DPRS - dodv-rs.si · Pravna zgodovina Slovencev ugotavlja, da naj bi v tistem času na teritoriju Republike Slovenije obstajala t. i. prokuratura (danes: državno pravobranilstvo)

1

DPRSPOROČILO O DELUZA LETO 2016

2 3

DRŽAVNO PRAVOBRANILSTVO REPUBLIKE SLOVENIJEPOROČILO O DELU ZA LETO 2016

Ljubljana, maj 2017

kazalo

4 5

KazaloPredgovor .................................................................................................................................................................................................. 9

1 Pravna ureditev in pristojnosti Državnega pravobranilstva Republike Slovenije ............................. 111.1 Ustanovitev Državnega pravobranilstva Republike Slovenije ............................................................................ 121.2 Pristojnosti in naloge Državnega pravobranilstva Republike Slovenije .......................................................... 13

2 Organiziranost in kadrovsko stanje Državnega pravobranilstva ............................................................ 152.1 Organiziranost Državnega pravobranilstva Republike Slovenije ....................................................................... 162.2 Kadrovska sestava Državnega pravobranilstva Republike Slovenije ............................................................... 202.3 Informacijski sistem Državnega pravobranilstva ................................................................................................... 20

3 Obseg dela Državnega pravobranilstva v letu 2016 .................................................................................... 21

4 Pregled dela Državnega pravobranilstva v letu 2016 .................................................................................. 23

5 Pomembnejše zadeve v letu 2016 ........................................................................................................................ 275.1 Izpostavljeno ....................................................................................................................................................................... 28

6 Predhodni postopki ....................................................................................................................................................... 336.1 Uvod ....................................................................................................................................................................................... 346.2 Predhodni postopki po 14. členu Zakona o državnem pravobranilstvu .......................................................... 346.2.1 Uvod ...................................................................................................................................................................................... 346.2.2 Statistika ................................................................................................................................................................................ 346.2.4 Posebej o zahtevkih v predhodnem postopku iz naslova nastale škode zaradi nerazglašene sodno deponirane oporoke .......................................................................................................... 356.3 Predhodni postopki po III. poglavju Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ................................................................. 356.3.1 Uvod ........................................................................................................................................................................................ 356.3.2 Statistika ................................................................................................................................................................................ 356.3.3 Analiza podatkov .................................................................................................................................................................. 366.4 Predhodni postopki po XXXII. poglavju Zakona o kazenskem postopku ......................................................... 366.4.1 Uvod ........................................................................................................................................................................................ 366.3.4 Statistika ................................................................................................................................................................................ 376.3.5 Analiza podatkov .................................................................................................................................................................. 376.5 Predhodni postopki po XVII. poglavju Zakona o prekrških .................................................................................. 376.5.1 Uvod ....................................................................................................................................................................................... 376.5.2 Statistika ................................................................................................................................................................................ 38

7 Civilnopravne in gospodarske zadeve .................................................................................................................. 397.1 Uvod ....................................................................................................................................................................................... 407.2 Statistika .............................................................................................................................................................................. 417.3 Analiza podatkov ............................................................................................................................................................... 427.4 Pomembnejše zadeve ...................................................................................................................................................... 427.4.1 Zadeve po Zakonu o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva .................. 427.4.2 Zaključene zadeve ................................................................................................................................................................ 43

8 Delovnopravne in socialnopravne zadeve ......................................................................................................... 478.1 Uvod ....................................................................................................................................................................................... 488.2 Statistika ............................................................................................................................................................................... 49

6 7

12.3 Analiza podatkov ................................................................................................................................................................ 7812.4 Problematika področja ..................................................................................................................................................... 79

13 Upravni postopki in upravni spori ........................................................................................................................... 8013.1 Uvod ....................................................................................................................................................................................... 8113.2 Statistika .............................................................................................................................................................................. 8213.3 Analiza podatkov ............................................................................................................................................................... 8213.4 Upravni spori ....................................................................................................................................................................... 8213.4.1 Izpostavljeno - javni interes ............................................................................................................................................... 8313.5 Pristojnosti Državnega pravobranilstva po posebnih zakonih ........................................................................... 8413.6.1 Pristojnosti po Zakonu o ugotavljanju vzajemnosti ...................................................................................................... 8413.6.2 Pristojnosti po Zakonu o brezplačni pravni pomoči ...................................................................................................... 84

14 Postopki po Zakonu o denacionalizaciji .............................................................................................................. 8514.1 Uvod ....................................................................................................................................................................................... 8614.2 Statistika .............................................................................................................................................................................. 8614.3 Analiza podatkov ............................................................................................................................................................... 8614.4 Problematika še nerešenih denacionalizacijskih zadev ........................................................................................ 8614.5 Izpostavljeno ...................................................................................................................................................................... 87

15 Postopki po Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij ................................................................................... 8815.1 Uvod ....................................................................................................................................................................................... 8915.2 Statistika ............................................................................................................................................................................... 8915.3 Izpostavljeno ....................................................................................................................................................................... 89

16 Postopki pred Evropskim sodiščem za človekove pravice ......................................................................... 9016.1 Uvod ....................................................................................................................................................................................... 9116.2 Izpostavljeno ....................................................................................................................................................................... 9116.3 Statistika ............................................................................................................................................................................... 9216.4 Pomembnejše zaključene zadeve ................................................................................................................................. 9216.4.1. Prepoved mučenja iz 3. člena Konvencije ........................................................................................................................ 9316.4.2. Pravica do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena Konvencije ..................................................................... 9416.4.3 Pravica do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena Konvencije in pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena Konvencije ................................................. 9816.5 Nove zadeve .......................................................................................................................................................................... 10016.5.1 Pritožbe proti Republiki Sloveniji ......................................................................................................................................... 10016.5.2 Pritožba na podlagi 33. člena Konvencije .......................................................................................................................... 103

17 Postopki pred Sodiščem Evropske unije ............................................................................................................... 10517.1 Uvod ......................................................................................................................................................................................... 10617.2 Statistika ................................................................................................................................................................................ 10717.3 Nove zadeve .......................................................................................................................................................................... 10717.3.1 Tožba Evropske komisije zoper državo članico na podlagi 258. člena PDEU ......................................................... 10717.3.2 Postopki za sprejem predhodne odločbe na podlagi 267. člena PDEU ...................................................................... 10817.4 Zaključene zadeve ............................................................................................................................................................... 11117.4.1 Predlog za sprejem predhodne odločbe na podlagi 267. člena PDEU ........................................................................ 11117.4.2 Tožba Slovenije zoper institucijo EU na podlagi 263. člena PDEU ............................................................................... 11517.5 DRUGE ZADEVE – postopek predhodnega odločanja po 367. členu PDEU in možnost intervencije v pritožbenem postopku zoper sodbo SSEU v postopkih med drugimi državami članicami in/ali institucijami ........................................................................................................................ 119

18 Postopki pred EFTA Sodiščem .................................................................................................................................. 120

8.3 Analiza podatkov ................................................................................................................................................................ 498.4 Pomembnejše zadeve ...................................................................................................................................................... 508.4.1 Nove zadeve – množični spori .......................................................................................................................................... 508.4.2 Nova zadeva policista zaradi priznanja delovnega časa in plačila razlike v plači za ure neaktivne pripravljenosti na določenem kraju po volji delodajalca ............................................................................................ 518.4.3 Zaključene zadeve ................................................................................................................................................................ 528.5 Zaključek in priporočila .................................................................................................................................................... 568.5.1. Delovnopravni spori ............................................................................................................................................................. 568.5.2 Socialnopravni spori ............................................................................................................................................................. 60

9 Postopki izvršbe in zavarovanja .............................................................................................................................. 619.1 Uvod ....................................................................................................................................................................................... 629.2 Statistika .............................................................................................................................................................................. 629.3 Analiza podatkov ............................................................................................................................................................... 629.4 Področja dela ...................................................................................................................................................................... 639.4.1 Davčne terjatve .................................................................................................................................................................... 639.4.2 Delovno-socialne terjatve ................................................................................................................................................. 649.4.3 Odvetniški stroški in stroški sodišč .................................................................................................................................. 649.4.4 Odškodnine ........................................................................................................................................................................... 659.4.5 Plačilo storitev ali uporabe premoženja države ter plačilo škode za njegovo (p)oškodovanje ............................. 659.4.6 Terjatve zoper državo na podlagi verodostojne listine ................................................................................................. 659.4.7 Druge terjatve ....................................................................................................................................................................... 659.5 Zaključek in priporočila .................................................................................................................................................... 65

10 Postopki zaradi insolventnosti in postopki prisilnega prenehanja ......................................................... 6710.1 Uvod ...................................................................................................................................................................................... 6810.2 Statistika .............................................................................................................................................................................. 6810.3 Analiza podatkov ............................................................................................................................................................... 6910.4 Problematika zastopanja Republike Slovenije v postopkih zaradi insolventnosti oziroma postopkih prisilnega prenehanja ....................................................................... 6910.5 Postopek poenostavljene prisilne poravnave .......................................................................................................... 7010.6 Stečaj zapuščine ................................................................................................................................................................. 7010.7 Prevzem premoženja ........................................................................................................................................................ 70

11 Nepravdni postopki ....................................................................................................................................................... 7111.1 Uvod ...................................................................................................................................................................................... 7211.2 Statistika .............................................................................................................................................................................. 7211.3 Analiza podatkov ............................................................................................................................................................... 7211.4 Posamezna področja dela ............................................................................................................................................... 7211.4.1 Zapuščinski postopki ........................................................................................................................................................... 7211.4.2 Mejni postopki in določitev nujne poti .............................................................................................................................. 7411.4.3 Postopki za razdružitev solastnine ................................................................................................................................... 7411.4.4 Zemljiškoknjižni postopki .................................................................................................................................................... 7511.4.5 Odškodninski postopki za razlaščena zemljišča ............................................................................................................ 7511.4.6 Postopki za vzpostavitev etažne lastnine in določitev pripadajočega zemljišča k stavbi po Zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (ZVEtL) ........................................................................................................................ 7611.4.7 Postopki za odprtje sodnega depozita ............................................................................................................................ 76

12 Postopki razlastitev ....................................................................................................................................................... 7712.1 Uvod ....................................................................................................................................................................................... 7812.2 Statistika .............................................................................................................................................................................. 78

kazalo

8 9

Predgovor

kazalo

10 11

Spoštovani,pred vami je poročilo o delu Državnega pravobranilstva za leto 2016, ki predstavlja vpogled v celotno delo organa in izvajanje vseh njegovih temeljnih nalog po Zakonu o državnem pravobranilstvu.

Leto 2016 so z vidika organizacije in bodoče vsebine dela organazaznamovale predvsem aktivnosti v zvezi s spreminjanjem podlagedelovanja Državnega pravobranilstva. V začetku maja 2017 je bil namreč v Uradnem listu Republike Slovenije objavljen Zakon o državnem odvetništvu. Ta se prične uporabljati 20. novembra 2017, v primerjavi z Zakonom o državnem pravobranilstvu pa za funkcionarje in javne uslužbence predvideva številne nove naloge.

Izrazito poudarja svetovalno funkcijo Državnega odvetništva, prinaša pa tudi možnost izjemne širitve subjektov, ki jih Državno odvetništvo zastopa in jim pravno svetuje. Da bi lahko vsaj približno predvideli okvir možnega povečanega obsega dela in pravočasno oblikovali ustrezen kadrovski načrt ter predlog finančnega načrta za leto 2018/2019, je bila po uveljavitvi zakona, pa tudi že veliko prej, glavnina dela vodstva Državnega pravobranilstva usmerjena k zagotovitvi kontinuitete organizacije dela, pa tudi prilagoditvi novim okoliščinam, ki jih prinaša uveljavljena reforma.

Državno pravobranilstvo si poleg splošnih ciljev pravosodnih organov, kot so razreševanje sporov v družbi, krepitev pravne varnosti in spoštovanje človekovih pravic, prizadeva tudi za varovanje finančnega in stvarnega premoženja Republike Slovenije kot enega najpomembnejših elementov države in njenih lastninskopravnih interesov. Prav tako Državno pravobranilstvo varuje javni interes, kar v splošnem pomeni zastopanje pravnih stališč, ki so skladna z Ustavo, zakonom ter pravili pravne znanost in stroke. Zastopanje javnega interesa nujno pomeni tudi varovanje ugleda države. Njegovo varovanje pa mora biti zagotovljeno ločeno od izvršilne veje oblasti, saj se javni interes kot tak pogosto varuje ravno pred njo samo. Zato se je v postopku sprejemanja Zakona o državnem odvetništvu upravičeno postavljalo vprašanje, ali bosta z novo podlago delovanja v bodoče avtonomnost in samostojnost Državnega pravobranilstva oziroma Državnega odvetništva res zagotovljeni, pri čemer novi zakon na načelni ravni oboje zagotavlja. Varovanje pravnega reda namreč pomeni tudi varovanje demokracije.

Državno pravobranilstvo opravlja strokovne naloge in bi zato moralo, četudi se je spremenil njegov naziv, kot del pravosodja še naprej ostati samostojen organ. To samostojnost sicer uveljavljena reforma predvideva, vendar pa je za učinkovito izvajanje pristojnosti, opravljanje strokovnih nalog in večjo fleksibilnost ključnega pomena tudi samostojnost pri določanju razvojnih usmeritev za delo ter avtonomnost pri izvajanju kadrovskih, finančno-računovodskih in strokovnih nalog na področju informatike ter drugih splošnih zadev. Organizacijo dela je zato treba prepustiti organu samemu, saj se le pod tem pogojem lahko hitro odzove na potrebe delovnega procesa.

Samostojnost, kot pogoj za uveljavitev ustavnega načela pravne države, pa mora Državno odvetništvo ohraniti tudi v razmerju do drugih (zastopanih) državnih organov, saj zastopa državo kot celoto. Navedeno pomeni, da je dolžno poenotiti mnogokrat nasprotujoča si stališča zastopanih subjektov in brez zagotovljene samostojnosti mu to, ob tolikšnem številu obravnavanih zadev, ne more uspeti.

Čeprav se je v letu 2016 skupen pripad in pripad zadev na posameznih področjih malenkostno zmanjšal, pa se Državno pravobranilstvo že nekaj let sooča s preobremenjenostjo funkcionarjev in strokovnih sodelavcev, temu posledično pa tudi javnih uslužbencev. Ob varčevalnih ukrepih, ki jih hkrati spremljajo zahteve po večji učinkovitosti in racionalizaciji, pa je težko zagotoviti optimalno kadrovsko popolnitev, v tem okviru pa tudi notranje rezerve. Nemogoče je namreč racionalizirati že tako optimizirane delovne procese.

Glede na predvidene spremembe organizacijskega in strokovnega delovanja Državnega pravobranilstva je v prihodnjih letih pričakovati zagotovo večji obseg dela Državnega odvetništva; za kakovostno in nemoteno opravljanje vseh nalog pa bodo nujno potrebne ne le kadrovske okrepitve, temveč tudi zavedanje, da izvajanje nalog Državnega pravobranilstva pomeni poslanstvo vseh njegovih pravnih strokovnjakov, ki svoje delo opravljajo strokovno, predano in odgovorno. Kot generalni državni pravobranilec jim popolnoma zaupam in sem, kljub bodočim zahtevnim okoliščinam, ki nam jih nalaga reforma, prepričan, da bo Državno pravobranilstvo na enak način opravljalo svoje naloge tudi v prihodnje.

Za uspešno preteklo delo se tako izrecno zahvaljujem celotnemu kolektivu Državnega pravobranilstva, katerega vodenje sem prevzel v septembru 2016.

mag. Jurij GROZNIK generalni državni pravobranilec

Pravna ureditev in pristojnosti Državnega pravobranilstva Republike Slovenije

01

kazalo

12 13

1.1 Ustanovitev Državnega pravobranilstva Republike SlovenijeDržavno pravobranilstvo je kot zakoniti zastopnik države v postopkih pred sodišči pomemben pravosodni organ, izvorno pa je bila njegova vloga zaščita »javne blagajne«.

Državno pravobranilstvo v današnji obliki je bilo vzpostavljeno z Zakonom o državnem pravobranilstvu1, ki je začel veljati 25. 4. 1997.

Državno pravobranilstvo naj bi sicer v takšni ali drugačni obliki na Slovenskem obstajalo že vse od 15. stoletja. Pravna zgodovina Slovencev ugotavlja, da naj bi v tistem času na teritoriju Republike Slovenije obstajala t. i. prokuratura (danes: državno pravobranilstvo). Potreba po zastopanju finančnih interesov države in vladarja je narekovala ustanovitev posebnegaorgana, ki se je imenoval »fiskal«. Ta je bil aktivno in pasivno legitimiran zastopati deželnega vladarja v vseh njegovih finančnih zadevah.2

Korenine državnega pravobranilstva, kot ga poznamo danes, naj bi segale daleč v 19. stoletje. Državno pravobranilstvo je delovalo v Kraljevini Jugoslaviji na podlagi Zakona o državnem pravobranilstvu iz leta 1934.3 Takratno pravobranilstvo je bilo organ ministra za finance, njegova naloga pa je bila varovati lastninske koristi države.

V prvi Jugoslaviji ustanovljeno državno pravobranilstvo je prenehalo delovati med drugo svetovno vojno, ukinjeno pa je bilo leta 1945 z Zakonom o odpravi vrhovnega državnega pravobranilstva, državnih pravobranilstev, vrhovnega državnega tožilstva, višjih državnih tožilstev in državnih tožilstev.4 Njegova opravila so delno nadaljevali člani vlade oziroma predstavniki ljudskih odborov ter vodilne osebe ali zastopniki ustanov. Njihovo dejavnost je urejal zvezni Zakon o zastopanju države in javnih organizacij pred sodišči in upravnimi organi iz leta 1946.

Leta 1952 je bil z zveznim zakonom ustanovljen nov organ - javno pravobranilstvo. Zakon o javnem pravobranilstvu5 je v 1. členu določal, da je to organ, ki v premoženjskopravnih zadevah zastopa Federativno ljudsko republiko Jugoslavijo, posamezne republike in avtonomne enote, okraje, mesta in občine ter njihove zavode, ki jim je priznana lastnost pravne osebe. Drugi zakon, tj. Zakon o javnem pravobranilstvu6, je bil sprejet čez tri leta.

Prvi slovenski pravobranilski zakon je bil sprejet šele leta 1976. Zakon o javnem pravobranilstvu7 je določal funkcijo in položaj javnega pravobranilca ter organizacijo Javnega pravobranilstva Socialistične republike Slovenije, z določenimi spremembami pa je veljal vse do uveljavitve sedaj veljavnega zakona iz leta 1997.8

Dne 5. 5. 2017 pa je bil v Uradnem listu RS, št. 23/2017 objavljen Zakon o državnem odvetništvu (ZDOdv). Državno odvetništvo Republike Slovenije v skladu s prvim odstavkom 94. člena ZDOdv začne z delovanjem z dnem začetka uporabe tega zakona, tj. z dnem 20. 11. 20179, pri čemer na podlagi drugega odstavka 94. člena ZDOdv z dnem, ko začne z delovanjemDržavno odvetništvo Republike Slovenije, preneha z delovanjem Državno pravobranilstvo Republike Slovenije v skladu z ZDPra. Državno odvetništvo Republike Slovenije tako prevzame vse pristojnosti, ki jih zakon določa za državno pravobranilstvo, pravice in obveznosti, funkcionarje in javne uslužbence, zaposlene v Državnem pravobranilstvu Republike Slovenije, finančna sredstva, premično in nepremično premoženje ter dokumentarno in arhivsko gradivo Državnega pravobranilstva Republike Slovenije.

1 Uradni list RS, št. 20/1997 z dne 10. 4. 1997.2 Finančna prokuratura, ki je bila ustanovljena za zastopanje imovinskih interesov države pred sodišči, je v svojih osnovah naslednik nekdanjih fiskalov in podobnih organov iz let okrog 1500, torej iz časa intenzivnejše recepcije. Kmalu so nepriljubljene fiskale zamenjali komorni prokuratorji. Dejavnost državnih zastopnikov pred sodišči je urejalainstrukcija za fiskalne urade (finančne prokurature, 10. 3. 1783), na podlagi katere so imeli ti določene kompetence splošnega nadzora nad izvajanjem zakonitosti v upravi in v sodstvu in zato pravico do udeležbe pri raznih uradnih dejanjih. Ustanovitev državnih pravdništev leta 1850 je močno zožila pristojnost finančnih prokuratur, vendar se je ta leta 1855 zopet razširila. Po instrukciji 9. 3. 1898 so finančne prokurature pred sodišči in v upravnem postopku zastopale javne interese ter dajale državnim organom pravna mnenja. Delovale so samo v deželnih glavnih mestih, a neodvisno od deželnih oblasti. V stari Jugoslaviji je delovanje teh organov urejal zakon o državnem pravobranilstvu (15. 7. 1934). Glej Vilfan, S.: Pravna zgodovina Slovencev, Slovenska matica, 1961.3 Službene novine Kraljevine Jugoslavije, št. 164/1934 oziroma Službeni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine, št. 68/1934.4 Uradni list Demokratične federativne Jugoslavije, št. 27/1945.5 Uradni list FLRJ, št. 24/1952.6 Uradni list FLRJ, št. 51/1955.7 Uradni list SRS, št. 19/1976.8 Pregled povzet po Melik, J.: Državni pravobranilec Republike Slovenije in njegovi predhodniki, v: Arhivi 31 (2008), št. 2, stran 273–278.9 112. člen ZDOdv določa, da ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se začne šest mesecev po njegovi uveljavitvi.

1.2 Pristojnosti in naloge Državnega pravobranilstva Republike Slovenije

Državno pravobranilstvo je zastopnik Republike Slovenije in drugih subjektov, določenih z Zakonom o državnem pravobranilstvu (ZDPra)10, pred domačimi, tujimi in mednarodnimi sodišči. Subjektom, ki jih zastopa, tudi pravno svetuje.

Državno pravobranilstvo deluje bodisi:• po samem zakonu (ex lege): na podlagi usmeritvenih navodil zastopanega pred sodišči zastopa državo, njene organe in upravne organizacije v sestavi, ki so pravne osebe; ali• na podlagi pooblastila (ex mandato): v primeru pooblastila prevzame zastopanje subjekta tudi pred upravnimi organi.

Državi, njenim organom in upravnim organizacijam v sestavi na njihovo zahtevo:• poroča o zadevah, v katerih jih zastopa, in pravno svetuje pri sklepanju pogodb, s katerimi za te subjekte nastanejo premoženjske pravice in obveznosti, ter pri sklepanju pogodb, s katerimi se ustanavljajo ali ukinjajo stvarne pravice na nepremičninah, ter pri reševanju drugih premoženjskih vprašanj.

Državno pravobranilstvo opravlja tudi druge naloge, ki jih določajo posebni zakoni, in sicer:• Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), Uradni list RS, št. 13/2014 – uradno prečiščeno besedilo in 10/2015 – popr., 27/2016, 31/2016 – odl. US, 38/2016 – odl. US in 63/2016 – ZD-C;• Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), Uradni list RS, št. 3/2007 – uradno prečiščeno besedilo, 93/2007, 37/08 – ZST-1, 45/2008 – ZArbit, 28/2009, 51/2010, 26/2011, 17/2013 – odl. US, 45/2014 – odl. US, 53/2014, 58/2014 – odl. US; 54/2015 in 76/2015 – odl. US;• Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP), Uradni list RS, št. 99/2013;• Zakon o načinu izvršitve sodbe evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (ZNISESČP), Uradni list RS, št. 48/2015;• Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI), Uradni list RS, št. 91/2011 in 25/2014;• Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO), Uradni list RS, št. 67/2012 – uradno prečiščeno besedilo;• Zakon o kazenskem postopku (ZKP), Uradni list RS, št. 32/2012 – uradno prečiščeno besedilo, 47/2013, 87/2014, 8/2016 – odl. US, 64/2016 – odl. US in 65/2016 – odl. US;• Zakon o prekrških (ZP-1), Uradni list RS, št. 29/2011 – uradno prečiščeno besedilo, 21/2013, 111/2013, 74/2014 – odl. US, 92/2014 – odl. US, 32/2016 in 15/17 – odl. US; • Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (ZVEtL), Uradni list RS, št. 45/2008 in 59/2011;• Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2), Uradni list RS, št. 13/2011 – uradno prečiščeno besedilo, 32/2012, 94/2012, 101/2013 – ZDavNepr, 111/2013, 25/2014 – ZFU, 40/2014 – ZIN-B, 90/2014, 91/2015 in 63/2016;• Zakon o denacionalizaciji (ZDen), Uradni list RS št. 27/1991–I, 56/1992 – odl. US, 13/1993 – odl. US, 31/1993, 24/1995 – odl. US, 20/1997 – odl. US, 23/1997 – odl. US, 6519/98, 76/1998 – odl. US, 66/2000, 66/2000 – ORZDen27, 11/2001 – odl. US, 54/2004 – ZDoh-1 in 18/2005 – odl. US;• Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), Uradni list RS, št. 24/2006 – uradno prečiščeno besedilo, 105/2006 – ZUS-1, 126/2007, 65/2008, 8/2010 in 82/2013;• Zakon o upravnem sporu (ZUS-1), Uradni list RS, št. 105/2006, 107/2009 – odl. US, 62/2010, 98/2011 – odl. US, 109/2012 in 10/2017 – ZPP-E;• Zakon o ugotavljanju vzajemnosti (ZUVza), Uradni list RS, št. 9/1999;• Zakon o lokalni samoupravi (ZLS), Uradni list RS, št. 94/2007 – uradno prečiščeno besedilo, 76/2008, 79/2009, 51/2010, 40/2012 – ZUJF, 14/15 – ZUUJFO in 76/2016 – odl. US;• Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), Uradni list RS, št. 96/2004 – uradno prečiščeno besedilo, 23/2008, 15/2014 – odl. US in 19/2015;

10 ZDPra-UPB2, Uradni list RS št. 94/2007, 77/2009 – ZDPra-C in 46/2013.

kazalo

http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200794&stevilka=4689

http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200977&stevilka=3351

14 15

Organiziranost in kadrovsko stanje Državnega pravobranilstva

02

kazalo

• Zakon o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (ZOZKD), Uradni list RS, št. 101/2005, 114/2006 – ZUE in 86/2010;• Zakon o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (ZPVPJN), Uradni list RS, št. 43/2011, 60/2011 – ZTP-D, 63/2013 in 90/2014 – ZDU-1I;• Zakon o vračilu vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje (ZVVJTO), Uradni list RS, št. 54/2007 – uradno prečiščeno besedilo in 41/2011;• Zakon o ukinitvi Agencije Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij (ZUARLPP), Uradni list RS, št. 80/2004;• Zakon o prenehanju veljavnosti Zakona o družbenem pravobranilcu Republike Slovenije (ZPVZDruP), Uradni list RS, št. 53/2005.

16 17

2.1 Organiziranost Državnega pravobranilstva Republike SlovenijeDržavno pravobranilstvo je samostojen državni organ, ki opravlja naloge:• na sedežu v Ljubljani in• na zunanjih oddelkih (v Celju, Kopru, Kranju, Mariboru, Murski Soboti, Novi Gorici, Novem mestu in na Ptuju), ki so notranje organizacijske enote Državnega pravobranilstva.

Delo Državnega pravobranilstva na sedežu v Ljubljani se v skladu z letnim razporedom deli znotraj:• civilnopravnega in gospodarskega oddelka, • delovnopravnega in socialnopravnega oddelka, • nepravdnega oddelka ter • oddelka za evropske zadeve.

Slika 1: Organigram Državnega pravobranilstva

Državno pravobranilstvo na sedežu v Ljubljani je izključno pristojno za:

• opravljanje svetovalne funkcije, opredeljene v 8. členu ZDPra za vse subjekte iz 7. člena ZDPra,

• zastopanje subjektov iz 7. člena ZDPra pred tujimi in mednarodnimi sodišči,

• zastopanje javnega interesa v upravnih sporih,

• izvajanje postopkov po XXXII. poglavju ZKP,

• izvajanje postopkov po XIV. poglavju ZP-1,

• vlaganje zahtevkov v postopkih za revizijo postopkov javnega naročanja.

Državno pravobranilstvo na sedežu v Ljubljani zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra:

• pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, Okrajnim sodiščem v Cerknici, Okrajnim sodiščem v Domžalah, Okrajnim sodiščem v

Grosupljem, Okrajnim sodiščem v Kamniku, Okrajnim sodiščem v Kočevju, Okrajnim sodiščem v Litiji, Okrajnim sodiščem v

Trbovljah in Okrajnim sodiščem na Vrhniki,

• pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani,

• pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani,

• pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije,

in pred

• Višjim sodiščem v Ljubljani,

• Višjim delovnim in socialnim sodiščem,

• Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije ter

• Ustavnim sodiščem Republike Slovenije,

kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja Ljubljana.

Zunanji oddelek državnega pravobranilstva v Celju zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra:

• pred Okrajnim sodiščem v Celju, Okrajnim sodiščem v Slovenskih Konjicah, Okrajnim sodiščem v Šentjurju pri Celju,

Okrajnim sodiščem v Šmarju pri Jelšah, Okrajnim sodiščem v Velenju, Okrajnim sodiščem v Žalcu,

• pred Okrožnim sodiščem v Celju,

• pred Delovnim sodiščem v Celju,

• pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije - zunanjim oddelkom v Celju,

in pred

• Višjim sodiščem v Celju,




kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja Celje.

Zunanji oddelek državnega pravobranilstva v Kopru zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra:

• pred Okrajnim sodiščem v Kopru, Okrajnim sodiščem v Ilirski Bistrici, Okrajnim sodiščem v Piranu, Okrajnim sodiščem v

Postojni, Okrajnim sodiščem v Sežani,

• pred Okrožnim sodiščem v Kopru,

• pred Delovnim sodiščem v Kopru,

• pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije - zunanjim oddelkom v Novi Gorici

in pred

• Višjim sodiščem v Kopru,




kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja Koper.

SLUŽBA ZA ORGANIZACIJO IN KADRE

FINANČNO RAČUNOVODSKA SLUŽBA

SLUŽBA ZA INFORMATIKO

SLUŽBA ZA PRAVOBRANILSKO UPRAVO

GENERALNI DRŽAVNI PRAVOBRANILEC

URAD GENERALNEGADRŽAVNEGA PRAVOBRANILCA NOTRANJI REVIZOR

GENERALNI SEKRETARIAT

PISARNA ZA PRAVDNE ZADEVEPISARNA ZA NEPRAVDNE ZADEVEPISARNA ZA EVROPSKE ZADEVE

PISARNA STROJEPISNICE IN VLOŽIŠČAPRAVOBRANILSKI REFERAT

CIVILNOPRAVNI IN GOSPODARSKI ODDELEK

DELOVNOPRAVNI IN SOCIALNOPRAVNI OODELEK

NEPRAVDNI ODDELEK

ZUNANJI ODDELEK V CELJU

ODDELEK ZA EVROPSKE ZADEVE

ZUNANJI ODDELEK V KRANJU

ZUNANJI ODDELEK V MURSKI SOBOTI

ZUNANJI ODDELEK V KOPRU

ZUNANJI ODDELEK V MARIBORU

ZUNANJI ODDELEK V NOVEM MESTU

ZUNANJI ODDELEK NA PTUJU

ZUNANJI ODDELEK V NOVI GORICI

kazalo

18 19

Zunanji oddelek državnega pravobranilstva v Kranju zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra:• pred Okrajnim sodiščem v Kranju, Okrajnim sodiščem na Jesenicah, Okrajnim sodiščem v Radovljici, Okrajnim sodiščem v Škofji Loki,• pred Okrožnim sodiščem v Kranju,• pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani - zunanjim oddelkom v Kranju,• pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije in pred• Višjim sodiščem v Ljubljani,• Višjim delovnim in socialnim sodiščem,• Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije ter • Ustavnim sodiščem Republike Slovenije, kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja Kranj.

Zunanji oddelek državnega pravobranilstva v Mariboru zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra:• pred Okrajnim sodiščem v Mariboru, Okrajnim sodiščem v Lenartu, Okrajnim sodiščem v Slovenj Gradcu, Okrajnim sodiščem v Slovenski Bistrici,• pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, Okrožnim sodiščem v Slovenj Gradcu, • pred Delovnim sodiščem v Mariboru, Delovnim sodiščem v Mariboru - zunanjim oddelkom v Slovenj Gradcu,• pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije - zunanjim oddelkom v Mariboru in pred• Višjim sodiščem v Mariboru,• Višjim delovnim in socialnim sodiščem, • Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije ter • Ustavnim sodiščem Republike Slovenije, kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja Maribor ali sodnega okrožja Slovenj Gradec.

Zunanji oddelek državnega pravobranilstva v Murski Soboti zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra:• pred Okrajnim sodiščem v Murski Soboti, Okrajnim sodiščem v Gornji Radgoni, Okrajnim sodiščem v Lendavi, Okrajnim sodiščem v Ljutomeru,• pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti,• pred Delovnim sodiščem v Mariboru - zunanjim oddelkom v Murski Soboti,• pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije - zunanjim oddelkom v Mariboru in pred• Višjim sodiščem v Mariboru,• Višjim delovnim in socialnim sodiščem, • Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije ter• Ustavnim sodiščem Republike Slovenije,kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja Murska Sobota.

Zunanji oddelek državnega pravobranilstva v Novi Gorici zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra:• pred Okrajnim sodiščem v Novi Gorici, Okrajnim sodiščem v Ajdovščini, Okrajnim sodiščem v Idriji, Okrajnim sodiščem v Tolminu,• pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici,• pred Delovnim sodiščem v Kopru - zunanjim oddelkom v Novi Gorici,• pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije - zunanjim oddelkom v Novi Gorici in pred• Višjim sodiščem v Kopru,• Višjim delovnim in socialnim sodiščem, • Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije ter • Ustavnim sodiščem Republike Slovenije, kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja Nova Gorica.

Zunanji oddelek državnega pravobranilstva v Novem mestu zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra:• pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu, Okrajnim sodiščem v Brežicah, Okrajnim sodiščem v Črnomlju, Okrajnim sodiščem v Krškem, Okrajnim sodiščem v Sevnici, Okrajnim sodiščem v Trebnjem,• pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu, Okrožnim sodiščem v Krškem,• pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani - zunanjim oddelkom v Brežicah in zunanjim oddelkom v Novem mestu,• pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije in pred• Višjim sodiščem v Ljubljani,• Višjim delovnim in socialnim sodiščem,• Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije ter• Ustavnim sodiščem Republike Slovenije, kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja Novo mesto in Krško.

Zunanji oddelek državnega pravobranilstva na Ptuju zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra:• pred Okrajnim sodiščem na Ptuju, Okrajnim sodiščem v Ormožu, • pred Okrožnim sodiščem na Ptuju,• pred Delovnim sodiščem v Mariboru - zunanjim oddelkom na Ptuju,• pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije - zunanjim oddelkom v Mariboru in pred• Višjim sodiščem v Mariboru,• Višjim delovnim in socialnim sodiščem,• Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije ter• Ustavnim sodiščem Republike Slovenije,kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja Ptuj.

Slika 2: Krajevna pristojnost oddelkov Državnega pravobranilstva

MURSKA SOBOTA

PTUJMARIBOR

CELJE

NOVO MESTO

LJUBLJANA

NOVA GORICA

KRANJ

KOPER

kazalo

20 21

2.2 Kadrovska sestava Državnega pravobranilstva Republike SlovenijeKadrovski načrt Državnega pravobranilstva za leto 2016 je bil usklajen s Proračunom Republike Slovenije za leto 2016, sprejetim v Državnem zboru 18. 11. 2015.11 Število funkcionarjev Državnega pravobranilstva (državnih pravobranilcev in pomočnikov državnih pravobranilcev), določeno v kadrovskem načrtu, je v okvirih, določenih s Pravilnikom o določitvi števila mest državnih pravobranilcev in pomočnikov državnega pravobranilca.12

Na dan 1. 1. 2016 je imelo Državno pravobranilstvo 155 zaposlenih, od tega 60 funkcionarjev in 95 javnih uslužbencev (88 za nedoločen čas in 7 za določen čas; od tega 54 na uradniških delovnih mestih in 41 na strokovno-tehničnih delovnih mestih). Od skupno 155 zaposlenih je bilo 139 žensk in 16 moških. Povprečna starost vseh zaposlenih je bila 43,51 let.

Na začetku leta 2016 je funkcijo državnega pravobranilca oziroma pomočnika državnega pravobranilca opravljalo 60 funkcionarjev, in sicer 51 državnih pravobranilcev in 9 pomočnikov državnih pravobranilcev, kar je 15,5 odstotkov manj funkcionarjev, kot naj bi jih imelo Državno pravobranilstvo v skladu s Pravilnikom o določitvi števila mest državnih pravobranilcev in pomočnikov državnega pravobranilca. Ta namreč v 1. členu določa, da ima Državno pravobranilstvo generalnega državnega pravobranilca, 60 državnih pravobranilcev in 10 pomočnikov državnega pravobranilca.

Na dan 31. 12. 2016 je imelo Državno pravobranilstvo 163 zaposlenih, od tega 59 funkcionarjev (51 državnih pravobranilcev in osem pomočnikov državnih pravobranilcev) in dva na prenehanju funkcije ter 102 javna uslužbenca (88 za nedoločen čas in 14 za določen čas). Število funkcionarjev se leta 2016 ni bistveno spreminjalo. V tem obdobju je prenehala funkcija štirim funkcionarjem, na novo so bili imenovali trije državni pravobranilci in en pomočnik državnega pravobranilca.

2.3 Informacijski sistem Državnega pravobranilstva Državno pravobranilstvo je v letu 2016 zamenjalo celotno namizno računalniško opremo, da je operacijski sistem Windows XP lahko nadgradilo na verzijo Windows 7 ali Windows 10. Istočasno je na nadgrajenih delovnih postajah namestilo najnovejšo MS Office 365 programsko opremo. S tem je tudi omogočena nadaljnja nadgradnja informacijskega sistema »vpisniki«.

Na področju nadgradnje »vpisnikov« izvajalec še vedno ni ustrezno implementiral statistike, zato primerljivost vseh statističnih podatkov s podatki iz prejšnjih let še vedno ni mogoča. Celovito primerjavo onemogoča tudi nepopolna migracija podatkov v nov sistem. Državno pravobranilstvo zasleduje cilj, da bi bili podatki v posameznih vpisnikih točni in dosledno vodeni, zato sproti odpravlja ugotovljene pomanjkljivosti pri migriranih podatkih, kar pa vpliva na primerljivost podatkov, predstavljenih v poročilih za pretekla leta.

Ponovno je treba opozoriti na še vedno veliko stopnjo ogroženosti delovanja informacijskega sistema, s tem pa tudi na ogroženostizvajanja nalog in pristojnosti Državnega pravobranilstva zaradi zastarele strežniške in namizne računalniške opreme. Zanesljiva računalniška oprema je namreč nujno potrebna za nemoteno poslovanje Državnega pravobranilstva, ki je odvisno od neprekinjenega in brezhibnega delovanja IT opreme, posledično pa tudi vpisnikov, v katerih spremlja spise in dokumente ter z njimi upravlja.

11 Uradni list RS, št. 96/2015 z dne 18. 11. 2015.12 Uradni list RS, št. 97/2006, 51/2008 in 89/2008.

Obseg dela Državnega pravobranilstva v letu 2016

03

kazalo

22 23

Državno pravobranilstvo je leta 2016 prejelo 39.063 zadev, kar je 4,7 odstotkov manj kot leta 2015, ko je prejelo 40.986 zadev. Skupno je imelo v delu 80.629 zadev, kar je 4,9 odstotkov manj kot v letu 2015, ko je imelo v delu 84.756 zadev.

Leta 2016 je Državno pravobranilstvo zaključilo 37.688 zadev13, kar je 12,5 odstotkov manj kot leta 2015, ko je zaključilo 43.092 zadev. Na dan 31. 12. 2016 je bilo odprtih 42.896 zadev.

Podroben prikaz števila prejetih zadev in zadev v delu po posameznih področjih dela Državnega pravobranilstva je razviden iz tabele 1.

Tabela 1: Število prejetih zadev in zadev v delu leta 2016

VPISNIK (PODROČJE DELA)ODPRTO NA DAN

1. 1. 2016

PREJETO 2016

REAKTIVACIJA 2016

V DELU 2016

civilnopravne in gospodarske zadeve 1.716 865155

2.634delovno- in socialnopravne zadeve 2.492 1.502 4.003predhodni odškodninski postopki po ZKP14 30 50 1 80

predhodni odškodninski postopki po ZP-115 4 9 0 13

postopki po ZVPSBNO16 55 83 6 140

postopki po ZPŠOIRSP17 57 25 4 82

postopki izvršbe in zavarovanja 11.093 5.469 672 16.968

postopki zaradi insolventnosti in postopki prisilnega prenehanja

15.491 6.092194

21.651

nepravdni postopki 5.650 11.131 199 16.880

postopki razlastitev 728 381 4 1.112

upravne zadeve (upravni postopki in upravni spori) 2.047 12.448 1.534 15.226postopki po ZDen18 112 1

3114

postopki po ZIKS19 38 6 44

postopki po ZVVJTO20, 21 3 1 0 4

pravna mnenja 40 58 1 99

postopki pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP)

60 253

86

postopki pred sodišči Evropske unije (SEU, SSEU) in EFTA Sodiščem ter druge zadeve evropskega oddelka

574 91712

1.493

SKUPAJ 40.190 39.063 2.788 80.629

13 Podatek »zaključeno« na koncu obdobja se nanaša na število spisov, ki so bili zaključeni leta 2016 in so ostali zaključeni tudi na dan 31. 12. 2016. To pomeni, da so bili ob morebitni reaktivaciji do 31. 12. ponovno zaključeni. Če pa so bili spisi reaktivirani, vendar do konca statističnega obdobja poročanja ne ponovno zaključeni, potem so prikazani v stolpcu »v delu«. Vseh zaključevanj spisov v letu 2016 je bilo 39.278 (spis se torej ob morebitni (večkratni) reaktivaciji v istem statističnem obdobju lahko tudi večkrat zaključi). 14 ZKP – Zakon o kazenskem postopku. 15 ZP-1 – Zakon o prekrških. 16 ZVPSBNO – Zakon o pravici do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. 17 ZPŠOIRSP – Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnih prebivalcev. 18 ZDen – Zakon o denacionalizaciji. 19 ZIKS – Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij. 20 ZVVJTO – Zakon o vračilu vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje. 21 Na dan 31. 12. 2016 so bile po ZVVJTO odprte le še tri zadeve. Vsebinsko ne predstavljajo posebne problematike, zato jih Državno pravobranilstvo ne predstavlja v samostojnem poglavju.

Pregled dela Državnega pravobranilstva v letu 2016

04

kazalo

24 25

kazalo

22 V letu 2015 je na področju pravdnih zadev (kamor sodijo civilnopravne, gospodarske, delovnopravne in socialnoprave zadeve) Državno pravobranilstvo prejelo 323 zahtevkov v predhodnem postopku, v letu 2016 pa kar 660. 23 Tovrstne zahtevke Državno pravobranilstvo vodi v posebnem – »PRR vpisniku«.

24 Na področju izvršilnih postopkov za 2,2 odstotka, na področju postopkov po ZFPPIPP pa 3,3 odstotke.25 Anastasov in drugi proti Sloveniji, št. 65020/2013, sklep z dne 18. 10. 2016.

V skladu z določbo 7. in 11. člena ZDPra Državno pravobranilstvo opravlja zastopniško funkcijo pred domačimi in tujimi sodišči, hkrati pa so z drugimi določbami ZDPra opredeljene tudi njegove ostale, izredno pomembne funkcije. Preko poravnalne funkcije Državno pravobranilstvo poskuša čim večje število sporov rešiti na miren način, seveda v primerih, ki to dopuščajo in omogočajo. Preko svetovalne funkcije svetuje zastopanim subjektom in izdeluje pravna mnenja, hkrati pa glede na jasno sodno prakso zastopane subjekte opozarja na pravilno ravnanje tako v konkretnih primerih kot tudi širše, tudi tako, da preko posameznih sodnih odločb zastopanim subjektom predlaga ustrezen način delovanja in ravnanja. Državno pravobranilstvo je, kot izhaja že iz naziva samega, varuh prava in pravnega reda Republike Slovenije, zato je kot varuh javnega interesa pogosto tudi v nasprotju z interesi posamezne politične opcije.

V letu 2016 je Državno pravobranilstvo, kot vsa leta doslej, uspešno opravljalo vse svoje funkcije in v največji možni meri zaščitilo premoženjske interese Republike Slovenije, kar je tudi njegova osnovna naloga.

Republiko Slovenijo je pred domačimi sodišči zastopalo v pravdnih, nepravdnih, gospodarskih, izvršilnih, insolvenčnih, denacionalizacijskih, delovnopravnih, socialnopravnih, upravnih postopkih in postopkih upravnega spora, pred mednarodnimi sodišči pa v postopkih pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (ESČP), pred Sodiščem Evropske unije in v postopkih pred EFTA sodiščem. Hkrati je Republiko Slovenijo zastopalo v vseh predhodnih postopkih, torej pred uvedbo samega sodnega postopka.

Vsi ti postopki za Republiko Slovenijo pomenijo nastanek finančnih posledic, bodisi z neposrednimi prilivi v državni proračun bodisi z odlivi iz njega. Lahko pomenijo tudi nastanek drugačnih premoženjskih posledic. Republika Slovenija namreč nastopa kot tožeča, tožena stranka, stranski intervenient, predlagateljica, nasprotna udeleženka, upnica, dolžnica ali zavezanka, Državno pravobranilstvo kot organ pa je tudi zastopnik javnega interesa.

Za razumevanje načina, obsega in vsebine dela Državnega pravobranilstva je tako treba upoštevati, da učinkovitosti dela Državnega pravobranilstva ni vedno mogoče enačiti z uspehom v postopku.

Državno pravobranilstvo zastopa finančne interese Republike Slovenije, kot takšno pa za dobrobit države v njenem ožjem smislu nujno nastopa kot »nasprotnik« državljanov in pravnih oseb. Sodne odločitve, ki so v prid Republiki Sloveniji (pomenijo pa prihodek državnega proračuna ali na drug način izraženo korist) seveda nujno povzročijo nezadovoljstvo na nasprotni strani – na strani vsake fizične in pravne osebe, ki nastopa proti državi.

Državno pravobranilstvo je v letu 2016 prejelo 39.063 novih zadev, obravnavalo pa jih je 80.629. Število vseh novih zadev je sicer 4,7 odstotkov nižje kot v letu 2015, se je pa pripad oziroma obseg zadev v delu povečal na posameznih področjih dela.

Državno pravobranilstvo je na področju pravdnih zadev v letu 2016 beležilo izrazito, za kar 200 odstotkov, povečan pripad v delovnopravnih sporih, prvič po letu 2013 zaradi ponovno večjega pripada množičnih zadev. V letu 2016 je namreč prejelo večje število zadev pripadnikov Slovenske vojske, klasičnih delovnopravnih sporov pa je iz leta v leto manj. Pri tem 18,5 odstotkov manjšipripad zadev Državno pravobranilstvo beleži na področju socialnih sporov, kar lahko pomeni, da upravni organi pri odločanju s področja socialnega prava v primerjavi s prejšnjimi leti delujejo bolje.

Na področje pravdnih zadev sodijo tudi civilnopravni in gospodarski spori, pripad teh zadev pa se je v letu 2016 zmanjšal za 18,6 odstotkov. Glede na dejstvo, da je število prejetih tovrstnih zadev najnižje v zadnjih petih letih, navedeno pomeni, da je teh sporov z Republiko Slovenijo vedno manj, so pa ti vedno bolj kompleksni in strokovno zahtevni. Povečanje števila zadevv predhodnih postopkih za dobrih 100 odstotkov glede na leto 201522 pomeni, da se vse več zadev reši ali vsaj poskuša rešiti izven sodnega postopka, z manjšimi stroški za udeležene stranke in manjšo obremenitvijo domačih sodišč. Navedeno je vsekakor vzpodbudno. Posledice dolgotrajnega reševanja sporov v sodnih postopkih so nenazadnje lahko tudi v odškodninski odgovornosti države. To se je izkazalo tudi npr. v letu 2016 medijsko izredno izpostavljenem primeru, ko je morala država plačati nekaj več kot 3.500.000,00 EUR. Kljub temu, da Državno pravobranilstvo v predmetni zadevi pred desetimi leti ni odgovorilo na tožbo, pa do izplačila odškodnine dejansko ni prišlo le zaradi napake Državnega pravobranilstva. Tudi postopek, v katerem je sodišče odločalo o odškodnini zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, je bil zelo dolgotrajen, tekom tega postopka pa je Ustavno sodišče Republike Slovenije zavzelo povsem novo stališče glede odškodninske odgovornosti države v primerih,ko Republika Slovenija na sistemski ravni ni zagotavljala varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Takšno materialnopravno stališče bi bilo zavzeto tudi v primeru, če bi Državno pravobranilstvo na tožbo odgovorilo. Je pa z vidika zagotavljanja pravice do sojenja v razumnem roku zagotovo vzpodbudno dejstvo, da je pripad zadev iz naslova odškodninskih zahtevkov zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja23 v letu 2016 najnižji do sedaj.

Sicer je Državno pravobranilstvo na področju pravdnih zadev prejelo skupno 2.367 zadev, obravnavalo pa jih je 6.637. Kot bo predstavljeno v nadaljevanju, so bile v letu 2016 zaključene zadeve, v katerih je Državno pravobranilstvo državni proračun ubranilo pred izplačili več milijonov evrov. V enem od primerov za npr. skoraj 10.000.000,00 EUR, v drugem za 5.500.000,00 EUR, v tretjem za nekaj več kot 6.000.000,00 EUR. Pa vendar so to le tri izpostavljene zadeve od vseh, na pravdnem področju 2.484 zaključenih zadev, ter od skupno 37.688 zaključenih zadev.

Na področju postopkov izvršbe, zavarovanja ter postopkov zaradi insolventnosti in prisilnega prenehanja je Državno pravobranilstvo glede na leto 2015 v letu 2016 zabeležilo minimalno manjši pripad24, pri čemer pa je še vedno velik pripad vseh zadev na tem področju povezan tudi s splošnim premoženjskim stanjem posameznikov v državi in njihovo plačilno nedisciplino. Izvršilni postopki in postopki po ZFPPIPP so praviloma dolgotrajni, zato pa tudi na Državnem pravobranilstvu veliko število zadev na koncu dobe statističnega poročanja ostaja nezaključenih. Od skupnega števila vseh prejetih zadev v letu 2016 (39.063) predstavljajo tovrstni postopki skoraj 30 odstotkov pripada novih zadev, pri čemer je imelo Državno pravobranilstvo v letu 2016 v delu skupno 38.619 tovrstnih zadev, kar predstavlja 47,9 odstotkov vseh zadev v delu.

Glede na leto 2015 je v letu 2016 sicer manjši pripad zadev mogoče ugotoviti na področju nepravdnih postopkov in upravnih zadev, pa čeprav zadeve s teh dveh področij po številu prejetih zadev in zadev v delu še vedno najbolj izstopajo. Državno pravobranilstvo je namreč v letu 2016 prejelo kar 23.579 tovrstnih zadev in jih obravnavalo 32.106.

Z vidika pravnih vprašanj in dolgotrajnosti postopkov so problematični zlasti postopki po Zakonu o denacionalizaciji, ne več po številu novih zadev, temveč po številu zadev v delu. Sodišča namreč rešujejo še tiste zadnje - najtežje in pravno najbolj kompleksne zadeve.

Prav tako je manjše število zadev v delu zaznati v postopkih pred mednarodnimi sodišči (ESČP, SEU, SSEU in EFTA Sodiščem), so pa te vedno bolj dejansko in pravno kompleksne. Na področju pristojnosti Državnega pravobranilstva, ki zastopa Republiko Slovenijo pred ESČP, je treba izpostaviti, da ESČP o ugotovljenih kršitvah Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in njenih Protokolov res odloči s sodbo, ne gre pa ob tem zanemariti dejstva, da ESČP v primerih, ko ugotovi, da kršitve, ki jih zatrjuje pritožnik, niso podane, o neutemeljenosti ne odloči le sodbo, temveč tudi sklepom, odvisno od tega, ali je pritožba neutemeljena ali pa je očitno neutemeljena. Navedeno se vse prepogosto prezre ob poročanju o statistiki s strani Republike Slovenije ugotovljenih kršitev Konvencije in njenih Protokolov. Sodb, s katerimi ESČP ugotovi, da kršitve niso bile podane, je v primerjavi s sodbami, kjer ugotovi, da je podana vsaj ena kršitev, res manj, vendar pa je sklepov, s katerimi je ugotovljena očitna neutemeljenost pritožb, neprimerljivo več. Tako je ESČP v letu 2016 zaradi očitne neutemeljenosti za nedopustne izreklo 215 pritožb proti Sloveniji, od teh 212 pritožb »izbrisanih«25 ob upoštevanju končne resolucije Sveta Evrope glede izvršitve pilotne sodbe v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji, in sicer tistih, ki so si v Republiki Sloveniji uredili status s pridobitvijo slovenskega državljanstva ali statusa rezidenta.

Ni pa zastopniška funkcija edina funkcija Državnega pravobranilstva. V letu 2016 je bila še posebej izražena njegova poravnalna funkcija, zlasti v delovnopravnih sporih, kjer je bilo samo s pripadniki Slovenske vojske in Policije sklenjenih več poravnav, skupno kar 778. Zaradi stališča Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi zaradi izplačila odškodnine zaradi neizkoriščenega dneva tedenskega počitka na misiji v tujini je bila aktivnost Državnega pravobranilstva usmerjena predvsem v poskus reševanja čim večjega števila sporov na miren način, bodisi s sklenitvijo sodne ali izvensodne poravnave, in to kljub temu, da Državno pravobranilstvo še vedno zavzema drugačno splošno pravno stališče glede uporabe posameznih določb zakonodaje tega področja. Tovrstnih poravnav je v letu 2016 Državno pravobranilstvo sklenilo kar 396. Prav tako je v konkretnem primeru Državno pravobranilstvo v okviru svoje svetovalne funkcije Ministrstvo za obrambo jasno opozorilo na potreben način beleženja in vodenja evidenc glede omogočanja ustreznega počitka, hkrati pa tudi na to, da bo potrebno v bodoče na tem področju celostno urediti tako zakonsko kot tudi podzakonsko pravno podlago. Večje število poravnav, kar 382, je bilo v letu 2016 sklenjenih tudi s pripadniki Policije, ki so iz naslova izplačila nadur že v preteklih letih na Državno pravobranilstvo naslovili večje število zahtevkov v predhodnem postopku bodisi tožb na pristojna delovna sodišča. Statistično tako že samo število teh poravnav, sklenjenih na enem od področij svojega dela, pomeni, da je Državno pravobranilstvo sklenilo več kot tri poravnave na dan.

Državno pravobranilstvo posveča veliko pozornosti kakovosti dela in usklajenemu delovanju. Tako najtežje zadeve skupno rešuje večje število državnih pravobranilcev, v primerih večjega števila zahtevkov iz enake ali podobne dejanske in pravne podlage pa ustanovi posebno delovno skupino, ki skrbi za usklajeno delo vseh deležnikov.

26 27

Pomembnejše zadeve v letu 2016

05

kazalo

Državno pravobranilstvo veliko pozornosti namenja preventivnemu delovanju. Oblikuje tudi pripombe na zakone, ki so v strokovnem ali medresorskem usklajevanju, podaja pa tudi predloge rešitev v primerih, ko gre za velike obremenitve proračunskih sredstev, zlasti v primerih, ki izvirajo iz ene problematike. Navedeno je bilo v letu 2016 še posebej izrazito.

Glede na dejstvo, da je 20. 5. 2017 začel veljati ZDOdv, ki povsem na novo ureja pravno podlago delovanja organa, ki varuje premoženjske interese države in pravni red Republike Slovenije, je že konec leta 2017, še bolj pa v letu 2018, mogoče pričakovati večji pripad zadev na vseh področjih delovanja organa. ZDOdv namreč še izraziteje poudarja svetovalno funkcijoDržavnega odvetništva, hkrati pa določa tudi večji krog zastopanih subjektov in subjektov, ki jim Državno odvetništvo pravno svetuje. ZDOdv na novo ureja tudi zastopanje pred mednarodnimi sodišči in mednarodnimi arbitražami, pri čemer za te pravno in dejansko izredno kompleksne postopke veljajo številne posebnosti. Tako pa gre pričakovati, da bo v prihodnjih letih obseg dela Državnega pravobranilstva z novimi vsebinami bistveno večji; za kakovostno in nemoteno opravljanje vseh nalog Državnega odvetništva pa bodo med drugim nujno potrebne tudi kadrovske okrepitve.

28 29

5.1 Izpostavljeno

Državno pravobranilstvo uvodoma izpostavlja pomembnejše zadeve, ki jih je v letu 2016 obravnavalo kot zastopnik Republike Slovenije. Izbrane zadeve so predstavljene ne glede na uspeh v postopku, način zaključka postopka ali njegovo vsebino, pri čemer so zaradi različnih okoliščin za Republiko Slovenijo pomembne, bodisi zaradi svojih finančnih posledic, same vsebine, pa tudi konkretnega postopanja Državnega pravobranilstva v posamezni zadevi, vedno pa s ciljem čim bolj uspešnega varovanja premoženjskih interesov Republike Slovenije oziroma opravljanja nalog v skladu z ZDPra.

Glede na višino tožbenega zahtevka, pravno problematiko, trajanje postopka in medijsko odmevnost zadeve gre izpostaviti v letu 2016 po 15-letih pravdnega postopka dokončno zavrnjen zahtevek tožeče stranke proti Republiki Sloveniji za plačiloodškodnine zaradi zatrjevanega nezakonitega dela zdravstvenega inšpektorata v višini skoraj 9.700.000,00 EUR in mesečne rente v višini 63.428,48 EUR. Državno pravobranilstvo je bilo v predmetni zadevi uspešno tudi v postopku pred Vrhovnim sodiščem; slednje je s sodbo opr. št. II Ips 186/2015 dne 1. 10. 2015 revizijo tožeče stranke zavrnilo. S tem je potrdilo sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, državi pa ni potrebno plačati zahtevane odškodnine v višini skoraj 9.700.000,00 EUR in mesečne rente v višini 63.428,48 EUR. Višje sodišče v Ljubljani je namreč s sodbo opr. št. II Cp 3799/2010 z dne 23. 2. 2011 v celoti ugodilo pritožbi Državnega pravobranilstva zoper vmesno sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo. Ugotovilo je, da protipravnost ravnanja Zdravstvenega inšpektorata Republike Slovenije (ZIRS) in vzročna zveza med očitanimi kršitvami ter zatrjevano škodo ni bila podana. Tožnik je vložil tožbo, ker naj bi državni organi pri opravljanju svojih nalog njemu kot edinemu družbeniku, oziroma družbi IZBOR d. o. o., ob njenem izbrisu iz registra družb, povzročili škodo. Družba naj od 1. 11. 1998 dalje ne bi mogla več obratovati, proizvajati in prodajati pijače Mary Jane, poleg tega pa naj bi reševanje nujne upravne zadeve predolgo trajalo, vse domnevno zaradi škodnega ravnanja inšpekcij tožene stranke. Tožnik je zatrjeval, da naj bi bila proizvodnja napitka Mary Jane, mešanice hmelja in konoplje, ustavljena, ko je ZIRS ugotovil, da omenjena pijača in še dve drugi, ki sta bili predmet inšpekcijskega nadzora, ne ustrezajo zahtevam veljavnih predpisov za živila v prometu. Vrhovno sodišče je v celoti sledilo ugovorom in navedbam, ki jih je Državno pravobranilstvo vseskozi zatrjevalo, ponovno pa izpostavilo v obširnem odgovoru na revizijo. Potrdilo je, da ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno. V upravnem postopku je sicer prišlo do nekaterih nepravilnosti (ko upravni organ tožniku po pridobitvi rezultatov analize izvida te analize ni predstavil oziroma mu je s premajhno količino odvzetega vzorca onemogočili izvedbo super analize), da pa takšno ravnanje ne utemeljuje protipravnosti delovanja države. Napake v postopku, napake pri presoji dokazov ter zmotna uporaba materialnega prava, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja. Tudi vztrajanje upravnih organov pri izdanih odločbah oziroma uporaba pravnih sredstev, ki se jih je posluževala tožena stranka v upravnem postopku (in so njena ustavna pravica), ne daje podlage za utemeljenost očitka protipravnosti njenega ravnanja, in to kljub stališčem in odločitvam Upravnega ter Vrhovnega sodišča znotraj upravnega postopka. Upravni postopek je glede na uporabljena pravna sredstva ter glede na naravo zadeve potekal ustrezno hitro, triletni zastoj v postopku pa je bil posledica odločanja pred Vrhovnim sodiščem, kar je pogojeno s sistemskimi sodnimi zaostanki. Vrhovno sodišče je v svoji odločitvi v pritožbeni upravni zadevi jasno izpostavilo kršitve postopka, ki so bile storjene pred ZIRS, vendar pa zgolj te in za tožnika uspešno zaključen upravni postopek še ne zagotavljajo podlage za odškodninsko odgovornost države.

Dalje Državno pravobranilstvo izpostavlja pravnomočno končan postopek, v teku vse od leta 2002, ko je Republika Slovenija vložila tožbo zoper Občino Piran zaradi ugotovitve lastninske pravice na več kot tisoč parcelah v območju Sečovelj, in sicer na podlagi določbe 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (ZSKZ). Ta določa, da kmetijska zemljišča, ki na dan uveljavitve zakona 11. 3. 1993 niso bila določena kot nezazidana stavbna zemljišča, vključno z zemljišči, za katere ni veljavnega prostorsko izvedbenega akta, postanejo last Republike Slovenije. Šlo je za kmetijska zemljišča, ki jih je Občina Piran tik pred uveljavitvijo ZSKZ, in sicer dne 18. 2. 1993, na podlagi Pogodbe o odplačnem prenosu pravice uporabe prenesla na Sklad stavbnih zemljišč. Gre za veliko površino kmetijskih zemljišč na območju doline Sečovelj, kasneje z občinskimi načrti predvidenih za gradnjo golf igrišča, zaradi česar je Republika Slovenija razpolaganje z zemljišči tekompravde tudi zavarovala z zaznambo spora in sodno prepovedjo razpolaganja z nepremičninami. Občina Piran je v sporu zagovarjala, da gre za zemljišča, ki so v celoti v območju nezazidanih stavbnih zemljišč, da jih je pridobila kot pravna naslednica Sklada stavbnih zemljišč, da je bila še pred uveljavitvijo ZSKZ sklenjena odplačna pogodba in da zemljišč ni mogoče olastniniti v korist države na podlagi določb ZSKZ, saj bi se s tem občini jemalo tisto, kar je pridobila na pravnoposloven način.V začetni fazi spora sta bili Republika Slovenija in Občina Piran še pripravljeni skleniti sporazum, zato je bil v letu 2004 sporazumno imenovan izvedenec gradbene stroke, vendar pa izdelanega mnenja stranki nista v celoti sprejeli kot pravilnega in posledično mirna rešitev spora ni bila mogoča. Sodišče je zato nadaljevalo dokazni postopek v smeri ugotavljanja namenske rabe zemljišč na presečni datum 11. 3. 1993 in prvič odločilo v letu 2008. Tožbenemu zahtevku je delno ugodilo z utemeljitvijo,

da za večino zemljišč ni bilo sprejetega ustreznega prostorsko izvedbenega akta in so ta na podlagi 14. člena ZSKZ postala last Republike Slovenije. Zahtevek je bil v delu, ki se je nanašal na zemljišča znotraj predvidenega cestnega koridorja obalne štiripasovnice, zavrnjen. Višje sodišče je s sodbo dne 13. 10. 2009 ugodilo pritožbama obeh strank in odločitev razveljavilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku je Katedra za prostorsko planiranje Fakultete za gradbeništvo in geodezijo izdelala izvedeniško mnenje glede primerjave prostorskih planskih aktov. Iz mnenja izhaja tudi ugotovitev, katere posamične parcele so bile (oziroma katere niso bile) na presečne datume 11. 3. 1993 in 25. 3. 2000 določene kot nezazidana stavbna zemljišča v prostorskih izvedbenih aktih. Republika Slovenija je na podlagi izdelanega izvedeniškega mnenja uskladila tožbeni zahtevek za zemljišča, kjer je bila kmetijska namembnost ugotovljena. Za 23 parcel, kjer ni bilo podlage za lastninjenje v korist države po ZSKZ, pa je tožbo umaknila. Izvedenec geodetske stroke je konec leta 2015 izdelal še elaborate za parcelacijodelno kmetijskih, delno stavbnih parcel. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče v letu 2016 zahtevku Republike Slovenije na ugotovitev lastninske pravice v korist države na 1.096 parcelah v k. o. Sečovlje v celoti ugodilo in ugotovilo, da so last Republike Slovenije postala vsa kmetijska zemljišča, med katere štejejo tudi nezazidana stavbna zemljišča, za katere ni bil sprejet veljavni prostorski izvedbeni načrt (na dan 11. 3. 1993) in niso bila v upravljanju občin ali niso bila s prostorskimi sestavinami družbenega plana namenjena za graditev objektov (na dan 25. 3. 2000). Glede (odplačnega) prenosa zemljišč na Sklad stavbnih zemljišč s pogodbo z dne 18. 2. 1993 je sodišče sprejelo očitek tožeče stranke, da je šlo za navidezno pogodbo in pogodbo v nasprotju s ZSKZ, ki ne more imeti pravnih učinkov. Višje sodišče je odločitev sodišča prve stopnje potrdilo (sicer januarja 2017) v celoti, razen glede treh parcel. Izpostavilo je, da kriterij za lastninjenje zemljišč po ZSKZ ni bila okoliščina, kdo je bil imetnik pravic uporabe, temveč to, kakšen je bil status zemljišč na dan uveljavitve ZSKZ, torej 11. 3. 1993, in ob upoštevanju 57. člena Zakona o javnih skladih (na dan 25. 3. 2000). Za tri parcele je postopek vrnilo v ponovno odločanje zaradi dopolnitve dejanskega stanja, ker ni bilo nedvoumno ugotovljeno, ali ne gre za pozidana oziroma funkcionalna zemljišča. Glede ene parcele, za katero je bilo ugotovljeno, da predstavlja del stavbe, je Republika Slovenija tožbo umaknila, sodišče prve stopnje pa je še glede preostalih dveh parcel dne 26. 3. 2017 razsodilo, da sta last Republike Slovenije. Po pravnomočni odločitvi je Državno pravobranilstvo že vložilo zemljiškoknjižni predlog za vknjižbo lastninske pravice na Republiko Slovenijo na vseh parcelah. Lastninska pravica Republike Slovenije bo vknjižena z učinkom zaznambe spora v letu 2004, obenem pa bodo izbrisana bremena in pravice, ki so bile po tem datumu vknjižene na spornih parcelah. Gre za najemno in stavbno pravico, ki je bila na številnih parcelah vknjižena v korist družbe GOLF ISTRA d. o. o. na podlagi tripartitne pogodbe med Občino Piran, Golf Istra d. o. o. in SKZG. Občina Piran je zoper sodbo pritožbenega sodišča vložila revizijo, o kateri pa Vrhovno sodišče do dne oddaje predmetnega poročila še ni odločilo. Je pa tožena stranka zaradi neuspeha v pravdi Republiki Sloveniji že plačala stroške pravdnega postopka v višini 25.670,93 EUR.

Po štirih letih pravdnega postopka na prvi stopnji je bila v letu 2016 za Republiko Slovenijo ugodno pravnomočno zaključena zadeva tožečih strank Radenske d. d., Pivovarne Laško d. d. in Pivovarne Union d. d., ki so državni očitale protipravno ravnanje, skupno pa zahtevale plačilo škode v skupni višini 59.357.328,39 EUR, ki naj bi jim nastala zaradi prepovedi prodaje delnic družbe Poslovni sistem Mercator d. d. Sodišče prve stopnje je najprej odločilo o tožbi Pivovarne Laško Union d. o. o. (pravna naslednica Pivovarne Union d. d.) zaradi plačila 31.322.586,77 EUR, tožbeni zahtevek pa zavrnilo v celoti. Tožeča stranka zoper sodbo ni vložila pritožbe, ker pa je sodba sodišča prve stopnje postala pravnomočna, sta bili kasneje umaknjeni tudi tožbi Pivovarna Laško d. d. (sedaj Pivovarna Laško Union d. o. o.) in Radenske d. d. Državno pravobranilstvo je uspešno zastopalo Republiko Slovenijo. V odgovorih na tožbe je Republika Slovenija navajala, da niso kumulativno podani vsi elementi odškodninskeodgovornosti. Sporna odločba je bila izdana na podlagi zakona, zato Republiki Sloveniji ni mogoče očitati, da ni uporabila določb predpisa. Ker je bila izdana v skladu z dotedanjo prakso Urada za trg vrednostnih papirjev (Urad), ji tudi ni mogoče očitati arbitrarnosti. Drugačna razlaga predpisov pa še ni podlaga za protipravnost ravnanja upravnega organa, ki bi utemeljevalo odškodninsko odgovornost države. V predpisih ne obstaja določba, ki bi Republiki Sloveniji oziroma Uradu nalagala, da v postopku pred izdajo sporne odločbe komur koli (strankam postopka, stranskim udeležencem ali tretjim osebam, ki jih kakor koli zadeva ta ukrep) da možnost, da se izjavi o dejstvih in dokazih, na katere opre odločitev. Gre namreč za začasen ukrep, ki ga Urad izreče po uradni dolžnosti v postopku presoje koncentracije, kot tak pa lahko doseže svoj namen le, če je izdan v hitrem postopku. To pa zagotovo ne bi bilo mogoče v primeru, da bi morala Republika Slovenija oziroma Urad pred svojo odločitvijo pridobiti izjavo vseh imetnic delnic, na katere se nanaša izrečen ukrep. Sporna odločba temelji na zakonski podlagi, kar izključuje protipravnost, ki bi bila podlaga odškodninske odgovornosti. Zatrjevano onemogočeno razpolaganje z delnicami je Državnopravobranilstvo zanikalo, saj iz izreka sporne odločbe izhaja, da je izvedba prenosa lastništva vezana zgolj na predhodno kontrolo in soglasje Urada, in sicer do izdaje odločbe o skladnosti koncentracije s pravili konkurence v predmetni zadevi. Tako pa tudi ne gre za absolutno prepoved razpolaganja. Tožeče stranke bi lahko sprejele zavezujočo ponudbo družbe Agrokor d. d. tudi po izdaji sporne odločbe, pri čemer je bilo po izdaji potrebno za realizacijo pridobiti še soglasje Republike Slovenije oziroma Urada. Prav tako ni bilo protipravno poseženo v lastninsko pravico tožečih strank, saj je omejitev razpolaganja temeljila na zakonski podlagi. Republika Slovenija je kot neizkazane zavrnila tudi trditve tožeče stranke glede škode in glede vzročne zveze ter očitke glede naklepne povzročitve zatrjevane škode. Sodišče je sledilo navedbam Republike Slovenije in zavrnilo vse očitke o arbitrarnosti začasnega ukrepa, glede prizadete tožničine pravice do izjavljanja, glede pristojnosti Evropske komisije in glede

kazalo

30 31

tožencu očitanega naklepa tožnici preprečiti prodajo delnic MELR družbi Agrokor d. d. Navedlo je, da ravnanje tožene stranke ni bilo zaznamovano s samovoljnostjo oziroma s kvalificirano stopnjo napačnosti oziroma protipravnosti, da ni podane vzročne zveze med ravnanjem toženih strank in zatrjevano škodo, končno pa tudi ni mogoče konkretizirati naklepa toženih strank, da z nezakonito odločbo preprečijo prodajo delnic. Zaradi sprejete odločitve sodišča je Državno pravobranilstvo z uspešnim zastopanjem državi prihranilo plačilo skoraj 60 milijonov EUR odškodnine. V proračun je že bilo plačanih približno 200.000,00 EUR odvetniških stroškov, prisojenih Državnemu pravobranilstvu, iz tega naslova pa je prisojenih še cca. 45.000,00 EUR.

Dalje je v zadevi tožeče stranke MAKO d. o. o. Državno pravobranilstvo v letu 2016 državi prihranilo plačilo odškodnine v višini 5.435.861,42 EUR, ki naj bi nastala zato, ker Vlada Republike Slovenije v postopku izdaje odločbe o dodelitvi koncesije ni pridobila mnenja sosednje občine v postopku spremembe lokacije opravljanja igralniške dejavnosti, zaradi česar je prišlo do razveljavitve akta o koncesiji in koncesijske pogodbe. Tožeča stranka je tako začasno, za skoraj en mesec, prenehala opravljati dejavnosti iger na srečo, zato naj bi ji nastala škoda v vtoževanem znesku. Višje sodišče v Ljubljani je zavzelo stališče, da odškodninske odgovornosti države v zvezi s protipravnim ravnanjem njenih organov ni mogoče pojmovati tako široko, da bi že vsaka ugotovljena nepravilnost v postopku pred državnim organom izkazovala protipravnost ravnanja in s tem temelj za odškodninski zahtevek po 26. členu Ustave. Sklicevanje na napake v postopku ali v dokazni presoji, kot tudi pri uporabi materialnega prava, če niso povsem zunaj okvira pravno še dopustnega dejanja (kot je npr. arbitrarnost, izdaja odločbe izven kakršnega koli z zakonom predvidenega postopka, neuporabapovsem jasne zakonske določbe, neobrazložen odstop od ustaljene sodne prakse,…), za utemeljitev protipravnosti ravnanja državnega organa ne zadošča. Manjšo težo ima tudi odgovor na vprašanje, ali je upravni organ postopal v korist oškodovanca, ali pa proti njegovim interesom, vendar to ni odločilno vprašanje pri presoji odškodninske odgovornost države. Sodišče je ugotovilo, da postopanje v predmetni zadevi ni bilo protipravno. Res je sicer, da je Upravno sodišče odpravilo drugo koncesijsko odločbo, ker pred njeno izdajo ni bilo pridobljeno mnenje sosednje občine, kakor je tudi res, da 68. člen Zakona o igrah na srečo (ZIS) jasno določa (na kar tožeča stranka še posebej opozarja), da je to mnenje treba pridobiti. Vendar pa je to »jasno« le v primerih, ko se dodeljuje nova koncesija oziroma se izdaja nova koncesijska odločba; v tem primeru namreč ni nobenega dvoma, da mora Urad za nadzor nad prirejanjem iger na srečo (UNPIS) pridobiti mnenje sosednjih občin. V konkretnem primeru ne gre za tak (jasen) primer. Tožeča stranka je namreč že imela koncesijo za prirejanje iger na srečo na območju občine Nova Gorica, želela pa jo je le »prenesti« na novo lokacijo znotraj iste občine, za kar pa ni predpisanega nobenega posebnega postopka in niti ni bilo jasno, ali naj se sklene aneks h koncesijski pogodbi ali pa naj se spremeni koncesijska odločba oziroma se izda nova. Glede na navedeno ravnanje UNPIS, ki je ob izdaji koncesijske odločbe smiselno uporabil določbo 68. člena ZIS, pridobil pa le soglasje občine Nova Gorica, ne pa tudi mnenj sosednjih občin, ni bilo arbitrarno, prav tako pa ni bilo zunaj okvira pravno možnega. Dejstvo je, da je tožeča stranka že več let imela koncesijo za prirejanje iger na srečo na območju Nove Gorice in da je želela le spremembo lokacije igralnega salona v okviru iste lokalne skupnosti, kar pa na interese sosednje lokalne skupnosti (ki tako ali tako lahko poda le mnenje, ki ga Vlada RS upošteva ali pa ne) načeloma ne bi smelo vplivati. Temu stališču ni mogoče odrekati razumnosti, čeprav se je kasneje v upravnem sporu izkazalo, da ni bilo pravilno. Prav tako UNPIS ni ravnal protipravno, ker ni uporabil povsem jasne zakonske določbe. Člen je namreč že jasen, vendar ni (bilo) jasno, ali ga je treba uporabiti tudi v obravnavanem primeru, ter v kakšnem obsegu. Vrhovno sodišče je revizijo tožeče stranke zavrnilo in navedlo, da 68. člen ZIS določa, da mora vlada pred dodelitvijo koncesije pridobiti soglasje lokalne skupnosti o opravljanju igralniške dejavnosti na njenem območju in mnenje sosednjih lokalnih skupnosti. Navedeni člen je umeščen v četrto poglavje zakona z naslovom Dodeljevanje koncesije. Določba 68. člena ZIS je povsem jasna le, kadar gre za dodelitev nove koncesije. Ker postopek za zamenjavo lokacije opravljanja dejavnosti že dodeljene koncesije, za katero je že sklenjena tudi koncesijska pogodba ter pridobljeno obratovalno dovoljenje, ni posebej predpisan, interpretacija navedene določbe v takšnih primerih ni povsem jasna. Ker so sosednje občine mnenje o opravljanju dejavnosti že podale v postopku prvega dodeljevanja koncesije, razlaga, da jih za mnenje ni treba zaprositi ponovno, ni izven okvirov razumne razlage zakona. Ravnanje tako ne predstavlja odločitve, ki bi bila arbitrarna in absurdna. Skladno z ustaljeno sodno prakso vsaka nepravilnost v postopku pred državnim organom še ne pomeni protipravnega ravnanja in s tem temelja za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Kršitev mora biti groba, odločitev državnega organa pa arbitrarna, izven povsem jasne razlage zakonske določbe oziroma mora neobrazloženo odstopati od ustaljene prakse. Razlaga 68. člena ZIS s strani UNPIS pa takšne kršitve ne predstavlja. Tožeča stranka je Republiki Sloveniji že plačala tudi stroške pravdnega postopka v višini 53.477,50 EUR.

Tožeča stranka Jay Tea International, Co. Ltd. z Malte je tožila Republiko Slovenijo zaradi plačila odškodnine v višini 6.125.500,00 EUR, ker naj bi takratna Carinska uprava protipravno, ob intervenciji drugotožene stranke Japan Tobacco Inc. z Japonske, v Luki Koper zasegla in posledično uničila cigarete blagovne znamke Monte Carlo. To blagovno znamko naj bi imela tožnica pravno veljavno registrirano, kar se je v sodnem postopku tudi potrdilo (tožeča stranka je vložila tožbo na podlagi odločbe sodišča v gospodarskem sporu, v katerem drugotožena stranka ni uspela s tožbenim zahtevkom, da so bile predmetne cigarete ponarejene in da je s tem kršila njeno blagovno znamko). Republika Slovenija je ugovarjala, da so bile vse odločitve carinskega organa sprejete v okviru carinsko – upravnega postopka ter v skladu z zakonom. V odškodninski pravdi je Republika Slovenija podala številne ugovore, uspela pa je z ugovorom zastaranja. Tožnica namreč ne more vezati začetka teka subjektivnega roka

na prejem sodne odločbe iz gospodarskega spora. Ker sodišče ugovor zastaranja upošteva le, če ga tožena stranka uveljavlja, navedeno pomeni, da je Državno pravobranilstvo v predmetni zadevi državi prihranilo izplačilo odškodnine v višini 6.125.500,00 EUR.

V medijsko izredno izpostavljeni zadevi tožeče stranke INFOHIP, d. o. o. proti Republiki Sloveniji Državno pravobranilstvo pred desetimi leti (v letu 2006) ni podalo odgovora na tožbo. Prvi evidentiran dokument, zaradi katerega je bil na Državnem pravobranilstvu odprt spis, je bila namreč zamudna sodba, s katero pa je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnjen. V nadaljevanju postopka, ki je sledil izdani zamudni sodbi, je Državno pravobranilstvo 10 let (od leta 2006 do leta 2016) uspešno zastopalo interese Republike Slovenije. Ne glede na izdano zamudno sodbo, ko dejanskega stanja ni bilo več mogoče izpodbijati, je namreč Državno pravobranilstvo vlagalo pritožbe zoper sodne odločbe in s svojimi vlogami pred rednimi in Ustavnim sodiščem zagovarjalo pravilnost svojih pravnih stališč, ki so se nanašala na pravilno uporabo določb pravdnega postopka in pravilno uporabo materialnega prava, izreklo pa se je tudi o zatrjevanih kršitvah ustavnih pravic. V letu 2016 pa je Vrhovno sodišče, skladno z odločbo Ustavnega sodišča, izdano v tej zadevi, odločilo, da je Republika Slovenija dolžna tožeči stranki plačati škodo za izgubljeni dobiček kot posledico kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ustavno sodišče je namreč v odločbi št. Up-695/11 z dne 10. 1. 2013, s katero je odločalo o kršitvi ustavnih pravic tožeče stranke, (prvič) spremenilo koncept odškodninske odgovornosti države, ki izhaja iz protipravnega ravnanja zaradi sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Do izdaje sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. III Ips 98/2015-4 z dne 19. 1. 2016 so bile sodbe rednih sodišč za Republiko Slovenijo ugodne. V desetih letih postopka je bilo na prvi stopnji izdanih sedem sodnih odločb, štiri sodne odločbe so bile izdane na pritožbeni stopnji, štiri odločitve je sprejelo Vrhovno sodišče. Ustavno sodišče je o zadevi, ki se nanaša na izgubljen dobiček, odločilo že dvakrat. Odločiti pa bo moralo še o ustavnih kršitvah glede škode zaradi nemožnosti odplačila kredita, saj je ustavno pritožbo tožeče stranke sprejelo v obravnavo in bo zadevo obravnavalo prednostno. V tej zadevi Državno pravobranilstvo poudarja, da je Ustavno sodišče dvakrat razveljavilo sodbi Vrhovnega sodišča, slednje pa je nato v januarju 2016 sledilo odločitvi Ustavnega sodišča in odločilo, da je Republika Slovenija za škodo odgovorna. Ustavno sodišče je ravno v tej zadevi, kot že rečeno, spremenilo dotedanji koncept odgovornosti države, ki izhaja iz protipravnega ravnanja konkretne osebe (v tem primeru sodnika), in sicer tako, da država odgovarja tudi takrat, kadar protipravnega ravnanja ni mogoče pripisati konkretni osebi ali organu (v tem primeru sodniku ali Okrajnemu sodišču v Kranju), temveč državnemu aparatu kot celoti. Ustavno sodišče je s tem razširilo koncept odgovornosti države, kar je poimenovalo kot »razosebljanje« njene odškodninske odgovornosti. Pri tem konceptu odgovornosti ne gre za odgovornost za ravnanje, ampak za odgovornost za določeno stanje. Oprlo se je na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), iz katere izhaja, da je država odškodninsko odgovorna tudi, ko ni organizirala pravosodnega sistema tako, da bi sodišča lahko uresničevala zahteve iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Pri zagotovitvi sojenja brez nepotrebnega odlašanja gre za tak primer (torej za odgovornost za stanje), ki pa je ne le odgovornost sodišča, temveč vseh treh vej oblasti, torej tudi izvršilne, zlasti preko organizacije pravosodne uprave, in zakonodajne preko sprejetja ustrezne zakonodaje. Ustavno sodišče je tako v tej zadevi dalo 26. členu Ustave, ki ureja pravico do povračila škode, novo vsebino. Državno pravobranilstvo je na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. III Ips 98/2015 z dne 19. 1. 2016 izpolnilo obveznost v višini 3.108.913,05 EUR, na podlagi dopolnilne sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. III Ips 98/2015 z dne 7. 4. 2016 pa tudi obveznost v višini 426.279,50 EUR.

Vrhovno sodišče je na delovnopravnem področju v letu 2016 zavzelo stališče v zadevi, povezani z vprašanjem zagotavljanja tedenskega počitka pripadniku Slovenske vojske, napotenemu na misijo v tujini. Državno pravobranilstvo že od leta 2013 dalje prejema številne odškodninske zahtevke v predhodnem postopku in tožbe, s katerimi pripadniki Slovenske vojske zahtevajo plačilo odškodnine zaradi neizrabljenega dneva tedenskega počitka na posamezni misiji. V sodbi opr. št. VIII Ips 30/2016 z dne 8. 3. 2016 pa je Vrhovno sodišče ugotovilo, da Republika Slovenija tožniku v okoliščinah konkretnega primera ni zagotovilaustreznega počitka. Podrobneje bo vsebina sodbe predstavljena v poglavju zaključenih delovnopravnih in socialnopravnih zadev, pri čemer pa Državno pravobranilstvo na tem mestu, ne glede na zavzeto stališče sodne prakse, poudarja pomen pravilnega razumevanja določbe 53. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV), ki opredeljuje delovni čas pripadnikov pri opravljanju vojaške službe izven države. Ta med drugim določa, da imajo poveljniki pristojnost, da pripadnikom na misijah – glede na potrebe in naravo dela – drugače razporejajo delovni čas, kot to velja za njihovo mirnodobno delo v Sloveniji, ter da morajo med opravljanjem vojaške službe izven države pripadnikom omogočiti potreben počitek, upoštevajoč pri tem vrsto nalog in druge razmere. Navedeno določbo bi po prepričanju Državnega pravobranilstva sodišče moralo razumeti tako, da je pripadnikom na misijah sicer treba zagotoviti pravico do tedenskega počitka, a le če slednje dopušča narava dela in razmere na območju. Vsaka misija za pripadnike pomeni tudi povečano varnostno tveganje, saj so razmere na tovrstnih območjih nepredvidljive, zato so praviloma tudi dodatno delovno obremenjeni. Vendar pa se je po drugi strani treba zavedati tudi, da čeprav na misijah velja določena organizacija ne samo dela, pač pa tudi življenja, zgolj navedeno še ne pomeni, da Republika Slovenija pripadnikom, v kolikor razmere to dopuščajo, tedenskega počitka ne zagotavlja. Zaradi narave dela in razmer na vojaški misiji v drugi državi, varnostnih vprašanj in določenega mandata mednarodne organizacije so namreč določene omejitve neizbežne. Določena organizacija življenja v bazi, podrejanje kolektivu, nadzor nad vojaki, pa tudi urejeno koriščenje prostega časa ima namen

kazalo

32 33

zagotavljati tudi varnost življenja in delovanja slovenskih pripadnikov, nikakor pa zaradi tega ni mogoče trditi, da pripadnikom ni bila zagotovljena pravica do tedenskega počitka. Namen tedenskega počitka je v obnovi oziroma vzdrževanju delavčevih psihofizičnih sposobnostih in služi torej za regeneracijo delavca. Tak počitek pa Republika Slovenija pripadnikom, napotenim na opravljanje nalog na mednarodne operacije in misije, praviloma zagotavlja in, čeprav se morajo pripadniki pri življenju v vojaški bazi nujno soočati z določenimi omejitvami, ki izhajajo iz narave njene organizacije, to še ne pomeni, da jim tedenski počitek v smislu 156. člena ZDR ni zagotovljen. Pri tem omejitev pravice do tedenskega počitka, pogojena z razmerami na misiji, po mnenju Državnega pravobranilstva ni sporna niti iz vidika Direktive ES 2003/88/ES z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih delovnega časa, ki se v uvodnem delu sklicuje na Direktivo Sveta 89/391/EGS z dne 12. 6. 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu. Odločitev Vrhovnega sodišča pa je pomembna tudi z vidika finančnih posledic za Republiko Slovenijo, saj je Državno pravobranilstvo v zadevah s tovrstno problematiko s pripadniki Slovenske vojske sklenilo večje število poravnav.

Vrhovno sodišče je v socialnem sporu glede pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti v primeru prijave v evidenco brezposelnih oseb po izteku 30 dni od prenehanja podlage zavarovanja zavzelo stališče, da zamuda roka za prijavo pri zavodu nima za posledico prenehanja same pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Upravni organ prve stopnje je namreč v predmetni zadevi kot prepozno zavrgel tožnikovo vlogo za dodelitev pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, ker se je vlagatelj (nesporno) v evidenco brezposelnih prijavil po preteku 30-dni od prenehanja obveznega zavarovanja iz naslova samozaposlitve. Takšno odločitev je kot pritožbeni organ potrdilo tudi Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, vlagatelj pa je na socialno sodišče vložil tožbo, s katero je izpodbijal odločbi upravnega organa in zahteval ponovno odločanje o pravici. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo. Zavzelo je stališče, da 30-dnevni rok za prijavo v evidenco brezposelnih oseb po prenehanju podlage zavarovanja ni prekluzivni materialni rok, v posledici katerega bi prepozna prijava v evidenco brezposelnih pomenila izgubo pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti. Takšno odločitev sodišča prve stopnje je potrdilo tudi Višje delovno in socialno sodišče, Republika Slovenija pa je kot tožena stranka vložila revizijo. Vrhovno sodišče je dne 30. 8. 2016 s sodbo opr. št. VIII Ips 89/2016 revizijo zavrnilo in izrecno poudarilo, da ureditev roka za prijavo v evidenco brezposelnih oziroma posledic zamude tega roka iz prvega odstavka 119. člena Zakona o urejanju trga dela (ZUTD) ni povsem nesporna, vendar pa ni tako nejasna, da z uporabo uveljavljenih pravil razlage ne bi bilo mogoče ugotoviti njene vsebine. Zavzelo je stališče, da jezikovna razlaga citiranega člena v povezavi z argumentom a contrario, pa tudi s teleološko in sistemsko razlago daje podlago za razumevanje roka za prijavo pri zavodu na način, kakršnega sta zavzeli sodišči nižje stopnje – da torej zamuda roka za prijavo pri zavodu nima za posledico prenehanja same pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, upoštevaje tudi zakonodajno gradivo26, v katerem je zapisano, da se s 119. členom ZUTD določa materialni rok. Navedeno ne pomeni, da je bil namen zakonodajalca določiti prekluziven rok, saj iz gradiva jasno izhaja, da gre za materialni rok za uveljavitev pravice do nadomestila, ne pa za materialni rok za prijavo na zavodu, prav tako pa je v gradivu jasno izražen namen – da zamuda roka nima več za posledico izgubo same pravice. Vrhovno sodišče je zaključilo, da ima zamuda 30-dnevnega roka za prijavo v evidenco brezposelnih za posledico posameznikovo možnost uveljavljanja pravice (do denarnega nadomestila) v vse manjšem obsegu, torej milejšo posledico, kot pa samo prenehanjepravice. Takšna posledica bi nenazadnje zaradi načela pravne države iz 2. člena Ustave RS morala biti tudi izrecno in jasnodoločena, pa ni. Državno pravobranilstvo je glede na jasno stališče Vrhovnega sodišča v okviru svoje svetovalne funkcije pristojno Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti še posebej opozorilo, da mora o navedenem stališču Vrhovnega sodišča obvestiti vse upravne organe prve stopnje, da bodi ti pravilno postopali v primerih, ko vlagatelj prijavo v evidenco brezposelnih poda po izteku 30 dni od prenehanja podlage zavarovanja.

V letu 2016 je Republika Slovenija na ESČP na podlagi 33. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin vložila meddržavno tožbo proti Republiki Hrvaški, in sicer zaradi kršitve pravice do poštenega sojenja iz 6. člena, kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena, kršitev prepovedi diskriminacije iz 14. člena Konvencije ter kršitve pravice do mirnega uživanja premoženja iz 1. člena Protokola št. 1 h Konvenciji. Tožbo je vložila kot zaščitnica konvencijskih pravic, ki jih je Republika Hrvaška z ravnanji svojih izvršilnih in sodnih oblasti kršila Ljubljanski banki d. d., ki kršitev ne more uveljavljati z individualno pritožbo. Za vložitev meddržavne tožbe se je Republika Slovenija odločila, ker je ESČP s sklepom z dne 4. 6. 2015 v zadevi Ljubljanska banka d. d. proti Republiki Hrvaški, pritožba št. 29003/07, odločilo, da zadeve ne vzame v obravnavo, ker Ljubljanska banka d. d. ne izpolnjuje formalnih predpostavk iz 34. člena Konvencije. ESČP je namreč presodilo, da pritožnica (Ljubljanska banka d. d.) ni nevladna organizacija ali pravna oseba, ki bi sicer imela pravico do individualne pritožbe, če bi kot samostojna pravna oseba uživala zadostno institucionalno in funkcionalno neodvisnost od države. Posledično je njeno je pritožbo razglasilo za nedopustno. Podrobneje je vsebina tožbe obravnavana v poglavju novih zadev v postopku pred ESČP.

26 Poročevalec Državnega zbora št. 86/XXXVI z dne 28. 6. 2010, ZUTD, stran 130.Predhodni postopki

06

kazalo

34 35

6.1 Uvod

V t. i. predhodnih postopkih se še pred uvedbo sodnega, praviloma pravdnega postopka, razrešujejo sporna pravna razmerja med posamezniki (fizične in pravne osebe) in Republiko Slovenijo, praviloma s sklenitvijo izvensodne poravnave ali z zavrnitvijo zahtevka z utemeljitvijo.

Predhodne postopke oziroma pravno podlago za odločanje o njih razvrstimo na: • predhodne postopke po 14. členu Zakona o državnem pravobranilstvu (ZDPra),• predhodne postopke po III. poglavju Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO),• predhodne postopke po XXXII. poglavju Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in• predhodne postopke po XVII. poglavju Zakona o prekrških (ZP-1).

6.2 Predhodni postopki po 14. členu Zakona o državnem pravobranilstvu

6.2.1 Uvod Po 14. členu ZDPra mora tisti, ki namerava začeti pravdni ali drug postopek proti subjektu, ki ga zastopa Državno pravobranilstvo, predhodno predlagati Državnemu pravobranilstvu, da se sporno razmerje reši pred uvedbo pravdnega ali drugega postopka. V tem primeru mora Državno pravobranilstvo čim prej, najkasneje pa v 30 dneh, ustrezno ukrepati in predlagatelja obvestiti o stališču do njegovega predloga. V primeru doseženega sporazuma državni pravobranilec oziroma pomočnik državnega pravobranilca sklene izvensodno poravnavo, ki jo odobri vlada.27 Tako sklenjena izvensodna poravnava je izvršilni naslov, če je terjatev iz poravnave zapadla.

S to določbo ZDPRa je jasno izražena izredno pomembna poravnalna funkcija Državnega pravobranilstva, in sicer tako, da ta poskuša čim večje število sporov rešiti na miren način, in to še pred uvedbo sodnega postopka, v kolikor so seveda za to izpolnjeni pogoji in je oškodovanec poravnalno ponudbo tudi pripravljen sprejeti. S hitro rešitvijo posamezne zadeve oziroma spora v okviru predhodnega postopka se prepreči dodatna (lahko tudi nepotrebna) obremenitev sodišč in nastanek (lahko tudi zelo visokih) stroškov sodnega postopka tožečih in toženih strank.

6.2.2 StatistikaDržavno pravobranilstvo je leta 2016 v predhodnem postopku po 14. členu ZDPra prejelo 706 zadev, in sicer:• 660 civilnopravnih in gospodarskih zadev ter delovnopravnih in socialnopravnih, ki jih vodi v pravdnem (P) vpisniku,• 7 zadev, v katerih oškodovanci zahtevajo odškodnino po Zakonu o povračilu škode osebam, izbrisanim iz registra stalnega prebivalstva (vpisnik PIz),• 33 zadev v zvezi z Zakonom o izvršbi in zavarovanju (I vpisnik) in• 6 zadev, ki jih vodi v nepravdnem (N) vpisniku.

Državno pravobranilstvo je imelo leta 2016 v predhodnem postopku po 14. členu ZDPra v delu 869 zadev, zaključilo jih je 576, na dan 31. 12. 2016 pa je bilo odprtih 293 zadev.

Tabela 2: Predhodni postopki po 14. členu ZDPra v letu 2016

VPISNIKODPRTO

NA 1. 1. 2016PREJETO V DELU

ZAKLJUČENO NA 31. 12. 2016

ODPRTONA 31. 12. 2016

P (pravdni) 95 660 771 519 252Piz (zahtevki po zakonu o odškodninski shemi za izbrisane)

9 7 16 9 7

I (izvršilne zadeve) 31 33 68 42 26N 8 6 14 6 8SKUPAJ v letu 2016 143 706 869 576 293

NA 1. 1. 2015 NA 31. 12. 2015 NA 31. 12. 2015SKUPAJ v letu 2015 206 397 678 484 138

27 Vlada RS daje s sklepom št. 71100-1/2015/4 z dne 12. 2. 2015 v zvezi z sklepom št. 71100-1/2015/55 z dne 16. 6. 2016 Državnemu pravobranilstvu vnaprejšnje soglasje k poravnavam, katerih vrednost (skupno z obrestmi in stroški) ne presega 5.000,00 EUR. Državno pravobranilstvo mora o tovrstnih sklenjenih poravnavah Vladi RS poročati do 31. 3. tekočega leta za preteklo leto.

6.2.3 Analiza podatkov V primerjavi z letom 2015 je Državno pravobranilstvo v letu 2016 prejelo 77,8 odstotkov več zahtevkov v predhodnih postopkih, pa je kljub občutno povečanem pripadu zaključilo 19 odstotkov več zadev kot v letu 2015, kar je nedvomno rezultat njegove učinkovitosti pri reševanju zahtevkov v predhodnem postopku.

6.2.4 Posebej o zahtevkih v predhodnem postopku iz naslova nastale škode zaradi nerazglašene sodno deponirane oporokeV letu 2016 je Državno pravobranilstvo v predhodnih postopkih po 14. členu ZDPra obravnavalo tudi odškodninske zahtevke, s katerimi oškodovanci zatrjujejo nastanek škode zaradi nerazglašene sodno deponirane oporoke.

Tovrstne zahtevke Državno pravobranilstvo vodi v P vpisniku in so vključeni v število novo prejetih zadev v predhodnih postopkih (660), v letu 2016 pa jih je iz tega naslova prejelo sedem.

6.3 Predhodni postopki po III. poglavju Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja

6.3.1 UvodZakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO) določa pristojnost Državnega pravobranilstva za sklenitev poravnave o vrsti in višini pravičnega zadoščenja zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Pravično zadoščenje je lahko v obliki denarne odškodnine ali pisne izjave Državnega pravobranilstva.

Po 19. členu ZVPSBNO začne stranka postopek z vložitvijo predloga za poravnavo pri Državnem pravobranilstvu zaradi sklenitve sporazuma o vrsti in višini pravičnega zadoščenja. Ta predlog lahko vloži v devetih mesecih po pravnomočni rešitvi njene zadeve.

Državno pravobranilstvo se do predloga stranke, če oceni, da je zahtevek za pravično zadoščenje utemeljen, opredeli najkasneje v roku treh mesecev. Do izteka navedenega roka stranka ne sme uveljavljati denarne odškodnine zaradi pravičnega zadoščenja s tožbo pred pristojnim sodiščem. Če je sporazum dosežen, sklene Državno pravobranilstvo s stranko izvensodno poravnavo. V okviru sklenjene poravnave lahko Državno pravobranilstvo v skladu s 17. členom ZVPSBNO poda tudi izjavo, v kateri je posebej navedeno, da je prišlo do kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in čas trajanja nepotrebnega odlašanja. V skladu z določbo tretjega odstavka 17. člena ZVPSBNO mora Državno pravobranilstvo na predlog stranke takšno izjavo objaviti na svoji spletni strani.

V skladu z določbo drugega odstavka 16. člena ZVPSBNO se denarna odškodnina za posamezno zadevo prizna v znesku od 300,00 EUR do 5.000,00 EUR.

PRR vpisnik in zahtevki v predhodnem postopku po ZVPSBNO se obravnavajo na sedežu Državnega pravobranilstva v Ljubljani in na vseh zunanjih oddelkih. V PRR vpisniku se obravnavajo tudi pravdni postopki oziroma tožbe, vložene na podlagi ZVPSBNO. Domnevni oškodovanec namreč lahko, če v predhodnem postopku ne pride do sklenitve sporazuma, vloži tožbo pri pristojnem okrajnem sodišču. Pri tem sodišču lahko vloži tožbo tudi na podlagi 25. člena ZVPSBNO, če v postopku, po tem, ko Državno pra-vobranilstvo prejme od Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v obravnavo pritožbo, ne pride do sklenitve sporazuma.28

Vložitev odškodninskega zahtevka na Državno pravobranilstvo po ZVPSBNO je procesna predpostavka za kasnejšo vložitev tožbe.

6.3.2 StatistikaLeta 2016 je Državno pravobranilstvo v predhodnem postopku po ZVPSBNO prejelo 71 zadev za pravično zadoščenje zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, kar je 16,5 odstotkov manj kot leta 2015, ko je prejelo 85 zadev.

28 ZVPSBNO daje v 25. členu pravno podlago, da ESČP pritožbe, ki so bile pravočasno vložene na mednarodno sodišče in se nanašajo na kršitev pravice do sojenja v razum-nem roku, ki je pred 31. 3. 2007 že prenehala, odstopi v reševanje Republiki Sloveniji. Državno pravobranilstvo v teh zadevah, če ugotovi kršitev pravice do sojenja v razum-nem roku, v štirih mesecih po prejemu zadeve v postopek poravnave predlaga stranki poravnavo glede vrste in/ali višine pravičnega zadoščenja. Stranka je dolžna Državnemu pravobranilstvu posredovati odgovor na predlog za poravnavo oziroma svoj predlog v dveh mesecih po prejemu njegovega predloga. Če stranka poda nasprotni predlog za poravnavo, je Državno pravobranilstvo dolžno odločiti o predlogu čim prej, najpozneje pa v štirih mesecih. Če predlogu za poravnavo ne ugodi ali če Državno pravobranilstvo in stranka ne dosežeta sporazuma v štirih mesecih od vložitve predloga stranke, lahko stranka po ZVPSBNO vloži tožbo na pristojno sodišče Republike Slovenije.

kazalo

36 37

Državno pravobranilstvo je imelo leta 2016 v predhodnem postopku po ZVPSBNO v delu 100 zadev, kar je 63 odstotkov manj kot v letu 2015, ko je imelo v delu 270 zadev.

Zaključilo je 70 zadev, na dan 31. 12. 2016 je bilo odprtih 29 zadev.

Od vseh zaključenih zadev v letu 2016 je bilo 37 zadev zaključenih s sklenitvijo izvensodne poravnave.V letu 2016 Državno pravobranilstvo ni prejelo zahtevka za podajo izjave o kršitvi pravice po 17. člena ZVPSBNO.

6.3.3 Analiza podatkovŠtevilo prejetih zadev v predhodnem postopku po ZVPSBNO je že drugo leto zapored nižje, v letu 2016 pa sploh najnižje doslej oziroma odkar je v uporabi ZVPSBNO.

Zmanjšanje števila tovrstnih novih zadev tudi v letu 2016 je še posebej spodbudno, saj je bilo že v letu 2015 število prejetih zadev manjše od predhodnih obdobij, kaže pa pozitiven trend zagotavljanja pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pred slovenskimi sodišči. Hkrati je glede na dejstvo, da oškodovanci ne zahtevajo podaje izjave o kršitvi pravice, mogoče zaključiti, da je njihov primarni cilj izplačilo denarne odškodnine.

Glede na število zaključenih zadev je bil postopek rešen s sklenitvijo izvensodne poravnave v skoraj 53 odstotkih zadev, kar zagotovo kaže na učinkovitost reševanja tovrstnih zahtevkov po mirni poti v okviru poravnalne funkcije Državnega pravobranilstva.

Graf 1: Število prejetih zadev v predhodnem postopku po ZVPSBNO v obdobju 2012–2016

6.4 Predhodni postopki po XXXII. poglavju Zakona o kazenskem postopku

6.4.1 UvodPodlaga za priznanje pravice do odškodnine je neutemeljen ali nezakonit odvzem prostosti ali neupravičena obsodba.

Po 538. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ima pravico do povrnitve škode zaradi neupravičene obsodbe tisti, ki mu je bila pravnomočno izrečena kazenska sankcija ali je bil spoznan za krivega, pa mu je bila odpuščena kazen, pozneje pa je bil v zvezi z izrednim pravnim sredstvom novi postopek pravnomočno ustavljen ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe ali je bila obtožba zoper njega zavrnjena ali je bila s pravnomočnim sklepom obtožnica zavržena, razen v točno določenih primerih:• če je bil postopek ustavljen ali sodba, s katero je bila obtožba zavrnjena, izrečena zaradi tega, ker pregon ni več dopusten zaradi zastaranja po krivdi obsojenca ali ker je v novem postopku oškodovanec kot tožilec oziroma zasebni tožilec odstopil od pregona ali ker je oškodovanec umaknil predlog, do odstopa oziroma umika pa je prišlo po sporazumu z obdolžencem;• če je bila s sklepom v novem postopku obtožnica zavržena zaradi tega, ker sodišče ni bilo pristojno, upravičeni tožilec pa je začel pregon pred pristojnim sodiščem.

V skladu s 542. členom ZKP ima pravico do povrnitve škode tudi:• kdor je bil v priporu, ni pa bil uveden zoper njega kazenski postopek ali je bila s pravnomočnim sklepom obtožnica zavržena, ali pa je bil postopek ustavljen, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe, ali je bila obtožba zavrnjena - t. i. neutemeljeno odvzeta prostost;• komur je bila zaradi napake ali nezakonitega dela organa neutemeljeno vzeta prostost ali je bil dalj pridržan v priporu ali v zavodu za prestajanje kazni ali ukrepa - t. i. nezakonito odvzeta prostost.

Preden vloži oškodovanec pri sodišču tožbo za povrnitev škode, mora skladno z določbo drugega odstavka 539. člena ZKP svojo zahtevo nasloviti na Državno pravobranilstvo, da se z njim sporazume o obstoju škode ter o vrsti in višini odškodnine. Če zahtevi za povrnitev škode ni ugodeno ali če Državno pravobranilstvo in oškodovanec ne dosežeta sporazuma v treh mesecih od njene vložitve, sme oškodovanec vložiti pri pristojnem sodišču tožbo za povrnitev škode. Če je bil dosežen sporazum le glede dela zahtevka, pa sme v skladu s 540. členom ZKP vložiti tožbo glede ostanka.

Državno pravobranilstvo obravnava zadeve po XXXII. poglavju ZKP le na sedežu Državnega pravobranilstva v Ljubljani (četrta alineja 18. člena ZDPra).

6.3.4 StatistikaLeta 2016 je Državno pravobranilstvo po XXXII. poglavju ZKP prejelo 50 zahtevkov, kar je 5,7 odstotkov manj kot v letu 2015, ko je prejelo 53 tovrstnih zahtevkov.

Skupno je imelo Državno pravobranilstvo na tem področju v letu 2016 v delu 80 zadev. Zaključilo je 57 zadev. Na dan 31. 12. 2016 je bilo odprtih 23 zadev.

6.3.5 Analiza podatkovGlede na prejšnja leta se število prejetih zadev po ZKP v predhodnem postopku še vedno zmanjšuje. Pripad je bil v letu 2016 enak kot v letu 2013.

Graf 2: Število prejetih zadev po XXXII. poglavju ZKP v obdobju 2012–2016

6.5 Predhodni postopki po XVII. poglavju Zakona o prekrških

6.5.1 UvodPo prvem odstavku 193. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ima tisti, ki mu je bila v postopku o prekršku izrečena sankcija, pravico do povrnitve škode, ki jo je utrpel zaradi neopravičenega izreka sankcije, če je bila pravnomočna odločba oziroma sodba ali

189

163

228

8571

0

50

100

150

200

250

2012 2013 2014 2015 2016Prejeto 58

50

68

5350

0

10

20

30

40

50

60

70

80

2012 2013 2014 2015 2016Prejeto

kazalo

38 39

sklep o prekršku spremenjena ali razveljavljena in postopek zoper njega pravnomočno ustavljen zato, ker je bilo ugotovljeno, da dejanje ni prekršek, ali pa zato, ker so bili podani razlogi, ki izključujejo storilčevo odgovornost za prekršek. Pravico do povrnitve škode, ki obsega tudi neupravičeno plačano globo in stroške postopka, ima tudi tisti, ki jih je plačal ali zoper katerega je bila odločba izvršena pred pravnomočnostjo.

Po šestem odstavku 193. člena ZP-1 mora oškodovanec pred vložitvijo tožbe za povrnitev škode vložiti zahtevo na Državno pravobranilstvo, da se z njim sporazume o obstoju škode ter o vrsti in višini odškodnine. Če Državno pravobranilstvo in oškodovanec ne dosežeta sporazuma v treh mesecih od vložitve zahteve, lahko oškodovanec pri pristojnem sodišču vloži tožbo za povrnitev škode. Če je bil dosežen sporazum le glede dela zahtevka, sme vložiti tožbo glede ostanka. Dokler pred Državnim pravobranilstvom traja predhodni postopek, zastaranje pravice do povrnitve škode ne teče.

Državno pravobranilstvo obravnava zadeve po XVII. poglavju ZP-1 le na sedežu Državnega pravobranilstva v Ljubljani (peta alineja 18. člena ZDPra).

6.5.2 StatistikaLeta 2016 je Državno pravobranilstvo po XVII. poglavju ZP-1 prejelo devet odškodninskih zahtevkov, v letu 2015 pa sedem. Glede na navedeno se je pripad zadev v letu 2016 povečal za 28,6 odstotkov.

Skupno je imelo Državno pravobranilstvo v letu 2016 v delu 13 zadev. Zaključilo jih je šest. Na dan 31. 12. 2016 je bilo odprtih sedem zadev.

Civilnopravne in gospodarske zadeve

07

kazalo

40 41

7.1 Uvod

Državno pravobranilstvo zastopa Republiko Slovenijo v sporih iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb. V teh sporih so pravni subjekti enakopravni in avtonomni. Država v civilnopravna razmerja, v katerih nastopa kot stranka postopka, namreč ne vstopa z oblastnega položaja, temveč je v enakopravnem položaju kot vsak drug posameznik.

V sporih odločajo sodišča splošne pristojnosti v civilnem pravdnem postopku. Sodišča splošne pristojnosti so okrajna sodišča, okrožna sodišča, višja sodišča in Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Velja domneva, da so za vse zadeve iz sodne pristojnosti, razen zadev, za katere zakon izrecno določa pristojnost specializiranih sodišč, stvarno pristojna sodišča splošne pristojnosti.

Okrajna sodišča so pristojna za sojenje v sporih o premoženjskopravnih zahtevkih, če vrednost spornega predmeta ne presega 20.000,00 EUR. Ne glede na vrednost spornega predmeta so okrajna sodišča pristojna, da odločajo o sporih zaradi motenja posesti, v sporih o služnostih in realnih bremenih ter o sporih iz najemnih in zakupnih razmerij. V pristojnost okrajnih sodišč spadajo tudi spori, za katere niso po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) ali po kakšnem drugem zakonu pristojna okrožna sodišča (30. člen ZPP). Okrožna sodišča so pristojna za odločanje v sporih o premoženjskopravnih zahtevkih, če vrednost spornega predmeta presega 20.000,00 EUR. Ne glede na vrednost spornega predmeta so okrožna sodišča pristojna, da odločajo med drugim v sporih zaradi avtorskih pravic in sporih, ki se nanašajo na varstvo ali uporabo izumov in znakov razlikovanja ali pravico do uporabe firme, ter sporov v zvezi z varstvom konkurence, v gospodarskih sporih in sporih, ki nastanejo v zvezi s stečajnim postopkom (32. člen ZPP). Višja sodišča so pristojna za odločanje o pritožbah zoper odločbe okrajnih in okrožnih sodišč ter za opravljanje drugih zadev, ki jih določa zakon (35. člen ZPP). Vrhovno sodišče je pristojno za odločanje o pritožbah zoper odločbe višjih sodišč, za odločanje o predlogu za dopustitev revizije in zahtevi za varstvo zakonitosti (37. člen ZPP).

Največji del zadev, v katerih Državno pravobranilstvo zastopa Republiko Slovenijo na tem področju, že več let, enako pa tudi v letu 2016, predstavljajo zahtevki iz naslova odškodninske odgovornosti države zaradi protipravnega ravnanja po 26. členu Ustave Republike Slovenije. To so med drugim zahtevki zaradi protipravnega ravnanja državnih organov v ožjem smislu, zahtevki iz naslova zakonodajne protipravnosti, protipravnega ravnanja policije, zavodov za izvrševanje kazenskih sankcij, tožilstva, sodišč, zahtevki zaradi imisij, cestne škode ipd. a) Tudi v letu 2016 je Državno pravobranilstvo prejelo večje število zadev zaradi neustreznih pogojev bivanja v priporu in zaporu v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ljubljana (ZPKZ Ljubljana). Tožniki tem očitkom pogosto dodajo še druge, kot so npr. poškodbe, ki naj bi jim jih povzročili drugi sozaporniki/sopriporniki ali pazniki. V letu 2016 je Višje sodišče v Ljubljani v večih odločbah že zavzelo enotno stališče glede teka zastaralnega roka v tovrstnih zadevah – zastaranje začne teči prvi dan po odpustu s prestajanja pripora oziroma kazni zapora. V dveh zadevah zaradi neustreznih pogojev bivanja v ZPKZ Ljubljana je bil na Vrhovno sodišče vložen predlog za dopustitev revizije, pri čemer je v eni od zadev Vrhovno sodišče ugodilo predlogu tožeče stranke in dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ali prisojena odškodnina (v konkretni zadevi) predstavlja ustrezno nadomestilo za ugotovljene kršitve človekovih pravic. Prav tako je Vrhovno sodišče dopustilo revizijo Republike Slovenije glede vprašanja materialnopravne pravilnosti presoje, da je bila v konkretnem primeru kršena pravica iz 21. člena Ustave RS. V zadevi, ki se je nanašala na pogoje bivanja v Zavodu za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni, pa je bilo pravnomočno razsojeno, da je odškodninski zahtevek v celoti neutemeljen. b) Zahtevki zaradi protipravnega ravnanja sodišč se nanašajo tako na protipravno ravnanje okrajnih, okrožnih sodišč, pa tudi višjih sodišč, zlasti v postopkih izvršbe in zavarovanja ter v stečajnih postopkih.

c) Nadalje je Državno pravobranilstvo v letu 2016 prejelo večje število tožb tako fizičnih kot tudi pravnih oseb kot investitorjev v obnovljive vire energije – sončno energijo. V teh postopkih tožeče stranke od Republike Slovenije zahtevajo plačilo odškodnine, očitajo pa ji zakonodajno protipravnost, ker naj bi bil postopek spremembe Uredbe o podporah električni energiji, proizvedeni iz obnovljivih virov29 izveden v nasprotju z veljavno zakonodajo ter na način, ki je posegel v pričakovane pravice tožečih strank, grobo pa tudi kršil načelo pravne države, kar je imelo za posledico nastanek škode tožečim strankam. Te zatrjujejo, da so se odločile za investicijo postavitve sončnih elektrarn glede na predvideno višino stroškov za postavitev in donosnost naprave (ki je odvisna od višine podpore, do katere bo upravičen investitor v trenutku priklopa naprave na elektrodistribucijsko omrežje), s citirano uredbo pa se je podpora bistveno znižala. Republika Slovenija očitke glede nezakonitosti Uredbe in njenega sprejemanja zavrača. Dogajanje na trgu in podatki o številu vlog so kazali, da prihaja do špekulacij zaradi hitrega znižanja cen tehnologije, kar je investitorjem prineslo visoke dobičke. Vlada je tako morala zagotoviti, da ne pride do situacije, ko bi bila kršena pravila EU glede državnih pomoči, skladno s katerimi donosi investicij ne smejo biti nesorazmerni.

29 Uradni list RS, št. 90/2012 z dne 30. 11. 2012.

č) Državno pravobranilstvo je v letu 2016 prejelo tudi odškodninske zahtevke po 14. členu ZDPra in dve tožbi, s katerimi oškodovanci zahtevajo plačilo odškodnine iz naslova škode zaradi nerazglašene oporoke, deponirane v sodni hrambi. Glede na to, da je bila problematika nerazglašenih oporok medijsko izpostavljena proti koncu leta 2016, v tem letu iz navedenega naslova pripad zadev ni bil množičen, je pa, kot že poudarjeno v poglavju o predhodnih postopkih, Državno pravobranilstvo prejelo sedem odškodninskih zahtevkov po 14. členu ZDPra, skupno z dvema prejetima tožbama, pa je tako s tega področja prejelo devet novih zadev. Problematika terja konstruktiven pristop k iskanju rešitev, pri čemer pa se Državno pravobranilstvo v okviru svoje poravnalne funkcije, ki jo opravlja, zavzema za mirno reševanje tovrstnih sporov. Ker pa je dejansko stanje posameznih zadev zelo različno, jih Državno pravobranilstvo v sodelovanju z zastopanim sodiščem rešuje od primera do primera, vendar poenoteno v duhu poskusa mirne rešitve in pa na način, ki za oškodovance, kolikor je to v konkretnem primeru le mogoče, ne pomeni dodatnih ovir oziroma bremen.

Naslednja večja skupina zadev so bili tudi v letu 2016 zahtevki iz pogodbenih razmerij, v katera vstopa Republika Slovenija. Gre npr. za zahtevke iz naslova gradbenih, prodajnih, koncesijskih pogodb, pogodb o sofinanciranju iz proračuna Republike Slovenije oziroma iz evropskih sredstev, pa tudi pogodb o naročilu. Enako kot v letu 2015, je tudi v letu 2016 opazen trend povečevanja števila zadev iz naslova pogodb o sofinanciranju iz evropskih sredstev, deloma tudi zato, ker se od leta 2016 zadeve ločeno beležijo in sistematično spremljajo. V teh zadevah Republika Slovenija nastopa tako na strani tožeče kot tožene stranke. Kot tožeča stranka nastopa, če prejemniki sredstev kršijo določbe pogodb oziroma se jim očita nenamenska poraba sredstev, kot tožena stranka pa nastopa v primerih, ko je Republika Slovenija zaradi ugotovljenih nepravilnostih odstopila od pogodbe, posledično pa prejemniki (tožniki) niso dobili izplačanih vseh sredstev po pogodbi. Sicer pa v področje zahtevkov iz pogodbenih razmerij sodijo tudi spori iz zakupnih-najemnih pogodb, pri čemer gre v teh primerih večinoma za spore v zvezi s poslovnimi prostori, ki jih najema Republika Slovenija, nanašajo pa se na odpoved najemne pogodbe, na plačilo najemnine, uporabnine ali obratovalnih stroškov.

Pomemben delež zadev še vedno predstavljajo tudi zahtevki, povezani z lastninsko pravico Republike Slovenije na nepremičninah. Gre za zahtevke upravnikov za povračilo stroškov upravljanja in obratovalnih stroškov v primeru, ko je Republika Slovenija lastnica stanovanj. Spori se lahko nanašajo na samo lastništvo stanovanj oziroma poslovnih prostorov (npr. zahtevki za plačilo najemnine, uporabnine, tožbe na izselitev in izpraznitev na odpoved najemne pogodbe).

Državno pravobranilstvo zastopa Republiko Slovenijo tudi v zadevah, v katerih tožeče stranke zahtevajo odškodnino na podlagiZakona o kazenskem postopku (ZKP) in Zakona o prekrških (ZP-1) ter v drugih zadevah, povezanimi s kazenskimi postopki. Večina teh zadev se nanaša na neutemeljen pripor in zapor ter na priglasitev premoženjskopravnega zahtevka po ZKP, posamezne zadeve pa tudi na nezakonito pridržanje po ZKP, odškodnine zaradi zasega predmetov ali sodelovanja v postopku odloženega kazenskega pregona ipd.

Državno pravobranilstvo zastopa Republiko Slovenijo tudi v zadevah za plačilo odškodnine, do katere so oškodovanci upravičeni po posebnih zakonih (npr. odškodnina zaradi škode, ki jo povzročijo divje živali, odškodnina žrtvam kaznivih dejanj), pa tudi v zadevah, povezanih z Zakonom o finančnem poslovanju podjetij in prisilni poravnavi (ZFPPIPP), kot so npr. tožbe na ugotovitev obstoja terjatev, na ugotovitev obstoja ločitvene ali izločitvene pravice, na ugotovitev obstoja ločitvene ali izločitvene pravice na nepremičnini, izpodbijanje potrjene prisilne poravnave, pa tudi v zadevah iz naslova kaducitete. Pri slednjih gre za zahtevke upnikov, da Republika Slovenija kot prevzemnica zapuščine poravna pokojnikov dolg. Pri tem velja že na tem mestu opozoriti na spremembe določb Zakona o dedovanju30, ki veljajo od 22. 10. 2016, Republika Slovenija pa za zapustnikove dolgove, v kolikor postane lastnica zapuščine brez dedičev, po novem ne odgovarja več. Podrobneje bo tovrstna problematika predstavljena v nadaljevanju, in sicer v delu, ki se nanaša na nepravdne, stečajne in izvršilne postopke.

Državno pravobranilstvo zastopa Republiko Slovenijo tudi v postopkih zavarovanja dokazov pred pravdo, dosega dejanj, v letu 2016 pa je obravnavalo tudi zadeve iz naslova neupravičene obogatitve, nedopustnosti izvršbe oziroma zavarovanja denarnih terjatev z zastavno pravico na premoženju dolžnika, določitve deleža na skupnem premoženju, vračilo davka idr.

7.2 Statistika

Državno pravobranilstvo je leta 2016 prejelo 865 civilnopravnih in gospodarskih zadev, kar je 18,6 odstotkov manj kot v letu 2015, ko je tovrstnih zadev prejelo 1.063. Skupno je imelo v delu 2.634 zadev, kar je 21,2 odstotkov manj kot v letu 2015, ko je imelo v delu 3.342 zadev.

Na dan 31. 12. 2016 je bilo zaključenih 1.022 zadev, odprtih pa 1.607 zadev.

30 Novela ZD-C; Uradni list RS, št. 63/2016 z dne 7. 10. 2016.

kazalo

42 43

Iz naslova odškodninske odgovornosti države zaradi protipravnega ravnanja po 26. členu Ustave RS je Državno pravobranilstvo prejelo 314 novih zadev, kar pomeni, da tovrstni zahtevki glede na število vseh prejetih civilnopravnih in gospodarskih zadev (865) predstavljajo 36,3 odstotkov vseh novo prejetih zadev s tega področja. Zaključenih je bilo 293 tovrstnih zadev, na dan 31. 12. 2016 pa je bilo odprtih 425 zadev.

V letu 2016 je Državno pravobranilstvo prejelo 85 zadev iz naslova zahtevkov iz pogodbenih razmerjih, te zadeve pa glede na celotno število novo prejetih civilnopravnih in gospodarskih zadev predstavljajo 9,8 odstotkov zadev, prejetih v letu 2016 na tem področju.

V preostalih 466 zadevah so vključeni postopki v stvarnopravnih zadevah, zahtevki do države po posebnih zakonih, zahtevki po ZKP in ZP-1 ter ostali zahtevki, povezani s kazenskimi postopki, pa tudi zahtevki, povezani z lastninsko pravico, z ZFPPIP in ostali zahtevki v zvezi s plačili in vračili.

7.3 Analiza podatkovŠtevilo v letu 2016 prejetih civilnopravnih in gospodarskih zadev (865) je najnižje v zadnjih letih, vključuje pa prejete zadeve tako v predhodnih postopkih po 14. členu ZDPra kot tudi sodnih postopkih, pri čemer v sodnih postopkih Republika Slovenija lahko nastopa kot tožeča stranka, tožena stranka ali pa stranski intervenient.

Podatki kažejo na to, da se število sporov z Republiko Slovenijo na tem področju zmanjšuje, glede na leto 2013, ko je Državno pravobranilstvo (v analiziranem obdobju od leta 2012 do 2016) prejelo največ, kar 1.287, novih zadev s civilnopravnega in gospodarskega področja, pa je pripad zadev v letu 2016 kar 32,8 odstotkov nižji.

Graf 3: Število prejetih zadev na civilnopravnem in gospodarskem področju v obdobju 2012–2016

7.4 Pomembnejše zadeve

7.4.1 Zadeve po Zakonu o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstvaOdškodninske zahtevke »izbrisanih« po Zakonu o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP) Državno pravobranilstvo obravnava tako v predhodnem postopku po 14. členu ZDPra kot tudi v postopkih pred sodišči.

Sodišča so Državnemu pravobranilstvu leta 2016 vročila 18 tožb, ki so jih tožeče stranke vložile po ZPŠOIRSP, kar je 52,6 odstotkov manj kot v letu 2015, ko je bilo Državnemu pravobranilstvu iz tega naslova vročenih 38 tožb.

Skupno je v letu 2016 Republiko Slovenijo pred sodišči Državno pravobranilstvo zastopalo v 66 pravdnih postopkih, v katerih tožeče stranke zahtevajo odškodnino po ZPŠOIRSP.31

Dileme, ki so se in se še vedno pojavljajo glede sprejetih odločitev sodišč, je Državno pravobranilstvo izčrpno predstavilo že v letnem poročilu za leto 201532, ko je tudi pojasnilo, da je v že pravnomočnih zadevah na Vrhovno sodišče vložilo predlog za dopustitev revizije.

Dne 7. 4. 2016 je tako Vrhovno sodišče ugodilo predlogu Državnega pravobranilstva in dovolilo revizijo glede vprašanja, ali sta sodišči v konkretnem primeru odmerili odškodnino za (premoženjsko in nepremoženjsko) škodo v skladu s prvim odstavkom 11. člena ZPŠOIRSP.

Državno pravobranilstvo je v dopuščeni reviziji izpostavilo, da sta sodišči prve in druge stopnje neutemeljeno in nekritično ter v nasprotju z določili ZPŠOIRSP in Obligacijskega zakonika, oprli odločitev o odškodnini na višino zneskov, dosojenih s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Kurić in drug proti Sloveniji, namesto, da bi izvedli dokazni postopek in ugotovili, ali je tožnik dokazal škodo in njeno višino. V konkretni zadevi je namreč sodišče prve stopnje Republiki Sloveniji naložilo plačilo odškodnine v višini 27.900,00 EUR, saj je presodilo, da je tožena stranka zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva odgovorna za nastanek premoženjske škode v višini 27.900,00 EUR in nepremoženjske škode v višini 20.000,00 EUR, pri čemer pa je na podlagi 12. člena ZPŠOIRSP tako odmerjen znesek omejilo na 27.900,00 EUR.

O reviziji je Vrhovno sodišče odločilo s sodbo opr. št. II Ips 170/2016 z dne 10. 11. 2016 in ji deloma (za znesek v višini 7.900,00 EUR) ugodilo, v presežku (za znesek 20.000 EUR) pa jo je zavrnilo. Iz obrazložitve izhaja, da ZPŠOIRSP in sodba ESČP v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji bremena ugotavljanja predpostavk odškodninske odgovornosti nista odvzela, je pa v konkretnem primeru tožnik zadostil trditvenemu bremenu glede dejstev, na podlagi katerih je mogoče odločiti o obstoju vzročne zveze in višini škode, ta pa so se tudi v dokaznem postopku izkazala za resnična. Vrhovno sodišče je opozorilo, da pri izračunu odškodnine za premoženjsko škodo nižji sodišči nekaterih okoliščin zadeve nista pravilno ovrednotili, zaradi česar je bilo reviziji deloma ugodeno in sta bili sodbi sodišča prve in druge stopnje delno razveljavljeni.

Na tem mestu velja še dodati, da sta določbi 11. in 12. člena ZPŠOIRSP tudi predmet presoje pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije, in sicer na pobudo posameznih sodišča za zahtevo njunih ustavnosti.

7.4.2 Zaključene zadeveNedopustnost izvršbeRepublika Slovenija je v letu 2006 zaradi nedopustnosti izvršbe vložila tožbo zoper M. D. in Volksbank – Ljudsko banko d. d., ki je v izvršilnem postopku posegla na stanovanja v lasti Republike Slovenije. Država v času vložitve predlogov za izvršbo ni bila zemljiškoknjižna lastnica spornih nepremičnin, imela pa je prodajno pogodbo kot pravni naslov za pridobitev lastninske pravice, stanovanja pa so bila od leta 2002 tudi v njeni posesti. V času sklepanja prodajnih pogodb etažna lastnina na objektu, katerega del so sporna stanovanja, še ni bila vzpostavljena. Toženi stranki sta vložili predlog za izvršbo na stanovanja, ki so bila v zemljiški knjigi vpisana na njunega dolžnika. Po vzpostavitvi etažne lastnine so se vsi lastniki stanovanj, razen Republike Slovenije, vpisali v zemljiško knjigo. Sodišče prve stopnje je v zadevi Volksbank – Ljudska banka d. d. (sedaj Sberbank banka d. d., Ljubljana) zavrnilo zahtevek Republike Slovenije na ugotovitev, da je izvršba na sporna stanovanja nedopustna, drugostopenjsko sodišče pa je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Vrhovno sodišče se je v sklepu opr. št. II Ips 78/2010 z dne 13. 9. 2012, ko je reviziji Republike Slovenije ugodilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje, sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča Up-591/10 z dne 2. 12. 2010, iz katere izhaja, da začne v razmerju med prenositeljem in pridobiteljem prenos lastninske pravice na nepremičnini učinkovati že s tem, ko prenositelj izstavi (in izroči) pridobitelju zemljiškoknjižno dovolilo z vsebino, določeno v 23. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ), na katerem je prenositeljev podpis notarsko overjen. Že pred vknjižbo (in sicer takrat, ko izvedo za razpolaganje) začne, ob upoštevanju namena in vsebine načela zaupanja v zemljiško knjigo, učinkovati prenos lastninske pravice tudi do tretjih oseb, ki vedo, da je bil razpolagalni posel med zemljiškoknjižnim lastnikom in pridobiteljem že opravljen (nedobroverne osebe). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je Republika Slovenija svojo lastninsko pravico v pričakovanju na spornih nepremičninah dokazala s predložitvijo kupoprodajnih pogodb, iz katerih izhaja, da se lahko vpiše v zemljiško knjigo, z nastopom posesti na nepremičnini ter dejstvom, da vpis lastninske pravice do vzpostavitve etažne lastnine na objektu ni bil mogoč. Navedene okoliščine potrjujejo, da so lastninska upravičenja zemljiškoknjižnega lastnika (dolžnika) prešla na kupca, tj. na Republiko Slovenijo. Slednja sicer res ni bila vpisana v zemljiško knjigo kot lastnica, vendar ima na podlagi pridobljenih upravičenj »lastninsko pravico v pričakovanju«, ki preprečuje izvršbo. Glede na odločitev Vrhovnega sodišča je sodišče

Prejeto

1.261 1.287

1.0201.063

865

0

200

400

600

800

1.000

1.200

1.400

2012 2013 2014 2015 2016

31 Državno pravobranilstvo je v zvezi z odškodnino po ZPŠOIRSP Republiko Slovenijo zastopalo tudi v predhodnih postopkih, tj. v zadevah, ko so nasprotne stranke vložile zahtevek za odškodnino po 14. členu ZDPra. Podatki so predstavljeni v poglavju, v katerem Državno pravobranilstvo predstavlja delo na področju predhodnih postopkov.32Glej poročilo o delu za leto 2015, stran 39–40.

kazalo

44 45

druge stopnje ob ponovnem odločanju pritožbi Republike Slovenije ugodilo ter spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbenemu zahtevku Republike Slovenije ugodilo in ugotovilo nedopustnost izvršbe na spornih stanovanjih. V zvezi s ponovno revizijo, tokrat tožene stranke, je Vrhovno sodišče, ki je revizijo zavrnilo, navedlo, da dejstvo, da se tožnica v zemljiško knjigo ni vpisala takoj, ko bi se lahko, v konkretnem primeru ni pravno odločilno, saj sta sodišči druge in prve stopnje ugotovili, da se je na nepremičninah etažna lastnina vzpostavila šele v letu 2005, kar je leta po tem, ko je toženka že pridobila pogodbeno zastavno pravico. Tožničina opustitev tako nima takšne pravne teže kot opustitev toženke, ki bi se glede na njeno vedenje o neurejenem zemljiškoknjižnem stanju na poslovno-stanovanjskem kompleksu, katerega del so bila tudi sporna stanovanja, in glede na zavedanje, da se posamezne stanovanjske enote že prodajajo, morala in bi se lahko prepričala v lastniško stanje na spornih nepremičninah. Zgolj dejstvo, da o prodaji spornih stanovanj ni bila seznanjena, je, glede na že navedene konkretne okoliščine, ne odveže dolžne skrbnosti glede poizvedbe o stanovanjih, ki so se prodala. Od toženke, ki ji zavarovanje terjatev na nepremičninah predstavlja poslovno dejavnost, in ki je vedela, da gre za nepremičnine, ki so grajene za nadaljnjo prodajo, in na katerih etažna lastnina še ni vzpostavljena, je upravičeno pričakovati večjo skrbnost od golega zaupanja v zemljiškoknjižno stanje. Le-to namreč pri nepremičninah, na katerih etažna lastnina še ni vzpostavljena, ne more odsevati dejanskega lastninskega stanja na posameznih stanovanjskih enotah. Toženka pa razen sklicevanja na zemljiškoknjižno stanje in domnevo o dobri veri ni izkazala nobene aktivnosti v smeri poizvedb o dejanskem lastniškem stanju na spornih nepremičninah.

Protipravno ravnanje sodiščaZadevo tožeče stranke INFOHIP d. o. o. proti Republiki Sloveniji je Državno pravobranilstvo že izpostavilo med pomembnejšimi zadevami v začetnem delu predmetnega poročila, na tem mestu pa jo zaradi vsebinske pomembnosti ponovno. V letu 2016 je namreč Vrhovno sodišče odločilo, da je Republika Slovenija dolžna tožeči stranki plačati škodo za izgubljeni dobiček kot posledico ravnanja države zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ustavno sodišče je namreč v odločbi št. Up-695/11z dne 10. 1. 2013, s katero je odločalo o kršitvi ustavnih pravic tožeče stranke, (prvič) spremenilo koncept odškodninske odgovornosti države, ki izhaja iz protipravnega ravnanja zaradi sojenja kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ustavno sodišče bo sicer moralo odločiti še o očitanih ustavnih kršitvah glede škode zaradi nemožnosti odplačila kredita, saj je ustavno pritožbo tožeče stranke sprejelo v obravnavo in bo zadevo obravnavalo prednostno.

Ustavno sodišče je v predmetni zadevi spremenilo dotedanji koncept odškodninske odgovornosti države, ki izhaja iz protipravnega ravnanja konkretne osebe (v tem primeru sodnika), in sicer tako, da država odgovarja tudi takrat, kadar protipravnega ravnanja ni mogoče pripisati konkretni osebi ali organu (v konkretnem primeru sodniku ali Okrajnemu sodišču v Kranju), temveč državnemuaparatu kot celoti. S tem je razširilo koncept odgovornosti, kar je poimenovalo »razosebljanje« odškodninske odgovornosti države. Pri tem konceptu ne gre za odgovornost za ravnanje, ampak odgovornost za določeno stanje. Ustavno sodišče se je pri tem oprlo na sodno prakso ESČP, iz katere izhaja, da je država odškodninsko odgovorna tudi, ko ni organizirala pravosodnega sistema tako, da bi sodišča lahko uresničevala zahteve iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ugotovilo je, da gre pri zagotovitvi sojenja brez nepotrebnega odlašanja za tak primer (torej za odgovornost za stanje), ki pa je ne le odgovornost sodišča, temveč vseh treh vej oblasti, torej tudi izvršilne, zlasti preko organizacije pravosodne uprave, in zakonodajne preko sprejetja ustrezne zakonodaje. Ustavno sodišče je tako skladno s sodno prakso ESČP dalo 26. členu Ustave, ki ureja pravico do povračila škode, novo vsebino in odločilo, da država odgovarja tudi, kadar protipravnega ravnanja ni mogoče pripisati konkretni osebi ali organu (tako kot je to veljalo do izdaje odločbe Ustavnega sodišča), temveč državi oziroma njenemu aparatu kot takemu.

Republika Slovenija je tako na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. III Ips 98/2015 z dne 19. 1. 2016 izplačala odškodnino v višini 3.108.913,05 EUR, na podlagi dopolnilne sodbe Vrhovnega sodišča opr. št. III Ips 98/2015 z dne 7. 4. 2016 pa tudi v višini 426.279,50 EUR.

Protipravno ravnanje državnih organovRepublika Slovenija je v letu 2012 prejela tožbe Radenske d. d., Pivovarne Laško d. d. in Pivovarne Union d. d., v katerih so tožeče stranke očitale Republiki Sloveniji (Uradu RS za varstvo konkurence) in direktorju tega Urada protipravno ravnanje. Zahtevale so plačilo škode, ki jim je nastala in jim še nastaja zaradi protipravne prepovedi prodaje delnic družbe Poslovni sistem Mercator d. d.

Tožeče stranke so v tožbah v skupnem znesku 59.357.328,39 EUR navajale, da jim je na zahtevo bank upnic nadzorni svet družbe oziroma družbe matere naložil, da v septembru 2010 začnejo postopek za odprodajo celotnega deleža v družbi Mercator d. d., katerega lastnice so družbe iz skupine Pivovarna Laško d. d. Navajale so, da so prejele zavezujočo ponudbo družbe Agrokor, d. d., na podlagi katere so se pogajale in dogovorile o prodaji delnic. Tožeče stranke so želele sprejeti zavezujočo ponudbo družbe Agrokor, d. d., vendar je bilo to preprečeno s protipravnim ravnanjem tožene stranke oziroma Urada. Z odločbo je namreč Urad odločil, da je koncentracija družb podrejena določbam Zakona o prepovedi omejevanja konkurence (ZPOmK-1), zato je družbi KDD, centralno klirinško depotni družbi, d. d., prepovedal izvedbo prenosa lastništva delnic družbe Mercator d. d. brez prehodnega

soglasja Urada do izdaje odločbe o skladnosti koncentracije s pravili konkurence v predmetni zadevi. Tožeče stranke so očitale Republiki Sloveniji protipravno preprečitev sodelovanja v postopku, ki ga je vodil Urad, nezakonitost in arbitrarnost začasnega ukrepa Urada, prekoračitev pooblastil in izrek ukrepa, ki ga ob pravilni uporabi materialnega prava ta ne bi smel izreči. Urad ne bi smel voditi postopka, ker naj bi bila za odločanje pristojna Evropska komisija. Tožeče stranke so še zatrjevale, da je Urad ob izdaji odločbe ravnal z namenom preprečitve prodaje delnic družbi Agrokor d. d., zato da bi ustregel odklonilni drži nosilcev javnih funkcij in gospodarsko-kapitalskih omrežij. Tožeče stranke so zahtevale povračilo škode, ki jim je nastala zaradi preprečitve dogovorjenega posla, in škodo zaradi nemožnosti dezinvenstiranja in poplačila kreditov.

V decembru 2016 je sodišče prve stopnje odločilo o tožbi Pivovarne Laško Union d. o. o. (pravna naslednica Pivovarne Union d. d.) zaradi plačila 31.322.586,77 EUR s pripadki in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo kot neutemeljen. Zavrnilo je vse očitke o arbitrarnosti začasnega ukrepa, glede prizadete tožničine pravice do izjavljanja, glede pristojnosti Evropske komisije in glede tožencu očitanega naklepa tožnici preprečiti prodajo delnic MELR družbi Agrokor d. d. Navedlo je, da ravnanje tožene stranke ni bilo zaznamovano s samovoljnostjo oziroma s kvalificirano stopnjo napačnosti oziroma protipravnosti, da ni podane vzročne zveze med ravnanjem toženih strank in zatrjevano škodo, končno pa tudi ni mogoče konkretizirati naklepa toženih strank, da z nezakonito odločbo preprečijo prodajo delnic.

Sodba je pravnomočna, saj tožeča stranka zoper njo ni vložila pritožbe. Tožeča stranka je na račun pravdnih stroškov Republiki Sloveniji že plačala znesek v višini 173.725,50 EUR. Glede na pravnomočno odločitev pa sta bili (sicer v letu 2017) umaknjeni tudi tožbi Pivovarne Laško d. d. (sedaj Pivovarna Laško Union d. o. o.) in Radenske d. d., postopka pa ustavljena.

Odškodnina zaradi škode divjih živaliTožnik je zahteval plačilo odškodnine v višini 2.343,68 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer za premoženjsko škodo, ki mu je nastala, ko so krokarji, ki so zaščitena žival, napadli tožnikova komaj skotena jagnjeta, ta pa so zato poginila.

Tožbeni zahtevek je bil pravnomočno zavrnjen. Vrhovno sodišče je dopustilo revizijo glede vprašanja pravilnosti presoje odškodninske odgovornosti države za škodo, ki jo povzročijo zavarovane vrste prostoživečih sesalcev in ptic, kot jih opredeljuje Zakon o ohranjanju narave (ZON), ter v tem okviru pravnega standarda skrbnosti dobrega gospodarja v smislu določbe prvega odstavka 92. člena ZON. V sodbi opr. št. II Ips 87/2015 z dne 6. 10. 2016, s katero je revizijo tožeče stranke zavrnilo, je navedlo, da so razlogi, ki izključujejo objektivno odgovornost države v tem primeru urejeni posebej in drugače, in sicer v 92. členu ZON. Oškodovanec je namreč v skladu s 93. členom ZON upravičen do povrnitve škode le, če so izpolnjeni pogoji iz prvega in drugega odstavka 92. člena ZON. To pa je, da na primeren način kot dober gospodar in na svoje stroške naredi vse potrebno, da obvaruje svoje premoženje pred nastankom škode. Če nastanka škode tudi na ta način ni mogoče preprečiti, lahko oškodovanec od ministrstva zahteva izvedbo ustreznih ukrepov za preprečitev nadaljnje škode. Mogoč in dopusten ukrep, ki sta ga nižji sodišči posebej izpostavili, bi bil, da bi tožnik ogrožene primerke (breje ovce) zaprl v stajo za toliko časa, kot je potrebno, da novo skoteni jagenjčki niso več potencialni plen krokarjev. Gre za mogoč, dopusten in učinkovit ukrep, ki tudi po presoji Vrhovnega sodišča ustreza standardu dolžnega in skrbnega ravnanja iz prvega odstavka 92. člena ZON.

Izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanjRepublika Slovenija je zoper tri tožene stranke vložila tožbo zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj v postopku osebnega stečaja nad prvotoženo stranko, v katerega je prijavila svojo navadno terjatev. S tožbo je izpodbijala darilno pogodbo, s katero je prvotožena stranka drugo- in tretjetoženi stranki podarila svoj solastni delež nepremičnin, ki v naravi predstavljajo dve zgrajeni stanovanjski hiši, ki sta jih drugo- in tretjetožena stranka v naravi že razdelili. Izpodbijani pravni posel je bil sklenjen v času, ko je že obstajal davčni dolg prvotožene stranke do tožeče stranke. S sklenitvijo sporne darilne pogodbe je prvotožena stranka zmanjšala čisto vrednost svojega premoženja, zaradi česar tožeča stranka v obdobju od leta 2013 do 2015 v postopku davčne izvršbe ni mogla priti do poplačila svoje terjatve, nastali pa so tudi dodatni stroški prisilne izterjave. Ker je šlo za neodplačen pravni posel, sta drugo- in tretjetožena stranka vedeli oziroma bi morali vedeti, da je prvotožena stranka insolventna. Poleg tega so tožene stranke v ožjem sorodstvenem razmerju, zato so bili izpolnjeni vsi pogoj za izpodbijanje predmetnega pravnega posla v okviru stečajnega postopka.

Pravdne stranke so sklenile sodno poravnavo, na podlagi katere sta drugo- in tretjetožena stranka na račun stečajnega dolžnika do konca leta 2016 nakazali celotno dogovorjeno vsoto denarja, kasneje pa tudi povrnili stroške postopka.

Prevzem kazenskega pregona s strani Republike Slovenije kot oškodovankeV eni od kazenskih zadev je Okrožno sodišče v Murski Soboti zavrnilo predlog Republike Slovenije za vrnitev v prejšnje stanje in

kazalo

46 47

nadaljevanje kazenskega pregona, po tem, ko jo je predhodno k temu pozvalo. Zoper takšen sklep je Državno pravobranilstvo vložilo pritožbo, saj je sodišče Republiko Slovenijo tekom postopka pozvalo k prevzemu pregona, ko pa je ta podala izjavo o prevzemu pregona, je vlogo zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je Republiko Slovenijo v obravnavani kazenski zadevi sicer mogoče šteti za oškodovanko, da pa Republika Slovenija oziroma njeni organi, na primer Državno pravobranilstvo, ne morejo prevzeti kazenskega pregona kot subsidiarni tožilec zato, ker funkcijo pregona storilcev kaznivih dejanj v javnem interesu oziroma v interesu države opravlja le Državno tožilstvo Republike Slovenije. Državno pravobranilstvo v sodnih postopkih zastopa zgolj premoženjske interese Republike Slovenije oziroma ima v kazenskem postopku pristojnosti iz XXXII. poglavja ZKP, nima pa pristojnosti prevzeti kazenskega pregona. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom opr. št. II Kp 43392/2010 z dne 4. 2. 2016 pritožbo Republike Slovenije zavrnilo. Strinjalo se je, da Državno pravobranilstvo nima pristojnosti za zastopanje Republike Slovenije kot subsidiarnega tožilca, saj bi, v kolikor bi takšna pooblastila imelo, le-ta bila določena v ZDPra. V zvezi s kazenskimi zadevami je Državno pravobranilstvo (na sedežu v Ljubljani po drugem odstavku 17. člena ZDPra) pristojno za izvajanje postopka po XXXII. poglavju ZKP, torej v postopkih za povrnitev škode, rehabilitacijo in uveljavitev drugih pravic oseb, ki so bile neupravičeno obsojene ali jim je bila neutemeljeno vzeta prostost. Tudi po določbah 60. člena ZKP državni organ, ki je oškodovan s kaznivim dejanjem, ne more kot subsidiarni tožilec prevzeti kazenskega pregona, saj funkcijo pregona v interesu države opravlja samo državni tožilec. Prav tako ne more kazenskega pregona v interesu države prevzeti Državno pravobranilstvo, ki zastopa državo in njene organe pred sodišči, vendar samo glede premoženjskih vprašanj. V kolikor bi država, Državno pravobranilstvo pa kot njen pooblaščenec, takšna pooblastila imela, bi to določal že ZKP. Iz njegovih določb pa izhaja ravno nasprotno.

Delovnopravne in socialnopravne zadeve

08

kazalo

48 49

8.1 Uvod

Delovna in socialna sodišča so specializirana sodišča za odločanje v individualnih in kolektivnih delovnih sporih ter v socialnih sporih.

Vsaka pogodbena stranka mora izvrševati dogovorjene in predpisane pravice ter obveznosti v delovnem razmerju. Če stranki obveznosti ne izpolnjujeta, lahko to postane predmet spora. Sodno varstvo je tako zagotovljeno pred pristojnim delovnim sodiščem. Če gre za denarne terjatve iz delovnega razmerja, lahko delavec zahteva sodno varstvo neposredno na sodišču, v drugih primerih pa pod pogojem, da je pred tem zoper delodajalca vložil zahtevo za varstvo pravic oziroma odpravo kršitve pravice oziroma izpolnitve obveznosti.

Individualni delovni spori so spori med delavcem in delodajalcem, katerega predmet so individualna pravica, obveznost ali pravno razmerje.

Delovna sodišča so pristojna za odločanje v individualnih delovnih sporih, kadar gre za spore:• o sklenitvi (zaradi ugotovitve, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena, zaradi ugotavljanja bistvene vsebine pogodbe o zaposlitvi, zaradi ugotovitve datuma nastopa dela ali sklenitve pogodbe o zaposlitvi, zaradi dolžnosti delodajalca, da delavca prijavi v zavarovanje, zaradi ugotovitev elementov delovnega razmerja, zaradi izročitve pisne pogodbe o zaposlitvi delavcu), obstoju (zaradi ugotovitve, ali so podani elementi delovnega razmerja in ali je bila torej sklenjena pogodba o z aposlitvi, predvsem pa prihaja v okviru teh sporov do spornega razmerja v zvezi z ugotovitvijo, da je delovno razmerje za določen čas prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas), trajanju in prenehanju delovnega razmerja; • o pravicah in obveznostih, ki so dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi oziroma so nekatere temeljne predpisane že v Zakonu o delovnih razmerjih (opravljanje pripravništva, poskusno delo, plača in sestavine plače, povračilo stroškov v zvezi z delom, regres, odpravnina ob upokojitvi, nadomestilo plače, delovni čas ter v zvezi s tem predvsem nadurno delo, odmori in počitki, letni dopust, druge odsotnosti z dela, opravljanje drugega dela zaradi izjemnih okoliščin in izobraževanje), ter odgovornostih (disciplinske odgovornosti ali pa odškodninske odgovornosti v okviru delovnega razmerja, ki pomeni odgovornost delavca za škodo, ki jo ta povzroči delodajalcu v zvezi z delom, in odgovornost delodajalca za škodo, ki jo njegov delavec pretrpi pri delu oziroma v zvezi z delom, tj. zaradi poškodbe pri delu ali v zvezi z delom in poklicne bolezni, vključno za škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja);• v zvezi s postopkom zaposlovanja delavca med delodajalcem in kandidatom (spori, ko neizbrani kandidat zahteva sodno varstvo pred delovnim sodiščem, če meni, da so bile pri izbiri kršene določbe ZDR o prepovedi diskriminacije, pa tudi glede napotitve na zdravniški pregled na stroške delodajalca, izročitve pisnega obvestila kandidatu, da ni bil izbran ali vrnitve dokumentov, ki jih je kandidat predložil kot dokaz za izpolnjevanje zahtevanih pogojev za opravljanje dela);• o pravicah in obveznostih iz industrijske lastnine, ki nastanejo med delavcem in delodajalcem na podlagi delovnega razmerja;• v drugih zadevah, za katere tako določa zakon. V individualnih delovnih sporih Državno pravobranilstvo opravlja zakonito zastopstvo Republike Slovenije v funkciji delodajalca.

Kolektivni delovni spori pa so spori med strankami kolektivnih delovnih razmerij, katerih predmet so kolektivne pravice, obveznosti, pravna razmerja ali interesi. Kolektivni delovni spori se delijo na interesne (ekonomske) in pravne (legalne) spore. Za interesni kolektivni delovni spor je značilno, da je njegov predmet interes, kako naj bi bili določena pravica, obveznost ali pravno razmerje urejeni v prihodnosti, kar pomeni, da so predmet spora sprememba ali dopolnitev kolektivne pogodbe, sklenitev nove kolektivne pogodbe ali odpoved kolektivne pogodbe. Za pravni kolektivni delovni spor pa je značilno, da je njegov predmet pravica, obveznost ali pravno razmerje, ki ima podlago v veljavni pravni normi. Ti spori se nanašajo na uporabo oziroma razlago določene sprejete norme, bodisi zakonske bodisi pogodbene. V kolektivnih delovnih sporih delovna sodišča odločajo o veljavnosti kolektivne pogodbe in njenem izvrševanju med strankami kolektivne pogodbe ali med strankami kolektivne pogodbe in drugimi osebami, o pristojnosti za kolektivna pogajanja, o skladnosti kolektivnih pogodb z zakonom, medsebojni skladnosti kolektivnih pogodb in skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakonom in s kolektivnimi pogodbami, zakonitosti stavke, pristojnostih sindikata v zvezi z delovnimi razmerji, v zvezi z določitvijo reprezentativnosti sindikata in drugih zadevah, za katere tako določa zakon.

V kolektivnih delovnih sporih pa Državno pravobranilstvo zastopa Vlado Republike Slovenije kot stranko kolektivnega dogovarjanja v javnem sektorju in podpisnico kolektivnih pogodb v javnem sektorju.

Državno pravobranilstvo zastopa Republiko Slovenijo tudi v socialnih sporih, v katerih se zagotavlja sodno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih organov in nosilcev javnih pooblastil v zadevah s področja socialne varnosti, na področju zavarovanja za primer brezposelnosti, na področju štipendij, pri podeljevanju katerih je odločilen premoženjski cenzus,

štipendij za nadarjene, na področju starševskega varstva in družinskih prejemkov ter na področju socialnih prejemkov. Socialno sodišče je na omenjenih področjih pristojno odločati tudi v socialnih sporih o povrnitvi neupravičeno pridobljenih javnih sredstev ter o povrnitvi škode, ki jo je upravičencu povzročil državni organ, oziroma škode, ki jo je upravičenec v zvezi z uveljavljanjem pravic iz socialnega varstva povzročil državnemu organu.

8.2 Statistika

Državno pravobranilstvo je na področju delovnopravnih in socialnopravnih zadev v letu 2016 prejelo 1.502 zadevi, in sicer 1.237 delovnopravnih in 265 socialnopravnih zadev. Skupno se je pripad zadev v letu 2016 povečal za 103,8 odstotkov, saj je Državno pravobranilstvo v letu 2015 prejelo s tega področja 737 novih zadev.

Na področju delovnopravnih zadev se je pripad povečal za 200,2 odstotkov. V letu 2015 je namreč Državno pravobranilstvo prejelo 412 delovnopravnih zadev.

Pripad zadev na socialnopravnem področju pa je v letu 2016 manjši za 18,5 odstotkov, saj je v letu 2015 Državno pravobranilstvo prejelo 325 socialnopravnih zadev.

Skupno je imelo Državno pravobranilstvo v letu 2016 v delu 4.003 zadeve (3.234 delovnopravnih in 769 socialnopravnih zadev), kar je podobno kot v letu 2015, ko je imelo v delu 4.069 zadev (3.058 delovnopravnih in 1.011 socialnopravnih zadev). Je pa v letu 2016 obravnavalo 23,9 odstotkov manj socialnopravnih zadev kot leta 2015.

Na dan 31. 12. 2016 je bilo zaključenih 1.462 zadev (1.067 delovnopravnih in 395 socialnopravnih), odprtih pa je bilo 2.524 zadev, od tega 2.163 delovnopravnih in 361 socialnopravnih zadev.

8.3 Analiza podatkov

Analiza podatkov za obdobje petih let od 2012 do 2016 kaže, da je Državno pravobranilstvo največ delovnopravnih in socialnopravnih zadev prejelo leta 2013, ko je več kot polovico novih zadev prejelo iz naslova zahtevkov policistov zaradi izplačila nadur.

Število prejetih zadev pa je bilo prvič po letu 2013 spet bistveno večje v letu 2016, saj je Državno pravobranilstvo na delovnopravnem področju ponovno prejelo večje število istovrstnih zadev – t. i. množičnih sporov, o katerih bo podrobneje predstavljeno v nadaljevanju. V letih 2012, 2014 in 2015, ko je bil celoten pripad na tem področju manjši, pa večjega pripada t. i. množičnih zadev ni bilo.

Graf 4: Število prejetih zadev na delovnopravnem in socialnopravnem področju v obdobju 2012–2016

641

2.023

855737

1.502

0

500

1.000

1.500

2.000

2.500

2012 2013 2014 2015 2016Prejeto

kazalo

50 51

8.4 Pomembnejše zadeve

8.4.1 Nove zadeve – množični spori8.4.1.1 Zadeve pripadnikov Slovenske vojske

a) zaradi plačila odškodnine za neizkoriščen dan tedenskega počitka na misijah v tujiniTako kot že v preteklih letih, je Državno pravobranilstvo tudi v letu 2016 prejelo večje število zadev zaradi plačila odškodnine za neizkoriščen dan tedenskega počitka na misijah v tujini. V letu 2016 ji je prejelo kar 736, kar predstavlja 59,5 odstotkov vseh prejetih delovnopravnih zadev v letu 2016.

Problematika je bila po vsebini že izpostavljena v prejšnjih poročilih o delu Državnega pravobranilstva, je pa v letu 2016 stališče zavzelo tudi Vrhovno sodišče.

b) zaradi priznanja dodatka za stalnost in izplačila razlike v plačiPripadnikom stalne sestave vojske se na podlagi 98.f člena Zakona o obrambi (ZObr) izplačuje dodatek za stalnost za vsako začeto leto dela na vojaški dolžnosti nad pet let.

Tožeče stranke v tožbah navajajo, da je Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) v prvem odstavku 52. člena v celoti ohranil v veljavi dodatek za stalnost, ki ga za stalno sestavo na vojaški dolžnosti v prvem odstavku 98.f člena določa ZObr v višini 0,50 odstotka osnovne plače. Trdijo, da se dodatek za stalnost izplačuje nezakonito, saj se pri obračunu upošteva 0,33 odstotka za vsako zaključeno (in priznano) leto delovne dobe na podlagi 35. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor, s kolektivno pogodbo določena višina dodatka za stalnost pa ni v skladu z določbami 4. člena Zakona o kolektivnih pogodbah, ki določa, da lahko kolektivna pogodba vsebuje le določbe, ki so za delavce ugodnejše od določb, vsebovanih v zakonih, razen v primeru, ko zakon o delovnih razmerjih določa drugače. ZObr, katerega določbe o dodatku za stalno pripravljenost po mnenju tožečih strank v celoti še vedno veljajo, določa dodatek za stalnost v višini 0,50 odstotka in se s kolektivno pogodbo ne more določiti nižjega dodatka v višini 0,33 odstotka, saj gre za nezakonito določanje manj ugodnih pravic delavcev v kolektivni pogodbi od tistih, ki so z zakonom za delavce določene ugodnejše. Tako tožniki zahtevajo plačilo razlike v plači zaradi dodatka za stalnost med 0,50 odstotka in 0,33 odstotka osnovne plače.

c) zaradi neizplačanih nadurGre za zadeve z novo pravno problematiko, tožeče stranke, ki so zaposlene pri Ministrstvu za obrambo, pa v tožbah navajajo, da se jim delo odreja na način, da so na razpolago delodajalcu na svojem običajnem delovnem mestu ali določenem kraju, ki ga določi delodajalec izven bivališča tožečih strank, in sicer tako, da je tožeča stranka ves čas prisotna na delovnem mestu na voljo delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi ter po ukazih nadrejenih. Tožena stranka tako odrejeno delo za prvih opravljenih 8 delovnih ur imenuje oziroma ovrednoti kot »redno delo« ali »dežurstvo«, nadaljnje ure delovnega časa, ki jih opravi tožeča stranka, pa imenuje »stalna pripravljenost«. Tožeče stranke poudarjajo, da so v času pripravljenosti dejansko na delu, saj so delodajalcu po navodilih oziroma po odredbi in v okviru delovnega procesa na razpolago in delajo ali pa so na svojem delovnem mestu pripravljene na delo, pri čemer so tudi ves čas ločene od svojega doma. Tožena stranka delo, ki ga opredeljuje kot »redno delo«, plača v skladu s pogodbo o zaposlitvi in prisilnimi predpisi, delo, ki ga tožeča stranka opravi in ga toženka imenuje »stalna pripravljenost«, pa le v višini 20 odstotkov urne postavke osnovne plače za vsako opravljeno delovno uro v okviru odrejenega delovnega časa. Delo, ki ga tožena stranka imenuje »stalna pripravljenost«, po mnenju tožečih strank dejansko in materialnopravno predstavlja delo, saj sodi v delovni čas. Glede na to, da je delo opravljeno po tem, ko je tožeča stranka že opravila 8 ur dela, pa gre pri t. i. stalni pripravljenosti dejansko za nadure, zato tožeče stranke zahtevajo, da jim tožena stranka za vse opravljene nadure, ki jih je imenovala »stalna pripravljenost«, plača še 110 odstotkov osnovne urne postavke, kar predstavlja razliko med že plačanimi 20 odstotki in 130 odstotki za vsako tako opravljeno naduro. Tako zahtevajo plačilo razlike med dejansko izplačano plačo, pri kateri je tožena stranka za vse ure odrejene pripravljenosti na delo tožniku plačala dodatek v višini 20 odstotkov urne postavke osnovne plače, in plačo, ki bi ji pripadala, v kolikor bi se ure stalne pripravljenosti upoštevale kot delo preko polnega časa s plačilom v višini 130 odstotkov urne postavke osnovne plače. Kot pravno podlago za zahtevano plačilo tožeče stranke opredeljujejo določbe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003, ki se štejejo za del materialnega prava držav članic EU, ki ga morajo nacionalna sodišča uporabiti, pri čemer ne smejo upoštevati določil nacionalnih predpisov, ki bi nasprotovala določilom direktiv. V zvezi s plačilom za delo se tako ne sme uporabiti določil o posebnih pogojih dela po 97.e členu ZObr in 46. členu Kolektivne pogodbe za javni sektor, saj se mora, upoštevaje tudi sodno prakso Sodišča EU, za tožeče stranke neposredno uporabiti 2. člen točke 1 Direktive 2003/88/ES in se jim mora vsa »stalna pripravljenost« šteti v delovni čas in plačati kot efektivno delo, in sicer kot nadurno delo. Po mnenju tožečih strank je 97.e člen

ZObr tudi v nasprotju z ustavno zagotovljeno pravico do plačila za delo. Ker ni dovoljeno poseči v temeljno pravico iz delovnega razmerja, tožeče stranke zahtevajo plačilo za opravljeno delo, ki jim ga delodajalec ni obračunal in izplačal. č) zaradi neizplačanega dodatka za delo preko polnega delovnega časaGre še za enega od sklopov množičnih zadev, saj je Državno pravobranilstvo v letu 2016 prejelo kar 227 tožb z istovrstno pravno problematiko.

Tožeče stranke so zaposlene pri Ministrstvu za obrambo in opravljajo delovne naloge v neenakomerno razporejenem in začasno prerazporejenem delovnem času. Pri neenakomerni razporeditvi in začasni prerazporeditvi polnega delovnega časa delovni čas ne sme trajati več kot 56 ur na teden, polni delovni čas pa se tu upošteva kot povprečna delovna obveznost v obdobju, ki ne sme biti daljše od šest mesecev. Tožeče stranke poudarjajo, da je referenčno obdobje za spremljanje obremenitev z delovnim časom ter izravnavanje polnega delovnega časa v povprečju v Slovenski vojski enako referenčnemu obdobju, ki je določeno v splošnem delovnopravnem predpisu, tj. v 148. členu ZDR-1, torej šest mesecev oziroma v koledarskem letu od 1. 1. do 30. 6. in od 1. 7. do 31. 12. Če se ob koncu referenčnega obdobja ugotovi, da je delavec delo opravljal preko polnega delovnega časa, se to presežno delo šteje kot delo preko polnega delovnega časa - nadurno delo. Ti viški ur, ki nastanejo pri delu preko polnega delovnega časa, pa se obračunavajo v višini 100 odstotkov urne postavke osnovne plače in 30 odstotkov urne postavke osnovne plače, kot dodatek za delo preko polnega delovnega časa, kar je urejeno v 45. členu Kolektivne pogodbe za javni sektor. Ta določa dodatek za delo preko polnega delovnega časa. Lahko pa javni uslužbenec nadure izkoristi v obliki prostih ur oziroma celodnevne odsotnosti ali pa jih prenese v presežek oziroma primanjkljaj obveznih ur v okviru premičljivega začetka oziroma konca delovnega časa, v razmerju ena proti ena, pri čemer mu pripada plačilo dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času. Če je javni uslužbenec viške ur prenesel v drugo referenčno obdobje, mu je po stališču tožečih strank po koriščenju ur delodajalec dolžan izplačati dodatek v višini 30 odstotkov urne postavke kot dodatek za delo preko polnega delovnega časa, česar pa tožena stranka ni storila in je tako po prepričanju tožečih strank ravnala nezakonito. Tožniki tako zahtevajo plačilo dodatka za opravljeno delo preko polnega delovnega časa.

8.4.1.2 Zadeve zaradi transformacije pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen časTudi v letu 2016 je Državno pravobranilstvo prejelo večje število novih tožb, v katerih tožniki zahtevajo ugotovitev, da je delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, prenehalo nezakonito, hkrati pa zahtevajo ugotovitev sklenitve pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas.

Tožeče stranke so praviloma osebe, ki so imele pri toženi stranki že sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas in jim je delovno razmerje prenehalo zaradi poteka časa pogodbe o zaposlitvi, nato pa so se prijavile na javne natečaje, vendar se v izbirnih postopkih niso izkazale kot najbolj strokovno usposobljene za opravljanje dela na razpisanih delovnih mestih. S tožbo želijo doseči obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas.

Navajajo, da je bila pogodba o zaposlitvi, v kateri je kot razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas navedeno delo v okviru projekta Tehnična pomoč (TP), nezakonito sklenjena za določen čas, saj da ni bila sklenjena za celoten čas trajanja projekta33, poleg tega pa zatrjujejo tudi, da dejansko sploh niso opravljale projektno organiziranega dela, v primeru katerega je sklenitev pogodbe za določen čas dopustna, pač pa so opravljale strokovno delo, ki je pri toženi stranki trajno potrebno, potreba po opravljanju dela pa, kljub prenehanju pogodbe o zaposlitvi, še vedno obstaja. Navajajo, da TP zajema podporne aktivnosti, ki so nujno potrebne za uspešno izvajanje operativnih programov evropske kohezijske politike v Republiki Sloveniji in da gre torej za delo, glede katerega bo potreba obstajala vse dokler bo Republika Slovenija članica EU. Navedeno po prepričanju tožečih strank pomeni, da ni bil podan zakoniti razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kar pomeni, da se skladu s 56. členom ZDR-1 šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, saj je obstajala stalna in trajna potreba po njegovem delu. Tožeče stranke zahtevajo reintegracijo in priznanje vseh pravic, ki bi jih imele, če bi v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja opravljale delo pri toženi stranki.

8.4.2 Nova zadeva policista zaradi priznanja delovnega časa in plačila razlike v plači za ure neaktivne pripravljenosti na določenem kraju po volji delodajalca Gre za zadevo z novo pravno problematiko. Tožnik je pripadnik posebne policijske enote (PPE) in je imel v času splošno znane begunske krize v zadnjih mesecih leta 2015 poleg pripravljenosti na domu določene dneve odrejeno tudi pripravljenost na določenem kraju po volji delodajalca, in sicer je v tem času določeno število ur na mejnem prehodu opravljal naloge varovanja postopkov z begunci, v preostalem času, ko neposredno ni opravljal policijskih nalog, torej v času t. i. neaktivne pripravljenosti,

33 V primeru projektno organiziranega dela se pogodba o zaposlitvi lahko sklene za obdobje, daljše od dveh let, če projekt traja več kot dve leti in če se pogodba o zaposlitvi sklene za ves čas trajanja projekta (4. odstavek 55. člena ZDR-1).

kazalo

52 53

pa je moral biti v pripravljenosti za delo na točno določenem kraju, ločen od svojega doma in družine, ločen od kraja, kjer preživlja svoj prosti čas in počitek; po službeni dolžnosti je bil torej na službeno odrejenem kraju in vseskozi v pripravljenosti za takojšnje posredovanje. Kljub temu mu tožena stranka za ves čas, ko tožnik ni neposredno opravljal policijskih nalog, je pa bil po odredbi delodajalca v pripravljenosti za delo na določenem kraju, teh »neaktivnih« ur v pripravljenosti na določenem kraju ni priznala v delovni čas, temveč mu je izplačala zgolj dodatek za pripravljenost v višini 20 odstotkov osnovne bruto urne postavke.

Tožnik meni, da bi mu tožena stranka morala v spornem obdobju v delovni čas šteti tudi razliko med odrejenimi urami pripravljenosti in obračunanim in priznanim delovnim časom za ure neposrednega opravljanja policijskih nalog v času te odrejene pripravljenosti na določenem kraju ter ga kot takega tudi obračunati in ustrezno izplačati. Upoštevaje priznani delovni čas za te ure bi posledično pri tožniku bile ugotovljene nadure oziroma presežki ur delovnega časa nad rednim delovnim časom, saj je tožnik, v nasprotju s predpisanimi omejitvami, opravljal tedenske viške celo nad 56 ur. Slednje nadure pa se kot t. i. »super nadure« skladno z Zakonom o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol) in Uredbo o določitvi dodatnega plačila policistom, ki jim je odrejeno opravljanje dela v skladu s prvim odstavkom 73. člena ZODPol, obračunavajo celo po višji postavki. ZODPol v 71. členu določa, da je pripravljenost za delo poseben delovni pogoj, pri katerem mora biti uslužbenec policije, ki mu je pripravljenost odrejena, v pripravljenosti za delo doma ali na določenem kraju. Pripravljenost pomeni dosegljivost uslužbenca policije po telefonu ali drugih sredstvih za potrebe prihoda na delovno mesto ali na kraj, kjer je treba opraviti nujno nalogo. Pripravljenost za delo se ne šteje v delovni čas, razen v primeru, če uslužbenec policije med pripravljenostjo za delo začne opravljati delo, se mu čas opravljanja dela šteje v delovni čas. Takšna nacionalno-pravna ureditev pripravljenosti, ko se tudi pripravljenost na določenem kraju po volji (odredbi) delodajalca ne šteje v delovni čas, je po mnenju tožnika v nasprotju s pravom EU in številnimi že zavzetimi (in za nacionalna sodišča zavezujočimi) sodbami Sodišča EU, ki v svojih sodbah jasno opredeljuje, da je pripravljenost na delovnem mestu ali določenem kraju po volji delodajalca potrebno šteti v delovni čas delavca. Po drugi strani je takšna ureditev neuporabna pri odločanju, saj se razlaga delovnega časa in počitka presoja v smislu prava EU in ne tako, kot je opredeljeno s posameznimi nacionalnimi zakonodajami držav članic. Tožnik se tako primarno in zlasti sklicuje na določila in razlago direktiv ter sodne prakse Sodišča EU, ki je zavezujoča tudi za nacionalna sodišča. Neposredno se sklicuje na pravo EU v povezavi z Direktivo 88/2003/ES, ki je bila po njegovem mnenju z določbo ZODPol o pripravljenosti na določenem kraju nepravilno implementirana. V kolikor bi sodišče pri odločanju kljub jasni sodni praksi Sodišča EU sledilo nacionalnim zakonskim določbam 71. člena ZODPol, tožnik nacionalnemu sodišču predlaga, da Sodišču ES predloži predhodno vprašanje o skladnosti omenjenega zakonskega določila z evropskim pravnim redom. Tožnik opozarja tudi na ustavno spornost zakonske ureditve 71. člena ZODPol, ki t. i. neaktivno pripravljenost na določenem kraju (izven doma) po volji/odredbi delodajalca ne šteje v delovni čas. Predlaga, da sodišče prekine pravdni postopek ter pri Ustavnem sodišču vloži zahtevo za oceno ustavnosti določb 71. člena ZODPol.

8.4.3 Zaključene zadeve8.4.3.1 Zadeva pripadnika Slovenske vojske zaradi plačila odškodnine za neizkoriščen dan tedenskega počitka na misiji v tujiniDržavno pravobranilstvo je v že v prejšnjih poročilih o delu izpostavilo tovrstno pravno problematiko in pojasnilo, da je v eni od zadev Vrhovno sodišče s sklepom opr. št. VIII DoR 80/2015 z dne 10. 12. 2015 ugodilo predlogu Državnega pravobranilstva za dopustitev revizije, in sicer glede vprašanja, ali je tožena stranka v okoliščinah obravnavanega primera tožeči stranki zagotovila ustrezen počitek. Konec leta 2015 je tako Državno pravobranilstvo vložilo dopuščeno revizijo, pri čemer pa so bila revizijska izvajanja Republike Slovenije podrobno povzeta že v predhodnem poročilu o delu za leto 2015.34 Vrhovno sodišče je s sodbo opr. št. VIII Ips 30/2016 z dne 8. 3. 2016 revizijo zavrnilo.

V razlogih svoje odločitve je navedlo, da je organizacija delovnega časa in v tem okviru pravica delavca do ustreznega počitka na ravni EU urejena z Direktivo, ki določa minimalne zahteve, namenjene izboljšanju življenjskih in delovnih razmer delavcev s približevanjem nacionalnih zakonodaj v zvezi z delovnim časom. Namen tega usklajevanja na ravni EU glede organizacije delovnega časa je zagotavljanje boljše zaščite varnosti in zdravja delavcev, tako da se jim zagotovi pravica do minimalnega počitka, predvsem dnevnega in tedenskega, in pravica do primernih odmorov, pa tudi, da se določi zgornja meja tedenskega delovnega časa. Sodišče EU je glede tega večkrat zavzelo stališče, da pojmov »delovni čas« in »počitek« v smislu Direktive ni mogoče razumeti glede na določbe različnih ureditev držav članic, ampak sta to pojma prava Skupnosti, ki ju je treba opredeliti glede na namen Direktive. Prav tako je tudi večkrat poudarilo, da so določbe Direktive glede maksimalnega delovnega časa in minimalnega počitka, pravila socialnega prava Skupnosti posebnega pomena, ki jih mora uživati vsak delavec kot minimalne zahteve, potrebne za zagotavljanje njegove varnosti in zdravja. Pravica do minimalnega počitka je torej pomembna pravica delavca, ki se lahko omeji ali izključi le v izjemnih primerih in pod posebnimi pogoji.

Glede tedenskega počitka ZDR-1 (v skladu s 5. členom Direktive) določa, da ima delavec v obdobju sedmih zaporednih dni, poleg pravice do dnevnega počitka, pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Podobno določbo vsebuje tudi 97.f člen ZObr, pri čemer uporabi besedo »praviloma«. ZSSloV pa v drugem odstavku 53. člena glede opravljanja vojaške službe izven države določa, da mora nadrejeni poveljnik omogočiti pripadnikom potreben počitek, glede na vrsto nalog in druge razmere, pri tem pa upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih.

Navedene zakonske določbe so pri toženi stranki za pripadnike stalne sestave Slovenske vojske pri opravljanju nalog v zvezi z obveznostmi Republike Slovenije, sprejetimi v mednarodnih organizacijah, konkretizirane s Pravilnikom o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini (Pravilnik), v katerem je tožena stranka določila, da v času opravljanja nalog v tujini pripadniku stalne sestave pripada en dan tedenskega počitka, ki ga lahko koristi izključno na območju države, v kateri opravlja naloge. Sicer drži, da v času sprejema Pravilnika določba 53. člena ZSSloV še ni veljala, vendar pa to dejstvo na njegovo veljavnost po mnenju Vrhovnega sodišča ne vpliva. S sprejemom ZSSloV namreč Pravilnik ni bil izrecno razveljavljen, prav tako pa relevantna določba Pravilnika ni v nasprotju z določbo 53. člena ZSSloV, kakor tudi ne z ZObr ali Resolucijo Varnostnega sveta OZN št. 1244. Drugi odstavek 53. člena ZSSloV potrebnega počitka ne definira, na podlagi Pravilnika tožene stranke pa je treba zaključiti, da je tak potreben počitek v tožnikovem primeru en dan na teden. Tožena stranka tožniku ne more odrekati pravice, ki mu jo je sama izrecno zagotovila. Vrhovno sodišče je poudarilo, da je glede na pomembnost pravice do minimalnega počitka, ta lahko omejena ali celo izključena zgolj izjemoma in v posebnih okoliščinah. Tožena stranka zgolj teoretično navaja okoliščine, ki naj bi opravičevale izključitev tožnikove pravice do tedenskega počitka, ki mu jo je s Pravilnikom zagotovila, ne pojasni pa, zaradi katerih konkretnih (izrednih) okoliščin tožniku v določenem tednu niti kasneje na zadevni misiji minimalnega tedenskega počitka ni mogla omogočiti.

Vrhovno sodišče je tako zavzelo stališče, da Republika Slovenija tožniku v okoliščinah konkretnega primera ni zagotovila ustreznega počitka, pri čemer pa, ne glede na takšno stališče Vrhovnega sodišča v konkretnem primeru, Državno pravobranilstvo na tem mestu ponovno poudarja pomen pravilnega razumevanja določbe 53. člena ZSSloV, kot ga je že izpostavilo v uvodnem delu predmetnega poročila o delu za leto 2016.

8.4.3.2 Zadeve v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja zaradi pridobitve pravice do poklicne pokojnineDržavno pravobranilstvo je tudi tovrstno problematiko že obširno izpostavilo v poročilu o delu za leto 201535, ko so bile zadeve pravnomočno zaključene s potrditvijo zavrnitve tožbenih zahtevkov s strani Višjega delovnega in socialnega sodišča.

V letu 2016 pa je ob reševanju revizij stališče zavzelo tudi Vrhovno sodišče, iz njega pa izhaja, da relevantnih določb ZObr, ZPIZ-2 in ZSSloV glede izpolnjevanja pogojev za poklicno upokojitev ni mogoče razlagati drugače kot tako, da vojaški osebi delovno razmerje na podlagi odločbe ministra preneha najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem je izpolnila pogoje za poklicno pokojnino.

Vrhovno sodišče je v razlogih svoje odločitve opozorilo tudi na sklep Ustavnega sodišča RS št. U-1-72/14 z dne 17. 9. 2015, s katerim je to sicer zavrglo zahtevo za oceno ustavnosti desetega odstavka 413. člena ZPIZ-2 in enajstega odstavka 92. člena ZObr, je pa zavzelo stališče, da je vojaškim osebam po prenehanju delovnega razmerja na podlagi izpodbijanih določb zagotovljena možnost uveljavitve pravice do poklicne pokojnine, pri čemer je njihovi volji prepuščena odločitev o tem, ali bodo to možnost izrabile ali ne. Navedeno tudi pomeni, da si tožena stranka ni vzela pravice odločanja o tem, ali se bo tožnik poklicno upokojil, saj je ta pravica še vedno pridržana tožniku. Zakonskih določb 92. člena ZObr in 413. člena ZPIZ-2 po stališču Vrhovnega sodišča ni možno šteti za nedopustno diskriminacijo. Odločitev zakonodajalca, da vojaški osebi delovno razmerje preneha na podlagi odločitve delodajalca, ko dopolni določeno starost oziroma izpolni pogoje za upokojitev, ne pomeni arbitrarnega in neutemeljenega razlikovanja, ki bi pomenilo kršitev načela enakosti pred zakonom, kot ga določa drugi odstavek 14. člena Ustave RS. Načelo enakosti pred zakonom zakonodajalca zavezuje, da enake primere obravnava enako in različne različno. To načelo obenem omogoča tudi različno urejanje enakih položajev, če za takšno razlikovanje obstajajo razumni in stvarni razlogi. V primeru vojaških oseb so takšni razumni razlogi že v naravi in zahtevah opravljanja vojaškega poklica, ki je takšen, da onemogoča, da se delo v njem opravlja enako dolgo, kot v drugih poklicih. Ustavno sodišče je že v odločbi U-1-101/95 z dne 8. l. 1998 zavzelo stališče, da je zakonodajalcu dana možnost presoje, katera vprašanja je, glede na posebnosti in različnosti dela in organizacije ter drugih zahtev poklicnega dela v vojski, potrebno urejati drugače kot na področju drugih državnih organov oziroma v primerjavi z drugimi področji zaposlovanja. Eno od takih področij, ki sta jih ZObr in ZPIZ-2 utemeljeno uredila drugače, kot velja za ostale zaposlene, je tudi vprašanje prenehanja delovnega razmerja, ko vojaška oseba izpolni pogoje za poklicno upokojitev. Da takšna zakonska ureditev prenehanja delovnega razmerja na obrambnem področju ne pomeni diskriminacije, pa izhaja tudi iz določb Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. 11. 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu, kjer je v 19. točki uvodnih določb določeno, da se države članice zato, da lahko še naprej ohranjajo bojno pripravljenost svojih oboroženih

34 Glej poročilo o delu 2015, stran 57. 35 Glej poročilo o delu za leto 2015, stran 57-58.

kazalo

54 55

sil, lahko odločijo, da ne bodo uporabljale določb te Direktive glede hendikepiranosti in starosti v delu ali v celoti svojih oboroženih sil. Prav tako iz določbe drugega odstavka 6. člena Direktive izhaja, da določitev starosti za upokojitev ali pridobitev pravice do starostne ali invalidske pokojnine za potrebe panožnih programov socialne varnosti, vključno z določitvijo različnih starosti za delojemalce oziroma skupine ali kategorije delojemalcev v teh programih in z uporabo merila starosti pri izračunu rizičnosti v kontekstu teh programov, ne predstavlja diskriminacije zaradi starosti, pod pogojem, da ni rezultat diskriminacije zaradi spola. 8.4.3.3 Kolektivni spor zaradi neizvrševanja kolektivne pogodbe (ureditev delovnega časa in plačilo policistom, ki delajo v neenakomerno razporejenem delovnem času) Predmetni kolektivni spor se je začel v letu 2014, zaključil pa v letu 2016.

Predlagatelj Policijski sindikat Slovenije (PSS) je nasprotni udeleženki Republiki Sloveniji očital kršitev oziroma neizvrševanjeKolektivne pogodbe za policiste (KPP), Stavkovnega sporazuma med PSS, Sindikatom policistov Slovenije (SPS) in Vlado Republike Slovenije, objavljenega v Uradnem listu RS, št. 41/2012 z dne 31. 5. 2012 (Stavkovni sporazum 2012), Stavkovnega sporazuma med Vlado RS, MNZ, Policijo in PSS, objavljenega v Uradnem listu RS št. 67/2013 z dne 9. 8. 2013 (Stavkovni sporazum 2013), pa tudi Dogovora z dne 2. 6. 2014, in sicer v delu, ki se nanaša na delo policistov v neenakomerno razporejenem (in začasno prerazporejenem) delovnem času, spoštovanje instituta referenčnih obdobij, omejitve delovnega časa in plačila nadur v tej zvezi.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da nasprotna udeleženka krši določbe KPP, Stavkovnega sporazuma 2013 ter Dogovora z dne 2. 6. 2014 v zvezi z ureditvijo delovnega časa in plačila policistom, ki delajo v neenakomerno razporejenem delovnem času, s tem:• da od 4. 5. 2013 dalje ne obračunava in izplačuje nadur policistom, ki imajo po koncu referenčnega obdobja presežek ur glede na povprečno delovno obveznost v tem obdobju, pa v desetih dneh po poteku referenčnega obdobja niso podali soglasja za prenos presežka ur v naslednje referenčno obdobje,• da z referenčnim obdobjem, ki se je začelo l. l. 2014, vsem policistom ni pričela šteti ure redne delovne obveznosti od stanja ur nič,• da v letu 2014 ne izvaja prenosa manjkov ur iz enega v drugo referenčno obdobje v skladu z enajstim odstavkom 16. člena KPP.

Nasprotni udeleženki je sodišče prve stopnje naložilo, da je dolžna:

• policistom, ki imajo od 4. 5. 2013 dalje po koncu referenčnega obdobja presežek ur glede na povprečno delovno obveznost v tem obdobju, pa v desetih dneh po poteku referenčnega obdobja niso podali soglasja za prenos presežka ur v naslednje referenčno obdobje, presežek ur obračunati kot nadure v višini 130 odstotkov osnovne bruto urne postavke, odvesti predpisane davke in prispevke, policistom pa izplačati neto zneske, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu, ki sledi mesecu po zaključenem referenčnem obdobju – sodišče druge stopnje je to obveznost nasprotne udeleženke omejilo na čas do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje, • v letu 2014 izvesti prenose manjkov ur iz enega v drugo referenčno obdobje v skladu z enajstim odstavkom 16. člena KPP.

Sodišče prve stopnje je zavrglo predlog v delu, ki se je nanašal na pravilno izvrševanje določb Stavkovnega sporazuma 2012.

Višje delovno in socialno sodišče je pritožbo predlagatelja zavrnilo v celoti, pritožbo Republike Slovenije pa delno.

Najprej je kronološko opredelilo pravno podlago, ki je pomembna za reševanje problematike predmetnega kolektivnega delovnega spora, nato pa potrdilo stališče prvostopnega sodišča, da Stavkovni sporazum 2012 nima narave kolektivne pogodbe, saj ne vzpostavlja, spreminja ali ukinja pravic ali obveznosti iz delovnega razmerja, nasprotna udeleženka pa je bila opravljene nadure dolžna obračunati in izplačati že na podlagi do tedaj veljavnih splošnih zakonskih določil.

Glede Stavkovnega sporazuma 2013 je sodišče druge stopnje zavzelo stališče, da zagotovo izpolnjuje oba formalna razloga narave kolektivne pogodbe, da pa v prvem odstavku 15. točke ne vsebuje vsebinskega kriterija, saj ne vzpostavlja nobene nove pravice iz delovnega razmerja. Obveznost delodajalca, da mora delavcu, ki ima ob koncu referenčnega obdobja presežek ur, ta presežek obračunati kot delo preko polnega delovnega časa, izhaja že iz samega zakona. Drugače pa velja za drugi odstavek 15. točke, kjer pa Stavkovni sporazum 2013 izven vseh drugih predpisov določa možnost, da na podlagi dogovora med delodajalcem in delavcem slednji lahko presežek delovnih ur (nadure) izkoristi kot prosti čas (s pravico do nadomestila plače), pripada pa mu še dodatek za delo preko polnega delovnega časa (30 odstotkov).

Sodišče druge stopnje ni priznalo narave kolektivne pogodbe Dogovoru z dne 2. 6. 2014, saj so ga stranke Aneksa št. 2 h KPP sprejele kot besedilo razlage določbe 5. člena Aneksa št. 2 h KPP. Bistvena za ta spor je razlaga, da se z referenčnim obdobjem, ki se je začelo januarja 2014, vsem policistom za to obdobje začnejo ure redne delovne obveznosti šteti od nič. Ker pa Dogovor z dne 2. 6. 2014 ni bil objavljen v Uradnem listu, ne more imeti narave kolektivne pogodbe.

Ker se udeleženca v KPP z aneksi v Stavkovnem sporazumu 2012, v Stavkovnem sporazumu 2013 ali v Dogovoru z dne 2. 6. 2014 sploh nista dogovorila, da se na dan 4. 5. 2013 ure začnejo šteti od nič, eventualne kršitve delodajalca v zvezi s tem vprašanjem ne morejo biti predmet kolektivnega spora. Štetje ur od nič je bilo določeno šele v Dogovoru z dne 2. 6. 2014, ki pa nima narave kolektivne pogodbe. Udeleženca nadalje v navedenih predpisih tudi nista določila ničesar v zvezi s prenosom manjka ur v naslednje referenčno obdobje za obdobje od 4. 5. 2013 dalje in v zvezi s tem, da soglasja k 6-mesečnim referenčnim obdobjem veljajo le za naprej. Glede prenosa manjka ur je bilo določeno šele v Aneksu št. 2 h KPP, sklenjenem 2. 6. 2014.

Med udeležencema ni bilo sporno, da je delovni čas policistov neenakomerno razporejen. Bistvena problematika predmetnega kolektivnega spora se nanaša na vprašanja o neenakomernem razporejanju delovnega časa v referenčnih obdobjih, o štetju viškov in manjkov delovnih ur v referenčnih obdobjih, o prenašanju teh ur iz enega v drugo referenčno obdobje ter o plačevanju viškov ur oziroma medsebojnem obračunavanju viškov in manjkov ur.

Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da je le znotraj referenčnega obdobja mogoče razporejati delovni čas, ob koncu referenčnega obdobja pa mora priti do izravnave. V kolikor izravnave ni in ima delavec višek ur, pomeni, da je opravil delo preko polnega delovnega časa in ima pravico do plačila nadurnega dela. V kolikor ima delavec manjko ur, pa je pravilno stališče, da mu delodajalec ni zagotovil dela, delavec pa je upravičen do nadomestila plače skladno z drugim odstavkom 137. člena ZDR-l. Vsako referenčno obdobje se mora začeti šteti od nič, saj v nasprotnem primeru sploh ne gre za referenčno obdobje. Viški in manjki ur se dejansko lahko prenašajo iz meseca v mesec le znotraj referenčnega obdobja. Prenos manjkov ur je formalno mogoč šele od uveljavitve Aneksa št. 2 h KPP skladno s členom 16/11. Prenos viškov oziroma presežkov ur v naslednje referenčno obdobje pa je formalno mogoč od uveljavitve točke 15/2 Stavkovnega sporazuma 2013. V zvezi z navedbami Republike Slovenije, da ne more pristati na zahtevo po enostranskem brisanju primanjkljaja ur, ker bi to povzročilo neupravičeno bogatenje posameznikov ter da poleg tega nihče ne more in ne sme biti plačan za svoje nedelo, je pritožbeno sodišče navedlo, da je bilo res šele z Aneksom št. 2 h KPP oziroma s členom 16/11 KPP določeno, da je iz prejšnjega v novo referenčno obdobje mogoč prenos primanjkljaja največ 12 ur, vendar pa navedena ureditev prenosa primanjkljaja ur v naslednje referenčno obdobje ne pomeni, da je bilo pred uveljavitvijo omenjenega aneksa mogoče prenašati večje število primanjkljaja ur v naslednje referenčno obdobje ali da bi bilo mogoče primanjkljaj ur v enem referenčnem obdobju celo kompenzirati s presežkom ur v naslednjem referenčnem obdobju. Ob koncu referenčnega obdobja do manjka ur sploh ne bi smelo priti, saj je delodajalec tisti, ki je dolžan organizirati delo. Če pa je kljub temu prišlo do primanjkljaja ur, to ne more iti v breme delavca. Slednji ima v takem primeru pravico do nadomestila plače. To pa tudi ni v nasprotju s tretjim odstavkom 16. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU), ker se javnemu uslužbencu ne zagotavlja več pravic, kot je to določeno z zakonom.

8.4.3.4 Zadeva glede pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti v primeru prijave v evidenco brezposelnih oseb po izteku 30 dni od prenehanja podlage zavarovanjaZadevo je Državno pravobranilstvo podrobno izpostavilo že v uvodnem delu svojega poročila v poglavju o pomembnejših zadevah, saj je Vrhovno sodišče Republike Slovenije dne 30. 8. 2016 v sodbi opr. št. VIII Ips 89/2016 (prvič) zavzelo stališče, da zamuda roka za prijavo pri zavodu iz prvega odstavka 119. člena Zakona o urejanju trga dela (ZUTD) nima za posledico prenehanja same pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, temveč le posameznikovo možnost uveljavljanja pravice do denarnega nadomestila v vse manjšem obsegu.

Državno pravobranilstvo je glede na jasno stališče Vrhovnega sodišča opozorilo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti kot zastopani subjekt, naj o stališču sodne prakse ob sicer zakonsko ne povsem jasni določbi prvega odstavka 119. člena ZUTD opozori Zavod RS za zaposlovanje, ki naj navedeno kot organ prve stopnje upošteva pri obravnavi vseh vlog, ko se zavarovanci v evidenco brezposelnih prijavijo kasneje kot v 30 dneh od prenehanja razmerja, ki je bilo podlaga zavarovanja za primer brezposelnosti.

8.4.3.5 Zadeva glede priznanja pravice do subvencije tržne najemnineV predmetni zadevi je upravni organ na prvi in drugi stopnji zavrnil vlogo za dodelitev pravice do subvencije najemnine za tržno stanovanje zato, ker je vlagatelj uveljavljal subvencijo najemnine za tržno stanovanje, ki leži v občini izven občine njegovega stalnega prebivališča. Sodišče prve stopnje je izpodbijani odločbi odpravilo in odločilo, da ima tožnik za relevantno obdobje pravico do subvencije najemnine, glede same višine pa je zadevo vrnilo v ponovno odločanje upravnemu organu.

Državno pravobranilstvo je zoper sodbo vložilo pritožbo, ki ji je Višje delovno in socialno sodišče delno ugodilo, zavrnilo pa v delu uporabe materialnega prava, ko je Republika Slovenija zastopala stališče, da tožnik nima pravice do subvencije najemnine, ker nima prijavljenega stalnega prebivališča v kraju, kjer leži nepremičnina oziroma stanovanje, za katerega uveljavlja subvencijo tržne najemnine. Pritožbeno sodišče je dne 24. 11. 2016 s sodbo opr. št. Psp 323/2016 namreč potrdilo stališče sodišča prve stopnje, da pravne podlage za takšen zaključek ni, saj 28. člen Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS) sicer

kazalo

56 57

določa pogoje za priznanje pravice do subvencije najemnine, med njimi pa pogoja, kot ga navaja tožena stranka, ni. Enako takšnega pogoja ne vsebujejo niti določbe VIII. poglavja Stanovanjskega zakonika (SZ-1). Edini pogoj, določen v zvezi s stalnim prebivališčem je ta, da se prosilec, ki plačuje tržno najemnino, prijavi na zadnji razpis za dodelitev neprofitnega najemnega stanovanja v občini stalnega prebivališča, ta pogoj pa je bil za tožnika v konkretnem primeru izpolnjen.

Je pa pritožbeno sodišče sledilo stališču Državnega pravobranilstva, ki je sodbo sodišča prve stopnje izpodbijalo v delu prisojene pravice do subvencije tržne najemnine, in sicer zato, ker je sodišče sámo pravico prisodilo, ne da bi v skladu z ostalimi določbami področne zakonodaje presojalo tudi druge pogoje za njeno dodelitev, v tem delu pa zlasti premoženjski položaj tožnika in njegovih morebitnih povezanih oseb. Upravni organ namreč nikoli ni presojal premoženjskega položaja tožnika, zaradi česar je odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik pravico do subvencije ima, najmanj preuranjena. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo in zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovno odločanje tudi v delu same ugotovitve, ali ima tožnik pravico do subvencije tržne najemnine.

8.5 Zaključek in priporočila

8.5.1. Delovnopravni sporiV letu 2016 je v primerjavi z letom 2015 skupno število delovnopravnih in socialnopravnih zadev dvakrat večje, upoštevaje le področje delovnih sporov pa je v letu 2016 Državno pravobranilstvo prejelo trikrat več zadev v primerjavi z letom 2015.

Glede problematike množičnih zadev zaradi plačila odškodnine pripadnikom Slovenske vojske za neizkoriščen dan tedenskega počitka na misijah v tujiniOd skupno 1.237 novih delovnopravnih zadev kar 736 novih zadev, oziroma 59,5 odstotkov, predstavljajo zadeve pripadnikov Slovenske vojske, ki so bili na podlagi ukaza napoteni na opravljanje nalog v mednarodne operacije in misije v tujino, zahtevajo pa odškodnino za neizkoriščen dan tedenskega počitka.

Izrazito povečano število pripada tovrstnih zadev (leta 2014 je Državno pravobranilstvo prejelo v reševanje 48 tovrstnih zadev, v letu 2015 pa 108) je nedvomno posledica dejstva, da so pripadniki Slovenske vojske seznanjeni z odločitvami nižjih sodišč, v letu 2016 pa tudi z odločitvijo Vrhovnega sodišča.

V letu 2016 je bilo prizadevanje Državnega pravobranilstva tako usmerjeno predvsem v mirno reševanje tovrstnih sporov. V vseh zadevah, ko je do napotitev pripadnikov Slovenske vojske na opravljanje nalog na mednarodne operacije in misije (MOM) prišlo v obdobju pred 1. 1. 2013, je Državno pravobranilstvo upoštevaje dejstvo, da Ministrstvo za obrambo v večini primerov ni razpolagalo z dokazi, s katerimi bi kot tožena stranka jasno, prepričljivo in nedvoumno izkazalo, da je pripadnikom tedenski počitek na MOM bil zagotovljen, ter načelo enakopravne obravnave pripadnikov, vsem tožečim strankam oziroma vlagateljem zahtevkov v predhodnem postopku na podlagi 14. člena ZDPra ponudilo sklenitev poravnave. V zadevah, kjer je do napotitve prišlo v letu 2013 ali kasneje, ko je bilo poveljnikom kontingentov naloženo, naj se na mednarodnih operacijah in misijah dosledno in sistematično vodijo ustrezne evidence o delovnem času oziroma o delovni obremenjenosti pripadnikov na MOM, vključno z obveznostjo vodenja evidence o zagotavljanju tedenskega počitka, pa so bile poravnave nasprotnim strankam ponujene le v primerih, ko je bilo po proučitvi okoliščin posameznega primera in razpoložljivih dokazov na Ministrstvu za obrambo ugotovljeno, da tožena stranka v sodnem postopku ne bo uspela dokazati, da je pripadniku na konkretni MOM tedenski počitek zagotavljala. Način pristopa k reševanju predmetnih zadev po mnenju Državnega pravobranilstva predstavlja primer dobre prakse izvensodnega reševanja spornih razmerij, pa tudi sodelovanja med Državnim pravobranilstvom in zastopanim subjektom, v konkretnem primeru Ministrstvom za obrambo.

Glede na oceno trenutnega stanja in predviden potek zadev je Državno pravobranilstvo Ministrstvu za obrambo z namenom, da se čim večje število zadev reši po mirni poti, v letu 2016 večkrat podalo različna mnenja in obrazložene predloge, ki jim je Ministrstvo za obrambo v celoti sledilo, svoja usmeritvena navodila za sklepanje poravnav pa dopolnilo ali pa z namenom enotnega pristopa pri reševanju predmetnih zadev zgolj dodatno obrazložilo.

V izogib nadaljnjemu teku dolgotrajnih in kompleksnih sodnih postopkov je Državno pravobranilstvo s tožečimi strankami sklenilo kar 396 poravnav v sodnih in predhodnih postopkih. Kljub izjemni aktivnosti Državnega pravobranilstva pri sklepanju poravnav, pa je bilo na dan 31. 12. 2016 še vedno odprtih 518 tovrstnih zadev.

Ne glede na mnenje Ministrstva za obrambo in Državnega pravobranilstva, da 53. člen ZSSloV predstavlja pravno podlago za omejitev oziroma izključitev pravice do tedenskega počitka v primeru, da ga razmere ne dopuščajo, pa je potrebno v izogib nadaljnjim sporom z zakonom vprašanje tedenskega počitka pripadnikov Slovenske vojske, ki opravljajo vojaško službo izven države, na novo in drugače urediti. Relevantna Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, ki se uporablja za vse dejavnosti, vendar skladno z 2. členom Direktive Sveta 89/391/EGS z dne 12. 6. 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav za varnost in zdravje delavcev pri delu36, dejansko določa številna možna odstopanja tako glede trajanja tedenskega počitka kot tudi referenčnega obdobja.

Tako bi bila po mnenju Državnega pravobranilstva smiselna ureditev, po kateri bi bil pripadnikom Slovenske vojske, ki so napoteni na opravljanje nalog na MOM, v primerih, ko tedenskega počitka zaradi razmer na misiji ni bilo mogoče zagotoviti oziroma ga ni bilo mogoče zagotoviti v nepretrganem trajanju 24 ur, jasno in izrecno zagotovljen enakovreden nadomestni počitek ali pa v primerih, ko to iz objektivnih razlogov ni mogoče, ustrezno varstvo. Dejstvo namreč je, da je na misijah organizacija dela na način, da bi se pripadnik 24 ur lahko svobodno in neprekinjeno posvečal zgolj svojim interesom, praktično nemogoča. Specifika razmer nedvomno opravičuje odstop od splošne ureditve tedenskega počitka glede na naravo samih mednarodnih operacij oziroma misij, vezanost pripadnikov na konkretni mandat misije in s tem povezanih obveznosti, ki jih je Republika Slovenija prevzela v zvezi z udeležbo na njih s svojimi enotami. Zato bi bila po mnenju Državnega pravobranilstva primerna ureditev, po kateri bi bila v primeru nezmožnosti sprotnega koriščenja tedenskega počitka možna pozneje dodeljena obdobja počitka (oziroma v referenčnem obdobju 14 dni), v primeru skrajšanja oziroma prekinitve 24-urnega obdobja počitka pa takojšnja zagotovitev ustreznega nadomestnega počitka v trajanju toliko zaporednih ur, kolikor je bil čas tedenskega počitka skrajšan; za tiste dni tedenskega počitka, ko zaradi objektivnih razlogov, torej izrednih okoliščin oziroma razmer na misiji, ki bi se kot takšne ocenile ob njihovem dejanskem nastopu, ne bi bilo mogoče zagotoviti niti (neprekinjenega) dneva tedenskega počitka niti ustreznega nadomestnega počitka (na način, kot je bilo predhodno navedeno), pa bi se kot skrajna možnost v smislu drugega ustreznega varstva omogočilo koriščenje tedenskega počitka na način, kot se v trenutno veljavni ureditvi koristi posebni dopust oziroma podrejeno v obliki prostih dni po prihodu z misije.

Upoštevaje izkušnje iz dosedanjih delovnopravnih sporov v zvezi z neizkoriščenimi dnevi tedenskega počitka, v katerih se je izkazalo, da gre pravzaprav za dokazni problem, je Državno pravobranilstvo Ministrstvo za obrambo opozorilo na nujnost doslednega izvajanja in spremljanja izvajanja tedenskega počitka, s tem v zvezi pa tudi doslednega in natančnega dokumentiranja dejanskih okoliščin na misiji, saj se le tako lahko zagotovijo ustrezna in primerna dokazna sredstva, ki v primeru spora omogočijo dokazovanje, da je bil pripadnikom tedenski počitek zagotovljen.

Glede na že predstavljeno stališče Vrhovnega sodišča je Državno pravobranilstvo Ministrstvu za obrambo ponovno predlagalo tudi, da ne glede na morebitne zakonske spremembe nemudoma pristopi k spremembi Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini, saj bo v primeru njegove ohranitve z vsebino, kot izhaja iz spornega 8. člena, na katerega se v svojih odločitvah sklicujejo tudi delovna sodišča vseh stopenj sojenja, kakršna koli zakonodajna sprememba ostala neučinkovita, kot se je to z vidika zavzetih stališč sodne prakse izkazalo že za 53. člen ZSSloV.

Glede problematike množičnih zadev pripadnikov Slovenske vojske zaradi plačila dodatka za presežne ureV letu 2016 je Državno pravobranilstvo prejelo kar 227 tožb pripadnikov Slovenske vojske, ki zahtevajo plačilo 30 odstotnega dodatka za neizrabljene presežke ur, nastale zaradi neenakomerne razporeditve delovnega časa oziroma prerazporeditve delovnega časa, ki je zaradi specifike dejavnosti oziroma potreb dela uvedena v Slovenski vojski.

Omenjeni statistični podatki nakazujejo na spornost ureditve, ki predvideva dve obdobji:• referenčno (izravnalno) obdobje, v okviru katerega delavec opravlja delo v neenakomerno razporejenem ali začasno preraz porejenem delovnem času in v okviru katerega mora biti zagotovljeno opravljanje dela v polnem delovnem času ter • obdobje, v katerem »se mora izkoristiti« presežna delovna ura.

V vzorčni zadevi je Delovno sodišče v Celju zavzelo stališče, da je bistvo neenakomerno razporejenega delovnega časa v tem, da delavec v določenem obdobju, ki presega delovni teden, dela več kot polni delovni čas, zato presežkov ni mogoče ugotavljati sproti, dan po dan, pač pa lahko nastanejo šele s koncem (šestmesečnega) referenčnega obdobja, znotraj le-tega pa gre za izravnavo ur v neenakomerno razporejenem delovnem času. Ker se torej presežek ur lahko ugotavlja le v daljšem časovnem obdobju, tudi šestmesečnega referenčnega obdobja ni mogoče spremljati oziroma določiti za vsako presežno uro posebej, temveč le tako, da se presežne ure ugotavljajo ob koncu fiksnega koledarskega referenčnega obdobja.

36 Področje uporabe Direktive o delovnem času je s tem vezano na opredelitev področja uporabe Direktive o varstvu pri delu, ki v 2. členu izključuje uporabo tam, kjer ji posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti javnih služb, kot so oborožene sile ali policija, ali nekaterih posebnih dejavnosti v službah civilne zaščite neizogibno nasprotujejo.

kazalo

58 59

V času priprave predmetnega poročila je bila odločitev sodišča prve stopnje že potrjena tudi na drugi stopnji, saj je Višje delovno in socialno sodišče s sodbo opr. št. Pdp 792/2016 z dne 2. 2. 2017 pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

Državno pravobranilstvo bo pravilnost svojih materialnopravnih stališč preverilo še na Vrhovnem sodišču in bo vložilo predlog za dopustitev revizije, saj odločitev sodišča vpliva na veliko število zadev, kar bo, v primeru za Republiko Slovenijo neugodne odločitve sodišča, povzročilo obsežne finančne posledice. Pri tem gre upoštevati tudi namen Ministrstva za obrambo, da za vse pripadnike enotno rešuje problematiko plačila dodatka za presežne ure.

Državno pravobranilstvo je Ministrstvu za obrambo že predlagalo, naj, glede na to, da je treba enake oziroma bistveno podobne primere obravnavati enako, skladno s pravnomočno oziroma morebitno revizijsko odločitvijo v vzorčnem postopku obravnava vse potencialne oziroma ostale tovrstne primere pripadnikov Slovenske vojske, ne glede na to, ali oziroma na kakšen način uveljavljajo delovnopravne pravice, torej ne glede na to, ali so sprožili postopek ali ne oziroma če so ga, ali so vložili tožbo, zahtevo za varstvo pravic pri delodajalcu ali pa predlog za rešitev spornega razmerja po 14. členu ZDPra.

Sodni postopek oziroma pravno varstvo v sodnem postopku je namreč že v izhodišču skrajna možnost, saj je sodni spor najdražji možen način uveljavljanja pravic. Stranke v sodnih postopkih praviloma ne nastopajo same, pač pa jih zastopajo pooblaščeni odvetniki, še zlasti v primerih, ko so ti zagotovljeni s strani sindikatov, poleg tega pa je Odvetniška tarifa najvišja prav za sodne postopke. Sodni postopek je tudi najdolgotrajnejši in ima tako preko teka zakonskih zamudnih obresti tudi nadaljnje finančne posledice. Zanje veljajo posebna zakonska pravila glede časovnega trajanja, ki v končni posledici lahko pripeljejo tudi do odškodninske odgovornosti države zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sodni postopek pomeni tudi vključitev dodatnega državnega organa (sodišča) v spor med dvema strankama, posledično pa dodatno obremenitev sodišč, kar pa ni primarni ukrep zagotavljanja ustreznega pravnega varstva. Mirno oziroma izvensodno reševanje sporov izboljšuje dostop strank do ustreznega pravnega varstva in pomeni izbiro ustreznega postopka reševanja spora ter omogoča predvsem hitro in sporazumno ter z vidika strank pravičnejšo rešitev sporov, predvsem pa strankam (ter tudi državnim organom oziroma sodiščem in posledično proračunu) zagotavlja finančne in časovne prihranke, predvsem pa večjo fleksibilnost rešitev sporov.

Ustreznejši alternativi sodnemu reševanju sporov oziroma sodišču pridruženega alternativnega reševanja sporov, ki pride na vrsto šele po vložitvi tožbe, pa je rešitev delovnega spora že pri delodajalcu ali pa preko predhodnega postopka po 14. členu ZDPra. Navedena postopka sta bistveno cenejša in bistveno hitrejša, njuna dodatna prednost pa je, da nanju ne vplivajo oziroma ju ne vežejo prekluzivni roki, določeni v Zakonu o pravdnem postopku (ZPP), ki brez izjeme veljajo za postopke na sodiščih in katerih zamuda lahko pomeni tudi izgubo procesnih, posledično pa tudi materialnopravnih pravic, kar vpliva na uspeh v postopku.

Glede na vse navedeno je Državno pravobranilstvo Ministrstvu za obrambo predlagalo, da je v danem trenutku za preprečitev nepotrebnih finančnih obremenitev državnega proračuna iz naslova pravdnih stroškov nujno, da se država izogne nadaljnjemu množičnemu vlaganju tožb v tovrstnih zadevah.

Ker pa seveda ni mogoče pričakovati, da se ob že definiranem sistemskem sporu v zvezi z neizrabljenimi presežki ur tudi preostali pripadniki Slovenske vojske oziroma tisti, ki tožb še niso vložili, ne bi odločili za zavarovanje svojih pravic, je Državno pravobranilstvo poudarilo, da je edino smiselno, racionalno in ekonomično, da se upravičence iz vlaganja tožb preusmeri v vlaganje zahtev za varstvo pravic pri delodajalcu, v skrajni sili pa tudi predlogov po 14. členu ZDPra. Je pa na tem področju Državno pravobranilstvo izpostavilo problematiko zastaranja, ki ga pretrga le vložitev tožbe oziroma časovno ustrezno izpeljan postopek po 100.a členu ZObr.

Da bi torej preprečili množično vlaganje praktično neobvladljivega števila tožb, je Državno pravobranilstvo Ministrstvu za obrambo predlagalo, da sindikatom na obrambnem področju oziroma pripadnikom Slovenske vojske jasno in izrecno sporoči, da se bodo tovrstne zadeve, takoj ko bo znana odločitev v vzorčnem primeru oziroma ko bo izčrpano izredno pravno sredstvo, uredile enotno za vse pripadnike Slovenske vojske, ki imajo take presežke. Poleg tega je Državno pravobranilstvo predlagalo tudi rešitev glede zastaralnih rokov, vendar pa njegov poskus za bistveno zmanjšanje števila novih zadev pred sodišči iz naslova plačila dodatka za presežne ure žal ni bil uspešen. Ministrstvo za obrambo predlaganih rešitev (zaenkrat) še ni sprejelo, posledično pa je bilo že v začetku leta 2017 vloženih več kot 400 tovrstnih tožb, dnevno pa se vlagajo tudi nove. Glede problematike množičnih zadev policistov zaradi izplačila dodatka za nadureNajveč delovnopravnih zadev, ki so pri Državnem pravobranilstvu še v delu, predstavljajo tožbe policistov zaradi izplačila dodatka za nadure, in sicer je bilo na dan 31. 12. 2016 odprtih kar 964 tovrstnih zadev.

Glede na stališče Vrhovnega sodišča v sodbi opr. št. VIII Ips 80/2015 z dne 12. 5. 201537, je v letu 2016 Državno pravobranilstvo sklenilo 382 izvensodnih poravnav in so sodni postopki zaključeni, v določenih zadevah pa se zaradi spremembe tožbe nadaljujejo.

Ostale prejete delovnopravne zadeve v letu 2016Upoštevaje izpostavljene novo prejete zadeve pripadnikov Slovenske vojske zaradi plačila odškodnine zaradi neizkoriščenega dne tedenskega počitka in zadeve zaradi plačila dodatka za presežne ure, je mogoče ugotoviti, da je Državno pravobranilstvo v letu 2016 na področju delovnopravnih zadev, v katerih se obravnava druga pravna in dejanska problematika, prejelo le 274.

Število novih zadev, ki predstavljajo »klasične« delovnopravne spore, torej spore, ki so odraz spornih okoliščin, vezanih zgolj na posamezna delovna razmerja in ne predstavljajo bistvenih sistemskih odklonov38, je tako na nivoju celotne drža-ve praktično zanemarljivo.

Iz omenjenega podatka je mogoče sklepati, da Republika Slovenija kot delodajalec na eni strani praviloma ustrezno upošteva že izoblikovana stališča sodne prakse, po drugi strani pa se zagotovo veliko sporov reši že v okviru postopka pred delodajalcem.

Spori, do katerih je prišlo v posledici sprejetih varčevalnih ukrepov kot tudi v posledici hitro spreminjajoče se in nepregledne normativne ureditve, ki ureja pravice in obveznosti javnih uslužbencev iz delovnega razmerja, na katero je Državno pravobranilstvo kot na odločilen dejavnik pri nastanku spornih razmerij v preteklih letnih poročilih redno opozarjalo, se praktično ne pojavljajo več. Sistemski in množični spori se pojavljajo predvsem v zvezi z delovnimi razmerji na Ministrstvu za obrambo ter Ministrstvu za notranje zadeve oziroma Policiji. Tudi za leto 2016 je tako značilno, da so v individualnih delovnih sporih policisti in vojaki v primerjavi z javnimi uslužbenci iz drugih državnih organov pogosteje tožeče stranke.

Ker je razumljiva in jasna zakonska in podzakonska pravna ureditev pravic in obveznosti javnih uslužbencev predpogoj za zmanjševanje števila spornih razmerij, je upati, da bodo takšne tudi napovedane spremembe uslužbenske zakonodaje ter zakonodaje, ki bo urejala obrambno področje in službo v Slovenski vojski. Spremembe naj temeljijo na premišljeni in strokovni pripravi izhodišč, prav tako pa je bistveno, da se usklajene in pregledne rešitve oblikujejo skozi konstruktivna pogajanja ter medsebojno popuščanje socialnih partnerjev, saj so poenotena stališča že v izhodišču manj sporna.

Glede transformacij delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas V letu 2016 je Državno pravobranilstvo prejelo 17 zadev zaradi transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas. Institut transformacije je namenjen preprečevanju zlorab pri sklepanju pogodb o zaposlitvi za določen čas. Tožeče stranke imajo s toženo stranko kot delodajalcem že daljše časovno obdobje zaporedoma sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas, za katere pa trdijo, da so nezakonite, ker razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas sploh ne obstoji oziroma trdijo, da gre za zlorabo instituta pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki so bile v konkretnih »množičnih« primerih vse sklenjene na podlagi tretje točke prvega odstavka 68. člena ZJU za strokovna dela, ki se organizirajo kot projekti z omejenim časom trajanja.

Na zadeve z omenjeno problematiko je Državno pravobranilstvo že opozorilo, na tem mestu pa pojasnjuje, da so se Projekti TP datumsko formalno zaključili 31. 12. 2015, javnim uslužbencem, ki so bili pri različnih ministrstvih oziroma državnih organih zaposleni za določen čas v okviru, na podlagi in za potrebe projekta TP ter so opravljali delovne naloge skladno s pogodbami o zaposlitvi, pa so pogodbe o zaposlitvi s potekom časa, za katerega so bile sklenjene, prenehale. Javni uslužbenci so lahko še med trajanjem delovnega razmerja vložili zahtevo za varstvo pravic zaradi ugotovitve obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas, lahko pa so tožbo vložili v 30 dneh od prenehanja delovnega razmerja za določen čas.

Državno pravobranilstvo v zvezi z omenjeno problematiko še pojasnjuje, da je sistem izvajanja kohezijske politike v Sloveniji do leta 2015 temeljil na projektnem organiziranju dela, z novim programskim obdobjem pa se na novo ureja število potrebnega kadra za izvajanje nalog kohezijske politike. V letu 2015 je Vlada Republike Slovenije sprejela odločitev o pripoznanju nalog za izvajanje kohezijske politike v Sloveniji kot trajnih nalog ter s sklepom št. 54400-3/2015/15 z dne 26. 2. 2015 za opravljanje nalog novega projekta - Operativnega programa za izvajanje evropske kohezijske politike v obdobju 2014-2020 odobrila zaposlitev do 375 oseb za nedoločen čas. Skladno z navedenim so se pričeli postopki zaposlitev za nedoločen čas v okviru novega projekta in so bila oblikovana nova delovna mesta za nedoločen čas do kvote sklepa Vlade Republike Slovenije. Objavljeni so bili javni natečaji za zasedbo novih delovnih mest za nedoločen čas. Nekateri javni uslužbenci, ki so bili pri različnih ministrstvih oziroma državnih organih zaposleni za določen čas na podlagi in za potrebe projekta TP, ob prijavi za zasedbo razpisanih prostih

37 Podrobno predstavljeno v poročilu o delu za leto 2015, stran 55.38 Kot so npr. spori zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, premestitve na drugo delovno mesto, plačila po dejanskem delu, povračila stroškov prevoza na delo in iz dela, napredovanja v plačni razred, plačila odškodnine oziroma nadomestila za neizkoriščen letni dopust, plačila odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu (mobing), plačila odškodnine zaradi diskriminacije, plačila nadur, plačila raznih dodatkov k plači, preizkusa ocene dela, plačila odškodnine zaradi poškodbe na delu, razveljavitve odločbe o plači zaradi nepravilne določitve plače in drugih spornih razmerij, ki izhajajo ali so v povezavi s pravicami in obveznostmi iz konkretnega delovnega razmerja.

kazalo

60 61

delovnih mest za nedoločen čas pa na javnem natečaju niso bili izbrani kot najustreznejši kandidati, so tako v začetku leta 2016 vložili tožbe iz naslova transformacije pogodbe o zaposlitvi. Zadeve so pred sodiščem prve stopnje večinoma že zaključene, ne pa še pravnomočne.

Glede kolektivnih sporov Vezano na kolektivne spore, prejete v letu 2016, je opazno zmanjšanje njihovega števila, kar je najverjetneje posledica že prej omenjenega dejstva, da so se razmerja po tem, ko že nekaj časa ni bilo bistvenih sprememb uslužbenske zakonodaje, ustalila ter so se že izoblikovala stališča sodne prakse.

8.5.2 Socialnopravni sporiV letu 2016 je Državno pravobranilstvo prejelo manjše število novih zadev kot v letu 2015, kar kaže na to, da se zmanjšuje število vloženih tožb, s katerimi vlagatelji pred sodiščem izpodbijajo upravne odločbe, oziroma število tožb, ki jih Državno pravobranilstvo vloži zaradi vračila neupravičeno prejetih javnih sredstev.

Kljub temu pa Državno pravobranilstvo tudi v letu 2016 ugotavlja, da so v veliki večini primerov upravne odločbe še vedno neustrezno obrazložene, nerazumljive in v nasprotju same s seboj. Obrazložene bi morale biti tako, da jih lahko preizkusi vsakdo, predvsem pa tako, da jih razume tisti, ki so mu namenjene in na katerega se dejansko nanašajo. Vsebovati bi morale obsežno dokazno oceno o konkretnih dejstvih, ki so pripeljala do odločitve, vendar v praksi temu še vedno ni tako. Večinoma obsegajo le pravno podlago brez konkretne pravne subsumpcije. Z ustreznejšo obrazložitvijo odločb bi se število socialnih sporov nedvomno zmanjšalo, saj se v praksi velikokrat izkaže, da tožniki toženi stranki očitajo, da se pritožbeni organ sploh ni opredelil do pritožbenih navedb. Pri tem pa je treba pripomniti, da je zakonodaja na tem področju še vedno nepregledna, se spreminja, predpisuje pa tudi zahtevne metode preračunavanja in ugotavljanja dohodkov, zaradi česar so odločbe lahko težko razumljive že pravniku, kaj šele vlagateljem, ki v tovrstnih sporih večinoma niso visoko izobraženi, uveljavljajo pa socialne pravice. Vsled navedenega bi moral zakonodajalec v skladu z ustavnim načelom socialne države še toliko bolj zasledovati cilj jasnosti in nezapletenosti zakonodaje tega področja.

V sodnih postopkih se še vedno pogosto izkaže, da v upravnih postopkih na prvi stopnji prihaja do številnih kršitev določb upravnega postopka. Državno pravobranilstvo zaradi pravilne uporabe materialnega prava in določb postopka ponovno izpostavlja potrebo po izobraževanju strokovnih delavcev, ki odločajo o pravicah iz javnih sredstev, po možnosti tudi z zaposlitvijo kadra s pravno izobrazbo.

Prav tako je nujno opozoriti, da morajo upravni organi v primerih, ko sodišče pravnomočno odpravi izpodbijane odločbe in jim naloži ponovno odločanje o vlogi vlagatelja za pridobitev pravic iz javnih sredstev, postopati še posebej hitro in o zadevi ponovno odločiti v najkrajšem možnem času. Državno pravobranilstvo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti v posameznih zadevah na to tudi posebej opozarja, pa vendar se v praksi največkrat izkaže, da organi prve stopnje v ponovnem postopku predolgo odločajo o vlogah za dodelitev pravic iz javnih sredstev.

Vezano na posamezne odločitve sodišč pa je v socialnih sporih potrebno opozoriti na primere, ko socialno sodišče (sicer pravilno) odpravi izpodbijane odločbe, nato pa napačno kar sámo odloči o posamezni pravici, namesto, da bi zadevo v celoti vrnilo upravnemu organu v ponovno odločanje, v kolikor ta v upravnem postopku ni presojal drugih pogojev za dodelitev posamezne pravice. Državno pravobranilstvo je v večjem številu zadev39 uspelo s pritožbo zoper takšne odločitve sodišča prve stopnje, pri tem pa uspešno opozorilo na ustavno načelo delitve oblasti (checks and balances), v tem kontekstu pa na prirejenost izvršilne in sodne veje oblasti, zlasti upoštevaje, da v skladu z Zakonom o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) socialno sodišče postopa po načelu materialne resnice (61. člen ZDSS-1) in preiskovalnem načelu (62. člen ZDSS-1).

39 Eno od teh je izpostavilo tudi med zaključenimi zadevami v predmetnem poročilu glede pravice do subvencije najemnine.Postopki izvršbe

in zavarovanja

09

kazalo

62 63

9.1 Uvod

Državno pravobranilstvo zastopa Republiko Slovenijo v izvršilnih postopkih v skladu z Zakonom o izvršbi (ZIZ).

Terjatve iz naslova davkov in prispevkov v skladu z Zakonom o davčnem postopku (ZDavP-2) primarno izterjuje Finančna uprava Republike Slovenije, ki v postopku davčne izvršbe poseže na dolžnikova denarna sredstva oziroma premičnine. Če pa tak postopek izterjave ni uspešen, Državno pravobranilstvo neplačane davke in prispevke na predlog posameznega finančnega urada izterjuje v (sodnem) izvršilnem postopku z izvršilnim sredstvom prodaje nepremičnin ali poslovnega deleža dolžnika oziroma terjatve v višini davčnega dolga zavaruje z vpisom zastavne pravice na nepremičnini ali poslovnem deležu, ki je last dolžnika.

Državno pravobranilstvo tudi ni (primarno) pristojno za izterjavo denarnih terjatev, ki jih ima Republika Slovenija na podlagi pravnomočnih in izvršljivih upravnih odločb. V tem primeru gre namreč za upravno izvršbo. Realizacija upravne odločbe v sodnem postopku pa je omejena izključno na izvršbo na nepremičnine in na delež družbenika.

Državno pravobranilstvo izterjuje denarne terjatve tudi od oseb s stalnim prebivališčem v tujini, pri čemer gre v teh primerih za izterjavo neplačane sodne takse v civilnih in kazenskih zadevah in za izterjavo pravdnih stroškov.

9.2 Statistika

Leta 2016 je Državno pravobranilstvo prejelo 5.469 zadev v postopkih izvršbe in zavarovanja, kar je 2,2 odstotkov manj kot leta 2015, ko je prejelo 5.594 tovrstnih zadev. Od vseh izvršilnih zadev, prejetih v letu 2016, je prejelo:• 2.350 zadev, povezanih s postopkom izvršbe, kar je 18,5 odstotkov manj kot v letu 2015, ko je teh zadev prejelo 2.882;• 2.643 zadev, povezanih s postopkom zavarovanja, kar je podobno kot leta 2015, ko je teh zadev prejelo 2.676;• 443 postopkov, povezanih z izvršbami v tujini in• 33 zadev v predhodnem postopku po 14. členu ZDPra, podobno kot leta 2015, ko je teh zadev prejelo 36. Skupno je imelo Državno pravobranilstvo leta 2016 v delu 16.968 zadev, kar je 3,1 odstotek več kot v letu 2015, ko je imelo v delu 16.451 zadev. Na dan 31. 12. 2016 je bilo zaključenih 4.971 zadev, odprtih pa 11.991 zadev.


Državno pravobranilstvo je leta 2016 sicer prejelo malo manj zadev kot leta 2015, jih je pa v letu 2016 glede na leto 2015 imelo več v delu. Navedeno je posledica večjega števila še vedno odprtih zadev iz prejšnjih let, na dan 1. 1. 2016 je bilo namreč takšnih zadev kar 11.093.

Kot bo poudarjeno v nadaljevanju, so namreč sodni postopki tega področja praviloma dolgotrajni, spise pa Državno pravobranilstvo vodi tudi po več let.

Graf 5: Prejete izvršilne zadeve v obdobju 2012–2016

9.4 Področja dela Državno pravobranilstvo v izvršilnih postopkih glede denarnih terjatev zastopa Republiko Slovenijo zaradi izterjave davčnih terjatev, delovnih in socialnih terjatev, stroškov sodnih postopkov in stroškov sodišč, odškodnin, terjatev države iz naslova opravljenih storitev ali zaradi uporabe premoženja države ter izterjave škod zaradi poškodovanja ali oškodovanja državnega premoženja, terjatev, povezanih s kaznivimi dejanji, državo pa zastopa tudi v postopkih izvršb, v katere ta vstopi kot dolžnica po zapustniku, katerega premoženje je postalo last Republike Slovenije. Republiko Slovenijo zastopa tudi v drugih izvršilnih postopkih, v katerih država nastopa kot dolžnica.

V izvršilnih postopkih zaradi izterjave nedenarnih terjatev Državno pravobranilstvo zastopa Republiko Slovenijo v postopkih, ki se nanašajo na neupravičeno uporabo nepremičnine, motenje posesti, izbiro koncesionarja, zaščito pred vznemirjanjem, ipd.

9.4.1 Davčne terjatveTerjatve države iz naslova neplačanih davkov in prispevkov fizičnih ter pravnih oseb temeljijo na seznamih izvršilnih naslovov (SIN). Te izda Finančna uprava Republike Slovenije, ki je z vidika Državnega pravobranilstva že vrsto let najbolj pogosto zastopan upnik v izvršilnih postopkih. V postopku izvršbe in zavarovanja, ki sledi predhodno neuspešno izvedenemu postopku davčne izvršbe na premičnine in denarna sredstva dolžnikov, terjatve države izterjuje Državno pravobranilstvo v postopku sodne izvršbe ali pa jih zgolj zavaruje tako, da vpisuje zastavne pravice na nepremičninah oziroma poslovnih deležih v lasti dolžnikov, vse pa v korist Republike Slovenije.

Sodni postopki so praviloma dolgotrajni, kar je posledica zakonskih možnosti, ki jih imajo dolžniki v zvezi s številnimi pravnimi sredstvi. S tem se povečuje tudi obremenjenost sodišč, prav tako pa k nepremičninski izvršbi, ko je ta enkrat v teku, pristopijo številni drugi upniki. Pri tem Državno pravobranilstvo ugotavlja, da veliko izvršilnih postopkov s prodajo nepremičnin ostaja neuspešnih. Po neuspelih dražbah mora sodišče namreč postopke ustaviti.

V primerih, ko je nepremičnina na dražbi prodana, pa Državno pravobranilstvo ugotavlja, da ostajajo davčne terjatve Republike Slovenije večinoma nepoplačane, prav tako ostajajo nepoplačani stroški, ki jih je imela država z zavarovanjem, ker pri slednjih ne gre za t. i. prednostne terjatve. Razloge za takšno stanje je mogoče pripisati deloma možnosti znižanja kupnine do zakonske omejitve, deloma pa obremenjenosti nepremičnin s hipotekami drugih upnikov.

Državno pravobranilstvo je že v svojih predhodnih poročilih o delu40 v zvezi z novelo ZIZ-J41 izpostavilo težave, ki so se v praksi pojavile glede uporabe posameznih nejasnih zakonskih določb, v tem smislu pa tudi vprašanje, v katerih okoliščinah se izvršilni postopki nadaljujejo in končajo po določbah ZIZ-J oziroma po prej veljavnih določbah ZIZ.

Po mnenju Državnega pravobranilstva bi bilo treba z bolj natančnimi in določnimi prehodnimi in končnimi določbami novele ZIZ-J ta vprašanja rešiti že na zakonodajni ravni, tako pa je odgovor na dileme morala podati sodna praksa, ki je ugotavljala (pravi) namen zakonodajalca in razlagala, kako naj se zakon glede posameznih vprašanj pravilno uporablja. Primeroma Državno pravobranilstvo izpostavlja zakonsko nejasnost novele ZIZ-J, ko se je pojavilo vprašanje, katero zakonsko določbo, ZIZ ali ZIZ-J, je treba uporabiti v že začetih izvršilnih sodnih postopkih, ko se pojavi vprašanje odloga izvršbe. Višje sodišče v Mariboru se je tako v eni od zadev ukvarjalo z vprašanjem, ali za dokončanje nepremičninske izvršbe po prejšnji zakonski ureditvi veljajo določbe ZIZ-J ali določbe ZIZ. V sklepu opr. št. I Ip 980/2016 z dne 7. 12. 2016 je zavzelo stališče, da se glede pogojev in načina prodaje uporabljajo prejšnji predpisi, glede splošnih vprašanj postopka, med katera sodi tudi odlog izvršbe, pa velja novela ZIZ-J. Ob upoštevanju ozke in namenske razlage je izjema dokončanja nepremičninske izvršbe po prejšnji zakonski ureditvi (tretji odstavek 82. člena ZIZ-J) omejena le na način in pogoje prodaje nepremičnine, ne pa tudi na splošna vprašanja postopka, za katera ni stvarno utemeljenega razloga, da bi se obravnavala različno za posamezno izvršilno sredstvo. Zakonsko besedilo, ki določa, da se v primeru, če upnik predlaga odlog izvršbe za več kot eno leto, izvršba ustavi, upnik pa obdrži zastavno pravico na predmetu izvršbe in sodišče ne razveljavi zaznambe sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi ali sodnem registru oziroma že opravljenega rubeža premičnin, je pravilno razumeti v povezavi s predhodnim zakonskim besedilom, ki opredeljuje omejitev, da odlog skupno ne sme trajati dlje od enega leta od izdaje prvega sklepa o dovolitvi odloga. Ta omejitev v povezavi s sankcijo ustavitve izvršbe tako ne velja le za predlog za podaljšanje odloga, ampak analogno tudi za vsak nov predlog za odlog izvršbe, ki je zunaj predpisanih možnosti za dovolitev odloga.

5.167 4.617

6.2125.594 5.469

01.000

2.000

3.000

4.000

5.000

6.0007.000

2012 2013 2014 2015 2016Prejeto

40 Glej poročilo o delu za leto 2014, stran 60; poročilo o delu za leto 2015, stran 72.41 Uradni list RS, št. 53/2014 z dne 15. 7. 2014.

kazalo

64 65

Tako je šele od sodnih odločb dalje upnikom jasno, kako bo sodišče uporabljalo zakon, ki ga je moralo razlagati zaradi nedodelanih prehodnih določb.

Na področju davčnih terjatev Republike Slovenije pa Državno pravobranilstvo izpostavlja še institut poroštva, ki ga določa 148. člen ZDavP-2, njegov poglavitni namen pa je omejiti možnost davčnega dolžnika, da se izogne izterjavi davkov z odsvojitvijo premoženja svojim ožjim družinskim članom. Tako je na podlagi citiranega člena mogoče začeti z izvršbo na odsvojenem premoženju, ki ga je davčni dolžnik ožjemu družinskemu članu odsvojil neodplačno oziroma po ceni nižji od tržne v letu oziroma po letu, v katerem je davčna obveznost nastala. Državno pravobranilstvo na predlog posameznega finančnega urada tako predlaga zavarovanje denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičnini v lasti povezane osebe, pri čemer je treba prehod terjatve na novega dolžnika (povezano osebo) izkazati s kvalificirano listino. Ugotavljanje materialnih predpostavk izvršbe namreč v izvršilnem postopku ni dopustno, kar pomeni, da izvršilno sodišče zaradi načela stroge formalne legalitete ne more ugotavljati, ali je bilo premoženje res preneseno na način kot to določa 148. člen ZDavP-2. Upnik mora prehod terjatve izkazati že s kvalificirano listino.42

9.4.2 Delovno-socialne terjatve Delovno-socialne terjatve so terjatve, ki jih ima Republika Slovenija zoper posameznike iz naslova neupravičeno prejetih šolnin, tečajev in štipendij, iz naslova nezakonitih izplačil po Zakonu o interventnih ukrepih, neupravičenih izplačil prejemkov iz pogodbe o zaposlitvi (npr. potni stroški, malica, regres, akontacije za obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi idr.) in terjatev iz naslova neupravičeno prejetih socialnih prejemkov, ko je terjatev predhodno vzpostavljena na podlagi sodbe socialnega sodišča, pred katerim Republika Slovenija vloži tožbo proti prejemniku javnih sredstev.

Prav tako med tovrstne terjatve sodijo tudi terjatve po Konvenciji OZN o uveljavljanju preživninskih zahtevkov v tujini. V slednjem primeru je Državno pravobranilstvo v letu 2016 še zastopalo upnika – preživninskega upravičenca, ki živi v tujini, zoper dolžnikapreživninskega zavezanca, ki živi v Republiki Sloveniji in ne plačuje preživnine. V letu 2017 pa je pristojnost reševanjatovrstnih zadev prešla na Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad Republike Slovenije.

9.4.3 Odvetniški stroški in stroški sodiščOdvetniški stroškiV skladu z določbo 16. člena ZDPra se stroški zastopanja Državnega pravobranilstva v postopkih pred sodišči in upravnimi organi obračunavajo po tarifi o odvetniških storitvah, pri čemer so ta sredstva prihodek proračuna Republike Slovenije.

Državno pravobranilstvo ima tako na podlagi izvršilnih naslovov priznane stroške, ki so nastali pri zastopanju Republike Slovenije. Odvetniški stroški pa so lahko priznani tudi nasprotni stranki, ki ima izvršilni naslov za njihovo izterjavo. Te je dolžan plačati posamezni zastopani subjekt.

Stroški sodiščStroške sodišč predstavljajo stroški mediacije, ki so jih udeleženci dolžni plačati sodišču, izvedenine, stroški izterjave preživnine in izterjave v tujini po Zakonu o sodnih taksah, pa tudi druge terjatve države do dolžnikov, ki imajo stalno prebivališče ali sedež v tujini.

Kot je Državno pravobranilstvo že izpostavilo, zaradi nedorečenosti zakonodaje še vedno ostaja nejasno, ali s postopkom izterjave teh stroškov začne Državno pravobranilstvo na predlog posameznega sodišča ali pa lahko sodišča postopek izvršbe začnejo po uradni dolžnosti. Dejstvo je, da zakonske določbe o izterjavi izvršilnih stroškov po uradni dolžnosti ni. Zakonodajalec je namreč razveljavil tretji odstavek 173. člena ZPP (novela ZPP-D43), ki je določal, da se takse in stroški, plačani iz sredstev sodišča, izterjajo po uradni dolžnosti. S tem je nastala pravna praznina, ki jo sodna praksa zapolnjuje z analogno uporabo Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), po katerem gre pri tovrstni izterjavi za davčno izvršbo. Državno pravobranilstvo meni, da je ob analogni uporabi 46. člena ZBPP sodišče dolžno stroške, ki so bili založeni iz proračuna, upoštevati po uradni dolžnosti in jih tako tudi izterjati (130. in 131. člen Sodnega reda) oziroma jih poslati pristojnemu davčnemu organu v izterjavo. Vendar pa se s takšno razlago glede izterjave stroškov, ki so bili založeni iz sredstev sodišča, posamezna sodišča ne strinjajo.

Še vedno pa je najbolj problematična izterjava dolga od dolžnikov, ki živijo v tujini, na kar je Državno pravobranilstvo prav tako že večkrat opozorilo. Težave se še vedno pojavljajo že pred začetkom postopka izvršbe, ko je treba pridobiti podatke o dolžniku in njegovem premoženju; dolžniki se na opomine pred izvršbo ne odzivajo, prav tako pa v tovrstnih zadevah ni mogoče oceniti stroškov, ki bodo državi v postopku izterjave nastali. Pred tujimi organi Republike Slovenije namreč ne more zastopati Državno

pravobranilstvo, zato je treba skleniti mandatne pogodbe z osebami, ki po nacionalnih predpisih izpolnjujejo pogoje za pridobitev podatkov o dolžniku in za zastopanje pred tujimi organi.

9.4.4 OdškodnineV ta sklop zadev sodijo izvršilni postopki, kjer Republika Slovenija nastopa kot dolžnica, ker naj ne bi izpolnila svojih obveznosti iz naslova plačila odškodnin po posameznih sodnih odločbah.

Ravnanje organa, ki je zavezan k plačilu odškodnine na podlagi izvršilnega naslova, pa tega ne stori prostovoljno v postavljenem roku, zaradi česar je upnik zoper Republiko Slovenijo primoran vložiti predlog za izvršbo, je neprimerno, kaže pa na nespoštovanje pravne države in povzroča dodatne stroške za proračun. Republika Slovenija mora namreč v teh primerih poravnati tudi stroške izvršilnega postopka, zaradi neplačila v postavljenem roku pa začnejo teči tudi zakonske zamudne obresti na prisojeno glavnico.

9.4.5 Plačilo storitev ali uporabe premoženja države ter plačilo škode za njegovo (p)oškodovanje Gre za terjatve, ki jih ima Republika Slovenija iz naslova neupravičenega zasedanja nepremičnine (stanovanja, poslovnega prostora, garaže), neplačane najemnine, neplačane uporabnine, plačila raznih storitev državnih organov (npr. geodetske storitve, helikopterski prevozi, varovanje, policijsko spremstvo izrednega prevoza, najem policijskih ograj, plačilo naročenih publikacij, katerih izdajatelj je Republika Slovenija). Nadalje v ta sklop terjatev uvrščamo dajatve po koncesijah (npr. vodna povračila, izkop peska in gramoza), terjatve iz naslova povračila škode, ki so jo v zaporih povzročili zaporniki ali priporniki, terjatve iz naslova vračila preplačil (npr. v primerih dvojnih plačil, plačil napačni osebi ali na napačen transakcijski račun), pa tudi terjatve iz naslova neupravičeno porabljenih sredstev proračuna in dolgovi države do podizvajalcev, ki temeljijo na pravnomočnih sodbah.

9.4.6 Terjatve zoper državo na podlagi verodostojne listineV tovrstnih zadevah upnik z vložitvijo predloga za izvršbo proti Republiki Sloveniji na podlagi verodostojne listine (npr. faktura, izpisek iz poslovnih knjig, overjen s strani odgovorne osebe, obračun obresti) sproži avtomatiziran sodni izvršilni postopek, Centralni oddelek za verodostojno listino (COVL) pri Okrajnem sodišču v Ljubljani pa izda sklep o izvršbi, s katerim ne le dovoli izvršbo, temveč Republiki Sloveniji tudi naloži plačilo obveznosti po v predlogu navedeni verodostojni listini. Te upniku k predlogu za izvršbo ni treba priložiti.

Sodišče obrazloženim ugovorom Državnega pravobranilstva praviloma ugodi, zadevo pa glede zahtevka in stroškov postopka odstopi v reševanje stvarno in krajevno pristojnemu sodišču, ki postopa po pravilih pravdnega postopka. Sodišče nato odloča o tem, ali sklep o izvršbi ostane v veljavi, glede na dejstvo, da je z njim, kot že rečeno, Republiki Sloveniji naloženo plačilo obveznosti.

9.4.7 Druge terjatveV ta sklop Državno pravobranilstvo uvršča terjatve do države iz naslova kaducitete, tj. primere, ko Republika Slovenija odgo-varja za dolgove zapustnika, ko ta nima dedičev, zapuščina pa preide na državo. Državno pravobranilstvo je večkrat44 natančno opisalo, s kakšnimi težavami se srečuje v izvršilnem postopku, ko se ta nadaljuje zoper Republiko Slovenijo, ki kot kaducitetna upravičenka v izvršbi nastopa kot dolžnica.

Zakonodaja tega področja je bila tako spremenjena v letu 201645, pri čemer po določbi prvega odstavka 142.a člena Zakona o dedovanju (ZD) država ne odgovarja več za zapustnikove dolgove, če postane zapuščina last Republike Slovenije v primerih iz 9. člena ZD.

9.5 Zaključek in priporočilaDržavnemu pravobranilstvu v primerih, ko Republika Slovenije v izvršilnih postopkih nastopa kot upnica, v skladu z 12. členom ZDPra zavodi in državni organi na njegovo zahtevo posredujejo vse podatke o dolžniku, njegovi zaposlitvi, dohodkih, premoženju,

42 Takšno stališče je zavzelo Višje sodišče v Ljubljani v sklepu opr. št. I Ip 2002/2016 z dne 15. 6. 2016.43 Uradni list RS, št 45/2008 z dne 9. 5. 2008.

44 Glej poročilo o delu za leto 2013, stran 78; poročilo o delu za leto 2014, stran 62–63.45 Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o dedovanju (ZD-C), Uradni list RS, št. 63/2016 z dne 7. 10. 2016.

kazalo

66 67

naslovu stalnega in začasnega prebivališča, lastništvu osebnih vozil, davčni številki in enotni matični številki. Izvršilni postopki (ne glede na predlagano izvršilno sredstvo) pa so praviloma dolgotrajni, kar je posledica številnih pravnih sredstev, ki jih vlagajo dolžniki. S tem se povečuje obremenjenost sodišč, zaradi dolgotrajnih postopkov pa lahko pride do odškodninske odgovornosti države zaradi nerazumnega trajanja tovrstnih postopkov.

Državno pravobranilstvo ima še vedno odprtih veliko zadev, v katerih ne more pričeti s postopki sodne izterjave, saj dolžniki nimajo premoženja, na katerega bi bilo mogoče (ali smotrno) poseči z izvršbo ali pa to premoženje iz javnih evidenc ne izhaja. V teh primerih gre lahko bodisi za izterjavo, ko je nosilec terjatev zastopani subjekt, bodisi gre za stroške postopka na podlagi 16. člena ZDPra.

Na navedeno je Državno pravobranilstvo že opozorilo tudi v poročilu o delu za leto 201546, s tega vidika pa predvsem na problematiko zastaranja dolga in možnosti, da bi Državno pravobranilstvo vsaj v primerih, ko je očitno, da od dolžnika ne bo mogoče izterjati terjatve države (npr. ker je dolžnikova nepremičnina obremenjena s hipotekami drugih upnikov, te pa znatno presegajo njeno vrednost; ali pa v primerih, ko gre za prejemnike socialnih transferjev), terjatev odpisalo sámo. Državno pravobranilstvo zastopane subjekte sicer redno obvešča o izvedenih aktivnostih in periodično opravljenih poizvedbah o dolžnikovem premoženju, tako pa tudi, ko oceni, da je to primerno, predlaga, da posamezni nosilec terjatve v skladu z zakonsko podlago takšne neizterljive terjatve odpiše. Pri tem velja opozoriti tudi na to, da državni organi največkrat niso pripravljeni založiti predujma za stroške izvršitelja za rubež dolžnikovega premičnega premoženja, nizki zneski pa tako ostajajo neizterljivi več let.

Na področju kaducitete je Državno pravobranilstvo vrsto let opozarjalo, s kakšnimi težavami se je država soočala v izvršilnih postopkih. Kot rečeno, pa je v letu 2016 na tem področju prišlo do spremembe zakonodaje, po kateri Republika Slovenija v primeru zapuščine brez dedičev ne odgovarja več za zapustnikove dolgove. Lahko pa upnik pod pogoji in v rokih, ki jih določa 142.b člen ZD, zahteva, da se zapuščina brez dedičev prenese v stečajno maso zapuščine brez dedičev.

46 Glej poročilo o delu za leto 2015, stran 75-76. Postopki zaradi insolventnosti in

postopki prisilnega prenehanja

10

kazalo

68 69

10.1 Uvod

Državno pravobranilstvo se kot zastopnik Republike Slovenije v skladu s 7. členom ZDPra vključuje v postopke zaradi insolventnosti in prisilnega prenehanja v skladu z določbami Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Republika Slovenija v njih nastopa kot upnica, kot predlagateljica ali kot prevzemnica premoženja.

Postopki zaradi insolventnosti so: • postopek prisilne poravnave, • postopek poenostavljene prisilne poravnave in • stečajni postopek.

Stečajni postopki so postopki nad pravno osebo, postopek osebnega stečaja in postopek stečaja zapuščine. Postopka prisilnega prenehanja pa sta izbris iz sodnega registra brez likvidacije in prisilna likvidacija.

Poslovanje med Državnim pravobranilstvom in nosilcem oziroma skrbnikom terjatve ureja Pravilnik o postopku uveljavljanja in spremljanja terjatev Republike Slovenije v insolventnih postopkih, o načinu posredovanja dokumentacije in o spremljanju postopkov (Pravilnik).47

Nosilec terjatve je državni organ, pristojen za določitev vrste in višine denarnih obveznosti do države oziroma za vzpostavitev terjatve Republike Slovenije, ki spremlja, knjigovodsko evidentira in izterjuje posamezne vrste proračunskih prejemkov. Skrbnik terjatve pa je državni organ, institucija ali druga organizacija, ki izvaja naloge skrbništva, kot so primeroma spremljanje, knjigovodsko evidentiranje terjatev, obračunavanje obresti in izterjava terjatev.

Državno pravobranilstvo na podlagi obvestil nosilcev oziroma skrbnikov terjatev po elektronski poti preko portala e-sodstvo prijavlja terjatve, ločitvene pravice (če so terjatve zavarovane) in izločitvene pravice Republike Slovenije. Po opravljeni prijavi spremlja preizkus terjatev in nadaljnji potek postopka, pri čemer obvešča nosilce terjatev o opravljenih procesnih dejanjih ter vlaga ustrezna pravna sredstva (ugovore, pritožbe), se udeležuje narokov in upniških odborov, vlaga pa tudi predloge za začetek stečajnega postopka.

Državno pravobranilstvo vsakodnevno spremlja vse relevantne objave v postopkih zaradi insolventnosti na spletnih straneh AJPES, e-objave. Te objave imajo namreč v skladu z določili ZFPPIPP naravo vročitve sodnih pisanj.

V letu 2016 je bil ZFPPIPP spremenjen z novelo ZFPPIPP-G48, ki je pričela veljati 26. 4. 2016, njena vsebina in pomen za uveljavljanje terjatev in odgovornost Republike Slovenije pa bosta predstavljena v nadaljevanju.

Na tem mestu pa Državno pravobranilstvo poudarja, da omenjena novela prinaša spremembe tudi na področju osebnega stečaja in odpusta obveznosti, pri čemer se še vedno zastavlja vprašanje (pravega) namena postopkov osebnega stečaja. Dejstvo namreč je, da se velika večina, in sicer več kot 90 odstotkov postopkov osebnega stečaja, konča z odpustom obveznosti, kar kaže na to, da je dejanski cilj postopka osebnega stečaja odpust obveznosti dolžnika, ne pa enakomerno poplačilo terjatev upnikov stečajnega dolžnika, kot to izhaja iz namena insolvenčne zakonodaje.

10.2 Statistika

Leta 2016 je Državno pravobranilstvo na področju postopkov zaradi insolventnosti in prisilnega prenehanja prejelo 6.092 zadev, kar je 3,3 odstotkov manj kot v letu 2015, ko je prejelo 6.302 zadevi.

Med prejetimi zadevami se je največ zadev še vedno nanašalo na prijavo terjatev v postopek osebnega stečaja, čeprav se je število prijav glede na prejšnja leta zmanjšalo. Leta 2016 je namreč Državno pravobranilstvo prijavilo terjatev v 3.832 zadevah, kar je 11,9 odstotkov manj kot v letu 2015. Prijava v postopke osebnega stečaja predstavlja 62,9 odstotkov vseh novih zadev po ZFPPIPP.

Druga največja skupina zadev so še vedno prijave terjatev v stečajni postopek nad pravno osebo. Državno pravobranilstvo je na tem področju leta 2016 prejelo 1.384 zadev, kar je celo več kot leta 2015, ko je bilo takšnih zadev 1.337.

Skupno je imelo Državno pravobranilstvo leta 2016 v delu 21.651 zadev, kar je 12,3 odstotkov več kot v letu 2015, ko je imelo v delu 19.274 zadev. Na dan 31. 12. 2016 je bilo zaključenih 5.135 zadev, kar je 39,1 odstotkov več kot v letu 2015, ko je bilo zaključenih 3.691 zadev. Na dan 31. 12. 2016 je bilo odprtih 16.516 zadev, kar je 6,7 odstotkov več kot ob koncu leta 2015, ko je bilo takšnih zadev 15.480.

10.3 Analiza podatkovLeta 2016 je Državno pravobranilstvo na področju zadev po ZFPPIPP prejelo manj zadev kot v letu 2015, vendar pa je bil v letu 2016 pripad novih zadev le za 3,3 odstotke manjši, še vedno pa precej višji kot v letih 2012 in 2013.

Ne glede na manjši pripad novih zadev, pa je imelo Državno pravobranilstvo v letu 2016 v delu več zadev kot leta 2015, enako pa jih je več tudi zaključilo.

Graf 6: Število prejetih zadev v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnega prenehanja v obdobju 2012–2016

10.4 Problematika zastopanja Republike Slovenije v postopkih zaradi insolventnosti oziroma postopkih prisilnega prenehanja Državno pravobranilstvo v skladu s 4. do 6. členom Pravilnika na podlagi obvestila nosilca terjatve sestavi prijavo terjatev v insolvenčni postopek in jo pošlje pristojnemu sodišču, v času trajanja insolvenčnega postopka pa obvešča nosilca terjatve o zadevah, ki se nanašajo na obstoj in višino terjatev, pa tudi o drugih procesnih dejanjih. Podatki, ki so dejanske narave: višina dolga (glavnica, zakonske zamudne obresti, morebitne pogodbene obresti, stroški), obstoj zavarovanja dolga (hipoteka, zastavna pravica na premičnini, zastavna pravica na deležih v družbi, poroštvo) na točno določenih stvareh ali pravicah in temelj, na podlagi katerih so takšna zavarovanja ustanovljena (pravni posel ali sodna odločba), so znani nosilcu oziroma skrbniku terjatve. To pomeni, da mora nosilec oziroma skrbnik terjatve oblikovati podatke čim bolj pregledno in popolno, torej tako, da Državno pravobranilstvo lahko pravilno prijavi terjatev, ki je nato kot takšna tudi priznana. Sicer pa samo dejstvo, da stečajni upravitelj v postopku prijavljene terjatve ne prizna, še ne pomeni njenega prenehanja, je pa njeno nadaljnje uveljavljanje (npr. s tožbo v pravdnem postopku) povezano z dodatnimi stroški.

Državno pravobranilstvo že več let poudarja, da bi bilo za čim boljše poplačilo terjatev ustrezno in potrebno, da bi o pomembnejših vprašanjih znotraj posameznih insolvenčnih postopkov odločal centralni organ, ki bi zavzel določeno politiko na ravni države, v skladu z njo pa tudi usmerjal Državno pravobranilstvo pri postopanju v posameznem primeru.

V skladu s 7. členom Pravilnika je pri Ministrstvu za finance oblikovana »Strokovna komisija v postopkih prisilne poravnave in stečajev družb po Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju«, ki odloča o tem, ali bo država glasovala za ali proti potrditvi prisilne poravnave. Državno pravobranilstvo še vedno meni, da bi bilo primerno in z vidika politike države, zavzete v insolvenčnih postopkih, smotrno, da se država že pred glasovanjem o potrditvi prisilne poravnave aktivno vključi v postopek prisilne poravnave, in sicer tako, da se pristojnost navedene strokovne komisije razširi še na dejanja, ki se v postopku prisilne poravnave opravljajo pred glasovanjem o potrditvi predlagane prisilne poravnave. Po zgledu iste strokovne komisije bi bilo po mnenju Državnega pravobranilstva primerno določiti tudi medresorsko komisijo, sestavljeno glede na vrsto premoženja, ki bi celovito in enotno odločala o tem, ali naj Republika Slovenija prevzame določeno premoženje ali ne.

47 Uradni list RS, št. 55/2004 z dne 21. 5. 2004.48 Uradni list RS, št. 27/2016 z dne 11. 4. 2016.

2.4683.450

8.230

6.302 6.092

01.0002.0003.0004.0005.0006.0007.0008.0009.000

2012 2013 2014 2015 2016Prejeto

kazalo

70 71

Postopki po ZFPPIPP so praviloma zelo dolgotrajni, število zadev v delu pa že nekaj let predstavlja izjemno povečan obseg dela na Državnem pravobranilstvu. Treba je poudariti, da je zaključek zadeve na Državnem pravobranilstvu odvisen od zaključka zadeve na sodišču. Ko se namreč zadeva, v kateri Republika Slovenija nastopa kot upnica, zaključi na sodišču, lahko spis zaključi tudi Državno pravobranilstvo. K hitrejšemu zaključku insolvenčnih postopkov pa zagotovo ne pripomorejo pogoste, mnogokrat dvoumne, nedosledne in nepremišljene zakonodajne spremembe, ki otežujejo delo Državnega pravobranilstva pri zastopanju interesov Republike Slovenije.

10.5 Postopek poenostavljene prisilne poravnaveInstitut poenostavljene prisilne poravnave je bil v slovenskem pravnem redu uveljavljen v letu 2013 z novelo ZFPPIPP-E49, v istem letu je bil z novelo ZFPPIPP-F50 prvič spremenjen, nazadnje pa v letu 2016, in sicer z novelo ZFPPIPP-G.

Postopek poenostavljene prisilne poravnave se razlikuje od klasičnega postopka prisilne poravnave. O poenostavljeni prisilni poravnavi ima namreč pravico glasovati vsak upnik, katerega navadna terjatev do dolžnika je navedena v posodobljenem seznamu terjatev, ki ga predloži dolžnik. Poenostavljena prisilna poravnava učinkuje samo za terjatve, navedene v posodobljenem seznamu.

V skladu z 8. členom novele ZFPPIPP–G pa poenostavljena prisilna poravnava ne učinkuje za terjatve plačila davkov, kot jih določa zakon, ki ureja davčni postopek.

10.6 Stečaj zapuščineZ novelo Zakona o dedovanju ZD-C51, ki velja od 22. 10. 2016, so se med drugim spremenila določila glede odgovornosti Republike Slovenije za zapustnikove dolgove, kar bo z vidika nepravdnih postopkov predstavljeno v nadaljevanju, na tem mestu pa je sprememba pomembna z vidika instituta stečaja zapuščine.

Na podlagi določila 9. člena v zvezi s 142. členom ZD je pred novelo ZD-C postala zapuščina last Republike Slovenije, če so se dediči odpovedali dedovanju. Tako je Republika Slovenija odgovarjala za zapustnikove dolgove do višine vrednosti prejete zapuščine. Ker pa v času dedovanja sodišče ne razpolaga s podatki o obstoju zapustnikovih upnikov, je Republika Slovenija običajno predlagala stečaj zapuščine.

Z novelo ZD-C pa Republika Slovenija ne odgovarja več za zapustnikove dolgove, zato je vložitev predloga za stečaj zapuščine v interesu drugih upnikov.

V letu 2016 je Državno pravobranilstvo sicer prejelo 69 predlogov za uvedbo postopka stečaja zapuščine.

10.7 Prevzem premoženjaV skladu z določbo prvega odstavka 274. člena ZFPPIPP je Republika Slovenija lahko prevzemnica premoženja kot upnica, če v prevzem premoženja privoli. V skladu z določbo 374. člena ZFPPIPP je država prevzemnica premoženja v dveh korakih:• prvič kot upnica v stečajnem postopku, zanjo pa v njenem imenu poda mnenje po navodilu zastopanega Državno pravobranilstvo;• drugič v primeru, ko upniki ali družbeniki ne privolijo v prevzem premoženja in se premoženje glede na vrsto prenese na Republiko Slovenijo, in sicer če gre za nepremičnino, ki ne leži na območju Republike Slovenije, če je nepremičnina onesnažena ali pa če gre za odpadke in stečajna masa ne zadošča za kritje stroškov sanacije. V teh primerih država prevzema premoženja ne more odkloniti, lahko pa odkloni prevzem drugega premoženja (razen nepremičnin in denarnega dobroimetja).

Po trenutno še vedno veljavni ureditvi o prevzemu premoženja odločajo posamezni nosilci oziroma skrbniki terjatev, kar pa se je v praksi že večkrat izkazalo za neustrezno, saj premoženje, ki je predmet prevzema, ne sodi v »delovno področje« nosilca oziroma skrbnika terjatve. Tako sedaj o tem, ali bo država za poplačilo terjatve prevzela določeno nepremično ali premično premoženje, odloča posamezni državni organ, ki ima terjatev zoper dolžnika v insolvenčnem postopku. Težave se pojavljajo tudi pri upravljanju prevzetega premoženja, zato bi bilo smiselno, da bi s tovrstnim premoženjem upravljal centralni organ, tudi zaradi zagotavljanja preglednosti prevzetega premoženja in gospodarnega ravnanja z njim.

49 Uradni list RS, št. 47/2013 z dne 31. 5. 2013.50 Uradni list RS, št. 100/2013 z dne 6. 12. 2013.51 Uradni list RS, št. 63/2016 z dne 7. 10. 2016.

Nepravdni postopki

11

kazalo

72 73

11.1 Uvod

V nepravdnih postopkih, tj. v zadevah, ki se rešujejo po določbah Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), izvaja Državno pravobranilstvo procesna dejanja zlasti v postopkih ureditve premoženjskih razmerij, postopkih za določitev odškodnine, postopkih za ureditev razmerij med solastniki itd. Pri tem gre bodisi za zadeve, za katere že ZNP določa, da se rešujejo v nepravdnem postopku, ali pa gre za uporabo določb ZNP v drugih zadevah, ki jih obravnava redno sodišče, za katere z zakonom ni izrecno določeno, da se obravnavajo v nepravdnem postopku, pa jih glede na naravo ni mogoče obravnavati v drugem postopku. Po 1. členu ZNP veljajo njegove splošne določbe za vse nepravdne postopke, če ta ali kak drug zakon ne določa drugače.

Nepravdni postopek se v skladu s 1. členom ZNP začne na predlog ali po uradni dolžnosti, če tako določa zakon.

11.2 Statistika

Državno pravobranilstvo je leta 2016 prejelo 11.131 nepravdnih zadev, kar je 10,3 odstotkov manj kot v letu 2015, ko je prejelo 12.416 tovrstnih zadev.

Skupno je imelo leta 2016 na tem področju v delu 16.880 zadev, kar je 10,9 odstotkov manj kot v letu 2015, ko je imelo v delu 18.942 zadev. Na dan 31. 12. 2016 je bilo zaključenih 10.637 zadev, odprtih pa 6.235 zadev.

11.3 Analiza podatkovŠtevilo novih nepravdnih zadev je leta 2016 manjše kot leta 2015. Povprečen letni pripad zadev na nepravdnem področju v obdobju zadnjih petih let je 11.886,4 zadeve, kar pomeni, da je pripad novih zadev v letu 2016 nižji od povprečja zadnjih let, in sicer za 6,3 odstotka.

Predstavlja pa na tem področju število prejetih zadev v letu 2016 drugo največje, takoj za prejetimi upravnimi zadevami.

Graf 7: Število prejetih zadev nepravdnem področju v obdobju 2012–2016

11.4 Posamezna področja dela11.4.1 Zapuščinski postopkiDržavno pravobranilstvo v zapuščinskih postopkih pred okrajnimi sodišči zastopa Republiko Slovenijo na več načinov: • na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o dedovanju (ZD) se zapuščina, v kolikor se po preteku enega leta od objave oklica dedičem ne zglasi noben dedič, razglasi za lastnino Republike Slovenije in izroči pristojnemu organu Republike Slovenije (kaduciteta). Zapuščina postane last Republike Slovenije tudi, če se vsi dediči odpovedo dedovanju;

• na podlagi 128. člena ZD se dedovanje premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, omeji do višine vrednosti prejete pomoči, če ni v predpisih o socialnem varstvu določeno drugače. Ta omejitev se izvede tako, da postane del zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, do katere se dedovanje omeji, lastnina Republike Slovenije, če se je pomoč financirala iz proračuna Republike Slovenije. Premoženje, ki postane lastnina Republike Slovenije, se s sklepom izroči pristojnemu organu Republike Slovenije; • če je zapustnik premoženje z oporoko zapustil Republiki Sloveniji, je ta dedič v zapuščinskem postopku;• Državno pravobranilstvo v zapuščinskih postopkih prijavlja različne terjatve, ki jih ima Republika Slovenija do pokojnika, njihovo plačilo pa terja od zapustnikovih dedičev; najpogosteje prijavlja terjatve Ministrstva za finance (iz naslova neplačanih davkov) ali Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ko uveljavlja vračilo preveč izplačane dosmrtne mesečne rente ali invalidnine, ki ju ministrstvo izplačuje po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja, Zakonu o vojnih invalidih in Zakonu o vojnih veteranih.

Predmet zapuščine so nepremičnine, premičnine in pravice, pri čemer je zapuščina lahko obremenjena s terjatvami. Po pridobitvi zapuščine zato nastajajo različni dejanski in pravni problemi, določiti pa je tudi potrebno, kdo podedovano premoženje dobi v upravljanje in kako ravnati v primeru prezadolžene zapuščine. Problematične so zlasti tiste zapuščine, v katerih se vsi dediči odpovedo dedovanju, ker vedo, da je zapuščina prezadolžena. V takšnih primerih država kot pravna naslednica tudi vstopa v pravdne ali izvršilne postopke, ki so bili v teku zoper zapustnika, z zahtevki za plačilo terjatev pa se pojavljajo tudi drugi upniki, ki zoper zapustnika še niso začeli sodnih postopkov.

Prehod zapuščine brez dedičev na državo sicer poznamo že iz časov Rimskega prava, vendar pa je v zadnjem desetletju ta institut pridobil povsem drugačno vlogo. Od prvotne, ki je bila predvsem v tem, da država skrbi za urejena lastninska in druga razmerja v družbi in v tem kontekstu tudi za premoženje brez znanega lastnika, je postala t. i. kaduciteta v zadnjem času predvsem instrument varovanja dedičev pred zapleti ukvarjanja s prezadolženo zapuščino. Z odpovedjo dedovanju dediči namreč reševanje te problematike prenesejo na državo.

V Uradnem listu Republike Slovenije pa je bil dne 7. 10. 2016 objavljen Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o dedovanju (ZD-C)52, kjer je na novo urejena odgovornost dediča in Republike Slovenije za zapustnikove dolgove. Novela je začela veljati 22. 10. 2016, z dnem njene uveljavitve pa so prenehale veljati določbe ZFPPIPP, ki so urejale postopek stečaja zapuščine. V prehodnih in končnih določbah ZD-C je namreč določeno, da se po določbah ZFPPIPP dokončajo le tisti postopki stečaja zapuščine, ki so se začeli do uveljavitve ZD-C. Glede na nerodno formulacijo 18. člena ZD-C ter glede na dejstvo, da se stečaj zapuščine začne šele z izdajo sklepa, s katerim sodišče odloči o začetku stečaja zapuščine brez dedičev, je Državno pravobranilstvo v dogovoru s sodniki, ki vodijo zapuščinske postopke, le-te opozorilo in pozvalo, naj postopajo v skladu z drugim odstavkom 142. člena ZD-C. Sodišča so sledila opozorilom Državnega pravobranilstva in so v izogib morebitnim zapletom izdala obvestila o zapuščini brez dedičev oziroma oklic neznanim upnikom v smislu določbe 11. člena ZD-C, da bi se postopek lahko čim prej zaključil. Med pomembnimi spremembami je tudi določba 9. člena ZD-C, ki določa, da zapuščina brez dedičev postane last Republike Slovenije, razen, če se takšna zapuščina prenese v stečajno maso stečaja zapuščine brez dedičev.

V skladu z načelom zakonitosti in upoštevajoč svoje pristojnosti Državno pravobranilstvo uveljavlja tudi omejitve dedovanja premoženja oseb, ki so uživale pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu. Pravna podlaga za tovrstno omejitev dedovanja premoženja osebe je 128. člen ZD, 129. člen ZD pa omogoča, da se lahko Republika Slovenija v treh mesecih od dneva, ko je bila obveščena o uvedenem dedovanju, odpove pravici do povračila te pomoči, če so zapustnikovi dediči, njegov zakonec ali njegovi otroci sami potrebni pomoči.

S podatki, ali so v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za omejitev dedovanja, razpolaga Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki o tem obvešča Državno pravobranilstvo. Posamezni centri za socialno delo so dolžni odgovorno odločati o tem, komu dodelijo proračunska sredstva v smislu denarne pomoči oziroma varstvenega dodatka, pa tudi ugotoviti, ali jih je morebiti prejemala neupravičena oseba. Tako se v družbi dosega t. i. socialna pravičnost, ki pomeni, da pomoči iz javnih sredstev ne prejema nekdo, ki ob smrti zapusti zapuščino velike vrednosti.

Dne 20. 12. 2016 je bil tako sprejet Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o socialno varstvenih prejemkih53, ki v zakon od začetka njegove uveljavitve (1. 2. 2017) vnaša nova pravila glede omejitev dedovanja, v skladu z 9. členom prehodnih in končnih določb pa določa način omejitev dedovanja v primerih, ko je zapustnik užival pomoč (denarno socialno pomoč in varstveni dodatek) v skladu s predpisi, ki so se uporabljali do začetka uporabe novega zakona. V teh primerih se dedovanje zapustnikovega premoženja omeji do višine 2/3 prejetih sredstev, ki jih je zapustnik prejel iz naslova varstvenega dodatka. Za denarno socialno

Prejeto

0

2.000

4.000

6.000

8.000

10.000

12.000

14.000

2012 2013 2014 2015 2016

12.324

10.638

12.923 12.41611.131

52 Uradni list RS, št. 63/2016 z dne 7. 10. 2016.53 Uradni list RS, št. 88/2016 z dne 30. 12. 2016.

kazalo

74 75

pomoč, prejeto v skladu s predpisi o socialnem varstvu, ki so se uporabljali do začetka uporabe tega zakona, pa se dedovanje zapustnikovega premoženja ne omeji, če je zapustnik to pomoč prejel za 12 ali manj mesecev. Če je zapustnik pomoč iz prejšnjega odstavka prejel za več kot 12 mesecev, pa se dedovanje zapustnikovega premoženja omeji do višine prejete pomoči, zmanjšane za 12 najvišjih mesečnih zneskov, nato pa zmanjšane še za 1/3 od preostalih mesečnih zneskov prejetih pomoči.

Na podlagi tretjega odstavka 54.a člena ZSVarPre pa se po novem dedovanje zapustnikovega premoženja, ki je užival pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, omeji v vrednosti pomoči, ki jo je zapustnik prejel iz naslova denarne socialne pomoči oziroma varstvenega dodatka, če mu je bila ta pomoč dodeljena, kar je imel v lasti stanovanje, v katerem je dejansko prebival ter imel prijavljeno stalno prebivališče, katerega vrednosti je presegala 120.000,00 EUR, in si s tem stanovanjem preživetja začasno ni mogel zagotoviti zaradi okoliščin, na katere ni mogel vplivati, pod nadaljnjima dvema pogojema, ki ju določa zakon.

Državno pravobranilstvo je leta 2016 prejelo 473 predlogov za prijavo terjatev v zapuščino, kar je 120 odstotkov več kot leta 2015, ko je prijavilo terjatve v 215 zadevah.

V letu 2016 je prejelo osem predlogov za ločitev zapuščine, kar je 46,7 odstotkov manj kot v letu 2015, ko je bilo teh predlogov 15; izjemno pa se je, tako kot prejšnja leta, tudi v letu 2016 povečal pripad zadev, v katerih Državno pravobranilstvo poda predlog za omejitev dedovanja; leta 2015 je bilo novih zadev 1.123, v letu 2016 pa že 1.237 zadev, kar je 10,1 odstotek več kot v letu 2015, glede na petletno povprečje od leta 2012 do 2016 (688,4 zadeve) pa je pripad tovrstnih zadev 79,7 odstotkov nad povprečjem.

Republiko Slovenijo je Državno pravobranilstvo v letu 2016 zastopalo v 339 novih zadevah, ki se nanašajo na zapuščino brez dedičev (kaduciteta), kar je 7,4 odstotkov manj kot v letu 2015, ko je bilo teh zadev 366. Vseh zadev v delu v letu 2016 iz naslova kaducitete je bilo 667.

Državno pravobranilstvo je prejelo 29 predlogov za uvedbo zapuščinskega postopka in 12 predlogov, da na sodišče vloži predlog za razglasitev mrtvega.

11.4.2 Mejni postopki in določitev nujne potiDržavno pravobranilstvo sodeluje v postopkih za ureditev meje, urejenih od 131. do 139. člena ZNP, pa tudi v postopkih za dovolitev nujne poti, urejenih od 140. do 145. člena ZNP.

Predlagatelji tovrstnih postopkov so največkrat fizične osebe, na strani Republike Slovenije pa so udeleženi:• ministrstvo, pristojno za promet oziroma infrastrukturo (ceste), • Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov (kmetijska zemljišča) ali • ministrstvo, pristojno za okolje in prostor (vodotoki, vodna zemljišča).

Postopki so praviloma dolgotrajni, saj mora sodišče med drugim opraviti vsaj en narok na terenu samem, in sicer ob sodelovanju ustreznega izvedenca.

Leta 2016 je Državno pravobranilstvo sodelovalo v 26 novih postopkih ugotavljanja mej in določitve nujne poti, kar je 31,6 odstotkov manj kot v letu 2015, ko je prejelo 38 novih zadev.

Glede na dejstvo, da tovrstni postopki trajajo dlje, pa je imelo Državno pravobranilstvo v letu 2016 v delu 106 tovrstnih zadev.

11.4.3 Postopki za razdružitev solastnineSolastninska skupnost lahko nastane po volji strank ali na pa podlagi zakona, v vsakem primeru pa zaradi nasprotujočih si interesov udeležencev (solastnikov) med njimi pogosto povzroča nesoglasja in spore, tako v zvezi z rednim vzdrževanjem stvari, njihovo uporabo, razpolaganjem ipd.

Pri tem so običajno predmet postopkov za razdružitev solastnine kmetijska zemljišča, Državno pravobranilstvo pa v teh primerih zastopa Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov (SKZG) in SiDG – Slovenski državni gozdovi.

Po 118. členu ZNP mora predlog za delitev nepremičnine vsebovati zemljiškoknjižne podatke ali pa mu je potrebno priložiti listine, s katerimi se dokazuje lastninska pravica na nepremičnini, če ta ni vpisana v zemljiško knjigo.

Upravljavci državnega premoženja so Republika Slovenija, SKZG, Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Direkcija Republike Slovenije za infrastrukturo (DRSI), Direktorat za civilno letalstvo in ministrstvo, pristojno za javno upravo.

Leta 2016 je Državno pravobranilstvo vložilo 31 predlogov za razdružitev solastnine, kar je 24,4 odstotkov manj kot v letu 2015, ko je vložilo 41 takšnih predlogov.

11.4.4 Zemljiškoknjižni postopkiDržavno pravobranilstvo kot zastopnik Republike Slovenije najpogosteje vlaga zemljiškoknjižne predloge za vknjižbo lastninske pravice na zemljiščih, uporabljenih za gradnjo javnih cest ali mejnih prehodov, veliko pa se jih nanaša tudi na vknjižbo lastninske pravice na stanovanjih in poslovnih objektih.

Z uvedbo sistema e-ZK Državno pravobranilstvo vse zemljiškoknjižne predloge vlaga v elektronski obliki, pri čemer je elektronska zemljiška knjiga v slovenskem pravosodju v zadnjih letih, oziroma celo desetletjih, verjetno eden največjih projektov modernizacije, kot takšna pa vzpostavlja podlago za učinkovito delovanje sistema.

Se pa s tehnološko naprednostjo zemljiške knjige pri zemljiškoknjižnih opravilih pojavlja več vprašanj, ki jih uporabniki, torej tudi Državno pravobranilstvo, pred informatizacijo niso mogli predvideti. Če je na eni strani izboljšana ažurnost vpisa plomb, pa je na drugi strani vsak postopek vpisa tako formaliziran, da ga je mogoče začeti le ob dobrem poznavanju t. i. posameznih šifer postopkov, kar pomeni, da tovrstna opravila Državnega pravobranilstva za vsak posamezni zemljiškoknjižni postopek predstavljajo veliko dodatno obremenitev, zlasti glede na število zemljiškoknjižnih predlogov, ki jih Državno pravobranilstvo prejme vsako leto. Pri tem dodatno delovno obremenitev predstavlja tudi dejstvo, da listinska dokumentacija za vknjižbo pravice, s katero razpolaga zastopani subjekt, pogosto ni ustrezna, zato je potrebno še pred samo vknjižbo lastninske pravice uvesti postopek za vzpostavitev listine, ki bo kasneje ustrezna podlaga za vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo.

Državno pravobranilstvo je leta 2016 vložilo 4.403 zemljiškoknjižne predloge, kar je 14,4 odstotkov manj kot leta 2015, ko jih je vložilo 5.142. V pregled je v letu 2016 prejelo 4.160 zemljiškoknjižnih sklepov, ki jih sodišča izdajo po uradni dolžnosti, pri čemer je glede na leto 2015, ko je prejelo 4.936 tovrstnih sklepov, v letu 2016 pripad zadev za 15,7 odstotkov manjši.

11.4.5 Odškodninski postopki za razlaščena zemljiščaDržavno pravobranilstvo zastopa Republiko Slovenijo v postopkih določitve odškodnine za razlaščena zemljišča.

V skladu z določbo 97. člena ZNP sodišče odloča o odškodnini, če je z zakonom določeno, da se odškodnina določi v nepravdnem postopku. Postopek se začne na predlog upravičenca do odškodnine ali po uradni dolžnosti na podlagi obvestila upravnega organa, da med udeleženci postopka ni bil dosežen sporazum o višini odškodnine.

Državno pravobranilstvo tako v nepravdnem postopku vloži predlog za določitev odškodnine v tistih primerih, ko so razlastitveni postopki pravnomočno končani in je na podlagi odločbe upravnega organa pravnomočno odločeno o razlastitvi nepremičnin, v upravnem postopku pa ni prišlo do sklenitve sporazuma glede odškodnine. Če v razlastitvenem postopku razlastitveni upravičenec in zavezanec ne skleneta sporazuma o odškodnini oziroma nadomestilu, upravni organ, skladno z drugim odstavkom 104. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1), napoti stranke za odmero odškodnine na sodišče.

Državno pravobranilstvo se v okviru svoje poravnalne funkcije zavzema za mirno rešitev sodnega spora za določitev odškodnine, rešitev s sklenitvijo sodne poravnave med predlagateljem in nasprotno stranko pa je tudi sicer najbolj smotrna za Republiko Slovenijo. Skladno z določili ZNP namreč vse stroške v nepravdnih postopkih za določitev odškodnine nosi zavezanec za plačilo odškodnine – v konkretnih primerih torej Republika Slovenija.

Sodni postopki za določitev odškodnine sicer potekajo tekoče, vendar pa so dolgotrajni, saj mora vrednost nepremičnine oceniti izvedenec, udeleženci pa imajo pravico, da se o tako izdelani cenitvi ustrezno opredelijo.

Leta 2016 je Državno pravobranilstvo vložilo 93 predlogov za določitev odškodnine, kar je 10,6 odstotkov manj kot v letu 2015, ko je vložilo 104 tovrstne predloge.

11.4.5.1 Izpostavljeno V letu 2016 je Državno pravobranilstvo po 14-ih letih od uvedbe postopka s sklenitvijo sodne poravnave v nepravdnem postopku zaključilo razlastitveno zadevo iz leta 2002 predlagajoče stranke Republike Slovenije zoper Kompas, mejni turistični servis, d. d., Ljubljana, in sicer za razlaščene nepremičnine v k. o. Velika Dolina.

kazalo

76 77

O razlastitvi nepremičnin ter zavrnitvi predloga za razlastitev nekaterih nepremičnin je sicer sodišče pravnomočno odločilo že v letu 2009, od takrat dalje pa je sodišče odločalo še o odškodnini za razlaščene nepremičnine, zamudnih obrestih ter stroških postopka. Stranki postopka sta v letu 2016 sklenili sodno poravnavo tako, da je Republika Slovenija pristala na plačilo odškodnine v višini 393.653,82 EUR (namesto zahtevanih 654.518,38 EUR), pri čemer je nasprotna stranka odstopila od zahtevka za plačilo zamudnih obresti (za obdobje od dejanskega odvzema nepremičnin v letu 2002 do pravnomočnosti odločb o razlastitvi) ter zahtevka za revalorizacijo opravljenih cenitev, pristala pa je na plačilo stroškov postopka v višini 8.000,00 EUR (namesto 9.536,22 EUR). Zamudne obresti so bile dogovorjene skladno s sodno prakso, in sicer od pravnomočnosti odločb o razlastitvi do plačila (ne pa od dejanskega prevzema nepremičnin v posest).

11.4.6 Postopki za vzpostavitev etažne lastnine in določitev pripadajočega zemljišča k stavbi po Zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (ZVEtL)Državno pravobranilstvo zastopa Republiko Slovenijo tudi v postopkih za določitev pripadajočega zemljišča po Zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (ZVEtL), nastopa pa bodisi kot predlagatelj bodisi kot udeleženec.

Tudi ti postopki so praviloma dolgotrajni in zahtevni, še posebej pri zgradbah, zgrajenih pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (SPZ), na katerih etažna lastnina še ni vzpostavljena.

Večina predlogov, ki jih Državno pravobranilstvo vloži na pristojna okrajna sodišča, se nanaša ravno na stavbe, zgrajene pred letom 2003, na katerih etažna lastnina ni vzpostavljena, ali pa je vzpostavljena le delno. Malo je zadev, v katerih je bila glede stavbe že izdana pravnomočna odločba o določitvi funkcionalnega zemljišča ali gradbene parcele, kar pomeni, da se mora sodišče v teh postopkih seznaniti z vsemi prostorskimi akti in upravnimi dovoljenji, na podlagi katerih so bile stavbe zgrajene. Kadar pripadajočega zemljišča niti na tej podlagi ni mogoče določiti, sodišče upošteva merila, določena v zakonu, pomaga pa si tudi z izvedencem urbanistične stroke.

Leta 2016 je Državno pravobranilstvo prejelo:• 77 predlogov za vzpostavitev etažne listine, kar je 6,9 odstotkov več kot leta 2015, ko je prejelo 72 takšnih predlogov, in • 23 predlogov za določitev funkcionalnega zemljišča, kar je 28,1 odstotkov manj kot leta 2015, ko je prejelo 32 takšnih predlogov.

11.4.7 Postopki za odprtje sodnega depozitaPravilna izpolnitev obveznosti je dolžnikova dolžnost in hkrati tudi pravica. Institut sodnega depozita pravno ščiti dolžnikove interese, kadar obveznosti ne more izpolniti neposredno upniku ali njegovemu pooblaščencu. Sodni depozit pod izpolnjenimi pogoji, tako kakor pravilna izpolnitev, vodi k prenehanju obveznosti. S trenutkom položitve depozita morebitna dolžnikova zamuda preneha, nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja stvari preide na upnika, obresti pa prenehajo teči. Nastop opisanih učinkov je povezan z dvema pogojema: da deponirana stvar ustreza pravilni izpolnitvi in da je dolžnik kasneje ne vzame nazaj.

Leta 2016 je Državno pravobranilstvo vložilo 32 predlogov za odprtje sodnega depozita, kar je 60 odstotkov več kot leta 2015, ko je vložilo 20 predlogov.

Postopki razlastitev

12

kazalo

78 79

12.1 Uvod

Državno pravobranilstvo predlaga razlastitev po pooblastilu Vlade Republike Slovenije, na podlagi katerega jo zastopa v vseh upravnih postopkih zaradi razlastitve ali omejitve lastninske pravice, ki jih vodijo upravni organi, pristojni za odločanje o razlastitvah nepremičnin v javno korist, predvsem zaradi gradnje državnih cest, ki jih v imenu in za račun Republike Slovenije vodita Direkcija Republike Slovenije za infrastrukturo (DRSI) in Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji, d. d. (DARS).54

Prav tako je Državno pravobranilstvo pooblaščeno, da Republiko Slovenijo zastopa v vseh upravnih postopkih zaradi razlastitve, ki jih vodijo upravni organi, pristojni za odločanje o razlastitvah nepremičnin, ki jih Republika Slovenija potrebuje za gradnjo mejnih prehodov in jih v imenu in za račun Republike Slovenije vodi Ministrstvo za javno upravo.

Poleg tega je Državno pravobranilstvo pooblaščeno oziroma ga lahko Vlada pooblasti tudi za zastopanje Republike Slovenije v drugih razlastitvenih zadevah, kot so npr. razlastitve za potrebe gradnje železniške infrastrukture.

Večino razlastitvenih zadev obravnavajo upravne enote na podlagi določb Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1), ki v 96. členu določa, da o zahtevah za razlastitev nepremičnin v upravnem postopku na prvi stopnji odločajo upravne enote (upravni organi), na drugi stopnji pa ministrstvo za prostor, razen če je z drugim zakonom določena drugačna ureditev.

12.2 Statistika

Državno pravobranilstvo je v letu 2016 vložilo 381 predlogov za razlastitev, kar je 11,8 odstotkov manj kot leta 2015, ko je vložilo 432 predlogov za razlastitev.

Skupno je imelo Državno pravobranilstvo leta 2016 v delu 1.112 zadev, kar je 21,2 odstotkov manj kot v letu 2015, ko jih je imelo v delu 1.412. Na dan 31. 12. 2016 je bilo zaključenih 424 zadev, odprtih pa 686 zadev.

12.3 Analiza podatkovPripad razlastitvenih zadev v letu 2016 je najmanjši v zadnjih petih letih.

Aktivnost Državnega pravobranilstva na tem področju je v veliki meri povezana z investicijskimi projekti države. Če država tovrstnih projektov ne izvaja oziroma jih izvaja v zmanjšanem obsegu kot v preteklih letih, se to odraža tudi v pripadu zadev na tem področju dela Državnega pravobranilstva.

Graf 8: Število prejetih razlastitvenih zadev v obdobju 2012-2016

12.4 Problematika področjaUpravni organi v razlastitvenih zadevah poslujejo zelo hitro, v vseh zadevah pa razpisujejo tudi obravnave, kar pomeni, da tovrstne zadeve zahtevajo intenzivno sodelovanje Državnega pravobranilstva, prisotnost na obravnavah pa je izjemno pomembna, zlasti v okviru poskusa mirne rešitve spora s sklenitvijo sporazuma o višini odškodnine.

Če je razlastitveni zavezanec pripravljen na sklenitev sporazuma že v okviru upravnega postopka, Državno pravobranilstvo po potrebi pridobi ponovno cenitev nepremičnine oziroma valorizacije cenitve, na osnovi katere nato pogosto pride do sklenitve sporazuma o odškodnini in s tem do dokončne ureditve spornega razmerja.

Če do sklenitve sporazuma o odškodnini v upravnem postopku ne pride, temu sledi nepravdni postopek za določitev odškodnine za razlaščena zemljišča.55

54 Sklep Vlade Republike Slovenije, št. 465-89/2003 z dne 3. 4. 2003. 55 Postopki za določitev odškodnine so bili že podrobneje predstavljeni v poglavju »Nepravdni postopki«.

664

409

722

432381

0

100

200

300

400

500

600

700

800

2012 2013 2014 2015 2016Prejeto

kazalo

80 81

13.1 Uvod

Poleg zastopanja države pred sodišči Državno pravobranilstvo opravlja tudi druge naloge, določene z zakonom. Med te naloge sodijo naloge, določene z Zakonom o splošnem upravnem postopku (ZUP), prav tako pa lahko Državno pravobranilstvo v upravnem postopku sodeluje kot pooblaščenec ali zakoniti zastopnik stranke glede na splošno določbo ZDPra, da pred upravnimi organi zastopa subjekte le na podlagi pooblastila. Državno pravobranilstvo zastopanje mora prevzeti oziroma ga ne sme odkloniti. ZDPra v 1. členu Državnega pravobranilstva ne opredeljuje kot zastopnika javnih koristi v upravnem postopku, temveč njegova pooblastila opredeljuje s sklicevanjem na naloge, določene z zakonom.

Na tem mestu je tako potrebno razlikovati med položajem Državnega pravobranilstva v upravnem postopku kot stranke na eni strani ali kot zastopnika – pooblaščenca države, njenih organov v sestavi, ki so pravne osebe, kadar te nastopajo kot stranke v upravnem postopku, na drugi strani. V položaju zastopnika stranke Državno pravobranilstvo zastopa le na podlagi pooblastila države.

Vsebinsko najzahtevnejša naloga Državnega pravobranilstva je njegova vloga zastopnika javne koristi v upravnem postopku.

Položaj Državnega pravobranilstva v upravnem postopku izhodiščno določa 45. člen ZUP, in sicer imajo državni tožilec, državni pravobranilec in drugi državni organi, ki so po zakonu upravičeni v upravnem postopku zastopati javne koristi, v mejah takega pooblastila pravice in dolžnosti stranke. Tako lahko Državno pravobranilstvo sodeluje v postopku, vloži pritožbo zoper upravni akt in predlaga obnovo postopka, če odločba posega v javne koristi. Nadalje lahko, če je kot stranka sodeloval v postopku, vloži pritožbo zoper odločbo, s katero je prekršen zakon v korist stranke in škodo javnih koristi (tretji in četrti odstavek 229. člena ZUP).

Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) pa opredeljuje stranke v upravnem sporu, in sicer so to tožnik, toženec in prizadeta oseba s položajem stranke, če tako določa zakon. Državno pravobranilstvo se lahko pojavlja v vseh vlogah kot zastopnik stranke ali tožnik v varovanju javnega interesa.

V upravni zadevi stranka postavi zahtevek do države oziroma do lokalne skupnosti. Zato prihaja do kolizije interesov med posameznikom ali pravno osebo in državo. Sodišče poseže v sporno razmerje le, če je javna korist prizadeta do te mere, da je prizadeta tudi zakonitost. Zastopnik javnega interesa v upravnem sporu je Državno pravobranilstvo. Na zahtevo vlade v posamezni zadevi mora Državno pravobranilstvo vložiti tožbo zaradi kršitve zakona v škodo javnega interesa (18. člen ZUS-1). Ker je Republika Slovenija kot pravna oseba lahko stranka v upravnem sporu kot nosilec pravic, obveznosti in pravnih koristi, je lahko tudi tožnik v upravnem sporu, če je bilo z dokončnim upravnim aktom poseženo v njen pravni položaj. Postopek v upravnem sporu poteka pred Upravnim sodiščem, kar pomeni, da Republiko Slovenijo kot tožnika v upravnem sporu zastopa Državno pravobranilstvo kot zastopnik glede na generalno določbo ZDPra.

Pomemben je tudi položaj zastopanja toženca, ki je po zakonu lahko le država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala dokončen upravni akt, kar pomeni, da zakon toženca izrecno opredeljuje kot pravno osebo. Toženca v upravnem sporu zastopa organ, ki je izdal akt, s katerim je bil postopek odločanja končan, razen v primeru tožbe zoper državo, če vlada za zastopnika ne določi drugega organa države. V primeru tožbe zoper državo jo tako praviloma zastopa ministrstvo, ki je izdalo dokončen upravni akt, razen, če vlada ne določi drugega organa, ki pa je lahko tudi Državno pravobranilstvo (peti odstavek 17. člena ZUS-1).

V upravnem sporu je poleg tožnika in toženca stranka tudi prizadeta oseba, če tako določa zakon, in sicer, če bi ji lahko bila odprava oziroma sprememba izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo. Upravno sodišče mora med upravnim sporom po uradni dolžnosti prizadeto stranko obvestiti, če bi ureditev spornega razmerja lahko posegla v njene pravice, ali na zakon oprte neposredne koristi (19. člen ZUS-1).

V skladu z materialno zakonodajo ima Državno pravobranilstvo tudi neposredni položaj tožnika v upravnem sporu. Tako kot nosilec funkcije npr. v skladu z Zakonom o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) lahko zoper odločbo ali sklep organa za brezplačno pravno pomoč vloži tožbo v upravnem sporu, saj pritožba zoper takšno odločbo ali sklep ni možna, je pa dopusten upravni spor. Za vložitev tožbe v upravnem sporu Državno pravobranilstvo ne potrebuje morebitnega dokazovanja posega v javno korist, temveč uveljavlja le presojo njene zakonitosti.

Upravni postopki in upravni spori

13

kazalo

82 83

13.2 Statistika

Državno pravobranilstvo je leta 2016 prejelo 12.448 upravnih zadev (v upravnih postopkih in upravnih sporih), kar je 4,6 odstotkov manj kot v letu 2015, ko je prejelo 13.048 tovrstnih upravnih zadev.

Skupno je imelo Državno pravobranilstvo leta 2016 v delu 15.226 zadev, kar je 18,4 odstotkov manj kot v letu 2015, ko je imelo v delu 18.670 zadev. Na dan 31. 12. 2016 je bilo zaključenih 12.833 zadev, odprtih pa 2.387 zadev.

13.3 Analiza podatkovTudi leta 2016 se je trend upadanja pripada upravnih zadev nadaljeval. Glede na petletno obdobje od 2012 do 2016 se namreč pripad novih zadev vztrajno zmanjšuje. Največji je bil leta 2012, ko je Državno pravobranilstvo prejelo 15.854 zadev, leta 2016 pa najmanjši v analiziranem obdobju s prejetimi 12.448 zadevami.

Področje upravnih zadev v upravnih postopkih in upravnih sporih je področje dela Državnega pravobranilstva z največjim številom novo prejetih zadev in največjim številom zaključenih zadev v letu 2016.

Graf 9: Število prejetih zadev na področju upravnih postopkov in upravnih sporov v obdobju 2012–2016

13.4 Upravni sporiDržavno pravobranilstvo po določbi prvega odstavka 7. člena ZDPra v sodnih sporih zastopa določen (državni) subjekt, drugačna pa je ureditev v skladu z ZUS-1, ki je novejši, za udeležbo Državnega pravobranilstva v upravnem sporu pa tudi specialnejši predpis.

Po določbi 17. člena ZUS-1 je stranka v upravnem sporu lahko poleg tožnika in toženca ter drugih oseb, če tako določa zakon, tudi zastopnik javnega interesa. Državno pravobranilstvo je zastopnik javnega interesa (18. člen ZUS-1), ko oceni obstoj kršitve zakona v škodo javnega interesa v konkretnem primeru, kot stranka pa lahko vloži tožbo zoper upravni akt, na katerega se obstoj zatrjevane kršitve nanaša. Lahko pa Vlada Republike Slovenije, ne glede na oceno Državnega pravobranilstva, Državnemu pravobranilstvu tudi odredi, da v posamezni zadevi vloži tožbo, če oceni, da je to potrebno zaradi zaščite javnega interesa. Državno pravobranilstvo je v tem primeru vezano na odredbo Vlade in tožbo zoper domnevno kršitev zakona v škodo javnega interesa mora vložiti.

Tožbo je potrebno vložiti v tridesetih dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan, oziroma v roku, ki velja za stranko, v korist katere je bil upravni akt izdan. Državno pravobranilstvo je zastopnik javnega interesa na podlagi zakona, zato izdaja posebnega pooblastila vlade, ki bi mu dodelila aktivno legitimacijo za vložitev tožbe, ni več potrebna. Državno pravobranilstvo tako lahko tožbo vloži vselej, kadar oceni, da je treba zaradi zatrjevane kršitve javnega interesa v konkretnem primeru izpodbijati upravni akt, s katerim je bilo v upravnem postopku dokončno sicer odločeno o pravici oziroma koristi posameznika ali druge

osebe, vendar v škodo javnega interesa. Cilj, ki ga Državno pravobranilstvo zasleduje s tožbo, je odprava upravnega akta oziroma njegova sprememba, ki lahko glede na izkazan javni interes sorazmerno poseže v pravico oziroma pravno korist posameznika, o kateri je dokončno odločil upravni oziroma drug državni organ ali organ lokalne skupnosti.

Domnevna kršitev zakona v škodo javne koristi je lahko le konkretna oziroma mora biti utemeljena s konkretno javno koristjo, ki je opredeljena v splošnem aktu pristojnega državnega organa. Le sodišče pa lahko odloči o zatrjevani nezakonitosti in razreši spor o koliziji pravice posameznika na eni strani in o (na zakon oprti) javni koristi, ki posega v pravni interes oziroma pravico posameznika, o kateri je v upravnem postopku že dokončno odločeno, na drugi strani. Sodišče presoja kršitev zakona v škodo javnega interesa glede na konkretni primer.

Javni interes je vsebinsko sicer nedoločen pravni pojem. Praviloma ga mora opredeliti materialni zakon ali na njegovi podlagi izdan predpis. Opredeljen je kot splošna družbena korist, ki jo področni predpis opredeli kot tako. Teorija in ZUP izraza javni interes in javna korist uporabljata kot sinonima. Kaj točno pomenita pojma javni interes oziroma javna korist, pa ZUP ne določa. Govorimo o nedoločnem pravnem pojmu, ki ga je potrebno v konkretnem primeru vsebinsko napolniti. Vseeno pa je v 18. členu ZUP ter v drugem odstavku 144. člena ZUP javni interes vendarle nekoliko opredeljen. ZUP v 144. členu govori o t. i. skrajšanem postopku, ko gre za izdajo nujnih ukrepov v javnem interesu, če gre za varovanje življenja, zdravja ljudi, javnega reda in miru, javne varnosti in premoženja večje vrednosti. Tretji odstavek 18. člena ZUP pa navaja naslednje zavarovane kategorije: življenje in zdravje ljudi, naravno oziroma življenjsko okolje ali premoženje. Glede posebnih upravnih postopkov velja, da naj bi področni predpisi določili, kaj v teh postopkih šteje za javno korist, kar nekateri področni predpisi tudi urejajo.

Javni interes je torej državni ali družbeni interes; pojmi, ki se običajno uporabljajo v političnih razpravah, v ekonomski politiki, kadar se želi označiti korist in prednosti skupnosti kot celote, drugače od zasebnega interesa. Ima politično, etično in čustveno konotacijo. Se pa postavlja vprašanje, ali so zasebni interesi v nasprotju z družbenimi interesi. Kot že rečeno, zakon ne opredeljuje, kaj je javni interes, zato njegovo vsebino ugotavlja in presoja sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin vsakokratnega primera in tehtanju obeh konkurenčnih si pravic. Zasebni interes je lahko tudi del javnega interesa, ni pa to nujno. Krog zasebnosti ni nujno sestavni del kroga javnosti.

Ustava Republike Slovenije v 157. členu ureja subjektivni upravni spor. V skladu z navedeno ustavno določbo tako ZUS-1 zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznika in organizacij proti meritornim odločitvam, s katerimi se posega v njihov pravni položaj, ter aktom in dejanjem organov, če se z njimi posega v človekove pravice in svoboščine ter če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Zato je institut zastopnika javnega interesa, ki ga ureja zakon, treba razumeti kot izjemo oziroma korektiv, ki v primeru ugotovljene kršitve zakona v škodo javnega interesa zagotovi varstvo objektivne zakonitosti.

Državno pravobranilstvo je kot zastopnik javnega interesa v letu 2016 vložilo deset tožb. Glede na zgoraj poudarjeno dejstvo, da je institut zastopnika javnega interesa treba razumeti kot korektiv, navedeno minimalno število vloženih tovrstnih tožb po oceni Državnega pravobranilstva pomeni, da javni interes zaradi posameznih odločitev državnih organov ni bil pogosto kršen in tako tudi ni bilo potrebe po pogosti tozadevni intervenciji Državnega pravobranilstva.

13.4.1 Izpostavljeno - javni interesPredmet sodne presoje enega od upravnih sporov je bila odločba Informacijskega pooblaščenca, s katero je ta delno ugodil pritožbi prosilca (fizični osebi) in delno odpravil odločbo Ministrstva za zunanje zadeve (MZZ) ter odločil, da je MZZ na dokumentu »Poročilo kadrovske komisije« dolžno umakniti stopnjo tajnosti INTERNO in ga v elektronski obliki posredovati prosilcu tako, da zaradi varstva osebnih podatkov prikrije njegove določene dele.

V konkretnem primeru je bilo sporno, ali je MZZ, ki je zavrnil prosilčevo zahtevo po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ), svojo odločitev utemeljeno oprl na ugotovitev, da v obravnavanem primeru ni podan zakonski razlog, da bi zahtevani dokument moral nositi stopnjo tajnosti in da posledično ni podana izjema po prvi točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Sodišče je pritrdilo Državnemu pravobranilstvu, da je zahtevani podatek, ki vsebuje obrazloženo mnenje članov kadrovske komisije glede primernosti kandidatov za položaj vodje predstavništva Republike Slovenije v tujini, tako pomemben, da bi z njegovim razkritjem očitno lahko nastale škodljive posledice za politične ali gospodarske koristi države. Utemeljena in prepričljiva so bila opozorila, da bi z razkritjem morebitnih pomislekov znotraj ministrstva pri imenovanju določene osebe za predstavnika Republike Slovenije v tujini oziroma z razkritjem njegovih pomanjkljivosti širši javnosti za omenjena dejstva izvedela tudi država sprejemnica, to pa bi lahko negativno vplivalo na položaj vodje veleposlaništva v državi sprejemnici, na opravljanje njegovih nalog in posledično na odnos Republike Slovenije z državno sprejemnice.

Tožbi Republike Slovenije je sodišče ugodilo v celoti.

02.0004.0006.0008.000

10.00012.00014.00016.00018.000

2012 2013 2014 2015 2016

15.854 15.446 14.57813.048 12.448

Prejeto

kazalo

84 85

13.5 Pristojnosti Državnega pravobranilstva po posebnih zakonih

13.6.1 Pristojnosti po Zakonu o ugotavljanju vzajemnostiPristojnosti Državnega pravobranilstva določa tudi Zakon o ugotavljanju vzajemnosti (ZUVza).

Ministrstvo za pravosodje na podlagi navedenega zakona in Zakona o pogojih za pridobitev lastninske pravice fizičnih in pravnih oseb držav kandidatk za članstvo v Evropski uniji na nepremičninah56 ugotavlja obstoj materialne vzajemnosti za pridobitev lastninske pravice na določenih nepremičninah tujih – hrvaških - državljanov v Republiki Sloveniji.

Državnemu pravobranilstvu se odločbe vročajo kot zastopniku javnega interesa na podlagi sklepa Vlade Republike Slovenije št. 7000-2/2007/5 z dne 5. 4. 2007.

V letu 2016 je Državno pravobranilstvo prejelo 125 odločb, izdanih v postopkih ugotavljanja vzajemnosti, kar je 21,3 odstotkov več kot leta 2015, ko je prejelo 103 odločbe.

13.6.2 Pristojnosti po Zakonu o brezplačni pravni pomočiPristojnosti Državnega pravobranilstva določa tudi Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), ki je bil spremenjen v začetku leta 201557. Pred spremembo, ki je začela veljati 4. 4. 2015, je Državno pravobranilstvo vlagalo predloge za izterjavo brezplačne pravne pomoči (BPP) na podlagi takrat veljavnega 46. člena ZBPP, ki je v drugem odstavku določal, da preide terjatev upravičenca do BPP proti nasprotni stranki iz naslova stroškov postopka, ki jih je sodišče prisodilo v korist upravičenca z odločbo, s katero se je postopek pred njim končal, do višine stroškov, izplačanih iz naslova BPP po ZBPP, na Republiko Slovenijo z dnem pravnomočnosti odločbe oziroma sklepa o stroških postopka. Predlog za izterjavo terjatev je torej podalo Državno pravobranilstvo, izvršil pa ga je pristojni finančni organ po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov. Po novem izterjavo predlaga pristojni organ BPP.

Državno pravobranilstvo ima tako še nekaj odprtih zadev iz prejšnjih let, z uspešnostjo izterjave pa ni seznanjeno, ker finančna uprava izterjane zneske nakazuje neposredno na račune sodišč, ki so brezplačno pravno pomoč odobrila.

Državnemu pravobranilstvu je bilo leta 2016 vročenih 12.143 odločb, s katerimi je bilo odločeno o zahtevkih za dodelitev BPP, kar je 2,6 odstotkov manj kot v letu 2015, ko mu je bilo vročenih 12.471 odločb.

Je pa glede na zgoraj pojasnjeno spremembo zakonodaje na področju izvršitev odločb BPP Državno pravobranilstvo v letu 2016 prejelo 74,6 odstotkov manj novih zadev kot v letu 2015. V letu 2016 je namreč prejelo 106 predlogov za izvršbo, v letu 2015 pa 418.

Je pa imelo Državno pravobranilstvo leta 2016 v delu na tem področju skupaj 1.712 tovrstnih zadev.

56 Uradni list RS, št. 61/2006 z dne 13. 6. 2006. 57 ZBPP-C - Uradni list RS, št. 19/2015 z dne 20. 3. 2015.

Postopki po Zakonu o denacionalizaciji

14

kazalo

86 87

14.1 Uvod

V postopkih denacionalizacije Državno pravobranilstvo v skladu s petim odstavkom 60. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) zastopa interese zavezane stranke, kadar se zahtevek glasi na premoženje, ki je v lasti Republike Slovenije.

Zavezana stranka v postopku je bodisi Republika Slovenija ali Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije.

14.2 Statistika

Državno pravobranilstvo je leta 2016 prejelo le še eno novo zadevo, kar je 85,7 odstotkov manj kot v letu 2015, ko je prejelo sedem novih zadev.

Skupno je imelo leta 2016 v delu 114 zadev, kar je 34,5 odstotkov manj kot v letu 2015, ko jih je imelo v delu 174. Na dan 31. 12. 2016 je bilo zaključenih 29 zadev, odprtih pa 85.


Državno pravobranilstvo v zvezi s številom odprtih denacionalizacijskih postopkov poudarja, da se število denacionalizacijskih zadev tudi letu 2016 glede na pretekla leta še naprej zmanjšuje, se pa zadeve, ki so še odprte, v zadnjih letih zaključujejo oziroma rešujejo počasneje. Nezaključeni namreč ostajajo ravno nekateri najbolj zahtevni in zapleteni denacionalizacijski primeri, katerih reševanje je posledično bolj kompleksno in dolgotrajnejše.

Je pa iz statističnih podatkov razvidno, da je v primerjavi z letom 2015 v letu 2016 s tega področja manj tako novih zadev, kot tudi zadev v delu in odprtih zadev ob koncu dobe poročanja (na dan 31. 12. 2016).

14.4 Problematika še nerešenih denacionalizacijskih zadev

Na dan 31. 12. 2016 je ostalo odprtih še 85 zadev, pri čemer se Državno pravobranilstvo aktivno zavzema za čim hitrejši tek vsakega posameznega postopka. Tako pritožbe ali druga pravna sredstva zoper odločbe v denacionalizacijskih zadevah vlaga izključno po izrecnem navodilu zastopanega subjekta stranke oziroma zavezanca.

Sicer pa Državno pravobranilstvo opaža, da v tovrstnih postopkih izvedenci svoje delo opravijo hitreje kot nekoč, sodišča in upravni organi pa dosledneje skrbijo za to, da stranke z ustreznimi listinami čim prej dopolnijo svoje morebitne nepopolne zahtevke. Glede na dejstvo, da 19. člen ZDen omogoča uveljavljanje ovir pri zahtevkih za vrnitev v naravi, ko nepremičnina služi za opravljanje dejavnosti državnih organov ali za dejavnosti s področja zdravstva, vzgoje in izobraževanja, kulture oziroma drugih javnih služb, je Državno pravobranilstvo v postopkih, kjer ima zatrjevanje zakonitih ovir izrecno podlago v izjavi volje Vlade in posamičnih resornih ministrstev, v večini primerov ponovno zaprosilo Vlado ali posamezna resorna ministrstva, naj preverijo, ali obstaja dovolj dokazov in razlogov za utemeljeno uveljavljanje ovir.

So pa v zadnjem času vedno bolj aktualni odškodninski zahtevki po drugem odstavku 72. člena ZDen, ki jih po pravnomočno zaključenih denacionalizacijskih postopkih zaradi nemožnost uporabe nepremičnin v času od uveljavitve ZDen do vrnitve vlagajo upravičenci pri pristojnih sodiščih ali pa neposredno z Vlado sklepajo poravnave.

Pri tem Državno pravobranilstvo opozarja na naslednje:

Po splošnem stališču vseh organov in strank v denacionalizacijskih postopkih je za zavezance (predvsem za Republiko Slovenijo) najcenejše vračanje premoženja v naravi. Vendar pa se pri tem glede na določilo drugega odstavka 72. člena ZDen postavlja vprašanje, ali ni morda za zavezance ugodnejša oblika odškodnine v obveznicah SOD ali Republike Slovenije, seveda ob predpostavki obstoja ovir za vrnitev v naravi.

Sedanja praksa kaže, da zavezanci po pravnomočnem zaključku postopka, v katerem so dobili vrnjeno premoženje v naravi, praviloma v pravdnem postopku uveljavljajo še odškodnino za nezmožnost uporabe od uveljavitve ZDen oziroma z zahtevki poleg vrnitve nepremičnine, ki je praviloma služila kateremu od namenov, določenih v 19. členu ZDen, dosegajo enormno visoke zneske. Glede na izjemno zahtevnost in zapletenost denacionalizacijskih postopkov je jasno, da le-ti niso mogli biti zaključeni takoj po uveljavitvi ZDen, zaradi česar je mogoče pričakovati, da bo zahtevek po drugem odstavku 72. člena ZDen skoraj v vsakem, še posebej sedaj končanem postopku, utemeljen.

Primarno načelo o vračanju v naravi že samo predpostavlja veliko bolj zapletene in daljše postopke, saj je praviloma potrebno v postopek pritegniti izvedence. Upravičenci se v večini primerov ne strinjajo z uradno določenim cenilcem ali izvedencem, zato zahtevajo nove cenitve ali pa celo sami angažirajo svoje izvedence. Vse to lahko izjemno podaljša sam postopek, na koncu pa za ves čas pripada upravičencem še odškodnina po drugem odstavku 72. člena ZDen.

Državno pravobranilstvo opozarja, da sodišča pri odločanju o tovrstnih zahtevkih glede višine odškodnine ne upoštevajo tudi prispevka upravičencev k dolgotrajnejšemu postopku. V vseh teh primerih pa odškodnine predstavljajo denarna sredstva, ki neposredno bremenijo državni proračun, hkrati pa je treba vrnjeno nepremičnino, ki jo je država uporabljala za svoje potrebe, nadomestiti z drugo.

V primeru odločitve o odškodnini v obliki obveznic pa morebitno prikrajšanje upravičencev po 72. členu ZDen predstavljajo že obresti, določene v 44. členu ZDen ali po Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS), ki se prištevajo k višini obveznic, kar vse pa se izplačuje iz sklada SOD, ki je bil za ta namen tudi ustanovljen. Tako se izkaže, da je potrebno pred umikom ugovora o nemožnosti vrnitve nepremičnine v naravi presojati tudi finančne posledice takšne odločitve v celoti.

14.5 Izpostavljeno

V letu 2016 je bil zaključen 15-let trajajoči denacionalizacijski postopek, ki je tekel na zahtevo Agrarne skupnosti Apače. Ta je zahtevala vrnitev nepremičnin, na katerih se nahaja »strelišče Apače«. V postopku je bilo izdanih več odločb na vseh stopnjah, pa tudi izvedensko mnenje, s katerim je Državno pravobranilstvo dokazalo ovire za vrnitev v naravi po 19. členu ZDen. Zahtevek Agrarne skupnosti Apače je sodišče v delu, ki se je nanašal na vrnitev nepremičnin, na katerih se nahaja strelišče Apače, tako zavrnjen.

kazalo

88 89

15.1 Uvod

Po 145. členu Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS) se upravičencem oziroma njihovim dedičem vrne zaplenjeno premoženje, če je bila kazen zaplembe razveljavljena.

Premoženje se vrne v naravi ali v obliki odškodnine, če premoženja ali njegovih posameznih delov ni mogoče vrniti v naravi. Odškodnina za premoženje, ki ga v naravi ni mogoče vrniti, se določi po njegovem stanju v času zaplembe in po dejanski vrednosti na dan izdaje sklepa.

15.2 Statistika

Državno pravobranilstvo je leta 2016 prejelo šest tovrstnih zadev, kar je 50 odstotkov več kot leta 2015, ko je prejelo štiri nove zadeve.

Skupno je imelo leta 2016 v delu 44 zadev, kar je 20 odstotkov manj kot leta 2015, ko je imelo v delu 55 zadev. Na dan 31. 12. 2016 so bile zaključene tri zadeve, odprtih pa še 41.

15.3 Izpostavljeno

V letu 2016 sta predlagateljica E.W. iz Avstrije, kot pravna naslednica pokojnega F. H. L, in nasprotna udeleženka Republika Slovenija izven naroka pri Okrajnem sodišču v Murski Soboti sklenila sodno poravnavo, na podlagi katere je bila Republika Slovenija dolžna v korist pokojnega F. H. L za premoženje, zaplenjeno s kazensko sodbo Vojaškega sodišča Mariborskega vojnega področja z dne 17. 8. 1945 ter v odločbi o zaplembi Okrajnega sodišča v Murski Soboti z dne 21. 2. 1946 navedeno in ocenjeno premoženje, plačati odškodnino v obveznicah v višini 1.397.557,10 USD oziroma preračunano po tečaju Banke Slovenije (1 USD = 1,0635 EUR) v višini 1.314.111,00 EUR, skupaj s pripadajočimi obrestmi po Zakonu in Uredbi o izdaji obveznic za plačilo odškodnine za zaplenjeno premoženje zaradi razveljavitve zaplembe premoženja. Hkrati se je Republika Slovenija zavezala povrniti stroške zastopanja v vseh sodnih in izvensodnih postopkih v skupnem znesku 20.861,60 EUR.

Predmet postopka so bile številne nepremičnine, med njimi tudi grad Goričko, ki je za Republiko Slovenijo izjemnega pomena.

Postopki po Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij

15

kazalo

90 91

Postopki pred Evropskim sodiščem za človekove pravice

16

16.1 Uvod

Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je bilo ustanovljeno leta 1959 na podlagi Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP oziroma Konvencija). Njegova naloga je zagotavljati, da države spoštujejo in zagotavljajo človekove pravice in temeljne svoboščine iz EKČP državljanom in vsakomur znotraj njihove jurisdikcije, ne glede na spol, raso, državljanstvo, etnični izvor ali drugo okoliščino. ESČP obravnava pritožbe posameznikov ter meddržavne pritožbe. Kadar ugotovi, da je država pogodbenica kršila eno ali več pravic iz EKČP, o kršitvi odloči s sodbo. Ta je zavezujoča, nadzor nad izvrševanjem pa izvaja Odbor ministrov Sveta Evrope. V primerih, ko ESČP ugotovi, da kršitve, ki jih zatrjuje(jo) pritožnik(i) niso podane, se izreče o neutemeljenosti sodbe s sodbo ali s sklepom, odvisno od tega, ali je pritožba neutemeljena ali pa je očitno neutemeljena. V primerih očitne neutemeljenosti pritožbenih navedb o zatrjevanih kršitvah s Konvencijo varovanih pravic ESČP izda sklep, da je pritožba nedopustna (ker je očitno neutemeljena). Pravna podlaga za takšen način odločanja je določena v 35. členu Konvencije, ki določa kriterije dopustnosti pritožbe. Točka a) tretjega odstavka 35. člena določa, da bo Sodišče razglasilo za nedopustno vsako zadevo, za katero meni, da ni v skladu z določbami Konvencije ali njenih protokolov, ali je očitno neutemeljena ali da pomeni zlorabo pravice do posamezne zadeve za obravnavo.

EKČP poleg kataloga pravic in svoboščin vzpostavlja nadzorni mehanizem nad izpolnjevanjem prevzetih obveznosti držav pogodbenic. Predvideva dva tipa pritožb, in sicer pritožbe posameznikov ter meddržavne pritožbe.

Vsaka država pogodbenica, posameznik, nevladna organizacija ali skupina posameznikov, ki zatrjuje, da je žrtev kršitve pravic iz EKČP, lahko, če je kršitev povzročila država pogodbenica, vloži pritožbo neposredno na ESČP. Slednji deluje po načelu subsidiarnosti in sme v skladu s 35. členom EKČP obravnavati zadeve šele po tem, ko so bila izčrpana vsa notranja pravna sredstva. Pritožba se lahko vloži v šestih mesecih od sprejema dokončne odločitve nacionalnega sodnega ali upravnega organa.

V skladu s prvim odstavkom 11. člena ZDPra Republiko Slovenijo pred ESČP zastopa Državno pravobranilstvo.

Leta 2016 je ESČP Republiki Sloveniji vročilo 16 novih pritožbenih zadev. Pritožniki v pritožbah zatrjujejo kršitve naslednjih, z EKČP varovanih pravic: • pozitivnih obveznosti iz naslova pravice do življenja iz 2. člena, • prepovedi mučenja iz 3. člena, • pravice do poštenega sojenja iz 6. člena, • prepovedi kaznovanja brez zakona iz 7. člena, • pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena, • pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena, • prepovedi diskriminacije iz 14. člena in • pravice do mirnega uživanja svojega premoženja iz 1. člena Protokola št. 1 h Konvenciji.

16.2 Izpostavljeno

Od novo prejetih pritožbenih zadev v letu 2016 Državno pravobranilstvo izpostavlja pritožbo v zadevi Rau in drugi proti Sloveniji, št. 47001/14, v kateri trije pritožniki zatrjujejo kršitev pravice do mirnega uživanja premoženja iz 1. člena Protokola št. 1 h Konvenciji, kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena in kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena Konvencije. Do zatrjevanih kršitev naj bi prišlo v zvezi s postopki za vračilo premoženja, ki je bilo po drugi svetovni vojni zaplenjeno njihovim prednikom, in sicer gradov Olimje in Podčetrtek s pripadajočimi posestmi. Zahtevajo pravično zadoščenje iz naslova premoženjske škode v višini, ki naj bi ustrezala vrednosti gradov Olimje in Podčetrtek s pripadajočimi posestmi (11.145.891,10 EUR) ter pravično zadoščenje iz naslova nepremoženjske škode za vsakega v višini 30.000,00 EUR.

Pred ESČP je Republika Slovenija v letu 2016 vložila meddržavno tožbo proti Republiki Hrvaški, in sicer zaradi kršitve pravice do poštenega sojenja iz 6. člena, kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena, kršitev prepovedi diskriminacije iz 14. člena Konvencije ter zaradi kršitve do mirnega uživanja premoženja iz 1. člena Protokola št. 1 h Konvenciji. Meddržavna tožba je bila vložena v zvezi s sodnimi postopki, ki jih pred sodišči v Republiki Hrvaški vodi Ljubljanska banka d. d. za izterjavo svojih terjatev od dolžnikov na Hrvaškem.

kazalo

92 93

S sklepom z dne 18. 10. 2016 v zadevi Anastasov in drugi proti Sloveniji, št. 65020/13, pa je ESČP s seznama zadev izbrisalo 212 pritožb t. i. »izbrisanih«, in sicer tistih, ki so si v Republiki Sloveniji uredili status s pridobitvijo slovenskega državljanstva ali s pridobitvijo statusa rezidenta. Upoštevajoč končno resolucijo Sveta Evrope glede izvršitve pilotne sodbe v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji, je ESČP štelo, da so z ureditvijo statusa pritožnikov v Republiki Sloveniji, njihove pritožbe rešene v smislu točke b) prvega odstavka 37. člena Konvencije.

16.3 Statistika

V letu 2016 je bilo Republiki Sloveniji vročenih 16 novih pritožbenih zadev proti Republiki Sloveniji na podlagi 34. člena Konvencije,dve pritožbeni zadevi proti drugim državam pogodbenicam Konvencije na podlagi prvega odstavka 36. člena Konvencije, Republika Slovenija pa je vložila eno meddržavno tožbo proti Republiki Hrvaški na podlagi 33. člena Konvencije. Poleg tega je Državno pravobranilstvo prejelo še šest zadev v zvezi z izvrševanjem posameznih sodb ESČP.

Skupno je torej na tem področju v letu 2016 Državno pravobranilstvo prejelo 25 zadev, pripad pa se je glede na leto 2015, ko je prejelo 20 novih zadev, povečal za 25 odstotkov.

Skupno je imelo Državno pravobranilstvo v letu 2016 v delu 86 zadev, kar je 19,6 odstotkov manj kot v letu 2015, ko je imelo v delu 107 zadev.

Na dan 31. 12. 2016 je bilo zaključenih 21 zadev, odprtih pa 65 zadev.

Graf 10: Število prejetih zadev v postopkih pred ESČP v obdobju 2012-2016

16.4 Pomembnejše zaključene zadeveKot že zgoraj pojasnjeno, ESČP v primerih, ko ugotovi kršitev pravic, varovanih s Konvencijo ali njenimi protokoli, o tem odloči s sodbo; v primerih, ko zatrjevane kršitve niso podane, pa odloči s sodbo, oziroma, če je pritožba očitno neutemeljena ali ne izpolnjuje formalnih predpostavk, s sklepom o nedopustnosti pritožbe za obravnavo.

ESČP je tako v naslednjih zadevah, ki jih je Državno pravobranilstvo zaključilo v letu 2016, izreklo, da so pritožbe nedopustne za obravnavo:• v zadevi Lombar proti Sloveniji, št. 47091/10, v delu zaradi njene očitne neutemeljenosti in v delu zaradi zamude roka za vložitev pritožbe na ESČP;• v zadevi Štrlekar proti Sloveniji, št. 40535/14, zaradi zamude roka za vložitev pritožbe na ESČP in• v zadevi Lorger proti Sloveniji, št. 54213/12, zaradi njene očitne neutemeljenosti.

16.4.1. Prepoved mučenja iz 3. člena Konvencije

Arapović proti Sloveniji, št. 37927/12, sodba z dne 29. 10. 2015Beljkaš proti Sloveniji, št. 50844/12, sodba z dne 29. 10. 2015

V navedenih zadevah je ESČP dne 29. 10. 2015 razsodilo, da je bila pritožnikoma kršena prepoved mučenja, nečloveškega in ponižujočega ravnanja in kaznovanja iz 3. člena Konvencije. Pritožnikoma je ESČP prisodilo pravično zadoščenje iz naslova nepremoženjske škode, in sicer pritožniku Arapoviću v višini 6.000,00 EUR, pritožniku Beljkašu pa v višini 12.000,00 EUR.

Pritožnika sta v pritožbah navajala, da jima je bila v času, ko sta bila priprta v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ljubljana (ZPKZ Ljubljana), kršena prepoved mučenja, nečloveškega in ponižujočega ravnanja in kaznovanja iz 3. člena Konvencije. Svoje navedbe sta utemeljevala z občutno prezasedenostjo bivalnih prostorov in s premajhno gibalno površino, ki jo je imel na voljo posamezni pripornik. Takšne bivalne razmere v ZPKZ Ljubljana je poslabševalo še dejstvo, da so bile sobe v poletnem času neustrezno prezračevane, možnosti zadrževanja pripornikov izven sob pa znatno omejene. V okviru zatrjevane kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena Konvencije sta trdila, da v pravnem redu Republike Slovenije ne obstojijo pravna sredstva, ki bi imela takojšnji učinek na dejanske okoliščine odvzema prostosti, edina obstoječa možnost pa je vložitev odškodninske tožbe na pristojno Okrajno sodišče v Ljubljani, s katero pa lahko dosežeta le plačilo denarne odškodnine; to pravno sredstvo naj ne bi bilo učinkovito, ker sodni postopki v Sloveniji trajajo predolgo.

Ker sta pritožnika pritožbi vložila v času, ko sta bila še priprta v ZPKZ Ljubljana, je Republika Slovenija v postopku pred ESČP podala enostransko izjavo, s katero je zaradi prostorskih pogojev prestajanja pripora v posamičnih obdobjih bivanja v ZPKZ Ljubljana priznala kršitev 3. in 13. člena Konvencije in se zavezala pritožnikoma izplačati denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Pritožnika sta vsebini in pogojem enostranske izjave nasprotovala in zahtevala, da o sprejemljivosti in utemeljenosti njunih pritožb odloči ESČP. ESČP je v izdanih sodbah glede pogojev podane enostranske izjave presodilo, da le-ta ni vsebovala zavez, ki bi pomenile zadostno reparacijo za ugotovljene kršitve človekovih pravic, posledično pa je o pritožbah odločilo s sodbama.

Procesni ugovor Vlade, da sta bili pritožbi vloženi prepozno glede obdobij, ki so bila pretrgana z bivanjem pritožnikov v razmerah, ki ne pomenijo kršitve, je ESČP zavrnilo. Navedlo je, da sta tudi v času, ko se je število oseb v sobi zmanjšalo in je bilo zato pritožnikoma na voljo več kot 4 m2 osebnega prostora, bivala v isti sobi in v enakih bivalnih pogojih. Takšno obdobje zato po presoji ESČP ne more pretrgati teka 6-mesečnega roka, zaradi česar sta pritožbi pravočasni za celoten čas njunega bivanja v ZPKZ Ljubljana.

V vsebinskem delu presoje je ESČP v obeh obravnavanih zadevah izhajalo iz svojih ugotovitev v združenih zadevah Mandić in Jović proti Sloveniji (pritožbi št. 5774/10 in 5985/10, sodba z dne 20. 10. 2011). Potrdilo je, da prestajanje pripora v ZPKZ Ljubljana v bivalnih pogojih, v katerih je pripornikom na voljo manj kot 4 m2, priporniki pa so skoraj ves dan zaprti v sobah, v kombinaciji z visokimi poletnimi temperaturami v bivalnih prostorih, presega neizogibno stopnjo trpljenja, ki je povezana z odvzemom prostosti, ter raven resnosti, ki mora biti podana za ugotovitev kršitve prepovedi mučenja iz 3. člena Konvencije. ESČP je potrdilo, da takšne odločitve ne more spremeniti niti dejstvo, da je bilo po izdani sodbi v združenih zadevah Mandić in Jović proti Sloveniji bivanje pripornikov na prostem podaljšano za 30 minut dnevno. V pogojih, ki pomenijo kršitev prepovedi mučenja, je pritožnik Beljkaš v ZPKZ Ljubljana bival skupaj 576 dni, pritožnik Arapović pa 230 dni.

ESČP pa je pritožbi v delu, v katerem sta pritožnika trdila, da jima ni omogočena ustrezna in popolna zobozdravstvena oskrba, kot neutemeljeni zavrnilo, ker svojih navedb nista v ničemer konkretizirala.

V nasprotju z dosedanjo sodno prakso je ESČP odločilo, da v obravnavanih primerih, ko sta pritožnika pritožbi vložila v času, ko sta še bivala v ZPKZ Ljubljana, pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena Konvencije ni bila kršena. ESČP se je pri tem sklicevalo na sklep v zadevi Bizjak proti Sloveniji (pritožba št. 25516/12, sklep z dne 8. 7. 2014), kjer je odločilo, da predstavlja odškodninska tožba po 179. členu Obligacijskega zakonika učinkovito pravno sredstvo tedaj, ko je kršitev pred vložitvijo pritožbe na ESČP že prenehala (torej v primeru, da pritožnik pritožbo vloži, ko je že na prostosti). V kolikor bi ESČP menilo, da predstavlja odškodninska tožba učinkovito pravno sredstvo po domačem pravu tudi v primeru vložitve pritožbe na ESČP v času še trajajoče kršitve, bi moralo v skladu s temeljnim načelom subsidiarnosti konvencijskega sistema in svojo ustaljeno sodno prakso pritožbo razglasiti za nedopustno zaradi neizčrpanja domačega pravnega sredstva, v nasprotnem primeru pa ugotoviti tudi kršitev pravice iz 13. člena Konvencije.

82

47

73

2025

0

10

20

30

40

50

60

70

80

90

2012 2013 2014 2015 2016Prejeto

kazalo

94 95

16.4.2. Pravica do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena Konvencije

Aždajić proti Sloveniji, št. 7189/14, sodba z dne 15. 10. 2015

ESČP je dne 15. 10. 2015 razsodilo, da je bila pritožnici kršena pravica do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena Konvencije. Prisodilo ji je pravično zadoščenje iz naslova nepremoženjske škode v višini 2.000,00 EUR in stroške postopka v višini 3.869,00 EUR.

Pritožnica je v pritožbi zatrjevala kršitev prvega odstavka 6. člena Konvencije, ker naj ne bi bila seznanjena s civilnim sodnim postopkom, ki je tekel proti njej. Po podatkih sodišča je vročevalec v njeni odsotnosti v hišnem predalčniku pustil prvo in drugo obvestilo o sodni pošiljki - tožbi. Ker pritožnica pošiljke ni dvignila, se je tožba štela za vročeno; ker pritožnica na tožbo ni odgovorila, je sodišče v nadaljevanju izdalo zamudno sodbo. Pritožnica je trdila, da se je v času vročanja tožbe nahajala v tujini in da po povratku iz tujine v hišnem predalčniku ni našla obvestil o sodni pošiljki, za sodni postopek pa naj bi izvedela šele, ko ji je bila vročena zamudna sodba. Vložila je pritožbo zoper zamudno sodbo in predlog za vrnitev v prejšnje stanje, v nadaljevanju pa še revizijo in ustavno pritožbo, vendar s pravnimi sredstvi ni uspela.

Po stališču Republike Slovenije je bila pritožnici tožba pravilno vročena. Vročitev je bila opravljena skladno s procesnimi določbami in z vso skrbnostjo. Potrdilo vročevalca je javna listina, ki dokazuje, da sta bili obvestili o pošiljki puščeni v hišnem predalčniku pritožnice. Pritožnica ni predložila nobenega dokaza o tem, da bi bil vročevalec seznanjen z njeno daljšo odsotnostjo, poleg tega je lahko pričakovala, da bo zoper njo vložena tožba, saj je prejela opomin pred tožbo. V postopku s pritožbo in revizijo ni dokazala svojih navedb. Če bi za izpodbitje pravilne vročitve zadoščalo golo sklicevanje stranke, da ni prejela obvestila o vročitvi, ne bi bila izvedljiva nobena druga vročitev kot zgolj osebna, stranke pa bi se zlahka izogibale vročanju. To bi ogrozilo pravico do sodnega varstva in do sojenja v razumnem roku. Slovenska sodišča so svojo odločitev ustrezno argumentirala. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje glede na okoliščine zadeve sploh ni bil primerno pravno sredstvo in pritožnica s tem pravnim sredstvom v nobenem primeru ne bi mogla uspeti, saj je z njim mogoče uveljavljati le napako, ki se pripeti stranki, ne pa napake, za katero odgovarja vročevalec oziroma sodišče.

ESČP je menilo, da mora v tej zadevi odgovoriti, ali so oblasti pri obveščanju pritožnice o postopku ravnale skrbno in ali se lahko šteje, da se je pritožnica odpovedala pravici do sodelovanja in do obrambe, in če je odgovor na to vprašanje negativen, ali je domače pravo zagotovilo pritožnici ustrezna sredstva, s katerimi bi lahko potem, ko je izvedela za zamudno sodbo, dosegla novo sojenje. ESČP je sicer najprej navedlo, da je bilo vročanje opravljeno skladno z Zakonom o pravdnem postopku (ZPP), nato pa je podvomilo v to, ali se je pritožnica odpovedala sodelovanju v postopku, saj je bila v času vročanja v tujini, njena trditev, da ob vrnitvi iz tujine v hišnem predalčniku ni našla obvestil o sodni pošiljki, pa ni popolnoma neverjetna, pred pravdo pa je terjatvi oporekala. ESČP je zaključilo, da pritožnica ni imela na voljo pravnih sredstev, s katerimi bi lahko dosegla novo meritorno odločanje o zadevi. Glede vrnitve v prejšnje stanje je ESČP Republiki Sloveniji očitalo prekratek rok za vložitev takšnega pravnega sredstva, v zvezi s pritožbo pa, da so sodišča preveč formalistično odločila o tem, ali je bila pritožnica pravilno obveščena o postopku.

Državno pravobranilstvo je v zvezi s predmetno sodbo izpostavilo dve vrsti problemov:• prvi je načelne narave, in sicer, ali je v zvezi z izdajo zamudne sodbe v civilnih postopkih mogoče uporabiti temeljna načela, razvita v zvezi s kazenskimi postopki za sojenje in absentia in • drugi, ki se navezuje na konkretno obrazložitev sodbe. ESČP je namreč odstopilo od svoje dosedanje sodne prakse, se spustilo v razlago in uporabo slovenskega prava ter se s tem postavilo v vlogo »4. stopnje sojenja«, zadevo Aždajić pa je primerjalo z zadevami, ki se od nje bistveno razlikujejo, pri čemer so med posameznimi deli obrazložitve sodbe tudi nekatera nasprotja. Sodba ESČP navaja k zaključku, da lahko stranka že z golo trditvijo, da obvestil o sodni pošiljki ni prejela, izpodbije pravilnost vročitve, ne da bi ob tem morala navajati še kakšna dejstva, pomembna v zvezi z okoliščinami vročanja, ali pa za to predložiti dokaze.

Na podlagi navedenih ugotovitev je Republika Slovenija po 43. členu Konvencije zahtevala, da se zadeva predloži v ponovno obravnavo Velikemu senatu, pri čemer je dne 1. 2. 2016 svet petih sodnikov Velikega senata odločil, da zahteve za predložitev zadeve Velikemu senatu ne sprejme.

Tence proti Sloveniji, št. 37242/14, sodba z dne 31. 5. 2016

ESČP je dne 31. 5. 2016 razsodilo, da je bila pritožnici kršena pravica do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena Konvencije in ji prisodilo pravično zadoščenje iz naslova nepremoženjske škode v višini 2.500,00 EUR.

Pritožnica je navajala, da ji je bila pravica do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena Konvencije kršena v civilnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Novi Gorici, ker sodišče ni upoštevalo njene po telefaksu vložene pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje. Pritožnica je na zadnji dan pritožbenega roka dne 28. 6. 2011 po svoji pooblaščenki vložila pritožbo, dne 29. 6. 2011 pa tudi osebno. Sodišče prve stopnje je pritožbo s sklepom zavrglo kot prepozno. Pritožnica je zoper sklep vložila pritožbo, v kateri je opozorila, da je sodišče prezrlo pritožbo, poslano pravočasno po telefaksu, kot to omogoča 112. člen ZPP. Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je bilo v spomin telefaksa sodišča dne 28. 6. 2011 sprejetih šest strani, poslanih s strani pooblaščenke pritožnice, ki pa niso bile natisnjene. Ker zgolj iz števila strani, ki so bile sprejete v spomin telefaksa, ni mogoče ugotoviti njihove vsebine, sodišče ni moglo ugotoviti, kaj je pritožničina pooblaščenka dejansko poslala na sodišče, zato je zaključilo, da ni izkazano, da je pritožnica vložila pritožbo tudi po telefaksu na zadnji dan pritožbenega roka. Pritožnica se s takšnim zaključkom pritožbenega sodišča ni strinjala in je trdila, da so ji bila zaradi takšne napačne odločitve sodišča onemogočena redna in izredna pravna sredstva in tudi druga pravna sredstva, kot je odškodninska tožba zoper toženo stranko zaradi nezakonitega ravnanja z njenimi denarnimi sredstvi.

ESČP je v sodbi zavrnilo ugovor Republike Slovenije, da pritožbe, ki jo je pooblaščenka pritožnice poslala po telefaksu, domače sodišče ni moglo upoštevati, saj dokument ni bil natisnjen, kar pomeni, da ni moglo predvidevati, na kaj oziroma na koga se vloga nanaša. ESČP je zaključilo, da so domača sodišča pritožnico prikrajšala za njeno pravico do dostopa do sodišča in ji s tem kršila pravico do poštenega sojenja.

V zvezi s stališčem, ki ga je Vrhovno sodišče sprejelo v predmetni zadevi58, je ESČP opozorilo, da ni mogoče spregledati, da je bilo to stališče sprejeto po datumu, ko je pritožnica vložila pritožbo po telefaksu; v svojem prvotnem sklepu o tem vprašanju iz leta 2004 je Vrhovno sodišče svoje ugotovitve omejilo na vprašanje, ali je vlogo, vloženo po telefaksu, treba obravnavati kot pravilno vloženo. Potrdilo je, da je treba take vloge sprejeti in šteti za podane, če so bile vložene v predpisanem roku. Vendar pa vprašanje, kaj pomeni uspešna izročitev vloge po telefaksu, v prvi odločbi ni bilo obravnavano. Zato v času pritožbe pritožnica ni imela razloga za pomislek, da bi se to, kar je bilo zabeleženo kot uspešno in pravočasno pošiljanje faksa, kljub temu lahko končalo z zavrnitvijo njene pritožbe kot nepravočasne.

V skladu s svojo sodno prakso je ESČP menilo, da bi stranka morala trpeti posledice pritožbe, ki prispe po izteku predpisanega roka, če se napake lahko pripišejo tej stranki. V predmetni zadevi pa je bil pritožničin pravilno odposlani faks shranjen v pomnilniku telefaksa okrajnega sodišča, kar so potrdile tako potrditvene strani obeh telefaks-naprav (za pošiljanje in sprejemanje), pa tudi sodno tajništvo okrajnega sodišča. Ob upoštevanju teh okoliščin je ESČP zaključilo, da je imela pritožnica dober razlog za prepričanje, da je bil dokument okrajnemu sodišču predložen v skladu s pravili domačega pravdnega postopka o rokih. Glede nadaljnjega ravnanja okrajnega sodišča z zadevnim dokumentom pritožnica ni imela vpliva na to, ali se bo dokument natisnil in ali bo telefaks-naprava delovala pravilno. V skladu s tem in glede na dejstvo, da tehnične težave, zaradi katere je bila pritožničina pritožba nepopolno izročena okrajnemu sodišču, ni bilo mogoče pripisati pritožnici, temveč okrajnemu sodišču, je ESČP štelo, da je bil pristop domačih sodišč, s katerim se je celotno dokazno breme preložilo na pritožnico, pretirano rigiden. Ker je takšen pristop domačih sodišč pritožnici onemogočil, da bi uspela s svojo pritožbo, je ESČP štelo, da je bilo pritožnici naloženo nesorazmerno breme. Ob upoštevanju vseh okoliščin je ESČP ugotovilo, da so domača sodišča pritožnico prikrajšala za njeno pravico dostopa do sodišča in ji s tem kršila pravico do poštenega sojenja. Ker slovenska zakonodaja izrecno ne predvideva obnove pravdnega postopka po izreku sodbe ESČP, ki ugotovi kršitev Konvencije, je ESČP še navedlo, da bi bila najprimernejša oblika poprave krivice v zadevah, v katerih je pritožniku odvzeta možnost poštenega sojenja zaradi kršitve prvega odstavka 6. člena Konvencije, možnost, da zakonodajalec zagotovi obnovo postopka in znova prouči zadevo ob upoštevanju vseh zahtev poštenega sojenja. Podobno stališče je ESČP zavzelo tudi v zadevah Kardoš proti Hrvaški, št. 25782/11, in Perak proti Sloveniji, št. 37903/09.

Perak proti Sloveniji, št. 37903/09, sodba z dne 1. 3. 2016

ESČP je dne 1. 3. 2016 razsodilo, da je bila pritožniku kršena pravica do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena Konvencije. Prisodilo mu je pravično zadoščenje iz naslova nepremoženjske škode v višini 2.500,00 EUR in povrnitev stroškov postopka v višini 3.645,38 EUR.

Pritožnik je v pritožbi navajal, da mu je bila v kazenskem postopku, v katerem je nastopal kot zasebni tožilec, s tem, ker tako njemu kot njegovemu pooblaščencu sodišče ni vročilo zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obsojenec, kršena pravica do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena Konvencije. Zaradi takšnega ravnanja sodišča mu namreč ni bila dana možnost, da bi se lahko o zahtevi izjasnil.

58 Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 211/2012 z dne 20. 6. 2013.

kazalo

96 97

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in zavrnilo zasebno tožbo pritožnika kot prepozno vloženo. Poleg tega je pritožniku naložilo plačilo stroškov postopka, vključno s stroški in odvetniškimi stroški, ki so nastali obdolžencu, ter povprečnino. Pritožnik je vložil ustavno pritožbo, ki pa jo je Ustavno sodišče Republike Slovenije zavrglo.

Republika Slovenija je ugovarjala nesprejemljivost pritožbe. V predmetni zadevi se je kazenski postopek začel na zasebno tožbo, ki jo je vložil pritožnik. Zasebna tožba se je nanašala na kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po 171. členu Kazenskega zakonika (KZ), ki se preganja samo na podlagi zasebne tožbe, pri čemer v ta kazenski postopek državni tožilec ni bil vključen. Republika Slovenija je zagovarjala stališče, da se prvi odstavek 6. člena Konvencije ne uporablja za postopek v tej zadevi, saj kazenski pregon, ki ga je sprožil pritožnik, v tej določbi ni zajet. Pritožnik je v kazenskem postopku sicer uveljavljal civilno pravico z vložitvijo premoženjskopravnega zahtevka, glede katerega pa je sodišče pravnomočno ugotovilo, da za odločanje ni imelo nobene podlage, saj je bil zahtevek neobrazložen, zato je pritožnika z zahtevkom napotilo na pravdo. Pritožnik ni dokazal, da je odškodninski zahtevek zaradi kršitve osebnostne pravice uveljavljal tudi v pravdnem postopku, niti da je pravdni postopek zaključen.

Republika Slovenija se je v prid svojemu stališču sklicevala na zadevo X proti Zvezni republiki Nemčiji59, v kateri je Evropska komisija za človekove pravice zavzela stališče, da kazenski pregon, ki ga je pritožnik sprožil z namenom, da bi dosegel rehabilitacijo zaradi zatrjevanih napadov na njegovo čast, ni zajet v prvem odstavku 6. člena Konvencije. Pravica do dostopa do ESČP, ki jo prvi odstavek 6. člena Konvencije zagotavlja vsakomur, ki skuša doseči odločitev o njegovih civilnih pravicah, po mnenju Komisije ne vsebuje pravice sprožiti kazenski postopek zoper drugega niti na podlagi javne niti zasebne tožbe. Tudi sodna praksa Ustavnega sodišča Republike Slovenije stoji na stališču, da se v kazenskem postopku neposredno ne odloča o materialnopravnem položaju ali pravicah zasebnega tožilca.60

Republika Slovenija je poudarila, da je v obravnavani zadevi prišlo pri poslovanju kazenske pisarne in sodnika poročevalca do spregleda, da zahteva za varstvo zakonitosti ni bila poslana zasebnemu tožilcu in njegovemu pooblaščencu, zaradi česar se ta dva o njej nista mogla izjaviti. Napako je pripisati rutini pri poslovanju in ne morebiti pravnemu stališču, ki bi odrekalo zasebnemu tožilcu pravico do sodelovanja v postopku tudi pri izrednem pravnem sredstvu. Ker pa je bil pooblaščenec zasebnega tožilca z dopisom Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 27. 5. 2008 obveščen, da je obsojenec po svojem zagovorniku dne 13. 5. 2008 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, bi lahko le-ta podvzel aktivnosti in opozoril na dejstvo, da mu zahteva za varstvo zakonitosti ni bila poslana. Druga okoliščina, ki jo je treba upoštevati, pa je ta, da je bila v zadevi izdana tako imenovana formalna sodba, to je zavrnitev obtožbe iz razloga povsem objektivne narave, to je zaradi prepozno vložene zasebne tožbe.

V zvezi z ugovori Republike Slovenije glede nesprejemljivosti pritožbe za obravnavo je ESČP poudarilo, da Konvencija ne daje nobene pravice do pregona ali obsodbe tretjih strank zaradi kaznivega dejanja. Da bi taka pravica spadala v področje uporabe Konvencije, mora biti neločljivo povezana z izvrševanjem pravice oškodovane osebe, da sproži pravdni postopek po domačem pravu, četudi samo zaradi simboličnega zadoščenja ali zaradi zavarovanja civilne pravice, kot je pravica do »dobrega imena«. ESČP je navedlo, da se je presoja ESČP v zadevah, ki so sledile zadevi X proti Zvezni republiki Nemčiji, osredotočila na vsebino tega, kaj se želi zavarovati v katerem koli posameznem postopku in ne več na vrsto postopka. Tako je ESČP zaključilo, da se 6. člen Konvencije lahko uporabi celo takrat, ko ni zahtevka za finančno odškodnino: zadostuje, da je izid postopka odločilen za obravnavano »civilno pravico«. Zato je razsodilo, da se ta določba uporabi tako takrat, ko je pritožnik udeleženec kazenskega postopka kot civilna stranka, da bi zavaroval svoje civilne interese, kot tudi takrat, ko je pritožnik podal predlog za zasebni kazenski pregon z enakim ciljem. Pritožnik je v predmetni zadevi začel zasebni kazenski pregon zaradi obrekovanja, hkrati pa je uveljavljal odškodninski zahtevek tudi v pravdnem postopku, pri čemer so domača sodišča oboje zavrnila. V kazenskem postopku se je od domačih sodišč zahtevalo, da odločijo o tem, ali je bilo z ravnanjem obtoženca oškodovano dobro ime pritožnika in je torej bil izid kazenskega postopka odločilen za pritožnikovo pravico do dobrega imena.

ESČP je poudarilo, da koncept »poštenega sojenja« zajema pravico do kontradiktornega postopka, v katerem morajo imeti stranke ne samo možnost, da predložijo katere koli dokaze, ki jih potrebujejo za uspešno uveljavljanje svojih zahtevkov, temveč morajo biti tudi seznanjene z vsemi navedenimi dokazi ali vloženimi stališči in imeti možnost dajanja pripomb nanje, da bi vplivale na odločitev sodišča. Ker pritožniku ni bila vročena zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil obtoženec, tako ni imel možnosti, da bi izrazil svoja stališča do trditev obtoženca. V zvezi s tem je nesporno, da bi moralo po domačem pravu – natančneje po 423. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) – Vrhovno sodišče poslati kopijo zahteve pritožniku in ga pozvati, naj odgovori nanjo. ESČP je še poudarilo, da so postopkovna pravila zasnovana tako, da zagotovijo učinkovito delovanje pravosodja in skladnost z načelom pravne varnosti, pravdne stranke pa upravičeno pričakujejo uporabo teh pravil.

ESČP ni sledilo navedbi Republike Slovenije, da je bil pooblaščenec pritožnika obveščen o vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti. Poudarilo je, da je, ne glede na to, ali ima pritožnik teoretično pravico do dostopa do dokumentacije, ki mu je organi niso vročili, na Vrhovnem sodišču breme, da zagotovi pritožnikovo polno sodelovanje v postopkih, vključno z vročitvijo vseh dokumentov iz spisa, in mu tako zagotovi možnost dajanja pripomb v zvezi z zahtevo obtoženca.

Šmajgl proti Sloveniji, št. 29187/10, sodba z dne 4. 10. 2016

ESČP je dne 4. 10. 2016 razsodilo, da pritožniku ni bila kršena pravica do poštenega sojenja iz prvega odstavka in točke d) tretjega odstavka 6. člena Konvencije.

Pritožnik je v pritožbi navajal, da mu je bila v kazenskem postopku, ki se je zoper njega vodil pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu zaradi kaznivega dejanja umora, končal pa se je s pravnomočno obsodbo pritožnika na 15-letno zaporno kazen, kršena pravica zasliševati oziroma zahtevati zaslišanje obremenilnih prič iz točke d) tretjega odstavka 6. člena Konvencije. Zatrjevana kršitev naj bi bila podana s tem, ker pritožnik tekom dokaznega postopka ni imel možnosti, da bi neposredno sam zaslišal zanj obremenilno pričo E. M. L., ki je bila kot nizozemski državljan, ki na Nizozemskem tudi živi, zaslišana po zaprošenem sodniku v Haagu, pri čemer je bila pri njegovem zaslišanju navzoča tudi pritožnikova zagovornica. Sodišče tudi neupravičeno ni upoštevalo za pritožnika razbremenilne izpovedi pritožnikovega brata M. Š., potrjene s strani dveh drugih prič, in sodnega izvedenca. Republika Slovenija je poudarila, da je domače sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo izpoved priče E. M. L., ki ga je zaslišal preiskovalni sodnik v Haagu, in katerega izpoved je bila v prav vseh bistvenih okoliščinah identična z njegovo izpovedjo pred organi Češke Republike takoj po storjenem dejanju. Pri zaslišanju priče E. M. L. pred zaprošenim sodnikom v Haagu je bila navzoča pritožnikova zagovornica, ki je tako v svojem imenu kot tudi v imenu pritožnika priči postavila celo vrsto vprašanj. Vsebina tega zaslišanja je do podrobnosti potrdila verodostojnost njegove izpovedbe in istočasno njegovo zavestno in voljno sestavino psihološkega pogoja prištevnosti, kar vse je izključevalo kakršno koli možnost manipulacije s pričo. Izpoved priče E. M. L. se je ujemala tudi z ugotovitvami izvedenskih mnenj medicinske in balistične stroke. Sodišče prve stopnje je odločilo, da bo prebralo izpoved priče E. M. L. po tem, ko je ugotovilo, da priči E. M. L. in A. B. na neposredno zaslišanje v Republiko Slovenijo ne bosta prišli. Zaslišanji sta bili v Haagu celo ponovljeni, ker na prvo zaslišanje nista bila vabljena pritožnik in zagovornica. Ker pa po zahtevi nizozemskih pravosodnih organov pritožnik ni mogel biti sam navzoč na zaslišanjih, bila pa je navzoča njegova zagovornica, ki je tudi predložila pisna vprašanja pritožnika, pritožnik ni bil prikrajšan pri svoji pravici do obrambe.

ESČP je sledilo ugovorom Republike Slovenije in ugotovilo, da zatrjevane kršitve niso podane. V sodbi je ponovilo, da je njegova temeljna odgovornost, da v skladu s prvim odstavkom 6. člena Konvencije oceni splošno pravičnost kazenskega postopka. Glede vključitve izjav prič, ki se ne udeležijo sojenja in jih obtoženi ne more zaslišati v nobeni fazi postopka, je ESČP razložilo ustrezna načela v svoji sodbi v zadevi Al-Khawaja in Tahery proti Združenemu kraljestvu61, ta načela pa so bila pred kratkim dodatno razjasnjena tudi v sodbi Velikega senata v zadevi Schatschaschwili proti Nemčiji 62, v kateri so bili podrobno pregledani odnosi med njimi, vsako načelo pa tudi podrobneje opredeljeno. Predvsem je ESČP ugotovilo, da je pri ugotavljanju, ali je sprejetje takih dokazov v skladu s pravico do pravičnega sojenja, najprej treba ugotoviti, ali je obstajal dober razlog za neudeležbo priče. ESČP je moralo tudi preučiti, ali je bil dokaz odsotne priče edina ali odločilna podlaga za obsodbo, pa tudi, ali je bilo dovolj protiutežnih dejavnikov, vključno z močnimi postopkovnimi jamstvi, ki so dopuščali pravično in pravilno presojo zanesljivosti dokazov. ESČP je opozorilo, da je treba, kakor pri vseh pritožbah na podlagi tretjega odstavka 6. člena, pritožnikovo nezmožnost zaslišati pričo presojati z vidika vpliva, ki ga je to imelo na celotno pravičnost njegovega sojenja.

V predmetni zadevi pritožnik ni mogel neposredno zaslišati ključne obremenilne priče, ki je svojo izjavo podala zunaj javne obravnave, kar pa ne velja za pritožnikovo zagovornico, ki je imela možnost zaslišati pričo in izpodbijati njeno verodostojnost. ESČP je ponovilo, da ni potrebno, da so izjave prič, ki se sprejmejo kot dokaz, vedno podane na sodišču ali javno, predvsem pa je to v nekaterih zadevah nemogoče. ESČP je tudi sprejelo, da v izjemnih primerih lahko obstajajo razlogi za to, da se priča zasliši v odsotnosti osebe, proti kateri bo dana izjava, pod pogojem, da je prisoten zagovornik te osebe; ne glede na to pa je ESČP tudi poudarilo, da bi morala za take izjeme veljati omejevalna razlaga.63

E. M. L. je bil nizozemski državljan in je živel v svoji domači državi, zato je ESČP menilo, da ni verjetno niti mogoče, da bi ga slovenski organi lahko prisilili k udeležbi na obravnavi. Za okrožno sodišče je bilo smiselno, da je poskušalo dobiti njegovo pričevanje z drugimi sredstvi, to je s prošnjo nizozemskim organom, da pridobijo njegovo izjavo na Nizozemskem v prisotnosti pritožnika. Prav tako je menilo, da je obstajal dober razlog za to, da nizozemsko sodišče ni dovolilo pritožniku, da bi bil prisoten

59 Pritožba št. 7116/75, odločba Komisije z dne 4. 10. 1976, odločbe in poročila 7.60 Npr. odločba Ustavnega sodišča, št. Up-168/98 z dne 10. 5. 2001.

61 Št. 26766/05 in 22228/06, 119.–147. odstavek, ESČP 2011.62 Št. 9154/10, 100.–131. odstavek, 15. 12. 2015.63 Glej Melich in Beck proti Češki republiki, št. 35450/04, 53. odstavek, 24. 7. 2008.

kazalo

98 99

na zaslišanju priče, glede na to, da je preiskovalni sodnik ugotovil, da bi bila varnost priče lahko ogrožena in da ta morda ne bi hotela pričati. Tako pa dejstvo, da je Okrožno sodišče v Novem mestu sprejelo pričevanje kot dokaz, samo po sebi ne pomeni kršitve prvega odstavka in točke d) tretjega odstavka 6. člena Konvencije.

ESČP je nadalje ugotovilo, da je treba šteti pričevanje E. M. L. za odločilen dokaz za krivdo pritožnika, čeprav je obsodba pritožnika temeljila na znatni količini dokazov. Ponovilo je, da je bil E. M. L. prvič zaslišan med preiskavo v Češki republiki in nato ponovno približno štiri leta in pol kasneje med sojenjem pritožniku. Prva izjava je bila prebrana na prvem sojenju pritožniku leta 2003, zato ne more biti dvoma, da je pritožnik dobro poznal njeno vsebino. To pomeni, kar je ugotovilo tudi Vrhovno sodišče, da je imela obramba možnost primerjati pričevanja E. M. L. pred in med sojenjem in poiskati morebitne neskladnosti ter izpodbijati njihovo verodostojnost, vključno z zanesljivostjo pričine identifikacije pritožnika kot strelca. Poleg tega je bila na drugem zaslišanju priče, ki ga je vodil preiskovalni sodnik Regionalnega sodišča v Haagu, prisotna pritožnikova zagovornica, ki je imela pričo možnost zaslišati. V zvezi s tem je pomembno, da je pritožnik poznal prvo izjavo priče in je zato lahko pripravil svojo obrambo proti pričinim trditvam ter dal svoji zagovornici navodila, kaj naj jo vpraša.

Okrožno sodišče v Novem mestu je izrecno obravnavalo vprašanje pričinih razhajajočih se opisov položaja strelca, a je odločilo, da ima predhodno znanstvo E. M. L. in pritožnika ter trdno prepričanje E. M. L. o strelčevi identiteti večjo težo kakor pritožnikova različica poteka obravnavanih dogodkov. Glede na to, da se je priča dvakrat srečala s pritožnikom v dnevih pred streljanjem ter da je med prvo izjavo priče, dano takoj po obravnavanih dogodkih, in njegovima izjavama pred preiskovalnim sodnikom Regionalnega sodišča v Haagu, minilo več kot štiri leta, skupaj z dejstvom, da so bile, razen glede položaja strelca v sobi, naslednje izjave priče v glavnem v skladu z njegovo prvo izjavo in podprte s forenzičnimi dokazi, ESČP tega stališča ni moglo kritizirati. Še posebej zato, ker so bile izjave priče ves čas postopka glede identitete strelca nedvoumne.

16.4.3 Pravica do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena Konvencije in pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena Konvencije

Stibilj proti Sloveniji, št. 1445/07 in št. 5667/07, sodba z dne 6. 10. 2016

ESČP je dne 6. 10. 2016 razsodilo, da je bila pritožnicama A. Stibilj in I. Stibilj kršena pravica do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena Konvencije. Vsaki je prisodilo pravično zadoščenje iz naslova nepremoženjske škode v višini 10.000,00 EUR in obema pritožnicama skupaj 3.000,00 EUR iz naslova povrnitve stroškov postopka.

Pritožnici, mati in hči, sta v pritožbi zatrjevali kršitev pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena in pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena Konvencije. Do zatrjevanih kršitev naj bi prišlo v upravnem in sodnem postopku v zvezi s programom komasacije zemljišč, med drugim zemljišča, ki je bilo v lasti pravnega prednika prve pritožnice, in zemljišča, ki je bilo v lasti druge pritožnice. Pravni prednik prve pritožnice in druga pritožnica sta izpodbijala odločbo komisije za izvedbo komasacijskega postopka, ker naj ne bi prejela ustrezne odškodnine za zemljiške parcele, ki sta jih imela v lasti, in so bile prenesene v program komasacije zemljišč. V zadevi je večkrat odločalo tudi Upravno sodišče Republike Slovenije.

ESČP je ugotovilo, da sta prednik prve pritožnice in druga pritožnica vložila vsak svojo pritožbo zaradi nesprejetja odločitve v predpisanem roku, ker upravni organ prve stopnje šest let (od 1991 do 1997) ni izdal odločb. Ker tudi ministrstvo kot upravni organ druge stopnje ni izdalo odločbe v zakonskem roku, sta prednik prve pritožnice in druga pritožnica pri upravnem sodišču vložila vsak svojo tožbo zaradi molka organa, da bi pospešila upravni postopek. Upravno sodišče je tožbama ugodilo. Vendar so postopki trajali dve leti in do takrat, ko je bilo ministrstvu naloženo, naj sprejme odločitev o vsebini zadev ali pa upravni enoti določi rok, da to stori, tožbi nista imeli praktičnega učinka, ker je upravna enota 16. 8. 1999 odločbi že sprejela. Po sodni praksi ESČP pravno sredstvo, ki ne bo pravočasno obrodilo sadov, ne spada v kategorijo »učinkovitih pravnih sredstev«, ki jih morajo pritožniki izčrpati po 35. členu Konvencije. V zvezi s tožbami, vloženimi zaradi nesprejetja odločitve v predpisanem roku, je ESČP menilo, da so bili postopki pred Upravnim sodiščem nerazumno dolgi glede na to, da naj bi pravno sredstvo pospešilo upravne postopke in upravnemu sodišču ni bilo treba odločati o vsebini zadev, temveč samo o tem, da prvostopenjski upravni organi niso pravočasno izdali odločbe. Zato v obravnavanih primerih pravna sredstva, ki jih je navedla Vlada, niso pospešila upravnih postopkov ali preprečila, da bi postali nerazumno dolgi.

ESČP je ugotovilo, da so upravni postopki pred upravnimi organi potekali v treh različnih sklopih postopkov, ki pa vsi v bistvu sestavljajo različne stopnje enega samega spora v zvezi z dodelitvijo zemljiških parcel v postopku komasacije zemljišč. Zato jih je moralo preučiti kot celoto, da je lahko presodilo o njihovem razumnem trajanju, pri čemer postopki od ratifikacije Konvencije s strani Republike Slovenije pred različnimi upravnimi in pravosodnimi organi skupaj potekajo že več kot 21 let.

ESČP je že večkrat razsodilo, da je komasacija zemljišč zapleten postopek, ki vpliva na interese posameznikov in skupnosti kot celote. Obravnavana primera sta dejansko precej zapletena, vendar pa to ne more biti opravičilo za predolgo trajanje postopkov, ki tečejo že od leta 1989. Glede ravnanja pritožnic in prednika prve pritožnice ESČP ni imelo nikakršnih dokazov, ki bi kazali na to, da so kakor koli prispevali k podaljšanju postopkov.

ESČP je del pritožbe glede očitkov, da so bila razpoložljiva pravna sredstva pri predolgotrajnih postopkih neučinkovita, zavrnilo kot očitno neutemeljeno v skladu s točko a) tretjega odstavka in četrtim odstavkom 35. člena Konvencije. Glede upravnih postopkov je ponovno poudarilo, da so bila pravna sredstva za predolgo trajanje postopkov po slovenskem pravu načeloma zagotovljena – pritožnici bi zlasti lahko in tudi sta vložili svoje pritožbe o dolžini postopkov pri domačih upravnih organih in sodiščih. Glede na domačo sodno prakso, ki jo je predstavila Republika Slovenija, in ki kaže na to, da so bile v zadnjih letih podobne tožbe pred Upravnim sodiščem rešene v znatno krajšem času, ESČP ni soglašalo, da lahko to pravno sredstvo načeloma velja za neučinkovito. Zaključilo je, da v bistvu pritožnici nista predložili nobenega dokaza, ki bi kazal na to, da bi se lahko pritožba ali tožba zaradi nesprejetja odločitve v predpisanem roku na splošno štela za neučinkovito; prav nasprotno, primeri, ki jih je predložila Republika Slovenija, kažejo na to, da je tožba pred upravnim sodiščem načeloma učinkovita.

Hajrudinović proti Sloveniji, št. 69319/12, sodba z dne 21. 5. 2015

ESČP je dne 21. 5. 2015 razsodilo, da je bila pritožniku kršena pravica do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena Konvencije in mu prisodilo pravično zadoščenje iz naslova nepremoženjske škode v višini 5.200,00 EUR in 3.000,00 EUR iz naslova povrnitve stroškov postopka.

Do ugotovljenih kršitev je prišlo v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, Zunanjem oddelku v Kranju, ki je odločalo o zahtevku za odpravnino, kot tudi v kasnejši odškodninski pravdi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku v navedenem postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem, Zunanjem oddelku v Kranju.

ESČP je ugotovilo, da je postopek pred domačim sodiščem prve stopnje trajal štiri leta, šest mesecev in 20 dni na eni stopnji sojenja, pri čemer je bilo sodišče neaktivno kar štiri leta in šest mesecev. Kljub dejstvu, da postopek ni bil formalno prekinjen, pa se je ESČP strinjalo, da je bilo za ta postopek smotrno, da je razpravljajoče sodišče počakalo na izid postopka, ki se je pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije vodil v zvezi z zakonsko določbo, relevantno za pritožnikov primer. ESČP je v tej zvezi pritrdilo stališču Republike Slovenije, da je smiselno, da domača sodišča v določenih okoliščinah zaradi ukrepa postopkovne učinkovitosti počakajo na izid vzporednih postopkov, vključno s tistimi, ki potekajo pred Ustavnim sodiščem. Vendar pa je poudarilo, da je postopek pred Ustavnim sodiščem trajal več kot tri leta, čeprav je veliko število podobnih primerov, ki so potekali pred nižjimi sodišči, čakalo na njegov izid. ESČP je v zvezi s tem poudarilo, da morajo države organizirati svoje pravne sisteme tako, da se zagotovi skladnost z zahtevami prvega odstavka 6. člena Konvencije, vključno z zahtevo po razumnem roku.

Odškodninski postopek zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku je trajal več kot pet let in devet mesecev na štirih stopnjah. Zadeva je bila večkrat razveljavljena zaradi pravne praznine, na katero je opozorilo Ustavno sodišče v svoji odločbi št. U-I-207/08 in Up-2168/08 z dne 18. 3. 2010, ko je razglasilo 25. člen Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO) za neustaven, kolikor ni uredil položaja oškodovancev, ki so zahtevali pravično zadoščenje pred domačimi sodišči zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v zvezi s postopki, ki so se zaključili pred 1. 1. 2007, in sicer na enak način, kot je uredil položaj oseb, ki so zahtevali pravično zadoščenje pred mednarodnim sodiščem. ESČP je poudarilo, da za presojo trajanja tovrstnih postopkov ne more uporabiti meril, ki sicer veljajo za presojo razumnega trajanja rednega postopka sodnega odločanja. Poleg tega je menilo, da se vprašanje trajanja postopka praviloma ne bi smelo obravnavati kot posebej zapleteno. Še več, od države pogodbenice se zahteva »posebna skrbnost«, kadar se obravnavajo primeri, v katerih stranke zahtevajo odškodnino za škodo, nastalo zaradi nerazumnega trajanja postopka. Poudarilo je, da načeloma postopek ne sme trajati več kot dve leti na dveh stopnjah sojenja, razen če posebne okoliščine upravičujejo daljši čas za obdelavo tovrstnih zahtevkov. Pritožnik je v postopku pred ESČP trdil še, da je bila zaradi trajanja odškodninskega postopka kršena njegova pravica do učinkovitega notranjepravnega sredstva po 13. členu Konvencije. ESČP je menilo, da načeloma ni mogoče izključiti, da bi prekomerno odlašanje v odškodninski tožbi pomenilo neustreznost notranjepravnega sredstva, vendar pa je v obravnavani zadevi takšen očitek pritožnika zavrnilo kot očitno neutemeljen.

kazalo

100 101

16.5 Nove zadeve

16.5.1 Pritožbe proti Republiki SlovenijiLeta 2016 je ESČP Republiki Sloveniji vročilo 16 novih pritožbenih zadev.

16.5.1.1 Podrobneje predstavljene pritožbeRau in drugi proti Sloveniji, št. 47001/14

Trije pritožniki zatrjujejo, da jim je bila kršena pravica do mirnega uživanja premoženja iz 1. člena Protokola št. 1 h Konvenciji, pravica do poštenega sojenja iz 6. člena in pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena Konvencije. Zahtevajo pravično zadoščenje iz naslova premoženjske škode v višini 11.145.891,10 EUR, pravično zadoščenje iz naslova nepremoženjske škode, vsak v višini 30.000,00 EUR in povračilo stroškov postopka v višini 40.896,00 EUR.

Kršitve zatrjujejo v zvezi s postopkom, ki se je vodil na podlagi njihovega predloga pred Okrajnim sodiščem v Šmarju pri Jelšah zaradi vračila premoženja, ki je bilo po drugi svetovni vojni zaplenjeno njihovim prednikom, in sicer gradov Olimje in Podčetrtek s pripadajočimi posestmi. Pritožniki, ki s predlogom za vračilo tega premoženja niso uspeli, v pritožbi navajajo, da so imeli legitimno pričakovanje, da jim bo premoženje, ki je bilo po drugi svetovni vojni zaplenjeno njihovim pravnim prednikom, vrnjeno na podlagi zakona in sodne prakse, vendar pa naj bi Republika Slovenija njihov zahtevek zavrnila na nepošten, arbitraren in krivičen način. Trdijo, da jim je veljavna zakonodaja omogočala izbiro pravne poti, po kateri bi lahko dosegli vračilo zaplenjenega premoženja, in sicer upravnopravne poti na podlagi Zakona o denacionalizaciji (ZDen) ali sodne poti na podlagi Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS). Pritožniki so izbrali sodno pot ter posledično svoj zahtevek po ZDen umaknili, po ZIKS pa je bil zahtevek zavrnjen. Nasprotno pa so pritožniki v postopkih za vračilo premoženja, ki so se na podlagi njihovega predloga vodili pred Okrajnim sodiščem v Brežicah, pred Okrajnim sodiščem v Krškem in Okrajnim sodiščem v Slovenski Bistrici z zahtevki za vračilo zaplenjenega premoženja uspeli, čeprav so vsa štiri sodišča odločala na podlagi identičnega dejanskega stanja in istih predpisov.

Navajajo, da jim je bilo sporno premoženje že vrnjeno s pravnomočnim sklepom, ki ga je potrdilo tudi Vrhovno sodišče, nato pa je prišlo do drugačne odločitve Ustavnega sodišča, ki ji je sledilo tudi Vrhovno sodišče, in je bil njihov zahtevek zavrnjen. Odločitev o vračilu zaplenjenega premoženja je bila odvisna od razlage, ali je bil temelj zaplembe spornega premoženja sklep AVNOJ ali pa kazenska obsodilna sodba. Vrhovno sodišče naj bi iste vpise v zemljiški knjigi v različnih sodnih okrajih razlagalo diametralno nasprotno, čeprav so vsi zapisi vsebinsko identični. Ker pa je Vrhovno sodišče zahtevek pritožnikov za vračilo zaplenjenega premoženja zavrnilo, jim je bila s tem dokončno odvzeta pravica do vrnitve premoženja. Drugega (upravnega) postopka zaradi poteka rokov niso več mogli sprožiti. Po njihovem mnenju je bila zakonodaja, ki ureja vračanje zaplenjenega premoženja, slaba, dvoumna in nepredvidljiva. To naj bi dokazovalo kar 12 različnih sodnih odločb in tolmačenj, spreminjajoča se in kontradiktorna sodna praksa ter različna mnenja pravnih strokovnjakov. Po mnenju pritožnikov je bila njihova pravica do vračila premoženja nesporna; sporno je bilo edino vprašanje, ali so sprožili ustrezen postopek. Pritožniki menijo, da je glede namen ZDen in ZIKS, tj. poprava krivic, določanje strogih formalnih pogojev za uveljavljanje pravic po enem ali drugem zakonu v nasprotju s pravico do mirnega uživanja premoženja iz 1. člena Protokola 1 h Konvenciji. Posledica napačne vložitve zahteve za vračilo je zato po mnenju pritožnikov povsem nesorazmerna, upoštevajoč namen obeh zakonov.

Zatrjujejo kršitev pravice do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena Konvencije, saj naj bi nejasna zakonodaja omogočala, da so sodišča sodila arbitrarno. Ker je Vrhovno sodišče v sklepu z dne 23. 8. 2012 sámo zavrnilo zahtevek pritožnikov za vračilo premoženja, jim je s tem tudi odvzelo pravico do pravnega sredstva. Pritožniki poudarjajo, da je nedopustno, da je RepublikaSlovenija v postopku pred Ustavnim sodiščem uveljavljala kršitev človekovih pravic. Takšno varstvo je namreč namenjeno posamezniku v obrambo pred samovoljnimi posegi države, ne pa državi, da se brani sama pred sabo.

Zatrjujejo tudi kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena Konvencije. Menijo, da zoper kršitve, ki jih je zagrešilo Vrhovno sodišče v sklepu z dne 23. 8. 2012, s katerim je ugodilo reviziji Republike Slovenije in zavrnilo njihov predlog za vrnitev premoženja, niso imeli učinkovitega pravnega sredstva. Ustavno sodišče namreč njihove pritožbe glede kršitve pravice do mirnega uživanja premoženja ni sprejelo v obravnavo, saj naj pritožniki kršitve predhodno ne bi uveljavljali pred nižjimi instancami, tj. v odgovoru na revizijo, ki jo je vložil nasprotni udeleženec. Pritožniki menijo, da je takšno stališče Ustavnega sodišča nerazumno, saj odgovor na revizijo ni pravno sredstvo, poleg tega pa je namenjen le zagotavljanju kontradiktornosti v sodnem postopku. Po mnenju pritožnikov takšno stališče nenazadnje predpostavlja, da bi morali pritožniki predvidevati, kakšne kršitve bo storilo sodišče, ter jih že v naprej uveljavljati.

ESČP je Republiko Slovenijo pozvalo, naj se opredeli do vprašanj, ali so pritožniki pravilno izčrpali domača pravna sredstva, kot to zahteva prvi odstavek 35. člena Konvencije v zvezi z njihovo pritožbo po 1. členu Protokola 1 h Konvenciji, pa tudi, ali je zahtevek pritožnikov za vračilo premoženja, zaplenjenega njihovemu pravnemu predniku, dovolj zanesljiv, da predstavlja »premoženje« v smislu 1. člena Protokola št. 1 h Konvenciji, upoštevajoč, da je bilo njihovo upravičenje do vračila premoženja po določbah ZIKS najprej potrjeno s pravnomočno in izvršljivo sodno odločbo, ki jo je potrdilo Vrhovno sodišče, a je Ustavno sodišče kasneje sklep Vrhovnega sodišča razveljavilo. Hkrati ESČP pod predpostavko, da so imeli pritožniki »premoženje«, Republiko Slovenijo s tremi podvprašanji sprašuje, ali predstavlja razveljavitev sklepa Vrhovnega sodišča z dne 17. 2. 2011 ter posledična sprememba pravnomočnega sklepa, ki je pritožnikom dal upravičenje do vračila premoženja, neupravičen poseg v pravico pritožnikov do mirnega uživanja premoženja; pa še, ali je sodna praksa domačih sodišč glede pravne podlage za vložitev zahtevkov za vračilo premoženja, zaplenjenega po drugi svetovni vojni (vključno z razlago pravnih učinkov Odloka AVNOJ) zadostila načelu pravne varnosti, ki ga vsebuje prvi odstavek 6. člena Konvencije; tj. ali je bila ob vložitvi zahtevka pritožnikov po ZIKS razumna ter dovolj predvidljiva, da bi jim omogočila, da bi učinkovito uveljavljali svojo pravico do vračila. ESČP je Republiko Slovenijo pozvalo še, naj se opredeli do vprašanja, ali so pritožniki imeli učinkovit dostop do sodišča, kot to zahteva prvi odstavek 6. člena Konvencije, glede njihove pritožbe, da je drugi sklep Vrhovnega sodišča z dne 23. 8. 2012 kršil njihovo pravico do mirnega uživanja premoženja.

Ribać in Aleksić proti Sloveniji, št. 57101/10 in št. 57123/10

Pritožnika zatrjujeta kršitev pravice do mirnega uživanja premoženja iz 1. člena Protokola št. 1 h Konvenciji in kršitev prepovedi diskriminacije iz 14. člena Konvencije. Pritožnik Ribać zahteva pravično zadoščenje iz naslova premoženjske škode, in sicer plačilo neizplačane pokojnine za obdobje od 1. 11. 1998 do 1. 4. 2003 v skupni višini 24.810,06 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi (skupaj 106.109,65 EUR), pravično zadoščenje iz naslova nepremoženjske škode v višini 7.000,00 EUR in povračilo stroškov postopkov v višini 3.570,00 EUR. Pritožnik Aleksić zahteva pravično zadoščenje iz naslova premoženjske škode, in sicer plačilo neizplačane pokojnine za obdobje od 1. 5. 1992 do 4. 2. 2003 v skupni višini 84.594,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi (skupaj 217.754,00 EUR) oziroma podredno, znesek neizplačanih pokojnin, revaloriziran z uradnim indeksom inflacije v obdobju od februarja 2003 do oktobra 2016 (skupaj 112.982,00 EUR). Zahteva tudi pravično zadoščenje iz naslova nepremoženjske škode v višini 50.000,00 EUR in povračilo stroškov postopkov v višini 3.420,00 EUR.

Do zatrjevanih kršitev naj bi prišlo v postopkih v zvezi s priznanjem pravice do pokojnine, ki je bila pritožnikoma kot bivšima pripadnikoma JLA v Sloveniji zavrnjena na podlagi 2. člena Zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ).

Pritožnik Ribać je odločbo, s katero je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Republike Slovenije (ZPIZ) zavrnil njegov zahtevek za priznanje pokojnine, izpodbijal v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, ki je njegov tožbeni zahtevek v delu zavrnilo, v delu pa zavrglo. Sodišče je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je pritožniku pravico do starostne pokojnine priznal Zavod za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev iz Beograda, in sicer z odločbo z dne 13. 11. 1991, aktivne vojaške službe pa je bil razrešen 30. 9. 1991. V državljanstvo Republike Slovenije je bil sprejet na podlagi 19. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS-Č) v zvezi s prvim odstavkom 10. člena ZDRS. Zaključilo je, da pritožnik ne izpolnjuje pogojev iz 2. alineje prvega odstavka 2. člena ZPIZVZ, ker ni uveljavil pokojnine do 25. 6. 1991, ampak šele 16. 7. 1991. Ker ob izdaji izpodbijanih odločb pritožnik še ni izpolnjeval pogoja državljanstva (državljan je postal 1. 4. 2003), pa do izdaje izpodbijanih odločb tudi ni izpolnjeval pogojev po 4. alineji prvega odstavka 2. člena ZPIZVZ, zato niso izpolnjeni pogoji za prevedbo akontacije vojaške starostne pokojnine. ZPIZ mu je sicer od 1. 4. 2003 dalje priznal pravico do starostne pokojnine po ZPIZVZ. Pritožnik je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil pritožbo, ki jo je Višje delovno in socialno sodišče zavrnilo. Navedlo je, da je bistveno, da je bil tožnik v pravno relevantnem obdobju tujec in do vključno 25. 6. 1991 ni imel uveljavljene pravice do pokojnine ali drugih dajatev po vojaških predpisih bivše SFRJ (ampak šele s 1. 10. 1991). Pritožnik je vložil revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo in navedlo, da iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje jasno izhaja, da pritožnik v spornem obdobju ni izpolnjeval pogojev za nobeno kategorijo upravičencev po ZPIZVZ, ki so določene v 2. členu, ter da je svoj zaključek sodišče prve stopnje tudi prepričljivo utemeljilo z ugotovitvijo, da je pritožnik zahtevo za prenehanje vojaške službe zaradi izpolnjevanja pogojev za starostno upokojitev vložil šele 16. 7. 1991 ter da mu je bila z odločbo Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev v Beogradu pravica do starostne pokojnine priznana od 1. 10. 1991 dalje in je bil s 30. 9. 1991 razrešen aktivne vojaške službe, državljanstvo pa je pridobil šele s 1. 4. 2003. Pritožnik je zoper sodbe vložil ustavno pritožbo, ki pa je Ustavno sodišče ni sprejelo v obravnavo.

Pritožnik Aleksić je pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani izpodbijal odločbo ZPIZ, s katero mu je bila priznana pravica do starostne pokojnine od 4. 2. 2003 dalje, za obdobje od 1. 5. 1992 pa do 4. 2. 2003 pa zavrnjena. Zahteval je, da se mu prizna starostna pokojnina tudi za obdobje od 1. 5. 1992 dalje, vendar s svojim zahtevkom ni uspel. V postopku je uporabil vsa redna in izredna pravna sredstva, vložil je tudi ustavno pritožbo, ki pa je Ustavno sodišče ni sprejelo v obravnavo.

kazalo

102 103

ESČP je Republiko Slovenijo pozvalo, naj se opredeli do vprašanj, ali sta bila pritožnika zaradi uporabe določb ZPIZVZ, ki med drugim za odobritev vojaške pokojnine prosilcem kot pogoj postavlja tudi slovensko državljanstvo, v nasprotju s 14. členom Konvencije v povezavi s 1. členom Protokola št. 1 h Konvenciji, izpostavljena neenaki obravnavi glede na njuno državljanstvo.

Nikolić proti Sloveniji, pritožba št. 16990/15

Pritožnik zatrjuje kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena in prepovedi diskriminacije iz 14. člena Konvencije, kršitev pravice do mirnega uživanja premoženja iz 1. člena Protokola št. 1 h Konvenciji, kršitev splošne prepovedi diskriminacije iz 1. člena Protokola št. 12 h Konvenciji in pravice do odškodnine v primeru sodne pomote iz 3. člena Protokola št. 7 h Konvenciji. Zahteva pravično zadoščenje iz naslova premoženjske škode v višini 50.000,00 EUR, iz naslova nepremoženjske škode v višini 40.000,00 EUR in povračilo stroškov postopka v višini 30.000,00 EUR.

Zatrjevane kršitve naj bi bile podane, ker mu zato, ker ni slovenski državljan, ni bil omogočen odkup stanovanja pod ugodnimi pogoji Stanovanjskega zakona (SZ). Navaja, da je novembra 1991 pri Mestni občini Ljubljana (MOL) vložil zahtevo za odkup stanovanja po SZ. Ker ni imel slovenskega državljanstva, je MOL njegovo prošnjo zavrnila. Julija 1992 je pritožnik z MOL sklenil najemno pogodbo za sporno stanovanje. Leta 2004 je od MOL ponovno zahteval odkup stanovanja, pri čemer se je tokrat skliceval na Sporazum o vprašanjih nasledstva, saj naj bi Priloga G po njegovem mnenju utemeljevala ponovno vzpostavitev imetništva stanovanjske pravice in pravice do odkupa stanovanja po ugodnih pogojih. MOL je pritožnikovo zahtevo zavrnila, ker je pritožnik za več kot šest mesecev prenehal uporabljati stanovanje in je izgubil stanovanjsko pravico. Leta 2009 je pritožnik vložil tožbo zoper MOL, v kateri je zahteval odkup stanovanja, vendar z njo ni uspel. V nadaljevanju je vložil še ustavno pritožbo, ki pa je Ustavno sodišče ni sprejelo v obravnavo.

ESČP je Republiko Slovenijo pozvalo, naj se opredeli do vprašanj, ali je imel pritožnik v okoliščinah konkretnega primera po slovenskem pravu in/ali po Sporazumu o vprašanjih nasledstva priznano pravico, ki predstavlja »premoženje« v smislu 1. člena Protokola št. 1 h Konvenciji, pa tudi, ali je bil pritožnik, izhajajoč iz domneve, da je imel »premoženje«, žrtev diskriminacije na podlagi državljanstva, v nasprotju s 14. členom Konvencije v povezavi s 1. členom Protokola št. 1 h Konvenciji, zaradi uporabe 16. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki nakup nepremičnin pogojuje z državljanstvom.

Koprivnikar proti Sloveniji, št. 18105/13

Pritožnik zatrjuje kršitev prepovedi nezakonitega kaznovanja iz 7. člena Konvencije in zahteva pravično zadoščenje v znesku 122.608,80 EUR iz naslova premoženjske škode (vsota 120 povprečnih neto plač v Sloveniji v letu 2016) ter 40.000,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode zaradi duševnih bolečin, povzročenih s kršitvijo njegovih človekovih pravic in strahom, da bi moral odslužiti zaporno kazen v trajanju 30 let.

Do zatrjevane kršitve naj bi prišlo v treh kazenskih postopkih, ki so se vodili zoper pritožnika. Navaja, da je bil obsojen na tri zaporne kazni v trajanju 4 leta, 30 let in 5 mesecev. Na sodišče je na podlagi 407. člena ZKP vložil zahtevo za združitev kazni. Sodišče mu je izreklo enotno zaporno kazen v trajanju 30 let za več kaznivih dejanj v steku, čeprav je takrat veljavni Kazenski zakonik v času odločanja v drugi točki drugega odstavka 53. člena dopuščal maksimalno enotno kazen 20 let zapora. Domača sodišča niso prerekala dejstva, da so pravila o enotni odmeri kazni uporabila v nasprotju s slovensko zakonodajo, pri čemer pa so kot razlog navajala napako zakonodajalca. Pritožnik je izčrpal vsa pravna sredstva, vključno z ustavno pritožbo, ki je Ustavno sodišče ni sprejelo v obravnavo.

ESČP je Republiko Slovenijo pozvalo, naj se opredeli do vprašanj, ali je bila 30-letna zaporna kazen, ki je bila izrečena pritožniku, težja od kazni, ki je bila določena v času storitve kaznivega dejanja, kot to določa 7. člen Konvencije, upoštevajoč, da je nacionalno sodišče ob priznanju, da je bila za pritožnikov primer veljavna največja skupna kazen v trajanju 20 let, štelo, da je takšna kazen nezdružljiva s splošno kaznovalno politiko, kot je določena v KZ-1 iz leta 2008.

Györkös Žnidar proti Sloveniji, št. 776/14

Pritožnica zatrjuje kršitev pravice do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena Konvencije. Zahteva pravično zadoščenje iz naslova nepremoženjske škode v višini 10.000,00 EUR in iz naslova premoženjske škode v višini 500,00 EUR.

Do zatrjevane kršitve naj bi prišlo v kazenskem postopku, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v Mariboru, v katerem je bila pritožnica kot zagovornica enega od obdolžencev kaznovana z denarno kaznijo zaradi zavlačevanja kazenskega postopka. Navaja, da je bil postopek odločanja o denarnem kaznovanju nepošten in pristranski. Ker je pritožnica v postopku zahtevala izločitev sodnice, se je ta po mnenju pritožnice odločila za »pregon« oziroma kaznovanje ter tako sodila v svoji lastni zadevi ter naposled odločila, da je zagovornica kriva in ji izrekla sankcijo v obliki denarne kazni. Pritožnici je bila s tem kršena pravica do

poštenega sojenja, saj ni imela možnosti predstaviti svojega primera pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem. Zatrjevane kršitve naj ne bi odpravilo niti Višje sodišče v Mariboru, ki je odločalo o pritožbi zoper sklep o kaznovanju. Pritožnica meni, da je s pritožbo izčrpala notranja pravna sredstva, saj od vložitve ustavne pritožbe ni bilo pričakovati uspeha. Pri tem se je sklicevala na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 23. 6. 2005, št. U-I-145/03, ter na odločitev ESČP v zadevi Alenka Pečnik proti Sloveniji.

ESČP je Republiko Slovenijo pozvalo, naj se opredeli do vprašanj, ali se je prvi odstavek 6. člena Konvencije v delu, ki se nanaša na kazenski postopek, uporabljal tudi za postopek v obravnavani zadevi, in če je odgovor pritrdilen, ali je pritožnica izčrpala vsa učinkovita notranja pravna sredstva, kot to zahteva prvi odstavek 35. člena Konvencije, upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, na katero se pritožnica sklicuje, in dejstvo, da odločbe izdane v sporih majhne vrednosti načeloma niso predmet presoje Ustavnega sodišča. ESČP Republiko Slovenijo sprašuje tudi, ali je bila naložitev denarne kazni pritožnici poštena v smislu prvega odstavka 6. člena Konvencije. Zlasti pa, ali je bilo sodišče, ki je denarno kaznovalo pritožnico, nepristransko, kot to zahteva prvi odstavek 6. člena Konvencije.

16.5.1.2 Ostale v letu 2016 prejete pritožbeSAZAS proti Sloveniji, št. 53257/13

Mirovni inštitut proti Sloveniji, št. 33868/08

Devinar proti Sloveniji, št. 28621/15

Jelen in Rifelj proti Sloveniji, št. 45483/13

Antolović proti Sloveniji, št. 41920/11

Flego proti Sloveniji, št. 39484/14

Pritožniki v svojih pritožbah zatrjujejo kršitev pravice do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena Konvencije.

Rola proti Sloveniji, št. 12096/14 in 39335/16

Pritožnik je vložil dve pritožbi, v katerih zatrjuje kršitev prepovedi nezakonitega kaznovanja iz 7. člena Konvencije, kršitev pravice do mirnega uživanja premoženja iz 1. člena Protokola št. 1 h Konvenciji in prepoved ponovnega sojenja o isti stvari iz 4. člena Protokola št. 7 h Konvenciji.

Produkcija Plus Storitveno podjetje d. o. o. proti Sloveniji, pritožba št. 47072/15

Gospodarska družba kot pritožnica v dveh pritožbah, ki ju ESČP za potrebe pisnega postopka in izdaje sodbe obravnava pod eno pritožbeno številko, zatrjuje kršitev pravice do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena, pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena ter pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena Konvencije.

Šinko in Milaković proti Sloveniji, št. 48790/15

Pritožnici zatrjujeta kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena in pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena Konvencije.

S.S. proti Sloveniji, št. 40938/16

Pritožnica zatrjuje kršitev pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena, kršitev prepovedi diskriminacije iz 14. člena, kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena in kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena Konvencije.

Čeferin proti Sloveniji, št. 40975/08Pritožnik zatrjuje kršitev pravice do svobode izražanja iz 10. člena in pravice do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena Konvencije.

16.5.2 Pritožba na podlagi 33. člena KonvencijeRepublika Slovenija proti Republiki Hrvaški, št. 54155/16

Republika Slovenija je na ESČP dne 15. 9. 2016 vložila meddržavno tožbo proti Republiki Hrvaški, in sicer zaradi kršitve pravice do poštenega sojenja iz 6. člena, kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena, kršitev prepovedi diskriminacije iz 14. člena Konvencije ter kršitve pravice do mirnega uživanja premoženja iz 1. člena Protokola št. 1 h Konvenciji.Republika Slovenija se je za vložitev meddržavne tožbe odločila, ker je ESČP s sklepom z dne 4. 6. 2015 v zadevi Ljubljanska

kazalo

104 105

banka d. d. proti Republiki Hrvaški, pritožba št. 29003/07, odločilo, da zadeve ne vzame v obravnavo, ker Ljubljanska banka d. d. ne izpolnjuje formalnih predpostavk iz 34. člena Konvencije. ESČP je namreč presodilo, da pritožnica (Ljubljanska banka d. d.) ni nevladna organizacija ali pravna oseba, ki bi sicer imela pravico do individualne pritožbe, če bi kot samostojna pravna oseba uživala zadostno institucionalno in funkcionalno neodvisnost od države. Posledično je njeno je pritožbo razglasilo za nedopustno.

Republika Slovenija je meddržavno tožbo vložila kot zaščitnica konvencijskih pravic, ki jih je Republika Hrvaška z ravnanji svojih izvršilnih in sodnih oblasti kršila Ljubljanski banki d. d., ki kršitev ne more uveljavljati z individualno pritožbo.

Predmet meddržavne tožbe so očitne kršitve Konvencije s strani hrvaških organov, s katerimi je bila preprečena izterjava terjatev Ljubljanske banke d. d. do dolžnikov na Hrvaškem, upnica pa posledično arbitrarno in nezakonito prikrajšana za svoje premoženje. S tem so se dolžniki izognili izterjavi zapadlih dolgov, s čimer preteklo financiranje s strani Ljubljanske banke d. d. koristi njihovemu poslovanju in ustvarja pozitivne učinke na gospodarstvo Republike Hrvaške, na drugi strani pa je bila zaradi ravnanj organov tožene države onemogočena izpolnitev obveznosti banke do varčevalcev, ki so svoja devizna sredstva položili pri njeni podružnici v Zagrebu.

Z meddržavno tožbo želi Slovenija doseči celovito rešitev vprašanja obveznosti in premoženja Ljubljanske banke d. d., ki je po sodbi ESČP v zadevi Ališič in dva druga proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji64 rešeno le na strani njenih obveznosti do deviznih varčevalcev, na strani njenega premoženja pa ne ostaja le nerešeno, temveč glede na prakso hrvaških oblastnih organov ni mogoče pričakovati, da bi bilo v sodnih postopkih v Republiki Hrvaški sploh rešljivo.

64 Pritožba št. 60642/08, sodba Velikega senata z dne 16. 7. 2014Postopki

pred Sodiščem Evropske unije

17

kazalo

106 107

17.1 Uvod

Sodišče Evropske unije je bilo ustanovljeno leta 1952, njegova naloga pa je zagotavljati spoštovanje prava Unije pri razlagi in uporabi pogodb. Sodišče Evropske unije v okviru te naloge nadzira zakonitost aktov institucij Evropske unije, skrbi, da države članice izpolnjujejo obveznosti iz pogodb ter na predlog nacionalnih sodišč razlaga pravo Unije.

Je pravna avtoriteta Evropske unije in s sodišči držav članic skrbi za skladno uporabo in razlago prava Unije.

Sodišče Evropske unije sestavljata dve sodišči:• Sodišče (SEU),• Splošno sodišče (SSEU), ustanovljeno leta 1988.

Sodišče za uslužbence, ki je bilo ustanovljeno leta 2004, je prenehalo delovati 1. 9. 2016, potem ko je v okviru reforme sodne strukture Unije svoje pristojnosti preneslo na Splošno sodišče.

SEU je pristojno za:• postopke predhodnega odločanja, katerih namen je zagotoviti učinkovito in enotno uporaba zakonodaje Unije. S tem namenom lahko nacionalni sodniki nanj naslovijo vprašanje (včasih ga morajo) s predlogom za razjasnitev kakega vidika razlage prava Unije, da bi lahko npr. preverili skladnost svoje nacionalne zakonodaje s tem pravom. Predlog za sprejetje predhodne odločbe je lahko namenjen tudi nadzoru veljavnosti pravnih aktov Unije. SEU ne odgovori le s preprostim mnenjem, temveč s sodbo ali z obrazloženim sklepom. Nacionalno sodišče je kot naslovnik odločbe pri obravnavanju spora vezano na dano razlago. Sodba SEU je zavezujoča tudi za druga nacionalna sodišča, ki bi odločala o enakem problemu;

• tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti. Ta tožba omogoča SEU nadzor nad tem, ali države članice spoštujejo obveznosti, ki jih imajo na podlagi prava Unije. Tožbo lahko vloži Evropska komisija (v nadaljevanju Komisija) ali druga država članica;

• ničnostne tožbe. S to tožbo tožeča stranka zahteva razglasitev ničnosti akta institucije, organa, urada ali agencije Unije (zlasti uredbe, direktive, odločbe). V pristojnosti SEU so tožbe države članice proti Evropskemu parlamentu oziroma Svetu (razen proti aktom slednjega s področja državnih pomoči, dampinga in izvršilnih pooblastil) in tožbe ene institucije Unije proti drugi instituciji;

• tožbe zaradi nedelovanja. Ta tožba omogoča SEU nadzor zakonitosti nedelovanja institucij, organov, uradov in agencij Unije. Vložiti jo je mogoče le po tem, ko je bila zadevna institucija pozvana k delovanju. Če se ugotovi nezakonitost opustitve, mora zadevna institucija sprejeti ustrezne ukrepe za prenehanje nedelovanja. Pristojnost za odločanje o tožbi zaradi nedelovanja si delita SEU in SSEU po merilih, kakršna veljajo za ničnostne tožbe;

• pritožbe zoper sodbe SSEU. Pri SEU je mogoče vložiti pritožbe, omejene na pravna vprašanja, zoper sodbe in sklepe SSEU. Če je pritožba dopustna in utemeljena, SEU odločitev SSEU razveljavi. Če je zadeva zrela za odločanje, lahko SEU samo odloči o sporu. Sicer zadevo vrne SSEU, ki je vezano na odločitev SEU v okviru pritožbe;

• revizijo zoper odločitve SEU o pritožbah zoper odločitve Sodišča za uslužbence Evropske unije.

SSEU je pristojno za obravnavo:• neposrednih tožb fizičnih ali pravnih oseb zoper akte institucij, organov, uradov in agencij Evropske unije (na katere so naslovljeni ali ki se nanje neposredno in posamično nanašajo) ter zoper predpise (ki se nanje neposredno nanašajo, vendar ne potrebujejo izvedbenih ukrepov) in zoper neodločanje teh institucij, organov, uradov in agencij. Gre npr. za tožbo, ki jo vloži podjetje zoper odločbo Evropske komisije, ki mu nalaga denarno kazen;

• tožb držav članic zoper Komisijo;

• tožb držav članic zoper Svet v zvezi s sprejetimi akti glede državnih pomoči, ukrepi trgovinske zaščite (damping) in akti, s katerimi prenese pristojnost za izvajanje;

• tožb za povrnitev škode, ki so jo povzročile institucije Evropske unije ali njihovi uslužbenci;

• tožb, ki temeljijo na pogodbah, ki jih je sklenila Evropska unija, ki izrecno določajo pristojnost SSEU;

• tožb s področja intelektualne lastnine zoper odločbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) in Urada Skupnosti za rastlinske sorte;

• pritožb, zgolj glede pravnih vprašanj, zoper odločbe SEU za uslužbence Evropske unije.

Zoper odločbe, ki jih sprejme SSEU, je mogoče v roku dveh mesecev vložiti pritožbo na SEU, vendar zgolj glede pravnih vprašanj.

V letu 2016 so je Republika Slovenija vključila v šest postopkov pred SEU in SSEU:• na podlagi 258. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) je Evropska komisija zoper Republiko Slovenijo vložila eno tožbo (zadeva C-153/16);

• na podlagi 267. člena PDEU se je Republika Slovenija vključila v pet postopkov predhodnega odločanja, pri čemer je v treh od njih predlog za sprejem predhodne odločbe vložilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije (zadeve T-2, C-396/16; C. K. e.a., C-578/16 PPU in A. S., C-490/16). Vključila se je še v dva postopka, in sicer v zadevah X. in X., C-638/16 PPU in Persidera, C-112/16.

Interes Republike Slovenije za vključevanje v postopke za sprejem predhodne odločbe je še naprej minimalen. Kot že vsa leta njenega članstva v EU, je Republika Slovenija po številu vključitev v postopke pred SEU in SSEU med najmanj aktivnimi državami; v letu 2016 je bilo glede na leto 2015 teh postopkov še za tretjino manj, saj se je v letu 2015 vključila v devet postopkov.

17.2 Statistika

SEU je leta 2016 Državnemu pravobranilstvu vročilo 428 zadev, kar je nekaj več kot v letu 2015, ko mu je vročilo 414 zadev.

Skupno je imelo v letu 2016 Državno pravobranilstvo v zadevah pred SEU v delu 897 zadev, podobno kot leta 2015, ko je imelo v delu 868 zadev. Na dan 31. 12. 2016 je bilo zaključenih 405 zadev, odprtih pa 492 zadev.

SSEU je leta 2016 Državnemu pravobranilstvu vročilo 464 zadev, kar je 26,9 odstotkov manj kot leta 2015, ko mu je vročilo 635 zadev.

Skupno je imelo v letu 2016 Državno pravobranilstvo v zadevah pred SSEU v delu 534 zadev, kar je za 24,4 odstotkov manj kot v letu 2015, ko je imelo v delu 706 zadev. Na dan 31. 12. 2016 je bilo zaključenih 490 zadev, odprtih pa 44.

17.3 Nove zadeve

17.3.1 Tožba Evropske komisije zoper državo članico na podlagi 258. člena PDEUEvropska komisija proti Sloveniji, C-153/2016

Evropska komisija je zoper Republiko Slovenijo vložila tožbo, s katero zahteva ugotovitev, da je s tem, ko je dopuščala stalno in vztrajno nevarnost za okolje in zdravje ljudi zaradi neustreznega skladiščenja velike količine izrabljenih gum, njihovega mešanja z drugimi celo nevarnimi odpadki in njihovega odlaganja v nasprotju z zahtevami Direktive Sveta 1999/31/ES z dne 26. 4. 1999 o odlaganju odpadkov na odlagališčih kršila določbe členov 12, 13 in 36(1) Direktive 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. 11. 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv ter določbe člena 5(3)(d) Direktive 1999/31/ES. Očitki Evropske komisije se nanašajo na odlaganje gumenih agregatov, pomešanih z zmletimi gradbenimi odpadki, v gramozno jamo v Lovrencu na Dravskem polju, kjer se je nabralo za približno 44.000 ton odpadkov.

Gospodarska družba Albin Promotion d. o. o. je v letu 2006 dobila okoljevarstveno dovoljenje z veljavnostjo petih let, ki ji je dovoljevalo sanacijo gramozne jame s predelavo rabljenih avtomobilskih gum, tudi iz tujine, do največje letne dovoljene količine 15.000 ton v gradbeni material v skladu z zahtevami SIST EN 13242. Odpadne nepredelane gume naj bi bile shranjene na sami lokaciji gramozne jame in nato predelane na mobilni napravi na isti lokaciji. Izdani sta bili tudi dve gradbeni dovoljenji v zvezi z dejavnostjo tega podjetja na zadevni lokaciji. Investitor ni nikoli uporabil tehničnega standarda iz okoljevarstvenega dovoljenja, ampak je predložil drugačen, slovenski standard STS-11/2006, ki ga je izdal Zavod za gradbeništvo Slovenije. Pogoji iz gradbenega in okoljevarstvenega dovoljenja niso bili nikoli spoštovani, podjetje pa je samovoljno v gramozno jamo vlagalo tudi druge vrste odpadkov. V gramozni jami sta izbruhnila tudi dva požara. Gradbeni in okoljski inšpektor sta večkrat neuspešno ukrepala, njune odločbe pa so bile razveljavljene v postopkih pritožb.

kazalo

108 109

Republika Slovenija je v odgovoru na uradni opomin Evropske komisije navedla, da bo uporabila vsa pravna sredstva za dosego odstranitve odpadnih gum. Sanacijo gramozne jame se je odločila izvesti v dveh fazah; v prvi z odstranitvijo 79.365 m³ odpadkovin v drugi še 27.694,5 m³ odpadkov. Samo podjetje Albin Promotion d. o. o. je tako odstranilo cca. 50 ton gum, nato pa je Ministrstvo za kmetijstvo in okolje objavilo javno naročilo, katerega predmet je bil prevzem, prevoz in oddaja v predelavo 3.000 ton odpadnih gum. To javno naročilo je bilo realizirano le deloma, saj se je izkazalo, da so bile nižje ležeče plasti zmletih gum umazane z zemljino in kot take neprimerne za predelovalca odpadkov. Kasneje je Republika Slovenija objavila nov postopek javnega naročanja in podpisana je bila nova pogodba z novim izvajalcem za odstranitev 850 ton odpadnih gum. Pogodba je bila v celoti izvršena. Predviden je bil še dodatni razpis, ki bi poskrbel za prevzem, odvoz in oddajo v predelavo dodatnih 28.000 ton odpadnih gum.

17.3.2 Postopki za sprejem predhodne odločbe na podlagi 267. člena PDEUT-2, C-396/16

Predlog za sprejem predhodne odločbe je vložilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, nanaša pa se na razlago 184., 185. in 186. člena Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost.

V konkretnem primeru je bila zoper družbo T-2 (v nadaljevanju T-2) potrjena prisilna poravnava, v skladu s katero je bila T-2 dolžna poplačati 44 odstotkov svojih obveznosti do upnikov. Po mnenju finančnega urada bi T-2 zaradi potrjene prisilne poravnave morala zmanjšati odbitek vstopnega davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV), T-2 pa se s tem stališčem ni strinjala, zato je zoper davčno odločbo vložila pritožbo. Ministrstvo za finance kot drugostopenjski upravni organ je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, T-2 pa je nato vložila tožbo zoper Republiko Slovenijo, ki jo je Upravno sodišče Republike Slovenije kot prvostopenjsko upravno sodišče zavrnilo. T-2 je zoper to sodbo vložila pritožbo, o kateri sedaj odloča Vrhovno sodišče.

Vrhovno sodišče je postopek prekinilo in na SEU naslovilo tri vprašanja, povezana s sporom glede tega, ali je na podlagi potrjene prisilne poravnave treba zmanjšati odbitek vstopnega DDV, in sicer:• Ali je treba znižanje obveznosti na podlagi pravnomočno potrjene prisilne poravnave iz postopka o glavni stvari obravnavati kot spremembo dejavnikov, uporabljenih za določitev odbitka vstopnega DDV, v smislu prvega odstavka 185. člena Direktive o DDV, ali pa kot drug položaj, v katerem je bil odbitek višji ali nižji od odbitka, do katerega je bil davčni zavezanec upravičen, v smislu 184. člena Direktive o DDV?

• Ali je treba znižanje obveznosti na podlagi pravnomočno potrjene prisilne poravnave iz postopka o glavni stvari obravnavati kot (delno) neplačilo transakcije v smislu prvega pododstavka drugega odstavka 185. člena Direktive o DDV?

• Ali mora država članica, upoštevaje zahtevo po jasnosti in določnosti pravnih položajev, ki jih je predpisal zakonodajalec Skupnosti, in določbo 186. člena Direktive o DDV, zato da bi zahtevala popravek odbitka v primeru celotnega ali delnega neplačila transakcij, kar dopušča drugi pododstavek drugega odstavka 185. člena te direktive, v nacionalni zakonodaji izrecno določiti primere neplačil oziroma med te vključiti tudi pravnomočno potrjeno prisilno poravnavo (če je ta zajeta v pojmu neplačila transakcije)?

C. K. e.a., C-578/16 PPU

Predlog za sprejem predhodne odločbe je vložilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, nanaša pa se na razlago drugega odstavka 3. člena ter prvega odstavka 17. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III) v povezavi s 4. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

Vprašanje se je zastavilo v postopku določanja odgovorne države za obravnavo prošenj za mednarodno zaščito, ki sta jih C. K., državljanka Sirije, in njen mož H. F., državljan Egipta, najprej zase, naknadno pa še za njunega v Sloveniji rojenega otroka A. S., vložila v Republiki Sloveniji.

C. K. in H. F. sta na ozemlje EU vstopila z izkrcanjem iz letala na relaciji Istanbul – Zagreb. Imela sta turistična vizuma, ki ju je za obdobje treh tednov izdala Republika Hrvaška, v Republiko Slovenijo pa sta skušala vstopiti s ponarejenima grškima osebnima izkaznicama. C. K., ki je bila v šestem mesecu nosečnosti, in H. F. sta bila nastanjena v Azilni dom v Ljubljani. Ministrstvo za notranje zadeve je po prejemu njunih prošenj za mednarodno zaščito v skladu z Uredbo Dublin III na pristojni organ Republike Hrvaške naslovilo zahtevo za sprejem, na katero se je Republika Hrvaška odzvala s pritrditvijo, da je odgovorna država za obravnavo njunih prošenj.

Pristojni organ Republike Slovenije je s postopkom določitve odgovorne države nadaljeval šele po porodu C. K. v novembru 2015 in dne 20. 1. 2016 na podlagi drugega odstavka 12. člena Uredbe Dublin III izdal sklep, s katerim je zavrnil obravnavanje prošenj C. K., H. F. in njunega sina A. S. za mednarodno zaščito. Ker so zastopniki tožečih strank v postopku o glavni stvari z zdravstveno dokumentacijo izkazovali, da je bila nosečnost C. K. rizična, da je imela po porodu težave s celjenjem rane po carskem rezu ter da od poroda dalje trpi za depresijo in ima občasne samomorilske težnje, povezane z neurejenim statusom njene družine, je Upravno sodišče tožbi zoper izpodbijani sklep ugodilo ter zadevo vrnilo v ponovni upravni postopek. Upravnemu organu je naložilo, da mora od Republike Hrvaške pridobiti zagotovilo, da bo imela družina z novorojenčkom ustrezno zdravstveno oskrbo v nastanitvenem centru. Republika Slovenija je v aprilu 2016 od Republike Hrvaške prejela odgovor z zagotovili, da bo imela družina ob vrnitvi na Hrvaško ustrezno nastanitev in oskrbo, vključno s potrebno zdravstveno obravnavo. Ministrstvo za notranje zadeve je 5. 5. 2016 v ponovljenem postopku izdalo sklep, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošenj za mednarodno zaščito, ker bodo C. K., H. F. in A. S. predani Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici. Upravno sodišče je sklep ponovno odpravilo in zadevo vrnilo v novo odločanje upravnemu organu, vendar je Vrhovno sodišče sodbo spremenilo in potrdilo sklep Ministrstva za notranje zadeve. Ugotovilo je, da se drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III ne uporabi, saj ni bil z nobenim poročilom institucij Evropske unije ali Visokega komisariata Združenih narodov za begunce dokazan obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom ali s sprejemom prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaškem.

O zadevi je odločalo tudi Ustavno sodišče, ki je pritrdilo navedbam pritožnikov v ustavni pritožbi, da na strani matere in otroka obstojijo specifične individualne okoliščine, zaradi katerih bi navkljub odsotnosti sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim sistemom in obravnavo prosilcev za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški predaja prosilcev lahko neugodno vplivala na zdravstveno stanje matere in otroka ter da morajo pristojni slovenski organi, ki jih poleg Listine Evropske unije o temeljnih pravicah zavezujejo tudi prevzete obveznosti po EKČP in po Ženevski konvenciji o statusu beguncev, upoštevati vse okoliščine, povezane z zdravstvenim stanjem prosilcev ter njihovim osebnim položajem. Menilo je, da bi v primeru, da bi te okoliščine preprečevale predajo prosilcev odgovorni državi, lahko postala uporaba klavzule suverenosti iz prvega odstavka 17. člena Uredbe Dublin III obvezna, kar bi posledično pomenilo, da bi morala Republika Slovenija prevzeti odgovornost za obravnavo njihove prošnje za mednarodno zaščito.

Vrhovno sodišče, katerega sodbo je Ustavno sodišče razveljavilo in mu zadevo vrnilo v ponovno odločanje, je menilo, da razlaga Ustavnega sodišča zastavlja dileme glede razlage drugega odstavka 3. člena ter prvega odstavka 17. člena Uredbe Dublin III v povezavi s 4. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, o kateri se SEU še ni izreklo, zato njihova uporaba ne predstavlja acte clair.65 Na SEU je tako Vrhovno sodišče naslovilo naslednja vprašanja:• Ali je razlaga pravil o uporabi diskrecijske klavzule iz prvega odstavka 17. člena Uredbe Dublin III glede na naravo te določbe taka, da je v končni pristojnosti sodišča države članice oziroma da odvezuje sodišče, zoper odločitev katerega ni pravnega sredstva, da zadevo predloži SEU po tretjem odstavku 267. člena PDEU?

Ob tem pa, še posebej, če je odgovor na navedeno vprašanje nikalen, Vrhovno sodišče sprašuje:• Ali presoja okoliščin iz drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III (v primeru kot je predloženi primer) zadošča za zagotovitev zahtev 4. člena oziroma drugega odstavka 19. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah v povezavi s 3. členom EKČP in 33. členom Ženevske konvencije o statusu beguncev?

Ter v povezavi s tem:• Ali iz razlage prvega odstavka 17. člena Uredbe Dublin III izhaja, da je uporaba diskrecijske klavzule s strani države članice, zaradi zagotovitve učinkovitega varstva pred kršitvijo pravice iz 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah v primeru, kot je predloženi primer, obvezna in preprečuje predajo prosilca za mednarodno zaščito pristojni državi članici, ki je svojo pristojnost sprejela skladno s to Uredbo?

Če je odgovor na navedeno vprašanje pritrdilen, pa Vrhovno sodišče sprašuje še naslednje:• Ali daje diskrecijska klavzula iz prvega odstavka 17. člena Uredbe Dublin III podlago, da se na njeno uporabo sklicuje prosilec za mednarodno zaščito oziroma druga oseba v postopku predaje na podlagi te Uredbe, o kateri morajo presoditi pristojni upravni organi ter sodišča države članice oziroma, ali so navedeni državni organi in sodišča države članice navedene okoliščine dolžni ugotavljati po uradni dolžnosti?

65 Doktrina »jasnega akta«/»acte claire«: Postavljeno vprašanje je brez pomena in/ali pravilna uporaba EU prava je »tako očitna«, da ne dopušča nobenega razumnega dvoma o tem, kako je normo treba razlagati ali uporabljati.

kazalo

110 111

X. in X., C-638/16 PPUPredlog za sprejem predhodne odločbe je vložilo belgijsko sodišče Conseil du contentieux des étrangers, nanaša pa se na razlago25. člena Uredbe (ES) št. 810/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. 7. 2009 o vizumskem zakoniku Skupnosti (v nadaljevanju Vizumski zakonik).

Vprašanje razlage se je pojavilo v postopku odločanja o zadržanju izvršitve odločb o zavrnitvi vizuma z omejeno ozemeljsko veljavnostjo. Kot izhaja iz postopka o glavni stvari, so tožeče stranke, tj. poročen par iz Sirije s tremi majhnimi mladoletnimiotroki, na belgijskem veleposlaništvu v Bejrutu zaprosile za izdajo vizuma z omejeno ozemeljsko veljavnostjo »zaradi humanitarnega razloga« na podlagi 25. člena Vizumskega zakonika. V vlogi so pojasnile, da želijo na podlagi takega vizuma zapustiti oblegano mesto Alep, da bi lahko v Belgiji zaprosile za azil. Upoštevajoč številne negotovosti v zvezi z vsebino in obsegom členov 25(1) in 32(1) Vizumskega zakonika v povezavi s 4. in 18. členom Listine Unije o temeljnih pravicah, je navedeno belgijsko sodišče SEU v predhodno odločanje predložilo naslednji vprašanji:• Ali se »mednarodne obveznosti« iz člena 25(1)(a) Uredbe št. 810/2009 z dne 13. 7. 2009 o vizumskem zakoniku Skupnosti nanašajo na vse pravice, zagotovljene z Listino Unije o temeljnih pravicah, med njimi zlasti tiste, zagotovljene s 4. in 18. členom, ter ali zajemajo tudi obveznosti, naložene državam članicam na podlagi EKČP in 33. člena Ženevske konvencije o statusu beguncev?

• A. Ali je treba – ob upoštevanju odgovora na prvo vprašanje – člen 25(1)(a) Uredbe št. 810/2009 z dne 13. 7. 2009 o vizumskem zakoniku Skupnosti razlagati tako, da mora država članica, ki je prejela vlogo za izdajo vizuma z omejeno ozemeljsko veljavnostjo – ob upoštevanju polja proste presoje, ki ga ima glede na okoliščine zadeve – zaprošeni vizum izdati, če je dokazano tveganje kršitve 4. in/ali 18. člena Listine Unije o temeljnih pravicah ali druge mednarodne obveznosti, ki jo zavezuje?• B. Ali obstoj vezi med prosilcem in državo članico, ki je prejela vlogo za izdajo vizuma (na primer družinskih vezi, družin gostiteljic, porokov in sponzorjev itd.), vpliva na odgovor na to vprašanje?

A. S., C-490/16

Predlog za sprejem predhodne odločbe je vložilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, nanaša pa se na razlago Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba).

Vprašanje razlage se je postavilo v postopku, v katerem tožnik A. S., državljan Sirske Arabske Republike, toži Republiko Slovenijo zaradi mednarodne zaščite - določitve odgovorne države članice. Vrhovno sodišče, kot zadnja redna sodna instanca, odloča o pritožbi v upravnem sporu zoper sodbo Upravnega sodišča, v katerem želi tožeča stranka doseči odpravo odločbe Ministrstva za notranje zadeve, s katero je bilo odločeno, da Republika Slovenija ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje. Izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da je tožnik v Republiko Hrvaško vstopil nezakonito, in na odgovoru pristojnega organa Republike Hrvaške, da je ta odgovorna za obravnavo njegove prošnje. Upravno sodišče je v tej zadevi Ministrstvu za notranje zadeve pritrdilo. Tožnikovo stališče je, da je merilo iz prvega odstavka 13. člena Uredbe uporabljeno napačno, ker opisano ravnanje hrvaških državnih organov pomeni, da je v Republiko Hrvaško vstopil zakonito.

Vrhovno sodišče je tako na SEU naslovilo naslednja vprašanja:• Ali se sodno varstvo po členu 27 Uredbe št. 604/2013 nanaša tudi na razlago pogojev iz merila po členu 13(1), ko gre za

odločitev, da država članica ne bo obravnavala vloge za mednarodno zaščito, druga država članica pa je odgovornost za

obravnavanje prosilčeve prošnje na isti podlagi že sprejela, in ko prosilec temu nasprotuje?

• Ali je treba razlagati pogoj nepravilnega prehoda po členu 13(1) Uredbe št. 604/2013 samostojno in avtonomno, ali pa v povezavi z drugo točko 3. člena Direktive 2008/115 o vračanju in s členom 5 Zakonika o schengenskih mejah, ki definirajo nezakonit prehod meje, in je takšno razlago treba uporabiti pri členu 13(1) Uredbe št. 604/2013?

• Ali je treba glede na odgovor na drugo vprašanje, pojem nepravilni prehod po členu 13(1) Uredbe št. 604/2013 v okoliščinah tega primera razlagati tako, da ne gre za nepravilen prehod meje, kadar je s strani države članice oblastno organiziran prehod meje z namenom tranzita v drugo državo članico EU?

• V primeru, da je odgovor na tretje vprašanje pritrdilen, ali je treba posledično člen 13(1) Uredbe št. 604/2013 razlagati tako, da prepreči vrnitev državljana tretje države v državo, kjer je najprej vstopil v območje EU?

• Ali je treba člen 27 Uredbe št. 604/2013 razlagati tako, da roki iz členov 13(1) in 29(2) ne tečejo, kadar vlagatelj izkoristi pravico do sodnega varstva, še posebej, kadar ta vključuje tudi vprašanje za predhodno odločanje, ali kadar nacionalno sodišče čaka na odgovor SEU na tako vprašanje, ki je bilo postavljeno v drugem primeru? Podrejeno, ali bi v takšnem primeru roki tekli, vendar pa odgovorna država članica ne bi imela pravice zavrniti sprejema?

Persidera, C-112/16

Predlog za sprejem predhodne odločbe je vložilo italijansko sodišče Consiglio di Stato, nanaša pa se na razlago členov 56, 101, 102 in 106 PDEU ter na razlago Direktive Evropskega parlamenta in sveta 2002/21/ES z dne 7. 3. 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (Okvirna direktiva), Direktive 2002/20/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. 3. 2002 o odobritvi elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev (Direktiva o odobritvi) in Direktive Komisije 2002/77/ES z dne 16. 9. 2002 o konkurenci na trgih za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (Direktiva o konkurenci).

Vprašanja razlage so se postavila v postopku v zvezi s podelitvijo pravic do uporabe radiotelevizijskih frekvenc s prizemno digitalno tehnologijo in se nanašajo na skladnost italijanskih predpisov, ki določajo število digitalnih omrežij, ki jih operaterjem podelijo ob pretvorbi analognih omrežij, z zakonodajo in načeli Unije.

V postopku o glavni stvari tožeča stranka izpodbija podelitev le treh digitalnih frekvenc v zameno za štiri omrežja (dve analogni (La7 in MTV) in dve digitalni (TIMB1 in MBONE)), ki jih je zakonito in dejansko upravljala do prehoda na digitalno televizijo. V tej zvezi je navajala, je bilo z odločbami pristojnega ministrstva kršeno t. i. načelo »eno za eno«, v skladu s katerim naj bi imel vsak operater pravico, da posamezno analogno ali digitalno omrežje, s katerim je upravljal dotlej, pretvori v digitalno, ki je, po njenih navedbah, določeno v veljavnem pravnem in regulativnem okviru. Poleg tega je trdila, da je bila obravnavana diskriminatorno in v nasprotju z načelom sorazmernosti, saj je edini nacionalni operater, ki ni mogel pretvoriti vseh svojih omrežij, ki jih je zakonito upravljal, in da je bil zanjo uporabljen faktor za pretvorbo, ki ni sorazmeren v primerjavi s tistim, ki je bil uporabljen v primeru dveh drugih družb, za kateri so se pri pretvorbi upoštevala vsa omrežja, ne le tista, ki sta jih upravljali zakonito, tako pa sta bili vsaki od njiju podeljeni dve frekvenci za tri analogna omrežja, ki sta jih upravljali.

Predložitveno sodišče je postavilo naslednja vprašanja:• Ali pravo EU, in zlasti členi 56, 101, 102 in 106 PDEU, člen 9 Direktive 2002/21/ES1 (Okvirna direktiva), členi 3, 5 in 7 Direktive 2002/20/ES2 (Direktiva o odobritvi), člena 2 in 4 Direktive 2002/77/ES (Direktiva o konkurenci) ter načela prepovedi diskriminacije, preglednosti, svobodne konkurence, sorazmernosti, učinkovitosti in pluralnosti informacij, nasprotujejo nacionalnemu predpisu, ki za določitev števila digitalnih omrežij, ki se podelijo operaterjem ob pretvorbi analognih omrežij, enako upošteva analogna omrežja, ki so se v preteklosti upravljala povsem zakonito, in analogna omrežja, ki so se upravljala ob kršenju pragov za koncentracije, določenih v nacionalni zakonodaji, glede katerih so bile že podane kritike Sodišča in Evropske komisije, oziroma vsekakor zanje ni bilo koncesije?

• Ali pravo EU, in zlasti členi 56, 101, 102 in 106 PDEU, člen 9 Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva), členi 3, 5 in 7 Direktive 2002/20/ES (Direktiva o odobritvi), člena 2 in 4 Direktive 2002/77/ES (Direktiva o konkurenci) ter načela prepovedi diskriminacije, preglednosti, svobodne konkurence, sorazmernosti, učinkovitosti in pluralnosti informacij, nasprotujejo nacionalnemu predpisu, ki za določitev števila digitalnih omrežij, ki se podelijo operaterjem ob pretvorbi analognih omrežij, upošteva vsa dotlej upravljana analogna omrežja, tudi tista, ki so se upravljala ob kršenju pragov za koncentracije, določenih v nacionalni zakonodaji, glede katerih so bile že podane kritike Sodišča in Evropske komisije, oziroma vsekakor zanje ni bilo koncesije, kar dejansko privede do zmanjšanja števila digitalnih omrežij, podeljenih operaterju z več omrežji na podlagi dotlej upravljanih analognih omrežij, ki je sorazmerno večje od zmanjšanja, naloženega konkurentom?

17.4 Zaključene zadeve

17.4.1 Predlog za sprejem predhodne odločbe na podlagi 267. člena PDEUKotnik in drugi, C-526/14, sodba z dne 19. 7. 2016

SEU je dne 19. 7. 2016 odločilo o predlogu Ustavnega sodišča Republike Slovenije za sprejem predhodne odločbe v postopku za oceno ustavnosti določb Zakona o bančništvu66 (ZBan-1), ki urejajo izredne ukrepe za zagotovitev stabilnosti finančnega sistema, inter alia prenehanje in konverzijo kvalificiranih obveznosti banke.

Vprašanja so se nanašala na razlago Sporočila Komisije o uporabi pravil o državni pomoči za podporne ukrepe v korist bank v okviru finančne krize od 1. 8. 2013 dalje (Sporočilo o bančništvu).67

Republika Slovenija je v postopku predhodnega odločanja podala svoje stališče glede razlage prava EU, ki ga je potrdilo tudi SEU.

66 Uradni list RS, št. 99/10 – uradno prečiščeno besedilo, 52/11 – popr., 9/11 – ZPlaSS-B, 35/11, 59/11, 85/11, 48/12, 105/12, 56/13, 63/13 – ZS-K in 96/13.67 UL C 216, 30. 7. 2013

kazalo

112 113

Glede vprašanja, ali je treba Sporočilo o bančništvu razlagati tako, da ima za države članice zavezujoč učinek, je SEU poudarilo, da Sporočilo o bančništvu ne more ustvarjati avtonomnih obveznosti za države članice, ampak je omejeno na določitev pogojev, ki so namenjeni zagotovitvi, da so državne pomoči, dodeljene bankam v okviru finančne krize, združljive z notranjim trgom, in ki jih mora Komisija pri izvrševanju široke diskrecijske pravice, ki jo ima na podlagi člena 107(3)(b) PDEU, upoštevati. Zaključilo je, da je treba Sporočilo o bančništvu razlagati tako, da za države članice nima zavezujočega učinka.

Na drugo vprašanje, ali je treba člene od 107 do 109 PDEU razlagati tako, da nasprotujejo točkam od 40 do 46 Sporočila o bančništvu v delu, v katerem navedene točke za odobritev državne pomoči določajo pogoj »porazdelitve bremena« med delničarji in podrejenimi upniki, je SEU odgovorilo nikalno. Poudarilo je, da lahko Komisija državne pomoči za odpravljanje resne motnje v gospodarstvu države članice šteje za združljive z notranjim trgom. Vendar pa lahko na podlagi diskrecijske pravice, ki ji jo daje člen 107(3)(b) PDEU, odobritev pomoči zavrne, kadar pomoč upravičenih podjetij ne spodbuja k ravnanju, ki bi prispevalo k uresničitvi enega od ciljev iz navedenega člena. Državna pomoč mora biti torej nujna za dosego ciljev, določenih s to določbo, ki jih zgolj z delovanjem trga ne bi bilo mogoče doseči. V nasprotnem primeru pomoči ni mogoče šteti za združljivo z notranjim trgom. Ob nadzoru združljivosti ukrepov državne pomoči z notranjim trgom je Komisija torej lahko štela, da so ukrepi porazdelitvebremena nujni za omejitev državnih pomoči v bančnem sektorju na najmanjšo potrebno in za zmanjšanje izkrivljanja konkurence na notranjem trgu. Ukrepi porazdelitve bremena so torej namenjeni temu, da pred dodelitvijo državne pomoči banke s kapitalskim primanjkljajem skupaj s svojimi vlagatelji ukrepajo za zmanjšanje tega primanjkljaja, zlasti z mobilizacijo lastniškega kapitala in s prispevkom podrejenih upnikov, saj lahko taki ukrepi omejijo višino dodeljene državne pomoči. S tem se preprečuje izkrivljanje konkurence ter nastanek »moralnega tveganja«, ki je povezano s tem, da so posamezniki nagnjeni k sprejemanju tveganih odločitev, kadar morebitne negativne posledice teh odločitev nosi Skupnost. V zvezi s tretjim in četrtim vprašanjem je SEU presodilo, da načelo varstva legitimnih pričakovanj in pravica do zasebne lastnine ne nasprotujeta točkam od 40 do 46 Sporočila o bančništvu v delu, v katerem navedene točke za odobritev državne pomoči določajo pogoj porazdelitve bremena med delničarji in podrejenimi upniki. Delničarji in podrejeni upniki bank, ki so bile predmetukrepov porazdelitve bremena, se ne morejo sklicevati na načelo varstva legitimnih pričakovanj, da bi nasprotovali izvršitvi zadevnih ukrepov, saj niso imeli nobenega jamstva Komisije, da bo odobrila državno pomoč za odpravo kapitalskega primanjkljaja teh bank. Prav tako ti vlagatelji niso imeli zagotovila, da nobeden od ukrepov za odpravo kapitalskega primanjkljaja bank, upravičenih do državne pomoči, ki naj bi jo odobrila Komisija, ne bo mogel vplivati na njihove naložbe. SEU je poudarilo tudi, da okoliščina, da v začetnih fazah mednarodne finančne krize podrejenim upnikom ni bilo treba prispevati k reševanju kredit-nih institucij, zadevnim upnikom ne omogoča sklicevanja na načelo varstva legitimnih pričakovanj. Ni namreč mogoče šteti, da taka okoliščina predstavlja natančno, brezpogojno in skladno zagotovilo, ki bi pri delničarjih in podrejenih upnikih lahko vzbudilo legitimna pričakovanja, da se zanje v prihodnje ne bodo uporabili ukrepi porazdelitve bremena. Kot je namreč SEU že presodilo, gospodarski subjekti ne morejo imeti legitimnih pričakovanj glede ohranitve obstoječega položaja, ki ga lahko institucije EU spremenijo na podlagi svoje diskrecijske pravice, in to zlasti na področju, kot je področje državnih pomoči v bančnem sektorju, ki se stalno prilagaja spremembam gospodarskih razmer. V zvezi s pravico do zasebne lastnine, ki je določena v členu 17(1) Listine, je SEU poudarilo, da delničarji bank v skladu s splošno ureditvijo, ki velja za položaj delničarjev v delniških družbah, v celoti nosijo tveganje svojih naložb. Namen te ureditve je ohranjanje osnovnega kapitala, ki pomeni jamstvo upnikom. Ker so delničarji odgovorni za dolgove banke do višine njenega osnovnega kapitala, ni mogoče šteti, da to, da se v točkah od 40 do 46 Sporočila o bančništvu zahteva, da za odpravo kapitalskega primanjkljaja banke ti delničarji pred dodelitvijo državne pomoči prispevajo h kritju njenih izgub v enakem obsegu, kot če taka državna pomoč ne bi bila dodeljena, posega v njihovo lastninsko pravico. Izgube delničarjev bank bi bile v težavah v vsakem primeru enako velike ne glede na to, ali vzrok zanje temelji na odločbi o začetku stečajnega postopka, ker državna pomoč ni bila dodeljena, ali na postopku dodelitve take pomoči, pogojene s predhodno porazdelitvijo bremena. Nadalje je SEU pojasnilo, da so »podrejeni instrumenti« finančni instrumenti, ki imajo nekatere značilnosti dolžniških in lastniških vrednostnih papirjev, kar pomeni, da so v primeru plačilne nesposobnosti izdajatelja teh instrumentov njihovi imetniki poplačani za imetniki navadnih obveznic, vendar pred delničarji. Imetniki teh instrumentov kot upniki morajo prispevati k zmanjšanju kapitalskega primanjkljaja banke šele po tem, ko se izgube najprej krijejo z lastniškim kapitalom, in le, če druge možnosti niso na voljo za odpravo morebitnega kapitalskega primanjkljaja zadevne banke oziroma le kadar ta banka ne izpolnjuje več minimalnih regulativnih kapitalskih zahtev. Podrejeni upniki z ekonomskega vidika torej ne bi smeli prejeti manj, kot bi bil njihov instrument vreden, če državna pomoč ne bi bila dodeljena. Po presoji SEU zato ukrepi porazdelitve bremena, s katerimi je pogojena dodelitev državne pomoči banki s kapitalskim primanjkljajem, ne morejo povzročiti posega v lastninsko pravico podrejenih upnikov, ki ne bi nastal v stečajnem postopku, ki bi sledil, če pomoč ne bi bila dodeljena.

V zvezi s petim vprašanjem je SEU odločilo, da je potrebno določbe Direktive 2012/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. 10. 2012 o uskladitvi zaščitnih ukrepov za varovanje interesov družbenikov in tretjih oseb, ki jih države članice zahtevajo od gospodarskih družb v pomenu drugega odstavka 54. člena PDEU, glede ustanavljanja delniških družb ter ohranjanja in spreminjanja njihovega kapitala, zato da se oblikujejo zaščitni ukrepi z enakim učinkom v vsej Skupnosti razlagati tako, da

ne nasprotujejo točkam od 40 do 46 Sporočila o bančništvu v delu, v katerem navedene točke za odobritev državne pomoči določajo pogoj porazdelitve bremena med delničarji in podrejenimi upniki. Po mnenju SEU se ukrepi, ki jih Direktiva 2012/30/EU določa za zagotovitev varstva interesov družbenikov in tretjih oseb, nanašajo na redno delovanje delniških družb. Nasprotno pa so ukrepi porazdelitve bremena med delničarji in podrejenimi upniki, kadar jih odredijo nacionalni organi, izredni ukrepi. Sprejeti jih je mogoče le v kontekstu resne motnje v gospodarstvu države članice ter za preprečitev sistemskega tveganja in zagotovitev stabilnosti finančnega sistema.

Glede šestega vprašanja, ali je treba, če banka ne izpolnjuje minimalnih regulativnih kapitalskih zahtev v smislu točke 44 Sporočila o bančništvu, uporabiti ukrepe odpisa podrejenih instrumentov, da v celoti pokrijejo vse izkazane izgube banke, ali pa je mogoče te ukrepe izvršiti deloma, in sicer v sorazmernem delu, je SEU poudarilo, da je treba Sporočilo o bančništvu razlagati tako, da ukrepi pretvorbe ali odpisa podrejenih instrumentov, kot so določeni v točki 44, ne smejo presegati tega, kar je nujno za odpravo kapitalskega primanjkljaja zadevne banke. SEU je opozorilo, da je izpolnjevanje meril iz točke 44 Sporočila o bančništvu načeloma zadosten pogoj za to, da Komisija ukrep državne pomoči razglasi za združljiv z notranjim trgom, ni pa za to nujno potreben. Država članica torej pred dodelitvijo kakršne koli državne pomoči ni zavezana bankam v težavah naložiti, da podrejene instrumente pretvorijo v lastniški kapital ali da jih odpišejo niti da zagotovijo, da ti instrumenti v celoti prispevajo h kritju izgub. Vendar pa v takem primeru ne bo mogoče šteti, da je bila načrtovana državna pomoč omejena na najmanjšo potrebno, kot zahteva točka 15 Sporočila o bančništvu. Država članica in banke, upravičene do načrtovanih državnih pomoči, pa s tem tvegajo, da bo Komisija izdala odločbo, v kateri bo navedene pomoči razglasila za nezdružljive z notranjim trgom.

V zvezi s sedmim vprašanjem je SEU odločilo, da je potrebno sedmo alinejo 2. člena Direktive 2001/24/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 4. 2001 o reorganizaciji in prenehanju kreditnih institucij razlagati tako, da ukrepi porazdelitve bremena med delničarji in podrejenimi upniki, kot so določeni v točkah od 40 do 46 Sporočila o bančništvu, spadajo pod pojem »reorganizacijski ukrepi« v smislu te določbe.

Občina Gorje, C-111/15, sodba z dne 30. 6. 2016

SEU je dne 30. 6. 2016 odločilo o predlogu za sprejem predhodne odločbe, ki ga je v upravnem sporu v zvezi s tožbo tožeče stranke Občine Gorje zoper toženo stranko Agencijo Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (Agencija) predložilo Upravno sodišče Republike Slovenije. Vprašanja so se nanašala na razlago Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 z dne 20. 9. 2005 o podpori za razvoj podeželja iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) - v nadaljevanju Uredba 1698/2005/ES. Zadevo je Državno pravobranilstvo že podrobno predstavilo v poročilu o delu za leto 2015.68

Republika Slovenija je v postopku predhodnega odločanja SEU predlagala, da na postavljena vprašanja odgovori tako, da Uredba 1698/2005/ES ne nasprotuje nacionalni ureditvi, po kateri so upravičeni stroški naložbe samo stroški, nastali od datuma izdaje odločbe o pravici do sredstev, ter da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, po kateri se zahtevek, ki je v nasprotju z nacionalnimi pravili o pogojih za upravičenost do sofinanciranja iz EKSRP in nacionalnimi pravili o upravičenih stroških naložbe, zavrne v celoti.

SEU je stališču Republike Slovenije deloma pritrdilo in navedlo, da Republika Slovenija z določitvijo, da so do sofinanciranja iz EKSRP upravičeni le izdatki za dejavnost, izbrano za to sofinanciranje, ki so nastali po izdaji odločbe o pravici do sredstev, sicer ni presegla diskrecijske pravice, ki jo ima na podlagi Uredbe 1698/2005/ES, vendar pa lahko države članice tako radikalen ukrep, kot je zavrnitev plačila, uporabijo le v položaju, določenem v členu 30(2) Uredbe št. 65/2011, ki se nanaša na primer, v katerem upravičenec do podpore namerno poda napačno prijavo. V vseh preostalih primerih člen 30 določa znižanje zneska podpore, ki se izračuna v skladu z metodo iz tega člena. Ta metoda pa zagotavlja, da se ohrani sorazmernost, saj dejansko upravičeni stroški niso povsem izključeni iz podpore.

V zvezi z drugim vprašanjem je SEU zato zaključilo, da je treba člen 71(3) Uredbe 1698/2005/ES v povezavi s členom 30 Uredbe št. 65/2011 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa, da se zahtevek za izplačilo v zvezi z dejavnostjo, ki je bila izbrana za financiranje iz EKSRP, zavrne v celoti, če so nekateri izdatki za to dejavnost nastali pred izdajo odločbe o pravici do sredstev, čeprav upravičenec do podpore v svojem zahtevku za izplačilo ni namerno podal napačne prijave.

Nemec, C-256/15, sodba z dne 15. 12. 2016

SEU je dne 15. 12. 2016 odločilo o predlogu Vrhovnega sodišča za predhodno odločanje glede razlage prve točke 2. člena Direktive 2000/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. 6. 2000 o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih (v nadaljevanju Direktiva 2000/35/ES). Tudi navedeno zadevo je Državno pravobranilstvo podrobno že predstavilo v poročilu o delu za leto 2015.69

68 Glej poročilo o delu za leto 2015, stran 130 –131.69 Glej poročilo o delu za leto 2015, stran 132–133.

kazalo

114 115

SEU se je najprej izreklo glede pristojnosti, da odgovori na zastavljena vprašanja, saj je bil dogovor med tožnikom v postopku o glavni stvari in Gasilskim društvom Murska Sobota sklenjen v juniju 1993, torej še pred pristopom Slovenije k EU. SEU je odločilo, da je imel sklenjen dogovor navkljub časovni odmaknjenosti glede na datum pristopa Slovenije pravne učinke tudi po pristopu, saj glavna terjatev, od katere je tožnik zahteval plačilo zamudnih obresti, ni bila plačana vse do 18. 5. 2010. Potrdilo je, da so v skladu s členoma 2 in 54 Akta o pogojih pristopa Češke republike, Republike Estonije, Republike Cipra, Republike Latvije, Republike Litve, Republike Madžarske, Republike Malte, Republike Poljske, Republike Slovenije in Slovaške republike in prilagoditvah Pogodb, na katerih temelji EU (Akt o pristopu iz leta 2003) določbe izvirnih pogodb in aktov, ki so jih institucije sprejele pred pristopom, za nove države članice zavezujoče od dne pristopa in se v teh državah uporabljajo pod pogoji, ki jih določajo te pogodbe in akt o pristopu. Vendar pa je poudarilo, da določba prava EU državo članico zavezuje od dneva njenega pristopa in se uporablja tudi za prihodnje učinke položajev, ki so nastali pred pristopom k EU, če v zvezi z določbo prava EU v aktu o pogojih pristopa ni izrecnih določb o njeni uporabi. Čeprav je imela Slovenija možnost, da v pristopnih pogajanjih ter v Aktu o pristopu iz leta 2003 v skladu s členom 6(3) Direktive 2000/35/ES s področja uporabe te direktive izključi pravne posle, sklenjene pred pristopom, tega ni storila. Zato je SEU odločilo, da se je ta direktiva začela za Slovenijo brez vsakršnih izjem uporabljati z dnevom njenega pristopa k EU in se od 1. 5. 2004 dalje uporablja tudi za prihodnje učinke položajev, ki so nastali ali je do njih prišlo pred pristopom, torej tudi za takšnega, kakršen je v postopku o glavni stvari. SEU je zato pristojno odgovoriti na vprašanja, ki jih je zastavilo predložitveno sodišče.

Ker je iz vprašanj in obrazložitve predložitvenega sodišča izhajalo, da je tožnik v postopku o glavni stvari sklenil pravni posel, ki se nanaša na gospodarsko dejavnost izven obsega dejavnosti po izdanem obrtnem dovoljenju, je SEU zaključilo, da v primeru, če po nacionalnih predpisih fizična oseba lahko opravlja gospodarsko ali strokovno dejavnost kot samostojni obrtnik ali podjetnik le, če ji je izdano obrtno dovoljenje, fizične osebe ni mogoče izključiti iz pojma »podjetje«, poslov, ki jih sklene, pa ne iz pojma »trgovinski posel«, čeprav se ti posli ne nanašajo na neodvisno gospodarsko ali strokovno dejavnost, zajeto z dovoljenjem, a sodijo v okvir neodvisne gospodarske ali strokovne dejavnosti. Drugačna razlaga bi privedla do tega, da bi bilo področje uporabe teh pojmov odvisno od nacionalnega prava države članice in od sistema, ki ga je posamezna država članica določila za opravljanje neodvisne gospodarske ali strokovne dejavnosti. Ob upoštevanju dejstva, da prva točka 2. člena Direktive 2000/35/ES ne napotuje na nacionalno pravo, pojma »podjetje« in »trgovinski posel« pa je treba v skladu s sodno prakso SEU razlagati avtonomno in enotno, bi bil tak zaključek v nasprotju z zahtevami po enotni uporabi prava EU in z načelom enakosti. Poleg tega je SEU zavzelo stališče, da bi bila drugačna razlaga Direktive 2000/35/ES v nasprotju s spodbujanjem trgovinskih poslov med državami članicami kot temeljnim ciljem direktive, saj bi sistematično ugotavljanje, ali se določeni pravni posel nanaša na dejavnosti, ki so zajete z izdanim dovoljenjem in zato sodi na področje njene uporabe, omejilo ali oviralo čezmejno poslovanje. Pri presoji, ali je tožnik v postopku o glavni stvari deloval kot »podjetje« v smislu prve točke 2. člena Direktive 2000/35/ES, predložitveno sodišče torej ne bo smelo kot odločujočo okoliščino upoštevati, ali je bil pravni posel sklenjen v okviru dejavnosti,ki jo zajema obrtno dovoljenje, temveč bo moralo upoštevati tudi druge faktorje, kot so sklenitev pravnega posla v okviru neodvisne gospodarske in strokovne dejavnosti, ki je strukturirana in trajna, nastopanje fizične osebe pod svojim trgovskim ali strokovnim imenom ter izdaja računa za blago ali storitve, ki so predmet sklenjenega pravnega posla.

Na vprašanje, ali je treba Direktivo 2000/35/ES razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, v kateri je tedaj veljavni 376. člen Obligacijskega zakonika (OZ) določal, da zapadle, pa ne plačane zamudne obresti nehajo teči, ko njihova vsota doseže glavnico, je SEU odgovorilo nikalno. Poudarilo je, da se v skladu s sodno prakso, v kateri je že obravnavalo določena vprašanja glede razlage Direktive 2000/35/ES, ne harmonizirajo vsi predpisi, ki se nanašajo na zamude pri plačilih v trgovinskih poslih, prav tako ne vsi elementi, ki so vezani na zamudne obresti, temveč le upravičenost do obresti v primeru zamude pri plačilu, datum, ko te obresti zapadejo v plačilo, obrestna mera, pravica upnika, da zahteva nadomestilo za stroške izterjave, ki jih je imel zaradi zamude pri plačilu, in posledice uporabe očitno nepoštenih pogodbenih pogojev v razmerju do upnika. Izpostavilo je, da navedena direktiva ne vsebuje določb glede obdobja, v katerem tečejo zamudne obresti, ali najvišji znesek teh obresti, zato lahko države članice ta vprašanja uredijo v svojih nacionalnih predpisih avtonomno, a na način, ki zagotavlja dosego ciljev direktive in njen polni učinek. Pritrdilo je stališču Republike Slovenije, da pravilo ne ultra alterum tantum iz tedaj veljavnega 376. člena OZ ni v nasprotju s ciljem, da zamudne obresti dolžnika odvračajo od zamud pri plačilih, upnika pa ščitijo pred takšnim ravnanjem dolžnika. Pritrdilo je, da se s takšno ureditvijo, ki sodi v polje proste presoje nacionalnega zakonodajalca, vzpostavlja ustrezno ravnovesje ter pravičen in sorazmeren položaj med dolžnikom in upnikom, saj na eni strani z ohranitvijo osnovne funkcije zamudnih obresti dolžnika sili k plačilu svoje obveznosti, na drugi strani pa preprečuje obogatitev upnika na račun dolgotrajne zamude pri plačilu. Takšna nacionalna ureditev ob upoštevanju umestitve določbe o omejitvi zgornje meje zamudnih obresti ter vsebine drugih določb nacionalne zakonodaje, ki urejajo zamude pri plačilih, zamudnim obrestim ne jemlje njihovega odvračilnega učinka in ne vpliva na veljavno obrestno mero za zamudne obresti, ki mora ustrezati tisti, kot je določena v točki (d) prvega odstavka 3. člena Direktive 2000/35/ES.

Kostanjevec, C-185/15, sodba z dne 12. 10. 2016SEU je dne 12. 10. 2016 odločilo o predlogu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije za predhodno odločanje glede razlage določb Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. 12. 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih

in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba št. 44/2001). Zadevo je Državno pravobranilstvo podrobno že predstavilo v poročilu o delu za leto 2015.70

SEU se je najprej izreklo glede pristojnosti. Evropska komisija je v pisnih stališčih trdila, da se v skladu s členom 66(1) Uredbe št. 44/2001 njene določbe uporabljajo zgolj za pravne postopke, ki so bili začeti po tem, ko je uredba začela veljati. V primeru Republike Slovenije naj bi se zato te določbe uporabljale na njenem ozemlju šele po njenem pristopu k EU, to je po 1. 5. 2004. Po mnenju Komisije se je postopek o glavni stvari začel precej pred začetkom veljavnosti Uredbe št. 44/2001 v Sloveniji in bi se uredba lahko uporabila le, če bi se tožba tožeče stranke iz postopka o glavni stvari za vračilo zneska, ki ga je plačala na podlagi poravnave, ki jo je s toženo stranko sklenila na podlagi sodbe, ki je bila pozneje razveljavljena, štela za »pravni postopek« v smislu člena 66(1) Uredbe št. 44/2001.

SEU je sledilo mnenju generalne pravobranilke, da je treba tožbo za vračilo, vloženo v okviru nove presoje prvotne tožbe zaradi razveljavitve pravnomočne odločbe, izdane na podlagi te tožbe, opredeliti za »pravni postopek« v smislu člena 66(1) Uredbe št. 44/2001. Navedlo je, da čeprav se rešitve, ki so sprejete v nacionalnem pravu držav članic, lahko razlikujejo glede načina izvajanja načela pravnomočnosti, dejstvo, da v skladu z upoštevnimi nacionalnimi postopkovnimi pravili taka sodna odločba postane pravnomočna, zadostuje za ugotovitev, da poznejši zahtevek, s katerim se sodno uveljavlja pravica zaradi neupravičene obogatitve zoper nasprotno stranko, spada v pojem »pravni postopek« v smislu te določbe. V skladu s tem in na podlagi ugotovitev, da se vsa vprašanja predložitvenega sodišča nanašajo na sodni postopek zaradi neupravičene obogatitve,ki ga je tožeča stranka iz postopka o glavni stvari začela leta 2008, je SEU zaključilo, da tak postopek spada na časovno področje uporabe Uredbe št. 44/2001 in posledično štelo, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten.

Glede prvega vprašanja je SEU opozorilo, da je v eni od svojih prehodnih sodb pojem »nasprotna tožba« v smislu člena 6, točka 3, Uredbe št. 44/2001 že razložilo tako, da v bistvu velja za zahtevek za ločeno sodno odločitev zoper tožečo stranko, s katerim se lahko po potrebi zahteva tudi višji znesek od tistega, ki ga zahteva tožeča stranka, in pri katerem se lahko vztraja, tudi če je tožba tožeče stranke zavrnjena. V nasprotni tožbi je torej treba postaviti zahtevek za ločeno sodno odločitev, ki ga je mogoče razmejiti od zahtevka tožeče stranke. V okoliščinah, kot so te iz postopka o glavni stvari, je tožba za vračilo plačila, opravljenega na podlagi prvotne sodne odločbe še pred njeno razveljavitvijo, samostojni zahtevek lizingojemalca za ločeno obsodbo lizingodajalca, in sicer za vračilo neupravičeno plačanega zneska. Tak zahtevek torej ni samo obramba proti tožbi za plačilo, ki jo je vložila nasprotna stranka v postopku. Po drugi strani člen 6, točka 3, Uredbe št. 44/2001 zahteva tudi, da nasprotna tožba »izhaja iz iste pogodbe ali dejstev, na katerih je temeljila prvotna tožba«, pri čemer je treba ta pojem razlagati avtonomno, upoštevaje cilje Uredbe št. 44/2001. V tej zvezi je SEU navedlo, da posebna sodna pristojnost za odločanje o nasprotni tožbi v interesu učinkovitega izvajanja sodne oblasti strankam omogoča, da lahko o vseh njihovih vzajemnih zahtevkih, ki imajo skupen izvor, odloči isto sodišče v istem postopku. S tem se preprečijo odvečni in številni postopki. Glede na okoliščine postopka o glavni stvari je treba šteti, da nasprotna tožba za vračilo zneska zaradi neupravičene obogatitve izhaja iz pogodbe o lizingu, na kateri je temeljila prvotna tožba lizingodajalca. Do zatrjevane obogatitve v višini zneska, plačanega na podlagi sodbe, ki je bila v vmesnem času razveljavljena, namreč ne bi prišlo, če ne bi bilo navedene pogodbe. V takih okoliščinah nasprotna tožba za vračilo zneska zaradi neupravičene obogatitve izhaja – v smislu člena 6, točka 3, Uredbe št. 44/2001 – iz pogodbe o lizingu, ki sta jo sklenili stranki iz postopka o glavni stvari.

SEU je tako razsodilo, da je treba člen 6, točka 3, Uredbe št. 44/2001 razlagati tako, da je sodišče, ki je s to določbo določeno za obravnavo nasprotne tožbe, pristojno za odločanje o taki tožbi za vračilo zneska, dogovorjenega v okviru zunajsodne poravnave zaradi neupravičene obogatitve, če je ta tožba vložena med novim sodnim postopkom med istima strankama po razveljavitvi sodne odločbe, s katero je bilo odločeno o prvotni tožbi med njima in na podlagi katere je bila ta zunajsodna poravnava izvršena.

Ker je v skladu z odgovorom na prvo vprašanje v okoliščinah, kot so te v postopku o glavni stvari, pristojno sodišče, ki je s členom 6, točka 3, Uredbe št. 44/2001 določeno za obravnavo nasprotne tožbe, in ker lahko predložitveno sodišče na podlagi tega odgovora ugotovi sodno pristojnost, SEU na drugo in tretje vprašanje ni odgovarjalo.

17.4.2 Tožba Slovenije zoper institucijo EU na podlagi 263. člena PDEUSlovenija proti Evropski komisiji, T-667/14, sodba z dne 28. 1. 2016

SSEU je dne 28. 1. 2016 delno ugodilo tožbenemu zahtevku Republike Slovenije in razsodilo, da se izvedbeni sklep Evropske komisije 2014/458/EU z dne 9. 7. 2014 o izključitvi nekaterih odhodkov držav članic iz naslova Jamstvenega oddelka Evropskegakmetijskega usmerjevalnega in jamstvenega sklada (EKUJS), Evropskega kmetijskega jamstvenega sklada (EKJS) in Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) iz financiranja EU razglasi za ničnega v delu, v katerem iz

70 Glej poročilo o delu za leto 2015, stran 131–132.

kazalo

116 117

financiranja EU, kar zadeva Republiko Slovenijo, izključuje zneske 85.780,08 EUR za proračunsko leto 2010, 115.956,46 EUR za proračunsko leto 2011 in 131.269,23 EUR za proračunsko leto 2012.

Komisija je v času od 3. 10. 2011 do 7. 10. 2011 v Sloveniji opravila revizijo, katere cilj je bil oceniti izvajanje shem neposrednepomoči za leta zahtevkov od 2009 do 2011, kar je ustrezalo proračunskim letom od 2010 do 2012. Dne 3. 1. 2014 je Republiki Sloveniji sporočila svoje uradne ugotovitve in vztrajala, da izvajanje pomoči na površino v Sloveniji v letih zahtevkov od 2009 do 2011 ni bilo v skladu s predpisi EU. Predlagala je, naj se iz financiranja EU izključi znesek 347.661,10 EUR, kar je bilo realizirano z izpodbijanim izvedbenim sklepom.

Republika Slovenija je izvedbeni sklep Komisije izpodbijala iz dveh razlogov. Prvi tožbeni razlog se je nanašal na očitno napako pri presoji, pomanjkljivo obrazložitev in kršitev načela zakonitosti pri preverjanju majhnih enot rabe ali poljin glede spoštovanja opredelitve enote rabe ali poljine. Drugi tožbeni razlog se je nanašal na pomanjkljivo obrazložitev in kršitev načela zakonitosti v zvezi z ukrepom vzorčenja enot rabe ali poljin in ekstrapolacije rezultatov pregledov na kraju samem.

V zvezi s prvim tožbenim razlogom je Republika Slovenija navajala, da je Komisija s tem, da je uporabila finančni popravek, ker naj Republika Slovenija ne bi imela učinkovitega sistema preverjanja minimalne upravičene površine, storila očitno napako pri presoji ter kršila obveznost obrazložitve in načelo zakonitosti. Slovenija ima veliko strmih in kraških površin, kmetje pa so že od nekdaj obdelovali vsak, čeprav zelo majhen kos zemlje. Zakonodaja EU ne določa omejitev glede oblike in zožitve kmetijskih zemljišč, sporne površine, ugotovljene med zadevnim pregledom, pa so izpolnjevale vse pogoje opredelitve enote rabe ali poljine. Poleg tega te površine niso bile umetno ustvarjene, da bi izpolnjevale pogoje za pridobitev plačil iz shem podpor. Republika Slovenija je prepričana, da je dokazala, da so bile vse trajno neupravičene površine izločene iz celotne prijavljene površine in da slovenski sistem referenčnih parcel zagotavlja učinkovitost sistema posodabljanja in spremljanja površin. Komisija med pregledi ni našla nobenega konkretnega dokaza o zatrjevani kršitvi.

SSEU je ugotovilo, da Komisija ni mogla upravičeno šteti, da stanje kmetijske parcele poimenovane Medja, ki jo je Komisija navedla kot referenco v ponazoritev umetno oblikovane grafične enote rabe zemljišča kmetijskega gospodarstva, pomeni dokaz o slabostih v slovenskem nadzornem sistemu nad upravičenostjo kmetijskih površin. Komisija je res ugotovila elemente v zvezi s kmetijsko parcelo Medja, vendar so slovenski organi te ugotovitve prerekali. Komisija se nato ni več ukvarjala z vprašanjem o upravičenosti zadevne kmetijske parcele, zato po mnenju SSEU iz tega sledi, da Komisija ni ugotovila, da kmetijska parcela Medja ni bila upravičena. Prav tako ni pritrdilo ugotovitvi Komisije, da bi bilo treba kmetijsko parcelo Medja zavrniti kot celoto iz razloga, ker najmanjša velikost enote rabe ali poljine ne bi bila dosežena. V zvezi s preudarki Komisije o domnevni umetni obliki kmetijske parcele Medja, ki vključuje pas zemljišča v dolžini približno 50 metrov, ki ni širši od 1,9 metra, pa je SSEU ugotovilo, da Komisija nikjer ni navedla, da mora imeti kmetijska površina za upravičenost do pomoči, posebno obliko. Poleg tega, kot je zatrjevala Republika Slovenija, opredelitev pojmov »kmetijska površina« in »enota rabe ali poljine« v pravu EU ne zahteva posebne oblike površine oziroma enote rabe ali poljine. Skladno s členom 2, točka (h), Uredbe št. 73/2009 namreč »kmetijska površina« pomeni katero koli površino, ki se uporablja kot orno zemljišče, trajni pašnik ali trajni nasad. Prav tako ni podlage za sklep, da je bila v Sloveniji predpisana posebna oblika kmetijske površine. Ker Komisija ni predložila drugih dokazov o resnem in razumnem dvomu, ni mogoče skleniti, da je dokazala obstoj kršitve predpisov o skupni ureditvi kmetijskih trgov, ker so v Sloveniji obstajale slabosti v preverjanju majhnih enot rabe ali poljin v zvezi z opredelitvijo enote rabe ali poljine iz člena 14(4) Uredbe št. 796/2004 in člena 13(9) Uredbe št. 1122/2009. Komisija je torej neupravičeno uporabila finančni popravek na podlagi take kršitve predpisov prava EU.

V zvezi z drugim tožbenim razlogom pa je Slovenija zatrjevala, da je Komisija kršila obveznost obrazložitve in načelo zakonitosti z uporabo finančnega popravka, ker ni izvedla ekstrapolacije rezultatov pregledov na kraju samem, če je bila ugotovljena razlika manjša od 3 odstotke. Enote rabe ali poljine, izbrane med pregledom, naj ne bi bile izbrane naključno. Med določitvijo vzorca grafičnih enot rabe zemljišča kmetijskega gospodarstva naj bi bile izpolnjene zahteve glede zanesljivosti in reprezentativnosti v skladu z Uredbo št. 1122/2009, pri čemer je SSEU je tožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno.

Slovenija proti Evropski komisiji, T-12/16, sklep z dne 7. 10. 2016

SSEU je dne 7. 10. 2016 ustavilo postopek, v katerem je Republika Slovenija s tožbo proti Evropski komisiji zahtevala razglasitev ničnosti Izvedbenega sklepa Komisije 2015/2098 z dne 13. 11. 2015 o izključitvi nekaterih odhodkov držav članic iz naslova EKJS in EKSRP iz financiranja EU v delu, ki se nanaša na finančni popravek zoper Republiko Slovenijo za leto zahtevka 2012, 2013 in 2014 glede neobstoja postopka nadzora v znesku 122.346,92 EUR.

Komisija je v času od 16. 6. 2014 do 20. 6. 2014 opravila revizijo, katere glavni cilj je bil ugotoviti, ali se upravljanje in nadzorovanje shem pomoči na površino za leti zahtevka 2012 in 2013 izvaja v skladu z zakonodajo EU. Šlo je za »follow-up«

revizije površin iz leta 2011, ki se je opravila za leta zahtevkov 2009, 2010 in 2011. Tudi po reviziji v letu 2014 je Komisija navajala, da kljub opozorilom o tovrstni pomanjkljivosti ob obisku oktobra 2011, v Sloveniji še ni primernega kontrolnega postopka, s katerim bi se preverjalo, ali se lahko nekatere površine GERK-ov obravnavajo kot skladne z opredelitvijo enot rabe ali poljin v skladu z Uredbo št. 1122/2009/ES. Vztrajala je pri stališču, da je izvajanje ključnih kontrol pri sistemu tožeče stranke v letih zahtevkov 2012, 2013 in 2014 pomanjkljivo, posledično pa obstaja tveganje za sklad. Uporabljen je bil ocenjeni popravek v skupnem znesku 122.346,92 EUR. Republika Slovenija je v tožbi vztrajala pri stališču, da Komisija ni uspela dokazati kršitve, da Republika Slovenija še nima sistema preverjanja minimalne upravičene površine glede na samo obliko in velikost parcele, s čimer bi se preprečilo, da bi kmetje v vlogo vključili obrobna zemljišča, da bi postale parcele, ki ne dosegajo predpisanega praga, upravičene, oziroma bi se odkrilo kmete, ki umetno ustvarijo upravičena območja oziroma upravičene enote rabe ali poljine.

Komisija je dne 29. 3. 2016 SSEU sporočila, da ob upoštevanju sodbe z dne 28. 1. 2016 v zadevi T-667/14, ki je v času sprejetjaizpodbijanega Izvedbenega sklepa Komisije 2015/2098 ni bilo mogoče upoštevati, in glede na povezanost obeh zadev, namerava umakniti Izvedbeni sklep v delu, ki ga Republika Slovenija izpodbija, ter ji povrniti ustrezne zneske. Komisija je nato 20. 6. 2016 sprejela Izvedbeni sklep 2016/1059, s katerim je Republiki Sloveniji sklenila povrniti zneske popravkov za ločene neposredne pomoči, in sicer v znesku 42.615,90 EUR za proračunsko leto 2013, v znesku 45.519,08 EUR za proračunsko leto 2014 in v znesku 34.211,94 EUR za proračunsko leto 2015.

O tem je obvestila Republiko Slovenijo, ki je dne 19. 8. 2016 SSEU sporočila, da se zneski popravkov za ločene neposredne pomoči ujemajo z zneski, ki jih je tožeča stranka izpodbijala s tožbo, zato ni razlogov za nadaljevanje postopka.

Ker je tudi SSEU ugotovilo, da so bili zneski popravkov za ločene denarne pomoči, ki jih je Komisija predvidela v izpodbijanem sklepu, vrnjeni Republiki Sloveniji, je postala tožba brezpredmetna, zato je postopek ustavilo.

Slovenija proti Evropski komisiji, T-507/12, sodba z dne 28. 1. 2016

SSEU je dne 28. 1. 2016 zavrnilo tožbeni zahtevek Republike Slovenije, s katerim je ta zahtevala ugotovitev ničnosti sklepa Komisije z dne 19. 9. 2012 o ukrepih v korist podjetja ELAN d. o. o., SA.26379 (C 13/2010) (prej NN 17/2010), ki ga je Komisija notificirala Sloveniji z dopisom z dne 20. 9. 2012, in s katerim je inter alia v členu 2 odločila, da je ukrep državne pomoči v korist družbe ELAN d. o. o. v obliki dokapitalizacije v višini 10 milijonov EUR v letu 2008 Slovenija izvršila nezakonito, v nasprotju s členom 108(3) PDEU, zaradi česar je Slovenija od upravičenca dolžna pomoč izterjati. Sočasno je Republika Slovenija vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe zaradi zadržanja izvršitve sklepa Komisije z dne 19. 9. 2012, ki pa ga je SSEU zavrnilo dne 17. 1. 2013.

Slovenija je v postopku uveljavljala tri tožbene razloge. S prvim je Komisiji očitala kršitev določb PDEU glede pripisljivosti ukrepapomoči slovenski državi. Z drugim tožbenim razlogom je trdila, da je Komisija kršila določbe PDEU glede uporabe testa zasebnega vlagatelja. S tretjim tožbenim razlogom pa je Komisiji očitala pomanjkljivo obrazložitev izpodbijanega sklepa v zvezi s pripisljivostjo ukrepa pomoči slovenski državi in glede uporabe testa zasebnega vlagatelja.

Vse tri tožbene razloge je SSEU zavrnilo. Obrazložitev izpodbijanega sklepa je po mnenju SSEU zadostna, sámo utemeljenost pa je SSEU presojalo v okviru drugih dveh tožbenih razlogov.

SSEU je zavrnilo očitke Slovenije, podane glede pripisljivosti ukrepa pomoči slovenski državi. Poudarilo je, da Komisija zaradi privilegiranih odnosov med državo in javnim podjetjem v posameznem primeru zelo težko dokaže, da so bili ukrepi pomoči, ki jih je sprejelo tako podjetje, dejansko sprejeti po navodilih javnih organov. V skladu s sodno prakso se zato lahko sklepa na podlagi celote indicev, ki izvirajo iz okoliščin zadeve in okvira, v katerem je bil sprejet ta ukrep, da je ukrep pomoči, ki ga je sprejelo javno podjetje, pripisljiv državi. Poudarilo je, da je Komisija v izpodbijani odločbi predložila celoto indicev, da bi dokazala aktivno vpletenost slovenske države v odločitev družbenikov v zvezi z dokapitalizacijo družbe ELAN d. o. o. leta 2008 in torej pripisljivost navedenega ukrepa državi, zato Komisiji ni mogoče utemeljeno očitati, da ni predložila dokazov, s katerimi bi bilo mogoče to pripisljivost utemeljiti.

Natančneje, okoliščina, da je podjetje ustanovljeno v obliki kapitalske družbe splošnega prava, glede na avtonomijo, ki mu jo lahko daje taka pravna oblika, po mnenju SSEU ni dovolj za izključitev tega, da je ukrep pomoči, ki ga je sprejela taka družba, pripisljiv državi. Prav tako je narava dejavnosti javnega podjetja, ki je dodelilo pomoč, upoštevni indic za to, da se ukrep pomoči, ki je bil sprejet prek njega, pripiše državi.

kazalo

118 119

Posebej gre v tej zvezi omeniti sestavo nadzornih svetov družbenikov družbe ELAN d. o. o., ki jo je Komisija upoštevala kot indicpripisljivosti, in na katerega je bila pri odločanju še posebej pozorna. Slovenija je v postopku namreč zatrjevala, da dejstvo, da lahkoslovenska država imenuje člane nadzornih svetov družbenikov upravičenca, kar je statusnopravna posledica lastništva teh družbenikov, in dejstvo, da so morali navedeni sveti odobriti dokapitalizacijo družbe ELAN d. o. o. leta 2008, ne zadoščata za ugotovitev, da je zadevni ukrep pripisljiv državi. Po mnenju Slovenije bi bilo nasprotno razlogovanje v nasprotju z načelom, ki ga vsebuje 345. člen PDEU, in bi defavoriziralo dvotirni sistem upravljanja podjetij v razmerju do enotirnega. Komisija je v utemeljitev svojih ugotovitev o pripisljivosti ukrepa državi v izpodbijani odločbi namreč navajala svoje odločbe, iz katerih je po mnenju Slovenije povsem jasno izhajalo, da je za to, da je ukrep pomoči pripisljiv državi, potrebno, da so člani navedenih nadzornih svetov nosilci javnih funkcij ali da so zaposleni v državni hierarhiji, česar pa Komisija v zadevi ELAN d. o. o. ni dokazala.

SSEU je te tožbene trditve Slovenije zavrnilo. Menilo je, da je sámo imenovanje članov nadzornega sveta s strani slovenske države element, ki ga ni mogoče zanemariti pri presoji pripisljivosti zadevnega ukrepa dokapitalizacije navedeni državi, saj kaže na obstoj posebnih povezav med družbeniki upravičenca in navedeno državo. Vendar zgolj dejstvo, da je javno podjetje pod državnim nadzorom, ne zadošča za to, da se ukrepi, ki jih sprejme, pripišejo državi. Preveriti je treba še, ali je treba šteti, da so bili javni organi tako ali drugače vpleteni v sprejetje teh ukrepov. Zato morajo poleg navedenega elementa obstajati še vsi drugi indici, ki v posameznem primeru kažejo na vpletenost javnih organov ali na težko verjeten neobstoj njihove vpletenosti pri sprejetju takega ukrepa. Po mnenju SSEU je potrditev sporne dokapitalizacije s strani nadzornih svetov družbenikov upravičenca zgolj eden od indicev, ki jih je Komisija upoštevala, da bi utemeljila pripisljivost zadevnega ukrepa slovenski državi, in ni bila namenjena temu, da se ji navedeni ukrep pripiše avtomatično. SSEU je nadalje poudarilo, da niti iz odločb Komisije, ki sta navedeni v izpodbijanem sklepu, niti iz sodne prakse ne izhaja, da je za ugotovitev, da je neki ukrep pomoči pripisljiv državi, potrebno, da so člani nadzornih svetov nosilci javnih funkcij ali zaposleni v državni hierarhiji. Po mnenju SSEU izpodbijani sklep torej ni šel občutno dlje od prejšnjih odločb Komisije. Dejstvo, da v izpodbijanem sklepu Komisija ni dokazala, da so bili člani navedenih svetov družbenikov družbe ELAN d. o. o. bodisi nosilci javnih funkcij bodisi zaposleni v državni hierarhiji, po mnenju SSEU v obravnavani zadevi zato ne vpliva na vrednost tega elementa kot indica za pripisljivost ukrepa slovenski državi. Z drugimi besedami, zadostuje že vključenost oseb, ki jih je imenovala država, v nadzorne svete družbenikov upravičenca, saj je to indic, ki ga je Komisija upoštevala v prejšnjih odločbah, poleg tega pa gre zgolj za enega od upoštevanih indicev v obravnavani zadevi.

SSEU je poudarilo, da so, kot je trdila Slovenija, odločitve nadzornih svetov nedvomno legitimen izraz poslovne odločitve lastnika, in sicer slovenske države. Vendar to ne pomeni, da ta lastnik ni upošteval nikakršnih javnopravnih nagibov ali da ta odločitev ni odražala politike države. Po mnenju SSEU Sloveniji s svojimi trditvami ni uspelo dokazati, da pri odločitvah nadzornih svetov ni bil upoštevan nikakršen javnopravni nagib in da je lastnik lastništvo izvajal na profesionalen in odgovoren način z namenom zagotavljanja neodvisnosti podjetij pri sprejemanju poslovnih odločitev. Slovenija je v postopku sicer izpodbijala vrednost elementov, ki jih je Komisija upoštevala kot indice, na podlagi katerih je v izpodbijanem sklepu zaključila, da je sporni ukrep dokapitalizacije pripisljiv državi, vendar pa je Sodišče njene tožbene trditve zavrnilo. Priznalo pa je, da ima sklicevanje na časopisne članke ter poročanje komercialne televizije zelo majhno dokazno vrednost. Upoštevati ju je mogoče zgolj, če se ju presoja skupaj z drugimi elementi, ki se nanašajo na okoliščine sprejetja zadevnega ukrepa in okvir.

SSEU je še zaključilo, da je z indici v zvezi z okvirom in okoliščinami obravnavane zadeve, v katerih je bil sprejet ukrep dokapitalizacije leta 2008, če so obravnavani kot celota, mogoče pravno zadostno dokazati, da je ukrep glede na njegov pomen za slovensko gospodarstvo mogoče pripisati državi. Poudarilo je, da celota indicev, na katere se sklicuje Komisija, dokazuje, da neobstoj vpletenosti javnih organov pri sprejetju zadevnega ukrepa ni verjeten. Poleg indica organske narave, tj. nadzora, ki ga je izvajala država nad družbeniki upravičenca, in imenovanje vseh ali večine članov njihovih nadzornih svetov družbenikov družbe ELAN d. o. o., je SSEU izpostavilo še druge indice, ki niso organske narave in ki jih je v izpodbijani odločbi ugotovila Komisija:• da je OECD v poročilu iz leta 2011 ugotovil, da je slovenska država aktivno posegala v gospodarstvo in si dejavno prizadevala za uresničitev ciljev industrijske politike, zlasti preko KAD in SOD;

• da je slovenska vlada v dokumentu, ki je bil objavljen leta 2009, priznala, da so naložbe KAD v upravičenca postale strateške, ker mu je država želela pomagati iz težav;

• vzporedno ravnanje vseh družbenikov upravičenca ob sprejetju zadevnega ukrepa, ki so zgolj sledili predlogu KAD, čeprav ta ni upošteval pogoja, ki je bil sprva postavljen za dokapitalizacijo in v skladu s katerim bi morale banke upnice odobriti reprogramiranje dolgov. SSEU je izpostavilo, da bi manjšinska družbenika upravičenca (Zavarovalnica Triglav in podjetje Triglav Naložbe), ki sta imela v lasti 25,05 odstotkov kapitala upravičenca do pomoči, lahko blokirala sprejetje odločitve o dokapitalizaciji iz razloga, da ni bil spoštovan pogoj v zvezi z reprogramiranjem dolgov, pa tega nista storila.

SSEU je dodalo, da je Komisija upoštevala še druge elemente, katerih dokazna vrednost je, če se obravnavajo ločeno, sicer šibka ali zelo šibka, če pa se presojajo ob upoštevanju zgoraj omenjenih indicev, jih je treba šteti za dodatne indice, ki potrjujejo, da

se sprejetje spornega ukrepa umešča v okvir aktivne industrijske politike, ki jo je vodila slovenska država. Poleg tega pa KAD in Družba za svetovanje in upravljanje, d. o. o. (DSU) opravljata javnopravne naloge.

V skladu s sodno prakso je SSEU presodilo tudi, kako je Komisija v obravnavani zadevi uporabila test vlagatelja v tržnem gospodarstvu. Poudarilo je, da iz analize ukrepov dokapitalizacij družbe ELAN d. o. o. leta 2007 in leta 2008, ki jo je opravila Komisija, izhaja, da ta ukrepa nista bila sprejeta v podobnih okoliščinah in pod podobnimi pogoji. Prav tako je izpostavilo, da zgolj na podlagi tega, da sta upravi in nadzorna sveta KAD in DSU privolili v to, da bodo opravili vsa potrebna dejanja za zaščito oziroma maksimiranje vrednosti svojih naložb v upravičenca, med katera je spadala dokapitalizacija leta 2008, ni mogoče ugotoviti, da je navedeni ukrep dokapitalizacije v obravnavani zadevi tudi res prestal test zasebnega vlagatelja. Iz različnih elementov, ki jih je v izpodbijanem sklepu ugotovila Komisija, je mogoče sklepati ravno nasprotno.

17.5 DRUGE ZADEVE – postopek predhodnega odločanja po 367. členu PDEU in možnost intervencije v pritožbenem postopku zoper sodbo SSEU v postopkih med drugimi državami članicami in/ali institucijamiV skladu s postopkovnimi pravili SEU v zvezi s predlogi za sprejem predhodne odločbe po 367. členu PDEU se vsak predlog za sprejem predhodne odločbe vroči vsem državam članicam, ki se nato lahko aktivno vključijo v postopek. Aktivna vključitev v postopek je možna vse do ustne obravnave.

Sodbe, ki jih izda SEU v zadevah predhodnega odločanja (gre za odločitve o razlagi prava EU), so zaradi njihovega erga omnes učinka namreč pomembne za vse države članice, saj je razlaga, ki jo sprejme SEU, obvezna za vse države članice, po sodni praksi SEU pa je kot kršitev prava EU opredeljeno tudi neupoštevanje razlage prava EU, kot jo je sprejelo SEU.

Glede na navedeno je nujno, da država spremlja tovrstne postopke in se seznani z vsemi sodbami. Izrecno zahtevo po spremljanju postopka vse pogosteje izrazijo tudi posamezna ministrstva, ki ob izjavi, da sicer ni razloga za vključitev Republike Slovenije v posamezni postopek, zahtevajo, naj jih Državno pravobranilstvo seznanja s potekom in izidom postopka. Slednje se že zaradi narave stvari zagotavlja v vsaki posamezni zadevi.

Državam članicam se vročajo tudi vse sodbe SSEU, izdane v postopkih med drugimi državami članicami in/ali institucijami. Skladno z določbami 56. člena Protokola o Statutu Sodišča Evropske unije so države članice kot privilegirani udeleženci upravičene vložiti pritožbo zoper sodbo SSEU tudi v zadevah, ki se nanje neposredno ne nanašajo. Države članice lahko na podlagi tretjega odstavka 56. člena Statuta vložijo pritožbo zoper sodbo SSEU tudi v zadevah, v katerih se postopka pred SSEU niso udeležile. Pritožbo morajo vložiti v roku dveh mesecev od prejema obvestila o sodbi, postopek po pritožbi pa se vodi pred SEU. Če se Slovenija ne odloči za vložitev pritožbe, Državno pravobranilstvo spis zaključi po izteku roka za pritožbo.

kazalo

120 121

Postopki pred EFTA Sodiščem

18

EFTA Sodišče je pristojno za države EFTE (sedaj Islandija, Liechtenstein in Norveška), ki so podpisnice Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP), katerega cilj je zagotoviti prost pretok oseb, blaga, storitev in kapitala, zagotoviti enake pogoje konkurence ter odpraviti diskriminacijo na podlagi nacionalnosti v vseh državah članicah EGP – 28 držav članic Evropske unije in tri države članice EFTE.

V postopkih pred EFTA Sodiščem (gre za postopke za izdajo svetovalnega mnenja in postopke na podlagi tožbe) je prav tako možna intervencija držav članic71 in institucij Evropske unije, zato jih EFTA Sodišče s temi postopki seznanja. Intervencija je možna v roku dveh mesecev od dne notifikacije predloga za izdajo svetovalnega mnenja oziroma tožbe in odgovora na tožbo. Če se Republika Slovenija za intervencijo ne odloči, je način poslovanja v teh zadevah enak načinu, ki velja za postopke za sprejem predhodne odločbe po 367. členu PDEU, v katerih se Republika Slovenija ne odloči za aktivno udeležbo, jih pa spremlja zaradi seznanitve s sodno prakso.

Leta 2016 je Državno pravobranilstvo na tem področju dela prejelo 25 zadev, kar je 13,8 odstotkov manj kot v letu 2015, ko mu je EFTA Sodišče vročilo 29 zadev.

Skupno je imelo Državno pravobranilstvo na tem področju v letu 2016 v delu 40 zadev, kar je podobno kot leta 2015, ko je imelo v delu 43 zadev. Na dan 31. 12. 2016 je bilo zaključenih 27 zadev, odprtih pa 13 zadev.

71 Republika Slovenija se je doslej odločila za eno intervencijo v postopku za izdajo svetovalnega mnenja (E-3/06 Landbrokes Ltd. – sodba z dne 30. 5. 2007).

kazalo

122 123

kazalo

REPUBLIKA SLOVENIJA DRŽAVNO PRAVOBRANILSTVOŠubičeva ulica 2 SI – 1000 Ljubljana telefon: 01 244 10 00 faks: 01 244 10 40 e-pošta vložišča: [email protected] e-pošta urada generalnega državnega pravobranilca: [email protected] spletna stran: www.dp-rs.si

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije Poročilo o delu za leto 2016izdajatelj: Državno pravobranilstvo Republike Slovenijebesedilo: Državno pravobranilstvo Republike SlovenijeFoto GDP: Blaž Samec

124

kazalo

Documents

DPRS - dodv-rs.si · Pravna zgodovina Slovencev ugotavlja, da naj bi v tistem času na teritoriju Republike Slovenije obstajala t. i. prokuratura (danes: državno pravobranilstvo)