POROČILO O DELU ZA LETO 2012...Pravna zgodovina Slovencev ugotavlja, da naj bi v tistem času na teritoriju Republike Slovenije obstajala t. i. prokuratura (danes: državno pravobranilstvo)

POROČILO O DELU ZA LETO 2012

DRŽAVNO PRAVOBRANILSTVO REPUBLIKE SLOVENIJE

POROČILO O DELU ZA LETO 2012

Ljubljana, maj 2013

7

Predgovor 13

1 Pravna ureditev in pristojnosti Državnega pravobranilstva Republike Slovenije 17

1.1 Ustanovitev Državnega pravobranilstva Republike Slovenije 181.2 Pristojnosti in naloge Državnega pravobranilstva Republike Slovenije 19

2 Organiziranost in kadrovsko stanje Državnega pravobranilstva Republike Slovenije 22

2.1 Organiziranost Državnega pravobranilstva Republike Slovenije 232.2 Kadrovska sestava Državnega pravobranilstva Republike Slovenije 27

3 Obseg dela Državnega pravobranilstva Republike Slovenije v letu 2012 28

4 Delo Državnega pravobranilstva Republike Slovenije v okviru t. i. predhodnih postopkov 31

4.1 Uvod 324.2 Predhodni postopki po 14. členu Zakona o državnem pravobranilstvu 324.2.1 Uvod 324.2.2 Statistika 324.2.3 Analiza podatkov 334.3 Predhodni postopki po III. poglavju Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja 344.3.1 Uvod 344.3.2 Statistika 344.3.3 Analiza podatkov 354.4 Predhodni postopki po XXXII. poglavju Zakona o kazenskem postopku 364.4.1 Uvod 364.4.2 Statistika 364.4.3 Analiza podatkov 37

Kazalo

8

4.5 Predhodni postopki po XVII. poglavju Zakona o prekrških 374.5.1 Uvod 374.5.2 Statistika 38

5 Civilnopravne in gospodarske zadeve 39

5.1 Uvod 405.2 Statistika 415.3 Analiza podatkov 455.4 Pomembnejše zadeve 465.4.1 Prejete zadeve 465.4.2 Zaključene zadeve 485.5 Zaključek 52

6 Delovnopravne in socialnopravne zadeve 53

6.1 Uvod 546.2 Statistika 566.2.1 Število delovnopravnih in socialnopravnih zadev 566.2.2 Statistični podatki delovnopravnih zadev 566.2.3 Statistični podatki socialnopravnih zadev 596.3 Analiza podatkov 626.4 Pomembnejše zaključene zadeve 646.5 Zaključek in priporočila 67

7 Postopki izvršbe in zavarovanja 72

7.1 Uvod 737.2 Statistika 737.3 Analiza podatkov 747.4 Posamezni vsebinski sklopi 757.4.1 Republika Slovenija kot upnica 757.4.1.1 Izvršilni postopki zaradi izterjave denarnih terjatev 757.4.1.2 Avtomatiziran izvršilni postopek – izterjava denarne terjatve na podlagi verodostojne listine 767.4.1.3 Izvršilni postopki zaradi izterjave nedenarnih terjatev 777.4.1.4 Postopek zavarovanja denarnih terjatev z vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini 777.4.1.5 Izvršilni postopek zaradi izterjave denarne terjatve s cenitvijo, rubežem in prodajo dolžnikovih nepremičnin ali deleža dolžnika v družbi 787.4.2 Izvršilni postopki zoper Republiko Slovenijo kot dolžnico 787.4.2.1 Republika Slovenija v izvršilnem postopku kot dolžnikov dolžnik 797.4.2.2 Izvršilni postopki zoper Republiko Slovenijo kot pravno naslednico zapustnika brez dedičev – kaducitetni postopki 797.4.3 Izvršilni postopki izterjave terjatev v tujini 80

9

8 Postopki zaradi insolventnosti in postopki prisilnega prenehanja 81

8.1 Uvod 828.2 Statistika 828.3 Analiza podatkov 838.4 Problematika zastopanja Republike Slovenije v upniških odborih 858.5 Pravilnik o postopku uveljavljanja in spremljanja terjatev Republike Slovenije v insolventnih postopkih 878.6 Druga aktualna problematika, s katero se Državno pravobranilstvo srečuje pri svojem delu na področju insolventnih postopkov 898.6.1 Postopki osebnega stečaja 898.6.2 Terjatve iz naslova davkov in prispevkov 908.6.3 Problematika nevpisane lastninske pravice Republike Slovenije na nepremičninah 92

9 Nepravdni postopki 93

9.1 Uvod 949.2 Statistika 949.3 Analiza podatkov 949.4 Zapuščinski postopki 959.5 Mejni postopki in določitev nujne poti 999.6 Postopki za razdružitev solastnine 999.7 Zemljiškoknjižni postopki 999.8 Odškodninski postopki 100

10 Postopki razlastitev 101

10.1 Uvod 10210.2 Statistika 102

11 Upravni postopki in upravni spori 104

11.1 Uvod 10511.2 Statistika 10611.3 Analiza podatkov 10611.4 Upravni spori 10711.5 Pristojnosti Državnega pravobranilstva po posebnih zakonih 10911.5.1 Pristojnosti po Zakonu o ugotavljanju vzajemnosti 10911.5.2 Pristojnosti po Zakonu o brezplačni pravni pomoči 109

12 Postopki po Zakonu o denacionalizaciji 111

12.1 Uvod 112

10

12.2 Statistika 11212.3 Analiza podatkov 11212.4 Problematika nezaključenih denacionalizacijskih zadev 113

13 Postopki po Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij 116


14 Postopki vračanj vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje 118


15 Postopki pred Evropskim sodiščem za človekove pravice 120

15.1 Uvod 12115.2 Statistika 12215. 3 Pomembnejše odločitve 12615.3.1 Kršitev pravice do življenja iz 2. člena EKČP 12715.3.2 Kršitev prepovedi ponižujočega in nečloveškega ravnanja oz. prepovedi mučenja iz 3. člena EKČP 12715.3.3 Kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP 12815.3.4 Kršitev pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena EKČP 13015.3.5 Kršitev pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP 13315.3.6 Kršitev pravice do svobode izražanja iz 10. člena EKČP 13515.3.7 Kršitev pravice do varstva premoženja iz 1. člena Protokola 1 k EKČP 13515.4 Zaključek 136

16 Postopki pred Sodiščem Evropske unije 137

16.1 Uvod 13816.2 Statistika 13916.3 Analiza podatkov 13916.4 Nove zadeve v letu 2012 14016.4.1 Tožba Evropske komisije zoper državo članico na podlagi 258. člena PDEU 14016.4.2 Tožba Republike Slovenije zoper Evropsko komisijo na podlagi člena 263 PDEU 14116.4.3 Intervencija na strani države članice kot tožene stranke v postopku na podlagi 263. člena PDEU 142

11

16.4.4 Predlog za sprejem predhodne odločbe po 267. členu PDEU 14216.5 Zaključene zadeve v letu 2012 14416.5.1 Predlog za sprejem predhodne odločbe na podlagi 267. člena PDEU 14416.6 Druge zadeve − postopek predhodnega odločanja po členu 367 PDEU ter možnost intervencije v pritožbenem postopku zoper sodbo SSEU v postopkih med drugimi državami članicami oz. institucijami 14516.7 Zaključek 145

17 Postopki pred EFTA Sodiščem 146

18 Problematika plinskih terminalov v Tržaškem zalivu (E-689/2009) 148

Zaključek 150

13

Predgovor

Dr. Boštjan Tratar, generalni državni pravobranilec Republike Slovenije

Foto: Ljubo Vukelič

14

V letu 2012 je minilo petnajst let, odkar Državno pravobranilstvo deluje po Zakonu o državnem pra-vobranilstvu iz leta 1997 (Uradni list RS, št. 20/1997). Pred tem je skoraj dvajset let delovalo po Zako-nu o javnem pravobranilstvu iz leta 1976, ki je bil prvi slovenski zakon s tega področja, na slovenskem ozemlju pa naj bi začetki delovanja organa, podobnega pravobranilstvu, segali v 15. stoletje.1

Čeprav se je pravobranilstvo kot pravosodna institucija razvilo pozno – prve začetke institucije dr-žavnega pravobranilstva najdemo v Franciji v 14. stoletju, ko so francoski kralji začeli pri kraljevskih sodiščih imenovati posebne osebe (procureurs ali avocats) s posebno nalogo, da uresničujejo njihove pravice, ko je bilo v igri kraljevsko premoženje (les domaines de roi) ali kraljevske denarne oz. fiskalne pravice, sama institucija pa sicer izvira že iz rimskega prava (advocatus fisci)2 – je bila njegova naloga vseskozi varovanje premoženjskih pravic in koristi države, zlasti v sodnih postopkih. Vse do danes je to ena ključnih nalog pravobranilstva.

Reševanje sporov v družbi je pomembna tema medsebojnega življenja v vsaki skupnosti. Spori so že v osnovi nekonstruktivni in ne prispevajo k družbenemu napredku oz. ga celo zavirajo, zato bi moralo biti njihovo hitro in celovito reševanje ena osrednjih prioritet družbe.

Iz poročila Državnega pravobranilstva za leto 2012 izhaja, v koliko spornih in drugih razmerij, ki se urejajo pred sodišči, je vključena država. Podatek vsekakor ni spodbuden. Analiza namreč kaže, da se je obseg dela Državnega pravobranilstva tudi v letu 2012 povečal, kar je nadaljevanje trenda zadnjih let. V primerjavi z letom 2011 se je število prejetih zadev povečalo za dobrih 6 %, število zadev v delu pa za skoraj 11 %. Če podatke za leto 2012 primerjamo s podatki za leto 2008, je povečan obseg dela še bolj očiten: število prejetih zadev se je leta 2012 povečalo za 34 %, število zadev v delu pa za 22 %. Tako kot zadnjih nekaj let se je število prejetih zadev v letu 2012 glede na preteklo leta še posebej povečalo na področju stečajnih (za 28,1 %), nepravdnih (za 19,4 %) in izvršilnih zadev (za 15,6 %).

Večanje števila stečajnih in izvršilnih zadev je najverjetneje odraz splošne socialne, gospodarske in finančne situacije v državi, vsekakor pa bi morali biti obseg in denarna vrednost teh zadev ter njihova vsakoletna rast pomemben impulz oz. poziv, da država na teh področjih sprejme ukrepe, ki bodo pripomogli k izboljšanju stanja. Enako velja za vpetost države v spore s civilnega, gospodarskega, delovnopravnega in socialnopravnega področja, še posebej pa je treba izpostaviti kritična področja (ne)spoštovanja človekovih pravic, na katera v sodbah zoper Republiko Slovenijo opozarja Evropsko sodišče za človekove pravice. Vse več je tudi opozoril glede nespoštovanja pravnega reda Evropske unije, kar bi lahko v prihodnje Republiki Sloveniji prineslo velika finančna bremena.

1 Več v: Tratar, Boštjan: Prehojena pot in nadaljnja smer razvoja Državnega pravobranilstva Republike Slovenije kot organa pravosodja, v: Pravnik, št. 3-4/2012, str. 159 in nasl.2 Navedeno po Šago, Dinka/Domić, Rozana: Uloga državnog odvjetnika u praničnom postupku, v: Zbornik radova Pravnog fakulteta u Splitu, št. 1/2013, str. 199–222.

15

Spoštovanje človekovih pravic, ustrezna pravna ureditev in ravnanje državnih organov v skladu z na-čelom zakonitosti je ključnega pomena, če želimo v naši družbi napredovati. Ta napredek je povezan tudi z večanjem zaupanja v pravno državo ter s krepitvijo spoštovanja ne le pravnih, temveč tudi etič-nih norm. Država namreč ne more od državljanov pričakovati ravnanj, za katere sama ne daje dobrega zgleda. Državno pravobranilstvo si zato prizadeva, da bi tudi s tem letnim poročilom, kolikor je to mogoče, določeno problematiko širše vsebinsko osvetlilo, ter hkrati podaja priporočila za njeno čim bolj ustrezno reševanje, poleg tega pa zakonodajalcu oz. vladi kot predlagateljici predpisov predlaga, kje naj v izogib nastajanju sporov in za njihovo lažje razreševanje izboljša normativno podlago.

Brez teh izboljšav državni organi sami ne morejo spreminjati dosedanje (slabe) prakse, saj so pri svo-jem delu vezani na spoštovanje veljavnih zakonskih norm. Ob tem pa ne smemo pozabiti, da za pre-nehanje slabih praks, ki povzročajo in povečujejo število sporov, ni odgovorna le posamezna državna institucija kot celota, temveč vsak posameznik, ki je v njej zaposlen. Trenutno stanje lahko presežemo predvsem z veliko mero osebne integritete ter z delom v skladu z najvišjimi strokovnimi in profesio-nalnimi standardi.

16

17

Pravna ureditev in pristojnosti Državnega pravobranilstva Republike Slovenije

1

18

1.1 Ustanovitev Državnega pravobranilstva Republike Slovenije

Državno pravobranilstvo kot zakoniti zastopnik države v postopkih pred sodišči je pomemben organ pravosodja, izvorno pa je bila njegova vloga v varstvu »javne blagajne«.

Državno pravobranilstvo v današnji obliki je bilo vzpostavljeno z Zakonom o državnem pravobranil-stvu (Uradni list RS, št. 20/1997), ki je bil objavljen 10. 4. 1997, veljati pa je začel 25. 4. 1997.

Državno pravobranilstvo naj bi sicer v takšni ali drugačni obliki na Slovenskem obstajalo že vse od 15. stoletja. Pravna zgodovina Slovencev ugotavlja, da naj bi v tistem času na teritoriju Republike Slovenije obstajala t. i. prokuratura (danes: državno pravobranilstvo). Potreba po zastopanju finančnih interesov države in vladarja je narekovala ustanovitev posebnega organa, ki se je imenoval »fiskal«. Ta je bil aktiv-no in pasivno legitimiran zastopati deželnega vladarja v vseh njegovih finančnih zadevah.1

Korenine državnega pravobranilstva, kot ga poznamo danes, naj bi segale daleč nazaj v 19. stoletje. Dr-žavno pravobranilstvo je delovalo v Kraljevini Jugoslaviji na podlagi Zakona o državnem pravobranil-stvu iz leta 1934 (Službene novine Kraljevine Jugoslavije, št. 164/1934 oz. Službeni list Kraljevske banske uprave Dravske banovine, št. 68/1934). Takratno pravobranilstvo je bilo organ ministra za finance, nje-gova naloga pa je bila ščititi lastninske koristi države (1. člen).

V prvi Jugoslaviji ustanovljeno državno pravobranilstvo je prenehalo delovati med drugo svetovno voj-no, ukinjeno pa je bilo leta 1945 z Zakonom o odpravi vrhovnega državnega pravobranilstva, državnih pravobranilstev, vrhovnega državnega tožilstva, višjih državnih tožilstev in državnih tožilstev (Uradni list Demokratične federativne Jugoslavije, št. 27/1945). Njegova opravila so delno nadaljevali člani vlade oz. predstavniki ljudskih odborov ter vodilne osebe ali zastopniki ustanov. Njihovo dejavnost je urejal zvezni zakon o zastopanju države in javnih organizacij pred sodišči in upravnimi organi iz leta 1946.

Leta 1952 je bil z zveznim zakonom ustanovljen nov organ, javno pravobranilstvo. Zakon o javnem pravobranilstvu (Uradni list FLRJ, št. 24/1952) je v 1. členu določal, da je to organ, ki v premoženjsko-

1 Finančna prokuratura, ki je bila ustanovljena za zastopanje imovinskih interesov države pred sodišči, je v svojih osnovah nasle-dnik nekdanjih fiskalov in podobnih organov iz let okrog 1500, torej iz časa intenzivnejše recepcije. Kmalu so nepriljubljene fiskale zamenjali komorni prokuratorji. Dejavnost državnih zastopnikov pred sodišči je urejala instrukcija za fiskalne urade (finančne prokurature, 10. 3. 1783). Dajala jim je tudi določene kompetence splošnega nadzora nad izvajanjem zakonitosti v upravi in v sod-stvu in zato pravico do udeležbe pri raznih uradnih dejanjih. Ustanovitev državnih pravdništev leta 1850 je močno zožila pristoj-nost finančnih prokuratur, vendar se je ta leta 1855 zopet razširila. Po instrukciji 9. 3. 1898 so finančne prokurature pred sodišči in v upravnem postopku zastopale javne interese ter dajale državnim organom pravna mnenja. Delovale so samo v deželnih glavnih mestih, a neodvisno od deželnih oblasti. V stari Jugoslaviji je delovanje teh organov urejal zakon o državnem pravobranilstvu (15. 7. 1934). Glej: Vilfan, S.: Pravna zgodovina Slovencev, Slovenska matica, 1961.

19

pravnih zadevah zastopa Federativno ljudsko Republiko Jugoslavijo, posamezne republike in avtonomne enote, okraje, mesta in občine ter njihove zavode, ki jim je priznana lastnost pravne osebe. Drugi zakon, tj. Zakon o javnem pravobranilstvu (Uradni list FLRJ, št. 51/1955), je bil sprejet čez tri leta.

Prvi slovenski pravobranilski zakon je bil sprejet šele leta 1976. Zakon o javnem pravobranilstvu (Uradni list SRS, št. 19/1976) je določal funkcijo in položaj javnega pravobranilca ter organizacijo Javnega pravo-branilstva Socialistične Republike Slovenije (1. člen). Ta zakon je z določenimi spremembami veljal vse do uveljavitve sedaj veljavnega zakona iz leta 1997.2

1.2 Pristojnosti in naloge Državnega pravobranilstva Republike Slovenije

Državno pravobranilstvo je zastopnik Republike Slovenije in drugih subjektov, določenih z Zako-nom o državnem pravobranilstvu (ZDPra-UPB2, Uradni list RS št. 94/2007 in 77/2009 – ZDPra-C), pred domačimi, tujimi in mednarodnimi sodišči. Subjektom, katere zastopa, tudi pravno svetuje.

Državno pravobranilstvo deluje bodisi:• po samem zakonu (ex lege): na podlagi usmeritvenih navodil zastopanega pred sodišči zastopa

državo, njene organe in upravne organizacije v sestavi, ki so pravne osebe; ali• na podlagi pooblastila (ex mandato): v primeru pooblastila prevzame zastopanje subjekta tudi

pred upravnimi organi.

Državi, njenim organom in upravnim organizacijam v sestavi na njihovo zahtevo:• poroča o zadevah, v katerih jih zastopa, in• pravno svetuje pri sklepanju pogodb, s katerimi za te subjekte nastanejo premoženjske pravice

in obveznosti, ter pri sklepanju pogodb, s katerimi se ustanavljajo ali ukinjajo stvarne pravice na nepremičninah, ter pri reševanju drugih premoženjskih vprašanj.

Državno pravobranilstvo opravlja tudi druge naloge, ki jih določajo posebni zakoni, in sicer:• Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI), Uradni list RS, št. 91/2011; spre-

membe: Uradni list RS, št. 30/2012 Odl. US: U-I-23/12-14;• Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO), Uradni list RS, št.

49/2006; spremembe: Uradni list RS, št. 117/2006-ZDoh-2, 58/2009, 28/2010 Skl. US: U-I-13/09-11, 30/2010 Odl. US: U-I-207/08-10, Up-2168/08-12, 10/2011 Skl. US: U-I-1/10-6, Up-1315/09-10, 38/2012, 67/2012-UPB2;

• Zakon o kazenskem postopku (ZKP), Uradni list RS, št. 63/1994 (70/1994 popr.); spremembe: Ura-dni list, št. 25/1996 Odl. US: U-I-18/93, 39/1996 Odl. US: U-I-33/95-12, 5/1998 Odl. US: U-I-25/95, 49/1998-ZPol (66/1998 popr.), 72/1998, 6/1999, 42/2000 Odl. US: U I 282/99, 66/2000, 111/2001, 32/2002 Odl. US: U-I-92/96-27, 3/2003 Odl. US: U-I-204/99-22, 21/2003 Odl. US: U-I-190/00-11, 44/2003 Odl. US: U-I-149/99-15, 56/2003, 92/2003 Odl. US: U-I-319/00-21, 114/2003 Odl. US: U-I-426/02, Up-546/01-21, 116/2003-UPB1, 43/2004, 68/2004 Odl. US: U-I-296/02, 83/2004 Odl. US: Up-729/03, U-I-187/04, 96/2004-UPB2, 101/2005, 8/2006-UPB3, 14/2007, 32/2007-UPB4,

2 Pregled povzet po Melik, Jasna: Državni pravobranilec Republike Slovenije in njegovi predhodniki, v: Arhivi 31 (2008), št. 2, str. 273-278.

20

102/2007-ZSKZDČEU, 21/2008 Odl. US: U-I-96/06-13, 23/2008-ZBPP-B, 65/2008 Odl. US: U-I-328/04-22, 68/2008, 89/2008 Odl. US: U-I-25/07-43, 77/2009, 88/2009 Odl. US: Up-3871/07-26, U-I-80/09-26, 109/2009 Odl. US: U-I-46/08-20, 29/2010 Odl. US: U-I-50/09-18, Up-260/09-17, 58/2011-ZDT-1, 91/2011, 105/2011 Odl. US: U-I-90/09-33, Up-489/09-34, Up-510/09-27, 32/2012-UPB8, 36/2012 Odl. US: U-I-275/10-10, Up-1507/10-20, 55/2012 Odl. US: Up-402/12-16, U-I-86/12-1;

• Zakon o prekrških (ZP-1), Uradni list RS, št. 7/2003; spremembe: Uradni list RS, št. 45/2004-ZdZP-KG, 86/2004, 7/2005 Skl. US: U-I-19/05-5, 23/2005-UPB1, 34/2005 Odl. US: U-I-19/05-11, 44/2005, 55/2005-UPB2, 40/2006 (51/2006 popr.), 70/2006-UPB3, 115/2006, 139/2006 Odl. US: U-I-69/06-16, 3/2007-UPB4, 29/2007 Odl. US: U-I-56/06-31, 58/2007 Odl. US: U-I-34/05-9, 16/2008 Odl. US: U-I-414/06-7, 17/2008 (21/2008 popr.), 76/2008-ZIKS-1C, 108/2009, 109/2009 Odl. US: U-I-56/08-15, 45/2010-ZIntPK, 9/2011, 10/2011 Odl. US: Up-319/10-14, U-I-63/10-7, 26/2011 Odl. US: Up-456/10-22, U-I-89/10-16, 29/2011-UPB8, 43/2011 Odl. US: U-I-166/10-8;

• Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2), Uradni list RS, št. 117/2006; spremembe: Uradni list RS, št. 24/2008-ZDDKIS, 125/2008, 20/2009-ZDoh-2D, 47/2009 Odl. US: U-I-54/06-32 (48/2009 popr.), 110/2009 (1/2010 popr.), 43/2010, 97/2010, 13/2011-UPB4, 32/2012, 94/2012;

• Zakon o denacionalizaciji (ZDen), Uradni list RS, št. 27I/1991; spremembe: Uradni list RS, št. 56/1992 Odl. US: U-I-10/92-19, 13/1993 Odl. US: U-I-25/92-27, 31/1993, 24/1995 Odl. US: UI 72/93, 29/1995-ZPDF, 74/1995-ZZDZVP, 20/1997 Odl. US: U-I-81/94, 23/1997 Odl. US: U-I-23/93, 41/1997 Skl. US: U-I-107/96, 49/1997, 87/1997, 65/1998, 83/1998 Skl. US: U-I-387/98, 11/1999 Odl. US: U-I-144/97 (16/1999 popr.), 31/1999 Odl. US: U-I-309/98, 60/1999 Odl. US: U-I-387/98, 1/2000 Odl. US: U-I-22/99, 66/2000, 66/2000, 54/2002 Odl. US: U-I-130/01-18, 54/2004-ZDoh-1 (56/2004 popr., 62/2004 popr., 63/2004 popr.), 18/2005 Odl. US: U-I-58/04-7, 6/2008 Skl. US: U-I-251/07-6, 113/2008 Odl. US: Up-1734/07-26, U-I-149/07;

• Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), Uradni list RS, št. 80/1999; spremembe: Uradni list RS, št. 70/2000, 52/2002, 73/2004, 22/2005-UPB1, 119/2005, 24/2006-UPB2, 105/2006-ZUS-1, 126/2007, 65/2008, 47/2009 Odl. US: U-I-54/06-32 (48/2009 popr.), 8/2010;

• Zakon o upravnem sporu (ZUS-1), Uradni list RS, št. 105/2006; spremembe: Uradni list RS, št. 26/2007 Skl. US: U-I-69/07-9, 122/2007 Skl. US: U-I-264/05-23, U-I-181/07, Up-2126/07-10, 65/2008 Odl. US: U-I-98/07-27, 119/2008 Odl. US: U-I-69/07-36, 54/2009 Odl. US: Up-1782/08-16, U-I-166/08-8, 107/2009 Odl. US: U-I-147/08-16, Up-1547/08-17, 14/2010 Odl. US: U-I-303/08-9, 62/2010, 14/2011 Skl. US: U-I-55/09-8, Up-257/09-10, 93/2011 Odl.US: U-I-16/10-10, Up-103/10-12, 98/2011 Odl.US: U-I-181/09-15, Up-860/09-14, Up-222/10-14, 109/2012;

• Zakon o ugotavljanju vzajemnosti (ZUVza), Uradni list RS, št. 9/1999; • Zakon o lokalni samoupravi (ZLS), Uradni list RS, št. 72/1993; spremembe: Uradni list RS, št.

6/1994 Odl. US: U-I-13/94-65, 45/1994 Odl. US: U-I-144/94-18, 57/1994, 14/1995, 20/1995 Odl. US: U-I-285/94-105, 63/1995, 73/1995 Odl. US: U-I-304/94-9, 9/1996 Odl. US: U-I-264/95-7, 39/1996 Odl. US: U-I-274-95, 44/1996 Odl. US: U-I-98/95, 26/1997, 70/1997, 10/1998, 68/1998 Odl. US: U-I-39/95, 74/1998, 12/1999 Skl. US: U-I-4/99 (16/1999 popr.), 36/1999 Odl. US: U-I-313/96, 59/1999 Odl. US: U-I-4/99, 70/2000, 94/2000 Skl. US: U-I-305-98-14, 100/2000 Skl. US: U-I-186/00-10, 28/2001 Odl. US: U-I-416/98-38, 87/2001-ZSam-1, 16/2002 Skl. US: U-I-33/02-7, 51/2002-ZLS--L, 108/2003 Odl. US: U-I-186/00-21, 77/2004 Odl. US: U-I-111/04-21, 72/2005, 100/2005-UPB1, 21/2006 Odl. US: U-I-2/06-22, 14/2007-ZSPDPO, 60/2007, 94/2007-UPB2, 27/2008 Odl. US: Up-2925/07-15, U-I-21/07-18, 76/2008, 100/2008 Odl. US: U-I-427/06-9, 79/2009, 14/2010 Odl. US: U-I-267/09-19, 51/2010, 84/2010 Odl. US: U-I-176/08-10, 40/2012-ZUJF;

• Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), Uradni list RS, št. 48/2001; spremembe: Uradni list RS, št. 50/2004, 96/2004-UPB1, 23/2008, 47/2009 Odl. US: U-I-54/06-32 (48/2009 popr.), 45/2012 Odl. US: U-I-125/10-9;

• Zakon o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (ZPVPJN), Uradni list RS, št. 43/2011; spremembe: Uradni list RS, št. 60/2011-ZTP-D;

21

• Zakon o vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje (ZVVJTO), Uradni list RS, št. 58/2002; spremembe: Uradni list RS, št. 55/2003, 83/2003-UPB1, 83/2004 Odl. US: U-I-353/02-8, 86/2004, 26/2005-UPB2, 60/2006, 110/2006-UPB3, 33/2007, 54/2007-UPB4, 41/2011;

• Zakon o ukinitvi Agencije Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja pod-jetij (ZUARLPP), Uradni list RS, št. 80/2004;

• Zakon o prenehanju veljavnosti Zakona o družbenem pravobranilcu Republike Slovenije (ZPVZDruP), Uradni list RS, št. 53/2005.

22

Organiziranost in kadrovsko stanje Državnega pravobranilstva Republike Slovenije

2

23

Slika 1: Organigram Državnega pravobranilstva

2.1 Organiziranost Državnega pravobranilstva Republike Slovenije

Državno pravobranilstvo je enoten organ, ki opravlja naloge:• nasedežu v Ljubljani in• nazunanjih oddelkih (v Celju, Kopru, Kranju, Mariboru, Murski Soboti, Novi Gorici, Novem me-stu in na Ptuju), ki so notranje organizacijske enote Državnega pravobranilstva.

NOTRANJI REVIZOR

SEKRETARIAT

CIVILNOPRAVNI IN GOSPODARSKI ODDELEK

DELOVNOPRAVNI IN SOCIALNOPRAVNI OODELEK

EVROPSKI ODDELEK

ZUNANJI ODDELEK V CELJU

NEPRAVDNI ODDELEK

ZUNANJI ODDELEK V KRANJU

ZUNANJI ODDELEK V MURSKI SOBOTI

ZUNANJI ODDELEK V KOPRU

ZUNANJI ODDELEK V MARIBORU

ZUNANJI ODDELEK V NOVEM MESTU

ZUNANJI ODDELEK NA PTUJU

URAD GENERALNEGA DRŽAVNEGA PRAVOBRANILCA

PRAVDNA PISARNANEPRAVDNA PISARNA

PISARNA ZA EVROPSKE ZADEVESTROJEPISNICA

VLOŽIŠČE

SLUŽBA ZA ORGANIZACIJO IN KADREFINANČNO RAČUNOVODSKA SLUŽBA

SLUŽBA ZA INFORMATIKOSLUŽBA ZA PRAVOBRANILSKO UPRAVO

GENERALNI DRŽAVNI PRAVOBRANILEC

ZUNANJI ODDELEK V NOVI GORICI

24

Delo Državnega pravobranilstva se v skladu z letnim razporedom deli znotraj:• civilnopravnegaingospodarskegaoddelka,• delovnopravnegainsocialnopravnegaoddelka,• nepravdnegaoddelkater • evropskegaoddelka.

Državno pravobranilstvo na sedežu v Ljubljani je izključno pristojno za: • opravljanje svetovalne funkcije, opredeljene v 8. členu Zakona o Državnem pravobranilstvu, za vse

subjekte iz 7. člena ZDPra;• zastopanje subjektov iz 7. člena ZDPra pred tujimi in mednarodnimi sodišči,• zastopanje javnega interesa v upravnih sporih,• izvajanje postopkov po XXXII. poglavju Zakona o kazenskem postopku,• izvajanje postopkov po XIV. poglavju Zakona o prekrških,• vlaganje zahtevkov v postopkih za revizijo postopkov javnega naročanja.

Državno pravobranilstvo na sedežu v Ljubljani zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra:• pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, Okrajnim sodiščem v Cerknici, Okrajnim sodiščem v Domžalah,

Okrajnim sodiščem v Grosupljem, Okrajnim sodiščem v Kamniku, Okrajnim sodiščem v Kočevju, Okrajnim sodiščem v Litiji, Okrajnim sodiščem v Trbovljah in Okrajnim sodiščem na Vrhniki,

• pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani,• pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani,• pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije in pred• Višjim sodiščem v Ljubljani,• Višjim delovnim in socialnim sodiščem,• Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije ter • Ustavnim sodiščem Republike Slovenije, kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja Ljubljana.

Zunanji oddelek državnega pravobranilstva v Celju zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra:• pred Okrajnim sodiščem v Celju, Okrajnim sodiščem v Slovenskih Konjicah, Okrajnim sodiščem v

Šentjurju pri Celju, Okrajnim sodiščem v Šmarju pri Jelšah, Okrajnim sodiščem v Velenju, Okraj-nim sodiščem v Žalcu,

• pred Okrožnim sodiščem v Celju,• pred Delovnim sodiščem v Celju,• pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije - zunanjim oddelkom v Celju -, in pred• Višjim sodiščem v Celju,• Višjim delovnim in socialnim sodiščem, • Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije ter • Ustavnim sodiščem Republike Slovenije, kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja Celje.

Zunanji oddelek državnega pravobranilstva v Kopru zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra:• pred Okrajnim sodiščem v Kopru, Okrajnim sodiščem v Ilirski Bistrici, Okrajnim sodiščem v Pira-

nu, Okrajnim sodiščem v Postojni, Okrajnim sodiščem v Sežani, • pred Okrožnim sodiščem v Kopru,• pred Delovnim sodiščem v Kopru,• pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije - zunanjim oddelkom v Novi Gorici -, in pred• Višjim sodiščem v Kopru,• Višjim delovnim in socialnim sodiščem,

25

• Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije ter • Ustavnim sodiščem Republike Slovenije, kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja Koper.

Zunanji oddelek državnega pravobranilstva v Kranju zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra:• pred Okrajnim sodiščem v Kranju, Okrajnim sodiščem na Jesenicah, Okrajnim sodiščem v Rado-

vljici, Okrajnim sodiščem v Škofji Loki,• pred Okrožnim sodiščem v Kranju,• pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani - zunanjim oddelkom v Kranju,• pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije in pred• Višjim sodiščem v Ljubljani,• Višjim delovnim in socialnim sodiščem,• Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije ter • Ustavnim sodiščem Republike Slovenije, kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja Kranj.

Zunanji oddelek državnega pravobranilstva v Mariboru zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra:• pred Okrajnim sodiščem v Mariboru, Okrajnim sodiščem v Lenartu, Okrajnim sodiščem v Slovenj

Gradcu, Okrajnim sodiščem v Slovenski Bistrici,• pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, Okrožnim sodiščem v Slovenj Gradcu, • pred Delovnim sodiščem v Mariboru, Delovnim sodiščem v Mariboru - zunanjim oddelkom v Slo-

venj Gradcu,• pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije - zunanjim oddelkom v Mariboru -, in pred• Višjim sodiščem v Mariboru,• Višjim delovnim in socialnim sodiščem, • Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije ter • Ustavnim sodiščem Republike Slovenije, kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja Maribor ali sodnega okrožja Slovenj Gradec.

Zunanji oddelek državnega pravobranilstva v Murski Soboti zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra:• pred Okrajnim sodiščem v Murski Soboti, Okrajnim sodiščem v Gornji Radgoni, Okrajnim sodi-

ščem v Lendavi, Okrajnim sodiščem v Ljutomeru,• pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti,• pred Delovnim sodiščem v Mariboru - zunanjim oddelkom v Murski Soboti,• pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije - zunanjim oddelkom v Mariboru -, in pred• Višjim sodiščem v Mariboru,• Višjim delovnim in socialnim sodiščem, • Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije ter• Ustavnim sodiščem Republike Slovenije,kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja Murska Sobota.

Zunanji oddelek državnega pravobranilstva v Novi Gorici zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra:• pred Okrajnim sodiščem v Novi Gorici, Okrajnim sodiščem v Ajdovščini, Okrajnim sodiščem v

Idriji, Okrajnim sodiščem v Tolminu,• pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici,• pred Delovnim sodiščem v Kopru - zunanjim oddelkom v Novi Gorici,• pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije - zunanjim oddelkom v Novi Gorici -, in pred• Višjim sodiščem v Kopru,• Višjim delovnim in socialnim sodiščem,

26

MURSKA SOBOTA

PTUJ

MARIBOR

CELJE

NOVO MESTO

LJUBLJANA

NOVA GORICA

KRANJ

KOPER

• Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije ter • UstavnimsodiščemRepublikeSlovenije,kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja Nova Gorica. Zunanji oddelek državnega pravobranilstva v Novem mestu zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra:• pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu, Okrajnim sodiščem v Brežicah, Okrajnim sodiščem v Črno-

mlju, Okrajnim sodiščem v Krškem, Okrajnim sodiščem v Sevnici, Okrajnim sodiščem v Trebnjem,• pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu, Okrožnim sodiščem v Krškem,• pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani - zunanjim oddelkom v Brežicah in zunanjim

oddelkom v Novem mestu,• pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije in pred• Višjim sodiščem v Ljubljani,• Višjim delovnim in socialnim sodiščem,• Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije ter• Ustavnim sodiščem Republike Slovenije, kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja Novo mesto in Krško.

Zunanji oddelek državnega pravobranilstva na Ptuju zastopa subjekte iz 7. člena ZDPra:• pred Okrajnim sodiščem na Ptuju, Okrajnim sodiščem v Ormožu, • pred Okrožnim sodiščem na Ptuju,• pred Delovnim sodiščem v Mariboru - zunanjim oddelkom na Ptuju,• pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije - zunanjim oddelkom v Mariboru -, in pred• Višjim sodiščem v Mariboru,• Višjim delovnim in socialnim sodiščem,• Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije ter• Ustavnim sodiščem Republike Slovenije,kadar je na prvi stopnji odločalo sodišče z območja sodnega okrožja Ptuj.

Slika 2: Krajevna pristojnost oddelkov Državnega pravobranilstva

27

2.2 Kadrovska sestava Državnega pravobranilstva Republike Slovenije

Kadrovski načrt Državnega pravobranilstva je bil usklajen z Rebalansom proračuna Republike Slove-nije za leto 2012 z dne 21. 5. 2012 (Uradni list RS, št. 37/2012) in s sklepi Vlade Republike Slovenije za pripravo rebalansa proračuna za leto 2012. Število funkcionarjev Državnega pravobranilstva (državnih pravobranilcev in pomočnikov državnih pravobranilcev), določeno v kadrovskem načrtu, je v okvirih, določenih s Pravilnikom o določitvi števila mest državnih pravobranilcev in pomočnikov državnega pravobranilca (Uradni list RS, št. 97/2006, 51/2008 in 89/2008).

Na dan 31. 12. 2012 je imelo Državno pravobranilstvo 152 zaposlenih, od tega 56 funkcionarjev in 96 javnih uslužbencev (76 za nedoločen čas in 20 za določen čas; od tega skupno 64 na uradniških delovnih mestih in 32 na strokovno-tehničnih delovnih mestih).

Od skupno 152 zaposlenih je bilo 138 žensk in 14 moških. Povprečna starost žensk je bila 40,51 let, pov-prečna starost moških pa 46,07 let. Povprečna starost vseh zaposlenih je bila 43,2 leti.

Na začetku leta 2012 je funkcijo državnega pravobranilca oz. pomočnika državnega pravobranilca opra-vljajo 60 funkcionarjev, in sicer 55 državnih pravobranilcev in pet pomočnikov državnih pravobranil-cev, kar je več kot 15 % manj funkcionarjev, kot bi jih naj imelo Državno pravobranilstvo v skladu s Pravilnikom o določitvi števila mest državnih pravobranilcev in pomočnikov državnega pravobranilca (Uradni list RS, št. 89/2008). Ta namreč v 1. členu določa, da ima Državno pravobranilstvo generalnega državnega pravobranilca, 60 državnih pravobranilcev in deset pomočnikov državnega pravobranilca.

Na dan 31. 12. 2012 je funkcijo opravljajo 56 funkcionarjev (51 državnih pravobranilcev in pet pomoč-nikov državnih pravobranilcev). Trend zmanjševanja števila funkcionarjev, ki je prisoten že nekaj let, se je torej nadaljeval tudi med letom 2012: štirim državnim pravobranilcem je funkcija prenehala zaradi upokojitve, enemu državnemu pravobranilcu pa zaradi imenovanja na novo funkcijo, tako da so bila ob koncu leta 2012 funkcionarska mesta Državnega pravobranilstva zapolnjena zgolj 79-odstotno.

Ker se število zadev v delu vsako leto povečuje, število funkcionarjev pa zmanjšuje, je Državno pra-vobranilstvo pristojno ministrstvo na kadrovsko problematiko že večkrat opozorilo, še posebej pa je izpostavilo s tem povezano finančno problematiko, saj za morebitne nove zaposlitve v proračunu nima predvidenih dovolj sredstev za plače.

Za leti 2013 in 2014 ima Državno pravobranilstvo v proračunu za plače predviden še manjši obseg sred-stev kot v letu 2012, zato se z vso skrbnostjo in odgovornostjo trudi za poslovanje v predvidenih finanč-nih okvirih. V letu 2013 tako predvidoma naj ne bi bilo nadomeščanja zaposlenih, ki so ob koncu leta 2012 izpolnjevali pogoje in so se upokojili, poleg tega pa nadaljuje z notranjo reorganizacijo, s čimer skuša v čim večji meri ublažiti posledice kadrovske vrzeli. Vendar pa je tudi reorganizacija do določene mere povezana z razpoložljivim obsegom finančnih sredstev.

28

Obseg dela Državnega pravobranilstva Republike Slovenijev letu 2012

3

29

Državno pravobranilstvo je v letu 2012 prejelo 39.563 zadev. Iz leta 2011 je ostalo odprtih 26.086 zadev. Leta 2012 je bil tako skupen obseg dela Državnega pravobranilstva 65.649 zadev. Podrobnejši pregled prejetih in zadev v delu po posameznih področjih je razviden iz Tabele 1.

Tabela 1: Število prejetih in število zadev v delu v letu 2012

PODROČJE ŠT. PREJETIH ZADEV

ŠT. ZADEV V DELU

civilnopravne in gospodarske zadeve 1.261 3.903

delovno- in socialnopravne zadeve 641 3.440

predhodni odškodninski postopki po ZKP (PK vpisnik) 67 125

predhodni odškodninski postopki po ZP-1 (PP vpisnik) 14 24

postopki po ZVPSBNO (PRR vpisnik) 194 325

postopki izvršbe in zavarovanja 5.167 12.985

postopki zaradi insolventnosti in postopki prisilnega prenehanja 2.468 5.629

nepravdni postopki 12.324 18.650

postopki razlastitev 664 1.681

upravne zadeve (upravni postopki in upravni spori) 15.854 16.840

postopki po ZDen 6 241

postopki po ZIKS 0 53

postopki po ZVVJTO 1 8

pravna mnenja 45 73

postopki pred ESČP 82 394

postopki pred SEU, SSEU, EFTA Sodiščem in ostale zadeve evropskega oddelka

775 1.278

SKUPAJ 39.563 65.649

V letu 2012 je bilo zaključenih 39.787 zadev, kar je skoraj 18 % več kot v letu 2011, ko je bilo zaključenih 33.226 zadev. Na dan 31. 12. 2012 je bilo odprtih 25.862 zadev, kar je 227 odprtih zadev manj kot na dan 31. 12. 2011, ko je bilo odprtih 26.089 zadev.

30

Trend pripada zadev

Število prejetih zadev in število zadev v delu se je v letu 2012 glede na prejšnja leta povečalo. Trend naraščanja števila zadev, ki ga Državno pravobranilstvo zaznava že nekaj let, se je torej nadaljeval tudi v letu 2012. Trend pripada zadev in število obravnavanih zadev v zadnjih petih letih je razvidno iz Grafa 1.

Graf 1: Število prejetih in število zadev v delu v obdobju 2008–2012

V primerjavi z letom 2011 se je število prejetih zadev leta 2012 povečalo za dobrih 6 %, število zadev v delu pa za skoraj 11 %.

Če podatke za leto 2012 primerjamo s podatki za leto 2008, je povečan obseg dela še bolj očiten: število prejetih zadev se je leta 2012 povečalo za 34 %, število zadev v delu pa za 22 %.

V primerjavi z letom 2011 se je v letu 2012 število prejetih zadev še posebej povečalo na področju stečaj-nih (za 28,1 %), nepravdnih (za 19,4 %) in izvršilnih zadev (za 15,6 %). Primerjava med številom prejetih zadev na teh področjih je razvidna iz Grafa 2.

Graf 2: Področja dela, na katerih se je število prejetih zadev v letu 2012 glede na leto 2011 najbolj povečalo

postopki izvršbe in zavarovanja

postopki zaradi insol-ventnosti in postopki prisilnega prenehanja

nepravdne zadeve

31

Delo Državnega pravobranilstva Republike Slovenije v okviru t. i. predhodnih postopkov

4

32

4.1 Uvod

Kot t. i. predhodne postopke imenujemo vso tisto dejavnost Državnega pravobranilstva, s katero se še pred uvedbo sodnega, praviloma pravdnega postopka, razrešujejo sporna pravna razmerja med posame-zniki (fizične in pravne osebe) in državo, praviloma s sklenitvijo izvensodne poravnave ali z zavrnitvijo zahtevka z utemeljitvijo.

Predhodne postopke oz. pravno podlago za odločanje o njih lahko razvrstimo na: • predhodne postopke po 14. členu Zakona o državnem pravobranilstvu (ZDPra),• predhodne postopke po III. poglavju Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odla-

šanja (ZVPSBNO),• predhodne postopke po XXXII. poglavju Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in• predhodne postopke po XVII. poglavju Zakona o prekrških (ZP-1).

4.2 Predhodni postopki po 14. členu Zakona o državnem pravobranilstvu

4.2.1 Uvod

Po 14. členu ZDPra mora, kdor namerava začeti pravdni ali drug postopek proti subjektu, ki ga zastopa Državno pravobranilstvo, predhodno predlagati Državnemu pravobranilstvu, da se sporno razmerje reši pred uvedbo pravdnega ali drugega postopka. V tem primeru mora Državno pravobranilstvo čim prej, najkasneje pa v 30 dneh, ustrezno ukrepati in predlagatelja obvestiti o stališču do njegovega predloga. V primeru doseženega sporazuma državni pravobranilec oz. pomočnik državnega pravobranilca sklene izvensodno poravnavo, ki jo odobri Vlada. Tako sklenjena izvensodna poravnava je izvršilni naslov, če je terjatev iz poravnave zapadla.

4.2.2 Statistika

Državno pravobranilstvo je leta 2012 v predhodnem postopku po 14. členu ZDPra prejelo 303 zadeve. Njihova zahtevana vrednost je znašala 89.290.762,88 EUR. Število prejetih zadev v predhodnem po-stopku po 14. členu ZDPra se je leta 2012 v primerjavi z letom 2011, ko je pravobranilstvo prejelo 323 tovrstnih zahtevkov, zmanjšalo za 6,2 %.

33

Glede na to, da je imelo Državno pravobranilstvo ob koncu leta 2011 na tem področju odprtih 165 zadev, je imelo v letu 2012 skupaj v delu 468 zadev, katerih skupna zahtevana vrednost je znašala 121.104.649,98 EUR.

Državno pravobranilstvo je leta 2012 rešilo 351 zahtevkov: • v 234 zadevah je pravobranilstvo zahtevek zavrnilo kot neutemeljen;• v 37 zadevah je bila sklenjena poravnava;• v petih zadevah stranka ni sprejela predlagane poravnave;• 75 zadev je bilo rešenih na druge načine.Zahtevana vrednost v zadevah, ki so bile zaključene s poravnavo, je bila 451.086,26 EUR, vrednost po-ravnav pa je znašala 335.397,80 EUR.

Ob koncu leta 2012 je bilo v predhodnem postopku po 14. členu ZDPra odprtih 117 zadev, katerih zah-tevana vrednost je znašala 4.077.907,18 EUR.

4.2.3 Analiza podatkov

Analiza podatkov za obdobje 2008–2012 kaže, da se je število zadev, prejetih v predhodnem postopku po 14. členu ZDPra, tudi v letu 2012 zmanjševalo.

Tabela 2: Število prejetih in obravnavanih zadev po 14. členu ZDPra v obdobju 2008–2012

LETO ŠT. PREJETIH ZADEV ŠT. OBRAVNAVANIH ZADEV

2008 861 1.365

2009 1.849 2.138

2010 457 1.346

2011 323 512

2012 303 468

Glede na prikazani trend Državno pravobranilstvo meni, da bi bilo treba spremeniti določbe 14. člena ZDPra, da bi ta določba, tako kot drugi odstavek 539. člena ZKP, predstavljala procesno predpostavko pred samo vložitvijo tožbe. S takšno ureditvijo bi Državno pravobranilstvo skušalo rešiti spor že pred uvedbo sodnega postopka. V teh primerih bi lahko že Državno pravobranilstvo v predhodnem postopku rešilo bagatelne zadeve, zadeve, ki ne sodijo v sodno pristojnost, zadeve, ki so dejansko utemeljene.

34

4.3 Predhodni postopki po III. poglavju Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja

4.3.1 Uvod

Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO; Uradni list RS, št. 49/2006, 117/2006, 58/2009, 28/2010, 30/2010, 10/2011, 38/2012, 67/2012) določa pristojnost Državnega pravo-branilstva za sklenitev poravnave o vrsti in višini pravičnega zadoščenja zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Pravično zadoščenje je lahko bodisi v obliki denarne odškodnine ali pisne izjave Državnega pravobranilstva. Po 19. členu ZVSPBNO začne stranka postopek z vložitvijo predloga za poravnavo pri Državnem pravobranilstvu zaradi sklenitve sporazuma o vrsti in višini pravičnega zadoščenja. Ta predlog lahko stranka vloži v devetih mesecih po pravnomočni rešitvi njene zadeve. Dr-žavno pravobranilstvo se do predloga stranke, če oceni, da je zahtevek za pravično zadoščenje utemeljen, opredeli najkasneje v roku treh mesecev. Do izteka navedenega roka stranka ne sme uveljavljati denarne odškodnine zaradi pravičnega zadoščenja s tožbo pred pristojnim sodiščem. Če je ta sporazum dosežen, sklene Državno pravobranilstvo s stranko izvensodno poravnavo. V okviru sklenjene poravnave lahko Državno pravobranilstvo poda tudi izjavo, v kateri je posebej navedeno, da je prišlo do kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in čas trajanja nepotrebnega odlašanja (17. člen).

PRR vpisnik in zahtevki v predhodnem postopku po ZVPSBNO se obravnavajo na sedežu Državnega pravobranilstva v Ljubljani in na vseh zunanjih oddelkih. V PRR vpisniku se obravnavajo tudi pravdni postopki oz. tožbe, ki so bile vložene na podlagi ZVPSBNO. Domnevni oškodovanec namreč lahko, če v predhodnem postopku ne pride do sklenitve sporazuma, vloži tožbo pri pristojnem okrajnem sodišču. Pri tem sodišču pa lahko vloži tožbo tudi na podlagi 25. člena istega zakona, če v postopku, potem ko Državno pravobranilstvo prejme od Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v obravnavo pri-tožbo, ne pride do sklenitve sporazuma.3

4.3.2 Statistika

V letu 2012 je Državno pravobranilstvo v predhodnem postopku prejelo 189 zadev za pravično zadošče-nje zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Njihova zahtevana vrednost je znašala 3.113.999,80 EUR. Število prejetih zadev v predhodnem postopku po ZVPSBNO se je tudi leta 2012 zmanjševalo: v primerjavi z letom 2011 je bil pripad manjši za 25 %.

Glede na to, da je imelo Državno pravobranilstvo ob koncu leta 2011 po ZVPSBNO v predhodnem po-stopku odprtih 73 zadev, je imelo v letu 2012 skupaj v delu 262 zadev.

Državno pravobranilstvo je leta 2012 v predhodnem postopku po ZVPSBNO rešilo 197 zadev, katerih zahtevana vrednost je znašala 2.950.682,39 EUR:

3 ZVPSBNO daje v 25. členu pravno podlago, da ESČP pritožbe, ki so bile vložene pravočasno in se nanašajo na kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, ki je pred 31. 3. 2007 že prenehala, odstopa v reševanje Republiki Sloveniji. Državno pravobranilstvo v teh zadevah, če ugotovi kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, v štirih mesecih po prejemu zadeve v postopek poravnave predlaga stranki poravnavo glede vrste in/ali višine pravičnega zadoščenja. Stranka je dolžna Državnemu pravobranilstvu posre-dovati odgovor na predlog za poravnavo oz. svoj predlog v dveh mesecih po prejemu njegovega predloga. Če stranka poda na-sprotni predlog za poravnavo, je Državno pravobranilstvo dolžno odločiti o predlogu čim prej, najpozneje pa v štirih mesecih. Če predlogu za poravnavo ni ugodeno ali če Državno pravobranilstvo in stranka ne dosežeta sporazuma v štirih mesecih od vložitve predloga stranke, lahko stranka v skladu z ZVPSBNO vloži tožbo na pristojno sodišče Republike Slovenije.

35

• v 93 zadevah je pravobranilstvo zahtevek zavrnilo kot neutemeljen (zahtevek je bil neutemeljen, ker oškodovanci v sodnih postopkih sploh niso uporabili pospešitvenih sredstev po ZVPSBNO, ali pa so bila ta nepravilno uporabljena);

• v 97 zadevah je bila sklenjena poravnava;• v sedmih zadevah stranka ni sprejela predlagane poravnave.Zahtevana vrednost v zadevah, rešenih s poravnavo, je bila 715.781,73 EUR, vrednost poravnav pa je znašala 242.186,00 EUR.

Ob koncu leta 2012 je bilo v predhodnem postopku po ZVPSBNO odprtih 65 zadev, katerih zahtevana vrednost je znašala 668.404,12 EUR.


Državno pravobranilstvo je že v poročilih o delu za leto 2010 in 2011 ugotovilo, da se število zadev v predhodnem postopku po ZVPSBNO zmanjšuje. Ta trend se je nadaljeval tudi v letu 2012.

Tabela 3: Število prejetih in obravnavanih zadev po ZVPSBNO v predhodnem postopku in število sklenjenih poravnav v obdobju 2007–2012

LETO ŠT. PREJETIH ZADEV

ŠT. OBRAVNAVA-NIH ZADEV

ŠT. SKLENJENIH PORAVNAV

DELEŽ PORAV-NAV (v %)*

2007 218 218 23 **

2008 595 661 145 22

2009 621 819 263 32

2010 318 565 185 33

2011 253 349 136 39

2012 189 262 97 37

*Delež poravnav predstavlja podatek, v kolikšnem številu zadev, ki jih je Državno pravobranilstvo v posameznem letu obravnavalo, je bila z vlagateljem zahtevka sklenjena poravnava.

** ZVSPBNO se je začel uporabljati leta 2007, zato ta podatek za to leto ni relevanten.

Analiza podatkov o sklenjenih poravnavah kaže, da je bil delež števila sklenjenih poravnav glede na število vseh obravnavanih zadev največji v letu 2009, ko je bila sklenjena poravnava v 39 % vseh obravna-vanih zadev. Leta 2012 se je ta delež nekoliko zmanjšal (37 %), še vedno pa je nad petletnim povprečjem, ki znaša 32 %.

Ne glede na zmanjševanje števila zadev, ki jih Državno pravobranilstvo prejme v predhodnem postopku, pa je treba ob tem izpostaviti tudi pritožbe, ki so bile v zvezi s kršitvijo do sojenja v razumnem roku (6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah) vložene na ESČP – to namreč Republiki Sloveniji še vedno vroča zadeve po 25. členu ZVPSBNO, prav tako pa ji vroča tudi zadeve, v katerih poteka postopek pred ESČP in so podrobneje predstavljene v 15. poglavju tega poročila.

36

4.4 Predhodni postopki po XXXII. poglavju Zakona o kazenskem postopku

4.4.1 Uvod

Po 538. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ima pravico do povrnitve škode zaradi neupravi-čene obsodbe tisti, ki mu je bila pravnomočno izrečena kazenska sankcija ali je bil spoznan za krivega, pa mu je bila odpuščena kazen, pozneje pa je bil v zvezi z izrednim pravnim sredstvom novi postopek pravnomočno ustavljen ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe ali je bila obtožba zoper njega zavrnjena ali je bila s pravnomočnim sklepom obtožnica zavržena, razen v primerih:• če je bil postopek ustavljen ali sodba, s katero je bila obtožba zavrnjena, izrečena zaradi tega, ker je v

novem postopku oškodovanec kot tožilec oz. zasebni tožilec odstopil od pregona ali ker je oškodo-vanec umaknil predlog, do odstopa oz. umika pa je prišlo po sporazumu z obdolžencem;

• če je bila s sklepom v novem postopku obtožnica zavržena zaradi tega, ker sodišče ni bilo pristojno, upravičeni tožilec pa je začel pregon pred pristojnim sodiščem.

Preden vloži oškodovanec pri sodišču tožbo za povrnitev škode, mora oškodovanec svojo zahtevo naslo-viti na Državno pravobranilstvo, da se z njim sporazume o obstoju škode ter o vrsti in višini odškodnine. Če zahtevi za povrnitev škode ni ugodeno ali če Državno pravobranilstvo in oškodovanec ne dosežeta sporazuma v treh mesecih od njene vložitve, sme oškodovanec vložiti pri pristojnem sodišču tožbo za povrnitev škode. Če je bil dosežen sporazum le glede dela zahtevka, sme vložiti tožbo glede ostanka (540. člen ZKP).

Državno pravobranilstvo obravnava zadeve po XXXII. poglavju ZKP le na sedežu Državnega pravobra-nilstva v Ljubljani (četrta alineja 18. člena ZDPra).

4.4.2 Statistika

V letu 2012 je Državno pravobranilstvo prejelo 67 zahtevkov za plačilo odškodnine za škodo, nastalo za-radi neupravičenega pripora oz. neutemeljenega zapora. Njihova vrednost je znašala 1.778.413,51 EUR. Od prejetih zahtevkov sta se dva nanašala na neutemeljen zapor v obdobju 1945–1960, katerih skupna vrednost je znašala 230.000,00 EUR. Število prejetih zadev se je leta 2012 v primerjavi z letom 2011 zmanjšalo za 25 %.

Glede na to, da je imelo Državno pravobranilstvo ob koncu leta 2011 na tem področju odprtih 58 zadev, je imelo v letu 2012 skupaj v delu 125 zadev, katerih skupna zahtevana vrednost je znašala 7.862.129,12 EUR.

Državno pravobranilstvo je leta 2012 rešilo 91 zahtevkov, katerih zahtevana vrednost je znašala 6.958.762,50 EUR: 45 zadev je bilo rešenih s poravnavo, ostale zahtevke pa je pravobranilstvo zavrnilo kot neutemeljene, ali pa stranka ni sprejela ponujene poravnave. Zahtevana vrednost v zadevah, zaklju-čenih s poravnavo, je bila 1.573.982,31 EUR, vrednost poravnav pa je znašala 308.828,32 EUR. Od 91 rešenih zahtevkov je bilo 16 takih, ki so se nanašali na obdobje 1945–1960, njihova zahtevana vrednost pa je bila 1.179.147,29 EUR. V devetih primerih so domnevni oškodovanci zaradi zavrnitve zahtevka ali nestrinjanja s ponujeno poravnavo vložili tožbo na pristojno sodišče, vtoževana vrednost v teh zadevah pa je bila 588.148,53 EUR.

Ob koncu leta 2012 je bilo odprtih 34 zadev, katerih zahtevana vrednost je znašala 903.366,62 EUR.

37


Primerjava podatkov v letih od 2008 do 2012 kaže, da se število prejetih zahtevkov za odškodnino za škodo, nastalo zaradi neupravičenega pripora oz. neutemeljenega zapora, zmanjšuje.

Tabela 4: Število prejetih in obravnavanih zadev po XXXII. poglavju ZKP v obdobju 2008–2012

LETO ŠT. PREJETIH ZADEV

ŠT. OBRAVNAVA-NIH ZADEV

ŠT. SKLENJENIH PORAVNAV

DELEŽ PORAV-NAV (v %)*

2008 111 181 52 29

2009 136 224 65 29

2010 127 226 101 45

2011 89 157 47 30

2012 67 125 45 36

*Delež poravnav predstavlja podatek, v kolikšnem številu zadev, ki jih je Državno pravobranilstvo v posameznem letu obravnavalo, je bila z vlagateljem zahtevka sklenjena poravnava.

Analiza podatkov o sklenjenih poravnavah kaže, da je bil delež števila sklenjenih poravnav glede na število vseh obravnavanih zadev največji v letu 2010, ko je bila sklenjena poravnava v 45 % vseh obrav-navanih zadev. Leta 2012 se je ta delež glede na leto 2011 povečal in je tudi nad petletnim povprečjem, ki znaša 34 %.

V letu 2012 se je glede na prejšnja leta občutno zmanjšala povprečna zahtevana vrednost prejetih zahtevkov – ta je znašala 1.778.413,51 EUR oz. povprečno 26.543,49 EUR na zahtevek. V letu 2011 je to povprečje znašalo 113.048,23 EUR, leto pred tem 112.545,67 EUR, leta 2008 pa kar 177.353.85 EUR. Državno pravobranilstvo ugotavlja, da so zahtevki po višini v večji meri prilagojeni najnovejši sodni praksi, ki zmanjšuje višino prisojenih odškodnin. Sodišča pri določanju odškodnine v večji meri upoštevajo tako prispevek oškodovanca ter njegovo predkaznovanost kakor tudi težo kaznivega dejanja.

4.5 Predhodni postopki po XVII. poglavju Zakona o prekrških

4.5.1 Uvod

Po prvem odstavku 193. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ima, komur je bila v postopku o prekršku izre-čena sankcija, pravico do povrnitve škode, ki jo je utrpel zaradi neopravičenega izreka sankcije, če je bila pravnomočna odločba oz. sodba ali sklep o prekršku spremenjena ali razveljavljena in postopek zoper njega pravnomočno ustavljen zato, ker je bilo ugotovljeno, da dejanje ni prekršek, ali pa zato, ker so bili podani razlogi, ki izključujejo storilčevo odgovornost za prekršek. Pravico do povrnitve škode, ki obsega tudi neupravičeno plačano globo in stroške postopka, ima tudi tisti, ki jih je plačal ali zoper katerega je bila odločba izvršena pred pravnomočnostjo.

38

Po šestem odstavku 193. člena ZP-1 mora oškodovanec pred vložitvijo tožbe za povrnitev škode vložiti zahtevo na Državno pravobranilstvo, da se z njim sporazume o obstoju škode ter o vrsti in višini odško-dnine. Če Državno pravobranilstvo in oškodovanec ne dosežeta sporazuma v treh mesecih od vložitve zahteve, lahko oškodovanec pri pristojnem sodišču vloži tožbo za povrnitev škode. Če je bil dosežen sporazum le glede dela zahtevka, sme vložiti tožbo glede ostanka. Dokler pred Državnim pravobranil-stvom traja predhodni postopek, zastaranje pravice do povrnitve škode ne teče.

Državno pravobranilstvo obravnava zadeve po XVII. poglavju ZP-1 le na sedežu Državnega pravobranil-stva v Ljubljani (peta alineja 18. člena ZDPra).

4.5.2 Statistika

V letu 2012 je Državno pravobranilstvo po XVII. poglavju ZP-1 prejelo 14 odškodninskih zahtevkov. Njihova zahtevana vrednost je znašala 19.111,56 EUR. Število prejetih zadev se je leta 2012 v primerjavi z letom 2011, ko jih je prejelo 12, povečalo za skoraj 17 %.

Glede na to, da je imelo Državno pravobranilstvo ob koncu leta 2011 po ZP-1 odprtih deset zadev, je imelo v letu 2012 na tem področju skupaj v delu 24 zadev, katerih skupna vrednost je znašala 54.791,38 EUR.

Državno pravobranilstvo je leta 2012 rešilo 13 zahtevkov, katerih zahtevana vrednost je znašala 42.879,94 EUR: dve zadevi sta bili rešeni s poravnavo, ostale zahtevke pa je pravobranilstvo zavrnilo kot neuteme-ljene ali jih zaključilo na drug način. Zahtevana vrednost v zadevah, zaključenih s poravnavo, je bila 2.343,63 EUR, skupna vrednost obeh poravnav pa je znašala 887,15 EUR. V dveh primerih so domnevni oškodovanci zaradi zavrnitve zahtevka ali nestrinjanja s ponujeno poravnavo vložili tožbo na pristojno sodišče, vtoževana vrednost v teh zadevah pa je bila 27.500,00 EUR.

Ob koncu leta 2012 je bilo v predhodnem postopku po ZP-1 odprtih 11 zadev, katerih zahtevana vre-dnost je znašala 11.911,44 EUR.

39

Civilnopravne in gospodarske zadeve

5

40

5.1 Uvod

Državni pravobranilci v okviru civilnopravnega in gospodarskega oddelka zastopajo Republiko Slove-nijo v sporih iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb. V teh sporih so pravni subjekti enakopravni in avtonomni. Država v civilnopravna razmerja ne vstopa z oblastnega položaja, temveč je v enakopravnem položaju kot vsak drug posameznik – je stranka postopka.

V sporih odločajo sodišča splošne pristojnosti v civilnem pravdnem postopku. Sodišča splošne pristoj-nosti so okrajna sodišča, okrožna sodišča, višja sodišča in Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Velja domneva, da so za vse zadeve iz sodne pristojnosti, razen zadev, za katere zakon izrecno določa pristoj-nost specializiranih sodišč, stvarno pristojna sodišča splošne pristojnosti.

Okrajna sodišča so pristojna za sojenje v sporih o premoženjskopravnih zahtevkih, če vrednost spornega predmeta ne presega 20.000,00 EUR, ne glede na vrednost spornega predmeta pa so okrajna sodišča pri-stojna, da sodijo o sporih zaradi motenja posesti, v sporih o služnostih in realnih bremenih, o sporih iz najemnih in zakupnih razmerij. V pristojnost okrajnih sodišč spadajo tudi spori, za katere niso po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) ali po kakšnem drugem zakonu pristojna okrožna sodišča (30. člen ZPP).

Okrožna sodišča so pristojna za sojenje v sporih o premoženjskopravnih zahtevkih, če vrednost spor-nega predmeta presega 20.000,00 EUR. Ne glede na vrednost spornega predmeta so okrožna sodišča pristojna, da sodijo med drugim v sporih zaradi avtorskih pravic in sporih, ki se nanašajo na varstvo ali uporabo izumov in znakov razlikovanja ali pravico do uporabe firme, ter sporov v zvezi z varstvom konkurence, v gospodarskih sporih, v sporih, ki nastanejo v zvezi s stečajnim postopkom (32. člen ZPP).

Višja sodišča so pristojna za odločanje o pritožbah zoper odločbo okrajnih in okrožnih sodišč ter za opravljanje drugih zadev, ki jih določa zakon (35. člen ZPP).

Vrhovno sodišče je pristojno za odločanje o pritožbah zoper odločbe višjih sodišč, za odločanje o pre-dlogu za dopustitev revizije in zahtevi za varstvo zakonitosti (37. člen ZPP).

Velik del zadev, v katerih Državno pravobranilstvo zastopa državo, predstavljajo gospodarski spori, o katerih se odloča po posebnem postopku, ki velja za gospodarske spore. Za gospodarski spor se štejejo vsi spori, v katerih sta obe stranki gospodarska družba, zavod (vključno javni zavod), zadruga, država ali samoupravna lokalna skupnost. Postopek v gospodarskih sporih ima nekaj posebnosti, ki se razlikujejo od ureditve v rednem civilnem pravdnem postopku.

Po vsebini spori, v katerih Državno pravobranilstvo zastopa Republiko Slovenijo, predstavljajo spore zaradi poškodbe, ki jo je povzročil policist, neutemeljenega pripora, poškodbe, ki jih povzročijo soza-

41

porniki, izpraznitve stanovanja, škode, ki jo povzroči divjadi, odkupa stanovanja, izpraznitve poslovnih prostorov, ugotovitve ničnosti pogodbe, plačila terjatve, odškodnine za zaplenjeno premoženje, izsta-vitve zemljiškoknjižne listine, ugotovitve lastninske pravice, razveljavitve sodne poravnave, gradbene pogodbe, odpovedi najemnega razmerja, sklenitve najemnega razmerja, emisij, izpolnitve pogodbe, motenja posesti, dosega dejanj, odstranitve škodne nevarnosti, ugotovitve obstoja terjatve, ugotovitve obstoja ločitvene in izločitvene pravice, izločitve iz stečajne mase, neupravičene obogatitve, protiprav-nega odvzema zemljišč, nezakonitega dela sodišča, nezakonitega dela državnih organov, nezakonite-ga izkoriščanja rudnin, plačilnega naloga, neutemeljenega zapora, neupravičene obsodbe, izpodbijanja pravnih dejanj, nezakonitega dela tožilstva, kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, vračila davka, javnih naročil, poroštev in kreditov, cestnih škod, izpodbijanja sklepa skupščine, spregleda pravne oseb-nosti, razveljavitve pogodbe, razveze pogodbe, refundacije šolskih prevozov, izbrisa iz registra stalnih prebivalcev, regresnih zahtevkov, nedopustnosti izvršbe, kaducitete, plačila najemnin, zakupnin, vrnitve nenamensko porabljenih sredstev, neupravičene pridobitve po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja, objave popravka oz. odgovora po Zakonu o medijih, neustreznih pogojev bivanja v priporih, zaporih, odško-dnin po Zakonu o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj, lastninjenja zavarovalnic, jamstvenih shem in še druge odškodninske ter druge spore.

Državno pravobranilstvo zastopa premoženjskopravne interese Republike Slovenije tudi v kazenskem postopku, ko država priglasi premoženjskopravni zahtevek.

5.2 Statistika

Prejete zadeve

Državno pravobranilstvo je v letu 2012 prejelo 1.261 civilnopravnih in gospodarskih zadev, katerih sku-pna vrednost je znašala 590.099.237,96 EUR, in sicer:• 286 zadev v predhodnem postopku po 14. členu ZDPra (njihova zahtevana vrednost je znašala

89.085.852,19 EUR) in• 975 zadev, ki so se reševale v postopkih pred sodišči (njihova zahtevana vrednost je znašala

501.013.385,77 EUR).Delež zadev v predhodnem postopku je znašal 22,7 %.

V prejetih zadevah, ki so se reševale pred sodišči, je bil procesni status Republike Slovenije sledeč:• v 535 zadevah v vrednosti 384.500.137,51 EUR je bila Republika Slovenija tožeča stranka;• v štirih zadevah v vrednosti 19.309,56 EUR je bila Republika Slovenija stranski intervenient na stra-

ni tožeče stranke;• v 414 zadevah v vrednosti 111.218.262,49 EUR je bila Republika Slovenija tožena stranka;• v 22 zadevah v vrednosti 5.275.676,21 EUR je bila Republika Slovenija stranski intervenient na stra-

ni tožene stranke.

Po vrsti prejetih civilnopravnih in gospodarskih zadev najbolj izstopajo zadeve po sledečih temeljih:• plačilo (134 zadev),• kaduciteta (91 zadev),• premoženjskopravni zahtevek ZKP (87 zadev),• odškodnine zaradi emisij (83 zadev),

42

• nezakonito delo državnih organov (83 zadev),• nezakonito delo sodišča (68 zadev),• druge odškodnine (63 zadev),• odpoved najemnega razmerja (55 zadev),• plačilni nalog (55 zadev),• ugotovitev lastninske pravice (48 zadev),• izpolnitev pogodbe (45 zadev),• neupravičena obogatitev (45 zadev).

V primerjavi z letom 2011, ko je Državno pravobranilstvo na področju civilnopravnih in gospodarskih zadev prejelo 1.206 zadev, se je v letu 2012 pripad povečal za 4,6 %. Povečalo se je število zadev iz naslova kaducitet, premoženjskopravnih zahtevkov po ZKP in odpovedi najemnega razmerja, sicer pa je pripad po temeljih primerljiv z letom 2011.

Zadeve v delu

Glede na to, da je imelo Državno pravobranilstvo ob koncu leta 2011 na področju civilnopravnih in gospodarskih zadev odprtih 2.642 zadev v vrednosti 2.316.779.810,78 EUR, je imelo v letu 2012 skupaj v delu 3.903 zadeve, katerih skupna vrednost je znašala 2.906.879.048,74 EUR. V predhodnem postopku po 14. členu ZDPra se je reševalo 446 zadev (oz. 11,4 %) v vrednosti 120.821.102,44 EUR, ostale (3.457 zadev oz. 89 %) v vrednosti 2.786.057.946,30 EUR pa so se reševale v postopkih pred sodišči.

Graf 3: Razmerje med civilnopravnimi in gospodarskimi zadevami v predhodnem postopku po 14. členu ZDPra in postopki pred sodišči

3.457; 89 %

446; 11 %

43

V zadevah, ki so se reševale v postopkih pred sodišči, je bil procesni status Republike Slovenije sledeč:• v 1.261 zadevah v vrednosti 451.541.163,74 EUR je bila Republika Slovenija tožeča stranka;• v desetih zadevah v vrednosti 91.065,25 EUR je bila Republika Slovenija stranski intervenient na

strani tožeče stranke;• v 2.125 zadevah v vrednosti 2.206.041.999,68 EUR je bila Republika Slovenija tožena stranka;• v 61 zadevah v vrednosti 128.383.717,63 EUR je bila Republika Slovenija stranski intervenient na

strani tožene stranke.

Prevladujejo zadeve, v katerih je Republika Slovenija tožena stranka (teh je 61 %).

Graf 4: Delež posameznih procesnih statusov Republike Slovenije v civilnopravnih in gospodarskih zadevah

61; 2 %

10; 0 %

1.261; 37 %

2.125; 61 %

Zaključene zadeve

Državno pravobranilstvo je v letu 2012 zaključilo 1.515 civilnopravnih in gospodarskih zadev v vredno-sti 505.931.137,01 EUR.

V predhodnem postopku po 14. členu ZDPra je Državno pravobranilstvo zaključilo 331 zadev v vredno-sti 116.764.332,69 EUR, rešitve pa so bile sledeče:• v 218 zadevah, katerih zahtevana vrednost je bila 61.075.156,48 EUR, je pravobranilstvo zahtevek

zavrnilo kot neutemeljen;

44

• v 36 zadevah, katerih zahtevana vrednost je znašala 437.586,26 EUR, so bile sklenjene poravnave v skupni višini 331.397,80 EUR;

• ostale zadeve so bile rešene na druge načine.

V pravdnih postopkih pred sodišči je bilo rešenih 1.184 zadev, in sicer: • 547 zadev, v katerih je bila Republika Slovenija tožeča stranka, • 611 zadev, v katerih je bila Republika Slovenija tožena stranka, in • 26 zadev, v katerih je bila Republika Slovenija stranski intervenient na strani tožene stranke. Vrednost teh zadev je bila 389.166.804,32 EUR.

Rešitve so bile sledeče:• 516 zadev je bilo za Republiko Slovenijo dobljenih, saj je bil tožbeni zahtevek zoper Republiko Slo-

venijo ali v celoti zavrnjen ali je bila tožba zavržena ali je bila Republika Slovenija po sodni odločbi dolžna izpolniti delno vrednost tožbenega zahtevka ali pa je Republika Slovenija s tožbenim zahtev-kom v celoti ali delno uspela;

• 89 zadev je bilo za Republiko Slovenijo izgubljenih, kar pomeni, da je bila Republika Slovenija po sodni odločbi dolžna izpolniti celotno vrednost tožbenega zahtevka oz. je bil tožbeni zahtevek Re-publike Slovenije v celoti zavrnjen;

• 57 zadev je bilo rešenih s poravnavo;• 190 zadev je bilo rešenih z umikom tožbe;• ostale zadeve pa so bile rešene na druge načine (npr. Republika Slovenija ni vložila tožbe, ni prevzela

stranske intervencije ipd.).

Graf 5: Načini rešitev v civilnopravnih in gospodarskih zadevah pred sodišči

190; 16 %

332; 28 %

516; 44 %

57; 5 %

89; 7 %

45

Odprte zadeve na dan 31. 12. 2012

Na dan 31. 12. 2012 je bilo na civilnopravnem in gospodarskem področju odprtih 2.388 zadev v vredno-sti 2.400.947.911,73 EUR. V predhodnem postopku po 14. členu ZDPra je ostalo odprtih 115 zadev v vrednosti 4.056.769,75 EUR, v pravdnih postopkih pred sodišči pa 2.273 zadev, v katerih je bil procesni status Republike Slovenije sledeč:• v 714 zadevah v vrednosti 146.318.110,13 EUR je bila Republika Slovenija tožeča stranka;• v desetih zadevah v vrednosti 91.065,25 EUR je bila Republika Slovenija stranski intervenient na

strani tožeče stranke;• v 1.514 zadevah v vrednosti 2.128.384.358,25 EUR je bila Republika Slovenija tožena stranka;• v 35 zadevah v vrednosti 122.097.608,35 EUR je bila Republika Slovenija stranski intervenient na

strani tožene stranke.

5.3 Analiza podatkov

Iz analize podatkov za obdobje zadnjih petih letih izhaja, da se je leta 2012 pripad v primerjavi z letom 2011 povečal za 4,6 %. Razlog za porast je predvsem v večjem številu zadev, v katerih je Republika Slo-venija tožeča stranka (leta 2011 je Državno pravobranilstvo zastopalo Republiko Slovenijo kot tožečo stranko v 434 novih zadevah, v letu 2012 pa v 535 novih zadevah).

Pripad v letu 2012 je bil sicer manjši kot v letih 2008, 2009 in 2010. Največji pripad v zadnjih petih letih je bil leta 2009, ko je Državno pravobranilstvo prejelo 3.162 zadev.

Graf 6: Število prejetih, zadev v delu in zaključenih civilnopravnih in gospodarskih zadev v obdobju 2008–2012

Razlog za zmanjševanje pripada na področju civilnopravnih in gospodarskih zadev je predvsem v tem, da je bilo v prejšnjih letih prejetih več istovrstnih sporov ali celo množičnih tožb, kot so npr. leta 2009

46

odškodninski zahtevki zaradi imisij ob cesti G1-3 (Dolga vas–Spodnja Ščavnica–Lenart–Maribor) in ob cesti G1-1 (Miklavž na Dravskem polju–Hajdina), v letu 2012 prejete zadeve pa temeljijo na najrazlič-nejših pravnih podlagah oz. sporov, v katerih bi Državno pravobranilstvo prejelo večje število istovrstnih zahtevkov, ni bilo.

Število zaključenih zadev v letu 2012 je podobno kot je bilo leta 2011.

Na število zaključenih zadev v sodnih postopkih Državno pravobranilstvo nima neposrednega vpliva. Hitrost reševanja teh zadev je v pristojnosti sodišč, poleg tega pa na trajanje postopkov vpliva tudi upo-raba rednih in izrednih pravnih sredstev, do katerih imajo pravico vse stranke v postopku.

5.4 Pomembnejše zadeve

5.4.1 Prejete zadeve

V letu 2012 je Državno pravobranilstvo prejelo večje število predlogov za vložitev tožb s strani različ-nih državnih organov (npr. tožb za vračilo sredstev, ki so bila izplačana na podlagi razpisa za sofinan-ciranje programskih vsebin medijev oz. avdiovizualnih medijev, ker pogodbene stranke niso izpolnile pogodbenih obveznosti (npr. nespoštovanje rokov), izbrisnih tožb, tožb na ugotovitev ničnosti oz. izpodbojnih tožb, ker je davčni zavezanec, njegovi družinski člani oz. družbe v njegovi lasti s pravnim poslom (neodplačno) odsvojil svoje premoženje (nepremičnine, vozila, plovila, poslovne deleže) z namenom, da bi se izognil plačilu davčnih obveznosti).

Zoper Republiko Slovenijo je bilo vloženo večje število novih tožb zaradi plačila odškodnine zara-di neustreznih pogojev bivanja pripornikov oz. zapornikov, zaradi plačila najemnin, ki so posledica sporov zaradi odpovedi najemne pogodbe, tožb zaradi plačila iz naslova gradbenih pogodb, plačila obratovalnih stroškov za stanovanja v lasti Republike Slovenije idr.

Tožbe zaradi neustreznih bivalnih pogojev v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ljubljana

Državno pravobranilstvo je že v poročilu o delu za leto 2011 izčrpno obrazložilo vsebino odločitve prvostopenjskega sodišča glede tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine, ki ga je zoper Republiko Slovenijo vložil tožnik, ker mu država v Zavodu za prestajanje kazni zapora (ZPKZ) Ljubljana, kjer je bil v priporu v letih 2006 in 2007, ni zagotovila ustreznih bivalnih pogojev.

Sodišče je tožbenemu zahtevku ugodilo in tožniku prisodilo odškodnino v višini 2.290,00 EUR (10,00 EUR na dan). Sodišče je ugotovilo kršitev tožnikovih osebnostnih pravic, in sicer zaradi pre-zasedenosti pripora (tožnik je imel na razpolago manj kot 3 m2, brez upoštevanja, da del površine predstavljata tudi stranišče in postelja), neustreznega prezračevanja, motenja nočnega počitka zaradi prezasedenosti, verbalnega in fizičnega obračunavanja in onemogočanja normalnega načina hranje-nja. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik zaradi navedenega utrpel škodo, ki se je izražala v njegovem zdravstvenem stanju. Sodišče se je pri odločanju oprlo na načelo pravičnosti in prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), saj v Republiki Sloveniji praksa še ni obstajala.

47

Državno pravobranilstvo je zoper prvostopenjsko sodbo vložilo pritožbo. Višje sodišče jo je kot neute-meljeno zavrnilo. V sodbi je poudarilo, da je v konkretni zadevi bistvena ugotovitev prvostopenjskega sodišča (ki si je sporne prostore ogledalo), da je v ZPKZ Ljubljana tako preseženo število pripornikov (in zapornikov), da to onemogoča človeku dostojno bivanje v priporu (oz. prestajanje kazni zapora). Povprečna bivalna površina na pripornika 2,9 m2, ki jo je ugotovilo prvostopenjsko sodišče (brez upo-števanja, da del te površine zaseda tudi sanitarni prostor), pomeni takšno prezasedenost, ki skupaj s posledicami bivanja v takšni skupnosti (šest oseb v sobi povprečne velikosti 18 m2, ki v sobi preživijo 20 ur na dan) predstavlja kršitev pripornikove osebnostne pravice do dostojanstva tudi v času presta-janja pripora. Tak način prestajanja pripora po oceni višjega sodišča ne pomeni mučenja ali nečlove-škega in ponižujočega ravnanja v smislu 18. člena Ustave Republike Slovenije, posega pa v tožnikovo osebnostno pravico do dostojanstva v smislu določbe 21. člena Ustave. Višje sodišče je zaključilo, da je glede na opisane razmere v času bivanja v priporu tožnik nedvomno duševno trpel, pri čemer ni nujno, da pri posegu v osebnostno pravico trpi oškodovančevo zdravje. Pojem duševnih bolečin se razlaga kot vsako psihično neugodje, ki ga trpi oškodovanec, če preseže določen tolerančni prag. Višje sodišče se je strinjalo tudi z odmerjeno višino odškodnine v približni višini dveh povprečnih meseč-nih neto plač na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji v maju 2011 ter menilo, da je to v konkretnem primeru pravična odškodnina. Državno pravobranilstvo je vložilo predlog za dopustitev revizije, ki pa je bil s sklepom Vrhovnega sodišča zavrnjen.

Republika Slovenija je bila torej v tej zadevi tudi pred domačim sodiščem pravnomočno obsojena na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi neustreznih bivalnih pogojev pripornika v ZPKZ Ljubljana.4

Posledično je Državno pravobranilstvo konec leta 2012 in v začetku leta 2013 prejelo več novih tožb tožnikov, ki so v letih od 2009 do 2012 prestajali pripor v ZPKZ Ljubljana. Republiki Sloveniji očitajo enake kršitve kot v pravnomočno razsojeni zadevi ter še druge kršitve (prezasedenost, slabo zrače-nje bivalnih prostorov, čakanje na prosto stranišče, dotrajanost opreme, vzglavnikov, postelj, brisač, premalo prostora za shranjevanje osebnih predmetov, kajenje sojetnikov, premajhna miza za sočasno prehranjevanje vseh zaprtih v sobi, nečistoča, smrad, pomanjkanje zasebnosti, diskriminacija pri na-kupu v zavodski trgovini, ni možnosti opravljanja dela, zdravstvene težave). Tožbe pred domačimi sodišči vlagajo tožniki, ki so zamudili šestmesečni rok za vložitev tožbe na ESČP. Tožniki se v tožbah sklicujejo na prakso ESČP, tudi na zadevo Mandić in Jović proti Sloveniji, v kateri je ESČP ugodilo pritožnikoma ter vsakemu prisodilo 8.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Državno pravobranilstvo ugotavlja, da so ti tožniki v ZPKZ Ljubljana bivali v enakih bivanjskih raz-merah, kot tisti, ki sta jim ESČP in nacionalno sodišče prisodili odškodnino. Glede na predstavljeno sodno prakso je velika verjetnost, da bi z zahtevki uspeli. Državno pravobranilstvo zato ocenjuje, da bi bilo najbolj smotrno, da Republika Slovenija spore, v katerih so zahtevki tožnikov utemeljeni, reši sporazumno, saj bi se s sklenitvijo poravnav izognili pravdnim stroškom in stroškom zaradi plačila obresti.

4 Zaradi kršitve pravic zapornikov in pripornikov v ZPKZ Ljubljana je Republiko Slovenijo obsodilo tudi ESČP. Zadevi Mandić in Jović v. Slovenija ter Štrucl in drugi v. Slovenija je Državno pravobranilstvo podrobneje predstavilo v poročilu o delu za leto 2011 (str. 118–120), v letu 2012 pa je ESČP Republiko Slovenijo obsodilo v zadevi Praznik.

48

5.4.2 Zaključene zadeve

Odškodninska odgovornost Republike Slovenije zaradi protipravnega ravnanja državnih organov

Državno pravobranilstvo izpostavlja zadevo, v kateri tožeče stranke zaradi protipravnega ravnanja poli-cije, tožilstva in sodišč zahtevajo odškodnino zaradi smrti žene oz. matere, ki jo je povzročil tretji, kate-rega ravnanje bi lahko pričakovali. Za umor naj bi bila odgovorna država, ker je opustila dolžno skrbnost in posledično škodnega dogodka ni preprečila.

Prvostopenjsko sodišče je tožbene zahtevke vseh treh tožnikov za plačilo nepremoženjske in premoženj-ske škode zavrnilo. Drugostopenjsko sodišče je pritožbi tožnikov ugodilo in z vmesno sodbo po temelju ugodilo njihovim tožbenim zahtevkom, glede višine in stroškov pa zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Zoper takšno odločitev je Republika Slovenija vložila revizijo5, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo, saj je ocenilo, da sta podana oba potrebna elementa odškodninske odgovornosti: proti-pravnost in vzročna zveza. Navedlo je, da je določba 26. člena Ustave materialni odsev ustavnega načela pravne države, ker določa pravico do povračila škode zaradi protipravnega ravnanja javnopravnih oseb. Ne gre za klasično, temveč posebno vrsto odgovornosti kot zaščito, ki jo je deležen vsakdo pred morebi-tno škodo, ki mu jo povzroči država s protipravnimi dejanji. V 26. členu Ustave so urejene predpostavke za obstoj odškodninske odgovornosti: protipravnost ravnanja osebe ali organa, ki opravlja službo ali dejavnost državnega organa oz. nosilca javnih pooblastil, škoda in vzročna zveza med njima.

V konkretnem primeru je drugostopenjsko sodišče odločilo, da so slovenski organi pregona ravnali protipravno, ker:a. niso bili dovolj aktivni pri tem, da bi od Srbije prejeli zahtevo za prevzem pregona;b. bi lahko na podlagi dokazov, ki so jim bili na voljo, zaradi umora v Srbiji začeli kazenski postopek in

predlagali pripor zoper S. P. ter tako preprečili umor L. U.

Glede zatrjevanega protipravnega ravnanja pod točko a. je Vrhovno sodišče ugotovilo, da ni podane protipravnosti ravnanja slovenskih organov pregona, saj po četrtem odstavku 519. člena slovenskega Zakona o kazenskem postopku (ZKP) tudi po zakonu o kazenskem postopku Republike Srbije ni do-voljen odstop kazenskih spisov za pregon storilca v drugi državi, če gre za kaznivo dejanje, za katerega je predpisana kazen zapora nad deset let. Za umor na grozovit način je po 247. členu Krivičnog zakona Republike Srbije predpisana kazen zapora najmanj 12 let, kar pomeni, da je bil odstop kazenskih spisov v zvezi z umorom J. D. v Srbiji po srbski pravni ureditvi prepovedan. Očitek, da bi si morali slovenski or-gani pregona bolj prizadevati za to, da bi od Srbije prejeli zahtevo za prevzem pregona, torej ni utemeljen.

V zvezi s protipravnostjo ravnanja pod točko b. je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je podana protipravnost ravnanja, saj bi slovenski državni tožilec moral bodisi zahtevati preiskavo ali vložiti obtožnico brez prei-skave, pri čemer je policija večkrat predlagala državnemu tožilstvu, naj zoper S. P. predlaga odreditev pri-pora, ker je zelo nevaren za ljudi. Pravilna je ugotovitev drugostopenjskega sodišča, da bi morali slovenski organi pregona po prejemu sporočila Interpola v Beogradu, da je podan utemeljen sum, da je S. P. na območju Srbije ponovno storil umor na grozovit način, in glede na podatke o njegovem načinu življenja, o njegovih značajskih lastnostih in vloženih kazenskih ovadbah sprejeti odločitev, da je, kljub temu, da

5 Odločitvi prvo- in drugostopenjskega sodišča sta bili podrobno predstavljeni v poročilu o delu Državnega pravobranilstva za leto 2010, str. 47–48.

49

odstop kazenskega pregona po srbskem pravu ni bil mogoč, zaradi varstva premoženja ljudi v Republiki Sloveniji smotrno v skladu s 122. členom tedaj veljavnega kazenskega zakonika (KZ) za kaznivo dejanje umora J. D. v Srbiji uvesti kazenski postopek tudi v Sloveniji in predlagati odreditev pripora (202. člena ZKP). Drugostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da tudi ni bilo nobenih okoliščin, zaradi katerih bi morali biti po 124. členu KZ izpolnjeni posebni pogoji za pregon. Vrhovno sodišče se strinja z odločitvijo drugostopenjskega sodišča, da je bila glede na okoliščine smotrnost takšnega postopka zaradi nujnosti odreditve pripora v obravnavanem primeru tako očitna, da ta opustitev organov pregona predstavlja ta-kšen odstop od potrebne strokovne skrbnosti, da je njihovo ravnanje mogoče oceniti kot protipravno.

Vrhovno sodišče zavzema stališče, da so slovenski organi pregona od 2. 2. 2006 razpolagali tudi z ob-tožnico Okrožnega državnega tožilca v Nišu. Pravilna je ocena drugostopenjskega sodišča, da bi bil zaradi ponovitvene nevarnosti pripor zoper S. P. odrejen že na podlagi dokazov, s katerimi so slovenski organi pregona razpolagali 4. 4. 2005. Ob ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da je bil od 4. 4. 2005 do 1. 12. 2005 S. P. tudi že v priporu zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja oboroženega ropa, je pravilen nadaljnji sklep, da bi bil pripor tudi realiziran. Pravilno je izhodišče drugostopenjskega sodišča, da v primeru, če se ponovitvena nevarnost nanaša na najtežja kazniva dejanja zoper življenje in telo ljudi, zadošča za pripor že nižja stopnja verjetnosti ponovitve teh kaznivih dejanj. Upoštevajoč, da je bil S. P. zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja oboroženega ropa v priporu od 4. 4. 2005 do 1. 12. 2005, je pravilna ocena drugostopenjskega sodišča, da bi bil tudi pripor zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja umora na grozovit način zagotovo podaljšan do zaključka kazenskega postopka, s tem pa bi mu bilo preprečeno, da bi ponovno moril, kar je nenazadnje tudi namen tega instituta.

Slovenski organi pregona so zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča, da morajo biti za pregon v Sloveniji izpolnjeni pogoji po 520. členu ZKP (zahteva Srbije za prevzem pregona), vse prizadevanje napačno usmerili na vzpodbujanje srbskih organov, da od Slovenije zahtevajo prevzem pregona, do če-sar pa seveda, kot je bilo obrazloženo, tudi ni moglo priti. Pravilna je ocena drugostopenjskega sodišča, da bi ob pravilnem izhodišču in pojasnilu srbskim organom pregona, da od njih ne zahtevajo izročitve dokazov zaradi prevzema pregona, ampak izročitev kopij listinskih dokazov zaradi začetka vzporednega postopka v Republiki Sloveniji zaradi nemožnosti izročitve S. P. Srbiji in obstoja ponovitvene nevarnosti, na podlagi določb o mednarodni pravni pomoči, uspeli pridobiti kopije rezultatov kriminalističnih teh-ničnih preiskav in ekspertiz ter zapisnikov o opravljenem ogledu, o izpovedi prič in o zasegu predmetov in si s tem zagotovili dovolj materialnih dokazov za nadaljevanje kazenskega postopka. Pri odločanju o pravni vzročnosti nikoli ne zadošča le, da sta opustitev in posledica časovno in po naravnem smislu povezana. Sodišče vselej opravi vrednostno sodbo, ali je glede na vse okoliščine primera škodno posle-dico res mogoče pripisati povzročitelju. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je drugostopenjsko sodišče, ko je odločilo, da je smrt L. U. mogoče pripisati opustitvam slovenskih organov pregona, pravilno upoštevalo vse navedene okoliščine tega primera.

Tožbe občin za vračilo stroškov prevoza učencev osnovnih šol na nevarnih poteh

V zvezi s tožbami občin za vračilo stroškov prevoza učencev osnovnih šol na nevarnih poteh je v zade-vah tožečih strank Mestne občine Kranj in Občine Bled potekal vzorčni postopek. V obeh zadevah je sodišče tožbena zahtevka tožečih strank kot neutemeljena zavrnilo, tožeči stranki pa sta vložili revizijo. Vrhovno sodišče je v obeh zadevah revizijo zavrnilo. Posledično ostale občine tožbe umikajo.6

6 Po odločitvi Vrhovnega sodišča v zadevi Občine Bled je tožbo do 30. 4. 2013 umaknilo 60 občin.

50

V zadevi tožeče stranke Mestne občine Kranj je Vrhovno sodišče navedlo, da iz 81. člena Zakona o finan-ciranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI) jasno izhaja, da je bila v spornem obdobju (od januarja 1999 do junija 2001) država tista, ki je bila dolžna zagotavljati finančna sredstva za prevoze osnovnošolcev po nevarnih poteh. Vrhovno sodišče načelno pritrjuje tožeči stranki v delu, kjer navaja, da tožena stranka ni ravnala pravilno, ko je (brez zakonske podlage) za poravnavanje svoje obveznosti predvidela sred-stva v okviru primerne porabe, ki se prvenstveno krije iz lastnih prihodkov lokalnih skupnosti. Kljub navedenemu pa Vrhovno sodišče ocenjuje, da opisano nepravilno ravnanje države še ne pomeni, da država svoje obveznosti po ZOFVI v konkretni zadevi ni poravnala v okviru zagotavljanja proračunskih sredstev, nakazanih za finančno izravnavo. Prvostopenjsko sodišče je višino plačane finančne izravnave ugotovilo s pomočjo izvedeniškega mnenja, ki je bilo izdelano v pravdnem postopku, v katerem je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka v vtoževanem obdobju iz naslova finančnih izravnav prejela presežek proračunskih sredstev (nad primerno porabo), ki je zadoščal za pokritje dejanskih stroškov občine za prevoze učencev na nevarnih poteh. Ker tožnica ni zatrjevala oz. ni bilo ugotovljeno, da bi tožeča stran-ka presežek nakazanih sredstev vrnila v državni proračun ali ga porabila za financiranje drugih nalog, za katere bi bila prav tako dolžna sredstva zagotavljati država, se revidentka na to, da je s plačevanjem stroškov za nevarne prevoze osnovnošolcev utrpela prikrajšanje, ne more sklicevati.

V zadevi tožeče stranke Občine Bled, v kateri je ta od Republike Slovenije zahtevala povrnitev stroškov prevozov učencev osnovnih šol po nevarnih poteh v obdobju od začetka šolskega leta 1996/97 do vključ-no junija 2001, zahtevek pa utemeljevala na obogatitveni podlagi, je Vrhovno sodišče v obrazložitvi na-vedlo, upoštevajoč, da je država z ZOFVI poleg financiranja občine v okviru finančnih izravnav dodatno prevzela tudi financiranje brezplačnih prevozov učencev osnovnih šol na nevarnih poteh, da je s tem po-vezanimi zahtevki občine na mestu vsaj uporaba analogije s financiranjem nalog, ki jih država prenese na občine. Ustava v drugem odstavku 140. člena in Zakon o lokalni samoupravi (ZLS) v 24. členu določata, da lahko država z zakonom po predhodnem soglasju občine prenese na občino opravljanje posameznih nalog iz državne pristojnosti, če za to zagotovi tudi sredstva. ZLS v 25. členu nadalje določa, da lahko občina glede višine sredstev iz 24. člena ZLS sproži spor pred arbitražo, ki jo sestavlja enako število pred-stavnikov občine in vlade. Če spora ni mogoče rešiti na tak način, odloči Vrhovno sodišče v upravnem sporu meritorno. To bi bila torej pravilna pot za uveljavljanje izpolnitvenega zahtevka na podlagi navede-nih zakonskih določb. Vendar pa tožeča stranka ne uveljavlja izpolnitvenega zahtevka, temveč temelji na določbah ZOR in uveljavlja tožbeni zahtevek na obogatitveni podlagi. Toda ta zakonska podlaga ne pride v poštev v primerih, ki so zakonsko posebej urejeni (lex specialis). Razmerja v zvezi s kritjem stroškov pre-vozov učencev osnovnih šol na nevarnih poteh so zakonsko urejena z Zakonom o osnovni šoli in ZOFVI, zato civilnopravni zahtevek, ki ga v tem gospodarskem sporu uveljavlja občina, ni utemeljen.

Prepoznava osebe v načelnem pravnem mnenju

V pravdni zadevi, v kateri je F. M. zoper toženo stranko Republiko Slovenijo zaradi plačila povzročene škode v višini 10.000,00 EUR vložil tožbo, je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, sod-bo pa je nato potrdilo tudi drugostopenjsko sodišče. To je navedlo, da iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up 730/08 z dne 12. 6. 2008 izhaja, da je izdaja in objava načelnega mnenja, ki omogoča prepoznavo posameznika, ki naj bi navedeno dejanje storil, lahko posamično dejanje ali akt državnega organa, ki lah-ko poseže v ustavne pravice posameznika. Vendar sestava načelnega mnenja, ki dopušča prepoznavnost posameznika, sama po sebi še ne pomeni posega v ustavne pravice in s tem protipravnosti, temveč je treba to v vsakem konkretnem primeru posebej ugotoviti. Načelno mnenje je sestavljeno iz opisa določe-nega ravnanja in ugotovitve, da takšno ravnanje ustreza oz. ne ustreza opredelitvi pojma korupcija iz Za-kona o preprečevanju korupcije. Iz obrazložitve pa izhaja, da je podlaga za posamezno načelno mnenje Komisije za preprečevanje korupcije konkretno historično ravnanje, ki je v obrazložitvi tudi podrobno opisano. Iz obrazložitve načelnega mnenja št. 116 tako izhaja, da se je odvetnik, ki je sestavil napačen

51

pravni pouk v odločbi o izredni odpovedi delovnega razmerja, sam odzval v javnosti z izjavo za enega od časopisov. V načelnem mnenju je njegova izjava po oceni pritožbenega sodišča upravičeno v funkciji celovite predstavitve okoliščin primera. Z omogočanjem prepoznave posameznika v načelnem mnenju komisije se lahko poseže v njegove ustavne pravice, kot to izhaja iz zgoraj navedene odločbe Ustavnega sodišča, v konkretnem primeru pa je tožnik sam povečal možnost za svojo prepoznavo s tem, da je dal izjave za javnost. Tožnika so tretji lahko prepoznali, vendar le zaradi predhodne medijske obravnave konkretnega primera, za kar pa tožena stranka ni odgovorna.

Protipravno ravnanje nepravdnega sodišča v postopku prisilne hospitalizacije

V zadevi tožeče stranke D. P. zoper toženo stranko Republiko Slovenijo zaradi plačila odškodnine je tožnica svoj tožbeni zahtevek utemeljevala s trditvami o protipravnosti ravnanja zdravstvenega zavoda in sodišča ob njeni prisilni hospitalizaciji. Prvostopenjsko sodišče protipravnega ravnanja pri sprejemu tožnice v psihiatrično kliniko in pri zdravljenju ni ugotovilo, ugotovilo pa je vrsto procesnih nepra-vilnosti v nepravdnem postopku o pridržanju oseb v psihiatričnih zdravstvenih organizacijah ter tudi neupoštevanje temeljnih procesnih jamstev, ki izhajajo že iz Ustave. Sodišče je celotni sodni postopek pridržanja tožnice ocenilo za nezakonit v takšni meri, da je ravnanje nepravdnega sodišča opredelilo kot protipravno v smislu ene od predpostavk odškodninske odgovornosti tožene stranke.

Vrhovno sodišče je v obrazložitvi sodbe, ko je odločalo o revizijah obeh pravdnih strank, med drugim navedlo, da je poleg narave sodnikovega dela v tej zadevi treba upoštevati tudi naravo samega sodnega postopka, ki ga je sodnik vodil, in način, kako ga je vodil. Nepravdni postopek o pridržanju oseb v psihia-trični organizaciji je posebne vrste postopek, za katerega je že po naravi stvari značilna velika občutljivost, ranljivost in tudi (iz palete različnih razlogov izhajajoča) nemoč osebe, ki naj bi bila prisilno pridržana. Zato je prisilni odvzem prostosti sicer mogoč, vendar mora biti izveden po predpisanem postopku in na naravi postopka ustrezen način, ali z drugimi besedami, sodnik mora še posebej paziti tudi na to, da je res zagotovljeno spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin take osebe. V tej luči lahko posamezne procesne kršitve pridobijo dodaten pomen in tudi prerastejo kršitev ustavnih pravic. Če sodnik v takem primeru ne ravna s skrbnostjo, ki se od njega zahteva, je kriv in zanj krivdno odgovarja država.

Odškodnine zaradi neutemeljenega pripora

V zadevah neutemeljenega odvzema prostosti oz. neutemeljenega pripora izstopa zadeva tožeče stranke A. B. zaradi plačila odškodnine. Višje sodišče v Ljubljani je v obrazložitvi, sklicujoč se na pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 22. in 23. 6. 1993, tudi v tej zadevi podalo stališče, da je odgovornost Republike Slovenije v primeru neutemeljenega pripora skladno z določbo 542. člena ZKP podana kljub temu, da je bil pripor odrejen zaradi obstoja ponovitvene nevarnosti. Republika Slovenija je sicer v pri-tožbi uveljavljala obstoj negativne predpostavke po tretjem odstavku 542. člena ZKP (oškodovanec nima pravice do povrnitve škode, če je s svojim nedovoljenim ravnanjem povzročil, da mu je bila odvzeta pro-stost), vendar višje sodišče njenih argumentov ni sprejelo. Republika Slovenija je namreč zatrjevala, da je bil pripor odrejen tudi zaradi tega, ker je tožnik kriminalistom in sodnici grozil s fizičnim obračunom ter likvidacijo, vendar višje sodišče tega argumenta ni sprejelo z obrazložitvijo, da Republika Slovenija ni trdila, da so bile grožnje povezane s kazenskim postopkom, zaradi katerega je bil zoper tožnika odrejen pripor. Ob obstoju temelja tožbenega zahtevka je višje sodišče podalo zanimivo odločitev o obstoju in o višini nepremoženjske škode. Odločilo je, da je primerna odškodnina za 295 dni neutemeljenega pripora 6.000,00 EUR, kar pomeni, da je višje sodišče oškodovancu prisodilo 20,33 EUR odškodnine na dan. Menilo je, da oškodovanec pripora ni doživljal izrazito stresno, saj je pred obravnavanim priporom že

52

večkrat prestajal zaporne kazni, ki so mu bile izrečene zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja. Tej sodni praksi sledijo tudi novejše odločitve prvostopenjskih sodišč.

5.5 Zaključek

Državno pravobranilstvo je v javnosti pogosto deležno očitkov, da Republika Slovenija ni pripravljena na sklepanje poravnav. Podobne očitke na obravnavah velikokrat izrečejo sodniki, zlasti pa odvetniki nasprotnih strank. Pri tem gre zlasti za zadeve, kjer ena od strank uveljavlja odškodninsko ali drugo de-narno terjatev. Takšni očitki, zlasti če so usmerjeni neposredno zoper Državno pravobranilstvo, v večini primerov niso upravičeni.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik države pred sodišči je pri zastopanju v sodnih postopkih vezano na dejanske navedbe in dokaze, ki jih prejme od zastopanega državnega organa. Državni organ mu po-sreduje tudi stališče glede samega zahtevka nasprotne stranke, po drugi strani pa je pravobranilstvo za-vezano k zaščiti proračunskih sredstev. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o državnem pravobranilstvu (Uradni list RS, št. 17/2006) je bil prvi odstavek 7. člena Zakona o državnem pravobra-nilstvu dopolnjen s tekstom, da državno pravobranilstvo na podlagi usmeritvenih navodil zastopanega zastopa državo, njene organe in upravne organizacije v sestavi, ki so pravne osebe. Državno pravobranil-stvo je na tako stališče v sodnem postopku vezano. Samo torej nima manevrskega prostora, da bi se brez pooblastila zastopanega organa pogajalo oz. poravnalo.

Izjema so zadeve v t. i. predhodnih postopkih, ki potekajo pred Državnim pravobranilstvom. To so za-deve, ki temeljijo na podobni dejanski in enaki pravni podlagi (npr. zahtevki za plačilo odškodnin zaradi neutemeljenega odvzema prostosti, zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku). Te zadeve na pra-vobranilstvu obravnavajo posebne komisije, poleg tega pa ima Državno pravobranilstvo za te odškodnine tudi zagotovljena proračunska sredstva. V vseh ostalih zadevah je pravobranilstvo vezano na navodila zastopanih državnih organov, ki v finančnem smislu tudi realizirajo morebitno (izven)sodno poravnavo.

Državno pravobranilstvo v praksi pogosto jasno izrazi svoje stališče o smiselnosti poravnave oz. predlaga poravnavo oz. soglaša s predlogom nasprotne stranke, ki predlaga poravnavo, vendar se nemalokrat zgo-di, da na strani zastopanega državnega organa nima strokovno usposobljenega sogovornika oz. sogovor-nika, ki bi bil pripravljen nositi breme odločitve o poravnavi oz. odgovornosti zanjo. Brez soglasja držav-nega organa pa Državno pravobranilstvo, ne glede na višino zneska, ki je predmet poravnave, te ne more skleniti. V vsakem primeru pa mora nato k poravnavi podati soglasje še Vlada Republike Slovenije.7

7 V zvezi s problematiko mediacij in posledično sklepanja poravnav Državno pravobranilstvo ugotavlja, da še vedno ni bilo uresni-čeno Priporočilo št. 26 Revizijskega poročila o smotrnosti sodnih in izvensodnih poravnav Računskega sodišča Republike Slovenije z dne 20. 5. 2009, na kar je Državno pravobranilstvo opozorilo že v poročilih o delu za leto 2010 in 2011. Z njim je Računsko sodišče Vladi Republike Slovenije priporočilo, naj sprejme usmeritve za mirno reševanje sporov oz. za sklepanje poravnav, na podlagi katerih bodo lahko ministrstva sprejemala odločitve o sklenitvi poravnave in prevzemala svojo odgovornost. Državno pravobranilstvo prav tako ponovno ugotavlja, da ni uresničeno Priporočilo št. 27 Računskega sodišča, s katerim to Vladi Republike Slovenije priporoča, naj v obliki navodil ali na drug ustrezen način določi naloge in odgovornosti posameznih organov v postopkih sklepanja poravnav ter informiranja, ki bi jih morali organi med seboj posredovati. Ravno zaradi navedenega prihaja v številnih primerih do položaja, ko državni organi, ministrstva, izrecno odklonijo ponujene postopke mediacije, čeprav bi bila po mne-nju Državnega pravobranilstva glede na sodno prakso mediacija ustrezno sredstvo reševanja sodnega spora, zakonodaja pa Držav-nemu pravobranilstvu v tem primeru ne dopušča podajo soglasja za reševanja spora v mediaciji mimo usmeritvenih navodil stranke.

53

Delovnopravne in socialnopravne zadeve

6

54

6.1 Uvod

Državni pravobranilci, razporejeni v delovnopravni in socialnopravni oddelek, zastopajo Republiko Slo-venijo pred delovnimi in socialnimi sodišči. Delovna in socialna sodišča so specializirana sodišča, ki so ustanovljena za odločanje v individualnih in kolektivnih delovnih sporih ter v socialnih sporih.

Vsaka pogodbena stranka mora izvrševati dogovorjene in predpisane pravice ter obveznosti v delovnem razmerju, če pa stranki teh obveznosti ne izpolnjujeta, je to med njima lahko predmet spora. Sodno varstvo je pogodbenima strankama zagotovljeno pred pristojnim delovnim sodiščem. Če gre za denarne terjatve iz delovnega razmerja, lahko delavec zahteva sodno varstvo neposredno na sodišču, v drugih primerih pa pod pogojem, da je pred tem zoper delodajalca vložil zahtevo za varstvo pravic oz. odpravo kršitve pravice oz. izpolnitve obveznosti.

Individualni delovni spori so spori med delavcem in delodajalcem, katerega predmet so individualna pravica, obveznost ali pravno razmerje.

Delovna sodišča so pristojna za odločanje v individualnih delovnih sporih, v okviru katerih gre za spore:• o sklenitvi (zaradi ugotovitve, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena, zaradi ugotavljanja bistvene

vsebine pogodbe o zaposlitvi, zaradi ugotovitve datuma nastopa dela ali sklenitve pogodbe o zaposlitvi, zaradi dolžnosti delodajalca, da delavca prijavi v zavarovanje, zaradi ugotovitev elementov delovnega razmerja, zaradi izročitve pisne pogodbe o zaposlitvi delavcu), obstoju (zaradi ugotovitve, ali so poda-ni elementi delovnega razmerja in ali je bila torej sklenjena pogodba o zaposlitvi, predvsem pa prihaja v okviru teh sporov do spornega razmerja v zvezi z ugotovitvijo, da je delovno razmerje za določen čas prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas), trajanju in prenehanju delovnega razmerja;

• o pravicah in obveznostih, ki so dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi oz. so nekatere temeljne pred-pisane že v Zakonu o delovnih razmerjih (opravljanje pripravništva, poskusno delo, plača in sesta-vine plače, povračilo stroškov v zvezi z delom, regres, odpravnina ob upokojitvi, nadomestilo plače, delovni čas ter v zvezi s tem predvsem nadurno delo, odmori in počitki, letni dopust, druge odso-tnosti z dela, opravljanje drugega dela zaradi izjemnih okoliščin in izobraževanje) ter odgovorno-stih (disciplinske odgovornosti ali pa odškodninske odgovornosti v okviru delovnega razmerja, ki pomeni odgovornost delavca za škodo, ki jo ta povzroči delodajalcu v zvezi z delom, in odgovornost delodajalca za škodo, ki jo njegov delavec pretrpi pri delu oz. v zvezi z delom, tj. zaradi poškodbe pri delu ali v zvezi z delom in poklicne bolezni, vključno za škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja);

• v zvezi s postopkom zaposlovanja delavca med delodajalcem in kandidatom (spori, ko neizbrani kandidat zahteva sodno varstvo pred delovnim sodiščem, če meni, da so bile pri izbiri kršene določbe Zakona o delovnih razmerjih o prepovedi diskriminacije, pa tudi glede napotitve na zdravniški pregled na stroške delodajalca, izročitve pisnega obvestila kandidatu, da ni bil izbran ali vrnitve dokumentov, ki

55

jih je kandidat predložil kot dokaz za izpolnjevanje zahtevanih pogojev za opravljanje dela);• o pravicah in obveznostih iz industrijske lastnine, ki nastanejo med delavcem in delodajalcem na

podlagi delovnega razmerja,• v drugih zadevah, za katere tako določa zakon.

Državno pravobranilstvo v individualnih delovnih sporih opravlja zakonito zastopstvo Republike Slove-nije v funkciji delodajalca.

Kolektivni delovni spori so spori med strankami kolektivnih delovnih razmerij, katerih predmet so kolektivne pravice, obveznosti, pravna razmerja ali interes. Kolektivni delovni spori se delijo na intere-sne (ekonomske) in pravne (legalne) spore. Za interesni kolektivni delovni spor je tako značilno, da je njegov predmet interes, kako naj bi bili določena pravica, obveznost ali pravno razmerje urejeni v priho-dnosti, kar pomeni, da so predmet spora sprememba ali dopolnitev kolektivne pogodbe, sklenitev nove kolektivne pogodbe ali odpoved kolektivne pogodbe. Za pravni kolektivni delovni spor pa je značilno, da je njegov predmet pravica, obveznost ali pravno razmerje, ki ima podlago v veljavni pravni normi. Ti spori se nanašajo na uporabo oz. razlago določene sprejete norme, bodisi zakonske bodisi pogodbene. V kolektivnih delovnih sporih delovna sodišča odločajo o veljavnosti kolektivne pogodbe in njenem izvrševanju med strankami kolektivne pogodbe ali med strankami kolektivne pogodbe in drugimi ose-bami, o pristojnosti za kolektivna pogajanja, o skladnosti kolektivnih pogodb z zakonom, medsebojni skladnosti kolektivnih pogodb in skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakonom in s kolektivnimi pogodbami, zakonitosti stavke, pristojnostih sindikata v zvezi z delovnimi razmerji, v zvezi z določitvijo reprezentativnosti sindikata in drugih zadevah, za katere tako določa zakon. V kolektivnih delovnih spo-rih Državno pravobranilstvo zastopa Vlado Republike Slovenije kot stranko kolektivnega dogovarjanja v javnem sektorju in podpisnico kolektivnih pogodb v javnem sektorju.

Državno pravobranilstvo zastopa Republiko Slovenijo v socialnih sporih, v katerih se zagotavlja so-dno varstvo proti odločitvam in dejanjem državnih organov in nosilcev javnih pooblastil v zadevah s področja socialne varnosti na področju zavarovanja za primer brezposelnosti in zaposlovanja, podro-čju štipendij, pri podeljevanju katerih je odločilen premoženjski cenzus, in štipendij za nadarjene, na področju starševskega varstva in družinskih prejemkov ter na področju socialnih prejemkov. Socialno sodišče je na omenjenih področjih pristojno odločati tudi v socialnih sporih o povrnitvi neupravičeno pridobljenih sredstev ter o povrnitvi škode, ki jo je upravičencu povzročil državni organ, oz. škode, ki jo je upravičenec v zvezi z uveljavljanjem pravic iz socialnega varstva povzročil državnemu organu.

Glede določitve vrednosti spornega predmeta Državno pravobranilstvo pojasnjuje, da v zadevah, ki se obravnavajo kot delovni spori, dajatveni denarni tožbeni zahtevki po višini pogosto niso zneskovno dolo-čeni, temveč so postavljeni opisno. Takšni tožbeni zahtevki so kljub temu določljivi, saj vsebujejo zadostne elemente, na osnovi katerih se v primeru realizacije obveznosti na podlagi sodne odločbe lahko obraču-na in izplača vtoževana vrednost. V predstavljenih vrednostih zadev je tako upoštevana v tožbi označena vrednost spornega predmeta, katero pa tožeče stranke pogosto označijo zgolj v višini enomesečnega pri-krajšanja in tako ne izkazuje realne denarne vrednosti dajatvenega tožbenega zahtevka. Če je tožbenemu zahtevku zoper Republiko Slovenijo v celoti ali deloma ugodeno, realizacija pravnomočno ugotovljene obveznosti za državni proračun predstavlja višji finančni učinek oz. odhodek, kot je to mogoče pričakovati glede na prikazane vrednosti zadev po posameznih temeljih. Podobna situacija se pojavlja pri zadevah, ki se obravnavajo kot socialni spori in v katerih Republika Slovenija nastopa kot tožena stranka, saj je tožbeni zahtevek postavljen na razveljavitev oz. odpravo odločbe, na podlagi katere je bila zavrnjena zahteva vlaga-telja (tožeče stranke) za priznanje določene pravice, ali je bila pravica ukinjena, ali je bila dajatev po mnenju tožeče stranke priznana v prenizkem znesku, uspeh tožeče stranke v sodnem postopku pa za toženo stran-ko Republiko Slovenijo prav tako pomeni odliv iz državnega proračuna.

56

6.2 Statistika

6.2.1 Število delovnopravnih in socialnopravnih zadev

Državno pravobranilstvo je na področju delovnopravnih in socialnopravnih zadev v letu 2012 prejelo 641 zadev v vrednosti 1.690.084,37 EUR, in sicer 394 delovnopravnih zadev (v vrednosti 1.633.529,93 EUR) in 247 socialnopravnih zadev (v vrednosti 56.554,44 EUR). V primerjavi z letom 2011, ko je Državno pravobra-nilstvo prejelo 1.446 delovnopravnih in socialnopravnih zadev, se je število teh zadev zmanjšalo za 55,7 %.

Do zmanjšanja pripada delovnopravnih in socialnopravnih zadev v letu 2012 je prišlo predvsem zato, ker v tem letu v primerjavi z letom 2011 javni uslužbenci niso več množično vlagali tožb zaradi plačnih nesorazmerij, ki so v letu 2011 z 825 novimi zadevami predstavljale kar 72 % vseh v letu 2011 prejetih delovnopravnih zadev (v letu 2012 je pravobranilstvo prejelo le dve tovrstni zadevi).

Glede na to, da je imelo Državno pravobranilstvo na dan 31. 12. 2011 na tem področju odprtih 2.799 zadev (2.362 delovnopravnih in 437 socialnopravnih), je imelo v letu 2012 skupaj v delu 3.440 zadev (2.756 delovnopravnih in 684 socialnopravnih zadev). Število zadev v delu se je v primerjavi z letom 2011 zmanjšalo za 30,5 %.

Državno pravobranilstvo je v letu 2012 zaključilo 771 delovnopravnih in socialnopravnih zadev, in sicer 469 delovnopravnih in 302 socialnopravni zadevi, kar je 64,2 % manj kot leta 2011, ko je zaključilo 2.154 zadev.

Ob tem je treba pojasniti, da se je v letu 2011 med drugim zaključilo tudi 1.411 zadev učiteljev zaradi izplačila razlike v plači po 5. a členu Zakona o plačah delavcev v javnih vzgojnoizobraževalnih zavodih (ZPDJVZ) v vrednosti 5.797.550,62 EUR, v katerih je Republika Slovenija nastopala kot stranski inter-venient na strani tožene stranke osnovne šole, zoper katere je bil tožbeni zahtevek tožnikov (učiteljev) zaradi uspešne pravne argumentacije Državnega pravobranilstva, ki je v predmetnih zadevah priglasilo stransko intervencijo na strani tožene stranke in oblikovalo pravna stališča, ki jim je nato sodišče v celoti sledilo, zavrnjen oz. je upoštevajoč stališče sodne prakse prišlo do množičnih umikov tožb, kar pomeni, da Republiki Sloveniji ni bilo treba zagotoviti dodatnih sredstev za plače učiteljev v osnovnih šolah, ki so sprožili predmetne spore. Omenjene zadeve so v letu 2011 predstavljale najvišji delež rešenih sodnih zadev, tj. kar 78,25 %. Glede na to, da v letu 2012 na tem področju ni bilo zaključenih drugih množičnih sporov, je število zaključenih zadev v primerjavi z letom 2011 manjše.

Na dan 31. 12. 2012 je bilo na delovnopravnem in socialnopravnem področju odprtih 2.669 zadev v vredno-sti 19.437.011,39 EUR: 2.287 delovnopravnih zadev v vrednosti 19.155.595,33 EUR in 382 socialnopravnih zadev v vrednosti 281.416,06 EUR. Število odprtih zadev je v primerjavi z letom 2011 manjše za 4,6 %.

6.2.2 Statistični podatki delovnopravnih zadev

Prejete zadeve

Državno pravobranilstvo je v letu 2012 prejelo 394 delovnopravnih zadev, katerih skupna vrednost je znašala 1.633.529,93 EUR. V predhodnem postopku po 14. členu ZDPra je prejelo 16 zadev v vrednosti 204.910,69 EUR, ostale (378 zadev) pa so se reševale v postopkih pred sodišči. V prejetih zadevah, ki so se reševale pred sodišči, je bil procesni status Republike Slovenije sledeč:

57

• v 68 zadevah v vrednosti 273.400,37 EUR je bila Republika Slovenija tožeča stranka;• v 286 zadevah v vrednosti 1.115.933,50 EUR je bila Republika Slovenija tožena stranka;• v 24 zadevah v vrednosti 39.285,37 EUR je bila Republika Slovenija stranski intervenient na strani

tožene stranke.

Graf 7: Delež posameznih procesnih statusov v prejetih delovnopravnih zadevah

286; 76 %

24; 6 %

68; 18 %

Po vrsti prejetih delovnopravnih zadev najbolj izstopajo sledeče zadeve:• druge pravice in obveznosti iz dela: 152 zadev,• nezakonita odločba: 75 zadev in• prenehanje delovnega razmerja: 48 zadev oz. 62 zadev, če se upošteva tudi 14 zadev po novem teme-

lju »prenehanje pogodbe po ZUJF«.

Zadeve v delu

Glede na to, da je imelo Državno pravobranilstvo ob koncu leta 2011 odprtih 2.362 delovnopravnih zadev v vrednosti 20.087.240,15 EUR, je imelo v letu 2012 skupaj v delu 2.756 zadev, katerih skupna vrednost je znašala 21.720.770,08 EUR. V predhodnem postopku po 14. členu ZDPra se je reševalo 20 zadev v vrednosti 283.547,54 EUR, ostale (2.736 zadev) pa so se reševale v postopkih pred sodišči, v katerih je bil procesni status Republike Slovenije sledeč:• v 116 zadevah v vrednosti 417.417,58 EUR je bila Republika Slovenija tožeča stranka;• v 2.503 zadevah v vrednosti 20.537.192,93 EUR je bila Republika Slovenija tožena stranka;• v 117 zadevah v vrednosti 482.612,03 EUR je bila Republika Slovenija stranski intervenient na strani

tožene stranke.

58

Graf 8: Delež posameznih procesnih statusov v delovnopravnih zadevah

Zaključene zadeve

Državno pravobranilstvo je v letu 2012 zaključilo 469 delovnopravnih zadev.

V predhodnem postopku po 14. členu ZDPra je Državno pravobranilstvo zaključilo 18 zadev v vrednosti 262.410,11 EUR, rešitve pa so bile sledeče:• v 15 zadevah, katerih zahtevana vrednost je bila 242.340,11 EUR, je Državno pravobranilstvo zah-

tevek zavrnilo kot neutemeljen;• v eni zadevi, v kateri je zahtevana vrednost znašala 13.500,00 EUR, je bila sklenjena poravnava v

višini 4.000,00 EUR;• dve zadevi sta bili rešeni na druge načine.

V postopkih pred sodišči je bilo rešenih 451 zadev, katerih zahtevana vrednost je znašala 2.376.061,94 EUR. Rešitve so bile sledeče:• 155 zadev je bilo za Republiko Slovenijo dobljenih, saj je bil tožbeni zahtevek zoper Republiko Slo-


• 34 zadev je bilo za Republiko Slovenijo v celoti izgubljenih, kar pomeni, da je bila Republika Sloveni-ja po sodni odločbi dolžna izpolniti celotno vrednost tožbenega zahtevka oz. je bil tožbeni zahtevek Republike Slovenije v celoti zavrnjen;

• 20 zadev je bilo rešenih s poravnavo;• 138 zadev je bilo zaključenih z umikom tožbe;• ostale zadeve so bile rešene na druge načine.

2.503; 92 %

117; 4 % 116; 4 %

59

Graf 9: Načini rešitev v delovnopravnih zadevah pred sodišči


Na dan 31. 12. 2012 je bilo na delovnopravnem področju odprtih 2.287 zadev v vrednosti 19.155.595,33 EUR. V predhodnem postopku po 14. členu ZDPra sta ostali odprti dve zadevi v vrednosti 21.137,43 EUR, v postopkih pred sodišči pa 2.285 zadev, v katerih je bil procesni status Republike Slovenije sledeč:• v 72 zadevah v vrednosti 299.697,25 EUR je bila Republika Slovenija tožeča stranka;• v 2.153 zadevah v vrednosti 18.620.720,27 EUR je bila Republika Slovenija tožena stranka;• v 60 zadevah v vrednosti 214.040,38 EUR je bila Republika Slovenija stranski intervenient na strani

tožene stranke.

Številčno največjo skupino zadev, ki so še v delu, tj. 822 zadev, predstavljajo tožbe zaradi plačnih neso-razmerij, ki so jih javni uslužbenci zaradi izplačila zneskov tretje četrtine odprave nesorazmerij v plačah množično vlagali na delovna sodišča v letu 2011.

6.2.3 Statistični podatki socialnopravnih zadev

Prejete zadeve

Državno pravobranilstvo je v letu 2012 prejelo 247 socialnopravnih zadev, katerih skupna vrednost je znašala 56.554,44 EUR. V predhodnem postopku po 14. členu ZDPra je prejelo eno zadevo, ostale (246 zadev) so se reševale v postopkih pred sodišči. Procesni status Republike Slovenije v teh zadevah je bil sledeč:

104; 23 %155; 34 %

138; 31 %34; 8 %

20; 4 %

60

• v 71 zadevah v vrednosti 49.161,78 EUR je bila Republika Slovenija tožeča stranka;• v 175 zadevah v vrednosti 7.392,66 EUR je bila Republika Slovenija tožena stranka.

Po vrsti prejetih socialnopravnih zadev najbolj izstopajo zadeve v zvezi s pravicami po Zakonu o soci-alnem varstvu (112 zadev) in s pravicami po Zakonu o starševskem varstvu (66 zadev). Ta dva temelja predstavljata kar 72 % vseh prejetih socialnopravnih zadev.

Graf 10: Delež posameznih procesnih statusov v prejetih socialnopravnih zadevah

71; 29 %

175; 71 %

Graf 11: Delež posameznih procesnih statusov v socialnopravnih zadevah

283; 41 %

399; 59 %

61

Zadeve v delu

Glede na to, da je imelo Državno pravobranilstvo ob koncu leta 2011 odprtih 437 socialnopravnih zadev v vrednosti 308.538,11 EUR, je imelo v letu 2012 skupaj v delu 684 zadev, katerih skupna vrednost je znašala 365.092,55 EUR. V predhodnem postopku po 14. členu ZDPra sta se reševali dve zadevi, ostale (682 zadev) so se reševale v postopkih pred sodišči. Procesni status Republike Slovenije je bil sledeč (glej Graf 11):• v 283 zadevah v vrednosti 234.028,84 EUR je bila Republika Slovenija tožeča stranka;• v 399 zadevah v vrednosti 131.063,71 EUR je bila Republika Slovenija tožena stranka.

Zaključene zadeve

Državno pravobranilstvo je v letu 2012 zaključilo 302 zadevi v vrednosti 83.676,49 EUR.

V predhodnem postopku po 14. členu ZDPra je zaključilo dve zadevi: v eni je pravobranilstvo zahtevek zavrnilo kot neutemeljen, ena zadeva pa je bila zaključena na drug način.

V postopkih pred sodišči je bilo rešenih 300 zadev, in sicer 159 zadev, v katerih je bila Republika Slove-nija tožeča stranka, in 141 zadev, v katerih je bila Republika Slovenija tožena stranka. Vrednost teh zadev je bila 83.676,49 EUR. Rešitve v teh zadevah so bile sledeče:• 148 zadev je bilo za Republiko Slovenijo dobljenih, saj je bil tožbeni zahtevek zoper Republiko Slo-


• 27 zadev je bilo za Republiko Slovenijo v celoti izgubljenih;• 65 zadev v vrednosti 8.657,67 je bilo rešenih z umikom tožbe;• ostale zadeve pa so bile rešene na druge načine.

Graf 12: Načini rešitev v socialnopravnih zadevah pred sodišči

148; 49 %

60; 20 %

65; 22 %

27; 9 %

62


Na dan 31. 12. 2012 je bilo na socialnopravnem področju odprtih 382 zadev v vrednosti 281.416,06 EUR, vse v postopkih pred sodišči, kjer je bil procesni status Republike Slovenije sledeč:• v 124 zadevah v vrednosti 156.355,56 EUR je bila Republika Slovenija tožeča stranka;• v 258 zadevah v vrednosti 125.060,50 EUR je bila Republika Slovenija tožena stranka.


V obravnavanem obdobju je bilo število prejetih delovnopravnih in socialnopravnih zadev največje v letu 2008, ko je bilo skupno prejetih kar 4.061 delovnopravnih in socialnopravnih zadev.

Leta 2008 so kar 3.278 novih zadev predstavljali spori tožečih strank učiteljev zaradi izplačila razlike v plači, obračunani glede na 14. in 5. a člen ZPDJVZ. Če teh tožbenih zahtevkov med prejetimi zadevami ne bi upoštevali, bi bilo število prejetih delovnopravnih zadev v tistem letu 783.

V letu 2009, ko je bilo prejetih 1.676 delovnopravnih in socialnopravnih zadev, so velik delež pri-pada novih zadev predstavljale tožbe pravosodnih funkcionarjev za izplačilo razlike v plači zaradi domnevno nezakonito zmanjšane osnove za obračun plač leta 1993 (prejetih je bilo 554 tovrstnih zadev). Če v skupnem številu prejetih zadev tožbenih zahtevkov zaradi razlike v plači – sodniki, pravobranilci, tožilci –, in zahtevkov učiteljev (poleg že omenjenih tožb, prejetih v letu 2008, je Dr-žavno pravobranilstvo tudi v letu 2009 prejelo 88 tovrstnih zahtevkov), bi bilo v letu 2009 prejetih 1.034 zadev.

V letu 2010 ni bilo pripada t. i. množičnih zadev, torej večjega števila istovrstnih zadev oz. zadev s po-dobno dejansko in enako pravno podlago. Skupaj je bilo prejetih 923 delovnopravnih in socialnopravnih zadev.

V letu 2011 je pripad zadev na delovnopravnem in socialnopravnem področju s 1.446 novimi zadevami v primerjavi z letom 2010 zopet narasel. Večino novega pripada so predstavljale zadeve v zvezi s plačnimi nesorazmerji javnih uslužbencev, ki so z 825 novimi zadevami predstavljale kar 72 % vseh v letu 2011 prejetih delovnopravnih zadev.

V letu 2012 se je pripad zadev s 641 novimi zadevami v primerjavi z letom 2011 zmanjšal za 55,7 %, saj javni uslužbenci niso več množično vlagali tožb zaradi plačnih nesorazmerij. Če teh tožbenih zahtevkov med prejetimi zadevami v letu 2011 ne bi upoštevali in bi se za leto 2011 tako upoštevalo le 621 novih zadev, bi bil pripad novih zadev v letu 2012 celo malenkostno večji od pripada v letu 2011.

Državno pravobranilstvo je v obdobju od leta 2008 do 2012 v povprečju prejelo 1.749 novih delovno-pravnih in socialnopravnih zadev letno. Če se v posameznem letu ne bi upoštevalo pripada istovrstnih množičnih zadev, pa bi bilo v omenjenem obdobju v povprečju prejetih 800 novih delovnopravnih in so-cialnopravnih zadev.

Za leto 2012 je tako glede na 641 zadev mogoče ugotoviti, da je pripad zadev z delovnega in socialnega področja nekoliko pod povprečjem pripada zadev v zadnjih petih letih.

63

Glede najpogostejših temeljev na področju delovnopravnih zadev je mogoče ugotoviti, da je bil povpre-čen letni pripad zadev v obdobju zadnjih petih let: • v okviru temelja druge pravice in obveznosti iz dela 147 zadev letno, v letu 2012 pa je bilo v okviru

tega temelja prejetih 152 novih zadev, • v okviru temelja nezakonita odločba 107 zadev letno, v letu 2012 pa je bilo v okviru tega temelja

prejetih 75 novih zadev, • v okviru temelja prenehanje delovnega razmerja je bilo povprečje od leta 2008 dalje 45 prejetih za-

dev letno, v letu 2012 pa jih je bilo v okviru tega temelja prejetih 48 novih zadev oz. 62 zadev, če se upoštevajo tudi zadeve po novem temelju »prenehanje pogodbe po ZUJF«.

Veliko število zadev z delovnega in socialnega področja je nedvomno mogoče pripisati splošnemu slab-šanju socialnega položaja zaposlenih in ostalih državljanov, na drugi strani pa posledično vse večjemu zavedanju delovnopravnega položaja in pravic, ki izhajajo iz dela ter iskanju možnosti za oblikovanje tožbenih zahtevkov na različnih pravnih podlagah v zvezi z delom, pri čemer bistveno vlogo igrajo tudi dobro organizirani sindikati.

Graf 14: Število zaključenih delovnopravnih in socialnopravnih zadev v obdobju 2008–2012

Graf 13: Število prejetih in število zadev v delu na delovnopravnem in socialnopravnem področju v obdobju 2008–2012

64

Od leta 2008, ko je bilo zaključenih 919 zadev, do leta 2011 je število zaključenih delovnopravnih in soci-alnopravnih zadev na letni ravni naraščalo. V letu 2010 je število zaključenih zadev v primerjavi z letom 2009, ko je bilo zaključenih 1.087 zadev, naraslo na 2.246, še posebej pa izstopa leto 2011 z 2.797 zaključe-nimi zadevami. V letu 2012 se je število zaključenih zadev občutno zmanjšalo in je padlo na 771 rešenih zadev. Ob tem je treba pojasniti, da so v letu 2011 predstavljale najvišji delež zaključenih sodnih zadev, tj. kar 78,25 %, tožbe učiteljev zaradi izplačila razlike v plači po 5. a člen ZPDJVZ, v katerih je, upoštevajoč stališče sodne prakse, prišlo do množičnih umikov tožb, zaradi česar statistični podatki za leto 2012, ko se t. i. množične zadeve niso zaključevale, prikazujejo bistveno manjše število zaključenih zadev.

V obdobju od leta 2008 do 2012 je bilo tako v povprečju zaključenih 1.564 zadev na leto, kar pomeni, da leto 2012 z 771 zaključenimi delovnopravnimi in socialnopravnimi zadevami izrazito odstopa od povprečja zaključenih zadev v zadnjih petih letih.

V okviru najpogostejših temeljev med delovnopravnimi zadevami primerjava števila zaključenih zadev v okviru petletnega povprečja in števila zaključenih zadev v letu 2012 pokaže sledeče:• v okviru temelja nezakonita odločba 88 zadev letno, v letu 2012 pa je bilo zaključenih 132 tovrstnih zadev, • v okviru temelja druge pravice in obveznosti iz dela 109 zadev, v letu 2012 pa je bilo zaključenih 138

zadev, • v okviru temelja prenehanje delovnega razmerja je bilo povprečje od leta 2008 dalje 48 zaključenih

zadev letno, takšno pa je bilo tudi število zaključenih zadev v letu 2012.

To izkazuje, da je bilo v povprečju število zaključenih zadev v letu 2012 celo višje od petletnega pov-prečja, saj v okviru navedenih temeljev niso zajete t. i. množične zadeve, ki sicer višajo povprečje, če se upoštevajo vsi temelji.

6.4 Pomembnejše zaključene zadeve

Zadeve pravosodnih funkcionarjev zaradi izplačila razlike v plači

Tožeče stranke so zatrjevale, da so od uveljavitve Zakona o začasni določitvi osnove za določanje plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja (ZZDODP) nezakonito prikrajšane pri plači. Prejemale naj bi plačo, ki je bila obračunana na prenizki osnovi in je bila brez zakonske podlage za 20 % nižja od tiste, ki je bila določena z zakonom. Tožeče stranke so menile, da za takšno znižanje ni bilo pravne podlage ter da bi morala biti njihova plača obračunana od osnove, določene na podlagi ZZDODP. Zaradi neupra-vičenega in nezakonitega prikrajšanja pri plači so tožeče stranke zahtevale obračun razlike v bruto plači za določeno obdobje, in sicer med plačo, ki bi jo prejemale glede na zakonsko določeno (100 %) osnovo, in plačo, ki jim je bila dejansko obračunana glede na za 20 % znižano osnovo; od bruto zneskov razlik v plačah bi bila tožena stranka dolžna obračunati in odvesti prispevke za socialno varnost in davščine ter tožečim strankam izplačati neto razliko v plači.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v letu 2010 ugodilo reviziji tožene stranke Republike Slovenije in je sodbo drugostopenjskega sodišča v zvezi s sodbo prvostopenjskega sodišča, s katero je bilo tožbe-nemu zahtevku ugodeno, spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za obračun in plačilo razlike v plači, ki bi tožniku domnevno pripadala, če osnova za obračun njegove plače ne bi bila znižana, in dejansko prejeto plačo. V obrazložitvi svoje odločitve je Vrhovno sodišče navedlo, da je bila ob uvelja-

65

vitvi Zakona o sodniški službi (ZSS) v letu 1994 osnova za obračun plače poslanca določena v višini, ki je bila enaka povprečni mesečni plači na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižani za 20 %. Na tak način so poslanci znižali osnovo za obračun svoje plače, ZSS pa je določil, da je osnova za obračun sodniške plače tista osnova, ki je določena (tudi ob možnosti znižanja) za poslance. Marca 1997 je bil sprejet Zakon o začasni določitvi osnove za določanje plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja (ZZDODP). Od uveljavitve tega zakona so se v primerih, ko so bile plače v skladu z zakonom določene v odstotku od osnove, pri izplačilih plač upoštevali odstotki, ki so bili določeni za izplačila v februarju 1997; ker je bila osnova za določanje poslanskih plač v februarju 1997 v skladu z Zakonom o poslancih določena v odstotku (80 %) od osnove, se je od uveljavitve ZZDODP dalje upoštevala tako določena osnova. Po določbah 45. člena ZSS je osnova za obračun sodniške plače enaka osnovi za obračun plače poslanca, in sicer tako v primeru, ko gre za polno osnovo (prvi odstavek), kot v primeru, ko je ta za poslance znižana (drugi odstavek), saj je bilo izhodišče take ureditve predpostavka, da se ohranja raz-merje med sodniško in poslansko plačo. Ker je bila od februarja 1997 dalje osnova za poslance določena z ZZDODP, je glede na navedene določbe ZSS enaka osnova veljala tudi za določanje plač sodnikov, tožena stranka pa je v spornem obdobju tožniku zakonito in pravilno obračunala plačo glede na zmanj-šano osnovo (80 % povprečne mesečne plače na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije). Glede na dejstvo, da je bila osnova za obračun sodniške plače v času, na katerega se nanaša tožnikov tožbeni zahtevek, določena z ZZDODP, torej z zakonom, niso utemeljene navedbe, da naj bi šlo za kršitev ustav-ne določbe o pravici do sodnega varstva pred neodvisnim sodiščem, ker naj bi bila sodniška plača oz. osnova za njen obračun določena s podzakonskim aktom.

Zoper omenjeno sodbo Vrhovnega sodišča je tožeča stranka vložila ustavno pritožbo. Ustavno sodišče je v svoji odločbi št. Up-919/10-21 z dne 8. 11. 2012 navedlo, da razlagi zakonskih določb, ki jo je sprejelo Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi, ni mogoče očitati očitne napačnosti, s tem pa tudi ne kršitve 22. člena Ustave. Po mnenju Ustavnega sodišča je Vrhovno sodišče ustrezno kronološko obrazložilo, ka-teri predpisi so urejali sodniške plače v posameznem obdobju. Pojasnilo je, da je ZSS, ki je začel veljati leta 1994, izenačil osnovi za izračun plače poslancev in sodnikov, pri čemer se je izenačitev nanašala tako na polno kot tudi na znižano osnovo. Ugotovilo je, da je bila takrat osnova poslanske plače v skladu z Zako-nom o poslancih (ZPos) (in sklepom KVIAZA) določena v višini povprečne mesečne plače na zaposlenega v gospodarstvu Republike Slovenije, znižane za 20 %, zato je takšna osnova v skladu s 45. členom ZSS veljala tudi za sodniške plače. Osnova za njihovo določitev je bila torej znižana v skladu z zakonom. Od marca 1997 dalje je bila osnova za obračun plač določena v ZZDODP. Ob ugotovitvi, da je bila osnova za določanje poslanski plač v tem mesecu v skladu z ZPos določena v 80 % od osnove, je presodilo, da se je od uveljavitve ZZDODP za poslance upoštevala tako določena osnova. Ta pa je po določbah 45. člena ZSS veljala tudi za določanje plač sodnikov, zato je bila po presoji Vrhovnega sodišča tako določena osnova za obračun sodniške plače v času, na katerega se je nanašal tožbeni zahtevek, določena z zakonom, tj. z ZZDODP. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je Vrhovno sodišče očitno štelo, da je prav marca 1997 uvelja-vljeni ZZDODP pomenil tisto zakonsko ureditev, na podlagi katere je mogoče z gotovostjo reči, da je bila od njene uveljavitve naprej sodniška plača v celoti določena z zakonom. Tudi če bi do marca 1997 torej obstajala protiustavnost v zakonskem urejanju sodniških plač, bi bila ta z uveljavitvijo omenjenega zakona sanirana. Ustavno sodišče je kot neutemeljene zavrnilo tudi očitke pritožnika, da se Vrhovno sodišče ni opredelilo do argumentov, da razlaga, po kateri je za sodnike veljala znižana osnova poslanske plače, pome-ni odkazovanje na ureditev sodniških plač z akti, nižjimi od zakona. V zvezi s tem je namreč Vrhovno so-dišče v obrazložitvi sodbe zapisalo stališče, po katerem je iz določb 45. člena ZSS izhajalo, da je bila osnova zoper obračun sodniške plače enaka vsakokratni osnovi za obračun plače poslanca (polni in znižani), ne da bi bilo določeno oz. predvideno posebno odločanje Državnega zbora o določanju osnove sodniške plače.

Po stališču Vrhovnega sodišča je KVIAZ odločila o znižanju osnove zoper obračun plače poslancev, in ne sodnikov. Dejstvo, da je ta osnova hkrati tudi osnova plače sodnikov, pa je določil ZSS, torej zakon.

66

Z argumenti, s katerimi je Vrhovno sodišče utemeljilo svojo razlago, in na podlagi zakonskih določb je tako odgovorilo na nasprotne argumente, na katerih je temeljila sodba Višjega delovnega in socialne-ga sodišča. Po uveljavitvi ZZDODP je bila s tem zakonom natančno določena osnova za obračun tudi sodniške plače, ki jo odtlej tudi očitno ni bilo več mogoče zniževati na podlagi drugega odstavka 45. člena ZSS. Ob takšnem stališču Vrhovnega sodišča pa je postalo vprašanje ustavne skladnosti drugega odstavka 45. člena ZSS pred uveljavitvijo ZZDODP brezpredmetno, ker se spor, o katerem je odločalo sodišče, ni nanašal na sodniške plače, izplačane pred marcem 1997, ko je bil uveljavljen ZZDODP. Na brezpredmetna vprašanja in razloge, ki za odločitev o zadevi niso bili bistveni, pa po ugotovitvah Ustav-nega sodišča Vrhovnemu sodišču ni bilo treba še posebej odgovarjati, zaradi česar Vrhovnemu sodišču ni mogoče očitati kršitve 22. člena Ustave z vidika zahteve po spoštovanju ustavnega procesnega jamstva obrazložene sodne odločbe. Ustavno sodišče je še zapisalo, da sta neodvisnost sodnikov in v tem okviru tudi njihova materialna neodvisnost sicer res bistveni predpostavki za zagotovitev pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, vendar pa njeni nosilci niso sodniki, temveč tisti, ki potre-bujejo sodno varstvo svojih pravic, na njeni podlagi pa so sodniki le nosilci obveznosti, da to pravico na podlagi ustrezne zakonske ureditve zagotavljajo s svojim neodvisnim in nepristranskim odločanjem o posameznih primerih brez nepotrebnega odlašanja. Zato ta pravica pritožniku v zatrjevanem pogledu ni mogla biti kršena. Z argumenti, s katerimi je Vrhovno sodišče utemeljilo, zakaj je bila osnova za obračun sodniške plače določena z zakonom, pa je odgovorilo tudi na zatrjevane pritožnikove argumente v zvezi s spoštovanjem 125. člena Ustave o neodvisnosti sodstva.

Po izdaji odločbe Ustavnega sodišča so pravosodni funkcionarji vložene tožbe konec leta 2012 mno-žično umikali.

Spori zaradi nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja

Delovno sodišče je v enem od primerov spora zaradi nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja za-vrglo tožbo, ki jo je tožnik vložil zaradi ugotovitve nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracije in reparacije, saj je ugotovilo, da tožba ni dopustna, ker je bila vložena prepozno. Pri tem je v obrazložitvi svoje odločitve navedlo, da drugi odstavek 39. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU) določa, da mora Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije o pritožbi javnega uslužbenca odločiti najkasneje v 30 dneh.

Tožnik je pritožbo vložil skladno s prvim odstavkom 25. člena ZJU v zakonsko določenem roku osmih dni od prejema izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker ZJU v prvem odstavku 39. člena določa, da pri odločanju o pritožbah komisija za pritožbe uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, je 30-dnevni rok iz drugega odstavka tega člena začel teči z dnem prejema pritožbe. Ker tožena stranka v roku iz drugega odstavka 39. člena ZJU ni odločila, bi moral tožnik skladno z drugim odstavkom 25. člena ZJU v 30 dneh po poteku roka iz drugega odstavka 39. člena istega zakona vložiti tožbo, s katero bi izpodbijal sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je tožbo vložil po poteku tega roka, jo je sodišče zavrglo kot prepozno.

Molk organa nastopi z iztekom roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU in ga izdaja kasnejše odločitve ne pretrga. Iz tega razloga tudi rok za uveljavljanje sodnega varstva ne more začeti teči od dneva prejema prepozne odločitve komisije za pritožbe, ampak teče od dneva, ko se je iztekel rok, v katerem komisija mora odločiti. Pravico do sodnega varstva daje tožniku zakon, in sicer drugi odstavek 25. člena ZJU, ta pravica pa ne more biti odvisna od pravnega pouka na sklepu komisije za pritožbe, ki ga je komisija izda-la po preteku roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU. Pravica do sodnega varstva je določena z zakonom, zato ne more biti odvisna od pravnega pouka v sklepu komisije.

67

Zoper takšno odločitev pritožbenega sodišča je tožnik vložil revizijo, o kateri je Vrhovno sodišče Re-publike Slovenije odločilo s sklepom opr. št. VIII Ips 212/2011 z dne 4. 6. 2012, ki ga je z vidika sodne prakse nedvomno treba omeniti kot pomembno odločitev. Vrhovno sodišče se je postavilo na stališče, da ima javni uslužbenec pravico vložiti tožbo v roku 30 dni od vročitve sklepa komisije za pritožbe, tudi če ta ni odločila v roku. Po stališču Vrhovnega sodišča ne gre za to, da bi se s kasnejšo odločitvijo komisije za pritožbe javnemu uslužbencu odprl nov rok za vložitev tožbe, temveč za to, da zakon jav-nemu uslužbencu v primeru prekoračitve roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU daje dve možnosti za vložitev tožbe.

6.5 Zaključek in priporočila

Državno pravobranilstvo po pregledu dela na področju delovnopravnih in socialnopravnih zadev v letu 2012 ter na podlagi predstavljenih statističnih podatkov ugotavlja, da je bilo zastopanje Republi-ke Slovenije pred delovnimi in socialnimi sodišči zelo uspešno, saj je število za Republiko Slovenijo dobljenih zadev precej višje kot število izgubljenih zadev. Na delovnopravnem področju je bilo od 451 zaključenih sodnih postopkov za Republiko Slovenijo dobljenih 155 zadev, izgubljenih 34, 20 je bilo zaključenih s poravnavo, kar 138 zadev oz. več kot 30 % pa se je končalo z umikom tožbe, kar je za Republiko Slovenijo ugodno, saj tudi ustavitev postopka pomeni, da do odliva sredstev iz državnega proračuna ne bo prišlo. Na socialnopravnem področju je bilo v postopkih pred sodišči zaključenih 300 zadev, od tega je bilo za Republiko Slovenijo dobljenih 148 zadev, izgubljenih 27, 65 zadev pa je bilo rešenih z umikom tožbe.

Glede na število novih delovnopravnih sporov in končni uspeh tožečih strank v delovnih sporih proti državi je mogoče ugotoviti, da se ti v večini primerov končajo z neuspehom delavca. Pri tem pa je bistve-no vprašanje, kako zajeziti trend naraščanja delovnopravnih sporov.

Državno pravobranilstvo tudi v aktualnem poročilu – kot je bilo izpostavljeno že v predhodnih poročilih –, opozarja, da je med glavnimi razlogi za velik pripad zadev na delovnopravnem področju prehitro spreminjajoča se ter z nomotehničnega vidika neustrezna, nepregledna, nenatančna in dvoumna normativna ureditev, ki ureja pravice in obveznosti javnih uslužbencev iz delovnega razmerja. Zaradi številnih sprememb, nejasnosti ter posledično različnega razumevanja določb, ki urejajo določeno po-dročje pravic in obveznosti iz delovnih razmerij javnih uslužbencev, se praktično že takoj ob uveljavitvi zakonskih ali podzakonskih predpisov vzpostavijo sporna razmerja, ki v končni fazi privedejo do sodnih postopkov. Odgovornost zakonodajalca je zato v sprejemu ustrezne zakonodaje. Do tega bo privedla samo strokovna in premišljena priprava zakonodajnih gradiv in predvsem redni zakonodajni postopek. Le na ta način se namreč lahko zagotovi dovolj široka in s časovno komponento neobremenjena razpra-va z izmenjavo argumentov in analizo učinkov sprejetega zakonskega besedila na razmerja v praksi. Ta-kšna obravnava zakonodajnih gradiv bi ob večjem upoštevanju stališč stroke zagotovo delovala v smeri zmanjševanja možnosti za nastanek sporov. Državno pravobranilstvo zato še vedno poudarja, da bi bilo treba več pozornosti posvetiti samemu postopku sprejemanja predpisov.

Zakon, ki učinkuje kot generator delovnih sporov, je tako predvsem nenehno spreminjajoči se Zakon o sistemu plač v javnem sektorju, ki je povprečnemu javnemu uslužbencu zaradi same strukture in načina podajanja zakonskega besedila nerazumljiv, kar povečuje aktivnost zaposlenih pri uveljavljanju pripa-dajočih upravičenj.

68

Zaradi nezadovoljstva zaposlenih s svojim delovnopravnim položajem ter v ozadju ravnanja svojega de-lodajalca (ob sicer podani pravni podlagi za sprejetje delovnopravnih odločitev) zaposleni prepoznavajo okoliščine, ki jih v okviru tožbenih trditev označujejo za mobing ali pa za diskriminatorno ravnanje. De-lavec, ki meni, da delodajalčevo ravnanje ali njegova odločitev ni zakonita, lahko pri delodajalcu vloži ustrezno zahtevo, s katero zahteva varstvo svojih pravic iz delovnopravnega razmerja; če z nadaljnjim rav-nanjem ali odločitvijo delodajalca ni zadovoljen, pa ima pravico, da zahtevo naslovi na sodišče, ki odloči o njegovi pravici. Koncept ZJU, ki postopek pri delodajalcu predvideva kot procesno predpostavko za spro-žitev individualnega delovnega spora, terja, da delodajalec odločanje o pravici oz. obveznosti iz delovnega razmerja uslužbenca vzame z vso resnostjo in o vloženih zahtevah za varstvo pravic tudi odloči. Še vedno je namreč vse preveč sporov, ko o vloženi zahtevi za varstvo pravic iz delovnega razmerja delodajalec ne odloči in ob molku organa zadeva pride na sodišče popolnoma nerazčiščena. Pristojne službe v državnih organih morajo o vloženih zahtevah odločati hitro, strokovno, v skladu z zakonom. Delavci pogosto ne dobijo ustreznih informacij in pojasnil, zato bi morale biti pristojne službe z ustreznimi, delav-cu razumljivimi pojasnili na razpolago tudi izven postopkov formalno vloženih zahtev, torej še v fazi odlo-čanja zaposlenega o tem, ali naj za varstvo svojih pravic oz. odpravo kršitev sproži tudi formalni postopek.

Poleg navedenega bi bilo treba na obeh straneh, predvsem pa na strani delodajalca, izkazati več pri-pravljenosti urediti sporno razmerje na miren način. Mirno reševanje sporov je mogoče spodbuditi z aktivnim in ustvarjalnim dialogom med predstavniki delodajalca in delojemalca, tudi glede posameznih vloženih zahtev za varstvo pravic ali odpravo kršitev, katerega cilj je zbližanje stališč, in ne zaostrovanje. Po mnenju Državnega pravobranilstva se tako še vedno preveliko število sporov rešuje pred delov-nimi sodišči in to tudi v primerih, ko bi morali pristojni v državnih organih v izogib sodnim po-stopkom, ki povzročajo tudi nezanemarljive stroške, v primeru nesporne obveznosti in posledično utemeljenosti zahtevka zaposlenega za varstvo pravic oz. odpravo kršitev, prevzeti odgovornost in sporno razmerje rešiti izvensodno, lahko tudi ob strokovnem sodelovanju Državnega pravobranil-stva. Izkaz pripravljenosti za mirno in kulturno razreševanje spornih razmerij bi zagotovo pripomoglo k vzpostavitvi bolj stimulativnega delovnega okolja in boljših pogojev dela, kjer bi lahko zaposleni v večji meri uresničili svoje delovne potenciale in izkazali lojalnost svojemu delodajalcu – državi.

Zagotovo problem pri vodenju postopkov odločanja o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja predstavlja kadrovska podhranjenost in s tem preobremenjenost obstoječih kadrovskih potencialov v pristojnih službah posameznih državnih organov. S spodbujanjem organiziranosti visoko usposo-bljenih pravnih oz. kadrovskih služb v posameznih državnih organih bi bilo ob ustreznem prevze-mu odgovornosti za odločitve mogoče doseči, da bi prišlo do sodnih sporov le v zahtevnih, komple-ksnih zadevah, v katerih v postopku pri delodajalcu ni mogoče predvideti dokončne sodne odločitve, nikakor pa ne v enakih ali podobnih zadevah, v kakršnih je že zavzeto jasno stališče sodne prakse. Tako, kot na eni strani delodajalci še vedno v premajhni meri sledijo trendom sodne prakse, tudi sindikati v precejšnjem številu primerov vztrajajo pri zahtevkih, glede katerih so bila že izoblikovana stališča sodne prakse. Sindikati bi zato morali svojim članom, ki jim nudijo pravno pomoč in plačilo odvetniških stori-tev v sodnih postopkih, možnosti za uspeh v delovnem sporu predstaviti realno, ne pa da se včasih sodni postopki vodijo »iz principa«. Če bi se zaposleni v večji meri zavedali finančnega tveganja oz. bremena povrnitve stroškov nasprotni stranki v primeru neuspeha zahtevka, bi to prav tako vplivalo na njihov odločitev glede vložitve tožbe oz. vztrajanja pri postopku.

Državno pravobranilstvo še vedno poudarja, da morajo delodajalci odločbe, s katerimi se urejajo pra-vice in obveznosti iz delovnega razmerja oz. se odloča o vloženih zahtevah za varstvo pravic ali od-pravo kršitev, obrazložiti z dejanskimi, konkretnimi razlogi, ne le s sklicevanjem in povzemanjem relevantnih zakonskih določb. Zaposleni se namreč vse prevečkrat odločajo za sodni postopek, ker pravi razlogi za posamezne odločitve delodajalca iz odločb dejansko ne izhajajo. Obrazložitev odločb, s

69

katerimi je odločeno o posameznih pravicah in obveznostih delavca, bi se morala bolj približati obrazlo-žitvam sodnih odločb. Predvsem npr. v sporih zaradi razporeditve na drugo delovno mesto, ki s seboj prinese tudi spremembo delovnih pogojev ter novo določitev plače zaposlenega, bi bilo smiselno, da se zaposlenim, ki spremembo svojega delovnopravnega položaja v večini primerov doživljajo kot krivično oz. ravnanju delodajalca pripisujejo šikanozni pomen, še posebej pojasni konkretne razloge za njihovo razporeditev na drugo delovno mesto ob siceršnjem splošnem pojasnilu, da ne gre za odvzem, po mne-nju zaposlenih, pridobljenih pravic, temveč glede na to, da so premestitve eden od ukrepov za izvajanje učinkovitega in smotrnega delovnega procesa, za izvrševanje pristojnosti delodajalca.

Nujnost ustrezne obrazloženosti odločb izhaja tudi iz zadnjih stališč Višjega delovnega in socialnega so-dišča, ki je v eni od zadev zaradi prerazporeditve odločilo, da tožena stranka tožniku z neobrazloženo (tako prvo- kot drugostopenjsko) odločbo pravice do učinkovitega pravnega varstva, ki sicer izhaja tudi iz Splošne deklaracije človekovih pravic, ni zagotovila. Za uresničitev te pravice bi torej morala tožena stran-ka tudi v konkretnem primeru (v sklepu o premestitvi) svojo odločitev ustrezno (vsebinsko) obrazložiti. Ker tega ni storila, se tožnik v postopku pri delodajalcu zoper očitke, ki so se nato obravnavali v sodnem postopku kot razlog za premestitev, ni mogel učinkovito braniti in je bila pravica do pritožbe oz. pravica do učinkovitega pravnega sredstva, ki jo je imel tožnik na podlagi 24. člena ZJU, popolnoma izvotljena. Že iz navedenih razlogov sta zato izpodbijana sodba in sklepa tožene stranke po mnenju drugostopenjskega sodišča nezakonita. S tem se je pritožbeno sodišče postavilo na povsem drugačno stališče od dosedanjega, po katerem je lahko delodajalec, ki je moral sicer že ob izdaji sklepa vedeti, kakšne cilje zasleduje, če to v sklepu ni bilo navedeno, še pred sodiščem dokazal razloge, ki so privedli predstojnika organa do ocene, da je s premestitvijo delavca mogoče doseči učinkovitejše in smotrnejše delo organa.

Državno pravobranilstvo po drugi strani ugotavlja, da javni uslužbenci še vedno v precejšnjem številu pri-merov menijo, da jim določena pravica pripada oz. da gre za pridobljeno pravico, katere jim delodajalec ne bi smel odvzeti, četudi je njihovo sklepanje brez pravne podlage. Ker je delovnopravno razmerje praviloma trajno razmerje, zaupanje med delavcem in delodajalcem pa je tudi v javni upravi postalo eden od temeljev za-poslitvenega razmerja, je odgovornost za učinkovito delovno okolje tako na delodajalcu kot tudi na delavcih.

Posebej je treba opozoriti na problematiko Ministrstva za obrambo, kjer je očitno velik problem ustrezna popolnitev delovnih mest oz. vojaških dolžnosti. Očitna neustreznost kadrovskih virov vse prevečkrat pripelje do tega, da zaposleni v Slovenski vojski opravljajo dela in naloge izven opisa nalog dolžnosti, na katero so formalno imenovani, kar posledično povzroča veliko število sporov zaradi plačila dejanskega dela. Trendom sodne prakse v Ministrstvu za obrambo ne sledijo niti podzakonski predpisi, najbolj očiten primer pa je Pravilnik o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slo-venske vojske pri opravljanju nalog v tujini. Veliko število delovnopravnih sporov vsako leto namreč predstavljajo zahtevki tožečih strank, ki so pripadniki Slovenske vojske in so opravljali naloge v tujini ter na podlagi omenjenega pravilnika, v katerem je določena pravica do prostega dne oz. do dneva za počitek na misiji, ki pa v praksi, glede na podrejenost kontingenta Slovenske vojske tujim poveljstvom, ko je treba naloge v tujini opravljati 24 ur na dan, sedem dni v tednu, ni omogočen. Sodišče takšnim tožnikom pravico do odškodnine zaradi neizkoriščenega dneva počitka prizna. Glede na jasna stališča sodne prakse bi moralo Ministrstvo za obrambo razmisliti o spremembi omenjenega pravilnika v smislu ukinitve pravice do prostega dne.

V individualnih delovnih sporih se sodne takse plačujejo na podlagi 2. točke 2. člena Zakona o sodnih taksah. Ta določa, da se takse plačujejo v postopku o delovnih in socialnih sporih, razen, če za posamezne vrste postopkov o delovnih in socialnih sporih zakon ne določa drugače. Takšna izjema je v taksni tarifi Zakona o sodnih taksah (ZST-1) določena za individualne delovne spore o sklenitvi, obstoju in prenehanju delovnega razmerja. V takšni tarifi pa ni določeno ničesar glede individualnih delovnih sporov premoženj-

70

ske narave. Iz sistematike taksne tarife je sicer razvidno, da je zakonodajalec verjetno želel predpisati poseb-no tarifno številko za individualne delovne spore premoženjske narave, vendar so ti spori iz takšne tarife v celoti izpadli. Navedeno je razvidno iz tega, da je v poglavju 2. »Postopek o delovnih in socialnih sporih« posebno podpoglavje 2.1 »Postopek o socialnih sporih premoženjske narave«, ni pa takšnega podpoglavja za individualne delovne spore premoženjske narave. V naslednjem podpoglavju 2.2 pa so znova skupaj urejeni postopki o socialnih sporih nepremoženjske narave in individualnih delovnih sporih o posamičnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem, ki niso premoženjske narave. Sodna praksa je zavzela stališče, da takšna pravna praznina ne pomeni, da jo je možno zapolniti s smiselno uporabo tarifne številke, ki se nanaša na pravdni postopek oz. tarifne številke, ki se nanaša na socialne spore premoženjske narave. Za uporabo takšne analogije namreč ni nobene zakonske osnove, zato se v individualnih delovnih sporih premoženjske narave sodne takse ne plačujejo.

Delavcu seveda ni mogoče preprečiti, da bi zoper odločitve delodajalca sprožil ustrezne postopke, prav tako ni mogoče preprečiti, da bi sindikati delavcem nudili brezplačno pravno pomoč, vendar je na drugi strani tudi res, da bi se verjetno manj zaposlenih odločalo začeti sodni postopek v primeru takojšnjega finančnega učinka vložene tožbe zaradi plačila sodne takse. V tej luči bi bilo morda treba razmisliti o spremembi Zakona o sodnih taksah v smislu, da se v takšno tarifo vključijo tudi individualni delov-ni spori premoženjske narave. V postopkih o premoženjskopravnih zahtevkih se taksa praviloma dolo-ča glede na vrednost zahtevka oz. predmeta postopka, pri čemer je v takšni tarifi, ki je sestavni del ZST-1, za posamezne postopke določen količnik za odmero takse, zato bi moralo sodišče v sodnih postopkih večjo pozornost posvetiti tudi pravilni označbi vrednosti spornega predmeta. Tožeče stranke namreč v tožbi kot vrednost spornega predmeta označijo samo enomesečno denarno prikrajšanje, čeprav denarni tožbeni zahtevek zajema daljše časovno obdobje. Državno pravobranilstvo sicer v odgovorih na tožbo sodišče na takšno nedoslednost pri določitvi vrednosti spornega predmeta opozori.

Povečevanje števila delovnopravnih sporov pa je nedvomno mogoče pripisati tudi poslabšanju gospo-darske situacije in s tem socialnega položaja zaposlenih, ki ob vse večjem zavedanju svojega delovno-pravnega položaja ter pravic, ki izhajajo iz dela, iščejo možnosti za uveljavljanje zahtevkov na različ-nih pravnih podlagah. Z izboljšanjem splošnega finančno-ekonomskega stanja v državi se bo verjetno zmanjšalo tudi število delovnih sporov.

Za zaključek se lahko dejavniki, ki bi vplivali na zmanjšanje števila delovnopravnih sporov, strnejo v naslednja priporočila: • sprejemanje jasne zakonodaje z nedvoumnimi, jasnimi in določnejšimi zakonskimi določbami v

rednem zakonodajnem postopku, • večja pripravljenost urediti sporno razmerje na miren in kulturen način z upoštevanjem stališč so-

dne prakse,• prevzemanje odgovornosti,• oblikovanje močnih in strokovnih pravnih oz. kadrovskih služb v državnih organih,• pravočasno reševanje zahtev za varstvo pravic zaposlenih z ustrezno obrazložitvijo odločitev delo-

dajalca, • spodbujanje dialoga med delodajalci in zaposlenimi z ustreznimi strokovnimi pojasnili tudi izven

formalnega postopka, • izmenjava strokovnih argumentov in zbliževanje stališč med predstavniki delodajalcev in sindikati, • kadrovska struktura z ustrezno zapolnitvijo delovnih mest,• sprememba neustreznih predpisov,• sprememba Zakona o sodnih taksah z vključitvijo individualnih delovnih sporov premoženjske na-

rave v taksno tarifo.

71

72

Postopki izvršbe in zavarovanja

7

73

7.1 Uvod

Državno pravobranilstvo zastopa Republiko Slovenijo v izvršilnih postopkih, ki potekajo zoper njo kot dolžnico pred okrajnimi sodišči, ter predlaga izvršbo in zavarovanja denarnih in nedenarnih terjatev Republike Slovenije kot upnice v skladu z Zakonom o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

Državno pravobranilstvo ni pristojno za izterjavo davčnih terjatev, ki jih v skladu z Zakonom o davčnem postopku opravlja Davčna uprava Republike Slovenije. Šele ko je postopek davčne izvršbe brezuspešen, Državno pravobranilstvo neplačane davke in prispevke izterjuje v izvršilnem postopku z izvršilnim sred-stvom prodaje nepremičnin dolžnika. Državno pravobranilstvo tudi ni pristojno za izterjavo denarnih terjatev, ki jih ima Republika Slovenija do dolžnikov na podlagi pravnomočnih in izvršljivih upravnih odločb, saj v tem primeru ne gre za sodno, temveč upravno izvršbo.

Državno pravobranilstvo izterjuje denarne terjatve tudi od oseb, ki imajo stalno prebivališče prijavljeno v tujini (gre za izterjavo neplačane sodne takse v civilnih in kazenskih zadevah ter izterjavo pravdnih stroškov).

Za izterjavo povprečnin, denarnih kazni, stroškov kazenskega postopka in glob, ki so fizičnim in prav-nim osebam s prebivališčem oz. sedežem v Evropski uniji izrečene v prekrškovnem postopku, Državno pravobranilstvo ni pristojno, saj morajo slovenska sodišča v skladu z Zakonom o sodelovanju v kazen-skih zadevah z državami članicami Evropske unije in mednarodnimi konvencijami predloge za prizna-nje in izvršitev odločb poslati pristojnemu organu v državi, kjer ima dolžnik prebivališče oz. sedež.

7.2 Statistika

V letu 2012 je Državno pravobranilstvo prejelo 5.167 novih izvršilnih zadev, kar je 15,6 % več kot leto prej. Med prejetimi zadevami je bilo 4.693 zadev zaradi izterjave terjatev Republike Slovenije kot upnice (4.656 denarnih in 37 nedenarnih terjatev), 474 sklepov o izvršbi pa je pravobranilstvo prejelo zoper Republiko Slovenijo kot dolžnico (472 denarnih in dve nedenarni terjatvi). Največ izvršilnih zadev je Državno pravobranilstvo prejelo na sedežu v Ljubljani (1.498 zadev) in na zunanjem oddelku v Maribo-ru (1.023 zadev). Ta dva oddelka sta v letu 2012 prejela skoraj 49 % vseh novih izvršilnih zadev.

Vrednost v letu 2012 prejetih denarnih terjatev Republike Slovenije kot upnice je znašala 133.596.943,49 EUR, vrednost prejetih denarnih obveznosti v izvršilnih postopkih zoper Republiko Slovenijo pa 20.224.805,78 EUR.

74

Državno pravobranilstvo je imelo ob koncu leta 2011 na področju izvršilnih zadev odprtih 7.818 zadev. V letu 2012 je tako imelo na tem področju skupaj v delu 12.985 zadev: v 12.073 zadevah je bila Republika Slovenija upnica, v 912 zadevah pa dolžnica. Skupna vrednost vseh denarnih terjatev Republike Sloveni-je kot upnice (11.929 zadev) je znašala 342.314.885,07 EUR, skupna vrednost vseh denarnih obveznosti Republike Slovenije kot dolžnice (883 zadev) pa 37.308.705,96 EUR. Državno pravobranilstvo je v pri-merjavi s preteklim letom v letu 2012 obravnavalo 19,3 % več izvršilnih zadev.

Državno pravobranilstvo je v letu 2012 zaključilo 5.268 zadev, kar je skoraj 72 % več kot leto prej, in sicer 4.763 zadev Republike Slovenije kot upnice (od tega je bilo 40 nedenarnih terjatev) in 505 zadev v skupni vrednosti 16.143.053,45 EUR, v katerih je bila Republika Slovenija dolžnica (od tega so imeli v štirih zadevah upniki nedenarno terjatev).

Konec leta 2012 je bilo odprtih 7.717 zadev, kar je 107 zadev manj kot prejšnje leto, in sicer 7.310 izvršil-nih zadev v skupnem znesku 21.158.892,80 EUR Republike Slovenije kot upnice (od tega 104 nedenarne terjatve) in 407 izvršilnih zadev v skupni vrednosti 21.158.892,80 EUR zoper Republiko Slovenijo kot dolžnico (od tega 25 nedenarnih terjatev).


Državno pravobranilstvo je že v letnih poročilih za leto 2010 in 2011 izpostavilo, da število prejetih (in posledično obravnavanih) izvršilnih zadev v zadnjih letih strmo raste. Ta trend se je v letu 2012 na-daljeval. V primerjavi z letom 2008 je Državno pravobranilstvo v letu 2012 prejelo za skoraj 164 % več izvršilnih zadev.

Graf 15: Prejete izvršilne zadeve v obdobju 2008-2012

V letu 2012 je bil med prejetimi izvršilnimi zadevami delež zadev zoper Republiko Slovenije kot dolžni-co 10,1-odstoten. Ta delež je glede na prejšnji dve leti večji: v letu 2011 je bil namreč 8,07-odstoten, v letu 2010 pa 8,2-odstoten.

75

Zaradi večjega števila prejetih zadev, ki je v zadnjih dveh letih močno naraslo, je posledično naraslo tudi število zadev v delu. Kljub temu trendu pa je bilo število odprtih zadev ob koncu leta 2012 v primerjavi z letom 2011 manjše, in sicer za 1,3 %.

Graf 16: Trend izvršilnih zadev v obdobju 2008-2012

7.4 Posamezni vsebinski sklopi

7.4.1 Republika Slovenija kot upnica

7.4.1.1 Izvršilni postopki zaradi izterjave denarnih terjatev

Izvršbe denarnih terjatev Republike Slovenije kot upnice vsebinsko predstavljajo terjatve iz naslova nepla-čanih najemnin za stanovanja v lasti države, izterjave uporabnin za stanovanja, v katerih so uporabniki brez pravnega naslova, terjatve iz naslova neizpolnjenih pogodbenih obveznosti, izterjave preživnin, priznanih s tujo sodno odločbo, kot to Republiki Sloveniji nalaga mednarodna konvencija, terjatve po pravnomočnih sodnih odločbah in drugih izvršilnih naslovih, kot so npr. vračilo neupravičeno izplačane denarne socialne pomoči in otroškega dodatka, vračilo stroškov izobraževanja zaradi kršitve pogodbe, vračilo neupravičeno izplačane plače (po prenehanju delovnega razmerja), vračilo neupravičeno preveč izplačanih prevoznih stroškov, vračilo izplačane akon tacije po tem, ko delavec ni odšel na opravljanje nalog v tujino, povračilo škode, ki je nastala delodajalcu, neplačanih pravdnih stroškov, terjatev iz naslova neplačanih davkov in pri-spevkov, ki so prihodek proračuna (in je izterjava po Zakonu o davčnem postopku neuspešna), in drugo.

Državno pravobranilstvo kot izvršilno sredstvo v izvršilnih postopkih največkrat predlaga rubež de-narnih sredstev z osebnega računa dolžnika in njihov prenos na račun upnika, rubež plače, pokojnine, nadomestila ali drugih stalnih de narnih prejemkov dolžnika, saj so tovrstni izvršilni postopki najhitreje zaključeni. Pri tem je treba poudariti, da je uporaba takšnega sredstva mogoča le, če ima dolžnik na svojem računu denarna sredstva oz. če njegovi dohodki niso že zarubljeni do dovoljene višine. Izvršbe z rubežem, s cenitvijo in prodajo dolžnikovih premičnin, nematerializiranih vrednostnih papirjev ali kapitalskih deležev v družbah Državno pravobranilstvo predlaga le izjemoma, saj je dosedanja praksa

76

pokazala, da so ti postopki večinoma neuspešni, poleg tega pa so povezani z visokimi stroški izvršiteljev in cenilcev, ki jih je v skladu z zakonom dolžan plačati upnik oz. Republika Slovenija in zato za Republiko Slovenijo predstavljajo velike finančne posledice.

Državno pravobranilstvo si prizadeva za čim učinkovitejšo izterjavo, pri čemer mu vso potrebno podporo nudijo številni zavodi in državni organi, ki pravobranilstvu v skladu z 12. členom Zakona o državnem pravobranilstvu posredujejo vse zahtevane podatke o dolžniku, njegovi zaposlitvi, dohodkih, premoženju, naslovu stalnega in začasnega prebivališča, lastništvu osebnih vozil, davčni številki, enotni matični številki. Kljub temu so tovrstni postopki praviloma dolgotrajni, kar je posledica številnih pravnih sredstev, ki jih vlagajo dolžniki, s čimer se povečuje tudi obremenjenost sodišč oz. izvršilnih oddelkov. Zagotovo pa k dolgotrajnosti in (ne)uspešnosti izvršilnih postopkov pripomore splošno gospodarsko stanje v državi, ki se odraža tudi v naraščanju števila insolventnih dolžnikov, njihovem slabem premoženjskem stanju ipd.

7.4.1.2 Avtomatiziran izvršilni postopek – izterjava denarne terjatve na podlagi verodostojne listine

V letu 2012 je Republika Slovenija kot upnica vložila 228 izvršilnih predlogov v avtomatiziranem izvršil-nem po stopku in tako izterjevala denarne terjatve v skupni vrednosti 4.079.635,15 EUR, kar je za tretjino več vloženih predlogov v avtomatiziranem izvršilnem postopku kot leto poprej. Leta 2011 je bilo namreč vloženih 171 izvršilnih predlogov, njihova skupna vrednost pa je bila 648.421,01 EUR.

Z ustanovitvijo Centralnega oddelka za izvršbo na podlagi verodostojne listine (CoVL) leta 2008 je bil v Republiki Sloveniji storjen pomemben korak k informatizaciji slovenskega pravosodja. Od takrat izvršilni postopek za predloge izvršb na osnovi verodostojne listine poteka avtomatizirano in v elektronski obliki. Elektronsko vlaganje izvršbe je vsekakor velik korak naprej, sistem pa je zagotovo mogoče še izboljšati. Državno pravobranilstvo na tem področju ugotavlja določene pomanjkljivosti in slabosti, na katere je opozorilo že v poročilih za leto 2010 in 2011. Nanje na tem mestu ponovno opozarja, predvsem z namenom zmanjševanja možnosti zlorabe ter nastanka premoženjske škode Republiki Sloveniji.

Postopek vlaganja predloga za izvršbo po elektronski poti preko spletnega portala je hiter, navodila za izpolnjevanje elektronskega obrazca so jasna, hiter je tudi postopek izdaje sklepa o izvršbi. Vendar Dr-žavno pravobranilstvo ugotavlja, da je preostali postopek izvršbe v delu, v katerem se izvršba opravi, še vedno dolgotrajen. Sodišča predolgo odločajo o morebitnih ugovorih dolžnikov, o ugovorih tretjih, o predlogih upnika za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, o utesnitvi izvršbe itd.

Nadalje Državno pravobranilstvo ugotavlja, da številni upniki vložijo izvršilni predlog tudi v primeru, ko ne razpolagajo z listino, ki jo je po določbi 23. člena ZIZ mogoče šteti za verodostojno. Upniki mno-gokrat vložijo izvršilni predlog tudi tedaj, ko do dolžnika sploh nimajo nobene terjatve oz. ko je obstoj terjatve med strankama še sporen ali negotov. Nadalje v avtomatizi ranem postopku ob vložitvi predloga za izvršbo ni treba priložiti verodostojne listine, temveč jo je treba le določno označiti in navesti da-tum zapadlosti terjatve. Sodišče avtomatično ugodi izvršilnemu predlogu in izda sklep o izvršbi tudi, če upnik kot verodostojno listino navede listino, ki to dejansko ne more biti in ne izpolnjuje pogojev verodostojne listine. Informacijski sistem namreč ne ve, ali takšna listina sploh obstaja in ali resnično izpolnjuje pogoje verodostojne listine, zato takšen postopek omogoča zlorabo in posledično možnost nastanka premoženjske škode Republiki Sloveniji.

Državno pravobranilstvo še vedno ugotavlja, da sodišče v avtomatiziranem izvršilnem postopku izda sklep o izvršbi tudi zoper dolžnika, ki ni pravna oseba. Tako prihaja do kršitev določb Zakona o prav-

77

dnem postopku, ki izrecno določa, da je lahko stranka v postopku le fizična in pravna oseba (državni organi namreč nimajo pravne subjektivitete). Navedena pomanjkljivost lahko povzroča oškodovanje državnega proračuna, saj sodišča v takih primerih vročajo sklepe neposredno državnemu organu na naslov, naveden v predlogu za izvršbo, kar je v praksi nemalokrat povzročilo nepravilne vročitve, po pravnomočnosti tega sklepa pa tudi realizacijo sklepov. Državni organi v nekaterih primerih sodnega pisanja niso ažurno obravnavali, sodišča niso pravočasno opozorili na nepravilno vročitev oz. od njega niso zahtevali pravilne vročitve zakonitemu zastopniku, ugovore so vlagali sami itd.

7.4.1.3 Izvršilni postopki zaradi izterjave nedenarnih terjatev

Državno pravobranilstvo ugotavlja, da je število vloženih predlogov za izvršbo zaradi izterjave nedenar-nih terjatev Republike Slovenije kot upnice v primerjavi z letom 2011 enako, saj je tako v letu 2011 kot v 2012 prejelo 36 tovrstnih zahtevkov. Vsebinsko so te zadeve povezane z izpraznitvijo stanovanja ali s pre dlogi za izdajo začasne odredbe zaradi zavarovanja denarne ali nedenarne terjatve.

Državno pravobranilstvo izpostavlja, da so izvršilni postopki zaradi izpraznitve stanovanja praviloma dolgotrajni. Dolžniki, ki stanovanja nezakonito zasedajo skupaj s svojo družino, namreč v veliki večini primerov izkoristijo vsa pravna sredstva ter predlagajo odloge izvršbe, številne državne institucije opo-zarjajo na svojo težko ekonomsko in socialno stanje, velikokrat grozijo z medijskem izpostavljanjem itd.

Kljub dolgotrajnosti teh postopkov Državno pravobranilstvo ugotavlja, da je število tovrstnih odprtih zadev v letu 2012 upadlo za 12 % (leta 2011 je bilo odprtih 115 zadev, 2012 pa 102 zadevi).

7.4.1.4 Postopek zavarovanja denarnih terjatev z vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini

Državno pravobranilstvo vlaga na sodišče tudi predloge za zavarovanje denarne terjatve z vknjižbo hi-poteke v zemljiško knjigo na nepremičninah dolžnika. Predlogi se vlagajo na predlog davčnih uradov. Ti predlagajo zava rovanje denarnih terjatev, ki vsebinsko predstavljajo davčne terjatve in neplačane pri-spevke za socialno varnost. Državno pravobranilstvo je v teh postopkih uspešno, saj sodišča predlogom praviloma ugodijo. Je pa dodatno obremenjeno zaradi številnih napak na izdanih sklepih (npr. napake v imenih dolžnikov, navedbi nepremičnine – navedena je napačna parcelna številka ali katastrska ob-čina pri zemljiščih oz. napačna identifikacijska številka dela stavbe itd.). Vse to povzroča dodatno an-gažiranost Državnega pravobranilstva oz. vlaganje pravnih sredstev zoper navedene pomanjkljivosti ter napake. Sodišča, ki dovolijo predlagano zavarovanje, pošljejo pravnomočen sklep zemljiškoknjižnemu sodišču, ki s posebnim sklepom, po uradni dolžnosti, dovoli vknjižbo hipoteke v zemljiško knjigo.

Državno pravobranilstvo izpostavlja tudi vprašanje o smiselnosti vlaganja večjega števila predlogov za zavarovanje denarne terjatve z vknjižbo hipoteke v zemljiško knjigo na nepremičninah dolžni-ka, ki se vlagajo na zahtevo davčnih uradov. V letu 2012 je namreč prejelo precej predlogov davčnih uradov, da zaradi absolutnega zastaranja izterjave terjatev predlagajo izbrise vknjiženih hipotek iz ze-mljiške knjige. Nadalje Državno pravobranilstvo ugotavlja, da dolžniki prostovoljno poravnajo svojo obveznost, zavarovano s hipoteko, le tedaj, ko je nepremičnina tržno zanimiva in jo želijo sami prodati, sicer pa ne. Glede na to, da je v postopkih zavarovanja denarne terjatve Državno pravobranilstvo izje-mno delovno obremenjeno, posledično je večja tudi delovna obremenjenost sodišč, bi bilo smiselno, da posamezni davčni uradi pred vložitvijo tovrstnih predlogov predhodno ocenijo njihovo smiselnost in racionalnost.

78

7.4.1.5 Izvršilni postopek zaradi izterjave denarne terjatve s cenitvijo, rubežem in prodajo dolžnikovih nepremičnin ali deleža dolžnika v družbi

Državno pravobranilstvo vlaga na sodišče tudi predloge zaradi izterjave terjatev iz naslova neplačanih davkov in prispevkov, ki so prihodek proračuna, in sicer s prodajo dolžnikovih nepremičnin ali deleža dolžnika v družbi, pri čemer slednje vloži Državno pravobranilstvo le v primeru, če je bila predho-dna izvršba po Zakonu o davčnem postopku brezuspešna. Državno pravobranilstvo ocenjuje, da so prodaje dolžnikovih nepremičnin, ki so tržno nezanimive (glede na velikost, vrsto, stanje in lokacijo), ali če je predmet prodaje sorazmerno majhen solastniški delež ali če je večje število solastnikov vselej brezuspešne, zato bi bilo treba pred vložitvijo predloga za izvršbo s prodajo dolžnikovih nepremičnin oz. deleža družbenika v družbi proučiti smiselnost in racionalnost predmetne izvršbe. Državno pra-vobranilstvo izpostavlja primer, ko je posamezen davčni urad predlagal izvršbo na delež družbenika v družbi, v nadaljevanju postopka pa je izvedenec (katerega predujem za stroške izvršilnega dejanja je morala založiti Republika Slovenija) ugotovil, da je poslovni delež dolžnika v družbi brez tržne vrednosti in je Državno pravobranilstvo na pobudo davčnega urada predlog za izvršbo umaknilo. Republika Slovenija je tako nosila visoke stroške založitve predujma za sodnega cenilca, izvršba pa je bila v končni fazi za Republiko Slovenijo v celoti neuspešna. Državno pravobranilstvo ocenjuje, da bi se z natančno proučitvijo o smiselnosti in racionalnosti predmetne izvršbe zmanjšala tudi preobreme-njenost Državnega pravobranilstva in sodišč. Prav tako bi se Republika Slovenija izognila stroškom, ki so povezani z založitvijo predujmov za stroške izvršilnih dejanj, pri čemer je treba izpostaviti, da omenjeni stroški niso nezanemarljivo majhni.

Državno pravobranilstvo v skladu s 197. členom ZIZ v postopkih izvršbe z rubežem in prodajo nepre-mičnin, ki potekajo na predlog drugih upnikov, priglaša prednostne terjatve iz naslova davka na promet nepremičnin, davka na dodano vrednost (za novogradnje), nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča in prispevke za socialno varnost dolžnika, ki so zapadle v zadnjem letu pred prodajo nepremičnine. V teh postopkih Državno pravobranilstvo dokazuje obstoj terjatve z dokončnimi davčnimi odločbami oz. drugim izvršilnim naslovom (če pride do prodaje nepremičnine, Republika Slovenija vselej doseže pred-nostno poplačilo navedenih terjatev). V letu 2012 je Državno pravobranilstvo v skladu s 197. členom ZIZ obravnavalo 763 zadev, katerih skupna vrednost je bila 562.152,37 EUR.

7.4.2 Izvršilni postopki zoper Republiko Slovenijo kot dolžnico

Državno pravobranilstvo je že v letnem poročilu za leto 2011 izpostavilo, da se iz leta v leto povečuje število izvršilnih predlogov, ki jih upniki vložijo zoper Republiko Slovenijo kot dolžnico na pod-lagi izvršilnega naslova, tj. pravnomočne sodne odločbe. V letu 2012 jih je pravobranilstvo prejelo 428, pri čemer je skupna vrednost tovrstnih terjatev znašala 20.071.779,72 EUR (v letu 2011 je bilo takih 308 zadev, skupna vrednost tovrstnih terjatev pa je bila v primerjavi z letom 2012 manjša za 8.763.137,51 EUR).

Državno pravobranilstvo ugotavlja, da se je v letu 2012 zmanjšalo število predlogov, s katerimi upniki uvelja vljajo denarne terjatve zoper Republiko Slovenijo v avtomatiziranem izvršilnem postopku, saj je bilo zoper Republiko Slovenijo vloženih 97 predlogov v skupni vrednosti 2.710.849,94 EUR (leta 2011 je bilo zoper Republiko Slovenijo vloženih 141 predlogov v skupni vrednosti 7.982.383,06 EUR).

Manjši pripad novih zadev je bil tudi v izvršilnih zadevah, v katere vstopa Republika Slovenija kot pravna naslednica pokojnih dolžnikov. V letu 2012 je Državno pravobranilstvo prejelo 82 novih zadev v skupni

79

vrednosti 603.806,03 EUR, kar je 46 zadev manj kot leto poprej (leta 2011 je Državno pravobranilstvo prejelo 128 zadev v skupni vrednosti 1.007.015,76 EUR).8

V letu 2012 sta bila vložena dva predloga za izvršbo zaradi izpolnitve nedenarne terjatve.

Državno pravobranilstvo izpostavlja, da Republika Slovenija svoje obveznosti po izvršilnih naslovih izpolnjuje pravočasno in pravilno. Če so izvršilni predlogi vloženi upravičeno, tj. iz razloga, ker dolo-čen državni organ svoje obveznosti ni mogel pravočasno izpolniti, ga Državno pravobranilstvo opozori na čim prejšnjo izpolnitev obveznosti; kadar pa meni, da je bila obveznost Republike Slovenije v celoti izpolnjena, zoper izdane sklepe o izvršbi vloži ugovore.

7.4.2.1 Republika Slovenija v izvršilnem postopku kot dolžnikov dolžnik

Državno pravobranilstvo je v letu 2012 prejelo sklepe, s katerimi je sodišče dovolilo zavarovanje (de-narne terjatve) s predhodno odredbo, med drugim tudi z rubežem denarnih terjatev, ki naj bi jih imel dolžnik do Republike Slovenije. Državno pravobranilstvo je ministrstva o izdanih predhodnih odredbah obvestilo in jih opozorilo na dejstvo, da dol žnikov dolžnik nima pravnega sredstva zoper izdane sklepe, razen v primeru, ko lahko sodišču sporoči, da ni dolžni kov dolžnik oz. da nima dolžnik zoper njega nobene nepoplačane terjatve. Državno pravobranilstvo je ministrstva tudi opozorilo, da so vse terjatve zarubljene ter da bo Republika Slovenija odškodninsko odgovorna upniku, če bo obveznost izpolnila dolžniku, in ne upniku. Nadalje je pravobranilstvo opozorilo na stališče Vrhovnega sodišča, da dolžni-kov dolžnik ni stranka v izvršilnem postopku, zato državnih organov v navedenem primeru pravobra-nilstvo sploh ne more zastopati.

7.4.2.2 Izvršilni postopki zoper Republiko Slovenijo kot pravno naslednico zapustnika brez dedičev – kaducitetni postopki

Republika Slovenija vstopa v številne izvršilne postopke kot univerzalni pravni naslednik pokojnega prezadolžene ga dolžnika oz. zapustnika, po katerem so se vsi zakoniti dediči odpovedali dedovanju, lahko pa tudi v tiste postop ke, kadar zapustnik nima dedičev ali se zanje ne ve. V teh primerih sodišča v skladu z določbo 219. člena Zakona o dedovanju (ZD) s sklepom izročijo zapuščino Republiki Sloveniji, upra vljanje s posamezno vrsto premoženja pa prevzamejo pristojne službe. Državno pravobranilstvo v zapuščinski postopek praviloma ne vstopa, razen v primerih, ko ima tudi Republika Slovenija terjatev do zapustnika. Posledično pravobranilstvo na ugotovitve zapuščinskega sodišča nima nobenega vpliva in je o izročitvi zapuščine Re publiki Sloveniji prvič obveščeno šele z vročitvijo sklepa. Državno pravobra-nilstvo tako naknadno ugotovi, da je v zapuščinskem postopku več upnikov zapustnika priglasilo svoje terjatve (da je bil torej zapustnik ob smrti prezadolžen), včasih pa tudi, da premoženja, ki je navedeno v sodnem sklepu, dejansko ni mogoče prevzeti, ker ga zapustnik ob smrti ni (več) imel. Republika Slo-venija odgovarja za dolgove zapustnika do višine vrednosti izročenega premoženja, zato je ugotovitev obsega in vrednosti zapuščine za Državno pravobranilstvo bistvenega pomena. Zaradi neskladja med zapuščino, kot jo ugotovi sodišče v sklepu o izročitvi, in dejanskim prevzetim premoženjem se Državno pravobranilstvo pogostokrat sooča s številnimi težavami pri dokazovanju obsega odgovornosti Republi-ke Slovenije za zapustnikove dolgove. Ta problematika lahko privede do oškodovanja državnega premo-ženja, pravobranilstvo pa v teh izvršilnih postopkih težko učinkovito ščiti interese Republike Slovenije.

8 Na problematiko, povezano s kaducitetnimi postopki, Državno pravobranilstvo ločeno opozarja v nadaljevanju tega poglavja.

80

7.4.3 Izvršilni postopki izterjave terjatev v tujini

V zadevah, v katerih je Republika Slovenija upnica, dolžnik pa ima bivališče zunaj Republike Slovenije, je bilo na dan 31. 12. 2011 odprtih 1.266 zadev. V letu 2012 je Državno pravobranilstvo prejelo 413 novih zadev, v katerih je skupna vrednost terjatev znašala 896.623,28 EUR.

V letu 2012 je bilo zaključenih 898 zadev v vrednosti 1.301.955,77 EUR, od tega kot dobljeno (torej plačano) 249 zadev, katerih vrednost je znašala 77.549,97 EUR. Preostale zadeve so bile zaključene večinoma iz razloga, ker so terjatve zastarale. Ostale zadeve so bile zaključene na drug način, ker so bili zneski tako nizki, da stranke iz razloga ekonomičnosti niso več vztrajale pri izterjavi oz. iz razloga, ker je bilo Državno pravobranilstvo nepristojno za izterjavo. V letu 2012 je bil velik del spisov zaradi nepri-stojnosti pravobranilstva posredovan v pristojno poslovanje Ministrstvu za finance, Carinski upravi Re-publike Slovenije, Carinskemu uradu Sežana. Državno pravobranilstvo je namreč na podlagi poizvedb ugotovilo, da ima tuj državljan v Republiki Sloveniji premoženje, na katerega je mogoče poseči z izvršbo (transakcijski račun, stalno ali začasno prebivališče), oz. zaposlitev v Republiki Sloveniji. V letu 2012 je pravobranilstvo prejelo tudi manjše število zadev izterjave premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem. Delovna skupina je v zvezi s to tematiko na podlagi Zakona o ratifikaciji Konvencije o pranju, odkrivanju, zasegu in zaplembi premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem (MKPKKD), ki določa pristojnost Urada za preprečevanje pranja denarja, ter na podlagi dogovora z omenjenim ura-dom zadeve izterjave premoženjske koristi zavrnila zaradi nepristojnosti, sodišča pa napotila na uporabo Konvencije.

Ob zaključku leta 2012 je bilo odprtih 781 zadev v skupni vrednosti 724.387,48 EUR, kar je 38 % manj kot ob koncu leta 2011, ko je bilo odprtih 1.266 zadev v skupni vrednosti 1.132.387,70 EUR. Navedeni podatek, ob tem, da je bilo zaključenih kar 898 spisov, kaže na dobre rezultate delovne skupine, ki je s svojim delom začela septembra 2011.

Med odprtimi zadevami je večje število zastaranih terjatev, ki jih do danes ni bilo mogoče izterjati. Nadaljevanje postopka v teh primerih bi povzročilo nesorazmerno visoke stroške v povezavi z medna-rodno izvršbo (prevodi, poizvedbe v tujini, stroški pooblaščenega odvetnika v tujini itd.), zato Državno pravobranilstvo strankam (sodiščem) predlaga odpis terjatev. Prav tako pravobranilstvo strankam pre-dlaga, da se postopek izterjave v tujini ustavi, kadar so zneski posamezne terjatve nizki in bi bili po oceni pravobranilstva stroški izterjave večji, kot je dolg dolžnika. Pri tem Državno pravobranilstvo upošteva stroške prevoda listin, zneska sodnih taks, ki bi jih morali plačati za postopek pred tujimi sodišči, in stroške zastopanja.

81

Postopki zaradi insolventnosti in postopki prisilnega prenehanja

8

82

8.1 Uvod

Državno pravobranilstvo se kot zastopnik Republike Slovenije kot upnice vključuje v postopke zaradi insolventnosti in prisilnega prenehanja v skladu z določbami Zakona o finančnem poslovanju, po-stopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 126/2007, 40/2009, 59/2009, 52/2010, 106/2010, 26/2011, 47/2011, 87/2011, 23/2012 in 48/2012; v nadaljevanju ZFPPIPP). Med po-stopke zaradi insolventnosti in prisilnega prenehanja spadajo: • postopek prisilne poravnave, • stečajni postopek nad pravno osebo, • postopek osebnega stečaja, • postopek stečaja zapuščine, • izbris iz sodnega registra brez likvidacije, • prisilna likvidacija.

Glavne naloge Državnega pravobranilstva v insolventnih postopkih so prijavljanje terjatev in ločitvenih ter izločitvenih pravic Republike Slovenije na podlagi prejetih obvestil nosilcev terjatev in nato spremlja-nje preizkusa terjatev in njihovega poplačila ter obveščanje nosilcev terjatev o zadevah, ki se nanašajo na obstoj in višino terjatve, vlaganje ustreznih pravnih sredstev (ugovorov, pritožb), udeležba na narokih in upniških odborih ter nasploh spremljanje poteka celotnega postopka.

V ta namen Državno pravobranilstvo spremlja vse objave v insolventnih postopkih na spletnih straneh AJPES, eObjave.

Na predlog posameznih davčnih uradov Državno pravobranilstvo vlaga predloge za začetek stečajnega postopka.

V zadnjih letih je število insolventnih postopkov v Republiki Sloveniji izjemno naraslo, s tem pa tudi število prijav terjatev Republike Slovenije. Obseg dela Državnega pravobranilstva na področju postopkov zaradi insolventnosti in prisilnega prenehanja se tako v zadnjih petih letih stalno povečuje z visoko stopnjo rasti.

8.2 Statistika

V letu 2012 je Državno pravobranilstvo na področju postopkov zaradi insolventnosti in postopkov pri-silnega prenehanja prejelo 2.468 novih zadev v skupni vrednosti 192.287.254,40 EUR. V teh postopkih

83

je Državno pravobranilstvo v 2.416 zadevah prijavilo terjatev Republike Slovenije – največ je bilo prijav terjatve v osebni stečaj (1.428 zadev) in prijav terjatve v stečaj pravne osebe (811 zadev), v 52 zadevah pa je na sodišče podalo predlog za uvedbo stečajnega postopka.

Glede na število prejetih zadev po posameznih oddelkih Državnega pravobranilstva na tem področju še posebej izstopajo oddelek v Ljubljani (805 zadev), zunanji oddelek v Mariboru (662 zadev) in zunanji oddelek v Celju (336 zadev). Leta 2012 je Državno pravobranilstvo na tem področju prejelo 28,1 % več zadev kot leta 2011, ko je prejelo 1.926 tovrstnih zadev.

Državno pravobranilstvo je imelo ob koncu leta 2011 na področju postopkov zaradi insolventnosti in v postopkih prisilnega prenehanja odprtih 3.161 zadev (od tega 3.105 zadev, v katerih je prijavilo terjatev Republike Slovenije, in 56 zadev, v katerih je predlagalo uvedbo postopka). V letu 2012 je tako imelo v delu 5.629 zadev, kar je skoraj 48 % več kot leta 2011.

Državno pravobranilstvo je leta 2012 zaključilo 832 zadev, kar je 29 % več kot leta 2011, ko je zaključilo 645 zadev.

Ob izteku leta 2012 je bilo odprtih 4.797 zadev, od tega 4.749 zadev, v katerih je Republika Slovenija prijavila terjatev, in 48 zadev, v katerih je Državno pravobranilstvo predlagalo uvedbo postopka. Število odprtih zadev se je glede na leto 2011 povečalo za skoraj 52 %.


Analiza podatkov za petletno obdobje (2008–2012) kaže, da se število zadev na področju postopkov zaradi insolventnosti in postopkov prisilnega prenehanja izjemno povečuje. Število prejetih zadev je v letu 2012 glede na leto 2008 večje za skoraj 315 %.

Graf 17: Število prejetih zadev v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnega prenehanja v obdobju 2008–2012

Še večji je v tem obdobju porast števila zadev, v katerih je Republika Slovenija prijavila terjatve: število teh zadev se je v letu 2012 glede na leto 2008 povečalo za 445 %. Število zadev, v katerih je Republika

84

Slovenija predlagala uvedbo postopka, se je v letu 2012 glede na leto 2011 nekoliko zmanjšalo, bilo pa je večje kot npr. v letih 2009 in 2010.

Veliko število povečanja zadev je verjetno mogoče pripisati gospodarskim razmeram, ki se v zadnjih letih slabšajo. Velik porast števila zadev posledično pomeni izjemno povečanje obsega dela Državnega pravobranilstva na področju insolventnih postopkov.

Najobčutnejši porast števila prijavljenih terjatev Republike Slovenije se je v letih 2009, 2010 in 2011 zgo-dil pri prijavah v stečajne postopke nad pravnimi osebami in pri prijavah v postopke osebnega stečaja.

Graf 18: Število prijav terjatev v stečajne postopke nad pravnimi osebami in število prijav terjatev v postopke osebnega stečaja v obdobju 2009–2012

Če k zadevam, v katerih Republika Slovenija prijavi terjatev v postopek osebnega stečaja, prištejemo še zadeve, v katerih je Republika Slovenija predlagala uvedbo stečajnega postopka fizične osebe, je število postopkov osebnega stečaja še nekoliko večje (Tabela 5).

Tabela 5: Število prejetih zadev s področja osebnega stečaja v letih 2008–2012

LETO 2008 2009 2010 2011 2012

ŠT. VREDNOST ŠT. VREDNOST ŠT. VREDNOST ŠT. VREDNOST ŠT. VREDNOSTuvedba postopka 1 6.360,45 € 1 61.899,40 € 6 441.904,69 € 6 815.865,51 € 3 477.398,73 €prijava terjatve 4 48.068,20 € 179 1.954.128,68 € 389 7.658.348,90 € 963 14.796.624,41 € 1.428 11.153.284,71 €SKUPAJ 5 54.428,65 € 180 2.016.028,08 € 395 8.100.253,59 € 969 15.612.489,92 € 1.431 11.630.683,44 €

Iz podatkov je razvidno, da število postopkov osebnega stečaja izjemno narašča. V letih 2010 in 2011 se je število teh zadev v primerjavi s preteklim letom več kot podvojilo, v letu 2012 pa se je njihovo število v primerjavi z letom 2011 povečalo za skoraj 48 %.

85

Glede na izredno povečan pripad zadev je bilo ob koncu leta 2012 večje tudi število odprtih zadev, kar je nadaljevanje trenda zadnjih štirih let.

Graf 19: Število odprtih postopkov zaradi insolventnosti in postopkov prisilnega prenehanja v obdobju 2008–2012

8.4 Problematika zastopanja Republike Slovenije v upniških odborih

V insolventnih postopkih Državno pravobranilstvo zastopa Republiko Slovenijo kot upnico tudi v upni-ških odborih. V večini primerov gre za upniške odbore v postopkih prisilne poravnave, v katerih je obli-kovanje upniškega odbora obvezno (77. člen ZFPPIPP). V postopkih prisilne poravnave mora sodišče za člane upniškega odbora imenovati upnike, ki so imetniki navadnih terjatev do dolžnika v najvišjem skupnem znesku. V stečajnem postopku se upniški odbor oblikuje le, če to zahtevajo upniki.

Glede zastopanja Republike Slovenije v upniških odborih se vseskozi, še posebej pa odkar je število insolventnih postopkov tako skokovito naraslo, pojavljajo dileme, ali je potrebno oz. primerno, da Re-publiko Slovenijo v upniških odborih zastopa predstavnik Državnega pravobranilstva, ali pa bi se glede na vsebine, ki jih upniški odbori obravnavajo oz. o katerih odločajo, morali sej upniških odborov ude-leževati predstavniki posameznega državnega organa, ki je nosilec terjatve, oz. predstavniki Ministrstva za finance. Po Zakonu o državnem pravobranilstvu Državno pravobranilstvo zastopa državo in njene organe pred sodišči, upniški odbor pa je organ, ki deluje izven sodišča. Pravilnik o postopku uveljavlja-nja in spremljanja terjatev Republike Slovenije v insolventnih postopkih (postopku prisilne poravnave, stečaja oz. likvidacije), o načinu posredovanja dokumentacije in o spremljanju postopkov (Uradni list RS št. 55/2004, v nadaljevanju: Pravilnik) ne določa ničesar o zastopanju Republike Slovenije v upniških odborih. Pri upniških odborih večkrat prihaja do težav že zaradi poznega obveščanja s strani posameznih nosilcev terjatev (predvsem davčnih uradov). Vabilo upravitelja na prvo sejo upniškega odbora pogosto prejme davčni urad, ki nato le kakšen dan pred sejo upniškega odbora Državnemu pravobranilstvu posreduje vabilo ter zahteva udeležbo predstavnika Državnega pravobranilstva, pri čemer sami ne zagotavljajo

86

udeležbe svojega predstavnika. Pri tem davčni urad Državnemu pravobranilstvu ne posreduje nobenih podatkov o višini terjatve Republike Slovenije do insolventnega dolžnika, niti ne poda nobenih usme-ritvenih navodil za glasovanje na upniškem odboru (za glasovanje o predsedniku upniškega odbora, o poročilu upravitelja in o drugih zadevah, ki so na dnevnem redu). V takšnih primerih Državno pravo-branilstvo v zvezi s poslovanjem konkretnega insolventnega dolžnika in s terjatvami do njega do prve seje upniškega odbora dejansko ni seznanjeno z ničemer.

Skladno z ZFPPIPP je v postopkih prisilne poravnave upniški odbor imenovan s sklepom sodišča o za-četku postopka prisilne poravnave. Glede na to, da je skladno s Pravilnikom državni organ, ki je nosilec terjatve, dolžan spremljati objave sklepov sodišč o začetih insolventnih postopkih, bi moral posamezni davčni urad takoj po objavi sklepa, s katerim je v upniški odbor imenovana Republika Slovenija oz. DURS, to nemudoma sporočiti Državnemu pravobranilstvu, skupaj z usmeritvenimi navodili in vsaj okvirnimi podatki o terjatvi Republike Slovenije, ki bo v tej zadevi prijavljena.

Državno pravobranilstvo že dlje časa opozarja na problematiko zastopanja Republike Slovenije v upni-ških odborih; v zvezi s tem so tudi v letu 2012 potekali pogovori tako z DURS kot z Ministrstvom za finance. Predlogi so šli najprej v smeri, da bi se upniških odborov poleg predstavnika Državnega pravo-branilstva udeleževal tudi predstavnik posameznega davčnega urada (kot predstavnik nosilca terjatve), v zadnjem času pa prevladuje stališče o nujnosti povečanja vloge Ministrstva za finance pri zastopanju Republike Slovenije v insolventnih postopkih. Aktivno vključevanje države v upniške odbore (iz naslova prijavljene terjatve) je zaradi širših interesov in politik države (npr. regionalnih, razvojnih, panožnih, nacionalnih itd.) nujno. Pri odločitvah o morebitni dokapitalizaciji insolventnih dolžnikov ali o glaso-vanju o prisilni poravnavi mora država upoštevati vse posledice takšne odločitve, ki so mnogokrat bolj daljnosežne kot le višina poplačila terjatve (npr. ohranitev panoge, delovnih mest).

Določba 7. člena Pravilnika določa, da v postopku prisilne poravnave Ministrstvo za finance poda so-glasje glede načrta finančne reorganizacije. Ministrstvo za finance preuči načrt finančnega prestrukturi-ranja in posreduje Državnemu pravobranilstvu obrazloženo stališče glede glasovanja o sprejetju prisilne poravnave. V ta namen je pri Ministrstvu za finance ustanovljena »Strokovna komisija v postopkih pri-silne poravnave in stečajev družb po Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju«, ki je pristojna odločati, ali bo v postopku prisilne poravnave država kot upnica glasovala za ali proti potrditvi prisilne poravnave. Glede na to, da pred to fazo postopka upniški odbor podrobno obravnava načrt finančnega prestrukturiranja, bi bilo smotrno, če bi se Ministrstvo za finance vsaj v postopkih prisilne poravnave, v katerih je Republika Slovenija pomembnejša upnica in posledič-no članica upniškega odbora, že prej dejavno vključilo v postopek. Glasovanje o (ne)sprejetju prisilne poravnave je zadnje dejanje in ne sme priti kot presenečenje za insolventnega dolžnika, člane upniškega odbora in ostale upnike, kot se včasih dogaja. Do sedaj je bila namreč praksa, da je usmeritvena navodila glede glasovanja o zadevah iz pristojnosti upniškega odbora podajal posamezni davčni urad oz. drug državni organ, ki je nosilec terjatve, ki npr. do predlaganega načrta finančnega prestrukturiranja ni obli-koval negativnega mnenja, Ministrstvo za finance pa je nato glasovalo proti sprejetju prisilne poravnave. Ministrstvo za finance oz. komisija bi se morala z vidika predvidljivosti in učinkovitosti ravnanja države v postopkih zaradi insolventnosti v sam postopek vključiti že prej na način, da bi imelo boljši pregled že v začetni fazi postopka (še posebej pri pregledu načrta finančnega prestrukturiranja).

Pristojnosti upniškega odbora so odločanje o mnenju ali soglasju o zadevah, določenih z zakonom, obravnavanje poročil, ki jih mora v skladu z zakonom predložiti upravitelj, izvajanje drugih pristojnosti, določenih z zakonom. Upniški odbor ima pravico pregledati poslovne knjige in dokumentacijo, ki jo je prevzel upravitelj v stečajnem postopku (87. člen ZFPPIPP). V praksi upniški odbori obravnavajo pred-vsem (finančna) poročila upravitelja o poteku insolvenčnega postopka oz. poročila o poslovanju insol-

87

ventnega dolžnika ter odločajo o soglasju oz. mnenju k različnim zadevam, kot so npr. končanje nujnih poslov, načrt poteka stečajnega postopka, sklep o prodaji premoženja stečajnega dolžnika, predračun stroškov stečajnega postopka, končanje stečajnega postopka ipd., torej o zadevah ekonomske in finančne narave. Glede na takšno njihovo naravo bi bilo smiselno, da v imenu Republike Slovenije Ministrstvo za finance oblikuje stališča o navedenih ekonomskih in finančnih vprašanjih, Državno pravobranilstvo pa ta stališča kot zastopnik uveljavlja v insolventnih postopkih.

Z aktivnostmi v upniškem odboru bi lahko Državno pravobranilstvo in drugi državni organi (posa-mezni nosilci terjatev in Ministrstvo za finance) tudi učinkoviteje ugotavljali dejstva, ki so potrebna za nadaljnje ugotavljanje morebitne civilne odgovornosti upraviteljev, poslovodstva stečajnih dolžnikov in drugih oseb v zvezi z nepravilnostmi v insolventnih postopkih. Le na tak način bi se lahko odkrili primeri protipravnega ravnanja v insolventnih postopkih in morebitna oškodovanja upnikov. Tako bi se tudi oblikovala bolj enotna in bolj učinkovita praksa zastopanja Republike Slovenije v upniških odborih oz. v insolventnih postopkih nasploh.

Glede na vse navedeno si bo Državno pravobranilstvo pri zastopanju Republike Slovenije v insolventnih postopkih še naprej prizadevalo za tesnejše sodelovanje z Ministrstvom za finance.

8.5 Pravilnik o postopku uveljavljanja in spremljanja terjatev Republike Slovenije v insolventnih postopkih

Državno pravobranilstvo je pri zastopanju Republike Slovenije v insolventnih postopkih vezano pred-vsem na ZFPPIPP ter Pravilnik o postopku uveljavljanja in spremljanja terjatev Republike Slovenije v insolventnih postopkih (postopku prisilne poravnave, stečaja oz. likvidacije), o načinu posredovanja dokumentacije in o spremljanju postopkov (Uradni list RS št. 55/2004; v nadaljevanju: Pravilnik).

Navedeni Pravilnik iz leta 2004, ki je bil izdan zaradi izvajanja 76. člena Zakona o javnih financah z ozirom na prej veljavni Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, je zastarel in ni usklajen z novo insolvenč-no zakonodajo. Mnogih vprašanj, ki se pojavljajo v praksi, ne ureja ustrezno oz. jih sploh ne ureja.

V skladu s 3. členom Pravilnika je nosilec terjatve primarni skrbnik terjatve, ki spremlja obstoj in višino terjatve od njenega nastanka do prenehanja ter izvaja vse potrebne naloge za njeno izterjavo. Nosilec terjatve je dolžan spremljati objave sklepov sodišč o začetih insolventnih postopkih ter v primeru obsto-ja terjatve Republike Slovenije do dolžnika, nad katerim je začet insolventni postopek, o tem obvestiti Državno pravobranilstvo. Državno pravobranilstvo na podlagi takega obvestila sestavi prijavo terjatve v insolvenčni postopek in jo posreduje pristojnemu sodišču. Državno pravobranilstvo v času trajanja insolventnega postopka obvešča nosilca terjatve o zadevah, ki se nanašajo na obstoj in višino terjatve (4.–6. člen Pravilnika). Pravilnik ima še posebne določbe o uveljavljanju glasovalne pravice iz prijavlje-nih terjatev Republike Slovenije v postopku prisilne poravnave, o spremljanju poplačila terjatve in o kon-verziji terjatev Republike Slovenije. Drugih vprašanj v zvezi z uveljavljanjem terjatev Republike Slovenije v insolventnih postopkih Pravilnik ne ureja.

V imenu Republike Slovenije se v insolventne postopke prijavljajo zelo različne terjatve različnih držav-nih organov (nosilcev terjatev). Poleg davkov in prispevkov, ki predstavljajo največji delež med prija-vljenimi terjatvami, so tu še globe, sodne takse, okoljske dajatve, pravdni in izvršilni stroški, terjatve po

88

neplačanih računih, druge terjatve iz naslova pogodb, regresne terjatve iz naslova poroštev, najemnine idr., nosilci katerih so sodišča, policija, ministrstva, pristojna za okolje, gospodarstvo, pravosodje, itd. Državno pravobranilstvo zastopa državo in njene organe pred sodišči na podlagi usmeritvenih navodil zastopanega. To pomeni, da mora zastopani usmeritvena navodila oblikovati, pri čemer so raznovrstni nosilci državnih terjatev premalo aktivni in se niti ne zavedajo, da se ta njihova vloga nenazadnje lah-ko odraža npr. celo v dokapitalizaciji insolventnega dolžnika. V insolventnih postopkih morajo upniki odločati tudi o zadevah, ki se ne nanašajo na samo terjatev, temveč gre za vprašanja, za katera bi bilo morda bolj smotrno, da se s strani države obravnavajo centralno, tako da niso prepuščena posameznim nosilcem terjatev.

Upravitelji upnike v stečajnih postopkih pogosto pozovejo k prevzemu premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti. Po določbi 374. člena ZFPPIPP se v primeru, če premoženja, ki sestavlja stečajno maso, ni mogoče unovčiti, ali bi z njegovim unovčenjem nastali nesorazmerni stroški, to premoženje razdeli upnikom, če privolijo, da to premoženje prevzamejo. Če upniki v prevzem premoženja ne privolijo, se premoženje, razen nepremičnin, prenese na Republiko Slovenijo, če ta v to privoli, pri čemer o pre-vzemu premičnega premoženja odloča ministrstvo, pristojno za javno upravo, o prevzemu finančnega premoženja ministrstvo, pristojno za finance, ter o prevzemu drugih premoženjskih pravic ministrstvo, pristojno za gospodarstvo. Vprašanje torej je, ali je smiselno, da v primerih, ko je Republika Slovenija upnica, o prevzemu neunovčljivega premoženja odločajo posamezni državni organ, ki so nosilci terjatev, oz. ali ni bolj logično, da bi o tem vprašanju odločala pristojna resorna ministrstva glede na vrsto premo-ženja, tako kot odločajo o tem, kadar upniki ne privolijo v prevzem premoženja. Lahko namreč pride do absurdne situacije, ko posamezni nosilec terjatve zavrne prevzem določenega premoženja, kar pomeni, da prevzem premoženja zavrne Republika Slovenija kot upnica, nakar (če tudi drugi upniki zavrnejo prevzem premoženja) pristojno resorno ministrstvo v prevzem premoženja privoli (tretji odstavek 374. člena ZFPPIPP). Prav tako ni primerno, da bi en nosilec terjatve s prevzemom določenega premoženja soglašal, drugi pa ne, kajti navzven je upnica Republika Slovenija, in ne nosilci terjatev. V prid temu, da bi bilo odločanje o tem vprašanju centralizirano, govori tudi dejstvo, da je včasih odločitev o tem, ali je določeno premoženje (npr. terjatev) smotrno prevzeti ali ne, lahko zelo kompleksna (kakšne so možno-sti za uspeh pri uveljavljanju oz. izterjavi določene terjatve, kakšni bodo stroški).

Podobno velja za odločanje Republike Slovenije kot upnice o tem, ali je pripravljena založiti stroške za vložitev potrebnih tožb (npr. izpodbojne tožbe), kar je pogost upraviteljev poziv v primerih, ko stečajna masa ne zadostuje za kritje teh stroškov.

Upniki v postopku prisilne poravnave odločajo tudi o morebitnem vpisu in vplačilu novih delnic (kon-verzija terjatev). Pobuda, da Republika Slovenija s konverzijo terjatev pridobi kapitalsko naložbo, ne more biti prepuščena posameznemu nosilcu terjatve, ki morda ni kompetenten za to področje. Določba 76. člena Zakona o javnih financah določa, da o konverziji terjatev v kapitalsko naložbo odloča vlada na predlog pristojnega ministrstva, usklajenega z ministrstvom, pristojnim za finance. Državno pravobra-nilstvo prejme poziv upnikom za vpis in vplačilo novih delnic v skladu s 193. členom ZFPPIPP in lahko v roku enega meseca poda izjavo o vpisu in vplačilu novih delnic. Po mnenju Državnega pravobranilstva bi bilo najbolj smotrno, če bi stališče o tem podala komisija pri Ministrstvu za finance, ki odloča tudi o potrditvi prisilne poravnave. Izjava upnika o vpisu in vplačilu novih delnic mora namreč vsebovati tudi upnikovo izjavo, da glasuje za prisilno poravnavo (prvi odstavek 95. člena ZFPPIPP).

Glede na vse navedeno je na mestu tudi razmislek o tem, da bi se vse terjatve Republike Slovenije do insolventnega dolžnika po začetku postopka zaradi insolventnosti prenesle na centralni organ, ali pa bi bile vsaj centralno obravnavane, saj bi bilo na ta način delo Državnega pravobranilstva pri uveljavljanju terjatev Republike Slovenije v postopkih zaradi insolventnosti bolj učinkovito in pregledno.

89

Vsa takšna in podobna vprašanja bi morala biti urejena v pravilniku, ki ureja način uveljavljanja terja-tev Republike Slovenije v insolventnih postopkih. Državno pravobranilstvo je Ministrstvu za finance že predlagalo prenovo Pravilnika iz leta 2004, tako da bo ta usklajen z ZFPPIPP in da bo natančno določal način sodelovanja Državnega pravobranilstva, posameznih državnih organov kot nosilcev terjatev, Mi-nistrstva za finance in morebitnih drugih organov pri uveljavljanju terjatev Republike Slovenije v insol-ventnih postopkih in razmejil njihove pristojnosti.

8.6 Druga aktualna problematika, s katero se Državno pravobranilstvo srečuje pri svojem delu na področju insolventnih postopkov

8.6.1 Postopki osebnega stečaja

Izreden porast števila insolventnih postopkov v zadnjih treh letih in s tem števila prijav terjatev Republi-ke Slovenije posledično za Državno pravobranilstvo pomeni izjemno povečano obremenitev zaposlenih na tem področju dela. Še posebej je opazen porast postopkov osebnega stečaja. V letu 2012 se je število tovrstnih zadev v primerjavi z letom 2011 povečalo za skoraj 48 %. S tem so določeni problemi, ki so se sicer pojavljali že prej, postali še bolj pereči.

V postopkih osebnega stečaja je število prijav terjatev izjemno veliko, zneski pa so v povprečju relativno nizki. Povprečna vrednost zahtevka v postopkih osebnega stečaja je bila v letu 2012 7.810,42 EUR, pri čemer so številne terjatve pod vrednostjo 100 EUR. V insolventne postopke se prijavljajo tudi terjatve, nižje od 10 EUR (nosilci terjatev so celo že zahtevali prijavo terjatev, nižjih od enega evra). Dejstvo je, da prijava tako nizkih zneskov ni smotrna, saj so stroški uveljavljanja take terjatve višji od same terjatve, še posebej ob upoštevanju povprečnega poplačila, doseženega v insol-ventnih postopkih. Državno pravobranilstvo za vsako terjatev odpre spis, pripravi prijavo terjatve, spremlja objave na AJPES, spremlja terjatev in med celotnim trajanjem insolventnega postopka ob-vešča nosilca terjatve, po potrebi vlaga pravna sredstva. Po mnenju Državnega pravobranilstva prija-vljanje tako nizkih terjatev, ko že sama prijava povzroči večje stroške od zneska prijavljene terjatve, ne glede na to, ali bo terjatev poplačana ali ne, ni smotrno. Državno pravobranilstvo zato predlaga, da se s predpisi določi višino terjatve, pod katero prijava terjatve v insolventni postopek ni več ekonomsko utemeljena.

V postopkih osebnega stečaja se terjatve, nastale do začetka stečajnega postopka, lahko prijavljajo tudi po poteku trimesečnega roka od začetka postopka. Nosilci terjatev v postopkih osebnega stečaja, ki jih je v zadnjem obdobju največ (v letu 2012 je bilo prejetih zadev 1.431 od skupno 2.468), Državnemu pravo-branilstvu mnogokrat ne posredujejo enega obvestila za prijavo vseh terjatev do istega stečajnega dolžni-ka, temveč pošljejo tudi po osem, devet prijav v različnih časovnih presledkih. Državno pravobranilstvo mora v takem primeru namesto ene pripraviti več prijav za sodišče, poleg tega je spremljanje teh terjatev med postopkom manj pregledno, saj niso vse navedene v enem seznamu preizkušenih terjatev, ampak še v mnogih dodatnih seznamih. Državno pravobranilstvo zato predlaga, da nosilci terjatev poskrbijo za to, da se ob začetku postopka osebnega stečaja zbere podatke o vseh terjatvah do tega dolžnika, nastalih do dneva začetka postopka stečaja, in se Državnemu pravobranilstvu pošlje le eno obvestilo za prijavo vseh terjatev ter da se tudi v teh postopkih obvestilo za prijavo pošlje v roku treh mesecev od začetka postopka, in ne kasneje.

90

Neredki so tudi primeri, ko Državno pravobranilstvo prejme obvestilo za prijavo terjatve, ki je nastala po začetku postopka osebnega stečaja. Največkrat gre za predloge sodišč za prijavo terjatev iz naslova sodnih taks ali policije za prijavo terjatev iz naslova glob ali predloge carinske uprave, ki po uradni dolžnosti izterjuje terjatve iz naslova sodnih taks, glob, stroškov izvršbe. Kljub večkratnim pojasnilom Državnega pravobranilstva, da se v stečajni postopek prijavljajo le terjatve, nastale do začetka stečajnega postopka (prvi odstavek 296. člena ZFPPIPP), se taki predlogi ponavljajo. Carinska uprava določbo 131. člena ZFPPIPP pogosto tolmači tako, da po začetku postopka zaradi insolventnosti v nobenem primeru proti insolventnemu dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi, zato zadeve, ki ji jih je v izter-javo poslalo npr. sodišče zaradi izterjave sodne takse, avtomatično vrnejo sodišču nazaj s pojasnilom, da mora to zaradi začetka insolventnega postopka terjatev prijaviti v insolventnem postopku prek Držav-nega pravobranilstva. Za obveznosti, ki so nastale po začetku stečajnega postopka, to ne velja. ZFPPIPP v drugem odstavku 131. člena določa izjeme, kdaj je mogoče po začetku insolventnega postopka proti insolventnemu dolžniku izdati sklep o izvršbi. Ena od izjem je izvršba na podlagi sodne odločbe, izdane o zahtevku, katerega predmet je terjatev, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka, ali izvr-šilni naslovi, izdani v upravnem postopku, na podlagi katerih mora dolžnik poravnati obveznost, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka (3. točka drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP). Obve-znosti stečajnega dolžnika, ki nastanejo po začetku stečajnega postopka, so stroški stečajnega postopka, razen izjem, ki jih določa zakon (prvi odstavek 354. člena ZFPPIPP), kar pomeni, da je te obveznosti mogoče izterjati z izvršbo. Terjatev, nastalih po začetku stečajnega postopka, se ne prijavlja v stečajni postopek in se ne poplačajo iz razdelitvene mase po pravilih zakona o plačilu terjatev upnikov.

8.6.2 Terjatve iz naslova davkov in prispevkov

Čeprav Pravilnik o postopku uveljavljanja in spremljanja terjatev Republike Slovenije v insolventnih po-stopkih (postopku prisilne poravnave, stečaja oz. likvidacije), o načinu posredovanja dokumentacije in o spremljanju postopkov (Uradni list RS, št. 55/2004; v nadaljevanju: Pravilnik) v 4. členu določa, da mora nosilec terjatve obvestilo za prijavo terjatve v insolventni postopek poslati Državnemu pravobranilstvu tako, da ga to prejme vsaj pet dni pred koncem roka za prijavo terjatev v postopek, Državno pravobra-nilstvo obvestilo od posameznih davčnih uradov zelo pogosto prejme kasneje. Obvestila pogosto pridejo le dva do štiri dni pred iztekom roka, mnogokrat tudi le en dan pred iztekom roka ali celo na dan izteka roka. Takšno ravnanje povečuje tveganje za napake pri prijavi terjatev in tveganje za zamudo roka. Teža-ve se še posebej izrazijo v primeru bolj kompleksnih prijav, ko je treba po prejemu obvestila pridobiti še kakšne dodatne informacije ali dokumentacijo oz. razčistiti kakšno nejasnost.

V zvezi s tem Državno pravobranilstvo izpostavlja dolžnost vseh nosilcev terjatev, da dosledno spoštu-jejo rok, določen v Pravilniku, pri čemer Državno pravobranilstvo predlaga, da se v novem pravilniku določi, da mora Državno pravobranilstvo obvestilo za prijavo prejeti najmanj pet delovnih dni pred iztekom roka. Glede tega Državno pravobranilstvo tudi meni, da bi bilo treba preučiti zakonsko uredi-tev, ki davčnim zavezancem v postopkih zaradi insolventnosti nalaga sestavo davčnega obračuna in rok za njegovo predložitev (367. do 369. člen Zakona o davčnem postopku), kar je pogosto razlog za pozno obvestilo davčnega urada za prijavo terjatev, saj pred prejemom davčnega obračuna ne more pripraviti stanja terjatev na dan začetka insolventnega postopka.

Pri prijavi terjatev s strani davčnih uradov se pojavlja tudi problem, povezan z vsebino obvestil, in si-cer v primerih, ko se prijavljajo zavarovane terjatve in ločitvene pravice. V obvestilih je v teh primerih naveden le skupni znesek terjatev in dejstvo, da so terjatve zavarovane oz. da so delno zavarovane. Nič ni navedeno, na kakšni podlagi so zavarovane, niti ni navedeno premoženje, ki je predmet ločitvene pravice, s katero so zavarovane. Prav tako v primeru, če je zavarovanj več, ni navedeno, katera terjatev

91

je zavarovana s katero ločitveno pravico. Tudi priložen seznam izvršilnih naslovov navaja vse zavaro-vane terjatve skupaj in iz njega niso razvidna zavarovanja. Vsi ti podatki pa so bistveni za prijavo in jih Državno pravobranilstvo ne more ugotavljati sámo. Na podlagi drugega odstavka 298. člena ZFPPIPP mora prijava zavarovane terjatve in ločitvene pravice vsebovati: podatke o zavarovani terjatvi; določen zahtevek za priznanje ločitvene pravice, ki vključuje določen opis premoženja, ki je predmet ločitvene pravice; opis dejstev, iz katerih izhaja utemeljenost zahtevka za priznanje ločitvene pravice, in dokaze o teh dejstvih. V praksi to pomeni, da je za posamezno zavarovano terjatev treba navesti, da je zava-rovana na podlagi npr. določenega sklepa o izvršbi ter podatke o nepremičninah, na katerih je vknji-žena zastavna pravica na podlagi tega sklepa o izvršbi. Če pa je zavarovanj več, je treba terjatve ločiti po posameznih zavarovanjih. V Pravilniku so navedeni vzorci obvestil Državnemu pravobranilstvu in v tretjem odstavku vzorca obvestila je izrecno navedeno, da je treba, če so terjatve zavarovane, nave-sti, s čim so zavarovane.

Glede prijavljanja terjatev davčnih uradov prihaja do težav tudi v stečajnih postopkih, začetih v postop-ku prisilne poravnave (Pododdelek 5.3.7. ZFPPIPP). V teh postopkih terjatve, ki so bile prijavljene v predhodnem postopku prisilne poravnave, veljajo za prijavljene v stečajnem postopku (prvi odstavek 289. člena ZFPPIPP). To pomeni, da se terjatev, ki je nastala pred začetkom postopka prisilne poravnave in je bila v postopku prisilne poravnave prijavljena, v stečajnem postopku ne prijavlja. Pri drugih nosil-cih terjatev glede tega ni nobenih težav, saj Državno pravobranilstvo skladno s citiranim pravilom ob začetku stečajnega postopka ne vlaga nove prijave terjatve. Težave se pojavljajo le pri davčnih uradih, saj nove davčne obveznosti insolventnega dolžnika vseskozi nastajajo, zaradi česar davčni uradi ob začet-ku stečajnega postopka pripravijo nov seznam izvršilnih naslovov po stanju na dan začetka stečajnega postopka ter zahtevajo, da Državno pravobranilstvo na podlagi tega novega seznama prijavi terjatev v stečajni postopek. V seznamu izvršilnih naslovov ni razvidna razmejitev med terjatvami, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave in so bile v postopku prisilne poravnave že prijavljene, ter terja-tvami, ki so nastale v obdobju od začetka postopka prisilne poravnave do začetka stečajnega postopka, zaradi česar pride do tega, da upravitelj v osnovnem seznamu preizkušenih terjatev pod eno zaporedno številko navede terjatev, ki je bila prijavljena v postopku prisilne poravnave, pod drugo zaporedno šte-vilko pa navede terjatev istega upnika, ki je bila prijavljena v stečajnem postopku, kar pomeni, da je terjatev, ki je bila prijavljena v postopku prisilne poravnave, prijavljena dvakrat. Upravitelji nato včasih vse terjatve (napačno) priznajo (torej v previsokem znesku) ali pa isto terjatev pod eno zaporedno število priznajo, pod drugo zaporedno številko pa prerekajo (iz razloga, ker je že priznana pod prvo zaporedno številko). V vsakem primeru nastane zmeda, ki jo je post festum težko popraviti (z vlaganjem ugovorov, delnih umikov prijave ipd.).

Dejstvo je, da bi morali davčni uradi upoštevati določbo prvega odstavka 289. člena ZFPPIPP in pripra-viti seznam izvršilnih naslovov po stanju na dan začetka stečajnega postopka tako, da bi ta vseboval le tiste terjatve, ki še niso bile prijavljene v postopku prisilne poravnave. Če se je višina terjatev, prijavljenih v postopku prisilne poravnave, zaradi kakršnega koli razloga zmanjšala, je treba o tem Državno pravo-branilstvo posebej obvestiti.

Problematika, ki ni neposredno povezana z delom Državnega pravobranilstva, je pa morda najpomemb-nejša s področja insolventnih postopkov, se nanaša na obvladovanje davčnega dolga pred začetkom ste-čajnega postopka. V stečajne postopke se prijavljajo terjatve iz naslova davčnih obveznosti tudi v višini več milijonov evrov, pri čemer je doseženo poplačilo v stečajnih postopkih zelo nizko. To kaže na ne-učinkovito obvladovanje davčnega dolga v času, preden pride do stečajnega postopka. Davčna uprava bi morala z davčno izvršbo poskušati doseči višje poplačilo oz. bi morala kot zadnji ukrep pravočasno predlagati začetek stečajnega postopka nad davčnimi dolžniki, za katere je jasno, da bo z nadaljnjim poslovanjem davčni dolg le naraščal.

92

Razlog, da davčni uradi mnogokrat ne predlagajo pravočasno uvedbe stečajnega postopka, je pogosto v tem, da jim začne primanjkovati finančnih sredstev, namenjenih za založitev začetnih predujmov, ki znašajo za vsak postopek 3.454,50 EUR.

8.6.3 Problematika nevpisane lastninske pravice Republike Slovenije na nepremičninah

Državno pravobranilstvo je v letu 2011 zaradi stečaja pravnih oseb, ki so se ukvarjale z gradbeno dejav-nostjo, prijavilo večje število izločitvenih pravic na nepremičninah. Prijavljene so bile izločitvene pra-vice za različna ministrstva, ki imajo te nepremičnine v upravljanju. Največ izločitvenih pravic je bilo prijavljenih v stečajna postopka nad družbama Gradbeno podjetje Grosuplje d. d. in Splošno gradbeno podjetje Slovenija ceste Tehnika Obnova, d. d.

V letih 2011 in 2012, ko je bil v teh postopkih opravljen preizkus terjatev in ločitvenih ter izločitvenih pravic, je bilo mnogo od prijavljenih izločitvenih pravic s strani upravitelja prerekanih. To pomeni, da je bilo oz. bo predvsem v letu 2013 treba vložiti večje število tožb za ugotovitev obstoja prerekanih izloči-tvenih pravic na nepremičninah, pri katerih je kot lastnik vknjižen stečajni dolžnik.

Republika Slovenija v letih pred začetkom stečajnega postopka ni poskrbela za vpis svoje lastninske pravice na nepremičninah, pri čemer gre v mnogih primerih za nepremičnine, ki so dejansko v lasti in posesti Republike Slovenije že več desetletij. Vpis ni bil opravljen zaradi različnih vzrokov: ker ni bila vpisana etažna lastnina, zaradi neurejenih evidenc, zaradi pomanjkljive dokumentacije ali preprosto zaradi pomanjkanja skrbnosti državnih organov pri urejanju zemljiškoknjižnega stanja nepremičnin. S pravočasnim vpisom lastninske pravice na nepremičninah v lasti Republike Slovenije bi se lahko Re-publika Slovenija izognila prijavam izločitvenih pravic v stečajnih postopkih kot tudi morebitnim prav-dnim postopkom zaradi ugotavljanja obstoja izločitvenih pravic na nepremičninah, ki jih je stečajni upravitelj štel v premoženje stečajnega dolžnika in s tem v stečajno maso.

93

Nepravdni postopki

9

94

9.1 Uvod

Državno pravobranilstvo izvaja procesna dejanja tudi v nepravdnih postopkih, tj. v zadevah, ki se rešu-jejo po določbah Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), zlasti v postopkih ureditve premoženjskih razmerij, postopkih za določitev odškodnine, postopkih za ureditev razmerij med solastniki itd. Pri tem gre bodisi za zadeve, za katere že ZNP določa, da se rešujejo v nepravdnem postopku, ali pa gre za uporabo določb ZNP v drugih zadevah, ki jih obravnava redno sodišče, za katere z zakonom ni izrecno določeno, da se obravnavajo v nepravdnem postopku, pa jih glede na naravo ni mogoče obravnavati v kakem drugem postopku. Po 1. členu ZNP veljajo njegove splošne določbe za vse nepravdne postopke, če ta ali kak drug zakon ne določa drugače.

Nepravdni postopek se začne na predlog ali po uradni dolžnosti, če tako določa zakon (1. člen ZNP).

9.2 Statistika

Državno pravobranilstvo je v letu 2012 prejelo 12.324 nepravdnih zadev, kar je 19,4 % več kot leta 2011. Največ zadev s področja nepravdnih postopkov je Državno pravobranilstvo prejelo na sedežu v Ljubljani (2.283 zadev) in na zunanjih oddelkih v Mariboru (1.522 zadev) ter Kranju (1.514 zadev).

Glede na to, da je imelo Državno pravobranilstvo ob koncu leta 2011 odprtih 6.326 nepravdnih zadev, je v letu 2012 na nepravdnem področju skupno obravnavalo 18.650 zadev, kar je 28 % več kot leta 2011.

Državno pravobranilstvo je leta 2012 zaključilo 13.556 nepravdnih zadev oz. 64 % več kot leta 2011, ko je zaključilo 8.278 zadev. Na dan 31. 12. 2012 je tako ostalo odprtih 5.094 zadev, kar je 19,5 % manj kot na dan 31.12. 2011.


Pripad zadev na nepravdnem področju je bil leta 2012 največji v zadnjih petih letih. Posledično je bilo v tem letu največje tudi število zadev v delu.

95

Graf 20: Gibanje števila nepravdnih zadev (prejeto in v delu) v obdobju 2008–2012

Graf 21: Gibanje števila zaključenih nepravdnih zadev v obdobju 2008–2012

9.4 Zapuščinski postopki

Državno pravobranilstvo je v letu 2012 v zapuščino prijavilo 106 terjatev, podalo 32 predlogov za ločitev zapuščine, 66 predlogov za omejitev dedovanja in prejelo 340 kaducitet.

Državno pravobranilstvo se kot zakoniti zastopnik Republike Slovenije pojavlja v zapuščinskih postop-kih na okrajnih sodiščih v več vlogah: • na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o dedovanju (ZD) se zapuščina, če se po preteku

enega leta od objave oklica dedičem ne zglasi noben dedič, razglasi za lastnino Republike Slovenije in izroči pristojnemu organu Republike Slovenije (kaduciteta). Zapuščina postane last Republike Slovenije tudi, če se vsi dediči odpovedo dedovanju;

96

• na podlagi 128. člena ZD se dedovanje premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, omeji do višine vrednosti prejete pomoči. Ta omejitev se izvede tako, da po-stane del zapustnikovega premoženja, ki ustreza vrednosti prejete pomoči, lastnina Republike Slo-venije, če se je pomoč financirala iz proračuna Republike Slovenije. Premoženje, ki postane lastnina Republike Slovenije, se s sklepom izroči pristojnemu organu Republike Slovenije;

• če je zapustnik premoženja z oporoko zapustil Republiki Sloveniji, je ta dedič v zapuščinskem postopku;• Republika Slovenija prijavlja različne terjatve, ki jih ima do pokojnika v zapuščinskih postopkih

in terja plačilo od dedičev; Državno pravobranilstvo najpogosteje prijavlja terjatve ministrstva za finance (neplačani davki) ali ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, ko uveljavlja vračilo preveč izplačane dosmrtne mesečne rente ali invalidnine, ki ju ministrstvo izplačuje po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja, Zakonu o vojnih invalidih in Zakonu o vojnih veteranih.

Zapuščina brez dedičev

Predmet zapuščine so nepremičnine, premičnine in pravice, zapuščina pa je lahko obremenjena s terja-tvami. Po pridobitvi zapuščine so zato nastajali različni dejanski in pravni problemi. Treba je bilo dolo-čiti, kdo dobi podedovano premoženje v upravljanje in kako ravnati v primeru prezadolžene zapuščine. Problematične so zlasti tiste zapuščine, v katerih se vsi dediči odpovedo dedovanju, ker vedo, da je zapu-ščina prezadolžena. V takih primerih država kot pravna naslednica vstopa v pravdne, izvršilne postopke, ki so potekali zoper zapustnika, z zahtevkom za plačilo se pojavljajo tudi drugi upniki, ki še niso začeli sodnih postopkov zoper zapustnika.

Zaradi ureditve problemov, ki so se pojavljali v zvezi z zapuščino brez dedičev, je Vlada 30. 7. 2009 spre-jela sklep št. 47800-10/2009-3 o ravnanju z zapuščino, ki ni obremenjena s terjatvami, in o ravnanju z zapuščino, ki je obremenjena s terjatvami. Če je zapuščina obremenjena s terjatvami, lahko ministrstvo za javno upravo predlaga uvedbo postopka stečaja zapuščine, ki je predviden po Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju.

Na tem mestu Državno pravobranilstvo izpostavlja, da poznamo prehod zapuščine brez dedičev že iz rimskega prava, vendar je v zadnjem desetletju ta institut pridobil povsem drugačno vlogo. Od prvo-tne, ki je predvsem v tem, da država skrbi za urejena lastninska in druga razmerja v družbi ter v tem kontekstu tudi za premoženje brez znanega lastnika, je kaduciteta v zadnjem času postala predvsem instrument varovanja dedičev pred zapleti ukvarjanja s prezadolženo zapuščino. Z odpovedjo dedovanju dediči reševanje te problematike prenesejo na državo. Republika Slovenija manevrskega prostora nima: lastninsko pravico na zapuščini pridobi ex lege, s trenutkom zapustnikove smrti.

Po doktrini je čas, ki je odločilen za presojo razmerja med vrednostjo aktive in pasive zapustnikovega premoženja, trenutek smrti. V praksi pa je povsem jasno, da po smrti še prihaja do odlivov zapustniko-vega premoženja (dediči vzamejo zapustnikove vrednejše premične stvari, banka pobota svoje terjatve s stanjem na računu ipd.), medtem ko Republika Slovenija do pravnomočnega sklepa o kaduciteti do podatkov o premoženju ni upravičena.

Zapustniki so lahko tudi lastniki podjetij, deležev podjetij, ta so lahko prezadolžena, lahko so že v steča-ju. Republika Slovenija je kot kaducitetna upravičenka pozvana v pravdni, izvršilni ali stečajni postopek, ki že poteka, ali pa je ta postopek na podlagi predlogov upnikov zoper Republiko Slovenijo uveden kasneje. Pridobitev premoženja iz naslova kaducitete je za Republiko Slovenijo le izjemoma dejanska pridobitev, praviloma je zgolj navidezna, pri čemer gre le za likvidacijo prezadolženega zapustnikovega premoženja. Pogosto se tudi zaradi ne povsem enotne sodne prakse zgodi, da Republika Slovenija kot

97

pravni naslednik plača bistveno več, kot je iz zapuščine prejela. Poleg pravdnih, izvršilnih in gospo-darskih postopkov, v katerih je Republika Slovenija pozvana za poplačilo terjatev upnikom, je bila npr. Republika Slovenija kot pravni naslednik zapustnika pozvana, naj vstopi v pravdno zadevo za ugotovitev zunajzakonske skupnosti, ko domnevna zunajzakonska partnerica toži dediče pokojnega, pri čemer pa po eni pokojni dedinji niso želeli vstopiti drugi dediči in je bila Republika Slovenija dolžna vstopiti v pravdo namesto umrle dedinje na strani tožene stranke.

Državno pravobranilstvo zagovarja stališče, da bi Republiki Sloveniji moralo biti omogočeno sode-lovanje v zapuščinskem postopku, ko se ta nanaša na zapuščino brez dedičev, še pred izdajo sklepa, s katerim zapuščina preide na državo. Sklep o kaduciteti ima za Republiko Slovenijo pravne posledice, zato bi ji morala biti omogočena možnost sodelovanja že med zapuščinskim postopkom. Državno pra-vobranilstvo kot zastopnik Republike Slovenije v zapuščinske postopke pogosto ni vabljeno. O obstoju zapuščine brez dediča je obveščeno šele s prejemom sklepa, ki je dostikrat že opremljen s klavzulo o pravnomočnosti, saj se dediči, ki se odpovejo dedovanju, na naroku lahko hkrati odpovejo tudi pravici do pritožbe. Obseg zapuščine je v različnih sklepih naveden z različno stopnjo natančnosti, vsekakor pa Republika Slovenija iz njega nikakor ne more razbrati informacije, kakšna je pravzaprav vrednost prejete zapuščine. Prav tako ji ni znano, kakšne so terjatve do zapuščine, čeprav so terjatve pogosto že prijavljene v zapuščinskem postopku. Zahtevke nadalje prejema Državno pravobranilstvo v celotnem zastaralnem roku. Republika Slovenija je obveščena o drugih postopkih, v katerih je zapustnik udeležen pred sodiščem šele, ko se ta postopek prekine in je Republika Slovenija pozvana v pravdo, izvršbo ali gospodarski spor.

Stečaj zapuščine je prvotno namenjen upnikom, vendar niti en postopek stečaja zapuščine ni sprožen s strani upnikov, saj vsi (logično) čakajo na to, da bo postopek predlagalo Državno pravobranilstvo, ki bo tudi založilo predujem za uvedbo stečajnega postopka (ki po višini pogosto presega vrednost celotne zapuščine). Založitev stroškov pa je velik problem tudi za državo, saj ministrstva kot nosilci terjatev za to nimajo predvidenih sredstev.

Omejitev dedovanja po 128. členu ZD

V skladu z načelom zakonitosti in upoštevajoč pristojnosti Državno pravobranilstvo uveljavlja omeji-tve dedovanja premoženja oseb, ki so uživale pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu. Pravna podlaga za omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, je 128. člen ZD, 129. člen istega zakona pa omogoča, da se lahko Republika Slovenija do konca zapuščinske obravnave odpove pravici do povračila, če so zapustnikovi dediči, njegov zakonec ali njegovi otroci sami potrebni pomoči.

Ta zakonska določba se v skladu z načelom zakonitosti ob izpolnjenosti pogojev za uporabo vseskozi iz-vaja, odvisno od različnih aktivnosti posameznih centrov za socialno delo oz. sodišč, ki o tem obveščajo krajevno pristojno Državno pravobranilstvo. Od centrov za socialno delo se pričakuje, da odgovorno odločajo, komu se dodeljujejo proračunska sredstva v smislu denarne pomoči in ali jih je morebiti preje-mala neupravičena oseba, saj se s temi kriteriji v družbi dosega t. i. socialna pravičnost – da torej pomoči ne prejema nekdo, ki ob smrti zapusti zapuščino enormne vrednosti.

Tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije je v sklepu št. U-I-223/08 z dne 4. 8. 2010, s katerim je zavrnilo pobudo za oceno ustavnosti 128. člena ZD, navedlo, da je ratio legis omejitve po 128. členu ZD v tem, da se onemogoči dedovanje tistega dela (ali celega) premoženja zapustnika, ki je nastalo oz. je ostalo ohranjeno zaradi pomoči, ki jo je zapustniku dajala družba, ne da bi obstajali razlogi, iz katerih bi bila dolžna dajati pomoč. Če je namreč oseba, ki je prejemala pomoč, zapustila premoženje, iz katerega bi

98

predhodno lahko krila svoje eksistenčne potrebe, je mogoče utemeljeno sklepati, da ni bila v socialni stiski. Omejitev po 128. členu ZD temelji primarno na zahtevi, naj se premoženje, ki obstaja zaradi druž-bene pomoči, vrne, ne pa, da ga dobijo dediči.

ZD ne določa podrobnejših kriterijev, kdaj je posameznik tudi sam potreben pomoči. Zato si pri presoji, ali so v posameznem primeru podani pogoji, da se Republika Slovenija odpove vračilu pomoči in da de-diči dedujejo celotno zapustnikovo premoženje, ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve pomaga s pravno analogijo. Pri odpovedi vračilu sredstev gre za odpoved sredstvom oz. premoženju, ki je ostalo ohranjeno zaradi prejemanja sredstev iz naslova denarne socialne pomoči. V primeru vložitve vloge za odpis, torej za odpoved pravici do vračila neupravičeno prejetih sredstev denarne socialne pomoči v skladu z 41. členom Zakona o socialnem varstvu, se dolg odpiše po kriterijih za odpis davčnega dolga davčnim zavezancem – fizičnim osebam. V obeh primerih gre za odpoved pravici do vračila javnih sredstev osebam, ki so same potrebne pomoči, zato se zaradi varstva javnega interesa in enakosti pred zakonom posameznikov, ki potrebujejo pomoč, upoštevajo enaki kriteriji.

Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku določa podrobnejše kriterije za odpis, delni odpis, obročno plačilo in odlog plačila fizičnim osebam. Ministrstvo jih pri izvajanju določbe 129. člena ZD smiselno uporablja. Na podlagi dohodkov, prihrankov in premoženjskega stanja, vrednosti in vrste pre-moženja, ki ga ima dedič in njegovi družinski člani v lasti v času zapuščinskega postopka, in na podlagi vrednosti in vrste premoženja, ki sodi v dediščino, socialnih razmer in zdravstvenega stanja dediča in njegovih družinskih članov presoja, ali se bo v imenu Republike Slovenije odpovedalo pravici do vračila sredstev ali ne. Kot premoženje v skladu z navedenim pravilnikom upošteva vse premično in nepremič-no premoženje dedičev in njegovih družinskih članov.

Kot premoženje se upošteva zlasti: • stanovanja, stanovanjske hiše in garaže,• poslovne prostore in poslovne stavbe,• prostore za počitek in rekreacijo,• plovne objekte, ki so v skladu s predpisi, ki urejajo plovne objekte, vpisani v ustrezen register,• stavbna zemljišča,• kmetijska in gozdna zemljišča,• drugo nepremično premoženje,• vozila in prikolice,• vrednostne papirje in druge deleže po predpisih, ki urejajo gospodarske družbe,• dragocenosti, zbirateljske predmete, starine in nakit v višini najmanj petih minimalnih plač.

Med premoženje, ki se ne upošteva, pa sodijo predvsem:• stanovanje oz. stanovanjska hiša, ki jo dedič in njegovi družinski člani uporabljajo za stalno bivanje oz.

jo dedič, ki nima stalnega bivališča na območju Republike Slovenije, uporablja za začasno prebivanje,• predmeti, ki so v skladu s 177. členom ZDavP-2 izvzeti iz davčne izvršbe,• eno osebno vozilo, katerega vrednosti ne presega 12 minimalnih plač.

Eden izmed kriterijev za odpoved pravici do vračil sredstev, prejetih iz naslova pomoči po predpisih o socialnem varstvu, je tudi načelo gospodarnosti. Postopke ravnanja s stvarnim premoženjem države, kar smiselno velja tudi za 128. člen ZD, ko gre za pridobivanje premoženja, je treba voditi učinkovito, s čim manjšimi stroški in na podlagi metod, ki omogočajo najugodnejše rezultate za državo. Pri tem se presoja, ali bi nepremičnine, ki bi na podlagi omejitve dedovanje v skladu s 128. členom ZD postale last Republike Slovenije, glede na njihovo vrednost, delež lastništva glede na celoto, bremena, vpisana pri njih, Republiki Sloveniji povzročilo le stroške in v prihodnosti tudi nesorazmerne obveznosti.

99

Glede na smiselno uporabo navedenega, se lahko Republika Slovenija odpove vračilu terjatve v skladu s 129. členom ZD le tedaj, če navedene terjatve ne bi bilo mogoče delno ali v celoti plačati iz premoženja, ki je stvar dedovanja. Prav tako pa pridobitev lastninske pravice Republike Slovenije na nepremičninah, ki so predmet dedovanja, ni v nasprotju z načelom gospodarnosti. Glede na navedeno, se v primeru, ko se dediči pripravljeni vrniti sredstva v določeni višini do vrnitve teh sredstev pri nepremičnini, ki je predmet dedovanja, vpiše zastavna pravica v korist Republike Slovenije. V primeru obročnega plačila sredstev pa dediči z Državnim pravobranilstvom sklenejo dogovor o načinu in pogojih vračila navede-nih sredstev.

9.5 Mejni postopki in določitev nujne poti

Aktivnost Državnega pravobranilstva se v tem primeru nanaša na sodelovanje v postopkih za ureditev mej (členi 131 do 139 ZNP) ter v postopkih za dovolitev nujne poti (členi 140 do 145 ZNP).

V letu 2012 je Državno pravobranilstvo sodelovalo v 143 postopkih ugotavljanja mej in določitve nujne poti. Predlagatelji postopkov so običajno fizične osebe, na strani Republike Slovenije pa so udeleženi ministrstvo za promet (ceste), Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov (kmetijska zemljišča) ali ministrstvo za okolje in prostor (vodotoki, vodna zemljišča). Sodišča tovrstne postopke praviloma rešujejo dalj časa, saj je treba za rešitev zadeve vsaj en narok opraviti na terenu ob sodelovanju ustreznega izvedenca.

9.6 Postopki za razdružitev solastnine

Bodisi, da je do solastninske skupnosti prišlo po volji strank, še bolj pa v primeru, da je nastala na pod-lagi zakona, skriva solastnina v sebi nasprotujoče si interese udeležencev in je med njimi pogosto vir sporov in nesoglasij. Gre za različne poglede v zvezi z rednim vzdrževanjem stvari, njihovo uporabo, razpolaganjem ipd. Običajno so predmet postopkov za razdružitev solastnine kmetijska zemljišča.

Po 118. členu ZNP mora predlog za delitev nepremičnine vsebovati zemljiškoknjižne podatke, ali pa je treba predložiti listine, s katerimi se dokazuje lastninska pravica na nepremičnini, če ta ni vpi-sana v zemljiško knjigo.

V letu 2012 je Državno pravobranilstvo vložilo 37 predlogov za razdružitev solastnine.

9.7 Zemljiškoknjižni postopki

Državno pravobranilstvo je v letu 2012 vložilo 7.066 zemljiškoknjižnih predlogov, kar je 199 oz. 2,9 % več kot leta 2011.

100

9.8 Odškodninski postopki

Državno pravobranilstvo zastopa Republiko Slovenijo v postopkih določitve odškodnine za razlaščena zemljišča.

Po ZNP sodišče odloča o odškodnini, če je z zakonom določeno, da se odškodnina določi v nepravdnem postopku (97. člen ZNP). Postopek se začne na predlog upravičenca do odškodnine ali po uradni dol-žnosti na podlagi obvestila upravnega organa, da med udeleženci postopka ni bil dosežen sporazum o višini odškodnine.

V letu 2012 je bilo vloženih 68 predlogov, kar je skoraj enako številu teh zadev v letu 2011, ko je Državno pravobranilstvo vložilo 62 predlogov.

101

Postopki razlastitev

10

102

10.1 Uvod

Državno pravobranilstvo predlaga razlastitev po pooblastilu Vlade Republike Slovenije, na podlagi kate-rega jo zastopa v vseh upravnih postopkih zaradi razlastitve ali omejitve lastninske pravice, ki potekajo pred upravnimi organi, pristojnimi za odločanje o razlastitvah nepremičnin v javno korist, zaradi gra-denj državnih cest, ki jih v imenu in za račun Republike Slovenije vodita Direkcija Republike Slovenije za ceste (DRSC) in Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji, d. d. (DARS).9

Prav tako je Državno pravobranilstvo pooblaščeno, da Republiko Slovenijo zastopa v vseh upravnih postopkih zaradi razlastitve, ki potekajo pred upravnimi organi, pristojnimi za odločanje o razlastitvah nepremičnin, ki jih Republika Slovenija potrebuje za gradnjo mejnih prehodov in jih v imenu in za račun Republike Slovenije vodi ministrstvo za javno upravo. Poleg tega je Državno pravobranilstvo po-oblaščeno oz. ga lahko Vlada pooblasti tudi za zastopanje Republike Slovenije v drugih razlastitvenih zadevah, kot so npr. razlastitve za potrebe gradnje železniške infrastrukture.

Glavnino razlastitvenih zadev obravnavajo upravne enote na podlagi določb Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1), ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 110/2002 z dne 18. 12. 2002 in je začel veljati 1. 1. 2003. Ta v 96. členu določa, da o zahtevah za razlastitev nepremičnin v upravnem postopku na prvi stopnji odločajo upravne enote (upravni organi), na drugi stopnji pa ministrstvo za prostor, razen če je z drugim zakonom določena drugačna ureditev.

10.2 Statistika

Državno pravobranilstvo je v letu 2012 vložilo 664 predlogov za razlastitev, kar je skoraj 14 % manj kot leta 2011.

Glede na to, da je imelo Državno pravobranilstvo ob koncu leta 2011 odprtih 1.017 razlastitvenih zadev, je imelo v letu 2012 na tem področju skupno v delu 1.681 zadev, kar je 20 % več kot leta 2011, ko je imelo v delu 1.401 zadevo.

Državno pravobranilstvo je leta 2012 zaključilo 761 zadev. Na dan 31. 12. 2012 je bilo odprtih 920 zadev.

9 Sklep Vlade Republike Slovenije, št. 465-89/2003 z dne 3. 4. 2003.

103

Graf 22: Prejete razlastitvene zadeve v obdobju 2009–2012

Pregled prejetih razlastitvenih zadev v zadnjih štirih letih kaže, da se je po velikem porastu teh zadev v letu 2010 (v primerjavi z letom 2009 je Državno pravobranilstvo prejelo 385 % več zadev), trend rasti nadaljeval tudi v letu 2011, ko je pravobranilstvo v primerjavi s preteklim letom prejelo skoraj 46 % več zadev), v letu 2012 pa je bilo prejetih zadev za 14 % manj kot preteklo leto. Še vedno pa je število predlogov za razlastitev v letu 2012 veliko večje kot v letih 2009 in 2010, kajti leta 2012 je pravobranilstvo prejelo 555 več predlogov kot leta 2009 oz. 135 več kot leta 2010.

104

Upravni postopki in upravni spori

11

105

11.1 Uvod

Poleg zakonitega zastopanja države pred sodišči Državno pravobranilstvo opravlja tudi druge naloge, določene z zakonom. Med te naloge nedvomno sodijo naloge, določene z Zakonom o splošnem uprav-nem postopku (ZUP), prav tako lahko Državno pravobranilstvo v upravnem postopku sodeluje kot po-oblaščenec ali zakoniti zastopnik stranke glede na splošno določbo ZDPra, da pred upravnimi organi Državno pravobranilstvo zastopa subjekte le na podlagi pooblastila. Državno pravobranilstvo zastopanje mora prevzeti oz. ga ne sme odkloniti. ZDPra državnega pravobranilca v 1. členu ne opredeljuje kot za-stopnika javnih koristi v upravnem postopku, temveč njegova pooblastila opredeljuje s sklicevanjem na naloge, določene z zakonom.

Treba je razlikovati položaj državnega pravobranilca v upravnem postopku kot stranke – ali kot zasto-pnika – pooblaščenca države, njenih organov v sestavi, ki so pravne osebe, kadar te nastopajo kot stranke v upravnem postopku. V tem položaju zastopnika stranke Državno pravobranilstvo zastopa le na pod-lagi pooblastila države.

Z zakonom je nedvomno vsebinsko najzahtevnejša naloga državnega pravobranilca kot zastopnika javne koristi v upravnem postopku. Položaj državnega pravobranilca v upravnem postopku izhodiščno določa 45. člen ZUP, in sicer državni tožilec, državni pravobranilec in drugi državni organi, ki so po zakonu upravičeni v upravnem postopku zastopati javne koristi, imajo v mejah takega pooblastila pravice in dolžnosti stranke. Tako lahko državni pravobranilec sodeluje v postopku, vloži pritožbo zoper upravni akt in predlaga obnovo postopka, če odločba posega v javne koristi. Nadalje lahko državni pravobranilec, če je kot stranka sodeloval v postopku, vloži pritožbo zoper odločbo, s katero je prekršen zakon v korist stranke in škodo javnih koristi (tretji in četrti odstavek 229. člena ZUP).

Zakon o upravnem sporu (ZUS-1) opredeljuje stranke v upravnem sporu, in sicer so to tožnik, toženec in prizadeta oseba s položajem stranke, če tako določa zakon. Državni pravobranilec se lahko pojavlja v vseh vlogah kot zastopnik stranke ali tožnik v varovanju javnega interesa.

V upravni stvari stranka postavlja zahtevek do države oz. do lokalne skupnosti. Zato prihaja do kolizije interesov med posameznikom ali pravno osebo in državo. Sodišče poseže v sporno razmerje le, če je javna korist prizadeta do te mere, da je prizadeta tudi zakonitost. Zastopnik javnega interesa v upravnem sporu je Državno pravobranilstvo. Na zahtevo vlade v posamezni zadevi mora Državno pravobranilstvo vložiti tož-bo zaradi kršitve zakona v škodo javnega interesa (18. člen ZUS-1). Ker je Republika Slovenija kot pravna oseba lahko stranka v upravnem sporu kot nosilec pravic, obveznosti in pravnih koristi, je lahko tudi tožnik v upravnem sporu, če je bilo z dokončnim upravnim aktom poseženo v njen pravni položaj. Postopek v upravnem sporu poteka pred upravnim sodiščem, kar pomeni, da Republiko Slovenijo kot tožnika v uprav-nem sporu zastopa Državno pravobranilstvo kot zakoniti zastopnik glede na generalno določbo ZDPra.

106

V upravnem sporu je poleg tožnika in toženca stranka tudi prizadeta oseba, če tako določa zakon, in sicer, če bi ji lahko bila odprava oz. sprememba izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo. Upravno sodišče mora med upravnim sporom po uradni dolžnosti prizadeto stranko obvestiti, če bi ureditev spornega razmerja lahko posegla v njene pravice, ali na zakon oprte neposredne koristi (19. člen ZUS-1).

V materialni zakonodaji je državnemu pravobranilcu dan tudi neposredni položaj tožnika v upravnem sporu. Tako daje Zakon o brezplačni pravni pomoči državnemu pravobranilcu kot nosilcu funkcije neposredno položaj tožnika. Državni pravobranilec lahko vloži tožbo v upravnem sporu zoper odločbo ali sklep organa za brezplačno pravno pomoč. Zoper odločbo ali sklep organa za brezplačno pravno pomoč (sodišče) pritožba namreč ni možna, dopusten je upravni spor. Za vložitev tožbe državni pravo-branilec ne potrebuje morebitnega dokazovanja posega v javno korist z odločbo o dodelitvi brezplačne pomoči, ampak tožnik uveljavlja le presojo njene zakonitosti.

Pomemben je tudi položaj zastopanja toženca, ki je po zakonu lahko le država, lokalna skupnost oz. druga pravna oseba, ki je izdala dokončen upravni akt, kar pomeni, da zakon toženca izrecno opredelju-je kot pravno osebo. Toženca v upravnem sporu zastopa organ, ki je izdal akt, s katerim je bil postopek odločanja končan, razen v primeru tožbe zoper državo, če vlada za zastopnika ne določi drugega organa države. V primeru tožbe zoper državo jo praviloma zastopa ministrstvo, ki je izdalo dokončen upravni akt, razen, če vlada ne določi drugega organa, ki je lahko tudi Državno pravobranilstvo (peti odstavek 17. člena ZUS-1).

Državno pravobranilstvo ima kot samostojni državni organ prvenstveno položaj zakonitega zastopnika Republike Slovenije kot stranke v postopkih pred sodišči. Ostale naloge in položaj Državnega pravobra-nilstva so določene z zakoni, med katere prednostno sodita ZUP in ZUS-1.

11.2 Statistika

Državno pravobranilstvo je v letu 2012 prejelo 15.854 zadev, kar je 1,3 % oz. 199 zadev več kot leta 2011.

Glede na to, da je imelo Državno pravobranilstvo ob koncu leta 2011 odprtih 986 upravnih zadev, je imelo v letu 2012 na tem področju skupaj v delu 16.840 zadev, kar je 2 % več kot leta 2011.

Državno pravobranilstvo je leta 2012 zaključilo 15.646 zadev, kar je 129 zadev več kot leta 2011. Na dan 31. 12. 2012 je bilo odprtih 1.194 zadev.


Število prejetih zadev na področju upravnih postopkov in upravnih sporov je bilo v letu 2012 največje v zadnjih petih letih, posledično je bilo v tem letu največje tudi število zadev v delu.

107

Graf 23: Gibanje števila prejetih in zadev v delu na področju upravnih postopkov in upravnih sporov

v obdobju 2008–2012

11.4 Upravni spori

V letu 2012 je Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa ali kot zastopnik stranke ali na podlagi Zakona o brezplačni pravni pomoči vložilo skupaj 29 tožb ter na podlagi pooblastila prevzelo zastopanje tožene stranke v enem upravnem sporu.

Državno pravobranilstvo je po določbi prvega odstavka 2. člena Zakona o državnem pravobranilstvu (ZDPra) samostojen državni organ, po določbi prvega odstavka 1. člena pa nastopa kot zastopnik Re-publike Slovenije in drugih subjektov, določenih s tem zakonom, pred sodišči in upravnimi organi. Tudi po določbi prvega odstavka 7. člena ZDPra državno pravobranilstvo pred sodišči zastopa državo, njene organe in upravne organizacije, ki so pravne osebe. Po ZDPra mora torej državni pravobranilec v sodnih sporih zastopati določen (državni) subjekt.

Drugačna pa je ureditev v ZUS-1, ki je novejši in za udeležbo državnega pravobranilstva v upravnem sporu specialnejši predpis. Po določbi 17. člena ZUS-1 je stranka v upravnem sporu lahko poleg tožnika in toženca ter drugih oseb, če tako določa zakon, tudi zastopnik javnega interesa. Državno pravobra-nilstvo je zastopnik javnega interesa (18. člen ZUS-1), ko oceni obstoj kršitve zakona v škodo javnega interesa v konkretnem primeru, in kot stranka lahko vloži tožbo zoper upravni akt, na katerega se obstoj zatrjevane kršitve nanaša. V skladu z zakonsko določbo pa lahko Vlada Republike Slovenije, ne glede na oceno Državnega pravobranilstva, Državnemu pravobranilstvu tudi odredi, da v posamezni zadevi vloži tožbo, če oceni, da je to potrebno zaradi zaščite javnega interesa. Državno pravobranilstvo je v tem primeru vezano na odredbo Vlade in tožbo zoper domnevno kršitev zakona v škodo javnega interesa mora vložiti.

Veljavni zakon določa, da je treba vložiti tožbo v tridesetih dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil postopek končan, oz. v roku, ki velja za stranko, v korist katere je bil upravni akt izdan. Pri izvaja-nju veljavnega zakona so se zaradi kratkega roka za vložitev tožbe v praksi pokazale resne težave, saj je za zelo zahtevno strokovno pripravo predloga za izdajo pooblastila potreben primeren čas, ki bi lahko presegel tridesetdnevni rok za vložitev tožbe.

108

Državno pravobranilstvo je zastopnik javnega interesa na podlagi zakona, zato izdaja posebnega poo-blastila vlade, ki bi mu dodelila aktivno legitimacijo za vložitev tožbe, ni več potrebna. Kot zastopnik javnega interesa lahko Državno pravobranilstvo tožbo vloži vselej, kadar bi ocenilo, da je treba zaradi zatrjevane kršitve javnega interesa v konkretnem primeru izpodbijati upravni akt, s katerim je bilo v upravnem postopku dokončno odločeno o pravici oz. koristi posameznika ali druge osebe v škodo jav-nega interesa. Cilj, ki se želi s tožbo doseči, je odprava upravnega akta oz. sprememba upravnega akta, ki lahko glede na izkazan javni interes sorazmerno poseže v pravico oz. pravno korist posameznika, o kateri je dokončno odločil upravni oz. drug državni organ ali organ lokalne skupnost.

V konkretni upravni zadevi oz. posameznem upravnem aktu, ki ga izpodbija tožnik kot zastopnik javne-ga interesa, je vselej dokončno odločeno o konkretni pravici ali pravni koristi posameznika. Domnevna kršitev zakona v škodo javne koristi je lahko le konkretna oz. mora biti utemeljena s konkretno javno koristjo, ki je opredeljena v splošnem aktu pristojnega državnega organa. Le sodišče pa lahko odloči o zatrjevani nezakonitosti in razreši spor o koliziji pravice posameznika na eni strani in o (na zakon oprti) javni koristi, ki posega v pravni interes oz. pravico posameznika, o kateri je v upravnem postopku že dokončno odločeno, na drugi strani. Tudi sodišče presoja kršitev zakona v škodo javnega interesa glede na konkretni primer.

Javni interes je vsebinsko nedoločen pravni pojem. Praviloma mora javni interes opredeliti material-ni zakon ali na njegovi podlagi izdan predpis. Javni interes je opredeljen kot splošna družbena korist, ki jo področni predpis opredeli kot tako. Pri tem velja omeniti, da teorija ter ZUP izraza javni interes in javna korist uporabljata kot sinonima. Kaj točno pomenita pojma javni interes oz. javna korist, ZUP ne določa. Govorimo o t. i. nedoločnem pravnem pojmu, ki ga mora uradna oseba v konkretnem prime-ru vsebinsko napolniti. Vseeno pa lahko rečemo, da je v 18. členu ZUP ter v drugem odstavku 144. člena ZUP javni interes le nekoliko opredeljen, in sicer 144. člen ZUP govori o t. i. skrajšanem postopku, ko gre za izdajo nujnih ukrepov v javnem interesu, če gre za varovanje življenja, zdravja ljudi, javnega reda in miru, javne varnosti in premoženja večje vrednosti. Tretji odstavek 18. člena ZUP pa navaja naslednje zavarovane kategorije: življenje in zdravje ljudi, naravno oz. življenjsko okolje ali premoženje. Glede posebnih upravnih postopkov velja, da naj bi področni predpisi določili, kaj v konkretnih posebnih upravnih postopkih šteje za javno korist, kar nekateri področni predpisi tudi urejajo.

Javni interes je torej državni ali družbeni interes, pojmi, ki se običajno uporabljajo v političnih razpra-vah, v ekonomski politiki, kadar se želi označiti korist in prednosti skupnosti kot celote za razliko od zasebnega interesa. Pojem javni interes ima politično, etično in čustveno konotacijo. Vprašanje je, ali so zasebni interesi v nasprotju (v sporu) z družbenimi interesi. Zakon ne opredeljuje, kaj je javni inte-res. Zato njegovo vsebino ugotavlja in presoja sodišče ob upoštevanju okoliščin vsakokratnega primera in tehtanju obeh konkurenčnih si pravic. Zasebni interes je lahko tudi del javnega interesa, ni pa to nuj-no. Krog zasebnosti ni nujno sestavni del kroga javnosti.

Ustava Republike Slovenije v 157. členu ureja subjektivni upravni spor. V skladu z navedeno ustavno določbo ZUS-1 zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznika in organizacij proti me-ritornim odločitvam, s katerimi se posega v njihov pravni položaj, ter aktom in dejanjem organov, če se z njimi posega v človekove pravice in svoboščine ter če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Zato je in-stitut zastopnika javnega interesa, ki ga ureja zakon, treba razumeti kot izjemo oz. korektiv, ki v primeru ugotovljene kršitve zakona v škodo javnega interesa zagotovi varstvo objektivne zakonitosti.

Ob analizi veljavne ureditve upravnega spora je ugotovljeno, da pri ureditvi zastopnika javnega interesa ne gre za škodljiv konflikt interesov državnega organa, temveč za konflikt interesov med pravico po-

109

sameznika, o kateri je v upravnem postopku dokončno odločil pristojni organ, in javnim interesom v konkretni zadevi. Zastopnik javnega interesa v vlogi tožeče stranke s tožbo izpodbija dokončen upravni akt, s katerim je bilo stranki ugodeno, in s tem zaradi zaščite na zakon oprtega in močnejšega javnega interesa posega v pričakovano pravico oz. pravni interes posameznika ali pravne osebe oz. organizacije, o kateri je pristojni organ vodil upravni postopek, ugotavljal pravno odločilna dejstva in v zadevi meri-torno odločil tako, da je ugodil konkretnemu zahtevku stranke.

11.5 Pristojnosti Državnega pravobranilstva po posebnih zakonih

11.5.1 Pristojnosti po Zakonu o ugotavljanju vzajemnosti

Pristojnosti določa Zakon o ugotavljanju vzajemnosti (ZUVza, Uradni list RS, št. 9/1999) v 11. členu.

Ministrstvo za pravosodje na podlagi navedenega zakona in Zakona o pogojih za pridobitev lastnin-ske pravice fizičnih in pravnih oseb držav kandidatk za članstvo v Evropski uniji na nepremičninah (Uradni list RS, št. 61/2006) ugotavlja obstoj materialne vzajemnosti za pridobitev lastninske pravice na določenih nepremičninah tujih – hrvaških državljanov v Republiki Sloveniji. Državnemu pravobra-nilstvu se odločbe vročajo kot zastopniku javnega interesa na podlagi sklepa Vlade Republike Slovenije št. 7000-2/2007/5 z dne 5. 4. 2007.

V letu 2012 je bilo Državnemu pravobranilstvu vročenih 67 odločb, izdanih v postopkih ugotavljanja vzajemnosti.

11.5.2 Pristojnosti po Zakonu o brezplačni pravni pomoči

Po Zakonu o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 48/2001, zadnje spremembe upošteva-ne v čistopisu ZBPP-B, Uradni list RS, št. 23/2008) Državno pravobranilstvo vlaga izterjave brezplačne pravne pomoči (BPP) na podlagi drugega odstavka 46. člena ZBPP, po katerem preide terjatev upravi-čenca do BPP proti nasprotni stranki iz naslovov stroškov postopka, ki jih je sodišče prisodilo v korist upravičenca z odločbo, s katero se je postopek pred njim končal, do višine stroškov, izplačanih iz naslova BPP po ZBPP, na Republiko Slovenijo z dnem pravnomočnosti odločbe oz. sklepa o stroških postopka.

Po drugem odstavku istega člena predlog za izterjavo terjatev izvrši na predlog Državnega pravobranil-stva pristojni davčni organ po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov. Pri tem se odločba, s katero sodišče razsodi o stroških, šteje za izvršilni naslov.

Carinska uprava Republike Slovenije je v skladu z Zakonom o carinski službi pristojna za izvajanje po-stopkov davčne izvršbe dajatev ter denarnih terjatev države in samoupravnih lokalnih skupnosti, ki se izterjujejo v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, zakonom, ki ureja prekrške (razen terjatev, ki jih izreka Davčna uprava Republike Slovenije), zakonom, ki ureja kazenski postopek, zako-nom, ki ureja pravdni postopek, zakonom, ki ureja sodne takse, in zakonom, ki ureja upravne takse, ter drugih denarnih terjatev, za izterjavo katerih je pristojna služba v skladu z drugimi predpisi. S 1. 1. 2012 je začel veljati četrti odstavek 146. člena ZDavP-2, ki predlagatelju izvršbe nalaga, da predlog za izvršbo pošlje v elektronski obliki.

110

Državnemu pravobranilstvu je bilo v letu 2012 vročenih 14.861 odločb, s katerimi je bilo odločeno o zahtevkih za dodelitev BPP.

Državno pravobranilstvo je v letu 2012 vložilo 25 predlogov za izvršbo. Z uspešnostjo izterjave Državno pravobranilstvo ni seznanjeno, ker davčna uprava (od 1. 1. 2012 carinska uprava) izterjane zneske naka-zuje neposredno na račune sodišč, ki so brezplačno pravno pomoč odobrila.

111

Postopki po Zakonu o denacionalizaciji

12

112

12.1 Uvod

V postopkih denacionalizacije Državno pravobranilstvo zastopa interese zavezane stranke, kadar se zah-tevek glasi na premoženje, ki je v lasti Republike Slovenije (peti odstavek 60. člena Zakona o denaciona-lizaciji – ZDen). Zavezana stranka v postopku je bodisi Republika Slovenija ali Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije.

12.2 Statistika

Državno pravobranilstvo je v letu 2012 prejelo šest zadev. Število prejetih zadev se je v primerjavi z letom 2011, ko je pravobranilstvo prejelo 18 tovrstnih zadev, zmanjšalo za 67 %, kar je nadaljevanje trenda, saj se je že leta 2011 v primerjavi z letom 2010 število prejetih zadev po ZDen občutno zmanjšalo (leta 2010 je pravobranilstvo prejelo 50 tovrstnih zadev).

Državno pravobranilstvo je imelo ob koncu leta 2011 po ZDen odprtih 235 zadev, tako da je imelo v letu 2012 skupaj v delu 241 zadev, kar je 67 zadev oz. skoraj 22 % manj kot leta 2011.

V letu 2012 je pravobranilstvo zaključilo 44 zadev, kar je skoraj 40 % manj kot leta 2011, ko je zaključilo 73.

Na dan 31. 12. 2012 je bilo odprtih 197 zadev.


Državno pravobranilstvo v zvezi s številom odprtih denacionalizacijskih postopkov poudarja, da se je število denacionalizacijskih zadev, v katerih Državno pravobranilstvo zastopa interese zavezane stranke, kadar se zahtevek glasi na premoženje, ki je v lasti Republike Slovenije, v letu 2012 nadalje zmanjševalo.

Državno pravobranilstvo izpostavlja, da se denacionalizacijske zadeve v zadnjih letih zaključujejo poča-sneje, saj ostajajo nezaključeni ravno nekateri zahtevni in zapleteni denacionalizacijski primeri, katerih reševanje je posledično bolj kompleksno in dolgotrajnejše.

113

Graf 24: Trend pripada in zaključevanja denacionalizacijskih zadev v obdobju 2008–2012

12.4 Problematika nezaključenih denacionalizacijskih zadev

V zvezi s problematiko nezaključenih denacionalizacijskih zadev Državno pravobranilstvo izpostavlja sledeče.

1. Uveljavljanje t. i. ovir pri zahtevkih za vrnitev v naravi na podlagi 19. člena ZDen – v primerih, ko je nepremičnina namenjena opravljanju dejavnosti državnih organov ali za dejavnosti s področja zdravstva, vzgoje in izobraževanja, kulture oz. drugih javnih služb V teh postopkih ima zatrjevanje zakonitih ovir izrecno podlago v izjavi volje Vlade in posamičnih resor-nih ministrstev. V zadevah, ki trajajo že več let, je Državno pravobranilstvo v večini primerov zaprosilo Vlado ali posamična resorna ministrstva za presojo, ali obstaja dovolj dokazov in razlogov za utemeljeno uveljavljanje ovir. Še vedno velja navodilo Ministrstva za pravosodje št. 462-09-148/2005 z dne 4. 7. 2005, v katerem ministrstvo upravljavce državnega premoženja opozarja, da lahko Republika Slovenija nasprotuje vračilu v naravi z izjavo volje le ob resnično utemeljenih in argumentiranih razlogih. Doka-zno breme za dokazovanje obstoja ovire je v celoti na strani zavezanca. To velja za vse pogoje, naštete v 1. točki 19. člena ZDen, ravno tako pa tudi pri oceni t. i. nesorazmernih stroškov, ki bi nastali zavezan-cu v primeru vrnitve nepremičnine v naravi.

2. Odškodninski zahtevki zaradi nemožnosti uporabe nepremičnin v času od uveljavitve ZDen do vrnitve po drugem odstavku 72. člena ZDen, ki jih po pravnomočno zaključenih denacionaliza-cijskih postopkih vlagajo upravičenci pri pristojnih sodiščih ali sklepajo poravnave neposredno z Vlado Republike Slovenije Splošno stališče vseh organov in strank v denacionalizacijskih postopkih je, da je za zavezance (pred-vsem za Republiko Slovenijo) najcenejše vračanje premoženja v naravi. Toda glede na določbo drugega odstavka 72. člena ZDen se postavlja vprašanje, ali to res drži, ali pa je morda za zavezance ugodnejša oblika odškodnine v obveznicah SOD ali Republike Slovenije, seveda ob predpostavki obstoja ovir za vrnitev v naravi. Sedanja praksa kaže, da praviloma zavezanci po pravnomočnem zaključku postopka, v katerem so dobili vrnjeno premoženje v naravi, v pravdnem postopku uveljavljajo še odškodnino za ne-

114

zmožnost uporabe od uveljavitve ZDen oz. zahtevki poleg vrnitve nepremičnine, ki je praviloma služila kateremu od namenov, določenih v 19. členu ZDen, dosegajo enormno visoke zneske.

Glede na izjemno zahtevnost in zapletenost denacionalizacijskih postopkov je logično, da ti niso mogli biti rešeni takoj po uveljavitvi ZDen, zato so zahtevki po drugem odstavku 72. člena ZDen skoraj v vsa-kem, še posebej pa v sedaj končanem postopku utemeljeni. Primarno načelo o vračanju v naravi že samo predpostavlja veliko bolj zapletene in daljše postopke, saj je praviloma treba angažirati izvedence. Upra-vičenci se v večini primerov tudi ne strinjajo z uradno določenim cenilcem ali izvedencem in zahtevajo nove cenitve, ali pa sami angažirajo svoje izvedence. Vse to lahko postopek izjemno podaljša, na koncu pa za ves čas pripada upravičencem še odškodnina po drugem odstavku 72. členu ZDen.

V primeru odločitve o odškodnini v obliki obveznic morebitno prikrajšanje upravičencev po 72. členu ZDen predstavljajo že obresti, določene v 44. členu ZDen ali po ZIKS, ki se prištevajo k višini obveznic, kar vse pa se izplačuje iz sklada SOD, ki je bil za ta namen tudi ustanovljen. Zato Državno pravobra-nilstvo izpostavlja, da bi bilo treba pred umikom ugovora o nemožnosti vrnitve nepremičnine v naravi presojati tudi finančne posledice takšne odločitve v celoti.

115

116

Postopki po Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij

13

117

13.1 Uvod

Po 145. členu Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS) se upravičencem oz. njihovim dedičem vrne zaplenjeno premoženje, če je bila kazen zaplembe razveljavljena. Zavezanec za vrnitev premoženja v naravi je Republika Slovenija oz. lokalna skupnost, v katere lasti je premoženje, ki je bilo zaplenjeno.

Premoženje se vrne v naravi ali v obliki odškodnine, če premoženja ali njegovih posameznih delov ni mogoče vrniti v naravi. Odškodnina za premoženje, ki ga v naravi ni mogoče vrniti, pa se določi po njegovem stanju v času zaplembe in po dejanski vrednosti na dan izdaje sklepa.

13.2 Statistika

Državno pravobranilstvo v letu 2012 po ZIKS ni prejelo nobene nove zadeve. V delu je tako imelo 53 zadev, ki so ostale odprte na dan 31. 12. 2011. V letu 2012 je zaključilo 14 zadev. Na dan 31. 12. 2012 je bilo odprtih 39 zadev.

118

Postopki vračanj vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje

14

119

14.1 Uvod

Na podlagi Zakona o vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje (ZVVJTO; Uradni list RS, št. 58/2002, čistopis ZVVJTO-UPB4, Uradni list RS, št. 54/2007) so fizične osebe, lokalne skupnosti in njihovi pravni nasledniki, ki so z namenom pridobitve telefonskega priključka zase ali za druge sklepali pogodbe s pravnimi predniki Telekoma Slovenije, d. d., in Samoupravnimi interesnimi skupnostmi za poštni, telegrafski in telefonski promet, pridobili pravico do vračila vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje Telekoma Slovenije, d. d.

Zakon je določal, da upravičenci zahtevek vložijo na Državno pravobranilstvo, državni pravobranilec pa na podlagi predloženih dokazov in na podlagi za izvajanje zakona sprejetih aktov sestavi predlog za sklenitev poravnave o vračilu; v primeru nesoglasja je lahko vlagatelj zahtevka v dveh mesecih po zavrnitvi zahtevka vložil predlog za rešitev zahtevka na pristojno okrajno sodišče, ki odloča o zahtevku po določbah nepravdnega postopka.

14.2 Statistika

Na dan 31. 12. 2011 je ostalo odprtih sedem zadev. V letu 2012 je nepravdni postopek zaradi vračila vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje na novo sprožil en predlagatelj.

V letu 2012 je Državno pravobranilstvo zaključilo pet zadev. Na dan 31. 12. 2012 so ostale odprte tri zadeve.

120

Postopki pred Evropskim sodiščem za človekove pravice

15

121

15.1 Uvod

Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je bilo ustanovljeno leta 1959 na podlagi Evropske kon-vencije o človekovih pravicah (EKČP). Njegova naloga je v prvi vrsti zagotavljati, da države spoštujejo in zagotavljajo človekove pravice in temeljne svoboščine iz EKČP svojim državljanom in tudi vsako-mur znotraj njihove jurisdikcije, ne glede na spol, raso, državljanstvo, etnični izvor ali drugo okoliščino. ESČP obravnava pritožbe posameznikov ter meddržavne pritožbe. Kadar ESČP ugotovi, da je država pogodbenica kršila eno ali več pravic iz EKČP, o kršitvi odloči s sodbo. Ta je zavezujoča, nadzor nad izvrševanjem pa izvaja Odbor ministrov Sveta Evrope. EKČP poleg kataloga pravic in svoboščin vzpostavlja nadzorni mehanizem nad izpolnjevanjem prevzetih obveznosti s strani držav pogodbenic. Konvencija predvideva dva tipa pritožb, in sicer pritožbe posamezni-kov ter meddržavne pritožbe. Vsaka država pogodbenica, posameznik, nevladna organizacija ali skupina posameznikov, ki zatrjuje, da je s strani druge države pogodbenice žrtev kršitve pravic iz EKČP, lahko vloži pritožbo neposredno na ESČP. Sodišče deluje po načelu subsidiarnosti in sme v skladu s 35. členom EKČP obravnavati zadeve šele po tem, ko so bila izčrpana vsa notranja pravna sredstva.10 Pritožba se lahko vloži v šestih mesecih od sprejema dokončne odločitve nacionalnega sodnega ali upravnega organa.

V skladu s prvim odstavkom 11. člena ZDPra Republiko Slovenijo pred ESČP zastopa Državno pravo-branilstvo.

V letu 2012 se je nadaljeval trend zmanjševanja števila pritožb iz naslova kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, nadaljeval pa se je trend povečevanja števila pritožb iz naslova kršitev drugih konven-cijskih pravic.

V pritožbah, ki se nanašajo na kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, so izpostavljena vprašanja o ustreznosti rešitev, ki jih za varstvo te pravice nudi ZVPSBNO, in sicer tako na zakonodajni kot tudi na izvedbeni ravni. V tej zvezi je treba omeniti sodbo v zadevi Jama (III) v. Slovenija11, v kateri je bila ugotovljena neučinkovitost pospešitvenih sredstev za konkreten primer, hkrati pa je bil izražen dvom v primernosti sedanjega zakonskega limita pravičnega zadoščenja za ekscesne primere. Omeniti velja tudi sodbo Madžarevič v. Slovenija12, v kateri je ESČP ugotovilo, da je bilo v sodnem postopku na podlagi ZVPSBNO pritožniku dosojeno prenizko pravično zadoščenje in mu posledično dosodilo dodaten zne-sek pravičnega zadoščenja.

10 Vir: http://www.mzz.gov.si/si/coe/o_svetu_evrope/organi_in_institucije_sveta_evrope/evropsko_sodisce_za_clovekove_pravice/11 Sodba je predstavljena v nadaljevanju.12 Sodba je predstavljena v nadaljevanju.

122

V zvezi s pritožbami, ki se nanašajo na kršitve drugih konvencijskih pravic, Državno pravobranilstvo poudarja, da gre za vedno bolj kompleksne zadeve, v katerih pritožniki običajno uveljavljajo kršitev več konvencijskih pravic. Trenutno je odprtih več zadev, katerih negativen izid bi lahko za Republiko Slove-nijo pomenil veliko finančno breme.

ESČP je v škodo Republike Slovenije odločilo v zadevi varčevalcev v podružnici Ljubljanske banke v Sarajevu (Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini in drugim, št. 60642/0813), ki zaradi razpada nekdanje SFRJ s temi sredstvi niso in še vedno ne morejo prosto razpolagati. Sodišče je tako odločilo kljub temu, da je za devizna sredstva pri bankah jamčila SFRJ in njena Narodna banka. Slovenija je vložila zahtevo za ponovno obravnavo zadeve pred Velikim senatom ESČP, ki je zahtevi ugodilo.

V reševanju so pritožbe nekdanjih imetnikov stanovanjske pravice na stanovanjih, ki so bila v postop-ku denacionalizacije vrnjena denacionalizacijskim upravičencem. Do sedaj je ESČP Sloveniji vročilo deset pritožb (Berger-Krall in 9 ostalih v. Slovenija, št. 14717/0414), hkrati pa jo obvestilo, da je vloženih 430 istovrstnih pritožb, ki pa so bile razdružene, in sicer tako, da se pritožbe, ki Republiki Sloveniji še niso bile vročene, vodijo pod št. 55728/11 Abdić in 418 ostalih v. Slovenija.

Izpostaviti je treba tudi v letu 2012 prejeto pritožbo v zadevi Lekić v. Slovenija, št. 36480/07, v kateri bo ESČP presojalo primernost ureditve postopka izbrisa družb iz sodnega registra na podlagi 2. točke prvega odstavka 25. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFFPPod; tj. družb, ki niso imele premoženja oz. v obdo-bju 12 mesecev niso opravljale izplačil preko računa), v smislu osebne odgovornosti družbenikov za dolgove teh družb in možnosti sodelovanja družbenikov v sámem postopku izbrisa družbe iz sodnega registra.

Sicer so v pritožbah, prejetih v letu 2012, zatrjevane predvsem kršitev pravice do življenja iz 2. člena EKČP, kršitev prepovedi mučenja iz 3. člena, kršitev pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena, kršitev različnih vidikov pravice do poštenega sojenja iz 6. člena, kršitev pravice do svobode in varnosti iz prvega odstavka 5. člena, kršitev pravice do svobode izražanja iz 10. člena in kr-šitev pravice do spoštovanja zasebnega premoženja iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP. V več primerih so pritožniki žrtve kaznivih dejanj oz. oškodovanci, ki se pritožujejo glede kazenskih postopkov, v katerih se je ugotavljala odgovornost za ta dejanja. ESČP je Republiki Sloveniji ponovno vročilo tudi več pritožb oseb v priporu in na prestajanju kazni zapora v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ljubljana. Omeniti velja, da sta obe pritožbi, v katerih je zatrjevana kršitev pravice do življenja, vloženi zaradi smrti, do ka-terih je prišlo med postopkom prisilnega odvzema prostosti s strani pristojnih organov.

15.2 Statistika

V letu 2012 je bilo Republiki Sloveniji vročenih 82 zadev, katerih skupna zahtevana vrednost je bila 17.284.352,36 EUR. V eni od zadev je šlo za pritožbo več pritožnikov proti Bosni in Hercegovini, pri čemer je eden od njih slovenski državljan, v vseh ostalih zadevah pa so bile pritožbe vložene zoper Repu-bliko Slovenijo. O pritožbi, vloženi zoper Bosno in Hercegovino, je v skladu z določbo prvega odstavka 36. člena EKČP ESČP obvestilo Republiko Slovenijo in po skrbni proučitvi zadeve je bila v soglasju

13 Sodba je predstavljena v nadaljevanju.14 Zadeva je bila predstavljena v poročilu za leto 2011.

123

z Ministrstvom za notranje zadeve in Ministrstvom za zunanje zadeve sprejeta odločitev, da Republika Slovenija v postopku ne intervenira.

Zadeve zoper Republiko Slovenijo so se nanašale na:• kršitev pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena EKČP: 49 zadev, od tega jih

je bilo 13 vročenih na podlagi 25. člena ZVPSBNO, v preostalih v 36 zadevah pa je šlo za pritožbe, za katere ZVPSBNO ni bil uporabljiv;

• kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP: osem zadev (Lozinšek v. Slovenija, št. 51485/07; Bradeško in Rutar Marketing d.o.o. v. Slovenija, št. 6781/09; Petruševski v. Slovenija, 16128/08; Hit d.d. Nova Gorica v. Slovenija, št. 50996/08; Šild v. Slovenija, št. 59284/08; Malbašič v. Slovenija, št. 27183/08; Mihelj v. Slovenija, št. 14204/07; Šmajgl v. Slovenija, št. 29187/10);

• kršitev pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP: štiri zadeve (Y. v. Slovenija, št. 41107/10; Petek v. Slovenija, št. 1154/07; Furman v. Slovenija, št. 16608/09; Jelševar in ostali. v. Slovenija, št. 47318/07);

• kršitev prepovedi mučenja iz 3. člena EKČP: 15 zadev (Teškera v. Slovenija, št. 33235/12; M. A. v. Slovenija, št. 3400/07; N. D. v . Slovenija, št. 16605/09; Arapovič v. Slovenija, št. 37927/12; Brajdič v. Slovenija, št. 39875/12; Bejtulai v. Slovenija, št. 39881/12; Kladivec v. Slovenija, št. 48431/12; Kojadinovič v. Slovenija, št. 48447/12; Novak v. Slovenija, št. 49020/12; Softič v. Slo-venija, št. 50418/12; Kovač v. Slovenija, št. 50422/12; Kodelja v. Slovenija, št. 50429/12; Bečkanovič v. Slovenija, št. 50450/12; Beljkaš v. Slovenija,št. 50844/12; Kavec v. Slovenija, št. 50849/12);

• kršitev pravice do življenja iz 2. člena EKČP: dve zadevi (Pibernik v. Slovenija, št. 59522/10; Štefan-čič v. Slovenija, št. 58349/09);

• kršitev pravice do varstva premoženja iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP: ena zadeva (Lekić v. Slo-venija št. 36480/07);

• kršitev pravice do svobode izražanja iz 10. člena EKČP: ena zadeva (Mladina d.d. v. Slovenija, št. 20981/10);

• kršitev pravice do svobode in varnosti iz prvega odstavka 5. člena EKČP: ena zadeva (L. M. v. Slo-venija, št. 32863/05).

V pritožbeni zadevi zoper Bosno in Hercegovino (Demirović in ostali v. Bosna in Hercegovina, št. 35732/09) pritožniki navajajo, da so njihovi sorodniki izginili v času vojnih dogodkov, ki so se leta 1992 odvijali na območju Bosne in Hercegovine. Pogrešane osebe so bile čez nekaj let razglašene za mrtve, v nekaterih primerih so bili identificirani posmrtni ostanki. Pritožniki v zvezi s tem očitajo Bosni in Her-cegovini kršitev pravice do življenja iz 2. člena in pravice do svobode in varnosti iz 5. člena EKČP, ker naj ne bi izpolnila procesne obveznosti raziskati okoliščine izginotja in smrti pogrešanih oseb.

Državno pravobranilstvo je imelo ob koncu leta 2011 odprtih 312 zadev, ki jih je Republiki Sloveniji vročilo ESČP (njihova zahtevana vrednost je znašala 15.157.140,62 EUR), tako da je imelo v letu 2012 skupaj v delu 394 zadev v vrednosti 32.441.429,98 EUR.

Državno pravobranilstvo je v letu 2012 zaključilo 232 zadev, in sicer:• 21 zadev je bilo zaključenih s sodbo ESČP, od tega:

– devet zadev zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. čle-na EKČP (Beguš v. Slovenija, št. 25634/05; Madžarevič v. Slovenija, št. 38975/05; Mramor v. Slovenija, št. 31391/05; Gobec v. Slovenija, št. 28275/06; Rijavec v. Slovenija, št. 36349/05; Kralj v. Slovenija, št. 21313/06; Grebenc Marjan v. Slovenija, št. 22174/06; Grebenc Blaž v. Slovenija, št. 34341/06; Rasiewicz v. Slovenija, št. 40445/06),

– eno zadevo zaradi kršitve pravice do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena v povezavi s tretjim odstavkom točka d) 6. člena EKČP (Štefančič v. Slovenija, št. 18027/05),

124

– sedem zadev zaradi kršitve prepovedi mučenja iz 3. člena EKČP (Butolen v. Slovenija, št. 41356/08, Mandič v. Slovenija, št. 5774/10; Jovič v. Slovenija, št. 5985/10; Štrucl v. Slove-nija, št. 5903/10; Klanšek v. Slovenija, št. 6003/10; Praznik v. Slovenija, št. 6234/10; Dukič v. Slovenija, št. 6544/10),

– tri zadeve zaradi kršitve pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP (K. v. Slovenija, št. 41293/05; S. I. v. Slovenija, št. 45082/05; V. v. Slovenija, št. 26971/07) in

– eno zadevo zaradi kršitve pravice do svobode govora iz 10. člena (Hvalica v. Slovenija, št. 25256/05);

• 36 zadev, ki so se nanašale na kršitev pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena EKČP, je bilo zaključenih s sklenitvijo izvensodne poravnave s pritožniki, v vseh primerih za pravično zadoščenje v obliki denarne odškodnine. Na tej podlagi je Republika Slovenija pritožni-kom izplačala 99.260,00 EUR od zahtevanih 852.423,94 EUR. Posledično je ESČP pritožbe izbrisalo s seznama zadev (Suban v. Slovenija, št. 44984/05; Čuček v. Slovenija, št. 14503/06; Filiplič Cuznar v. Slovenija, št. 14503/04; Čerče v. Slovenija, št. 27229/06; Petrinja Poropat v. Slovenija, št. 43945/06; Reich Crnogorac v. Slovenija, št. 7706/06; Dobrovnik v. Slovenija, št. 1453/07; Setničar v. Slovenija, št. 16044/06; Ferme v. Slovenija, št. 23256/08; Bevk v. Slovenija, št. 17480/06; Bevk II v. Slovenija, št. 46735/06; Rijavec in ostali v. Slovenija, št. 34105/06; Gaspari v. Slovenija, št. 5091/07; Hadžič v. Slovenija, št. 24574/06; Gobec v. Slovenija, št. 21999/07; Hodnik v. Slovenija, št. 50792/06; Erjavec v. Slovenija, št. 3830/07; Stopinšek v. Slovenija, št. 26575/06; Černuta in ostali v. Slovenija, št. 36407/06; Poropat v. Slovenija, št. 37208/06; Merc v. Slovenija, št. 2008/06; Trgoagent d.o.o. v. Slovenija, št. 3260/07; Kumar v. Slovenija, št. 36404/06; Slavec v. Slovenija, št. 54180/08; Ferlež v. Slovenija, št. 18500/06; Kamarič v. Slovenija, št. 15009/07; Vršnjak v. Slovenija, št. 28403/06; Dragar v. Slovenija, št. 33815/08; Komljen v. Slovenija, št. 10324/09; Markovič in ostali, št. 3272/0715; Gosteničnik v. Slovenija, 47289/06; Selčan v. Slovenija, št. 3922/06; Stropnik v. Slovenija, št. 28369/06; Jančič v. Sloveniji, št. 18914/06; Bizjak v. Slovenija, št. 2132/07; Ferlan v. Slovenija, št. 224/07);

• v 137 zadevah je ESČP ugotovilo, da so pritožbe očitno neutemeljene in kot takšne nedopustne, od tega: – 16 zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena EKČP in

kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena EKČP (Kovač v. Slovenija, št. 6618/07; Hočevar v. Slovenija, št. 289/07; Đakovič v. Slovenija, št. 50427/06; Šulcer in ostali v. Slovenija, št. 9844/07; Zajec v. Slovenija, št. 28163/08; Primc v. Slovenija, št. 1959/07; Bosich v. Slovenija, št. 39380/10; Hofman v. Slovenija, št. 1892/07; Novak v. Slovenija, št. 25168/06; Berce v. Slovenija, št. 12318/08; Ignjatič v. Slovenija, št. 30499/06; Toplak v. Slovenija, št. 26770/06; Sajovic v. Slovenija, št. 47868/06; Mlinarič v. Slovenija, št. 17171/06; Vuk v. Slovenija, št. 45496/06; Feguš v. Slovenija, št. 15998/06),

– 119 zaradi kršitve prepovedi mučenja iz 3. člena EKČP (pritožbe zapornikov na prestajanju kazni zapora v ZPKZ Dob pri Mirni) in

– dve zaradi kršitve pravice do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena EKČP (Berdajs v. Slovenija, št. 10390/09; Suhadolc v. Slovenija, št. 57655/08);

• v desetih zadevah zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. čle-na EKČP je ESČP ugotovilo, da so pritožbe nedopustne, ker pritožniki med sodnim postopkom pred nacionalnimi sodišči niso izčrpali pospešitvenih pravnih sredstev po ZVPSBNO (Štraus v. Slovenija, št. 38980/05; Čakarič v. Slovenija, št. 27342/06; Vukovič v. Slovenija, št. 49914/06; IMP d.d. v. Slovenija, št. 16349/06; Blakčori v. Slovenija, št. 50485/06; Pipuš v. Slovenija, št. 24141/06; Črnič v. Slovenija, št. 26742/06; Štorman v. Slovenija, št. 38565/06; Weiss v. Slovenija, št. 37169/06; Weiss Johana in Weiss Max, št. 43966/06);

15 Poravnava je bila sklenjena z dvema od petih pritožnikov, eden od njih je umrl, vendar pred ESČP nihče ni prevzel postopka, za dva pa je Državno pravobranilstvo uspešno ugovarjalo neizčrpanje pravnih sredstev po ZVPSBNO.

125

• v desetih zadevah je Državno pravobranilstvo pritožnikom ponudilo sklenitev izvensodne porav-nave po 25. členu ZVPSBNO, ki pa je ali niso sprejeli (Mihalič v. Slovenija, št. 24344/06; Kozelj v. Slovenija, št. 14609/04; Aldžič v. Slovenija, št. 40758/05; Snoj v. Slovenija, št. 45059/05; Tu-ljak v. Slovenija, št. 16022/06; Pagon v. Slovenija, št. 13809/07; Vidovič v. Slovenija, št. 26186/05; Vrabec v. Slovenija, št. 23328/06) ali pa na ponudbo sploh niso odgovorili (Veljkovič v. Slovenija, št. 26811/06; Ivančič v. Slovenija, št. 36601/06). Glede na to in ker so pritožniki imeli možnost upo-rabiti pravna sredstva po ZVPSBNO, je ESČP ugotovilo, da so pritožbe nedopustne;

• v dveh zadevah sta bili pritožbi vloženi izven šestmesečnega roka iz prvega odstavka 35. člena EKČP, zato sta bili nedopustni; obe sta se nanašali na kršitev pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena EKČP (Zorko v. Slovenija, št. 24431/10; Đuričič v. Slovenija, št. 2127/08);

• v treh zadevah je pritožnik umrl in ker nihče ni prevzel njegovega postopka, je ESČP pritožbo izbri-salo s seznama zadev: dve sta se nanašali na kršitev pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena EKČP (Witt Gliebe v. Slovenija, št. 44777/06, Ban v. Slovenija, št. 5470/07), ena pa na kršitev prepovedi mučenja iz 3. člena EKČP (Batanovič v. Slovenija, št. 6008/10);

• ena zadeva zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena EKČP, je bila nedopustna, ker je bila pritožniku ponujena poravnava na podlagi 25. člena ZVPSBNO, ki je ni sprejel, nato pa je pred nacionalnim sodiščem vložil tožbo na podlagi drugega odstavka 25. člena ZVPSBNO. Nacionalno sodišče mu je dosodilo 1.700,00 EUR pravičnega zadoščenja. Te odločitve oz. višine odškodnine pritožnik ni izpodbijal, zato je ESČP štelo, da nima več statusa žrtve, posle-dično pa ni presojalo v pritožbi zatrjevane neprimernosti višine dosojenega pravičnega zadoščenja (Kotnjek v. Slovenija, št. 24591/06);

• ena zadeva zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena EKČP je bila nedopustna, ker je bila ratione personae nesprejemljiva. Pritožnik je uveljavljal kršitev v ka-zenskem postopku, v katerem je nastopal kot subsidiarni tožilec in kot oškodovanec uveljavljal tudi premoženjskopravni zahtevek. Slednjega je uveljavljal tudi v civilnem postopku, ki je potekal vzpo-redno s kazenskim, in glede katerega je bila zaradi kršitev pravice do sojenja v razumnem roku z njim že sklenjena izvensodna poravnava na podlagi 25. člena ZVPSBNO (Aristovnik in drugi v. Slovenija, št. 2467/05);

• v štirih zadevah zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena EKČP je bilo ugotovljeno, da je bila s pritožniki že pred vročitvijo njihovih pritožb Republiki Slove-niji sklenjena izvensodna poravnava zaradi kršitve, na katero so se te nanašale. Posledično je ESČP zadeve črtalo s seznama zadev (Jamnikar v. Slovenija, št. 37392/06; Čopič v. Slovenija, št. 27165/07; Mramor v. Slovenija, št. 16729/07; Kolar v. Slovenija, št. 30175/06);

• v štirih zadevah pritožniki niso sodelovali v postopku pred ESČP, zato je to njihove pritožbe izbri-salo s seznama zadev; dve od njih sta se nanašali na kršitev pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena EKČP (Vučko v. Slovenija, št. 43784/08; Plut in Srčnik v. Slovenija, št. 58718/10 in 60755/10), ena na kršitev pravice do poštenega sojenja iz iste določbe EKČP (Gorišek v. Slovenija, št. 17029/08) in ena na kršitev pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življe-nja (Kovačič v. Slovenija, št. 5989/05);

• ena zadeva (Juriševič v. Slovenija, št. 2550/03), v kateri je ESČP leta 2004 od Republike Slove-nije zahtevalo zgolj predložitev dokumentacije iz sodnega postopka Okrajnega sodišča v Piranu opr. št. P 322/2002; Državno pravobranilstvo od decembra 2004 od ESČP ni prejelo nobenega so-dnega pisanja več, zato je zadevo zaključilo;

• ena zadeva (Čižman v. Slovenija), o kateri je Ministrstvo za finance v letu 2006 zgolj obvestilo Državno pravobranilstvo, da je stranka vložila pritožbo na ESČP, in zaprosilo za obveščanje o izidu postopka; ker ESČP te pritožbe Republiki Sloveniji (še) ni vročilo, je Državno pravobranilstvo spis zaključilo;

• ena zadeva, ki se je nanašala na postopek za izdajo svetovalnega mnenja po 47. členu EKČP v zvezi s postopkom imenovanja sodnikov na ESČP. Slednje je mnenje izdalo 22. 1. 2010, vendar Državne-mu pravobranilstvu uradno ni bilo vročeno.

126

V letu 2012 je ESČP izdalo sodbi tudi v zadevah X. v. Slovenija (št. 40245/10) ter Kurić in drugi v. Slove-nija (št. 26828/06), vendar spisa zaradi nadaljnjih aktivnosti v zvezi z izvršitvijo sodb statistično še nista zaključena. Obe zadevi se nanašata na kršitev pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP.

Ob koncu leta 2012 je bilo odprtih 162 zadev, in sicer med drugimi tudi:• 89 zadev zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena EKČP in

zaradi kršitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena EKČP, od tega 39 zadev, ki so bile Sloveniji vročene na podlagi 25. člena ZVPSBNO;

• deset zadev zaradi kršitve pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP (Petek v. Slovenija, št. 1154/07; W. v. Slovenija, št. 24125/06; Gobec v. Slovenija, št. 7233/04; Jelševar in ostali v. Slovenija, št. 47318/07; Makuc v. Slovenija, št. 26828/06; Michael v. Sloveni-ja, št. 34747/06; Berger Krall in ostalih 9 v. Slovenija, št. 14717/06; X. v. Slovenija, št. 40245/10; Y. v. Slovenija, št. 41107/10; Furman v. Slovenija, št. 16608/09);

• 13 zadev iz naslova kršitve pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP (Marguč v. Slovenija, št. 14889/08; Petruševski v. Slovenija, št. 16128/08; Mihelj v. Slovenija, št. 14201/07; Bradeško in Rutar Marketing d.o.o. v. Slovenija, št. 6781/09; Šild v. Slovenija, št. 59284/08; Mesesnel v. Slovenija, št. 22163/08; Lozinšek v. Slovenija, št. 51485/07; Brus v. Slovenija, št. 55925/08; Hit d.d. Nova Gorica v. Slovenija, št. 50996/08; Malbašič v. Slovenija, št. 27183/08; Milenovič v. Slovenija, št. 294/08; Demirović in ostali v. Bosna in Hercegovina, št. 35732/09; Šmajgl v. Slovenija, št. 29187/10);

• 38 zadev iz naslova kršitve prepovedi mučenja iz 3. člena (razen zadev N. D. v. Slovenija, št. 16605/09, Teškera v. Slovenija, št. 33235/12 in M. A. v. Slovenija, št. 3400/07, gre v ostalih 35 zadevah za pri-tožbe zapornikov ter pripornikov na prestajanju kazni zapora in pripora v ZPKZ Ljubljana ter na prestajanju kazni zapora v ZPKZ Dob pri Mirni);

• ena zadeva zaradi kršitve pravice do svobode izražanja iz 10. člena EKČP (Mladina d.d. v. Slovenija, št. 20981/10);

• tri zadeve zaradi kršitve pravice do varstva premoženja iz 1. člena Protokola št. 1 h EKČP (Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini in drugim, št. 60642/08; Merot d.o.o. in Storitve TIR d.o.o. v. Republika Hrvaška, št. 29426/08 in 29737/08; Lekić v. Slovenija, št 36480/07);

• tri zadeve zaradi kršitve pravice do življenja iz 2. člena EKČP (Pibernik v. Slovenija, št. 59522/10; Štefančič v. Slovenija, št. 58349/09 in Vovk v. Slovenija, št. 62120/09);

• ena zadeva iz naslova kršitve pravice do svobode in varnosti iz 5. člena EKČP (L. M. v. Slovenija, št. 32863/05);

• ena zadeva, tj. spis, v katerem so se vodile poizvedbe zunanjih oddelkov Državnega pravobranilstva o postopkih pred ESČP (R. I. in drugi).

15. 3 Pomembnejše odločitve

V nadaljevanju Državno pravobranilstvo predstavlja pomembnejše odločitve ESČP v že zaključenih za-devah, izpostavlja pa tudi tiste, v katerih sodbe v letu 2012 še niso postale dokončne. Sodbe, ki jih je ESČP izdalo v letu 2011 in so postale dokončne v letu 2012, so bile predstavljene že v poročilu za leto 2011 (Beguš v. Slovenija, št. 25634/05; Mramor v. Slovenija, št. 31391/05; Grebenc Marjan v. Slovenija, št. 22174/06; Grebenc Blaž v. Slovenija, št. 34341/06; Mandič v. Slovenija, št. 5774/10; Jovič v. Sloveni-ja, št. 5985/10; Štrucl v. Slovenija, št. 5903/10; Klanšek v. Slovenija, št. 6003/10; Dukič v. Slovenija, št. 6544/10; K. v. Slovenija, št. 41293/05; S. I. v. Slovenija, št. 45082/05; V. v. Slovenija, št. 26971/07).

127

15.3.1 Kršitev pravice do življenja iz 2. člena EKČP

Volk v. Slovenija, št. 62120/09, sodba z dne 13. 12. 2012Pritožnica je mati zapornika, ki je med prestajanjem zaporne kazni storil samomor. ESČP je v sodbi ugotovilo, da zatrjevana kršitev pravice do življenja iz 2. člena EKČP ni podana, glede zatrjevanih kršitev prepovedi mučenja iz 3. člena EKČP pa da je pritožba očitno neutemeljena in posledično nedopustna.

Po ugotovitvah ESČP so pristojne oblasti v konkretnem primeru uporabile primerne ukrepe za varstvo zapornika. V danih okoliščinah ni bilo mogoče predvideti njegovega samomora. Oblastem ni mogoče očitati, da bi ravnale v nasprotju s pozitivno obveznostjo, ki jo državam pogodbenicam EKČP nalaga pravica do življenja. Kadar pride do primera smrti v okoliščinah, v katerih bi za takšno smrt potencialno lahko odgovarjala država, 2. člen državam nalaga dolžnost, zagotoviti ustrezen odziv tako na zakonodaj-ni kot na izvedbeni ravni, da se morebitne kršitve odkrijejo in primerno kaznujejo. Sistem mora zago-toviti neodvisno in nepristransko uradno preiskavo, ki ustreza minimalnim standardom učinkovitosti. Oblasti morajo ravnati posebno skrbno in hitro ter morajo po uradni dolžnosti sprožiti preiskavo, ki je sposobna raziskati okoliščine dogodka in morebitne pomanjkljivosti v delovanju sistema in ki identifi-cira vpletene osebe. V konkretnem primeru so oblasti ravnale primerno skrbno in hitro. Preiskava, ki jo je sprožil državni tožilec, je bila neodvisna. Državi ni mogoče očitati, da bi kršila obveznost izvesti učinkovito preiskavo okoliščin smrti pritožničinega sina.

Glede zatrjevane kršitve prepovedi mučenja iz 3. člena EKČP je ESČP zaključilo, da je pritožba v tem delu očitno neutemeljena in kot takšna nedopustna. ESČP je takšno oceno podalo ob predpostavki, da je pritožba ratione personae sprejemljiva. Glede ukrepov varstva življenja pritožničinega sina se je skli-cevalo na vse, kar je navedlo v zvezi z očitano kršitvijo 2. člena. Glede očitkov pomanjkljive zdravstvene in psihiatrične oskrbe je ugotovilo, da ni indicev, da bi bila oskrba pomanjkljiva. Glede očitkov prezase-denosti zapora se je ESČP sklicevalo na ugotovitve v zadevi Lalić in drugi v. Slovenija, kjer je zaključilo, da so splošni pogoji bivanja na zaprtem oddelku ZPKZ Dob ustrezni standardom po EKČP. Indicev, da bi imel pritožničin sin premalo prostora v sobah, kjer je bival, ni bilo. Namestitev v zaprti oddelek je bila skladna z njegovimi željami.

15.3.2 Kršitev prepovedi ponižujočega in nečloveškega ravnanja oz. prepovedi mučenja iz 3. člena EKČP

Butolen v. Slovenija, št. 41356/08, sodba z dne 26. 6. 2012ESČP je v sodbi ugotovilo, da je država kršila prepoved mučenja iz 3. člena EKČP, in sicer tako zara-di opustitve izvedbe učinkovite preiskave s strani pristojnih oblasti kot tudi zaradi ravnanja pristojnih oblasti s pritožnikom. Posledično je ESČP pritožniku prisodilo pravično zadoščenje za nepremoženjsko škodo v znesku 5.847,00 EUR ter povrnitev stroškov v višini 8.500,00 EUR. Del zneska prisojenih stro-škov se nanaša na stroške, ki so pritožniku nastali v postopku pred nacionalnim sodiščem, v katerem je pritožnik prevzel pregon potem, ko je državni tožilec ovadbo zavrgel.

Pritožnik je v pritožbi zatrjeval, da je policija ob aretaciji z njim grdo ravnala in da na podlagi njegove ovadbe ni bila izvedena učinkovita preiskava. Na tej podlagi je uveljavljal kršitev 3. in 6. člena EKČP. ESČP je v delnem sklepu o dopustnosti že prej odločilo, da je pritožba v delu, v katerem je pritožnik zatrjeval kršitev pravice iz 6. člena EKČP, nedovoljena.

ESČP je v okviru vsebinske presoje zadeve opozorilo, da mora biti učinkovita uradna preiskava temeljita. Državni tožilec ni storil vsega, da bi po dogodku zavaroval dokaze; pritožnikova ovadba je bila zavrnje-

128

na zgolj na podlagi poročila prav tiste enote policije, ki je bila vpletena v dogodek; preiskava, ki je tekla na zahtevo pritožnika, pa je bila izvedena z ustrezno skrbnostjo, toda na stroške pritožnika. Državni tožilec v nadaljevanju ni prevzel pregona, ampak je kljub razvoju dogodkov ostal pasiven; kot kaže, tudi ni bil sprožen disciplinski postopek zoper policista. ESČP je menilo, da civilni postopek ne more predstavljati primernega postopka glede na zahteve 3. člena EKČP. Nadalje je zavrnilo tudi stališče Vlade Republike Slovenije, da ni dokazano, da bi bil pritožnik žrtev grdega ravnanja v smislu 3. člena. Vsaka uporaba sile, ki glede na vedenje osebe, ki ji je vzeta prostost, ni nujna, posega v človekovo dostojanstvo in je poseg v pravico po 3. členu. Če je oseba, ki ji je odvzeta prostost, v tem času poškodovana, je to močan indic, da je bila izpostavljena grdemu ravnanju. Domneva nedolžnosti (iz kazenskega postopka) ne odveže države njene odgovornosti po EKČP. Pritožnikov začetni upor aretaciji bi lahko opravičeval uporabo sile, vendar so mu bile nato povzročene poškodbe na drugačen način od tistega, ki je bil potre-ben za obvladanje pritožnika. ESČP je torej presodilo, da je bila uporaba sile nad pritožnikom pretirana in Republiko Slovenijo obsodilo kršitve pravice do prepovedi mučenja iz 3. člena EKČP.

15.3.3 Kršitev pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP

Berdajs v. Slovenija, št. 10390/09, sklep z dne 27. 3. 2012Sklep se nanaša na eno od petih zadev, ki so bile Sloveniji vročene v letu 2010 in so se nanašale na vpra-šanje spoštovanja procesnih garancij, zagotovljenih v 6. členu EKČP, v postopkih odločanja o zahtevi za sodno varstvo zoper odločbe oz. plačilne naloge, izdane s strani prekrškovnih organov. ESČP je v teh zadevah posebej izpostavilo vprašanje, ali so sodišča s tem, ko so odločala brez razpisa glavne obravna-ve, kršila pravice pritožnikov. Glede na dejstvo, da je bilo v letu 2010 pred ESČP še okoli 340 podobnih pritožb, se je zastavilo tudi vprašanje, ali ne gre v teh primerih celo za sistemsko kršitev.

V predmetni zadevi je ESČP izdalo sklep o nesprejemljivosti, ker je ugotovilo, da je pritožba, ki se je nanašala na prometni prekršek neupoštevanja zahteve policije za tehtanje tovornega vozila, očitno ne-utemeljena.

ESČP je ugotovilo, da zadevni prekršek, podobno kot prekršek v zadevi Suhadolc16, ne sodi v tradicio-nalno kategorijo kazenskega prava. Vendar pa je bil v tej zadevi, za razliko od zadeve Suhadolc, kjer je bil prekršek ugotovljen na podlagi objektivne merilne metode, prekršek ugotovljen na podlagi neposredne zaznave s strani policista. Ker pritožnik v zahtevi za sodno varstvo ni izpodbijal kredibilnosti in verodo-stojnosti ugotovitev policista, temveč se je pritoževal nad splošno pravno ureditvijo prekrškov v hitrem postopku ter nad nedefinirano merilno napravo ter metodo, je ESČP pritrdilo odločitvi nacionalnega sodišča, da izvedba ustne glavne obravnave ni bila potrebna.

Peruš v. Slovenija, št. 35016/05, sodba z dne 27. 9. 201217

ESČP je ugotovilo, da je bila pritožniku kršena pravica do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena EKČP in mu prisodilo pravično zadoščenje za nepremoženjsko škodo v višini 5.000,00 EUR. Sodba se nanaša na individualni delovni spor Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 3800/94. Postopek se je začel, ko je pritožnik na takratno Sodišče združenega dela v Mariboru zoper Družbeno podjetji »EMI«, Poljčane vložil predlog za uvedbo postopka zaradi razveljavitve oz. spremembe sklepa o provizijskem

16 Zadeva je predstavljena v poročilu za leto 2011.17 Sodba je postala dokončna v letu 2012, zaradi še odprtega roka za izvršitev sodbe pa je bila zadeva statistično zaključena v letu 2013.

129

nagrajevanju referentov na terenu. Postopek se je končal s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 319/2002 z dne 4. 11. 2003. Zoper slednjo je pritožnik vložil ustavno pritožbo, ki jo je Ustavno sodišče Republike Slovenije na podlagi ugotovitve, da s tem, ko je bila tožena stranka izbrisana iz sodnega registra, pritožnik nima več pravnega interesa za ustavno pritožbo, zavrglo.

Pritožnik je v pritožbi na ESČP uveljavljal več kršitev z EKČP varovanih pravic, in sicer pravice do po-štenega sojenja ter do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena EKČP in pravice do učinko-vitega pravnega sredstva iz 13. člena EKČP. Republika Slovenija je bila obsojena zaradi kršitve pravice do poštenega sojenja zaradi sodelovanja iste sodnice v dveh različnih fazah postopka; prvič kot predsednice senata Višjega delovnega in socialnega sodišča in drugič kot članice senata Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. V nasprotju z določbami 70. in 71. člena Zakona o pravdnem postopku se sodnica v postopku pred Vrhovnim sodiščem ni izločila.

Do zaključkov o podani kršitvi je ESČP prišlo z uporabo subjektivnega in objektivnega testa nepristran-skosti sodnika. Ugotovilo je, da ni razlogov za dvom v subjektivno nepristranskost sodnice, da pa dej-stvo, da je ista sodnica sodelovala kot predsedujoča senatu višjega sodišča in tudi kot članica senata vr-hovnega sodišča, pri čemer sta oba odločila v škodo pritožnika (prvi je ugodil pritožbi nasprotne stranke zoper za pritožnika ugodno sodbo, drugi pa potrdil za pritožnika neugodno sodbo višjega sodišča), tako v očeh pritožnika kot tudi objektivno gledano vzbuja dvom v nepristranskost sodišča. Kot je poudarilo ESČP, je s stališča objektivnega testa pomembno, da »pravici ne le da je zadoščeno, ampak se mora tudi videti, da ji je bilo zadoščeno« (»justice must not only be done; it must also be seen to be done«, § 36 sodbe).

Pečnik Alenka v. Slovenija, št. 44901/05, sodba z dne 27. 9. 201218

ESČP je ugotovilo, da je bila pritožnici kršena pravica do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena EKČP in ji prisodilo pravično zadoščenje za nepremoženjsko škodo v višini 4.000,00 EUR ter povrnitev stroškov postopka pred ESČP v višini 980,00 EUR. Sodba se nanaša na civilni postopek pred nacionalnim sodiščem, v katerem je bila pritožnica kot pooblaščena odvetnica tožeče stranke kaznovana zaradi razžalitve sodišča, storjene v pritožbi z dne 27. 12. 2001 zoper sodbo Okrajnega sodišča v Domžalah opr. št. P 107/1997. Pritožnica je menila, da je bil postopek odločanja o razžalitvi nepošten in pristranski. Zlasti pa o zadevi ne bi smel odločati sodnik, čigar ravnanje je bilo predmet pritožničine kritike, temveč bi moral zadevo prevzeti drug sodnik. Zatrjevane kršitve naj ne bi odpra-vilo niti Višje sodišče v Kopru, ki je odločalo o pritožbi zoper sklep o kaznovanju, niti Ustavno sodišče Republike Slovenije.

Sodba ESČP je bila pričakovana, saj je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-145/03 predhodno že odločalo o skladnosti 11. in 109. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-1999) o kaznovanju odvetnika ter po-udarilo, da denarna kazen in resnost posledic v primeru neplačila (sprememba denarne kazni v zaporno kazen) zahtevata uporabo kazenskopravnih jamstev v postopku.

V zvezi z vprašanjem, ali gre v obravnavani zadevi za odločanje o »kazenski obtožbi« v smislu prvega odstavka 6. člena EKČP, je ESČP poudarilo, da gre po nacionalnem pravu sicer za postopek, ki je disci-plinske narave, vendar pa je kljub temu treba preučiti tudi naravo in resnost sankcije, saj lahko slednje zadevo opredeli kot »kazensko« v smislu določb EKČP. ESČP je v menilo, da se v tej zadevi ni treba izreči o vprašanju, ali je višina zagrožene ter izrečene denarne kazni v konkretnem primeru dosegla stopnjo,

18 Sodba je postala dokončna v letu 2012, zaradi še odprtega roka za izvršitev sodbe pa je bila zadeva statistično zaključena v letu 2013.

130

ki bi sama po sebi pomenila, da gre za »kazensko zadevo« v smislu EKČP (pritožnici je namreč grozila maksimalna denarna kazen v višini 1.000.000,00 tedanjih SIT, naložena pa ji je bila le v višini 150.000,00 tedanjih SIT). Poudarilo pa je, da grožnja spremembe denarne kazni v (precej visoko) zaporno kazen v odsotnosti kakršnih koli procesnih jamstev (glej T v. Avstrija) zadostuje za to, da lahko v konkretnem primeru zadevo opredelimo kot »kazensko zadevo« v smislu EKČP.

Na podlagi sodne prakse, zlasti pa vodilne zadeve Kyprianou v. Ciper, je ESČP kot odločilno za ugoto-vitev kršitve pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP izpostavilo združitev vlog pritožnika, priče, tožilca in sodnika pri odločanju o razžalitvi sodišča. Ta funkcionalna pomanjkljivost po mnenju ESČP vzbuja objektivno utemeljen dvom v nepristranskost sodišča. Niti instančno sodišče, ki je odločalo o pri-tožbi zoper sklep o kaznovanju, niti Ustavno sodišče navedene pomanjkljivosti v nadaljnjem postopku nista odpravili, temveč sta sklep o kaznovanju pooblaščenega odvetnika potrdili.

15.3.4 Kršitev pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena EKČP

Madžarevič v. Slovenija, št. 30975/05, sodba z dne 15. 5. 2012ESČP je v sodbi ugotovilo, da je bila pritožniku kršena pravica do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena EKČP in mu prisodilo pravično zadoščenje za nepremoženjsko škodo v višini 3.000,00 EUR. Ugotovljena kršitev se nanaša na pravdni postopek Delovnega sodišča v Ljubljani opr. št. II Pd 398/2000 in na nadaljnji izvršilni postopek Okrajnega sodišča na Vrhniki opr. št. In 2000/00047. ESČP je poudarilo, da v dve leti in dva meseca trajajočem izvršilnem postopku ni prišlo do neutemeljenih zastojev. Upoštevajoč celotno trajanje postopka (tj. osem let in pet mesecev) ter zastoje, do katerih je prišlo v pravdnem postopku, pa je ESČP zaključilo, da je bila pritožniku kršena pravica do sojenja v razumnem roku.

Predmetna sodba je pomembna, ker gre za prvo zadevo, v kateri je ESČP odločilo, da odškodnina zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, ki je bila pritožniku prisojena v postopku pred nacionalnim sodiščem, ne predstavlja primerne in zadostne satisfakcije. Hkrati je ESČP odločilo, da je pritožba v delu, ki se nanaša na očitke o neučinkovitosti notranjih pravnih sredstev oz. na kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena EKČP, očitno neutemeljena, saj zgolj dejstvo, da je nacionalno sodišče pritožniku dosodilo nižjo odškodnino od tiste, ki bi jo prisodilo ESČP v primerljivi zadevi, še ne pomeni, da je notranje pravno sredstvo neučinkovito.

V zvezi s postopkom, ki je na podlagi ZVPSBNO tekel pred nacionalnimi sodišči, je ESČP poudarilo, da je treba na podlagi 34. člena EKČP najprej odločiti, ali je pritožnik še vedno »žrtev« kršitve, torej ali je bilo prejeto povračilo škode primerno in zadostno, upoštevajoč 41. člen EKČP (Jakupović v. Hrvaška, št. 12419/04, 31. 7. 2007, § 16; Scordino v. Italija (št. 1) [VS], št. 36813/97, §§ 178-213). Pritožnik je v postopku pred nacionalnimi sodišči prejel odškodnino v višini 1.440,00 EUR za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi trajanja pravdnega postopka opr. št. II Pd 398/2000. Po mnenju ESČP omenjeni znesek predstavlja manj kot 30 % tistega, kar bi pritožniku v podobnih okoliščinah prisodilo ESČP. Že to dejstvo po mnenju ESČP zadostuje za zaključek, da je bilo povračilo škode v nacionalnem postopku nezadostno. ESČP je še poudarilo, da je pravdnemu postopku sledil še izvršilni postopek, njegovega trajanja pa nacionalno sodišče ni upoštevalo pri obravnavanju tožnikovega zahtevka. Pritožnikovo zah-tevo za spremembo tožbe, ki bi upoštevala trajanje izvršilnega postopka, je namreč sodišče zavrnilo, saj slednja zaradi prekluzije ni bila več dovoljena. Glede tega je treba poudariti, da je pritožnik svoje zahtev-ke zaradi nerazumnega trajanja pravdnega in izvršilnega postopka uveljavljal v ločenih postopkih, če-prav sta bila pravdni in izvršilni postopek medsebojno povezana (pritožnik je bil v izvršilnem postopku

131

napoten na pravdo, po njenem zaključku pa se je izvršilni postopek še nadaljeval). Prav zaradi navede-nega je tudi prišlo do situacije, da je bil v postopku po 19. členu ZVPSBNO pritožnikov zahtevek 5. 7. 2010 v delu, ki se je nanašal na izvršilni postopek opr. št. In 2000/00047, zavrnjen. V pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Kranju, ki je zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku v pritožniko-vem pravdnem postopku opr. št. II Pd 398/2000 potekal na podlagi 20. člena ZVPSBNO, je namreč Dr-žavno pravobranilstvo predhodno že pripoznalo tožbeni zahtevek v višini 1.440,00 EUR. Pri obravnavi njegovega zahtevka po 19. členu ZVPSBNO glede sledečega izvršilnega postopka opr. št. In 2000/00047, ki je trajal še nadaljnji dve leti in dva meseca, pa ob ločeni obravnavi Državno pravobranilstvo ni ugoto-vilo kršitve pravice do sojenja v razumnem roku. Prav tako pritožnikovi zahtevi za spremembo tožbe v sporu majhne vrednosti, o katerem je odločalo Okrajno sodišče v Kranju, ni bilo mogoče ugoditi, saj je bila slednja vložena v nasprotju z določbami Zakona o pravdnem postopku. Kljub takšnemu dejanskemu stanju je ESČP pri oceni zadeve upoštevalo celotno trajanje postopka, tudi v delu, ki ga domače sodišče ni upoštevalo.

Jama (III) v. Slovenija, št. 48163/08, sodba z dne 19. 7. 201219

ESČP je ugotovilo kršitev pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena EKČP ter tudi kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena EKČP. Kršitvi sta bili ugotovljeni v zvezi z nepravdnim postopkom Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. N 182/1989, ki je potekal že od leta 1971 in v času odločanja ESČP še ni bil končan. ESČP je pritožnikovi dedinji, ki je po njegovi smrti leta 2008 prevzela postopek pred ESČP, prisodilo pravično zadoščenje v višini 12.000,00 EUR, zahtevek iz naslova povrnitve stroškov zastopanja pa je zavrnilo.

O kršitvi pravice do sojenja v razumnem roku v postopku opr. št. N 182/1989 je ESČP sicer odločalo že leta 2007 (sklep št. 29978/09 z dne 11. 12. 2007). Tedaj pritožnikova pritožba zaradi neizčrpanja pravnih sredstev po ZVPSBNO ni bila sprejeta v obravnavo in jo je ESČP črtalo s seznama zadev. Pritožnik je nato leta 2008 vložil dve nadzorstveni pritožbi ter rokovni predlog, v ponovno vloženi pritožbi na ESČP pa zatrjeval, da so ta pravna sredstva neučinkovita.

ESČP je ugotovilo, da je bil nepravdni postopek opr. št. N 182/89, kljub v letu 2008 uporabljenim po-spešitvenim sredstvom po ZVPSBNO, še vedno na prvi stopnji ter da v postopku ni prišlo do znatnega napredka. Glede na zakonsko določbo ZVPSBNO, po kateri je možno zahtevek za plačilo pravičnega zadoščenja uveljavljati šele po zaključku sodnega postopka, je ESČP ugotovilo, da pritožnik oz. sedaj njegova dedinja tega zahtevka nista mogla nikoli uveljavljati. Upoštevajoč kriterij, da so pravna sred-stva glede kršitve pravice do sojenja v razumnem roku učinkovita v smislu 13. člena EKČP takrat, ka-dar preprečijo zatrjevano kršitev ali njeno nadaljevanje ali zagotovijo ustrezno odškodnino za kršitev, ki je že nastala (glej Kudła v. Poljska [VS], št. 30210/96, odstavek 158), je ESČP pospešitveni sredstvi po ZVPSBNO v konkretnem primeru ocenilo kot neučinkoviti, glede zahtevka za pravično zadoščenje po ZVPSBNO pa zaključilo, da pritožniku oz. njegovi dedinji ni bil zagotovljen razumno hiter dostop do njega. ESČP je nadalje pritrdilo stališču pritožnikove dedinje o neustreznosti zakonske omejitve vi-šine pravičnega zadoščenja na znesek 5.000,00 EUR v prekomerno dolgo trajajočih sodnih postopkih. Ugotovilo je namreč, da v postopkih, ki trajajo prekomerno dolgo in v katerih kljub uporabi pospe-šitvenih sredstev ni prišlo do napredka, stranke postopka zaradi zakonske omejitve višine pravičnega zadoščenja na 5.000,00 EUR ne morejo dobiti primernega pravičnega zadoščenja za nepremoženjsko škodo.

19 Rok za izvršitev sodbe se je iztekel januarja 2013, ko je bila sodba tudi izvršena. Posledično je bil spis statistično zaključen v letu 2013.

132

Barišič v. Slovenija, št. 32600/05, sodba z dne 18. 10. 201220 ESČP je ugotovilo, da je bila pritožniku v enem od sodnih postopkov, na katere se je nanašala pritožba, kršena pravica do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena EKČP in mu prisodilo pravično zadoščenje v višini 4.000,00 EUR. Pritožnik je zatrjeval, da mu je bila pravica do sojenja v razumnem roku kršena v sedmih sodnih postopkih. Navajal je tudi, da v zvezi s predolgim trajanjem postopkov učinkovitega notranjega pravnega sredstva ni imel na voljo.

Po ugotovitvah ESČP štirje od postopkov niso trajali predolgo (šest let in štiri mesece na štirih stopnjah; sedem let na štirih stopnjah; v dveh postopkih pa manj kot dve leti na eni stopnji). V zvezi z dvema po-stopkoma pa je ESČP ugotovilo, da pritožnik ni izčrpal notranjih pravnih sredstev, ki so mu bila na voljo po ZVPSBNO. V prvem od teh dveh postopkov je bila sodba prvostopenjskega sodišča izdana marca 2007, sodba drugostopenjskega sodišča pa novembra 2007; v drugem postopku je bila sodba prvosto-penjskega sodišča izdana maja 2008, sodba drugostopenjskega sodišča pa maja 2009, pri čemer je bila zadeva vrnjena prvostopenjskemu sodišču v nov postopek. Le glede enega od sedmih postopkov je ESČP zaključilo, da je trajal predolgo (pet let in deset mesecev na dveh stopnjah) in v zvezi s tem postopkom ugotovilo kršitev pravice iz prvega odstavka 6. člena EKČP. Ta postopek se je končal 6. 3. 2007 in ESČP je, sklicujoč se na svoje ugotovitve v zadevi Maksimovič v. Slovenija, zaključilo, da pritožnik v domači zakonodaji ni imel na voljo učinkovitega pravnega sredstva.

V tej zadevi je sodnica Power-Forde podala odklonilno ločeno mnenje, v katerem terja doslednejšo uporabo že izoblikovanih načel sodne prakse ESČP. Kot je navedla, je bil prejšnji pristop Sodišča »skrbna in dokaj temeljita analiza tega, kar se je pravzaprav med potekom pravdanja v zvezi s sporom dogajalo na domačih sodiščih, da bi se ugotovilo, ali je za kršitev »temeljne« pravice iz konvencije odgovorna vple-tena tožena država. … V zadnjem času je vse pogostejša težnja po »preveč splošnem pristopu« do zahtev v zvezi s »trajanjem postopkov« – namreč, da se pogleda celotno obdobje njihovega trajanja in da se ob zelo skromni analizi tega, kar se je dejansko dogajalo na državni ravni, ugotovi, da je bilo zadevno obdobje »nerazumno« dolgo. Tak pristop je bil izbran v tem primeru. Mogoča je trditev, da čas in sredstva Sodišču ne dovoljujejo podrobnejše preučitve vsake posamezne zahteve in da je sumaričen pristop do zahtev v zvezi s »trajanjem postopkov« zaradi tega upravičen. S tem se ne strinjam in takega pristopa ne morem sprejeti iz več razlogov.« Te razloge je v nadaljevanju sodnica Power-Forde podrobneje pojasnila. Med te razloge sodi dejstvo, da je ugotovitev, da je država kršila mednarodno pogodbo, resna stvar, zato v odsotno-sti dejanske preučitve dogajanja ni mogoče zaključiti, da je država kršila prvi odstavek 6. člena EKČP. Pri presoji razumnosti celotnega trajanja postopkov je pred naprtitvijo odgovornosti državi treba določi-ti vzrok vsakega zaostanka in opraviti analizo vsakega vpletenega dejavnika. Pritožniki imajo pravico do sojenja v razumnem roku, in ne v popolnem roku. V predmetni zadevi se glede na odsotnost podrobne obravnave tega, kar se je dogajalo na državni ravni, in v skladu z dejstvi, ki jih je mogoče potrditi na podlagi sodbe, sodnica Power-Forde, kot navaja v zaključku mnenja, ne more strinjati z ugotovitvijo, da je bila EKČP kakor koli kršena.

Stojc v. Slovenija, št. 20159/06, sodba z dne 18. 10. 2012ESČP je ugotovilo kršitev pravice do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena EKČP ter kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena EKČP ter pritožnici prisodilo pravično zadoščenje za nepremoženjsko škodo v višini 4.000,00 EUR ter povrnitev stroškov postopka pred ESČP v višini 1.900,00 EUR. Ugotovljeni kršitvi se nanašata na pravdni postopek Okrožnega sodišča v Lju-bljani. Postopek se je začel, ko je pritožnica 14. 2. 2000 vložila tožbo, in se končal s sodbo Višjega so-

20 Sodba je postala dokončna v letu 2013, posledično je bil spis statistično zaključen v letu 2013.

133

dišča v Ljubljani z dne 6. 10. 2005, ki je bila pritožnici vročena 10. 11. 2005. Prvostopenjsko sodišče je o tožbenem zahtevku odločilo 3. 10. 2002, na podlagi pritožničine pritožbe pa je Višje sodišče v Ljubljani sodbo razveljavilo in zadevo prvostopenjskemu sodišču vrnilo v ponovno obravnavo. To je o tožbenem zahtevku ponovno odločilo 6. 10. 2003. Zoper sodbo je bila vložena pritožba, ki ji je bilo v delu ugodeno in v tem delu je bila zadeva vrnjena v ponovno obravnavo prvostopenjskemu sodišču. To je o zahtevku ponovno odločilo 12. 7. 2005. Zoper to odločitev je bila znova vložena pritožba, o kateri je Višje sodišče v Ljubljani odločilo 6. 10. 2005. Postopek je torej na dveh sodnih stopnjah trajal pet let in osem mesecev, med postopkom pa je bilo šestkrat odločeno. V skladu s sodno prakso ESČP (glej npr. Lukenda v. Slove-nija (št. 2), št. 16492/02, 13. 4. 2006; Gavranič v. Slovenija, št. 33573/02, 23. 11. 2006; Antolič v. Slovenija, št. 71476/01, 1. 6. 2006; Šeliga v. Slovenija, št. 33578/02, 30. 11. 2006; Karan v. Slovenija, št. 35062/02, 23. 11. 2006; Žagar v. Slovenija, št. 75684/01, 9. 3. 2006) je Republika Slovenija v postopku pred ESČP ugo-varjala, da zatrjevana kršitev pravice do sojenja v razumnem roku ni podana, čemur pa ESČP ni sledilo. Brez obrazložitve razlogov za odstop od svoje dotedanje sodne prakse je bilo stališče ESČP, da je bila v konkretnem primeru ta kršitev podana. Ker pritožnica v zvezi s to kršitvijo ni imela na razpolago učin-kovitih notranjih pravnih sredstev, je ESČP ugotovilo, da je podana tudi kršitev pravice iz 13. člena EKČP.

Sodnica Power-Forde je tudi k tej sodbi podala odklonilno ločeno mnenje z vsebino, kot v že navedeni zadevi Barišič v. Slovenija.

15.3.5 Kršitev pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP

Kurić in ostali v. Slovenija, št. 26828/06, sodba Velikega senata z dne 26. 6. 2012Državno pravobranilstvo je zadevo predstavilo že v poročilih za leto 2007, 2008, 2009 in 2010. Prito-žniki Milan Makuc, Mustafa Kurić, Ljubomir Petreš, Jovan Jovanović, Velimir Dabetić, Ana Mezga, Ljubenka Ristanović, Tripun Ristanović, Ali Berisha, Ilfan Sadik Ademi in Zoran Minić so v pritožbi zatrjevali, da jim je bila kršena pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP, ker naj bi bili na arbitraren način prikrajšani za možnost pridobitve državljanstva novousta-novljene slovenske države in ohranitve svojega statusa stalnih prebivalstev. Zatrjevali so tudi krši-tev prepovedi diskriminacije iz 14. člena EKČP in kršitev pravice do mirnega uživanja premoženja iz 1. člena Protokola 1 k EKČP.

ESČP (sedemčlanski senat) je 13. 7. 2010 izdalo sodbo, s katero je ugotovilo, da so pritožbe pritožnikov Mustafe Kurića, Velimirja Dabetića, Ane Mezga, Ljubenke Ristanović, Tripuna Ristanovića, Alija Beris-he, Ilfana Sadika Ademija in Zorana Minića glede 8., 13. in 14. člena EKČP sprejemljive (v obravnavo je bilo torej sprejetih osem pritožb, dve sta bili nesprejemljivi, en pritožnik pa je leta 2008 preminil) in da je prišlo do kršitve pravic iz 8. in 13. člena EKČP, ne poraja pa se posebno vprašanje po 14. členu v povezavi z 8. členom EKČP. Glede denarne odškodnine pritožnikom za premoženjsko ali nepremoženjsko škodo, ki naj bi izvirala iz v obravnavani zadevi ugotovljenih kršitev, kot tudi glede stroškov in izdatkov, nastalih v postopku, pa tedaj ni odločilo.

Republika Slovenija je v zvezi s to sodbo oktobra 2010 vložila zahtevo za predložitev zadeve v ponovno obravnavo pred Velikim senatom ESČP, ki jo je ta tudi sprejel. Obravnava je bila 6. 7. 2011, svojo odlo-čitev pa je Veliki senat razglasil 26. 6. 2012. V tej sodbi je ESČP med drugim odločilo, da je Republika Slovenija šestim pritožnikom kršila pravico do zasebnega in družinskega življenja (člen 8), pravico do učinkovitega pravnega sredstva (člen 13) in pravico iz 14. (prepoved diskriminacije) v povezavi z 8. členom EKČP. Po mnenju ESČP Republika Slovenija navedenih kršitev v nasprotju z odločitvami Ustav-nega sodišča Republike Slovenije iz leta 1999 in 2003 ni odpravila, saj ni sprejela ukrepov, s katerimi bi

134

položaj pritožnikov celovito uredila in jim omogočila ureditev njihovega statusa. Sodišče je gospodu Kuriću, gospe Mezga, gospodu Ristanoviću, gospodu Beriši, gospodu Ademiju in gospodu Miniću pri-sodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 20.000,00 EUR, vsem pritožnikom skupaj pa tudi 30.000,00 EUR za povračilo stroškov postopka (to odškodnino in stroške je Republika Slovenija prito-žnikom izplačala septembra 2012). Odločitev glede premoženjske škode je ESČP zadržalo. Preostalima pritožnikoma, ki nista nikoli izkazala interesa za ureditev svojega statusa v Republiki Sloveniji, ESČP odškodnine ni priznalo.

ESČP je to sodbo opredelilo kot pilotno, saj okoliščine zadeve presegajo interes konkretnih pritožnikov. Navedlo je, da t. i. izbrisani zaradi pomanjkljivosti slovenskega pravnega sistema nimajo možnosti zahte-vati odškodnino za kršitve njihovih pravic. ESČP je Republiki Sloveniji naložilo, da navedeno vprašanje uredi v roku enega leta, ESČP pa drugih podobnih pritožb v tem obdobju ne bo obravnavalo.

X v. Slovenija, št. 40245/10, sodba z dne 28. 6. 2012ESČP je v sodbi ugotovilo, da je bila pritožniku (očetu otrok) kršena pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena EKČP.

Zadeva se nanaša na odvzem dveh otrok staršema ter posledično njuni namestitvi v rejniško družino, na nadaljnjo omejitev stikov med otroci in starši ter na sodni postopek odvzema roditeljske pravice, ki je bil začet približno leto dni po odvzemu otrok. CSD Maribor, ki je od leta 2001 dalj časa spremljal doga-janje v družini, je staršema odvzel otroka, ker je štel, da sta objektivno nesposobna za starševstvo (mati obeh otrok ima lažjo duševno motnjo in se je večkrat znašla v hudih konfliktih s pritožnikom in njegovo materjo, ki je živela v isti stavbi kot družina pritožnika, konflikti med pritožnikom in njegovo ženo so se občasno razreševali tudi s fizičnimi obračuni, v katerih je nemalokrat posredovala policija, itd.).

Ob odvzemu otrok ter njuni namestitvi v rejniško družino z začasno odredbo CSD Maribor so bili stiki med otroki in starši začasno prepovedani. Prepoved vseh stikov med staršema in otrokoma se je obdrža-la tudi po tem, ko je CSD Maribor izdal redno odločbo o odvzemu otrok in njuni namestitvi v rejniško družino. Skoraj sočasno z izdajo redne upravne odločbe je CSD Maribor na Okrožno sodišče v Mariboru vložil predlog za odvzem roditeljske pravice staršema.

Pritožnik je v zvezi s sodnim postopkom odvzema roditeljskih pravic kar trikrat vložil nadzorstveno pritožbo (pospešitveno sredstvo po ZVPSBNO) in kar trikrat je prejel obvestilo predsednika sodišča o stanju zadeve na podlagi četrtega odstavka 6. člena ZVPSBNO. V času, ko je o pritožnikovi pritožbi odločalo ESČP, je bila zadeva pred nacionalnimi sodišči še vedno v reševanju pred prvostopenjskim sodiščem.

ESČP je med drugim izpostavilo, da sodni postopek, ki je v času odločanja ESČP še trajal, traja predolgo, pri čemer je odločanje o odvzemu roditeljske pravice dodatno zavleklo vprašanje plačila sodnega izve-denca, čeprav bi morala te stroške kriti država, saj s tem, ko posamezniku odvzema roditeljsko pravico, posega v njegovo družinsko življenje. ESČP je še posebej grajalo delo sodne izvedenke, ki je za izdelavo delnega izvedeniškega mnenja, ki je temeljilo (zgolj) na listinah v spisu in iz razgovorov z otrokoma in pritožnikom (vsakim posebej), potrebovala kar šest mesecev.

ESČP je ponovno izpostavilo, da morajo postopki, v katerih se odloča o varstvu in vzgoji otrok ter o stikih staršev in otrok, potekati hitro, ker lahko že sam potek časa nepopravljivo vpliva na odnose med otrokom in staršema. ESČP je posebej izpostavilo, da ne najde nikakršnih razlogov za tako dolgotrajno sojenje, v katerem je odločitev sodišča odločilna za pritožnikovo uživanje družinskega življenja.

135

15.3.6 Kršitev pravice do svobode izražanja iz 10. člena EKČP

Hvalica proti Sloveniji, št. 25256/05, sklep z dne 22. 5. 2012Pritožnik je v pritožbi zatrjeval kršitev pravice do svobode izražanja iz 10. člena EKČP. Navajal je, da je prvi poslanec slovenskega parlamenta, ki je bil pravnomočno obsojen za besede, izrečene na zasedanju parlamenta (šlo je za besede, ki jih namenil političnemu nasprotniku I. K., sicer nekdanjemu predsedniku Državnega sveta Republike Slovenije in tudi ustavnemu sodniku v nekdanji Jugoslaviji).

V pravdnem postopku, ki se je začel s tožbo I. K., je Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo odločilo, da je pritožnik dolžan plačati tožniku I. K. 500.000,00 tedanjih SIT (približno 2.086 EUR) in mu povrniti stroške pravdnega postopka v skupnem znesku 148.465,00 tedanjih SIT (približno 619 EUR). Po oceni sodišča izjava pritožnika, ki jo je tožnik povzel v tožbi, nedvomno predstavlja razžalitev dobrega imena in časti oz. poseg v omenjeno osebno dobrino tožnika. Vsebina izjave pritožnika ne pomeni kritike načina in metod dela tožnika, niti razlogov za morebitno nasprotovanje tožnikovi kandidaturi za člana ESČP, ampak trditev o žaljivem dejstvu, ki ni kritika, ki bi jo moral trpeti kandidat, čeprav je sicer lahko izpostavljen javni kritiki. Sodišče je tudi ocenilo, da je civilnopravna odgovornost širša in strožja od kazenskopravne odgovornosti in da je treba civilnopravno odgovornost presojati po načelih civilnega prava. Ustava po mnenju sodišča poslancem Državnega zbora ne daje imunitete pred civilno sodno jurisdikcijo, ker bi sicer bilo to vprašanje urejeno v Ustavi ali v kakšnem drugem zakonu, če bi zakonodajalec to želel. Zoper sodbo sodišča sta se pritožila pritožnik in tožeča stranka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča.

Po mnenju pritožnika je svoboda izražanja opozicije v slovenskem parlamentu postala močno okrnjena in pogojena, na kar je javno opozorilo že več poslancev. S pritožbo je skušal doseči predvsem spoštovanje določbe svobode izražanja, kot je opredeljeno v skladu z EKČP tudi pri interpretaciji instituta poslanske imunitete, ki jo določa 83. člen Ustave Republike Slovenije. Uveljavljal je zahtevek za pravično zadoščenje v skupnem znesku 3.732.129,00 tedanjih SIT (približno 15.574,00 EUR), zahtevek pa se je nanašal na povr-nitev zneska, ki ga je plačal I. K., povrnitev pravdnih stroškov, pripadajoče zakonske obresti ter odškodnino za prestane duševne bolečine v višini 2.500.000,00 tedanjih SIT.

ESČP je s sklepom odločilo, da je treba pritožnikove navedbe glede imunitete pred odškodninsko odgovor-nostjo ocenjevati s stališča interpretacije nacionalne zakonodaje. Slovenska sodišča, vključno z ustavnim sodiščem, so soglasno odločila, da pravne podlage za imuniteto v odškodninskih sporih ni, zato je v tem delu pritožba nesprejemljiva. Glede izražanja v državnem zboru pa je ESČP opozorilo, da se je pritožnik pritoževal samo glede interpretacije 83. člena Ustave, torej glede poslančeve imunitete. Razloge, ki jih je pritožnik uveljavljal v pritožbi, bi moral predhodno uveljavljati tudi v postopkih pred nacionalnimi sodišči. Pritožnik ni izkoristil vseh notranjih pravnih sredstev, zato je bila njegova pritožba izrečena za nedopustno.

15.3.7 Kršitev pravice do varstva premoženja iz 1. člena Protokola 1 k EKČP

Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini in drugim naslednicam nekdanje SFRJ, št. 60642/08, sodba z dne 6. 11. 201221

Sedemčlanski senat ESČP je 6. 11. 2012 izdal pilotno sodbo, v kateri je ugotovil, da sta Republika Slo-venija in Republika Srbija kršili 1. člen Protokola št. 1 ter 13. člen EKČP, medtem ko kršitve EKČP

21 Zadeva je bila podrobno predstavljena v poročilu za leto 2010.

136

s strani drugih toženih naslednic nekdanje SFRJ (Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Makedonije) ni ugotovil. ESČP je Sloveniji in Srbiji naložilo izvedbo individualnih (plačilo nepremoženjske škode v višini 4.000,00 EUR na posameznega pritožnika) in splošnih ukrepov (v roku šestih mesecev po dokonč-nosti sodbe sprejem takšnih ukrepov, s katerimi bo pritožnikom in tudi vsem ostalim, ki se nahajajo v enakem položaju, omogočeno izplačilo njihovih deviznih depozitov). Obravnavo vseh istovrstnih pri-tožb (po podatkih iz sodbe več kot 1.650, vloženih v imenu več kot 8.000 pritožnikov) je ESČP odložilo za obdobje šestih mesecev, ki začne teči z dnem dokončnosti sodbe.

Republika Slovenija je zoper to odločitev na ESČP vložila zahtevo za predložitev zadeve v ponovno obravnavo pred Velikim senatom, ki jo je ta, tako kot enako zahtevo Republike Srbije, tudi sprejel.

15.4 Zaključek

Tudi v letu 2012 sta se na področju zadev, ki jih Republiki Sloveniji vroča ESČP, nadaljevala trenda za-dnjih nekaj let, in sicer zmanjševanje števila pritožb zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku in povečevanje števila pritožb zaradi kršitev drugih konvencijskih pravic. V letu 2012 je bilo Republiki Sloveniji vročenih predvsem več pritožb zaradi kršitve pravice do poštenega sojenja ter pritožb, v katerih žrtve kaznivih dejanj zaradi načina vodenja kazenskih postopkov uveljavljajo kršitev pravice do spošto-vanja zasebnega in družinskega življenja ter kršitev prepovedi mučenja. Kot posledica sodbe Mandič in Jović v. Slovenija je bilo Republiki Sloveniji vročenih tudi več pritožb, ki so jih v zvezi z okoliščinami prestajanja pripora vložili priporniki v ZPKZ Ljubljana.

137

Postopki pred Sodiščem Evropske unije

16

138

16.1 Uvod

Sodišče Evropske unije je bilo ustanovljeno leta 1952. Vse od ustanovitve je njegova naloga, da zagotavlja spoštovanje prava pri razlagi in uporabi pogodb. Sodišče Evropske unije v okviru te naloge nadzira za-konitost aktov institucij Evropske unije, skrbi za to, da države članice izpolnjujejo obveznosti iz pogodb ter na predlog nacionalnih sodišč razlaga pravo Unije. Sodišče je pravna avtoriteta Evropske unije in s sodišči držav članic skrbi za skladno uporabo in razlago prava Unije.

Sodišče Evropske unije ima sedež v Luksemburgu, sestavljajo pa ga Sodišče (SEU), Splošno sodišče (SSEU), ustanovljeno leta 1988, in Sodišče za uslužbence, ustanovljeno leta 2004.

Sodišče je pristojno za:• postopke predhodnega odločanja, katerih namen je zagotoviti učinkovito in enotno uporabo

zakonodaje Unije. S tem namenom lahko nacionalni sodniki naslovijo vprašanje (včasih ga mo-rajo) na Sodišče s predlogom za razjasnitev kakega vidika razlage prava Unije, da bi lahko npr. preverili skladnost svoje nacionalne zakonodaje s tem pravom. Predlog za sprejetje predhodne odločbe je lahko namenjen tudi nadzoru veljavnosti pravnih aktov Unije. Sodišče ne odgovori le s preprostim mnenjem, temveč s sodbo ali z obrazloženim sklepom. Nacionalno sodišče je kot naslovnik odločbe pri obravnavanju spora vezano na dano razlago. Sodba Sodišča je zavezujoča tudi za druga nacionalna sodišča, ki bi odločala o enakem problemu;

• tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti. Ta tožba omogoča Sodišču nadzor nad tem, ali države članice spoštujejo obveznosti, ki jih imajo na podlagi prava Unije. Tožbo lahko vloži Evropska komisija ali druga država članica;

• ničnostne tožbe. S to tožbo tožeča stranka zahteva razglasitev ničnosti akta institucije, organa, urada ali agencije Unije (zlasti uredbe, direktive, odločbe). V pristojnosti Sodišča so tožbe države članice proti Evropskemu parlamentu oz. Svetu (razen proti aktom zadnjega s področja državnih pomoči, dampinga in izvršilnih pooblastil) in tožbe ene institucije Unije proti drugi instituciji;

• tožbe zaradi nedelovanja. Ta tožba omogoča Sodišču nadzor zakonitosti nedelovanja institucij, organov, uradov in agencij Unije. Vložiti jo je mogoče le po tem, ko je bila zadevna instituci-ja pozvana k delovanju. Če se ugotovi nezakonitost opustitve, mora zadevna institucija sprejeti ustrezne ukrepe za prenehanje nedelovanja. Pristojnost za odločanje o tožbi zaradi nedelovanja si delita Sodišče in Splošno sodišče po merilih, kakršna veljajo za ničnostne tožbe;

• pritožbe zoper sodbe Splošnega sodišča. Pri Sodišču je mogoče vložiti pritožbe, omejene na pravna vprašanja, zoper sodbe in sklepe Splošnega sodišča. Če je pritožba dopustna in utemelje-na, Sodišče odločitev Splošnega sodišča razveljavi. Če je zadeva zrela za odločanje, lahko Sodišče samo odloči o sporu. Sicer zadevo vrne Splošnemu sodišču, ki je vezano na odločitev Sodišča v okviru pritožbe;

• revizijo zoper odločitve Sodišča o pritožbah zoper odločitve Sodišča za uslužbence Evropske unije.

139

Splošno sodišče je pristojno za obravnavo:• neposrednih tožb fizičnih ali pravnih oseb zoper akte institucij, organov, uradov in agencij Evropske

unije (na katere so naslovljeni ali ki jih neposredno in posamično zadevajo) ter zoper predpise (ki se nanje neposredno nanašajo, vendar ne potrebujejo izvedbenih ukrepov) in zoper neodločanje teh institucij, organov, uradov in agencij. Gre npr. za tožbo, ki jo vloži podjetje zoper odločbo Komisije, ki mu nalaga denarno kazen;

• tožb držav članic zoper Komisijo;• tožb držav članic zoper Svet v zvezi s sprejetimi akti glede državnih pomoči, ukrepi trgovinske zašči-

te (damping) in akti, s katerimi prenese pristojnost za izvajanje; • tožb za povrnitev škode, ki so jo povzročile institucije Evropske unije ali njihovi uslužbenci; • tožb, ki temeljijo na pogodbah, ki jih je sklenila Evropska unija, ki izrecno določajo pristojnost

Splošnega sodišča;• tožb glede znamke Skupnosti; • pritožb, zgolj glede pravnih vprašanj, zoper odločbe Sodišča za uslužbence Evropske unije;• tožb zoper odločbe Urada Skupnosti za rastlinske sorte in odločbe Evropske agencije za kemikalije.Zoper odločbe, ki jih sprejme Splošno sodišče, se lahko v roku dveh mesecev vloži pritožba na Sodišče, vendar zgolj glede pravnih vprašanj.

Sodišče za uslužbence je znotraj sodne institucije Unije specializirano za področje uslužbenskih sporov Evropske unije. Pristojno je tudi za odločanje v sporih med organi, uradi ali agencijami in njihovim ose-bjem, za katere je pristojnost dodeljena Sodišču Evropske unije (npr. spori med Europolom, Uradom za usklajevanje na notranjem trgu (UUNT) ali Evropsko investicijsko banko in njihovimi uslužbenci). Ne odloča pa o sporih med nacionalnimi upravami in njihovimi zaposlenimi.

16.2 Statistika

SEU je Republiki Sloveniji v letu 2012 vročilo 361 zadev. Državno pravobranilstvo je v letu 2012 zaklju-čilo 339 zadev. Ob koncu leta 2012 je bilo odprtih 458 zadev.

SSEU je Republiki Sloveniji v letu 2012 vročilo 396 zadev. Državno pravobranilstvi je v letu 2012 zaklju-čilo 393 zadev. Ob koncu leta 2012 je bilo odprtih 33 zadev.


Število zadev, ki jih Republiki Sloveniji vroča SEU, je bilo v letu 2012 podobno številu vročenih zadev v letu 2011 (leta 2012 je bilo vročenih sedem zadev manj kot v 2011), ko je bilo število prejetih zadev največje v zadnjih petih letih.

Podoben je trend pripada pri zadevah, ki jih Republiki Sloveniji vroča SSEU. Število prejetih zadev je bilo v letu 2012 za 2,2 % manjše kot v letu 2011, v primerjavi z leti 2008, 2009 in 2010 pa je SSEU Republiki Sloveniji v 2012 vročilo približno 50 % več zadev.

140

Graf 25: Število s strani Sodišča vročenih zadev v obdobju 2008–2012

Graf 26: Število s strani Splošnega sodišča vročenih zadev v obdobju 2008–2012

16.4 Nove zadeve v letu 2012

Republika Slovenija se je v letu 2012 udeležila sedmih novih postopkov pred Sodiščem Evropske unije (SEU): Evropska komisija je zoper Republiko Slovenijo vložila tri tožbe na podlagi 258. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), na isti pravni podlagi je Republika Slovenija zoper Evropsko komisijo vložila eno tožbo, udeležila se je dveh postopkov za sprejem predhodne odločbe na podlagi 267. člena PDEU ter pri-glasila intervencijo v podporo toženi stranki v postopku tožbe Evropske komisije zoper Slovaško republiko.

16.4.1 Tožba Evropske komisije zoper državo članico na podlagi 258. člena PDEU

Evropska komisija v. Slovenija, C-407/12 Evropska komisija je zoper Republiko Slovenijo vložila tožbo, s katero zahteva ugotovitev, da Repu-blika Slovenija s tem, ko ni sprejela vseh zakonov in drugih predpisov, potrebnih za prenos Direktive

141

2009/140/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. 11. 2009 o spremembi direktiv 2002/21/ES o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve, 2002/19/ES o do-stopu do elektronskih komunikacijskih omrežij in pripadajočih naprav ter o njihovem medomrežnem povezovanju in 2002/20/ES o odobritvi elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev, v vsakem primeru pa o teh predpisih ni obvestila Komisije, ni izpolnila obveznosti iz člena 5 navedene direkti-ve. Komisija je Sodišču EU predlagala, da zaradi zgoraj navedene neizpolnitve obveznosti Republiki Sloveniji na podlagi člena 260(3) PDEU naloži plačilo denarne kazni v višini 6.531,84 EUR na dan, šteto od dneva razglasitve sodbe dalje. Evropska komisija še zahteva, naj se Republiki Sloveniji naloži plačilo stroškov.

O tožbi še ni odločeno.

Evropska komisija v. Slovenija, C-406/12Evropska komisija je zoper Republiko Slovenijo vložila tožbo, s katero zahteva ugotovitev, da Repu-blika Slovenija s tem, ko ni sprejela vseh zakonov in drugih predpisov, potrebnih za prenos Direktive 2009/136/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. 11. 2009 o spremembah Direktive 2002/22/ES o univerzalnih storitvah in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi omrežji in storitvami, Direktive 2002/58/ES o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij in Uredbe (ES) št. 2006/2004 o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje za-konodaje o varstvu potrošnikov, v vsakem primeru pa o teh predpisih ni obvestila Komisije, ni izpolnila obveznosti iz člena 4 navedene direktive. Komisija je Sodišču EU predlagala, da zaradi zgoraj navedene neizpolnitve obveznosti Republiki Sloveniji na podlagi člena 260(3) PDEU naloži plačilo denarne kazni v višini 6.531,84 EUR na dan, šteto od dneva razglasitve sodbe dalje. Zahteva tudi, naj se Republiki Slo-veniji naloži plačilo stroškov.


Evropska komisija v. Slovenija, C-538/12Evropska komisija je zoper Republiko Slovenijo vložila tožbo, s katero zahteva ugotovitev, da Republika Slovenija s tem, ko ni sprejela vseh zakonov in drugih predpisov, potrebnih za prenos Direktive 2009/81/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. 7. 2009 o usklajevanju postopkov za oddajo nekaterih naro-čil gradenj, blaga in storitev, ki jih oddajo naročniki na področju obrambe in varnosti, ter spremembi direktiv 2004/17/ES in 2004/18/ES, ali ker v vsakem primeru o takih določbah ni obvestila Komisije, ni izpolnila obveznosti iz člena 72(1) navedene direktive. Komisija je Sodišču EU predlagala, da zaradi zgo-raj navedene neizpolnitve obveznosti Republiki Sloveniji na podlagi člena 260(3) PDEU naloži plačilo denarne kazni v znesku 7.038,72 EUR na dan, šteto od dneva razglasitve sodbe dalje. Zahteva tudi, naj se Republiki Sloveniji naloži plačilo stroškov.


16.4.2 Tožba Republike Slovenije zoper Evropsko komisijo na podlagi člena 263 PDEU

Slovenija v. Evropska komisija, T-507/12Slovenija je vložila tožbo zaradi ugotovitve ničnosti sklepa Komisije z dne 19. 9. 2012 o ukrepih v korist podjetja ELAN d.o.o., SA.26379 (C 13/2010) (prej NN 17/2010), ki ga je Komisija notificirala Sloveniji

142

z dopisom z dne 20. 9. 2012, in s katerim je inter alia v členu 2 odločila, da je ukrep državne pomoči v korist Elana v obliki dokapitalizacije v višini 10 milijonov EUR v letu 2008 Slovenija izvršila nezakonito, v nasprotju s členom 108(3) PDEU, zaradi česar je Slovenija od upravičenca dolžna pomoč izterjati.

Republika Slovenija v tožbi uveljavlja napačno uporabo člena 107(1) PDEU ter člena 345 PDEU ter bistveno kršitev postopka s tem, ko je Evropska komisija napačno presodila dejstva ter pomanjkljivo oz. napačno obrazložila izpodbijani sklep glede vprašanja pripisljivosti ukrepa dokapitalizacije v letu 2008 Republiki Sloveniji ter s tem ko je napačno presodila dejstva ter pomanjkljivo oz. napačno obrazložila izpodbijani sklep glede zaključka, da ukrep dokapitalizacije Elana v letu 2008 ni bil odobren skladno z načelom zasebnega vlagatelja v tržnem gospodarstvu, s čimer je bila podjetju Elan dana selektivna prednost.

Slovenija je sočasno vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe zaradi zadržanja izvršitve sklepa Ko-misije z dne 19. 9. 2012, ki pa ga je Sodišče EU s sklepom T-507/12 R z dne 17. 1. 2013 zavrnilo.


16.4.3 Intervencija na strani države članice kot tožene stranke v postopku na podlagi 263. člena PDEU

Evropska komisija v. Slovaška republika, C-305/12Evropska komisija je zoper Slovaško republiko vložila tožbo, s katero zahteva ugotovitev, da Slovaška republika s tem, ko ni sprejela zakonov in drugih predpisov, potrebnih za uskladitev nacionalnega prava z Direktivo 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. 11. 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv, oz. vsekakor s tem, da o njih ni obvestila Komisije, ni izpolnila obveznosti iz člena 40 navedene direktive. Komisija je Sodišču EU predlagala, da zaradi zgoraj navedene neizpolnitve obve-znosti iz Direktive 2008/98/ES Slovaški republiki na podlagi člena 260(3) PDEU naloži plačilo denarne kazni v znesku 17.136,00 EUR na dan, šteto od dneva razglasitve sodbe dalje. Zahteva tudi, naj se Slova-ški republiki naloži plačilo stroškov.

Slovenija v postopku intervenira v podporo Slovaški republiki, saj nasprotuje uporabi 260(3) člena PDEU v primeru neprenosa direktiv, ki so bile sprejete še pred uveljavitvijo 260(3) člena PDEU. Po mne-nju Republike Slovenije zato uporaba določbe 260(3) PDEU v obravnavani zadevi pomeni retroaktivno uporabo Pogodbe ter nasprotuje načelu pravne varnosti in transparentnosti. Člen 260(3) PDEU omo-goča Komisiji, da v tožbi zaradi neizpolnitve obveznosti, vloženi na podlagi člena 258 PDEU, Sodišču predlaga, naj v isti sodbi, v kateri ugotovi neizpolnitev obveznosti o obvestilu glede ukrepov o prenosu direktive, sprejete v skladu z zakonodajnim postopkom, državi članici naloži plačilo pavšalnega zneska ali denarne kazni.

16.4.4 Predlog za sprejem predhodne odločbe po 267. členu PDEU

SFIR in drugi, združene zadeve C-187/12 do C-189/12Predlog za sprejem predhodne odločbe je vložilo italijansko sodišče Consiglio di Stato, ki sprašuje, ali je treba člena 3 in 4 Uredbe Sveta (ES) št. 320/2006 in člen 4 Uredbe Komisije (ES) št. 968/2006 razlagati tako, da pojem »proizvodne zmogljivosti« ne zajema naprav, ki jih podjetja za proizvodnjo sladkorja uporabljajo za pakiranje sladkorja za namene trženja, tako da je treba pri napravah, kot so silosi, za vsak primer posebej analizirati, ali so te naprave povezane s proizvodno linijo, ali pa so povezane z dru-

143

gimi dejavnostmi kot s proizvodnjo (npr. s pakiranjem), in nadalje, ali je člen 4 Uredbe Komisije (ES) št. 968/2006 treba razlagati tako, da naprave, kot je silos, ki jih podjetja za proizvodnjo sladkorja upora-bljajo za skladiščenje, pakiranje ali embaliranje sladkorja izključno za namene trženja, ki ni odvisno od proizvodnega ciklusa, spadajo med naprave iz točke (c) tega člena, in ne iz točke (a) in (b) istega člena, v skladu z besedilom in namenom Uredbe št. 320/2006 in Uredbe št. 968/2006, zlasti uvodne izjave 4 zadnje uredbe.

Iz dejanskega stanja primerov združenih zadev izhaja, da so tri italijanska podjetja za proizvodnjo sladkorja, ki sodelujejo v načrtu Skupnosti za prestrukturiranje industrije sladkorja, pri pristojnem ministrstvu vložila vlogo za celotno pomoč za prestrukturiranje, skupaj z načrtom prestrukturiranja zadevnih obratov, ki predvideva odstranitev vseh zmogljivosti, povezanih s proizvodno linijo, in hkrati z ohranitvijo nekaterih silosov za skladiščenje in drugih struktur, ki se ne uporabljajo za proizvodnjo, ampak za dejavnost pakiranja in trženja sladkorja, proizvedenega v drugih obratih in podjetjih. Mi-nistrstvo je vloge štelo za dopustne in posredovalo izvode načrta Evropski komisiji. Podjetja so vsako leto ministrstvu predložila poročila in začela z razgradnjo. Za nobeno od podjetij pristojna komisija ministrstva ni ugotovila nepravilnosti v odobrenem načrtu prestrukturiranja. Vendar so inšpektorji Evropske komisije kasneje ob svojem obisku ugotovili obstoj silosov v nekaterih obratih, zaradi česar naj podjetja ne bi bila upravičena do celotne pomoči. Gre za silose, ki se uporabljajo za dejavnost trženja in pakiranja sladkorja, ki je bil proizveden drugje. Ne glede na to je po mnenju Komisije te silose treba šteti kot »neposredno povezane s proizvodnjo sladkorja« (ker so »naprava za pakiranje« iz člena 4(1)(c) Uredbe (ES) št. 968/2006), posledično pa naj bi bila podjetja, ki so sicer v celoti opusti-la kvoto in v celoti odstranila svoje proizvodne zmogljivosti, upravičena do pomoči, ki je 25 % manjša od celotne pomoči. Enako kot Evropska komisija je menilo tudi italijansko upravno sodišče (Tribu-nale Administrativo), ki se je v postopkih, ki so jih zoper ministrstvo sprožila navedena tri podjetja, postavilo na stališče, da v skladu z evropsko zakonodajo proizvodne naprave zajemajo tudi tiste, ki so se na proizvodni lokaciji uporabljale v fazah, ki neposredno sledijo proizvodnji, kot so skladiščenje in pakiranje, njihova ohranitev pa naj bi bila dopustna le, če so namenjene uporabi v drugi proizvodnji ali drugi rabi na industrijski lokaciji.

Van der Ham, C-396/12Predlog za sprejem predhodne odločbe je vložilo nizozemsko sodišče Raad van State. Zastavilo je tri vprašanja, ki se nanašajo na razlago pojma »namerno povzročena kršitev« iz člena 51(1) Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005. Vprašanja so se pojavila v postopku pred nacionalnimi organi, ki je potekal na podlagi tožbe nosilca kmetijskega gospodarstva Van der Ham. Slednjemu je bila dodeljena dohod-kovna podpora in okoljska kmetijska pomoč, ki pa mu je bila po izvršenem nadzoru izpolnitve zahtev navzkrižne skladnosti skupne kmetijske politike, določene v nacionalnih smernicah, in ugotovljenih nepravilnostih znižana za 20 %. Ugotovljene nepravilnosti so se nanašale na kršitev uredbe vlade o uporabi gnojil, ker so pri gnojenju, ki ga je izvedel neodvisni kmetijski delavec v službi v podjetju za kmetijska dela po naročilu nosilca kmetijskega gospodarstva, nastale emisije, ki niso bile majhne. Sklep o znižanju plačil je izhajal iz predpostavke, da je bila kršitev opravljena namerno, s čimer se Van der Ham ni strinjal. V postopku je zatrjeval, da je v okoliščinah, ki vodijo do čim manjših emisij, izbral sistem gnojenja, pri katerem nastanejo čim manjše emisije, in da je treba upoštevati dejstvo, da se njegovo zemljišče nahaja na posebej močvirnatem območju. Poleg tega je menil, da mu ni mo-goče naložiti odgovornosti za ravnanje kmetijskega delavca, za katerega je pristojni kazenski sodnik že odločil, da ni ravnal naklepno.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja ter tožnikovih navedb bo Sodišče EU na zaprosilo pre-dložitvenega sodišča odgovorilo na vprašanje, ali je bilo upravičeno mnenje, da se že na podlagi same

144

okoliščine, da je prepoved gnojenja, pri katerem ne nastanejo majhne emisije, kot del dolgoročne usta-ljene politike, šteje, da predpisane zahteve ravnanja namerno niso bile izpolnjene tudi, kadar je takšno dejanje izvršil tretji po naročilu upravičenca.

16.5 Zaključene zadeve v letu 2012

16.5.1 Predlog za sprejem predhodne odločbe na podlagi 267. člena PDEU

Pelati, C-603/10 V letu 2011 je Državno pravobranilstvo prejelo predlog za predhodno odločanje, ki ga je Sodišču EU (SEU) predložilo Upravno sodišče Republike Slovenije. Predložitveno sodišče, ki odloča o tožbi zoper odločbo drugostopnega davčnega organa, je želelo odgovor SEU glede dopustnosti nacionalne ureditve, po kateri Republika Slovenija davčno ugodnost za gospodarsko družbo, ki želi izvesti delitev, pogojuje s pravočasnostjo vloge za izdajo dovoljenja za priznanje davčnih upravičenj oz. po kateri davčni zavezanec davčne ugodnosti s potekom roka izgubi. Zaradi neizpolnitve procesnega pogoja namreč davčni organ vsebinsko ne presoja, ali so razlogi za zavrnitev uporabe oz. odvzem ugodnosti iz vseh ali nekaterih določb Direktive 90/434/EGS z dne 23. 7. 1990 o skupnem sistemu obdavčitve za združitve, delitve, prenose sredstev in zamenjave kapitalskih deležev družb iz različnih držav članic podani ali ne, temveč prepozno vlogo zavrže.

Ker je bil izid spora pred Upravnim sodišče Republike Slovenije odvisen od razlage zgoraj navedene di-rektive, je predložitveno sodišče predlagalo SEU, naj odloči o vprašanju, ali je določbo 11. člena Direkti-ve Sveta 90/434/EGS treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, s katero Republika Slovenija kot država članica davčno ugodnost za gospodarsko družbo, ki želi izvesti delitev (oddelitev dela družbe in ustanovitev nove družbe), pogojuje s pravočasnostjo vloge za izdajo dovoljenja za priznanje davčnih upravičenj, ki oddelitvi ob izpolnjevanju predpisanih pogojev sledijo, oz. po kateri davčni zavezanec s potekom roka davčne ugodnosti po nacionalni zakonodaji avtomatično izgubi. Sodišče je 18. 10. 2012 odločilo, da je treba člen 11(1)(a) Direktive Sveta z dne 23. 7. 1990 o skupnem sistemu obdavčitve za združitve, delitve, prenose sredstev in zamenjave kapitalskih deležev družb iz različnih držav članic (90/434/EGS) razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je ta v postopku v glavni stvari, ki za priznanje davčnih ugodnosti, ki v skladu z določbami navedene direktive veljajo za transakcijo delitve, določa pogoj, da mora biti vloga v zvezi s to transakcijo vložena v določenem roku. Vendar mora predložitveno sodišče ugotoviti, ali so izvedbene določbe glede tega roka, še zlasti določitev njegovega začetka, dovolj natančne, jasne in predvidljive, da se lahko davčni zavezanci seznanijo s svojimi pravicami, in se prepričati, da je tem mogoče priznati davčne ugodnosti, določene s to direktivo.

SEU je v sodbi izpostavilo, da bi bilo s stališča načela učinkovitosti lahko problematično, da se rok iz 363(2) ZDavP-1 računa za nazaj. Dejstvo določitve prekluzivnega roka v nacionalni zakonodaji za uve-ljavljanje davčnih ugodnosti samo po sebi ni problematično s stališča prava Unije, način izračuna tega roka, pa je lahko, če slednji ni odvisen od davčnega zavezanca, saj ta ne more natančno vedeti, niti kdaj začne ta rok teči niti kdaj poteče, tj. kdaj bo predvidena transakcija prestrukturiranja vpisana v sodni re-gister. Po mnenju SEU imajo države članice obveznost, da določijo dovolj natančen, jasen in predvidljiv sistem rokov, da se posamezniki lahko seznanijo s svojimi pravicami in dolžnostmi.

145

16.6 Druge zadeve − postopek predhodnega odločanja po 367. členu PDEU ter možnost intervencije v pritožbenem postopku zoper sodbo SSEU v postopkih med drugimi državami članicami oz. institucijami

V skladu s postopkovnimi pravili SEU v zvezi s predlogi za sprejem predhodne odločbe po 367. členu PDEU se vsak predlog za sprejem predhodne odločbe vroči vsem državam članicam, ki se nato lahko aktivno vključijo v postopek. Aktivna vključitev v postopek je možna vse do ustne obravnave. Sodbe, ki jih izda SEU v zadevah predhodnega odločanja (gre za odločitve o razlagi prava Unije), so zaradi njiho-vega erga omnes učinka pomembne za vse države članice. Razlaga, ki jo sprejme SEU, je namreč obvezna za vse države članice in po sodni praksi SEU je kot kršitev prava Unije opredeljeno tudi neupoštevanje razlage prava Unije, kot jo je sprejelo SEU. S tega stališča je nujno, da država spremlja te postopke in se seznani z vsemi sodbami Sodišča. Izrecno zahtevo po spremljanju postopka vedno večkrat izrazijo tudi posamezna ministrstva, ki ob izjavi, da ni razloga za intervencijo Republike Slovenije v posameznem postopku, zahtevajo, da jih Državno pravobranilstvo seznanja s potekom postopka. Slednje se že zaradi narave stvari zagotavlja v vsaki posamezni zadevi. V letu 2012 je Državno pravobranilstvo prejelo 361 zadev, na dan 31. 12. 2012 pa je bilo odprtih še 458 tovrstnih zadev.

Državam članicam se vročajo tudi vse sodbe Splošnega sodišča, izdane v postopkih med drugimi dr-žavami članicami oz. institucijami. Skladno z določbami 56. člena Protokola o Statutu Sodišča Evrop-ske unije so države članice kot privilegirani udeleženci upravičene vložiti pritožbo zoper sodbo Splo-šnega sodišča tudi v zadevah, ki se nanje neposredno ne nanašajo. Države članice lahko na podlagi tretjega odstavka istega člena Statuta vložijo pritožbo zoper sodbo SSEU tudi v zadevah, v katerih se postopka pred SSEU niso udeležile. Pritožbo morajo vložiti v roku dveh mesecev od prejema obve-stila o sodbi, pritožbeni postopek pa poteka pred SEU. Če se Republika Slovenija za vložitev pritožbe ne odloči, Državno pravobranilstvo spis po izteku roka za pritožbo zaključi. V letu 2012 je Državno pravobranilstvo iz tega naslova prejelo 396 zadev, jih zaključilo 393, na dan 31. 12. 2012 pa je bilo odprtih še 33 tovrstnih zadev.

16.7 Zaključek

V skladu s pristojnostmi Sodišča, Splošnega sodišča ter Sodišča za uslužbence se države članice EU ude-ležujejo le postopkov pred Sodiščem in Splošnim sodiščem. V primerjavi s preteklim letom je v letu 2012 Republika Slovenija pokazala več interesa za vključevanje v te postopke.

146

Postopki pred EFTA Sodiščem

17

147

EFTA Sodišče je pristojno za države EFTE (sedaj Islandija, Liechtenstein in Norveška), ki so podpisnice Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru (EGP), katerega cilj je zagotoviti prost pretok oseb, blaga, storitev in kapitala, zagotoviti enake pogoje konkurence ter odpraviti diskriminacijo na podlagi nacionalnosti v vseh tridesetih državah članicah EGP – 27 držav članic EU in tri države članice EFTE.

V postopkih pred EFTA Sodiščem (gre za postopke za izdajo svetovalnega mnenja ter postopke na pod-lagi tožbe) je prav tako možna intervencija držav članic in institucij Evropske unije, zato jih EFTA Sodi-šče s temi postopki seznanja. Republika Slovenija se je doslej odločila za eno intervencijo v postopku za izdajo svetovalnega mnenja (E-3/06 Landbrokes Ltd. – sodba z dne 30. 5. 2007).

Intervencija je možna v roku dveh mesecev od dneva notifikacije predloga za izdajo svetovalnega mne-nja oz. tožbe in odgovora na tožbo. Če se Republika Slovenija ne odloči za intervencijo, je način poslova-nja v teh zadevah enak načinu, ki velja za postopke za sprejem predhodne odločbe po 367. členu PDEU, v katerih se Republika Slovenija ne odloči za aktivno udeležbo, jih pa spremlja zaradi seznanitve s sodno prakso.

V letu 2012 je Državno pravobranilstvo iz tega naslova prejelo 18 novih zadev, jih zaključilo 19, na dan 31. 12. 2012 pa je bilo odprtih še 12 zadev.

148

Problematika plinskih terminalov v Tržaškem zalivu (E-689/2009)

18

149

Poleg aktivnosti, ki so že bile predstavljene v poročilih za leta 2009, 2010 in 2011, je Vlada Republike Slovenije na podlagi pripravljenega poročila tedanjega Ministrstva za okolje in prostor s sklepom z dne 22. 2. 2011 Državno pravobranilstvo pooblastila, naj priglasi intervencijo v podporo več tožnikom (Ob-čina Koper, Občina Milje, Občina Dolina, Greenaction Transnational in WWF Italia), ki so zaradi raz-veljavitve mnenja št. 251 Komisije za presojo vpliva na okolje in odločbe št. 808 Ministrstva za okolje, varstvo prostora in morja in Ministrstva za kulturne dobrine in dejavnosti Italijanske republike v zadevi plinski terminali v Tržaškem zalivu in njegovem zaledju vložili tožbe.

Na predlog Državnega pravobranilstva je Vlada za zastopanje Republike Slovenije v navedenih upravnih sporih pred Deželnim upravnim sodiščem dežele Lazio v Rimu pooblastila odvetnika Petra Močnika iz Trsta. Ta je 11. 10. 2011 v predmetnih upravnih sporih vložil intervencije.

Strokovna komisija se je v letu 2012 sestala dvakrat. Dne 27. 8. 2012 je obravnavala »Poročilo mednaro-dne preverbe tožbenih tez«, ki ga je izdelala skupina britanskih in italijanskih odvetnikov. Vlada Repu-blike Slovenije je v zvezi s plinskimi terminali 12. 12. 2012 sprejela sklepe zaupne narave.

150

Zaključek

151

V letu 2012 je delo Državnega pravobranilstva zaznamovalo naraščanje števila prejetih zadev na večini po-dročij. V primerjavi z letom 2011 se je število prejetih zadev leta 2012 povečalo za dobrih 6 %, število zadev v delu pa za skoraj 11 % (leta 2011 je imelo pravobranilstvo v delu 59.315 zadev, leta 2012 pa 65.649 zadev).

Na kadrovskem področju je bil trend v letu 2012 podoben kot v preteklih letih – kljub povečanemu obsega dela, se je število funkcionarjev Državnega pravobranilstva zmanjševalo in je zagotovo blizu kritične meje. Državno pravobranilstvo je pristojno ministrstvo na kadrovsko problematiko sicer že večkrat opozorilo, še posebej pa je izpostavilo s tem povezano finančno problematiko, saj za morebitne nove zaposlitve v proračunu nima predvidenih dovolj sredstev za plače. Za leti 2013 in 2014 ima Državno pravobranilstvo v proračunu za plače predviden še manjši obseg sredstev kot v letu 2012.

Na področju t. i. predhodnih postopkov (gre za predhodne postopke po 14. členu Zakona o državnem pravobranilstvu, po III. poglavju Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, po XXXII. poglavju Zakona o kazenskem postopku in po XVII. poglavju Zakona o prekrških) Državno pra-vobranilstvo ocenjuje, da je z uspešnim reševanjem tovrstnih odškodninskih zahtevkov pomembno pri-spevalo k zmanjševanju pripada zadev na sodišča. Ob tem izpostavlja, da bi lahko ob spremembi določbe 14. člena ZDPra, da bi ta, tako kot drugi odstavek 539. člena ZKP, predstavljala procesno predpostavko pred samo vložitvijo tožbe, s čimer bi lahko spor razrešili že pred uvedbo sodnega postopka, to svojo vlogo še bolje opravljalo.

Na področju civilnopravnih in gospodarskih zadev se je pripad v letu 2012 v primerjavi z letom 2011, predvsem zaradi večjega števila zadev, v katerih je Republika Slovenija tožeča stranka, povečal za 4,6 %. Sicer je pripad na tem področju v zadnjih letih v upadanju, za kar je razlog predvsem v tem, da je bilo v prejšnjih letih prejetih več istovrstnih sporov ali celo množičnih tožb, kot so npr. odškodninski zahtevki zaradi imisij ob cesti G1-3 in G1-1, v letu 2012 pa večjega števila istovrstnih zahtevkov ni bilo. Tudi pregled zaključenih zadev kaže, da je v letih, ko je v množičnih sporih izdana sodna odločba, ki nakaže prakso re-ševanja teh zadev, število zaključenih zadev večje (običajno se te zadeve rešijo ali s poravnavo ali z umikom tožbenih zahtevkov). Podoben je trend pripada na področju delovnopravnih in socialno pravnih zadev. Tudi tu analiza podat-kov kaže, da je pripad večji ob t. i. množičnih sporih (npr. tožbe učiteljev, pravosodnih funkcionarjev, jav-nih uslužbencev). V letu 2012 prejetih množičnih tožb ni bilo, zato je pripad manjši kot v letu 2011, vendar pa je glede na raznolikost temeljev sporov oz. če od v letu 2011 prejetih zadev odštejemo množične tožbe javnih uslužbencev zaradi plačnih nesorazmerij, ugotovimo, da je bil pripad novih zadev v letu 2012 celo večji od pripada v letu 2011. Veliko število zadev z delovnega in socialnega področja je nedvomno mogoče pripisati splošnemu slabšanju socialnega položaja zaposlenih in ostalih državljanov, na drugi strani pa po-sledično vse večjemu zavedanju delovnopravnega položaja in pravic, ki izhajajo iz dela ter iskanju možnosti za oblikovanje tožbenih zahtevkov na različnih pravnih podlagah v zvezi z delom, pri čemer bistveno vlogo igrajo tudi dobro organizirani sindikati. Državno pravobranilstvo izpostavlja, da lahko za preprečevanje teh

152

sporov največ naredi država sama, predvsem s sprejemanjem jasne zakonodaje z nedvoumnimi, jasnimi in določnejšimi zakonskimi določbami v rednem zakonodajnem postopku in z uresničevanjem ostalih priporočil, ki jih je pravobranilstvo izpostavilo v tem in preteklih poročilih.

Državno pravobranilstvo je v zvezi s pravdnimi postopki, ki potekajo pred sodišči, pogosto deležno očitkov, da Republika Slovenija ni pripravljena na sklepanje poravnav. Takšni očitki, zlasti če so usmerjeni nepo-sredno zoper Državno pravobranilstvo, v večini primerov niso upravičeni. Državno pravobranilstvo kot zastopnik države pred sodišči je pri zastopanju v sodnih postopkih vezano na dejanske navedbe in dokaze, ki jih prejme od zastopanega državnega organa. Državni organ mu posreduje tudi stališče glede samega zahtevka nasprotne stranke, na katerega je v postopku vezano – samo torej nima manevrskega prostora, da bi se brez pooblastila zastopanega organa pogajalo oz. poravnalo, po drugi strani pa je pravobranilstvo zavezano k zaščiti proračunskih sredstev.

Področje izvršbe in zavarovanja je eno tistih področjih, kjer pripad najbolj strmo narašča. V letu 2012 se je v primerjavi z letom 2011 povečal za kar 15,6 %. Porast zadev na tem področju je še bolj očiten, če pripad v letu 2012 primerjamo z letom 2008 – v letu 2012 je pravobranilstvo prejelo za skoraj 164 % več izvršilnih zadev. Ob tem je spodbuden podatek, da je Državno pravobranilstvo v letu 2012 zaključilo 5.268 zadev, kar je skoraj 72 % več kot leto prej. Ob tem je treba izpostaviti, da čeprav si pravobranilstvo prizadeva za čim učinkovitejšo izterjavo, so tovrstni postopki praviloma dolgotrajni, kar je posledica številnih pravnih sred-stev, ki jih vlagajo dolžniki, s čimer se povečuje tudi obremenjenost sodišč oz. izvršilnih oddelkov. Zagotovo pa k dolgotrajnosti in (ne)uspešnosti izvršilnih postopkov pripomore splošno gospodarsko stanje v državi, ki se odraža tudi v naraščanju števila insolventnih dolžnikov, njihovem slabem premoženjskem stanju ipd.

Velik porast zadev je Državno pravobranilstvo znova zaznalo tudi na področju postopkov zaradi insol-ventnosti in postopkov prisilnega prenehanja, saj je prejelo 28,1 % več zadev kot leta 2011, v primerjavi z letom 2008 pa je število prejetih zadev v letu 2012 večje za skoraj 315 %. V zadnjih dveh letih je še posebej očitno povečano število prijav terjatev v postopke osebnega stečaja. Problematika, ki ni neposredno pove-zana z delom Državnega pravobranilstva, je pa morda najpomembnejša s področja insolventnih postopkov, se nanaša na obvladovanje davčnega dolga pred začetkom stečajnega postopka. V stečajne postopke se prijavljajo terjatve iz naslova davčnih obveznosti tudi v višini več milijonov evrov, pri čemer je doseženo poplačilo v stečajnih postopkih zelo nizko. To kaže na neučinkovito obvladovanje davčnega dolga v času, preden pride do stečajnega postopka.

Pri zadevah, ki jih Republiki Sloveniji vroča ESČP, se je v letu 2012 nadaljeval trend zmanjševanja števila pritožb iz naslova kršitve pravice do sojenja v razumnem roku in povečevanja števila pritožb iz naslova kršitev drugih konvencijskih pravic – zatrjevane so predvsem kršitev pravice do življenja, kršitev prepovedi mučenja, kršitev pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, kršitev različnih vidikov pravice do pošte-nega sojenja, kršitev pravice do svobode in varnosti, kršitev pravice do svobode izražanja in kršitev pravice do spoštovanja zasebnega premoženja. Državno pravobranilstvo pri tem izpostavlja, da je pred ESČP odprtih več zadev, katerih negativen izid bi lahko za Republiko Slovenijo pomenil veliko finančno breme.

Trend pripada zadev, ki jih Republiki Sloveniji vročajo sodišča Evropske unije, je podoben kot v preteklih letih, je pa tudi na tem področju odprtih več zadev, ki lahko imajo, če država ne bo ustrezno uredila pomanj-kljivosti, na katere opozarja predvsem Evropska komisija, za državni proračun velike finančne posledice.

Državno pravobranilstvo aktivno sodeluje pri pripravi zakonodaje ter opozarja na neustrezno prakso, iz katere izvirajo (pre)številni spori, pristojne organe seznanja o ugotovitvah in sodni praksi mednarodnih sodišč, predvsem pa si prizadeva za strokovno in kakovostno zastopanje Republike Slovenije v sodnih in predsodnih, s čimer uresničuje svoje poslanstvo učinkovite zaščite premoženjskopravnih interesov Repu-blike Slovenije.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije Poročilo o delu za leto 2012

izdajatelj: Državno pravobranilstvo Republike Slovenije

besedilo: Državno pravobranilstvo Republike Slovenijefotografije: Ljubo Vukelič, Shutterstockoblikovanje: Neja Trbižan, oblikovalka

ISSN 2232-3201

REPUBLIKA SLOVENIJADRŽAVNO PRAVOBRANILSTVO

Šubičeva ulica 2SI – 1000 Ljubljanatelefon: 01 244 10 00faks: 01 244 10 40e-pošta vložišča: [email protected] e-pošta urada generalnega državnega pravobranilca: [email protected] stran: www.dp-rs.si

Documents

POROČILO O DELU ZA LETO 2012...Pravna zgodovina Slovencev ugotavlja, da naj bi v tistem času na teritoriju Republike Slovenije obstajala t. i. prokuratura (danes: državno pravobranilstvo)