DIPLOMSKO DELO - COnnecting REpositories · UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA IZJAVA O AVTORSTVU Petra Krajnc, rojena 15. 12. 1986, študentka Pedagoške fakultete Univerze

UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA

ODDELEK ZA RAZREDNI POUK

DIPLOMSKO DELO

Petra KRAJNC

Maribor 2010

UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA ODDELEK ZA RAZREDNI POUK

Diplomsko delo

MANDALA, VIR BOLJŠEGA POČUTJA IN BOLJ KREATIVNEGA DELA PRI POUKU NA RAZREDNI

STOPNJI Mentor: Kandidatka:

doc. dr. Dragan Potočnik Petra Krajnc

Maribor 2010

Lektorica: Jana Hartman Krajnc, učiteljica slovenskega jezika Prevajalka: Ksenija Pečnik, učiteljica angleškega in slovenskega jezika

ZAHVALA

Moja zahvala gre spoštovanemu mentorju doc. dr. Draganu Potočniku za

strokovno vodenje in nasvete ob nastajanju diplomske naloge.

Zahvaljujem se ravnateljici OŠ Janko Padežnik Sonji Filipič ter učiteljici Tamari

Škafar, ki sta mi omogočili izvedbo raziskave na njihovi šoli. Hvala tudi vsem

učencem, ki so sodelovali v raziskavi.

Zahvala gre tudi vsem učiteljicah razrednega pouka, ki so izpolnile mojo anketo.

Iskrena hvala tudi mojim staršem in prijateljem, ki so mi v času študija in pisanja

diplomske naloge vedno stali ob strani.

UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA

IZJAVA O AVTORSTVU

Petra Krajnc, rojena 15. 12. 1986, študentka Pedagoške fakultete Univerze v

Mariboru, smer razredni pouk, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom

Mandala, vir boljšega počutja in bolj kreativnega dela pri pouku na razredni

stopnji pod mentorstvom doc. dr. Dragana Potočnika moje avtorsko delo. V

diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso

prepisani brez navedbe avtorjev.

Petra Krajnc

_________________________ Maribor, 27. 9. 2010

POVZETEK IN KLJUČNE BESEDE

Hiter in velikokrat tudi (pre)obremenjen način življenja je ponavadi kriv za stres in

njegove posledice, kot so: nemir, nespečnost, splošno nezadovoljstvo,

razdražljivost, naveličanost, brezvoljnost, nezbranost, razne telesne in duševne

bolezni itd. Da se lažje spoprijemamo s takšnim načinom življenja ter da

preprečimo, omilimo ali se ozdravimo zgoraj naštetih posledic stresa, mnogi

ljudje posegajo po sprostitvi za telo in duha. Moja diplomska naloga je tako

povezana s sproščanjem, in to osnovnošolskih otrok s tehniko, med katero

ustvarjajo mandale. V teoretičnem delu sem predstavila nekatere danes najbolj

znane tehnike sproščanja in osnovne pojme, ki so povezani z mandalo. Omejila

sem se na raziskovanje pomena mandale v obredih, religijah, meditaciji, vesolju

in njenem vplivu na človeka. V tem delu so opisani še nekateri napotki in

predlogi, ko se odločimo za uporabljanje te tehnike sproščanja pri pouku na

razredni stopnji. V empiričnem delu sem predstavila raziskavo, ki sem jo izvedla.

Zanimalo me je, kako pogosto slovenski učitelji razrednega pouka vključujejo

sprostitveno vzgojo v svoj pouk, kakšne tehnike uporabljajo in s kakšnim

namenom jih uporabljajo. Ugotoviti sem tudi želela, če poznajo tehniko

sproščanja, med katero se ustvarjajo mandale. Moj namen je bil tudi ugotoviti,

kako se učenci razredne stopnje počutijo ob ustvarjanju mandal, in hotela sem jih

spoznati še z enim načinom sprostitve. V raziskavo je bilo vključenih 41 učiteljev

razrednega pouka ter 11 učencev 5. razreda. Pri raziskavi sta bili uporabljeni

deskriptivna in kavzalno neeksperimentalna metoda empiričnega pedagoškega

raziskovalnega dela, rezultati pa so bili pridobljeni s pomočjo anketnega

vprašalnika za razredne učitelje in ustne ankete za učence. Raziskava je

pokazala, da vsi anketirani učitelji vključujejo sprostitveno vzgojo v svoj pouk,

najpogosteje vsaj enkrat na teden. Pri tem so zelo dinamični, saj uporabljajo

veliko različnih sprostitvenih tehnik. Izkazalo se je, da več kot polovica

anketiranih učiteljev ( 25 ) pozna sproščanje s pomočjo mandal, vendar je od teh

vsi še niso uporabili pri svojem pouku. Učencem, ki so sodelovali v raziskavi, so

se zdele mandale zanimive, ob njihovem izdelovanju pa so se počutili umirjeno,

sproščeno. V razredu je vladalo prijetno razpoloženje.

Ključne besede: stres, sprostitev, osnovnošolski otroci, mandala, tehnika

sproščanja, ustvarjanje mandal;

ABSTRACT AND KEYWORDS The fast and often (pre)occupied way of life is usually to blame for stress and its

effects, such as restlessness, insomnia, general dissatisfaction, irritability,

weariness, listlessness, absence, various physical and mental diseases and so

forth. In order to better grapple with this way of life and to prevent, mitigate or

cure the above effects of stress many people reach for relaxation – relaxation of

the body and mind. My thesis therefore discusses relaxation of primary school

children with a technique during which they create mandalas. In the theoretical

part I presented some of today's most well-known relaxation techniques and

basic concepts associated with the mandala. I merely referred to the research of

the meaning of the mandala in terms of rituals, religions, meditation, the universe

and its impact on humans. This part also presents some tips and suggestions

when we decide to use relaxation techniques in lower primary school classes. In

the empirical part I presented a study that I have conducted. I wanted to

acknowledge how often Slovenian primary school teachers include relaxation

education in their classes, what techniques are used and for what purpose. I also

wanted to determine if they know the relaxation technique during which mandalas

are created. The purpose was also to find out how the pupils of the lower primary

school level feel during creating mandalas and provide them with yet another

method of relaxation. I wanted to see that with my own eyes. The study included

41 primary school teachers and 11 pupils of the 5th grade. For the purpose of the

research the descriptive and causal non-experimental method of empirical

pedagogical research had been used. The results have been obtained by means

of a questionnaire to classroom teachers and by an oral survey of the pupils. The

research showed that all interviewed teachers include relaxation education in

their classes, usually at least once a week. In doing so they are very dynamic,

because they use many different techniques of relaxation. It turned out that more

than half of surveyed teachers (25) are familiar with the relaxation through

mandalas, but not all of them have used it in their classes. Pupils who

participated in the survey found that mandalas were interesting, while making

them they felt calm, relaxed. A nice atmosphere took place in the whole class.

Keywords: stress, relaxation, primary school children, mandala, relaxation

technique – creating mandalas.

KAZALO VSEBINE 1. UVOD ..............................................................................................................1

2. TEORETIČNI DEL .............................................................................................4

2.1. RAZLIČNE METODE SPROŠČANJA............................................................4

2.1.1. Joga .....................................................................................................5

2.1.2. Avtogeni trening ....................................................................................7

2.1.3. Masaža.................................................................................................8

2.1.4. Fantazijska potovanja ............................................................................9

2.2. MANDALA ................................................................................................11

2.2.1. Kulture, povezane z mandalo................................................................15

2.2.1.1. Indija............................................................................................15 2.2.1.2. Kitajska ........................................................................................18 2.2.1.3. Japonska ......................................................................................20

2.2.2. Religije, povezane z mandalo ...............................................................23

2.2.2.1. Hinduizem.....................................................................................23 2.2.2.2. Budizem .......................................................................................28

2.2.2.2.1. Theravada ali hinajana budizem .....................................................32 2.2.2.2.2. Mahajana budizem ......................................................................32 2.2.2.2.3. Budizem v Tibetu ........................................................................33

2.2.3. Tantra.................................................................................................35

2.2.3.1. Peščeni mandali .............................................................................37 2.2.3.1.1. Tibetanska mandala – Kalačakra mandala........................................37 2.2.3.1.2. Indijanska mandala......................................................................40

2.2.4. Mandale kot kozmogrami .....................................................................41

2.2.5. Mandala kot meditacijski pripomoček ....................................................43

2.2.6. Zdravilna moč mandal..........................................................................46

2.2.7. Ustvarjanje mandal ..............................................................................50

2.2.7.1. Izdelovanje mandal z otroki v osnovni šoli ............................................51 2.2.7.1.1. Individualna izdelava mandal .........................................................51 2.2.7.1.2. Skupinska izdelava mandal ...........................................................55

2.2.7.2. Mandala projekt..............................................................................56 3. EMPIRIČNI DEL..............................................................................................60

4. NAMEN ..........................................................................................................60

5. RAZČLENITEV IN PODROBNA OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA V OBLIKI RAZISKOVALNIH VPRAŠANJ .................................................................61

5.1. Raziskovalna vprašanja .............................................................................61

5.2. Raziskovalne hipoteze ...............................................................................62

6. SPREMENLJIVKE...........................................................................................64

7. METODOLOGIJA ............................................................................................65

7.1. Raziskovalna metoda.................................................................................65

7.2. Raziskovalni vzorec ...................................................................................65

7.3. Postopki zbiranja podatkov.........................................................................69

7.3.1. Organizacija zbiranja podatkov .............................................................69

7.3.2. Vsebinsko – metodološke značilnosti anketnega vprašalnika...................69

7.3.3. Merske karakteristike: ..........................................................................70

8. REZULTATI IN INTERPRETACIJA ...................................................................71

9. SKLEPNE MISLI .............................................................................................93

10. VIRI IN LITERATURA ...................................................................................96

11. PRILOGA ............................................................................................ 99 -101

KAZALO SLIK Slika 1: OM ali AUM............................................................................................27 Slika 2: Kolo dharme...........................................................................................30 Slika 3: Kalačakra mandala.................................................................................38 Slika 4: Tibetanski menihi med izdelovanjem peščene mandale ........................39 Slika 5: Indijanska mandala Slika 6: Indijanci med izdelovanjem ....................40 Slika 7: Otroci ob izdelovanju skupinske mandale ..............................................55 Slika 8: Učenci 5. b razreda OŠ Janka Padežnika med izdelovanjem svojih mandal ................................................................................................................89 Slika 9: Mandale učencev 5. b razreda OŠ Jaka Padežnika ob koncu učne ure 90

KAZALO TABEL Tabela 1: Odvisne zveze med spremenljivkami ..................................................64 Tabela 2: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) glede na kraj šole, v kateri poučujejo anketirani učitelji razrednega pouka ...................................................65 Tabela 3: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) učiteljev razrednega pouka po spolu ...................................................................................................................66 Tabela 4: Števila (f) in strukturni odstotek (f %) učiteljev razrednega pouka po letih .....................................................................................................................66 Tabela 5: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) učiteljev razrednega pouka glede na triado, v kateri poučujejo anketirani razredni učitelji.......................................67 Tabela 6: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) učencev po spolu.......................68 Tabela 7: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) na vprašanje: »Vključujete v svoj pouk na razredni stopnji sprostitveno vzgojo?« ..................................................71 Tabela 8: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) na vprašanje: »Glavni razlog, da v svoj pouk vključujem sprostitveno vzgojo je:«.....................................................72 Tabela 9: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) glavnih razlogov za vključevanje sprostitvene vzgoje učiteljev prve in druge triade................................................73 Tabela 10: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) na vprašanje: »Katere sprostitvene dejavnosti izvajate z učenci v času pouka?« ..................................75 Tabela 11: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) na vprašanje: »Kolikokrat tedensko izvajate sprostitvene dejavnosti z učenci?«.........................................76 Tabela 12: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) pogostosti vključevanja sprostitvenih dejavnosti v pouk razrednih učiteljev glede na njihovo starost.......78 Tabela 13: Števila (f) in strukturni odstotki (f%) pogostosti vključevanja sprostitvenih dejavnosti v pouk razrednih učiteljev glede na kraj poučevanja.....81 Tabela 14: Števila (f) in strukturni odstotki (f%) na vprašanje: »Ste že slišali za sprostitveno tehniko s pomočjo izdelovanja mandal?« .......................................83 Tabela 15: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) poznavanja tehnike sproščanja s pomočjo izdelovanja mandal glede na starost anketiranih razrednih učiteljev ....84

Mandala, vir boljšega počutja in bolj kreativnega dela pri pouku na razredni stopnji

1

1. UVOD

Čas, v katerem živimo, je nor in kaotičen. Hiter ritem in tempo življenja je nekaj

vsakdanjega, najbolj normalnega. Včasih pa se vseeno zgodi, da ne uspemo

zdržati tega ritma in napetosti.

Smo nemirni, vzkipljivi, nezadovoljni s seboj in posledično z ljudmi okoli sebe, ne

moremo zaspati ali vstati, težko se zberemo in še in še ...

Ta »drveč« čas nas spreminja v naveličane, brezvoljne ljudi, ki se velikokrat

izgubljajo v nepomembnih stvareh, medtem ko življenje kar »leti« mimo nas.

Kljub temu, da smo dosegli neverjeten napredek v znanosti in tehnologiji, smo še

vedno neverjetno počasni v dojemanju samih sebe.

Vse prepogosto se oddaljujemo od zavedanja samih sebe in iskanja lastnega

bistva.

Stalnica, kot je hiter tempo, nas vse bolj obremenjuje in zavezuje k vse večji

racionalizaciji časa. Starši imajo vse manj časa za sprehod, pogovor in

sproščeno igro s svojim otrokom. Še posebej je treba izpostaviti šolske otroke.

Zaposleni so v šoli in izven nje s tisočerimi dejavnostmi, ki naj bi jim nudile

karseda najboljši uspeh v njihovem nadaljnjem življenju. Z obveznostmi, ki jih še

marsikateri odrasel človek ne bi zmogel opravljati. S stvarmi, ki jim niti niso nujno

vedno všeč, s katerimi morda želijo le pridobiti odobravanje odraslih, ki so jim

blizu.

»Vse prevečkrat je spregledamo otrokovo notranje stanje, svet čustev in sanj,

svet osebnih razmišljanj, upanja, želja in bojazni.« 1

Ko tako pozabljamo nase in na ljudi okoli sebe, napetosti znotraj nas samo

naraščajo. Vse to močno vpliva na naše duševno stanje in hkrati ali posledično

tudi na telesno. »/ ... / tako danes že pri majhnih otrocih naletimo na

1 Brigitte Wilmes – Mielenhausen, Kje je doma tišina?, Radovljica 1999, str. 5.


2

psihosomatske motnje, ki so sicer tipične za odrasle. To so glavobol, bolečine v

želodcu, notranji nemir, motnje spanja in težave s koncentracijo.« 2

Nemalo kateri človek ugotovi, da mora spremeniti svoje življenje oz. se ga naučiti

obvladati. Se naučiti umiriti glasove in nemir v svoji glavi. Se sprostiti. Zadihati.

Živeti.

Kaj pa naši najmlajši?

Njim moramo pomagati mi, odrasli, ki smo odgovorni zanje. Prav tako kot odrasli,

otroci potrebujejo sprostitev. Marsikateri otrok se sprosti ob raznih športih itn.

Dandanes pa so pri nas, na zahodu, zelo priljubljene sprostitvene tehnike, ki

prihajajo iz vzhoda.

Od tam, kjer je telesnost in duševnost eno in je oboje treba enako negovati.

Te sprostitvene tehnike pa lahko na razne možne načine prilagodimo otrokom.

Ponudimo jim lahko sprostitvena fantazijska potovanja, jogo, meditacijo ...

Ko sem se odločila, da bo moja diplomska naloga povezana s sproščanjem, sem

hotela najti tehniko sproščanja, ki v našem okolju, nasploh pa v šolstvu, ni

uporabljena tako pogosto, kot so ostale, nekatere že zgoraj omenjene tehnike.

Tako sem našla mandalo, katere izdelovanje je lahko tudi vir sproščanja.

Diplomsko naloga je sestavljena iz dveh delov, in sicer: teoretičnega, v katerem

bodo predstavljene nekatere danes zelo znane tehnike sproščanja in pojmi, ki so

povezani z glavnim predmetom moje diplomske naloge – mandalo. Ker pa je

raziskovanje mandale izredno obširna tema, sem se odločila na omejitev in

osredotočenje raziskovanja in pomena mandale v raznih obredih, religijah,

meditaciji, vesolju in njeni moči na človeka. Temu bom dodala tudi nekatere

napotke in predloge pri ustvarjanju mandal pri pouku v osnovni šoli in učinek ter

koristi tega ustvarjanja na učence. V empiričnem delu sledi raziskava o tem,

koliko časa namenijo slovenski učitelji razrednega pouka sproščanju pri pouku,

2 Prav tam.


3

kakšnih tehnik sproščanja se poslužujejo in s kakšnim namenom jih uporabljajo

za svoje učence. Naš cilj bo tudi ugotoviti, kakšno je poznavanje anketiranih

učiteljev tehnike sproščanja s pomočjo ustvarjanja mandal.

Namen bo tudi seznaniti učence s tem, kaj sploh je mandala in kje jo vse lahko

najdemo, hkrati pa jih naučiti in jim ponuditi še en način, kako se lahko sprostijo

in poglobijo vase. In nato še »iz prve roke« ugotoviti, kako so se učenci razredne

stopnje počutili, in kaj so občutili ob ustvarjanju mandal, če je bila ta tehnika

sproščanja zanje koristna ali niti ne.

Ker otroci toliko časa preživijo v šoli, se mi zdi izjemno dobro, da so sprostitvene

vzgoje deležni predvsem tam. Treba ji je nameniti določen čas, da se učenci

umirijo, kadar so živahni in neposlušni. Pomagati jim je treba, da se sprostijo

pred stresnimi trenutki, kot je ocenjevanje, ali pa izključno zato, da se bodo znali

sprostiti v življenju in tako prebroditi težke trenutke. In prav takšno znanje se mi

zdi v teh časih izjemno dragoceno.


4

2. TEORETIČNI DEL 2.1. RAZLIČNE METODE SPROŠČANJA

»Sprostitev ni toliko stanje, ampak bolj proces, vrsta ravni, ki segajo čedalje

globlje v našo podzavest. To ni zadrževanje, temveč popuščanje; ne dejavnost,

temveč nedejavnost.« 3

Ne samo v današnjem »hitečem« času, pač pa že od nekdaj ljudje potrebujemo

sprostitev. O tem nam pričajo različne tehnike sproščanja, ki so se razvile skozi

tisočletja, in to povsod po svetu, v različnih kulturah in religijah. So pa tudi vedno

nove, ki se pojavljajo v današnjem času. Sama sem mnenja, da si lahko vsak od

nas pridobi novo moč, če se le sprosti. Čas sproščanja je čas za obnavljanje nas

samih in sprejemanje nove energije, ki nam pomaga preživeti. Lahko rečemo, da

je to na nek način tudi zdravljenje.

Prava sprostitev je trojna: telesna, čustvena in miselna. Kadar se sproščamo,

imamo občutek lahkotnosti, postane nam toplo, osvobodimo se mnogih bremen,

ki so nam jih naložile okoliščine ali pa sami. Počutimo se svobodnejši in

srečnejši. Kadar sprostimo celotno telo ter dihamo globoko in počasi, se začnejo

tudi prve fiziološke spremembe. Napetost, ki se je nabrala v mišicah, popusti,

naše telo pa porablja manj kisika in izloča manj ogljikovega dioksida. Tudi

dihanje postane enakomernejše in srčni utrip se upočasni.

Zajame nas občutek miru. 4

Kot sem že napisala v uvodu, se mi zdi pomembno, da so sprostitve deležni tudi

in predvsem otroci, in to v šoli, kjer preživijo toliko svojega časa.

Ker sprostitev vpliva na otroka kot celoto, se mi zdi pomembno, da bi ji morali

nameniti vsi učitelji vsaj nekaj trenutkov ali minut dnevno.

3 Meta Zagorc, Sprostimo se, Ljubljana 2003, str. 26. 4 Prav tam, str. 11.


5

Na mentalni ravni pomaga sprostitev otrokom tako, da povečuje in izboljšuje

koncentracijo, spomin, pomnjenje. Otrokom se z njo poveča tudi sposobnost

poslušanja in pozitivnega mišljenja. Na čustveni ravni pomaga, saj z njo otrok

lahko premaga jezo in stres ter občutke tesnobe. Otrok postane bolj kreativen,

samozavestnejši, zna se izražati in tako tudi bolj zaupa vase. Na telesni ravni

pomaga pri spoznavanju in zavedanju lastnega telesa, razvijanju fleksibilnosti,

sproščajo se hormoni sreče, sprostijo se mišice, izboljša se prekrvavitev in

odpornost, omogoča globok spanec ...

Dandanes so mnoge izmed starih ali tudi novih tehnik sproščanja prirejene za

otroke, tako da si nam ni treba razbijati glave, kaj in kako bi lahko naredili, da

sprostimo tudi njih. Le malo truda in časa nam bo vzelo iskanje te literature v

knjižnici in na internetu. Namreč o tej tematiki je napisano in nasploh povedano

ogromno.

V svoji diplomski nalogi pa bom najprej opisala le nekaj najbolj znanih metod

sproščanja v današnjem svetu, primernih tudi za otroke. To bom naredila bolj na

kratko, saj je bistvo moje diplomske naloge specifična tehnika sproščanja s

pomočjo ustvarjanja mandal.

2.1.1. Joga

Kot prvo tehniko sproščanja bom predstavila jogo. Zanjo se mi zdi, da je resnično

preplavila in navdušila ogromno ljudi po vsem svetu. Marsikomu (tudi meni), ko

že samo pomisli na sproščanje, se nekje v mislih »pojavi« kot ena izmed prvih

asociacij – joga. Joga nam ponuja fizično sprostitev, zaradi katere postane

človeško telo lepše in bolj zdravo, pa tudi duševno sprostitev, saj naše misli

postanejo bolj jasne in naš duh veliko bolj umirjen.

Stari indijski mislec Patandžali je že v 2. st. pr. n. št. Razlagal, kaj je bistvo joge:

»Joga / ... / je sprava misli. / ... / . Joga nas uči, kako izključiti zunanji svet, se

ozreti vase in najti pot do samega sebe. /... / Z jogo najdemo moč, da lahko sebe


6

in svoje življenje opazujemo in ocenjujemo, da se iz stanja raztresenosti

povrnemo v stanje urejene zbranosti.« 5

Joga je stara več kot 5000 let in je del hindujske filozofije, ki ima za cilj združitev

človeškega duha z vesoljnim duhom. Je znanost o telesu, duhu in duši. Pomeni

obvladovanje in nadziranje vseh življenjskih impulzov. Cilj dosežemo tako, da

vadimo jogijske tehnike asane, pranayame, meditacije in da živimo v skladu z

etničnimi principi jogijske filozofije. Pri nas, na zahodu, se razumevanje joge

omejuje skoraj vedno na nižje stopnje: telesne vaje, nadziranje dihanja in

sprostitev. Osnovno pri jogi je, da se naučimo pravilno dihati, saj počasno in

globoko dihanje prežene napetost in prinese sprostitev. Vaje, ki se imenujejo

asane, izvajamo počasi in natančno. Položaje izvajamo do občutka, ko nam je še

prijetno in se počutimo dobro. Smisel teh natezanj je ohraniti telo gibčno in

ohraniti skladnost med telesom in duhom.6

Joga se zdi otrokom izredno zabavna. »Že sama imena za posamezne vaje so

slikovita – »drevo«, »most«, »sveča«, »tla«, »stol«, »lev« - in jih otrok zlahka

poveže s konkretnimi predstavami, zato se mu ne zdijo težka in se jih hitro

privadi.«7

Če uporabljamo jogo kot vir sprostitve za svoje učence moremo upoštevati nekaj

osnov. Osnove za branje joga pravljice in vadbo:

Prepričajte se, da je otrok pripravljen na vaje. To zajema občutek

za izbiro pravega časa in mesta. Včasih je tudi pametno, da se

otroci pred tem razgibajo.

Za jogo potrebujete udobna oblačila, odejo ali blazino.

5 Brigitte Wilmes – Mielenhause, Kje je doma tišina?, Radovljica 1999, str. 58. 6 Meta Zagorc, Sprostimo se, Ljubljana 2003, str. 14-15. 7 Brigitte Wilmes – Mielenhause, Kje je doma tišina?, Radovljica 1999, str. 58.


7

Pred tem sami preberite joga pravljico in naredite vaje, ki so v njej.

Ko berete pravljico, govorite umirjeno in počasi.

Eno bistvenih pravil joge je, da v vsakem položaju vedno nekaj

časa vztrajamo. V začetku približno minuto ali dve. Pazite torej, da

ne bo otrok z izvajanjem vaj preveč hitel.

Če in kadar se otrok med vajami prične igrati, (pri vaji »mačke«

zamijavka ali po vseh štirih leze po prostoru), se njegovih spontanih

gibov razveselimo ... vendar se skušajmo znova vrniti k pravljici.

Vsebino pravljice lahko nekoliko priredimo. 8

2.1.2. Avtogeni trening

Avtogeni trening je tudi ena izmed tehnik sproščanja, ki se priporoča, kadar

živimo preveč stresno. Z njo lahko preprečimo marsikatero psihosomatsko9

težavo in bolezen, zmanjšamo strah, ki nastane zaradi različnih stvari itd.

Wilmes Mielenhausen govori v svoji knjigi Kje je doma tišina? o koristnih učinkih

avtogenega treninga takole: »Avtogeni trening človeku pomaga, da se lahko

kadarkoli in kjerkoli umiri in sprosti. Omogoči mu tudi vpliv na vegetativni živčni

sistem in nekatere organske funkcije, ki v normalnih okoliščinah niso podrejene

vplivu naše volje. Lahko se nauči, kako s pomočjo določenih izrekov in predstav

umiriti od razburjenja razbijajoče srce in kako v kočljivih situacijah ohraniti

´trezno´ glavo.«10

Ta trening je avtosugestija11, ki vpliva na stanje telesa in duha. Vodi do splošne

stabilizacije osebnosti. Sprostitev pri tej metodi dosegamo s koncentriranjem.

8 Prav tam. 9 Telesna bolezen, ki je nastala zaradi vplivanja duševnih pojavov. 10 Brigitte Wilmes – Mielenhause, Kje je doma tišina?, Radovljica 1999, str. 74. 11 Posredno, prikrito vplivanje nas, na nas same, na naša čustva, mišljenje in ravnanje.


8

Zanj so značilna gesla, ki jih večkrat zaporedno ponovimo. Bolj kot smo

sproščeni, bolj se gesla »zasidrajo« v našo podzavest, od koder vplivajo na naše

telo. Berlinski psihiater J. H. Schultz je že v začetku tega stoletja določil šest

»formul«. Te še danes veljajo kot osnove avtogenega treninga.

Šest vaj, s katerimi se osredotočamo na:

občutek teže,

občutek toplote,

zaznavanje bitja srca,

zaznavanje dihanja,

sončni pletež,

glavo.

Tako začutimo težo v desni roki, zatem levi, nato v obeh; potem v desni nogi, v

levi nogi, na koncu v obeh nogah itd . 12

2.1.3. Masaža

»Masaža nam omogoča blagodejen pogovor preko kože, pogovor brez besed, le

preko otipa, pogovor, ob katerem prehajajo energije enega človeka k

drugemu.«13

Vsi, ki smo že kdaj bili deležni masaže, vemo, da vpliva izredno blagodejno na

naše počutje. Počutimo se prerojeno in sveže. Masaža je znana kot izredno

pomagajoča pri raznih poškodbah našega telesa, lahko pa lajša številne manjše

težave, kot so: glavobol, nespečnost itd.

Poznamo več vrst masaž, med katerimi lahko vsak najde nekaj za sebe.

Torej, gre za eno izmed najprijetnejših metod za sprostitev. Udobno ležimo, z

ugodjem sprejemamo masažne gibe po telesu in imamo hkrati pomirjajoč

občutek, da nekdo za nas skrbi. Masaža nam segreva in sprošča napete mišice, 12 Meta Zagorc, Sprostimo se, Ljubljana 2003, str. 12-13. 13 Brigitte Wilmes – Mielenhausen, Kje je doma tišina?, Radovljica 1999, str. 56.


9

razteza vezivno tkivo sklepov, pospešuje prekrvavljenost, pripomore k boljšemu

dihanju in povečuje izločanje odpadnih, strupenih snovi iz telesa in preko živčnih

poti deluje na notranje organe ter usklajuje njihovo delovanje. Vpliva tudi na

vlakna veznega tkiva in tako pripomore, da ostane koža prožna. 14

Kot sem že napisala, v svetu obstaja ogromno različnih vrst masaž. Izmed vseh

teh pa bi rada izpostavila in predstavila še Shiatsu, ki sem je bila deležna tudi

sama in se mi zdi izjemno prijetna ter uporabna povsod ( gre za masiranje skozi

oblačila medtem, ko vemo, da pri klasični masaži ne). Prihaja iz vzhoda.

Shiatsu pomeni »pritisk s prstom«. Je masaža s pritiskanjem na različne točke ob

meridianih, ki so povezane z delovanjem vitalnih organov. Izvajalec masaže

pritiska, udarja in stiska meridiane po vsej njihovi dolžini. Mobilizira samo

zdravilne sile v telesu in je tudi priporočljiva za preprečevanje stresnih obolenj.

Primerna je za zdravljenje glavobolov, bolečin v križu, želodcu, pri hormonskih

motnjah. 15

Masaža kot način tehnike sproščanja pri učencih? Zakaj pa ne?

Vendar moremo biti pozorni na nekatere stvari, na katere opozarja Wilmes –

Mielenhausen v svojem delu Kje je doma tišina?. Namreč, če se odločimo za

uporabljanje masaže kot sprostitve pri otrocih, jo moremo nujno prilagoditi

starosti otroka in nikoli jim je ne smemo vsiljevati. 16

Uporabo masaže pri samem pouku, kjer otroci masirajo eden drugega, lahko

vpeljemo s pomočjo raznih iger.

2.1.4. Fantazijska potovanja

Ker se mi zdi, da je domišljija zelo pomembna v svetu odraščajočega otroka,

sem se odločila, da predstavim tehniko sproščanja s pomočjo fantazijskih 14 Meta Zagorc, Sprostimo se, Ljubljana 2002, str. 15. 15 Prav tam, str. 17. 16 Brigitte Wilmes – Mielenhausen, Kje je doma tišina?, Radovljica 1999, str. 56.


10

(domišljijskih) potovanj. Domišljija je skoraj vsem ljudem prirojena, vendar jo je

potrebno razvijati, če hočemo, da nam koristi v našem življenju. Če hočemo, je

lahko pot v naš notranji svet. Če pa pozabimo nanjo, pa se lahko zgodi prav to, o

čemer govori Wilmes – Mielenhausen v svojem delu: »Če vprašate ljudi, kaj

vidijo, ko zaprejo oči, bo marsikdo odgovoril: Ńič. Čisto nič ne vidim. Vse je

črno.´«17

Verjamem, da se mnogo učiteljev v osnovnih šolah in nasploh trudi, da bi

učencem posredovali vse, kar vedo, in tudi želi, da bi se ti učenci čim prej naučili

vsega, kar jim bo pomagalo živeti in razumeti svet, kot ga živijo in razumejo oni.

Sama pa vem, da ljudje ravno v takšnih prizadevanjih prevečkrat pozabljamo na

otrokov pogled na svet, ker ga nadomeščamo s svojim. To pa je lahko zelo slabo

in zato se moremo truditi, da ne počnemo tega in tako ne zaviramo otrokove

ustvarjalne vizije.

Naš notranji svet kot doživljajski svet, je neusahljiv vir podob in simbolov.

Ukvarjanje z njim in njegovimi podobami ima zdravilno moč. Je še eden izmed

načinov, s katerim se lahko ubranimo stresa in aktiviramo procese zdravljenja v

našem telesu ter v tihem opazovanju razvijamo globoko razvijanje tistega, kar

nas poganja. Pot k tem notranjim podobam najdemo s pomočjo fantazijskih

potovanj. Takšna potovanja pa niso beg iz resničnosti v sanjski svet. Razlaga,

zakaj so simboli, podobe in formulacije18 pri fantazijskih potovanjih vedno

pozitivne, je: »Simboli, podobe in formulacije so pri fantazijskih potovanjih

namerno izključno pozitivne zato, da lahko izhajamo iz predpostavke, da bodo pri

večini otrok vzbudile občutke ugodja in tako ustvarile pogoje za telesno sprostitev

in prosti tok osebnih podob.«

Zgodbe se morejo poslušati sede ali leže, brati moremo počasi in mirno. Ob

koncu mora imeti otrok dovolj priložnosti, da se pogovori o svojih občutkih ter

doživljanju. 19

17 Brigitte Wilmes – Mielenhausen, Kje je doma tišina?, Radovljica 1999, str. 66. 18 Besedna oblika, izrečena ali pisna, izrazitve nečesa. 19 Brigitte Wilmes – Mielenhausen, Kje je doma tišina?, Radovljica 1999, str. 66.


11

2.2. MANDALA

Mandala, kot beseda in predmet, je zelo starega izvora. Ocenjujejo, da naj bi bila

stara okoli šest tisoč let. Poznavanje mandale sodi v zelo daljno preteklost

človeštva. Mandala je povezana s krogom zaradi svoje oblike. Ljudje jo tako

upodabljajo že tisočletja. V mnogih ljudstvih predstavlja osnovni simbol in

pomaga pri koncentraciji, meditaciji ter prisostvuje pri številnih ritualih.

Wilmes – Mielenhausen razlaga: »Starodavna beseda mandala izvira iz

sanskrta, klasičnega indijskega jezika, in pomeni krog, središče ali skrivnost.« 20

Omejc in Železnik razlagata, da mandalo uporabljajo v vseh religijah po svetu, s

čimer poudarjajo sredino, ki predstavlja božansko zavest ali ljubezen. Mandale,

ki so vir duhovne pomoči, so sestavljene iz različnih znakov, likov, figur. Ti nam

pomagajo, da se razvijamo in oblikujemo v harmonične osebe, ki so polne

ljubezni, sočutja, razumevanja in miru.21

Izraz mandala se tudi uporablja kot naziv za poglavje v Rigvedi - ena izmed štirih

zbirk temeljnih spisov hinduizma – Ved in velja za najstarejšo izmed teh štirih. 22

Izvirno mandalo je razvila tibetanska veja Vajrayana (Vadžrajana ali tantričnega)

budizma. Mandala upodablja sveto prebivališče Bude oziroma njegovo

razsvetljeno vizijo. Mandala ima med budisti več pomenov, temeljno poslanstvo

mandale pa je končanje človekovega trpljenja, doseganje razsvetlitve ter

razsvetlitev pravilnega pogleda na realnost. Budistična mandala je tudi vizualna

predstavitev temeljev Vajrayana budizma in jo je možno študirati kot tekst.23

20 Prav tam, str. 82. 21 Vanda Omejc, Gabrijela Železnik, Mandala – pomoč pri dvigu zavesti in osebnostno zrelostnem procesu, Žirovnica 2001, str. 1. 22 Priročni slovar tujk, Ljubljana 2005, str. 484. 23 http://pesemduse.blogspot.si/2010/02/25/mandala-po-svetu/


12

Brauen pravi, da je po navadi mandala, po tibetansko dkyil ´khor, strogo

simetričen diagram, ki je zgrajen iz koncentričnih krogov (´khor) in štirih enakih

kvadratov, ki imajo skupno središče (dkyil).24

Mandala je, predvsem v klasični tibetanski tradiciji, kompozicija zapletenih

vzorcev in različnih ikonografskih25 slik. Četudi obstaja nešteto variacij26 in oblik

mandal, ostaja formalna struktura, ki obsega nekaj elementarnih oblik.

Prevladujoča oblika je krog ali koncentrični krog, ki obdaja kvadrat, ki je v

nekaterih primerih razdeljen v štiri trikotnike; osnovna kompozicija pa se sama po

sebi nahaja znotraj kvadrata s štirimi vrati. Med prostori, ki so s finimi potezami

čopiča pobarvani živo rdeče, nežno smaragdno, rjavkasto-oranžno ter biserno

belo, se nahajajo labirintne oblike in jasne, statične slike božanstev v položajih

meditacije ali v obliki strahovitih božanstev, ki bruhajo dim in ogenj. Čipkasti

prepletajoči se rožnati motivi na zunanjem robu kroga pogosto obkrožajo

božanske palače, gradove, ki so zgrajeni okrog štirih portalov in božanstva z več

rokami, ki jih obkrožajo božanski ogenj in vrtinčasti oblaki. Vse to ima nek

simbolični pomen. Središče mandale predstavlja kozmična cona; lahko jo

predstavlja obroč iz lokvanjev, ki je kot stol Vajrasattve, ki predstavlja utelešenje

najvišje modrosti, potopljene v skupnost z njegovo Šakti 27 v nedoumljivem

oceanu sreče, veselja in radosti. Vsak izmed petih sestavnih delov mandale –

štirje stranski in eden sredinski – je iz vidika psihologije zelo pomemben; ujemajo

se s petimi sestavnimi elementi človeške osebnosti in petimi Budami

Diamantnega vozila: Vairochana, »Briljantnež«; Akshobhya, »Neustrašljiv«;

Ratnasabhava, »Matrica dragulja«; Amitābha, »Neskončna luč«; in

Amoghasiddhi, »Nezmotljiva realizacija«. Skozi opazovanje mandale lahko

poznavalec doseže višje ravni integracije.28

24 Martin Brauen, The mandala. The sacred circle in Tibetan Buddhism, Boston 1998, str. 11. 25 Slike različnih oblik in vsebin. 26 Različne pojavne oblike. 27 V hinduizmu je to božanska, dejavna energija, ki prežema vso stvarstvo. Predstavlja ženski princip, moč volje, delovanja in znanja. 28 Povezovanje posameznikovih lastnosti v enovito celoto (osebnosti).


13

Mandala je tudi psihični kompleks, ki pogojuje vrnitev psihe do njegovega

potentnega jedra. Zato se začetni proces večkrat imenuje »pohod proti

središču«, tako da lahko poznavalec v celoti ponotranji mandalo, izenači

nasprotne dimenzije, ki so prikazane v njegovem simbolizmu, ter se nazadnje

reabsorbira v vesolje, ki je simbolično predstavljeno v notranjem krogu mandale.

Proces ponotranjenja je stvar rednega napredka, kjer vsak notranji krog označuje

faze v duhovnem razvoju. Zunanja meja označuje »ognjeno pregrado ali

metafizično znanje, ki požiga ignoranco«. Naslednji je krog diamantov, ki

predlaga osvetlitev ali kvaliteto nespremenljivosti, ki ni ob pridobitvi znanja nikoli

izgubljena. Pri mandalah, ki prikazujejo grozljiv videz božanstev, je ikonografski

motiv pokopališča narisan znotraj meja diamantov in izven notranjega kroga. Če

simbolizira »osem vidikov razpadajoče zavesti«, poznavalca veže na tok

dogodkov v svetu, katere mora osvojiti med enim izmed verskih romanj. Štirje

portali, ki se odprejo v sredini vsake strani mandale, so navadno na boku obdani

z božanstvi, zadrževalnimi silami v podzavesti, ki zbujajo strah in jih je treba

premagati, pred najdenjem realizacije. Naslednjo stopnjo navadno predstavljajo

speti listi lokvanja, drevesni listi ali prepletajoči se rožnati vzorci, ki so simboli

»duhovnega preporoda «. Končno je v središču ali vimāni sedež božanstva ali

kozmična cona, ki je zadnja stopnja duševne integracije.29

Pomemben tibetanski vir omenja štiri tipe mandal:

iz obarvanega peska,

naslikane na tekstil,

ustvarjene ob meditaciji,

telo kot mandala.

29 Madhu Khanna, Ajit Mookerjee, The tantric way. Art. Science. Ritual., London 1989, str. 62-64.


14

V tem viru pa so izpuščene tri-dimenzionalne mandale, ki so običajno produkt

budističnih meditacij. Pri njih predstavlja temeljno strukturo pozornost vzbujajoča

prostornost. Te vrste mandal najdemo na mestih po svetu, kjer se je razvil

tibetanski budizem. Nekaj primerov krajev, kjer najdemo te vrste mandal: Potala

v Lasi (Tibet), Chengde (Mongolija, Kitajska) in Zangdog Palri samostan v

Kalimpongu (zahodna Bengalija v Indiji).

Poznamo tudi mandale, ki so popolnoma prazne. Za takšne mandale je potrebno

ogromno domišlije, da bi jih razumeli.

Najstarejše narisane mandale, iz 9. ali 10. stol. n. š., najdemo v jamah

severnozahodne Kitajske, v kraju Dunhuang. 30

Na zahodu je mandala, kot prapodoba, ki se je razvila iz prvobitnega kolektiva

nezavesti, velikokrat predmet diskusije v delih C. G. Junga, ki jo je študiral kot

osnovno terapevtsko umetniško obliko, ki so jo ustvarili pacienti pri iskanju

samorealizacije. Ob upoštevanju tega je mandala psihološka predstavitev

duševne popolnosti, ki predstavlja obliko stabilnosti v procesu izoblikovanja

osebne posebnosti in združuje nasprotujoče si sile v duševni matrici ter tako

oblikuje popolnost enotne osebnosti. »Kaj je pravzaprav mandala, sem

spoznaval le korak za korakom: Óblikovanje – preoblikovanje, večnega smisla

večno vzdrževanje. To pa je sebstvo, celota osebnosti, ki je - ko gre vse dobro -

harmonična, vendar ne prenese nikakršne samoprevare.´« 31 Take posamezne

mandale vsebujejo neskončno različnih simbolov in vsebin, medtem ko so

mandale iz ritualov omejene z določenimi slogi in motivi.32

Jung opozarja, da so prave mandale samo tiste, ki nastanejo kot duhovne slike

(dmigs-pa) ter da so vse drugo samo zunanji prikazi.33

30 Martin Brauen, The mandala. The sacred circle in Tibetan Buddhism, Boston 1999, str. 11-13. 31 Carl G. Jung, Spomini, sanje, misli, Ljubljana 1993, str. 209. 32 Madhu Khanna, Ajit Mookerjee, The tantric way. Art. Science. Ritual., London 1989, str. 64-66. 33 Zmago Šmitek, Mandala kot predmet meditacije, Ljubljana 2002, str. 104.


15

2.2.1. Kulture, povezane z mandalo

Tukaj bom predstavila nekaj osnovnega o državah, ki se mi zdijo pomembne, saj

so dosti prispevale k razvoju hinduizma in budizma. Ti dve religiji sta zelo tesno

povezani z mandalo.

2.2.1.1. Indija

Od leta 2500 do 1500 pr. n. š. so ob Indu obstajale prve visoke kulture. Kasneje,

okoli 1700 pr. n. št., so propadle. To se je zgodilo najverjetneje zaradi vdora

indoevropskih Arijcev.34

V 5 st. pr. n. š. so v severni Indiji obstajala štiri kraljestva. Po stoletju vojn pa se

je ohranila samo eno kraljevina, in sicer Magadha s prestolnico v Pataliputri

(danes Patna) ob reki Ganges. Mesto je bilo zelo veliko, saj je zavzemalo dvakrat

tolikšno površino, kot je bila površina Rima v času njegovega največjega obsega.

Na severozahodu Indije je pred prihodom Aleksandra Velikega obstajala država

Gandhara. Leta 326/325 pr. n. št. je Aleksander Veliki osvojil severozahodne

dele Indije in s tem le malo vplival na indijsko kulturo, ker se je moral zaradi

upora lastnih vojaških čet vrniti proti svoji domovini. V severni Indiji je zaradi

Aleksandrovega odhoda nastalo brezvladje. Prvi poskus združitve Indije je bil

leta 320 pr. n. št., ko je princ Čandragupta postal vladar države Magadha.

Ustanovil je dinastijo Maurja. Do leta 300 pr. n. št. je zavzel dolini Gangesa in

Inda in hkrati postopoma tudi imperij Aleksandra Velikega. Vladar Ašoka, ki je bil

njegov vnuk in je vladal od leta 268 do 232 pr. n. št., je razširil svojo oblast na

večji del indijske podceline. Obdobje dinastije Maurja je znano po bogastvu in

kulturi. To pa je tudi čas, ko se je razcvetela obrt, še posebej zlatarstvo in

draguljarstvo. V tem času so nastali tudi prvi dokumenti indijske pisave. Ti prvi

zapisi pa prikazujejo Ašoko kot zagovornika etičnih načel in religiozne strpnosti

ter podpornika budizma.

34 Eni izmed pripadnikov indoevropske skupine narodov.


16

Zelo relevantni pisni vir za to obdobje je tudi knjiga Artašastra, ki je knjiga o

državni ureditvi. Predstavlja pravna napotila za vladarja in model totalitarne

države. Prav tako pa pravi, da se lahko država vmešava v vsa območja javnega,

prav tako pa zasebnega življenja. Pomemben vir o zgodnji dobi Maurja pa je tudi

poročilo Megastena, ki je nastalo okoli 300 pr. n. št. in opisuje notranjo ureditev

države (ureditev družbe itd.). V tem času, po bitki na planoti Kalinga (vzhod

Indije), je budizem doživel popolni razcvet, saj je postal državna vera in vodilna

religija v Indiji.

Dinastija Maurja je leta 232 pr. n. št. po smrti Ašoke začela propadati zaradi

vdora različnih ljudstev, kar je botrovalo politični neenotnosti in prineslo propad

prvega velikega obdobja zgodovine Indije.

Sledi dinastija Šunga, v času katere je budizem izgubil vodilno vlogo. Vladavina

je trajala do okoli leta 70 pr. n. št. . Njim je sledila dinastija Kanva, ki je obstajala

le malo časa. V istem času je na Dekanu obstajala mogočna država Andhra z

dinastijo Šatavahana, ki se je ohranila več kot tri stoletja. V tem času so potekali

intenzivni trgovski stiki med Indijo in rimskim imperijem. Izvažali so začimbe,

dišave, dragocene tkanine. 35

Okoli 120 pr. n. š. so v severno Indijo vdrli nomadski Skiti36. Po združitvi petih

nomadskih ljudstev pa je nastala močna država pod oblastjo dinastije Kušan (50

- ok. 250). 37 Pod vladavino kaniškega kralja Kaniške je kraljestvo doživelo pravi

kulturni razcvet, saj je združevalo različna verovanja. Zato je to obdobje velike

verske strpnosti. Kaniška je prevzel tudi budizem.38

Dinastiji Kušan je sledila močna država pod oblastjo domače rodbine Gupta (ok.

320- ok. 540) s središčem v Patni. To je bilo obdobje renesanse hinduizma in

zlato obdobje klasične indijske umetnosti ter sanskrta.39

35 Dragan Potočnik, Azija med preteklostjo in sedanjostjo, Maribor 2006, str. 89-91. 36 Iranska nomadska ljudstva. 37 Karel Natek, Marjeta Natek, Države sveta, Ljubljana 2006, str. 242-243. 38 Dragan Potočnik, Azija med preteklostjo in sedanjostjo, Maribor 2006, str. 91. 39 Karel Natek, Marjeta Natek, Države sveta, Ljubljana 2006, str. 242-243.


17

Zelo pomemben izum iz tega časa je decimalni sistem štetja. Po tej dinastiji so

na sever Indije vdirali Beli Huni, osrednjeazijski nomadi. Njihovi potomci so ob

koncu 6. stoletja postali povsem integrirani. Prevzeli so način življenja in njihovi

templji so še vedno največji hindujski spomeniki. V tem času je budizem zapustil

Indijo. Na jugu Indije je bila v 6. stoletju država Palava. Konec 9. stoletja je

Palavo v bojih za nadzor nad rekami premlagala rodbina Čola in tako zavladala

na jugu Indije. V 13. stoletju pa jih je zamenjala dinastija Pandja.40

V 8. stoletju so se začeli vpadi muslimanov, vendar je islam šele v 12. stoletju

prodrl v notranjost Indije. Islamsko fazo indijske zgodovine delimo na Delhijski

sultanat (1206 – 1555) in obdobje Mogulov (1526 – 1858). Islamskim vdorom so

se najbolj upirali potomci Belih Hunov Radžputi. Ti so ustanovili kraljevini Udaipur

in Džopur. Na vzhodu Indije je najdaljšo tradicijo samostojnosti doživela

kraljevina Orisa. Obstaja je do leta 1361. Sledi ji dinastija Surjavamša. Zelo

mogočna hindujska država pa je bila tudi Vidžajangara (1336 – 1565). V 15., 16.,

17., 18. stoletju začnejo v Indijo prodirati ljudstva evropskih držav, kot so

Portugalci, Nizozemci, Francozi, Angleži. Leta 1816 so Angleži premagali

Gurkhe41 in Velika Britanija je v Indiji dokončno postala kolonialna velesila.

Kraljico Viktorijo so leta 1876 okronali tudi za cesarico Indije. Leta 1911 je

prestolnica države postala Delhi, ki je bila staro muslimansko mesto. Indija se je

osamosvojila leta 1947, a se je vseeno morala razdeliti na dve državi: Indijo z

hindujsko večino in Pakistan z islamsko večino. Delitev Indije je povzročila

krvave spopade. Po porazu Pakistana je vzhodni del države razglasil

neodvisnost in se poimenoval Bangladeš.42

Danes je Indija zvezna parlamentarna republika. Ustavodajna skupščina je 26.

11. 1949 sprejela novo ustavo, po kateri je Indija 26. 1. 1950 postala neodvisna

republika. 43

40 Dragan Potočnik, Azija med preteklostjo in sedanjostjo, Maribor 2006, str. 93-95. 41 Gurkhi so bili od 18. stoletja politično prevladujoči sloj v Nepalu. Z isto besedo pa označujemo tudi nepalska hribovska ljudstva med Tibetom in Indijo. 42 Prav tam, str. 96-114. 43 Karel Natek, Marjeta Natek, Države sveta, Ljubljana 2006, str. 242-243.


18

2.2.1.2. Kitajska

Legende o kitajskih vladarjih segajo vse do 2852 pr. n. š. Prva dinastija je bila

Shang, ki je obstajala okoli 1700 do 1025 pr. n. š. . Vladala je celotnemu

Velikemu kitajskemu nižavju in imela visoko razvito bronastodobno kulturo.

Uničila so jo ljudstva z območja današnje province Shaanxi, iz njih pa je izšla

dinastija Zhou (ok. 1025 – 256 pr. n. št.), ki je imela prestolnico pri Xiánu.

Država je obsegala severni del Kitajske do reke Jangce na jugu. Dinastija je

dosegla velik kulturni (Konfucij 551-479 pr. n. š., Lao Zi (4. st. pr. n. št.) in

gospodarski napredek (uvedba denarnega gospodarstva, razvoj trgovine in mest

itd.). Sledilo je obdobje vojskujočih se držav. Po tem nemirnem obdobju je vladar

Shi Huang Ti iz dinastije Qin 221 pr. n. š. združil Kitajsko. Vzpostavil je močno

centralistično državo. V tem času so zaradi obrambe pred Huni začeli graditi

Veliki kitajski zid. S poenotenjem uteži, mer, denarja in pisave pa so se zelo

zmanjšale razlike med posameznimi območji. Od leta 202 pr. n. št. do leta 220 je

bila na oblasti dinastija Han. Takrat je Kitajska dosegla drugi gospodarski in

kulturni vrhunec (zbiranje starejše literature, izum papirja, širjenje budizma (že od

1. st.)), nato pa po velikem uporu, leta 220, razpadla na tri velike države (Wei na

severu, Shu na jugozahodu in Wu na jugovzhodu) ter na več manjših. Severne

dele so zasedla nomadska ljudstva (Huni, Turki …) na jugu pa se je kitajska

kultura nepretrgoma razvijala tudi med vladanjem t.i. »šestih dinastij« (leta 317-

589), ko se je zelo razširil budizem. Kitajsko je spet združil general Yang Chien in

kot cesar Wen-ti (581- 604) utemeljil dinastijo Sui (581-618). Sledila je dinastija

Tang (618 – 906). Kitajska je doživela nov gospodarski in kulturni razcvet (glavno

mesto Changan, današnji Xian).

Pod vplivom Indije in srednjeazijskih kultur sta se razvijala zlasti likovna umetnost

in poezija, pa tudi nove, kitajske smeri budizma (npr. zen budizem). Zaradi vse

večjega odpora proti tujim vplivom je 844 prišlo do velikega preganjanja budistov

in oživljanja konfucianizma, 906 pa je Kitajska spet razpadla. Dinastija Song je

spet združila (960-1279) velik del Kitajske. Kljub temu pa je bila njena oblast na


19

severu šibka in zato so jo velikokrat omajali vdori nomadskih ljudstev (največja

vdora sta bila leta 1234 in 1271). Takrat je postala uradna filozofija

neokonfucianizem in je to tudi ostala do konca cesarstva. Uvedeno je bilo tudi

obvezno preverjanje sposobnosti vseh kandidatov za državne službe. Tako se je

politična moč prenesla tudi na širše družbene sloje. Kitajska je bila tudi pod

mongolsko oblastjo, ko so v začetku 13. stoletja začeli na sever Kitajske vdirati

Mongoli. Džingiskan je leta 1215 zasedel Peking, kasnejši mongolski vladarji pa

so postopoma osvojili celo državo. Kublajkan (1259-94) je blizu Pekinga postavil

prestolnico Hanbalik ter ustanovil dinastijo Yuan (1280 – 1368). Začne se širiti

islam. Leta 1368 so Kitajci uspeli pregnati Mongole, na oblast pa je prišla

dinastija Ming (1368 – 1644) s prestolnico v Nanjingu. Leta 1403 se je

prestolnica prestavila v Peking. Takrat so zrastle prve naselbine evropskih

trgovcev, leta 1581 pa so prišli tudi prvi misijonarji, ki so širili katoliško vero. V

začetku 17. stoletja so na Kitajsko začela vpadati mandžurska ljudstva, ki so zelo

hitro prevzela kitajsko kulturo. Leta 1644 so osvojili Peking. Začela se je

vladavina dinastije Qing, ki je trajala do leta 1912. Kitajska se je v tem času

razširila na Tajvan, v Mongolijo, Tibet, Srednjo Azijo. Uredili so se tudi obmejni

spori s carsko Rusijo (sporazum Nerčinska leta1689 in Kjahte leta 1727). V 18.

stoletju je Kitajska izvažala v Evropo samo svilo in čaj. Britanska

Vzhodnoindijska družba pa je od leta 1781 na Kitajsko izvažala opij in tobak še

dolgo zatem, ko so prepovedali njun uvoz. Leta 1839 so v Kantonu zaplenili

20.000 zabojev opija in tako je izbruhnila 1. opijska vojna (1840-42). Kitajska je v

tej vojni izgubila in morala evropskim trgovcem odpreti pristanišča Kanton, Amoy

(Xiamen), Fuzhou, Ningbo ter Šanghaj. Veliki Britaniji pa so morali odstopiti

Hongkong. Dinastijo Qing je še omajal taipinški upor (1850 – 64) in 2. opijska

vojna (1856 – 58). V slednji je Kitajska kapitulirala pred britansko-francoskimi

silami. V obdobju od leta 1894 do 1911 je Kitajska v kitajsko-japonski vojni za

Korejo izgubila Korejo, morala pa se je tudi odpovedati Tajvanu in otočju

Persadores. Na začetku 20. stoletja se je zelo hitro okrepilo republikansko

gibanje. 10. 10. 1911 se je začela kitajska revolucija in se hitro razširila po vsej

državi. 29. 12. 1911 so razglasili republiko. Zadnji cesar, šestletni Pu-yi, se je 12.


20

2. 1912 odpovedal prestolu in predsednik republike je postal Yuan Shikai. V tem

času sta se od Kitajske odcepila Mongolija in Tibet. 1. 6. 1921 je bila pod vplivom

oktobrske revolucije v Šanghaju ustanovljena Komunistična partija Kitajske . Po

državljanski voljni med komunisti in nacionalisti in končni zmagi komunistov je

bila 1. 10. 1949 v Pekingu razglašena Ljudska republika Kitajska, kar je še

danes. Njen predsednik je postal Mao Zedong.44

2.2.1.3. Japonska

Leta 100 pr. n. št. se je na otoku Kjušu pričela japonska civilizacija. Ljudstvo, ki je

azijskega izvora, je najverjetneje prišlo s prostora Koreje. Zgodnji prebivalci so

častili množico bogov. V 6. stoletju so to religijo poimenovali šintoizem ali »pot

bogov«.45

Med leti 200 in 710 n. št. je obstajala močna država Yamato, ki se je v 3. in 4. st.

razširila na južni del Korejskega polotoka. V tem času so Japonci od Kitajcev

(prek Koreje) prevzeli budizem (od l. 594 je to bila uradna vera). Takrat so

prevzeli tudi kitajsko pisavo in kulturo. Leta 646 so po kitajskem zgledu

vzpostavili centralistično državo pod vodstvom od cesarja imenovanih uradnikov.

Sledi obdobje, ko je bila japonska prestolnica v Nari.46 Leta 710 je japonski cesar

ustanovil stalno prestolnico v Nari. Leta 792 pa so že prenesli prestolnico v

Hairo, današnji Kjoto, kjer je ostala prestolnica skoraj enajst stoletij.47 Leta 794

se je začelo heiansko obdobje, ki je trajalo do 1185. Takrat so uradne službe

postopoma prešle v dedno lastnino dvornega plemstva, kar pa je zmanjšalo

cesarjevo moč. V 9. stoletju je začela vladati družina Fudživara, cesarji so se

med tem umaknili iz politike. Njihova vladavina je trajala do sredine 12. stoletja.

Mnogi pravijo, da naj bi to bila zlata doba Japonske, ker so v tem času Japonci

oblikovali lastno identiteto. Vladavino cesarja so ohranili le iz kulturne pridobitve.

44 Karel Natek, Marjeta Natek, Države sveta, Ljubljana 2006, str. 293-295. 45 Dragan Potočnik, Azija med preteklostjo in sedanjostjo, Maribor 2006, str. 125. 46 Karel Natek, Marjeta Natek, Države sveta, Ljubljana 2006, str. 364-365. 47 Dragan Potočnik, Azija med preteklostjo in sedanjostjo, Maribor 2006, str. 145-146.


21

Njegovo delo je bilo ohranjanje kulturne tradicije. Na razvoj znotraj države je

ugodno vplivala njena zaprtost. Še vedno so imele vpliv ideje iz celine, zato so

prihajale nove vrste budizma. Priljubljena je bila sekta šingon. Življenje fevdalcev

je bilo udobno, medtem ko je ostalo ljudstvo živelo v stiski. V 11. stoletju so se

ustvarile največje umetnine. V tem času se je pojavila še ena vrsta budizma, in

sicer džodo. To obdobje predstavlja vrhunec japonske dvorne kulture in tudi zlato

dobo v japonskem slikarstvu ter literaturi. Ob koncu obdobja je prišlo do številnih

političnih in vojaških bojev. Pojavili so se tekmeci družini Fudživare, in sicer klan

Taira z jugozahoda in klan Minamoto z vzhoda. Leta 1158 je izbruhnila

državljanska vojna. Zmagal je klan Taira in izrinil oba druga klana, vendar je čez

pet let klan Minamoto slavil zmago. S tem se začne novo obdobje japonske

zgodovine. Njihov voditelj Morimoto je bil znan kot šogun ali »barbare

premagujoči veliki general.« Šoguni so japonski vladali skoraj sedem stoletij. V

njihovem času se je začel pojavljati sloj samurajev ali poklicnih bojevnikov. Ob

koncu 13. stoletja so Japonski grozili vdori Mongolov. Samuraji so se združili s

skupnim ciljem premagati mogočen mongolski imperij. Ko so prvič hoteli napasti

Japonsko, jim je to preprečilo vreme. Leta 1281 pa so Mongoli ponovno napadli.

Boji so trajali dva mesca in takrat je Mongolom uspelo prodreti v notranjost,

vendar je bilo vreme spet tisto, ki je rešilo Japonce. Neurje je uničilo mnogo

mongolskih ladij, tako so postali lahke žrtve japonske vojske. V prvi polovici 14.

stoletja se je uveljavil nov šogunat Ašikaga. To obdobje se je imenovalo

Muromači, po predmestju Kjota. Življenje se je nadaljevalo podobno kot prej.

Pojavila se spet nova veja budizma, to je zen budizem. V 16. stoletju je duh tega

budizma prežemal vsakdan Japoncev. Od konca 15. stoletja pa do 1570 je

sledilo obdobje vojskujočih se držav. Ko se je leta 1542 neka jadrnica razbila na

obali Kjušuja, so bili med preživelimi trije mornarji iz Portugalske. To je pomenil

začetek stikov med Japonsko in Evropo. Čeprav so Portugalci prihajali zaradi

trgovanja, so s seboj prinašali krščanstvo. Na Japonsko so prihajali misijonarji, ki

so širili to vero in do konca 16. stoletja je bilo že 300.000 Japoncev kristjanov.

Pred koncem 16. stoletja so Japonci vdrli v Korejo, daljni cilj jim je bila osvojitev

Kitajske. V začetku 17. stoletja je bila krščanska skupnost velika že pol milijona.


22

Leta 1603 je bil ustanovljen nov šogunat Tokugawa v mestu Edo, današnjem

Tokiu. Nov voditelj je bil velikan japonske zgodovine. Bil je Tokugava Iejasu.

Vzpostavil je diktaturo, ki je trajala poltretje stoletje. Ker je bil prepričan, da bodo

zaradi krščanske invazije Evropejci prevladali nad Japonsko, je dal že zgodaj

prepovedati širjenje krščanstva. 48

Sledilo je četrt stoletja preganjanja, mučenja kristjanov ter popolna zapora

gospodarsko-trgovskih stikov z Evropo. Leta 1638 so skoraj 37.000 kristjanov, ki

so še ostali, pobili. Krščanska vera je na Japonskem tako preživela manj kot 100

let. Sledili sta stoletji popolne izolacije Japonske od ostalega sveta. Prekinitev

stikov z zunanjim svetom ni imela večjih posledic za gospodarstvo. To je temeljilo

še naprej na poljedelstvu, in sicer gojenju riža. Življenje se je izboljšalo z davčno

reformo, pospeševanjem notranje trgovine ter poenotenjem denarja, uteži in mer.

Tudi politični položaj je ostal trden. Do 18. stoletja je postal Edo oz. Tokio eno

izmed največjih mest na svetu. Pritisk evropskih držav je Japonsko do leta 1860

prisilil, da se je odprla svetu. Takrat se je šogunat končal in cesar je dobil nazaj

svojo politično moč. Nova vlada si je prizadevala Japonsko približati zahodnemu

svetu. Tako je cesar že leta 1869 začel uvajati reforme. Popravil je pravno

zakonodajo, odpravil fevdalni sistem in uvedel prefekture ter centraliziral oblast.

Prefekti so postali nekdanji fevdalci, ki so bili zdaj cesarski uradniki. Začel se je

uvajati ustavni sistem, reformirane so bile finance, modernizirana je bila vojska,

uveden je bil gregorijanski koledar ter splošna šolska obveznost. Japonska je po

poti industrializacije stopala zelo hitro. V letih 1877 in 1879 je zasedla Boninske

otoke ter otočje Riu Kiu. Leta 1894 pa je izbruhnila japonsko-kitajska vojna, leta

1904 se je Japonska zapletla še v vojno z Rusijo. Ker pa je bila Japonska

zmagovalka, se je uvrstila med svetovne velesile. Leta 1902 je podpisala

pogodbo z Veliko Britanijo, ki je bila naperjena proti Rusiji in tako na tej osnovi

stopila v prvo svetovno vojno. Japonska se je borila na strani antante. Po mirovni

konferenci v Versaillesu je leta 1919 dobila nemške posesti na Pacifiku, ki jih je

že prej zasedla. Od leta 1927 je Japonska zasedla Mandžurijo in tam ustanovila

48 Prav tam, str. 146-148, 157-158.


23

marionetno državo Mandžukuo. 27. septembra 1940 pa je Japonska z Nemčijo

ter Italijo sklenila trojni pakt. Nato so zasedli še Francosko Indokino, decembra

1941 pa so po napadu na Pearl Harbour na Havajih stopili v vojno proti ZDA.

Japonski imperij se je do leta 1945 samo še večal, dokler ga nista ustavili

atomski bombi.49

2.2.2. Religije, povezane z mandalo

2.2.2.1. Hinduizem

Hinduizem je najstarejše verstvo na svetu.

Sama beseda hinduizem je ime, ki ga je v 19. stoletju dobila skupnost verstev v

Indiji. Izhaja iz perzijske besede hindu, v sanskrtu je to sindhu. To pomeni »reka«

in označuje ljudi v dolini Inda ter pomeni toliko kot Indijec.

Začetke hinduizma najdemo že v izročilih civilizacije Indske doline od približno

2500 do 1500 let pr. n.š., v dravidski kulturi med Tamilci v južni Indiji ter v verstvu

arijcev, ki so od leta 1500 pr. n. š. vdirali v severovzhodno Indijo. Verstvo arijcev

je pripeljalo v vedsko verstvo, ki je zasnovano na ustnih svetih besedilih. Ta

besedila so znana kot Vede. V vedah so zapisane večne resnice za hindujce. 50

Vedsko obdobje je trajalo od okoli 1000 do 600 pr. n. št. in najbolj natančno ga

prikazujejo zbirke četverih Ved: Rigveda (Hvalnice bogov), Samaveda (Žrtveni

spevi), Jadžurveda (Žrtveni reki), Atharvaveda (Čarovne pesmi). Rigvedo, ki je

nastala okoli leta 1300 pr. n. št., štejemo med najstarejše knjige na svetu in nam

daje nek vpogled v življenje ljudi takrat. Prav iz te vede pa izhaja verovanje

današnjih Indijcev.51

49 Dragan Potočnik, Azija med preteklostjo in sedanjostjo, Maribor 2006, str.158-160, 165-166. 50 John Bowker, Enciklopedija verstev sveta, Ljubljana 1999, str.18. 51 Dragan Potočnik, Azija med preteklostjo in sedanjostjo, Maribor 2006, str. 84.


24

Zelo pomemben vir za to obdobje so tudi Upanišade52. Te so nastale okoli leta

500 pr. n. št. in v njih večjo skrb namenjajo posamezniku ter njegovemu

odrešenju. Temu obdobju sledi še postvedsko obdobje oz. začetek sanskrtskega

obdobja. Takrat je nastalo več razprav, ki so tudi pomembne za razvoj

hinduizma. 53

Glavno načelo hinduizma je, da se življenje vrti v neskončnem krogu. Po načelu

samsare smrti sledi ponovno rojstvo, kakšno bo to rojstvo pa je odvisno od

posameznikovih dejanj. Po načelu karme se bo človek, ki je upošteval vsa ta

načela reinkarniral v človeški obliki. Tisti, ki pa nasprotujejo tem načelom, bi se

naj reinkarnirali v nižji obliki.54

To je nekakšen naravni in moralni zakon, ki zagotavlja družbeno harmonijo in

naravno življenje, reče se ji dharma.55

Po načelu karme vsak človek torej dobi tisto, kar si zasluži.

Bowkerjevo mnenje o dharmi je, da je najboljši prevod zanjo tisti prevod, ki pravi,

da je hinduizem zemljevid dharme, primernih načinov ravnanja, s katerimi se

lahko približamo ponovnemu rojstvu in osvoboditvi od ponovnega rojstva –

mokši. Pri iskanju dharme vernikom lahko pomagajo guruji in filozofije pa tudi

Bog Brahman. Da se človek lahko približa mokši, mu hindujska vera ponuja med

drugim tudi štiri poti spreminjanja zavesti ali jogo. Ta vključuje številne stroge

moralne zapovedi in discipline.

To so :

Džnana joga – pot znanja ali razumevanja, študij ved pod vodstvom

guruja.

Bhakti joga – pot ljubezni in pobožnosti do osebnega Boga.

52 Skrivni nauki. 53 Prav tam, str. 85. 54 Dragan Potočnik, Azija med preteklostjo in sedanjostjo, Maribor 2006, str. 85. 55 Ivan Borštner, Indijske religije. Utrinki iz indijskega védenja. Ljubljana 2006, str. 13.


25

Karma joga – pot dejanj, opravljanje verskih dolžnosti.

Radža joga – disciplina delovanja, fizične vaje, meditacija.

Tisti, kateremu uspe v življenju na Zemlji doseči mokšo, je svobodna duša –

dživan mukta.

V hinduizmu so glavni bogovi trije: Brahma ti – stvarnik, saj na začetku vsakega

časovnega cikla ustvari vesolje; Višnu, ki ohranja to vesolje; Šiva ti – uničevalec,

kajti on je tisti, ki uniči vesolje. Skupaj sestavljajo trojico ali trimurtij. 56

Bowker navaja tekst, v katerem bog Višnu pojasnjuje naravo trojstva: »Samo

nepoučeni mislijo, da sva jaz ( Višnu ) in Šiva dvoje; on, jaz in Brahma smo eno

in smo si nadeli različna imena za stvarjenje, ohranjanje in uničenje vesolja. Mi

smo troedini Jaz smo v vseh bitjih; /.../«

Po Indiji pa najdemo tudi oltarje, ki so posvečeni velikemu številu ženskih boginj.

Temeljijo predvsem na stari predstavi boginje matere ali zemlje, ki je povezana s

poljedelstvom ali rodovitnostjo. Glavne tri hindujske boginje so: Parvati, Lakšmi in

Saravati. Čaščenje boginje ženske moči ali šakti je zelo pomembno v besedilih,

ki so znana pod imenom tantra.

Zraven vseh teh glavnih bogov pa je v hinduizmu še veliko drugih božanstev na

pomembnih položajih. To so: vedski bogovi elementov ognja (Agni), sonca

(Surja), vetra (Vaju), vojne (Indra) in varuh vesoljskega reda (Varun). Prav tako

častijo še veliko predvedskih božanstev iz krajevnih kultov, nekatere živali in celo

drevesa. Nasplošno pa vsemu živemu priznavajo božanskost.57

56 John Bowker, Enciklopedija verstev sveta, Ljubljana 1998, str. 19. 57 Prav tam.


26

Arijci, ki so bili glavni na oblasti, so svoj status obdržali tako, da so družbo

razdelili na kaste. Ker so Arijci bili bele polti, so si tako podredili prvotne

prebivalce, ki so bili temnopolti. Beseda varna ali kasta pomeni namreč barvo58.

Čaturvarna je delitev na štiri glavne varne oziroma kaste. V verstvu so vodstvo

prevzeli brahmani, ki tvorijo kasto svečenikov ter učenih in so določeni za

usmerjevalce vseh ustvarjenih bitij. Osebnost brahmanov velja za neoskrunjeno,

kajti naj bi se rodili iz ust Stvarnika Brahma. Sledijo jim kšatriji, ki tvorijo kasto

bojevnikov. Svojo moč uporabljajo za kaznovanje zlih in za zaščito nemočnih,

šibkih. Ti bi se naj rodili iz rok Stvarnika Brahma. Za njimi so vaišiji, to so trgovci

in kmetje. Nastali bi naj iz beder Stvarnika Brahma. Šudre so kasta delavcev,

obrtnikov in služabnikov. Služili bi naj drugim trem kastam. Njih je, po hindujskem

prepričanju, pokončnosti, poštenosti in delavnosti še treba naučiti.

V tej ureditvi pa obstajajo še številne mešane kaste ti. varnašankare, približno

2500 podkast oziroma džatis in nedotakljivi ali haridžani, ki ne pripadajo nobeni

kasti, ali zatirani tj. daliti, kot se imenujejo sami. 59

Temelj kastne ureditve je to, da temelji na podedovanem družbenem položaju

posameznika, obredni čistosti in socialni segregaciji. V vsakdanjem življenju se

kaže v poklicnem položaju, lastništvu zemlje, načinu prehranjevanja ter kraju

bivanja. Kast je v Indiji okoli 3000.

Nekdaj so bile kaste vključene v tradicionalni sistem medkastnih obveznosti.

Danes pa so kaste hierarhično strukturirane in zaprte družbene skupine, kar pa

zelo ovira socialne mobilnosti prebivalcev.

Vse od osamosvojitve Indije posveča država posebno pozornost tudi

nedotakljivim, ki jih je kar okoli 65 milijonov, in drugim pripadnikom nižjih kast z

naprej določenim deležem mest za nedotakljive v šolah, javnih službah, državni

upravi, zveznem parlamentu in tudi v parlamentih zveznih držav. 60

58 Dragan Potočnik, Azija med preteklostjo in sedanjostjo, Maribor 2006, str. 84. 59 Ivan Borštner, Indijske religije. Utrinki iz indijskega védenja. Ljubljana 2006, str. 12. 60 Karel Natek, Marjeta Natek, Države sveta, Ljubljana 2006, str. 239-240.


27

Eden izmed velikih dogodkov, ki kaže na to, je izvolitev Meire Kumar, pripadnice

najnižjega sloja družbe dalitijev ali nedotakljivih, za predsednico indijskega

parlamenta v letu 2009.

Pogosto omenjeni običaji ob opisovanju hinduizma sta največkrat vegetarijanstvo

(tega se strogo drži brahmanska kasta) in spoštovanje krav, zanje svetih živali.

Hinduizem je nastajal več stoletij. V tem času je črpal svoja verovanja, kulte ter

obrede iz več različnih virov. 61

Ob koncu sanskrtskega obdobja pa pride do upora proti samovolji brahmanskih

duhovnikov ter proti togim obredom, ki so jih morali opravljati. Proti temu se v

protest pojavita dve novi religiji, budizem in džainizem.62

Slika 1: OM ali AUM

http://rockloungedurango.com/wp-content/uploads/2010/08/Om-Symbol.jpg

(20. 9. 2010)

61 Dragan Potočnik, Azija med preteklostjo in sedanjostjo, Maribor 2006, str.86. 62 Prav tam.


28

OM ali AUM je za hindujce najsvetejši zvok in seme vseh manter ali molitev. »3«

je trojica bogov stvarjenja, ohranitve in uničenja; »O« je tišina, ko prideš do

Boga.63

2.2.2.2. Budizem

Budizem naj bi se rodil v severni Indiji v 5. ali 6. stoletju pr. n. š.

To je bil za severno Indijo čas prav posebnega intelektualnega, družbenega ter

političnega vrenja. Starejša plemenska ureditev je razpadla, pojavilo se je nekaj

velikih pokrajinskih kraljestev ter številne manjše plemenske državice. V tem

času so se pojavili dvomi v ustaljeno religijo svečenikov, kateri so rutinsko

opravljali razne obrede in žrtvovanja. Mnogokateri indijski mislec je začel iskati

nove teoretične ter predvsem praktične odgovore na svoja vprašanja.64 Takrat

naj bi mož po imenu Sidharta Gautama doživel »razsvetljenje«, postal Buda ti –

razsvetljeni, prebujeni. Nato naj bi učil druge, kako uideš ponovnemu rojstvu ter

trpljenju. 65 Ovrgel je tradicionalne dogme brahmanov ter pokazal pot k modrosti,

katera je odprta za vsakogar ter vodi do neposredne izkušnje sreče in svobode.

Ni ga zanimala samo teoretična filozofija ter obredi, marveč je tudi iskal in učil

praktične metode in načine, ki bi naj pomagali človeku v stiskah. Zanikal je

delitev na štiri kaste, saj je človeka vrednotil po njegovih dejanjih, mislih,

besedah, ne pa po plemenu, rodbini, iz katere je ta izhajal. Zato mu je tudi sledilo

veliko učencev iz najrazličnejših družbenih slojev. Ovrgel je avtoriteto starega

vedskega izročila. Ker se mnogokateri brahmanski nauki niso spraševali o

globljem bistvu človekovega življenja, jih je imel za nekoristne. Tudi žrtveni

obredi so bili zanj brez globljega pomena.66

Sidharta Gautama je bil rojen na meji med današnjim Nepalom in Indijo v

kšatrijski hindujski družini, v klanu šakja. Zato je poimenovan tudi šakjamuni, to 63 John Bowker, Enciklopedija verstev sveta, Ljubljana 1998, str. 18. 64 Dragan Potočnik, Azija med preteklostjo in sedanjostjo, Maribor 2006, str. 76-87. 65 Prav tam, str. 54. 66 Prav tam, str. 87.


29

pomeni modrec iz klana šakja. Živel je v času nekje od 566 – 486 do 448 – 368

pr. n. š. .67

Starši naj bi ga varovali pred vsemi slabimi stvarmi zunaj dvora. Nekega dne mu

je vseeno uspelo pobegniti ven, kjer se je prvič srečal s trpljenjem ljudi: s

starostjo, boleznijo in smrtjo. Po tem dogodku se je odločil zapustiti dvor, družino,

odpovedal se je udobnemu življenju. Skušal je najti odgovor za trpljenje ljudi, s

katerim se je srečal zunaj dvora. To mu je uspelo po šestih letih življenja stroge

askeze in postenja. 68

V budistični umetnosti Bude sprva niso upodabljali. Ta namreč ni želel, da bi o

njegovem obstoju premišljevali tudi po njegovi smrti. Označevali so ga z raznimi

simboli, najpogosteje s kolesom, ki simbolizira njegov nauk oziroma dharmo.

»Pravijo, da je Buda ´pognal v tek kolo dharme´, in sicer takrat, ko je med svojo

prvo pridigo v indijskem Sarnathu razložil petim asketom naravni zakon stvari.« 69

67 Marjan Smrke, Svetovne religije, Ljubljana 2000, str. 98. 68 Myrtle Langley, Religija. Temelji svetovnih religij – kako vero razumeti, verovati in živeti po veri, Murska Sobota 1998, str. 24. 69 John Bowker, Enciklopedija verstev sveta, Ljubljana 1998, str. 54.


30

Slika 2: Kolo dharme

http://www.jonangpa.com/node/1344

(20. 10. 2010)

Sidharta Gautama je doživel »veliko razsvetljenje« medtem, ko je sedel pod

figovim drevesom v Both Gaji. S tem je postal Buda, njegovo videnje pa je

povzeto v štirih plemenitih resnicah.

Te resnice so:

1. Vse obstajanje je nezadovoljivo ter polno trpljenja ali dukha.

2. Dukha izhaja iz tanhe, tj. hrepenenje ali prizadevanje, nenehen napor v

iskanju nečesa trajnega in trdnega v minljivem svetu.

3. Dukha se lahko čisto preneha, takrat nastopi nirvana.

4. Vse to je mogoče doseči z osmimi stopnjami, po katerih ni treba iti

zaporedoma. Vsaka se šteje za »pravo« pot ali sammo. Te poti so:


31

pravilno bivanje, pravilno delovanje, pravilno mišljenje, pravilno

prizadevanje, pravilno sklepanje, pravilno govorjenje, pravilna pozornost in

pravilne namere.70

Ker je bil Buda rojen v Indiji, je sprejemal ideje hinduizma, vendar jih je veliko od

teh popolnoma spremenil.

Med sprejete ideje spada verovanje o ponovnem rojevanju skozi veliko življenj ali

sansaro, kjer je vsako novo življenje odvisno od moralnega zakona vzroka ali

karme. Menil pa je, da se duša ali atman ne rojeva ponovno, ker ni nič trajno.

Obstajalo naj bi samo zaporedje enega trenutka, ki sproži naslednjega, tako da

je smrt le ena pojavna oblika kot človek, žival, v peklu ali nebesih. Prav tako so

bogovi zanj predstavljali začasne pojavne oblike.

Budovo besedo so se njegovi učenci sprva učili na pamet in jo ohranjali z ustnim

izročilom. Njegov nauk so zapisali prvič v 1. st. pr. n. št. na Cejlonu. Te

budistične spise pa so iz Cejlona kmalu prenesli tudi v druge azijske države.71

Po Budovi smrti se je odvilo več koncilov, na katerih so razglabljali o pravem

Budovem nauku. Najpomembnejši je bil tretji, ki je potekal 250 pr. n. š. v

Pataliputri (današnja Patna ob Gangesu). Na tem koncilu je prišlo do spora med

dvema strujama: konservativno, ki je nasprotovala inovacijam in vsem

spremembam, in bolj liberalno strujo, ki je bila odprta za doktrinarne inovacije in

tudi bolj družbeno ekstravertirana72. Tako je nastala delitev na theravada

budizem in mahajana budizem. Popolnoma se je budizem ločil okoli 1. ali 2. stol.

n. št. Skupno pa je theravada in mahajana budistom še vedno ostalo

sprejemanje štirih plemenitih resnic.73

70 Prav tam, str. 54. 71 Dragan Potočnik, Azija med preteklostjo in sedanjostjo, Maribor 2006, str. 88. 72 Usmerjena navzven, odprta. 73 Marjan Smrke, Svetovne religije, Ljubljana 2000, str. 113-114.


32

Tako je v Indiji budizem približno za tisočletje porinil na stranske poti hinduizem,

vendar je na koncu hinduizem vendarle premagal budizem, saj je ta v svojem

bistvu dokaj neživljenjski (npr. nenehno premišljevanje v samostanih in samoti).

Dandanes budisti v Indiji predstavljajo manjšino, ta šteje okoli deset milijonov

vernikov. 74

2.2.2.2.1. Theravada ali hinajana budizem

Theravada budizem pomeni pot ali nauk starejših. Hinajana budizem pa pomeni

budizem majhnega in ozkega voza ali splava. Tako so jih poimenovali mahajana

budisti. Hinajana budizem je prisoten na Šrilanki, Tajskem, v Burmi, Maleziji,

Laosu in Kambodži. Theravada budisti so mnenja, da je bil Buda samo izreden

človek in ne kaj več. Izredno spoštujejo posnemanje Budovega meniškega in

asketškega življenja, izredno pa nasprotujejo kakšnemu koli poveličevanju Bude.

Že od nekdaj zagovarjajo pravila strogega meniškega življenja in ko menih

doseže to, kar je poimenovano kot Budovo razsvetljenje, postane arhat ali

spoštovana oseba.

Budisti te vrste so prepričanja, da si človek lahko izboljša življenje le z lastnim

prizadevanjem.75 Smrke pojasnjuje: »Nobenega boga ni, ki bi ti pomagal,

pomagati si moraš sam in tudi Budov nauk lahko razumeš le kot kažipot.« 76

2.2.2.2.2. Mahajana budizem

Mahajana je budizem velikega in širokega voza ali splava. Prisoten je na

Kitajskem, v Vietnamu, na Japonskem, v Koreji in Mongoliji. Te vrste budizem

časti Budo kot božanstvo in tudi ostala druga bitja, ki bi utegnila človeku

pomagati.

74 Ivan Borštner, Indijske religije. Utrinki iz indijskega védenja. Ljubljana 2006, str. 21. 75 Marjan Smrke, Svetovne religije, Ljubljana 2000, str. 114-115. 76 Prav tam, str. 115.


33

To so t. i. kozmične bude ter nebeške in zemeljske bodisatve. Bodisatve so bitja,

ki naj bi že dosegla nirvano, ampak so se iz sočutja odločila ostati še nekaj časa

na tem svetu in pomagati ljudem. Mahajana budisti menijo, da hinaja budisti

preveč poudarjajo le eno stran Budovega življenja, tj. meništvo, kajti menijo, da

lahko nirvano dosežeš brez tega.77

2.2.2.2.3. Budizem v Tibetu

Prvi pomembnejši stik Tibeta z budizmom sega v 7. stoletje, v vladavino

Songtsena Gampa. Ta tibetanski kralj se je poročil z dvema budističnima

princesama, in sicer iz Nepala in Kitajske. Tako so takrat mnogi tibetanski,

nepalski in kitajski učenjaki prehajali med državami in izmenjavali svoja znanja, ki

so jih vnesli v svoje države. Songsten Gampo je v času svoje vladavine,

natančneje 632 n. š., poslal odposlanca v Kašmir, da je ta vzpostavil zapis za

tibetanski jezik. Kralj Trisong Detsen, ki je vladal v 8. stoletju, je pognal v

delovanje prvi budistični samostan Samye ter dal prevesti budistične tekste iz

kitajščine in sanskrta v tibetanski jezik. V Tibet je dal pripeljati priznanega

učenjaka Śāntarakṣita iz Nalanda univerze v Indiji ter mojstra tantre

Padmasambhava. 78

Šmitek piše o tem, da je Padmasambhava premagal svečenike bona79 in

nadnaravne sile, ki so bile sovražne budizmu.80

Kasneje je prišlo do sporov med samimi budisti, ki so sledili kitajski tradiciji in

med tistimi, ki so sledili indijski. Prav zaradi tega je potekal med leti 792 – 794

stol. n. š. koncil v Lhasi. Sklep tega koncila je bil, da je budizem, ki sledi indijski

tradiciji, edina prava religija Tibeta in kitajski udeleženci koncila so tako zapustili

Tibet. V letih 838 – 842 stol. n. š. pod vladavino Lang Darme je bil budizem za

77 Marjan Smrke, Svetovne religije, Ljubljana 2000, str. 115. 78 Damien Keown, Charles S. Prebish, Introducing buddhism, Velika Britanija 2006, str. 176-177. 79 Bon je tibetanska religija iz 7. stol. pr. n. št., ki temelji na magiji in verovanju, da življenjsko načelo, duh, vzpostavlja življenje v telesu in vendar ni njegov sestavni del. 80 Zmago Šmitek, Mandala kot predmet meditacije, Ljubljana 2000, str. 101.


34

krajši čas preganjan, ampak mu to ni preprečilo kasnejšega širjenja njegove

tradicije. Čez okoli 200 let je v Tibet iz Indije pripotoval veliki menih in učenjak

Atiša, da bi pognal kolo budizma spet v tek. Per pojasnjuje razloge za Atiševo

reformo: »S svojo reformo je hotel obnoviti izvirne strukture budizma: celibat,

askezo, strogo moralno vedenje menihov, tradicionalne meditacijske metode.«81

Ker se vsi menihi med seboj niso strinjali, je sčasoma nastalo več različnih

budističnih skupin oziroma šol. Temelji prvotne šole budizma, ki se imenuje

nyingma, segajo v 7. in 8. stol. n. š., v same začetke budizma na tibetanskih tleh

in se sklicuje na nauke Padmasambhave. Kasneje se je tibetanski budizem

razdelil še na štiri ločine oz. šole. To so: Kadampa, ustanovil jo je Dromdön,

Atišejev glavni učenec; Kagyu, ki jo je ustanovil Marpa, veliki tantrični mojster, ki

je odpotoval v Indijo po svoja znanja; Sakya, šola, ki jo je ustanovil Drokmi, in je

dobila ime po njegovem istoimenskem samostanu; Gelug, ustanovil jo je

Tsongkhapa; Prve tri šole so bile ustanovljene v 11. stol. n. š., medtem ko je

gelug nastala v 14. stol. n. š. . Člani gelug šole se od ostalih, ki nosijo rdeče

klobuke, razlikujejo z nošnjo rumenih ceremonialnih klobukov. Gelug šola velja v

tibetanskem budizmu za najbolj vplivno izmed vseh in ko je bila vzpostavljena

linija Dajlalam, si je izborila tudi politično vodstvo. Kljub razlikam med njimi pa

vse šole budizma v Tibetu odražajo skupno indijsko budistično dediščino in

prevlado predvsem mahajanske filozofije. 82

Tibetanski budizem se imenuje tudi lamaizem, ker se njihovi duhovni voditelji, po

navadi menihi, imenujejo lame. Ena izmed pomembnih nalog lam je voditi dušo

umrlega med smrtjo in novim rojstvom. Preden pa dosežejo vse to znanje, se

dolga leta učijo in meditirajo. 83

81 Gregor Per, Pomen in uporabnost mandale v sodobni zahodni družbi, Ljubljana 2007, str. 14. 82 Damien Keown, Charles S. Prebish, Introducing buddhism, Velika Britanija 2006, str. 178-181. 83 Myrtle Langley, Religija. Temelji svetovnih religij – kako vero razumeti, verovati in po veri, Murska Sobota 1998, str. 28.


35

2.2.3. Tantra

Tantra velja za kreativni misterij, ki nas spodbuja k temu, da vedno pogosteje

prenašamo svoja dejanja v notranjo zavest: ne tako, da z dejanji prenehamo, pač

pa, da pretvarjamo naša dejanja v kreativni razvoj. Tantra je povezovalna nit med

dušo in materijo ter na tak način omogoča človeku, da doseže popolni duševni in

materialni potencial. Tantra ni odmik od življenja, ampak je popolno sprejemanje

naših želja, čustev in položajev, v katerih se znajdemo kot človeška bitja.

Beseda tantra izvira iz indijskega jezika sanskrta, natančneje iz korena tan-, ki se

nato razširi. Pri besedi tantra gre iz tega vidika za vedo o sistematični in

znanstveni eksperimentalni metodi, ki nudi možnost širjenja človekove zavesti in

njegovih sposobnosti. Je proces, s pomočjo katerega lahko prepoznamo

posameznikove prirojene duševne moči. V širšem smislu se beseda tantra rabi

kot oznaka za katerokoli obliko »razširjene« literature, ki ima daljno povezavo, če

sploh, s tantričnimi doktrinami. V takšnih primerih je beseda rabljena samo kot

pripona (kot sanskrtska beseda ʿsastraʾ) za indikacijo84 sistematične razprave.

Zato moramo biti pazljivi pri ločevanju med pristnimi verskimi zapisi in nepravimi

tantrami; tantre, kot so Rakshasi Tantra ter na primer ostale, niso del veljavne

doktrine. Zaradi njenih različnih pomenov so si ljudje besedo tantra večkrat

napačno razlagali in jo zato večkrat napačno povezujemo z nepravimi običaji, kar

jo spravi do tega, da postane trend. Težko je določiti točno obdobje, ko je beseda

tantra prišla v rabo, niti ni mogoče določiti, kdaj so se prvič pojavila tantrična

načela in običaji. Tantrični ritualni simboli se pojavijo v harapanski kulturi

(civilizacija v dolini Indus, cca. 3000 pr. n. št.) v obliki položajev, kot jih srečamo

pri jogi. Široka osnova tantre je nedvomno Indoarijskega izvora in del celotne

stare indijske tradicije. Obstaja tesna povezava med Tantrami in Vedami (cca.

2000 pr. n. št.), a vsekakor nekateri tantrični obredi temeljijo na vedskih običajih.

V njenem kasnejšem razvoju kaže tantra, vse do njenega popolnega razvoja v

srednjem veku, vpliv Upanišad, Epic in tako imenovanih Puranas. Tantre so

povečini anonimne; njihovo avtorstvo pripisujemo božanskemu izvoru. Številne in

84 Napoved, znamenje.


36

pretežno različne tantre imajo imena, kot so Āgama, Nigama, Yāmala. Običajno

se pojavljajo v obliki poučnega dialoga. Oblika tantre, kjer Šiva nagovarja

svojega soproga Pārvatīja, se imenuje Āgama, kar pomeni odkritje, med tem ko

Nigama naznanja tekste, kjer Pārvatī v dialogu nagovarja Šivo. Āgama se sestoji

iz štirih delov: prvi del se ukvarja z znanjem oziroma metafizičnimi vprašanji in

prav tukaj se lahko primerja z Upanišadami; joga sestavlja drugi del; tretji del se

ukvarja z ritualnimi običaji in četrti del se ukvarja z moškim družbenim in osebnim

vedenjem in temperamentom. Prvotne tantre bi lahko razdelili v tri sekcije (glede

na posamezno božanstvo): Śaiva Āgama (Šiva), Vanishava Āgamas (Višnu) (ali

Pañcharātra in Śākta Āgamas (Šākti), zraven Budističnih Āgamas, ki izvirajo iz

Tibeta.

Tako kot vsaka tantrična aktivnost je proces risanja mandale vaja v opazovanju,

meditacija, ki jo dokončamo tako, da sledimo določenim estetskim načelom in

strogim vizualnim formulam. Da pravilno prikličemo univerzo mandale z njeno

široko simboliko, mora strokovnjak vaditi vizualno izražanje, ki ga včasih začne

že v zgodnjih letih. Slika, ki je kakor ogledalo, reflektira notranji jaz, kar končno

vodi do razsvetlitve in odrešitve.85

Vajravarman v Sarvadurgatiparisodhana tantri razlikuje pet tipov mandal:

Upayo – mandalo metode,

Margo – mandalo poti,

Phalo – mandalo sadú,

Mandalo shrambe,

Vzročno mandalo.

Mandala shrambe in mandala sadú delno simbolizirata nebesno sfero –

Vajradhatu mandalo. Ostale tri pa prikazujejo naravni svet. 86

85. Madhu Khanna, Ajit Mookerjee, The tantric way. Art. Science. Ritual. London 1989, 9-10. 86 Zmago Šmitek, Mandala kot predmet meditacije, Ljubljana 2002, str. 91.


37

2.2.3.1. Peščeni mandali

2.2.3.1.1. Tibetanska mandala – Kalačakra mandala

Simbolizira čas in celoten univerzum (zunanja Kalachakra), fizične in mentalne

aspekte človeka (notranja Kalachakra) ter aspekte prakse (alternativna

Kalachakra). Izdelovanje mandale je molitev k Budi, s katero želijo tibetanski

budisti vzpostaviti sočutje do vseh bitij na zemlji. Mandala služi tantričnim

budistom kot orodje pri meditaciji.

Sestavljena je iz zunanje krožne mandale, notranje kvadratne mandale ter

središčne mandale v obliki palače. V notranji mandali so postavljeni budistični

simboli ter slike božanstev, ki simbolizirajo različne stopnje rasti na poti do

razsvetljenja.

Zunanja mandala je sestavljena iz štirih krogov, ki služijo kot zaščita pred

škodljivim vplivom lastnih misli ter pred škodljivimi zunanjimi dejavniki. Ti krogi

so: ognjeni krog (simbolizira očiščevalno moč modrosti), diamantni krog

(predstavlja simbol vrhunske svetosti boddhi – duhovnosti), krog osmih grobnic

(opozarja na nevarno naravo človeškega življenja) ter lotosov krog (predstavlja

duhovno prebujenje).

Vstop v notranjo mandalo varujejo štirje vhodi, ki jih čuvajo varuhi vrat. Ti so

upodobljeni kot zastrašujoče pošasti, imenovane maharadže. Njihova naloga je

braniti zavest pred uničujočo močjo podzavesti, imajo pa tudi obrambno nalogo;

zavest naj bi med potovanjem po podzavesti potrebovala zastrašujoč izgled za

borbo na sovražnem terenu. Na mandali je lahko upodobljen tudi labirint, ki

notranjo mandalo loči od palače. Simbolizira obrambni sistem duše (pred

temnimi silami) ter materije (pred fizičnimi sovražniki). Na sredini mandale je

postavljena palača, ki predstavlja sveto prebivališče Bude ali sveti sedež duše.


38

Izdelovanje peščene mandale je molitev k Budi, s katero želijo tibetanski budisti

vzpostaviti sočutje do vseh bitij na svetu. Tibetanski menihi se morajo uriti več

let, preden lahko izdelajo peščeno mandalo. Poleg tega je pred začetkom

izdelovanja mandale potrebna intenzivna tridnevna meditacija. Izdelava mandale

namreč zahteva izredno disciplino in natančnost, kajti že najmanjša napaka bi

utegnila porušiti ravnovesje.

Slika 3: Kalačakra mandala

http://www2.kenyon.edu/Depts/Religion/Fac/Adler/Reln260/Images260/Kalachakra.jpg

(20. 10. 2010)


39

Menihi izdelujejo mandalo več dni. Barvni pesek, narejen iz poldragih kamnov, s

posebnimi tulci, imenovanimi chakpurs, polagajo v zapletene vzorce in oblike. Ko

je mandala dokončana, jo stresejo v reko. To dejanje simbolizira osnovno

budistično načelo: minljivost življenja in pomen nenavezanosti na vse snovno. 87

Slika 4: Tibetanski menihi med izdelovanjem peščene mandale

http://farm3.static.flickr.com/2027/1525222221_7a5cf1be1e.jpg?v=0

(20. 10. 2010)

87 http://www.viva.si/Alternativna-in-naravna-pomo%C4%8D/2533/Mandala-


40

2.2.3.1.2. Indijanska mandala

Peščene risbe izdelujejo v obredne in zdravilne namene. Izdelujejo jih Indijanci

plemena Navajo. Uporabljajo se na primer pri zdravljenju pacienta, saj si z

njihovo pomočjo obnovi zdravje in harmonijo. Risbe so izdelane iz mineralov na

tleh hogana (koče) ali iz rastlinskih materialov (cvetni prah, zdrobljeni cvetni listi

…) na jelenovem usnju. Njihove velikosti se spreminjajo; najmanjše risbe izdela

ena ali dve osebi v slabi uri, pri izdelavi večjih pa večji del dneva sodeluje do

petnajst ljudi. Hogan je lahko izdelan namensko za priložnost ali pa je že izdelan

hogan samo posvečen. Ceremonija, ki spremlja izdelavo peščene risbe, lahko

traja do devet dni88

Slika 5: Indijanska mandala Slika 6: Indijanci med izdelovanjem

http://pesemduse.blogspot.si/2010/02/25/mandala-po-svetu/

(20. 10. 2010)

88 http://pesemduse.blogspot.si/2010/02/25/mandala-po-svetu/


41

2.2.4. Mandale kot kozmogrami

Mandala prikazuje združitev v žarišču popolnosti ter njeno podobnost vesolju.

Kot oblika sinergije predstavlja kozmični proces, kroge elementov, ter se znotraj

sebe skladno povezuje z nasprotnimi, zemeljskimi in nadzemeljskimi, kinetičnimi

in statičnimi. Krog deluje tudi kot nuklearni motiv samega sebe in kot vozilo za

osredotočanje na zavest, ki ureja koncentracijo ter zbuja stanje, ki povzroča

občutek mističnega veselja. 89

Predstava univerzuma kot serije koncentričnih krogov se je neprenehoma, že od

nekdaj, pojavljala v mnogih kulturah, njihovi umetnosti in ritualih. V tem kontekstu

mandala spominja na vesolje, na vrtenje galaksij okoli centra in tudi na vrtenje

planetov okoli sonca. 90

Bowker razlaga, da si v Indiji predstavljajo vesolje kot nek kozmološki diagram,

imenovan tudi mandala ali pa jantra. Gre za koncentrično shemo s kvadratom, ki

je razdeljen na več majhnih kvadratov, potekajočih okoli najvišjega božanstva,

vira vsega obstoja. Na istem geometrijskem vzorcu je tudi tempelj, ki ga mandala

povezuje s svetom bogov. Mandale in jantre se uporabljajo kot ene izmed

pripomočkov pri čaščenju v hinduizmu, kar je v tej veri izredno pomembno.

Obred, v katerem sodelujejo ti kozmični diagrami, se imenuje pudža ali daršan, ki

pomeni gledanje podobe. Obred vključuje še podobe – murtije in molitve –

mantre. Obred poteka tako: »Podobo ali murti oživijo z ustreznimi obredi.

Tempelj postavijo tako, da se ujema z zgradbo vesolja in vodi navzgor k najvišji

točki nad podobo, k tečaju sveta. To »vstopanje« v sveto moč vesolja je

dosegljivo tudi z različnimi vrstami kozmičnih diagramov / ... /.« 91

Tukaj moremo omeniti, da so mandale in jantre pogostokrat zaradi svojega

podobnega izgleda (lotosov cvet – krog, kvadratasta ploskev s štirimi vrati,

89 Madhu Khanna, Ajit Mookerjee, The tantric way. Art. Science. Ritual., London 1989, str. 64. 90 Thames and Hudson, Mandala. Sacred symbols – doors to imaginaton. New York 1995, str. 3. 91 John Bowker, Enciklopedija verstev sveta, Ljubljana 1999, str. 19.


42

usmerjenost proti centru itd.) in namena označene za isto stvar. Vendar jantre

niso mandale in obratno. Razlika med njimi je, da so jantre linearne,

enodimenzionalne ter običajno namenjene za večkratno uporabo, medtem ko so

mandale dvodimenzionalne, pobarvane ter tudi tridimenzionalne in naravnane

za samo enkratno uporabo.92

»Budizem je mandalo kot kozmološki diagram povezoval najprej z idejo edinega

sveta, ki je bila prisotna v zgodnjem budizmu, kasneje pa tudi s konceptom

neštetih svetov, ki se je uveljavil v mahajanskem budizmu. Tako je bilo v

budizmu stvarstvo mogoče pojmovati bodisi kot eno samo mandalo neskončnih

razsežnosti ali kot sestavljeno iz množice posameznih mandal.« 93

V budizmu mandala tudi prikazuje središče oziroma, kot pravi Šmitek, »os

stvarstva«.

Največkrat naj bi se to središče nahajalo na gorsko nedostopnem vrhu. Najbolj

znana je kozmična gora Meru, ki jo obkroža sedem zlatih predgorij. Ta so med

seboj ločena z jezeri. Gorovja se postopno znižujejo proti zunanjemu robu. Na

vrhu same gore Meru je budistično svetišče – vihara ali pa je namenjen bivanju

bogov, najpogosteje Indra in Sakre. Svetišče je štirikotno s po enim vhodom na

vsaki strani. Nad vhodi so upodobljene ležeče gazele ob kolesu Budovega

nauka. Notranje jedro je v obliki križa z lotosovim cvetom, ta z lističi kaže na

osem strani neba. Okoli so še bivališča štirih velikih kraljev, ki so stražarji glavnih

strani neba – vzhoda, zahoda, juga in severa.

Kontinent z goro Meru, ki je v sredini, obkrožajo še drugi kontinenti, ločeni med

seboj z vmesnimi oceani. Šmitek še razlaga, da je mandala z vso svojo

hierarhično zgradbo in ikonografijo po analogiji predstavitev budističnih idealov

ter njihov mnogokratni odsev v kozmičnem okolju.94

92 Martin Brauen, The mandala. Sacred circle in Tibetan Buddhism., Boston 1998, str. 13. 93 Zmago Šmitek, Mandala kot predmet meditacije, Ljubljana 2000, str. 93. 94 Prav tam, str. 94.


43

Mandala kot ogledalo kozmosa, ne samo zunanjega, temveč tudi mikrokozmosa

(drobnega sveta), temelji na predpostavki tesne povezanosti med svetom,

mandalo in posameznikom. 95

V širšem smislu lahko univerzalnost celovitega koncepta mandale opazujemo v

njeni biološki naravi in tudi v človeški zavesti. Od atoma do zvezde predstavlja

zgradba vsakega izmed delcev popolnost, ki se pojavi v prostoru in času ter je

odvisna od njegove narave. Obstaja možnost, da se je inspiracija za slikovit

prikaz vesolja v obliki mandale razvila iz njegovega osnovnega vira. 96

2.2.5. Mandala kot meditacijski pripomoček

»Meditacija je zapuščina vseh nas.« 97

Beseda meditacija izhaja iz latinske besede meditatio in pomeni globoko

premišljevanje, razglabljanje, notranje zrenje ter iskanje svojega bistva.98

»Meditacija je stanje, v katerem gledamo z notranjimi očmi. Vse sovpada in gre

na svoje mesto. Navidez nerazdružljivi deli postanejo komplementarni drug

drugemu. Združijo se in hkrati ohranijo svoje bistvene različnosti. Tako

združevanje je ustvarjanje – rodijo se povsem novi pogledi. Meditacija omogoča

širši in vsestranski pogled na vse, kar se dogaja okoli nas. Je proagresivna;

vsaka stopnja prinese čudovito odkritje.

Meditacija je stanje duha, izhodišče za svet in nas same. Ne izhaja iz našega

ega nazven, ampak je razpršena po prizorišču, kjer lahko najdemo sami sebe.«99

Že od nekdaj so različne kulture in civilizacije z meditacijo in z njo povezanimi

metodami želele doseči mir, spremeniti človekovo naravno stanje skupaj s

fizičnimi bolečinami in spremenljivimi čustvi ter z zmotnim mišljenjem. 95 Martin Brauen, The mandala. Sacred circle in Tibetan Buddhism. Boston 1998, str. 21. 96 Madhu Khana, Ajit Mookerjee, The tantric way. Art. Science. Ritual., London 1989, str. 66. 97 Swami S. Saraswati, Tantrične meditacije, Ljubljana 2002, str. 22. 98 Priročni slovar tujk, Ljubljana 2005, str. 497. 99 Doriel Hall, Zdravljenje z meditacijo, Ljubljana 1996, str. 11-12.


44

Spoznanja, ki so nastala med meditacijo, in meditacijske tehnike so ustno

prenašali modreci, svetniki in jasnovidci. Z njo so postali duhovni velikani.

Metode, s katerimi bi dosegli takšno stanje, so tako uporabljali že stari Egipčani

pred 5000 leti. Na stenah v Keopsovi piramidi je iz hieroglifov razvidno, kako

pomembna je bila meditacija za egipčansko duhovništvo.

Prav tako so na Kitajskem že pred 4000 leti ustvarili knjigo I čing, ki se lahko

uporablja še dandanes. Približno v tem času so napisali v Indiji svete knjige

Vede.100

Okoli leta 1000 n. š. je bila na področju Evrope ustanovljena židovska mistična

tradicija ti. kabala. Meditacijo so v kabali uporabljali zato, da bi lažje komunicirali

z bogom. V približno enakem času pa se je tudi v islamski ločini surfijev razvila

meditacija.

Meditacija naj bi bila v krščanstvu pomembna do 12. stoletja. Posluževali so se je

predvsem menihi, ki so živeli v samostanih. Izolirani v njih, so se poskušali

približati Bogu in vsem prednostim njegove prisotnosti. Nekje v 16. stoletju, po

reformaciji, meditacija izgine iz krščanske tradicije. Njen veliki nasprotnik je bil

Martin Luther, ki je bil zelo nenaklonjen misticizmu. Rimskokatoliška cerkev je po

reformaciji zatrla celoten vpliv menihov, ki so se ukvarjali z meditacijo. 101

Vedeti moremo, da je krščanska tradicija negovala meditacijo v čisto drugih

okvirih kot meditacija z Vzhoda.

Pajin pojasnjuje: »Krščanska tradicija je negovala meditacijo v okviru molitve.

Molitev je namreč večinoma povezana s kako konkretno stisko, prizadevanjem

ali željo.«

100 Prav tam, str. 12. 101 Gregor Per, Pomen in uporabnost mandale v sodobni zahodni družbi, Ljubljana 2007, str. 22.


45

Pajin še dodaja, da molitev meditativnega tipa ni usmerjena k cilju ali želji (lastne

dobrine, moč, sreča), ampak hoče doseči tesnejšo participacijo na sakralnih

vrednotah (omogoča, da se človek odpre duhovnim dobrinam).

V pravoslovni tradiciji so se z meditacijo največkrat ukvarjali ishiasti, v katoliški

pa karmeličani, frančiškani, jezuiti in številni posamezniki, ne glede na red, iz

katerega so prihajali.102

Dandanes obstaja več različnih šol meditacije. Različne šole meditacije se med

seboj razlikujejo v tem, da je vsaka osredotočena na določen vidik meditacije.

Nekatere se osredotočajo na vaje iz samozavedanja, druge se ukvarjajo s

raznimi tehnikami meditiranja, ki imajo za cilj mir in tišino, tretje skrbijo le za

razširitev zavesti itn. Skupno različnim šolam meditacije je to, da se strinjajo, da

človek neprenehoma duhovno raste in se spreminja in meditacija naj bi bila tista,

ki bi mu pomagala, da se bolje spopada s tem spreminjanjem in bolje deluje v

svojem okolju. Tudi izkušnja ob meditaciji naj bi bila zaradi naše podobnosti,

fizične in psihične, podobna.103

Mnogi psihologi široko sprejemajo in priporočajo meditacijo. Menijo, da je to

univerzalni način za preprečevanje in odpravljanje prevelikih skrbi, konfliktov in

stresov in zelo zanesljiva pot k pozitivnemu in zadovoljnemu življenju. 104

Meditacija ima v povezavi z mandalo pomembno vlogo.

Šmitek navaja, da naj bi prvotne mandale prikazovale kraljevsko palačo, ki je

imela dosti skupnega z biblično podobo raja, saj je bila postavljena sredi bujnega

vrta, ograjenega s krožnim zidom, in to na vrhu človeku nedostopne gore. Sprva

je mandala torej bila grafična predstavitev rajskega vrta in palače, ki je svetišče.

Zlasti v tibetanskem in indijskem budizmu je izredno pomembna vizualizacija

take palače z vsemi njenimi barvami, oblikami in detajli. Po njej so se v globoki

102 Dušan Pajin, Vrste meditacije in njen pomen, Ljubljana 2000, str. 121. 103 William Bloom, Meditacija v svetu, ki se spreminja, Ljubljana 1991, str. 9-10. 104 Swami S. Saraswati,Tantrične meditacije, Ljubljana 2002, str. 29.


46

meditaciji lahko sprehodili le nekateri posamezniki, ki so si ta privilegij izborili z

večletnim življenjem v strogi askezi.105

V tibetanskem budizmu se meditacije poslužujejo menihi nekaj dni pred izdelavo

mandale in tudi med samo izdelavo mandale, ki lahko traja od nekaj dni do več

tednov.

2.2.6. Zdravilna moč mandal

Mandale ne služijo samo za v obredne namene, temveč so služile in še vedno

služijo zdravilstvu. Z mandalino pomočjo na primer poskušajo odkriti demona, ki

naj bi zakrivil bolezen. Kadar povzročitelja že poznajo, jim mandala pomaga pri

zdravilnem postopku, ki pa vključuje darovanje in zaklinjanja. 106

Mandale že tisoče let oblikujejo kot slike zbranosti in meditacije.

Kako torej delujejo na človeka?

»Kot meditativna slika vsebuje mandala večinoma geometrijske oblike (krog,

trikotnik, kvadat) in predstavlja prastari simbol za pot v lastno središče ali v

celostnost človekove zavesti. / … / Otroci po vsem svetu večkrat povsem

spontano rišejo oblike, ki so podobne mandali. / ... / Opazovanje in ustvarjanje

mandal prinaša človeku mir, zbranost in nove moči. Ustvarjanje mandale

predstavlja zdravilni ritual ali terapevtsko sredstvo, ki sproži moči

samozdravljenja in spremeni notranji red v ravnotežje. / ... / S spontanim

ustvarjanjem dobijo energije in občutki prosto pot. Tudi temne, globoko vase

potisnjene strani človeka se spremenijo v dinamično moč in vključijo v vsakdanje

življenje.« 107

Wilmes – Mielenhausen tudi pojasnjuje, da v mandali lahko jasneje

prepoznavamo notranje konflikte, neskladnost in motnje v duševnem ravnotežju 105 http://www.juliadoria.com/knjigarna/q/artikel/1173/mandala_ii 106 Zmago Šmitek, Mandala kot predmet meditacije, Ljubljana 2000, str. 108. 107 Brigitte Wilmes – Mielenhausen, Kje je doma tišina?, Radovljica 1999, str. 82.


47

pa tudi harmonijo. Te lahko simbolično in z izbiro barv tudi izrazimo. Po mnenju

avtorice naj bi že samo opazovanje in ustvarjanje mandale predstavljalo

terapevtsko sredstvo, ki aktivira moči samozdravljenja ter spreminja notranji

nered v red, energije in občutki pa dobijo prosto pot. Človek postane bolj miren in

zbran. V takem stanju pa se človeku odprejo nove razsežnosti ter novi pogledi na

stvari. Celo globoke in vase potisnjene strani človeka se spremenijo v dinamično

moč in vključijo v vsakdanje življenje. Zgleda, da človek s svojo intuicijo v

mandali, posebnih, čarobnih krogih, prepoznava svoj zrcalni odsev.108

Pomemben psiholog in psihiater Carl Gustav Jung je bil eden izmed prvih na

zahodu, ki se je ukvarjal z raziskovanjem mandale in njenih pozitivnih, zdravilnih

učinkov na ljudi.

Po njegovih hipotezah je mandala »slika jedra psihe, tj. cilja, ki prihaja od znotraj,

odraz nevidnega psihičnega procesa, ki gre iz notranjosti človeka v zunanji

svet.«109

Po tej hipotezi ima mandala izredno pomembno vlogo v procesu, ki poteka v

podzavesti. Temu procesu se reče proces individualizacije.

Jung je do vseh teh hipotez, povezanih z mandalo, prišel s pomočjo svojih

pacientov, ki so doživljali vizije, sanjali in nato risali mandale, pa tudi s pomočjo

samega sebe.

Jung razodeva svoje ugotovitve o mandalah: »Šele ko sem začel risati mandale,

sem videl, da vse, vse poti, po katerih hodim, in vsi koraki, ki se jih lotevam,

vodijo nazaj k isti točki, namreč k sredini. Postalo mi je vse bolj jasno: Mandala je

središče, izraz za vse poti. Je prototip vseh prototipov. Je pot k sredini,

individuaciji. /... / Nikakršnega linearnega razvoja ni, obstaja le cirkumambulacija 110 sebstva. Enopomenski razvoj obstaja le na začetku, kasneje je vse opozorilo

108 Prav tam. 109 Vili Ravnjak, Prebujanje v svetlobo. Egipčanska knjiga mrtvih, Maribor 2002, str. 95. 110 Za Carl G. Junga je bilo vse, kar se nekemu posamezniku v življenju dogaja, naj bodo to sanje ali pa fantazije, opozorilo na sredino, to pa je zanj sebstvo.


48

na sredino. To spoznanje mi je dalo trdnost in polagoma se mi je spet vrnil

notranji mir.« 111

»Ker imajo sanje isto naravo kot miti in simboli, se v prelomnih obdobjih

individuacijskega procesa pogosto pojavljajo mandalne sanje. V njih se kaže

podzavestni proces človekovega (samo)zdravljenja in novega osrediščanja

osebnosti. Posamični sanjski motivi se s presledki vračajo in zgodbeno razvijajo.

Posamezne sanje so deli velike zgodbe, ki jo podzavest postopoma

sestavlja.«112

Jung je ugotovil, da so mandale, ki so nastale v sanjah ali pri aktivni imaginaciji

njegovih pacientov, zelo podobne mandalam duhovnih tradicij.

Tako je prišel do sklepa, da so azijske mandale nastale najprej v sanjah ali v

stanjih zamaknjenosti, nato pa so jih formalno izoblikovali ter ji dali sklop verskih

pravil, kako jo izdelamo. 113

Vanda Omejc in Gabrijela Železnik pa sta mnenja, da mandala ni samo predmet

zdravljenja, ampak lahko ponudi vsakemu človeku to, kar potrebuje. Zatrjujeta,

da so mandale vir duhovne pomoči. Njihovo vsakodnevno opazovanje v mandali

nam pomaga, da se razvijamo in oblikujemo v harmonične osebe, ki so polne

ljubezni, sočutja, razumevanja in miru. 114

111 Carl G. Jung, Spomini, sanje, misli, Ljubljana 1993, str. 210. 112 Vili Ravnjak, Prebujanje v svetlobo. Egipčanska knjiga mrtvih, Maribor 2002, str. 96. 113 Prav tam. 114 Vanda Omejc, Gabrijela Železnik, Mandala – pomoč pri dvigu zavesti in osebnostno zrelostnem procesu, Žirovnica 2001, str. 1.


49

Tudi Krajnc govori o tem, da mandalo lahko najdemo vsepovsod, samo videti in

razumeti jo moremo: »Mandala ima sposobnost pomagati vsem, ne dela izjem –

je tukaj in sedaj in bo vedno vsepovsod.« 115

»/ ... / Odkar imam mandalo, sem postala mirnejša. Dvignila se mi je zavest,

počutim se svobodno, prenehala sem jokati in ponoči spim. / ... / Ko jo gledam,

imam občutek, da sem na zeleni travi. Vsak dan sem bolj vesela in srečna.

Stoja Rožman, 60 let.«116

»Notranja simetrija in urejenost mandale pomirjajoče deluje na moja čustva in

misli. Omogoča mi uravnovešenost duha in notranji mir.

Gregor Erjavec, 46 let.«117

»/ ... / Mandalo v družini občutimo vsak na svoj način. Meni izžareva pozitivno

energijo. / ... /

Igor Zalaznik, 33 let.«

»Mmm ... , življenje v našem stanovanju se močno spreminja. Svoj delež sta mi

drugim prispevali tudi mandali. / ... / Vsi čutimo večji mir in zadovoljstvo. Grega

pravi, da ga zelo sprostita in mu dasta pozitivno energijo – toploto, če jih drži v

roki. Ob gledanju mandal zelo močno začutim energijo na obrazu in glavi.

Energijo mandal vidim še kratek čas po tem, ko zamižim. V spalnici sem opazila

spremembo pri sanjah, in sicer so te postale intenzivnejše in na nek način mnogo

bolj mistične, spiritualne in popolnoma jasne. / ... / Družina Lučič – Čudič.«118

115 Antonija Krajnc, Intervju za diplomsko nalogo Gregorja Pera, Pomen in uporabnost mandale v sodobni zahodni družbi, Ljubljana 2007, str. 45. 116 Vanda Omejc, Gabrijela Železnik, Mandala – pomoč pri dvigu zavesti in osebnostno zrelostnem procesu, Žirovnica 2001, str. 37. 117 Prav tam. 118 Vanda Omejc, Gabrijela Železnik, Mandala – pomoč pri dvigu zavesti in osebnostno zrelostnem procesu, Žirovnica 2001, str. 36- 37.


50

2.2.7. Ustvarjanje mandal

»Ustvariti mandalo pomeni ´vreči zdravilni, odrešilni magični čar, urok´ na

celotno svojo osebnost.«

Z ustvarjanjem mandal (risanjem, petjem, plesanjem ... ) na novo izgrajujemo

svojo psiho in hkrati zdravilno učinkujemo nanjo. Psihična pozornost je

usmerjena k najglobljemu jedru psihe in to pomaga človeku zopet poiskati

porušeno ter izgubljeno psihično ravnotežje. Energija tega razsvetljenja, ki jo

zbudi likovno narejena ali drugače izdelana ali izvedena mandala lahko čisto

spontano reši nek človekov problem, ki je bil prej zanj še nerešljiv. Tudi celotno

osebnost reši iz primeža miselnih in čustvenih vozlov ter samodejno vzpostavi

nov smisel. Z nobeno zavestno voljo ne moremo ustvariti takšne osebnostne

celosti.119

Risanje mandale je pomemben obred, pri katerem morejo udeleženci sodelovati

z vso pozornostjo, ki jo premorejo. Že majhna površnost bi ves postopek

napravila nekoristen. Torej je bistvo prav v psihološki pripravljenosti

udeležencev. Prav zaradi tega so že budistični mojstri zelo podrobno razpravljali

o pravilih, ki jih je treba upoštevati pri konstruiranju mandale. Tako je pred samim

začetkom konstruiranja treba na primer preveriti dolžino ter kvaliteto vrvice za

zarisovanje oboda mandale in izpeljati očiščevalne obrede za razna orodja in

priprave. Ko je vse to postorjeno, vrvico, ki je spletena iz petih različnih barvnih

vlaken ter obarvana s praškastim pigmentom, napnejo in z njo na podlagi

začrtajo shematične obrise. Te obrise potem napolnijo še z drugimi risbami. 120

»Vse te procedure vsebujejo prepričanje, da je mogoče obvladovati kaotičnost

sveta s ponavljanjem preizkušenih obrednih obrazcev.«

V preteklosti so za risanje uporabljali minerale in zelenjavni pigment, med

katerega sodijo zdrobljeni dragulji, kamenje, zlato, srebro, turkiz, lazurec itd.

119 Vili Ravnjak, Prebujanje v svetlobo. Egipčanska knjiga mrtvih, Maribor 2002 , str. 96-98. 120 Zmago Šmitek, Mandala kot predmet meditacije, Ljubljana 2000, str. 96.


51

Sodobni umetniki uporabljajo gvaš, ki daje njihovemu delu svetlejši videz, vendar

izgubo bistrih barv in tonov pri predhodnih delih. Ljudje v času festivalov in

ceremonij v Indiji ustvarijo popularne oblike mandale, ki jih narišejo na tla ali po

stenah ter obogatijo z različnimi dekorativnimi vzorci. Obstajajo tudi v miniaturnih,

preprostejših oblikah, ki jih ustvarjajo ženske na svojih dlaneh kot znak sreče in

za obrambne namene. 121

2.2.7.1. Izdelovanje mandal z otroki v osnovni šoli

Mandalin ritual je lahko izredno pomembna izkušnja za otroka. Če se odločimo

za izdelovanje mandal v šoli, je kot prvo pomembno, da učencem damo

možnost, da skozi ustvarjanje izrazijo predvsem sebe. Prav otroci so tisti, ki

imajo mnogo domišljije, vendar so prevečkrat zadržani in si ne upajo ustvarjati

»po svoje«, brez zadržkov. To se dogaja najverjetneje zato, ker se bojijo kritik.

Zato je ena izmed najpomembnejših stvari, ki jih lahko vcepimo otroku, pozitivna

samopodoba.

Številna ponavljanja krožnih likov ustvarjajo nek delovni ritem, ki sprošča in

osvobaja ogromno pozitivnega v notranjosti otroka. S tem se v otroku prebudijo

najčudovitejša čustva, kot so: sočutje, ljubezen, resnica, dobrota in lepota … Ta

pa so hkrati vrednote, ki so priznane v vseh kulturah na svetu. 122

2.2.7.1.1. Individualna izdelava mandal

Ko se prvič lotimo izdelovanja mandal z učenci v šoli, je potrebno, da jih najprej

seznanimo z nekaterimi splošnimi znanji o mandali (kaj to sploh je, od kod

prihaja, kje vse jo lahko najdemo, za kaj se uporablja …).

121 Madhu Khanna, Ajit Mookerjee, The tantric way. Art. Science. Ritual., London 1989, str. 63-65. 122 http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/nedeljski/1042226510


52

Po začetni motivaciji, ki ponuja mnogo kreativnih možnosti, lahko učencem

povemo, da je mandala »poseben« krog. Začnemo lahko z razlago, kot je na

primer:

»V mnogih državah po svetu ljudje ustvarjajo mandale – posebne kroge, v

katerih je neka slika, risba – kot del ustvarjanja neke posebne želje. Tej posebni

želji rečemo NAMEN. Ta namen lahko predstavlja vse, kar rabimo oz. hočemo

doseči. V Tibetu ustvarjajo mandale iz peska in tudi Indijanci iz plemena Navajo

so ustvarjali posebne slike iz peska, ki bi naj ozdravile razne bolezni. Tudi

pomemben zdravnik, ki mu je bilo ime Carl Gustav Jung, je dajal svojim bolnikom

risati takšne slike in te so jim pomagale izraziti svoja čustva ter povedati stvari, o

katerih prej niso mogli govoriti.«

Kadar učenci že vedo kaj o tej tematiki, je dobro, da jim pustimo, da še pred našo

razlago sami povedo to. Ob morebitnih napakah jih popravimo in dopolnimo.

Ko uporabljamo mandalo v šoli, moremo biti pozorni na to, da ne predstavljamo

otrokom kakšnih koli verskih prepričanj, povezanih z njo. Namesto besede, kot je

»molitev«, uporabimo besedi, kot sta »želja« ali »namen«.

Ko pridemo do napovedi smotra, jim povemo, da bodo sami izdelali vsak svojo

mandalo. Odvisno je od učitelja, katero likovno tehniko in materiale bo izbral za

izdelovanje mandal. Mandale lahko izdelujemo iz peska (ki je po možnosti

obarvan), z voščenkami, vodenimi barvami, tempera barvami, navadnimi

barvicami, flomastri, iz drugih naravnih ali celo odpadnih materialov. Izbiro

podlage prilagodimo seveda izbiri pripomočkov, s katerimi ustvarjamo, ter

določeni likovni tehniki. Izbira je zelo pestra. Prepustite se domišljiji in bodite čim

bolj kreativni.

Zelo pomembno je tudi to, da ne pozabimo izpeljati demonstracije ob izbiri še

nepoznanih likovnih tehnik.

Napoved smotra lahko izpeljemo na primer tako:


53

»Danes bomo izdelali svoje slike, risbe v krogu iz … « (izbira materialov in

pripomočkov)

»Vsak od vas si bo izmislil svoj namen oz. željo in med izdelovanjem te posebne

slike, risbe v krogu, razmišljal o njem / njej.«

Če se redno poslužujemo uporabe izdelovanja mandal pri našem pouku lahko

mandale izdelujemo vsakič z drugačnim namenom ali željo.

Lahko jih tudi vključimo v obravnavo kakšne nove snovi kot popestritev (na

primer, ko pri matematiki obravnavamo temo Krog in krožnica ter se učimo

rokovati s šestilom).

Ko smo enkrat končali z izdelovanjem mandal, lahko učence poprosimo, da

povedo kaj o svojih željah, tistih, na katere so mislili med izdelovanjem svojih

mandal, in pa tudi, kako so se počutili med njihovo izdelavo. Za domačo nalogo

jim lahko damo napisati spis o tem, kako mislijo, da bi se njihove posebne želje

lahko uresničile. V razredu pa lahko izvedemo na primer projekt o uporabi

mandale v različnih kulturah. Skratka, možnosti je nešteto in z malo domišljije

lahko z učenci ustvarimo marsikaj uporabnega ter zanimivega.

Če izdelujemo mandale iz peska, jih lahko, tako kot to počno tibetanski menihi,

na koncu uničimo, tako da vsujemo pesek v neko reko, v opomin, da je vse

minljivo. To pojasnimo učencem na primer tako:

»Sedaj, ko ste končali, bomo vaše mandale uničili. To bomo naredili zaradi tega,

da ne pozabimo, da je se vse na svetu nenehoma spreminja, in ker je vse na tem

svetu minljivo. To bomo naredili tako, da bomo raztresli pesek nekam (npr. v

reko). Ta pesek ni več samo navaden pesek, brez posebnega pomena, ker ste

ga vi s svojim ustvarjanjem preoblikovali in je postal prav poseben pesek. To je

sedaj pesek, ki pozna našo posebno željo, na katero smo mislili med

izdelovanjem.«


54

Kadar pa izdelujemo mandale iz bolj »obstojnih« materialov, lahko učenci

mandale obdržijo ali jih podarijo kot darilo.

Če imamo dovolj časa, si pred samo izdelavo mandal lahko privoščimo

sprostitveno vajo, ki bo učencem pomagala pri sami izdelavi.

Ena izmed možnosti, kako lahko učence vodimo skozi to vajo:

1. Udobno se namestite in zaprite oči.

2. Trikrat globoko vdihnite zrak skozi nos in ga izdihnite skozi usta.

3. Dihajte dalje, skoncentrirajte se na svoje dihanje.

4. Pozabite na vse, kar se vam je zgodilo danes, posvetite se samo svojemu

dihanju, da vas umiri in se počutite dobro.

5. Zamišljajte si, da vas obkroža neka luč. Čutite jo na vrhu svoje glave,

skozi celotno telo, do podplatov.

6. Ta luč je topla, zdravilna in vas varuje. Zaradi nje se počutite zares varno

in veselo, srečno.

7. Luč vas v celoti pokrije, preplavi tako kot tudi vse v tej sobi, širi se njen

topel , prijeten učinek.

8. Sedaj si zamislite nek namen – svojo posebno željo, da se vam uresniči.

Predstavljajte si, da vam jo uresniči ta topla luč okoli vas.

9. Zdaj si predstavljajte, da se ta luč (razkropljena po vsej sobi, po vas)

združi in ustvari obliko kroga.

10. Ta krog je globoko v vas, v vaših srcih in postaja vedno večji. 123

Če želite, lahko vajo izvajate skupaj z sprostitveno glasbo v ozadju.

Celotno ustvarjanje seveda prilagodimo razvojni stopnji in potrebam naših

učencev.

123 http://www.illuminatedrose.com/mandala_kids.htm


55

2.2.7.1.2. Skupinska izdelava mandal

Lahko se tudi odločimo izdelati večjo, skupinsko mandalo. Takšno mandalo lahko

sestavimo iz več manjših, individualnih mandal, ali pa se lotimo ustvarjanja na

večji površini, pri kateri sodelujejo vsi učenci.

Wilmes – Mielenhausen pravi, da naj bi mandala bila kot prvo namenjena

samostojnemu in individualnemu ustvarjanju. Vendar tudi navaja, da če takšno

nalogo prevzame skupina ljudi, to pomeni, da smo na nek način v svojem

psihičnem doživljanju povezani med seboj. S tem lahko pretrgamo svojo

izoliranost in dopustimo, da se nam drugi približajo, se nas dotaknejo. 124

Skupinske mandale lahko izdelamo v kakšen izobraževalen namen ali ob kakšni

posebni priložnosti, kot je na primer proslavljanje kakšne obletnice, praznika,

bodisi šolskega, državnega, svetovnega … 125

Tako lahko ustvarimo mandale za mir na Zemlji, enakost, zdravje, varstvo okolja

…

Slika 7: Otroci ob izdelovanju skupinske mandale

http://www.fallschoolbuildingartshow.info/Artist_Application.html

( 20.10.2010 )

124 Brigitte Wilmes – Mielenhausen, Kje je doma tišina?, Radovljica 1999, str. 93. 125 http://www.illuminatedrose.com/mandala_kids.htm


56

In še ena misel: izdelovanje mandal naj bo učencem vedno v izziv.

2.2.7.2. Mandala projekt

Mandala projekt je neprofitni projekt, ki nudi kreativno vizualno in

eksperimentalno predstavitev enotnosti in različnosti. Projekt skozi umetnost

združuje ljudi, da bi ob čaščenju edinstvenosti posameznika in ob proslavljanju

prednosti in darov skupnih izkušenj ustvaril nekaj večjega, kot so oni sami.

Skupne lastnosti ob spoštovanju razlik med nami povečujejo zmožnosti za

ustvarjanje prostora. Pri iskanju znanja odkrijemo resnico; v naravi vidimo lepoto;

v dobrih dejanjih pa izkušamo dobroto. Skupaj z umetnostjo predstavljajo te

vrednote temelje, na katerih gradimo povezave, ki vzdržujejo mir.

Izobraževalni programi, ki temeljijo na sporočilu o enotnosti, ki je izražena skozi

mandalo, so uporabljeni v narodnih in mednarodnih programih, da na ustvarjalen

način delijo in izmenjavajo lekcije. Osnovnošolski razredi so med seboj povezani,

da soustvarajo umetniška dela. Uporabljajo učni načrt, ki temelji na umetnosti in

podpira enotnost, medtem ko stopnjuje temeljno učno vsebino. Mandala

predstavlja popolnost. Uporablja se kot celovita struktura in format v

izobraževalnih delavnicah in predstavlja dejanske informacije, medtem ko hkrati

predstavlja medsebojno povezanost vseh stvari. Vzorec mandale predstavlja

središče, od katerega je mogoče učiti vse izobraževalne predmete in je hkrati

odlično orodje, s katerim lahko raziskujemo tako materialne kot tudi nematerialne

življenjske aspekte. Mandala projekt podpira enoten pristop k izobraževanju ter

velja za predhodnika Teorije multiplih inteligenc, ki jo je razvil Howard Gardner.

Razvoj dokazanih študij kaže, da uspešno učenje vključuje integracijo obojega,

tako umetnosti kot tudi akademskih vsebin. Projekt je razvil umetnost, ki lahko

poučuje katerikoli predmet, od geometrije do zgodovine. Pomembnost

odgovornosti je ključna lekcija za vsako delavnico. Je naravni zaključek, ki je bil

potegnjen iz vseh razprav o vplivu, ki ga ima vsaka oseba na življenje, začenši z

najbližjim in vse tja do najbolj oddaljenega. Projekt se trenutno osredotoča na


57

prirejanje delavnic za nižje razrede osnovnih šol, ki imajo potrebe po učenju na

državni ravni.

Ne glede na temo delavnice se tema povezanosti prenaša skozi celotno

delavnico. Vsaka priložnost za priteg pozornosti do medsebojnih odnosov vseh

stvari, od matematičnih konceptov do človeškega razvoja, je koristno izrabljena.

Mandala projekt nudi veliko tem za delavnice, ki so na izbiro, prav tako pa nudi

tudi možnost, da se v delavnici odvija posebna lekcija, narejena po meri. Projekt

spodbuja sodelovanje učiteljev na delavnicah in podpira njihove vložke in

zahteve po specifičnih vsebinah za vključitev v učni načrt.

V januarju 2000 je Lori Bailey, ustanoviteljica Mandala projekta, v kraju

Anacortes, WA, vodila prve delavnice Projekta Mandala. Po dveh uspešno

zaključenih delavnicah v srednji šoli Anacortes, je koordinator za izobraževanje,

umetnost in kulturo Zavoda za šolstvo zaprosil za organizacijo še petih dodatnih

delavnic v različnih osnovnih šolah v okrožju v poletnem semestru leta 2000. Od

takrat je mesto podprlo več Mandala projektov v šolah in organizacijah na

narodni in mednarodni ravni ter tako na spletni strani Heritage Inštituta, ki nudi

pooblaščene tečaje za izobraževalce, prirejalo spletne delavnice za učitelje.

Delavnice v šolah trajajo običajno od 1 do 1,5 ure. Vsaka delavnica se od druge

razlikuje po vsebini in zgradbi, odvisno od teme. Spodaj je prikazana zgradba

tipične delavnice:

PRVI DEL: Delavnica se prične s splošno predstavitvijo mandale, ki

vključuje primere iz znanosti/narave, zgodovine in umetnosti. Pri

predstavitvi so uporabljeni številni mediji, od slajdov do predstavitev s

hrano, ki na razumljiv način prikažejo vzorec mandale.

Učenci so dobrodošli, da aktivno sodelujejo pri vseh aspektih predstavitve.

Ko učitelj olupljeno sadje, ki ponazarja vzorec mandale, poda v krog za

opazovanje (in porabo!), posredniki sodelujejo z učenci v dialogih, ki

povezujejo vzorec mandale na mikro nivoju (atomska struktura) z isto


58

strukturo, ki jo lahko opazujejo na galaktičnih nivojih. Segment delavnice

je jedro, iz katerega se razvijejo vse preostale tematske študije.

DRUGI DEL: Za »segrevanje« učenci ustvarjajo majhne mandale.

Koncept edinstvenih »popolnih« delov, ki se združijo in ustvarijo večjo

popolnost, je izražen s stvaritvijo celotne ideje mandala.

TRETJI DEL: Predstavi se glavna tema projekta. Glede na temo se za

učenje lekcije uporabljajo različni mediji. Po predstavitvi sledi razprava,

kjer se ustvarjajo ideje za simbole, ki jih bodo učenci uporabili pri stvaritvi

osebnih mandal. Delovni listi, ki jih rešujejo v razredu ali za domačo

nalogo, pomagajo učencem pri zbiranju vsebin za stvaritev njihovih

mandal.

ČETRTI DEL: Po predstavitvi osnovnih umetnostnih konceptov in tehnik,

začnejo študenti z iskanjem idej za izdelavo mandal, nato jih tudi ustvarijo.

Začnejo tako, da se osredotočijo na njihov zastavljeni cilj: da ustvarijo

mandalo, ki popolnoma izraža temo. Medtem ko se posrednik sprehaja po

sobi in pomaga učencem, lahko v ozadju igra glasba ali se vrti

videoposnetek, ki se navezuje na mandalo.

PETI DEL: Dokončane mandale se nato predajo Mandala projektu, ki jih

tudi predstavi. Učenci pri tem izkušajo izobraževalne in kreativne lekcije, ki

so del same delavnice. Prav tako pa postajajo del večje izkušnje, ki

vključuje ideje ostalih udeležencev.

Pri ustvarjanju skupine mandala gre za združevanje izkušenj z drugimi ljudmi,

kjer se ljudje lahko individualno izražajo znotraj poenotene strukture.126

Obstajajo tudi šole, ki imajo program obveznih predmetov, prilagojen razlagi

snovi na podlagi mandal. Prav to je program Mandale projekta. Med njimi je tudi

126 http://www.mandalaproject.org/About/Index.html


59

šola v Sevilli v Španiji. Med letnimi počitnicami prirejajo seminarje za učitelje, ki

jih obiščejo učitelji z vsega sveta.


60

3. EMPIRIČNI DEL

4. NAMEN

Z empirično raziskavo želim ugotoviti:

če učitelji razrednega pouka v Sloveniji vključujejo sprostitveno vzgojo v

svoj pouk,

če jo, kakšen je njihov glavni razlog za to,

katere sprostitvene dejavnosti uporabljajo pri tem in kako pogosto,

kakšno je poznavanje tehnike sproščanja s pomočjo ustvarjanja mandal,

kako se učenci razredne stopnje počutijo in kaj občutijo ob ustvarjanju

mandal,

je ta tehnika sproščanja zanje koristna in primerna.


61

5. RAZČLENITEV IN PODROBNA OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA V OBLIKI RAZISKOVALNIH VPRAŠANJ

Empirični del sem razdelila na dva dela:

1. Na raziskavo (anketo, rezultate ter interpretacijo) o tem, koliko razredni učitelji

vključujejo sprostitveno vzgojo v svoj pouk, kakšne tehnike sproščanja

uporabljajo, kako pogosto, in če poznajo sproščanja s pomočjo ustvarjanja

mandal.

2. Na zanimanja, počutja učencev razredne stopnje ob učni uri o mandali in

njenem ustvarjanju na podlagi mojega opazovanja učencev ter njihovih zapisov

(ustne ankete ) o doživljanju med uro.

5.1. Raziskovalna vprašanja 1. del raziskave:

1. Ali anketirani učitelji razrednega pouka vključujejo v svoj pouk sprostitveno

vzgojo?

1.1 Ali obstajajo razlike med učitelji razrednega pouka pri vključevanju

sprostitvene vzgoje v svoj pouk glede na leta?

2. Kakšni so glavni razlogi anketiranih učiteljev razrednega pouka za

vključevanje sprostitvene vzgoje v njihov pouk?

2.1 Ali je razlika med učitelji prve in druge triade razrednega pouka pri glavnih

razlogih za vključevanje sprostitvene vzgoje v pouk?

3. Ali vključujejo anketirani učitelji razrednega pouka več različnih sprostitvenih

dejavnosti v svoj pouk in katere najraje in najpogosteje vključujejo –

priljubljenost?


62

4. Ali je razlika med anketiranimi učitelji razrednega pouka v pogostosti izvajanja

sprostitvenih dejavnosti pri pouku?

4.1 Ali so razlike v pogostosti izvajanja sprostitvenih dejavnosti pri učiteljih

razrednega pouka glede na leta?

4.2 Ali obstajajo razlike v pogostosti med učitelji razrednega pouka pri

vključevanju sprostitvene vzgoje v svoj pouk glede na kraj poučevanja?

5. Ali so anketirani učitelji razrednega pouka že slišali za sprostitveno tehniko s

pomočjo izdelovanja mandal?

5.1 Ali se učitelji razlikujejo po poznavanju in uporabi te tehnike sproščanja pri

pouku glede na leta?

6. Kako so anketirani učitelji razrednega pouka razložili, zakaj je koristna ta

tehnika sproščanja in kako jo izvajajo, uporabljajo pri pouku?

2. del raziskave:

1. Kako se počutijo učenci med samo učno uro ob izvajanju te sprostitvene

tehnike?

5.2. Raziskovalne hipoteze

1. del raziskave:

H1.: Menim, da večina učiteljev razrednega pouka vključuje v svoj pouk

sprostitveno vzgojo, saj se zavedajo njene pomembnosti glede na današnji čas.

H2: Sem mnenja, da učitelji razrednega pouka največkrat vključujejo sprostitveno

vzgojo v svoj pouk, da bi umirili učence.

H2. 1: Menim, da glavni razlogi za vključevanje sprostitvene vzgoje v pouk niso

drugačni med učitelji prve in učitelji druge triade.


63

H3: Prepričana sem, da učitelji ne uporabljajo samo ene sprostitvene dejavnosti,

temveč več različnih in vedno nove.

H4: Predvidevam, da je pri učiteljih razrednega pouka razlika v pogostosti

vključevanja sprostitvenih tehnik v pouk.

H4. 1: Menim, da sprostitvene dejavnosti pri pouku izvajajo bolj pogosto starejši

učitelji.

H4. 2: Predvidevam, da je bolj pogosto vključevanje sprostitvene vzgoje v pouk v

mestnih šolah kot v šolah na podeželju.

H5: Menim, da so nekateri, ne pa vsi, anketirani učitelji razrednega pouka že

slišali za sprostitveno tehniko s pomočjo izdelovanja mandal.

H5. 1: Predvidevam, da je več mlajših učiteljev kot starejših seznanjenih s to

tehniko sproščanja pri pouku in jo tudi uporablja.

H6: Predvidevam, da učitelji, ki so to tehniko uporabili pri svojem pouku, pa tudi

tisti, ki so samo slišali zadnjo, znajo razložiti, zakaj je koristna in kako se izvaja.

2. del raziskave:

H1: Pričakujem, da bodo občutki učencev ob izvajanju sprostitvene tehnike s

pomočjo izdelovanja mandal pri učni uri prijetni.

H2: Menim, da je ta sprostitvena tehnika koristna za učence razrednega pouka.


64

6. SPREMENLJIVKE

Seznam spremenljivk

1. del raziskave:

1. Kraj šole

2. Spol

3. Starost (učiteljev)

4. Triada (v kateri poučujejo)

5. Vključevanje sprostitvene vzgoje v pouk

6. Glavni razlogi vključevanja sprostitvene vzgoje v pouk

7. Sprostitvene dejavnosti, ki jih izvajajo učitelji v času pouka, in njihova

priljubljenost v vključevanje v pouk

8. Pogostost izvajanja sprostitvenih dejavnosti pri pouku

9. Poznavanje tehnike sproščanja s pomočjo izdelovanja mandal

10. Poznavanje koristi in načina izvajanja tehnike sproščanja s pomočjo

izdelovanja mandal

Tabela 1: Odvisne zveze med spremenljivkami

Raziskovalna vprašanja Neodvisne spremenljivke Odvisne spremenljivke

1.1 3 5

2.1 4 6

4.1 3 8

4.2 1 8

5.1 3 9


65

7. METODOLOGIJA

7.1. Raziskovalna metoda

1. del raziskave:

Uporabila sem deskriptivno in kavzalno – neeksperimentalno metodo

empiričnega pedagoškega raziskovanja.

2. del raziskave:

Uporabila sem deskriptivno metodo empiričnega pedagoškega raziskovanja. Pri

sami učni uri sem učence opazovala, si nato svoja opažanja zapisala. Na koncu

učne ure sem izvedla ustno anketo. Pri tej sem jim vprašanje zastavila ustno,

nato so oni svoj odgovor zapisali na list papirja.

7.2. Raziskovalni vzorec

1. del raziskave:

Proučila sem ga na priložnostnem vzorcu 41 učiteljev razrednega pouka štirih

osnovnih šol v Sloveniji (v Mariboru, Selnici ob Dravi, Voličini in na Jesenicah), v

mesecu juniju 2010.

Tabela 2: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) glede na kraj šole, v kateri poučujejo anketirani učitelji razrednega pouka

KRAJ OŠ ŠOLE F F %

Maribor 11 26, 8 %

Selnica ob Dravi 7 17, 1 %

Voličina 9 22, 0 %

Jesenice 14 34, 1 %

Skupaj 41 100, 0 %


66

Iz tabele je razvidno, da največ, kar 14 učiteljev razrednega pouka, poučuje na

Jesenicah, kar predstavlja 34, 1 % vseh anketiranih učiteljev, 11 učiteljev

razrednega pouka poučuje v Mariboru, kar predstavlja 26, 8 % vseh anketiranih

učiteljev, 9 učiteljev razrednega pouka poučuje v Voličini, kar predstavlja 22 %

vseh anketiranih, in 7 učiteljev razrednega pouka, ki poučujejo v Selnici ob Dravi,

kar predstavlja, najmanj, 17, 1 % anketiranih vseh učiteljev.

Tabela 3: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) učiteljev razrednega pouka po

spolu

Iz tabele je razvidno, da je v vzorcu velika večina žensk (kar 97, 6%) in veliko

manj moških (2, 4%). Lahko bi rekli, da vzorec iz vidika spola ni ravno

uravnotežen, vendar to lahko opravičimo z znanim dejstvom, da še vedno v

učiteljskem poklicu, sploh na razredni stopnji, izredno prevladuje ženski spol.

Tabela 4: Števila (f) in strukturni odstotek (f %) učiteljev razrednega pouka po letih

SPOL F F%

Moški 1 2, 4 %

Ženski 40 97, 6 %

Skupaj 41 100, 0 %

STAROST ( UČITELJEV

)

F F %

Med 22 in 29 4 9, 8 %

Med 30 in 39 18 43, 9 %

Med 40 in 49 11 26, 8 %

Med 50 in 59 8 19, 5 %

60 in več 0 0 %

Skupaj 41 100, 0 %


67

V vzorcu prevladujejo učitelji razrednega pouka, ki so stari med 30 in 39 let. Teh

je skoraj polovica vseh anketiranih (43, 9%). Sledijo učitelji srednjih let, torej med

40 in 49 leti (26, 8%), in učitelji med 50 in 59 leti (19, 5%). Najmanj anketiranih je

zelo mladih učiteljev (starost od 22 – 29 let). Ti predstavljajo 9, 8% vseh

sodelujočih v anketi. Med anketiranimi nobeden izmed učiteljev ni bil star 60 ali

več let.

Tabela 5: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) učiteljev razrednega pouka glede na triado, v kateri poučujejo anketirani razredni učitelji

TRIADA (V KATERI

POUČUJEJO)

F F %

I. 27 65, 9 %

II. 14 34, 1 %

Skupaj 41 100, 0 %

V raziskovalnem vzorcu prevladujejo učitelji prve triade, teh je bilo kar 27 od

anketiranih učiteljev razrednega pouka, kar je 65, 9 % vseh anketiranih. Učiteljev,

ki poučujejo v drugi triadi, je v raziskovalnem vzorcu kar za 13 manj in

predstavljajo 34, 1 % vseh anketiranih učiteljev.


68

2. del raziskave:

Izvedla sem ga na priložnostnem vzorcu 11 učencev 5. b razreda OŠ Janka

Padežnika v Mariboru, dne 7. 6. 2010, ki se med seboj razlikujejo po spolu.

Tabela 6: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) učencev po spolu

Tabela nam pokaže, da gre za izrazito »deški« razred, kajti v vzorec je bilo

zajetih več dečkov kot deklic.

SPOL F F %

Moški 8 72, 7 %

Ženski 3 27, 3 %

Skupaj 11 100, 0 %


69

7.3. Postopki zbiranja podatkov 7.3.1. Organizacija zbiranja podatkov

1. del raziskave:

Anketni vprašalnik za učitelje razrednega pouka je bil izveden posredno (nisem

prisostvovala pri samem reševanju anket) na štirih osnovnih šolah v Sloveniji v

krajih Maribor, Selnica ob Dravi, Voličina in Jesenice. To je potekalo v mesecu

juniju 2010.

2. del raziskave:

Ustna anketa učencev ter beleženje mojega opazovanja učencev je potekalo

neposredno, med učno uro. Glavna tema učne ure je bila Mandala in ustvarjanje

le-te. Vse to je bilo izvedeno 7. 6. 2010. Anketiranje je potekalo skupinsko in

vodeno.

7.3.2. Vsebinsko- metodološke značilnosti anketnega vprašalnika

1. del raziskave:

Anketni vprašalnik za učitelje razrednega pouka obsega šest vprašanj in je

anonimne narave. Zadnje, 6. Vprašanje, je odprtega tipa, ostala so pretežno

zaprtega tipa. Pretežno zato, ker imata dve vprašanji od teh na voljo tudi odgovor

»drugo«, kjer je možen poljuben odgovor.


70

2. del raziskave:

Ustna anketa za učence razrednega pouka obsega samo eno odprto vprašanje.

Vprašanje sem jim postavila ustno, učenci pa so odgovarjali pisno na lističe

papirja. Anketa je prav tako anonimne narave.

7.3.3. Merske karakteristike:

Obeh (anketnega vprašalnika za učitelje in ustne ankete za učence).

VELJAVNOST

Anketni vprašalnik (za učitelje) in ustno anketo (za učence) sem sestavila po

splošnih merilih sestavljanja anketnih vprašalnikov.

ZANESLJIVOST

Pri sestavljanju anketnega vprašalnika (za učitelje) in izvajanju ustne ankete (za

učence) sem pazila, da sem natančno navedla navodila (pri anketnem

vprašalniku za učitelje) in jih natančno podala (pri ustni anketi za učence).

Vprašanja pa so bila enopomenska in dovolj specifična.

OBJEKTIVNOST

Objektivnost sem kontrolirala tako, da sem uporabila nekaj vprašanj pretežno

zaprtega tipa, pri katerih ni mogoče s subjektivnim mnenjem spreminjati

podatkov.


71

8. REZULTATI IN INTERPRETACIJA

1. Ali anketirani učitelji razrednega pouka vključujejo v svoj pouk sprostitveno

vzgojo?

Tabela 7: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) na vprašanje: »Vključujete v svoj pouk na razredni stopnji sprostitveno vzgojo?«

VKLJUČEVANJE

SPROSTITVENE VZGOJE

V POUK

F

F %

Da 41 100 %

Ne 0 0 %

Skupaj 41 100 %

Iz tabele je razvidno, da vseh 41 anketiranih učiteljev razrednega pouka, kar

predstavlja 100 % vseh anketiranih, vključujejo v svoj pouk na razredni stopnji

sprostitveno vzgojo.

To se mi zdi izjemno pozitivno. Na podlagi tega vprašanja lahko trdim, da so

učitelji dovolj osveščeni glede tega, da tudi otroci potrebujejo sprostitev.

Zaradi tega, ker je že iz tabele 7 razvidno, da vsi anketirani učitelji vključujejo

sprostitveno vzgojo v svoj pouk, se mi ne zdi smiselno delati tabele za

raziskovalno vprašanje 1.1. (Ali obstajajo razlike med učitelji razrednega pouka

pri vključevanju sprostitvene vzgoje v svoj pouk, glede na leta?), saj je odgovor

že jasen. Ta je, da ni razlik glede vključevanja sprostitvene vzgoje, ki so

pogojene z leti učiteljev, kajti vsi anketirani učitelji vključujejo sprostitveno vzgojo

v svoj pouk.


72

Lahko rečemo, da so dobljeni rezultati v skladu s hipotezo ( H1 ), ki predvideva,

da večina učiteljev razrednega pouka, neodvisno od svojih let, vključuje v svoj

pouk sprostitveno vzgojo.

2. Kakšni so glavni razlogi anketiranih učiteljev razrednega pouka za

vključevanje sprostitvene vzgoje v njihov pouk?

Tabela 8: Števila ( f ) in strukturni odstotki ( f % ) na vprašanje: »Glavni razlog, da v svoj pouk vključujem sprostitveno vzgojo je …«

OGOVORI F F %

a ) da učenci izgubijo strah

pred ocenjevanji

3

7, 3 %

b ) da se umirijo, kadar so

nemirni, nezbrani ali

neposlušni pred uro

39 95, 1 %

c ) da se spoznajo z

različnimi sprostitvenimi

tehnikami, ki jim bodo

služile kot koristne v

njihovem življenju

12 29, 3 %

d ) drugo 0 0 %

Iz tabele 8 je razvidno, da anketirani učitelji razrednega pouka vključujejo

sprostitveno vzgojo v svoj pouk največkrat iz razloga, da bi umirili svoje učence,

kadar so ti nemirni, nezbrani ali neposlušni med uro. To predstavlja kar 95, 1 %

odgovorov vseh anketiranih učiteljev. Drug najpogosteje označen (obkrožen)

razlog, zaradi katerega učitelji vključujejo sprostitveno vzgojo v svoj pouk, je ta,


73

da se učenci spoznajo z različnimi sprostitvenimi tehnikami, ki jim bodo služile

kot koristne v njihovem življenju. V tabeli ta predstavlja 29, 3 % odgovorov vseh

anketiranih učiteljev razrednega pouka. Najmanjkrat pa se vključuje sprostitvena

vzgoja v pouk učiteljev razrednega pouka iz razloga, da bi učenci izgubili strah

pred ocenjevanji. Ta predstavlja 7, 3 % odgovorov vseh anketiranih učiteljev.

Ker so lahko učitelji razrednega pouka izbrali več odgovorov, je seštevek vseh

rezultatov večji od 100 %.

Izkazalo se je, da so dobljeni rezultati v skladu s postavljeno hipotezo ( H2 ), ki

predvideva, da največ učiteljev razrednega pouka vključuje sprostitveno vzgojo v

pouk, da bi umirili svoje učence.

2.1 Ali je razlika med učitelji prve in druge triade razrednega pouka pri glavnih

razlogih za vključevanje sprostitvene vzgoje v pouk?

Tabela 9: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) glavnih razlogov za vključevanje

sprostitvene vzgoje učiteljev prve in druge triade

PRVA DRUGA TRIADA

F F% F F %

a ) da učenci izgubijo strah

pred ocenjevanji

0

0 %

3

21, 4 %

b ) da se umirijo, kadar so

nemirni, nezbrani ali

neposlušni pred uro

30

111, 1 %

9

64, 3 %

c ) da se spoznajo z

različnimi sprostitvenimi

tehnikami, ki jim bodo služile

kot koristne v njihovem

življenju

8

29, 6 %

4

28, 6 %

d ) drugo 0 0 % 0 0 %


74

Iz tabele 9 je razvidno, da je odgovor b resnično poglaviten razlog za

vključevanje sprostitvene vzgoje v pouk skoraj vseh anketiranih razrednih

učiteljev. Ta odgovor je izbralo kar 30 učiteljev prve triade (111, 1 %) in 9

učiteljev druge triade (64, 3 %). Drug najbolje zastopan odgovor je bil odgovor c,

prav tako pri obojih razrednih učiteljih (prve in druge triade), saj ga je izbralo 8

učiteljev prve triade (29, 6 %) in 4 učitelji druge triade (28, 6 %). Odgovor a, ki

navaja razlog za vključevanje sprostitvene vzgoje v pouk, da učenci izgubijo

strah pred ocenjevanji, so označili le trije učitelji druge triade, ki predstavljajo 21,

4 % vseh anketiranih razrednih učiteljev druge triade. Od drugih razlogov ni

nobeden izmed anketiranih učiteljev, niti iz prve niti iz druge triade, navedel nič.

Izkazalo se je, da so dobljeni rezultati le delno v skladu s postavljeno hipotezo

(H2. 1), ki predvideva, da glavni razlogi za vključevanje sprostitvene vzgoje v

pouk niso drugačni med učitelji prve in druge triade. Delno pa zato, ker le trije

učitelji iz druge triade (niti en učitelj iz prve), vključujejo sprostitveno vzgojo v svoj

pouk z namenom, da bi njihovi učenci izgubili strah pred ocenjevanji.

Ker so učitelji razrednega pouka lahko izbrali več odgovorov, je seštevek vseh



75

3. Ali vključujejo anketirani učitelji razrednega pouka več različnih

sprostitvenih dejavnosti v svoj pouk in katere najraje in najpogosteje

vključujeo – priljubljenost?

Tabela 10: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) na vprašanje: »Katere sprostitvene dejavnosti izvajate z učenci v času pouka?«

ODGOVORI F F %

a ) joga 3 7, 3 %

b ) masaža 9 22, 0 %

c ) dihanje 24 58, 5 %

d ) sprehod v naravo,

izven šole

26 63, 4 %

e ) sprostitev s pomočjo

glasbe

37 90, 2 %

f ) sprostitev s fantazijskimi

potovanji, zgodbami

33 80, 5 %

g ) avtogeni trening 4 9, 8 %

h ) sprostitev s pomočjo

vode

1 2, 4 %

i ) drugo 7 17, 0 %

Ker so učitelji razrednega pouka lahko izbrali več odgovorov, je seštevek vseh


Kot je razvidno iz tabele 10, je pri anketiranih razrednih učiteljih najbolj

priljubljena oblika dejavnosti sproščanja s pomočjo glasbe. Ta odgovor je bil

izbran kar sedemintridesetkrat in predstavlja 90, 2 % vseh možnih odgovorov.

Kot druge sprostitvene dejavnosti se anketirani učitelji razrednega pouka najraje

poslužujejo sproščanja s pomočjo fantazijskih potovanj, zgodb. Za temi so pri

učiteljih in njihovem pouku zelo priljubljeni sprehod v naravo ali izven šole ter

sproščujoče dihanje. Temu sledijo: masaža, ki je bila izbrana kar devetkrat za


76

odgovor in avtogeni trening, ki je bil izbran štirikrat. Na predzadnjem mestu po

priljubljenosti vključevanja v pouk kot oblike sprostitvene dejavnosti je joga ter na

zadnjem sprostitev s pomočjo vode, ki je bila izbrana za odgovor le enkrat.

Sprostitvene dejavnosti, ki jih še vključujejo razredni učitelji v svoj pouk, so bile

navedene pod drugo. Kot njihove primere so učitelji navedli: pilates pri športni

vzgoji (1), brain gym 127 (2), igre (1), posnetki iz narave (1), eftanje 128 (1) in

pogovor o priljubljeni temi (žival, oseba, dogodek) (1).

Izkazalo se je, da so dobljeni rezultati v skladu s postavljeno hipotezo ( H3 ), ki

predvideva, da učitelji uporabljajo različne sprostitvene dejavnosti pri svojem

pouku in vedno nove.

4. Ali je razlika med anketiranimi učitelji razrednega pouka v pogostosti

izvajanja sprostitvenih dejavnosti pri pouku?

Tabela 11: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) na vprašanje: »Kolikokrat tedensko izvajate sprostitvene dejavnosti z učenci?«

ODGOVORI F F %

a ) nikoli 0 0 %

b ) enkrat tedensko 14 34, 1 %

c ) dvakrat tedensko 4 9, 8 %

d ) trikrat tedensko 13 31, 7 %

e ) štirikrat tedensko 6 14, 6 %

f ) petkrat tedensko 4 9, 8 %

Skupaj 41 100 %

127 Brain gym (»telovadba možganov«) temelji na tem, da je telesno ali motorično učenje temelj vsega učenja, saj je človekovo gibanje močno povezano s čustvenimi in miselnimi dogajanji v možganih. Izvajamo jo s ciljem pridobiti izkušnje celostnega učenja. Obsega 26 izbranih gibalnih aktivnosti in sistem korakov znotraj metakognitivnega procesa. Vse to neposredno vzpodbuja delovanje možganov za učinkovito učenje in tako omogoča učencem vseh starosti izvabiti ter optimalno izkoristiti njihove skrite mentalne potenciale. 128 Eftanje ali tehnika čustvenega osvobajanja konkretno pomeni tapkanje s prsti po akupunkturnih točkah na človekovem telesu.


77

Iz tabele 11 lahko vidimo, da je v našem vzorcu največ učiteljev, ki izvajajo

sprostitveno vzgojo pri pouku enkrat na teden. Za ta odgovor se je odločilo 14

učiteljev, to pa predstavlja 34, 1 % vseh anketiranih učiteljev. Sledijo jim učitelji,

ki izvajajo sprostitveno vzgojo trikrat na teden. Ta odgovor je obkrožilo 13

učiteljev, kar je 31, 7 % vseh učiteljev, ki so sodelovali v anketi. Štirikrat

tedensko se izvaja sprostitvena vzgoja pri pouku šestih učiteljev, kar predstavlja

14, 6 % vseh sodelujočih učiteljev. Štirje učitelji, kar je 9, 8 % vseh anketiranih,

vključuje sprostitveno vzgojo vsak dan v svoj pouk in štirje učitelji (prav tako 9, 8

%) jo vključuje dvakrat tedensko.

Dobljeni rezultati so v skladu s hipotezo (H4), ki predvideva, da je med učitelji

razrednega pouka razlika v pogostosti vključevanja sprostitvene tehnik v pouk.


78

4.1 Ali so razlike v pogostosti izvajanja sprostitvenih dejavnosti pri učiteljih

razrednega pouka glede na leta?

Tabela 12: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) pogostosti vključevanja sprostitvenih dejavnosti v pouk razrednih učiteljev glede na njihovo starost

STAROST ( leta učiteljev )

SKUPAJ

22

-

29

30

-

39

40

-

49

50

-

59

60

in

več

f 0 0 0 0 0 0

Nikoli f

%

0 0 % 0 % 0 % 0 % 0 %

f 2 6 3 3 0 14

Enkrat f

%

50 % 33, 3 % 27, 3 % 37, 5 % 0 % 34, 1 %

f 0 4 0 0 0 4

Dvakrat f

%

0 % 22, 2 % 0 % 0 % 0 % 9, 8 %

f 1 4 5 3 0 13

Trikrat f

%

25 % 22, 2 % 45, 5% 37, 5 % 0 % 31, 7 %

f 1 2 2 1 0 6

Štirikrat f

%

25 % 11, 1 % 18, 9% 12, 5 % 0 % 14, 6 %

f 0 2 1 1 0 4

Petkrat f

%

0 % 11, 1 % 9, 1 % 12, 5 % 0 % 9, 8 %

f 4 18 11 8 0 41

Tedensko

vključevanje

sprostitvenih

dejavnosti

SKUPAJ

f

%

100,0% 100,0 % 100,0 % 100,0 % 0 % 100,0 %


79

Iz tabele 12 je razvidno, da je v izvajanju sprostitvenih dejavnosti največkrat, to je

petkrat na teden, največji odstotek najstarejših anketiranih učiteljev. Ti so stari 50

– 59 let, njihov odstotek v izvajanju sprostitvenih dejavnosti petkrat na teden pa

je 12, 5 %. Petkrat na teden izvajajo sprostitvene dejavnosti tudi učitelji starosti

30 – 39 let, njihov odstotek pa je 11, 1 % vseh anketiranih toliko starih učiteljev.

Med učitelji, ki so stari 40 – 49 let pa se je prav tako pokazalo, da izvajajo

sprostitvene dejavnosti petkrat na teden. Njihov odstotek 9, 1 %, predstavlja vse

anketirane učitelje te starosti. Med najmlajšimi anketiranimi učitelji (22 – 29 let) ni

bilo nobenega, ki bi vključeval sprostitvene dejavnosti v svoj pouk petkrat na

teden.

Pri vključevanju sprostitvenih dejavnosti v pouk štirikrat na teden je največji

odstotek (25 %) vseh najmlajših učiteljev (22 – 29 let). Sledijo jim učitelji starosti

40 – 49 let, katerih odstotek je 18, 9 %, kar predstavlja vse toliko stare.

Predzadnji v vključevanju sprostitvenih dejavnosti štirikrat na teden so najstarejši

učitelji, njihov delež je 12, 5 % vseh učiteljev te starosti. Učitelji stari 40 – 49 prav

tako izvajajo sprostitvene dejavnosti pri svojem pouku štirikrat na teden, kar pa

predstavlja 11, 1 % vseh toliko starih učiteljev, ki so sodelovali v anketi.

Trikrat na teden so prisotne sprostitvene dejavnosti največkrat pri pouku učiteljev

starih 40 – 49 let, njihov odstotek je 45, 5 %, kar predstavlja vse toliko stare

učitelje iz moje ankete. Sledijo jim učitelji stari 50 – 59 let ter za njimi najmlajši

anketirani učitelji v starosti 22 – 29 let. Najmanjši je tukaj delež učiteljev starosti

30 – 39 let.

Dvakrat na teden vključujejo sprostitvene dejavnosti v svoj pouk samo učitelji iz

starostne skupine 30 – 39 let, kar pa predstavlja tukaj 22, 2 % vseh toliko starih

učiteljev, ki so izpolnili anketo. Noben izmed učiteljev drugih starostnih skupin, ki

so izpolnili anketo, se ni odločil za ta odgovor.

Kar polovica vseh anketiranih učiteljev iz najmlajše starostne skupine (22 – 29

let) vključuje sprostitvene dejavnosti v svoj pouk enkrat na teden. Sledijo jim

najstarejši anketirani učitelji, katerih delež je 37, 5 % vseh toliko starih učiteljev


80

ter učitelji stari med 30 in 39 let, katerih odstotek je 33, 3 % in predstavlja vse

toliko stare učitelje, ki vključujejo sprostitveno vzgojo v svoj pouk enkrat na

teden. Pri vključevanju sprostitvenih dejavnosti v pouk je najmanjši delež vseh

učiteljev starih 40 – 49 let, ki predstavlja 27, 3 %.

Rezultati so v skladu s hipotezo (H4. 1), ki pravi, da starejši učitelji najbolj

pogosto vključujejo sprostitveno vzgojo v svoj pouk, saj je največji delež pri

vključevanju sprostitvenih dejavnosti petkrat na teden, torej vsak šolski dan, prav

delež najstarejših anketiranih (50 – 59 let) učiteljev.


81

4.2 Ali obstajajo razlike v pogostosti med učitelji razrednega pouka pri

vključevanju sprostitvene vzgoje v svoj pouk glede na kraj šole? Tabela 13: Števila (f) in strukturni odstotki (f%) pogostosti vključevanja sprostitvenih dejavnosti v pouk razrednih učiteljev glede na kraj poučevanja

V tabeli 13 lahko vidimo, da je največji odstotek pri vključevanju sprostitvene

vzgoje vsak šolski dan (petkrat tedensko), odstotek učiteljev iz Maribora. Sledijo

jim učitelji iz Voličine in nato z Jesenic.

Štirikrat tedensko vključevanje sprostitvenih dejavnosti je prav tako najbolj

pogosto pri učiteljih, ki poučujejo v Mariboru, in šele nato pri učiteljih, ki poučujejo

MESTO

PODEŽELJE

Tedensko vključevanje sprostitvenih dejavnosti v pouk

Maribor

Jesenice

Voličina

Selnica ob Dravi

SKUPAJ

f f % f f % f f % f f % f f %

Nikoli

0

0 %

0

0 %

0

0 %

0

0 %

0

0 %

Enkrat

3

27,3%

7

50 %

0

0 %

4

57, 1 %

14

34,1 %

Dvakrat

0

0 %

1

7,1%

2

22,2%

1

14,9 %

4

9,8 %

Trikrat

2

18,9%

5

35,7%

4

44,4%

2

28, 8 %

13

31,7 %

Štirikrat

4

36,4%

0

0 %

2

22,2%

0

0 %

6

14,6%

Petkrat

2

18,9%

1

7,1%

1

11,1%

0

0 %

4

9,8 %

SKUPAJ 11 100,0 %

14 100,0 % 9 100,0 %

7 100,0 % 41 100,0%


82

v Voličini. Z Jesenic in iz Selnice ob Dravi ni bilo nobenega učitelja, ki bi izvajal

sprostitveno vzgojo pri pouku štirikrat na teden.

Trikrat tedensko je prisotna sprostitvena vzgoja največkrat pri učiteljih iz Voličine,

nato z Jesenic in iz Selnice ob Dravi in nazadnje pri učiteljih, ki poučujejo v

Mariboru.

Dvakrat tedensko je največkrat prisotna sprostitvena vzgoja pri učiteljih, ki

poučujejo v Voličini, nato pri učiteljih, ki poučujejo v Selnici ob Dravi in zadnje pri

učiteljih, ki poučujejo na Jesenicah. V Mariboru ni bilo nobenega izmed vseh

anketiranih učiteljev, ki bi vključeval sprostitvene dejavnosti v svoj pouk dvakrat

na teden.

Enkrat tedensko vključevanje sprostitvene vzgoje je najbolj pogosto pri učiteljih iz

Selnice ob Dravi, kar presega več kot polovico tamkaj anketiranih učiteljev.

Sledijo jim učitelji z Jesenic, pri katerih enkrat tedensko uporablja sprostitvene

dejavnosti pri svojem pouku kar njih polovica. Pri enkrat tedenskemu

vključevanju sprostitvenih dejavnosti je najmanjši delež učiteljev iz Maribora.

Noben izmed učiteljev iz Voličine pa ne uporablja sprostitvene vzgoje pri svojem

pouku enkrat na teden.

Rezultati so v skladu s hipotezo (H4. 2), ki predvideva, da je bolj pogosto

vključevanje sprostitvene vzgoje v mestnih šolah, saj se je izkazalo, da je

najpogostejše vključevanje te sprostitve, to je petkrat na teden in tudi štirikrat na

teden, v mestu Maribor. Seveda se tudi tolikokrat na teden izvaja sprostitvena

vzgoja pri učiteljih iz podeželja, vendar v manjšem deležu glede na vse

anketirane učitelje iz določenega kraja.


83

5. Ali so anketirani učitelji razrednega pouka že slišali za sprostitveno tehniko s

pomočjo izdelovanja mandal?

Tabela 14: Števila (f) in strukturni odstotki (f%) na vprašanje: »Ste že slišali za sprostitveno tehniko s pomočjo izdelovanja mandal?«

ODGOVORI F F %

Še nisem slišal/ -a za to

sprostitveno tehniko.

16

39, 0 %

Sem slišal/ -a, vendar je

nisem uporabil/ -a pri

pouku.

11

26, 8 %

Sem slišal/ -a in sem jo

tudi preizkusil/ -a pri

pouku.

14

34, 2 %

SKUPAJ 41 100

Iz tabele je razvidno, da 16 učiteljev, ki so sodelovali v anketi, še nikoli ni slišalo

za tehniko sproščanja s pomočjo mandal, kar je 39 % vseh sodelujočih. Štirinajst

učiteljev, to je 34, 2 % vseh anketiranih, je že slišalo za to tehniko in jo tudi

preizkusilo pri svojem pouku. Odstotek tistih učiteljev, ki so že slišali za to

tehniko, vendar je niso uporabili pri pouku, je 34, 2 %, kar zastopa 11 učiteljev.

Rezultati so v skladu s hipotezo (H5), ki predvideva, da so nekateri, ne pa vsi,

anketirani učitelji razrednega pouka slišali za sprostitveno tehniko s pomočjo

izdelovanja mandal.


84

5.1 Ali se učitelji razlikujejo po poznavanju te tehnike sproščanja glede na leta? Tabela 15: Števila (f) in strukturni odstotki (f %) poznavanja tehnike sproščanja s pomočjo izdelovanja mandal glede na starost anketiranih razrednih učiteljev

STAROST ( LETA UČITELJEV )

SKUPAJ

22

-

29

30

-

39

40

-

49

50

-

59

60 in

več

F 3 5 6 2 0 16 Še nisem

slišal/ -a

za to

sprostitve

no

tehniko.

f

%

75 %

27, 8

%

54,5

%

25 %

0 %

39, 0 %

f 0 7 2 2 0 11 Sem

slišal/ -a,

vendar je

nisem

uporabil/ -

a pri

pouku.

f

%

0 %

38, 9

%

18,9

%

25 %

0 %

26, 8 %

f 1 6 3 4 0 14 Sem

slišal/ -a

in sem jo

tudi

preizkusil/

-a pri

pouku.

f

%

25 %

33,3

%

27,3

%

50 %

0 %

34, 2 %

f 4 18 11 8 0 41

Seznanjenost

s sprostitveno

tehniko

SKUPAJ f

%

100,

0%

100,

0%

100,

0%

100,

0%

0 % 100, 0 %


85

Iz tabele 15 je razvidno, da izmed vseh najmlajših anketiranih učiteljev (22 – 29

let) razrednega pouka jih še 75 % sploh ni slišalo za tehniko sproščanja s

pomočjo izdelovanja mandal. Ostalih 25 % toliko starih učiteljev pa je že slišalo

zanjo in jo je tudi preizkusilo pri pouku.

Glede na »(ne)slišanost« za to tehniko sproščanja jim sledijo učitelji iz starostne

skupine 40 – 49 let, saj jih 54, 5 % od vseh toliko starih anketiranih učiteljev tudi

še ni slišalo za to tehniko sproščanja. Izmed toliko starih učiteljev jih je tudi 18, 9

% takih, ki je že slišalo za to tehniko, vendar je še ni uporabilo pri pouku, ter 27,

3 % učiteljev, ki je že slišalo za to tehniko sproščanja in jo je tudi preizkusilo pri

pouku.

Tretji po odstotkih (27, 8 %), ki še niso slišali za to tehniko sproščanja, so učitelji

iz starostne skupine 30 – 39 let. Pri teh je tudi 38, 9 % takih, ki so že slišali

zadnjo, a je niso uporabili pri pouku in 33, 3 % takih, ki so že slišali zanjo in jo

prav tako preizkusili pri pouku.

Med najstarejšimi anketiranimi učitelji (50 – 59 let) je bilo najmanj takih, ki še niso

slišali za to tehniko sproščanja (25 %), največ pa takih (50 %), ki so že slišali za

to tehniko sproščanja in jo preizkusili pri svojem pouku. Temu pa lahko

prištejemo še delež teh učiteljev glede »slišanosti«, vendar neuporabe te tehnike

in tako dobimo kar 75 % učiteljev, starih med 50 in 59 let, ki so vsi že slišali za

tehniko sproščanja s pomočjo izdelovanja mandal.

Dobljeni rezultati niso v skladu s hipotezo (H5. 1), ki predvideva, da je več

mlajših učiteljev kot starejših seznanjenih s to tehniko sproščanja, saj se je

izkazalo, da je največ učiteljev, ki pozna to tehniko, prav iz starostne skupine 50

– 59 let.


86

6. Kako so anketirani učitelji razložili, zakaj je koristna ta tehnika sproščanja in

kako jo izvajajo, uporabljajo pri pouku?

Na koncu anketnega vprašalnika sem postavila to odprto vprašanje za vse tiste

učitelje, ki so že slišali za tehniko sproščanja s pomočjo izdelovanja mandal. Moj

namen je bil izvedeti, zakaj se po njihovem mnenju zdi ta tehnika koristna za

učence. Hotela pa sem tudi preveriti, kako jo učitelji izvajajo oz. uporabljajo pri

svojem pouku.

Na to vprašanje mi je odgovorilo osemnajst od enainštiridesetih učiteljev

razrednega pouka, ki so sodelovali v moji anketi. Ker so učitelji pisali zelo

podobne stvari, bom njihove odgovore nekako strnila in povzela v neko smiselno

celoto.

Ta tehnika je v prvi vrsti vir učiteljem za sprostitev njihovih učencev.

Dosti anketiranih učiteljev vidi bistvo tehnike v tem, da je koristna predvsem za

umirjanje in pomirjanje učencev ter za povečevanje njihove koncentracije oz.

zbranosti. Ena učiteljica je zapisala, da ta tehnika pomaga pri vztrajnosti in

večanju strpnosti ter je zelo pomembno, da z uporabo te tehnike odkrivamo

vzroke za strah, agresijo, neravnovesje, stres in nervozo. Učitelji so še pisali, da

je dobra za izražanje misli, za izražanje samega sebe in za razvijanje zaupanja

vase in v svoje sposobnosti.

Več učiteljev je zapisalo, da jo uporablja pri pouku likovne vzgoje kot temelj

izražanja občutkov s sliko ali risbo in za razvoj učenčeve ustvarjalnosti. Učitelji pa

uporabljajo to tehniko tudi za motivacijo pri svojih učnih urah ter tudi pri učnih

urah matematike, ko se učenci prvič srečajo s šestilom in z njim izvajajo vaje,

rišejo krožnice in kroge itd. Pri eni izmed razrednih učiteljic mandale izdelujejo

oz. ustvarjajo, ko imajo čas, to je ponavadi takrat, ko so nekateri učenci prej

gotovi z delom kot drugi in postanejo nemirni. Mandale učenci teh učiteljev pri

pouku dostikrat ustvarjajo ob glasbi. Takrat jih bodisi samo barvajo bodisi sami

narišejo, naslikajo in nato pobarvajo. Izdelujejo jih tudi na podlagi oz. s pomočjo


87

neke zgodbe ali pa jo izdelujejo v skupini. Ena izmed anketiranih je tudi zapisala,

da uporablja mandale pri individualnih urah z učenci, takrat spodaj pod

mandalami, ki so jih ustvarili posamezniki, včasih zapiše kakšno pozitivno trditev,

katera pomaga pri dvigovanju samozavesti (npr. Jaz sem lep/ - a; priden/ - a;

pogumen/ - a …). V razredu neke razredne učiteljice, ki je prav tako sodelovala v

anketi, pravijo mandali krog miru. Tam je vsak učenec svojo mandalo ustvaril na

povoščen papir, tako da je vidna z obeh strani, spet v drugih razredih pa jih imajo

preprosto nalepljene po razredu.

2. del raziskave:

Učno uro sem izvedla na osnovni šoli Janka Padežnika v 5. b razredu učiteljice

Tamare Škafar. Pri učni uri je bilo prisotnih 11 učencev.

Čeprav učenci na začetku učne ure niso bili prepričani, da vedo, kaj mandala je,

so, ko smo začeli s samo predstavitvijo (kaj to sploh je, kaj pomeni sama beseda

mandala, kje vse po svetu se je pojavila in kaj je predstavljala tam), ugotovili, da

o tovrstni tematiki vedo že marsikaj, kar so dokazali s svojim pripovedovanjem o

tem.

V ustvarjanje mandal smo učence popeljali s posebno vajo sproščanja in z

glasbo (glej Individualna izdelava mandal). Učenci so se vidno poglobili v samo

vajo in se umirili. Ob koncu vaje so učenci dobesedno navalili na materiale in

pripomočke za ustvarjanje mandal. To nam je dalo vedeti, da smo učence dobro

motivirali in jim vzbudili zanimanje za mandale, saj so nestrpno čakali, da

ustvarijo svojo mandalo.

Med izdelovanjem mandal so učenci večkrat vprašali, če lahko narišejo v svoji

mandali to in ono, čeprav smo jim že na začetku razložili, da lahko rišejo

popolnoma vse, kar hočejo in kaj čutijo v povezanosti s svojo posebno željo.

Najverjetneje se je to zgodilo zato, ker učenci v šolah enostavno niso navajeni,

da lahko rišejo prosto, to kar si oni sami želijo. Ponavadi so omejeni z določeno


88

tematiko. Menimo, da bi jim bilo treba bolj pogosto dovoliti in jih bolj spodbujati k

temu, da izrazijo sami sebe, to kar čutijo trenutno, brez zadržkov. Večkrat je bilo

slišati tudi izjave, kot so : »Jaz sem se zmotil / - a,« ali »Grdo sem to narisal/-a,«

kljub temu, da smo jim pred samim začetkom ustvarjanja mandal povedali, da se

ne morejo zmotili in da je vse, kar ustvarijo, lepo. To smo ponovili še večkrat med

njihovim ustvarjanjem mandal, da smo jim dali vedeti, da nimajo razloga za skrb,

da so naredili kaj narobe. Iz tega smo izpeljali ugotovitev, da so v današnjem

svetu tudi otroci, predvsem pa odrasli, izredno pod vplivom okolja in meril sveta,

kaj je lepo in kaj ne. Ugotovili smo, da je večina učencev dokaj nesamozavestna,

neprepričana vase. Prav zaradi tega bi bilo zelo dobro zanje, da bi bili vsaj v šoli,

če že ne doma ali drugje, deležni več dejavnosti, ki bi jih spodbujala in jim

sčasoma razvila bolj pozitivno samopodobo.


89

Slika 8: Učenci 5. b razreda OŠ Janka Padežnika med izdelovanjem svojih mandal

Foto: Petra Krajnc

(7. 6. 2010)


90

Ko so izdelali svoje mandale, smo jim dali možnost, da vsak pove kaj o svoji

mandali, kaj pomeni zanj in kakšna je bila njihova želja, na katero so mislili med

izdelovanjem. Večina učencev je brez prepričevanj prišla pred tablo in z veseljem

vsem v razredu razložila, kaj določene narisane stvari v njihovi mandali

pomenijo, kakšen je namen njihove mandale. Mandale učencev so bile želje za

»zdravje vseh v razredu«, »mir na svetu«, »dobre ocene v šoli« in »srečo« .

Po teh razlagah smo z učenci izdelali večjo, razredno mandalo. Nastale mandale

smo zalepili skupaj na velik plakat. Vsak učenec je nestrpno čakal, da svojo

mandalo postavi na določeno mesto na plakatu. To so počeli zelo skrbno in

natančno. Med seboj so si tudi svetovali, pomagali.

Slika 9: Mandale učencev 5. b razreda OŠ Jaka Padežnika ob koncu učne ure Foto: Petra Krajnc

(7. 6. 2010)


91

Za konec smo izvedli še kratke ankete. Učence smo prosili, če bi lahko, vsak

zase, na razdeljene lističe napisali, kakšni so bili njihovi občutki med učno uro,

vajo sproščanja in med izdelovanjem mandal.

Pisali so:

»Danes sem se zelo odlično počutil, zato ker smo govorili o mandalah.«

»Umirjeno, sproščeno, prijetno in lepo. Bilo mi je všeč.«

»Risanje mandal je bilo krasno. Ko smo zaprli oči sem skoraj zaspal.«

»Toplo, umirjeno in izven tega sveta.«

»Ko sem imel zaprte oči, sem se počutil odlično … Zaželel sem si nekaj

zanimivega. Ko sem risal, sem se počutil ne ravno tako prijetno.«

»Jaz sem se počutila topla in sproščena. To danes mi je bilo zelo všeč, ker smo

risali.«

»Lepo sem se počutil, ker smo risali in poslušali glasbo in sem bil sproščen.«

»Ko sem imel zaprte oči, sem se počutil sproščeno. Ko sem risal mandalo, sem

se počutil dobro, risanje mandale mi je bilo všeč.«

»Ko smo imeli zaprte oči sem bila sproščena in sem skoraj zaspala. Ko sem

risala, pa sem mislila, da sem narisala katero vreme bo danes, ampak se to ni

uresničilo.«

»Bilo je fajn.«

»Lepo.«

Iz izjav večine učencev, ki so bili deležni takšne vrste učne ure, lahko sklepamo,

da se mandale zdijo tudi otrokom, torej učencem razredne stopnje, že same


92

zanimanja vredne in jim je v večini njihovo ustvarjanje zelo všeč. Le enemu

izmed učencev v učnem procesu ni bilo ustvarjanje mandale všeč. Na podlagi

izvedene učne ure lahko trdimo, da je ta vrsta tehnike sproščanja izredno dobra

za učence na razredni stopnji, saj jim pomaga, da se popolnoma sprostijo. Med

drugim pa ta tehnika ne zadovolji samo otrokove potrebe po sprostitvi, temveč

tudi njegovo potrebo po risanju in izražanju samega sebe. Preplavijo ga prijetni

občutki ugodja. Učencem pa ponudi tudi možnost, da odplavajo v svoj notranji

svet in se za nekaj trenutkov poglobijo vase. To se nam zdi izredno pomembno

zaradi današnjega »hitečega« sveta. Izdelovanje skupinske oz. razredne

mandale skoraj na koncu učne ure se je izkazalo kot dobro, ker so se pri tem

učenci nevede učili pomembnosti sodelovanja in tako razvijali ter pridobivali nove

osebnostne in socialne izkušnje. To se je zgodilo tako, da so med seboj

sodelovali in si pomagali, da so ustvarili nekaj večjega. Vsi v razredu so torej

nekaj prispevali k končnem izdelku. Tako so delovali kot celota.

Iz vsega skupaj lahko povzamemo, da je tehnika sproščanja, kot je ustvarjanje

mandal pri pouku in v razredu, dobrodošla, saj ustvarja sproščeno, umirjeno in

prijetno vzdušje.


93

9. SKLEPNE MISLI

Ko je končno prišel čas za pisanje moje diplomske naloge, sem kar nekaj časa

porabila ob iskanju teme, ki je »prava« zame. S tem želim povedati, da sem

hotela pisati o temi, ki bi se v prvi vrsti meni zdela zanimiva, saj bi potem pisanje

bila prijetna izkušnja. Prav tako sem želela temo, ki bila na nek način nekaj

novega in bi jo bilo moč uporabiti še kdaj v mojem poklicnem življenju. Po dolgih

dnevih brskanja po internetu, knjigah, diplomskih nalogah in ostalih virih sem

končno našla, kar sem iskala. Nekaj, kar je povezano s sproščanjem, nekaj, kar

nam pomaga, da se počutimo v vsakdanjem življenju bolje. Nekaj, kar lahko

uporabimo na tisoč in en način. Našla sem mandalo. Mandalo lahko najdemo v

naravi in subjektih, ki so jih že ustvarila ljudstva prvih civilizacij. Kdo bi si mislil,

da nam lahko tako preprosta oblika ponuja toliko različnih možnosti. Mandala nas

lahko enostavno posrka v svoj svet barv in oblik. Mandala je življenje in tako je

za vsakega posameznika lahko nekaj drugega. Nekateri uporabljajo mandalo

zgolj za opazovanje, saj jih njena zanimiva, lepa »pojava« pomirja. Drugi za

meditacijo. Mandala nas spominja na minljivost vseh stvari, česa se pri

današnjem hitrem načinu življenja premalokrat zavedamo. Tako sem se odločila,

da bom mandalo uporabila kot sprostitveno tehniko za starostno skupino otrok, ki

jih bom morda nekega dne poučevala, saj je pomembno, da se otroci zavedajo te

minljivosti in pomembnosti sprostitve v svojem življenju.

Sprva me je zanimalo, če današnji razredni učitelji namenijo res dovolj časa

sprostitvi, saj so prav oni tisti, ki preživijo tedensko kar veliko časa z otroki.

Rezultati empirične raziskave so pokazali, da učitelji razrednega pouka,

neodvisno od njihovega spola in let, vključujejo sprostitev v svoj pouk. To je

izredno optimističen podatek, saj pomeni, da se zavedajo pomembnosti

sprostitve in njenih pozitivnih učinkov na učence. Večkrat je sprostitvena vzgoja

uporabljena v mestnih šolah kot podeželskih. Predvidevam, da je temu tako zato,

ker je življenje na podeželju še vedno bolj umirjeno ter manj stresno kot v mestih.


94

Izkazalo se je, da sprostitveno vzgojo razredni učitelji najpogosteje uporabljajo,

da bi umirili svoje učence, kadar so ti nezbrani, nemirni ali neposlušni. To je bilo

tudi v skladu z mojimi pričakovanji. Malo je bilo učiteljev, ki uporabljajo

sprostitvene tehnike pri svojem pouku zato, da bi te služile kot koristne njihovim

učencem na nadaljnji življenjski poti. Izredno majhen pa je bil delež učiteljev, ki

uporabljajo sprostitev, da bi učenci izgubili tremo pred ocenjevanji, in še to so bili

učitelji, ki poučujejo v drugi triadi. Ker se mi prav ta dva razloga zdita tudi zelo

pomembna za otrokovo življenje, menim, da bi moral obstajati vsaj kakšen

predmet ali bi za to moral biti namenjen poseben čas v času pouka, v katerem bi

se učenci učili sprostitve in sprostitvenih tehnik ter tega, v kakšnih situacijah si

lahko z njimi pomagamo.

Kot sem pričakovala, učitelji pri pouku uporabljajo več različnih sprostitvenih

dejavnosti in tehnik. Dandanes je teh že toliko, da nam jih ni težko poiskati. Če

pa se temu posvetimo bolj precizno in uporabimo nekaj domišljije, smo lahko pri

tem zelo kreativni in tako še bolj pritegnemo učence. Anketirani učitelji pa pri

svojem pouku največkrat uporabljajo sproščanje s pomočjo glasbe, skoraj

približno tolikokrat pa tudi s pomočjo fantazijskih potovanj in zgodb. Malo

manjkrat se učitelji odpravijo na sprehod s svojimi učenci, da bi jih sprostili ali pa

jih učijo sprostitvenega dihanja. Sprostitvene dejavnosti, ki so jih še navedli, so:

masaža, avtogeni trening, joga, brain gym, pilates, sprostitev s pomočjo vode,

pogovor o priljubljeni živali, sprostitev s pomočjo gledanja posnetkov iz narave in

eftanje. Te sprostitve dejavnosti uporabljajo največkrat vsaj enkrat tedensko.

Glede na leta anketiranih učiteljev se največkrat, tj. vsak šolski dan, sprostitvena

vzgoja izvaja pri najstarejših anketiranih učiteljih (starost 50 – 59 let). Ta

ugotovitev je bila tudi v skladu z mojimi pričakovanji, saj menim, da imajo ti

učitelji zaradi svojih let in najdaljšega staža poučevanja najbogatejšo zakladnico

izkušenj. Pa vendar bi tudi od najmlajših učiteljev pričakovala kaj podobnega

zaradi energije, ki jo lahko imajo mladi, sploh pa na začetku svoje poklicne

kariere.


95

Mandalo in sprostitveno tehniko ustvarjanja mandal pozna malo več kot polovica

vseh učiteljev, ki so bili anketirani, čeprav je skoraj polovica od teh še ni

uporabila pri pouku. Malo manj kot polovica anketiranih učiteljev pa še nikoli ni

slišala za to sprostitveno tehniko. To me je zelo presenetilo v pozitivnem smislu,

saj sem pričakovala, da bo to tehniko poznalo manj učiteljev.

Del mojega empiričnega raziskovanja je bila tudi preizkušnja sprostitvene tehnike

s pomočjo ustvarjanja mandal pri pouku. Tako sem sama videla, kako so otroke

navdušili ti »čarobni« krogi različnih barv in oblike znotraj njih. Kasneje so se

popolnoma prepustili te vrste sprostitvi in ustvarili svoje mandale, ki so imele za

vsakega izmed njih poseben pomen. Ko smo ob koncu izvedli ustno anketo, so

mi učenci sami povedali, kako sproščeno, umirjeno in udobno so se počutili ob

izvajanju te tehnike. Zaradi tega sem popolnoma prepričana, da je taka sprostitev

za učence nadvse koristna, in si upam trditi, da bi jo moral poznati in uporabljati

vsak učitelj, ki poučuje na razredi stopnji.

Mislim, da sem dosegla namen svoje diplomske naloge, saj sem prišla do želenih

ugotovitev. Skozi pisanje te naloge sem spoznala, da stoji za mandalo še mnogo

več, kot sem si predstavljala in vedela o njej na začetku. Tako moram priznati, da

sem se naučila kar nekaj novega. Vsekakor pa sem sedaj prepričana, da bom

lahko to znanje izkoristila v svoje dobro na svoji poklicni in zasebni življenjski

poti.


96

10. VIRI IN LITERATURA

Bloom, W.(1991). Meditacija v svetu, ki se spreminja. Ljubljana: Iskanja.

Borštner, I. (2006). Indijske religije. Utrinki iz indijskega védenja. Ljubljana:

Karantanija.

Bowker, J. (1999): Enciklopedija verstev sveta. Ljubljana: Slovenska knjiga d.o.o.

.

Brauen, M. (1998): The mandala. Sacred circle in Tibetan Buddhism. Boston:

Shambhala

Cunningham Bailey, L. (2010). The mandala project. Pridobljeno 13. 4. 2010, iz http://www.mandalaproject.org/About/Index.html

Freeman, D. K. (2010). Three Effective Ways How to Teach Kids and Teens

About Mandalas. Pridobljeno 15. 4. 2010, iz http://ezinearticles.com/?Three-Effective-

Ways-How-to-Teach-Kids-and-Teens-About-Mandalas&id=3536922

Goljevšček, A. (1992). New age in krščanstvo. Koper: Ognjišče.

Hall, D. (1998). Zdravljenje z meditacijo. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga.

Illuminated rose (2005). The mandala for kids. Pridobljeno 12. 4. 2010, iz http://www.illuminatedrose.com/mandala_kids.htm

Jarc, I. (2008). Risanje krožnih podob. Pridobljeno 22. 6. 2010, iz http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/nedeljski/1042226510

Jung, C. G. (1984). Psihologija i alkemija. Zagreb: Naprijed.


97

Jung, C. G. (1993): Sanje, spomini, misli. Ljubljana: DZS.

Keownm, D. in Prebish, C. S. (2006): Introducing Buddhism. Velika Britanija:

Routledge.

Khanna, M. in Mookerjee, A. (1989): The tantric way. Art. Science. Ritual.

London: Thames and Hudson.

Korun, U. (2010). Mandale po svetu. Pridobljeno 20. 6. 2010, iz

http://pesemduse.blogspot.si/2010/02/25/mandala-po-svetu/

Langley, M. (1998). Religija. Temelji svetovnih religij – kako vero razumeti,

verovati in živeti po veri. Murska Sobota: Pomurska založba.

Medved, N. (2010). Mandala posnema naravo in življenje. Pridobljeno 26. 6.

2010, iz http://www.viva.si/Alternativna-in-naravna-pomo%C4%8D/2533/Mandala- posnema-

naravo-in-%C5%BEivljenje

Natek, K. In Natek, M. (2006): Države sveta. narava, prebivalstvo, državna ureditev, zgodovina, gospodarstvo, znamenitosti. Ljubljana: Mladinska knjiga

Omejc, V., Železnik, G. (2001): Mandala – pomoč pri dvigu zavesti in osebnostno

zrelostnem procesu. Žirovnica: Medium.

Pajin, D. (2000). Vrste meditacije in njen pomen. Poligrafi , 5 (17/ 18),113 – 131.

Per, G. (2007). Pomen in uporabnost mandale v sodobni zahodni družbi.

Diplomsko delo, Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

Potočnik, D. (2006): Azija med preteklostjo in sedanjostjo. Maribor: Založba

Pivec.


98

Priročni slovar tujk (2005). Ljubljana: Cankarjeva založba

Ravnjak, V. (2002). Prebujanje v svetlobo. Egipčanska knjiga mrtvih. Maribor:

Nova.

Saraswati, S. S. (2002).Tantrične meditacije. Ljubljana: Tara Yoga Center

Ljubljana.

Smrke, M. (2000). Svetovne religije. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

Šmitek, Z. (2000). Mandala kot predmet meditacije. Poligrafi, 5 (17/ 18), 91 –

111.

Šmitek, Z. (2002). Mnenje prof. dr. Šmitka o mandalah. Pridobljeno 29. 7. 2010,

iz http://www.juliadoria.com/knjigarna/q/artikel/1173/mandala_ii

Thames and Hudson (1995). Mandala. Sacred symbols – doors to imaginaton.

New York: Thames and Hudson.

Zagorc, M. (2003). Sprostimo se .... Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za

šport, Inštitut za šport.

Wilmes – Mielenhausen, B. (1999). Kje je doma tišina?. Radovljica: Didakta.


99

11. PRILOGA ANKETNI VPRAŠANIK

Sem Petra Krajnc, študentka Pedagoške fakultete v Mariboru, in pišem diplomsko nalogo z naslovom Mandala, vir boljšega počutja in kreativnega dela pri pouku na razredni stopnji. V raziskovalni namen sem pripravila vprašalnik, ki je namenjen izključno učiteljem razrednega pouka. Izpolnite ga tako, da obkrožite ter vpišite odgovor, ki velja za vas. Lepo prosim, da na vprašanja odgovarjate z resničnimi podatki. Vprašalnik je anonimen. Za sodelovanje se vam lepo zahvaljujem. 1. Kraj šole: _________________________ 2. Spol (obkrožite): M Ž 3. Starost (obkrožite):

a) med 22 in 29 b) med 30 in 39 c) med 40 in 49 d) med 50 in 60 e) 60 in več

4. Poučujem v: Obkrožite. I. triadi II. triadi 5. Vključujete v svoj pouk na razredni stopnji sprostitveno vzgojo? Obkrožite. DA NE 6. Glavni razlog, da v svoj pouk vključujem sprostitveno vzgojo je, (obkrožite ali dopolnite, če ste na prejšnje vprašanje odgovorili z da):

a) da učenci izgubijo strah pred ocenjevanji b) da se umirijo, kadar so nemirni, nezbrani ali neposlušni med ali pred uro c) da se spoznajo z različnimi sprostitvenimi tehnikami, ki jim bodo služile kot

koristne v njihovem življenju d) drugo:

________________________________________________________


100

7. Katere sprostitvene dejavnosti izvajate z učenci v času pouka? Okrožite ali dopolnite.

a) jogo b) masažo c) dihanje d) sprehod v naravo, izven šole e) sprostitev s pomočjo glasbe f) sprostitev s fantazijskimi potovanji, zgodbami g) avtogeni trening h) sprostitev s pomočjo vode i) drugo: ______________________________________

8. Kolikokrat tedensko izvajate sprostitvene dejavnosti z učenci? Obkrožite. a) Nikoli. b) Enkrat tedensko. c) Dvakrat tedensko. d) Trikrat tedensko. e) Štirikrat tedensko. f) Petkrat tedensko.

9. Ste že slišali za sprostitveno tehniko s pomočjo izdelovanja mandal? a) Še nisem slišal/-a za to sprostitveno tehniko. b) Sem slišal/-a, vendar je nisem uporabil/-a pri pouku. c) Sem slišal/-a in sem jo tudi preizkusil/-a pri pouku.

10. Če ste že slišali za to sprostitveno tehniko, razložite, za kaj je koristna in kako se izvaja pri pouku. _______________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________________

Documents

DIPLOMSKO DELO - COnnecting REpositories · UNIVERZA V MARIBORU PEDAGOŠKA FAKULTETA IZJAVA O AVTORSTVU Petra Krajnc, rojena 15. 12. 1986, študentka Pedagoške fakultete Univerze