Slovenska slovnicaza srednje šole.

Sestavil

dr. Anton Breznik.

Velja trdo vezana 3 krone 60 vin.

Celovec 1916.Tiskala in založila t iskarna Družbe sv. Mohorja.

203

(tatu, v zlato), v l j uden, v l o g a , vnet i , vpe l j a t i , vp i č i t i (sekiro v čok), vpi t i , vpi sat i , vp l i v , vprašat i , vprav (vprav zato), vpreč i , vprega , v r i vat i komu kaj, vsadi t i (hleb v peč), vs i l i t i , vs.tajati , v t i sn i t i , vt i sk, vtis.

6. vz1 pomenja:a) premikanje navzgor (nem. empor-): vz d i g n i t i , v z h a ­

jat i , vzpet i se, povzpet i se;b) začetek premikanja: vzne mi r i t i se, vznest i , p o ­

vzroč i t i .Polna oblika vz se je v sedanji slovenščini večinoma obru­

sila in se govori z (s), n. pr. sprejeti, sprožiti, steči, stekel (pes), zbat i se, z g l a s i t i se, zg l ed, skobacat i , z l ekni t i se, z l etet i , zmagat i , zmorem, spr i čo , zve l i čar , zve- se l i t i se, zv i rat i se.

Nastalo iz: vzprejeti, vzprožiti, vzteči, vzbati se, vzglasiti se, vzgled, vzveliôar itd.

Zato se v mnogih primerih rabi obojna oblika vz ali z (s); brez razločka pišemo: vzbudi t i in zbudi t i , v zdrami t i in zdramit i , v z g l a v j e in z g l av j e , vznož j e in znožje , vznak in znak, vzras t i in zrast i , vzd i hni t i in zdih- niti , vzd ihl j a j in zdihl j a j , v zk l o n i t i se in sk l on i t i se, vzporedi t i in sporedi t i , v zpor ed in spored, v z r ed i t i in zredi t i , vzk i pet i in skipeti .

Polno obliko (vz) rabimo navadno le v novih tvorbah in pa v besedah, ki smo si jih izposodili iz drugih slovanskih jezikov, n. pr. vzbiban, vzbobnet i , v zboč i t i , v zbur i t i , v z c v es t i vzdev, vzduh, v z g o j a , vzgon , vzhi t i t i , vzhi čen, vzmah, vzmet, vzmnož, vznesen, vzor , vzorni k , v z p o ­rednik, vzp l amt et i , v z t r a j no s t , vzv i d i se mi, vzv i - šek, vzvod, vzvraten , vzvreči .

4. Tvoritev tujih lastnih imen.§ 326. Lastnim imenom novejših jezikov, ki nimajo korena

v grščini in latinščini ali v slovanščini, puščamo navadno njih lastno obliko, zlasti v znanstveni pisavi.

Drugače ravnamo z l as tni mi imeni grškimi in l a ­t inskimi ter s tistimi tujkami sedanj i h narodov, katere smo vzeli iz starih klasičnih jezikov ali iz slovanščine ter jih

1 Kot predlog s tož.: n avzgor (iz na-vz-goro), v breg (iz vz-breg).

204

sčasoma prikrojili po svoje. Takim lastnim imenom dajemo d o ­mačo o b l i ko , ker se grščina in latinščina s svojstvom slo­venskega jezika bolj ujemata kakor nemščina.

Tako n. pr. sežemo pri besedah: München, Po, Trient k prvotni l a t i ns k i , pri imenih: Leipzig, Lübeck, Rügen k s l o ­vanski obliki in pravimo: Monakovo, Pad, Trident — Lipsko, Lubek, Rujana.

Opomba. Nekaj nemških imen je že poslovenjenih prišlo v splošno rabo; tu je pač najbolje, da jih v tej obliki še dalje rabimo, zlasti ker se nemška oblika le malo prilega slovenskemu govoru; n. pr. Frankfurt — Frankobrod, Marburg — Maribor, Salzburg — Solnograd, Innsbruck — Inomost itd. Pre­daleč segati pa vendar ne kaže; lastnih imen ne smemo toliko pačiti, da bi se dala težko spoznati.

§ 327. Za grška in latinska lastna imena veljajo vobče sledeča pravila:

1. Grška in latinska moška imena na soglasnik se skla­njajo po moški, ž enska na -e in -a po ženski sklanjatvi; n. pr. Agamemnon: Agamemnon, -nona itd.; Apollon: Apolon, Apolona; Pulcher: Pulher, Pulhra; Caesar: Cezar, Niobe: Nioba, Ithome: Itoma, Penelope: Penelopa, Aurora: Avrora; enako: Antigona, Halhidika; Katilina, Sula.

Ženska imena na -o, kakor Ino, Gorgo, Leto, Sapf o ohranijo v imenovalniku prvotno končnico, sicer pa se sklanjajo po a-skla- njatvi s slovensko ali pa s tujo končnico; n. pr. rod. Inoje ali Ine, Letoje ali Lete itd.

2. Pri imenih oseb in krajev na -es, -is, -os, -on ali -ns, -um odpahnemo končnico, in sicer:

a) brez vsake pripone, če stoji s o g l a s n i k pred končnico; n. pr. Demosthenes: Demosten, Amphipolis: Amfi pol, Neapolis: Ne- apol, Aischylos (Aeschylus): Ajshil (Eshil), Probus: Prob, Saguntum: Sagunt

Kadar stoji več soglasnikov na koncu, vtikamo pred l, r, m, n gibljivi e; n. pr. Alexandros: Aleksander, Patroklos: Patrokel, Cipros: Ciper, Isthmos: Istem, Lemnos: Lemen.

Moška imena na -as, -ias, -yas odpahujejo samo s, n. pr. Amgntas: Aminta, Eurothas: Evrota, Kallias: Kalija, Marsyas: Mar zija.

b) Če pa stoji samog l asni k pred končnico, pristavljamo j, n. pr. Demetrios: Demetrij, Fabius: Fabij, Menelaos: Menelaj,

205

Orpheus: Orfej, Bgzantion: Bizantij (Byzantium: Bizancij), Capi- tolium: Kapitolij.

Nekatera deže l ska imena spreminjajo končnico um v ja, n. pr. Latium: Lacija, Samnium: Samnija.

Enako privzemajo j grška lastna imena na -kles, n. pr. Herakles: Heraklej, Neokles: Neoklej, Perikles: Periklej, Sophokles: Sofoklej, Themistokles: Temistoklej.

3. Grška in latinska lastna imena, ki dobivajo v rod i l n i ku podal j šek , ali pa preminjajo svojo končnico, odpahujejo sklo­nilo; moški samostalniki ostajajo potem nespremenjeni, ženski dobivajo slovensko končnico a, n. pr. Ajas (rod. Ajant-os): Ajant, Ajanta itd.; Cato (rod. Caton-is): Katon, Cicero: Ciceron, Cocles ( Coclit-is): Koklit, Mars: Mart, Xenophon: Ksenofont, Zeuxis: Cevksid. Ženski samostalniki: Ceres: Cerera, Cerere; Pallas: Pa- lada, Argolis: Argolida, Elis: Elida, Salamis: Salamina, Sphinx: Sfinga, Karthago: Kartagina, Venus: Venera.

§ 328. Rabiti se pa sme tudi v i menova l n i ku tuja k ončni c a (pri latinskih lastnih imenih latinska, pri grških navadno grška); odv i sne sklone tvorimo tako, da pridevamo slovensko sklonilo na deblo grških in latinskih imen, tedaj:

a) Pitagoras, Pitagora, Pitagoru itd.; Midas, Mida; Pelopidas, Pelopida; Ajnejas, Ajneja;

b) Ajakos, Ajaka, Ajaku itd.; Herodotos, Herodota; Alkinoos, Alkinoja; Efezos, Efeza; Naksos, Naksa; Ilion, Ilija; Teos, Teja; Delos, Dela. Grška imena se smejo rabiti tudi z latinsko končnico, tedaj: Ajakos ali Ajakus, Ajshilos ali Eshilus; I lion ali Ilium, Bizantion ali Bizantium.

Latinska imena: Titus, Tita; Sentinum, Sentina; Tuskulanum, Tuskulana.

c) Astianaks, Astianakta, Astianáktu; Pariš, Parida; Lahes, Laheta; Eros, Erota, Ksenofon, Ksenofonta; Ajas, Ajanta; Simo- ejs, Simoenta; Perikles, Perikleja; Palas, Palade, Paladi itd.; Elis, Elide, Sfinks, Sfinge; Salamis, Salamine. Latinska imena: Cicero, Cicerona; Kato, Katona; Kartago, Kartagine.

Taka raba se priporoča zlasti pri manj znanih in pri kratki h imenih!

4. Množi nska krajna imena se tudi v slovenščini skla­njajo v množini, n. pr. Atene, Aten, Atenam; Tebe, Teb, Tebam; Termopile, Mile, Terme. Dalje Delfi, Delfov, Delfom; Leontini,

206

Leontinov; Tomi, Tomov; Pompeji, Pompejev; srednji samostal­niki: Kunaksa, Kunah, Kunaksom; Levktra, Levkter, Levktrom.

5. Občna i mena, vzeta iz staroklasičnih jezikov, včasih po svoje prikrojimo, n. pr. gimnazija (gymnasium), politehnika (polytechnicum); program (programma), sistem (systema).

Opomba. Glede p isa v e je pomniti: Kadar se pri taji besedi v debla snideta po dva samoglasnika, ki ne tvorita dvoglasnika, ostane zlog odprt, E leonora, Gabriel, Miltiades, Mihael; tako pišemo tudi drage tujke, n. pr. aktu­alen, januar, jezuit, genialen, perioda, ordinariat.

Z j se pišejo že udomačene izposojenke, n. pr. komedijant, gimnazijalec, milijon, misijon, škorpijon, tercijal .

Pomenoslovje in izvor jezika.§ 329. Če primerjamo korensko sorodne besede med seboj,

ne vidimo samo, kako so nas t a l e (po izpeljavi, podvojitvi ali po sestavi) ali od katerega kore na se izvajajo, temveč spoznamo tudi, kakšen pomen so imele (pomenoslovje).

Če določimo besedam tisti pomen, ki je vsem skupen, do­bimo prvotni pomen, ki ga je kaka beseda imela.

Tako je n. pr. besedam vrteti, obrniti (iz ob -vr t -n i t i ) , vrniti, vreteno, vrat, vrsta itd. skupen pomen sukati se, vrteti: kar se suče ali vrti (odtod vreteno; enako vrat, ker glavo pre­giblje in suče), se p o v r a č a na isto mesto, kjer se je začelo vrteti (odtod vrniti (se), vračati, obrniti) ; kar pa se suče, se vrti v krogu (odtod beseda vrsta, ki pomeni prvotno okrogel prostor, potem pa tudi to, kar je zaokroženo, v nekem redu).

Sorodne so besede: zavreti (kolo; odtod zavora, zavirati), vrata, vereja; skupni pomen: z apr e t i ; vrata so tedaj odtod, ker z ap i r a j o ; enako je vereja, ki pomeni najprej podboj (= kol ) pri lesenih vrat ih , potem pa sploh podboj z luknjami, v kate­rega se vtikajo prečniki. — Sorodne so besede vreti, vrelec, izvor, vroč (odtod vročina, vročica itd.), variti (samovar), obariti (zaseko, klobase); pomen se je takole razvil: vreti pomeni quellen, spru- deln = voda vre iz zemlje; kjer izvira, je izvor, vir ali vrelec; kadar voda v loncu kipi (= vre), je gorka (= vroča); odtod se je izraz prenesel na predmete, ki so v podobnem stanju kakor gorka, t. j. vroča voda, n. pr. dan je vroč , v r o č e mi j e ; dalje: v r o ­č ina, v r o č i c a itd.; v vroči vodi lahko kuhamo (odtod