UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

DIPLOMSKO DELO

GREGOR ZADRAVEC

LJUBLJANA, 2016

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

Športno treniranje

Kondicijsko treniranje

MORSKI KAJAK KOT KAJAKAŠKA DISCIPLINA –

RAZVOJ IN ZNAČILNOST

DIPLOMSKO DELO

MENTORred. prof. dr. Stojan Burnik Avtor dela:RECENZENT GREGOR ZADRAVEC doc. dr. Blaž JerebKONZULTANT Andrej Jelenc, prof. šp. vzg.

Ljubljana, 2016

ZAHVALA

Zahvaljujem se vsem kajakašicam in kajakašem, ki so me učili, vsem, ki sem jih imelpriložnost učiti, in družini, ki mi je stala ob strani.

Ključne besede: morski kajak, razvoj, oprema, tehnika, reševanje

MORSKI KAJAK KOT KAJAKAŠKA DISCIPLINA – RAZVOJ IN ZNAČILNOST

Gregor Zadravec

Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, 2016

Športno treniranje, kondicijsko treniranje

60 strani; 20 slik; 48 virov.

IZVLEČEK

Diplomsko delo opisuje razvoj discipline v svetu in pri nas, našteje vodilne organizacije, kibdijo nad razvojem morskega kajaka in pojasni, kaj je sistem Barvna vesla in zakaj bimoral pritegniti prav morskega kajakaša. O disciplini je bilo v Sloveniji nekaj napisanega vobliki člankov, internih gradiv Kajakaške zveze Slovenije in v poglavjih publikacij, kigovorijo o kajakaštvu v širšem pomenu. Glavni cilj diplomskega dela je prvič celostnoopisati disciplino, njen razvoj in značilnosti ter morskemu kajakašu podatiznanje/informacije na enem mestu. Učitelj morskega kajaka lahko diplomsko delouporablja kot katalog znanj, ki jih mora prenesti na učence, učenci pa kot učbenik, kipodpre razlago in demonstracijo kvalificiranega učitelja morskega kajaka.

Posebej pomembno je poglavje o reševanju. Veliko kajakašev v morski kajak namrečprihaja iz drugih disciplin ter ne razmišlja o tehniki v dolgem kajaku v izrazito dinamičnemokolju. Reševalni manevri so zato še bolj zapostavljeni, na terenu pa nujni in skorajdnevno potrebni, če želimo v disciplini izkusiti še kaj drugega kot samo vrtenje po zalivu.Argumenta, da je naše morje majhno in mirno, seveda ne moremo sprejeti, saj nam je toisto morje že nekajkrat dokazalo, da je še vedno večje in bolj divje od človeka z veslom ins kajakom.

Keywords: sea kayak, evolution, gear, skills, safety, rescue

SEA KAYAK AS A KAYAKING DISCIPLINE – EVOLUTION AND FEATURES

University of Ljubljana, Faculty of Sport, 2016

Sports training, conditioning training

60 pages; 20 pictures; 48 references.

ABSTRACT

The thesis describes the evolution of sea kayaking in the world and in Slovenia. It lists themain organizations responsible for its development and evolution and clarifies what theEuro Paddle Pass system is and why it can be attractive especially to sea kayakers.Slovenia has seen some publications on sea kayaking before in the form of articles,internal materials of the Slovenian Canoe Federation, and in the works that describegeneral canoeing. The main goal of the thesis is to give a comprehensive description ofthe discipline, its evolution, and features so that the user can find all of theknowledge/information in one work. Sea kayaking coaches can use it as a catalogue ofskills and know-how to be delivered to their students, while the students can use it as atextbook that supports the explanation and demonstration of a qualified coach.

The chapter about rescue techniques is very important since a lot of sea kayakers comefrom other canoeing disciplines and don't think about the technique in a long kayak in avery dynamic environment. The rescue maneuvers are therefore neglected, although theyprove to be at the same time necessary and needed on a daily basis if we want toexperience more than just floating around in the cove. The argument that the Adriatic Seais small and calm cannot be excepted, as it has been proven to us many times that the seais still bigger and wilder than the human with a paddle and a kayak.

Kazalo1. Uvod................................................................................................................................... 92. Razvoj.............................................................................................................................. 10

2.1. Razvoj morskega kajaka...........................................................................................102.1.1. Razvoj v svetu................................................................................................... 102.1.2. Razvoj v Sloveniji.............................................................................................. 16

2.2. Organiziranost morskega kajaka.............................................................................. 172.2.1. Organiziranost morskega kajaka v svetu.......................................................... 172.2.2. Organiziranost morskega kajaka v Sloveniji..................................................... 172.2.3. Barvna vesla in implementacija.........................................................................17

3. Značilnosti morskega kajaka............................................................................................193.1. Pojavne oblike znotraj discipline...............................................................................193.2. Oprema..................................................................................................................... 213.3. Tehnika......................................................................................................................24

3.3.1. Dvigovanje, prenašanje in izplutje.....................................................................243.3.2. Pristanek naprej, vzvratno in bočno.................................................................. 253.3.3. Veslanje naprej.................................................................................................. 25

3.3.3.1. Visok osnovni zaveslaj naprej (angl. high angle forward paddling)...........253.3.3.2. Nizek osnovni zaveslaj naprej (angl. low angle forward paddling)............26

3.3.4. Nagib (angl. edge).............................................................................................273.3.5. Obračanje kajaka (angl. static turning)..............................................................29

3.3.5.1. Zaveslaj v loku naprej (angl. forward sweep stroke).................................293.3.5.2. Zaveslaj v loku nazaj (angl. reverse sweep stroke)...................................303.3.5.3. Obrat za 360 stopinj (angl. 360' static turn)............................................... 30

3.3.6. Ustavljanje in veslanje vzvratno........................................................................ 313.3.6.1. Ustavljanje..................................................................................................313.3.6.2. Veslanje vzvratno (angl. reverse paddling)................................................31

3.3.7. Krmarjenje zadaj in spredaj...............................................................................323.3.7.1. Krmarjenje zadaj (angl. stern rudder)........................................................ 323.3.7.2. Krmarjenje spredaj (angl. bow rudder)......................................................33

3.3.8. Bočno privlačenje (angl. moving sideways)...................................................... 343.3.8.1. Statično bočno privlačenje (angl. draw stroke)..........................................343.3.8.2. Dinamično bočno privlačenje (angl. draw on the move)............................34

3.3.9. Statična opora................................................................................................... 343.3.9.1. Nizka statična opora (angl. low brace) ali opora na veslo.........................343.3.9.2. Visoka statična opora (angl. high brace) ali vesa na veslu........................36

3.3.10. Dinamična opora............................................................................................. 363.3.10.1. Nizka dinamična opora (angl. braced handbrake turn)............................373.3.10.2. Visoka dinamična opora (angl. hanging draw).........................................37

3.3.11. Obvladovanje veslanja v obalnem valovanju..................................................383.3.12. Zavijanje v veter (angl. weathercocking).........................................................39

3.4. Posebnosti okolja morskega kajaka......................................................................... 403.5. Vreme in navigacija ..................................................................................................41

3.5.1. Vreme................................................................................................................ 413.5.2. Navigacija.......................................................................................................... 41

3.6. Nevarnosti, nesreče in pojavnost v medijih.............................................................. 433.6.1. Nevarnosti......................................................................................................... 433.6.2. Nesreče in pojavnost v medijih......................................................................... 43

3.7. Reševanje................................................................................................................. 453.7.1. Vleka..................................................................................................................453.7.2. Reševanje v paru...............................................................................................453.7.3. Samoreševanje..................................................................................................473.7.4. Eskimsko reševanje.......................................................................................... 493.7.5. Eskimski obrat................................................................................................... 50

3.8. Organizacija izleta in vodenje...................................................................................524. Terminologija.................................................................................................................... 545. Zaključek.......................................................................................................................... 556. Literatura in viri.................................................................................................................57

1. Uvod

Morski kajak (angl. sea kayak, nem. Seekajak) je izraz, ki določa tip kajaka. V slovenščiniimamo na voljo in smo že uporabljali druge izraze, na primer turni kajak, potovalni kajak inmorjak. Ker pa lahko za ture in potovanja, tudi po morju, uporabljamo tudi druge tipekajakov, nam različna poimenovanja vnašajo zmedo v predstavo, za kakšen kajakpravzaprav gre; in četudi vemo, da lahko morski kajak uporabljamo na rekah in jezerih, gazaradi tega ne bomo imenovali rečni ali jezerski kajak. Z izrazoma morski kajak in morskokajakaštvo ostajamo zvesti poimenovanju večine drugih držav. Ker nimamo splošnosprejetih terminov, ki bi določali posamezne dele kajaka, opreme, tehničnih prvin inmanevrov, v diplomskem delu postrežem z nekaterimi izrazi, ki izven konteksta niso takojprepoznani, zato je zaradi jasnosti v oklepaju zapisan angleški izraz. Vedeti pa moramo,da tudi v angleškem prostoru, kljub dodelanosti sistema, izrazoslovje ni povsempoenoteno.

Morski kajak je najstarejša disciplina v kajaku in se je pojavil zaradi praktičnih razlogovpreživetja. Tisočletja dolgo so ga njegovi snovalci uporabljali v enem od najboljnegostoljubnih podnebnih pasov Arktiki. Skozi uporabo se je vedno znova dokazoval kotzelo uspešen v svoji arhetipski obliki, in čeprav se je tudi razvijal, sploh v 20. stoletju, jeosnovna oblika še vedno tako prepoznavna, da ga ne moremo zamenjati za kajak katereod drugih disciplin ali celo za plovilo drugega tipa. V delu spremljam zgodnji razvoj kajakaskozi pojavne oblike od 19. stoletja naprej. Opišem organiziranost doma in v svetu terpojasnim, kaj morskemu kajakašu prinese učni sistem Barvna vesla (Zadravec, 2013), ki jev evropskem prostoru tehnično ogrodje za učenje vseh disciplin. Največ koristi ima od tegasistema prav morski kajak, ki je med državami članicami Euro Paddle Passa tudi najboljrazširjen.

V poglavju o tehniki skušam razložiti in prikazati osnovno tehniko, ki morskemu kajakašuomogoča varno gibanje v morskem okolju z vsemi njegovimi tveganji in spremenljivostjo.Opisana tehnika je prag kompetentnosti, kot jo razume razviti morsko-kajakaški svet,kajakaš pa je v svojem osebnem razvoju ne preraste, saj jo je mogoče enako učinkovitouporabljati tako na mirnem morju kot na višjih stopnjah morja.

Za rekreativne kajakaše in učitelje morskega kajaka je to diplomsko delo pomembno inkoristno, ker na enem mestu prvič strnjeno predstavi znanja, ki jih lahko učitelj uporabljakot katalog znanj, učenci pa kot učbenik, ki podpre razlago in demonstracijo kvalificiranegaučitelja morskega kajaka. Proti koncu govorim še o posebnosti morskega okolja innevarnosti morskega kajaka.

Posebej pomembno je poglavje o reševanju. Veliko kajakašev v morski kajak namrečprihaja iz drugih disciplin ter ne razmišlja o tehniki v dolgem kajaku v izrazito dinamičnemokolju. Reševalni manevri so zato še bolj zapostavljeni, na terenu pa nujni in skorajdnevno potrebni, če želimo v disciplini izkusiti še kaj drugega kot samo vrtenje po zalivu.Argumenta, da je naše morje majhno in mirno, seveda ne moremo sprejeti, saj nam je toisto morje že nekajkrat dokazalo, da je še vedno večje in bolj divje od človeka z veslom ins kajakom.

9

2. Razvoj

2.1. Razvoj morskega kajaka

2.1.1. Razvoj v svetu

Kajak so arktična ljudstva pred ocenjenimi 4000 leti iznašla in uporabljala kot lovski čoln.Ime in oblika plovila se razlikujeta glede na geografsko poreklo nastanka, vendar je vosnovi kajak zaprt čoln za eno ali več oseb, ki se ga poganja z dvolistnim prostim veslom.Posplošeno se kajak označuje kot eskimski čoln. Splošno uporabljana beseda Eskimozajema Inuite, Inupiate in Yupike, vendar ne zajame ljudstva Aleutov, živečega naAleutskih otokih, ki je s svojim načinom gradnje in lova k razvoju kajaka prav tako velikodoprineslo. Inuit circumpolar council (ICC) je na konferenci leta 1977 določil, da se vsastaroselska ljudstva na obtečajnem ozemlju poimenuje z nadpomenko Inuit. Inuiti so sicersamo eno od ljudstev na tem ozemlju, ki živijo na območju Grenlandije, Kanade, Združenihdržav in Danske, vendar je termin nadomestil slabšalno poimenovanje Eskimo, ki jim jebilo vsiljeno od prišlekov z juga, ki so jih v preteklosti izkoriščali, preseljevali in jim močnonačeli identiteto. ICC v svojih dokumentih uporablja tako izraz Inuit kot tudi izraz Eskimo.(Wikipedia, 2005)

Slika 1: Zemljevid članic ICC (Wikipedia, 2005)

10

Ime kajak izhaja iz inuitske besede qajaq, kar pomeni moški čoln ali lovčev čoln, tudičlovekov čoln. Se pravi čoln, ki ga je človek zgradil zase, po svoji potrebi lova in okretnosti.Ime moški čoln je rahlo zavajajoče, saj je bila v izdelavo vključena tudi ženska, običajnolovčeva žena, ki je zašila tako kožo kajaka kot tudi obleko lovca. Ogrodje kajaka je biloizdelano iz naplavljenega lesa in ponekod, kjer ga ni bilo dovolj, tudi kosti. Preko ogrodja jebila napeta in zašita koža večjih morskih sesalcev (Wikipedia, 2004). Danes takšnokonstrukcijo kajaka imenujemo koža na ogrodju (angl. skin on frame). Vrhnja obleka – tuilik(angl. tuiliq) – je bila narejena iz črevesja morskih sesalcev in se je, kot danes kombinirananorak s krovnico, zaprla čez prirobnico kajaka. Ker tuilik ni bil raztegljiv, je okretnostzagotavljal s podaljšanim krojem, izven kajaka je segal približno do kolen. Qajaq je zaGrenlandce svetinja, saj jim je v preteklosti omogočal preživetje, danes pa jim omogočaohranjanje kulturne identitete; zato ga dosledno imenujejo kajak in ne čoln, saj čoln za njihpomeni izključno odprto plovilo z vpetimi vesli. (Qajaq USA, 2013)

Slika 2: Inuk (pripadnik Inuitov) s kajakom (Wikimedia Commons, 2009)

11

Poleg inuitskega qajaqa poznamo še aleutski iqjax, ki je bolj poznan pod ruskim imenombaidarka. Neredko je bil konstruiran kot dvojec ali celo trojec (Wikipedia, 2007). Imaznačilen preklan kljun.

Slika 3: Aleut v baidarki (Wikimedia Commons, 2006)

Kajak se je kot lovski čoln obdržal tako dolgo, dokler niso postale učinkovitejše drugeoblike lova. Okrog leta 1920 so lov s kajakom začeli opuščati zaradi ribarjenja z motornimiplovili in tako je bil kajak praktično izgubljen za celo generacijo. Brez vloge v vsakdanjemživljenju se je umaknil v muzeje kot muzejski eksponat in se kot tak šele leta 1983 vrnil naGrenlandijo. Nizozemski muzej je grenlandskemu muzeju v Nuuku posodil tri kajake, ki sona lokalno prebivalstvo naredili izjemen vtis. Posledično so se mladi leta 1984 organiziraliv klubu Qaannat Kattuffiat, kar dobesedno pomeni kajakaški klub ali organizacija. Zamentorja so imeli Manasseja Mathaeussena, ki je bil takrat v svojih sedemdesetih. Mladeje učil, bil pa je celo sposoben demonstrirati starodavno tehniko. Klubu je uspelo povezatistarostnike, ki so se v preteklosti ukvarjali z lovom na tjulnje, in mlade, željne kajakaškegaznanja. V enem letu je klub štel že tisoč članov, danes pa deluje kot grenlandskakajakaška zveza, ki povezuje približno petindvajset lokalnih klubov in klube iz Danske,Združenih držav Amerike in Japonske. Vsako leto prirejajo Grenlandske igre, leta 2000 jeNuuk gostil prve igre, ki so bile odprte za javnost – druge države in kajakaše, ki niso članiGrenlandske kajakaške zveze. Nastopilo je 130 tekmovalcev, ekipa iz Paamiuta je doNuuka preveslala skoraj 300 km. Discipline na igrah zajemajo veslanje, eskimski obrat,met harpune in gimnastiko na vrveh ter ohranjajo športno komponento grenlandskegakajaka. Grenlandski kajak tako v svoji najbolj prvinski obliki živi še danes in je, kot bomovideli kasneje, ena od pojavnih oblik znotraj discipline. (Qajaq USA, 2013)

12

Kajak so prebivalci severne Škotske spoznali že zelo zgodaj. Na skrajnem severu so vpoznem 17. stoletju nekajkrat videli neznanega moža v majhnem plovilu, ki so gapoimenovali Finec, saj so domnevali, da gre za finskega ribiča ali pa za ujetnikastaroselca, ki je pobegnil z ladje, ki se je vračala iz novega sveta. Prvič so Fincadokumentirano videli leta 1682, jadral in veslal je pred obalo otoka Eda in je, ko so se muhoteli približati s čolnom, hitro izginil. Ponovno srečanje je bilo 1684. leta in po tistem nekajčasa ni bilo rib, saj so verjeli, da naj bi Finci pregnali ribe s področja, kjer so se pojavili.Nekoč je Finec prišel na obalo, bil je kosmat po celem telesu in govoril je jezik, ki ga ninihče razumel. Kljub dobri oskrbi je čez tri dni umrl (Wallace, 1688). Glede na tip plovila inobleko iz živalske kože, ki je dajala videz poraščenosti, je šlo najverjetneje za Inuita; topotrjujejo tudi ohranjeni artefakti škotskih muzejev. Nihče pa ne ve, kako so vnegostoljubnem morju prišli tako daleč in kje so bili njegovi lovski tovariši. (Hicks, 2015)

Dve stoletji kasneje je Škotska dobila prvega kajakaša Johna MacGregorja (1825–1892),z vzdevkom Rob Roy. Lovski motiv je bil za Škota nepomemben, bil pa je prvi rekreativnikajakaš in za svoja potovanja je uporabljal Rob Roy kanu. Kanu je v evropskem prostorupostala nadpomenka v kajakaškem športu, v MacGregorjevem primeru pa je šlo za večjileseni kajak, ki ga je poganjal z dvolistnim veslom. Znan je kot začetnik jadranja v kanujuoziroma kajaku, njegov moto je bil, da pešca ustavi vsaka reka ali morje in jadralca vsakaplitvina in obala, kanuist pa lahko ovire prevesla, prenese ali prejadra. Bil je ustanoviteljBritanskega kraljevega kanu kluba (British royal canoe club). Svoje dogodivščine je opisalv knjigi 1000 milj v Rob Roy kanuju. (Wikipedia, 2012)

Kot se je kajak prvotno razvil iz potrebe po lovu, se je v začetku 20. stoletja razmahnil izdruge potrebe, potrebe po potovanju. V času gospodarske krize in povojnega opustošenja,ko si ljudje niso mogli več privoščiti počitnikovanja, jim je kajak (ki se je v Nemčiji razvil vFaltboot, torej sestavljivi kajak) pomenil vir zdravja in sprostitve (Seeger, približno l.1929).Faltbot ali folbot je bil tudi bistveno lažji od lesenih čolnov, zato so z njim lahko rokovalitudi ljudje z zdravstvenimi težavami. (Entner, približno 2005)

Pionir potovanj z morskim kajakom je bil Nemec Franz Romer (1899–1928), ki je leta 1928prvi samostojno preveslal Atlantik. Uporabljal je dobrih 21 čevljev (6,40 m) dolg sestavljivkajak proizvajalca Klepperja iz Rosenheima. Kajak, ki ga je poimenoval Deutscher Sport(Nemški šport), je bil opremljen z jadrom, z njim pa je izplul s Kanarskih otokov in po 58dneh in 4000 miljah dosegel Puerto Rico. Od tam se je odpravil proti New Yorku, vendarga je dosegel tretji orkan na njegovi poti, ki je bil zanj usoden. (Wikipedia, 2006)

Oscar Speck (1907–1995), prav tako Nemec, je zaradi brezposelnosti leta 1932 ssestavljivim kajakom proizvajalca Pionier zapustil Ulm in želel preko Donave, Črnegamorja in Sredozemlja odveslati na Ciper, kjer bi si poiskal delo v rudniku. Na poti si jepremislil, zaželel si je ''videti svet'', zato je pot nadaljeval preko Bližnjega vzhoda, Tajske,Indonezije ter po sedmih letih in preveslanih 40.000 miljah prispel v Avstralijo. Vmes se jezačela druga svetovna vojna, zato sta ga policista, ki sta ga pričakala v Avstraliji, poizrečenih čestitkah aretirala kot možnega nemškega vohuna. Vojno je preživel v ujetništvu,kajakaško pot pa je po lastnih besedah zato, ker je imel na začetku srečo z vremenom insi je tako lahko nabral izkušnje za nadaljnjo pot. (Wikipedia, 2007)

Potovalni in raziskovalni vidik kajaka se je v času druge svetovne vojne umaknilpraktičnemu, uporabnemu vidiku. Kajak se je kot uspešno, predvsem pa tiho plovilo,izkazal prevečkrat, da ga ne bi uporabili tudi v vojaške namene. V drugi svetovni vojni jenekaj držav uporabljalo sestavljive dvojce, saj so sposobni nositi veliko opreme, so stabilniin jih je mogoče enostavno prevažati in sestaviti šele na kraju, kjer se jih potrebuje. Znani

13

so podvigi posebnih enot Velike Britanije in Avstralije, ki so se s kajaki pritihotapili v strogozastražena pristanišča nasprotnikov, da bi tam minirali njihove ladje. Britanci so uporabljalikajake, imenovane Cockle canoe, Avstralci pa Höhnove folbote. (Wikipedia, 2007)

Decembra 1942 je v operaciji Frankton deset mož sestavilo kajake na krovu podmornice injih skozi lopute za torpeda preneslo na površje. Po skoraj 100 km dolgi poti do pristaniščaBordeaux (Francija) so štirje možje v dveh kajakih z minami opremili šest nemških ladij.Ob detonaciji so poškodovali pet in onemogočili eno ladjo, nato so kajake potopili in pešposkusili pobegniti v Španijo. Uspelo je dvojici, dva so ujeli in usmrtili Nemci. Enaka usodaje doletela štiri može, ki pristanišča niso dosegli, dva pa sta umrla zaradi podhladitve poprevrnitvi. (Wikipedia, 2007).

Avstralski pripadniki posebne enote Z (Z Force) so septembra 1943 v operaciji Jaywickpotopili ali močno poškodovali sedem japonskih ladij s skupno težo 39.000 ton. Na ladji sopripluli v bližino Singapurja, šesterica pa je ponoči preveslala 50 km do otočka predpristaniščem, ki je služil kot izhodišče za napad. Podobno akcijo so želeli izvesti tudioktobra 1944. V operacijo Rimau je bilo vpletenih 23 pripadnikov enote Z, od katerih jih jesedem priveslalo v singapursko pristanišče in uničilo tri ladje, vendar so bili vsi kasnejeubiti v spopadu ali usmrčeni v ujetništvu. (Wikipedia, 2008)

Po vojni se je rekreativno veslanje ponovno razmahnilo. Hannes Lindemann (1922–2015),nemški zdravnik, kajakaš in jadralec, je za svoja potovanja uporabljal kajak, opremljen zjadri. Kot zdravnika so ga zanimale možnosti preživetja brodolomca na odprtem morju.Prepričan je bil, da v primeru brodoloma človekova psiha odpove prej kot telo ali plovilo, vkaterem se je znašel; zato se je načrtno uril v pomanjkanju spanca in kot pioniravtogenega treninga na sebi preizkušal delovanje motivacijskih gesel (npr. Uspelo mi bo!in Nadaljuj proti zahodu!). Prvič je Atlantik samooskrbno preveslal leta 1955, z lastnoročnonarejenim drevakom Liberia, ki je meril 7,7 m x 0,7 m in tehtal 600 kg. Leta 1956 se jeponovno odpravil čez Atlantik, tokrat v sestavljivem Klepperjevem dvojcem Aerius II, zmerami 5,2 m x 0,87 m, ki je tehtal 27 kg. Opremljen je bil z jadri, veslo je po okvari krmilauporabljal predvsem za krmarjenje. Za 4800 km dolgo pot je potreboval 72 dni in pri temshujšal za 25 kg. O obeh potovanjih je napisal knjigo Sam čez ocean (Allein über denOzean). (Wikipedia, 2010)

Leta 1965 sta Anne in Harmish Gow v dvojcu prvič opravila prečenje iz škotskegaSevernega Uista do 40 milj oddaljenega otočja St. Kilda (Wikipedia, 2006). Potovanje staposnela, film pa je bil leta 2011 prikazan na Edinburškem gorniškem filmskem festivalu(Edinburgh Mountain Film Festival). Posnetki in pripoved Hamisha Gowa so vključeni vdidaktični video Gordona Browna, Sea kayak with Gordon Brown, Volume 2.

Sedemdeseta so bila za morski kajak prelomna, saj je angleški proizvajalec kajakov Valley,leta 1972 prvi ponudil serijsko izdelan morski kajak iz steklenih vlaken, Anas Acuta. Anasje priredba izvirnega zahodnogrenlandskega kajaka in je v ponudbi še danes. Zaradivelikega povpraševanja je bila na tržišču kmalu cela paleta morskih kajakov različnihproizvajalcev. Novejši kajaki so bili hitrejši od sestavljivih (več o sestavljivem kajaku na 18.strani), število novih dosežkov pa je tako kot razvoj opreme in tehnike strmoglavonaraščalo. V naslednjih desetletjih je bilo vedno več prvenstvenih prečenj, obveslanjkontinentov in hitrostnih rekordov. Danes je v morskem kajaku zelo težko doseči nekajzares izjemnega, saj je bilo prečeno in obveslano praktično vse, razen nekaterih ciljev, kiso zaradi geopolitične situacije nedosegljivi (npr. Severna Koreja). Nekatere poti so sezaradi istih razlogov zaprle, novi dosežki pa večinoma časovno izboljšujejo stare. Znovejšo, lažjo opremo in na podlagi izkušenj kajakaških prednikov so bili nekateri dosežki

14

iz kajakaške zgodovine močno popravljeni, še vedno pa so spoštovanja vredni, če se jihopazuje skozi prizmo tedanjega časa, opreme in razvitosti tehnike.

Dosežkov od sedemdestih let do danes je preveč, da bi jih vse omenili. Kajakaši kot soDerek Hutchinson, Nigel Foster, Geoff Hunter, Paul Caffyn, Nigel Dennis, Jeff Allen,Renata Chlumska, Freya Hoffmeister, Justin Curgenven in mnogi drugi so pokazali, kajzmore ''klasični'' morski kajak, laminiran (npr. Valley Nordkapp) ali polietilenski (npr. PrijonKodiak), ki pa se ves ta čas ni bistveno spremenil. Najnovejša različica, hitri morski kajak(angl. fast sea kayak ali FSK), ki je nastal kot mešanec med klasičnim morskim kajakom insurf skijem, je v zadnjem času poskrbel za izboljšanje nekaterih rekordov. Za obveslanjeVelike Britanije je bil rekord s 85 dni (Paul Caffyn in Nigel Dennis, 1980, kajak ValleyNordkapp), izboljšan na 67 dni (Joe Leach, 2012, kajak Rockpool Taran); okrog Irske pa iz33 (Blount, Fanning, Heery in O'Meara, 1990, kajak Valley Nordkapp), na 23 dni (MikeO'Meara, 2015, kajak Rockpool Taran). Rekord okrog Avstralije je bil 360 dni (Paul Caffyn,1981–82, kajak Valley Nordkapp), sedaj je 332 dni (Freya Hoffmeister, 2009, kajak Epic18X Sport Expedition) (Morley, 2012).

Razvoj se z zadnjo itineracijo morskega kajaka seveda ni zaključil, saj različne disciplinekajaka medsebojno vplivajo druga na drugo. Kajak se spreminja kot plovilo, spreminja setehnika, predvsem pa se spreminja razmišljanje kajakašev o tem, kaj je mogoče, vkolikšnem času in s kakšno opremo. Morski kajak je danes zrela disciplina, ki vključujerazlične vrste potovanj, od dnevnih in večdnevnih izletov, večtedenskih odprav insamooskrbnih hitrih potovanj v ''alpskem slogu''.

15

2.1.2. Razvoj v Sloveniji

Ukvarjanje z morskim kajakom ima pri nas vsako leto več privržencev, vendar še vedno nemoremo govoriti o množičnosti in verjetno nikoli ne bomo. Lahko si samo predstavljamo,kakšen entuziazem je moral biti v ljudeh, ki so začeli na našem ozemlju orati ledino.Verjetno z vzori iz germanskega in skandinavskega prostora, vendar prepuščeni samisebi, brez opreme in možnosti debate o pravilnosti svojih domnev in pričakovanj.

Skoraj sto let po Rob Royu sta se na Jadran prvič dokumentirano podala pionirjamorskega kajaka pri nas Karlo Kocjančič in Albert Staržik. Leta 1934 sta s Klepperjevimzložljivim kajakom potovala od Boke Kotorske do Rogoznice, njune prigode pa je kasnejeobjavil Naš rod (Wikipedia, 2008). Tako sta začela serijo kajakašev, ki so praviloma v paru,kasneje pa tudi sami, veslali po Jadranu. Žal so se v spominu javnosti ohranila samo tistapotovanja, ki so bila popisana v časopisih in revijah.

Nekaj dokumentiranih potovanj:

1. Jure Čeh in Uroš Hrastnik (1303 km, Igoumenitsa, Grčija–Monfalcone, Italija, 1998),2. Andrej Predin ml. in Gregor Zadravec (450 km v 18. dneh, Korčula–Kraljevica,

Hrvaška, 2003), 3. Marin Medak (1400 km v 31. dneh, Savudrija, Hrvaška–Zakintos, Grčija, 2010), 4. Fedja Marušič (5000 km v 90. dneh, Ljubljana–Solkan; čez Savo, Donavo, Črno

morje in Jadran, 2011).

Aktualni rekord veslanja čez Jadran (hrvaška obala od Prevlake do Savudrije) sta leta2009, v okviru odprave Jadranom u dahu, postavila Marko Demšar in Dario Rocco, ki staza 625 km potrebovala 8 dni, 12 ur in 6 minut. (Rocco, 2009)

Izkušnje posameznikov, ki verjetno tudi zaradi individualizma morskih kajakašev svojihpotovanj niso delili z nikomer, lahko samo slutimo. O resnem arhivu trenutno še nemoremo govoriti, zagotovo pa zlahka dostopni spletni mediji in socialna omrežja že kažejoširšo sliko morskega kajakaštva. Tako lahko vidimo, da se je iz udarnih posameznikovrazvila manjša skupnost kajakašev, ki so se prej odpravljali na nekajdnevna potovanja obzaključku sezone, zdaj pa so se temu pridružili še vikendi, medtem ko se sezonapravzaprav nikoli ne konča in se ob primerni opremi nadaljuje tudi pozimi. (Zadravec,2014)

16

2.2. Organiziranost morskega kajaka

2.2.1. Organiziranost morskega kajaka v svetu

Vodilni organizaciji, ki imata pod svojim okriljem tudi morski kajak, sta v evropskemprostoru British Canoeing, prej poznana pod imenom British Canoe Union (BCU) in IrishCanoe Union (ICU), ki se trži pod imenom Canoeing Ireland, v Združenih državah Amerikepa je to organizacija American Canoe Association (ACA).

Večina ostalih nacionalnih kajakaških zvez se v svojem učnem načrtu ravna po vodilnihorganizacijah. Rekreativni kajakaši imajo za napredovanje na voljo tehnične stopnje (angl.skills levels), ki so razdeljene na pet nivojev. Prvi je skupen in poda osnove za vsekajakaške discipline, od drugega naprej pa so nivoji po disciplinah ločeni. Tehniko učijolicencirani učitelji, ki se izobražujejo na učiteljskih tečajih (angl. coaching levels),napredujejo pa večinoma preko štirih ali petih nivojev. British Canoeing je ukinila peti nivo,ki je bil dolga leta vzor drugim in razširila četrti učiteljski nivo, ki je postal univerzitetni učniprogram.

Učitelji morskega kajaka, ki se profesionalno ukvarjajo s komercialnim vodenjem, sezdružujejo v mednarodno organizacijo ISKGA – International Sea Kayak GuideAssociation.

2.2.2. Organiziranost morskega kajaka v Sloveniji

Kajakaška zveza Slovenije (KZS) ima v svojem učnem programu tri stopnje učiteljevkajaka in kanuja. V morskem kajaku je zaenkrat izdelan učni program za učitelja morskegakajaka 1, ki zajema 85 ur vsebin, od tega 45 ur predavanj in 40 ur vaj. Nadaljnje učiteljskestopnje se bodo dodale po potrebi.

Pod okriljem zveze deluje delovna skupina, ki skrbi za pripravo gradiva, prevode EPPstandardov, organizacijo in izvedbo preverjanj Barvnih vesel (BV) in licenčnih seminarjevza ocenjevalce BV.

2.2.3. Barvna vesla in implementacija

Barvna vesla so petstopenjski sistem ocenjevanja individualnega znanja kajakašev.Sistem je mednarodno poenoten znotraj evropskega projekta Euro Paddle Pass (EPP), prikaterem poleg Slovenije trenutno sodelujejo še Francija, Irska, Velika Britanija, Danska,Švedska, Finska, Nemčija, Italija in Norveška. Projekt se razvija, zato se mu lahkokadarkoli pridružijo tudi druge države. Leta 2011 je bil sistem EPP sinhroniziran z BCU inICU sistemom. Tako so sistemi sedaj med seboj umerjeni, ostale države članice so lahkoprav tako primerjale svoje standarde s pričakovanim standardom EPP. Slovenija sistemaza ocenjevanje tehničnega znanja kajakašev prej ni imela, zato je prevzela standarde EPPin jih poimenovala Barvna vesla.

17

Stopnje so pri nas označene z barvami, od rumenega in zelenega začetnika, prekomodrega kompetentnega, do rdečega naprednega kajakaša in črnega eksperta. Vsi, ki sovključeni v enourno vodeno veslanje, pa osvojijo prednivo, belo veslo, ki pomeni doberstart v odlično zastavljen sistem; bistveno boljši od starta, ki smo ga imeli samouki vpreteklosti. Sistem ne nauči samo veslati, temveč privzgaja tudi skrb za okolje, povečavarnost in kajakaše poveže s somišljeniki po evropskih državah, članicah sistema EPP.

Pred Barvnimi vesli je KZS izobraževala samo učitelje in trenerje kajaka in kanuja,rekreativci pa so bili prepuščeni kajakaškim šolam in njihovim sistemom vrednotenjaznanja, če so jih imele. Veliko koristi so s sistemom pridobili posebej morski kajakaši, kizaradi netekmovalne narave discipline nad seboj niso imeli niti učne sheme učiteljskihkadrov. Prvi in drugi nivo, rumeno in zeleno veslo torej, nauči začetnika solidnih osnov.Rumeno veslo je mogoče opravljati v kanuju, kajaku za divje vode, mirnovodaškem čolnu,morskem kajaku itd. Zeleno veslo že loči med kajakom in kanujem, saj je tehnika že boljspecifična in gre za pripravo na tretji nivo, modro veslo. Na tej stopnji govorimo okompetentnem kajakašu, ki se brez težav vključuje v vodene izlete, šole in spuste.Pomembno je tudi to, da se modro veslo deli na discipline in da je imel kajakaš dovoljčasa, da se je na to pripravil in si potrdil, da ga neka disciplina res zanima. V tej disciplinise bo lahko razvijal naprej vse do črnega vesla, če bo to želel.

Ne gre pa zanemariti dejstva, da s tem, ko vemo, da obstajajo še druge discipline, narastetudi verjetnost, da se bomo z njimi ukvarjali. Najbrž ne na enako visokem nivoju, pavendar, zakaj bi se omejevali na eno disciplino, če lahko doživimo nekaj novega povsod,kamor gremo. Na morju veslamo v morskem kajaku, na jezeru uporabljamo odprti kanu alikajak za mirne vode, na divji vodi pa kajak za divje vode. Osnovne tehnike so namrečuniverzalne, ostalo pa je v mejah naše domiselnosti; ko z nekaj distance pogledamo nasistem, pa lahko vidimo mozaik kanuizma in kajakaštva, ki nas čaka.

Tako, kot so discipline del kajakaškega športa, tako so Barvna vesla del EPP sistema, kise je začel v Evropi graditi pred desetimi leti, Slovenija pa je bila ena od ustanovnih članic.Nastal je iz potrebe primerljivosti znanj kajakašev, ki s tem dobijo tudi možnost, da svojeznanje dopolnijo v drugih državah. Tako ni več vprašanje, kako dober je nekdo, temveč sena podlagi doseženega nivoja enostavno vključi v proces vadbe ali voden izlet. Nekateredržave so šle še dlje in za izposojo opreme zahtevajo določeno kvalifikacijo, s tem pazmanjšajo možnost poškodb kajakašev in izgube ali uničenja opreme.

Obveščanje in osveščanje igrata veliko vlogo pri popularizaciji sistema; Slovenija se pritem uvršča v sam vrh EPP. Do zdaj smo pripravili izkaznice, letake in zgibanke zakandidate ter navodila za ocenjevanje in predavanja za učitelje in ocenjevalce. Kajakaškazveza Slovenije je posnela šest prispevkov v okviru oddaje Kajak kanu magazin (Lebar inPeternel, 2013), kjer so bili predstavljeni sistem in vsaka disciplina posebej. (Zadravec,2014)

18

3. Značilnosti morskega kajaka

3.1. Pojavne oblike znotraj discipline

Morski kajak kot disciplina zajema kar nekaj pojavnih oblik, od katerih so nekatere takospecifične, da bi jih lahko obravnavali kot samostojne (na primer grenlandski kajak in surfski). Ostale pojavne oblike so bolj razvojne stopnje morskega kajaka – sestavljivi,rekreativni, igrivi, ekspedicijski in hitri morski kajak.

Sestavljivi morski kajak ali faltbot (nem. Faltboot) je malo povečan posnetek originalnegakajaka, ki je bil sestavljen iz lesenega ogrodja in kože. Tako je sestavljivi kajak narejen izlesenega, aluminijastega ali karbonskega ogrodja, ki je razpeto v vodotesni ''koži''.Običajne mere so približno 4–5,5 m x 80–90 cm, teža je pod 30 kg (Wikipedia, 2007). Odtradicionalnega načina gradnje se razlikuje v tem, da ga je po uporabi mogoče ponovnozložiti. Zgodnji sestavljivi kajaki, na primer Klepper Aerius, so bili narejeni za splošnoplovbo in ne posebej za morje, vendar so se s svojo stabilnostjo in z nosilnostjo izkazaliprimerne za večino zgodnjih odprav po morju . Nekateri modeli imajo tudi napihljive bočneojačitve. Nekateri novejši modeli so bolj verni posnetki grenlandskega kajaka in tako sodijov obe kategoriji (na primer francoski Nautiraid Narak, ameriški Trak Seeker in srbskiNarval).

Rekreativni ali vstopni morski kajak (angl. entry level) ima vse prvine morskega kajaka, leda je krajši in širši (približno 4–4,5 m x 60–70 cm, npr. Prijon Dayliner L). Primeren je zakombinirano uporabo na rekah, jezerih in morjih. Zaradi krajše dolžine se ne obnesenajbolje na valovitem morju, saj ga valovi upočasnjujejo, posledično se tako zmanjšasmerna stabilnost (Zadravec, 2014). V to skupino bi lahko prištevali še kombiniranekajake, ki so še krajši ter bolj zaobljeni in tako primerni tudi za brzice. Lahko bi rekli, da sokrižanci med morskim in divjevodaškim kajakom (npr. Prijon Enduro 380). Praviloma seuporablja krajše veslo kot pri klasičnem morskem kajaku, lahko je tudi divjevodaško.

Igrivi morski kajak (angl. rockhopper ali ocean playboat) je morska različica kajaka zaprosti slog. Dolg je do 5 m, širok pa 55–60cm. Ima zelo privzdignjen kljun in rep (velikroker) in plosko dno, zato se hitro obrne. To je koristno pri surfanju na valu ali priodkrivanju zelo razčlenjene obale. Zaradi izjemne odzivnosti se uporablja kot učiteljskikajak ali za jadranje, v slednjem primeru je običajno opremljen še s sredinskim smernikom.Slabše se obnese pri dolgih potovanjih, vendar še vedno dovolj dobro, da se uporablja kotvečnamenski kajak. (Zadravec, 2014)

Ekspedicijski kajak ustreza klasični predstavi morskega kajaka. Nosi lahko veliko opreme,je hiter ter odporen na valove in veter. Primeren je za večdnevna potovanja in odprave(Zadravec, 2014). Dolg je 5–5,80 m in širok okrog 55 cm (npr. Kayak Sport AvalonViviane), opremljen s smernikom in/ali krmilom. Je hiter in pri tem ne žrtvuje stabilnosti.Zaradi večjega skupnega volumna je ponavadi razdeljen na več vodotesnih razdelkov (npr.glavna odprtina spredaj in zadaj, dnevna odprtina za sedežem in majhna na krovu predprirobnico).

Hitri morski kajak (angl. fast sea kayak ali FSK) ima značilen visok in skoraj navpičnoodsekan kljun in rep. Tako se dolžina vodne linije kajaka zelo približa njegovi absolutnidolžini in skupaj z relativno majhno širino jamči za veliko hitrost (Zadravec, 2014). Takšna

19

oblika kalupa zelo spominja na surf ski, vendar ima kajak še vedno zaprto kabino invodotesne razdelke za prtljago. Opremljen je s krmilom, saj smernik pri tako dolgemkajaku ni učinkovit. Da morski kajak štejemo med hitre, mora biti razmerje med dolžino inširino med 9,25 : 1 in 10,99 : 1 (Russo, 2013). Za boljšo predstavo naj dodam, da imaRockpool Taran pri dolžini 549 cm in širini 52 cm razmerje 10,56 : 1. Za hitrost na večjihrazdaljah sta seveda pomembni tudi stabilnost in sposobnost manevriranja. FSK omogočaveliko hitrost, kajakaš pa jo mora biti sposoben razviti in obdržati. Večinoma se uporabljamirnovodaško tekmovalno veslo (žlička ali angl. wing paddle) ali kombinacijamirnovodaškega za veslanje z vetrom in valom ter navadno veslo za veslanje v ostalesmeri.

Surf ski (tudi ocean ski ali ski) je morski sit-on-top kajak in se je razvil iz reševalnegakajaka (angl. spec ski), ki ga uporabljajo na surferskih plažah z velikimi valovi (Wikipedia,2007). Namenjen je tekmam na morju, ki potekajo z vetrom in valom. Ob prevrnitvi kajakašponovno sede na sedež in tekmo nadaljuje, ne da bi moral kajak izprazniti, saj je ta v celotizatesnjen. Ima krmilo, kajakaš pa uporablja mirnovodaško veslo. Surf ski je najhitrejšikajak v morskem okolju, po klasifikaciji pa spada med visoko zmogljive kajake (angl. highperformance kayak). Trenutni rekord v 24-urnem veslanju na odprtem morju je leta 2015postavil Kyle Dohne, ki je preveslal 229 km. Veslal je v kajaku Epic V10, ki je dolg 645 cm,širok pa 45 cm. (Epic Kayaks, 2015)

Grenlandski kajak omenjam nazadnje, saj sem veliko povedal že v zgodovinskem razvoju.Čeprav je bila to prva oblika kajaka, se je v širši kajakaški javnosti uveljavil kot zadnji.Zaradi popularizacije grenlandskih iger in eskimskih obratov zadnjih nekaj let pridobivavedno več privržencev. Najbolj razširjena oblika je zahodnogrenlandski kajak z majhnimvolumnom, tako da je kontakt s kajakom maksimalen, z dolžino 515–550 cm in s širino 48–52 cm. Grenlandski kajaki so danes narejeni serijsko iz sodobnih materialov – steklenihvlaken, karbona in kevlarja; v enakih izmerah jih lahko izdelamo tudi iz lesa – iz vezaneplošče ali lesenih deščic (angl. strip built), najbolj dovršena oblika pa je izdelana po metodikože na ogrodju (angl. skin on frame).

Tudi veslo je grenlandsko, večinoma zahodnogrenlandsko, narejeno po telesu kajakaša.Dolgo je približno 220 cm, z razmeroma dolgima listoma, medtem ko je ročaj kratek,prilagojen širini ramen in trupa. List ima obliko sploščene elipse in je širok 8–10 cm, protiročaju se oža. Veslo za ročaj držimo s palcem in kazalcem, ostali trije prsti sproščenoležijo na rami, odebelitvi na začetku lista. Veslo ni zasukano, kot med listoma je 0 stopinj.V porastu je uporaba aleutskega vesla, ki je malo daljše od grenlandskega, in ima na enistrani ploščat list, na drugi pa vzdolžni greben. Danes ni povsem jasno, katera stran lista jebila sprednja in katera zadnja. Viharno veslo (angl. storm paddle) je podobno zahodno-grenlandskemu, vendar je ročaj dolg samo za širino dveh pesti. Ker so Inuiti na lovu živaliharpunirali, so uporabljali vzvod za metanje harpune, imenovan norsak (angl. norsaq).Norsak se še danes uporablja za eskimotiranje in met harpune v tarčo. Kot vrhnje oblačilose uporablja tuilik, ki pa ni več izdelan iz črevesja morskih sesalcev, temveč iz neoprenaali večslojnega platna. Prehod na nove materiale (brez impregnacije z živalsko mastjo in stem povezanim vonjem) je še dodatno pospešil razvoj grenlandskega kajaka, saj so sezanj začeli poleg mladih zanimati tudi otroci. (Qajaq Rolls, 2016)

Fenomen razvoja morskega kajaka je v tem, da je skozi pojavne oblike sklenil krog, saj seje razvil v nekaj, kar je bil že pred tisočletji. To pa je velik kompliment za njegove snovalce.

20

3.2. Oprema

Morski kajak ima vodoneprepustno zaprte komore v kljunu in repu, v katere shranjujemododatno opremo, hrano in pijačo, ki jo potrebujemo na izletu z morskim kajakom. Odprtinekomor so zaprte z gumijastimi ali s plastičnimi pokrovi, da je preprečen vdor vode. Kajakašv kajaku sedi na sedežu, trup je podprt z ledveno oporo, stegna so uprta v stegenskeopore, stopala pa v stopalne opore, ki so običajno kombinirane s pedali za upravljanjekrmila. Krov je konveksen, da lahko voda odteka. Čez krov so napete vrvice ali elastike zapritrjevanje rezervnega vesla in črpalke za vodo, okrog kajaka je po krovu napeta obodnavrvica, za katero se lahko držimo v primeru prevrnitve ali pa se za njo drži reševanikajakaš.

Veslo je osnovno orodje za poganjanje kajaka in je lahko v enem kosu ali deljivo. Polegosnovnega vesla imamo vedno s seboj tudi rezervno veslo, ki ga zapnemo pod krovneelastike na kljunu kajaka. Če je le možno, pustimo rep brez dodatkov na krovu, saj se prireševalnih manevrih nazaj v kajak leze čez rep in bi bilo veslo ali črpalka v napoto.Običajno uporabljamo pod kotom 45 do 75 stopinj zasukano veslo (levo ali desno, gledena to, kako smo navajeni). V uporabi so vesla s kotom vse od 0 stopinj (grenlandskoveslo) pa do 90 stopinj. Če imamo deljivo veslo, lahko poljubno nastavljamo kot, tudi gledena jakost in smer vetra, vendar pazimo, da v stresni situaciji z listom ne zarežemo v vodo,če smo nastavili kot, ki ga običajno nismo vajeni. Za veslanje lahko uporabljamo tudigrenlandsko veslo, ki zahteva ožji prijem z nižje postavljenimi komolci in nekoliko višjofrekvenco veslanja. V osnovi ostaja tehnika veslanja podobna, saj je veslo samo vzvod,preko katerega s telesom delujemo na vodo, in če znamo uporabljati en tip vesla, bi moraliznati uporabljati tudi drugega. Poleg grenlandskega se uporablja še aleutsko inmirnovodaško veslo, med vsemi tipi vesel pa izbiramo tudi glede na tip kajaka in glede nanaša pričakovanja, ki jih imamo od sistema kajak – veslo.

Obleka morskega kajakaša ščiti pred vremenskimi vplivi in jo izberemo glede na vreme intemperaturo vode. Medtem, ko se na kopnem običajno ravnamo po temperaturi zraka, bise morali pri veslanju ravnati po temperaturi vode, v nasprotnem primeru je tveganjepodhladitve zelo povečano. Za primer si predstavljajmo kajakaša prostega sloga na divjihvodah, ki poleti obleče flis in suho jakno, kar je za kopno absolutno preveč, vendar ve, dase bo že po nekaj minutah prevračanja telo začelo ohlajati. V morski kajak se neodpravljamo samo v kopalkah, misleč, da se bomo že oblekli, če bo potrebno. Pazimo, dase zaščitimo pred soncem, nosimo kapo ali klobuk, dolge rokave in se po izpostavljenihdelih telesa namažemo z zaščitno kremo. Poleti je na Jadranu to praviloma dovolj, kadarvreme ostane lepo. V nasprotnem primeru in ostalih letnih časih bomo hitro potrebovali zaveter in vodo neprepustno obleko.

Temeljni kos obleke vsakega morskega kajakaša v hladnejših podnebnih pasovih (in prinas v hladnejših mesecih) je suha obleka, ki telo popolnoma zaščiti pred vdorom vode.Vendar tudi suha obleka ne prepreči podhladitve, če smo hladni vodi izpostavljeni veččasa. Lahko dostopne bi morale biti topla kapa in rokavice, saj skozi periferijo telesaizgubimo največ toplote. Kadar pričakujemo plovbo ob skalnati obali si je priporočljivonadeti čelado, ki mora biti zato na kajaku vedno prisotna. Druge kose oblačila bomo vkajaku ob poslabšanju vremena težko nadeli, saj se lahko vremenski pogoji spremenijozelo hitro in nam zato zmanjka časa in ravnotežja. V primeru izstopa na skalnati obali sopomembni dobri čevlji.

21

Jopiči, ki jih uporabljamo v morskem kajaku, so plovni pripomočki (angl. personal floatationdevice ali PFD) in ne pravi rešilni jopiči (angl. life jacket), ki bi nam v primeru nezavestiobraz držali nad vodo. Takšni jopiči so namreč preokorni za veslanje, prav tako bi bili vnapoto pri reševalnih manevrih. Tudi zaradi tega nikoli ne veslajmo sami. Vzgon jopičamora biti vsaj 50 N.

Krovnica preprečuje vdor vode in mora imeti zanko za odpiranje. Velikokrat uporabljamonajlonske krovnice, ki so lažje in manj vroče, vendar se v valovih in pri tehničnih elementih,ki zahtevajo večjo rotacijo, predklon in zaklon telesa, lahko odprejo. Najboljša je še vednoneoprenska krovnica, nekatere imajo elastike za pritrjevanje zemljevida ali manjšihpripomočkov.

Na kajaku mora biti lahko dostopna črpalka za vodo, s katero izčrpamo vodo, ki v kajakuostane po ponovnem vstopu pri samoreševanju. Ob reševanju v paru nam ni potrebnočrpati vode, saj nam jo izlije reševalec. Podoben pripomoček so poznali že Inuiti, ki souporabljali lesen tulec, s katerim so iz kajaka z vdihom posrkali vodo. V primerusamoreševanja praviloma potrebujemo tudi napihljivo oporo za veslo (angl. paddlefloat), skatero si pomagamo ohranjati ravnotežje ob plezanju v kajak in črpanju vode.

Vlečna vrv za morski kajak je sestavljena iz 10–15 m dolge plovne vrvi z elastičnimvstavkom, vponke, plovca in pasu s sponko za odpenjanje v sili, na katerem je vreča alitorbica za spravljanje vrvi. Če nimamo vlečne vrvi, lahko za vleko uporabimo tudireševalno vrv za reševanje iz divje vode, ki jo priredimo za uporabo na morju. Kadarupravljamo z vrvjo, mora biti na dosegu roke varno spravljen tudi nož.

S sestavo osnovnega kompleta prve pomoči za morski kajak moramo predvidevati, dalahko pride do poškodb in stanj, ki so mogoča v morskem okolju. Najpogosteje gre zavreze, zvine, izpahe, pike, sončne opekline in morsko bolezen. Najhujši primer je sevedautopitev, zato sodi v komplet tudi maska za oživljanje.

Pribor za popravljanje mora biti primeren za material, iz katerega sta narejena kajak inveslo. Predvideti moramo tudi izgubo pokrovov vodotesnih razdelkov, zato vzamemorezervo ali nadomestek.

Krmilo in smernik (angl. skeg) sta pripomočka, s katerima ohranjamo ali spreminjamosmer kajaka. Nekateri kajaki so opremljeni s krmilom, nekateri s smernikom, nekateri pa zobema. Krmilo je z vrvicami povezano s pedaloma na stopalni opori; s pritiskom na desnopedalo obrača kajak v desno, s pritiskom levo pa levo. Omogoča bolj površno, a tudisproščeno veslanje, saj nam ni potrebno smeri popravljati z nagibom in zaveslaji. Smernikje skrit v repu kajaka in se s sprostitvijo vrvice, ki ga zadržuje v notranjosti, spusti v vodo.Drsnik na boku kajaka nam omogoča postopno spuščanje in dviganje smernika. Kadar jesmernik dvignjen, se kajak obrača v veter, tako kot brez krmila in smernika, kadar pa jepopolnoma spuščen, se kajak obrača z vetrom. Vmesne nastavitve višine smernika,določajo vmesne kote premikanja – na polovico spuščen smernik nas bo na primer obrnilbočno na veter. Kadar je veter zelo močan, moramo ob krmilu ali smerniku še vednouporabljati nagib in podaljševanje ročice vesla na eni strani. Dodatna oblačila in oprema nam koristijo ob nepredvidenih situacijah, ki lahko pomenijoobčutno podaljšanje časa, ki ga preživimo v kajaku ali na obali. Potreben je komplet suhihoblačil, da se lahko preoblečemo in tako upočasnimo ali preprečimo podhladitev, terspalna in bivak vreča, da si uredimo zavetje pred vremenom. Od opreme bomo potrebovališe rezervno hrano in pijačo, čelno svetilko, beležko in svinčnik, navigacijske pripomočke

22

(kompas in karto, tudi GPS, v tem primeru še dodatne baterije), sredstva opozarjanja inobveščanja (telefon in/ali VHF radio, signalno raketo, svetlobno paličico) in vodotesnevžigalice.

Opremo v kajaku organiziramo v vodotesnih vrečah, saj vodotesni razdelki zaradiprisotnosti soli in kondenza ne jamčijo suhe opreme. Vso opremo moramo znatiuporabljati. V stresnih situacijah se napake množijo, zato se na teren ne odpravljamo zopremo, ki je še nismo preizkusili v praksi.

23

3.3. Tehnika

Morski kajak se je, kot sem omenil, razvil kot prvotni kajak in je s svojim razvojemomogočil nastanek vseh drugih disciplin. V zameno pa je pridobil tehniko oz. tehničneelemente, ki so se razvili zaradi posebnosti drugih disciplin. Tehnika je bila v slovenskemmorskem kajaku dolgo zapostavljena. Začetniki se zaradi neorganiziranosti innerazširjenosti discipline niso imeli kje učiti tehnike, vešči kajakaši pa so prihajali iz drugihdisciplin, največkrat divjih voda, in se v tehniko morskega kajaka niso poglabljali, saj jim jeza potovanja zadoščala tehnika, ki so jo že imeli. Redki so pomoč poiskali v tujini, priučiteljih katere izmed večjih kajakaških organizacij, ki imajo morski kajak bolj razvit.Vzporedno s porastom zanimanja za morski kajak se je pojavila tudi potreba po boljšitehniki, ki smo jo učitelji KZS pridobivali v okviru EPP sistema, kajakaši pa v okviru Barvnihvesel.

Z ustrezno tehniko lahko kajakaš premaga enako razdaljo v krajšem času ali večjorazdaljo v enakem času. Poveča se učinkovitost in zmanjša poraba energije, kar je vprimeru vremenskih preobratov ali nesreč dragocena rezerva. Problem vadbe tehnike vmorskem kajaku je v tem, da običajno vadimo na mirnem morju ali v zavetju, ko pa dobrotehniko veslanja resnično potrebujemo, so razmere bolj podobne tistim na divji vodi; zatoje poznavanje divjevodaške tehnike v morskem kajaku izredno koristno, veslanje na divjivodi (ali v ostalih disciplinah) pa nam povečuje nabor spretnosti in znanj, ki jih bomo sebi vprid uporabili v morskem kajaku.V nadaljevanju predstavljena tehnika ustreza učnemu načrtu Barvnih vesel na tretji stopnji.Kandidati, ki jo na preverjanju uspešno prikažejo, pridobijo modro veslo in s tem postanejokompetentni morski kajakaši. Tehnika na tem nivoju je učinkovita, ni pa še povsemavtomatizirana in ekonomična. To ob trdnih temeljih tretje stopnje in pod vodstvomkvalificiranega učitelja postane na četrti in peti stopnji, v principu pa se kajakaš na tretjistopnji nauči skoraj vseh manevrov in tehnike, ki jo bo potreboval v bodoče.

3.3.1. Dvigovanje, prenašanje in izplutje

Dvigovanje in prenašanje morskega kajaka mora biti primerno in učinkovito. Na terenubomo morali kajak dvigovati, spuščati in prenašati iz vode, na prtljažnik avtomobila, prekoskal in podobno. Ker smo običajno v družbi, za pomoč prosimo druge, saj so morski kajakinaloženi z osnovno opremo precej težki. Med rokovanje s kajakom spada tudiprivezovanje kajaka na streho avtomobila. (Jelenc, 2007)

Vstop v kajak in izplutje je kritičen trenutek, v katerem velikokrat pride do prevrnitve zaradizvišanega težišča sistema kajak – kajakaš. Za ohranjanje ravnotežja si lahko pomagamo zveslom, ki ga za prirobnico prečno postavimo tako, da je en list v stiku s tlemi. Mesto, kjerbomo izpluli, si prej ogledamo, da se prepričamo, da pod vodo ni skal, ki bi nas ustavile alina katere bi nas lahko odložilo valovanje. Kadar je valovanje premočno, da bi izpluli bočnona obalo, se v vodo podamo s kljunom ali z repom naprej. Na blagih nakloninah se lahkovkrcamo in zapremo s krovnico že na obali, potem pa se soročno poženemo v vodo (angl.seal launch). Kadar je obala bolj strma, se vkrcamo iz približno do kolen visoke vode, takoda stojimo v razkoraku nad sedežem. Ko sedemo, se z nogami odrinemo ali odveslamo iznemirnega pasu tik ob obali, potem pa med opiranjem na veslo v kajak potegnemo najprejeno nogo in potem še drugo.

24

3.3.2. Pristanek naprej, vzvratno in bočno

Pristanek je prav tako kritičen kot izplutje in mora biti nadzorovan. V primeru valovanja nesmemo jezditi valov, saj nas lahko vrže na obalo. Krmilo mora biti v celoti izvlečeno,smernik dvignjen. Pristajamo lahko s kljunom ali z repom naprej (vzvratno). Predpristankom odpremo krovnico in noge izvlečemo iz kajaka, ko se z nogami dotaknemodna, vstanemo, stopimo na stran kajaka in izvlečemo kajak na obalo (Jelenc, 2007). Kadarni valov ali pa pristajamo ob pomolu, lahko pristanemo bočno, se z zadnjico dvignemo izkajaka in presedemo na kopno.

3.3.3. Veslanje naprej

Večino časa, preživetega v kajaku, veslamo naprej, zato so zaveslaji, ki nas poganjajonaprej, temeljnega pomena. Razlikujemo dva načina veslanja naprej in prav je, da vrazličnih pogojih obvladamo oba, saj se moramo v kajaku prilagajati trenutni situaciji navodi.

3.3.3.1. Visok osnovni zaveslaj naprej (angl. high angle forward paddling)

Visok osnovni zaveslaj je najučinkovitejši način premikanja kajaka naprej. Omogoča namnajvečjo hitrost in ob pravilni izvedbi uporablja večje mišične skupine telesa. Vendarzahteva dober položaj telesa in primerno razvite mišične skupine, da bi kajakaš lahko stem načinom veslanja premagoval večje razdalje, več dni zapored. Potrebno je tudi dobroravnotežje in dobra rotacija telesa. (Cooper, 2009)

Za lažje razumevanje tehničnega modela zaveslaj razdelimo na štiri faze: vbod, poteg,izvlek in prenos.

“Štiri faze zaveslaja skupaj tvorijo en cikel zaveslaja. Tak analitičen pristop k opisovanjuzaveslaja je pogosto zelo praktičen, v svojem bistvu pa je zaveslaj neprekinjen in tekočgib, ki je hkrati del navezanega gibanja zaporednih levih in desnih zaveslajev”. (ŽupančičRegent, 2015, str. 83)

Faze visokega osnovnega zaveslaja1. Vbod – telo je pokončno, spodnja roka je iztegnjena za maksimalen doseg, zgornja

roka je v komolcu pokrčena pod pravim kotom. Zgornja dlan je sproščena, da sepreprečijo bolečine v zapestju in izboljša krvni obtok ter doseg. Maksimalen dosegomogoča rotacija telesa. List ''mehko'' in skoraj navpično vstopi v vodo, kot da biželeli s harpuno napičiti ribo. Veslo takoj obremenimo in začnemo poteg.

2. Poteg – telo se ''odvija'' iz rotiranega položaja, na strani potega potiskamo stopalonaprej v oporo, da silo prenesemo preko mišic telesa. Večji prenos dosežemo ssproščenimi nogami; če pogoji dopuščajo, lahko noge iz stegenskih opor spustimona dno kajaka. Veslo ostaja visoko, tako da list ob boku kajaka nazaj potuje skorajvertikalno. Veslo ves čas držimo stran od telesa, da izboljšamo učinek rotacije.Zgornja dlan vodi in potiska veslo naprej v višini oči, da ga pripravi za naslednjivbod.

25

3. Izvlek – list izstopi iz vode v višini bokov, ne da bi dvigoval vodo, zgornja dlanostane visoko, telo je rotirano in pripravljeno za naslednji vbod.

4. Prenos – zgornja dlan ostaja sproščena, da zagotovi doseg in prepreči prekomernoobremenitev zapestja, pripravljena je na novi vbod, telo je vzravnano in v rotiranempoložaju. (Cooper, 2009)

Slika 4: Visok osnovni zaveslaj naprej (osebni arhiv)

3.3.3.2. Nizek osnovni zaveslaj naprej (angl. low angle forward paddling)

Nizek osnovni zaveslaj uporablja veliko kajakašev pri dolgotrajnem veslanju. Kajak se pritem premika s svojo običajno hitrostjo. Nizko veslanje zahteva manj ravnotežja in rotacijeter uporablja druge mišične skupine in jih obenem manj obremenjuje. Ker veslo potujenižje, je bolj odporno na veter, vendar veslanje ni tako učinkovito kot visoko veslanje innam ne omogoča velike hitrosti ali pospeševanja. Obenem se učinek nižjega upora v vetruzmanjša, ko veslamo v veter. Takrat potrebujemo več moči in moramo veslati visoko(Cooper, 2009). Težavna je lahko tudi dolžina vesla, saj se za nizko veslanje uporabljadaljše veslo (okrog 220 cm ali daljše), ki ga težko učinkovito uporabimo z visokim kotomveslanja, saj se zmanjša frekvenca in zelo poveča obremenitev.

Faze nizkega osnovnega zaveslaja1. Vbod – telo je zmerno rotirano, kot lista ob potopitvi v vodo je manjši kot pri visokem

zaveslaju, prav tako je manjši doseg. 2. Poteg – veslo obremenimo postopoma, sila se povečuje s počasnejšim

''odvijanjem'' telesa, na strani potega potiskamo stopalo naprej v oporo, da siloprenesemo preko mišic telesa. Večji prenos dosežemo s sproščenimi nogami; čepogoji dopuščajo, noge spustimo na dno kajaka. List potuje po daljši poti, v lokustran od kajaka. Zgornja dlan vodi in potiska veslo, da ga pripravi za naslednji vbod.Veslo je v višini trebuha ali najvišje v višini prsi.

26

3. Izvlek – list izvlečemo za boki, tako da dvigujemo čim manj vode, zgornja dlanostaja sproščena, da prepreči prekomerno obremenitev zapestja. Ko list izstopi izvode, je zgornja dlan pripravljeno na ponovni vbod.

4. Prenos – zgornja dlan ostaja sproščena, pripravljena je na nov vbod, telo jevzravnano in v zmerno rotiranem položaju. (Cooper, 2009)

Slika 5: Nizek osnovni zaveslaj naprej (osebni arhiv)

3.3.4. Nagib (angl. edge)

Morski kajaki so narejeni tako, da učinkovito drsijo in so smerno stabilni; zato je zavijanjeali celo obračanje kajaka težje kot na primer v kajaku za divje vode. Obstaja nekaj načinov,ki nam omogočajo zavijanje in obračanje, vsem pa je skupno to, da mora biti istočasno zveslanjem kajak v nagibu na eno ali drugo stran. Znati moramo torej obdržati kajak vnagibu, ne glede na stopnjo nagiba.

Za majhen nagib je potreben dober položaj trupa, ki je nagnjen rahlo naprej. S kajakommoramo biti v kontaktu, čutiti moramo povezanost na ledveni ter na stopalnih in stegenskihoporah. Zgornje koleno dvignemo, s spodnjim stopalom pa pritisnemo stopalno oporo.Majhen nagib lahko vzdržujemo tudi tako, da zamaknemo težišče trupa tako, da dvignemoeno ritnico s sedeža. Glava ostane nad vzdolžno osjo kajaka.

Za srednje velik nagib povečamo pritisk zgornjega kolena in spodnjega stopala. Pritiskposkušamo ohraniti enakomeren. Glava je nad vzdolžno osjo kajaka, veslo držimosproščeno in s tem lažje ohranjamo ravnotežje. Veslo držimo rahlo stran od telesa, trup panagnjen rahlo naprej.

27

Za maksimalen nagib mora biti pritisk kolena in stopala velik, da kajak zadržimo v nagibu(rečemo, da ga zaklenemo v tem položaju). Trup se lahko nagne še malo naprej, glava pamora ostati nad vzdolžno osjo kajaka. Veslo držimo rahlo, list lahko položimo na vodo, dase poveča stabilnost. (Cooper, 2009)

Slika 6: Nagib (osebni arhiv)

28

3.3.5. Obračanje kajaka (angl. static turning)

Med premočrtnim premikanjem naprej pri morskem kajaku izgubimo zelo malo energije,drugače je, ko je kajak statičen in bi ga radi obrnili na mestu. Takrat je potreben dobernagib in nekaj drugih tehnik, kot so zaveslaj v loku naprej in nazaj ter obračanje za 360stopinj.

3.3.5.1. Zaveslaj v loku naprej (angl. forward sweep stroke)

Glavni zaveslaj za obračanje kajaka je zaveslaj v loku naprej. Veslo držimo nizko in listpotopimo v vodo, kolikor se da spredaj; to dosežemo z rotacijo telesa in ne z nagibomtrupa naprej. Kajak nagnemo na stran zaveslaja in s stopalom pritiskamo na oporo nastrani zaveslaja. Ker je začetek zaveslaja najpomembnejši, moramo takrat uporabiti največmoči, ki prihaja iz rotacije telesa (odvijanje). Gledamo v stran, v katero se obračamo. List vvelikem loku potuje od kljuna proti repu. Veslo držimo pred seboj in položno nad krovnico.Ohranjamo pritisk s stopalom na strani zaveslaja in s kolenom na drugi strani. Telonadaljuje rotacijo in list se približa repu, kolikor lahko. Ramenska os je vzporedna zveslom, ki je na koncu vzporedno s kajakom in nad gladino, list je potopljen do koncazaveslaja. (Cooper, 2009)

Slika 7: Začetni položaj zaveslaja v loku naprej (osebni arhiv)

29

3.3.5.2. Zaveslaj v loku nazaj (angl. reverse sweep stroke)

Zaveslaj v loku nazaj poteka v velikem loku od repa h kljunu, torej v nasprotni smeri kotzaveslaj v loku naprej. Uporabljamo ga, kadar je bolj primerno obračanje voditi z repom kotpa s kljunom. Trup moramo najprej popolnoma zasukati na stran zaveslaja, list položimo vvodo čim bliže repu. Potisna roka je iztegnjena, vlečna pokrčena in nad krovnico. Prirotaciji trupa pomaga, če list gledamo. Nagib kajaka je na stran zaveslaja, z nogamaizvajamo stalen pritisk na stopalne opore. Najmočneje delujemo na začetku zaveslaja, kos hrbtno stranjo lista odrinemo v loku naprej in stran od repa. Vzdržujemo nagib na stranzaveslaja, s stopalom stran od vesla potiskamo stopalno oporo in z odvijanjem trupaprenašamo silo na veslo, ki zaključi lok ob kljunu. (Cooper, 2009)

Slika 8: Začetni položaj zaveslaja v loku nazaj (osebni arhiv)

3.3.5.3. Obrat za 360 stopinj (angl. 360' static turn)

Obrat za 360 stopinj na mestu je običajno navezava zaveslajev v loku naprej na eni straniin zaveslajev v loku nazaj na drugi. Kadar je kajak statičen, je tak način obračanjanajhitrejši in najbolj učinkovit. Pomembna je pravočasnost izvajanja zaveslajev (angl.timing), dinamična sprememba nagiba, ohranjanje nagiba in prenos sile s telesa na veslo.

Obrat začnemo z zaveslajem v loku naprej na eni strani. Ko ga končamo in se kajak šeobrača, takoj zavrtimo trup na drugo stran, s tem zamenjamo nagib kajaka in na drugistrani izvedemo zaveslaj v loku nazaj. Ko smo z listom spet pri kljunu, ga izvlečemo inponovno izvedemo zaveslaj v loku naprej, na strani, kjer smo začeli. Kajak se med vsakomenjavo zaveslaja ne sme nehati obračati. Navezovanje zaveslajev nadaljujemo, doklerse kajak ne obrne dovolj (Cooper, 2009). Za 360 stopinj kajak obračamo, kadar vadimo; naterenu se obrat glede na zahteve verjetno zaključi prej.

30

3.3.6. Ustavljanje in veslanje vzvratno

Veslanje vzvratno uporabljamo pri vzvratnem izplutju ali pristajanju, pa tudi zaupočasnjevanje ali ustavljanje kajaka.

3.3.6.1. Ustavljanje

Ustavimo se tako, da med premikanjem naprej veslamo vzvratno, dokler se kajak neustavi. Andrej Jelenc v knjigi Veslajmo modro ustavljanje opiše tako: “Znanje, kako hitro inučinkovito ustaviti čoln, je izredno pomembno. Ob premikanju čolna naprej, veslo v vodovbodemo ob trupu kot pri zaveslaju nazaj, s hrbtno stranjo lista. Na veslo se rahlo opremo,in ko začutimo, da se je čoln začel ustavljati oziroma zmanjševati hitrost, izvedemo kratekzaveslaj nazaj. Ko čoln začne obračati, izvlečemo list vesla in izvedemo tak zaveslaj nanasprotni strani. Ob pravilni izvedbi se čoln navadno ustavi s štirimi do petimi zaveslaji”.(Jelenc, 2007)

3.3.6.2. Veslanje vzvratno (angl. reverse paddling)

Trup zarotiramo, pogledamo čez ramo na strani zaveslaja in list vesla potopimo malo zaboki. Zgornja roka se pomakne preko vzdolžne osi kajaka. Takoj, ko je list popolnomapotopljen, začnemo potiskati roko na strani zaveslaja naprej, vodo odrivamo s hrbtnimdelom lista. Z mišicami trupa odvijamo telo iz rotiranega položaja. List v vodi vodimovzporedno in čim bližje trupu kajaka. Tako kot pri veslanju naprej je veslo stran od telesa,največjo moč uporabimo, ko je list navpično v višini med boki in koleni. V višini med koleniin stopali list izvlečemo iz vode. Trup je že rotiran in pripravljen za nov zaveslaj, prekorame pogledamo, kam se premikamo, vendar ni treba gledati ob vsakem zaveslaju. Kajakamed veslanjem ne nagibamo v stran. (Cooper, 2009)

Slika 9: Veslanje vzvratno (osebni arhiv)

31

3.3.7. Krmarjenje zadaj in spredaj

Krmarjenje zadaj uporabljamo za nadzor smeri, kadar zaveslaj v loku naprej ne bi delovaldovolj hitro. Najpogosteje, ko veslamo z vetrom ali jezdimo na valu. Krmarjenje spredajuporabljamo v mirnejših pogojih, saj ni zelo stabilno, vendar nam omogoča zelo preciznozavijanje med skalami.

3.3.7.1. Krmarjenje zadaj (angl. stern rudder)

„Ko se čoln giba naprej z vsaj nekaj hitrosti, je krmarjenje eden od osnovnih innajenostavnejših načinov za nadzor smeri. List vesla postavimo v vodo ob repu s sprednjostranjo vesla obrnjeno proti robu. Položaj telesa je enak kot pri izhodiščnem položaju zazaveslaj v loku nazaj. Obe roki sta nizko nad vodo na strani izvedbe krmarjenja. Pogled jeusmerjen naprej, v smer gibanja čolna. Če želimo ohranjati smer naravnost, mora biti listvesla vzporedno z robom čolna. Na ta način ohranjamo hitrost čolna. Če list ni vzporednoz robom, lahko pride do zmanjševanja hitrosti ali do spreminjanja smeri. Odklon od smerije odvisen od kota, ki ga tvori list lopatice z robom čolna. Krmarjenje lahko učinkovitouporabimo za vodenje čolna skozi ožine ali usmerjanje čolna na obalo, na mesto, kjer najbi izstopili iz čolna. Krmarjenje je tudi eden od ključnih zaveslajev za kontrolo čolna priprečenju toka po valu”. (Jelenc, 2007, str. 24)

Slika 10: Krmarjenje zadaj (osebni arhiv)

32

3.3.7.2. Krmarjenje spredaj (angl. bow rudder)

Po zaveslaju v loku naprej na eni strani kajak ostane v nagibu. Krmarjenje spredajizvajamo na drugi strani, stran od nagiba. List je s sprednjo stranjo odprt naprej, tako dareže v vodo naprej in v stran. Spodnja roka je sproščena in skoraj iztegnjena, zgornja dlanje nad čelom, tako da je veslo navpično. Kajak začne zavijati okrog navpičnopostavljenega lista. Pogled je usmerjen v smer, v katero zavijamo, potreben je nagib nanasprotni stran od krmarjenja. Ostrino zavoja nadzorujemo s kotom lista; bolj, ko zavijamo,več hitrosti izgubljamo in obratno. Ko se kajak ustavi, je zavoj končan, v tem primerumoramo nadaljevati s statičnim obračanjem. (Cooper, 2009)

Slika 11: Krmarjenje spredaj (osebni arhiv)

33

3.3.8. Bočno privlačenje (angl. moving sideways)

Bočni zamik petmetrskega kajaka ne bo nikoli lahka naloga, vendar jo bomo občasno morali opraviti, če se bomo želeli izogniti oviri, bočno približati drugemu kajaku ali pristati ob pomolu. (Cooper, 2009)

3.3.8.1. Statično bočno privlačenje (angl. draw stroke)

Statično bočno privlačenje se uporablja za bočni zamik statičnega kajaka in jenajučinkovitejši manever za to; je najmočnejši in omogoča najhitrejši zamik kajaka. Truprotiramo na stran privlačenja, veslo držimo navpično in stran od čolna, v višini bokov. Listje vzporeden s kajakom, sprednja stran gleda proti boku kajaka. Zgornja roka sega prekovzdolžne osi kajaka, dlan je pred čelom. Nagib mora biti na stran zaveslaja. Veslo kolikormogoče navpično potegnemo proti boku kajaka, da se naš bok približa listu in preden selist dotakne boka kajaka, zavrtimo veslo tako, da je list pravokotno na kajak. Veslopotisnemo stran od boka tako, da list reže vodo in ga v izhodiščnem položaju spetzavrtimo za 90 stopinj, da je list obrnjen proti boku. Veslo je pripravljeno na ponovnoprivlačenje (Cooper, 2009). Kadar moramo kajak bočno premakniti na daljši razdalji,uporabimo vzporedno bočno privlačenje (Jelenc, 2007) ali angleško sculling draw (Cooper,2009).

3.3.8.2. Dinamično bočno privlačenje (angl. draw on the move)

Dinamično bočno privlačenje uporabljamo za močan bočni zamik med premikanjemnaprej, kadar se želimo izogniti trčenju v oviro, ki smo jo zagledali zelo pozno. Poteg veslaproti boku kajaka je enak kot pri statičnem privlačenju. Poteg mora biti narejen silovito;preden se list dotakne boka, ga vodimo vzporedno nazaj proti repu in ga tam izvlečemo spoložno postavljenim veslom, roki sta nad vodo, veslo pa vzporedno s kajakom. Tako jelist na drugi strani pripravljen za nov zaveslaj; če želimo nadaljevati s privlačenjem, gaponovimo. (Cooper, 2009)

3.3.9. Statična opora

Ne glede na to, kako stabilni smo v kajaku, nas lahko morje ali manjša nepazljivost vednopreseneti. Prav tako si lahko v kajaku več privoščimo, če nas ni strah, da bi se prevrnili inje statična opora prvo, kar bomo ob izgubi ravnotežja naredili. (Cooper, 2009)

3.3.9.1. Nizka statična opora (angl. low brace) ali opora na veslo

Nizko statično oporo bomo uporabili najprej in takoj, ko v kajaku izgubimo ravnotežje.

34

Uporabna je tudi pri pričakovani izgubi ravnotežja, na primer, ko vidimo, da nas bo bočnodosegel manjši podirajoči se val. Takrat si z oporo povečamo stabilnost, saj nam omogočadober kontakt z vodo. Naredimo jo na strani, iz katere val prihaja.

Pri nizki statični opori držimo veslo prečno preko kajaka in malo pomaknjeno na stranopore. Komolec na strani opore dvignemo visoko in ga postavimo nad ročaj vesla. List je zzadnjim delom plosko nad vodo. Ko se nagib kajaka poveča (zaradi vaje ali ker smo vresnici izgubili ravnotežje), nismo več stabilni in opora postane nujno potrebna. Trup inglava ostaneta nad kajakom, roka na strani opore zaradi visokega komolca pritisnenaravnost navzdol, na drugi strani roka veslo drži sproščeno. Zadnji del lista sunkovitopotisnemo v vodo in koleno na strani opore dvignemo, da se nagib kajaka zmanjša. Ko sekajak vrne v stabilen položaj, visok komolec spustimo, da se list spet obrne navpično in gaizvlečemo s čim manj upora. (Cooper, 2009)

Slika 12: Nizka statična opora (osebni arhiv)

35

3.3.9.2. Visoka statična opora (angl. high brace) ali vesa na veslu

Visoka statična opora je še korak naprej kot nizka in se uporablja, kadar je izgubaravnotežja večja, na primer pri bočnem sunku velikega vala. Ime je zavajajoče, saj si rokzaradi morebitnih poškodb ramen ne želimo imeti previsoko. Veslo mora ostati čim nižje,razlika je v tem, da pri nizki opori veslo potisnemo v vodo od zgoraj, pri visoki pa gapotegnemo od spodaj.

Veslo držimo prečno na kajak s sprednjim delom lista na gladini. Komolca sta pod veslomin pokrčena. Ko se nagib kajaka poveča, veslo močno potegnemo navzdol, komolcaostaneta pokrčena in pod veslom. Komolec, ki je stran od opore, pritegnemo tesno ktelesu. S kolenom, ki je na strani opore, močno dvignemo kajak, boki so sproščeni, da selahko kajak postavi v stabilen položaj, čeprav je telo še vedno nad vodo. Glavo lahkospustimo proti gladini, da znižamo težišče in kajak lažje poravnamo. Komolce dvignemo,list se vrne v navpičen položaj, izvlečemo ga s čim manj upora. (Cooper, 2009)

Slika 13: Visoka statična opora (osebni arhiv)

3.3.10. Dinamična opora

Dinamične opore se izvajajo med gibanjem kajaka naprej in ne služijo toliko vzdrževanjuravnotežja kot spremembi smeri v smislu obračanja ali bočnega zamikanja.

36

3.3.10.1. Nizka dinamična opora (angl. braced handbrake turn)

Nizka dinamična opora nam omogoča veliko stabilnost in zelo hiter obrat kajaka, vendarse bo posledično kajak ustavil. Koristna je, kadar se moramo hitro ustaviti ali obrniti vprimeru reševanja. Lahko bi rekli, da gre za kombinacijo statične nizke opore in zaveslajav loku nazaj. Kajak se mora za izvedbo nizke dinamične opore premikati naprej. Na strani,v katero se obračamo, naredimo nizko oporo, vendar komolci niso v tako visokem položajukot pri statični nizki opori. Z zaveslajem v loku nazaj kajaku zmanjšamo hitrost, obenem sekljun obrača v smer opore. Nagib kajaka je izrazit na strani opore, na drugi strani semočno opiramo v stegensko oporo. Ko doseže list višino bokov, je kajak praviloma statičenin brnjen za 90 stopinj. Če želimo obrat nadaljevati, uporabimo kombinacijo zaveslaja vloku naprej in nazaj kot pri obratu za 360 stopinj. (Cooper, 2009)

3.3.10.2. Visoka dinamična opora (angl. hanging draw)

Visoka dinamična opora ali dinamična vesa kajak med premikanjem naprej istočasnozamika bočno. Od dinamičnega bočnega privlačenja se razlikuje v tem, da ni tako silovita,vendar jo lahko vzdržujemo dlje časa, saj ne povzroči velikega pojemanja hitrosti. Zamikse ne zgodi takoj, odvisen je tudi od hitrosti kajaka. Na tak način se na primer izognemoskali, ki pred nami štrli iz vode. V visoko dinamično oporo lahko list vesla povlečemodirektno iz zadnjega zaveslaja na isti strani. Zaveslaj podaljšamo proti repu in od tam listskoraj navpično vlečemo naprej in stran od boka kajaka. Zgornja dlan je pred čelom,položaj vesla je kot pri bočnem privlačenju. Nagib je na stran opore. Končni položaj lista jepribližno v višini bokov; ta položaj zadržimo, da se kajak ob premikanju naprej še daljepremika tudi bočno. Ko se ustavimo, lahko nadaljujemo z bočnim privlačenjem. (Cooper,2009)

Slika 14: Visoka dinamična opora (osebni arhiv)

37

3.3.11. Obvladovanje veslanja v obalnem valovanju

Obvladovanje veslanja v obalnem valovanju je zelo pomembno, saj se z morskim kajakomvečinoma nahajamo v obalnem pasu. Dokler ne izplujemo in se ne odmaknemo od obale,ima valovanje še toliko večji vpliv, saj nas ovira pri izplutju ali potiska na obalo pripristajanju. Kadar veslamo vzporedno z obalo, imamo velikokrat opraviti tudi z odbojnimivalovi, ki se z obale vračajo na morje in skupaj z valovi, ki šele prihajajo, tvorijo kaotičenvzorec valovanja. Taki odbojni ali križni valovi nimajo enakomernega ritma, vrhovi valov sedvigajo in spuščajo vse okrog nas. Za suvereno veslanje moramo obvladovati valovanjeod spredaj, zadaj in z boka, saj se takšne razmere, posebej na Jadranu, zelo hitroizmenjujejo.

V smeri proti valovom je kajak najbolj stabilen, ob močnejšem valovanju pa lahko z veslomsežemo za val in se z boki potegnemo čez vrh, ki se vali pod kajakom nazaj. Največjiproblem takega veslanja je vsiljen ritem.

V smeri z valovi se lahko premikamo bistveno hitreje, vendar je za nevajene kajakašetakšno veslanje zelo naporno, saj se težišče ves čas premika naprej in navzgor ter nazaj innavzdol, kar lahko privede tudi do morske bolezni. Če želimo z valom pospešiti, gamoramo zajezditi; to naredimo tako, da se nagnemo naprej in veslamo močno in hitro, konas val vleče nazaj. Potem ritem zamenjamo; veslamo z dolgimi zaveslaji, nagnjeni nazaj,ko nas val rine naprej. Val nas sčasoma prehiti, vendar je za njim že naslednji, na kateremvajo ponovimo. Kajak se med jezdenjem valov zaradi zmanjšane podporne ploskve želiobrniti bočno na val, kar preprečujemo z nagibom in krmarjenjem. V primeru, dapristajamo in ne želimo, da bi nas valovi vrgli na obalo, moramo zamenjati rutino in veslatinazaj, ko nas val rine naprej ter veslati naprej, ko nas naslednji val vleče nazaj.

Bočni valovi nas praviloma naj ne bi skrbeli, včasih celo zmanjšajo učinek bočnega vetrana kajak. Naprej veslamo sproščeno in v svojem ritmu, le v primeru večjega vala, ki selomi nad nas, se moramo nagniti k valu in na strani vala tudi zaveslati. Naredimo lahkoosnovni zaveslaj, zaveslaj v loku naprej ali pa, v skrajnem primeru, visoko oporo oziromaveso na veslu.

38

3.3.12. Zavijanje v veter (angl. weathercocking)

Zavijanje v veter seveda ni tehnika, ampak situacija, s katero se srečuje večina kajakašev,saj med veslanjem kajak običajno zavija v veter. Kljun med premikanjem zaradi svoje ostreoblike reže skozi vodo in je tako zasidran v smeri naprej. Z repom ni tako in ga veterodnaša, to pa povzroči zavijanje kajaka v veter. Za kompenzacijo zavijanja v veter imamona voljo nagib, pritisk stopala, podaljšanje vesla, premeščanje tovora in uporabo krmila alismernika.

Z nagibom spremenimo plovne lastnosti trupa glede na vzdolžno os kajaka in kadar nagibvzdržujemo med premikanjem, kajak zavija stran od nagiba (če držimo desni nagib, bokajak zavijal v levo).

S pritiskom stopala na eni strani povečamo prenos sile na veslo na tej strani in kajak bozavijal v drugo stran.S preprijemom vesla ga podaljšamo na eno stran, podaljša se ročica in s tem sila in kajakzavija na drugo stran.

Kadar bočno na veter veslamo dlje časa, lahko plovne lastnosti spremenimo tudi spremeščanjem tovora, ki ga vozimo s seboj. Če več opreme naložimo v rep kajaka, se bozaradi teže zadaj kljun bolj dvignil iz vode, posledično ne bo tako smerno stabilen. Rep bopotopljen globlje in bo bolj zasidran. Tako naložen kajak se obrača z vetrom. Povečanaobtežitev kljuna običajno ni potrebna. (Cooper, 2009)

Uporaba krmila ali smernika je seveda najbolj ekonomična rešitev za zavijanje v veter, sajnam ni potrebno dolgotrajno neenakomerno obremenjevati mišičnih skupin na samo enistrani telesa.

39

3.4. Posebnosti okolja morskega kajaka

Okolje morskega kajaka je morsko okolje, ki ima svoje zakonitosti in jih moramo, zaradisvoje varnosti in varnosti drugih udeležencev, upoštevati. Andrej Jelenc v knjigi Veslajmomodro, pravi: “Poznavanje vplivov plimovanja in morskih tokov bo izredno pomembno,preden se odpravite na resen izlet po morju. Za vse, ki živijo ob morju in ljubitelje navtike,je poznavanje plimovanja nekaj običajnega. Za druge pa nekaj besed. Plimovanje nastajapod vplivom gravitacijskega vpliva lune in sonca. Dvakrat dnevno je morje v visokemstanju, kar imenujemo plima, dvakrat dnevno pa v nizkem, v stanju oseke. Velikostplimovanja se med letom spreminja. Najmočnejše je v času ekvinokcije (21. marec in 21.september) in najmanjše v času solsticija (21. junij in 21. december). Moč plimovanja jerazlična tudi glede na različna morja in oceane. V Jadranskem morju, posebej v severnemdelu, plimovanje ni tako izrazito. Povsem drugače je na obalah Irske ali Bretanije. Dnevniin mesečni ritem plimovanja si je najbolje ogledati na tabelah, ki jih najdemo na internetu.Za slovensko obalo tabele objavlja ARSO. Moči vodnega toka, ki nastane pod vplivomplimovanja, ne smemo podcenjevati, saj je v nekaterih primerih lahko močnejši kot vodnitok na rekah.” (Jelenc, 2007, str.44–45)Čeprav je temeljna hitrost toka na Jadranu samo pol vozla v smeri od JV proti SZ, se je tože dogajalo in tudi prekinilo kakšno pot, saj je proti takim razmeram nemogočenapredovati. V tem primeru moramo izstopiti na obalo in počakati, da se tok upočasni alipa potek izleta spremeniti.

V nadaljevanju Jelenc govori o tokovih, ki bi nas, kadar bi veslali proti njim, onemogočili zmočjo in valovi, ki jih prinesejo na obalo: “Drug pojav, na katerega moramo biti pozorni, somorski tokovi. Tudi v morju so tokovi, ki skrbijo za gibanje vode. Medtem ko je osnovnimorski tok usmerjen ob obali, se pojavljajo še dodatni tokovi. Za morsko kajakaštvo jepomembno poznavanje tokov, ki nastajajo na mestih, kjer v obalo zadevajo močni,podirajoči valovi, primerni za jezdenje oziroma surfanje. Tok, ki na obalo prihaja z valovi,se na določenih mestih vrača nazaj z obale na odprto morje. Te tokove je navadno močopaziti z višje točke nad obalo, težje pa s same obale. Kajakaš, ki želi s take obale startatina odprto morje, se bo z veslanjem po tovrstnem toku izognil podirajočim valovom, ki sezlivajo na obalo.” (Jelenc, 2007, str. 45)

Pomemben del načrtovanja izleta na območju, kjer so morski tokovi (angl. tidal stream)izraziti, je tudi branje tabel plimovanja (angl. tidal table). Če poznamo natančen časnajvišje plime in najnižje oseke, lahko morski tok uporabimo sebi v prid. Kadar se odločimoveslati na takšnih območjih, si moramo priskrbeti tabele plimovanja ali pa najeti vodiča, kibo izlet načrtoval namesto nas. Če sami s takim načrtovanjem nimamo izkušenj, lahkoizlet združimo s tečajem načrtovanja pri kateri od šol morskega kajaka, ki delujejo naobmočju našega izleta.

40

3.5. Vreme in navigacija

3.5.1. Vreme

Vreme je odločilnega pomena za začetek ali odpoved izleta, pa tudi za potek inspremembe med izletom. Da bi predvideli vreme, ga moramo spremljati dlje časa predizletom, še posebej pa tik pred. Za to imamo na voljo dobre modele vremena na spletu(npr. ALADIN) in pomorske napovedi za naslednjih dvanajst in štiriindvajset ur (npr. DHMZza Jadran). Pomembno je tudi poznavanje lokalnih posebnosti.

Na Jadranu nas bo najbolj oviral močan veter, medtem ko se valovi zaradi veliko otokov inkrajših odprtih razdalj ne razvijejo sorazmerno z njim. Tako se lahko zgodi, da imamo vetertretje stopnje in morje prve stopnje, medtem ko se na večjih morjih praviloma pojavljataveter in morje enake stopnje; v tem primeru govorimo o stanju morja tretje stopnje (angl.sea state). Ob taktični izbiri poti lahko zato v zavetrini otokov veslamo naprej, medtem koto na vetrni strani otoka ne bi bilo več možno. Moč vetra na terenu določamo z opisnoBeaufortovo lestvico. Za določanje moči vetra opazujemo valove in drevesa, pomembneso tudi izkušnje, saj so na Jadranu predeli, kjer ni dreves, valovi pa se zaradi kratkihrazdalj med otoki ne morejo razviti v skladu z močjo vetra (na primer na Kornatih).

3.5.2. Navigacija

O navigaciji Jelenc pravi: “Ko se odpravimo na morje, moramo poznati vsaj osnovneinformacije o navigaciji. Ko veslamo po rekah ali jezerih, tega problema nimamo. Rekateče v eno smer in se težko izgubimo. Povsem drugače je na morju. Ko veslamo ob obali,z orientacijo ne bomo imeli večjih težav. S seboj vzemimo načrt ali zemljevid, na katerembodo informacije o področju, v katerem se nahajamo. Imeti moramo dovolj natančno karto,na kateri bomo lahko našli potrebne informacije. Merilo 1: 25.000 nam bo nudilonatančnejše informacije, če pa se podajamo na daljše potovanje, bo merilo 1 : 50.000verjetno primernejše. Med veslanjem preverjajmo stanje v naravi z zemljevidom.” (Jelenc,2007, str. 46)

Za morsko kajakaštvo uporabljamo pomorske zemljevide, ki imajo vrisane plovne poti,smeri tokov, globino vode in signalizacijo na morju. Uporabljamo tudi topografske karte, kinam več povedo o reliefu obale in vegetaciji, kar morskega kajakaša, ki išče mesto zaprenočitev, bolj zanima. S seboj lahko vzamemo oba zemljevida ali pa si na topografskokarto vrišemo za nas pomembne podatke s pomorske. (Ferrero, 2007)

Ferrero v knjigi Sea kayak navigation nadaljujenadaljuje, da bo za večino izletov v morskem kajakupotrebno karto le orientirati na začetku, potem pa bomo sledili izrazitejšim točkam v naravi(2007).

41

Jelenc potrjuje: “V praksi v normalnih pogojih kompasa sploh ne bomo potrebovali. Zorientacijo na objekte v naravi in s primerjanjem na zemljevidu bomo lahko določali svojolokacijo. Vendar pa se kaj lahko zgodi, da se spusti megla in komaj vidimo partnerja, kivesla nekaj metrov oddaljen od nas. V tem primeru bo uporaba kompasa nujna. Predodhodom na morje se usposobite za pravilno ravnanje s kompasom. Samo pravilnauporaba kompasa vam bo nudila pravo informacijo. Zelo uporaben za navigacijo zna bititudi GPS.Če se podajate na veslanje na odprto morje, daleč od obale, bo nujno poznavanje tudizahtevnejše navigacije. Pri vseh kajakaških aktivnostih velja, da se moramo zavedati mejasvojih sposobnosti. Če nam navigacija ni blizu, četudi dobro obvladamo kajakaško tehniko,ostanimo blizu obale. Že megla, ki se nad morje lahko spusti zelo hitro, bo naše fizične inmentalne sposobnosti postavila na hudo preizkušnjo.” (Jelenc, 2007, str. 46)

Megla, tema in velika oddaljenost od obale nas bodo prisilili, da bomo ugotavljali svojpoložaj in predvidevali svoj napredek (angl. dead reckoning) na mestu, kjer se nahajamo,najverjetneje v kajaku; zato morata biti kompas in karta vedno pri roki, karta mora bitizaščitena pred vodo.

Da ugotovimo, kje smo, moramo določiti položaj glede na dobro vidne objekte v naravi(angl. fix). To so lahko na primer svetilnik, stolp, zvonik, antena in podobno. Predmerjenjem moramo preveriti, če so objekti vrisani na karti. Položaj dobimo kot presečiščedveh ali več azimutnih linij, položajnic. Pravzaprav potrebujemo samo dve, tretja je zakontrolo in navadno nam položajnice orišejo majhen trikotnik. Njegovo težišče štejemo zanašo pozicijo. (Simonič, 2011)

Predvidevanje napredka uporabljamo za spremljanje poteka izleta. Seveda moramonajprej vedeti, kje smo. Primer: če poznamo svojo hitrost (običajno 6 km/h ali 3 vozle) invemo, da je dnevni cilj oddaljen 8 km (4 Nm), predvidevamo, da ga bomo dosegli v eni uriin dvajset minut. Če imamo vmes odmor ali si ogledujemo zanimivosti, dodamo šepredviden čas odmora (na primer 40 min) in čas zadrževanja na cilju (ena ura) ter dobimooceno trajanja dnevnega izleta – v tem primeru pet ur. Na tak način lahko določamo tudivmesne cilje za navigacijo v megli ali temi (Ferrero, 2007). Nočne navigacije ne izbiramokot način potovanja, ampak le izhod v sili, ko nas zaradi poznega povratka ujame tema. Prisebi moramo imeti svetilko za signalizacijo v primeru nevarnosti, za navigacijo pa neuporabljajmo bele luči, saj nam za pet do deset minut uniči nočni vid. Za branje karte jeveliko bolj primerna rdeča svetloba, vsi udeleženci izleta (ki jih razdelimo v pare) pamorajo biti označeni s svetlobno paličico na naramnici jopiča. Lahko jim tudi določimoštevilke, ki jih potem zaporedno zakličejo pri štetju, ki ga ponavljamo vsakih nekaj minut.

42

3.6. Nevarnosti, nesreče in pojavnost v medijih

3.6.1. Nevarnosti

Nevarnosti morskega kajaka se delijo na objektivne in subjektivne.

Objektivne nevarnosti1. Vremenski preobrat – na morju se zgodi hitro, a redko povsem brez predhodnjih

znakov. Izlet je potrebno načrtovati glede na vreme, sproti moramo spremljativremenske spremembe ter upoštevati lokalne posebnosti.

2. Stanje morja – je večinoma posledica vetra, torej vremena; valovanje nam lahkopovzroča težave še dan ali dva po močnem vetru, saj na obalo prihajajo valovi zodprtega morja (mrtvo morje).

3. Neprimernost obale – obala za morskega kajakaša ne pomeni rešitve, kot jo bregza kajakaša na divjih vodah. Pri močnem valovanju je približevanje obali naizpostavljenih mestih smrtno nevarno, prav tako lahko pride do poškodb pri izplutju.

4. Živali – čeprav se pregovorno ljudje bojijo morskih psov, je treba računati predvsems piki insektov, z napadi ptičev, ponekod morskih sesalcev ipd.

5. Promet – na morju je ogromno prometa, sploh v poletni sezoni, motoriziraniudeleženci pa se velikokrat ne zavedajo, da lahko resno ogrozijo druge uporabnikemorja (plavalce, potapljače in kajakaše). Prav tako na žalost nimamo vpliva nanjihovo objestnost, alkoholiziranost in njihovo precenjevanje lastnih sposobnosti.

Subjektivne nevarnosti (izvirajo iz nas in so veliko pogosteje razlog za nesreče).1. Precenjevanje lastnih sposobnosti – morsko kajakaštvo je v osnovi do uporabnika

zelo pravično in varno, če se ne ogrožamo sami s svojimi odločitvami.2. Slaba psiho-fizična pripravljenost – dolgotrajno veslanje fizično načenja kajakaša, v

skupini pa se velikokrat kreše tudi zaradi skupinske dinamike, ki se kdaj ne odvije vželjeno smer; zaradi izčrpanosti in dehidracije smo bolj razdražljivi in bolj podvrženipojavu morske bolezni.

3. Napačno odločanje – bodisi pri izbiri soveslača bodisi pri izbiri destinacije izleta.4. Neprimerna oprema – oprema mora biti prilagojena okolju; zanjo moramo skrbeti, jo

po izletu očistiti in posušiti ter pregledati pred ponovno uporabo. Vedno prisotna solin UV žarki so za opremo velik izziv (Kristan, 1993).

Kristan v knjigi V gore (1993, str. 164) pravi: “Med objektivnimi in subjektivnimi nevarnostmiobstaja poseben odnos. Z zmanjševanjem subjektivnih vzrokov lahko zmanjšamo tudištevilo nesreč, ki jim pripisujemo objektivne vzroke”. To drži tudi v morskem kajaku.

3.6.2. Nesreče in pojavnost v medijih

Pojavnost v medijih je praviloma nekaj, kar bi si želeli, če bi bila na profesionalni ravni in binam prinašala informacije, s katerimi bi širili svoje znanje o morskem kajaku in povečalivarnost. Vendar pri nas v praksi žal ni vedno tako, saj se morski kajak v medijih pojavljaredko, ob nesrečah pa toliko bolj senzacionalistično, kar potem izzove zgražanja in

43

neumestne pripombe spletnih komentatorjev. Seveda je nekaj izjem, ko revije objavijoreportaže morskih kajakašev ali strokovne članke o opremi in varnosti, na primer 1303 kmslovenske spominske poti Karla Kocjančiča (Čeh, 2001), Morje na roke (Medak, 2014) inO kajaku (Lucu in Zadravec, 2014).

Američani so članke o nesrečah, izjave očividcev, poročila reševalnih služb, zemljevide inrekonstrukcije dogodkov zbrali v knjigi Sea kayaker's deep trouble (Broze in Gronseth,1997) in njenem nadaljevanju Sea kayaker's more deep trouble (Cunningham ur., 2013).Knjigi nam pokažeta, kaj se zgodi, ko ''varnost pustimo na kopnem''.

Pri nas takih knjig ni, članki pa so skopi. Poglejmo, kaj nam sporočajo nekateri izmed njih:1. Članek Čuka je odneslo na odprto morje (Slovenske novice, 2012) prikazuje

neuporabo varnostne opreme in nepoznavanje pomorskih predpisov, veljavnih zamorski kajak.

2. Članek Iz bure spasili Poljake, Nijemce i Slovence, nema ozlijeđenih (24Sata, 2011)napačno navaja poreklo štirih rešenih kajakašev, ki niso bili Slovenci, ampakAvstrijci, vendar navede veliko podatkov o lokaciji in poteku reševanja.

3. Po, z informacijami bogatem, izvirnem članku povzet članek Rusell Crowe se jeizgubil na morju (Žurnal24, 2012) nam postreže s podatki kje, kdaj in kako se jezgodilo reševanje, kdo je bil rešen, kdo je reševal in kakšno opremo sta uporabljalakajakaša, razlog za bolj izčrpno poročanje je seveda prominentnost enega odvpletenih.

4. Članek Pri Golem otoku se je utopil Slovenec (STA, 2012) opisuje nesrečo ssmrtnim izidom na Jadranskem morju; opiše kdo, kdaj, kje in kako se je ponesrečil,poročanje je korektno, žal pa novica ni dobila epiloga v smislu povečanja varnosti.

V člankih o nesrečah bi morali izvedeti kje, kako in zakaj je prišlo do nesreče in kaj bi bilopotrebno, da bi se v prihodnje temu izognili. Skupaj z mnenji izkušenih kajakašev,vremenoslovcev in reševalcev bi bilo možno oblikovati informacijo, ki bi z lahkoto preseglanivo rumenega tiska. To ni samo problem kajakaštva, temveč tudi drugih dejavnosti; žal sopodrobne analize narejene samo ob najbolj tragičnih nesrečah. Uporabniki pa zato izgubijomožnost, da bi se učili na napakah drugih.

44

3.7. Reševanje

Reševanje je del morskega kajaka in mora biti tudi del priprave na veslanje. Z vajo morapostati rutina, ki jo izvedemo, kadar jo potrebujemo, sproščeno in tekoče, brez strahu alipanike. Obstaja veliko načinov reševanja; vedno izberemo najprimernejšega innajenostavnejšega. Kot pomoč uporabljamo vleko, ob prevrnitvi pa reševalne manevre. Vskupini rešujemo v paru, saj je to najhitrejši način. Ostali člani skupine se primejo in skupajpočakajo, da se prepreči še dodatna prevrnitev. Kadar smo sami, nam seveda preostanele samoreševanje, če pa obvladamo eskimski obrat, se iz vode dvignemo, ne da bi moralizapustiti kajak.

Z različnimi načini reševanja, ki jih obvladamo, bomo tudi pridobili na samozavesti in sibomo upali vaditi več in v težjih pogojih, posledično bomo tehnično napredovali.

3.7.1. Vleka

V primeru, da kajakaš ne dosega hitrosti skupine ali ne more držati smeri pri veslanju zvalovi, mu pomagamo z vleko. Vlečno vrv imamo pritrjeno okrog pasu, možne pa so tudidruge pritrditve (na kajak ali jopič), vendar morajo imeti sistem za hitro odpenjanje v sili.Na valovitem morju se kajaka, ki sta povezana z vlečno vrvjo, ves čas oddaljujeta inpribližujeta (dihata), zato je del vrvi tudi elastični vstavek, ki prepreči sunke. Na vrvispletemo kito in jo tako skrajšamo, saj se tako lažje zloži. Spletena vrv je pripravljena navleko proti valovom, saj v tem primeru kajaka ne dihata in sta lahko bližje vsak sebi.Bližina omogoča boljšo komunikacijo med kajakašema. Kadar vlečemo z valovi, pa kitorazpletemo in uporabimo celotno dolžino vrvi, saj kajaka bolj dihata, želimo pa tudipreprečiti, da bi vlečeni kajak na valu naletel na kajak, ki vleče. Po opravljeni vleki morakajakaš, ki je vlekel, vrv pospraviti, da se ne zaplete med veslo, krmilo ali smernik.

Na kratke razdalje lahko vlečemo tudi s kontaktno vleko (angl. contact tow), ko sta kajakadrug ob drugem v zamiku pol kajaka, tako da se lahko vlečeni opira na rep sprednjegakajaka. Za kontaktno vleko zadostuje elastična zanka na obodni vrvici prednjega kajaka, kijo pretaknemo čez ročaj drugega kajaka, ali vponka, s katero zapnemo obodni vrvici obehkajakov.

3.7.2. Reševanje v paru

Reševanje v paru (angl. T-rescue ali X-rescue) je najhitrejši način reševanja. Reševalecprevrnjen kajak potegne s kljunom naprej čez svojega, da iz odprtine steče voda. Plavalecmu pri tem pomaga tako, da po potrebi najprej potisne navzdol rep svojega kajaka. Kljunse dvigne in reševalec ga lažje pobere iz vode in nasloni na svoj kajak nad krovnico.Plavalec nato s preprijemanjem obodnih vrvic odplava do kljuna reševalčevega kajaka inga objame z rokami in nogami ter tako stabilizira reševalca. Ko voda iz prevrnjenegakajaka izteče, ga reševalec obrne z odprtino navzgor in pusti da zdrsne nazaj v vodo.Plavalčev kajak pridrži vzporedno s svojim tako, da sta kajaka obrnjena v nasprotno smer(kljun na rep).

45

Če imata kajakaša vesli privezani na kajak, ni potrebno posebej paziti na njiju; če staprosti, jih drži reševalec, ki lahko z veslom (ali obema vesloma) čez oba kajaka naredimost za svojo prirobnico in z naslonom na veslo še dodatno stabilizira plavalčev kajak.Plavalec se potem s strani svojega kajaka z uvodnim zamahom z nogami plosko potegnenad zadnji del kajaka, z rokami pa seže preko obeh in se prime za obodno vrvicoreševalčevega kajaka. Če se ne more potegniti iz vode, uporabimo zanko, ki jo uporabi kotstopničko. Ko leži s trupom nad zadnjim delom svojega kajaka, ima noge še vedno nadvodo. Najprej porine v kajak nogo, ki je bližje kljunu, potem še drugo in se z zasukomtelesa proti reševalcu zavrti v sedež (Zadravec, 2013). Reševalec še vedno stabilizirakajak in počaka, da si rešeni zapre krovnico. Potem mu vrne veslo in oceni, ali jesposoben nadaljnjega veslanja. Če ni, mora tretji kajakaš z vlečno vrvjo odvleči sistemobeh kajakov k obali, reševalec in rešeni pa se držita kot dvotrupno plovilo. V primeru, darešeni ni sposoben nadaljevati veslanja in sta z reševalcem na morju sama, ga morareševalec na varno odvleči s kontaktno vleko; rešeni se pri tem opira na reševalčev kajak.

Slika 15: Reševanje v paru (osebni arhiv)

V mrzli vodi bomo najprej zlezli v kajak in potem izčrpali vodo, da skrajšamo čas, ki gakajakaš preživi v vodi in preprečimo podhladitev.

46

3.7.3. Samoreševanje

Pri samoreševanju (angl. cowboy rescue) uporabljamo samo kajak, na katerega plezamopreko repa, in veslo, ki ga imamo za ravnotežje. Rep potisnemo v vodo, da se potopi in stelesom zdrsnemo čez kajak. Veslo držimo v eni roki. Eno nogo damo čez kajak in ga‘'zajahamo'' – od tod tudi angleško ime manevra. Veslo sedaj držimo prečno čez kajak inse povlečemo do odprtine, tako da sedimo na prirobnici. Z zadnjico se spustimo na sedež,nogi ostaneta v vodi. Ravnotežje ohranjamo z oporo na veslu, nogi pa eno za drugopotisnemo v kajak. Odveslamo na mirnejše mesto in tam s črpalko izčrpamo vodo. Samopremikanje čolna, napolnjenega z vodo, je zelo zahtevno, saj je izredno nestabilen; zato tovrsto reševanja uporabljamo samo takrat, ko smo sami in se zvrnemo na mestu, ki je lahkonevarno, če se tam zadržujemo dlje časa (bližina obale).

Slika 16: Samoreševanje (osebni arhiv)

47

Samoreševanje z napihljivo oporo (angl. paddlefloat selfrescue) je veliko bolj stabilno, sajna veslo pritrdimo napihljivo oporo. Veslo potem prečno pritrdimo na obodne vrvice kajaka,da je list z napihljivo oporo v vodi in tako stabiliziramo kajak. Zaradi pridobljene stabilnostinam kajaka ni potrebno zajahati, ampak vanj zlezemo, kot pri reševanju v paru, le, da seopiramo na veslo. Po vstopu veslo pustimo pripeto, da smo bolj stabilni pri črpanju vode.Na koncu veslo odpnemo, pazljivo snamemo napihljivo oporo in odveslamo na varno.Kadar napihljive opore nimamo, lahko improviziramo z rešilnim jopičem, ki ga privežemona veslo. Vendar je to skrajni ukrep, saj obstaja možnost, da se ponovno prevrnemo inizgubimo stik s čolnom. V tem primeru bi se v vodi znašli brez dodatnega vzgona.(Zadravec, 2013)

Slika 17: Samoreševanje z napihljivo oporo (osebni arhiv)

Če moramo uporabiti samoreševanje, smo na morju verjetno sami, s tem pa smo prekršiliosnovno pravilo veslanja, da smo vedno vsaj v paru.

48

3.7.4. Eskimsko reševanje

V primeru, ko se zvrnemo in so ostali člani skupine blizu, nase opozorimo z udarci ob trupkajaka in potem pod vodo v predklonu z rokami strižemo v zrak. Ko se približa kljundrugega kajaka, se zanj primemo in odrinemo navzgor. Ne delamo s silo, ampak mehko, zodklonom telesa. Najprej moramo z boki poravnati kajak, nato se s trupom dvignemo dovodoravnega položaja. Boki nadaljujejo z rotacijo, da se trup začne dvigovati iz vode,glava in roke se dvignejo nazadnje, saj v nasprotnem primeru preveč zvišamo težišče, karnas lahko spet potopi.

Manever se imenuje po Eskimih (Inuitih), ki so zaradi majhnega volumna in širine svojihkajakov lahko pred eskimskim reševanjem izvedli še Petrussenov manever. To je močanpredklon in rotacija trupa proti boku kajaka s hkratnim vzročenjem, tako da na koncu oberoki z dlanmi držita bok kajaka čim bolj proti sredini dna. Ko se z rokami potegnemo globljeproti dnu kajaka, ki je med prevrnitvijo nad gladino, se obraz dvigne iz vode in nam nipotrebno zadrževati sape. Manever je mogoče narediti tudi v modernih, širših kajakih,imenuje pa se po Petru Petrussenu (Stamer, 2000).

Slika 18: Petrussenov manever (osebni arhiv)

49

3.7.5. Eskimski obrat

Eskimski obrat je bil tisočletja dolgo v uporabi pri Inuitih, saj na mrzlem morju izplavanje poprevrnitvi ni bila možnost. Med lovom so se te tudi dogajale, saj so živali harpunirali in sose zaradi sunka večkrat prevrnili v vodo. Pri majhnem volumnu grenlandskega kajaka in stuilikom, je bilo težišče sistema kajak-kajakaš zelo nizko, s tem pa obrat precej lažji. Če sose prevrnili ob metu harpune, so imeli v rokah norsak, s katerim so lahko eskimotirali.Danes se norsak uporablja pri nekaj eskimskih obratih, saj omogoča večji upor kot samoroke. Ker je bilo več načinov, kako bi se Inuiti lahko prevrnili, so vadili vse načine obratovin tako nam je danes v zapuščini ostalo 35 načinov eskimskega obrata, ki so vtekmovalnem programu na Grenlandskih igrah, nastajajo pa tudi novi. Najtežji način, kiprinese 10 do 11 točk, je prisilni jopič, pri katerem so roke spredaj križno ovite okrog trupa,eskimotira se samo z gibanjem telesa.

Vrste obrata glede na končni položaj so: obrat z zaključkom nazaj, obrat z zaključkomnaprej in statične in dinamične opore. Vrste, glede na uporabljen pripomoček, so: obrat zveslom, viharnim veslom, norsakom, napihljivo oporo in obrat z rokami ter izpeljave. Obrata, ki ju največ uporabljamo na terenu, sta standardni grenlandski obrat z zaključkomnazaj in viharni obrat z zaključkom naprej.

Najlažje je seveda eskimotirati v grenlandskem kajaku, z grenlandskim veslom. Težiščesistema je tako nizko in vzgon kajakaša tako velik, da se v suhi obleki, ki ima v sebiujetega več zraka in z jopičem sploh ne moremo potopiti pod kajak, zato ob padcu v vodoobležimo na gladini. Zato se za obrate na tekmovanjih uporablja tuilik brez jopiča. V drugihkajakih nam vzgon seveda pomaga. Zaradi naštetega lahko v grenlandskem kajakuobležimo na vodi v statični opori leže (angl. static brace). Iz tega položaja se s sunkombokov in premikom trupa nad rep kajaka dvignemo iz vode. Ob implementaciji statičneopore leže, pri učenju obrata pridobimo veliko občutka za gibanje, saj bi nas brez statičneopore iz vodoravnega položaja začelo potapljati, tako pa lahko popravimo položaj telesa inse iz vode dvignemo pravilneje, mehkeje, počasneje. Statično oporo in veliko drugih prvingrenlandskega kajaka je mogoče ponoviti v kateremkoli drugem zaprtem kajaku sstegenskimi oporami, je pa res, da se je v drugih kajakih te prvine težje naučiti.

50

Slika 19: Statična opora leže v divjevodaškem kajaku (osebni arhiv)

30. julija 1927 je Edi Hans Pawlata (1900–1966) eskimotiral kot prvi Evropejec (Entner,približno 2005). Uporabljal je Aijuk, prvi sestavljivi kajak zahodnogrenlandske oblike, ki gaje sam razvil, izdelali pa so ga v podjetju Otto Hartel v Gradcu. Dolg je bil 4,90 m in širok47 cm.

51

3.8. Organizacija izleta in vodenje

Če lahko gre kaj narobe, bo narobe tudi šlo. Izleti z morskim kajakom pri tem niso nobenaizjema, zato je zelo pomembno, da se načrtovanja lotimo temeljito in upoštevamo čim večdejavnikov.

Pred izletom bi bilo idealno, če bi se z udeleženci že srečali, oziroma bi z njimi opravilitako uvodni pogovor kot tudi vaje na vodi. Tako bi šli skozi šolo kajaka in spotoma spoznalispecifiko morskega kajaka, potrebne opreme, osnove orientacije, vremenoslovja, prvepomoči in reševanja. Kadar imamo možnost s kajakaši delati več časa, lahko postavimotrdne temelje znanja, ki jim omogoča nadaljnji razvoj, z evalvacijo pa vadeče umestimo nalestvico sposobnosti, da si lahko bolje postavijo cilje. Takšni izleti so pri nas zelo redki,večinoma se dogajajo v lastni režiji, pri čemer pa ni nujno, da je posameznik dovolj dobrousposobljen in/ali opremljen. Skupine, ki jih dobimo v vodenje, so sestavljene iz naključnih prijavljenih; ali če imamosrečo, kajakaških vrstnikov, vendar so vse prej kot homogene. Večinoma ljudje denar rajenamenijo nakupu opreme, malo pa jih je pripravljenih vlagati v razvoj tehnike. Kako torejmotivirati udeležence za izgradnjo tehnike pred samim izletom? Najlažji način bi bilpopularizacija sistema EPP oziroma Barvnih vesel. Ne samo, da bi na ta način v Slovenijizgradili bazo kompetentnih kajakašev, temveč bi sinhronizacija sistema znotraj članic EPPomogočala udeležencem sodelovanje pri izletih tudi v drugih državah. Na spletu soobjavljeni koledarji izletov in tečajev posameznih kajakaških zvez ter njihove zahteve. Sskupino, v kateri je več izšolahih posameznikov, npr. z modrim veslom ali ekvivalentom, jeseveda lažje delati.

Za pozitivno izkušnjo vadečih sta praviloma potrebna dva dneva, v katerih dobijo osnovneinformacije o disciplini in tehniki ter si lažje potrdijo ali ovržejo zamisel, da bi se z morskimkajakom ukvarjali v bodoče.

Prvi dan z vadečimi predelamo osnovno tehniko in reševalne manevre. Pri tem seomejimo na bistvo in postavimo cilje, ki jih je mogoče doseči v enem dnevu. V tehniki naprimer varen vstop v kajak, premočrtno veslanje na razdalji 200 m z uporabo osnovnegazaveslaja in zaveslaja v loku ter kontrolirano ustavljanje. Pri reševanju je cilj ponovenvstop v kajak iz globoke vode.

Drugi dan so vadeči sposobni slediti vodji, vedo tudi, kako se vesti ob prevrnitvi. Naenodnevnem izletu bi praviloma morali biti sposobni opraviti 6-kilometrski izlet z vmesnimpremorom za malico. Naj bo nadaljevanje skupnega druženja enodnevni ali večdnevniizlet, upoštevamo iste dejavnike:

Vreme – je zelo pomemben dejavnik, ki se ga žal ne da načrtovati, se ga pa da spremljati.Napovedi so navadno dovolj natančne, seveda v omejenem časovnem okviru – 7-dnevna,3-dnevna, dnevna in 12-urna; krajša, 12-urna napoved je seveda bolj natančna odgrobega orisa 7-dnevne napovedi, zato jo spremljamo tudi med potekom izleta.

Izbira udeležencev – redkokdaj imamo možnost udeležence izbirati; posredno, če omejimoprijavo na določeno tehnično stopnjo (npr. modro veslo).

Izbira poti – navadno pot udeležencem priredimo. Pred vodenjem si jo ogledamo skajakom, ki je podobno naložen, kot bo kasneje na izletu in se ob tem zavedamo, da solo

52

izlet ni enak izletu z vadečimi. Premislimo, kako se bo izlet odvijal ob različnih vremenskihpogojih (smer vetra, valovi, megla) in pripravimo alternativno pot.

Izbira opreme – izberemo pravi tip kajaka in vesla za različne izlete, če nam to dopuščanabor naše opreme. Za daljše izlete po morju izbiramo praviloma daljše kajake, za izletepo jezerih in rekah pa so lahko tudi krajši, saj bomo z njimi lažje manevrirali. Oblekoizbiramo glede na temperaturo (vode!), zaščitna oprema je vedno enaka. Med vadečerazdelimo skupinsko opremo: prvo pomoč, vlečno vrv, rezervno veslo, črpalko za vodo,komplet za popravilo kajaka – kajakaši z več izkušnjami imajo vso opremo že sami, priizletu za to večinoma poskrbijo vodniki.

Zbor – zberemo se s časovno rezervo, saj se na vodo ne bomo podali takoj, pa tudi donepredvidenih zamud pride pogosto. Pregledamo opremo udeležencev in razdelimoskupinsko opremo. Pred začetkom z udeleženci še enkrat preletimo dele kajaka (sedež,opore, pedala, krrmilo, lopute, pokrovi) in se prepričamo, da razumejo njihovo pravilnonamestitev in uporabo. Opozorimo še na uravnoteženo nalaganje opreme v kajak –spredaj : zadaj.

Potek izleta – s potekom morajo biti udeleženci seznanjeni že prej, nenazadnje je bil to zanjih eden od kriterijev za prijavo na izlet. Razložimo morebitne spremembe in opozorimona ključna mesta. Razlaga naj bo kratka in jedrnata, ne podajamo preveč informacij –skupna dolžina, število odmorov, predviden čas prihoda, alternativna pot.

Odmor – prvi odmor ne sme biti prepozno, saj je možno, da opore nog ali hrbta niso privseh nastavljene optimalno in je lahko kdo od udeležencev že v stiski. Okrepčamo se shrano in pijačo, ki jo moramo imeti obvezno s seboj tudi na krajših izletih. Podamonavodila za nadaljevanje in svetujemo glede tehnike in taktike.

Zaključek izleta – preverimo opremo in naredimo evalvacijo izleta. Pojasnimo taktičneodločitve in odgovorimo na morebitna vprašanja. S povzetkom želimo zanimanjeudeležencev še povečati, s tem pa se bo izboljšal tudi njihov napredek.

Pri vodenju se držimo načel CLAP (Communication, Line of sight, Avoidance of troubles,Positioning within the group):

1. Komunikacija – mora biti jasna in obojestranska, pozorni smo na obnašanjeudeležencev, sploh v primeru, da so se precenili.

2. Vidno polje – videti moramo vse udeležence in vsi morajo videti nas. Prav takoopazujemo tudi razmere, v katerih smo in v katere se še podajamo.

3. Izmikanje težavam je najboljša oblika varovanja.4. Naša postavitev nam mora omogočati kontrolo skupine. Uporabimo tudi bolj

izkušene udeležence, ki jih postavimo tako, da lažje nadzorujemo skupino. Kadarsmo na čelu skupine, poskrbimo, da je hitrost prilagojena počasnejšim, večkrat jihpočakamo. Kadar smo na repu skupine, se lažje ukvarjamo s počasnejšimikajakaši, vendar moramo na čelo postaviti nekoga, ki bo preprečil, da se skupinapreveč raztegne. Iz sredine lažje povezujemo čelo z repom. V vsakem primeruhitrejše uporabimo za komunikacijo med deli skupine. (Zadravec, 2013)

53

4. Terminologija

Morski kajak svoje slovenske terminologije v celoti še nima razvite, saj je to stvar dogovora delovne skupine KZS za morski kajak. Izrazi, ki jih uporabljamo, so delno oprti na terminologijo drugih kajakaških disciplin, prevzemamo pa tudi angleška in nemška poimenovanja, za katera v slovenščini še nimamo uveljavljenih izrazov.

Izrazi, ki jih uporabljamo v morskem kajaku, so pojasnjeni v besedilu diplomskega dela, zraven je naveden tudi angleški izraz, ki pomaga pri razumevanju ali nadaljnjem iskanju v literaturi in na spletu.

54

5. Zaključek

Morski kajak ima za sabo dolgo pot in je v svetu in pri nas še vedno v porastu. Danes jelažje kot kdajkoli prej priti do koristnih informacij o morskem kajaku, najti somišljenikepreko spleta in izbirati med kvalitetno opremo.

Do katere stopnje se bo morski kajak še razvijal, je težko napovedati. Za začetnike jegotovo pomembna večja prepoznavnost discipline in kvalitetnejši učni načrt ter s tempovezani učitelji.

V potovalnem smislu je bilo do zdaj preveslanega skoraj vse, razen očitno prenevarnih alipa zaradi geopolitične situacije zaprtih območij. Namesto novih potovanj se v zadnjemčasu kajakaši odločajo za ponovitev klasičnih smeri, legendarnih poti iz preteklosti, vendarhitreje in bolj povezano z zainteresirano javnostjo. Vse več je pripomočkov, ki namomogočajo določanje položaja, spremljanje napredka, obveščanje in podobno, vendar ssamim veslanjem ali z opremo niso povezani. Leta 2004 je ameriška spletna revija Slateobjavila risbo industrijskega oblikovalca Georgea Scotta. Konceptualna risba predstavljadigitalno baidarko, ki je zgrajena iz recikliranih materialov in v sebi nosi vodotesneračunalnike, na krovu pa vidimo jadra, ki so obenem satelitski sprejemniki. Kajakaš imapred seboj hologramske zaslone, v rokah pa drži taktilno kontrolno veslo. Plovilo jealternativa domačemu naslanjaču in omogoča visoko zmogljivo surfanje po spletu, saj jesposobno hkratne navigacije v fizičnem in informacijskem prostoru.

Slika 20: Digitalna baidarka (angl. Digital Baidarka), George Scott, 2004 (vir: slate.com)

55

Če pomislimo, kaj nam omogoča tehnična oprema, ki jo imamo na voljo že danes,velikokrat v obliki “preprostega” mobilnega telefona, risba kljub navidezni futurističnostipravzaprav ne pokaže skoraj nič novega. Resnično pomirjujoče pa je dejstvo, da kajak inveslo v idejni zasnovi, pri kateri je bila meja samo avtorjeva domišljija, nista predrugačena;sta enaka, kot smo ju vajeni, optimalna v svoji preprostosti, arhetipska in preizkušenaskozi tisočletja. Tako imamo vsi, ki bi želeli v morskem kajaku napredovati, že zdaj na voljoopremo prihodnosti, omejeni smo le z lastno domišljijo.

56

6. Literatura in viri

American Canoe Association. (2016). National Paddlesports Instruction Program. Pridobljeno iz http://www.americancanoe.org/?page=Courses

Anas Acuta. (2016). Valley Sea Kayaks. Pridobljeno iz http://www.valleyseakayaks.com/our-kayaks/classic-models/anas-acuta/

British Canoeing. (2016). Level 4 Performance Paddlesport Coaching. Pridobljeno iz https://www.britishcanoeing.org.uk/courses/level-4-performance-paddlesport-coaching/

Broze, M. in Gronseth, G. (1997). Sea kayaker's deep trouble: True Stories and Their Lessons from Sea Kayaker Magazine. United States: McGraw-Hill.

Canoeing Ireland (2015). About Canoeing Ireland. Dostopno na http://canoe.ie/about-canoeing-ireland/

Crowhurst, C. (27.2.2016). The Rebirth of a Tradition – The Launch of Brooks Paddle Gear. Qajaq Rolls. Pridobljeno iz http://qajaqrolls.com/2016/02/the-rebirth-of-a-tradition-the-launch-of-brooks-paddle-gear.html

Cooper, D. (2009). Sea Kayak Handling. Gwynedd, GB: Pesda Press

Cunningham, C. (ur.). (2013). Sea kayaker's More Deep Trouble: More True Stories and Their Lessons from Sea Kayaker Magazine. United States: McGraw-Hill.

Čeh, J., (april 2001). 1303km slovenske spominske poti Karla Kocjančiča. Šport mladih, letnik 9 (št. 68), str. 34–37.

Edi Hans Pawlata. (2005). Wikipedia, Die freie Enzyklopädie. Pridobljeno iz https://de.wikipedia.org/wiki/Edi_Hans_Pawlata/

Entner, I. (2005–2011). Kanugeschichte. Pridobljeno iz http://www.kanugeschichte.net

Epic Kayaks. (2015). 24-hour paddling record set by Kyle Dohne. Pridobljeno iz http://www.epickayaks.com/article/article/24-hour-paddling-world-record-set-by-kyle-dohne

57

Eskimo. (2005). Wikipedia, The Free Encyclopedia. Pridobljeno iz https://en.wikipedia.org/wiki/Eskimo

Ferrero, F. (2007). Sea Kayak Navigation. Gwynedd, GB: Pesda Press

Folding Kayak. (2007). Wikipedia, The Free Encyclopedia. Pridobljeno iz https://en.wikipedia.org/wiki/Folding_kayak

Hannes Lindemann. (2010). Wikipedia, Die freie Enzyklopädie. Pridobljeno iz https://de.wikipedia.org/wiki/Hannes_Lindemann

Hicks, O. (2015). The Greenland to Scotland challenge. Olly Hicks. Pridobljeno iz http://www.ollyhicks.com/greenland-to-scotland-challenge/

Jelenc, A. (2007). Veslajmo modro, priročnik za izvedbo programa barvnih vesel. Ljubljana: Kajakaška zveza Slovenije

John MacGregor (sportsman). (2012). Wikipedia, The Free Encyclopedia. Pridobljeno izhttps://en.wikipedia.org/wiki/John_MacGregor_(sportsman)

Karlo Kocjančič. (2008). Wikipedia, Prosta enciklopedija. Pridobljeno iz https://sl.wikipedia.org/wiki/Karlo_Kocjančič

Kayak. (2004). Wikipedia, The Free Encyclopedia. Pridobljeno iz https://en.wikipedia.org/wiki/Kayak

Kepic, M. (23. 8. 2012). Čuka je odneslo na odprto morje. Slovenske novice. Pridobljeno iz http://www.slovenskenovice.si/bulvar/domaci-trac/cuka-je-odneslo-na-odprto-morje

Kristan, S. (1993). V gore. Radovljica: Didakta

Lucu J., Zadravec, G., (2014). O kajaku. Polet Fit, letnik 4 (št. 25), str. 40–42.

Medak, M. (2014). Morje na roke. Polet. Pridobljeno iz http://www.polet.si/dosjeji-x/morje-na-roke

Morley, S. (2012). Chronology of Sea Kayak Expeditions. Expeditionkayak. Pridobljeno iz http://www.expeditionkayak.com/chronology-of-sea-kayaking

58

Operation Frankton. (2007). Wikipedia, The Free Encyclopedia. Pridobljeno iz https://en.wikipedia.org/wiki/Operation_Frankton

Operation Jaywick. (2008). Wikipedia, The Free Encyclopedia. Pridobljeno iz https://en.wikipedia.org/wiki/Operation_Jaywick

Oskar Speck. (2007). Wikipedia, The Free Encyclopedia. Pridobljeno iz https://en.wikipedia.org/wiki/Oskar_Speck

Pavić, H. (5. 9. 2011). Iz bure spasili Poljake, Nijemce i Slovence, nema ozlijeđenih. 24Sata. Pridobljeno iz http://www.24sata.hr/news/iz-bure-spasili-poljake-nijemce-i-slovence-nema-ozlijeenih-220098

Qaannat Kattuffiat. (2013). Qajaq USA. Pridobljeno iz http://www.qajaqusa.org/QK/QK.html

Rocco, D. (2009). Jadranom u dahu. Pridobljeno iz https://sites.google.com/site/roccoadventure/

Rockpool kayaks. (2010). The TARAN. Pridobljeno iz http://www.rockpoolkayaks.com/taran.php

Russo, A. (13. 9. 2013). Kayak Classification Chart: Length to Width Ratio. Pridobljeno iz http://kayakdave.com/2013/09/13/kayak-classifications-chart-length-to-width-ratio/

Sea Kayak. (2006). Wikipedia, The Free Encyclopedia. Pridobljeno iz https://en.wikipedia.org/wiki/Sea_kayak

Simonič, A. (2011). Navigacija v potovalnem kajakaštvu, študijsko gradivo. Ljubljana: Kajakaška zveza Slovenije

Slate (30.11. 2004). Digital baidarka. Pridobljeno iz http://www.slate.com/articles/news_and_politics/articles/features/1996/electric_chairs/why_access_the_net_from_a_lazboy.html [12. 3. 2016].

STA. (11. 8. 2012). Pri Golem otoku se je utopil Slovenec. STA. Pridobljeno iz https://www.sta.si/1788987/pri-golem-otoku-se-je-utopil-slovenec?q=pri,golem,otok [8.3.2013].

STA. (3. 9. 2012). Rusell Crowe se je izgubil na morju. Žurnal24. Pridobljeno iz http://www.zurnal24.si/russel-crowe-se-je-izgubil-na-morju-clanek-166833

59

Stamer, G. (19. 9. 2013). Petrussen maneuver. Qajaq USA. Pridobljeno iz http://www.qajaqusa.org/QK/petrussen_maneuver/Petrussen_Maneuver.html

Steinbright, J. (2001). Qajaqs & Canoes, Native Ways of Knowing. Anchorage: Alaska Native Heritage Center

Surf Ski. (2007). Wikipedia, The Free Encyclopedia. Pridobljeno iz https://en.wikipedia.org/wiki/Surf_ski

Wikimedia Commons. (2009). Choris, Saint Paul. Pridobljeno iz https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Choris,_Saint_Paul.jpg

Wikimedia Commons. (2009). Inuit man with a kayak. Pridobljeno iz https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Captain_Edward_Augustus_Inglefield_-_National_Maritime_Museum_-_Inuit_man_with_a_kayak_(pd)-Edit2.jpg

Zadravec, G., (2014). Barvna vesla. Kajak & Kanu, letnik IX (št. 1), str. 20–21.

Zadravec, G., (2014). Morski kajak – oprema. Kajak & Kanu, letnik IX (št. 2), str. 36–37.

Zadravec, G., (2014). Morski kajak, razvoj in oprema. Kajak & Kanu, letnik IX (št. 1), str. 22–23.

Župančič Regent, J. (2015). Priročnik za trenerje kajaka na mirnih vodah. Ljubljana: Kajakaška zveza Slovenije

60