UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

Etika v mednarodnem poslovanju Študent(ka): Bernarda Zver Naslov: Nedelica 65/a, 9224 Turnišče Številka indeksa: 81605765 Redni/izredni študij: redni študij Program: visokošolski strokovni Študijska smer: zunanja trgovina Mentor: dr. Vito Bobek, izr. prof.

Nedelica, april 2007

2

PREDGOVOR Diplomsko delo je rezultat proučevanja etike v mednarodnem poslovanju. Osnovni motiv za izbiro te teme je aktualnost problema, tej temi se posveča vedno večja pozornost. Poslovna etika je v gospodarskem svetu postala malodane modna muha v središču javne pozornosti. Na začetku raziskovanja smo predpostavili različne trditve, ki smo jih z raziskavo potrdili. Kot glavno hiptezo smo navedli, da je etika v mednarodnem poslovanju nujno potrebna za uspešno delovanje podjetja. Ugotavljamo, da etičnost poslovanja in čvrsta moralna načela, ki temeljijo na poštenju, vestnem delu, zaupanju in spoštovanju dogovorov, ter nasploh odgovornem ravnanju do vseh udeležencev podjetja zagotavljajo uspeh. V diplomski nalogi smo najprej želeli pojasniti pomen etike oz. poslovne etike. Tako smo v začetnem delu teoretično opredelili pojem etike in morale oz. poslovne etike in poslovne morale. Za razumevanje pojma smo pregledali in navedli številne definicije, podane s strani različnih avtorjev. V osrednjem delu diplomske naloge želimo predvsem opozoriti na nujnost upoštevanja etike pri samem poslovnem odločanju. Etika postaja vse bolj pomembna, saj je možnosti in posledic neetičnega ravnanja vse več. Management, je vedno nosilec etičnega obnašanja in moralnega delovanja. Kljub temu pa se vsak manager vedno znova znajde pred številnimi etičnimi dilemami, ki so sestavni del vsake poslovne odločitve. Ugotavljamo, da so v poslovanju te dileme morda še nekoliko večji problem, saj managerji s svojimi odločitvami vplivajo tudi na druge subjekte v okolju. Opozorili, smo tudi na različno razumevanje neetičnega ravnanja v različnih kulturah. Nadalje ugotavljamo, kakšne so posledice v primeru neetičnega obnašanja in s katerimi načini lahko izboljšamo etično klimo v podjetju. Eden izmed takih pripomočkov je vsekakor etični kodeks, ki ga dandanes uporablja večina večjih svetovnih podjetij. Posebno pozornost smo namenili oblikam neetičnega ravnanja v mednarodnem poslovanju. Ena izmed najpogostejših oblik takega ravnanja je vsekakor podkupovanje. Mnogi jo navajajo kot enega izmed najhujših problemov s katerimi se mednarodno poslovanje sooča. Navedli smo tudi nekaj konkretnih primerov neetične prakse v mednarodnem poslovanju. Zadnje poglavje je namenjeno družbeni odgovornosti podjetja. V nadaljevanju opisujemo povezanost med etiko in družbeno odgovornostjo. Poslovna etika je razširjena na etično delovanje podjetja v okolju, prav tako kot je družbena odgovornost vezana na vedenje združbe v okolici. Zadnji sklop tega poglavja zaključimo z ugotovitvami, da družbeno odgovorno podjetništvo in etičnost poslovanja podjetju lahko prineseta pomembno konkurenčno prednost. Skozi raziskavo nas omejujeta predvsem dva dejavnika in sicer velik obseg gradiva, ki nam je na voljo in spoznanje da etika v različnih gospodarskih prostorih ni prisotna v enaki meri, nima v vseh družbah enake tradicije.

3

KAZALO 1 UVOD ......................................................................................................................................4

1.1 Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave ......................................4 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve .........................................................................................5 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave ..................................................................................6 1.4 Predvidene metode raziskovanja .......................................................................................6

2 SPLOŠNO O ETIKI...............................................................................................................7 2.1 Opredelitev etike in morale ...............................................................................................7

2.1.1 Povezanost med etiko, moralo in vrednotami..............................................................9 2.2 Poslovna etika in poslovna morala ..................................................................................10

2.2.1 Ravni poslovne etike..................................................................................................11 3 VLOGA IN POMEN ETIKE V MEDNARODNEM POSLOVANJU ............................12

3.1 Nujnost etike v poslovnem svetu.....................................................................................14 3.2 Etika kot orodje managementa ........................................................................................14 3.3 Etično odločanje v managementu....................................................................................15

3.3.1 Vrste etičnega odločanja ............................................................................................16 3.4 Etične dileme v poslovnem svetu ....................................................................................17

3.4.1 Osnovne etične dileme...............................................................................................19 3.4.2 Vzroki za nastanek etičnih dilem...............................................................................20

3.5 Vpliv kulture na etiko......................................................................................................21 3.5.1 Raznolikost kultur......................................................................................................22

3.6 Posledice neetičnega vedenja ..........................................................................................23 3.7 Izboljšava etičnosti ..........................................................................................................24

3.7.1 Etični kodeks..............................................................................................................25 4 OBLIKE NEETIČNEGA VEDENJA V MEDNARODNEM POSLOVANJU ..............27

4.1 Korupcija v mednarodnem poslovanju............................................................................27 4.1.1 Vzroki in razlogi za pojavljanje korupcije oz. neetičnega delovanja ........................28

4.2 Etični odnos do podkupovanja ........................................................................................29 4.3 Etični vidik obdarovanja..................................................................................................31 4.4 Druge etično vprašljive metode.......................................................................................32

4.4.1 Neetični prijemi pri izdelkih ......................................................................................32 4.4.2 Neetično vedenje pri cenah in prodajnih pogojih ......................................................33 4.4.3 Neetična ravnanja v zvezi s prodajnimi potmi...........................................................34 4.4.4 Nekatere etično sporne metode pri komunikacijah....................................................34 4.4.5 Etika in trženjske raziskave .......................................................................................34

4.5 Primeri neetičnega ravnanja v svetu................................................................................35 5 ETIKA IN DRUŽBENA ODGOVORNOST .....................................................................38

5.1 Pojem družbene odgovornosti .........................................................................................38 5.2 Povezanost etike in družbene odgovornosti ....................................................................40 5.3 Rezultati spodbujanja etičnosti in družbene odgovornosti ..............................................40

6 SKLEP...................................................................................................................................42 POVZETEK.............................................................................................................................43 SEZNAM UPORABLJENE LITERATURE IN VIROV ....................................................45 KAZALO SLIK .......................................................................................................................47

4

1 UVOD

1.1 Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave Ljudje se dan za dnem srečujemo z etičnimi dilemami ali smo ravnali prav, ali narobe, dobro ali slabo, moralno ali nemoralno. Te dileme so prisotne tako na zasebnem, kot tudi na poslovnem področju. Z lastnim presojanjem skušamo spoznati razlike med dobrim in slabim. Meje med etičnim in neetičnim so pogosto težko določljive. Poslovna etika postavlja pravila in proučuje kaj je dobro in slabo. Nakazati mora poti ugotavljanja upravičenih meril in ravnanja in kako te norme in postopke vključiti v podjetje. Današnje okolje je zelo spremenljivo, z globalizacijo je postalo poslovanje mednarodno. Podjetja, ki vstopajo na tuje trge, se srečujejo s problemi, ki jih povzročajo različni etični standardi v posameznih državah. V poslovnem svetu lahko prihaja do etičnih dilem zaradi osebnih sebičnih interesov, konkurenčnih pritiskov, nasprotja poslovnih ciljev in osebnih vrednot ter nasprotja med različnimi kulturami. Preko etičnosti se podjetje lahko bolje zavaruje pred neetičnimi zaposlenimi, dobavitelji, kupci in konkurenti. Management je glavni nosilec etičnega ravnanja v podjetju, poslovne odločitve morajo biti strokovno pravilne in etično ustrezne. Etično delovanje managementa je osnovni pogoj, da tudi ostali delavci v podjetju sprejmejo moralno ravnanje kot edino pravilno in ravnajo v skladu z njim. Managerji se pri svojem delu dnevno srečujejo z različnimi pritiski, ki močno vplivajo na njihove etične oziroma neetične poslovne odločitve. Zelo pomembno je, da managerji prepoznajo etične dileme, ko se le-te pojavijo, jih poizkušajo razrešiti in v prvi vrsti tudi preprečiti. Skratka podjetja se morajo zavedati kaj je prav in kaj ne, to vprašanje morajo razumeti in poznati odgovor na to vprašanje. Etično poslovanje podjetja je eno izmed temeljnih načel za njegovo kratkoročno in seveda dolgoročno uspešno delovanje. Vedno več ljudi govori o etiki in vedno težje je za podjetja, da bi ignorirala poslovno etiko. Etično poslovno obnašanje je pričakovano od javnosti, preprečuje škodo, varuje podjetja pred preobzirnimi zaposlenimi in konkurenco, nezaželenim iztekanjem zaupnih informacij, itd. Vsako podjetje bi se moralo zavedati ključnega pomena etičnega poslovanja za njegov dolgoročen uspešen obstoj na konkurenčnem trgu.

5

1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen Namen diplomskega dela izhaja iz aktualnosti problema, tej temi se posveča vedno večja pozornost. Namen je predvsem poudariti pomen poslovne etike v mednarodnem poslovanju in raziskati v kolikšni meri vpliva etika na uspešnost poslovanja podjetij. Etično ravnanje v gospodarski praksi postaja vse pomembnejše, zaradi tega je treba to ravnanje spoznati, saj neetične odločitve pogosto povzročajo velike stroške poslovanju in tudi družbi. Nadalje je namen tega dela spoznati kakšen je vpliv managerjev na etične odločitve, poleg tega pa tudi vpliv različnih drugih dejavnikov, ki spodbujajo podjetja, da se vedejo družbeno odgovorno in etično. Cilji Z raziskavo želimo:

• Podrobno spoznati in definirati pomen poslovne etike, morale in družbene odgovornosti. Izhajajoč iz tega želimo prikazati odnos etike in družbene odgovornosti v podjetju.

• Razložiti in predstaviti dejavnike, ki vplivajo na etičnost poslovanja podjetij. • Prikazati etiko, kot pomemben element v procesu ekonomskega razvoja. • Opozoriti na različno razumevanje etike v različnih kulturnih prostorih in ugotoviti

kako etičen je poslovni prostor v mednarodnem gospodarstvu. • Spoznati etično vprašljive taktike. • Dokazati, da se etično ravnanje na dolgi rok vsekakor izplača.

Osnovne trditve Trdimo lahko naslednje:

• Etika je v mednarodnem poslovanju nujno potrebna za uspešno delovanje podjetja. • Brez zaupanja in poštenosti bi bil gospodarski razvoj nemogoč. • V poslovnem svetu pogosto prihaja do etičnih dilem in problemov, veliko podjetij

zaide v težave, ker se ne zavedajo področja etike. • Na razvoj poslovne etike močno vpliva okolje v katerem podjetja poslujejo. • Zanimanje za poslovno etiko se je v zadnjih letih zelo povečalo. • Podjetja so odgovorna za etičnost svojega ravnanja in morajo hkrati nositi posledice

svojega početja. • Učinkovita kultura podpira etično vedenje in zavrača neetično vedenje. • Etika in družbena odgovornost sta nikoli končan proces, ki zahteva čas, da pokaže

rezultate.

6

1.3 Predpostavke in omejitve raziskave

Predpostavke Izhajamo iz predpostavke, da je etika v sodobnem poslovnem svetu nujno potrebna in navsezadnje tudi koristna za dolgoročno uspešno poslovanje podjetja. Doseganje kratkoročnih uspehov in etičnost poslovanja sta si pogosto v nasprotju. Ker pa današnja podjetja stremijo za dolgoročnim uspešnim poslovanjem in pridobivanjem dobička, je etika pri tem odločujočega pomena. Podjetja morajo pri svojem poslovanju delovati tako v svojem interesu, kot v interesu širšega notranjega in zunanjega okolja. Predpostavljamo tudi, da je za majhno družbeno odgovornost in etičnost kriva miselnost, da vanje vloženi napori prinesejo le majhne učinke na vsakdanje poslovanje. Menimo, da se bo vloga etičnega in družbeno odgovornega ravnanja v prihodnosti še povečala.

Omejitve Omejitve predstavlja predvsem velik obseg gradiva, ki nam je na voljo. Večina strokovne literature je v tujem jeziku, kar bo v začetku precej upočasnilo naše delo. Prevajanje v ustrezne slovenske izraze nam predstavlja velik izziv. Poleg tega je težko prikazati učinke etičnega poslovanja takoj, saj se kažejo dolgoročno. Etika v različnih gospodarskih prostorih tudi ni prisotna v enaki meri, nima v vseh družbah enake tradicije.

1.4 Predvidene metode raziskovanja Uporabili bomo poslovno raziskavo, saj bomo proučevali vpliv poslovne etike na mednarodno poslovanje in management. Raziskava je dinamičnega značaja. Pristop k raziskovanju bo deskriptiven, ker dajemo prednost opisovanju določenega gospodarskega pojava. V okviru deskriptivnega pristopa bomo uporabili metodo kompilacije, kjer bomo povzeli opazovanja, stališča sklepe in rezultate drugih avtorjev. Uporabili bomo tudi komparativno metodo. Pri zbiranju in urejanju podatkov bomo uporabili predvsem domače in tuje monografske in serijske strokovne publikacije, elektronske vire in podobno.

7

2 SPLOŠNO O ETIKI Etika in poslovanje sta močno prepleteni, saj sta konec koncev oba sestavni del vsakega človeka. Prav vsak dan našega življenja se odvija po etičnih in moralnih normah. To je nujno in neobhodno za normalno življenje vsakega posameznika in posledično tudi družbe kot celote.

2.1 Opredelitev etike in morale Etika in morala sta nekoč pomenili isto, ta sorodnost pa živi še danes. V številnih literaturah lahko zasledimo različne vendar med seboj sorodne definicije. Tako lahko etiko in moralo opredelimo iz stališča različnih avtorjev. Etika

Etika je filozofska disciplina ali panoga, ki se ukvarja s tematiko človeškega hotenja in ravnanja z vidika dobrega in zlega, moralnega in nemoralnega. Etika je teoretična filozofska refleksija o 1nravnosti, o pojavih in procesih, ki so moralno relevantni. Glede na dve poglavitni vrsti svojih nalog se deli na dve področji; na teoretično in na praktično normativno etiko (Sruk 1999, 138). Prva raziskuje kakšna in kolikšna je vloga karakterja, pobude, namere, cilja, motiva ali ravnanja človeka pri nravstvenem presojanju, medtem, ko druga določa, kakšen značaj, kakšna pobuda, namera, cilj, motiv in delovanje je moralno pozitivno, katero negativno (Politička enciklopedija 1975, 256; povz. po Sruku 1999, 138). Jelovac (1997, 25) etiko označi kot filozofsko disciplino, ki raziskuje človekov kritično-vrednostni odnos do ravnanja drugih ljudi, njihovih karakterjev in do samim sebe s stališča dobrega in zla. Hellriegel in Slocum (1993, 146) pravita: V najbolj splošnem smislu je etika niz pravil, ki definirajo pravilno in napačno vedenje. Ta etična pravila določajo, kdaj je neko vedenje lahko deležno odobravanja in kdaj je nesprejemljivo ali napačno.V širšem smislu etika vključuje tudi procese:

1. razlikovanja vprašanj v zvezi z dejstvi in prepričanji, 2. odločanja glede definiranja posameznih problemov in 3. odločanja glede tega, katera moralna načela so ustrezna v neki situaciji.

Etika je na nek način tudi edina, ki usmerja vedenje in ravnanje na vseh tistih področjih, ki niso urejeni z zakoni. Zakoni so formalno tisti, ki dovoljujejo ali prepovedujejo določena ravnanja, vendar pa ni nujno, da tudi prispevajo k uveljavljanju etike in morale, saj se včasih lahko ravno presojanje po črki zakona izkaže za neetično (Kalacun 2001, 6). 1 Nravnost; nekateri misleci pomensko enačijo izraz nravnost z moralnostjo (Sruk 1999, 340).

8

Morala Morala ni znanstvena disciplina, morala je predmet znansvene discipline etike. Predstavlja vzorec mišljenja in delovanja posameznika, skupine ali družbe v celoti. Morala se pravzaprav začenja tam, kjer človek svojo individualnost uskljajuje in podreja zahtevam življenja v skupnosti. Tako morala vključuje pravila, 2norme, kategorije, ideale, pogosto nepisane predpise, ki veljajo tako za posameznike kot za celotne skupnosti. Morala [iz lat. mos “običaj, nrav”; moralis “nraven, moralen”]; skupek predpisov, norm, vrednot, idealov ipd., ki so sankcionirani s posebno notranjo, subjektivno sankcijo, katero subjekt, oseba, posameznik “uporablja” na samem sebi zaradi morebitnega kršenja omenjenih nravstvenih postavk. Morala je toliko bolj učinkovita, kolikor bolj je ponotranjenja, kolikor bolj jo oseba (p)osvoji (Sruk 1999, 305). Morala naj bi se na splošno uporabljala za opisovanje sociološkega fenomena, za v družbi obstoječa pravila in standarde obnašanja. Vsaka družba ima moralo, saj ta sestavlja temelj za vsestransko uspešno interakcijo (Berlogar 2000, 235). Morala veže dobro in slabo znotraj posameznih struktur ter predstavlja določene vrednote, ki so za pripadnike le-teh v družbi pomembne, in se odražajo v pravilih in ravnanjih. Ukvarja se s pojmom, kaj je dobro in kaj slabo, z iskanjem posameznih vzorcev za posamezne dele družbe in družbo kot celoto (Vogrin 2004, 3). Morala je glavni predmet raziskovanja etike, opredeljena kot seštevek norm oz. pravil za odločanje in ravnanje v skladu z etiko. Moralne norme so tiste, ki „zapovedujejo, kaj je dobro in prepovedujejo, kaj je zlo“ (Kalacun 2001, 6). Izraz morala ima širok pomen, ki gre preko pravil v profesionalnih odnosih obnašanja, ki jih sprejemajo podjetja in profesionalna združenja. Morala pomeni družbeno institucijo sestavljeno iz niza standardov, na široko sprejetih med pripadnike neke kulture (Beauchamp 1993, 2). Morala se po eni plati kar naprej spreminja, po drugi pa obstajajo v njej vrednote in norme stalnice, ki jo notranje povezujejo in dolgoročno osmišljajo (Sruk 1999, 305). Podobnih opredelitev etike in morale bi lahko navedli še veliko, na splošno pa lahko izhajajoč iz navedenih opredelitev in razlag rečemo, da je morala skupek pravil in norm, etika pa filozofska disciplina, ki ta pravila in norme raziskuje in razlaga.

2 Norma; to kar določa, kakšno sme ali mora biti kako vedenje, ravnanje, mišljenje ipd. Tako lahko v različnih primerih namesto izraza norma uporabimo še te izraze: pravilo, načelo, vodilo, predpis, mera, enoten vzorec ipd. (Sruk 1999, 339).

9

2.1.1 Povezanost med etiko, moralo in vrednotami V vsakdanjem jeziku se pojma etika in morala mnogokrat uporabljata kot sinonima čeprav to ni pravilno. Vzrok za to je mogoče v tem, da sta nekoč besedi pomenili isto „ etika“ v stari grščini in „morala“ v stari latinščini (Tavčar 1994, 136). Nekateri pisci enačijo pomen izrazov morala in etika, velika večina pa pojmuje etiko kot filozofsko reflektiranje in osmišljanje morale oz. naravnanosti; etika je torej filozofija morale (Sruk 1999, 306). Boatright (1993, 19) je prepričan, da so pojmi, kot so morala in etika, moralen, etičen ipd., na splošno medsebojno zamenljivi. Prisotnost dveh besed v enem jeziku je po njegovem zgolj posledica dejstva, da sta izpeljani iz različnih korenov – morala iz latinske besede moralitas in etika iz grške ethikos. Zatorej ni nobene razlike med opisovanjem. Etika je grob sinonim za moralo, a je pogosto omejena na pravila in norme specifične vrste vedenja ali kodeks vedenja specialnih skupin (prav tam, 19). Glede na to lahko zaključimo, da sta pojma etika in morala s filozofskega stališča različna. Morala je skupek pravil in norm, etika pa je filozofska disciplina, ki ta pravila in norme raziskuje in razlaga, je veda o moralnem odločanju in ravnanju (Tavčar 1994, 138). Pojma morala in etika predstavljata moralne vrednote in moralno integriteto človeka kot posameznika in kot subjekta v družbi v odnosu do soljudi in do družbeneg okolja. Moralne in etične norme prdstavljajo večjo skladnost pri ravnanju ljudi, kot pravno predpisane norme. V primerih kršenja moralnih, etičnih norm se proti kršitelju uporabijo neformalne sankcije, v primerih kršitve pravno predpisanih norm pa pravno predpisane sankcije (Vogrin 2004, 3). Moralne 3vrednote so nad ostalimi vrednotami, jih merijo. Z moralno vrednoto ocenjujemo kakovost (vrednost) človekovih dejanj, ki izvirajo iz njegove svobodne odločitve, ne iz njegove narave (Tavčar 2000, 148). Moralne in etične norme v družbi so torej tiste vrednote, ki se oblikujejo na podlagi družbene zavesti, vzporedno z javnim mnenjem (Vogrin 2004, 4). Oblikovanje moralnih vrednot posameznikov in skupin omogočajo osnovni viri poslovne etike, ti različno vplivajo na posameznika v času in prostoru. Glavni namen moralnih vrednot, ki vodijo posameznika v poslu je biti prijazen do drugih in učinkovit za družbo, torej povezovanje posameznikov v družbi v sodelujočo celoto.

3 Vrednota; zapleten kompleksen, na različne načine utemeljen in koncipiran znanstveni ali filozofski pojem. Vrednote so lahko različni cilji, prav tako so vrednote različna spoznavna, moralno-etična, umetnostno-estetska, politična, verska in druga načela, norme in drže. Človek si sam postavlja vrednote in je tudi sam odgovoren zanje. Vrednote so torej pozitivne (želeno) in negativne (nezaželeno) (Sruk 1999, 530).

10

2.2 Poslovna etika in poslovna morala Poslovna etika in morala sta v družbi in še posebej v poslovnem svetu nujni, etično vedenje je namreč bistveno za dolgoročni poslovni uspeh. Ob besedi poslovanje vedno pogosteje zasledimo besedo etika. Pomen etike in morale se zato nedvomno povečuje, saj smo ljudje vedno bolj pozorni na neetično poslovanje, ravnanje in odločitve. Poslovna etika

V nadaljevanju se bomo posvetili poslovni etiki. V okviru splošne etike so se razvile specialne etike, kamor spada tudi poslovna etika. Podobno kot etiko razumemo poslovno etiko, ki nam daje smerokaze oz. navodila vedenja, obnašanja, ravnanja in ukrepanja v poslovni praksi. Poslovno etiko lahko opredelimo kot etiko povezano s poslovanjem. Preučuje možnost moralno opravičljivega poslovnega sistema. Lahko jo preučujemo z nacionalnega, mednarodnega ali globalnega vidika. Poslovna etika ne pozna geografske omejenosti. Poslovna etika je raziskovanje tega, kako se posameznikove moralne norme odražajo na aktivnosti in cilje komercialnih podjetij. Tako ni nek ločen moralni standard, ampak preučevanje, kako poslovni kontekst s svojimi značilnimi problemi vpliva na moralnega posameznika, ki deluje kot predstavnik tega sistema (Berlogar 2000, 267). Sruk (1999, 386) definira poslovno etiko kot; nravstvena načela in norme, ki naj bi predstavljale optimalno moralno-etično sistematično ureditev ter osmislitev poslovnih dejavnosti in odnosov. Poglavitni imperativ te tematike je zahteva po poštenem poslovanju. Poslovna etika obsega najmanj naslednjih sedem področij (Hrastelj 1995, 469):

• odnose do zaposlenih, • odnose do skupnosti in okolja, • odnose do delničarjev, • odnose do dobaviteljev, kontraktorjev, • odnose do inovacij in tehnologije, • politični interes.

“Poslovna etika je sistematično upravljanje z vrednotami v poslovanju in industriji” (Donaldson 1992, 2). Tavčar (1994, 136) navaja, da poslovna etika proučuje moralo, moralna načela in moralno odločanje ter norme in postopke za etično odločanje v poslovanju podjetja. Tako je poslovna morala zbir normativnih pravil za odločanje (kodeksi, standardi), ki podajajo, kako naj poslovnež ukrepa, kadar gre za koristi, pravice in dolžnosti do samega sebe, drugih ter organizacije.

11

Poslovna morala Izraza poslovna morala pri pročevanju organizacij, podjetij in managementa ter njihovega gledanja na etiko in moralo ne bomo našli prav pogosto. Poslovna morala se definira kot podaljšek etike v konkretne standarde. Izraz „poslovna morala“ predstavlja odraz potrebe po trdnih moralnih standardih v poslovanju. Na področju gospodarstva govorimo o poslovni morali, ki ima za temeljni cilj varovanje vsebine gospodarskih odnosov, kar pomeni, da naj bi bila vsakemu udeležencu na trgu dana enaka možnost nastopanja in uveljavljanja svojih interesov (Ivanjko et al. 1996, 77). Jelovac (1997, 76) pravi, da poslovna morala ni nič drugega kot: “Prostovoljno izbrana pokornost dobrim poslovnim navadam, ki skupaj s tradicionalnim sociokulturnim okoljem nastopajo, kot vzoren način gledanja in veljaven standard ocenjevanja stvari, postopkov, značajev in obnašanja na področju gospodarjenja.” Jelovac (2000, 110) prav tako meni, da slabša, kot je poslovna morala, močnejše je voluntaristično improviziranje znotraj gospodarskega sistema. Kot simptome moralne krize navaja predvsem naslednje pojave: splošno negotovost, goljufije, divje lastninjenje, verižno nelikvidnost, gospodarske afere in škandale, porast bankrotov, porast javnega dolga, porast gospodarkega kriminala in naraščanje samovolje ter nereda v poslovnem življenju.

2.2.1 Ravni poslovne etike Tavčar (2000, 23) deli ravni poslovne etike na makro raven in na mikro raven: Poslovna etika v zunanjem okolju podjetja (makro vidik) zadeva razmerja podjetja z

ekonomskim sistemom, s poslovnimi partnerji in konkurenti ter družbeno odgovornost managementa – odnose z drugimi posamezniki, s skupinami in z organizacijami v okolju. Neetično delovanje podjetja uničuje tržno ravnovesje, kar vodi v neučinkovito alokacijo resursov. Veliko število držav se zanaša na tržni sistem, saj verjamejo, da je le-ta sam najboljši in najbolj učinkovit za razporeditev dobrin in storitev. Podjetje ima močan vpliv na okolje s svojimi proizvodi in storitvami ter z njihovo kvaliteto in varnostjo, delovnimi mesti, delom, ki ga nudi dobaviteljem in kooperantom, davki, z negativnimi vplivi na okolje ter s črpanjem naravnih virov. Zato je za podjetje pomembno, da ravna v skladu s pričakovanji zunanjega okolja, saj ga drugače le-to izloči. Z makro vidika je torej etično obnašanje podjetja predpogoj, da tržni sistem učinkovito deluje.

Poslovna etika v notranjem okolju podjetja (mikro vidik) pa zadeva razmerja znotraj

podjetja, med sodelavci (pogoji dela, osebni razvoj, napredovanje, nagrajevanje...). Vsi zaposleni so člani podjetja, v katerem morajo opravljati svoje delo in si prizadevati po svojih najboljših močeh, saj so od njega močno odvisni. Svoje interese morajo uskladiti z interesi podjetja, vendar pa mora tudi podjetje spodbujati etično vedenje svojih zaposlenih. Z mikro vidika je etika močno povezana z zaupanjem. Za razvoj zaupanja v podjetju mora biti vedenje etično. Etično vedenje je torej nujno potrebno za razvoj in ohranjanje zaupanja.

12

3 VLOGA IN POMEN ETIKE V MEDNARODNEM POSLOVANJU Problematika etičnega v poslovanju se s prehodom mednarodnega poslovanja v transnacionalno in globalno poslovanje ne krči, marveč kvečjemu širi. Očitno se obe področji, politično in gospodarsko, prepletata na področju etičnega in še bolj neetičnega poslovanja. Nekatera izmed področij obravnavajo predpisi, nekatera pa bolj ali manj upoštevani kodeksi ravnanja ali moralne norme. Etiko bi lahko obravnavali v najširšem pomenu besede predvsem na primeru goljufij, ki izhajajo iz naklepanega ravnanja poslovnega partnerja, ki ob sprejemanju pogodbenih obveznosti zavestno nima namena obveznosti izpolniti. Prav tako velja za odnose večnacionalnih podjetij, ki s svojimi podružnicami ali sestrskimi podjetji nastopajo na tujih trgih, pri tem lahko ravnajo diskriminatorno na področju zaposlitev, prihajajo z ekološko umazanimi tehnologijami itd. (Hrastelj 1995, 467). Malo je področij v mednarodnem poslovanju, pri katerih ne bi ugotovili primerov neetičnega ravnanja. Problematika etike v mednarodnem poslovanju v ožjem pomenu je vprašanje višjih ali nižjih moralnih norm, ki so jih pripravljeni upoštevati posamezniki in skupine. Torej ne gre predvsem za tiste norme, ki so že pravno sankcionirane. Odklone od etičnega mednarodnega poslovanja opažamo prav na vseh pomembnih gospodarskih področjih (prav tam, 468). V mednarodnem poslovanju nastopajo najrazličnejši osebki, ki so vse prej kot visoka moralna bitja. Nekateri menijo, da je poslovanje nasploh in tudi mednarodno poslovanje nezdružljivo z etiko, kajti etične vrednosti so subjektivne in relativne. V mednarodnem poslovanju obstajajo številne morale, ki so ne le nekompatibilne, marveč celo konfliktne. Te osebke imenujemo pragmatike (prav tam, 470). Na drugi strani so osebe, ki zagovarjajo misel, da tudi v poslovanju obstaja etika, ki naj bi pokrivala „sive cone“, ki jih ne pokrivajo ne zakoni, uzance in običaji in ne druga regulativa. Opredeljujejo se za norme presojanja o moralnih posledicah dejanj trženja. Pri tem pa skušajo oblikovati standarde ustreznih ravnanj trženjskih strategij, politik in taktik. Tem osebkom pravimo idealisti (ibid., 470). Po Barthelsu (1967, 22; povz. po Hrastelju 2001, 143) povzemamo štiri temeljne stopnje občutljivosti osebkov glede etičnih odločitev:

1. Etika lastnega interesa ali etika sebičnosti, ki zelo malo ali sploh ne upošteva pričakovanj drugih udeležencev posla.

2. Etika prisile, ko družba ali država prisiljuje podjetnike, naj prevzamejo družbene odgovornosti.

3. Etika upoštevanja, ki temelji na oblikovanju kodeksa etike, ki jih v glavnem brez pritiskov oblikuejo pomembne gospodarske skupine. Kodeksi pokrivajo področja, ki jih regulativa ali sploh ne pokriva, ali jih pokrivajo na višji ravni, kot je veljavni pravni minimum.

4. Etika prepričanja je najbolj razvita stopnja in izhaja iz prepričanja osebkov v mednarodnem poslovanju, ki je pogosto formalno povzdignjeno na raven verovanja.

13

Večina osebkov v mednarodnem poslovanju, ki delujejo srednjeročno ali dolgoročno, je v drugi ali tretji fazi etičnih odločitev. So pa primeri, ko tudi osebe zaradi izjemnih razmer in nujnosti npr. v obdobju recesije zdrsnejo v prvo stopnjo (Hrastelj 2001, 143). Obstaja nekaj virov trženjske etike (Hrastelj 1995, 470-471):

- zakoni in spremljevalni predpisi, - organizacijska sestava podjetja v delu, opredeljenem kot poslanstvo, - trgi sami in osebna zavest, - profesionalne organizacije, ki oblikujejo ravnalne kodekse.

Zgodnje oblike neetičnega ravnanja v mednarodni trgovini, ki, čeprav poredko, tu in tam ponovno vzniknejo, so goljufije pri tehtanju ali pri drugih oblikah merjenja, odprava izdelkov v kakovosti, ki se ne sklada z dogovorjeno kakovostno stopnjo, lažen prikaz blaga npr. kakšnega uglednega proizvajalca ali države izvora, pripisovanje izdelku kakšnih odličnih lastnosti, ki jih izdelek nima, itd. Številna izmed takšnih dejanj so tudi pravno sankcionirana (prav tam, 472).

Slika 1: NEETIČNA LEDENA GORA

Vidno polje - zavajanje porabnikov, goljufije (npr. goljufija pri tehtanju), - neetično pridobivanje podatkov, - vohunjenje na ravni podjetij ter širše, - nedoslednost zaščite porabnikov,

- izsiljevanje (produktno, censko) - nedopustno lobiranje, - sivi trgi, - črni trgi, - prevare v internetu, - sodelovanje v privatizacijskih programih, - podkupovanje, - ekstrateritorialnost, npr. sankcioniranja predpisov itd.

Delno vidno polje- suženjsko delo otrok (od 3. leta naprej),

- piraterija blagovnih znamk, - programirano zastaranje izdelkov, - organiziran kriminal: mamila, orožje, osebe, - neupoštevanje najnižjih standardov pravičnosti in človekovih pravic.

Skrito polje - izogibanje plačil javnih dajatev (carin, ddv, itd.), - transferne cene, - pranje denarja,

- tihotapljenje npr. jedrskih odpadkov itd. Vir podatkov: (Hrastelj 2001, 138). Slika prikazuje širok razpon neetičnih ravnanj v mednarodnem poslovanju. Področja, ki se med seboj prepletajo, smo razdelili na tri polja: vidno, delno vidno in skrito.

14

3.1 Nujnost etike v poslovnem svetu Nihče ne dvomi, da so vrednote, kakovost in odličnost, pomembne v mednarodnem poslovanju. Etika pa je sestavni del vseh treh pojmov. Na razvijanje etičnih meril je torej treba gledati kot na koristen vidik poslovanja, ne pa kot na oviro ali grožnjo uspehu (Tierney 1997, 33). Dokaj razširjeno prepričanje, da je v poslovnem svetu, za kulisami, dovoljeno skoraj vse, izhaja iz nepoučenosti. Raven poslovne etike je pomembna sestavina vsobsežne kakovosti poslovanja podjetja in določa kakovostno raven tržišča in poslovnega okolja, ki je dosegljivo podjetju – torej odjemalcev in dobaviteljev, obstoječih in potencialnih konkurentov, finančnih institucij, itd. (Tavčar 1997, 11). Po Tavčarju (1997, 7) povzemam, da sta etika in morala v družbi in še posebej v poslovnem svetu nujni, koristni in možni. Poslovna etika je nujna če večina udeležencev na nepopolnem tržišču osvoji primerno raven etičnega obnašanja in če se podredi moralnim pravilom, je to v korist večine. Poslovna etika je koristna, ker razvija vodila, ki nudijo največ koristi za ljudi v družbenem sistemu, če se jih drži večina. Poslovna etika je možna, saj etično vedenje prinaša nekatera tveganja – podjetju, ki se drži visoke poslovne etike, lahko konkurent z nizkim poslovnim delovanjem povzroči škodo. Preden analiziramo stroške, ki jih bomo zaradi neetičnega ravnanja morda imeli in morebitne prednosti etičnega vedenja, moramo poudariti, da mnogi radi zanikajo koristnost etike, v poslovanju. Eden od razlogov za take poglede je, da vse posledice dvomljivega početja niso negativne. Nasprotno, nekateri poslovneži tako uspešno služijo denar, sicer se takih poslov sploh ne bi lotevali (Tierney 1997, 57).

3.2 Etika kot orodje managementa Splošna etika lahko pokriva zgolj samo posamezno področje človekovega delovanja, na primer: pravo, medicino, psihologijo, poslovanje,… To so posebne etike. Med te uvrščamo tudi poslovno ali podjetniško etiko oziroma etiko managementa, o kateri pravi Tavčar (1994, 136), da proučuje moralo, moralna načela in moralno odločanje, racionalna merila (norme) in postopke za etično odločanje managerjev. Etika managementa obravnava odločitve managerjev v skladu z njihovimi vrednotami in s prevladujočimi vrednotami v okolju. Delovanje v skladu z etičnimi odločitvami je moralno; takšno delovanje zavzeto uveljavlja vrednote. Manager, ki vrednote spoštuje in zavzeto uveljavlja, je moralen, če jih ne uveljavlja je slabič; manager ki vrednot ne spoštuje in se ne briga zanje, je amoralen; če deluje proti vrednotam je nemoralen (Tavčar 2000, 3).

15

Gostenčnik (2004, 3) pravi, da etika managementa obsega tri ravni: - zadeve v zunanjem okolju organizacije (lastniki, kupci, dobavitelji, konkurenca,

državna uprava,…) - zadeve v organizaciji (vsi zaposleni vključno z managementom) in - zadeve managerjev (osebna in poslovna etika managerjev – moralne presoje).

Pozitivna etika managementa temelji torej na odločanju, ki vodi do koristi za vse udeležence na poti k skupno postavljenim ciljem, ne da bi bil oškodovan katerikoli izmed le teh. Pri tem pa se etika managemneta sreča med drugimi tudi z gospodarsko etiko in moralo, ki opredeljujeta širšo področje narodnega gospodarstva kot celote (prav tam, 3). Skrb za poslovno etiko je seveda predvsem na ramah managerjev, ti so pretežno ljudje dejanj in delujejo pod nenehnim pritiskom časa ter raznolikosti nalog: skrbijo za donosnost, za proizvodnjo dobrin, oskrbo s finančnimi, materialnimi in človeškimi resursi, za trženje, zavezništva in tekmovalnost. Vsaka dejavnost obsega po več odločitev in vse naj bi bile etično neoporečne (Mintzberg 1973, 28-51; povz. po Tavčarju 1997, 11). Tierney (1997, 76) meni, da mora manager, da bi ustvaril etično delovno okolje pretehtati in uvesti naslednje korake:

1. Sprejmite odločitev, da se boste posvetili etiki. 2. Sprejmite dejstvo, da ljudem predstavljate vzor po definiciji, s svojimi dejanji in

vrednotami. 3. Prevzemite odgovornost za spodbujanje etičnega vedenja. 4. Določite, kaj je po vašem mnenju etično ravnanje. 5. Ubesedite svoje vrednote. 6. Izobrazite svoje zaposlene. 7. Spodbujajte odkrito sporazumevanje. 8. Bodite dosledni.

3.3 Etično odločanje v managementu Etika v poslovnem svetu je tesno povezana z etiko na drugih področjih; vsepovsod je nosilec etičnega odločanja in moralnega delovanja management. Vse širše postaja področje zadev, ki terjajo etično odločanje managementa v podjetjih. Ob številnih odločitvah, ki zadevajo notranje ali zunanje okolje organizacije, je nujno etično presojanje – ali je odločitev dobra ali zla, prav ali narobe (Tavčar 2000, 138). Odločanje je temeljna naloga managerjev. Pomeni izbiranje med različnimi usmeritvami ob zaznani priložnosti ali problemu. Management odloča in odgovarja za celotno poslovanje upravljanju, pri sprejemanju odločitev pa mora upoštevati interese tako zunanjih kot notranjih udeležencev združbe. V navzkrižju interesov udeležencev združbe se naj managerji odločajo strokovno pravilno in etično dobro. Že strokovni del odločanja je zahteven in izvira iz strokovnega znanja na posameznih področjih. Še zahtevnejši pa je etični vidik odločanja, saj mora upoštevati udeležence, pa tudi sodila zanj so manj opredeljena (Tavčar 1994, 132- 133).

16

Preprosto bi lahko rekli, da je moralen manager tisti, ki uresničuje temeljne usmeritve (poslanstvo, vizijo, smotre,...), ki so jih v organizaciji postavili najpomembnejši udeleženci, tako, da z uresničevanjem smotrov oz. ciljev uresničuje tudi svoje dogovorjene interese. Torej gre za etični koncept dejanskega ulitarizma, po katerem so moralne tiste odločitve, ki prinesejo kar največ koristi vsem udeležencem organizacije (Gostenčnik 2004, 3). Moralen manager ne sme uveljavljati koristi nekega udeleženca v škodo drugega oziroma ne sme uveljavljati koristi vseh udeležencev na račun škode notranjega in zunanjega okolja. Hkrati mora manager pri svojem odločanju upoštevati načelo poštenosti, pravičnosti, temeljnih človekovih pravic, sprejemljivosti za vse in trajnosti odločitev (prav tam, 3). Tavčar (2000, 142) nazorno navaja, da se mnogi managerji izogibajo razglabljanju o etiki in morali managementa. So ljudje dejanj, delujejo pod nenehnim pritiskom časa ter raznolikih nalog. Skrbijo za donosnost, za proizvodnjo dobrin, oskrbo s finančnimi, materialnimi in človeškimi sredsvi, za trženje zavezništva in tekmovalnost. Ob vsem jim zmanjka časa in energije za umovanje o morali in etiki. To ne pomeni, da so nemoralni, kot namiguje zlasti t.i. rumeni tisk, so pa marsikdaj amoralni, brezbrižni do razglabljanja o moralnih vprašanjih. Managerji se pogosto znajdejo pred težavnimi etičnimi odločitvami, poleg tega pa delajo s podrejenimi, ki so postli žrtve slabega odločanja drugih ljudi. Nekateri izmed njih bodo sami sprejemali nespametne odločitve. Zato je treba razmisliti zakaj ljudje sprejemajo slabe odločitve. Pošiljanje delavcev na čakanje, združevanje in pripojitve podjetij ali poslovanje v tujih državah so kompleksne zadeve. Vse poslovne odločitve pa le niso tako težke (Tierney 1997, 37). Pravimo, da je managersko odločanje večstopenjski proces, pri katerem so na posameznih stopnjah potrebne tako strokovne kot etične odločitve, da je odločanje strokovno in etično kot celota (Možina, Tavčar in Kneževič 1995, 433).

3.3.1 Vrste etičnega odločanja Odločanje je lahko rutinsko, analitično in intuitivno (Tavčar 1994, 133). 1. Rutinsko odločanje je samodejno, zanj so enostavne odločitve za omejeno število

enostavnih okoliščin opredeljene vnaprej. Zaradi nekaterih managerskih odločitev, ki se vedno znova ponavljajo, postaja vsakokratno podrobno preverjanje etičnosti teh odločitev odveč. Posledica tega je, da se oblikujejo vzorci etičnih odločitev za posamezne zadeve in okoliščine-postopno se oblikujejo moralna pravila. Obstajajo pa tudi drugi dokumenti v podjetjih, ki opisujejo vizijo, namene, standarde. To so razni pravilniki in poslovniki. Poleg tega pa so pogosti tudi istovrstni dokumenti raznih organizacij in združenj, ki se imenujejo kodeksi etike. Ti kodeksi etike so sicer koristni, saj dajejo odgovor na mnoge enostavne in zelo pogoste etične dileme; slabost teh pravil je, da so slabo prilagojena posebnim etičnim dilemam in da jih ni mogoče uporabljati za opravičevanje neetičnega odločanja.

17

Pri uporabi teh normativnih dokumentov, ki obravnavajo rutinsko etično odločanje je, zaradi dinamičnosti, treba vedno znova preverjati ali etična sodila, presoje in okoliščine zanje še veljajo. Ta dinamičnost se kaže v spremembah vrednot ljudi, skupin, organizacij, področij. Z vrednotami se spreminjajo sodila za etično odločanje. Z odločanjem pa se spreminjajo odločitve, z njimi pa moralna pravila. Edina stalnica v etiki je spremenljivost. 2. Pri analitičnem odločanju so pravila bolj kompleksna in obsegajo tudi tveganje, zato se

tudi etičnih sodil za to odločanje ne da preprosto določiti. Vsako poenostavljanje je tvegano. Razvili pa so sodila za analitično etično odločanje, ki vsebujejo koristnost, pravičnost, temeljne človekove pravice, sprejemljivost in trajnost.

Poleg tega pa za hitro preverjanje etičnosti odločitve priporočajo še razne nabore vprašanj, ki naj bi izostrili občutek odgovornosti pri odločevalcu. Preden se manager odloči, se vpraša:

- Če bi odločitev izbral in izvedel kdo drug, kako bi sam sprejel to odločitev? - Ali bi odločitev sprejel, če bi posledice zadele ljudi, ki so mu najbolj pri srcu? - Ali bi odločitev sprejel, če bi vedel, da bo postala javna?

3. Intuitivno odločanje je bolj tvegano, saj se odločevalec odloča po občutku. S tem

odločanjem je povezana naša podzavest, izkušnje in vrednote. To odločanje se začne, ko se analitično odločanje konča. Odlični managerji naj bi zmogli intuitivno odločanje, ki je poslovno uspešno in etično dobro, povprečni managerji in poslovneži pa zmorejo le metode in orodja analitičnega odločanja. Zato na etičnost teh odločitev v veliki meri vpliva osebnost managerja. Za strokovni del rutinskega in analitičnega odločanja ima manager na voljo vrsto metod, modelov in sodil. Pri intuitivnem odločanju pa se manager zanaša na intuicijo, na občutek.

3.4 Etične dileme v poslovnem svetu Etično odločanje je enostavno, kadar gre za črno-bele odločitve, kjer je jasno, kaj je pravilno in kaj ni. Veliko se govori in piše o korupciji, ki pa ni edini izziv in najbrž tudi ne največji. Večinoma pa gre za dileme, kjer je ena odločitev boljša od druge, ali kjer izbiraš manjše zlo. V vsakdanjem življenju se običajno pojavljajo dileme, kot je na primer: Je pravično na trgu držati enako ceno za izdelek ali storitev in jo poskušati iztržiti tudi, ko se poslovno pogovarjamo z osebnim kolegom iz drugega podjetja, ki se otepa velikih težav in bi mu nižja dogovorjena cena pomagala zmanjšati težave? Ali drugače: naj znižam ceno v škodo svojemu podjetju zdaj, ko vem, da je kolega prisiljen kupiti naš izdelek/storitev za vsako ceno (Jurko, 2003)? Etične dileme so stalnica poslovnega življenja. So kompleksen, težaven pojav in ni jih prijetno reševati, toda zanemarimo jih lahko samo na lastno odgovornost. Če pa etiki posvetimo posebno skrb, lahko veliko pridobimo. Managerji imajo pomembno vlogo pri vcepljanju teh konceptov in zagotavljanju, da je poslovanje etično (Tierney 1997, 34).

18

Slika 2: DILEME RAZLOČEVANJA ETIČNOSTI IN ZAKONITOSTI

nezakonito

1 4 etično neetično

2 3 zakonito

Vir: (Hrastelj 2001, 146). Delitev na etično in neetično vedenje ni isto kot delitev na legalno in nelegalno vedenje. Neko dejanje je lahko zakonito, pa zaradi gospodarskih ali socioloških okoliščin neetično. Podobno je lahko nezakonito, pa hkrati etično (nezaposlovanje nosečnic na delovnih mestih, ki lahko škodujejo njihovemu zdravju in zdravju otroka). Dileme, ki pri tem nastajajo predstavljamo na sliki 2, ki deli vedenjski prostor podjetij v štiri kvadrante. Medtem, ko kvadranta 4 (nezakonit in neetičen) ter 2 (zakonit in etičen) nista dvomljiva, torej sta v kodeksih obravnavana obrobno, pa sta pomembnejša kvadranta 1 (etičen, vendar nezakonit) in 3 (zakonit, vendar neetičen), ki v kodeksih zavzemata največ prostora. Tierney (1997, 21) navaj nekaj primerov etičnih dilem:

• Ali od dobavitelja sprejeti velikodušno povabilo za konec tedna ali ne? • Ali klientom sporočiti takšne rezultate raziskav, kakršne želijo slišati, ali tiste, za

katere veste, da so resnični? • Ali prodajati izdelek, ki vam prinaša višjo provizijo, namesto, da bi zadovoljili želje

določenega odjemalca? • Ali „polepšati“ številke, da boste prikazali zaželeni letni načrt ali cilj, ali ne? • Ali prositi zaposlene, naj določene informacije zadržijo zase, ali ne?

Na etične dileme naletimo na vsakem koraku in so pogosto neoprijemljive. Morda bo kdo zaradi njih oškodovan in morda bodo zaradi nekaterih udeležencev nekateri različno prizadeti. Če povzamemo, etične dileme so položaji, ki niso ne črni ne beli, temveč sivi. Reševanje dilem od nas zahteva, da sprejemamo odločitve, ki jih ne urejajo zakoni, predpisi, statuti ali absolutne resnice. Etične dileme vedno izražajo dvomi, kot na primer kaj če, morda, na eni strani bi morali..., na drugi strani pa, če to storimo..., če jaz ne bom, bodo mogoče oni...(prav tam, 23). Živimo v razmerah za katere je značilno nenehno tekmovanje. Managerji morajo razmišljati o etičnih dilemah in si priznati, da so del njihove stvarnosti. Del poslovne stvarnosti je tudi dejstvo, da se moramo sprijazniti z nujnostjo po določanju etičnih meril. Čeprav bi morda raje zanemarili dejstvo, da so etične dileme prej pravilo kot izjema in da jih je težko reševati, lahko etične posledice naših odločitev zanemarimo samo na lastno odgovornost (ibid., 31).

19

Če se ugotovi, da je kaka odločitev določenega podjetja neetična, in se dokaže, da je škodovala ljudem, živalim ali okolju se utegne zgoditi, da se bo nekega dne znašlo vsaj v poročilih če že ne na naslovnicah časopisov. Vsi se lahko znajdemo pod drobnogledom javnosti. Tvegamo, da si bomo zapravili svoje dobro ime ali da bomo ogrozili ugled podjetja, izgubili odjemalce in da se bo zmanjšala dobičkonosnost. Zaradi slabega ugleda bomo morda spoznali, da si moramo prizadevati za odpravo škode (Tierney 1997, 32). Na primer, če v podjetju A proizvajajo s pomočjo slabo plačane delovne sile, ne bo dolgo, ko se bo novica o tem razširila daleč naokrog. Če podjetje B posluje v deželi, ki je znana po dolgoletnem kršenju človekovih pravic, bo tudi to prišlo na dan. Odjemalci, ki se s tem ne strinjajo, se bodo v prihodnje raje izognili kupovanju proti podjetju A in B in bodo začeli poslovati s podjetjem C (prav tam, 32).

3.4.1 Osnovne etične dileme Etične dileme lahko razvrstimo v tri skupine in sicer (Kalacun 2001, 13):

- vsakodnevne etične dileme med ljudmi, med zaposlenimi v podjetju, - etične dileme podjetja; - dileme po funkcijskih področjih (ker pa so poslovne dejavnosti specializirane, se etične

dileme pojavijo tudi na posameznih funkcijskih področjih podjetja). Etične dileme v odnosih med ljudmi - Etične dileme lahko nastanejo v podjetju med zaposlenimi (med nadrejenimi in podrejenimi) in med soudeleženci v poslu (kupci, dobavitelji, delničarji…). Na tej stopnji se pojavljajo vprašanja poštenega oz. pravičnega odnosa do zaposlenih, npr. zloraba podatkov o zasebnem življenju, prenašanje krivde na nedolžne sodelavce, prevzemanje zaslug za delo sodelavca, (ne)poročanje o sodelavčevem kršenju politike podjetja, predpisov ali zakonov, spolno nadlegovanje kot tudi vprašanja profesionalnega odnosa do kupcev, dobaviteljev, poslovnih partnerjev na področju cen, kakovosti izdelkov/storitev, prodajnih načinih,…(prav tam, 13). Etične dileme podjetja - Predvsem višje ravni managementa se pri svojem delu dnevno srečujejo z etičnimi dilemami, ki se nanašajo na celotno podjetje. Gre predvsem za vprašanja odnosa podjetja do zaposlovanja žensk in invalidov, spoštovanja zasebnosti in pravic zaposlenih, varnosti pri delu, vzpostavljanju dobrih komunikacij in odnosov v podjetju, skrbi za onesnaževanje okolja itd. Stališče podjetja do vseh teh problemov se zrcali v etični klimi podjetja. Podjetja bi morala imeti spoštljiv odnos do svojih zaposlenih in pri tem paziti, da ne kršijo njihovih pravic. Kot pravi Kalacunova (2001, 14) je etične dileme podjetja zaradi preglednosti smiselno razdeliti na :

- etične dileme delovnih razmerij (mislimo na diskriminacijo pri zaposlovanju; ravnanje z alkoholiki, narkomani, drugače spolno usmerjenimi, odnos do žensk pri zaposlovanju in njihovem porodniškem dopustu, odnos podjetja do zasebnosti; testiranja o uporabi drog in AIDS-a; varnost pri delu; ocenjevanje uspešnosti, nagrajevanje delavcev, odpuščanje delavcev,…).

20

- etične dileme v odnosu zaposlenih do podjetja (sem prištevamo aktualna vprašanja zlorabe, odtujevanja in izkoriščanja sredstev ter časa podjetja za osebno rabo, varovanje in razkrivanje poslovnih skrivnosti, ponarejanje poslovnih dokumentov in računov za osebno korist,…).

Etične dileme po funkcijskih področjih podjetja - Etična vprašanja se pojavljajo tudi po posameznih dejavnostih podjetja in vsako funkcijsko področje se mora spoprijeti s čisto določenimi vrstami etičnih dilem. Po Jakliču (1997, 85) povzemamo nekaj primerov etičnih dilem: • Računovodstvo: je izredno pomembno področje tako za notranje kot zunanje interesne

skupine, saj računovodski izkazi omogočajo vpogled v poslovanje podjetja in predstavljajo osnovo za sprejemanje poslovnih odločitev. Pogoji za etično računovodstvo so torej poštenost, popolnost in natančnost. Zaradi velike pomembnosti računovodskih izkazov so se po vsem svetu razvila računovodska načela, ki predstavljajo osnovo za pošteno in etično obnašanje podjetij. Primer kršenja računovodskih načel je prirejanje računovodskih izkazov.

• Finance: so področje, kjer neupoštevanje etike lahko pripelje do velikih zlorab zaradi

osebnega okoriščanja z zaupnimi podatki o poslovanju podjetij, trgovanja z notranjimi informacijami na finančnem trgu, nepoštenega odnosa med kreditojemalcem in kreditodajalcem in podobno.

• Trženje: razna marketinška združenja so tudi na tem področju razvila kodekse etičnega

obnašanja. Razne etične dileme se lahko pojavijo v zvezi s strankami, pri cenah, promociji in reklamiranju, oglaševanju, tržnih raziskavah, načinu prodaje, informacijah o proizvodu ali storitvi. Za neetične usluge se plačujejo razna kosila, darila, potovanja...

• Ostala področja: proizvodnja (neupoštevanje varnostnih ukrepov lahko pripelje do

poškodb ali smrti nedolžnih delavcev), nabavni oddelek (možnost podkupovanja ali diskriminacije cen), informacijski sistemi (možnost zlorabe in okoriščanja s podatki)... Vsi ti primeri kažejo na neetično obnašanje vodilnih managerjev in s tem povezana korupcijska dejanja.

3.4.2 Vzroki za nastanek etičnih dilem Na našo etiko lahko vplivajo različni dejavniki. Kar si želimo ali potrebujemo, utegne prevladati nad našim čutom za to, kaj je prav in narobe. Osebni pritiski lahko naše potrebe postavijo nad potrebe drugih. Včasih so pritiski tako močni, da ravnamo neetično (Tierney 1997, 51). Vzrok za sprejemanje neetičnih odločitev je pogosto dejstvo, da v danem položaju preprosto ne razmišljamo o etiki. Tako mrzlično želimo opraviti delo, da si sploh ne vzamemo časa za razmislek o vrednotah, ki so povezane s tem položajem.

21

Ne glede na to kaj nas spodbuja, pogosto sprejemamo odločitve, ki so etično vprašljive. Sprejemamo jih v naglici, pri tem pa sploh ne razmišljamo o tem, na koga bodo vplivale ali koga utegnemo z njimi prizadeti. Prav tako se ne vprašamo, ali smo morebiti imeli na voljo še druge možnosti (prav tam, 53). Človeku se kar samo ponuja vprašanje, zakaj sploh prihaja do etičnih dilem? Razlogov je več, če pa naštejem samo nekaj glavnih, ne morem mimo (Frederick, Post in Davis, 1992, 64): • Osebnih interesov Etične probleme povzročijo osebni sebični interesi (korist, pohlepnost), ki so v nasprotju z interesi drugih. Egoistična miselnost takšnih ljudi, ki jih lahko označimo kot etične egoiste, stremi izključno za zadovoljitev svojih lastnih želja ne glede na to, da s tem povzročajo škodo ostalim zaposlenim, podjetju ali družbi. • Konkurenčni pritiski To predvsem velja za slaba podjetja, ki niso zmožna tekmovati s svojimi konkurenti, zato se poslužujejo umazanih prijemov, s katerimi nadomestijo konkurentove prednosti. • Nasprotja med različnimi kulturami Kar se v neki kulturi lahko smatra kot neetično, se v drugi obravnava kot povsem legitimno in normalno. • Nasprotja med osebnimi vrednotami, poslovnimi metodami in cilji Etični problemi nastanejo, ker so cilji in metode podjetja v nasprotju s prepričanji nekaterih zaposlenih.

3.5 Vpliv kulture na etiko Kulturo lahko enačimo z razvitostjo posameznega okolja, le ta pa očitno vpliva na snovanje in na izide politike organizacije, to je na smotre in cilje ter na strategije za doseganje teh smotrov in ciljev (Tavčar 2000, 39). Jelovac (2000, 13) navaja da je kultura: - zavest o sebi in prostoru ter času, v katerem bivamo; - zavest, ki zajema vse, kamor sežeta naša misel in delovanje; - zavest o skupnem razumevanju preteklosti, oblikovanju sedanjosti in načrtovanju

bodočnosti; - instrumenti s katerimi vzdržujemo to zavest: jezik, vrednote, vera, tradicija, ideologija,

umetnost, znanost, itd. - prostor v katerem se vzdržuje ta zavest: domovina, država, Evropa, svet; - identiteta v smislu zavesti – osebna, lokalna, nacionalna, civilizacijska. Kulture dajejo odlučojoč pečat osebkom v mednarodnem poslovanju, ki pripadajo globoko zakoreninjenim merilom, vrednotam in prepričanju (Hrastelj 1995, 364).

22

3.5.1 Raznolikost kultur Ker razvoj družbe ne poteka sočasno in enako po vsem svetu, so prevladujoče vrednote ljudi v enem delu sveta lahko drugačne kot vrednote ljudi drugod. Te prevladujoče vrednote v posamezni deželi so temelj kulture v njej. Etika pa je sestavina kulture okolja-vrednot, vzorov, običajev, razmerij med ljudmi. Etika temelji na vrednotah, ki veljajo v posameznem okolju in so bistvena sestavina kulture posameznega okolja. Ker so različne vrednote v okoljih, je različna tudi etika med okolji. Zato pravimo, da se etika razlikuje med različnimi okolji (Tavčar 2000, 47). Različne kulture obravnavajo neetično vedenje različno. Tako na primer vse kulture podkupovanja ne obravnavajo enako strogo. Kar je etično v eni kulturi, je lahko neetično v drugi. Ali naj podjetje plača podkupnino, čeprav to ni v skladu z njihovimi etičnimi standardi, bi pa jim zagotovilo poslovanje v nekaterih državah? Prav zato je reševanje take etične dileme za podjetje in managerje težko (Frederick, Post in Davis 1992, 54). Sorrel in Hendry (1994; povz. po Hrastelju 2001, 139) navajata naslednje tri vrste etičnih dilem v povezavi s kulturo:

1. Obstajajo različni, vendar kulturološko sprejemljivi standardi, npr. glede zaposlovanja. 2. Praksa je lahko etično nesprejemljiva v domači državi, v državi gostiteljici pa

sprejemljiva in označena kot moralno zdrava. 3. Ne obstajajo moralni konflikti, marveč so različni pogledi nato, kaj je sprejemljivo in

kaj ni, posledica drugačnih gospodarskih in družbenih okoliščin. Vemo, da zaradi različnosti kultur v posameznih okoljih ne moremo vedno povsod uporabljati vseh etičnih presoj o moralnosti posameznega dogajanja ali ukrepanja. Managerji lahko ravnajo v skladu s splošnimi etičnimi standardi, a tudi v skladu z večino posebnih etičnih pristopov v konkretnem tujem okolju, saj jim njihove osebnostne lastnosti in multikulturna naravnanost globalnega podjetja to omogočata v polni meri (Siranko 2004, 10). Da, družbe se razlikujejo. Razlike so očitne tudi med državami z dolgoletno demokratično tradicijo. V nekaterih prinaša upoštevanje etičnih meril in moralna drža osebam ugled in spoštovanje, drugje so deležne posmeha in opazk kot: »Ne bodi neumen«. Marsikje in tudi pri nas je opaziti, da je neupoštevanje etičnih vrednot znak liberalnosti, svobodomiselnosti, osvobojenosti od »preživetega« (Jurko 2003). Na dolgi rok podjetje ne more uspešno delovati, če prevladujoča kultura združbe in vrednote v njej niso skladne s tistimi v družbi. To se lahko primerja s tem, da na dolgi rok podjetje ne more preživeti, če ne proizvaja proizvodov in storitev, ki jih družba zahteva in potrebuje. Najbolj močna in najbolj uspešna kultura je tista, ki lahko povezuje ekonomske vrednote podjetja z družbenimi in etičnimi vrednotami drugih skupin v okolju (Frederick, Post in Davis 1992, 69).

23

3.6 Posledice neetičnega vedenja Na našo etiko lahko vplivajo različni dejavniki. Kar si želimo ali potrebujemo, utegne prevladati nad našim čutom, kaj je prav in narobe. Osebni pritiski lahko naše potrebe postavijo nad potrebe drugih. Včasih so pritiski tako močni, da ravnamo neetično (Tierney 1997, 51). Kratkoročno gledano lahko etične odločitve znižajo dobičkonosnost. Dejansko lahko odločanje po svojih etičnih merilih za poslovneža kdaj pomeni izgubo načrtovanega posla, ker ga ni pridobil, saj ni hotel »mehčati terena« s podkupnino. Tudi povračilo škode, ki smo jo naredili kupcu, stranki ali dobavitelju po načelu pravičnosti lahko pomeni strošek, ki bi se mu morda celo lahko izognili (Jurko 2003). Vendar dolgoročno ravnanje skladno z vrednotami povečuje vrednost podjetja, ker mu raste ugled in zaupanje kupcev, dobaviteljev, zaposlenih in drugih udeležencev v poslovnem procesu. Splača se tudi posamezniku, saj se izkaže kot dober in zanesljiv poslovni partner, vreden zaupanja in nenazadnje kot osebnost, vredna spoštovanja. Osebno daje občutek skladnosti, zadovoljstva, tudi zadoščenje vesti, življenje pa je lepše, varnejše, manj stresno (prav tam, 2003). Tierney pravi (1997, 63-64); morda je videti, da je etika neoprijemljiva in zmuzljiva. Toda na koncu lahko ogrozi tisto, kar je trdno oprijemljivo in ugotovljivo-dobiček. Poleg tega si zaradi zanemarjanja etike lahko zapravimo dobro ime in uničimo kariero: ■ Izguba zaupanja - povzroči izgubo zaupnosti, okrnjeno sporazumevanje, šibko

samospoštovanje, zmanjšano predanost, upadanje lojalnosti in končno odpoved službe. Ti elementi pa so izredno pomembni za uspešno navezovanje in vzdrževanje poslovnih odnosov.

■ Izguba dobrega imena - naslednji del cene neetičnega vedenja ali ravnanja, ki je

posledica izgube zaupanja, je dobro ime posameznika. Raziskave kažejo, da nezadovoljni odjemalci govorijo več o slabi storitvi kot o dobri. Tako lahko podjetje z dobrim imenom hitro pride na slab glas. Podjetje, ki je v preteklosti imelo dobro ime, lahko zaradi svojih goljufij, prelomljenih obljub ali drugih vprašljivih dejanj izgubi svoj ugled.

Ni dvoma, da so mnoga velika podjetja ali poslovni moguli plačali visoko ceno, ko je njihovo nečedno ravnanje prišlo v javnost. Načeto dobro ime podjetja ali namigi o nečedni praksi utegnejo zmanjšati prodajo, odjemalci se lahko odločijo za poslovanje z drugimi podjetji, naročila lahko začnejo upadati. Končno se zmanjša tudi dobiček (prav tam, 173). Morebitne posledice neetičnega početja so na primer tožbe. Če pride do njih bodo pravniki in odvetniki podjetje veliko stali. Dragi so tudi sodni procesi, sodne in zunajsodne poravnave (ibid., 74).

24

3.7 Izboljšava etičnosti Drugače povedano, pri tem, ko ste se naučili, kaj je prav in kaj ne, ste ugotovili, da je treba plačati določeno ceno, če se niste primerno vedli ali niste storili tistega, kar bi bilo treba (Tierney 1997, 35). Podjetja počnejo vse mogoče, da si povrnejo dobro ime: oglaševalske kampanje, ki opravičujejo in razlagajo, tiskovne konference, ki opravičujejo, nova embalaža ali predelan izdelek. Podobno kot nekatera podjetja namenjajo denar za nepričakovane pravne probleme, druga vlagajo precejšnje zneske v nove predstavitve, dizajn, lobiste ali podjetja za stike z javnostjo, da bi si povrnila zaupanje v svoje poslovanje (prav tam, 74). Notranji viri etike v mednarodnem poslovanju (Hrastelj 2001, 147-149): • Kodeks - Prvi taki dokument, ki zajema tudi etične razsežnosti v mednarodnem trženju in

poslovanju, je formaliziran v poslanstvu ali misiji podjetja. Poleg tega imajo etične kodekse, ki vsebujejo odgovore na vprašanja, ki zadevajo tudi druge razsežnosti mednarodnega poslovanja. Pobudo za oblikovanje kodeksov praviloma da vrhunsko poslovodstvo, ki prav tako organizira nadzor nad njihovim izvajanjem.

• Priročniki in programi priučevanja - Podjetja imajo lahko poleg kodeksov posebne

priročnike in programe priučevanja, ki novozaposlene seznanjajo z etičnimi vrednotami podjetja. Sem sodijo tudi vprašalniki “poštenosti,” ki jih uporabljajo podjetja pri zaposlovanju, predvsem na nižjih ravneh. Večje korporacije imajo še specializirane poslovodje, ki jih vključujejo v posebnih primerih.

• Odbori in komisije - Podjetja imajo lahko tudi posebne odbore in komisije, ki presojajo

posamične dvomljive predloge. V odborih so ponavadi izključno zaposleni v podjetju, včasih pa tudi zunanji člani. Poleg odborov imajo podjetja lahko posebne funkcionarje, tudi neodvisne varuhe človekovih pravic.

• Vroče in posebne linije – Med organizacijske oblike uvrščamo vroče linije, prek katerih

lahko sodelavci pridobijo mnenja, in posebne linije (whistle blowing), ki so na voljo za prijave domnevnih nepravilnosti.

Po nekaterih mnenjih, ki naj bi veljala za ZDA, dosegajo podjetja z etičnimi programi tudi 80 odstotkov večje dobičke. Pravijo, da uporabljajo to razsežnost kot “čudežno orožje” (Handelsblatt, 24.6.2000; povz. po Hrastelju 2001, 149 ).

25

Zunanji viri etike v mednarodnem poslovanju (Hrastelj 2001, 149-150): • Med zunanjimi viri najprej omenjamo etične kodekse poklicnih združenj. To so pravila

etičnega obnašanja, ki jih za podjetja oblikujejo razne zunanje organizacije. V njih so določena pravila obnašanja, ki veljajo, ne samo za eno podjetje, temveč za vsa podjetja v panogi ali širše.

• Zunaj podjetij so vplivne svetovalske organizacije, ki svetujejo pri reševanju etičnih dilem

in vprašanj. V tej navezi so tudi etične revizije, pri katerih lahko sodelujejo svetovalci. Od zunanjih virov naj omenimo nekaj sto objavljenih knjig s področja poslovne etike in več tisoč prispevkov različnih avtorjev v publikacijah. Prav tako ne smemo spregledati številnih anket, ki ponujajo najbolj sveže ocene glede etičnih razsežnosti poslovanja v razmerah internacionalizacije.

3.7.1 Etični kodeks Donaldson (1992, 61) navaja, da se s kodeksi srečujemo na mnogih področjih npr: na področju odnosov med industrijskimi podjetji, v zdravstvu ali pa v podjetjih na splošno. Tudi sprejemanje kodeksov je v domeni različnih institucij. Lahko jih sprejemajo vladne organizacije. Primer takega kodeksa je prometni kodeks, ki ga sprejme ministrstvo za promet. Lahko ga sprejme kakšna organizacija, ki pokriva določeno sfero gospodarstva npr. trgovinsko združenje, lahko pa ga sprejmejo podjetja za oblikovanje etičnih načel znotraj podjetja. „Kodeks je po definiciji skrbno izbrana, do določene mere sistematično zbrana in jasno formulirana množica ocen, meril, maksim4 ter norm, ki veljajo za praktična pravila pravilnega obnašanja posameznikov oz. kot vzorci vzornega vedenja/delovanja v določeni skupnosti” (Jelovac 1997, 34). Večina kodeksov zajema naslednje vrste vprašanj (Hrastelj 1995, 472):

1. glede zaupnih podatkov; 2. morebitne zaposlitve zunaj podjetja, ki bi lahko pripeljala do konfliktnega stanja; 3. vprašanja podkupovanj.

Od podjetij se pričakuje, da bodo oblikovala lasten kodeks etičnega ravnanja, ki naj določa, kako naj zaposleni ravnajo, pa tudi, česa naj ne počnejo. Seveda je sam kodeks premalo, treba ga je dopolniti z razpravo in usposabljanjem zaposlenih. Vodstvo mora zaposlenim tudi pojasniti, kako pomembno je za podjetje etično ravnanje, jim predstaviti nekaj značilnih etičnih dilem, s katerimi se srečuje podjetje pri poslovanju, in pojasniti, kako naj bi v takih primerih ravnali. Seveda je za dobro etično klimo v podjetju nujno, da podjetje zaposluje poštene posameznike in da daje vodstvo zgled za vzorno ravnanje. Če si vodstvo privošči »bližnjice čez ovinke« zaradi boljšega finančnega rezultata, se takšno ravnanje hitro udomači v vsem podjetju (Glas 2004). 4 Maksima: življenjsko vodilo, geslo.

26

Tudi po obsežnosti se kodeksi močno razlikujejo. Gre za manjše plastične kartice, brošure, obstajajo pa tudi razmeroma dolgi dokumenti. Značilnost teh kodeksov je tudi, da severnoameriški veliko pogosteje razlagajo odnose z vladami in dobavitelji kot evropski. Tudi po nacionalnosti podjetij so opazne razlike. Medtem ko poudarjajo zahodnoameriška podjetja deljeno odgovornost, se sklicujejo kodeksi britanskih in francoskih podjetij na občutek pripadnosti podjetju, severnoameriške firme pa izpostavljajo pravičnost in korektnost (Hrastelj 1995, 471-472). Razširjenost etičnih kodeksov in drugega gradiva v zvezi z etično razsežnostjo mednarodnega trženja sama po sebi še ne pomeni, da je praksa postala etična. Prva ugotovitev je, da etični kodeksi niso prisilno sredstvo, zato se velikokrat izvajajo le diskrecijsko. Res pa je da so v poslovni javnosti odmevni in da s tem širijo krog “tihe večine” privržencev etičnega ravnanja, torej tistih, ki ponavadi vedno čakajo na pobude drugih (Hrastelj 2001, 151).

27

4 OBLIKE NEETIČNEGA VEDENJA V MEDNARODNEM POSLOVANJU

4.1 Korupcija v mednarodnem poslovanju Korupcija5 je v mednarodnem, svetovnem pogledu postala realnost. Vedno več mednarodnih organizacij se ukvarja s problemom korupcije. V večini so si strokovnjaki, ki se s tem fenomenom ukvarjajo, enotni, da je korupcija prisotna. Obstajajo pa nesoglasja o tem, kako jo sploh meriti (KPK 2005). Pogled na korupcijo z ekonomskega vidika nam razkrije, da je korupcija neke vrste proizvodni strošek, ki ga organizacije prenesejo na končnega porabnika. Številne, zlasti mednarodne raziskave so potrdile, da korupcija povzroča povsem merljive škodljive ekonomske posledice (prav tam, 2005). Kot ugotavljajo strokovnjaki, se prepletanje politike, gospodarstva in kriminalitete vse bolj kaže v dejstvu, da posamezniki in interesne skupine ter nenazadnje kriminalne organizacije vedno bolj uporabljajo podkupovanje in vedno manj nasilje za doseganje svojih ciljev. Korupcija postaja sestavni del kriminalnih dejavnosti po vsem svetu. Poleg tega pa korupcijo za doseganje ciljev uporabljajo tudi druge organizacije, ki skušajo uspeti na mednarodnem trgu. Tako korupcija ustvarja ozračje sokrivde in vzpodbuja prikrivanje, to pa zmanjšuje možnosti za njeno odkritje (prav tam, 2005). V svetu se s problematiko korupcije ukvarja več institucij. Med njimi so najpomembnejše predvsem: Organizacija združenih narodov, predvsem njen Urad za droge in kriminal, Svet Evrope, Organizacija za ekonomsko sodelovanje in razvoj-OECD, Transparency International, Evropska banka za obnovo in razvoj-EBRD, Svetovna banka – WB, idr. Naštete institucije na svojih spletnih straneh objavljajo razna poročila, ugotovitve raziskav in primerjalne analize v zvezi s korupcijo (ibid., 2005). Korumpiranost je v vseh mogočih domenah družbenega oz. javnega življenja dokaj pogost pojav. Korupcijske afere pretresajo mnoge dežele – od najrevnejših do najbolj bogatih in razvitih; pojavijo se tako v mladih deželah kot v tistih, ki obstajajo že stoletja. Ni najhujše, če v neki državi prihaja do pojavov korupcije; hudo je, če v ljudeh ni več nravstvene moči in volje, pripravljenosti, da se s tem zlom soočijo in spopadejo (Sruk 1999, 252).

5 Korupcija [iz lat. Corruptio „izpirjenost, napačnost pokvarjenost“]; „dajanje ali sprejemanje nagrad zaradi hitrejšega, ugodnejšega, navadno nezakonitega reševanja uradnih zadev; podkupovanje, podkupljivost, izpirjenost, pokvarjenost, navadno zaradi dajanja ali sprejemanja nagrad... (Sruk 1999, 251). Vogrin (2004, 7) pravi; z izrazom korupcija je mogoče razumeti različna dejanja, ki potekajo v različnih okoliščinah. Izraz pomeni: a) kvarjenost, sprijenost določene stvari; b) ponarejanje listin dokumentov; c) nepoštenost, pokvarjenost ljudi; d) podkupovanje in podkupljivost ljudi, zlasti politikov in državnih uslužbencev.

28

4.1.1 Vzroki in razlogi za pojavljanje korupcije oz. neetičnega delovanja6 Predvsem so okoliščine tiste, ki botrjujejo nastanku in razraščanju neetičnega delovanja oz. korupcije: 1. Ekonomski razlogi: • revščina je lahko eden od razlogov, vendar gre velikokrat za pohlep – korupcija je vezana

na položaj oblasti, ki se ga da izrabljati v te namene. Revni so največkrat žrtve korupcije; • preobilje in neživljenjskost zakonov pospešuje koruptivno odzivanje; • slabi zakoni; • preobsežen in neustrezen nadzor; • velike diskrecijske pravice javnih uslužbencev; • velik obseg javnega gospodarstva.

2. Kulturni razlogi: Eden izmed razlogov za to, da je v družbi prisotna korupcija, je toleranca do sprejemanja in dajanja podkupnine. Gre za to, kako družba sprejema korupcijo oz. neetično delovanje. 3. Sociološki razlogi: • Kdo in kakšni so ljudje na vodilnih položajih v državi, v policiji, v podjetjih, v zavodih in

organizacijah. Če so posamezniki na vodilnih položajih neetični – koruptivni, lahko pričakujemo, da bodo tudi drugi člani koruptivni.

• V ospredju so visoki standardi in kriteriji opravljanja poklica: spoštovanje zakonov in pravil, ki so kot kulturni in sociološki standard sprejeti v določeni družbi. Razvitost sredstev in institucij, ki pomagajo vzdrževati visoke profesionalne standarde. Etični kodeksi, mehanizmi preverjanja in sankcioniranja in aktivno javno mnenje.

• Prisotna mora biti jasna politična volja proti korupciji. Problem je treba jasno opredeliti, v družbi doseči konsenz o mejah tolerance in javno deklarirati strategijo boja proti korupciji. Zgraditi je treba tri temeljne stebre prevencije za etično delovanje oz. boja proti korupciji: - ustrezen zakonski okvir, - javno politično voljo, - jasno civilno podporo.

6Celotno poglavje povzeto po: Vogrinu (2004, 7).

29

4.2 Etični odnos do podkupovanja Podkupovanje7 je kaznivo dejanje proti uradni oziroma službeni dolžnosti, ki se pojavlja v dveh osnovnih oblikah: pasivna podkupljivost (sprejemanje podkupnine) in dejavno, aktivno podkupovanje (dajane podkupnine) (Sruk 1999, 377). Podkupovanje se izvede z izročitvijo ali z nakazilom denarja osebam, ki posredujejo ali so sicer vplivne. Lahko so to zaupne osebe podjetja ali celo podjetja, ki neposredno s prvimi niso povezana. Pogosto se nakazilo izpelje v neko tretjo državo, kjer ima oseba, ki odloča o poslu, svoj račun. Lahko pa so tudi v obliki namaterialnih dobrin, npr. celo diplom fakultet itd. Znan je celo primer, ko je dobil podkupnino tekmec, da je umaknil svojo ponudbo (Hrastelj 2001, 159). 1. Kaznivo dejanje pasivne podkupljivosti napravi uradna oseba, ki zahteva ali sprejme darilo

ali kaj drugega koristnega, da bi v okviru svojih pooblastil opravila ali opustila določeno pravno dejanje. Za obstoj kaznivega dejanja ni važno, ali je uradna oseba sprejela podkupnino, da bi opravila določeno zakonito ali nezakonito dejanje, je pa ta okoliščina pomembna za izrek kazni. Kazenski zakonik namreč predvideva težjo kazen, če je podkupnina bila sprejeta. Posebna oblika pasivnega podkupovanja obstaja tedaj, kadar uradna oseba prejme podkupnino, potem ko je v okviru svojih uradnih pooblastil opravila določeno zakonito dejanje. Izvršilec kaznivega dejanja pasivne podkupljivosti je lahko le uradna oseba (Sruk 1999, 377).

2. Kaznivo dejanje aktivnega podkupovanja napravi vsakdo, kdor uradno osebo podkupi, tj.,

ji izroči ali obljubi darilo ali kaj drugega koristnega z namenom, da bi uradna oseba opravila ali opustila določeno uradno dejanje. Tudi pri tem kaznivem dejanju je teža kazni odvisna od dejstva, ali gre za podkupovanje za določeno zakonito ali nezakonito ravnanje. Posebna oblika aktivnega podkupovanja obstaja, če je podkupnina dana na zahtevo uradne osebe, dajalec podkupnine pa je to po opravljenem dejanju prostovoljno prijavil (Sruk 1999, 378).

V mednarodnem poslovanju je podkupovanje eden največjih problemov ali pa kar ovir, s katerim se morajo soočiti managerji pri poslovanju v drugi državi, saj prinaša številne neugodnosti in težave, kot so: višanje stroškov proizvodom in storitvam (ni izbran najcenejši proizvod), nižanje kakovosti izdelkom (ni izbran najkakovostnejši proizvod), znižanje ravni zaupanja, izkrivljanje prodajnih in distribucijskih poti, ter posledično znižanje tržne učinkovitosti (Donaldson 1989, 58). Hrastelj (2001, 158) meni, da čeprav je vsak primer podkupovanja na svoj način antipatičen, pa vseeno lahko te primere razvrstimo na nekaj skupin: 7 Podkupnina, podkupovanje; tako podkupovanje (tj. namera ali poskus dajanja ali samo dajanje podkupnine) kot podkupljivost (tj. pripravljenost za prejemanje ali pa samo prejemanje podkupnine) sta nekaj nemoralnega (Sruk 1999, 377).

30

1. Olajševalna plačila, ki jim pravijo Američani „greasing the wheels“, Nemci „Schimergeld“ ali po naše „podmazanje,“ katerih namen je, da legalna zadeva steče hitreje. Po posameznih področjih se za to obliko podkupovanja uporabljajo različna imena, npr. na Srednjem vzhodu je to bakšiš, v Zahodni Afriki dash (malenkost), v Braziliji se to imenuje jeitinho (učvrstiti), v Mehiki uporabljajo izraz mordida (pik), v nekaterih nekdanjih azijskih britanskih kolonijah pa preprosto kumshaw (hvala).

2. Korupcijska plačila, imenovana tudi whitemail, bustarella, Američani jim pravijo tudi

graft, so jeziček na tehtnici pri pridobitvi poslov v tekmi z drugimi ponudniki. V tem primeru gre za nelegalna dejanja in velike zneske, pri čemer tudi dvoštevilčni dolarski milijonski zneski niso izključeni. Gre za pogost primer korupcije kot zlorabe tistih, ki odločajo, zlasti, ko gre za velika investicijska dela, nakup letal, orožja, itd.

3. Izsiljevanje ali extortion je naslednja skupina oblik podkupovanja, ki jo uvrščamo med

pasivne oblike korupcije. Med novejše različice uvrščamo tudi ponujanje zaščite, npr. v nekaterih državah Skupnosti neodvisnih držav (SND). Mahoney (1997; povz. po Hrastelju 2001, 159) meni, da je legitimna, če so izpolnjeni naslednji štirje temeljni pogoji: posel je legitimen, brez privolitve v izsiljevanje ga nikakor ne bi sklenili, s tem smo odvrnili izsiljevalca od groženj in škode in se hkrati nismo sprijaznili z izsiljevanjem pri prihodnjih poslih (iskali druge poti).

Izsiljevati pomeni „hoteti s silo priti do česa“ in „s silo dosegati, da kdo kaj naredi, pove.“ Ne dogaja se tako redko, da se iz podkupovanja razvije izsiljevanje. Izsiljevanje je; tako ali drugače moralno nesprejemljivo ali vsaj dvomljivo vedenje oz. ravnanje. Izsiljevanje demoralizira; pogosto pomeni udejanjanje ponižujočega odnosa odvisnosti, podrejenosti, zlorabe... Izsiljevanje srečujemo vsepovsod v družbenem življenju - v gospodarstvu, politiki, kulturi; nastopa bodisi v substilnih, prikritih bodisi v grobih, očitnih pojavnih oblikah. Izsiljevanja je dovolj tudi v mednarodnih in meddržavnih odnosih, bodisi z gospodarskimi, diplomatskimi, političnimi, bodisi z vojaškimi, nasilnimi sredstvi (Sruk 1999, 211). Problem podkupovanja ni le globalen, niso samo nekatere države endemične glede podkupovanja. Bolj izpostavljene so tudi nekatere dejavnosti. To velja še posebej za proizvodnjo in trgovino z orožjem, letalsko industrijo, za izvajalce investicijskih objektov bodisi vojaških ali civilnih še posebej takrat, ko nastopa kakšna državna institucija kot kupec, ko je konkurenca omejena (Hrastelj 1995, 475). Vodilo pri dajalcu podkupnin je, da ga bodo te ali hitreje pripeljale do posla ali bo pri njem nadpovprečno zaslužil. Pri tem pa ne upošteva, da posledice takega ravnanja niso le finančne. Podjetja lahko pridejo na črne sezname in se s tem nekaj časa za posle ne morejo potegovati. Namesto da bi odpravili organizacijske in trženjske slabosti in pomankljivosti, jih prikrivajo s podkupovanjem, živijo pod stresom, izgubljajo ugled, posamezi funkcionarji so lahko kazensko preganjani itd. Menimo, da poslovneži preveč z lahkoto sprejemajo podkupovalno prakso in nekritično širijo govorice o njej. Nikakor ne bi smeli pristajati na to, da je konkurenčna ponudba bolj odvisna od tistega, ki zna bolje podkupovati, kot pa od tistega, ki zna bolje tržiti (Hrastelj 2001, 159).

31

Koristi od podkupovanj so torej odraz defektnosti tržnih mehanizmov in so praviloma kratkoročne. Pomenijo le odlaganje pridobivanja konkurenčnih prednosti najprej z odstranjevanjem pomankljivosti firm, hkrati pa utrjevanje možnih točk, ki so podlaga za ofenzivne strategije. Srednjeročno je podkupovalna praksa diskvalifikacija sodobnih načinov in oblik mednarodnega poslovanja, ki gradi na napačnih prioritetah (Hrastelj 1995, 482).

4.3 Etični vidik obdarovanja Znan je izrek boj se Danajcev, tudi ko ti prinesejo darila (Axtell 1990; povz. po Hrastelju 2001, 160). Koristno je upoštevati tudi splošno modrost, po kateri z manjšimi (pozornostnimi) darili prijateljstvo ohranjamo, medtem ko ga z velikimi kvarimo. Dobro organizirano podjetje ima svoj protokol, ki je v funkciji poslovanja in jasno razmejuje, kaj so sprejemljiva darila, ki jih lahko oseba sprejme, bodisi zase ali pa jih izroči v hrambo podjetja, kakšna darila pa mora zavrniti, ob kakšnih priložnostih dajemo mi darila itd. (Hrastelj 1995, 478). Navajamo le nekaj primerov neprimernih, neetičnih daril, ki se jih moramo izogniti (prav tam, 478-479): Ne dajajmo nikoli Japoncem, niti Južnim Korejcem po štiri enake predmete, kajti številka

štiri je pri njih nesrečna, kot je pri nas številka trinajst. Kitajca bo darilo v obliki ure spominjalo na smrt. Nož izročen večini Južnoameričanov, ima lahko prikrit pomen rezanja odnosov. Vrtnice so že od nekdaj simbolizirale skrivnost, saj imajo npr. številne spovednice v

katoliških cerkvah nad vrati vgravirane vrtnice. Rdeče vrtnice, ki jih izročamo zahodnonemškim partnerkam, se lahko razlagajo, kot močan romantični signal.

Darila so lahko zadeva etike, so pa prav tako lahko oblika najbolj množičnega podkupovanja, kadar so po vrednosti zelo velika ali se dajejo prepogosto (Hrastelj 1995, 479). Bogataj (1994, 97) meni, da poslovna darila lahko brez velikega problema ločimo od podkupnin. Tu nam pomaga najprej osebni bonton in občutek za spodobnost, sledijo predpisi kazenskega zakonika. Pravi tudi, da je sprejemanje daril lahko kaznivo, če jih sprejemamo kot protiusluge za sklenitev posla, še zlasti, če gre pri tem za vnaprejšnje podkupovanje. Tudi zahtevanje darila po sprejetju posla je kaznivo. Razlikujemo dve vrsti pasivnega podkupovanja: nepravo in pravo. V prvem primeru nastopi podkupovanje, če oseba, ki sklene dovoljen posel, zahteva določeno darilo. V drugem primeru gre za zahtevanje darila po sklenjenem nedovoljenem poslu. Seveda ni kaznovan tisti, ki darilo da – vendar pa je darovalec lahko kaznovan, če darilo obljubi kot protiuslugo za sklenitev nekega posla. Temu pravimo aktivno vnaprejšnje podkupovanje.

32

Začetek podkupovanja pomeni konec poslovnega darila kot znamenja pozornosti do poslovnega partnerja. V mnogih državah obstajajo predpisi, ki onemogočajo podarjanje čezmernih daril oz. povedo, kaj kdo sme in česa ne sme obdržati. Po mnenju številnih avtorjev je prav v gospodarstvu to področje najslabše urejeno, še zlasti v podjetjih, ki imajo opraviti z velikim denarjem (Bogataj 1994, 97). Tavčar (1997, 66) meni, da darilo ni podkupnina, če izpolnjuje naslednje pogoje:

- Darilo za prejemnika po merilih njegovega okolja nima omembe vredne materialne vrednosti;

- Darilo ni neposredno namenjeno sklenitvi ali izvajanju posla in ni nagrada za pridobljeni posel;

- Darila obdarovani ni zahteval kot pogoj za daritelju koristno poslovno dejanje.

4.4 Druge etično vprašljive metode8

4.4.1 Neetični prijemi pri izdelkih V zvezi z izdelkom, ki ostaja najpomembnejša sestavina trženjskega spleta, so aktualni zlasti naslednji primeri potencialno neetičnega ravnanja: Malovredni in nevarni izdelki - Praviloma so za varnost izdelkov odgovorni njihovi

proizvajalci, ki jih tudi tržijo. Menimo, da so tudi kupci vsaj delno odgovorni za izbor izdelkov, čeprav ti v glavnem pričakujejo, da jih bodo zavarovali javni organi. Do spornega položaja pride zlasti takrat, ko je večja varnost povezana z večjimi stroški in višjimi cenami, ki pa jih kupci niso pripravljeni plačati. Njihove želje so lahko tudi navskriž z zahtevami varnosti, npr. nemajhen del porabnikov v ZDA zavrača uporabo varnostnih pasov v avtomobilih. Prav tako obstajajo alternative, npr. cenejši in dražji preparati proti komarjem prenašalcem malarije; prvega si v DVR lahko privoščijo, ne pa tudi dražjih nadomestkov. Sem spadajo še izdelki, ki jim je že potekel rok trajanja, znanih in odmevnih je kar nekaj primerov: Nestle, Velsico, preparat RU 486 itd.

Odpoklic izdelkov - Opoklic izdelkov pride v poštev, če pri njih naknadno ugotovijo kakšno hibo. Omenjamo primer Perriera, ki je leta 1990 v Kanadi odpoklical za 140 milijonov dolarjev ustekleničenih pijač, v katerih so v posameznih primerih odkrili benzen (Glej str. 35).

Ponarejanje izdelkov - Ponaredki so lahko znatno slabši od orginalov, lahko pa po kakovosti z njimi sploh ne zaostajajo. Nekakovostni ponaredki farmacevtskih preparatov, avtomobilskih delov itd. so lahko celo smrtno nevarni. Nad ponarejanjem izdelkov, ki so tudi štiri do petkrat cenejši od izvirnikov, pa se pritožujejo tista podjetja, ki so se do izvirnih izdelkov dokopala prek dragih raziskovalno-razvojnih postopkov. V zadnjem času niso tako redki primeri, da se proizvajalci izvirnih izdelkov celo povežejo z izdelovalci cenenih izdelkov, npr. na Kitajskem.

8 Povzeto po: Hrastelj (2001, 152-156).

33

Obe strani opravičujeta svoje ravnanje s skrbjo za porabnike. Prvi želijo, da dobijo porabniki originalne izdelke, drugi pa, da jih sploh dobijo, saj si izvirnih zaradi visokih cen ne bi mogli privoščiti. V Nemčiji pripravljajo celo posebne sejme Plagiarius, kar priča o razširjenosti prakse ponarejanja.

Embaliranje in etiketiranje - Pri embaliranju je eno izmed temeljnih neetičnih vprašanj predimenzionirana embalaža, ki velikost izdelka navidez poveča. Pri tem pa vemo, da sestavlja embalaža kar 40% trdnih odpadkov. V zvezi z etiketiranjem omenjamo, da morajo biti sporočila v jeziku, ki ga kupec razume, da ne smemo pretiravati pri opisovanju prednosti izdelkov in da smo konkretni pri svarilnih etiketah. Priporočljivo je uporabljati znake, ki jih uveljavljajo ugledna podjetja. Nekatera podjetja, npr. nemški uvozniki preprog, pa uporabljajo “etikete človekovih pravic”, ki zagotavljajo, da izdelek ni plod suženjskega dela otrok, kaznjencev, itd.

Opuščanje in dodajanje novih izdelkov - Podjetja lahko načrtujejo zastaranje izdelkov in prav tako lahko zavirajo uvajanje novih izdelkov na trg, ker se dosedanji še vedno dobro prodajajo.

Zanemarjanje storitev - Podjetja si marsikdaj pocenijo svoje poslovanje tako, da ob nezmanjšani ceni obrobnim odjemalcem in neukim porabnikom storitev ne ponudijo.

Pozicioniranje izdelkov - Pozicioniranje izdelkov je lahko tudi smrtno nevarno, ko gre npr. za avtomobile; naj navedemo primer Ford Pinto (Glej str. 35).

4.4.2 Neetično vedenje pri cenah in prodajnih pogojih Previsoke cene - Pripombe porabnikov glede previsokih cen, ki so posledica previsokih

distribucijskih stroškov, so delno gotovo utemeljene in so na samam vrhu med kritikami neetičnih ravnanj.

Zavajajoče navajanje cen - Ob uvajanju izdelka se postavi visoka cena, ki se v kratkem času, npr. že po 10 do 14 dneh, zniža na polovico, čez dva meseca pa še enkrat prepolovi. S tem v zvezi so v posameznih državah različni tržni redi organiziranja razprodaj.

Protikonkurenčna praksa - V to skupino spadajo dogovor cen, cenovno zapostavljanje kupcev in tudi roparski prodajni pogoji, npr. dumping9. Posebej dvomljivo je privabljanje novih kupcev z nižjimi cenami, ki jih dosedanji zvesti kupci niso deležni. Dumping kot ena izmed oblik roparskih prodajnih pogojev ima praviloma cilj izločiti konkurenco v drugi fazi. Z njimi se ukvarjajo ne le prizadeti konkurentje, marveč tudi oblastni organi različnih ravni.

Posebni popusti za nove lastnike - Gre za posebne, v novejšem času zelo pogoste popuste ob prevzemu podjetij, tudi v primerih, ko je lastništvo ostalo v družini, kar ni tako redek primer.

9 Dumping:

- Mednarodna cenovna diskriminacija; izvozno podjetje prodaja po nižji ceni na tujem trgu, kot na domačem.

- Razmere, kjer se blago izvaža po ceni, ki je nižja kot »poštena tržna vrednost.«

34

4.4.3 Neetična ravnanja v zvezi s prodajnimi potmi Večina etičnih vprašanj v zvezi s prodajnimi potmi je povezana s položajno močjo strank. Sem uvrščamo zlasti: Takse na prodajne police - Gre v bistvu za zaračunavanje “najemnin“ za prodajne police.

Omogoča jo povečana položajna moč distributerjev, ki oblikujejo lastne trgovinske znamke. Pri tem so še posebej prizadeti manjši proizvajalci, a ti proti temu, razen tihih ali glasnih protestov, nimajo učinkovitega orožja.

Sivi trgi - Gre za trženje prek nepooblaščenih poti – v mednarodnem trženju je to vzporedni uvoz. Eni menijo, da so s tem porabniki manj zavarovani, npr. glede garancij in preprodajnih storitev. Drugi pa spet zagovarjajo tezo, da dosegajo s tem ugodnejše cene. Zanimivo je tudi, da komisija EU ni nenaklonjena vzporednemu uvozu.

Mrežno trženje - Pomisleki so načelni in praktični. Prvi se nanašajo na obremenjevanje družinskih in prijateljskih vezi s trženjem, drugi pa izhajajo pogosto iz nerealističnih obljub neizkušenih tržnikov.

Nespoštovanje pogodb - Izmed številnih pogodb, ki se jih ne spoštuje, posebej izpostavljamo pogosto nespoštovanje pogodb s posredniki.

4.4.4 Nekatere etično sporne metode pri komunikacijah Pri komunikacijah je največ pripomb glede razmejitve med stvarnimi informacijami in manipulacijami. Med temi spornimi vidiki navajamo le najpomembnejše: Čezmerni in nepotrebni stroški - Poleg pretiravanja so pogosto v ospredju vprašanja

posredovanja pravih vrednot. Del teh vprašanj uravnavajo predpisi, del pa jih je povezanih s samonadzorom.

Pretirano hvaljenje - Če je neškodljivo, je lahko dovoljeno. Pogosto pa tudi predpisi prepovedujejo uporabo presežnikov v komuniciranju, npr. v Nemčiji.

Oglaševanje za otroke - Otroci so zelo izpostavljena kategorija porabnikov, ki teže sprejema racionalne odločitve. Obenem so v večini držav tudi v središču pozornosti. Tudi na tem področju se priporočajo oblike samonadzora oglaševalcev.

4.4.5 Etika in trženjske raziskave Navajamo tudi nekaj najpogostejših neetičnih oblik obnašanja, ki so povezane s trženjskimi raziskavami (Paine, 1998; povz. po Hrastelju 2001, 157 );

- neetična ja lažna predstavitev oseb, ki iščejo informacijo pri tekmecih, - poskus vplivanja na osebe, ki razpolagajo z zaupnimi informacijami, z ustreznimi

denarnimi spodbudami, obljubami za zaposlitev, itd., - prikrito, vsekakor pa nesoglasno nadzorovanje (elektronsko vohunjenje,

prisluškovanje, fotografiranje, analiza odpadkov itd.).

35

4.5 Primeri neetičnega ravnanja v svetu Prodaja nevarnega izdelka Pri Fordu so se odločili, da ne bodo spremenili neke podrobnosti na avtomobilih Pinto zaradi stroškov, ki bi jih zahtevala predelava. Če bi takrat vedeli, koliko stroškov bo imelo podjetje zaradi izgubljenih človeških življenj in sodnih procesov, bi bili gotovo vložili tisti dodatni dolar na avtomobil (Tierney 1997, 54). Gre za Fordov projekt avtomobila z majhno porabo, znamke Pinto iz leta 1970, za katerega je poslovodstvo postavilo cenovno mejo 2000 ameriških dolarjev. Model je imel bencinski tank zadaj, kakšnih 25 centimetrov od odbijača. Konstruktorji so opozarjali na verjetnost požara v primeru trka, hkrati pa so ponujali rešitve, ki bi model podražile za 11 dolarjev. Vendar bi bila s tem cenovna meja presežena, konkurenčne možnosti modela pa nekoliko manjše v primerjavi z hroščem VW. Cenejša izvedba je bila še vedno v okvirih veljavnih standardov. Poslovodstvo Forda je mehanično, lahko bi rekli tudi cinično omejilo pri prodaji 10 milijonov vozil tega modela maksimalno število primerov s smrtnimi posledicami ali hujšimi trajnejšimi telesnimi poškodbami na 200. Tako izračunani izdatki naj bi dva do trikrat presegli morebitne odškodnine. Pri tem izračunu pa Ford ni upošteval zamere (bad will), ki jo je s svojo odločitvijo povzročil pri porabnikih, zaradi česar se v naslednjih 10 letih na trgu ni pojavljal z malolitražnimi avtomobili. Po nekaterih ocenah je izguba zaradi zamere kar 25-krat presegla potencialne dodatne stroške (Hrastelj 2001, 144-145). Odpoklic izdelka V začetku devetdesetih let so pri povsem običajni analizi vzorca v eni vodilnih naravnih mineralnih vod Perrier odkrili sledove benzena. Francoski proizvajalec Source Perrier je takoj po potrditvi tega odkritja umaknil iz prodaje na trgu Severne Amerike, kjer je imel do tedaj kar 52% tržni delež, okrog 70 milijonov steklenic mineralne vode, pri čemer je navedel, da se vsebnost benzena nanaša zgolj na ta trg. Za razjasnitev primera se je vedno bolj začela zanimati javnost oz. potrošniki, zato so na nujni novinarski konferenci pojasnili, da je razlog vsebnosti relativno nevarne sestavine napaka na stroju v polnilni liniji, namenjeni za severnoameriško tržišče, stroj pa je bil medtem že popravljen. Dejansko pa v tistem trenutku Source Perrier še ni poznal razloga, s takšno izjavo pa je želel le zmanjšati nastalo napetost. Že čez tri dni pa so odkrili, da je pravi vzrok vsebnosti benzena v tem, da delavci niso pravočasno zamenjali litrov, ki pri izviru mineralne vode odstranjujejo nečistoče. Ker je s tem povezana celotna Perrierjeva proizvodnja, ne le za Severno Ameriko, so morali tako že po nekaj dneh uradno izjavo spremeniti. Spoznanje, da se v mineralni vodi nahajajo zdravju škodljive sestavine, je bilo tako za potrošnike kakor tudi za samo družbo šokantno. Po kaotičnem odpoklicu izdelka je bila storjena še dodatna napaka, saj je Perrier lansiral novo steklenico vode z vsebino le 0,75 l namesto prejšnje izvirne enolitrske steklenice, ki je imela skoraj isto ceno. Marsikdo je pomislil, da morajo sedaj potrošniki plačati za napake podjetja. Podjetje se ni nikoli vrnilo na stari tržni delež. S padanjem tržne vrednosti podjetja pa je postalo še lahek plen za morebitnega prevzemnika (danes v 99%-ni lasti družbe Nestle). Perrier je bil tako drugi veliki primer umika globalne blagovne znamke s svetovnega trga. Prvi primer je bil umik zdravila proti bolečinam Tylenol družbe Johnson & Johnson, ko bi naj v nekaterih kapsulah našli sledove cianida (Dubrovski 2006, 56).

36

V letu 1999 se je družba Intel soočila z resnimi pritožbami uporabnikov, ki so zahtevali zamenjavo njihovih Pentium mikroprocesorjev, ki so imeli napako v matematičnih kalkulacijah. Prvi odziv podjetja je bila zahteva, da naj potrošniki takšno napako pri njihovih čipih najprej dokažejo, šele potem bodo lahko le-te zamenjali. Intel je tudi trdil, da se takšna matematična pomanjkljivost pojavi le enkrat v devetih milijardah let, zato napaka sploh ni pomembna. Toda zaupanje potrošnikov v izdelek je začelo močno upadati. Takšno stanje je trajalo kakšen mesec, potem pa je IBM, glavni kupec Intelovih mikroprocesorjev, ustavil dobave svojih računalnikov, ki so vsebovali Intelov čip. Končno že na robu tržne katastrofe, je Intel začel brez vprašanj zamenjevati sporne čipe. Strošek odpoklica izdelka je bil ocenjen na 500 mio USD (prav tam, 57). Suženjsko delo otrok10 -V Pakistanu od 500.000 do1,000.000 otrok starih med 4 in 14 let dela polni delovni čas in sicer kot tkalci orientalskih preprog. Pakistanska industrija s preprogami obsega 90% otroškega dela. Otroci za plačilo prejmejo eno četrtino plače odraslega tkalca. Prihajajo iz najrevnejših Pakistanskih družin, starši jih pošiljajo delat, da bi lahko preživeli. Samo ena tretjina šolo obveznih otrok prihaja v šolo. Starši so povprečno plačani 200 dolarjev za pet let dela njihovega otroka. Visoko kakovostne preproge dosežejo ceno do 2.000 dolarjev v Ameriki – otrok, ki dela 16 ur na dan, 6 dni v tednu, tega ne zasluži niti v desetih letih. Otroci stari 4 leta čepijo pred statvami in tkejo, so suhi, podhranjeni in majhni za svoja leta. Njihove hrbtenice so izkrivljene zaradi pomanjkanja gibanja in klanjanja k statvam. Njihove roke so poškodovane in otrdele od ponavljajočega dela. Pogosto imajo težave z tuberkulozo in dihanjem zaradi bombažnega praha. Monotonost tkanja tisočih vozlov je mučno delo in pogosto obsodba na smrt, ki doleti mnoge. Večina jih trpi za sindromom »zajetih otrok« (Captive-child syndrom), zaradi katerega umre polovica delovnih otrok pri dvanajstem letu.

Slika 3: TKANJE PREPROGE

Vir: (Transform Conflict 2007). Tudi podjetje Nike je prišlo pod kritiko javnosti zaradi otroškega šivanja nogometnih žog v njihovi proizvodnji v Pakistanu. Leta 1996 je v Pakistanu nogometne žoge šivalo 17.000 otrok, katerih povprečna starost je bila 12 let. Razmere so se v Pakistanu, kjer izdelajo 75 odstotkov od približno 33 milijonov nogometnih žog na leto, zaradi strožjega nadzora sicer izboljšale, vendar pa zaradi revščine zdaj otroci delajo v tistih sektorjih industrije, kjer je manj nadzora.11 10 Vir: (http://www.thirdworldtraveler.com/Life_Death_ThirdWorld/Carpets.html). 11 Vir: (http://www.american.edu/TED/nike.htm).

37

Slika 4: OTROK ŠIVA NOGOMETNO ŽOGO

Vir: http://cbae.nmsu.edu/~dboje/nike/pakistan.html Neetična selitev proizvodnje v države v razvoju Multinacionalno podjetje Nike je primer podjetja, ki se je reorganiziralo iz domačega proizvajalca v tržno podjetje, ki ima poceni proizvodnjo organizirano v proizvodnih strukturah pogodbenih partnerjev v JV Aziji, predvsem Indoneziji. Nike se je izključno osredotočil na design in trženje, proizvodnjo pa prepustil kooperantom v tujini (lokalnim podizvajalskim podjetjem). Zaposluje 8.000 ljudi s področja managementa, distribucije in oglaševanja, skoraj celotno proizvodnjo pa dobi iz jugovzhodne Azije (Tajska, Indonezija, Kitajska), kjer zaposluje več kot 75.000 ljudi (Klein 2004, 188).

Slika 5: DELAVKA V PROIZVODNJI

Vir: http://www.parallaxpictures.org/003.03.html

Nike je dober primer za opis izkoriščanja cenene delovne sile. Proizvodni stroški za par copat v Indoneziji znašajo zgolj 5, 60 dolarjev, po svetu pa se prodajajo po povprečni ceni 73 dolarjev. Nizki proizvodni stroški gredo na račun zelo slabo plačane delovne sile, predvsem mladih žensk iz Indonezije, ki delajo v tovarnah (ki so v lasti Korejcev) za 15 centov na uro. Opravljati morajo 11 urni delavnik v obupnih delovnih pogojih (skupaj z obveznimi nadurami) in najbolj izkušene delavke tako prejmejo 2 dolarja. Korejski managerji ravnajo z njimi zelo grobo in nasilno in jih v primeru če ne izpolnijo visokih delovnih norm, zmerjajo in zmanjšajo zaslužek. Dejavnost sindikatov je neučinkovita, stavke delavcev pa zatira vojaška armada (Klein 2004, 188).

38

5 ETIKA IN DRUŽBENA ODGOVORNOST Med podjetjem in družbo je očitna povezava, podjetje namreč ni povsem neodvisno v okviru svojega poslovanja, ampak vedno deluje v določeni družbeni okolici. Za poslovne uspehe in neuspehe se začne zanimati tudi širša družba. Od podjetja priačakuje, da se vede družbeno odgovorno, da se izogiba dvomljivim dejavnostim, pričakuje da sprejema zakone in etična načela in se po njih tudi ravna. Zato vse bolj prihaja v ospredje tudi družbena odgovornost podjetja, saj je le malo podjetij, ki se lahko izognejo pritiskom družbe in njihovim pričakovanjem.

5.1 Pojem družbene odgovornosti Družbena odgovornost postaja po svetu vse višja prioriteta vodilnih, ki ima včasih prednost pred zakoni in pravili. Kritična vloga potrošnikov, zaposlenih in nevladnih organizacij pa omogoča, da je takšno družbeno odgovorno delovanje pošteno oziroma kredibilno. Kaj sploh pomeni družbena odgovornost? V strokovni literaturi je največkrat omenjena definicija, ki družbeno odgovornost deli na štiri dele: ekonomsko, zakonsko, etično in filantropično odgovornost. Nekateri avtorji sem prištevajo tudi okoljsko področje. Ekonomska je najbolj pomembna odgovornost podjetja. Glavna odgovornost podjetja je

proizvajanje proizvodov in storitev, po katerih družba povprašuje in je za njih pripravljena plačati določeno ceno. S tako dejavnostjo podjetje lahko dolgoročno zagotavlja dobičke, preko katerih bi bili nagrajeni lastniki podjetja in preko katerih je mogoče izvajati druge dimenzije družbene odgovornosti (Wheelen in Hunger 1995, 74-75).

Zakonska pravi, da imajo vse moderne družbe preko pravne regulative postavljena

pravila, zakone in predpise, po katerih naj bi se ravnali člani družbe in ki naj bi veljali za vse. Družbena odgovornost pa zahteva, da se podjetja teh pravil držijo (prav tam, 74-75).

Etična pa vključuje vedenje, ki ni nujno zapisano v zakonih, je pa pričakovano s strani

družbe. Podjetja, ki bodo prostovoljno in v naprej sposobna ugotoviti družbene spremembe, interese in pričakovanja družbe ter v skladu s tem, ne glede na zakon tudi ravnati, bodo imela manj težav z okoljem in s tem večje možnosti za dolgoročno optimalen dobiček. Etično odločanje tako vključuje enakopravnost, poštenost, nepristranskost in pa različno obravnavanje posameznikov (ibid., 74-75).

Filantropska je popolnoma prostovoljna oziroma takšna, ki jo ne zahteva zakon. Ta

odgovornost vključuje radodarno humanitarno pomoč in dobrodelne akcije, ter za to ne pričakuje nobene koristi. Filantropska odgovornost je najvišji kriterij družbene odgovornosti, ki gre preko družbenih pričakovanj glede prispevkov k blaginji skupnosti (ibid., 74-75).

39

Najbližje je definiciji koncepta družbene odgovornosti Boatright (1993, 386), ki pravi, da je koncept družbene odgovornosti podjetij najpogosteje izražen kot prostovoljno sprejemanje obveznosti, ki presegajo čiste ekonomske ali zakonske odgovornosti (obveznosti) podjetij. Bolj natančno za nekatere je družbena odgovornost selekcija ciljev podjetja in vrednotenje rezultatov ne samo po kriteriju profitabilnosti in organizacijske koristi, ampak z etičnimi standardi ali presojo glede družbene potrebnosti. Izpolnjevanje družbene odgovornosti s takim pogledom mora biti konsistentno s cilji podjetja glede zadostne stopnje profita, vendar predpostavlja tudi pripravljenost za odrekanje delu profita za doseganje neekonomskih ciljev. Tudi Davis (1977, 35) priznava, da koncept družbene odgovornosti ni lahko definirati. Sam ob njem misli predvsem na to, ali podjetje upošteva in se odziva na zadeve, ki niso zgolj ozko ekonomske, tehnične ali zakonske zahteve. Obveza podjetja je, da v okviru svojih procesov odločanja ovrednoti učinke njegovih odločitev na zunanji družbeni sistem - na način, ki bo zagotavljal družbene beneficije skupaj s tradicionalnimi ekonomskimi cilji, ki si jih podjetje prizadeva uresničiti. Gre za ravnanje podjetja, ko zavestno dosega poslovni uspeh z upoštevanjem etičnih vrednot in spoštovanjem ljudi, skupnosti in naravnega okolja. Pri tem »nenehno skrbi za to, da se obnaša etično in prispeva h gospodarskemu razvoju s tem, da izboljšuje kakovost življenja zaposlenih in njihovih družin, lokalne skupnosti in širše družbe.« Pri DOP12-u gre za aktivnosti in delovanje do ravni, ki so jo podjetja zmožna uvesti, ne pa za nekaj, kar morajo napraviti. Gre za priložnosti, ne pa za obveznosti ali uvajanje novih pravil (Mladič 2007). Družbeno odgovorno podjetje je tisto, ki je odgovorno do vseh subjektov so vplivanja in ki so kakorkoli vpleteni v delovanje podjetja. To pa pomeni biti odgovoren do vseh, tako primarnih kot sekundarnih interesnih skupin podjetja. Družbena odgovornost managerjev in podjetja (ki jo uresničuje poslovna etika), torej odgovornost do vseh interesnih skupin, postaja čedalje pomembnejši element za ekonomski uspeh podjetja (Jaklič 1999, 276). S problematiko družbene odgovornosti se je aktivno začela ukvarjati Evropska unija, in sicer v okviru Lizbonske deklaracije, sprejete leta 2000. Družbena odgovornost namreč pomeni pomemben prispevek h ključnemu cilju Lizbonske deklaracije, da bi namreč Evropska unija postala najbolj konkurenčno, dinamično in na znanju temelječe gospodarstvo na svetu, ki bo sposobno trajnostne ekonomske rasti, z več in boljšimi možnostmi zaposlitve ter večjo socialno kohezijo (Golob 2004, 1). Na eni strani nasprotniki družbene odgovornosti trdijo, da gre za modno muho, ki ni nikakršna nova poslovna filozofija, ampak zgolj eno od orodij marketinga. Na drugi strani je kljub kritikam družbene odgovornosti glas zagovornikov koncepta vedno močnejši. Izkušnje kažejo, da je družbena odgovornost lahko dobičkonosna; izboljšuje imidž in ustvarja pozitiven ugled v družbi, zagotavlja boljše kadre, partnerje, investitorje, financerje, zmanjšuje negativne učinke kriz. Danes etična in družbeno odgovorna podjetja preprosto uživajo več podpore v družbi. 12 DOP – Družbeno odgovorno podjetje.

40

5.2 Povezanost etike in družbene odgovornosti Koncept družbene odgovornosti se v primerjavi s pojmovanjem etike in morale oz. njunim razmerjem zdi vsebinsko jasno ločen tako od teh dveh kot od njunih aplikativnih, poslovnih vej. Če je kaj jasno vidno je to, da je bila po tekstih sodeč, „zlata doba“ družbene odgovornosti v sedemdesetih letih, kasneje pa jo posrka poslovna etika, ki je bila managerjem in podjetjem očitno sprejemljivejša in za to tudi za mnogo teoretikov „tržno“ privlačnejša (Berlogar 2000, 73). Kljub temu, da se koncept družbene odgovornosti pogosto enači s konceptom poslovne etike, ter se nemalokrat uporablja kot sopomenka, je med njima razlika. Vsekakor sta si koncepta podobna, le, da se družbena odgovornost prvenstveno veže na združbo kot celoto, na njeno vedenje v družbeni okolici. Poslovna etika pa poleg vedenja podjetja do družbe in do drugih podjetij v državi in tujini vključuje tudi individualno vedenje odločevalca. Poslovna etika uresničuje družbeno odgovornost managementa oziroma podjetja. Etika se ukvarja z notranjimi vrednotami, ki so del kulture podjetja in se ukvarja z oblikami odločitev, ki zadevajo družbeno odgovornost glede na zunanje okolje (Daft 1994, 151). Skratka tudi družbena odgovornost se nanaša na poslovno odločanje v povezavi z etičnimi vrednotami, v povezavi z zakonitimi zahtevami, v spoštovanju do ljudi, javnosti in do okolja. Družbena odgovornost pomeni, tudi voditi posel v smeri etike, zakonov, javnosti in tako zadovoljiti pričakovanja družbe, ki to pričakuje od podjetja. Jaklič (1999, 283) meni, da prav tako za etiko v poslovnem svetu govorijo podobni razlogi kot za družbeno odgovornost. Preko etičnosti se podjetje lahko bolje zavaruje pred neetičnimi zaposlenimi, dobavitelji, kupci in konkurenti. Na drugi strani pa se z etičnostjo skuša zavarovati integriteta posameznika. Lahko bi torej rekli, da bo v bolj etičnem okolju večja tudi produktivnost; ljudje čutijo večjo psihološko varnost, čutijo, da so zaščiteni in zato je tudi bolj verjetno, da bodo ščitili tudi interese drugih interesnih skupin. Poslovna etika je razširjena na etično delovanje podjetja v okolju, prav tako kot je družbena odgovornost vezana na vedenje združbe v okolici, okolju. Glede na to lahko rečemo, da tisto kar vpliva na etiko in etično odločanje, posledično vpliva tudi na družbeno odgovornost.

5.3 Rezultati spodbujanja etičnosti in družbene odgovornosti Številne afere v znanih podjetjih v ZDA in Evropi, kakršna so Enron, WorldCom, Tyco, Ahold, Vivendi in Parmalat, so sprožile pozive k zagotavljanju večje moralnosti ravnanja ključnih poslovnih osebnosti. Večjo pozornost naj bi namenili predvsem poslovni etiki in družbeni odgovornosti podjetij (Glas 2004).

41

Družbena odgovornost in etičnost se v podjetju ne bo izboljšala, če bo podjetje le proti neetičnemu vedenju. Doseganje večje etičnosti in družbene odgovornosti v podjetju ni le realna možnost, temveč s pravo kombinacijo osnovnih elementov doseganja etičnosti postane samoumevna realnost (Jaklič 1999, 288). Družbeno odgovorno podjetništvo, kot koncept vključitve družbenih in okoljskih dejavnikov v poslovne aktivnosti, podjetjem prinaša marsikatero korist: večji ugled in zaupanje med zaposlenimi ter poslovnimi partnerji, izboljšanje odnosov s skupnostjo, varčevanje pri skrbnem ravnanju s surovinami in materiali, večjo privlačnost za vlagatelje kapitala ipd. Vlaganje v družbeno odgovorne podjetniške prakse ne prispeva le k izboljšanju delovanja podjetja, temveč tudi širše družbe. Pomena odgovornosti na poslovnem področju se zavedajo tudi posamezne nacionalne države, med katerimi prav gotovo prednjačita Danska in Velika Britanija. Slednja od leta 1998 v okviru združenja Business in the Community meri indeks družbene odgovornosti. Indeks predstavlja okvir za spremljanje učinkov odgovornega vedenja in poročanja o njem. Britanska podjetja vsako leto poročajo o odgovornem delovanju na različnih področjih (Golob 2004, 2). Družbena odgovornost in etičnost za podjetje ni strošek, ugotavljajo vodilni menedžerji po svetu. Podjetju lahko prinese pomembno konkurenčno prednost, na primer pri razvoju izdelkov, ki temeljijo na okoljsko odgovornih praksah, pa tudi na neotipljivi ravni pri izgrajevanju tržne znamke, kar je praktična izkušnja mobilnega operaterja Vodafon, ki si je na podlagi družbene odgovornosti in komuniciranja o njej ustvaril pomemben nišni trg. Za podjetja je ključna ugotovitev, da sta ugled podjetja in družbena odgovornost močno pozitivno povezana (prav tam, 2). Zaradi globalnih škandalov, ki so nedavno nekoliko zamajali zaupanje v poslovni svet, so poslovneži začeli govoriti o moralnosti, etičnosti in odgovornosti. Nadvse goreče so začeli kazati pripravljenost, da na delovanje podjetja pogledajo z drugačnimi očmi in priznajo, da je neločljivo vpeto v širši družbeni kontekst. Velika multinacionalna podjetja so ustanovila celo posebne oddelke, ki skrbijo za družbeno odgovornost podjetja, denimo Vodafon, Shell, British Airways (ibid., 2). Posebej močno naj bi bila ugled in družbena odgovornost povezana na razvitih trgih. British Telecom na podlagi 18-mesečnega merjenja povezanosti med družbeno odgovornostjo in ugledom ugotavlja, da družbena odgovornost prispeva vsaj 25 % ugleda podjetja. Neposredno je zvezana tudi z zadovoljstvom potrošnikov; v isti raziskavi so ugotovili, da so potrošniki, ki so podjetju dali dobro oceno glede družbene odgovornosti, v 90 % lojalnejši podjetju (ibid., 3). Mnogi menijo, da vsi pridobijo, če je podjetje etično in družbeno odgovorno. Nekateri pa dvomijo in menijo, da je zaradi izvajanja družbene odgovornosti konkurenčnost podjetja lahko ogrožena. Večina podjetij pa racionalno tehta, kaj z družbeno odgovornostjo lahko pridobi (Jaklič 1997, 60).

42

6 SKLEP V diplomskem delu smo se ukvarjali s tematiko etičnega oz. neetičnega obnašanja v mednarodnem poslovanju. Etika je področje, ki je v razvitem svetu že dolgo znana in je pogosto predmet razprav in raziskovanj. Ožje področje etike je poslovna etika, ki nam daje iztočnice nekega vedenja, obnašanja, ravnanja in ukrepanja v poslovni praksi. Vse več podjetij se zanima za poslovno etiko, saj sta etika in poslovanje močno prepletena. Preprosto povedano je poslovna etika rezultat etike managementa, saj je nosilec etičnega obnašanja in moralnega delovanja vedno management. Iz tega ugotavljamo, da je podjetje lahko navzven samo toliko etično, kolikor so etični vodilni ljudje. Vsakdanje življenje je polno etičnih in moralnih dilem, tudi v podjetjih se pogosto srečujejo z etičnimi problemi in dilemami. Etične dileme so sestavni del vsake poslovne odločitve in so povezane s vprašanjem kaj je prav in kaj ne? Za omejitev oziroma zmanjšanje je potrebno te dileme poznati. Etične dileme smo razvrstili v tri skupine in sicer, na dileme v odnosih med ljudmi, na etične dileme podjetja in dileme po funkcijskih področjih podjetja. V nadaljevanju smo prišli še do ene pomembne ugotovitve, ugotovili smo, da različne kulture neetično vedenje obravnavajo različno. Nekaj, kar je etično v eni kulturi je lahko neetično v drugi. Da bo mednarodno poslovanje čim uspešnejše, je potrebno upoštevati tudi sestavine kulture okolja-vrednot, vzorov, običajev in razmerij med ljudmi. Hkrati je potrebno poudariti, da je nasploh treba plačati določeno ceno v primeru neetičnega ravnanja. Podjetja počnejo vse mogoče, da izboljšajo etičnost svojega poslovanja. Eden izmed takih pripomočkov je vsekakor etični kodeks, ki ga dandanes uporablja večina večjih svetovnih podjetij. Kodeks etičnega ravnanja, določa, kako naj zaposleni ravnajo, pa tudi, česa naj ne počnejo. V mednarodnem poslovanju opažamo številne odklone od etičnega poslovanja in to na vseh pomembnih gospodarskih področjih. Največja in najpogostejša ovira pa je vsekakor podkupovanje. Mnogi ga navajajo, kot enega izmed najhujših problemov s katerimi se mednarodno poslovanje sooča. Podkupovanje ima več pojavnih oblik. Tista oblika, ki povzroča največ težav, pa je obdarovanje. V zadnjem delu pa smo se dotaknili tudi družbene odgovornosti podjetja. Tudi družbena odgovornost se nanaša na poslovno odločanje v povezavi z etičnimi vrednotami, v povezavi z zakonitimi zahtevami, v spoštovanju do ljudi, javnosti in do okolja. Družbena odgovornost in etičnost za podjetje nista strošek, podjetju lahko prineseta pomembno konkurenčno prednost. Menimo, da smo v diplomskem delu vsekakor dosegli svoj osnovni cilj. Spoznali smo, da je etičnost odločanja in ravnanja, kot temeljna usmeritev podjetja ali druge organizacije predpogoj za dolgoročno uspešnost. Delovanje podjetja v nasprotju z vrednotami udeležencev, je morda kratkoročno uspešno, dolgoročno pa prav gotovo ne.

43

POVZETEK Predstavljeno diplomsko delo obravnava etiko v mednarodnem poslovanju. Vedno več ljudi govori o etiki in vedno težje je za podjetja, da bi ignorirala poslovno etiko. Menimo, da je poslovna etika vsekakor potrebna in da predstavlja tisti dejavnik, ki odločilno vpliva na uspešno poslovanje podjetij. Navsezadnje je slabo za vsako gospodarstvo in njegov razvoj, če se managerjev, ki vodijo podjetja, drži slab sloves. Managerji se pogosto premalo zavedajo potrebe po poslovni etiki. V podjetjih se pogosto srečujejo z etičnimi problemi in dilemami, saj so v poslovanje vpletene številne osebe. Vsaka od teh oseb zagovarja svoja stališča, ki pa so si pogosto v medsebojnem nasprotju. Naloga managerjev je, da uskladijo interese različnih interesnih skupin v podjetju in zunaj njega. Problematika etike v mednarodnem poslovanju je vprašanje višjih ali nižjih moralnih norm, ki so jih pripravljeni upoštevati posamezniki in skupine. V mednarodnem poslovanju opažamo številne odklone od etičnega poslovanja in to na vseh pomembnih gospodarskih področjih. Eden izmed najhujših problemov s katerimi se mednarodno poslovanje sooča je vsakakor podkupovanje. Podkupovanje ni le predmet, ki močno zadeva poslovneže, kateri stremijo za etičnim poslovanjem; moderna poslovna zgodovina je polna nacionalnih in mednarodnih korupcijskih škandalov, ki skrbijo, da na ta problem preprosto ne pozabimo. Doseganje kratkoročnih uspehov in etičnost poslovanja sta si pogosto v nasprotju. Ker pa današnja podjetja stremijo za dolgoročnim uspešnim poslovanjem in pridobivanjem dobička, je etika pri tem odločujočega pomena. Podobno vlogo ima tudi družbena odgovornost podjetja, ki prav tako pomeni, voditi posel v smeri etike, zakonov, javnosti in tako zadovoljiti pričakovanja družbe, ki to pričakuje od podjetja. Ugotavljamo, da sta etičnost in družbena odgovornost podjetja ali druge organizacije predpogoj za dolgoročno uspešnost. Delovanje podjetja v nasprotju z vrednotami, kot jedrom interesov vplivnih udeležencev, pa dolgoročno ni mogoče. Ključne besede: etika, morala, poslovna etika, vrednote, etično obnašanje, etične dileme, mednarodno poslovanje, korupcija, podkupovanje, etično vprašljive taktike, etični kodeks družbena odgovornost.

44

ABSTRACT The presented Diploma Work deals with the ethics in the international business operation. More and more people speak about the ethics and it is harder all the time for the companies to ignore the business ethics. We think that the business ethics is necessary in any case and that it represents a crucial factor exerting influence upon a companies successful business operation. After all, it is bad for every economy and its progress if the managers managing the companies have bad reputation. The managers are often not enough aware of the business ethics necessity. They often face ethical problems and dilemmas in the company since several persons are involved in the business operatin. Each of them argues for his/her standpoints. The managers` task is to bring into line the interest of different interest groups within the company and outside it. The problem of the ethics in the international business operation is a question of higher or lower moral norms which the individuals and groups are ready to take into account. Various deviations from the ethical business operations can be noted in the international business operation even on all important spheres of business activity. One of the most severe problems the international business is facing is bribing, in any case. Bribing is not merely the subject matter concerning severely the businessmen who strive after ethical business operation; the modern business operation history is namely full of national and international ethical scandals that simply provide for our attention in order not to forget this problem. Achieving the short-term success and ethical business operation are often in contradiction. Since the present companies strive for long-term successful business operation as well as for making profit, plays the ethics a decisive role. A similar role is also the social responsibility of the companies; which means running a business in compliance with the ethical norm, laws, the public and thus to satisfy the expectations of the society expecting this from a company. It can be stated that ethical acting and social responsibility of the companies or any other organizations represent a condition for long-term successfulness. Any company`s operation opposite to the values representing the very heart of the interest of influential participants is, however, impossible for a long term. Key words: ethics, moral, business ethics, values, ethical behaviour, ethical dilemmas, international business, corruption, bribing, ethically questionable tactics, ethical code, social responsibility.

45

SEZNAM UPORABLJENE LITERATURE IN VIROV Literatura: 1. Beauchamp, Tom, and Norman, Bowie.1993. Ethichal Theory and business. New York:

Prentice Hall 2. Boatright, R. John. 1993. Ethics and the Conduct of Business. New Jersey: Prentice Hall,

Englewood Cliffs. 3. Bogataj, Janez. 1994. Kultura poslovnih, promocijski in protokolarnih daril. Ljubljana:

Ethno. 4. Daft, L. Richard. 1994. Management, Third edition. Forh Worth: The Dryden Press. 5. Davis, Keith. 1977. The Case for and Against Bussiness Assumption of Social

Responsibilities. Boston: Academy of Management Journal. 6. Donaldson, John. 1989. Key issues in business ethics. London, San Diego: Academic

Press. 7. Donaldson, John.1992. Business ethics: European casebook. London: Academic Press

Limited. 8. Dubrovski, Drago. 2006. Management mednarodnega poslovanja. Koper: Fakulteta za

management. 9. Frederick C. William, James E. Post and Keith Davis. 1992. Business and Society. Sixth

Edition. New York: The McGraw-Hill Companies. 10. Gostenčnik, Alojz. 2004. Kriza managementa ko etika ne sledi spremembam. V Etika v

managementu, urednik D. Radonjič. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta, Inštitut za razvoj managementa.

11. Hellriegel, Don and John W. Slocum Jr. 1993. Management 6th. Edition. Cincinatti: Addison-Wesley Publishing company, Reading idr.

12. Hrastelj, Tone. 1995. Podjetniški izzivi mednarodnega poslovanja. Ljubljana: Gospodarski vestnik.

13. Hrastelj, Tone. 2001. Mednarodno poslovanje v vrtincu novih priložnosti. Ljubljana: GV Založba.

14. Ivanjko, Š., R. Bohinc, B. Bratina, M. Kocbek in M. Tavčar. 1996. Etika managementa. Aplikativna raziskava. Ljubljana: Inštitut za evalvacijo in management v raziskovalni in razvojni dejavnosti.

15. Jaklič, Marko. 1997. Družbeno odgovorno poslovanje in poslovna etika. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

16. Jaklič, Marko. 1999. Poslovno okolje podjetja. Ljubljana: Ekonomska fakulteta v Ljubljani.

17. Jelovac, Dejan. 1997. Poslovna etika. Ljubljana: Študentska organizacija univerze. 18. Jelovac, Dejan. 2000. Podjetniška kultura in etika. Portorož: Visoka strokovna šola za

podjetništvo. 19. Kalacun, Stanislava. 2001. Poslovna etika. Ljubljana: Združenje manager. 20. Klein, Naomi. 2004. No logo. Ljubljana: Maska.

46

21. Siranko, Janko. 2004. Univerzalna mangerska etika – možnost ali utvara v globalnem managementu. V Etika v managementu, urednik D. Radonjič. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta, Inštitut za razvoj managementa.

22. Možina, S., M. Tavčar, A. N. Kneževič. 1995. Poslovno komuniciranje. Maribor: Obzorja 23. Sruk, Vlado.1999. Leksikon morale in etike. Maribor: Ekonomsko-poslova fakulteta. 24. Tavčar, Mitja. 1994. Etika in moralno delovanje managementa. Radovljica: Didakta. 25. Tavčar, Mitja. 1997. Etika managementa pri nas in v tržnih gospodarstvih. Ljubljana:

Združenje manager. 26. Tavčar, Mitja. 2000. Kultura, etika in olika managementa. Kranj: Moderna organizacija. 27. Tierney P. Elizabeth. 1997. Kaj moram vedeti o poslovni etiki. Ljubljana gospodarki

vestnik. 28. Vogrin, Ivan. 2004. Etika izpostavljenih poklicev in javnih funkcij. V Etika v

managementu, urednik D. Radonjič. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta, Inštitut za razvoj managementa.

29. Wheelen, L. Thomas and J. David Hunger. 1995. Strategic management and bussines policy. New York: Addison-Wesley Publishing Company, Inc.

Viri: 1. Academics studying Adidas, Reebok and Nike. 2006. [online]. [1.12.2006] Dostopno na:

http://cbae.nmsu.edu/~dboje/nike/pakistan.html [16.4.2007]. 2. Glas, Miroslav (2004) Etične dileme pri ravnanju z ljudmi pri delu [online]. Dostopno na:

http://www.tajnica-on.net/index.php?page=magazine&s=1&iid=18&a_id=259 [2.4.2007]. 3. Golob, Urša (2004) Družbena odgovornost: bistvo delovanja sodobnega podjetja in

generator ugleda [online]. Dostopno na: http://www.socius.si/si/knjiznica/upravljanje_sprememb/384/article.html [3.4.2007].

4. Jurko, Gregor (2003) Za etično in uspešno podjetništvo [online]. Dostopno na: http://www.podjetnik.com/default.asp?KatID=300&ClanekID=775 [10.4.2007].

5. KPK-Komisija za preprečevanje korupcije. 2005. Korupcija v svetu. [online]. Dostopno na: http://www.kpk-rs.si/index.php?id=47 [15.4.2007].

6. Mladič, Mirjana (2007) Kaj je družbeno odgovorno podjetništvo [online]. Dostopno na: http://www.podjetnik.com/default.asp?KatID=300&ClanekID=3371 [10.4.2007].

7. TED Case Studies. NIKE: Nike Shoes and Child Labor in Pakistan. Dostopno na: http://www.american.edu/TED/nike.htm [15.4.2007].

8. Transform Conflict. 2007. Pakistan signs child labour deal – 2005. [online]. [8.6.2005]. Dostopno na: http://www.transformconflict.org/news/default.asp?ID=3&itemId=4&topicId=&va=1 [15.4.2007].

9. Third world traveler. Killing for carpets – slavery and death in Pakistan`s carpet industry. [online]. Dostopno na: http://www.thirdworldtraveler.com/Life_Death_ThirdWorld/Carpets.html [16.4.2007].

10. [online]. Dostopno na: http://www.parallaxpictures.org/003.03.html [16.4.2007].

47

KAZALO SLIK Slika 1: NEETIČNA LEDENA GORA .................................................................................13 Slika 2: DILEME RAZLOČEVANJA ETIČNOSTI IN ZAKONITOSTI ........................18 Slika 3: TKANJE PREPROGE..............................................................................................36 Slika 4: OTROK ŠIVA NOGOMETNO ŽOGO ..................................................................37 Slika 5: DELAVKA V PROIZVODNJI ................................................................................37