansko sproža vprašanja, kako nove in nove čete ljudi, pritegnjene v kapitalistično orbito, razvrščajo in prerazvrščajo svoja razumevanja kot odgovor na priložnosti in zahteve novega položaja. Zastavljanje takih vprašanj še ne pomeni konca etnografije. Prav narobe - še več etnografije nujno potrebujemo prav zato, ker ne moremo poznati odgovorov samo na teoretični podlagi.

Še več etnografije bomo tudi potrebovali, da bomo lahko primerno ovrednotili nekatera neraziskana romantična dojemanja narave človeških dejanj v svetu. Taka razmišljanja so vse bolj priljubljena in so vplivala na nekatere odzive na to knjigo. Po enem takih razmišljanj so ljudje notranje ustvarjalni in vselej pripravljeni, da na novo izumijo, kdo so in kaj bi radi bili. Drugo trdi, da se ljudje nagonsko uprejo prevladi, in da si »upor« lahko zamislimo in ga raziščemo kot enotno kategorijo. Po mojem je tukaj želja postala mati misli. Ljudje se vselej ne uprejo prisilam, v katerih se znajdejo, in se tudi ne morejo svobodno na novo izumljati s kulturnimi konstrukti po svoji izbiri. Kultura se vseskozi oblikuje na novo in spreminja v sicer spremenljivih, vendar natančno opredeljivih okoliščinah. Okoliščine včasih spodbudijo ustvarjalnost, drugič jo onemogočijo, včasih sprožijo upor, drugič ga razblinijo. Le empirična raziskava nam lahko pove, kako si ljudje v posebnih in različnih okoliščinah oblikujejo, prilagodijo ali zavržejo kulturno razumevanje - ali, narobe, kako jim je to onemogočeno. Šele raziskati je treba, zakaj in kako ene skupine ljudi prilagodijo svoje kulturno razumevanje kapitalizmu in zato uspejo, druge pa ne.

PREDGOVOR (1997)

Pojasniti moram še svojo rabo pojma kapitalizem v knjigi. Kapitalistični produkcijski način lahko sicer povsod žene enaka živahna medsebojna igra med kapitalistično akumulacijo in delovno silo, vendar si igra nadeva številne oblike in prevzema najrazličnejše videze. V Evropi in ljudstvih brez zgodovine sem poudaril splet kapitalističnega lastništva in vodenja tovarniške proizvodnje z najeto delovno silo kot tisto Strateško orodje, zaradi katerega je kapitalizem lahko odstranil druge produkcijske načine. V drugačnih okoliščinah je namreč kapitalistična produkcija napredovala pod okriljem trgovskega kapitala. Zdi se tudi, da bi lahko nove, računalniško podprte tehnologije nadzorovanja in sporočanja, povezane z novimi oblikami prevoza, uveljavile bolj decentraliziran kapitalizem, ki bi povečal kapitalistično akumulacijo z delom doma in v »prožnih« delavnicah. Zgodovinsko je kapitalistični način doživljal obdobja širjenja in krčenja. Različna obdobja so spremljali različna izbira izdelkov, tehnologije in organizacije, različna zemljepisna razporeditev tovarn in trgov ter iskanje novih delavcev in storitvenega osebja. Kapitalistični način sicer res poganja enotna logika, vendar zaradi velikanske spremenljivosti svojega delovanja povzroča razločevanje in neenakost. V knjigi sem poudaril prav to misel. Ko kapitalizem širi svoj objem in se seli na nova območja, piše nove in drugačne podjetniške scenarije. Scenariji pritegnejo tako nove delavce kot tudi nove srednje razrede in podjetniški sloj. In vsi morajo razrešiti vprašanje, kako naj svoja najrazličnejša kulturna razumevanja prilagodijo zahtevam nenehno spreminjajoče se politične ekonomije. Kako se take prilagoditve odvijejo, ni moč napovedati a priori.

In na koncu, če si hočemo zastaviti prava vprašanja in najti zadovoljive odgovore, se moramo vrniti k najosnovnejšim teoretičnim vprašanjem. Vse družbene vede z antropologijo vred sedijo na dveh konjih: na stvarnosti naravnega sveta, kakor ga je preoblikoval človek s tehniko in organizacijo; in na stvarnosti vzorcev urejenega znanja in simbolnih delovanj, ki so se jih ljudje

13

EVROPA IN UUDSTVA BREZ ZGODOVINE

naučili in jih prenašajo med seboj. Protislovje med obema stvarnostma je uročilo zahodno filozofijo z marksovskimi pogledi vred, in še zmerom odmeva v antropologiji, ne glede na dialektične preobrate, s katerimi poskušamo preskočiti ločnico. Slepi ulici se lahko izognemo tako, da se ne zmenimo zanjo. Za ene antropologe je vedenje v materialnem svetu primarno in zavračajo mentalne dogodke, o katerih jim pripovedujejo ljudje. Drugi dajejo prednost mentalnim shemam, kakor jih opredeljujejo ljudje sami, in imajo vedenje v materialnem svetu za drugotni pojav njihovih cerebralnih razumevanj. Tretji spet pragmatično enačijo pomen in vrednost tako materialnega vedenja kot mentifaktov in s tem kratko malo preložijo razpravo, kako bi jih lahko spravili med seboj.

Ključ rešitve vprašanja mogoče res ni čisto pri roki, vendar lahko iskanje razlage nemara nadaljujemo z delnimi odgovori in se lotimo razčlenitve posameznih področij, kjer se materialni in mentalni dogodki križajo med seboj. V epilogu k pričujoči knjigi sem predlagal takole pot: bodimo pozorni na razmerja moči, ki posredujejo med mobilizacijo družbenega dela v družbi in mentalnimi shemami, ki določajo, kdo počne kaj v delitvi dela. Iz tega izhaja več stvari. Sprijazniti se moramo namreč z ugotovitvijo, da so tako družbene naloge kot mentalne sheme različno porazdeljene med moškimi in ženskami, med mladimi in starimi, med bogatimi in revnimi, med zapečkarji in potohodci, med močnimi in šibkimi, med tistimi, ki se pogovarjajo z duhovi, in onimi, ki se ne. Zato se nam pozornost obrne k dogajanjem, ki take družbeno razporejene in različne zakladnice razumevanja in predstav spravljajo v skladnost in ubranost. Tedaj bomo začeli mogoče pozorneje opazovati, kako ljudje zbirajo, posredujejo in ohranjajo znanje tako z besedno kot z nebesedno govorico; kako si oblikujejo kozmološke ureditve in se sklicujejo nanje, da si zgradijo in nakopičijo tako ali drugačno obliko moči ter obenem zadušijo ali razbijejo druge oblike; in kako pri nastajanju skupin, razredov in etničnosti ene duhovne sheme zavladajo drugim in

14

PREDGOVOR (1997)

15

drugačnim shemam. Jjnote raziskovanja naj zato določijo dogajanja, ki jih.oJbiavnavamo, ne pajjdjiibooam^ kulturne entitete. Potrebujemo tako zgodovinsko podprto politično

^koTlomijo in politično-gospodarsko zgodovino kot terensko et-nografijo in kulturno analizo. Marsikaj že poteka; še precej več je treba šele postoriti.

PREDGOVOR (1982)

Leta 1968 sem napisal, da mora antropologija odkriti zgodovino, zgodovino, ki bi pojasnila, kako se je izoblikovala družbena ureditev v sodobnem svetu, in bi poskušala izdelati analitični smisel vseh družb z našo vred. Taka analitična zgodovina, sem bil prepričan, je potrebna zato, da se postavi po robu prevladi formalne racionalnosti pri humanističnih vedah, saj se te ne spuščajo več v vzroke človeških dejanj, ampak iščejo zgolj tehnične rešitve s tehničnim izrazjem zastavljenih vprašanj. Naše metode so postale vse bolj zapletene, njihovi sadovi pa navzven vse bolj plitvi. Da ne bi zdrsnili v plehkost, moramo, se mi je zdelo, poiskati vzroke sedanjosti v preteklosti. Šele tako bomo lahko razumeli sile, ki ženeja družbe in kulture tukaj in zdaj. Knjiga, ki je pred vami, je sad takega prepričanja.

Od vsega začetka mi je bilo jasno, da do take analitične zgodovine ne moremo priti z raziskovanjem ene same kulture ali naroda, enega samega kulturnega območja ali celo ene same celine v tem ali onem časovnem obdobju. Vrniti se moramo k pogledom starejše antropologije in znova najti navdih, ki je antropologa, kakršna sta bila Alfred Kroeber in Ralph Linton, vodil pri njunih prizadevanjih h globalni kulturni zgodovini. Vedela sta namreč, kar smo mi, kot kaže, pozabili, da si ljudje oblikujejo svojo kulturo z medsebojnimi vplivi in ne sami.

Starejša antropologija je pa, žal, le malo povedala o najpomembnejših silah, ki so spodbodle kulturne stike po letu 1492 - o

17


18

silah, ki so pognale Evropo v trgovsko širitev in industrijski kapitalizem. Kulture povezave, kakor so jih poskušali začrtati starejši antropologi, lahko namreč razumemo le, če jih postavimo v njihov politični in gospodarski okvir. Antropološke poglede je zato treba na novo premisliti v luči nove, zgodovinsko usmerjene politične ekonomije.

Ponoven premislek mora preseči dosedanje upodabljanje zahodne zgodovine in upoštevati združen prispevek zahodnih in nezahodnih ljudstev k svetovnemu razvoju. Skupine, ki so jih raziskali antropologi, so bile največkrat že dolgo del sprememb, ki jih je povzročila evropska širitev, in so jih pomagale uresničiti. Ne moremo biti več zadovoljni zgolj s pisanjem zgodovine zmagovalne elite ali s podrobnostmi podjarmljenosti premaganih etničnih skupin. Socialna zgodovina in zgodovinska sociologija sta pokazali, da so bili tudi navadni ljudje dejavniki v zgodovinskem razvoju ter obenem njegove žrtve in neme priče. Razgaliti je zato treba zgodovino »ljudi brez zgodovine« - dejavno zgodovino »primitivnih ljudstev«, kmetov, delavcev, priseljencev in obkoljenih manjšin.

S takim ciljem pred seboj si knjiga, ki je pred vami, prizadeva preseči ločnice med različnimi humanističnimi vedami ter razveljaviti meje med zahodno in nezahodno zgodovino. Napisana je bila v veri, da je boljše razumevanje človekovega položaja sedaj na dosegu naših rok.

Načrt za knjigo je sad novih razmišljanj, ki so zaznamovala pozna šestdeseta leta. Razvil sem ga med enoletnim študijem v Angliji v letih 1973-1974 s pomočjo državne štipendije. Za podporo sem skladu neskončno hvaležen.

Knjigo sem začel pisati spomladi leta 1974; zadnji popravki so iz leta 1981. Več prijateljev jo je prebralo s kritičnim očesom. Za to sem hvaležen Rodericku Ayu, Richardu Foxu, Ashrafu Ghaniju, Shirley Lindenbaum, Rayni Rapp, Rogerju Sanjeku, Jane Schneider in Petru Schneiderju. Samuel Bowles in Sidney Mintz sta si vzela čas in mi pisala o tem ali onem. Kjer nisem ubogal

PREDGOVOR (1982)

19

njunega nasveta, sem si kriv sam. Žal je prijatelj Angel Palerm umrl, še preden je utegnil prebrati knjigo; pogrešam njegove bistre pripombe.

Zahvalo za nasvet o virih sem dolžan Anne Bailey, Mariu Bicku, Charlesu Bishopu, Warrenu DeBoerju, Ashrafu Ghaniju, Herbertu Gutmanu, Shirley Hune, Herbertu Kleinu, Carol Kramer, Hermannu Rebelu, Rogerju Sanjeku, Geraldu Siderju, Juanu Vil-lamarinu, Elizabeth Wahl in Fredericku Wyattu. Pri slikovnem gradivu so mi svetovali in pomagali Anna Roosevelt, James G. E. Smith in Donald Werner iz Heyeve zbirke v Muzeju ameriških Indijancev; Robert Carneiro, Barbara Conklin in Gordon Ekholm iz Ameriškega naravoslovnega muzeja; William Sturtevant iz Smith-soniana; ter Lambros Comitas, June Finfer, Fred Popper, Lucie Wood Saunders, Bernard B. Shapiro in Archibald Singham. Izvrstne zemljevide sta narisala Noël L. Diaz in Caryl Davis. Vsem se zahvaljujem. Globoko sem hvaležen tudi Šoli za orientalske in afriške študije ter Londonski šoli za ekonomijo in politične vede pri londonski Univerzi, ker sta mi omogočili ogled knjižničnih depojev. Nenavadno spodbuden okvir za raziskovanje, poučevanje in izmenjevanje misli sta mi ves čas dela dajala Kolegij Herberta H. Lehmana pri Mestni univerzi v New Yorku in Antropološki program pri podiplomski šoli in univerzitetnem središču pri Mestni univerzi v New Yorku. Rad bi se jima zahvalil za priložnost, ki sta mi jo dala.

Vsa prizadevanja bi pa bila jalova brez nasvetov, uredniške spretnosti in neutrudnih spodbud Sydel Silverman, moje pomočnice, žene in predvsem antropološke ocenjevalke. »Di tante cose quant' i'ho vedute, dal tuo podere e dalla tua bontate riconosco la grazia e la virtute« (Raj, XXXI). Njej je, z ljubeznijo in občudovanjem, posvečena ta knjiga.

E. R. W.

Karavana na poti iz Haleba. Theodore de Bry, bakrorez, 1599.

PRVI DEL

POVEZAVE

I.

UVOD

Osrednja trditev v knjigi je, da je človeški svet mnogoter skupek, celota med seboj povezanih dogajanj, in raziskovanje, ki

..celoto jrazdrobi.na koščke in jih potem ne uspe sestaviti, ponareja resničnost. Koncepti, kakršni so »narod«, »družba« in »kultura«, poimenujejo koščke, in imena se lahko, nevarno, spremenijo v stvari. Samo če jih imamo za sveženj razmerij in jih postavimo nazaj tja, od koder smo jih iztrgali, se lahko izognemo zavajajočim sklepom in zvečamo svoj delež razumevanja.

Po svoje so postale vsakdanje besede, da vsi živimo na »enem svetu«. Povezave so ekološke: v New Yorku razsaja hongkonška gripa; po evropskih vinogradih pustoši ameriška trtna ušica. Povezave so demografske: Jamajčani se selijo v London; Kitajci se selijo v Singapur. Povezave so gospodarske: zaradi zaprtja naftnih vrtin v Perzijskem zalivu se zaustavijo elektrarne v Ohiu; zaradi plačilne bilance, neugodne za Združene države, se ameriški dolarji prelijejo na bančne račune v Frankfurtu ali Jokohami; Italijani izdelujejo Fiatove avtomobile v Sovjetski zvezi; Japonci gradijo hidroelektrarne na Cejlonu. Povezave so politične: vojne, začete v Evropi, odmevajo po vsej obli; ameriški vojaki se vojskujejo na azijskem robu; Finci varujejo mejo med Izraelom in Egiptom.

Vse to je res ne le v sedanjosti, ampak tudi v preteklosti. Evrazijske bolezni so uničile domače prebivalstvo v Ameriki in

23


24

Oceaniji. Sifilis se je iz Novega sveta preselil na staro celino. Evropejci so s svojimi rastlinami in živalmi preplavili Ameriko; ameriški krompir, koruza in maniok so se razširili po vsem Starem svetu. Veliko Afričanov so na silo prepeljali v Novi svet; kitajske in indijske najemne delavce so z ladjami zvozili v jugovzhodno Azijo in Zahodno Indijo. Portugalci so ustanovili portugalsko naselbino na Makau tik pred kitajskim obrežjem. Holandci so zgradili Batavio z bengalskimi delavci. Irske otroke so prodali v služnost v Zahodno Indijo. Pobegli afriški sužnji so našli zavetje v surinamskih hribih. Evropa se je naučila posnemati indijske tkanine in kitajski porcelan, piti domačo ameriško čokolado, kaditi domač ameriški tobak in uporabljati arabske številke.

Vse to je znano. Govori o stikih in povezavah, o vezeh in medsebojnih razmerjih. In vendar se znanstveniki, h katerim se obrnemo po pomoč, da bi razumeli, kar vidimo, trmasto ne zmenijo za vse to. Za zgodovinarje, ekonomiste in politologe je raziskovalni okvir največkrat posamezen narod. Sociologija še zmerom deli svet na posebne družbe. Celo (^tropologija) ki se je svoj čas tako rada ukvarjala z razširjenostjo kulturhihrpotez po svetu, deli svojo snov v ločene predalčke: v vsakem je posamezna družba s svojo posebno kulturo, ki si jo zamišlja kot poenoten in omejen sistem, drugačen v primerjavi z drugimi, enako omejenimi sistemi.

Če bi bili družbena in kulturna različnost ter medsebojna ločenost znamenje človeštva, bi ju najbrž najlažje našli pri tako imenovanih primitivnih ljudstvih, pri ljudeh »brez zgodovine«, ki naj ne bi imeli stikov ne z zunanjim svetom ne z drugimi podobnimi skupinami. Toda kaj naj si ob taki predpostavki mislimo o arheološkem odkritju, da so v najdiščih ob niagarski meji našli evropsko trgovsko blago že leta 1570; ali da v najdišču onondaške podskupine Irokezov iz okoli leta 1670 z izjemo pip domala ni nobenih predmetov domače izdelave? Na drugem bregu Atlantika je organizacijo in usmeritev velikih afriških prebivalstev pomembno preoblikovalo trgovanje s sužnji. Ker so evropski trgovci s

POVEZAVE - UVOD

sužnji samo prepeljali sužnje z afriškega obrežja do cilja v Ameriki, je bila oskrbovalna plat trgovanja docela v afriških rokah. To so bili »afriški temelji«, na katerih je po besedah britanskega merkantilista Malachvja Postlethwayta stala »čudežna stavba ameriške trgovine in pomorske moči«. Od Senegala in Gambije v Zahodni Afriki do Angole so v trgovanje potegnili vedno nove in nove rodove ljudi, v trgovanje, ki je stegovalo lovke daleč v notranjost in vplivalo na ljudstva, ki prej sploh še niso videla evropskih trgovcev na morskem bregu. Poročila o Krujcih, Fantij-cih, Ašantih, Idžavih, Igbojcih, Kongovcih, Lubih, Lundih ali Ngolih, ki imajo vsako od teh skupin za samozadostno »pleme«, zato narobe berejo afriško preteklost in afriško sedanjost. Vrh tega je trgovanje z Irokezi in zahodno Afriko vplivalo tudi na Evropo. Med letoma 1670 in 1760 so Irokezi povpraševali po barvastem škrlatnem in modrem blagu, kakršno so izdelovali v Stroudvvater Valleyu v Gloucestershiru. Tamkajšnja dolina je bila eno prvih območij, kjer so angleški tkalci izgubili samostojnost in postali najeta tovarniška sila. Trgovanje z Ameriko in začetek industrijske revolucije v dolini reke Stroud sta bila tako nemara povezana. In narobe, zaradi več kot 5500 mušket, ki so jih v samo treh letih (1658-1661) prodali Zlati obali, so birminghamski puškarji, ki so jih izdelali, na lepem obogateli (Jennings 1977: 99-100; Daaku 1970: 150-151).

Če na vezi naletimo vsepovsod, čemu živahne in med seboj povezane pojave tako vztrajno sprevračamo v negibne in nepovezane stvari? Deloma nemara tudi zato, ker smo se tako učili o svoji zgodovini. Tako v šoli kot zunaj nje so nas poučevali, da obstaja entiteta, ki se imenuje Zahod, in o takem Zahodu lahko razmišljamo kot o družbi in civilizaciji, neodvisni in drugačni od drugih_.dmžb-in.£ivilizacij. Marsikdo med nami je celo zrastel v j veri, da ima tak Zahod svojo genealogijo, po kateri je stara Grčija! zaplodila Rim, Rim krščansko Evropo, krščanska Evropa rene-j! sanso, renesansa razsvetljenstvo, razsvetljenstvo politično demo/!

25


26

j | kratijo in industrijsko revolucijo. In industrija, križana z demokra-l i cijo, je nato dala Združene države, utelešenje pravice do življenja, i,1 svobode in iskanja sreče.

Taka razvojna shema je zavajajoča. Zavaja, prvič, zato, ker spreminja zgodovino v zgodbo o moralnem uspehu, v dirko v času, pri kateri vsak tekač preda baklo svobode naslednjemu v štafeti. Zgodovina je tako spremenjena v pripoved o tem, kako vrline vseskozi korakajo naprej, kako krepostni vseskozi premagujejo hudobne. Pogosto se vse skupaj spremeni v zgodbo o tem, kako so zmagovalci dokazali, da so krepostni in dobri že s tem, ker so zmagali. Če je zgodovina izdelovanje moralnega cilja v času, potlej so tisti, ki si lastijo tak cilj, že zaradi tega najljubši dejavniki zgodovine.

Shema pa zavaja še drugače. Če je zgodovina zgolj pripoved o odvijanju moralnega cilja, potem je vsak člen v genealogiji, vsak tekač v štafeti, le napoved končne apoteoze, ne pa skupek družbenih in kulturnih dogajanj, delujočih v svojem času in na svojem prostoru. Le kaj bi nas naučila stara Grčija, na primer, če bi jo pojasnili le kot predzgodovinsko Svobodo, ki je sredi barbarske noči zavihtela baklo moralnega cilja? Le malo bi zvedeli o razrednih sporih, ki so divjali po grških mestih, ali o razmerjih med svobodnimi in njihovimi sužnji. Jalovo bi bilo vprašanje, zakaj se je več Grkov borilo v vrstah perzijskih kraljev kot pa na strani helenske protiperzijske zveze. Za nas pač ne bi bilo zanimivo, da je več Grkov živelo v južni Italiji in na Siciliji, imenovani tedaj Magna Graecia, kakor pa v sami Grčiji. In nobenega smisla ne bi imelo vprašanje, zakaj je bilo na lepem več grških najemnikov v tujih vojskah kot pa v vojaških četah v domačih mestih. Grški naseljenci zunaj Grčije, grški najemniški vojaki v tujih vojskah in traški, frigijski ali paflagonski sužnji po grških domovih govorijo o helenskih razmerjih z Grki in Negrki zunaj Grčije. Shema, po kateri naj bi se ravnali, pa nas ne bi napeljevala, da bi si zastavili vprašanje o takih razmerjih.

POVEZAVE - UVOD

Mit ustvarjajoča shema je nemara najbolj očitna v šolskih različicah zgodovine Združenih držav. Namesto odvijanja brezčasnega bistva namreč poveličujejo zapleteno ubranost protislovnih sil. V taki perspektivi sta nenehno spreminjanje mej Združenih držav in neskončno vpletanje države v napovedane ali nenapovedane notranje ali zunanje vojne skrajšani s teleološkim spoznanjem, da bo trinajst kolonij, oklepajočih se vzhodnega roba celine, prej kot v enem stoletju zapičilo ameriško zastavo na pacifiškem bregu. Tak končni izid pa je bil sam po sebi le sporna posledica številnih protislovnih razmerij. Kolonije so razglasile neodvisnost, čeprav je bila večina prebivalstva - evropski naseljenci, ameriški domačini in afriški sužnji - naklonjena torijevcem. Nova republika se je skoraj spotaknila ob vprašanju suženjstva in ga je razrešila, ob celi vrsti vprašljivih kompromisov, z ustanovitvijo dveh federativnih dežel z dvema posebnima vplivnima območjema. Seveda je bilo na novi celini dovolj zemlje, vendar jo je bilo treba najprej vzeti domačemu ameriškemu prebivalstvu, ki je živelo na nji, in jo nato spremeniti v cvetočo nepremičnino. Jeffer-son je poceni kupil louisiansko zemljo, vendar šele potem, ko je ozemlje zaradi upora haitskih sužnjev francoskim gospodarjem v francoskih očeh izgubilo pomen vira zalog hrane za antilske nasade. Zavzetje Floride je zaprlo eno najpomembnejših ubežnih odprtin za južne sužnje. Po vojni z Mehiko sta bili suženjstvo in pridelovanje bombaža na jugozahodu na varnem. Hispanski kmetje, ki so bili ameriškemu pritisku proti Pacifiku v napoto, so postali »banditi«, ko so branili svoje pravice pred anglofonskimi prišleki. Potlej sta Sever in Jug - prvi je uvažal delovno silo iz Evrope, drugi iz Afrike - odvojskovala eno najbolj krvavih vojn v zgodovini. Poraženi Jug je za kratko postal kolonija zmagovitega Severa. Pozneje se je razvrstitev med območjema spremenila, in ko je vpliv industrijskega severovzhoda zamrl, je prevladal jugozahod. Republika torej ni bila ne nedeljiva ne obdarjena z od Boga danimi mejami.

27


28

Zamislimo si lahko, da bi bile stvari nemara drugačne. Lahko bi vzniknile večjezična floridska republika, frankofonska missis-sipijska Amerika, hispanska nova biskajska Amerika, republika ob Velikih jezerih ali Kolumbija - zajemajoča današnji Oregon, Washington in Britansko Kolumbijo. Tak pogled nazaj bi bil brez vsakega smisla samo tedaj, če bi domnevali, da je obstajala od Boga dana usmeritev h geopolitični enotnosti severnoameriške celine. Tako nas pa vendarle vabi, da stvarno razložimo, kaj se je zgodilo ob vsaki pripojitvi, da pojasnimo, zakaj so ena razmerja prevladala nad drugimi. Zato ne stara Grčija, Rim, krščanska Evropa, renesansa, razsvetljenstvo, industrijska revolucija, demokracija in celo ne Združene države nikoli niso bili stvar, ki bi jo k odvijajočemu se cilju gnala nekakšna notranja gonilna vzmet, ampak rajši v času in prostoru spreminjajoč se in spremenljiv skupek razmerij ali razmerij med skupki razmerij.

Vprašanje ni zgolj akademsko. Če spremenimo imena v stvari, ustvarimo lažen model stvarnosti. Če damo narodom, družbam ali kulturam lastnosti navznoter enotnih ter navzven posebnih in omejenih predmetov, oblikujemo model sveta kot nekakšno svetovno biljardnico, v kateri se entitete odbijajo druga od druge kot trde in okrogle_bjljardne krogle. Zato lahko svet razvrstimo na različno obarvane krogle in zatrdimo, da je »Vzhod Vzhod in Zahod Zahod, in srečala se ne bosta nikoli«. Tako JO stoodstotno čisti Zahod postavili nasproti enako stoodstotno čistemu Vzhodu, kjer je bilo življenje poceni in so se zasužnjene množice-klanjale temu ali onemu despotu. Pozneje, ko so ljudje po drugih koncih oble začeli zahtevati politično in gospodarsko neodvisnost tako od Zahoda kot od Vzhoda, smo nove kandidate za zgodovinski status v primerjavi z razvitim Zahodom in razvijajočim se Vzhodom razporedili v Tretji, nerazviti svet - v kategorijo, ki je bila pri biljardnih kroglah edina še na voljo. Nemara neizogibno so take postvarjene kategorije postale intelektualno orodje med hladno vojno. Imeli smo »moderni« zahodni svet. Imeli smo vzhodni

POVEZAVE - UVOD

29

svet, ki ga je uplenil komunizem, »bolezen modernizacije« (Ros-tovv 1960). In imeli smo, naposled, tretji svet, še zmerom okovan v »tradiciji« in zavrt v prizadevanjih, da bi se moderniziral. Če bi Zahod nekako razklenil spone, bi nedolžno žrtev nemara lahko rešil pred okužbo, ki jo je izlegel in razširil Vzhod, in jo napotil po poti modernizacije - po poti življenja, svobode in iskanja zahodne sreče. Pošastna posledica takega razmišljanja o svetu je bila teorija o »prisilni načrtni urbanizaciji« (Huntington 1968: 655), po kateri bi Vietnamce lahko spodbodli k modernizaciji, če bi jih z bombardiranjem iz zraka in razzelenitvijo pokrajine prisilili k bivanju v mestih. Imena tako postanejo stvari, in stvari, označene s križcem, so lahko vojaški cilj.

Vzpon družbenih ved

Navada, da enote s svojim imenom, kakršne so Irokezi, Grčija, Perzija ali Združene države, obravnavamo kot nespremenljive entitete, ki se ločijo med seboj po uravnovešeni notranji zgradbi in zunanjih mejah, je v navzkrižju z našo zmožnostjo dojemanja njihovih medsebojnih srečanj in spoprijemanj. Zaradi take navade celo le stežka razumemo, da se lahko srečujejo in spoprijemajo. Sestavljanje dozdevnih gradbenih klad v piramide, ki jih imenujemo Vzhod in Zahod ali Prvi, Drugi in Tretji svet, samo še povečuje težave. Zato gre pri našem pogledu na družbene in politične pojave najbrž za nekakšno miselno pomanjkljivost in ne le za začasen odklon. Kot kaže, smo v ključnem trenutku v preteklosti zavili pri razumevanju narobe, in napačna izbira bega naše razmišljanje v sedanjosti.

Kdaj smo zavili vstran, je ugotovljivo. Zgodilo se je sredi prejšnjega stoletja, ko se je raziskovanje narave in človeške pisanosti razcepilo v posebne (in neenake) stroke in vede. Razcepitev je bila usodna. Spodbudila je temeljito in čedalje ožje raziskovanje posamičnih aspektov človeškega življenja, poleg tega pa je


ideološke razloge za razcepitev spremenila v intelektualno opravičilo za specializacijo. To je najbolj očitno pri sociologiji. Pred sociologijo smo imeli politično ekonomijo, raziskovalno področje, ki se je ukvarjalo z »bogastvom narodov«, produkcijo in prerazdeljevanjem bogastva znotraj političnih entitet in razredov, ki so jih sestavljali, in med njimi. S pospešitvijo kapitalističnega podjetništva v 18. stoletju so začele na državno in razredno zgradbo čedalje bolj pritiskati nove in »vzpenjajoče se« družbene skupine in kategorije ter zahtevale uzakonitev svojih pravic v primerjavi s pravicami skupin, ki jih je branila in predstavljala država. Razumsko si je spopad nadel obliko zahteve po uveljavitvi novih družbenih, gospodarskih, političnih in ideoloških vezi, ki so si jih v nasprotju z državo zamislili kot »družbo«. Plima nezadovoljstva, ki je potiskala »družbo« v boj s političnim in ideološkim redom, je izbruhnila v nered, upor in prevrat. Grožnja nereda in prevrata je sprožila vprašanje, ali je mogoče družbeni red obnoviti in ohraniti, pravzaprav, ali je družbeni red sploh mogoč. Na »družbeno vprašanje« naj bi odgovorila sociologija. Kot je opozoril Rudolf Heberle, »je bil njen nastanek očitno političen [...] Saint Simon, Auguste Comte in Lorenz Stein so si novo znanost o družbi zamislili kot zdravilo proti strupu družbenega razkroja« (navedeno v: Bramson 1961: 12, op. 2).

Omenjeni zgodnji sociologi so to naredili tako, da so iz politične ekonomije izločili področje družbenih razmerij. Opozorili so na opazne in tedaj še skromno raziskane vezi, ki med seboj povezujejo ljudi kot posameznike, kot skupine in združbe ali kot člane ustanov. Potem so si tako področje izbrali za snov svojega raziskovanja. Z nasledniki vred so razširili svoje ukvarjanje s celo vrsto teoretičnih postulatov, s katerimi so potegnili ločnico med sociologijo ter politologijo in ekonomijo. Splošne postulate bi lahko povzel takole:

1. V družbenem življenju vstopajo posamezniki v medsebojna razmerja. Razmerja lahko iztrgamo iz gospodarskih, političnih in

30

POVEZAVE - UVOD

ideoloških okvirov, v katerih so, in jih obravnavamo sui generis. So neodvisno in samostojno področje, področje družbenega.

2. Družbeni red je odvisen od rasti in obsega družbenih razmerij med posamezniki. Večja je gostota vezi in širša je njihova pahljača, večja je urejenost družbe. Čim več sorodstvenih in sosedskih ter skupinskih in združenj skih vezi zatorej vodi k družbenemu redu. In narobe, če je vezi premalo, je družbeni red vprašljiv. Razvoj številnih in različnih vezi obenem zmanjšuje nevarnost polarizacije v razrede.

3. Oblikovanje in ohranjanje vezi sta tesno povezani z obstojem in razširjenostjo skupnih verovanj in običajev pri posameznikih. Moralno soglasje, še zlasti če se opira na neraziskano verovanje ali nerazumsko sprejemanje običaja, spodbuja maksimizacijo družbenih vezi; zgolj uporabnost in zgolj tehnična upravičenost jih največkrat slabita.

4. Iz razvoja družbenih razmerij ter razširjenosti skupnih navad in verovanj zraste družba, zamišljena kot celota družbenih razmerij med posamezniki. Družbena razmerja so temelj družbe; družba, na drugi strani, je prostor kohezije, je enota, za katero sta značilni predvidljivost in urejenost. Če so družbena razmerja urejena in se ponavljajo, je notranja zgradba v družbi uravnovešena. Obseg družbe je odvisen od moči in obsega družbenih razmerij. Kjer so razmerja manj izrazita in manj pogostna, je meja družbe.

Kaj je narobe pri takih postulatih? Navajajo k razmišljanju, da so družbena razmerja samostojna in obenem tudi sama svoj vzrok, ne glede na siceršnji gospodarski, politični ali ideološki okvir. Ker so družbena razmerja zamišljena kot razmerja med posamezniki, so odnosi med posamezniki prvi razlog družbenega življenja. Ker je družbeni red odvisen od količine in kakovosti družbenih razmerij, mogočega vira za družbeni nered ne iščemo več v gospodarstvu, politiki ali ideologiji, ampak je pozornost usmerjena k iskanju vzrokov za nered v družini in skupnosti, kar pa vodi k izmišljanju, kakšno naj bi bilo primerno življenje v družini in skupnosti. In ker je, za nameček, razlog za nered odmik običajev

31


32

in verovanj od skupnih pravil, se ujemanje običajev in ubranost verovanj spremenita v preskusni kamen dobro delujoče družbe. In naposled, zaradi takih postulatov zlahka potegnemo enačaj med družbo na splošno in družbo posebej. Družba, ki potrebuje red, se spremeni v konkretno družbo, ki jo je treba urediti. In v današnji resničnosti se družba, ki jo je treba urediti, hitro spremeni v to ali ono nacionalno državo, naj bo Gano, Mehiko ali Združene države. Ker so družbena razmerja iztrgana iz gospodarskega, političnega ali ideološkega okvira, si nacionalno državo zato zlahka zamišljamo kot zgradbo družbenih vezi, ki jo oblikuje moralni konsenz, ne pa veriga gospodarskih, političnih in ideoloških razmerij, povezana z drugimi podobnimi verigami. Gibalo sociološke teorije so tako prazna družbena razmerja, ne pa gospodarske, politične ali ideološke sile. In ker potekajo družbena razmerja v začaranem krogu ene same nacionalne države, so najpomembnejši igralci v zgodovini pač take države, ki jih ženejo zgolj notranja družbena razmerja. Vsaka družba se tako spremeni v stvar, ki jo poganja le notranja ura.

Ekonomija in politologija

Ko so družbena razmerja ločili od gospodarskega, političnega in ideološkega okvira, v katerega so vpeta in ki ga oživljajo, so gospodarski in politični zorni kot človeškega življenja obenem dodelili dvema posebnima vedama. Ekonomija se ni več ukvarjala s tem, kako družbeno organizirani ljudje proizvajajo in oskrbujejo svojo državo, ampak se je posvetila raziskovanju, kako povpraševanje ustvarja trge. Vodilna teorija nove ekonomije je bila

teorija trgov in tržne medsebojne odvisnosti. Gre za teorijo o splošnem ravnovesju v menjavi, ki so jo pravzaprav pozneje razširili še na proizvodnjo in delitev. To ni teorija družbenega sistema in še manj teorija o gospodarski moči in družbenih razredih. Gospodinjstva in podjetja obravnava le kot tržne dejavnike, ne pa kot del družbene strukture. Njihovo »začetno obdar-jenost« z bogastvom, znanjem in imetjem jemlje kot samoumevno. Poleg tega je cilj teorije dokazati naravnanost k ravnovesju; navzkrižja med razredi in skupinami so zato domala samoumevno izločena (Nell 1973: 77-78).

POVEZAVE - UVOD

33

Z drugimi besedami, nova ekonomija se sploh ne ukvarja z resničnim svetom (Lekachman 1976). Je abstrakten model izdelkov ene subjektivne osebne izbire v primerjavi z drugimi.

Podobna usoda je doletela raziskovanje politike. Nova politična znanost je iz ekonomije izločila področje političnega in se posvetila obravnavanju moči v razmerju do vladanja. Ko je gospodarskim, družbenim in ideološkim zornim kotom človeškega življenja dodelila vlogo »okolja«, se je poslovila od raziskovanja, kako organizacija takega okolja zavira ali usmerja politiko, in se rajši usmerila k raziskovanju odločanja. Politični proces je kopičenje zahtev in njihova prevedba v odločitve, tako kakor se pri tržnem modelu ekonomije medsebojna igra povpraševanja izteče v proizvodnjo ponudbe. Tako kot pri tržnem modelu pa lahko tak prijem hitro zdrsne v domnevo,

da se organizirane zasebne silnice v družbi med seboj uravnovešajo in tako onemogočajo zgostitev neodgovorne oblasti [...] zato naj bi prevladala modra državna politika, ki jo lahko pojasnimo z mistiko, precej podobno nevidni roki Adama Smitha (Engler 1968: 199).

Naposled je v takem modelu hotenje po zvestobi zakonom političnega trga vselej opredeljeno ne s samim trgom, ampak z usmeritvami in vrednotami udeležencev, z vidiki, ki so jih politologi pred kratkim poimenovali »politična kultura«. Politična znanost se je tako večinoma posvetila raziskovanju odločitev na eni in usmeritev (ki naj bi skupaj sestavljale samostojen političen sistem družbe) na drugi strani.

Vsem omenjenim ozkim strokam je skupna misel o združbi posameznikov, ki so se s pogodbo zavezali, da bodo čim bolj upoštevali družbeni red, da bodo kupčevali in menjavali na trgu ter da bodo zagotavljali vhodne podatke za oblikovanje političnih odločitev. Različne vede, ki so se na videz posvetile raziskovanju človeškega vedenja, so si snov razdelile med seboj. Vsaka si je nato izoblikovala svoj model, na zunaj pripomoček, ki naj pojasni »trda« dejstva, ki jih je mogoče opazovati, v resnici pa z ideolo-


34

gijo obloženo shemo, prilagojeno ozki opredelitvi predmeta. Take sheme dajejo samozadostne odgovore, saj vse druge pojave, ki jih model ne zajema, postavijo pred vrata. Če model pušča kot sito, trdijo, da zato, ker gre zgolj za abstrakten konstrukt, ki naj ne bi držal empirične vode, ali zato, ker je kakšna zgaga navrtala vanj luknjo. Ko so specializirane družbene znanosti opustile holistično perspektivo, so postale podobne Danaidam iz antične grške legende, ko so morale za kazen za vekomaj zajemati vodo v posodo brez dna.

Razvoj sociološke teorije

Sociologija je, kot smo videli, izšla iz poskusa, da bi se družbenemu neredu postavili po robu z novo teorijo o družbenem redu ter z opredelitvijo reda in nereda s količino in kakovostjo družbenih razmerij. Pomembna posledica takega prijema je bila polarizacija med dvema vrstama družbe: na eni strani družba, v kateri je družbeni red maksimiran, ker so družbena razmerja stkana na gosto in prežeta s soglasjem o vrednotah; in na drugi družba, v kateri prevladuje družbeni nered, ker so družbena razmerja razpršena in skvarjena zaradi nesoglasja o vrednotah. Od take polarizacije je le majhen korak do pogleda, da je družbeno dogajanje zgolj prehajanje od ene vrste družbe k drugi. Na videz se je lepo ujel s splošnim mnenjem, da prinaša sodobno življenje s seboj vse večji razkroj načina življenja, značilnega za »dobre stare čase« naših prednikov. V Evropi 19. stoletja, v kateri so se nekdanje družbene vezi v resnici razkrojile zaradi vpliva kapitalizma in industrializacije, je imela taka časovna razlaga sociološke polarnosti prepričljivost izkušnje. Po Ferdinandu Tbnniesu je šlo za prehod od »skupnosti« ali Gemeinschaft k »družbi« ali Gesellschaft. Sir Henry Maine je to opisal kot zasuk od družbenih razmerij, ki so temeljila na statusu, k družbenim razmerjem na podlagi pogodbe. Po Emilu Durkheimu je šlo za premik od družbene solidarnosti, temelječe na podobnosti vseh članov, k družbeni solidarnosti na podlagi »organskega« dopolnjevanja razlik. Chicaška šola urbane

POVEZAVE - UVOD

35

sociologije je to opredelila kot nasprotje med kohezivno družbo in razpršenim, raznoterim in neurejenim mestom. Različne formulacije je naposled združil Robert Redfield v polarni model napredovanja od ljudske v urbano družbo. Tudi v njegovem modelu sta bili količina in kakovost družbenih razmerij prvenstveni in neodvisni spremenljivki. Ločenost ali pičlost družbene interakcije, križana s homogenostjo ali podobnostjo družbenih vezi, je porajala odvisne spremenljivke: usmerjenost k skupini ah »kolektivi-zacija«; predanost veri ali »svetost«; in »organizacijo«, splet razumevanj v glavah ljudi. In narobe, stiki ali velika pogostnost stikov, križani s heterogenostjo ali nepodobnostjo družbenih vezi, naj bi proizvedli odvisne spremenljivke »individualizacijo«, »sekularizacijo« in »dezorganizacijo«. Skratka, zaradi čedalje številnejše in čedalje raznoterejše družbene interakcije se je »moralni red« ljudstva umaknil »tehničnemu redu« civilizacije.

Sociologija je torej začela s stališča, da je za družbeni nered kriva atrofija skupnosti. Z napredovanjem 20. stoletja pa je postajalo vse bolj jasno, da je družba čedalje večja in čedalje bolj razslo-jena ter da zato utilitarna in tehnična razmerja preraščajo sakralne in moralne vezi. Družba je bila očitno na poti k Vergesell-schaftung, kakor se je s Tonniesovo besedo izrazil Max Weber. V mislih je imel razmah razmerij, opirajočih se na

racionalno motivirano prilagoditev interesov ali na racionalno motivirano strinjanje, ne glede na to, ali so podlaga za racionalno presojo absolutne vrednote ali preračunljivi razlogi. Dokaj pogosto, čeprav ne vselej, se namreč asociativna vrsta razmerij opira na racionalno strinjanje na podlagi obojestranskega soglasja (1968: 10).

Čeprav je sam Weber uporabljal izraz v dvomu in dvoumno, so njegovi današnji privrženci sprejeli tako napoved z navdušenjem. Če je »tradicionalna družba« utesnila ljudi v podedovane položaje in jih nato tesno povezala v partikularistične položaje, naj bi jih »moderna družba« iztrgala iz podedovanih vezi ter jim, na novo gibljivim, dodelila posebne in različne vloge v skladu s spreminjajočimi se potrebami širše in vsezajemajoče družbe. Taka nova


36

družba naj bi tudi potrebovala vzvode, na podlagi katerih bi si zastavila družbene cilje in jih nato izpolnjevala. Po mnenju moderni-zatorjev naj bi bila zastavitev ciljev posledica večjega sodelovanja ljudi. Izpolnjevanje ciljev, na drugi strani, na primer gospodarski razvoj, pa bi zahtevalo ustanovitev birokracije, ki so jo opredelili kot telo, zmožno gospodarnega in učinkovitega upravljanja virov v skladu z zastavljenimi cilji. In naposled, javna udeležba ljudi pri postavljanju in uresničevanju ciljev bi zahtevala psihično preusmeritev, ki bi podprla uresničitev tehničnih in racionalnih norm. Tisti, ki bi bili zmožni generirati take ureditve, bi se znašli na poti v modernost. Tistim, ki tega ne bi zmogli, bi se družba zaustavila sredi prehoda ali bi obtičala v tradicionalnosti. V zaporedju od Maxa Webra do Talcotta Parsonsa se je Vergesellschaftung tako spremenila v »modernizacijo« zgolj z zamenjavo znakov. Če je bila Gesellschaft svoj čas morda vprašljiva, je bila od sredine 20. stoletja naprej zaželena in pričakovana. Negativni pol v polarnosti je prevzela »tradicionalna družba«, počasi spreminjajoča se, neprožna družba brez duhovne zagnanosti k racionalnim in posvetnim dosežkom.

V nasprotju s prvotnim kritičnim stališčem sociologije do delovanja družbe v 19. stoletju je postala »modernizacijska teorija« orodje poveličevanja družb, ki naj bi bile moderne, in grajanja tistih, ki naj bi take šele postale. Politični voditelji Združenih držav so se izrekli za pomoč pri razvoju Tretjega sveta, in teoretiki modernizacije so jim pritrdili. V resnici pa je bila rncderriizaeiiska

!_teorija. zgolj z obilico ideologije obremenjeno razumevanje Tretjega sveta. Uporabljala je izraz moderen, v mislih pa imela Združene države ali pravzaprav ideal demokratičnih, pluralističnih, racionalnih in posvetnih Združenih držav. Govorila je o tradicionalnih družbah, mislila pa s tem vse druge, ki morajo najprej prevzeti ameriški ideal, če hočejo dobiti pomoč. Kot teorija je bila zavajajoča. Dala je lažen pogled na ameriško zgodovino, saj je analizo nadomestila s samozadovoljstvom. Ko je tako različne entitete, kakršne so Kitajska, Albanija, Paragvaj, Kuba in Tan-

POVEZAVE - UVOD

zanija, zlila v lonec tradicionalne družbe, je s tem onemogočila vsakršno raziskovanje pomembnih razločkov med njimi. Ko je tradi- j cijo izenačila z zastojem in. nerazvojemrje družham,..gznacenjm z. j nalepko tradicionalizma, odrekla kakršno...JkoJi...ppirj^bjiejšo_i

^ š t n o zgodovino. In predvsem, ko je svet razdelila na moderne družbe, družbe na prehodu in tradicionalne družbe, je v resnici onemogočila razumevanje razmerij med njimi. Posamezno družbo je kot že ničkolikokrat opredelila kot samostojno in omejeno zgradbo družbenih razmerij, zato razčlenitev izmenjav med družbami ali skupinami ter notranjih družbenih sporov, koloni-alizma, imperializma in družbene odvisnosti sploh ni bila mogoča.. Teorija je tako dejansko onemogočila poglobljeno raziskovanje vprašanj, ki očitno poganjajo resnični svet.

Antropologija

Če omenjene družbene znanosti niso pripeljale do ustreznega razumevanja med seboj povezanega sveta, kaj pa antropologija? Antropologija, z ambicioznim imenom znanost o človeku, se je res posebej posvetila raziskovanju nezahodnih in »primitivnih« ljudstev. Kulturna antropologija je dejansko začela kot svetovna antropologija. V evolucionističnem obdobju se je ukvarjala z razvojem kulture v svetovnih razsežnostih. V difuzionističnem obdobju se je zanimala za širjenje in nizanje kulturnih oblik po celotnem obličju naše oble. Razmerja med prebivalstvi, razkazujočimi enake kulturne oblike - matrilinearnost, črnenje zob ali oblačenje pri krojaču - so bila po difuzionistih posledica občevanja med skupinami zaradi selitev ali posnemanja in učenja. Niso jih sicer zanimali ljudje, imeli so pa občutek za svetovno povezanost. Niso verjeli v koncept o »primitivnih izolatih«.

Tako zanimanje in razumevanje seje pa umaknilo v ozadje, ko so antropologi opustili prvotno ukvarjanje s kulturnimi oblikami in se lotili raziskovanja »živih kultur«, posebnih skupin prebivalstva in njihovega načina življenja v krajevno omejenih habitatih.

Jgazpoznavno znamenje antropološke metode je tedaj postalo' te-

37


38

\ rensko delbj- neposredno občevanje z ljudmi in dejavno opazovanje njihovih dejavnosti in situ. Terensko delo je bilo neverjetno plodno pri razgaljanju in popravljanju zmotnih domnev in

f napačnih opisov. Razkrilo je tudi presenetljive vezi med celo vrsto družbenih dejavnosti in kulturnih oblik. Uspeh metode pa je antro-

f pologe zazibal v lažno samozavestnost. Zlahka so zgolj hevristič-ne domisleke metode spremenili v teoretične postulate o družbi in kulturi.

Zaradi omejitev časa in energije na terenu so omejeni tudi število in kraji mogočih opazovanj in pogovorov, zato so se morali antropologi osredotočiti na opazovani kraj ter na tolikšno in tolikšno število različnih »informatorjev«. Dobljena opazovanja in poročila so nato obdelali tako, da naj bi veljala za širši prostor sicer neopravljenih opazovanj in pogovorov, in na njihovi podlagi so oblikovali model obravnavane družbene in kulturne entitete. Model pa je bil le »opisna integracija«, zgolj polovična hiša in še ne razlaga. Kljub temu je funkcionalistična antropologija poskusila izpeljati razlago na podlagi raziskovanja zgolj mikrokozmosa, obravnavanega kot hipotetični izolat. Njegove lastnosti je pojasnjevala glede na njihov prispevek k ohranjanju take domnevno izolirane celote. Metodološko raziskovalno enoto je tako spremenila v teoretični, vnaprejšnji konstrukt. Posledica je bila cela vrsta analiz docela posebnih primerov.

Znani so trije večji poskusi preseganja mej mikrokozmosa. Robert Redfield se je zatekel k sociološki teoriji. Polarnost med Gemeinschaft in Gesellschaft je prenesel v antropologijo ter kot predstavnici ali zgleda takšnega »zamišljenega tipa družbe« uporabil dve indijanski »skupnosti«. Jukatanski skupnosti X-Cacal in Chan Kom sta tako postali zgled ljudskega pola univerzalnega ljudsko-urbanega kontinuuma družbenih razmerij in kulturnih razumevanj. Lokaciji sta sicer osvetlili teorijo, teorija pa ni mogla pojasniti političnih in gospodarskih procesov, ki so izoblikovali skupnosti: X-Cacal kot naselbino, ki so jo med kastnimi vojnami v 19. stoletju postavili majevsko govoreči uporniki; Chan Kom kot

POVEZAVE - UVOD

vas kmetov, ki so se z mehiško revolucijo izvili iz haciendskega sistema in se s podporo jukatanske socialistične stranke na novo naselili na obmejnem območju. Tako kot teorija Gemeinschaft -Gesellschaft na splošno so tudi Redfieldovi koncepti vodili le v eno smer, navzgor v teorijo, ne pa tudi dol iz nje.

Drugi poskus vzpostavitve teoretičnega konstrukta, ki naj bi pomagal razumeti mikrokozmos, proučevan v širšem okviru, je bil Stewardov koncept ravni družbeno-kulturne integracije. Ta koncept, izpeljan iz filozofije »porajajoče se evolucije«, je bil zamišljen kot sugestija, da lahko enote iste vrste, ko so podvržene integrativnim procesom, ustvarijo nove enote, ki po eni strani povzamejo enote na nižji ravni, po drugi pa dobijo na višji, porajajoči se ravni kvalitativno povsem drugačne lastnosti. Julian Steward se je s tem konceptom sprva postavil po robu dokazovanju, da so »skupnosti« pomanjšan posnetek »naroda«, kakor da bi šlo pri obeh za kakovostno enak strukturni pojav. Nato je nadaljeval s konstrukcijo konceptualne zgradbe, v kateri so enote na družinski ravni postale del skupnostne ravni, enote na skup-nostni ravni del regionalne ravni in enote na regionalni ravni del nacionalne ravni.

Čeprav izraz integracija sugerirá proces, ta koncept ni procesu-alen, ampak je strukturen. Zariše arhitekturo celote in njenih delov, ki jih je treba vsebinsko opredeliti šele pozneje. Model je torej »votla« predstava družbene kompleksnosti, in ga lahko teoretično uporabimo pri vseh kompleksnih družbeno-kulturnih celotah. Nič pa ne pove ne o procesih, ki porajajo strukturo, ne o posebnih lastnostih, ki jo integrirajo, in ne o vsebini tega ali onega dela. Vednost o procesih ne izhaja iz modela, ampak mu jo je treba dodati. Ko se je Steward lotil raziskovanja »sodobnih sprememb v tradicionalnih družbah«, je model zato molčal tako o vdoru kapitalizma, vse večji svetovni specializaciji in delitvi dela kot o prevladi ene skupine ljudi nad drugimi. Steward se je tako moral le nerad vrniti k primerjalnemu raziskovanju posamičnih primerov ter nezadovoljivima konceptoma tradicije in modernizacije.

39


40

Tretji poskus preseganja mikroskopskega raziskovanja prebivalstva samo na eni lokaciji je privzel obliko obujenega evolu-cionizma. V 19. stoletju vodilno evolucionistično misel v antropologiji je zaustavila trditev, daje »velika pogostnost difuzije [...] smrt za vsako teorijo o zgodovinskih zakonitostih« (Lovvie 1920: 434). Evolucionisti in difuzionisti si pravzaprav niso bili toliko v laseh, ampak so jih zanimali čisto različni pojavi. Evolucionisti so sicer priznavali difuzijo, vendar so menili, da jo lahko upravičeno izločijo iz svojega modela zaporednih stopenj družbenega in kulturnega razvoja. Na drugi strani so se difuzionisti izognili vprašanju, ki ga zastavljajo velikanske neenakosti v tehnologiji in organiziranosti pri različnih skupinah prebivalstva, in se rajši posvetili prenašanju kulturnih oblik med različnimi skupinami. Medtem ko se evolucionisti nalašč niso zanimali za zgodovino posameznih družb in kultur, se difuzionisti nalašč niso zanimali za ekološke, gospodarske, družbene, politične in ideološke matrice, s katerimi se kulturne oblike prenašajo v času in prostoru. Obe šoli sta tako v resnici govorili druga mimo druge. Funkcionalisti na tretji strani so docela zavrnili »domnevajočo zgodovino« difu-zionistov in se rajši posvetili razčlenitvi notranjega funkcioniranja v domnevno izoliranih celotah.

Ko je Leslie White v štiridesetih in petdesetih letih v ameriško antropologijo spet vpeljal evolucionistično perspektivo, je s tem potrdil veljavnost prejšnjega modela, kakor so ga predlagali Tylor, Morgan in Spencer. Modelu univerzalne ali unilinearne evolucije je Julian Steward postavil nasproti multilinearni model, po katerem je bila evolucija nekakšno nenehno cepljenje vej. Sahlins in Service sta nato poskusila združiti oba prijema, in sta splošno in posebno evolucijo pojmovala kot dva aspekta enega samega razvojnega procesa. Splošna evolucija je bila po njunem »prehod od manjše izrabe energije k večji, od nižjih ravni integracije k višjim in od manjše vsestranske prilagodljivosti k večji« (Sahlins in Service 1960: 22-23). Posebno evolucijo sta opredelila kot »filogenet-ski, razvejeni, zgodovinski prehod kulture vzdolž njenih številnih

POVEZAVE - UVOD

linij, prilagodljivo modifikacijo posameznih kultur« (1960: 38). Čeprav sta se zavedala, da je konvergenca aspekt kulturne, ne pa biološke filogeneze, sta jo s staromodnim difuzionističnim izrazjem opredelila kot difuzijo kulturnih potez, ne pa kot posledico mnogostranskih razmerij med interaktivnimi kulturnimi nosilci. Ko sta se lotila podrobne razčlenitve posebne evolucije, sta zato poudarila prilagajanje kot »specializacijo za izrabo posameznih vidikov okolja« (1960: 50). Zavedala sta se sicer, da okolje zajema tako naravne kot družbeno-kulturne matrice človeškega življenja, vendar sta poudarila predvsem prilagajanje različnim fizičnim okoljem. V šestdesetih in sedemdesetih letih je postalo raziskovanje posameznih ekoloških »sistemov« vse bolj sofistici-rano, kljub temu pa ni nikoli preseglo funkcionalne analize posameznega primera, ki so ga hipotetično obravnavah kot integralno, samouravnavajočo se ekološko celoto. Navzlic teoretičnim j prizadevanjem se je zato evolucionistična antropologija kar preveč | zlahka spremenila v proučevanje ekološkega prilagajanja in je an- ( tropologijo pripeljala nazaj k primerjalnemu študiju posameznega j primera. j

Ekološkemu osrediščenju na posamezen primer je sorodna najnovejša vnema pri odkrivanju, kaj »je v glavi« te ali one skupine kulturnih nosilcev. Tovrstne raziskave se odvračajo od funkcionalizma in tudi njegove najboljše plati, se pravi ukvarjanja s tem, kako se ljudje spoprijemajo z materialnimi in organizacijskimi vprašanji v svojem življenju. Poleg tega prezrejo materialna razmerja, ki povezujejo ljudi z drugimi ljudmi. Namesto vsega tega jih zanima samo preučevanje krajevnih pomenskih mikrokoz-mosov, ki si jih zamišljajo kot avtonomne sisteme.

Na zasuk k proučevanju pomena je močno vplival razvoj lingvistike, še zlasti de Saussurova strukturalistična teorija jezika kot nadindivTdualriega družbenega sistema lingvističnih oblik, ki ostajajo normativno enake v vseh govorih. Tak pogled primerja lingvistični znak z drugim lingvističnim znakom, ne glede na to, kdo govori ter komu, kdaj in o čem govori. Nastal je kot nasprotje

41


42

stališča, da je jezik sestavljen iz spreminjajočega se zgodovinskega toka individualnih govorov, zornega kota, ki ga lahko povežemo s Humboldtovim in Vosslerjevim imenom. De Saussure je, prav narobe, ločil jezik (langue) in govor (parole) ter opredelil znake v njihovem medsebojnem razmerju, ne glede na tak ali drugačen zunanji kontekst. Podobno so tudi pomen opredelili v razmerju do drugih pomenov in ne glede na praktičen kontekst, v katerem se pojavijo.

Rešitev nasprotja med obema pogledoma očitno zahteva relacijsko, dialektično perspektivo, kakor je pred petdesetimi leti opozoril Vološinov. Pod vprašaj je postavil de Saussurov pogled o statičnem lingvističnem sistemu, čigar nosilec je brezoblična in pasivna skupina, in poudaril, da skupino v resnici sestavljajo govorci z različnimi »naglasi« ali interesi, ki sodelujejo v zgodovinskem toku besednih govorov o različnih, konkretnih kontekstih. Konteksti pa niso navznoter homogeni in navzven ločeni. Po Vološinovu so križišča »različno usmerjenih naglasov [...] ki so v stanju stalne napetosti, nenehnih interakcij in navzkrižij« (1973: 80). Ne znaka ne pomena ne moremo razumeti, če se ne vprašamo, o čem govorita, če se ne vprašamo o njuni vsebini v takih in takih okoliščinah. Težnja v antropologiji, ki obravnava sisteme pomena kot docela samostojne sisteme, lahko spodnese ta uvid in ga zamenja s proučevanjem solipsističnih diskurzov, ki jih človeški duh poraja in vacuo.

Medtem ko eni antropologi tako ožijo svoj pogled in se posvečajo čedalje intenzivnejšemu študiju posameznega primera, drugi upajo, da bodo antropologijo spremenili v znanost, če se bodo lotili statističnih medkulturnih primerjav zakodiranih potez iz širokih vzorcev etnografsko znanih primerov. Precej pozornosti je bilo posvečeno metodološkim vprašanjem, kako osamiti posamezne primere, da bi jih lahko primerjali, in kako opredeliti spremenljivke, ki naj bi jih prevedli in primerjali. So stotine eskimskih krajevnih skupin ločeni primeri? So del večjih, poimenovanih združb, kakršni so Bakrovci, Neciliki in Igluliki? Ali pa vsi skupaj

POVEZAVE - UVOD

sestavljajo en sam, eskimski primer? Vprašljiva je tudi narava vzorca. Smo prepričani, da so primeri zgodovinsko in zemljepisno dovolj narazen, da jih imamo lahko za ločene primere? Ali pa je vzorec okužen s prostorsko ali časovno bližino in medsebojnimi vezmi? Naj so pa odgovori na omenjena vprašanja taki ali drugačni, vselej domnevajo, da je primer, ki je bil naposled izbran, avtonomen in zamejen. Kakršen že koli vzorec je bil na koncu izbran, vselej naj bi bil agregat ločenih enot. In te naj bi porajale kulturne lastnosti bodisi neodvisno z izumljanjem ali naj bi si jih med seboj izposojale s širjenjem,_Spet_smp_v_sv&tU diužbeno-kul-jturnih biljardnih krogel, podečih se po svetovni biljardni mizi.

Kaj pa, če vzamemo na znanje procese, ki presegajo ločljive primere, predirajo vanje in skoznje ter jih spotoma preoblikujejo? Taka sta bila, na primer, severnoameriško trgovanje s krznom ter trgovanje z ameriškimi in afriškimi sužnji. Kaj naj rečemo o krajevno določljivih patrilinearnih algonkinsko govorečih rodovih, na primer, ki so se zaradi trgovanja s krznom preselili v velike nesorodstvene vasi in jih odtlej poznamo kot etnografske Očipve? Ali o Čipevejih, kjer so eni opustili lov in postali »traperji« ali »prinašalci krzna«, drugi so pa še zmerom lovili divjad in so se imenovali »jedci karibujev«, pri čemer so skupine vseskozi prehajale od jedenja karibujev k prinašanju krzna in narobe? Ali o večjezičnih, večetničnih, med seboj poročajočih se skupinah Kri-jev in Asiniboinov, ki so zaradi potreb trgovanja s krznom zrastle na skrajno severnih planjavah Severne Amerike in se nazadnje »stopile med seboj« (Sharrock 1974: 96)? Ah o Mundurukujih v Amazoniji, ki so opustili patrilokalnost in patrilinearnost ter prevzeli nenavadno povezavo matrilokalnega in patrilinearnega priznavanja kot odgovor na svojo novo vlogo lovcev na sužnje in oskrbovalcev sužnjelovskih odprav z maniokovo moko? In kaj, za nameček, o Afriki, kjer je trgovina s sužnji trgovina sprožila brezmejno povpraševanje po sužnjih in so med seboj tuje skupine zadovoljile povpraševanje tako, da so z vojnami, ugrabitvami, zastavami ah drugimi pravnimi postopki odtrgale ljudi od sorodnikov,

43


44

samo da so lahko sužnje nato prodale Evropejcem? Pri vseh teh primerih bi_nam poskus_dpločitve- posamezne kulturne celote in natančnih, mej. -dal napačeji ôrec, .So namreč zgled v prostoru in času premikajočih se razmerij, ki so vsakokrat učinek evropske širitve. In če, za povrh, upoštevamo, da je širitev vplivala domala petsto let, je iskanje svetovne zbirke posamičnih primerov navadna utvara.

Ni se nam treba prepirati zaradi denotativne rabe izraza družba, ki naj bi označeval empirično dokazljiv sveženj povezav med ljudmi, vsaj dokler mu niso dodane vnaprejšnje vrednostne sodbe o stanju njene notranje kohezije ah zamejenosti z ozirom na zunanji svet. Zato bom besedo v tem smislu še naprej uporabljal v vsej knjigi in rajši od kakšnega drugega, okornejšega izraza. Podobno bi bilo tudi narobe, če bi zavrgli antropološko stališče, da je ustvarjanje kulturnih oblik posledica človeškega življenja, saj se le-te opirajo na človeško simbolno zmožnost.

/ Zaradi koncepta avtonomne, samouravnavajoče se in samo-| upravičujoče se družbe in kulture se je antropologija ujela v ome-[jnêjlastoih opredelitev. V znanstvenih sobanah se je območje ; opazovanja in mišljenja zožilo, zunaj pa so prebivalci sveta vse ! bolj žrtve celinskih in globalnih sprememb. So človeške popu

lacije sploh kdaj živele neodvisno od širših, obdajajočih jih razmerij, ne da bi bile podvržene širšim poljem silnic? Tako kakor iščejo sociologi varljivo lučko družbenega reda in povezanosti v prevratnem in spremenljivem svetu, tako se tudi antropologi podijo za prvobitnimi posnetki predkapitalistične in predindustrijske preteklosti v mlakužah in na obrobjih kapitalističnega in industrijskega sveta. Evropejci in Američani pa ne bi nikoli naleteli na take domnevne nosilce prvobitne preteklosti, če ne bi oboji krvavo trčili med seboj, ko je Evropa posegla po virih in ljudeh na drugih

, celinah. Zato je bilo upravičeno rečeno, daje antropplrjgija-etfok jjjrnperializma. Če ne bi bilo imperializma, ne bTbiTo antropologov TTiliFraziskovanja denejskih, balubskih ali malajskih ribičev. Tiha antropološka podmena, da so taka ljudstva brez zgodovine^

POVEZAVE - UVOD

navsezadnje zbriše petsto let spopadanj, pobijanj, vstajenj in prila- ' gajanj. Č§_UPQrahlja sociologija mitologijo GemeinjchgjLJnJG.e=..„i sellschaft, se antropologija še prevečkrat igra z mitologijo, prvotne primitivnosti. Obe v nedogled .ponavljaj.a.j4.tv.aroi ki zanikuje dejanska razmerja in vmešavanja.

Ta so se jasno pokazala v delu antropologov in zgodovinarjev, ki so se posvetili etnozgodovini, kakor so jo poimenovali pozneje. Nemara je'»etnozgodovina<} dobila tako ime zato, da bi jo ločili od »prave« zgodovine, raziskovanja tako imenovanih civiliziranih ljudstev. In vendar je na podlagi etnozgodovinskih raziskav jasno, da so igralci v obeh vrstah zgodovine enaki. BoJjJkapo/.namp et-nozgôvhî-ja«nej&se.>injihova« m »naša«-zgodoirina kažeta kot del ene same.Jzgpdoyine. Zato ob »beli zgodovini« ni »črne zgodovine«, saj je le-ta pač sestavina skupne zgodovine, ki so jo v siceršnjih raziskavah potlačili ali izpustili zaradi gospodarskih, političnih ali ideoloških razlogov. '

Te opombe so odmev razmišljanj antropologa Alexandra j Lesserja, ko je pred leti, v drugačnih okoliščinah, rotil, »naj sprej- ' memo delovno hipotezo o univerzalnosti človeških stikov in j vplivov«; »naj o človeških družbah - prazgodovinskih, primitivnih ali modernih - razmišljamo kot o odprtih in ne zaprtih sistemih«; j in naj bodo v naših očeh »nerazvezljivo povezane z drugimi, bližnjimi in daljnimi agregati z mrežo prepletenih vezi« (1961: 42). Prizadevanja etnozgodovinarjev so neštetokrat dokazala veljavnost njegovega nasveta. Kljub temu ostaja zgolj programski, dokler se od obravnavanja povezav, ki delujejo pri posamičnih primerih, ne obrnemo k širšemu zornemu kotu, k perspektivi, ki nam bo omogočila, da bomo povezave povezali tako v teoriji kakor v empiričnem proučevanju.

V taki perspektivi bomo katero že koli kulturo le stežka obrav- / navali kot omejen sistem ali samoohranjajoč se »načrt življenja«, j Zato potrebujemo novo teorijo kulturnih oblik. Antropologi so j nam pokazali, da imajo kulturne oblike - kot »ustaljena ureditev / stvari, vedenja in misli« - v resnici dokazljivo vlogo pri upravlja- /

45 ^


46

nju človeške interakcije. V prihodnosti je ne bomo smeli zanikati, ampak si bomo rajši morali natančneje ogledati, kako družbene oblike delujejo kot posrednice družbenih razmerij med posameznimi populacijami.

Rabe Marxa

Če potemtakem sprejemamo povezave, kako naj jih pojmujemo? Lahko ujamemo skupen proces, ki jih poraja in organizira? Si lahko zamišljamo tako skupno dinamiko in ohranimo obenem občutek za njena različna odvijanja v času in prostoru, ko ujame in odnese s seboj zdaj to, zdaj ono populacijo?

Tak prijem je mogoč, vendar samo, če se sprijaznimo s teoretičnimi možnostmi, ki presegajo naše specializirane vede. Ni dovolj, da postanemo multidisciplinarni v upanju, da nas bo seštevek vseh disciplin popeljal k novemu pogledu. Največja ovira pri razvoju nove perspektive je prav specializacija. Ta ima svojo zgodovino, in ta zgodovina je pomembna, saj je več akademskih disciplin nastalo prav zaradi skupnega upora proti politični ekonomiji, njihovi materinski vedi. Politična ekonomija si je prizadevala razgaliti zakone ali pravilnosti pri produkciji bogastva. Zato se je ukvarjala s tem, kako pri produkciji nastaja bogastvo, z vlogo razredov pri genezi bogastva in z vlogo države v razmerju do različnih razredov. Tako ukvarjanje je bilo skupno tako konservativcem kot socialistom. (Marx je imel v mislih oboje, ko je grajal politične ekonomiste, ker so imeli za univerzalije tisto, kar je bilo po njegovem značilnost zgodovinsko posebnih produkcijskih sistemov.) Kljub temu so ukvarjanje s takimi stvarmi pravzaprav povsem izbrisali iz repertoarja družbenih ved, tako da v najnovejši Svetovni enciklopediji družbenih ved (International Encyclopedia of the Social Scences) sploh ni gesel »politična ekonomija« in »razred«. Danes pripisujejo ukvarjanje s takimi vprašanji po navadi le marksistom, čeprav je sam Marx napisal v pismu prijatelju (Josephu Weydemeyerju, 5. marca 1852):

POVEZAVE - UVOD

47

ne gre mi zasluga, da bi bil odkril obstoj razredov v moderni družbi niti njihov medsebojni boj. Meščanski zgodovinarji so že zdavnaj pred menoj opisali zgodovinski razvoj tega boja med razredi, meščanski ekonomisti pa njihovo ekonomsko anatomijo. (Marx 1951: 583; navedeno v: Venable 1945: 6, op. 3.)

Prav zaradi zamisli politične ekonomije kot razredne strukture so se nastajajoče družbene vede verjetno postavile po robu konceptu razreda. Če naj bi družbena, gospodarska in politična razmerja nosila v sebi delitev na nasprotujoče si razrede, s strukturo politične ekonomije s prav tako nasprotujočimi si interesi in zmožnostmi, potem bi iskanje reda v resnici na vekomaj strašila prikazen neujemanja. To je vodilo Jamesa Madisona, daje v ostrih Federalističnih zapiskih (Federalist papers) opredelil vladanje kot uravnavanje razmerij med nasprotujočimi si razredi. Več strok med družbenimi vedami pa je, narobe, obrnilo hrbet politični ekonomiji in se rajši lotilo poglobljenega raziskovanja interakcije med posamezniki - v okviru primarnih in sekundarnih skupin, na trgu, pri vladanju. S tem so obenem opustile ukvarjanje s ključnimi vprašanji o naravi produkcije, razreda in moči: če je produkcija pogoj človeškosti, kako naj jo razumemo in razčlenimo? V kakšnih okoliščinah povzroči nastanek razredov? Kakšne so posledice razredne delitve na razdelitev virov in oblasti? Kakšna je narava države?

Čeprav so družbene vede opustile taka vprašanja, so le-ta še zmerom na njihovem prikritem dnevnem redu. In ker jih je najbolj vztrajno in načrtno zastavljal Marx, je prikriti sogovornik v marsikateri razpravi družbenih ved še zmerom prav Marx. Upravičeno je bilo rečeno, da se družbene vede na dolgo in široko pogovarjajo z Marxovim duhom. Če naj bi presegli današnje meje in omejitve ožjih strok, se moramo vrniti k takim neodgovorjenim vprašanjem in jih na novo pretehtati.

Marx je pri tem pomemben v več pogledih. Bil je eden zadnjih velikanov, ki si je prizadeval za holistično humanistično znanost, zmožno strniti različne specializacije. V nasprotju s tistim, kar o njem govorijo nemara prevečkrat, sploh ni bil ekonomski determi-


48

nist. Bil je materialist, saj je v primerjavi s prvenstvom »duha« verjel v prvenstvo materialnih razmerij. Njegov koncept produkcije (Produktion) je bil zamišljen kot nasprotje Heglovega koncepta Geista, ki se kaže v zaporednih utelesitvah duha. Po njegovem je produkcija zajemala tako spremenljiva razmerja med ljudmi in naravo kot tudi družbena razmerja, v katera vstopajo ljudje, ko preoblikujejo naravo, in iz njih izvirajoče spremembe človeških simbolnih zmogljivosti. Koncept torej ni le ekonomski v ožjem pomenu, marveč tudi ekološki, družbeni, politični in družbeno-psihološki. Je relacijske vrste.

Poleg tega je Marx - v nasprotju s tistimi, ki so hoteli univer-zalizirati družbo, trg ali politične procese - zagovarjal različnost produkcijskih načinov v človeški zgodovinL__Ysak način je drugačna kombinacija prvin. Kar drži pri enem, ne drži pri drugem: zato ni univerzalne zgodovine. Vendar je bil Marx sam globoko zgodovinski. Tako prvine, ki sestavljajo posamezen produkcijski način, kot njihova posebna kombinacija imajo po njegovem ugotovljivo zgodovino nastanka, razvitja in razkroja. Ni bil ne univerzalni ne dogodkovni zgodovinar, bil je zgodovinar konfiguracij ali sindromov materialnih razmerij. Najmočneje si je, seveda, prizadeval razumeti zgodovino in delovanje enega načina, kapitalizma, ne zato, da bi ga ubranil, ampak da bi vplival na njegovo revolucionarno transformacijo. Ker se je specialistični diskurz naših ožjih disciplin razvil kot zdravilo proti strupu revolucije in nereda, je razumljivo, zakaj prikazen tega spraševalca v akademskih sobanah ni dobrodošla.

Njegova prikazen pa ima za nas pomembne nauke. Prvič, sedanjega sveta ne bomo razumeli, če ne bomo raziskali rasti svetovnega trga in toka kapitalističnega razvoja. Drugič, potrebna nam je teorija take rasti in razvoja. Tretjič, tako zgodovino kot teorijo takega odvijajočega se razvoja moramo znati primerjati s procesi, ki prizadevajo in spreminjajo življenje lokalnega prebivalstva. Teorija mora znati izluščiti pomembne prvine, ki delujejo v takih procesih, in njihove sistematične kombinacije v zgodovin-

POVEZAVE - UVOD

skem času. Obenem mora biti toliko natančna, da lahko pojasni pomembne razločke, zaradi katerih je posamezna kombinacija drugačna od vseh drugih - zaradi katerih je kapitalizem, na primer, drugačen od vseh drugih zgodovinsko znanih kombinacij. In naposled, teoretično podkovana zgodovina in zgodovinsko podkovana teorija se morata združiti ter pojasniti to ali ono skupino prebivalstva v takem in takem času in prostoru kot posledico in obenem nosilko pomembnih procesov.

Med tistimi, ki so prispevali k teoretično podkovani zgodovini o svetu, ki ga je porodil kapitalizem, posebej štrlita dve imeni, tako zaradi jasnih opredelitev kot zaradi širine raziskav. Prvi je Andre Gunder Frank, ekonomist, ki je v zgodnjih šestdesetih letih našega stoletja začel dvomiti v modernizacijski model gospodarskega razvoja. Jasno je izrazil krivoversko misel, da razvoj in nerazvitost nista ločena, ampak med seboj tesno povezana pojava (1966, 1967). V zadnjih stoletjih se je kapitalizem iz prvotnega središča razširil na vse konce sveta. Kamor koli je prodrl, povsod je druga območja spremenil v satelite, odvisne od metropole v središču. Ko je črpal presežke, ki so jih izdelali v satelitih, in z njimi zadovoljeval potrebe metropole, je razvoj satelitov deformiral in preprečeval v svojo korist. Ta pojav je Frank poimenoval »razvoj k nerazvitosti«. Poleg tega se je izkoriščevalski odnos med metropolo in satelitom ponovil tudi znotraj vsakega satelita posebej, saj so razredi in pokrajine bližje stiku z zunanjo metropolo črpali presežke iz notranjosti ter deformirali in preprečevali njen razvoj. Nerazvitost satelitov zato ni pojav sui generis, ampak posledica razmerij med satelitom in metropolo, ki so se v nedogled obnavljala v procesu prenosa presežkov in jih je nenehno krepila trajna odvisnost satelita od metropole.

Frankovemu prijemu podoben je izrecno zgodovinski prikaz začetkov kapitalizma in razvoja evropskega gospodarskega sveta Immanuela Wallersteina. Tak gospodarski svet, ki je vzniknil v poznem 15. in zgodnjem 16. stoletju, je nekakšen svetovni trg, za katerega je značilna svetovna delitev dela. Podjetja (naj gre za

49


50

posameznike, gospodarske družbe ali pokrajine) se srečujejo na trgu in si izmenjujejo dobrine, ki so jih izdelala v upanju na dobiček. Prav iskanje dobička je vodilo produkcije tako na splošno kot posebej. Dobiček ustvarjajo primarni proizvajalci, ki jih "VVallerstein imenuje proletarci, ne glede na to, kako je mobilizirano njihovo delo. Dobiček si nato z zakonskimi pripomočki prisvajajo kapitalisti, ki jih Wallerstein opredeli kot buržuje, ne glede na vir njihovega kapitala. Rast trga in iz nje izvirajoča svetovna delitev dela porajata temeljni razloček med deželami v jedru (Frankovo metropolo) in deželami na obrobju (Frankovimi sateliti). Povezuje jih »neenaka menjava«, saj »visoko mezdne (vendar slabo nadzorovane), visoko profitne in visoko kapitalsko intenzivne« dobrine, izdelane v jedru, zamenjujejo za »nizko mezdne (vendar dobro nadzorovane), nizko profitne in nizko kapitalsko intenzivne dobrine«, izdelane na obrobju (glej: Wallerstein 1974: 351). V jedru proizvaja dobrine zvečine »svobodna« delovna sila, plačana z mezdo; na obrobju so dobrine proizvedene zvečine s prisilnim delom. Čeprav je "VVallerstein pri pojasnjevanju razločka pritegnil več dejavnikov, si je v bistvu pomagal z demografsko razlago. Trdi namreč, da je bila rast svobodnih mezdnih delavcev v jedru posledica velike gostote prebivalstva, zaradi katere so postali delavci konkurenčni med seboj in so se zato morali podrediti tržni disciplini, medtem ko je nizka gostota prebivalstva na obrobju spodbujala rast prisilnega dela. Pozneje si bomo nekatere teh propozicij ogledali s kritičnim očesom. Pri Frankovem in Wal-lersteinovem delu pa je kljub vsemu pomembno, da sta jalovo razpravo o modernizaciji zamenjala s sofisticiranim in teoretično podkovanim prikazom razvoja in razširitve kapitalizma, razvoja in razširitve med seboj prepletenih in vendarle različnih razmerij.

Tako Frank kot Wallerstein sta se posebej posvetila kapitalističnemu svetovnemu sistemu in ureditvi njegovih delov. Čeprav sta uporabila dognanja antropologov in regionalnih zgodovinarjev, je bil poglavitni cilj pri obeh razumevanje, kako si je jedro podredilo obrobje, ne pa raziskovanje odzivanj mikropopulacij,

POVEZAVE - UVOD

51

kakor jih po navadi raziskujejo antropologi. Zaradi take izbire žarišča zato nista obravnavala ne razpona in raznoličnosti takih skupin, ne njihovih načinov življenja pred evropsko širitvijo in prihodom kapitalizma, ne poti, po katerih sta v njihove načine življenja vdrla najprej rastoči trg in za njim industrijski kapitalizem ter si jih podredila, uničila ali vsrkala vase. Brez take raziskave pa je pojem »obrobja« pravzaprav enak klobuk kot »tradicionalna družba«. Prednost pred starejšim izrazom je v njegovih implikacijah: kaže na širše vezi, ki jih je treba raziskati, da bi lahko razumeli procese, ki potekajo na obrobju. Tako raziskovanje nas pa še čaka, če bi radi razumeli, kako so Mundurukuje ali Meojce potegnili v širšo ureditev, ki jim je vtisnila svoj pečat in so postali obenem njeni nosilci.

Knjiga, ki je pred vami, se loteva prav takega raziskovanja. Upam, da bo izluščila splošne procese, ki so delovali v merkanti-lističnem in kapitalističnem razvoju, in obenem raziskala njihove učinke na mikropopulacije, ki jih proučujejo etnozgodovinarji in antropologi. Moj pogled na procese in njihove učinke je zgodovinski, vendar v pomenu zgodovine kot analitskega poročila o raz-j voju materialnih razmerij, ki se giblje hkrati na ravni celotnega! sistema in na mikroravni. Zato se bom najprej posvetil svetu v letu j 1400, preden je Evropa postala svetovna gospodarica. Nato bom! razčlenil nekaj teoretičnih konstrukcij, s katerimi bomo mogoče dojeli značilne lastnosti kapitalizma in produkcijskih načinov pred njim. V nadaljevanju se bom lotil evropske merkantilistične širitve in vloge, ki so jo pri razmahu evropske svetovne prevlade odigrali različni evropski narodi. Svetovne posledice evropske širitve nas bodo pripeljale h kopanju ameriškega srebra, trgovanju s krznom, trgovanju s sužnji in iskanju novih virov bogastva v Aziji. Nato bom zarisal prehod v kapitalizem med industrijsko revolucijo, raziskal njegov vpliv na območja, ki so zagotavljala surovine za industrijska središča, ter orisal nastanek delavskih razredov in njihova znotrajcelinska ali medcelinska preseljevanja. In v pripovedi se bo pokazalo, da so tako ljudstva, ki zahtevajo zgodovino zase,


kot ljudstva, ki so jim zgodovino zanikali, popotovala po skupni zgodovinski poti.

52

II.

SVET LETA 1400

Leta 1271 sta se beneška trgovca Niccolo in Maffeo Polo z Niccolojevim sinom Marcom odpravila z vzhodnega brega Sredozemlja in prišla čez Iran v Ormuz v Perzijskem zalivu. Od tam sta odšla proti severovzhodu v Kašgar, od koder sta po stari svilni cesti nadaljevala pot v Peking. Po dolgih popotovanjih po Kitajski in južni Aziji sta odjadrala proti Evropi in se leta 1295 vrnila v Benetke. Čez kakšnih štirideset let se je Ibn Batuta, državni uradnik iz Maroka, vkrcal na romarsko pot v Meko in pot nato nadaljeval čez Iran, Anatolijo in Krim v Konstantinopel. Od tam je odšel v notranjo Azijo in Indijo ter kot vladni uradnik prebil nekaj let v Delhiju in na Maldivih. Po obisku na južnem Kitajskem in Sumatri seje leta 1349 vrnil domov v Maroko. Čez tri leta je odšel z maroškimi trgovci čez Saharo v kraljestvo Mali v zahodnein Sudanu in se nato vrnil v Fez, kjer je pisarju narekoval svoj potopis. Med letoma 1405 in 1433 je kitajski admiral Čeng Hu sedemkrat odplul v južno Azijo in prišel vse do Rdečega morja in vzhodnoafriškega obrežja. Leta 1492 je genovski kapitan v službi aragonske kraljice prvikrat ugledal Novi svet; zagledal je Bahame in menil, da je prispel na Japonsko.

Omenjena potovanja niso bile osamljene pustolovščine, ampak izraz sil, ki so vlekle celine v tesnejši objem in so svet kmalu spremenile v poenoten oder človeških dejavnosti. Če naj razumemo, v kaj se je spremenil svet, moramo najprej vedeti, kaj je bil. Zato

53


54

bom šel po stopinjah izmišljenega popotnika in naslikal svet, kakor ga je nemara videl.

Pri takem poskusu globalne antropologije bom presegel upodabljanje posameznih plemen, kulturnih arealov in civilizacij ter rajši zarisal prepletene mreže človeške interakcije, ki so razširile čez tedaj še zmerom ločeni polobli - evropski, azijski in afriški »Stari svet« ter ameriški »Novi svet«. Mreže so zrastle in se razširile tako v času kot v prostoru. Če naj jih pojasnimo - če naj sledimo njihovi rasti in širitvi - moramo začrtati tudi zgodovinski itinerarij prebivalstev, ki jih je zgodovina, napisana iz zahodnega zornega kota, največkrat prezrla ali karikirala. Tako kot antropološke »primitivne sodobnike« jih je imela za ljudi brez lastne zgodovine.

Široka pahljača povezav med ljudmi pred evropsko razširitvijo je bila posledica ugotovljivih materialnih procesov. Eden od njih je bil nastanek med seboj tekmovalnih hegemonističnih političnih in vojaških sistemov. Na vsaki od obeh polobel so vzniknili imperiji, ki so si prigrabili presežke različnih in mnogoterih družb. Drugi proces, ki je potekal, je bil trgovanje z daljnimi kraji; povezal je območja ponudbe s središči zgoščenega povpraševanja in dodelil posebno vlogo ljudstvom vzdolž trgovskih poti. Nastanek imperijev in trgovanje sta spletla široko mrežo stikov, ki je povezala različne skupine pod zastavo prevladujoče verske ali politične ideologije. Taki procesi so torej izoblikovali svet, ki si ga je Evropa kmalu preuredila po svojih potrebah.

Politični zemljepis Starega sveta

Če naj razumemo svet leta 1400, moramo začeti z zemljepisom. Na zemljevidu Starega sveta je nekaj naravnih stalnic. Ena od njih je dolga veriga gorovij, ki tečejo čez evrazijsko kopno v smeri od vzhoda proti zahodu. Veriga se vzdigne iz razdrapanih gričevij na južnem in zahodnem Kitajskem, se vzpne v Kunlunsko višavje, Himalajo in Pamir, »streho sveta«, in se čez Elburško hri-

POVEZAVE - SVET LETA 1400

55

bovje nadaljuje v Kavkaz, Karpate, Alpe in na koncu Pireneje. Gorovja so včasih upočasnila stik med severom in jugom. Drugič so vrzeli v verigi spodbodle premike ljudstev in napade. Na severnem Kitajskem so morali Hani zgraditi veliki zid, da so Kitajci ostali na notranji, Mongoli in Turki pa na zunanji strani. V Turke-stanu so poti vodile na jug v Iran in Indijo. Proti zahodu so lahko napadalci prišli po donavski dolini v osrčje Evrope.

Zemljevid na koncu knjige nam pokaže drugo stalnico, razporeditev najpomembnejših podnebnih območij. Ta spodbujajo različna pregrinjala naravne vegetacije in so tako ugodna za različne oblike človeške poselitve. Zemljevid že na prvi pogled pokaže velik pas suhe pokrajine, ki teče od Sahare in arabskih puščav proti vzhodu in zahodu čez iransko planoto v Turkestan in Mongolijo. To je dežela pastirskih prebivalstev, ki ženejo črede čez pašnike vzdolž puščavskih robov in naprej v stepo. Obdelovanje je mogoče le okoli stalnih vodnih virov v oazah. Južno od suhega pasu s puščavo in stepo ležita topel in vlažen tropski in subtropski pragozd ter savana, velikokrat primerna za obdelovanje, na primer v zahodni Afriki, na gangeški ravnici, na polotokih in otokih v jugovzhodni Aziji ter na južnem Kitajskem. Severno od suhega pasu se razteza gozd. Zahodno od Urala je gozdna pokrajina deževna in ima daljšo sezono rasti; kjer je skrčena, je zato dobra za kmetovanje. Vzhodno od Urala je gozd bolj suh in mrzel. Spremeni se v tajgo, iglasti gozd mrzlega podnebja, in je - obenem s tundro, obpolarnim pasom brez drevja, poraščenim z lišaji - priljubljeni habitat gozdnih lovcev. Poljedelci so tja zašli le poredko, živinorejci so le stežka ohranili živino pri življenju.

Če porazdelitev obdelovalne in za obdelovanje primerne poljedelske zemlje primerjamo z razporeditvijo puščave in stepe, se pokaže pomenljivo nasprotje. Porazdelitev suhega pasu je nepretrgana; porazdelitev obdelovalne pokrajine je točkasta in v obliki otočij. Pastirski pasje spodbujal sredobežno gibanje; ločeni predeli orne zemlje so usmerjali ljudi sredotežno k tlom domače


56

vasi. Dihotomija med stepo in zasejano zemljo je oblikovala marsikatero človeško dejavnost v Starem svetu, včasih je pastirja in vaščana postavila vsaksebi, drugič ju je spodbodla k sodelovanju.

V severozahodni Afriki je obdelovanje omejeno zvečine na sredozemsko stran Atlasa, proti jugu in vzhodu pa ga zavirata puščava in stepa. Pšenica, ki so jo gojili v suški dolini in Rharbu v Maroku, na šelifskih in mitiških planjavah v Alžiriji ter na medžerdski ravnici v Tuniziji, je bila pomembna pri oskrbi domačih dvorov in elit. Vzhodno od Tunizije sta tripolitanska oaza in še naprej Egipt, velika oaza, ki jo je izoblikoval Nil. Tamkajšnje žito je hranilo Rim v času rimskega cesarstva, pozneje pa je igralo enako vlogo za Bizanc, za Arabce v Damasku in - po letu 1453 -za Otomane. Bizanc in otomansko cesarstvo sta poleg tega črpala čedalje več žita tudi z ozemelj ob spodnji Donavi in ob črnomor-skih obrežjih. (Glej zemljevid na koncu knjige.)

Otočki obdelovalne zemlje so bili na terasastih pobočjih v Palestini, najpomembnejši poljedelski oazi sta bili v Antiohiji (današnji Antakvji) in Damasku. Sirska stepa, na kateri so kme-tovali v rimskih časih in znova v 20. stoletju, je ekološko zanemarljiva ter je bila dolgo opuščena in prepuščena nomadskim pastirjem. V Anatoliji je poljedelstvo mogoče vzdolž sredozemskih in črnomorskih obrežij ter tu in tam na hriboviti planoti, vse drugo je stepa, proti jugovzhodu pa spet puščava. Iraška zemlja - med Ti-grisom in Evfratom - je bila svoje čase zelo plodna. Presežni pridelki ob pomoči hidravličnih naprav so bili jamstvo za oblikovanje držav že v akadskih časih; gradnja vodnih naprav vseh vrst je dosegla vrh v času iranske sasanidske dinastije (med letoma 226 in 637 našega štetja). Ko je pa ozemlje zavzel islam in je Bagdad zrastel v prestolnico z več kot 300.000 prebivalci, je poljedelske dobrine in človeške vire vse bolj prevzelo veliko mesto. To je pripeljalo do padca poljedelskih pridelkov in počasnega upadanja količine pobranih davkov (Adams 1965: 84 in naprej). Zadnji udarec je donosnosti zadal mongolski vdor sredi 13. stoletja, ko je


57

mongolski kan Hulagu razdejal namakalne naprave na spodnjem koncu doline.

Na drugi strani Zagroškega gorovja je iranska planota. Zvečine je prekrita s stepo in puščavo, obdelovanje je mogoče le na ugodnih točkah vzdolž aluvialnih vršajev okoli notranjega roba gorske verige. Kdaj pa kdaj so obdelovanje podaljšali tudi v bolj suh pas s podzemnimi rovi (kanati), po katerih je voda zaradi težnosti odtekala po vodni ploščadi na zunanja polja. Pustinja in puščava znova omejujeta obdelovanje vzhodno od Afganistana in Beludži-stana.

Navzlic prevladi negostoljubne puščave in stepe na vsem tamkajšnjem območju je niz urbaniziranih oaz, opirajočih se na namakalno poljedelstvo, zagotavljal postaje za počitek karavan in oskrbo zanje na poti proti vzhodu in zahodu. Najpomembnejša karavanska pot je bila svilna cesta. Začela se je v Antiohiji v severni Siriji in vodila skozi Rai (pri Teheranu) ter nato Merv in Balkh (Baktrijo) v Kašgar. Tam se je razcepila in popotnike od puščave Takla Makan (južnega dela puščave Gobi) popeljala tako proti severu kot proti jugu. Severni krak je vodil v Kuho in Karašar, južni skozi Jarkand in Kotan. Kraka sta se spet združila pri Tunhvangu v kitajskem Kansuju, od koder so poti vodile naprej na Kitajsko. Kašgar - ki mu je Marco Polo pel hvalo zaradi vrtov in vinogradov - je bil torej pomemben člen pri trgovanju z daljnimi kraji, in njegovi prebivalci so, s Polovimi besedami, »popotovali in trgovali po vsem svetu«. Iz Kašgarja je druga pot vodila proti severu v Samarkand in naprej Saraj ob spodnji Volgi, od koder si lahko prišel do Azovskega in Črnega morja. Tudi vzdolž severnega pobočja velike evrazijske gorske verige so bili žepi orne zemlje, ki so jo ponekod obdelali, kadar so pastirje in njihove zahteve po pašnikih in vodi znali obdržati na vajetih.

Veriga na široko razmaknjenih obdelovalnih predelov je tako oblikovala velikanski lok, ki je segal od maroškega Atlasa vse do kitajskih vrat v Kansuju. Poljedelska območja so povezovale prometne in trgovske ceste. Dolga veriga je bila politično in ver-



sko združena le enkrat v zgodovini, ko so se v 7. in 8. stoletju našega štetja islamske vojske kot pahljača razširile z Arabskega polotoka proti vzhodu in zahodu. Pozneje so se členi v verigi pretrgali in se niso nikoli več povezali. Politično ločenost so še zaostrile verske ločitve, in obe vrsti segmentacije sta se hranili druga z drugo.

Nova segmentacija je oslabila marsikatero vez v dolgi verigi. Zaradi ločenosti poljedelskih območij so nastale ločene politične enote, navznoter zamejene z omejenimi viri, ki so jih imele na voljo, vzdolž nevarovanih meja pa žrtve vdorov in zasedb. Tako geopolitično zgradbo v obliki niza kroglic so povezovale trgovske in verske vezi. Včasih so prestopile meje posameznih sestavin in združile vire na širši ravni; ker pa ni bilo politično poenotene sile, ki bi jih varovala, so bile tudi te žrtev zaporednih motenj in pretr-ganj.

Severno od evrazijske gorske verige je stepa, v obliki dolgega pasu od mongolske stepe na vzhodu ter čez kirgiško in rusko vse do madžarske pravzaprav v osrčju srednje Evrope. Po njej so se podili pastirski nomadi. Južnorusko prerijo so spremenili v stalno obdelano zemljo šele potem, ko so v 17. stoletju našega štetja Rusi premagali pastirje in njihove kane.

Zahodno od ruske stepe je evropski polotok, območje zmernega gozda, ki so ga tu in tam skrčili in obdelali. Razširitev polotoka čez meje rimskega Sredozemlja pa je bila vendarle dokaj počasna. Ker je polotok domala v celoti obdan z vodovjem - z Baltikom, Severnim morjem, Atlantikom in Sredozemljem - je bila bližina vode lahko izrazita prednost samo tedaj, ko so obrežje nadzorovali in ga zavarovali pred morskimi roparji s severa in juga. Naloga je bila povsem uresničena šele v 9. stoletju našega štetja. Hkrati je krčenje evropskega gozda trajalo celo tisočletje. Šele leta 1000 našega štetja se je razmerje med gozdom in obdelovalno zemljo prevesilo v prid kmetov. Varno obdelovanje v ugodnih in vojaško ubranljivih jedrnih območjih se je razvilo v pasu med gozdom in morjem, pogosto tam, kjer so večje reke

59


omogočile izhod ladij 'proti morskemu bregu. Taki privilegirani predeli visoke donosnosti so bili Nizozemska, kotlina Seine, porečje srednjega Rena, dolina Temze v Angliji, dolina Teja na Portugalskem in dolina Pada v Italiji. Tamkajšnji poljedelski presežki so bili podlaga rasti politične moči in so postali strateški temelj ponudbe nastajajočih držav.

Na vzhodnem koncu svilne ceste, v Kansuju, se je čezevrazij-ska pot podaljšala v Kitajsko, v politično-gospodarski svet, dokaj drugačen od Evrope in islama. Evropa je bila omejena z zunanjim robom polotoka, njeno geopolitično jedro se je ustalilo vzdolž oboda. Islamski svet je bil po dolgem raztegnjen po evrazijski hrbtenici, s podaljškoma v zahodno in vzhodno Afriko. Kitajska, na drugi strani, pa se je razvila v strnjeno enoto, neznansko v primerjavi z zahodnima političnima oblikama. Tak razvoj se je dopolnil le počasi. Prvo jamstvo za oblikovanje države je bil poljedelski razmah na severu, ob rekah Čing in Vej v Šansiju, ob reki Fen v Šansiju in v spodnji dolini Rumene reke. Najpomembnejši pridelek je bilo proso, po letu 700 našega štetja je prišla vse bolj v ospredje pšenica. Tamkajšnje starejše politično težišče se je nato združilo z dolino reke Jangcekiang, kjer so gojili riž, ko so območji na začetku 7. stoletja povezali z velikimi prekopi. Nekaj pozneje se je južno od Jangcekianga razvilo tretje ključno območje. Preseljevanje etničnih Kitajcev (Hanov) v tamkajšnje rodovitne delte in kotline se je začelo v 3. stoletju našega štetja in se nato pospešilo v 7. in 8. stoletju, predvsem zaradi zapletenejše tehnologije gojenja riža z izboljšanim orodjem, semeni in namakalnimi tehnikami.

V delti Mekonga je že v 1. stoletju našega štetja nastala državna oblika, ki se je zgledovala tako pri kitajskih kot pri hindujskih vzorih in se je opirala na namakalno pridelovanje riža. Oblikovanje hidravličnih jeder na sosednjih območjih in otočjih v prvem tisočletju našega štetja je sledilo v prvi vrsti hindujskim zgledom. Med njimi so bili kmersko kraljestvo v Angkoru ter kraljestvi na osrednji Javi in Cejlonu. V sami Indiji je zgodnejše jedro ob reki

60


61

Ind svoj čas podpiralo državni ureditvi Mohendžo Daro in Harapo; okoli leta 1200 pred našim štetjem soju razdejali verjetno indoevropski napadalci. Po tistem ni suha indska dolina nikoli več prevzela prejšnje vloge, bila je le vmesna postaja za vojaške vdore iz Notranje Azije. Ko so se oblikovale poznejše države, so zrastle iz doline reke Ganges, še zlasti iz Biharja in Bengalije. Najpomembnejši pridelek je bil riž; kjer so letne padavine dosegle le štirideset do osemdeset inčev, so ga dodatno namakali, kjer pa je bilo na leto več kot osemdeset inčev padavin, so ga zavarovali pred poplavami z nasipi in jezovi.

Napredek namakalnega poljedelstva v vzhodni in južni Aziji je pregnal prebivalstva, ki so uporabljala manj intenzivne načine obdelovanja. Intenzivni indijski poljedelci so izrinili hribovska plemena, ki so krčila s požiganjem, na primer Munde in Oraonce v Biharju. Na Kitajskem so Hani dobili zgodovinsko identiteto, ko so po letu 700 pred našim štetjem razvili politično gospodarstvo, opirajoče se na namakanje. Južno od njih so bili nehanski »barbari« - Mungi (Miaojci), Ju Mieni (Jaojci) in Tajci. Ko so Hani vdrli po dolini reke Jangcekiang na »barbarsko« ozemlje, so skupine s podobnimi poljedelskimi in političnimi vzorci vsrkali vase, požigalniške poljedelce pa odrinili v bolj gorate ali negos-toljubne predele. Drugod so se selilski poljedelci umaknili ter tako svoje sorodstveno urejene družbe obvarovali pred pretiranimi političnimi in gospodarskimi pritiski. Zato so se v gorovjih na jugozahodnem Kitajskem ter v sosednji Burmi, Tajski, Laosu in Vietnamu ohranili ostanki nehanskih manjšin iz 12. in 13. stoletja. Podobno se je ponovilo v manjših razsežnostih povsod tam, kjer so se jedra namakalnega poljedelstva razvila v nižavjih, v gorati in nedostopni notranjosti pa so si hribovci pomagali s požigalniškim poljedelstvom.

Trgovanje

Ko si je naš izmišljeni popotnik iz leta 1400 utiral pot po višavah in nižavah Starega sveta, je najbrž hodil po stopinjah


neštetih trgovcev, ki so si že tisoč let prizadevali stkati razprostranjene trgovske mreže med ločenimi območji daleč vsaksebi. Zaradi otočnate porazdelitve poljedelskih območij so bile povezovalne poti po morju in kopnem še posebej pomembne. Ceste, krajše ali daljše, pa so zahtevale vzdrževanje in obrambo pred napadi. Poleg tega se je ta ali ona skupina, ki je dobila v svoje roke nadzor nad pomembnejšim veznim členom, lahko s pridom vrinila v prevozniško mrežo ali pa pretrgala povezave in tako še zaostrila razdrobitev obdelovalnih otočij. Zgodovino Starega sveta bi zato lahko napisali ne le na podlagi strateških poljedelskih območij, marveč tudi povezav med njimi.

Ena največjih prednosti Evrope, evrazijskega polotoka, je bila bližina vodnih poti vzdolž njenega oboda, od Finskega zaliva in Baltskega morja do vzhodnega Sredozemlja. Z najbolj severne

Evropski polotok: bližina vodnih poti.

62


točke morske mreže so lahko tovorih vse do Volge in - tako kot Vikingi - odpluli po njej do Kaspijskega morja. Pot so pa pretrgali stepni nomadi in se je znova odprla šele sredi 16. stoletja. Iz pristanišč v vzhodnem Sredozemlju je svilna pot vodila proti Kašgarju in naprej na Kitajsko. Druga pot je iz Sredozemlja vodila od Haleba v Perzijski zaliv in od tam z ladjo proti Indiji in jugovzhodni Aziji. Po tretji poti so najprej blago pretovorili čez sueško ožino ter ga nato po morju prepeljali čez Rdeče morje in Adenski zaliv v vzhodno Afriko in naprej v Indijo. Z južnosre-dozemskih obrežij so karavanske poti s kamelami, »puščavskimi ladjami«, prečkale Saharo in se združile v mestih Gao in Tim-buktu na okljuku reke Niger. Od tam so blago po reki in s tovornimi osli prepeljali globoko v osrčje zahodne Afrike. Jugovzhodna Azija, na drugi strani, je bila preprežena z neštetimi roparskimi in trgovskimi potmi, od Malaje do Filipinov in Japonske.

Take poti nas opozarjajo, da ima menjava med oddaljenimi kraji starodavne korenine. Trgovci so že od nekdaj tovorih blago z območij s presežki na območja s primanjkljaji, in bili za to dobro poplačani. Kadar so bile prevozne zmogljivosti omejene - kadar je bilo treba tovor po kopnem prenesti z nosači in živalmi ali po morju pod krovom ladij z majhno nosilnostjo - so najrajši tovorih razkošne dobrine, se pravi blago, ki je dajalo velik dobiček na prodano enoto. Dokler je prevladovalo trgovanje z izbranim blagom, so trgovske menjave po navadi potekale na dveh ravneh. Prva je bil raven krajevne trgovine in menjave, ko je blago za vsakdanjo rabo potovalo med vasmi in mesti na omejenem ozemlju; druga je bila raven trgovanja na daljavo z dragocenostmi, namenjenimi izbrancem in poudarjanju njihovega položaja politične in gospodarske premoči.

Pastirski nomadi

Ko so trgovci in drugi popotniki popotovali po suhem pasu Starega sveta od Afrike do skrajnega konca Azije, so stopali po

63


priljubljenem habitatu pastirskih nomadov, prebivalstva, ki ga je znalo izrabljati. Pastirski nomadi niso bili samo pastirji; v rokah so imeli tudi večino cest, ki so med seboj povezovale oaze, jedra in pokrajine. Ker so imeli na voljo konjenico, so lahko onemogočili gibanje čez strateške točke in so množično napadali trgovska vozlišča v oazah in mestih. Danes jim karte niso več naklonjene in se domala ne morejo več vojskovati po svoje. Preden so pa Evropejci odprli morsko pot proti Vzhodu, so imeli pomembno vlogo pri čezcelinski karavanski trgovini in so pobirali davek v zameno za obljubo varnega prevoza. Taka »varščinska renta«, kakor je dejal F. C. Lane, jim je prinašala precejšen dobiček. Ko se je evropska trgovina neposredno povezala z Azijo - po morju okoli Rta dobrega upanja - je znašala denarna izguba Levanta po oceni Nielsa Steensgarda okoli 3 do 4 milijone piastrov (1973: 175).

Leta gospodovega 1400 so karavanski trgovini in pastirskim nomadom, ki sojo nadzorovali, še zmerom sijali lepi časi. Pastirji bi sicer težko preživeli brez naseljenih območij. Čeprav so se posvečali predvsem živinoreji in so gnali črede za pašo in vodo, so bili po navadi odvisni od poljedelcev, ki so jih oskrbovali z žitom in obrtnimi izdelki. Pastirji in poljedelci so bili torej velikokrat povezani z nujno menjavo. Pravila menjave so bila odvisna od porazdelitve moči med izmenjavajočima stranema. Kjer so imeli pastirski nomadi konje, so bili največkrat v prednosti zaradi presenečenja, gibljivosti in močnejšega vpliva na naseljeno prebivalstvo. Strateška prednost je bila tudi organiziranost pastirjev v seg-mentarne in statusne rodove. Rodovi so po navadi delovali po svoje, včasih jih je bilo mogoče tudi združiti, sklicujoč se na gene-aloške karte, in zbrano moštvo so vodili rodovi z višjim statusom.

To pa še ne pomeni, da so pastirji vselej komaj čakali, da napadejo stalne naseljence. Marsikatera pastirska skupina je živela v miroljubni simbiozi s stalno naseljenimi vasmi. In marsikatera pastirska populacija je med letnim selilnim ciklom tudi obdelovala zemljo ali pa je nalogo stalnega obdelovanja zemlje dodelila eni od podskupin v rodovni zvezi. Na tečaj menjave med pastirskimi

64


65

in poljedelskimi izdelki so vplivali številni dejavniki; zaradi spremenjenih razmerij so morali pastirji včasih opustiti živinorejo in se lotiti poljedelstva, drugič so morali poljedelci opustiti polja in se v celoti posvetiti živinoreji. Vprašanje, ki si ga moramo zastaviti in na katero ni lahkega odgovora, je, v natančno kakšnih okoliščinah so si pastirski nomadi izbrali napadalno vojno in ne strategije prilagajanja ali simbioze.

Za našega opazovalca iz leta 1400 bi bili pastirski nomadi pač »šiba božja«. V zadnjih štiristo letih so se brez konca in kraja zaganjali v središča obdelovanja. Razlogi za to niso docela jasni. Po Ownu Lattimoru so bila vir gibanj v stepni zgodovini mejna območja, kjer so se za orno ali pašno zemljo potegovali tako obdelovalci kot nomadi (1951). Taka območja so bila tudi prostor političnih trkov, ko so si vladarji poljedelcev prizadevali, da bi se nomadi zgrizli med seboj, nomadi so pa spoznavali moč in šibkost naseljenih območij. Vpliv pastirskih nomadov - Turkov, Mongolov, Arabcev ali Berberov - je bil najsilovitejši in najobsežnejši v štirih stoletjih pred popotovanjem našega opazovalca, zaradi česar so bili tisti časi povsem drugačni od prejšnjih ali poznejših.

Zmožnost zbrati veliko gibljivo vojaško silo pod učinkovitim poveljstvom je pomagala nomadom v vojnem času, v miru pa je povzročala težave. Kontinuirano upravljanje podjarmljenega prebivalstva je bilo namreč oteženo, če ni prišlo do zmanjšanja njegove bojne učinkovitosti. »Cesarstvo se je rodilo na konjskem hrbtu, ni mu pa moč vladati s konjskega hrbta,« naj bi Džingiska-novemu nasledniku Ogodaju menda dejal pokitajčeni Kitan Cu Caj (Grousset 1970: 257). Če so hoteli nomadski osvajalci utrditi svoje pridobitve, so zato po navadi prevzeli obliko upravljanja tistih, ki so jih premagali. V praksi je to pomenilo, da so nomadi z zahodnih step posneli islamske zglede, nomadi z vzhodnih step in puščav pa so si sposodili oblike hanskih Kitajcev. Tak korak je imel nove posledice. Posvečanje znanjem vsakdanjega upravljanja je največkrat zmanjšalo znanje, potrebno pri vojaških junaštvih. Poleg tega je uspešno izboljšanje davčne podlage, od katere je bil


66

odvisen blišč ustaljenega dvornega življenja, spodbodlo tekmece -prav tako nomade - da so se postavili po robu osvajalcem (Latti-more 1951: 76-77). Posledica so bile nenehne zamenjave vladajočih elit, ki sta jih velikokrat spremljali nasilno razvrednotenje ali uničenje vojnega plena ter zdesetkanje prebivalstva, ki je dajalo presežke, in tehnološke podlage za njihovo delo.

Pastirji niso bili v interakciji samo z območji z intenzivnim poljedelstvom; bili so tudi v medsebojni interakciji. Napadali so pašnike drugih pastirskih skupin in se prepirali za nadzor nad ključnimi trgovskimi točkami. Po Fredericku Teggartu (1939), na primer, so se nomadi po vsakem porazu pred velikim kitajskim zidom odbili nazaj v druge nomade, in odboj se je tako prenesel vse do nomadskih napadalcev, ki so trčili ob rimski limes na zahodu. Čeprav je Teggartov opis bržčas pretiran, kar zadeva hkratnost dogajanj, je bil suhi pas, po katerem so se nenehno valili nomadi - mongolsko in turško govoreči na severu ter arabsko govoreči na jugu - območje gostih interakcij in obenem nenehnih konfliktov.

Bližnji vzhod in Afrika

Turki

Leta 1400 bi naš popotnik naletel na premike velikih pastirskih populacij vzdolž vse stare svilne ceste. Vzhodno od Kašgarja so nomadi govorili zvečine mongolsko; zahodno od Kašgarja zvečine enega od turških jezikov. Po letu 1000 so turško govoreči nomadi navezali tesnejše stike s prebivalci mest in poljedelci, predvsem ob severni iranski meji in na sosednjem stepnem pasu. Tam sta poljedelstvo in moč poljedelskega razreda začeli usihati, prvenstvo je prešlo v roke stepnih bojevnikov. Turki, ki so se spreobrnili v sunitski islam in so svojo vojaško ideologijo zlili z vlogo mejnega borca za vero (gazi), so prevzeli del ideološke energije prejšnjega, ekspanzionističnega islama. Od 11. stoletja naprej so postopno spodrinili tekmece kot najemni vojaki in vojaški podložniki v


67

službi bližnjevzhodnih vladarjev. Na dveh območjih - v osrednji Anatoliji in severozahodni Indiji - so si v 11. stoletju celo utrdili svoje gospostvo; sredi 13. stoletja je namreč turška in čerkeška elita vojaških ujetnikov (mamelukov) zamenjala vladajočo skupino kurdskega rodu v Siriji in Egiptu.

V 13. in 14. stoletju so večino turških skupin pometle osvojitve Džingiskana in njegovih Mongolov; sprva so se pridružile Mongolom, pozneje so izrabile njihov umik. V Iranu, na primer, je v prvi tretjini 13. stoletja dinastija seldžuških Turkov padla pred mongolskim navalom, čez sto let pa se je boj med mongolskimi in turškimi tekmeci znova razvnel. V spopadu je sprva zmagal Turek iz Transoksanije, grozni Timur (Tamerlan). Leta 1400 se je njegovo gospostvo raztezalo od Črnega morja do kašgarskih vrat, po njegovi smrti leta 1405 pa seje začelo hitro drobiti. Čez sto let so timuridsko domovino v Transoksaniji zavzeli Uzbeki s kanom iz Džingisovega rodu na čelu. Pozneje so se verski voditelji iz šiitske safavidske dinastije povezali s pastirskimi Turkmenci, porazili sunitske Uzbeke na vzhodu in združili Iran pred pritiski sunitskih otomanskih Turkov, ki so vdirali z zahoda.

Otomani so bili potomci oguškega klana lastnikov pašnikov okoli mesta Merv s perzijsko govorečimi seldžuškimi Turki na čelu. Postali so jedro tistega, kar je Mc Neill poimenoval »kneževina mejnih roparjev« (1963: 499). Od leta 1300 naprej so iz oporišča v severozahodni Anatoliji ropali in plenili bizantinske naselbine ter se v drugi polovici 14. stoletja hitro razširili na Balkan. Leta 1400 so svoj čas mogočni Bizanc skrčili na enklave v Konstantinoplu in Solunu ter na jugozahodnem Peloponezu; ko so se pripravljali na končni naskok nanje, jih je pri Ankari premagal Timur (leta 1402). Kljub temu so preživeli kosanje s Timurjem in se v 15. stoletju znova razmahnili, zavzeli Konstantinopel (leta 1453) in ustanovili cesarstvo, ki je trajalo vse do konca prve svetovne vojne.

Naš opazovalec bi potemtakem naletel na Osmane tik pred porazom s Timurjem. Opazil bi moč gazijske ideologije, ki je spod-


bodla osmansko vojno proti nevernikom z geslom džikad (sveta vojna); domala ne bi pa še videl sistema, s katerim so vodili in upravljali svoje osvojitve. Mogočno cesarstvo je več kot tri stoletja obvladovalo Bližnji vzhod, zaustavilo neposreden evropski dostop na Vzhod ter odbilo evropsko širitev na zahod proti Amerikam in morskim potem okoli Rta dobrega upanja. Zato si je najprej vredno na hitro pogledati zgradbo prihodnjega cesarstva.

Središče osmanske države je bil sultan s cesarsko družino, ki so jo sestavljali njegovi vojaški podložniki ali sužnji - slavni janičarji. Sužnje so po navadi nanovačili med nemuslimanskim prebivalstvom, vojnimi ujetniki ali otroki, ki so jih pri podjarm-ljenem prebivalstvu dobili kot plačilo za davek. Vzgojili so jih v vdanosti sultanu, zato so bili zvesti samo njemu in nobeni od sorodniških skupin, s katerimi je bilo prepreženo delovanje države. Osmani so tako poskušali obiti zagate zaradi nesoglasij in

5 .-\ ~i * \ V / <-^,h I

i otomanska država: \ „ v \ \ \ ^ \i / 1300-1352 \L,

' '.'KONSTANTINOPEL, \ •—' ^;vj*\ iS » i^VtK* BURSA ' .-.,--'"":'./.

\j ^^"êijnarislka država: 1480

o jfffj. L . „ ( • j * . J * milja o ''"•i'žor""*oo t S s ^ M r ^ M M kilometri

Otomanska širitev.

68


tekmovalnosti, kakor jih je po navadi sprožala segmentarna družbena organizacija pastirskih nomadov. (Obrazec ni bil osmanski. Izpričan je že v 8. stoletju pri abasidskih kalifih iz Bagdada, ki so jemali predvsem Turke s sosednjih step, in omajadskih kalifih iz španske Kordove, ki so imeli najrajši Slovane.)

Sultan je razposlal vojaške sužnje (mameluke) v province, kjer so vladali in pobirali presežke, s katerimi se je redila osmanska vojska in so bili jamstvo za zaloge hrane za jedro. V zameno so bili mameluki do svoje smrti upravičeni do deleža pobranih dajatev (ikte). Dejansko lastništvo zemlje je obdržal sultan in je ni oddal, s čimer je onemogočil razmah evropske oblike fevdalizma, kjer so sorodniške skupine dobile zemljo in delovno silo v dedno last. Osmanska država je imela oblast tudi nad ulemi, islamskimi razlagalci svetih zakonov. V nasprotju s prejšnjimi islamskimi navadami so bili namreč ulemi del hierarhije, ki je bila odgovorna državi in katere naloga je bila poenotenje prava pred sredobežnimi vplivi krajevnih verskih različic. Mameluki in ulemi so sestavljali razred vojakov, askarov. Vsi drugi so bili opredeljeni kot podlož-niki (raja), in so z dajatvami vzdrževali državo in njeno uradniš-tvo.

Osmansko gospodarstvo je temeljilo na široki rabi denarja. Davčni presežki, pridelki kmetov in obrtni izdelki obrtniških združenj so bili na prodaj na krajevnih, pokrajinskih in medpokra-jinskih trgih. Tako pobiranje dajatev kot določanje njihove vrednosti sta bili zato odvisni od razreda trgovcev: njihove dejavnosti so bile državi potrebne, vendar so ji velikokrat ušle z vajeti. Trgovcem je uradno dovoljenje za delo izdajala država, tržne cene so strogo nadzorovali in odmerjali državni uradniki. V 16. stoletju se je trgovanje v osmanskem gospostvu močneje povezalo s trgovanjem z Benetkami, Genovo in Florenco ter trgovskimi emporiji ob Črnem morju. Trgovina je bila zvečine tihotapska in »tihotapstvo je naposled zmagalo« (Islamoglu in Kevder 1977: 41). Obenem je država - čedalje bolj nezmožna pobiranja davkov -nehala plačevati uradnike z dajatvami in je začela dajati davke v

69


70

zakup. Zakupnik je zagotovil davke državi v zameno za pravico krajevnega pobiranja davkov in dajatev ter razpolaganja z njimi. Zaradi zmanjšanja državnega nadzora je zato vzniknil razred krajevnih imenitnikov, ajanov, in njihova moč in trgovski vpliv sta se povečevala, moč palače in njenih predstavnikov pa je pešala.

Severna in zahodna Afrika

Tudi bolj proti zahodu, v severni Afriki, so imela nomadska ljudstva leta 1400 strateško vlogo. Velika mesta ali karavanska trgovska središča so bila obdana s polji in palmovimi gaji, med njimi sta se raztezali puščava ali stepa. Mesta so bila povezana z dolgimi trgovskimi cestami, karavane pa so morale ubirati prometne poti čez negostoljubna ozemlja, ki so jih imeli v rokah na pol nomadi ali nomadi na lovu za lastnimi koristmi.

Ker se v tamkajšnjem zemljepisu in poselitvenem vzorcu kaže ostro nasprotje med stepo in orno zemljo ter med velikimi mesti in njihovim kmečkim zaledjem, so družbe v muslimanski severni Afriki premostile take vrzeli z vezmi »horizontalne solidarnosti« (Laroui 1976: 35). V primerjavi z okoliškim podeželjem namreč velika mesta niso bila neodvisna in samoupravna entiteta. V vsakem velikem mestu so bile četrti s skupinami prebivalcev, ki so se razlikovali med seboj po etničnih, verskih ali poklicnih posebnostih; podobno je bilo tudi v manjših mestih in vaseh. Velika mesta, mesta in vasi so bili tako »zemljepisna in ekološka pa tudi družbena mešanica, z ozemlji in prebivalstvi, ki niso bila ne izključno mestna ne izključno podeželska, ampak kombinacija obojih« (Lapidus 1969: 73-74). V vsaki pokrajinski mešanici je vladala elita med seboj poročajočih se družin, zemljiških posestnikov, trgovcev, državnih uradnikov, vodjev obrtnih združenj in verskih voditeljev mošej, šol in dobrodelnih ustanov (ulemov). Elite so bile z vezmi skupnih koristi povezane tudi čez pokrajinske meje. Trgovanje na daljavo je stkalo mrežo trgovskih razmerij med trgovskimi skupnostmi in v zavezništvo pritegnilo voditelje pastirskih skupin, ki so jamčili karavanski promet. Poleg tega je bila


verska elita ulemov raztresena po vsem muslimanskem svetu: kot voditeljica in razlagalka vere in prava je bila tako vezni člen med različnimi pokrajinami. Strateške točke in postojanke so bile naposled v rokah politično-vojaških elit, ki so jih sestavljali suženjski vojaki vrhovnega sultana; ti so pobirali davke in vladali včasih v navzkrižju, včasih pa v medsebojnem prilagajanju s pripadniki krajevnih elit.

Ohranitev oblasti v teh državah je bila odvisna od nadzora nad ozemljem in učinkovitega zavezništva z nomadskimi skupinami, ki so varovale karavanske poti in oaze v notranjosti. Nasprotniki, ki so spodbijali nadzor, so sklepali zavezništva z nezadovoljnimi plemenskimi segmenti in novačili k sodelovanju razočarane mestne trgovce in obrtnike. Posledica je bila večno neravnovesje, ko so razkolniški zavezniki preskušali meje vladarjevega nadzora, dokler se niso razmere spremenile in so lahko prevzeli oblast. In potem se je krog zavrtel spet od začetka.

Zahodna Afrika: najpomembnejše trgovske poti.

71


72

Nenehno sklepanje in trganje zavezništev je v 14. stoletju bleščeče razčlenil berberski dvorjan Ibn Kaldun; po njegovem je šlo za nenehno nihanje med sorodstveno solidarnostjo pri nomadih in čedalje večjo različnostjo interesov pri stalno naseljenem prebivalstvu. Nihanje ima svojo logiko, kakor jo je pokazal Ibn Kaldun. Kljub temu je bilo v severni Afriki posledica tudi širših razsežnosti, čezsaharskega trgovanja na eni ter razmerij z gospodarskimi in političnimi silami v Iberiji in Italiji na drugi strani.

Čezsaharska trgovina z zahodno Afriko je bila strateško pomembna tako za severno Afriko in Bližnji vzhod kot tudi za Evropo. Trgovske poti so vodile čez Saharo v čezafriški savanski pas in naprej v območje tropskega pragozda. Zahodnoafriški zlati rudniki v Bambuku in Bureju so imeli ključno vlogo pri oskrbovanju Starega sveta s surovim zlatom. V poznem srednjem veku so dajali približno dve tretjini zlata, ki je krožilo v gospodarstvu zahodne poloble (Hopkins 1973: 82). Pragozdno območje je zagotavljalo tudi velike količine sužnjev za Bližnji vzhod. Poleg tega so od tam izvažali tkanine, slonovo kost, poper in koline oreške (cenjeno poživilo v krajih, kjer je islam prepovedal pitje alkohola) in v zameno dobivali konje, medenino, baker, steklene izdelke, koralde, usnje, tkanine, oblačila in suho hrano iz severne Afrike ter sol iz saharskih rudnikov. Trgovske poti čez zahodno Saharo proti Maroku in Alžiriji so bile zvečine v rokah mandejsko govorečih djulskih trgovcev, ki so se iz Jenne (ob Baniju, pritoku Nigra) razširili v Begho, pomembno zbirališče zlata in gozdnih izdelkov na robu pragozdnega območja. Vzhodne trgovske poti v Tunizijo in Libijo so bile povezane s trgovsko mrežo Havsov, ki so iz Kana v Nigeriji in drugih havških mest trgovali proti jugu in pragozdu.

Taka zunanja mreža je seveda imela tudi politične razsežnosti. Nadzor nad križišči med pragozdom in savano ter med savano in puščavo je dajal moč tistim, ki so si ga znali pridobiti in obdržati. Sodelovanje med tamkajšnjimi tremi območji je pomembno vplivalo na nastanek držav v zahodni Afriki. Najstarejša med njimi je bila avkarska država, ki se je že pred letom 800 našega štetja


izoblikovala okoli trgovskih središč sredi pašnikov severno od zgornjega Nigra in Senegala. Država, ki so jo najbrž ustanovili Soninki in se po naslovu svojega vladarja po navadi imenuje Gana, je nadzorovala trgovino z zlatom z bambuških izpirališč in monopolno uvažala potrebno blago iz Maroka s posredovanjem naselbine muslimanskih trgovcev. Kraljestvo so v 11. stoletju zavzeli mavretanski Berberi, al-murabiti, in prevzeli nadzor nad tamkajšnjo trgovino s severom. V 13. stoletju se je nekdanja od-visnica Gana uprla in postala država Kangaba (Mali) z Malinki na čelu. Oblast se je tako kot vselej dotlej oprla na nadzorovanje trgovine z zlatom in cest iz Timbuktuja.

Leta 1400 je bila Kangaba na robu propada. V 15. stoletju seje umaknila Songajcem s prestolnico v Gau. Songajska država je nadaljevala trgovino s severom s posredstvom muslimanskih lemtun-skih berberskih trgovcev iz oaz na severu. Pozneje se je sesedla pred maroškimi vdori s severa. Ob njenem južnem in vzhodnem obrobju so nato zrastle nove države. Na jugu je ob koncu 16. stoletja vzniknilo več mosijskih držav, ki so nadzorovale cesto iz Jenne v ašantski pragozd in savano ob spodnji Volti. Na vzhodu se je država Kanem-Bornu, ki je držala v šahu trgovske poti v Tunizijo in Libijo ter proti srednjemu Nilu, umaknila havškima državama s središčema v Katsini in Kanu, vodilnima trgovskima mestoma na vzhodu. Havsi so tam prišli v stik z jorubsko govorečimi ljudstvi in njihovimi sosedi iz zahodnoafriškega pragozda.

Afrika južno od Sahare potemtakem ni bila osamljeno, zaostalo območje evropske domišljije, ampak sestavni del mreže razmerij, ki so povezovala pragozdne poljedelce in rudarje s savanskimi in puščavskimi trgovci ter trgovci in vladarji s severnoafriškega poseljenega pasu. Osnovna nit v mreži je bila zlata, »mavrska trgovina z zlatom«, votek pa izmenjava drugih izdelkov. Trgovanje je imelo neposredne politične posledice. Kar se je zgodilo v nigerijskem Beninu ali havškem Kanu, je odmevalo v Tunisu in Rabatu. Ko so Evropejci zavili z obrežja v notranjost zahodne Afrike, so prišli v deželo z že gostimi mesti in naselji ter ujeto v mrežo

73


74

menjav, ki je daleč presegala ozke enklave evropskih emporijev ob morskem bregu.

Odmeve lahko spremljamo na severnem koncu trgovskih poti v Maroku in Alžiriji. Tamkaj so se na čelu zamenjevale različne elite, vse pa so bile odvisne od interakcij s Saharo in pragozdom. Vsaka elita je bila zasidrana v sorodstveno organizirani zvezi, po navadi okoli te ali one verske ideologije. Omenili smo že al-mu-rabite, ki so uničili Gano. Bili so pripadniki verskega gibanja, ki se je v 11. stoletju razširilo med pastirskimi sanhaškimi berberskimi zvezami, ko so jim zaloge virov ogrozili arabski beduini, ki so vdrli v mavretansko Saharo. Iz vojaško-verskih zatočišč {ribat, dala so koren njihovemu imenu) so pridigali vrnitev k očiščenemu islamu. Ena veja je odšla proti jugu in se polastila ganskega zlata; druga se je odpravila proti severu ter zavzela Maroko in Španijo. S pošpanjenim imenom - Almoravidi - so vladali v Andaluziji med letoma 1090 in 1110. V 12. stoletju so jih nasledili al-muvi-hidini (v pošpanjeni obliki Almohadi) ali unitarci iz masmudske zveze. Al-muvihidine so nato v 13. stoletju zamenjali Benimarini, nomadi iz puščave blizu trgovske postojanke Sijilmassa; ti so zrinili Sanhadže in Masmude z oblasti in uveljavili svojo zvezo, Zanato. Nato so se vojskovali na dveh frontah, proti Hafsidom, ostankom al-muvihidinov v Tuniziji, in proti delu svoje zveze, za-hodnoalžirskim Zajanidom, s katerimi so se sprli zaradi nadzora nad Sijilmasso. Hafsidi in Zajanidi so trgovali z evropskim obrežjem, predvsem z Aragonijo v vzhodni Španiji, da bi se tako postavili po robu marinski moči in nadomestili obubožanje domačega zaledja zaradi nomadskih ropanj. Ko je muslimanska Granada leta 1492 prišla v roke kastilskemu kralju, so se Hafsidi in Zajanidi zatekli v osmansko varstvo; to je prišlo v obliki gusar-skega ladjevja, in gusarstvo je bilo odtlej njihov glavni vir dohodkov (Abun-Nasr 1971: 167).

Med popotovanji našega popotnika leta 1400 je bil Maroko še zmerom v marinskih rokah. Oblast je pa bila vse bolj na majavih nogah. V 16. stoletju so jih zamenjali voditelji verskega gibanja, ki


je trdilo, da izhaja od preroka Mohameda. Gibanje se je rodilo med Berberi iz doline Sus in je pridigalo sveto vojno proti Portugalcem. Saadidi so si prizadevali, da bi znova prevzeli nadzor nad sudanskim zlatom, zato so ob koncu 16. stoletja vdrli v Song-hay in ga uničili, trgovino z zlatom pa so zgolj pregnali z zahodnih karavanskih poti proti vzhodu. O pravem času so se tudi ti maroški vladarji spreobrnili v gusarje in tako pristavili svoj lonček k bogastvu, ki se je tedaj že prevažalo po novih trgovskih poteh, ki so jih zarisali Evropejci.

Vzhodna Afrika

Tudi vzhodna Afrika je bila prepredena z mrežo kopenskih in morskih poti, in opazovalec iz leta 1400 bi lahko videl njene posledice.

Tamkaj so živeli zvečine bantujsko govoreči prebivalci. Čeprav njihova zgodovina še ni docela razrešena, nam današnji arheološki, lingvistični in etnozgodovinski dokazi pričajo, da so izšli iz osrednjega Kameruna. Od tam so se razcepili v dva tokova. Prvi tok se je odpravil na vzhod čez sudanski pas in se v drugem tisočletju pred našim štetjem lotil gojenja žita, živinoreje in fužinarstva. Okoli leta 1000 pred našim štetjem so posamezni grozdi vzhodnega toka prišli do Vzhodnoafriškega tektonskega jarka ter tanzanijskih in južnokenijskih hribov. Okoli leta 500 pred našim štetjem se je tok obrnil proti jugu in v bližini Viktorijinega jezera prečkal pas tropskega pragozda. Od tam so bantujsko govoreči poljedelci in pastirji zavili proti jugu proti Transvaalu in proti jugozahodu v osrednjo Zambijo, Zimbabve (Rodezijo) in naprej v Angolo. Južni krak je okoli leta 400 našega štetja prišel čez reko Limpopo v Transvaalijo.

Drugi selitveni tok je odnesel bantujsko govoreče prebivalstvo iz Kameruna proti jugu vzdolž morskega brega in rečnih poti do ustja Konga. V nasprotju z živinorejskimi in fužinarskimi poljedelci iz vzhodnega toka so ljudje iz drugega, južnega toka dolgo ostali pridelovalci gomoljev s kamnitim orodjem. Približno na začetku našega štetja sta se oba tokova srečala, verjetno v severni

75


Angoli. Okoli leta 500 našega štetja sta se razširila proti vzhodu v Zambijo in jugovzhodni Zaire ter sprožila oblikovanje nekaterih držav. Njuno napredovanje je pregnalo lovska in nabiralska ljudstva; kojsansko govoreči prvotni prebivalci so se umaknili na ne-gostoljubni afriški jugozahod, kjer so se vse do dandanes ohranili kojkojnski (»hotentotski«) živinorejci in sanski (»grmičarski«) nabiralci hrane.

Bantujske selitve.

76


Predzgodovinsko rudarstvo v vzhodni Afriki.

Razširjajoči se Bantujci so navezali stike z bližnjevzhodnimi in azijskimi trgovci. Arabske trgovske postaje so bile v vzhodni Afriki že vsaj v 10. stoletju, če že ne prej; izvažale so sužnje, slonovo kost, železo, nosorogove rogove, želvovino, ambro in leopardje kože v Indijo in naprej. Kitajski viri omenjajo sužnje iz Zendža (črne Afrike) že v 7. stoletju, leta 1119 naj bi imela večina premožnih Kantončanov črne sužnje (Mathevv 1963: 108). Zdi se verjetno, da je bila zgodnja izvozna trgovina v rokah Malajcev iz kraljestva Srivijaja na Sumatri, saj so ti med 8. in 11. stoletjem obvladovali trgovino med Indijo in Kitajsko. Čeprav so Zanzibar zasedli Arabci mogoče že v 8. stoletju, je bilo prvo pomembno pristanišče v vzhodni Afriki verjetno Kilva, ki je od 11. stoletja naprej nadzorovala trgovanje z zlatom iz južne Rodezije. Druge pomembne postaje so bile Mogadiš, Kisimani Mafia in Malindi.

77


Ko je trgovska pot, ki je povezovala Anatolijo s Perzijskim zalivom in Indijskim oceanom, v 13. stoletju spodrinila celinske poti, ki so jih nadzorovali Mongoli, se je močno povečala vzhodno-afriška trgovina z zlatom, slonovo kostjo, bakrom in sužnji. Vzhodna Afrika je tako postala del južnomorske trgovske mreže. V zameno za izvoženo blago je dobivala indijske koralde in tkanine, kitajski (zvečine mingovski) porcelan ter blago iz Burme in Vietnama.

Trgovanje z zlatom je močno vplivalo na notranjost. V 9. stoletju je cvetelo rudarjenje v naplavinah zlata (včasih trideset metrov globoko) na območju med Zambezijem in Limpopom. »Zelo verjetno so izvozili neznanske količine zlata« (Summers 1961: 5). Rudarji so bili živinorejci, ki so uporabljali železo, in mogoče tudi poljedelci. Okoli leta 1000 našega štetja so jih podjarmili prišleki, verjetno Soni; ti so med rudarji postavili kamnita poveljstva in obredna središča, zgled za najbolj znano med njimi so razvaline Zimbabve. Njihovi poglavarji so prevzeli trgovanje z zlatom z obmorskimi Arabci ter dobivali slonovo kost in baker iz doline ob reki Limpopo. O njihovem vplivu na notranjost pričajo razkošna grobišča v Ingombe Iledu ob reki Zambezi, kjer se jasno kaže obsežnost trgovine z bakrom, železom in zlatom.

Leta 1400 je zimbabovskim Šonom vladala rozvijska dinastija mvene mutapov; njihovo državo so opisali zgodnji portugalski popotniki in poznejša ustnozgodovinska poročila (Abraham 1966). To, kar vemo o njih, nam omogoča redek vpogled v nastajanje države, ki jo je omogočil vstop v trgovsko mrežo poloble, pa tudi vpogled v politično ekonomijo in ideologijo razvijajočega se afriškega kraljestva. V poročilih se kažejo Šoni kot zveza patri-linearnih rodov, ki so se združili v »plemena« ali rodovne združbe. Vsaka korporacija je imela svoj midzimu ali duh prednikov z enim ali več mhondorov (duhov) na čelu; ti so ponazarjali in oveko-večali ustanovitelja plemenskega poglavarstva in skupino njegovih potomcev. Nad duhovi poglavarskih prednikov je bil predniški duh kraljevskega klana Nembirov, ki je povezoval klan z bogom,

78


79

ruvanjem. Zimbabve je bil obredno središče, posvečeno mvariju, vsešonskemu božanstvu, in obenem tudi politično središče mbir-skega vladarja s častnim naslovom mvene mutapa. Vrhovna oblast nad zemljo je bila v rokah vrhovnega vladarja. Ta je podeljeval pravico do zemlje poglavarjem zvez patrilinearnih rodov, ki so nato postali višji duhovi (mhondori) v mhondorski hierarhiji. V zameno je od uživalcev pravice dobival zlato, slonovo kost, orožje, živino in motike. Vse to je nato postalo trgovsko blago pri trgovanju z morskim obrežjem. Čeprav se je centralizirana država mvene mutapov sredi 15. stoletja razkrojila, so imela poglavarstva, ki so jo nasledila, pomembno vlogo pri brsteči portugalski trgovini z Vzhodom. »Z vzhodnoafriškim zlatom in slonovo kostjo,« je dejal Malyn Newitt (1973: 32), »so kupovali indijske dišave, najpomembnejše blago, po katerem so povpraševali Portugalci na Vzhodu. Brez njiju ne bi bili Portugalci na indijskem trgu nikoli kos muslimanom.«

Južna in vzhodna Azija

Na vzhodu, čez Indijski ocean in naprej, se je raztezalo neznansko območje Indije, Kitajske in južnoazijskega otočja. Pomorska trgovina z začimbami in zlatom med Indijo in Zahodom, ki je cvetela v obdobju zgodnjega rimskega cesarstva, je po 2. stoletju našega štetja opešala (glej: Wheeler 1955). Indijska trgovina se je zato preusmerila proti jugovzhodni Aziji (Coedes 1964: 44-49), poti proti vzhodu so prevzeli Arabci in Perzijci. V 4. stoletju in spet v zgodnjem 7. stoletju je bila v Kantonu naselbina arabskih trgovcev (Leur 1955: 111). Vse do 10. stoletja so Kitajci tovorih svoje blago na krovu arabskih ali iranskih ladij in na ladjah nehanskih pomorskih ljudstev z južnega Kitajskega in kitajskih morij. Jedrne pokrajine v južni, vzhodni in zahodni Aziji so bile tako že dolgo trgovsko povezane.

Kljub temu je bil razvoj Indije in Kitajske vendarle bolj odvisen od razmaha poljedelstva in njegovih presežkov kot pa od


80

povezav, ki jih je stkala zunanja trgovina. Pri svoji širitvi sta Indija in Kitajska razvili različni gospodarski in politični ureditvi, s katero sta povezali pridelovalce in jemalce presežkov. O vsaki bomo zato spregovorili posebej. Nato si bomo ogledali še jugovzhodno Azijo, območje, na katerem so se prekrižale poti med Indijo in Kitajsko.

Indija

Naš opazovalec bi na popotovanju po Indiji leta 1400 naletel na številna razdejana mesta. Leta 1388 je v severno Indijo vdrl Timur in porazil vojsko turško-afganskih sultanov. Leta 1398 je izropal Delhi, poklal prebivalce in odpeljal sultanski zaklad domov v Transoksanijo. Politične razmere v severni Indiji so bile nato še dolgo zmedene, čeprav je sredi 15. stoletja nova afganska dinastija počasi znova vzpostavila vsaj malo oblasti.

Če bi se naš popotnik odpravil po indijskih vaseh, bi ga presenetila starodavna delitev prebivalstva na dedne kaste. O značilnostih kast je poročal makedonski poslanik na dvoru Čandragupta Maurja že leta 300 pred našim štetjem; na začetku 16. stoletja jih je na dolgo opisal Portugalec Duarte Barbosa, ki je spremljal Magellana na poti okoli sveta. (Beseda kasta je prišla do nas pravzaprav prek portugalske oblike casta.) Kaste imajo potemtakem v Indiji dolgo zgodovino, in so oblikovale razmerja med ljudmi na podcelini že pred prihodom Evropejcev in po njem. Zato je prav, da si jih ogledamo malce podrobneje - vendar v procesu: kaste so namreč vplivale na spremembe in se s spremembami tudi same spreminjale.

Koren indijske besede za kasto je dzati, iz dlan, roditi; v sebi nosi pomen rodu od skupnega prednika. Pojem skupnega potomstva je lahko priklican na različnih ravneh - razširjene družine, rodu, sorodniških rodov na krajevni ravni, grozda rodov na širšem območju, pa tudi na ravni najširše kategorije, varna, kjer so vse enote razvrščene v štiri hierarhične rede z najnižjo, negativno kategorijo izobčenih ali nedotakljivih. Ko govorimo o posamezni


ravni, je ta odvisna od interesov v posameznih okoliščinah. V enih okoliščinah se lahko ravni pomešajo ter omogočijo pripadnost skupnosti in zavezništvo; ko se okoliščine spremenijo, je lahko ločnica med njimi še bolj poudarjena (Beteille 1969: 157). Posamezni deli se tako vseskozi ločujejo in mešajo ter obenem razvrščajo. Idiom kastnega reda je idiom čistosti ali umazanosti, zaradi česar je kastni red »trden in razumen za tiste, ki živijo v njem« (Dumont 1970: 44).

Če naj skupina ljudi, povezana s sorodstvom, sestavlja kasto, se mora držati nekaterih običajev, na primer pri hrani in oblačenju, in skupnih obredov. Če se želi en del ločiti od drugih, mora razviti posebne navade in obrede. Če naj se dva dela združita, se njuna združitev izrazi z zlitjem običajev in obredov. Čeprav vodilna ideologija trdi, da je ureditev negibna, je v njej v resnici precej prožnosti in gibljivosti. Ker je članstvo v kasti povezano z gospodarsko in politično oblastjo, dejanja enega segmenta vplivajo na vse sosednje. Gibljivost ene kaste zato zavirajo nasprotna prizadevanja drugih kast. Kljub temu so se eni segmenti opazno vzdignili v hierarhiji, drugi so pa zdrsnili navzdol. Sistem, naposled, dopušča tudi zunanje člane. Novi osvajalci so, pomenljivo, tik pod vrhom hierarhije, kot kšatrija ali vojaška kasta; in tudi nehindujske etnične skupine imajo v sistemu svojo lastno kategorijo.

Če bi radi razumeli, kako v resnici delujejo kaste, si moramo poleg sorodstvenega sistema in obrednih posebnosti ogledati predvsem njihovo politično ekonomijo. V vsaki od pokrajin sta bili oblast in gospostvo v rokah grozda rodov s poglavarskim rodom v sredini. Najmočnejši rodovi so se poročali med seboj in si tako krepili vodilni položaj v pokrajini. Položaj so razkazovali z obredi, čeprav so imeli v rokah tako politično kot obredno oblast. Po vaseh so gospodarsko in politično življenje nadzorovali zemlje-posestniški in vojaški člani vodilne kaste. Na ravni celotne pokrajine je dajala vodilna kasta vladarja (radža), tako da je pokrajina politično delovala kot nekakšno »majhno kraljestvo« (Dumont

81


82

1957). Kraljestva so bila velikokrat del večje države. Z vzponom radževega političnega ugleda v državi se je povečal vpliv vodilne kaste v pokrajini; njegov padec je ogrozil položaj in solidarnost vodilne kaste in njenih delov vse do vaške ravni.

V idealnih razmerah so najvišjo stopnjo v kastnem redu zasedali sorodniški grozdi duhovnikov ali brahmanov. Bili so nosilci dharme, vesoljnega reda, vrednot in načel (Dumont 1970: 68). Ker so bili utelesitev najvišje stopnje obredne čistosti, niso umazali nikogar pod seboj, lahko so jih pa umazali vsi drugi. Izvajali so verske obrede in razsojali o primernem vedenju po starih sanskrtskih besedilih. Kaste ali segmenti kast na nižjih klinih na lestvici čistosti, ki bi se radi povzpeli navzgor, so se pri svojih navadah in obredih pogosto zgledovali pri brahmanskem vzoru in so potrditev za uspeh iskali pri brahmanskih duhovnikih. Zato so se brahmanski vzori razširili po lestvici kastne razslojenosti navzdol (Srinivas 1961: 1. poglavje). Posnemanje duhovstva pa ni bila edina pot za dosego višjega položaja; posnemali so tudi vojaške in trgovske vzore.

Medtem ko je bila brahmanska stopnja jamstvo obredne čistosti, je kšatrija ali vojaška stopnja pomenila oblast. V nasprotju z duhovniško dharmo je bilo kraljestvo vojakov artha - moč, dobitek, koristoljubnost (Dumont 1970: 66). Ker pa moč daje oblast, je stopenjsko in segmentarno ureditev držala skupaj pravzaprav artha. V vasi ali svežnju povezanih vasi je domača vodilna kasta izpolnjevala vojaške naloge. V ideološkem smislu je vodilni rod ponazarjal kraljevsko vlogo na vaški ravni (Dumont 1970: 66). Kšatrijska oblast je bila torej resnična os v sistemu, in kdor jo je v tem ali onem kraju lahko izpolnjeval ah si jo vzel, je deloval kot kšatrija (Jayawardena 1971: 118). Kjer je pa bila, v posebnih okoliščinah, trgovska skupina pomembnejša od kšatrijske, so se nižje kaste potegovale za trgovski položaj (Sinha 1962). Kastno razvrščanje se je potemtakem prilagajalo spremenjenim okoliščinam oblasti in vpliva; še zlasti krajevni ali pokrajinski rodovi so to včasih izrabili in se tako okrepili ali se razširili po širšem


območju. Na državni ravni je lahko kralj celo sam prerazporejal kastni položaj (Hutton 1951: 93-97). V mestih so bile kaste največkrat manj pomembne od članstva v obrtnih združenjih (Lehman 1957: 523). In celo na vasi je bila moč vodilne kaste omejena. Kjer se je vodilna kasta pri praznovanjih, izmenjavah in obredju posebej povezala s služnimi kastami, so se druge kaste nižjega reda včasih postavile po robu in začele posnemati brah-mansko vedenje, s čimer so izrazile svoje nasprotovanje (Heester-man 1973: 101).

Najmočnejša karta v rokah vodilne kaste na vasi je bil nadzor nad vaško zemljo. Preden so Britanci v 18. stoletju izpeljali zemljiško reformo, je bilo v rabi več oblik zemljiške lastnine. Ena je bila bhajaharja, zakupna posest, kjer je bila zemlja v rokah vodilne kaste kot celota in so jo občasno prerazdelili med gospodinjstvi v skladu z nihanji njihove velikosti in potreb; kasta je radžu plačevala najemnino kot celota. Druga oblika zakupne posesti je bila patidari: zemlja je bila razdeljena med gospodinjstvi vodilne kaste na podlagi genealoškega položaja, najemnina pa je bila spet plačana kot celota. Tretja oblika je bila bighadam, kjer je bila najeta zemlja neenaka po velikosti in so zakupniki plačevali najemnino glede na velikost posesti. V predbritanski Indiji vse te oblike zakupne posesti in plačevanja dajatev državi niso bile med seboj izključujoče, ampak so se vseskozi spreminjale. Večkratno drobljenje zemlje v času ali pritisk močne države sta lahko oslabila sorodstvene vezi, tako da se je zakupna posest na podlagi genealoškega reda spremenila v razdelitev po potrebah posameznih gospodinjstev. In narobe, kadar je moč vzpenjajočega se poglavarja rodu zrastla. V ozadju vseh teh ureditev so bile pravice in obveznosti sorodstva, zahteva po pomoči ter voditeljeva zahteva po delovni sili in zvestobi sorodnikov. Pravice do zemlje so se potemtakem spreminjale v skladu z rastjo in pojemanjem takih zahtev. Ko so Indijo prevzeli Britanci, so spreminjajoča se razmerja med ljudmi razumeli kot ustaljeno obliko lastnine po evropskem zgledu in so vzpostavili po njihovem sicer liberalno lastninsko

83


84

zakonodajo, s katero so pa v resnici razveljavili prilagodljivost prejšnje ureditve.

Na vasi sta bili tudi dve kategoriji ljudi brez pravice do zemlje. Prva je bila kastna skupina, ki je zemljiškoposestniški skupini zagotavljala obrtne ali brivske storitve. Včasih je bila povezana s posameznim posestniškim gospodinjstvom, drugič je delala za posestniško kasto kot celoto. Taki vaški posli so bili lastniki orodja za svojo obrt in so zaslužili za nekakšno »zajamčeno življenje«. Po tem so se ostro ločili od sloja, ki ni imel ne orodja za svojo obrt ne pravice do zemlje na podlagi rodovnih zahtev (Meillasoux 1974: 102-103; Nevvell 1974: 487). V tisti skupini so bih bodisi kmetje brez zemlje ah zakupniki, ki so jim najem lahko poljubno odpovedali; včasih so bili tudi usnjarji za določen čas ali bobnarji. Bili so torej skupina, na voljo in ukaz vodilnemu vaškemu sloju (Mencher 1974). Sestavljali so tako imenovane kaste nedotakljivih, in njihov nizki položaj so še krepili tabuji, ki so urejali njihovo razmerje do višjih kast. Porazdelitev nedotakljivih kast je bila odvisna od ekoloških dejavnikov. Zgoščene so bile zvečine na gosto naseljenih in namakanih območjih na indsko-gangeški planjavi na severu ter na rodovitnih obrežnih ravnicah na jugu, kjer so bili njihovi člani največkrat poljedelski delavci. V bolj suhih in bolj goratih predelih so posestniki obdelovali zemljo sami, in tudi obrtniki so velikokrat izšli iz revnejših posestniških gospodinjstev. Kadar so se viri skrčili, so vaški posestniki tu in tam celo pregnali nedotakljive delavce iz vasi (Nevvell 1974: 487^188). Kjer so jih pustili, so v prvi vrsti delali po nalogu vaških posestnikov in so se podrejali njihovim ukazom.

Celotno zgradbo indijske družbe - ki je sicer celičasta in seg-mentarna, vendar obenem zmožna navezovanja vezi med celicami in segmenti - najboljše razumemo v primerjavi z indijsko politično ekologijo. So vsaj tri Indije: ravninska Indija ob reki Ganges; Indija ob morskem obrežju; in dekanska Indija na osrednji gorski planoti. Gangeška Indija je območje obilnega deževja in intenzivnega gojenja riža. Zgodovinsko je središče nastanka indijske


države; tamkaj je imela med letoma 322 in 185 pred našim štetjem sedež država Maurjev, tamkaj so med letoma 300 in 600 našega štetja vladali Gupti. Primorska Indija obsega vrsto rečnih izlivov in morskih obrežij, na primer Andrah in Tamilnad na Koromandij-skem bregu ter Keralo (na Malabarskem bregu), Konkan in Gudžarat na zahodu. Tamkajšnja obmorska pristanišča so bila od nekdaj središče čezmorskega trgovanja na daljavo. Tretjo Indijo -Dekan - ločuje od prejšnjih dveh veriga hribovij in gorovij. Od gangeške ravnice jo na severu ločujejo gore, kjer še zmerom živijo govorci avstroazijskih jezikov, od obrežnih nižavij pa dve gorski verigi, Zahodni in Vzhodni Gati. Sam Dekan je suha planota; poraščen je z grmičjem, prevladujoči pridelki, na primer proso, so prilagojeni suhim razmeram. Riž in druge poljščine včasih gojijo z namakanjem z vodo iz redko posejanih jezerc ah »bazenov«, vendar se ti največkrat izsušijo prav tedaj, ko je voda najbolj potrebna, zaradi česar na planoti občasno primanjkuje hrane.

Indijski polotok je danes eno najgosteje naseljenih območij na svetu, gosta poselitev in poljedelska intenzifikacija, ki jo je omogočila, pa sta napredovali le počasi in s presledki ter sta vmesne predele prepuščali nabiralcem hrane in samozadostnim poljedelcem. Ko so se pokazale močne centralizirane države, so spodbodle krčenje zemlje, namakanje, rudarjenje pod zemljo in naseljevanje mejnih predelov s skupinami naseljencev ali brah-manskih združenj. Politična združitev pa se je uresničila le poredko, pod Maurji in Gupti, in še tedaj le na gangeški ravnici. V drugih časih in na drugih območjih je bila prevladujoča politična enota še zmerom »majhno kraljestvo«, pokrajina, ki ji je vladal radža iz vodilnega rodu, ta je pa imel na splošno premalo moči, da bi spodbodel ljudi k poljedelski širitvi. Vrh tega je bilo namakanje na Dekanu mogoče le s poredko posejanimi zbiralniki, zaradi česar se je poselitev razpršila, ne pa zgostila okrog vodnega jedra. Naseljevanje in razdrobljenost naselbin v ugodnih, vendar redko posejanih ekoloških otočjih sta tako še povečevali razpršenost in decentralizacijo. Vrzeli med naseljenimi predeli so po navadi

85


86

ostale v rokah rodovno urejenih skupin, ki so sovražile vsiljive države. Širitev indijskega kulturnega območja je bila potemtakem povsem drugačna od kitajskega zgleda. Kitajska se je razširila z napredovanjem povezanega vodnega jedra, pri čemer je požigal-niške poljedelce izrinila v jugozahodna gorovja. Indija se je, narobe, razvila tako, da je posrkala različna ljudstva in jim dodelila poseben položaj v širši kastni mreži.

Nasprotna utež nenehnemu drobljenju so bili brahmani. Vsako posamezno krajevno enoto zemljiških posestnikov, obrtnikov in delavcev so držali skupaj krajevni obredi in čaščenja »malega« izročila, podprti s sklicevanjem na sveta sanskrtska besedila. Ake-falne etnične skupine so lahko postale del širše kulturne mreže, če so potrdile svoje poglavarje kot vojščake, če so dale svoje ženske zamož brahmanom in če so prevzele sanskrtske obredne navade -vse to se dogaja še danes, ko se člani »plemen« spremenijo v hin-dujce, ko sprejmejo brahmansko oblast. (Prav hribovska »registrirana plemena« z avstroazijskim jezikom so edine etnične skupine, ki še do danes niso priznale, »da gre prvenstvo verskega razlagalca in učitelja brahmanu /duhovniku/, ne pa njihovim članom« /Cohn 1971: 19/.) Brahmani so poleg tega pogosto vpeljali nove poljedelske postopke, na primer plug in nove poljščine, in bili vez s širšimi trgovskimi in tržnimi mrežami. Kralji in prizadevni vladarji so jih radi vabili, naj se naselijo v njihovi vasi, in so jim dodelili zemljo (Kosambi 1969: 171-172).

Brahmansko prevlado in razširitev kastnega vzorca čez podeželske in vaške predele lahko torej razumemo kot odgovor na ekološko in politično decentralizacijo. Organizacijsko sta povezali tako člane vrhnjih kast - duhovnike, vojake in trgovce - med seboj kakor tudi krajevne kastne segmente teh slojev s krajevnimi združenji obrtnikov in odvisnih kmetov. Bili sta, po Heesterma-novih besedah, »reveževa rešitev cesarstva« (1973: 107). Frederic Lehman je dejal, da so s kastnim modelom pripeljali na indijsko podeželje organizacijsko mrežo in kulturne izkušnje, s katerimi so


se postavili po robu dolgim obdobjem nereda zaradi »dolgotrajnih zlomov učinkovite osrednje oblasti« (1957: 151-152).

Podeželska kastna zgradba ni klonila pred zaporednimi napadi tujih osvajalcev v prihajajočih stoletjih. S stepnega pasu severno od varovalnih gorovij so se na indijsko ravnico druga za drugo valile čete prihodnjih vladarjev, vselej po poti, ki je iz Balkha (Baktrije) vodila čez prelaze v Pandžab. Za vzhodnoiransko govorečimi Saki in Kašnani v prvih treh stoletjih našega štetja so prišli mongolsko turški Eftaliti (Jetajci) v 5. in 6. stoletju, in ena njihovih skupin, Gudžarati, je ostala in dobila ime radžputi (dobesedno »kraljevi sinovi«). Za njimi so prišli poiranjeni Turki (Gaznavidi) v 11. stoletju, Afganci iz Herata (Kuridi) v 12. stoletju, dinastija turških kuridskih sužnjev na začetku 13. stoletja, Timurjevi poiranjeni Turki v poznem 14. stoletju in Afganci v 15. stoletju.

Leta 1525 je Babur, Timurjev potomec, prepustil Transoksanijo zavojevalskim Uzbekom in se lotil Indije. Premagal je afganske in hindujske radžputske nasprotnike in se postavil za prvega v vrsti vladarjev, ki so združili večji del Indijske podceline in ji vladali, dokler je niso prevzeli Britanci. Mogulska (mongolska) dinastija pa je bila vendarle le zadnja v vrsti elit, ki so prišle s pašniškega pasu v notranji Aziji. Še zdaleč ni ponazarjala »tradicionalne Indije«, kakor so jo opisovali, ampak je svojo na novo privojevano oblast oprla na starejše in trdnejše družbene konstelacije.

Kitajska

Na vzhodnem koncu stare svilne ceste, na Kitajskem, bi bil naš popotnik priča še enemu velikemu obdobju nenehnih interakcij med nomadi na severni in stalno naseljenimi poljedelci na južni strani velikega kitajskega zidu. V prejšnjih stoletjih so Kitajsko večkrat zapored napadli severni »barbari«. Na začetku 11. stoletja je mongolsko govoreča elita Kitanov (Liaojcev) iz Džehola zavzela Kitajsko severno od Rumene reke. Že čez nekaj let so Ki-tane nato zamenjali tunguški Džurki s pragozdnega pasu današnje

87


Sajenje vodnega riža. Pokrajina Sečuan na Kitajskem. Bruno Barbey, fotografija, 1960.

88

obmorske pokrajine v Sovjetski zvezi; Džurki so potisnili mejo kraljestva vse do jangcekianških bregov. Ob koncu stoletja so Džingiskanovi Mongoli potolkli tako Džurke na severu kot kitajsko dinastijo Sungov, ki je še zmerom vladala južno od Jang-cekianga, in prekoračili verigo severnih hribovij vse do vrat Bhama v Burmi in Hanoja v Vietnamu. Mongolski knezi so se nato začeli spopadati med seboj. Okoli leta 1370 je ustanovitelj dinastije Mingov nekako pregnal Mongole nazaj v Mongolijo in dokončno zapečatil mongolsko prevlado na Kitajskem. Leto 1400 bi bilo potemtakem leto ponovnega kitajskega vzpona v obdobju zgodnjih Mingov.

Čeprav so Kitajsko sicer vseskozi napadali s severa, je bila kulturno območje z izrazito nepretrganostjo - Hegel jo je poimenoval dežela ponavljajočega se načela. Strateški pogoj za nepretrganost je bila, kakor je pokazal Kari Wittfogel, pomembnost hidravličnih naprav za delovanje kitajske države. V bistvu je šlo za dve vrsti


vodnih del: prekopi in namakalni jarki so dajali vodo poljem, veliki jezovi in zapornice so varovali naseljena območja pred poplavami. Pozneje so se razvili še prometni prekopi, ki so omogočali prevoz žita po širšem območju. Prve znane velike vodne naprave so bile zgrajene v poznem obdobju dinastije Džou (okoli 500-250 pred našim štetjem), ko so začela politična gospostva srdito tekmovati med seboj. Najpomembnejši je bil hidravlični kompleks, s katerim so namakali čengtujsko planjavo v Sečuanu (3500 kvadratnih milj) in vejpejsko planjavo v Šensiju (1000 kvadratnih milj). Je iz časa pred vzponom združenega kitajskega cesarstva pod dinastijo Čin (221-207 pred našim štetjem) in je bil nemara pomemben kot podlaga za njegovo učvrstitev. V obdobju Činov so začeli kopati tudi prometne prekope, vendar so se pomembno razširili šele pozneje, v 7. stoletju našega štetja. Vzdrževanje in širitev hidravhčnih naprav je bila ena najpomembnejših, če že ne najpomembnejša naloga kitajske države. Razporejanje delovne sile in davkov v take namene je bila njena poglavitna skrb, in padec te ali one dinastije povezujejo s tem, da ni znala preusmeriti virov k takim nalogam (Wang 1936).

Od 7. stoletja naprej se je kitajsko bogastvo povečalo zaradi poljedelske kolonizacije območja južno od reke Jangcekiang. Pomembne novosti pri pridelovanju riža z namakanjem - ne le vpeljava in razširitev hidravličnih naprav, ampak tudi izpopolnjeno orodje in tehnike pri pripravi tal ter izrazitejša raba gnojila - so se pokazale v južnem Kiangsiju in Čekiangu. Od tam se je pridelovanje vodnega riža razširilo proti jugu. Širitev je podprla sun-govska dinastija, saj je izgubila območja severno od Jangcekianga in je zato kratko malo morala zvečati donosnost na zmanjšanem ozemlju. Zaradi večjih pridelkov se je močno zvečalo prebivalstvo, večje število ljudi pa je po drugi strani omogočilo večje pridelke. Prebivalstvo na jugu se je več kot podvojilo med letoma 606 in 742 našega štetja ter nato še enkrat med letoma 742 in 1078 (Elvin 1973: 206, 208). V tistem času so Kitajci (ki so se sami imenovali Hani v primerjavi z drugimi etničnimi skupinami)

89


Hanska razširitev na južno Kitajsko.

vsrkali nehansko prebivalstvo južno od Jangcekianga ali ga izrinili na območja, kjer je bilo intenzivno gojenje riža težavno. Miaojce, ki bi jih svoj čas našli ob spodnjem srednjem Jangcekiangu, so tako izrinili v Junan, Sečuan in Kvejčov; Jaojce, ki so prej živeli v hribovitih pokrajinah ob vzhodnem bregu, so pregnali v njihova današnja bivališča v Kvejčovu. Na tamkajšnjih območjih, kjer intenzivno pridelovanje in kitajska uradniška ureditev nista imeli podpore, so zato prevladovali domači poglavarji in požigalniško poljedelstvo (Fried 1952).

Ne smemo misliti, da so vse namakalne ureditve zgradili pod okriljem države. Večino namakalnih naprav ob spodnjem Jangcekiangu, na primer, so postavili bogati posestniki. Kljub temu

90


smemo domnevati, da so posebne hidravlične zahteve kitajskega poljedelstva vplivale na razvoj značilnega kitajskega uradništva. Marsikatera naloga, ki jo je spodbodla država, med drugim nadzor vodnih kompleksov, je namreč presegala zmožnosti krajevnih ali pokrajinskih aristokratov ali zvez. Ko je država ustanovila združbo uradnikov, si je zagotovila delovno silo državnih uslužbencev, ki so lahko izpeljali naloge na državni ravni in zavrli sredobežni vpliv krajevnih imetnikov oblasti.

Takim uradnikom včasih pravimo mandarini. Izbrali so jih iz vrst nižjega plemstva. Njihov kitajski naslov je sen si ali učenjak s prepasico. Prepasica je bila znak opravljanja cesarske službe; učenost je pomenila poznavanje kitajskih klasikov. Opravljanje službe je bilo v teoriji samo dosmrtno in ni bilo dedno. Do konca življenja je bil uradnik tako oproščen tlake in dajatev, izvzet izpod sodnega nadzora krajevnega sodnika in se je smel udeleževati cesarskih verskih obredov. Vzgoja olike in ideologije se je opirala na študij klasikov - še zlasti izrekov in zapisov Konga Fuzija (Konfucija): ta je zagovarjal ohranjanje primernih družbenih odnosov, kakršne najboljše uteleša ideal »odličnika«. Konfucijska besedila, zapisana v času, ko je plemstvo prepuščalo oblast vzpenjajočemu se srednjemu razredu, so upodabljala plemski slog vedenja, kakršno naj bi prevzeli tako plemiči kot zaslužni meščani. Ljudje, vzgojeni v takem vedenju, naj bi se ravnali po versko potrjenih običajih (li) ter v sporih razsojali v skladu z običaji in ne pozitivnim pravom (fa).

Čeprav je razred cesarskih služabnikov iz časa prvih činovskih cesarjev in je nemara še starejši, je njegov pomen zrastel šele med 7. in 9. stoletjem, ko so vladali Tangi, ki so se z njim postavili po robu oblasti plemenitih družin. Okoli leta 1000 so si mandarini že pridobili precej gospodarske in politične moči. Marsikateri je postal velik in mogočen posestnik ter je obdeloval posest s tlačansko delovno silo, bil oproščen dajatev in je svojo uradniško službo lahko predal potomcem z dedno pravico (jiri). Tako kot si je plemstvo v prejšnjem času okrepilo svoj položaj z ustanovitvijo družin,

91


92

ki so prehajale z očeta na sina, si je tudi nižje plemstvo, opasano z mandarinsko prepasico, počasi ustvarilo mogočne družinske posesti pod vodstvom elite uspešnih članov. Patrilinearni rodovi so imeli v svojih rokah podedovane dvorce, ozemlja in pokopališča, in so razsojali o notranjih sporih. Skupne koristi so branili pred zunanjimi vsiljivci ter povečevali svoje vplivno območje z zakonskimi zvezami in političnimi vezmi. Se posebej so bile izraziti na kitajskem jugu, kjer so bili pogosto na čelu kolonizacije. Najmočnejši kitajski rodovi namreč izvirajo iz sungovskega časa, strateškega obdobja poljedelske širitve južno od reke Jangcekiang (Hu 1948: 12-13). Zato ni čudno, da so si po obnovi kitajske vlade v 14. stoletju mingovski in čingovski cesarji zelo prizadevali, da bi obrzdali in zmanjšali čedalje bolj neodvisno moč man-darinov. Prvi poskus je iz obdobja dinastije Ming, ko so preklicali dedno pravico jin in vpeljali obvezni cesarski izpit za vse, ki so se potegovali za cesarsko službo. Šele v 18. stoletju so Čingi - man-džurska dinastija - nato oslabili mandarinsko oblast nad zemljo in odpravili tlačanstvo.

Potemtakem nam mora biti jasno, da mandarinski omikanci niso bili ne razred filozofskih kraljev, živečih le za višje ideale, utelešene v državi, in ne zgolj razred krajevnih zemljeposestnikov. Njihova naloga je bila, da so ustanove, ki so delovale na državni ravni, povezali s krajevnimi in pokrajinskimi oblastmi. Njihov položaj je bil zato vselej protisloven in se je spreminjal v skladu s tem, ali je zmagovala vsezajemajoča država ali pa so prevladale krajevne koristi.

Tako kot sta se v času spremenili vloga in narava učenih man-darinov, sta se spremenili tudi vloga in narava kmetov. Država Činov, ki je leta 221 pred našim štetjem prvič združila Kitajsko, je vpeljala tudi zakonodajo, s katero so kmetje postali lastniki zemlje v zameno za dajatve, tlako in vojaško službo, ki so jih poravnali neposredno državi in ne vmesnemu plemiču (Wittfogel 1931: 50-51; Lattimore 1951: 441-442). Lattimore je poudaril, daje s tem nastala tudi skupina ljudi brez zemlje, gibljiva delovna sila, vselej


na voljo državi (1951: 441^442). Politika širjenja svobodnega kmetstva se je nadaljevala tudi v času dinastij Hanov, Suijev in zgodnjih Tangov, ko je bila kmečka milica hrbtenica vojske. Velika posestva so dostikrat zaplenili, zakonodaja, naklonjena bolj pravični porazdelitvi zemlje, ni bila izjema.

Od sredine 8. stoletja naprej pa se je taka zakonodaja počasi porazgubila, in število velikih posestev se je hitro povečalo. Kmečka milica je zamrla, kmečke oprostitve dajatev so bile odpravljene. Zato se je marsikateri kmet obvaroval dajatev tako, da seje zavezal zemljiškemu gospodu, ali je moral prodati zemljo, da je lahko preživel. Druge so prisilili v tlačanstvo. Čeprav so poznali tudi suženjstvo, je vselej zajelo le majhen delež prebivalstva (Wilbur 1943: 174; Elvin 1973: 74, op. 1). Tlačanstvo sije nadelo dve obliki. Prva so bili zakupniški tlačani, ki so se zavezah služiti temu ali onemu gospodu; njihov položaj je bil deden in so jih lahko kupili ali prodali. V teoriji so smeli imeti tlačane le mandarini s prepasico, v praksi so si pa tudi zemljiški posestniki brez pre-pasice nekako omislili tlačane na podlagi izmišljenega zakonskega prevzema. Druga skupina so bili zakupniki, ki so bili privezani na zemljo in so bili na prodaj z zemljo, ki sojo obdelovali. Okoli leta 1400 je bila prevladujoča zemljiška oblika posestvo, ki gaje obdelovala tlačanska delovna sila (Balasz 1964: 125; Elvin 1973: 7 9 -80). Šele precej pozneje, v tridesetih letih 18. stoletja, za časa mandžurskih Čingov, so tlačanstvo naposled odpravili. Zaradi čedalje slabšega izkupička v poljedelstvu v 16. in 17. stoletju ter boljših priložnosti za dobiček drugje so zemljiški posestniki preusmerili svoja vlaganja drugam. Zato se je delež kmetov, lastnikov zemlje, spet povečal, vendar v drugačnih okoliščinah od tistih, kakršne so v času zgodnjih kitajskih dinastij spodbodle nastanek svobodnega kmetstva.

Okoli leta 1400 so se začela kitajska razmerja z zunanjim svetom spreminjati. V prejšnjih časih so trgovske in verske vezi povezale nebeško kraljestvo s sosedi. V času Tangov (618-906 našega štetja) so se povečali stiki z Indijo, in Kitajska je odprla vrata

93


94

budističnim vplivom z juga. V času Sungov (960-1279 našega štetja) se je močno razširila trgovina z južnimi morji. Med mongolsko vlado (1280-1367) je Kitajska navezala stik z Zahodom, ko je odprla stare svilne poti in na Kitajsko pripeljala muslimanske, krščanske in judovske trgovce. (Kitajski admiral Čeng ho, ki je s cesarskim ladjevjem zaplul v Indijski ocean in do afriških bregov, je bil musliman.) Poleg tega so imeli mongolski vladarji za pisarje in svetovalce rajši Ujgure in nestorijanske kristjane, s čimer so zmanjšali vlogo konfucijevskih mandarinov.

Ko so leta 1367 izgnali Mongole in so se oblasti polastili Mingi, se je tok, ki je Kitajsko močneje povezoval z zunanjostjo, zasukal v nasprotno smer. Kitajska se je zgrbila vase in pretrgala zunanje vezi. Nemara je bila to posledica domačijske narave samih Mingov, ki so se hoteli po štiristo letih tujega vdora vrniti h kitajskim koreninam. Tak preobrat je bil po godu mandarinom, saj se je njihov vpliv pod Mongoli skrhal in jim je zasuk v zunanji politiki obetal koristi. Kitajska je seveda zabredla v gospodarske težave; po vrhuncu pred mongolskimi vdori je začelo prebivalstvo upadati. Zasuk je bil mogoče posledica, kakor je dejal Mark Elvin (1973: 298 in naprej), začetka tehnološkega zastoja, ko sta tehnika in organizacija že dosegli mejo produktivnosti, mogočo pred industrijsko revolucijo. Nova dinastija je seveda hotela zavarovati kitajske severne meje, zato je zbrala velikansko vojsko in zgradila veliki prekop, ki je povezal sever in jug in po katerem je preskrbovala čete. Zaradi take strategije so prišle bolj v ospredje notranje vodne poti na škodo morskih, ki so jih tedaj napadali japonski gusarji in njihovi kitajski pomagači. Za časa Mingov se je Kitajska tako umaknila vase in se utrdila, s tem pa opustila iskanje novega in neodkritega. Obrazec seje spremenil šele v 17. stoletju. Koalicija tunguških džurških klanov iz Mandžurije je z mongolsko pomočjo in kitajskimi pomagači postavila na prestol mandžursko vlado zadnje cesarske dinastije, Cingov.


95

Jugovzhodna Azija

Na stičišču Indijskega oceana in kitajskih morij ležijo polotoki in otoki jugovzhodne Azije, križišče indijskega in kitajskega kulturnega območja. Leta 1400 je bilo pod indijskim in kitajskim vplivom. Vpliv je le prekril starejšo kulturno podlago, opirajočo se na požigalniško ali samozadostno pridelovanje nenamakanega, suhega riža. Tako riž še danes pridelujejo »hribovci« na celini jugovzhodne Azije in »plemenske« skupine na zunanjih indonezijskih otokih ter je temelj tamkajšnjih rodovno povezanih in hierarhično urejenih skupnosti. Naš popotnik bi naletel na take ladanške kmete, ki so še zmerom kmetovali po starem ob novih naseljencih, ki so približno na začetku našega štetja vpeljali pridelovanje riža z namakanjem in indijske ali kitajske kulturne oblike.

Indijski vpliv je bil starejši od kitajskega. Prinesli so ga verjetno indijski trgovci. Prišli so v spremstvu brahmanov, ki so s svojo obredno močjo vpeljali domače poglavarje v kasto vladarjev (ali kšatrijev). S podelitvijo obredne moči so ustvarili politično infrastrukturo, približno tako kakor že prej na Indijski podcelini.

Med letoma 200 pred našim štetjem in 200 našega štetja so se skupine naseljencev naselile na južnoazijski celini ter na najpomembnejših otokih, Sumatri in Javi. Počasi so se razrastle v mogočnejšo elito, se strnile okoli kraljevskega dvora in se preživljale z intenzivnim pridelovanjem riža ali trgovanjem. Oblika kraljevskega dvora je bila povsod dokaj podobna. Na sredini je bil božanski kralj, na pol bog; stanoval je v palači, ki je bila obenem svetišče in trdnjava. V palači so živeli oboroženi kraljevski spremljevalci in sorodniki, obrtniki in obredni mojstri. Dvor je bil vrh oblasti in hkrati simbolno osrčje vesolja. Zunaj jedra je bil svet vazalov in zaveznikov, ki so zagotavljali vire, s katerimi je središče nagrajevalo privržence in si krepilo podporo. Presežke so povečevali s postavljanjem vodnih naprav, prerazporejanjem dela in tlake ter naseljevanjem novih območij. Precejšen del presežkov so vložili v gradnjo velikanskih tempeljskih kompleksov, kakršni so Borobodur na osrednji Javi (iz 8. stoletja) ter prestolnici


Angkor Thom in Angkor Wat v Kambodži (iz 9. in 12. stoletja). Navzlic prizadevanjem, da bi okrepili kraljevsko karizmo - in mogoče prav zaradi izdatkov zanjo - pa so bile take države pogosto majave in so se velikokrat razkrojile zaradi dinastičnih tekmovalnosti, upora krajevnih zemljiških gospodov ali opešanja kraljevske moči.

Nizozemski sociolog J. C. van Leur je »kopenske« države v notranjosti slikovito primerjal s tako imenovanimi »pristaniškimi kneževinami«, kakor jih je poimenoval, trgovskimi pristanišči ob morskem bregu in izlivu rek. Niso se preživljala z namakanjem in tlačansko delovno silo, ampak s trgovino. Del hrane so dobila z bližnjih posestev, ki so jih obdelovali sužnji; drugo je prišlo s požigalniških polj »plemenskega« prebivalstva, ki je pošiljalo pridelek trgovskemu mestu prek svojih poglavarjev, vazalov obmorskega kralja. V takih kneževinah so imeli strateško vlogo trgovci. Zvečine so bili tujci in so živeli v ločenih četrtih v skladu s svojim etničnim izvorom; politično in trgovsko jih je zastopal poseben predstavnik. Čeprav so bili nekateri trgovci vplivni v dvornih krogih, niso nikoli postali neodvisen razred, mogoče zaradi tujega rodu in svetovljanskih nalog. Vseskozi so se podrejali knezu in njegovemu spremstvu ter se pri vedenju zgledovali pri kraljevski okolici.

Resničnost pa je bila dostikrat bolj kompleksna in križana od van Leurovega dihotomnega idealnega modela. Vsaj dvakrat so se kraljestva v »notranjosti« in pristaniška knežja gospostva zrastla v širšo zgradbo, ki je zajela obe obliki. Prva je bila država Srivijaja. Med 7. in 10. stoletjem se je razširila iz Palembanga na vzhodu Sumatre, ob pomembni trgovski poti, ki je vodila skozi Malajski preliv. Kot izrazito pomorska sila je zavzela Sumatro in večji del Jave, člana svoje kraljevske dinastije pa posadila na kmerski prestol v Kambodži. Druga taka država iz 14. stoletja je bila Madžapahit, z jedrom na vzhodu Jave. Po zgradbi je bila podobna kraljestvom v celinski notranjosti, vendar je na široko trgovala s Kitajsko, Indijo in jugovzhodnoazijsko celino. Sčasoma je zavzela

96


Javo, Sumatro, južni del Malajskega polotoka, Borneo in večino Filipinov. Okoli leta 1400 je bila na robu propada, tako zaradi di-nastičnih sporov kot zaradi kmečkih uporov zaradi prevelikih dajatev, po vzorcu, značilnem za države v celinski notranjosti. Hkrati so ji na morju pristrigli peruti kitajski vdori v južne vode in -odločilneje - vse večji vpliv islama v trgovskem svetu Indijskega oceana in Kitajskega morja. Ko je hinduistično-budistična država Madžapahit naposled propadla, so se trgovci in vladarji v pristaniščih vzdolž vsega jugovzhodnoazijskega brega pri priči spreobrnili v islam.

Leta 1400 je bilo mesto Malaka na začetku razcveta. Okoli leta 1380 ga je ustanovila druščina morskih roparjev s Sumatre pod poveljstvom enega od srivijajskih knezov, ki so se uprli Madžapa-hitu. Ob koncu stoletja se je knez spreobrnil v islam in pritegnil v mesto bogato muslimansko trgovsko skupnost s Pasaja na Sumatri. Njegovi spremljevalci so postali najvišji uradniki v novi trgovski postojanki ter so opravljali naloge poveljnika vojske, pobiralca carin in združeno službo zakladnika, vrhovnega sodnika in obrednega mojstra. V mestu so bile štiri velike trgovske skupnosti, vsaka s svojim predstavnikom: Gudžarati; Kalingi in Bengalci; trgovci z okoliških otočij; in Kitajci. Po oceni Portugalca Tomeja Piresa, ki je Malako opisal čez sto let, je imelo mesto 40.000 ali 50.000 prebivalcev in v trgovini je bilo zastopanih enainšestdeset »narodov«. Bilo je, je dejal, »tako pomembno in prinaša tolikšen dobiček, da mu po mojem ni para na svetu. Tisti, ki vlada v Malaki, drži za vrat Benetke«.

Primerna ideološka vez med muslimanskimi trgovskimi postojankami, segajočimi od pristanišč v Indijskem oceanu do filipinskih sulujskih otokov, je bil islam. Potujoči sufijski pridigarji so odnesli sveto besedo v notranjost, kjer se je islamski misticizem sinkretično zmešal z verovanji v poosebljene sile pri domačem prebivalstvu. Predvsem je pa islam podelil ideološko upravičenost novim pristaniškim knezom ali gusarskim poglavarjem, saj so kot muslimanski sultani lahko delovali kot »božja senca na zemlji«.

97


98

Verska spreobrnitev pristanišč je na novo zanetila nasprotovanje med državami v celinski notranjosti in pristaniškimi državicami, to pot odločno v korist trgovskih kraljev. Islam je naposled prevladal tudi v notranjosti. Samo na Baliju je skupina beguncev obdržala nedotaknjen prejšnji ideološki kult otoškega sveta.

Novi svet

Ne Ibn Batuta ne Marco Polo ne Čeng ho nam niso zapustili poročil o popotovanjih po Novem svetu. Kljub temu si lahko z arheološkimi, lingvističnimi in etnozgodo vinski mi pričevanji sestavimo podobo, kaj bi lahko videl naš popotnik v Ameriki v letu gospodovem 1400.

Na podlagi takih pričevanj so povezave med kulturnimi območji na zahodni polobli zelo verjetne in - ponekod - pravzaprav zanesljive. Območja z izrazitimi notranjimi podobnostmi so arheologi pred kratkim poimenovali »območja interakcij«, in sicer zato, ker je tamkajšnja velika razširjenost podobnih orodij, arhitekturnih oblik in umetnostnih slogov verjeten kazalec stikov in potemtakem družbenih odnosov. Leta 1400 lahko govorimo o dveh »izrazitih« vplivnih orbitah, kakor je dejal arheolog Gordon Wiley. Za obe območji so značilni arheološki ostanki intenzivnega poljedelstva z namakanjem vred; velike in gosto naseljene naselbine z mesti, zgrajenimi okrog veličastnih poslopij, na primer svetišč ali palač; obrtni izdelki, med drugim lončenina in tkanine, očitno narejeni za elito na visokem položaju; in kopica pričevanj o ideološki vrhnji stavbi, s katero sta orbiti z vladarsko elito na čelu razkazovali svoje cilje širšemu prebivalstvu. Prvo izrazito območje

'medsebojnih vplivov so bili osrednji Andi, kjer sta danes Peru in Bolivija. To območje je bilo v 15. stoletju srce inkovskega cesarstva; okoli leta 1400 so bili Inki sicer še zmerom zgolj skupina podeželskih povzpetnikov v državici, katere prestolnica je bilo hribovsko mesto Cuzco. Drugo območje je bila Srednja Amerika, s

: središčem v gorovjih današnje Mehike in Gvatemale ter na


99

sosednjih nižavjih. Tamkaj so v času španske osvojitve živeli Azteki in Maji. Azteke pa bi leta 1400 naš popotnik komajda opazil, saj so bili le skupinica najemnikov v službi večje države, medtem ko so bili Maji,navznoter spiti v prepirih med epigon-skimi elitami, ki so se prerekale o dediščini slavnejše preteklosti.

Južna Amerika

Strateško prizorišče poljedelskega napredka in nastanka širših političnih ureditev v Južni Ameriki je bil pas andskih gorovij, ki se raztezajo vzdolž zahodnega boka celine. Andi so sestavljeni iz visokih vzdolžnih gorskih verig, z vrhovi, ki se vzdigujejo od 15.000 do 20.000 čevljev nad visokogorskimi kotlinami, in planotami, prizorišči človeške poselitve. Na zahodu se kordiljersko gorovje spusti proti tihomorskemu bregu v ozek, na pol puščavski pas, ki ga le tu in tam preseka dolina z rečico, ki se po gorskem pobočju izliva v morje. Tako puščavski pas kot gorska pobočja so obdelovali že tisočletje - puščavo z namakalnimi jarki, gorska pobočja z velikimi umetnimi terasami in jezovi.

Za andsko območje je značilno, da morsko obrežje, gorsko znožje, visokogorske planote in stepna tundra (puna) dajejo zelo različna okolja in vire ter potemtakem zahtevajo in omogočajo različne človeške dejavnosti. Ob morju so ljudje gojiir b o m b a ž ^ blagih oazah in za gnojilo nabirali iztrebke morskih ptic*.Gorsko znožje je dajalo koruzo in paprikfj. Vispkogorjeê zagotavljalo -krompir in metllk^. Na stepi so pastirji pasli lame za meso7 in volno ter nabirali sol.: Na vzhodnem andskem .âbočju so ljudje

jojilkkokr) ter nabirali ,med, les, perje; in druge pragozdne proiz-f vode. Obenem so se dejavnosti na različnih pasovih vejjkekraf j prepletle med seboj. Mejo nadmorske višine pridelkov so lahko

• « vzdignili, "Če so jih pognojili z gnojem, ki so ga zbrali pastirji lam. Če so v nižjih predelih izkopali jezerca in odtočne jarke, niso samo izboljšali poljedelstva, ampak so povečane zaloge vode in krmil pomagale tudi govedoreji, da se je razširila v nižje ležeče kraje (Orlove 1973). Rečeno je bilo (Murra 1972), da sta bližina


različnih nadmorskih ravni in njihova medsebojna prepletenost prispevali k družbeni ureditvi pridelovalnih dejavnosti. Andsko prebivalstvo z vseh družbenih ravni - od najmanjših zaselkov, vasi, pokrajine in kraljestwaajba. cesarstva - si je prizadevalo obvladati najširši razpon ekoloških pasovna različnih nadmorskih--

_yjšinah. Tak položaj je za nameček napeljeval tudi k načrtnemu zbiranju virov z vseh pasov v rokah vrhovne oblasti, ta pa jih je nato prerazporedila po različnih pasovih. Prav to je bilo po Mur-rovem mnenju razlog za andska prizadevanja, da so ureditev menjav izoblikovali na podlagi recipročnosti in prerazdeljevanja, ne pa na podlagi proste menjave med posamezniki in trgi. V primerjavi z drugimi območji na svetu z intenzivnim poljedelstvom in državno ureditvijo, kjerjsp bili viri po navadi na prodaj na trgu, se je gibanje blaga v J^ndili najrajši pretakalo skozi roke

| hierarhično organiziranih predstavnikov političnih skupin. V času španskega prihoda je bilo celotno obrnocje~ševerno od v;

Mante v Ekvadorju vse do reke Maule v Čilu pod inkovskih vplivom, inkovska širitev pa se je leta 1400 šele komajda začela. Obdobje pred inkovsko prevlado, med letoma J000 in 1 4 7 6 ^ našega štetja, je bilo v bistvu obdobje politične'tazdrobljejiostj^. Arheologi ga imenujejo pozno vmesno obdobje, saj se je odvilo med starejšim obdobjem združenosti na eni in inkovsko združeno državo na drugi strani. Med letoma 800.in 1200 našega štetja so poskušali državo politično utrdjti.. Arheološka najdišča kažejo dva širša umetnostna sloga, od katerih je bil vsak povezan z enim mestom: s Tiahuanacom na južnem robu kotline jezera Titicaca in Warijem v ayacuški dolini v osrednjih.Andih. Tiahvanaški motivi, med drugim »bog vrat« z jaguaoevjmgpbcem in kačastim pokri-valom (pravzor i n k o v s k e ^ ter mačji bog, prevladujejo v titikaški kotlini in proti jugu v okolici Cochabambe vse do puščavskega južnega roba Atacame. Willey je predlagal, da so bih nosilci tega sloga tamkajšnji naseljenci ah mogoče njihova elita. Mesto 'VVjari ^na severu je ležalo v kotlini reke Mantaro. Na njegovo zgodnjo rast je najbfz~vpTival Tiahuanaco. Ža njegovo

100


101

vplivno območje je značilna predvsem večbarvna lončenina z emblemi tiahvanaških mitoloških likov in živali. Nosilke sloga so bile verjetno vodilne elite iz krajevnih političnih in verskih središč, od urubambske kotline do zgornjega toka Amazonke in od Ocona do Chicama ob morskem bregu. Poznejše varijske naselbine so bile pravilno načrtovane; vzor je mogoče prišel z morskega brega in je zgoden dokaz načrtnih oblik, značilnih za poznejše andske države. Načrtnost se med drugim kaže tako pri razdeljevanju hrane iz državnih skladišč po ozemeljskem načelu kot pri postavljanju nadzornih postaj vzdolž hitrih cest in v bližini pomembnih naselij.

Okoli leta 1250 našega štetja sta se obe veliki politični ureditvi razbili v več posebnih držav. Ene so se vojskovale za nadzor nad visokogorjem. Druge so obvladovale posamezne izseke morskega brega. Med njimi je bila najpomembnejša čimujska država, ki je vladala morskemu bregu na severu od Chira do Supeja. Njena prestolnica Chan Chan je ležala v dolini Moche. Po površini je obsegala vsaj šest kvadratnih milj in je bila razdeljena na deset posebej obzidanih četverokotnikov; v vsakem so bili stanovanjske zgradbe, dvorišča, podtalni vodni zbiralniki in grobovi. Zunaj elitnega središča so bila podeželska upravna mesta in številni zaselki. Po vsem kraljestvu je veliko dokazov o mogočnih utrdbah, trdnjave in središča so z vodo oskrbovali s povezanimi jarki iz več dolin. Promet je potekal po velikih hitrih cestah, po katerih so prevažali blago in obenem politično nadzorovali številne doline. Verjetno je, daje čimujska država dala ali prenesla nekatere oblike nadzora, ki so jih pozneje prevzeli Inki.

Leta 1400 so bili Inki državica na zgornjem koncu urubambske kotline; njihova dinastija je bila tedaj stara približno dvesto let. Inkovski razmah se je začel šele z devetim dinastičnim vladarjem Pachacutijem Inca Yupanquijem (1438-1471). Pot mu je utirala poklicna vojska; zavzeta območja so utrdili s cestami in nadzornimi postojankami.

Inkovsko družbo v obdobju cesarske rasti lahko opišemo kot hierarhijo, povezano v božansko inkovsko dinastijo, nosilko

f QUITO

ffio Maranon

d / {

-NC.

4 f .

^ Japurä

purüs/ (

r .

OBSEG INKOVSKEGA CESARSTVA \ \ PR£D LETOM 1200 N. ŠT. 1

200 400 f V cuzcia * 800 milje S N \ •JEZERO TITIKAKA

\ T I A H U A N A C O

X OBSEG \

INKOVSKEGA CESARSTVA

PREDjŠPANSKO OSVOJITVIJO

TUCUMAN\

i It

Andsko območje.


Vojna. Poslikana lončenina. Severno perujsko obrežje, ok. 400 n. št.

državne vere; aristokracijo, ki so jo sestavljali tako dinastični sorodniki kot krajevni vladarji, ki so se podredili inkovski vladi; skupino podeželskega plemstva na čelu zemljiškoposestniških en-dogamnih patrilinearnih rodov (ayllus); in njihove potomce. Moški so plačevali dajatve z delom pri javnih delih, v poljedelstvu in vojaški službi. Ženske so zvečine tkale, njihove izdelke so hranili v inkovskih skladiščih in z njimi nagrajevali zveste podlož-nike; tkanine so imele velikansko obredno in ceremonialno vrednost. Država je naseljevala nova poljedelska ozemlja, še posebej na območjih ob znožju gorskih verig, kjer so lahko gojili koruzo. Država je tudi vzdrževala namakalne naprave in ceste ter izredno poštno ureditev s hitrimi sli, ki so prenašali sporočila po vseh koncih kraljestva. Tisti, ki so se mirno podredili inkovskim zahtevam, so dobili svoj prostor v hierarhični in dobro urejeni ureditvi; zavrnitev je imela za posledico vojno, in uporne skupine so preselili daleč od rojstnega kraja.

Severno od Peruja se Andi nadaljujejo v Ekvador in se z ve-jastimi gorskimi verigami spustijo do nižavja ob morskem bregu. Gorske kotline v Ekvadorju so manjše in manj rodovitne kot v Peruju; podnebje pa je podobno podnebju v osrednjih Andih, in najpomembnejši poljščini sta bili andski krompir in metlika. Še bolj proti severu, kjer gorovje seže v subtropski in tropski pas, je bila najpomembnejša poljščina koruza. Za tamkajšnje območje so

103


104

značilne izredno različne krajevne mikroklime, zato je bilo pridelovanje kar se da različno, od požigalniškega poljedelstva, izbiranja prsti in postavljanja teras do namakanja z jarki. Pahljača dejavnosti je bila vselej ozka in odvisna od okolja.

Za severni rob andskega osrčja so bila značilna majhna politična gospostva s krajevnimi vladarji ali njihove zveze z vrhovnim vladarjem na čelu. V južnem Ekvadorju je bila najpomembnejša kanarijska zveza. V petdesetih letih 15. stoletja so si jo Inki zlahka podredili, že čez šestdeset let pa so se Kanarijci povezali s Španci in se otresli inkovskega jarma. V severnem Ekvadorju se je karaj-ska zveza z dednimi poglavarji na čelu upirala Inkom precej uspešneje.

Na ekvadorskem bregu se je izoblikovala zveza pomorskih mest z vrhovnim poglavarjem v prestolnici Manti. Gosto naseljeno prebivalstvo se je preživljalo z intenzivnim poljedelstvom na terasastih pobočjih in obsežno trgovino. Mantci so bili izvrstni mornarji s splavi iz balzamovih debel in so imeli najbrž pomembne trgovske vezi s Srednjo Ameriko. O obsegu tamkajšnje trgovine nam priča velikanski splav iz balzamovine, ki so ga kmalu po svojem prihodu zajeli Španci: opremljen je bil z jadri in kabino, vodila ga je posadka dvajsetih mož in na krovu je imel trideset ton razkošnega blaga.

Še bolj proti severu, v Kolumbiji, sta bili najpomembnejši državi Čibčev in Tajroncev. Čibči so živeli po gorskih kotlinah v današnji Cundinamarci in Bovaci. Imeli so dve veliki državi, s tako imenovanimi Sipi in Sakeji na čelu, in več manjših neodvisnih držav. V času španske osvojitve so vladali Sipi, potem ko so v 15. stoletju prehiteli različne tekmece in na začetku 16. stoletja premagali Sakeje. Sipovsko kraljestvo, ki je obvladovalo kakšnih 120.000 do 160.000 prebivalcev (Villamarfn in Villamarin 1979: 31), je bilo urejeno hierarhično. Skupine gospodinjstev so sestavljale glavarstvo, več glavarstev pa na pol neodvisno skupnost, podrejeno Sipom. Sipovsko prestolnico so z velikim najdiščem odkrili blizu današnje Funze; kaže, da je šlo za izredno


zgoščeno mesto s svetišči s škopnato streho, palačami, skladišči in stanovanjskimi poslopji. Gospodarsko se je država preživljala s pridelovanjem koruze, krompirja in metlike na ograjenih poljih in terasah na gorskih pobočjih. Plemstvo, ki je vodilo državo, je pobiralo dajatve od ljudstva v naravi in delu ter pridelke in tkanine prodajalo v dolino v zameno za zlato, ki ga je potrebovalo za obredno in razkazovalno rabo. Veliko je dokazov, da si je čibčevska elita razširila kulturno premoč z vpeljavo verskega kulta, ki se je opiral na privilegirano poznavanje skrivnih nadnaravnih znanj.

Severno od Čibčev v Sierri Nevadi de Santa Marta, gorovju v bližini Karibskega morja, so živeli Tajronci. Njihova politična ureditev je bila verjetno podobna čibčevski, z več na pol samostojnimi skupnostmi, ki so se združile v kraljestvo z vrhovnim vladarjem na čelu. Vladarji so živeli v velikih središčih, zgled zanja je Buritaca z dvesto najdišči. Najdišče vzdolž grebena strme gore Corea na severnem sierskem pobočju, ki je bilo poseljeno med letoma 1360 in 1650 našega štetja, zavzema dobrih tisoč ak-rov. V središču so umetelne zgradbe s stopnicami, okopi, cestami, obrambnimi obzidji in terasami, urejenimi v več četrti za stanovanjsko rabo, delo, javne naloge in versko obredje. Podlaga za preživetje je bilo intenzivno namakalno in kolobarno poljedelstvo na terasastih pobočjih, kjer so gojili koruzo, fižol, maniok, sladki krompir in čili. Izkopavanja grobov so dala imenitne glinaste in zlate izdelke.

Čibči, Tajronci in drugi prebivalci v Kolumbiji so se zapletali v neskončna vojskovanja. Vojskovanje je bilo ceremonialno in je dajalo boljši položaj, imelo je pa tudi gospodarske naloge. Kakor je opozoril Reichel-Dolmatoff, so prebivalci Kolumbije, ki so živeli na območjih z malo dežja in z le eno letino koruze, radi napadali bolj rodovitne predele z dvema ali tremi letinami na leto, zaradi česar je bila črta na zemljevidu z dvesto centimetri dežja »pravzaprav vojaška fronta« (1961: 86). Vojskovanje je poleg tega

105


106

dajalo sužnje za delo na polju in doma ter za žrtvovanja in kulinarično ljudožerstvo.

Vzorec, v katerem so se krajevne skupnosti z domačimi poglavarji povezale v večja gospostva z vrhovnim vladarjem na čelu, je bil značilen tudi za nekatera druga območja: karibsko nižavje, Velike Antile in planoto Mojos v južni Boliviji. V venezuelskem nižavju in na antilskih otokih so se tamkajšnja gospostva preživljala s pridelovanjem koruze in grenkega manioka ter z morskimi viri. Države na mojoški planoti so na obrečnih savanah, ki so jih ogradili z nasipi pred poplavami, gojile sladki maniok in koruzo. Tamkajšnje območje je bilo povezano z andskim visokogorjem. Vemo, na primer, da so mojoški trgovci zahajali v ajma-ransko deželo, kjer so zamenjevali bombažne tkanine in perje za kovinsko orodje in okrasje. Po enaki poti so andske žlahtne kovine in baker pripotovali vse do zgornjega toka reke Paragvaj, kjer so prvi konkvistadorji zvedeli o pravljičnem kraljestvu na zahodu z imenom kraljestvo velikega Moja. Po reki Ucavali je prihajalo tudi inkovsko zlato okrasje kot del trgovanja med različnimi skupinami v tropski Montani.

Vzhodno od Andov je tropski deževni gozd notranje Južne Amerike. Naseljen je bil zvečine s požigalniškimi poljedelci, ki so pridelovali grenki (strupeni) maniok ter dobivali beljakovine z lovom in ribolovom. Prebivalstvo se je na splošno povezovalo v velike, skupaj živeče enote, ki so pridobivale nove člane na podlagi pravil eksogamije in poporočnega bivališča. Mreža sorodstvenih relacij seje tako raztezala preko krajevnih skupin. Voditelji so včasih priredili vojaški pohod, prerazdelili hrano in druge dobrine ter pomagali razreševati spore, vse na podlagi soglasja. Niso pa imeli na voljo uzakonjenega orodja za uveljavljanje kaznovanja. Razmerja med človeškimi in nečloveškimi bitji, opredeljena kot mit, so bila razumljena kot razmerja med različni vrstami sil; z njimi so se ukvarjali šamani, ki so stike z nadnaravnim navezovali z uživanjem halucinogenov. Ob prihodu Evropejcev so prebivalstvo tropskega gozda zdesetkali bolezni, lov na sužnje, je-


107

manje presežkov in pravi genocid; zato je verjetno, da je bilo leta 1400 našega štetja njihovo število precej večje kot v zgodovinskih časih.

Med prebivalci tropskega gozda in Andci so bile seveda pomembne vezi. Tropski gozd je bil najbrž vir precejšnjega števila pridelkov, ki so jih uspešno pridelovali na suhem tihomorskem bregu, med drugim sladkega krompirja, sladkega manioka in arašidov. V vsej andski zgodovini so pridelke z vzhodnih pobočij, koko, perje, jaguarske kože, ribji strup in zdravila zamenjevali za visokogorske pridelke in izdelke. Prebivalcev tropskega gozda si pa Inki niso mogli podjarmiti. Vojna proti lovcem na glave Ji-varom, na katerih ozemlju je bilo veliko izpirališč zlata, je spodletela. Tudi inkovsko napredovanje proti nižje ležečim predelom na jugovzhodu se je zaustavilo na območju, na katerem so živeli Moseteni.

Visokogorski kulturni vzorci so se z osrednjih Andov vseskozi spuščali tudi proti jugu v puščavski pas severnega Čila in Argentine, najprej v tiahvanaških in pozneje v inkovskih časih. Tamkaj se je razširila reja lam, pa tudi terasno in namakalno poljedelstvo. Atakamci so bili znani po trgovanju na daljavo, ko so morske dobrine, na primer ribe in sol, zamenjevali za visokogorsko blago, na primer lamjo volno in tobak. Diagviti so sloveli po fužinarstvu; pri vdorih na njihova ozemlja, na primer na pikunško še bolj proti jugu, so Inki iskali prav dragocene kovine - zlato, srebro in baker. Inki so aravkansko govoreče Pikunče vsrkali v svoje cesarstvo, aravkansko govoreči Mapuči in Viliči na jugu pa so bili zanje nepremagljivi. Pridelovali so krompir in redili lame; povezani so bili v samostojne krajevne rodove, le ohlapno združene v zveze z vojaškimi poglavarji. V vlažnih bukovih in cedrovih gozdovih južno od reke Bfo Bio so andske ekološke in politične oblike trčile ob svojo južno mejo, in inkovska prizadevanja, da bi prodrli še naprej, niso obrodila sadov.


fe V

-SREDNJEAMERIŠKA MEJA' ;\ V(3S0-1350 fJLJST.* ^

"T TT

L Í H O P Í J Í v \ . KANJON C H A C O ^ \ . V / ; J , \ /

> ^ \^¡¡KV?GRANDEPUEBCÖS""",-'/ ~'<~"y r K ¿ Ó K A M I « A ^ / 6 ! / ( ^ A \ V " \ \ / - r > f /

V \ A / | \ | A a A ^ G f l A N D E S \ \ S , ^ ^ ^ ^ ^ N \

W % P E . . ~ > 4

C H ^ H I H Í r k | ' p ^ < ^

trgomlapotlln U Q U _ drugi družbano-fcuttuml ^

m tu« T^^tt^f^™™™/

- A .

Srednja Amerika.

Srednja Amerika

Še na večjo politično razdrobljenost kakor na andskem območju bi naš popotnik naletel leta 1400 v Srednji Ameriki. Teotihuacan, pomembno središče v mehiški kotlini, je v 1. stoletju našega štetja zavladal širokemu območju, segajočemu proti jugu vsaj do Kaminaljuya v bližini današnjega Ciudada de Guatemala in Tikala v osrčju gozdnatega Petena. V času vrhunca je mesto Teotihuacan pritegnilo na svoje obzidano območje kakšnih 150.000 do 200.000 ljudi in je tako domala izpraznilo svojo okolico. Poljedelska tehnologija, na katero se je opiralo, je najbrž obsegala namakalne kanale in intenzivno izsuševanje bližnjih aluvialnih jezerskih obrežij. Nadzorovalo je najpomembnejše rudnike obsidiana, in v mestu je bilo več delavnic, v katerih so izdelovali

108


109

orodje iz te kamnine. Kljub temu se je velikopotezna teotihvakan-ska ureditev okoli leta 700 našega štetja sesula.

Razlogi za propad niso najbolj jasni. Ko je poljedelska donosnost dosegla kritično mejo rasti, so se verjetno skrhali verski in politični vzvodi, s katerimi so nadzorovali prebivalstvo. Ljudje so se množično izselili nazaj na podeželje v manjša naselja v bližini domačih polj. Hkrati je, kot kaže, zaškrtalo tudi v trgovini. O tem nam pričajo premiki vojaških tolp navzven, proti severu k virom turkizov ter proti jugu na ozemlja z dragocenim perjem, zlatom in kakavovimi zrni, tedaj najpomembnejšim pripomočkom denarne menjave.

Padec Teotihuacana je potegnil za seboj razkroj majevskih mest v petenskih tropskih gozdovih. Tudi ta so nemara trčila ob tako ali drugačno kritično mejo rasti svojega izsuševalnega poljedelstva. Verjetno se je tudi tam prebivalstvo preveč zgostilo v mestnih okoljih. Ali pa jim, kakor je predlagal Rathje, pridelovalci obsidiana in bazalta na obrobju majevskega območja morda niso več hoteli pošiljati teh izdelkov (ki jih v majevskih središčih ni bilo) v zameno za verske odpustke; ampak so tržno menjavo dragocenih dobrin poskusili rajši vzeti v svoje roke.

Po padcu Teotihuacana so si dediščino mesta prisvojile različne vojaške elite, mahajoče z najrazličnejšimi simboli politične legitimnosti. Nasledniške države so se skosale za plen in se razširile navzven na lovu za novimi obzorji. Za kratko se je težišče na srednjeameriškem kopnu premaknilo proti severu, po vsej verjetnosti v Tulo v Hidalgu zunaj mehiške kotline. Tula je postala prestolnica tolteškega kraljestva; le-to pravzaprav ni bilo strnjeno »cesarstvo«, ampak rajši središče skupin vojščakov, trgovcev, poljedelcev in duhovnikov, ki so izrabili tolteško ime in simbole kot dovolilnico za osvajanje in naseljevanje. Nekaj skupin se je preselilo še bolj proti severu in razširilo poljedelstvo v suhi pas severno od mehiške planote. Tolteški naseljenci ali trgovci so na lovu za turkizi, galunom, soljo, kadili in surovim bakrom prišli nemara vse do današnjih jugozahodnih Združenih držav.


Zidna poslikava v Svetišču vojščakov, Chichen Itzd, Jukatan, ok. 1200 n. št. Upodobljeni so vojščaki v čolnih, vaščani pri vsakdanjih opravilih in

darovanje (na desni zgoraj).

Druge skupine so se napotile proti jugu in zavzele Nikaragvo, gvatemalske hribe in Jukatan. Na Jukatanu je v 12. stoletju zavladala vojaška tolpa čontalsko govorečih Putunov s tabaskov-skega nižavja in premaknila prestolnico v Chichen Itzo. Premik je bil nemara poskus, da bi obvladali trgovino, ki je prevažala sol, bombažno blago, med, kopalovo kadilo in sužnje iz Tabasca v Honduras ter se vračala s kakavom, zlatom, žadom in obsidianom iz osrednje Amerike. Putuni so bili, kot kaže, zavezniki visokogorskih Toltekov iz Tule. Ko je po letu 1200 našega štetja Tula propadla, je propadla tudi Chichen Itza, ki so jo nadzorovali Putuni. Ena veja Putunov se je preselila v novo središče Majapan, sredi 15. stoletja je pa tudi to propadlo in se umaknilo množici vojskujočih se državic.

Tudi v sami mehiški kotlini, osrčju Srednje Amerike, bi bil naš popotnik leta 1400 priča sporom in zdraham med petimi mestnimi

110


državicami s posebnimi in neodvisnimi vladajočimi elitami. Moč ene od mestnih državic, Azcapozalca, v kateri je vladala skupina otomijsko govorečih Tepanekov, je tedaj rastla iz dneva v dan. Zato v tistem času najbrž nihče ne bi mogel prerokovati, da bodo mesto čez komaj trideset let podrle azteške roke, saj so bili Azteki (sami so se imenovali kolhijski Mehiki) tedaj le trop najemnikov v tepaneški službi.

Severna Amerika

Po letu 1000 našega štetja sta dva tokova srednjeameriških vplivov pritekla tudi v Severno Ameriko. Prvega so nemara prinesli »Tolteki«, ki so se naselili in trgovali na suhem jugozahodu. Novi prišleki so tamkaj vtisnili svoj pečat Hohokamom, ki so živeli na namakanih kmetijskih zemljiščih v dolini reke Gila, in Anasazijcem s Koloradske planote, ki jih poznamo po velikih stavbah za več gospodinjstev in so se preživljali z intenzivnim namakalnim in terasnim poljedelstvom. Večina značilne jugozahodne obredne umetnosti je s konca tolteškega obdobja (iz okoli leta 1300), in je najbrž mešanica srednjeameriškega čaščenja deževnega boga in domačega verskega izročila (Kellev 1966: 107-108). Kmalu seje meja stalno naseljenega življenja sunkovito skrčila, saj so ljudje zaradi vse večje sušnosti in vse pogostejših vojn le stežka obdržali obrobna poljedelska območja.

Hkrati s srednjeameriškimi vplivi v puščavo proti severozahodu je potekala tudi širitev proti severovzhodu, v tople in vlažne gozdove ter rečne zalive, kjer se zlivajo reke Mississippi, Missouri in Ohio. Tako nastala kultura je dobila ime misisipijska. V nasprotju s sušnim zahodom, kjer lahko danes obnovimo pot srednjeameriških vplivov, je pot, po kateri so srednjeameriški vzori posehtve, arhitekture in obrednih umetnostnih slogov prišli do bregov Mississippija, še zmerom neznana. Velike ploščadi in terase iz zemlje, razporejene okoli trgov in svetišč, stanovanjskih zgradb za elito in drugih poslopij, kažejo splošno povezanost z značilnostmi, kakršne srečamo v Mehiki; enako velja tudi za pre-

111


112

senetljive umetniške upodobitve - jokajoče in krilate oči, človeške roke z očmi ali križi ter človeške lobanje in dolge kosti - ki jih povezujejo s tako imenovanim »južnim kultom«. Kljub temu se natančne vzporednice kažejo le v keramičnih tehnikah in okvarah zob. Srednjeameriške poteze bi lahko pojasnili s stiki s srednjeameriškimi trgovci na daljavo, kakršni so bili azteški po-hteki, vendar ni jasno, kaj naj bi taki trgovci iskali v gozdovih na vzhodu.

Misisipijci so prišli za starejšo kulturo, ki jo poznamo kot »kulturo grobnih gomil«. Ime je dobila po tem, ker so mrtve pokopali pod gomilo in jim dodali umetelne, od stanu odvisne grobne dodatke, ki so jih dobili z območij daleč narazen, kakor sta si vsaksebi Wyoming in vzhodni ameriški breg. Grobni predmeti govorijo o obstoju sloja ljudi na visokem položaju, ki so preko velikih razdalj komunicirali s skupnim simbolnim sistemom. Navzlic obsežnim interakcijam so bile krajevne prehranjevalne navade zelo različne, in so segale od divje favne in flore ter domačih, včasih neznanih poljščin (na primer sončnice in svilnice) do koruze.

Misisipijci, na drugi strani, so se preživljali predvsem s pridelovanjem koruze, buč in fižola. Taka prehrana je bila podlaga za poselitveni vzorec z velikimi mesti s svetiščnimi gomilami in trgi, ki so jih obkrožala manjša mesta z gomilami, ta so pa bila obdana z vasmi brez gomil. Iz središča v okolici Cahokie (blizu današnjega St. Louisa) so prišli misisipijski naseljenci vse do Wis-consina in Georgije. Priseljenci so s seboj prinesli južni kult, ki se je tako kot starejša kultura grobnih gomil vrtel predvsem okoli razkošnega pogreba umrlih, vendar je še posebej poudaril vojaška junaštva. Kult je imel nemara pomembne politične naloge. Spiro Mound v Oklahomi, eno največjih najdišč, je bil mogoče »vrhovni sedež, iz katerega so politično pomembni nasledniki umrlega črpali ideološko moč« (Brown 1975: 15). Surovine za grobno umetnost, na primer baker in školjke, so prihajale iz širokega


,——. dr o ioo 400 ' .«&o: '-!'e&0 kilometri

_ J i Misisipijska širitev.

kroga, segajočega od Gornjega jezera na severu do floridskih sipin.

Misisipijci, ki so se iz osrednje mississippijske doline razširili v krogu, so vsepovsod trčili ob kulture grobnih gomil in jim vtisnili svoj pečat. Ko se je misisipijska moč po letu 1300 našega štetja zmanjšala, mogoče zaradi preštevilnih vojn, so prejšnje kulture znova vzniknile na plan. Bile so prednice skupin, ki so se srečale s prihajajočimi Evropejci: Irokezov ob zgornjem toku reke Ohio; Cerokijev v južnih Apalačih; Načezov ob spodnjem Missis-sippiju; in Ponijev, Mandanov in drugih »vaških Indijancev« ob Missouriju, ki so vaško poljedelstvo združevali z vsakoletnim

113


114

poletnim lovom na bizone. Irokezi in »vaški Indijanci« so postali pomembni udeleženci pri trgovanju s krznom (6. poglavje); Čerokije so razselili, ko se je razmahnil bombažni jug (9. poglavje). Načezi so, narobe, izginili. Njihov kompleksen stratifi-kacijski sistem - s kraljevskim rodom »Sonc« s središčem v Veliki vasi, z dvema stranskima statusnima rodovoma plemičev in s skupino navadnih ljudi, ki so jih imenovali »smrduhi« - je bil najbrž posledica stikov med Misisipijci in starejšim, karibskemu podobnim izročilom ob Mehiškem zalivu. Francozi so jih pozneje, v 18. stoletju, zdesetkali in jih veliko prodali v sužnost v Zahodno Indijo; preostali so se združili s Kriki in Čerokiji. V evropski domišljiji sicer še zmerom živijo v Chateaubriandovem domišljijskem romanu Atala.

Naš popotnik bi bil leta 1400 torej priča velike politične razdrobljenosti obeh »izrazitih območij« v Ameriki in divjega vojskovanja med državami okoli območij pod andskim ali srednjeameriškim vplivom. Onkraj pasu vojskujočih se državic in zvez okoli obeh jedrnih območij pa so bili še drugi poljedelski pasovi v južnoameriških tropskih pragozdovih in severnoameriških severovzhodnih gozdovih.

Ko so se tjakaj razširili požigalniški poljedelci, so trčili ob lovce in nabiralce ter jih izrinili na obrobje. Nabiralci hrane so bili pri izrabi virov, ki so bili na voljo v takih okoljih, zelo različni. Ob oceanskih bregovih obeh Amerik so ljudje, na primer lovci z arktičnega obpolarnega pasu, ribiči in lovci na morske sesalce s severnoameriškega tihomorskega obrežja ter nabiralci školjk s čilskih otokov, izrabljali morske vire. V gorah in stepah, kjer ni bilo poljedelcev, so se drugi, lovci v severnih pragozdovih, nabiralci želoda in semen v sušni Ameriki od kalifornijskih gor do meje s Srednjo Ameriko, lovci na gvanake in nanduje v južnoameriškem Chacu in na pampah, preživljali z divjačino in divjimi rastlinami. Včasih so zašli na poljedelska območja, kjer so se spopadli s poljedelci, na primer v suhi Ameriki po padcu Teotihuacana, drugod so izrabljali območja, ki jih s tedaj dostopno poljedelsko


115

tehnologijo ni bilo mogoče obdelati, in se obdržali vse do prihoda Evropejcev.

* * *

Vsepovsod po svetu leta 1400 je bilo prebivalstvo povezano. Skupine, ki so se imele za kulturno drugačne, so bile povezane s sorodstvom ali obredjem; države so se širile in vsrkavale druga ljudstva v širše politične strukture; elite so se izmenjevale, nadzorovale poljedelsko prebivalstvo ter ustanavljale nove politične in simbolne sisteme. Trgovina je stkala mrežo od vzhodne Azije do Bližnjega vzhoda, čez Saharo in od vzhodne Afrike čez Indijski ocean do otočij v jugovzhodni Aziji. Novi svet so zaznamovale tudi osvojitve, inkorporacije, rekombinacije in trgovina. Na obeh poloblah so se ljudje srečevali z drugimi ljudmi na prepustnih družbenih mejah, in oblikovali povezane in sprepletene družbene in kulturne entitete. Morebitne izolirane družbe so bile izolirane le začasno - to ali ono skupino so izrinili na rob družbenih stikov in jo za kratko prepustili samo sebi. Zato družboslovni model poseb-nih in ločenih sistemov ter »predstičnega« brezčasnega etrmgraf-

"škega-' sedanjiKa neustreô"~îlHz^~polozaj~pred evropsko šufivlfcK še manfpa lahko zajame sistem svetovne povezanosti, ki ga je ustvarila širitev.

Ko smo šli po stopinjah našega popotnika, ga sploh še nismo odpeljali v Evropo, ki se je tedaj pripravljala na veliko širitev čez morje. Dolgo je bila Evropa le malo pomembna za širši svet, za Arabce je bila »dežela Frankov ob zahodnih morjih«. Portugalci, prvi Evropejci, ki so prišli v Azijo, so postali Feringhi v Malaji in Fo lang ki na Kitajskem. Šele počasi so se Kitajci naučili razločevati med Portugalci in jezuiti iz »I ta li« v portugalskem Makau ter med Holandci {Ho lan) in Angleži. Na drugem koncu sveta azteški vladar včasih ni vedel, ah so prihajajoči Španci bogovi ali ljudje, vendar je tlakskalteški vojaški poglavar, verujoč v izkušnjo, razrešil vprašanje tako, da je španskega ujetnika držal pod vodo,


116

dokler ni ta umrl tako kot drugi smrtniki. Na tihomorskih otokih so prihajajoči Evropejci dobili ime Kukiji po kapitanu Cooku. Ker so se »rdečelasi in visokonosi barbari iz tujine« tako hitro in odločno razširili po vseh koncih sveta, si moramo Evropo ogledati posebej. To bomo naredili v 4. poglavju.

III.

PRODUKCIJSKI NAČINI

Ko smo si ogledovali svet leta 1400, smo našega izmišljenega popotnika spremljali med klatenjem med ljudmi na štirih celinah. Pri tem smo skicirali različne družbene sisteme in različna kulturna razumevanja, ob katere je ob svoji širitvi pozneje trčila Evropa. Da bi strateške lastnosti te spremenljivke lahko dojeli tako analitično kot opisno, si bomo pomagali z marksovskim konceptom »produkcijskega načina«. Najprej bomo pretehtali premise tega koncepta in nato opisali načine, ki nam bodo omogočili vpogled v osrednje procese, ki so potekali v interakciji Evropejcev z večino ljudstev na svetu.

Produkcija in družbeno delo

Ko je Marx oblikoval koncept produkcijskega načina, je začel z dvema aksiomatičnima razumevanjema človeškega položaja. Oba sta tudi aksioma sodobne antropologije. Po prvem je vrsta Homo sapiens del narave; po drugem je Homo družbena vrsta in njeni posamezni pripadniki so vselej povezani z drugimi z družbenimi razmerji. Človeška vrsta je rezultat naravnih procesov; obenem je po naravi družbena.

Človeška vrsta pa ni zgolj pasiven izdelek naravnih procesov; v teku evolucije si je pridobila tudi zmožnost, da spreminja naravo za človeško rabo. Če je človeštvo v primerjavi z naravo kot del

117


118

proti celoti, si je del pridobil zmožnost, da se postavi po robu celoti, ki ga obdaja; ali, kakor je zapisal Marx, »človek se spoprijema z naravno materijo kot ena njenih sil. [... Ko jo] spreminja, spreminja tudi svojo naravo« (navedeno v: Schmidt 1971: 77-78). Dejavno razmerje človeške vrste z naravo je sicer zakoreninjeno v bioloških lastnostih, vendar se uresničuje nesomatsko, s tehnolor gijo, organizacijo in idejami. Človek se upre naravi s tistim, čemur bi danes rekli kultura.

Marxov drugi aksiom opozarja na družbenost ljudi. Človeška bitja živijo v organiziranih pluralnostih. Način, kako so družbeno organizirana, jim obenem narekuje pot, kako se spoprijemajo z naravo in jo preoblikujejo, tako preoblikovana narava pa vpliva nazaj na arhitekturo človeških družbenih vezi. Z Marxovimi besedami, »omejeno razmerje ljudi z naravo določa njihova omejena medsebojna razmerja, in njihova omejena medsebojna razmerja določajo njihovo omejeno razmerje z naravo« (navedeno v: Colletti 1973: 228).

Ali obstaja koncept, s katerim lahko dojamemo kompleksno povezanost med družbeno povezanim človeštvom in naravo? Marx je našel tak koncept v pojmu družbenega dela. Človeštvo se prilagaja naravi in jo spreminja za svojo rabo z delom. Zato je »delovni proces [...] splošni pogoj za metabolizem med ljudmi in naravo; je večni, od narave vsiljeni pogoj človeškega bivanja« (navedeno v: Schmidt 1971: 136). Družbeno delo je vselej družbeno, saj ga vselej sproža in uporablja organizirana družbena pluralnost. Marx je zato razločeval med delom in družbenim delom. Delo je dejavnost posameznikov, posamičnih ali v skupini, ki trosijo energijo, da proizvajajo energijo. Družbeno delo in delovni proces pa sta bila zanj družbeni pojav, katerega nosilci so človeška bitja, povezana v družbo.

Koncepti družbenega dela kot družbenega procesa, ki ga izvaja organizirana pluralnost, si ni bilo mogoče zamisliti, dokler so različne vrste delovnih opravil - obdelovanje, predenje, molitev -

POVEZAVE - PRODUKCIJSKI NAČINI

obravnavali kot kvalitativno različne. Šele ko so različne vrste opravil lahko povzeli s skupnim imenovalcem denarja, si je bilo »delo na splošno« sploh mogoče zamisliti. Marx je prvo formulacijo tega koncepta pripisal Adamu Smithu, in pripomnil, da se je »neznanski korak naprej« zgodil tedaj, ko so različne vrste dela postale med seboj zamenljive (Marx 1985: 87; 1985a: 35), se pravi po prihodu kapitalizma. Uporabnost koncepta seveda presega njegove posebne zgodovinske izvire. Šele ko spregovorimo o delu na splošno, si lahko zamislimo, kako ga organizirana človeška skupnost sproži in kako si deli njegove proizvode.

Razumevanje, kako ljudje preoblikujejo naravo za svojo rabo, se potemtakem ne konča z opisom in razčlenitvijo interakcij med tehnologijo in okoljem. Delavec, neposredni proizvajalec, ni nikoli osamljeni Robinson Crusoe, ampak je vselej v razmerju z drugimi, kot sorodnik, tlačan, suženj ali mezdni delavec. In tudi tiste, ki nadzorujejo družbeno delo, si torej ne smemo zamišljati kot tehnike, ki vodijo tehnične posle pri delu. Na njihov položaj jih je postavil način uporabe družbenega dela, in jih tako zavihtel v vlogo starejšega sorodnika, poglavarja, zemljiškega gospoda ali kapitalista. Šele na podlagi take koncepcije mobilizacije, uporabe in porazdelitve družbenega dela lahko razumemo, kako je tehnično preoblikovanje narave povezano z družbeno organiziranostjo ljudi.

Za kompleksen sklop med seboj odvisnih razmerij med naravo, delom, družbenim delom in družbeno organizacijo si je Marx izbral izraz produkcija. V knjigi ga bomo uporabljali v tem smislu. Ker ga sodobna raba rada zožuje zgolj na tehnologijo, je prav, da se spomnimo na ozadje, ki ga je obudilo. Z konceptom produkcije je Marx poudaril svoje drugačne poglede v primerjavi s Heglovim konceptom »duha« (Geist). Zato nosi s seboj pridih Marxovega spopada s heglovskim idealizmom. Po Heglu so bila različna človeška preoblikovanja narave zaporedne utelesitve duha ali uma (»vzor česa« ali »vzor za kaj«). Marxova raba produkcije je v nasprotju tudi s Feuerbachovim kontemplativnim materializmom.

119


Feuerbach je grajal Hegla, češ da je mišljenje obravnaval kot transcendentalno in ne kot atribut naravnega človeštva. Kljub temu ni upošteval ne človeške družbenosti ne človeškega spoprijemanja z naravo. Marx je, prav narobe, poudaril dejavnost družbeno organiziranih ljudi v dveh pomenih - dejavnih pri spreminjanju narave, dejavnih pri navezovanju in obnavljanju družbenih vezi, ki vplivajo na preoblikovanje okolja. Izraz produkcija je zato pomenil zanj tako dejaven boj z naravo kot hkratno »reprodukcijo« družbenih vezi.

Treba je obenem opozoriti, da Marxov koncept produkcije zajema tudi razumevanje, da človeška vrsta dela tako z rokami kot z glavo. V nasprotju z drugimi živalmi ljudje konceptualizirajo in načrtujejo delovni proces. Družbeno delo zato vsebuje namernost ter potemtakem informacijo in pomen. Tako kot je delo vselej družbeno delo, sta tudi znanje in smisel vselej družbeni. Kot je dejal Marx, se misel ne spusti z višav v dejanski svet; misel in jezik »sta le izraz dejanskega življenja« (navedeno v: Colletti 1973: 225). Družbeno delo tako z rokami kot z glavo je uporabljeno v boju z naravo; uporaba družbenega dela pa po drugi strani reproducirá tako materialne kot idejne vezi človeške družbenosti.

Produkcijski načini

Z konceptom družbenega dela si torej lahko konceptualiziramo glavne načine, kako človeška bitja organizirajo produkcijo.. Vsak način je produkcijski način - poseben, v zgodovini uresničen niz družbenih razmerij, s katerimi so družbeno delo uporabili zato, da so z orodjem, spretnostjo, organizacijo in znanjem iztrgali-energijo iz narave.

Kateri so torej načini uporabe družbenega dela? Sam Marx je govoril o več različnih načinih: o produkcijskem načinu v praskupnosti, zamišljeni po zgledu Morganovega prvobitnega komunizma; o sužnjelastniškem načinu v klasični evropski antiki; o germanskem načinu, kakršen naj bi bil značilen za germanska ljudstva ob prvih selitvah; o slovanskem načinu, ki naj bi bil

120


značilnost zgodnjih Slovanov; o kmečkem načinu; o fevdalnem načinu; o aziatskem načinu; in o kapitalističnem načinu. Vsi omenjeni načini se ne opirajo na enaka merila. Eni nemara sploh niso bili samostojni, ampak le pomožni ali dodatni; drugi so ekstrapolacija zgodovinskih razlag, ki jih imajo danes za zmotne.

Za namene te knjige ni pomembno, ali je imel Marx prav ali ne - ali naj bi predvidel dva ali osem ali petnajst načinov, ali pa naj bi načine, ki jih je predlagal, rajši zamenjali z drugimi. Uporabnost koncepta ni v klasifikaciji, ampak v tem, da poudari strateška razmerja pri uporabi družbenega dela v organiziranih človeških skupnostih. Ker bi se radi posvetili širjenju kapitalističnega načina in njegovemu vplivu na svetovna območja, kjer je bilo družbeno delo različno porazdeljeno, si bomo skonstruirali samo tiste načine, ki nam bodo taka srečanja razodeli čim bolj varčno. Zato jih bomo opredelili samo tri: kapitalistični, dajatveni in sorodstveni produkcijski način. Ne mislimo dokazovati, da omenjena trojica izčrpa vse možnosti. Za drugačna vprašanja bi bilo morda treba konstruirati druge načine in drugačne razločke; ali pa razločke, ki sem jih navedel, razvrstiti drugače.

V okviru te knjige tudi ne mislimo trditi, da omenjeni trije načini predstavljajo nekakšno evolucijsko zaporedje. Čeprav bomo vsaj deloma raziskali zgodovinska razmerja med njimi, je najpomembnejši argument v knjigi ta, da so družbe, ki jih proučujejo antropologi, zvečine sad evropske širitve in ne prvobitna usedlina prejšnjih evolucijskih stopenj. S tem smo še razširili svarila drugih piscev, da hord, plemen ali poglavarstev, ki so jih opisali opazovalci po letu 1400, ne smemo nekritično enačiti z družbami, ki so živele pred evropsko širitvijo in še celo pred nastankom države (Service 1968: 167; Fried 1966, 1975). Fried je odločno zatrdil, da je »pleme drugoten družbeno-politični pojav, ki gaje prineslo vmešavanje kompleksneje urejenih družb in še zlasti držav« (1975: 114). Sam verjamem, da so vse človeške družbe, o katerih imamo zapise, »drugotne« in pravzaprav tretja, četrta ali stota oblika po vrsti. Kulturne spremembe ali kulturna evolucija ne

121


122

potekajo v izoliranih družbah, ampak vselej v med seboj povezanih sistemih, v katere se družbe povezujejo v okviru širših »družbenih polj«. Ena od koristi koncepta produkcijskega načina je prav v tem, da si lahko vizualno predočimo tako medsistemska kot tudi znotraj sistemska razmerja. Z njim bomo pokazali, kako se je en način, kapitalizem, obnašal v stikih z drugimi, preden je dosegel današnjo prevlado. V tem procesu so bili Irokezi, Ašanti, Tamilci in Kitajci enako zraven kot prebivalci Barbadosa, Nove Anglije ali Poljske. Proces je povezal žrtve in dobitnike, tekmece in sodelavce.

Treh načinov, o katerih govorimo, ne smemo jemati kot obrazec, s katerim smo družbe pospravili v predalček. Oba koncepta - produkcijski način in družba - sta z različnih ravni abstrakcije. Koncept družbe izhaja iz dejanskih ali domnevnih interakcij med ljudmi. Koncept produkcijskega načina, na drugi strani, razkriva politično-gospodarska razmerja, ki se skrivajo za interakcijami in jih usmerjajo ali prisiljujejo. Taka razmerja so včasih značilna le za del široke pahljače intarakcij v družbi; drugič lahko zajamejo vso družbo; včasih lahko celo presežejo posamične, zgodovinsko oblikovane sisteme družbenih interakcij. Če koncept produkcijskega načina uporabimo primerjalno, lahko z njim poudarimo najpomembnejše spremembe v politično-gospo-darskih sistemih in si v živo ogledamo njihove posledice. In z njim lahko predvsem raziščemo, kaj se zgodi, ko različni sistemi interakcij - se pravi družbe - utemeljeni na različnih produkcijskih načinih, trčijo drug ob drugega.

Uvodno razlago bomo začeli s kapitalizmom, čeprav se je sicer razvil pozneje od drugih dveh načinov, v 18. stoletju. Prav pri analizi kapitalizma je namreč Marx razvil svoj koncept, in odpravili se bomo po njegovih stopinjah v prepričanju, da je razumevanje, kako deluje ta način, ključ za razumevanje drugih načinov.


123

Kapitalistični produkcijski način

Marx je kapitalistični produkcijski način analiziral večino svojega življenja. To je počel seveda zato, da bi ga razumel tako, da bi mu lahko pomagal napraviti konec. Kakšne so bile torej po Marxu njegove najopaznejše značilnosti?

Po njegovem seje kapitalitični način začel tedaj, ko je denarno bogastvo lahko kupilo delovno silo. Taka lastnost ni naravna lastnost bogastva kot takega; razvila se je zgodovinsko in zahtevala take in take vnaprejšnje pogoje. Delovna sila ni sama po sebi blago, ki se je pokazalo zato, da bi bilo ponujeno na prodaj na trgu. Je značilnost človeških bitij, lastnost, ki jo ima Homo sapiens. Dokler so ljudje lastniki produkcijskih sredstev (orodja, virov, zemlje) in jih uporabljajo, da se z njimi preživijo - v taki ali drugačni družbeni ureditvi - nimajo pač nobenega nujnega razloga, da bi svojo zmožnost za delo prodajali komu drugemu. Če naj se delovna sila ponudi na prodaj, se mora vez med delavci in produkcijskimi sredstvi dokončno pretrgati. Imetniki bogastva lahko tedaj kupijo produkcijska sredstva in dostop do njih dovolijo le v skladu z lastnimi zakoni. In narobe, tisti, ki nimajo dostopa do produkcijskih sredstev, morajo priti k tistim, ki so si jih pridobili, in se pogoditi z njimi za dovoljenje za delo z njimi. V zameno dobijo mezdo, s katero lahko plačajo tisto, kar potrebujejo za preživetje.

Pri kapitalističnem produkcijskem načinu namreč določa delitev. Tisti, ki imajo v rokah produkcijska sredstva, imajo v rokah tudi izdelano blago. Tisti, ki izdelujejo blago, ga morajo odkupiti od lastnikov produkcijskih sredstev. Produkcijska sredstva pa krožijo samo med tistimi, ki imajo kapital, da si jih lahko kupijo. Tisti, ki nimajo kapitala in morajo prodajati svojo delovno silo, tudi nimajo produkcijskih sredstev. Način, kako kapitalizem uporabi družbeno delo, da preoblikuje naravo, zato določa tudi način, kako so uporabljeni in dobljeni viri porazdeljeni med delavce in nedelavce. Tokovi virov, z dohodki vred, niso - kot je pred krat-


124

kim zapisal ekološko usmerjen antropolog (Love 1977: 32) -človeški analogon načina, kako pridobivajo energijo biološki organizmi. Med ljudmi in viri je strateško razmerje, ki določa način porazdeljevanja družbenega dela naravi.

Imetniki bogastva, ki imajo v rokah produkcijska sredstva, pa ne bi imeli nikakršnega razloga za najem delavcev, če bi ti naredili samo toliko, da bi bilo dovolj za stroške za njihovo mezdo. V delovnem dnevu delavci namreč naredijo več od stroškov za svojo mezdo; ustvarijo presežek. In presežek je v razmerjih kapitalističnega produkcijskega načina last imetnika bogastva, kapitalista, saj delavci delajo z njegovimi produkcijskimi sredstvi. Čim večji je presežek, tem večja je stopnja dobička, ki ga dobi kapitalist, ko ga izmeri v primerjavi z izdatki za tovarno, vire in delovno silo.

Kapitalisti lahko povečajo presežek na dva načina. Mezde lahko, prvič, ohranjajo na nizki ravni ali jih znižajo do najnižje mogoče točke, ki je še biološko ali družbeno znosna. Lahko pa zvišajo raven presežkov daleč čez količino, ki jo morajo plačati za delovno silo, in sicer tako, da zvečajo proizvodnjo delavcev v takem in takem delovnem času. Povečanje produktivnosti zahteva izboljšano tehnologijo in organizacijo proizvodnje. Take zahteve porajajo nenehne pritiske ter ženejo kapitaliste k vse večji akumulaciji kapitala in prenavljanju tehnologije. Čim več kapitala imajo kapitalisti na voljo, lažje lahko zvečajo tehnološko produktivnost; in tem lažje lahko zato zberejo dodatne presežke, s katerimi lahko razširijo proizvodnjo in predelajo več ali ceneje od tekmecev, ki niso vlagali v novo tehnologijo, ampak so se poskušali kosati z njimi z večjo obremenitvijo delavcev. ,

Kapitalistični način nam potemtakem razodeva tri med seboj prepletene značilnosti. Prvič, kapitalisti imajo v rokah produkcijska sredstva. Drugič, delavci nimajo neodvisnega dostopa do produkcijskih sredstev in morajo svojo delovno silo prodajati kapitalistom. Tretjič, maksimizacija presežkov, ki jih ustvarjajo delavci s produkcijskimi sredstvi v lasti kapitalistov, poraja »nepretrgano


akumulacijo, ki jo spremljajo spremembe postopkov pri produkciji« (Sweezy 1942: 94; Mandel 1978: 103-107).

Omenjene lastnosti moramo seveda razumeti ne le sinhrono, ampak tudi zgodovinsko, kot razvijajoče se poteze produkcijskega načina, ki je imel natančen začetek v času in se razvija v času. Ta poudarek je ključen. Bogastvo v rokah imetnikov bogastva postane kapital šele, ko dobi v roke produkcijska sredstva, kupi delovno silo in jo zapreže v delo, pri čemer povečuje presežke z vse večjo produktivnostjo na podlagi vseskozi naraščajoče krivulje tehnoloških vlaganj. Zato se mora kapitalizem polastiti produkcije, vdreti v produkcijski proces in nenehno spreminjati produkcijske razmere. Dokler je bogastvo zunaj produkcijskega procesa, dokler zgolj jemlje izdelke od neposrednih izdelovalcev in jih prodaja z dobičkom, še ni kapital. Lahko je bogastvo, ki so si ga pridobili in ga povečali zemljiški gospodi ali trgovci, vendar še ni stopilo po poti, ki jo je Marx poimenoval »v resnici revolucionarna pot« prilaščanja in preoblikovanja produkcijskih sredstev (1973: 375). Samo tam, kjer ima bogastvo v rokah produkcijo tako, kot smo navedli, lahko govorimo o obstoju ali prevladi kapitalističnega načina. Zato ni merkantilističnega ali trgovskega kapitalizma. Je samo trgovsko bogastvo. Če naj kapitalizem postane kapitalizem, mora biti kapitalizem v produkciji.

Tako konceptualizirani kapitalistični produkcijski način se nujno opira na razredno delitev. Sproži delitev na segmente prebivalstva, ki ustvarjajo presežke, in segmente, ki nadzorujejo produkcijska sredstva, in to razlikovanje vseskozi obnavlja. Obenem povzroča tudi notranjo diferencijacijo razredov. V dirki za večjo produktivnostjo se lastniki produkcijskih sredstev delijo v zmagovalce in poražence. Zaradi nenehnega nihanja med porajanjem novih virov presežne produkcije in ponavljajočimi se recesijami se delovna sila vrti od polne zaposlenosti do delne nezaposlenosti in nezaposlenosti. Obe delitvi sta v resnici povezani, saj morajo delničarji kapitala vseskozi iskati nove skupine cenene in prila-

125


126

godljive delovne sile ali pa drago in neprilagodljivo delovno silo nadomeščati s stroji.

Rast tega kapitalizma v produkciji je torej zgodovinski in razvojni proces, ki ima izvir na nekaterih območjih na evropskem polotoku. Od tam se je razširil in zajel območja zunaj Evrope. Rastel je zaradi notranje zmožnosti rasti v čedalje širših razsežnostih; rastel je pa tudi s tem, da je stopal v delovne sporazume z drugimi produkcijskimi načini, pri čemer je odplakoval bogastvo in ljudi ter jih spreminjal v kapital in delovno silo. Kapitalistični način je tako vselej razodeval dve lastnosti: znal se je razviti od znotraj in se razširiti navzven, dokler ni svoje strateške mreže razmerij razgrnil čez ves svet; in znal je navezati začasna in muhava razmerja sožitja in tekmovalnosti z drugimi produkcijskimi načini. Tudi njegova razmerja z drugimi produkcijskimi načini so namreč del njegove zgodovine in razvoja. Kot bomo videli, gaje prav njegova notranja dinamika nemara vnaprej obsodila k širitvi navzven in potemtakem k menjavam z drugačnimi načini.

Dajatveni produkcijski način

V svetu leta 1400 so bila največja poljedelska območja, po katerih je potoval naš umišljeni popotnik, v rokah držav, kjer so politični ali vojaški vladarji črpali presežke od neposrednih pro-ducentov. Te države so zgled za produkcijski način, kjer je imel prvotni producent, poljedelec ali živinorejec, dostop do produkcijskih sredstev, vendar so od njega s političnimi ali vojaškimi sredstvi izterjali dajatve. Ključne lastnosti takega načina je Marx opredelil takole:

Dalje je jasno, da mora lastninski odnos v vseh oblikah, v katerih ostane neposredni delavec »posestnik« delovnih pogojev in produkcijskih sredstev, potrebnih za produkcijo potrebščin za njegovo preživljanje, nastopati hkrati kot odnos neposrednega gospodovanja ih hlapčevanja, torej neposredni producent mora biti nesvoboden človek; ta nesvoboda pa se lahko blaži od stanja podložništva s tlako vse do gole zavezanosti davku. Neposredni pro-


ducent ima tu po predpostavki svoja lastna produkcijska sredstva, predmetne pogoje dela, ki so potrebni za uresničevanje njegovega dela in za proizvajanje sredstev za njegovo preživljanje; s svojim poljedelstvom in z njim združeno vaško domačo industrijo se ukvarja samostojno. [...] V takšnih razmerah lahko iz njih izžema nominalni zemljiški lastnik presežno delo samo z neekonomskim nasiljem, kakršna koli je že oblika tega nasilja (1973: 881).

Z drugimi besedami, družbeno delo, ki naj preoblikuje naravo, se v prvi vrsti začne z močjo in prevlado - se pravi s politiko. Zato je uporaba družbenega dela pri tem načinu odvisna od lokacije politične moči; in se spremeni, če se moč preseli drugam.

Zamislimo si lahko dve skrajnosti: na eni strani je moč izrazito zgoščena v rokah vladajoče elite na vrhu oblastnega sistema; na drugi je moč zvečine v rokah krajevnih gospodov, vlada na vrhu pa je krhka in šibka. Ti dve skrajnosti definirata kontinuum razporeditve moči.

Vladajoča elita jemalcev presežka na vrhu oblastnega sistema je najmočnejša tedaj, ko nadzoruje, prvič, eno od strateških prvin pri produkciji, na primer vodne naprave (Wittfogel 1931), in drugič, eno od strateških prvin prisile, na primer stalno vojsko z vrhunsko vojaško zmogljivostjo. Vladarji lahko tedaj uporabijo svoje pobiralce dajatev in ne potrebujejo pomoči krajevnih imetnikov oblasti. S tem oslabijo nadzor krajevnih zemljiških gospodov nad viri in potemtakem neposrednimi producenti presežkov; zemljiški gospodi zato postanejo odvisni od dohodkov, ki jim jih namenijo vladarji. Če so vladarji pri tem uspešni, lahko naščuvajo zemljiške gospode, da se sprejo med seboj za najboljše položaje pri viru dohodkov. Uspešni vladarji znajo tudi omejiti moč trgovcev: ne dovolijo jim stikov z neposrednimi producenti na podeželju in pazijo, da ne bi z denarjem podprli morebitnih upornih zemljiških posestnikov. Močna osrednja oblast zna naposled omejiti čezkrajevne »ljudske« organizacije, na primer obrtna združenja, stanove, zveze ali verske ločine. Po drugi strani jo obenem velikokrat podpirajo kmečki producenti presežkov, saj kmete in osrednjo oblast povezuje skupno sovraštvo do vmesnih imetnikov moči in jemalcev presežkov.

127


128

In narobe, osrednja oblast je šibka in krajevni imetniki moči so močni tedaj, kadar so strateške prvine tako produkcije kot prisile v rokah krajevnih jemalcev presežkov. Krajevni oblastniki lahko tedaj prestrežejo odliv dajatev v središče, okrepijo oblast nad zemljo in ljudmi, ki jo obdelujejo, in sklenejo krajevna in pokrajinska zavezništva. Krajevna zavezništva pa velikokrat niso uperjena samo proti središču, ampak tudi proti članom lastnega razreda; posledica so frakcij ski boji, ki se razširijo po podeželju in jim oslabijo položaj. Zaradi frakcijskih bojev lahko elita v središču preživi z zvijačo »deli in vladaj«. Notranji frakcijski boji, paradoksno, oslabijo tudi položaj neposrednih producentov, saj si morajo spričo šibkega osrednjega nadzora poiskati druge varuhe pred nemiri in plenilci.

Obe situaciji, kakor smo ju orisali, v grobem ustrezata mark-sovskem konceptu »aziatskega« in »fevdalnega produkcijskega načina«. Po navadi ju imajo za večno in nespremenljivo nasprotje. Prvi izraz po navadi pripisujejo Aziji, drugega Evropi. Na podlagi dosedanje razlage nam pa mora biti jasno, da gre za spremenljiv izid tekmovanja med neproducentskimi razredi za oblast na vrhu. Ker so taki spremenljivi izidi posledica »drugačnega in ne gospodarskega pritiska«, so si vselej med seboj podobni (Vasiliev in Stuchevskii 1967; Topfer 1967). Podobnost še najboljše izraža skupni izraz za ta način - dajatveni produkcijski način - ki ga je uporabil Samir Amin (1973b).

Če bi »fevdalizem« postvarili v poseben produkcijski način, bi kratko obdobje v evropski zgodovini kratko malo spremenili v tipski zgled, po katerem naj bi merili vse druge, »fevdalizmu podobne« pojave. Tudi koncept aziatskega produkcijskega načina, kjer centralizirano državno uradništvo obvladuje negibne vaške skupnosti nesrečnih kmetov, podobno boleha za nezgodovinskim in ideološkim branjem azijske zgodovine. Zahod je od nekdaj rad primerjal zahodno svobodo z vzhodnim despotstvom, od Hero-dota, ko je govoril o bojih grških mestnih državic s Perzijo, do Montaigna in Voltaira, ki sta družbe, opirajoče se na družbeno po-


godbo, primerjala z družbami, za katere so značilne množice, ki se plazijo pred despotskim vladarjem. Zato naj nam naša upodobitev rajši pomaga opredeliti politično pomembne spremenljivke, zaradi katerih je en dajatveni položaj drugačen od drugega. Kitajska z izrazito zgoščeno hidravlično sestavino tako jasno razodeva niz dajatvenih razmerij, ki so drugačna kot v Indiji, kjer so se opirali na razpršeno namakanje iz »zbiralnikov«, ali kot v Iranu, kjer so namakali s podzemnimi vodnjaki in prekopi. Poleg tega so se močno centralizirane »aziatske« države rade razbile v ohgopole, podobne fevdalizmu; in bolj fevdalni, razpršeni nadzor krajevnih imetnikov oblasti se je sčasoma velikokrat umaknil bolj poenoteni in zgoščeni oblasti. Če bi šibka obdobja sasanidskih, bizantinskih ali tangovskih kitajskih držav postvarili v fevdalizmu podoben produkcijski način, močna obdobja teh držav pa v aziatski način, bi nihanja znotraj enega samega načina napačno razcepili v dva različna načina.

Če so variacije znotraj dajatvenega produkcijskega načina odvisne od organizacije oblasti v posamezni državi, je delovanje tega načina vsaj delno odvisno od tega, ah je država v primerjavi z drugimi državami šibka ali močna. Selitve moči med severnoafriškimi državami ali med državami v zahodni, osrednji ali vzhodni Aziji, na primer, so bile tesno povezane z vojaško in politično širitvijo ali ožitvijo pastirsko-nomadskih prebivalstev ter večanjem ah manjšanjem čezcelinske trgovine s presežki. Če drži, da nekapitalistični, od razredov odvisni načini uporabljajo »negospodarska sredstva« za črpanje presežkov, potem učinkovitega črpanja presežkov ne smemo razumeti znotraj ene same izolirane družbe; ampak je odvisno od spremenljive organizacije širšega polja moči, v katerem se nahaja posamezna dajatvena konstelacija.

Zgodovinske družbe, opirajoče se na dajatveni način, so zato največkrat bodisi centralizirane bodisi razdrobljene ali pa nihajo med obema skrajnostma. Razločujejo se tudi po tem, kako dajatve zbirajo, spravljajo v kroženje in jih porazdeljujejo. Le zelo redko, ko jemalci presežkov in njihovo spremstvo porabijo vse pri-

129


130

dobljene presežke in situ, so poti družbenega in zemljepisnega kroženja presežkov pravzaprav nepomembne. Podobno redki so tudi primeri, ko se vsi presežki odlijejo navzgor in so nato prerazdeljeni navzdol preko stopničk hierarhično organizirane elite brez udeležbe trgovskih posrednikov ali trgovcev. Taki obliki se je, kot kaže, še najbolj približala andska inkovska država, toda tudi tam so dokazi o delovanju trgovcev na sicer omejenem območju perujskega in ekvadorskega obrežja. Veliko pogosteje se presežki prenašajo in izmenjujejo z delovanjem trgovskih posrednikov.

Civilizacije

Kulturni nasprotek širših družbenih polj, ki so jih sestavljale medsebojne politične in trgovske izmenjave med dajatvenimi družbami, so bile »civilizacije« - območja medsebojnih kulturnih izmenjav okoli hegemonične dajatvene družbe v sredini. Hegemonijo je uspešna centralizirana elita jemalcev presežkov po navadi dosegla z uveljavitvijo ideološkega modela, ki so ga nato zgolj ponovile še druge elite v širši politično-gospodarski orbiti. Čeprav je v tej ali oni orbiti prevladal le en model, na primer kon-fucijevski model kitajskih mandarinov, je bila civilizacijska orbita obenem tudi arena, v kateri je koeksistiralo ali tekmovalo znotraj mnogoterih razvrstitev simbolov, ki so vznikali ali zamirali v skladu s spreminjajočimi se razmerji med dajatvenimi družbami v orbiti.

Značilnost takih modelov je, da ne poudarjajo zgolj položaja jemalcev presežkov in družbenega prepada, ki jih loči od drugih ljudi, ampak hkrati razglašajo tudi njihov nadnaravni začetek in veljavo. Kitajski cesar je dobil mandat od Neba in je zagotavljal ravnovesje med Nebom in Zemljo; njegovo poslanstvo so uresničevali kitajski mandarini z uveljavljanjem ustreznih hierarhičnih razmerij. Palača ali kraton vladarjev v jugovzhodni Aziji ni bila samo središče vlade; bila je tudi prizorišče verskih obredov, ki sta jih opravljala božanski kralj in njegovo plemenito spremstvo.


Islamski kalif je bil emir el-mominin, poveljnik vernih, varuh zakonov, človek, ki »uveljavlja dobro in onemogoča zlo« (Koran III.: 106). Pri Šonih so duhovi prednikov kraljevskega klana Nembirov povezovali klan z bogom, mvarijem. Drugod je bilo razmerje med vrhovno oblastjo in nadnaravno vzpostavljeno ureditvijo manj neposredno in je potekalo včasih prek duhovnikov. Hindujski radza se je podrejal arthi, načelu koristoljubnosti in koristnosti, vendar je potreboval brahmane, da je lahko uveljavil dharmo, načelo pravilnega nadnaravnega reda. V krščanstvu je bil kralj vladar po božjem zakonu, vladal je pa skupaj z drugo enakovredno oblastjo, Cerkvijo. Naj je bila dominacija monolitan ali razvejena, vselej je bila del vesoljne zgradbe.

Ideološki modeli ob dajatvenem produkcijskem načinu imajo nekaj skupnih lastnosti. Značilno kažejo hierarhično predstavo kozmosa, v katerem nadrejeni nadnaravni red, ki deluje prek najpomembnejših imetnikov moči, ovija in si podreja ljudi. Poleg tega zamenjujejo resnično razmerje med jemalci presežkov, imetniki moči, in podrejenimi producenti z izmišljenim razmerjem med nadrejenim božanstvom in podrejenim »podložnikom« (glej: Feuchtvvang 1975). Vprašanje javne oblasti se je tako prelevilo v vprašanje zasebne morale, in »podložnik« si pridobi zasluge tedaj, če ohranja red s primernim vedenjem. Zamenjava pa skriva v sebi tudi protislovje. Kadar se javna oblast obira in pravici ni zadoščeno, postanejo vprašljive tudi vezi, ki povezujejo podlož-nika z nadnaravnim. Vladarji izgubijo legitimnost; mandat Neba dobijo tekmeci, ljudje začnejo nasproti uradniškemu posredniškemu aparatu uveljavljati zahteve lastne segmentarne morale. Kljub temu se utemeljitve v podporo takih zahtev vprašujejo zgolj o naravi dozdevne vezi med podložnikom in nadnaravnim, ne pa o naravi oblasti, ki se opira na »drugačna in ne gospodarska sredstva«.

131


132

Trgovsko bogastvo

Če dajatveni produkcijski način opozarja na ključna razmerja, v okviru katerih se črpajo presežki, se moramo tudi vprašati, kako so pridobljene presežke nato porazdelili. Domala vselej je prišel del presežkov v obtok in so jih izmenjali. Že zdavnaj pred letom 1400 so trgovci razpošiljali blago po velikih območjih s karavanami in jadrnicami, želi dobiček s prodajo in si tako kopičili velikanske zaklade bogastva. Se zlasti tam, kjer so dajatvene družbe živele na širšem območju, zrastlem iz tekmovalnosti ali sožitja med državami tekmicami, je bilo trgovanje na daljavo z elitnim ali razkošnim blagom pogost in močno razvit pojav. Tako blago je utelešalo ideološki model, s katerim so utemeljevali večvrednost, in je imelo zato v sebi pomembno politično napotilo. Kakor je zapisala Jane Schneider:

Pri razmerju med trgovino in družbenim razslojevanjem ni šlo samo za višjo skupino, ki se je povzdignila s skrbno uporabo zakonov o razkošju in monopolom nad statusnimi simboli; ampak tudi za neposredno in zavestno manipuliranje z raznimi polobrobnimi in vmesnimi skupinami na obrobju ali na srednji ravni, in sicer s pokroviteljstvom, obdarovanjem in preračunanim razdeljevanjem eksotičnih in cenjenih dobrin (1977: 23).

Kljub temu je trgovanje z razkošnim dobrinami pogosto potekalo vštric s prevažanjem na daljavo blaga v velikih količinah, še zlasti tam, kjer je dostopnost vodnih poti znižala prevozne stroške, na primer v Sredozemlju, ob Črnem morju, v Indijskem oceanu in na kitajskih morjih. Ko so evropski pomorski trgovci vdrli na druge celine, so zato naleteli na starodavne mreže trgovskih razmerij, z načeli in posli, ki so jim bili docela domači.

Čeprav so dajatveni odnosi in trgovske dejavnosti dolgo živeli drug ob drugem, velikokrat v obojestransko korist, je oboje-stranskost povzročala tudi navzkrižja. Trgovec je strokovnjak za menjavo, blago kupuje in prodaja za dobiček. Da bi si ga povečal, si prizadeva razširiti območje menjave, zato vsakdanje ali ugledno blago, ki so ga izdelali v sorodstvenem ali dajatvenem produkcijskem načinu, pripelje na območje izmenjave blaga, se pravi na trg.


133

Taka sprememba uporabnih dobrin v tržno blago, v blago, narejeno za menjavo, ni brez posledic. Zelo lahko oslabi oblast, če v tržno blago spremeni tiste dobrine in storitve, na katere se oblast opira. Če se preveč razmahne, lahko potisne celoten razred zemljiških gospodov v odvisnost od trgovine, prerazporedi družbene prednosti in povzdigne trgovce na rovaš političnih ali vojaških poglavarjev. Družbe, opirajoče se na dajatveni produkcijski način, so zato včasih spodbujale trgovino, včasih so ji pa pristrigle peruti, če se je preveč razbohotila. Glede na čas in okoliščine so trgovce podučile, naj »se držijo na svojem« in jih podredile političnemu nadzoru ali prisilile v družabništvo z zemljiškimi gospodi; drugič so jim zaplenile imetje, uveljavile posebne davke ali izterjale visoke »varščinske« dajatve; spet tretjič so družbeno očrnile trgovski položaj, podpihovale gonjo proti grešni in hudobni trgovini ali trgovsko dejavnost celo dodelile zaničevanim in šibkim izobčenskim skupinam. Trgovski položaj je bil zato vselej opredeljen tako politično kot gospodarsko ter je bil vselej odvisen od moči in interesov drugih družbenih razredov.

Čeprav je dajatvena oblast vselej sprožila varovalne vzvode, kadar je menila, da jo ogroža trgovsko vmešavanje, se zdi, da so evropske države, ki so se razvile po letu 1000 našega štetja, dodelile trgovcem več neodvisnosti in posebnih pravic od večine drugih političnih ureditev. To se je zgodilo mogoče prav zaradi zaostalosti obrobnega evropskega polotoka v primerjavi z močnejšimi, bogatejšimi in bolj centraliziranimi dajatvenimi strukturami na Srednjem in Daljnem vzhodu. Vladarji, ki so si prizadevali utrditi oblast na evropskih jedrnih območjih, so pogosto potrebovali pomoč trgovcev, da so prišli do denarja, in so velikokrat podprli trgovske skupine, da bi obrzdali zahteve tekmecev v boju za oblast. Poleg tega so se zaradi politične razdrobljenosti evropskega obrobja trgovci lažje postavili po robu političnim in družbenim pritiskom ter so si ustvarili svoje daljnosežne trgovske in denarne mreže.


134

Evropski trgovci so bili v primerjavi s trgovci z drugih celin v prednosti tudi zaradi lokacije in tehnologije. Ker je Evropa blizu morja, se je že zgodaj razrastla plovba po rekah in morju. Prevoz po vodi ni samo zmanjšal prevoznih stroškov v primerjavi s tovor-jenjem po kopnem; tesneje je tudi povezal krajevno in medkrajevno trgovino ter se izognil velikim zavarovalnim stroškom, ki so bremenili čezcelinsko karavansko trgovino. Čedalje širša orbita trgovskih poslov v čedalje večji prevozni mreži pa je po drugi strani pospešila čas obračanja denarja in omogočila večkratne dobičke.

Za nekatere znanstvenike so bili srednjeveški evropski trgovci neposredni predhodniki kapitalizma. Po njihovem je bila prelevitev trgovskega bogastva v kapital nepretrgana, premočrtna in količinska; razvoj kapitalizma je bil zato po njihovem le razširitev procesov, ki so delovali že v dajatvenem produkcijskem načinu. Tako je v bistvu Webrovo, Wallersteinovo in Frankovo stališče. Če pa naj bi sprememba trgovskega bogastva v kapital povzročila ne le količinsko rast, ampak tudi pomembno pre-drugačitev določujočih procesov, je kapitalizem tedaj po kakovosti docela nov pojav, nov način uporabe družbenega dela pri preoblikovanju narave. Tako je bilo Marxovo stališče. Iz takega zornega kota je zgodovina denar oplajajočega denarja zgolj »predzgo-dovina kapitala«. Trgovsko bogastvo ni delovalo kot kapital, dokler so produkcijo obvladovala sorodstvena ali dajatvena razmerja. Tisto, česar niso porabili producenti ali jemalci dajatev, je včasih prišlo na trg in bilo zamenjano za presežne izdelke od drugod, in trgovci so se tako hranili z različnimi cenami v prevozniški trgovini.

Rast trgovine po letu 1400 našega štetja je sicer močno povečala razsežnosti trga, ni pa sama od sebe pripeljala do vpeljave kapitalizma. Dajatveni način je obdržal prvenstvo vse dotlej, dokler se ni kapitalistični način docela odvil in ga začel v 18. stoletju ogrožati od znotraj. V vsem dolgem obdobju so bili dajatveni presežki še zmerom temeljni kamen razreda zemljiških


gospodov ter njihovih spremljevalcev in služabnikov. Z dajatvami so tudi še zmerom oskrbovali živčne končiče države: plačevali so njeno vojsko in ladje, polnili njeno intendanco in nagrajevali njene uradnike. Nepretrgano pobiranje dajatev je tako opredeljevalo pogoje delovanja in razcveta trgovske dejavnosti. Prav zaradi svoje uspešnosti pa je trgovsko bogastvo počasi razširilo poti blagovne menjave in potisnilo jemalce dajatev v vse večjo odvisnost. Zapla-jalo je vse večje količine denar oplajajočega denarja in z vlaganjem denarja povečevalo priliv blaga na trg. Ob tem je producente z različnih koncev sveta pritegnilo v skupno mrežo menjav, pri čemer je blagovno menjavo včasih prilagodilo siceršnjim razmerjem v produkciji, drugič pa na silo uveljavilo blagovno produkcijo.

Evropski trgovci so pri čezmorskih poslih pripeljali presežke v tržno menjavo na različne načine. Včasih so si izbrali rajši eno pot na račun drugih; v posebnih okoliščinah so si pomagali pač z vsemi. Nobena oblika spreminjanja dobrin v tržno blago ni bila nova; vse so imele svojo ustreznico v drugih dajatvenih ureditvah. Zrastle so neposredno iz delovanja dajatvenega načina in so dolgo ostale sprepletene z njim.

Ena od oblik je bila prodaja dajatvenih presežkov. Trgovci so kupili presežke od zemljiških gospodov in zemljiških posrednikov v zameno za blago. Njihovo tržno blago je bilo namreč jamstvo za življenjski slog dajatvenega razreda; z njihovim blagom so oskrbovali državno vojsko in polnih državna skladišča. Tu in tam so bili trgovci zraven tudi pri zaplembah ali plenjenjih in so nato prodali uplenjeno blago.

Druga oblika, s katero so trgovci pripeljali blago na trg, je bila navezava menjave z neposrednimi nabiralci ali producenti. Trgovci so domačemu prebivalstvu ponudili blago, ki je bilo poceni in obenem zaželeno, v zameno za izdelke, ki za producente niso imeli posebne vrednosti, so pa lahko dosegli visoko ceno na oddaljenih trgih. Pri taki menjavi so domači producenti dobili v zameno uporabne predmete, ki so jih zelo potrebovali. In če se je

135


136

menjava v času nadaljevala, je postala ciljna skupina počasi odvisna od trgovca. Zaradi povečane produkcije strateške dobrine so namreč producenti po navadi zmanjšali ali opustili druge pomembne gospodarske dejavnosti. Bolj ko so se posvetili le enemu samemu predmetu, bolj so bili pri orodju, gospodinjskih potrebščinah, uglednem blagu in celo hrani odvisni od trgovca. Če niso hoteh navezati menjave ali je nadaljevati, so si trgovci včasih pomagah s prisilno prodajo blaga, ki so ga morali producenti nato odplačati. Spet drugič so trgovci podmazali menjavo s pijačo ali tobakom, zaradi česar so postali producenti telesno odvisni od dajalca in se je menjava zajamčeno nadaljevala. Sčasoma je lahko taka neenaka menjava, ki so jo v času podaljšali s predujmi, pripeljala do nekakšnega peonskega odplačevanja dolgov, ko je bil neposredni producent zaradi svojih potreb prisiljen izdelovati enako dobrino tudi v prihodnje.

Podobna vse večja zožitev in odvisnost sta bili značilnost tudi »dela na domu«, ki so ga nadzorovali trgovci. Oblika se je po navadi začela z izdelovanjem posebnega blaga v domači hiši; gospodinjstva so nato domače izdelke prodala trgovcem v nadaljnjo prodajo. Trgovci so pa postopoma prevzeli v svoje roke nadzor nad celotnim delovnim potekom, saj so posodili orodje in surovine v zameno za končani izdelek.

Tako peonsko odplačevanje dolgov z delom kot delo na domu sta bili sicer na robu kapitalizma, vendar kapitalistična razmerja še niso bila prevladujoča. Obe obliki uporabe delovne sile sta se razvili v trgovskih okoliščinah, s trgovci kot posredniki v menjavi, saj so ti vnaprej dali potrebščine in manufakturne izdelke v zameno za iskano blago. S posojilom je trgovec razvil dolgoročno povezavo z delovno silo v okviru sorodstvene skupine ali obrtne delavnice na obrobju dajatvenega območja. Včasih je naredil še korak dlje ter posodil orodje in surovine - smodnik, strelivo in pasti ali statve in vlakna - in tako oskrbel delovno silo s celotno opremo. Ni pa še kupil delovne sile na trgu, na katerem se delavci potegujejo za službe, ki so na voljo, in ni še imel v rokah celot-


137

nega delovnega procesa. Presežka ni odvzel kot presežno vrednost, ampak z neenako menjavo v okvirih monopolnih in na pol dajatvenih razmerij. Produkcijo je še zmerom narekovalo povpraševanje, se pravi zahteve trgovcev, menjajočih na trgu, in ni izšla iz ujemanja delovne sile in strojev znotraj same produkcije. Trgovci so bili potemtakem še zmerom omejeni pri prizadevanjih, da bi dobili produkcijo v svojo pest in jo prilagajali v skladu z novimi povpraševanji.

Tretja oblika, s katero so trgovci dobili presežke, namenjene menjavi, je bila razširitev suženjstva. Suženjsko delo ni bilo nikoli pomemben samostojen produkcijski način, imelo je pa pomožno vlogo pri zagotavljanju delovne sile pri vseh treh načinih - pri sorodstvenem, dajatvenem in kapitalističnem. Suženjstvo so radi uporabili pri velikopoteznem poljedelstvu in rudarstvu, kjer je bil pridelek odvisen od čim več delovne sile ob čim manjši uporabi orodja in znanja. Raba sužnjev pri taki produkciji ima v Evropi nepretrgano zgodovino od klasične antike naprej, in možnost uporabe sužnjev za pridelovanje blaga, namenjenega menjavi, je bila tako na voljo že čisto na začetku evropske širitve čez morje. Poznejši ameriški razmah suženjstva je zgolj čezmorska reinkar-nacija dogajanj s Krete, Sicilije, Madeire, Azorov, Kanarskih otokov in otokov v Gvinejskem zalivu.

Tako kot pri predujmih neposrednim producentom in predelovalcem je tudi suženjstvo zahtevalo zajetne količine blaga, daje steklo. Trgovci so vnaprej dajali blago afriškim dobaviteljem sužnjev, zaradi česar so postali sužnji zgolj še ena vrsta blaga v menjalnem krogu. Trgovci so posojali denar in blago tudi lastnikom plantaž, ki so kupovali sužnje za delo v nasadih. Ker je bilo suženjstvo oblika prisilnega dela, je povzročalo notranje stroške, ki so jih največkrat poravnali s trgovskimi predujmi. Sužnje je bilo treba ukrotiti in nadzirati; visoka produktivnost je potegnila za seboj velike izdatke za prisilo. Ker se suženjsko prebivalstvo zvečine ni obnavljalo, je bilo treba vseskozi kupovati nove sužnje. Sužnje so morali prehranjevati lastniki, in izdatki so se -zajedali v


138

plantažne dobičke. Kjer so se sužnji smeli preživljati na »plantažni zaplati«, se je zaradi njihove vse večje samostojnosti zmanjšal lastnikov nadzor. Učinkovit nadzor je bil tako pogosto odvisen od uvoza živil in drugih potrebščin. Trgovci sicer niso bili edini dobitniki pri taki ureditvi; plantažniki so dostikrat prinesli s seboj podedovano bogastvo in so dobičke vlagali v nasade. Kljub temu so imeli trgovci čedalje pomembnejšo vlogo pri posojanju denarja za sužnje, pri zagotavljanju potrebnega blaga, pri iskanju trgov za izdelke in pri pošiljanju dobičkov v domovino.

Pri evropski širitvi je trgovsko bogastvo utiralo gaz prometu in odpiralo nove poti v menjavi. Vir njegovih dobičkov so bile različne cene - zaradi česar je lahko kupovalo poceni in prodajalo drago - in pred izenačevanjem cen se je branilo s sklepanjem zavezništev z vsemi silami, ki bi lahko zavrle razvoj »prostega« trga. Oprlo se je na politično in vojaško moč ter se polastilo območij s surovinami in dobaviteljev, zavrlo tekmece, ki so trgovali na črno, in si z monopolnim nadzorom nad prodajo zagotovilo levji delež pri dobičku. Čeprav seje hotelo polastiti ljudi, da bi povečalo in popestrilo ponudbo, ni ustvarilo trga delovne sile. Trgovsko bogastvo zato ni spremenilo načina uporabe delovne sile in je ostalo spojeno z dajatvenim načinom. Odvisnost se je pretrgala šele tedaj, ko so nove politične in gospodarske okoliščine spodbodle rast industrijskega kapitalizma.

Sorodstveni produkcijski način

Če so območja z intenzivnim poljedelstvom leta 1400 zasedale družbe, ki so se opirale na dajatveni produkcijski način, so bile na njihovem obrobju vsepovsod po svetu družbene skupine, ki so bile organizirane drugače. V antropološki literaturi se taka ljudstva po navadi imenujejo »primitivna«. Izraz je zavajajoč, saj nas napeljuje k misli, da so Irokezi, Vrane in Lundi naši »sodobni predniki« ali ljudstva, ki se še niso vzdignila do civilizacijskih višav. Izraz je vprašljiv tudi analitično, saj se sklicuje na začetek,


139

ki ga v ničemer ne upodobi. Claude Meillassoux je pravilno ugotovil, da nam oznaka takih ljudstev s tem, da česa nimajo, da so, na primer, »brez razredov«, »akefalna« ali »brez države«, nič ne pove o tem, kaj so.

O takih ljudstvih po navadi pravimo, da jih povezuje »sorodstvo«, bolj redko se pa lotimo raziskovanja, kaj je sploh sorodstvo. Obseg in moč sorodstvenih vezi sta pri ljudeh dokazano različna. Eni imajo »veliko sorodnikov«, drugi precej manj. Skupno bivanje je velikokrat bolj pomembno od genealogije; v marsikateri krajevni skupini so ljudje, ki so si v sorodu, in drugi, ki si niso. Posamezne naloge lahko opravlja skupina nesorodnikov, ulov ali pridelek drugih dejavnosti si lahko med seboj razdelijo tako nesorodniki kot sorodniki. Pri razumevanju, kako si ljudje uredijo življenje, je za veliko antropologov skupno bivanje v resnici pomembnejše od sorodstva. Tako Kroeber kot Titiev sta zato zatrdila, da je podlaga za oblikovanje rodov prav skupno bivanje (Kroeber 1952: 210; Titiev 1943). Antropologom se je pridružil tudi Leach, češ da je treba »začeti s konkretno stvarnostjo - se pravi s krajevno skupino ljudi - in ne z abstraktno stvarnostjo - z konceptom rodu ali pojmom sorodstvenega sistema« (1961: 104). Celo Meyer Fortes, katerega najpomembnejši prispevek je prav analiza širših sorodstvenih sistemov ter njihovih pravnih in političnih implikacij, je zapisal:

Rod le stežka deluje kot korporativna skupina, če se njegovi člani nikoli ne zberejo pri opravljanju svojih poslov. Zato ni presenetljivo, da so rodovi v afriških družbah na splošno krajevno zasidrani, niso pa vselej ozemeljsko kompaktni ali izključni. Strnjeno jedro je nemara dovolj, da deluje kot krajevno središče za skupino, ki je sicer dokaj razpršena (1953: 36).

Poleg tega so si posamezna ljudstva zelo različna po tem, koliko se sorodstveni vzorci znotraj družinskih entitet »širijo« tudi na bolj oddaljene družine. Različna so si, naposled, tudi po tem, kako lahko razširjeni ali ponovljeni vzorci družinskega sorodstva prenašajo breme pravnih in političnih obveznosti med skupinami. Z drugimi besedami, sorodstvena pravila lahko obvladujejo


140

filiacijo (vezi med staršema in njunimi otroki) in zakon (vezi med zakoncema), pa malone nič več. Poleg tega lahko dajo ljudem samo besednjak sorodstvenih »imen« in jih ne vključijo v pravne in politične obveznosti. Pri drugih ljudstvih pa je lahko sorodstvo neznansko pomembno. Sorodstveni vzorci lahko razširijo pahljačo družbenih in ideoloških povezav, in take povezave so včasih ključni dejavnik na pravnem in političnem področju.

Sorodstvo lahko potemtakem deluje na dveh ravneh, na družinski ravni ali na ravni domače skupine in na ravni politične ureditve. Taka trditev pa še zmerom govori samo o tem, kaj sorodstvo počne, ne pa, kaj je. Če namreč ne moremo opredeliti sorodstva, ne moremo opredeliti niti nesorodstva. Za neantropološkega bralca je nemara presenetljivo, da se antropologi še zdaleč ne strinjajo, kaj je sorodstvo. Na splošno se glede tega delijo v tri skupine. V prvi skupini so raziskovalci, ki domnevajo, da je rod sad človeške biologije. Človeška bitja so spolno dimorfna in imajo spolne odnose; zato človeške samice rodijo otroke. Biološki dejstvi spolnih odnosov in razmnoževanja sta po njihovem podlaga za človeški ustanovi, kakršni sta poroka in potomstvo. Pri takem pogleduje sorodstvo stvar začrtanja rodovnika. Druga skupina antropologov se je postavila po robu takim stališčem in zatrdila, da sorodstvo ni zgolj vprašanje družbenega nadzora nad spolnostjo in razmnoževanjem, ampak zajema tudi kulturne opredelitve poročnih vezi in kulturne konstrukte, na podlagi katerih lahko otroke dodelijo starševskemu paru. Pri takem pogledu je rod izrazito kulturna domena s svojo vsebino, ki sestoji iz simbolnih kon-struktov potomstva in svaštva. Pri različnih kulturah so simboli različni. Tretji antropologi, naposled, zagovarjajo stališče, po katerem je sorodstvo zgolj »idiom«, v katerem govorimo o gospodarskih, družbenih, političnih in obrednih razmerjih. Pri takem zornem kotu je rod metafora; resnična vsebina je drugje. Sorodstvo lahko pojasnimo, ko pojasnimo razmerja, ki jih »izraža«.

Tisti antropologi, ki menijo, da je sorodstvo družbeno uravnavanje biologije (spolnosti in rojevanja), se posvečajo pred-


vsem vprašanju, kako si biološko spočeti igralci med seboj razdelijo pravice in obveznosti s pravicami do virov in pomoči vred. Po njihovem so sorodstvene oblike ali vzorci kulturni drugotni pojav, katerega naloga je prav taka razdelitev. Na splošno rečeno je bil njihov koncept sorodstva v prvi vrsti praven: ljudje, ki se rodijo v skupino, dobijo s pomočjo sorodstva svoj pravni položaj. Za kulturne simboliste, prav narobe, pa je sorodstvo področje simbolnih konstruktov, povezanih z drugimi kulturnimi simbolnimi kon-strukti. Funkcija sorodstvenih konstruktov je po njihovem moralna in prispeva k ideološki ureditvi simbolnega vesolja nosilcev kulture. Skratka, po simbolistih je elementarna družina nekakšno skladišče kulturnih simbolov in verjamejo, da lahko raziskovanje drugih (ne družinskih) področij razkrije enake ali primerljive simbolne konstrukte (glej: Schneider 1972).

V širšem smislu se obe stališči dopolnjujeta. Ker se ljudje - v nasprotju s sladkovodnimi želvami - ne izvalijo iz jajc in jih ne odložijo na varno in potlej zapustijo, ampak se rodijo in se vključijo v družbo pod okriljem krvoskrunskega tabuja, so sorodstvena imena in kategorije simbolni konstrukti ab ovo. Človeška ustanova tabuja krvoskrunstva sploh lahko deluje samo zaradi razločevanja med tistimi ljudmi, ki imajo enako substanco kot mi, simbolno izraženo kot skupno kri, in s katerimi se ne smemo pariti, ter drugimi, s katerimi se lahko parimo in nimajo naše simbolne substancialne dediščine. Čeprav so razlage nastanka krvoskrunskega tabuja še zmerom nepopolne, si ga je Claude Lévi-Strauss pravilno izbral za izhodišče svoje raziskave o sorodstvu. Tako kot sta simbolna konstrukta že prvi kategoriji sorodstva, ki ju je vzpostavil tabu, so simbolni konstrukti tudi vse druge osnovne kategorije, na primer spol, absolutna in relativna starost, potomstvo in svaštvo. Ker se je simbolnost vtihotapila že v samo opredelitev človeške družbenosti, so take temeljne konstrukte o človeški »naravi« človeška bitja vsepovsod povezala s konstrukti o obdajajoči naravi in nadnaravnem. (V tem smislu se zdi prej omenjeno tretje stališče pri raziskovanju sorodstva, ki sorodstvenim sim-

141

EVROPA IN U U D S T V A BREZ ZGODOVINE

142

bolom priznava le metaforično naravo, nezadostno in kratkostično raziskovanje pojavov, s katerimi noče imeti opravka.)

Oba pristopa lahko združimo v operativni pogled, ki nam bo omogočil videti sorodstvo v kontekstu politične ekonomije. Sorodstvo lahko torej razumemo kot način uporabe družbenega dela pri preoblikovanju narave, ki se sklicuje na filiacijo in poroko ter krvno in svaško sorodstvo. Rečeno preprosto, s sorodstvom lahko družbeno delo »ujamemo« ali »vpnemo« v taka in taka razmerja med ljudmi. Družbeno delo lahko poženemo v tek le, če imamo dostop do ljudi, pri čemer je dostop opredeljen na simbolni ravni. S kaj delamo sprožimo družbeno delo; kako delamo vključi simbolne opredelitve krvnih in svaških sorodnikov. Sorodstvo torej zajema a) simbolne konstrukte (»filiacija/poroka; krvno sorodstvo/svaštvo«), ki b) narejene in pridobljene akterje vseskozi postavljajo v c) medsebojna družbena razmerja. Družbena razmerja č) omogočajo, da lahko ljudje tako ali drugače zahtevajo posameznikovo sodelovanje pri družbenem delu, s čimer lahko d) izpeljejo potrebno preoblikovanje narave.

Če je sorodstvo poseben način, kako uveljaviti pravice nad ljudmi in s tem zahtevati njihov prispevek k družbenemu delu, je obenem tudi res, da se take pravice in zahteve pri različnih nosilcih kulture uveljavljajo zelo različno. Antropologi so ugotovili, da sorodstvo deluje v dveh vrstah položajev povsem različno: ko so viri široko dostopni in odprti za vse, ki jih lahko dosežejo, na eni in ko je dostop do virov omejen in na voljo le potegovalcem s »sorodstveno dovolilnico« na drugi strani. V prvem primeru sorodstvene vezi rastejo iz dajdama vsakdanjega življenja in povezujejo ljudi, ki so v vsakdanjih interakcijah. V drugem primeru je članstvo v skupini opredeljeno zelo ozko in sorodstveni krog je tesno opasan okoli vira.

Na podlagi tega kontrasta lahko opredelimo dve različici sorodstvenega produkcijskega načina, saj je družbeno delo v obeh skrajnih primerih uporabljeno drugače. Najboljši zgled za prvo različico so »horde« nabiralcev, kakor jih opredeljuje antropološka


literatura. Take skupine ne preoblikujejo narave, ampak za človeško rabo nabirajo in zbirajo vire, ki so sami od sebe na voljo v okolju. Naravno okolje ni sredstvo za organsko preoblikovanje pod človeškim nadzorom, kakor pri poljedelstvu in živinoreji; je »predmet dela« in ne njegovo »orodje« (Marx 1961: 202-203). V takih okoliščinah se kopičenje ali razpršitev ljudi, vsaka s svojim deležem družbenega dela, podrejata ekološkim nujam in priložnostim. Zgornja meja združenega družbenega dela je začrtana tako z interakcijo med tehnologijo in krajevnim okoljem kot z zmožnostjo skupine, da ureja navzkrižja s soglasjem in neformalnimi sankcijami. Prvenstvena naloga sorodstva tedaj je, da s poroko in filiacijo ustvarja razmerja med osebami - družabništvo med delničarji v družbenemu delu. Družabništvo se kot mreža razteza med posameznimi udeleženci. Ker nima določenih mej, lahko nove prišleke pritegne ali zavrne, kakor dopuščajo ali terjajo koristi povezanih družabnikov.

Pri drugi različici sorodstvenega produkcijskega načina je družbeno delo uporabljeno drugače. Kjer je narava predmet, ki ga preoblikuje družbeno delo, je okolje sredstvo za delo, orodje, ki ga porablja družbeno delo. Skupina ljudi - opremljenih z orodjem, organizacijo in zamislimi - preoblikuje segment narave ter proizvaja poljščine ah živino. V taki družbi je družbeno delo porazdeljeno med družbenimi skupinami, ki kumulativno in transgene-racijsko porabljajo družbeno delo na posebnem segmentu okolja in obenem kopičijo čezgeneracijsko zalogo terjatev in nasprotnih terjatev do družbenega dela. Kjer so okoliščine v prid ekološki zaprtosti, morajo biti razmerja med skupinami natančneje opredeljena in opisana, in skupine se hitro spremenijo v ekskluzivne skupine.

V takih razmerah je govorica filiacije in poroke uporabljena za konstrukcijo resničnih ali izmišljenih rodovnikov. Z njimi lahko vključijo ali izključijo vse, ki se smejo ali ne smejo potegovati za pravico do družbenega dela na podlagi privilegiranega članstva.

Skupine imajo po navadi mitske ustanovne listine, s katerimi si opredelijo kulturno izbrana in potrjena načela sorodstvenih zvez.

143


144

Listine imajo celo vrsto nalog. Prvič, skupini omogočajo, da se na podlagi sorodstva poteguje za posebne pravice. Drugič, dovoljujejo ali onemogočajo dostop do strateških virov. Tretjič, urejajo izmenjavo ljudi med skupinami z rodovnikom na podlagi opredelitve svaških vezi; poroka ni več samo razmerje med nevesto in ženinom ter njunimi najbližjimi sorodniki, ampak je vez političnega zavezništva med skupinama. In četrtič, vodstvene naloge dodeljujejo le enim položajem v genealogiji ter jih s tem neenako porazdelijo po političnem in pravnem polju - naj gre za premoč starejših nad mlajšimi, prvorojenih nad zadnjerojenimi ali višjih vej nad nižjimi. S tem sorodstvo na pravno-politični ravni subsu-mira in organizira sorodstvo na družinsko-domači ravni, tako da se medosebna razmerja podrejajo ustanovnim aktom, ki odločajo o vključenosti ali izključenosti posameznih kategorij.

»Ekstenzija« sorodstva je potemtakem nekaj drugega od sorodstva na ravni filiacije in poroke; ukvarja se s pravno porazdelitvijo pravic in zahtev, se pravi s političnimi razmerji med ljudmi. Sorodstvo na ravni filiacije in poroke vzpostavlja individualizirane povezave med udeleženci v družbenem delu; razširjeno sorodstvo, na drugi strani, organizira družbeno delo v delovna združenja in nadzoruje prenose dela iz enega združenja v drugo.

Vztrajnost govorice sorodstva v pravno-politični sferi predstavlja posebno vprašanje. Sorodstvena terminologija vselej zajema simbolni proces. Ko se sorodstvo stopnjuje iz množice razmerij med posamezniki v politični red, postane najpomembnejša ideološka prvina pri razporejanju politične moči. Čemu pa govorica sorodstva vztraja v takem, drugačnem okolju? Eden redkih, ki se je lotil tega vprašanja, je bil Meyer Fortes.

Zakaj je podlaga teh korporativnih skupin potomstvo in ne lokalnost ali kakšno drugo načelo, je vprašanje, ki bi ga bilo potrebno bolj raziskati. Spomnimo se, da je Radcliffe-Brown (1935) povezoval pravila nasledstva s potrebo po nedvoumnem razločevanju pravic in rem in in personam. Mogoče je to najtesneje povezano z dejstvom, da je možno pravice nad razmnoževalno močjo žensk zlahka uravnati s sistemom potomstvene skupine. Verjamem pa, da gre še za nekaj globljega; v homogeni družbi je


namreč mogoče najnatančneje in najbolj neprotislovno opredeliti človekov položaj v družbi prav s poreklom (Fortes 1953: 40).

Čeprav pojasnilo ni docela zadostno, je Fortes dejansko opozoril na dva najpomembnejša vira moči v sorodstvenem načinu: nadzor nad razmnoževalno močjo žensk in poreklo. Oba delujeta čezgeneracijsko; oba razločujoče razporejata ljudi na položaje moči in vpliva. Prvi podeljuje pravice do družbenega dela, utelešenega v ženskah, otrocih in svaških sorodnikih; drugi ne opredeljuje le potomstva, ampak tudi kolateralno sorodstvo -genealoško pahljačo mogočih zaveznikov. Poročna in filiacijska terminologija sta tako uporabljeni za informiranje o različnih zmožnostih mobiliziranja delovne sile za delo in pomoč - se pravi o spreminjajoči se porazdelitvi družbenega dela med tekmujočimi skupinami.

Kadar se simbolni konstrukti sorodstva tako razširjajo, se razmerja med nosilci družbenega dela v tekmi za vire strukturirajo monopolno ali oligopolno, družbene skupine pa se kosajo za prvenstvo in prevlado. Obenem gredo čedalje številnejša zunanja navzkrižja z drugimi skupinami vštric s čedalje številnejšimi notranjimi navzkrižji. Gre, prvič, za nasprotja med moškimi in ženskami. Kolikor toliko dopolnjujoče se ravnotežje med spolnima vlogama se lahko obdrži samo dotlej, dokler je sorodstvo le ena od urejevalnih prvin v položaju, ko so viri na voljo vsem. Ko se na političnem polju pokažejo skupine z rodovnikom, svaška razmerja postanejo politična razmerja in ženskam se položaj v primerjavi z moškimi zniža, saj postanejo zastavek pri sklepanju zavezništev. Gre tudi za nasprotja med starimi in mladimi, kjer imajo stari po navadi vodstveni položaj navznoter in navzven. Mladi včasih postanejo stari in jih zamenjajo; mnogim se pa nikoli ne posreči, da bi se povzpeli na pomembnejši položaj. Vemo, da lahko tako nasprotje izbruhne v odkrit spor. Videli bomo, na primer, kako so se »fantje« uprli starejšim na začetku razmaha konjereje na Velikih planjavah (6. poglavje) in na začetku lova na sužnje v Angoli (7. poglavje).

145


146

In naposled, notranje rangiranje poraja nasprotja med prvotnimi naseljenci in prišleki, med starejšimi in mlajšimi vejami potomcev istega prednika ter med vzpenjajočimi se in propadajočimi vejami. Nihanja vzpenjanja in padanja so lahko posledica demografske rasti ali upadanja; uspešnega ali neuspešnega vodenja zavezništev, ljudi in virov; ali vojaških uspehov ali porazov. Voditelji, ki učinkovito sklepajo politično strateške poroke ali pametno prerazdeljujejo vsakdanje in razkošne dobrine svojim pristašem, pridobivajo na račun manj spretnih tekmecev. Sčasoma se pridobitve lahko prevedejo v genealoške zahteve, rodovniki se lahko modificirajo, da pokažejo spremembo.

Možnost, da se voditelji lahko povzpnejo na tak način je ena od Ahilovih pet rodovne ureditve, ena njenih prepoznavnih stresnih točk. Če si namreč poglavar ali drug voditelj s spretnim vodenjem zavezništev in razdeljevanjem dobrin pridobi privržence, doseže skrajno mejo, ki jo lahko prestopi le, če prebije omejitve sorodstvene ureditve. Z nevestnino si lahko priskrbi ženske, ki bodo rojevaje otroke, kateri bodo dolgovali zvestobo predvsem njemu; povabi lahko ljudi od zunaj, naj se naselijo na ozemlju njegove skupine, v upanju, da si bo tako pridobil osebne privržence; lahko si priskrbi peone in sužnje, da delajo pod njegovim osebnim nadzorstvom. Dokler pa nad takimi strategijami bedijo njegovi sorodniki in njihovi zavezniki, je radij njegovega delovanja omejen. Poglavar si sicer lahko poskuša povečati presežke z vojno. Sadovi vojskovanj so pa vselej omejeni, saj je plen lahko le priložnosten in nestalen ter si ga mora razdeliti z drugimi. Če naj prebije omejitve sorodstvene ureditve, si mora poglavar pridobiti samostojen dostop do lastnih zanesljivih in obnovljivih virov.

Sorodstvena ureditev tako postavlja zgornjo mejo notranje diferenciacije, v primeru, ko so viri zaprečeni, pa poraja, kot kaže, rajši neenakost kakor egalitarno porazdelitev življenjskih priložnosti. Razločki po spolu, starosti ter prisojenih ali pridobljenih pravicah netijo nasprotja, ki razjedajo sorodstveno ureditev od znotraj. Poleg tega jo razjedajo tudi navzkrižja med


posamezniki ali skupinami, uveljavljanje konfliktnih zahtev do ljudi s strani različnih sorodnikov in neizpolnjevanje dolžnih sorodniških obveznosti med najbližjimi ali razširjenimi sorodniki. Vse te sile in dejavniki ogrožajo nadaljevanje sorodstvene ureditve. Zakaj se tedaj ne razkroji? Kaj sploh naredi sorodstveno urejene enote koherentne v času?

Zmožnost sorodstvenega načina, da se obnavlja, je nemara v tem, da so posebna razmerja, ki jih vzpostavi sorodstvo, pravzaprav edini mehanizem, ki lahko nakopiči ali mobilizira družbeno delo. Nasprotja, kakor se po navadi izrazijo, so posamična nasprotja, trk tega in tega starejšega s tem in tem mladim iz tega in tega rodu v tem in tem času in na tem in tem kraju, ne pa splošna nasprotja med starimi in mladimi kot razredoma. V vsakdanjem življenju sorodstveni produkcijski način brzda notranja nasprotja tako, da napetosti in konflikte partiku-larizira.

Nevarna nasprotja iz vsakdanjega življenja pa so v mitih in obredih dramatizirana na ravni univerzalnosti. Medtem ko se v vsakdanjem življenju splošnost raztopi v posamičnosti, se v mitih in obredih posamičnosti raztopijo v splošnostih in prinašajo sporočila o naravi vesolja. Morebitna pojasnila si nadenejo obliko splošnih resnic. Domnevamo lahko, da take projekcije posamičnih konfliktov na raven univerzalnih mitskih dogodkov in pomenov rabijo temu, da bi te konflikte pomirile. Učinkovitost takega mehanizma je verjetno odvisna od tega, do kolikšne mere je mogoče stvarne konflikte obravnavati posamično in ločeno. Nenehno kopičenje enakih in enako usmerjenih konfliktov lahko izpostavi mitsko-obredni sistem vse hujšim pritiskom, ki slabijo njegovo učinkovitost.

Navzkrižja znotraj sorodstvenih enot in med njimi se lahko ublažijo tudi zaradi strahu pred velikimi stroški za zbiranje podpore. Iskanje zavezništev pomeni namreč sklicevanje na pretekle obljube o pomoči in prošnjo za podporo v prihodnosti. Če se spori stopnjujejo, se zato lahko razširijo tako v času kot v prostoru. Če

147


148

je pa zastavek dovolj velik, je izbruh lahko celo zaželen in ga spremlja naraščajoča izmenjava daril in žensk, ki naj utrdijo zavezništva. Zgodbo severnoameriške trgovine s krznom lahko beremo kot počasno širjenje podpornih zavezništev med »angleškimi Indijanci« proti »francoskim Indijancem«. Zavezništva je mogoče utrditi in okrepiti tudi z dodelavo mitov in obredja, tako kot pri irokeški zvezi, ki je hotela obrzdati notranje konflikte tako, da je sile preusmerila navzven proti skupnim sovražnikom.

Razreševanje konfliktov v sorodstvenem načinu je navsezadnje omejeno tudi z njegovimi strukturnimi problemi. Nakopičeni konflikti pogosto presežejo zmogljivost sorodstvenih mehanizmov, kako se jim postaviti po robu. Skupine tedaj razpadejo in se razcepijo. To se dogaja pogosto in je v bistvu pomemben vir sprememb. Ker smo si take družbe radi zamišljali, kakor da živijo v brezčasnem etnografskem sedanjiku in medsebojni izolaciji, smo v razpadu in razcepitvi sorodstvene skupine napačno videli zgolj ponovitev usode poprejšnje sorodstvene skupine. Skupine, ki se cepijo, namreč lahko le redko pobegnejo na nezasedeno ozemlje brez tekmecev in so največkrat podvržene pritiskom tako da-jatvenih kot kapitalističnih družb. Ponovitev je potemtakem bržčas izjema. Verjetnejše je, da se začnejo odcepljene skupine spreminjati, ko se ne morejo več svobodno gibati.

Družbene skupine, zgrajene na sorodstvu, zato dobro poznajo tako notranje razločevanje kot zunanje pritiske v smeri sprememb. Zaradi različno razdeljenega deleža družbenega dela lahko vznik-nejo vplivni voditelji; tudi zaradi stikov z drugimi skupinami lahko zraste pomembnost tistih, ki znajo ravnati z različnimi interesi in morebitnimi konflikti. Rast neenakosti nalog se še močno poveča, ko rodovna skupina naveže stike z dajatvenimi ali kapitalističnimi družbami. Stiki z njimi so priložnost za prilastitev in prenos dodatnih presežkov poleg tistih, ki so na voljo v sorodstvenem načinu. Z zunanjimi viri lahko poglavarji omrtvijo delovanje sorodstvene ureditve. Zato so bili poglavarji taki razvpiti kolaboranti evropskih trgovcev s krznom in lovcev na sužnje na


149

obeh celinah. Zaradi vezi z Evropejci so imeli dostop do orožja in dragocenosti in s tem tudi do privržencev zunaj svojega sorodstva.

Vprašanje poglavarstev

Izraz poglavar (v angleščini chief) je prišel v splošno jezikovno rabo kot oznaka za priznanega voditelja ali glavo (iz latinskega izraza caput) družbeno organizirane skupine ljudi. V praksi so izraz po navadi dodelih Evropejci tistemu vplivnemu domačinu, ki je lahko podprl ali zavrl njihove koristi. Oznaka poglavar zato zajema različne vrste pridobitve in stopenj oblasti ter je analitsko pravzaprav neuporabna. Dejanska zmožnost takega ali drugačnega poglavarja, da zapoveduje družbenemu delu in vpliva na razvoj razmerij med skupinami, je bila odvisna od njegovih kart v igri moči; od velikosti in moči ljudi, ki jih je imel pod seboj; od narave virov, ki so jih ti imeli, in od njihovega pomena za zunanje skupine; in od njegove vojaške zmogljivosti, zmožnosti braniti vire in se obenem postaviti po robu vmešavanju nasprotnikov. Tais s severozahodnega obrežja so imeli manj potencialne moči od zu-lujskih indunov, ti pa manj od mongolskih kanov. Zaradi takih razločkov so bile različne tudi zmožnosti posameznih poglavarjev, da presežejo omejitve rodovne produkcije in postanejo družabniki pri dajatvenih ali kapitalističnih razmerjih.

Na podlagi razločkov med »poglavarji« si lahko boljše osvetlimo star antropološki problem »poglavarstva«. Ko so antropologi poskusili vzpostaviti evolucijsko zaporedje kultur, so si poglavarstvo zamislili kot vrsto družbe med sorodstveno urejenimi plemeni in v razrede razdeljenimi državami. Pri takem pogledu sta status in moč v poglavarstvu dodeljena na podlagi različne stopnje v skupni genealogiji, to pa še ne pomeni tudi različnega dostopa do produkcijskih sredstev. Poglavar in njegova družina naj bi delovala v imenu družbene celote ter usklajevala posamezne dejavnosti, načrtovala in nadzorovala javna dela, vodila prerazde-ljevanje in bila na čelu v vojni. Poglavarske družbe so zato »prerazdeljevalne družbe s stalnim usklajevalnim dejavnikom« (Service 1962: 144). Medtem ko so si ljudje zaradi genealoške


stopnje različni po nalogah, ki jih opravljajo, naj bi družbo kot celoto držala skupaj mreža skupnih koristi, skupnega rodu in splošnega prerazdeljevanja. Vsi so si tako rekoč sorodniki, samo da so si eni bolj kot drugi.

S konceptom produkcijskega načina pa se pozornost od oblike in idioma medsebojnih razmerij med visokimi poglavarji in navadnimi ljudmi v družbi preusmeri k raziskovanju načinov, kako je uporabljeno družbeno delo. V tej perspektivi se družbe, klasifi-cirane kot poglavarstva, razcepijo v dve dokaj različni vrsti: ene se opirajo na sorodstveni način, kjer so poglavar in njegovi privrženci še zmerom ujeti v sorodstveno ureditev in omejeni z njo; pri drugih se oblika in idiom sorodstva včasih sicer še ohranita, vendar je vodilna skupina spremenila razdelitev po stopnjah v razredno razdelitev - in si tako z sorodstvenimi mehanizmi okrepila lastni položaj. Pri tej drugi vrsti poglavarstva je poglavarski rod pravzaprav začetni razred jemalcev presežkov v dajatvenem načinu.

Rast takega razreda je lahko vključila celo vrsto procesov. Zaradi rasti prebivalstva se je lahko povečala sorazmerna pomembnost poglavarskih rodov. Poglavarski rod je lahko navezal »številne in najrazličnejše stike z drugimi rodovi« (Service 1962: 149). Zaradi poročnih strategij si je moral poglavarski rod nakopičiti bogastvo, izhajajoče iz poročnih menjav, v svojih rokah. Zato je prevzel nadzor nad izmenljivimi ženskami in je članom nižjih stopenj prepovedal dostop do elitnih žensk. Nadzor nad ženskami se je včasih razširil navzdol in je poglavarski rod nadzoroval s vaške menjave v celoti. Poleg tega so bile s vaške strategije povezane z dedovanjskimi strategijami. Kdo je dobil kaj, je bilo opredeljeno s članstvom v privilegiranem sloju; dobrine, ki so imele strateško vrednost pri poročnih menjavah in pri podedovanem bogastvu aristokracije, so bile zato lahko izvzete iz splošnega prerazdeljevanja.

Rastoči poglavarski rodovi so se lahko širili tudi z »odcepljanjem družin« (Service 1962: 166), tako znotraj kot zunaj us-

150


151

taljenega območja interakcij. Zaradi ozemeljskega širjenja osebja visokega stanu je lahko namesto enega samega vrha, kjer so se sprejemale odločitve, zrastlo več središč moči. Člani poglavar-skega rodu so včasih postali tekmeci v boju za poglavarski položaj ali so si ustvarili svoja lastna področja gospostva in se odcepili od sorodniškega telesa. Tekma za oblast je, po drugi strani, vplivala nazaj na procese kopičenja in prerazdeljevanja virov. Tekmeci za oblast so si rajši nakopičili ustrezen »oblastni sklad« in ga selektivno razdelili, da so si pridobili privržence, kot pa da bi vse vire prepustili splošnemu prerazdeljevanju.

V taki luči je torej prerazdeljevanje prej niz strategij pri oblikovanju razredov kot pa splošna značilnost poglavarstev kot »prerazdeljevalnih družb«. Polanvi, ki je v antropologijo vpeljal koncept prerazdeljevanja, nam je omogočil, da si lahko mehanizme menjave zamišljamo širše in ne le kot »recipročno« ali »tržno« menjavo. Koncept prerazdeljevanja pa moramo opredeliti na treh ravneh. Prvič, natančno je treba opisati različne vrste in različna področja prerazdeljevanja. Prerazdeljevanje ob gostijah je nekaj drugega kot prerazdeljevanje zalog za javna dela ah vojno in nekaj drugega kot poglavarjeva osebna prerazdelitev posebnih virov. Drugič, pomembno je natančno opisati, kaj je bilo prerazdeljeno, v kakšnih količinah in - kar je najpomembnejše -komu. Pogostitev vseh gre lahko z roko v roki s privilegiranim kopičenjem strateških dobrin pri izbrancih. Pojedina za vojaške veterane je lahko počastitev vojaškega prispevka celotne vojske, čeprav so ujetniki in viri dodeljeni drugače plemstvu in drugače prostakom. Tretjič, z obdarovanjem lahko »kupimo« zavezništvo in pomirimo morebitne tekmece tako, da jih obenem z njihovimi viri potegnemo v hierarhično vodeni tok dajatev. V taki luči prerazdeljevanje ni več nekakšen obvezen altruizem, značilen za tako in tako družbo, ampak ponavljajoča se strategija pri oblikovanju razredov.

Pri poglavarstvih druge vrste se je funkcija sorodstva zato spremenila; sorodstvo ni več povezovalo podobno urejenih skupin v


152

medsebojna razmerja, ampak je zarisalo odločilno ločnico med sloji. Vzniknilo je plemstvo, ki je sorodstvene vezi izrabljalo in razkazovalo kot znamenje svoje ločenosti in posebnosti, sloju pro-stakov pa prepustilo zgolj preostanek. Plemski razred se je torej ustanovil tako, da je korenito predrugačil sorodstvene vezi in z njimi vzpostavil družbeni prepad med vladarji in vladanimi. Včasih je trdil, da je poseben potomec bogov ah da je posebej upravičen do mane; včasih je poskusil spodkopati sorodstvene vezi pri svojih podložnikih ter je kaznoval prešuštvo in krvoskrun-stvo (glej: Cohen 1969), čeprav se je sam vzpostavil kot poseben sloj prav z uveljavitvijo razredne endogamije; in včasih je zahteval zase posebne pravice pri vojnem plenu z zavojevanimi ljudstvi vred.

Plemstvo, kakor smo ga pravkar opisali, se je velikokrat odcepilo ter se lotilo osvajanj in podjarmljanj tujih prebivalstev. Pri odcepitvah in širitvah je pomenljivo obdržalo svoje posebne sorodstvene vezi kot vir razredne solidarnosti in kot način, kako se je ločilo od skupine vladanih. Včasih se je to zgodilo mimo, tako kot tedaj, ko so nealorske etnične skupine povabile člane alorskih poglavarskih rodov, ki so znali priklicati dež in poravnati spore, naj se naselijo mednje kot njihovi vladarji (Southall 1953). Večkrat pa je bojaželjno in klateče se plemstvo vsililo svojo oblast pod-jarmljenim skupinam s sklicevanjem na svojo nadnaravno upravičenost. Zgled takega roparskega plemstva so Tolteki, ki so se iz Tule razširili do srednjeameriških mej; Lubi in Lundi, ki so se kot pahljača razprostrli iz domače osrednje Afrike (glej 7. poglavje); in številna mongolska, turška in arabska plemstva, ki so zavladala poljedelskim ljudstvom vzdolž suhega pasu Starega sveta.

Dosedanja razprava je jasno pokazala, da ima uporaba družbenega dela tako gospodarsko kot politično razsežnost. Sorodstveni produkcijski način je onemogočal vzpostavitev politične oblasti, saj se je v bistvu opiral na upravljanje s konsen-


153

zom med skupinami udeležencev. Sorodstvene vezi so poleg tega omejevale količino družbenega dela, ki bi bilo lahko na voljo za skupne naloge. Družbeno delo so lahko združili le z začasno ubranostjo sicer ločenih vezi, vendar se je znova razpršilo, ko so spremenjene razmere zahtevale drugačno razporeditev nalog. Obenem sta širjenje in krčenje sorodstvenih vezi prebijali in spreminjali meje takih družb.

Os oblasti v sorodstveni skupini je včasih postal poglavar; četudi je pa bil tu in tam utelesitev sorodstvene ureditve, je bil obenem tudi njen ujetnik. Poglavarji, ki so hoteli preseči omejitve sorodstvene ureditve, so se morali polastiti mehanizmov, s katerimi so si zagotovili neodvisno oblast nad viri. Del delovne sile, ki so jo nadzorovali, so morali dodeliti drugačnemu produkcijskemu načinu ali pa v razmerja drugačnega produkcijskega načina vstopiti neposredno sami, bodisi kot zemljiški posestniki v dajatvenem načinu ali kot soudeleženci pri kapitalistični produkciji. Za dosego takih sprememb pa so bila potrebna nova politična orodja, ki so jih nadzorovali bodisi neposredno sami ali so jih v njihovem imenu uveljavljali drugi. Kadar se jim to ni posrečilo, so se ljudje, ki so jih poskušali izrabiti, uprli ali se odcepili, tako da so bili poglavarji le »buč na vrtu«.

Drugače kot pri sorodstvenem načinu je bilo prebivalstvo tako pri dajatvenem kot pri kapitalističnem produkcijskemu načinu razdeljeno v dva razreda, v razred producentov presežkov in razred jemalcev presežkov. Oba načina sta zahtevala mehanizme oblasti, ki so zagotavljali, da so presežki predvidljivo prehajali iz rok enega razreda v roke drugega. Oblast je tukaj ali tam zajemala celo pahljačo kaznovanj, opirajočih se na strah, upanje in usmiljenje; zares zajamčil jo je pa šele nastanek prisilnega aparata, s katerim so varovali razredno razdelitev in jo branih pred zunanjimi napadi. Za dajatveni in kapitalistični produkcijski način sta bila zato značilna razvoj in uvedba takega aparata, se pravi države.

Dajatveni produkcijski način se je opiral na mehanizme oblasti, s katerimi so pridelovalcem iztrgali dajatve »z drugačnimi


154

in ne gospodarskimi pritiski«. Politika v dajatveni državi se je ukvarjala z zbiranjem in prerazdeljevanjem dajatev med rivalske skupine jemalcev presežkov, vselej in ne glede na organizacijsko obliko države pa je bila trdno zasidrana v jemalnih razmerjih.

Cisto drugače se je kapitalistični način produkcije, kot kaže, gospodarsko uravnaval sam. Dokler so bila sredstva za delo v rokah kapitalistov in onemogočena delavcem, so se morali delavci po koncu enega produkcijskega kroga vedno znova in znova zaposliti pri kapitalistih, in nato se je krog začel znova. Kljub temu je imela tako pri nastanku kapitalističnega načina kot pri njegovem ohranjanju država strateško vlogo. Najprej je bilo treba zbrati denar oplajajoči denar, ga spremeniti v kapital in ustvariti razred delavcev, ki je svojo delovno silo ponujal na prodaj kot blago. Pri taki »prvotni akumulaciji« je država odigrala ključno vlogo. Ko se je kapitalistični način nato uveljavil, je morala država spet uporabiti svojo moč; ohranjala in zagotavljala je kapitalistično lastništvo produkcijskih sredstev ter podpirala delovno ureditev in delovno disciplino, potrebno za delovanje kapitalističnega načina. Poleg tega je morala priskrbeti infrastrukturo tehničnih dejavnosti - prevoz in komunikacije, na primer - potrebnih za njegovo delovanje. In naposled, naloga nove države je bila tudi razsojanje in poravnavanje sporov med kapitalističnimi tekmeci v okviru njenih pristojnosti ter zastopanje njihovih interesov pri tekmovanju med državami - z diplomacijo, kadar je bilo mogoče, z vojno, če je bilo treba.

Trije produkcijski načini, kakor sem jih orisal, niso ne tipološke skupine za razvrščanje človeških družb ne stopnje kulturne evolucije. Uporabljeni so kot konstrukt, ki naj nam odkrije strateška razmerja, ki oblikujejo razmere, v kakršnih se odvijajo človeška življenja. So pripomoček za razmišljanje o pomenu vezi, ki so se izoblikovale med na vse strani razlivajočimi se Evropejci in drugimi prebivalci naše oble, in za razumevanje njihovih posledic.

IV.

EVROPA, PRELUDIJ PRED RAZŠIRITVIJO

Obiskovalec, ki bi si ogledoval svet leta 800 našega štetja, bi evropski polotok komajda opazil. Rim je propadel, in nasledila ga ni nobena učinkovita centralizirana sila. Za razbito rimsko dediščino se je prepiral roj ozkogledih dajatvenih gospoščin. Središče politične in gospodarske težnosti se je premaknilo proti vzhodu, v »novi Rim«, Bizanc, in v muslimanski kalifat. Čez šest-sto let, leta 1400 našega štetja, bi obiskovalec ugledal čisto drugačno Evropo in opazil precejšnjo spremembo v njenih odnosih s sosednjo Azijo in Afriko. Neštete kneževinice so se zlile v manjše število učinkovitih držav. In te so se uspešno kosale z južnimi in vzhodnimi sosedami ter so bile na pragu velikih čezmorskih pustolovščin. Kaj se je zgodilo?

Če želimo odgovoriti, moramo upoštevati vsaj tri med seboj povezana vprašanja. Prvič, trgovanje na daljavo se je zaobrnilo, zaradi česar se je položaj Evrope spremenil, tako da ni bila več odvisno obrobje Azije, marveč ključno območje trgovskega razvoja. Kakšna je bila narava takega zasuka? Drugič, številne drobcene in razpršene dajatvene kneževine iz leta 800 našega štetja so zrastle v politično in vojaško utrjena kraljestva. Kaj je povzročilo utrditev? In naposled, nekatere tako utrjene države so si v spregi med osvajalskimi vladarji in trgovskim razredom začele iskati nove meje. Kakšne sile so gnale države k širitvi in kakšna je bila vsakič narava take sprege?

155


156

Premena vzorcev trgovanja na daljavo

Območje zahodnega Sredozemlja in jugozahodna Azija sta bili že dolgo povezani. Tu in tam se je ravnotežje moči prevesilo z zahoda proti vzhodu ter se nato znova zasukalo. Arheološki dokazi podpirajo podobo azijske premoči tako pri produkciji presežkov, oblikovanju držav, razčlenjenosti obrti in nastajanju velikih mest kot pri trgovanju na daljavo. Razširitev egipčanskega in mezopo-tamskega razvoja v egejsko kulturo v drugem tisočletju pred našim štetjem je spodbodla rast trgovanja z zahodno Evropo; trgovina je oskrbovala vzhod s potrebnimi viri, zahodnim kraljestvom pa v zameno pošiljala dragoceno blago. Za egejskimi trgovci so prišli Feničani in Kartažani. Potem se je valovanje zaobrnilo. V 3. stoletju pred našim štetjem je grška širitev odprla vrata »domala nepretrganemu toku ljudstev iz jugovzhodne Evrope, ki so se razlila v Sirijo, Babilonijo in Iran« (Grisham 1954: 225). V enaki smeri je potekala tudi rimska širitev in spremenila Egipt v rimsko žitnico.

Potem je prišel počasni zaton rimskega cesarstva. Podeželje je polagoma premagalo velika mesta. Posamezni predeli v cesarstvu so postajali po letu 100 našega štetja čedalje bolj samozadostni. Pridelovanje hrane ni moglo več preživljati velikih mest, mestne obrti so zapustile mesta in se preselile v notranjost. Izredna politična in pravna rimska zgradba, ki je »v svojih rokah zgostila organizacijsko premoč z neizprosno ureditvijo pobiranja dajatev in poslušnosti na omejenem območju« (Deutsch 1954: 10), je bila iz dneva v dan bolj neučinkovita. Pokrajinske vojske so postale domala neodvisne, obrobne pokrajine v cesarstvu so zavladale cesarskemu središču.

Ko je nepomemben vojskovodja, Herulec Odoaker, zadal še zadnji udarec rimski vojski na zahodu, je Rim »padel«, vendar le v svoji zahodni orbiti. V svojem vzhodnem gospostvu, v Bizancu - novem Rimu, je namreč ostal pri življenju še tisoč let. Bizanc je

POVEZAVE - EVROPA, PRELUDIJ PRED RAZŠIRITVIJO

157

ohranil usmeritev, kakor jo je zakoličila grška širitev, z rimskimi ustanovami in zakoni, razvitim mestnim življenjem, splošno versko zvestobo vzhodnemu krščanstvu in zlatimi kovanci, ki mu jih je Zahod zavidal vse do 11. stoletja. V 6. stoletju je poleg tega razvil mogočno ladjevje, s katerim je zaprl svoja zahodna in južna vrata, tako da se je država lahko razširila do črnomorskega obrežja, od koder je dobivala obilne pošiljke pšenice, stavbnega lesa in sužnjev. Bizanc je postal pravzaprav bolj helespontska kot sredozemska sila in je večji del Sredozemlja prepustil drugim tekmecem.

Pretežni del Sredozemlja je bil razdeljen med islamom in zahodnim krščanstvom. Iz središča v karavanskem mestu Meki se je islam hitro razširil in v 7. stoletju našega štetja preplavil severno Afriko. V drugem desetletju 8. stoletja je muslimanska vojska zavzela večji del Iberskega polotoka; v 9. stoletju se je muslimanom vdala Sicilija. Ko seje sredi 8. stoletja prestolnica islamskega kalifata preselila iz Damaska v Bagdad, se je islamsko težišče odmaknilo od Sredozemlja proti vzhodu, podobno kakor se je proti vzhodu obrnil tudi Bizanc. Trgovanje s Kavkazom, notranjo Azijo, Arabijo, Indijo in Kitajsko je postalo pomembnejše od trgovskih povezav z zahodnim Sredozemljem. Na lepem obrobno trgovanje s Sredozemljem je bilo še zmerom v rokah trgovcev iz Sirije in -predvsem - Judov, na primer tako imenovanih radanitov ali al-ra-hdanijev (mogoče po perzijskem izrazu rah dan, »tisti, ki poznajo pot«), ki so »deželo Frankov« povezali z Egiptom in Egipt s Kitajsko.

Gospodarska zgodovina muslimanskega sveta je še zmerom pravzaprav neznana, čeprav lahko potegnemo nekaj najpomembnejših črt. Na začetku 8. stoletja so islamske dežele doživele poljedelsko revolucijo, ki je prinesla nove poljščine in vrste, drugačno kmetovanje in spremembe pri hidravlični tehnologiji. Revolucija se je končala z obsežnim naseljevanjem in ponovnim naseljevanjem novih ozemelj. Poljedelstvo je dajalo čedalje večje


158

presežke; vlagali so jih nazaj v intenzivno poljedelstvo ter so bili podlaga za razmah trgovine in mestnega življenja. Od 9. stoletja naprej je imel islamski svet dejanski monopol nad sudanskim zlatom ter egiptovskimi in iranskimi zakladi. Zaradi vsega tega se je močno povečal obseg muslimanskih trgovskih vezi in obrtne proizvodnje, tako za domačo smetano kot za zunanje porabnike razkošnih izdelkov.

Islam in vzhodno krščanstvo sta si tako razdelila precejšen del sredozemskega obrežja; oba sta pa morju obrnila hrbet. Razbita dediščina zahodnega Rima je pripadla zahodnemu krščanstvu, tedaj peščici dajatvenih državic s tevtonskimi vojskovodji in njihovimi telesnimi stražarji na čelu. V zahodnem krščanstvu se ni ohranilo nobeno veliko mesto, ki bi ga lahko primerjali s Konstan-tinoplom z vsaj 200.000 prebivalci (Russell 1958), Bagdadom s kakšnimi 400.000 prebivalci (Adams 1965: 115) ali Kordobo z 90.000 prebivalci (Russell 1972: 178). Čeprav so se na podeželje preselile tudi mestne obrti, so evropska kmečka območja zatonila v samozadostno poljedelstvo in krajevno omejeno menjavo. Evropski trgovci na daljavo sicer niso izginili (Vercauteren 1967), njihove dejavnosti pa so bile med 6. in 8. stoletjem v senci Sircev in Judov, ki so evropski polotok, območje, »ki so ga izrabljali Sirija, Aleksandrija in Konstantinopel« (Lewis 1951: 14), povezovali z Levantom. Evropa je zvečine dajala sužnje in stavbni les ter v zameno dobivala drobtinice razkošnega blaga.

Evropski sužnji niso prihajali na Bližnji vzhod samo po sredozemskih morskih poteh, ampak obenem z dragocenim krznom in drugim blagom tudi po ruskih rekah, iztekajočih se v Črno morje. Vozili so jih ruski Varjagi, veja pomorskega in gusarskega ljudstva, ki so se razširili iz domačih vikov ali zalivčkov v Skandinaviji, plenili po evropskih obrežjih in vozili sužnje na bližnje-vzhodne trge. V 9. stoletju so si počasi podredili in poselili ozemlja v Angliji in Normandiji, na Siciliji, ob baltskem bregu in v Rusiji. Evropski polotok si v tistem času zato lahko zamišljamo kot


159

kopno, od treh strani obdano z vodo in odvisno od trgovanja na daljavo s središčem ob Helespontu in na Levantu.

Razmah italijanskih pristanišč

V 9. stoletju so se v sredozemsko trgovino vmešali novi tekmeci. Prišli so iz pristaniških mest, ki so se kot bizantinske enklave obdržala vzdolž italijanskega brega. Najpomembnejši sta bili Benetke na vrhu Jadranskega morja in Amalfi v Salernskem zalivu. Sprva sta bili le posrednička v trgovini, ki ni bila posebej pomembna za sile, ki so vladale Levantu. Počasi sta pa okrepili svoj začetni položaj majhnega posrednika in nato s pridom izrabili postopno rast trgovanja.

Po arabskem trgovcu Ibn Hokalu je bil Amalfi leta 977 našega štetja »najbolj cvetoče mesto v Lombardiji, najplemenitejše, naj-slikovitejše zaradi svoje lege, najpremožnejše in najobilnejše« (navedeno v: Lopez in Raymond 1955: 54). Kljub temu so ga kmalu premagale grabežljive sosede. Benetke, na drugi strani, so se pririnile prav v ospredje; zahodno železo, stavbni les, pomorsko blago in sužnje so zamenjevale za vzhodno svilo, začimbe in slonovo kost ter za nameček trgovale še s soljo iz domačih lagun in z izdelki domače steklarske obrti.

V 10. stoletju sta po poti trgovske in vojaške širitve stopili še dve italijanski lombardijski pristanišči, Pisa in Genova ob Tiren-skem morju. Kot odgovor na muslimanske plenitve sta domače ribiške čolne spremenili v pomorsko ladjevje ter uspešno vračali udarce na Korziki, Sardiniji in severnoafriškem bregu.

Italijanska mesta so z uspešnim trgovanjem in vojskovanjem začela nagibati menjavo med zahodno in vzhodno polovico Sredozemlja v korist Zahoda. Ker zvečine niso imela domačega poljedelskega zaledja, je bila prva bojna črta njihove širitve trgovina po morju. Zato so postala glavni dobitniki v novi konjunkturi moči in vpliva v Sredozemlju po letu 1000 našega štetja. Bizanc je namreč tedaj začel politiko vojaške utrditve na kopnem in se je pri obrambi pred naraščajočimi napadi z vseh strani oprl


160

na oborožene pešake. Benetke so tako postale dobesedni trgovski posrednik Bizanca in so prevzele večino njegove pomorske trgovine.

Politična utrditev

Medtem ko je v Sredozemlju rastel pomen italijanskih pristaniških mest, je bila kmečka notranjost južno in severno od Alp sredi obdobja samostojnega gospodarskega in političnega utrjevanja. Utrjevanje je potekalo na dveh ravneh: na krajevni in na pokrajinski. Omenili smo, da je padec Rima v zahodnem Sredozemlju potegnil za seboj propad in razpad rimske pravne in politične zgradbe ter obenem umik mestnih obrti na podeželje. Vse večja ruralizacija in razpršenost obrtne tehnologije sta bili tehnična podlaga za razvoj nove oblike politično-gospodarskega sistema. Kmetje so se namreč zbrali okoli trdnjave nadrejenega »gospoda« (v angleščini »lorda«, iz anglosaškega izraza hlafiveard za varuha kruha, se pravi tistega, ki daje hrano podrejenim). Kmetje so bili zvezani z gospodi s tako ali drugačno odvisnostjo; nastala je na najrazličnejše načine in njene značilnosti so bile različne, zaradi česar je bil tudi prenos dajatev od pro-ducentov presežkov k jemalcem presežkov zelo različen. Ureditev je bila podlaga tako za politično in vojaško moč posameznih jemalcev presežkov v primerjavi z drugimi jemalci presežkov kot tudi za moč jemalcev presežkov kot razreda.

Po letu 1000 našega štetja so se presežki znatno povečali zaradi bolj intenzivnega in obenem tudi bolj ekstenzivnega poljedelstva. To je veljalo še zlasti za območja severno od Alp, kjer je vpeljava triletnega kolobarjenja s težkim plugom s konjsko vprego pripeljala do absolutne rasti presežnega pridelka. S krčenjem gostih pragozdnih pregrinjal v celinski Evropi in obdelovanjem evropskih ravnic se je hkrati povečala površina orne zemlje, s katere so lahko zajemali presežke. Oboje je potekalo pod okriljem dajatve pobirajočih gospodov in oboje je povečalo politično moč


161

vladajočega razreda. Večji presežki so poleg tega okrepili vojaško zmogljivost vodilnega razreda, saj je bila ta odvisna od zmožnosti zagotavljanja velikih izdatkov za vojaške konje in oklepe.

Postopna politična utrditev okoli osrednjega kralja je bila odvisna od zmožnosti izterjave dajatev za plačilo vojne in razvoja ustreznih vojaških zmogljivosti. Uresničili sojo lahko, v bistvu, na tri načine. Lahko so se razširili navzven, proti sovražniku, in se polastili presežkov zunanjih sovražnikov. Lahko so odkrili nove vire, domače ali uplenjene, in jih prodali trgovcem v zameno za potrebno blago ali posojilo. Tretja oblika je bila povečanje kraljevske posesti, območja, s katerega je kralj lahko dobival neposredno podporo brez posrednikov. Nastajajoče evropske države so uporabljale vse tri strategije, v različnih časih v različnih mešanicah in z različnimi posledicami.

Vojna na tujem

Prigrabitev zunanjih virov je bila glavna strategija iberskih sil Portugalske, Leona-Kastilije in Aragonije pri rekonkvisti muslimanske Španije. Drug poskus take strategije si je nadel obliko križarskih vojn in so ga uporabili francoski in angleški kralji kmalu po tistem, ko so si utrdili oblast (1096-1291). Zunanji vzgib za križarske vojne je bilo ponovno zavzetje Svete dežele iz neverniških rok. Na drugi ravni so bile križarske vojne poskus utrditve še zmerom komaj začetih političnih sistemov z napadom na dokaj oslabljene sovražnike. Bizanc se je tedaj umaknil na svoje jedrno ozemlje in prepustil trgovino Benečanom. Abasidski kalifat v Bagdadu so pretresali notranji upori in zunanji nomadski napadi, nemara zato, ker so zaradi uspešne trgovine na daljavo preveč obdavčili kmečko, dajatve dajajoče prebivalstvo (glej: An-derson 1974: 509). Križarske vojne se na koncu niso posrečile in severozahodnim evropskim kraljem vsaj niso dale neposrednega dobitka.

Resnične dobitnice v križarskih vojnah so bile italijanske pristaniške mestne državice, ki so obogatele s svojimi storitvami, pro-


162

dale večino dobljenega plena in po koncu vojn postavile eksterito-rialne kolonije tako v Bizancu kot na muslimanskem Levantu. Ko so se Francozi in Angleži umaknili, so italijanski trgovci - ki so jih tako po številu kot po vplivu okrepili še čedalje številnejši sodelavci iz italijanskih mest v notranjosti - razširili trgovino in finance vse od »Grenlandije do Pekinga«, kakor je dejal Robert Lopez. Italijanska trgovska mreža je pri svoji širitvi prekoračila tudi Alpe ter navezala stike z južnonemškimi mesti in čez Porenje s Flan-drijo in Anglijo.

Spet drugače si je poskušal razširiti kraljevske vire z zunanjim grabežem nemški sveti rimski cesar. Ker so mu bili znotraj domačih nemških pokrajin (Urdeutschland) v napoto močni tekmeci, je bila zanj edina strategija, kako povečati kraljevske vire, zavzetje tujih ozemelj. Pri tem mu je šlo predvsem za to, da bi za nemško cesarsko krono zavzel Italijo. Poskus se je ponesrečil leta 1176, ko so se italijanske lombardijske mestne državice povezale med seboj in cesarja premagale pri Legnanu. To je bil tudi konec želja nemških kraljev po osrednji vlogi.

Trgovina

Druga strategija - prodaja domačega ali v vojni pridobljenega blaga - se je razvila vzporedno z drugimi oblikami zagotavljanja presežkov. Trgovanje in vojskovanje sta se nujno podpirali med seboj; hkrati sta pa imeli drugačna načela pri organizaciji. Trgovanje je pripeljalo do oblikovanja trgovskih družb in trgovskih zvez. Vojskovanje je spodbodlo razvoj vojaških izvedencev, ki jih je morala preživljati in oskrbovati zanesljiva skupina dajatve-plačevalcev. Trgovci in vojaki so včasih sodelovali; drugič so si bili kot pes in mačka. Kakor je dejal Edward W. Fox:

Če se je fevdalizem kot sistem preživljal s poljedelsko proizvodnjo neštetih posameznih posestev, ga je ohlapno povezovalo kroženje sporočil in ljudi, ki so opravljali vojaško varstvo. Trgovska družba je bila življenjsko odvisna od kroženja dobrin, če le mogoče po vodi, in sporočil v obliki naročil in plačil. To sta zares zelo različni opravili, in veliko je tradicionalnih dokazov, ki kažejo, da se po navadi ne mešata (1971: 57).


163

Do neke mere si lahko rast držav v srednjeveški Evropi zamišljamo kot boj med političnima blokoma, ki sta se opirala na poljedelsko jedro in vojaško moč na eni ter trgovsko mrežo vzdolž rečnih in morskih trgovskih poti na drugi strani. Zgovoren zgled je usoda šampanjskih sejmov. Sejmi, ki so jih obiskovali italijanski trgovci in menjavali sredozemsko blago za severne izdelke, so bili iz Sredozemlja dostopni po dolini rek Rone in Saone. Dokler so bili neodvisni tako od francoskega kraljestva kot od svetega rimskega cesarstva nemškega naroda, so lepo cveteli. Ko je pa območje leta 1285 prevzelo francosko kraljestvo, so hitro propadli zaradi povečanih dajatev, pogostejših vojn ter omejitev pri uvozu angleške volne in flamskega platna.

Trgovina se je nato preselila k morskim obrežnim potem in kopenskim cestam med severno Italijo in dolino Rena. Vzdolž morske poti so zrastle po samostojnosti hlepeče trgovske zveze ali lige, kakršne so bile katalonski consolats, Pomorska bratovščina kantabrijskih pristanišč in trgovska bratovščina ali Hanza, ki se je v 13. stoletju raztezala od Kolna in Porenja do Liibecka in Hamburga. Vzdolž čezalpskih cest in po Renu navzgor so se izoblikovale prelazne države, tesno povezane z gibanjem blaga čez gore, kakršni sta bili švicarska konfederacija in Tirolska. Ob zgornji Donavi in Renu so v 13. in 14. stoletju cvetele trgovske hiše iz južnonemških mest in trgovske zveze, kakršne so bile Svabska liga, Renska liga ter Bratovščina sedemnajstih flandrskih in bra-bantskih mest. Čeprav nobena od trgovskih zvez ni bila neodvisna od vojaških zemljiških gospodov, »so bila mesta vzdolž pasu trgovskih poti od Sredozemlja do Severnega morja in Baltika dolga stoletja dovolj močna, da so prekrižala vse načrte vojaških uprav« (Rokkan 1975: 576).

Povečanje kraljevske posesti

Tretjo strategijo pri političnem utrjevanju, razširitev osrednje posesti, so uporabili na območjih, ki sta postali Francija in Anglija. Šlo je za precej drugačno pot od tiste, kakršno so ubrali na


164

merskem polotoku. Portugalska in Kastilija sta bili v bistvu roparski državi in sta se preživljali z viri muslimanske Španije. Embrio portugalske države je bila oborožena vojaška bratovščina Avizovih vitezov, njen veliki mojster je postal leta 1384 prvi portugalski kralj. Tudi kastilska država seje opirala na versko-vojaške rede, ki so jih v 12. stoletju ustanovili Calatrava, Alcantara in Santiago. Francija in Anglija pa sta se, prav narobe, izoblikovali okoli osebnega posestva svojega kralja.

Jedro prihodnje Francije je bilo neposredno posestvo kapetinške dinastije; ozemlje, ki se je imenovalo Francia, je ležalo na obeh bregovih Seine in Loare. O njegovem poljedelskem pomenu govori podatek, da se prvi dokumentarni dokazi o triletnem kolobarjenju in sodobnih jarmih za vlečne živali nanašajo na tiste kraje. Iz začetnega oporišča so si francoski kralji povečali neposredno posest z vojno, duhovniško pomočjo in poročnimi spletkami. Leta 1328 so kraljevsko ozemlje in fevdi francoske krone zajemali domala vso Francijo.

Anglija je nastala, ko je skupina pofrancozenih Vikingov iz Normandije z orožjem ustanovila »angleško Normanijo« (Douglas 1969: 29) na drugi strani Rokavskega preliva. Jedro angleške Normanije je ustvaril Viljem Osvajalec, ko si je s privrženci razdelil fevde, pri čemer si je v vsaki grofiji pridržal neposredno posest, večjo od vseh vazalskih. Angleško in francosko večanje posesti sta kmalu trčili med seboj. Francoski in angleški kralji so se dolga stoletja vojskovali za posest zahodne in južne »Francije«. »Angleži« so nadzorovali dobršen del »Francije« vse do 13. stoletja, dokončno so jih pregnali šele leta 1453.

Vse evropske države so rastle počasi, kot sestavljanka iz številnih in različnih delčkov in prirastkov. Njihove meje bi bile lahko potegnjene drugače, zaradi česar bi bil evropski zemljevid lahko čisto drugačen od razporeditve dežel, o katerih danes mislimo, da so neodtujljive nacionalne entitete. Na zemljevidu bi lahko našli pomorsko cesarstvo, zajemajoče Skandinavijo, severni morski rob Evrope in Anglijo; državo, ki bi obsegala zahodno Francijo in Bri-


165

tansko otočje; zvezo vzhodne Francije in zahodne Nemčije ali pač državo, ki bi obsegala dolini Rone in Rena med Nemčijo in Francijo; zvezo Nemčije in severne Italije; državo, ki bi združevala Katalonijo in jug Francije; Iberski polotok bi bil lahko razdeljen na severni krščanski del s kraljestvi in južni muslimanski del. Vsaka od takih držav bi bila mogoča in je dejansko nekaj časa tudi obstajala, in vsaka govori o tem, da geopolitične meje, ki danes drobijo Evropo, terjajo razlago in jih ne smemo jemati kot samoumevne.

Nastajanje držav in širitev

Vojne na tujem, trgovina in notranja utrditev so ustvarile v Evropi nove države ter zaobrnile razmerje med vodilnim Vzhodom in obubožanim Zahodom iz prejšnjih časov. Okoli leta 1300 našega štetja pa seje korak evropske rasti, kot kaže, znova upočasnil. Poljedelstvo ni več rastlo, mogoče ne zato, ker je tehnologija, ki je bila na voljo, dosegla mejo svoje produktivnosti. Podnebje se je poslabšalo, zaradi česar so bile zaloge hrane še bolj nestalne in negotove. Veliko ljudi, ki jih je izčrpala bornejša hrana, so prizadele epidemije. Ekološke težave pa so bile najbrž le ena plat sicer širše krize, o kateri včasih govorijo kot o »krizi fevdalizma«. Če so hoteli vojaški jemalci dajatev plačati vojne in širitev, so morali zaostriti pobiranje presežkov, s čimer so povzročili naraščajoč val kmečkih uporov in vstaj.

Izhod iz krize je bilo odkritje novih mej. Gospodarsko so si namreč le tako lahko ustvarili dodatne presežke. V praksi je to pomenilo naseljevanje vedno novih in novih predelov, pridelovanje več hrane ter odkrivanje novih oblik shranjevanja hrane. Pomenilo je možnost razkošnega blaga po nizki ceni ali več zlata in srebra za plačevanje razkošja. Pa tudi upanje, da bi zajezili odliv zlata proti Vzhodu, vprašanje, ki je delalo sive lase celo Rimljanom in je okoli leta 1200 našega štetja doseglo vrhunec. Če so hoteli razrešiti krizo, so morali povečati obseg in velikost vojn:


166

izdelati več orožja in ladij, izuriti več vojakov in mornarjev ter financirati več vojaških posegov in postojank.

Gospodarsko so krizo fevdalizma razrešili z odkritjem, zavzetjem in prerazporeditvijo virov, ki so bili na voljo onkraj evropskih mej. Odhod v Novi svet, vzpostavitev utrdb in trgovskih postojank vzdolž afriškega obrežja, prihod v Indijski ocean in na kitajska morja ter razširitev trgovanja s krznom po severnoameriških in severnoazijskih pragozdovih, vse to so bile poti, kako poiskati in uresničiti take cilje. V trgovski promet je prišlo novo blago: tobak, kakav, krompir, tulipani. Zaradi afriškega zlata in ameriškega srebra, kakor je dejal Braudel, je Evropa lahko zaživela čez svoje zmožnosti.

Novi zakladi, ki so krožili po Evropi, in njihove čedalje različnejše oblike pa so bili še premalo. Za »prvotno akumulacijo« ni bilo dovolj, da so se polastili virov, ampak jih je bilo treba tudi zgostiti, urediti in prerazporediti. Vse te dejavnosti so kmalu prerastle zmogljivosti enega samega trgovskega podjetja ali trgovskega združenja, ene same skupine vojakov ali uradnikov. Če naj bi jih uresničili, so se morale pokazati širše krovne organizacije, ki bi se lahko posvetile takim velikopoteznim ekspanzio-nističnim in merkantilističnim prizadevanjem ter spodbodle pridelovalce presežkov k takim ciljem.

Širše krovne organizacije, ki so se razvile, so bile države, za katere je bila značilna visoka stopnja zgoščenosti poveljevanja, naj je že bilo v rokah enega samega vladarja in njegove klientele, tako kakor na Portugalskem in v Španiji, ali v odboru vladajoče oligarhije, kakor je bilo v Združenih nizozemskih provincah. Take države lahko najboljše pojasnimo kot politično koalicijo med osrednjo izvršno oblastjo in trgovskim razredom. Država je kupila orožje in ladje. Z dobrinami, ki so jih pridobili z orožjem, so plačali najemnike, izdelavo pušk in topov ter gradnjo novih ladij. Oboroženi trgovci, ki so plenili onstran morja, so potrebovali državo; branila jih je pred tekmeci in zagotavljala uradništvo, ki je vodilo in utrjevalo na novo pridobljena ozemlja. Hkrati je država


167

potrebovala trgovce; kroni ali kapitanom odprav so posodili denar; zbrali, razvozili in prodali so blago, ki so ga pridobili na tujem; in - čedalje bolj - zbrali in razposlali so blago, ki so ga potrebovali v oddaljenih postojankah. Različni pisci so poudarili zdaj birokratsko naravo ekspanzionistične države, zdaj njeno opiranje na produkcijo presežkov, ki so jih zbrali podeželski imetniki oblasti, zdaj njene vezi s trgovci, ki so hlepeli po čezmorskem plenu in lahkih dobičkih. Nastajajoče države so bile vse to, čeprav so bile sestavine pri vsaki povezane drugače.

Najpomembnejše države, ki so bile na čelu čezmorske širitve, so bile Portugalska, Kastilija-Aragonija, Združene province, Francija in Anglija. Vsaka je bila sad drugačnih okoliščin in drugačnih strategij, kako jim biti kos. Vsaka je razvila drugačno pahljačo razredov okoli stožera države. Vsaka je podredila ljudi in vire osvajanju in trgovini, in vsaka je vtisnila svoj pečat temu ali onemu kosu zemlje in prizadela veliko ljudi. Vsaka je poskušala izriniti druge od domačih in tujih virov ter zmanjšati možnosti tekmecev pri igri širitve. Vsako od omenjenih političnih tvorb si bomo ogledali posebej in pokazali, kako so se razvile, kako so izrabile vire vojne in trgovske širitve ter dosegle skrajno mejo politične ekonomije, opirajoče se na trgovsko bogastvo.

Portugalska

Portugalska je bila prva med evropskimi državami, ki se je na lovu za bogastvom razvila v središče ekspanzionizma. Med osvajalskimi državami je obenem mogoče tudi najmanj razumljiva. Bila je revna dežela, s komajda milijonom prebivalcev ob koncu evropskega srednjega veka. Kmalu si je pa pridobila daljne kolonije, Brazilijo v Ameriki, Mozambik v Afriki in Malajo v jugovzhodni Aziji. Leta 1725 je nadškof v Goi še zmerom sanjal o portugalskem imperiju, ki bi zrastel iz božjih »nezmotljivih obljub o podreditvi vsega sveta« (navedeno v: Boxer 1973a: 376). Kljub temu je okoli leta 1800 zdrsnila v položaj drugorazredne sile. Kar se zdi v današnjih očeh še najbolj nenavadno, sta silovitost in žar


168

začetnih osvajanj, opirajočih se na tako skromno podlago ekoloških virov.

Portugalska je začela kot mejni fevd španskega Leona. Tako kot León je postajala počasi vse večja, ko so tolpe vitezov in naseljencev odhajale na roparske pohode proti jugu na ozemlje muslimanske Iberije. Drugače kot Španija je dosegla politično razmejitev že zelo zgodaj. Leta 1147 so iz muslimanskih rok iztrgali Lizbono; leta 1249 je portugalsko vojaštvo zavzelo še zadnjo muslimansko trdnjavo, Silves. Leta 1385 je novo kraljestvo uspešno pregnalo Kastilce in obdržalo neodvisnost z dinastijo, ki jo je ustanovil veliki mojster versko-vojaškega Avizovega reda.

Čeprav so Portugalci pozneje odjadrali do skrajnih koncev sveta, je bila dežela v vsej svoji zgodovino močno odvisna od poljedelstva. In to kljub temu, da je bil večji del ozemlja prestrm ali preveč kamnit, da bi ga bilo sploh moč obdelovati, da je bil dež pičel in nereden ter da je bil pridelek zato boren. Kljub temu je večina prebivalstva obdelovala zemljo, zvečine z najemnimi dogovori, s katerimi so si kmetje zagotovili dolgoročen najem, bodisi s plačilom v naravi ali denarju (v višini od desetine do polovice letnega pridelka) ali z dvema dnevoma ali tremi dnevi neplačanega dela na teden.

Zaradi opiranja na poljedelstvo seje dežela usmerila navznoter, stran od morja. V hladnem toku, ki teče od Portugalske proti afriškemu zahodnemu bregu, so sicer lovili ribe, vendar so se morali boriti s sovražnimi plimovanji in vetrovi ter se sprijazniti z redkimi zavarovanimi pristanišči. Navzlic pomorskim junaštvom Portugalska ni imela nikoli veliko pomorščakov in nikoli dovolj mornarjev za svoje čezoceanske ladje. Portugalci tudi sicer sploh niso imeli veliko ladij. Na Portugalskem je bilo le malo lesa, primernega za ladjedelstvo, in večino lesa in pomorskih potrebščin so morali uvoziti. Celo na vrhuncu moči so imeli le 300 čezocean-skih ladij (Boxer 1973a: 56). Po razširitvi čez morje so večino portugalskih ladij zgradili v Goi v Indiji, kjer so dobili les iz ti-kovih gozdov na zahodnem bregu, in v Bahiji, kjer so uporabili


169

brazilske vrste trdega lesa. V nadomestilo za pomanjkanje domačih mornarjev so čedalje bolj novačili druge Evropejce in Azijce ter afriške sužnje.

Doma so poljedelske najemnine in dolžna tlaka podpirale vojaško plemstvo, ki ni plačevalo dajatev in je uživalo telesno imuniteto, in številne verske ustanove. Padec prebivalstva zaradi črne smrti v 14. stoletju je povečal pritiske na podeželju po nižjih najemninah, obenem pa z obeti večjih mezd odvlekel kmete v mesta. Pomanjkanje poljedelske delovne sile je najbrž spodbodlo rentno plemstvo, da je poprijelo za orožje in se odpravilo na lov za novimi viri delovne sile na tujem. Od 150.000 afriških sužnjev, kolikor so jih med letoma 1450 in 1500 priskrbeli Portugalci (Boxer 1973a: 31), so jih nekaj poslali na pred kratkim zavzete sladkorne in pšenične Azorske otoke in Madeiro; druge so prodali v Italijo in Španijo. Veliko so jih pa odpeljali tudi na Portugalsko, kjer so postali nov vir tlačanske delovne sile. Poleg tega je vojaško plemstvo zgubilo precejšen del pohtične moči po vojni s Kastilijo leta 1385, ko so večino »starega plemstva« pobili ah izgnali, ker se je postavila na kastilsko stran. S tem se je spraznil prostor za »novo« plemstvo, ki je podprlo aviško dinastijo, in se je obenem povečal sorazmerni pomen trgovskega razreda.

Trgovci so prišli bolj v ospredje v poznem 14. stoletju, še zlasti v Lizboni in Portu. Ukvarjali so se s poljedelskimi izdelki ter so trgovali najprej z žitom in pozneje z olivnim oljem, vinom, plu-tovino in barvili v zameno za angleške tkanine. Poleg tega so iz setubalskih solin pošiljali v Evropo večji del soli, potrebne za shranjevanje mesa in rib.

Navzlic takim pridobitvam najbrž ne bi smeli govoriti o vse večji osamosvojitvi trgovskega sloja izpod dajatvenega nadzora, kakor so to zapisali nekateri znanstveniki. Največja trgovka je bila pač krona, ki ji je tako pot utrl infant dom Henrik (ki ga po navadi poznamo kot princa Henrika Pomorščaka). Dom Henrik je prišel v zgodovino zaradi svojega zanimanja za plovbo in risanje zemljevidov, denar za svoje dejavnosti pa je dobil s prihodki od


170

trgovanja z zahodno Afriko in atlantskimi otoki, na podlagi ribiških pravic pred Algarvejem, od uvoza barvil in sladkorja na Portugalsko ter od nadzora nad domačo pridelavo mila - vse navzlic večkratnim ugovorom portugalske skupščine. Bil je tudi arhitekt portugalskega zavzetja Ceute (leta 1415), ene od končnih postaj trgovanja z zlatom čez Saharo, in je med potovanji vzdolž zahodnoafriškega obrežja lepo zaslužil z lovom in prodajo sužnjev. Krona si je tako pridržala monopol nad uvozom zlata, sužnjev, začimb in slonove kosti ter vse pravice pri izvozu in ponovnem izvozu. Trgovci so pri poslih zaslužili s koncesijami in pogodbami, niso si pa pridobili toliko moči, da bi pomembneje spremenih razredno strukturo dežele.

Kastilija-Aragonija (Španija)

Druga sila na Iberskem polotoku je bila Španija. Politično enotnost je dosegla z združitvijo kastilske in aragonske krone leta 1469. Ko so germanski vdori s severa in muslimanski vdori z juga razbili upravno enotnost rimske province Hispanije, je na severu preživelo nekaj državic. Počasi so se utrdile v dve državi, v kastil-sko in aragonsko krono; slednja je zajemala katalonsko kneževino in aragonsko kraljestvo.

V 14. stoletju zveza med obema državama še zdaleč ni bila na varnem. Kastilija, ki je napredovala proti muslimanski Andaluziji, je bila vklenjena v vojaško vlogo in je zavzeto ozemlje razdeljevala v velikih latifundijih vojaškemu plemstvu, ki je vodilo osvajanja. V poznem 15. stoletju je tako nastala oblika lastništva zemlje, kjer so imeli trije odstotki (ali dva odstotka) prebivalstva v lasti sedemindevetdeset odstotkov zemlje, zvečine v rokah le nekaj družin (Elliott 1966: 111). Najpomembnejši posel na kastil-skih tleh je bila živinoreja, predvsem ovčereja za pridobivanje merinovke, ki so jo stkali v blago na Nizozemskem.

Ozemlje aragonske krone so, narobe, postopno naselili naseljenci, povezani v majhnih skupnostih, zaradi česar je bila zemlja bolj enakomerno porazdeljena kot v Kastiliji. Poleg tega je


171

aragonska krona združila trgovsko usmerjeno kneževino Katalonijo in v prvi vrsti kmečko Aragonijo. Katalonija je bila v 13. in 14. stoletju cvetoča trgovska država s pomorskimi trgovskimi vezmi z daljnim Levantom. V 15. stoletju so jo nato porazili genovski tekmeci. Genova ni samo zmanjšala katalonskega vpliva v Sredozemlju, ampak ga je tudi obšla ter navezala trgovske in denarne stike s Kastilijo. Koalicija genovskih denarnikov in kastil-skih plemskih volnarjev je dejansko zadušila katalonsko trgovsko rast ter spodkopala katalonsko tkalstvo in izvoz. V poznem 14. in 15. stoletju so Katalonijo gospodarsko spodnesli še siloviti kmečki upori proti (»fevdalnim«) dajatvam ter neprikriti spori v mestih med trgovskimi patriciji in manjšimi trgovci in obrtniki.

Zveza med Kastilijo in Aragonijo je spregla dve zelo neenaki družabnici in zagotovila premoč Kastilije nad Aragonijo, tedaj »nazadujočo družbo« (Elliott 1966: 42). Vodilno vlogo v novi iberski državi je dodelila plemskim lastnikom velikanskih ovčjih čred. Povezani so bili v močnem ovčerejskem združenju (Mesta), ki jih je podprlo pri njihovih družbenih in političnih interesih v državi v zameno za plačevanje davkov kroni. Izvoz kastilske volne čez severna pristanišča je povezal kantabrijsko obrobje s koristmi kastilskega vojaškega plemstva.

Izrazit kastilski zasuk k pašniškemu gospodarstvu ni le zadušil industrijskega razvoja na španskih tleh, ampak je zmanjšal tudi priložnosti drugih razredov, da bi se postavili po robu premoči vojaških jemalcev dajatev. Prevladujoča oblika družbene reprodukcije nista bila trgovski in industrijski razvoj, ampak vojskovanje ter prilaščanje ljudi in virov. V tem smislu je bilo zavzetje Novega sveta le podaljšek rekonkviste na domačem Iberskem polotoku. Priliv srebra iz Novega sveta od 16. stoletja naprej je z višjimi cenami in inflacijo še dodatno upočasnil razvoj španske industrije, tako da se ta ni mogla kosati z nizozemskimi industrijskimi izdelki.

Srebro iz Novega sveta pa je povečalo prihodke krone. Španske ovce in ameriško srebro so bili podlaga za španske velikopo-


172

tezne vojaške posege v Evropi in za razraščanje kraljevskega uradništva daleč čez skrajne zmogljivosti španskega gospodarstva. Primanjkljaj so izravnavala posojila tujih denarnikov, ki so z veseljem posojali na računjirihodnjega uvoza srebra ali zvišanih dajatev pri prodaji volne. Španija zato ni razvila trdne gospodarske politike; cesarsko uradništvo je kratko malo preusmerjalo bogastvo v italijanske, južnonemške in nizozemske blagajne. Izgon 250.000 nespreobrnjenih muslimanov iz južne Španije med letoma 1609 in 1614 je samo še oslabil špansko poljedelstvo, saj je zaustavil plačevanje najemnin zemljiškim gospodom, ti pa nato niso mogli odplačati hipotek. Sredi 17. stoletja je začel v primerjavi z angleškimi tekmeci izgubljati celo španski izvoz volne. Lad-jedelstvo je nazadovalo, ob koncu 16. stoletja španski izdelovalci ladij niso mogli več učinkovito tekmovati z novimi tehnikami v severnoevropskih ladjedelnicah. Kapital se je vse bolj stekal v zasebna posojila in državne obveznice, kjer je dobil boljšo obrestno mero kakor pri vlaganju v neposredno produktivne posle. Španija leta 1600 je bila že grozljiva podoba propada in razočaranja, kakor jo je tako mojstrsko upodobil Miguel Cervan-tes v Don Kihotu. Špansko gospodarstvo je postalo kratko malo surovina trgovskega bogastva za druga gospodarstva, »mati tujcem, mačeha Špancem«.

Mednarodni krogi trgovskega bogastva

Na Portugalskem in v Kastiliji-Aragoniji so strateško vlogo pri vodenju gospodarstva tako dobili tuji trgovci. Portugalska je poiskala in našla potrebno bogastvo in trgovsko pomoč v italijanskem mestu Genovi; Genova se je tedaj vojskovala z Benetkami za nadzor nad trgovino z Levantom in je rade volje podprla portugalsko trgovino, saj se je tako izvila iz utesnjujočih mej Sredozemlja. Genovski trgovci so prišli na Portugalsko v 13. stoletju, in na začetku 14. stoletja je postala Lizbona najpomembnejše središče genovske trgovine. Genovežani so se v 15. stoletju naselili tudi v Sevilji, kjer so z denarjem podprli španska popo-


173

tovanja proti zahodni polobli v 15. in 16. stoletju. Najpomembnejši igralci pri takih dogajanjih so bile družine Spinola, Cen-turioni, Giustiniani in Doria. Ni pač naključje, da je Kolumb leta 1477 delal v Lizboni za Centurionije in je leta 1478 za svoje medene tedne odjadral na Madeiro po sladkor zanje (Pike 1966: 154, op. 58; 206, op. 2). Denar za Kolumbovo prvo in drugo potovanje je dal Francisco Pinelo (v italijanščini Pinelli). Genovskim denarnikom so se hitro pridružili Fuggerji in Welserji iz južno-nemškega Augsburga; njihova vse večja blaginja od sredine 15. stoletja naprej se je napajala z južnonemško trgovino z Benetkami ter rudarjenjem v Alpah in Karpatih.

Genovska in bavarska denarna rast sta bili podlaga za vzpon Antwerpna ob ustju reke Seide v Brabantu. Na začetku 15. stoletja je bilo mesto še zmerom majhno pristanišče, med letoma 1437 in 1555 pa je njegovo prebivalstvo zrastlo od ocenjenih 17.000 na več kot sto tisoč (Russell 1972: 117; Smith 1967: 395). Ker je bilo dostopno z morja, je bilo končna postaja kopenske poti od Benetk do Rena in člen v verigi hanzeatskih mest ob severnih morjih. Ko je burgundski vojvoda, na katerega ozemlju je ležal Antwerpen, postal cesar Karel V., je mesto zajelo v svoje mreže tudi ladje s srebrom z zahodne poloble. V prvi polovici 16. stoletja je Antwerpen zato postal vozlišče mednarodnega sistema posojil in plačil. Genovski in bavarski bančniki so v zastavo za posojila cesarski kroni kmalu dobili v svoje roke ladje z ameriškim srebrom in kastilske davčne prihodke; srebro je tako zavilo proti severu v Antwerpen in njegove mednarodne tokove.

Prevlada Antwerpna in njegovih podpornikov pa je bila le kratkega dana. Leta 1550 je doživela španska krona svoj prvi bankrot. Kmalu po tistem, leta 1566, se je v upor vzdignila Nizozemska; uporni »pomorski berači« so zaprli Antwerpen z morja in španske čete so ga leta 1576 izropale, ker niso dobile zaostale plače. V letih 1575 in 1576 je španska krona doživela drugi bankrot in s seboj odnesla tudi bavarske trgovske hiše. Genovežani pa so se obdržali v sedlu in se še trdneje oklenili cesarskih virov, tako da so


174

ti odtlej vse bolj odtekali v Genovo. Genovežani so tako postali »gospodarji mednarodnih plačil, tako evropskega kot svetovnega bogastva, ne nespodbitni, vendar dobro ukopani gospodarji španskega političnega srebra, in sicer od leta 1579 ali celo od leta 1577 naprej« (Braudel 1972: 393).

Toda tudi Genovežane so na začetku 17. stoletja spodrinili Amsterdam in z njim povezana nizozemska mesta. Amsterdam je tedaj postal središče evropske mednarodne plačilne ureditve ter je jemal špansko srebro in portugalsko zlato v zameno za blago iz severne Evrope. Pomembno vlogo pri prevzemu so odigrali portugalski »novi kristjani«, krščeni ali prikriti Judje, ki so se izselili v Amsterdam, da bi se izognili gospodarskemu in verskemu preganjanju na Iberskem polotoku. Pred tem so odigrali glavno vlogo pri portugalski trgovini s sužnji in sladkorjem iz Novega sveta, pozneje pa so izročili svoj kapital in znanje na voljo Holandcem.

Združene province

Ko sta se Portugalska in Španija vojskovali s težavami v svojih povečanih imperijih, sta naleteli na novega tekmeca v obliki pomorščakov in ribičev s holandske Nizozemske. Holandci so prišli v ospredje pomorske trgovine med Baltikom in zahodno Evropo v 15. stoletju; na zahod so vozili baltsko žito in stavbni les ter švedske kovine, na poti nazaj proti vzhodu pa so severnim obrežjem prinašali sol in tkanine. Ko so se sledi leta 1452 preselile iz Baltskega v Severno morje, so poleg tega povečali ribolov, »svoj največji zlati rudnik«. Holandska trgovina z Baltikom je bila gospodarsko vseskozi pomembnejša od trgovanja z Azijo in Zahodno Indijo. S holandsko razširitvijo na druga morja se je predanost pomorski trgovini samo nadaljevala.

Pri zagotavljanju denarja za posle na tujem so se Holandci sprva oprli na tuj kapital, ki so ga dali zvečine italijanski in južnonemški bančniki. Ko je Karel V. prevzel v svoje čezoceansko cesarstvo tudi Nizozemsko, je tamkajšnjim trgovcem podelil enake pravice, kot so jih imeli španski trgovci v španskih pris-


175

taniščih. Holandski trgovci so tako izrabili priliv zlata v Lizbono in Seviljo ter zbrali dovolj kapitala, da so se lahko lotili poslovnih potez brez pomoči tujih denarnikov.

Prihod reformacije in holandska spreobrnitev v protestantstvo sta zanetila prelom s katoliško Španijo in osemdesetletno vojno med holandskimi Združenimi provincami in Iberci. Po dolgotrajnem vojskovanju so postale Združene province, paradoksno, še močnejše, ne le vojaško, ampak tudi denarno. Upor je utrdil zavezništvo med holandskimi mesti, ki so jim vladale krajevne elite trgovske oligarhije, pa tudi zavezništvo med pomorskimi elitami in dajatvenimi zemljiškimi gospodi iz provinc v notranjosti. Nova republika je odprtih rok sprejela tako verske odpadnike iz Valonije in Flandrije kot portugalske in španske Jude ter si s tem močno povečala zalogo kapitala in znanja. Medtem ko so se ho-landske ladje pred letom 1585 le redko pokazale v Sredozemlju, so bile po tistem letu vsakdanje gostje. Neposredna holandska trgovina z Brazilijo se je povečala, tako da so imeli Holandci leta 1621 v svojih rokah polovico ali dve tretjini prevozniške trgovine med Brazilijo in Evropo. Poleg tega so Holandci tudi med dolgotrajno vojno še zmerom trgovali s sovražnikom. Španske in portugalske ladje so potrebovale les in pomorsko opremo, ki so ju Holandci pripeljali z Baltika; davki, ki so jih plačali holandski trgovci, da so smeli trgovati s sovražnikom, so bili najpomembnejši vir dohodkov holandske države za nadaljevanje vojne (Boxer 1973b: 23-24). Zaradi velikopotezne trgovine je postal Amsterdam v 17. stoletju središče evropske trgovine z zlatom, in vodilno vlogo je obdržal celih dvesto let.

V drugi polovici 17. stoletja je holandska prevlada dosegla vrhunec in začela nato usihati. Na evropskih trgih je pomen baltskega žita na lepem presahnil; holandski vpliv se je zato zmanjšal (Glamann 1971: 42-44). Poleg tega je Združene province načela nova tekmica, Anglija; ta je kot odgovor na gospodarsko nazadovanje povečala izvoz žita in obdavčila holandsko blago ter s tem spodbodla domačo angleško industrijo, da je nadomestila


176

uvoz. Holandsko gospodarstvo so prizadele tudi drage vojne, saj so se za njihovo plačilo zvečali davki.

Zakaj se torej Združene province niso preusmerile k industrijskemu razvoju? Za to je več razlogov. Prvič, ladijski prevozi, ladjedelništvo in s tem povezane dejavnosti so bili še zmerom pomembni in donosni. Drugič, dobički pri trgovski dejavnosti so bili še zmerom veliki, v resnici večji kot pri vlaganju v tkalstvo. Tretjič, poljedelstvo v Združenih provincah je bilo že kapitalsko intenzivno in usmerjeno ter je prinašalo visoke zaslužke; zato ni bilo ubožnega kmečkega prebivalstva, ki bi zagotovilo ceneno industrijsko delovno silo kot v Angliji. Četrtič, holandski razvoj seje v celoti opiral predvsem na izrabo znanja in storitev, ne pa na močne domače vire. Prebivalstvo Združenih provinc je bilo majhno. Od 275.000 prebivalcev leta 1514 je zrastlo na 883.000 prebivalcev leta 1680; in se leta 1750 zmanjšalo na 783.000. Ljudi je bilo v resnici premalo celo pri ladjah, in v 18. stoletju so holand-ske ladje najemale vse več Skandinavcev in severnih Nemcev. Vrh tega Združene province niso imele ne premoga ne železa, s katerima je bila Anghja na debelo obdarjena. In naposled, republika je bila slej ko prej država, sestavljena iz domala samostojnih mestnih državic s svojimi mestnimi trgovskimi oligarhijami. Skupno vodstvo sta jim zagotavljala premoč Amsterdama in skupni uspeh v obdobju vzpona. V obdobju vse večjih težav pa so bili čedalje močnejši notranji boji v napoto družabnikom v zavezništvu pri oblikovanju in izpeljavi skupne politike. Po letu 1688 seje holandski kapital zato vse bolj odlival v Anglijo, kjer so ga vlagali tako v angleško Vzhodnoindijsko družbo, Angleško banko in britanski državni dolg kot v na novo nastajajoče industrije. Nizozemska je tako plačala »kazen za svojo vodilno vlogo«. Prva violina je prišla v roke njene največje tekmice.

Francija

Francija je zgled drugačnega odgovora na krizo fevdalizma. Bila je domovina klasičnega političnega fevdalizma, ki je s pravno


177

obliko vezi med gospodi in vazali zgradil velikansko stavbo stopnjevanih odnosov s kraljem na vrhu. Najpomembnejši sunek pri politični utrditvi je bil, ko so fevdalno piramido s kraljem na čelu preoblikovali v mrežo odnosov med zavetniki in varovanci, ki se je raztezala čez vso Francijo in jo je z vrha nadzoroval kralj, saj je imel v svojih rokah najpomembnejše vire (glej: Koenigsberger 1971: 6). Transformacija se je v Franciji zgodila z zgostitvijo domačih poljedelskih presežkov in ne z razširitvijo čez morje. Poleg tega se je francoska krona izognila - precej bolj kot vladarji na Portugalskem in v Kastiliji-Aragoniji - odvisnosti od tujih de-narnikov in s tem ujetosti v mednarodne mreže.

Videli smo, kako je prihodnja Francija zrastla iz majhnega, vendar rodovitnega jedrnega območja, ki je obvladovalo reki Sei-no in Loaro v njunem srednjem toku. Kralj je bil sprva le primus inter pares med celo vrsto drugih mogočnih fevdalcev, vendar si je počasi pridobil moč, ko je razširil svojo neposredno kraljevsko posest na vse strani, dokler ni ta leta 1328 zavzemala polovico današnje Francije. Druga polovica so bili fevdi krone. Pri tem francoski kralj ni le izrinil Angležev in njihovih fevdalnih zakupnikov, ampak je zavladal tudi morebitnim tekmecem v Akvitaniji na zahodu in Okcitaniji na jugu. S tem je dobila krona na voljo dodatne poljedelske vire ter je političnemu središču v Parizu podredila morsko obrobje na zahodu in jugu s trgovskimi mesti Nantes, Bordeaux in Toulouse vred. Od 15. stoletja naprej je celinsko jedro francoske monarhije nadzorovalo in omejevalo trgovsko dejavnost vzdolž atlantskega roba, kar je pomembno vplivalo na udeležbo Francije pri evropski širitvi (Fox 1971).

Čeprav si je kralj utrdil oblast nad Francijo, se ni mogel postaviti - in se ni postavil - po robu pravici plemstva, da jemlje presežke kmečkega prebivalstva. Kmetje so smeli plačevati zakupnino v denarju ali naravi, ne pa s tlako na domači kmetiji ali posestvu jemalca dajatev. Kmetje so tako kmetovali, medtem ko so si zemljiški gospodje vzeli svoj delež pridelka kot dajatev in ga prodali na trgu. V tem smislu je bil kralj kratko malo najvišji


plemič in se je preživljal z domačo posestjo. Ker je bila ta zelo velika, je bil temu ustrezno tudi močan; plemstvo je pa bilo še zmerom neobdavčeno, zato so bili denarni viri krone omejeni. Kralj je poskušal izrabiti trgovske in posojilne stike z italijanskimi mesti, ko so pa ta nazadovala, je do denarja prišel le stežka.

Na koncu je poskusil razrešiti zagato tako, da si je ustvaril svoje plemstvo - plemstvo na podlagi službe v nasprotju s plemstvom na podlagi meča - in je prodajal službe in plemske položaje trgovcem in obrtnikom. Med novim plemstvom so bili tudi davkarji, ki so posojali denar kroni v zameno za pravico, da smejo pobirati in zadržati davke. Davke so konec koncev plačevali kmetje ter trgovski in manufakturni podjetniki. Prihodek od davkov je bil velikanski - desetkrat večji, na primer, kot v Angliji (Finer 1975: 128) - prav zaradi svoje velikosti pa je tlačil poljedelstvo ter dušil tudi trgovino in industrijo. Kmetje so bili preobremenjeni; tudi meščanstvo je bilo na robu preživetja (Wallerstein 1974: 297).

Mreža razmerij med kraljem, starim plemstvom, novim plemstvom in kmetstvom se je raztrgala med francosko revolucijo leta 1789. Revolucija je bila delo tako kmetov, ki so se uprli, ker so se hoteli otresti plemskih rentnikov, kot pariških revnih obrtnikov in dninarjev ter meščanstva »na robu preživetja«. Uperjena je bila proti aristokraciji, saj je osvobodila kmete plačevanja dajatev in je utrla pot do služb tudi pripadnikom tretjega stanu. Ni pa bila revolucija, ki bi utrla pot kapitalističnemu razvoju. »Meščani«, ki jih je osvobodila, niso bili razred industrijskih kapitalistov, ampak so bili »malomeščanstvo« obrtnikov, prodajalcev, majhnih trgovcev in drobnih podjetnikov. Težka industrializacija je morala v Franciji počakati na drugo polovico 19. stoletja.

Meje trgovskega prometa

Videli smo, kako so tri evropske države - Portugalska, Španija in Združene province - prešle obdobje trgovske širitve in nato doživele gospodarski padec. Četrta država, Francija, je usmerila

178


179

moči v utrditev doma, in je s centralizacijo oblasti v Parizu pris-trigla dejavnosti svojega morskega obrobja.

Zavezništvo med državo in trgovci, ki je omogočilo portugalsko premoč, se je začelo na začetku 15. stoletja, dobilo zagon v 16. stoletju in zamrlo v 17. stoletju. Methvenska pogodba iz leta 1703, ki je dovoljevala vstop angleških tkanin na Portugalsko v zameno za uvoz portskega vina v Anglijo, je bila le pravna oblika konca. Španija, zveza držav s kastilskimi vladarji na čelu, se je razširila v 16. stoletju in ustvarila imperij, ki seje raztezal od Floride do Čila in od antilskih otokov do Filipinov. In vendar je začela na začetku 17. stoletja nazadovati in je sredi propadajoče stvarnosti sanjarila o minuli veličini. Sadov niso obrodili niti trezni poskusi burbonske dinastije v 18. stoletju, da bi zajezila padanje z ukrepi nekakšnega »uporabnega razsvetljenstva«. In naprej, Združene province so se leta 1566 uspešno uprle Španiji ter se v 16. in 17. stoletju razširile čez morje; ob koncu 17. stoletja so nato dosegle skrajno mejo svoje moči, in uspešni Angleži so jih stisnili v kot. Francija je na začetku 18. stoletja poskusila izriniti Anglijo iz Indije in Severne Amerike. Ker je zavrla rast industrije in pomorskih zmogljivosti, se je naloge lotila pravzaprav kot kopenska sila, zato ni bila kos angleškim ladjam in industriji.

Pri zgodah in nezgodah držav je torej odločilno vlogo odigralo 17. stoletje. Države, ki so uspešno prebrodile »krizo fevdalizma« v 15. stoletju, so gospodarske zagate in politične težave potegnile na dno v 17. stoletju. To je bilo še posebej vidno na Iberskem polotoku. Tam so vse tako ali drugače pridobljene presežke porabili za vojaške in politične dejavnosti države ter bahavo dvorno potrato. Zaradi nenehnega vojskovanja in plenjenja so se dajatveni zemljiški gospodje obdržali in jim je moč celo zrastla. Nadaljevanje rekonkviste v Amerikah je okrepilo vojaško in družbeno moč kralja in plemstva, obenem pa pripeljalo do gospodarskega zastoja v mestih in na podeželju. Hkrati so naraščajoči stroški za vojskovanje pokurili vse vire ali jih dali v roke upnikom krone. V Franciji so se presežki združili v kraljevskih rokah; z njimi so


180

zmleli ali pokupili domače nasprotnike in nadaljevali vojne na tujem na škodo drugačnih gospodarskih ali političnih izbir. V ho-landski državi je bila vlada skromnejša pri svojih zahtevah, bahavi izdatki so bili manj opazni. Kljub temu je trgovska razširitev po vsem svetu povečala posredniško vlogo holandskih trgovcev, čeprav je sicer spodbodla tudi razvoj manufaktur, povezanih s trgovino in ladijskimi prevozi, na primer izdelovanje ladij in oskrbovanje z mornarskimi potrebščinami. Holandski zgled kaže, da krize niso povzročili dragi stroški za vojno ali dvorno življenje sami po sebi, ampak rajši nemoč, da bi vojne in trgovske zaslužke prevedli v nove, presežke dajajoče dejavnosti. To bi pa lahko dosegli le, če bi trgovsko bogastvo spremenili v kapital.

Za gospodarsko in politično krizo držav v 17. stoletju se je skrivala hujša kriza, ki jo je povzročila nemoč, da bi s trgovskim bogastvom spremenili in predrugačili načine uporabe delovne sile pri ustvarjanju novih virov. Poudarili smo že razloček med kapitalizmom in uporabo bogastva za dosego dobička. Evropski trgovci so sicer res služili denar in si kopičili bogastvo. Trgovali so s krznom, začimbami, sužnji, zlatom in srebrom. Posvetili so se posameznim pokrajinam in posameznim izdelkom, menjavali žito, ki so ga pridelali na enem koncu, za sol, ki so jo pridobili drugje, blago, ki so ga stkali tukaj, za železo, ki so ga stalili pri sosedu. Spletli so trgovske mreže, ki so omogočile zgostitev ljudi in orodja ter potemtakem izdelovanje blaga v še večjih količinah in na prodaj iz ene roke. Predrugačili in preoblikovali so kraje in poti v prometu. Tkali so trgovino, kakor jo je razumel Ibn Khaldun, ber-berski sociolog iz 14. stoletja, ko je zapisal:

Vedeti moramo, da je trgovina iskanje zaslužka s povečanjem začetne glavnice, ko kupiš blago po ugodni ceni in ga prodaš naprej po višji, naj gre že za sužnje, žito, živali ali tkanine. Povečanje se imenuje dobiček. Dobiček dobiš, če shraniš blago in počakaš, da se gibanje na trgu obrne navzgor, kar ti da velik dobiček; ali če omenjeno blago prepelješ v drug kraj, kjer je povpraševanje po njem močnejše, kar tudi da velik dobiček. (Navedeno v: Rodinson 1966: 47.)


181

Evropski trgovci so sicer tu in tam spremenili organizacijo dela in položaj delovne sile, ki je izdelovala blago za trg. Niso pa uporabili svojega bogastva kot kapital, s katerim bi kupili in preoblikovali produkcijska sredstva ter jih pognali v tek z nakupom delovne sile, ki bi jo na prodaj ponudil delavski razred.

Anglija

Preskok od kopičenja in prerazdeljevanja trgovskega bogastva k dosledni kapitalistični preobrazbi je naredila samo Anglija. Toda če bi jo pogledali leta 1400, ne bi verjeli, da se bo kdaj potegovala za prvo mesto. Po svoji zemljepisni legi zunaj evropskega obrežja je bila ekscentrična, v primerjavi z razvojem celinskih držav se zdi tok njenega razvoja idiosinkratičen. Ko so jo leta 1066 zavzeli francosko govoreči potomci norveških Vikingov, je otok dobil poenoteni davčni in sodni sistem s kraljem na čelu. Delovanje sistema se ni opiralo na zapleteno in centralizirano uradništvo francoske vrste, ampak rajši na sodelovanje krajevnih imenitnikov. Vladni stroški so bili zato manjši. Poleg tega so bile davčne obremenitve porazdeljene bolj enako kot v Franciji. Angleško plemstvo je plačevalo davke, francosko pa je bilo izvzeto vse do revolucije leta 1789. Zaradi otoške lege je bila Anglija sorazmerno na varnem pred napadi s celine, in potem, ko so angleške kralje pregnali iz Francije, so bili deželi prihranjeni veliki izdatki za vojno na kopnem in morju, kakršni so pestili njene poznejše celinske tekmice.

Do konca 14. stoletja je bila Anglija zvečine poljedelska dežela, ki je bila obrnjena navznoter in je še ni odvleklo k morju (Graham 1970: 14). Po dveh lastnostih pa se je angleško gospodarstvo vendarle razlikovalo od razvoja na celini. Prva je bila postopna odprava dedne kmečke posesti v lasti zemljiškega gospoda, ki jo je v 14. in 15. stoletju zamenjala zakupna posest, o kateri so se kmetje v različnih časovnih presledkih na novo pogodili z zemljiškim gospodom v skladu s pogoji, kakor jih je narekoval siceršnji gospodarski položaj. Zato so se »običajne« dajatve


182

sčasoma prelevile v spreminjajoče se zakupnine v denarju. V Franciji, na drugi strani, so imeli kmetje zaradi čedalje večjih jamstev o obnavljajoči se dednosti zemljo trdneje v svojih rokah. Zemljiški gospod je sicer lahko povečal dolžne dajatve; ni pa mogel spremeniti osnovne oblike upravljanja in obdelovanja zemlje. Angleški kmetje so bili zato v primerjavi s francoskimi presenetljivo nemočni. Ker je v Angliji zemlja dajala dobiček v obliki spremenljive denarne rente, jo je zemljiški gospod lahko oddal drugemu zakupniku, ki bi lahko iztisnil iz nje večji dobiček. Zato je angleški jemalec dajatev v primerjavi s francoskim lažje spremenil zemljo v blago. V 16. stoletju so se angleški zemljiški posestniki nato lotili pridelovanja blaga za trg z »izboljševanjem«.

Druga pomembna značilnost angleškega gospodarstva je bila zgodnja vloga Anglije kot pridelovalke surove volne, nemara najboljše v Evropi. V 13. in 14. stoletju so volno zvečine prodali na tuje, še zlasti volnarski industriji v Flandriji. Trgovanje z volno je kmalu postalo pomembna postavka kraljevskih prihodkov. Zaradi izvoza volne so se Angleži spremenili v nekakšno flandrsko kolonijo, saj so jih »rade volje«, kakor je dejal Pirenne,

oskrbovali s surovino. Za flandrsko volnarsko industrijo so bili nekaj takega, kot sta republika Argentina in Avstralija za današnjo evropsko in ameriško tekstilno industrijo. Namesto da bi tekmovali z njo, so pridelovali čedalje večje količine volne, ki jo je bilo vselej moč prodati (1937: 153).

Volna ni bila samo namenjena na tuje trge, ampak so jo na cilje na drugi strani Rokavskega preliva tudi prepeljali zvečine tujci, v prvi vrsti Hanza.

Ob koncu 14. stoletja so Angleži nehah izvažati volno in so se izdelovanja sukna rajši lotili sami. Zasuk je olajšalo več med seboj povezanih prvin. Ker se je tkalstvo razmahnilo, je bilo angleško sukno gospodarsko konkurenčno na tujih trgih. Obenem je bila zaradi krize fevdalizma v 14. stoletju taka izbira privlačna, še zlasti na kmetijskih območjih, ki so se poskušala tako postaviti po robu prevladujočemu nazadovanju. Izdelovanje volnenega sukna se je zato preselilo iz mest na podeželje, kjer je lahko izrabilo


183

vodno energijo za valjanje sukna in je našlo ceneno delovno silo, ki je niso ovirale omejitve pri zaposlovanju, kakor so jih predpisovala mestna obrtna združenja. Dodatna zaposlitev kmečke delovne sile je obenem s povečanjem pašnikov na račun njiv poudarila uporabo zemlje kot tržnega blaga in kot orodja pri produkciji blaga.

Naraščajoča suknarska manufaktura je povabila na pomoč državo. Ta je zavarovala domačo industrijo pred tujim uvozom. Spodbodla je gradnjo angleških ladij, in na podlagi nove pomorske tehnologije so začeli izdelovati »okrogle« jadrnice, opremljene s topovi. Ustanovila je trgovske družbe, ki so spodbujale izvoz angleškega blaga: na primer londonsko Manufakturno družbo v 14. stoletju in Trgovsko rizično družbo v 15. stoletju. Število zunanjetrgovinskih družb se je hitro povečalo: Ruska družba je bila ustanovljena leta 1553; Španska družba leta 1577; Vzhodna družba, ki naj bi trgovala s Skandinavijo in Baltikom, leta 1578; Levantska družba leta 1606; Angleška amazonska družba v letih 1619-1623; in Massachusetska družba leta 1629. Pozneje, leta 1660, je prišla Družba kraljevskih podjetnikov v Afriki, ki jo je čez dvanajst let zamenjala uspešnejša Kraljevska afriška družba. Družbe so s svojimi naslednicami hitro razširile pahljačo angleških trgovskih poslov, kar je po drugi strani spodbodlo razvoj obrti in manufaktur, ki so oskrbovale nove poti in trge.

Razmahu sta pot utrla politična prevrata v letih 1640 in 1688. Med slavno revolucijo so se rentniški zemljiški posestniki, lastniki manufaktur in trgovski posredniki združili proti posebnim pravicam, ki so jih imeli in branili dvor, visoko plemstvo in trgovski monopolisti. Revolucija je spodnesla kraljevski absolutizem, dala vladi novo usmeritev in spremenila davčno osnovo, ko je odpravila odtegljaje pri manufakturnih monopolih in kraljevske dajatve ter vpeljala trošarino (davek na blago v splošni rabi) in davek na zemljiške nepremičnine. Ustanovila je državno vojsko in mornarico ter ju pripravila za vojaško tekmo z Združenimi provincami in Francijo. Pospešila je rast poljedelske proizvodnje za trg in


184

spodbodla oblikovanje velikih posestev. Podprla je razvoj domače industrije in pri tem uporabila delovno silo izseljenih kmetov ali gospodinjstev brez zemlje.

Med revolucijo se je moč preselila, od razreda imetnikov moči s sedežem na dvoru, ki so se še zmerom zanašali na ureditve da-jatvenega produkcijskega načina, se je prevesila h koalicijam podeželskih podjetnikov. Revolucija pa ni zradirala poražencev. Angleži so namreč ohranili marsikatero ustanovo s fevdalno tradicijo - na primer monarhijo, visoko plemstvo, cerkev, parlament in običajno pravo - in jo prilagodili novim nalogam. Obdržali so tudi ideologijo in etiketo plemstva kot obliko, če že ne vsebino razredne prevlade: rentniški zemljiški posestnik, povzpetni lastnik manufakture in trgovec, ki je oddajal delo na domu, so prevzeli simbolne oblike tradicionalnega nižjega plemstva.

Angleški zgled je potemtakem v marsičem enkraten. Anglija je začela kot obrobna in kolonialna dežela, odrezana od celine, kjer so živele mogočnejše sosede, bogatejše in opremljene s kompleksnejšimi ustanovami. Kljub temu so jo normanski kralji že zgodaj združili, poenotili upravo ter zbrisali notranje meje pri prometu blaga in ljudi, kakršne so pestile marsikatero celinsko sosedo še daleč v 19. stoletje. Angleški kmetje so bili pravno presenetljivo šibki in so jih zlahka odtrgali od domačih korenin. Rast trgovine s suknom - ki je bila podlaga za angleški vstop na širše trge in v politične orbite - je bila pač njena zgodba o uspehu, saj je izrabila celo vrsto srečnih gospodarskih naključij. In naposled, angleška oblika vladanja - z mešanico starega in novega, predvsem pa poceni - je izredno uspešno vpeljala in ohranila delitev razrednih sil, s čimer je omogočila uspešno kapitalistično industrializacijo. Tudi Anglija je plačala »kazen za sicer pozno prvo mesto«, ampak šele sto let po tistem, ko je uveljavila nov produkcijski način.

V stoletjih po letu 800 našega štetja se je Evropa spremenila iz mejnega obrobja Starega sveta v žarišče bogastva in moči. Naprej


185

sta jo potisnila dva zavezniška razreda: razred vojaških zemljiških gospodov, ki si je prizadeval povečati domačo dajatveno posest, in razred trgovcev, ki je upal, da bo dajatvene presežke lahko pretopil v denar in dobiček. Na podlagi politične in vojaške utrditve so zrastle ozemeljske države, v katerih so neodvisni zemljiški gospodi predali moč v roke vrhovnemu vladarju. Zaradi tega dajatveno plemstvo ni več moglo samostojno sklepati zavezništev čez državne meje in se je počasi prepustilo vodstvu v političnem središču v zameno za politično jamstvo za svoje dajatvene pravice. Ker je trgovina naraščala, so dajatvene presežke čedalje lažje spreminjali v tako strateške kot ugledne dobrine. Ko so nove politične ureditve podprle trgovino, so si s tem razširile pahljačo razpoložljivih virov. Trgovina je bila pa včasih nevarna: neugodna menjava je lahko oslabila državo, »ji požrla srce«, tako kot jo je ugodna menjava lahko okrepila. Nove centralizirane politične ureditve so se zato morale opredeliti do trgovine in njenih dvoumnih obljub.

Iberski sili, Portugalska in Kastilija, sta iz vojn z muslimanskimi državami na polotoku izšli kot uspešni zvezi jemalcev dajatev. V obeh kraljestvih je nadzor nad trgovino povečal kraljevsko moč in zagotovil dajatvejemalski eliti denar, s katerim je kupovala blago na tujem in pri tem ni ogrozila domače fevdalne strukture. V obeh deželah pa vse bogastvo ni bilo dovolj za pokritje stroškov vladanja in vojn. Zaradi kraljevskih stečajev in dolgov so nadzor nad državno blagajno in trgovino dobili v roke tuji trgovski bančniki, tako da sta se deželi spremenili »v Indijo za Geno-vežane« (Suarez de Figueroa, 1617, navedeno v: Elliott 1970: 96). Francija se je, narobe, izognila taki usodi in je politično združitev dosegla brez tujih posojil. Prednost pred trgovskimi koristmi je dala pridelavi domačih kmetijskih presežkov in s tem podprla razvoj »klasičnega«, na zemljo opirajočega se dajatvenega fevdalizma. Čeprav je torej ni pokopalo zadolževanje na tujem, si je hkrati za dolgo pristrigla peruti, da bi se lahko uspešno kosala v zunanji trgovini.


186

Medtem ko sta se iberski sili ujeli v past zunanje trgovine in se ji je Francija izognila, so se ji Združene nizozemske province in Anglija uspešno prilagodile. Združene province so se razvile kot federacija trgovskih oligarhij. Ker so bili Holandci že od nekdaj odvisni od trgovanja po morju, so izrabili vse njegove priložnosti, čeprav na račun znatnejše ozemeljske podlage v notranjosti. Postali so »severni Italijani«, saj so tako kot trgovski mesti Genova in Benetke vsa svoja prizadevanja usmerili v razvoj trgovanja na daljavo. Anglija, na drugi strani, je bila dolgo ozemeljska sila, ki ji je vladala vojaška aristokracija jemalcev dajatev vse do 15. stoletja, ko je morala zapustiti priljubljena francoska bojišča. Angleško plemstvo, potisnjeno nazaj na domači otok, se je v državljanskih vojnah pobilo med seboj in naredilo prostor novemu plemstvu, bolj prilagojenemu trgovskim priložnostim pri ovčereji, izdelovanju volnenega sukna in čezmorski trgovini. Nova angleška krona je bila poleg tega manj močna od celinskih sosed; čeprav si angleška monarhija ni nič manj želela osrednje moči od celinskih kraljev, sta jo zemljiško plemstvo in trgovska skupnost pri tem uspešno zaustavili. Krona, zemljiški posestniki in trgovci so bili tako prisiljeni v medsebojno družabništvo in sklepanje prožnih koalicij, od katerih so imeli korist vsi družabniki.

Razvoj Združenih provinc in Anglije je bil različen, deželi pa sta si bili podobni - v nasprotju z drugimi evropskimi silami - pri prizadevanjih, da sta trgovino obravnavali kot odločilno orodje v politični tekmi. Angleška zunanja trgovina se je že zgodaj otresla pritiska italijanskih in hanzeatskih trgovcev; Holandci so se osamosvojili izpod Španije z gospodarsko in politično vojno. Zaradi take podobne izkušnje sta obe deželi izrabili trgovino kot »politično skrivno vojno« (John Hagthrope Gent, 1625). V rokah holandskih in angleških vladajočih oligarhij sta postali zunanja trgovina in vojskovanje na tujem izmeničen pripomoček na poti k enemu samemu cilju, uspešni nagrabitvi zakladov, »telesa in krvi kraljev« (Gerard Malvnes, 1623).


187

Pri holandski in angleški čezmorski širitvi so se zato trije načini oblikovanja močne države, ki so bili podlaga za politično utrditev v Evropi, zlili v eno samo politiko, katere cilj je bil nagrabiti si čim več zlata v državnih rokah. Če so hoteli doseči tako »prekrvavitev splošne blaginje«, kakor je dejal Thomas Hobbes, so morali povečati priliv zlata v državno zakladnico in zavreti odliv navzven. Nizozemska in Anglija sta si zato prizadevali, da bi iz Portugalske, Španije in njunih ameriških posesti izvlekli čim več zlata ter s tako pridobljenimi zakladi prevzeli monopol pri trgovanju z Vzhodom. Azija, ki je od rimskih časov oskrbovala evropske dajatvene razrede z dragocenimi dobrinami, je prav toliko časa tudi črpala žlahtni kovini iz Evrope. Razmah osvojitev in trgovanja z Azijo je tako obetal, da bo prekucnil nesomerno razmerje med dolžnikom in upnikom na glavo ter omogočil evropskim pomorskim trgovcem neoviran dostop do vzhodnih zakladov. Kdor bo imel v rokah tamkajšnjo trgovino, je napisal Charles Davenant v 17. stoletju, bo »zakon za ves trgovski svet«.

Izpiranje zlata. Theodor de Bry, bakrorez, 1590.

DRUGI DEL

NA LOVU ZA BOGASTVOM

Širitev Evrope čez morje se je začela z manjšim pripetljajem leta 1415: s portugalskim zavzetjem muslimanskega pristanišča Ceuta na afriški strani Gibraltarske ožine. Portugalci so hoteli dobiti v svoje roke samo »ključ za Sredozemlje«, vdor na severnoafriški breg pa jih je pripeljal do atlantskih otokov in afriških obrežij. Ko so evropskim ladjam odprli pot na južni Atlantik, so bili nekakšna prednja straža evropskega zagona. Videli smo, kako so vse manjši presežki pahnili Evropejce na lov za viri na tujem, še zlasti potem, ko so nastajajoče države zahtevale vse več denarja. Bogastvo bi lahko našli na bizantinskem in islamskem Le-vantu, pot do zakladov čez vzhodno Sredozemlje pa je bila zaprta - z Bizancem, seldžuškimi Turki in po letu 1453 otomanskimi Turki na eni ter z Benetkami in Genovo, posrednicama evropske trgovine z Vzhodom, na drugi strani. Z novo atlantsko potjo, ki so jo odprli Portugalci, naj bi obšli turško cestno zaporo do azijskih zakladov.

Po zavzetju Ceute so se Portugalci že leta 1420 izkrcali na Madeiri, leta 1448 postavili utrdbo in skladišče na otoku Arguin pred Mavretanijo ter leta 1482 še drugo utrdbo v Elmini (Mini) v Berlinskem zalivu. Leto pozneje so prišli do ustja reke Kongo in leta 1487 objadrali Rt dobrega upanja. Pot proti Indiji je bila tako odprta, in leta 1497 se je Vasco da Gama odpravil na potovanje okoli rta proti vzhodni Afriki in indijskemu malabarskemu bregu. Leta 1505 so si postavili oporišče v Sofali v vzhodni Afriki in se čez štiri leta lotili osvajanj ključnih postojank v južnoazijskih mor-

191


192

jih. Prečkali so tudi Atlantik, saj je Cabral pristal v Braziliji že leta 1500. Leta 1502 je bil potrjen lizbonski converso o pošiljkah brazilskega lesa na Portugalsko. V dvajsetih letih 16. stoletja so začeli na brazilskem severovzhodu gojiti sladkor, po letu 1530 so začeli v novo kolonijo prihajati afriški sužnji. Trgovanje z začimbami je potemtakem spreglo Lizbono z Azijo; sladkorje povezal portugalski kapital z Ameriko; in trgovina s sužnji je skovala verigo čez južni Atlantik.

Odtlej so imeli vsi boji za premoč v Evropi svetovne razsežnosti, saj so si evropske države prizadevale, da bi prevzele nadzor nad oceani in izrinile tekmice s pridobljenih ugodnih položajev v Aziji, Ameriki ali Afriki. Dogajanja na enem koncu svetu so odtlej odmevala povsod drugod. Celine so postale del svetovnega sistema povezav.

Portugalski širitvi je kmalu sledila Kastilija-Aragonija. Leta 1492 je prišel Kolumb, ki je plul za Kastilijo, do antilskih otokov. Vdor v notranjost je potekal hitro. Balboa je prečkal panamsko ožino in prišel do Pacifika leta 1513; Cortez je začel osvajati Mehiko leta 1519; Pizarro se je iz Paname odpravil osvajat Peru leta 1530. Španska odprava, ki je odplula iz Mehike, je zavzela Filipine leta 1564 in raztegnila španski vpliv v Pacifik. Leta 1580 je španski kralj nasledil tudi portugalski prestol ter povezal Portugalsko in Španijo vse do leta 1640.

Holandci, ki so tedaj bili dolgo vojno s Španijo, so tako našli izgovor in priložnost, da izrinejo Portugalce iz postojank v Aziji in Ameriki. Holandska Vzhodnoindijska družba je bila ustanovljena leta 1602 in naj bi razbila portugalski monopol pri trgovanju z začimbami. Leta 1621 je bila ustanovljena še holandska Zahodnoindijska družba. Čez dvajset let so imeli Holandci v svojih rokah večino portugalskih utrdb vzdolž afriškega atlantskega brega, zavzeli so Brazilijo, zasedli Curacao in več drugih antilskih otokov ter ustanovili naselbine v Severni Ameriki v Novem Amsterdamu na Long Islandu in v Delawaru. Medtem ko so bili pri svojih osvojitvah v Vzhodni Indiji uspešni, pa novih zahodnih

NA LOVU ZA BOGASTVOM

193

posesti niso mogli obdržati. Brazilija se je uprla in jih izrinila leta 1654; Portugalci so si priborili nazaj večino afriških utrdb; Angleži so zavzeli Novi Amsterdam leta 1644.

Angleška širitev čez morje je bila sprva v senci holandske premoči. Angleška Vzhodnoindijska družba je bila ustanovljena leta 1600, vendar je vse do konca 17. stoletja zaostajala za holand-sko družbo. Angleži so sicer med boji s Španijo v 16. stoletju pustošili po Amerikah, vendar so se na španskih antilskih otokih ustalili šele leta 1624, ko so se izkrcali na Barbadosu in nato leta 1655 zavzeli Jamajko. Vzdolž severnoameriškega obrežja so ustanovili vrsto naselbin v Virginiji, Marylandu in Novi Angliji ter jih utrdili pred holandskimi tekmeci; med razsežnimi boji med Angleži in Holandci v 17. stoletju so se angleške posesti v Ameriki razvile, holandske pa nazadovale. Ustanovitev nove angleške družbe za trgovanje v Afriki je bila dodaten poseg v ho-landsko trgovino.

Ko so holandske grožnje počasi usahnile, so dobili Angleži v Severni Ameriki nove, francoske tekmece. Francosko naseljevanje se je začelo že v 16. stoletju. Quebec so ustanovili leta 1608; Montreal leta 1642. Ko seje trgovanje s krznom razširilo od Reke svetega Lovrenca proti Velikim jezerom, je zanetilo dolgotrajne boje, ko so si Angleži prizadevali, da bi zajezili francosko napredovanje. Boji so se nehali šele potem, ko je Britanija leta 1763 zavzela Kanado. Na drugem koncu sveta je angleška Vzhodnoindijska družba naletela na močno tekmico v francoski Indijski družbi (ustanovljeni leta 1664). Tudi ta tekma pa se je razrešila v angleški prid, saj so uničujoči vojni dolgovi pahnili francosko družbo leta 1769 v stečaj.

V manj kot dveh stoletjih so tako evropske sile razširile pahljačo trgovskih dejavnosti čez vse celine in si svet spremenile v svoje bojišče. Lov za ameriškim srebrom, trgovanje s krznom, trgovanje s sužnji in hlepenje po azijskih začimbah so pognali ljudi v novo, dotlej neznano medsebojno odvisnost in jim korenito spremenih življenje.

v. IBERCIV AMERIKI

Leta 1493 se je Kolumb vrnil s prve poti proti antilskim otokom v veri - ki jo je ohranil vse do smrti - da je bil na otokih pred vzhodnim obrežjem Azije. Čez eno leto sta Kastilija-Arago-nija in Portugalska podpisali pogodbo v Tordesillasu in razmejili svoje zahteve do na novo odkritega ozemlja. Ločnico sta potegnili 370 starih morskih milj zahodno od Zelenortskih otokov. Kastilija, ki je verjela, da ima v rokah neposredno pot na vzhod, je zahtevala zase vse ozemlje zahodno od črte - in je tako dobila dobršen del zahodne poloble. Portugalska, katere prvi cilj je bil, da Špancem ne bi dovolila v južni Atlantik, si je vzela vse ozemlje vzhodno od črte in tako dobila Brazilijo. Portugalska, ki je imela čez glavo dela z uveljavljanjem oblasti v južnem Atlantiku in monsunski Aziji, je svoje zahteve v Novem svetu utrdila le počasi. Kastilija-Aragonija, na drugi strani, je bajne »indijske« zaklade zavarovala pri priči.

Dve desetletji po odkritju Amerik so si Kastilci že utrdili oporišča na Velikih Antilih in vzdolž panamske ožine. Cortezova osvojitev Mehike se je končala leta 1521 z razdejanjem mehiške prestolnice Tenochtitlan. Pizarro je zavzel inkovsko prestolnico Cuzco leta 1533. Okoli leta 1541 so Kastilci položili temelje novega mesta Santiaga v Čilu. Vse te Indije so bile last kastilske krone in so jih vodili neposredni predstavniki kastilskega kralja s

194

Španija in Portugalska v Novem svetu.


196

sedežem v Ciudadu de México, središču podkraljestva Nova Španija, in Limi, središču perujskega podkraljestva.

Na osvojenih območjih sta bili nagrada za zmago slava in bogastvo - in oboje je v tedanjih očeh zagotavljalo delo domačega prebivalstva. Nova družba je bila tako že od vsega začetka razdeljena na »domorodce« (naturales de la tierra) in Špance. Celotno domače prebivalstvo je bilo, navzlic izrazitim razločkom v jeziku in kulturi, uvrščeno v eno samo skupino s krovnim izrazom Indijci. Nad domačim prebivalstvom so bili Španci - zavojevalci, njihovi potomci in vsi poznejši prišleki, ki so se potegovali za njihov položaj - ki so se označevah kot »razumni ljudje« (gente de razón). Vsi razumni ljudje pa niso bili enaki. Med zavojevalci so bili plemiči in navadni ljudje, bogati in revni. Po zavzetju so se hitro pokazali različni in pogosto nasprotujoči si sloji: poveljniki z dejanskim bogastvom in močjo; ljudje zmernega premoženja, znanja in vpliva; roj lačnih privržencev, ki so bili za svoj »kruh in vodo« odvisni od drugih (paniaguados); in krdelo klatežev na obrobju porajajočih se mrež družbenih razmerij. Vsem je pa bilo skupno hotenje ohraniti premoč zavojevalcev nad zavojevanimi. Prevladovali so v mestih, ki so zavojevano podeželje vtkala v mrežo španskega nadzora in so bila temelj španske oblasti v Indi-jah. Vsa mesta so bila postavljena po enakem mrežnem načrtu, urejena okoli osrednjega trga z mestno hišo in cerkvijo ter s tržnico in vojaško posadko za nujne posege v bližini. Vsako mesto je bilo z oligarhičnim cabildom (mestnim svetom), v katerem so sedeli vecinos (meščani, ki so se smeli udeleževati sej mestnega sveta), nekakšen mikrokozmos španske oblasti sredi morja »Indijcev«.

Prav Indijance so si zavojevalci najbolj želeli dobiti v pest. Prav ta poglavitni vir paje doživel takojšen in katastrofalen padec.

NA LOVU ZA BOGASTVOM - IBERCI V AMERIKI

197

Veliko umiranje

»Veliko umiranje« je najprej doletelo otoke v Karibskem morju. Nato se je razširilo na celinski breg in po vseh nižinah Srednje in Južne Amerike. Naposled je vdrlo v gorovja, kjer so prej vladale velike države Aztekov, Cibčev in Inkov. Na Espanoli (Santo Domingu), na primer, je bilo leta 1492, ko je prišel tja Kolumb, kakšnih milijon prebivalcev; ob koncu dvajsetih let 16. stoletja jih je preživela le peščica (Sauer 1966: 65-69, 200-204). Prvi razlog za padec prebivalstva so bili patogeni organizmi iz Starega sveta, na katere prebivalstvo Novega sveta ni bilo imuno. Koze in rdečke, velikokrat z dodatnimi težavami pri dihanju, so bile na širšem območju nemara najhujše. Med letoma 1520 in 1600 je bilo v Srednji Ameriki kar štirinajst večjih epidemij, v Andih mogoče celo sedemnajst (Gibson 1964: 448^-51; Dobvns 1963: 494). Druge bolezni so bile krajevno bolj omejene. Na srednjeameriškem bregu je malarija - ki so jo bržčas prinesli španski trgovci in vojaki iz Italije - povzročila krajevno opustošenje in se nato razširila po tropskih nižavjih.

Prihod bolezni pa sam po sebi še ni ustrezna razlaga za vse, kar se je zgodilo. Vprašati se moramo tudi o družbenih in političnih razmerah, ki so omogočile, da so se klice razširile s tako hitrostjo. Na antilskih otokih in na robu Karibskega morja lahko v tem smislu omenimo razsipno izrabo indijanske delovne sile pri iskanju zlata ter (po letu 1494) množičen lov na sužnje in suženjstvo. Samo Nikaragva je v prvi polovici 16. stoletja izgubila kakšnih 200.000 prebivalcev zaradi lova na sužnje; prodah so jih na karibske otoke, v Panamo in Peru (MacLeod 1973: 52). Tudi portugalska naselitev v Braziliji je povzročila množično zasužnje-vanje Indijancev. Okoli leta 1560 je na brazilskem severovzhodu delalo kakšnih 40.000 domačih ameriških sužnjev (Hemming 1978: 143). V zadnji tretjini 16. stoletja so se družbeni odnosi med domačim prebivalstvom že toliko zapletli, da so se bahijski Indijanci vzdignili v velikansko tisočletniško gibanje, santidade, in so


198

nehali gojiti hrano zase v upanju, da jih bo bog osvobodil suženjstva in namesto njih zasužnjil Evropejce. Bandeirantes, lovci na sužnje iz Sao Paula, naj bi v obdobju brazilskega suženjstva poslali na brazilski severovzhod vsega skupaj 350.000 ameriških sužnjev. Ker so bili nižinski prebivalci zvečine organizirani v skladu s sorodstvenim produkcijskim načinom, zaradi takega množičnega odliva človeške delovne sile pravzaprav niso imeli možnosti, da bi izterjali in uveljavili pravice, ki bi jim omogočile preživetje.

V Srednji Ameriki in Andih so velikopoteznejša prebivalstva živela v kompleksnih dajatvenih sistemih, kakršna sta bila azteška konfederacija in inkovsko kraljestvo. Tamkaj je katastrofalni padec prebivalstva pripomogel pri drobitvi držav. Po ocenah je štelo predhispansko prebivalstvo v Srednji Ameriki 25 milijonov in na inkovskem območju 6 milijonov (Rowe) ali 30 milijonov (Dobvns). Katero koli osnovo že vzamemo, padec je zdesetkal prebivalstvo. V Srednji Ameriki je število prebivalstva zdrknilo na najnižjo točko 1,5 milijona leta 1650 in si nato počasi opomoglo. Število prebivalcev v španskih avdiencah Limi in Charcasu v Spodnjem in Zgornjem Peruju je padlo s 5 milijonov v času osvojitve na manj kot 300.000 v osemdesetih in devetdesetih letih 18. stoletja (Kubler 1946: 340).

V tamkajšnjem visokogorju je nalezljivost novih bolezni verjetno še povečala slaba prehrana (glej: Feinman 1978). Pridelek hrane je bil tako v Srednji Ameriki kot v Andih v prvi vrsti odvisen od dobro urejene in intenzivne izrabe zemlje. Vsaka okvara - zaradi vojne, tujega vmešavanja ali smrti zaradi bolezni dela delovne sile - je ogrozila preživetje preostalega prebivalstva. Uničenje vodnih naprav in pretrganje menjave med območji z različnimi pridelki sta sprožili razvejene posledice. Obe območji sta bili odvisni tudi od pretanjene ureditve prevoza hrane - z zbiranjem in prerazdeljevanjem dajatev v Andih ter s prerazdeljevan-jem dajatev in tržnimi vzvodi v Srednji Ameriki. Ko so se tamkajšnji sistemi razbili, presežki, ki so bili na voljo, niso več


199

mogli priti do ljudi, ki so jih potrebovali; zato jih je, brez dvoma, veliko pomrlo. In naposled, uravnavajoči mehanizmi so bili odvisni od politične in ideološke vloge vladajočih razredov; ko so pregnali domačo elito in vsilili španske vzorce upravljanja in verovanja, so s tem spodnesli tudi njihovo vlogo.

Poleg tega so si Evropejci začeli zelo kmalu prilaščati zemljo in vodo za svoje kmetije, mline in pašnike, ter so za delo novačili domače prebivalstvo. Marsikod v Srednji Ameriki so ovce, tako kot v Španiji, »pojedle« ljudi. V Andih je vzporedni razvoj evropskega kmetijstva na morskem obrežju in rudarjenja v gorah v notranjosti zmotil usklajena ekološka razmerja med morskim bregom, gorskim znožjem, visokogorjem in puno (glej 2. poglavje). Novo poljedelstvo in pašništvo sta poleg domače koruze ali krompirja uporabljali tudi pridelke, ki so jih pripeljali iz Starega sveta, na primer žito, in vpeljali čredne živali, ki jih v Amerikah pred osvojitvijo ni bilo, na primer konje, govedo, ovce, koze in svinje. Nova ureditev pridelovanja hrane pa ni bila tako intenzivna kot hidravlično vrtnarstvo predšpanskih prebivalcev, tudi tam ne, kjer so zgradili jezove, izkopali jarke in namakali zemljo. Zaradi manjše intenzivnosti in povezanosti obdelovanja je bilo potrebno manj delovne sile, s čimer so prebrodili padec prebivalstva. Poljedelstvo na preoranih poljih in pašništvo na prostem sta tako zamenjali vrtnarstvo, ki se je preživljalo s skrbnim obdelovanjem in izsuševanjem njivic na terasah.

Bogastvo španske Amerike

Lov za srebrom

V Novem svetu so Iberci iskali predvsem zaklade v obliki žlahtnih kovin. Sprva zlato. Zlata izpirališča so odkrili na Antilih, vendar »je bilo pridobivališč malo ter so bila majhna in plitva« (Sauer 1966: 198). Pri pridobivanju so hitro vpregli domače prebivalstvo. Zlata najdišča v srednjeameriški ožini so bila le muha enodnevnica. Pomembna pridelovalka zlata je bila le Kolumbija -


200

»Castilla de oro«, kakor so jo kmalu poimenovali. Prispevala je večino od 185.000 kilogramov zlata, kolikor so ga med letoma 1503 in 1660 z ladjami odposlali v Seviljo, in količina je povečala evropske zaloge zlata za petino (Elliott 1966: 180). Najpomembnejša postavka v španskem premoženju paje naposled postalo pridobivanje srebra in s tem zanesljiv kazalec moči ali šibkosti kraljevske oblasti.

Španci so odkrili najdišča srebra leta 1545, ko je neki indijanski rudosledec naletel na dva tisoč čevljev visoko srebrovo goro San Luis Potosí v današnji Boliviji. Sledila je cela vrsta odkritij v verigi gorovij na zahodu Mehike: Zacatecas leta 1546, Guana-juanato leta 1548, Taxco leta 1549, Pachuca leta 1551, Sombrerete in Durango leta 1555 ter Fresnillo leta 1569. Še zlasti Potosí je postal prispodoba bogastva, večjega od najpohlepnejših sanjarij. V grbu je imel zapisano, da je »zaklad sveta, kralj vseh gora, zavist vseh kraljev«. Leta 1611 je bil s približno 160.000 prebivalci največje in najbogatejše mesto v Amerikah. Ležal je sredi tako negos-toljubnega višavja (13.000 čevljev visoko), daje bilo treba uvoziti vso hrano in so se morale španske žene preseliti v nižje ležeče kraje, kjer so vzgajale otroke. Kopanje rude iz čarobne gore so lastniki rudnikov prepustili domačemu ameriškemu prebivalstvu. Leta 1603 je bilo v Potosiju 58.800 indijanskih delavcev. Večina med njimi, 43.200 po številu, jih je bila svobodnih dninarjev; 10.500 je bilo pogodbenih delavcev (mingas). Preostalih 5.100 je bilo tlačanov (mitayos); največkrat so opravljali nevarno delo prenašanja košar z rudo po varljivih lestvah do ustja rudnika. Krožno obvezno tlako (mita) so poznali že v inkovskih časih. Španci so jo zgolj raztegnili tudi na delo v rudnikih in jo uzakonili leta 1570. Vsaka vas je morala dati na leto sedmino svojih moških prebivalcev za kopanje v rudniku ah za javna dela. Delavci naj bi delali zgolj osemnajst tednov vsako sedmo leto, za delo naj bi dobili plačilo in delovne razmere naj bi nadzoroval kraljevski nadzornik. Z dobljeno mezdo naj bi rudarji odplačali svoje dajatve, saj so postale plačljive v srebru.


Lesen kozarec (kero) v predkolonialnem slogu, okolica Cuzca. Upodobljen je lovski prizor s španskimi jezdeci.

Resnično življenje je bilo precej trše od teorije. Ob koncu 16. stoletja, na primer, je pokrajina Chuicuito na obrežju titikaškega jezera poslala vsako leto v potosijski rudnik 2200 moških. Ker so tlačanske delavce spremljale družine, je tristo milj ali dva meseca dolgo potovanje prehodilo vsega skupaj 7000 ljudi s 30.000 do 50.000 lamami, ki so nosile imetje in dajale hrano na poti. V Po-tosfju je bil mitajo štiri mesece v rudniku in dva meseca na dodatnem prisilnem delu. Če je preživel šest mesecev garanja, mu je vrnitev v Chuicuito vzela spet dva meseca. Ko se je vrnil domov, je bil na plečih sosedov, dokler ni pobral nove letine in vzredil nove črede lam. Obenem so ga tudi v domači vasi lahko porabili za tlako pri domačih delih, prevozništvu, poštni službi, gostilničar-

201


202

stvu (tambos) in cestnih delih (Kubler 1946: 372-373). V 17. in 18. stoletju so vaščane poleg tega lahko prisilili, da so izdelovali obrtne izdelke ter pošiljali hrano, krmo in drva v mesta (Villa-marin in Villamarih, 1975: 73). Stalno naseljeni vaščani (hatun-runas) so morali plačevati tudi dajatve.

Delež tlake in dajatev je ostal enak tudi v obdobju ostrega padca prebivalstva. Krajevne oblasti so zato morale vpreči ljudi v tlako bolj pogosto, kakor je predvidel zakon, od tistih, ki so ostali v vasi, izvleči večje prispevke ali kot nadomestilo za manjkajoče najeti pogodbene delavce (mingas). Veliko prisilnih tlačanov se po opravljeni dolžnosti ni hotelo vrniti v domačo skupnost, da bi se tako izognilo dajatvam in obvezni miti. Nekaj jih je ostalo v rudarskih središčih in so zvečali število svobodnih delavcev. Drugi so šh v špansko službo kot tlačani (yanaconas), tako da je bilo na koncu domala prav toliko tlačanskih kot dajatve plačujočih vaščanov (Villamarín in Villamann 1975: 76; Kubler 1946: 377-378). Mitaji so se včasih izselili in postali potujoči forasteros. Čeprav kolonialni zapisi ne razločujejo vselej med posamezni vasi pripadajočimi kmeti, ki so se po stari andski navadi redno selili iz enega ekološkega predela v drugega, in brezdomskimi selivci, je bilo gibanje navzven pogosto in veliko (Rowe 1957: 180; Santamaría 1977: 255-257). In naposled, včasih so prebivalci visokogorja kratko malo ušli v tropski pragozd (Rowe 1957: 175).

Medtem ko so v Potosiju in Zgornjem Peruju odpravili mito šele leta 1823, so krožno delo v rudnikih opustili že kmalu po začetku 17. stoletja. Krožno delo so po eni strani potrebovali pri javnih delih, na primer pri izsuševanju mehiške doline. Po drugi strani je bila okoli leta 1600 v rudarskih predelih že na voljo precej velika svobodna in plačana delovna sila. Sestavljali so jo Indijanci, ki so hitro izgubili kulturne in jezikovne vezi z domačimi vasmi, revni Spanci in tako suženjski kot svobodni Afričani. Rudarjenje je potekalo podobno kot spolovina. Lastnik rudnika je sklenil pogodbo s samostojnim rudarjem (ki je dobil ime buscón ali rudosledec); ta je delal bodisi sam ali pa najel druge, da so


203

kopali zanj. Lastnik je dal rudosledcu potrebščine in smodnik ter v zameno dobil pol pridobljene rude. Rudosledec je plačal razsvetljavo v jašku in prevoz rude do ustja rudnika ter za to dobil drugo polovico. To je prodal bodisi lastniku rudnika ali neposredno v topilnico. Izločanje srebrove rude z živim srebrom, postopek, ki je povzročal nevarne zastrupitve z živim srebrom in sili-kozo, so po navadi opravljali sužnji, sprva Indijanci in pozneje Afričani. Tako ureditev - mešanico svobodnega dela v rudniku in suženjskega dela pri predelavi - so v mehiških rudnikih uporabljali vse do konca 18. stoletja, ko so veliki rudniki v Guanajuatu dokončno nadomestili upad nakopanega srebra v Potosiju.

Pot srebra

Ker je hotela krona usmeriti tok srebra proti Španiji, je potovanje v Indije in trgovanje z njimi spremenila v kraljevski monopol. Posredniška družba, ki jo je ustanovila za nadzor nad tokom denarja, blaga in ljudi, je bila Trgovska hiša (Časa de Con-tracion) iz Sevilje. Časa je potrjevala licenco za trgovanje tako ladjam kot trgovcem, izdajala dovoljenja za prevoz potnikov in blaga ter dobivala dragoceno srebro iz Indij. V drugi polovici 16. stoletja so ustanovili reden letni konvoj, ki naj bi varoval pot čez Atlantik pred zunanjimi napadi. Po letu 1560 sta vsako leto od-pluli dve ladjevji iz Cadiza ali Sevilje v Ameriko. Prva skupina ladij, novošpansko ladjevje, je pristala v Veracruzu v Mehiki. Druga skupina, perujsko ladjevje, je zaplula v Cartageno v Kolumbiji ali Portobelo ob panamski ožini. Iz Cartagene je karavana mul pretovorila evropsko blago po andskih poteh v Zgornji Peru. Iz Portobela je druga karavana mul odnesla tovor do pacifiškega brega, kjer so ga z obrežnimi ladjami prepeljali v Limo. Ob vrnitvi so mule prinesle srebro in ameriško blago ladjam, ki so prezimile v ameriških pristaniščih, preden so odrinile domov. Novošpansko ladjevje je prevzelo še en tovor v Veracruzu, perujsko pa v kolumbijskih in panamskih pristaniščih. Ladjevji sta


m %

. L

VI "

1

/T i - - ~ r ^ 1 ^ : ; j ' b p M i N G O

j <*.„4lfc»~--«dr *" ~ S. r~S

KROTI MANILI

\ . C I U D A D ® > A V ? "

A C A P U L d o . f . * # KOŠENfUKA/

G V A T E W A L X > ,

Dostop po morju do španskih posesti v Novem svetu.

se združili v Havani, se spotoma zaustavili v antilskih pristaniščih in nato odpluli proti ustju Guadalquivirja v Španiji.

Med letoma 1503 in 1660 je prišlo v Seviljo več kot sedem milijonov funtov srebra iz Amerike in potrojilo evropske zaloge žlahtne kovine (Elliott 1966: 180). Krona je dobila približno štirideset odstotkov količine, bodisi z obračunom ameriških davkov ali s plačilom kraljevske petine, ki so jo pobrali od vsakega izdelka iz srebra. Kljub temu ameriško srebro ni moglo zavreti stečaja španske krone, saj je bila ta po dolgem in počez vpeta v vojaške posle po Evropi in celem svetu. V petdesetih letih 16. stoletja je cesar Karel Peti dobival od 200.000 do 300.000 dukatov ameriškega srebra na leto, vendar je porabil kakšen milijon, tako da seje v sedemintridesetih letih zadolžil - zvečine tujim upnikom - za 39 milijonov dukatov. Filip Drugi, varčnejši od očeta, je v devetdesetih letih 16. stoletja dobil približno dva mili-

204

NA LOVU ZA BOGASTVOM - IBERCT V AMERIKI

205

jona dukatov srebra iz Amerike in jih dodal domala osmim milijonom dukatov od davkov na kastilske in cerkvene prihodke. Kljub temu je tedaj porabil čez 21 milijonov dukatov na leto (Elli-ott 1966: 203, 282-283). Poleg tega so zaradi priliva srebra zrastle cene v domačem gospodarstvu, ki so ga oslabili že upad domače pridelave hrane, rast izvoza lesa, s katerim so plačevali cenejši tuji uvoz, in skokovita rast uvoza tujih manufakturnih izdelkov za rabo tako v Španiji kot v Indijah. Prihod ameriškega srebra je tako le malo olajšal finančne težave krone in hkrati močno pospešil padec španske industrije v korist tekmic.

Španijo je pretresla množična in splošna rast cen, zaradi česar so se zvečali izdatki za blago tako za krono kot za ljudi. Tako sodobne priče »revolucije cen« kot poznejši gospodarski zgodovinarji so razlog zanjo videli v prvi vrsti v velikanskem prilivu žlahtnih kovin. Večja količina denarja je sicer lahko odigrala pomembno vlogo, ni pa mogla biti razlog za gospodarsko krizo v vsej njeni širini. Povečano povpraševanje po evropskem blagu v Amerikah je v 16. stoletju mogoče res pognalo cene navzgor; povpraševanje pa se je povečalo tudi doma. Ko so ameriške naselbine postale bolj samozadostne pri blagu in storitvah, je lahko to škodilo domači deželi. Večina srebra sploh ni ostala v Španiji: ob koncu 16. stoletja, na primer, so tri petine vseh žlahtnih kovin, ki so prišle v Španijo, pri priči odšle na tuje kot poravnava za kraljevske in zasebne dolgove. In bolj ko se je širila ameriška trgovina, večje količine ladij, zalog in obrambe je vsrkala vase. Ker se je Španija opirala na izvoz kmetijskih izdelkov, volne, vina in olivnega olja, v zameno za pomorske potrebščine, kositer, platno, ribe in žito, je bilo uravnovešenje plačil težavno in so ga izravnavali s čedalje večjim izvozom srebra.

Izvoz drugega reda: barvila in kakav

Najpomembnejši izvoz iz španskih Amerik je bilo srebro, pomembni so pa bili tudi košeniljke, indigo in kakav. Košeniljke, žuželke, ki se hranijo s kaktusi, so dajale rdeče barvilo. Za funt


206

barvila je bilo potrebnih kar 70.000 posušenih živalic. Domače ameriške skupnosti, predvsem v pokrajini Oaxaca v Mehiki, so v nabiranje in predelavo žuželk prisilili encomenderos in kraljevski corregidores. Pomen izvoza košeniljk je zrastel v drugi polovici 16. stoletja, ko so postale za srebrom drugi najpomembnejši izvoz iz Nove Španije. Indigo, tudi barvilo, je dajal modro barvo z veliko naravne maščobe. Pridobivali so ga tako, da so liste grma namakali, dokler se ni usedlina zgostila v pogačo. Najprej so ga pridelovali domači sezonski delavci, in sicer prav na pacifiškem bregu Srednje Amerike, kjer so začeli pridelovati tudi kakav. V 17. stoletju se je zaradi prevelikih prevoznih stroškov industrija indiga presehla v mehiško nižavje, kjer je bil še zlasti Jukatan pomemben pridelovalec vse do 19. stoletja.

Kakav so v predšpanskih časih gojili na pacifiškem bregu Srednje Amerike. Pod Španci je moralo domače ameriško prebivalstvo plačevati kakav kot davek in z njim poravnavati blago, ki so jim ga prodali kraljevski uradniki. Uradniki in enkomenderi so zahtevali kakav celo od visokogorskih kmetov: ti so se zato morali spustiti k morskemu bregu in delati v nasadih kakavovcev, da so lahko plačali davke. Zaradi visoke stopnje umrljivosti pa je bilo pridelovanje kakava omejeno, in Srednja Amerika je prvo mesto počasi prepustila suženjskim nasadom na tropskih obrežjih v Ekvadorju in Venezueli.

Zunanjetrgovinski sifon

Španija je iz Novega sveta dobivala srebro, zlato, kakav, košeniljke in indigo, nazaj pa pošiljala drago manufakturno in razkošno blago. Dobršen del - nemara večina - izvoženega blaga ni izviral iz Španije, ampak je prišel iz severozahodne Evrope; njegova cena je bila visoka, saj je morala pokriti davke in carino državi ter dati monopolistični dobiček prodajalcem. Menjava je bila v rokah trgovcev. Na evropski strani so bili združeni v trgovsko gildo ali consulado v Španiji, na ameriški strani pa v sorodni združenji v Novi Španiji in Limi. Na evropski strani je


207

bila gilda tesno povezana s kraljevsko Trgovsko hišo, najpomembnejšo vladno posredniško družbo, ki je nadzorovala ladje, ljudi in blago na poti v Indije in nazaj ter pobirala davke in carino za kraljevsko blagajno. Trgovina je bila namerno ozka, saj naj bi jo opravljale le monopolne posredniške družbe s španskimi ladjami in kastilskimi posredniki. Ni nastala na podlagi načela svobodnega delovanja ponudbe in povpraševanja; ampak je bila rajši - s Carmagnanijevima besedama - »omejena trgovina«, saj jo je omejevalo povpraševanje na evropski strani (1975: 31).

Omejeno trgovino sta sestavljala pravzaprav dva različna tran-sakcijska kroga. Prvi je bil čezatlantski, drugi notranjeameriški. Na začetku čezatlantskega kroga so evropski trgovci kupili blago z denarjem in ga poslali svojim preprodajalcem ali posrednikom (habilitadores) v Novem svetu v upanju, da jim ga bodo odplačali z ameriškim blagom, ki ga bodo nato prodali z velikim denarnim dobičkom. Transakcij ski krog se je torej na evropski strani začel z vloženim denarjem ter končal s preobrazbo blaga v denar in dobiček v Evropi. Pri notranjeameriškem krogu pa ni bilo menjave denarja za denar, ampak samo menjava blaga za blago. Ameriški preprodajalci so vnaprej dali evropsko blago lastnikom rudnikov in predelovalcem košeniljk, ti so ga pa poravnali z ameriškim blagom. Cene manufakturnih izdelkov so v Evropi rastle, menjalna vrednost ameriškega srebra in drugega blaga pa je padala. Zaradi takega nesorazmerja so morali ameriški pridelovalci ohranjati nizke produkcijske stroške ali jih zmanjševati. Videh bomo, kako je krog prispeval k ponovnemu vzniku dajatvene prevlade v ameriškem poljedelstvu in živinoreji. Vodil je tudi k številnim goljufijam in prisilam pri domačem pridobivanju košeniljke in indiga.

Novi oskrbovalni sistemi

Ko je pridobivanje srebra prevzelo osrednjo vlogo v gospodarstvu kastilskih Indij, je zavladalo strukturi kastilskih posesti v


208

Novem svetu in jo preoblikovalo. Zaradi pomena rudarstva so najpomembnejša gospodarska območja zapustila predele intenzivnega predšpanskega poljedelstva in poselitve ter se preselila k žilam srebra v suhi Sierri Madre v Novi Španiji in na nevarnem bolivijskem višavju (altiplano). Rudarjenje je povzročilo velike spremembe pri pridelovanju hrane in surovin. Vladna politika seje odvrnila od začetne skrbi, kako zagotoviti kraljevsko oblast tako nad zavojevalci kot nad zavojevanimi, k usmeritvi, katere prvi cilj sta bili čim intenzivnejše rudarjenje in zagotovitev podlage zanj. Zasuk je preoblikoval zemljepis ter spremenil ekološke, gospodarske in politične razmere zavojevanega prebivalstva.

Spremembe so bile med seboj tesno povezane. Zredčenje domačega ameriškega prebivalstva in razbitje politične oblasti, ki se je opirala na intenzivno domače poljedelstvo, sta terjali nove oblike pridelave hrane in živinorejskih izdelkov za rudnike in mesta. Rudarstvo je sprožilo velikansko povpraševanje po hrani in pijači za ljudi in živali, po kožah za vrvi in posode, po loju za sveče in bakle, s katerimi so osvetljevali rudniške jaške, po živem srebru, s katerim so izločali srebro iz rude, po smodniku, po lesu kot gorivu za topilnice ter po velikih količinah vlečnih živali za delo in prevoz. Novo kmetijsko gospodarstvo je moralo prehraniti tudi španska mesta, na katera se je opirala mreža španske oblasti, cerkvene ustanove po mestih in na podeželju ter postaje vzdolž prometnih poti, ki so povezovale rudnike, mesta in trgovska pristanišča. Zaradi potreb rudnikov in zahtev množične porabe v mestih so morali biti izdelki poleg tega dostopni po čim nižjih cenah.

Pri rasti tega oskrbovalnega sistema je krona pomagala na več načinov. Ker je bilo živo srebro najpomembnejša sestavina pri predelavi srebrove rude in največji izdatek pri rudarjenju, je pazila, da je bila dobava te kovine po nizki ceni. Pridobivanje in prodaja živega srebra sta bili kraljevski monopol; perujski rudarji so ga dobivali iz kraljevega rudnika v Huancavelici, rudarji v Novi Španiji iz španskega rudnika v Almadenu. Krona je tudi zagotovila oskrbo rudnikov in mest s hrano po cenah, ki so jih


209

uravnavale državne žitnice. Predvsem pa je kraljevska politika počasi prenesla tako zemljo kot delovno silo v roke poljedelskih podjetnikov in tako opustila prejšnje poskuse, da bi sama obdržala popoln nadzor nad indijanskim prebivalstvom.

Krona je namreč hotela spočetka onemogočiti prihajajočim zavojevalcem neposreden nadzor nad zemljo in indijanskimi obdelovalci. Hotela je zavreti razvoj neodvisnega razreda dajatvenih zemljiških gospodov v Indijah, zato je v začetku dosledno dodeljevala pravice do dela in uslug ameriških domačinov le pod svojimi pogoji. Izdajala je namreč le začasna pooblastila (encomiende). Enkomienda je dovoljevala imetniku, da uporabi za svoje potrebe dogovorjeno količino indijanskih dajatev in dela, ta je pa moral v zameno pokristjanjevati njihove poganske duše. Dodelitev enkomiende pa enkomenderu (pooblaščencu) ni dala pravice do indijanske zemlje ali neomejene pravice do indijanskega dela. Take pravice si je namreč krona zadržala zase. Upala je, da se bo družba razcepila v dva dela, v zavojevalce in v poseben indijanski segment. Zato si je prizadevala, da bi med španske uporabnike indijanske delovne sile in same Indijance vrinila kraljeve uradnike.

Po letu 1542 so morali enkomenderi napisati prošnjo kraljevskemu uradu, naj jim dodeli domače ameriške delavce za posebne naloge. Urad je sprejemal prošnje, jih razvrstil po prednostih, dodelil delavce na podlagi načela kroženja in poskrbel, da dobijo plačo po dogovorjeni stopnji. Tak način dodeljevanja dela se je uradno imenoval repartimiento. V Srednji Ameriki so ga sicer še zmerom poznali z azteško besedo za obvezno delo pri javnih delih, cuatequitl, in v Andih s kečuanskim izrazom mita.

Drug način, kako odrezati Špance od indijanskega prebivalstva, je bila uradna odprava indijanskega suženjstva leta 1542. Indijansko suženjstvo je bilo nezakonito povsod, z izjemo mejnih območij, kjer se uporno prebivalstvo ni sprijaznilo s špansko oblastjo. Zato so aravkansko prebivalstvo iz južnega Čila lahko lovili in prodajali za sužnje vse do osemdesetih let 17. stoletja.


Podobno je bilo tudi na severozahodni mehiški meji, kjer so Apače, Navahe in Šošone zasužnjevali še daleč v 19. stoletje (Bailey 1966). Na jedrnih območjih španske zasedbe je bilo indijansko suženjstvo odpravljeno ali vsaj znatno zmanjšano. Prepoved suženjstva pa ni zajemala Afričanov; množično so jih uvažali in z njimi, še zlasti na nižavjih, nadomeščali čedalje redkejše domače ameriško prebivalstvo.

Hacienda

Enkomienda se je nato počasi umaknila haciendi, zemljiški posesti, ki so jo obdelovali delavci, ki so živeli na njej in so bili neposredno odvisni od lastnika posesti. Krona ni imela dovolj ljudi ali virov, da bi zajezila njihovo rast, saj so se kmetijski podjetniki, ki so imeli zemljo in delovno silo v celoti v svojih rokah, boljše odzivali na povpraševanje v mestih in rudnikih kot pa en-komenderi, ki so bili odvisni od kraljevskega uradništva. Razvoj haciend pa ni bil povsod enak ali enako hiter. Prej so se pokazale na slabo obljudenih območjih, kjer je živino lahko redilo le nekaj delovnih rok. Pozneje so se razvile tam, kjer domače vaške skupnosti ali kraljevski koregidorji niso hoteli spustiti indijanskih delavcev in dajatev iz rok ter so se zato postavili po robu zahtevam haciend po zemlji in delovni sili. V perujskih gorah seje hacienda, kot kaže, zato pokazala šele v 18. stoletju. Drugod so enkomen-deri, ki so dobili pooblastilo v 16. stoletju, postali lastniki haciend že v 17. stoletju. Dodelitev enkomiende po zakonu sicer še ni pripeljala do haciende; enkomienda je bila kraljevska dodelitev: ni dajala pravice do zemlje in imetnik ni smel sam določati tlačanskega dela ali dajatev. Hacienda, narobe, se je v celoti opirala na zakonsko lastništvo zemlje, lastnik se je lahko samostojno in neposredno pogodil o pogojih dela.

Večina delavcev na haciendah je prišla iz vrst ameriških domačinov. Lastniki haciend so včasih pridobili delavce tako, da so domačim naselbinam odvzeli zemljo. Drugič so pritegnili izseljence, ki so odšli iz domačih, z dajatvami preobremenjenih

210


211

vasi. Lastniki haciend so se včasih ponudili, da bodo odplačali dajatve v imenu svojih delavcev ali jim podaljšali posojilo v drugačni obliki. Popolno potlačanjenje zaradi zadolženosti in uveljavitev dedne zadolženosti sta se najbrž razvili v prihodnjih stoletjih.

Delavec je po navadi dobil del zemlje v zameno za dogovorjeno delo in pridelek lastniku. Lastnik si je pridržal casco (osrednji del) z delovnimi stroji, strateško zalogo vode in najprimernejšo zemljo za pridelovanje glavne poljščine, kmečkim zakupnikom pa prepustil revnejšo in obrobnejšo zemljo na posestvu. Hacienda se je tako opirala na dvojno strukturo tržnega kmetovanja in zemljiškega tlačanstva tlačanskih najemnikov. Razmerje med neposredno lastnikovo zemljo in zemljo tlačanskih najemnikov se je v času spreminjalo. Kadar se je trg povečal, se je lastnikov delež razširil na račun zakupnikov; zmanjšanje trga je šlo v prid zakupnikov.

Haciende so imele različne naloge. Tiste, ki so bile v rokah lastnikov rudnikov ali delavnic, so dajale potrebne izdelke za njihovo delovanje po nizki ali nikakršni ceni. Druge so oskrbovale pokrajinski trg, kakor ga je oblikovalo povpraševanje bližnjih mest, rudarskih središč ali pristanišč. Celi zemljepisni predeli so se posvetili pridelavi hrane za take trge. V osrednji dolini v Čilu so gojili pšenico za Peru; poljedelski dolini Cochabamba in Sucre sta prehranjevali Zgornji Peru (Bolivijo); mehiška dohna in pokrajina Bajío sta z žitom oskrbovali Ciudad de México" in rudarska središča. Na suhem mehiškem severu in v porečju Ria de la Plata so redili živino za mesta in rudnike. Nižji predeli so se včasih posvetili pridelavi sladkorja in žganja za notranje trge; v mehiškem višavju so gojili agavo in izdelovali agavovo pivo (pulque); tropsko pobočje Andov je dajalo liste koke. Povsod so bile tudi haciende, ki so bile v lasti cerkvenih ustanov ali pomembnih družin, ki so imele svoje varovance in podložnike. Haciende so tu in tam spremenile svoje naloge, namesto mesta so začele oskrbovati rudnik ali pa so tržno naravnanost zamenjale s


212

samozadostnostjo. Odzivale so se tudi na spremembe na trgu in sklepale posle v skladu z nihanji povpraševanja.

Navzlic prilagodljivosti so jih pri rasti omejevale tako velikost dejanskega povpraševanja kot težave pri prevozu. Največ dobička so, kot kaže, prinašale tam, kjer so lahko prodajale na zanesljivem, čeprav omejenem krajevnem ali pokrajinskem trgu, kjer jim je raven cen jamčila sorazmerna redkost. Tako je bilo, na primer, pri haciendah, ki so pridelovale evropske pridelke, na primer pšenico, ki je imela majhen, vendar zanesljiv trg evropskih porabnikov. Podobno je bilo tudi tam, kjer jim zaradi obvezne prodaje v državno žitnico ni bilo treba tekmovati v ceni z ameriškimi skupnostmi, kjer je bil pridelek pogosto cenejši.

Haciende na splošno niso bile preveč donosna podjetja. Zvečine so zašle v dolgove in prešle v roke novih lastnikov, med katerimi so bile najštevilnejše in najuspešnejše cerkvene ustanove. David Brading je najbrž opisal splošne razmere v hispanskih Amerikah, ko je mehiško haciendo opisal kot

odtočno cev, po kateri je brez prestanka odtekal presežni kapital izvoznega gospodarstva. Premoženje, pridobljeno z rudarstvom in trgovino, so vložili v zemljo, kjer se je počasi porazgubilo ali se postopno preneslo v blagajno Cerkve. Zato se je razred lastnikov haciend vseskozi menjal (1977: 140).

Indijanske skupnosti

Okoli mest in rudnikov so zrastle haciende; in okoli haciend so bile naselbine s preživehm domačim prebivalstvom. Poselitev je bila usmerjena proti rudnikom; vendar ni bila zgolj zemljepisna ali ekološka. Organizirana je bila v skladu s politično ekonomijo, ki jo je utelešala in kjer je vsaka nižja raven dajala presežke ravni nad seboj. Rudarji so prodajali trgovcem; ti so evropskim manu-fakturnim izdelkom navili cene. Lastniki rudnikov so zato pritisnili na lastnike haciend ali upravnike, da so jim pošiljali hrano in surovine po nizki ceni. Lastniki haciend in upravniki so pritisnili na domače skupnosti in pritegnili njihove člane v podrejeno tlačansko najemništvo na posestvu ali v sezonsko delo za nizko


213

plačilo. V taki hierarhiji so bile nastajajoče indijanske skupnosti na najnižjem klinu na lestvici.

Take repúblicas de indios, kakor so jih imenovali Spanci, so antropologi velikokrat obravnavali, kot bi bili nekakšna skladišča predhispanske preteklosti, ki se jih tri stoletja kastilskega gospostva niso dotaknila. Skupnostim je pa organizacijsko obliko vendarle dalo kolonialno uradništvo ter so bile neločljiva sestavina španske države in njenega gospodarskega sistema. Pri njihovi vzpostavitvi je imela krona pred očmi dvoje: razbiti je hotela predkolonialni oblastni aparat ter ločiti in zmanjšati obstoječe pristojnosti. Čeprav je zaradi uničenja krovne inkovske, mehiške ali čibčevske države znova prišlo na površje nekaj starih zahtev po vladanju in nadrejenosti, je bil izid na splošno ta, da so se predkolonialne države umaknile majhnim dajatvenim gospošči-nam in krajevnim skupnostim.

Višje indijansko plemstvo se je navzven spojilo s španskim plemstvom in priznane so mu bile zahteve do dajatev, lastnine in rente, ni pa bilo pripuščeno k poveljujočim vzvodom moči. Ker se je najvišji sloj obenem spreobrnil v krščanstvo, je s tem pretrgal s predkolonialnimi viri ideološkega vpliva in se vključil v dejavnosti Cerkve. Nižji redi indijanskega plemstva - principales v Me-zoameriki, kurakas v Andih - so dobili v roke nadzor nad krajevnimi skupnostmi. Tako kot afriški poglavarji, ki so jih čez tristo let postavili Britanci in so vladali afriškemu prebivalstvu s »posredno vlado«, je bilo tudi indijansko plemstvo nekakšen vmesni člen med zavojevalci in zavojevanimi. Svoje okrožje so predstavljali pred zunanjimi oblastmi, navznoter pa so na vse pretege poskušali obdržati pristojnosti na podlagi starih pravic in podrejenosti.

Skupnosti, nad katere so jih postavili, niso bile take, kakršne so bile pred osvojitvijo. Marsikatero predkolonialno skupnost so pravzaprav zbrisala pustošenja velikega umiranja, zato so oblikovali nove skupnosti tako, da so nakopičili preostalo prebivalstvo in ga tako podvrgli tesnejšemu upravnemu in verskemu nadzoru.


214

Taka splošna španska politika preseljevanja in zgoščevanja je na novo opredelila naravo krajevnih skupnosti ne le demografsko, ampak tudi gospodarsko in upravno. Vsaka nova skupnost je dobila pravno prepoznavnost z lastnim upravnim svetom ali cabil-dom in versko prepoznavnost z lastno kapelo ali cerkvijo, posvečeno zavetniškemu svetniku. Na novo je bila opredeljena tudi gospodarsko, saj je dobila tako pravico do vaške zemlje in virov kot obveznost plačevanja dajatev. Med dajatvami so bili davek v denarju kroni, davek v blagu in delu španskemu enko-menderu, davek priznanemu indijanskemu gospodu in obvezno delo pri vladnih delih, na primer pri gradnji jezov ali cest.

Indijanski upravni segment, ki so ga sestavljale indijanske skupnosti, so nadzorovali kraljevski uradniki, corregidores de in-dios. Ustanovili so posebna indijanska sodišča, ki naj bi se ukvarjala s pravnimi primeri, ki so jih zakrivili krajevni predstavniki. Tako upravno zgradbo je navdihnila prvotna namera krone, da bi obdržala Indijance in Špance vsaksebi. Indijanska sodišča pa so kmalu preplavile pritožbe čez španske zavojevalce in podjetnike, ki so si prizadevali vsrkati domačinsko zemljo in vodne tokove v svojo haciendo. Poleg tega je krajevna indijanska elita principalov in kurakov, katere naloga je bila vodenje vaških virov in obveznosti, velikokrat razširila pahljačo svoje oblasti v vasi tako, da se je na skrivaj povezala z zunanjimi španskimi imetniki oblasti. Koregidorji, na drugi strani, so svoj položaj lahko izrabili za kovanje dobičkov. Včasih so, na primer v Peruju, pobrali dajatve, jih prodali na dražbi, sami odkupili za polovico tržne vrednosti, kolikor je znašal dolžni davek, in jih nato znova prodali po tržni ceni (Rowe 1957: 163). Drugič so poceni kupili blago od mestnih trgovcev in prisilili domače Indijance, da so ga drago odkupili; ali so kupili izdelke od Indijancev in jih drago prodali drugje. In naposled, včasih so postali tudi sami podjetniki. V zahodni Gvatemali, na primer, je koregidor kupil surov bombaž ob morskem nabrežju, primoral Indijanke v domačem okrožju, da so ga spredle


215

in stkale, in nato prodal platno nazaj Indijancem ali kolonistom za čeden dobiček (glej: MacLeod 1973: 316).

Indijanski voditelji in kraljevski uradniki so se odločno postavili v bran domačih skupnosti, kadar so jim vir moči in dobičkov ogrozili od zunaj. Po drugi strani pa so spričo povečanega povpraševanja industrijskih in poljedelskih podjetnikov po delovni sili zaradi vse manjšega števila domačega prebivalstva marsikdaj morali omejiti svojo gorečnost javnih branikov. Tudi krona je spoznala, da se njena želja po čim večjem denarnem dohodku od davkov in postranskih dejavnosti velikokrat križa z njeno vlogo varuhinje ameriških domačinov. Če je kolonist izrabljal delovno silo in vire v kombinaciji, ki je obetala, da bo dajala presežek kroni, so bili politični ali moralni pomisleki pogosto potisnjeni vstran. Tako je bilo še zlasti tedaj, kadar so podjetniki opustili kopičenje blaga, ki je imelo svoj pomen v predšpanski preteklosti - na primer kakav, dragoceno perje in bombažne tkanine - in preusmerili zemljo in delovno silo h gojenju žita, kopanju srebra, tkanju volnenega blaga, nabiranju košeniljk ali reji ovc za volno. Ko je spregovoril denar, je govoril v španščini, ne pa v nahuatl-ščini ali kečuanščini.

In naposled, preureditev virov za pridelovanje dobrin za rudnike in mesta je spodbodla rast novih skupin, ki niso bile del indijanskih skupnosti. V mislih imam obrtnike, kmečke delavce in služabnike, ki so delali v novih naselbinah ali njihovi okolici, in posrednike, ki so vozili blago iz enega kraja v drugega. Čedalje številnejši Indijanci in mestizos so hitro zapolnili vrzel med skupnostmi in državno dajatveno piramido ter povezali ljudi v skupnostih z zunanjimi dejavnostmi in interesi. Ponavljajoče se pritožbe kraljevskih uradnikov, da v indijanske skupnosti prihajajo ljudje od zunaj in iščejo korist zase ter da člani indijanskih skupnosti odhajajo iz dodeljenih okrožij in se družijo z zunanjimi mes-tici ali cholos, kažejo, da so bile meje skupnosti velikokrat prepustne in premostljive.


216

Skupnosti vrh tega niso bile navznoter enotne in nerazslojene. Skupnost se je včasih združila okoli domačega principala pred vmešavanji španskih lastnikov haciend ali podjetnikov. Drugič se je principal - ki je pri opravkih z ljudmi, ki so mu bili zaupani, postal tudi sam prav tak kot lastniki haciend ali podjetniki -pridružil Špancem ali so ga njegovi tega obtožili. Trgovci in kmetje, ki so obogateli v skupnosti, so se včasih sprli z nadrejenimi oblastmi z domačim indijanskim gospodom vred in so bili nekakšni predstavniki domače skupnosti pred zatiralci. Spet drugič so trgovci in kmetje, ki so se s košeniljkami ali bombažnimi tkaninami prebili na trg, skupnost zaprli pred zunanjimi vplivi, da bi tako ohranili notranji monopol pristojnosti nad delovno silo.

V obeh podkraljestvih so skupnosti smele in morale voditi svoje notranje zadeve s hierarhijo domačih uradnikov s španskimi naslovi in po španskih zgledih. Tudi Cerkev je vzpostavila verske ustanove po vzoru španskih bratovščin in so opravljale obrede, povezane z letnim katoliškim koledarjem. V večjih španskih in pošpanjenih naselbinah sta bili obe skupini ustanov, civilna in verska, dokaj vsaksebi, v indijanskih skupnostih pa sta se na splošno zlili v skupno civilno-versko hierarhijo, kjer se je opravljanje posvetne politične službe izmenjevalo s pokroviteljstvom nad verskimi dogodki. Pokroviteljstvo je po navadi zahtevalo precejšnje izdatke za ognjemet, okrasje, kadila in sveče, glasbenike ter jedačo in pijačo, ki so ju razdelili med udeležence. Zato so na višje in dražje položaje v verski in politični oblasti po navadi lahko napredovali le premožnejši člani skupnosti, saj je to zahtevalo dokajšnjo gospodarsko prerazdeljevanje. In narobe, prerazpore-janje je dobilo pomembno vlogo v gospodarstvu prejemajočih gospodinjstev, zato so postala tako gospodarsko kot politično in versko odvisna od delovanja pocerkvenjenega uradništva. Pos-vetno-verska hierarhija je torej vzpostavila sistem vladanja elite v skupnosti in obenem omogočila, da je elita predstavljala skupnost kot celoto pred zunanjimi imetniki moči in oblastniki.


Hierarhija je vodila tudi obrede, ki so skupnost povezovali z nadnaravnim. Obredje je značilno dobilo dvojno naravo, deloma krščansko in deloma pogansko. Krščanstvo bolj kot opredelitev sakralnega prostora zanima opredelitev sakralnega časa; čeprav priznava sakralne kraje, kakršni so Jeruzalem, Assisi ah Lourdes, daje osrednji poudarek toku časa od izvirnega greha do odrešenja, zadnje sodbe in vstajenja. Prav narobe so bila predšpanska verstva krepko organizirana v prostorskih terminih ter so s segmenti prostora označevala segmente časa, atribute družbenih skupin, aspekte narave in kohorto nadnaravnih bitij. Zlitje krščanskega li-turgičnega koledarja s predhispanskimi verovanji je povezalo časovni okvir krščanskega odrešenja z ekološkimi ustreznicami predkrščanskega izročila. V predšpanskih časih so bile ekološke ustreznice del vsezajemajoče ureditve sakralnega prostora, vodila in ohranjala jih je krovna inkovska, mehiška ali čibčevska država. Španska osvojitev je uničila tak širši ideološki okvir in ga nadomestila s krščanskim sistemom odrešenja. Prevladujoča ideologija seje obenem združila s krajevnimi verovanji in obredjem, saj sojo misijonarji poskusili zasidrati v domače razumevanje, domači duhovniki pa so ji hoteli nadeti izraz domačih hotenj. Zato so se razvile verske zgradbe, ki so bile od skupnosti do skupnosti različne in so bile v svoji ideološki obrnjenosti navznoter vzporednica politične ločenosti skupnosti.

Indijanske skupnosti so bile potemtakem odvisen del večjega političnega in gospodarskega sistema in so se z njim spreminjale. Niso bile ne »plemenska« zapuščina predšpanske preteklosti ne statični tip kmečke skupnosti, ki naj bi ga opredeljeval niz stalnih lastnosti. Vzniknile so v boju med zavojevalci in zavojevanimi ter so bile posledica medsebojne igre zunanjih in notranjih interesov. Hispanska država jim je dodelila pravico do zemlje in dohodkov ter jih obenem primorala k dajatvam in tlaki kot delu njihovih političnih obveznosti. Velikokrat so bile nemočna žrtev zemljiških posestnikov, uradnikov in duhovnikov. Tu in tam so jih hude dajatve pognale v upor, nesodelovanje ali beg. Vladati so si smele

217


218

same, s svojo posvetno-versko hierarhijo. Domači uradniki so včasih branili skupnost pred zunanjimi oblastmi in tekmeci, včasih so pa poveličali sami sebe na rovaš sovaščanov ali izdali njihove koristi zunanjim imetnikom moči.

Iz zornega kota širše španske kolonialne ureditve indijanske skupnosti niso bile prvi temelj, ampak rajši drugotna, stranska opora. Središče ureditve so bili rudniki in dejavnosti, ki so jih oskrbovale. Indijanske skupnosti, na drugi strani, so bile nekakšna zaloga delovne sile ter vir cenenih poljedelskih pridelkov in obrtnih izdelkov. Kjer so morah Indijanci plačati dajatve v denarju, so se morali ponuditi v najem za mezdo ali pridelovati za trg. Da-jatvene obveznosti so tu in tam oddelali s plačilom v naravi. Ker jih je državna oblast lahko izbrala za obvezno delo, so jih poleg tega lahko prisilili delati pri javnih delih ali zasebnih poslih, ki so imeli v očeh kraljevskih koregidorjev državni pomen. Sistem imperialnih dajatev so tako plačali s svojo revščino.

Brazilija in Karibsko morje

Medtem ko so si Spanci postavili indijsko kraljestvo na temelju gorskega srebra, so Portugalci začeli pridelovati sladkor na nasadih na tropskih nižavjih brazilskega obrežnega pasu. Špansko poljedelstvo v Novi Španiji in Peruju je bilo usmerjeno k oskrbi notranjih potreb v kolonijah, portugalska podjetja pa so od vsega začetka pridelovala sladkor za izvoz. Kar je bilo za špansko Ameriko srebro, je bil za Brazilijo in Portugalsko dolgo sladkor. V 17. stoletju se je pridelovanje sladkorja razširilo tudi na otoke v Karibskem morju, in s portugalskim sladkorjem so začeli tekmovati Holandci, Angleži in Francozi. Medtem ko se je poljedelstvo na španskem delu celine odvrnilo od Evrope in se usmerilo k mestom in rudarskim taborom v notranjosti, je bil novi plantažni pas tropske Amerike povezan neposredno z evropskimi trgi.

Ko so Portugalci zasadili sladkorni trs na ilnati črni zemlji (massape) na brazilskem severovzhodu, so v Novi svet prenesli


219

poljedelstvo, kakršno je že dolgo živelo v evropskem Sredozemlju, kamor so ga vpeljali Arabci proti koncu prvega tisočletja našega štetja. V stoletjih pred zavzetjem Novega sveta se je pridelovanje sladkorja enakomerno razširilo čez sredozemske otoke proti zahodu. V zadnji četrtini 15. stoletja so začeli Portugalci gojiti sladkor na Madeiri in kmalu zatem na otoku Sâo Tomé v Gvinejskem zalivu. Uporabljali so sužnje, ki so jih dobili na bližnjem zahodnoafriškem bregu. Leta 1500 je v Indijo namenjeno portugalsko ladjevje prvič zagledalo Deželo resničnega križa - ki je kmalu dobila ime Brazilija po rdečem barvilnem drevju, ki je rastlo vzdolž njenega obrežja. Čez četrt stoletja je lizbonska carinarnica pobirala carino za brazilski sladkor. Portugalske načrte, da bi pridelovanje sladkorja razširili v Afriko, so prekrižali afriški upori, ki so Portugalce omejili na morsko obrežje; zato so rajši povečali pridelovanje v Braziliji. Leta 1570 je bilo v Braziliji že kakšnih šestdeset mlinov, ki so pridelali 180.000 arrob sladkorja na leto; prav tistega leta je bila pridelava v brazilskih pokrajinah Pernambuco, Bahia in Rio de Janeiro enaka ravni na Madeiri in Sâo Toméju. Po letu 1570 je pridelava brazilskega sladkorja rastla eksponentno in po letu 1627 dosegla milijon arob (glej: Barrett in Schvvarts 1975: 541).

Središče pridobivanja na brazilskem podeželju je bil mlevski mlin, engenho. Miel je sladkorni trs, pridelan v domačem nasadu, in trs, ki so ga na svobodnih kmetijah pridelali lavradores de cana, le-tega je bila nemara polovica. Delo sužnjev, sprva brazilskih Indijancev in pozneje Afričanov, je bilo pomembno, pomembna pa je bila tudi svobodna mezdna delovna sila. Sergipe do Conde v Bahiji, največji mlin v Braziliji v 16. in 17. stoletju z mlevno zmogljivostjo približno 180 ton sladkornega trsa, je imel leta 1600 v lasti 259 delavcev, na mezdnem spisku pa je bilo še 270 delavcev. Menijo, da je bilo na dvajsetih svobodnih kmetijah, ki so pošiljale sladkorni trs v Sergipe, mogoče še kakšnih 200 dodatnih sužnjev (Barrett in Schwarts 1975: 547).


Medtem ko je bilo pridelovanje sladkorja v rokah Portugalcev, sta prišli predelava in financiranje kmalu pod flamski in holandski nadzor. Od vsega začetka so dobršen del sladkorja, ki so ga pridelali Portugalci, z ladjami poslali na Nizozemsko. Najprej Antwerpen in po letu 1590 Amsterdam sta postala najpomembnejši središči tako za rafiniranje sladkorja kot za financiranje portugalske sladkorne trgovine. Celo med letoma 1580 in 1640, ko je bilo portugalsko kraljestvo pridruženo kastilski kroni, so Holandci nekako obdržali portugalske stike prek portugalskih posrednikov. Holandci so se v letih 1624-1625 neuspešno poskušali polastiti Bahije; hkrati so vdrli v osrednjo Afriko in zavzeli donosen vir sužnjev v Luandi. Leta 1629 so napadli Pernambuco in za petnajst let zasedli tamkajšnje sladkorne predele. Leta 1645 pa so se prebivalci holandske Brazilije na čelu s pretirano zadolženimi luzitan-sko-brazilskimi plantažniki uprli gospodarjem. Čeprav so imeli Holandci zaveznike med ameriškimi domačini, nekaj potigvarskih in gejsko govorečih tapujskih skupnosti, so drugi Potigvarji in ma-ranhajski Tobajari podprli Portugalce. V gverilski vojni, ki je sledila, so luzitanski Brazilci zavladali na podeželju, Holandci pa so se morali umakniti v mesta ob morskem bregu. V Recifu so se obdržali vse do leta 1654, ko so se morali vdati tudi tamkaj. Gverilska taktika, ki so jo ubrali proti njim, je obrodila sadove. V tistem času se je Nizozemska zapletla tudi v prvo trgovsko vojno z Anglijo. Odločilni dejavniki so bili, daje bil precejšen del brazilske sladkorne industrije fizično uničen, da sta bili ustanovitev in vzdrževanje holandske sladkorne kolonije v Braziliji predragi in da so delničarji holandske Zahodnoindijske družbe začeli stokati zaradi cen in izgub.

Ko so Holandci zabredli v težave v Braziliji, so dejavnosti preusmerili na Karibsko morje. Na otokih v angleški lasti, kakršni so bili St. Kitts, Nevis in Barbados, so v drugi četrtini 17. stoletja začeli gojiti tobak na majhnih kmetijah. Okoli leta 1639 pa so se evropski trgi zasitili s tobakovimi listi in marsikateri otočan se je na lovu za boljšimi priložnostmi izselil drugam. Na začetku

220


221

četrtega desetletja 17. stoletja so Holandci iz Brazilije vpeljali angleške naseljence na Barbadosu v gojenje sladkornega trsa. Podaljšali so jim posojilo, da so se lahko oskrbeli z afriškimi sužnji ter kotli in hladilnimi posodami, ki so jih potrebovali pri preoblikovanju sladkornega soka v sladkor, in se ponudili, da bodo prodali sladkor v Evropi. Mali kmetje, ki so gojili tobak, so postali »beli reveži«; veliki nasadi, na katerih so delali afriški sužnji, so jih hitro izrinili, zato so se izselili drugam. Leta 1655 so Angleži vdrli na Jamajko in čez pet let izgnali še zadnje Spance.

Odtlej je gojenje trsa na otokih hitro narastlo. Kmalu je po razsežnostih preseglo luzitansko-brazilsko sladkorno industrijo in je kopičilo kapital kljub čedalje nižjim svetovnim cenam sladkorja. Stopnja dobička na znanih sladkornih nasadih je bila vseskozi pozitivna - mogoče celo 20-odstotna pri kapitalu, vloženem pred letom 1700, vsaj 10-odstotna med letoma 1750 in 1775 ter približno 7,5-odstotna okoli leta 1790 (Craton 1974: 139). Življenje v Bristolu in Liverpoolu v Angliji je bilo kmalu v marsičem odvisno od Jamajke in Barbadosa; ob koncu 18. stoletja je William Pitt mlajši sodil, da štiri petine britanskih čezmorskih dohodkov daje Zahodna Indija. Podobno je Saint Domingue (Haiti), ki je bil v francoskih rokah, s svojo dejavnostjo podpiral Nantes in Bordeaux v Franciji. Ko so se haitski sužnji leta 1791 uprli gospodarjem, so spodnesli zgradbo, ki je zajemala dve tretjini francoskih trgovskih interesov v tujini.

Tihotapstvo

Ena od posledic razširitve gojenja sladkornega trsa na antilske otoke je bila, da so si evropske atlantske sile postavile celo vrsto oporišč tik ob vhodnih vratih v kastilsko indijsko kraljestvo. Ho-landsko, angleško in francosko napredovanje je prišlo v času, ko je španska moč začela ugašati. Pošiljke srebra v Španijo so v vsem 16. stoletju rastle enakomerno, v zadnjem desetletju 16. stoletja dosegle vrhunec in začele nato upadati. Čeprav se je količina srebra, ki so ga z ladjami poslali v Španijo, zmanjšala, pa pride-


Evropejci gradijo karavelo na karibskem obrežju Paname (v Veragui). Theodor de Bry, bakrorez, 1590.

lovanje srebra v Novem svetu pravzaprav ni upadlo. Srebro je odtlej namreč ostalo v Amerikah ali si poiskalo druge izhode. Včasih so z njim plačali boljšo obrambo pred tujimi posegi in tekmeci. Zvečine pa je bilo del tihotapskih poslov s sovražniki španske krone - holandsko Zahodnoindijsko družbo in angleškimi pomorskimi trgovci.

Bolj ko je španska moč usihala, bolj so si tekmeci in nasprotniki prizadevali prigrabiti zaklade španskih posesti v Novem svetu. Vse več tujcev si je kupilo državljanstvo, da so lahko trgovali z Indijami. Število tujih ladij v čezatlantskem ladjevju je naraščalo, leta 1630 je zajemalo že tretjino vseh ladij, ki so

222


223

prečkale Atlantik. Po tistem se je tihotapstvo povzpelo do neslu-tenih razsežnosti.

Holandci, ki sta jih španska zasedba Portugalske in zavzetje Setubala odrezali od iberske soli, so začeli redno zahajati v Karibsko morje leta 1594; otok Araya s solinami so zajeli leta 1599. Navezali so neposredno trgovino s španskimi naseljenci na vene-zuelskem in kolumbijskem obrežju ter zamenjevali severnoevrop-ske izdelke in afriške sužnje sprva za sol, pozneje za tobak in kože ter nazadnje za čedalje večje količine kakava. Angleško zavzetje Jamajke je spodbodlo novo donosno trgovino s sužnji in evropskim tihotapskim blagom s španskimi ozemlji. Ko je Venezuela povečala pridelavo kakava, je začela zamenjevati kakav za špansko srebro iz Mehike. Holandci in Angleži so tako lahko pristavili svoj lonček in prestregli curljanje španskega srebra iz odprtih karibskih žil. Ob koncu 17. stoletja naj bi samo z jamajško trgovino pridobili za 200.000 funtov šterlingov španskega srebra na leto, se pravi približno polovico vseh žlahtnih kovin, ki jih je britanska Vzhodnoindijska družba na leto izvozila na Daljni vzhod (Lang 1975: 57). Tudi blago iz severozahodne Evrope je prišlo na zahodno poloblo čez Brazilijo, kjer so Portugalci po kopnem trgovali s španskimi posestmi v Potosiju in Zgornjem Peruju. Portugalsko blago so Španci plačevali s srebrom, in menijo, da je brazilska trgovina v 17. stoletju uspešno odškrnila kar četrtino srebra, pridelanega v Potosiju (Lang 1975: 56). Ko je Anglija na podlagi utrechtskega sporazuma iz leta 1731 smela oskrbovati španske kolonije z afriškimi sužnji, se je obenem s prodajo sužnjev povečal tudi priliv tihotapske trgovine na španske antilske otoke.

Špansko srebro pa ni odhajalo samo proti Evropi; pošiljali so ga tudi na zahod, čez Pacifik. V drugi polovici 16. stoletja je okoli najpomembnejše trgovske osi, ki je povezovala Acapulco v Mehiki z Manilo na Filipinih, zrastla večstranska trgovska, zvečine tihotapska mreža. Leta 1564 so Španci - ki so izrabili pojemanje portugalske moči na južnoazijskih morjih - zavzeli prvega od filipinskih otokov. Toda tudi potem, ko so Portugalci izgubili


otočje, so portugalski trgovci iz Makaa na kitajskem bregu še naprej trgovali v Manili. Leta 1573 je prva manilska galeja odpeljala kitajsko svilo, saten, porcelan in daljnovzhodne začimbe v Acapulco ter se vrnila v Manilo s španskim srebrom iz Novega sveta. Odtlej je bila Manila srce trgovske mreže, ki je v filipinsko orbito pritegnila Kitajce in spletla trgovski krog, s katerim so kitajske tkanine zamenjevali za srebro iz Novega sveta. Manila je postala tako špansko kot kitajsko mesto. V zadnjih dveh desetletjih 16. stoletja je bilo Kitajcev v Manili že toliko, da so jim namenili posebno četrt (Parian, se pravi trg). Sredi 17. stoletja se je Manila ponašala z 42.000 prebivalci, ki so se preživljali z rižem, stavbnim lesom in delom, ki so jim jih s posredstvom domačih principalov kot dajatve dajali prebivalci sosednjega Luzona in Pampanga.

Acapulco. Theodor de Bry, bakrorez, 1590.

224


225

V Acapulcu so blago naložili na mule in ga pretovorili v Ciudad de México. Prihajali so pa tudi številni perujski trgovci s perujskim srebrom v zameno za kitajsko blago. Nezakonita perujska trgovina v Acapulcu in vzdolž nikaragovskega brega je kmalu postala trn v peti španski kroni, zato so jo poskušali omejiti. Trgovanje se je pa nadaljevalo, navzlic vladnim prepovedim in navzlic čedalje močnejšemu holandskemu plenjenju po južnoazij-skih morjih; v 18. stoletju so se trgovanju pridružili tudi tako vse številnejši Kitajci via Kanton kot indijski trgovci via Manila (Chaunu 1960; Bertin et al. 1966). V 18. stoletju sta se namreč razvila dva kroga kitajske trgovine: prvi je bil namenjen proti zahodu in so z njim zamenjevali kitajski čaj za indijski opij, drugi pa v nasprotno smer in je trgoval s kitajskimi tkaninami za ameriško srebro. Trgovanje med Kitajsko in Južno Ameriko je trajalo do konca španske prevlade v Južni Ameriki (Cheong 1965).

Razsežnosti trgovanja so bile res velike. Leta 1597, sicer priznano izjemnega leta, je vrednost srebra, ki so ga poslali iz Acapulca v Manilo, dosegla 12 milijonov pesov, največji znesek med vsemi čezoceanskimi pošiljkami. V zadnjih desetletjih 16. stoletja je bila vrednost izvoženega srebra po navadi od 3 do 5 mihjonov pesov, od tega sta dve tretjini verjetno prišli iz Peruja (Parry 1973: 119). Med letoma 1570 in 1780 naj bi izvozili na Daljni vzhod od 4000 do 5000 ton srebra (Konetzke 1971: 310).

Morski roparji, »kolonialna plemena« in maroni

V senci tihotapstva, lova na sužnje in suženjstva so na meji Karibskega morja živele skupine ljudi na obrobju družbe in se preživljale z drobtinicami z mize njenih virov. Gorato in razčlenjeno karibsko okolje, s številnimi otoki in zalivčki ter z gostim pregrinjalom tropskega rastlinstva, je bilo skrivališče tihotapcev in pobeglih sužnjev ter trgovska ali vojaška priložnost za zaveznike obojih.

Ena od prvin v tamkajšnjem nemirnem svetu so bili bukanirji. Zvečine so bili Francozi; nekaj je bilo tudi Angležev. Začeli so kot


226

lovci na podivjano govedo, ki so ga za seboj pustili Španci na Santo Dominguu, in so dobili ime po leseni rešetki, na kateri so dimili meso (boucan); meso in kože so prodajali posadkam mimoidočih ladij. Ker so jih Španci nagnali, so lov združili s piratstvom. Ko so jih Španci hoteli zaustaviti, so še razmahnili gusar-ske posle in se povezali zdaj z angleškim guvernerjem na Jamajki, zdaj s francoskim guvernerjem na Saint-Dominguu, sprva proti Špancem, pozneje prod Holandcem. Na pol morski roparji, na pol najemni vojaki so napadali večja španska mesta in pristanišča ter obenem trgovali vzdolž morskega obrežja in v notranjosti. V zadnji četrtini 17. stoletja so začele njihove dejavnosti tako ogrožati rast tamkajšnje trgovine, da so jih največje evropske sile na Karibskem morju odločno izrinile iz pokrajine. Nekaj se jih je nato lotilo drvarjenja na obrežju Britanskega Hondurasa. Drugi so oporišče svojih dejavnosti preselili v Sierro Leone v zahodni Afriki in od tam na Madagaskar. Na Madagaskarju so ustanovili piratsko republiko Libertalijo, pravo »gusarsko tržnico« (Toussaint 1966: 146). Ko jih je razbilo mogočno francosko ladjevje, so si poiskali zatočišče v sužnjelovski državi Betsimisaraka na vzhodnem madagaskarskem bregu, kjer so z roko v roki z domačim prebivalstvom gusarili še vse do začetka 19. stoletja.

Druga prvina v karibski mešanici so bile skupine, ki jih je Mary Helms poimenovala »kolonialna plemena«. Najbolj znani so Miskiti z Moskitskega obrežja v Hondurasu in Nikaragvi ter Kuni iz Paname in Kolumbije. Miskiti so bili sorodstveno organizirani ameriški domačinski prebivalci, ki so vsrkali vase veliko pobeglih sužnjev in bukanirjev. Ko so jih bukanirji oborožili s puškami in strelivom, so začeli ropati sosede in trgovati z njimi. Iz notranjosti so dobivali kakav, zlato, tobak, indigo in - pozneje - govedo; vse to so, obenem s svojimi kanuji, vesli, želvovino, kožami, kavčukom in visečimi mrežami, prodajali prihajajočim Angležem v zameno za manufakturne izdelke. Miskiti so bili tudi lovci na sužnje, in Angleži so jih najeli, da so jim lovili uporne marone na Jamajki (Campbell 1977: 411^112).


227

Kuni so bili čibčevsko govoreče prebivalstvo, ki je imelo pred prihodom Evropejcev precej kompleksnejšo tehnologijo in organizacijo od Miskitov. Povezani so bili v razredno razdeljene da-jatvene države z vladarskimi dinastijami, in znani so bili po izpopolnjenem fužinarstvu in ukvarjanju s trgovanjem na daljavo. Po evropskem zavzetju so izgubili prejšnjo kompleksno družbeno in politično ureditev, opustili fužinarstvo in začeli vse bolj zgolj nabirati hrano v naturalnem gospodarstvu, s čimer so postali eden od Stevvardovih in Faronovih klasičnih zgledov »zgodovinske dekulturacije«. Tako kot Miskiti so odprtih rok sprejeli ubežne sužnje in se povezali z bukanirji, od katerih so dobili puške in strelivo. Z novo pridobljenim orožjem so se v 17. stoletju silovito razširili čez reko Atrato v Kolumbijo, leta 1779 požgali Monterio ob reki Sinu in primorali Spance, da so prehod čez reko zavarovali z ladjevjem kanujev (Fals Borda 1976: 18). Pod kolumbijsko oblast so prišli šele v 19. stoletju.

Opazno število pobeglih sužnjev med Miskiti in Kuni opozarja na tretjo prebivalstveno prvino v karibskem vrtincu. To so bili ubežni sužnji ali maroni. Izraz prihaja iz španske besede cimarrón, ki se je spočetka nanašala na pobeglo in podivjano špansko živino, potem na pobegle indijanske sužnje in nazadnje - v tridesetih letih 16. stoletja - na afriške ubežnike. Ubežniki so se radi združili zaradi vzajemne pomoči, obrambe in ropanja. Povezali so se v tolpe in - kjer so bile razmere v okolju ugodne - trajnejše skupnosti. Maronaža (marronage), kakor so bezanje poimenovali Francozi, je bila trajna in značilna poteza življenja na nasadih, nekakšna počasna in stalna hemoragija plantažnega sistema. Ena prvih uporniških skupnosti je zrastla v rudnikih Bursia pri Bar-quisimetu (v Kolumbiji). Druge zgodnje skupnosti so se pokazale v tridesetih letih 16. stoletja na Kubi. Na koncu je bilo po zakotnih zalivih karibskega in panamskega obrežja, vzdolž pacifiškega brega Kolumbije in Ekvadorja ter v gorskih trdnjavah nekaterih antilskih otokov že precej takih skupin. Največkrat so se ukvarjale s tihotapstvom in piratstvom, s katerima so dopolnjevale samo-


zadostno poljedelstvo, in so pogosto ponudile roko oboroženim napadalcem, ki so preskušali obrambo španske velesile.

Karibsko »notranje« morje je bilo potemtakem mehak trebuh španskih posesti v Novem svetu. Skozenj so vodile strateške poti prevoznih povezav dominionov z metropolo v Španiji, obenem je pa bilo tudi območje vojaške ranljivosti, vhodna vrata za španske sovražnike. Bilo je tudi območje politične in gospodarske šibkosti, kjer so tihotapci, lastniki nasadov, ki so prodajali pridelek na trgu, in svobodni in nasilni podjetniki vdirali v monopolno zgradbo španskega imperija ter izsesavah njegove moči v korist zunanjega mednarodnega gospodarstva.

Na začetku 16. stoletja sta se obe iberski kraljestvi razširili v Ameriko, špansko je zavzelo jedrno Ameriko in se utrdilo v notranjosti, portugalsko pa je zasedlo atlantsko obrežje Brazilije.

V višavjih španske Amerike je kastilska krona postavila na ruševinah predhispanskih dajatvenih držav novo kolonialno ureditev. Opirala se je na kopanje žlahtnih kovin, zaradi česar je vzniknila nekakšna evropska ureditev pridelave hrane, s katero so rudarska podjetja oskrbovali s potrebnim živežem. Poti prisilne trgovine so povezovale srebrovo gospodarstvo z zunanjim svetom, ureditev oskrbe s hrano in surovinami pa je bila obrnjena navznoter, stran od morja, proti rudarskim krajem v notranjosti. Zaradi boljšega nadzora nad domačim ameriškim prebivalstvom so z novo ureditvijo preoblikovali njihove skupnosti v ustanove s posredno vlado, kjer je bila njihova samostojnost vselej odvisna od delovanja španskega sektorja. Španskemu sektorju so Indijanci dajali poceni delo in blago, od njega so pa pogosto kratko malo morali kupovati izdelke. Znotraj skupnosti si je indijansko prebivalstvo smelo oblikovati domačo hierarhijo dostojanstvenikov. Domači uradniki so predstavljali skupnost navzven in obenem urejali notranje zadeve na podlagi posvetno-verskega organiziranja, gospodarskega prerazdeljevanja in verskih simbolov, v katerih so se prepletale krščanske in domače kulturne oblike.

228


229

Znotraj širše hispanske ureditve je bil indijanski sektor - razbit na množico krajevnih enot - nekakšna zakladnica delovne sile in izdelkov.

Na plantažnem pasu na obrežnem nižavju in otokih so evropski plantažniki in njihovi nasledniki štrli odpor prvotnih sorodstvenih in dajatvenih družb ter jih zamenjali s četami afriških sužnjev, ki so delali v okviru prisilnega nadzorovanega poljedelstva. Sistem je bila usmerjen v pridelek za izvoz, in je zaprl meje nasadov navzven, pred ameriškimi vsiljivci iz notranjosti, ter obenem navznoter, da delavci niso mogli zbežati k morskemu bregu. Zaradi izvozne naravnanosti je bilo območje tesno povezano z evropskimi trgi, nenehna potreba po novih sužnjih pa je plantažno Ameriko neposredno povezala z naraščajočo tricelinsko trgovino s sužnji. Afriški sužnji in njihovi potomci so tako postali prevladujoče prebivalstvo vzdolž atlantskega obrežja Brazilije, na antil-skih otokih in obrežju Karibskega morja ter vzdolž kolumbijskega, ekvadorskega in perujskega morskega brega. Na tamkajšnjih plantažah in v utrdbah ubežnih sužnjev so si stkali svojo obliko prilagajanja in upora, in njihova zgodovina je šele v raziskovalnih povojih.

VI.

TRGOVANJE S KRZNOM

Vse do konca 16. stoletja so na Atlantiku kraljevale iberske ladje in niso dovolile drugim Evropejcem, da bi se razširili v Severno Ameriko. Ko je pa iberska moč usahnila, so se vzdolž atlantskega obrežja hitro naselili severni Evropejci - in z njimi je prišel tudi začetek severnoameriškega trgovanja s krznom. Med zakladi, ki so jih iskali Evropejci, krzno ni bilo na prvem mestu: bolj mamljivi in donosni so bili zlato, srebro, sladkor, začimbe in sužnji. Kljub temu se je lov za krznom globoko vtisnil v domače severnoameriško prebivalstvo in njihov način življenja ter je bil ena od najpretresljivejših epizod v zgodovini evropske trgovske širitve.

Zgodovina trgovanja s krznom

Ko so prvi evropski trgovci s krznom začeli svoje dejavnosti na severnoameriški celini, je imela trgovina s krznom v Evropi in Aziji že dolgo in donosno zgodovino. Skandinavija je z jantarjem, ok-lovino in sužnji pošiljala v stari Rim tudi krzno v zameno za zlato, srebro in dragocenosti (Jones 1968: 23). V poznem 9. stoletju našega štetja so zemljiškogosposki trgovci, kakršen je bil Otar iz norveških fjordov v bližini današnjega Tromsoja, prodajali kunje, severnega jelena, medvedje in vidrovo krzno, ki so ga kot dajatev dobili od laponskih lovcev, na Norveško, Dansko in v Anglijo (Jones 1968: 161-162). V zgodnjem 10. stoletju so vikinški Rusi

230

NA LOVU ZA BOGASTVOM - TRGOVANJE S KRZNOM

231

prodajali soboljevino, veveričevino, hermelinovino, črno in belo lisičevino, kunino, borovino in sužnje Bolgarom na okljuku Volge; leta 922 našega štetja je Arabec Ibn Fadlan narisal pot ruskih trgovcev po Volgi navzdol, s soboljevino in sužnjami za trge na islamskem Levantu. Po Vikingih je svoj lonček h koritu trgovine s krznom na severu pristavila severnonemška hanzeatska zveza. Iz trgovske postojanke v Bergenu je neusmiljeno izrabljala Norvežane in jih prisilila, da so ji dajali velikanske količine očiščenega krzna in rib v zameno za vnaprejšnje plačilo; s tem jih je potisnila v nekakšno »svetovno peonsko zadolženost« (Waller-stein 1974: 121).

Dejavnosti vikinških Rusov so v 9. in 10. stoletju spodbodle razcvet držav Kijev in Novgorod na ozemlju današnje Rusije. Za obe državi in za njune naslednice je bilo krzno »najdragocenejše posamezno trgovsko blago od prvih začetkov pa vse do 18. stoletja in čez« (Kemer 1942: 8). Celoten potek ruske širitve naj bi bil nekakšen razpotegnjen poskus, »da bi zagospodovali zaporednih rečnim kotlinam tako, da bi dobili v roke pretovarjanje med njimi, pri čemer je bila hitrost širitve odvisna od izčrpanosti živali, ki so na hrbtu prenašale krzno« (Kerner: 1942: 30). Rusi so tako kot Otar pred njimi dobivali krzno z dajatvami (jasak), ki so jih naložili domačemu prebivalstvu kot celoti, in z desetino krzna pri posameznikih. Pridobljeno krzno je bila pomembna postavka v prihodkih ruske države, od 3,8 odstotka vseh državnih dohodkov v letu 1589 se je povzpela na 10 odstotkov v letu 1644. Krzno, dobljeno kot dajatev, je izgubilo pomen šele potem, ko je Peter Veliki usmeril Rusijo po poti industrializacije. Kljub temu je ostalo najpomembnejši sibirski prispevek ruskemu gospodarstvu še vse do 19. stoletja.

Trgovanje s krznom potemtakem ni bil severnoameriški, ampak svetovni pojav. Vez med Starim in Novim svetom je bila holand-ska Zahodnoindijska družba. Preden so Kanado zavzeli Britanci, je dobival precejšen delež severnoameriškega krzna Amsterdam in je bobrovino izvažal naprej v Rusijo, kjer so jo predelali kot del


Kipec bobra iz bakra, Hudsonov zaliv. Uporabljali so ga kot žeton na začetku trgovanja s krznom. Njegova vrednost je bila ena bobrova koža.

baltske izvozne trgovine. Zaradi mednarodne mreže ponovnega izvoza se evropski trgi niso zasitili niti med vojnami v 17. stoletju, zato so cene ohranile enakomerno svetovno raven (glej: Rich 1955). V 19. stoletju se je pomen bobrovine zmanjšal, zamenjali stajo vidrovina in tjulenjevina, ki soju izvažali zvečine iz Severne Amerike na Kitajsko. Rusija je ob koncu 17. stoletja izgubila vodilno vlogo na evropskem trgu s krznom ter se je poskušala prebiti na kitajske in druge azijske trge (Mancall 1971: 12).

Glavna tarča severnoameriške trgovine je bil bober, še posebej potem, ko seje ob koncu 16. stoletja zmanjšalo število teh živali v Evropi. Iskali jih niso zaradi kože, ampak zaradi krznene volne, plasti voljnih, kodrastih kožnih dlak, ki so jo morali ločiti od kože ter plasti daljših in trših varovalnih dlak. Iz volne so nato naredili polst za oblačila ali pokrivala. Še posebej je postala pomembna raba bobrove polsti za klobuke. V Angliji, na primer, so španski in holandski priseljenci na začetku 16. stoletja vpeljali modo klobukov namesto volnenih čepic. Nazadovanja izdelovanja čepic odtlej niso mogli zavreti niti z zakoni proti razkošju. Nošenje čepice je pomenilo pripadnost nižjim razredom. Pri višjih razredih sta oblika in vrsta klobuka postali barometer politične pripadnosti.

232


Stuarti in njihovi privrženci so imeli najrajši oglate »španske bobrove klobuke« z visoko štulo in širokimi krajci. Puritanci so vpeljali preproste stožčaste polstene ali bobrove klobuke. V obdobju obnove monarhije so bili priljubljeni ploski klobuki po vzoru francoskega dvora, s širokimi in povešenimi krajci ter okrašeni s peresom. Slavna revolucija je v ospredje potisnila »duhovniški klobuk« z nizko štulo ter širokimi, zavihnjenimi in zašiljenimi krajci, ta se je pa pozneje umaknil trirogeljnemu klobuku. Slog se je obdržal vse do francoske revolucije, ki je prinesla »cilinder«. Bobrov klobuk je prišel iz mode šele na začetku 19. stoletja, ko se je umaknil svili in drugim materialom.

Na začetku pa evropskih mornarjev v severnoatlantske vode ni prignalo krzno, ampak ribolov. Ribe so bile strateško trgovsko blago v srednjeveški Evropi: posušene in nasoljene so dajale pomembne beljakovine med zapovedanim postom in v hudih zimah. V 15. in 16. stoletju se je zmanjšal ulov sledi v Baltiku, zato so začeli ribiči raziskovati s trskami bogata obrežja pred Labradorjem, Novo Fundlandijo in Novo Anglijo. Nemara prvi so bili portugalski ribiči in so celotno obrežje uradno zahtevali zase, čeprav ga niso mogli ubraniti pred vse večjim številom tekmecev iz Normandije, Bretanje in jugozahodne Anglije. Spočetka so ribiči le poredko zavili k bregu in so se s svežimi ribami za trg vrnili v domača pristanišča. Pozneje so se čez poletje odpravili na kopno, zakrpali mreže ter predelali ribe s sušenjem in dimljenjem. Tako so »sipine novofundlandskega obrežja postale reden sezonski tabor žilave in neodvisne kozmopolitske ribiške skupnosti« (Parry 1966:69).

Severnoameriška trgovina s krznom seje začela tedaj, ko so se ribiči lotili barantanj z domačimi Algonkini za krzno. Kraljevski posredniki in naseljenci, ki so raziskovali severnoameriška obrežja, niso prezrli priložnosti in so na »novo odkritih ozemljih« iskali tudi krzno. Severni Evropejci so se na obrežju dejansko naselili sicer šele po smrti Filipa II. leta 1603, ko seje sesula iber-

233


234

ska pomorska prevlada na Atlantiku. Kmalu je tako zrastlo več naselbin: Jamestown, ki ga je leta 1608 ustanovila Virginijska družba v angleških rokah; Quebec, ki ga je prav tistega leta kot svoje oporišče ustanovila Novofrancoska družba; holandska Zahodnoindijska družba je leta 1614 ustanovila Fort Nassau pri Al-banyju; leta 1624 Novi Amsterdam; in leta 1630 Massachusetts Bay.

Med naselbinami sta osrednjo vlogo pri rasti trgovine odigrala Quebec in Novi Amsterdam. Obe mesti sta zapirali pomembno pot k zakladom krznove dežele v notranjosti. Quebec je nadzoroval tok Reke svetega Lovrenca, ki je vodila k verigi Velikih jezer in pretovornih poti med njimi. Novi Amsterdam je imel v rokah reko Hudson do Albanyja in pot proti zahodu do Oswega ob On-tarijskem jezeru. Severna pot je bila tako dolgo pod nadzorom francoskih interesov, južni dostop pa je bil sprva v rokah Holand-cev in nato - po letu 1644 - Angležev. Od vsega začetka je trgovina torej potekala v okviru tekme med obema državama. Tekmovalnost pa ni vplivala le na evropske trgovce, ampak tudi na domače ameriško prebivalstvo, ki jih je oskrbovalo s krznom.

Ena od vidnih potez trgovanja je bilo hitro napredovanje proti zahodu, ko so skupine bobrov drugo za drugo iztrebili in so morali lovci na lovu za nedotaknjenimi bobrovskimi ozemlji vse globlje v notranjost. Zato so ljudstva, ki jih je zajel prvi val trgovine s krznom, ostala za njim na suhem, saj so se ji pridruževale čedalje nove in nove skupine. Prihod trgovine je imel povsod razvejene posledice za življenja udeležencev. Zmotil je navajena družbena razmerja in kulturne običaje ter spodbodel oblikovanje novih odgovorov - tako navznoter, v vsakdanjem življenju posameznih človeških skupin, kot navzven, v njihovih medsebojnih razmerjih. Ko so trgovci dobivali krzno od vedno novih in novih skupin ter ga plačevali z evropskimi izdelki, si je vsaka skupina na novo izoblikovala svoj način življenja okoli evropskega blaga. Poleg tega je evropsko povpraševanje po krznu zaostrilo tekmo med domačimi ameriškimi skupinami - tekmo za nova lovišča, ki naj

Poti severnoameriškega trgovanja s krznom.


236

ustrežejo naraščajočemu evropskemu povpraševanju, pa tudi tekmo za dostop do evropskega blaga, saj je to hitro postalo pomembna sestavina domače tehnologije in znamenje družbene razslojenosti. Trgovanje s krznom je tako spremenilo naravo vojskovanja med ameriškimi indijanskimi prebivalstvi ter ga zaostrilo in razširilo. Na koncu je zdesetkalo cela prebivalstva in druga razselilo iz starih domovanj. Krzno pa ni bilo edino blago, ki so ga dajali Indijanci. Vse večja trgovina je zahtevala tudi zaloge živeža, in ko se je trgovanje s krznom razširilo proti zahodu, je spremenilo in povečalo oblike pridelovanja hrane za lovce in trgovce.

Upoštevanje trgovanja s krznom kot celote zato sproža več razsežnosti. Francozi in Angleži so sodelovali med seboj in z različnimi indijanskimi skupinami. Vedno nove in nove skupine ameriškega indijanskega prebivalstva so se morale na novo prilagajati Evropejcem in druga drugi. Cilj vseh navzkrižij in prilagajanj je bil dobiček, ki ga je dala ujeta, poldrugi funt težka kožuhasta živalca.

Prebivalstva na ameriškem severovzhodu

Abenakijci

Eni prvih ameriških domačinov, s katerimi so začeli Evropejci trajneje kupčevati s krznom, so bili algonkinsko govoreči vzhodni Abenakijci z mainskega obrežja. Njihov zgled nam kaže dve posledici takih stikov. Prva je bila naglo zmanjšanje števila domačega prebivalstva. Druga je bila zasuk gospodarskih dejavnosti pri domačem prebivalstvu in iz tega izhajajoče spremembe v njihovih družbenih odnosih. V prvih letih 17. stoletja so vzhodni Abenakijci živeli v več kot dvajsetih vaseh, od katerih je imela vsaka svojega poglavarja, in šteli skupaj 10.000 prebivalcev. Leta 1611 jih je preživelo le 3000, vsi drugi so pomrli za evropskimi boleznimi, pred katerimi ameriški domačini niso bili imuni. Preživeli so se bolj posvetili trgovanju z bobrovino z Evropejci. Se zmerom so sicer gojili tudi malo koruze, spričo kratke rastne se-


237

zone in pogosto uničenih pridelkov pa so odprtih rok zamenjevali krzno za živež, na primer s plymouthsko naselbino po letu 1625. Odšli so z morskega brega, kjer so prej lovili ribe in morske ptice, in si izoblikovali družinska lovska ozemeljca v notranjosti, tako da je postal lov v majhnih družinskih skupinah nova stalnica v njihovi prilagoditvi (Snow 1976)f

Takega razvoja družinskih lovišč seveda niso poznali samo Abenakijci. Čisto mogoče je, ida so imeli pred evropskim prihodom domači lovci svoja posebna lovišča, kjer so lovili čez zimo. Lovsko ozemlje, ki ga je pred drugimi morebitnimi uporabniki branila zgolj ozka družinska skupina, pa je bilo kljub vsemu posledica novega, bolj posamičnega menjalnega odnosa med lovcem in trgovcem (glej: L,eacock 1954). Tudi katoliškim misijonarjem, ki so prišli za prvimi raziskovalci, je bila taka razdrobitev večjih skupin pogodu: olajšala jim je namreč spreobračanje, saLje imela vsaka družina »svoje lovišče in ni sledila sosedom«

/(jezuitsko poročilo iz leta 1632, navedeno v: Bailey 1969: 89).

Huroni

Francoski raziskovalci in trgovci, ki so potovali po Reki svetega Lovrenca navzgor, so kmalu navezali stike z irokeško govorečimi Huroni. Huroni (iz francoskega izraza hure, divji, surov, divjaški), ki so se sami imenovali Vendati, so živeli v konfederaciji 20.000 do 30.000 ljudi različnega izvora, ustanovljeni mogoče že v 15. stoletju. Na začetku so se posvečali predvsem poljedelstvu, potem pa so se naselili v Georgian Bayu ob Huronskem jezeru ter začeli trgovati z lovci in nabiralci bolj proti severu; koruzo, tobak in indijsko konopljo so zamenjevali za krzno, kožna oblačila, ribe, baker ter lovsko in potovalno opremo. Bili so tako najprimernejši, da naraščajoče trgovanje s krznom prenesejo prebivalcem v gozdovih na severu.

Bolj ko so se posvečali trgovini, manj so se ukvarjali s poljedelstvom, zato so vse več koruze dobivali od zaveznikov, Petunov (Tiontatijcev) na zahodu in Nevtralcev (Ativandaronov, »tistih, ki


238

govorijo malo drugačen jezik«) na kopenskem mostu med Ontarij-skim in Eriejskim jezerom. Od prebivalcev v severnih gozdovih so prevzeli učinkovit kanu iz brezovega lubja: ta je postal naj-priljubljenejši pripomoček za prevoz velikih količin krzna po reki navzdol na letne sejme v Montrealu. Za kratko je huronščina postala lingua franca ob gornjih Velikih jezerih in v Kanadskem ščitu. Preden so jih leta 1648 uničili Irokezi, so bili najpomembnejši posredniki in dobitniki pri francoski trgovini z notranjostjo ter oporniki francoskih vojaških dejavnosti na tamkajšnjem območju.

Za huronski uspeh v taki vlogi je bilo več razlogov. Živeli so na strateškem območju za menjavo, med biotičnim pasom na jugu, kjer je prevladovalo poljedelstvo, na primer gojenje koruze, fižola, buč in tobaka, in območji na severu, kjer so živeli lovci in ribiči. Trgovanje med obema predeloma je bilo več stoletij starejše od prihoda Evropejcev in je bilo nemara posledica zagona, ki ga je okoli leta 1200 našega štetja dalo poljedelstvo (McPherron 1967). Ko se je začelo trgovanje s krznom, so torej že obstajali vzvodi, ki so omogočali in lajšali menjavo blaga, odtlej zgolj z dodatkom bobrovega in drugega krzna. Oče Jean de Brebeuf je leta 1636 namignil, da so bili posamezni menjalni krogi v rokah posamičnih družinskih vej in jih je moral sprožiti »gospodar«, katerega vloga je bila dedna.

Posle vseh vrst je spremljalo izmenjevanje daril kot dokazil o prijateljstvu, obdarovanje je bilo tudi del zdravilnih obredij in diplomatskih praznovanj (glej: Wright 1967). Velikopotezno izmenjevanje daril je spremljalo še zlasti praznik mrtvih, ko so približno vsakih deset let pokopali ostanke tistih, ki so umrli v času po zadnjem prazniku. Ob takih priložnostih so ustoličili naslednike umrlih poglavarjev in nanje prenesli imena umrlih. Namen obreda je potemtakem bil, da je zagotovil nepretrganost po-glavarskega položaja v domači skupini in bil obenem priložnost za izmenjavo daril med poglavarji. Poudaril je posebno identiteto in različnost posameznih skupin ter obenem vzpostavil zavezništvo


239

med njimi. Take priložnosti so tu in tam zbrale pripadnike različnih jezikovnih in političnih skupin, kakršno je bilo praznovanje, ki mu je bil priča misijonar Lalemant leta 1641 ob Georgian Bayu, ko je domači poglavar povabil dva tisoč ljudi vse iz Saulta na zahodu do Huronije na vzhodu. Količina daril v obliki krzna, oblačil, korald in opreme je bila neznanska. Tedaj, je zapisal Lalemant, »bi samo darila, ki so jih drugim narodom podarili Nipisi-rijci, stala v Franciji štirideset ali celo petdeset tisoč frankov« (navedeno v: Hickerson 1960: 91). Izmenjava daril, kije utelešala zavezniške vezi in priznavanje poglavarskega položaja, je postala vsakdanja spremljevalka trgovanja s krznom na poti od Huronov v notranjost. Najprej so jo prevzeli algonkinsko govoreči Indijanci ob Velikih jezerih, od koder se je razširila h Krijem zahodno od Gornjega jezera in se ob koncu 17. stoletja od njih nato preselila na Velike planjave (Nekich 1974).

Irokezi

Holandci v Novem Amsterdamu in Angleži, ki so mesto prevzeli leta 1644, so v zgornjem porečju reke Hudson naleteli na še ene irokeško govoreče poljedelce, ki so jih Evropejci spoznali kot »Irokeze« - kar je francoska različica za algonkinsko besedo s pomenom »pravi gad«. Irokezi so bili povezani v konfederacijo z imenom Ganonsyoni (»Dolga vzdolžna koliba«). Pet »narodov« -ali matrilinearnih rodov z imenom - ki so sestavljali konfederacijo, so bili: Mohoki (iz algonkinskega izraza za »ljudožerca«), ki so se sami imenovali Ganiengehagi ali »Kremenovci«; Oneidi; Onondagi; Kajugi; in Seneki (po Sinneken, napačnem holandskem poimenovanju mohiške različice irokeškega imena za Oneide). Na začetku 18. stoletja so Oneidi pripustili v zvezo še Tuskarore. Navzven je zveza dobila ime »šest narodov«, čeprav Tuskarori niso dobili pravice, da se udeležujejo konfederativnih posvetovanj. Gradivo, ki je na voljo, kaže, da so Irokezi že dolgo živeli na tamkajšnjem območju. V zgodovinskih časih je imelo vsako od petih ljudstev svoje naselbine, polja, gozdove in lovišča. Čeprav so


240

bila povezana v enotno politično zvezo, so bili med njimi kulturni in jezikovni razločki. Jeziki različnih skupin med seboj niso bili razumljivi, in posle v zvezi so opravljali večjezični poglavarji.

Irokeška konfederacija je najbrž zaživela v 15. stoletju in naj bi zmanjšala spore in vojskovanja med skupinami. Zaradi naraščajoče trgovine s krznom pa so se začeli interesi med različnimi skupinami kmalu križati. Ker bobrov na irokeškem ozemlju skorajda ni bilo in jih je čedalje obsežnejši lov še zredčil, so Irokezi hitro ugotovili, da je njihova posamična in skupinska prihodnost odvisna od teh živali. Če so pa hoteli priti do krzna, so morali najprej zavreti ali odstraniti sosednje tekmece. S holandsko in pozneje angleško podporo so sprožili celo vrsto uničujočih vojn proti tekmecem, ki so jih podpirali Francozi. Ko je Hurone leta 1640 oslabila epidemija koz, so irokezi leta 1648 napadli in uničili celo Huronijo. Leta 1656 so uničili Nevtralce in Erijce. Leta 1675 so Mohoki napadli algonkinsko zvezo, ki sojo pred tem ustanovili zato, da bi se postavila po robu angleškim naseljencem v Novi Angliji. Prav tistega leta so Seneki - v navezi z angleškimi naseljenci v Marvlandu in Virginiji - končali grožnje Suskehanov, ki so imeli v rokah osrednjo pensilvansko dolino. Leta 1680 je pet narodov začelo vojno z Ilinoisi, da ne bi prišli v stik s Francozi.

Navzlic razsežnosti irokeških vojaških posegov dejansko število bojevnikov na bojnem polju ni bilo prav veliko. Po mnenju jezuitskega patra iz leta 1660 so Mohoki lahko poklicali pod orožje 500 bojevnikov, Oneidi manj kot 100, Onondagi 300, Ka-jugi 300 in Seneki manj kot 1000 (navedeno v: Trelease 1960: 16). Vojaške zmogljivosti je Irokezom podelilo strelno orožje, ki so jim ga prodali zvečine Holandci in Angleži. Okoli leta 1660 je imel najbrž vsak bojevnik svojo mušketo, in boljše strelno orožje jim je s posamičnim junaštvom v gverilski vrsti vojne zagotovilo premoč nad sosedi (Otterbein 1964).

Vključitev v trgovino s krznom in povečano vojskovanje sta v irokeško ekologijo in družbeno organizacijo prinesli še druge spremembe. Gospodarska podlaga irokeškega življenja pred


razmahom trgovine s krznom sta bila vrtnarstvo in lov. Vrtnarstvo je bilo zvečine v ženskih rokah, čeprav so moški pomagali pri krčenju zemlje s požigalništvom. Družbene sestave krčilne skupine sicer ne poznamo, druge naloge pri obdelovanju pa so opravljale vaške ženske kot celota, z matrono iz vodilne družine na čelu in z matronami iz drugih družin kot pribočnicami. Pravice do zemlje ter pravice do orodja za obdelovanje zemlje in pripravo hrane so prehajale po ženski črti. V ženskih rokah je bilo tudi razdeljevanje pridelka. Zaradi teže svojih gospodarskih nalog so imele ženske precejšnjo moč, saj so zato, ker so prispevale hrano in mokasine, lahko izrekle veto na vojaške dejavnosti, s katerimi se niso strinjale (Randle 1951: 172). V njihovih rokah je bilo tudi gostoljubje pri praznovanjih, pomembna dejavnost, ki je tkala zavezništva znotraj skupin in med njimi (Brown 1975: 247-248; Rothenberg 1976: 112). Poleg tega so bile ženske lastnice večdružinskih bivališč in so imele pravico imenovati svetovalce, ki so se udeleževali sej Dolge vzdolžne kolibe.

Lov in vojskovanje, na drugi strani, sta bila delo moških, in pomen obeh dejavnosti se je močno zvečal, ko so se Irokezi dejavneje vključili v trgovanje s krznom in so obenem poštah bolj odvisni od njega. Evropsko trgovsko blago, verjetno zamenjano za krzno, se je na irokeških najdiščih pokazalo že leta 1570, in čez sto let so bili Irokezi malone v celoti odvisni od trgovine in diplomatskih daril, če se hoteli dobiti orožje, kovinsko orodje, kotličke, oblačila, nakit in pijačo. Okoli leta 1640 so bobre na irokeških tleh pravzaprav že iztrebili, zato so morali Irokezi po vire, s katerimi so plačevali evropsko blago, vse globlje in globlje na ozemlje sosedov in sovražnikov ali se spuščati v vojne, da so se oddolžili za dobljena diplomatska darila. Z rastjo trgovanja s krznom in povečanjem posegov na tujem se je še zvečal prepad med moškimi in ženskimi vlogami; moški so bili dostikrat več let zdoma na lovu za krznom in sovražniki, medtem ko so bile ženske tesneje navezane na domača polja in vrtove. Mogoče so postali Irokezi čedalje bolj matrilokalni kmalu po začetku 17. stoletja

241


242

(Richards 1957), kar je bil odgovor na vse večjo razcepljenost njihovih dejavnosti.

Zdi se tudi verjetno (glej: Richards), da so ženske postopno dobile pravico, da sprejemajo ujetnike v domače matrilinearne rodove, in ta funkcija je postala življenjsko pomembna, ko je bilo treba nadomestiti v vojni ubite bojevnike. Leta 1657 naj bi bilo med Seneki »več tujcev kot domačinov«. Leta 1659 je jezuit Lale-mant zapisal: »Če bi hoteli prešteti čistokrvne Irokeze, bi jih le stežka našli več kot 1200 pri vseh petih narodih, saj so zvečine le kopica različnih plemen, ki so jih zasvojili.« Leta 1669 sta bili med Oneidi dve tretjini Algonkinov in Huronov. Jezuiti so se celo pritoževali, da Irokezom čedalje težje pridigajo v domačem jeziku (glej: Quain 1937: 246-247).

Pričevanje ima nekaj presenetljivih implikacij. Opozarja, daje mogoče, da so ob trgovanju s krznom in razmahu vojskovanja oblike sorodstvenih povezav ostale enake, njihova vsebina in funkcije pa so se korenito spremenile. Ko so prišli Evropejci, je bila Dolga vzdolžna koliba v prvi vrsti zveza krajevnih skupin, ki je razsojala o krajevnih interesih v zvezi z obdelovalno zemljo in drugimi viri ter onemogočala, da bi se krajevni spori razrastli v fajde in vojno. Kljub temu je počasi vse bolj postajala konfederacija trgovcev s krznom in bojevnikov, včasih povsem različnih izvorov, povezana s čezkrajevnimi nujami trgovanja s krznom in političnimi boji med tekmovalnima evropskima državnima sistemoma. William Kenton je zvezo poimenoval »sorodostvena država«, in tako povezal pojma, ki sta po našem po navadi nezdružljiva. Irokeško ligo bi nemara najboljše označili kot zvezo, ki je poskušala izrabiti sorodostvene oblike za funkcionalno povezovanje. Lahko bi jo celo imeli za indijansko vzporednico evropskih trgovskih družb, pri katerih so se tudi združile gospodarske in politične funkcije. Po tej potezi lahko Irokeze primerjamo z Arojci ob spodnjem Nigru v zahodni Afriki, ki so podobno, s pomočjo sorodostvenih mehanizmov in obredov, zagospodovali krajevni trgovini s sužnji (glej 7. poglavje). Tako kot Arojci tudi Irokezi


243

niso bili država, ampak zveza, opirajoča se na sorodstvene povezave, ki je nastala kot odgovor na čezkrajevne politične in gospodarske pritiske.

Sorodostvena podlaga zveze je bila vir njene moči in šibkosti obenem. Videli smo, da so imele irokeške ženske pravico imenovati moške člane svojih matrilinearnih rodov v onondaški svet. Šlo je za petdeset naslovov ali imen, ki so jih imele v posesti ali nadzorovale ženske. Treba je poudariti, da so svetovalci vselej zagovarjali lokalne koristi in občutke, in ko so spregovorili na zasedanju sveta, niso govorili v svojem imenu, ampak v imenu lokalnega, sorodostveno utemeljenega volilnega okrožja. Zveza torej nikoli ni bila monolitno politično orodje. V prvi vrsti je zmanjševala notranje boje in fajde med ustanovnimi vaškimi skupinami ter imela nekaj pravic pri pogajanjih s tujimi odposlanci in posredniki. Lahko je razglasila vojno v imenu celotne zveze, odločitev pa je morala biti soglasna. Vprašanje, o katerem ni bilo soglasja, so umaknili in ga prepustili tej ali oni skupini. Precej dejavnosti zveze je bilo obrednih, na primer žalne seje, ko so potožili za umrlimi svetovalci in postavili nove. Z obredi so se naslovi in enotnost sveta obnavljali na ideološki ravni, četudi so se ustanovni člani razhajali pri posameznih gospodarskih, družbenih, političnih in verskih vprašanjih.

Ko se je vojskovanje razvnelo, se je notranja razcepljenost v svetu še povečala. Kakor je zapisal Quain:

ko je postalo vojskovanje spričo stikov z Evropejci del vsakdanjega življenja, so vojni voditelji politično izrabili svojo vojaško priljubljenost in prevzeli vodstvo. Ravnotežje moči med političnimi voditelji zveze (sačimi) in vojskovodji, ki je bilo prej, kot kaže, krepko v prid prvih, se je prevesilo na drugo stran (1937: 267).

Zveza pravzaprav ni imela nikakršnega mehanizma, s katerim bi se postavila po robu dejanski ali morebitni neenotnosti. Odnosi med Mohoki na vzhodu in Seneki na zahodu, na primer, so bili velikokrat napeti, tako da je leta 1557 celo grozilo, da se bodo spopadli med seboj. Seneki in Onondagi so velikokrat zaploskali


244

francoskim napadom na Mohoke, Mohoki, na drugi strani, pa niso hoteli pomagati Senekom in Kajugom v vojni proti Suskehanom. Ta ali ona skupina vasi je včasih podpisala poseben sporazum s francoskimi ali angleškimi predstavniki. Zveza je le redko delovala enotno, zato ni mogla kot celota spreti Francozov in Angležev med seboj. Kakor je dejal Allen Trelease (1960: 342), je bila težava v tem, da so člani sveta »le redko sprejeli tako ali drugačno odločitev ali imeli moč, da bi jo dosledno izpolnili«. Podobna nemoč, da bi izoblikovali in uresničevali skupno politiko, je uročila Irokeze tudi med ameriško revolucijo. Mohoki in Onon-dagi so se navznoter razcepili, saj so eni podprli ameriške upornike, drugi pa probritanske lojaliste. Navzlic uradnim izjavam o nevtralnosti so Kajugi in Seneki podprli Britance, Oneidi in Tuskarori pa so pomagali Američanom.

Zato ne smemo preveč poudarjati politične enotnosti irokeške zveze ali ji pripisovati složno strategijo pri uveljavljanju monopola nad trgovanjem s krznom. Za Irokeze je bil dostop do bobrov seveda najpomembnejši, dobili so ga pa tako, da so bodisi zasedli lovišča sosedov ali zaplenili kožuhe, ki so jih zbrali in tovorih drugi. Čeprav so sicer spodrinili Hurone kot posrednike v trgovini, so vmesno vlogo proti njihovi volji prevzeli Otavi, zahodni sosedje Huronov. Irokeške vojaške zmogljivosti so bile precejšnje, vendar najbrž ne bi mogli zavreti evropskega vdora, ko ne bi bilo tako Francozom kot Angležem pogodu, da so jih potisnili v vlogo blažilca med obema velesilama. Angleži so Irokeze oborožili zato, da Francozi niso mogli do Otavov in lovišč ob Velikih jezerih. Tudi Francozom je bilo, po drugi strani, po volji, »da so Irokeze oslabili, ne pa docela poteptali«, kakor je dejal baron de Lahontan okoli leta 1700 (navedeno v: Trelease 1960: 246, op. 44). Odnosi med Francozi in Irokezi so bili precej paradoksni, saj

so bili Irokezi sicer največja gospodarska in vojaška grožnja za Kanado, vendar obenem edini, zaradi katerih se Albany ni mogel neposredno povezati z Otavi in tako ohromiti kanadske trgovine s krznom (Trelease 1960: 246).


245

Če bi se namreč med Albanyjem in zahodom sprostila neposredna povezava, Nova Francija ne bi mogla biti kos New Yorku. Angleži so bili v prednosti zaradi nižjih produkcijskih in prevoznih stroškov, nižjih davčnih stopenj, kakovostnejšega blaga in cenenega zahodnoindijskega ruma. Leta 1689 si moral dati za puško v Montrealu pet bobrovih kož, v Albanyju pa le eno. Za eno bobrovo kožo je dobil Indijanec v Albanyju šest celih četrtgalon-skih steklenic ruma, v Montrealu pa ne bi mogel dobiti niti ene četrtgalonske steklenice žganja (Trelease 1960: 217, op. 27). Enake razlike so bile v igri tudi še v 18. stoletju, in Cadwater Col-son jih je povzel s stavkom, »da lahko newyorski trgovci prodajajo svoje blago v indijanski deželi za pol cene Kanadčanov in pri tem požanjejo še enkrat večji dobiček« (glej: Washburn 1964: 153). Irokezi so bili tako branik francoske trgovine na zahodu, čeprav so bili največkrat sicer francoski sovražniki.

In narobe, Irokezi bi lahko izigrali Francoze in Angleže druge proti drugim. Taka diplomatska igra pa se je le poredko dogodila na ravni zveze. Večkrat je nekaj skupin podprlo zdaj Francoze, zdaj Angleže. Le Mohoki so vztrajno podpirali Angleže. Drugi, na primer nekateri Seneki, so se na sredini 18. stoletja celo borili za Francoze in bili zraven pri Pontiacovem uporu proti Angležem (1763-1764), ki so ga podprli Francozi.

Taka različnost pri zunanjih zadevah je načela irokeško enotnost. Med ameriško vojno za neodvisnost se je ena skupina postavila proti drugi. Zaradi notranjih frakcij so si stali nasproti celo sorodniki. Zvezo je to oslabilo in razcepilo; nadaljevala se je le še z obredjem, z ameriško zmago pa je izgubila večino vojaških in političnih nalog. Probritanski Irokezi so se izselili v Kanado, kjer še zmerom živijo njihovi potomci.

Irokeška zveza je tako pokazala svojo največjo šibkost. Lahko je razsojala o sporih med skupinami, dokler ji niso zrastli čez glavo. Lahko je izigrala tekmovalni tuji sili in njune indijanske zaveznike druge proti drugim, ni pa mogla razviti skupne strategije proti največjemu nasprotniku. Skupaj so jo držale sorodstvene


246

in obredne vezi. Pri obredu žalnega zasedanja sveta je uporabljala - tudi pri sosednjih plemenih razširjeni - obrazec slavitve smrti umrlih poglavarjev in razglasitve njihovih naslednikov. Podobno nalogo je imel pri Huronih praznik mrtvih, saj je udeležence povezal v zavezništvo. Obrazec so poznali tudi Očipvi in njihovi zavezniki. Notranjo enotnost je vselej porodil obred. Obredje je lahko stkalo politično dolgožive vezi, dokler so bile tudi politične koristi naravnane v isto smer. Indijancev, ujetih v protislovja trgovanja s krznom in politike, pa ni moglo oborožiti z mehanizmom, ki bi jim dal začasno enotnost, ki bi povezala vse strani. Čeprav so imeli Irokezi tako zamotano ureditev sveta in vojne, pa se jim ni posrečilo ustvariti države, in v tekmi z bolj centraliziranimi političnimi entitetami je bil to njihov primanjkljaj.

Prebivalci ob Velikih jezerih

Čeprav Irokezi niso mogli prevzeti monopola nad trgovino s krznom v svoje roke, je bil njihov vpliv na prebivalce ob Velikih jezerih velikanski. Huroni, ki jih Irokezi niso pobili ali vsrkali vase, so zbežali proti zahodu. Irokezi so z domačih ozemelj pregnali tudi prerijske, koruzo goječe Potavatomijce, Savke, Lisice, Kikapuje, Maskute in nekatere Ilinoise. Z območja spodnjega Michigana in Ohia severno od reke Ohio so jih potisnih na zahodni breg Michiganskega jezera. Tam so se začeli ukvarjati s trgovanjem s krznom ob pomoči potavatomskih in otavskih posrednikov v francoski trgovski postojanki v Green Bayu, ustanovljeni leta 1634. Na tamkajšnjem območju niso bili domačini, prav tako se niso naselili tamkaj (kakor menijo) v prvi vrsti zaradi divjega riža. Magnet, ki jih je prignal v Green Bay, je bila trgovina s krznom; sila, ki jih je pregnala iz prvotnih domovanj, so bili Irokezi (Wilson 1956).

Posredniško vlogo Huronov so kljub vsemu zvečine prevzeli Otavi. Ime so dobili po algonkinskem izrazu adave. Izraz, ki so ga poznali številni algonkinski govorci različnega rodu, je bil krovno ime za cel kup algonkinsko govorečih skupin, ki so opustile natu-


247

ralno gospodarstvo, se posvetile trgovini in se okoli leta 1660 preselile v lovišča krzna bolj proti zahodu vse do Chequamegon Baya. Leta 1683 sta šli dve tretjini vseh kož, ki so jih dobili Francozi, skozi otavske roke (Pecham 1970: 6).

Proti zahodu so se začele seliti za krznom tudi druge skupine. Že leta 1620 so se algonkinsko govoreče skupine z živalskimi imeni, na primer Medvedi ali Žerjavi, zgrnile h kraju Sault Sainte Mane River, ki z brzicami povezuje Huronsko jezero z Gornjim jezerom. Francozi so poimenovali brzice sault in ljudi ob brzicah Saulteurs ali Salteaux. Območje je bilo nadvse primerno srečeva-lišče za trgovce s krznom, saj je imelo obilen in zlahka dostopen vir hrane, lososom sorodne ozimice. Tamkajšnjim skupinam so se kmalu pridružili begunci pred Irokezi in druga ljudstva z različnimi imeni, na primer Potavatomijci, Kriji, Algonkini in Vinipegi. Postopno se je nato izraz Salteurs umaknil imenu ene od manjših skupin, Outchibous ali Očipvi.

Zlitja in spremembe identitete pričajo o širših procesih, ki jih je sprožil razmah trgovanja s krznom v vzhodnem subarktičnem pasu. Manjše skupine s svojimi imeni

so se na lovu za krznom razpršile zvečine proti zahodu; notranji spori med skupinami so se povečali, in skupine so se pomešale med seboj. Sčasoma so izgubile svojo identiteto in so jih začeli zajemati z imenom večje skupine. Imena večjih skupin so včasih verjetno izšla iz imena ene prejšnjih manjših skupin, kakršni so bili Saulteurs (Salteuax) ali »Outchibous« (Očipvi). V francoskih časih se namreč nobena večja skupina ni imenovala Očipvi ali Soltojci. Poleg tega je bilo oblikovanje večjih skupin različnega rodu na okoliškem območju mogoče posledica vzpostavitve trgovskih postojank namesto misijonarskih postaj (Rogers 1969: 38).

Ena takih točk zlivanja je bila vas Chequamegon na južnih obrežjih Gornjega jezera. Leta 1679 so jo zasedli Očipvi, ko so se sporazumeli z Dakoti - ki so lovili in gojili koruzo zahodno od jezera - in jim dovolili v svoja lovišča v zameno za francosko trgovsko blago. Vas, ki je pridelovala koruzo in druge poljščine, je imela leta 1736, ko je bil sporazum z Dakoti preklican in se je


248

umaknil divji vojni med prejšnjima pogodbenima družabnikoma, kakšnih 750 do 1000 prebivalcev.

Midevivin

Zlivanja in povezovanja med skupinami, ki so imele prej posebno krajevno identiteto, so imela precejšnje ideološke odmeve. Praznik mrtvih kot najpomembnejši obred obdarovanj in zavezništev se je umaknil novim verskim oblikam, od katerih je najbolj znana midevivin. Kult je najbrž nastal v Chequamegonu okoli leta 1680. Praznik mrtvih je slavil identiteto krajevne skupine in nasledstvo domačih voditeljev ter obenem krepil zavezništvo in izmenjave s podobnimi krajevnimi skupinami. Midevivin, na drugi strani, je bil usmerjen bolj k posamezniku in njegovi vključitvi v hierarhično združenje, ki je presegalo domači kraj in potomsko skupino.

Pri midevivinskem obredu se je posameznikova moč, dobljena v neposrednem stiku z nadnaravnim, prenašala z belo školjko (megis). Vsak član midske lože je imel svojo »medicinsko« vrečko z verskimi predmeti s školjko vred. Iniciacija je potekalo tako, da so posameznika »prestrelili« z »žarki« iz školjk. Vsaka školjka je bila shramba nadnaravnih moči in je v vsaki naselbini odslikavala moč združenja kot celote. Po ustanovnem mitu naj bi združenje nastalo pred simboli ali totemi posameznih potomskih skupin in je zato imelo prednost pred vsemi krajevnimi potomskimi skupinami. Združenje je imelo stopnje; člani so napredovali od nižjih k višjim stopnjam in od nižjih k višjim ravnem svetega znanja s plačilom nadrejenim dostojanstvenikom.

Prvi pogoj za napredovanje v združenju je bilo potemtakem bogastvo; priznano voditeljstvo se je umaknilo dosežkom v vojni in pri trgovanju s krznom. Poleg tega je bilo združenje po razsežnostih translokalno. Voditelji in duhovniki v združenju so bili imetniki najvišje vrste svetega znanja ter obenem razsodniki o družbenih in pravnih odnosih v na novo združenih naselbinah. Občevali so tudi z zunanjimi - trgovci, vladnimi uradniki in misi-


250

ter se tako postavili po robu napredovanju Družbe Hudsonovega zaliva s severa in trgovcev iz louisianskih naselbin z juga. S tem so pa zgolj zanetili sum pri Očipvih, češ da mislijo njihovo posredniško vlogo predati v dakotske roke. Očipvi s chequamegon-skimi Očipvi vred so se zato pridružili Krijem in Asiniboinom pri krvavi vojni z Dakoti ter jih pregnali iz domačih naselbin v Min-nesoti in severnem Wisconsinu. Kriji in Asiniboini, na drugi strani, so se razširili na atapaško ozemlje vse do Churchillove reke, dokler niso z ustanovitvijo trdnjave Fort Churchill leta 1717 dobili pušk tudi Atapaski.

Spori med Dakoti ter Očipvi, Kriji in Asiniboini niso bili zgolj navzkrižja med domačim ameriškim prebivalstvom, ampak so bili severnoameriški izraz globalnega spora med Francijo in Anglijo. V Indiji sta se francoska Vzhodnoindijska družba in angleška Vzhodnoindijska družba vojskovali v nenapovedani vojni, vse dokler ni izbruh sedemletne vojne leta 1756 (ki se v Ameriki imenuje francoska in indijanska vojna) pripeljal do odkritega spopada med obema državama in njunimi zaveznicami. Z utrechtsko pogodbo je Anglija obdržala Hudsonov zaliv, v vmesnem obdobju med letoma 1713 in 1756 pa so Francozi okrepili svoj položaj, saj so utrdili zavezništva z domačimi skupinami, ustanovili New Orleans, s katerim so odprli reko Mississippi tudi za morske ladje, in zgradili utrdbo Fort Duquesne v Pittsburghu, s katero so utrdili oblast v Ohiu. Poskus Angležev leta 1755, da bi zavzeli trdnjavo, se je bedno ponesrečil. V prihodnjih sedmih letih pa so Angleži vendarle odločilno premagali Francoze na treh celinah. Leta 1757 je Clive v Indiji nagnal Francoze in njihove zaveznike pri Plasseyu. Leta 1758 so Angleži zavzeli Fort Duquesne in utrdbo poimenovali Fort Pitt po britanskem ministrskem predsedniku. Leta 1759 je britansko ladjevje ohromilo francoske ladje pred francoskih obrežjem. Leta 1760 so Angleži zavzeli mesto Quebec. S pogodbo iz leta 1763 je Francija predala Kanado Angležem in območje ob gornjem Missouriju Španiji.


251

Spremembe pri trgovanju s krznom

V drugi polovici 18. stoletja se je trgovanje s krznom razširilo v porečje reke Saskatchewan. To je sprožilo vrsto med seboj povezanih sprememb. Spremenila se je logistika trgovanja. Z njo se je spremenila notranja struktura ameriških domačinskih skupin, povezanih s trgovino, in spremenila so se tudi razmerja med trgovci in traperji. Prej so šle poti trgovine s krznom po naravnih črtah od vzhodnega obrežja po rekah navzgor, vzdolž verige jezer in čez notranja morja. Najpomembnejše trgovske postojanke in utrdbe so bile na začetku morskih ali rečnih poti. Po novem so si prizadevali speljati poti po kopnem čez razvodje med atlantskimi in pacifiškimi porečji. Zaradi takih prizadevanj so v ozadju ostala oskrbovalna oporišča ob spodnjem toku Reke svetega Lovrenca ter ribnata in koruzna obrežja Velikih jezer, saj je vstop na nova ozemlja zahteval nove prevozne vire.

Obenem z novimi okoljskimi zahtevami so se zgodile tudi organizacijske spremembe v trgovini. Do sredine 18. stoletja so se trgovske družbe pri pridobivanju krzna opirale le na sodelovanje domačih ameriških posrednikov. Sodelovanje pa je potešilo samo del potreb družb; dokler so bile namreč posredniške skupine neodvisne, so lahko družbe le ohlapno nadzirale njihove družbene in politične odnose z zavezništvi in navzkrižji vred. Družbe so zato poskusile odstraniti posrednike in se obrniti naravnost na »primarne proizvajalce«, se pravi na lovce in zbiralce kož. Trgovci so zato čedalje pogosteje vdirali neposredno v notranjost in črpali pri viru zalog krzna.

Pontiacov upor

Spremembe pri trgovanju, ki so se ujele s francosko-angleško vojno, so leta 1763 sprožile upor ameriških domačinov, tako imenovani Pontiacov upor. Pontiac je bil pripadnik skupine Ota-vov, najpomembnejših trgovskih posrednikov ob Velikih jezerih. Sredi 18. stoletja so bili Otavi v mnogočem dokaj odvisni od evropskih trgovcev, saj so želeli obdržati svojo posredniško vlogo


252

in so obenem potrebovali evropske izdelke. Neposredno vdiranje evropskih trgovcev s krznom v notranjost je ogrožalo njihov posebni položaj. Postajalo je jasno, da Evropejci mislijo ostati ne več kot gostje ameriških domačinov, ampak kot stalni stanovalci, ki si bodo zdaj zdaj prigrabili vse stanovanje. Taka »dvakratna zvezanost«, odvisnost od prav tistih trgovcev, ki so jim hkrati spodnašah tla pod nogami, je med domačim ameriškim prebivalstvom v vzhodnih gozdovih sprožila burno gibanje ideološkega upora. Preroki so pridigali o moralni preobrazbi in obenem klicali k izgonu vsiljivih priseljencev. Pontiacov upor je bil mistični odgovor na besede Gospodarja življenja in vojaški odgovor na angleško odločitev, da morajo Otavi odtlej »preživljati svoje družine ,z delom' in brez pomoči drugih« (Jacobs 1972: 81; glej tudi: Pecham 1970; Wallace 1970: 120-121). Uporu so se pridružili Soniji, Očipvi, Huroni, Miamijci, Potavatomijci in Seneki. Po prvih uspehih je gibanje propadlo, ko uporniki niso mogli zavzeti največjih britanskih trdnjav v Detroitu, Niagari in Pittsburghu. Vstajniki, nezadostno opremljeni z orožjem in strelivom ter puščeni na cedilu, saj so Francozi tistega leta sklenili ločen mir z Anglijo, so postali žrtev notranjih razhajanj in pomanjkljivosti.

Severozahodni Atapaski

Ko so trgovci s krznom odvzeli posredniškim skupinam strateško vlogo pri trgovanju, so v neposredno trgovino pritegnili nove skupine prebivalcev, živeče zahodno od Hudsonovega zaliva. Navezali so stike z atapaško govorečimi Čipeveji med Fort Churchillom ter Velikim suženjskim in Atapaškim jezerom. Čipevejske skupine, oborožene že s puškami, so z območja ob Atapaškem jezeru in Suženjski reki počasi pregnale Bobre in Sužnje ter jemale krzno pri severnih Rumenih nožih in Pasjih rebrih. Med Čipeveji in v gozdovih živečimi Kriji na jugu in vzhodu je prišlo do trenj; Kriji, prejšnji posredniki v trgovini, so namreč začeli izgubljati nekdanjo vlogo. Nekaj krijskih in asiniboinskih skupin se je postopno preselilo v mejni pas med subarktičnim gozdom in


253

prerijo, kjer so začeli loviti bizone. Po letu 1730 so dobili konje in so se odtlej posvečali zgolj konjereji.

Trgovci s krznom so si po novem prizadevali pripeljati trgovino do traperjev, ne pa tako kot prej, ko so jim traperji sami prinašali blago. Lov na karibuje in ribolov sta se bila z lovljenjem bobrov. Trgovci s krznom so si zato vse pogosteje prizadevali, da bi »karibujedce« spreobrnili v »prinašalce« (razloček je čipevej-ski), in so tako »poglavarjem« kot posameznim Indijancem vnaprej dajali živež, puške in strelivo, pasti, tkanine, odeje ter pijačo in tobak. V 18. stoletju so zaradi vnaprej dane hrane, na primer moke, masti in čaja, zamrle samostojne lovske dejavnosti nastavljavcev pasti. Ko so se ljudje nehali preživljati z velikopoteznim lovom na karibuje in skupinskim ribolovom, je »veliki človek, za katerim vsi hodimo« in ki je bil na čelu velikih lovskih odprav, izgubil svojo vlogo. Trgovci s krznom so začeli tedaj najemati lovce, da so oskrbovali trdnjave z mesom, ali kupčevati s »trgovskimi poglavarji«, saj so si ti pridobili vsaj malo vpliva nad privrženci prav s črpanjem iz zalog lovske opreme in drugega blaga iz trgovskih postojank. Marsikatera sorodstvena skupina je začela loviti in trgovati na svojo pest, še zlasti potem, ko se je zaradi tekmovanja med trgovci za krzno povečalo tako število poglavarjev, ki bi radi navezali posle z njimi, kot sporov med trgovanja željnimi poglavarji. Razmerje med trgovcem in traperjem je zato postalo bolj posamično ter je bilo bolj naklonjeno oblikovanju majhnih skupin, temelječih na med seboj povezanih zakonskih parih, v primerjavi s širšimi lovskimi gručami iz prejšnjih časov.

Nove družbe

Leta 1797 je dobila Družba Hudsonovega zaliva novo tekmico, Severozahodno družbo; podpirali sojo izgnani trgovci s krznom iz Albanvja, ki so med ameriško vojno za neodvisnost ostali zvesti britanski kroni. Gradila je na izkušnjah, ki so si jih pridobili francoski trgovci s krznom, in je zaposlovala predvsem francosko-


kanadske potnike (voyageurs) in škotske veterane, ki so se borili pri britanskem zavzetju Kanade ali proti Američanom. Nova družba je spodbodla živahno raziskovanje in trgovanje čez jezera in pretovorne poti vse do Skalnega gorovja in čez. Njeni trgovci so bili pogosto prvi Evropejci na novih ozemljih na notranjem Severozahodu.

Širitev obeh kanadskih družb proti zahodu je šla v nos ameriškim tekmecem, ki so hoteli v imenu novo nastale republike zagotoviti nadzor nad celino. Leta 1803 so Združene države dobile louisiansko ozemlje, v letih 1804-1806 sta Lewis in Clark v imenu kongresa Združenih držav raziskala Zahod. Leta 1808 je John Jacob Astor s tiho privolitvijo predsednika Jeffersona prevzel Ameriško družbo za krzno, in družba je leta 1811 ustanovila Fort Astorio ob ustju reke Kolumbije. Čeprav se je Astoria čez dve leti vdala Britancem, je Ameriška družba za krzno vendarle izrinila starejše francoske družbe s sedežem v St. Louisu in uspešno tekmovala s kanadskima družbama vse do stečaja leta 1842.

Konjski pastoralisti na Planjavah

Na celotnem območju zahodno od Velikih jezer so se trgovci s krznom pri hrani vse bolj zanašali na meso, ki so jim ga prinašali konje jahajoči lovci na bizone s Planjav. Razvoj konjskega pasto-ralizma na tamkajšnjem območju je bil novejši zgodovinski dogodek in se je zgodil potem, ko so Španci leta 1519 zavzeli Mehiko in pripeljali konje. Prvi ameriški domačini, ki so zajahali konje, so bili »Čičimeki«, nabiralci hrane s severnih mej Nove Španije: živali so zajeli ali ukradli španskim postojankam. Konje je nato prevzela še cela vrsta drugih indijanskih prebivalstev; z njimi so preganjali in lovili šibkejše sosede ter jih za sužnje prodajali Francozom in Špancem.

Apači so dobili konje od Čičimekov okoli leta 1630; Uti in Komanči so jih dobili od Apačev okoli leta 1700. Vzhodni Šošoni iz vzhodnega Wyominga in Montane - s Kačami vred - so začeli jezditi v prvi tretjini 18. stoletja, in pripadniki Kač so postali naj-

254


255

pomembnejši prekupčevalci s konji in največji lovci na sužnje na severnih ravnicah. Sošoni so oskrbovali s konji Črne noge. Druga pot širjenja konj je vodila proti severovzhodu. Komanči so jih posredovali svojim severnim sosedom Kajovom okoli leta 1730; Ka-jovi so bili pozneje nemara najpomembnejši konjski vir za vrtnarske Ponije, Arikare, Hidace in Mandane.

Konji so zvečali vojaško zmogljivost novih lastnikov. Izboljšali so tudi lov na bizone ter prevoz opreme in zalog. Večja gibljivost je po drugi strani omogočila boljše vključevanje v čedalje širše trgovske mreže, trgovina je pa odprla vrata novemu vojaškemu viru, puški.

Prvi ameriški domačini, ki so združili ježo na konjih in rabo pušk, so bili Dakoti. Kot smo videli, so bili Dakoti vrtnarji in peš loveči lovci v gozdovih in prerijah zahodno od Gornjega jezera vse do tridesetih let 18. stoletja, ko so se spoprijeli z napredujočimi Kriji, Asiniboini in Očipvi, ki jim je Družba Hud-sonovega zaliva priskrbela puške. Dakoti, na drugi strani, so dobili puške od Francozov, saj so ti hoteli zaustaviti angleške zaveznike. Se zmerom peš so s puškami odvrnili napade s severa, pregnali druga ljudstva (med drugim Čejene) ter po vrtnarskih vaseh vzdolž reke Missouri lovili sužnje in jih prodajali Evropejcem. Prebivalci tamkajšnjih vasi, ki so dobili konje od Kajovov, pa so jim vračali milo za drago s konjenico, vse dokler niso Dakoti okoli leta 1750 dobili svojih konj od Arikarov. Okoli leta 1775 so bili Dakoti že konje jahajoči in puške vihteči gospodarji severovzhodnih planjav. Navezali so neposredne trgovske stike z evropskimi trgovci v St. Louisu in tako obšli Mandane, ki so medtem prevzeli v svoje roke dobršen del trgovanja med Planjavami in mesti ob reki Mississippi. Dakoti so premagah Čejene, odrezali Kajove od Arikarov ter pretrgali stike med Vranami in Mandani.

Na severozahodnih planjavah je podobno vlogo odigrala skupina Črnih nog. Črne noge, nabiralci hrane, ki so jih iz prejšnjega domovanja zahodno od Hudsonovega zalivali pregnali napredujoči Kriji in Asiniboini, so dobili konje okoli leta 1730,


256

puške pa v drugi polovici 18. stoletja. Hitro se jim je posrečilo odbiti največje tekmece, Kače, ter Kutenaje in Ploskoglavce - saj nihče med njimi ni imel pušk.

Prihod konj je spremenil vojaške vzorce in povečal gibljivost; omogočil je pa tudi precej uspešnejši dostop do bizonov, saj jih je lahko lovilo celo pleme. Zaradi mamljivosti novega življenja se je marsikatera skupina v celoti posvetila lovu na bizone. Obrobni vrtnarji so opustili svoja polja; zgled za to so, na primer, Tre-buharji (Gros Ventre), Dakoti, Čejeni in Arapahi. Včasih so se od vrtnarskega prebivalstva odcepile manjše skupine, kakršne so bile, na primer, Vrane, ena od vej Hidacov.

Vpliv novih priložnosti je oplazil celo stalno naseljene vrtnarske vasi Mandanov, Arikarov, Hidacov in Ponijev ob rekah Mis-souri in Platte. Tamkajšnje velike vasi so se preživljale z gojenjem koruze; pridelovanje na zemlji, ki je bila v lasti matrilinearnih rodov, je bilo v rokah žensk. Moški so se vojskovali in lovili, vrtnarjenje in vrtnarski obredi pa so bili najpomembnejši del letnega cikla z letnim lovom na bizone vred. Matrilinearni rodovi so bili razslojeni na elitna in prostaška gospodinjstva. En rod je dal vaškega poglavarja, drugi obrednega voditelja. Vaški poglavar je vzdrževal red v vasi in vodil vojskovanje; obredni voditelj je z drugimi pripadniki elite skrbel za svete svežnje matrilinearnih rodov, shranjene v kolibi na osrednjem prostoru v vasi. Elita je črpala presežke iz visoko donosnega vrtnarstva; poleg tega je pobirala obredna darila, pristojbine za vstop v hierarhično stopnjevana moška združenja in v zameno za vrtnarske izdelke dobivala blago od nabiralcev hrane v sosedstvu. Pridobljeno premoženje so prerazdelili v skladu s položajem prejemnikov. Splošna konfiguracija se je, kot kaže, opirala na sorodstveni način produkcije. Čeprav so usluge temeljile na sorodstvu in udeležbi pri obredih, so najbrž dokaj hitro dobila dajatvene poteze, ko je elita s presežno koruzo navezala čedalje širše trgovske stike z Asiniboini (prekupčevalci s strelnim orožjem in manufakturnimi izdelki, ki so jih dobili od Družbe Hudsonovega zaliva) in evropskimi trgovci.

NA LOVU ZA BOGASTVOM - TRGOVANJE S K R Z N O M

257

Nove priložnosti za posamično podjetnost, ki jih je sprožil lov na bizone, so postavile pod vprašaj vodenje vojskovanja, dejavnosti v združenju in pridobitev nadnaravnih moči. Ko so se mladi bojevniki ali »fantje« lotili lova, trgovanja in nadaljevanja vojskovanja na svojo pest, so se postavili po robu oblasti vaških voditeljev. Ko so člani Društva mladega psa pri Ponijih med vaško stražo ukradli sveto meso, so dejanje upravičili z besedami, da so bili zdoma, na zahodu, kjer si ljudje podobno razdelijo med seboj (Holder 1970: 133). Pri Arikarih so morali »grde mladce«, ki so se spajdašili s Sjuji, izgnati iz vasi (Holder 1970: 129).

In najpomembnejše, lažje ubijanje bizonov je pri kupčevanju z Evropejci priskrbelo nov trgovski predmet. Ko se je trgovina s krznom v drugi polovici 18. stoletja razširila v Mackenziejevo kotlino, so konjski pastoralisti lahko ponudili trgovcem s krznom nov vir hrane, tako imenovani pemikan - nasekljano bizonovo meso, posušeno na soncu ali nad ognjem, stolčeno z lesenim kladivom in zmešano s stopljeno mastjo, mozgom in kašo iz posušenih virgi-nijskih shv. Zmes so strpali v kožno vrečo in je tehtala kakšnih 90 funtov. Sodijo, da je trgovec s krznom med potjo potreboval poldrugi funt pemikana na dan; ena vreča je torej zadostovala za prehrano francoskega popotnika za 60 dni (Merriman 1926: 5, 7). Leta 1813 je Severozahodna družba porabila 58.059 funtov ali 644 vreč pemikana za preskrbo svojih 219 kanujev (Ray 1974: 130, 132). Nomadi s Planjav so postali najpomembnejši dobavitelji pemikana za trdnjave v Woodlandu, Barren Groundsu ter ob Chur-chillovi, Kolumbijski in Frazerjevi reki. Začeli so jih oskrbovati tudi s konji, potrebnimi za pretovarjanje proti severu onkraj karnijskih sidrišč pri Fort Edmontonu. Bizoni so bih dobri tudi za druge izdelke. S St. Louisom se je razvila živahna trgovina z bizonjimi jeziki in lojem, najpomembnejši izdelek trgovine s krznom - ko se je po prvi četrtini 19. stoletja zmanjšal pomen bobrov - pa so postala oblačila iz bizonovine. Med letoma 1841 in 1870 so v Fort Bentonu zbrali 20.000 oblačil iz bizonovine samo od Črnih nog (Lewis 1942: 29).

Pripadnica Preluknjanih nosov (Nez Percé) pripravlja pemikan.

William Henry Jackson, fotografija, 1871.


Združitev konj in pušk je v okvirih naraščajočih trgovskih razmerij v nekaj kratkih letih pripravila prostor za nastop konfiguracije planjavskih Indijancev. To konfiguracijo so kmalu prevzeli tudi lovci, nabiralci in vrtnarji brez konj. Poleg tega so si postale različne skupine navzlic različnim izvirom družbeno in kulturne podobne. Nekaj razlogov za zbliževanje je bilo posledica novega načina prilagajanja okolju. Bizonje črede so se pozimi razkropile in se v manjših tropih odpravile prezimit v gore; poleti so se zgrnile nazaj na travnate planjave ter se med paritvenim obdobjem v juliju in avgustu znova zbrale v veliko čredo. Takemu ritmu se je moral prilagoditi tudi lov na bizone. Ljudje so se čez zimo razkropili v skupinice ali družinske skupine in se nato poleti znova zbrali ob velikem letnem lovu. Tudi tabor je bilo treba izbrati v skladu s potrebami konjskih čred pri paši in varovanju.

Drugi razlogi za konvergenten razvoj planjavske kulture so bili posledica potreb velikih skupin, ki jih je bilo treba zbrati in obdržati skupaj pri lovu in plenjenju, obenem so pa morale ohraniti prožnost pri prilagajanju spremenljivim sezonskim zahtevam. Zaradi velikega letnega lova so se morale razkropljene in dostikrat različne skupine zbrati v skupnem tabornem krogu. V odgovor na tako zahtevo so si konjerejci sposodili organizacijske oblike s sre-dotežno funkcijo od sosednjih stalno naseljenih vrtnarjev, na primer Mandanov in Ponijev. Med njimi naj omenimo moške so-dalnosti, nekakšne plesne klube, vojaška združenja in »bizonjo policijo«, ki je usklajevala letni lov na bizone. Drug združevalni mehanizem je bil raba simbolov, ki so povezali različne skupine, na primer plemenska medicinska culica pri Ponijih, čejenske svete puščice ter sveta pipa in kolo pri Arapahih. V tem smislu posebej pomemben je bil veliki letni obred sončnega plesa, ki je se je rodil pri svoj čas vrtnarskih skupinah, kakršni so bili Arapahi, Cejeni in Dakoti. Posamezne obredne prvine so imele prototip ali analogon pri Mandanih, Arikarih in Ponijih, ko so jih pa prevzeli konjerejci, so združevalne funkcije skupinskega obreda povezali s pridobivanjem zaslug pri posamezniku. Dogodek je po navadi potekal

2 5 9


260

hkrati z letnim lovom na bizone. V središču je bilo samomučenje posameznika, ki je dajalo obet obnove sveta za vse. Novo obredje se je s severovzhodnih Planjav razširilo dobesedno k vsem skupinam, ki so se naselile na Planjavah.

Medtem ko so bile v vasi zemlja, pravice in medicinske culice v lasti matrilinearnih rodov ali klanov, so se na Planjavah korpora-tivne sorodstvene enote zmanjšale ali so celo izginile. Lastnina produkcijskih sredstev, na primer konj in orožja, ter pravica do medicinskih culic, pesmi, plesov in imen sta postali stvar posameznika. Sorodstvena terminologija, povezana s potomskimi črtami, se je umaknila večji dvostranskosti s poudarjeno filiacijo po obeh posameznikovih starših; vrh tega je razširitev izraza brat tudi na nesorodnike okrepila egalitarno enotnost razreda bojevnikov na račun enotnosti potomskih skupin. V vasi je bilo voditeljstvo dedna pravica elitnih gospodinjstev in je zahtevalo poslušnost od vseh vaščanov. Pri konjskih pastoralistih je postalo voditeljstvo odvisno predvsem od dosežkov v vojni in trgovini, in voditelja je podpirala v prvi vrsti njegova skupina, ne pa pleme kot celota. Planjavska konfiguracija je tako pobrala sredotežne prvine od vrtnarskih vasi ter obenem zrahljala spone sorodstva in avtoritete.

Decentralizacija odločanja in povečana gibljivost konjeniških skupin na Planjavah sta bili tudi sad potreb naraščajoče trgovine. Če so hoteli konjerejci več pušk in streliva, več kotličkov in kovinskega orodja, več volnenih tkanin, tobaka in pijače, so morali pridelati več pemikana in konj ter jih prodati trgovcem s krznom. Zato je zrastlo povpraševanje po konjih, in z njim je zrastlo tudi število konjskih roparjev in tatov. Zato se je povečala potreba po konjih tako za obrambo kot za napad. Zvečevalo se je tudi število konj kot cena za nevesto, zaradi česar se je spet povečalo povpraševanje po konjih, saj so konji omogočili moškemu, da si je pridobil več žen in si s tem povečal delovno silo za pripravo pemikana.

Čim več pemikana je moški poslal na trg, več orožja si je pridobil, da je lahko opremil bojno četo, in lažje je sprostil moške


261

sorodnike in podrejene za vojskovanje. Uspešnejši podjetniki in poglavarji - povezani s trgovskimi postojankami - so tako postali tudi uspešni vojaški voditelji. Posledica je bila zgostitev konj in cenjenih dobrin v rokah premožnih in uspešnih, kar je povzročilo razslojevanje na bogatejše in revnejše, na poglavarje in njihove podrejene. Ker je bilo za dosego družbenega položaja potrebno darežljivo razdajati premoženje, plačevati pristojbine za vstop v združenje in napredovanje v njem, plačevati za medicinske culice in plesne pravice ter zapravljati za nevestnino, je bil dostop do konj in pušk konec koncev pogoj za uspeh tako v družbenih kot nadnaravnih odnosih. Celo razvoj hierarhiziranih združenj pri Črnih nogah, Arapahih in Trebuharjih mogoče ni bil posledica izposoje starih prvin pri vaških plemenih. Bil je zelo verjetno pozen, saj izvira iz okoli leta 1830. Združenja so bila »idealen mehanizem za izražanje in usmerjanje navpične gibljivosti, ki je bila posledica večjega bogastva« (Lewis 1942: 42).

Mestici ob Rdeči reki

Planjavski Indijanci so bili edini dobavitelji pemikana za trgovce s krznom le za kratko, pa tudi prilagoditev okolju planjav-skih Indijancev ni bila stvar samo Indijancev. Na začetku 19. stoletja so se ob Rdeči reki v Manitobi naselili škotski priseljenci in se kmalu lotili lova, s katerim so dopolnili borno poljedelstvo. Pridružili so se jim tako imenovani mestici - mešanci med Evropejci in ameriškimi domačini, ki jim je skrčenje trgovine s krznom odvzelo nekdanjo trapersko ali posredniško vlogo - pa tudi krdela Krijev in Očipvov. Ko je Severozahodna družba potrebovala hrano za svoje saskatchewanske in atapaške čete, so poiskali pemikan pri traperjih in lovcih ob Rdeči reki. Vzdolž reke je tako vzniknil krog dejavnosti, v marsičem podoben tistemu pri missourijskih vaščanih. Ljudje ob Rdeči reki so večino leta preživeli v stalnih naselbinah, v brunaricah blizu kmetij, in se preživljali z vnaprejšnjimi posojili Družbe. Med sezono so se preselili v šotore, na konjih lovili bizone in pripeljali ulov domov na


262

dvokolesnih cizah, na katere so lahko naložili 900 funtov bizo-njega mesa. Tu in tam so se spopadli z Dakoti. Med dvomesečnim lovom leta 1840 so mestici z Rdeče reke dobili domala milijon funtov bizonjega mesa. Prodali so ga Družbi, poravnali dolgove in kupili blago za dom; marsikdaj so pa morali še drugič ali tretjič v letu znova na lov, da so dobili dovolj mesa, s katerim so preskrbeli družino čez zimo. Ko je kanadska vlada dodelila rezervate ameriškim domačinom in na pol domačinom, je mestice izvzela. Razočarani so se vzdignili v dva večja upora, v letih 1869 in 1885, pod vodstvom Louisa Riela.

Severozahodno obrežje

V zadnji četrtini 18. stoletja seje za trgovanje s krznom odprla nova meja na severozahodnem bregu severne Amerike. Ladji kapitana Cooka Srčnost in Odkritje sta leta 1778 pristali pri Nootka Soundu in se oskrbeli s kožami morske vidre. Ko so jih prodali na Kitajskem, so najboljše kože dosegle ceno 120 dolarjev. Novica se je razširila, in leta 1792 si je enaindvajset evropskih ladij prizadevalo dobiti čim več vidrovega krzna. Pomorska trgovina je dosegla vrhunec med letoma 1792 in 1812. Na začetku so trgovci s krznom v službi Severozahodne družbe prišli do morskega brega po kopnem, in prva trgovska postojanka za krzno zahodno od Skalnega gorovja je bila postavljena leta 1805. Ob koncu britan-sko-ameriške vojne leta 1812 je imela Severozahodna družba pacifiško obrežje že v celoti v svojih rokah. Kljub temu se je načrtno trgovanje po kopnem začelo šele po spojitvi Severozahodne družbe z Družbo Hudsonovega zaliva leta 1821. Najpomembnejši utrdbi družbe sta postali Fort Simpson, ki so jo leta 1831 postavili med Cimšianci v bližini »velikega sejma« ob ustju reke Nass, in Fort Rupert, ki so jo leta 1849 postavili med Kvaki-utli.


263

Sibirska trgovina s krznom

Ko so Evropejci zapluli v vode ob severozahodnem obrežju, so njihove trgovske ladje naletele na Ruse, ki so začeli raziskovati tamkajšnje obrežje že v tretjem desetletju 18. stoletja. Že prej smo omenili, da so Rusi začeli iskati krzno že v 10. stoletju. Lov je doživel pomemben zagon z ruskimi zmagami nad mongolsko-turškimi kanati ob Volgi sredi 16. stoletja. Leta 1581 je krdelo kozakov v službi trgovske hiše Stroganovih prestopilo Ural in razdejalo sibirski kanat. Od tam so šli kozaki še naprej in so leta 1638 prišli do pacifiškega brega. Okoli leta 1690 je bilo na Kamčatki že več stalnih naselbin, in v tretjem in četrtem desetletju 18. stoletja so raziskali Kurile in Aleute. Leta 1797 je bila ustanovljena trgovska družba, ki naj bi raziskala vire krzna na daljnem severovzhodu; za oporišče si je izbrala otok Kodiak in razpostavila naselbine vzdolž morskega obrežja vse do Kalifornije na jugu. Leta 1839 je Družba Hudsonovega zaliva najela kopenski pas obrežja od gore Fairvveather do portlandskega prekopa in v zameno oskrbovala severne ruske utrdbe. Aljaska je prišla v roke Združenih držav z nakupom leta 1867.

V nasprotju s severnoameriško trgovino, kjer so za krzno menjali blago, se je ruska trgovina s krznom zanašala predvsem na dajatve - se pravi na plačila v krznu v dokaz politične podrejenosti. Ko so Rusi zavzeli Sibirijo, so tako pri priči uvedli letno dajatev, ki jo je bilo treba plačati s kožami soboljev in srebrnih lisic. Boris Godunov, ki ga bolj poznamo kot carja, ki je ruskim kmetom vsilil tlačanstvo, je določil takele dajatve: deset soboljev za vsak zakonski par, pet soboljev za vsakega samca, plus desetina vseh drugih nalovljenih kož. Ruski izraz za trgovanje s krznom je jasak, iz besede, ki jo poznajo tako Mongoli kot Turki in pomeni »urediti« ali »določiti« (Grousset 1970: 586, op. 106) - in je zapuščina mongolske državotvornosti. Naložitev dajatev v krznu je šla z roko v roki z razširitvijo v Sibirijo. Na etnografskem zemljevidu (Remezoff Atlas), ki so ga leta 1673 naredili za Petra Velikega, je vidna porazdelitev dajatev glede na naselbine in


družbene skupine (Baddelev 1919, L: cxxxvi). Krzno so najprej pobirali vojaški poveljniki; pozneje je to postalo naloga »zaprise-žencev«, ki za delo niso bili plačani, vendar so smeli destilirati alkohol in krčmariti ter so kot plačilo za pijačo pogosto jemali krzno. Medtem ko so imeli v prvem obdobju zasebni trgovci le omejeno vlogo, so prišli v 18. stoletju bolj v ospredje ter začeli prodajati krzno na Kitajsko v zameno za kitajski čaj, svilo, platno in rabarbaro. Pri takih prizadevanjih so trgovcem pomagali burjat-ski, tunguški in jakutski klani in plemenski poglavarji, ki so jih Rusi vzeli medse in jih spremenili v dedno plemstvo. Dobili so ruske naslove in posebne pravice ter - po letu 1760 - pravico, da sami pobirajo jasak (Watrous 1966: 75).

Tako kakor v Severni Ameriki je razširitev lova, s katerim naj bi poplačali dajatve, pripeljala do popolnega zdesetkanja kožu-hastih živali. V 15. stoletju so se sobolji klatili na zahodu celo do Finske; leta 1674 so bili omejeni na Sibirijo in leta 1750 na severovzhodno Sibirijo. V 18. stoletju se je žarišče trgovine premaknilo od soboljev k morskim vidram; te so imele ceno na Kitajskem, še zlasti pri mandžurskem plemstvu. Ruska širitev na severni Pacifik je bila posledica lova na morske vidre.

Razširitev ruske trgovine v pacifiško orbito je zahtevala velikanske logistične napore. Središče trgovine je bil Irkutsk; s hrano so ga morali oskrbovati daleč iz Jenisejska na zahodu. Na pomoč so poklicali domače Jakute, ki so prispevali ne le govedo, ampak tudi konje, s katerimi so tovorih žito in druge zaloge do morskega brega in na polotoke. Veliko konj z jakutskimi vodniki so zbrali poglavarji (tojoni), ki so imeli vlogo nekakšnih dobaviteljev; imeli so pravico do zasežbe pri posameznikih. Majhne in krepke živali, ki so jih uporabljali, so bili slavni »ribojedi« jakutski konji; ob travi, lubju in vrbovih vejicah so jih namreč krmili tudi s svežimi ribami (Gibson 1969: 191). Pozimi so prevoz opravljali psi, in krajevni ribolov je moral močno poskočiti, daje zagotovil velikansko količino rib, ki so jih potrebovali za prehrano šestih psov, kolikor jih je imel vsak voznik.

264


265

Tako kot so se morali Rusi opreti na domače prebivalstvo pri ribah, so njihovo pomorsko znanje potrebovali tudi pri lovu na morske vidre. Najprej so najeli Kamčadale, toda okoli leta 1750 so živali na Kamčatki iztrebili. Po letu 1750 so se ruski trgovci obrnili na prebivalce Aleutov in na otokih uvedli prisilno službo pri lovu na vidre. Aleutsko prebivalstvo se je v sedemdesetih letih skrčilo na dvajsetino svojega števila, in na Aleutih so bile vidre okoli leta 1789 že povsem zredčene. Jedro trgovine se je zato preselilo na severozahodni breg Severne Amerike; trgovina pa je bila pretežno v rokah britanskih in ameriških bostonskih ladij ter Rusov zvečine niso pripustili zraven.

Prebivalstvo na severozahodnem bregu

Ko so prišli Evropejci do severozahodnega brega, so vstopili v okolje, ki je bilo zelo drugačno od severa Severne Amerike. Podnebje je zmerno; iz Japonskega toka se vzdiguje topel vlažen zrak ter se na obrežju zgosti v dež in meglo. Obilno deževje hrani goste gozdove iglavcev - jelk, smrek, ceder, tis in sekvoj. Prebivalci na severozahodnem bregu so bili v prvi vrsti ribiči; v marsičem so bili odvisni od v oceanu živečih lososov in sledi, ki so jih lovili, ko so se prišli vsako leto drstit v sladko rečno vodo. Ulov so dopolnjevali z ribarjenjem v obrežnih vodah, lovom na divje peteline ter nabiranjem školjk in užitnih korenin. Ena tamkajšnjih skupin, Nutki, se je posvečala kitolovu. Viri hrane na obrežju so bili obilni, čeprav so prekletstva slabega vremena in letna nihanja števila drstečih se rib povzročala občasna pomanjkanja.

Prvo zapisano srečanje med evropskimi pomorščaki in prebivalci tamkajšnjega brega je bilo leta 1774, ko je španska ladja Santiago sklenila kupčijo s skupino Haidov ter jim prodala oblačila, steklene bisere in nože v zameno za vidrovino, odeje, izrezljane lesene škatle in druge izdelke. Čez štiri leta so pri Nootka Soundu pristale ladje kapitana Cooka in kupile krzno morskih vider.


266

Novi prišleki so hitro ugotovili, da imajo opravka s trgovskimi družabniki, ki niso nič manj zviti in preračunljivi od vseh drugih, na katere so naleteli med svojimi popotovanji. Prišli so namreč v območje cvetočega trgovanja med domačini. Ker so bili viri na severozahodnem bregu velikokrat omejeni na posamezne predele, so otočani in celinci ter primorci in notranjci že od nekdaj trgovali med seboj. Posebna vrsta rib, na primer, je živela samo na omejenih območjih, v reki Nass ter v še nekaterih drugih rekah in zalivih vzdolž Queen Charlotte Sounda. Ljudje so prihajali zelo od daleč in zamenjevali svoje izdelke za ribje olje, monopolni izdelek v rokah skupin, ki so imele pravice do ribiških lovišč. V skupnostih ob zgornjem toku rek je bil zelo pomemben lov na kopenske živali. Severni Tlingiti so izdelovali čilkatske odeje, stkane iz volne gorskih koz in cedrovega lubja, ker pa cedre niso rastle v njihovem okolju, so morali lubje in cedrovino pripeljati z juga. Baker so v Chilkat prinesli s predelov okoli Bakrove reke in ga od tam odtovorili naprej proti jugu. Haidi in Nutki so bili še posebej znani po imenitnih kanujih. Z oblačili iz lubja rumene cedre, ki so jih izdelovali Nutki in Kvakiutli, in s sališkimi oblačili iz volne gorskih koz, pasjih dlak in puha divjih petelinov so kupčevali po obrežju navzgor in navzdol. Otočani so oskrbovali celince s posušeno divjačino, tjulenjim oljem, posušenimi ribami, školjkami, zelenim bazaltom za orodje, cedrovim lubjem, košarami iz cedrovega lubja, cedrovim lesom za obredne predmete ter tisovim lesom za loke in škatle. Celinci so dajali otočanom kože in krzno, tkanine in oblačila, ribje olje, brusnice, roževinaste žlice, košare iz jelovih korenin in čilkatske odeje.

Čeprav se domačini na trgovskih poteh niso odpravili na ocean, ampak so se zvečine držah obrežja, so tu in tam prepotovali velikanske razdalje. Tlingitske skupine so naredile 300 milj, da so sklenile kupčijo s Haidi ali Cimšianci. Celinci so trgovali tudi z atapaško govorečimi prebivalci v notranjosti ter jim prinašali košare iz cedrovega lubja, ribje olje, železo in školjčne okraske v zameno za kože, mokasine, jermene in baker z izpirališč (Drucker


267

1963; Oberg 1973: 107-108). Činuki, ena od skupin ob spodnjem toku reke Kolumbije, so odigrali pomembno posredniško vlogo pri trgovanju vzdolž morskega obrežja ter med obrežjem in notranjostjo. V zameno za nutkovske kanuje in zobčke so trgovali s sužnji iz Kalifornije po Kolumbiji do morskega obrežja (glej: French 1961: 363-364). Njihov jezik, s činuškimi in nutkovskimi strukturnimi potezami ter angleškim besednjakom, je postal črnuški »žargon«, trgovski jezik severozahodnega brega.

Na tamkajšnjem bregu so Evropejci iskali predvsem vidrovino. Med letoma 1785 in 1825 je kakšnih 330 dokumentiranih ladij obiskalo severozahodni breg, med njimi sta domala dve tretjini trgovali dve sezoni ali dlje (Fisher 1977: 13). Vidrove kože so sprva menjali za železo in druge kovine; pozneje za tkanine, oblačila in odeje; in še pozneje za rum, tobak, sladkorni sirup in muškete. Domači ameriški trgovci so bili zvečine »poglavarji«, ki so zagotavljali vidrove kože s privrženci in osebnimi stiki; njihova moč je rastla v skladu z rastjo trgovine.

Poglavarji so bili na vrhu tamkajšnjih sorodstvenih enot. Pri prebivalcih severno od Douglasovega kanala - pri Tlingitih, Haidih in Cimšiancih - je bila osnovna enota matrilinearni rod. Južno od kanala - zlasti pri Nutkih in Kvakiutlih - je bila osnovna enota na obe strani razširjena družina ali »hiša«. Posamezni rodovi ali več hiš skupaj so sestavljali krajevno skupnost, ki je imela kot celota pravico do virov, na primer ribiških vod, lovskih ozemelj, najdišč školjk in jagodičij, ter posebne obredne pravice. Pravica upravljanja virov je bila zaupana takemu in takemu dostojanstvenemu položaju; in na njih so bili poglavarji, v španščini tais in v činuškem žargonu tyee. Ker so uravnavali vire v svoji skupini, so hitro postali največji posredniki pri trgovanju s krznom. Najbolj znan med njimi je bil nutkovski poglavar z naslovom makina, s katerim so prvič navezali stik leta 1791. Nadzoroval je trgovsko mrežo prebivalcev, živečih na vzhodnem bregu otoka Vancouver, in kmalu postal priznano vodilni trgovec na tamkajšnjem območju. Leta 1803 je bil toliko premožen, daje lahko razdal 200


268

mušket, 200 jardov blaga, 100 srajc, 100 daljnogledov in 7 sodčkov smodnika (Jewitt 1815, navedeno v: Fischer 1977: 18). Bili so pa še drugi. K povečanemu lovu na vidre niso samo spod-bodli svojih ljudi, ampak so v trgovske mreže pritegnili še druge in preizvažali njihovo krzno.

Vstop v trgovino s krznom je bil poglavarjem zagotovo pogodu, saj jim je pri priči razširil pahljačo virov, ki so jih imeli na voljo. Kakor je poudaril Joyce Wike (1957: 309): »Na večini področij so bili lažje dostopni pomembni ali cenjeni viri verjetno že v lasti ali razdeljeni do tolikšne mere, da se je posamezna skupina lahko razširila samo na račun drugih.« Zaradi vse večje dostopnosti evropskega orožja so se razvnela vojskovanja, ki naj bi pridobila tako ozemlje kot sužnje. Obenem je bila nova trgovina v očeh krajevnih poglavarjev priložnost za okrepitev položaja v domači družbi. Ker dostop do dostojanstvenih položajev ni bil samodejen, ampak je zahteval javno razdajanje virov, je udeležba pri trgovanju s krznom obetala večjo zalogo premoženja, od katerega je bil odvisen njihov položaj.

Kjer so bili prebivalci povezani v matrilinearne rodove, je imela vsaka taka skupina skupno genealogijo in sveženj obrednih naslovov. Prihodnji poglavar naj bi izšel iz starejše veje rodu, čeprav je pravilo določalo le mogoče potegovalce, ne pa dejanskega naslednika. Izbira je bila odvisna od tega, koliko je posameznik lahko potrdil dediščino z obdarovanjem gostov iz aktualnih ali potencialnih svaških rodov. Obdarovanje seje imenovalo potlač iz činuške besede za »dati«. Čeprav je prevzem vsakega naslova terjal tako ali drugačno dajanje daril, je bil strateški potlač pri severnjakih tisti, ki je naznanjal prevzem poglavarstva (podobno kot pri prazniku mrtvih pri Huronih in Algonkinih ob Velikih jezerih). Zaradi trgovanja s krznom je bila pahljača daril zelo široka. Pred prihodom Evropejcev so zvečine dajali hrano in oblačila iz kož. Po razmahu trgovine s krznom so dajali poleg domače hrane in obrtnih izdelkov še celo vrsto uvoženih evropskih dobrin.


Tlingitski oklep iz mroževe kože, okrašen s kitajskimi novci.

Pri južnih skupinah so bile na obe strani razširjene »hiše« rangirane v medsebojni hierarhiji, tisti, ki so se potegovali za višji položaj, pa so si morali pridobiti »listnico« naslovov tako po očetovi kot po materini strani. Pot k uspehu pri njih potemtakem ni bilo dedovanje po starejši veji potomcev, ampak pridobitev naslovov po obeh straneh na podlagi različnih obrednih vpeljevanj. Najpomembnejši vpeljevalni obred je bila poroka. Vsak obred je spremljalo obdarovanje, odločilno vlogo pri vzpostavitvi listnice z naslovom prihodnjega poglavarja pa je imel poročni potlač.

Člani matrilinearnih rodov ali po obeh straneh razširjenih hiš so bili seveda med seboj povezani s sorodstvom, vendar razslojeni na podlagi svojega položaja. Pripadniki starejše veje na severu in »dobrorojeni« kandidati za naslove na jugu so sestavljali sloj

269


270

»plemstva«, ki se je po oblačenju, vedenju in obrednih pravicah ločilo od sloja »prostakov«. Plemstvo na severu je krepilo svoj posebni položaj s poročanjem med križnimi bratranci in sestričnami, s čimer so ohranjali čistost potomstva in razdajali potlačevsko bogastvo samo znotraj omejenih vej. Na jugu, kjer sta bili vzpenjanje po klinih in dajanje potlača v teoriji bolj odprti, je vsaka generacija imetnikov položajev vnaprej odkupil strateške naslove, ki so prinašali visoke položaje, in jih dala svojim neposrednim potomcem. Imetje naslovov je prinašalo ugodnosti: plemstvo je dobilo petino ali polovico hrane, ki so jo pridelali prostaki (Ruyle 1973: 615). Plemski sloj je dajal upravitelje rodovnih virov, vojskovodje, trgovske podjetnike in voditelje obrednih izmenjav ter bil imetnik vseh vnaprejšnjih pravic, ki so sodile k takim službam.

Plemstvo je bilo vrh tega lastnik sužnjev in je trgovalo z njimi. Sužnji so bili zvečine vojni ujetniki ali moški in ženske, ki so jih kupili v Puget Soundu ali severni Kaliforniji. Sodijo, da je bilo sužnjev sedmina do četrtina vsega prebivalstva (Ruyle 1973: 613— 614). Nutkovski poglavar z naslovom makina je imel po besedah Jewita (1815), ki je bil tri leta njegov suženj, blizu 50 sužnjev. Roderick Finlayson, uradnik v Družbi Hudsonovega zaliva, je zapisal, da sta imela tlingitska poglavarja v Fort Stikinu po 90 ali 100 sužnjev, zvečine kupljenih od Haidov (Hays 1975: 45). Sužnje je njihova sorodstvena skupina lahko odkupila, največkrat tedaj, če je živela v bližini ali je bil ujetnik pomembna osebnost. V prvem desetletju 19. stoletja so odkupnino pri Tlingitih sestavljale zvečine vidrove kože (Langsdorf 1817, navedeno v: Gunther 1972: 181). Dlje ko je bil ujetnik od domače skupine, manjša je bila verjetnost, da ga odkupijo.

Suženjstvo je bilo dedno. Sužnji so bili navezani na lastnike in niso mogli stran, v nasprotju s člani prostaških rodov, ki so lahko odšli in ustanovili novo naselbino. Sužnje so lahko žrtvovali ali si jih izmenjali kot darilo. Lahko so jih tudi prisilili k delu. Pogosto so bili domači služabniki, z razmahom trgovanja s krznom pa so


271

jih prisilili k napornemu sušenju in napenjanju vidrovih kož pri pripravi za trg. Ne vemo, kolikšna je bila cena sužnja v času prvih stikov z Evropejci. Tlingitski poglavar v Fort Stikinu pa je okoli leta 1840 prodajal sužnje po 10 dolarjev za glavo. Okoli leta 1870 so čilkatski Tlingiti oddajali svoje sužnje belcem po 9 ali 12 dolarjev na mesec (Hays 1975: 96). Obergovi stari informatorji so leta 1931 poročali, da je bil v času njihove mladosti (najbrž v zadnji četrtini 19. stoletja) suženj vreden štiri čilkatske odeje ali eno od zadaj polnjeno puško; z desetimi ali petnajstimi sužnji si si kupil velik kanu (1973: 111-112).

Poglavarji so torej izrabili svoj osrednji položaj pri trgovanju s krznom in si kopičili premoženje s potlačem, krepili svaške povezave z ugodnimi porokami, širili trgovske mreže in krepili svoje posebne družbene pravice. Včasih so s suženjskim delom povečali pridelavo dragocenih predmetov. Najširša raba družbenega dela pri družbah na severozahodnem bregu pa se je vendarle še naprej opirala na sorodstveni produkcijski način. Poglavar je imel vodilni položaj kot izvršna oblast v svoji sorodstveni skupini. Gospodinjstva so prispevala dobrine za njegove potrebe na podlagi sorodstvenih vezi in v pričakovanju povračila na podlagi prerazdelitve dobrin. Zaradi pogostnosti »ničvrednežev« v etnografskih poročilih pa prispevki sorodnikov domačemu poglavarju - v obliki dela ali dobrin, namenjenih potlaču - niso bili vselej samoumevni. Če ljudje niso bili zadovoljni s svojim poglavarjem, so se lahko odcepili in se odselili drugam. In naposled, če je poglavar slabo ravnal z viri skupine, so ga včasih ubili.

Ko je začela kolumbijska vlada posegati v vojne med domačini, se je politična vloga potlača pri tekmovalnosti in sklepanju zavezništev verjetno povečala ter je »reko krvi zaustavila z reko bogastva«. Vse večja gospodarska koristnost sužnjev je zmanjšala obredno pobijanje in obenem prispevala k uspešnemu vzponu no-vopečenih podjetnikov. Poglavarji se pa vendarle niso mogli otresti potlaških vezi. Če je bil potlač nekakšna banka, kakor je zapisal nutkovski poglavar (makina) leta 1896 v pismu Daily


272

Colonistu (Hays 1975: 88), je bil banka sorodstvenih razmerij, ne pa dajatvenega bogastva ah kapitala.

Okoli leta 1830 seje število morskih vider zredčilo, in trgovina se je od otočanov preusmerila k prebivalcem na kopnu: ti so si na vse pretege prizadevali vzpostaviti in ohraniti nadzor nad viri krzna v gorati notranjosti. Vrangelski Tlingiti so pod poglavarjem Shakesom prevzeli v svoje roke trgovanje z Atapaski na začetku reke Stikine. Takujski Tlingiti so nadzorovali trgovino ob reki Taku, čilkatski Tlingiti pa trgovino v dolini reke Chilkat. Prebivalci Milbanke Sounda so bili gospodarji cest med Ft. McLough-linom in notranjim Chilkatom. Cimšianci v Fort Simpsonu, utrdbi Družbe Hudsonovega zaliva, so pod poglavarjem Legaikom nadzorovali trgovino z Gickani ob zgornjem toku reke Skeena, Gickani pa so imeh v rokah trgovino s Sekani; podobno vlogo so v razmerju do Alkačev odigrali Belakuli. Ko je Družba Hudsonovega zaliva leta 1849 ustanovila Fort Rupert, so trgovanje z drugimi domačini prevzeli v svoje roke Kvakiutli, ki so se preselili tjakaj.

Pri takih razmerjih med prebivalci obrežnega pasu in prebivalci v notranjosti so družabništvo v nesomerni trgovini velikokrat zaznamovale sorodstvene vezi. Belakuli, na primer, so Alkače vključili v svojo mrežo poslovnih družabnikov tako, da so si jih vzeli za zete. Alkaške zete so izbrali med »uspešnimi lovci, prebrisanimi in žilavimi trgovci ter srečnorokci« (Goldman 1940: 344) -med tistimi, skratka, ki so belakulskim tastom lahko prinesli krzno. Alkači so v zameno dobili tako plemenite belakulske žene kot naslove in velika imena žene dajajočih rodov. Razvila se je nekakšna alkaška »aristokracija« in se vpletla v belakulski potlaški sistem. Najpomembnejši alkaški »plemenitnik« v vasi je postal njen potlaški poglavar in posrednik pri izmenjavi potlača med različnimi vasmi. Njegova dejanska oblast pa je bila vendarle omejena. Alkaški življenjski viri so bili premajhni za kaj večjo izmenjavo daril; »navadna izmenjava je zajemala kakšnih deset odej« (Goldman 1940: 347). Pri Belakulih so imetje v resnici


273

uničili, pri Alkačih pa so ga zgolj simbolično »vrgli na ogenj«. Potlač je povečal produktivnost razširjenih družin, ki so se ga udeležile, in je nekaj alkaških podjetnikov pripravil do tega, da so začeli zbirati krzno pri sosednjih Prinašalcih in Cilkotinih. Stopnjevanje potlača pa nazadnje ni bilo možno zaradi omejene produkcijske podlage. Alkači poleg tega niso prevzeli izdelanega kompleksa skrivnih družb svojih bogatejših svaških sorodnikov. Mogoče ga niso prevzeli deloma zato, ker bi take prireditve le stežka prirejah s skromnimi viri alkaških vasi. Vrh tega so Belakuli varovali svoje obredje in z njim povezane obredne pravice, saj so z njimi jemali sapo sosedom; sosedje so se tako vseskozi bali belakulskega čarovništva.

Vodilne trgovske skupine so še prerade branile svoje monopole. Ko je hotela Družba Hudsonovega zaliva leta 1834 postaviti trdnjavo ob reki Stikine, s katero bi prestregla tlingitsko trgovino s krznom z Rusi, so Tlingiti zagrozili, da jo bodo razdejali. (Trdnjavo so nato zares postavili leta 1839 z rusko privolitvijo.) Leta 1854 so poslali čilkatski Tlingiti vojaško odpravo 300 milj v notranjost v dolino reke Yukon, kjer naj bi uničila Fort Selkirk, utrdbo Družbe Hudsonovega zaliva, ki se je po njihovem vmešavala v njihove kupčije.

Tak prisilen nadzor nad trgovskimi potmi je prinašal koristi posrednikom ob morskem bregu na račun skupin v notranjosti. V tridesetih letih 20. stoletja se je nekaj Tlingitov še zmerom muzaje spominjalo, kako so od evropskega trgovca kupili kremenjače v zameno za kup kož, visok kot puška, in jih nato preprodali Ata-paskom za še enkrat večji kup kož (Oberg 1973: 10). Razmahnila sta se tudi lov na sužnje in trgovanje z njimi. Ker so prebivalci severno od Puget Sounda že zgodaj dobili puške, so bili v prednosti pred obrežnimi Sališi, ki so se še zmerom bojevali z lokom in puščicami. Lov na sužnje je postal tolikšen, da si prebivalci ob zgornjih tokih rek kmalu niso več upali k oceanskemu bregu (Collins 1959: 337). Najpomembnejša trga za sužnje sta postala Fort Simpson in Dalles.


Štetje odej pri pripravah na potlač. Fort Rupert. Franz Boas, fotografija, 1894.

Poleg tega je prišlo med Cimšianci in Kvakiutli pri Fort Simp-sonu in Fort Rupertu do pomembnega novega političnega razvoja. Utrdba Fort Simpson je stala na cimšianskih tleh. Devet izmed štirinajstih cimšianskih skupin z lososovimi vodnimi lovišči v spodnjem toku reke Skeena in ribjimi lovišči v reki Nass je postavilo skupno zimsko naselbino na prelazu Metlakatla (blizu današnjega mesta Prince Rupert). Skupine so že od prej poznale sistem rangiranja rodov znotraj vsake izmed njih, pri čemer je imel najvišji položaj poglavar najvišje postavljenega rodu. Ko so se pa združili v konfederacijo, so se srečali z zagato, kako med seboj rangirati teh devet rodovnih skupin. Tudi štiri skupine Kvakiutlov, ki so se leta 1849 preselile v Fort Rupert, so ustanovile svojo zvezo, in njihovi pripadniki so dobili ime »Fortru-perčani«. Podrobno jih je prvi opisal Franz Boas; značilen zanje je bil neverjeten razcvet potlača. Tekmovalni potlač še zdaleč ni bil razširjeni pojav v času pred prvimi stiki z Evropejci in zato »pravzaprav sodi na področje proučevanja akulturacije in ne

274


275

primitivne ekonomije« (Ruyle 1973: 625). Philip Drucker je poudaril (1955: 137-140), daje bilo tekmovanje v obdarovanju še zlasti opazno prav med omenjenima skupinama, saj sta se obe spoprijemali z enakimi problemi. Fortruperčani pred tem niso imeli nikakršnih pravil, s pomočjo katerih bi rangirali poglavarje štirih ustanovitvenih skupin nove zveze, in tako se je kot način uveljavitve njihovega položaja razvil tekmovalni potlač. Podobno so storili tudi Cimšianci pri Fort Simpsonu in s potlačem rangirali devet skupin v zvezi. Na obeh krajih je zato tekmovanje v obdarovanju »doseglo najvišji razvoj - ali nemara celo vrhunec naj-bridkejše tekmovalnosti« (Drucker 1963: 137).

S čedalje bridkejšo tekmovalnostjo pri obdarovanju se je povečala tudi količina podarjenih predmetov. Ko je Helen Codere opisovala potlače izpred leta 1849, je poudarila,

daje bilo v času šestih generacij pred letom 1849, pri čemer je vsaka trajala kakšnih dvajset let (v letih precej pred tem ni zapisov o potlačih ali jih ni iz časa pred slavnimi prvimi tremi generacijami v poročilu), pet od desetih potlačev velikosti med 170 in 220 odej, velikostni red 75-287 se v tem času ni spreminjal; oba sorazmerno majhna potlača v poročilu so priredili v novejšem času (1961: 443).

Odtlej se je število podarjenih odej skokovito zvečalo. Pri potlaču, ki so ga priredili leta 1869, so podarili 9000 odej, pri potlaču iz leta 1895 dobrih 13.000 odej in pri zadnjem kvakiutl-skem potlaču leta 1921 čez 30.000 odej (1961: 467), če ne štejemo še drugega blaga.

Del bogastva je bil posledica trgovine s krznom; sodijo, da je Fort Rupert leta 1850 zaslužil s trgovanjem s krznom kakšnih 6000 funtov šterlingov (Codere 1961: 457). Po letu 1858 je cvetoče mesto Vlctoria zaposlovalo kvakiutlske moške kot dninarje, medtem ko so si kvakiutlske ženske služile denar kot perice in prostitutke. Vse večje število tovarn ribjih konzerv je dajalo delo moškim kot ribičem in ženskam pri izdelovanju konzerv. Obenem je prebivalstvo katastrofalno upadlo; zvečine so ga pobrale evropske bolezni, kakršni sta bili sifilis in koze. Število


276

južnih Kvakiutlov, ki jih je bilo leta 1835 med 7500 in 8000, je leta 1881 padlo na 2300 in leta 1911 na 1200, se pravi na šestino števila izpred komaj 75 let (Codere 1961: 457). Bolj ko seje večal obseg denarja v obtoku, hitreje se je manjšalo število potegovalcev za krono, naslove in posebne pravice. To je bila nova priložnost za družbeno in gospodarsko gibljive. Tudi prostaki so lahko izrabili upad plemskih hiš in naslednikov ob koncu 19. stoletja ter si pridobili visoke naslove z denarjem, ki so ga dobili s prostitucijo in plačanimi informacijami raziskovalcem (Wike 1957: 311; glej: Boas 1921: 1113-1117).

Leta 1858 je dobilo tamkajšnje domače ameriško prebivalstvo še zadnji udarec, ko se je novica, da so v reki Fraser našli zlato, razširila v Kalifornijo. V nekaj mesecih je prišlo na tisoče zlato-kopov, in pri priči so jim sledili naseljenci, ki so se zlahka nastanili na zemlji, ki je bila po njihovem »neizrabljena in ni nič kazalo na izboljšanje« (navedeno v: Fischer 1977: 104). Posledice so bile jasne domačinu z otoka Vancouver, saj je leta 1860 dejal, »da bo kmalu prišlo še več mož kralja Jurija, in vzeli nam bodo našo zemljo, naša drva, naša ribja lovišča; in nas spravili v kotiček in bomo morah početi tisto, kar si bodo izmislili možje kralja Jurija« (navedeno v: Fischer 1977: 117).

Več kot tri stoletja je v Severni Ameriki cvetela in se razvijala trgovina s krznom ter v čedalje širše kroge menjave, ki so se stkali med prihajajočimi Evropejci in njihovimi domačimi trgovskimi družabniki, pritegovala vedno nove in nove skupine ameriških domačinov. Trgovina je najprej navezala stik z nabiralci hrane in vrtnarji v vzhodnih gozdovjih in subarktičnem pasu. Pozneje, ko so izgnali Francoze in so si sever razdelile britanska Kanada in Združene države, se je razširila onkraj Velikih jezer v zahodni subarktični pas in si na Planjavah našla novo območje ponudbe. Naposled, ob koncu 18. stoletja, je prišla do pacifiškega severozahodnega brega in ga čez obrežno gorovje povezala s trgovskimi postojankami v notranjosti.


277

Kamor koli se je obrnila, povsod je zasejala nalezljivo bolezen in zanetila vojno. Veliko domačih skupin je bilo uničenih in so docela izginile; druge so zdesetkali, razbili ali pregnali iz prvotnih domovanj. Preostalo prebivalstvo si je poiskalo zavetje pri zaveznikih ali se združilo z drugimi skupinami, velikokrat z novim imenom in novo etnično identiteto. Le nekatere skupine, na primer Irokezi, so se razširile na rovaš sosedov.

Skupine, ki so živele na strateškem kraju ali so bile vojaško močne, so s trgovino s krznom veliko pridobile. Vzcvetele so in izdelale nove kulturne konfiguracije, v katerih so se kombinirali domači in evropski artefakti in vzorci. To jim je omogočil priliv novih in cenjenih evropskih predmetov v še zmerom samo-uravnavajoče se domačinsko gospodarstvo. Dokler so ameriški domačini lahko večino družbenega dela, ki so ga dajala na voljo sorodstvena razmerja, preusmerili v zagotavljanje lastnega preživetja, so z blagom, ki so ga dobili z lovom na krzno kot svojo polovično zaposlitvijo, zgolj dopolnjevali svojo produkcijo.

Vse do konca 18. stoletja so ameriške domačine za svoje zaveznike snubile med seboj politično in vojaško tekmujoče evropske sile. Indijanci so bili še zmerom samostojni politični in vojaški dejavniki - »narodi« v tedanji govorici - katerih podporo si dobil s pošiljkami blaga z orožjem vred. Zato je bila izmenjava predmetov in storitev med Indijanci in Evropejci bolj podobna dajanju daril kot pa menjavi blaga ter priča o razmerjih, ki so presegala zgolj materialno. Kakor je poudaril Marcel Mauss, izmenjava daril uteleša povabilo k prijateljstvu in zavezništvu ali k prenehanju fajd in vojn.

Zaradi dostopnosti evropskega blaga in daril so se hitro spremenili vzorci interakcije znotraj posameznih skupin in med njimi. Pri sorodstveno urejenih družbenih skupinah je večja zmožnost dobitja takega blaga in njegova razdelitev med sorodnike in privržence povzdignila največje »velike može« ali vojskovodje, ali pa povečala vpliv in domet prerazdeljevalskih poglavarjev. Darovi in predmeti, dani kot darilo, so stkali zavezništvo tako med indi-


janskimi skupinami kot med Evropejci in Indijanci. Medsebojno obdarovanje je imelo pomembno vlogo pri oblikovanju novih skupin in pri razvoju širših etničnih identitet. Včasih so širše etnične entitete ali zveze nastale tedaj, ko so se prej ločene krajevne skupine zhle okoli evropske utrdbe ali trgovskega skladišča. Drugič so bile zveze ali konfederacije posledica prizadevanj, da bi tako dobili v roke lovišča ali strateške trgovske dostopne poti.

j Marsikateri indijanski »naroda .alLapJ£jjj^ ga vladni pred-! stevnijkialj antropologi pozneje priznali kot posebno etnično^ en-jiiteto, seje izoblikoval pravzaprav kot odgovor na širitev trgovanja j s krznom, pri katerem ameriški domačini niso bih nič manj dejavni udeleženci od trgovcev, misijonarjev ali vojakov prihajajočih

| Evropejcev. Zgodovina tamkajšnjih ljudstev, tako imenovanih | ljudstev brez zgodovine, je zato v resnici del zgodovine evropske I širitve. t

Kot vezi, ki naj povežejo skupaj te nove etnične entitete, so ameriški domačini razvili krovne kolektivne oblike in obrede. Včasih so tradicionalnim kulturnim oblikam vtisnili nove naloge, tako kakor se je algonkinski praznik mrtvih spremenil v »trgovski obred« ali kakor so se šamanski spori predelali v midevivinsko »cerkev« ali kakor so s potlačem s severozahodnega brega utrdili trgovsko družabništvo ali uskladili med seboj tekmujoče skupine. Drugič so širšo solidarnost stkali tako, da so domiselno združili kulturne oblike iz najrazličnejših virov, tako kakor so si planjavska ljudstva s sončnim plesom izoblikovala skupinski obred, ki se je ujel z njihovim mobilnejšim načinom življenja.

Ko so pa evropski trgovci utrdili svoj gospodarski in politični položaj, se je ravnotežje v odnosih med domačimi traperji in Evropejci prevesilo v neuravnoteženost. Zaradi zmanjšanja mednarodnega vojskovanja se je zmanjšal tudi politično spodbujeni priliv blaga, ki so ga evropske oblasti pošiljale zavezniškim ameriškim domačinom. Tudi sami ameriški domačini so se vse bolj zanašali na trgovske postojanke, ne le pri orodju za lov na krzno, ampak tudi pri virih za vsakdanje preživetje. Zaradi vse

278


279

večje odvisnosti so se morali domači lovci na krzno in pridelovalci pemikana še bolj posvetiti trgovini, da so lahko odplačali blago, ki so jim ga vnaprej dali trgovci. Opustili so dejavnosti, s katerimi so se preživljali, in postali zgolj delavci v nekakšni ureditvi dela na domu, ko so jim podjetniki vnaprej dali blago tako za produkcijo kot za porabo v zameno za izdelke, ki jih bodo od njih dobili v prihodnosti. Taka zožitev je ameriške domačine še močneje vpela v vsecelinske in svetovne menjalne mreže: v njih pa so bili podrejeni delavci in ne družabniki.

VIL

TRGOVANJE S SUŽNJI

V Južni Ameriki sta bili pri iskanju bogastva v ospredju zlato in srebro. V Severni Ameriki so iskali bobre, »ljubljenčke« Evropejcev, kakor so žival poimenovali domači Mikmaki. V Afriki je postala najpomembnejše trgovsko blago »črna slonovina« - ljudje, ki so jih v prvi vrsti prodajali v Ameriko.

Trgovanje z ljudmi ni bilo nov pojav in se ni omejevalo samo na Ameriko. Evropski polotok je že dolgo dajal sužnje, sprva Bi-zancu in pozneje islamskemu svetu; v Sredozemlju, na Cipru in Siciliji, so s suženjskim delo gojili sladkorni trs in rudarili že v 12. stoletju. Suženjstvo je bilo tedaj pač še zmerom barvno slepo. Evropejci so uporabljali sužnje tudi v Aziji. V 17. stoletju so Ho-landci, na primer, črpali sužnje celo z Madagaskarja in Mindanaa ter jih pošiljali delat v naselbine na Rtu dobrega upanja in v gaje muškatnega oreška na Bandskih otokih. Mesto Batavia na Javi, ki so ga na novo ustanovili Holandci, so naselili s sužnji, ki so jih pripeljali iz bengalskega zaliva (Boxer 1973b: 268-269). Ko seje trgovina s sužnji v 15. stoletju razmahnila, so vse več sužnjev dobivali iz Afrike in sčasoma so jih v čedalje večjem številu namenjali za prevoz v Ameriko. Amerika je postala največja povpraše-valka, Afrika največja dobaviteljica.

280

NA LOVU ZA BOGASTVOM - TRGOVANJE S SUŽNJI

281

Razvoj trgovanja s sužnji

Ameriško povpraševanje je imelo več stopenj. V 16. stoletju je rastlo počasi, in je bilo posledica španskega povpraševanja po delovni sili v srebrovih rudnikih in na nasadih ter portugalskega povpraševanja po sekačih in mlelcih sladkornega trsa na brazilskem severovzhodu. Med letoma 1451 in 1600 so v Ameriko in Evropo poslali kakšnih 275.000 sužnjev. V 17. stoletju seje izvoz sužnjev popeteril in po oceni dosegel številko 1.341.000 sužnjev: bila je v prvi vrsti posledica razvoja gojenja sladkornega trsa na antilskih otokih. (Antilski razcvet je po svoje izravnal gospodarsko nazadovanje zahodne Evrope v 17. stoletju.) Sredina 17. stoletja je bila ločnica pri poljedelski proizvodnji na antilskih otokih. Pred letom 1650 so na večini otokov gojih tobak, poljščino, ki je bila tedaj zvečine v rokah evropskih naseljencev na majhnih kmetijah. Po letu 1650 so se otoki preusmerili k pridobivanju sladkorja na suženjskih nasadih, tobak pa so začeli, tudi s čedalje obsežnejšim suženjskim delom, gojiti na velikih posestvih v severnoameriški notranjosti, največ v Virginiji in obeh Karolinah.

Pokazalo seje, daje bila zlata doba suženjstva 18. stoletje, saj so med letoma 1701 in 1810 prisilno izvozili iz Afrike čez šest milijonov ljudi. Največji pridelovalni središči sta bila otoka Jamajka v angleških in Saint Domingue v francoskih rokah; dve tretjini sužnjev, ki so jih z ladjami pripeljali v Karibsko morje, sta delah v sladkornih nasadih. Leta 1807 je Britanija odpravila suženjstvo; in vendar so med letoma 1810 in 1870 iz Afrike prepeljali še malone dva milijona sužnjev, veliko na Kubo, največjo antilsko pridelovalko sladkorja v 19. stoletju. Očitno je, da sta bili 18. stoletje in prva polovica 19. stoletja vrhunec trgovine s sužnji; 80 odstotkov vseh sužnjev, prepeljanih v Novi svet, je prišlo med letoma 1701 in 1850.

Začetniki trgovanja vzdolž zahodnega afriškega obrežja so bili Portugalci, ko so kolonizacijo atlantskih otokov razširili naprej proti jugu. Madeiro, ki so jo izdelovalci zemljevidov poznali že v 14. stoletju, so zasedli leta 1402. Kanarske otoke je leta 1344


282

zavzela Kastilija, na nekaterih otokih pa so se v drugi četrtini 15. stoletja začeli naseljevati Portugalci in se pri tem - tako kot na drugi strani Kastilci - spopadli z Gvanči, belimi otoškimi domačini. Portugalci so jih zasužnjili in jih odpeljali na Madeiro, kjer so z njimi postavili namakalne naprave, zaradi katerih se je Madeira hitro spremenila v »pravi poljedelski raj« pšeničnih in sladkornih polj (Greenfeld 1977). Azore so Portugalci zasedli v tridesetih letih 15. stoletja. Prvo trgovsko postojanko (feitorió) so postavili na Arguinu pred mavretanskim obrežjem leta 1445. Sledilo je odkritje otokov Sâo Tomé in Príncipe v Gvinejskem zalivu leta 1470 in Fernando Póo ob ustju Nigra leta 1471. Kmalu, leta 1482, so postavili še drugo večjo obrežno trgovsko postojanko v Elmini v Beninskem zalivu, in leta 1503 ji je sledila še ena v Aximu. Leta 1483 je Diego Câo zaplul v ustje reke Kongo in začel obdobje »prijateljskih odnosov« med kongovskim kraljestvom in portugalskim kraljem.

Na začetku trgovanja z zahodno Afriko se Portugalci niso posvečali nabiranju sužnjev. Prva portugalska potovanja je namreč spodbodlo iskanje zlata in začimb, in trgovci so z ladjami pošiljali domov zlato, poper, slonovo kost, barvilne lesove, kavčuk, čebelji vosek, usnje, les in tudi sužnje. V obdobju kraljevanja Dona Manuela I. (1496-1521) je zlato, ki so ga na Portugalsko z ladjami odposlali samo iz Elmine, doseglo letno povprečje 170.000 zlatnikov (dobras) (Boxer 1973a: 29). V zameno so Portugalci vozili v Afriko tkanine iz Anglije, Irske, Francije in Flandrije; pšenico iz Maroka, oddaljenih atlantskih otokov in severne Evrope; medeninaste potrebščine in steklene kroglice iz Nemčije, Flandrije in Italije; in lupine ostrig s Kanarskih otokov. Zvečine so bili potemtakem ponovni izvozniki blaga drugih narodov. V Afriki je pa kmalu zaslovel brazilski tobak, in z njim so dobili Portugalci izdelek, ki je bil v dolgem obdobju afriške trgovine vseskozi iskan.

Čeprav so torej Portugalci trgovali z različnim blagom, se je kmalu pokazalo, da je trgovanje s sužnji zelo donosno. Med le-


toma 1450 in 1500 so Portugalci nalovili nemara 150.000 sužnjev in jih veliko poslali z ladjami na Portugalsko (Boxer 1973a: 31). Trgovina s sužnji seje še razmahnila po odkritju (okoli leta 1500), da sta dotlej nenaseljena otoka Sâo Tomé in Principe zelo primerna za gojenje sladkornega trsa. Zato se je povečal priliv afriških sužnjev, čeprav so na otoka pošiljali tudi druge na primer judovske otroke, ki so jih izgnali iz Portugalske. Sâo Tomé je postal eno od gibal cvetoče trgovine s sladkorjem in sužnji. Med letoma 1500 in 1530 se je tamkajšnja pridelava sladkorja povečala za tridesetkrat. Okoli leta 1520 so začeli gojiti sladkor v Braziliji, in dežela je hitro postala največja porabnica sužnjev.

Če so bili Portugalci največji dostavljavci sužnjev v 15. in 16. stoletju, se je začela v portugalska lovišča v 17. stoletju vtikati holandska Zahodnoindijska družba in je hitro zavladala trgovini. Prihod Holandcev na afriška obrežja je treba videti v povezavi z njihovimi poskusi, da bi med letoma 1624 in 1654 iztrgali Portugalcem nadzor nad brazilskim sladkorjem. Ko so se Holandci premaknili v vzhodno Afriko, so v letih 1607 in 1608 napadli Portugalce v Mozambiku; v zahodni Afriki so leta 1637 zajeli Elmino, Axim in Shamo na Zlati obali ter med letoma 1641 in 1648 zasedli angolsko obrežje. Leta 1654 so pa izgubili zadnjo trdnjavo v Braziliji in odtlej si niso več prizadevali, da bi dobili v roke popolno ozemeljsko oblast tako v Braziliji kot v Afriki. Kljub temu so obdržali oddaljena otoka Curaçao in Aruba v Karibskem morju.

Holandci se sami niso ukvarjali s pridobivanjem sladkorja, ampak so antilskim sladkornim pridelovalcem rajši dajali kapital in znanje ter trgovali s sužnji. Veliko brazilskega sladkorja, namenjenega v Evropo, je sicer še zmerom odhajalo v Amsterdam, saj so Portugalci predelovali svoj sladkor v holandskih tovarnah. Leta 1660 so Holandci trčili ob prve povezane angleške tekmece v obliki tako imenovane Družbe kraljevskih podjetnikov v Afriki in njihove uspešnejše naslednice, Kraljevske afriške družbe. Po letu

283


1664 so tudi Francozi ustanovili več družb, ki so trgovale z južnim Atlantikom.

Tako kot že prej Portugalci tudi Angleži sprva v Afriki niso trgovali zgolj s sužnji. Najpomembnejše trgovsko blago, s katerim se je ukvarjala Kraljevska afriška družba ob koncu 17. stoletja, je bilo zlato. Sodijo, daje Zlata obala med letoma 1500 in 1700 izvozila za 200.000 funtov šterlingov zlata na leto (Bean 1974: 353). Od začetka 18. stoletja naprej pa so najpomembnejše blago v afriški trgovini postali sužnji, in trgovanje je prišlo v angleške roke. Med letoma 1701 in 1810 je Anglija izvozila iz zahodne Afrike več kot dva milijona sužnjev, približno dve tretjini vseh, ki so jih izvozile tri največje sile v trgovini s sužnji; drugi dve, Francija in Portugalska, sta v tistem obdobju razposlali po 600.000 sužnjev vsaka. Leta 1710 seje Kraljevska afriška družba s sedežem v Londonu umaknila zasebnim trgovcem s sedežem v Bristolu, sredi stoletja pa je Bristol nato predal prvenstvo Liverpoolu. Liverpool je postal vodilno pristanišče za sužnje v Evropi vse do leta 1807, ko je bilo trgovanje prekinjeno; taki vlogi tega mesta je bila naklonjena njegova tesna povezanost s čedalje bolj industrijsko notranjostjo, saj je ta dajala kapital in cenene industrijske izdelke, ki so jih zamenjevali za afriške sužnje. Najpomembnejše francosko pristanišče za sužnje je bil Nantes; mesto se je po letu 1763 pridružilo drugim francoskim pristaniščem in poskušalo nadomestiti izgubljeno kanadsko trgovino s krznom, ki so jo prevzeli Angleži.

Medtem ko je število sužnjev, ki so jih prepeljali v Ameriko, rastlo enakomerno, je stopnja dobička pri trgovanju s sužnji po svoje sporna. Dobiček enih trgovcev je dosegel celo 300 odstotkov (Craton 1974: 120); marsikateri drugi so šli v stečaj. Trgovci s sužnji so morali plačati pristojbine in davke krajevnim afriškim oblastem, najeti domačo delovno silo, plačati stroške zamud in natovarjanj ter se sprijazniti z izgubo posadke in sužnjev na poti čez ocean. Gledano v celoti pa je trgovina zagotovo prinašala dobiček. Malachv Postlethwayt, britanski merkantilist, ki je zagovarjal ko-

284


285

risti Kraljevske afriške družbe, je zatrdil, da lahko »črnsko trgovino in naravne posledice, ki izhajajo iz nje, upravičeno štejemo za neizčrpen vir bogastva in pomorske moči našega naroda« (navedeno v: Daviš 1966: 150). Suženjska trgovina, je zapisal, je bila »prvo počelo in temelj vsega drugega, pogonska vzmet v stroju, ki poganja vsa druga kolesca« (navedeno v: Craton 1974: 120). Leta 1700 je Kraljevska afriška družba upala, da bo prodala sužnje štirikrat dražje od vrednosti trgovskega blaga, ki ga je plačala zanje, zasebni trgovci pa so pričakovali izkupiček v razmerju šest proti ena. Po Cratonovi oceni je bil celoten izkupiček med letoma 1620 in 1807 približno dvanajst milijonov funtov, pri čemer se je približno polovica zneska zgostila med letoma 1750 in 1790 (1974: 117). Po Klingbergovi sodbi je znašal letni dobiček trgovine s sužnji v 18. stoletju 24 odstotkov (v: Daviš 1966: 155, op. 60); po Anstevu pa so bili dobički med letoma 1769 in 1800 manjši in so nihali med 8 in 13 odstotki na leto (1977: 84).

Trgovina je posredno vplivala na evropske dežele, ki so se ukvarjale z njo. Blago, ki so ga zamenjali za sužnje na afriških obrežjih, so morali pridelati ali plačati v domovini. Zato je vrednost britanskega izvoza v Afriko med letoma 1730 in 1775 zrastla za kakšnih 400 odstotkov. Lastnikom manufaktur, dobaviteljem in mornarjem je trgovina prinašala dobiček, zato so večkrat prosili, naj je ne odpravijo. Vrh tega so prinašali dobiček tudi nasadi, na katerih je delala suženjska delovna sila, in precejšen del zaslužkov se je vračal v domovino. Zahodnoindijski sladkorni nasadi so prinašali približno 20-odstotni letni dobiček pred letom 1700, najmanj 10-odstotni dobiček med letoma 1750 in 1775 ter približno 7,5-odstotni dobiček leta 1790 (Craton 1974: 139). Craton je zato sklenil,

da je torej upravičena domneva, da dobički pri vseh zahodnoindijskih nasadih v 18. stoletju nikoli niso bili nižji od stopnje 8 do 12 odstotkov tržne vrednosti sužnjev (1974: 140).


Čezatlantska trgovina s sužnji.

V knjigi Kapitalizem in suženjstvo (Capitalism and Slavery) je Eric Williams zatrdil, da je suženjska trgovina s spremljajočimi dejavnostmi zagotovila kapital, ki je omogočil Angliji, da se je pognala v industrijsko revolucijo. Williams je najbrž podcenil rast domačega trga in precenil vlogo, ki stajo pri nakopičenju kapitala za angleško rast odigrali Afrika in Amerika. Domači trg je bil pomemben, in angleški izvoz v Evropo je v 17. in 18. stoletju po vrednosti presegal izvoz v Afriko in Ameriko. Naraščajoče povpraševanje angleških nasadov v drugi polovici 17. stoletja pa je vendarle bilo »trg, na katerem so bili angleški lastniki manufak-tur zavarovani, kjer je bilo le malo domačih tekmecev in katerega zmožnost vsrkovanja je z rastjo kolonialnega izvoza hitro naraščala« (Davis 1954: 154). Poleg tega se je angleški izvoz v Afriko in Ameriko v 18. stoletju podeseteril, medtem ko so količine, ki so odhajale v Evropo, ostajale enake. »Najpomembnejša

286


287

dinamična prvina angleške izvozne trgovine v vseh desetletjih na sredini 18. stoletja je bila zato kolonialna trgovina« (Daviš 1962: 290). Williamsovo tezo bi torej lahko oblikovali drugače in rekli, da angleški industrijski razvoj sicer ni zrastel iz atlantske trgovine, vendar je atlantska trgovina dala angleškemu industrijskemu razvoju »najpomembnejšo dinamično prvino«.

V času so se viri povpraševanja po sužnjih spreminjali, saj so se stara plantažna in rudarska območja umaknila novim; spreminjala so se pa tudi območja, ki so dajala sužnje, in obogatila ali pokončala trgovce in dobavitelje. V 15. stoletju, v začetnem obdobju portugalske prevlade v suženjski trgovini, so sužnji prihajali predvsem z območja južno od reke Senegal in vse do Sierre Leone, z območja, ki je bilo zlahka dostopno z Zelenortskih otokov in se je v portugalščini imenovalo Zelenortska Gvineja (Curtin 1969: 96). V 16. stoletju je bila največja dobaviteljica še zmerom Senegambija, in je dajala številne ujetnike, ki so jih zajeli v vojnah po padcu džulufske države. Hkrati je zrastel pomen območja južno od reke Kongo, ko so Portugalci vdrli v kraljestvo Ndongo (Curtin 1969: 101-102). Sredi 17. stoletja je bila velika večina sužnjev, ki so jih izvozili v iberski del Novega sveta, »An-golcev«.

V 17. stoletju je dobila Brazilija 42 odstotkov prepeljanih sužnjev, španska Amerika 22 odstotkov, britanski antilski otoki so pobrali 20 odstotkov in francoski antilski otoki še 12 odstotkov. Sužnji, ki so jih kupovali Angleži, pa so vse bolj prihajali z novega območja - iz zahodne Afrike med Cape Mountom in Beninskim zalivom s Poprove, Slonokoščene, Zlate in Suženjske obale. Okoli leta 1675 je 64 odstotkov vseh sužnjev, ki jih je prodala Kraljevska afriška družba, prišlo s tamkajšnjega območja (Curtin 1969: 122). Sprememba je najbrž vplivala na nove afro-ameriške kulture na zahodni polobli.

V 18. stoletju sta se Senegambija in Sierra Leone umaknili še bolj v ozadje, tako da je postala največja dobaviteljica zahodna Afrika. V tistem času je približno 60 odstotkov sužnjev, ki so jih


288

izvozili portugalski, angleški in francoski trgovci, prišlo iz zahodne Afrike (približno 3.234.000), kakšnih 40 odstotkov (2.228.000) pa iz osrednje in jugovzhodne Afrike (Curtin 1969: 211). Znotraj zahodne Afrike je število sužnjev s posameznega območja nihalo v skladu z okoliščinami. V prvem desetletju 18. stoletja je imel najpomembnejšo vlogo v trgovini Beninski zaliv s Suženjsko obalo in strateškim pristaniščem Whydah. Med letoma 1730 in 1750, v obdobju, ki sta ga zaznamovala vzpon in utrditev ašantske države, je bila najpomembnejši vir Zlata obala. V četrtem in spet šestem desetletju 18. stoletja je veliko sužnjev prišlo z Privetrne obale, predvsem iz današnje Liberije, kjer so vlogo lovcev na sužnje in morjeplovcev prevzeli Kruji. Okoli leta 1740 je začel veliko sužnjev dajati tudi Biafrski zaliv - z območjem Ni-grove delte. Odtlej in do konca stoletja so od tamkaj izvozih več kot 100.000 sužnjev v vsakem desetletju; v šestem in devetem desetletju 18. stoletja je številka zrastla na kakšnih 140.000. Rast izvoza sužnjev je povezana s čedalje bolj učinkovitimi zvezami lovcev na sužnje in prodajalcev sužnjev na območjih, za katera je bilo prej značilno sorodstveno urejeno prebivalstvo. V osmem desetletju 18. stoletja je pomemben vir znova postala Suženjska obala, od koder so izvozili več kot 120.000 sužnjev; gre za čas, ko se je v trgovanje močneje vmešalo kraljestvo Ojo.

V 18. stoletju se je trgovina s sužnji hitro povečala tudi v osrednji Afriki. Čeprav so Portugalci v prvem in drugem desetletju 18. stoletja večino svojih sužnjev pripeljali iz Beninskega zaliva, so od tridesetih let pa vse do konca trgovanja s sužnji vselej izvozih več kot 120.000 sužnjev tudi iz osrednje Afrike in Mozambika, in številka s tamkajšnjega območja je v zadnjem desetletju 18. stoletja presegla 180.000 sužnjev. Tudi Britanci so se zanašali na tiste kraje in dobivali od tam dobrih 100.000 sužnjev v vsakem desetletju med letoma 1781 in 1810. V osemdesetih letih 18. stoletja so tamkaj kupili kakšnih 130.000 sužnjev tudi Francozi (Curtin 1969: 211). Številke govorijo o neznanskem razmahu


289

trgovine v osrednji Afriki in o pomembnih družbeno-političnih posledicah za tamkajšnje območje.

Čeprav je britanska odločitev o odpravi trgovine s sužnji leta 1807 zaustavila priliv sužnjev na britanske otoke v Karibskem morju in zmanjšala uvoz sužnjev v Združene države, je v 19. stoletju še zmerom več kot 600.000 sužnjev odšlo na španske posesti v Novem svetu, od tega 550.000 na Kubo. Francoski antil-ski otoki so med letoma 1811 in 1870 sprejeli slabih 100.000 sužnjev, Brazilija pa celo 1.145.000 sužnjev. Brazilski sužnji so zvečine prišli iz lovišč v Kongu in Angoli. Se večje število sužnjev pa je prišlo iz Mozambika v vzhodni Afriki, kjer je bil vzhodni konec velike suženjske trgovske poti, ki je vodila čez sredino osrednje Afrike, v rokah Jaojev.

Zakaj Afrika?

Zakaj je postala Afrika najpomembnejši vir sužnjev za zahodno poloblo? In zakaj je postala Afrika in ne Evropa vir sužnjev za Evropejce? Odgovor sploh ni preprost, čeprav je nekaj koščkov sestavljanke čedalje bolj jasnih. Videli smo, da je v prvem tisočletju našega štetja Evropa dejansko dajala sužnje muslimanom in Bizantincem. V stoletjih križarskih vojn so muslimani zasužnjevali kristjane, kristjani pa muslimane, in vzorec se je na Iberskem polotoku nadaljeval vse do konca 15. stoletja. V 13. stoletju so začeli Genovežani in Benečani uvažati turške in mongolske sužnje iz Tane ob Črnem morju, sužnji, ki so jih uvozili v Evropo v 15. stoletju, pa so bili zvečine Slovani in Grki. V 14. in 15. stoletju so bili sužnji z omenjenih območij pomemben del prebivalstva v Toskani in Kataloniji-Aragoniji. Dobršen del beneškega gospodarstva je bil odvisen od trgovine s sužnji. Čeprav po letu 1386 sužnjev v Benetkah niso smeli prodajati na javnih dražbah, so jih še v vsem 16. stoletju prodajali z zasebnimi pogodbami. Trgovanje s sužnji je bilo pomemben del dejavnosti morskih roparjev z obeh bregov Sredozemlja še daleč v 17. stoletju. Su-


290

ženjstvo v Evropi pa ni bilo samo sredozemski pojav. Kopači premoga in solinarji na Škotskem so bili še v 17. in 18. stoletju sužnji, včasih so morali celo nositi ovratnik z lastnikovim imenom (John Miliar, 1781, navedeno v: Davis 1966: 437; Mantoux 1928: 74-75). Poleg tega so škotske in irske vojne ujetnike pošiljali v služnost (ne pa dosmrtno sužnost) v Novi svet.

Angleži so si pri zagotavljanju delovne sile v kolonijah v Novem svetu zelo pomagali s pogodbeno služnostjo. Pogodbena služnost je bila pogodbeno razmerje, s katerim je »prišla prva stranka ob takih in takih pogojih za toliko in toliko časa pod oblast druge stranke« (Baynes, 1641-1643, navedeno v: Jordan 1968: 62). V praksi je bila pogodbena služnost le komaj kaj drugačna od suženjstva. Pogodbene služnike so v času pogodbene obveznosti lahko prodali ali kupili; ob prekrških so jih ostro kaznovali, in marsikdaj niso preživeli časa pogodbene obveznosti - podobno kot afriški sužnji, ki so jih uvozili na antilsko območje in so imeli znano kratko življenjsko dobo. Med letoma 1607 in 1776 sta od desetih pogodbenih služnikov v angleški Severni Ameriki po odsluženi služnosti le dva dosegla položaj samostojnega kmeta ali obrtnika. Večina je umrla pred iztekom pogodbe; drugi so postali dninarji ali občinski reveži (Smith 1947: 297-300). Pogodbena služnost v Severni Ameriki je dosegla vrhunec ob koncu 18. stoletja. Mogoče je imela nekaj prednosti za zaposlovalce, saj so bili stroški za pogodbenega služnika nižji kot pri sužnju. Vendar je bila časovno omejena ter pristrižena z običajnimi in pravnimi omejitvami, poleg tega so služniki sorazmerno zlahka pobegnili. Kakor koli že, moči pravnih ali ideoloških zavor pri zasužnjevanju Evropejcev ne smemo precenjevati. Vprašanje, zakaj Evropejci pravno niso bili sužnji, je še zmerom nerazrešeno. Mogoče je imela svojo vlogo merkantilistična misel o ohranjanju domače delovne sile, saj bi bilo sklicevanje na krščansko enakost zagotovo nezadostno. V razmerjih Novega sveta je razloček med evropskimi časovno omejenimi pogodbenimi služniki in afriškimi dosmrtnimi

sužnji ločeval belce in črnce v številnih pravnih in družbenih okoliščinah.

Zakaj pa potlej Evropejci niso bolj izrabili domačih ameriških sužnjev? Spanci si še zlasti v prvem obdobju poselitve Karibskega morja niso belili glave z indijanskimi sužnji. Sužnjev niso lovili samo v Srednji Ameriki, ampak tudi na atlantskem in zahvskem obrežju Severne Amerike. Leta 1520 je Lucas Vasquez de Ayllon pripeljal v Zahodno Indijo petdeset Indijancev iz celinske Severne Amerike (Nash 1974: 110). V Braziliji so Portugalci v 16. stoletju uporabljali domačo delovno silo na sladkornih območjih v Bahiji, v 16. in 17. stoletju pa so, kot je znano, lovci na sužnje s sedežem v Sao Paulu zasužnjili menda kar 350.000 Indijancev (Curtin 1977: 6).

V Severni Ameriki, v poznejši Južni Karolini, so angleški naseljenci dobili indijanske sužnje - vojne ujetnike - in jelenje kože od domačega prebivalstva, in lovce na sužnje so nagradili z evropskimi izdelki. Kakor je dejal Gary Nash, so Angleži »sklenili stranske pogodbe za vojno« proti Indijancem (1977: 117). Naščuvali so Veste na prebivalce v notranjosti, Šonije na Veste; Krike na Timukve, Gvale in Apalačije (leta 1704 so kot sužnje izvozili 10.000 pripadnikov teh skupin); Katavbe na Šonije; Katavbe, Kongarije in Šonije na Čerokije; in Čerokije na vse druge. Indijanska trgovina s sužnji v obeh Karolinah je dosegla vrhunec v Jamasijevi vojni (1715-1717) in nato zamrla.

Pogosto naveden razlog za večjo priljubljenost afriških sužnjev v primerjavi z ameriškimi domačini je trditev, da so bih Afričani boljši in zanesljivejši delavci. Po letu 1720 so imeli Afričani večjo ceno od Indijancev (glej: Perdue 1979: 152, op. 5). Najpomembnejši dejavnik pa je najbrž vendarle bil, da je bližina domačih skupin Indijance spodbujala k uporu in velikokrat begu. Angleški naseljenci so se tudi bali, da bi indijanski sužnji odvrnili zavezniške ameriške domačine v vojni proti Špancem in Francozom. In naposled, domače ameriške skupine so pomagale pri vračanju ubežnih afriških sužnjev gospodarjem. Leta 1730, na primer, so Čerokiji podpisali sporazum, da bodo ujeli in vrnili

291


292

ubežne sužnje v zameno za obljubljeno puško in odejo za vsakega dostavljenega sužnja (Perdue 1979: 39).

Medtem ko so beli pogodbeni obvezniki in domači ameriški sužnji lahko po svoje računali na pomoč domačih skupin, afriški sužnji pač niso imeli take podpore. Ko so jih kupili ali zajeli na afriškem koncu trgovine, so jih ločili od sorodnikov in sosedov; ob prihodu v ameriška pristanišča so sužnje različnega etničnega ali jezikovnega porekla nato nalašč pomešali, da bi onemogočili solidarnost. Ko so jih dodelili lastnikom, je bila njihova drugačnost od belih pogodbenih odvisnikov in ameriških domačinov potrjena s pravnimi razločki ter podkrepljena s čedalje močnejšimi rasističnimi občutji. Če so zbežali, jih je barva kože izdala vsaki »obhodnici«, ki ji je dišala nagrada. Afriški sužnji so bili potemtakem delovna sila, ki so jo lahko prisilili k opravljanju najtežjih in nepretrganih opravil pod lastnikovim vodstvom, pri čemer so bile omejitve v zakonih in običajih zmanjšane na najmanjšo mero. Zato jim je bila onemogočena izbira, kakršno so imele druge skupine delavcev v Novem svetu.

Zakaj potemtakem Afrika? V času portugalskega in španskega odkrivanja Atlantika je bilo v Sredozemlju trgovanje s sužnji na visoki ravni. Ko so Otomani leta 1453 zavzeli Konstantinopel in so Turki nato zaprli trgovske poti proti vzhodu, pa je zahodno Sredozemlje kmalu ostalo odrezano od vira sužnjev v vzhodnem Sredozemlju in okoli Črnega morja. Portugalci so tedaj že začeli loviti sužnje na zahodnih afriških obrežjih; Holandci, Francozi in Angleži so šli tako zgolj po stopinjah portugalskih pionirjev. Na prvem potovanju leta 1562 je John Hawkins na Kanarskih otokih slišal, »da so črnci zelo dobra kupčija na Hispanioli« (navedeno v: Jordan 1968: 59). Misel, da mu bo pri trgovini »kaj kanilo v mošnjo«, mu je zagotovo navdihnila grofovsko perjanico z naslikanim »na pol mavrskim ujetnikom in služnikom«.


293

Afriško ozadje

Čeprav je Hawkins slišal, da »na gvinejskem bregu zlahka dobiš kup črncev«, v Afriki v resnici ni mrgolelo prebivalcev. Sodijo, da je imela zahodna Afrika, od severnih senegalskih mej do vzhodnega konca današnje Nigerije, leta 1500 kakšnih enajst milijonov prebivalcev; zahodno-srednja Afrika (ekvatorialna Afrika, Zaire in Angola) je imela v tistem času približno osem milijonov prebivalcev (McEvedy in Jones 1978: 243, 249). Vpeljava ameriških prehranjevalnih poljščin, koruze in manioka, je najbrž prispevala, daje prebivalstvo na obeh območjih zrastlo leta 1800 na dvajset oziroma deset milijonov ljudi. Zato se zdi zmožnost tamkajšnjih krajev, da so oskrbovali velikopotezno trgovino z ljudmi, pravzaprav presenetljiva, kakor je presenetljiv tudi hiter razvoj razpošiljanja, s katerim so afriško ponudbo povezali z evropskim povpraševanjem. Pri razvoju sta se združili evropska pobuda in afriško sodelovanje. Trgovino so plačali in vodili Evropejci. Lov, dostava ter nadzor in prehrana ujetnikov med čakanjem na čezoceanski prevoz so bili zvečine v afriških rokah. Čezoceanski prevoz, »medenje« - navajanje ujetnikov na nove razmere - in prodaja ob prihodu pa so bili v domeni Evropejcev.

Novo trgovino so vcepili družbam s podobno ekološko podlago požigalniškega gojenja gomoljev, banan, prosa in sirka ter -kjer je bilo mogoče - živinoreje. (Reja goveda in konj v večjem delu pragozdnega pasu ni bila mogoča zaradi muh cece.) Kovači so dobavljali železne motike in sekire pa tudi konice sulic in meče. Med obrtnimi izdelki na eni in viri na različnih območjih - železovo rudo, bakrom, soljo in palmovimi proizvodi - na drugi strani je potekala živahna menjava s posredstvom obširnih trgovskih mrež in trgov. Dostop do zemlje in drugih virov je bil v rokah družin, nepretrganih združenj prednikov in potomcev. Na čelu družin so bili starešine, njihova naloga je bila tudi sklepanje svaštev med družinami, z nevestnino v zameno za pravico do re-produktivnih zmožnosti žensk in njihovega potomstva. Redka pri


prilagajanju ni bila zemlja, ampak delovna sila; oblast nad delovno silo je bila v rokah sorodstvenih ureditev s starešinami kot predstavniki družin na čelu.

Čeprav so rodovi v interakciji težili k oblikovanju samostojnih družbenih in gospodarskih sistemov, so tu in tam nastale tudi krovne države pod vodstvom »božanskih kraljev«, ki so v svoji osebi in položaju utelešali nadnaravne lastnosti. Kjer seje obredno kraljevstvo združilo s kraljevskim nadzorom nad strateškimi viri -na primer zlatom, ležišči železove rude, soljo in sužnji - in s pristojnostjo pri trgovanju na daljavo, so se pokazale kompleksnejše »piramidne« politične strukture. Take države so si za svoj začetek izbrale mitsko ustanovitev, po kateri naj bi vladarske družine izšle iz največjih središč nadnaravnih moči, čeprav je bil njihov nastanek v resnici verjetno tesno povezan s spremembami političnih razmerij med prebivalstvi, ki so živela vzdolž trgovskih poti od pragozdnega afriškega pasu do sredozemskega brega (glej 2. poglavje). Politična utrditev z vojskovanjem in ukvarjanjem s trgovanjem na daljavo je bila jamstvo za nastanek bojevniških in

¿ « « « ¿ 0 «00 ' eda ' tooo kilometri >** kt* i* f/ < J i i. I I '—

Nastanek držav in trgovske poti v zahodni Afriki.

294


295

trgovskih elit, ki so združile posamezne rodove okoli kraljevskega središča. Tako nastale politične »piramide« so se opirale na sorazmerno samostojno poljedelsko podlago, čeprav je imel vladajoči sloj v rokah vojaške in gospodarske vire ter jih je kopičil na kraljevskem dvoru. Lokalizirani sorodstveno urejeni rodovi so ohranili dobršen del nadzora nad zemljo in delovno silo, vojskovanje in trgovanje pa so prepustili kraljevskemu središču. Zaradi take razporeditve moči so se koristi »starešin«, ki so imeli v rokah krajevno poljedelsko gospodarstvo in nevestnine, zlile s širšimi koristmi obredne in trgovske elite kraljevske družine. (Zlitje se nemara kaže v prevladujoči ideologiji, po kateri oblast ni delegirana, ampak so ljudje udeleženi pri nji.) Ob razvoju strateških monopolov, zaostrovanju vojn in razširitvi trgovanja na daljavo se je družbeno-politična piramida razširila; tuje vdiranje ali odcepitev sta jo lahko znova skrčila. Piramidni sistemi so bili tako podvrženi bodisi zavojevanju bodisi infiltraciji od zunaj.

Stik z Evropejci, ki so prinesli kovine, opremo, strelno orožje in smodnik, tkanine, rum in tobak, je piramidne sisteme prizadel v dveh točkah: prvič, vplival je na kroženje prestižnih dobrin, ki so uravnavale poročna zavezništva in dodeljevanje otrok; drugič, v točki elitne potrošnje, saj je vrh te piramide vključeval trgovino na dolge razdalje. Lahko bi zatorej rekli, da je evropska širitev tesno sledila že prej obstoječim afriškim krogom menjave, pri čemer ni spremenila njihove osnovne strukture, ampak je toku blaga, ki je tekel po njih, samo dodala nove izdelke. Srečanje je pa imelo še en aspekt, in ta je hitro spremenil ne le kroženje, ampak tudi razporeditev delovne sile. Dokler so Evropejci iskali samo poper ali zlato ali galun, je bilo vprašanje suženjstva drugotnega pomena; ko so pa v zameno za uvoz zahtevali ljudi, so posegli naravnost v naravo produkcijskih razmerij.

Cvetoča trgovina s sužnji je imela na območjih oskrbovanja seveda politične odmeve, še zlasti zato, ker so se Evropejci le zelo redko sami lotili lova na sužnje. Rajši so si pomagali, kakor je v poznem 17. stoletju napisal francoski posrednik Jean Barbot, z


296

afriškimi »kralji, bogatini in prvovrstnimi trgovci« (navedeno v: Davidson 1966: 213). Afriško sodelovanje je po drugi strani okrepilo države, ki so že obstajale, in spodbodla nastanek držav tam, kjer jih pred evropskim vplivom ni bilo.

Ob prihodu Evropejcev sta bili dve območji, ki sta pozneje odigrali pomembno vlogo pri trgovini s sužnji, že v rokah afriških držav. Prvo je bilo kraljestvo Kongo, ki naj bi ga ustanovili v drugi polovici 14. stoletja, ko je več hierarhično urejenih sorodstvenih skupin severno od reke Kongo zavladalo prebivalstvu na jugu. Drugo območje predevropskega oblikovanja države je bil Benin v južni Nigeriji. Beninski vladarji so, tako kot vladarji poznejših držav Ojo in Dahomej, začetek svojih rodovnikov postavili v sveto jorubsko mesto Ile-Ife, ki je bilo mogoče povezano s predelom Nigra bolj proti vzhodu in severu.

Na dveh drugih območjih sta državi nastali po stiku z Evropejci. Prvo območje, vzhodno od Konga, je imelo središče okoli jezera Kisale ob zgornjem toku reke Kongo. Tam je bilo srce lubsko-lundske širitve od začetka 17. stoletja naprej: sprožil jo je najbrž »gospodarski poriv, ki ga je dalo portugalsko odprtje atlantskega brega« (Oliver in Fage 1962: 129). Drugo območje nastanka države po evropskem prihodu je bila Zlata obala, kjer je več manjših držav v poznem 17. stoletju prepustilo svoj prostor vzponu ašantske sile.

Oblike zasužnjitve

Kdo so bili sužnji, in kako so jih zasužnjili? Pred prihodom Evropejcev so poznali tri mehanizme, s katerimi so lahko svobodnega človeka spremenili v sužnja: ustanovo zastavne pravice, pravno ločitev človeka od varstva njegovega rodu in vojno za ujetnike.

Prvi od omenjenih mehanizmov, zastavitev, je bil zelo razširjen. Z njim so poravnali dolg, saj je v zameno za plačilo dolga prešel v upnikovo last dolžnik. Zastavitev je podelila imetniku vse pravice do dolžnikovega dela, njegovih reproduktivnih dejavnosti


297

in otrok v času zastavitvenega obdobja. Ljudje so včasih zastavili sami sebe ali svoje sorodnike tudi v času lakote ter zamenjali pravico do človeka za dostop do hrane.

Drugi mehanizem nastanka sužnjev je bil pravni. Na kratko: prekrški zoper sorodstveno ureditev in rodovno strukturo naj ne bi bili uperjeni zgolj proti živim, ampak tudi proti prednikom, se pravi proti nadnaravnemu. Ko so hudodelca kaznovali tako, da so ga ločili od njegovega rodu, ga niso samo odrezali od pomoči sorodnikov, ampak so tudi razglasili, da se je spri z nadnaravno ureditvijo. Sorodstvena ureditev se je potemtakem zavarovala tako, daje ljudi, ki so seji postavili po robu, postavila zunaj sebe. In take ljudi so lahko prodali kot sužnje. Včasih so za hudodelstvo obtožili sužnja, kadar je imel lastnikov rod ali svaštvo dovolj moči, da seje sam izognil obtožbi (Balandier 1970: 338-339).

Tretji mehanizem je bilo zajetje v vojni. Tako kot pri drugih dveh je to v bistvu pomenilo, da so žrtev ločili od njenega rodu in ji odvzeli pomoč sorodnikov. Vse morebitne sužnje - zastavljence, hudodelce ali ujetnike - so potemtakem dobili na splošno tako, da so pretrgali njihove vezi s sorodniki in žrtve prenesli v lastnikovo sorodstveno skupino.

Pomembna je ugotovitev, da sta bila zastavljenec ali suženj, ko sta postala last lastnikovega rodu, kljub vsemu dejaven član domače skupine, čeprav se nista smela povezati z lastnikovim rodom. Zastavitev in suženjstvo sta imeli zato sorazmerno mile posledice in pravzaprav nista imeli značilnosti živinskega suženjstva, značilnega za zahodno poloblo. Tako zastavljenci kot sužnji pa vendarle niso imeli pravic rodovnih članov in so lahko lastniki po svoje manipulirali z njimi. Mary Douglas je lepo pokazala, kako je bila zmožnost manipulacije z zastavljenci še posebej pomembna pri matrilinearno organiziranih družbenih konstelacijah:

Zastavljenka proizvaja rodovne segmente drugih klanov in otroci živijo v njegovi [lastnikovi] vasi in so v njegovih rokah. Lastnik lahko ponudi njene hčere mladim sovaščanom za žene in si tako zgradi svoj klan. Njene sinove, ki tudi postanejo njegovi zastavljenci, lahko prepriča, da ostanejo v vasi. Ko


298

j im ponudi žene iz svojega klana, se tako postavi po robu njihovi želji, da bi se pridružili bratom. Lastniki zastavljencev lahko spletejo izdelane poročne zveze med zastavljenci iz različnih klanov (1964: 303).

V okvirih mnogoženstva je lahko zastavitev strnila še več moči v rokah rodovnih starešin, saj so ti nadzorovali dodeljevanje žensk in nevestnine (glej: Douglas 1964: 310).

Omenjeni mehanizmi so delovali drugače na ravni življenja v domači skupini in drugače na ravni upravljanja. Zastavljenci, hudodelci in ujetniki, ki so si jih pridobili poglavarji in vrhovni vladarji, niso postali člani domačih skupin, ampak so morali delati na poglavarjevih vrtovih, v kraljevskih zlatih rudnikih ali pri prevozu blaga na daljavo. Trgovci so uporabljali sužnje tudi kot pridelovalce hrane za karavanske postaje vzdolž trgovskih poti in nosače. Vojaški, sodni in trgovski eliti je zato suženjsko delo prinašalo precej presežkov, s katerimi so se preživljali, pa tudi dobrine in storitve, primerne njihovemu izbranskemu statusu. Zato so z vojnami in pravnim nadzorom povečevali številčnost razreda, ki je s svojim delom zagotavljal posebne pravice izbrancem (Ter-ray 1975).

Vsi trije mehanizmi so bili podlaga tudi za zagotavljanje sužnjev suženjski trgovini. Stare ustanove so tako postavili v službo evropske trgovske širitve. Afriške družbe so se začele ukvarjati s pošiljanjem sužnjev ter so bile sprednji in zadnji člen v suženjski trgovini. Da bi si pobliže ogledali razvejenost trgovine in njen vpliv na domače prebivalstvo, se bomo posvetili dvema območjema, ki sta dali večino sužnjev, ki so jih izvozili na zahodno poloblo: zahodni Afriki (še zlasti Zlati obali, Suženjski obali in Nigrovi delti) in osrednji Afriki, od koder so prišli »An-golci« in »Kongožani« s suženjskih seznamov.


299

Območja oskrbovanja: zahodna Afrika

Zlata obala

Prihod trgovine s sužnji je na »zlatem obrežju« pri priči sprožil vrsto političnih prelomov. V drugi polovici 16. stoletja je vzdolž tropskega pragozdnega pasu zrastel cel kup državic, ki so izrabile novo trgovsko priložnost. Včasih so se izoblikovale okoli »velikih mož«, se pravi okoli ljudi, ki so bili v bistvu dovolj močni, da so lahko v skladu s svojimi koristmi podprli zdaj to, zdaj ono skupino evropskih trgovcev. Zgled takih velikih mož sta brata Akrosan, ki sta sredi 17. stoletja vladala v Fetuju. Po smrti starejšega brata leta 1656 je postal mlajši - ki so ga Evropejci poznali z imenom John Claessen - »najmogočnejši človek na vsem gvinejskem obrežju« (Daaku 1970: 109). Moč sta mu še povečevali ladjevje bojnih kanujev in dvatisočglava vojska mož, oboroženih z mušketami. Manevriral je med Holandci v Elmini in Švedsko družbo ter si upal zavrniti podkupnino obojih. Čeprav so mu ponudili fetujsko kraljestvo, ga je zavrnil, saj zaradi obredne prepovedi kraljevskih stikov z morjem ne bi mogel kupčevati z Evropejci. Drug tak veliki mož je bil akvamski Akomani; s topom, ki ga je imel, je zavzel Christianborg Castle in ga zlahka obdržal.

Najslavnejši med obrežnimi podjetniki pa je vendarle bil Johnny Kabes iz Komende. Rodil se je okoli let 1640 ali 1650 in umrl leta 1722. Bil je eden največjih posrednikov med Angleži in Ašanti, vendar se ni podredil ne enim ne drugim. V rokah je imel ključne soline in koruzne nasade, ki so dajali hrano lovcem na sužnje, preden so se odpravili čez Atlantik, zagotavljal je delovno silo in surovine pri gradnji utrdb in trgovskih postojank ter oddajal ladjevje kanujev. Čeprav je priznaval oblast egufskega vladarja, je imel svojo vojsko. Njegov sodobnik je bil Johnny Konny iz Po-kosa v Ahanti. Tudi on je bil posrednik z Ašanti, še posebej pri trgovanju z zlatom. Ker je bil nasprotnik Holandcev, je imel rajši Brandenburško družbo. Holandci in Angleži so dejansko podpisali


300

zavezništvo, da bi se ga znebili, vendar se jim prizadevanje ni posrečilo (glej: Daaku 1970; Henige 1977).

Da so taki zgodnji podjetniki ohranili svoje vojaštvo, kaže na prihod novega političnega dejavnika, strelnega orožja. Vpliva strelnega orožja ne smemo preceniti, saj so bile v okolju tropskega pragozda zgodnje oblike strelnega orožja največkrat precej neučinkovite. Novo orožje je dalo zagon samo tedaj, ko je prišlo v roke ureditev, ki so ga znale učinkovito izrabiti. Država Benin se je na tamkajšnjem območju razvila že pred vpeljavo evropskega orožja; dinastija, ki je vladala tamkajšnji pragozdni državi, je vzniknila v zgodnjem 14. stoletju, še pred prihodom Portugalcev (Bradbury 1964: 149; Kea 1971: 185-186).

Strelnega orožja in z njim povezanega znanja tjakaj niso prinesli samo Evropejci. V savanskem pasu severno od pragozda je raba pušk in smodnika sledila rajši bližnjevzhodnim in ne evropskim zgledom. Kovinske topove so začeli najprej uporabljati v zahodni Evropi in Skandinaviji na začetku 14. stoletja, ob koncu stoletja pa so se razširili na Balkan in k otomanskim Turkom. Ročne puške so se razširile na začetku 15. stoletja, sredi 15. stoletja pa sta top in arkebuza prekucnila otomansko vojskovanje na glavo. Leta 1590 so maroške čete - ki so jih sestavljali španski muslimanski arkebuzirji ter portugalski in španski vojni ujetniki -razdejale Songhay; ob koncu 16. stoletja je bornujski vladar izuril četo mušketirjev s turškimi učitelji, uvoženimi iz Tripolisa (Goody 1971: 52; Davidson 1966: 139). Ob prihodu Evropejcev so torej puške že poznali na severnem obrobju pragozdnega pasu.

Kljub temu je jasno, da je obsežna posest strelnega orožja pri prebivalcih v pragozdu krepko spremenila ravnotežje politične moči in pospešila nastajanje novih držav. Portugalci so v želji, da bi obvarovali svoje utrdbe, razdelili strelno orožje »prijateljskim domorodcem« okoli Elmine, leta 1610 so začeli prodajati puške Angleži. Okoli leta 1660 je zacvetela trgovina s puškami z akan-skimi trgovci. Količina strelnega orožja na tamkajšnjem območju se je močno povečala po sredini 17. stoletja, ko je dala angleška


301

Vzhodnoindijska družba puške v prosto prodajo. Med letoma 1658 in 1661 je Vzhodnoindijska družba prodala na Zlati obali 5531 mušket s strelivom. Leta 1700 je holandski trgovec William Bosman napisal iz Elmine:

Najpomembnejše vojaško orožje so muškete ali karabinke, in domači Afričani jih znajo spretno uporabljati. [...] Prodamo jih zelo veliko, in s tem jim dajemo v roke nož, s katerim nam bodo prerezali vrat. Ampak v to smo prisiljeni. Če namreč tega ne bi počeli, bi zlahka dobili dovolj mušket od Angležev ali od Dancev ali od Prusov. Ampak četudi bi se lahko vsi državni trgovci dogovorili, da jim jih nehamo prodajati, bi jim jih zasebni angleški ali holandski trgovci še zmerom prodajali. (Navedeno v: Davidson 1966: 217.)

Leta 1730 je letni uvoz pušk v zahodno Afriko dosegel številko 180.000; med letoma 1750 in 1807 je uvoz nihal od 283.000 do 394.000 pušk na leto (Inikori 1977; Richards 1980). Odločilna puška pri potešitvi neznanskega povpraševanja po orožju je bila kremenjača. Povečala je vojaško zmogljivost in dala političnim združbam, ki so jo znale uporabljati, v roke nasilni pripomoček.

Nove trgovske in vojaške razmere so spodbodle rast majhnih držav, in vse so se - kot je dejal Kea (1971: 201) - oprle na »strelno orožje«. Ena najstarejših je bila Denkjira ob reki Oda. Ko so ji Holandci iz Elmine podelili moč in jo oskrbeli s strelnim orožjem, seje otresla prejšnjih vladarjev, Adansijev, in postala samostojna. Vzhodno od nje se je akvamska zveza vzdolž reke Birim leta 1677 prebila do morskega obrežja, si podredila ganska mesta - predvsem Veliko Akro - in navezala neposredne stike z Angleži, Holandci in Danci. Ob pomoči Evropejcev so se Akvamci razširili naprej proti zahodu ter zavzeli fantijsko državo Agono in celotno vzhodno Zlato obalo vse do Whydaha (leta 1702). V letih 1729-1730 so jih uničili severni sosedje, Akimi, ki so imeli v svojih rokah zlate rudnike in so ustanovili kratko trajajočo državo Akim Abuakva.

Premike omenjenih skupin je nato spodrezala hitra razširitev Ašantov. Ašanti, ki so v 18. in 19. stoletju obvladovali Zlato obalo,


so se kot posebna politična entiteta pokazali šele ob koncu 17. stoletja. V prejšnjih desetletjih 17. stoletja so se začeli posamezni tvijsko govoreči matrilinearni rodovi izseljevati iz pokrajine Adanse. Sredi stoletja so nekateri med njimi - predvsem ekvonski in ojski mmusua - politično zažareli, verjetno zato, ker so si pri obrežni trgovini s strelnim orožjem pridobili puške (Wilks 1975: 110). V šestdesetih in sedemdesetih letih 17. stoletja so se zapletli v boje za nadzor nad kvamanskim ozemljem okoli starega trga z zlatom v Tafu. Sprva so bili podložniki države Denkjira; ta je od njih jemala zlato in sužnje, s katerimi je plačevala puške in drugo blago v Elmini. Ašanti so seji leta 1699 uprli, jo leta 1701 uničili in jo nato nasledili pri trgovanju z Evropejci.

Moč kraljevskega prestola, ki je postal simbol ašantskega kraljestva, se je, kot kaže, opirala predvsem na zmožnost ašantskih

Ašantska širitev.

302


303

vladarjev (ašantihinov), da so si znali pridobiti evropsko orožje in si podrediti trgovino - se pravi na centralizacijo vojaških in trgovskih nalog. Ašantski zlati prestol je bil prispodoba tudi pravne oblasti in obenem skupna vez vseh Ašantov z nadnaravnim. Pri tem so matrilinearni rodovi s svojimi poglavarji ostali povsem samostojni, celo pri vojaški ureditvi; ašantska država je bila zato bolj kup rodov kot centralizirana država.

Sedež ašantihina, kraljujočega na zlatem prestolu, je bilo okrožje Kumasi; gosto naseljena pokrajina z dokaj velikim mestom (z 12.000 do 15.000 prebivalci leta 1817) in številnimi poljedelci, ki so pridelovali hrano za poglavarje in njihove družine. Bilo je najmočnejša vojaška enota v ašantski vojski. Leta 1817 je dalo 60.000 vojakov; drugo največje okrožje, Dvvaben, jih je dalo 35.000, tri preostala okrožja pa po 15.000. V času razcveta trgovanja s sužnji je bil razmah ašantskega gospostva vsem zemljiškim družinam pravzaprav pogodu, saj jim je omogočal dostop do novih trgovskih poti in sužnjev.

Ašanti, opremljeni z mušketami, ki so jim jih prvi dobavili Ho-landci, so se razširili v vseh smereh. Opustošili so zahodno Gondžo (v letih 1722-1723), vzhodno Gondžo (v letih 1732-1733), Akro (leta 1742), Akim Abuakvo (leta 1744) in Mamprusi (v letih 1744-1745). Na začetku 19. stoletja so razbili zavezništvo med obrežnimi Fantijci in Angleži. Letnice velikih vojaških uspehov v prvi polovici 18. stoletja se zrcalijo v velikih številkah sužnjev, ki so jih tedaj izvozili z Zlate obale. Ob vsaki zmagi so si Ašanti pridobili sužnje v obliki vojnih ujetnikov in obveznih dajatev. Leta 1751 se je kpembski kralj uklonil ašantskemu gospostvu in obljubil, da bo vsako leto plačal dajatev tisoč sužnjev. Ko so Ašanti leta 1772 zajeli dagombskega vladarja, so ga njegovi sinovi odkupili s tisoč sužnji (Wilks 1975: 22). Rekli bi lahko, da je imela v času razcveta trgovanja s sužnji vojaška usmerjenost ašantske države vsesplošno podporo. Trgovci so bili pod državnim nadzorom, samostojen trgovski razred se ni mogel razviti.


304

Zaton trgovanja s sužnji v 19. stoletju je oslabil vpliv vojske in spletel novo politično koalicijo. Z njo so se trgovski podjetniki (asikafi) povezali z nižjim razredom (ahiafi), ki so ga sestavljali sužnji (zvečine s severa), Ašanti, ki so se zastavili za plačilo dolga, in uradniki, ki so izgubili položaj. Koalicija se je izoblikovala še zlasti okoli vprašanja vojaškega nabora (Wilks 1975: 701-720).

Ojo in Dahomej

Ašantska država se je razširila iz jedra v pragozdu in zaobjela pokrajine tako na južnem morskem bregu kot v savanski notranjosti. Jorubsko kraljestvo Ojo, druga država na tamkajšnjem območju, se je razširila iz širnega zelenja tako proti severu, kjer je pobirala dajatve od Nupov ob reki Niger, kot proti jugu, kjer je navezala stike z Evropejci v novih pristaniščih. Med ašantskim pragozdom na zahodu in vzhodnim pragozdom, segajočim do reke Niger, se je k morskemu bregu spuščal širok pas neporasle savane. Tamkaj je ojska država lahko razvila konjenico, kar v pragozdnem pasu ni bilo mogoče. Ojski vladarji so kupili konje od Havsov na severu; okoli leta 1550 so se začeli vojaško in politično širiti ter so nazadnje zavladali savanskemu koridorju.

Ojski vladarji (alafini) so bili člani jorubsko govoreče dinastije, katere rod naj bi izviral od Odva, po verovanju stvarnika zemlje in prvega kralja svetega mesta Ife. Celo danes je tako verovanje mit-ska podlaga kraljevanja pri večini jorubskih podskupin, in prednostni vrstni red med kralji ugotavljajo z genealoško povezanostjo s šestnajstimi Odvovimi sinovi (glej: Bascom 1969: 9-12). Čeprav so bili alafini božanskega rodu, so se v življenju spoprijemali z močjo ojskega plemstva, ki je imelo v svojih rokah konjenico. Po robu so se mu postavili tako, da so dvome uradnike izbirali med nekdanjimi sužnji. Zanašanje na konje je bilo vir moči in obenem šibkosti pri Ojcih. Domačo konjerejo je zavirala navzočnost muhe cece, zato so morali konje vseskozi uvažati s severa, hkrati s konjskimi hlapci, ki so skrbeli zanje. Konje so alafini plačevali z odlivom blaga proti severu. Po prihodu Evropejcev so postali najbolj


305

iskani trgovski predmeti, ki so jih prinesli pomorski trgovci, plačati pa jih je bilo treba s sužnji. Ojsko kraljestvo je zato postalo pomemben preskrbovalec sužnjev. Zmanjšanje suženjske trgovine v 19. stoletju je naposled zmotilo tak menjalni vzorec ter zanetilo endemična navzkrižja med plemstvom in kraljem.

Ojsko kraljestvo pa potreb po sužnjih ni zadovoljevalo samo iz lastnih virov; sužnje in trgovsko blago je dobivalo tudi kot dajatev od drugih držav. Med njimi je bila država Dahomej, ki jo je med Foni v drugi polovici 17. stoletja ustanovil aladaksonski klan. Aladaksonci so tako kot ojski alafini trdili, da izvirajo od Odva. Tako kot druge veje Odvovih potomcev so se polastili nadzora nad domačim prebivalstvom in se zavihteli na prestol na abomejski planoti (od tod ime Dahomej) na savanskem vmesnem pasu.

Dahomejsko državo, ki so ji vladali onidadi ali fonski kralji, radi upodabljajo kot docela neodvisno državo, ki naj bi na svojo pest lovila sužnje in trgovala z njimi. V resnici je postala po porazu z ojsko državo leta 1712 njena odvisnica. Ojo je v podkrepitev svojih zahtev med letoma 1724 in 1730 vsaj petkrat poslal v Abomej svojo konjenico. Letno dajatev (agbari) je država plačevala domala celo stoletje. Med danimi predmeti je bilo kakšnih 1700 pušk na leto. Cilj ojskih napadov na Abomej ni bilo samo pridobivanje dajatev, ampak so z njimi tudi onemogočali fonski nadzor nad morskim bregom. Leta 1725 so Foni napadli Ardrah, tedaj kraljestvo pod ojskim gospostvom, ki je imelo v svojih rokah več obmorskih pristanišč. Foni so nekaj pristanišč zajeli, med drugim Whydah (leta 1727), Savi (1728) in Jakin (leta 1732); nadzor nad Ardrahom in Jakinom (ali Portom Novom) so sicer kmalu prepustili Oju. Potem ko so poskusili naščuvati Angleže, naj izključno in za stalno prevzamejo v svoje roke Whydah (glej: Polanyi 1966: 29-30), so leta 1704 privolili v sporazum med savijskim vladarjem in Evropejci, po katerem je postalo pristanišče odtlej odprto za vse prišleke. Ko so zavzeli Whydah, so se lahko načrtno posvetili trgovanju s sužnji. Vse do leta 1772 so se morali sicer spoprijemati s številnimi domačimi vstajami, ki so jih


306

podpirali bodisi ojska država ali različni tuji trgovci in družbe. Whydah tako še zdaleč ni bil dahomejsko bogastvo, ampak »odprta rana na političnem telesu« (Polanyi 1966: 33).

Dahomejska država je bila navzlic zunanjim težavam, ki so se nadaljevale vse do ojskega razkroja na začetku 19. stoletja, navznoter povsem centralizirana in kohezivna. Osnovne enote v državi so bili posestniški patrilinearni rodovi s starešinami na čelu. Več patrilinearnih rodov je sestavljalo vas, ki je vzdrževala lastno organizacijo občinskega dela (dokpve). Vaško vodstvo je potrjeval kralj. Nova država pa je bila vendarle več kot le organizacija, v kateri je kraljevski patrilinearni rod vladal drugim patrilinearnim rodovom. Imela je stalno vojsko, opremljeno z mušketami, s kraljevsko telesno stražo 2500 vojakinj vred. Imela je tudi učinkovito davčno ureditev: pobirala je osnovni davek na poljedelski pridelek, določen v vsaki vasi posebej; davke na govedo, sol in obrtne izdelke; in pristojbine za blago, dano na trg. Ljudi in pridelek so popisovali in preverjali nadvse domiselno. Če se je ta ali oni poglavar prekršil, so mu razdejali bivališče, zaplenili premoženje, ženske člane gospodinjstva prodali kot sužnje, moške potomce pa vtaknili v vojsko. V zahodnoafriškem pragozdnem pasu precej razširjene skrivne zveze so bile v Dahomeju prepovedane, saj so tako onemogočili nasprotne vire moči. Namesto njih so imeli državni kult pod vodstvom duhovnikov, ki so skrbeli za iniciacijo. Da bi še bolj onemogočili kljubovanje državi, člani kraljevskega patrilinearnega rodu niso smeli opravljati javnih služb, kraljevski prestol pa so lahko zasedli samo sinovi, ki so jih kralju rodile ženske iz navadnega ljudstva. Državni uradniki so bili največkrat prostaki, ki so jih pritegnili v državno službo z darili in porokami z ženskami iz kraljevskega klana. Pazili so, da si niso nakopičili moči, zato so bili v službi kralja, njihov položaj ni bil deden in njihovo delo je podrobno nadzorovala ta ali ona ženska iz kraljevskega klana, po imenu »mati« uradnika, ki ji je bil dodeljen.

Država je čvrsto nadzorovala tudi zunanjo trgovino. Kadar je v Whydah zaplula ladja, jo je pozdravil kraljevski predstavnik in ji


307

dodelil domače nosače, ki so odnesli trgovsko blago v skladišče v mestu. Evropejci so med sklepanjem poslov po navadi stanovali v mestu ter so dobili služabnike in pomočnike. Trgovanje je vodil kraljevski uradnik. Ceno blaga in sužnjev je določil kralj. Evropejci so smeli iz Whydaha samo s kraljevim dovoljenjem. Poleg tega tudi trgovci s sužnji s severa niso smeli v mesto in neposredno sklepati kupčij z Evropejci, ampak so morali ujetnike prodati dahomejskim posrednikom. Orožje in strelivo nista smeli iz Dahomeja v države proti severu.

Sužnje je smel imeti samo tisti, ki mu jih je javno dodelil kralj; nihče ni smel samostojno imeti sužnjev ali kupčevati z njimi. Kljub temu so nekateri uradniki lahko lovili sužnje s svojo vojsko in so sužnje, ki so jih ujeli njihovi vojaki, smeli obdržati, če so plačali davek državi. Kadar so v vojni osvojili mesto, je smel zmagoviti častnik prevzeti mestno trgovino v svoj monopol in jo obdavčiti. Kljub temu je moral poslovati s posredstvom zapriseženih trgovskih uradnikov, neodvisnih od vojske.

Benin

Najbrž edina država na morskem obrežju zahodne Afrike že pred evropskim zavzetjem je bil Benin v vzhodni Gvineji. Tako kot ojski alafini in abomejski onidadi so tudi beninski vladarji ali obi trdili, da izvirajo iz Odvovega Ifa, svetega jorubskega mesta. Dinastija je zavladala idomsko govorečemu prebivalstvu na benin-skem območju okoli leta 1400, mogoče v povezavi s trgovanjem ob reki Niger. V nasprotju z Ojom, kjer je moral alafin tekmovati z dednim plemstvom, je bila za beninsko državo značilna cela vrsta združenj, ki je omogočala napredovanje tudi pripadnikom navadnega ljudstva. Združenja, podobna tistim okoli reke Niger proti vzhodu, so bila organizirana telesa imetnikov naslovov in trgovcev (Bradbury 1964). V času beninskega razcveta so bila najbrž širša podlaga podpore kralju med domačim prebivalstvom.

Benin, ki je Portugalcem prodajal spočetka poper in potem sužnje, je bila prva sila s strelnim orožjem na Suženjski obali.


308

Beninski vladarji so se z rabo mušket razširili vse do Bonnyja na vzhodu in Eka (Lagosa) na zahodu. V 17. stoletju je postal Benin pomemben vir sužnjev. Ob koncu stoletja so se zaradi vse večje tekmovalnosti drugih jorubskih mest stroški pošiljanja sužnjev iz Benina zelo povečali, zato so si Evropejci poiskali cenejše sužnje v Whydahu in Calabarju. Z gospodarskim nazadovanjem v Beninu so se povečala notranja navzkrižja. Oba je bil sicer še zmerom sveto beninsko središče, okoli njega pa so rojili spori med dednim plemstvom, imetniki naslovov v različnih združenjih dostojanstvenikov v palači, obrednimi predstavniki ljudstva in člani trgovskih združenj, ki so imeli v svojih rokah poti med Suženjsko obalo in trgi v notranjosti. Razhajajoči se interesi so vodili v notranji upor, tako daje ob koncu 18. stoletja Benin izgubil večino svoje moči.

Nigrova delta

Države ob Zlati in Suženjski obali - Ašanti, Ojo, Dahomej in Benin - so imele oporišče v notranjosti, od koder so se razširile k morskemu bregu in zavzele ključne točke vkrcavanja in uvoza. Na območju zahodno od Benina z Nigrovo delto vred pa so se središča suženjske trgovine, prav narobe, razvila vzdolž morskega obrežja in vodnih poti. Vzniknila so velika pristanišča, na primer Bonny, New Calabar in Old Calabar, vstopne točke za evropsko blago in vplive ter obenem vkrcevališča za sužnje iz notranjosti. V nasprotju z Zlato in Suženjsko obalo, kjer so trgovanje s sužnji vodile dajatvene države, je trgovina v Nigrovi delti pognala korenine v družbenem okolju, ki so mu vladale sorodstvene korporacije.

Benin je že prej raziskal Nigrovo delto in je tja poslal naseljence z obovimi sorodniki ali dvorjani na čelu. Naseljenci so oblikovali satelitska kraljestevca s takimi ali drugačnimi vezmi z Beninom. Eno takih kraljestev je bil Aboh na strateškem kraju, kjer se Niger na poti v morje razcepi v tri veje. Drugi beninski satelit je bil Idah v igalskem kraljestvu na severu. Iz Idaha je igal-ski vladar ali ata pošiljal naslovne poglavarje naprej v notranjost,


Arojske trgovske poti v Nigrovi delti.

kjer so iz tamkajšnjega dajatvenega območja črpali sužnje, slonovino in druge izdelke, ki so jih vozili po reki navzdol na prodaj v Aboh v zameno za sol in evropske manufakturne izdelke.

V mangrovovih močvirjih v delti pod Abohom so živeli idžavsko govoreči prebivalci v samostojnih vaseh, ki so jih sestavljale »hiše« (vari) razširjenih družin. Idžavi so lovili ribe in nabirali sol ter jih s satelitskimi kraljestvi na severu zamenjevali za poljščine, perutnino in govedo. Z idžavsko soljo in ribami so nato kupčevali vzdolž Nigra navzgor v zameno za jam, palmove proizvode, živino, barijo, slonovino in pepeliko.

309


310

Ko so na tamkajšnji breg prišli Evropejci, so Idžavi izrabili svoj strateški položaj na poti iz novih pristanišč čez zalivčke in rokave v delti do mest ob reki navzgor. Na začetku 16. stoletja so začela severna kraljestva trgovati z idžavskimi vasmi in so jim - v zameno za sol - dajala sužnje, pridelke in živino, vse to pa so Idžavi prodali naprej Evropejcem za bakrene zapestnice. Ob koncu 17. stoletja so postale idžavske skupnosti Kalabarti, An-doni, Bonny, Okrika in Brass (Nembe) pomembna središča menjave sužnjev za evropsko manufakturno blago. V 18. stoletju, ko je postalo strelno orožje splošno dostopno, so idžavski vojaški voditelji oborožili svoje kanuje za petdeset mož s topovi in se pognali v tekmo za nadzor nad naraščajočo trgovino. S trgovanjem in vojskovanjem so se idžavske razširjene družinske hiše spremenile v »kanujske hiše« - korporacije sorodnikov in asimiliranih sužnjev, ki so se pri pridobivanju sužnjev zapletale v neskončna kupčevanja in bojevanja.

V 18. stoletju so se kanujske hiše, oborožene s številnimi, s topovi opremljenimi kanuji, razvile tudi v Abohu. Aboh je pravzaprav postal najpomembnejši vir kanujev v vsej delti. Večina sužnjev, ki so jih pridobili v Abohu, je prišla iz idaške Igale na severu, kjer so sužnje in slonovo kost črpali z območja, kjer se stekata reki Niger in Benue, in jih v zameno za sol in evropske izdelke prodajali na jug. Zaradi trgovanja s sužnji se je prebivalstvo na tamkajšnjem območju razcepilo na obrečne lovce na sužnje s kralji na čelu (olu) in gorjane, ki so jih lovili za sužnje (igbo). Izraz igbo se je torej izvirno nanašal na žrtve v trgovini; šele počasi je nato postal ime etnične skupine, današnjih Ibojcev (glej: Henderson 1972: 40-41). Zaradi takih bojev so Brass, Kalahari in Bonny zrastli v največja središča v vzhodni delti.

Drugo središče suženjske trgovine je vzniknilo med ibibijsko govorečimi prebivalci v Old Calabarju ob reki Cross. Tudi tamkaj je prebivalstvo živelo prvenstveno od ribolova, nabiranja soli in prodaje svojih izdelkov ibojskim predelom na severu v zameno za jam. V poznem 16. stoletju se je skupina ibibijsko govorečih


Skupino Angležev spremljajo v Aboh. William Allen, risba iz knjige Slikovite vedute reke Niger, 1840. William Allen je v letih 1832-1833

raziskoval Niger za britansko admiraliteto.

ribičev in trgovcev preselila iz domače vasi v prihodnji Creek Town (Etunko). Na začetku 17. stoletja seje del mestnih prebivalcev odcepil in ustanovil Old Town (Obutong); v dvajsetih in tridesetih letih 17. stoletja se je nato rodovni izsek znova odcepil od Old Towna in ustanovil Duke Town (Atakpo). Vsa ta mesta sestavljajo Old Calabar. Trgovanje s sužnji se je tamkaj začelo na sredini 17. stoletja; sodijo, da so med letoma 1650 in 1841, ko se je zunanja trgovina s sužnji končala, izvozili okoli 250.000 sužnjev (Latham 1973: 22-23). Evropski izdelki, ki so jih dobili v zameno, so bili sprva železo, baker, oprema in tkanine; leta 1713 so jim dodali strelno orožje.

Kupčevanje s sužnji je v Old Calabarju hitro postalo velik posel. Tako kot pri idžavsko govorečih skupinah, kjer se je po-

311


312

daljšana družina zaradi lova na sužnje spremenila v »kanujsko hišo«, je trgovanje s sužnji tudi pri ibibijsko govorečih Efikih spodkopalo patrilinearne rodove in svete, ki so jih sestavljali rodovni poglavarji. Patrilinearne rodove je zamenjalo sedem okrajev, ki jih je sestavljalo več razširjenih družin in rodovnih segmentov, združenih okoli pomembnega trgovca in njegovega lova na sužnje. Nekaj okrajev je bilo uspešnih in so se razširili na rovaš drugih. Prav okraji, je zapisal A. J. H. Latham,

ki so bile najuspešnejši pri trgovanju, so se tudi najhitreje razširili, saj so ob sebi zbrali največ privržencev. Eni okraji so rastli hitreje od drugih, ker so Evropejci trgovali samo s tistimi in posojali samo tistim, ki so pravočasno in pošteno plačevali dolgove. Slabi dolžniki sčasoma niso več dobivali posojil, in podpore so bili deležni samo tisti, ki so bili vredni zaupanja. Zaradi večjih posojil so bile čedalje večje tudi njihove organizacije in zaloge, s tem pa so bili vse bolj sposobni upravičiti zahteve po novih posojilih (1973: 51).

Drugače kot pri idžavsko govorečih skupinah sužnji pri Efikih niso bili del razširjene družine in rodu. Efiki so ohranjali in še povečevali medsebojno solidarnost svojega vrhnjega sloja, deloma tudi s čaščenjem skupnega zavetniškega božanstva (z imenom Ndem Efik). Kljub temu so odprli vrata tudi podjetnikom neefiš-kega rodu, saj so jim dovolili sodelovati pri skrivni bratovščini, ki je svoje ime, ekpe, dobila po gozdnem duhu. V ekpe (Evropejci so bratovščino poznali kot egbo), ki je prišla v ospredje na začetku 18. stoletja, so se lahko včlanili vsi moški, svobodni ali sužnji. Včlanitev je bilo treba kupiti. Bratovščina je imela stopnje, najvišje štiri stopnje so teoretično lahko dosegli le svobodnjaki, čeprav vemo, da je podpredsednik postal tudi moški, ki se je rodil kot suženj. Vsaka stopnja je imela svojega mojstra (z naslovom obong); na vrhu sta bila predsednik (ejamba) in podpredsednik (ebunko). Naslov mojstra, predsednika in podpredsednika so si po navadi pridobili pripadniki vodilnih okrajev. Člani najvišje stopnje so sestavljali svet, ki je sprejemal sklepe; druga stopnja je uresničevala odločitve.


Bratovščina je imela različne naloge. Na eni ravni je bila družabni klub, kjer so se moški iz pomembnih okrajev lahko srečali in se med seboj pogovorili ali zapili. Na drugi ravni je imela pravno oblast; sprejemala je in uveljavljala zakone. Lahko je človeka oglobila, ga zaprla ali mu naložila hišni zapor, in kaznovala kršilce. Lahko je razglasila bojkot. Lahko je človeku zaplenila ali uničila imetje ali na njegovo rabo zaukazala tabu. Predvsem pa je imela gospodarske naloge. Lahko je namreč izsilila plačilo dolga. Prav »moč uveljavitve odplačila posojila je bila razlog, da so se ekpovske družbe razširile tudi med druga ljudstva globlje v notranjosti ob reki Cross, saj so, če so prevzela njihova pravila, postala v efiških očeh vredna zaupanja in so se lahko nadejala njihovih posojil« (Latham 1973: 39). Ekpovski bratovščini seje zato pridružilo tudi več evropskih trgovcev.

Medtem ko so Efiki prevzeli v svoje roke trgovanje s sužnji pri vkrcanju, je večino sužnjev pošiljala na trg skupina v notranjosti, ki jo poznamo kot Arojce. Arojce so sestavljali ljudje različnih izvirov, ki so jih zbrali okojonški plačanci iz Akankpe blizu Creek Tovvna. Najemanje plačancev pri trgovanju ali vojskovanju je bilo sicer razširjeno, arojski zgled je pa poseben. Najprej so se naselili v bližini reke Cross, vzhodno od večjega suženjskega trga v Ben-deju. Njihovo naselbino je sestavljalo devet prvotnih vasi s po enim prvotnim patrilinearnim rodom in deset drugotnih vasi, sestavljenih iz segmentov teh rodov. Vodja osrednjega patrili-nearnega rodu v vasi Otusi je bil hkrati vodja arojskega poglavar-skega rodu. Devet vodij patrilinearnih rodov je s predstavniki drugotnih vasi sestavljalo arojski svet. Po razširjenem ibojskem zgledu so v Aro Chukvvuju postavili preročišče in romarsko središče (ki so mu Britanci pozneje nadeli ime Big Juju).

Iz središča v Aro Chukvvuju so razširili svoje naselbine med drugimi ljudstvi, od majhnih postojank vzdolž arojskih trgovskih poti do večjih naselbin, ki so obvladovale trg ali vas. V naselbinah so po navadi imeli krajevno preročišče, kamor so ljudje lahko prinašali svoje nevšečne primere - spore glede zemlje in dediščine,

313


314

fajde, kraje, čarovništvo in umore. Spore, ki jih niso mogli razrešiti v domačem kraju, so prenesli v osrednje preročišče v Aro Chukwuju. Vsak Arojec je imel pravico predati ljudi arojskemu preročišču. Ob tem je hkrati zbral podatke, ki so jih varuhi preročišča uporabili pri razsodbi. Ljudi, ki so bili po sodbi preročišča krivi, so lahko oglobili, usmrtili ali prodali v sužnost.

Arojci so posojali tudi nearojskim posameznikom in v zameno dobili njihovo hvaležnost; kadar jim pa niso mogli odplačati, so jih prisilili, da so sebe ali člane svojega rodu prodali za sužnje. Arojci so dobivali sužnje tudi tako, da so jih kupili na krajevnih suženjskih trgih ali so za lov nanje najeli plačance. Podlaga arojskega pravnega, nadnaravnega in gospodarskega delovanja je bila posest strelnega orožja, ki so ga na debelo dobivali z zvezami v Cala-barju.

Arojci niso imeli prave države. Nikoli si niso razvili centralizirane hierarhije poveljevanja, poleg tega jih sploh ni zanimala politična dominacija kot taka. Kljub temu so uresničili nekaj nalog, ki jih povezujemo z državo, na primer nekakšno gospodarsko mafijo z obstretom verske upravičenosti. Po tej potezi so bolj kot centraliziranim zahodnoafriškim državam Ašantov, Da-homejcev ali Benincev podobni irokeški zvezi ali varjaškim Rusom, ki so v 9. stoletju pripluli po Volgi s sužnji in jantarjem.

Območja oskrbovanja: osrednja Afrika

Kraljestvo Kongo

Ko so Portugalci leta 1483 zapluli po reki Kongo navzgor, so naleteli na eno največjih afriških držav, kraljestvo Bakongo s prestolnico Mbanzakongom (poznejšim San Salvadorjem). Kon-govsko kraljestvo je zrastlo v eno najpomembnejših v celi vrsti držav ob zgornjem toku reke Kongo in njenih pritokov Kasai in Sankuru. Vse tamkajšnje države so, kot kaže, trdile, da so naslednice ustanovnega kraljestva severno od Stanlevjevega tolmuna. Se bolj proti vzhodu, nad neprehodnimi Stanlevjevimi slapovi in ob


Mbanza ali Salvador, glavno mesto kraljestva Kongo. Bakrorez, 1676, objavil Olfert Dapper.

zgornjem toku reke Kongo in njenih pritokov, je ležalo drugo območje oblikovanja držav. Središče je bilo okoli jezera Kisale. Od tam so izhajale lubske in sonške elite, zelo dejavne pri nastajanju držav v času, ko je vpliv suženjske trgovine vdrl v notranjost do bregov reke Lualaba (glej: Vansina, Mauny in Thomas 1964: 96-97).

Kongovsko kraljestvo je bilo veliko, raztezalo se je na območju kakšnih 60.000 kvadratnih milj od reke Kongo proti jugu do reke Dande in od atlantskega obrežja proti vzhodu do reke Kvvango. Menijo, daje ob prihodu Evropejcev živelo tamkaj 2,5 mihjona ljudi. Družbena organizacija kraljestva je temeljila na matrilinearnem potomstvu in avunkulokalnem poporočnem bivanju. Osnovne družbene enote so bili matrilinearni rodovi; imeli so stopnje, s kraljevskim matrilinearnim rodom na vrhu. Matrilinearni rodovi so dajali svoje ženske zamož sosednjemu, višjemu rodu, v zameno

315


316

so dobile nadomestilo za nevesto in darila. Od tega žene je-majočega rodu so dobili tudi morebitne sinove, ki so se rodili v zakonu. Sinovi so se preselili k matrilinearnemu rodu, ki je dal ženo, in so stanovali v prostorih materinih bratov. Kraljevski rod ni zamenjeval žensk, ampak jih je obdržal. Ženske iz kraljevskega rodu so se lahko poročile s prostaki ali sužnji; tako ženske kot njihovi otroci so ostali doma v kraljevskem rodu. K temu sistemu je sodilo tudi, da je kraljevski rod začenjal verigo nevestnin in daril, usmerjeno k nižje uvrščenim matrilinearnim rodovom (Ek-holm 1977). Ker kraljevski matrilinearni rod potemtakem ni dobival daril, ampak jih je samo dajal, je bil eden prvih pogojev za celoten niz poročnih izmenjav kraljevski dostop do virov, ki drugim skupinam niso bili na voljo.

V predevropskih časih so bili taki viri baker, sol in školjke (nzimbu) iz kraljevske ribarnice na otoku Luanda, ki jo je Pigafetta poimenoval »rudnik denarja, ki ga izrabljajo kongovski kralj in okoličani« (navedeno v: Balandier 1958: 130). Enote školjčnega denarja so bile standardizirane: kofo (20.000 velikih školjk) je bil še enkrat več kot lufiiku (10.000 velikih školjk), lufuku pa je bil enak desetim fundam (1000 velikim školjkam). Školjke so bile glavnina predevropskih plačil dajatev in nekakšen državni kovanec, najpomembnejši pripomoček državnih financ. Pri zasebnih transakcijah je bila v navadi raba standardiziranih velikosti tkanin; proti koncu 17. stoletja je sto kosov v velikosti robca (mpusu) ustrezalo 4000 portugalskim rejem ali enemu sužnju (Balandier 1968: 129-132). Zato je najbrž jasno, daje kralj rade volje sprejel prihod novih virov iz tujine, saj si je tako povečal domači sklad moči.

Mani kongo, kongovski vladar, je potemtakem sprejel Portugalce odprtih rok. Ti so v zameno za blago zahtevali sužnje in slonovo kost. Ob vsakem povečanju menjave s Portugalci se je zato povečal lov na sužnje in so se razširile že od prej znane oblike sužnosti. Nekaj časa je bil Kongo dejanski portugalski zaveznik. Portugalci so poslali misijonarje, ki so na bakongovskem dvoru


317

poučevali krščanstvo in krščevali njegove člane. Kralj Nzinga Nvemba (15061543) se je spreobrnil in postal Dom Alfonso I. ter s tem v bakongovskih očeh izgubil veljavo božanskega kra-ljevstva. Portugalci so ponudili tehnično pomoč, kakor bi dejali danes, mogoče zato, ker je bila njihova ponudba manufakturnih izdelkov dokaj omejena. Iz Lizbone so poslali v Mbanzakongo izurjene delavce, obrtnike in celo učitelje gospodinjstva, ki so znanje prenašali Bakongovcem. Tudi nekaj mladih Bakongovcev so poslali v uk na Portugalsko.

Naraščajoča trgovina s sužnji pa je čedalje bolj spodkopavala taka prizadevanja. Sodijo, da je letni izvoz sužnjev iz Konga okoli leta 1530 dosegel 4000 ali 5000 pegas de Indias. Pega (ali kos) je pomenil mladega, zdravega moškega, pri čemer so ženske in sužnji drugačne starosti šteli manj. Sužnje so spočetka dobivali z območij zunaj bakongovskega kraljestva, s kupčevanjem od Tekov in Mpumbujcev na severovzhodu ali z vojno in kupčijo od Mbun-dujcev na jugu. Sčasoma so pa začeli Portugalci nabirati sužnje tudi v samem Kongu. Portugalski obrtniki, trgovci, duhovniki, ladijski častniki in mornarji ter kraljevski uradniki so se lotili trgovanja s sužnji na svojo pest. Zaradi tako široke portugalske udeležbe pa se evropski trgovski izdelki in puške niso več zlivali samo skozi roke kraljevske družine, ampak so bih na voljo tudi krajevnim poglavarjem ali mogočnikom, ki so lahko dostavili sužnje. Družbeno-politična ureditev v kongovskem kraljestvu se je zato sesedla, obenem z njo pa tudi hierarhična ureditev matriline-arnih rodov ter tok žensk in uslug. Padec je pomenil tudi konec moči samega kraljestva. Ker so začeli krajevni poglavarji loviti sužnje na svojo pest, se je matrilinearnost umaknila patrilinear-nosti, saj so poglavarji, ki so potrebovali moško delovno silo za zapolnitev vrst lovcev na sužnje, začeli otroke, ki so jih zaplodili s svojimi sužnjami, zahtevati zase.

Ker so hoteli Portugalci povečati območje lova, so trgovanje razširili v mbundujsko kraljestvo Ndongo južno od reke Dande. Kongovske poglavarje so postavili nad mbundujske in zahtevali od


njih dajatve v obliki sužnjev. Trgovanje so navezali zasebni podjetniki s Sao Tomeja, ki so razpošiljali sužnje z ladjami iz ustja reke Kvvanza navzhc poskusom portugalske krone, da bi ves promet s sužnji preusmerila skozi kongovsko pristanišče Mpinda. Po sredini 16. stoletja je krona kljub vsemu povečala nadzor tudi nad državo Ndongo in obrzdala roparje na njenem vzhodnem obrobju; ti so izrabili šibkost kongovske države in so se lotili lova na sužnje na svojo pest. Proti koncu 16. stoletja so portugalske čete načrtno napredovale v Angolo; pri tem so jemale ujetnike kot sužnje, mbundujskim poglavarjem predpisale davek v obliki sužnjev in razposlale evropsko-azijske trgovce (pombeiros), ki so na sejmih v notranjosti (pombos) kupovali sužnje. Izraz pombo izhaja iz imena enega največjih sejmov, ki je potekal med Humi ob Stanlevjevem tolmunu. Počasi se je nato razširil na afriške kapitane odprav, ki so


319

nakupovale sužnje. Sužnje so kupovali in prodajali za portugalsko vino in žganje, brazilski rum in tobak, evropske in indijske tkanine ter tanko palmovo platno, ki so ga prodali prebivalci pragozda vzdolž severne kongovske meje v zameno za sol in morske školjke z morskega obrežja. Posledica razširitve trgovanja s sužnji je bila, da so sredi 16. stoletja odposlali iz Angole od 13.000 do 16.000 sužnjev. Padec kongovskega kraljestva se kaže v portugalskem zavzetju gojišča školjk sredi 17. stoletja. S tem dejanjem je prišla kongovska kraljevska zakladnica v roke portugalskega kralja Joaa.

Medtem ko je trgovanje s sužnji in drugim blagom spočetka pritegnilo ljudi k morskemu obrežju, so se zaradi pustošenj trgovine domači prebivalci pozneje umaknili proti vzhodu, stran od morskega brega. Umik je bil po eni strani poskus, da bi ubežali lovcem na sužnje. Po drugi strani ga je pa spodbodla želja lovcev na sužnje, da bi si z monopolom pri trgovanju globoko v notranjosti izboljšali pogajalski položaj s Portugalci.

Imbangalci

Konec kongovske prevlade in razširitev trgovanja v notranjost sta sprožila celo vrsto dogodkov na območjih daleč stran od neposrednega portugalskega vpliva. Eno takih območij je bila savana med zgornjim tokom reke Lualaba in reko Kasai, kjer je po letu 1500 prišlo do pomembnih političnih zasukov. Spremembe so bile v začetku mogoče pravzaprav neodvisne od zunanjih vplivov; vendar so se pozneje hitro sprepletle z dogodki, ki jih je povzročila trgovina s sužnji.

Spremembe so najprej prizadele območje pod portugalskim vplivom, ko so se na vzhodnih mejah Konga in Ndonga pokazali lovci na sužnje. Oborožene tolpe iz notranjosti, ki so izrabile vse večji nered v Kongu, ko so se manjši in večji poglavarji med seboj potegovali za kraljevski položaj, so poteptale dajatvene skupine v večjih kraljestvih in ustanovile svoje države, trgovalke s sužnji. Celi dve stoletji so imeli vladarji novih držav pomembno vlogo


lovcev na sužnje in trgovcev z njimi za Portugalce ter so zavirali nadaljnje evropsko napredovanje v notranjost. Po navadi jih imenujemo Imbangolci ali Imbangalci, čeprav je nekaj vej Imban-galcev prišlo v zgodovino z imenom Džagi - v izmišljenih portugalskih pravljicah so upodobljeni kot ljudožerci, ki pobijejo svoje otroke, če se jim postavijo po robu (Miller 1973). Imbangal-ski prihod na vzhodno kongovsko in ndongovsko mejo je bil mogoče deloma posledica lubskega in lundskega razmaha proti vzhodu; brez dvoma pa je bil posledica priložnosti za trgovanje s sužnji. Imbangalci so v pokrajinah Kvvango, Ambaka, Kasanje in na Benguelskem višavju ustanovili celo vrsto držav; Kasanje je kmalu postal najpomembnejši suženjski trg za morsko obrežje (Vansina 1968: 145, 202). Bolj proti severu je jaško kraljestvo Kvvango strahovalo ljudi ob srednjem toku rek Kvvango in Kasai. Najpomembnejše jaško trgovsko središče je bilo v Matambi, kjer je bilo trgovanje v rokah domačih Ambakov, drugih Afričanov in Portugalcev. Tudi kraljestva, ki so jih Imbangalci ustanovili med Ovimbundujci na Benguelskem višavju, so začela ropati po notranjosti in prodajati ujetnike ndongovskim trgovcem. V 18. stoletju so bila vsa omenjena kraljestva pomembno udeležena pri trgovanju s sužnji (Vansina 1968: 199).

Lubi in Lundi

Prihod Imbangalcev na kongovsko in ndongovsko mejo je bil mogoče posledica širših političnih procesov, katerih korenine so bile še bolj proti vzhodu, v okolici jezera Kisale. Rezultat tega procesa izžarevanja politično-vojaških aristokracij, je bil razvoj lubskega in lundskega kraljestva.

Lubi so bih sprva niz patrilinearnih rodov, ki so zavladali celi vrsti krajevnih skupin. Lubski patrilinearni rodovi so tedaj postali elita napadalcev, balopwe. Elita je dajala kralja, katerega vladar-stvo je bilo pojmovano kot izvajanje bulopwe - nadnaravne moči, ki se prenaša po moški črti. Elita je dajala tudi poglavarje, ki so nadzorovali podjarmljene skupine. Domači poglavarji so ostali,

320


njihova moč je bila nekakšna moč »obrednih lastnikov zemlje«. Lubi so se nato razširili tako, da so razposlali naseljence, na čelu s poglavarji, ki so bili odgovorni središču, in jih naselili med sosednjimi prebivalstvi. Lubska oblast je bila vendarle omejena, saj sta bili elita balopvov in skupina »lastnikov zemlje« vseskozi ločeni kategoriji. Lastniki zemlje se niso zlili z lubsko vladajočo elito, ampak so ostali zgolj pobiralci dajatev in so bili zato pogosto vir razkolov. Po drugi strani je kraljevsko oblast brzdala moč balopvovskih patrilinearnih rodov, ki so kraljevski veji dajali žene in bi lahko svojo podporo namenili tudi tekmecem za kraljevsko nasledstvo. Tak vzorec je bil, kot kaže, značilen tako za glavno lubsko kraljestvo med rekama Lvvembe in Lualaba kakor tudi za manjša lubska kraljestva Kikondža na vzhodu ter Kalundve in Kaniok na zahodu.

Nekaj rodov lubskih balopvov se je naselilo v dolini reke Nkalaanv in so postali jedro lundskega kraljestva. V nasprotju z Lubi, kjer so ostali balopvovski rodovi vseskozi ločeni od domačih skupin, so Lundi razvili političen model, ki je sicer ohranil sorodstvene vezi med lundsko elito, obenem pa s sorodstvenimi Akcijami omogočil tudi inkorporacijo nelundskih skupin. Model je temeljil na dvojnem načelu nasledstva položaja in nepretrganega sorodstva (Vansina 1968: 80-83). Nasledstvo položaja je pomenilo, da je tisti, ki ga je doletela služba, podedoval ne le službo, ampak tudi vire in družbeno identiteto svojega predhodnika z njegovim imenom in sorodstvenimi zvezami vred. Genealoška potomca dveh bratov, po sorodstvu daleč narazen, so tako lahko izenačili s prednikoma in ju pojmovali kot brata. Zaporedni imetniki služb so torej prevzeli identiteto prvotnih prednikov, ki so sodelovali pri ustanovitvi kraljestva. Po drugi strani so nelundske krajevne poglavarje lahko asimilirali tako, da so jih imenovali za vaške glavarje in jim dali družbeno identiteto v okviru sheme lundskega nepretrganega sorodstva.

V skladu z lundskim modelom so v vaseh vladali glavarji, katerih položaj je bil deden po materini črti in ki jih je podpiral

321


322

svet starešin. Glavarji petnajstih najstarejših vasi so imeli na dvoru poseben obredni položaj. Vasi so se združevale na podlagi vezi nepretrganega sorodstva, kakor so jih priznavali glavarji; več skupin vasi je sestavljalo okrožje, ki so ga sicer nadzorovali iz središča, vladali pa so mu poglavarji, ki so jih imenovali glavarji. Najpomembnejša naloga poglavarjev je bilo pobiranje dajatev.

V osrčju hierarhije je bil kralj, mvaant jaav. Obdajali so ga verski dostojanstveniki in glavarji najstarejših vasi; uradniški »očetje«, katerih »sinovi« so zbirali dajatve, ki so jih plačevali okrožni poglavarji; in predstavniki nelundskih poglavarjev na podeželju, kraljevski »otroci«. »Potujoči poglavarji« so odhajali na nelundsko obrobje kraljestva, kjer so pobirali dajatve in izvajali ukaze.

Lundsko kraljestvo ni bilo zamejena entiteta, ampak sfera oblasti, najmočneje zgoščena na sredini, v prestolnici, in pojemajoča navzven. Prestolnica, Musamba, se je preživljala z davki in trgovino. Dajatve so se zlivale vanjo v obliki soli, bakra, živeža in sužnjev. Ker je bila veliko trgovsko središče, je bil njen najpomembnejši trgovski družabnik od 17. stoletja naprej imbangolsko kraljestvo Kasanje na zahodu: z mvaantom jaavom je bilo povezano s sorodstvenimi in obrednimi vezmi. Sužnji in slonovina so odhajali iz Musambe v Kasanje in naprej proti morskemu bregu, v nasprotno smer pa so potovale puške in tkanine. Po enaki poti so se v notranjost razširile tudi ameriške prehranjevalne poljščine. Koruza je prišla na morski breg v drugi polovici 16. stoletja, maniok so vpeljali okoli leta 1600 (Vansina 1968: 21). Poljščini sta mogoče prispevali k utrditvi lundske moči. V Musambi so maniokove vrtove, ki so najbrž okrepili proizvajalno podlago kraljestva, obdelovah sužnji. Lundska zgradba se je potemtakem opirala na suženjstvo ter vojaško aristokracijo in njeno zmožnost pošiljanja sužnjev v središče (Vellut 1972: 77, 83-84).

Lundska vojaška elita je politični model razširila tudi proti jugu in vzhodu. Med tistimi, ki so se odpravili na jug proti zgornjemu porečju reke Zambezi, je bil tudi vojskovodja, kanongeša.


323

Na novo osvojeno ozemlje je v zameno za davke, ki jih je deloma predal naprej mvaantu jaavu, razdelil med sorodnike in člane svojega spremstva. Poglavarji novih ozemelj so sčasoma postali vse bolj samostojni, pridružili so se jim tudi drugi novi prišleki s spremstvom. Med ljudstvi, ki so si jih z naseljevanjem svoje elite podjarmili Lundi, so bili tudi Ndembujci, ki jih antropologi poznajo po delu Victorja Turnerja. Čeprav je bila vez med ndem-bujskimi vladarji in lundskim središčem v Musambi čedalje bolj krhka, so se Turnerju v petdesetih letih 20. stoletja še zmerom predstavili kot »ljudstvo mvaanta jaava« (Turner 1967: 3).

Drugi lundski poglavarji so se napotili proti vzhodu na območje med rekama Lualaba in Luapula. V tisto smer seje lund-sko gospostvo hitro razširilo, saj ga je podprla posest pušk. Obredna vez z mvaantom jaavom se je tudi tokrat ohranila, čeprav so bili poglavarji novega ozemlja politično vse bolj neodvisni. Proti koncu 18. stoletja se je eden takih lundskih poglavarjev z naslovom kazembe osamosvojil in na širšem območju onkraj jezera Mvveru ustanovil poglavarstva, ki so mu morala plačevati dajatve. Na lastno pest je navezal trgovske stike s Portugalci v Teteju, njegova prestolnica je postala redna postaja na poti proti jezeru Malavi in naprej proti Kilvvi. Kljub temu ni opustil trgovskih vezi z mvaantom jaavom, in je v Musambo pošiljal sužnje v zameno za imenitno volneno blago, kavre, ogrlice iz modrih biserov, koralde velorio, daljnoglede in čajne servise (Cun-nison 1961: 65). Po enaki poti proti vzhodu so potovali tudi koruza, maniok in rafija (Vansina 1969: 173).

Ob koncu 18. stoletja je potemtakem velika čezcelinska trgovska pot povezala atlantski breg z obrežjem Indijskega oceana. Poganjali so jo imbangalski posredniki iz kraljestva Kasanje na vzhodu in Bisi na zahodu. Bise - katerih domovina je bila med Bangvveulujskim jezerom in Bembsko planoto - so vodili lundski poglavarji, ki so priznavali kazembsko nadvlado. Znani so bili kot trgovci na daljavo. Portugalski obiskovalec kazembske prestolnice


324

ob reki Luapula je leta 1806 srečal Bisa, ki je dobro poznal Angolo (Cunnison 1961: 65).

Slonovina in sužnji v vzhodni Afriki

V poznem 18. in zgodnjem 19. stoletju je bila vzhodna meja kazembskega gospostva podvržena pritiskom, ki jih je povzročilo povečano povpraševanje po slonovini in sužnjih. Vzhodna Afrika je že dolgo pošiljala slonove okle na azijske trge, v 18. stoletju pa so kitajski in indijski umetnostni okus prevzeli Evropejci ter se navdušili za rezbarije, intarzije, pahljače, biljardne krogle in klaviature iz slonovine. Hkrati je zrastlo novo povpraševanje po sužnjih. Francozi so iskali sužnje za svoje nove nasade na otokih Reunion in Mauricius v Indijskem oceanu; v čedalje večjem številu so jih kupovali od kraljestev, lovcev na sužnje, z Madagaskarja in od trgovcev s sužnji v muslimanskih pristaniščih na vzhodnoafriškem obrežju. Zaradi britanskega vmešavanja v za-hodnoafriške vire ponudbe po odpravi trgovine s sužnji leta 1807 so morali brazilski in kubanski trgovci s sužnji poiskati nove sužnje v vzhodni Afriki. Po drugi strani so omanski Arabci nasadili nageljnove žbice na Zanzibarju in so sužnje za novi posel kupovali na bližnjem afriškem bregu.

Povpraševanje po slonovini in sužnjih so zadovoljevala prebivalstva v vzhodnoafriški notranjosti; slonovino so začeli nositi k morskemu bregu že okoli leta 1700. Največja skupina trgovcev so bili Bisi, ki so povezovali kazembsko prestolnico ob reki Luapula s Kilwo ob morskem bregu; po drugi strani so trgovali tudi z Jaoji, največjimi dostavljavci slonovine Portugalcem. Jaoji, ki so živeli na območju vzhodno od jezera Malavi (prej Njasa), so razširili trgovske mreže proti severu in zapletli vanje tako Kilvvo in Zanzibar kot portugalske naselbine vzdolž reke Zambezi. Ko so Kazembi in Bisi izgubili poprejšnjo prevlado v suženjski trgovini, so vanjo posegli tako Jaoji kot tudi Čikundi, ki so začeli pleniti zahodno od reke Zambezi. Čikundi so bili mešanega etničnega izvora, vendar so med trgovanjem zrastli v »novo« pleme - s


325

posebriim jezikom in etnično identiteto. Na območju severno od jezera Malavi so vlogo lovcev na sužnje in trgovcev prevzeli Njamvezijci. Organizirani so bili v ločene skupine s poglavarjem (ntemijem, tistim, ki sprejema odločitve) na čelu; v njem so se obredne in pravne naloge povezovale s podjetniško vlogo pri karavanski trgovini med notranjostjo in morskim obrežjem.

Nove trgovske priložnosti niso spodbodle le skupin iz notranjosti, da so se pridružile trgovanju s slonovino in sužnji; pritegnile so tudi omanske Arabce z Zanzibarja in muslimanske svahilske trgovce z morskega obrežja. Novi prišleki so vpeljali oborožene karavane ter postavili utrdbe in trgovske postaje v notranjosti. Čedalje bolj opremljeni s strelnim orožjem so postali nekakšni krajevni mogočniki, včasih v zavezništvu z afriškimi poglavarji, drugič v odkritem sporu z njimi. Vse večja politična tekmovalnost je z vseskozi naraščajočo suženjsko trgovino sprožila čedalje širši plaz oboroženih navzkrižij. Ene države so propadle, druge - bolj naravnane na vojaško širitev - so prišle v ospredje. Ena takih vzpenjajočih se skupin so bili Bembi.

Bembi

Bembi opredeljujejo svojo identiteto s skupnim priznavanjem črte poglavarjev iz krokodiljega klana s stalnim naslovom čitimukulu. Imajo se za potomce privržencev prvega lubskega balopva, ki je ustanovil lundsko kraljestvo. (Čitimukula - Čiti Veliki - je častni naslov lubsko-čitskih Malubov ali čitskih Lubov.) Bembi so prišli do zgornjega toka reke Lualaba približno na sredini 18. stoletja in so pri postavljanju poglavarstev med domačimi prebivalstvi, ki so jih premagali, prevzeli lundski vzorec. Ob koncu 18. stoletja so začeli pobirati dajatve v slonovini in sami loviti slone. Od leta 1800 do tridesetih let 19. stoletja so si počasi podjarmili Bise. Zaradi strateške lege med jezerom Malavi in Kilvvo ob jezeru Meru so imeli v svojih rokah naraščajočo trgovino s slonovino in sužnji s svahilskim morskim obrežjem.


326

Okoli leta 1840 se je eden od bembskih okrožnih poglavarjev, ki je s pomočjo bisovskih posrednikov obogatel s trgovanjem s slonovino, polastil bembskega kraljestva in centraliziral nadzor v svojih rokah. Uvedel je stalno vojsko in trgovanje s slonovino spremenil v državni monopol. Ker je s slonovino kupoval puške, je okrepil nadzor nad trgovino s slonovino in lovil sosede za sužnje. Ko je sklenil zavezništvo s prihajajočimi Arabci, je za nekaj časa odvrnil vse tekmece z Ngonci vred in uveljavil še danes veljavni bembski ugled vojaškega junaštva. Spet je šlo tako za hiter razvoj roparske in vojaške države v povezavi z zunanjo trgovino s sužnji, slonovino in puškami. Ko so Britanci odpravili trgovanje s sužnji in končali lov na slone, so se morali Bembi preusmeriti k poljedelstvu na borni zemlji in oditi s trebuhom za kruhom v rudnike na bakrovem pasu (glej: Stevenson 1968: 114).

Od Senegambije na zahodu do svahilsko govorečega morskega obrežja na vzhodu je trgovanje s sužnji v petih stoletjih prignalo milijone ljudi k morskemu bregu, od koder so jih odpeljali čez morje, v prvi vrsti v Novi svet. Trgovanje s sužnji je povzročilo delitev dela, ko so bili lov na sužnje, hrana zanje in prevoz po kopnem v afriških rokah, Evropejci, na drugi strani, pa so prevzeli prevoz čez morje, »medenje« ali krotenje sužnjev in njihovo razdelitev na koncu poti. Na podlagi ameriškega povpraševanja se je trgovina oprla na dejavno sodelovanje med kupci ljudi in njihovimi dobavitelji ter na pretanjeno ubranost dejavnosti na obeh straneh.

Prav to temeljno ugotovitev je treba poudariti, saj je zgodovina, ki so jo napisali lovci na sužnje in tisti, ki so imeli od nje koristi, dolgo zabrisovala afriško preteklost in je upodabljala Afričane kot divjake, ki so jih šele Evropejci pripeljali v luč civilizacije. V taki zgodovini ni bilo prostora ne za kompleksno politično ekonomijo pred prihodom Evropejcev ne za organizacijske zmogljivosti, ki so jih pokazah Afričani, ko so se spustili v novo trgovino. Pred kratkim je prišel v ospredje drugačen pristop k afriški zgodovini - z


327

nasprotnim predznakom - ki zanikuje sodelovanje afriških vojaških in trgovskih elit pri zasužnjevanju svojih tovarišev. Naloga realističnega prikaza afriških prebivalstev pa ni upravičevanje ene skupine na rovaš druge, ampak odkrivanje sil, ki so pri oblikovanju sveta povezale Evropejce in Afričane (ter druge). Človeška škoda suženjske trgovine je neizračunljiva; gospodarske in politične razloge ter posledice pa lahko vendarle doženemo.

V zahodni Afriki je trgovanje okrepilo države, ki so že obstajale, na primer Benin, in spodbodlo nastanek drugih, na primer ašantske, ojske in dahomejske. V Nigrovi delti je sorodstvene pa-trilinearne rodove preoblikovalo v bojevite in trgovske združbe s podjetniškimi osebnostmi na čelu. Vzdolž Nigrovih obrežij je povečalo moč krajevnih dajatvenih vladarjev, ki so se začeli ukvarjati z lovom na sužnje, v notranjosti pa pripeljalo do nastanka arojske zveze rodov, lovcev na sužnje. V Kongu je oslabilo prejšnjo državno zgradbo, v vsej osrednji Afriki pa razmnožilo da-jatvene vojaške in trgovske elite, ki so se s trgovanjem in vojeva-njem razlezle proti vzhodu.

Pri trgovskih in vojaških poslih so bili zmagovalci in poraženci; poražence so največkrat zasužnjili ali jih odrinili na obrobje, kjer so se včasih obdržali vse do današnjega dne. Taki so bili LoDagaji, »Grunši«, Talenzi in Kokombi na mejnem ozemlju med Burkino Faso in Gano. Antropološko znani Talenzi so se izoblikovali z zhtjem prvotnih prebivalcev v deželi s priseljenci, na čelu s poglavarji, ki so jemali sužnje in so bili del hierarhije, ki je plačevala Ašantom dajatve v obliki sužnjev. Drugo območje, ki ga je pretreslo trgovanje s sužnji, je bil nigerijski osrednji pas, priljubljeno lovišče tako za islamske emirate s severa kot za trgovce s sužnji z morskega brega, ki so nabirali sužnje med tamkajšnjim sorodstveno urejenim prebivalstvom. Jugovzhodno od tega pasu je bila igbojska dežela, kjer so lokalne sorodstvene gruče zaradi skupne podvrženosti lovu na sužnje z morskega brega postale »etnično« enotne in se spremenile v današnje Ibojce. Tretji cilj lovcev na sužnje je bilo mejno ozemlje med današnjimi


328

Angolo, Kongom in Zambijo, kjer so živeli južni Lundi, med katerimi iz antropološke literature najbolj poznamo Ndembujce. Tamkaj so epigonski poglavarji lundske elite v drugi polovici 19. stoletja zaživeli novo gospodarsko in politično življenje, ko so postali lovski posredniki za ovimbundujske trgovce s sužnji.

Čeprav je bila Afrika že dolgo sestavni del politične in gospodarske ureditve Starega sveta, jo je evropska širitev po letu 1400 pritegnila v trgovino svetovnih razsežnosti. Povpraševanje po afriških sužnjih je preoblikovalo politično ekonomijo vse celine. V enem samem skupnem procesu je spodbodlo nastanek novih da-jatvenih držav in posebnih združb lovcev na sužnje, družbe, ki jih antropologi opisujejo kot »akefalne, segmentarne, rodovne«, pa spremenilo v najljubšo ciljno skupino lovcev na sužnje. Različnih konfiguracij zato ne smemo imeti za tipološko različne države ali »plemena« ljudstev brez zgodovine. So namreč različni rezultati enotnega zgodovinskega procesa. In zato, po drugi strani, ne moremo razumetiJEvroge^če ne„dojamemo vloge, ki j o j e pri nienem"ražMffm razširitvi odigrala Afrika. Glavni udeleženci pri rijeni rasti niso bili samo evropski trgovci in dobitniki pri trgovanju s sužnji, ampak tudi afriški organizatorji, posredniki in žrtve.

VIII.

TRGOVANJE IN OSVAJANJE NA VZHODU

Potovanja evropskih raziskovalcev in trgovcev v Ameriko in Afriko so bila posledica iskanja poti v Azijo, pravljično zakladnico neomejenega bogastva. Leta 1291, ko se je v Benetke vrnil Marco Polo in pripovedoval o svojih popotovanjih na Vzhod, sta se iz Genove odpravila iskat »zahodno« morsko pot v »Indijo« brata Vivaldi. Za njima se je izgubila vsaka sled, poskusi, da bi prišli v Azijo čez zahodni ocean, pa so se nadaljevali. Kolumb je mislil, da je odplul v Cipangu (na Japonsko) Marca Pola. Benečan Giovanni Caboto (John Cabot) je verjel, da bo prišel v Cipangu s severa, če bo plul proti zahodu na visoki zemljepisni širini, kjer je svet mogoče ožji. Trgovec s krznom Jean Nicolet je ob srečanju z vinipeškimi Indijanci na zahodnem bregu Michiganskega jezera leta 1638 celo podaril kitajsko oblačilo, ki gaje prinesel s seboj v veri, da se bo srečal z velikim kitajskim kanom.

Kopenske poti proti Kitajski so Evropejci poznali že od potovanj Marca Pola naprej. Na začetku 14. stoletja je Toskanec Pe-golotti v Trgovskih običajih podrobno popisal, kako priti iz Azova v Kitaj. O mogočosti vzhodne morske poti v Azijo - v nasprotju s Ptolemejevo trditvijo, da je Indijski ocean obdan s kopnim - je govoril zemljevid Benečana fra Maura iz leta 1459, in en izvod je pozneje prišel v roke portugalskemu princu Henriku Pomorščaku. Portugalski morjeplovci so mogočost kmalu spremenili v resničnost. Šli so ob afriškem bregu, ne le na lovu za gvinejskim zlatom,

329


^ m m - i m p o r t U B " , k l ' 5 ^ M A K A O D I O »

;ans,le.ko: 1665 ^) •"•'•••V"' BOMBA I X" BD0 _j~

• *. % V ' j K . ' , T E R J A T ! I \portugalrtoi 1518 y V, i S S' ' " ' , * ; • Ej

KOLOMBO'M>olalKW<o: 1802 • V\ j t H o t o ^ t o ^ •/

'•' \ VMALAJ<A.

Portugalska, holandska in angleška oporišča v Aziji, 1500-1700.

ampak tudi iščoč Presterja Johna, mitskega mogočnika, ki naj bi vladal nekje v pravljični Indiji. Leta 1487 je Bartolomeo Diaz dokazal, da seje Ptolemej motil, in obplul Rt dobrega upanja. Čez deset let je Vasco da Gama obplul rt, pobral v Malindiju izkušenega arabskega krmarja in prišel v Calicut v Indiji. Vzhodna pot na Vzhod se je odprla.

Ko so začeli evropski pomorski trgovci v 16. stoletju trgovati z Azijo, je bila celinska gmota v rokah velikih in mogočnih da-jatvenih držav - večjih, gosteje naseljenih in velikokrat produktivnejših od podobnih evropskih. Morske poti okoli Azije pa so bile na voljo vsiljivcem, ki so znali zagotoviti dovolj vojaških in organizacijskih virov, da so odbili turško obrežno ladjevje in vdrli v vode Indijskega oceana. Prvi so kaj takega uresničili Portugalci, trgujoč za kraljevski in lasten žep. Kmalu jim je sledila holandska Vzhodnoindijska družba in se spopadla s Portugalci za prevlado na južnih morjih. Nato so prišli Angleži. Vzhodnoindijska družba z dovolilnico angleške krone je izzvala predhodnice ter prevzela

330

NA LOVU ZA BOGASTVOM - TRGOVANJE IN OSVAJANJE NA VZHODU

331

nadzor nad morskimi potmi in trgovino. Azijskim ozemeljskim državam pa evropske sile pravzaprav niso mogle do živega domala tri stoletja. Ustanovile so sicer »podružnice« - trgovske naselbine - na morskem robu azijske celine in se tako »v večini Azije omejile le na negotova oporišča ob morskem obrobju« (Murphev 1977: 13). Šele v poznem 18. stoletju je Anglija zavzela kopensko cesarstvo, mogulsko državo, in združila trgovske dobičke z davčnimi prihodki.

Zaradi večje pomorske moči in boljše trgovske organiziranosti so se Evropejci polastili morskih poti, zavladali čezoceanskemu prometu ter se vmešali v obsežno in donosno prevozniško trgovino, ki so jo med obrežji in otočji Indijskega oceana in Kitajskega morja opravljali arabski, gudžaratski, malajski in kitajski trgovci. Proizvodnji in trgovini pa Evropejci vendarle niso zavladali tako odločilno kakor v Ameriki in - s suženjsko trgovino - v Afriki. Različne evropske trgovske skupine so bile dolgo odvisne od muh krajevnih vladarjev in zasukov političnih zavezništev. Med seboj so se vojskovale za nadzor nad pomorskimi postajami in trgi, niso pa mogle odločilno zavladati večjim državam. Poleg tega so se spopadale s tekmeci iz drugačne kulturne sfere -azijskega islama, ki jo je ustvarila starejša muslimanska širitev.

Islam v južni Aziji

V 9. stoletju našega štetja so ob vzhodnoafriških nabrežjih pristale prve ladje iz Perzijskega zaliva in iz trgovskih postojank na bližnjih otokih začele tipati po »zendški« notranjosti. Muslimanski trgovci so uvažali blago, lončenino in steklo ter izvažali slonovino, ambro, leopardje kože, želvovino, zlato in sužnje. Število dobljenih sužnjev je moralo biti precej vehko, če naj sodimo po obsegu uporov zendških sužnjev v Iraku v 9. stoletju. Razkošno blago so zvečine izvozili naprej na Kitajsko, kjer so bile arabske trgovske naselbine že v 7. stoletju ali prej.


Proti koncu 11. stoletja so v severni Indiji zrastle prve trdnejše muslimanske države. Po letu 1200 so muslimani zavzeli Bengalijo in Gudžarat s pomembnimi pristanišči proti južnim morjem. Ob koncu 13. stoletja je prišlo v muslimanske roke središče ju-govzhodnoazijske trgovine vzdolž Malajskega preliva, Malaka na severni strani preliva pa je postala največja trgovska postojanka in utrdba. Na začetku 14. stoletja je prišla pod muslimanski nadzor Indija, z izjemo najjužnejšega hindujskega kraljestva Vidžanagar. Ko je postal Malajski preliv muslimanski, so mu sledila še druga pristanišča in pristaniška mesta na tamkajšnjih otočjih. Prevzela so islam in z njim kulturni vzor, ki je pridigal verski egalitarizem v nasprotju s podedovanimi položajnimi ali kastnimi razlikami; islam je imel obenem čar svetovljanskih trgovskih zvez. Na začetku 16. stoletja so islam prevzeli tudi vladarji v notranjosti Jave, nemara zato, da so obdržali nadzor nad kmeti, med katere je začel prodirati (Vvertheim 1973: 13). Neomajno hindujski je ostal samo Bali na obrobju trgovskih poti. Ko so Evropejci zapluli v tamkajšnje vode, so potemtakem vstopili v kraljestvo prevladujočega islama.

Portugalci v Aziji

Ko so na svahilsko obrežje vzhodne Afrike prišli Portugalci, so takoj trčili ob razpredeno muslimansko trgovsko mrežo v južni Aziji. Alfonso de Albuquerque, portugalski admiral, je pri priči dojel naravo mreže in ugotovil njene strateške točke. V hitrem zaporedju so Portugalci nato zavzeli najpomembnejše muslimanske utrdbe vzdolž azijskih obrežij: Goo, na konkanskem bregu Indije v kraljestvu Bidžapur; Ormuz, bogato prekrcevališče med Indijo in Perzijo na pustem otoku ob vhodu v Perzijski zaliv; in Malako, razkošno mesto s 50.000 prebivalci in trgovsko središče za trgovanje z začimbami z Moluki. Goo so zavzeli leta 1510; Ormuz leta 1515; Malako leta 1519. Po zasedbi ključnih oporišč so po vseh obrežjih od Sofale v jugozahodni Afriki do Ternata na

332

Molukih postavili trdnjave in trgovske postojanke, tako imenovane feitorias. Naposled so ustanovili naselbine tudi na območjih, ki so bila pod nadzorom drugih suverenih sil, na primer Sâo Tomé de Meliapur na koromandijskem bregu, Hughli v Bengaliji in Makao na kitajskem bregu.

Orodje, ki je Portugalcem in pozneje drugim Evropejcem omogočilo, da so se razširili v Azijo, je bila jadrnica, oborožena s topovi. Okoli leta 1400 našega štetja so evropski ladjedelci združili pravokotno jadro svojih tradicionalnih jadrnic z arabskim trikotnim jadrom. Pravokotno jadro na sprednjem jamboru je dalo ladji prednost, kadar je plula v privetrju; latinsko jadro v arabskem slogu na glavnem in krmnem jamboru ji je dalo hitrost, kadar je drsela. Druga novost je bila opremitev ladij s topovi. V Evropi in Aziji so prišli topovi v širšo rabo v 14. stoletju, v 15. stoletju pa so evropski orožarji prehiteli azijske tekmece tako po količini kot po kakovosti svojega orožja. Poleg tega je prišlo po letu 1500 v Evropi v navado, da so topove namestili ne le na zgornjem krovu in kastelih, ampak tudi na glavnem krovu, kjer so ležišča za topove izrezali v ladijski trup. Tako je nastal galeon - na pol vojaška, na pol trgovska ladja - mogočna jadrnica, opremljena s topovi. Vojnega plena v pomorski bitki ni več dobil kapitan, ki se je z ovnom zaletel v nasprotnico ali zapeljal vštric z njo in jo zavzel,

333


ampak ladijski topničar, ki je znal pripeljati ladjo tako, daje izstrelil salvo iz bočnih topov. Tako je Albuquerque leta 1509 pri Diuu razbil združeno egiptovsko mameluško in gudžaratsko ladjevje ter utrl morsko pot portugalski širitvi v južna morja.

Portugalci so iskali predvsem začimbe, še zlasti poper, »indijski zaklad«, kakor je Lizbona leta 1587 opomnila podkralja. Povpraševanje po popru je bilo posledica evropskih potreb po najrazličnejših začimbah. Začimbe so bile potrebne pri shranjevanju mesa in rib, deloma zato, ker evropskega goveda niso mogli čez dolge zime krmiti v hlevu in so morali meso živali, ki so jih zaklali jeseni, nasoliti in začiniti, da se je primerno ohranilo. Druga spodbuda je bil vpliv vzhodnjaške kuhinje, ko so se Evropejci navadili na nenavadne začimbe. Najpomembnejša začimba je postal poper; na drugem mestu mu je tesno sledil ingver. Dobršen del evropskega povpraševanja po popru je potešilo portugalsko trgovanje z zahodnoafriškim afromomom. Na trgu so bile velike količine tega proizvoda, dobički, ki jih je dajal, pa se niso mogli kosati z dobički pri južnoazijskem ali jugovzhodnoazijskem popru. Poper je bil ponekod v Evropi dejanski denar. Tako kot zlato je bil trajen in zlahka deljiv, zato so ga pogosto zahtevali kot plačilo davkov.

Trgovina z začimbami iz Azije v Evropo ima dolgo zgodovino vse od antičnih časov. Ob portugalskem vdoru je bil vzhodni konec trgovine v kitajskih rokah: Kitajci so na jugovzhodnoazij-skih otokih nabirali nageljnove žbice, muškatov orešek in muškatov cvet ter jih prinašali v Malako. V Malaki so muslimanski trgovci dodali cejlonski cimet in indijski poper ter blago odpeljali na malabarski breg in v Gudžarat. Tam so ga prevzeli posredniki muslimanskih trgovcev iz vzhodne Afrike, Arabije ali Egipta in ga prepeljali v pristanišča ob Rdečem morju in v Perzijskem zalivu. Od tam so začimbe odpotovale po kopnem v pristanišča v vzhodnem Sredozemlju. V Aleksandriji in vzdolž sirskega brega so jih drago kupili Benečani in jih preprodali po vsej Evropi. Portugalci so učinkovito vdrli v tako trgovino in ji za kratko zavladali, saj so ponudili poper po nižji ceni. Popoln monopol se jim pa vendarle

334


335

ni posrečil. Rajši so zato nadzorovali natovarjanje v azijskih morjih, tako da so morali ladijski kapitani imeti portugalsko dovolilnico ali cartai in plačevati carino portugalskim trdnjavam. Zato so bile »portugalske pošiljke na tamkajšnjem območju le nitka v gosti pajčevini trgovine med malajskimi in indonezijskimi pristanišči« (Boxer 1973a: 49). Ko so hoteli Portugalci leta 1521 na silo razširiti svoje obmorsko oporišče na Kitajskem, so jih odločilno porazile ladje kitajske obalne straže. Odtlej so poskušali prevzeti del kitajske trgovine iz oporišča v Makau, vendar je pogoje narekoval kitajski cesar.

Portugalska moč je torej imela svoje meje. Portugalci so bili uspešni v boju s politično in vojaško nesložnimi pomorskimi kralji in trgovskimi naselbinami, saj so se držali enotne politične strategije in so gospodarske priložnosti ponujali prijateljem in posrednikom ter jih onemogočali nasprotnikom. Polastili so se najpomembnejših morskih poti in pristavili svoj lonček k mreži azijske prevozniške trgovine, nikoli pa niso zavladali celinski notranjosti. Ustanovili so morska pristanišča, ki so zbirala povpraševanje, in se z njimi zrinili v trgovanje med azijskimi obrežji. Dokler so nesporno nadzorovali Indijski ocean, so kovali dobiček s poprom in drugimi začimbami. Okoli leta 1630 pa je postalo jasno, da niso dovolj močni, da bi lahko zaprli Perzijski zaliv pred tekmeci, ki bi radi pošiljali začimbe čez zaliv, ki so ga tedaj varovali vse močnejši Turki. Zato se je portugalskim naselbinam na Vzhodu počasi zazdelo, da bodo preživele le v Aziji, ne pa v povezavi z domovino, in so se, z Godinhovimi besedami (1969: 783), »zaprle v školjko sveta Vzhoda«.

Holandci v Aziji

Okoli leta 1600 so Portugalci dobili tekmece, Holandce. Ho-landsko trgovino v Indijah ob koncu 16. stoletja so na začetku opravljale posamezne in rivalske družbe, leta 1602 pa so splošni stanovi ustanovili Vereenigte Oost-Indische Compagnie (VOC),


336

holandsko Vzhodnoindijsko družbo. Bila je čisto drugačna od podobnih portugalskih družb. Portugalski kralj je sicer obdržal monopol na trgovino z začimbami, vendar so v trgovanje lahko vlagali tudi zasebniki. Zasebna trgovina z nemonopolnim blagom je potekala vzporedno s trgovanjem z začimbami prek azijskih trgovcev. Holandska družba, na drugi strani, je imela popoln monopol na celotno holandsko trgovino. Imela je pravico napovedati vojno krajevnim vladarjem in skleniti mir; graditi utrdbe in vzpostavljati krajevno upravo. Na čelu pisarne v domovini je bil svet ravnateljev, ki gaje sestavljalo sedemnajst gospodov, vrhovni upravnik, ki je predstavljal družbo na Vzhodu, pa je imel dokaj proste roke pri oblikovanju taktike in uresničevanju odločitev na kraju samem. Prvenstveni cilj družbe je bil čimprejšnji in popoln prevzem pridelovanja in razdeljevanja začimb.

Holandski napadi na portugalske postojanke v Azijskem oceanu so se začeli leta 1605, z zavzetjem Tidorja in Ambona na Molukih. Ko je holandska družba ugotovila, da sta trdnjavi preveč oddaljeni od žarišča azijske trgovine, seje leta 1606 poskušala polastiti Malake, ko se ji pa poskus ni posrečil, je namesto tega iztrgala bantamskemu sultanu majhno pristanišče na Javi, Džakarto. Ta je postala najpomembnejša holandska trdnjava, Batavia, in v letih 1628-1629 so jo Holandci uspešno ubranili pred napadom javanske države Mataram. Leta 1638 so se lotili Portugalcev na Cejlonu ter si leta 1658 pridobili nadzor nad otokom in tamkajšnjim pridelovanjem cimeta. Leta 1641 so izrinili Portugalce iz Malake in leta 1642 odgnali Špance, ki so prišli na pomoč Portugalcem. Zavzetje Malake jim je dalo v roke nadzor nad kraljestvom Mataram, izvoznikom riža na Malajski polotok. Leta 1677 so kraljestvo premagali in za njim leta 1684 zavzeli še Bantam na Javi. Ker so Perzijci leta 1622 Portugalcem že odvzeli Ormuz, sta v portugalskih rokah ostala samo Goa in Makao.

Ena najbolj cenjenih posesti na južnih morjih so bili Moluki, vir nageljnovih žbic, muškatovega oreška in muškatove pene ali cveta. Največji pridelovalec nageljnovih žbic je bil otok Ambon;


337

muškatov cvet in muškatov orešek so pridelovali na otoku Banda. Papirnati vladar obeh otokov je bil tematski sultan. Holandska družba si je od njega pridobila pravico do monopola na začimbe v zameno za obljubo, da ga bo na Filipinih branila pred Spanci. Ho-landci so nato sklenili uradno pogodbo o izključni dobavi začimb s krajevnimi poglavarji, tako imenovanimi orang kaji (dobesedno »bogatini«), na Ambonu in Bandi.

Ne sultanova uradna dovolilnica ne pogodbe s krajevnimi poglavarji pa niso mogle preprečiti, da blaga ne bi kupovali tudi drugi - tako azijski kot evropski - trgovci ah da jim ga domačini ne bi prodajali. Da bi si Holandci zagotovili nadzor, so zato začeli neusmiljeno krotiti tekmece. Leta 1621 so prebivalce Bande pobili ali izgnali v Batavio in jih zamenjali s holandskimi naseljenci (perkenierji), ki so jim dodelili zemljo z nasadi muškatovcev in sužnje holandske družbe za obdelovanje. Pridobivanje nageljnovih žbic so nadzorovali tako, da so uničili vse nasade žbičevcev razen na Ambonu in peščici sosednjih otokov. Tematskemu sultanu so poravnali izgubo dohodkov s plačilom, ki je v knjigah družbe vknjiženo kot »denar za iztrebitev«. Od leta 1625 naprej so odprave oboroženih domačinskih čolnov semtertja obiskale območja z nedovoljenim pridelovanjem nageljnovih žbic in posekale nedovoljene žbičevce. Ponudba delovne sile na Ambonu se je povečala, ko so leta 1651 na silo preselili 12.000 ljudi z zahodnega Cerama. Ko so si Holandci naposled, leta 1669, podjarmili še Makasar, so dokončno presekali vse nezakonite posle z začimbami. Obenem so dobili v roke pristanišče, ki je postalo zatočišče nezadovoljnih muslimanskih trgovcev z drugih območij.

Holandsko premoč nad Portugalci v boju za Indije je omogočilo več različnih dejavnikov. Prvič, Združene province so imele precej večje število ladij kot Portugalci; ladje so bile lažje, boljše izdelane in bolj vodljive od portugalskih, poleg tega pa opremljene z boljšimi topovi z daljšim dosegom. Holandci, ki so imeli oporišča po otokih, so lahko ostali dlje na morju in so se lažje lotili krajevnih posegov od Portugalcev, ki so imeli oporišče


v Goi. Drugič, Holandci so za svoje posle zlahka našli pomorščake in vojake, če ne doma, pa z najetjem francoskih, nemških, skandinavskih in - po letu 1652 - angleških najemnikov. Portugalska težava je bila maloštevilnost morjeplovcev; z morebitnimi vojaki v Indijah so bili tako na tesnem, da so po portugalskih ječah novačili zapornike. Tretjič, holandski poveljniki so boljše obvladali pomorsko taktiko, imeli bolj izurjeno vojaštvo in bili bolj prožni pri izrabi vseh virov od portugalskih tekmecev. Portugalci so se na morju še zmeraj vojskovali tako, da so zapeljali vštric s sovražnikovo ladjo in vdrli nanjo; pri kopenskih bitkah so še zmerom napadli s krikom »Santiago e a elles!« (»sveti Jakob in nanje!«); in imeli so neučinkovito in centralizirano poveljevanje. Poleg tega so bili v mnogočem odvisni od verske motivacije, medtem ko so se Holandci zavedali, da je njihova prvenstvena skrb trgovina, zato »je rajši niso ogrožali s pridiganjem svojih naukov« (Meilink-Roelofsz 1962: 181). Najpomembnejše je pa brez dvoma bilo, da so bili Holandci bogati, Portugalci pa vse bolj revni. Razloček v bogastvu med njimi je bil sad širokopoteznih trgovskih dejavnosti holandske trgovske oligarhije, Portugalci, na drugi strani, pa so hitro poštah žrtev revščine doma ter tamkajšnje potrebe po uvozu žita, tkanin in manufakturnih izdelkov. V spopadu med Holandci in Portugalci je trgovska buržoazija premagala elito pomorskih trgovskih aristokratov.

Navzlic uspehom nad Portugalci je bila holandska zmaga na Vzhodu votla. Družba je imela dobiček le ob hudih stroških, med katerimi so bili največji izdatki za vojno. Prav v trenutku, ko so Holandci utrdili nadzor nad trgovanjem z začimbami, pa začimbe v Evropi na lepem niso bile več tako tržno privlačne. Holandska družba, ki je poskušala obdržati svoj monopol za vsako ceno, je dušila dejavnost azijskih trgovcev ter ovirala trgovino v kraljestvih in pristaniških mestih. Malaka si ni nikoli več pridobila prejšnjega položaja. Mataram na Javi, ki je Malako oskrboval z rižem, je zato izgubil stike z otoško trgovino. Trgovina z Bantamom na severovzhodni Javi - svoj čas velikim trgovskim središčem, ki je

338


339

na začimbne otoke ter v malajska in javanska pristanišča pošiljalo riž in sužnje - se je preusmerila v Batavio. Pristaniške mestne države so propadle; riž pridelujoča kraljestva so se spremenila v satelite holandske družbe. Prebivalci otokov, s katerih so iztrebili žbičevce, so si za najpomembnejši vir hrane izbrali sago. Dejavnost holandske Vzhodnoindijske družbe je trgovske mreže v južnih morjih potemtakem postavila na glavo in jih zožila na pridelovanje le nekaj dragocenih izdelkov, namenjenih daljnim trgom.

Angleži v Indiji

Tako kot Portugalci so bili tudi Angleži v primerjavi s Ho-landci sprva na slabšem; vendar so znali slabosti hitro obrniti v svoj prid. Angleška Vzhodnoindijska družba ni bila tako čvrsto centralizirana kot holandska. Njen monopol je bil vselej bolj ohlapen kot pri holandski ustreznici, tako da ji je ob boku trgovala cela vrsta zasebnih britanskih »podeželskih trgovcev«. Angleži so imeli poleg tega manj kapitala in takojšnjega denarja od Holand-cev; holandska družba je začela z osemkrat večjim skladom kapitala kot angleška. Angleži so si pogosto morali celo sposojati pri domačih knezih in imenitnikih (Meilink-Roelofsz 1962: 194). Na začetku 17. stoletja so imeli Holandci tudi domala še enkrat več ladij.

Angleži so se hitro sprijaznili s holandskim nadzorom nad trgovino z začimbami, še zlasti po spodletelem poskusu, da bi leta 1619 s silo zavzeli Bando. Potem ko so v letih 1612 in 1613 že postavili trgovske postojanke v Siamu in na Japonskem, so jih leta 1623 znova zaprli. Holandska usmrtitev angleških trgovcev na Ambonu je še pospešila angleški umik s preveč oddaljenih položajev. Indonezijska trgovina je sicer ostala pomembna za Angleže vse do zadnje tretjine 17. stoletja, vendar so pozornost postopno preusmerili k Indiji.


340

Ko so Angleži stopili na indijsko podcelino, niso prišli ne kot verski križarji tako kakor Portugalci in ne na lovu za popolno politično oblastjo tako kakor Holandci. Njihova izbira ni bila ne moralna ne politična, ampak gospodarska. Niso imeli ne organizacije ne kapitala, da bi postavili nove utrdbe in opremili bojne ladje s posadko. Poleg tega so se dobro zavedali holandske premoči na morju. Iz nuje so tako naredili vrlino in se sprijaznili z oblastjo krajevnih vladarjev. Pri pridobivanju trgovskih ugodnosti so se zanašali na pogajanja in so se oprli na gostiteljske vladarje, da so jih obvarovali pred portugalskimi in holandskimi tekmeci. Tako so postavili trgovsko podružnico v Musulipatamu v Golkon-di (leta 1611) in v Suratu na zahodni meji mogulske države (leta 1612). Leta 1639 so od manjšega hindujskega poglavarja dobili Madras in ga vodili kot predstavniki indijskih vladarjev. Bombaj je postal angleška kolonija šele leta 1665, v roke Karla II. je prešel kot del dote portugalske Katarine Braganca. Karel ga je nato prepustil Vzhodnoindijski družbi v zameno za posojilo. Družba je leta 1690 postavila skromno naselbino v Kalkuti.

Večji del stoletja so bili angleški trgovci odvisni od muh mogulskih vladarjev. Zgodnje naselbine v Suratu, Madrasu in drugod so morali prilagoditi tedanjim okoliščinam. Razmere so sicer poskušali spremeniti z gospodarskimi ali družabnimi spletkami, nikoli pa ne s silo. S trgovanjem v Suratu so izrabili najpomembnejše pristanišče mogulske države: izvažalo je tkanine in indigo, ki jih je nakupilo v notranjosti. Surat je bil tudi najpomembnejše pristanišče za vkrcanje na božjo pot v Meko (hadz). Ladijski promet je bil v rokah muslimanov, ki so trgovali z arabskimi pristanišči ob Rdečem morju; preprodajo, trgovanje in posojanje denarja pa so obvladovale mogočne družine hindujskih trgovcev. Preprodajalci so bili v stikih z vaškimi poglavarji na pridelovalnih območjih. Vsak preprodajalec je črpal pridelke s svojega območja. Zaradi tesnega nadzora so imeli Angleži le malo prostora. Šele v 18. stoletju, ko je mogulska moč zbledela in so se dobršnega dela suratskega zaledja polastili bojeviti Marathi, se je


341

nekaj krajevnih trgovskih družin zateklo v varstvo Vzhodnoindij-ske družbe. Suratsko trgovino z Zahodom so tedaj zavrli upori in politični neredi, zato so se Angleži in za njimi njihovi parsijski družabniki umaknili v Bombaj.

Ko sta Surat in trgovanje z Zahodom zamrla, se je razmahnila trgovina z Vzhodom - s Kitajsko, Filipini in Indonezijo. Angleški trgovci so bili še posebej lepo sprejeti na koromandijskem bregu na jugovzhodu Indije. Tamkaj, onkraj mogulskega dosega, jih niso ovirali mogočni trgovski klani tako kot v Suratu, zato so lahko navezali stike s številnimi trgovci na drobno in pristavili lonček k cvetočemu tkalstvu v notranjosti. Za nameček so podpisali za obe strani ugodne dogovore, na podlagi katerih so lahko Angleži služili kot pomorski častniki na indijskih ladjah, Indijci pa so lahko najemali posrednike in prevoznike za Angleže.

Madras, ki je postal najpomembnejše britansko oporišče, je za nas priložnost, da pokukamo v strukturo razmerij med tujimi trgovci in domačim prebivalstvom. Mesto, ki ga je obvladovala trdnjava svetega Jurija, ki so jo zgradili Britanci, sta sestavljali »Belo« in »Črno« mesto. V Belem mestu je domovalo petdeset uslužbencev Vzhodnoindijske družbe, petindvajset evropskih svobodnih trgovcev in šestdeset evropskih ladijskih kapitanov ter ob njih devet armenskih in šest judovskih gospodinjstev, tri ali štiri boljša evrazijska gospodinjstva in tu in tam kakšen indijski trgovec. Branilo ga je dvesto evropskih zasebnih vojakov ter štiristo neevropskih pešakov in topničarjev. Črno mesto je z več kot 10.000 prebivalci dajalo zavetje domačemu prebivalstvu. V pristanišču so ladje iz Evrope dovažale srebrno in koralno nakitje, ki so ga posebej za trgovino z Vzhodom izdelovali Judje iz Livoma; odvažale so kitajski čaj, indonezijski poper, španske srebrne dolarje s Filipinov in koromandijske tkanine. Ob koncu 17. stoletja se je pa tudi Madras umaknil Kalkuti in njeni vse večji izvozni trgovini s Kitajsko.


342

Mogulsko cesarstvo

Tudi v Kalkuti so Angleži spet naleteli na mogule. Morali so prenašati mogulsko oblast, ko je bilo mogulsko cesarstvo na vrhuncu, in znova so se ujeli v zgode in nezgode njihovega padca. O mogulski Indiji radi govorimo kot o »tradicionalni« Indiji, čeprav je bila mogulska država sama po sebi nov političen pojav. Ustvarili so jo timuridski Turki iz Turkestana, ko so začeli na začetku 16. stoletja pleniti po Indiji in so leta 1527 postavili svojega poglavarja Baburja za prvega mogulskega cesarja. Ko se je mogulski sistem v času Baburjevega vnuka Akbarja izkristaliziral, je institucionaliziral turški osrednjeazijski vzorec, po katerem so dobili prevladujoč položaj vojaki, rangirani v skladu s številom čet pod svojim poveljstvom. Vojaška elita, mansabdarji, je dajala tudi najpomembnejše uradnike. V Akbarjevem času so približno tretjino vojaških dostojanstvenikov sestavljali vojaki prvotne vojske, ki je prišla v Indijo iz Turkestana; drugo tretjino perzijski, džaga-tajski in uzbeški muslimani; in tretjo tretjino domači hindujski (zvečine radžputski) in muslimanski poglavarji. Delež slednjih se je sčasoma povečal.

Mansabdarji so bili kozmopolitska elita in so ustvarili svetovljansko dvorno kulturo: zgled zanjo so imenitni oklepi in orožje, dragocene tkanine in preproge ter palače z razkošnimi vrtovi in notranjščinami. Po njihovem umetniškem okusu, slogu oblačenja (s hlačami, srajco in predhodnikom današnjega »nehru-jevskega« suknjiča), ljubezni do poezije, kaligrafije in miniaturnega slikarstva ter po rabi perzijščine in poiranjene hindijščine (urdujščine) so se zgledovali imetniki nižjih oblastnih redov v kraljestvu. Življenje na dvoru in v palačah je spodbodlo obrtno proizvodnjo v mestih s palačami in na celotnih območjih, ki so se posvetila zgolj eni obrti. Ker so pripadniki elite dobivali plačilo v denarju, so spodbujali trgovino tako z vsakdanjim kot razkošnim blagom. Zato je zrastel razred trgovcev; ti so poleg drugega posojali tudi denar, ki ga je elita potrebovala za plačevanje razkošnega načina življenja.


Člani mansabdarske elite so dobivali nagrado v obliki dodeljenih dajatev (diagirjev) s posameznega območja. Imetnik (džagirdar) jih je dobil do konca življenja in niso bile dedne. Po tem se je sistem zgledoval pri turški ikti in španski encomiendi. Poleg tega se je območje, s katerega je džagirdar dobival dohodke, velikokrat zamenjalo, ko seje z mansabdarjem, kateremu je služil, selil po različnih koncih cesarstva.

Med mansabdarsko elito in prebivalstvom na splošno so bili zamindarji. To so bili po navadi poglavarji vodilnih rodov z dedno patrimonialno pravico do dajatev s posameznih območij. Rodovi,

343


iz katerih so prihajali, so bili del vodilne kaste na območju. Zamindarji, ki so bili na čelu osrednjega rodu, so pobirali dajatve od drugih rodov in del dobljenih presežkov v obliki denarnih plačil predajali mogulski vladi. Ker so bili posredniki med osrednjo oblastjo in rodovi, je njihov vpliv nihal v skladu z močnejšo ali šibkejšo povezavo med državo in rodovi. Kadar je bila vez šibka, so bili poglavarji osrednjega rodu, ki jih je podpiralo številno sorodstvo, močnejši in vplivnejši v primerjavi z državnim uradništvom. Kadar je pa bila država močna, je razširila svojo oblast pobiranja dajatev in obšla osrednji rod: dajatve je namreč pobirala naravnost od krajevnih rodov ali ustanovila docela nove naselbine, v katerih je pomešala člane različnih rodov. Razdelitev moči se je potemtakem spreminjala. Vrh tega so se zamindarske pravice prenašale s prodajo (Habib 1964: 43). Kadar je bila osrednja država prešibka, da bi se vmešala, so džagirdarji spremenili svoje džagirje v zamindarsko posest. In narobe, kadar je bila država močna, je zamindarske pravice lahko na silo spremenila v džagirje. Med državo in zamindarji je tako tlelo navzkrižje, navzkrižje, ki je bilo največja slabost v stavbi mogulske države.

Drug vir šibkosti mogulske države je bila verska nesloga. Protimuslimansko nasprotovanje se je deloma ohranilo v hindujskem kraljestvu Vidžajanagar; ustanovili so ga ubežniki z Dekana, ko so na začetku 14. stoletja pobegnili pred muslimanskimi vdori. Drug vir nasprotovanja so bili različni eklektični kulti, ki so črpali iz hindujskega misticizma in muslimanskega sufizma; pridigali so bhakti, dejavno ljubezen do enega boga, in nasprotovali obredju in kastam. Učitelji kultov so nagovarjali privržence v domačem jeziku. Marsikateri voditelj je bil obrtnik in celo pripadnik nižjih kast; najslavnejši med njimi, Kabir (1440-1518), je bil tkalec. Drug voditelj, Nanak (1469-1539), ustanovitelj sikhizma, je zagovarjal združitev religij in odpravo družbenega razločevanja med džat-skimi poljedelskimi kastami v Pandžabu. Posebna ločina so bili satnami, ki so pritegnili kmete, obrtnike in drobne trgovce.

344


345

Mogulski vladarji so sprva priznavali verske razločke, saj mrtev nevernik ni plačeval davkov. Sčasoma so pa postali vse bolj nestrpni. Aurangzeb, ki je nasledil prestol leta 1658, je bil fanatik, kije razdejal hindujska svetišča in naložil nemuslimanom posebne davke. Njegova verska preganjanja so mnoge zamindarje in njihove kmečke privržence prignala v odkrit upor, in ko se je moč države skrhala, so postali upori vse hujši. Leta 1647 so se ma-rathovsko govoreči prebivalci zahodnega Dekana s Sivadžem na čelu uprli mogulom in poskusili obnoviti hindujsko vero, ki so jo oskrunili muslimanski vladarji. Povezali so se v marathovsko zvezo in postali najvplivnejši na Dekanu. Moguli so izgubili podporo hindujskih rodov tudi na osrednji gangeški ravnici (na območju današnje države Utar Pradeš). In naposled, ko je začela mogulska moč pojemati, so mogulski uradniki na oddaljenih območjih razširili svojo oblast in začeli trgovati s prihajajočimi Evropejci na svojo pest. Ob koncu 17. stoletja je bilo tako vse nared za vdor Angležev v indijske posle.

Razvoj angleške oblasti

Angleška naselitev v Kalkuti (leta 1690) je strateško izrabila propad mogulske države. Pokrajina Bengalija, sorazmerno daleč od vojn in kriz, ki so pestile preostalo Indijo, je tedaj vstopila v obdobje trgovskega razcveta ter izvažala ne le najboljšo svilo in bombaž, ampak tudi sladkor, riž, soliter, indigo in opij. Čeprav so imeli tam trgovske postojanke tudi Francozi in Holandci, je angleška Vzhodnoindijska družba kmalu trgovala z več kot 150 »podružnicami«. Ker je poslovala z mogočnimi indijskimi trgovskimi bančniki, ki so kot zakupniki pobirali davke za navaba (na pol neodvisnega mogulskega pokrajinskega guvernerja ali vladarja, izraz so Angleži prekrstili v »nabob«) in so velikokrat posojali velikanske zneske Angležem, je lahko razširila pogodbe s tkalci, ki so izdelovali tkanine, s katerimi je trgovala. V Bengaliji se je tedaj razvnel boj med navabom in zamindarji, ki so pogosto naselili novo zemljo in pri tem niso predali obveznih dohodkov


vladarju. V sporu so Angleži podprli zamindarje. Družba, s podporo trgovskih bančnikov in na skrivaj povezana s številnimi zamindarji, je izzvala navaba v odkrito vojno. Z denarjem, ki so ga posodili največji bengalski bančniki, je navabove čete odločilno premagala pri Plassevu leta 1757.

Po zmagi je Vzhodnoindijska družba izropala bengalsko državno blagajno za dobrih pet milijonov funtov šterlingov. Prilastila si je tudi monopol na izvozno in uvozno trgovino. Postavila je cene po svoji meri, izrinila krajevne trgovce ter med letoma 1775 in 1780 požela novih pet milijonov funtov dobička. Z indijskimi posredniki, ki so si morali svoj položaj največkrat kupiti, je dobila neposreden nadzor nad več kot 10.000 bengalskimi tkalci in jih s pogodbami navezala izključno nase. Leta 1765 je postala tudi uradni divan ali državna uprava v Bengaliji. Hitro je poenostavila davčno ureditev in povečala neposredni dohodek od prihodkov od zemlje s slabih 15 milijonov rupij leta 1765 na 30 milijonov rupij v letih 1776-1777. Povečana davčna obremenitev je uničila marsikaterega bengalskega kmeta in obrtnika. V letih 1770 in 1783 je pustošila lakota.

Ko je Vzhodnoindijska družba dobila oporišče v Bengaliji, sije ob pomoči naraščajočih političnih navzkrižij hitro in učinkovito razširila ozemeljski vpliv. Zaradi nenehnih vojn si je razvila vedno bolj in bolj učinkovito vojsko; zaradi nenehnih »poseganj« v državne zadeve ozemeljskih vladarjev si je razvila krajevno uradništvo. Nekatera območja v Indiji je prevzela neposredno, druga pa prepustila v upravljanje krajevnim vladarjem pod svojim pokroviteljstvom. Po letu 1765 seje zato njena narava spremenila iz privilegirane trgovske ustanove, delujoče po pravilih, ki jih je predpisala druga vlada, v vojaško in uradniško orožje britanske vlade.

Sprememba značaja družbe in potemtakem narave angleške vladavine v Indiji je povzročila tudi pomembno spremembo angleških hotenj. Pred plassevjsko zmago je bil tipični Anglež v Indiji trgovec, ki si je z življenjem v »podružnici« in kupčijami v

346


347

notranjosti pridobil občutek enakosti s člani indijske elite, s katerimi je posloval. Trgovec ali uslužbenec družbe v vlogi uradnika je pogosto živel tako kot indijski odličniki, z indijsko ljubico ali zenano in obkrožen s parsijskimi ali muslimanskimi služabniki, portugalskimi ali gojskimi kuharji in malabarskimi ali malgaškimi suženjskimi strežaji. Paradoksno, kot je opazil Spear,

so bili časi podkupljivih uradnikov družbe, nepošteno pridobljenega bogastva, zatiranja rjotov [kmetov] ter zenan in nedovoljenih spolnih zvez obenem tudi časi, ko so se Angleži zanimali za indijsko kulturo, pisali pesmi v perzijščini ter se družili s panditi, mulvi in navabi na podlagi družbene enakosti in osebnega prijateljstva (1963: 145).

Medtem ko so angleški trgovci pred Plassevjem kupčevali z indijskimi trgovci na enakopravni podlagi, so po zmagi izrabili na novo pridobljeno politično moč ter z njo zavladali indijskim tekmecem in trgovcem drugih evropskih družb. Pred Plassevjem so Angleži delali s krajevnimi posredniki, tako imenovanimi dubaši ali modeliarji na koromandijskem in malabarskem obrežju ter dadni v Bengaliji. Izraz dadni (v ednini dadari) je pomenil obrestno posojilo trgovcem v notranjosti, ki so ga ti nato prenesli domačim kmetom in obrtnikom na račun prihodnjih izdelkov. Posredniki niso imeli samo finančnih in organizacijskih nalog; bodli so se tudi s krajevnimi političnimi oblastmi in obrtnimi združenji, tako da so bili hkrati »prilizovalci, pogajalci, tolmači, sklepalci pogodb [...] pa tudi poroki in izvedenci« (Dermignv 1964, L: 783). Posrednike so nato zamenjali gomasti ali plačani uradniki, ki so za družbo opravljali posle in izdajali trgovske dovolilnice. Kljub temu - kakor bomo videli v nadaljevanju - so bili Angleži še zmerom odvisni od indijskega kapitala. Cilj angleških prizadevanj, tako družbe kot zasebnih podjetnikov, je bila izraba indijskih virov in delovne sile za pridobitev izdelkov, s katerimi so trgovali s Kitajsko. Dobršen del denarja, ki je omogočil cvetočo trgovino, so dali indijski bančniki in posojevalci.

Vloga angleškega trgovca se je korenito spremenila in se je iz trgovskega družabnika Indijcev prelevila v družbeno daleč nadre-


348

jenega. Sprememba se je zgodila hkrati s spremembo na političnem področju, ko sta vzpostavitev reda in ustaljenega upravljanja potisnili na površje vojaškega upravnika, ki je največkrat preziral »mehke Bengalce« in s stolpa nravnega pravičništva gledal zviška na Indijce v želji, da bi jim vladal po angleškem vzoru in jim poboljšal neangleške navade.

Angleški uspeh pri Plassevju je utrl pot prevzemu indijskega polotoka. Angleško napredovanje ni stopalo po premišljenem načrtu, ampak je bilo nekakšno zaporedje odgovorov na pokrajinske krize in vojne. Mogulska država se je razkrojila v več med seboj vojskujočih se držav, kakršne so bile marathovska zveza na zahodnem Dekanu, Haiderabad na višavju med rekama Krišna in Godavari ter Maisur, ki je povezoval planoto v notranjosti z morskim obrežjem severno od Kerale. Nove države so bile resnična grožnja Angležem v Bombaju, Madrasu in Kalkuti. Povezovale so se zdaj s Francozi, zdaj z Afganci, in pokrajinske vojne razvnemale v mednarodne spore. Zaradi notranje nesloge in nemoči, da bi skovale skupno zavezništvo, pa so jih Angleži ločili med seboj in premagali vsako posebej. Haiderabad so porazili leta 1789, Maisur leta 1799 in marathovsko zvezo med letoma 1816 in 1818.

Pokazalo se je, da so večstranske vojne za nadzor močno omajale bogastvo in vire v Indiji. Pol stoletja so vse vpletene strani navijale davke in ropale, da bi dobile denar za podaljšanje politične in vojaške tekme. Zaradi angleških vojaških uspehov pa so Vzhodnoindijska družba in njeni uradniki lahko podredili indijske vire akumulaciji v domovini. Veliko naropanega zasebnega premoženja so odposlali v domovino in vložili v Angliji. Dajatve, s katerimi so se prej preživljali krajevni vladarji, so po novem lahko »prenesli delničarjem v Evropi v obliki nevračljivega izvoza« (Fieldhouse 1967: 159). Zaradi zmage in pridobljene politične oblasti je Anglija lahko tudi preoblikovala lastništvo zemlje in obdavčitev posesti ter s tem prisilila Indijo, da je poravnala vojne stroške in izdatke za trajno angleško zasedbo. In naposled, z zemljiško in davčno reformo je preusmerila indijsko poljedelstvo k


349

pridelovanju donosnega blaga, na primer surovega bombaža in opija, kot strateškega pripomočka za povečanje angleške trgovine s Kitajsko.

Novi vzorci lastništva in obdavčitve zemlje

Mogulska država je v bistvu delovala na dajatveni način, saj je omogočala, da so džagirdarji in zamindarji črpali presežke od poljedelcev, katerih gospodarji so bili bodisi osebno ali na podlagi svojega položaja. Najpomembnejši razloček v primerjavi s poznejšo angleško prakso je bil, da njihove pravice niso bile, dobesedno, pravice do zemlje, ampak prej pravice do delovne sile in njenih produktov. Z zakonom o stalnem lastništvu, ki so ga Angleži vpeljali v Bengaliji leta 1793, pa so se zamindarji spremenili v prave lastnike zemlje; britanski upravi so morali predati devet desetin dajatev, dobljenih od kmetov, eno desetino pa so smeli zadržati za svojo rabo. Angleži so tako z eno samo potezo ustvarili razred 3000 indijskih zemljiških gospodov, ki so imeli enake lastniške pravice kot zemljiški gospodi v Angliji, s pravico prodaje, zastave in dedovanja zemlje vred.

Na podlagi dela Bernarda S. Cohna dobro poznamo vpliv nove angleške zemljiške zakonodaje in obdavčitve na območju Benaresa, ene od pokrajin, ki jih je prizadel novi zakon. Cohnove raziskave dajejo zgodovinsko ozadje delu, ki so ga v štiridesetih in petdesetih letih 20. stoletja opravili ameriški antropologi v okrožju Džaunpur, nekdaj delu benareškega radževstva. V 18. stoletju so bile pravice do ljudi in dajatev v rokah zvečine radžputskih rodbin, manjših poglavarjev ali radžev in imetnikov podeljenih pravic do dela ah džagirjev. Vsi krajevni pobiralci dajatev so bili odvisni od benareškega radža, ta je bil podrejen navabu v Oudhu, ta pa je bil dolžan zvestobo mogulskemu vladarju. Džagirdarji so prejemali dajatve, niso pa plačevali davkov. Vsi drugi so morali plačevati dajatve številnim nad seboj, pri čemer je bilo dejansko plačilo dajatev odvisno do političnih in vojaških zmogljivosti tako plačeval-cev kot jemalcev dajatev. Med različnimi skupinami so se razvne-


350

mali številni spori o virih, ki so jih zgladili z razsojanjem in kompromisom.

Angleška oblast je vse te skupinske in statusne pravice do ljudi in dajatev z enim zamahom spremenila v pravico do zasebne lastnine. Zemljiška posestva so postala lastnina vknjiženih plače-valcev dajatev, ki so se obvezali, da bodo plačevali predpisane davke v zameno za zasebno pravico do lastništva, dedovanja in rabe. Ker so bili davki stalni, niso bili odvisni od nihanj cen zemlje ali vrednosti pridelkov. Prenizko ocenjena posestva so postala še posebej vredna. Obdavčitev in pobiranje davkov sta bili prepuščeni indijskim uradnikom: ti so lahko lepo zaslužili z goljufanjem pri obdavčitvi in s prisilno prodajo posesti, ki niso izpolnjevale davčnih obveznosti. Včasih so bili obenem tudi posojevalci denarja, trgovci in bančniki ali pa so bili v stikih s takimi denar obračajočimi imenitniki.

Uradniki so za nameček izrabljali tudi svoje poznavanje angleških pravnih postopkov. Angleški zakoni so nadomestili indijsko pravno prakso, ki se je opirala na upoštevanje »statusa«, kakor je dejal sir Henry Maine, in ne »pogodbe«. Po indijskih pravnih postopkih stranki v sporu nista bila ločena individua, ampak so ju z drugimi povezovale zapletene in številne družbene, politične in obredne vezi. Indijsko pravo je priznavalo družbeno, politično in obredno neenake korporativne rodove in kaste, spori so bili le momenti v nenehnih razmerjih med takimi skupinami. Po novem pa so pripadnike korporativnih rodov obravnavali kot individue. Angleški zakoni so tožnike in obtožence opredeljevali kot enake in individualne pogodbene družabnike ter so se ukvarjali samo s primerom, ne pa z družbenim okvirom, ki ga je porodil. Indijska pravna praksa se je izogibala dokončnim odločitvam in rešitvam ter je bila naklonjena nikoli dokončanim pogajanjem. Angleški pravni postopki, na drugi strani, so vztrajali pri razrešitvi primera, ki je prišel pred sodišče, z jasno odločitvijo. Zato so se indijski tožniki in obtoženci zarotili in obšli britanske pravne razsodbe z iznajdljivostjo, ki je bila v očeh sodišča sicer nezakonita, vendar


351

so jo stranke uporabile v samoobrambi. »Zelo je verjetno,« je sklenil Cohn (1959: 90), »da je bila večina primerov, ki so prišli pred sodišče, izmišljotina, s katero so prikrili pravi spor.« Uveljavitev novega pravnega zakonika, ki naj bi bil pravičen in pošten, je bila tako v prid tistih, ki so znali najboljše izrabiti zakone.

Kot posledica novega sistema zemljiške posesti, določanja davkov in pravnih postopkov je v Benaresu zrastel nov razred zemljiških posestnikov, ki so ga zvečine sestavljali indijski državni uradniki, bančniki in trgovci. Novi zemljiški posestniki so velikokrat upravljali svoja posestva v odsotnosti, s posredniki, ne pa po prejšnji ureditvi na podlagi pravice do ljudi in dajatev. Sredi 19. stoletja so imeli v rokah domala polovico vse zemlje na tamkajšnjem območju, na drugi strani pa je veliko neuspešnih zamindarjev zdrsnilo v kmečki položaj.

Drugod, na primer ponekod v severni in zahodni Indiji, so reformo zemljiške posesti uveljavili leta 1833; z njo so izrinili dajatve pobirajoče zemljiške gospode in - v veri, da so indijske vasi egalitarne republike korporativnih solastnikov - zemljo dodelili korporativnim vaškim skupinam ali »poljedelskim bratovščinam«.

Povsod po Indiji so bili novi zemljiški posestniki ujeti v primež pridelovanja poljščin za trg, najsi sladkorja, tobaka, začimb, bombaža, jute ali indiga. Čeprav se je razvilo tudi nekaj monokul-turnih nasadov pod evropskim pokroviteljstvom, so večino poljedelskega pridelka pridobili z nekakšno agrarno različico sistema dela na domu, po kateri je šel pridelek od pridelovalca do kupca skozi roke cele verige posrednikov (Moore 1966: 356). Posojevalci denarja - na indijskem podeželju že lepo uveljavljene osebnosti - so vsepovsod povečali razsežnosti in pahljačo svojih dejavnosti ter po visoki obrestni meri posojah denar, s katerim so kmetje lahko pospravili letino in odplačali davke. Vsepovsod so se pa tudi zamindarji, ki se niso mogli kosati s petičnejšimi tovariši, krajevni imenitniki, ki so jim odvzeli zemljiške dohodke, in poglavarji, ki so se borili proti angleškemu vmešavanju, povezovali v


352

klike razočaranih kritikov nove ureditve, ki jih je oropala virov in naslovov ter jih pognala po družbeni lestvici navzdol. Povečalo se je tudi število delavcev brez zemlje, še zlasti potem, ko je po letu 1814 indijski trg preplavil angleški, na stroj izdelani bombaž ter dobesedno uničil zelo kakovostno tkalsko obrt po indijskih mestih in njihove dobavitelje na podeželju.

Nova ureditev je okrepila tudi položaj sloja ruralnih imetnikov moči, ki so se znali upreti novim korenitim in uničevalskim spremembam ter jih celo izrabiti. V mislih imam »mogočnike« (Thor-ner in Thorner 1962: 16-17; Thorner 1964: 64-66), ki so z lokalnimi rodovnimi in kastnimi mehanizmi obdržali ter še razširili svojo moč nad kmečkimi delavci in zakupniki, ki jih je lakota prisilila, da so delali za drobtinico vsakdanjega kruha. Vrh tega so vaški imetniki moči z domačimi sorodstvenimi in poročnimi vezmi odvračali moč odsotnih zamindarjev in državnih uradnikov. Pravnih tožb proti njim ni bilo mogoče učinkovito uveljaviti, in celo najmočnejši zamindarji in trgovci so morali barantati z njimi, da so dobili dajatve in pridelek. Vaški mogočniki, močni znotraj lokalnih rodovnih segmentov, so ohranjali oblast v svojih rokah s posojanjem denarja, semen in hrane vaškim sosedom, z vlogo pri poravnavanju sporov v vasi in - v skrajnem - z obvladovanjem sredstev lokalnega nasilja, segajočih od telesnega ustrahovanja nasprotnikov do uničenja pridelkov ter prepovedi pravice do zemlje in domovanja v vasi (Srinivas 1959: 15; Cohn 1971: 85). Posledica je bila nastanek ruralne oligarhije, delujoče na podlagi sorodstvenih in kastnih prisil. Ruralni oligarhi so ohranili dajatvena razmerja na podeželju tudi tedaj, kadar so v razmerju do trga opravljali vlogo podjetnikov.

Nova vojska in novo uradništvo

Angleško gospostvo je imelo za zavojevano prebivalstvo še dve posledici. Prva je bila vzpostavitev vojske pod angleškim nadzorstvom in z angleškimi častniki, vendar z moštvom indijskih sipojev - brahmanov, radžputov in muslimanov - ki so jih najeli


353

kot najemnike in jih je plačala angleška vlada. To je bil dejanski konec mogulskih oblik, ko so imeli dajatvejemalski imenitniki tudi pravico, da so imeli svoje čete, in dolžnost, da so jih dali na voljo vladarju. Orodje nasilja je tako prišlo v roke novih evropskih vladarjev. Druga posledica je bila nastanek uradništva, ki je bilo na najvišjih ravneh izključno evropsko ter se je opiralo na obsežno in čedalje večjo vojsko nižjih uradnikov.

Nižji uradniki so bili zvečine Bengalci; prihajali so iz vrst številnih tolmačev, mešetarjev, nižjih pisarjev ter majhnih trgovcev in zemljiških posestnikov, ki so bili pri angleški Vzhodnoindijski družbi ali zasebnih trgovcih v vlogi nižjih družabnikov (Mukher-jee 1970: 48). Marsikdaj so bih prej v mogulski službi. Zamenjali so zavezništvo ter izrabili novo politično in gospodarsko priložnost, ki jo je ponudila angleška navzočnost. Marsikdo je bil pripadnik višjih kast brahmanov, baidjov in kajaštov ter si je z zaposlitvijo še okrepil vlogo nosilca elitne kulture; kljub temu so v službo jemali tudi pripadnike nižjih kast.

Novi državni uslužbenci so se sami imenovali bhadraloki (»spoštovani ljudje«), in so kastno identiteto zamenjali z novimi merili, šolanjem v angleščini, obvladovanjem indijskega pisnega izročila in državno ali duhovniško službo. Niso bili torej samo pozahodnjevalci, ampak tudi inovatorji svojega lastnega kulturnega vzorca. Znanje, po katerem so povpraševali Evropejci, so združili z močnim občutenjem lastnega poslanstva. Prizadevali so si za vrnitev - pod svojim pokroviteljstvom - k veliki bengalski preteklosti, še preden so se prave brahmanske vrline skvarile z budizmom in čustvenim hinduizmom bhaktijskega gibanja (glej: Broomfield 1966: 63-64). Podobne pokrajinske elite so nastale tudi v Madrasu na jugozahodu in v Maharaštri na vzhodu; pri njih so Angleži iskali uradnike za službo v notranjosti, ko so zavzemali vedno nova in nova ozemlja. Novi privrženci angleške oblasti so seveda trčili ob sovražnost prejšnjih elit. Ko sta se angleško šolanje in opismenjevanje razširili tudi med drugimi skupinami prebivalstva, na primer med muslimani in člani nižjih hindujskih


354

kast, so bili bhadraloki v čedalje hujšem primežu celo v domačih okoljih.

V južni Indiji, med drugim v Madrasu leta 1812, ni bilo zamin-darjev, zato se je uveljavila drugačna oblika. Angleži, ki so upali, da bodo ustvarili krepko, samozavestno kmetstvo, so dodelili zemljo v rjotvarijsko posest posamičnim kmetom, ki naj bi plačevali davke neposredno državi. Lep zgled sprememb, ki so jih sprožili novi lastniški in davčni zakoni, najdemo v študiji Kathleen Gough (iz leta 1978) o okrožju Thandžavur blizu Madrasa, danes delu Tamil Naduja. Pred britanskim prihodom je v vsaki thandžavurski vasi vladala upravniška brahmanska ali velalska kasta. Kasta je delovala kot kolektiv, razdelila je stalne deleže žitne letine med vaške kmete, spolovinarje in služabnike, in je bila kolektivno odgovorna za plačilo dajatev državi. Po novi angleški zakonodaji je bilo vsako gospodinjstvo individualno odgovorno za svoje zakupnike in za plačilo dajatev, in po sredini 19. stoletja je uprava izdala individualne lastniške listine za deleže vaške zemlje. Kmetje, ki naj bi davke plačali v gotovini, so se vse bolj zadolževali pri posojevalcih denarja; ti so prej smeli za poroštvo vzeti le hišo, pridelek in nakit, odtlej pa tudi zemljo. Zato je marsikdo izgubil svojo zemljo, druga posestva pa so se povečala. Poljedelstvo, ki je prej zvečine zadovoljevalo gospodinjske potrebe, se je preusmerilo k pridelovanju riža za izvoz na južnoazijske nasade, prejšnji dedni spolovinarji pa so se vse bolj spreminjali v negotove zakupnike, delujoče po letnih pogodbah. Thandžavursko okrožje je tako postalo eno največjih območij pogodbenih delavcev, ki so si poiskali zaposlitev na tujem (glej 7. poglavje).

Upor

Ko se je 19. stoletje približalo polovici, je vpliv angleške politike obvladoval že obsežna zemljepisna območja. Različni zemljiški zakoni in davčne reforme so spremenili naravo gospodarskih in političnih hierarhij. Indijske tkanine, vse do konca 18. stoletja najpomembnejše izvozno blago, niso več smele na angleški trg,


355

Indija pa se je morala sprijazniti z uvozom angleških manufak-tumih izdelkov brez carine. To je pri priči uničilo specializirano indijsko tkalsko obrtno proizvodnjo. Razširitev na stroj izdelanega blaga je obglavila vaške obrti, saj je zdesetkala število obrtnikov, ki so se preživljali z izdelovanjem lončenine, strojenih kož, obarvanega blaga, olja in nakita. Ladjedelstvo in graditev železniških prog v štiridesetih in petdesetih letih 19. stoletja sta pospešili rast tržnega poljedelstva na podeželju, spodbodli izvoz pšenice iz Pandžaba, bombaža iz Bombaja in jute iz Bengalije ter povzročili, da se je pridelovanje prehranjevalnih rastlin umaknilo industrijskim poljščinam, na primer bombažu, arašidom, sladkornemu trsu in tobaku. Posojanje denarja z visokimi obrestnimi merami je enakomerno naraščalo, saj so kmetje začeli kupovati živež na trgu, denar je bil potreben za zagon pridelave tržnih poljščin in po sredini stoletja je zrastla cena zemlje. Vzdignil se je val nezadovoljstva; podpihovali so ga prejšnji imetniki moči in njihovi privrženci, saj so jih angleške zemljiške in davčne reforme vse bolj ogrožale in izrinjale. Nezadovoljstvo se je izrazilo v divjem izbruhu v severni Indiji: Angleži so ga poimenovali veliki upor leta 1857.

Vidni razlog za izbruh so bile govorice, da je treba naboje za novo lienfildovko na debelo namazati z mazivom, ki so ga pridobivali iz kravje in svinjske masti. Če so hoteli vložiti naboje, so jih morali na koncu odščipniti in sprostiti smodnik. Ubijanje krav je bilo anatema za Hindujce, stik s svinjskimi izdelki tabu za muslimane. Maja so se sipoji uprli in sprožili oboroženo vstajo na širšem območju. Vstaja je bila le iskrica, ki je vžgala kresilno gobo, že dolgo tlečo v nezadovoljstvu. Nekdanji dostojanstveniki, izrinjeni na obrobje, krajevni imenitniki, upajoči, da bodo obnovili mogulsko ali marathovsko oblast, vaščani v gospodarskem in političnem primežu, privrženci različnih ver, nasprotujoči vdi-rajočemu krščanstvu - vsi ti in še drugi so se združili v upor. Vstaja je bila zadušena z velikimi človeškimi žrtvami. Angleži, ki so na lepem ugotovili, da se jim Indija lahko izmuzne iz rok, so


356

spremenili svoje obnašanje do podložnikov. Po uporu so angleški gospodarji opustili poskuse, da bi preobrazili Indijo z angleškimi liberalnimi zamislimi, in so rajši poskusili okrepiti tisto, kar naj bi bilo po njihovem indijsko izročilo. Tako je vzniknil mit o »resnični Indiji«, kakor ga je poimenoval Hutchins.

»Resnična Indija« je bila starodavna podeželska Indija; Indija vazalov in odvisnežev od angleške oblasti, knezov, kmetov in manjšin. Indijci, ki so živeli po mestih, se ukvarjali s posli in poklici ter niso bili odvisni od britanskih muh, Indijci, ki jim ni bilo mar, ali bodo ohranili privilegiran položaj, ki jim ga jamči britanska moč, so bili označeni kot »neznačilni« (1967: 156).

Angleži so postali znova pozorni na kastne razločke, zato so ločili čete na podlagi verskega in kastnega položaja ter podprli privilegije kšatrijskih skupin. Gnala jih je zagotovo želja po »deli in vladaj« ter so hoteli okrepiti kastne prisile in pravice v primerjavi z mobilnostjo in samozavestnostjo »novih« ljudi, tako posameznikov kot skupin.

Člani angleške skupnosti so strnili svoje vrste kot nekakšna nova kasta vladarjev, ločena od domačinov in drugačna od njih. Indijce so vse večkrat imenovali »črnci« (Hutchins 1967: 108), pravzaprav so nižje razrede v domovini in Indijce radi gledali enako zviška. Vse rajši so se tudi vneto predajali zglednemu življenju s trdim delom, možatostjo, oblastnim vedenjem, zanikanjem udobja in ukvarjanjem s športom, da bi si izboljšali moralne lastnosti; obenem so na Indijce prenašali prav nasprotne poteze -in jih imeli za lenuhe, telesno šibke in bojazljive, poženščene, goljufive, zapravljive in nemoralne (Hutchins 1967: 29-78). Nova vloga vladarjev - varuhov, kakor jih je poimenoval Hutchins - jim je dajala tudi pravico do elitnega življenja daleč nad tistim, kakršnega so bili vajeni v Angliji. »Funkcija Indije je bila, da je Angleže spremenila v ,instant aristokrate'« (Hutchins 1967: 107-108), in privrženost Angležev tem novim standardom je bila v nasprotnem sorazmerju s stvarnostjo njihovega položaja doma.


Od Indije h Kitajski

Politična in gospodarska utrditev Indije je potekala hkrati z angleško razširitvijo trgovanja s Kitajsko. Z indijskimi viri naj bi se

Kitajska v času dinastije Čingov.


358

jim odprla vrata v zakladnico Vzhoda. »Vse se je odvijalo tako,« je zapisal Louis Dermignv (1964, L: 781) o Angležih, »kakor da so polotok spremenili v vazala in ga preusmerili proti Kitajski«.

Pri vstopu na kitajske trge je bila za Angleže najhujša ovira kitajska država, ki z »rdečelasimi barbari« nikakor ni hotela navezati nikakršnih kupčij. S prihodom tunguške mandžurske dinastije, ki je v Pekingu zavladala kot Čingi (leta 1644), seje zaostril cesarski nadzor nad zunanjo trgovino. Z obnovljenim nadzorom naj bi zatrli pripadnike prejšnje mingovske dinastije in omejili tuje vplive na kitajskem obrežju. Najpomembnejši podpornik Mingov na jugu je bil Čen Čengkung, ki je pred tem prevzel oblast v pokrajini Fukien in bi skorajda zavzel Nanking. Navezal je obsežne stike z Evropejci, saj je delal v Makau in Manili za Portugalce in Spance, na Tajvanu za Holandce in na Japonskem, kjer se je poročil. Ko so ga izrinili s celine, si je poiskal zavetje na Tajvanu, kjer se je obdržal do leta 1683. Čeprav je bil najbolj znan in najmočnejši nasprotnik mandžurskih oblastnikov, ni bil edini (Dermignv 1964, L: 97, 132). Po nasvetu nekdanjega Čenovega poročnika je mandžurski cesar docela spraznil morsko obrežje v upanju, da bo tako nikogaršnje ozemlje zmanjšalo nenadzorovane stike med morjeplovci in prebivalstvom v notranjosti.

Z obnovitvijo cesarskega nadzora so bili tuji trgovci znova dobrodošli v kitajskih pristaniščih. Novo priložnost je najboljše izrabila angleška Vzhodnoindijska družba. Med letoma 1685 in 1760 so Angleži smeli trgovati v celi vrsti pristanišč v pokrajinah Fukien in Čekiang. Kljub temu so vse več poslov opravljali v Kantonu, kjer so naleteli na zunanjetrgovinsko združenje (Ko-hong), ki je bilo dovolj bogato, da je lahko vnaprej uskladiščilo velike količine blaga, in kjer so bili carinski uradniki (hopi) neposredni predstavniki cesarja in neodvisni od domačega plemstva. Ko je cesar leta 1760 ponovno omejil zunanjo trgovino, je bil Kanton edino pristanišče, ki je ostalo odprto za zunanji promet. V prvih letih trgovanja s Kitajsko so Angleži kupovali svilo, porcelan in


Evropske trgovske postojanke v Kantonu; pogled iz pristanišča. George Chinnetj (1774-1852), olje na platnu.

zdravila. Poskusili so plačevati z angleško volno, vendar med Kitajci niso našli odjemalcev. Prodali so nekaj angleškega svinca za likanje srajc, nekaj kositra, španski trs iz Malajskega preliva ter poper, soliter in riž z Jave in Filipinov; kakor je pa kitajski cesar leta 1793 napisal Juriju III., »nam nič ne manjka [...] in ne potrebujemo vaših manufaktumih izdelkov« (navedeno v: Teng in Fair-bank 1961: 19). Zato so na koncu morali Angleži plačevati v srebru, in plačila so jim vseskozi sušila zalogo zlata in srebra. Plačilni primanjkljaj se je še povečal v 18. stoletju, ko je Vzhod-noindijska družba dodala na seznam zaželenega blaga nazobčane liste čajevca.

Opij za čaj

Pitje čaja, ki so ga v Evropo vpeljali Holandci, se je na Angleškem začelo leta 1644, ko je Anglija uvozila dva funta in dve unči čaja. Leta 1783 je samo Vzhodnoindijska družba prodala do-

359


360

mala šest milijonov funtov in čez dve leti več kot petnajst milijonov funtov čaja (Greenberg 1951: 3). Mogoče prav tolikšno količino so v Anglijo vtihotapili zasebni trgovci, ko so se hoteli izogniti davkom. (Ko krona ni mogla pobrati čajnih davkov v Evropi, jih je poskusila v Bostonu ter je tako spremenila Američane v upornike in kavopivce obenem.) Čaj je bilo treba plačati v srebru, zaradi česar se je srebro odlivalo na Vzhod v nekakšni »kronični hemoragiji« (Dermigny 1964, L: 724). Kitajska je črpala srebro iz Japonske in Manile. Leta 1600 je znašal priliv srebra z Japonske 200.000 kilogramov, približno tistega leta pa je bil letni priliv srebra iz Manile celo osem milijonov kilogramov (Rawski 1972: 76). Kitajska je postala »grobnica ameriškega zaklada«. Po Dermignyjevi sodbi je bila vrednost srebra, ki se je med letoma 1719 in 1833 zlilo na Kitajsko, med 306 in 330 milijoni piastrov, kar je petina vsega srebra, ki so ga v tistem obdobju pridobili v Mehiki in mogoče celo petina vseh evropskih zalog (1964, L: 740).

Z odtekanjem so Angleži podedovali zelo staro težavo. Že v rimskih časih je južna Indija pošiljala začimbe, muslin in drage kamne v Sredozemlje v zameno za rimsko zlato. V zbirkah rimskih novcev v Indiji so našh na kupe rimskih zlatnikov (aurei) ali denarijev (denarii) (Wheeler 1955: 164-166). Količina zlata in srebra, ki je odtekla iz Sredozemlja, je bila velikanska. Plinij je pripomnil, da »Indija v nobenem letu ne posesa manj kot petdeset milijonov sestercev« (navedeno v: Wheeler 1955: 167). Odlivanje se pa ni zaustavilo s padcem rimskega cesarstva. V srednjem veku sta zlato in srebro stalno odtekali čez Italijo v Bizanc in muslimanski svet ter od tam v Indijo (Lopez, Miskimin in Udovitch 1970). Na začetku novega veka, je zapisal Braudel,

je Sredozemlje kot celota delovalo kot nekakšen stroj za kopičenje žlahtnih kovin, ki ju, resnici na ljubo, ni imelo nikoli zadosti. Grabilo ju je k sebi in ju nato kratko malo prepustilo Indiji, Kitajski in vzhodnim Indijam. Velika odkritja so nemara prekucnila na glavo poti in cene, starodavnega položaja pa niso omajala (1972, L: 464).


Trgovanje s kitajskim čajem. Kitajska izvozna šola, olje na platnu, ok. 1800. Liste gojijo na pobočju (na levi zgoraj), jih posušijo, opečejo,

zmečkajo, zavijejo in stehtajo. Čaj kupujejo tujci (na levi spodaj) in ga spravljajo na ladje (čisto na desni).

361

V 17. stoletju se je s starim vprašanjem spoprijela severozahodna Evropa.

Omenjene trgovske dejavnosti so seveda odmevale tudi na Kitajskem. V 16. stoletju je na južnem kitajskem obrežju naraščajoča španska in portugalska trgovina spodbodla specializirano proizvodnjo sladkorja, tkanin, porcelana in železnih izdelkov za čezmorske trge. V zameno so Iberci prinašali tobak, sladki krompir in arašide iz Novega sveta. Nove prehranjevalne poljščine so kitajski kmetje sprejeli odprtih rok in so bile nemara ključne pri hitri rasti prebivalstva (Ho 1965). V 17. stoletju je postal najpomembnejša tržna poljščina tobak; z morskega brega seje razširil v notranjost v Junan, na severozahodno Kitajsko in v dolino ob spodnjem toku reke Jangcekiang. Posledično verigo te komerciali-zacije je Evelyn Rawski (1972) odkrila v naraščajoči vrednosti


362

zemlje, večjem tekmovanju za zemljo, večjem vlaganju v izboljševanje zemlje, večji donosnosti ter višjih najemninah in obrestnih merah. Naraščajoče povpraševanje po čaju je krog še pospešilo: posojila so se od Vzhodnoindijske družbe stekala v Kohong in od tam k čajnim trgovcem na debelo v Fukienu, Čekiangu, Kiangsiju in Anhveju. Trgovci na debelo so nato denar posodili »hribovskim gospodinjstvom« družinske velikosti, ta so se pa od gojenja čaja kot dodatne zaposhtve počasi preusmerila k izključnemu ukvarjanju s čajem.

Čaj je bilo treba plačati, zato se je Vzhodnoindijska družba znašla v čedalje večjem primanjkljaju v plačilni bilanci. Angleški kroni je bila že precej dolžna za sredstva, ki jih je dobila pri zavzemanju Indije. Da bi poravnala obveznosti, si je sposodila denar pri bogatih parsijskih bančnikih, kakršen je bil Džagath Seth, njeni uradniki - ko so trgovali kot zasebniki - pa so se največkrat zadolžili pri indijskih posojevalcih. Denar je šel za pridelovanje bombaža v Indiji in za pošiljanje na Kitajsko. Razvila se je zapletena trikotna trgovina, ko so zasebne posredniške hiše »podeželskih trgovcev«, ki so jih zvečine vodih parsijski in škotski trgovci, vozile indijski bombaž v Kanton in ga prodajale za srebro. S srebrom so kupovale kreditna pisma Vzhodnoindijske družbe, izplačljiva v Londonu. Družba je s srebrom, ki gaje dobila s prodajo svojih kreditnih pisem, kupovala čaj.

S takimi posli so si številni angleški podeželski trgovci in uradniki družbe, ki so trgovali na svoj račun, ustvarili temelje velikanskega zasebnega bogastva, ki so ga vložili v vpliv in politično zastopanost v domovini. V parlamentu je njihov vpliv v povezavi z »bengalsko kliko«, kakor jo je poimenoval William Pitt, kmalu pretehtal vpliv zahodnoindijskih interesov.

Čeprav so Angleži med letoma 1785 in 1833 prodali povprečno 27 milijonov funtov surovega bombaža na leto, dobljeni izkupiček še zmerom ni bil dovolj za nakup vsega čaja, ki bi ga radi odposlali v Anglijo. Angleška Indijska družba je morala dodatne količine zato uvoziti iz španskih posesti v Novem svetu.


363

Leta 1776 je ameriška revolucija odrezala Angleže od virov mehiškega srebra. Hkrati se je začel v kitajske tkalnice zlivati bombaž s severne Kitajske po nižji ceni od indijskega. Odgovor na finančne molitve družbe je bil indijski opij.

Prodaja opija je bila pomemben vir državnih dohodkov že v mogulskih časih. Leta 1773 si je Vzhodnoindijska družba pridobila monopol na prodajo opija in ga leta 1797 razširila še na pridelavo. Podružnici v Patni in Ghazipuru pri Benaresu sta dali ime opiju, ki sta ga pridelali - patna in benares. Pozneje se je pridelovalcem pridružila še kneževina Malva na indijskem zahodnem bregu. Opij iz Patne in Benaresa, v zabojih iz mangovega lesa, v katerih je bilo približno 145 funtov opija, pridelanega na petih ali šestih akrih, so prodali na dražbi na Tank squaru v Kalkuti. Opij iz Malve je prišel v Kanton s posredstvom parsijskih trgovcev iz Bombaja. Trgovini so se pridružili tudi Američani, čedalje večje količine opija iz Turčije so z ladjami pošiljali v New York in od tam na Kitajsko.

Trgovina z opijem je bila prikrita in nezakonita ter neznansko donosna. Posredniške hiše, ki so trgovale z opijem, so kmalu kupčevale s količinami, štirikrat večjimi od vrednosti vsega blaga, ki ga je v Kanton s svojimi ladjami pripeljala družba. Opij je v notranjost pretovorila vojska podrepnikov in podkupljivih uradnikov. Sodijo, da je bil ob koncu 19. stoletja vsak deseti Kitajec zasvojen z opijem. Evropejci so končno dobili blago, ki so ga lahko prodali Kitajcem. V prvem desetletju 19. stoletja je imela Kitajska še zmerom trgovinski presežek 26 milijonov srebrnih dolarjev. V tretjem desetletju je bila za opij že dolžna 34 milijonov dolarjev (Wakeman 1975: 126). Odliv srebra iz Kitajske je hitro prizadel vso deželo. Vlada je določila davčne zneske v srebru; kmetje so plačevali z gotovino v bakru. Ker je postalo srebro redko in se mu je cena zvečala, so bile za davčne obveznosti potrebne čedalje večje količine bakra. Opij potemtakem ni le spodkopal zdravja kitajskih zasvojencev; na glavo je postavil tudi družbeni red na podeželju.


364

Trgovanje na Pacifiku

Opij je bil sicer daleč najpomembnejši uvoz na Kitajsko, Evropejci pa so si prizadevali odkriti še druge vire, zanimive za Kitajce. Taka je bila sandalovina, iz katere so pridobivali olje, ki so ga Kitajci uporabljali pri pripravi kadila. Na začetku trgovanja s sandalovino si je »sandalova« ladja, ki je pripeljala les iz Sydneya v Avstraliji, prislužila 25-odstotni dobiček (Furnas 1947: 221). Sandalovino so dobivali z različnih pacifiških otokov, ki so jih velikokrat izropali do golega. Fidži so izsekali med letoma 1804 in 1810, otočje Marquesas med letoma 1804 in 1818, Havaje med letoma 1811 in 1835. Havajski kralj je na leto prodal za 300.000 ameriških dolarjev sandalovine v zameno za opremo, platno, oblačila, rum, puške in celo razkošno jahto, ki so jo zgradili v Salemu v Massachusettsu. Okoli leta 1826 pa so se poglavarji znašli pri pošiljkah v zaostanku in ameriški trgovci so od njih izsilili pogodbo, s katero je bil za poravnavo dolga vsak moški Havajec obdavčen z enim piculom (približno 140 funtov) sandalovine po štiri španske dolarje (Furnas 1947: 120).

Približno sredi stoletja so na Novi Kaledoniji in Novih He-bridih najeli za pridobivanje sandalovine domačine; raba domače delovne sile seje nato razširila v petdesetih letih 19. stoletja, ko se je zaradi avstralske zlate mrzlice razredčila ponudba evropske delovne sile. Domačini so za plačilo dobivali železno orodje in opremo, tkanine, tobak in pipe pa tudi muškete in smodnik. Trgovci so jim obenem plačevali tudi z domačimi izdelki z drugih otokov in tako spodbodli medotoško menjavo. Fidži, Lifu in Tana so dajali drugim otokom svinje. Tana je v zameno za svinje povpraševala po želvovini s Salomonskih otokov; Eromanga je hlepela po školjkah (nunpuri) z Nove Kaledonije; Espiritu Santo in Eromanga sta v zameno za sandalovino dobivala svinje, školjke, želvovino in kitove vose (Shineberg 1966).

Drug izdelek, po katerem so povpraševali na Kitajskem, so bile morske kumare (imenovane tudi trepang), ki so jih Kitajci cenili


365

kot hrano in kot afrodiziak. Dolgo so jih na trg pošiljali indonezijski in filipinski mornarji, v trgovino so se pa vmešali tudi Evropejci. Nabiranje in predelovanje morskih kumar sta zahtevali precejšnjo delovno silo. V povprečno vehkem obratu je delalo kakšnih tristo ljudi, ki so čistili morske živali in nabirali drva za sušenje,. Domači delavci so bili najeti po pogodbi, sprva so delali pod nadzorom domačih poglavarjev, pozneje so jih prevzeli Evropejci. Priliv trgovskega blaga s puškami vred kot plačilo za morske kumare je bil najbrž celo večji kot pri trgovanju s sandalovino (Furnas 1947: 212).

Trgovanje s sandalovino in morskimi kumarami je s povečanim lovom na kite precej prispevalo k razširitvi strelnega orožja na južnih morjih. Kjer so mogočni domači poglavarji dobili v roke novo orožje, so si z njim močno povečali vojaško zmogljivost. Zaradi evropske trgovine so tako na celi vrsti otokov vzniknile državice na čelu z mogočnimi poglavarji, opremljenimi z evropskim orožjem.

Na Havajih si je Kamehameha, nečak havajskega vladarja, ki je obvladoval ugodno ležeče morsko obrežje, v devetdesetih letih 18. stoletja pridobil zalogo orožja; z njim je najprej zavzel več sosednjih tekmecev in nato spodnesel še zakonitega kraljevega naslednika. Leta 1804 je poveljeval 600 mušketam, 14 manjšim topovom, 40 puškam na stojalu in 20 jadrnicam (Furnas 1947: 121). Njegov sin in naslednik je še utrdil kraljestvo in odpravil sistem tradicionalnih tabujev, na podlagi katerega bi se svečeništvo lahko postavilo po robu porajajoči se centralizaciji oblasti (Webb 1965; Davenport 1969).

Na Tahitiju se je mlad poglavar po imenu Tu z evropskimi puškami, ki jih je dobil v zameno za svinje, ki jih je prodal kazenskim naselbinam na Novem južnem Walesu, oklical za kralja Po-mareja. Njegov sin, Pomare II., je utrdil novo kraljestvo s sklenitvijo zavezništva z angleškimi misijonarji in z nasilno spreobrnitvijo svojega ljudstva v krščanstvo.


Med letoma 1828 in 1835 je kot posledica trgovanja z morskimi kumarami prišlo na Fidži pet tisoč pušk, nemara prav toliko nato še med letoma 1842 in 1850. Bogastvo pušk je sprožilo nastanek države Bau, ko je poglavar po imenu Cakobau prevzel uvoz strelnega orožja docela v svoje roke (Ward 1972: 110-111). Podobni vojaški voditelji so vzniknili na Salomonskih otokih in Novih Hebridih (Docker 1970: 23-42).

Portugalci so prvi utrli pot v azijske vode, holandske, angleške in francoske družbe in zasebni trgovci so jim kmalu sledili. Ker Evropejci niso mogli vdreti v kopensko notranjost neposredno, so si ob azijskih obrežjih utrdili vhodne točke ter začeli ovijati morski breg v mrežo prometa in trgovanja na daljavo. Zaradi potreb cvetoče trgovine so se začela različna območja vzdolž morskih poti ukvarjati s pridelovanjem blaga, ki so ga zamenjevala za drugo blago. Po nekaterih izdelkih, predvsem kitajskem čaju, je bilo povpraševanje še posebej močno. Kot plačilo za čaj so se v gigantskem razmahu trgovskih dejavnosti na Kitajsko zgrinjali vidrovi kožuhi s severozahodnih bregov Severne Amerike, morske kumare in sandalovina s Pacifika, srebro iz Amerike ter indijski surovi bombaž in opij. Povečanje trgovanja po morju je odmevalo tudi v naj oddaljenejši notranjosti, saj je skrčilo karavansko trgovino po kopnem, zmanjšalo pomen karavanskih trgovskih postojank ter spremenilo ravnovesje moči med nomadskim in stalno naseljenim prebivalstvom.

Čeprav je evropska trgovina ostala v večjem delu Azije tesno navezana na svoj medij, morje, si je ena trgovska ustanova - angleška Vzhodnoindijska družba - izbrala drugačno pot. Prevzela je politično in gospodarsko dediščino kopenske mogulske države in se iz trgovske družbe spremenila v politično oblast. To oblast je nato predala angleški kroni. Angleška vladavina je imela globoke posledice za indijsko družbo. Zemljiške in davčne reforme so odpravile hierarhijo jemalcev dajatev, ki je sestavljala mogulsko ureditev, in jo zamenjale s kopico zemljiških posestnikov. Elite

366


367

krajevnih in pokrajinskih vodilnih kast so se spremenile v zem-ljiškoposestniške podjetnike; davke so morali plačati z denarjem in dobili naj bi ga s pridelovanjem tržnih poljščin. Zato seje spremenila narava razmerij med lastniki zemlje, vaškimi služabniki in odvisnimi poljskimi delavci. Kulturne oblike obveznosti in odvisnosti med kastami so se ohranile in se celo okrepile, z novimi razmerji pa so pridobili delovno silo za proizvodnjo poljedelskega blaga.

V celotni zgradbi britanskega imperija je Indija odigrala ključno vlogo. V obdobju britanske oblasti je plačevala kolonialne dajatve, s katerimi je poravnala angleške izdatke pri zavzetju in ob zatrtju velikega upora ter stroške za angleško upravo. Premoženje, naropano med vojnami v 18. stoletju, je bilo temelj angleškega bogastva. Državni dohodki iz Bengalije so bili tolikšni, da so omogočili financiranje naraščajoče trgovine z Vzhodom brez letnega prenosa zlata in srebra iz Anglije. Indijski opij je odprl Kitajsko zunanji trgovini in zasukal tok kovancev iz Evrope v Azijo. Angleži so prodajali imenitne indijske tkanine v Evropi, Afriki in Indoneziji ter tako pomagali kopičiti denar oplajajoči denar v domovini.

Ko seje v Angliji uveljavil kapitalistični produkcijski način (9. poglavje), je industrijski kapital zavladal trgovskemu bogastvu in v svojo vse širšo orbito pritegnil tudi Indijo. Angleške na stroj izdelane tkanine so preplavile indijski trg in uničile indijsko obrt. Sredi 19. stoletja je bila postavitev železniških prog v Indiji pomembno okno za angleški kapital, saj je spodbodla pridelavo železa in jekla v Angliji ter odprla trg za angleški premog na podcelini. Odtlej je izvoz indijskega poljedelskega blaga in na stroj izdelanih indijskih bombažnih oblačil na mednarodne trge uravnovešal britanski trgovinski primanjkljaj z industrializirajo-čimi se evropskimi državami in Združenimi državami Amerike. Zaradi indijskih presežkov so Angleži lahko vzpostavili in vzdrževah gobalni sistem svobodne trgovine. Ko bi bila Anglija prisiljena prepovedati uvoz iz Združenih držav in Nemčije ter tek-

EVROPA IN LJUDSTVA B R E Z ZGODOVINE

movati z obema silama na tujih trgih, bi bili tudi ameriška in nemška industrializacija precej počasnejši. Zato »Azija na splošno ter Indija in Kitajska posebej še zdaleč niso bile na obrobju evolucije mednarodnega gospodarstva v svojem času, ampak so bile v resnici ključne« (Latham 1978: 70). Pod angleškim gospostvom je postala Indija temeljni kamen nastajajoče svetovne kapitalistične stavbe.

368

KAZALO PREDGOVOR (1997) 7

PREDGOVOR (1982) 17

PRVI D E L : P O V E Z A V E 21

I. UVOD 23 Vzpon družbenih ved 29

Ekonomija in politologija - Razvoj sociološke teorije - Antropologija Rabe Marxa 46

II. SVET LETA 1400 53 Politični zemljepis Starega sveta 54

Trgovanje - Pastirski nomadi Bližnji vzhod in Afrika 66

Turki - Severna in zahodna Afrika - Vzhodna Afrika Južna in vzhodna Azija 79

Indija - Kitajska - Jugovzhodna Azija Novi svet 98

Južna Amerika - Srednja Amerika - Severna Amerika

III. PRODUKCIJSKI NAČINI 117 Produkcija in družbeno delo 117

Produkcijski načini Kapitalistični produkcijski način 123 Dajatveni produkcijski način 126

Civilizacije - Trgovsko bogastvo Sorodstveni produkcijski način 138

Vprašanje poglavarstev IV. EVROPA, PRELUDIJ PRED RAZŠIRITVIJO 155

Premena vzorcev trgovanja na daljavo 156 Razmah italijanskih pristanišč

Politična utrditev 160 Vojna na tujem - Trgovina - Povečanje kraljevske posesti

Nastajanje držav in širitev 165 Portugalska - Kastilija-Aragonija (Španija) - Mednarodni krogi trgovskega bogastva - Združene province - Francija - Meje trgovskega prometa - Anglija

375

DRUGI DEL: NA L O V U ZA B O G A S T V O M 189

V. IBERCI V AMERIKI 194 Veliko umiranje 197 Bogastvo španske Amerike 199

Lov za srebrom - Pot srebra - Izvoz drugega reda: barvila in kakav -Zunanjetrgovinski sifon

Novi oskrbovalni sistemi 207 Hacienda - Indijanske skupnosti

Brazilija in Karibsko morje 218 Tihotapstvo - Morski roparji, »kolonialna plemena« in maroni

VI. TRGOVANJE S KRZNOM 230 Zgodovina trgovanja s krznom 230 Prebivalstva na ameriškem severovzhodu 236

Abenakijci - Huroni - Irokezi Prebivalci ob Velikih jezerih 246

Midevivin Na zahod 249

Spremembe pri trgovanju s krznom - Pontiacov upor - Severozahodni Atapaski - Nove družbe - Konjski pastoralisti na Planjavah - Mestici ob Rdeči reki

Severozahodno obrežje 262 Sibirska trgovina s krznom - Prebivalstvo na severozahodnem bregu

VII. TRGOVANJE S SUŽNJI 280 Razvoj trgovanja s sužnji 281 Zakaj Afrika? 289 Afriško ozadje 293

Oblike zasužnjitve Območja oskrbovanja: zahodna Afrika 299

Zlata obala - Ojo in Dahomej - Benin - Nigrova delta Območja oskrbovanja: osrednja Afrika 314

Kraljestvo Kongo - Imbangalci - Lubi in Lundi - Slonovina in sužnji v vzhodni Afriki - Bembi

VIII. TRGOVANJE IN OSVAJANJE NA VZHODU 329 Islam v južni Aziji 331 Portugalci v Aziji 332 Holandci v Aziji 335 Angleži v Indiji 339

Mogulsko cesarstvo - Razvoj angleške oblasti - Novi vzorci lastništva in obdavčitve zemlje - Nova vojska in novo uradništvo -Upor

Od Indije h Kitajski 357 Opij za čaj

Trgovanje na Pacifiku . 364

376

S T U D I A HUMANITATIS

dvanajsti letnik

Eric R. Wolf EVROPA IN LJUDSTVA BREZ ZGODOVINE, I

PREVOD Gregor Moder

STROKOVNI PREGLED IN SPREMNA BESEDA Bojan Baskar

UREDNIŠKI ODBOR Bojan Baskar (urednik te knjige), Bogdan Lešnik,

Neda Pagon (glavna urednica), Braco Rotar, t lztok Saksida, Marta Verginella, Jože Vogrinc

REDAKCIJA Edo Fičor

ZALOŽNIK SH - Zavod za založniško dejavnost, Ljubljana

Zanj Neda Pagon

TISK Littera picta, Ljubljana

FINANČNA PODPORA Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije

Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije

SLOvenija Doma v Evropi.

Documents

Evrope in Ljudstva Brez Zgodovine