Univerza v Mariboru

Fakulteta za varnostne vede

DIPLOMSKO DELO

Varnostne posledice odcepitvenih teženj – Kosovo, Južna Osetija, Severna Irska, Baskija

Avgust, 2009 Izdelala: Simona Matuš

Mentor: dr. Andrej Sotlar, docent

1

Narod, ki zatira druge narode, sam ne more biti svoboden.

Karl Marx

ZAHVALA

preprosti ženski, ki me je skozi igro človek ne jezi se naučila, da je življenje polno vzponov in

padcev, da se je potrebno vedno znova pobrati in igro nadaljevati. Stara mama s tem delom

mi je uspelo pripeljati še eno figurico v štalco.

dr. Andrej Sotlar, hvaležna sem vam za čas, ki ste si ga vzeli za debate, za hitre odgovore in

vedno dobrodošle nasvete.

Hvala vsem, ki ste me bodrili in podpirali.

2

KAZALO

POVZETEK .......................................................................................................................................................... 3

1 Uvod .................................................................................................................................................................... 5

2 Metodološki pristop .......................................................................................................................................... 8

2.1 Predmet in cilji ............................................................................................................................................. 8

2.2 Hipoteze ........................................................................................................................................................ 8

2.3 Uporabljene metode ..................................................................................................................................... 9

3 Opredelitev temeljnih pojmov......................................................................................................................... 10

4 Kosovski konflikt ............................................................................................................................................. 20

4.1 Zgodovina Kosova ...................................................................................................................................... 20

4.2 Kosovo po letu 1980 ................................................................................................................................... 23 4.2.1 Odvzem avtonomije - zaostritev konflikta ......................................................................................... 23 4.2.2 Posredovanje mednarodne skupnosti .................................................................................................. 26 4.2.3 Teroristi ali borci za svobodo ............................................................................................................. 29

5 Samostojnost Kosova ....................................................................................................................................... 33

5.1 Odzivi mednarodne skupnosti - politični konflikt ....................................................................................... 33 5.1.1 Mednarodni odzivi na priznanje Kosova ........................................................................................... 34

5.2 Odzivi in dogajanja na Kosovu .................................................................................................................. 38

5.3 EULEX in varnostne grožnje na Kosovu .................................................................................................... 41

5.4 Odzivi in dogajanja v Srbiji ........................................................................................................................ 42

5.5 Samostojno Kosovo - konstrukt ZDA? ........................................................................................................ 44

6 Odcepitvene teţnje na nekaterih drugih območjih ...................................................................................... 47

6.1 Južna Osetija in kavkaški konflikt .............................................................................................................. 47

6.2 Severna Irska .............................................................................................................................................. 51 6.2.1 Kratek pregled konflikta ..................................................................................................................... 51 6.2.2 Mirovni proces .................................................................................................................................... 53 6.2.3 Zaplet glede razoroţitve ..................................................................................................................... 56

6.3. Baskovske odcepitvene težnje .................................................................................................................... 59 6.3.1 Mirovni procesi................................................................................................................................... 62

7 Zaključek .......................................................................................................................................................... 66

7.1 Verifikacija hipotez..................................................................................................................................... 66

7.2 Povzetek temeljnih ugotovitev .................................................................................................................... 68

8. Viri in literatura .............................................................................................................................................. 71

3

POVZETEK

Varnostne posledice odcepitvenih teženj – Kosovo, Južna Osetija, Severna Irska, Baskija

V današnjem svetu dajemo čedalje večjo pozornost transnacionalnim grožnjam varnosti, med katere

uvrščamo tudi odcepitvene težnje. Te imajo ponavadi negativne posledice, veliko število

beguncev, meja med nacionalističnimi borci za samostojnost in teroristi je zelo tanka,

napetosti velikokrat preseţejo drţavne meje in se razširijo na mednarodno skupnost. Ta pri

reševanju konfliktov zaradi tega, ker članice v reševanju konfliktov dajejo prioritetno vlogo

svojim nacionalnim interesom, ni enotna. Tako je bilo tudi v primeru Kosova, kjer so leta

2008 enostransko razglasili neodvisnost, kar je razdelilo mednarodno skupnost, saj se je

znašla v kočljivi situaciji. Enostranska odcepitev, kot ena od moţnih oblik uresničitve pravice

do samoodločbe, je v nasprotju z ozemeljsko celovitostjo drţave. Zahod podpira samostojno

Kosovo in pravi, da je primer Kosova sui generis , medtem ko Rusija opozarja na nevaren

precedens, ki bi ga neodvisno Kosovo lahko ustvarilo in vzpodbudilo nove teţnje po

odcepitvah. Kot primere odcepitvenih teţenj navajam Juţno Osetijo, kjer je stanje po vojni

avgusta 2008 še vedno zaskrbljujoče. V nadaljevanju je govora o Severnoirskem konfliktu,

kjer si po razoroţitvi IRE in ponovni vzpostavitvi avtonomije oblast delijo protestantje in

katoliki. Kot zadnji primer opisujem baskovske teţnje po neodvisnosti.

Ključne besede: varnost, odcepitev, Kosovo, Juţna Osetija, Severna Irska, Baski.

SUMMARY

Safety Consequences of Secessionist Movements - Kosovo, Southern Ossetia, Northem

Ireland, Basque Country

In this day and age, more and more attention is paid to transnational threats to safety,

including secessionist yearnings. These usually have negative consequenses; numerous

refugees, the teen line between nationalist freedom fightters and terrorists, and tension which

ofen escalates beyond national borders into the international community. The latter is rarely

unanimous due to its members prioritizing their own national interests. Such was the case of

Kosovo, which unilaterally announceced independence in 2008 and divided the internacional

4

community. The unilateral secession as one of the possible forms of the right to self-

determination is in opposition with the territurial unity of a country. The west suppotrs

Kosovo's independance, claming this case to be sui generis, whereas Russia warns Kosovo

may establish a dangerous precedent and prompt secessionist movements elsewhwre. I

provide Southern Ossetia as an example of secession activity, where the situation after the war

in Avgust 2008 is still delicate. This work further examines the conflict in Northen Ireland,

whwre power has been shared between Protestants and Catholics since the IRA was disarmed

and autonomy reestablished. The final example focuses on the Basque independence

yeamings.

Keywords: Safety, seccesion, Kosovo, Southern Ossetia, Northern Ireland, Basque Country.

5

1 Uvod

17.2. 2008 je Evropa dobila novo drţavo Kosovo. Primer enostranske odcepitve Kosova pa bi

lahko sluţil kot precedens za ostale odcepitve, zato mu v nalogi namenjam največ pozornosti.

Mednarodna skupnost je kosovski konflikt dolgo časa jemala kot notranjo zadevo Srbije.

Konec osemdesetih se je tudi mednarodna skupnost začela zavedati kršenja temeljnih

človekovih pravic in svoboščin na Kosovu, humanitarne krize in genocida konec devetdesetih.

Sledila so dolgotrajna pogajanja, ki niso prinesla rešitve, sprejetih je bilo več resolucij glede

Kosova, ki so po mojem mnenju imele trenutni učinek, gledano dolgoročno pa so stvar še

nekoliko bolj zapletle. V mislih imam seveda resolucijo Varnostnega sveta Zdruţenih

narodov 1244, ki govori o ozemeljski celovitosti Srbije, a hkrati pušča moţnost za samostojno

Kosovo. Glede resolucije 1244 bo svoje neobvezujoče mnenje na pobudo srbske strani dalo

Mednarodno sodišče v Haagu (ICJ). Namen Srbije je seveda preprečiti priznanje Kosova

predvsem s strani azijskih drţav in s tem onemogočiti tej mladi drţavi vključevanje v

mednarodne organizacije. Dejstvo je, da so prvi srbski čustveni odzivi prinesli poškodovanje

nekaterih veleposlaništev, sledil je odpoklic diplomatov iz drţav, ki so Kosovo priznale. A

čustva so se pomirila, veleposlaniki so se čez čas vrnili na svoja delavna mesta, prihodnost

Srbije pa je v povezovanju. Srbsko vodstvo mora svoje moči uperiti v pogajanja za

pribliţevanje EU in prav v tem vidim umiritev strasti.

Zahod pravi, da je Kosovo poseben primer, Rusija pa zatrjuje, da v svetu veljajo dvojna

merila. ZDA dajejo veliko podporo kosovskim Albancem, njihovo zaupanje uţiva tudi

premier Thaci, ki ga je v sredini devetdesetih let iskal Interpol, njegova Osvobodilna vojska

Kosova (OVK) pa je bila na seznamu terorističnih organizacij. ZDA so potrebovale Kosovo

in Kosovo je potrebovalo ZDA. Velesila ima na Kosovu vojaško bazo Bondsteel, ki je

največje vojaško oporišče, zgrajeno po vojni z Vietnamom. Amerika ima na Kosovu velike

interese, naj omenim samo gradnjo naftovoda AMBO pa neizkoriščeno rudno bogastvo in

sam geostrateški poloţaj Kosova. Evropa pa se ubada z namestitvijo največje civilne misije,

ki je bila kdaj koli ustanovljena v okviru evropske varnostne in obrambne politike.

Takoj po osamosvojitvi Kosova so se oglasili borci, ki se, nekateri ţe leta, borijo za

samostojnost, in se takoj sklicevali na precedenčni primer Kosova. Drţave, ki se same

soočajo s odcepitvenimi teţnjami, neodvisnosti Kosova niso priznale, saj se bojijo učinka

6

domin. V delu opisujem primer Juţne Osetije, ki je po nemirih v letu 2008 znova postal

aktualen. Za drugi primer sem izbrala Severno Irsko, kjer so se stvari po ponovni vzpostavitvi

avtonomije umirile. Kot tretji primer opisujem baskovske teţnje za samostojnost, saj Baski za

prihodnje leto napovedujejo referendum, ki ga španska vlada razume kot prvi korak k

odcepitvi.

Stanje na Kavkazu po razpadu Sovjetske Zveze lahko primerjamo s stanjem na Balkanu. V

začetku devetdesetih let 20. stoletja Juţna Osetija razglasi neodvisnost od Gruzije, od takrat

območje nadzira Opazovalna misija zdruţenih narodov v Gruziji (UNOMIG). Mednarodna

skupnost spoštuje celovitost Gruzije in ne priznava enostransko razglašene samostojnosti. V

regiji ves čas prihaja do nemirov. Najhujši oboroţeni spopadi so potekali avgusta 2008, ko

Juţno Osetijo napadejo gruzijske sile. Kasneje se v boj vključi tudi Rusija, ki si prizadeva

ohraniti vpliv nad območjem, na katerem ima ţe leta prevlado, in ne bo dovolila, da bi se

zahod pribliţal njenim strateškim poloţajem.

Baski poleg svoje kulture in jezika, na katerega so še posebej ponosni, menijo, da se tudi po

fizičnih lastnostih ločijo od ostalih prebivalcev Španije. Za začetnika baskovskega

nacionalizma štejemo Arano. Znana je njegova formula 4 + 3 = 1, kar pomeni, da naj bi se

štiri baskovske province v Španiji (Navarra, Vizcaya, Alava in Guipuzcoa) in tri v Franciji

(Labourt, Basse-Navarre, Soule) zdruţile. Nedvoumno je, da so bili Baski zatirani, najhuje v

času generala Franka. Ko govorimo o Baskih, ne moremo mimo teroristične skupine ETA.

ETA je bila ustanovljena leta 1959 in je odprla čisto novo poglavje baskovskega

nacionalizma, katerega rezultat je preko 820 ţrtev. Leta 2005 je predsednik baskovske vlade

Ibarretxe predstavil načrt, ki pa ga Madrid zavrača. Baski so narod, ki uţivajo visoko stopnjo

avtonomije, ankete pa kaţejo, da samostojnost podpira nekaj več kot 30%.

Severnoirski konflikt izhaja iz leta 1921, ko se je Irska odcepila od Velike Britanije. Šest

irskih grofij je kljub vsemu ostalo pod Veliko Britanijo, ki 1972 uvede neposredno oblast na

Severnem Irskem. Spor je rezultat socialnih, političnih in ekonomskih razlik med protestanti,

ki so lojalni britanski kroni, in katoliki, ki si ţelijo nacionalno samopotrditev. Leta 1969 je

prišlo do namestitve britanskih vojakov v Severni Irski, kar so nekateri domačini razumeli

kot ponovno kolonizacijo, rezultat tega je bila ponovna oţivitev Irske republikanske armade

(IRA). Po številnih konfliktih in s pomočjo mednarodnega posredovanja je bil leta 1998

podpisan Velikonočni sporazum, ki je predvideval delitev oblasti, a leta 2000 je Velika

7

Britanija ponovno neposredno zavladala nad Severno Irsko. Leta 2005 se IRA razoroţi, 2007.

leta oblast na Severnem Irskem znova prevzame Stormont, leto pozneje britanska vojska

zapusti Severno Irsko.

.

V vseh primerih gre za narode, ki se čutijo kulturno, versko in politično zatiranje in se

počutijo drugačne od večinskega dela prebivalstva. Rešitev ni v omejevanju in zatiranju, pač

pa v podpori in zadostni avtonomiji:« S polnim trebuhom se nihče ne gre terorizma!«

8

2 Metodološki pristop

2.1 Predmet in cilji

Predmet proučevanja so odcepitvene teţnje, katerih posledica je tudi samostojno Kosovo, ki

pa lahko velja kot precedens za ostale odcepitve. Rešitev nekaterih na videz nerešljivih

konfliktov kaţejo, da odcepitev ni nujno edina oblika rešitve problema.

V diplomskem delu imam naslednje cilje:

Predstaviti zgodovino Kosova in dogajanja, ki so sledila po letu 1980;

predstaviti politični konflikt, ki ga je prineslo samostojno Kosovo, ter dogajanja, ki so

sledila po razglasitvi nove drţave;

predstaviti odcepitvene teţnje in mirovne procese za njihovo reševanje na nekaterih

drugih konfliktnih območjih (Juţna Osetija, Baskija, Severna Irska );

analizirati povezavo med odcepitvenimi teţnjami in njihovim vplivom na varnostno

situacijo na kriznih območjih in v regijah;

predstaviti moj pogled na reševanje odcepitvenih teţenj.

2.2 Hipoteze

V diplomski nalogi se bom opredelila glede naslednjih hipotez:

H1: Secesionistične teţnje ogroţajo mednarodno varnost.

H2: Kosovo je lahko precedenčni primer za druge odcepitve.

H3: Avtonomija je kompromis med pravico do samoodločbe in pravico do ozemeljske

celovitosti ter mirno rešitvijo separatističnih konfliktov.

9

2.3 Uporabljene metode

Zbiranje virov in relevantne literature je bila prva metoda, metoda zbiranja informacij, ki sem

jo uporabila in mi je sluţila pri oblikovanju strukture in postavljanju hipotez mojega dela.

Zgodovinsko analizo sem uporabljala pri proučevanju narodov, ki imajo secesionistične

teţnje. Temeljna metoda, ki jo uporabljam v celotni diplomski nalogi, je analiza primarnih in

sekundarnih virov. Primarni viri, predvsem nacionalna zakonodaja in pa resolucije VS, so mi

omogočali oris oz. temelj, nadaljnjo razlago pa sem iskala v sekundarnih virih, predvsem v

akademskih člankih in monografskih publikacijah. V veliko pomoč mi je bila literatura,

pridobljena na internetu. V delu se posluţujem tudi časopisnih člankov, saj predvsem

dogajanje na Kosovu prehiteva poglobljene znanstvene analize. V delu uporabljam tudi

primerjalno in deskriptivno metodo.

10

3 Opredelitev temeljnih pojmov

Republika Kosovo je najmlajša drţava v Evropi, ki jo je do sedaj priznalo 56 drţav

(www.kosovothanksyou.com/statistics/ 3. 3. 2009 ). Po grobih ocenah ima Kosovo okrog 2

milijona prebivalcev, od tega je večina albanske narodnosti. Po ocenah ZN na Kosovu ţivi od

60.000 - 80.000 Srbov, ki predstavljajo manjšinski del prebivalstva. Uradna jezika sta albanski

in srbski( www.rtvslo.si/odprtikop/mednarodna_obzorja/kosovo/ 11. 11. 2008).

Slika 1: Republika Kosovo

www.img.timeinc.net/time/daily/special/kosovo/maps/kosovomap.gif 3. 3. 2009

11

Juţna Osetija, ki je od glavnega mesta Gruzije Tbilisija oddaljena dobrih 100 kilometrov,

zavzema 3900 kvadratnih kilometrov in ima pribliţno 70.000 prebivalcev. Slika 2 prikazuje

lego te de facto neodvisne drţave. Juţnoosetijci govorijo jezik, ki je podoben perzijskemu

jeziku. 61 % prebivalcev je kristjanov, veliko pa je tudi

muslimanov(www.en.wikipedia.org/wiki/South_Ossetia,

www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_menu=2&c_id=18

0184 26.12. 2008).

Slika 2: Lega Juţne Osetije

dobljeno 5.3.2009 na: www.dw-world.de/dw/article/0,2144,3547823,00.html

12

Severna Irska skupaj z Anglijo, Škotsko in Wallesom tvori Zdruţeno kraljestvo Velike

Britanije, kar lahko vidimo na sliki 3. Severna Irska zavzema severni del irskega otoka in se

razprostira na 14.120 kvadratnih kilometrih, po štetju prebivalstva iz leta 2003 pa ima

1.703.000 prebivalcev (Natek, 2006:202).

Slika 3 Zdruţeno kraljestvo Velike Britanije

dobljeno 13. 3. 3009 na:

www.google.si/imgres?imgurl=http://www.upps.at/main/images/karten/greatbritain/united_ki

ngdom.gif&imgrefurl=http://www.upps.at/main/region_detail.php%3Flang%3Dsi%26land_id

%3D33&h=401&w=354&sz=9&tbnid=WNi4FoVHhSThrM::&tbnh=124&tbnw=109&prev=/

images%3Fq%3Dvelika%2Bbritanija&usg=__wcOi3FMApgWDhXIfpeezd_DkquM=&ei=t-

G4SZniCcuosAbFutyXCA&sa=X&oi=image_result&resnum=1&ct=image&cd=1

V literaturi velikokrat za Severno Irsko zasledimo poimenovanje Ulster, čeprav je Ulster

najsevernejša pokrajina celotnega otoka in jo sestavlja skupno devet grofij, kar je prikazano

na sliki 4, Severna Irska pa zavzema le šest grofij te pokrajine, kar prikazuje slika 5 (Natek,

2006:202).

13

Slika 4 www.rtvslo.si/slike/photo/52071/

Slika 5: Šest grofij pokrajine Ulster, ki tvorijo Severno Irsko

dobljeno 13.3.2009 na www.cain.ulst.ac.uk/images/maps/map3.htm

14

Baskovsko deţelo (Euskal Herria = dežela, kjer se govori baskovski jezik )sestavljajo tri

francoske province: Labourd, Basse Navarre in Soule. Te zavzemajo severni del baskovske

deţele. Španski juţni del baskovske deţele pa sestavljajo province Vizcaya, Guipuzcoa,

Alava in Navarra, kar nakazuje slika 6. Danes se izraz Baskija (Euskadi) nanaša le na

Baskovsko avtonomno skupnost, medtem ko se za celotno območje (tudi v političnem in ne le

v kulturnem pomenu) uporablja izraz Baskovske deţele (Euskal Herria). V celotni baskovski

deţeli, ki zavzema 20.742 kvadratnih kilometrov, ţivi okrog tri milijone ljudi (Viţin, 2005:6,

www.sl.wikipedia.org/wiki/Baskovske_de%C5%BEele 5.11. 2008).

Slika 6: Baskovske deţele

dobljeno 13.3.2009 na: www.folk.uio.no/paltr/basque_mystery_files/image003.gif

15

Teţnje po odcepitvi določene skupine od kakšne širše politične, verske, gospodarske ali kake

druge skupnosti imenujemo s tujko separatizem. Ko govorimo o ločitvi, odcepitvi posameznega

dela drţave od celote, uporabljamo tudi tujko secesionizem, ki je opredeljen kot teţnja,

politična koncepcija ali gibanje, katerega glavni cilj je odcepitev ali ločitev določenega dela

druţbenopolitičnega subjekta, drţavnopravne enote ali nacionalne skupnosti od kake širše

političnoorganizacijske strukture, federalne drţave ali politične zveze. Najpogostejša oblika

separatizma, ki je pogosto ostro obsojana, je prizadevanje določenega naroda, da se odcepi od

kake drţave, ker so zatirani, izkoriščeni ali ogroţeni. Tisti, ki se hočejo odcepiti za idejo

osamosvojitve in za svojo domovino trpijo in umirajo, na drugi strani pa jih nasprotniki

poimenujejo za izdajalce, za nacionalistične skrajneţe in šoviniste. Vsak narod, ki ţeli ţiveti

sam zase v svoji drţavi bi moral imeti zagotovljeno pravico do samoodločbe, ki jo lahko

realizira z odcepitvijo, dejstvo pa je, da so običajno interesi močnejši od načel in vrednot.

Resnica o odcepitvi je skoraj neizogibno resnica in volja močnejšega. (Sruk, 1995:294).

Abecednik (www.p.abecednik.com/precedens.html 13. 2. 2009 ) definira precedens kot

ravnanje ali postopek za vzgled, potrdilo za (poznejša) podobna ravnanja, postopke. Precedens

v anglo-ameriškem pravnem sistemu pomeni, da so sodbe višjega sodišča splošno zavezujoče

za poznejše primere (precedenčno pravo).

Varnost je potreba, ki jo Maslow na svoji lestvici potreb daje na drugo mesto, takoj po

fizioloških potrebah, kar priča o pomembnosti te potrebe za človeka, ki je biološko in druţbeno

bitje. Biološko je varnost pogoj za delovanje osnovnih ţivljenjskih funkcij in tako vzgib za

razvoj, zavestno dejanje, da bi se stanje varnosti zmeraj znova vzpostavilo. Varnost se nanaša

tako na posameznika (individualna varnost) kot na druţbo in nenazadnje tudi na mednarodni

sistem. Grizold definira varnost »kot stanje, v katerem je zagotovljen uravnoteţen fizični,

duhovni in duševni ter gmotni obstoj posameznika in druţbene skupnosti v razmerju do drugih

posameznikov, druţbene skupnosti in narave«. Prizadevanje za vzpostavitev stanja varnosti je

civilizacijska kategorija, ki zajema vidike sodobne varnosti, gospodarsko, socialno, politično,

kulturno, pravno, ekološko in obrambno. Varnost je imanentna strukturna prvina druţbe, ki

zajema tako stanje oz. določeno lastnost stanja kot tudi dejavnost oz. sistem (Grizold v Luadr,

2001:126).

16

Nacionalna varnost je varnost drţavnega naroda, ki zajema varnost nacionalnega ozemlja

(vključno z zračnim prostorom in ozemeljskimi vodami), zaščito ţivljenja ljudi in njihove

lastnine, ohranitev in vzdrţevanje nacionalne suverenosti ter uresničevanje temeljnih funkcij

druţbe (socialno-ekonomske, druţbenopolitične, kulturne, ekološke, gospodarske ...). Drţave

zagotavljajo varnost svojim drţavljanom z delovanjem nacionalno varnostnega sistema, ki ga

sestavljajo varnostna politika (kot dejavnost za vnaprejšnjo pripravo pred viri in ogroţanji v

naravi, druţbi ter med druţbami), varnostna struktura z obrambno in notranjo varnostjo in

varnostno samoorganiziranje civilne druţbe. Nacionalna drţava in s tem tudi njen nacionalni

varnostni sistem izgublja svojo nekdanjo monopolno vlogo, saj z internacionalizacijo in

globalizacijo prihaja do višje stopnje celotnega svetovnega reda in lahko govorimo o

mednarodni oz. svetovni varnosti in kooperativnem modelu, ki temelji na ideji o skupni

varnosti, v kateri drţave uţivajo varnost kot skupno dobrino. Sedanji kolektivni model varnosti

v okviru OZN rešuje mnogo gospodarskih, ekoloških in razvojnih vprašanj in zahteva

sodelovanje med drţavami z namenom skupnih koristi, pa vendar v njem najdemo elemente

odvračanja in tekmovanja nacionalnih drţav med seboj, ki zagotavljajo varnost enih na račun

drugih ( ibid.).

Dobovšek pravi, da stopnja druţbenega razvoja prinaša nove nevarnosti in groţnje za druţbo,

naravo in svet, ki so transnacionalne narave, to so predvsem nevojaška ogroţanja, kot so

gospodarske krize, etnični konflikti, mnoţične migracije, mednarodni terorizem in

onesnaţevanje okolja ( Leharnar, 2008:13). Nekoč ključna vojaška oblika ogroţanja je danes le

ena izmed mnogih. Opredelitev značilnosti transnacionalnih groţenj varnosti izpostavlja tudi

njihovo preteţno nevojaško naravo, kar pa ne pomeni, da pogosto niso posledica vojaških

konfliktov ali pa celo njihov vzrok. Transnacionalno širjenje ogroţanja varnosti je mnogokrat

posledica ţe stopnjevane groţnje na nacionalni ravni (npr. oboroţeni konflikt, konflikt med

teroristično skupino in drţavo, razcvet kriminala itd.) ali pa vzrok nadaljnjega stopnjevanja

drugih groţenj varnosti (npr. povišanje stopnje kriminala v ciljni ali tranzitni drţavi kor rezultat

visoke stopnje ilegalnih migracij).

(dobljeno 2.11.2008 na:www.nato.gov.si/slo/slovenija-nato/ogrozanje-varnosti/globalnost/ ).

Grizold med nove vire ogroţanja globalne varnosti uvršča poleg terorizma tudi gospodarske

krize, etnične konflikte, mnoţične migracije in begunce. Pravi, da je vsak etnični konflikt je sui

generis, vendar pa obstaja element, ki je skupen vsakemu izmed njih in se izraţa v ogroţanju

varnosti etničnih skupin v smislu onemogočanja njihove kulturne identitete in

17

druţbenogospodarskega razvoja. Drţava, ki na svojem ozemlju ne omogoča razvoja kulture

etničnih skupin in ne spoštuje njihovih pravic, ki izhajajo iz mednarodnopravnih norm, ustvarja

nenehne napetosti in s tem ogroţa svojo nacionalno varnost, pa tudi mednarodno varnost, saj je

praksa pokazala, da etnični konflikti neke drţave pogosto prerasejo v konflikte mednarodnih

razseţnosti (Janeček, 2003:11). Ţagar pravi, da v primeru etničnih konfliktov gre za druţbene

konflikte, pri katerih etničnost sama po sebi praviloma ni izvor oziroma bistvena sestavina,

ampak na neki točki postane etnična pripadnost pomemben dejavnik politične mobilizacije

ljudi. Pri generiranju etničnih konfliktov pa pomembno vlogo odigrajo nacionalistične politike,

ideologije in gibanja ter nacionalistični politiki (Janeček, 2003:11).

Kopenhagenska šola opredeljuje vojaško varnost v povezavi z notranje vojaškimi groţnjami,

kot sposobnost vladajoče elite, da ohrani drţavljanski mir, ozemeljsko celovitost in sistem

vladavine pred zahtevami in groţnjami lastnih drţavljanov. Take groţnje predstavljajo militarni

separatisti, revolucionarji, teroristi in kriminalne organizacije (Prezelj, 2001:850-856). Večina

oboroţenih konfliktov med leti 1989 in 1997 je bila notranjedrţavnih, teh je bilo od 88-103, 9

konfliktov je bilo notranjedrţavnih z zunanjo intervencijo, meddrţavnih vojaških konfliktov je

bilo prav tako 9. Na svetu obstaja 15 konfliktnih področij, kar se tiče Evrope, sta vojaško

najbolj ogroţena Balkan in Kavkaz, na Bliţnjem vzhodu so to področja, kjer ţivijo Kurdi in

Palestinci (Prezelj, 2001:850-856). Po podatkih organizacije Globalmayority so po letu 2000

najbolj konfliktna območja , ki so prikazana na sliki 6.

Slika 7: Konfliktna območja po letu 2000

(www.globalmajority.org/gm/index.php?option=com_content&task=category&sectionid=9&i

d=26&Itemid=100 dobljeno 14. 3. 2009)

18

Kot pravi Booth, bo optimalna stopnja mednarodne varnosti bo lahko doseţena takrat, ko

bodo članice mednarodne skupnosti dosegle soglasje o pravilih obnašanja med njimi ter o

praktičnem izvajanju teh pravil (Luard, 2001:132).

Pravica do odcepitve je imanentna in bistvena vsebina pravice do samoodločbe. Samoodločba

se pojavlja v notranji obliki in pomeni »uveljavitev volje naroda glede njegovega političnega

statusa in glede gospodarskega, druţbenega, kulturnega razvoja znotraj drţave« in v zunanji

obliki, ki pomeni »preureditev obstoječe drţave in uresničitev obstoječega političnega statusa

zunaj drţave«. Zunanja oblika se torej lahko uresniči z odcepitvijo ali izstopom iz obstoječe

drţave (Kristan, 1999:12,13). Zahteva po zunanji samoodločbi se pojavi, ko ni pogojev ali

konsenza o uresničitvi notranje samoodločbe, in je pogosto posledica konfliktnega poloţaja v

drţavi, ki ga zaznamujejo verska, narodnostna zatiranja, diskriminacija, nasilje, nespoštovanje

človekovih pravic. Odcepitev ni idealna oblika samoodločbe, ker je pogosto nasilna in lahko

predstavlja groţnjo miru in varnosti (Petrič, 1980:9-12). Odcepitev pride v poštev samo takrat,

ko so izčrpane vse druge oblike pravice do samoodločbe. Dejanje odcepitve bi se lahko

uresničilo le na podlagi sporazuma vpletenih strani. Secesije povzročajo vrsto teţko

obvladljivih situacij, problemov in napetosti, kar ima za posledico veliko število beguncev,

mednarodne intervencije, vmešavanje drugih drţav, razširitev napetosti prek meja drţave na

mednarodno okolje (Salačanin, 2006:25). Franck na podlagi dosedanje prakse EU, OVSE in

OZN glede odcepitev povzema naslednje ugotovitve:

Mednarodna skupnost ne priznava splošne pravice do odcepitve, lahko pa se

vključi in pomaga drţavam pri iskanju rešitev, ki so alternativa odcepitvi.

Mednarodna skupnost v nasilju, ki izhaja iz konfliktov v zvezi z odcepitvami,

vidi resno groţnjo za mednarodni mir in stabilnost.

Na podlagi prej doseţenega dogovora vpletenih strani lahko mednarodne

organizacije zagotovijo sile za zagotavljanje miru, katerih naloga je

vzdrţevanje miru in razmejitev med sprtimi stranmi.

Mednarodna skupnost ne nasprotuje odcepitvi. Lahko prizna novo nastalo

drţavo in vlado; posebej tedaj, ko ima vlada efektivno oblast nad svojim

ozemljem, ko je sprejela relevantne mednarodne obveznosti, ratificirala in

sprejela mednarodne pravne instrumente za varovanje nacionalnih, kulturnih,

jezikovnih pravic narodov in manjšin ter sprejela ustavna določila, ki

zagotavljajo politično avtonomijo tam, kjer manjšine to zahtevajo.

19

Administrativne meje, ki jih je drţava podedovala od prejšnje drţave,

postanejo drţavne meje nove drţave (Salačanin, 2006:18 po Franck 1993:19-

20).

Salaćanin v svojem delu ocenjuje, da manjšine nimajo pravice do odcepitve, temu potrjuje

tudi Petrič, ki pravi, da bi manjšine s pravico do odcepitve postavile pod vprašanje meje vseh

drţav in s tem mednarodni mir in varnost ter obstoječi mednarodni red. Z odcepitvijo manjšin

bi nastale nove drţave in s tem proces nastajanja novih manjšin (Petrič, 1984:115).

Filozof Habermas je sredi 90-ih let prejšnjega stoletja izrazil stališče večine evropskih

politikov, ki so menili, da samoodločba prinese več škode, kot koristi. Vendar pa se tisti, ki

smo imeli moţnost demokratizacije, s tem ne strinjamo. Načelo samoodločbe je legitimna

pravica, vendar pa njegova uresničitev ob neopredeljenih kriterijih in omejitvah lahko ima

negativne učinke (Simoniti v Luard, 2001: 40,41).

Glede na to, da odcepitve povzročajo številne negativne posledice, je notranja samoodločba

lahko učinkovita rešitev za premagovanje konfliktnih situacij in zagotavlja ohranjanje miru in

varnosti. Avtonomija (gr. Avtos-sam nomos-zakon) v politično pravni teoriji in praksi

predstavlja določeno stopnjo samostojnosti neke druţbene skupnosti v okviru neke drţave.

Avtonomna področja so regije znotraj neke drţave, praviloma z etničnimi in kulturnimi

posebnostmi, zaradi tega imajo zagotovljena nekatera administrativna pooblastila, ki niso v

pristojnosti drţave. Avtonomija zmanjšuje konfliktnost med drţavo in narodno manjšino, ob

tem se pojavlja strah na strani drţav, da je avtonomija prvi korak k secesiji (Boštjančič,

2007:29).

20

4 Kosovski konflikt

Kosovski konflikt poteka med albansko in srbsko etnično skupino, ki ţivita na območju

Kosova ţe od srednjega veka in sta si versko in kulturno zelo različni. Etnični konflikt je

izbruhnil v osemdesetih letih 20. stoletja, za boljše razumevanje konflikta pa je potrebno

pogledati nazaj v zgodovino. V reševanje konflikta se je konec osemdesetih let vključila tudi

mednarodna skupnost, ki je iskala rešitve za konflikt, a ţal brez uspehov.

4.1 Zgodovina Kosova

Zgodovina Kosova je dokaj nejasna, saj obe strani, srbska in albanska, imata svojo resnico.

Tako eni kot drugi trdijo, da so se na ozemlje Kosova naselili prvi. Albanci iščejo svoj izvor

pri Ilirih, ki so tu ţiveli pred invazijo Slovanov v 6. in 7. stoletju, medtem ko Srbi to zanikajo

in dokazujejo, da so se na območju Kosova naselili pred njimi (Daskalovski, 2003: 13-21).

Kosovo je bilo v antiki znano pod imenom Dardanija. Tam ţiveča ilirska plemena so se

preţivljala s kmetijstvom. V 7. stoletju so se na območje preselila slovanska plemena. Leta

850 je Kosovo postalo del bolgarskega imperija. To je obdobje, ko sta se slovanska kultura in

krščanstvo razširila po vsem področju. Leta 1018 je bizantinski imperij zlomil oblast

makedonsko-bolgarskega voditelja Samuela in tako zavladal na področju celotnega Balkana.

Leta 1208 so Srbi na čelu s Štefanom Nemanjićem odvzeli Kosovo bizantinski oblasti. To je

obdobje, ko Kosovo postane kulturno, versko in politično središče srbskega kraljestva. Priča

temu so številni samostani in drugi kulturni objekti. Eden ključnih datumov v celotni

zgodovini Kosova je 28. junij 1389, ko je srbski princ Lazar izgubil bitko proti Turkom. Boj

poznamo pod imenom bitka na Kosovskem polju

www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_menu=2&c_id=16

5226 12. 12. 2008 ) .

V srednjem veku, v času srbske dinastije, so bili Albanci v manjšini. To je bil tudi čas, ko so

začeli prestopati v islam (Judah, 2000: 2-8).

Od petnajstega do dvajsetega stoletja je bilo Kosovo del Otomanskega imperija in zadnje

jugoslovansko ozemlje, osvobojeno izpod turške oblasti. Večinski del albanskega prebivalstva

21

je prevzel islam, Srbi pa so ostali zvesti pravoslavni veri. Zaradi turških vpadov je v

sedemnajstem stoletju prišlo do velike srbske selitve z ozemlja Kosova, imenovane Velika

seoba. Ta trenutek je v srbskem zgodovinopisju označen za trenutek, ko se je številčno

ravnoteţje med Srbi in Albanci porušilo albanskemu narodu v prid, ponovna vzpostavitev

tega ravnoteţja pa je postala teţnja vseh nadaljnjih srbskih politik glede Kosova. Omenjene

politike so vključevale vse, od srbskega kolonializma do nasilnih izključitev skozi celotno

dvajseto stoletje. Kot pravijo srbski zgodovinarji, naj bi se pritiski nad Srbi nadaljevali vse do

konca Otomanskega imperija, ko bi naj med leti 1878 in 1912 bilo izgnanih okoli 15.000

Srbov (Pavlakovič, Ramet, 2004:79).

Leta 1878 je Srbija zopet postala samostojna drţava, Kosovo pa je še vedno ostalo pod turško

nadoblastjo. Isto leto pomeni pomembno prelomnico za Albance z ustanovitvijo Prizrenske

lige, s katero so Albanci zahtevali zdruţitev v enotno pokrajino. Rodi se albanski

nacionalizem, ki je ţiv ne le na Kosovu, ampak povsod, kjer ţivijo Albanci. A njihove

namere se niso uresničile

(www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_menu=2&c_id=1

65226 dobljeno 12. 12. 2008).

1. decembra 1918 so se z ustanovitvijo nove jugoslovanske drţave (do 1929 se imenuje

Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev) na Kosovu vzpostavile nove oblasti, kar znova

povzroči krvave upore s strani Albancev, ki niso ţeleli biti del Jugoslavije oz. drţave

Slovanov. Sledi zapiranje albanskih šol, pospešeno priseljevanje srbskega prebivalstva na

Kosovo in spodbujanje izseljevanja albanskega prebivalstva (največ se jih izseli v Turčijo).

Najbolj se kosovski Albanci upirajo med letoma 1918 in 1924 in čeprav takratnim oblastem

uspe zajeziti upore, jim ne uspe podjarmiti Albancev (Judah, 2000:25, Nikolić, 2003:59-60).

Kljub poskusom določenih segmentov albanskega prebivalstva, vključiti se v jugoslovansko

druţbo, sta se dva ključna politična cilja – zdruţitev Albancev z Albanijo ali ustanovitev

lastne kosovske drţave – ohranila skozi celotno dvajseto stoletje. Nadaljnji srbski reţimi so s

svojimi dejanji zgolj podpirali omenjena albanska cilja. Srbom je uspelo odtujiti Albance od

pravice do enakopravne politične participacije, ni jim uspelo zagotoviti drţavljanskih pravic,

hkrati pa so se vedno znova zatekali k sili, ko je bilo potrebno reševati konflikte na Kosovu.

Srbom v tej regiji ni uspelo vzpostaviti legitimnega političnega sistema (Pavlakovič, Ramet,

2004:80) .

22

V drugi svetovni vojni so si okupacijske sile razdelile Jugoslavijo, Kosovo so zavzeli Italijani.

Kljub temu da številni Albanci niso pozdravili novega fašističnega reţima, so bili zadovoljni z

odstranitvijo srbske vlade. Izkoristili so priloţnost, ki jim jo je nudila fašistična okupacija.

Italijani so vzpodbujali medije in izobraţevanje v albanskem jeziku, odprli so celo številne

šole na območju pod svojim nadzorom (Judah, 2000:26-27).

Osnove za novo Jugoslavijo so bile zastavljene novembra 1943 v Jajcu, v Bosni, na zasedanju

Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije (AVNOJ-a). Tam so se dogovorili, da

bo nova drţava temeljila na pravici narodov do samoodločbe, vključno s pravico do odcepitve

ali zdruţitve z drugimi. Na sestanku kosovski Albanci niso sodelovali in julija 1945, ko je bilo

Kosovo formalno priključeno k Srbiji, se je izkazalo, da zanje ta določila ne veljajo, saj je

Kosovo dobilo status avtonomne srbske regije, Srbija pa je postala konstruktivni del nove

Jugoslavije (Judah, 2000:30-31). Tito je kljub vsemu dal Kosovu določeno stopnjo

avtonomije, jugoslovanska ustava iz leta 1946 pa je Kosovo razglasila za avtonomno regijo.

To je bilo v nasprotju s šestimi republikami Socialistične federativne republike Jugoslavije

(SFRJ), ki so imele določeno stopnjo suverenosti. Medtem ko je bila vsaka republika

domovina enemu narodu (Srbom, Slovencem, Hrvatom, Makedoncem, Črnogorcem in

bosanskim Muslimanom), so bili kosovski Albanci obravnavani kot narodna manjšina

(kasneje so spremenili terminologijo iz narodne manjšine v narodnost). Republike so imele,

teoretično, pravico do odcepitve, medtem ko Kosovo in Vojvodina te pravice nista imela. Po

vojni se je Kosovo razvijalo počasneje kakor drugi predeli Jugoslavije. Albancem je bil vstop

v drţavno sluţbo, na vodilne poloţajev vojski itn. oteţen (Bilanţić, 1980:324).

Z ustavo iz leta 1963 in kasnejšimi amandmaji v letih 1967 in 1971 ter leta 1974 sprejeto

ustavo se je začela decentralizacija Jugoslavije. Republike so dobile več suverenosti pa tudi

Kosovo je dobilo nov status. Vnovič je bila uvedena delegacija pokrajine v federaciji,

albanska narodnost pa je dobila pravico do narodnih simbolov (ibid.). Jugoslovanska ustava iz

leta 1974 ter takratna srbska in kosovska ustava razumejo avtonomni provinci kot zvezna

subjekta, enakovredna z republikami, in dovoljujejo provincama suvereno odločanje o njunih

mejah, svobodno avtonomijo s pravico ustanavljanja vrhovnega sodišča ipd. (Stanojlović,

1998:11-13). Kosovo je dobilo določene značilnosti republike, delegacijo na predsedstvu

jugoslovanske federacije, svojo skupščino, policijo, banko ipd., s tem pa so se povečala

albanska pričakovanja glede samoodločbe (Nikolić, 2003 :62-63).

23

4.2 Kosovo po letu 1980

Po Titovi smrti leta 1980, ko je začela Jugoslavija propadati, so se na Kosovu leta 1981

znova začele pojavljati demonstracije. Na njih so se začeli pojavljati naslednji slogani :

» Kosovo - republika! », »Mi smo Albanci, ne Jugoslovani« in »Hočemo zdruţeno Albanijo«

(Daskalovski, 2000:20, Judah, 2000:46). Ti dogodki predstavljajo pomemben preobrat v

zgodovini Jugoslavije, saj kaţejo na padajočo moč komunizma. Leta 1980 se začnejo

zaostrovati tudi gospodarske in politične razmere, kar je v desetih letih pripeljalo do razpada

Jugoslavije. 11 marca 1981 počijo prvi streli v Prištini. Izbruhnejo študentske demonstracije,

ki pa se jim je policija postavila po robu. Srbske oblasti so dogodke na Kosovu takoj označile

za kontrarevolucionarne. Demonstracije izbruhnejo zaradi nezadovoljstva, zaradi slabih

pogojev na univerzi, postanejo pa vsesplošne. V tem obdobju je na Kosovu vladalo izredno

stanje. Na tisoče kosovskih Albancev je bilo pretepenih in pridrţanih, demonstracije pa so

zahtevale tudi smrtne ţrtve. Zahteve protestnikov so se gibale od izboljšanja gospodarskih in

socialnih pogojev do odobritve statusa republike (dobljeno 5. 11. 2008 na:

www.ampak.si/clanek_prikaz.php?id=3740 ,

www.rtvslo.si/play/od-kosova-do-kosova/ava2.11756342/).

4.2.1 Odvzem avtonomije - zaostritev konflikta

Pod Miloševičevim vodstvom se je pokazala teţnja po popolni hegemoniji Srbije v

centralizirani Jugoslaviji. Miloševiču je prišel prav »Memorandum« Srbske akademije

znanosti in umetnosti, dokument, ki je govoril o skrajno nezavidljivem poloţaju srbskega

naroda v Jugoslaviji in uresničitvi ideje »Velike Srbije« iz leta 1986, v katerem se

intelektualci sprašujejo o dejanski veljavnosti obstoja Jugoslavije. Memorandum govori o

tem, da je Srbija izkoriščana s strani drugih jugoslovanskih narodov, da je Tito namenoma

oslabil Srbijo s tem, ko je ustanovil dve regionalni pokrajini, ki lahko glasujeta proti Srbiji na

zvezni ravni. Visoko albansko rodnost in pritiske nad Srbi ti razumejo kot genocid srbskega

naroda. Dokument je v javnosti dvignil veliko prahu, po njegovi objavi pa se je začel srbski

nacionalizem izraţati bolj javno in je postal uporabno politično orodje. Slobodan Milošević je

kosovsko situacijo izrabil za svoj vzpon na oblast med letoma 1987 in 1989 (Stanojlović,

1998:49).

24

Kosovo je izgubilo avtonomijo leta 1989 s prihodom Miloševiča na oblast. S tem dejanjem bi

na Kosovu lahko prišlo do oboroţenega spopad, a se je večina kosovskih Albancev zaradi

pomanjkanja vojaških sredstev odločila za obliko pasivnega upora, ki ga je vodil Ibrahim

Rugova (Judah, 2000 : 50-63). Demonstracije in nasilje so se nadaljevali do leta 1990, saj so

Srbi v tem času izdali na stotine zakonov in odredb, s katerimi so spodbujali pospešeno

naseljevanje Srbov na Kosovu, preganjali kosovske Albance iz javnih sluţb in v šole uvedli

srbski učni načrt. Srbska skupščina je zaradi »nastalih« razmer 28.3.1989 z amandmaji de-

facto odpravila ustavni poloţaj obeh avtonomnih pokrajin, Vojvodine in Kosova. Politično in

drţavno vodstvo Srbije sta odstranila vse vodilne albanske funkcionarje na Kosovu in uvedla

izredno stanje . Srbski parlament je septembra 1990 sprejel novo ustavo, ki je omejila pravni

status pokrajine in jo preimenovala v Kosovo in Metohijo, institucionalne strukture pa zniţala

na raven lokalne samouprave. Kosovo ni imelo več ne ustavne ne zakonodajne oblasti,

parlament pa je imel zgolj posvetovalno funkcijo. Srbska ustava iz leta 1990 sicer zagotavlja

enake drţavljanske pravice in svoboščine za vse drţavljane ne glede na njihov etnični izvor.

Vsi drţavljani imajo pravico do izobraţevanja, informacij ter političnega in drugega

zdruţevanja. Vendar pa ustava ne predvideva enake rabe albanskega in srbskega jezika za

razliko od jugoslovanske ustave iz leta 1974, kršena so bila tudi vsa federativna določila

glede pravnega statusa pokrajine. Z namenom izključiti Albance iz političnega in

gospodarskega ţivljenja Srbija ukine znanstvene in kulturne institucije, kot sta Akademija

znanosti in umetnosti in Inštitut kosovske zgodovine ( Pirjevec, 2003:463, Stojanovič, 1998

75-79). S pomembnih poloţajev je bilo odpuščenih preko 100.000 Albancev, katerih delovna

mesta so zasedli Srbi. Ukinili so tudi kosovske časnike in prevzamejo vodenje kosovske

televizije in radia. Zaprli so vse glavne kulturne ustanove kosovskih Albancev in jim omejili

vpis v višje izobraţevalne programe. Vsa ta dejanja so imela en cilj - okrepiti srbsko

prisotnost na Kosovu in ustvariti razmere, ki bodo Albance prisilile k preseljevanju (Pirjevec,

2003: 461-463). Posledično so izbruhnile demonstracije, ki jih je srbska oblast izkoristila za

obračun z demonstranti in kot opravičilo za razglasitev izrednega stanja na Kosovu, ki je

botrovala stavki rudarjev v Starem trgu. Slovenija v Cankarjevem domu izrazi podporo

kosovskim rudarjem in protestira proti velikosrbski politiki, Milošević pa kot odgovor na ta

dejanja v Beogradu na mitingu pred zvezno skupščino podpre uvedbo izrednih razmer, čeprav

je bilo proti uvedbi zbranih več kot milijon podpisov, obljubi pa tudi aretacijo organizatorjev

stavke rudarjev ter ostalih demonstrantov. Represije so se nadaljevale z uvajanjem t.i.

»osamitvenih zaporov«, izpeljali so politično motiviran proces zoper nekdanjega albanskega

partijskega predsednika Azema Vlasija ter še nekaterih albanskih politikov in

25

gospodarstvenikov, ki so jih zastopali štirje slovenski odvetniki: Čeferin, Hribernik, Kozinc

in Razdrih. Kako politično motiviran je bil ta proces, pove samo dejstvo, da je obravnavo

vodil sodnik, ki je v svojem mandatu dosodil največ smrtnih kazni, zagovorniki pa pred samo

obravnavo niso imeli stika z obtoţenimi. Proces se je končal z oprostilno sodbo

(www.rtvslo.si/play/od-kosova-do-kosova/ava2.11756342/ dobljeno 5. 11. 2008).

V začetku junija 1990 so člani kosovskega parlamenta izdali deklaracijo o suverenosti, s

katero so Kosovo razglasili za neodvisno enoto znotraj Jugoslavije, enakopravno drugim

republikam. Srbske oblasti so posebni status kosovskega parlamenta 13. julija istega leta

razveljavile, umaknile kosovsko izvršilno oblast in jo nadomestile s posebno srbsko upravo.

22. septembra 1991 je potekal neuradni referendum o neodvisnosti in samostojnosti Kosova,

na katerem je 99,87% glasovalo v prid neodvisnosti. Referenduma se je udeleţilo 87,01%

volivcev. 19. oktobra 1991 je kosovski parlament razglasil neodvisno Republiko Kosovo.

Kosovski Albanci so začeli z ustanovitvijo »paralelne drţave« z lastno izobraţevalno,

fiskalno, zdravstveno, medijsko in drugo strukturo. Albansko vodstvo si je tako 1991. leta

prizadevalo dobiti mednarodno priznanje kot drţava naslednica Jugoslavije skupaj z BIH,

Hrvaško, Makedonijo in Slovenijo, a jim to ni uspelo (Judah, 2000:64-72, Pirjevec, 2003:462-

467).

Leta 1992 so na Kosovu potekale prve parlamentarne in predsedniške volitve. Za predsednika

je bil izvoljen Ibrahim Rugova, ki se je zavzemal za načelo mirnega bojevanja proti srbskim

oblastem z vztrajanjem pri statusu quo in čakanjem na to, da se Kosovo prizna kot tretja

federalna enota v federaciji Srbije in Črne gore. Zaradi Rugovove mirne taktike reševanja

spora je mednarodna skupnost spregledala kosovsko vprašanje in ga dolgo obravnavala kot

notranji problem Srbije. Kljub Rugovovi dosledni politiki mirnega odpora in pozivom k

pogajanjem je leta 1993 Nacionalno gibanje za osvoboditev Kosova razdelilo pamflet, v

katerem je kosovske Albance pozivalo k oboroţenem spopadu. Kljub temu se je večina

kosovskih Albancev odločila za miroljuben odpor in čakala na pritiske na Beograd s strani

zahoda (ibid).

26

4.2.2 Posredovanje mednarodne skupnosti

Leta 1995 je bil podpisan Daytonski sporazum, ki je končal vojno v Bosni. Večina kosovskih

Albancev je pričakovala, da bo ta sporazum uredil tudi vprašanje njihovega poloţaja na

Kosovu, vendar Kosovo v sporazumu ni niti omenjeno. Poleg razočaranja nad Daytonskim

sporazumom je sledilo razočaranje nad odločitvijo EU, ki je junija 1996 priznala Zvezno

republiko Jugoslavijo kot suvereno drţavo. Posledično se je priljubljenost OVK močno

okrepila in le-ta je začela odkrito zagovarjati uporabo nasilja za uresničitev svojih ciljev, kar

je bilo v nasprotju z Rugovovo DZK. Rugova je bil odločen borec za neodvisnost Kosova, a

hkrati se je zavzemal za mirno sporazumevanje. »Naš minimalni program je neodvisnost,

maksimalni pa zdruţitev z Albanijo,« je dejal malo pred smrtjo 2006 (Guzina, 2003:43,44,

Pirjevec 2003:466).

Februarja 1998 so se začeli spopadi med srbskimi silami in OVK. Slednje so z oroţjem

zalagali Albanci. Mednarodna skupnost je nasilje na Kosovu obsodila, napade OVK pa

označila za teroristične akcije, ter poudarila spoštovanje ozemeljske celovitosti Zvezne

Republike Jugoslavije. V začetku marca istega leta so srbske sile napadle vasi na Kosovu in

pobile pripadnike OVK in nedolţne civiliste, srbska policija pa je povedala, da je šlo zgolj za

pregon teroristov. Varnostna situacija na Kosovu se je začela slabšati, napadi so postajali vse

pogostejši. Kljub temu je prišlo do pogovora med Miloševićem in Rugovo, kasneje pa tudi s

predstavnikoma pogajalskih skupin, Holdbrookom in Christopherjem Hiilom, ki pa se

prekinejo zaradi protiofenzive Srbov na območju Drenice marca 1998. Dogajanje je postalo

predmet zanimanja predvsem zaradi velikega števila beguncev in mednarodna skupnost se je

začela zavedati, da bo morala nekaj storiti (Guzina, 2003:44, Judah, 2000:171).

Varnostmi svet zdruţenih narodov je marca 1998 posredoval v konfliktu z resolucijo

Varnostnega sveta zdruţenih narodov 1160, v kateri je obsodil vsakršno prekomerno uporabo

sile proti civilistom in mirnim demonstrantom na Kosovu s strani srbske policije in pa vsa

teroristična dejanja OVK in uvedel embargo na oroţje. Sledilo je sprejetje resolucije

Varnostnega sveta zdruţenih narodov 1199, ki je izraţala zaskrbljenost nad hitrim slabšanjem

humanitarnega poloţaja na Kosovu in vznemirjenost zaradi neizbeţne humanitarne katastrofe

ter poudarila potrebo po njeni preprečitvi. Obsodila je ravnanje srbskih varnostnih sil in

jugoslovanske vojske na Kosovu kot odvečno in nekritično uporabo sile, ki je imela za

27

posledico civilne ţrtve. Ker se je izkazalo, da Miloševič ne izpolnjuje obveznosti prej

omenjenih resolucij o umiku svojih sil na Kosovu, je Organizacija za varnost in sodelovanje v

Evropi (OVSE) konec leta 1998 poslala na ozemlje Kosova Opazovalno misijo pod vodstvom

Richarda Holbrooka, da bi preverili dejansko stanje v pokrajini in nadzorovali delovanje

srbskih vojaških in paravojaških sil v boju zoper teroristično OVK. Kljub temu pa se je v

času, ko se je na Kosovu mudila Opazovalna misija, v vasi Račak 15. januarja 1999 zgodil

poboj albanskih civilistov, s čimer se je povečala pripravljenost mednarodne skupnosti, da

posreduje z uporabo sile; 30. januarja je organizacija severnoatlantskega zavezništva (NATO)

izjavila, da je pripravljena za vojaško posredovanje (Pirjevec, 2003: 472,490).

Ameriška drţavna sekretarka Madeleine Albright je 19. januarja 1999 predstavila načrt za

avtonomijo Kosova v okviru ZRJ in še enkrat zagrozila z napadi NATA, če Beograd predloga

ne bo sprejel. Sledili so nadaljnji poskusi diplomatskega reševanja konflikta, tako so marca

1999 v Rambouilletu v Franciji potekala ločena pogajanja med Srbi in kosovskimi Albanci.

Kontaktna skupina je tik pred koncem pogajanj postavila niz pogojev, med katere je spadal

tudi neomejen prehod skozi ZRJ za osebja in vozila, letala in opremo NATA. Kosovski

Albanci so na koncu privolili v sporazum, srbska stran pa ga je zavrnila in začela kopičiti

tanke in pehoto na Kosovu ter začela stopnjevati svoje operacije, kar je povzročilo nov val

beguncev . Varnostna situacija se je poslabšala in opazovalci OVSE so se 20. marca umaknili

s Kosova, štiri dni kasneje pa je NATO brez odobritve VS OZN začel izvrševati vojaško

operacijo, imenovano Zavezniške sile ( Allied Forces). Zračni napadi so bili povezani z

nizom političnih zahtev, izpolnitev le-teh pa bi pomenila tudi konec bombardiranja. Med 78-

dnevnim bombardiranjem je bila svetovna javnost razdeljena. Spor je dodatno zaostrilo

poškodovano kitajsko veleposlaništvo v Beogradu, ki so ga Natova letala pomotoma

bombardirala. Namen operacije je bil preprečiti humanitarno katastrofo in prisiliti Miloševića,

da bi sprejel pogoje pogajanj iz Rambouilleta in umaknil jugoslovanske sile s Kosova. Sledilo

je bombardiranje infrastrukture znotraj Srbije. Ker se Milošević kljub temu ni uklonil, je

NATO razširil seznam vojaških tarč in začel bombardirati tudi objekte, ki so jih uporabljali

civilisti, kot so mostovi, tovarne, električno omreţje, da bi ohromili ţivljenje v Srbiji in tako

čim bolj zmanjšali moţnosti Zvezne republike Jugoslavije (ZRJ) za nadaljevanje ofenzive na

Kosovu. Zgodilo se je ravno obratno, saj so se srbski napadi na kosovske Albance okrepili.

Vzporedno z napadi se je s strani srbskih paravojaških enot začelo obseţno etnično čiščenje

Albancev, ki naj bi ga ukazal prav Milošević. Ubitih je bilo okrog 10.000 ljudi. Albansko

prebivalstvo je začelo mnoţično beţati proti Makedoniji, Črni gori in Albaniji. Voditelji

28

OVK so hoteli zaščititi svoje ljudi, vendar pozivi zahodu, naj jim posreduje oroţje, niso bili

uslišani. Po poročilu UNCHR-e je bilo od začetka krize, poleti 1998, prisiljeno v beg

1.100.000 ljudi, za katere so skrbeli UNCHR-a, Mednarodni Rdeči Kriţ in 180 nevladnih

organizacij (Pirjevec, 2003: 485-521).

Srbski parlament je 3. junija 1999 glasoval za sprejetje mirovnega načrta, ki je med drugimi

vseboval tudi naslednje tri točke: takojšnje končanje nasilja in zatiranja na Kosovu, umik vseh

policijskih,vojaških in paravojaških sil s Kosova ter mednarodno varnostno prisotnost v

okviru NATA. Milošević med tem postane obtoţenec Mednarodnega sodišča za vojne zločine

na območju bivše Jugoslavije. 10. junija se napadi na Srbijo končajo s sprejetjem resolucije

VS OZN 1244, ki potrjuje dogovor med ZRJ in G8. Resolucija 1244 je vzpostavila

mednarodno civilno in vojaško prisotnost na Kosovu v obliki UNMIK-a s štirimi

komponentami: začasna civilna administracija pod vodstvom OZN, humanitarne zadeve pod

okriljem UNCHR, obnova, ki jo nadzoruje EU in vzpostavitev civilnih institucij, za kar je bila

zadolţena OVSE (Weiss in Collins 2000:94). 12. junija so na Kosovo prispele mednarodne

mirovne sile z mandatom OZN, ki jih je vodil Nato Kosovo Force.

Resolucija je UNMIK-u med drugim naloţila, da izvaja osnove civilne administrativne

funkcije, omogoča politične procese, ki bodo omogočili določitev prihodnjega statusa

Kosova, koordinira humanitarno pomoč mednarodnih agencij, zagotovi vladavino civilnega

prava in reda, omogoča vrnitev vseh beguncev in razseljencev. S tesnim sodelovanjem s

kosovskimi voditelji in ljudstvom je UNMIK začel pomagati pri vzpostavitvi zdravstvenega

sistema, izobraţevanja, financ, komunikacij, prava … Kosovo postane neke vrste mednarodni

protektorat, ki ima povsem ločeno administrativno, politično in varnostno upravo in deluje

kot de facto neodvisna drţava pod nadzorom mednarodne skupnosti, ki nadzira delovanje

začasnih samoupravnih enot (Ortakovski, 2000:265). O resoluciji 1244 je potrebno poudariti,

da je »namerno dvoumna« glede končnega statusa, kar seveda pušča odprto moţnost za

referendum, ki bi kasneje lahko prinesel neodvisnost. Ta dvoumnost je pripomogla, da so se

vse vpletene strani na Kosovu začele vesti ekstremistično (Belloni, 2004:480).

Salaćanin v svojem delu navaja podatke, ki kaţejo na to, da so v času, ko so mednarodna

skupnost in njene misije na Kosovu skušale ohraniti multietično pokrajino, Albanci kljub

temu vršili pritiske ne samo na Srbe, ampak tudi na Rome, Gorane, Hrvate in Bošnjake.

Misiji, ki je štela 40.000 vojakov, se ni uspelo postaviti ob rob kriminalu in korupciji in

preprečiti nasilja nad Srbi na tem območju (Salaćanin, 2006:103-106).

29

Oktobra 2000 so v 30 občinah potekale lokalne volitve, maja 2001 pa je bil sprejet nov

ustavni okvir Kosova, istega leta so potekale tudi prve volitve, na katerih so izvolili parlament

in predsednika. Konflikti so se nadaljevali, saj se strasti med Albanci in Srbi niso ohladile.

Marca 2004 je bilo po utopitvi dveh albanskih otrok v etničnih spopadih ubitih devetnajst

ljudi. Na Kosovu so poţigali pravoslavne cerkve, v Srbiji pa mošeje. Leta 2006 so se na

Dunaju pod okriljem ZN in vodstvom Marttija Ahtisaarija začela pogajanja o ureditvi

prihodnjega statusa Kosova. Poleti 2006 se je vprašanje reševanja Kosova preselilo na dnevni

red EU-ja. Varnostni svet je zaradi ruske groţnje z vetom umaknil predlog resolucije, katere

osnutek je predvideval 120 dodatnih dni za pogajanja med Srbi in kosovskimi Albanci, čemur

naj bi sledil prenos uprave Kosova z OZN-a na Evropsko unijo, ne pa na samodejno

nadzorovano neodvisnost, ki jo je predvideval načrt posebnega odposlanca OZN-a Marttija

Ahtisaarija. Kljub temu je po mnenju Moskve osnutek predvideval neodvisnost Kosova,

čemur sta Rusija in Srbija nasprotovali. Varnostni svet je reševanje vprašanja zaupal skupini

za stike, ki so jo sestavljale ZDA, Velika Britanija, Nemčija, Francija, Italija in Rusija. Rusija

je t. i. trojki za Kosovo, ki so jo sestavljali predsednik EU-ja Wolfgang Ischinger, ruski

predstavnik Aleksander Bozan-Harčenko in ameriški predstavnik Frank Weisner, dodelila

nalogo, da pomaga zbliţati stališča Beograda in Prištine. Večmesečna pogajanja niso obrodila

sadov in kosovsko vprašanje se je vrnilo na dnevni red Varnostnega sveta. Kosovski Albanci

so se odločili, da enostransko razglasijo neodvisnost

(www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_menu=2&c_id=1

65226 dobljeno 12. 12. 2008).

4.2.3 Teroristi ali borci za svobodo

Z zatiranjem Kosovskih Albancev in vse glasnejšimi tezami o kosovski samostojnosti se

začnejo pojavljati organizacije, ki so zagovarjale oboroţen boj proti srbskim silam. Tako ţe

leta 1982 Albanci v Nemčiji ustanovijo Kosovski narodni pokret, veja katerega je tudi

Nacionalni pokret za osloboĎenje Kosova, ki nastane v maju 1993 v Prištini

(www.sr.wikipedia.org/sr- 3. 3. 2009). Podatki o ustanovitvi Osvobodilne vojske Kosova

(OVK) so različni, tako ponekod v literaturi in člankih najdemo pričanja o oboroţenih

akcijah OVK ţe leta 1993, medtem ko naj bi bila OVK ustanovljena šele 1994. Predvidevamo

lahko, da gre v teh primerih za akcije paravojaških skupin, ki jih lahko smatramo za

30

predhodnice OVK. Leharnarjeva pojmuje delovanje Albanske nacionalne armade (ASHK),

Osvobodilne vojske Preševa, Medvedja in Bujanovca (UCPMB) in Kosovske vojske za

neodvisnost (UPK) kot delovanje albanskih ekstremistov, ki se borijo za neodvisno Kosovo

ali za zdruţitev z Albanijo (Leharnar, 2008: 91-96).

Mediji začnejo govoriti o Osvobodilni vojski Kosova (OVK) leta 1997, ko se na pogrebu

učitelja, ubitega s strani srbskih sil, pojavijo trije maskirani moški, ki so na uniformah imeli

albanski grb - dvoglavega orla na rdečem polju. Po vzoru irskih gverilcev ob odprtem grobu

priseţejo »da mučenikova smrt ni bila zaman«. Gibanje je postalo znano pod imenom Ushtria

Clirimtare es Kosovo (UCK), v literaturi najdemo tudi pojem Kosovo Liberation Army

(KLA). Njihovi gesli sta bili »Svobodno Kosovo« in »Velika Albanija«. Vrh OVK so

sestavljali policisti in vojaki albanskega porekla in študentje, ki so v osemdesetih ţe

sodelovali na demonstracijah. Baza OVK je bila v Drenici, finančno podporo pa so dobivali iz

Nemčije in Švice, kjer so se ţe v sedemdesetih letih oblikovale skupine, ki so nasprotovale

Titovemu reţimu. V Ţenevi so organizirali nacionalistično gibanje »Domovina kliče«

(Vendlindja Therret), ki je po ustanovitvi OVK postalo pravi magnet za kosovske imigrante.

Z njihovo pomočjo, s pomočjo tihotapcev heroina, ki so obvladovali züriški trg, pa tudi s

pomočjo albanskih, ameriških, italijanskih in nemških tajnih sluţb je OVK leta 1996 sproţila

vrsto oboroţenih incidentov. Eden večjih se je zgodil 2. februarja, ko je v petih taboriščih za

srbske pregnance eksplodiralo pet bomb. Po nekaterih ocenah naj bi OVK od sredine leta

1996 do konca februarja povzročila pribliţno 100 incidentov, ubila 10 Srbov, ne da bi pri tem

utrpela večje izgube. Akcije in nasilje so se stopnjevali, kar je povzročilo še večje izseljevanje

Srbov. Rugova je dolgo skušal tajiti pojav gverile, češ da je OVK plod srbskih tajnih sluţb, ki

hočejo povečati napetost v pokrajini. OVK pa je svoje napade razširila še na pristaše Rugove,

na Rome in Gorane, ki so ţiveli na področju Drenice in na vse ostale, ki so jih sumili

kolaboracije. Julija 1998 močno okrepljeni vojaki OVK (naj bi jih bilo ţe okrog 12 000)

zasedejo Orahovac v zahodnem Kosovu in v celoti prevzamejo nadzor nad mestom.

Osvobojeno ozemlje je Miloševića spodbudilo, da je ukazal racije posebnih policijskih enot,

kar je imelo za posledico poţgane vasi in 17 000 beguncev . Decembra 1998 Američani

organizirajo srečanja s predstavniki OVK in jim ponudijo oroţje in vaditelje, ki naj bi jih

nudile hrvaške, nemške in ameriške tajne sluţbe, v zameno za obljubo, da se spopadi ne bi

razširili na Makedonijo in da bi se prekinile vezi z islamskimi ekstremisti (Pirjevec 2003:

467,488, www.kosovo.net/kla7.html ).

31

OVK se pridruţi tudi Hasim Thaci, kasnejši predsednik vlade, ki si pridobi vzdevek Kača.

Organizacija postane najuspešnejše gverilsko gibanje modernega časa. Thaci organizira

Drenica-skupino, ki je veljala za najdominantnejšo in najbolj znano kriminalno skupino na

zahodnem Balkanu. Skupina se je ukvarjala s trgovino z oroţjem, kokainom, heroinom,

prekupčevanjem s cigareti, prostitucijo, krajo avtomobilov, skratka posli, ki so značilni za

mafijo. Poroka Thacijeve sestre z znanim albanskim vodjem mafije Bajrushem je pripeljala

skupino do zvez s ključnimi organizacijami v Albaniji, Makedoniji in na Češkem.

Teroristična organizacija je imela povezave tudi z Bin Ladnom in Al Kaido, za kar so vedele

tajne sluţbe. Po poročanju medija Svijet se je leta 1993 zgodil napad na srbsko policijo na

ţelezniškem prelazu Glogovac, kjer sta umrla dva policista, ranjenih pa je bilo pet ljudi. V

napadu je z Ramaom, Nurijem, Ljustkuom in Kadrijuom sodeloval tudi Thaci. 1997 so v

Prištini Thacija obsodili na deset let zapora, kar ga je pognalo v beg. Iskal ga je Interpol,

vendar se je pregon končal leta 1999, ko je Thaci postal politični vodja KLA. Z začetkom

vojne proti srbskim oblastem pa se je začela tudi vojna za moč oziroma oblast. OVK je začela

obračunavati tudi s patrioti, ki so kritizirali ljudi na čelu separatističnih organizacij. Eden

takih je bil tudi albanski novinar Alija Ukae, ki je bil umorjen v svojem stanovanju v Tirani.

»Leševi nikad nisu bili prepreka u Thacijevoj karieri,« je povedal Bukoshia, član v Rugovini

vladi v izgnanstvu. Thacijev predstavnik Salihu je zavrnil vse očitke, ki so leteli na KLA in

povedal, da je njihov edini cilj neodvisno Kosovo (dobljeno 19.11.2008 na:

www.javno.com/hr/svijet/clanak.php?id=125054 ).

Kot pravi Lopušina, je vez med narkomafijo in OVK jasna. Analize nemške BND in

britanske tajne sluţbe MI6 so pokazale, da je narko kartel s sedeţem v Prištini eden

najmočnejših na svetu in da gre velik deleţ dobička kosovskim separatistom (Leharnar

2008:45 po Lopušina 2000:183). OVK je bila dolgo časa na seznamu terorističnih organizacij;

iz tega sledi, da je njen vodja terorist. Na podlagi mednarodne tiralice ga je pridrţala

slovenska policija, ki ga je po posredovanju tujine morala izpustiti. Hasim Thaci je danes

demokrat (Krunić, 2008).

19. septembra 1999 se je OVK na podlagi resolucije 1244 razoroţila, kar pa ne pomeni konec

nasilja, saj so se njeni člani pridruţili ali ustanovili druge paravojaške organizacije. Pripadniki

so se urili na vadiščih nekdanje OVK v okolici Drenice, Gnjilan, pri Podujevu in nad Pećjo.

Najeli so tuje plačance, inštruktorje in strokovnjake za posamezna področja, kot so

ostrostrelci, piloti, pripadniki posebnih enot (Leharnar, 2008:93 ).

32

Najvišji kosovski predstavnik, ki mu je sodilo Haaško sodišče, je Ramush Haradinaj, nekdanji

poveljnik OVK in kasneje kosovski premier, ki sta ga na to mesto po volitvah 2004 postavila

Kosovski politični vrh in UNMIK, kljub opozorilom Beograda, da so srbske oblasti proti

njemu izdale kar 108 kazenskih ovadb zaradi suma storitve kaznivega dejanja terorizma in

zdruţevanja zaradi sovraţnega delovanja proti drţavi. Obtoţnica ga je bremenila zločinov

proti človečnosti, kršitev pravil in običajev vojskovanja, umorov, posilstev, okrutnega

ravnanja … Sodišče je obtoţenca oprostilo. Prav tako so sodili Haradinajevima podrejenima

soborcema iz OVK Balaju in Brahrimiju zaradi zločinov proti človečnosti nad pripadniki

manjšinskih skupin, za dogodke, ki so se dogajali od 1. marca do 30. septembra 1998.

Toţilstvo je za vsakega zahtevalo 25 let zapora, na koncu so na šest let zapora zaradi slabega

ravnanja in mučenja zapornikov, pri čemer je osebno sodeloval, obsodili le Brahimija. Vsi

trije obtoţenci so se sami predali, proces pa je bil zanimiv tudi zaradi tega, ker se je trojica

odpovedala pravici, da bi poklicali svoje priče, njihovi zagovorniki pa so imeli le zaključni

govor (dobljeno 23. 11. 2008 na :

www.siol.net/svet/novice/2008/04/haasko_sodisce_oprostilo_haradinaja.aspx ).

33

5 Samostojnost Kosova

Kosovo 17. 2. 2008 enostransko razglasi neodvisnost. V Beogradu pride do protestov, v

katerih je bilo poškodovano tudi slovensko veleposlaništvo. Srbija pravi, da ne bo nikoli

priznala neodvisnosti Kosova, in skupaj z Rusijo vztraja, da gre za kršitev mednarodnega

prava, zahod pa pozdravlja novonastalo drţavo. V nadaljevanju opisujem dogodke, ki so

sledili enostranski razglasitvi kosovske neodvisnosti.

5.1 Odzivi mednarodne skupnosti - politični konflikt

Enostranska razglasitev Kosovske neodvisnosti je razdelila politično in pravno svetovno

javnost. Rusija je enostransko razglasitev Kosova ostro obsodila in takoj sklicala sestanek

Varnostnega sveta zdruţenih narodov. 18 februarja je na zasedanju VS ruski predstavnik

Vitali Čurkin dejal, da Rusija vztraja pri spoštovanju resolucije 1244, ki jamči za ozemeljsko

celovitost Srbije. Seja se je končala brez uspehov zaradi različnih pogledov Rusije in Kitajske

na eni strani ter ZDA in nekaterih drţav EU na drugi strani. Istega dne je zasedal tudi svet

ministrov EU, kjer so kljub črnogledim napovedim in različnim mnenjem drţav članic dosegli

soglasje. Odločitev o priznanju Kosova so prepustili v domeno vsake članice posebej

(dobljeno 13. 11. 2008 na: www.siol.net/eu/novice/2008/02/skupna_izjava_kosovo.aspx .)

Omeniti velja, da ima priznanje novonastale drţave zgolj deklaratorni in ne konstitutivni

učinek v odnosu do novonastale drţave - ne vpliva na obstoj drţave, ki izpolnjuje pogoje

drţavnosti (Švarc 2008:10). Priznanje drţave je svoboden enostranski akt, s katerim drţava ali

mednarodna organizacija ugotavlja obstoj te drţave in pokaţe voljo, da jo šteje za članico

mednarodne skupnosti. Evropska skupnost in drţave članice so decembra 1991 sprejele

Smernice za priznanje novih drţav v Vzhodni Evropi in Sovjetski zvezi, v katerih je več

pogojev za priznanje, ki presegajo temeljna pravila za nastanek drţave, med te spada tudi

spoštovanje določb Ustavne listine ZN in temeljnih aktov KVSE/OVSE (Helsinške sklepne

listine in Pariške listine za novo Evropo), s posebnim sklicevanjem na spoštovanje vladavine

prava, demokracije in človekovih pravic ter jamstvo za pravice etničnih in narodnih manjšin

(Drenik 2008:19). Za kršenje mednarodnega prava oz. nedopustno intervencijo v notranje

zadeve matične drţave, ki ni soglašala z nastankom nove drţave, ali prezgodnje priznanje bi

34

šlo v primeru, če bi šlo za priznanje entitete, ki ne izpolnjuje vseh pogojev drţavnosti, vendar

Republika Kosovo izpolnjuje pravne pogoje drţavnosti. Ima definirano ozemlje, stalno

prebivalstvo in organizirano politično oblast, ki mora biti učinkovita ter sposobna vstopati v

odnose z drugimi drţavami. Bistvo suverenosti je neodvisnost, se pravi sposobnost delovanja

drţavnih oblasti na lastnem ozemlju oz. v odnosu do lastnega prebivalstva brez vmešavanja

drugih drţav oz. mednarodne skupnosti., kar pa predstavlja predmet razprave, saj bo

mednarodna skupnost še nekaj časa ostala na Kosovu. Ta se lahko zagovarja, da kot vsaka

druga neodvisna drţava lahko tudi Kosovo sprejme mednarodno zaščito, ki začasno omejuje

izvajanje njenih oblastnih funkcij (Švarc, 2008:9,10). Švarčeva v svojem članku zapiše, da

gre v primeru Kosova za sui generis, svoje trditve pa opredeljuje z naslednjimi okoliščinami:

status pokrajine v nekdanji SFRJ,

razpad SFRJ,

grobo in sistematično kršenje človekovih pravic, vključno s pravicami manjšin,

humanitarna katastrofa,

zavrnitev dogovora iz Rambouilleta,

Resolucije VS po VII. Poglavju Ustanovne listine ZN,

devetletna mednarodna uprava,

pomanjkanje soglasja ključnih akterjev glede zagotovitve določene avtonomije oz.

statusa pokrajine,

odgovornost mednarodne skupnosti za mir in stabilnost v Evropi (ibid.).

5.1.1 Mednarodni odzivi na priznanje Kosova

Večina članic je najavila priznanje Kosova, tudi takrat predsedujoča EU Slovenija. Španija,

Slovaška, Ciper in Romunija pa so bile mnenja, da neodvisno Kosovo ogroţa mir v regiji.

Med drţavami, ki so izjavile, da nikoli ne bodo priznale to balkansko drţavo, je tudi

Venezuela, njen predsednik in oster nasprotnik Busha, Hugo Chaves, je dejal, da je Kosovo

»nastalo« pod pritiskom in vodstvom ZDA ter premiera Thacia označil kot terorista. Prva

drţava, ki je priznala Kosovo, je bila Kostarika, sledili sta ji Afganistan in Albanija.

35

Prva drţava EU, ki je dala podporo novi drţavi, je bila Francija, nato Velika Britanija.18.

februarja 2008 so Kosovo priznale tudi ZDA ( dobljeno 16.12.2008 na

www.hr.wikipedia.org/wiki/Me%C4%91unarodna_reakcija_na_progla%C5%A1enje_neovisn

osti_Kosova ).

Tudi v Sloveniji so bila mnenja glede priznanja neodvisnosti Kosova deljena. Predvsem

gospodarstveniki so hitremu, nepremišljenemu priznanju Kosova nasprotovali zaradi svojih

poslovnih vezi s Srbijo, ki pa je v tem času ţe odpoklicala svoje veleposlanike iz drţav, ki so

Kosovo priznale. 5. marca je predsedujoča EU Slovenija kot 26. drţava priznala kosovsko

neodvisnost. Sledila je burna reakcija srbskega naroda. Slovenija se je prvič po osamosvojitvi

znašla v poloţaju, ko je bila napadena njena diplomatska infrastruktura. Zgodili so se tudi

bombni napadi na Merkatorjev nakupovalni center v Beogradu, skratka prišlo je do ogroţanja

slovenskih interesov na tujem. Slovensko zunanje ministrstvo je od srbskih policijskih in

varnostnih organov zahtevalo zaščito slovenske infrastrukture in drţavljanov. Slovenija je

ena večjih vlagateljic v Srbiji, tega se je zavedala srbska gospodarska elita, ki je zaradi

slovenskega priliva verjetno vršila pritisk na srbsko vlado, da pomiri odnose s Slovenijo

(dobljeno 13.11.2008 na :

www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_menu=2&c_id=16

5424

www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_menu=8&c_id=16

4626 ).

ZDA in Nemčija sta se še pred razglasitvijo neodvisnega Kosova dogovorili, da je treba

drţavo čim prej priznati, kar naj bi prineslo stabilizacijo na zahodnem Balkanu. ZDA so

pritiskale na Evropo, naj se Kosovo nemudoma prizna. «Torta je pečena, ker so Američani

Kosovu obljubili neodvisnost,« so besede neimenovanega predstavnika EU, ki je še povedal,

da če evropske drţave ne bodo sledile priznanju Washingtona, lahko pride do velike

katastrofe (www.24ur.com/novice/svet/dogovor-o-priznanju-kosova.html 1. 11. 2008 ). ZDA

so močno lobirale tudi pri Japonski, Turčiji in nekaterih arabskih drţavah in vršile nekakšen

pritisk oziroma dajale navodila tedaj predsedujoči EU - Sloveniji. Mediji so poročali, da naj

bi se predstavnik ministrstva za zunanje zadeve Mitja Drobnič decembra 2007 v Washingtonu

sestal s pomembnimi ljudmi ameriškega ministrstva za zunanje zadeve State Departmenta, ki

so povedali, kaj pričakujejo od Slovenije v času predsedovanja in kako naj se opredeli glede

zadev na Balkanu, Kavkazu in Bliţnjem vzhodu. Slovenijo so pozvali, naj prva prizna

36

neodvisno Kosovo (www.finance.si/203129/Rupel_sprejel_Drobni%e8ev_odstop 1. 12.

2008).

Francosko priznanje je najavil zunanji minister Bernard Kouchner, predsednik Sarkozy pa je v

pismu kosovskemu predsedniku napisal, da upa, da to pomeni konec teţav na Balkanu, da je

sprava potrebna, čeprav bo zanjo potrebno nekaj časa. Nekdanji nemški kancler Schröder je

povedal, da je bilo priznanje Kosova zgrešeno, prehitro in pod pritiskom ZDA, namesto da bi

rešili konflikte, bo priznanje prineslo nove konflikte. Shröder je predsednik konzorcija Nord

Stream, ki je v nemško-ruskem projektu izgradnje plinovoda pod Baltskim morjem (dobljeno

12. 12. 2008 na : www.delo.si/clanek/o293697 ). Španski minister Miguel Angel Moratinus je

povedal, da Španija ne bo priznala neodvisnosti Kosova, saj niso bili upoštevani vsi

mednarodni predpisi. Španska vlada svoje mnenje zagovarja z razlogi, da lahko « Kosovo« le

še vzpodbudi nasilje na nestabilnem Balkanu, hkrati pa se sklicuje na neenotno evropsko

mnenje. Kot glavni razlog za nepriznanje pa je ţe najavljena odcepitev Baskov

(www.hr.wikipedia.org/wiki/Me%C4%91unarodna_reakcija_na_progla%C5%A1enje_neovis

nosti_Kosova 12. 12. 2008). Med nasprotnicami kosovske neodvisnosti je tudi Slovaška, ki se

boji, da bi Kosovo lahko sproţilo domino učinek, bojijo se namreč zahtev madţarske

manjšine na Slovaškem. Slovaški premier Fico je dejal, da ne izključuje moţnosti, da

Slovaška nikoli ne bo priznala Kosova

.www.finance.si/206162/Kosovo_priznala_Irska_Slova%B9ka_tega_najverjetneje_ne_bo_sto

rila?sort=asc 12. 12. 2008). Ciprska zunanja ministrica Eratu Kozaku Markulijeva je

povedala, da Ciper ne bo priznal neodvisnosti Kosova, ker le ta lahko predstavlja precedens.

Po pričakovanju, če vemo, da na severu otoka obstaja odcepljena drţava ciprskih Turkov,

razglašena 1983, vendar pa drţave razen Turkov nihče ni priznal. Juţna mednarodno priznana

vlada se seveda boji posledic, nekatere drţave bi samostojnost Kosova lahko razumele kot

premik v mednarodnih odnosih in tako priznale turško Republiko Severni Ciper. Predstavnik

Rusije Čurkin je avgusta 2008 na zasedanju ZN v New Yorku ponovil, da Rusija ne bo nikoli

priznala neodvisnosti Kosova, da pa je ta precedens vplival na Moskvo, da prizna Abhazijo

in Juţno Osetijo( www.mtsmondo.com/news/vesti/text.php?vest=107707 ,

www.mag.si/index.php?option=com_content&task=view&id=1709&Itemid=55 12.12.2008).

Vprašanje je če drţave, ki so vsa leta izrecno zagovarjale resolucijo1244 in Helsinško sklepno

listino, ki zagotavlja suverenost in ozemeljsko celovitost Srbije, s priznanjem niso kršile vsaj

načela uporabe mednarodnega prava v dobri veri.

37

5.1.2 Pravni vidik

Enostranska odcepitev, kot ena od oblik uresničitve pravice do samoodločbe, usmerjena v

ozemeljske spremembe, je dejansko v diametralnem nasprotju s pravico do ozemeljske

celovitosti, ki teţi k ohranitvi ozemeljskega statusa quo, vendar nobena od teh pravic ni

absolutna. Trditev, da je enostranska odcepitev kot oblika realizacije samoodločbe v neskladju

z mednarodnim pravom, predstavlja obstoj določenih pravil mednarodnega prava, ki

prepovedujejo oz. onemogočajo enostransko odcepitev ali pa v luči ozemeljske celovitosti

določajo pogoje in postopek odcepitve, ki v konkretnem primeru ne bi bili izpolnjeni . Vendar

v sodobnem mednarodnem pravu ni moč najti jasnih in formalnih pravil, ki bi enostransko

odcepitev brez soglasja matične drţave bodisi dovoljevala bodisi prepovedovala. Sodobni

razvoj drţavne in sodne prakse omogočajo zaključek, da je enostranska odcepitev upravičena

v izrednih okoliščinah, kadar ima entiteta, ki podpira privilegij enostranske odcepitve na

podlagi do zunanje samoodločbe, status ljudstva in kadar so njeni prebivalci izpostavljeni

resnim kršitvam človekovih pravic, hkrati pa so izčrpane vse druge realne moţnosti za rešitev

humanitarne situacije oz. uresničitev pravice do samoodločbe (Švarc, 2008: 9,10). Petrič trdi,

da kadar bi bil v neki drţavi onemogočen obstoj kakega naroda z zatiranjem človekovih

pravic, diskriminacijo ali genocidom, potem vsekakor mora prevladati načelo o pravici

narodov do samoodločbe pred načelom ozemeljske celovitosti (Petrič, 1984:94).

Mnenja pravnikov se razhajajo tudi glede resolucije VS 1244, ki zagotavlja srbsko suverenost

nad Kosovom, čeprav se pravniška mnenja o tem, ali dokument omejuje moţnost izbire

končnega statusa pokrajine in izključuje neodvisnost, zelo razhajajo. Resolucija v uvodnem

delu zagotavlja spoštovanje suverenosti in ozemeljske celovitosti ZRJ, čeprav je Jugoslavija z

implementacijo resolucije 1244 de facto izgubila nadzor nad ozemljem Kosova, obdrţala je

zgolj nominalno suverenost. Resolucija obljublja Albancem znatno avtonomijo in

samoupravo ter postopni prenos oblastnih funkcij na samoupravne institucije, ki bi bile

ustanovljene na podlagi dogovora med strankama. Mednarodna skupnost je mantro znatne

avtonomije znotraj Srbije vztrajno ponavljala, vendar pa ni bilo jasno, kaj naj bi ta pomenila

in kakšen naj bi bil končni status tega mednarodnega protektorata.. Resolucija je dopuščala

različne končne scenarije in kot edini jasni pogoj postavila kosovsko avtonomijo, katere

natančna oblika mora biti določena sporazumno in v skladu z mednarodnim pravom (Švarc,

2008:9,10). Mastnak v svojem članku zatrjuje, da gre za kršenje resolucije 1244. Predvideva,

da mednarodna skupnost ne bo mogla razveljaviti deklaracije o neodvisnosti Kosova, malo

38

verjetno pa je tudi, da bo Kosovo sprejeto med njene članice, zato bo Kosovo obsojeno na

ţivotarjenje zunaj institucij, ki predstavljajo in zagotavljajo mednarodno zakonitost. »Drţava,

ki ni polnopravna članica sistema drţav, je kvečjemu napol drţava,« pravi (Mastnak, 2008).

V začetku oktobra 2008 je Generalna skupščina ZN potrdila resolucijo, ki mednarodnemu

sodišču v Haagu (ICJ) nalaga, da poda mnenje o skladu razglasitve neodvisnega Kosova z

mednarodnim pravom. Mnenje tega sodišča ni obvezujoče. Večina članic EU, med njimi tudi

Slovenija, se je glasovanja vzdrţalo, glede na to, da jih je velika večina Kosovo ţe priznala,

niso mogli podpreti srbskega predloga, glasovati proti mednarodnopravno legitimni zahtevi

Srbije pa tudi ne. Resolucija je bila potrjena s 77 glasovi za, 6 glasovi proti, 74 pa se jih je

vzdrţalo ( dobljeno 3. 12. 2008 na:

www.209.85.135.104/search?q=cache:iizoch1VXpUJ:www.dnevnik.si/novice/svet/10422129

37+zn&hl=sl&ct=clnk&cd=6&gl=si&client=firefox-a ).

5.2 Odzivi in dogajanja na Kosovu

Poslanci kosovske skupščine so 17. februarja 2008, na izredni seji, kjer je bilo prisotnih 109

poslancev, predsednik Fatmir Sejdiu, premier Hasim Thaci in predstavniki mednarodne

skupnosti, sprejeli deklaracijo, ki Republiko Kosovo razglaša za neodvisno, suvereno in

demokratično drţavo. Thaci je dejal, da se z deklaracijo zavezujejo k uresničevanju

Ahtisaarijevega načrta o nadzorovani neodvisnosti. Da bi pokazal, kako resno mislijo o

enakopravnosti vseh ljudi na Kosovu, je del govora potekal tudi v srbskem jeziku ( dobljeno

3. 12. 2008 na: www.siol.net/svet/novice/2008/02/kosovo%20neodvisno.aspx ).

Medtem ko se je Priština veselila, so v Mitrovici potekali spopadi. Mitrovica je z reko Ibar

razdeljena na severni srbski del, kjer ţivi 20 000 Srbov, in juţni albanski del, kjer ţivi 80 000

Albancev. V bliţini stavbe, kjer so prostori ZN in OVCE, je eksplodirala bomba,

poškodovanih je bilo tudi nekaj avtomobilov. Na mejnem prehodu Jarinje se je zbralo več

srbskih študentov iz Niša, Kragujevca in Beograda, ki so bili namenjeni v severni del

Mitrovice na demonstracije, da bi podprli kolege s prištinske univerze s sedeţem v Mitrovici,

ki so zahtevali naj univerza ostane del izobraţevalnega sistema Srbije. Srbske študente so na

meji zadrţali pripadniki UNMIK-a, KFOR-ja in kosovske policije in jim prepovedali

39

nadaljevanje poti. Vstop na Kosovo je bil dovoljen le osebam, ki ţivijo v pokrajini in ki ne

predstavljajo groţnje za javni red in mir. Nekaterim se je kljub temu uspelo prebiti v

Mitrovico, kjer so se priključili demonstrantom, ki so nosili srbske simbole. Za varnost je

skrbelo 70 pripadnikov UNMIK-a in kosovskih policistov, 50 pripadnikov Kforja pa je bilo v

pripravljenosti v juţnem delu mesta (dobljeno 3. 12. 2008 na

www.24ur.com/novice/svet/protesti-v-kosovski-mitrovici.html ).

Na nadzorni točki Jarinje oz. gate 1 in Brnjak- gate 2 se je zbralo več kot tisoč ljudi, ki so nato

na prvi nadzorni točki seţgali poslopje UNMIK-a in kosovske policije. Do nasilja naj bi prišlo

po tem, ko je prišlo do novice, da na nadzorne točke prihajajo albanski cariniki

(dobljeno 3. 12. 2008 na: www.vzajemci.com/vz_article.php?ArticleID=10343 ).

Najhujši spopadi so potekali marca 2008 v Mitrovici, potem ko so nekdanji kosovski srbski

delavci sodišča zavzeli stavbo in zahtevali vrnitev na delavna mesta, s katerih so bili

odpuščeni leta 1999, ko je prišel UNMIK. Za vdor v poslopje so se odločili po mirnem

protestu 21. februarja 2008, ko njihove prošnje niso bile uslišane. Spopadi so se začeli, ko je

500 pripadnikov specialne enote UNMIKA vdrlo v poslopje sodišča in odstranilo izobešeno

srbsko zastavo in aretiralo 53 protestnikov, ki so jih ţeleli prepeljati v Prištino. Konvoj vozil

je napadlo 1000 ljudi in osvobodilo 20 pripornikov. Pripadniki UNMIK-a so se umaknili; s

protestniki, ki so z molotovkami napadali vozila KFOR-ja in UNMIK-a, zaţigali stavbe in

streljali, se je spopadel KFOR. V spopadih je bilo ranjenih 63 pripadnikov mirovnih sil,

poškodovanih pa je bilo tudi 70 Srbov, smrtna ţrtev nemirov pa je bil ukrajinski policist

( dobljeno 3. 12. 2008 na:

www.zurnal24.si/cms/novice/svet/index.html?id=38812 ,

www.24ur.com/novice/svet/foto-zjutraj-nasilje-zvecer-mirno.htm).

15. junija 2008 je začela veljati nova kosovska ustava, ki jo je skupščina sprejela aprila, torej

dobra dva meseca po samostojnosti. Ustava, ki ima 162 členov, pravi, da je Kosovo

»neodvisna, suverena, demokratična, celovita, večnarodnostna in neodtujljiva drţava vseh

drţavljanov«. Ustava se deloma zgleduje po ameriški ustavi. Za uradna jezika razglaša

albanski in srbski jezik, medtem ko so v skladu z zakonskimi določili v rabi tudi turški,

bošnjaški in romski jezik. Ustava ne predvideva nadaljnje navzočnosti UNMIK-a, ki bi naj po

Ahtisaarijevem načrtu v 120 dneh prenesel svoje pristojnosti na EULEX

40

( dobljeno 3. 12. 2008 na

www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_menu=2&c_id=17

6075 ).

Usluţbenci srbske narodnosti, zaposleni v institucijah pod okriljem UNMIK-a, so začeli

zapuščati svoje poloţaje. Na pomemben srbski praznik Vidovdan, ko se Srbi spominjajo

Kosovske bitke in zmage nad turško vojsko leta 1389, so kosovski Srbi v Mitrovici ustanovili

lastno skupščino, ki bi naj bila de facto del srbskih oblasti, omogočala pa naj bi, da bi Srbi in

drugi nealbanci ţiveli kot drţavljani Srbije. Oblasti v Prištini so ostro obsodile te dogodke ter

jih označile kot poskus destabilizacije Kosova ter povedale, da odločitev kosovskih Srbov

nima nobene pravne veljave (dobljeno 3. 12. 2008 na: www.24ur.com/novice/svet/vidovdan-

in-nova-skupscina.html).

Konec junija je v vasi Berivojce zopet prišlo do mnoţičnega pretepa med Srbi in Albanci,

potem ko so v vasi, kjer ţivijo večinoma Srbi, Albanci pričeli z gradnjo dţamije, kar so jim

srbski prebivalci poskušali preprečiti, nasprotna stran pa je odgovorila z nasiljem. Ranjenih je

bilo 20 ljudi (dobljeno 3. 12. 2008 na:

www.24ur.com/novice/crna-kronika/pretep-med-srbi-in-albanci.html 12.11.08).

14. novembra 2008 je na dvorišču urada civilnega predstavnika v Prištini, ki ga vodi posebni

predstavnik EU Pieter Feith, odjeknila eksplozija, ki ni zahtevala ţrtev. Kosovske varnostne

sluţbe so prišle na sled trem Nemcem, ki so jih sumili tudi za napade na mednarodna

predstavništva v Prištini, saj so bili v napadih uporabljeni podobno razstrelivo in enaki

detonatorji. Osumljenci naj bi delali za podjetje Logistic Coordination Assessments Services,

ki nemškim podjetjem svetuje pri naloţbah na Kosovu. Prej omenjeno podjetje naj bi sluţilo

kot baza BND na Kosovu. Sodišče je trojici odredilo preiskovalni zapor, osumljeni pa so

terorizma in povezave z neimenovano obveščevalno sluţbo, njihov namen pa naj bi bil

oviranje vzpostavitve civilne misije. Nemčija je takoj zanikala vpletenost v napad, čeprav bi

naj njeni drţavljani ob prijetju imeli pri sebi izkaznice nemške obveščevalne sluţbe. BND se

na očitke ni odzvala (dobljeno 17. 12. 2008 na:

www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_menu=2&c_id=18

7471 ).

41

5.3 EULEX in varnostne grožnje na Kosovu

Poleg klasičnih varnostnih izzivov, ki so povezani z delovanjem in uporabo vojaške sile, se

bodo na tem območju morali spopasti z vse pogostejšimi netradicionalnimi tveganji, ki jih

predstavljajo trgovina z oroţjem, poskusi prodaje jedrske tehnologije in snovi, prostitucija in

trgovina z belim blagom, širjenje mafije in korupcija (Vukadinovič, 2002:138).

EU je 4. februarja 2008 soglasno sprejela odločitev o ustanovitvi EULEX-a, ki je največja

civilna misija, ki je bila kdajkoli ustanovljena v okviru evropske varnostne in obrambne

politike. Njen namen je pomagati kosovskim oblastem pri vzpostavitvi pravne drţave, zlasti

na področju sodstva, policije in carine. Cilj misije je razvoj in krepitev neodvisnega

večetničnega pravosodnega sistema, večetnične policije in carine, ki ne bo delovala pod

pritiski politike in bo spoštovala mednarodno priznane standarde in evropsko pravno prakso.

EULEX bo ohranil nekaj izvršilnih pristojnosti, ki se bodo lahko izvajale le v izjemnih

okoliščinah. Gre za tehnično misijo, njen namen ni vladanje ali upravljanje, pač pa

spremljanje in svetovanje. Misija deluje v okviru ZN po resoluciji 1244. Vodja misije je Yyes

de Kermabon, v misiji bo sodelovalo skupno okrog 3000 ljudi, od tega bo okrog 1000

kosovskih Albancev. Proračun za prvih šestnajst mesecev delovanja znaša 250 milijonov

evrov, poleg drţav članic pa so denar prispevale še Norveška, Turčija, Hrvaška, Švica in ZDA

(dobljeno 23. 12. 2008 na www.eulex-kosovo.eu/ www.dnevnik.si/novice/svet/1042214876

www.mladina.si/dnevnik/07-11-2008-eulex_pod_srbskimi_pogoji/).

EULEX čaka veliko dela, saj na Kosovu velik problem predstavljata trgovina z drogami in

korupcija. Opravljena je bila anketa o institucijah in funkcijah, ki jih ljudje na Kosovu najbolj

povezujejo s korupcijo. Kot ekstremno podkupljivo vidijo ljudje javno elektro podjetje

Kosova, prav tako je zelo podkupljivo tudi javno telekomunikacijsko podjetje. Kar se tiče

storitev v smislu korupcije, so na prvem mestu poslovneţi, cariniki, bolnišnice, odvetniki,

voditelji političnih strank, davčni uradniki, sledi pa UNMIK , ki je v primerjavi s KFOR dobil

visok odstotek (Laharnar, 2008:82).

Kar se tiče drog – pomeni Kosovo za Evropo to, kar pomeni Kolumbija za Juţno Ameriko.

Danes je Kosovo zaradi svoje lege na sredini Balkana idealno leglo za skladiščenje in je

središče vseh dogovorov o nadaljnji distribuciji, vključujoč Srednjo Evropo, Balkan in Bliţnji

42

vzhod. S pomočjo turških kriminalnih zdruţenj je albanska mafija postala prvi preprodajalec

drog v Evropi. Analitiki ocenjujejo, da je tradicionalno pranje denarja, ki izvira iz preprodaje

mamil, skozi igralnice, erotične klube in slaščičarne postalo premalo donosno, zato se iščejo

moţnosti za investicije v novonastalih vzhodnih Evropskih drţavah. Po letu 1999 je po

prevladi Albancev na Kosovu Priština postala prestolnica Evrope. Albanske kriminalne

zdruţbe imajo pod kontrolo 80% heroina, Albanija pa je ena glavnih proizvajalk marihuane,

dostopne so vse vrste drog od doma vzgojene marihuane do sintetičnih drog, vendar največjo

skrb povzroča prav heroin, in sicer zaradi velike dobičkonosnosti in škode, ki jo le-ta

povzroči odvisniku in nenazadnje tudi zaradi širjenja AIDS-a . Glava albanskega tihotapljena

drog na Kosovu je bil Princ Dobroshi, ki je nadzoroval severno Balkansko pot za tihotapljenje

heroina. Leta 1993 so ga na Norveškem obsodili na 14 let zapora, a mu je leta 1997 z dobro

organizirano akcijo uspelo pobegniti iz zapora. Na Hrvaškem so mu s plastično operacijo

spremenili obraz, nato se je preselil na Češko, kjer je kmalu postal vodja albanskih

kriminalcev. V operaciji leta 1999, v kateri je sodelovalo več evropskih policij, je bil Princ

Dobroshi aretiran, ob tem pa je bila zaseţena dokumentacija, iz katere je razvidno, da je pod

okriljem OVK kupoval raketne sisteme in pehotno oroţje. Kazen je prestajal na Norveškem,

kamor so ga premestili zaradi bojazni pred vnovičnim pobegom. Zaradi lepega vedenja je bil

leta 2005 predčasno izpuščen. (Leharnar, 2008 :42-47).

5.4 Odzivi in dogajanja v Srbiji

Takoj po razglasitvi neodvisnega Kosova je takratni premier Koštunica povedal, da gre za

enostransko razglasitev neodvisnosti laţne drţave na ozemlju Srbije (dobljeno 3. 12. 2008 na:

www.finance.si/204807/Odziv_Beograda_ob_16_uri). Mirni shod, na katerem se je zbralo

več kot pol milijona ljudi in na katerega so pozivali tako premier Koštunica, predsednik Tadić

in vodja opozicije Nikolić, se je spremenil v nemire. 21. februarja so v Beogradu izgredniki

poškodovali poslopja ambasad drţav, ki so podprle samostojno Kosovo. Mnoţica ljudi se je

prebila na Kalemegdan v slovensko ambasado, kamor so vdrli, slovensko zastavo so

zamenjali s srbsko in poškodovali notranjost veleposlaništva. Zunanji minister Rupel je pri

srbskem zunanjem ministrstvu zahteval, da morajo srbske oblasti zagotoviti varnost

slovenskim diplomatom in ostalim slovenskim drţavljanom. Srbska policija se ob napadu na

naše veleposlaništvo ni pravočasno odzvala. Po posredovanju slovenskega zunanjega

ministrstva pa so pred veleposlaništvo namestili močan policijski kordon. Napadeno je bilo

43

tudi ameriško veleposlaništvo, kjer so zaţgali straţarnico in ameriško zastavo, vdrli v

poslopje in iz njega metali pohištvo in v eni izmed pisarn zanetili ogenj. Izgredi na ameriški

ambasadi so terjali smrtno ţrtev protestnika. Poţar so čez pol ure pogasili gasilci, izgrednike

pa je s solzivcem pregnala specialna enota policije . Napadena je bila tudi nemška ambasada,

iz katere so evakuirali zaposlene. Največji nemiri so bili 17. februarja 2008, ko je nekaj 100

mladih, večinoma nogometnih navijačev, popolnoma uničilo dve restavraciji hitre prehrane

McDonald's, razbijalo izloţbe, okradlo trgovine, uničevalo avtobuse mestnega prometa ter

napadlo več novinarskih skupin. Nemiri so bili tudi v Novem Sadu, kjer se je 500

izgrednikov spopadlo s policijo. Policija je zavarovala Mercatorjev center v Novem Sadu,

potem ko je ţe teden prej bilo v istem centru v Beogradu podstavljeno eksplozivno telo

(dobljeno 13. 12. 2008 na: www.dnevnik.si/novice/svet/299413 ).

11. februarja so zaradi groţnje o podstavljeni bombi morali izprazniti Mercatorjevo trgovino v

Novem Sadu. Dogodki , ki so se dogajali ţe pred razglasitvijo neodvisnosti Kosova, kaţejo na

napeto ozračje, ki je zavladalo povsod po Srbiji, ter na politične provokacije srbskih oblasti.

Srbski predsednik Boris Tadić je v VS Zdruţenih Narodov v New Yorku razglasitev kosovske

neodvisnosti označil za ilegalno. Poudaril je, da se njegova drţava nikoli ne bo odrekla

Kosovu, da pa ne namerava situacije reševati s silo. Predstavnike OZN je opozoril, da bodo

Srbi na Kosovu postali ogroţeni, hkrati pa je zaprosil za zaščito srbskih cerkev in samostanov

na Kosovu. Na zasedanju srbske skupščine so sprejeli vladni odlok o razveljavitvi enostranske

razglasitve neodvisnosti Kosova. Za vladni predlog je glasovalo 225 od 234 prisotnih

poslancev. Srbska skupščina je tako potrdila, da je Kosovo po srbski ustavi neodtujljivi del

Republike Srbije. Za nično so razglasili tudi napotitev misije EU na Kosovo. Koštunica je v

skupščini razglasil tudi odločitev vlade, da odpokliče srbskega veleposlanika v Washingtonu

ter Ameriko obtoţil kršitve mednarodnega prava in zagovarjanja lastnih interesov na Kosovu.

«Razglasitev neodvisnega Kosova naj bi bila enostranska, nemoralna, nelegalna, izpeljana

pod zaščito brutalne sile ZDA in Nata,« je povedal Koštunica

(www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews%2F&op=sections&func=read&c_menu=2&c_i

d=165418 11. 12. 2008).

Ameriške oblasti so podpornemu osebju na ameriškem veleposlaništvu odredile, naj zapustijo

Beograd in s tem prekinile izdajanje vizumov. V strahu pred protestnimi nemiri so zaprli

ameriško veleposlaništvo in mednarodno šolo v Podgorici pa tudi konzulat v Banja Luki

(dobljeno 13. 12. 2008 na: www.finance.si/205507?src=commonrss ).

44

Srbijo je po odcepitvi Kosova zadela tudi politična kriza, posledica tega pa je bil Koštuničev

odstop z mesta premiera zaradi nestrinjanja z evropsko politiko glede Srbije in Kosova. Spor

je zanetila resolucija, ki govori o zamrznitvi pribliţevanja Srbije EU, če ta ne prizna njene

celovitosti, kar pomeni, da bi Kosovo bilo še vedno del Srbije. Ker se je večina ministrov, ki

so bliţe politiki predsednika Tadića, izrekla proti dokumentu, je Koštunica odstopil. Tadić je

razpustil parlament in razpisal volitve za 11. maj( dobljeno 13.12.2008 na

www.finance.si/207310/V_Srbiji_11_maja_volitve_v_parlament ). Čeprav so javne ankete

zmago napovedovale radikalni stranki, je volitve dobila Tadićeva lista Za evropsko Srbijo.

Nov mandatar je postal Mirko Cvetković, ki je povedal, da je prioriteta Srbije polnopravno

članstvo v EU. Omenil je tudi podpis pogodbe z Rusijo glede gradnje plinovoda,

profesionalizacijo vojske … Kar pa se tiče Kosova, je Cvitković dejal: «Nikoli ne bomo

priznali neodvisnega Kosova!« Glede tega so si bile koalicijske stranke popolnoma enotne (5.

12. 2009 www.siol.net/svet/novice/2008/05/srbske_volitve.aspx www.delo.si/clanek/63335 ).

Srbska koalicija je postala še močnejša po razkolu Srbske radikalne stranke , ko je stranko

zapustilo kar nekaj članov, med njimi tudi podpredsednik stranke Nikolić, pa generalni

sekretar Aleksandar Vučić. Do razpada je prišlo zaradi nestrinjanja glede politike haaškega

obtoţenca Vojislava Šešlja, ki iz zapora še vedno vodi stranko in ne pristaja na nobene

kompromise in podpredsednikom Nikolićem, ki je po izstopu iz stranke ustanovil novo

poslansko skupino Naprej,Srbija (dobljeno 22. 12. 2008 na:

www.web.vecer.com/portali/vecer/v1/default.asp?kaj=3&id=2008091605361151 ).

5.5 Samostojno Kosovo - konstrukt ZDA?

Neodvisno Kosovo je bilo ţelja kosovskih Albancev, izraţena na referendumu, bila pa je tudi

ţelja oziroma volja ameriške vlade. Kosovo se je opiralo na moč velesile, ki slovi po kršitvah

mednarodnih zakonov, zaostruje napetosti v svetu in svojo voljo velikokrat tudi neupravičeno

uveljavlja s silo. Zopet se je pokazalo, da močnejši uveljavljajo svojo voljo ne glede na

obstoječe zakone. In ne morem kaj, a vedno znova se mi dozdeva, da ZDA na področju

Balkana uporabljajo načelo »deli in vladaj« - enoto, ki predstavlja problem, razdelimo na več

45

majhnih enot, tako postane problem obvladljiv. Je torej Kosovo zadnja enota nekdanje močne

Jugoslavije oz. Srbije, ki je s svojo podporo Rusiji predstavljala zahodu velik problem?

Tadić je v nekem intervjuju povedal, da Srbija nikoli ne bi dovolila vojaške baze neke tuje

vojske na srbskih tleh. Baza Bondsteel se nahaja v bliţini Uroševca in ima zaradi meje z

Makedonijo in dolino Preševa oz. s Srbijo izjemno strateško vlogo. Zgrajena je bila leta

1999, razprostira se na 360 hektarjev površine, obdana je s 84 kilometri bodeče ţice,

nadzorovana pa je z enajstimi opazovalnimi stolpi. V bazi je najmodernejša bolnišnica v

Evropi, premore največjo vojaško pošto v Vzhodni Evropi. Baza je največja zgrajena po

vojni v Vietnamu, v njej pa najdemo vrsto trgovin, restavracij, kapelic, izobraţevalni center

Laure Bush s programi chicaške univerze in univerze Maryland. Za sprostitev vojaškega

osebja pa poskrbijo Tajke v masaţnih salonih. Bazo je zgradilo podjetje Kellog, Brown &

Rooth, ki je del multinacionalke Halliburton in sodeluje z ameriško vojsko ţe od časov druge

svetovne vojne in Vietnama. Na Kosovu ima to podjetje zaposlenih okoli 1000 Američanov in

več kot 7000 Albancev. Evropska komisija je proučevala ameriške zlorabe evropskih

civilizacijskih in pravnih standardov in na seznamu se je znašlo tudi oporišče Bondsteel.

Nekdanji evropski komisar za človekove pravice Alvaro Gil Robles je povedal, da to

oporišče spominja na Guantanamo in s tem potrdil natolcevanja, da v Bondsteelu obstajajo

tajni zapori. Ţal pa je spregovoril šele po treh letih, ko je izbruhnila afera o tajnih zaporih CIE

v Evropi, kjer naj bi ilegalno oziroma brez dokazov zapirali in mučili ljudi, ki so osumljeni

terorizma. Baza nima vzletne steze, pristajajo lahko samo ameriški Apachei in Black Hawki,

vendar ima oporišče moţnost razširitve, zato se ţe pojavljajo natolcevanja, da bo Bondsteel

nadomestek za letalsko bazo v italijanskem Avianu. Oporišče Bondsteel je znamenje, pravijo

vojaški analitiki, da nameravajo ZDA na Kosovu ostati še dolgo in od tam celo usmerjati

vojaške načrte na Bliţnjem in Srednjem vzhodu (Kocjan, 2008, www.katedra-

on.net/index.php?option=com_content&task=view&id=124&Itemid=72 3. 12. 2008).

Neposreden razlog ameriške vojaške prisotnosti na Kosovu pa je zagotavljanje varnosti

transbalkanskemu naftovodu AMBO (Albania, Macedonia, Bulgaria Oil), projektu v

vrednosti 1,3 milijarde dolarjev, katerega graditelj in vzdrţevalec je prav druţba Halliburton.

Naftovod AMBO je albansko-makedonska-bolgarska naftna druţba v ameriški lasti. Prvotno

študijo za naftovod je ţe leta 1995 naredila firma Brown & Rooth z namenom, da bi jo leta

1999 uskladila z novo vojaško-politično situacijo na Kosovu. Projekt ameriških baz na

Kosovu je definiral James K. Galbraith z univerze v Texasu, gre za »military-petroleum

46

complex« (vojaško-naftni kompleks), katerega idejni oče je bivši Haliburtonov član

nadzornega sveta Dick Cheney, bivši obrambni minister in podpredsednik ZDA . Naftovod

naj bi prenašal velike količine nafte iz Kaspijskega bazena. Tamkajšnje velike investicije

ameriških naftnih druţb so namenjene predvsem manjši odvisnosti ameriškega trga od

bliţnjevzhodne nafte. Nafto bodo transportirali od bolgarskega črnomorskega pristanišča

Burgas do Vlore na albanski jadranski obali. Na tak način se bodo naftna podjetja izognila

preobremenjenim pomorskim potem skozi Bosporsko oţino, ki jo je dovoljeno prepluti le

tankerjem z nosilnostjo 150.000 ton, v nasprotju s 300 000 tonami zmogljivosti, kar je

dovoljena velikost tankerjev za transport z Jadrana v Sredozemlje skozi Otrantska vrata.

Izgradnja naftovoda, ki naj bi bil dolg 900 km, bi omogočila transport 750 00 sodčkov nafte

na dan. Ameriška vojaška prisotnost na Kosovu je tudi zagotovilo ameriškim in

multinacionalnim druţbam, da lahko izkoriščajo obseţno kosovsko rudno bogastvo. Tu naj bi

leţale tudi velike zaloge urana in drugih kovin (dobljeno 3. 12. 2008 na:

www.komunisti.50webs.com/rudi_sl1.html ,

www.katedra-on.net/index.php?option=com_content&task=view&id=124&Itemid=72 ).

Tudi to so bili morda razlogi za vojaško intervencijo na Kosovu, ki bo, tako kot zmeraj,

največ koristi znova prinesla vojnim dobičkarjem.

ZDA oblikujejo novo svetovno ureditev, v kateri bi naj imele suvereno vlogo, njihovemu

enopolnemu vodstvu pa bi se pridruţili EU in Japonska. Novo delitev, na eni strani razviti

svet, ki ga predstavljajo zahodne demokracije, in na drugi strani Rusija, Kitajska, Indija,

Indonezija in pa »odpadniki« Irak, Libija in Kuba, pa lahko slednje razumejo kot prikaz sile, v

kateri majhni in šibki nimajo moţnosti. Zahod vse pogosteje jemlje etnična čiščenja in

genocide kot izgovor za svoje akcije, ki pripeljejo do novega nasilja. Čeprav po koncu hladne

vojne ne govorimo o blokovski delitvi, očitno lahko govorimo o tem, da obstajata dve

mednarodni skupnosti z različnimi interesi in različnimi cilji (Vukanović, 2002:77,78).

47

6 Odcepitvene teţnje na nekaterih drugih območjih

Pridnester (Moldavija), Gorski Karabah (Azerbejdjan), Korzika, Čečenija, Zahodna Sahara,

Palestina, Severni Ciper, Irian Jaya (Nova Gvineja), Flamci in Valeţani v Belgiji, Tibet,

Tajvan, Škotska ... to je samo nekaj območij, kjer najdemo resne odcepitvene teţnje. V

nadaljevanju opisujem aktualni kavkaški konflikt, dolgoletne zahteve Baskov za neodvisnost

in pa severnoirski konflikt..

6.1 Južna Osetija in kavkaški konflikt

Juţno kavkaški narodi so po razpadu SZ videli priloţnost za uresničevanje svojih nacionalnih

interesov. Gruzija, Armenija, Azerbajdţan in kasneje Juţna Osetija, Abhazija, Adţarija,

Javeheti in še bi lahko naštevala. Izbruhnili so spopadi, ki so zahtevali več 10 000 ţrtev, več

kot milijon ljudi je bilo prisiljenih zapustiti svoje domove. Kavkaz je ena najbolj nestabilnih

regij na svetu, ki pa je zaradi etničnih konfliktov, odkritih energetskih virov v Kaspijskem

morju in zaradi strateškega poloţaja pritegnila pozornost mednarodne skupnosti. ZDA in

nekatere drţave EU oziroma njihove naftne druţbe vidijo v kaspijskih zalogah zemeljskega

plina in nafte alternativo Bliţnjemu vzhodu. Tako so se oblikovala zavezništva na eni strani,

na drugi strani pa prihaja do kolizije interesov nekaterih drţav, saj je cilj vsake drţave doseči

prevlado in čim večji vpliv v regiji, predvsem nad transportom energetskih virov. Tako

imamo spopad med Rusijo, ki je ena največjih izvoznic nafte na zahod, in pa interesi ZDA

oziroma zahoda, da zagotovijo svoj nadzor in transfer z energenti. Zaradi bliţine Iraka, Irana

in Turčije ima Gruzija pomembno strateško lego, skozi drţavo pa teče tudi naftovod, zaradi

česar je drţava prizorišče boja za vpliv med Moskvo in Washingtonom. Zahod Gruzijo vidi

kot test za Rusijo in njeno pripravljenost spoštovati neodvisnost nekdanjih sovjetskih

republik, Moskva pa je močno občutljiva na kakršno koli nestabilnost na Kavkazu

(Bizjak,2005:6,www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_me

nu=2&c_id=161726 17. 1. 2009).

Juţno Osetijo, skupaj z Gruzijo, si je Rusija priključila leta 1801. Po sovjetski revoluciji je

Juţna Osetija postala del Manjševiške gruzijske demokratične republike, sever pa je postal del

Sovjetske republike Terek. Sovjetska gruzijska oblast je aprila 1922 ustanovila Juţnoosetijsko

avtonomno oblast. 1989 je začela razpadati SZ, takratno politično dogajanje so izkoristili

48

gruzijski in osetijski nacionalisti in Juţnoosetijski avtonomni parlament je glasoval za

zdruţitev s Severno Osetijo. Oblast v Tbilisiju je Juţni Osetiji odvzela avtonomijo in

razglasila gruzinščino za edini uradni jezik, kar je Osetijce, ki so zelo ponosni na svoj jezik,

zelo razjezilo. Juţnoosetijci so podprli abhazijske separatiste, kar je imelo za posledico izgon

Osetijcev iz gruzijskih mest. Avgusta 1990 je Juţna Osetija sprejela deklaracijo o

neodvisnosti, naslednji mesec pa je zahtevala, da jo Moskva prizna kot neodvisni subjekt SZ.

Na nacionalnih volitvah je Tbilisij izključil vse regionalne stranke in decembra 1991 ukinil

Juţno Osetijo kot posebno administrativno enoto. Januarja 1992 so Juţnoosetijci izpeljali

referendum, na katerem so z 99% podprli neodvisnost. Kar 97% jih je glasovalo za

pridruţitev ruski federaciji in zdruţitev s Severno Osetijo (Bizjak, 2005:33-34, Sovdat,

2005:23).

Spopadi med gruzijskimi in osetijskimi silami, v katere so se vključile tudi ruske sile, so

izbruhnili decembra 1990, najhujši boji pa so potekali v Chinvaliju, od koder so pregnali vse

Gruzijce, vsaj polovica od 100 000 po vsej Gruziji ţivečih Juţnih Osetijcev pa se je preselilo

v Juţno in Severno Osetijo, z namenom izogniti se bojem in najti boljše ekonomske pogoje.

Leta 1992 so Osetijci dosegli premoč z rusko podporo. Spopadi se končajo junija 1992, ko

ruski in gruzijski predsednik, Jelcin in Ševardnadze, ob sodelovanju juţnoosetijske in

severnoosetijske strani v Sočiju podpišeta premirje. Ustanovljena je bila skupna nadzorna

komisija (Joint Control Commission), ki je 3. junija 1992 na konfliktna območja namestila

mirovno enoto, ki jo je sestavljalo 500 vojakov iz vseh treh entitet. Mirovna pogajanja niso

potekala pod okriljem nobene mednarodne organizacije, šlo je zgolj za dogovor med Rusijo

in sprtimi stranmi. Od takrat vlada v Juţni Osetiji nekakšen status quo. Tbilisi ji ne priznava

neodvisnosti, Chinvali pa ne nadvlade Tbilisija. Juţni Osetijci iščejo podporo Moskve, tej pa

je Juţna Osetija dolgo časa pomenila vir sporov z Gruzijo in nekakšni joker, ki ga je Rusija

vnovčila ravno ob pravem času (Bizjak, 2005:33-34, Sovdat, 2005:23, Kovše, 2006:42,

Lapajne, 2008).

Leta 1992 je OVSE začela svojo misijo v Gruziji, njen mandat je bil leta 1994 bil razširjen

tudi na opazovanje mirovne operacije v Juţni Osetiji. Novembra 1993 je Juţna Osetija

oblikovala lastno ustavo, tri leta pozneje pa izvolila svojega prvega predsednika. Leta 1996

obe sprti strani podpišeta memorandum o vzdrţevanju groţnje s silo, reševanju problematike

beguncev, postopni demilitarizaciji in nadaljevanju medsebojnega dialoga in pogajanj.

49

Decembra 2001 izvoljeni predsednik Edvard Kokojti je leta 2002 Moskvo prosil, naj prizna

neodvisnost Juţne Osetije in jo priključi k svojemu ozemlju, a te ţelje niso bile uslišane.

Razmere med Gruzijo in Juţno Osetijo so se spet zaostrile po t.i. ţametni revoluciji novembra

2003. V Gruziji je oblast prevzel Sakašvili, ki je obljubil, da bo separatistične regije vrnil v

okvir Gruzije. Pod pretvezo boja proti tihotapljenju je Sakašvili poslal v Juţno Osetijo

gruzijske policijske specialce , a jih je po posredovanju Moskve tudi umaknil. Osetijci so

aretirali nekaj pripadnikov gruzijskega notranjega ministrstva in prepovedali vstop v drţavo

visokim uradnikom iz Tbilisija. Sredi leta 2004 so izbruhnili siloviti spopadi med gruzijskimi

varnostnimi silami in separatističnimi uporniki. Predsedujoči OVSE je predlagal, naj se

nemudoma implementirajo sklepi, sprejeti na sestanku Skupne nadzorne komisije, ki se

nanašajo na odstranitev nezakonitih kontrolnih točk in paravojaških formacij. Gruzija je

obtoţila Rusijo, da juţnoosetijskemu voditelju nudi vojaško pomoč in izglasovala umik ruskih

mirovnih sil, mednarodni skupnosti pa predlagala naj, se te sile nadomestijo s silami

mednarodne skupnosti. Umiritev razmer je omogočil umik gruzijskih sil iz regije. 31. januarja

2004 sta obe strani podpisali memorandum o sanacijskih projektih na konfliktnem območju

za obnovo infrastrukture in vrnitev razseljenih oseb, sredstva v višini 2,5 milijona evrov je

namenila OVSE (Sovdat, 2005:24,25).

Separatistična vlada je 12. novembra 2006 izvedla drugi referendum o neodvisnosti, potem ko

prvi leta 1992 ni bil mednarodno priznan. Za neodvisnost se je opredelilo 99 odstotkov

prebivalcev, pri referendumu pa ni sodelovalo gruzijsko prebivalstvo Juţne Osetije. Gruzijski

premier je referendum označil za del ruskih prizadevanj, da bi izzvala vojno. Leta 2007 so se

odnosi med Gruzijo in Juţno Osetijo ter Rusijo še bolj zaostrili. Aprila je gruzijski parlament

potrdil zakon o ustanovitvi začasne administracije v Juţni Osetiji, junija pa so juţnoosetijski

separatisti Gruzijo obtoţili, da je s topovi obstreljevala juţnoosetijsko glavno mesto Chinvali.

Pogajanja med Gruzijo in Juţno Osetijo, ki jih je oktobra organiziral OVSE, so propadla

(www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_menu=2&c_id=1

80184 dobljeno 23. 12. 2008).

Ob razglasitvi kosovske neodvisnosti februarja 2008 sta tudi Juţna Osetija in Abhazija, ki sta

de facto neodvisni, začeli zahtevati mednarodno priznanje (Lapanje, 2008). Tako so se

avgusta 2008 v Juţni Osetiji znova začeli spopadi. Gruzijske sile so napadle Chinvali in v

začetnih spopadih s separatisti naj bi umrlo tudi 13 civilistov. Ko je umrlo tudi 15 ruskih

mirovnikov, se je vmešala Rusija, ki je trdila, da naj bi v vaseh blizu Chinvalija prišlo do

50

etničnega čiščenja, Gruzijcem pa očitala nesorazmerno uporabo sile. Ruski tanki so napadli

gruzijske poloţaje, umrlo naj bi 30 vojakov. Gruzijci Moskvi očitajo, da podpira

separatistične teţnje in zalaga separatiste preko svojih mirovnih enot. Rusija je nasprotnica

vključevanja Gruzije v mednarodne integracije, tako se spor med drţavama poglablja. Kako

nehumana je bila ta vojna, govori dejstvo, da sta obe strani uporabljali kasetne bombe, ki so

sicer prepovedane ( www.dnevnik.si/novice/svet/1042203643 23.12.2008 ). Sakašvili je za

pomoč zaprosil ZDA, zagrozil je z umikom več tisoč vojakov iz Iraka, ki bi jih namestil v

Osetijo. Po besedah gruzijskega ministra za integracijo Jakobašvilija, cilj Gruzije ni prevzem

ozemlja, ampak »končati kriminal v tej pokrajini ter znova vzpostaviti red«. Voditelj Edvard

Kokojti je gruzijsko ofenzivo označil kot podlo potezo. V uničeni Chinvali so prihajali ruski

in abhazijski moţje, ki so se bili pripravljeni boriti na strani Juţne Osetije, iz katere se je bilo

prisiljeno oditi več kot tisoč ljudi, ki so se umaknili v Severno Osetijo

(www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_menu=2&c_id=1

80078&rss=1 dobljeno 24.12. 2008).

Pod francoskim predsedovanjem EU sta predsednik Sarkozy in ruski predsednik Medvedjev

avgusta 2008 dosegla soglasje o uveljavitvi novega mirovnega sporazuma, ki določa umik

ruskih sil »na poloţaje pred začetkom sovraţnosti«, predvidena je bila namestitev

mednarodnih opazovalcev; med katerimi bi jih naj bilo najmanj dvesto tudi iz EU. Sporazum

poleg umika ruskih sil govori tudi o statusu Juţne Osetije in Abhazije, ki bo določen z

mednarodnimi pogajanji. Ta zahteva, da se vsi vpleteni v konflikt odpovedo uporabi nasilja,

zahteva dokončno ustavitev sovraţnosti, neomejen dostop do humanitarne pomoči in vrnitev

gruzijskih sil na stalne poloţaje ( dobljeno 23. 12. 2008 na:

www.globalsecurity.org/military/library/news/2008/09/mil-080908-russia-mfa01.htm ).

Rusija je konec avgusta 2008 priznala Juţno Osetijo, kar je povzročilo ogorčenje zahoda, ki

ponavlja, da je potrebno spoštovati ozemeljsko celovitost Gruzije in da je dejanje Rusije v

neskladju z resolucijami Varnostnega sveta zdruţenih narodov (dobljeno 8. 12. 2008 na:

www.siol.net/svet/novice/2008/08/rusija_grozi_z_zaprtjem_poti_za_nato.aspx).

51

6.2 Severna Irska

Spor na Severnem Irskem je rezultat socialnih razlik med protestanti, ki so lojalni britanski

kroni, in katoliki, ki si ţelijo nacionalno samopotrditev. Na Severnem Irskem ţivi 55%

protestantov, potomcev angleških in škotskih priseljencev iz 17 st., in 45% katoličanov, ki so

bili skozi zgodovino politično in socialno zatirani. (Natek, 2006: 70). Konflikt na Severnem

Irskem je torej rezultat politične in ekonomske neenakosti in podrejenosti katoliškega dela

prebivalstva, ki zaradi nezadovoljstva zaradi unionistične politike s konca šestdesetih let,

neenakosti pri dodeljevanju stanovanj, neenakosti pri zaposlovanju, prikrojevanja volilnih

okroţij pripelje do izbruha konflikta konec 60. let ( dobljeno 7. 1. 2009 na:

www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=story&func=read&c_id=50 ).

6.2.1 Kratek pregled konflikta

Z zakonom o irski vladi (Government of Ireland Act) iz leta 1920 je bil otok razdeljen na dva

dela. Republika Irska je postala neodvisna leta 1921, Severna Irska, ki jo sestavlja šest od

skupno devetih grofij pokrajine Ulster, pa je ostala pod britansko krono. Severna Irska je

dobila avtonomijo, tako je parlament v Stormontu sprejemal zakonodajo, razen v zvezi z

“izvzetimi“zadevami (zadeve kraljevega ali nacionalnega pomena, kot so oboroţene sile,

zunanja trgovina ter mere in enote) in «zadrţanimi« zadevami (ki bi morale biti predane

Svetu Irske, ki dejansko nikoli ni bil vzpostavljen, vključno s poštnimi storitvami in

nekaterimi davki). O zadrţanih in izvzetnih zadevah je lahko odločal le parlament v

Westminstru(www.ec.europa.eu/civiljustice/legal_order/legal_order_nir_sl.htm 15. 11. 2008).

S tem se je začelo petdesetletno obdobje unionistične prevlade. Šestdeseta leta 20. stoletja so

bila za Severno Irsko prelomna. Katoliški študentje so leta 1967 ustanovili Severno irsko

gibanje za drţavljanske pravice NICRA. Cilj organizacije je bil opozoriti na druţbene

neenakosti na Severnem Irskem. Zahtevali so volilni sistem po načelu en volivec en glas,

univerzalno volilno pravico, konec prikrojevanja volilnih okroţij, konec diskriminacije pri

podeljevanju stanovanj in zaposlovanj (predvsem, kar se tiče javnega sektorja), ukinitev

zakona o posebnih pooblastilih (ki je dovoljeval aretacijo brez naloga in internacijo brez

sojenja, neomejene preiskave, prepovedoval je zborovanja in publikacije), ukinitev B

specialcev (rezervno policijsko enoto, ostanek nekdanje Ulster Special Constabulary, ki je bila

v celoti protestantska), ter ustanovitev organa, ki bi se ukvarjal s pritoţbami glede

diskriminacije. NICRA je oktobra 1968 v Derryju organizirala pohod, ki ga je kraljeva

52

ulsterska policija (RUC), ki je bila pristranska, saj je zaposlovala večinoma protestante in je

bila sama seme spora, hotela prekiniti, kar pa je vodilo v dvodnevne spopade med katoliki,

protestanti in RUC. Dogodek označuje začetek obdobja, ki ga imenujemo teţave-troubles

(www.bbc.co.uk/history/recent/troubles/the_troubles_article_02.shtml 7. 1. 2009).

Britanska vlada v Londonu je imenovala komisijo, ki bi naj raziskala vzroke za nastale teţave

in našla rešitve zanje. Camdenova komisija je prišla do rezultatov, da so zahteve, ki jih ima

NICRA, posledica socialnih, ekonomskih in političnih vzrokov, medtem ko je ulsterska vlada

bila prepričana, da so vzroki za teţave posledica teţenj katolikov, ki ţelijo destabilizirati

oblast in doseči zdruţitev otoka. Spopadi so se nadaljevali, tako je bilo v spopadu, ki je

potekal med 12. in 14. avgustom 1969 v Derryu, znanem kot Battle of Bogside, mrtvih 8

ljudi, 750 pa ranjenih. Severnoirska oblast je začutila, da ni kos varnostni situaciji, zato so

Veliko Britanijo zaprosili za vojaško pomoč. Tako so 14. avgusta 1969 v Severno Irsko

prispele britanske vojaške sile, ki so jih katoliki v začetku pozdravljali, saj so upali, da jih

bodo obvarovali pred napadi unionistov, kmalu po so na njih začeli gledati kot na okupatorje

(dobljeno 7. 1. 2009 na: www.en.wikipedia.org/wiki/The_Troubles ;

www.bbc.co.uk/history/recent/troubles/the_troubles_article_02.shtml). Varnostne sile na

Severnem Irskem so štele pribliţno 13000 vojakov, 6000 pripadnikov teritorialnih vojaških

enot Ulster Defence Regiment (UDF) in 13000 policistov RUC-a. Poleti 1970. leta so v

katoliški četrti v Belfastu uvedli policijsko uro, ki je dokončno zastrupila odnose med

prebivalstvom. Sprejeta je bila internacija, na podlagi katere je bilo mogoče odvesti nekoga v

pripor brez ustreznega naloga in dokazov, zgolj na podlagi suma, da so člani nelegalnih

polvojaških skupin. Internacijo so na Severnem Irskem uvedli večkrat, ponovno pa so jo

vzpostavili med letoma 1971-1975, ko je bilo zaprtih 1981 ljudi, od tega kar 1874 katoličanov

( dobljeno 7.12.2008 na: www.cain.ulst.ac.uk/events/directrule/mckittrick00.htm ).

30. januarja 1972 so se na pohodu NICRA vneli spopadi med varnostnimi silami in

demonstranti, kjer je ţivljenje izgubilo 14 ljudi, med temi 7 najstnikov. Dogodek je znan kot

Bloody Sunday in je še danes predmet razprave. 1998. leta je bila ustanovljena komisija, ki

ponovno preiskuje dogodek , njeno poročilo pa naj bi bilo končano konec leta 2009 (dobljeno

7. 1. 2009 na: www.en.wikipedia.org/wiki/The_Troubles ). Po dogodku se je okrepila podpora

Irski republikanski armadi (IRA), nastale pa so tudi protestantske paravojaške organizacije, ki

so pobijale katolike in se tako maščevale za akcije, ki jih je pripravljala IRA. Zaradi nenehnih

bombnih napadov je takratni britanski premier Edvard Heath ţelel prevzeti nadzor nad

53

severnoirsko policijo, kar pa je severnoirska oblast zavrnila. 14. 3. 1972 je sledil odvzem

avtonomije z razpustom severnoirskega parlamenta. Oblast nad provinco je tako zopet prevzel

Westminster. 21. julija 1972 (Bloody Friday) je v bombnih napadih IRE v Belfastu umrlo

devet ljudi, 130 jih je bilo ranjenih. Leto 1972 je bilo najbolj krvavo leto, saj je ţivljenje

izgubilo 472 ljudi. Britansko politiko je destabilizirala gladovna stavka leta 1981, ko je v

zaporih umrlo 10 ljudi, pripadnikov IRE, ki so zahtevali status političnih zapornikov. ZDA in

Francija sta od velike Britanije zahtevali učinkovitejše reševanje problema. Sinn Feinu (Mi

sami), republikanski politični stranki, ki jo povezujejo z IRO, je podpora narasla, zato se

začne udeleţevati lokalnih volitev (www.anderle.info/_notes/Erin.doc , www.sinnfein.org/

7.12.2008 ).

.

6.2.2 Mirovni proces

Severna Irska je po odvzemu avtonomije leta 1972 bila pod britansko oblastjo vse do leta

1999, razen v letu 1974, ko so za pet mesecev ponovno vzpostavili avtonomijo. To spet

izgubijo leta 2000, takrat za sedem let. V nadaljevanju bom opisala pomembnejše sporazume

in dogajanja, ki so zaznamovali dolgo trajajoč mirovni proces.

Po odvzemu avtonomije leta 1972 so iskali rešitve, kako znova vzpostaviti avtonomno oblast,

v kateri bi si oblast delili katoliki in protestanti. Decembra 1973 so se voditelji največjih

severnoirskih strank sestali z irskim in britanskim premierjem in sprejeli Sunningdanski

sporazum (Sunningdane Agreement), ki natančno določa sestavo Irskega Sveta, v katerem naj

bi sodelovali predstavniki Severne Irske in Republike Irske, deloval bi po načelu soglasnosti,

sestavljala bi ga Svet ministrov in Posvetovalna skupščina. Sporazum vključuje tudi določila

o financiranju Irskega Sveta in njegovega stalnega sekretariata. Irska in britanska vlada se

nista uspeli dogovoriti o statusu Severne Irske, saj je Republika Irska v svoji ustavi (2. in 3.

člen) še vedno imela zapisano, da je Severna Irska del njenega ozemlja (dobljeno 7. 1. 2009

na: www.cain.ulst.ac.uk/events/sunningdale/agreement.htm ).

15. novembra 1985 je bil podpisan t.i. Angleško-irski sporazum (Anglo-Irish Agreement).

Gre za mednarodno pogodbo med Republiko Irsko in VB, ki sta jo potrdila parlamenta obeh

drţav, z dogovorom pa Republika Irska dobi posvetovalno vlogo v severnoirskih zadevah. V

prvem členu dokumenta je zapisano, da bo do spremembe statusa Severne Irske prišlo le s

54

soglasjem večine, njenega prebivalstva, v tem primeru pa bosta obe vladi v parlament

predloţili in podprli zakonodajo, ki bi to ţeljo uresničila (dobljeno 7. 1. 2009 na:

www.cain.ulst.ac.uk/events/aia/aiadoc.htm). Tako je bila prvič omenjena potreba po

uveljavitvi načela o samoodločbi. Večina katolikov skupaj s Socialdemokratsko delavsko

stranko SDPL je sporazum podprla, IRA pa je ţe v začetku pogajanj pokazala, da jo pogajanja

ne zanimajo in 12. 10. 1984 izvedla neuspešen atentat na britansko premierko Margaret

Thatcher. Sporazum ni prinesel avtonomije, zato so se pogajanja nadaljevala. Ţe v zgodnjih

devetdesetih je bilo angleški in irski vladi jasno, da morajo v pogajanja vključiti politično

krilo IRE Sinn Fein (dobljeno 7. 1. 2009 na: www.anderle.info/_notes/Erin.doc).

Ko so leta 1993 imele vse polvojaške organizacije svoje politične predstavnike, sta vladi Irske

in VB 15. 12. 1993 podpisali neobvezujočo deklaracijo v Downing Streetu ali skupno

deklaracijo za mir, v kateri je zapisano, da se prebivalcem Severne Irske dopušča moţnost, da

doseţejo zdruţeno Irsko, kar bosta obe vladi podprli z zakonodajo. V deklaraciji je

poudarjena nujnost trajnega prenehanja uporabe in podpore paravojaških organizacij in

sodelovanje v nadaljnjih pogajanjih za vse, ki so zmoţni demokratičnih metod. Deklaracijo

lahko smatramo kot povabilo Sinn Feina v pogajanja pod pogojem, če se IRA odpove oroţju

(dobljeno 7. 1. 2009 na: www.cain.ulst.ac.uk/events/peace/docs/dsd151293.htm ).

31. avgusta 1994 je IRA razglasila popolno, ne pa tudi trajno premirje. 9. decembra istega leta

so potekali pogovori med britansko vlado, ki je kot pogoj za nadaljnja pogajanja zahtevala

razoroţitev IRE in Sinn Feina, ki je zahteval umik britanskih sil z ozemlja Severne Irske. 22.

februarja 1995 sta vladi Republike Irske in VB predstavili svoj pogled na prihodnost Severne

Irske v Okvirnih dokumentih (Framework Documents). Vsebina dokumenta govori o poteku

pogajanj, kjer naj bi sodelovale severnoirske politične stranke ter prej omenjeni vladi, o

vzpostavitvi avtonomije in pa podpornih institucijah na treh ravneh, rezultat pogajanj naj bi

bil referendum, kjer bi ljudje celotnega otoka izrazili svojo ţeljo. Kljub prizadevanju, da bi se

proces začel čim prej, so se še vedno pojavljale dileme o tem, ali se naj Sinn Fein kljub temu,

da IRA ni predala oroţja, udeleţi pogajanj. Novembra 1995 je bila ustanovljena mednarodna

komisija, ki jo je vodil nekdanji ameriški senator Mitchell, ki je v svojem poročilu januarja

1996 zapisal, da se paravojaške organizacije ne bodo razoroţile pred začetkom vsestranskih

pogajanj, zato je predlagal postopno razoroţitev in sočasna pogajanja. IRA je mesec za tem z

bombnim napadom v Londonu preklicala premirje. Mirovna pogajanja so se nadaljevala 10.

junija 1996 v Belfastu, vendar je bil Sinn Fein iz pogajanj izključen. 20. julija 1997 je IRA

55

obnovila premirje in tako so se v jeseni zopet začeli pogovori, ki sta jih Unionistična stranka

Zdruţenega kraljestva (UKUP) in Demokratska unionistična stranka (DUP) bojkotirali.

Mitchell je marca 1998 postavil zahtevo, da se dogovor doseţe najkasneje do 9. aprila, tako

da bi predvideni referendum lahko izvedli v maju

(www.infoplease.com/spot/northireland1.html

www.cain.ulst.ac.uk/events/peace/docs/fd22295.htm 7. 2. 200). Dan za zahtevanim rokom,

torej 10. aprila, je v Belfastu bil s strani severnoirskih strank (razen DUP in UKUP) ter vlad

Republike Irske in VB podpisan t.i. Velikonočni sporazum (Good Friday Agreement).

Sporazum ima pet ustavnih določb. V sporazumu je zapisano, da je potrebno, da ga odobrijo

prebivalci Severne Irske in Republike Irske, zapisana je pravica do samoodločbe, če je to po

volji večine prebivalstva. Glede ustavnega poloţaja je zapisano, da Severna Irska ostaja del

VB, razen če se večina prebivalstva na volitvah odloči drugače. Sporazum daje moţnost, da se

prebivalci odločijo o drţavljanstvu . Republika Irska pa se zaveţe, da bo iz ustave črtala

določila drugega in tretjega člena, ki govorijo o teritorialnih tezah. Velikonočni sporazum

sicer tvori 11 poglavij. Z varnostnega vidika je pomemben sedmi člen, ki govori o popolni

razoroţitvi paravojaških organizacij in o mednarodni neodvisni komisiji, ki bi razoroţevanje

nadzorovala. Razoroţitev naj bi bila doseţena v roku dveh let od referendumske potrditve

sporazuma. V osmem poglavju je govora o vzpostavitvi normalne varnostne ureditve na

Severnem Irskem in zmanjševanju vloge in števila britanskih varnostnih sil. Deveto poglavje

je namenjeno pravu in policiji, katere reorganizacijo in prihodnjo ureditev naj bi pripravila

neodvisna komisija najkasneje do poletja 1999. V desetem poglavju se vladi zavezujeta, da

bosta pospešili izpuščanje določenih zapornikov, a le tistih, ki niso povezani z organizacijami,

ki niso vzpostavile ali ne vzdrţujejo premirja www.infoplease.com/spot/northireland1.html

www.cain.ulst.ac.uk/events/peace/docs/agreement.htm#strand1 dobljeno 7. 1. 2009 ).

Konec maja 1998 sta potekala vzporedna referenduma v Republiki Irski in Severni Irski. Na

Severnem Irskem se je referenduma udeleţilo 81% volivcev, ki so z 71,1% podprli sprejetje

Velikonočnega sporazuma. V Republiki Irski je bila udeleţba 56%, v prid sporazuma pa je

glasovalo 94,4% prebivalcev. Konec junija so potekale volitve v novo severnoirsko

skupščino, kjer so izvolili 108 predstavnikov. Poslanci 1. junija zasedejo svoja mesta in

izvolijo Davida Trimblea za pokrajinskega premiera. Voditelji so na različnih področjih našli

skupen jezik, tako se je število ministrstev na Severnem Irskem povečalo, sprejetih je bilo

šest novih severno-juţnih administrativnih teles, kar pa se tiče varnostnih razmer, nekako niso

našli skupnega jezika. Teţave je povzročala policijska reforma, saj je policija bila ţe od

56

nekdaj spor med unionisti in nacionalisti. Tako je bila ustanovljena komisija, ki jo je vodil

Chris Patten. Naloga komisije je bila, najti rešitve za preoblikovanje RUC. Patten je

reorganizacijo videl v zmanjševanju enot in v povečanju zaposlovanja katolikov. V desetih

letih bi se naj število zaposlenih katolikov povečalo z 8% na 30% (dobljeno 7. 1. 2009 na:

www.cain.ulst.ac.uk/issues/police/patten/recommend.htm ).

Unionisti so bili nezadovoljni, ker se IRA ni bila pripravljena razoroţiti, Trimble je večkrat

dejal, da ne bo sedel v vladi s Sinn Feinom, dokler se IRA ne razoroţi - »ni oroţja, ni vlade«

(»No guns, Nogovernment«)( www.infoplease.com/spot/northireland1.html 7. 1. 2009).

VB je 1. decembra 1999, po 25 letih, predala oblast vladi Severne Irske, ki so jo sestavljali

ministri iz unionističnih in nacionalističnih strank. Veliko pristojnosti je ohranil britanski

minister za Severno Irsko, ki ima v slučaju propada sistema moţnost zaustavitve avtonomnih

institucij.

6.2.3 Zaplet glede razoroţitve

Največjo teţavo pri uresničevanju Velikonočnega sporazuma je predstavljala IRA in s tem

ogroţala mirovni proces. 31. januar 2000 je bil rok, v katerem se IRA mora razoroţiti. Ker za

to ni bilo videti volje, Sinn Fein in IRA do predvidenega roka nista predali oroţja in

britanska vlada je 12. februarja 2000 ponovno prevzela neposredno oblast na Severnem

Irskem. 6. maja IRA sporoči, da je pripravljena predati oroţje pod mednarodnim nadzorom, ki

sta ga junija in oktobra, ko je potekala predaja oroţja, vršila Martti Ahtisaari in Cyril

Ramaphosa (dobljeno 7. 1. 2009 na: www.infoplease.com/spot/northireland1.html).

Decembra je IRA naznanila, da se proces razoroţevanja ne bo zgodil tako, kot nalagata

britanska vlada in unionisti.

Leto 2001 je zaznamovala zaustavitev delovanja severnoirskih institucij, saj je Reid, ki je

prevzel britansko ministrstvo za Severno Irsko, zaradi nesodelovanja IRE v avgustu in nato

spet v septembru zaustavil delovanje skupščine. IRA je ponovno začela razoroţevanje 23.

oktobra, zato je v novembru zopet začela delovati Severnoirska skupščina.

57

Za premiera je bil znova izvoljen Trimble, ki je v juliju 2001 zaradi zapletov glede IRE

odstopil. Njegov namestnik v mešani vladi je postal Mark Durkan iz Socialdemokratske in

delavske stranke(dobljeno 23. 12. 2008 na: www.en.wikipedia.org/wiki/The_Troubles

www.infoplease.com/spot/northireland1.html ). Istega leta se je RUC preimenoval v

policijsko upravo za Severno Irsko PSNI ( The Police Service of Northern Ireland). Začelo se

je tudi šolanje prve generacije kandidatov za policiste, ki jo je sestavljalo pol katolikov, pol

protestantov (dobljeno 7. 1. 2009 na: www.cain.ulst.ac.uk/othelem/chron/ch01.htm#041101

www.cain.ulst.ac.uk/issues/police/patten/patten2001.pdf ).

IRA se je junija 2002 prvič javno opravičila druţinam ţrtev njihovih napadov iz konca

šestdesetih. Trimble je zahteval izključitev Sinn Feina iz vlade, zaradi povezave z IRO in

njenim vohunjenjem v severnoirski skupščini in pa dogodkov, ki so bili povezani s

sodelovanjem kolumbijskih gverilcev in IRE. Zaradi nastalih razmer je VB ukinila

avtonomijo in oblast je znova prevzel London (dobljeno 7. 1. 2009

www.infoplease.com/spot/northireland1.html ).

Oktobra 2003 je IRA ţe tretjič predala del svojega oroţja, novembra istega leta pa so potekale

parlamentarne volitve, na katerih je 30 sedeţev v parlamentu dobila Paisleyeva DUP, velika

nasprotnica Velikonočnega sporazuma. Velik uspeh je dosegel Sinn Fein, saj je dobil kar 24

mest v skupščini. Ţe samo dejstvo, da sta največjo podporo dobili skrajni opciji unionistov in

nacionalistov, kaţe na to, da so konflikti še obstajali, Adamsova izjava, da vlade ne bo

oblikoval s teroristi, pa je kazala na teţave, ki so sledile (Archick, 2006, dobljeno 7.12.2008

www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&c_param=&op=sections&func=read&c_menu=

2&c_id=17467 ).

Za leto 2004 bi lahko rekli, da je bilo v njem polno pogovorov in malo dejanj. Britanski

minister Blair in Irski minister Ahern sta na pogovorih s severnoirskimi strankami prišla do

spoznanj, da bi bil pravi čas, da se IRA razoroţi, le ta pa je nasprotovala načrtom glede

razoroţitve in zavrnila Paisleyevo zahtevo o fotografiranju razoroţitve (dobljeno 8. 1. 2009

na:www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_menu=2&c_id=

59091).

Decembra 2004 se je zgodil največji rop v zgodovini Severne Irske. Ukradenih je bilo 20

milijonov funtov, severnoirski načelnik je za rop obtoţil IRO, ki pa odgovornosti za rop ni

58

prevzela in je povedala, da se ne bo razoroţila. Pri tem jo je podprl tudi Sinn Fein, ki je

zatrdil, da čeprav IRA ne bo predala oroţja, ne bo izvajala akcij (dobljeno 8. 1. 2009 na:

www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_menu=2&c_id=66

311 ).

Sinn Fein je spomladi leta 2005 le pozval »svojo« paravojaško organizacijo k predaji oroţja,

tako se je IRA 28. julija 2005 odpovedala oboroţenemu boju, se razoroţila, svoje teze pa je

začela zagovarjati po politični in demokratični poti. IRA, ki je veljala za najbolj oboroţeno

teroristično organizacijo, se je razoroţila pod nadzorom mednarodnih inštruktorjev, ki jih je

vodil Kanadčan John de Chastelain, ki je v septembru izdal končno poročilo. Kot priči sta na

skrivnih lokacijah razoroţitve sodelovala katoliški duhovnik Alex Reid in metodistični

duhovnik Harold Good. IRA je razoroţitev tudi potrdila, dejanje pa so pozdravili tako v irski

kot v britanski vladi in v Sinn Feinu. Skeptična je bila le protestantska stran, ker o

razoroţevanju ni bilo pravih dokazov (dobljeno 8. 1. 2009 na:

www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_menu=2&c_id=88

964).

V letu 2006 sta obe vladi iskali rešitve o vzpostavitvi deljene vlade na Severnem Irskem. Do

dogovora ni prišlo, ker je Demokratska unionistična stranka (DUP) zavračala sodelovanje s

Sinn Feinom, ki ni priznaval krajevne policije (dobljeno 8.1.2009 na:

www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_menu=2&c_id=12

2733

Januarja 2007 je Sinn Fein po desetletjih nezaupanja in nasprotovanja podprl preteţno

protestantsko policijo. V marcu so potekale volitve v severnoirsko skupščino, večino glasov

sta po pričakovanju dobila DUP in Sinn Fein. Voditelja omenjenih strank sta se 26. marca

prvič sestala na pogovorih, kjer so določili, da bodo 8. maja obnovili avtonomijo

(www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_menu=2&c_id=1

37417 7. 1. 2009). Na prej omenjeni datum je Severna Irska po petih letih zopet dobila

avtonomijo in vlado, v kateri sodelujejo protestantje in katoliki. Predsednik regionalne vlade

je postal osemdesetletni Ian Paisley, ki se ga je zaradi nasprotovanja Velikonočnemu

sporazuma prijel vzdevek Doktor Ne. Njegov namestnik je postal član Sinn Feina Martin

McGuinness(www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_menu

=2&c_id=141198 7. 1. 2009). Julija 2007 se je po 38 letih iz Severne Irske umaknila britanska

59

vojska, ki je v misiji od leta 1969 sodelovala s 300.000 vojaki. Varnostna razmere so od tedaj

v rokah severnoirske policije (dostopno 7. 1. 2009 na:

www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_menu=2&c_id=14

8381 )

Na Severnem Irskem občasno še prihaja do spopadov med skrajneţi, ki so posledica burne

preteklosti, varnostna situacija pa se je gledano na splošno, izboljšala.

6.3. Baskovske odcepitvene težnje

Baski so narod, katerega izvor ni čisto znan. Legenda pravi, da naj bi prišli s Kavkaza, saj je

njihov jezik, na katerega so zelo ponosni, edinstven, a podobnosti se najdejo z gruzijskim

jezikom. Kljub izgubi politične neodvisnosti jim je uspelo ohraniti edinstveni jezik, katerega

govori dobra tretjina Baskov, polovica pa ga tudi razume. Imajo značilno fizično identiteto,

ki jih loči od ostalih narodov (Natek, 2006 :177, dobljeno 5. 11. 2008 na:

www.rtvslo.si/odprtikop/mednarodna_obzorja/spanija/?searchstring=španija#hit).

Da pa bi lahko razumeli baskovske teţnje, moramo pogledati v zgodovino. V 16. stoletju je

bila Baskija pod kastiljsko monarhijo, kjer so imeli posebne privilegije, imenovane Fueros.

Baski so bili vezani na krono, vendar so med drugim imeli svojo vojsko, sodstvo in davčni

sistem, tako da lahko govorimo o neki vrsti avtonomije (Viţin, 2005:16-22). Za začetnika

modernega baskovskega nacionalizma štejemo Sabina Arana y Goiri, ki se je v 19. stoletju

zavzemal za zdruţitev vseh baskovskih provinc - Zazpiak-bat (sedem v eni). Arana je

ustanovitelj nacionalistične stranke Partido Nacionalista Vaska - PNV (Baskovska

nacionalistična stranka), ki se zavzema za ohranjanje baskovske kulture in dosego svojega

cilja po mirni poti, v svoje programe pa vključuje krščanske ideje. Arana je imel raso za

najpomembnejši element narodne edinosti (Block, 2005:16-21,Viţin2005: 25). Po dveh

propadlih poskusih potrditve statuta o avtonomiji Baski oktobra 1936 dobijo svojo vlado

(Weiss, 2002). 17 junija v Španskem Maroku pod vodstvom generala Franka izbruhne vstaja,

ki prerase v drţavljansko vojno. Z namenom uničiti baskovsko identiteto je Franko 26. aprila

1937 s pomočjo nemških letal popolnoma uničil enega od temeljev baskovske identitete,

mestece Guernica, kjer je bilo ubitih 2000 ljudi, večinoma civilistov. 18 junija 1937 Frankove

60

sile zavzamejo Bilbao in prekličejo avtonomijo (dobljeno 15.12.2008 na:

www.rtvslo.si/odprtikop/mednarodna_obzorja/spanija/ ).

Viţinova v svojem delu nazorno opisuje temačno obdobje Baskov pod Frankovo diktaturo, ko

so bile ukinjene regionalne politične stranke, baskovski mediji in univerze, prepovedana je

bila raba baskovskega jezika (Viţin, 2005:32). Z industrializacijo Baskije, ki je bila del

Frankove politike, in migracijo ljudi iz drugih predelov Španije sta bila ogroţena baskovska

kultura in jezik (Block, 2005 16-21, dostopno 5.12.2008 na:

www.unu.edu/unupress/unupbooks/uu12ee/uu12ee0m.htm).

Kot posledica vseh prej opisanih dogodkov je bila ustanovljena organizacija ETA. 31. julija

1959 je namreč skupina skrajnih študentov v baskovskem mestu Bilbao ustanovila skupino

Euskadi Ta Askarasuna - ETA (»Baskija in svoboda«). ETA je po eni strani oţivila Aranove

mite in kot on zavračala vse špansko, po drugi strani pa je zavrgla osrednjo vlogo rase in

religije, ki sta bili Arranovi glavni načeli. Po prepričanju Ete je temelj baskovske identitete

jezik ne rasa, saj ko je izgubljen jezik, rasa ne more vzdrţevati baskovske identitete. Narod

temelji na svoji zgodovini, vrednotah ter jeziku in ne na veri ali izvoru. Pripadniki Ete

menijo, da se človek ne rodi kot baskovski patriot, temveč to postane z aktivno udeleţbo v

političnem boju za neodvisno baskovsko drţavo (Viţin, 2005: 37,38). Organizacija je nastala

kot odgovor na pasivnost glavne baskovske nacionalistične stranke PNV, njihova politika pa

temelji na štirih postulatih: obramba baskovščine, etnicizem (kot nadgradnja rasizma),

protišpansko delovanje in zahteva po neodvisnosti ozemelj, ki po njihovem mnenju pripadajo

Baskom. Po Frankovi smrti se leta 1975 v Španiji začne obdobje demokratizacije in

decentralizacije in Španija postane čez leta decentralizirana evropska drţava. 27. decembra

1978 je bila sprejeta nova španska ustava.

2. člen ustave določa, da »ustava temelji na trajni enotnosti španskega naroda in skupni in

nedeljivi domovini vseh Špancev ter priznava in zagotavlja pravico do avtonomije vsem

narodnostim in regijam, ki jo sestavljajo, in solidarnost med njimi«. Pomemben je tudi

145. člen, ki prepoveduje federalno zdruţevanje med avtonomnimi skupnostmi. Kot določa

3. člen, je uradni jezik v drţavi kastiljščina, medtem ko so drugi jeziki v Španiji uradni v

svojih avtonomnih skupnostih v skladu z njihovimi statuti (Weiss, 2002:7, španska ustava

dobljena 5. 11. 2008 na: www.pogar.org/publications/other/constitutions/spain-e.pdf ).

61

25. oktobra 1979 je potekal referendum, na katerem so Baski potrdili status, na podlagi

katerega so dobili široko avtonomijo. Baskovska avtonomna skupnost ima izključne

pristojnosti na področjih, ki so opredeljena v 10. členu statuta. Z vidika varnosti je pomemben

17. člen statuta, ki govori o pristojnostih avtonomnih policijskih sil, pri tem je pomembno

omeniti, da je vrhovno poveljstvo nad baskovskimi policijskimi silami v rokah baskovske

vlade, vendar kot določa 6. točka 17. člena, lahko drţavne sile na prošnjo baskovske vlade

posredujejo pri varovanju javnega reda na področju avtonomne skupnosti. Drţavne varnostne

sile lahko posredujejo tudi na lastno pobudo, če menijo, da je ogroţen drţavni interes in pa ob

pobudi varnostnega sveta (tega sestavljajo člani drţavne in avtonomne skupnosti 4. točka

17. člena)( www.nuevoestatutodeeuskadi.net/docs/state_of_autonomy.pdf 5. 11. 2008).

A ţelje po samostojni baskovski drţavi so ostale, akcije Ete so se stopnjevale. Najbolj krvavo

leto za Eto je bilo leto 1980, ko je bilo v njihovih napadih ubitih kar 118 ljudi, spremenila pa

se je tudi strategija njihovih napadov, saj so do tega časa napadali zgolj politike in varnostne

sile, v letu 1980 pa ţrtve napadov postanejo tudi civilisti. Španska oblast , na čelu katere je

bil v letih 1983-1987 premier Filipe Gonzales, ustanovila organizacijo, imenovano Gruppos

antiterroristas de liberatium GAL (protiteroristične osvobodilne sile). Sestavljali so jo vojaki

nekdanje tujske legije, ljudje iz kriminalnega podzemlja in celo italijanska mafija. Baski

trdijo, da namen te paravojaške organizacije ni bil samo boj proti terorizmu, ampak po

njihovem mnenju boj proti baskovski neodvisnosti. Dejanja v letih, ko je bil na oblasti

Gonzales in v katerih je sodelovala GAL, so znana pod imenom »umazana vojna«.

Organizacija je med baskovskim prebivalstvom delovala zastrašujoče, ker je ETA v boju proti

terorizmu velikokrat aretirala ljudi, ki so bili brez obtoţnice v zaporu tudi po več mesecev,

tudi do več let. Leta 2003 GAL po nalogu sodnika Del Oma zapre urad baskovskega časopisa

Egunkaria, aretira 10 novinarjev, odgovornega urednika in direktorja uprave časopisa.

Osumljeni so bili sodelovanja z ETO, čeprav zato ni nobenih dokazov. Direktor časopisa

Inaki Uria v pismu, ki je bilo objavljeno tudi v enem od slovenskih časopisov, govori o 700

političnih zapornikih, ki so zaprti po Španiji in Franciji, o 3000 beguncih, 30 000 zaprtih, od

tega 10 000 ljudi, ki so sodelovali na manifestacijah. Veliko ljudi je spregovorilo o metodah

mučenja organizacije GAL (Uria, 2004; Macan, 2005:19,

www.globalmajority.org/gm/index.php?option=com_content&task=view&id=48&Itemid=10

0 dobljeno 5. 11. 200 ). Vse kaţe, da je tudi španska vlada delala podobne napake, kot jih

delajo tudi druge drţave - vse to zaradi boja proti terorizmu.

62

ETA je s svojimi simpatizerji poskušaola uresničevati svoj načrt tudi na političnem področju.

Ena pomembnejših povezav ETE je povezava s politično stranko Herri Batasuna - HB

(Zdruţen narod), ki je leta 1978 nastala kot koalicija z marksističnimi in leninističnimi

usmeritvami. Leta 1997 so člane HB, ki so kandidirali na lokalnih volitvah, povezali z ETO

in jih aretirali. Simpatizerji HB so čez nekaj mesecev oblikovali novo stranko Euskal

Herritarrok - EH, ki je z baskovsko nacionalistično stranko PNV tvorila vladno koalicijo.

Podpora ETI je močno padla leta 1997, po ugrabitvi politika vladajoče Ljudske stranke. ETA

je v zameno zanj zahtevala izpustitev 460 zapornikov, kar je Madrid zavrnil, zato je ETA

Miguela Angela Blanca umorila. Po dogodku so po vsej Španiji, tudi v Baskiji, potekale

mnoţične demonstracije, na katerih so protestniki zahtevali konec nasilja

(dobljeno 5. 11. 2008 na : www.24ur.com/novice/svet/eta.html ,

www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=story&func=read&c_id=69 ).

Junija 2001 nastane nova stranka Batasuna, ki na baskovskih parlamentarnih volitvah dobi

10% glasov. Leta 2002 stranki, ki naj bi bila politično krilo ETE, po nalogu sodnika Garzona

zaplenijo dobrine, blokirajo račune in avgusta istega leta stranki prepovedo vse aktivnosti za

naslednja tri leta. Španski parlament je isti dan na podlagi zakona o strankah sprejel odločitev,

ki je za nezakonito razglasil Batasuno in s tem prepovedal njeno delovanje. Jeseni leta 2007 je

policija aretirala več najbolj pomembnih voditeljev Batasune, kar je ohromilo njeno delovanje

(www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=story&func=read&c_id=69 5.9.2008)

6.3.1 Mirovni procesi

Leta 1981 je bil med vladno stranko UCD (Demokratična unija centra) in opozicijsko PSOE

(Španska socialistična delavska stranka) podpisan sporazum o harmonizaciji procesa

avtonomizacije LOAPA (Ley Organica del Proceso Autonomico). Sporazum je bil največja

napaka v času demokratizacije Španije. Namen sporazuma je zmanjšati moč avtonomnim

skupnostim, ki so jim bile zagotovljene v Statutu o avtonomiji. Temu so močno nasprotovali

Baski in Katalonci, ki pa jim ni uspelo preprečiti uveljavitve sporazuma, pač pa so izsilili

ustavno določbo, ki je zgolj preloţila sklep do podaje mnenja Ustavnega sodišča. Avgusta

1983 je sodišče razglasilo štirinajst klavzul LOAPA za neustavne, s čimer je podprlo

avtonomijo iz časov pred sklepom dogovora (SeijasVilladangos, 1999:6).

63

Povečanje nasilnih napadov je pripeljalo do podpisa sporazuma 5. novembra 1987 v Madridu.

Politične stranke (Španska socialistična delavska stranka PSOE, Alianca Popular AP,

Demokratično Socialni center CDS in nacionalne stranke, Ljudska demokratska stranka PDP,

liberalna stranka PL, transnacionalna TNP in baskovska levica EE) podpišejo dokument, ki

priča o tem, da ETA ne predstavlja volje baskovskega ljudstva in da ne more biti vključena v

pogajanja. Podpisniki od ETE zahtevajo opustitev nasilja, od španske strani se pričakuje

strpnost in boj proti terorizmu, od baskovske vlade pa, da prevzame vodilno vlogo pri boju

zoper nasilje. Podpisnice se v sporazumu zaveţejo, da bodo sodelovale z evropskimi

institucijami za oblikovanje evropskega sodišča za terorizem ter zagotovile izmenjavo

informacij ter napovedale sodelovanje v prihodnosti (dobljeno 5. 11. 2008 na:

(www.globalmajority.org/gm/index.php?option=com_content&task=view&id=48&Itemid=10

0 5. 11. 2008).

Januarja 1988 vse parlamentarne stranke razen Herri Batasuna podpišejo sporazum za mir in

normalizacijo (Agreement for the Peace and Normalization ), znan kot Ajuriaenea Pact.

Sporazum govori o zdruţenju in enotnosti glede strategije vzdrţevanja miru in soţitja. Izmed

sedemnajstih členov v sporazumu izstopa člen, v katerem obsojajo napade ETE. V njem so

tudi zapisali, da se pokrajina Navarra lahko odloči o svoji prihodnosti, govori pa tudi o

odnosu in komunikaciji med baskovsko in špansko vlado. Tudi ta sporazum poziva k strpnosti

in poziva ETO k opustitvi nasilja in k socialni reintegraciji nekdanjih članov ETE

(http://globalmajority.org/gm/index.php?option=com_content&task=view&id=48&Itemid=10

0 5. 11. 2008).

12. septembra 1998 politične stranke, ki se zavzemajo za neodvisno baskovsko deţelo, to so

Herri Batasuna HB, Baskovska nacionalistična stranka PNV, Eusko Alkartasuna EA

(Baskovska solidarnost) in Euskadiko Ezkerra EE (Baskovska levica) skupaj z drugimi

organizacijami podpišejo Lizarra sporazum po vzoru Severne Irske, ki ponuja model

reševanja baskovskega konflikta s sodelovanjem vseh političnih strank, vključno z ETO

(www.globalmajority.org/gm/index.php?option=com_content&task=view&id=48&Itemid=10

0 5.11.2008).

ETA je večkrat razglasila premirje, ki ga je nato preklicala. Tako je premirje razglasila 16.

marca 1998. Španska vlada je kot odgovor na to omilila politiko do zapornikov, ki jih

povezujejo s sodelovanjem z ETO, a je ta ţe konec novembra istega leta nadaljevala z napadi

(www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=story&func=read&c_id=69 5. 11. 2008).

64

Ljudska stranka PP in Španska socialistična delavska stranka PSOE sta decembra 2000

podpisali Antiteroristični pakt. Stranki sta se odločili sodelovati v boju proti terorizmu in

razglasili, da je bil Ajuiaenea pakt popoln neuspeh, saj sta baskovska nacionalistična stranka

PNV in Baskovska solidarnost EA zahtevali samoodločanje preden se konča nasilje. Stranki

sta pristali na sodelovanje, da bi prepovedali politično legitimizacijo nasilja in promovirali

uporabo španskega pravnega sistema za preganjanje zločincev ali, če je potrebno,

ustanavljanje novih institucij. Da bi dosegli te cilje, bi za sodelovanje prosili Francijo in EU.

Poleg tega sta se namenili ustanoviti fundacijo za ohranjanje spomina na ţrtve ETA in pričeti

s trajnim skupnim bojem proti terorizmu (dobljeno 5. 11. 2008

www.globalmajority.org/gm/index.php?option=com_content&task=view&id=48&Itemid=10

0 ).

Leta 2003 predsednik baskovske vlade Juan Jose Ibarretxe zahteva spremembo statuta o

avtonomiji. Načrt temelji na pravici baskovskega naroda, da sam svobodno in demokratično

odloča o svoji organiziranosti in političnih odnosih v okviru baskovske avtonomne skupnosti,

ki je svobodno povezana s Španijo. Po načrtu bi se naj baskovščina priznala kot uradni jezik,

(sedanji 3. člen ustave veleva, da mora vsak drţavljan poznati španski jezik, dovoljuje pa

uporabo baskovščine).

Načrt vključuje tri baskovske province - Alavo, Guuipuzcoo in Vizcayo, ki ţe tvorijo

avtonomno baskovsko skupnost;

predvideva priznanje baskovskega drţavljanstva, ki bi bilo enakovredno in zdruţljivo

s španskim;

zahteva, da se Madrid odreče prisilnim ukrepom proti baskovski deţeli, kar mu sicer

v primeru groţnje splošnemu španskemu interesu dovoljuje španska ustava;

predvideva oblikovanje neodvisnega baskovskega sodstva;

baskovska vlada je pristojna za kulturo in izobraţevanje, socialno, zdravstveno,

gospodarsko, finančno in fiskalno politiko, zaposlovanje, infrastrukturo, promet in

stanovanjsko politiko;

Španija ohrani pristojnosti na področju obrambe, monetarnega sistema, carin, civilne,

kazenske, trgovske zakonodaje ter mednarodnih odnosov. Predvideva sodelovanje

baskovskih predstavnikov v vseh španskih delegacijah pri EU (Viţin, 2005:76).

Nekateri pravniki, ki poudarjajo, da ustava Španijo določa kot »narod«, ki zdruţuje več

»narodnosti« in »spoštuje zgodovinske pravice avtonomnih ozemelj«, menijo, da bi ta statut v

65

ustavo lahko vključili. Drugi se sklicujejo na »nerazdruţljivo enotnost « »španskega naroda«,

ki je zapisana v 3. členu ustave. Načrt, ki pomeni reformo avtonomije iz leta 1979, je

baskovski parlament potrdil, španski premier Zapatero pa je dejal, da baskovski predlog nima

nobene pravne osnove in da gre za kršitev temeljnih načel španske ustave. 1. februarja 2005

načrt zavrne tudi španski parlament (dobljeno 7. 11. 2008 na: www.monde-

diplomatique.si/?mod=aktualno&action=viewOne&ID=476 ).

ETA je nepričakovano razglasila premirje lata 2006 in špansko vlado pozvala k sodelovanju

pri vzpostavitvi miru v Baskiji, decembra istega leta pa je izvedla napad na madridskem

letališču Barajas, kjer sta umrla dva človeka, 19 ljudi pa je bilo ranjenih. Junija 2007 je ETA

premirje preklicala. Kljub vsemu je španska vlada s premierjem Josejem Luisom

Rodriguezom Zapaterom izrazila pripravljenost na nadaljnje sodelovanje z Eto in

pripravljenost na obnovitev dialoga, s čemer pa so ujezili mnoge Špance, ki so zahtevali

odstop Zapatera

(www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=story&func=read&c_id=69 5. 11. 2008 ).

Po raziskavah leta 2006 bi neodvisnost Baskije podprlo 34 % prebivalcev Baskije starih od

15 - 30 let, 30% jih pravi, da je njihova podpora samostojnosti odvisna od določenih

okoliščin, 23% se z neodvisnostjo Baskije ne strinja, 14% pa se jih ni opredelilo

www.gazteaukera.euskadi.net/r587657/en/contenidos/noticia/berria_politika_06/en_biztan/po

blacion_2006.html dobljeno 13.1.2009).

Konec junija 2008 baskovski parlament potrdi razpis referenduma, na katerem naj bi

prebivalci pokrajine odločali o prihodnosti pokrajine. Referendum naj ne bi bil zakonsko

obvezujoč, imel naj bi politično in demokratično vrednost. Baski bi se na referendumu izrekli

o tem, ali ţelijo dogovor o končanju nasilja ETE, če bi ta bila pripravljena odloţiti oroţje, in

ali so za to, da baskovske politične stranke začnejo pogovore o prihodnosti Baskije. V

primeru, da se načrt na referendumu potrdi, bi baskovske stranke pripravile sporazum o

pravici Baskije do samoodločbe. O tem bi se na referendumu izrekli leta 2010. Španska vlada

je mnenja, da regionalna vlada ne more razpisati referenduma in da je ta torej v nasprotju s

špansko ustavo( www.dnevnik.netinet.si/novice/svet/329621 ,

www.globalmajority.org/gm/index.php?option=com_content&task=view&id=48&Itemid=10

0 dobljeno 7.11.2008).

66

7 Zaključek

7.1 Verifikacija hipotez

Uvodoma sem postavila tri hipoteze. Prva se je glasila: »Secesionistične teţnje ogroţajo

regionalni in mednarodni mir.«

Hipotezo lahko potrdim in jo podkrepim z naslednjimi dejstvi: Pri definiciji varnosti

ugotovim, da le-to ne ogroţajo samo tradicionalne oblike ogroţanj, ampak tudi

transnacionalne oblike, med katere lahko uvrstimo tudi etnične konflikte in separatistične

teţnje. Mednarodna varnost temelji na kooperativnem modelu, ki naj bi zagotavljal skupno

varnost za vse, a pogosto se zgodi, da nastajajo novi konflikti, ko drţave v ospredje postavijo

svoje nacionalne interese.

Boj za neodvisnost ne poteka samo preko političnih pogajanj, ampak tudi v sklopu

paravojaških in terorističnih organizacij, kot so, v primeru moje diplomske naloge, OVK,

ETA in IRA, ki svoje cilje ţelijo doseči z nasiljem in imajo poleg regionalnih tudi širše

razseţnosti. Vojna proti terorizmu pa je po 11. septembru 2001 (upravičeno ali

neupravičeno) zajela ves svet. Imperialistična vloga ZDA v vodenju svetovnih zadev,

neustrezne politike nekaterih drţav npr. Španije v času Gonzalesa, enačenje vsakršnega boja

nacionalnega odporniškega gibanja s terorizmom in kratenje človekovih pravic in svoboščin

ustvarjajo nezadovoljstvo, napetost in ekstremizem. Secesije povzročajo teţko obvladljive

situacije, velikokrat jih spremljajo nasilje in vmešavanje drugih drţav, posledica tega je, da se

napetost prenese v širše okolje. Podpora drţavi ali odcepitvenim tezam s strani svetovnih

velesil, ki sklepajo svoja zavezništva na podlagi svojih interesov in ne na podlagi

mednarodnega prava, kar se je pokazalo na Kosovu ob podpori ZDA in v Juţni Osetiji ob

podpori Rusije, lahko ogrozi mednarodni mir. V navzkriţju interesov ZDA in Rusije ter ob

neučinkovitosti in neupoštevanju Varnostnega Sveta vidim ogroţanje mednarodnega miru.

Primer za zgornje navedbe je Juţna Osetija, kjer Gruzijci uţivajo podporo ZDA in njihovega

vključevanja v NATO, s tem pa bi se ZDA lahko nevarno pribliţale Rusiji, ki je avgusta 2008

vkorakala na območje Gruzije s pretvezo obrambe juţnoosetijskih ljudi in svojih vojakov na

mirovnih misijah. Rusija je avgusta 2008 priznala neodvisnost Juţne Osetije in Abhazije in

pokazala, da je še vedno gospodar na tem območju, s tem pa je sproţila kritike zahoda .

67

Moja druga hipoteza se je glasila: » Kosovo je lahko precedenčni primer za druge odcepitve.«

Kosovski Albanci so bili manjšina v Srbiji, za katero bi bilo potrebno urediti manjšinske

pravice, vključno s pravico do notranje samoodločbe. Sama sem mnenja, da kosovski Albanci

kot manjšina do zunanje samoodločbe in ustanovitve lastne drţave niso upravičeni, še bolj pa

me moti način te osamosvojitve. Bojim se, da smo dobili novo drţavo, kjer bodo kršene

človekove pravice srbski manjšini, ki ţivi na severu te nove drţave. Švarčeva je naštela

kriterije, ki označujejo sui generis Kosova, vendar mislim, da je vsak primer secesionističnih

teţenj sui generis, hkrati pa bo vsak narod ali manjšina, ki bo hotela ustvariti novo drţavo,

našla podobnosti s kosovskim primerom. Zaradi kosovskega primera verjetno ni pričakovati

povečanega števila osamosvojitvenih teţenj, dejstvo pa je, da se bodo narodi sklicevali na

kosovski primer, tako kot sta to storili Juţna Osetija in Abhazija, ki sta si dve desetletji

skušali pridobiti mednarodno priznanje. Po mojem mnenju teh dveh de facto neodvisnih drţav

po gruzijskem napadu avgusta 2008 ni moč vrniti v okvir Gruzije. Rusija je avgusta 2008

drţavi priznala in se sklicevala na Kosovski precedens, tako kot se bodo verjetno v

prihodnosti nanj sklicevali mnogi drugi narodi pri poskusu odcepitve in ustanovitve nove

drţave, a kljub temu bo redko katerim resnično uspelo. Ali bo Kosovo res postal precedens,

bo pokazal čas, jaz pa postavljeno hipotezo potrjujem.

Zadnja hipoteza se je glasila: »Avtonomija je kompromis med pravico do samoodločbe in

pravico do ozemeljske celovitosti in mirno rešitvijo separatističnih konfliktov.«

Kosovu je bila odvzeta avtonomija konec osemdesetih let devetnajstega stoletja, Juţni Osetiji

1991, Severnim Ircem 1972 in Baskom v času diktatorja Franka. Iz pričujočih podatkov lahko

izberemo, da so takrat nacionalna gibanja začela pridobivati simpatizerje. V času iskanja

rešitve sporov se je zaradi vse večjega števila smrtnih ţrtev s strani separatističnih gibanj, v

katerih je umrlo veliko civilistov, zmanjšala tudi podpora separatističnim idejam. Mirovna

pogajanja na Severnem Irskem, v katera so bili vključeni irska in britanska vlada, ter politične

stranke Severne Irske, vključno s Sinn Feinom in IRO, so po predaji oroţja IRE in Sinn

Feinovem priznanju severnoirske policije maja 2007 Severni Irski prinesli avtonomijo. Oblast

si od takrat delijo katoliki in protestantje. Po pregledovanju arhivov časopisov po tem obdobju

ni zaslediti večjih varnostnih konfliktov. Španija po smrti Franca postane demokratična in

decentralizirana drţava. Baski leta 1979 pridobijo široko avtonomijo. Podpisan je bil tudi

68

sporazum, ki predvideva mirovna pogajanja po severnoirskem modelu, vendar teţavo

predstavlja ETA, ki po mnogih razglašenih premirjih vedno znova posega po oroţju.

Raziskave so pokazale, da večina Baskov ne podpira samostojnosti, a se predvideno

referendumsko vprašanje nanaša na prenehanje nasilja s strani ETE in začetek pogovorov o

prihodnosti pokrajine, kar bi po mojem mnenju lahko popolnoma spremenilo napoved, ki jo

kaţejo ankete. Španska vlada vidi referendum kot prvo potezo Baskov na poti do

osamosvojitve in temu nasprotuje. Kakšno bo dejansko stanje, bomo videli po referendumu,

ki je napovedan za leto 2010, če bo do njega prišlo.

V primeru Kosova in Juţne Osetije ni bilo dovolj politične volje za pogajanja. Drţavi sta

enostransko razglasili samostojnost, zaradi nasprotujočih si interpretacij nekdanjega suverena

in novonastalih drţav pa ni bilo pomiritve konflikta, saj za obema drţavama stoji podpora

velesil z njihovimi interesi.

Iz opisanega lahko sklepam, da za reševanje separatističnih konfliktov edino pravo pot

predstavljajo demokratična pogajanja, v katera so vključene sprte strani, avtonomija pa je

lahko ena od moţnosti za mirno rešitev spora. Manjšine lahko preţivijo brez lastne drţave,

njihova samoodločba se lahko uresniči znotraj matične drţave, v kateri bodo spoštovane

človekove pravice in svoboščine, hkrati pa je naloga oblasti oblikovati ustrezno ekonomsko,

socialno in še kakšno politiko, saj bodo ob visokem gospodarskem standardu drţave

odcepitvene teţnje vse redkejše. Hipotezo zato potrjujem.

7.2 Povzetek temeljnih ugotovitev

Ne gre zanikati, da so bili kosovski Albanci zatirani za časa Miloševićeve oblasti, da so po

Kosovu ubijali tako Srbi kot Albanci, zanikati pa ne moremo tudi tega, da se je Srbiji 17. 2.

2008 zgodila krivica in da srbski narod danes plačuje za stare grehe. Ne moremo oporekati, da

so bili kosovski Albanci zatirani v Miloševićevi diktaturi, a ko so leta 1991 razglasili

neodvisnost, je mednarodna skupnost ni priznala, ne zanikam genocida leta 1999. Pomembno

dejstvo pa je, da je sedem let za temi grozljivimi dogodki Srbijo na pogajanjih o prihodnjem

statusu Kosova zastopala demokratična vlada in da mednarodna misija na Kosovu ni bila

uspešna pri zaščiti srbske in drugih manjšin na Kosovu. Enostranska odcepitev manjšine

kosovskih Albancev, katerih pravice v pogajalnem obdobju niso bile kršene, po mojem zato

69

ni upravičena. Človekove pravice morajo obveljati pred načelom ozemeljske celovitosti,

ampak veljajo naj za vse ljudi ne glede na njihov geopolitični poloţaj: bele, črne ali rdeče, ne

glede na njihov geopolitični poloţaj.

Oboroţenega vdora srbskih varnostnih sil po razglasitvi samostojnega Kosova na to ozemlje

ni bilo moč pričakovati, pojavljali pa so se spopadi med obema etničnima skupinama in

neredi v Srbiji, ki bi jih sama ocenila kot mladostniško nepremišljenost in huliganstvo. EU je

Srbiji 28. januarja 2008 ponudila dogovor o pospešitvi postopka k pribliţevanju Srbije EU.

Srbski parlament je septembra istega leta stabilizacijski pridruţitveni sporazum ratificiral.

Srbska vlada ima sedaj za prioriteto vstop v EU, kljub izjavam, da Kosovo ni pozabljeno.

Torej bo EU dovolila demokratični Srbiji pogajanja in s tem slej ko prej tudi vstop v EU,

kljub temu pa v tej isti demokratični drţavi kosovskim Albancem ni bilo mogoče zagotoviti

avtonomije! Priključujem se mnenju tistih, ki pravijo, da gre v primeru Kosova za kršitev

resolucije VS 1244 in s tem za kršenje suverenosti in ozemeljske celovitosti Srbije. Moralno

sporno pa je tudi dejstvo, da se na prej omenjeni akt devet let sklicujejo vsi vpleteni v

proces, nato pa priznajo drţavo, ki je to isto deklaracijo kršila. Tako Albanci na Kosovu kot

Juţnoosetijci v Gruziji so bili v času odvzema avtonomije diskriminirani in zatirani, kršene so

jim bile človekove pravice, a ne smemo pozabiti, da imajo pravico do samoodločbe samo

narodi, zaenkrat še ni zavezujočega dokumenta, ki bi dovoljeval pravico do samoodločbe tudi

manjšinam, tako da bo morala mednarodna skupnost razmišljati v tej smeri. Po mojem

mnenju pa tudi ni bil izpolnjen kriterij, ki pravi, da morajo biti poleg prej omenjenih

»kriterijev« izčrpane vse druge realne moţnosti za rešitev situacije oz. uresničitev

samoodločbe. Mislim, da za nadaljnja pogajanja ni bilo politične volje. Kot pravi Crawford (v

Brown, 2005: 256) je v dvajsetem stoletju bilo ustvarjenih več drţav s soglasjem bivšega

suverena kot pa z enostransko odcepitvijo, kar potrjuje mojo presojo o pomembnosti

vključitve vseh sodelujočih v konfliktu in miroljubno iskanje rešitve s pogajanji . Kar se je

leta 2007 z uvedbo avtonomije na Severnem Irskem kljub navidezno nerešljivi situaciji

zgodilo, se na Kosovu po mojem mnenju zaradi geopolitičnih razlogov očitno ni moglo

doseči. Dejstvo je, da Kosovo ne bi nikoli bilo samostojno, če ga ne bi podpirale ZDA, ki so

glede priznanja neodvisnosti Kosova lobirale tudi v EU. Rusija, ki zagovarja celovitost Srbije,

pa ne spoštuje celovitosti in suverenosti Gruzije, s tem je kršeno načelo Helsinške sklepne

listine. Očitno obstajajo res dvojna merila. Nesoglasja glede Kosova in Juţne Osetije pa so le

še en konflikt več med ZDA in Rusijo, dvema velesilama, katerih prioriteta je očitno le

utrditev geostrateškega poloţaja in to tudi na račun kršitev mednarodnega prava, kar pa

70

lahko vodi v še globlji konflikt. Dejanja, ki so izpeljana mimo VS ZN, močno škodujejo

ugledu te institucije in pravila bi morala biti zato, da bi se jih drţali. Res je, da se tudi

mednarodno pravo prilagaja in spreminja, pričakujem, da bo mednarodna skupnost v

prihodnosti pri sprejemanju aktov bolj določljiva, tako da ne bo moţnih več različnih

interpretacij določenega akta, natančneje se bo morala opredeliti tudi glede subjektov

odcepitve in kriterijev, ki dovoljujejo enostransko odcepitev v izrednih okoliščinah, z vidika

pravice naroda do samoodločbe. Do takrat pa je potrebno spoštovati napisane zakone,

zavedajoč se, da nespoštovanje le- teh lahko ogrozi mednarodno skupnost in njeno varnost.

71

8. Viri in literatura

1. Archick, K. (2006). Northen Ireland: The Peace Process, CRS Report for Congress

2. Belloni, R. (2004). The Albanian Community in Kosovo. V Karl Cordell, Stefan

Wollf (ur.) . The Ethnopolitical Encyclopedia of Evrope. Hampshire, New York,

Palgrave Mcmillan

3. Bilandţić, D. (1986). Zgodovina socialističke federativne republike jugoslavije.

Ljubljana, Školska knjiga

4. Bizjak, N. (2005). Kolizija interesov na južnem Kavkazu. Ljubljana, Univerza v

Ljubljani, FDV

5. Block, A. (2005). Language Policy in the Basque Avtonomous

Community:Implications for Nationalism. V: The Michigan Journal of Political

Science (5-65). The University of Michigan

6. Boštjančič, I. (2007). Neodvisna država Kosovo ključ za rešitev etničnega konflikta na

Balkanu? Ljubljana, Univerza v Ljubljani, FDV

7. Daskalovski, Ţ. (2003). Claims to Kosovo: Nationalism and Self-Determination. V

Florian B. in Daskalovski ţ. (ur.) Understanding the war in Kosovo. London, Frank

Class

8. Drenik, S. (2008). Neodvisnost Kosova. Pravna praksa, 22, 19-20

9. Guzina, D. (2003). Kosovo or Kosova- Could It Be Bouth? The Case of Interlocking

Serbian and Albanian Nationalisms. V Bieber, F. in Daskalovski, Ţ. (ur)

Understanding the war in Kosovo. London; Frank Class

10. Janeček N. (2003). Pakt stabilnosti in vključevanje Slovenije v obnovo jugovzhodnega

dela Evrope. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, FDV

11. Judah, T. (2000). Kosovo War and Revenge. New Haven, London, Yale University

Press

72

12. Kovše, R. (2006). Balkanizacija Gruzije. Ljubljana,Univerza v Ljubljani, FDV

13. Kristan, I. (1990). Pravica do samoodločbe. Ljubljana, Zbornik pravnih razprav

Pravne fakultete v Ljubljani

14. Leharnar , P. (2008). Analiza varnostnih razmer na Kosovu. Diplomsko delo,

Ljubljana, Univerza v Ljubljani, FDV

15. Luard, E. (2001). Človek, država in vojna. Ljubljana, Fakulteta za druţbene vede

16. Macan, T. (2005). Vpliv terorističnega napada marca 2004 na izid španskih

parlamentarnih volitev. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, FDV

17. Natek, K. (2006). Države sveta. Ljubljana, Mladinska knjiga

18. Nikolić, L. (2003). Ethnic Prejudices and Diskrimination : The case of Kosovo. V

Bieber, F. in Daskalovski, Ţ. (ur) Understanding the war in Kosovo. London, Frank

Class

19. Ortakovski, V. (2004). Minorities in the Balkans. Ardsley (NY), Transnational

Publishers

20. Pavlakovič, V., Ramet S. (2004). Albanian and Serb rialry in Kosovo: Realist and

universalist perspectives on suvereignty. V Bachelli, Tozun, Barry Bartmann,

Srebrnik H. (ur.) De facto states. The quest for sovereignty, London, New York:

Rutledge

21. Petrič, E. (1980). Samoodločba manjšin-pravica do odcepitve-varstvo manjšin.

Ljubljana, Raziskovalni inštitut FSPN

22. Petrič, E. (1984).Mednarodno pravno varstvo narodnih manjšin. Maribor, Zaloţba

obzorja

23. Pirjevec, J. (2003). Jugoslovanske vojne 1991-2001. Ljubljana, Cankarjeva zaloţba

73

24. Prezelj, I. (2001). Vojaško ogroţanje nacionalne in mednarodne varnosti po koncu

hladne vojne. Pravna praksa št. 38, 848-860

25. Salaćanin, S. (2006).Avtonomija kot možni način odpravljanja etničnih napetosti:

Primer avtonomije Kosova in Metohije. Diplomski delo, Ljubljana, Univerza v

Ljubljani, FDV

26. Sovdat, M. (2005). Nacionalno varnostni sistem Gruzije. Ljubljana, Univerza v

Ljubljani;FDV

27. Sruk, V. (1995). Leksikon politike. Maribor, Zaloţba Obzorja

28. Stanjolović, S. (1998). Kosovo: pravo i politika. Kosovo u normativnim aktima pre i

posle 1974 godine. Beograd, Helsinki Committee for human rights in Serbia

29. Seijas Villadangos, E. (1999): The Coexistence Beetwen one State and Several

Nationalities and Regions. The Spanish case. Mannheim, Germany.

30. Švarc, D. (2008). Republika Kosovo: nova zvezda na evropskem nebu ali pravna črna

luknja? Pravna praksa št. 9, 9-10

31. Viţin, M. (2005). Baski in ohranjanje njihove identitete. Diplomsko delo, Ljubljana,

Univerza v Ljubljani, FDV

32. Vukanović, R. (2002).Varnost v jugovzhodni Evropi. Ljubljana, FDV

33. Weiss, T.; Collins, C. (2000).Humanitarian Challenges & Intervention. Boulder,

Westview Press

74

INTERNETNI VIRI

34. Kocjan, A. (2008). Evropski Guantanamo varuje Kosovo in nove naftovode. Dnevnik

dobljeno 4.12.2008 na: www.dnevnik.si/novice/svet/296979

35. Krunić, Z. (2008). Izjema ali dvojna merila. Mag, dobljeno 20.12.2008 na:

www.209.85.135.104/search?q=cache:sprPg9ZGoOYJ:www.mag.si/index.php%3Foption

%3Dcom_content%26task%3Dview%26id%3D1781%26Itemid%3D55+napad+na+velep

oslani%C5%A1tva+v+beogradu&hl=sl&ct=clnk&cd=25&gl=si&client=firefox-a

36. Lapanje D. (2008). Slabi dve desetletji trenj med Gruzijo in Abhazijo ter Juţno

Osetijo. STA, dobljeno 13.3.2009 na : www.sta.si/vest.php?id=1309598

i. .

37. Mastnak Tomaţ (2008), NDK. Dnevnik, dobljeno 3.12.2008 na:

www.dnevnik.si/debate/kolumne/300831

38. Uria I. (2004) Letter from Aranjuez, dobljeno 15.2.2009 na:

www.sc.ehu.es/ylwkocak/bestelakoak/letterfromaranjuez.pdf

75

ŢIVLJENJEPIS

Curriculum Vitae

OSEBNI

PODATKI Ime in priimek: SIMONA MATUŠ

Naslov: Gajeva 29,Černelavci, 9000 Murska Sobota

Elektronska pošta: blueeyes.simona@gmail.com

Datum rojstva: 22.7.1978

Kraj rojstva: Murska Sobota

Drţavljanstvo: Slovensko

IZOBRAZBA

2003 – 2009 Fakulteta za varnostne vede

2000-2003

Ekonomska šola Murska Sobota

Smer: ekonomski tehnik

1999

Srednja ekonomska, trgovska in upravno-administrativna šola Murska Sobota

Smer: trgovec

1993-1996

Srednja tekstilna in strojna šola Maribor

Smer: frizer

DELO

2007-2009: TURISTIČNA AGENCIJA SONČEK- turistični predstavnik in

animator na destinaciji,

2005-2006: RELAX TURIZEM – turistični predstavnik-koordinator na

področju hrvaške Istre

2003-2005: UNIVERZAL d.o.o- prodaja športne prehrane in izdelkov

2002-2003: E.M.A. 3000 : promocije na sejmih in trgovskih centrih za domače

in tuje proizvajalce

2000-2002: RECKIIT BENCKISER- hostesa za promocijo izdelkov po

trgovskih centrih

2000: TENIS CENTER MEŠIČ- delo v gostinstvu

1998-2000: GIGO d.o.o- prodaja konfekcije za mlade blagovnih znamk Dr.

Martens, Vans, Quicksilver…

1997: FRIZERSKI SALON ROSVITA- pripravništvo

76

ZNANJA ,

IZKUŠNJE

Računalništvo: Okolje Windows, MS Office (Word, Excel, PowerPoint),

internet, elektronska pošta

Tuji jeziki:

Angleški: razumevanje in govorjenje

Hrvaški jezik: razumevanje, govorjenje

Opravljeni tečaji: Vozniški izpit B kategorije, Tečaj za inštruktorja karateja,

Interni Relaxov tečaj za turističnega predstavnika

OSEBNI

PODATKI

Osebne lastnosti: odgovornost, natančnost, prilagodljivost, organiziranost,

komunikativnost, vztrajnost, zanesljivost, samoiniciativnost, lojalnost, veselje

do dela z ljudmi, poštenost, urejenost, iskrenost

Interesne dejavnosti: Šport (fitness, ples, plavanje, karate, sprehodi)

Potovanja

Dobra hrana, glasba, iskreni prijatelji

77

IZJAVA O AVTORSTVU ZAKLJUČNEGA DELA

Spodaj podpisana Simona Matuš, študentka FVV, z vpisno številko 07030185, izjavljam, da

je zaključno delo rezultat mojega lastnega dela in da so vsi podatki korektno navedeni.

Ljubljana, 10.7.2009 Podpis: