Žan Bajec

POGLED V PSIHOLOGIJO

SAMOMORILSKEGA TERORIZMA

Diplomsko delo

univerzitetnega študijskega programa Varstvoslovje

Ljubljana, november 2017

POGLED V PSIHOLOGIJO

SAMOMORILSKEGA TERORIZMA

Diplomsko delo

Študent: Žan Bajec

Študijski program: univerzitetni študijski program Varstvoslovje

Mentor: izr. prof. dr. Igor Areh

I

Zahvala

Najprej bi se rad zahvalil mentorju izr. prof. dr. Igorju Arehu za vso pomoč, usmeritve in

nasvete pri pisanju diplomskega dela ter za čas, ki mi ga je namenil.

Najlepša hvala tudi moji prelepi življenjski sopotnici za potrpljenje in podporo v času

pisanja.

II

Pogled v psihologijo samomorilskega terorizma

Ključne besede: samomorilski terorizem, psihosocialen okvir, motivacija, mučeništvo

Povzetek

Diplomsko delo obravnava pregled trenutnih raziskav na področju psihologije

samomorilskega terorizma z namenom boljšega razumevanja tega pojava. Začetnemu delu

diplomske naloge, ki predstavi ključne pojme in problematiko definiranja, sledi pregled

različnih modelov in teorij za razlaganje nastanka samomorilskega terorizma. Delo prikaže

kontrast med skupinskimi ter individualnimi modeli razlaganja s poudarkom na kolektivni

identiteti. Izpostavljena je pomembnost psihosocialnega okvira za proučevanje pojava in

normalnost ter odsotnost individualne psihopatologije samomorilskih teroristov. Delo se

posebej posveti samomorilskemu terorizmu, povezanemu z militantnim islamom in njegovo

ideologijo, ki deluje kot katalizator ter igra veliko vlogo pri motivaciji za napade. S

preoblikovanjem razumevanja dejanj skozi kontekst mučeništva je samomorilski terorizem

razumljen kot moralno, herojsko dejanje, zato samomorilski teroristi v svojem okolju

postanejo heroji. Delo prikaže, kako se motivacije razlikujejo glede na različne nivoje

fenomena. Motivi, ideje, psihologija in cilji posameznika, ki postane samomorilski terorist,

se lahko razlikujejo od organizacijskih, ki te napade organizirajo in promovirajo. Diplomsko

delo poudari kompleksnost in večplastnost samomorilskega terorizma, kar zahteva

multidisciplinarni pristop za razumevanje pojava. V zadnjem delu z razpravo in verifikacijo

hipotez podamo mnenje za boljše razumevanje pojava in ideje za morebitne pristope pri

preprečevanju te nevarne strategije.

III

Insight Into Psychology of Suicide Terrorism

Keywords: suicide terrrorism, psychosocial framework, motivation, martyrdom

Abstract

The thesis reviews current research and understandings of the psychology of suicide

terrorism with the purpouse to better undetstand this phenomenon. The first part of the

thesis, which presents key concepts and problems regarding definitions is followed by a

review of variuous models and theories used to explain the origin of suicide terrorism. The

paper shows the contrast between group and individual models for explaining the

development of suicide terrorists, with an emphasis on collective identity. The importance

of the psychosocial framework for studying the phenomenon is highlighted together with

the normality and absence of individual psychopathology in suicide terrorists. The thesis

specifically focuses on suicided terrorism linked to militant Islam and their ideology, which

acts as a catalyst and plays a major role in motivation for attacks. By transforming the

understading of specific actions through the context of martyrdom, suicide terrorism is

understood as moral, heroic act and suicide terrorist become heroes in their environment.

Thesis then shows how the motivations differ depending on the different levels of the

phenomenon. The motives, ideas, psychology and goals of an individual who becomes a

suicide terrorist can be different from the organizational ones that organize and promote

these attacks and tactics. Thesis emphasizes the complexity of suicide terrorism, which

requires a multidisciplinary approach for studying and understanding the phenomenon. In

the latter part of the paper, through the discussion and with verification of the hypothesis

we give an opinion to better understand these actions and ideas for possible future

approches for preventing this dangerous strategy.

IV

Kazalo vsebine

1 Uvod ........................................................................................................................................... 1

2 Metodološki pristop ................................................................................................................... 4

2.1 Namen in cilji diplomskega dela ......................................................................................... 4

2.2 Opredelitev predpostavk (hipotez) .................................................................................... 4

3 Opredelitev temeljnih pojmov ................................................................................................... 5

3.1 Terorizem ........................................................................................................................... 5

3.2 Samomor ............................................................................................................................ 6

3.3 Samomorilski terorizem ..................................................................................................... 6

4 Kratka zgodovina in statistični podatki ...................................................................................... 8

5 Samomorilski terorizem v kontekstu Islama ............................................................................ 10

5.1 Džihad ............................................................................................................................... 10

5.2 Kalifat ............................................................................................................................... 11

5.3 Salafizem .......................................................................................................................... 12

5.4 Mučeništvo ....................................................................................................................... 12

6 Psihologija samomorilskega terorizma .................................................................................... 14

6.1 Evolucijska psihologija in samomorilski terorizem ........................................................... 14

6.2 Samomorilski terorizem kot socialni hrup ....................................................................... 15

6.3 Skupinski modeli razlaganja in psihosocialni okvir ........................................................... 16

6.3.1 Kolektivna identiteta ................................................................................................ 17

6.3.2 Vstop na pot terorizma ............................................................................................ 18

6.3.3 Mladostniška psihologija in samomorilski terorizem ............................................... 19

6.3.4 Kontrast med različnimi samomorilskimi teroristi in problem profiliranja .............. 21

6.3.5 Modeli socialnih procesov ........................................................................................ 22

6.3.6 Mehanizem moralnega odmika in medskupinska teorija ........................................ 23

6.3.7 Psihologija karizmatičnega vodje v odnosu s privržencem ...................................... 24

6.3.8 Deindividuacija ......................................................................................................... 24

6.4 Individualni modeli razlaganja samomorilskega terorizma.............................................. 25

6.4.1 Psihopatologija posameznika ................................................................................... 26

6.4.2 Povezave med samomorilskim terorizmom in samomorilnostjo ............................ 29

7 Razprava ................................................................................................................................... 31

7.1 Verifikacija hipotez ........................................................................................................... 31

7.2 Zaključne misli in vprašanja .............................................................................................. 33

V

Viri in literatura ................................................................................................................................ 39

1

1 Uvod

Terorizem je eden izmed največjih političnih in strateških izzivov našega časa, ena izmed

modernih oblik terorizma je samomorilski terorizem. Dogodek, ki je 11. septembra 2001

zaznamoval Ameriko in njene prebivalce; razstrelitev malega dečka, ki vkoraka v picerijo z

eksplozivnim jopičem in tako ubije več dvajset izraelskih najstnikov; mlada mati, ki se

razstreli v nakupovalnem centru, ali pa napadi, ki se vsakodnevno dogajajo v Iraku,

Afganistanu in drugih državah Bližnjega vzhoda. Za razliko od drugih taktik, ki jih teroristi

uporabljajo, imajo samomorilski napadi edinstveno lastnost – dejstvo, da se storilec zaveda

gotove smrti, ki ga čaka, je pritegnilo pozornost različnih raziskovalcev. Povečevanje

stopnje samomorilskih napadov je v raziskovalnih vodah vplivalo na razvoj različnih

teoretskih pristopov in metodologije pri raziskovanju tega pojava. Z izjemno fatalistično

naravo in ogromnim učinkom, ki ga ima tako na žrtve kot na gledalce, je pridobil

neprimerljiv status pri zanimanju raziskovalcev in pri oblikovalcih varnostnih politik.

Uporaba samomorilskih taktik s strani različnih terorističnih organizacij je s svojim velikim

vplivom, ki ga ima zaradi raznolike narave geopolitičnih konfliktov, povzročila veliko

odzivov. Ta oblika terorizma je izzvala zaskrbljenost, strah in ranljivost širom sveta in prisilila

veliko držav v obrambno stanje. Izjemna nepredvidljivost in iznajdljivost metod, ki se jih

poslužujejo storilci, zahteva razumevanje pojava in inovativnost različnih varnostnih

ustanov pri oblikovanju strategij obrambe.

Samomorilski teroristi imajo specifične osebne, družbene in okoljske prisile, ki

znanstvenikom in raziskovalcem predstavljajo velik izziv pri opisovanju, ocenjevanju in

napovedovanju tega vedenja. Pojav kljub prizadevanju na različnih političnih, strateških in

znanstvenih nivojih še vedno kljubuje razlagi. Obstajajo enofaktorske razlage, ki se izkažejo

kot skrajno nezadostne, in večfaktorski pristopi, ki sicer poudarjajo prisotnost in dinamično

interakcijo več različnih vzročnih spremenljivk, vendar ne uspejo v celoti odgovoriti na vsa

sporna vprašanja.

Skozi zgodovino so nove teroristične metode pogosto povezovali s tehnološkim

napredkom. Pri samomorilskem terorizmu presenetljivo ni tako. Teroristi so eksplozive,

avtomobile in letala uporabljali že dolgo, preden so jih začeli uporabljati za samomorilske

2

napade. Vodilni raziskovalci na tem področju se strinjajo, da je novost te metode v

mentalnem vidiku (Merari, 2015).

»Čeprav se terorizem manifestira in je običajno konceptualiziran v obliki političnega

vprašanja, je problem v osnovi eden izmed netipičnih človeških vedenj« (Victoroff, 2005,

str. 4). Raziskovalci poudarjajo, da je razvijanje učinkovitih strategij upravljanja, ki bi

zmanjšale grožnjo terorizma, odvisno od razumevanja teroristične miselnosti (Wardlaw,

1989). V tem smislu je samomorilski terorizem eno najmočnejših orožji psihološkega

bojevanja, saj z izključitvijo predvidljivosti onesposobi tarče. Samomorilski terorist ima v

tem kontekstu veliko prednosti, saj motivacija, nameni in strategije dejanja, ko nekdo

žrtvuje svoje življenje z namenom poškodovanja ali teroriziranja drugih, niso v celoti

razumljeni.

Različne perspektive so vplivale na različne nivoje analize tega fenomena. Proučevanje

motivacije za začetek samomorilskih kampanj zahteva strateško analizo v nasprotju z

analizo faktorjev, ki motivirajo posameznika, da se prostovoljno odloči pridružiti kampanji,

kar pa zahteva strukturno analizo na individualnem nivoju (Ismayilov, 2010). Raznolika in

večplastna narava fenomena je pogosto prepričala raziskovalce, da izdelava univerzalnih

psiholoških profilov samomorilskih napadalcev in teroristov ni možna (Merari, 1990).

Kakšni ljudje so torej sposobni služiti kot pametne bombe in žrtvovati svoje življenje za uboj

čim večjega števila civilistov? Katere so psihološke značilnosti in motivi teroristov ter njihov

pogled na svet? Kateri dejavniki vplivajo na to, da nekdo izvede tako ekstremno dejanje, in

kakšno vlogo igra tukaj psihopatologija oziroma veroizpoved in ideologija? So samomorilski

napadalci samomorilni ali gre za zdrave ljudi, ki verjamejo, da delajo dobro? Na vsa ta

vprašanja bomo skušali odgovoriti v nadaljevanju diplomskega dela.

Pregledali in analizirali bomo trenutno razumevanje in obstoječe raziskave na področju

samomorilskega terorizma in psihologije teroristov ter poskušali bolje opredeliti, razumeti

in opisati ta fenomen. Opredelili bomo ključne koncepte in pojme ter pregledali tako

individualne kot skupinske razlagalne modele in različne teorije za razvoj samomorilskih

teroristov – na eni strani razlaganje motivacije s poudarkom na skupinski identiteti in

odsotnost individualne psihopatologije samomorilskih teroristov, na drugi pa proučevanje

3

osebnostnih značilnosti in duševnosti napadalcev. Osredotočili se bomo na terorizem,

povezan z militantnim islamom, saj večino napadov izvedejo pripadniki islamske ideologije.

4

2 Metodološki pristop

2.1 Namen in cilji diplomskega dela

Namen diplomskega dela je pregled trenutnega razumevanja in raziskav na področju

samomorilskega terorizma in tako bolje razumeti in prikazati raznolike psihosocialne

dejavnike, ki vplivajo na ta vedno bolj pogost pojav človeškega vedenja.

V diplomskem delu bomo poskušali doseči več ciljev. Eden izmed ciljev je ovreči pogosto

prepričanje ljudi, da so samomorilski napadalci neprištevni in se ne zavedajo svojih dejanj.

Pokazati želimo, kako zelo kompleksen je ta pojav in da si vsi samomorilski napadalci ne

delijo neke specifične psiho-biološke značilnosti. Naslednji cilj je pokazati velik vpliv

islamske ideologije na ta pojav. S pregledom različnih psiholoških in socialnih teoretičnih

modelov želimo bolje razumeti pojav in preveriti hipoteze. Zadnji cilj bo na podlagi

pregledane literature, preverjenih hipotez in razprave z novim znanjem prispevati k

boljšemu razumevanju tega pojava in posledično tudi k morebitnim rešitvam za zmanjšanje

teh napadov.

2.2 Opredelitev predpostavk (hipotez)

V diplomskem delu smo preverjali naslednje hipoteze:

Samomorilski terorizem je rezultat kompleksnih psihosocialnih faktorjev.

Samomorilski teroristi se zavedajo, kaj delajo, so prištevni in ne trpijo za kliničnimi oblikami

duševnih bolezni.

Islamska ideologija je glavni vzrok za nastanek samomorilskega terorizma.

Izgradnja profila samomorilskega terorista je možna.

Oblikovanje morebitnih rešitev za zmanjševanje samomorilskega terorizma je možno samo

z interdisciplinarnim pristopom in celostnim proučevanjem vzrokov.

5

3 Opredelitev temeljnih pojmov

Če želimo razdelati, definirati in razumeti samomorilski terorizem, moramo najprej

razumeti, kaj je terorizem. Problematika definiranja terorizma je še vedno polna polemik in

nestrinjanj. Pri pregledu dostopne literature opazimo enake probleme na področju

samomorilskega terorizma. Crenshaw je med pregledovanjem trinajstih različnih knjig

priznanih raziskovalcev na tem področju opazila resnično pomanjkanje soglasja pri

definiranju tega pojma. Njeno opažanje je, da največ nestrinjanj izhaja iz negotovosti pri

uporabi oznake terorizem. Prav tako se veliko raziskovalcev izmika pojmu samomor, saj

gledajo na akt skozi perspektivo kulture specifične družbe (Crenshaw, 2007).

Neuspeh Združenih narodov pri oblikovanju definicije tega fenomena, ki bi ustrezala vsem

članicam, priča o vrednotno obarvani naravi terorizma. Glede na vrednotno obremenjenost

ta pojem posledično ne more biti definiran na politično nevtralen način (O'Connor, 2011).

Prav narava tega fenomena vodi k različnim variacijam, kako različni avtorji vidijo akt

samomorilskega terorizma, ga definirajo in kako ga poskušajo predvideti. Vse to je odvisno

od njihove narodne pripadnosti, vrednot in specifičnega konteksta, skozi katerega ta pojav

proučujejo.

3.1 Terorizem

Terorizem in terorist sta pojma, ki jih različni avtorji, organi in vlade razlagajo drugače.

Hoffman (1998) opazi, da je definicija pogosto reflektirana v perspektivi tistega, ki pojem

razlaga.

Ameriške definicije ministrstva za zunanje zadeve poudarjajo politično naravo akta,

definicije ministrstva za pravosodje in FBI-ja pa ilegalno, kriminalno naravo akta. FBI

definira terorizem kot »nelegalno uporabo sile ali nasilja zoper osebo ali lastnino z

namenom ustrahovanja ali prisile vlade ali civilistov in uresničevanja političnih ali družbenih

ciljev« (United States Department of Justice, 2005).

Alex Schmid je v svoji knjigi z naslovom Political Terrorism pregledal okrog 109 različnih

definicij terorizma in prepoznal različne elemente, ki jih zavzemajo vse definicije. Opazil je

6

razlike med tarčo nasilja (nedolžna žrtev ali civilist) in tarčo pozornosti, ki je lahko tarča

terorja, tarča s ciljem prisile in tarča vpliva (Schmid, 1983). Walter Laqueur je prav tako

pregledal več kot 100 različnih definicij in opazil samo eno karakteristiko, ki je vsebovana v

vseh. Ta je, da terorizem vključuje nasilje in/ali grožnjo nasilja (Laqueur, 2000).

Terorizem je torej na splošno, nikakor ne univerzalno, prepoznan kakor nasilje ali grožnja

nasilja proti civilni populaciji z namenom uresničevanja določenega političnega,

religioznega ali ideološkega cilja skozi ustrahovanje. Je kaznivo dejanje in je pogosto

simbolično v nameri. Tarča nasilja se razlikuje glede na tarčo namena.

3.2 Samomor

Definicije samomora so ravno tako različne. V grobem je samomor definiran kot dejanje, s

katerim človek sam namerno povzroči svojo smrt oziroma si vzame življenje (''Stedman's

Medical Dictionary'', 2006).

Akt samomora je v določenih družbah sprejet kot šibko dejanje, zato napadi na sovražnika,

v katerem napadalec izgubi življenje, niso razumljeni kot samomor. V intervjuju z zaprtim

palestinskim teroristom je ta na vprašanje, kako lahko upravičijo samomorilski terorizem v

imenu Alaha, ko pa Koran prepoveduje samomor, v jezi odgovoril: »To ni samomor.

Samomor je šibak, samomor je sebičen, je mentalno moten. To je istishhad (mučeništvo oz.

samo žrtvovanje Alahu).« (Post, Sprinzak in Denny, 2003). Zato so ekstremisti preimenovali

akt v mučeniške operacije. V kontrast budističnim menihom v Vietnamu, ki so žrtvovali sebe

v protest vietnamski vojni in pri tem niso poškodovali nikogar, pa sodobni samomorilski

napadalci ubijejo sebe z namenom uboja drugih. Zato nekateri avtorji uporabljajo pojem

morilski napadalci, z namenom poudarjanja akta umora na prvem mestu pred elementom

samomora (Shermer, 2006).

3.3 Samomorilski terorizem

Kot že prej omenjeno, je pojem samomorilskega terorizma izjemno težko enoznačno

opredeliti. Različni raziskovalci ga opredeljujejo drugače. Na njihove definicije vpliva

narodna pripadnost, vrednote in kontekst, skozi katerega problem raziskujejo. Tako

7

samomorilski terorizem ni enoten pojav, zato obstajajo razlike v poudarjanju ključnih

elementov.

Nekateri raziskovalci trdijo, da je za označevanje dejanja kot samomorilski napad

bistvenega pomena neizogibnost smrti storilca za uspeh misije (Ganor, 2007). Drugi

raziskovalci, kot npr. Merari, pa nimajo tako strogega stališča in razumejo samomorilski

namen v takšnih napadih samo kot »pripravljenost umreti v procesu izvrševanja

terorističnega dejanja« (Merari, 1990, str 192). Ami Pedahzur v svoji knjigi opredeli

samomorilski terorizem kot nasilno dejanje, ki ga izvedejo ljudje, ki razumejo, da so njihove

možnosti, da se vrnejo živi, skoraj nične (Pedahzur, 2006). Samomorilski terorizem zahteva

povezovanje dveh pogojev: pripravljenost za ubijanje in pripravljenost umreti (Moghadam,

2005).

Pogosto kot sopomenke samomorilnemu terorizmu uporabljamo pojme samomorilski

napad in samomorilske operacije ali misije, ki so po mnenju nekaterih avtorjev veliko boljša

izbira za opis pojava, saj nosijo veliko bolj nevtralno oznako. V nasprotju s samomorilskim

terorizmom so vrednostno nevtralne in poudarijo napad kot akt namesto njegovega

pomena. Samomorilni napadi so definirani kot napadi, katerih uspeh je odvisen od smrti

napadalca (Creanshaw, 2002). Alex Mintz opredeli samomorilski napad kot kateri koli

napad, v katerem je samomorilski akt terorista a priori cilj misije (Mintz, 2005).

S pregledom različnih definicij in njihovih skupnih značilnosti lahko samomorilski terorizem

opredelimo kot ideološko motiviran nasilni napad, načrtno izveden s polnim zavedanjem

tistega, ki ga izvede, da bo umrl z namenom, da poškoduje druge.

Samomorilski terorizem, povezan z islamističnimi skupinami je viden v zahodnem in

evropskem diskurzu, kar nakazuje na to, da imajo dejanja določenih terorističnih skupin

želen učinek in širijo strah skozi vedno večjo zahodno populacijo.

8

4 Kratka zgodovina in statistični podatki

Zgodovinsko gledano je terorizem ena najstarejših oblik nasilnega boja, zato je

presenetljivo, da so striktno definirani samomorilski napadi relativno nova metoda

terorizma. Kot načrtovana, sistematična teroristična taktika se je prvič pojavila leta 1980,

ko je Shiite Hezbollah kot prva organizacija uporabila to strategijo v Libanonu (Pedahzur,

2006).

Samomorilski napadi so se globalno razširili v zadnjih dveh desetletjih. Na to nakazuje tudi

dejstvo, da to metodo uporablja že več kot 32 skupin v 28 državah. Organizacije, kot so

Hezbola, Osvobodilni tigri Tamilskega Ealama (LTTE), Hamas in Al Kaida so glavni

organizatorji teh napadov. Samomorilski napadi so se v današnji obliki pojavili šele v

začetku osemdesetih let dvajsetega stoletja, vendar so se v zadnjih letih izkazali kot ena

izmed najbolj učinkovitih in najmanj dragih taktik, uporabljenih s strani teroristov

(Pedahzur, 2006).

Od leta 1980 do 1990 so bili v povprečju le trije takšni napadi na letni ravni. V devetdesetih

letih se je statistika dvignila na en napad vsak mesec. Od leta 2001 do 2003 je bilo dejanje

storjeno vsak teden, od 2003 do 2017 pa približno vsak dan. Demografske značilnosti

samomorilskih teroristov po svetu nakazujejo grobi profil: 95 % storilcev je moških, 89 % je

starih majn kot 30 let, 82 % je neporočenih in 91 % je muslimanov (Chicago Project on

Security & Threats, 2017).

Samomorilski terorizem vzbuja večje zanimanje po terorističnih napadih v Ameriki, 11.

septembra 2001, ki so vzeli okrog 3000 življenj, in po bombnih samomorilskih napadih v

Londonu, 7. julija 2005, ki so vzeli 52 življenj (Atran, 2006).

Samomorilski napadi so, kot že omenjeno, izjemno učinkoviti. Povprečno število žrtev v

strelskem napadu je 3, v napadih z razstrelivi 7, v samomorilskem napadu z eksplozivnim

jopičem pa 82. Ko samomorilski napadalec vozi avto, ki je opremljen z eksplozivom, se

število dvigne na 98. Tako lahko vidimo, zakaj veliko terorističnih skupin uporablja zadnjo

našteto taktiko. Leta 2011 so samomorilski napadi predstavljali le 2 % vseh terorističnih

napadov, vendar povzročili več kot 21 % žrtev (Pedahzur, 2006).

9

Poleg velikega števila smrti pa samomorilski terorizem in samomorilski napadi tudi ranijo

veliko število ljudi. V Iraku so bili od leta 2003 do 2010 poleg vsake civilne žrtve (skupaj

12.284) še približno 3 ranjeni (skupaj 30.644) (Hicks, 2011). Študije so pokazale, da so

poškodbe, ki jih povzroči samomorilski terorizem v večini primerov veliko hujše, kot tiste,

ki jih povzročijo ostale oblike terorizma (Aharonson, Klein in Peleg, 2006).

Kljub njihovi učinkovitosti pa izvedba teh napadov ni preprost proces in zajema potrebo po

pripravah in treniranju potencialnih samomorilskih teroristov ter znanje o pripravi

delujočih eksplozivov. To je eden od razlogov, zakaj se napadi po navadi ne pojavijo kot

rezultat osebne odločitve oziroma spontanega dejanja posameznika, temveč kot del

organizirane kampanje. Od leta 1998 do 2003 je bilo 95 % samomorilskih napadov

izpeljanih pod vodstvom organizacije in kot del dobro organizirane, načrtovane kampanje

(Pape, 2003).

Večina samomorilskih napadov se zgodi v državah Bližnjega vzhoda, kjer prevladuje islam.

Prav tako je večina napadov izpeljanih s strani ekstremističnih islamskih skupin. Od leta

2013 do 2014 so se samomorilski napadi v naslednjih državah zelo povečali: Irak (177 %),

Jemen (190 %), Libanon (333 %), Afganistan (94 %), Nigerija (937 %). Tudi leta 2015 je bil

Bližnji vzhod glavno prizorišče teh napadov. 452 teroristov je izpeljalo 207 samomorilskih

napadov. Islamska država je leta 2015 izvršila največ nasilja, predvsem samomorilskega.

Posredno ali neposredno je bila odgovorna za 174 samomorilskih napadov. V Nigeriji so

njeni partnerji dodatno izvršili še 134 napadov (Yogev in Schweitzer 2016).

Poleg samomorilskega terorizma, povezanega z militantnim islamom, ki se mu bomo

podrobno posvetili v nadaljevanju, je pomembno omeniti, da ni popolnoma navdihnjen s

strani konvencionalne religije in vsi napadi ne predstavljajo ubijanja v imenu boga.

Obstajajo tri nereligiozne skupine, ki so povezane s samomorilskim terorizmom: Tamilski

tigri (LTTE) iz Šrilanke, Kurdska delavska stranka (PKK) iz Turčije in Čečenski separisti. Te

skupine uporabljajo samomorilske napade kot taktiko za doseganje cilja, ki je vzpostavitev

njihovih ločenih nacij. Za ta cilj bodo »pravi verniki« dali svoje življenje. Vse skupine imajo

skupno ideologijo in ji vsi sledijo ter destruktivne karizmatične vodje, ki imajo za njihove

sledilce in privržence status božanstva (Post, 2007).

10

5 Samomorilski terorizem v kontekstu Islama

Na začetku je pomembno, da podamo uvod v samomorilski terorizem v kontekstu islama.

Mohammad Hafez je v svoji študiji poudaril, da so v Koranu trije ukazi povezani s temo

samomorilskega terorizma: prepoved samomora, prepoved ubijanja nedolžnih in prepoved

ubijanja drugih muslimanov (Hafez, 2006). V nadaljevanju bomo predstavili različne

koncepte, v katerih so te prepovedi preoblikovane.

5.1 Džihad

Samomorilski terorizem je velikokrat združen s pojmom džihada, ta je pa tudi velikokrat

uporabljen kot sinonim za »sveto vojno« in »radikalizem«.

Džihad je akt islamskega čaščenja in je pridobljen iz arabskega glagola jahada, ki pomeni

»trud in prizadevanje« (Abualrub, 2002). Obstaja več vrst džihada, ki so definirane s

skupkom pravil. Štiri najpomembnejše so: džihad srca, ki ukazuje muslimanom čisto srce;

džihad jezika ukazuje muslimanom, da dajo besedam preroka zvok; džihad dejanj

muslimanom zapoveduje opravljanje dobrih del za skupnost; džihad meča pa ukazuje

muslimanom, da dvignejo meč nad tiste, ki jim grozijo. Džihad meča je obrambni džihad in

ta džihad je pogosto preveden kot sveta vojna.

Nekateri muslimanski duhovniki in fundamentalisti upravičujejo uporabo nasilja proti

civilistom in vojaškim tarčam z izdajo fatwas. To so določene trditve, ki zagotovijo

dovoljenje za boj izven originalnih parametrov islamske sodne prakse. Ti učenjaki

zagovarjajo samomorilske napade z argumentom, da je bojevanje asimetrično in so tako

potrebne nove taktike in strategije za zmago nad sovražniki islama. Zato dovoljujejo

uporabo samomorilskih napadov tako muslimanskim moškim kot ženskam. Beseda 'džihad'

je tako kot besedi 'terorist' in 'samomor' uporabljena v politične namene. V državah, kot so

Egipt, Saudska Arabija in Pakistan izkoriščajo že tako radikalen diskurz s pričakovanjem, da

bo ta odmeval med socialno in politično frustracijo ljudi (Abou El Fadl, 2005).

Militantne džihadistične ideologije trdijo, da predstavljajo eden in edini pravi islam in tako

preurejajo običajna islamska prepričanja in tradicije v svoje interese. Danes je mnogo

11

muslimanov, sploh tistih, ki odraščajo v konfliktnih conah, vzgojenih v skladu s temi

prepričanji. Skozi leta se je sprejemanje džihadističnih prepričanj povečalo tudi med ostalo

islamsko populacijo. Samomorilski napadi so danes pogosto sprejeti kot legitimna obramba

za tiste, ki živijo pod okupacijo, in so slavljeni s strani tistih, ki napadov terorizma sicer ne

podpirajo kot islamsko mučeništvo. Prav tako je danes udeležba žensk v militantnem

džihadu širše sprejeta (Lia, 2008).

Proces, skozi katerega posameznik sprejme militantno džihadistično ideologijo, je

večplasten in odvisen od konteksta posameznika. Vendar pa lahko vidimo, da se

motivacijska stanja za sodelovanje v terorizmu razlikujejo glede na tiste, ki živijo v

konfliktnih conah in tiste, ki živijo v nekonfliktnih. Speckhard v svojih raziskavah in

intervjujih z militanti in teroristi v konfliktnih conah ugotavlja, da tisti, ki se pridružijo

militantnim džihadističnim skupinam, sprejmejo ideologijo mučeništva in potem odigrajo

vlogo v samomorilskih terorističnih napadih, črpajo motivacijo predvsem iz travmatičnih

izkušenj, izgube ljubljenih, premoženja in teritorija, jeze, želje po maščevanju, frustracij idr.

(Speckhard, 2012).

Militantne džihadistične teroristične skupine so spretne pri uporabi svoje ideologije za

novačenje psihološko ranljivih posameznikov. Ponujajo jim psihološko »prvo pomoč« in jih

tako motivirajo za sodelovanje v mučeniških misijah.

5.2 Kalifat

Kalifat je ozemlje pod vodstvom islamskega vodje, imenovanega kalif. To je oseba, ki je

predstavlja religioznega naslednika islamskega preroka Mohameda in vodjo celotne

Muslimanske družbe. Določeni muslimanski vodje, kot npr. Osama bin Laden idr., so si

izposodili kalifatski ideal in ga uporabili kot rešitev za muslimane, ki živijo pod zahodnimi

vladami in njihovimi zakoni. Tako je na svojo stran dobil muslimansko populacijo, ki je iskala

ponovno povezavo s svojo zgodovino in identiteto (Shahin in Aram A., 2013).

12

5.3 Salafizem

Uporniki, ekstremisti in njihovi podporniki vedno bolj odražajo nauke salafističnih

džihadistov, ki njihova temeljna prepričanja pridobivajo iz salafizma, doktrine, ki kliče po

vrnitvi v slavne dni islama, ko so Muslimani živeli po principih njihovih pravičnih

predhodnikov (Ali, 2007, str. 11). Z vrnitvijo vere v zgodnje dni islama salafisti ponujajo

obliko sveta, ki obljublja vzpostavitev enotne in združene muslimanske skupnosti. To je

ključnega pomena iz dveh razlogov: salafisti želijo preurediti trenutno družbeno-politično

okolje s prepričevanjem muslimanov, naj sprejmejo »resnične« nauke svojih predhodnikov;

salafistično-džihadistično ideologijo, nasilno vejo salafistične doktrine, prevzema vedno več

skupin.

Salafistični džihadisti tvorijo več različnih ekstremističnih skupin, njihovo število pa iz leta v

leto narašča (leta 2013 jih je bilo že okrog 50). Vse skupine podpirajo cilj vzpostavitve

islamističnega kalifata, ki bi zamenjal zahodno demokracijo. Čeprav so te skupine v

muslimanskem svetu v manjšini, predstavljajo velik izziv tudi nenasilnim muslimanom, saj

so izjemno dobro povezani (Assaf, 2008).

Salafistični džihadisti torej zavračajo umetno narejena pravila, ki so jih razvile sekularne

vlade, saj te nasprotujejo pravilom boga in tako ponujajo alternativno obliko upora, ki se

zanaša na nasilne akcije za doseganje njihovih strateških in taktičnih ciljev. V njihovih očeh

s takšnimi dejanji rešujejo islam pred moralno korupcijo in vpletanjem Zahoda. Na takšen

način radikalni kleriki prepričujejo muslimane v ekstremne akte, kot je samomor (Haykel,

2005).

5.4 Mučeništvo

Razvpiti primer samomorilskega terorizma v kontekstu islama je mučeništvo. Mučeništvo

preobrazi umiranje ali trpljenje v obliko heroizma in mučenike v heroje. Za Zahod je

samomorilski mučenik terorist, za teroristične skupine pa heroj (Pedazhur, 2004).

Teroristične skupine Hamasa nazivajo samomorilske teroriste s shuhada, kar pomeni

mučeniki in samomorilske napade z amaliyat alastishadiya – mučeniške operacije. Hamas

povzdiguje vrline mučenikov, jih hvali in jih pokoplje v skladu z najbolj spoštovanimi

13

muslimanskimi obredi. Teroristična skupina prav tako poskrbi za finančne potrebe družin

mučenikov (Saad, 2001).

Pojem mučeniške operacije je uporabljen predvsem pri radikalnih islamskih organizacijah,

kot so Al Kaida ali Hamas. Je pojem, ki opiše samomorilske napade iz perspektive

napadalcev, ki se izogibajo dejstvu, da bi svojo smrt poimenovali in razumeli kot obliko

samomora (Moghadam, 2003).

V določenih krogih palestinske družbe je samomorilski terorizem pridobil simbolni status.

Postal je viden, zunanji pomen socialne pozicije in močan pokazatelj socialnega statusa

(Cherrington, 1994). V palestinski družbi je postati shaheeda (ženska mučenica) ali shaheed

(moški mučenik) razumljeno kot pot do raja. Srečni Palestinci, ki so določeni za mučenike,

so obravnavani kot heroji. Mučeniki resnično verjamejo, da bodo po smrti živeli v raju, kjer

jih bo počakalo 72 devic. Celotna kulturna struktura, sestavljena iz sorodnikov, prijateljev,

šol, učiteljev, verskih institucij, medijev in političnih institucij, si deli in promovira intenzivna

verska prepričanja mučeništva (Caracci, 2002).

14

6 Psihologija samomorilskega terorizma

Če želimo razumeti psihologijo samomorilskega terorizma, moramo najprej razumeti

osnove psihologije terorizma. Leta 2005 je Odbor za psihološke korenine terorizma pripravil

dokument s povzetki zaključkov strokovnjakov, v katerem poudarjajo, da so razlage na

nivoju individualne psihologije nezadostne. Uveljavljanje teroristov kot psihološko

»normalnih« v smislu, da niso klinično psihotični, ni nenavadno. Teroristi niso depresivni,

niso čustveno moteni, niti niso ponoreli fanatiki (Post, 2005b).

Poročilo odbora je nato izpostavilo ključno vlogo skupinske in organizacijske psihologije s

poudarkom na pomembnosti kolektivne identitete. Med strokovnjaki odbora obstaja jasen

konsenz, da individualna psihologija ne more zagotoviti analitične moči za razumevanje

tega kompleksnega fenomena. Slednjega moramo razlagati s skupinsko, organizacijsko in

socialno identiteto. Teroristi so svojo individualno identiteto podredili kolektivni, zato je

prioriteta tisto, kar služi skupini, organizaciji ali mreži. V veliko terorističnih skupinah se

kolektivna identiteta vzpostavi zelo zgodaj (Post, 2005c).

Očitno je torej, da samomorilskega terorizma ne moremo razložiti samo z enim modelom

oz. teorijo, zato bomo v nadaljevanju pregledali psihološke prispevke in različne teorije za

razumevanje tega pojava, ki je zelo kompleksen, večplasten in ga je potrebno proučevati

interdisciplinarno.

6.1 Evolucijska psihologija in samomorilski terorizem

Evolucijski psihologi skušajo samomorilski terorizem razlagati skozi mehanizme evolucije.

Liddle in Shackelford pozivata bralce in raziskovalce, naj na samomorilski terorizem gledajo

skozi prizmo evolucijske teorije, saj bodo le tako lahko pojav razumeli v celoti in majn

površno. V svojem delu pregledata ključne koncepte, povezane z evolucijsko psihologijo, in

trdita, da med samomorilskim terorizmom in religijo prihaja do velikega prekrivanja.

Njihova teza podaja verska prepričanja kot glavni in najbolj pomemben motivacijski faktor

za nastanek samomorilskega terorizma. Ob tej predpostavki avtorja eksplicitno pregledata

evolucijsko psihološke teorije in empirične raziskave, povezane z verskimi prepričanji in

samomorilskim terorizmom. Pomembno je omeniti, da avtorja ne trdita, da je religioznost

15

močen napovedovalec samomorilskega terorizma, saj obstaja veliko večje število vernih

ljudi, ki se ne odločijo sodelovati v samomorilskem terorizmu, kot tistih, ki se. Obstajajo pa

določena verska prepričanja, ki te odločitve olajšajo (vera v posmrtno življenje, mučeništvo

...). »Čeprav religioznost mogoče ne more pravilno napovedati pripravljenosti

posameznika, da sodeluje v samomorilskem terorizmu, pomanjkanje religioznosti lahko

napove nepripravljenost posameznika, da sodeluje v samomorilskem terorizmu« (Liddle in

Shackelford, 2010).

Liddle in Sheckelford nista edina, ki omenjata močno povezavo med samomorilskim

terorizmom in verskimi prepričanji. Tudi drugi raziskovalci trdijo, da je med samomorilskim

terorizmom in religijo veliko prekrivanje. Večina tistih, ki stori to dejanje, ima močna verska

prepričanja (Pedahzur, Perliger in Weinberg, 2003), pogosto ekstremne islamske narave.

Evolucijska perspektiva samomora, ki pomaga skupini, pripada Catanzaru, ki trdi, da

samouničujoče vedenje pod določenimi pogoji pripomore in zagotovi gensko zapuščino, saj

zagotovi preživetje skupine. Samožrtvovanje določenih posameznikov skupine lahko

skupini zagotovi boljšo obrambo ali zmanjša njeno breme (Catanzaro, 1995). To je jasno

vidno pri terorističnih organizacijah, ki tako z izkoriščanjem prostovoljcev uresničujejo svoje

cilje, prostovoljci pa so pogosto prepričani, da z napadi pripomorejo k dobrobiti svoje

skupine in širše skupnosti.

6.2 Samomorilski terorizem kot socialni hrup

Socialni hrup služi kot način komunikacije in je opredeljen kot zmožnost pridobivanja

pozornosti. Je metoda, s katero skozi hrupna, grafična, provokativna in kontroverzna

dejanja postaneš izjemno opazen (Simonson, 2001).

Jonathan Matusitz prikaže samomorilski terorizem kot način komunikacije skozi model

socialnega hrupa. Avtor konceptualizira lastnosti te metode v kontekstu samomorilskega

terorizma in razlaga ta dejanja kot metodo pošiljanja sporočil z namenom spreminjanja

prejemnikovih mnenj in odnosov. Samomorilski napad deluje kot medij in poleg

neposrednih tarč posreduje 'sporočilo' tudi širšemu občinstvu. Glavna posledica

samomorilskega terorizma kot socialnega hrupa je, da povzroči javne motnje in se s

16

pomočjo televizije in interneta hitro razširi po celem svetu. Kot epitom koncepta socialnega

hrupa avtor izpostavi mučeništvo. Mučeništvo je smatrano kot akt komunikacije, ki zahteva

odziv. Samomorilski terorist je tako ustvarjalec socialnega hrupa, prejemnik sporočila pa

širša publika (Matusitz, 2014).

6.3 Skupinski modeli razlaganja in psihosocialni okvir

Razlaganju tega fenomena so se približevali raziskovalci iz različnih znanstvenih vej in

teoretičnih ozadij. Kruglanski in Fishman (2009) sta izpostavila vsebovanost sindromskega

pogleda pri razlaganju terorizma. Skozi ta pogled so samomorilski napadi kot sindrom, ki

zahteva iskanje določenega poglavitnega vzroka, naj bo to notranji (osebnostne lastnosti)

ali zunanji (revščina, politična in ekonomična problematika). Na samomorilski terorizem naj

bi imele neposredni učinek določene socialne ali psihološke motnje. Empirične raziskave pa

niso pokazale nobenih izrazitih psiholoških motenj v samomorilskih napadalcih in njihovih

vodjih. Izdelava profila ne poda resne razlage za njihovo vedenje, prav tako veliko

raziskovalcev resno dvomi v vpliv socialnih ali situacijskih dejavnikov na samomorilski

terorizem (Krueger in Maleckova, 2002).

Alternativni pogled obravnava samomorilski terorizem kot orodje in taktiko bojevanja, ki jo

lahko uporabi kdor koli. Ta pogled sovpada s tipičnim psihosocialnim konceptom vedenja

in socialnih interakcij. Pri socialni psihologiji je ključnega pomena fenomen socialnega

vpliva. Ta vpliv se lahko zgodi nenamerno ali pa namerno. Terorizem vključuje uporabo sile

ali nasilja nad posameznikom ali skupino z namenom spreminjanja njihovih političnih ali

socialnih stališč, kar pomeni, da je socialni vpliv glavni cilj terorizma. Samomorilski

terorizem torej ni nič drugega kot socialno vedenje in se zato od drugih socialnih vedenj v

osnovi ne razlikuje veliko. Samomorilski napadi in njihove kampanje si z drugimi socialnimi

vedenji delijo isti cilj, tj. vpliv na ljudi z namenom, da bi spremenili svoja stališča in vedenje.

Podobno kot drugi socialni pojavi se tudi samomorilski terorizem kaže skozi kombinacijo

različnih motivacij, ki vključujejo strateške, operacijske in taktične cilje, pa tudi emocije in

socialne norme. Socialne interakcije in socialni procesi so kot mediji, skozi katere nekateri

posamezniki postanejo prostovoljci za samomorilski terorizem (Luis de la Corte Ibanez,

2014).

17

Motivacija in razlogi posameznikov, ki se prostovoljno odločijo in postanejo samomorilski

teroristi, se pogosto lahko razlikuje od strateških, operacijskih in taktičnih ciljev organizacij,

ki te napade oblikujejo.

Razvoj kampanje samomorilskega napada vključuje določene ključne procese. Na

organizacijskem nivoju je potreben strateški premik v prid samomorilskega nasilja, na

individualnem nivoju pa je potrebna ekstremna radikalizacija, preden se posameznik odloči

postati samomorilski terorist. Na socialnem nivoju je pomembna naloga teroristične

skupnosti, da poveča in popularizira sprejemanje samomorilskega terorizma v skupnost in

nudi podporo terorističnim organizacijam (Luis de la Corte Ibanez, 2014).

Psihosocialna perspektiva poskuša psihološke lastnosti posameznika pojasniti kot rezultat

procesov socialnih interakcij. Veliko študij je pokazalo, da je postati terorist v osnovi

problem socializacije (Silke, 2006). Radikalizacija in sodelovanje v nasilnih aktivnostih sta

olajšana s povezavami z ljudmi, ki so že sprejeli ekstremistično ideologijo. Socialna

interakcija je pot, skozi katero posameznik pridobi razloge in motivacijo, da se odloči

odpovedati svojemu življenju in stori samomorilski napad.

Interakcija med potencialnimi samomorilskimi teroristi in člani radikalnih mrež ali

ekstremističnih organizacij lahko poteka po dveh vzorcih socialnega vpliva. Prvi vzorec se

imenuje »spodaj-gor«, pri katerem potencialni samomorilski terorist prevzame iniciativo

pri vstopu v ekstremistično organizacijo. Sagemanove študije so pokazale pomembno vlogo

tega vzorca za sodelovanje posameznikov v globalnem salafistično-džihadističnem premiku

(Sageman, 2004).

Drugi vzorec se imenuje »zgoraj-dol«. Pri tem modelu so iniciative pri novačenju,

indoktrinaciji in treniranju samomorilskih teroristov promovirane s strani vodij in članov

terorističnih organizacij.

6.3.1 Kolektivna identiteta

Kolektivna identiteta se izoblikuje znotraj socialnega in kulturnega okolja, v katerem

nastane. Način identifikacije je glavnega pomena za razlaganje njihovega mentalnega

stanja, čustev in njihovega vedenja (James, 1891).

18

Raziskave na področju radikalizacije nakazujejo, da se sodelovanje v samomorilskem

terorizmu pogosto začne s potrebo posameznika po iskanju in rekonstrukciji smiselne

identitete (Dalgaard-Nielsena, 2010; Mursheda in Pavan, 2011). Biti del skupine, ki te

podpira, lahko izboljša posameznikovo samozavest in tako pripomore k celjenju ran, ki so

jih povzročile težke osebne izkušnje. Teroristične organizacije so pri tem izjemno

učinkovite, saj nudijo ideologijo z izjemno močno moralno komponento, globokim

pomenom in optimistično vizijo prihodnosti. Jessica Stern v intervjujih s teroristi prikaže,

kako obup, deprivacija, zavist in ponižanje naredijo smrt veliko bolj mamljivo in privlačno.

Eden izmen njenih citatov se glasi: »Poglejte, kako živimo tu. Potem boste mogoče

razumeli, zakaj je tako veliko prostovoljcev za mučeništvo. Vsak dober musliman razume,

da je bolje umreti v boju, kot živeti brezupno življenje.« (Jacobson, 2001, str. 38). Obup je

tako skozi akt mučeništva pretvorjen v upanje. Vidimo lahko, kako kolektivna identiteta in

skupinski ter socialni procesi, ki to identiteto utrdijo, zavzamejo ključno vlogo pri vodenju

muslimanske mladine na pot terorizma in pri razumevanju samomora kot mučeništva.

6.3.2 Vstop na pot terorizma

Ljudje se pridružijo terorističnim skupinam v različnih obdobjih svojega življenja. Vstop na

pot terorizma pa se pogosto pojavi veliko prej kot dejanska pridružitev teroristični

organizaciji.

Munir al-Makdah, trener samomorilskih teroristov, pravi: »Džihad in upiranje se začne z

besedo, nadaljuje z mečem, s kamenjem, nato s puško in nastavljanjem bomb, konča pa s

transformacijo teles v človeške bombe.« (Bloom, 2005, str. 27).

Za nekatere posameznike se vstop na pot terorizma začne že zelo zgodaj, na kar nakazujejo

empirični podatki v zvezi s palestinskimi samomorilskimi teroristi in njihovimi dispečerji. Na

palestinskem teritoriju poteka sprejetje in slavljenje samomorilskih teroristov očitno od

otroštva dalje. V intervjujih z ujetimi palestinskimi teroristi so skoraj vsi povedali, da so se

s potjo terorizma in mučeništvom prvič seznanili v mošejah kot mali otroci (Post et al.,

2003). Velik vpliv pri tem igrajo izobraževalne ustanove, kjer z indoktrinacijo začenjajo že v

vrtcih. Napis na zidovih vrtcev, ki so v lasti Hamasa, se glasi: »Otroci vrtca so jutrišnje

šahije.« (Kelley, 2001).

19

V islamski šoli v Gazi, ki jo vodi Hamas, je 11-letni deček povedal: »Svoje telo bom spremenil

v bombo, ki bo razstrelila meso zionistov, sinov prašičev in opic. Njihova telesa bom raztrgal

na majhne koščke in jim povzročil več bolečine, kot jo bodo kdaj koli poznali.« Njegovi

sošolci so se odzvali z »Alah akbar« – bog je dober. Učitelj je nato zavpil: »Naj ti device dajo

zadovoljstvo,« kar je ena izmed nagrad, ki čaka mučenike v raju. Vrednost mučeništva je

poudarjena skozi celotno šolanje, vključno z univerzami. Napisi v učilnicah univerze v Gazi

in Zahodnem bregu se glasijo: »Izrael ima atomske bombe. Mi imamo človeške bombe.«

(Kelley, 2001).

Koncept samomorilskega terorizma v kontekstu mučeništva in indoktrinacija se prenašata

na otroke v fazi odraščanja tudi v njihovih družinah. V intervjujih je veliko palestinskih

teroristov povedalo, da je to edini način, da se pridružijo revoluciji in vzamejo nazaj zemljo,

ki je bila odvzeta njihovim staršem in starim staršem.

Vsekakor je očitno, da so v določenih družbah posamezniki izpostavljeni terorizmu in

njegovim idejam skozi celoten cikel odraščanja in izobraževanja.

6.3.3 Mladostniška psihologija in samomorilski terorizem

Dejstvo, da se posamezniki srečujejo s terorizmom že od malih nog in so v mladosti

posledično v večini primerov že prevzeti s kontekstom terorizma in ideologijo, ki napeljuje

na ekstremna dejanja, je smiselno, da proučimo, kako ta pot poteka in kaj nanjo vpliva.

Samomorilski bombaši so bili na začetku tipično mladostniki ali pa mladi moški. Izraelska

posmrtna študija triindevetdesetih samomorilskih teroristov, ki je bila izvedena leta 1995,

je z rekonstrukcijo življenja napadalcev pokazala, da gre za skupino neizobraženih,

neporočenih, nezaposlenih in slabo obveščenih mladostnikov, starih od 17 do 22 let. Z leti

se je starostna skupina razširila in samomorilskim napadalcem so se pridružile tudi ženske,

glavna skupina pa še vedno ostajajo moški v pozni adolescenci (Merari, 2005).

Odraščanje je obdobje eksperimentiranja, oblikovanja identitete, boja za avtonomijo in čas,

ko se mladostniki spopadajo z različnimi vprašanji intimnosti. Berkova študija neuspešnih

palestinskih samomorilskih napadalcev je pokazala visoko pomembnost vrstniške kulture.

V času, ko veze s starši popuščajo, imajo na posameznika velik vpliv sovrstniki. V tem času

20

veliko mladostnikov poišče alternativne vire avtoritete, pri katerih najdejo smisel in navdih.

Muslimanski mladostniki, ki želijo utrditi svojo identiteto, so še posebej ranljivi za

indoktrinacijo in nagovarjanja različnih radikalnih ekstremistov, ki znajo prepoznati zunanje

vzroke za bedo v življenju mladostnikov. Za svoje probleme poiščejo odgovornost v drugih

in boj zoper njih tako postane moralna obveza, še posebej, ko je to prikazano kot sveta

obveza. Za primer lahko pogledamo mladostniške člane različnih terorističnih skupin, kot

so Hamas, Hezbola, Al Kaida in druge podobne (Berko, 2007).

Pred vstopom na končno pot samomorilskega terorizma mladina najprej vstopi na pot

radikalizacije, kjer se jim ekstremna dejanja predstavi kot nekaj dobrega in herojskega.

Ariel Merari je to poimenoval tekoči trak samomorilskih napadalcev. Subjekti so v

intervjujih povedali, kako močni so se počutili, saj se jim je življenje do tistega trenutka

zdelo nepomembno. Eden izmed zaprtih članov teroristične skupine je povedal:

»Oborožene akcije so esencialne, so glavni element moje organizacije in prepričan sem, da

je tako tudi v drugih palestinskih organizacijah. Cilj je bil povzročiti čim večji pokol. Glavna

stvar je bila količina krvi. Oborožena akcija je pokazala, da sem tukaj, obstajam, sem močan,

imam nadzor, da sem na področju, da sem na zamljevidu.« (Post et al., 2003, str. 18).

Skozi radikalizacijo in dejanja, ki jih izvedejo, nemočni dobijo moč in nepomembni

postanejo pomembni. Na to nakazujejo tudi intervjuji, ki jih je izpeljala Nicole Argo. Citati

bodočih samomorilskih napadalcev nakazujejo na altruistično motivacijo za dejanja: »To

sem naredil za trpeče palestinske ljudi. Za celo Palestino. To sem naredil za boga in

palestinske ljudi. Verjamem, da te akcije škodujejo sovražniku in pomagajo naši družbi in

ljudem. Dvignejo moralo ljudi, ki se potem počutijo močne in srečne.« (Hafez, 2006, str.

50).

Zgornje izjave nam odstirajo miselnosti ekstremnih organizacij in njihovih pripadnikov,

hkrati pa lahko vidimo, kakšno sporočilo prejemajo mladi. Veliko mladih v povzdigovanju

utopične in transcendentne nesmrtnosti za samomorilske napadalce najde smisel, ki ga prej

niso imeli. V kontekstu družbenih in ekonomskih stresorjev postaneta obljuba mučeništva

in herojska smrt zelo privlačni, saj omogočata možnost pobega in svobode pred problemi

resničnega življenja in obljubljata posmrtno življenje v raju.

21

Ankete javnega mnenja mladih Palestincev prikažejo, da je mlada generacija veliko bolj

naklonjena terorizmu kot starejša (Erlanger, 2007). Pri tem veliko vlogo igra visok nivo

brezposelnosti. Mladi Palestinci niso sposobni uporabiti svoje izobrazbe za ustvarjanje

življenja v širšem svetu, vlada pa ni sposobna priskrbeti potrebne izobrazbe in ekonomije,

ki bi omogočala večjo zaposlenost. Vse to spodbuja iskanje smisla v verskih spisih in

mučeništvu.

Raziskovalni program, ki je uporabil strukturirane intervjuje s petintridesetimi zaprtimi

teroristi z Bližnjega vzhoda (sekularni nacionalisti iz Fatahe in Palestine, radikalni ektremisti

iz Hezbole, Hamasa in Palestine), je odkril, da je družbeno okolje glavni vpliv na odločitev

posameznika, da se pridruži teroristični organizaciji (Post et al., 2003). Pri tem je igral veliko

vlogo pritisk vrstnikov in pogosto so subjekte novačili znanci. Družine samomorilskih

teroristov so velikokrat šokirane in zadnje izvejo, da se je družinski član pridružil organizaciji

in izvedel samomorilski napad. Več kot 80 odstotkov članov je povedalo, da so odraščali v

skupnostih, ki so bile radikalno vpletene. Povedali so, da so jim politične ideje prvič prikazali

kot otrokom v mošejah (Post et al., 2003).

Samomorilskim napadalcem je obljubljena tudi odveza za starševske grehe, kar nakazuje

na občutek neuspeha in krivde mladostniških samomorilskih napadalcev.

6.3.4 Kontrast med različnimi samomorilskimi teroristi in problem profiliranja

Kot smo do sedaj videli na primerih palestinskega samomorilskega terorizma, so bili

teroristi neinformirana mladina, neporočeni, neizobraženi in nezaposleni.

Nasprotno pa so bili člani Al Kaide, ki so 11. septembra 2001 ugrabili letalo in z njim poleteli

v WTC, stari od 28 do 33 let, visoko izobraženi in iz družin srednjega sloja. Zadnjih sedem

let svojega življenja so preživeli na Zahodu, kjer so se zlili in pomešali v družbo, medtem ko

so v sebi nosili ideje in načrte o misiji, kjer so žrtvovali svoja življenja in pri tem umorili več

tisoč civilistov. Psihologi nanje gledajo kot na celotno oblikovane odrasle osebe, ki so svojo

individualnost podredili skupinskemu cilju radikalnega islama pod vodstvom

destruktivnega karizmatičnega vodje Osame bin Ladna. Mark Sageman je izpeljal študijo, ki

je zajemala 400 članov Al Kaide. Ugotovil je, da tri četrtine članov prihaja iz udobnih domov

srednjega in višjega sloja in da je večina (63 %) obiskovala fakulteto. Tri četrtine je bilo

22

zaposlenih, največ v znanstvenih disciplinah. Prav toliko članov je bilo poročenih in večina

je imela otroke (Sageman, 2004).

Zaradi raznolikosti v demografiji, motivih in psihologiji različnih samomorilskih teroristov je

izdelava profila in sestava določenega modela, ki bi opredelil dejavnike tveganja in

omogočal možnost napovedovanja ter iskanja potencialnih samomorilskih teroristov,

skoraj nemogoča.

V zadnjem desetletju so se pojavile nove teroristične skupine z različnimi načini delovanja.

Po vojni v Afganistanu in Iraku so se razvile teroristične skupine, ki ne delujejo

centralizirano, so polavtonomne in operirajo skozi okvir, ki ga je pustila Al Kaida, vendar

brez direktnega nadzora.

Na konferenci o terorizmu so zapisali: »Čeprav večina muslimanskih imigrantov in beguncev

ni brez državljanstva, večina trpi in se sooča z eksistencialnem občutku izgube, deprivacije

in odtujitve od držav, v katerih živijo. Velikokrat so izpostavljeni ekstremnim ideologijam,

ki jih radikalizirajo, kar nekatere potisne na pot terorizma.« (Post, 2005b, str. 9).

Velik problem varnosti za Zahod in Evropo predstavljajo novi člani svetovnega salafističnega

džihada, ki prihajajo iz drugega in tretjega vala migrantov, ki so migrirali v Evropo iz

zahodnega dela Azije in Severne Afrike ter se niso uspeli kulturno integrirati.

6.3.5 Modeli socialnih procesov

Izraelski raziskovalec terorizma Ariel Merari opiše pot samomorilskega terorista skozi

progresijo različnih stopenj – od začetka novačenja do javne identifikacije s »hodečim

mučenikom, živim mrtvecem« in nato do zadnjega dejanja tik pred dejanjem mučeništva s

kalašnikom v eni roki in Koranom v drugi, kar je posneto s kamero. Merari pove, da vsaka

nova stopnja bolj onemogoča, da bi posameznik izstopil iz procesa. Najtežje bi si bilo

premisliti, ko že greš skozi vse stopnje. Ponižanje in sramota bi bila za posameznika

prevelika. Merari poudari, da je v palestinskem kulturnem kontekstu normalno postati

terorist (Merari, 2010).

Fathali Moghaddam v svojem delu ravno tako prikaže progresijo poti do terorizma kot serijo

korakov na zelo ozki lestvi. Vsak korak naprej oteži možnost spremembe smeri, dokler se

23

posameznik ne zave, da nima drugih možnosti in se tako pridruži skupini oz. izvede dejanje

(Moghaddam, 2005).

Hafez je poudaril tri glavne zahteve za uspešno kampanjo samomorilskega terorizma:

kulturo mučeništva, strateško odločitev skupine za uporabo te taktike in odločitev

prostovoljcev, da pri tem sodelujejo (Hafez, 2006).

6.3.6 Mehanizem moralnega odmika in medskupinska teorija

Albert Bandura je svoje teorije moralnega odmika prenesel na posebno populacijo

teroristov. Gre za demonizacijo in dehumanizacijo sovražnikov in njihovih enot, kar

spreobrne določen akt nasilja, ki bi sicer nasprotoval njihovim načelom in morali, v akt, ki

ima družbeno vrednost. To potrjujejo izjave intervjuvanih palestinskih teroristov, ki

prebivalce Izraela opisujejo kot naciste, ki imajo pokvarjeno dušo in pobijajo vse, tako

ženske kot tudi otroke, ter zasužnjijo ljudi in z njimi ravnajo kot z živalmi. Zato ni druge

možnosti, kot da udarijo po njih brez milosti v vseh možnih pogledih (Post et al., 2003, str.

12).

Izraelci opisujejo Palestince zelo podobno. Oboji upravičujejo svoja dejanja z napačnim

razlaganjem resničnosti. Obe strani se počutita kot žrtvi in obe strani odgovornost za svoja

dejanja pripisujeta nasprotniku.

Mehanizem moralnega odmika je po našem mnenju izjemno pomemben faktor pri

ekstremnih človeških dejanjih. To lahko vidimo tudi na primeru grozot iz druge svetovne

vojne. Zmožnost dehumanizacije omogoča normalnim in zdravim posameznikom, da

izvedejo dejanja, ki jih sicer ne bi.

Vamik Volkan poudarja psihološko vrednost sovražnikov pri konstruiranju socialne

identitete. Odrasli smo socializirani tako, da zaznavamo tiste, ob katerih se počutimo

udobno, kot prijatelje, tiste, ki se jih bojimo, pa kot sovražnike. Strah pred neznanim je

psihološka osnova za koncept sovražnika (Volkan, 1988).

24

6.3.7 Psihologija karizmatičnega vodje v odnosu s privržencem

Post je prikazal pomembnost odnosa med karizmatičnim vodjo in njegovim sledilcem.

Privrženec se v tem odnosu popolnoma podredi vodji in posvoji skupinsko identiteto. Želja,

volja in pripravljenost samomorilskega terorista, da žrtvuje svoje življenje za identificiran

cilj je nujno vsebovana v podreditvi posameznikove identitete skupini pod vplivom

karizmatičnega vodje. To je ključno ne samo pri sledilcih verskih vodji ampak tudi pri

sledilcih sekularnega kurdskega nacionalizma, ki so bili podrejeni njihovemu vodji (Post,

2004). To podrejenost lahko opazimo tako pri sledilcih, ki sledijo religioznim voditeljem

(Osama bin Laden, vodja Hamasa), kot tudi pri sledilcih sekularnih voditeljev (vodja Kurdov

Abdullah Ocalan, vodja Tamilskih tigrov Vellupillai Prabhkaran).

6.3.8 Deindividuacija

Veliko raziskovalcev je povezalo socialno psihologijo posameznikov v skupini in vpliv

družbenih norm, ki lahko odločilno vplivajo na posameznikovo moralo. Deindividuacijske

teorije prepoznavajo subjektivno deindividuacijsko stanje kot tisto, ki povzroči prestopanje

oziroma zavračanje splošnih družbenih norm. V sodobni socialni psihologiji se pojem

deindividuacije nanaša na zmanjšani občutek osebne individualnosti, ki se pojavi z

vedenjem, ki je ločeno od osebnih ali socialnih standardov ravnanja. Nekdo, ki je anonimni

član skupine, bo prej ravnal nasilno, kot nekdo, ki ni. Deindividuacijsko stanje je lahko

privlačno, če je nekdo v takem položaju, saj lahko ravna impulzivno in brez pomisleka na

potencialne posledice (Roeckelein, 2006.)

Zimbardo je eden izmed pionirjev pojma deindividuacije. Prikaže ga s kontrastom med

individuacijo, razumom in redom na eni strani in deindividuacijo, impulzivnostjo in kaosom

na drugi strani (Zimbardo, 1969). Diener poudari pomankanje samozavedanja pri

posamezniku, ko ga zaobjame skupina (Diener, 1980).

Kako lahko kolektivna psihologija pripomore k nesocialnemu vedenju, sta prikazala

Postmes in Spears. V svoji raziskavi sta z metaanalizo deindividuacijske teorije ugotovila, da

se skupine in posamezniki situacijsko specifičnim normam bolj prilagodijo, ko so

deindividuirani, kar podpira socialni model deindividuacije (Postmes in Spears, 1998).

25

Poudarek na pomembnosti socialne identitete je skladen s konsenzi in najdbami

psihološkega komiteja za vzroke terorizma.

6.4 Individualni modeli razlaganja samomorilskega terorizma

Do sedaj smo pregledali predvsem skupinske modele razlaganja in psihosocialne teorije za

razlaganje samomorilskega terorizma. Kot smo videli, večina raziskovalcev ne najde vzrokov

za samomorilski terorizem v psihopatologiji posameznika, ampak razlaga pojav skozi

različne psihosocialne faktorje, ki vodijo v ta fenomen.

Zatorej tudi ni konsenzov pri profiliranju samomorilskih teroristov in njihovih skupnih

značilnostih. Trenutne raziskave samomorilskega terorizma ne potrjujejo določenega

osebnostnega tipa ali karakteristike, ki bi lahko pomagala pri vzpostavljanju profilov

potencialnih samomorilskih napadalcev. Samomorilski terorizem in proces, ki privede do

tega, je večdimenzionalen in multideterminiran (Townsend, 2007).

Na mednarodnem zboru o demokraciji, terorizmu in varnosti so se strokovnjaki na področju

psihologije terorizma strinjali, da so najpomembnejši faktorji za razlaganje terorizma

najdeni na kolektivnem nivoju in da individualnih faktorjev, ki bi lahko pojasnili nastanek

terorista, ni. Prav tako ne obstaja nobena edinstvena miselnost terorista. Vseeno pa nas

zanima, zakaj se med velikim številom ljudi, ki živijo v enakem okolju, kjer se soočajo z

zatiranjem, konflikti in drugimi socialnoekonomskimi problemi, tako majhen delež odloči

sodelovati v samomorilskem terorizmu. Ali je vendarle možno vzroke poiskati v

psihopatologiji posameznika?

Dispečer je Berkotu v intervjujih povedal, da je tistim, ki so novačili samomorilske

napadalce naročil, naj iščejo 'žalostne fante'. Na prvo žogo bi to lahko pomenilo, da so iskali

depresivne ljudi. V nadaljevanju intervjuja pa je razkril, da to ni tako, ampak so žalostni

fantje tisti, ki so »v slabem socialnem položaju, nizkega statusa in z nizko samozavestjo ter

bi s svojo smrtjo pridobili prepoznanje. Tisti, ki so zagrenjeni in se iščejo. Tisti, ki so

pripravljeni poskusiti kar koli, da bi se počutili nekaj vredne in tako pridobili ugled v očeh

skupnosti in njihovih družin« (Berko, 2007, str. 7).

26

Raphael Israeli v svojem delu poudari problematiko nizke samozavesti in pokaže odrešilne

posledice, ko nekdo postane samomorilski terorist. V zaključku pove, da ta akt ponudi

priložnost za povečanje njihovega ega, novo pridobljeno tovarištvo pa vzdržuje njihovo

samozavest in lasten pomen (Israeli, 2003). Koncept povečanega ega se nanaša na

kolektivno psihologijo karizmatičnega vodje, ki je opisana v prejšnjem poglavju. Posameznik

se ne počuti več kot nepotreben in neuporaben član skupnosti, ampak se skozi akt

mučeništva identificira s skupinsko zavestjo.

VIctoroff je s sodelavci ugotovil, da je depresija tesno povezana s podporo terorizmu med

najstniškimi begunci v Gazi. Vseeno pa je med podporo terorizmu in nastankom

samomorilskega terorista velika razlika. Viktoroff pove, da je raziskavo v kontroliranem

okolju, ki bi primerjala samomorilske napadalce s širšo populacijo, ki to dejanje podpira, ne

pa tudi izvaja, nemogoče izpeljati (Victoroff, 2005).

Obstajajo tudi nezanesljiva poročanja, utemeljena na anekdotah, ki za preskok iz

podpornika do dejanskega samomorilskega terorista navajajo smrt bližnjega prijatelja ali

družinskega člana v teroristični akciji. Sageman je ugotovil, da so imeli skoraj vsi

samomorilski teroristi vsaj enega sorodnika ali prijatelja, ki je umrl ali pa je bil poškodovan

s strani sovražnikov (Sageman, 2004).

Zanimiv je Berkin opis potencialnih samomorilskih teroristov in njihovih občutkov ob

odločitvi, da postanejo mučeniki. Pravijo, da ob odločitvi občutijo povzdignjenost. Izkušeni

psihologi in psihiatri v tem vidijo morebitno povezavo z občutkom miru in veselja, ki ga

imajo depresivni posamezniki, ko se odločijo storiti samomor. V kontrast je Berkova v svojih

raziskavah in intervjujih z družinami in znanci samomorilskih teroristov ugotovila, da so bili

znanci, prijatelji in družina presenečeni nad dejanjem, ki ga je posameznik storil, da v

njegovem razpoloženju niso zaznali sprememb, se jim ni zdel depresiven in da se je pred

dejanjem zdel normalen (Sageman, 2004).

6.4.1 Psihopatologija posameznika

Pedahzur in kolegi so izpostavili vprašanje, ali samomorilski terorizem bolje ustreza

sociološkemu okviru in obstaja neodvisno od kakršne koli psihološke lastnosti (Pedahzur,

27

2005). Skozi leta raziskovanja je tako postalo očitno, da v večini primerov samomorilskega

terorizma psihopatologija ne igra vloge (Atran, 2003).

Psihološke raziskave samomorilskega terorizma in samomorilskih teroristov so zelo redke,

saj jih je težko izpeljati iz preprostega razloga – večina samomorilskih teroristov umre. Zato

je tudi tako malo neobdelanih podatkov. Kot smo videli v prejšnjih poglavjih, je večina

raziskav osnovanih na podlagi uradnih evidenc, ki vsebujejo poročila, demografijo, video

posnetke, psihološke posmrtne analize ter intervjuje in pričanja družinskih članov. Ker je

intervjuje s samomorilskimi teroristi nemogoče izpeljati, so najbližje temu intervjuji z

ujetimi potencialnimi samomorilskimi teroristi. Te posredne ugotovitve so sicer zelo

pomemben vir informacij, vendar niso zadostne, saj ne zagotavljajo vseh potrebnih

podatkov za proučevanje fenomena. Zaradi pomanjkanja direktnih empiričnih dokazov je

na tem področju še vedno veliko ugibanj.

Že na začetku lahko zavrnemo tezo, da samomorilski teroristi nori. Takšen opis

samomorilskih teroristov nima nobene psihološke podpore. Celo teroristične organizacije

se izogibajo mentalno motenih članov, saj predstavljajo varnostno tveganje (Horgan, 2005;

Silke, 2003). Martha Crenshaw, mednarodna strokovnjakinja na področju terorizma, opazi,

da je izjemna skupna značilnost teroristov njihova normalnost (Crenshaw, 1981). McCauley

in Segal v svoji študiji socialne psihologije terorističnih skupin ugotovita, da teroristi ne

kažejo nobene presenetljive psihopatologije (McCauley in Segal, 1987).

Na tem mestu bomo izpostavili Merarijevo študijo iz leta 2010. Študija je vključevala žive

samomorilske napadalce, ki so zaradi različnih razlogov napad preživeli ali pa jim ga ni

uspelo izpeljati. Ti posamezniki so bili ujeti s strani izraelskih obrambnih enot, v zaporu pa

jih je intervjuvala izkušena klinična ekipa. Dodaten vzorec njegove raziskave je bil sestavljen

iz operatorjev, ki so načrtovali in koordinirali samomorilske napade. Merari je ugotovil, da

v večini samomorilskih kandidatov ni bilo prisotnih samomorilskih nagnjenj (60 %).

Dejavniki tveganja, za katere je ugotovil, da so povezani s samomorilskim terorizmom, so

se razlikovali od tistih, ki se pojavijo pri običajnem samomoru. Merari v svojem delu

opredeli akutni altruistični samomor kot željo po smrti z namenom združenja z božanstvom

kot zadnji odraz verskega prepričanja. Večina teroristov ni bila depresivnih, brezupnih,

28

impulzivnih, osamljenih ali nemočnih. Prav tako niso imeli diagnosticiranih duševnih

bolezni, niti niso nakazovali kakšnih prejšnjih samopohab. Najmočnejši dejavnik tveganja,

povezan s samomorilskim terorizmom, je bila osebnost kandidata. Konkretno je bil to

posameznik, ki je bil bolj dovzeten za zunanji vpliv (osebnost, ki po navadi ni tipični dejavnik

tveganja za navadne oblike samomora). Takšni kandidati so pogosto sramežljivi, na

socialnem robu, raje sledijo, kot vodijo, so samotarji, outsiderji, z zgodovino neuspehov v

šoli in z občutkom, da so razočarali starše in družine (Merari, 2010).

Zanimiva je tudi njegova študija, v kateri je intervjuval štirinajst regionalnih poveljnikov

palestinskih militantnih skupin, odgovornih za samomorilske napade nad Izraelom. Poleg

intervjuja so jih tudi psihološko testirali. Večina je povedala, da sami niso bili pripravljeni

prostovoljno postati mučeniki. Razkrili so tudi, da pri iskanju prostovoljcev niso vzeli tistih,

ki so mentalno nestabilni, samomorilni in želijo umreti zaradi osebnih razlogov (Merari,

2010). Ker ima ta študija nereprezentativen vzorec, jo pa lahko omenimo le kot zanimivost.

Nancy Kobrin, psihoanalitičarka in protiteroristična svetovalka, v knjigi z naslovom The

Banality of Suicide Terrorism trdi, da je samomorilski terorizem lahko razumljen kot

patologija. Njena teza je, da so muslimanski samomorilski teroristi rezultat okvarjene vzgoje

s strani mater, ki so tudi same žrtve določenih zlorab s strani mož in bratov. »Islamski

samomorilski terorizem je lahko razumljen kot nova varianta starega problema – nasilje v

družini, ki obstaja od nekdaj in v različnih kulturah« (Kobrin, 2010, str .1). »Ta knjiga razloži

samomorilski terorizem kot bes proti materi, ker so matere v teh kulturah popolnoma

razvrednotene, zlorabljene v njihovem otroštvu in da so, ko postanejo matere, pogosto je

to zelo zgodaj, že travmatizirane« (Prav tam, str .3). V svoji knjigi izpostavi pomanjkanje

psihoanalitične teorije v trenutnih teorijah in modelih ter ponudi pogled, ki poveže

patologijo posameznika z drugimi vpogledi samomorilskega terorizma (Prav tam).

Anne Speckhard konceptualizira militantno džihadistično ideologijo kot način zagotovitve

prve pomoči v konfliktnih conah, kjer med muslimani obstaja globoka psihološka ranljivost.

V svojem delu razpravlja o posledicah, ki se pojavijo zaradi izpostavljenosti nasilnim

konfliktom. Izpostavi posttravmatsko stresno motnjo in travmatično disociacijo ter opiše

razvoj zvestobe do džihadistične ideologije kot iskanje rešitve za te travme. Predpostavlja,

29

da se ta proces razvije predvsem v družbah, kjer ni na voljo psihološke pomoči ali pa je ta

stigmatizirana (Speckhard, 2012).

6.4.2 Povezave med samomorilskim terorizmom in samomorilnostjo

Današnji konsenz med strokovnjaki je, da se profil samomorilskega terorista zelo razlikuje

od profila posameznika, ki stori egoistični samomor (Merari, 2010; Pape, 2005; Townsend,

2007). Prav je, da na začetku povemo in opredelimo različne vrste samomorov.

Durkheim (1992) je samomor razdelil v 4 skupine:

1. Egoistični samomor je po mnenju Durkheima najbolj razširjen, zanj je značilno

depresivno stanje, ki je posledica pretirane individualizacije. Posameznik je ločen

od družbene skupnosti, osamljen (ostareli, nezaposleni, tisti, ki se počutijo

potisnjeni ob rob družbe …).

2. Altruistični samomor se pojavlja v tradicionalnih družbah, pa tudi pri nekaterih

primitivnih ljudstvih. Tu gre za popolno identifikacijo posameznika z družbeno

skupino, njegovi osebni interesi ne štejejo (harakiri, kamikaze ...).

3. Anomični samomor – anomija je stanje, ko norme izgubijo svoj pomen, ko nimajo

moči nad posameznikom (npr. ko so v družbi postavljeni previsoki cilji). Takšne

situacije so prehodne, nastanejo pa v času ekonomskih kriz, političnih prevratov

ipd.

4. Fatalistični samomor je nasprotje anomičnemu samomoru in predstavlja beg

posameznika iz normativno urejene situacije. Družba se mu kaže kot prisila, ki

zavira njegova pričakovanja (sužnji, zaporniki ...).

Nekaj avtorjev pa vseeno nakazuje na podobnosti med samomorilskim terorizmom in

aktom altruističnega ali egoističnega samomora. Najbolj aktiven na tem področju je

Lankford, ki v svojem delu s pregledom različnih študij na področju samomorilskega

terorizma predlaga in poziva na dokaze, ki kažejo na to, da samomorilski teroristi tako kot

drugi samomorilni posamezniki posedujejo klinične samomorilne dejavnike tveganja, ki

vsebujejo: (1) željo po begu iz sveta, v katerem živijo, (2) željo po begu pred moralno

30

odgovornostjo za njihova dejanja, (3) nezmožnost za spopadanje s krizo in (4) občutek nizke

lastne vrednosti. Zato poziva vse raziskovalce, naj še ne sklepajo, da samomorilski teroristi

niso samomorilni in naj še vedno raziskujejo naprej to možnost (Lankford, 2010).

Bruce Bongar, Uri Kugel in Victoria Kendrick kot največjo podobnost med egoističnim

samomorom in samomorilskim terorizmom izpostavijo razvoj tunelskega vida tik pred

izvedbo akta (Bongar, Kugel in Kendrick, 2014).

Glede na obravnavano literaturo samomorilski teroristi v večini primerov niso samomorilni.

Townsend vidi samomorilski terorizem kot različno vrsto vedenja, ki ne spada v podskupino

egoističnega samomora (Townsend, 2007). Merari vidi depresijo in samomorilnost kot

pomemben faktor, ne kot glavni gonilnik za opravljanje samomorilskih misij (Merari, 2012).

Z upoštevanjem vseh omenjenih faktorjev in prebranih raziskav se strinjamo, da

samomorilski terorizem ne spada v vrsto samomora. Zaradi kompleksnosti samomorilskega

terorizma in vloge, ki jo imajo kultura in organizacije v indoktrinaciji, pripravi, treniranju in

izvedbi samomorilskih napadov, bi ta pojav težko opisali s faktorji tveganja in osebnostnih

lastnosti, ki so značilne za osebe, ki izvršijo egoistični samomor.

31

7 Razprava

Pregled socialnih in psiholoških faktorjev, ki jih zajame samomorilski terorizem nas

privedejo do soočanja s težkimi vprašanji. Vprašanja motivacije in faktorji, ki igrajo vlogo

pri samomorilskem terorizmu pa se razlikuje glede na nivo proučevanja. V uvodu smo si

zastavili pet hipotez. Sledi njihova verifikacija.

7.1 Verifikacija hipotez

H 1: Samomorilski terorizem je rezultat kompleksnih psihosocialnih faktorjev.

Hipotezo 1 potrjujemo, saj smo skozi pregled in analizo obstoječih raziskav, literature in

mnenj različnih avtorjev, strokovnjakov in raziskovalcev na področju samomorilskega

terorizma, prikazali kompleksnost in večplastnost tega pojava skozi celotno diplomsko delo.

Poročilo odbora za korenine terorizma je izpostavilo ključno vlogo skupinske in

organizacijske psihologije s poudarkom na pomembnosti kolektivne identitete. Med

strokovnjaki odbora obstaja jasen konsenz, da individualna psihologija ne more zagotoviti

analitične moči za razumevanje tega kompleksnega fenomena. Slednjega moramo razlagati

s skupinsko, organizacijsko in socialno identiteto. Teroristi so svojo individualno identiteto

podredili kolektivni, zato je prioriteta tisto, kar služi skupini, organizaciji ali mreži (Post,

2005c). Strokovnjaki se strinjajo, da je za nastanek samomorilskega terorizma potrebno

prepletanje različnih psiholoških, socioloških, političnih in ekonomskih sil, ki skupaj

privedejo do tega pojava. (Krueger in Maleckova, 2002; Dalgaard-Nielsena, 2010;

Mursheda in Pavan, 2011; Luis de la Corte Ibanez, 2014). Razlaganje samomorilskega

terorizma samo skozi eno dimenzijo se je izkazalo za neuspešno. Če želimo pojav razumeti

v celoti, moramo k raziskovanju pristopiti interdisciplinarno. Proučiti je potrebno vse

faktorje, ki vplivajo na odločitev posameznika, da postane samomorilski terorist, kot tudi

faktorje ki igrajo vlogo na organizacijskem in skupinskem nivoju, saj je to edini način za

učinkovito spopadanje s problemom ter morebitnim napovedovanjem in preprečevanjem

tega človeškega vedenja.

H 2: Samomorilski teroristi se zavedajo, kaj delajo, so prištevni in ne trpijo za kliničnimi

oblikami duševnih bolezni.

32

Hipotezo 2 lahko potrdimo, saj smo skozi pregled raziskav in literature videli, da si

samomorilski teroristi ne delijo določene psiho biološke značilnosti, ki bi bila vzrok za

nastanek samomorilskega terorista. Raziskave niso našle vzrokov v psihopatologiji

posameznika, saj samomorilski teroristi v večini primerov ne trpijo za kliničnimi oblikami

duševnih bolezni ter izvršujejo dejanja s polnim zavedanjem posledic. Še več, posledice so

glavni del dejanj, saj je dejanje v celoti uspešno le, če napadalec umre in s tem povzroči čim

večjo škodo. Tukaj bomo izpostavili Merarijevo raziskavo, ki jo je izpeljal na neuspešnih

samomorilskih teroristih. Njegove ugotovitve so, da večina teroristov ni bila depresivnih,

brezupnih, impulzivnih, osamljenih ali nemočnih. Prav tako niso imeli diagnosticiranih

duševnih bolezni, niti niso nakazovali kakšnih prejšnjih samopohab. Najmočnejši dejavnik

tveganja, povezan s samomorilskim terorizmom, je bila osebnost kandidata. Konkretno je

bil to posameznik, ki je bil bolj dovzeten za zunanji vpliv (osebnost, ki po navadi ni tipični

dejavnik tveganja za navadne oblike samomora). Takšni kandidati so pogosto sramežljivi,

na socialnem robu, raje sledijo, kot vodijo, so samotarji, outsiderji, z zgodovino neuspehov

v šoli in z občutkom, da so razočarali starše in družine (Merari, 2010).

H 3: Islamska ideologija je glavni vzrok za nastanek samomorilskega terorizma.

Hipotezo 3 lahko vsaj delno potrdimo. To trdimo iz dveh razlogov. Najprej lahko

izpostavimo statistične podatke, ki jasno pokažejo, da se večina samomorilskih napadov

zgodi v državah, kjer prevladuje islamska ideologija, prav tako večino napadov izvršijo

pripadniki islamske ideologije, ki so člani islamskih terorističnih organizacij (Chicago Project

on Security & Threats, 2017; Yogev in Schweitzer 2016). Kot drugo pa bi izpostavili razna

preoblikovanja znotraj islamske ideologije in verskih spisov, kot so džihad in salafizem ter

kontekst mučeništva in mučeniških operacij, kar omogoča preoblikovanje in razumevanje

izjemno nasilnih dejanj, ki bi bila sicer razumljena kot nemoralna, v častna in moralna. Ta

preoblikovanja so ključnega pomena saj so izključno vidna samo v kontekstu Islama.

Menimo, da islamska ideologija deluje kot katalizator, ki tako na individualnem kot

skupinskem nivoju omogoča velik porast, sprejemanje in imobiliziranje tega vedenja.

H 4: Izgradnja profila samomorilskega terorista je možna.

33

Hipotezo 4 lahko ovržemo, saj po dosedanjih raziskavah to še ni možno. Raznolika in

večplastna narava fenomena je pogosto prepričala raziskovalce, da izdelava univerzalnih

psiholoških profilov samomorilskih napadalcev in teroristov ni možna (Merari, 1990).

Zatorej tudi ni konsenzov pri izgradnji profilov samomorilskih teroristov in njihovih skupnih

značilnostih. Trenutne raziskave samomorilskega terorizma ne potrjujejo določenega

osebnostnega tipa ali karakteristike, ki bi lahko pomagala pri vzpostavljanju profilov

potencialnih samomorilskih napadalcev. Samomorilski terorizem in proces, ki privede do

tega, je večdimenzionalen in multideterminiran (Townsend, 2007). Največji problem je, da

se demografija samomorilskih teroristov spreminja in zajema širok spekter posameznikov.

Možno je poiskati neke skupne lastnosti, ampak je to premalo, da bi lahko na podlagi tega

izgradili profil, ki bi zadostil potrebam in omogočal napovedovanje in prepoznavanje

potencialnih napadalcev.

H 5: Oblikovanje morebitnih rešitev za zmanjševanje samomorilskega terorizma je možno

samo z interdisciplinarnim pristopom in celostnim proučevanjem vzrokov.

Hipotezo 5 lahko potrdimo. Skozi diplomsko nalogo smo pokazali večdimenzionalnost in

kompleksnost fenomena. Na vprašanja, ki jih postavlja samomorilski terorizem, je možno

odgovoriti le, če pojav razumemo v celoti. Smiselno bi bilo zgraditi platformo, ki bi z

združitvijo različnih disciplin, teorij, dokazov in pogledov omogočala izdelavo odgovorov na

vprašanja in pripeljala do potencialnih rešitev. Vsi avtorji priporočajo sodelovanje med

sociologi, psihologi, kriminologi, političnimi znanstveniki in vodji protiterorističnih

organizacij z namenom razvoja boljših strategij za boj proti samomorilskemu terorizmu.

(Baer, 2008; Charny, 2007; Kruglanski et al., 2009; Pedahzur, 2005).

7.2 Zaključne misli in vprašanja

Eden izmed glavnih problem in dilem leži v tem, da za vsakega samomorilskega terorista, ki

umre ali je ulovljen, čaka že deset novih. Nasra Hassan, pakistanski muslimanski novinar, ki

je opravil izčrpne intervjuje s terorističnimi vodji, človeškimi bombami in njihovimi

družinami, poroča, kaj je vodja Hamasa povedal: »Naš največji problem so horde mladih

fantov, ki trkajo po naših vratih in prosijo, da jih pošljemo. Težko jih je izbrati samo nekaj.

Zavrnjeni se vedno vrnejo. Prosijo in prosijo, da jih vzamemo.« (Hassan, 2001). Kako bi

34

lahko zmanjšali število novih članov? Kako se boriti proti mobilizaciji in radikalizaciji

potencialnih članov? Kako ta dejanja predvideti in preprečiti?

Če je res, da otroci vstopijo na pot terorizma in mučeništva zelo zgodaj in so posledično

izpostavljeni tej grozni mentaliteti, polni sovraštva, veliko časa, so njihove osebnosti v pozni

mladosti že oblikovane v skladu z vrednotami mučeništva, zato jih je težko preoblikovati.

To bi pomenilo, da bi bilo potrebno posredovati, preden se ti absolutistični odnosi

izoblikujejo. Pomembna je vloga staršev in izobraževalnih institucij, ki bi lahko zavirali vstop

otrok na pot terorizma.

Kot smo videli, so v Koranu vsaj tri različne zapovedi proti samomoru, vendar se ti napadi

dogajajo v kontekstu mučeništva. Ideologija in verska prepričanja igrajo pri motivaciji

največjo vlogo. Tukaj bi bilo potrebno vpletanje zmernih muslimanskih teologov, učiteljev

in političnih vodij, ki bi nasprotovali in se aktivno borili proti ekstremističnim oblikam. Glede

na to, da je konvencionalni samomor v islamskem svetu nekaj izjemno slabega, bi bilo

dobro, če bi lahko raziskovalci razvili metode, ki bi prepričale islamske teroriste in skupnost

v to, da so akti mučeništva in džihada vseeno vrsta samomora in tako v neposrednem

nasprotju z doktrino.

Glavno vprašanje je, če je možno samomorilski terorizem kako preprečiti. Najverjetneje ne,

vsaj ne v absolutnem smislu. Potrebno pa bi bilo stremeti k zmanjševanju tega problema,

za kar pa je ključno dobro razumevanje pojava. V določenih muslimanskih državah so

poskušali zmanjševati število radikalnih militantov z uporabo bivših teroristov. V Indoneziji

so bivše pripadnike terorističnih organizacij pošiljali v zapore, kjer so druge radikalce

nagovarjali k boljši poti. Saudska Arabija je leta 2004 sprejela deradikalizacijski program, ki

je ponujal manjšo zaporno kazen zaprtim radikalcem, ki so bili pripravljeni sodelovati v

izčrpnih sejah, na katerih so nagovarjali potencialne teroriste. Podobne programe so

sprejeli tudi v Egiptu, Singapurju, Maleziji in Jordaniji. Velika Britanija izvaja različne

programe, v katerih sodelujejo z domačimi muslimani, s ciljem zmanjšanja potencialnih

novih članov svetovnega džihada (Kurlantzick, 2008).

Glede na to, da se število migrantov in potencialnih ranljivih posameznikov povečuje, bi bile

smiselne intervencije, ki spoštujejo kulturne razlike in poskušajo pomagati z integracijo

35

beguncev. Z različnimi akcijami, ki bi promovirale skupnost in podpirale integracijo mladih

in drugih beguncev v politično kulturo zahodnih demokracij s poudarjanjem zahodnih

vrednot, bi lahko zmanjšale vstop muslimanski migrantov v svetovni salafistični džihad.

Difuzija kulture, ki razlaga smrt samomorilskega terorista kot altruistično in častno dejanje

v prid njihovi skupnosti (mučeništvo in mučeniške operacije), je najverjetneje

najpomembnejši pospeševalec radikalizacije, mobilizacije in polarizacije, ki stimulira

samomorilski terorizem.

Promoviranje kulture mučeništva zahteva izbor in izkoriščanje spisov, tradicij, mitov,

simbolov in ritualov, vzetih iz kulture ali religije, ki si jo promotorji samomorilskih napadov

delijo z njihovimi podporniki. Naj bo to lokalna skupnost ali mednarodna mreža, združena

prek interneta. Izbira argumentov in simbolov omogoča kreacijo kulture mučeništva.

Samomorilske napade tako poveže z moralnostjo in poleg demoniziranja in

dehumaniziranja tarč spodbudi agonistično retoriko. Mučeniška kultura, ki podpira

džihadistične vodje in organizacije, doda pomembno versko privlačnost za samomorilski

terorizem skozi povezovanje mučeniških operacij z nebeškimi nagradami in posmrtnim

življenjem v raju. Ko se ta kultura vzpostavi na lokalnem nivoju, jo poskušajo teroristične

organizacije razširiti s pridiganjem, propagando, diskurzi karizmatičnih vodij in

epistemičnimi avtoritetami, indoktrinacijo, različnimi institucijami idr. Sprejetje in širjenje

te kulture ima za posledico vzpostavitev stanja moralnega umika.

Če razmišljamo o samomorilskem terorizmu kot o skupku kompleksnih psihosocialnih sil, je

obvezna namestitev določenih programov, ki bi zavirali posameznike pri vstopu na pot

terorizma ali pa omogočali izhod. Določeni strokovnjaki menijo, da bi takšni programi

morali vsebovati štiri različne elemente: 1) omejevanje potencialnih teroristov pri

pridružitvi skupini; 2) proizvajanje nesoglasij znotraj terorističnih skupin; 3) omogočanje

izhoda iz takih skupin in 4) zmanjševanje podpore takim skupinam in njihovim vodjem.

Veliko avtorjev v grobem kot rešitev navaja različne intervencije, ki bi delovale na

organizacijskem, individualnem in socialnem nivoju. Iz psihosocialnega vidika so za

preprečevanje samomorilskega terorizma nujno potrebne tri naloge: zmanjšanje možnosti,

da teroristične skupin in organizacije izberejo samomorilske metode, preprečevanje

okoliščin, vplivov, izkušenj in dejanj, ki bi lahko spodbujali nastanek pozitivnih odnosov do

36

samomorilskega nasilja in samomorilskih organizacij ter preprečitev, da se posameznik

pridruži takšnim skupinam (Pedahzur, 2005). Vse te rešitve so na papirju in v teoriji izjemno

logične in smiselne, še vedno pa ostaja problem, ki mu trenutno še nihče ni kos – kako to

izpeljati v praksi.

Skozi delo smo prikazali kompleksnost tega pojava in različne ovire pri proučevanju.

Obstaja veliko različnih modelov in teorij skozi katere poskušajo raziskovalci razložiti

samomorilski terorizem. Kontrast med skupinskimi ter individualnimi modeli razlaganja je

več kot očiten. Sami smo mnenja, da so slednji boljši saj zajamejo več spremenljivk.

Pomembno je razumeti kakšno vlogo igra kolektivna identiteta in kako lahko posameznik

sebe podredi skupini ter tako pod vplivom karizmatičnega vodje sprejme skupinske motive,

cilje in ideale Različni koncepti znotraj islamske ideologije(mučeništvo, džihad idr.), skupaj

z dehumanizacijo tarč in indoktrinacijo, ki so jo posamezniki deležni že od malih nog

omogočijo sprejemanje in imobiliziranje samomorilskega terorizma in teroristov.

Problematika samomorilskega terorizma zajema širše dejavnike, ki jih je nemogoče

natančno proučiti samo skozi prizmo psihologije. Pomembno je sodelovanje in

interdisciplinarno proučevanje tega pojava. Na samomorilski terorizem lahko gledamo

skozi različne perspektive, ki skupno vodijo do njegovega nastanka, na kar vplivajo številne

odločitve, izbire in konflikti. Da nekdo dejansko postane samomorilski terorist so potrebna

notranja in zunanja pogajanja o različnih vlogah in socialnih obveznostih ter množica

interpretacij teh vlog in obveznosti, kar lahko privede do konfliktov. Pred vključitvijo v

terorizem se mora posameznik usmerjati skozi hierarhijo različnih vrednot. Te vrednote

lahko vključujejo občutek individualnosti proti občutku pripadnosti skupnosti, občutek

religije oz. ideologije proti drugim religijam, različne načine sodb, kaj je prav in kaj narobe,

pripisovanje nedolžnosti in krivde, socialno in politično determinirane miselne okvire,

osebni občutek ponosa proti ponižanju in želje posmrtnega življenja proti zemeljskemu.

Posameznik tako sčasoma sprejme serije različnih odločitev, ki temeljijo na teh faktorjih in

lahko privedejo do samomorilskega terorizma. Ta dejanja so nato predstavljena kot končna

rešitev (napad na zahodne vrednote, na svobodo, politiko ...) tako s strani tistih, ki jih

izvedejo, kot s strani tistih, ki se nanje odzovejo.

37

V razvoj samomorilskega terorizma je vgrajen proces tehtanja, pogajanja in kolebanja med

vrednotami. To je pomembno za razumevanje različnih stopenj razvoja samomorilskega

terorista, ki vsebuje kulturne, socialne in politične dimenzije odločitev, pa tudi individualne

in psihološke. Preveč poenostavljeno bi bilo reči, da terorist z lahkoto zavrne individualno

identiteto za skupnost in da deluje samo na podlagi muslimanskih verskih spisov. Če želimo

razumeti, kako in zakaj nekdo postane samomorilski terorist, je potrebno proučiti vse

različne poti, ki vodijo k temu. Tak okvir raziskovanja in razlaganja lahko privede do boljših

rešitev za preprečevanje tega pojava. Prizadevanja za preprečevanje samomorilskega

terorizma morajo biti usmerjena v vse potrebne faktorje, ki skupaj povzročijo ta pojav.

Čeprav lahko antropološki, psihološki, politični in moralni modeli nekaj dodajo k

razumevanju, ne more samostojno delovati noben. Potrebno je združenje in sodelovanje.

Če želimo imeti dober okvir, skozi katerega bi proučevali ta fenomen, bi bilo smiselno začeti

s problematiko razlikovanja med različnimi definicijami terorizma, nadaljevati z biološkimi

procesi, vpletenimi v nagnjenosti do samouničenja z namenom doseganja skupinskih ciljev,

iskati psihološke vzroke in raziskovati sociokulturne procese, povezane s fenomenom.

Trenutne študije so s svojo restriktivno in ozko usmerjenostjo nezmožne podati prepričljive

odgovore na večino glavnih vprašanj. Pomembno se nam zdi, da bi vprašanja iz različnih

perspektiv in njihove odgovore združili v celoto in tako omogočili potencialne rešitve za

preprečevanje samomorilskega terorizma.

Pomembno je razumeti, da se samomorilski terorizem v določenih pogledih od drugih

socialnih vedenj ne razlikuje veliko. Samomorilski napadi in njihove kampanje si z drugimi

socialnimi vedenji delijo isti cilj, ki je vpliv na ljudi z namenom spreminjanja njihovega

vedenja. Podobno kot drugi družbeni fenomeni samomorilski terorizem nastane s

kombinacijo različnih instrumentalnih in neinstrumentalnih motivacij, ki vključujejo

strateške, operativne in taktične cilje, pa tudi čustva, sociokulturne norme in vrednote.

Skozi socialne interakcije in procese družbene identifikacije se nekateri posamezniki

odločijo postati prostovoljci za samomorilske napade. Samomorilski terorizem vključuje

združenje organizacijskih, socialnih in individualnih vzrokov in spodbujevalcev. Samo z

razumevanjem teh faktorjev na individualnem in skupinskem nivoju bodo lahko imeli

38

oblikovalci politik in varnostne ustanove boljše možnosti napovedovanja terorističnih

groženj, ki bi se lahko razvile v samomorilski terorizem.

39

Viri in literatura

Abualrub, J. (2002). Holy wars, Crusades, Jihad. Columbia, MD: Madinah Publishers.

Berko, A. (2007). The path to paradise: The inner world of suicide bombers and their

dispatchers. Westport: Greenwood Publishing Group.

Bjørgo, T. (ur.). (2004). Root Causes of Terrorism: Myths, reality and ways forward. New York:

Routledge.

Bloom, M. (2005). Dying to kill: The allure of suicide terror. New York: Columbia University

Press.

Burkholder, J. (2004). Ongoing controversy over Pfiesteria. Science, 304(5667), 46–47. doi:

10.1126/science.304.5667.46b

Caracci, G. (2002). Cultural and contextual aspects of terrorism. The Psychology of Terrorism, 3,

57–81.

Cherrington, D. J. (1994). Organizational behavior: The management of individual and

organizational performance. Boston: Allyn and Bacon.

Crenshaw, M. (1981). The causes of terrorism. Comparative politics, 13(4), 379–399. doi:

10.2307/421717

Crenshaw, M. (2007). Explaining Suicide Terrorism: A Review Essay. Security Studies, 16(1),

133–162. doi: 10.1080/09636410701304580

Dalgaard-Nielsen, A. (2010). Violent radicalization in Europe: What we know and what we do

not know. Studies in Conflict & Terrorism, 33(9), 797–814. doi:

10.1080/1057610X.2010.501423

40

de la Corte Ibáñez, L. (19.10.2014) The social psychology of suicide terrorism. Ict.org

Pridobljeno na https://www.ict.org.il/Article/1233/The-Social-Psychology-of-Suicide-

Terrorism

Dennett, D. C. (2006). Breaking the spell: Religion as a natural phenomenon. New York:

Penguin Group.

Diener, E. (1980). Deindividuation: The absence of self-awareness and self-regulation in group

members. The psychology of group influence, 209–242. doi: 10.1037/0022-

3514.37.7.1160

El Fadl, K. A. (2001). Islam and the Theology of Power. Middle East Report, (221), 28–33.

Pridobljeno na http://www.merip.org/mer/mer221/islam-theology-power

Ganor, B. (2011). The counter-terrorism puzzle: A guide for decision makers. New York:

Routledge.

Ganor, B. (2015). Global alert: the rationality of modern Islamist terrorism and the challenge to

the liberal democratic world. New York: Columbia University Press.

Hafez, M. (2006). Manufacturing human bombs: The making of Palestinian suicide bombers.

Washington: United States Institute of Peace Press

Hewitt, A. (2010). Flannery O'Connor in the Age of Terrorism: Essays on Violence and Grace.

Knoxville: Univiversity of Tennessee Press.

Hicks, M. H. R., Dardagan, H., Bagnall, P. M., Spagat, M. in Sloboda, J. A. (2011). Casualties in

civilians and coalition soldiers from suicide bombings in Iraq, 2003–10: a descriptive

study. The Lancet, 378(9794), 906–914. doi: 10.1016/S0140-6736(11)61023-4

Hoffman, B. (1998). Inside terrorism. New York: Columbia University Press.

Horgan, J. (2005). The psychology of terrorism. London: Cass Publications.

41

Ismayilov, M. (2010). Conceptualizing Terrorist Violence and Suicide Bombing. Journal of

Strategic Security, 3(3). doi: 10.5038/1944-0472.3.3.2

Jacobson, P. (19.8.2001). Home-grown martyrs of the West Bank reap deadly harvest. Sunday

Telegraph, Pridobljeno na

http://www.telegraph.co.uk/news/worldnews/middleeast/1337939/Home-grown-

martyrs-of-the-West-Bank-reap-deadly-harvest.html

Kelley, J. (7.5.2001). The Secret World of Suicide Bombers: Devotion, Desire Drive Youths to

Martyrdom. Palestinians in Pursuit of Paradise Turn Their Own Bodies into Weapons. USA

Today. Pridobljeno na https://usatoday30.usatoday.com/news/world/june01/2001-06-

26-suicide-usat.htm#more

Kobrin, N. H. (2010). The banality of suicide terrorism: The naked truth about the psychology of

Islamic suicide bombing. Virginia: Potomac Books, Inc.

Krueger, A. B. in Maleckova, J. (2002). Education, Poverty, Political Violence and Terrorism: Is

There a Causal Connection? (No. w9074). National Bureau of Economic Research.

Pridobljeno na http://www.nber.org/papers/w9074

Kruglanski, A. W., Chen, X., Dechesne, M., Fishman, S. in Orehek, E. (2009). Fully committed:

Suicide bombers’ motivation and the quest for personal significance. Political Psychology,

30(3), 331–357. doi: 10.1111/j.1467-9221.2009.00698.x

Kurlantzick, J. (6.1.2008). Fighting terrorism with terrorists. The Los Angeles Times. Pridobljeno

na http://articles.latimes.com/2008/jan/06/opinion/op-kurlantzick6

Laqueur, W. (2016). A History of Terrorism: Expanded Edition. New York: Routledge.

Liddle, J. R., Bush, L. S. in Shackelford, T. K. (2011). An introduction to evolutionary psychology

and its application to suicide terrorism. Behavioral Sciences of Terrorism and Political

42

Aggression, 3(3), 176–197. Pridobljeno na

http://www.toddkshackelford.com/downloads/Liddle-Bush-Shackelford-BSTPA.pdf

Matusitz, J. (2014). Suicide Terrorism as Social Noise: A Communicative

Perspective. Understanding Suicide Terrorism: Psychosocial Dynamics, 60. doi:

10.4135/9789351507901.n4

Merari, A. (1990). The readiness to kill and die: Suicidal terrorism in the Middle East. Origins of

terrorism, 192-207.

McCauley, C. R. in Segal, M. E. (1987). Social psychology of terrorist groups. Beverly HIlls, CA:

Sage.

Merari, A. (2005). Social, organizational and psychological factors in suicide terrorism. V T.

Bjorgo (ur.), Root causes of terrorism: Myths, reality and ways forward, (str. 70–86). New

York: Routledge

Moghadam, A. (2003). Palestinian Suicide Terrorism in the Second Intifada: Motivations and

Organizational Aspects. Studies in Conflict & Terrorism, 26(2), 65–92. doi:

10.1080/10576100390145215

Moghadam, A. (2006). The Roots of Suicide Terrorism: A Multi-Causal Approach. The Roots of

Suicide Terrorism. Pridobljeno na

http://tamilnation.co/terrorism/sri_lanka/moghadam.pdf

Moghadam, A. (2008). The globalization of martyrdom: Al Qaeda, Salafi Jihad, and the

diffusion of suicide attacks. Baltimore: JHU Press.

Murshed, S. M. in Pavan, S. (2011). Identity and Islamic Radicalization in Western Europe. Civil

Wars, 13(3), 259–279. doi: 10.1080/13698249.2011.600000

43

Pape, R. (2005). Dying to win: The strategic logic of suicide terrorism. New York: Random

House.

Pedahzur, A. (Ur.). (2006). Root causes of suicide terrorism: globalization of martyrdom. New

York: Routledge.

Pedahzur, A., Perliger, A. in Weinberg, L. (2003). Altruism and fatalism: the characteristics of

Palestinian suicide terrorists. Deviant Behavior, 24(4), 405–423. doi: 10.1080/713840227

Pomerantz, M. A. in Shahin, A. A. (ur.). (2015). The Heritage of Arabo-Islamic Learning: Studies

Presented to Wadad Kadi. Leiden: Brill.

Post, J. (1986). Narcissism and the charismatic leader-follower relationship. Political

Psychology, 7(4), 675–688. doi: 10.2307/3791208

Post, J. (2000). Murder in a political context: Profile of an Abu Nidal Terrorist. Bulletin of the

Academy of Psychiatry and the Law, 28, 171–78.

Post, J. (2005a). Psychological operations and counterterrorism. Joint Force Quarterly, 37, 105–

110. Pridobljeno na http://www.au.af.mil/au/awc/awcgate/jfq/1837.pdf

Post, J. (2005b). Psychological roots of terrorism. Adressing the Causes of Terrorism, Vol. 1,

The Club de Madrid Series on Democracy and Terrorism. Madrid, Spain: Club de Madrid.

Post, J. (2005c). When hatred is bred in the bone: psycho‐cultural foundations of

contemporary terrorism. Political Psychology, 26(4), 615–636. Pridobljeno na

https://www.surrey.ac.uk/politics/research/researchareasofstaff/isppsummeracademy/i

nstructors%20/Psycho-cultural%20foundations%20of%20contemporary%20terrorism.pdf

Post, J. (2007). The Mind of the Terrorist: The Psychology of Terrorism from the IRA to al-

Qaeda. New York: Palgrave MacMillan.

44

Post, J., Sprinzak, E. in Denny, L. (2003). The terrorists in their own words: Interviews with 35

incarcerated Middle Eastern terrorists. Terrorism and Political Violence, 15(1), 171–184.

doi: 10.1080/09546550312331293007

Postmes, T. in Spears, R. (1998). Deindividuation and antinormative behavior: A meta-

analysis. Psychological bulletin, 123(3), 238-259. Pridobljeno na

https://www.researchgate.net/profile/Tom_Postmes/publication/232560381_Deindividu

ation_and_Antinormative_Behavior_A_Meta-

Analysis/links/00b49521caec391c7f000000/Deindividuation-and-Antinormative-

Behavior-A-Meta-Analysis.pdf

Roeckelein, J. E. (Ur.). (2006). Elsevier's dictionary of psychological theories. Elsevier.

Sageman, M. (2004). Understanding terror networks. Philadelphia, PA: University of

Pennsylvania Press.

Schmid, A. (2005). Terrorism as Psychological Warfare. Democracy and Security, 1(2), 137–146.

doi: 10.1080/17419160500322467

Schmidt, A. P. in Jongman, A. J. (1984). Political Terrorism: A Research Guide to Concepts,

Theories, Data Bases, and Literature. New York: Transaction Publishers

Shermer, M. (2005). Believing in belief. Skeptic (Altadena, CA), 12(3), 71–73. doi:

10.1126/science.1123433

Silke, A. (ur.). (2003). Terrorists, victims and society: Psychological perspectives on terrorism

and its consequences. New York: John Wiley & Sons. doi: 10.1002/9780470713600

Silke, A. (2006). The Role of Suicide in Politics, Conflict, and Terrorism. Terrorism and Political

Violence, 18(1), 35–46. doi: 10.1080/09546550500383241

45

Simonson, P. (2001). Social noise and segmented rhythms: News, entertainment, and celebrity

in the crusade for animal rights. The Communication Review, 4(3), 399–420. doi:

10.1080/10714420109359476

Speckhard, A. in Paz, R. (2012). Talking to Terrorists: Understanding the Psycho-social

Motivations of Militant Jihadi Terrorists, Mass Hostage Takers, Suicide Bombers

&"martyrs". McLean, VA: Advances Press.

Stedman, T. L., Taylor, N. B. in Taylor, A. E. (1957). Stedman's medical dictionary. Baltimore:

Williams & Wilkins.

Stern, J. (2003). Terror in the name of God: Why religious militants kill. New York: HarperCollins

Publishers.

Townsend, E. (2007). Suicide terrorists: Are they suicidal? Suicide and Life-Threatening

Behavior, 37(1), 35–49. doi: 10.1521/suli.2007.37.1.35

United States Department of Justice (22. 6. 2017). Terrorism 2002–2005. fbi.gov. Pridobljeno

na https://www.fbi.gov/stats-services/publications/terrorism-2002-2005

Victoroff, J. (2005). The Mind of the Terrorist: A Review and Critique of Psychological

Approaches. Journal of Conflict Resolution, 49(1), 3–42. doi: 10.1177/0022002704272040

Volkan, V. (1988). The need to have enemies and allies: From clinical practice to international

relationships. London: Jason Aronson.

Zimbardo, P. (1969). The human choice: Individuation, reason, and order versus

deindividuation, impulse, and chaos. Standford: Stanford University, Department of

Psychology

Wardlaw, G. (1989). Political terrorism: Theory, tactics and counter-measures. Cambridge:

Cambridge University Press.

46

Webber, D., Klein, K., Kruglanski, A., Brizi, A. in Merari, A. (2015). Divergent paths to

martyrdom and significance among suicide attackers. Terrorism and Political Violence, 1–

23. doi: 10.1080/09546553.2015.1075979

Weinberg, L., Pedahzur, A. in Hirsch-Hoefler, S. (2004). The Challenges of Conceptualizing

Terrorism. Terrorism and Political Violence, 16(4), 777–794. doi:

10.1080/095465590899768

Yogev, E. in Schweitzer, Y. (22. 7. 2017). Suicide Attacks in 2015. inss.org. Pridobljeno na

http://www.inss.org.il/publication/suicide-attacks-in-2015/