e-Župnijski utrip od svet´ga Vida v letu 2012

Župnija Šentvid pri Stični 2012

1-2012 Kazalo:

Iz življenja župnije ...............................................................................................................................1 Trikraljevska akcija v naši župniji ...............................................................................................1

Utrip podružnic .....................................................................................................................................2 Koledovanje – Dob 2011.................................................................................................................2 Božično-novoletni koncert desetič v Šentpavlu .........................................................................6 Utrinek, ki naj razsvetljuje - druge žive jaslice..........................................................................7 Naše hiške ob župnijskih jaslicah 2011 .......................................................................................9

Skupine predstavljajo ........................................................................................................................11 Božični večer s Šentviškimi slavčki............................................................................................11

Slika govori ..........................................................................................................................................12

Približujemo.........................................................................................................................................13 Trikraljevsko koledovanje ...........................................................................................................13

Misijonski odmev ...............................................................................................................................14 »Ti avtomobili prinašajo upanje!« ..............................................................................................14

Gradimo dom.......................................................................................................................................16 Kako nastaja dom (3) .....................................................................................................................16

Svetla sled.............................................................................................................................................19 Anton Štrukelj: Blaženi Lojze Grozde o Mariji (5. del) ..........................................................19

Beseda življenja...................................................................................................................................21 Sadovi besede..................................................................................................................................21

Izdaja ekipa Župnijskega utripa v župniji Šentvid pri Stični. E-naslov: [email protected]

4. 2. 2012 e-zupnijski utrip 1-2012 1

Iz življenja župnije

Trikraljevska akcija v naši župniji

Misijonska pisarna, ki skrbi za naše misijonarje, vsako leto objavi tudi trikraljevsko akcijo, katera naj bi prispevala denarna sredstva za naše misijonarje. Vsako leto je glavni namen za določeno deželo in določenega misijonarja. Tako je bilo tudi letos. Že več let sem poskušal naše birmance spodbuditi, da bi izvedli to akcijo, pa nikakor ni šlo. Mogoče je potreben čas in določen trenutek, da neka ideja zaživi. Verjetno je k realizaciji letošnje trikraljevske akcije spodbudilo dejstvo, da v misijonu deluje naša laična misijonarka Tina Zajec. Tako so se birmanski kandidati iz soseske sv. Petra v Dobu skupaj s svojimi starši in prijatelji odločili, da speljejo akcijo. Zelo so se zavzeli za to, pripravili so kostume, vključili vse birmance in še druge sodelujoče in izvedli akcijo med božičnimi počitnicami. Na god sv. Štefana so se koledniki predstavili župniji ob priložnosti blagoslova konj. Na enem od sodelujočih vozov so se pripeljali do velikih stopnic, kjer je bila zbrana množica ljudi, ki je spremljala blagoslov konj. Povedali so svoje voščilo in nato odšli na akcijo, ki je potekala po soseski sv. Petra v Dobu. Bili so povabljeni tudi v druge soseske. S svojim prihodom v družine so jim voščili blagoslovljeno leto, na vrata napisali sporočilo 20+G+M+B+12 in obiskani so jim z veseljem darovali za misijone. Vrhunec koledovanja pa je bil v soboto, 7. januarja, ko smo v župniji blagoslovili tri avtomobile, ki bodo poslani v misijone v Afriko. Dva bosta poslana v Angolo, eden v misijon, v katerem deluje naša misijonarka Tina, drugi v misijon, kjer delujeta dve slovenski laični misijonarki, ki sta odšli v misijone istočasno kot Tina. Tretji pa bo poslan v Mozambik k sestri Zvonki Mikec. Koledniki so pri tej slovesnosti ponovno zaželeli vsem navzočim blagoslovljeno leto, gospodu Kerinu pa so simbolno izročili zbrana sredstva, ki ste jih darovali ob njihovem obisku. Zbrali so nekaj čez 2000 €. Ob tej priložnosti se zahvaljujem dobuškim birmancem in njihovim staršem in prijateljem, da so tako lepo izvedli vso akcijo in s tem podprli delo naših misijonarjev. Naj bo leto, katerega smo začeli, resnično blagoslovljeno in naj vse nas spremlja Božji blagoslov.

župnik



Utrip podružnic

Koledovanje – Dob 2011

Najprej nastane pobuda, če pobuda dobi dovolj veliko podporo, je korak do same izvedbe kratek. Tako je bilo tudi z letošnjim koledovanjem po soseski sv. Petra v Dobu. Koledniki so bili naši letošnji birmanci, sodelovalo pa je še osem starejših kolednikov, za podporo mlajšim in lažje delo. Ob prvem srečanju s predstavniki soseske smo določili približen potek in način koledovanja. Za nasvet in pomoč nam je priskočil tudi g. župnik Jože. Dejansko smo o koledovanju vedeli bolj malo, pa smo se

vseeno vneto pripravljali. Iz Misijonskega središča Slovenije smo prejeli različno gradivo za pripravo koledovanja in za samo izvedbo. V gradivu se je našla revija za kolednike, verzi, ki jih povedo koledniki, ko obiščejo hišo, zloženka, ki se podarja ljudem, in tudi nalepke s koledniškim sporočilom, ki se uporabi tam, kjer se na vrata težko napiše s kredo. Pripravili smo še obleke za tri kralje in dejansko smo bili pripravljeni. Potrebno je bilo samo še naznanilo, da bodo ljudje vedeli, da prihajamo.

Na božični dan smo soseščanom pri maši v Dobu prenesli naslednje sporočilo: »Trkali bomo na vaša vrata, vam prinašali blagoslov: veselja, miru in poguma. Na vrata vam bomo napisali koledniško sporočilo, ki naznanja Božjo navzočnost v novem letu.« Samo koledovanje smo zastavili z blagoslovom konj na Štefanovo v Šentvidu. Prihod kolednikov na vozu so prisotni pozdravili z aplavzom, kako da ne, saj so bili prav imenitni. Črni Boltežar s turbanom, Gašper in Miha s kronama, zvezda in dva

pastirčka, še z dvema voznikoma in harmonikašema in koledniški voz je bil prepoln. Sestopili so z voza in vsem prisotnim povedali koledniško sporočilo, vseeno pa smo pričakovali več kot samo enega darovalca. Pa vendar smo svoj prvi nastop in poslanstvo na tej prireditvi dobro opravili. Takoj po blagoslovu smo se s konjsko vprego in v spremstvu harmonikarjev veselo podali po naši soseski.



Ob obisku prve hiše, kjer je tudi doma eden od naših birmanskih kolednikov, smo izjemoma vstopili v hišo in se slikali z domačimi ob jaslicah. V nadaljevanju koledovanja nismo vstopali, predvsem zaradi temperaturnih razlik. Nadaljevali smo po soseski, ena vas, nato druga vas in vrata so se nam odpirala. Bilo je veliko lepih besed, ganjenih obrazov, pohval in povabil, naj še pridemo. Soseska Dob je velika, zato smo prvi dan končali že v trdni temi. Nadaljevali smo naslednji dan po opoldanskem zvonjenju. Najprej smo koledovali pri cerkvi sv. Petra v Dobu in pred mrakom odšli od zadnje hiše v naši soseski. Povabili so nas tudi v sosesko sv. Andreja, kjer so imeli srečanje krajanov, in tako smo svoje koledniško poslanstvo opravili tudi v Sobračah. V večernih urah pa smo obiskali našega župnika, ki smo ga zmotili ravno med srečanjem s člani Karitasa. Tako smo večerno koledovanje opravili pred številno družbo. Ves čas koledovanja smo imeli s seboj tudi harmonikarja, vsaj enega, večinoma pa kar oba in ker nas je bilo vseh skupaj kar 15, smo bili prav vesela družba. Vsak od kolednikov je imel svojo vlogo. Kamor smo prišli, smo povedali, kdo smo in da prinašamo koledniško sporočilo veselja, miru in poguma. Kolednik Toni je nato zabrenkal na kitaro in Lara, Jaka, Timi, David, Monika in



Andrej so povedali naslednje verze: Poslušajte vsi ljudje, moja zvezda sveti se, svetloba varuje ljudi, da bi srečni vsi bili. Jezus se nam je rodil, v Betlehemu naj bi bil, zato mi kralji tja hitimo, da lepo ga počastimo. Ljubezen božjo nam deli, mir prinaša za ljudi, vsem nam kaže pravo pot, življenje varuje zablod. Ker povsod lepo pač ni, mnogo v stiskah jih živi, zato vas prosimo iz srca, naj vaš dar poguma da. Naj blagoslovi vas Gospod, naj bo varna vaša pot, naj vas mir in pa veselje, skozi novo leto pelje. Marsikdo, ki je verze vestno poslušal, je pri zadnjih kiticah pokazal sočuten obraz ali pa se je celo utrnila in zalesketala solza ganjenosti. Koledniki nismo bili deležni kakšnega godrnjanja, tudi kovanci so v naš nabiralnik zažvenketali redko. Darovi, ki so se nabrali, so bili nad vsemi pričakovanji, saj smo v nabiralniku našli preko 2000 €. Koledniki naj bi svoje poslanstvo končali ob prazniku sv. treh kraljev, mi pa smo ga za en dan podaljšali. Razlog je bil blagoslov treh misijonskih vozil, ki smo si jih lahko ogledali in molili za blagoslov v soboto, 7. januarja. Po blagoslovu smo zadnjič koledovali in vse zbrane darove ob koledovanju predali g. Stanetu Kerinu, predstavniku Misijonskega središča Slovenije,



ki koledniške akcije koordinira in pomaga izpeljati predvsem s tiskanim gradivom. Pri maši pred blagoslovom nas je nagovoril in nam predstavil delo v misijonih in poudaril, kako pomembno je, da po svojih močeh pomagamo misijonom. Poudaril je, da je še težje od nesrečeobčutek, da ti nihče ni pripravljen pomagati ali vsaj sočustvovati. Naključje, da je blagoslov misijonskih vozil sovpadel ravno s časom koledovanja, lahko imenujemo tudi znamenje. In v teh dneh smo bili misijonarji in v nas je deloval duh slovenskih misijonarjev. V ušesih so nam odmevale besede našega rojaka Pedra Opeke, ki nas je nagovoril na božič. Dejal je, da: »tem otrokom nismo samo dolžni pomagati, ti otroci imajo preprosto pravico, da se vsaj enkrat na dan najejo«. Koledniki nismo delali zase ali za svojo korist. Bili smo misijonarji in dali svoj mali delež, da bodo slovenski misijonarji, skupaj z našo Tino, lažje opravljali svoje poslanstvo ljubezni. Vsem kolednikom se zahvaljujemo za sodelovanje in pa tudi vsem vam, ki ste velikodušno prispevali svoj dar, in vsem ostalim, ki ste dodali svoj delež h koledovanju. Prejemniki darov nam bodo globoko hvaležni, Vsemogočni pa pravičen plačnik. Upamo, da se konec leta zopet opogumimo in pripravimo koledovanje. Mogoče pa smo s svojim dejanjem še koga navdušili in bi lahko poslanstvo misijonarja pripravili v več skupinah, mogoče tudi po drugih soseskah. Za spodbudo in lažje delo je skoraj obvezno sodelovanje starejših kolednikov v skupini. Pobudo za koledovanje je dala Tatjana Škrabec. Sodelovali so letošnji birmanci iz soseske sv. Petra, in sicer: Andrej Adamič, Monika Dežman, Lara Godnjavec, Toni Čebular, David Klemenčič, Timi Ostanek in Jaka Škrabec. Od naših starejših kolednikov pa smo sodelovali: - voznika s konjsko vprego: Anton Jerlah in Jože Glavič - harmonikarja: Joško Glavič in Gašper Stopar - pastirji spremljevalci: Tatjana in Silvo Škrabec, Anton Klemenčič, Ferdinand Zajec Še enkrat iskreni Bog lonaj vsem kolednikom, še posebej mladim, tako birmancem kot harmonikašema, ki ste nas »tastare« sprejeli za nekaj dni v svojo družbo in smo skupaj koledovali.



Vtisi kolednikov: ♥ Povsod smo bili lepo sprejeti. Krajani so se nas razveselili in bogato obdarili. Ker nismo prvi dan vse obhodili, smo šli tudi naslednji dan. Meni je bilo letošnje koledovanje zelo všeč in sem se imela super. Monika ♥ Na koledovanju 2011 sem se imel več kot odlično. Hodili smo od hiše do hiše in zbirali darove, da bi z njimi pomagali našim misijonarjem na poti do zastavljenega cilja. Sodelovali smo birmanci ter dva harmonikarja, ki sta popestrila vso dogajanje. Šli smo od hiše do hiše ter prinašali blagoslov, v zameno pa dobili darove za misijone ter nekaj sladkih dobrot. Ljudje so nas sprejemali odprtih rok. Andrej

V imenu kolednikov pripravila Tatjana in Silvo Škrabec

Božično-novoletni koncert desetič v Šentpavlu

Božič je bil za vaščane sv. Pavla še posebej lep, saj je bil to že deseti božično-novoletni koncert. Vsi, ki se nas je dotaknilo veselo sporočilo svete noči, smo se na praznik sv. Štefana zbrali v cerkvi, kjer so odmevale citre in božična pesem. Nastopili so že redni gostje, kot so moški pevski zbor Prijatelji, Stiški kvartet, slovenski citrarski kvartet pod vodstvom Tomaža Plahutnika in tercet Rožce, ki jih je spremljala naša mlada citrarka Eva Medved. Glasovi vseh nastopajočih so božali ušesa številnih poslušalcev. Za konec pa so prihranili najboljše, saj so vsi pevci skupaj zapeli Sveto noč, ki se v teh dneh razlega po vsem svetu. Naj še dolgo odmeva in se ohranja v naših srcih.

Ana



Utrinek, ki naj razsvetljuje - druge žive jaslice

Zemlja se vrti okoli sonca, letni časi prihajajo in odhajajo brez posebnega truda z naše strani. Mi pa naj bi bili tu, da bi si stali ob strani … si stopajoč drug ob drugem utemeljevali smisel življenja.

Jožef je tisti mrzli večer iskal prenočišče … Kaj vse se mu je (verjetno) podilo po mislih? Je mogoče pomislil ali skoraj izrekel: »Kaj mi je tega treba? Zakaj ravno jaz?« Verjetno so bili vtisi dogajanj preteklih mesecev še zelo živi. Sprejel je božji načrt. Verjetno bi tudi brez tega imel veliko dela.

Mi imamo vedno veliko dela, včasih tudi veliko praznega dela, ki nas ne izpolni. Brezglavo divjamo sem ter tja, prevozimo več rdečih luči v medsebojnih odnosih, izsiljujemo; na koncu koncev pa tega še opazimo ne. Jožefa si predstavljam kot molčečega moža, utrujenega od dolge poti, katerega oči so žarele željo, pravzaprav dve želji. Prva želja: kot zemeljski oče poskrbeti za svojo družino. Druga želja: kot skrbno izbran od Boga slišati in izpolniti, ker bo tudi on potem bil slišan in izpolnjen.

Pripravljajoč drugo uprizoritev živih jaslic smo bili polni veselja, poleg tega pa se nam je mudilo, nismo slišali drug drugega, nismo se

ubogali. Hvala Bogu pa smo to prerasli in skupaj ustvarili lep večer. Priprave na rojstvo Jezusa so se tudi za ta »naš« večer pričele v adventu. Najbolj so se odvijala dela, ki se jih na koncu ne da pokazati in jim je ime: organizacija, logistika … Dogovorili smo se za potrebne živali; to letos ni predstavljalo težav, ker smo vedeli za pot. Malo smo podaljšali scenarij. Pastirji so zrasli, pridružilo se je nekaj novih igralcev. Tekle so nitke na šivalnem stroju,



kakšna se je tudi strgala; precej podobno je z našimi življenji … Drugi dan v novem letu smo se zbrali in izdelali dodatno sceno, ki smo jo potrebovali glede na dopolnitev zgodbe, in je nekaj že postavili. Tudi letos smo ves čas pogledovali v nebo in upali, prosili: »Naj zdrži, naj bo suho.« Na dan svetih treh kraljev smo do konca postavili sceno in namestili električno napeljavo – porabili smo približno 700 tekočih metrov električnega kabla. V soboto (na naš dan) smo dopoldne poskrbeli še za ozvočenje, nato pa vadili in se učili, kako je pomembno, da se poslušamo. Pomembno je, da se pogledamo, in sicer tako, da se tudi vidimo. Ta vaja nam je dala izkušnjo za življenje in malo obrusila naše neobdelane osebne dragulje.

27 igralcev, povezovalec, bolj ali manj viden tehnični kader, moški pevski zbor Prijatelji, dekliški župnijski pevski zbor ter citrarka Eva Medved in preostala soseska sv. Ane smo oblikovali in zaznamovali sobotni večer, 7. januarja 2012. Prišlo je zelo veliko ljudi … odigrali smo zgodbo na naši betlehemski poljani; ni šlo brez napak, šlo pa je iz srca. Rodilo se je Dete, rodil se je Kralj … Naj vas do naslednjega leta bogatijo utrinki, ki smo vam jih podarili.

Jasličarji sv. Ane



Naše hiške ob župnijskih jaslicah 2011

Postavitev jaslic v župnijski cerkvi je bila za tokratni božič pod okriljem soseske sv. Ane. V novembru smo se krajani zbrali in dogovorili, da upodobimo našo sosesko s čim večjim številom maket naših domov. Izdelava maket je vzela kar nekaj časa, hkrati pa poskrbela za skupaj preživeti čas. Nekateri smo jih izdelali iz kartona, drugi iz lesa. Pri izdelavi nam je en meter v naravi predstavljal tri centimetre.

Merili smo in rezali, pa zopet merili ter spet rezali, pa zraven še malo pometli. Lepila smo porabili za celo šolsko leto. Korak za korakom smo prišli do barvanja … Kdo bo kaj pobarval? Vsi bi radi. Pa

smo se le zmenili. Samo fotografirali nismo nič, ker smo bili vsi pobarvanih rok. Maketo svojega doma nas je izdelalo 24, poleg sta 2 kapelici in znamenje križa. Cerkev sv. Ane pa je izdelal Silvo Korenčič iz Malih Češnjic, za kar se mu tudi zahvaljujemo. Gre mu velika pohvala, ker je to delo zelo dobro in natančno opravil; za izdelavo makete pa je potreboval več kot teden časa. Med tem zavzetim izdelovanjem maket smo poskrbeli za mah, posejali žito in pripravili več ali manj vse, kar bi potrebovali. V tednu pred božičem smo v ponedeljek zastavili z izdelavo konstrukcije. Zanjo smo porabili 26 lesenih nosilcev – bankin in 46 opažnih plošč. Končne površine je okrog 50 kvadratnih metrov. Na tej smo potem upodobili našo sosesko s cerkvijo sv. Ane na vrhu, katera nam je luč, ko smo v temi, in plašč, ko nimamo zavetja. Za piko na i smo posneli zvonjenje zvonov iz zvonika naše zavetnice in ga dodali k naši upodobitvi, da nas je »zares« vabilo k novorojenemu kralju. Za izdelavo smo porabili tri dni, delalo pa nas je približno ducat z veliko moralne podpore svojih najbližjih – naših družin. Trudili smo se za doživetje cele župnijske skupnosti, posebej za doživetje naših najmlajših. Upamo, da smo v slehernem obiskovalcu zanetili čisto



majceno iskrico miru, sočutja, dobrote, veselja. K temu nas je vabil kralj iz bornih jasli, iz prepiha prepolnega hleva, ki smo ga postavili na

začetek naše predstavljene soseske. Božični čas je zame en sam velik praznik družine; letos pa je bil drugačen, zelo drugačen. Imeli smo »spet« mnogo premalo časa, pa še v službo sem morala na ta veliki dan. Tisto malo časa, ki nam je bil odmerjen, smo »končno« izkoristili in bili smo samo mi stkani z nevidnimi nitkami, katere se z možem učiva tkati skozi čas skupne poti, najini biserčki pa tej nitki dajejo poseben lesk. Vsemu skupaj pa pravimo »ta naša družina«. Dogajanje v soseski je priprave

na praznike osvetlilo tudi z druge plati. Ne smemo se imeti samo sami zase – če se delimo, prispevamo, sodelujemo – nas je zadovoljnejših malo več.

Več slik lahko pregledate na povezavi: http://issuu.com/zupnijski.utrip/docs/zupnijske_jaslice_2011

B.P. Fotografije prispevala Nejc Puš in T.K.



Skupine predstavljajo

Božični večer s Šentviškimi slavčki

Na božič smo Šentviški slavčki pripravili tradicionalni koncert božičnih pesmi, katerega se vsako leto prav posebej veselimo, saj predstavlja za nas vrhunec vsakoletnega ustvarjanja. Tudi letos smo v goste privabili vrsto odličnih nastopajočih. Skupaj nam je uspelo domačo cerkev svetega Vida napolniti do zadnjega kotička, prepričani pa smo, da smo napolnili tudi srca poslušalcev. Božični čas je čas bogatih sporočil in v prazničnih dneh je božična pesem ob jaslicah lahko za marsikoga višek božičnega praznovanja. Prepričani smo, da s svojo

pesmijo vsaj delček tega božičnega vzdušja leto za letom prispevamo tudi Slavčki. Tudi letos je bilo tako. Kot je v naši navadi, smo tudi tokrat v goste privabili odlične izvajalce. Osrednja med njimi je bila Nuška Drašček, ki se je predstavila s svojim sklopom pesmi, nekaj pesmi pa smo zapeli skupaj. Na naše veliko veselje so v Šentvid prišli ta dan člani ansambla Povratniki. Tudi njim je uspelo navdušiti občinstvo, ki pa je lahko uživalo še v našem skupnem nastopu, ko smo Slavčki zapeli, Povratniki pa zaigrali. Ampak gostov še ni zmanjkalo. Svoj odličen vokal je predstavila že dobro znana in talentirana

mladenka Eva Kovačič, za čudovite zvoke violine pa je poskrbel Gašper Kastelic. Program je v besedi povezovala Dragica Šteh, Slavčki pa smo kot vedno nastopali pod vodstvom umetniške vodje Tanje Tomažič Kastelic. Prav vsi nastopajoči pa smo bili veseli obiskovalcev, ki so nas tokrat resnično nagradili z množičnim obiskom.



Šentviški slavčki se ob tej priložnosti zahvaljujemo vsem, ki ste nam pomagali in omogočili izvedbo tradicionalnega božičnega koncerta, še posebej gospodu župniku in domači krajevni skupnosti. Hvala tudi vsem pridnim rokam, ki so nam pomagale, da smo se tudi po koncertu skupaj z obiskovalci imeli lepo ob toplem čaju in pecivu. Dobro sodelovanje z ansamblom Povratniki smo Šentviški slavčki nadaljevali še ves božično-novoletni čas. Tako smo skupaj nastopili v Domu starejših občanov Grosuplje, na koncertu v Velikem Gabru in v Velikih Češnjicah. Šestega januarja pa smo se odzvali povabilu in se udeležili koncerta božičnih pesmi, ki so ga pripravili v župniji Krka. Prepričani smo, da s Povratniki še pripravimo kakšen skupen projekt.

Matej Šteh

Slika govori



Približujemo

Trikraljevsko koledovanje

"Glejte, glejte, kaj je tam, trije kralji gredo k nam!" Ljudska Trikraljevsko koledovanje je po izvoru poganska šega, ki je označevala obhode ob prehodu starega v novo leto (Kalendae Januariae). Krščanstvo je obrednim obhodom – koledovanju dalo novo vsebino: pričeli so oznanjati veselo novico, da se je rodil odrešenik sveta, Jezus Kristus. Poseben pomen so imeli koledniki v kmečkem okolju. K hišam so prinašali blagoslov za letino ter zdravje in srečo ljudem in živini, zato so bili zmerom in povsod dobrodošli in vredni plačila. Običaj je bil razširjen in prisoten po vsej Sloveniji vse do druge svetovne vojne. Z leti so nekdaj številni koledniki po naših vaseh in mestih postali redkost. V večini krajev so nazadnje koledovali le še otroci. Bogastvo koledniških pesmi in običajev pa še vedno priča o živosti koledovanja na Slovenskem. Trikraljevska (koledniška) akcija Trikraljevska akcija ima svoj izvor v Avstriji in se izvaja kot nabirka za misijone že od leta 1954. Poteka prek Katoliške mladine Avstrije, pri njej pa sodeluje tudi slovenski odsek omenjene organizacije. Koledovanje je prvič organiziral salezijanski duhovnik Janez Rovan, ki je deloval med koroškimi Slovenci. Danes je akcija, ki so jo pričeli slovenski salezijanci na južnem Koroškem, razširjena po vsej Avstriji in je ena najuspešnejših akcij pomoči tretjemu svetu. Pokojni prelat dr. Blueml je to akcijo pozdravil in predlagal, da postane škofijska akcija. Predlog je bil sprejet in sedaj je ta akcija ena vodilnih akcij pomoči tretjemu svetu. Trikraljevsko akcijo poznajo v mnogih deželah Evrope: v Avstriji, Nemčiji, Belgiji, Luksemburgu, na Švedskem ter tudi izven Evrope: v Avstraliji, Izraelu, Keniji in na Šrilanki. Od leta 1994 se preko Misijonskega središča Slovenije tudi v Sloveniji obuja star običaj koledovanja, ki mu dodajamo pomen solidarnosti. Otroci in mladi, ponekod pa tudi starejši, kot koledniki hodijo od hiše do hiše, prepevajo in prinašajo blagoslov. Akcija poteka v obliki koledovanja od božiča do praznika svetih treh kraljev, 6. januarja. Osnovni nalogi oznanjevanja Jezusovega rojstva je pridružen misijonski namen. Z zbranimi sredstvi vsako leto podpremo enega ali več projektov slovenskih misijonarjev. V času, ko govorimo o novi evangelizaciji Evrope in se sprašujemo o smislu misijonskega delovanja nasploh, lahko kolednike imenujemo novi evangelizatorji. Prek najmlajših misijonarjev veselo oznanilo ponovno prihaja v sekularizirane domove naših mest in vasi.

Povzeto po http://www.missio.si



Misijonski odmev

»Ti avtomobili prinašajo upanje!«

Že veliko let spremljam delo našim misijonarjev. Sprva res bolj od strani, po »srečanju« z življenjem in delom prvega laičnega misijonarja – zdravnika, dr. Janeza Janeža, pa so me misijoni nekako »posrkali«. Sv. Kamilo je navdušil brate in sestre kamilijance, da živijo njegovo četrto zapoved – živeti in delati za bolne tudi za ceno lastnega življenja. Tudi dr. Janež je to živel 42 let. Srečanje s temi čudovitimi pričevalci Božje ljubezni na misijonih na Tajvanu me je prevzelo. Tisto ta pravo – stopiti v pravo misijonsko življenje – pa me je doletelo lani ob obisku naše laične misijonarke Tine. Navdušena sem sodelovala pri iskanju in nakupovanju barvic za njene učence. Zanimivo – kjer koli sem povedala, komu so te različne barvice namenjene, povsod so se potrudili za kar najbolj ugoden nakup, ponudili popuste, tudi sami kaj dodali. Enako sem doživljala ob nakupu semen za zelenjavo in rože, ki jih je v Angoli težko dobiti. Res je – ljudem je treba omogočiti, da so dobri. In so dobri! Kot ste dobri vsi, ki vsako leto darujete za MIVO, organizacijo, ki je letos prav v našo župnijo pripeljala tri avtomobile, namenjene misijonom v Angoli; največji se bo odpeljal v Calulu (Tina), drugi v Lueno, kjer se trudita laični misijonarki, ki sta v misijon odšli istočasno kot Tina; tretji pa bo vozil na vzhodni obali Afrike v Mozambiku – služil

bo sestri Zvonki Mikec. Tina bo ta avto gotovo velikokrat vozila, saj je poleg sestre Fatime edina ženska, ki vozi avtomobil, imajo pa še domačina šoferja. Naj jim dobro služi, naj varno prevaža misijonarje in misijonarke na njihovih poteh ljubezni in dobrote. Gotovo bo prepeljal tone riža in vsega potrebnega za lačne v misijonih. Vanj se bo stlačilo do 10 učiteljev in vsaj še 20 učencev



iz oddaljene podružnične šole. Vsak dan bo učencem 1. in 2. razreda pripeljal štručke kruha ali skodelice sladkega riža ali … Služil bo dobremu. Tisto o štručkah se me je najbolj dotaknilo. Sveže so tako dišale in teknile, ko sta jih Tina in njena pomočnica vsak dan spekli vsaka 400. Toda otrok, ki ni naredil naloge, štručke ni smel prejeti. Tudi to je učinkovita vzgoja v tistih težkih razmerah. Ko sem eno dopoldne preživela v vrtcu, kamor me je usmerila sestra Stella, sem videla, kako hvaležno so jih otroci pohrustali. To je mnogim edina hrana v dnevu. Njihova molitev in zahvala za kruh je tako zelo drugačna od naše, presite. Pri nas so smetnjaki polni odvečne hrane. Tam pa sem bratcu in sestrici v roko stisnila po pol jabolka – ničesar drugega nisem imela v tistem nedeljskem popoldnevu. Njune hvaležne oči me še vedno spremljajo. Za POLOVIČKO jabolka!

Pa vsi tisti drobni prstki, ki so raziskovali moje »čudne« ravne lase, moje roke in nohte, moje oči, ušesa; brisali svoje smrkce v moj hrbet, sledili moji igri z žogico in se takoj vključili vanjo – kako vesel je bil njihov nasmeh, ko so bili v »moji« igri boljši in me premagali. In njihovi nasmeški, ko so zagledali fotoaparat. Otroci! Veliko jih je shranjenih v tisti črni skrinjici in v mojem srcu. Čudoviti otroci v nepravičnih razmerah.

Pa sreča moje mlade soimenjakinje Ane, ki se ji z izobraževanjem v misijonski šoli morda odpira boljša prihodnost; ob odhodu sem ji iz avta z dlanjo poslala poljubček. Ne, ne smem, nikoli ne smem pozabiti tistega njenega svetlega pogleda in nasmejanega obrazka. S koledniki iz soseske Dob smo sklenili, da del zbranega denarja namenijo šoli v »Tininem misijonu«. V MIVI so nam prisluhnili in v imenu naših kolednikov in vseh nas bodo v Avstriji – brez davka, tako kot so tudi avtomobile – kupili in v avto za Calulu dodali še en »sintesajzer« in dve akustični kitari, da bodo ob afriškem bobnu, ki ga že imajo, flavticah, ki jih je v našem imenu tja odnesel g. Stane Kerin, uspešneje vadili svoje prečudovite

pesmi in plese in se z njimi uspešno predstavljali na tekmovanjih. Mi smo jih slišali in videli – verjemite – res so dobri! Hvala vsem, ki ste v svojem srcu dobri. Hvala vsem, Vam, ki ste letos svojim birmancem pomagali in jim omogočili, da so dobri. Da, s poslanimi in v Šentvidu blagoslovljenimi, tudi z našo pomočjo akciji MIVA kupljenimi, avtomobili bodo dnevi na misijonskih ozarah lepši, uspešnejši in varnejši. Bodimo ponosni, da zmoremo, hočemo in želimo deliti dobroto.

AD



Gradimo dom

Kako nastaja dom (3)

V jesenskih mesecih se je stavba našega doma naglo dvigovala. Etaža za etažo, ostrešje in na koncu streha, ki je dokončno zarisala zunanjo obliko župnijskega doma. V besedi in sliki zaznavam njegovo rast, ki se je medtem zaradi delovnih akcij faranov pospešila. Oder, 11. 9. 2011 Oder je gradbena konstrukcija iz lesenih ali kovinskih elementov, namenjena gradbenim delom/ vzvišen prostor, namenjen nastopanju.

Da bi bilo vse naše delo kot pričevanje in naše pričevanje kot delo. Kajti jalovo je delo brez Besede in beseda je odvečna, če ne izvira iz božjega dela. Dvigalni jašek, 19. 9. 2011 Prostor v stavbi, namenjen vgradnji dvigala – naprave s kabino za prevoz oseb ali tovora iz nadstropja v nadstropje. Rast, napredek, blagostanje, spremembe … so vidna znamenja, kako naša skupnost materialno napreduje. Naprave in sredstva naj služijo temu namenu.



Stopnišče Stopnišče je celota stopnic, ki povezujejo zlasti nadstropja v stavbi. Naša osebna duhovna pot in pot zorenja župnijske skupnosti. Z naporom lastnih moči se dvigujemo, napredujemo in posvečamo.

Etaža, 25. 9. 2011 Etaža je del stavbe med dvema stropoma. Od tu do tam. Med, pred in po. Etaža kot nivo, raven in duhovni cilj. Lahko je stanje skupnosti, je postaja duhovne poti, so naša doživetja in izkušnje …

Predelna stena Gradbeni element, ki ločuje dva prostora. Vse je naše, a ničesar nimamo in ni vse moje, kar je naše. Lastnina obstaja.



Ostrešje, 30. 10. 2011 Ostrešje je nosilno ogrodje strehe. Sestavljeno je iz različnih konstrukcijskih elementov, ki imajo v strešni konstrukciji vsak svoj namen. Navzven oblikujejo zunanjo podobo stavbe – strehe. Nekateri deli ostrešja so vidni, drugi pa skrito opravljajo svojo nalogo. Lesne zveze in spojni elementi povezujejo posamezne gradnike v celoto.

Ostrešje je kot struktura naše župnije in Cerkve. Trdna je, če vsi njeni gradniki opravljajo zaupane naloge. Privlačna je, če je njena struktura vidna le toliko, kolikor je potrebno. Hierarhija in življenje v edinosti pa Cerkvi daje močno povezanost v enotno celoto. Streha, 20. 11. 2011 Del, ki pokriva in ščiti stavbo pred padavinami.

Streha simbolno pokriva vse. To kar je, kar bo in kar bi moralo biti. V njenem zavetju smo in varstva smo deležni vsi. S spodnje, notranje strani jo gradimo z našo včlenjenostjo v Cerkev. Od zunaj pa je vzdrževana in negovana z Marijinim varstvom in Božjim usmiljenjem.

Gradnja doma se nadaljuje. Tadej



Svetla sled

Anton Štrukelj: Blaženi Lojze Grozde o Mariji (5. del)

11. Pomen mučeništva Božji služabnik papež Janez Pavel II. je bil ves Marijin (totus tuus). Prav na god fatimske Matere Božje, 13. maja 1981, je doživel atentant. Kmalu zatem si je dal prebrati besedilo tretje fatimske skrivnosti, v kateri je spoznal svojo lastno usodo. Bil je zelo blizu smrti. Sam je svojo rešitev razložil z naslednjimi besedami: "Materinska roka je vodila pot krogle in je papežu, ki se je dvobojeval s smrtjo, dovolila, da obstane na pragu smrti." (13. maja 1994). Da je "mano materna" (materinska roka) le drugače vodila smrtno kroglo, še enkrat pokaže, da ni nobene nespremenljive usode, da sta vera in molitev moči, ki moreta poseči v zgodovino, in da je na koncu molitev močnejša kakor naboji in vera mogočnejša kakor razdeljenosti." Kot romar se je v Fatimi zahvalil Mariji in v njeno krono položil izstrelek. Isti papež je ob koncu dvajsetega stoletja izjavil, da so se v tem stoletju "vrnili mučenci". Navajal je tudi koncilske misli, da "ima Cerkev mučeništvo, s katerim učenec postane podoben Učeniku, ki je prostovoljno sprejel smrt za zveličanje sveta, za odličen dar in za najvišji dokaz ljubezni. Čeprav je to dano le maloštevilnim, pa je vendar treba, da so vsi pripravljeni priznavati Kristusa pred ljudmi ter hoditi za njim po poti križa v preganjanjih, ki Cerkvi nikdar ne manjkajo." (CSS 42). Kardinal Joseph Ratzinger v omenjenem komentarju fatimske skrivnosti lepo pojasni tudi pomen mučeništva. Najprej pove, da "konec fatimske skrivnosti spominja na slike, ki jih je Lucija videla v pobožnih knjigah; njihova vsebina črpa iz antičnega razumevanja vere. To je tolažljiva slika, ki hoče zgodovino krvi in solza napraviti prozorno za ozdravljajočo božjo moč. Pod prečnicama križa angela zajemata kri mučencev in z njo zalivata duše, ki se odpravijo na pot k Bogu. Kristusova kri in kri mučencev sta tu videni skupaj: kri mučencev teče iz prečnic križa. Njihovo mučeništvo spada h Kristusovemu trpljenju in je z njim postalo eno. Za Kristusovo telo dopolnjujejo, kar manjka njegovim bridkostim (Kol 1,24). Njihovo življenje samo je postalo evharistija, vstopilo je v skrivnost umrlega pšeničnega zrna in je deležno njegove rodovitnosti. Kri mučencev je seme krščanske eksistence, je rekel Tertulijan. Kakor je Cerkev izšla iz Kristusove smrti, iz njegove prebodene strani, tako je umiranje pričevalcev rodovitno za nadaljnje življenje Cerkve. Na začetku tako utesnjujoče videnje tretje skrivnosti se torej konča s podobo upanja: nobeno trpljenje ni zaman, in ravno trpeča Cerkev, Cerkev mučencev, postane kažipot človekovemu iskanju Boga. V dobrih božjih rokah ne počivajo le trpeči kakor Lazar, ki je našel največjo tolažbo in ki skrivnostno predstavlja Kristusa, ki je hotel biti ubogi Lazar za



nas; več kot to: iz trpljenja pričevalcev prihaja moč očiščenja in prenove, ker je ponavzočenje Kristusovega lastnega trpljenja in podaja naprej njegovo zdravilno delovanje v sedanjost." Kardinal Ratzinger sklene: "Ob koncu bi se rad lotil še po pravici slavne besede te skrivnosti: 'Moje brezmadežno srce bo zmagalo'. Kaj to pomeni? Za Boga odprto, po gledanju nanj očiščeno srce je močnejše kot puške in orožje vseh vrst. Marijin 'fiat', beseda njenega srca, je obrnila svetovno zgodovino, ker je dopustila Odrešeniku priti na ta svet – ker je v prostoru te privolitve Bog mogel postati človek in zdaj večno ostane. Zlo ima moč v svetu, to vedno znova vidimo in izkušamo; ima moč, ker se naša svoboda vedno znova pusti odtrgati od Boga. Toda odkar ima Bog sam človeško srce, nima svoboda za zlo nič več zadnje besede. Od tedaj velja: 'Na svetu boste imeli stisko, toda zaupajte, jaz sem svet premagal.' (Jn 16,33). Fatimsko sporočilo nas vabi, naj se zaupamo tej obljubi." Tako kardinal Ratzinger, sedanji papež Benedikt XVI. 12. Sklep: Grozdetovo sporočilo današnji mladini Kakšno sporočilo ima Grozdetova pobožnost do Marije za nas in zlasti za našo mladino? Blaženi Lojze Grozde je čudovit zgled plemenitega človeka, vnetega za visoke ideale. Očitne so njegove vrline: delavnost in požrtvovalnost, zvestoba v izpolnjevanju dolžnosti, globoko molitveno in duhovno

življenje, prizadevanje za čistost, predanost za apostolat, vsestranska ustvarjalnost in zrela samostojnost. Poleg ljubezni do evharistije, ki jo je imenoval "sonce mojega življenja", je Lojze prisrčno častil Marijo Pomagaj. Vedno se ji je priporočal. V času strašnega mučenja je gotovo doživljal Marijino pomoč in tolažbo. Kakor mladi mučenec sv. Štefan, katerega god obhajamo po božiču, je tudi Lojze na praznik Marije Božje Matere, 1. januarja 1943, odpuščal svojim mučiteljem: "Gospod, ne prištevaj jim tega greha." (Apd 7,60). Videl je nebesa odprta in Sina človekovega, stoječega na božji desnici (prim.

Apd 7,56). Grozdetovo pobožnost do Marije bi mogli na kratko označiti takole: bila je prisrčna, osebna, iskrena, predana in zlasti apostolsko goreča. Marijanska pobožnost ga je vodila k posnemanju Marijinih kreposti, zlasti teologalnih ali božjih kreposti vere, upanja in ljubezni. Aktualnost blaženega mučenca Lojzeta Grozdeta za naš čas in našo mladino je jedrnato prikazal papež Benedikt XVI. V nedeljo, 13. junija 2010, ko je bil mučenec Lojze Grozde že razglašen za blaženega, je papež po molitvi angelovega češčenja rekel: "Poln veselja bi rad



prav posebej spomnil na beatifikacijo dveh blaženih, ki sta živela v prejšnjem stoletju. /.../ Danes dopoldne je kardinal Bertone kot moj legat predsedoval v Sloveniji slavju, ki je sklenilo narodni evharistični kongres, in v tem okviru razglasil za blaženega mladega mučenca Lojzeta Grozdeta. Posebno je častil evharistijo, ki je hranila njegovo neomajno vero, njegovo pripravljenost na žrtve za zveličanje duš in njegov apostolat v katoliški akciji, da bi druge mlade ljudi vodil h Kristusu."

Beseda življenja

Sadovi besede

»Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr 1,15)

Tako se začenja v Markovem evangeliju Jezusovo oznanilo svetu, njegovo odrešenjsko sporočilo: »Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!«

Z Jezusovim prihodom se začenja nova doba, doba milosti in odrešenja. Njegove prve besede so vabilo, da sprejmemo veliko novost, sámo resničnost Božjega kraljestva, ki je dosegljivo vsem, ki je blizu vsakemu človeku.

In takoj nakaže pot: da se spreobrnemo in verujemo evangeliju, to pomeni, da korenito spremenimo življenje in sprejmemo – v Jezusu – besedo, s katero se Bog po njem obrača na človeštvo vseh časov.

To dvoje gre skupaj: spreobrnjenje in vera. Ni enega brez drugega, ampak eno in drugo izvira iz stika z živo besedo, iz navzočnosti Jezusa, ki tudi danes ponavlja množicam:

»Spreobrnite se in verujte evangeliju!«

Božja beseda, ki jo sprejmemo in živimo, popolnoma spremeni miselnost (= spreobrnjenje). V srca vseh: Evropejcev, Azijcev, Avstralcev, Američanov in Afričanov, vliva Kristusova čustva, pred okoliščinami, posamezniki in družbo.

Toda kako more evangelij povzročiti čudež globokega spreobrnjenja, nove in razsvetljene vere? Skrivnost je v Jezusovih besedah. To niso preproste spodbude, predlogi, navodila, smernice, ukazi ali zapovedi. V Jezusovi besedi govori, nam govori Jezus sam. Njegove besede so on sam, Jezus sam.

Tako ga srečamo v besedi. Ko sprejmemo besedo v svoje srce, kakor on hoče, da jo sprejmemo (to je pripravljeni, da jo v življenju uresničimo), smo eno z njim in on se rodi ali raste v nas. Zato torej vsak od nas lahko sprejme in mora sprejeti Jezusovo takó nujno in zahtevno vabilo.




Morda se bodo komu zdele besede evangelija previsoke in pretežavne, preveč oddaljene od načina življenja sveta in od splošno razširjenega mišljenja. V skušnjavi bo, da bi se zaprl, jih ne poslušal in izgubil pogum. Toda vse to se zgodi, če misli, da mora sam prestavljati goro svoje nejevere. V resnici bi zadoščalo, če bi se trudil živeti tudi samo eno besedo iz evangelija, ker bi našel v njej nepričakovano pomoč, enkratno moč, luč za

svoje korake (prim. Ps 118,105). Ker je namreč tista beseda Božja navzočnost, nas obhajanje z njo osvobaja, očiščuje, spreobrača, prinaša tolažbo, veselje in daje modrost.


Kolikokrat na dan nas lahko ta beseda razsvetli! Vsakokrat, ko trčimo ob svojo slabotnost ali slabotnost drugih, vsakokrat, ko se nam zdi hoja za Jezusom nemogoča ali nesmiselna, vsakokrat, ko nas težave skušajo premagati, nam lahko ta beseda da krila, je lahko sveži zrak, spodbuda, da

začnemo znova.

Zadoščalo bo majhno, hitro “spreobrnjenje” smeri, da izidemo iz zaprtosti v svoj jaz in se odpremo Bogu. Tako bomo izkusili drugačno, resnično življenje.

Če bomo potem lahko podelili to izkušnjo s kakšnim prijateljem, ki je prav tako vzel evangelij za zakonik življenja, bomo videli, kako bo vzklila ali ponovno zacvetela okoli nas krščanska skupnost.

Kajti Božja beseda, ki jo živimo in posredujemo drugim, povzroča tudi ta čudež: poraja vidno skupnost, ki postane kvas in sol družbe in priča za Kristusa v vsakem kotičku sveta.

Chiara Lubich

2-2012 Kazalo:

Iz življenja župnije ...............................................................................................................................1 Delavnice molitve in življenja.......................................................................................................1 Srečanje z gospo Marijo Merljak ..................................................................................................2 Poklon staršem..................................................................................................................................3

Približujemo...........................................................................................................................................5 Tiha nedelja .......................................................................................................................................5

Utrip podružnic .....................................................................................................................................7 Križev pot v Čagoščah .....................................................................................................................7 Križev pot KS Dob – Sad, Rdeči kal .............................................................................................8 Na pot s Teboj do svete Ane...........................................................................................................9 Križev pot v Šentpavlu..................................................................................................................10

Skupine predstavljajo ........................................................................................................................11 Dekanijsko srečanje Karitas.........................................................................................................11 O postu in postnem času...............................................................................................................11

Misijonski odmev ...............................................................................................................................12 Slovenska semena kalijo tudi v Afriki.......................................................................................12

Novice in obvestila .............................................................................................................................13

Izmed nas..............................................................................................................................................15 Žlahtnih 90 let Jožeta Kramarja ...................................................................................................15

Svetla sled.............................................................................................................................................17 Malka Koželj, 2. 2. 1927–22. 1. 2012 .............................................................................................17


Beseda življenja...................................................................................................................................21 Prosojnost evangelija.....................................................................................................................21




Delavnice molitve in življenja

V naši župniji so organizirali Delavnice molitve in življenja. Že ime delavnic nas je pritegnilo. Učiti se molitve, učiti se življenja v veri … Veseli smo, da so nas božja pota vodila tja. Vsaka od petnajstih delavnic nas je vodila od branja božje besede do premišljevanja in razčlenjevanja. Že prej smo pogosto brali Sveto pismo, vendar nikoli nismo čutili božje besede tako žive. Na vsakem srečanju smo z velikim zanimanjem prisluhnili, kateri deli božje besede so nagovorili ostale udeležence in kako. Kateheza nas je iz tedna v teden vodila do novih spoznanj. Molitveni načini, ki jih doslej

nismo poznali ali pa o njih nismo razmišljali, da so molitev, so nas zasvojili. Zdaj jih redno uporabljamo. Enkrat enega, drugič drugega. Zahtevna, a polna milosti, je bila naša tedenska duhovna drža. Trudili smo se, da smo živeli v duhu srečanja. Iskali smo darove in sporočila Boga in njegove ljubezni. Na vse ljudi smo gledali kot na božja bitja, ki jih ljubi Bog in ki jih ljubimo mi. Ob dnevnih dogodkih smo iskali sporočila Boga. Živeli smo v Marijinem duhu spoštovanja, vljudnosti, obvladovanja, skromnosti … Živeli smo veliki teden miru, v katerem smo Gospodu izročali sami sebe in vse, ki so nam ljubi, predvsem pa tiste, ki so nas kakorkoli prizadeli. Izročali smo mu vse težave, vse dobro in vse slabo … Ves čas smo čutili, da smo v Bogu in da je Bog v nas. Ravnali smo tako, kot bi na našem mestu ravnal Jezus. Posvečali smo se delom usmiljenja. Ob skupnem petju in molitvah smo čutili prisotnost Svetega Duha. Z vsemi prisotnimi smo se počutili, kot da smo eno. Misli vseh so bile usmerjene na Troedinega Boga, ki se nas je v teh tednih dotikal in nas preoblikoval. Hvala gospodu župniku, voditeljicama Lojzki in Bernardi, predvsem pa hvala Bogu, da nam je omogočil doživeti vse to. Naše misli so že usmerjene na pot, ki nas čaka po končanih delavnicah. Pot, na kateri bomo obogateni z vsemi spoznanji in občutji, ki smo jih v molitvi in načinu življenja pridobili.

Joži in Lojzka



Srečanje z gospo Marijo Merljak

»Boš šla?« me je kar pri maši med oznanili vprašal skoraj na glas sin, ko je slišal vabilo na srečanje z gospo Marijo Merljak. »Bom, če boš ti molzel namesto mene,« sem mu odgovorila. »Ja, saj imamo očija,« je bilo sinu takoj vse jasno. In ker mi je tudi mož zagotovil, da v hlevu nisem tako nenadomestljiva in bodo drugi dan pojedli tudi fižol, če ga bo gospa Merljakova priporočila, sem šla. Ni mi žal. Gospo Marijo Merljak že nekaj let poslušam na Radiu Ognjišče, vsak petek nekaj po 13. uri. Moram reči, da me je pritegnila

predvsem z nenehnim poudarjanjem, kako pomembna je hrana iz domačih logov. Živimo v deželi, ki nam vsega ponuja v izobilju, če le hočemo videti, zraven tega so telo in naši pridelki prilagojeni tej zemlji, ne pa zemlji z drugega konca sveta, zato naše telo iz naše hrane potegne veliko več hranilnih snovi. In še nekaj poudarja, jesti moramo vse, včasih tudi kaj sladkega, tudi kadar hujšamo. Le po pameti! Balzam za mojo dušo! Torej v torek, 24. januarja, smo govorili o žolčnih kamnih. Prva zelo pomembna stvar je zajtrk. Vedno zajtrkujmo tja do 8. ure, pa je možnost za nastanek žolčnih kamnov, pa tudi možnost srčne kapi, mnogo manjša. Tudi post in pretirano hujšanje sta škodljiva, moramo pa skrbeti za primerno telesno težo. Kava na žalost ni prijateljica žolčnih kamnov, viski in rdeče vino pa jih raztapljata. Zato, dragi farani, namesto jutranje kave, saj veste, s čim se dan začne. Gospa Marija prisega na limonin sok, ki kljub svoji kislosti telo alkalizira, ker spodbudi delovanje želodčne kisline, in vsi presnovni procesi se pospešijo. Seveda, če je limona ekološka. In katera hrana preprečuje nastanek žolčnih kamnov? Tista, ki vsebuje veliko vlaknin: fižol, leča, grah, soja, ajda, proso, oves ... Fižol jejmo vsak dan. Če ga pravilno skuhamo z dodatkom lovorja, bomo kmalu živeli v miru s svojim telesom in bližnjimi – adijo vetrovi. Ajda ne pomaga samo žolču, temveč znižuje tudi krvni sladkor. Oves nam daje moč in znižuje holesterol. Če si privoščimo kombinacijo teh živil, pa stvar ni samo zdrava, temveč tudi dobra. Kako slastna je ajdova kaša z gobami, pa fižol s krompirjem ali klobaso, pa narastek iz prosene kaše, suhih sliv in skute ... Za vse prste obliznit. Zato dragi sofarani, prihodnjič prisrčno vabljeni na naše srečanje. Gospa Marija izžareva nalezljivo energijo, ki se vsaj za nekaj dni naseli vate in ti pomaga pri vsakdanjem pripravljanju hrane za naše bolj ali manj razvajene potomce, pa čeprav je to fižol. Se vidimo!

Veronika



Poklon staršem

Šentvid praznuje praznik starševstva. Kar na treh lokacijah v naši župniji je bilo namreč ob prazniku Gospodovega oznanjena slovesno. Začeli so v soboto v podružnici Hrastov Dol in skozi otroška usta in z njihovimi glasbenimi talenti so povedali veliko resnico – starševstvo je nekaj svetega. Podariti novo življenje v sodelovanju z Božjo voljo in previdnostjo; imeti starše, ki so sprejeli izziv življenja in ga skrbno negujejo. Čez slabo uro so jim pritegnili v soseski Dob. Tudi sveti Peter, njihov zavetnik, se je v oltarju skrivnostno nasmehnil ob lepih mislih in izrazih spoštovanja in ljubezni, ki so jih mladi in Tatjana povezali v prekrasen šopek in ga za vse – žive in pokojne starše, ki iz nebes še vedno bedijo in razprostirajo svoj dežnik nenehnih molitev nad svojim gnezdom – prinesli pred oltar s pesmimi in bogatimi razmišljanji. V nedeljo pa je v imenu otrok naše župnije otroški zbor s Simono Zvonar prinesel v župnijsko cerkev mladostno radost in zahvalo Božji Materi Mariji, da je sama postala mama, in vsem materam in očetom, ki bdijo nad svojim rodom, ga zavijajo v svojo neizmerno ljubezen, ga varujejo in vodijo. Mame in očetje, »profesorji, magistri in doktorji tkanja človeških odnosov«, so sooblikovali slovesno mašo, na začetku katere smo se spraševali: »Kakšna je današnja družina? Ali ne pošiljamo svojih otrok velikokrat v puščavo samih – nepripravljenih? Brez kompasa in vsaj malo VODE, ne da bi šli z njimi in jih varno pripeljali čez vse ovire in pasti? Če se v puščavi kateri izgubi, pa se zelo čudimo, kako se je to moglo zgoditi. Ali jih gremo takoj iskat?« Tudi Jožef in Marija sta Jezusa izgubila v Jeruzalemu in ga strahoma iskala. Sv. družina iz Nazareta je tako zgled odrešenja in svetosti za človeške družine, saj je delo postavljeno v središče vsakdanjega življenja. Toda tudi oni so imeli veliko preizkušenj. Šele ko to upoštevamo, so nam njeni člani res lahko vzor. Vsaka družina namreč ob lepih trenutkih doživlja tudi svoje bolj temne trenutke. In takšna je bila tudi Sveta družina. Lepo je, da se znamo poveseliti, med seboj deliti lepo in dobro; da smo odprti za življenje in še zmoremo materinstvo in starševstvo ceniti, spoštovati in jima hočemo priznati, da sta nosilca življenja, omike, napredka, … ŽIVLJENJA. Dobra družina naj ostane temelj dobre družine, družbe, države … Sveti Jožef in Marija, prosita za nas.



♥ Ob materinskem dnevu 2012 prirejeno in poklonjeno vsem staršem Ne obremenjuj se zaradi tega, ker ne moreš dati svojim otrokom vedno vse najboljše … daj jim najboljše – sebe! Nekega dne je šla Ana urejat dokumente na matični urad. Ko so jo vprašali, kaj je njeno delo, je oklevala. Ni vedela, kam naj se uvrsti. Zaposleni za okencem je vztrajal: »Ali sploh imate delo?« »Seveda imam delo,« je vzkliknila Ana. »Mama sem!« »Tega ne uvrščamo med delo. Zapisal bom gospodinja,« je hladno zaključil uradnik. Anina prijateljica Julija je izvedela za ta dogodek in dolgo razmišljala o tem. Kmalu se je znašla v enaki situaciji. Oseba, ki jo je sprejela, je bila sposobna uradnica, ki ji je veliko pomenila kariera. Obrazec je bil dolg, zelo dolg, brez konca. Prvo vprašanje je bilo: »S katerim poslom se ukvarjate?« Julija je malo pomislila in, ne da bi niti sama dobro vedela, odgovorila: »Profesorica razvoja otrok in človeških odnosov sem.« Uradnica je čudno pogledala in Julija je morala počasi ponoviti in poudariti pomembnejše besede. Ko je bilo vse napisano, si je zaposlena drznila vprašati: »Lahko vprašam, s čim se pravzaprav ukvarjate?« Vprašanje ni Julije ne zbegalo niti razburilo. Z mirnim glasom in čisto sproščena je razložila: »Razvijam dolgoročni program znotraj in izven doma.« Misleč na svojo družino, je nadaljevala: »Odgovorna sem za prav posebno ekipo. Izpeljati moram štiri projekte. Moje delo je ekskluzivno predajanje. Moja prisotnost je potrebna 14 ur dnevno; včasih tudi 24.« Po opisu svojih odgovornosti je Julija v glasu uradnice zaznala spoštovanje, ko je le-ta nadaljevala s postavljanjem vprašanj. Ko se je Julija vrnila domov, jo je sprejela njena ekipa: hčerke, stare 13, 7 in 3 leta. Ko se je vzpenjala v zgornje nadstropje, je zaslišala najmlajši projekt, sinčka, starega 6 mesecev, ki je preizkušal novo notaliteto svojega glasu. Srečna je Julija vzela sinčka v naročje in pomislila na radosti materinstva in odgovornosti, ki jih prinaša. In o razdajanju, ki mu ni konca: Mama, kje so moji čevlji? Mi lahko pomagaš narediti domačo nalogo? Mama, dojenček ne neha jokati! Me prideš iskat v šolo? Boš prišla na moj plesni nastop? Mi boš kupila …? Boli me trebuh … Mama, … Sedla je na posteljo, misleč: »Če sem jaz profesorica razvoja otrok in človeških odnosov, kaj sta babici? Kmalu je našla naziv zanju: »Magistri razvoja otrok in človeških odnosov! Prababici: doktorici. Teta: profesorica – asistentka. In vse žene, mame, soproge, prijateljice: profesorice umetnosti, kako narediti življenje boljše. Očetje? Očetje – trdni nosilci četrtega vogala pri hiši, brez katerega ostali trije nimajo prave opore in prepotrebne smeri v življenje.« V svetu, kjer se pripisuje titulam tako velik pomen in kjer so specializacije velik izziv, postanimo specialistke umetnosti, ki ji je ime ljubezen. Drage matere, spoštovani očetje! Danes vas prosimo: počutite se posebno, edinstveno, enkratno; zavedajte se, koliko ste vredni! DANES … JUTRI … VEDNO … Naj Bog blagoslavlja Vaše delo, trud, ljubezen, s katero nas ob dobrotni roki Matere Marije varno vodite na pot, po kateri bi radi hodili odgovorno, da boste kot dedki in babice tudi vi ponosni magistri, doktorji, profesorji LJUBEZNI.

A.



Približujemo

Tiha nedelja

Na to nedeljo so bili včasih zakriti vsi križi v cerkvi in tudi slike v oltarjih z vijoličnimi ali črnimi zavesami. Samo bogoslužje se je začelo bolj v tišini, le zvonovi so vabili k obredom. Postne nedelje so vsaj nekatere imele svoja imena: 4. postna je bila tudi sredpostna, 5. – tiha prav zato, ker so bile zakrite vse slike in križi in je bila s tem poudarjena resnost postnega časa: naj vse utihne, kar bi nas moglo motiti pri pripravi na največji praznik. Naslednja nedelja je bila cvetna, ki je že napovedovala veličino praznikov. Neko naraščanje se je kazalo tudi z okrasitvijo in liturgičnim pomenom določene nedelje tako v postu kot tudi v drugih časih cerkvenega leta. Tudi cerkveno leto ima namreč dva vrha – to sta božični čas in velikonočni čas. Oba časa imata pripravo, božični čas advent in velikonočni čas post. Po božiču in po velikonočnem času pa so navadne nedelje, ko vsa napetost praznikov nekako izveneva, dokler se popolnoma ne umiri pred novim začetkom liturgičnega leta. Tiha nedeljska maša, ko so samo zvonovi napovedali, da se je maša začela, in tišina, ki je nastala v cerkvi, starejšim zagotovo še ostaja v spominu na tiste, davne, tihe maše iz mladosti. Tiho so bili pevci na koru, tiho župljani, ki so prišli k maši, tiho orgle. Bile so samo besede, tiste vsakdanje v cerkvenem obredju, pridiga in – tišina. Takrat smo ostali sami – vsak s svojimi mislimi. Tudi popoldanska zbiranja pod križem za postni pohod so bila podobna. Le namesto zvonov bolj ali manj glasni pogovori in pozdravi med znanci in neznanci – novimi znanci. Danes ne bo petja – razlaga župnikov glas – le molitve in izbrana besedila. O enorokem Kristusu. Kako lepo je bilo poslušati o tisti izgubljeni, odtrgani, iskani in želeni roki: najsi bo desnica ali levica. Besede bralcev so se lepo vtkale v prijetno sončno popoldne, dopolnjevale ptičje razglabljanje o tem, ali je že pomlad ali ne, in negotovo kukanje cvetja, prestrašeno pred zmrzaljo, ki jih lahko preseneti v prihajajočih dneh. Stopil sem korak stran od kače pohodnikov, od njihovega ščebetanja, smeha, novic …, a še kako blagodejnih in potrebnih za obliž na človekovo dušo in srce po vsem, kar vsak med nami doživlja v svojem vsakdanjiku. Kako malo mi je bilo potrebno storiti za tišino. Stopiti korak vstran. Kako malo je potrebno tudi v cerkvi med mašo stopiti korak vstran in narediti prostor tišini. Kako malo je potrebno, da stopiš vstran doma in narediš prostor tišini? Takrat zna biti tako neznansko ubrana, zgovorna in glasna. Naj nas teh nekaj misli spodbudi k razmišljanju o pomenu tišine v našem življenju.



♥ Še nekaj misli ob letošnji postni pobožnosti. Letos smo v postnem času odšli vsako nedeljo razen prve k postni pobožnosti na razne kraje. Na drugo postno nedeljo smo se podali v Čagošče. Menim, da je bilo sodelovanje pri križevem potu lepo, saj sta pri vsaki postaji sodelovala dva bralca in tako popestrila sam križev pot. Sklenili smo ga pri kapeli, kjer smo prisluhnili še kratkemu nagovoru na temo nedeljske Božje besede, ki nam je še bolj približal misel tiste nedelje. Na tretjo postno nedeljo smo se podali v Sad in od tam ob premišljevanju lepega besedila ob postajah križevega pota utrjevali svojo vero. Tudi tu smo končali s kratkim premišljevanjem na temo nedeljske božje besede. Na četrto postno nedeljo smo se zbrali pri Jerumovi kapelici v Velikih Češnjicah in ob razmišljanju in doživljanju boja nerojenega otroka za življenje globoko doživljali občutek boja za življenje, ki ga je bojeval Jezus s sprejetjem trpljenja in smrti, da lahko mi živimo. Spet nas je nagovorilo premišljevanje ob nedeljski božji besedi. Na tiho nedeljo pa smo se prvič zbrali v Mandrgi in poromali v podružnično cerkev sv. Pavla. Nova pot, novi križi, nove misli. Vse to nas je bogatilo in na koncu nas je blagoslovil še dež, ki je še kako potreben v tem sušnem obdobju. Mogoče je bilo tudi to znamenje, da pobožnost križevega pota vliva Božjo milost na naša, velikokrat presušena, srca. Upam, da letošnja postna pobožnost ni bila odveč, saj se nas je vsako nedeljo zbralo od sto in tudi več kot 200 molivcev in častilcev svetega križa. Na vseh točkah, kjer smo imeli križev pot, pa so se potrudile tudi gospodinje in gospodarji, da smo odhajali ne samo duhovno nahranjeni, ampak je bilo poskrbljeno tudi za naša telesa. Zato izrekam vsem vam, ki ste se udeleževali naših postnih srečanj ali poskrbeli, da so tako lepo potekala, iskreno zahvalo in vas vabim, da bomo tudi naslednje leto veselo bogatili našo duhovnost ob poslušanju ali prebiranju besedil, ki nam bodo utrjevala našo vero in zaupanje v Božjo dobroto.

Župnik

♥ Letos sem v postnem času obiskala vse križeve pote v naši župniji oziroma po soseskah naše lepe okolice. Vesela sem tega. Tako sem se še lepše pripravila na naš največji praznik- spomin na vstajenje našega gospoda Jezusa Kristusa. Vedno je bila pobožnost križevega pota lepo obiskana, a skoraj vedno so bili isti udeleženci. Pogrešala sem več mladine med 15 in 40 let. Ko bi vedeli kako lepo je bilo, bi se verjetno radi udeležili.

Mimi Struna



Utrip podružnic

Križev pot v Čagoščah

Na 2. postno nedeljo se je ob dveh popoldne začel odvijati prvi letošnji križev pot po podružnicah naše župnije. Tako se nas je skoraj 200 postnih romarjev v lepem sončnem vremenu zbralo pri spodnji kapeli na poti v Čagošče. Na poti k Čagoški kapeli, ki stoji sredi gozda, smo ob postajah razmišljali ob dogodkih Jezusovega trpljenja in ta križev pot darovali po svojih namenih. Ko smo prispeli do kapele, nas je g. župnik po sklepu križevega pota nagovoril še z mislimi za naše življenje. Tudi letošnji križev pot je bil lepo organiziran, prenosno ozvočenje je delovalo, na koncu pa so nas domačini še lepo postregli z domačimi dobrotami, za kar se vsem lepo zahvaljujemo. (DS)



Križev pot KS Dob – Sad, Rdeči kal

Na tretjo postno nedeljo – 11. marca, smo se v lepem sončnem popoldnevu zbrali na Sadu, da bi se udeležili in sodelovali pri postni pobožnosti križevega pota v naravi. To je križev pot štirih sosesk, ki povezujejo KS Dob. Križi, oziroma postaje, se pred pobožnostjo razporedijo od vasi Sad do Rdečega Kala, kjer je zaključek. Štirinajstim križem se je letos pridružil še petnajsti, ki služi za nošenje od postaje do postaje. Večji del razmišljanja ob vsaki postaji so prebrali letošnji birmanci, zaključno razmišljanje pa nam je pred cerkvijo sv. Antona povedal župnik Jože. Brali smo križev pot »DeGrandis«, ki v svojem razmišljanju prepleta trpljenje našega Odrešenika in naše življenjske težave z družino in tudi s samim seboj. Postna pobožnost je lepo obiskana, domačini pa se potrudimo in za obiskovalce pripravimo skromno okrepčilo. Tistih nekaj minut za druženje pa smo lahko izkoristili, da smo si podrobno ogledali lepo obnovljen cvinger in stopnice pri cerkvi na Rdečem Kalu.

Križev pot v naravi je lepa priložnost, da se sprehodimo, je priložnost za druženje in kot glavno, da poglobimo svojo duhovnost.



Na pot s Teboj do svete Ane

Zbrali smo se, da bi delili delček sebe s Teboj … Na 4. postno nedeljo smo popoldne prišli k Jerumovi kapelici v Velike Češnjice, da bi v premišljevanju Jezusovega trpljenja poromali k sveti Ani. Skozi postaje križevega pota se je beseda dotikala nedolžnih žrtev, ki jim je človeška roka vzela življenje ne glede na obdobje od spočetja naprej, ne glede na celino, ne glede na čas, ki jim je bil dan. Veter je zaznamoval to – sicer z nekaj presledki sončno – nedeljo ter nosil naše misli tekom poti. Malo je razpihal leta in leta nabirajoč se prah … težko je to ubesediti … na naših odnosih v družini, sorodstvu, soseski, župniji … Veliko snovi za premislit se nam je nabralo. Ves čas, ki smo ga živeli za svetlobo izpolnjenih in neizpolnjenih želja, zraven pa obupano ugašali … Hodili smo to pot s Teboj, bila je mnogo lažja kot tisti dan Zate. Prišli

smo praznih vrčev, nismo ti mogli omiliti žeje. Prišli smo brez prta, nismo ti mogli otreti potu trpljenja. Zopet smo bili praznih rok. Sprejel si nas kot vsakič doslej. Ne šteješ naših padcev, napak, zablod. Vedno nas sprejmeš milostno razprtih rok, v Tvojem naročju je vedno prostor za še enega. Odžejaš nas in nam napolniš naš vrč. Otreš naše potne kaplje skrbi s prtom potrpljenja, poguma, zaupanja. Vsakič znova nam odstrinjaš veličino križa in darovanja in iz naše teme delaš svetlobo.

Na vprašanje, katerega otroka imaš najrajši, libanonska modrost odgovarja: Najmanjšega, dokler ne zraste, odsotnega, dokler se ne vrne, bolnega, dokler ne ozdravi. Vsak trenutek smo kateri od teh otrok in Nekdo nas ima najrajši. Polni vtisov in shranjenih misli za kasnejše premišljevanje smo se pri cerkvi sv. Ane še malo družili in poklepetali ter nato vsekakor bogatejši odšli domov.

Za slovo želimo veselega duha in bistrih misli za doživeto Veliko noč. B. P.



Križev pot v Šentpavlu

Letos se je molitvi križevega pota na podružnicah prvič pridružila tudi soseska Šentpavel. Na 5. postno nedeljo se nas je okoli 160 postnih romarjev zbralo pri kapeli na Mandrgi. V sončnem vremenu smo tako začeli s premišljevanjem ob postajah križevega pota. Počasi smo se pomikali proti

šentpavelski cerkvi, razmišljali in molili. G. župnik je ob tem blagoslavljal nove križe, ki so bili pripravljeni popolnoma na novo ravno za ta namen. Na vseh križih je bila z zlatimi črkami napisana tudi postaja križevega pota. Ko smo prispeli do IX. postaje križevega pota (Jezus pade tretjič pod križem), smo z neba dobili prav poseben blagoslov. Začele so padati debele kaplje sicer še tako potrebnega dežja, ki ga je bilo na koncu le za vzorec. Pri naslednjih postajah se nismo več ustavljali, pač pa smo stekli

v zavetje cerkve, kjer smo zmolili križev pot do konca. Premočeni smo prisluhnili postnemu nagovoru našega g. župnika. Ob koncu so nas domačini prijazno postregli z domačimi dobrotami, za kar smo jim vsem zelo hvaležni. (DS)




Dekanijsko srečanje Karitas

Letos smo imeli dekanijsko srečanje župnijskih Karitas na Škofljici. Srečali smo se v soboto, 28. 2. 2012. Srečanje smo pričeli v župnijski kapeli z molitvijo rožnega venca. Pripravili smo srca za sv. mašo, ki jo je daroval domači župnik Jože Tominc v sodelovanju z našim diakonom Bogdanom Petricem. Po sv. maši smo se zbrali ob dobrotah, ki so jih pripravile članice Karitas s Škofljice. Po predstavitvi vseh prisotnih članov nas je Marija Kraškovic popeljala v svet svojega bogatega razmišljanja in nas v duhu povedla v razmišljanje o ubogih, o potisnjenih na prag revščine, o vseh bolnih in trpečih … Vsa razmišljanja, ki so se v nas porajala ob njenih razmišljanjih, smo podelili z ostalimi prisotnimi člani in se tako med sabo spoznavali in se bogatili. Utrdili smo svoje prepričanje, da bomo še naprej dajali svoj čas za sočloveka v stiski, da bomo delali dobro še z večjim žarom. Križev pot, ki so ga vodili člani domače Karitas skupaj z našim gospodom Bogdanom, je povezal Jezusovo življenje in njegovo trpljenje z življenjem in trpljenjem sodobnega človeka. Ob tem križevem potu smo še bolj začutili človeka v stiski in si zaželeli, da bi ga znali razumeti, da bi ga znali rešiti iz stiske, da bi mu znali stisko vsaj olajšati. Po končanem druženju smo se duhovno obogateni in zadovoljni, ker nas je božja roka privedla na to srečanje, vrnili nazaj v svojo župnijo.

Joži in Lojzka

O postu in postnem času

Zakonci tretje zakonske skupine smo svoje februarsko srečanje posvetili prihajajočemu postnemu času. O postu in postnem času smo razmišljali takole: ♥ čas za strpnost; ♥ priložnost za pripravo na nov začetek; ♥ prerez – pogled naprej, preveritev odnosa do Boga; ♥ vspodbuja me k zavedanju minljivosti; ♥ čas, ko se ne smilim samemu sebi; ♥ čas poglobljenega dela, da vzamem Jezusa zares; ♥ čas za pogum in iskanje bistvenega; ♥ je priložnost za pogled vase; ♥ sprašujem se, kaj lahko dodam za krepitev najinega odnosa; ♥ imam odprte oči za potrebne; ♥ je priložnost za veliko sprememb; ♥ obdobje, ko vlagava čimveč v pogovor z Bogom in med nama, da bi okrepila medsebojno povezanost; ♥ mi da lažje razumeti križ; ♥ kot izziv, da kaj ne bi spremeniva v kaj bi lahko.



Misijonski odmev

Slovenska semena kalijo tudi v Afriki

Razveselili smo se sonca, ki je ogrelo zemljo in srca po letošnji precej trdi zimi. Zabrneli so traktorji. Kot bi se zbudil roj čebel, tako so na svoja polja pohiteli ljudje. Če seme ne umrje, ne obrodi sadov. Zato so pridni gospodarji začeli nov krog: priprava – sajenje in sejanje – molitev, da semena vzkalijo. Skrbi. Preveč mraza? Premalo moče?

Kot bi razmišljali tudi o tistem drugem sejanju. Bodo v naših srcih vzkalila semena letošnjega posta? V velikem številu se kot sejalci srečujemo pri postnih procesijah. Vsako takšno romanje ob postajah, ki so jih izdelale človekove roke, da nas nagovorijo z Jezusovim trpljenjem, zapusti v nas vsaj prgišče dobrih misli, sklepov, namenov, ki bodo ob pridni negi in skrbi – molitvi, sv. maši, sv. evharistiji, pokori in odpuščanju, poglobljeni ljubezni do sočloveka, iskrenem pogovoru, odgovornem ravnanju, medsebojnem spoštovanju – rodili prave in bogate sadove. Ko smo načrtovali obisk naše laične misijonarke Tine v Angoli, sem kovčka dodobra

obtežila tudi s slovenskimi semeni – solata, peteršilj, korenje, pesa in koleraba, fižol … vse, kar raste po naših vrtovih, je odromalo z nami. Tudi veliko cvetja. Le dolenjskega krompirja ni bilo. Pa je s. Fatima tam doli zavzdihnila: »Če bi mogla dobiti en zabojnik krompirja za te naše ljudi.« Stisnilo me je pri srcu. Pomislila sem, koliko krompirja je lani ostajalo na naših poljih. Pa je Angola tako zelo daleč! Ni šlo. Kovčki so bili premajhni.

Tega pogovora sem se spomnila letos, ko sem tudi sama zelo zgodaj stopila v prvo brazdo na krompirjevem delu njivice. Pa je prav v tem času prišlo težko pričakovano sporočilo: Slovenska semena so obrodila svoj zemeljski sad. Tina piše: Nabrali smo tudi precej semen



za novo setev, fižol pa tako pridno jedli, da je le še kak strok ostal skrit na sušečih se rastlinah. Ostalo pa je nekaj fotografij – rožice seveda. Kot da bi se kradoma ozrla na gredice ob naših domovih. Te pa so zrasle na gredicah, ki jih sestre tako skrbno negujejo ob svojem samostanu. Vem, da so mnoge končale na oltarju v njihovi kapeli ali župnijski cerkvi in nas tudi v mašni daritvi znova povezale. Pri srcu mi je toplo ob tem, da so naše rože, dišavnice in rastline polepšale življenje tistih

prijaznih ljudi. Misijon je ob duhovnih semenih in semenih dobrih del, ki jih tam seje Tina, zaživel tudi z našimi, slovenskimi, okusi. Žal Tina sporoča, da že sedaj, ko naj bi deževna doba šele izzvenevala, gospodari suša. Naj jim dobri Bog pošlje prepotreben dež, da bodo potomke slovenskih semen znova vzkalile, da bodo zoreli posevki na gredah in poljih; in dobre ljudi, da bodo lahko želi tudi duhovne sadove.

AD

Novice in obvestila

♥ Predavanje o obvladovanju trme "V zadnjih letih se kot psihoterapevt zelo pogosto srečujem z vprašanji staršev, učiteljev/učiteljic in vzgojiteljic, kako naj ravnajo v primerih hujših izbruhov trme pri otroku. Pogosto se ta trma stopnjuje v prave izbruhe besa, ko otrok dejansko izgubi kontrolo nad svojim vedenjem. Dokler gre za malega otroka, so tudi ti problemi še nekako "obvladljivi", vendar pa z otrokovim odraščanjem postajajo vse večji; v izbruhih je čedalje več nasilnega vedenja (tako besedno nasilje z zmerjanjem, kričanjem ..., kot tudi fizično nasilje z razbijanjem ...). Starši sami opažajo, da popuščanje, poskusi, da bi "zlepa" stvari umirili, vodijo k temu, da se stanje le slabša. Prav tako pa tudi nasilno ukrepanje, s kaznijo, ne daje nobenih rezultatov – in starši so pogosto obupani, zmedeni. Podobno velja za učitelje ali vzgojiteljice. V predavanju bomo poskušali spoznati dinamiko otroške trme, proces preobrazbe trme v izbruhe besa in tudi vzgojne prijeme, s katerimi učinkovito obvladujemo izbruhe trme in besa – ne le preventivno, ampak tudi takrat, ko so izbruhi že prisotni!" Bogdan Žorž Predavanje bo 19. aprila ob 19. uri v dvorani Kulturnega doma. Vabljeni vsi starši – ne glede na starost otrok, ker je trma »odlika« ta malih in tistih že »ta pametnih«.



♥

»Č'M BIT ZRAVN!«

Si poln energije? Imaš nore ideje?

Rad storiš kaj koristnega? Si želiš pustolovščine?

Potem lahko samo še rečeš:

»Č'M BIT ZRAVN!« in se pridružiš animatorjem oratorija Šentvid pri Stični!

Vse, kar nam še manjka za ORATORIJ 2012, si TI,

zato ne čakaj in se hitro javi na e-mail [email protected]

in pusti svoje podatke (ime in priimek, @ naslov ter telefonsko številko).

Akcija traja le do KONCA APRILA,

zato le pazi, da se ti priložnost ne izmuzne!

MI TE ŽE NESTRPNO PRIČAKUJEMO!

POZOR! Animator lahko postaneš le, če si že zaključil osnovno šolo.



Izmed nas

Žlahtnih 90 let Jožeta Kramarja

Te dni je svoj jubilej – 90 let življenja in god – praznoval spoštovani krajan in oče Jože Kramar. Skromna pozornost za njegovo plemenitost pa je v soseski Dob prerasla v veliko slovesnost, saj se je zahvalne maše poleg družine, prijateljev in sokrajanov udeležil tudi župan občine Dušan Strnad s soprogo. Gospod Janez Petek, duhovnik, je že v nagovoru očrtal njegovo pokončnost v slehernih odločitvah in zaupanje v Božjo previdnost in pomoč. Hčerka Breda je zbranim povzela njegovo življenjsko pot in oblikovala zahvalo in prošnje pri mašni daritvi, ki je bila namenjena prav zahvali za srečno prehojenih 90 let življenja, vse pa je bilo prepleteno s čudovitim petjem sorodnikov, predvsem hčerke Marte, vnukinje Jerice in

pravnukinje Lucije. Župan Dušan Strnad je v voščilu poudaril, da se je treba s hvaležnostjo zavedati požrtvovalnosti, s katero so naši starši gradili današnje blagostanje. Sam slavljenec pa se je v nagovoru zahvalil vsem za obisk te slovesne maše in poudaril hvaležnost Bogu za modrost, previdnost, srečo in zdravje. Prijetno vzdušje in pesem pa sta se še dolgo nadaljevala okoli cerkve sv. Petra ob domačih dobrotah sorodnikov.



Življenjska pot Jožeta Kramarja pa je potekala takole: 18. marca leta 1922 se je rodil deček Jože, ki je bil prvi preživeli otrok staršev Marije in Antona Kramarja, doma na Gorenjih Ponikvah pri Trebnjem. Družina se je glede na očetovo službo na progi kar naprej selila: v Višnjo Goro, Ljubljano-Polje, Brestanico, Mirno Peč in spet Ponikve. Zato je imel velike težave pri vključevanju v šole (npr. v podružnični šoli v Nemški vasi so urejali vrt, v meščanski šoli v Brestanici pri Krškem pa je poštevanka šla že mimo). Kot najstarejši otrok v družini z dvema sestrama se je moral zgodaj spoprijeti z življenjem. Dopolnjevanje pomanjkljive izobrazbe, ki jo je pred vojno dobil v podeželskih šolah, je ob delu na železnici vzel zelo resno. Že pred 2. sv. vojno je postal telegrafist na ljubljanski železniški postaji; še danes zna Morsejevo abecedo, saj je med vojno pošiljal telegrafska sporočila tudi v italijanskem in nemškem jeziku. Že med vojno je bil vlakovni odpravnik v Brezovici, Logatcu in s kolesom hodil v službo iz Polja v okupirano Ljubljano. Trdno verjame, da ga je vedno vodila Božja previdnost, saj je med vojno srečno preživel veliko usodnih preizkušenj in si rešil življenje, med drugim tudi s srečnim skokom z drveče lokomotive, ko jo je bombardiralo letalo. Močno ga je zaznamovala julija 1945 smrt 10-letnega brata Stanka, ki je bil žrtev igre z bombo na paši v Polju. Kasneje pa še očetov odhod in njegova tragična prometna nesreča. Odgovorno je skrbel za mater in pomagal sestrama Milki in Mari, da sta se osamosvojili. V svinčenih letih po vojni je bil predvsem zaradi zvestobe svojim vrednotam premeščen v Bosno učit železničarje. Tudi tu je doživel bridke preizkušnje in se zaradi pokončne drže in poštenega življenja srečno vrnil v Slovenijo. Šele po vseh teh preizkušnjah si je 32-leten začel spletati družinsko gnezdo. V Novem mestu je bil prometnik in tu je opazil mlado bančno uslužbenko, ki je vsak dan prihajala na vlak za Mirno Peč. Tako sta se križali njuni poti – kar štiri leta sta se spoznavala in načrtovala skupno življenje. Delovno mesto šefa železniške postaje v Radohovi vasi je določilo njun skupni dom. In tako sta si davnega 2. oktobra 1954 – pred 58 leti – pred Bogom obljubila zvestobo v dobrem in hudem. In od tu dalj gre življenjska pot našega očka samo v dvoje z ženo Olgo!

Žena Olga – naša mamica – se je dobri bančni službi v Novem mestu kmalu odpovedala, saj se je zavestno posvetila najlepšemu poklicu – materinstvu. Z veseljem in odgovornostjo sta sprejemala otroke: sina Stanka, hčerke Darinko, Bredo, Marto in Vido. Očka Jože se je posvečal svoji odgovorni službi na železniški postaji in ljudem, ki so ga potrebovali za drobne usluge in nasvete. Neštetokrat je po edinem telefonu v kraju ljudem priklical

zdravniško pomoč ali organiziral prevoz, sestavljal ljudem dopise za razne urade in z ženo svetoval, ko so se oglasili po pomoč. Mamica Olga pa je bedela nad otroki, bila njihova učiteljica in vodnica, vedno pri roki. Oba sta ljubeče spremljala napredek svojih petih otrok in vanje z lastnim zgledom polagala življenjske vrednote. Čemu vse sta se morala odpovedovati, da sta z lastnimi žulji zgradila hišo! V 60-ih letih sta na roke sama naredila



kvadre za celo hišo. Oče je še vedno hvaležen krajanom Hrastovega Dola, Podboršta in dobovske okolice, ker so mu podarili in pripeljali les, sam pa je s svakom Titom požagal darovane smreke. Le tako si je tudi s pomočjo krajanov zgradil hišo v bližini železniške postaje – v vasi Škoflje. Nam otrokom sta dajala varno zavetje in izobrazbo. Otroci pa smo odraščali in odhajali v svet. Skrbi matere in očeta so se zdaj pomnožile. V veri, da ju spremlja njuna molitev, sta upala na uspeh. Njuna 7-članska družina se je zdaj že zelo pomnožila. Kar precej vnukov sta z ljubeznijo varovala: Arberja, Minko, Aljoša, Dominika, Urško, Jerico, Ireno in Uroša. Danes ju obkroža 13 vnukov in vnukinj in že prihaja peti pravnuček. Tako sta zdaj upravičeno ponosna na prehojeno življenjsko pot in zvestobo Bogu, ki ju je posvetil in vodil, da sta se tako darovala za druge. Jože Kramar je zdaj po 41 letih dela na železnici že 31 let upokojen in zadovoljno živi na svoji domačiji med knjigami in živalmi z vnuki in pravnuki, ki jim prav rad pripoveduje svoje bogate spomine iz 90-letnega življenja. A zapisali jih še nismo! V okolici doma pa je spoštovan tudi zaradi požrtvovalnosti v gasilstvu. Član Gasilskega društva Radohova vas je že od 1958. leta in več mandatov je bil tudi njegov predsednik. Pri tem pa je najbolj ponosen, da je, čeprav z velikimi težavami, pridobil zemljišče za nov gasilski dom in so ga družno zgradili. Naj bo slavljen Gospod, ker je uslišal glas moje prošnje. Gospod je moja moč in moj ščit, vanj je zaupalo moje srce; prejel sem pomoč in srce mi vriska, s svojo pesmijo se mu zahvaljujem. (Psalm 28, 6–7)

Breda Kramar

Svetla sled

Malka Koželj, 2. 2. 1927–22. 1. 2012

Gospa Malka Koželj je odšla tiho. Skrbna, kakor je bila za dom in župnijo, je še zadnje nedeljsko jutro vstala, ko je zvonilo k prvi maši, se uredila in mirno zaspala v Njegovem naročju. Nismo slutili, da je dobrotni Bog s svojo usmiljeno ljubeznijo prav v trenutkih, ko smo se odpravljali v Njegovo hišo, obiskal našo župnijo, da odpokliče svojo zvesto dušo in jo vzame na prostor, za katerega si je vse življenje prizadevala. Sprejela je na drugačen način sicer kot brat Jože – duhovnik – klic k služenju, skrbi in pomoči. Vse življenje je ob bratu duhovniku izpolnjevala svoje poslanstvo in na te tri stebre opirala tudi svojo globoko vero.



Služiti, delati, skrbeti – ne le za brata; ampak biti odprta za potrebe župljanov, znati videti in pomagati – zgled svete Marte, ki si je ob skrbi za telesna dela usmiljenja izbrala tudi duhovno – molitev, sv. evharistija, sveta maša, dokler so dopuščale telesne moči. Molimo, da ji Gospod poplača vse dobro, kar je v svojem življenju storila. Ob odprtem grobu na pokopališču v Dobrniču smo se šentviški župljani od nje poslovili s sledečimi besedami: Spoštovana gospa Malka Koželj V zgodnjem nedeljskem jutru, ko je veliki zvon Srca Jezusovega iz šentviškega zvonika klical ljudi k sveti maši, ste se, spoštovana Malka, poslovili od nas. Prav na Gospodov dan vas je On, ki je gospodar življenja, odpoklical s tega sveta. Verniki smo se zbirali k sveti maši, da bi se pri sveti daritvi lahko združili v podobi kruha in vina z Njim, ki je nad vse mogočen in pravičen, vaša duša pa je že nemo in tiho potovala skozi oblake na kraj, kjer On kliče in vabi: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vas bom poživil.« Jezus je pri zadnji večerji rekel svojim učencem: »Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujte v Boga in vame verujte! V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če ne bi bilo tako, ali bi vam rekel: Odhajam, da vam prostor pripravim? Ko odidem in vam prostor pripravim, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz.« V veri do Jezusa in Marije, ki ste ju vi tako ljubili, verjamemo, da ste že srečni z njima v objemu, iz katerega izhajata večna sreča in veselje v nebeškem kraljestvu. Svoje življenjsko potovanje ste leta 1927 pričeli v Knježji vasi v župniji Dobrnič in ga nadaljevali na takšen način, da ste se odločili za službo gospodinje in spremljanje svojega brata duhovnika gospoda Jožeta. Pisalo se je leto 1970, ko ste skupaj s svojim bratom duhovnikom Jožetom Koželjem prišli v šentviško župnijo in prevzeli službo gospodinje. V vseh 31 letih vašega službovanja ste pripravili nešteto malic, kosil, pogostitev za goste škofe, duhovnike in še in še bi lahko naštevali. Vsi so radi prihajali v našo urejeno, skrbno, duhovno bogato župnijo, seveda iz srca zahvaljujoč se še posebno vašemu bratu g. Jožetu Koželju, ki se danes s težkim srcem poslavlja od vas. Z veseljem ste g. Jožetu v težkih trenutkih in dogodkih, ki so se odvijali skozi čas, priskočili na pomoč, mu pomagali in ga spodbujali. Od vas je lahko prejel trden in s pomočjo božje previdnosti koristen nasvet za vse, kar se je v šentviški fari godilo. To se danes lepo vidi, da ste bili lep zgled krščanskega življenja in smo lahko šentviški farani ponosni na svojo župnijo. Spoštovana ga. Malka! Za vse skrbi, dela, žrtve in napore, ki ste jih namenili nam, šentviškim faranom, se vam na današnji dan, dan slovesa, iskreno zahvaljujemo. Naj vam bo Bog za vse dobri plačnik v nebesih, saj ste vedno služili Njemu, kot bližnjemu. Vašemu telesu želimo miren počitek v Dobrniški zemlji, vas pa naprošamo, da prosite Boga za nas, da bomo lahko nekoč skupaj z vami uživali nebeško srečo. Ko boste pri Bogu, mu sporočite naše prošnje in molitve, da bomo tu varno pluli svoje barke, skozi razburkane valove, na ono stran. Vaši farani iz župnije Šentvid pri Stični



Gradimo dom


S tako imenovano fazo grobih instalacijskih del so v prvih mesecih leta 2012 v naš dom vgradili številne instalacijske napeljave, vodnike in naprave. Nanje bo priključena oziroma po njih bo speljana voda, kanalizacija, ogrevanje, elektrika, telefon … Hiša – stavba brez teh osnovnih energetskih, komunalnih in komunikacijskih prvin ne more delovati. Ob nalogah, ki jih imajo, in njihovi vlogi v naši hiši razmišljam o stavbi, Župnijskem domu in župnijski skupnosti – občestvu faranov, kateremu je ta hiša namenjena. Dom ustvarja skupnost »Množica teh, ki so sprejeli vero, je bila kakor eno srce in ena duša.« Apd 4,32 Kot delovanje hiše ni predstavljivo brez električne energije, tako dom ne more obstajati, če ga ne ustvarja skupnost. Dom je bivališče skupnosti. Tako kot sedaj hišo zida in gradi skupnost, naj v prihodnje tudi naš dom oblikuje skupnost. Dom izžareva skupnost »Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!« Jn 13,34 Skupnost, ki je živa, je v stalnem odnosu, povezavi in sožitju. Dom je njeno srce, zavetje in utrdba. Je kraj srečevanja generacij, skupin, stanov in občestev. Sredstva komunikacije (telefon, internet, video povezave …) služijo, da skupnost raste v bogastvu odnosov znotraj sebe in navzven, da prejema, daje in se razširja.



Dom pričuje iz vere »Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.« 1 Kor 13,7 Vera daje hiši smisel obstoja. Po skupnosti, ki veruje v Boga, dom pričuje. Dotok vedno sveže vode po položeni vodovodni napeljavi naj nas spominja, da Božja beseda prihaja med nas, da nas umije, osveži in nam da življenje. Strelovodna napeljava pa naj nam bo svarilo, da je Bog Stvarnik nad nami. Dom – prostor dobrega počutja »Dobro je, da smo tukaj, Gospod!« Mt 17,4 Skupnost, ki je zdrava, zaživi. Živi, kadar je v edinosti. Dom ji omogoča zdravje, ker nudi prostor in sredino za srečevanje. Naj nas dovod svežega zraka, potrebnega za bivanje in izgorevanje, opominja na potrebnost čistih, svežih odnosov in našo odvisnost od sredstev in virov. Hiša doma je umeščena v okolje in živi z njim. Od njega prejema sredstva za delovanje in svoje ostanke vrača vanj. Hišna kanalizacija naj nam sporoča, da vse kroži in da se nič ne izgublja. Dom - hiša lepote in skladnosti »Kakor sonce, ki vzhaja na Gospodovih višavah, je lepota dobre žene v njeni urejeni hiši.« Sir 26,16 Hiša skupnosti je lepa, urejena in topla. Preprostost, skladnost in domačnost nudijo okolje, ki je prijetno za vse, ki v hišo vstopajo, se v njej srečujejo ali v njej bivajo. Žarki svetlobe, ki prihajajo v naš dom kot naravna in umetna osvetlitev, naj nas vspodbujajo in usmerjajo k tem načelom.



Dom vzgaja »Za preudarnega je vzgoja kakor zlato okrasje, kakor zapestnica na desni roki.« Sir 21,21 Dom ponuja možnost vzgoje in duhovne rasti za skupnost. Posamezniki, generacije in vsa skupnost napreduje v nauku vere, spoznanju lepote sobivanja in medsebojnem druženju. Dom ne nudi le prostora za srečevanje, temveč oblikuje zdravo sredino, svoj lastni vzgojni in družbeni model, ki temelji na sprejetosti posameznika, medgeneracijskem sožitju in gradnji pripadnosti skupnosti, domovini in Bogu. Ogrevanje in klimatizacija ustvarjata v hiši prijetno bivalno okolje. Spominjata naj nas, da smo v skupnosti vsi odgovorni za prijetnost bivanja. Dom povezuje v sedanjosti iz preteklosti za prihodnost »In jaz sem jim dal veličastvo, ki si ga dal meni, da bi bili eno, kakor sva midva eno.« Jn 17,22 Skupnost vzklije, zacveti, razcveti in se lahko tudi ospe. Je vpeta v življenjski krog, ki se stalno vrti. V skupnosti se menjavajo generacije, tudi njeni odgovorni. Dom živi te spremembe, jih doživlja in spremlja v vsaki njeni dobi življenja. Skupnost ustvarja dediščino. Dobrine, duhovno bogastvo, vrednote, izkušnje in spomini niso samo naši, ampak postajajo dota za prihajajoče rodove. Hiša je postavljena na prostoru preteklosti in ga ne poseduje za vselej. Dom je most med potujočimi generacijami naše skupnosti, ki ima svoj cilj v večnosti. Naj nas arheologija prostora in tehnični vidik arhiviranja ter hrambe opominjata na našo zemeljsko minljivost. Svoj pogled na hišo, dom in skupnost zapisal Tadej, fotografije prispevala Matic Varga in Silvo Škrabec.

Beseda življenja

Prosojnost evangelija

»Vi ste že čisti zaradi besede, ki sem vam jo povedal.« (Jn 15,3)

Mislim, da so srca učencev vzdrhtela, ko so slišali to Jezusovo odločno in spodbudno besedo. Kako čudovito bi bilo, ko bi jo Jezus mogel spregovoriti tudi nam! Da bi je bili vsaj nekoliko vredni, jo skušajmo razumeti. Jezus je pravkar povedal znamenito primero o trti in mladikah. On je prava trta, Oče pa vinogradnik, ki odstrani neplodne mladike in obreže vsako mladiko, ki prinaša sad, da bi še bolj obrodila. Ko to razloži, pravi: »Vi ste že čisti zaradi besede, ki sem vam jo povedal.«



»Ste že čisti …« Za kakšno čistost gre? Za stanje duha, ki je potrebno, da bi bili pred Bogom, za razpoloženje duha brez ovire, kot je na primer greh, saj je nasprotje svetega, srečanja z božjim. Da bi imeli to čistost, je potrebna pomoč od zgoraj. Že v stari zavezi se je človek zavedal svoje nezmožnosti, da bi se sam približal Bogu. Bog mu je moral očistiti srce, mu podariti novo srce. Eden od psalmov nazorno pravi: »… čisto srce, o Bog, mi ustvari.«

»Vi ste že čisti zaradi besede, ki sem vam jo povedal.« Po Jezusovem mnenju imamo pripomoček, da bi bili čisti, in to je njegova beseda. Učence je očistila tista beseda, ki so jo slišali in za katero so se odločili. Jezusova beseda namreč ni takšna, kot so človeške besede. V njej je navzoč Kristus, kakor je, na drug način, navzoč v evharistiji. Po njej Kristus prihaja v nas. Ko jo sprejmemo, ko po njej živimo, se Kristus rodi in raste v našem srcu. Pavel VI. pravi: »Kako postane Jezus navzoč v dušah? Ko nam je oznanjena Božja beseda, pride v nas Božja misel, pride Beseda, Božji Sin, ki se je učlovečil. Lahko bi zatrdili, da se Gospod utelesi v nas, ko sprejmemo, da pride beseda živet v nas.« »Vi ste že čisti zaradi besede, ki sem vam jo povedal.« Jezusovo besedo primerjamo tudi s semenom, posejanim v vernika. Ko človek besedo sprejme, ta prodre vanj in se kakor seme razvija, raste, obrodi sad, nas “kristificira”, napravi nas podobne Kristusu. Ko Duh Jezusovo besedo tako ponotranji v nas, res zmore in ima moč kristjana obvarovati zla. Dokler ta pusti, da v njem deluje beseda, je osvobojen greha in zato čist. Grešil bo samo tedaj, ko bo prenehal biti pokoren resnici. »Vi ste že čisti zaradi besede, ki sem vam jo povedal.« Kako naj torej živimo, da bomo tudi mi vredni Jezusove pohvale? Tako, da živimo vsako Božjo besedo, da se z njo hranimo trenutek za trenutkom. Tako postane naše življenje nenehna ponovna evangelizacija. To zato, da bi imeli iste misli in ista čustva kot Jezus, da bi ga ponovno živeli v svetu in pokazali družbi, ki je pogosto ujeta v zlo in greh, čistost Boga, prosojnost, ki jo daje evangelij. Ta mesec pa, če je mogoče (to pomeni, če tudi drugi delijo z nami naše namene), skušajmo posebej uresničevati tisto besedo, ki govori o zapovedi medsebojne ljubezni. Za evangelista Janeza, ki navaja Jezusov stavek, o katerem tokrat premišljujemo, sta namreč Kristusova beseda in nova zapoved povezani. Po njegovem mnenju prav v medsebojni ljubezni živimo evangeljsko besedo z vsemi njenimi učinki očiščevanja, svetosti, dovršenosti, sadov, bližine z Bogom. Osamljen posameznik se ne more dolgo upirati vabam sveta, v vzajemni ljubezni pa najde zdravo okolje, ki more ohranjati njegovo krščansko življenje pristno.

Chiara Lubich

3-2012 Kazalo:

Naš utrip .................................................................................................................................................1

Približujemo...........................................................................................................................................2 Posreduj tiskano - povezuj svetove in generacije ......................................................................2

Razmišljamo...........................................................................................................................................3 Prešteli smo se...................................................................................................................................3 »Ali je Bog mrtev?« ..........................................................................................................................4

Oživljamo ...............................................................................................................................................5 Naša butarica .....................................................................................................................................5 Barvanje pirhov z naravnimi barvili ............................................................................................6 Bršljanovi venci ali družabno življenje na vasi .........................................................................7

Novice in obvestila ...............................................................................................................................8

Skupine predstavljajo ..........................................................................................................................9 Šentviški MVM-jevci na obisku v Domu starejših občanov Tisje.........................................9

Izmed nas..............................................................................................................................................10 95 let najstarejše faranke v naši župniji, Ivane Kralj .............................................................10

Gradimo dom.......................................................................................................................................11 "Kdo bi mislil nate, stara vas?" ....................................................................................................11 Kako nastaja dom (5) .....................................................................................................................15

Misijonski odmev ...............................................................................................................................16 Velika noč v zapisih iz Angole ....................................................................................................16 Najdragocenejša iskušnja .............................................................................................................17

Utrip podružnic ...................................................................................................................................20 Subraška butara ..............................................................................................................................20 Devetič po blagoslov z veliko butaro .........................................................................................21

Iz življenja župnije .............................................................................................................................22 Postavljanje božjega groba...........................................................................................................22 Srečanje s škofom birmovalcem dr. Jamnikom........................................................................23 Oblikujmo živo občestvo – birma 2012......................................................................................23 Venci so (nas) povezali..................................................................................................................27 Evharistični dar za naša mlada srca - prvo sveto obhajilo 2012.............................................28 Trma in kako jo obvladati ............................................................................................................33

Beseda življenja...................................................................................................................................39 Čudovita izkušnja ..........................................................................................................................39



Posreduj tiskano Posreduj tiskano Posreduj tiskano Posreduj tiskano ---- povezuj svetove in generacije povezuj svetove in generacije povezuj svetove in generacije povezuj svetove in generacije

Naš utrip

e-Župnijski utrip prejemava v tiskani obliki in je dobro glasilo. V njem lahko spremljamo dogodke, ki se dogajajo v naši župniji. Dobro bi bilo, če bi bil e-Župnijski utrip dosegljiv v papirnati obliki, saj bi ga tako lahko prejeli tudi farani, ki nimamo računalnika. Taka oblika glasila bi bila na voljo v cerkvi, kjer bi si ga lahko farani sami vzeli, zraven pa bi lahko prispevali prostovoljni prispevek ali pa bi bili nanj naročeni. Glasilo bi naj bilo opremljeno z barvnimi slikami, prav tako pa naj bi bili v glasilu prisotni članki dogodkov iz cele župnije, ne pa dogodki vedno iz enih in istih krajev. Gustl in Heda

E-ŽU stiskam brez težav na naš hišni tiskalnik za mojo mamo in njene prijateljice, običajno samo v enem izvodu. Gospe imajo čas in hitro preberejo, kar jih zanima, in dajo izvod naprej. Starejšim le papir nekaj pomeni in tako kroži med njimi, so zadovoljni, da so »v toku« dogodkov. S to prakso lahko nadaljujem in menim, da je racionalna in ekološka, da to počne še kdo za župljane, ki nimajo dostopa do računalnika. Vida

Hvala za e-Župnijski utrip, ki ga prejemam v tiskani obliki. Vsak mesec ga že komaj čakam, tako da včasih že pred izidom povprašam po njem ali pa celo opomnim, da je bil njegov izid že oznanjen. Pa se splača. Hvala vsem ustvarjalcem tega lepega župnijskega glasila, želim vam veliko energije in volje pri ustvarjanju še naprej. Hvaležna mama

Sem ena tistih, ki prejema e-Župnijski utrip v tiskani obliki. Ob tej priložnosti bi se zahvalila vsem tistim, ki so bili pobudniki in so ustvarjalci utripa. Rada ga prebiram in vsak izvod spravim v mapo, ker sem prepričana, če mi bo Bog dal še nekaj časa živeti, ga bom še večkrat vzela v roke in ga prebrala. Saj veste, z jesenskimi leti pride med nas teta skleroza in vse to, kar piše, bo takrat spet vse novo in zanimivo. To se pravi, da bo vrednost tega e-Utripa dvo- ali večkratna. Malči in Tone

Pobuda o tiskani verziji se mi zdi na mestu, sam vsakokrat stiskam tri do pet izvodov, tako da ga ima mami ponavadi že naslednji dan. Dane

Zelo sem vesela, da mi je omogočeno, da lahko preberem e-Župnijski utrip, ko izide. To mi omogoča sosed. Vsi župljani bi ga morali prebrati, ker je v njem zapisano, kaj se v naši župniji dogaja, saj vsega ne moremo vedeti drugače. Mimi

Vesela sem, da se v naši župniji veliko dogaja in se o tem tudi piše. Iz izkušenj (namreč tiskam kar 13 izvodov e-ŽU-ja) vem, da nekateri komaj čakajo, da ga dobijo. Me že pred cerkvijo cukajo za rokav, če še ni nič novega. Nekateri starejši, ki ne zmorejo več v cerkev in jim e-ŽU dostavim na dom, pa pokličejo kar po telefonu. Že med seboj si povejo, da bodo e-ŽU kmalu dobili in da je »ta in ta« na sliki. Tatjana

Župnijski utrip zame niso le spletni zapisi, župnijska kronika, še manj arhiv preteklih dogodkov. Utrip je informacija, ki jo pošljemo skupaj z življenjem z željo, da se vrne življenje skupaj z informacijo. Posredujem tiskano od prvega dne. Tadej




Približujemo

Posreduj tiskano - povezuj svetove in generacije

Berete e-Župnijski utrip, natisnjen na papirju? Če je odgovor pritrdilen, potem je nekdo pomislil samo na vas ter vam priskrbel tiskano različico. Na ta način je prišel do vas ves zbran utrip župnije, ki je žal večinoma dosegljiv le tistim, ki imajo možnost prejemanja elektronske pošte. Tako ste postali prejemnik e-ŽU in vzpostavljena je nova vez med nami. Mreži nevidnih elektronskih povezav med e-prejemniki je tako dodana pristna osebna povezava med vami in vašim prinašalcem. Ste med tistimi, ki prebirate e-ŽU v elektronski obliki. Z novim oranžnim znakom ste vabljeni, da postanete osebna povezava v generacije in svet tistih, ki nimajo možnosti uporabe sodobnih informacijskih sredstev.

Včasih nas na dnu e-poštnega sporočila pričaka znak v obliki drevesa, poleg katerega piše nekaj v slogu: »Preden natisneš to sporočilo, pomisli na okolje!«, ki skuša bralca ozavestiti o čimbolj racionalni rabi papirja. Takšna opozorila pri razširjanju e-Župnijskega utripa nismo nikoli dodali, saj je skrb za okolje in odgovorno porabljanje sredstev za dobrega kristjana samoumevno. Naj bo naš novi logotip vir vzpodbude, morda celo opomin. Spomni naj nas, da v našem okolju živijo tudi ljudje, do katerih e-Župnijski utrip ne pride. Zato ga natisnimo, si ga skupaj oglejmo na domačem monitorju ali pa ga nesimo na prenosnem računalniku pokazat tistim, ki ga ne morejo prebrati drugače. Mi smo lahko tisti, ki s posredovanjem ustvarjamo vez, ki bo »povezovala svetove in generacije«.

Predstavitev logotipa

Župnijski utrip je nastajajoči način in sredstvo povezovanja ter sporočanja v naši župniji, ki je na razpolago in v služenju župnijski skupnosti, župniji, skupinam in posameznikom. Z njegovim delovanjem na lažji način bogata raznolikost duhovnega življenja od vseh v župnijski skupnosti prihaja do vseh. Sodobnost elektronskega način razširjana zapisov iz življenja naše župnijske skupnosti ne sme biti ovira na poti do naših sofaranov.

Zapisana tiskana beseda, ki jo v znaku predstavlja odprta knjiga, posredovana od osebe do osebe, ima moč povezovanja. Dejanja, ki omogočajo, da se duhovno medsebojno obogatimo, so kakor mostovi, ki jih gradimo med nami. Črka e predstavlja vse medosebne odnose, ki ob tem nastajajo. Dajanje in prejemanje je temeljni odnos, ki ohranja in daje življenje naši skupnosti, ki utripa kakor srce. Utrip je odraz življenja in njegov učinek se odraža v krepitvi naše skupnosti, ki raste kot eno drevo s številnimi vejami, ki predstavljajo našo bogato raznolikost. Po odzivih prejemnikov in posredovalcev pobudo pripravila ekipa Župnijskega utripa.




Razmišljamo

Prešteli smo se

To je bila nedelja vseh nedelj. Velika noč. Ne kot ostale male velike noči. Že dolgo ni več tako, da bi s prepoznim prihodom v cerkev izgubil možnost, da se udobno namestim v klop na ženski ali moški strani. Tudi ni več bojazni, da bi me iz sedeža izrinil nekdo, ki je zakupil sedežno mesto. Tekom leta se nedeljo za nedeljo razvrstimo med tri svete maše, ki glede na obiskanost z lahkoto nudijo dovolj prostora nedeljskim faranom. In prišla je velikonočna nedelja. Nežen dež je ta dan rahlo

namakal presušeno, po rasti hrepenečo zemljo. Običajno izvedbo slovesne procesije je dež prestavil v cerkev, v dobro narave. Bandere so ostale na svojih mestih in zapolnjevale prostor naše visoke cerkvene ladje. Jutranji mrak so razsvetljevala številna svetila lestenca. Božji grob, postavljen na svoje običajno mesto, nam je v svoji velikosti in lepoti sporočal dvoje. Grob je prazen in Gospod je v veličastnosti med nami. Aleluja je naznanila, da je Gospod vstal. Zadonele so orgle, oglasila se je pesem in zvonovi.

Bila je to drugačna nedelja. Nedelja srečanja in sreče fare. Nedelja pripadnosti in prisotnosti. Nedelja, ko si deležen pravice, in kot tista nedelja v letu za izpolnitev od Cerkve predpisane postave. Napolnili smo naš božji hram kot malokdaj in pred vrati so ostali še mnogi udeleženi. Videl sem te. Opažen sem bil. Pripadava. Deležna sva istih skrivnosti. Prešteti in zaznamovani smo. Ne skrijmo tega pečata v vsakdanjem življenju in srečajmo se še ob malih velikih nočeh. Nihče se ne sme izgubiti. Dobro je, da smo fara.

T




»Ali je Bog mrtev?«

Glede na trenutna dogajanja v svetu in tudi pri nas včasih normalen človek pomisli tudi na ta stavek. V trdilni obliki je omenjeno naslovno trditev v 19. stoletju objavil nemški filozof Friderich Nietzsche. Njegovo tezo so velikokrat uporabljali totalitarni režimi. Skozi zgodovino so večkrat hoteli tudi z znanstvenega vidika filozofovo trditev podkrepiti z različnimi ugotovitvami in preizkusi. A 2000 letna zgodovina naše Cerkve jasno sporoča, da je peklenska vrata niso premagala in je bilo vse zaman. Trdim, da Vera ni znanost, katerih del dejstev bi moral sprejeti, ampak je Vera sporočilo, kateremu je preprosto potrebno zaupati, predvsem pa verjeti. In kje smo v tem kozmosu šentviški farani? Ali naša stopnja IQ-ja vsebuje včasih tudi malo samokritičnosti in razsodnosti ali pritrdimo vsakemu novodobnemu preroku? Teh je vedno več, današnje sekularizirano okolje pa pri tem aktivno sodeluje s svojo brezbrižnostjo do vrednot. Naš človeški um največkrat funkcionira po liniji najmanjšega odpora, s tem pa včasih nehote prizadenemo nam drage osebe. Morda je ob tem razmišljanju zanimiva zgodba iz življenja in tehnološkega napredka. Pripoveduje o slepemu fantu, ki je zaradi svoje invalidnosti sovražil vse okoli sebe, tudi Boga. Prizanesljiv je bil le do svojega dekleta, katera je bila zmerom samo zanj. Najbolj si je v svojem življenju želel videti svet, ki ga obkroža, še posebno svoje dekle, katera mu je bila vedno ob strani, tudi v času njegovih najhujših travm. Pojavil se je darovalec in fant je spregledal. Dekle ga vpraša: »Sedaj, ko vidiš svet okoli sebe in mene, ali se boš poročil z mano?« Takrat opazi, da je dekle slepo. To ga šokira. Misel, da bi moral vse življenje gledati tako dekle, ga odbije in posledično zavrne njeno ponudbo o poroki. Dekle v joku odide od njega. Čez nekaj dni mu pošlje kratko sporočilo, v katerem je pisalo: »Dragi, dobro čuvaj svoje oči, saj predno so postale tvoje, so bile te oči moje.« Kako bi reagirali mi? Morda enako? Redki se po določenem času spominjajo, kakšno je bilo življenje pred kakšnim našim prelomnim trenutkom. Pozabimo, kdo je bil takrat v najtežjih trenutkih tu in ob nas. Da se tega zavedamo, je modro, da naredimo vsak dan mali napor. Preden izrečemo komu kakšno žal besedo, pomislimo na tiste, ki ne morejo govoriti. Ko se pričnemo pritoževati čez hrano, pomislimo na tiste, ki nimajo hrane. Ob pritoževanju čez svojo ženo ali moža, pomislimo na tiste, ki prosijo Boga, da jim podari partnerja. Preden se pričnemo pritoževati čez svoje otroke, pomislimo na tiste, ki bi jih radi imeli, pa jih sploh ne bodo mogli imeti. In, ko se vedno bolj pogosto pritožujemo čez naše življenje, pomislimo na tiste, ki so nas prezgodaj zapustili. Skratka preden začnemo usmerjati prst v nekoga in ga začnemo obsojati – se spomnimo, da nihče od nas ni brez napak. In kako se filozofova trditev vključuje v to zgodbo? Preprosto. Ko ubijemo v sebi Boga, postanemo breme sebi, najbližjim in okolici. Postanemo neke vrste duševni bolniki. In na kraju razmišljanja, povezanega z uvodnim odstavkom in zgodbo, mislim, da je Cerkev še vedno skrivnost, ki jo lahko posameznik odkriva na svoj način sprejemanja. Bistveno je, da smo pri tem sami tudi zahtevni iskalci. Saj je zapisano, da kdor išče, tudi najde. Zato se zahvalimo Bogu za vse, kar imamo, in točno tako, kakršno je …

Dane




Oživljamo

Naša butarica

Na cvetno nedeljo, zadnjo nedeljo pred velikonočno, krščanski verniki blagoslavljajo v šope povezano zelenje oziroma butarice. Velikonočna butarica, del velikonočne simbolike, predstavlja snop tradicionalno obarvanih oblancev in zelenja. Blagoslov butaric v katoliških cerkvah na cvetno nedeljo sega v 9. stoletje, navada pa je poznana na območju srednje Evrope, v Nemčiji, Avstriji in na Češkem ter po vsej Sloveniji. Za butarico obstajajo različna imena glede na posamezna slovenska področja in kraje: na Dolenjskem jo imenujejo pušelj ali žegen, v Beli krajini drenek, v Prekmurju in na Štajerskem snop, presmec ali pegelj, na Gorenjskem beganica, v Kranjski Gori prakelj, na Primorskem veja in vivnik, v okolici Ljubljane pa butarica ali tudi samo butara.

Postopek izdelave butarice po naši hišni tradiciji

Za izdelavo butarice potrebujemo nekaj časa, ročnih spretnosti, rastlinja, orodja in dobre volje. Naša butarica je narejena iz naslednjih lesov. Ti so: brinje, bršljan, oljka, leskove šibe, mačkove šibe, dren. Na vrhu butarice je »pušeljc«, sestavljen iz leskovih šib, brinja, oljčnih vejic in popka. Lahko pa dodamo tudi kakšno cvetočo grmovnico, npr. živo rumeno forzicijo ali dren. Pod pušeljcem začnemo oblagati jedro, ki je iz trdno povezanih leskovoh šib, z bršljanovimi vejicami, ki imajo cvetove z jagodami. Proste leskove šibe, namenjene držalu, ovijemo v bel bombažni trak. V dobljeno steblo vstavimo pravico, ki je močnejša leskova palica. Nanjo zarišemo ali vrežemo križec. Izdelovanje butaric je odlična priložnost za uvajanje otrok v skrivnosti naše vere in spoznavanje lepot

ljudskih običajev. V teh časih, ko se nam na vsakem koraku mudi, je vse manj takih prizorov. Z izdelovanjem butaric je tako kot z običaji: od kraja do kraja se razlikujejo. Ko na cvetno nedeljo pri blagoslovu opazujem vse to pisano zelenje, bi gledajoč butarice lahko rekel: »Ti si pa v Prekmurju doma« in drugemu: »Ti si pa iz Suhe krajine!« … Z veseljem opažam vse manj kupljenih butaric in več doma narejenih. Prav je tako! Naše butarice pa so izgledale takole:

Anita Sinjur, 6. razred




Barvanje pirhov z naravnimi barvili

Pirhe barvamo na veliki petek ali veliko soboto. Velikonočna jajca barvajo po celem svetu. Materiali, s katerimi so v preteklosti barvali pirhe, so se razlikovali od tistih, ki jih uporabljamo danes, ko jih barvamo pretežno z industrijskimi barvami. V preteklosti pa so za barvanje pirhov uporabljali materiale, ki so jih imeli v svojem okolju. To so bila v glavnem zelišča in zelenjava ter les nekaterih vrst dreves (češmin, češnja, hrast …). Navodila in napotki za barvanje pirhov z naravnimi barvili Primerno količino materiala za barvanje zmešamo z 1 litrom vode in dvema žlicama belega kisa. Sestavine zavremo in počasi kuhamo pol ure. Nekatere materiale moramo prej namakati in šele nato jih kuhamo. Obarvano tekočino precedimo v lonček in ohladimo. Jajca posebej skuhamo v vodi. Takoj zatem jih potopimo v ohlajeno barvilo in jih namakamo. Da bi bili pirhi obarvani enakomerno, jih moramo med barvanjem vsake toliko časa obrniti. Ko so pirhi pobarvani in ohlajeni, jih na tanko premažemo s kosom špeha, da se lupina jajca lepo sveti. Napotki za barvanje:

1. Kuhana jajca 30 minut namakamo v ohlajeni tekočini iz čebulnih olupkov. 2. Kuhana jajca čez noč namakamo v ohlajeni tekočini iz rdeče pese. 3. Kuhana jajca 30 minut namakamo v ohlajeni tekočini iz rdečega zelja. 4. Kuhana jajca 30 minut namakamo v ohlajeni

tekočini iz rdeče pese. Nato jih 1 minuto namakamo v ohlajeni tekočini iz rdečega zelja. 5. Kuhana jajca 30 minut namakamo v ohlajeni tekočini iz kurkume, nato jih 1 minuto namakamo v ohlajeni tekočini iz rdečega zelja. 6. Kuhana jajca 30 minut namakamo v ohlajeni tekočini iz kurkume, nato jih 30 minut namakamo v ohlajeni tekočini iz čebulnih olupkov. Pri nas doma naberemo cvetove rastlin, kot so trobentica, regrat, deteljica. Na mizi si pripravimo nogavico, narezano na koščke. Cvetove natančno položimo na jajce in nogavico trdno zavežemo. Jajca kuhamo v mešanici vode in čebulnih olupkov.

Melita Sinjur, 6. razred




Bršljanovi venci ali družabno življenje na vasi

Naša vas spada med manjše vasi v naši župniji. To pa še ne pomeni, da nismo pripravljeni za sodelovanje pri dejavnostih, kjer je potrebna sloga in povezanost sosedov. Pa naj bo to za posvetne ali svetne zadeve. Skoraj nemogoče in neverjetno bi bilo, če bi sodelovali vsi sosedje, večina jih je pa vedno »za stvar«. Pa vedno tudi v naši vasi ni bilo tako. Zato lahko rečemo, da se sedanja generacija trudimo za medsebojno sožitje in sodelovanje. Desetletje nazaj je v naših krajih še bilo živo t. i. »teblaje« na predvečer godovnika; danes se lahko pohvalimo, da to staro navado uspešno oživljamo, kakor tudi kresovanje. V naši vasi na hribčku zagori vsako leto na predvečer Janeza Krstnika pravi kres, ki pa žal nima dosti družbe v soseščini. Tudi čiščenje farne cerkve smo si vzeli za nekakšno družabno srečanje. Pletenje vencev iz bršljanovih listov v naši vasi ni imelo nikakršne tradicije. Kot otroci nismo imeli priložnosti spoznati te veščine. Pa vseeno smo pri zadnjem novomašniku v župniji obudili tudi to navado. Najprej smo se malo lovili, po letih vaje pa smo že kar vedeli, kaj nam je narediti. Vsakokratno pletenje vencev je za našo vas družaben dogodek. Skupaj gremo po bršljan in nato pletemo vence ob večerih ali kar v nedeljskem popoldnevu. Najbolj zanimivi so naši večeri, saj si imamo veliko povedati, marsikaj zanimivega slišimo, veliko se smejemo, včasih tudi na račun krajše noči. Na našem prvem pletenju vencev smo se nekako navdušili, da bi odslej izdelovali vence pogosteje, vsaj za naše birmance, kajti to je bilo tudi obdobje večjega števila osnovnošolcev v vasi. Leta so tekla, vence smo izdelovali, naši otroci pa so zapuščali osnovnošolske klopi, prvi že končujejo fakultete, zadnjega iz naše generacije pa smo letos pospremili k sveti birmi. In prav ob pletenju vencev smo ugotavljali, da v vasi ni podmladka, da bodo šolski avtobus v našem okolišu čakali le še trije otroci, od petindvajsetih v najboljših časih. Upajmo, da to ni znamenje, da vas propada, ampak da smo se znašli v obdobju prehoda na novo generacijo. Ob pletenju vencev in ostalih dejavnostih vedno sodelujemo predstavniki vseh generacij. To je še posebej spodbudno, saj se lahko kar malo ponosno zavedamo, da smo izročilo uspešno posredovali in ga predajamo mlajšemu rodu. Lahko bi rekli, ne samo posredovali, ampak v nekem obdobju tudi na novo oživili. Kakorkoli se nam bo kolesje časa odvijalo, tudi v prihodnje se bomo trudili za dobre sosedske odnose.

Vaščani




Novice in obvestila Oratorij 2012 bo!

Dragi vsi Oratorijanci!Dragi vsi Oratorijanci!Dragi vsi Oratorijanci!Dragi vsi Oratorijanci!

Animatorji sporočamo super-megastično-noro-odštekano novico, da

ORATORORATORORATORORATORIJ BO!IJ BO!IJ BO!IJ BO!

Skupaj pa bomo skoraj cel teden!

In sicer od 21. do 25. avgusta 2012od 21. do 25. avgusta 2012od 21. do 25. avgusta 2012od 21. do 25. avgusta 2012 na kraju, ki je bil ustvarjen kot nalašč za nas, Gradišču.

Bi bil tudi letos rad Bi bil tudi letos rad Bi bil tudi letos rad Bi bil tudi letos rad del del del del te nore pustolovšte nore pustolovšte nore pustolovšte nore pustolovšččččine?ine?ine?ine?

Čimprej se prijavi! Prijavnice te čakajo spredaj v cerkvi na stojalu s plakatom. Časa za prijavo pa imaš do 5. avgustado 5. avgustado 5. avgustado 5. avgusta,,,, zato le glej, da se ne pozabiš prijaviti.

Na oratorij se lahko prijaviš, če si že konkonkonkonččččalalalal----a 2. razreda 2. razreda 2. razreda 2. razred.

Vse ostale informacije pa dobiš na prijavnici.

Tako. Pa se kmalu vidimo!

Tvoji animatorji





Šentviški MVM-jevci na obisku v Domu starejših občanov Tisje

Topla in sončna sobota, vsa v znamenju pomladi in v mesecu, ko praznujejo naši starši. Šentviški MVM-jevci so imeli prav za to soboto, soboto pred materinskim dnevom, čudovit načrt. Obiskali so starejše v Domu starejših občanov Tisje. Da je mladina lažje izpeljala načrt, sem se jim pridružila. Dom Tisje leži na čudovitem kraju, na hribčku, in je obdan z gozdom in travniki. Mir in spokojnost na tem kraju je še lepša ob poslušanju prvih ptic, ki so se že vrnile v naše kraje. Sprejele so nas sestre usmiljenke, ki imajo redovno hišo poleg doma Tisje, in nas najprej pogostile s hišno specialiteto, nakar se nam je pridružila njihova birmanska skupina. Sprva so se nam besede nerodno zatikale, a po krajšem spoznavanju je le stekel pravi pogovor, kot se za mladino spodobi. Druženje se je nadaljevalo s pripravo na sveto mašo, ki je za njihove oskrbovance v domu vsako soboto. Naš namen pa ni bil samo sodelovati pri sveti maši in se družiti s tamkajšnjimi birmanci, ampak tudi obiskati tamkajšnje oskrbovance iz naše župnije. Po predhodnem posvetovanju s tamkajšnjimi uslužbenci smo dobili informacijo, da naših župljanov v tem domu ni več, je pa ena gospa, ki je bila rojena v šentviški fari. Pa smo potem obiskali kar njo. Nismo je poznali, vendar nas je bila vseeno zelo vesela. Tudi naše nepoznanstvo ni dolgo trajalo, saj poznamo njene sorodnike iz naše župnije. Zahvaljevala se nam je in naročila, naj pozdravimo vse doma in vse, ki se je še spomnijo. To je bila gospa Anica z dekliškim priimkom Turk, po domače Krejharjeva iz Malih Češnjic. Samo mašno bogoslužje v domu starejših občanov pa je bolj podobno maši za otroke. Podobno maši za otroke zato, ker so starejši kot otroci. Včasih pozabijo, da je sveta maša, in se zato začnejo kar pogovarjati ali drezati drug v drugega ali celo zapuščati prostor. Toda tudi to je Bogu všeč, čeprav je njihovo sodelovanje drugačno. Razločna in poudarna govorica pa nekatere starejše pritegne, da pozorno prisluhnejo božji besedi, sodelovanje otrok pa jih samo še bolj razvedri in navdaja z radostjo in zaupanjem Njemu, da le niso pozabljeni in tako sami. Obiska otrok niso bili veseli samo oskrbovanci in tamkajšnji uslužbenci, ampak tudi obiskovalci, njihovi otroci. Bili so prav navdušeni nad sodelovanjem in petjem otrok in nekaterim se je celo utrnila solza, in to solza sreče, da »pri tako lepi maši že dolgo niso bili, maša je nekatere celo spominjala na njihovo mladost«. Naše zadovoljstvo je bilo tako še večje, saj smo le videli, da nekaj dobrega lahko naredimo tudi za starejše. Temu danes sodobno rečemo »medgeneracijsko sodelovanje«.




Obisk smo zaključili pri sestrah v redovni hiši, kjer so se nam pridružili še tamkajšnji župnik Janez Kvaternik, prelat Anton Slabe in duhovni pomočnik Ciril Oražem, ki je bil nekoč župnik v naši sosednji fari Veliki Gaber.

Prijetni obisk nam je tako samo še dopolnil bogate vtise sobotnega dne in tako smo domov odhajali v dobri veri, da smo le naredili nekaj dobrega in lepega za starejše, bolne in ostarele. Hvala vam za gostoljubje.

Tatjana Škrabec

Izmed nas

95 let najstarejše faranke v naši župniji, Ivane Kralj

Visok življenjski jubilej, kar 95 let, je 5. aprila dopolnila Ivanka Kralj, Ilovška mama iz Hrastovega Dola. Mama Ivanka se je rodila leta 1917 kot peti otrok v družini z devetimi otroki. Vse svoje življenje se je preživljala z delom na svoji kmetiji. Rodila se ji je ena hčerka, danes pa ji jesen življenja lajšata in ji delata družbo vnukinji Sonja in Nada ter pravnuki, ki ji včasih krajšajo urice. Mama Ivanka je še prejšnjo zimo ročno luščila koruzo in si tako krajšala dolge zimske dni. Čeprav v visokih letih, še vedno z užitkom spije skodelico prave črne kave, a ji zdravje to že omejuje. Pri hoji je previdna, pa vendar še ne uporablja opore. Občasno še zahaja k sveti maši v podružnično cerkev sv. Andreja, na domu pa jo obiskuje tudi duhovnik. Vnukinja pravi, da še vsak večer skupaj molita in da na molitev nikoli ne pozabi, čeprav je danes njen spomin opešal. Člani Župnijske Karitas smo ji ob obisku voščili za visok osebni jubilej in ji zaželeli, da bi bila njena dobra volja nalezljiva tudi za nas.

Cirila in Tatjana, ŽK




Gradimo dom

Minilo je leto dni, odkar so se pričele aktivnosti za izgradnjo našega župnijskega doma. Zaradi del, ki so jih opravljali gradbinci v zadnjem letu, je postopoma pred nami rastla stavba našega župnijskega doma. Tako kot so gradbinci odprli nov čas, so arheologi pred tem z izkopavanji na zemljišču prepoznavali in beležili preteklost prostora in naših korenin. Predstavljamo njihovo poročilo, ki nakazuje, da je bil prostor našega župnijskega doma živ že v preteklosti.

"Kdo bi mislil nate, stara vas?"

S temi pomenljivimi besedami je Jože Krištof naslovil svoj opis Šentvida pri Stični, ki ga najdemo v enem od spletnih zapisov. "Stara vas" je bila v letu 2011 predmet prvih sistematičnih arheoloških izkopavanj, ki so potekala na območju, kjer danes raste nov župnijski dom. Kljub pisnim virom ter skopim arheološkim podatkom, ki pričajo, da je bilo območje poseljeno že v davnini, pa pravih materialnih dokazov še ni bilo. Ker je celotno naselje zaščiteno kot kulturni spomenik, je bilo pred gradnjo novega župnijskega doma

potrebno opraviti predhodne arheološke raziskave. Že po nekaj urah arheološkega dela pa je postalo jasno, da se pod vrtom med starim župniščem in hlevom skrivajo neizpodbitni dokazi, ki potrjujejo besede g. Krištofa. Arheologi iz podjetja Arhej, d. o. o., smo se lotili dela in potrpežljivo odstranjevali plast za plastjo. Vsako sled smo skrbno dokumentirali in pred nami se je začela jasniti slika o preteklem dogajanju na območju raziskav. Raziskave so potekale od sredine aprila do sredine oktobra 2011, z vmesnimi prekinitvami, saj smo se prilagajali dinamiki gradnje novega župnijskega doma. Vse odkrite najdbe smo oprali in jih analizirali, prav tako pa smo obdelali tudi vso pridobljeno dokumentacijo. Vse ugotovitve smo obširno predstavili v poročilu,

Slika 1 Pogled proti zahodu na območje raziskav pred izkopavanjem (foto S. Porenta).

Slika 2 Pogled na območje izkopavanj po odstranitvi recentnih nasutij (foto M. Franca).




na tem mestu pa predstavljamo glavne poudarke naših ugotovitev. Najstarejše najdbe na območju raziskav izvirajo iz obdobja zgodnjega srednjega veka (9.–

10. stoletje). Najdbe iz tega obdobja niso številne, njihova prisotnost in zgodovinska dejstva pa pričajo, da je moralo biti območje obljudeno že v tem obdobju. V to zgodnje obdobje smo opredelili jame za lesene nosilce, ki jih lahko smiselno povežemo in opredelimo kot ostanke lesenega objekta. Dopuščamo možnost, da iz tega obdobja izvira tudi domnevna zemljanka - bivalna jama. Več posrednih dokazov o zgodnjesrednjeveški poselitvi dobimo iz zgodovinskih zapisov in analiz, ki omenjajo obstoj obsežne prafare Šentvid pri Stični ter obstoj koseških naselbin. Poleg tega je bilo v okolici odkritih tudi nekaj zgodnjesrednjeveških najdišč. Najdb iz obdobja visokega srednjega veka (11.–13. stoletje) je precej več kot zgodnjesrednjeveških, vendar vseeno njihova količina ne izstopa. Tudi najdbe iz tega obdobja, podobno kot zgodnjesrednjeveške, se nahajajo večinoma v depozitih, ki so nastali z nasipavanjem in uničenjem starejših plasti. Vsekakor pa lahko

z veliko gotovostjo v visokosrednjeveško obdobje, če ne že prej, umestimo odkriti jarek. Odkritje jarka je bilo presenečenje. Njegove dimenzije (dolžina skoraj 50 m, širina 5 m in globina 2 m) ter pozicija nam omogočajo različne interpretacije: regulacija vodnega toka, mejni jarek cerkvenega areala ali celo nekega dvorca ter kot obrambni jarek trškega prebivalstva. Jarek je bil zasut najkasneje v začetku 14. stoletja. V obdobju visokega srednjega veka je bil Šentvid pri Stični sedež obsežne prafare in je imel pomembno funkcijo v smislu družbenega, duhovnega, gospodarskega in upravnega središča širše skupnosti. Tudi politično

Slika 4 Servirna skleda z graviranim okrasom z rajskim motivom (foto: B. Štular).

Slika 3 Pogled na jarek proti vzhodu (foto M. Franca).




dogajanje je bilo v tem času zelo intenzivno, Šentvid pa je bil gotovo vanj intenzivno vpet. Največ ohranjenega arheološkega zapisa in zapisov iz pisnih virov pa je ohranjenih za obdobje poznega srednjega oziroma zgodnjega novega veka. Povsem na začetku tega obdobja je bil popolnoma zasut in izravnan omenjeni jarek. Izravnan prostor je bil sedaj pripravljen za nove posege, ki smo jih opredelili v to obdobje. Vsi indici kažejo, da je bilo območje raziskav del neke gospodarske enote, ki jo po vsej verjetnosti lahko opredelimo kot delovni prostor neke bivalne enote oziroma dvora. Obstoj dvora je izpričan v listinah,

opis lokacije pa ustreza našim ugotovitvam na terenu. Odkrite shranjevalne strukture (sod 1, sod 2, kaščna skrinja) pričajo, da se je v bližini nahajal objekt, kateremu so omenjene strukture pripadale. Tudi večji zbiralnik vode in njemu pripadajoči kanal za reguliran odtok govori v prid tej hipotezi. Odkriti vkopi, ki jih opredeljujemo bodisi kot ostanke lesene ograje ali plota bodisi kot ostanke lesenih lop ali nadstreškov delovnih prostorov, in tudi odpadne jame nam pričajo, da območje raziskav predstavlja uporabno površino, ki jo lahko pripišemo nekemu samooskrbnemu gospodarstvu. Odkrita lončenina priča o višjemu družbenemu položaju lastnikov. Druga kronološka faza, ki zaznamuje dogajanje na najdišču, je faza novega veka. Za to kronološko fazo je značilno, da so bile vse dejavnosti, povezane s predhodnim obdobjem, prekinjene. Kraj začne v tem obdobju nazadovati na vseh področjih življenja (gospodarsko, politično, kulturno), kar je posledica premoči novonastalega mesta Višnja Gora ter opatije Stična. Stiški opat leta 1625 izvede obsežno prezidavo cerkve. Na območju raziskav so iz tega obdobja prepoznavna samo nasutja in izravnave in verjetno, to velja vsaj za prva stoletja novega veka, je bil tu samo travnik ali vrt. Obsežnejši gradbeni posegi so se na območju raziskav odvijali na začetku 19. stoletja. V letu 1821 je bilo dokončano sedaj že staro župnišče, kateremu lahko pripišemo tudi izgradnjo odkrite kanalizacije. V začetek 19.

Slika 6 Pogled na kanalizacijo (foto M. Franca).

Slika 5 Pogleda na strukturo sod 1 po odstranitvi zasutja (foto M. Franca).




stoletja lahko umestimo tudi gradnjo gospodarskega poslopja severno od izkopnega polja, ki je v veliki meri spremenil izgled dotedanjega območja. Verjetno le nekaj let pozneje je bila zgrajena še velika kamnita zidana škarpa, ki je poškodovala velik del arheološkega zapisa starejših obdobij na severnem robu najdišča. Omenimo naj zanimivo najdbo (dve steklenici in skleda), ki je zelo verjetno predstavljala daritev ob gradnji škarpe in je bila v njo zazidana. V ta čas, če ne že prej, opredeljujemo tudi cestišče, ki je povezovalo gospodarski objekt in staro župnišče. Tretjo kronološko fazo predstavljajo vsi posegi, ki so se na območju vršili od 20. stoletja pa do danes. Tudi ti posegi so posegali v starejše arheološke zapise in jih v nekaterih primerih močno poškodovali. Izsledki arheoloških izkopavanj so nedvomno dragocena pridobitev in dopolnilo k poznavanju predvsem srednjeveške poselitve Šentvida pri Stični, ki je bilo v arheološkem smislu

do sedaj popolna neznanka. Poudariti je potrebno predvsem veliko količino odkritega gradiva (preko 26.000 kosov), ki zaradi dobre ohranjenosti in izpovednosti ter dokaj jasne stratigrafije1 nudi veliko možnosti nadaljnjih raziskav. Šentvid je res "stara vas" z bogato zgodovino, na katero moramo biti ponosni (sam sem tudi delno Šentvidčan). Zgodovina je del naše zavesti, del naše biti. Iz nje črpamo znanje in vedenje o ljudeh, ki so tu nekoč živeli in nam zapustili svoje sledi in spomine. Navsezadnje izhajamo iz teh ljudi, njihova preteklost so naše korenine. Mi smo le del družinskega drevesa, ki uspešno raste in se razvija le, če skrbimo za njegove korenine. Arheologi s svojim delom pomagamo odkrivati te korenine, kako bomo za njih skrbeli, pa je stvar vseh nas. Na koncu bi se v imenu našega podjetja Arhej, d. o. o., zahvalil Župnijskemu uradu Šentvid pri Stični in g. župniku Jožetu Grebencu, ki nam je vseskozi bil na razpolago in nam precej olajšal delo. Posebna pohvala gre tudi vsem krajanom, ki so nam rade volje posredovali podatke o zgodovini Šentvida in so z zanimanjem spremljali naše delo. Hvala pa tudi e-Župnijskemu utripu za možnost objave.

Sašo Porenta 1 zaporedje plasti glede na njihov nastanek.

Slika 7 Pogled na najdbo, ki je bila verjetno kot daritev zazidana v škarpo (Foto: D. Badovinac).

Slika 8 Pogled proti zahodu na cestišče (foto M. Franca).





Med decembrom 2011 in aprilom 2012 je na zahodni strani našega župnijskega doma nastajalo polkrožno stopnišče, ki ga zaključuje klančina. Pridobljen je večnamenski zunanji prostor – atrij, ki bo lahko zaživel kot kraj učenja, srečevanja in druženja.

Amfiteater Amfiteater je ovalen prostor za nastopanje s stopničasto se dvigajočimi sedeži. Zgodovinsko utemeljena oblika sedišč, ki se krožno simetrično dvigujejo nad govorniškim prostorom omogoča dobro slišnost nastopajočih. Naj nas ta del doma spominja in

opominja, da moramo najti načine in storiti vse, da bi se med nami slišali in razumeli.

Klančina Klančina je umetno narejena, nekoliko nagnjena površina za lažji dostop na nižji ali višji nivo.

Klančina je vez med drugačnostjo. S svojo funkcionalnostjo omogoča neovirano gibanje z otroškimi in invalidskimi vozički, podobno vlogo pa odigra tudi pri tistih, ki ne prisegajo na stopnice! Skratka, klančina pri župnijskem domu povezuje generacije, vzpodbuja medgeneracijsko sožitje našega občestva in s svojim videzom sporoča, da nekaterim daje neodvisnost pri gibanju.

Zapisala Dane in Tadej




Misijonski odmev

Velika noč v zapisih iz Angole

1. 4. 2012 Danes je cvetna nedelja. Ej, kakšno mašo smo imeli danes. Spet je par tisoč romarjev tukaj v Calulu. Pa vsi s palmovimi listi v rokah, pa vse v luftu. Najprej je bil blagoslov ¨butarc¨ na vrhu hriba, potem smo šli pa do cerkve. Župnik je vpil med mašo, mi pa za njim, živel Jezus, živela Marija, blagoslovi mojo družino, blagoslovi moje brate, blagoslovi naše delo. Mislim, da Evropa bolj rabi misijonarje kot pa Afrika. Pa spet darovanje, kjer ljudje nosijo svoje darove na glavah do oltarja. Ne darujejo samo denarja, tudi pridelke ali kar pač imajo. Pa koliko enega navdušenja in veselja. Maša je trajala danes samo dve uri in pol. Ko sem bila lani junija na posvetitvi šestih diakonov v duhovnike v Sumbeju, je maša trajala celih šest ur. Pri nas v Sloveniji si tega ne predstavljam. Verjetno bi duhovnika odnesli iz cerkve. :-) 6. 4. 2012 Veliki petek! Danes smo se zbrali v cerkvici na vrhu hriba – Santuario in smo šli peš do farne cerkve v dolini. Celo pot so ministrantje uprizarjali križev pot. Imamo tudi velik lesen križ za ta namen. In ko pridemo do 12. postaje, ko Jezus umre na križu, je ura ravno tri popoldne. Kar veliko ljudi, pa niti približno toliko kot na cvetno nedeljo. Obred je trajal 4 ure. Tukaj nimamo med postom križevega pota ob nedeljah kot v Sloveniji, ampak ob petkih.

7. 4. 2012 Velika sobota! Da se mi ne bi preveč ¨stužilo¨ po Sloveniji, sem že takoj zjutraj zavihala rokave in spekla tri arašidove potice. Lepe so ratale in dobre. Pa seveda brez pirhov ne gre. Ja, hren pa

ne obstaja tukaj, pa ok. Ja, zdi se mi, da se Slovenci sploh ne zavedamo dovolj, kako imamo lepe običaje za velikonočne praznike. Od butaric naprej. Ob šestih zvečer smo imeli že velikonočno vigilijo. Nabasana cerkev, pa imeli smo krst katehumenov. Letos jih je bilo manj kot lani, ko jih je bilo sto. Tukaj se krsti odrasle ljudi. Nimajo običaja otroka krstiti kmalu po rojstvu. In če katehumen ni dovolj dobro pripravljen, ga ne krstijo. Pri otrocih, ki imajo okoli 10 let, imajo vedno dvome. Krstiti ali ne krstiti. Ena od naših




hišnih punc je bila tudi pri krstu. Maša je trajala 4 ure. Veliko navdušenja in petja. Tukaj orgle ne obstajajo, je treba kar peti. 8. 4. 2012 Velika noč! Danes je maša trajala samo 3 ure. No, malo manj. Nismo se mogli vsi natlačiti v cerkev, tako da smo imeli mašo potem zunaj in se je začetek malo zavlekel. Dosti več navdušenja je bilo na vigiliji kot danes, ampak vseeno lepo. Po maši pa fešta in darila. 9. 4. 2012 Velikonočni ponedeljek je tukaj čisto navaden delovni dan.

Tina

Najdragocenejša iskušnja

V mesecu maju 2012 je bila Tina na krajšem dopustu med nami v župniji. Izkoristili smo priložnost in jo prosili, da nam odgovori na nekaj naših vprašanj in priloži kakšen fotografski utrinek. Minilo je leto in pol, odkar si v službi laične misijonarke daleč od domovine. Kakšni so spomini na dan podelitve misijonskega križa in odhod? 17. oktober je bil dan, ki je neponovljiv. Tega dne ne bom pozabila do smrti. Ko vidiš, koliko ljudi stoji za tabo in ti je v oporo, moraš enostavno iti naprej in se ne ustaviti tudi takrat, ko dnevi niso ravno rožnati. In misel, da ljudje molijo zate, ki si na drugem koncu sveta, je neverjetna. Po domače »gor drži«! Ja, odhod je bil pa zelo čustven. Zelo težko se je bilo poslavljati. Sploh od domačih in prijateljic.

Je biti misijonar avantura, žrtvovanje, služenje …? Avantura sigurno ni. To tam ne funkcionira. V misijonih se ne moreš pretvarjati, tam si, kar si. Biti misijonar je služenje drugim ljudem, sploh revnim.

Kako so te sprejeli v Angoli (si bela, mlada, Slovenka, nisi redovnica …)? Ljudje so me lepo sprejeli. Belcev so že vajeni, ker je v Angoli veliko prostovoljcev. So me pa nekateri malo čudno pogledovali zaradi mojih rdečih las. Ker živim pri sestrah, me imajo ljudje za sestro, kljub temu da nimam uniforme. Sestre Brazilke ne nosijo uniform. To, da me imajo za sestro, me ne moti. Me pa moti, če me kličejo sestra. Ni vsak poklican za to pot. Je velika razlika med misijonarko in laiško misijonarko. Kot laik sem tam samo za določeno obdobje, one pa so sestre in misijonarke do smrti.

Kako si se privadila, ti je bilo morda kdaj žal, da si se odločila za ta korak? Nikoli mi ne bo žal, da sem se odločila za ta korak. To bo ena najdragocenejših izkušenj v mojem življenju. Sem pa šla definitivno prestara v misijone. Pred odhodom sem bila




prepričana, da sem v prednosti, ker sem starejša in z več delovnih izkušenj, pa to ravno ne šteje. Težko sem se privadila na življenje po urniku.

Kako je z mladimi v Angoli, kaj delajo? Kako jim pomagaš? Mladim ni ravno lahko. Veliko mladih ni imelo ali nima možnosti za šolanje. Misijonske

šole so naredile velik napredek na tem področju. Na našo šolo na misijonu hodi čez 900 otrok in mladih. Problem je tudi, ker starši nimajo denarja, da bi dali otroku izdelati osebne dokumente, in potem se tudi v šolo ne more vpisati. Tudi če bi hodil v šolo, je njegovo spričevalo neveljavno. Ta problem je najbolj pereč v oddaljenih vaseh. Kako jim pomagam? Moje delo je le kapljica v morju. Imam slaščičarske tečaje in tečaje risanja, kjer se učimo tehnik risanja. Pa na šoli učim ročne spretnosti, kot pri nas likovni pouk.

Sem se pogovarjala z eno žensko na slaščičarskem tečaju in pravi, da ni težko najti službe, če imaš en dokument o opravljenem tečaju. Ker tega je v Calulu malo.

Sporoči nekaj našim letošnjim birmancem! Ne pozabite na Boga. Izgubiti nimate kaj, lahko samo pridobite.

Kako v Angoli izgleda običajna družina? Običajna družina živi v majhni ilovnati hiši, kriti s suho travo. Ena običajna družina ima 5–10 otrok. Mati ponavadi skrbi za družino, oče pa obdeluje svoj košček zemlje ali pa dela na kakšni veliki kmetiji bogatašev. Nekateri se tudi ukvarjajo z lovom in potem ta ulov prodajo ali pa ga porabijo doma. V mestu, kjer nimajo svojega koščka zemlje, pa kupijo kakšno stvar in jo potem dražje prodajo. Tam ni vodovoda, tako da hodijo ženske in otroci po vodo v reko in tudi cunje perejo v reki. Glavna prehrana je funji. To je v vodi kuhana moka iz mandioke (fuba) in na prvi pogled izgleda kot pire krompir. Mandioka pa je korenina, ki jo lahko jedo surovo ali jo namočijo v vodo za par dni, da se omehča, in jo potem ocvrejo v olju. Ali pa jo posušijo in zmeljejo v moko.

Kako ti gledaš na vso revščino, ki jo srečuješ v misijonu? Se ti ljudje smilijo? Ljudje so revni, vendar ima vsak toliko zemlje, da lahko nekaj pridela. Če pa zemlje nima, pa nekaj kupi in potem dražje proda in ima za preživetje. Za veliki teden je minilo 10 let, kar se je končala vojna, tako da se pobirajo. Dosti bolj se mi smilijo sirote. Otrok brez staršev ima nič vredno življenje. Pač določene osebe ali družine jim nudijo hrano in streho




nad glavo. Kdo bo otroku izkazal ljubezen, če ne starši. Vsa ljubezen, ki jo doživijo, je na kratek rok. In tega je v Angoli veliko.

Kdaj si slabe volje, kaj te razjezi in kaj najbolj pogrešaš? Najbolj sem pogrešala čvek s svojimi ljudmi ob turški kavi z mlekom, ki ni v prahu. Slabe volje sem takrat, ko nimam idej za svoje delo. Razjezi me pa to, ko ti kdo dela škodo iz nevoščljivosti.

Vemo tudi, da si trmasta, kar si vtepeš v glavo, tako mora biti. Kako to poteka v praksi v Afriki? Včasih je trma dobra, včasih pa tudi ne. Nekaterim gre moja trma na živce, nekaterim pa je to všeč. Če ne bi bila trmasta, ne bi po vsej verjetnosti nikoli videla misijonov in tudi zdržala ne bi toliko časa tam. Po drugi strani pa lahko pride tudi do kakšnih trenj v medsebojni komunikaciji in se lahko zgodi tudi to, da greš v trmi spakirat "kufre" ... in potem se stvar uredi in greš "kufre" odpakirat. :-)

Sedaj, ko si izkusila življenje v Afriki, kako bi ocenila življenje pri nas? Res da imamo v Evropi boljši življenjski standard, vendar v Angoli in Afriki ni takega norenja kot tukaj. Živijo bolj počasi. Ni mi pa všeč, ker mislijo, da je Evropa obljubljena dežela, kjer se cedita med in mleko, in mislijo, da živimo v razkošju, kjer denar raste na drevju. Povsod je treba delati, pa naj bo to v Afriki ali Evropi. Slovenci smo delaven in radodaren narod.

Kaj je glavno prevozno sredstvo v kraju kjer deluješ? V Angoli je na eni strani totalno bogastvo in na drugi revščina tako, da v glavnem mestu, kjer je ogromno prometa, na cesti vidiš od ogromnih dragih avtomobilov do razpadajočih starih krip. Na cesti vidiš vse, od avtomobilov do motorjev, koles, samokolnic, živali, ljudi, ki prodajajo robo med avtomobili ... kaos. Na podeželju prevladuje motor in zelo redki imajo vozniško dovoljenje b kategorije, ker imajo avtošolo samo v glavnem mestu. V Calulu sem bila cela atrakcija, ko so videli, da znam voziti avto. Od žensk vozijo samo bogate. V Calulu nimamo veliko prometa.

Če bi imela možnost vrniti se v čas za odločitve, bi kaj spremenila? Malo bolje bi se naučila portugalščine, pa malo mlajša bi šla v misijone.

Lani poleti smo v župniji zbirali barvice za tvoj misijon. Nam lahko poveš, kakšen je bil učinek te akcije? Pa ne samo barvice, tudi veliko drugega šolskega materiala se je nabralo. Tečaj risanja brez barvic bi izgledal bolj ubogo. Tako so pa otroci komaj čakali, da so prišli na risanje, kjer so lahko risali in barvali po mili volji. Marsikateri otrok doma nima barvic ali papirja. Veliko barvic, flomastrov in voščenk sem razdelila za nagrado tistim otrokom, ki so redno hodili na risanje. To jim je bila velika spodbuda. Nekateri so se kar dobro natrenirali in so že




pravi mali umetniki. Ves ta material so mi prinesli g. župnik, ga. Anica, Irena in naš ate, ko so prišli na obisk. Prinesli so mi tudi računalnik, ki mi pride zelo prav. Veliko ga uporabljam za delo na misijonu. Hvala vsem.

E-Župnijski utrip nas povezuje in je dosegljiv tudi tebi. Kako ga doživljaš? Ja lepo je spremljati, kaj se dogaja v domači župniji. Imam občutek, da smo ves čas povezani.

Vračaš se na svoj misijon. Podaj nam misel, ki nas bo povezovala v naslednjem letu tvoje odsotnosti. Brez molitve ne gre. Molite zame, jaz bom pa za vas. Pa bomo skupaj misijonarili ta tri leta.

Pripravila Tina in ekipa Župnijskega utripa

Utrip podružnic

Subraška butara

Materinski dan. Volilna nedelja, v kateri smo zavrnili Družinski zakonik. Le nekaj ustnih povabil je bilo potrebnih in akcija nabiranja zelenja je stekla. V nedeljskem popoldnevu smo nabrali dovolj bršljana, leskovih palic, drenovine, brina in hudolesovine za soseskino butaro. Spletli, zvezali in okrasili smo jo v petek pred cvetno nedeljo. Utečena ekipa

mladih in mladih po srcu. Ponosni smo bili nanjo, ko je poleg dobuške butare krasila farno cerkev med velikonočnimi prazniki, čeprav smo jo morali privezati, ker smo ji naložili preveč zelenja. Vendar ni klonila, kot tudi Jezus ni klonil pod težo grehov, ki smo mu jih naložili. Bodimo pokončni in ponosni kristjani tudi mi.

Tanja Fajdiga




Devetič po blagoslov z veliko butaro

Veliko butaro že deveto leto zapored izdelujemo pri hišah, po vaseh naše podružnice. Kraj izdelave je včasih izbran z razlogom, včasih samo s povabilom ali pa se preprosto selimo po vaseh. Velika butara je merila v višino dobrih pet metrov.

Izdelali smo jo pri Anščarjevih na Selih. Glavne sestavine oziroma zgodnje pomladansko zelenje smo nabrali že eno nedeljo prej, in sicer v Liscu. Glavno zelenje – bršljan je bil letos še posebej lep. V okolici Lisca smo nabrali tudi drenik, brinove veje ter popkovno ali božji les. To so glavne štiri rastline, ki naj bi bile v butari. Zraven spadajo še ravne leskove veje enoletnice, mačice in mlad gaberček ali lipa, ki povezuje spodnji del butare. Da butara nastane, sedaj že ni treba kakšne posebne organiziranosti, smo ekipa 10–15 članov, ki že kar vemo za svoje dolžnosti. Najbolj svečan trenutek za nas izdelovalce pa je prav

gotovo nedeljsko jutro, ko butaro pripeljemo do župnijske cerkve, jo postavimo ob zvonik in čakamo blagoslova. Na letošnjo cvetno nedeljo je naša velikanka imela bolj malo družbe, kajti pridružila se ji je samo še butara iz soseske sv. Andreja iz Sobrač. Butara bo kakšen teden krasila župnijsko cerkev. Potem se jo odpelje in njene sestavine porabi za njihov namen. Upajmo in trudimo se, da se bomo tudi v naslednjih letih znali zaustaviti za nekaj uric, se zbrati skupaj in izdelati karkoli, kjer ne bomo videli le materialne koristi.





Postavljanje božjega groba

Postavljanje božjega groba je šentviška tradicija, stara že več generacij. Ponavadi se zberemo v ponedeljek v velikem tednu, po cvetni nedelji. Pred leti se je božji grob postavljal pri stranskem oltarju, na desni strani cerkve, kjer so sedaj klopi. Zaradi praktičnosti in lažje postavitve se je sčasoma lokacija božjega groba prenesla zraven

glavnega oltarja, pri vhodu v kapelo. Najmanj šest utečenih postavljavcev je potrebnih, da se v dobrih treh urah maketa božjega groba sestavi. Za postavitev je potrebno točno določeno zaporedje: priprava prostora pri oltarju, postavitev dna in sestavljanje posameznih segmentov. Previdnost in pravilno zaporedje sta glavni stvari, na kateri moramo biti pozorni. Delo se opravlja na lestvah, s prirejenim orodjem – podajačem. Ko se neka določena slika sestavi, se spoji z lesenimi

zagozdami, da celotna konstrukcija trdno in stabilno stoji. Slike ponazarjajo dogajanje na Oljski Gori in nam pomagajo doumeti velikonočno skrivnost. Za nas postavljavce se tako doživljanje velikega tedena prične že v ponedeljek, kajti že

ob samem delu pričnemo razmišljati o Kristusovem trpljenju in vstajenju. V nasprotnem zaporedju se božji grob

podre v ponedeljek po beli nedelji in se njegove sestavne dele zloži v mansardo nad kapelo, kjer počaka do velikega tedna v naslednjem letu. Božji grob je star več kot sto let in za svojo starost lepo ohranjen, kljub temu pa bo potrebno razmišljati o njegovi obnovi. Postavljanje božjega

groba je dejavnost, ki se prenaša iz generacije v generacijo. Da se bo tradicija in tovrstno češčenje obdržalo tudi za naše zanamce, pa bomo veseli mlajših, ki se nam bodo pridružili.

Andrej Fajdiga




Srečanje s škofom birmovalcem dr. Jamnikom

Na srečanje, ki je potekalo v tednu pred birmo, so bili povabljeni predstavniki ŽPS in vseh ostalih skupin, ki delujejo v okviru župnije – sodelavci Karitas, ključarji, zakonci, pevci in predstavniki mladih. Glede na to, da je birma za župnijo velik praznik, bi se pričakovalo več udeležencev na srečanju s škofom. Tako je bila najštevilčnejša skupina Karitas, pogrešali pa smo več predstavnikov posameznih podružnic, ki bi lahko predstavili svoje delo in prizadevanje. Pomožni škof je poslušal naše predstavitve in se nam zahvalil za delovanje v župniji. Vsaka izmed skupin je razložila svoj način dela. Pevci so se pohvali s svojim dolgoletnim prepevanjem, otroški zbor s svojo navdušenostjo, zakonci s povezanostjo, Karitas z dobrodelnostjo … Škof je dejal, da smo skupine, ki se združujemo v svojih interesih, pomembne za razvoj in prihodnost župnije in verskega življenja v njej, kajti zaradi pomanjkanja duhovnikov bomo kmalu postavljeni pred dejstvo, da bomo le s skupnimi močmi in zavzetostjo lahko vzgajali naše otroke in mladino v krščanskem duhu. Prav posebno je pohvalil prizadevanje mladih za organiziranje oratorija in jih spodbudil, naj nadaljujejo s svojim poslanstvom. Biti všečen otrokom in voditi programe, ki so njim všeč in jih pritegnejo, je odgovorna in težka naloga. Predstavniki mladih (tudi MVM) so obljubili, da bodo še naprej delovali v župniji, v različnih projektih (Miklavževanje, sodelovanje na raznih prireditvah …). Ob tej priliki smo škofu izrazili željo, da bi v župnijo prišel kaplan, ki bi razbremenil župnika, ki se zelo trudi na vseh področjih (gradnja župnijskega doma, verouk, organizacija različnih predavanj …). Škof je obljubil, da bo našo željo predstavil na škofiji, konkretnih obljub pa ni mogel dati.

t.f.

Oblikujmo živo občestvo – birma 2012

Z naslovnimi besedami nas je škof dr. Jamnik 29. 4. 2012 ob slovesnosti svete birme povabil, da se vključujemo v dejavnosti in aktivnosti župnije. Njegovo povabilo pa je e-Župnijski utrip posredoval udeleženim. Objavljamo njihove prispevke. ♥ Letošnja birma je bila za našo družino res nekaj posebnega. Zakaj, se boste vprašali? S čudovitimi pripravami in nasveti smo k sveti birmi pospremili najstarejšega izmed treh sinov, Timoteja. Veliko nam je s svojo odlično versko vzgojo pri tem pomagal tudi njegov boter Stane Kastelic iz Stične. To njegovo pripravljenost na odgovorno nalogo je bilo začutiti že na srečanju z gospodom škofom Jamnikom, ko je na vprašanje, kakšen mora biti velikonočni kristjan, suvereno odgovoril, da mora biti dober zgled




svojemu birmancu, ki še išče svojo pot v življenju. Skratka, birma našega Timoteja je potekala v čudoviti pripravi na njegovo nadaljevanje verskega življenja in hoji po pravi poti za Jezusom. Kot mati pa sem mu na srce položila, naj bo birma nov začetek in nadgradnja njegovega verskega življenja, nikakor pa njegov zaključek. Hvala zlasti gospodu župniku Jožetu Grebencu in gospe Anici, ki sta jih tako lepo pripravila na ta dan. Seveda pa je bila birma nepozabna tudi zaradi čudovitih misli gospoda škofa Jamnika, ki nam je res polepšal že tako lep dan! Lucija ♥ Birmo si bom zapomnil predvsem po veselem srečanju z birmovalcem, zlasti pa si bom k srcu vzel misel, da sem sedaj postal polnoletni član Cerkve, ki se sam odloča s pomočjo darov Svetega Duha. Vesel sem tudi, da imam krasnega botra Staneta, ki mi bo poleg staršev pomagal na poti skozi življenje. Timotej Ostanek ♥ Pri sveti birmi sem prejel Svetega Duha, zato se bom v življenju še bolj trudil, da bom dober kristjan. Tomaž Štrus ♥ Višek naših organizacijskih in duhovnih priprav na sveto birmo sta bila zadnja dva tedna pred prejemom zakramenta. Na začetku smo si razdelili naloge in zadolžitve, tako da je sodeloval vsak birmanec. Vsak dan smo spoznali enega od darov Svetega Duha, imeli pa smo tudi spoved. Najbolj so nas nagovorili gostje, misijonar Krmelj, pater Markelj ter birmovalec škof Jamnik. Nekaj večerov smo se birmanci, vaščani in prijatelji zbirali pri pletenju vencev za okrasitev cerkve. Tako smo dočakali težko pričakovani zakrament. Pri slovesni maši smo pokazali, da naše vaje in priprave niso bile zaman, saj smo uspešno sodelovali s svojimi uvodi, prošnjami in zahvalami. Sedaj smo prepihani s Svetim Duhom in upam, da se nam bo to poznalo tudi v bodoče. Monika ♥ Birma. Dan, ki povzroča toliko težav! Mame ne vedo, kaj skuhati za kosilo, očetje se ne morejo odločiti, koliko mesa kupiti

za popoldanski piknik, birmance teži misel, koga izbrati za botra, botri pa imajo tisoč težav pri izbiri obleke za slovesno povorko, ko bodo vsem na očem. Dan, ki tako hitro mine in ostane samo še v spominu ter na fotografijah. Sveta birma. Eden pomembnejših zakramentov v Cerkvi. Dan, ki naj bi bil v življenju kristjana ena večjih prelomnic. In tudi je! Ampak žal v napačnem smislu.




Dan, ki bi moral pomeniti nov, svež začetek, je danes dan, ki po mnenju večine birmancev pomeni »zaslužen« konec more obiska v cerkvi in pri verouku. In kako težko se je držati prave poti, ko enkrat odideš na svoje, ko postaneš samostojen. Ko si sam izbiraš prijatelje in čas, ki ga nameniš Njemu. Pa vsi pravijo (tudi mi smo tako rekli), da se toliko dogaja, da enostavno zmanjka časa še za Njega. Čas. Neskončen pojem, brezplačna dobrina, v nedojemljivih količinah. Prepogosto se Nanj obračamo le v trenutkih stiske in potrebe. In premalo razmišljamo o njegovih darovih in možnostih, ki nam jih je dal.

Dragi birmanci, varovanci! Želim Vam, da to ne pomeni konec. Naj bo to le začetek novega in

odraslega obdobja. Naj bo prelomnica v pravo smer! Naj v Vas zažari in pokaže svojo moč Plamenček nad glavo. Naj njegov klic tiho odzvanja in Vas usmerja. In želim Vam, da se odzovete na ta klic! To ne pomeni, da morate zdaj vsi postati redovniki in redovnice, tako kakor Vas je nagovarjal škof Jamnik. Le spustite Ga blizu, malo bližje. Naj se Vas nežno dotakne in Vas razvaja s svojo nežnostjo, ki jo premore le On. Šele ko boste začutili to, boste lahko doumeli Ljubezen, katere edina mera je ljubezen brez mere. Naj Vas ta misel v življenju tiho opominja in spremlja. Botrica Urška ♥ Birmanci so se v okviru bližnje duhovne priprave na prejem

zakramenta srečali z zanimivima gostoma. G. Lojze Markelj jim je spregovoril o pomenu obdobja odraščanja in odgovornostih, ki jih v tem življenjskem obdobju počasi v polnosti sprejemajo, ter jim v srca položil nasvete in priporočila, kako naj mladost živijo tako, da bodo kot odrasli s ponosom pripovedovali o tem svojim otrokom.




Na fotografiji pa so obstopili slovenskega misijonarja na Madagaskarju, g. Janeza Krmelja, ki jim je poskušal približati košček sveta ob JV Afrike, kjer že dobrih 20 let živi med preprostimi in revnimi Malgaši in jim razdaja svojo ljubezen in delo ter deli z njimi njihove skrbi in revščino. Ljudje na Madagaskarju ne poznajo razkošja. Njihov vsakdan so skrbi za nujni obrok hrane, ki je morda le skodelica riža. Vendar se sami zaradi tega ne čutijo revne, so skromni in zadovoljni s tem, kar uspejo pridelati, narediti ali nabrati v naravi sami. Revščino spoznajo in začutijo šele, ko se podajo v mesto, kjer so velike razlike med revnimi, bogatimi in zelo bogatimi. Šele ko vidijo, kaj imajo drugi, se v polnosti zavejo svoje revščine. Skrb za sočloveka naj oblikuje vsakega kristjana. Pozorni moramo biti in prepoznavati stisko ljudi v svojem kraju, župniji, državi in po svetu ter se nanjo odzvati po svojih močeh. Šele to nas naredi Ljudi in Kristjane, ne besede. Kar težko je bilo razumeti, da so po svetu ljudje, ki jim je misel na bogata darila, ki bi jih lahko dobili ob življenjsko pomembnih dogodkih – na kakršnega so

se mladi takrat pripravljali – povsem neznana in tuja. Da njihovi vrstniki že kot otroci trdo delajo za golo preživetje – brez razvajenosti, izbirčnosti in elektronske navlake, pa so mladi sicer skozi misijonarjeve besede prepoznali, težko pa razumeli in začutili, saj nam naša družbena stvarnost pregloboko

vceplja prepričanja, da je le tisto, kar je drago, nekaj vredno in pomembno. Da bi letošnji birmanci znali v življenju prepoznavati in v sebi oblikovati in živeti resnične vrednote in da bi jih to tudi osrečevalo, za to te prosim, dobri Bog. Župnik Jože




Venci so (nas) povezali

V Radanji vasi so pridno spletali bršljanove vence za župnijski slovesnosti, ob tem pa so strnili tudi nekaj svojih želja, spominov in utrinkov. ♥ Ob pletenju vencev smo se zbrali sorodniki dveh birmank in dveh prvoobhajank ter preživeli lepo nedeljsko popoldne. Med pletenjem smo si izmenjali veliko mnenj, vsi pa smo imeli enak namen: polepšati cerkev za ti dve veliki slovesnosti. Zelo pa smo veseli, da smo se zbrali v tako velikem številu in tudi veliko naredili. Družina Sinjur.

♥ Da bi v življenju imeli naši otroci blagoslovljeno pot in da bi služili oziroma poslušali božjo besedo – Jezusa. Majda

♥ Jezus, vedno bom hodila za teboj. Prvoobhajanka Ana ♥ Bila sem prvič na pletenju vencev. Bilo mi je zelo všeč, hkrati pa je bilo tudi prijetno in zabavno druženje. Katarina ♥ V nedeljo smo se k prijetnemu opravilu, pravzaprav kar tradiciji, zbrali dve birmanki, naši starši, sosedje, prvoobjahanki, sorodniki ... Kot je že navada, pred birmo ali prvim svetim obhajilom pletemo vence iz bršljana. Delo je dokaj enostavno: list samo dvakrat prepogneš, ga zviješ in z iglo napelješ na vrv, ki ne sme biti najtanjša, kar jih je pri hiši. Pletenje vencev je prijetno vaško opravilo, pri katerem poklepetamo kot že dolgo ne, se nasmejemo šalam, poskusimo kakšno dobroto in seveda tudi kakšno zapojemo. Alenka ♥ Pletenja vencev smo se letos udeležili kar dvakrat. Prvič pri Škrabčevih v Bogi vasi v soboto zvečer. V nedeljo pa v Radanji vasi pri Rogačevih, kjer smo imeli med sabo dve birmanki in dve prvoobhajanki. Bilo je prav družabno in veselo. Prišli smo do krasnega zaključka: ko bo slavljenkam že vse pošlo, jim bo gotovo ostal nepozaben spomin na pripravo vencev za okrasitev našega skupnega doma – naše župnijske cerkve. Drago




Evharistični dar za naša mlada srca - prvo sveto obhajilo 2012

To je dan, ki ga je naredil Gospod, veselimo in radujmo se ga. Še posebej so v nedeljo, 13. maja 2012, to doživljali naši prvoobhajanci. 30 prvoobhajancev – 20 deklic in 10 fantov, je prvič prejelo Jezusa v svoje srce. Do sedaj so se z Jezusom pogovarjali v molitvi, mu prisluhnili pri sv. maši, ga slutili v ljubezni očeta in matere. Pri prvoobhajilni slovesnosti pa so se z Njim srečali na poseben način; kot evharistični dar so ga sprejeli v svoja mlada srca. Seveda so se na ta dogodek dobro pripravili. V petek so bili pri prvi sveti spovedi očiščeni vseh grehov. Cel teden so prihajali na skupno pripravo pred večerno sv. mašo. Učili so se spoštljivega vstopanja v cerkev, sodelovanja pri maši, skratka vsega, da bo nedeljska slovesnost lepo potekala. In prišla je nedelja, hladna, s temperaturo, neznačilno za mesec maj. A Bog nas je vseeno uslišal. Ni deževalo, tako da smo lahko starši pospremili otroke v cerkev v lepem sprevodu z župnijskega dvorišča. Pri sveti maši so sodelovali vsi prvoobhajanci. Dele pisem Jezusu so prebirali v uvodih, v prošnjah, zahvalah … ♥ Jezus nas imenuje prijatelje. Jezus, v Tebe zaupam, zato bom vedno hodila za Teboj, saj si dal življenje za nas. Ana K.

♥ Moj prijatelj Jezus! Zelo se veselim prvega svetega obhajila. Komaj že čakam, da prideš v moje srce. Zato Te prosim, da mi odpustiš moje grehe. Pomagaj mi, da se bom poboljšala, da bom bolj prijazna do svojih bratov, ki jima zelo rada nagajam. In da ne bom več jezikala. Prosim Te še za mojo staro mamo, ki je pred kratkim umrla, da bi njena duša v miru počivala pri Tebi. Hvala ti, ker si moj prijatelj in mi vedno pomagaš, tudi ko kaj ušpičim. Ana S.




♥ Dragi Jezus! Hvala Ti za starše, sestrici, dedka in babico, ki me imajo radi. Hvala Ti za to, da me vedno spremljaš, ko Te najbolj potrebujem. Prosim Te, da me še naprej vodiš po pravi poti in si moj prijatelj. Špela

♥ Ne žali Jezusa, z njim bodi prijatelj. Jezus, prosim, varuj me na mojih poteh. Neja

♥ Dobri Jezus, pomagaj našim otrokom, da bi se vedno tako veselili Tvojega prihoda v srce kot danes, da bi Te vedno prejemali s čistim srcem in gorečo ljubeznijo. Nam staršem pa podari milost, da bi jim bili kar najboljši zgled pri prejemanju svetega obhajila. Ivan

Vse zbrane pa je z izbrano besedo poleg g. župnika nagovoril tudi Špelin oče Uroš Hribar. ♥ V svetem pismu je zapisano: »V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil.«

Ali ni Bog neskončno dober? Gotovo vsi poznamo svetopisemsko zgodbo o nastanku izvirnega greha. Adam in Eva sta jedla prepovedani sadež, jabolko, ter s tem prekršila pravilo, ki ga je postavil Bog. Zato sta bila izgnana iz raja … A Bog je dal človeku možnost, da se mu ta greh izbriše. Dragi prvoobhajanci: tudi vi ste bili deležni te Božje milosti, ko so vas starši, skupaj z botri prinesli k svetemu krstu. Nato ste rasli pod budnim očesom svojih staršev. Spoznavali ste svet okoli sebe in pridobivali nove in nove izkušnje. Vaši starši so vas naučili moliti ter vam pripovedovali o angelčku, ki vas varuje. Na današnji dogodek ste se lepo pripravljali. Tako boste vsi dali svoj delček k mozaiku današnje slovesnosti. Vaša srčeca so z veseljem pozdravila odločitev enega izmed vas, da s svetim krstom tudi on postane nov član naše skupnosti. Vašo podporo ste mu lepo pokazali z udeležbo pri sveti maši, v okviru katere je bil obred svetega krsta. Odločitev in ravnanje, ki sta vredna iskrenega spoštovanja in velike pohvale. Želimo vam, naj vam bo današnji dan poln veselja in radosti, saj predstavlja nov mejnik v vašem življenju. Naj bodo pesmi zapete glasneje, kot govori lepa pesem, naj glasneje pojejo angeli sveti, saj Jezus danes spati ne sme. Danes bo Jezus prišel prvikrat k vam in vam prinesel srečo v srce. Prvič boste prejeli, nato pa boste še naprej lahko prejemali samega Jezusa v obliki svete hostije. Ampak dragi prvoobhajanci, vi veste, da lahko greste k obhajilu in prejmete sveto hostijo le v svoje čisto srce, svojo čisto dušo. Zato da je vaša duša danes čista, ste pred kratkim, v času priprave, opravili sveto spoved. Bog kaže svojo dobroto, usmiljenje in ljubezen do vseh nas tudi tu, saj nam odpusti grehe, če se jih kesamo in Ga prosimo odpuščanja. In še nekaj je v življenju zelo pomembno! Hoditi po pravi poti! Za to pa moramo v prvi vrsti skrbeti sami. Naj vam bodo pri tem v pomoč in oporo vaši starši, botri, prijatelji ter angel varuh, ki danes ves nasmejan stoji ob vaši strani.




Pa ne pozabite, da je Bog vesel že majhnega dobrega dela. Trudimo se za dobro, da bo tudi nam lahko rekel: »V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil.« Poseben čar so bogoslužju dale pesmi, ki so jih prepevale mlade pevke pod vodstvom Simone Zvonar, mame prvoobhajanke Neže. Pridružili so se jim tudi inštrumentalisti (violini, flavti, kitari). Tudi kar šest prvoobhajank je prepevalo z njimi: Pridi ljubi Jezus, pridi mi v srce, težko te že čakam, veselim se že; Bodi pozdravljen, zlati moj dan, v duši pripravljen rajski je stan. K angelski mizi prvikrat grem, v dušo prejeti Jezusa smem … ♥ Ta dan je bil za nas nekaj posebnega, saj smo prvoobhajanke prepevale tudi v pevskem zboru. Pesmi so bile zelo lepe. Mislimo, da so bile tudi drugim prvoobhajancem všeč in so uživali. Najlepše je bilo, ko smo zapeli skupaj tudi vsi prvoobhajanci. Špela, Neja, Neža, pevke prvoobhajanke ♥ V nedeljo smo peli pri slovesnosti prvega svetega obhajila. Prepevali smo zelo živahne pesmi, ki jih je spremljal mali orkester. Najbolj nam je bila všeč pesem Aleluja. Z veseljem smo prvoobhajancem polepšali dan in se veselili z njimi. Erika, Monika, Ela, Simona, Katarina, pevke

V dneh po prejemu prvega svetega obhajila naša srca vzklikajo Gospodu zahvalo za tak lep dan. ♥ Ta dan smo prvoobhajanci komaj čakali, saj smo v svoje čisto srce lahko prvič prejeli Jezusa. Ko smo pri maši prejeli Jezusa, se nisem utegnila z njim pogovarjati, ker sem pela v pevskem zboru. Na hitro sem mu samo zašepetala, da bo zdaj čisto od blizu slišal, kako lepo pojem. Neža ♥ Priprava na prvo sveto obhajilo se mi je zdela prijetna, vendar dolga. Pripravljali smo se cel teden uro pred večerno mašo. Samo prvo sveto obhajilo pa je tako hitro minilo. Ko sem prišel od spovedi, sem bil zelo vesel, zvečer me doma sploh niso mogli umiriti. Zdaj se bom trudil, da bom Jezusa pogosto in s čistim srcem prejemal. Gašper ♥ V naši družini je bilo nepopisno lepo. Posebej se nas je dotaknilo, ko je Nežin oče Roman povedal zelo lepo in realno misel. O tej misli smo se tudi pogovarjali doma. Še posebej pa se bi zahvalili zborovodkinji Simoni Zvonar, brez nje ne bi bilo tako lepo. Hvala. Drugače pa z eno besedo – prečudovito. Družina Kristan




♥ V nedeljo, 13. maja, sem prejela sveto obhajilo. V srce prvikrat sem prejela Jezusovo telo. Potrudila se bom, da bom Jezusa vedno sprejela v čisto srce. Želim si, da bi bil Jezus vedno moj prijatelj. Ksenja Struna ♥ Prvo sveto obhajilo je zakrament, ki ga otroci zelo težko pričakujejo in se ga z iskrico v očeh veselijo. Skupaj z otroki smo se starši ves teden pripravljali in slovesnost v nedeljo je

potekala zelo lepo. Posebni občutki preplavljajo starša, ki k obhajilu pospremi svojega najmlajšega otroka. Ob pogledu na srečen otroški obraz veš, da moraš biti hvaležen vsem in vsakemu posebej, ki so se trudili za ta lep dan. Boglonaj! Martina in mami Irena

♥ Jezus živi! Živi tudi v naših prvoobhajancih. To so nazorno pokazali pri slovesnem bogoslužju, še posebej mlade pevke prvoobhajanke, ki so med drugim tako živ(-ahn-)o zapele pesem Slavi Ga. Orosile so se nam oči, srca so pela z njimi, glas je zastajal v grlu. Lepo je bilo opazovati otroke, kako so sodelovali in pričakovali Jezusa; pevke in inštrumentaliste, ki so z veseljem prepevali Bogu, igrali in tako naredili slovesnost še lepšo. Bil je čudovit dan, ki nam bo ostal v lepem spominu. Hvala vsem, ki so kakorkoli prispevali k nepozabni slovesnosti. Darja in Edo

Kako so se še v luči birme v družini pripravljali na nedeljo prvega svetega obhajila in dogajanje po tem, pa nazorno opisujeta Gašperjeva starša Veronika in Ivan Primc. ♥ Tako, slavja so mimo. Že nekaj časa dogodki utirjeni v vsakdanje tirnice dneva, v vsakdanje obveznosti v službi, šoli in doma. Vendar pa naš prvoobhajanec še vedno hodi malo poduhovljen okoli, tudi takrat, ko kakšno ušpiči. Pa naša »odrasla« birmanka ugotovi, da se je Jezus tudi gotovo kdaj stepel.

Saj je bil tudi človek. Ni kaj, darovi Svetega Duha delujejo ravno tam, kjer je treba. Pa saj ni čudno, saj že od velike noči praznujemo. Presenetilo me je, kako so naši otroci hitro osvojili pletenje vencev. Sosed in njegov sin birmanec sta se tisto soboto od ranega jutra »namatrala«, da sta nam pripeljala cel voz bršljana. Niti




veter, mraz in dež jima nista mogla do živega. Nekaj smo ga s pomočjo iznajdljivih sosedov prispevali še z naše strani. Popoldne se je začela delovna akcija. Možakarji so, sicer pod streho, vendar prav nič na toplem, obtrgovali liste in jih prinašali v garažo, kjer smo jih ostali nizali na vrvice. Po začetnih inštrukcijah smo kmalu že tekmovali, kdo bo naredil več. Metri so se nizali in lepo je bilo videti zložene vence. Zmenili smo se, da bomo naslednji dan, čeprav je bila nedelja, nadaljevali. Dobili smo okrepitve, prijatelje iz Petrušnje vasi, in šlo je kot po tekočem traku. Tako veselo pri nas že dolgo ni bilo. Kako lepo je bilo gledati male prstke, spretno zvijati liste in jih natikati na igle, njihove oči pa so iskale po mizi kar najboljšo robo. Na koncu pa: »Vauu, koliko že imamo in kako lepo!« Če nam možje od zunaj ne bi povedali, da so obtrgali že vse listje in ga nimajo več od kod vzeti, sploh ne bi mogli nehati. Za nekaj naslednjih večerov je bilo treba pripraviti nov material. To je bil naš najboljši prispevek k lepemu praznovanju ob birmi in obhajilu. Potem je šlo vse samo še zelo hitro in spontano. Srečanje s škofom, ki je za vsakega imel pravo besedo, nas opominjal na stvari, ki se nam zdijo že čisto samoumevne, pa niso več v skladu z našo vero in držo kristjana. Predvsem pa mi je ostala v spominu večkrat poudarjena misel, naj se novih izzivov ne bojimo, saj smo v upanju in zaupanju v Božjo pomoč močni in nepremagljivi. Z nedeljsko zelo življenjsko pridigo je gospod škof to še podkrepil. In danes, po treh tednih, sem pri maši opazila še nekaj birmancev, ki so si upali poklekniti pred Najvišjim. Kaj pa naš prvoobhajanec? V senci svoje sestre so mu bile priprave jasne. Celo malo manj je bil zgovoren, kot bi se v velikem finalu umaknil vase. In kako ga je skrbela prva spoved! Potem je bilo že bolje. In eno samo veliko pričakovanje. Najprej to, da se bo z Jezusom prvič srečal, tako mi je ves čas zatrjeval. Potem so se oglasile tudi materialne stvari, ko je videl birmansko darilo svoje sestre. No, vem, da je bil njegov veliki dan zelo lep. Po obilici dežja ponoči, v hladnem, oblačnem dnevu smo se končno zvrstili v sprevod. Naši otroci so sedeli v prvih vrstah, vsi v belem, kot angelčki, in iskreno sodelovali pri maši. In kako so peli! Zbor veselih angelčkov, ki se prisrčno zahvaljuje za ta Veliki Dar. Z njimi vred smo se zahvaljevali tudi starši. Za dar njihovega življenja, ki nam ga je Bog zaupal v varstvo. Upam, da smo vredni tega daru. Gospod Bog, hvala Ti, da imamo eden drugega. Prisrčna hvala pa tudi vsem, ki ste nam v dneh praznovanj pomagali v mislih, besedah in dejanjih. Še naprej se priporočamo za kakšno misel v vaših molitvah.

Od nedelje naprej lahko naši otroci redno pristopajo k angelski mizi in so tako še bolj povezani z Jezusom, ki bo prebival v njih in med njimi. Ta čudoviti dogodek vabi tudi nas, da spoštujemo svete zakramente in se zahvaljujemo, da nam Gospod pri sveti spovedi odpušča grehe in nam v svetem obhajilu daje moč za naše vsakdanje življenje. Otrokom želimo, da bi si dan, ko so prvič Jezusa prejeli v srce, zapomnili kot posebej lep. Naj jim redno prejemanje zakramenta pomaga, da bodo zoreli v veri, ki smo jim jo posredovali starši. Župljani jih spodbujajmo z molitvijo in dobrim zgledom.

Zbrala Darja Strah Fotografije zapisa birme in prvega svetega obhajila so prispevali Foto LM - Lado Markelj in župnijski sodelavci. Izreze slik je naredil Gašper Stopar.




Trma in kako jo obvladati

V četrtek, 19. aprila 2012, je našo župnijo obiskal psiholog in psihoterapevt Bogdan Žorž. V dvorani kulturnega doma je za starše pripravil predavanje o obvladovanju trme. V nadaljevanju vam predstavljamo nekaj odzivov udeleženih in povzetek njegovega predavanja. ♥ Predavanje dr. Žorža mi je potrdilo nekatera dejanja in vprašanja o vzgoji otrok. Želim si še kakšno predavanje o mladoletnikih, najstnikih. Sicer pa je teorija eno, ko se s problemom srečaš v praksi, pa postane nekaj čisto drugega. Tanja ♥ Po tem srečanju se trmo lažje razumem. Tadej

♥ Gospoda Bogdana Žorža poznam, ko berem njegove odgovore v verskem časopisu. Vesela sem bila, ko sem slišala, da bo obiskal tudi našo župnijo, in sem se z veseljem udeležila predavanja. V dveh urah predavanja sem se velikokrat našla v situacijah, ki jih imamo doma z otroci. Trma, neobvladljivost ..., velikokrat sami doma spregledamo, tako da rečemo "na izvoli", zato da je mir pri hiši. S temi odgovori, ki so nam bili dani, bova poskušala posredovati na otroke in na naju kot starša. Še si želim takih predavanj o vzgoji, saj tega gradiva ni nikoli preveč. A Povzetek predavanja Bogdana Žorža v Šentvidu, april 2012 Prepričan sem, da je v današnjem času želja, da bi bil naš otrok pokončen, trden in samozavesten, še veliko bolj prisotna, kot je bila nekoč; življenje nas namreč veliko hitreje povozi, da smo odrinjeni na stranski tir. Na drugi strani pa je vprašanje odgovornosti, samozavesti. To dvoje je zelo povezano – prave, pristne samozavesti brez odgovornosti ni. Trma – z njo se srečujemo veliko, pogosto pa ne vemo, kaj z njo početi, kako se z njo spopadati. Včasih je držalo pravilo, da je treba »trmo otroku izbiti iz riti« – toda ali to še deluje? Otroška trma ni motnja, ki se pojavi v razvoju, niti ni znak, da je z otrokom ali starši in njihovo vzgojo kaj narobe. Otrokova trma je znak, da se otrok zaveda samega sebe. Otrok se razvija in odrašča – kot dojenček ima že neko, sicer šibko zavedanje, izkušnje učijo, da je otrok že osebnost, ko je še v materinem trebuhu. Tudi dojenček se že po rojstvu zaveda samega sebe, a težko je dokazati, v kolikšni meri. Kmalu pa začne na tej poti




odraščanja razmejevati med tem, kaj sem jaz in kaj je okolje; začne prepoznavati svoje želje in potrebe kot svoje, kot del sebe. Ko pa se otrok začne zavedati samega sebe, začne svoje želje in svoje potrebe postavljati pred okolje, začne torej »okoljenaslavljati« svoje potrebe. Mi to prepoznamo kot trmo. Pojavi se že zelo zgodaj, ko dojenček še ne zna govoriti in svoje zahteve postavlja zelo odločno z jokom. Sama na sebi trma torej ni nekaj, kar bi kazalo na motnje ali razvojne napake. Je preprosto znak, da se otrok zaveda samega sebe – torej je trma nekaj dobrega, pozitivnega, zato naj bi se pojava trme pri otroku celo razveselili. Vendar pa se ta trma pojavlja pri otroku v nekakšnih valovih. Imamo obdobja, poimenovana celo po starostnem obdobju, ko je ta trma bolj razvita ali ko je manj. To pa so statistična poprečja, pri posameznem otroku pa so velika nihanja navzgor ali navzdol, ki pa nikakor še ne pomenijo težav. Kaj torej s to trmo narediti? Trma je nekaj dobrega – je samozavedanje sebe. Trmo je mogoče nasilno zatreti in otroka narediti krotkega, poslušnega. A s tem, ko otroško trmo nasilno zatremo, v otroku uničimo ta most, to pot do samega sebe, do samospoštovanja in do samozavesti. Otroka – krotkega, ponižnega, ubogljivega, ukrotljivega sicer imamo, vendar brez samospoštovanja in samozavesti, ki kot odrasel ne bo zaupal samemu sebi ali bo z okoljem sicer zelo v redu deloval, sam pa bo zelo trpel. Zatiranje trme torej ni najbolj posrečena stvar. TODA – ali je potem dobro, da trmo zanemarimo, pustimo, da se razrašča in ustvari meje po svoje? To je učila permisivna vzgoja, ki je določala, da ne smemo posegati v otrokovo trmo – ko trmari, ga moramo miriti, gladiti – vedno na lep način, da mu ne povzročamo travm. Izkušnja pa uči, da če otrokovi trmi popuščamo (to marsikje še vedno velja), to v bistvu pomeni razvajanje, namreč to, da si otrok oblikuje svojo držo, mnenje, predstavo o sebi v okolju, v katerem živi. To pa pomeni: jaz sem na svetu najpomembnejši; ves svet je ustvarjen samo zato, da meni streže. In tak otrok postane prezahteven. Trma, ki ji popuščamo zato, da bi otroku ne povzročali travm, ne izzveni, otrok je nikoli ne preraste, trma postaja vedno večja, otrok postaja vedno bolj zahteven. Marsikdo bi rekel – pa naj bo zahteven, samo da bo pokončen, trden. To pa ni dobro, kažejo izkušnje. Prezahtevnost ni isto kot samozavest – tak otrok odraste v silno nesamozavestnega odraslega, sicer s čutno kombinacijo – je silno zahteven do drugih, vendar nesamozavesten; vedno namreč računa, da bodo njegove probleme reševali drugi. Zato tak človek ni samozavesten. In kaj potem – če zatiranje ali popuščanje pri trmi – nič od tega ni dobro? Kako torej ravnati? Tretja pot »Aha, že spet nova teorija, s katero nas obremenjujejo?« To ni nekaj novega, ni nova teorija, ni izum stroke. Je nasprotje vsega tega. To je obračanje nazaj, obračanje v izkušnje, v ljudsko modrost, ki se je kopičila kot ljudsko izročilo, a smo jo uspeli v zadnjih dveh stoletjih že skoraj izničiti. Težko jo je ponovno odkriti – pa vendar nam jo razkrivajo že pravljice in tudi drugi stari zapisi. Najstarejši in najpomembnejši vzgojni priročnik pa je vendarle Sveto pismo.




Ta tretja pot torej svoja spoznanja in svoje usmeritve še najbolj črpa v samem Svetem pismu. Če hočemo to tretjo pot osvetliti, pa moramo najprej razbiti nekaj idealov, mitov, ki so se v zadnjih dveh stoletjih nakopičili. Mit: Starši morajo biti popolni. Vsa vzgojna literatura govori v glavnem o tem. »Idealna mama je vedno nasmejana, prijazna, spočita, razumevajoča, nikoli slabe volje, vedno bla bla bla …« Le kje delajo take mame? Jih ne poznam. Vrsta strokovnjakov nas zato opozarja: Za otroka je največje zlo, ki se mu lahko zgodi, idealna mama. Otrok namreč potrebuje samo dovolj dobro mamo, dovolj dobre starše. Ti pa niso popolni, imajo svoje napake, hibe, a se teh svojih nepopolnosti zavedajo. (Najboljši odziv na to najdemo v krščanstvu – zavedam se, da sem grešnik, da nisem popoln.) Biti popoln starš je iluzija: Jaz znam vse najboljše, jaz znam najbolje vzgajati. Mene ne bo nihče učil! Jaz ne delam napak! Takemu otroku je zelo hudo. Tak otrok zraste zagotovo invalid kot proizvod take vzgoje. Otrok torej potrebuje starše, ki se zavedajo svoje nepopolnosti, si jo dopuščajo, vendar se jo trudijo popravljati, se izboljševati. Dovoljevati si svoje napake pomeni, če se bom trudil, bom svoje otroke vendar lahko dobro vzgojil v samostojne osebnosti, ki bodo prevzeli odgovornost zase. To pa pomeni odgovorno starševstvo. To je potrebno poudarjati, ker imamo veliko staršev, ki se trudijo, razdajajo, žrtvujejo za svoje otroke, vendar zgrešijo pri osnovnem cilju: ne vzgajajo v samostojna bitja, ampak vzgajajo, da bodo otroci neke njihove kopije, da ostajajo od njih odvisni. Tega je danes ogromno: odrasli otroci, stari 30 in več let, ne morejo živeti brez svojih staršev. Poglejmo si torej vlogo obeh staršev, kajti to je vendarle neki naravni tok družine, za otroka najugodnejše, najbolj idealno okolje. Zakaj? Mama – ne vstopa v otrokovo življenje, ampak otrok vstopa iz matere v življenje, v okolje. To ni samo biološko, anatomsko dejstvo, to je stvar ODNOSA. Odnos med mamo in otrokom se oblikuje že v nosečnosti. Ta odnos je torej danost in ni nobene potrebe, da bi se mama trudila s svojim dojenčkom šele vzpostaviti ta globlji odnos. Mame to dobro veste, da je ta odnos že vzpostavljen – mama je doživljala vse, kar se je z otrokom v njenem telesu dogajalo, otrok je enako doživljal mamo. Del tega ostane še po porodu – mati ve, če je z otrokom kaj narobe, čeprav dojenček tega še ne pove. Ampak tudi obratno – dojenček se odziva na mamino počutje, ker je med njima ta velika povezanost. To povezanost pa otrok potrebuje, rodi se v okolje, ki ga ne pozna, zato potrebuje to tesno vez. Vendar se že takoj po rojstvu začne proces odlepljanja, osamosvajanja. Mama ne potrebuje tega, da bi navezovala otroka nase – to prinese otrok že iz nje. Danes pa to nekatere matere, žal, po nepotrebnem počnejo. Otrok pa potrebuje priložnost, možnost, da se od mame odlepi, kakor koli se to čudno sliši. Ali se bo otrok razvil v samostojno osebnost, se osamosvojil, o tem odloča predvsem mama, ki mora svojemu otroku dovoliti, da postane samostojen, od nje neodvisen. In ta proces se začne takoj po rojstvu. V svoji praksi srečujem otroke in zaskrbljene mame, ki doživljajo travme in grozljivke, da otrok ob odhodu v šolo v naravi že v prvem razredu mora oditi sam: Le kako lahko to zahtevajo od tako majhnega otroka? Jaz pa se sprašujem, le kaj je počela ta mama v letih, ko naj bi se otrok osamosvajal. Takšna mama povzroča svojemu otroku zelo hudo, dolgoročno škodo, ko mu ne dopušča in ne




omogoča, da se začne že zelo zgodaj odlepljati. Pomislite na mamo, ki pusti svojega enoletnega otroka pri babici. Kakšna neodgovornost!? Tako slišimo. Toda ta mama svojega otroka ni prepustila zločincem, pustila ga je pri babici, ki jo je otrok poznal, z njo že prej preživel kakšno uro, se ob njej navajal na mamino odsotnost. Tudi v tem se namreč kaže, da je prisotnost mame v otrokovem življenju nenadomestljiva – da ga namreč navaja odlepljati se. Takšna neločljiva vez obstaja samo med mamo in otrokom. Nadomestna mama je sicer lahko ljubeča, skrbna, vendar med njo in otrokom te neločljive vezi ni. Če pa se namreč ta neločljiva vez na hitro, na silo pretrga, se pri tem otroku zgodi ta proces na silo in zato naredi neprecenljivo škodo, ki jo lahko otrok popravlja skozi celo življenje. Oče ni druga mama, ni podaljšek mame, ni nekdo, ki mami pomaga, ni pa tudi nekdo, ki izvaja kazenske sankcije. Je prav tako nenadomestljiv kot mama. Njegovo prvo poslanstvo je, da prvi vstopa v otrokovo življenje, je predstavnik zunanjega sveta, ki prvi vzpostavlja z otrokom stik s tem svetom. Med očetom in otrokom namreč ni tiste prvinske vezi kot z mamo. Odnos otrok – oče in obratno je tisti, ki se oblikuje. Oče se mora za tak odnos truditi s svojo držo. Oče nenadomestljivo zagotavlja otroku varnost. Res je sicer, da jo prva zagotavlja mama, ki zagotavlja absolutno varnost tako trdno, da ga je imela zaradi te varnosti v trebuhu, v sebi; toda ta varnost pomeni tudi odvisnost. Če je torej samo mama tista, ki tudi od rojstva naprej sama zagotavlja otroku varnost, potem ustvarja ta varnost tudi odvisnost, ki otežuje otrokovo osamosvajanje. Otroci, ki odraščajo izključno samo ob mami, imajo velikokrat težave pri doživljanju varnosti, ker odnos varnosti ob mami za otroka pomeni tudi odvisnost. Oče je predstavnik zunanjega sveta, zato je varnost, ki jo otroku zagotavlja oče, tista varnost neke trdne, varne avtoritete zunaj njega. Ta varnost torej otroku pomeni neko trdnost. Odnos oče – otrok se nadaljuje tudi s spolno identiteto. Otrok namreč gradi svojo istovetnost na podlagi tistega, kar mu je zapisano v genih – geni določajo otroku spol – s tem je del spolne identitete otroku že določen – tudi s pomočjo hormonov. Drugi del pa je navezan na vzgojni del kot zunanji dejavnik identitete in je izjemno pomemben, če si naj otrok oblikuje zdravo identiteto. Le ob obeh spolih si otrok lahko oblikuje zdrav odnos do svojega lastnega spola ne glede na to, ali je fantek ali je punčka – potrebuje oba starša, da ob njiju, njunem zgledu oblikuje svojo spolno istovetnost. Pomembni so tudi medčloveški odnosi. Oče vzpostavlja odnos z otrokom, zato je ta odnos z očetom tisti, ki v največji meri odloča, kakšen odnos bo otrok imel z okoljem in drugimi ljudmi, ko odraste, kako bo te odnose vzpostavljal in jih gojil. Zgodi se, da ob nekem človeku kdo ugotovi: Ja, tale se pa obnaša enako kot mama. Ja, ampak se je ob tem treba tudi vprašati, zakaj pa je bil v tem odraščanju oče odsoten. V naravnem pogledu je namreč oče tisti, ki ima večji delež pri oblikovanju zmožnosti za vzpostavljanje medčloveških odnosov, ki dodajajo smer, držo; mama pa je tista, ki to smer dopolnjuje s svojim čustveno globljim doživljanjem.




Kako naj torej starši s svojo vlogo zagotavljajo, da se bo otrok razvil v trdno, samostojno osebnost, kako naj se spoprimejo s temi pojavi trme, kako naj zagotavljajo, da ta trma niti ne bo zatrta niti ji ne bomo popuščali?! Vsaka vzgoja se začne z zapovedmi in prepovedmi, s postavljanjem meja. Kdaj se to začne, katero vzgojno obdobje je za to najbolj pomembno? Prva tri leta življenja, ko imamo prvo obdobje trme. Le ta je zelo pogosto povezana z nekimi mejami, ki jih postavljamo. Ko se otrok začne zavedati sebe, začne na svoje okolje naslavljati svoje potrebe: Hočem to met! Hoče met! Tega nočem! Ampak oče reče: Ne! Nenadoma smo torej pri postavljanju mej. Vprašanje trme se pojavi, ko otrokove potrebe ali želje trčijo ob meje, postavljene v okolju. Vse te meje, pravila – so dolžnosti, so namreč postavljene od zunaj, zato jim ne moremo reči odgovornosti. Otroku torej postavljamo dolžnosti. O odgovornosti (to je namreč abstraktni pojem) začnemo govoriti kasneje – okrog 10. leta. Šele takrat otrok postane sposoben oblikovanja abstraktnih pojmov, vrednot – in odgovornost je vrednota. Če smo pri otroku zamudili postavljanje jasnih meja ali sploh nismo postavljali jasnih zahtev, omejitev, trdnih meja, se pri tem otroku nima iz česa razviti odgovornost. Kajti pojem odgovornosti pomeni, da so temelj odgovornosti prav dolžnosti. Takrat, ko otrok sprejme te dolžnosti, ki mu jih postavimo od zunaj, ko se z njimi poistoveti, jih ne izpolnjuje več samo zato, ker jih od njega zahtevajo drugi, ampak jih sprejema zato, ker sam čuti, da je tako prav. Otrok pa seveda ne ponotranji vseh dolžnosti, vseh omejitev, zapovedi in prepovedi. Ko otroka vzgajamo, mu namreč postavljamo dve vrsti zapovedi in prepovedi, ne da bi se tega zavedali – ravnamo spontano: Ene so tiste, za katere pričakujemo, želimo, da jih bo otrok na poti odraščanja ponotranjil, sprejel za svoje, preoblikoval v vrednote in razvil ob njih svoj odnos do odgovornosti: ne kradi, ne laži, spoštuj, deli z drugimi, delaj dobro, ne biti nasilen … Druge pa so tiste, od katerih starši ne pričakujemo, da jih bo otrok upošteval vse življenje: ob mraku moraš biti doma; brez mojega dovoljenja ne smeš stopiti čez hišni prag. Bog ne daj, da bi jih otrok upošteval vse življenje. Takih zapovedi ali prepovedi imamo ogromno, a jih otrok ne ponotranji, ampak jih opusti zato, da odraste. Ob njih ne razvija odgovornosti. Kako pa naj otrok ve, katere naj opusti in katere ponotranji? Kako naj to dosežemo? To ni starševska skrb. Starši imajo odgovornost, da otroku postavljajo vse meje – tiste, ki naj jih ohrani, in tiste, ki naj jih opusti. Kdaj in kako bo otrok to naredil, pa je njegova stvar. Bodite brez skrbi, otrok bo že našel pravi način, da bo to storil. In tukaj smo že pri naslednji nalogi v zvezi z mejami, kajti otrok potrebuje v zvezi z mejami eksperimentiranje, s katerim se uči, oblikuje svojo držo – kaj sprejeti, kaj opustiti. Otrok, ki ima možnosti za zdravo eksperimentiranje, si vrednote oblikuje v tej starosti po desetem letu. Do tega leta pa vedno oblikujemo le dolžnosti, da začnejo po 10. letu preraščati v vrednote.




In še nekaj v premislek Otroka v prvem obdobju torej učimo meja. V tem času pa osvoji tudi govor. Učimo jih zelo lepo govoriti, govorno so dobro razviti, s triletniki se danes lahko že zelo lepo pogovarjamo. To pa še ni dovolj za sporazumevanje. Premalo smo namreč pozorni na to, da bi jih naučili tudi poslušati. Potrebno pa je oboje. V drugem obdobju otrok razvija abstraktnost, pojme. Tudi tukaj sta možni dve smeri vzgoje: Avtoritarna vzgoja, ko otrok začne veliko spraševati, vse ga zanima, razvija svojo abstraktnost, ki je še ne razume. Starši pa se odzovemo avtoritarno: Pusti me pri miru. Kaj sprašuješ te neumnosti, saj vidiš, da nimam časa. Utrujen sem. S tem otroku dajemo sporočilo, da se njegova vprašanja neumna, da s tem dela škodo staršem, da jih moti, ovira; da so druge stvari pomembnejše. »Mami, kje sem bil, preden sem se rodil?« Pusti me, ne vidiš, da pometam. Pometanje hiše je torej pomembnejše od otrokovega bivanjskega vprašanja? Otrok, ki mu dajemo taka sporočila, počasi neha spraševati! Postane nezainteresiran. Počasi postane materialist – pomembne so materialne stvari (celo pometanje), tisto drugo pa ni pomembno! In potem se čez leta čudimo, da ga nič ne zanima. Seveda, saj smo mu drugačna zanimanja že kot majhnemu zatrli, naj o njih ne misli. Druga škodljiva miselnost, ki se je začela pojavljati s permisivno vzgojo, je, da je otroku treba dati na njegova vprašanja zelo verodostojen odgovor, zato pograbimo leksikon, iščemo na internetu, da damo otroku PRAVI odgovor. Toda otroku ni treba dati pravega, ampak le zadovoljiv odgovor, ki ga razume – torej njegovi starosti primeren odgovor. Če sami odrasli ne znamo odgovoriti, ampak moramo odgovor šele poiskati, kako ga bo razumel otrok. Ga sicer sprejme, se morda z njim celo zadovolji – dobil ga je, a ga nikakor ne razume, ker je zanj prezahteven. Absolutno! Tak otrok sicer nekaj časa sprašuje, dobiva občutek, da so to pomembne stvari, da lahko sprašuje; ker pa dobiva kup odgovorov, ki jih ne razume, si oblikuje lažno prepričanje in neha spraševati. In danes srečujemo veliko takih otrok v šolah. Zakaj torej hoditi v šolo, k verouku, če je pa vse brez veze, neumno? Otrok namreč vse »razume«, ker že vse ve. Če torej vse, kar govorijo, ve, zakaj pa naj še hodi kam? Brez veze! Neumnost! Vendar ničesar ne razume. Obe skrajnosti, otroka zatreti, mu ne odgovarjati na vprašanja – ali odgovarjati strokovno zahtevno, česar pa otrok ne razume, nista dobri. Otroku je treba dati sporočilo – odgovor, da je tovrstna radovednost, vedoželjnost, ukaželjnost izjemno pomembna v življenju. V otrokovih vprašanjih se namreč polagajo temelji, v katerih je treba iskati resnico. Otroška radovednost se razvija, vedno znova sprašuje naprej; ne zadovolji se dolgo z nepopolnim odgovorom. Išče resnico naprej. Po 10. letu se iz dolžnosti razvijejo vrednote, In to je obdobje, ko je treba otrokom začeti postavljati vprašanja NE dolžnosti. Ko starši namreč postavljamo vprašanja ne zahtev, pomagamo otroku in krepimo ter izboljšujemo ta prehod: Si napisal nalogo? (Ne: napiši nalogo) Kako to misliš naprej? Kako boš to naredil? Kje nameravaš najti odgovore? Tako starši postajamo pospeševalci vrednot – iz dolžnosti v vrednote, ustvarjalnost.




KAKO SE TOREJ SOOČITI S TRMO? Če hočemo trmo kultivirati, moramo otroku omogočiti, da si oblikuje dve stališči: 1. S trmo ne doseže starševske pozornosti, ampak jo izgubi. Ko zatrmari, mu obrnemo hrbet, svojo pozornost preusmerimo z njega drugam (na posodo), prekinemo stik z njim – tudi očesni, ga pošljemo v sobo ali ven. Dokler besni, stika ne obnovimo, ga pa seveda opazujemo. Ko se začenja umirjati, spozna, da se trmarjenje ne splača, ker ga nihče ne posluša, stopimo do njega, obnovimo telesni stik – ga pogledamo, pobožamo, objamemo in se z njim mirno pogovorimo. Če se trudimo otroka umiriti na miren način, s prigovarjanjem in pregovarjanjem, ko je za to nesprejemljiv, otrok točno čuti, da dokler se mama prijazno trudi, da ga prepriča, ima otrok še šanso, da mama popusti. Torej se trmariti splača. Če otroka, ki trmari, poskušamo prelisičiti na lep način, se trma samo razrašča. Cilj namreč ni, da otroka samo pomirimo do naslednjega izbruha. Cilj naj nam bo pripeljati otroka v proces, da otrok dojame, da s svojo trmo ne doseže želenega učinka. 2. Otrok spozna, da lahko doseže ugodje – dobi, kar želi, na neki bolj kultiviran način. Bogdan Žorž je psiholog in psihoterapevt, ki se je desetletje praktično ukvarjal z otroki, ki jih je močno zaznamovala trma, zato govori iz svojih lastnih izkušenj, ne le iz teorije. Upamo, da se bo na njegovo jesensko predavanje odzvalo več ljudi, saj so njegova predavanja izjemna in namenjena staršem, da lažje opravite svoje pomembno poslanstvo pri vzgoji otrok.

Pripravili v župnišču

Beseda življenja

Čudovita izkušnja

»Ne delajte za jed, ki propade, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov.« (Jn 6,27) Potem ko je Jezus pomnožil hlebe ob Tiberijskem jezeru in nasitil množico, se je skrivaj prepeljal na drugi breg v bližino Kafarnauma, da bi se izmaknil množici, ki ga je hotela postaviti za kralja. Mnogi pa so ga kljub temu začeli iskati in so ga tudi našli. Toda on ne sprejme njihovega preveč sebičnega navdušenja. Jedli so čudežni kruh, vendar so se ustavili ob tej zgolj materialni koristi, ne da bi bili dojeli globoki pomen tega kruha, ki razodeva, da je Jezusa poslal Oče, da bi dal svetu pravo življenje. V njem vidijo samo čudodelnika, zemeljskega Odrešenika, ki jim je zmožen v obilju in poceni preskrbeti materialnega kruha. Zato se Jezus obrne k njim z besedami:




»»Ne delajte za jed, ki propade, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov.« »Jed, ki ostane« je sáma Jezusova oseba in je tudi njegov nauk, ker je Jezusov nauk eno z njegovo osebo. Če potem beremo nadaljnje Jezusove besede, vidimo, da je ta »kruh, ki ne propade« istoveten tudi z Jezusovim evharističnim telesom. Lahko bi torej rekli, da je »kruh, ki ne propade«, Jezus osebno, ki se nam daruje v svoji besedi in v evharistiji. »»Ne delajte za jed, ki propade, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov.« V Svetem pismu pogosto naletimo na podobo kruha kakor tudi na podobo vode. Kruh in

voda sta osnovna hrana, ki je človeku neogibno potrebna za življenje. Jezus hoče torej s tem, da naobrne podobo kruha nase, reči, da sta njegova oseba in njegov nauk nepogrešljiva za duhovno življenje človeka, kakor je kruh za življenje telesa. Tvarni kruh je vsekakor potreben. Jezus sam ga preskrbi množici na čudežen način. Vendar samo ta ne zadošča. Človek nosi v sebi – čeprav se morda tega ne zaveda popolnoma – lakoto po resnici, pravici,

dobroti, ljubezni, čistosti, luči, miru, veselju, neskončnosti, večnosti, lakoto, ki je nobena stvar na svetu ne more potešiti. Jezus se predstavlja kot tisti, ki je edini zmožen potešiti človekovo notranjo lakoto. »Ne delajte za jed, ki propade, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov.« Ko se Jezus predstavlja kot »kruh življenja«, pa ne trdi samo tega, da se je treba z njim hraniti – to je, da je treba verovati njegovim besedam, zato da bi imeli večno življenje – ampak nas spodbuja k temu, naj ga izkusimo. Z besedami: »Delajte za jed, ki ostane«, nas močno vabi. Pravi, da se je treba potruditi in uporabiti vse možnosti, da si pridobimo to jed. Jezus se ne vsiljuje, ampak hoče, da ga odkrijemo, da ga izkusimo.




Seveda človek ni zmožen doseči Jezusa samo z lastnimi močmi. To pa zmore, ker mu je dano od Boga. Zato Jezus človeka nenehno vabi, naj bo odprt, da sprejme ta dar, to je Jezusa samega, ki se mu želi darovati. In prav tedaj, če se trudi uresničevati njegove besede, pride človek do polne vere vanj, do tega, da uživa njegovo besedo, kakor uživa dišeč in okusen kruh. »Ne delajte za jed, ki propade, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov.« Beseda tega meseca ne obravnava kakšne posebne točke Jezusovega nauka (na primer: odpuščanje žalitev, nenavezanost na bogastvo itd.), temveč nas znova vodi k sami korenini krščanskega življenja, to je k našemu osebnemu odnosu z Jezusom. Mislim, da tisti, ki je začel zavzeto živeti njegovo besedo, predvsem zapoved ljubezni do bližnjega, ki povzema vse Božje besede in zapovedi, vsaj malo občuti, da je Jezus »kruh« njegovega življenja, zmožen, da zadosti željam njegovega srca, da je vir njegovega veselja in njegove luči. Ko besedo uresničuje, jo vsaj malo okuša kot resničen odgovor na p robleme človeka in sveta. In ker se Jezus, »kruh življenja«, v največji meri daruje v evharistiji, jo spontano in z ljubeznijo sprejema in le ta

zavzema pomembno mesto v njegovem življenju. Tedaj je potrebno, da tisti med nami, ki ima to čudovito izkušnjo, te ne zadrži zase, temveč z enako vnemo, s kakršno nas Jezus spodbuja, naj si preskrbimo »kruh življenja«, posreduje svoje odkritje drugim, da bi mnogi našli v Jezusu tisto, kar njihovo srce od nekdaj išče. Tako bo svojim bližnjim naredil veliko dejanje ljubezni, da bodo tudi oni spoznali, kaj je pravo življenje že na tej

zemlji, in imeli življenje, ki ne mine. In kaj bi si mogli želeti še več?

Chiara Lubich Lektoriranje: Marta Hrovat, Simona Zvonar Prelom: Tadej Koleša Grafična postavitev najavnega sporočila: Jelka Rojec

4-2012 Kazalo:

Naš utrip .................................................................................................................................................1

Je čas kislih kumaric odnesel zdravo pamet? .............................................................................1

Moč molitve in zahvaljevanja........................................................................................................2

V podporo pastirjem Cerkve..........................................................................................................5

Iz življenja župnije ...............................................................................................................................7

Grem jaz – šli smo vsi!.....................................................................................................................7

V šentviški fari končno dobili nov, sodoben poslovilni objekt .............................................9

Utrip podružnic ...................................................................................................................................13

Male Pece zaživele..........................................................................................................................13

Šmarnice 2012..................................................................................................................................14

Pravi praznik na podružnici sv. Petra v Dobu, 1. julij 2012 ...................................................15

25 let duhovništva na oltarju pri Mariji Snežni .......................................................................17

Skupine predstavljajo ........................................................................................................................19

Zakonci na Gorenjskem................................................................................................................19

Tina na obisku pri I. zakonski skupini......................................................................................19

MVM na počitnicah v Izoli...........................................................................................................20

MVM letos na Goriškem...............................................................................................................21

Sveta maša za duhovnika Vlada Pečnika ..................................................................................24

Približujemo.........................................................................................................................................24

Beneficiat in mežnarija..................................................................................................................24

Misijonski odmev ...............................................................................................................................26

Od daru do dara ..............................................................................................................................26

Enotnost za enakost?......................................................................................................................27

Gradimo dom.......................................................................................................................................29

Kako nastaja dom (6) .....................................................................................................................29

Beseda življenja...................................................................................................................................31

Živa voda..........................................................................................................................................31




Naš utrip

Je čas kislih kumaric odnesel zdravo pamet?

Smo že v času med mašami (veliko in malo), to pomeni, da se izteka čas dopustov in »kislih kumaric«, kot so včasih imenovali pisanje brez prave vsebine v poletnih mesecih. Začenja se novo šolsko leto in, čeprav se povsem tega ne zavedamo, tudi novo pastoralno in veroučno leto. Papež Benedikt XVI. je razglasil leto vere, ki bo potekalo od 11. oktobra 2012 do 24. novembra 2013. Na šolo potekajo temeljite priprave, predvsem podkrepljene s finančnimi izdatki, pastoralo pa obesimo kar na župnikova ramena in se razen s kakšnimi kritikami preveč ne poglabljamo v to področje. Predlagam, da sklenemo biti letos boljši, predvsem zaradi dveh stvari. Pokažimo sebi in bližnjim, predvsem našim otrokom, da ni dovolj samo, kadar imamo čas v nedeljo prisostvovati pri sveti maši, ampak da je lepo, če našo vero živimo vsakodnevno. Drugi dober razlog je, da se zavestno pripravljamo na čas, ko bo v naši župniji potekal misijon. Dolgo je že, odkar smo ga zadnjič imeli v naši župniji, zato bi bilo prav, da pripravimo plodna tla za njegov uspeh. Pri pogovorih o misijonu na srečanjih ŽPS smo se že spraševali, kako ga pripraviti in izpeljati, ker so sedaj drugačni časi kot pred leti. Vendar časi so takšni, kakršni smo ljudje. Pomislimo, da bomo nekoč ali prav kmalu stali pred Stvarnikom odeti v svoja dobra in slaba dela. Že naš pesnik Aškerc je zapisal: »V delih svojih sam živel boš večno!« Čas je, da smo pozorni na dobra dela, s katerimi si bomo lahko stkali ogrinjalo za večnost. Naj se dotaknem tudi zgoraj omenjenih kislih kumaric. V tem poletnem času jih je bilo verjetno nekaj na naših mizah, nekaj na papirjih v obliki raznih domnev in predvidevanj, veliko pa tudi v obliki govoric, ki so okisale poslušalčeve misli. Konec meseca julija smo na obisku v župniji imeli tudi generalnega vikarja škofije gospoda Marklja, ki nam je z svojimi besedami dal dober namig za razmislek vsem, ki so ga želeli razumeti. Veliko skupino je nagovoril in upam, da je tudi ta novica zaokrožila po župniji. Noben župnik ni last župnije, temveč gospodov služabnik, dodeljen tudi v Šentvid po nalogu škofa. Na škofijah morajo biti pravi umetniki, da to upadajoče število duhovnikov razporedijo po župnijah. Mi




pa se tega prav nič ne zavedamo in se po večini še ne spomnimo, da se duhovniški poklici izmolijo. Za to pa je treba moliti ... Ne odlašajmo, začnimo že danes. V Šentvidu smo imeli in imamo dobre duhovnike, vsak se je po svojih močeh trudil. Tudi naš sedanji župnik gospod Jože Grebenc s svojim delom vsakodnevno potrjuje svoj DA Gospodu in škofu. S svojim dosedanjim delom sta skupaj z gospo Anico pokazala, da znata in zmoreta narediti mnogo dobrega za nas kot vernike, krajane in za naš kraj. Toda, če to ne bo opaženo in podprto z našo pomočjo ali vsaj s priznanjem, tam, kjer ne moremo pomagati, prav lahko ta zanos in dobra volja usahneta, kljub pokorščini škofu. Farani bi morali imeti za dolžnost vprašati in se posvetovati na primeren način, če čutimo, da lahko kaj pomagamo k boljšemu, preden si vzamemo pravico kritizirati in obsojati. Kjer pa čutimo, da nismo zmožni pomagati ali utemeljeno kritizirati, pa še vedno lahko pomagamo z molitvijo za duhovnike, ki jih imamo, in za tiste, ki bodo še poklicani. Posebej pa še za tiste, ki včasih malo skrenejo s poti. Molimo za zdravo pamet nas vseh, to naj bo temelj za našo svetlo prihodnost.

Ivan Primc

Moč molitve in zahvaljevanja

Ko sem bil naprošen, naj napišem nekaj misli za Župnijski utrip ob začetku novega šolskega in pastoralnega leta, sem se takoj spomnil na moč molitve, ki jo doživljam v svojem življenju. Vidim, da sem sam dostikrat slaboten in da s svojimi močmi ne morem veliko, najmanj pa se sam spremeniti, spreobrniti se, se odločiti za tisto, kar je v večjo Božjo čast in zveličanje duš. Sem pa kar nekajkrat prosil svoje najbližje, predvsem prijatelje, naj molijo zame, in doživel sem, kako more Gospod po molitvi drugih zame narediti velike reči. Seveda je ob tem potrebna tudi moja molitev. Zadnje obdobje je za slovensko Cerkev težko, na dan prihajajo najrazličnejše informacije, za katere ne vemo, ali naj jim verjamemo ali ne … Vsekakor se ne smemo slepiti: naša Cerkev je v krizi. In ko govorim o Cerkvi, seveda ne mislim samo na škofe in duhovnike, ampak tudi na nas laike, saj vsi skupaj tvorimo živo skupnost, ki ji pravimo Cerkev. Mislim pa, da so korenine še globlje: ne gre samo za krizo Cerkve, ampak predvsem za krizo družbe, za širšo krizo vrednot, ki se že nekaj časa odraža v gospodarski




in še kakšni drugi krizi. Vendar mislim, da je ta čas po drugi strani tudi dragocen, saj imamo možnost, da prevrednotimo svoje vrednote, da se resnično vprašamo, kaj je zares vredno v življenju, za kaj se je resnično vredno potruditi. Tako smo pred temeljno odločitvijo, ali bomo vse stavili na materialno bogastvo in na dostikrat sebične človeške želje ali pa bomo na prvo mesto postavili Boga in bo vse drugo na pravem mestu. V tem smislu tudi vidim situacijo v naši župniji, ki sedaj preživlja težke trenutke, da ne rečem čase. Menim, da iskanje krivcev za vsako ceno ni dobra rešitev, ampak vidim veliko priložnost v tem, da se vsi skupaj znova obrnemo na Boga, od koder edino prihaja celostna rešitev oz. odrešenje. Človek je namreč sam po sebi slaboten in brez Boga zanj ni rešitve. Jezus Kristus je edini pravi zdravnik naših duš, in če se bomo obrnili nanj, bomo rešeni. Sicer pa lahko tavamo v temi, s prstom kažemo drug na drugega in hodimo v začaranem krogu človeške nemoči. Zato mislim, da je pot iz nastale situacije v molitvi. Po molitvi drug za drugega in za našo župnijo (tako za duhovnike in nas laike) nam bo Gospod, v to trdno zaupam, naklonil Svetega Duha, da bomo gledali v luči Božje ljubezni, da se ne bomo vrteli okrog sebe, ampak prisluhnili navdihom Duha modrosti, ljubezni in razumevanja. Menim, da bi bilo še posebej potrebno moliti za naše duhovnike. Tako kot so duhovni poklici, tako verujem, izmoljeni, tako so izmoljeni tudi sveti duhovniki. Duhovnik brez molitvene podpore svoje župnije ne more v polnosti opravljati svojega poslanstva. Seveda pa je potrebno moliti tudi za nas laike, torej farane, da bi bili odprti za Boga in za vse dobro. Navsezadnje je potrebno moliti tudi za naše škofe, saj so čisto konkretno Jezusovi namestniki na zemlji. In pa za slovensko in vesoljno Cerkev, da bi zmogla pričevati s svojo svetostjo in zgledom. Molitvenih namenov je lahko kar nekaj ... Iz vsega povedanega je moj predlog, da preprosto začnemo moliti. Sicer verjamem, da nekateri posamezniki že dolgo, sedaj pa posebno intenzivno molijo za našo župnijo in za Cerkev na Slovenskem in morda tudi širše. Ker pa Jezus pravi, da kjer sta dva ali trije zbrani v njegovem imenu, tam je On med njimi v sredi, bi bilo dobro, da se v tej molitvi povežemo. Zakaj ne bi prav laiki dali pobudo za kaj takega, saj za našo župnijo niso odgovorni le duhovniki, ampak prav vsak izmed nas. Možnosti za konkretno uresničitev




skupne molitve je seveda več. Lahko se o tem pogovorijo člani Župnijskega pastoralnega sveta, lahko se med seboj čisto spontano »najdejo« tisti, ki že sedaj sami molijo za župnijo. Lahko pride do nastanka živega rožnega venca. Morda se na oglasni deski napišejo tisti, ki bi želeli moliti v ta namen, in se potem srečajo vsaj na enem sestanku, da se pogovorijo, kako bi lahko molili. Lahko se npr. osnuje molitvena skupina, ki bi se srečevala enkrat tedensko ipd. Morda bi se za vsa ta molitvena prizadevanja prosilo za podporo tudi kakšen kontemplativen red, npr. sestre klarise, katerih osnovno poslanstvo je moliti za potrebe Cerkve in sveta. Rad povem, da mi je prav molitev sester klaris, ki sem jih prosil, naj se zame obračajo k Bogu v določenih potrebah, veliko pomagala, da so se zgodile kakšne stvari, ki zgolj s skromnimi človeškimi zmožnostmi ne bi bile uresničljive … Možnosti za molitev je torej veliko. Poleg tega lahko veliko prispeva tudi darovanje naših križev, ki jih vsakodnevno nosimo in bi jih lahko darovali Jezusu za blagoslov našega župnijskega občestva. Darovano trpljenje ima lahko veliko moč in je lahko še učinkovitejše kot molitev sama. Ne trdim, da je to, kar sem zapisal, dovolj za izhod iz nastale situacije. Vendar pa sem mnenja, da je brez molitvene osnove, brez molitve pred tabernakljem in brez darovanega trpljenja oz. brez Božje pomoči težko začeti dialog in konstruktiven pogovor. Saj vemo: človeški faktor je pač vedno na delu … Za konec pa me je prešinila še ena misel. V svojem življenju sem dostikrat doživel, da mi je k večji svetlobi in luči v mojem srcu pomagalo zahvaljevanje za vse, kar prejemam. Ko sem se začel zahvaljevati za mnoge stvari, tudi čisto »banalne« (npr. da sem ponoči dobro spal), sem videl, da ni vse tako črno, kot se je prej zdelo. Tudi za našo župnijo mislim, da je v njej veliko dobrega, da je veliko zdravih korenin, želje po sodelovanju, dialogu, želje po tem, da skupaj storimo nekaj dobrega. Morda pa bi bilo dobro, da se Bogu in drug drugemu zahvalimo za vse to, za vse, kar prejemamo dobrega od Boga kot posamezniki, pa tudi drug od drugega: laiki od duhovnikov, duhovniki od laikov, laiki med seboj … Menim, da je v župniji svetega Vida velik potencial, kar se je v preteklosti pokazalo tudi v tem, da smo imeli kar nekaj novih maš, da se je veliko storilo in se še dela, da bi bila župnija živa in prostor dobrohotnega srečevanja. Zakaj ne bi z novo energijo začeli iskati dobrega drug v drugem in se drug drugemu ter Bogu za to začeli zares zahvaljevati in ga zato tudi slaviti. Zahvala je dostikrat najboljša prošnja … Zgoraj zapisano je samo en vidik oz. pogled na iskanje poti iz nastalega nelahkega položaja. Verjamem, da drugi vidite stvari tudi drugače in boste predlagali druge rešitve, kar je dobro, saj je v različnosti veliko bogastvo ali preprosto povedano: več ljudi več ve … Prosim pa Svetega Duha, da razsvetli naš razum in naša srca, da bi se odločili za tiste korake, ki vodijo k večji povezanosti med nami, predvsem pa v to, kar je v večjo Božjo slavo in zveličanje duš.

Roman Rozina




V podporo pastirjem Cerkve

Zadnje čase smo kristjani priča javnih obtožb, ki letijo na pastirje Katoliške cerkve in to na vseh ravneh sv. reda. To se je vedno občasno dogajalo in tega smo se do neke mere navadili in se ne odzivali oz. smo skušali taka poniževanja preslišati. Ker pa se sedaj to dogaja vzdržema, se ne moremo znebiti občutka, da se to dogaja načrtno. Vse pa po prerokbi: »Vsi se boste pohujšali, kajti pisano je: Udaril bom pastirja in ovce se bodo razkropile.« (Mr 14,27). Tukaj lahko vidimo, zakaj nas Marija na Kureščku, Medžugorju in drugod nenehno poziva k molitvi za pastirje Cerkve na čelu s papežem in kakšne so posledice, ker jo ne poslušamo oz. njenih pozivov ne jemljemo resno. Vse se začne pri molitvi, katero pa naj podpirajo dela – in ne obratno, kajti le molitev je vedno uspešna. Delamo pač po naših omejenih močeh – po molitvi pa deluje vsemogočni Bog. V nadaljevanju bom premislil, kakšen naj bo pogled in pristop kristjana do domnevnih nravnih prestopkov svojih pastirjev. Kot prvo, zgoraj omenjena potreba po molitvi: vsak naj se vpraša, ali več molim ali več kritiziram in kaj mislim, da bo v resnici dalo boljše rezultate. Začnimo s pravnim pristopom. Najprej je pomembno poudariti, da izhajamo iz 27. člena Ustave RS, ki govori o domnevi nedolžnosti: »Kdor je obdolžen kaznivega ravnanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo.« In to nam kristjanom naroča država, kateri bi morali biti kristjani za vzgled in kot sledilci božjega prava tudi sodniki nepravnih vsebin pozitivne zakonodaje. Zatorej nikakor niso dopustne nepreverljive obtožbe, ki ranijo z ustavo zagotovljeno pravico do osebnega dostojanstva in osebne varnosti (34. člen URS). Državnopravno varstvo omogoča, da je zoper odgovorne osebe, ki širijo neresnične trditve, sprožena kazenska zasebna tožba zaradi instituta posega v čast in dobro ime ter civilna tožba zaradi posega v čast in dobro ime ali zaradi duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti. (Prim. OZ člen 177, 179). Po razlagi sodne prakse Višjega sodišča velja, da četudi je tožnik javna oseba, kar sicer zmanjšuje stopnjo njegovih duševnih bolečin v primerjavi z osebami, ki niso vsakodnevno in poklicno izpostavljene, tudi javne osebe niso dolžne trpeti žaljivih in težkih obtožb. V civilnem procesnem pravu morejo biti torej lažnive obtožbe, ki temeljijo na nepreverjenih trditvah, predmet odškodninske tožbe. Če to velja za človeško pozitivno pravo, koliko bolj to velja za božje pravo: »Povem pa vam: Za vsako prazno besedo, ki jo ljudje izgovorijo, bodo dajali odgovor na sodni dan.« (Mt 12,36). Zahtevajmo konec sprenevedanja in dvoličnosti. Že več let je statistično preverljivo dejstvo, da se v Sloveniji rodi več otrok v izvenzakonskih skupnostih kot v okviru zakonsko urejenih družin. In če je stvarnost takšna, kakšno pravico si kdo jemlje, da obrekuje posameznike za otroke izven celibata, ne pa za otroke izven poroke? Ali mogoče zaradi iveri v očesu svojega brata ne opazi bruna v svojem očesu? (Prim. Mt 7,3). Ali ni




poročna zveza celo pomembnejša, saj jo je Kristus postavil na raven zakramenta (Prim. Mr 10,9), medtem ko je celibat ena od zaobljub znotraj zakramenta svetega reda, katero je šele kasneje uvedel Lateranski koncil leta 1139? Duhovnik bo odgovarjal škofu, škof škofovski konferenci, kardinal papežu, vsi pa se »bomo namreč morali pojaviti pred Kristusovim sodnim stolom, da bo vsak prejel plačilo za to, kar je v zemeljskem življenju delal, dobro ali slabo.« (2 Kor 5,10). Z razvrednotenjem zakonske zveze je neizogibno prišlo tudi do razvrednotenja celibata, kajti odnos med možem in ženo je enak odnosu med duhovnikom in Cerkvijo. In če tako malo pomeni zaobljuba med možem in ženo, zakaj bi kaj več pomenila duhovnikova zaobljuba Cerkvi. Duhovniki so odsev naših družin, saj iz tam izhajajo: kjer so družine zdrave, tam so tudi zdrava semenišča in župnijska občestva. Tudi če so domneve o prekršitvi kakšne od zaobljub resnične, za kristjane veljajo Jezusove besede: »Delajte vse in se držite vsega, kar vam rečejo, po njihovih delih pa se ne ravnajte; govorijo namreč, pa ne delajo.« (Mt 23,3). Sledimo navodilom apostolov: »Ne godrnjajte drug nad drugim, bratje, da ne boste obsojeni. Glejte, sodnik stoji pred vrati.« (Jak 5,9). »Kdo si ti, da sodiš tujega služabnika? Naj stoji ali pade, to je stvar njegovega gospodarja. Vendar pa bo stal, saj je Gospod dovolj močan, da ga postavi.« (Rim 14,4). Za tistega, ki ima sebe iz golega napuha za boljšega od svojega brata, pa velja: »Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade.« (1 Kor 10,12). Najbolj jasne in nedvoumne pa so Jezusove besede pismoukom in farizejem, ki so pred njega pripeljali ženo, ki so jo zalotili pri prešuštvovanju, da bi jo kamenjali: Jezus se je sklonil in s prstom pisal po tleh. Ko pa so ga kar naprej spraševali, se je vzravnal in jim rekel: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« (Jn 8,1-11). Kdo izmed nas je brez greha? »Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas.« (1 Jn 1,8). Varujmo se, da ne bi kakšen duhovnik zaradi naših besed ali ravnanj moral zapustiti župnije. Čeprav je mogoče tožnikov in klevetalcev le, kolikor je prstov na eni roki, bomo posledice morali nositi vsi župljani. Ko je Jezus odposlal dvainsedemdeset svojih učencev oznanjati prihod Božjega kraljestva, jim je rekel: »Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove.« (Lk 10,3). V katero koli mesto pa pridete in vas ne sprejmejo, pojdite na njegove ulice in recite: Tudi prah vašega mesta, ki se je prijel naših nog, otresamo na vas, vendar védite, da se je približalo Božje kraljestvo. Povem vam: Sódomi bo na tisti dan laže kakor temu mestu.« (Lk 10,10-12). Klevetanja ali smešenja naših pastirjev morajo biti zatorej deležna naše ničelne tolerance. Jezusove besede apostolom so vendar znane: »Kdor posluša vas, posluša mene, kdor pa zavrača vas, zavrača mene. In kdor zavrača mene, zavrača tistega, ki me je poslal.« (Lk 10,16). Kleveta ali šala na račun duhovnika gre v resnici na račun Boga, o katerem pa sv. Pavel jasno pravi: »Ne slepite se: Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel.« (Gal 6,7).

Petja Mihelič Avtor fotografije: Tadej Koleša, avgust 2012. Sporočilnost fotografij ni nujno povezana z vsebino tekstov v rubriki Naš utrip.





Grem jaz – šli smo vsi!

... tudi letos na Gradišče na šentviški oratorij od 21. do 25. avgusta. Letos smo spoznavali prav posebno dekle, ki je v svojem življenju tako rada glasno izgovorila »Grem jaz«, tudi ko je šlo za pomoč težko bolnim ljudem, okuženim s tifusom, ki je takrat razsajal po njeni vasi. Imela je dobro vodilo, Njega, ki jo je spremljal skozi njeno življenje in jo privedel tako daleč, da jo danes poznamo kot ustanoviteljico redovnih sester Hčera Marije pomočnice. Ja, Marija Dominika je njeno ime, katero smo neštetokrat uporabili preko oratorijskega tedna.

Že nekaj mesecev poprej se nas je zbralo 16 animatorjev, ki smo z vztrajnostjo, trdnim sodelovanjem ter marsikatero darovano znojno kapljico sestavili pester program, ki je popestril počitnice otrokom, ki so se udeležili še ene

poletne dogodivščine na Gradišču v sklopu šentviškega oratorija. V torek zjutraj se je pred župniščem v Šentvidu zbralo 45 nadobudnežev, željnih novih spoznanj in spominov. In ravno za to smo se animatorji trudili pri pripravi programa letošnjega oratorija. Tako smo torek ovenčali z letošnjo himno, ki opeva poslanstvo Marije

Dominike, ter dvigovanjem zastave, kakor se spodobi za otvoritev oratorija. Da pa se nismo cele dneve le učili petja, so bile tudi letos na voljo različne delavnice, ki so v udeležencih (in tudi animatorjih) zbujale in kresale iskrice umetnosti. Nastali so čudoviti stolčki iz ščipalk, lončki za




sladkor, okrašene ščipalke, vaze na 1001 način, po Gradišču so strašila cofkasta bitja, naučili pa smo se tudi prav posebne govorice, ki jo za sporazumevanje

uporabljajo gluhi, katero nam je potrpežljivo predstavila Petra. Ste vedeli, da z Gradišča do Pristave potrebujete 4380 sekund hoje?

Poskusite, tako kot smo mi. Mogoče se zdi veliko, vendar ob prepevanju in štetju malih slončkov, ki se pozibavajo na pajčevini v senci pod drevesom, čas veliko hitreje mine. Podkrepili pa smo se tudi z znanjem o vesolju. Spoznali

smo nedoumljive razdalje malih zvezd, ki jih z Zemlje vidimo kot male svetleče pikice, v resnici pa so to planeti, telesa veličine trikratne Zemlje. Moniki in Juretu hvala za večerno dogodivščino. Ste kdaj pomislili, da lahko z motorno žago počnete še kaj drugega, kot le napravite drva? Spoznajte Vlada Cenclja, s šentviškimi koreninami, a velenjskim naglasom, ki smo ga letos

povabili med nas kot gosta. On vam bo pokazal, kako lahko iz na videz nepomembnega kosa lesa ustvarite mojstrovino neprecenljive vrednosti. Tudi šentviški oratorij je letos dobil eno teh. Vas zanima kaj? Oglasite se v šentviški cerkvi in se pobliže spoznajte z oratorijsko hiško v malo drugačni obliki. Hvala, Vlado! Ker pa smo imeli cel teden tako prijetno vroče, smo poskrbeli tudi za osvežitev. Do spodnjic. Deloma smo za to poskrbeli sami, z vodnimi igrami, v večini pa so za popolno močenje poskrbeli gasilci iz Doba, katerim se najlepše zahvaljujemo. Majhne stvari, ki včasih pomenijo veliko in se v naglici tako rade pozabijo … Hvala Bogu za našega župnika in Anico, ki sta nas bodrila, špikala pod rebra in spodbujala, da nismo obupali ali na kaj pozabili. Bog poplačaj! In teden je čisto prehitro minil. To smo spoznali šele v soboto po zaključni maši, ko se kar nismo mogli ločiti. Malo so bili za to krivi tudi Rimljani, ki so nas obiskali v naše stoletje in nas popeljali v njihove čase, za kar se zahvaljujemo gradiškemu Maksu za pomoč. Hvala tudi za prostor na Gradišču ter vso skrb, ki nam jo je namenjal preko tedna. Ampak to ne pomeni konec! Animatorji že stikamo glave in nabiramo nove ideje, kako bomo šentviški oratorij še izboljšali. Vas zanima kako? Pridružite se nam drugo leto. Pa se vidimo!

Ursulina




V šentviški fari končno dobili nov, sodoben poslovilni objekt

Lahko bi rekli, da je kar predolgo trajalo, da smo tudi v naši fari prišli do prepotrebnega novega poslovilnega objekta. Pričetek del je bil takoj po prazniku vseh svetih, ko smo si že po nekaj dnevih del na novonastalem gradbišču, na novem pokopališču, lahko rekli, sedaj bo pa res tudi Šentvid dobil novi poslovilni vežici. Čeprav je gradnja potekala skozi vso zimo in pomlad, so imeli izvajalci del tudi kar se tiče vremena veliko sreče, tako da so dela potekala po terminskem planu in tudi bila zaključena v predvidenem roku. Sam poslovilni objekt ima dve ločeni poslovilni vežici, kateri imata tudi vsaka svojo kuhinjo. Poleg vežic in kuhinj je v tem objektu tudi poslovilna dvorana, v kateri se bo od sedaj naprej, po dogovoru z g. župnikom, vedno odvijal sprejem pokojnika. Bodisi da bo pokojnik v poslovilni vežici ali pripeljan od doma, bo župnik opravil sprejem v tej dvorani, kjer je streha, poleti senca, pozimi pa zavetje in človeku primerna temperatura. Pa tudi kar se tiče parkiranja bo lažje, kjer je spodnje parkirišče namenjeno svojcem oz. sorodnikom, vsi ostali pa naj bi svoja vozila parkirali na zgornjem parkirišču nad novim pokopališčem. Seveda pa so v novem objektu tudi prostori za sanitarije, tako moški, ženski ter posebej prilagojen WC za invalide. Glede zunanje ureditve pa je sedaj narejeno toliko, kolikor je bilo financ oz. kolikor je bilo




nujno potrebno. Pri vhodu na novo pokopališče manjka »navček«, za katerega so pripravljeni temelji, vendar bo, kot kaže trenutno finančno stanje, še ostalo le pri temeljih. Veliko šentviških faranov je dalo svoj prispevek za novo prepotrebno pridobitev naše fare, je pa tudi še veliko takih, kateri še oklevate in ne veste, ali bi ali ne bi. Veliko ljudi je govorilo, ko bodo začeli graditi, bomo pa dali, toda žal je ostalo le pri govoricah. Tako da bi bil pravi čas, da sedaj, ko je to potrebno, stopimo skupaj in dokončamo začeto delo, nato

pa se s skupnimi močmi lotimo in dokončamo še naš župnijski dom, kajti s skupnimi močmi gre lažje.

Matjaž Kastelic

♥ Izgradnja poslovilne vežice je projekt, ki je za Šentvid zelo pomemben. Zanjo so se trudili mnogi člani Sveta krajevnih skupnosti Sobrače, Temenica, Dob in Šentvid. Zaradi različnih interesov se je dokončna izgradnja žal preveč zavlekla, vendar pa smo sedaj nanjo ponosni in pričakujemo pozitiven odziv krajanov. Tanja Fajdiga, predsednica KS Sobrače

♥ Z zadovoljstvom lahko ugotovimo, da je projekt, ki je bil zastavljen že pred leti, tudi po spremembah, ki so nastale po volitvah v letu 2010, ostal prioriteta in ohranil podporo tako na Občini Ivančna Gorica, v vseh štirih krajevnih skupnostih, pri gospodu župniku in krajanih, ki so finančno podprli projekt. V teh časih, ko se dogovori in obljube mnogokrat kršijo, smo lahko še toliko bolj ponosni, da v tem primeru ni bilo tako in da smo objekt dogradili do konca ter ga predali v uporabo. Vse to priča, da je bil nov poslovilni objekt prepotreben ter da je bil projekt zastavljen in tudi izpeljan kvalitetno in pošteno. Prepričan sem, da bo še dolga leta služil svojemu namenu in da lahko vsak, ki je kakorkoli sodeloval pri izvedbi, to tudi s ponosom pove. Vojko Urbas, predsednik Sveta KS Šentvid pri Stični.




♥ Zdi se mi, da je poslovilni objekt vzorno zgrajen, in sem vesel, da je prišel trenutek otvoritve, ker smo ta dogodek že vrsto let pričakovali. Čeprav je objekt lep in v taki obliki predstavlja spoštovanje do pokojnika, želim, da bi ga čim manj uporabljali. Tomaž Petan ♥ Kadar zapojejo zvonovi pri farni cerkvi ali podružnici Pungert v slovo našemu faranu, mi misli zaidejo za nekaj let nazaj. V mislih imam, kje in v kakšnem objektu bo naš faran prebil zadnje ure pred pokopom. Bil sem zelo vesel, ko je padla odločitev, da bomo poskrbeli za bolj dostojno slovo pokojnih. Mislil sem, da se bomo krajani, uporabniki tega objekta, dela lotili bolj s srcem in v mislih na pokojne in na vse zadnje tudi nase. A ni bilo tako, zaradi nekaj denarja in nekaj posameznikov, ki mislijo, da so neumrljivi in da jim mrliška vežica predstavlja trn v peti in kot da je navsezadnje oni ne potrebujejo, da so bili bitko proti vežici s pomočjo televizije in časopisov. Prepričan pa sem, da jo bodo nekega dne tudi oni uporabljali. Vsem v razmislek pa, ne glede na to, ali jo bomo uporabljali ali ne, imamo srečo, da imamo tako vodstvo občine z županom, da je krilo investicijo, ki je bila naša oz. od vsakega krajana. Zamislimo se nad seboj in tudi nad tistimi posamezniki, ki so proti vsakemu napredku v kraju. Ignac Kastelic, predsednik KS Temenica ♥ Veseli me, da se je projekt izgradnje poslovilnega objekta v Šentvidu pri Stični uspešno in hitro končal, saj je od trenutka, ko so me predsedniki krajevnih skupnosti Šentvid, Dob, Temenica in Sobrače seznanili z dotedanjimi aktivnostmi in željami, pa do odprtja objekta minilo le dobro leto. Vsi smo se strinjali, da šentviška fara potrebuje dostojne pogoje za slovo od pokojnikov, zato je podporo projektu v polnosti izrazil tudi Občinski svet z uvrstitvijo v občinski proračun. Žal se je malo zataknilo glede sofinanciranja s strani krajanov, bodočih uporabnikov objekta, prepričan pa sem, da je nov sodobni objekt že prepričal vse dvomljivce. Zahvaljujem se vsem, ki ste se trudili pri izgradnji poslovilnega objekta. Prepričan sem, da skupaj lahko za šentviško faro storimo še veliko dobrega. Dušan Strnad, župan Občine Ivančna Gorica ♥ V naši župniji smo končno dobili mrliški vežici. Sodobno življenje je pripeljalo do tega, da naši domovi ustrezajo samo mladim in zdravim ljudem. Čim nekdo v tem domu postane bolan ali je vezan na invalidski voziček, je že vprašanje, kako naj preživi v svojem domu, katerega je gradil v svojih najboljših letih, ko je bil zdrav in močan. Takrat nihče ne pomisli na tisti del življenja, ko bo obnemogel in bo potreboval tujo pomoč ali razne pripomočke. Še manj pa razmišljamo o zadnjih trenutkih zemeljskega življenja, o smrti. V starih časih je bilo normalno, da je umrli ležal doma. Temu primerno so bile grajene tudi hiše, da so lahko v hištrni – danes bi dejali v dnevni sobi – postavili »pare« in so se ljudje




od pokojnega poslovili. Normalno so ga tudi prinesli iz prostora, torej so bila vrata dovolj široka, veža dovolj prostorna in tudi pri vhodnih vratih sta se dali odpreti obe krili. Kaj pa danes? Običajno pokojnika ne morejo položiti na pare v dnevni sobi, ker je vsa zapolnjena s pohištvom, ki ga ne moremo nikamor umakniti. Zato je običajno pokojni končal svoje slovo od doma v »garaži«, kar je zagotovo bil izhod v sili. A tega nikakor ne moremo imeti za dostojni prostor za slovo, četudi je to dom, ki ga je pokojnik sam zgradil. Zato je še kako potrebna mrliška vežica. To smo končno dobili, primerno, zlasti primerno za domače, ker imajo možnost, da se za trenutek umaknejo in spočijejo ali okrepčajo in poklepetajo s prijatelji, ostali pa lahko v miru pokropijo pokojnega in zanj zmolijo, kar naj bi bila naša krščanska dolžnost. Tudi poslovitveni prostor, kjer se začne pogreb, je temu primeren, saj se lahko zberejo vsi navzoči in skupaj sodelujejo pri obredu. Ozvočenje pripomore, da se lepo sliši, kar se govori ob slovesu. Menim, da smo dobro dorekli tudi protokol pogreba. Ker je danes še vedno največ cerkvenih pogrebov in je običaj, da je ob pogrebu tudi maša, je prav, da pokojnika odnesemo v cerkev, kjer se zanj opravi pogrebna maša, in nato sledi pogreb na novem ali na starem pokopališču. Zelo primerno je tudi to, da je postal vhod na novo pokopališče od strani, ker je tako možen dostop do vseh alej pokopališča. Še ena zadeva me je prej vedno motila; ko smo pokojnika nesli na novo pokopališče po osrednji poti, je za krsto ali žaro šlo le nekaj sorodnikov, vsi ostali pogrebci pa so se usmerili po sedanjem dostopu na pokopališče in so se v določeni razdalji ustavili in čakali, da smo s pokojnikom prišli do groba. Vedno sem imel občutek, da so prišli sem samo zato, da bi bolje videli. Sedaj pa smo prisiljeni, da gremo res za pogrebom, da pokojnika zares pospremimo do groba in se od njega tam poslovimo. Naj tako tudi ostane. Radi spremljajmo rajne k zadnjemu počitku in zanje radi molimo, da bodo tudi oni prosili pri Bogu za nas. Jože Grebenc, župnik




Utrip podružnic

Male Pece zaživele

V župniji Šentvid pri Stični imamo sosesko Male Pece in je tudi edina vas, ki spada v to sosesko. V vasi je samo 5 hišnih številk in 10 prebivalcev, ki v njej stalno prebivajo. V dolini pod vasjo stoji majhna cerkev, posvečena svetemu Lambertu. Na cerkvi je bil že močno viden zob časa. Maloštevilni vaščani smo staknili glave in sklenili, da bomo obnovili našo cerkev, ki je božji hram, simbol vasi in naš kulturni spomenik. S pripravami na obnovo smo pričeli v letu 2011, ko smo v mesecu septembru posekali les za novo ostrešje. Za poplačilo dela tesarjev in nakup nove strešne opeke smo prodali del posekanega lesa. Tako je bil material za obnovo strehe v mesecu oktobru že pripravljen. Dela smo nadaljevali v marcu leta 2012, ko smo vaščani odstranili staro opeko in les. Po odstranitvi dotrajanega ostrešja se je pokazalo, da bo potrebno veliko več postoriti, kot smo prvotno načrtovali, da bi bilo ostrešje kakovostno obnovljeno. Potrebno je bilo vgraditi novo betonsko horizontalno vez in vezi na steno cerkve. S tem smo poskrbeli za boljšo stabilnost stene in lažjo namestitev novega ostrešja. Menjavo celotnega ostrešja, zaščitenega pred lesnimi škodljivci in namestitev nove kritine smo zaključili proti koncu marca letos. V tednu pred veliko nočjo smo obnovili fasado, v mesecu maju pa smo v notranjosti cerkve obnovili stenski omet in na novo prebarvali stene. Prebarvali smo tudi vrata in ostale lesene elemente na cerkvi. Na cerkvi smo namestili tudi nova okna. Vaščani smo opravili še vrsto drugih manjših del, ki jih tukaj ne omenjamo, so pa pomembno pripomogla k lepšemu izgledu cerkve svetega Lamberta in okolice. Dokazati smo želeli, da lahko malo ljudi opravi veliko dobrega dela, če stopimo skupaj ter pokažemo voljo in moč. V soseski svetega Lamberta v Malih Pecah smo imeli 20. maja letos žegnanje in blagoslov obnovljene cerkve, ki ga je slovesno opravil duhovni pomočnik gospod Janez Petek. Na žegnanjsko mašo in blagoslov je prišlo tudi veliko ljudi iz okoliških vasi, ki so skupaj z nami praznovali. Bili smo ponosni, ko so ljudje občudovali in pohvalili rezultat našega dela.




Pri obnovi cerkve so sodelovala številna podjetja in posamezniki: g. Stojan Dremelj, ki je odkupil les, g. Bojan Kastelic, ki je les obžagal, trgovina Agrograd, d. o. o., tesarstvo »TRSKA«, Kutnar David s sodelavci, mizarstvo Sever, krajevna skupnost Dob, vaščani Malih Pec. Zahvaljujemo se vsem sodelujočim pri obnovi cerkve. Hvala tudi vsem, ki ste prišli na naše žegnanje in praznovali z nami. Vsem skupaj Bog plačaj.

V imenu vaščanov Malih Pec pripravila Damjana Ostanek

Šmarnice 2012

♥ V podružnični cerkvi sv. Petra in Pavla v Dobu smo se tudi letos vsak dan v mesecu maju pridno zbirali ob Mariji in njej v čast imeli šmarnično pobožnost. Tako smo brali šmarnice za otroke, molili litanije Matere božje in rožni venec ter prepevali Mariji v čast. Pri letošnjih šmarnicah, ki jih je napisala Urška Smerkolj z naslovom Iskat gremo božje kraljestvo, smo spoznavali različne svetopisemske dogodke. Tako smo bolj poglobili svoje poznavanje Marije, hkrati pa smo doživljali tudi Njeno bližino. Šmarnično pobožnost nas je obiskovalo okrog 25, tako otroci kot starejši ljudje. Zahvaljujemo se gospodu Petku za podporo in upamo, da bodo potekale tudi naslednje leto.

Rozalija Smrekar ♥ Sobrače Šmarnice v Sobračah se zdaj že kar tradicionalno odvijajo po ustaljenem programu:

branje, molitev, petje, igra (nogomet). Upravičeno upamo, da bodo naslednje leto šmarnice vodili naši štirje birmanci: Sara, Urša, Jernej in Blaž.




Pravi praznik na podružnici sv. Petra v Dobu, 1. julij 2012

Nekaj je v zraku. Lepega. Nežnega. Mimobežnega. Nekaj je v zraku. Čuti se. Sluti. Kot dih in drget. Kot šum in šepet v slednji minuti.

Nekaj je v zraku, kar odseva v očeh, kar odmeva v ljudeh na vsakem koraku. Je to za pesem skrivnostni navdih? Ali ljubezen? Njen dih in vzdih?

S temi verzi T. Pavčka smo začeli žegnanje v naši soseski. In res je bilo nekaj v zraku, zares se je čutilo, kajti v pripravah na praznik podružnice nas je veliko sodelovalo, veliko nas je pridalo svoj kamenček v mozaik in tako je bil praznik zares naš praznik, doživet in veličasten. Pri sveti maši, ki jo je daroval župnik Jože Grebenc, smo poslušali božjo besedo o Petrovi rešitvi iz ječe, se spomnili naše laične misijonarke Tine, ki se je po kratkem dopustu že vrnila nazaj v Angolo, da nadaljuje svoje poslanstvo. Spomnili smo se vseh, ki so se v preteklosti trudili za obnovo naše cerkve, in tudi vseh, ki zaradi bolezni ali kakršne koli

zadržanosti niso mogli sodelovati pri slovesni maši.

Prava poslastica za ušesa in oči pa so bili fantje in možje, ki so se pol leta pripravljali in

uglaševali svoje glasove pod strokovnim vodstvom g. Mateja Vovka. Poimenovali so se Moški pevski zbor Dob. Mogočno so prepevali v cerkvi in bogatili bogoslužje, zapeli še ob blagoslovu navčka, po vsem tem pa so v senci »Mežnarjeve hruške« zapeli še z nekaj veselih in domoljubnih pesmi. Mašo smo zaključili kar zunaj pred zvonikom, kjer smo pripravili še kratko akademijo z blagoslovom leta 1757 ulitega in sedaj na novo obnovljenega in elektrificiranega navčka. Navček je bil ulit v času vladanja cesarice Marije Terezije in je star 255 let. Okrašen je z motivom sv. Petera, sv. Florjana, sv. Pavla in Žalostne matere božje.




Velik poznavalec zvonov Jože Mehle ga je na kratko opisal in predstavil z naslednjimi besedami: »Zvon je delo livarja Zachariasa Reida iz Ljubljane, ki je deloval kratek čas, bil pa je zgodovinsko izpričan zvonar. V Dobu je eden izmed 10 njegovih zvonov, ki so se ohranili v Sloveniji. Zanimiva je letnica 1757. To ni najstarejši zvon v župniji, je pa najstarejši v župniji in okolici, ki še zvoni. Zvon je zelo lepo

okrašen, ima asimetrično krono, kar danes ni več običaj. Sedaj je tu pred nami tak, kot je bil poslan iz livarne tistega davnega leta pred 255 leti. Uglašen je na ton GIS 2+1 in ima premer 48 cm in je skupaj z jarmom težak 70 kg.« Lastnik najstarejšega zvona v župniji pa je podružnica Sobrače. Naš navček je pravi biser med zvonovi in je pravi čudež, da se je ohranil do danes. Zasluge imajo tudi pogumne domačinke, ki so navček proti koncu prve svetovne vojne skrile v potok, potem ko je že ležal na tleh, pripravljen za

transport v orožarno. Večji trije zvonovi, verjetno iz istega obdobja, so bili žrtve prve svetovne vojne in namesto, da bi kot božji glasniki prepevali ljudem, so jih pretopili v orožje. Kot vemo, je navček zvon s posebnim namenom, in sicer da naznani naše zemeljsko slovo. V našem zvoniku že dlje časa ni opravljal svojega poslanstva, do leta 2000 je delal družbo takrat osemdeset let starim železnim zvonovom, po letu 2000 pa novim bronastim zvonovom, ulitim v žalski livarni. Po končanem blagoslovu obnovljenega navčka smo seveda vsi, ki smo želeli in zmogli, lahko sodelovali pri dvigovanju oziroma vračanju navčka v njegovo bivališče, v njegov dom. Želimo mu, da mu bo zvonik prijazen dom še dolga stoletja in da bo lahko kot božji glasnik svoj glas razlival po vsej naši soseski. Ob ubranem prepevanju moškega zbora je sledila le še pogostitev vseh prisotnih in žegnanje v naši soseski je bilo tako prav veličastno zaključeno.

Silvo Škrabec




25 let duhovništva na oltarju pri Mariji Snežni

God Marije Snežne, četrt stoletja zvestobe Bogu in ljudem, pokorščine Cerkvi in služenja bližnjim, predvsem pa zaupanja v pomoč Božje Matere Marije, vse to je zaznamovalo praznični 5. avgust 2012 v cerkvici Marije Snežne v Velikih Pecah. Pristno veselje našega sovaščana iz Velikih Pec – srebrnomašnika Janka Novaka, njegovih domačih, duhovnikov, ki so somaševali, in vseh prisotnih je napolnilo svetišče.

Sveta maša je odražala slovesno praznovanje in v najsvetejšo daritev so se prepletali utrinki nove maše, spomini na ljudi, dogodke sreče in

trpljenja, ki so se zvrstili v 25 letih. Spomnili smo se tudi na vse tiste, ki so takrat sodelovali pri pripravi slovesnosti nove maše, tokrat pa so bili z nami povezani z neminljivo vezjo ljubezni, ki sega preko meja smrti. V pesmi, molitvi in veselju so se nam gotovo pridružile tudi njihove duše.

Kraljica slavja pa je bila tudi letos, kljub srebrni maši, ista kot vsako leto – Marija. Tista Marija Snežna, ki je prebivalcem te soseske najmogočnejša priprošnjica, tista, ki nas varuje in v nas zaupa, tista, ki nas vedno znova sprejme v svoje materinsko naročje, pa če se vanj zatečemo veseli ali žalostni, čisti ali umazani, če vanj pritečemo ali prišepamo, tista ki nam da, kar potrebujemo, in tista, ki nas z materinsko ljubeznijo varuje in verjame v nas tudi, kadar smo daleč od nje.




Prebivalci soseske in tudi bližnje okolice so se k Mariji Snežni že v starih časih zatekali predvsem v iskreni prošnji za dež, saj je bilo od dežja odvisno preživetje družin. Tudi srebrnomašnik je v pridigi opisal resnični dogodek, ki se je zgodil v ne tako daljni preteklosti, ko so v letu hude suše, ko že več mesecev ni padla niti kaplja dežja, prebivalci Biča, Pristavice in Zagorice poromali k Mariji Snežni v Velike Pece in je starejši možak splezal na kolena na oltar, prijel Marijo za roko in z velikim zaupanjem in vero zaklical: »Marija ti ga imaš, ti nam ga lahko daš. Ti nam ga moraš dati.1« Romarji so se domov vrnili mokri. To je vera, kakršna nam velikokrat manjka. Na koncu maše je vsak prejel spominsko podobico in stisnil roko srebrnomašniku, nato pa nas je slavljenec vse skupaj povabil še na prijateljsko srečanje ob hrani in pijači, kjer je bila priložnost za obnovitev in utrditev pristnih človeških vezi.

Upamo, da se bomo lahko skupaj veselili tudi Jankove zlate maše in morebiti še kakega duhovnega poklica – trenutno imamo v Velikih Pecah, ki niso velika vas, kar dva.

Mojca Verbič

1 "Ne taku z bojem," se je na te besede oglasil eden od takratnih zbranih soromarjev.





Zakonci na Gorenjskem

Pari iz I. zakonske skupine se srečujemo vsak mesec od septembra do junija, ko srečanje uradno zaključimo še z »zakonskim vikendom«, kot smo ga sami poimenovali. Letos smo tako že drugič obiskali Gorenjsko, kjer smo si nabirali nove moči. Vremenska napoved sicer ni bila obetavna, a nas vseeno ni odgnala od naše namere. Za dežjem vedno posije sonce in tako je bilo tudi tokrat. Odkrivanja stvarstva in lepote naše prelepe dežele pa kar ni in ni bilo konec. Dnevi so bili zato prekratki, večer pa nam je obogatila Jelka, ki je pripravila reportažo Južne Afrike z njenimi očmi. Reportaža se je zategnila že kar v pozne nočne ure, kar je bilo tudi preverjanje naše vzdržljivosti. Tokrat nisem bila med slušatelji, ki so slike gledali v črno-beli tehniki. Žal letos ni bil z nami Jože, pogrešali smo ga in ob vsakokratnem preverjanju prisotnosti ugotavljali, da še vedno manjka. Ta naš »zakonski vikend« pa vsako leto prehitro mine, zato se tudi že veselimo naslednjega.

Tatjana in Silvo

Tina na obisku pri I. zakonski skupini

Tinin kratki dopust v domovini smo izkoristili tudi v I. zakonski skupini, ki smo imeli srečanje ravno v času njenega dopusta. Povabilo je Tina z veseljem sprejela, čeprav nam je pozneje povedala, da ni bila čisto prepričana, kako bo to srečanje potekalo. Tina se nam je na srečanju priključila nekje na sredini. Zanjo smo sicer imeli pripravljen kup vprašanj, ki pa jih nismo potrebovali, saj s Tino ni težko komunicirati in ne rabi prav veliko, da se na dolgo in široko razgovori. Hvala ti Tina, da smo smeli ta večer deliti s teboj. Opisala si nam veliko lepih trenutkov, žal pa tudi kakšno grenko izkušnjo, ki ti ni bila prizanešena v obdobju tvojega plemenitega poslanstva. Izvedeli smo veliko o življenju družin v Angoli in tvojem prilagajanju na tamkajšnje navade in življenje v daljni tuji deželi daleč od doma ter kaj tam delaš in s čim si zapolniš misli, da ne misliš na dom. Večer je bil prekratek za vsa naša vprašanja, zato upamo, da srečanje ponovimo, ko se, Tina, vrneš domov.

Zakonci




MVM na počitnicah v Izoli

Izola in počitnice. Vsako leto je to težko pričakovani čas, ko naši otroci odidejo na krajše počitnice v Izolo. V letih, odkar hodijo na morje, so se med otroki stkale vezi prijateljstva in jih vsako leto samo še poglabljajo. Otroci rastejo, se spreminjajo, odhajajo in prihajajo. So animatorji in pomočniki. Hodijo v šole in fakultete in se vračajo s poklici.

Letos je bil na počitnicah še en razlog več, da si bil zraven. Pridružila sta se jim kar dva

letošnja novomašnika.

Borut Pohar je član MVM-ja in je bil z njimi več dni, ob koncu tedna pa se jim je pridružil še

drugi novomašnik – Matevž Mohar, ki je bil kot otrok tudi član MVM, letos pa je na letovanju obiskal svoje tri brate. Z Borutom sta darovala mašo v zahvalo za lepo preživeti počitniški teden ter na koncu podelila novomašniški blagoslov. Starši smo lahko iz nasmejanih obrazov svojih otrok razbrali, da jim je teden, poln dogodivščin, prehitro minil. Še

zadnji počitniški objem, obljuba skorajšnjega snidenja in odhiteli smo vsak v svoj konec Slovenije.

mami Tatjana in Tanja




MVM letos na Goriškem

Marijanska vincencijanska mladina se mesečno druži skozi vse leto po različnih župnijah. Tudi v naši fari se zbira mladina. Enkrat na leto pa se vsi skupaj, kamor smo povabljeni tudi starši, podajo na potep, raziskovanje in odkrivanje lepot naše domovine. Tokrat nas sta nas pot in program peljala na Goriško. Zjutraj smo se zbrali v Šentjakobu, kjer smo se pridružili mladini in njihovim staršem, ki jih je zaradi oddaljenosti pripeljal avtobus iz Kočevja. Kljub slabi majski vremenski napovedi smo bili vsi prav lepo razigrani. S. Andreja je celo zagotovila, da se je dogovorila z Njim, da to soboto dežja ne bo. Pot nas je tako vodila proti Goriškem. In o teh krajih, verjeli ali ne, smo ogromno izvedeli, saj je bila tu rojena s. Jelka in je vse kraje do potankosti poznala. Med potjo se nam je na kratko še predstavil (takrat še tik pred tem) letošnji novomašnik Borut Pohar, ki je tudi član MVM.

Najprej smo se ustavili na prelepem gričku sredi Vipavske doline, kjer se dviga starodavno naselje Vipavski Križ. Tu stoji mogočni kapucinski samostan in cerkev sv. Frančiška, v kateri je tudi grobnica grofov Attems, ki so prav tam sezidali samostan in cerkev. Seveda so nekoč grofje živeli v gradu.

Pred samostanom nas je že čakal brat

kapucin, ki nas je popeljal skozi življenje kapucinov, njihovo delo ter nam pobliže predstavil samostan. Samostan krasi največja in najlepša baročna slika na platnu Slava svete Trojice br. Osvalda. Lahko smo videli še veliko dragocenih slik znanih slikarjev. Pohvalijo se tudi s samostansko knjižnico, kjer hranijo dragoceno delo, rokopisni kodeks – molitvenik iz 15. stoletja. Knjižnico smo si ogledali in se tako prepričali in videli res ogromno knjig, menda jih hranijo okrog 25.000. Hranijo tudi 5 knjig pridig Sveti priročnik Janeza Svetokriškega, ki je bil rojen v Svetem Križu; imajo lepo urejeno njegovo spominsko sobo. Po izčrpnem ogledu in predstavitvi smo se tako napotili proti naslednji postaji našega sobotnega popotovanja. Sledila je romarska pot proti Sveti Gori, kjer mogočno nad reko Sočo in Solkanom kraljuje veličastna bazilika s frančiškanskim samostanom. Ob poti proti vrhu so nas spremljale postaje križevega pota in deloma smo lahko opazili tudi znameniti Solkanski most, ki slovi po svojem največjem kamnitem loku na svetu. Ogled bazilike in njena predstavitev je bila še posebej zanimiva, saj nas je sprejel frančiškan, ki je svojo nalogo opravil na zelo hudomušen način. V glavnem oltarju kraljuje podoba Svetogorske Kraljice, ki jo je l. 1544 baziliki podaril oglejski patriarh Marino Grimanipa. Mati Božja se je




morala nato večkrat izseliti, ker je morala bežati pred uničenjem cerkve, in se je nato vsakokrat vrnila nazaj. Tako ji danes rečejo kar »Begunka«. Cerkev krasijo prekrasni vitraži (porisana okna) iz leta 1939, narejena po načrtu beneškega prof. Corrompaia. Sama cerkev ima še veliko umetniških del, ki pa si jih žal, zaradi napovedanega poročnega slavja, nismo mogli ogledati. Tako smo si šli ogledat kapelo prikazovanja, ki je za glavnim

oltarjem in je bila prenovljena l. 2000. Tudi okolica bazilike je čudovita, s čudovitim razgledom po okoliških hribih. Mi pa smo zunaj več ali manj iskali senco, da bi se okrepčali. Pot v dolino ni bila nič kaj prijetna, saj smo imeli polne želodce in smo tako pot spremljali več ali manj v tišini. Ogled Stare in Nove Gorice pa nam to pot ni najbolj uspel, saj je vročina zelo močno pripekala in smo jo zato raje kar peš mahnili proti Kostanjevici, kjer rastejo znamenite vrtnice burbonke. Rastejo ob samostanu Kostanjevica nad Novo Gorico, kjer so našli zadnji dom člani kraljevske družine Burbonov. Oboje smo si tudi ogledali in bili še posebno očarani nad vrtnicami. Res, niso bile več v svoji popolni lepoti, pa vendar smo začutili ves njihov čar in aromo. V tem samostanu je živel p. Stanislav

Škrabec, znameniti slovenski jezikoslovec. Sledilo je krajše pregovarjanje, po kateri poti se napotimo nazaj do avtobusa. Zmagala je krajša in senčna pot, saj smo bili že pošteno izčrpani in žejni od vročine, ki kar ni in ni hotela popustiti. Sledil je še meni najljubši obisk in ogled Mirenskega Gradu, ki stoji na manjši vzpetini blizu meje z Italijo. Meni najljubši zato, ker tu obiščem grob s. Ovidije Potočnik, dolgoletne redovne sestre v naši šentviški fari, ki nas je veliko otrok in generacij pripravljala na prejem prvega svetega obhajila. Letos pa smo tu gori

srečali še s. Ancilo Kladnik, ki je bila tudi nekaj časa v Šentvidu. Ob poti proti cerkvi so nas vseskozi spremljale postaje križevega pota. Tam smo imeli mašo v zahvalo za naše romanje, ki jo je daroval Marko Jeromel, tudi član MVM. Po maši je sledilo srečanje s tamkajšnjim župnikom lazaristom, ki nam je na kratko orisal cerkev, ki je posvečena Žalostni Materi Božji. Na stranskih stenah smo lahko opazovali upodobljen Križev pot ter skrivnosti križevega pota. Budno pa nas je spremljal tudi (kip) sv. Vincencija




Pavelskega, ki je zavetnik Marijanske vincencijanske mladine. Člani MVM mu rečejo kar »naš Vinko«. Zunaj

pred cerkvijo in nad pokopališčem stojijo trije križi, ki upodabljajo Kalvarijo. Občudovali smo Svete stopnice, ki so kopija Svetih stopnic v Rimu. Stopnic je 28 in v vsaki je vdelana relikvija. Na Mirenskem Gradu še vedno živijo sestre usmiljenke, v samostanu pa so naseljeni lazaristi. Na Mirenskem Gradu si lahko naberemo duhovne moči, saj imajo prostor za duhovne vaje. Pred cerkvijo so nas gostoljubno postregli pod mogočnimi krošnjami kostanja in v neposredni bližini ravnokar zrelih češenj, ki so se mamljivo lesketale v svoji rdeči barvi izpod listja dreves. Nekateri otroci so imeli tudi mamljive skušnjave,

katerim se pač niso mogli prav dolgo upirati. Kot mladi škorci so se zapodili po »bogi« češnji in jo skubili po dolgem in počez. Drugi smo se hladili in ob dobri kavi in pecivu prijetno poklepetali in obujali spomine s s. Ancilo, ki se nam je pridružila. Enkrat se pride, drugič se pa gre. Ura nas je že neusmiljeno priganjala in prišel je čas slovesa. S. Ancila se kar ni mogla ločiti od nas, tako da nas je spremljala do avtobusa. Naročila nam je celo, naj doma vse lepo pozdravimo. S. Ancila, hvala Vam za prijetno druženje in češnje.

Vožnja domov je bila kljub utrujenosti zelo živahna. Živahna zato, ker so nas že na začetku poti opozorili, da bo ob vrnitvi domov na avtobusu kviz. In res se niso šalili. Ukaz: »Vsi otroci na zadnje sedeže avtobusa, starši pa na prednji del.« Opa, zdaj pa še to. Otroci bi lahko staršem malo pomagali. Sledila so vprašanja, šepetanja, prepisovanja, plonkanja … O, tudi starši si nismo tako malo zapomnili (malo smo sicer »plonkali« iz naših zapisov, narejenih med potjo). Na koncu se je vse dobro izšlo. Razen enega vprašanja, ki je bilo razveljavljeno. Se mi zdi, da se je vprašanje glasilo: Kolikokrat na leto lahko potencialno gremo k obhajilu? Starši smo sicer še bolj iz stare šole, zato se nismo vsi strinjali z novejšim odgovorom, ki so ga podali mlajši od nas. Le kako neki naj bi se … No, kolikokrat? Domov smo se vrnili kar pozno. S. Andreja se je za naš del poti z Njim zelo dobro zmenila za vreme, toda pozabila je na druge. Vrnili smo se namreč po hudi nevihti, ki se je bohotila po okolici Ljubljane, nekje pa je bila celo toča.

Tatjana




Sveta maša za duhovnika Vlada Pečnika

15. julija 2012 je bila v Oazi miru na Ljubelju darovana sveta maša za gospoda Vlada Pečnika. Udeležilo se je približno 170 ljudi. Tudi iz naše župnije smo bili predstavniki, med njimi diakon Bogdan, ki je sodeloval pri mašni daritvi. Sorodniki in prijatelji so se povzpeli na Zelenico, do kraja, kjer je končal zemeljsko pot. V spomin so mu zapeli nekaj pesmi. Ogledali smo si Oazo miru, lepo vzdrževan prostoren dom s 36 sobami in lepo kapelo. Po sveti maši smo se zaustavili na pogostitvi, ki so jo pripravili sorodniki.

Bil je to lep nedeljski izlet, ki je minil v prijetnem vzdušju in v spominu na našega nekdanjega dušnega pastirja – župnika.

Joži, Slavka in Mimi

♥ Maše v spomin gospodu Pečniku se žal nismo mogli udeležit, ker je sovpadala z datumom letovanja naših MVM-jevcev v Izoli. Smo se pa spominjali njega in njegovih prizadevanj, da bi poživil duhovno življenje v župniji. Bil je pobudnik nastanka zakonskih skupin, ki so se obdržale v enaki ali spremenjeni sestavi vse do danes. Kot ustanovitelj Mešanega pevskega zbora morda ni naletel na vselej pozitivne odzive, vendar smo pevci, ki smo vztrajali v zboru, z veseljem prepevali celih deset let, predvsem Bogu v čast, pa tudi nam v veselje. Žal pa ravno z datumom njegove prerane smrti sovpada tudi zaključek delovanja Mešanega pevskega zbora. Naključje ali Njegova volja?

Tanja Fajdiga

Približujemo

Beneficiat in mežnarija

♥ Verjetno ste že slišali za besedo beneficiat. Pri tem ste pomislili, kaj pa je to. Res, beneficiat izhaja iz latinske besede in pomeni neko dobrino, katera je dana nekomu za njegovo preživljanje. Tudi v cerkvenem pomenu so nastali razni beneficiji, ki so bili dodeljeni posameznim duhovnikom, da so tam živeli. Beneficij je običajno nastal tako, da je določeno število ljudi prispevalo ali v denarju ali v kaki drugi pritiklini (njive, travniki, gozdovi ali hiše), katero so namenili duhovniku, da je tam živel, on pa je imel dolžnost za te dobrotnike opraviti določeno število maš in drugih pobožnosti.




Župnija, ki je imela to ustanovo - beneficij, je s tem imela na voljo več duhovnikov, saj je duhovnik, beneficiat, pomagal vsakokratnemu župniku. Hišo, v kateri je beneficiat živel, pa so tudi imenovali beneficiat. Tako je imela takšno ustanovo tudi naša župnija. Po vojni, ko je država nacionalizirala mnoga župnijska posestva in hiše, ki so spadale pod razne ustanove, je bilo odvzeto tudi naši župniji. Tako so bile odvzete mnoge njive in gozdovi, kajti takrat so združili vso zemljo, v lasti župnije in podružnic in ustanov, pod en naslov, in to pod Rimokatoliško župnijstvo. Od vsega tega skupaj so odšteli 10 ha in lastnino vpisali izključno na Rimokatoliško župnijstvo, ostalo pa so nacionalizirali. Zato so mnoge podružnice in razne ustanove izgubile vse. Po denacionalizaciji pa se je vrnilo župniji, kar je bilo odvzeto, in tako je bil vrnjen tudi beneficiat. Ker je bila v tej hiši včasih šola, nato so bila stanovanja učiteljev in je bila v vse slabšem stanju, ste jo po vrnitvi lepo obnovili tudi s pomočjo sredstev, saj jo je imela nekaj časa v najemu pošta. Sedaj je v njej veroučna učilnica, eno stanovanje v pritličju, v nadstropju pa sta dve stanovanji, eno zaseda krojaštvo, drugo pa ste pohvalno lepo uredili upokojenemu duhovniku Janezu Petku. V prihodnje se bo ta hiša prodala in z izkupičkom uredilo stanovanja za upokojene duhovnike v novem župnišču, ki ga gradimo. ♥ Včasih je imela vsaka župnija tudi mežnarja. To je bila služba v župniji, ki je bila zelo spoštovana. Kajti mežnar ali cerkovnik je imel pomembno nalogo. Skrbel je za cerkev, jo zjutraj odklepal, zvečer zaklepal. Skrbel je za čistočo in krasitev cerkve, navijal uro, nekatere je moral navijati 2-krat na dan, nekatere vsak dan, redno je zvonil zjutraj, včasih je zvonil zjutraj k dnevu – ob sončnem vzhodu, kasneje se je prijela navada, da so zjutraj zvonili ob 7.00, nato opoldne – 12.00 – in zvečer v mraku ali Ave Marijo, nato še ob petkih ob 15.00 v spomin Jezusove smrti na križu in ob sobotah v zimskem času ob 15.00 oz. v poletnem času ob 16.00. Temu zvonjenju ob sobotah so dejali tudi delopust. Po tem zvonjenju se je nehalo delati na polju in se je družina začela pripravljati na nedeljo. Ta priprava na nedeljo je običajno bila v tem, da so ženske poskrbele za hišo, da so vse poribale, očistile čevlje in vse pripravile za nedeljo, moški del družine pa je poskrbel za hlev in dvorišče, katero je moralo biti pometeno, v hlevu vse odkidano in na novo nastlano, pripravljena krma za živino za nedeljo. To je bila tista priprava na nedeljo, katero bi verjetno bilo potrebno ponovno priklicati v spomin in kaj več narediti za to, da bi bila nedelja resnično dan, namenjen počitku, namenjen, da se da Bogu, kar je Božjega, in medsebojnemu druženju. Zagotovo bi bili manj razdvojeni in utrujeni, ker bi našli čas za sebe. Za potrebe mežnarja je zato župnija mežnarju nudila stanovanje ali hišo, ki je imela tudi nekaj zemlje, iz katere je mežnar in njegova družina lahko živela. Običajno je mežnar imel tudi bero, katero so mu dajali župljani. To je bilo točno določeno po velikosti domačije.




Mežnar je tudi za veliko noč raznašal ogenj in takrat so mu plačali za celo leto za skrb zlasti zvonjenja. Ker pa je bil včasih mežnar tudi organist, je opravljal še to službo; velikokrat je bil tudi učitelj v takratnih šolah ali pa je opravljal kakšno drugo obrt, kot na primer pri nas, ko je bil mežnar tudi čevljar. Seveda mežnarska služba ni prinašala bogastva, dalo pa se je preživeti. Ker danes težimo k čim večjemu zaslužku, ta služba ni privlačna. Še zlasti ko so se naši zvoniki modernizirali z avtomatskim zvonjenjem, je mežnarska služba izgubila tisti pomen. Tudi pri maši niso imeli več toliko dela, ker so tudi tu nastale velike spremembe. Odpadle so maše z libero, starejši se tega verjetno še spominjate, ko se je po končani maši pred oltar postavila »tumba« in so se opravile molitve za rajne. Kaj da je tumba? To je bilo nekaj podobnega krsti, kar se je prekrilo s posebnim črnim prtom, zraven postavilo križ in 2 sveči in pred tem so se opravile molitve za rajne. Tega po koncilu ni več in s tem je odpadlo še eno opravilo, katerega je opravljal mežnar. Ker ni bilo več mežnarja, je skrb za čistočo cerkve morala prevzeti župnija, kar je tudi prav. Zavedajmo se, da je skrb za lepoto cerkve naša skupna skrb, in jo z veseljem opravljajmo. Župnik pa bo že odprl in zaprl cerkev.

Jože Grebenc, župnik

Misijonski odmev

Od daru do dara

♥ Blagoslov Mivinega vozila, Šentvid pri Stični, januar 2012 ♥ Calulo, Angola, julij 2012 ♥ Šentvid pri Stični, Krištofova nedelja 2012




Razmišljamo

Enotnost za enakost?

24. junija 2012 smo doživeli prazničen dan. Prvič smo si lahko ogledali in v uporabo je bil predan poslovilni objekt, cilj dolgoletnih prizadevanj krajevnih skupnosti, ki jih pokriva zvon fare svetega Vida. Mediji so nam med gradnjo večkrat zrcalili popačeno sliko nastajajočega objekta in njegovo vlogo v kraju. Še toliko bolj

je bil zato to dan ponosa lokalne skupnosti, kajti dosežen je bil zadani cilj. Veselja, sproščenosti, gostoljubja in družabnosti zato ni manjkalo. Poslovilni objekt je zgrajen in pripravljen, da sprejme svoje prve goste. Naši pogledi nanj so še različni, a nemo nas opozarja na tisti dan, ko bomo vsi enaki.

To bo na dan, s katerim bomo zaključili življenjsko pot. Razvrščeni bomo, a nihče ne ve,

kdo od nas bo imel prednost. Bodi od občestva Svetega Vida ali pa krajan lokalne skupnosti, domačin s koreninami ali priseljenec, ko

se življenje konča, poti nazaj ni. Do tja pa izbiramo priporočene, obvezne ali svobodne smeri.




Takrat se le za trenutek ustavimo. Samo za toliko, da na pokopališče – parkirišče odložimo svoje telo. To je naše zadnje zemeljsko dejanje – darovanje nas samih v dar zemlji. Nato živimo dalje. V skupnosti enakih.

Tudi danes v času življenja smo že skupnost. Skupnost krajanov, vaščanov, občanov, faranov. Združujejo nas številni majhni in veliki projekti – cilji. Kot del skupnosti sem

za izvedbo njenih ciljev nagovorjen k sodelovanju. Naj s svojo odločitvijo dam prednost? Služiti, biti v dobro skupnosti je najvišji cilj in zakaj bi torej moral svoj dar deliti na posamezne projekte! Morda z željo pride čas mojih sanj, s časom pa gotovo za vse srečanje z občestvom enakih. Upam, da bom med njimi in vsemi vami. Do takrat pa naj nas k enakosti vzpodbujajo Pavlove besede, slišane ob nedeljskem bogoslužju teden dni za otvoritvijo poslovilnega objekta: »Zato vam svetujem tole: prav je, da vi, ki lani niste le začeli

tega dela, ampak ste se zanj tudi odločili, zdaj delo tudi opravite do konca, tako da bo dobri volji, ki ste jo pokazali z odločitvijo, sledilo tudi dejanje iz tega, kar imate. Kdor ima namreč dobro voljo, je dobrodošel s tistim, kar ima, ne glede na to, česar nima. Ne gre namreč za to, da bi drugi dosegli olajšanje, vi pa bi živeli v stiski. Za enakost gre. V sedanjem času bo vaše obilje lajšalo njihovo pomanjkanje, da bo tudi njihovo obilje lajšalo vaše pomanjkanje. Tako bo prišlo do enakosti, kakor je pisano: Kdor je veliko nabral, ni imel preveč, in kdor malo, ni imel premalo.« (2 Kor 8, 10-15)

Tadej Koleša




Gradimo dom


Naš dom dobiva fasado. Dela za njeno izvedbo so se pričela meseca maja 2012. Fasado sestavljajo številni vidni in nevidni elementi, ki oblikujejo celovit sistem medsebojno odvisnih gradnikov, ki nam navzven poudarjajo podobo objekta, navznoter pa omogočajo njegovo toplotno in mehansko zaščito. Do sedaj vgrajenim elementom fasade v opisu dodajam njihov simbolni pomen, ki jih lahko imajo v naši župnijski skupnosti. Toplotna izolacija Naloga toplotne izolacije je, da po obodu stavbe ustvari ščit, ki onemogoča, da bi se toplota iz stavbe izgubljala skozi stene. Tudi naša skupnost ustvarja z medsebojnimi odnosi ustrezno temperaturo sobivanja. Vsi člani smo poklicani, da jo ohranjamo. Še posebej pa smo k preprečevanju ohlajevanja medsebojnih odnosov in k odpravljanju nesoglasij poklicani skrbniki duhovne in gmotne blaginje naše skupnosti. Ohranjajmo zvestobo zaupanemu poslanstvu!

Izravnalni armirani omet Da se toplotna izolacija, ki je po obliki mehka, učvrsti, se nanjo nanese omet, ki je ojačen z armirno mrežico in drugimi elementi v fasadnem sistemu. Kot posamezniki smo nepopolni, zmotljivi, krhki in

ranljivi. Lahko dvomimo ali smo vir dvoma. Naše besede ali dejanja lahko zamajejo stabilnost skupnosti, onemogočijo sočloveka ali povzročijo zmedo. Zaupanje drug v drugega je kot armirani omet, naredi nas toge, čvrste, povezane, nas »izravna« in preprečuje razpoke, ki jih povzročajo dvomi in neresnice.




Zunanja okenska polica Je gradbeni element, ki po spodnjem robu zaključuje okensko odprtino.

To bo naš dom, to je naš kraj, naša župnija in naša skupnost. Izkazujmo pripadnost in bodimo tukaj doma.

Štukatura Štukatura je dekorativni – okrasni element na stenah, stropih ali fasadah. Okrasni elementi poudarijo slogovno značilnost fasade objekta.

Vsak človek si gradi svoje dobro ime in ima pravico do njega. Neprecenljivo je. Ko ga nekdo oskruni, s tem dejanjem povzroči nepopravljivo škodo. Skrbimo za dobra imena in čast drug drugega. Fasadi našega župnijskega doma manjka še zaključni sloj. Zaupamo, da so mojstri na našem župnijskem domu po pravilih gradbene stroke opravili opisana dela, ki so predpriprava za njegovo kvalitetno izvedbo. Zaključni sloj je lahko vgrajen le ob primernih delovnih pogojih na ustrezno obdelano, suho in čisto podlago.

Razmišljanje je nastalo v odziv na razmere v moji župnijski skupnosti julija in avgusta 2012. Skupaj moramo preveriti, za kakšno zunanjo podobo (fasado) se skriva trenutna ranjenost naše župnijske sredine, in pričeti z njenim zdravljenjem tam, kjer je to potrebno.

Zapisal Tadej




Beseda življenja

Živa voda

»Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, ki mu jo bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« (Jn 4,13-14) V tem evangeljskem biseru – v pogovoru s Samarijanko ob Jakobovem vodnjaku – govori Jezus o vodi kot najbolj običajni stvari, ki pa se kaže kot najbolj zaželena in življenjskega pomena za tistega, komur je puščava domača. Ni mu bilo treba dosti razlagati, da bi razumeli, kaj pomeni voda. Studenčnica je za naše naravno življenje, živa voda, o kateri govori Jezus, pa je za večno življenje. Kakor puščava vzcveti šele po obilnem deževju, tako morejo semena, ki so bila v nas položena pri krstu, vzkliti le, če jih zaliva Božja beseda. Rastlina raste, odganja nove poganjke in postane drevo ali l ep cvet. In vse to zato, ker jo napaja živa voda Božje besede, ki poraja življenje in ga ohranja za večnost. »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« Jezus se s temi besedami obrača na vse nas, žejne na tem svetu: na tiste, ki se zavedajo svoje duhovne suhote in še čutijo stisko žeje, in na one, ki niti ne čutijo več potrebe, da bi pili pri izviru pravega življenja in velikih vrednot človeštva. Pravzaprav se Jezus s tem vabilom obrača na vse može in žene današnjega časa in nam razodeva, kje lahko najdemo odgovor na naša vprašanja in polno zadovoljitev naših želja. Na nas vseh je torej, da se hranimo iz njegovih besed in napajamo iz njegovega sporočila. Kako? Tako, da naše življenje ponovno evangeliziramo, ko ga primerjamo z njegovimi besedami, skušamo misliti tako kakor Jezus in ljubiti z njegovim srcem. Vsak trenutek, ko se trudimo živeti evangelij, je kaplja žive vode, ki jo popij emo. Vsako dejanje ljubezni do našega bližnjega je požirek tiste vode. Da, kajti ta tako živa in dragocena voda ima to posebnost, da privre iz našega srca vsakokrat, ko ga odpremo ljubezni do vseh. Ta Božji izvir prinaša toliko vode, kolikor se iz njegove globine z majhnimi ali velikimi dejanji ljubezni napajajo drugi.




»Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje.« Sedaj razumemo: da ne bi mi trpeli žeje, moramo darovati drugim živo vodo, ki jo črpamo iz Njega v nas samih. Včasih bo zadoščala že beseda, nasmeh ali preprosto znamenje solidarnosti z drugimi, da bomo znova občutili polnost, globoko zadovoljstvo, izliv veselja. In če še naprej dajemo, bo ta vodnjak miru in življenja daroval vodo v vse večjem obilju in ne bo nikoli usahnil. Jezus pa nam je razodel še eno skrivnost, ki je neke vrste vodnjak brez dna, iz katerega lahko zajemamo. Kadar se dva ali trije zedinijo v njegovem imenu, tako da se ljubijo z njegovo ljubeznijo, je sredi med njimi On. In tedaj se čutimo svobodne, eno, polne luči in iz našega osrčja izvirajo reke žive vode. To je Jezusova obljuba, ki se uresniči, ker voda, ki nas odžeja za večnost, izvira iz Njega samega, navzočega med nami.

Chiara Lubich

Vir: Walter Kostner, Tik in Tak, © za Slovenijo: Novi Svet, 2007 Lektoriranje: Marta Hrovat Prelom: Tadej Koleša Prispevki odražajo mnenja in stališča njihovih avtorjev.

5-2012 Kazalo:

Približujemo...........................................................................................................................................1 Več spomina, manj sveč ..................................................................................................................1

Naš utrip .................................................................................................................................................4 Madagaskar – Akamasoa – Dobri prijatelji.................................................................................4 Preblizu, da bi nas premaknila? ..................................................................................................17 S Prijatelji v Zlato Prago ...............................................................................................................19

Misijonski odmev ...............................................................................................................................22 Zapisi iz Angole..............................................................................................................................22

Tukaj sem .............................................................................................................................................24 Orodje v Božjih rokah – bralec Božje besede ...........................................................................24


Iz življenja župnije .............................................................................................................................28 Oratorijska maša, 9. september 2012...........................................................................................28 Adrenalinski dan............................................................................................................................29

Beseda življenja...................................................................................................................................31 Ljubezen priteguje Trojico ...........................................................................................................31



Posreduj tiskano Posreduj tiskano Posreduj tiskano Posreduj tiskano –––– povezuj svetove in generacije povezuj svetove in generacije povezuj svetove in generacije povezuj svetove in generacije

Približujemo

Več spomina, manj sveč

Že imate platneno vrečko namesto starih plastičnih, ko greste v trgovino? Gotovo. V zadnjem obdobju se veliko govori o temi okoljske ozaveščenosti. Kako skrbeti za okolje, kako povzročiti ozdravitev našega planeta. Pa smo res tako ekološko in trajnostno naravnani? V Sloveniji še posebej v dneh, ko se spomnimo svojih preminulih, zasije ogromno število sveč, ki po svoji kratki dobi uporabe postanejo odpadek, med njimi je tudi nevarna plastika. Slovenci na pokopališčih vsako leto prižgemo 4.500 ton sveč, kar nas uvršča na prvo mesto v Evropi. Ob prazniku vseh svetih in spominu vseh vernih rajnih prižgemo več sveč na prebivalca kot kateri koli drug narod na svetu. Vlada Republike Slovenije je sprejela uredbo o ravnanju z odpadnimi nagrobnimi svečami. Pokopališča morajo imeti ločene zabojnike, proizvajalci in distributerji pa morajo z vključitvijo v sheme za ravnanje z odpadki poskrbeti, da bodo tovrstni odpadki tudi ustrezno obdelani. Težava s tem še zdaleč ni odpravljena. Lončki nagrobnih sveč so večinoma izdelani iz PVC, manjši del pa tudi iz drugih plastičnih materialov in stekla. PVC, ki vsebuje ostanke voska, je manj primeren za recikliranje, sežig z energetsko izrabo pa se lahko izvaja le v napravah, ki so opremljene z ustreznimi filtri, ker se pri sežigu sprošča strupen plin klor, ki se pretvori v klorovodikovo kislino (HCl).

Noben odpadek ni dober odpadek, tudi če se ga da predelati. Zato je naša naloga, ob spoznanju, da je narava del božjega stvarstva, da se spodbujamo k razmišljanju o naših navadah in početjih, ki imajo za posledico povečevanje količine odpadkov.




Glede na način opremljanja grobov, ki svoj vrhunec doseže prav v prazničnih dneh ob 1. novembru tudi v našem kraju, je povabilo na razmišljanje aktualno tudi za nas. Kljub finančni krizi, ki nas spremlja že nekaj časa, človek ob omenjenem prazniku dobi občutek, da je to čas tekmovanja med nami. Vsakdo poskrbi za grob svojcev, da bo lep, najlepši. Lepši od drugih. Glavno pa, da bo na njem kar največ sveč. Ali je res potrebno pretiravanje? Kupi sveč, bahanje s cvetličnimi aranžmaji, koncentracija spomina prek materialnih in tudi statusnih simbolov, a hkrati smo v revščini pristnih medsebojnih odnosov med živečimi in pomanjkanju osredotočenja na bistvo pri spominu na pokojne. Odločne in smele so besede Karla Gržana, povezane s problematiko pretiranega prižiganja sveč in današnjim načinom krašenja grobov: »In na koncu bo vsa ta plastika, ki je težko razgradljiva, končala v zemlji, ki je prostor telesnih ostankov naših dragih rajnih. Paradoksalno je, da ne uvidimo, kako brezumno smetimo to, kar bi moralo biti sveto. Dovolj je, da prižgemo svečko pozornosti. Ne potrebujemo gore plastike. Naredimo korak naprej. Čas je, da prerastemo pretirano kopičenje sveč in način krašenja grobov, ki je prepogosto znamenje nezdravega primerjanja in frustracij. Pokažimo svojo samozavest, prinesimo cvet z lastnega vrta (če je le mogoče) in svečko, ki bo dejansko svečka pozornosti, in molimo. Prav molitev nas odpira v tisto zaznavo presežnih resničnosti, iz katerih so rajni sveti in svetli in so duhovna opora in moč našemu življenju. Skrajni čas je, da prerastemo površnost in se prepustimo tistemu razkošju, v katerem ni dneva mrtvih, ampak svetih.« Odločimo se danes. Jaz, ti, midva, mi … Spremenimo navade. Prinašajmo manj plastike na pokopališča. Prižgimo na grobovih po eno svečko toplega spomina. Ta naj bo odraz naše skupne povezanosti z dragimi, ki jih ni več med nami. Naj bo svečka sad skupnega dogovora v rodbini, v družini, med prijatelji – med tistimi, ki tkejo pristno povezanost, iskrenost in ponižnost drug pred drugim.

Sporočimo si med nami že danes, kaj bo za nas najpomembnejše takrat, ko nas bo življenjska pot ločila in pridružila prijateljem na drugi strani. Sledimo modernemu načelu "manj lahko pomeni več" tudi na tem

področju; za naravo, za odnose, za pokojne. Naj bo to naša pravilna letošnja izbira. Ustvarjajmo novo tradicijo in novo kulturo. Združimo naša razmišljanja in drobna prizadevanja v sloganu Več spomina, manj sveč. Osmislimo potrošnjo (manj sveč) in izrazimo naš spomin na pokojne še z drugačnimi načini: ♥ Ne pozabimo na molitev in tople misli, ki nas povezujejo s pokojnimi, na darovanje za maše in udeležbo pri njih. Spomnimo se in obiščimo tiste, ki so osamljeni zaradi odhoda njihovih bližnjih.




♥ Zapišimo v našo rubriko Svetlo sled, spomin na drage prijatelje, ki jih ni več med nami. Bogatili so nas s svojimi krepostmi. Naj postanejo naši zavetniki in vzorniki za naša življenja. ♥ Namesto plastične sveče prižgimo ekološko manj sporno ali svoj namen izrazimo s simbolnim prižigom virtualne sveče. Podprimo s tem tudi prizadevanja Ministrstva za kmetijstvo in okolje za zmanjševanje odpadkov. http://svecamanj.si/stran/prizgi_sveco ♥ Iščimo izvirnost in nove načine sprejete žalne kulture še posebej v tistem delu, ko podarjena neprižgana sveča predstavlja izraz sožalja, bližine in spomina. ♥ Prihranke ob odpovedi po tej pobudi darujmo v dobrodelne namene ali dodajmo dar k izgradnji našega župnijskega doma za nas in prihodnje rodove.

Pripravila skupina župljanov

http://svecamanj.si/stran/prizgi_sveco




Naš utrip

Madagaskar – Akamasoa – Dobri prijatelji

Dopust? Delopust? Tudi! Oboje torej. Pa vendar še zdaleč ne samo to in ne edino to. Že nekajkrat smo svojo – eni samo od države, drugi tudi od Cerkve – po zakonu zagotovljeno pravico preživeli drugače. Lani smo obiskali našo laično misijonarko Tino v Angoli, ki živi v tem daljnem, tako drugačnem svetu, sama med popolnimi tujci. Pogovor v domačem jeziku, objem doma in prijateljev je bil velik obliž na domotožje, ki ga še tako pridno in predano misijonsko delo ne more ozdraviti. Še kako prav je bilo! Tako tudi slovensko seme pridno in uspešno raste v angolski zemlji in tudi to prinaša delček domovine, ko duša zahrepeni. Slovenskim misijonarjem na Madagaskarju obljubljeni obisk je torej počakal na letos. Dolgo smo ga načrtovali, zbirali prepotrebna zdravila za misijonsko bolnišnico – posebno zahvalo in priznanje za izjemno pomoč pri tem plemenitem delu izrekamo ge. Minki Mehle, roj. Bijec, magistri farmacije, kajti skoraj poln kovček zdravil je potoval z nami v bolnišnico v Ampitafa, kjer misijonari Janez Krmelj. Organizacijo letalskega potovanja smo tudi tokrat zaupali g. Boštjanu Napotniku. Že preizkušeno ga je pripravil z vsemi drobnarijami odlično. Hvala, g. Boštjan, varne se počutimo ob Vaši skrbi za nas. Nočna vožnja do Benetk. Toda avto ni zmogel vse prtljage. Vskočita hči in zet ene od udeleženk. Denar, prihranjen s to cenejšo avtorazličico (polet z Brnika je občutno dražji), smo namenili našim misijonarjem – zlasti delu prostovoljke Ane, medicinske sestre, v Ampitafa. V Parizu smo morali pohiteti, da smo ujeli letalo za Madagaskar. Žal vsi kovčki za nami niso bili tako urni. Ko smo sredi noči pristali v Antananarivo, smo namreč po enoinpolurnem čakanju na prtljago ugotovili, da so si trije kovčki privoščili enodnevni počitek v francoski prestolnici in pripotovali za nami šele naslednjo noč. Dragocena pomoč s. Anik in njenega sodelavca – domačina ter s. Marice nam je omogočila hiter in nemoteč prehod carine. Od prispelih kovčkov so pripotovali z nami glavni – tisti z zdravili in tisti z domačimi dobrotami za naše misijonarje. Hvala Bogu! Ob prevzemu zamujajočih kovčkov je izginil potni list in tako si je eden od nas pridobil pravico potovati po Madagaskarju le s policijskim dovoljenjem. Po vztrajnem iskanju s. Marice Jelić,

salezijanke, se je – skoraj po čudežu, ki smo ga pripisali tudi biometričnosti slovenskih potnih listov – le ta vrnil čez en teden. Prva noč v varnem zavetju samostana sester salezijank je bila zelo kratka. Srečanje z njihovimi učenkami zjutraj pa nas je že opozorilo na realnost Madagaskarja. Prva skupina otrok, ki smo jo zagledali na šolskem dvorišču, so bili otroci brez staršev. Sedeli so v krogu na travi in zavzeto poslušali




svojo učiteljico. Bogu hvala za ljubezen in skrb sester salezijank, ki so jim odprle vrata v svoja srca in svojo šolo. Zanimivo je bilo tudi srečanje z učenkami in učenci s. Marice, učijo jih ročnih del, frizerstva, peke, slaščičarstva in še česa. Zelo so zavzeti za uk, saj se zavedajo, da jim bo znanje omogočalo dostojnejše življenje.

Čas je brzel pred nami in nas od marljivih, veselih in srečnih črnih glavic usmeril v Akamasoa – k misijonarju Pedru Opeki. Z našim župnikom sta skupaj začela študij teologije v Ljubljani. Po dolgih desetletjih sta se ponovno objela kot prijatelja. Ko smo Pedru segli v roko in se potopili v globino njegovega pogleda, smo vsi začutili iskreno prijateljstvo tega prečudovitega človeka. V naslednjih dneh se je to spoznanje v nas nenehno potrjevalo. To

je pogled, ki vliva upanje, ki v človeku prebudi dobro, ki potrjuje zaupanje. V začetku njegovega delovanja so ljudje prihajali k njemu s prošnjo: Daj mi! Danes prihajajo: Prosim, daj mi delo, da bom lahko preživljal svojo družino. Ogromen preskok – iz nič v samozavedanje: sposoben sem in hočem s tem, kar imam, skrbeti za moje in deliti tudi z drugimi, ki ne zmorejo. Prav to slednje smo kasneje tolikokrat doživljali – ti ljudje znajo deliti. Deklica, ki je med mašo v nedeljo sedela ob nas z ostankom lizike v ustih, je videla proseče oči svoje sosedice, vidno revneje oblečene. Segla je v svoj žepek, v njem zbrala vse drobtinice nekdanjega piškotka in jih stresla v njeno dlan. Toda deklica je tudi sama te drobtinice delila z drugo deklico ob sebi. Verjemite, sram nas je bilo, ker so bili naši žepi prazni. S seboj smo vzeli samo denar za pušico, ki pa otroku ne bi nič koristil, ker domačini evrov ne morejo zamenjati. Robčke smo podarili pet- do šestletnemu fantiču, ki je vso mašo ljubeče pestoval mlajšo sestrico in jo nenehno božal ter ji brisal nosek z umazano cunjico. Robčke je takoj ponudil tudi starejši sestrici in še njeni prijateljici. Še znamo – hočemo znati – ali bomo še kdaj znali tako pomagati drug drugemu? Kako daleč smo od tega, nam morda naslika prizor iz pravljice o zlati ribici, Nekdo jo je ujel in si za izpolnitev svoje prve želje izbral: Če meni pogine krava, naj sosedu dve. Pa še nekaj o delitvi dobrin. S seboj smo nesli potice, spečene doma za naše misijonarje, in domači kruh. Naši sorodniki in prijatelji so prispevali še druge dobrote – domače salame, savinjski želodec, nekaj žganja in mašno vino. Tudi kakšna šentviška salama se je znašla v kovčku, saj smo vse, kar smo v zadnjih mesecih dobili, skrbno hranili za ta namen. Vsem dobrotnikom iskren boglonaj. Ko je zvečer Pedro vzel v roke kruh, salamo in potico, je slednjo sam narezal za vse prisotne na drobceno drobcena kolesca (da bodo teh slovenskih dobrot deležni tudi drugi, ki si v Pedrovem domu podajajo kljuke in dobroto), sam pa skrbno pobral le drobtinice enega in drugega in jih hvaležno pojedel. Tudi mi smo použili samo vljudnostni grižljaj prinesenih dobrot. Pomislili smo: So mar na veliki četrtek enako čutili tudi apostoli pri zadnji večerji? »Razlomil je kruh in jim ga ponudil.« Morda ne enake koščke – vendar vsem enake v moči Njegovega pričakovanja. Jim je rekel tudi: Pojdite in tudi vi tako delite? Mar ni bilo to naročilo, ki so ga slišali slovenski misijonarji – duhovniki in laiki, in odšli, da tako delajo in živijo med temi ljudmi?




V Akamasoi smo stanovali v hiši prostovoljcev. Tam je že eno leto živel tudi mladi Francoz Com, ki je poučeval francoščino – Madagaskar je bil nekoč francoska kolonija in zato je uradni jezik v državi tudi francoščina. V dneh našega sobivanja se je ta prijetni mladenič, ki je v enem letu učenja osvojil srca učiteljev in učencev, poslavljal. Bili smo povabljeni – triurni program slovesa je nas izčrpal, v mladih pa izzval val navdušenja in hvaležnosti mlademu učitelju. Le kje bi v Sloveniji še našli toliko hvaležnosti? Pomislili smo na naše animatorje, ki doma pripravljajo oratorij. Res je, samo en teden bodo navduševali naše mlajše, vendar je v teh pripravah nekaj mesecev dela, veliko porabljenega časa, volje in iskrene želje pomagati voditi v iskanju prave, resnične ljubezni do sočloveka. Pa smo ob zaključku na Gradišču požrli grenak cmok. Le zakaj?! Je res vredno le tisto, kar je preplačano?

Pa se vrnimo v objem Akamasoe. Nedeljska maša. 8.000 ljudi, 150 ministrantk. Mašo so pripravili (besedila, pesmi, ples) ljudje s smetišča. Vsako nedeljo pripravi druga skupina. Zbranost in tišina – kljub stotinam otrok različnih starosti. Navdušenje in sprejemanje. Spomin poišče svetopisemsko dogajanje na Gori blagrov. Mompera (župnik) Pedro ne deli kruha in rib. Deli jim Božjo besedo. Ponese jo med njih, da jo vsi vidijo. Ljudje spremljajo odprto knjigo

evangelijev kot svojo usmeritev, kot svojo pot, ki jim vsak dan zagotavlja človeško dostojanstvo božjih otrok. Zbranost otročičev, ki so mirno sedeli med mladimi pevci tudi takrat, ko so le ti spremljali svoje petje z gibi; svojih pet minut so dobili tudi »norčki«, kot jim spoštljivo pravijo, da so s petjem in gibi izražali svojo vero, svojo drugačnost doživljanja Božje ljubezni. Pri vsaki nedeljski maši jim je dodeljen čas. Bi zmogli to tudi mi?! Po maši pa srečanje z apostolom njihove vere in ljubezni. Mompera Pedro sega v številne roke in ročice, boža skuštrane otroške glave. Tudi nas obkrožijo ljudje in se rokujejo z nami, zlasti pa otroci, ki se nas vsekakor morajo dotakniti. Takrat smo razumeli pomisleke mladega prostovoljca Coma: Le kako bom znova zaživel v razčlovečeni Evropi? Tam me ne bo nihče niti pogledal, kaj šele hvaležno poiskal mojo roko. Dragi Com, morda boš pa spet našel pot med te prijazne, hvaležne Malgaše? Še skupna fotografija, skok po kovčke in odhod na jug. Otroci nas obkrožijo in se poslavljajo s stiski rok. Cmok v grlu je tokrat prijeten. Kakšna solza pa tudi najde pot po licu. Saj se čez nekaj dni spet vidimo! Ob treh pa na dolgo in utrujajočo pot: več kot 900 km je pred nami in okoli 18 ur vožnje v kombiju, v katerem bi se z veseljem zapeljali le do Ljubljane, kam dlje pa gotovo ne. Antananarivo, glavno mesto, se razteza na planoti na višini nekaj čez 1400 m. Zima je na južni polobli. Stopinje ponoči 6 do 8 stopinj; povsod piha – z leve in desne okna ne tesnijo, za zadnjimi sedeži se veselo preganjajo vsi prepihi. Zavite v spalne vreče nas zebe. Za bunde v kovčkih ni bilo prostora. Le kako zebe tam zunaj slabo oblečene in v glavnem




bose ljudi. Dvakrat kratek postanek. Šofer gre na porcijo neslanega riža. Mi tudi. Dobimo tudi kozarec tople riževe vode. Prija. In naprej v noč. Drugi postanek. Šófera je utrujen. Komaj zadrema, privršijo do avta znanci, šoferji drugih taxibrusov. (Tako imenujejo svoje kombibuse.) Kmalu se vrne. Spanec je spolzel v globoko temo. Nad njo je čudovito zvezdno nebo. Drugačno. Luna se polni in povsem drugače visi na nebu – zgoraj je manjka, da je podobna prazni skledi, obešeni na nebesni svod. Drvimo. Če ni skala, je pa drevo, ki mi jo zakrije. Jo bom ujela v objektiv? Težka bo! Pa še trese me v avtu. Še en nekajminutni postanek. Pa spet naprej. Koliko ur že voziš, prijazni »šófera« (tako imenujejo voznika)!? Postaja nas strah. Pred nami se pojavi še en taxibrus. Aha, prijatelj. Menjaje vozita drug pred drugim. Ugotovimo zakaj in nas je še bolj strah. Pomagata si, da pritegneta pozornost zadaj vozečega na luči pred njim, in tako premagujeta utrujenost. Vozimo med skalami, ob prepadnih stenah, spuščamo se s planote. Ustaviti in oddremati ni varno. Moramo pripeljati do večjega naselja. Znova in znova pontonski mostovi, ki jih je treba »zadeti« v sredino in »preplezati«. Vsak skok občutimo. Nevarno je. Prste spremeniti v rožni venec, pa gremo na pomoč. Vsi angeli varuhi prihitijo in verne duše nas obkrožajo. Vozimo že od treh popoldne v nedeljo in se bližamo jutru, ki nas ujame že na ravnini. Bogu hvala in vsem »pomočnikom«. Šófera se kot prerojen požene proti cilju. Smo na višini malo nad morsko gladino, a morje šele slutimo. Topleje postaja. Manakara, a tamkajšnji slovenski misijonar Jože Adamič je na zasluženem dopustu v Sloveniji. Še nekaj ur in – končno. Farafangana. Misijonar Klemen Štolcar, katedralni župnik in škofov generalni vikar, se nas razveseli. Škofija je velika kot Slovenija in ima 18 duhovnikov. Odslej bo naša šófera Ana, ki nas je prišla iskat na letališče, a je njen avto premajhen za vso našo prtljago, zato smo se vozili s taxibrusom, pa še hitreje je bilo, ker sicer kot tujci ne bi smeli potovati ponoči. Tako pa nas je reševal list, ki smo ga bili prilepili na vetrobransko steklo: Assocation humanitaire, Akamasoa – Vangaindrano in Pedrov podpis, da nas je domači šofer uspešno in hitro pripeljal do cilja. Še kratek pomenek, kovčke »zbašemo« v misijonsko »multi« vozilo (multi zato, ker je hkrati reševalno vozilo, ko vanj pritrdijo bolniško posteljo in prevaža bolnike; tovorno vozilo, ko se po luknjastih cestah prebija s tovorom; »bus«, ko se vanj nagnetejo ljudje in jim skrajša večurno pešačenje). Če bi vozili po naših cestah, bi kar šlo. Po njihovih pa kovčki skačejo kot razigrani kozliči, komaj jih zadržujemo z rokami in nogami, s hrbti pa »ravnamo« vse, kar je v avtu trdega in grbastega. (Nismo imeli dovolj pripomočkov, da bi vse trdo privezali.) Ne moreš verjeti, če ne doživiš. Ceste sploh niso ne kolovozi ne preorane njive – te bi namreč bile še ravne in prevozne. Pred in pod nami pa jame in luknje – simpatično majhne, ki pa zabolijo, ko kolo butne obnje, in strašljivo velike in globoke, včasih zalite z vodo. Ta na srečo ni pregloboka zaradi sušnega obdobja. Ana spretno vozi med njimi in nas opozarja, kaj lahko pričakujemo: včasih srečanje glave s stropom avtomobila, drugič sunek v levo ali desno stran reber, največkrat pa boleče stike trtice s sedežem. Padec s klopi ali na nos preprečijo kovčki, ki so nas pritisnili ob klop, na kateri sedimo ob levi strani avtomobila. Uboge naše hrbtenice. A zdržijo. Saj smo Slovenci, se tolažimo. Vzdržljivi, torej.




Tamle pa je Ranomena. S. Terezija Pavlič, usmiljenka, je doma na dopustu. Bila bi nas zelo vesela. Ana to pospremi še s pohvalo, kako delovna in skrbna da je in da bi bilo lepo videti njeno urejeno kmetijo, kjer veliko pridela. A bo kmalu Ampitafa? Kmalu, le še nekaj prav lepih kotanj in poskokov nas čaka. Ja, ta malim se še da spretno izogniti, ta velike pa obvoziš enkrat z levimi, drugič z desnimi kolesi; o ta drugi dvojici raje ne

mislimo, ker je bila največkrat tudi pol metra niže, da smo lovili ravnotežje kot razigran trop lamurjev na drevesu, ki si kličejo: Av! Joj! Uf! Ta je bla pa huda! Pa smo jih le prešteli, vse tiste presnete potočke zijalke. Koliko da jih je bilo? Odločno preveč! Ko smo zapeljali na misijonsko dvorišče, je bil vzdih olajšanja dolg in hvaležen. Končno doma! Prenos kovčkov, kozarec sveže vode in umivanje. To se je imenovalo: »tuširanje« – polivanje z mrzlo vodo

iz lončka. Osvežujoče! Brr, a se je po dveh dneh prileglo. Pa kaj, če je riž neslan. Dober je; lakota je pa res najboljša začimba. Saj je bilo še nekaj zraven – obvezna skodelica vode, v kateri se je kuhal riž. Pozorna gospodinja Geneveve na misijonu g. Janeza Krmelja pa nam je prinesla še vroče vode in sol, da smo si izboljšali riž po svojem okusu. Naslednjič tega priboljška nismo več uporabili. Sledile so omamno dobre pečene banane. Že same banane so tam preslastne, tako pripravljene pa seveda še boljše. Počutili smo se sprejete, kot bi prišli domov. Ana odhiti še v porodnišnico. Vrne se hitro: A ima kdo pri roki lekadol? Porodnica ima visoko temperaturo, ki ne popusti. Najdemo ga. Ko se vrne, pove, da zdravilo deluje. Objem tople misli, da bodo prinesena zdravila res v pomoč. Gospa Minka Mehle in naše osebne zdravnice, v imenu tamkajšnjih bolnikov, medicinske sestre Ane, zdravnice in maloštevilnega osebja iz dispanzerja v misijonu v Ampitafa še enkrat topla zahvala.

Ker velja g. Janez Krmelj za izkušenega in izvrstnega graditelja cest, je ob odločitvi za postavitev novega misijona, da bi bil čim bliže ljudem, najprej zravnal, zoral, preril in se prerinil skozi brezpotja dobesedno do » sredine ničesar«, ki pa je predstavljala idealen prostor, saj je nekako na sredini območja, ki ga obsega misijon. Tam je zgradil misijonsko hišo, dispanzer s porodnišnico, hišo za prostovoljce. Elektriko jim proizvaja lastna elektrarna, ki so jo zgradili na rečici

nedaleč stran. Na vzpetini nad misijonom je zrasla šola. Nedolgo tega pa so domačini – predvsem starši šolajočih se otrok – zgradili še dodatno šolo za šolajoče se učence višje stopnje. Ob njej pa lesene hišice za učitelje. Obiskali smo obe šoli. Otroci so ob dvigu zastave zapeli državno himno, nam pa zapeli še nekaj svojih pesmi in nas povabili v razrede. Ne mislite, da je vse vrvelo od njihove živahnosti. Mirno in zbrano so sledili




pouku – ne samo zaradi nas. Njihovi zvezki imajo morda ušesa, ker jih prenašajo v rokah, njihova pisava pa je lepo berljiva in lična. Kar onemeli smo. Le zakaj smo pri nas ukinili obvezno lepopisje?! Pa še to: normativ za število učencev v razredu je: 48–50. Še obvezno fotografiranje starejših dveh razredov, da bodo imeli spomin na skupno guljenje šolskih klopi in vrnitev do napol zgrajene cerkve, ki bo posvečena sv. Janezu. Tudi zvon je že pripravljen – pripotoval je iz župnije Ljubno ob Savinji. Savinjčani so ga darovali, kaže napis na njem. Vsak drobec misijonskega življenja se nas dotakne. Tudi sami peremo vse na roke, se namesto tuširanja z vodo le polivamo in jemo neslan kuhan riž. Ana pravi: Pakiramo. Gremo na pot. K našim misijonarjem. Seveda, teh nekaj prekratkih dni bo treba zelo skrbno odmeriti. Razdalje so velike, predvsem pa vijugaste, slabo ali komaj prevozne. Potovalni čas za 25 km je lahko eno uro ali pa pet. Hitrost dovoljuje cesta, prometni znaki so samo za nasvet. Največ jih je dovoljevalo 30 km na uro. Pa so bili postavljalci kar optimisti. Ustavimo se v nekdanji slovenski postojanki Vangaindrano. Tam je Pedro Opeka sezidal

prelepo cerkev. V njeni notranjosti smo lahko zmolili za naše misijonarje in v zahvalo za srečno potovanje šele, ko smo se vrnili. Otroci iz sosednje šole pa so nam ob obeh postankih pripravili pravo predstavo svoje gibkosti – občudovali smo njihove prevale in preskoke. Kot pravi lemurji so se prevračali. Sedaj je župnija v rokah domačih duhovnikov, kar se zelo pozna. Pa spet jama – luknja – poskok na most – skok z

mostu, slalom med ovirami na cesti! Izidor, ne zavidamo Ti ceste, ki Te vsak dan pelje v drugi konec misijona. Še najbolj je uporaben motor, na katerem s prijateljem, duhovnikom Cirilom Brglezom, ki Ti je prišel pomagat, premagujeta kilometre po skoraj neprevoznih brezpotjih. Ko ne gre naprej, pa pot pod noge. Tako nas potolaži Izidor Grošelj, misijonar v Matangi. Misijon mu cveti – imajo šolo, ki jo vodijo sestre redovnice, prav tako vrtec; mizarsko delavnico, gojijo prašiče, plantaža fižola dobro raste, ob misijonu je vrtiček z nekaj zelenjave, imajo mini »drevesnico« ali nekaj podobnega, v kateri vzgajajo različne sadike. Ja, tudi lamurje imajo v ograjenem prostoru (to so manjše opice). (Pa – orhideja in nekaj rastlinic, ki smo jih vzele s seboj domov, kar lepo uspeva.) Cerkev je zanimiva in lepa, obnavljajo pa tudi župnišče. V dispanzerju so takrat delali prostovoljci – mladi zdravniki iz Slovenije. So pravi blagoslov za misijone. Ob našem obisku so se poleg vsega dela z bolniki borili za življenje dojenčka, ki je zbolel za malarijo; močno shujšan kot droben vrabček je odpiral usteca, ko mu je mladi zdravnik po kapljicah dajal vodo. Sočustvovali smo z mamico ob njem in prosili Vsemogočnega, naj s svojim blagoslovom ohrani ta drobceni plamenček življenja. V nedeljo smo se z zdravnikoma srečali pri maši in povedala sta, da je detece iz najhujšega. Da bi le imelo dovolj moči za nadaljnji boj za življenje.




Na pomoč pa je priletel tudi Andrej iz Kranja, ki s starim tovornjakom – unimogom vozi kamenje in skale na cesto, da jo bodo vsaj za silo »pozdravili« pred deževno dobo. Gramoz in pesek sta tam brez vse moči, ko privrši deževje. Skale pa le nekoliko dlje zdržijo. Vse delo je seveda ročno. Ni kaj, iznajdljivi, delovni in skrbni gospodarji so slovenski misijonarji in misijonarke! Rad jih ima njihov škof, predvsem pa jih imajo radi ljudje. Prijatelj Izidor – poznamo se še iz njegovega otroštva – nam izroči ključe hišice, ki nekaj kilometrov naprej stoji skoraj ob obali Indijskega oceana. Tam se duhovnik srečuje z ljudmi, ker je v sam center misijona peš zelo daleč. Za tisto noč nam je nudila varno zavetje. Spali smo seveda na zasilni postelji in na tleh, na gobastih podlogah, spalne vreče pa smo imeli svoje. Trdo sicer, a utrujeni od poti smo bili hvaležni.

Jutro smo pričakali s fotoaparatom pred hišo. Prelepo rojevanje svetlobe ob mogočnem šumenju v obalo butajočih valov oceana. Vso noč so nam peli uspavanko. A ne bi bilo varno zajahati te mogočne sile. Prehitro se »zaljubijo« vate in te v svojem objemu ponesejo tja predaleč in pregloboko. Samo noge smo si plaho namakali in se na hitro umili. Med morjem in gorečimi oblaki pa velika žareča krogla. Mašo smo imeli v dvorani, ki je hkrati kapela, učilnica

za izobraževanje odraslih, prostor za sestanke z ljudmi. Hiša pa je tudi neke vrste skladišče za vreče riža. Skromen zajtrk iz popotne malhe – še zadnji grižljaji, ki smo jih prinesli od doma – in spet smo vzeli v zakup razbrazdano luknjasto cesto. »Jutri ne sme nihče obleči ničesar rdečega!« Začudeni smo se prejšnji večer ozrli v Ano. »Rdeča barva je barva vaških kraljev. Pa – prečkali bomo reko na brodu – in rdeča barva kliče nesrečo.« Smo kar hitro ubogali. Bilo je prepričljivo, čeprav so nas tolikokrat osupnila vraževerja ljudi. Koliko laže bi bilo živeti, če jih vse to ne bi obremenjevalo. Pa vendar je življenje tam doli tako zelo drugačno. Kako srečni smo v naši domovini, se zaveš šele, ko okusiš takšno življenje. Bogu hvala za naš prečudoviti košček raja pod Triglavom. Cesta proti misijonu Janeza Mesca – Janija je še slabša. Skoraj zagotovo najslabša na naši poti. Aja! Tukaj ni Andreja. On je z unimogom na drugi strani. Za celo goro skal in velikih kamnov bi morali domačini ročno naložiti in razložiti, da bi se kaj poznalo. Če seveda vmes ne bi po svoje na novo in znova po cestah oralo vreme. Pa mostovih seveda. Tam na reki smo videli, da gradijo nov most. Ženske vsak dan po nekaj ur prenašajo pesek iz rečne struge na obalo. Dolge ure v vodi, največkrat tudi z otročičkom na hrbtu. Pa se gremo emancipacijo? Pojdimo jim pomagat. Tam šele spoznaš, kaj naj bi ta čudna beseda pomenila. Garanje in nenehen boj za pest riža. Zate in za tvoje. Pa so že s to pestjo zadovoljni. Pomeni preživetje. Premetavamo se kot vreče krompirja po avtomobilu. Kovčke smo skrbno privezali, ne plešejo več z nami – pa spet nismo zadovoljni. Prej so nas vsaj stisnili ob klop. Sedaj pa




imamo prostor za »ples«. Cesta se vleče med riževimi polji. Popolnoma nepodobna kakršni koli slovenski cesti. Še najbolj kakšni rečni strugi, ki jo je oglodala hudourniška moč do obisti. Pa še vse tamkajšnje buše moramo počakati, kadar je preozko, da se mimo nas, otovorjene, suhe, z mini vimeni, premaknejo k svoji riževi zaplati. Ne vem, kje imajo mleko. Malo da ga je, zato je tako dragoceno in predvsem drago. Tudi kokoši so na tankih nogah, prave špartanske postave. Vsako jajce je zaklad. Niso krmljene kot naše gospe kure. Nenehno tekajo in iščejo zrno. Tudi zrno resnice, da tam pač skrbi vsak zase, da preživi. Ana, čez tole reko? Na brodu? Pa saj je taaako široka. Kako? Počakajmo na brod – lejte ga na drugi strani. Me zanima, kdaj bo pokazal voljo, da se premakne. Počakajmo. Se mu nič ne mudi, čeprav nas že veliko čaka nanj. Preverite, kako je globoko. Previdno zabredemo v vodo. Bo šlo. Ne seže do kolen. Ko se brod ustavi, se Ana pogumno in izkušeno požene v vodo in po rampi na brod. Bravo, punca! Pa si res ta prava šófera! Vožnjo plačamo – iz rezervoarja nam iztočijo 1,5 lit. goriva. Pa je brod zastonj – prevoz z njim plača država, ker je to edini možni prehod široke reke v tem predelu. Pri nas bi rekli: Se znajdejo. Res? Mi nismo bili tega mnenja. Za nas to sicer ni bil velik strošek, za tamkajšnje prebivalce pa je. A druge poti enostavno ni. Naslednji dan Majda vzklikne: Črva imam v nogi. Ana pa: »Vzemi škarjice in ga izkoplji. V vodi si ga posvojila. Nič nenavadnega.« Operacija je uspela – črv je podlegel, sicer bi lahko začel potovati po telesu. Ja, tudi takšen je tam vsakdan. Vožnja skozi vas ob reki. Kuhajo kar pred svojimi kolibami. V zavetju kamnov zanetijo ogenj v kupčku posušenega lesa ali oglja in pristavijo aluminijasto posodo z vodo in rižem, tudi nam ga ponujajo. A mi hitimo proti Janijevemu misijonu, da nas škof ne prehiti. Ceste so uničene zlasti ob obali reke neprevozne in po nalivih podobne razoranim kanjonom. Potovalna hitrost je komaj opazna – do 20 km na uro, ugotavljamo. Levo in desno hodijo ljudje v obe smeri. Sami, v skupinah. Ure in ure, nosijo tudi težka bremena. Spomin nam preskoči na Ampitafa, kjer deluje Ana. Ko smo se vzpenjali proti elektrarni, ki jo je postavil misijonar Janez Krmelj, smo srečali tri žene, ki so nosile dva otroka. Mlada ženska, ki je hodila sama, je bila mamica, ki je pred dnevi rodila – njenega otroka je imela v naročju starejša žena, verjetno sorodnica, ki je porodnici dodeljena v pomoč za nekaj tednov po porodu. Tri ure hoda je bilo za njimi – otroka so nesle v dispanzer cepit. Ana je razložila svoj pomislek, da ne bodo uspele, ker so zamudile. Tudi sama je namreč precejšen del dneva cepila otroke in delala v dispanzerju. Če ni dovolj otrok za cepljenje, ampule ne odprejo na novo, saj se mora po odprtju cepivo porabiti do konca, sicer ni več uporabno. Ko smo se vračali, smo se spet srečali. Ana je imela seveda prav. A se niso jezile. Bodo pač prišle še enkrat. Tri ure in še tri ure. Kako pa se mi odzovemo, če nismo točno ob uri obravnavani? Pustimo trpkost naši nejevolji in nezadovoljstva za sabo. Ti ljudje so srečni že zato, ker jih ne poznajo in ne negujejo v svojih nedrih. Ponudijo nam del izjemno debelega sadeža, ki ga imajo s seboj za potešitev žeje in lakote. Zanimiva kosmatasta buča, za katero ugotovimo kasneje, da visi z drevesa. Okus je podoben ananasu, ki pa raste iz zemlje kot pri nas čebula ali por. Hvaležno sprejmemo le manjši košček za pokušnjo. Sadeže po navadi krmijo prašičem, ko je lakota, pa jih redno jedo tudi sami. Pa še to. Tudi otroci v




misijonih hodijo v šolo 3–4 ure peš. Ob skodelici neslanega riža. Pa so zadovoljni in nasmejani. In hvaležni! Bližamo se. Manambondro. Ljudje se ob svojem misijonarju že zbirajo. V nedeljo bo birma, blagoslov Mivinega avtomobila za misijon, končno pozidanega župnišča. Misijonar še vedno živi v skromni leseni kočici. Pohvali se lahko le z rednimi sostanovalkami –

mišmi in podganami, ki ne plačujejo stanarine, a se počutijo zelo udobno med njegovo skromno, zelo asketsko opremo. Škof prihaja. Za tri dni. Sprejme ga veselo petje. Pomeša se med ljudi, otroci ga obkrožijo in pozdravljajo. Primejo ga za roke in vsi odidemo v procesiji v cerkev. Preprosta in lepa je. Molitev in škofov govor. Kot žejna, presušena zemlja pijejo besede svojega pastirja. Popolna tišina. Nihče ne klepeta, kaj šele da bi vmes odšel na pijačo – možnosti je dovolj. Tudi tam nekateri služijo z nečim, kar spominja na nekakšne zasilne bifeje. Pri nas pa … med zadnjim obiskom že ni bilo tako. Morda pridejo škofje »prepogosto«, pa se

jih naveličamo. Ali pa jih tako premalo cenimo – njihovo oznanjevanje in nauke namreč? Za večerjo poskrbijo domačinke. Če si lačen …? Ampak ne, bilo je preprosto in okusno, neslan riž z dodatki in nepogrešljive banane. Mljac, kako so dobre. Iz dneva dobesedno pademo v noč; sonce se utopi v nekaj minutah. Vidiš njegovo spuščanje pod mejo dneva. Elektrika? Bolj težko bi jo prinesli v nahrbtniku. Še najbolj zanesljiva je baterija. Agregat rad ponagaja, zlasti med predvajanjem filma o njihovem svetniškem kandidatu, ki ga škof bogato komentira in spreminja v katehezo za vse nas. (Ana zelo dobro govori malgaško.) Ob njegovem zgledu je utrjeval zavest, da vrednote naredijo človeka srečnega, če se za življenje dobro oboroži z njimi in jih živi. Gostje iz Slovenije in g. škof ter spremljevalca spimo v novem župnišču. Samo visoki gost v postelji, drugi na gobah na tleh v spalnih vrečah. Pa se počitek še kako prileže. Misijonar Jani še vedno stanuje v svoji skromni leseni hiški. Kako zelo mu privoščimo sobo v župnišču. Nekaj let na misijonu ni bilo duhovnika, pa je začelo vse propadati, začeto novogradnjo je zavzelo grmovje. Janez se je po dveh letih domovine vrnil. Ni mogel brez svojih Malgašev. Hvaležni so, da ga imajo. Valentin Vodnik bi rekel: »Slovenc, le prid se l÷s učit!« Za zajtrk pocrkljamo škofa s slovenskimi dobrotami – ob neslanem rižu mu vidno prijajo, le na koncu si privošči za grižljaj ali dva kruha kot sladico s koleščkom klobase, ki smo jo v prtljago skrile prav zanj. Zelo rad ima namreč slovensko hrano, nam je bil zaupal v nedeljo po maši v škofijski cerkvi v Farafangani. Pa Slovenijo je vzljubil. Mislim, da ne samo lepot, ki jih je zelo občudoval med obiskom pri nas, ampak tudi zaradi naših pridnih misijonarjev.




Ob pogledu na novi Mivin avto za ta misijon se iz naših src dvigne iskrena molitev in zahvala Bogu in darovalcem za to prepotrebno vozilo. Z njim bo misijonar Janez premagoval kilometre po razritih poteh, prevažal bolnike, prinašal hrano in zdravila. Misijonarja čaka ogromno dela. Morda bo kakšen vogal obnovil tudi s šentviško pomočjo? Ali morda celo s pridno šentviško roko, ki se bo z lastnikom podala med tiste prijazne, a tako zelo revne ljudi na pomoč za nekaj tednov ali mesecev? Tiste dni je bila v tem misijonu na obisku tudi argentinska Slovenka, zdravnica Helena, ki je bila pred dobrimi dvajsetimi leti z možem zdravnikom kot prostovoljka za tri leta v tem misijonu. Vidna bolečina jo je prevzela, ko je videla, kako sta propadla dispanzer in lekarna, ki sta v času slovenskih misijonarjev in njunega dela tam dobesedno cvetela. Vse bo treba zastaviti na novo.

Slovo je prisrčno, a kratko. Obljuba molitvene povezanosti. Janija kličejo obveznosti, nas pa cesta. Da se noge in tisti del hrbta, na katerem smo najbolj poskakovali po vozilu ob trdih srečanjih s kolovozom, malo spočijejo, samo kratek postanek in ogled notranjosti cerkve, ki jo je zidal Pedro Opeka, ko je misijonaril v Vangaindrano. Otroci so nas spet navdušili s svojo gibčnostjo. Toliko radosti je v njih. Zalotimo se v žalostni misli – so danes sploh že

pojedli svojo skodelico riža? Ali jo bodo – če sploh – dobili čez kakšno uro, preden se odpravijo na nekaj ur oddaljene domove peš? Kaj pa manjka našim otrokom? Morda le nekoliko več skromnosti v pričakovanjih in zahtevah? Smer: Farafangana. Na škofijsko dvorišče prispemo proti večeru. G. Klemen ponudi hladno vodo. Božji šampanjec! Župnik prespi na škofiji, ostali v Slovenski koči. To ime nosita predsoba in soba ter kopalnica. Na vodo, čeprav mrzlo, je treba paziti. Prostore so slovenskim misijonarjem odstopile sestre usmiljenke, da se ob prihodu v mesto lahko odpočijejo ali prespijo, ko urejajo papirnato birokracijo, ki je tudi tam ne zmanjka. Zvečer obvezen obisk samostana in sestre Marije Pavlišič, Belokranjke, ki kar žari. Tako je vesela, da se izgublja v babilonu jezikov – z nami govori francosko ali malgaško, s sosestro domačinko pa slovensko. Smeh je iskren in prisrčen. Naberemo premnog pozdrav za sestro Ivanko na Gorenjskem, pa za tega in onega, tudi kakšno darilce zanje sprejmemo v varnost naših kovčkov. V nedeljo zjutraj so v Slovenski koči zadišali domači ajdovi žganci iz slovenske moke. Za krono pa je bila ena kranjska. Pomislite, kakšno razkošje. Za osem ljudi. Posodo, zavito v brisačo, smo odnesle s seboj, da bomo po maši v škofijski cerkvi pozajtrkovali pri g. Klemenu. Pa se je obrnilo – g. Klemenu, dvema mladima zdravnikoma prostovoljcema in prostovoljcu Andreju se je mudilo na podružnico, vsaj uro vožnje daleč. Pa so pograbili posodo v brisači in jo mahnili na luknjasto pot: Hvala za žgance, bodo čudovito zajtrkovo kosilo. Srečno potujte nazaj! In se je zaprašilo za njimi tja v tisto oddaljeno vas. Zagotovo




so takrat tudi domačini okusili slast slovenskih žgancev. Pa smo bili veseli, da smo tudi mi mogli ravnati po njihovem pravilu: Če ima eden, imajo vsi. Vsak vsaj malo. Znajo deliti. V naših nahrbtnikih pa smo za zajtrk odkrili še malo domačega kruha in košček sira. Popoldne nas na škofijskem dvorišču pobere isti taxibrus – kombi torej. Šoferja poprosimo, naj tokrat ponoči zaspi vsaj za kakšno uro, ker je 18 ur vožnje v enem »kosu« le preutrujajoče in nevarno. Obljubi in besedo tudi drži. Rožni venec pa je vseeno odžebral skozi naše prste. Pa tudi angeli varuhi in verne duše niso imele miru pred nami. Vendar tokrat zaradi povsem drugačne bojazni. Pot nas je spet vodila skozi nevarno območje, kjer ob poznih nočnih urah niso nemogoči napadi razbojnikov. Ob prihodu smo pot prevozili podnevi, tokrat ob najbolj nevarnem času – zelo nevarnem za tujce. Ob glavni cesti od severa proti jugu Madagaskarja so ponoči pred in za vsako večjo vasjo ob cesti policijske patrulje. Ob ogenjčkih se grejejo – spet je bilo zeelo mrzlo. Predvsem preverjajo šoferje, enkrat so prešteli tudi nas. Imeli smo namreč posebno srečo, saj so mnogi ob pogledu na list, prilepljen na sprednjem steklu, samo pokazali, naj nadaljujemo. Na listu je bil napis AKAMASOA in podpis PEDRO OPEKA. Njegovo ime odpira vrata in srca. Če pa berete Družino, ste lahko v eni zadnjih številk prebrali tudi drugačno zgodbo o tem, da je ta dobrotnik stotisočev kljub vsemu, kar je za ljudi storil in še stori, velikokrat v življenjski nevarnosti. Ustavili so nas. Ne smemo naprej. Je nevarno. Uf, to pa ni bilo v našem načrtu, pa še na najbolj mrzlem področju planote bomo čakali. Brrr! Težka bo! Pred nami je stal tovornjak s prikolico. Za nami pa so se na srečo nabirali taksibrusi. 5 – 6 – 7. Bo dovolj? Je, gremo. Tudi z druge strani nevarnega območja se nam je bližala podobna kolona. Ker se bomo srečali »prav tam nekje«, ne bo nevarno, ker kolon ne upajo napasti. Verjamemo in pomahamo policistom z vročo željo, naj jih ne zebe preveč, ker tako skrbijo za nas. A metulji v višini želodca kličejo še po varstvu molitve. Še zlasti takrat, ko je naš šofer ušel tovornjaku in jo ubral naprej. Pa saj bomo srečali tiste druge, ki nam vozijo nasproti. In smo jih kaj kmalu. Med tem smo tiho kot miške mleli vsak svoje misli in molitve. Naša Ana pa je pridno klepetala s šoferjem in ga »držala v budnosti«. V večjem kraju smo se potem umaknili ob rob med druga vozila in ujeli nekaj prepotrebnega spanca, predvsem za šoferja.

Pa naj se vrnemo še k Ani. Zelo hitro se je naučila malgaščine. Pravi, da so najboljši učitelji otroci, ki tako radi klepetajo, popravljajo napake in se ob njih zabavajo. Za njimi je ponavljala in se z njimi smejala. Danes govori kot prava Malgašica. Tudi zato jo imajo ljudje radi in jo spoštujejo. Otroci se obešajo nanjo kot grozdi na trto. Uči jih, jih vzgaja in na različne načine spodbuja. Kot medicinka je stroga in odločna (obvezno umivanje ipd.), kot človek pa mehka kot

maslo, dobra kot kruh in topla kot mamina dlan. Težko jo bodo pustili domov. Misijonarji zelo cenijo njeno delo in bodo pogrešali njeno prijazno besedo in spoštljiv odnos. Tudi sama bo ob vrnitvi v domovino med temi njenimi majhnimi Malgaši pustila velik del svojega srca. Njihova pa se bodo kotalila iz vseh kotičkov njene prtljage. Ana, cenimo Te kot izjemen zgled misijonarja, ki ima rad svoje delo in ga nesebično, ljubeče deli




potrebnim. Z odločnim korakom in velikim srcem si stopila v brazdo misijonarja dr. Janeza Janeža, prvega laičnega misijonarja, zdravnika kirurga, katerega stoletnico rojstva bomo praznovali v januarju 2013. Sobe v hiši »Pedrovega« naselja nas še čakajo. Spati na postelji – prijetno razkošje. Večina ljudi v tem in drugih naseljih spi na tleh. Mompera Pedro nam posodi šoferja, avtomobil in varnostnika za res hiter ogled šestmilijonskega mesta. Ko se ustavimo, eden varuje avto, drugi spremlja nas. Ni varno, ne, zlasti za tujce. Od turističnih znamenitosti smo si na celi poti ogledali le mini nacionalni park z lemurji (opicami) in redkimi drevesi ter se za pol ure pomudili na Kokosovi obali ob Indijskem oceanu. Bolj nas je zanimalo pravo življenje in ljudje. Tudi med spominki smo raje posegli po ročnih delih učencev, redovnic, Malgašev. Tudi tako jim pomagaš – ceniš njihovo delo in še plačaš njihov izdelek, da laže rinejo skozi življenje. 5 € je zanje že malo bogastvo. Tam namreč družine preživijo dan z 1 €, teden pa s 5 €. Pa imajo nasmeh na licu, ko se srečajo. Močno se nas je dotaknil ogled kamnoloma v Akamasoi, v katerem stotine ljudi s kladivi tolče kamnite kocke v pesek in si s tem služi kruh. Okrog staršev se igrajo otroci, večji že uspešno pomagajo. Mamico, ki je ob sebi imela dojenčka v kartonasti škatli, vsega zavitega v oblačila, smo vprašali, če otročička kaj zebe. Skozi nasmeh je pritrdila: Seveda ga zebe, a mora potrpeti, saj mamica dela. Mompera (župnik) Pedro je za te ljudi z roba družbe ustvaril pogoje za delo, ki je dvignilo njihovo samozavest in spoznanje, da so sposobni sami skrbeti za svojo družino. To pa je veliko več, kot dati jim denar, ko ga pač imaš, da si z njim kupijo riž. Ljudje, ki so živeli iz rok v usta, so se naučili načrtovati in misliti tudi vnaprej, kaj in koliko potrebujejo za življenje. Zato sedaj prihajajo k svojemu duhovniku s prošnjo: Daj mi delo, da preživim svojo družino. In to je tisto, kar je najpomembnejše, ljudem vrniti dostojanstvo človeka, ki

zmore in hoče sam skrbeti zase in za svoje. Ob kamnolomu je čudovita cerkev na prostem, posvečena sveti Družini: oče Jožef gradi domek, mati Marija ob njem v preprostem loncu kuha riž, mladi Jezus pa pridno tolče kamnite kocke. Njihov vsakdan pač. Cerkev je

čudovit spomin na

Pedrovega očeta in njegovo rešitev. Nedaleč stran sta kipa sv. Petra in Pavla ter križ. Vse lepo urejeno. Ljudje ljubeče skrbijo za ta lepi prostor, sadijo in zalivajo cvetje. V objemu vsega tega najdejo svoj mir po težkem celodnevnem delu. Mogočen je pogled na največjo naravno katedralo, kot jo imenuje misijonar Pedro – velik kamnit oltar sredi kamnoloma.




Vrnitev in pakiranje. Kovčke zložimo enega v drugega, enega pa pustimo Ani, ki se novembra vrne v domovino. Le kam je izginila vsa prtljaga? Tista, seveda, ki smo jo prinesli z določenim namenom in je tam našla svoj cilj.

Zadnji večer. S Pedrom sedimo pred njihovo hišo. Veselo razpoloženje se razvije. V nas so močna čustva hvaležnosti. Oči upremo v prelepo zvezdnato nebo južne poloble. Južni križ je prelep. Premika se ob svoji osi. Božje znamenje na nebu. Po večerji nam dekleta, ki tam živijo, ker so brez staršev ali pa tako daleč stran, da ne bi mogle prihajati v šolo, zaplešejo nekaj njihovih plesov, pa tudi nekaj lastnih koreografij. Navdušeni smo. Slovo! Objemi in zahvale. Pa solze – naše in njihove. Objamem dekle, ki ji je kot otroku podgana obgrizla lice in nos. V Franciji so jo dobro zakrpali. Hvaležno se stisne k meni. Ne obupuje, polna je veselja in zaupanja v prihodnost, ki se ji tudi zaradi omogočenega šolanja približuje svetlejša. Dragi prijatelj Pedro Opeka! Hvala za življenjsko lekcijo, hvala za Tvoje neizmerno zaupanje v Božjo ljubezen in pomoč in v človekovo dobroto. Naj Bog blagoslavlja Tvoje plemenito delo.

Objeli smo še s. Marico na letališču, stisnili na srce Ano – in se dvignili v zvezdnato nebo. V Benetkah ni bilo težav s prtljago. Prav lahko smo tokrat vse naložili v en avto. V nas pa se je utrdila zavest, da smo preživeli enega najlepših in duhovno najbogatejših dopustov za svoj lastni denar. Nismo bili revnejši, ker nismo spali v dragih hotelih. Smo pa bili bogatejši za iskrena srečanja z ljudmi; bogatili so nas hvaležni nasmehi otrok, ki smo jih pobožali ali stisnili v objem. Odšli smo bogatejši za vse, čemur smo se odrekli, da

smo mogli preživeti devet dni med slovenskimi misijonarji in njihovimi Malgaši. Le Toneta Kerina, s. Terezije Pavlič in Jožeta Adamiča nismo obiskali. So bili v domovini na zasluženih dopustih. Morda drugič? In če se bo ob tem komu utrnila misel: Pa saj to ni res! Saj so nori! Ponosni smo na to svojo norost. Ne obžalujemo velikih naporov na potovanju. Prevozili smo kar

precej čez 2000 km v teh dneh, a ne v udobnih sedežih. Prečuli precej noči, se umivali z mrzlo vodo, uživali v njihovi preprosti hrani. Če si takšnih norosti ne bi privoščili, ampak si jih samo zavidali, bi naše krščanstvo zmoglo zaživeti te norosti? In verjemite, lica bi zasijala srečo, oči bi blago božale sočloveka,




nasmehi bi celili rane. In stisk rok bi bil drugačen – iskren in topel; ne kot dotik mrzle kačje kože – ker bi bila toplina v srcu. Hvala Vam, dragi prijatelji z Madagaskarja, za objem in trden stisk roke ob slovesu. Hvala, draga Ana, za Tvojo veliko požrtvovalnost. Ponosni smo na vse Vas. Prišli ste z nami domov in skozi ta naša doživetja pričujete za svoja dela ljubezni in dobrote med temi Vašimi Malgaši. Akamasoa je humanitarno združenje in del mesta, ki ga je zgradil Pedro Opeka na nekdanjem smetišču, v slovenskem prevodu pomeni dobri prijatelji.

MJAM 2012

Preblizu, da bi nas premaknila?

Da gre za mladinski festival, menda krščanski, sem izvedel dan preden sem pri petnajstih letih prvič šel na Stično mladih. Pravzaprav so me doma kar poslali; z besedami v smislu, da se pri takih letih moram udeleževati prireditev te vrste, da je to zame dobro in da mi zna bit celo zanimivo. Iskreno rečeno, če mi mama tisto sobotno jutro ne bi pripravila malice za s seboj in me oče ne bi priganjal s prevozom, češ da že zamujam, bi gladko ostal doma in počel kaj nepomembnega. Vse, kar mi je bilo omenjeno v zvezi s »krščansko mladino«, se mi je v tistem času par mesecev po birmi zdelo tako neprivlačno, kot se mlademu fantu lahko zdijo neprivlačne nune, ki se ukvarjajo z mladino, pričevalci, ki razlagajo stvari, katerim ne moreš verjeti, in animatorji z mastnimi lasmi, ki igrajo na razglašeno klasično kitaro in te silijo prav po otročje plesati. Ravno tako nalepko je Stična mladih imela tudi v mojih mislih, preden sem prvič šel tja. Letos sem na Stični mladih bil osmič in šele zadnja leta sem začel prav ceniti ta edinstveni festival. Nikoli prej mi ni bilo jasno, zakaj se v Stično pripeljejo tudi najstniki iz krajev, kjer je njihova slovenščina bolj podobna madžarščini, in za pot vstanejo še preden zapoje petelin ter brez problema prehodijo nekaj kilometrsko pot od ivanške postaje do samostana … Pa sem se vprašal: »Zakaj??« In letos verjamem, da sem našel odgovor. Poleti sem sodeloval na znanih duhovnih vajah oziroma »tečaju za aktivno sodelovanje v župniji« na Uskovnici, kjer smo se udeleženci po celem tednu skupnega življenja med sabo precej povezali. Ko smo se razhajali, sploh ni bilo vprašanja, kje se bomo sigurno naslednjič srečali: v Stični! In res se nas je večina od približno sedemdeset udeležencev tečaja tam videla. Ampak snidenje starih prijateljev ni bistvo Stične. Kar je bistvo, je




naslednje. Na duhovnih vajah sem doživel, kako je, ko svojo vero deliš z drugimi, z vrstnikom, z majhno skupino, z večjo skupino. Vsakič čutiš, da v skupini deluje Duh, ki jo povezuje, saj vsi verujemo in molimo istega Boga, mislimo in čutimo enako in občutek je neverjeten … Vsaka molitev in pesem iz srca je ob tem zelo močna, četudi je zaradi spontanosti izrečena čudno; čeprav je kitara ob pesmi razglašena … Pomislite potem, kako je, ko vero deli med seboj 5000 mladih! To je tisto, kar se zgodi v Stični!

Škoda je, da je mladih kristjanov iz okoliških župnij bore malo videti v Stični. Skoraj ironično je, da se iz štajerske pripelje cela flota avtobusov, iz Šentvida pri Stični, ki leži 3 km od prizorišča, pa nas pride za en osebni avto. Zato vabim vsakogar, ki letos še ni bil v »našem avtu« in se čuti mladega, da gre naslednje leto pogledat, kaj se tretjo soboto v septembru dogaja na sosedovem (samostanskem) dvorišču. Oprosti, ne samo pogledat! Če hočeš imeti kaj od Stične, se ji moraš prepustiti …

Žiga Rojec

Župnijska Karitas Šentvid pri Stični vabi na 5. dobrodelni koncert

»Odpri srce in oči«

v soboto, 24. novembra 2012, ob 19. uri

v župnijski cerkvi sv. Vida v Šentvidu pri Stični.

Gost dobrodelnega večera bo »pojoči pater« Janez Ferlež.

Skupaj odprimo svoja srca in svoje dlani za ljudi, ki so potrebni

naše pomoči.

Prisrčno vabljeni!




S Prijatelji v Zlato Prago

Kam smo potovali? Češka republika je srednjeevropska država, ki je samostojna od 1. januarja 1993, ko se je mirno razšla od federativne zveze s Slovaško. Država je od 1. maja 2004 članica Evropske unije. Na severu meji na Poljsko, na severozahodu in zahodu na Nemčijo, Avstrijo na jugu in Slovaško na vzhodu. Meri 78.866 kvadratnih kilometrov in ima nekaj več kot 10 milijonov prebivalcev. Sestavljajo jo pokrajine Bohemija, Moravska in del Šlezije. Glavno mesto Češke je Praga, ki je eno najlepših evropskih mest in je velika turistična atrakcija za turiste z vsega sveta. Češka je etnično homogena država. Čehov je 81 odstotkov, 13 odstotkov je Moravčanov, ostali so Poljaki, Nemci in Romi. Na Češkem je na žalost pogosta diskriminacija Romov, ki marsikdaj izvira iz nesmiselnih verovanj, na primer da Romi kradejo otroke in jih nato uročijo s črno magijo. Po verski pripadnosti se je 39 odstotkov prebivalcev izreklo za katoličane, 4 odstotki pa za protestante. Več kot polovica ljudi je versko neopredeljenih. Petek, 14. september Odhod v zgodnjih jutranjih urah, tako da marsikdo tisto noč pred odhodom ni ujel niti koščka spanca. Le drobec smo ga nadomestili na nočni vožnji, ob tihem škrebljanju dežja, preko nekdanjega mejnega prehoda Šentilj in dalje proti Češki. Pot pa smo, kot se za romarje, kakor smo se poimenovali, spodobi, pričeli z molitvijo in priprošnjo za srečno pot in srečno vrnitev. In seveda Molitev za uspeh misijona, za dobre odnose, za razumevanje v župniji.

Naš prvi večji postanek je bil Češki Krumlov, ki nas je osupnil s svojo srednjeveško podobo. Češki Krumlov je majhno mestece v Južnočeškem okraju v Republiki Češki. Mesto slovi po lepi arhitekturi v mestnem jedru ter po svojem gradu. Staromestno jedro je od leta 1992 zaščiteno pod UNESCO-vo svetovno dediščino. Po legendi naj bi prišlo ime Krumlov iz nemških besed "Krumme Aue", kar naj bi se prevedlo kot "ukrivljeni travniki". Ime naj bi prišlo iz naravne topografije mesta, še posebej zaradi zelo ukrivljene struge reke Vltave.




Ob vseh mogočnih stolpih in zvonovih smo pogledovali tudi po zvoniku sv. Vita, nam bolj znanega pod imenom Vid. Še sprehod po ulici, značilni za Češki Krumlov, slikanje v enem izmed številnih parkov in že nas je po vodila dalje, do Čeških Budejovic. Češke Budejovice so največje mesto v pokrajini Južna Bohemija in tudi sedež politične ureditve in sedež katoliške škofije Češke Budejovice. Nahaja se v središču doline ob reki

Vltava. Budejovice so že dolgo znane po pivu, proizvodnja le-tega obstaja že od 13. stoletja. Za nekaj časa je bila v mestu celo pivovarna za svetega rimskega kralja. Ogled mesta smo pričeli in tudi končali na Glavnem trgu v mestu, ob velikem, 72 metrov visokem Črnem stolpu, ki so ga postavili kot spomin na iztrebitev kuge. Prosti čas smo izkoristili za degustacijo piva, ki ga imajo na Češkem baje 400 vrst. No, vseh nam vendarle ni uspelo poskusiti. Proti večeru smo se nastanili v Hotelu Olimpik v glavnem mestu Češke. Večerja in počitek sta se še kako prilegla. Sobota, 15. september Praga je vedno veljala za zlato mesto. Najbolj veličasten del češke prestolnice pa so gotovo Hradčani, ki s svojo kraljevskostjo zaznamujejo oko še tako izbirčnega turista. Hradčani ali Praški grad je ogromen kompleks palač, cerkva in utrdb, ki so ga gradili, obnavljali, dopolnjevali in spreminjali skozi več stoletij. Po 1. svetovni vojni je zadnji pomemben pečat stavbam in parkom Hradčanov vtisnil naš arhitekt Jože Plečnik.




Hradčani so danes sedež predsednika Republike Češke in veljajo za zgodovinsko in politično središče Prage in Češke. Seveda so Hradčani tudi izjemna turistična znamenitost, zato je tam vedno nepopisna gneča, kar smo tudi občutili. Najbolj znane znamenitosti Hradčanov so katedrala sv. Vida, samostan, Zlata ulica (Zlatarska ulica –ulica obrtnikov), več palač in bazilika sv. Gregorja. Karlov most (ime je dobil po Karlu IV., ki je naročil njegovo gradnjo) smo prečkali ob melodijah, ki sta jih iz svojih harmonik izvabljala Jan in Dominik. Ob čakanju na ladjo, s katero smo se zapeljali po reki Vltavi, so domači zvoki frajtonaric krajšali čas in pripomogli k temu, da so nas zamudniki laže našli. Večerja je bila zgodnja zaradi ogleda Križikovih fontan. Čarobna igra vode in svetlobe, začinjena z glasbo Londonskih simfonikov. Za nekatere poslušalce čudovita izkušnja, za druge pa samo predpriprava na spanje. Nedelja, 16. september

Cerkev srca Jezusovega v Vinohradih je delo našega arhitekta Plečnika in letos praznujejo 80. obletnico njene izgradnje. Med nedeljsko mašo smo se v svojem jeziku pogovarjali z Bogom, pridigo pa smo bolj slabo razumeli. V oznanilih ob koncu maše smo razbrali, oziroma uganili, da v naslednjem tednu organizirajo koncert v počastitev 80-letnice cerkve in 140-letnice Plečnikovega rojstva. Komentar

domačinke, ko je spoznala, da smo Slovenci: Slovenija? Plečnik! In je zadovoljno pokimala in z roko pokazala njegovo delo. Ponosni so nanj, verjetno bolj kot mi, Slovenci. Na poti proti domu smo se ustavili v mestu Kutna Hora (Gora), katerega zgodovinsko mestno jedro je vključeno v UNESCO-vo dediščino. Najbolj dih jemajoča je gotska cerkev sv. Barbare, zavetnice rudarjev. Mesto se je zgradilo v 12. stoletju z ustanovitvijo prvega cistercijanskega samostana na Češkem. Kasneje so prihajali rudarji, predvsem nemški, kajti

tu je bil eden največjih rudnikov srebra, zato je nemško ime za Kutno Horo – Kuttenberg (kute – opatske halje, berg – gora). Večerna vožnja mimo Dunaja nam je dala idejo za romanja ali izlete v prihodnosti. Po več kot 1500 srečno prevoženih kilometrih smo se zahvalili z molitvijo našemu nebeškemu Očetu, z aplavzom našemu šoferju in njegovemu pomočniku in seveda g. Lojzetu za njegovo skrb in organizacijo.

Tanja Fajdiga




Misijonski odmev

Zapisi iz Angole

Minevata dve leti od podelitve misijonskega križa naši laični misijonarki Tini. Posredujemo vam nekatere njene zapise in fotografije, ki so prispele v naš predal. Eden naših duhovnikov, s katerim grem trikrat na teden po vaseh zaradi katehez, me je prosil, če lahko vzamem s seboj računalnik, ker bi rad domačinom pokazal en film o Bibliji. Jaz sem računalnik prinesla, padre je pa pozabil s sabo prinesti film na dvd-ju. Pa drugič. Pa mi pravi, da je opazil, da imam na računalniku risanko od Backa Jona in da lahko ljudem predstavim to risanko. Seveda sem takoj protestirala, da ne morem ljudem kazati risanke, da je to kvečjemu za otroke. Halo. In mi pravi, da lahko s to risanko oznanjam evangelij. Seveda sem ga še bolj čudno gledala in mi še na kraj pameti ni padlo, kako naj bi jaz z Backom Jonom oznanjala evangelij. In mi začne razlagati pomen vsakega dela risanke, ker to risanko zelo dobro pozna. In potem sem pred mašo, ko je on spovedoval, zavrtela dva dela risanke. En del je bil o tem, ko se ovce niso hotele skopati v mrzli vodi in kako so s skupnimi močmi dosegle toplo vodo. Pač da skregani ne bomo prišli daleč. Te ovce so predstavljale reveže. In drugi del o ovnu, ki je požrl in uničil vse pred sabo, dokler je bil brez vajeti. Ko ga je kmet dobil v vajeti, je z njim naredil zelo lepe stvari. Tukaj je bil poudarek na vzgoji in na tem, kam usmerjamo svoje moči. Seveda je potem prišel še padre in dodal še kakšno stvar iz evangelija. Dol padeš. Prisotno je bilo vse staro in mlado, cerkev je bila nabasana in na koncu sem požela aplavz pa še zapeli so mi pesem. Potem mi je predlagal, da bi spisala vseh 20 zgodb o Backu Jonu in da bi lahko naredila eno knjigco ... ☺ Že pišem. In druga zgodba. Vsi veste, da pred odhodom v misijone nisem imela nobenih izkušenj z otroki in da me je malo skrbelo, kako bom cimprala z njimi. Ves strah je bil odveč, saj sem ravno z otroki na tečajih risanja prebijala prvi led in še vse naslednje. In ko sva z Dariem, mojim risarjem, hodila po vaseh na najine risarske sieste, sem opazila nekaj




zanimivih stvari. Če sem se v avtu pripela z varnostnim pasom, se je tudi on, če sem to pozabila in se nisem pripela, se tudi on ni. In potem sem opazila, da ko sem vrgla v avto lojtro, je tudi on svojo šolsko torbo vrgel v avto. In ker mi je šla lojtra s svojim ropotanjem med vožnjo po slabi cesti na živce, sem ustavila in jo z varnostnim pasom pripela ob sedeže. In je tudi on šel in svojo torbo pripel s pasom ob sedež na isti način kot jaz lojtro. Marsikaj mi je tole dalo za misliti. Kako so otroci dobesedno naše kopije. Tisti, ki imate otroke, to veste bolje od mene, tako da bom kar zaključila. Mislim pa, da bom morala začeti voziti bolj počasi. Imejte se lepo!

Tina




Tukaj sem

Orodje v Božjih rokah – bralec Božje besede

Morda vam znani glas, ki bere Božjo besedo, pove, katera nedelja v mesecu je. Že devet let ima namreč vsaka nedelja v mesecu svojo dvojico bralcev. Tako kot vse stvari v življenju, se tudi bralska skupina spreminja. Nekdo pride, drugi odide, predvsem pa njeni člani zorimo in se oblikujemo ob zaupani nam službi. Pričelo se je novo pastoralno leto, čas za nove začetke. V razporedu branja Božje besede je še nekaj prostih terminov, obstaja pa tudi možnost za sodelovanje pri branju prošenj ljudstva. Med bralce Božje besede vas zato vabimo obstoječi bralci s svojimi izbranimi besedami: ♥ Aktivno sodelovanje pri sv. maši v vlogi bralca Božje besede me napolni z veseljem ter mi hkrati budi upanje po novih priložnostih. Branje Božje besede je bralcu torej lahko v ponos in veselje, saj je tisti trenutek njen oznanjevalec v vsej svoji skromnosti in vdanosti ter hkrati orodje v Božjih rokah. Uroš ♥Božja beseda je Beseda ljubezni, zato jo moramo najprej imeti radi. Branje Božje besede je sporočilna moč, katero lahko podarim svojim najbližjim. Jana ♥ Bralcu božje besede je dano, da jo prebere prej, jo začuti po svoje in jo na svoj način "vrže" med ljudi, poizkuša sodelovati s Svetim Duhom in se še tesneje povezati s cerkvenim občestvom. Ponudite božji besedi svoj glas. Ponudite ji svoj talent in ne zakopljite ga v zemljo. Mojca ♥ Uživam pred mikrofonom. Všeč mi je, kako zjutraj nizek glas zaokroži iz mojih ust preko ozvočenja in cerkve nazaj do mojih ušes. Je Beseda naredila svoje delo? Je v svojem obhodu po cerkvi naletela na odprta ušesa? Gotovo je opravila svoje delo. Mogoče je bila namenjena, da jo slišijo vsi, mogoče, da jo eden. Morebiti je bila namenjena samo meni, ki jo naglas berem. Vem, da je tisto berilo le kos Pisma, košček stare ali nove zaveze, sam po sebi lahko nepopoln, če ga ne razumem že od prej. Moj cilj je, da ga razumejo tisti, ki poslušajo. Zelo težko bodo nauk berila spoznali tisti, ki ne poznajo celotnega odlomka. Zato mi je nujno, obvezno in odgovorno, da ga poznam vsaj jaz, ki ga bom prebral. Šele ko ga razumem in spoznam njegovo bistvo, lahko določim intonacijo, hitrost, pavze in poudarke branja. To bo poslušalca pritegnilo, mu omogočilo razumevanje in mu aktiviralo spomin. Sporočilo Pisma namreč ni le v besedah in stavkih, je tudi v načinu, kako so prebrani. Božjo besedo berem, ker jo nekdo mora slišati. Žiga ♥ Tisto nedeljo, ko berem berilo, je sveta maša še bolj popolna in nekako slovesna, saj sem tudi jaz prispevala svoj del k sveti maši, pa tudi nedelja čez dan je še bolj prijetna. Zato tudi jaz vabim mlajše bralce, da bi se bolj vključevali. Veliko vas je, ki imate čudovit glas in prijetno branje, kajti ni vseeno, kako je berilo prebrano. No, trema pa tudi počasi izgine, saj je še pri meni počasi izzvenela. No, malo pa jo imam še vedno. Mladi pridobivajte mlade, kolikor se le da. Fani. ♥ Božjo besedo hočem prebrati razumljivo in s spoštovanjem. Jožica Poiščite kontakt z nami in se nam pridružite!




Gradimo dom


V septembru 2012 je bil predstavljen krovni dokument Cerkve na Slovenskem – Slovenski pastoralni načrt. Ta nam ponuja izhodišča za osebno in občestveno prenovo, ki bo potekala v naslednjih letih v celotni slovenski Cerkvi. V času predstavitve in spoznavanja tega dokumenta se je na našem domu dograjevala fasada z dodatnimi fasadnimi in gradbenimi elementi, kot so napušč, strešne obrobe, odvodnjavanje strehe. Njihova temeljna značilnost je, da stavbi omogočajo zaščito pred škodljivimi zunanjimi vplivi, ki bi lahko kvarno vplivali na obstojnost konstrukcije in s tem na življenjsko dobo objekta. Veter, talna vlaga, zamakanje zaradi padavin, sneg so le nekateri dejavniki, proti katerim mora biti konstrukcija odporna, posebej pa njena tako imenovana kritična mesta. V začetku oktobra pa smo na dokončanih frčadah našega doma lahko prvič opazili bogat kolorit, znanilec celotnega izgleda objekta. Dokument Pridite in poglejte v svojem prvem delu obravnava stanje vere in občestva v Cerkvi na Slovenskem. Poleg prednosti so zapisane tudi naše šibkosti, ki se odražajo v obliki »ran« in jih prepoznavamo v naši Cerkvi, mnoge vzporednice pa lahko potegnemo tudi z življenjem župnije in njene skupnosti. Zavedanje in soočenje z nevarnostmi in našimi šibkimi točkami nas lahko pripravi za soočenje z novimi izzivi, ki jih prinaša čas in družbene razmere. Tudi konstrukcija našega doma ima svoja kritična in izpostavljena mesta. Ta morajo biti izvedena še posebej pazljivo in strokovno. Opazovanje teh mest na naši stavbi, njihova izvedba in konstrukcijske rešitve so mi odkrile povezave z v dokumentu zapisanimi »našimi šibkostmi« in mi dale izhodišče za razmislek. Napušč Je del strehe, ki sega čez zunanjo steno stavbe. Tradicionalno polkrožno izveden napušč na fasadi našega župnijskega doma omogoča, da se zmanjšajo učinki delovanja vetra. Sekularizem, porabništvo in materializem so močni tokovi, ki spreminjajo in zmanjšujejo vlogo Cerkve v današnji družbi in načenjajo njeno občestvenost.




Naj se ti vetrovi sprememb ognejo naše skupnosti oziroma se ob srečanju z njo umirijo. Zato oblikujmo močno občestvo, ki se bo znalo in zmoglo soočiti z izzivi časa, v katerem smo! Podzidek (cokel) Je spodnji del zidu, običajno v fasadnem sistemu obdelan tako, da omogoča odtekanje padavinskih voda prek odkapnega profila. Podzidek je odporen tudi na odboj meteorne vode od tal. Konstrukcijska izvedba tega dela zidu z vgrajeno hidro in termo izolacijo preprečuje dvig kapilarne vode in s tem preprečuje navlaževanje zidu. Fizikalni pojav kapilarnega dviga ima na dolgi rok lahko kvaren vpliv na konstrukcijo. Zaradi tega pojava je vlažnost prostorov povečana, kar ne ustvarja ustreznih pogojev za bivanje v stavbi. Katoličani smo večkrat zaradi zapostavljanja, dodeljene drugorazrednosti, sovražnega govora negotovi, prestrašeni in vase zaprti verniki. Malodušje, strah, negotovost, vase zaprtost so kot drobne kapilare, ki ne vnašajo dobrega v naše občestvo. Bodimo velikodušni in pogumni pričevalci Vere in poskrbimo, da bomo enakopravno vključeni v družbeno okolje. Obroba Je obrobni del kritine, izdelan iz drugačnega materiala, navadno pločevine. Obroba zagotavlja tesnost spojev med elementi, ki prebadajo strešino (dimniki, frčade) in osnovnim pokrivnim materialom – strešnikom. Nezvestoba obljubam (duhovniškim, redovniškim in zakonskim) je danes močno prisotna. Zaradi nje oznanjevanje izgublja verodostojnost. Močan je njen vpliv na odločanje mladih za duhovni poklic ali za zakon. Ohranjajmo in negujmo med nami zvestobo poklicanosti. Naš dom v izgradnji pa naj bo brez netesnih mest v konstrukciji, ki so lahko simbolna primerjava naše nezvestobe v poklicanosti.




Žlebovi in odtočne cevi Podolgovata naprava, navadno polkrožne oblike, za prestrezanje deževnice na strehi in njeno odvajanje v okolje. Padavinske vode se na strehi zberejo v žlotah in žlebovih in se nato prek cevi odvedejo v naravno okolje, kjer poniknejo. Ob normalnih pogojih padavinska voda ne povzroča škode na objektu,

ker je njen vodni tok predviden in pravilno dimenzioniran. Ideološka razdeljenost v naši družbi je realnost. Kadar se ta spremeni v spopad z nasprotno stranjo, oživi nevaren duh izključevanja. Ta drugačnega in drugače mislečega spreminja v sovražnika, ki ga je potrebno onemogočiti. Naj bo naše vodilo ob srečanju z drugačno ideologijo in drugačnimi strpnost in dialog. Vzor pa si poiščimo v

neškodljivem ter neoviranem pretoku in odtoku vode po žlebovih in ceveh našega doma. Snegolov Je ograja na strehi, ki zadržuje sneg, da zaradi teže ne zdrsne na funkcionalne površine objekta. Cerkveno premoženje in gospodarjenje z njim v zadnjem obdobju doživlja kritično družbeno presojo. Preudarno in učinkovito gospodarjenje tako v celotni Cerkvi kot v župnijah je temelj za materialni obstoj objektov in delovanje različnih ustanov. Pretirana skrb za materialne dobrine pa lahko tudi slabo vpliva na pastoralno delo in ustvarja miselnost, da gre Cerkvi za izboljšanje gmotnega položaja. Modri in dobri gospodarji, v simbolnem pomenu snegolovi na našem domu, ki so lahko zbrani kot škofijski ali župnijski gospodarski svet, s svojim umnim delovanjem skrbijo za to premoženje in preprečujejo, da bi njegovo breme »zdrsnilo« in dušilo pastoralne in ostale dejavnosti župnije. Skrbimo odgovorno, a ne bodimo zaskrbljeni za materialne dobrine. Spoznajte dokument v izvirniku in v celoti na : http://nadskofija-ljubljana.si/laiki/wp-content/uploads/Pridite_in_poglejte.pdf

Na razmišljanje povabil Tadej





Oratorijska maša, 9. september 2012

♥ UVOD V MAŠO »Grem jaz!« – tako preprost slogan, a tako težko izvedljiv. Naj bo ta maša prošnja, da bi večkrat bili prvi, ki bi storili dobro delo in ob prošnji pomoči bližnjega najprej pozabili nase ter nesebično pomagali. ♥ PROŠNJE Dragi Bog, prosimo Te za vse otroke, ki se zaradi zdravstvenih razlogov ne morejo udeleževati oratorijev. Prosimo Te, da bi se animatorji še naprej tako dobro razumeli. Gospod, prosimo Te za vse farane, daj jim poguma in moči, da ohranijo in utrdijo svojo vero. Bog, prosimo Te, da bi bilo drugo leto še več aktivne mladine v župniji. Psalm 127 pravi »Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo z njo njeni graditelji.« Gospod, zidaj našo hišo. ♥ UVOD V OČENAŠ Na letošnjem oratoriju smo spoznavali življenje Marije Dominike, ki je zelo rada molila. Preko molitve je prosila in se zahvaljevala. Naj nam bo za zgled, da bi se tudi mi večkrat – ne le ob težkih trenutkih – radi obrnili Nanj z Njegovo molitvijo. ♥POZDRAV MIRU Nič ne stane, a čudežno deluje. Obogati tistega, komur je namenjen, in nič ne vzame tistemu, ki ga poklanja. Zasije kakor sončni žarek, a spomin nanj za vedno ostane. Nihče ni tako bogat niti tako reven, da si ga ne bi mogel privoščiti. NASMEH prinaša srečo v hišo, pozdrav prijatelju, pomoč pri odpuščanju … ni ga moč kupiti, si ga izposoditi ali ukrasti, ker ima vrednost le tedaj, ko se podarja. Zato si poleg stiska roke podarimo tudi nasmeh, v katerem naj žari iskrenost in odpuščanje.




Adrenalinski dan

Po uspešno zaključenem Oratoriju 2012 so se njegovi animatorji v septembru podali na skupen zaključni izlet. Objavljamo nekatere utrinke tega dne. ♥ Meni je adrenalin začel poganjati po žilah že, ko so mi pripravljali varnostne pasove. Takrat mi je dar govora že začel rahlo pojenjati. (Se vam zdi nepomembno? Vprašajte mojo mami, kako težko je to doseči.) Prva naloga, ki je bila na vrsti, je bil ravno steber, ki sem se ga najbolj bala. No, dobro. Grem prva. Saj je šlo kar dobro, dokler mi ni sredi plezanja v roki ostal eden izmed količkov, po katerih si je bilo potrebno utirati pot do vrha. Takrat se je začelo … Nastala je tišina ne le na stebru, ampak tudi v dolini. Vse, kar se je slišalo v radiju 5 m2, sta bila župnik in Anica, ki sta vesela in pogumna na trdnih tleh vpila »Dejmo!« … Ja, dejmo! Saj bi šlo, če mi ne bi v rokah ostal količek. Ampak sem priplezala do vrha. Zadeva pa se je ustavila, ko je bilo treba skočiti v prazno in se v skoku dotakniti veliiiiike rdeče žoge pred seboj. Aham! Sanjajte! V trenutku, ko sem se pognala v NIČ pod seboj, nisem niti razmišljala o tisti žogi, kaj šele, da bi svoj pogled usmerila vanjo. Enostavno sem naredila korak v prazno. Občutek? Ne sprašujte. Samo predstavljajte si, da stojite na okenski polici v tretjem nadstropju in je edina možnost izhoda, da skočite skozi okno. Ko sem prišla na trdna tla, bi mi pa v roke lahko dali Früc, na katerem piše, da pred uporabo pretresite. Takrat bi bil še kako pretresen! Poligon je v meni tudi pustil močne vtise, sploh po osvojenih »preplezanih« gumah, ko nisem mogla splezati nazaj na poličko zaradi nemoči. Adrenalinski park ni le fizična izkušnja, predvsem je psihična. Vsaj zame je bila. Sploh na koncu gum. Bi prepoznali občutek, ko pridete skoraj do konca, a ne morete naprej. Enostavno zmanjka moči. Ko bi se najraje zjokali. A zberete še tiste zadnje atome in stvar dokončate. To je bila sicer moja druga izkušnja adrenalinske doze, vendar mislim, da je bila obenem tudi zadnja. Oziroma vsaj dokler ne prebolim stebra. Kar pa mislim, da bo trajalo še kar lep čas, saj me je isti občutek zopet preplavil že, ko smo gledali slike iz izleta. Vsekakor pa priporočam vsakomur, ki se ima za pogumnega. ☺ Izkušnja je enkratna. Sploh če imate s seboj tako fino družbo, kakor smo je bili deležni tistega dne, vključno z Njim. Pa smo začeli. Čelade, pasovi …







♥ A veste, kaj smo vse slišali? Mamica moja, zakaj sem tuki? Le kdo me je gor poslal? Kaj pa naj naredim zdaj? Kdo mi bo pomagu? A moram res ustat na ta kol? Kolkrat sem že rekla, da ne bom? A morem res? Kdo mi je reku, da grem gor in se vržem dol? Zakaj se morm spustit? No ja, še veliko takšnih vzklikov je bilo. Pa smo končno le pristali celi na dobri materi zemlji.

V Kočevski Reki smo si ogledali še cerkev, ki jo je postavila država Slovenja in se dodobra okrepčali z malico. Veliko zelenjave pač ni našlo poti v naše želodce. Smo se pa vseeno imeli fajn. Hvala gospodu župniku za tako lep nagradni izlet.

Oratorijski animatorji

Beseda življenja

Ljubezen priteguje Trojico

»Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil; prišla bova k njemu in prebivala pri njem.« (Jn 14,23) Jezus se obrača na apostole s svojim velikim in globokim poslovilnim govorom in jim med drugim zagotavlja, da ga bodo ponovno videli, ker se bo razodel tistim, ki ga ljubijo. Tedaj ga Juda, ne Iškarijot, vpraša, kako to, da se bo razodel njim in ne v javnosti. Učenec si je želel, da bi se Jezus mogočno razodel na zunaj; to bi lahko spremenilo tek zgodovine in bi bilo po njegovem koristnejše za rešenje sveta. Apostoli so namreč mislili, da je Jezus težko pričakovani prerok poslednjih časov, ki se bo pojavil in se pred vsemi razodel kot Izraelov kralj. Postavil se bo na čelo Božjega ljudstva in dokončno vzpostavil Gospodovo kraljestvo. Jezus pa odgovarja, da njegovo razodetje ne bo zunanje in ne bo nekaj veličastnega. To razodetje bo preprost, izreden “prihod” Trojice v srce vernika, ki se udejanja tam, kjer sta vera in ljubezen. S tem odgovorom Jezus določneje pove, kako bo ostal navzoč med svojimi po svoji smrti, in razloži, kako bo mogoče biti z njim v stiku. »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil; prišla bova k njemu in prebivala pri njem.« Jezus je torej lahko že zdaj navzoč med kristjani in sredi skupnosti; ni treba čakati prihodnosti. Tempelj, ki ga sprejema, ni toliko tisti zidani, temveč sámo človekovo srce, ki tako postane novi tabernakelj, živo prebivališče Svete Trojice.




»Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil; prišla bova k njemu in prebivala pri njem.« Toda kako more kristjan to doseči? Kako more nositi v sebi samega Boga? Katera pot ga pripelje do tega globokega občestva z njim? To je ljubezen do Jezusa. Ljubezen, ki ni zgolj v čustvih, temveč se kaže v konkretnem življenju in – še določneje povedano – v uresničevanju njegove besede. Na to kristjanovo ljubezen, potrjeno z dejanji, Bog odgovarja s svojo ljubeznijo: vanj pride prebivat Sveta Trojica. »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil; prišla bova k njemu in prebivala pri njem.« »... se bo držal moje besede.« In katerih besed naj bi se kristjan držal? V Janezovem evangeliju izraz »moje besede« pogosto pomeni isto kot »moje zapovedi«. Kristjan je torej poklican, da se drži Jezusovih zapovedi. Vendar jih ne smemo razumeti kot nekakšno zbirko zakonov, marveč jih moramo vse videti povzete v zapoved, ki jo je Jezus ponazoril z umivanjem nog: to je zapoved medsebojne ljubezni. Bog vsakemu kristjanu zapoveduje, naj ljubi drugega do te mere, da se mu popolnoma daruje, kakor je učil in delal Jezus. »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil; prišla bova k njemu in prebivala pri njem.« Kako naj dobro živimo to besedo? Kako naj dosežemo to, da nas bo Oče ljubil in bo Sveta Trojica prebivala v nas?

Tako, da med nami z vsem srcem, korenito in stanovitno uresničujemo prav medsebojno ljubezen. Predvsem v njej najde kristjan tudi pot za tisto globoko krščansko askezo, ki jo od njega zahteva Križani. Prav v tej medsebojni ljubezni namreč v njegovem srcu cveto mnogotere kreposti in prav z njo lahko odgovori na poklicanost k lastnemu posvečenju.

Chiara Lubich

Lektoriranje: Marta Hrovat Prelom: Tadej Koleša Avtorji predloženih fotografij prevzamejo odgovornost za njihovo javno objavo. Prispevki odražajo mnenja in stališča njihovih avtorjev.

Documents

e-Župnijski utrip od svet´ga Vida v letu 2012