UNIVERZA V LJUBLJANI EKONOMSKA FAKULTETA

DIPLOMSKO DELO

EKONOMSKI IN SOCIALNI RAZVOJ SAVINJSKE REGIJE

Ljubljana, junij 2007 NATAŠA POŽUN

IZJAVA Študentka Nataša Požun izjavljam, da sem avtorica tega diplomskega dela, ki sem ga napisala

pod mentorstvom prof. Janeza Malačiča, in dovolim objavo diplomskega dela na fakultetnih

spletnih straneh.

V Ljubljani, dne 6.6.2007 Podpis:

KAZALO

1. UVOD ................................................................................................................................ 1

2. REGIONALNA POLITIKA SLOVENIJE IN EVROPSKE UNIJE .......................... 2

2.1. REGIONALNA POLITIKA V EVROPSKI UNIJI.................................................................... 2 2.2. INSTRUMENTI SKUPNE REGIONALNE POLITIKE EU ...................................................... 4 2.3 REGIONALNA POLITIKA SLOVENIJE .............................................................................. 6

2.3.1. Upravno teritorialna razdelitev Slovenije ............................................................... 6 2.3.2. Uvedba pokrajin v Sloveniji .................................................................................... 7 2.3.3. Standardna klasifikacija teritorialnih enot ............................................................ 8

2.4. REGIONALNA POLITIKA SLOVENIJE PRED LETOM 2000 ................................................ 9 2.5. REGIONALNA POLITIKA PO LETU 2000......................................................................... 10 2.6. REGIONALNA POLITIKA SLOVENIJE Z VSTOPOM V EVROPSKO UNIJO ........................ 13

2.6.1. Predpristopna finančna pomoč............................................................................. 13 2.6.2. Pomoč po vstopu v Evropsko unijo ....................................................................... 15

3. EKONOMSKI IN SOCIALNI RAZVOJ SAVINJSKE REGIJE ................................. 16

3.1. OPIS REGIJE .................................................................................................................. 16 3.1.1. Lokacija ................................................................................................................. 16 3.1.2. Okolje in prostor .................................................................................................... 17

3.2. PREBIVALSTVO.............................................................................................................. 18 3.2.1. Trg delovne sile...................................................................................................... 20 3.2.2. Izobraževanje ......................................................................................................... 22

3.3. USTVARJALNOST REGIJE .............................................................................................. 23 3.4. GOSPODARSTVO SAVINJSKE REGIJE ............................................................................ 25

3.4.1. Struktura gospodarskih družb in samostojnih podjetnikov Savinjske regije ...... 25 3.4.2. Rezultati poslovanja gospodarskih družb v letu 2004 in 2005............................. 27 3.4.3. Neposredne tuje investicije.................................................................................... 28

4. STRATEŠKI CILJI IN RAZVOJNE PRIORITETE REGIJE.................................... 29

4.1. STRATEŠKI CILJI SAVINJSKE REGIJE............................................................................ 29 4.2. RAZVOJNE PRIORITETE SAVINJSKE REGIJE................................................................. 30

4.2.1. Razvojna prioriteta 1 – Tehnološko napredna regija........................................... 30 4.2.2. Razvojna prioriteta 2 – Regija inovativnega turizma........................................... 32 4.2.3. Razvojna prioriteta 3 – Okolju prijazna in dostopna regija................................. 34 4.2.4. Razvojna prioriteta 4 – Regija ustvarjalnega razreda.......................................... 36

4.3. RAZVOJNI PROJEKTI SAVINJSKE REGIJE ..................................................................... 38

5. SKLEP............................................................................................................................. 41

LITERATURA ....................................................................................................................... 43

VIRI ......................................................................................................................................... 44

PRILOGE

1

1. UVOD Znotraj držav se gospodarski razvoj ne širi enakomerno po vseh področjih in regijah. Zato obstajajo znotraj držav bolj in manj razvita področja. Odkar je v politiki in gospodarstvu postalo vse pomembnejše decentralizirano odločanje na ravni regij in ne samo osrednje odločanje na ravni cele države, je postalo vprašanje regionalnega razvoja vse pomembnejše gospodarsko in razvojno vprašanje. Razvoj Slovenije kot celote je odvisen od razvoja regij, ki jo sestavljajo. Čim hitrejša bo torej rast regij, tem hitrejši bo razvoj države, ob čemer pa je potrebno poudariti, da gospodarska rast v državi ne bo hitrejša, če bo rast določenih regij ustvarjena na račun drugih regij; če bo rast centra ustvarjena na račun praznjenja perifernih delov države. Diplomsko delo bo segalo na področje ekonomskega in socialnega razvoja Savinjske regije. V prvem poglavju bom predstavila zgodovino regionalne politike v Evropski uniji in razvoj regionalne politike v Sloveniji. Najprej bom predstavila načela in nosilce regionalne politike EU. Podrobneje bodo opisani strukturni skladi, ki so daleč najpomembnejše finančno orodje regionalne politike EU. V okviru prvega poglavja bom opisala vodenje regionalne politike v Sloveniji od njenih prvih začetkov v sedemdesetih letih, neučinkovitega spodbujanja razvoja demografsko ogroženih območij v devetdesetih letih, pa do prenove regionalne politike v začetku novega tisočletja. Na kratko bom opisala upravno teritorialno razdelitev Slovenije od osamosvojitve dalje ter postopek uvedbe pokrajin v Sloveniji, ki še vedno traja. Pri tem se bom oprla na Predlog zakona o pokrajinah s tezami za normativno ureditev iz leta 1998. Nadaljevala bom z reformo regionalne politike in sprejetjem Zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja (ZSRR) leta 1999. Istega leta je bila ustanovljena Agencija za regionalni razvoj. Temu pa je bila v skladu z ZSRR sprejeta Strategija regionalnega razvoja Slovenije (SRRS), ki na državni ravni opredeljuje cilje in načela slovenske regionalne politike, strategijo za doseganje ciljev ter vključevanje Slovenije v strukturne in Kohezijske sklade EU. Poglavje bom zaključila s predstavitvijo sodelovanja Slovenije v skupni regionalni politiki EU vse od časov, ko je kot predpristopnica v zgodnjih devetdesetih letih pričela izkoriščati pomoč iz naslova Phare, pa do vstopa Slovenije v EU in do polnopravnega izkoriščanja finančnih instrumentov regionalne politike EU. Tretji del naloge je namenjen Savinjski regiji in njenemu razvoju. Savinjska regija je v Sloveniji tretja po velikosti – meri 2.384 km2 ali 11,8% površine države. Leži na vzhodu Slovenije in meji na severozahodu na razvito Ljubljansko oziroma Osrednjeslovensko regijo, na severu na Koroško, na vzhodu na Podravsko, na jugu na Zasavsko in Posavsko regijo. Savinjska regija na severozahodu meji tudi na Avstrijo, na jugovzhodu pa na Hrvaško. V tem delu bom najprej prikazala osnovne demografske kazalce. Temu bo sledila analiza trga dela in izobrazbena struktura prebivalstva. V tem delu naloge se bom dotaknila še teme o ustvarjalnosti Savinjske regije s pomočjo posameznih indeksov. Regija je v zadnjem času dosegla precej napredka na vseh področjih ustvarjalnosti. Največ napredka pa je dosegla na področju rasti indeksa patentov, raziskav in razvoja, kjer se uvršča na drugo mesto med slovenskimi regijami. Prikazala bom gospodarsko podobo regije, njen razvoj in vizijo.

2

Zadnje poglavje posvečam strateškim ciljem in razvojnim prioritetam Savinjske regije. V tem delu bom prikazala kako bo Savinjska regija v obdobju 2007 do 2013 implementirala svojo razvojno vizijo in strateške razvojne cilje, skozi štiri regionalne prioritete in njenih programov ter ukrepov. Diplomsko delo bom zaključila s sklepom. 2. REGIONALNA POLITIKA SLOVENIJE IN EVROPSKE UNIJE 2.1. Regionalna politika v Evropski uniji Regionalna politika je skupek razvojnih aktivnosti, programov in ukrepov države, lokalnih skupnosti in drugih nosilcev organiziranih interesov na regionalni ravni, koordiniranih in sofinanciranih s strani Evropske unije in namenjenih doseganju razvojnih ciljev ob upoštevanju skladnega regionalnega razvoja. Temeljni cilj regionalne politike je zmanjševanje gospodarskih in socialnih neenakosti med različnimi regijami v Skupnosti, kar je zapisano tudi v 158. členu dopolnjene pogodbe o Evropski skupnosti (Mrak, 2004, str. 29). Prvi zametki regionalne politike EU segajo že v leto 1957, ko je bila s podpisom Rimske pogodbe vzpostavljena Evropska gospodarska skupnost (EGS). Takrat sicer o ekonomski in socialni koheziji še ni bilo govora, vendar so članice EGS že takrat zapisale, da je eden njihovih ciljev tudi zmanjšanje » razlik v stopnji razvitosti različnih regij ter odpravljanje zaostalosti v regijah z manj ugodnimi možnostmi za razvoj, vključno s kmetijskimi območji « (130a člen Pogodbe o Evropski gospodarski skupnosti). S poznejšimi vključitvami relativno revnejših članic in hkrati z večjo heterogenostjo znotraj skupnosti, je rasel tudi njihov vpliv in s tem ideja o skupni kohezijski1 politiki (Pečar, 2002, str. 20). To so bili prvi koraki, na poti k uveljavljanju skladnejšega regionalnega razvoja ter zmanjševanju regionalnih razlik znotraj EU. Ker je učinkovita regionalna politika predpogoj za uspešno delovanje načrtovanega skupnega notranjega trga in denarne unije, je bilo v vsakem proračunskem obdobju EU, skupaj z novimi skladi in programi, za to namenjenih več sredstev. Končno je bila s pogodbo v Maastrichtu2 (podpisana 1992) regionalna politika vključena tudi v Pogodbo o Evropski uniji. Danes je regionalna politika ena najpomembnejših politik EU, ki temelji na solidarnosti držav članic.

1 Poleg izraza kohezijska politika je mogoče v praksi pogosto zaslediti tudi termina regionalna politika ali strukturna politika. Izraz strukturna politika EU, ki se je s časoma udomačila pri nas, se po vsebini in pomenu ne razlikuje od izraza kohezijska politika EU. Še več, ko govorimo o evropski kohezijski politiki ali o evropski strukturni politiki ali o evropski regionalni politiki, govorimo v bistvu o evropski politiki, ki zasleduje iste cilje, a različni avtorji zanjo uporabljajo različne izraze. Vsi trije izrazi so se v različnih obdobjih različno uporabljali, v zadnjem času pa so se večinoma poenotili v izrazu kohezijska politika EU. 2 Pogodba o Evropski uniji (v veljavo stopi leta 1993), ki postavi krepitev socialne in gospodarske kohezije ob bok ostalim temeljnim ciljem kot so ekonomska in monetarna unije ter skupni trg. V skladu z določili te pogodbe so bili oblikovani ukrepi, ki bi krepili ekonomsko in socialno kohezijo ter prispevali k zmanjšanju oziroma odpravi razlik v stopnjah razvoja posameznih regij. Pogodba o EU je tudi predvidela ustanovitev Kohezijskega sklada, ki naj bi nudil podporo projektom na področju okolja in prometa.

3

Evropska regionalna politika se izvaja s finančnimi instrumenti, znanimi kot strukturni skladi. S podpisom Amsterdamske pogodbe3, ki je stopila v veljavo leta 1999, je še pridobila na pomenu, saj je postala glavni element gospodarske in socialne kohezije. To se odraža tudi na višini finančnih sredstev. Leta 1999 so države članice namenile EU nova sredstva za poglobljeno in razširjeno delovanje v času med letoma 2000 - 2006. Skupaj s to novo finančno perspektivo, imenovano Agenda 2000, so bile med drugim sprejete številne reforme temeljnih politik EU. Glavno vodilo reform na področju regionalne politike je še naprej ostalo osredotočenje na pomoč regijam z razvojnimi zaostanki. To so regije, ki imajo največje težave z infrastrukturo, ustvarjanjem gospodarske aktivnosti in zagotavljanjem poklicnega izpopolnjevanja. Izvrševanje regionalne politike je bilo poenostavljeno z zmanjšanjem števila ukrepov za pomoč, sprejete so bile nekatere spremembe Strukturnih skladov, prilagojeno pa je bilo tudi delovanje Kohezijskega sklada. Reforma je stremela k izboljšanju učinkovitosti vodenja in upravljanja s posameznimi skladi ter razjasnitvi dela odgovornosti, ki so jo prevzele posamezne stranke (Mrak, 2004, str. 32). Tako za države članice kot tudi posamezne regije je bilo izjemnega pomena spoznanje, da je v njihovem interesu, da vzamejo lastno prihodnost v svoje roke in same upravljajo s sredstvi, ki jih dobijo s strani EU. Rezultat tega spoznanja je decentraliziran sistem upravljanja s strukturnimi sredstvi, v katerem regije in države članice same nosijo odgovornost za upravljanje in nadzor nad porabo sredstev, Komisija pa preverja, ali imajo države članice oziroma regije vzpostavljene primerne in učinkovite revizijske sisteme, ki naj bi zagotavljali pravilno uporabo sredstev v skladu s sprejetimi pravili (Mrak, 2004, str. 32). Delovanje strukturnih skladov je določeno s splošnimi načeli: • Načelo koncentracije sredstev oziroma ukrepov regije in skupine, ki jih najbolj

potrebujejo glede na določene cilje, ki so opredeljeni s prednostnimi nalogami in strogimi kriteriji;

• Načelo programiranja, tj. načrtovanega in programiranega usmerjanja sredstev, ki določa, da sredstev ni mogoče pridobiti za posamezne nepovezane investicije, temveč se dodelijo na podlagi razvojnih programov;

• Načelo partnerstva, ki pomeni sodelovanje evropske komisije, vlad članic ter lokalnih in regionalnih oblasti;

• Načelo dodatne pomoči, ki pomeni, da skladi dopolnjujejo finančna sredstva lastnih sredstev držav članic, ne pa, da jih nadomeščajo. V regionalnih razvojnih programih je tako treba zagotoviti sofinanciranje iz zasebnih in lokalnih virov;

• Načelo subsidiarnosti, ki pomeni, da je organizacija skladov administrativno določena z regionalno, nacionalno in evropsko prioriteto, pri tem pa je vloga evropske komisije omejena na poslovanje, kjer je potrebno skupno odločanje;

3 Amsterdamska pogodba ponovno potrdi zavezo držav članic regionalni politiki in poudari pomen skupnega delovanja v boju proti brezposelnosti.

4

• Načelo učinkovitega vrednotenja učinkov, ki naj bi povečalo nadzor učinkovitosti ter uspešnosti, proračunsko disciplino in poenostavitev celotnega sistema pomoči in strukturnih skladov.

Ozemeljska razdelitev Evropske unije na območja, ki lahko prejemajo različne oblike pomoči, se razdeli v tako imenovana ciljna območja (Stojanovska, 2003, str. 5):

Ciljno območje 1: Pod to ciljno območje se uvrstijo regije na ravni statistične klasifikacije ozemeljskih enot 2 (SKTE 2), ki zaostajajo v razvoju in se srečujejo z resnimi problemi nerazvitosti, brezposelnosti, slabe ali pomanjkljive infrastrukture ipd. V ciljno območje 1 so vključena območja, ki imajo bruto domači proizvod na prebivalca po kupni moči manjši od 75 odstotkov povprečja Evropske unije.

Ciljno območje 2: Sem spadajo regije z ekonomskimi in socialnimi problemi, kamor sodijo območja s problemi prestrukturiranja, visoko brezposelnostjo in negativno stopnjo rasti prebivalstva oziroma depopulacijo. Vsi strukturni skladi naj bi z enotnim programom finančno prispevali k razvoju regij teh ciljnih območij.

Ciljno območje 3: Namenjeno je za posodobitev sistema vzgoje, izobraževanja in zaposlovanja kot podpora razvoju človeškega kapitala in je omejeno na območja, ki ne spadajo pod ciljno območje 1.

2.2. Instrumenti skupne regionalne politike EU Regionalna politika EU temelji na finančni solidarnosti med državami, njen osnovni cilj pa je zmanjševanje gospodarskih in socialnih neenakosti med različnimi regijami v Skupnosti. Izvajanje te politike omogoča prenos sredstev v višini 35 odstotkov proračuna EU, pretežno s strani bogatih držav članic v najmanj razvite regije. Strukturni skladi so bili ustanovljeni z namenom pospeševanja razvoja in zmanjševanja razlik med regijami in državami v Evropski Uniji. Države članice in Evropska Unija s pomočjo strukturnih skladov in njihove pomoči, podpirajo razvoj šibkejših regij. Financiranje projektov poteka s sodelovanjem lokalnih oblasti in države članice tako, da je delovanje Strukturne politike določeno kot dopolnjevanje nacionalnega izvajanja regionalne politike (Stojanovska, 2003, str. 12). Za izvajanje regionalne politike in doseganje zgoraj naštetih namenov v skladu z Uredbami Sveta št. 1164/94, 1260/99, 1264/1999, 1265/1999 in 1447/2001 skrbijo naslednji finančni instrumenti (Mrak, 2004, str. 34): 1) STRUKTURNI SKLADI – predstavljajo sredstva za financiranje razvojnih programov v

posameznih državah članicah. Skladi spodbujajo različne ekonomske in socialne faktorje konkurenčnosti, za katere je verjetno, da bodo spodbudili ekonomsko dejavnost in gospodarski razvoj v regiji. Preko strukturnih skladov se financirajo programi socialno-ekonomskega razvoja v državah članicah. Poznamo štiri strukturne sklade: • Evropski sklad za regionalni razvoj (ESSR, European Regional Development Fund

– ERDF). Na začetku delovanja je ta sklad predstavljal zgolj nekakšen kompenzacijski

5

mehanizem državam, ki so nadpovprečno prispevale v proračun Evropske skupnosti. V današnjem času pa sklad cilja na dvig produktivnosti in konkurenčnosti gospodarstva in usmerja naložbe v proizvodnjo, infrastrukturo, lokalne razvojne projekte in razvoj malega gospodarstva v najmanj razvitih regijah.

• Evropski socialni sklad (ESS, European Social Fund – ESF). Evropski socialni sklad je bil ustanovljen leta 1957 kot prvi izmed današnjih Strukturnih skladov. Njegova naloga je bila spodbujati nastanek skupnega trga z izboljšanjem možnosti zaposlovanja za delavce. Danes je glavni namen tega sklada preprečevati brezposelnost, spodbujati aktivno iskanje zaposlitve brezposelnih ter vključevanje odrinjenih družbenih skupin na trg dela. ESS pomaga državam članicam pri razvoju trga dela in usposabljanju zaposlenih ter brezposelnih.

• Evropski kmetijski usmerjevalni in jamstveni sklad (EKUJS, European Agricultural Guidance and Fuarantee Fund – EAGGF). EKUJS financira ukrepe razvoja podeželja in pomoči kmetom, jamstveni del sklada pa predvsem v regijah z razvojnimi zaostanki, podpira tudi razvoj podeželja v okviru skupne kmetijske politike. Sklad je bil ustanovljen leta 1962 za namene financiranja skupne kmetijske politike in tudi danes predstavlja EKUJS orodje EU za izvajanje skupne kmetijske politike ter vir financiranja izdatkov, povezanih s tem področjem. Jamstveni del EKUJS je namenjen financiranju tržno-cenovne politike, ki prejema največji del sredstev iz evropske blagajne. Sklad krije predvsem stroške, povezane z izvajanjem tržnih redov, ima popolno odgovornost za uresničevanje cenovne politike ter usmerja in nadzira delovanje strukturnih in razvojnih programov v okviru kmetijstva, ki spremljajo tržno-cenovne podpore. Usmerjevalni del EKUJS financira ukrepe za razvoj podeželja in pomoči kmetom v regijah z razvojnimi zaostanki.

• Finančni instrument za usmerjanje ribištva (FIUR, Financial Instrument for Fisheries Guidance – FIFG). Finančni instrument za usmerjanje ribištva je deloval v okviru Kmetijskega sklada, z letom 1993 pa je postal samostojni instrument oz. sistem Skupnosti za ribištvo in marikulturo, ki igra pomembno vlogo pri subvencioniranju ribiškega sektorja. Ukrepi sklada so usmerjeni v prilagoditev, posodobitev in modernizacijo ribiškega sektorja ter ribiške flote, razvoj ribogojnic in ostalih morskih gojišč, zaščito posebnih morskih predelov, pomoč pri nabavi opreme za ribiče in pristanišča ter podporo trženjski dejavnosti.

2) KOHEZIJSKI SKLAD – to je poseben sklad, ki skrbi za financiranje projektov,

namenjenih izboljšanju okolja ter razvoju prometne infrastrukture v državah članicah, kateri bruto nacionalni proizvod (BNP) na prebivalca je manjši od 90 odstotkov povprečja EU. Kohezijski sklad je bil oblikovan leta 1993 z Maastrichtsko pogodbo za pomoč najmanj razvitim državam članicam. Za razliko od strukturnih skladov, je pomoč, namesto posameznim manj razvitim regijam, namenjena celotni državi in sicer le za projekte na področju okolja ter transportne infrastrukture. Finančna pomoč sklada je usmerjena v (Stojanovska, 2003, str. 15): • okolje-varstvene projekte, ki dopolnjujejo razvoj politike okolja, • projekte za transportno infrastrukturo skupnih interesov, ki jih financirajo članice,

6

• preliminirane študije, ki se nanašajo na projekte in njihovo realizacijo, • pripravljalne projekte, ki analizirajo stroške in prihodke ter tehnično podporo

projektov. 3) EVROPSKA INVESTICIJSKA BANKA (EIB) - EIB je finančna institucija, ki s kreditiranjem spodbuja ekonomsko in socialno kohezijo in trajnostni razvoj. Finančno pomoč daje v obliki (Mrak, 2004, str. 35):

• posojil in delnega financiranja investicijskih projektov, • globalnih posojil • garancij in • delnega financiranja tehnične pomoči in študij za pripravo projektov.

Njena posojila so namenjena različnim področjem kot so na primer varovanje okolja, izgradnja telekomunikacijskih omrežij, pomoč malim in srednjim podjetjem, izgradnja energetske infrastrukture, investicije v zdravstvo, izobraževanje, storitve in industrija. Naloga Evropske investicijske banke je, da v interesu Skupnosti prispeva k uravnoteženemu in nemotenemu razvoju skupnega trga, pri čemer ima dostop do trga kapitala in uporablja lastna sredstva. 2.3. Regionalna politika Slovenije 2.3.1. Upravno teritorialna razdelitev Slovenije Ob osamosvojitvi je bila Slovenija razdeljena na 62 občin. Takrat je imela povprečna slovenska občina 31.709 prebivalcev in je obsegala 327 km2. Občine so bile po površini veliko večje od občin sosednjih držav, po velikosti in pristojnostih pa nekje med klasično občino in upravnim okrajem. Približno 80% vseh nalog je bilo državnega značaja. Predstavljale so prvo stopnjo državne oblasti, zato so bile temeljne krajevne potrebe prebivalstva prenesene na krajevne skupnosti. Teh je bilo okoli 1.250, vključevale pa so vseh 6.000 naselij v Sloveniji. Organizacijsko je bila takšna ureditev občin nekje med državno upravo in lokalno samoupravo. Naloge in dejavnosti so se med seboj prepletale in stanje ni ustrezalo niti standardom upravljanja državne uprave niti interesom lokalne samouprave (Pečar, 2002, str. 12). Z osamosvojitvijo je bila sprejeta nova ustava, ki izrecno navaja občine kot obliko lokalne samouprave in predvideva možnost prostovoljnega povezovanja občin v širše lokalne samoupravne skupnosti. Po ustavi so v Sloveniji obvezne lokalne skupnosti le občine, v katerih pristojnost sodijo krajevne zadeve. Po predhodnem soglasju vseh občin lahko država nanje prenese opravljanje posameznih nalog iz pristojnosti države, če za to zagotovi tudi potrebna sredstva. Ustava tudi dopušča, da si mesta ob posebnih pogojih, ki jih določa zakon, lahko pridobijo status mestne občine (Pečar, 2002, str. 12). Zakon o lokalni samoupravi je bil sprejet konec leta 1993 (Ur. l. RS 72/93). Naslednje leto je bil sprejet še Zakon o ustanovitvi

7

občin in določitvi njihovih območij (Ur.l. RS 60/94, 69/94, 69/94-popr., 56/98). S tem zakonom je v letu 1995 prišlo do izoblikovanja 147 občin (Pečar, 2002, str. 12). Proces teritorialnega preoblikovanja državne uprave pa s tem še ni bil končan. Sledila je vrsta pritožb na ustavno sodišče in spomladi leta 1997 je stekel postopek za ustanovitev novih občin in uveljavitev nekaterih sprememb. Spremembe so šle v smeri še večjega drobljenja že tako majhnih občin. Avgusta leta 1998 se je število občin povečalo na 192. V letu 2002 pa je bilo podanih kar 61 predlogov za ustanovitev občin, oz. za določitev njihovih območij, spremembo območij občin, spremembo imen, sedežev občin ali spremembo njihovega statusa. 2.3.2. Uvedba pokrajin v Sloveniji Zaradi vedno večje vloge, ki jo imajo regije v zgodovinskem, kulturnem in gospodarskem pogledu, je potreba po oblikovanju take vmesne stopnje, ki bi imela tudi upravno-administrativne funkcije, toliko večja. To vmesno stopnjo naj bi opredelil Zakon o ustanovitvi pokrajin, ki je že dalj časa v pripravi. Pokrajina je opredeljena kot samoupravna lokalna skupnost, ki opravlja lokalne zadeve širšega pomena ter zadeve iz državne pristojnosti, ki jih država nanjo prenese. V pokrajino se prostovoljno povežejo občine na zaokroženem območju, kjer obstajajo trajnejši odnosi med občinami in njihovimi prebivalci zaradi uresničevanja skupnih potreb in interesov občin in njihovih prebivalcev ter ohranjajo identiteto območja. Pokrajina ima svojo upravo in različne organe, za uresničevanje njenih nalog pa so ji zagotovljeni tudi ustrezni viri finančnih sredstev (Predlog zakona o pokrajinah s tezami za normativno ureditev, 1998). Po mnenju večine strokovnjakov kažeta razvoj lokalne samouprave od osamosvojitve naprej in pretirana centralizacija nalog na potrebo po krepitvi moči občine v razmerju do države prek pokrajine kot druge (širše) ravni lokalne samouprave. Pokrajina bi naj v medsebojni povezanosti opravljala državne naloge, ki jih je potrebno opravljati na prostoru pokrajin, in samoupravne naloge lokalnega pomena. Eden najbolj utemeljenih razlogov v prid regionalizaciji Slovenije je gotovo dejstvo, da so se po sprejetju nove slovenske ustave razvojne razlike med slovenskimi pokrajinami še dodatno poglobile. Močno nadpovprečno rast in hiter razvoj kaže osrednja regija z Ljubljano kot glavnim mestom; tej regiji do določene mere sledi še obalno območje ter nekateri regionalni centri. Sloveniji grozijo velike razlike v stopnji razvoja in kakovosti življenja prebivalcev v njenih različnih delih, ki bodo po eni strani poglabljale razlike med regijami, po drugi strani pa krepile odpor do njenega središča. Za uspešen razvoj Slovenije je ključnega pomena, da se proces marginalizacije vsega, kar ni okolica državnega središča, ne nadaljuje (Haček, 2003, str.19). Vlada Republike Slovenije je julija 2001 sprejela izhodišča in predloge za nadaljnji razvoj lokalne samouprave, v katerih je poudarjeno, da so pokrajine: • druga raven lokalne samouprave (kar bo formalizirano po spremembi Ustave RS),

8

• teritorialne skupnosti s položajem pravne osebe, z lastnim premoženjem in lastnimi finančnimi sredstvi,

• imajo izvirne pristojnosti, pri opredelitvi katerih se upošteva načelo subsidiarnosti in na njegovi podlagi postopni prenos vseh tistih državnih pristojnosti na pokrajine, ki jih je mogoče upravljati na nižji ravni, prav tako pa se prenesejo na pokrajine le tiste naloge iz občin, ki jih občine niso sposobne same upravljati.

Zakon o ustanovitvi pokrajin je pripravljen, vendar je predhodno potrebno počakati še na ustavne spremembe, ki bodo ustanovitev pokrajin omogočile. Konec junija 2006 so poslanci po petnajstih letih razprav dali zeleno luč za ustanovitev pokrajin, saj je večina prepričana, da sedanja ustavna ureditev, ki je to vprašanje prepuščala samoiniciativnemu dogovarjanju občin, ni dala želenih rezultatov (Taškar, 2006). Minister za lokalno samoupravo in regionalno politiko dr. Ivan Žagar je na okrogli mizi v Litiji o pokrajinah in njenih nalogah poudaril, da je s sprejemom ustavnega zakona za spremembo ustave končno odprta pot drugi fazi lokalne samouprave. Sveženj štirih zakonov (Zakona o pokrajinah, o volitvah v pokrajinske svete, o financiranju pokrajin in o postopku za ustanovitev pokrajin) bo predvidoma sprejet, po besedah ministra, v letu 2007 (Rajšek, 2006). 2.3.3. Standardna klasifikacija teritorialnih enot Ob nerazvitosti upravnih enot, hierarhično nadrejenim občini, je Slovenija zaradi potreb po usklajenosti s teritorialno nomenklaturo EU NUTS (Nomenclature des Unites Territorielle pour Statistique), svoj teritorij, primerljivo s to nomenklaturo, statistično razdelila v 11 hierarhično povezanih ravni. Z uredbo vlade je bila v letu 2000 sprejeta odločitev o vpeljavi standardne klasifikacije enot SKTE. Le-ta je v prvih petih ravneh usklajena z ravnmi NUTS. Ravni SKTE-0 in SKTE-1 predstavlja država v celoti, na ravni SKTE-2 sta opredeljeni Ljubljanska urbana regija in Preostala Slovenija, na ravni SKTE-3 pa je opredeljenih dvanajst regij (Pomurska, Podravska, Koroška, Savinjska, Zasavska, Srednjeposavska, Jugovzhodna Slovenija, Osrednjeslovenska, Gorenjska, Notranjsko-kraška, Goriška in Obalno-kraška). Raven SKTE-4 predstavlja 58 upravnih enot, raven SKTE-5 pa 192 občin. Nižje teritorialne enote služijo za posebne statistične in geoinformacijske potrebe (Strategija regionalnega razvoja Slovenije, 2001, str. 4). SKTE se uporablja za podporo regionalnemu razvoju, pri strokovnem načrtovanju in merjenju učinkov regionalne politike, za socioekonomske analize ter pri harmonizaciji regionalnih podatkov, ki so bili potrebni za vključevanje v Evropsko unijo, s čimer je Slovenija postopno uveljavljala načelo teritorialne koncentracije strukturnih pomoči in dosegala cilje socialne kohezije (Uredba o standardni klasifikaciji teritorialnih enot, 2000). Opredelitev teritorialnih enot je za Slovenijo v prvi meri pomembna zaradi črpanja sredstev strukturnih skladov iz EU. Večina sredstev strukturnih skladov se podeljuje regijam nivoja NUTS 2 in NUTS 3 (Krajnc, 2001, str. 22). Za vključitev v strukturno politiko Evropske unije

9

so pomembne ravni SKTE-0 (osnova za kohezijsko politiko), SKTE-2 (t.i. Cilj 1 v okviru strukturne politike) in SKTE-3 (Cilj 2 strukturne politike, pobuda INTERREG). Tabela 1: Teritorialna členitev Slovenije po SKTE in povezava z NUTS

SKTE NUTS ČLENITEV SKTE 0 NUTS 0 država v celoti SKTE 1 NUTS 1 država v celoti SKTE 2 NUTS 2 dve enoti: Ljubljanska urbana regija, preostala Slovenija ali

Tri enote: Ljubljanska urbana regija, Slovenija-vzhod, Slovenija-zahod SKTE 3 NUTS 3 12 statističnih regij SKTE 4 NUTS 4 58 upravnih enot SKTE 5 NUTS 5 193 občin (do sredine leta 2002 192 občin) SKTE 6 krajevne, vaške, mestne skupnosti SKTE 7 naselja SKTE 8 statistični, prostorski okoliš SKTE 9 klasične nepremičnine SKTE 10

točkovni geokodirani objekti

Vir: Uredba o standardni klasifikaciji teritorialnih enot, 2000. 2.4. Regionalna politika Slovenije pred letom 2000 V Sloveniji se je politika pospeševanja Skladnejšega Regionalnega razvoja začela že v zgodnjih sedemdesetih letih. Takrat je bil sprejet prvi Zakon o ukrepih za pospeševanje razvoja manj razvitih območij. Na osnovi treh kriterijev (narodnega dohodka na prebivalca, deleža kmečkega prebivalstva in delež zaposlenega prebivalstva) je določil občine, ki so veljale za manj razvite in za katere so bili predvideni posebni ukrepi. Takrat so manj razvita območja obsegala 18,9% površine in 18,2% prebivalstva Slovenije. Nato so se vsakih pet let (skladno s takratnim sistemom načrtovanja) spreminjali kriteriji, območja in ukrepi za pospeševanje regionalnega razvoja. Konec leta 1990 je bil sprejet Zakon o spodbujanju razvoja demografsko ogroženih območij v Republiki Sloveniji. Usmerjen je bil predvsem na reševanje demografskih problemov. Zakon je opredelil strnjena demografsko ogrožena območja na osnovi dveh demografskih kriterijev – indeks staranja in indeks rasti prebivalstva (Pečar, 2002, str. 14). Sistem pospeševanja skladnejšega regionalnega razvoja v 70-ih in 80-ih letih je dal določene pozitivne rezultate, vendar pa je bil premalo učinkovit. Na slabše razvitih območjih se je izboljšala opremljenost z gospodarsko in družbeno infrastrukturo, struktura gospodarstva je postala bolj pestra, zaposlenost je rasla hitreje kot v povprečju Slovenije. Ker pa so bila vlaganja predvsem delovno intenzivna, velik del šolane mladine ni dobil ustrezne zaposlitve na teh območjih in se je nadaljevalo odseljevanje prebivalstva, zlasti z nekaterih slabše razvitih geografskih, hribovitih in obmejnih območij.

10

Razloge za neuspešnost regionalne politike v 90-ih letih lahko strnemo v naslednje štiri vzroke (Majcen, 2004): a) Zmanjševanje sredstev za neposredno regionalno politiko in neustrezna organiziranost

neposrednega spodbujanja regionalnega razvoja. Po osamosvojitvi je bila regionalna politika potisnjena v ozadje. V tem obdobju je imelo prednost oblikovanje politične in administrativne strukture nove države, v ospredju so bile makroekonomske dileme gospodarske tranzicije in močna centralizacija sredstev in odločanja na ravni države.

b) Osredotočenje le na demografske kazalce. c) Odsotnost koordinacije sektorskih politik. V Sloveniji imajo sektorji in s tem sektorske

politike izredno močno vlogo. Številne sektorske politike imajo močan regionalni vpliv in zato je z vidika razvoja posamezne regije izredno pomembno, da se zagotovi povezava in koordinacija v načelih, ciljih, strategiji in ukrepih sektorskih politik, ki imajo pomemben vpliv na regionalni razvoj.

d) Odsotnost regionalne strukturne politike. Slovenska ekonomska politika je bila vodena izrazito centralistično, saj regionalna raven nima v vodenju posameznih politik pomembnejše vloge, kar pa je deloma tudi pogojeno z odsotnostjo pokrajin.

2.5. Regionalna politika po letu 2000 Pri obravnavi slovenske regionalne politike so pomembni trije temeljni dokumenti: • Strategija regionalnega razvoja Slovenije (SRRS) je temeljni strateški dokument

slovenske regionalne politike. V skladu s Strategijo gospodarskega razvoja Slovenije in Prostorskim planom Slovenije opredeljuje cilje regionalnega razvoja ter določa instrumente in politiko za doseganje teh ciljev (SRRS, 2001).

• Strategija gospodarskega razvoja Slovenije (SGRS) je krovni strateški dokument, ki je določal smernice gospodarskega razvoja do leta 2006. Cilj strategije je trajnostno povečanje blaginje prebivalcev v Sloveniji (SGRS, 2001).

• Državni razvojni program temelji na SGRS in je izvedbeni dokument. Cilja sta zmanjševanje gospodarskega zaostanka Slovenije glede na povprečje EU in zaustavitev povečevanja razlik med slovenskimi regijami (DRP, 2006).

V letu 1999 je bil sprejet Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja4 (Ur.l. 60/99), temu pa so v letu 2000 in 2001 sledili še podzakonski akti, ki ga je v novembru leta 2005 nadomestil novi Zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja – 1 (Uradni list RS, št. 93-4020/2005). Ta zakon določa cilje, načela in organiziranost za spodbujanje skladnega regionalnega razvoja, kot temeljne sestavine razvojne politike v Republiki Sloveniji in Evropski Uniji, na državni, regionalni in lokalni ravni, dodeljevanje razvojnih spodbud ter postopek izvedbe projektnega financiranja, pri katerem se javna in zasebna sredstva povezujejo za spodbujanje razvoja (ZSRR – 1, 2005).

4 V nadaljevanju ZSRR.

11

Cilji spodbujanja skladnega regionalnega razvoja so (ZSRR – 1, 2005): • Zmanjševanje razlik v gospodarski razvitosti in življenjskih možnosti prebivalstva med

posameznimi območji v državi; • Preprečevanje nastajanja novih območij z večjimi razvojnimi problemi; • Spodbujanje policentričnega razvoja poselitve in policentričnega gospodarskega razvoja; • Razvoj in povečanje konkurenčnosti gospodarstva v vseh razvojnih regijah, ob

upoštevanju njihovih posebnosti; • Zniževanje stopnje brezposelnosti v razvojnih regijah oziroma povečanje zaposlenosti in

odprava strukturnih neskladij na trgu dela; • Povečanje blaginje prebivalstva v razvojnih regijah, ob upoštevanju načel trajnostnega

razvoja in njihovih posebnosti; • Krepitev socialnega kapitala in inovacijske sposobnosti v razvojnih regijah; • Ohranjanje in razvijanje kulturne identitete z ustvarjanjem pogojev za kulturno

ustvarjalnost in raznolikost, trajnostni razvoj kulturne dediščine in dostopnost do kulturnih dobrin v razvojnih regijah;

• Spodbujanje vseživljenjskega učenja v podporo zviševanja izobrazbene ravni prebivalstva in povečanja dostopa do izobraževanja in usposabljanja za vse;

• Uveljavljanje celostnega pristopa pri razvoju podeželja; • Zmanjševanje razlik v kakovosti življenja ter ekonomski in socialni blaginji ob

upoštevanju varstva okolja, varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami in zmanjševanje razlik v zdravju;

• Uveljavljanje integriranih regionalnih strategij informacijske družbe; • Razvoj območij obeh avtohtonih narodnih manjšin in naselij romske skupnosti v

Republiki Sloveniji; • Spodbujanje gospodarskega sodelovanja s Slovenci iz sveta. Leta 2001 je bila vzpostavljena Agencija za regionalni razvoj ter postopamo tudi 12 zametkov regionalnih razvojnih agencij. Temu je sledila v skladu z Zakonom o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja sprejeta Strategija regionalnega razvoja Slovenije (v nadaljevanju SRRS). SRRS je v Zakonu o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja opredeljena kot dolgoročni strateški dokument države, ki v skladu s Strategijo gospodarskega razvoja Slovenije in Prostorskim planom Slovenije opredeljuje cilje regionalnega razvoja ter določa instrumente in politiko za doseganje teh ciljev (SRRS, 2001). Vizija regionalnega razvoja v Sloveniji so uravnoteženi gospodarski, socialni, kulturni, prostorski in okoljski vidiki razvoja v vseh slovenskih regijah, kar bo zagotovilo visoko življenjsko raven in kakovost bivalnega okolja vseh prebivalcev Slovenije. Zmanjševanje razvojnega zaostanka Slovenije in slovenskih regij za povprečjem Evropske unije bo dolgotrajen proces, ki ga je možno pospešiti le z dvigom konkurenčnosti Slovenije in slovenskih regij. Dolgoročni cilj je doseganje visoke življenjske ravni in kvalitete življenja prebivalcev vseh slovenskih regij s pospeševanjem okolju prijaznega gospodarstva.

12

Te cilje bo mogoče doseči s (SRRS, 2001, str. 6): • Konkurenčnim gospodarstvom (dvig bruto dodane vrednosti na zaposlenega, dvig

inovativnosti v podjetjih, povečanje R&R izdatkov, povezovanje podjetij, dvig ravni znanja v podjetjih, informatizacija podjetij, okoljski pristop, nastop na najzahtevnejših trgih).

• Izboljšanje človeškega kapitala v slovenskih regijah (dvig izobrazbene ravni in znanja prebivalstva in zaposlenih, izboljšanje zdravstvenega stanja prebivalstva).

• Izboljšanje infrastrukture (lokalne in medregionalne prometne povezave, ustrezna telekomunikacijska infrastruktura, rešitev prostorskih vprašanj obstoječih in novih podjetij, izgradnja regionalne razvojne infrastrukture - inkubatorji, tehnološki parki, podjetniške cone - izboljšanje komunalne infrastrukture).

• Ustrezno institucionalno organiziranostjo tako, da se bo ustvarila razvojna mreža organizacij na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, ki bo s kombiniranjem državnih in civilno družbenih organizacijskih struktur sposobna a) celovito, dolgoročno in strateško mobilizirati in usmerjati razvojne potenciale v regiji, kar pomeni vključevanje ključnih osebnosti, ki imajo strokovno, politično in osebno avtoriteto in ugled, b) povezovati razvoj regij z nacionalnimi razvojnimi programi ter z mednarodnimi programi in projekti na bilateralni in multilateralni ravni (visoka strokovnost, dobra informiranost, ustrezna finančna sredstva, ustrezni programi in projekti).

Aktivnosti, povezane s prejemom SRRS, so se izvršile v juliju 2001. Strategijo se je podobno, kot velja za ostale razvojne dokumente, pripravilo za obdobje do leta 2006. Strategija poleg splošnejših ciljev vsebuje tudi natančno kvantificirane cilje, katere smo v sistemu spodbujanja skladnega regionalnega razvoja dosegli do leta 2006 (SRRS, 2001, str. 7): • Zaustavitev rasti regionalnih razlik, pri čemer se poudarja celosten razvoj mest, ki so

skupaj s podeželjem nosilci regionalnega razvoja; • Trajnostni razvoj vseh regij in preprečevanje nastanka novih območij z večjimi razvojnimi

problemi; • Ohranjanje minimalne poseljenosti na celotnem ozemlju RS; • Izboljšanje relativnega položaja slovenskih regij (merjeno v BDP p. c. po kupni moči) v

primerjavi z obmejnimi regijami Italije in Avstrije; • Zmanjšanje medregionalnih razlik v zdravju prebivalstva, ki se pojavljajo kot posledica

slabših razvojnih možnosti in slabše dostopnosti do zdravstvene službe. Reforma regionalne politike, ki se je začela s sprejetjem Zakona o skladnem regionalnem razvoju v letu 1999 in sprejetjem Strategije regionalnega razvoja v letu 2001, je dolgotrajen proces, katerega učinki so lahko vidni šele na dolgi rok. V letu 2002 so se v glavnem zaključili procesi institucionalne izgradnje, obenem pa so se postopoma začela uveljavljati načela slovenske regionalne politike tudi v praksi. V letu 2002 se je namreč začela bolj dosledno izvajati ciljna naravnanost regionalne politike z usmeritvijo tudi posrednih sredstev za regionalni razvoj v prednostna območja regionalne politike. To pomeni, da so tudi ministrstva, javni skladi in agencije, ko dodeljujejo razvojne spodbude, upoštevali regionalni

13

kriterij na ta način, da so spodbude v čim večji meri dodeljevali občinam in regijam, ki najbolj zaostajajo v razvoju (Pečar 2002, str. 19). Makroekonomski kazalniki za leto 2004 kažejo ugodno sliko razvoja Slovenije. Gospodarska rast je bila najvišja v zadnjih petih letih (4,6%), (Poročilo o regionalnem razvoju 2004). V letu 2005 je bila gospodarska rast 3,9%. Pozitivna gibanja je bilo mogoče opaziti pri rasti zaposlenosti (0,1%) in znižanju registrirane stopnje brezposelnosti z (11,2% v letu 2003 na 10,3% v letu 2004). Ugoden položaj Slovenije je razviden tudi iz mednarodnih primerjav. 2.6. Regionalna politika Slovenije z vstopom v Evropsko unijo Leta 1992 je Slovenija zaprosila za sklenitev Evropskega sporazuma o pridružitvi. 10. junija 1996 je bil podpisan Evropski sporazum o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije, na drugi strani. Sporazum je v veljavo stopil 1. februarja 1999. Takoj po podpisu sporazuma je Slovenija tudi formalno zaprosila za članstvo v Uniji. Marca 1998 so se začela pristopna pogajanja med Slovenijo in Evropsko unijo, ki so se končala konec leta 2002, kjer je Evropski svet hkrati potrdil, da lahko Slovenija postane članica EU 1. maja 2004. Regionalna politika je v Sloveniji izrednega pomena, saj država teži k čim bolj enakomerni razvitosti svojega ozemlja. Spodbujanje skladnejšega regionalnega razvoja in zmanjševanje razlik med posameznimi območji krepi ekonomsko in socialno kohezijo ter tako pomaga enakomernejšemu razvoju celotnega ozemlja ne glede na razlike, ki izhajajo iz različne razpoložljivosti naravnih, gospodarskih, socialnih in drugih virov na posameznih področjih. 2.6.1. Predpristopna finančna pomoč Slovenija je postala prejemnica pomoči v okviru programa PHARE leta 1992 s podpisom Okvirnega sporazuma med Vlado RS in Evropsko komisijo o uresničevanju ukrepov o finančnem, tehničnem in drugih oblikah sodelovanja. V začetku so bila sredstva programa PHARE namenjena predvsem prestrukturiranju gospodarstva. Kasneje, z doseženim napredkom v tranzicijskem obdobju, se je vloga programa PHARE spreminjala in usmerjala na nova prednostna področja delovanja in priprave Slovenije na polnopravno članstvo v EU (Mrak, 2004, str. 114). Predpristopna pomoč se lahko razdeli v 3 obdobja (EPD 2004-2006, 2006): a) 1992 – 1995; predhodno obdobje b) 1996 – 1999; predpristopno obdobje V tem obdobju je Slovenija uspešno izvajala potrebne priprave na prevzemanje obveznosti bodočega članstva v EU (prevzemanje evropskega pravnega reda), sodelovala pri razvoju medevropskih povezav in usmerjala sredstva pomoči tudi v gospodarsko in družbeno reformo v skladu s svojimi splošnimi strateškimi cilji. V obdobju 1992 – 1999 je bilo Sloveniji dodeljenih 290 milijonov evrov znotraj programa Phare in 50 milijonov evrov v obliki dvostranske pomoči (EPD 2004-2006, 2006, str. 66).

14

c) 2000 – 2006; pristopno obdobje V okviru Agende 2000 se je finančna pomoč za vse države kandidatke povečala na 3 milijarde evrov. Program Phare je bil preusmerjen, uvedena pa sta bila dva dodatna predpristopna instrumenta: ISPA (okoljska in prometna infrastruktura) in SAPARD (razvoj kmetijstva in podeželja), ki sta pripomogla, da se Slovenija pripravi na učinkovito izrabo sredstev iz strukturnih in kohezijskega sklada v bližnji prihodnosti. Tabela 2: Pregled predpristopnih pomoči za Slovenijo v letih 1992 –2003 v EUR

Program Znesek

PHARE 1992-2002 339.160.710

ISPA 2000-2002 84.500.000

SAPARD 2000-2003 25.700.000

Programi predpristopne pomoči - skupaj 449.360.710

Vir: Mrak, 2004, str. 115. • Program PHARE je bil ustanovljen leta 1989 in je bil sprva namenjen za pomoč

poljskemu in madžarskemu gospodarstvu. Kasneje se je njegov domet razširil na podporo nekdanjim komunističnim državam srednje in vzhodne Evrope ter njihovim naporom za vzpostavitev demokracije in tržnega gospodarstva. Program Phare je na ta način postal osrednji program predpristopne pomoči, katerega osnovni namen je posodobitev administrativne usposobljenosti držav članic za učinkovito izvajanje evropske zakonodaje in podpora najbolj potrebnim investicijam na področju ekonomske in socialne kohezije. Slovenija je postala upravičena do pomoči iz programa Phare leta 1992. V obdobju 1992-1995 (tranzicijsko obdobje) so bila sredstva namenjena v področja privatizacije in prestrukturiranje gospodarstva, javnih financ in bančništva, okolja, energetike in kmetijstva ter v področja izobraževanja, znanosti in tehnologije. Med letoma 1996 in 1999 (predpristopno obdobje) je pomoč temeljila na izvajanju predpristopne strategije, katere glavne komponente so priprave na prevzemanje pravnega reda EU ter obveznosti bodočega članstva. Pomoč, ki prihaja v Slovenijo skozi program Phare, je tudi po letu 2000 ostala ključni instrument pomoči v procesu pridružitve (Mrak, 2004, str. 117).

• Program ISPA je začel delovati leta 2000 kot instrument predpristopne strukturne

politike. Program je namenjen sofinanciranju večjih projektov s področja varovanja okolja in prometne infrastrukture. Prvo leto izvajanja programa Ispa je bilo za Slovenijo zelo uspešno, saj ji je edini med državami kandidatkami uspelo zagotoviti najvišji mogoči delež finančnih sredstev, in sicer z ustreznim številom dobro pripravljenih projektnih predlogov (Mrak, 2004, str. 127).

• Program SAPARD je poseben predpristopni program, ki podpira projekte s področja

kmetijstva in razvoja podeželja, v okviru katerih se države kandidatke pripravljajo na

15

članstvo v skupni kmetijski politiki EU. V okviru programa Sapard je bilo v obdobju od leta 2000 do konca leta 2002 Sloveniji dodeljenih 19,4 milijona evrov pomoči ali 4,4 milijarde slovenskih tolarjev, do leta 2006 pa naj bi prejela skupno 45,1 milijona evrov pomoči. Slovenski državni program za razvoj podeželja za obdobje 2000-2006, ki ga je v letu 2000 potrdila Evropska komisija, opredeljuje načine porabe finančne pomoči (Mrak, 2004, str. 126).

2.6.2. Pomoč po vstopu v Evropsko unijo Z vstopom v Evropsko unijo si je tudi Slovenija zagotovila pravico do črpanja sredstev iz Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR). Dostop do ESRR za državo pomeni nov instrument za vzpodbujanje gospodarske rasti in zaposlenosti, za podjetja in druge možne prejemnike sredstev pa dodaten vir sofinanciranja projektov. Vsebine, ki jim je Slovenija za obdobje 2004-2006 namenila sredstva strukturnih skladov, so opredeljene v Enotnem programskem dokumentu RS za programsko obdobje 2004-2006 (EPD). Sredstva ESRR se dodeljujejo projektom, za katere se oceni, da bodo največ prispevali k ciljem, določenim v EPD. Osnovna cilja EPD, skupna vsem skladom, sta gospodarski razvoj Slovenije in povečanje zaposlenosti (EU skladi). Za potrebe izvajanja strukturnih instrumentov se Slovenija obravnava kot ena sama regija. V evropskem žargonu to pomeni ena NUTS II regija. Slovenija v tem obdobju prejema pomoč iz vseh štirih strukturnih skladov, kohezijskega sklada in dveh pobud skupnosti: Interreg III in Equal. Pomoč se izvaja na območju celotne Slovenije, pri čemer EPD spodbuja skladen regionalni razvoj preko prostorske usmerjenosti posameznih ukrepov. V pogajanjih na področju kohezijske politike je bilo doseženo, da je Slovenija v obdobju 2004-2006 iz naslova strukturnih skladov in kohezijskega sklada, prejela 458 milijonov evrov oziroma 110 milijard tolarjev nepovratnih sredstev pomoči. Slovenija je bila do konca obdobja 2006 upravičena do sredstev iz t.i. cilja 1, kamor EU usmerja več kot 2/3 sredstev strukturnih skladov (EU skladi). Sredstva iz strukturnih skladov so bila pomembno dopolnilo domačim ukrepom podpiranja razvoja. Kot tudi vse druge nove članice EU, se tudi Slovenija v prvih letih članstva srečuje z začetnimi težavami na področju izvajanja kohezijske politike. Tako pri izvajanju strukturnih skladov kot Kohezijskega sklada se ugotavlja precejšen del nerealiziranih odhodkov, ki so bili sicer v državnem proračunu načrtovani za realizacijo. Organ upravljanja je pristopil k ukrepom za izboljšanje administrativne absorpcijske sposobnosti in poenostavitvam sistema izvajanja strukturnih skladov ter intenzivnem vlaganju v človeške vire (Osnutek DRP 2007-2013, 2006, str. 38). Tako se postopoma povečuje odzivnost, učinkovitost in transparentnost sistema. K izboljšanju črpanja sredstev strukturnih skladov pa so pripomogli tudi vedno bolje pripravljeni instrumenti, transparentna in jasnejša navodila in usmeritve, natančneje definirani upravičeni stroški in boljša promocija in informiranje, posebej pa še usposobljenost institucij, vključenih v izvedbo.

16

Tabela 3: Indikativna razporeditev sredstev po skladih (v milijonih EUR)

Kohezijski sklad

Evropski sklad za regionalni

razvoj

Evropski socialni sklad

Sklad za razvoj

podeželja

Sklad za ribištvo

Skupaj

Sredstva EU 1.236 1.848 645 771 18 4.518

Lastna udeležba 218 326 114 257 6 921

Skupaj 1.454 2.174 759 1.028 24 5.439

Vir: Osnutek DRP za obdobje 2007-2013, 2006, str. 69. Finančni okvir kohezijskih sredstev, ki si ga je Slovenija zagotovila v okviru pogajanj za naslednjo finančno perspektivo EU je večji od tistega, ki je bil na voljo za programsko obdobje 2004-2006. V okviru nove finančne perspektive EU 2007-2013 bo Sloveniji za področje kohezijske politike na voljo 3.729 mio EUR, za program razvoja podeželja 771 mio EUR in za program razvoja ribištva 18,5 mio EUR. Skupaj naj bi Slovenija prejela za vse programe, ki so del Državnega razvojnega programa 2007-2013 4.518 mio EUR (Osnutek DRP 2007-2013, 2006, str. 67). Slovenija je v preteklem desetletju uspela zmanjševati razkorak do povprečja EU, obstajajo pa še neizkoriščene možnosti glede dinamike zmanjševanja tega razkoraka. Postopne spremembe in počasne reforme ekonomskega in socialnega modela družbe so sicer zmanjševale ekonomska tveganja in zniževale socialno ceno postsocialističnih sprememb, toda sedaj je Slovenija v točki, ko so razvojni stroški gradualizma večji od njegovih koristi. To pomeni, da država potrebuje bistveno spremembo na področju strukturnih reform socialne države in aktivnejšo politiko globalne konkurenčnosti, ki bo pospeševala podjetništvo in prestrukturiranje podjetij. Sedaj mora premišljena kombinacija makroekonomskih politik – monetarne, fiskalne, dohodkovne in cenovne – zagotoviti nominalno konvergenco znotraj EU. 3. EKONOMSKI IN SOCIALNI RAZVOJ SAVINJSKE REGIJE 3.1. Opis regije 3.1.1. Lokacija Regija leži na vzhodni polovici Slovenije in meji na severo-zahodu na razvito Ljubljansko regijo, na severu na Koroško, na vzhodu na Podravsko, na jugu na Zasavsko in Posavsko regijo. Savinjska regija na severo-zahodu meji tudi na Avstrijo, na jugo-vzhodu pa na Hrvaško. Zaradi goratega terena na meji z Avstrijo je prehodnost med regijo in sosednjo državo slabša (manjši prehod Pavličevo sedlo).

17

Savinjska regija vključuje 31 občin, ki so bile po prostorsko-socialno-ekonomskih kriterijih oblikovane v pet relativno homogenih subregij oziroma partnerstev. V regiji je osem Upravnih enot – Celje, Laško, Mozirje, Slovenske Konjice, Šentjur pri Celju, Šmarje pri Jelšah, Velenje in Žalec. V regiji prevladujeta dve urbani središči – Celje in Velenje, kjer je pogostejša poselitev (več kot 400 prebivalcev na km2). Regionalno poselitev poleg dveh gravitacijskih jeder oblikujejo večji kraji (z upravnimi enotami) ter številni manjši ruralni kraji, kjer je poselitev nizka in ne presega 100 prebivalcev na km2. Tabela 4. Podatki o površini občin Savinjske regije (v km2)

Subregija Občine Površina

v km2

CELJSKA Celje, Dobrna, Laško, Štore, Vojnik 427SAVINJSKO ŠALEŠKA

Luče, Ljubno, Gornji Grad, Mozirje, Nazarje, Solčava, Šmartno ob Paki, Šoštanj, Velenje

705

SPODNJE SAVINJSKA

Braslovče, Polzela, Prebold, Tabor, Vransko, Žalec

335

DRAVINJSKA Slovenske Konjice, Vitanje, Zreče 224

OBSOTELJE IN KOZJANSKO

Bistrica ob Sotli, Dobje, Kozje, Podčetrtek, Rogaška Slatina, Rogatec, Šentjur pri Celju, Šmarje pri Jelšah

641

SAVINJSKA REGIJA 31 občin 2.332

Vir: Regionalni razvojni program Savinjske regije 2007 – 2013, 2006, str. 39. Po kazalcih razvitosti (bruto domači proizvod na prebivalca, bruto dodana vrednost na zaposlenega, bruto osnova za dohodnino na prebivalca in število delovnih mest na število aktivnega prebivalstva), kazalcih ogroženosti (indeks staranja prebivalstva, stopnja regionalne brezposelnosti, stopnja zaposlenosti) in kazalcih razvojnih možnosti (povprečno število let šolanja, opremljenost s komunalno infrastrukturo, delež območij Natura 2000 in poseljenost), ki ga izraža indeks razvojne ogroženosti je Savinjska regija na 9. mestu med dvanajstimi statističnimi regijami (Regionalni razvojni program Savinjske regije 2007-20135, 2006, str. 39). 3.1.2. Okolje in prostor Savinjska razvojna regija je prostorsko in krajinsko pestra, razlikuje pa se tudi po razvojnih značilnostih in pobudah. Regijo označuje Alpsko visokogorje, predalpsko hribovje s posameznimi planotami in kotlinami in subpanonska gričevja z ravninami. Naravne vrednote in kulturna dediščina so v nekaterih primerih izjemne, predvsem pa zelo raznolike in dajejo identiteto posameznim območjem znotraj regije.

5 V nadaljevanju RRPSR 2007 – 2013.

18

Naravne znamenitosti Savinjske regije so reke, jezera, korita, soteske, slapovi, vrelci, parki, gozdovi, vinogradi, jame in ne nazadnje planine in gore. Regija je bogata s sakralno dediščino, saj je ohranjenih mnogo samostanov, cerkva in kapelic. Kmetijskih zemljišč v regiji je 95.000 ha ali 40% površin. V okviru kmetijske površine je tretjina travnikov in pašnikov, le 12,4% kmetijskih zemljišč je namenjeno za poljedelstvo. Poselitveni vzorec Savinjske regije sestavlja 816 naselij (13,5% slovenskih naselij) v povprečju eno na 3,5 km2 (kar je na ravni slovenskega povprečja). Savinjska razvojna regija ima zelo ugodno prometno lego, ki jo vzpostavlja izgrajena avtocesta kot del V. vseevropskega prometnega koridorja, ki krepi njeno prometno dostopnost in ji s tem izboljšuje privlačnost za njeno globalno povezovanje in pospeševanje razvoja na področju gospodarstva (RRPSR, 2006, str. 82). Najpomembnejša prometna smer v Savinjski regiji je t.i. štajerska smer, ki je del vzdolžne slovenske prometne osi, na kateri se združujejo povezave dela srednje in vzhodne Evrope z Jadranom in severno Italijo. Ta prometna smer je hkrati medregionalna povezava z ljubljansko in mariborsko regijo. 3.2. Prebivalstvo Nesporno so človeški viri najpomembnejši dejavnik gospodarskega razvoja. V teoriji razvoja je v preteklosti imel manjši pomen, ker ni zgolj ekonomski dejavnik, kot so investicije. V novejšem času tudi v teoriji gospodarskega razvoja človeški dejavnik prevzema odločilnejšo vlogo (Senjur, 2002, str. 259). Spremembe števila prebivalstva so rezultat rojstev, smrti in migracijskih gibanj. Razliko med številom rojstev in številom smrti imenujemo naravni prirast. Na končno število prebivalstva vplivajo še migracijska gibanja. Migracijski tokovi vključujejo priselitve (imigracije) in odselitve (emigracije) prebivalstva. Migracijske tokove najpogosteje izražamo s selitvenim prirastom (neto migracijami), ki je razlika med številom priseljenih in številom odseljenih na določenem območju. V Savinjski regiji je na dan 31. decembra 2005 prebivalo 257.375 oseb ali 12,8% vsega prebivalstva Slovenije (Prebivalstvo, 2006, str. 46). Po gostoti poselitve je Savinjska regija na četrtem mestu med vsemi slovenskimi regijami in ima nadpovprečno gostoto poselitve. Glede gostote poselitve znotraj regije nastajajo razlike. Najpogosteje je naseljeno mesto Celje, ki ima 48.607 prebivalec ali 18,9% delež prebivalcev v regiji. Druge večje občine (nad 10.000 prebivalcev) so: Velenje, Žalec, Šentjur pri Celju, Slovenske Konjice, Laško, Rogaška Slatina, s skupno 43% prebivalstva v regiji. Preostale občine so manjše (24) in imajo povprečno po 4.040 prebivalcev. Decembra 2005 je v Savinjski regiji živelo 126.762 moških prebivalcev in 130.613 ženskih prebivalk (Banka statističnih podatkov, 2007).

Slika 1: Gostota prebivalstva po občinah Savinjske regije leta 2005 (preb./km2)

050

100150200250300350400450500550

občina

gost

ota

Savinjska Bistrica ob Sotli Braslovče Celje Dobje DobrnaGornji Grad Kozje Laško Ljubno Luče MozirjeNazarje Podčetrtek Polzela Prebold Radeče Rogaška SlatinaRogatec Slovenske Konjice Solčava Šentjur pri Celju Šmarje pri Jelšah Šmartno ob PakiŠoštanj Štore Tabor Velenje Vitanje VojnikVransko Zreče Žalec

Vir: Statistični letopis RS 2005; Pečar, 2005; Lastni izračuni in prikaz. Prebivalstvo regije je povprečno mlajše od slovenskega in primerjalnih regij, povprečna starost na dan 31. decembra 2005 je bila 39,9 let (SLO 40,6 let). Delež prebivalstva v Savinjski regiji mlajšega od 14 let se je s 23,6% v letu 1981 zmanjšal na 14,05% v letu 2005. Delež starejših od 64 let pa je v tem času narasel z 10,9% na 14,5% v letu 2005 (RRPSR, 2006, str. 42). Iz Tabele 5 (str. 20) je razvidno, da v obdobju 2002-2005 pada delež prebivalstva mlajšega od 14 let, medtem ko delež starejših od 64 let v tem istem obdobju narašča. Ugotavljam, da delež starega prebivalstva narašča, medtem ko delež mlade populacije upada. Razlogi so v upadanju rodnosti in v podaljševanju življenjske dobe v Savinjski regiji, kar posledično pomeni, da se spreminja delež aktivnega in vzdrževanega prebivalstva. Iz Priloge 3 je razvidno, da se povprečna starost kot tudi indeks starosti skozi proučevano obdobje (2002 – 2005) tako za Savinjsko regijo kot tudi za celotno Slovenijo povečujeta. Indeks staranja je definiran z razmerjem med številom starega prebivalstva in številom otrok in izraža število starih 65 in več let v neki družbi na 100 otrok v starosti 0-14 let (Malačič, 2006, str. 16). Leta 2002 je bila povprečna starost v Savinjski regiji 38,9 let (SLO 39,6 let), indeks staranja pa je bil 88,9 (SLO 98,5). Konec leta 2005 je indeks staranja znašal 99,8 (SLO 110,5). Prebivalstvo se lahko označi za staro in proces projekcije še kar naprej teče v smer staranja. Posledice staranja prebivalstva so mnoge, pomembne so tako za posameznika kot za družbo v ekonomskem, socialnem in kulturnem pogledu (Malačič, 2006, str. 20).

19

20

Tabela 5: Struktura prebivalstva po starostnih skupinah za Savinjsko regijo in Slovenijo na zadnji dan v letu v % (2002 – 2005)

Leto 2002 2003 2004 2005 Starostna skupina

Savinjska regija

Slovenija Savinjska

regija Slovenija

Savinjska regija

Slovenija Savinjska

regija Slovenija

0 - 14 let 15,5 15,0 15,0 14,6 14,8 14,4 14,5 14,115 - 24 14,6 14,0 14,4 13,8 14,0 13,4 13,6 13,125 - 34 14,6 14,7 14,7 14,8 14,8 14,9 15,1 15,035 - 44 16,0 15,5 15,8 15,5 15,6 15,3 15,4 15,245 - 54 15,1 15,3 15,3 15,5 15,5 15,6 15,6 15,555 - 64 10,6 10,7 10,7 10,7 10,9 11,1 11,3 11,565 + let 13,7 14,8 14,0 14,0 14,3 15,3 14,5 15,6Vir: Banka statističnih informacij, 2007. 3.2.1. Trg delovne sile Kot industrijska regija z dolgoletno tradicijo v predelovalni dejavnosti, rudarstvu in energetiki se sooča z novimi izzivi, ki jih je prinesel tehnološki razvoj ter delovno intenzivne proizvodnje posodablja z novo tehnološko, ekonomsko in organizacijsko klimo. Po zaposlenosti so najpomembnejše dejavnosti v regiji proizvodnja kovin in kovinskih izdelkov, sledi gradbeništvo, trgovina, promet, izobraževanje in zdravstvo, porast delovno aktivnih pa je predvsem v storitvenem sektorju. Razvojne iniciative v regiji so usmerjene v turizem in zdraviliški turizem (Zreče, Rogaška Slatina, Laško, Dobrna, Topolšica, Podčetrtek), nadaljnji razvoj kovinske industrije in razvoj podeželja, zato lahko v prihodnje več zaposlovanja pričakujemo v teh dejavnostih. Tabela 6: Nekateri podatki o brezposelnosti za Savinjsko regijo in Slovenijo, I – IV 2006

REGIJA Stopnja

registrirane brezp.

% brezp. s I. in II. st. izobrazbe

% brezp. s VI. in VII. st.

izobrazbe

% mladih med brezp. (do 25 let)

% starih nad 50 let

% iskalcev prve

zaposlitve

% trajnih presežkov

Savinjska 12,3 37,3 6,7 20,9 21,5 22,9 15,5

Slovenija 9,9 39,7 8,3 18,8 24,2 22,2 14,9

Vir: Pečar, 2006. Iz Priloge 4 je razvidno, da je bil delež brezposelnih oseb po posameznih uradih za delo v Savinjski regiji v letu 2004 in v letu 2005 najvišji v razredu do 25 let. Najmanjši delež brezposelnih oseb v istem obdobju pa je bil v razredu nad 25 do 30 let. Izjema sta Velenje in Laško, kjer sta bila ta deleža manjša. Stopnja registrirane brezposelnosti se je med letom 2000 in 2004 zmanjšala s 13,6% na 12,9%, medtem ko je na državnem nivoju padla z 12,2% na 10,6%. Povečuje se delež brezposelnih oseb z visoko stopnjo izobrazbe, zmanjšuje pa se delež brezposelnih z nižjo izobrazbo. V primerjavi s slovenskim povprečjem je v Savinjski regiji

21

nadpovprečen delež brezposelnih žensk (54,7%), kar je predvsem posledica stečajev podjetij v tekstilni industriji, ki zaposluje pretežno ženske. V Savinjski regiji se še vedno pozna vpliv prestrukturiranja regionalnega gospodarstva, saj je med brezposelnimi še vedno veliko invalidov in drugih težje zaposljivih, ki so po večini starejši in prihajajo iz delovno intenzivnih panog. Poleg primanjkljajev, ki jih povzroča pomanjkanje kadrov z ustreznimi znanji oziroma poklici (kot npr. v kovinarstvu), primanjkljaji nastajajo pogosto zaradi neprivlačnosti delovnih mest ali zahtev delodajalcev (gradbeništvo, pekarstvo, poslovno-komercialna dejavnost, gostinstvo, transport). V regiji je v razmahu predvsem kovinsko predelovalna dejavnost, kjer nastaja največji del povpraševanja po delavcih. Primanjkuje predvsem kovinarjev kot so: varilec, strugar, ključavničar. V gradbeništvu primanjkuje tako pomožnih gradbenih delavcev za enostavna dela v gradbeništvu kot tudi kvalificiranih kadrov (tesarji, zidarji ipd.) in vodij gradbišč. V predelih z razvito turistično dejavnostjo primanjkuje usposobljenih kuharjev in natakarjev. Pri zaposlovanju v regiji pa predstavljajo problem tudi poklici iz zdravstva in sicer primanjkuje predvsem splošnih zdravnikov (RRPSR, 2007-2013, str. 44). Tabela 7: Povprečne mesečne plače na zaposlenega po statističnih regijah, 2004, 2005, I-IV 2006

Bruto plače Neto plače

Statistična regija 2004 2005 I-VI 2006 2004 2005 I-VI 2006

Osrednjeslovenska 300.141 314.024 319.442 183.836 193.802 198.166

Obalno-Kraška 265.081 275.971 283.060 166.095 175.517 180.936

Gorenjska 253.838 268.237 274.391 161.372 172.801 177.684

Goriška 260.570 272.255 277.839 165.401 175.671 180.527

Savinjska 242.303 252.547 258.004 155.024 164.054 168.284

Jugovzhodna Slo. 247.824 263.349 268.072 158.059 170.770 174.033

Pomurska 222.899 232.165 234.849 144.288 153.444 155.957

Notranjsko-Kraška 237.986 243.456 248.636 153.104 159.486 163.652

Podravska 246.969 257.706 263.117 156.966 166.602 170.712

Koroška 231.900 244.004 248.039 149.500 159.457 162.764

Spodnjeposavska 240.003 249.893 255.915 154.295 162.912 167.423

Zasavska 248.183 261.101 264.806 158.240 168.579 171.863

Slovenija 264.463 277.279 282.787 166.102 176.311 180.618

Vir: Pečar, 2006. Iz Tabele 7 je razvidno, da so pri bruto plačah na zaposlenega razlike med regijami majhne. Pri plačah na zaposlenega le dve regiji presegata slovensko povprečje (Osrednjeslovenska in Obalno-kraška – slednja se večinoma giblje okoli slovenskega povprečja). Plače na

22

zaposlenega so najnižje v Pomurski regiji. Savinjska regija je bila v prvem polletju leta 2006 na osmem mestu v višini neto plače na zaposlenega med dvanajstimi statističnimi regijami. Če pogledamo bruto in neto plače po posameznih občinah v Savinjski regiji ugotovimo, da imata najvišji vrednosti bruto in neto plače na zaposlenega v proučevanem obdobju občina Celje in občina Šoštanj (glej Prilogo 6). Na drugi strani pa ima najnižjo bruto in neto plačo na zaposlenega občina Polzela. 3.2.2. Izobraževanje V Savinjski regiji je dokaj dobro razvit srednješolski sistem, v katerem prevladujejo strokovne smeri, ki se vežejo na tradicionalne gospodarske dejavnosti. Vzpostavljen je tudi sistem izobraževanja odraslih, ki se kaže v relativno dobro razviti mreži institucij za izobraževanje in usposabljanje odraslih (ljudske univerze in drugi zavodi). Pomanjkljivost regionalnega izobraževalnega sistema je, da ima premalo lastnega visokošolskega izobraževanja, kar se odraža tudi v prenizkem deležu študentov v populacijski skupini v primerjavi z ostalimi regijami. Strokovna izobraženost v regiji je nizka, predvsem primanjkujejo visoka tehnološka, informacijska in managerska znanja. Regija ima šest višjih strokovnih šol. V Celju ima tri javne višje strokovne šole in eno privatno, v Velenju višjo strokovno šolo, ter v Šentjurju višjo šolo s programom kmetijstva in živilstva. V občini Celje je pet visokošolskih institucij. Fakulteta za logistiko s sedežem v Celju (Univerza v Mariboru) in samostojen visokošolski zavod Visoka komercialna šola Celje. Poleg tega obstajajo še trije samostojni visokošolski zavodi s sedežem v Celju, ki so akreditirani zavodi, vendar študijskih programov še nimajo razpisanih (Mednarodna fakulteta za družbene in poslovne študije, Visoka gospodarska šola in Visoka šola za varstvo okolja). V Savinjski regiji je pet ljudskih univerz, to je javni zavod za izobraževanje odraslih (Velenje, Celje, Rogaška Slatina, Šentjur in Žalec) v okviru katerih se izvaja izredni študij višješolskih in visokošolskih zavodov. Iz Tabele osem je razvidno, da je največ prebivalstva starih 15 ali več let z srednješolsko izobrazbo tako v sami regiji kot tudi na celotnem območju Slovenije. Po popisu leta 2002 je bilo tako 39,9% prebivalstva s končano srednješolsko izobrazbo (SLO 38,6%). Tabela 8: Prebivalstvo, staro 15 let ali več, po izobrazbi, za Savinjsko regijo in Slovenijo, popis 2002

Skupaj

Brez izobrazbe

Osnovna izobrazba

Srednja šola

Višja ali visoka šola

Visoka podiplomska

izobrazba

Savinjska 213.604 5,1 20,8 39,9 7,1 0,4

Slovenija 1.663.869 5,0 18,6 38,6 8,5 0,7

Vir: Statistični letopis Republike Slovenije 2003, 2004.

23

Vzroki za nižjo izobraženost prebivalcev Savinjske regije so pomanjkanje možnosti univerzitetnega izobraževanja, kar v regiji negativno vpliva na gospodarski razvoj, pa tudi raziskovalno razvojna dejavnost je šibkeje razvita. V šolskem let 2004/2005 je 12,2% (14.594) študentov višješolskega, visokošolskega dodiplomskega in podiplomskega izobraževanja po občini stalnega prebivališča, vseh slovenskih študentov prihajalo iz Savinjske regije (RRPSR 2007-2013, 2006). Velik problem je v velikem osipu, predvsem študentov prvih letnikov in dolgotrajnemu študentskemu stažu. Deficitarnost visoko izobraženih kadrov negativno vpliva na razvoj raziskovalne sfere. Savinjsko regijo pesti še drug problem t.i. »beg možganov« iz regije, ki ga je treba preprečiti z novimi privlačnimi možnostmi zaposlovanja za diplomante v Savinjski regiji. Z večjimi naložbami v učenje, inovacije in tehnologijo ter spodbujanjem podjetij k razpisom kadrovskih štipendij, je potrebno ustvariti nova in boljša delovna mesta. 3.3. Ustvarjalnost regije V družbi kjer razvoj temelji na znanju in inovativnosti, si tudi posamezne regije, občine ali lokalne skupnosti intenzivno prizadevajo doseči nivo razvitosti in konkurenčnosti glede na bolj razvite regije ali večja mesta. Napori so usmerjeni predvsem v smeri izkoriščanja regionalnega intelektualnega kapitala in lokalnih prednosti. Regijam in razvoju regionalnega okolja ter oblikovanju lokalnih podpornih institucij za razvoj regije tudi država namenja vse več podpore. Znanje, inovacije in stalno učenje so zato ključni dejavniki v novih regionalnih razvojnih usmeritvah. To pa pomeni, da morajo lokalni ekonomski akterji (podjetja, organizacije ipd.) biti del tako imenovane »mreže znanj« oziroma tvoriti podporno okolje za učenje in razvoj človeških virov. Regionalna inovacijska sposobnost je definirana kot potencial regije in njene ekonomije za regeneriranje izdelkov in storitev. Regionalni inovacijski sistem je skupina institucij, ki skupno in posamično prispevajo k razvoju novih tehnologij, in je istočasno okvir, znotraj katerega država oblikuje in izvaja ukrepe za podporo inovacijskim procesom. Je sistem medsebojno povezanih institucij za oblikovanje, shranjevanje in prenos znanja, veščin in izdelkov, ki opredelijo nove tehnologije. Lokalna regijska sposobnost inoviranja se oblikuje na osnovi delovanja različnih institucij in njihovih učinkovitih povezav, le-ta pa podpira inovativne sposobnosti podjetij znotraj regije in vzpostavlja močne povezave izven nje. Ker je sodoben razvoj multidisciplinaren, nelinearen, kompleksen in zelo hiter, je potrebno inovativnost spodbujati sistematično, tako na državni, podjetniški kakor tudi na regionalni ravni. Tako je cilj regionalne inovacijske strategije posamezne regije enak cilju regionalnega razvojnega plana regije. Ta cilj je izboljšanje konkurenčnosti regije in s tem izboljšati življenjski standard prebivalcev regije (Kavaš, 2000, str. 57). V Prilogi 7 so prikazane vrednosti treh indeksov, ki predstavljajo ustvarjalnost Savinjske regije in Slovenije. Analiza sledi metodologiji, predstavljeni v študiji avtorjev Richarda Florida in Irene Tinagli iz leta 2004, kjer sta ponudila svojo možnost konkretizacije

24

ustvarjalnosti z natančno opredeljenimi in merljivimi kazalci. Ustvarjalnost sta najprej razčlenila na tri področja, ki sta jih označila z indeksom talenta, indeksom tehnologije in indeksom tolerantnosti. Vsak indeks je nato naprej razčlenjen na tri jasno opredeljene kazalce, za katere obstajajo konkretni statistični podatki. Indeks talenta tako sestavlja indeks ustvarjalnega razreda, ki vsebinsko izraža delež zaposlenih z ustvarjalnim poklicem (znanstveniki, inženirji, ekonomisti, arhitekti, managerji, umetniki, glasbeniki ipd.) med vsemi zaposlenimi. Naslednji kazalec indeksa talenta je človeški kapital, ki je opredeljen kot delež oseb z univerzitetno izobrazbo (in več) med prebivalstvom, starim od 25 do 64 let. Tretji kazalec omenjenega indeksa je znanstveni talent, ki je izračunan na osnovi deleža raziskovalcev na 1000 zaposlenih. Indeks tehnologije je razčlenjen na inovacijski indeks, indeks visokih tehnologij ter na indeks izdatkov za raziskave in razvoj. Inovacijski indeks gradi na številu patentov na milijon prebivalcev. Indeks visokih tehnologij je izračunan na osnovi števila visoko-tehnoloških patentov na milijon prebivalcev. Kot visokotehnološka se štejejo naslednja področja: računalniki in druga oprema za avtomatsko obdelavo podatkov, mikroorganizmi in genetski inženiring, aviacija, komunikacijske tehnologije, polprevodniki in laserji. Indeks izdatkov za raziskave in razvoj je izračunan na osnovi deleža izdatkov za raziskave in razvoj v bruto domačem proizvodu. Tretji indeks ustvarjalnosti je tako imenovani indeks tolerantnosti, ki zajema tri področja: stališča posameznikov o tem, kako strpni so do manjšin, tradicionalne oziroma bolj moderne vrednote ter vrednot izražanja vsakega posameznika (Študija o kazalcih ustvarjalnosti slovenskih regij, 2005). Savinjska regija se po indeksu ustvarjalnosti uvršča v slovensko povprečje. Na to mesto jo postavlja nadpovprečna vrednost indeksa tolerantnosti, sredinska vrednost indeksa talenta in podpovprečna vrednost indeksa tehnologije. Podpovprečna vrednost indeksa tehnologije je povezana s sorazmerno nizkim inovacijskim indeksom, indeks raziskav in razvoja pa je malenkost nad slovenskim povprečjem. Trendni indeks ustvarjalnosti uvršča regijo razmeroma visoko, na tretje mesto med slovenskimi regijami. Regija je v zadnjem času dosegla precej napredka na vseh področjih ustvarjalnosti, največ napredka pa je dosegla na področju rasti indeksa patentov, raziskav in razvoja, kjer se uvršča na drugo mesto med slovenskimi regijami. Najmanj napredka, kjer se uvršča na deveto mesto med slovenskimi regijami, je zabeležila na področju rasti indeksa ustvarjalnega razreda in rasti indeksa znanstvenega talenta. K napredku na zadnjih dveh področjih je nedvomno pripomogla dobro razvita inovacijska infrastruktura, drugi elementi – grozdi in človeški viri, ki prispevajo k celostni razvitosti inovacijskega sistema, pa niso tako zelo prisotni. Z vidika tehnologije, talenta in tolerance so poglavitne težave v regiji povezane z indeksom rasti ustvarjalnega razreda (RRPSR 2007-2013, 2006). Fizična inovacijska infrastruktura je v regiji dobro razvita. V Celju nastaja največji slovenski projekt na področju tehnoloških parkov, celjski tehnopolis. Tehnološki park Celje, vsebuje tehnološka podjetja in razvojne institucije, ki bodo v povezavi z Mednarodno univerzo Celje, predstavljala ključno razvojno in inovacijsko infrastrukturo za hitrejši razvoj Savinjske regije, vzhodne kohezijske regije in osnovo za prenos tehnologij in “know how-a” v jugovzhodno Evropo. Tehnološko mesto bo na 17 ha površin povezovalo sedem tehnološko inovacijskih

25

aktivnosti: program tehnološkega parka, program mednarodne univerze, program študentskega kampusa, program rekreativno zabaviščne dejavnosti, program okoljskega in energetskega inženiringa, program centra za kakovost bivanja in multikulturno središče srednje in jugovzhodne Evrope. Splošni cilj projekta je generiranje hitrejšega gospodarskega razvoja Savinjske regije v višini 5% na letni ravni skozi gospodarske panoge in okolju prijazne tehnologije z višjo dodano vrednostjo. Na ta način se v savinjski regiji vzpostavlja osnovna infrastruktura za podporo ključnim gospodarskim panogam v regiji: napredni materiali, okoljske tehnologije, orodjarstvo in mehatronika (Študija o kazalcih ustvarjalnosti slovenskih regij, 2005). 3.4. Gospodarstvo Savinjske regije Gospodarstvo Savinjske regije kaže podobne strukturne, ekonomske in finančne kazalce, kot večina gospodarstev ostalih slovenskih regij. Izstopa le Osrednjeslovenska regija, v kateri je locirano, kar 46% vseh slovenskih družb in ustvarja preko 30% vsega bruto domačega proizvoda Slovenije. Ključni problemi regijskega gospodarstva izhajajo iz njegove strukture in njegove prenizke konkurenčne sposobnosti. Povprečna produktivnost regijskega gospodarstva zaostaja za slovenskim povprečjem. V predelovalni industriji se odvijajo procesi prestrukturiranja, ki pa potekajo prepočasi, predvsem v smeri, krepitve bolj tehnološko intenzivnih dejavnosti. Regionalni podjetniški sektor se sooča s pomembnimi strukturnimi problemi, zaradi katerih je regijska stopnja konkurenčnosti bistveno manjša od primerljivih EU regij. Eden osnovnih pogojev za nemoten gospodarski in družbeni razvoj Savinjske regije je kakovostna, zanesljiva in zadostna oskrba z energijo. Po podatkih Elektra Celje se bo poraba električne energije v Savinjski regiji v naslednjem tridesetletnem obdobju podvojila, kar pomeni 2,3% povprečno letno rast. Najpomembnejši naravni vir energije v Savinjski regiji je velenjski lignit, ki je državnega in strateškega pomena. Pomemben vir energije je vodna energija reke Savinje v celem njenem toku. 3.4.1. Struktura gospodarskih družb in samostojnih podjetnikov Savinjske regije Savinjska regija je po površini tretja največja v Sloveniji, podobno pa kažejo tudi podatki o številu gospodarskih družb in samostojnih podjetnikov. V letu 2005 je Savinjska regija štela 3.926 gospodarskih družb, kar predstavlja 9% slovenskih gospodarskih družb in 7.141 samostojnih podjetnikov, kar predstavlja 12,4% slovenskih samostojnih podjetnikov. Konec leta 2005 je bilo v gospodarskih družbah v regiji 61.575 zaposlenih, pri samostojnih podjetnikih pa 8.554 (Tabela 9 in 10 na str. 26) . Slednje nam pove, da samostojni podjetniki zaposlujejo bistveno manj v primerjavi z gospodarskimi družbami, kar je značilno tudi za slovensko povprečje. Zaposleni v gospodarskih družbah regije predstavljajo 13% vseh

26

zaposlenih v slovenskih gospodarskih družbah, zaposleni pri samostojnih podjetnikih regije pa predstavljajo 14,8%. Tabela 9: Primerjava gospodarskih družb Savinjske regije s Slovenskimi, 2005 v mio SIT

Število GD

Zaposleni v

GD Prihodek

Prihodek naTujem trgu

Dodana vrednost

Čisti prihodki prodaje

Čista izguba

Savinjska 3.926 61.575 1.499.464 432.102 382.774 1.422.130 23.129Delež v SLO (%)

9,0 13,0 10,4 10,7 11,5 10,4 12,7

Slovenija 43.711 474.601 14.424.677 4.019.842 3.335.083 13.640.032 182.351Vir: Regionalni razvojni program Savinjske regije 2007 – 2013, 2006, pril. str. 5. Tabela 10: Primerjava samostojnih podjetnikov Savinjske regije s Slovenskimi, 2005 v mio SIT Število

SP Zaposleni v

SP Prihodek

Dodana vrednost

Čisti prihodki prodaje

Negativni poslovni Izid

Savinjska 7.141 8.554 160.645 45.581 158.298 1.045Delež v SLO (%)

12,4 14,8 15,2 14,7 15,2 11,6

Slovenija 57.751 57.757 1.057.828 310.436 1.042.839 8.997Vir: Regionalni razvojni program Savinjske regije 2007 – 2013, 2006, pril. str. 5. Struktura gospodarskih družb po dejavnosti v regiji v primerjavi s slovenskim povprečjem nam pokaže, da je po številu gospodarskih družb vidno v večjem deležu prisotna dejavnost trgovina, popravila motornih vozil in izdelkov široke porabe. Na ravni Savinjske regije znaša ta delež 31,5%, na ravni Slovenije pa je ta delež 29,4% (Priloga 8). Prav tako so v večjem deležu prisotne gospodarske družbe na področju dejavnosti poslovanja z nepremičninami, najem in poslovne storitve (21,9%; SLO = 27,1%). V strukturi gospodarskih družb po dejavnosti najmanjši delež gospodarskih družb predstavlja rudarstvo. Na ravni Savinjske regije znaša ta delež 0,2%, na ravni Slovenije pa je ta delež 0,1%. Med manjšimi deleži gospodarskih družb po dejavnosti so še oskrba z elektriko (0,6%; SLO = 0,4%), finančno posredništvo (1,3%; SLO = 1,4%) ter kmetijstvo in ribištvo (1,5%, SLO = 1,3%). Gospodarske družbe predelovalne dejavnosti v Savinjski regiji predstavljajo 11% slovenskih gospodarskih družb te dejavnosti, medtem ko zaposleni predelovalne dejavnosti regije predstavljajo 15,4% zaposlenih v slovenski predelovalni dejavnosti. Opaziti je tudi, da gospodarske družbe dejavnosti oskrba z elektriko v regiji prispevajo velik delež slovenskim gospodarskim družbam te dejavnosti (11,3%), kot tudi delež prispevka zaposlenih v gospodarskih družbah te dejavnosti (17,4%). Omeniti velja tudi izstopajoči prispevek dejavnosti rudarstva regije, saj predstavljajo po številu zaposlenih v gospodarskih družbah kar 52,8% vseh zaposlenih v dejavnosti rudarstva v Sloveniji. Razlog ta takšen delež je Premogovnik Velenje d.d., katera osnovna dejavnost je pridobivanje lignita.

27

Tabela 11: Število gospodarskih družb po velikosti, njihov delež in število zaposlenih v gospodarskih družbah ter njihov delež v Sloveniji in Savinjski regiji, 2005

Savinjska regija Slovenija

Velikost Št.

G.D. Delež G.D.

Št. zap.Delež zap.

Št. G.D.

Delež G.D.

Št. zap. Delež zap.

Majhna 3.763 95,9% 18.626 30,2% 42.157 96,4% 175.602 37,0%

Srednja 82 2,1% 8.562 13,9% 786 1,8% 77.360 16,3%

Velika 80 2,0% 34.387 55,8% 768 1,8% 221.639 46,7%

Skupaj 3.925 100% 61.575 100% 43.711 100% 474.601 100%

Vir: RRPSR 2007 – 2013, 2006, priloga str. 8. Družbe se v skladu z zakonom o gospodarskih družbah razvrščajo v majhne, srednje in velike gospodarske družbe6. V Savinjski regiji je večina družb v letu 2005, kar 3.763 ali 95,9% vseh, sodilo med majhne. Zaposlovale so 30,2% vseh zaposlenih. Delež srednjih gospodarskih družb je znašal 2,1% (13,9% vseh zaposlenih), medtem ko je delež velikih družb znašal 2,0% (55,8% vseh zaposlenih). Na območju celotne Slovenije je bilo v letu 2005 prav tako največ registriranih gospodarskih družb majhnih. Delež majhnih družb je znašal 96,4% (37,0% vseh zaposlenih), srednjih družb je bilo 1,8% (16,3% vseh zaposlenih), delež velikih družb pa je bil 1,8% (46,7% vseh zaposlenih). Iz dinamike rasti števila gospodarskih družb v Savinjski regiji v obdobju 2000 – 2005 je razviden vsakoletni porast števila gospodarskih družb (Priloga 10). Prav tako narašča tudi število zaposlenih v gospodarskih družbah v istem proučevanem obdobju (Priloga 11). Izjema je bilo leto 2002 ko je število zaposlenih padlo iz 58.889 na 58.403. 3.4.2. Rezultati poslovanja gospodarskih družb v letu 2004 in 2005 Gospodarnost poslovanja v gospodarskih družbah Savinjske regije (poslovni prihodki nad poslovnimi odhodki) je bila tako v letu 2004 kot v letu 2005 najboljša v storitveni dejavnosti in je na isti ravni kot v slovenskem povprečju (Priloga 12 in 13)7. V storitveni dejavnosti je v letu 2004 regija bila veliko bolj gospodarna v finančnem posredništvu od slovenskega 6 Velikost družbe je opredeljena s tremi merili na bilančni presečni dan letne bilance stanja, pri čemer mora družba izpolnjevati vrednost dveh od treh meril. Ta merila so: povprečno število delavcev v poslovnem letu, čisti prihodki od prodaje in vrednost aktive (ZGD-1, 2006). 7 Od leta 1994 vodijo gospodarske družbe računovodske evidence v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah (ZGD) in Slovenskimi računovodskimi standardi (SRS). V letu 2002 so morale gospodarske družbe pri svojem poslovanju upoštevati spremembe zakona (Zakon o spremembah in dopolnitvah ZGD) in nove računovodske standarde, kar je močno vplivalo na dober poslovni izid v letu 2002. Novi računovodski standardi so namreč prinesli spremembo vsebine nekaterih bilančnih postavk, predvsem pa je spremenilo njihovo vrednotenje. Spremembe naj bi prinesle realnejši prikaz poslovnega izida in bilančnega stanja družb. Z novimi SRS je bila odpravljena splošna revalorizacija (indeksacija) in uvedeno prevrednotenje. Ločimo splošno prevrednotenje (ki je posledica spremenjene kupne moči domačega denarja in se opravi samo pri kapitalu, če je nominalna rast tečaja evra v preteklem letu večja od 5,5%) in posebno prevrednotenje (ki je posledica sprememb cen gospodarskih kategorij in se opravlja pri sredstvih in obveznostih do virov sredstev zaradi njihove okrepitve ali oslabitve) (Pečar, 2006, str. 73).

28

povprečja. Vendar se je v letu 2005 gospodarnost poslovanja v tem sektorju v regiji zmanjšala in je bila pod slovenskim povprečjem. Opaziti je, da imamo v regiji v primerjavi s slovenskim povprečjem slabšo gospodarnost v industriji in gradbeništvu. Vendar se je v letu 2005 gospodarnost v gradbeništvu dvignila nad slovenskim povprečjem. Kmetijstvo pa je tako na slovenski kor regijski ravni po kazalniku negospodarno. Pri dodani vrednosti na zaposlenega je povprečje regije v kmetijstvu, industriji, gradbeništvu in storitvah slabše od slovenskega povprečja. Če pogledamo bolj podrobno ugotovimo, da dodana vrednost na zaposlenega v proučevanem obdobju regije preseže slovensko povprečje v dejavnosti rudarstva. Prav tako je v letu 2004 dodana vrednost na zaposlenega v regiji presegla slovensko povprečje v dejavnosti finančnega posredništva, ki je v tem letu znašala kar 19.905 SIT na zaposlenega. V letu 2005 je ta vrednost padla na 5.067 SIT in je bila pod slovenskim povprečjem. V primerjavi z drugimi regijami (razen Osrednjeslovenske) se Savinjska regija po dodani vrednosti na zaposlenega skoraj v vseh dejavnostih izenačuje. V letu 2004 je bilo investicijsko najbolj aktivno gradbeništvo in je bilo večje od slovenskega povprečja, saj so investicije predstavljale kar 21,6% vseh izdatkov. Na ravni Slovenije so v tem letu investicijski izdatki znašali 18,2%. V letu 2005 so se tako v regiji kot na ravni Slovenije investicijski izdatki v gradbeništvu krepko zmanjšali. Na drugi strani pa lahko opazimo, da so v letu 2004 v primerjavi s slovenskim povprečjem v regiji kar za 8,4 odstotne točke manj vlagale gospodarske družbe kmetijske panoge. V letu 2005 se je ta razlika zmanjšala na 6,4 odstotne točke. Iz Priloge 12 in 13 je opaziti, da namenjajo investicijam gospodarske družbe predelovalne dejavnosti v regiji v proučevanem obdobju večji delež kot kaže slovensko povprečje, podobno je v trgovinski in prometni dejavnosti. Izvozna usmerjenost (delež čistih prihodkov od prodaje na tujem trgu v celotnih čistih prihodkih od prodaje) je bila v proučevanem obdobju daleč največja v predelovalni industriji tako na regijski kot na nacionalni ravni. V regiji je bila v letu 2004 in 2005 izvozna usmerjenost najnižja v rudarstvu, oskrba z elektriko in plinom, gradbeništvu, gostinstvu in finančnem posredništvu. 3.4.3. Neposredne tuje investicije Investicije so s čisto ekonomskega vidika najpomembnejši razvojni dejavnik. Ne samo zaradi dejanskega vpliva na gospodarsko rast, temveč tudi zaradi načina pogleda. Na investicije je namreč možno gledati kot na vsak izdatek ali napor, katerega namen je povečanje proizvodnih zmogljivosti (Senjur, 2002, str. 167). Neposredne tuje investicije so eden izmed ključnih instrumentov hitrejše gospodarske rasti in tudi tehnološkega prestrukturiranja gospodarstva manj razvitih regij. Seveda je osnovni motiv tujih investitorjev, da vlagajo v področje, ki ima določene konkurenčne prednosti ali z vidika cene delovne sile, ekonomske infrastrukture (cena m2 opremljenega zemljišča) ali visoko izobražene delovne sile. Slovenija kot država je v celoti prepoznavna kot »neprijazna okolju« za tuje investitorje, ker praktično ne ponuja ničesar, kar ne bi bilo v drugih evropskih regijah.

29

Zato se tuji investitorji v Sloveniji usmerijo predvsem v centralno slovensko