DIPLOMSKO DELO - COnnecting REpositoriesIV IZJAVA Spodaj podpisana Ksenja Kramaršek, rojena 13.5.1979 v Celju, študentka Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru, smer Glasbena pedagogika,

UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Oddelek za glasbo

DIPLOMSKO DELO

Ksenja Kramaršek

Maribor, 2016

I

UNIVERZA V MARIBORU

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Oddelek za glasbo

Diplomsko delo

Kitarski opus Aleša Strajnarja Mentor: Kandidatka:

red. prof. Žarko Ignjatović Ksenja Kramaršek

Maribor, 2016

II

Lektorica:

Barbara Krajnc, prof.

Prevajalka:

Jasna Rudak, prof.

III

ZAHVALA

Posebna zahvala velja mentorju red. prof. Žarku Ignjatoviću za svetovanje,

pomoč in usmerjanje pri izdelavi diplomskega dela ter za vso podporo v času

študija.

Hvala tudi moji družni, ki me je podpirala in mi omogočila študij.

IV

IZJAVA

Spodaj podpisana Ksenja Kramaršek, rojena 13.5.1979 v Celju, študentka

Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru, smer Glasbena pedagogika, izjavljam,

da je diplomsko delo z naslovom Kitarski opus Aleša Strajnarja pri mentorju red.

prof. Žarku Ignjatoviću in somentorju red. prof. mag. Tomažu Svetetu avtorsko

delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti

niso prepisani brez navedbe avtorjev.

____________________________

Maribor, september 2016

V

POVZETEK

Diplomsko delo je sestavljeno iz teoretičnega dela in praktičnega nastopa.

Teoretični del se deli na dva dela. V prvem je predstavljeno glasbeno obdobje 20.

in 21. stoletja ter še posebej kitarska glasba in najpomembnejši ustvarjalci tega

časa v svetovnem merilu in na slovenskem. V nadaljevanju se diplomsko delo

osredotoča na predstavitev skladatelja in kitarista Aleša Strajnarja in zajema

njegov življenjepis, delo, glasbeno dejavnost ter seznam del.

V drugem delu sem oblikovno, ritmično, melodično in interpretativno analizirala

pet izbranih skladateljevih stvaritev (Sen, Miha riše, Kavbojska za Mihca,

Pravljica za Mihca, Človek v človeku).

Koncertni nastop:

Aleš Strajnar: Sen

Aleš Strajnar: Miha riše

Aleš Strajnar: Kavbojska za Mihca

Aleš Strajnar: Pravljica za Mihca

Aleš Strajnar: Človek v človeku

KLJUČNE BESEDE:

Kitara

Aleš Strajnar

Kitarska glasba 20. in 21. stoletja

Jazz

Slovenska glasba za kitaro v 20. in 21. stoletju

Sen

Miha riše

Kavbojska za Mihca

Pravljica za Mihca

Človek v človeku

VI

ABSTRACT AND KEY WORDS

The Diploma Paper consists of a theoretical and of a Diploma performance.

The theoretical part is divided in two parts. The first part presents the musical

period of the 20th and 21st century and especially guitar music and the most

important worldwide and Slovenian musicians of that period. Incontinuance

diploma paper focuses on the presentation of a composer and guitarist Ales

Strajnar and includes his biography, work, music activitie and a list of his works.

In the second part five works of art were formally, rhythmically, melodically and

interpretatively analysed (Dream, Mike is Drawing, Mike the Cowboy, A Fairy

Tale for Mike and The Human within the Human).

CONCERT PERFORMANCE:

Aleš Strajnar: Dream

Aleš Strajnar: Mike is Drawing

Aleš Strajnar: Mike the Cowboy

Aleš Strajnar: A Fairy Tale for Mike

Aleš Strajnar: The Human within the Human

KEY WORDS

The Guitar

Aleš Strajnar

Guitar music of the 20th and 21st century

Jazz

Slovenian music for guitar in the 20th and 21st century

Dream

Mike is Drawing

Mike the Cowboy

A Fairy Tale for Mike

The Human within the Human

VII

Kazalo

1 Uvod ................................................................................................................ 1

2 Namen ............................................................................................................. 2

3 Splošne raziskovalne hipoteze ........................................................................ 2

4 Metodologija ................................................................................................... 3

4.1 Raziskovalne metode ................................................................................ 3

5 Glasbeno obdobje 20. in 21. stoletja ............................................................... 4

5.1 Glasbeno obdobje 20. in 21. stoletja ........................................................ 4

5.2 Kitarska glasba 20. in 21. stoletja ........................................................... 10

5.2.1 Jazz .................................................................................................. 15

5.2.2 Slovenska glasba za kitaro v 20. in 21. stoletju .............................. 16

6 Aleš Strajnar in njegovo delo ........................................................................ 26

6.1 Življenje .................................................................................................. 26

6.2 Izobrazba ................................................................................................ 28

6.3 Glasbeni razvoj ....................................................................................... 28

6.4 Zaposlitev in kariera ............................................................................... 33

6.5 Pedagoško delo ....................................................................................... 34

6.6 Komentar o skladbah za kitaro ............................................................... 36

6.7 Nagrade in priznanja .............................................................................. 37

6.8 Skladateljeva dela ................................................................................... 38

6.8.1 Orkestralna dela .............................................................................. 38

6.8.2 Vokalna glasba ................................................................................ 38

6.8.3 Solistična instrumentalna glasba ..................................................... 38

6.8.4 Komorna glasba .............................................................................. 39

6.8.5 Zabavna glasba ................................................................................ 39

6.8.6 Diskografija ..................................................................................... 40

6.9 Analiza značilnosti skladateljevega sloga .............................................. 41

7 Analiza skladb ............................................................................................... 42

7.1 Miha riše ................................................................................................. 42

7.1.1 Oblikovna analiza............................................................................ 43

7.1.2 Ritmična analiza .............................................................................. 44

7.1.3 Melodična analiza ........................................................................... 45

7.1.4 Interpretacijska analiza.................................................................... 46

7.2 Kavbojska za Mihca ............................................................................... 47



VIII



7.3 Pravljica za Mihca .................................................................................. 52





7.4 Sen .......................................................................................................... 57





7.5 Človek v človeku .................................................................................... 62





8 Sklep .............................................................................................................. 67

9 Literatura ....................................................................................................... 69

10 Priloge ........................................................................................................... 72

IX

Kazalo slik

Slika 1: Pomembnejši skladatelji resne glasbe 20. stoletja (1.del) ......................... 5

Slika 2: Pomembnejši skladatelji resne glasbe 20. stoletja (2.del) ......................... 6

Slika 3: Kitara po zasnovi A. Torresa ................................................................... 11

Slika 4: Andrés Segovia ........................................................................................ 12

Slika 5: Julian Bream in John Williams ................................................................ 14

Slika 6: T. Šegula: učbenik Mladi kitarist 1 .......................................................... 20

Slika 7: Aleš Strajnar ............................................................................................ 26

Slika 8: Mladi levi (2014) ..................................................................................... 31

Slika 9: Iz skladbe Miha riše (A. Strajnar), takt 2 ................................................. 44

Slika 10: Iz skladbe Miha riše (A. Strajnar), takta 7, 8 ......................................... 44

Slika 11: Iz skladbe Miha riše (A. Strajnar), takt 7 ............................................... 45

Slika 12: Iz skladbe Kavbojska za Mihca (A. Strajnar), ritmična posebnost v 1.

taktu ....................................................................................................................... 48

Slika 13: Iz skladbe Kavbojska za Mihca (A. Strajnar), način zapisa za izvajanje

fingerpicking načina igranja .................................................................................. 49

Slika 14: Iz skladbe Kavbojska za Mihca (A. Strajnar), takti 1-4......................... 50

Slika 15: Iz skladbe Kavbojska za Mihca (A. Strajnar), takti 45, 46, 47 .............. 51

Slika 16: Iz skladbe Pravljica a za Mihca (A. Strajnar), takti 14, 15, 16 in 17 ..... 55

Slika 17: Iz skladbe Pravljica a za Mihca (A. Strajnar), takti 55 do 59 ................ 55

Slika 18: Iz skladbe Sen (A. Strajnar), takti 1, 2 in 3 ............................................ 59

Slika 19: Iz skladbe Sen (A. Strajnar), ritmična posebnost v taktu 11 ................. 59

Slika 20: Iz skladbe Sen (A. Strajnar), takti 1, 2 in 3 ............................................ 60

Slika 21: Iz skladbe Sen (A. Strajnar), takta 17, 18 .............................................. 60

Slika 22: Iz skladbe Sen (A. Strajnar), arpeggio v taktu 4 .................................... 61

Slika 23: Iz skladbe Človek v človeku (A. Strajnar), takt 9 .................................. 64

1

1 Uvod

V 20. in 21. stoletju, ki predstavljata ustvarjalno obdobje Aleša Strajnarja, so

poleg njega delovali, ali še delujejo tudi drugi slovenski skladatelji, ki so

ustvarjali glasbo za mnoge instrumente, v različnih slogih in zvrsteh. Obdobje 20.

in 21. stoletja predstavlja za slovensko glasbo čas, ko so domači skladatelji ujeli

korak s trendi svetovnega ustvarjanja.

Slovenska kitarska glasba je v tem času doživela svoje začetke in se razvila do

stopnje, ko je postala del vsakdana glasbenega sveta. Aleš Strajnar predstavlja

enega najpomembnejših ustvarjalcev, pedagogov in kitaristov na prehodu iz 20. v

21. stoletje. V tem obdobju so se uveljavili tudi mnogi drugi ustvarjalci in

poustvarjalci, ki so za izrazno sredstvo uporabili kitaro in s svojim delom

omogočili razvoj in popularizacijo kitarske glasbe na slovenskem. Ob tem

zasledimo imena kot so Karel Hladky, Stanko Prek, Hubert Scharra, Ljudmil Rus,

Primož Soban, Tomaž Šegula, Primož Ramovš, Alojz Srebotnjak, Andrej

Grafenauer, Igor Saje, Klara Tomljanović, Aleš Strajnar, Katja Porovne Silič, Eva

Hren, Albin Weingerl, Pavel Šivic, Vilko Ukmar, Jakob Jež, Jerko Novak, Uroš

Rojko, Milko Lazar, Igor Krivokapić, Peter Šavli, Bojana Šaljić Podešva, Božidar

Kos, Jani Golob idr.

Dela, ki jih je ustvaril Aleš Strajnar so poznana tako strokovni kot tudi laični

javnosti. Njegova ustvarjalnost pride še najbolj do izraza pri delih za in s kitaro,

njegove skladbe v mnogih primerih slonijo na spretni kombinatoriki klasičnih in

zabavno glasbenih pristopov. Opus njegovih del zajema orkestralno glasbo,

vokalno glasbo, komorno glasbo,glasbo za solistične instrumente in zabavno

glasbo.

Njegov glasbeni slog vsebuje veliko značilnosti drugih skladateljev iz tega

obdobja, hkrati pa je v mnogih delih razvil povsem lasten slog s pogosto

značilnimi elementi jazz glasbe.

2

V času odraščanja in študija sem se kot pedagoginja in kitaristka mnogokrat

srečevala z glasbo Aleša Strajnarja, zato v diplomski nalogi natančneje

obravnavam in analiziram njegova dela za kitaro.

Dela, ki sem jih izbrala so po slogu različna. Večinoma sodijo v skladateljevo

začetno obdobje komponiranja in so ena najpogosteje igranih skladb v

pedagoškem procesu poučevanja kitare.

2 Namen

Namen diplomskega dela je spoznati obdobje skladateljevega delovanja, njegovo

življenje in delo. S podrobnimi analizami skladb želim predstaviti posamezna

skladateljeva dela za kitaro. Na osnovi opravljenih analiz in spoznanj o

skladatelju, bom izvedla in interpretirala dela, ki prikazujejo značilnosti in

raznolikost njegovega ustvarjanja.

Diplomsko delo je razdeljeno na dva sklopa. V prvem delu je obravnavano

glasbeno obdobje 20. in 21. stoletja in razvoj kitarske glasbe. V nadaljevanju je

predstavljen skladatelj, njegov življenjepis, glasbeni razvoj, poklicna pot,

glasbeno in pedagoško udejstvovanje in seznam njegovih del. V drugem delu je

izvedena ritmična, oblikovna, melodična in interpretativna analiza izbranih del.

Diplomsko delo je sestavljeno iz teoretičnega dela in diplomskega nastopa.

Teoretični del se deli na dva dela. Predstavljena je kitarska glasba in njen razvoj

ter najpomembnejši ustvarjalci in poustvarjalci tega obdobja v svetovnem merilu

in na slovenskem.

3 Splošne raziskovalne hipoteze

Diplomsko delo sestavlja pregled delovanja in umetniškega ustvarjanja Aleša

Strajnarja. Vsebina diplomskega dela obravnava njegovo življenje in glasbeno

ustvarjalnost ter analizira značilnosti njegovih del za kitaro.

3

4 Metodologija

4.1 Raziskovalne metode

Prvi del diplomskega dela vsebuje opis zgodovinskega obdobja in razvoj kitarske

glasbe, ki je vplival na skladateljev razvoj in ustvarjanje. V nadaljevanju zajema

opis življenja in dela skladatelja in njegovih del, zato se v tem delu poslužujem

metode klasifikacije in deskripcije. V drugem delu diplomskega dela je izvedena

podrobna analiza skladb in je uporabljena metoda analize in sinteze.

4

5 Glasbeno obdobje 20. in 21. stoletja

5.1 Glasbeno obdobje 20. in 21. stoletja

20. stoletje predstavlja v zgodovinskem pogledu predvsem obdobje med seboj

zelo različnih stilov in smeri glasbenega ustvarjanja. Razvoj glasbene umetnosti je

močno pod vplivom nemirnega zgodovinskega časa, kar je povzročalo razlike tudi

v pojmovanju glasbenega izražanja in daje glasbeni umetnosti tega obdobja

poseben vtis.

»Razvoj glasbene misli nemirnega 20. stoletja doživlja v našem času pomembne

in - gledano iz neposredne oddaljenosti - prelomne trenutke. Razpotja, ki ločijo

številne ustvarjalce, vodijo v povsem različne smeri in prav ta raznovrstnost daje

vsej sodobni glasbeni umetnosti svojevrsten pečat. Razlike med estetskimi nazori

skladateljev na eni in na videz nepremostljiv prepad med ustvarjalci, poustvarjalci

in odjemalci po drugi strani, terja v današnjem času skoraj neodložljive

spremembe v glasbenem življenju vseh kulturnih narodov.« (Petrić, 1962, str.

385)

Pri preučevanju značilnosti glasbenega ustvarjanja obravnavanih stoletij je

mogoče opaziti, da je vsak skladatelj ustvarjal svoj glasbeni svet z različnimi

izraznimi sredstvi, zvoki, tehnikami in iskanjem novega načina ustvarjanja glasbe.

Zaradi prepletanja različnih slogov glasbenega izražanja ni mogoče natančno

določati časovnega obdobja posameznega glasbenega sloga. Pri razvoju glasbe 20.

in 21. stoletja ima pomembno vlogo tudi razvoj tehnologije in načina

komunikacije, ki je vplival na prenos znanj med skladatelji in na njihov razvoj.

Raznolikost se izkazuje z različnimi šolami ali gibanji, ki so se pojavljali v

celotnem časovnem obdobju, ob tem pa so pri vsakem od njih prepoznani nekateri

svetovni predstavniki. Uvrščamo jih v posamezne slogovne skupine.

»Kronološko si obdobja oz. slogi sledijo po naslednjem vrstnem redu:

poznoromantični slog (Sergej Rahmaninov)

impresionizem (Claude Debussy, Maurice Ravel)

5

neoklasicizem (Igor Stravinski),

serialna glasba (Pierre Boulez),

minimalizem (Steve Reich, Philip Glass),

konkretna glasba (Pierre Schaeffer),

mikrotonalnaglasba (Harry Partch, Alois Hába),

aleatorika (John Cage),

elektronska glasba (Karlheinz Stockhausen),

polistilizem (Alfred Schnittke), itd.«

(Povzeto 16.5.2016, iz https://sl.wikipedia.org/wiki/Resna_glasba_20._stoletja)

Slika 1:Pomembnejši skladatelji resne glasbe 20. stoletja (1. del)

6

Slika 2:Pomembnejši skladatelji resne glasbe 20. stoletja (2. del)

(Pridobljeno 5. 9. 2016, iz https://sl.wikipedia.org/wiki/Resna_glasba_20._stoletja)

»Po prvi svetovni vojni opažamo v umetni glasbi vse pogostejše vplive raznih

eksotičnih kultur. Pojavijo se jazzovski vplivi, primitivizem in arhaiziranje. Jazz,

ki je razvil svojevrstno reproduktivno kulturo z močnim nacionalnim izrazom

ameriških črncev, nudi mnogim skladateljem vir osvežitve njih glasbenega jezika

predvsem v ritmičnem pogledu in načinu interpretacije.« (Petrić, 1962, str. 620)

Jazz je glasbena zvrst, ki se je sprva pojavila v ZDA na prehodu iz 19. v 20.

stoletje. Njegovi začetki segajo v glasbeno tradicijo afriških kultur, razvil pa se je

tudi pod močnim vplivom ameriške in evropske kulture.

7

»Izraz jazz je bil sprva slengovski izraz z zahodne ameriške obale, ki je označeval

glasbo iz Chicaga okoli leta 1915, njegov izvor pa je neznan. Za jazz značilna

glasbila so kitara, bas kitara, saksofon, pozavna, klavir, klarinet, trobenta,

kontrabas, bobni in vokal.«

(Pridobljeno 5.9.2016, iz https://sl.wikipedia.org/wiki/Jazz)

»V kompozicijskem smislu je prepoznaven po poliritmiji, sinkopah (»nepravilnih

poudarkih«), improvizaciji, »modrih (blue) notah«, »neperiodični gradnji«, itd.

Jazz ima velik vpliv na številne glasbene sloge 20. stoletja.« (Pridobljeno

15.9.2016, iz https://sl.wikipedia.org/wiki/Jazz)

V dvajsetih letih 20. stoletja se je jazz začel širiti tudi v evropske države. Slovenci

smo tako leta 1922 dobili svoj prvi jazzovski orkester Original Jazz Negode, ki ga

je ustanovil Miljutin Negode. V Sloveniji je kmalu po drugi svetovni vojni kot

prvi jazz orkester nastal Plesni orkester Radia Ljubljana pod vodstvom Bojana

Adamiča. Orkester obstaja še danes pod nazivom Big Band RTV Slovenija.

(Povzeto 1.9.2016, po https://eucbeniki.sio.si/gum9/3236/index5.html)

Nekatere značilnosti svetovnega glasbenega ustvarjanja pa v slovenskem prostoru

niso bile sprejete na enak način. Slovenski skladatelji so v mnogih primerih

snovali neodvisno od svetovnih trendov in so pri svojem delovanju uporabljali več

različnih smeri hkrati.

»Impresionizem, ekspresionizem, nacionalne šole, neoklasicizem in neobarok ter

futurizem in naturalizem kot najpomembnejše smeri v glasbi našega stoletja niso

uspele pritegniti ob svojem nastopu vseh ustvarjalcev hkrati.« ( Petrić, 1962, str.

385)

Slovenski skladatelji so, ne glede na majhnost območja, ustvarili pestro paleto

glasbenih del, za kar gre iskati razlog v relativno velikem številu glasbenih

umetnikov, ki so delovali ali delujejo v tem času.

Čeprav se po stilih ustvarjanja sami ne opredeljujejo, nekatere značilnosti del

omogočajo, da jih razvrstimo v določena področja:

8

»Avantgardni pristopi

Posamezni skladatelji so svoja dela gradili na osnovi 12-tonske tehnike, mnogi so

z avantgardnostjo storili še korak naprej. Z uporabo novih kompozicijskih tehnik,

kakršna je na primer aleatorika, z uporabo novih elementov, kakršne so zvočne

ploskve in klastri (clustri) ter z vpeljevanjem atonalnosti so stopali po poti

modernizma, postmodernizma in drugih smeri.

Elektronska, elektroakustična in računalniška glasba

Glasbena tvornost v Sloveniji posega tudi na področje elektronske,

elektroakustične in računalniške glasbe - avtorji svoja dela gradijo pretežno s

pomočjo računalniškega medija, uporabljajo elektronsko glasbeno tehnologijo in

elektronske instrumente ali pa elektronske zvoke združujejo z zvoki klasičnih

glasbil.

Postmodernizem

Med skladatelji so tudi postmodernisti. V svojih kompozicijah združujejo sodobno

in preteklo glasbeno govorico, ki mnogokrat preraste v pluralizem stilov. Seveda

pa je stvar posameznika, kaj (stilno) bo uporabil oziroma v katero smer ga vodi

njegova invencija.

Ljudska glasba v umetni

Posamezniki so se zelo hitro zgledovali po evropskih vzorih, spet drugi pa so

črpali iz posebnosti prostora, v katerem se nahaja naša dežela. Tako so vpletali

folklorne elemente, bili so slovansko pripovedniški, ozirali so se celo po drugih

narodih balkanskega polotoka ter iskali specifično melodiko, značilno za to

okolje.« (Povzeto 16.5.2016, iz; https://eucbeniki.sio.si/gls/3273/index6.html)

Najpogostejša skupna točka vsem tem raznolikim komponističnim pristopom je

verjetno uporaba disonance. Zato je to obdobje včasih označevano tudi kot

»disonantno obdobje« klasične glasbe, ki je sledilo obdobjem, v katerih je bila

poudarjena uporaba konsonance (približno do leta 1900).

(Povzeto 16.5.2016, iz https://sl.wikipedia.org/wiki/Resna_glasba_20._stoletja)

9

V dvajsetem stoletju je značilno tudi, da z ustvarjeno glasbo avtorji izražajo svoja

čustva, z njo eksperimentirajo in vplivajo na poslušalce. Glede na te razlike

delimo glasbo na izpovedno glasbo, uporabno umetnost in eksperimentalne

poizkuse. Nekateri skladatelji se pri svojem skladanju osredotočajo na posamezno

področje, medtem ko drugi koristijo značilnosti vseh treh področij.

Glasbeno obdobje 20. stoletja pomeni za slovensko glasbeno ustvarjanje

pomemben napredek, saj so mnogi glasbeni ustvarjalci ujeli korak s sodobnimi

svetovnimi glasbenimi tokovi.

10

5.2 Kitarska glasba 20. in 21. stoletja

V 20. in 21. stoletju se razvoj kitarske glasbe premika v smeri izrazitega

umetniškega izražanja. Kitarska glasba pridobiva na popularnosti, ki se povečuje

na podlagi splošnih značilnosti tega obdobja. Med ključne vplive lahko štejemo

razvoj zabavne, še posebej rock glasbe, tehnološki razvoj, napredek na področju

masovne komunikacije in posledično možnosti doseganja večjega števila

poslušalcev ter dejstva, da je glasbena umetnost in koncertiranje kot del

globalnega gibanja enostavno dosegljiva na različnih delih sveta.

»Pomemben vpliv pa ima tudi predhoden razvoj kitarske tehnike. Z delovanjem

Francisca Tarrege in drugih se je razvila do stopnje, ki je omogočala izvajanje

najfinejših glasbenih oblik. Z nadaljnjim razvojem je dosegla stopnjo imenovano

moderna kitarska tehnika.« (Povzeto 31.3.2016, po

http://www.classicalguitarmidi.com/history/guitar_history.html#20th_Century)

K pomembnosti in priljubljenosti kitare je pripomogel tudi njen konstrukcijski

razvoj. Močno ga je zaznamoval glavni kitarski graditelj - reformator Antonio de

Torres Jurado, ko je prilagodil in povečal njeno notranje ogrodje ter trup in s tem

ustvaril mnogo glasnejše glasbilo. To je omogočalo popularizacijo instrumenta in

njegov nadaljnji konstrukcijski razvoj.

11

Slika 3: Kitara po zasnovi A. Torresa

(Pridobljeno 5. 9. 2016, iz https://sunnyknollpublishing.com/)

Razvoju instrumenta je sledil tudi razvoj skladateljskega ustvarjanja. Zaznamovali

so ga nekateri Tarregovi učenci, med katerimi je najbolj izstopal Miguel Llobet.

Ta je s svojim mojstrstvom navduševal občinstvo širom sveta. Strokovne kritike

so izpostavljale predvsem tehnično dovršenost, barvo in čistost tona ter neverjetno

izrazno moč umetnika. Njegovo delovanje je bilo bolj osredotočeno na igranje,

njegov prispevek kitarski literaturi pa je podan v obliki manjšega števila del in

mnogih priredb skladb starih in modernih španskih avtorjev. Llobet je svoje

znanje predajal na mnoge, med njimi sta najznamenitejša María Luisa Anido in

José Rey de la Torre.

12

Velikan kitarske glasbe 20. stoletja Andrés Segovia1 je za kitaro ustvaril obsežni

glasbeni repertoar. Okolje v katerem se je seznanjal s kitaro, mu ni nudilo

nobenega pravega učitelja ali mentorja, zato se je kitare naučil igrati večinoma

sam ob pomoči Aguadove2 šole. Hitro je napredoval in kmalu pričel nastopati na

številnih koncernih odrih. Tehnika igranja na kitaro, ki jo je razvil, je v osnovi

nadgradnja Tarregove tehnike, vendar se od Tarrege in njegovih naslednikov, kot

je denimo Emilio Pujol, razlikuje v načinu udarjanja strun. Ne glede na razprave

in različna mnenja o primernosti njegove tehnike igranja, mnogi moderni klasični

kitaristi še vedno igrajo po principu Segoviine tehnike s kombinacijo uporabe

prstnih konic in nohtov.

Slika 4: Andrés Segovia

(Pridobljeno 5. 9. 2016, iz https://en.wikipedia.org/wiki/Andr%C3%A9s_Segovia)

Želja po izboljšavi instrumenta je rasla z izboljšavami v tehniki igranja.

Tehnologija izdelave in razne inovacije so povzročile, da so se namesto strun

1Andrés Segovia (1893–1987), španski virtuoz klasične kitare. Velja za enega največjih kitaristov

vseh časov in očetov klasične kitare.

2Dionisio Aguado (1784-1849): Španski kitarist in skladatelj iz obdobja romantike in eden od

utemeljiteljev sodobnega igranja na kitaro

13

izdelanih iz črev začele uporabljati najlonske strune. Med prvimi, ki so začeli

uporabljati najlonske strune je bil ravno Andrés Segovia. Uporaba najlonskih

strun je pomenila za razvoj igranja kitare pomemben napredek. S tem, ko so nove

strune veliko trše in trpežnejše, zahtevajo manj pogosto uglaševanje, ustvarjajo

močnejši in boljši zvok ter imajo bolj stabilno intonacijo.

Andrés Segovia je s svojo glasbeno in pedagoško zapuščino vplival na razvoj

mnogih kitaristov. Med njegove najbolj znane in uspešne učence spadajo John

Williams, Alirio Diaz, Christopher Parkening, Oscar Ghiglia idr. Njegovo delo je

v svetovnem merilu izredno cenjeno, za kar je prejel številne nagrade, med

drugim mu je španski kralj leta 1981 podelil plemiški naziv.

»Z izrednim poustvarjalnim talentom je Segovia v številnih skladateljih prebudil

zanimanje za znova uveljavljajoči se instrument. Nastalo je veliko novih

kompozicij, med njimi nekatera doslej največja kitarska dela, denimo Etude

(1929) in Preludiji (1940) Heitorja Villa-Lobosa, Sonata III in Concierto del Sur

Manuela Marie Ponceja itd.«

(Pridobljeno 31.3.2016, iz http://www.glasbenamladina.si/wp-content/uploads/1.-

kategorija-Fi%C5%A1er.-L.-%C5%A0tevilni-obrazi-kitare-GLASNA-let.46-

%C5%A1t.-4-str.-13-17.pdf)

Po Andrésu Segovii je kitarska glasba pridobila mnoga imena s pomembnim

vplivom na njeno prepoznavnost in popularizacijo. Ena najbolj priznanih

poustvarjalcev sta Julian Bream in John Williams. Izvajala sta dela znanih

klasičnih avtorjev (Bach, Scarlatti, Villa-Lobos, Albeniz) s poudarkom na

sodobnejšem izraznem stilu. Mnogokrat opisujejo tehniko igranja John Williamsa

kot praktično brezhibno. Igranje Juliana Breama je prepoznano kot virtuozno in

zelo izrazno, izkazuje izjemno muzikalnost in občutek za kontrastiranje tonskih

barv.

14

Slika 5: Julian Bream in John Williams

(Pridobljeno 5. 9. 2016, iz http://plum.cream.org/williams/records/021.htm)

V nadaljevanju 20. stoletja se v svetu klasične kitare pojavijo še druga znana

imena (Eliot Fisk, Manuel Barrueco, David Russell idr.). Mnogo so prispevali k

prepoznavnosti in ugledu kitare. Proti koncu stoletja smo bili priča porastu števila

umetnikov, ki so za svoje izrazno sredstvo izbrali kitaro oz. kitarsko glasbo.

Razvoj in popularizacija kitare je povzročila zanimanje tako pri ustvarjalcih kot

poustvarjalcih, ki so s svojim doprinosom pripomogli vedno večjemu zanimanju

strokovne in laične javnosti za to glasbilo.

»lmenom mednarodnega slovesa - Dušanu Bogdanoviću, Nikiti Koškinu,

Rolandu Dyensu in Carlu Domeniconiju - sledijo danes drugi glasbeniki, nekateri

15

bolj, drugi manj uveljavljeni. Kitarski svet se je povečal in tesneje povezal. Veliko

število kitaristov je posledica prodora glasbila v vse pore družbe. Kitara ni le

instrument koncertnih dvoran, temveč tudi pomemben element življenj številnih

ljudi. Je temelj vrste popularnih kultur in nepregledne množice stalno porajajočih

se umetniških izrazov. Nove komunikacijske tehnologije, na čelu katerih je

svetovni splet, omogočajo preprost dostop do učnih vsebin, predvsem pa

posamezniku poklanjajo možnost slišati, kaj počne z instrumentom nekdo na

drugem koncu sveta. Nove glasbene zmesi so posledica kulturnega mešanja.«

(Pridobljeno 31.3.2016, iz http://www.glasbenamladina.si/wp-content/uploads/1.-


%C5%A1t.-4-str.-13-17.pdf)

5.2.1 Jazz

»Prvotno se je jazz kitara med leti 1900 in 1930 pojavljala v glasbenih zasedbah

kot ritmično glasbilo. Postopoma je iz ritmične sekcije izpodrinila bendžo, zaradi

pomanjkanja glasnosti pa je trup kitare postajal vedno večji. Skupaj s

kontrabasom, ki je iz jazza izpodrinil tubo, sta v osnovni metrični dobi ustvarjala

osnovno harmonijo, na katero so druga glasbila v zasedbi igrala melodije. Eden

prvih predstavnikov je bil Eddie Lang, kasneje pa je ritem kitaro slogovno zelo

razvil Freddie Green. Iz manjših glasbenih zasedb so nastali veliki jazzovski

orkestri (big bandi) in potreba po glasnosti kitare je bila vse večja, zato so začeli

razvijati ojačevalnike za kitare. Ker glasnost ni bila več težava, se je kitara

izkazala kot izvrstno solistično glasbilo tudi v glasnejših zasedbah. Charlie

Christian je bil eden prvih izvajalcev na električni kitari in je imel izjemen vpliv

na kasnejše kitariste, ki so razvijali različne sloge. Kitara je bila od takrat

nepogrešljiva v bluesu, jazzu, rocku, popu in vseh kasnejših slogih, saj je s svojim

posebnim zvokom služila kot navdih in orodje za razvijanje novih glasbenih

slogov in zvočnih slik. Redkokatero glasbilo je imelo v tako kratki zgodovini tako

hiter razvoj v tehniki igranja. Danes je jazz kitara koncertno glasbilo,

nepogrešljiva pa je v big bandih, v katerih ima solistično in spremljevalno vlogo,

v revijskih orkestrih in v številnih manjših zasedbah. Popularnost jazz kitare je

16

vsekakor posledica njenega zvoka, izraznih zmožnosti, praktičnosti in dostopnosti

ter dosežkov ustvarjalnih mojstrov iz zgodovine.« (Smolej, 2013, str. 4)

5.2.2 Slovenska glasba za kitaro v 20. in 21. stoletju

Za začetek 20. stoletja je značilno, da slovenski skladatelji niso ustvarjali za

kitaro. V tem obdobju je v Sloveniji deloval zgolj Alois Pešek (kitarist in učitelj

kitare), vendar je o njegovem delu in življenju znanega zelo malo. Kitara se v tem

obdobju pojavlja večinoma kot spremljevalni instrument za petje.

Eden prvih Slovencev, ki so prispevali literaturo za kitaro je bil Adolf Gröbming

(1891-1961). Izdal je »Kitarsko šolo za začetnike, namenjeno zlasti spremljevanju

petja«. Učbenik je bil namenjen spoznavanju osnov igranja kitare in vzbujanju

zanimanja za instrument.

»Slovenska kitarska literatura začne nastajati leta 1942 z Nokturnom Stanka Preka

in Gonarskimi zvonovi Karla Hladkyja. Sledijo prispevki Primoža Ramovša,

Vilka Ukmarja, Alojza Srebotnjaka, Pavla Šivica, Lojzeta Lebiča, Pavleta

Merkuja, lva Petrića, Uroša Rojka, Janija Goloba, Milka Lazarja in drugih.

Obsežnejši opus je napisal Aleš Strajnar, v didaktičnem smislu pa je pomembna

tudi literatura Jakoba in Tomaža Šegule, Ljudmila Rusa ter Tomaža Habeta«

(Pridobljeno 31. 3.2016, iz http://www.glasbenamladina.si/wp-content/uploads/1.-


%C5%A1t.-4-str.-13-17.pdf)

Stanko Prek je bil v svojem začetnem obdobju edini šolani kitarist pri nas. Rodil

se je 12. marca 1915 v Solkanu pri Novi Gorici. Prek je deloval ne več področjih.

Bil je pionir slovenske kitarske pedagogike, pisal je učbenike in publicistiko, bil je

uspešen kot skladatelj, kitarist in pedagog.

Po končnem učiteljišču se je v letih 1940 - 1941 izpopolnjeval na Visoki šoli za

glasbo v Münchnu. Leta 1941 je diplomiral iz kitare, leta 1944 pa na Akademiji za

17

glasbo v Ljubljani (v razredu L. M. Škerjanca) še iz kompozicije. Svojo koncertno

pot je začel že leta 1938, ko je imel v mali dvorani Slovenske filharmonije svoj

prvi solistični kitarski recital.

Vse do sredine sedemdesetih let preteklega stoletja je Prek veljal za edinega

formalno visoko izobraženega kitarista in pedagoško avtoriteto na področju

Jugoslavije, čeprav so bili v tem obdobju prisotni tudi nekateri uspešnejši

koncertni kitaristi (npr. fizik dr. Jovan Jovičić in arhitekt Milan Grakalić). Leta

1974 je na Muzički akademiji v Zagrebu postal prvi profesor kitare na visoki

stopnji v Jugoslaviji. Deloval je v Ljubljani, Mariboru, Zagrebu, Nemčiji, Avstriji

in Švici.

Bil je avtor ali soavtor več učbenikov za kitaro: Metodika klasične kitare I. del

(1977), Šola za kitaro v dveh delih (1950, 1952), Začetnica za kitaro (1966) idr.,

napisal pa je tudi kar nekaj drugih del, ki niso povezana s kitaro (Teorija glasbe,

1963, 1988). Prekov ustvarjalni opus se poleg kitare dotika še klavirskih,

zborovskih in orkestralnih del ter samospevov. Zbral in izdal je tudi nekaj zbirk

ljudskih pesmi ter pregovore in ljudske reke. Njegovo najpomembnejše delo za

kitaro je Nokturno, sledilo pa mu je več samospevov za glas in kitaro, kot so

Pomladna pesem, Serenada, Kristalna vaza in Gvadalkivir.

»Stanko Prek je imel velike zasluge za popularizacijo kitare na slovenskem in v

bivši Jugoslaviji, pri tem pa so odigrale njegove izdaje kitarske literature, večkrat

tudi v samozaložbi, večjo vlogo, kot pa njegova pedagoška dejavnost.« (Rus,

2009, str. 314)

V odboju med vojnama in v času 2. svetovne vojne se je na slovenskem prvič

pričelo z bolj ali manj sistematičnim poučevanjem kitare. Leta 1942 sta Stane

Kranjc in Jože(f) Turšič izdala »Kitarsko šolo - osnovne vaje«.

To obdobje je pomembno zaznamoval tudi Prekov sodobnik Karel Hladky. Bil je

glasbeni pedagog in dober kitarist.

18

» Bil je zelo nadarjen, vendar ni imel sredstev, da bi šel študirat v tujino (kot S.

Prek). Več o teh letih zaenkrat ni podatkov. V šolskem letu 1919/21 je po

raziskavah C. Budkoviča poučeval klavir na Šoli Glasbene Matice v Mariboru.

Leta 1920/21 je na tej šoli poleg klavirja poučeval tudi mladinsko petje.« (Rus,

2009, str. 313).

Med vojno so ga leta 1942 Italijani internirali v zloglasno taborišče Gonars, kjer je

napisal eno prvih slovenskih koncertnih skladb za kitaro »Gonarski zvonovi«.

Še pred Prekom je leta 1944 izdal svojo »Kitarsko šolo«. Poleg tega sta njegovi

znani deli še izrazito špansko obarvana »Serenada za kitaro« in »Vizija«. Priredil

je veliko skladb, nekatere je izdal v samozaložbi. Njegovo delo in zapuščina še

vedno čakata na resnejšo raziskavo.

»Hladky je bil odličen kitarski pedagog in pri tem veliko bolj konkreten od S.

Preka. Vzgojil je Scharro in Arharja, posredno pa tudi Ljudmila Rusa. Bil je prvi

Slovenec, ki je sestavil dovolj dober učni načrt za kitaro, po katerem so potem

poučevali V. Arhar, L. Rus in H. Scharra.« (Rus, 2009, str. 313)

V obdobju po 2. svetovni vojni so bili na slovenskem slabi pogoji za razvoj

kitarske glasbe. Poučevanje se je v resnih ustanovah ukinjalo, pravih pedagogov

pa je primanjkovalo. Preporod slovenske kitaristke se je pričel v poznih

šestdesetih letih. Največji doprinos k tej svojevrstni renesansi so dali Hubert

Scharra in Ljudmil Rus iz Hladkyjeve ter Primož Soban in Tomaž Šegula iz

Prekove šole.

Ob koncu šestdesetih let je kitara postala zanimiva tudi skladateljem, ki so

večinoma ustvarjali za druge instrumente. Skladbo Dva nokturna je za kitaro

ustvaril Primož Ramovš, v skladanju za kitaro se je preizkusil tudi Alojz

Srebotnjak s skladbo Dva stavka (Duemovimenti). Z lažjimi, predvsem

didaktičnimi, deli pa je pričel tudi Tomaž Šegula, ki ima velike zasluge za razvoj

kitarske pedagogike na slovenskem.

19

Tomaž Šegula je slovenski kitarist, glasbeni pedagog in muzikolog rojen 29.

marca 1941 v Ljubljani.

»Po začetnem delovanju v različnih glasbenih smereh (kot glasbeni pedagog,

muzikolog, izvajalec na raznih področjih klasične glasbe, zabavne glasbe in jazza)

je svoje aktivnosti osredotočil na področje klasične kitare. Kitara je bila na

začetku njegove poklicne poti obravnavana v slovenskih glasbenih šolah kot

ljudski inštrument, namenjen predvsem pevski spremljavi. S svojim

publicističnim delom, pisanjem učbenikov za kitaro, z odmevnimi javnimi nastopi

njegovih učencev ter z odličnimi rezultati nekaterih izmed njih na republiških in

zveznih (jugoslovanskih) tekmovanjih mladih glasbenikov, predvsem pa z

intenzivnim strokovno-organizacijskim delom, je bistveno pripomogel k temu, da

je kitara končno postala tudi v slovenskih glasbenih šolah enakovredna ostalim

tradicionalnim glasbenim instrumentom. V sredini sedemdesetih let prejšnjega

stoletja je klasična kitara postala samostojna študijska smer na obeh slovenskih

srednjih glasbenih šolah (Ljubljana, Maribor) ter pozneje (leta 1985 kot

višješolski študijski program, od leta 1996 pa kot visokošolski univerzitetni študij)

tudi na Akademiji za glasbo v Ljubljani.«

(Pridobljeno 8.4.2016, iz

https://sl.wikipedia.org/wiki/Toma%C5%BE_%C5%A0egula)

»Njegovo (Šegulovo) najpomembnejše delo pa je zbirka učbenikov Mladi kitarist,

ki je v obdobju od 1972 do 1983 štela 6 zvezkov, v letih 1995 do 2000 pa 8

prenovljenih zvezkov. Šegula je poleg Ljudmila Rusa opravil v slovenski

kitaristiki pionirsko delo in pripomogel k temu, da je kitara postala enakovredna

ostalim klasičnim instrumentom ter samostojen študijski predmet na Srednji

glasbeni šoli (v Ljubljani op. pr.) in posredno tudi na Akademiji za glasbo (v

Ljubljani). Za svoje delo je prejel odlikovanje predsedstva SFRJ (Red dela s

srebrnim vencem), Nagrado Republike Slovenije za avtorsko delo (1988) in

Škerjančevo diplomo SGBŠ (2001) za vzgojo mladih kitaristov.« (Rus, 2009, str.

316)

20

Slika 6: T. Šegula: učbenik Mladi kitarist 1

»Vzgojil je mnogo odličnih kitaristov in pedagogov med katerimi so najvidnejši

Andrej Grafenauer, Igor Saje, Klara Tomljanović, Aleš Strajnar, Katja Porovne in

Eva Hren. Nekateri izmed njegovih dijakov, ki so bili odlični klasični kitaristi, pa

so se uveljavili kot izvajalci in ustvarjalci na različnih področjih zabavne glasbe

(na primer Jan Plestenjak).«

(Pridobljeno 8. 4. 2016, iz

https://sl.wikipedia.org/wiki/Toma%C5%BE_%C5%A0egula)

Nekaj didaktičnih del za kitaro uporabljenih v Mladem kitaristu T. Šegule je

prispeval tudi slovenski skladatelj in pedagog Albin Weingerl (rojen leta 1923 v

Šentjerneju). V času svojega pedagoškega delovanja med leti 1976 in 1983 je

poučeval teoretične predmete in kitaro na Zavodu za glasbeno in baletno

izobraževanje v Ljubljani. Poleg didaktičnih skladb je tudi avtor predvsem

komornih skladb za kitaro VI. suita za dve flavti in kitaro (1981), Meditacija za

dve flavti in kitaro, Meditacija za kitaro solo (1982).

Za kitaro so skladali še drugi skladatelji, med katerimi so najpomembnejša dela

prispevali Pavel Šivic (Dve skadbi, za solo kitaro iz 1984 in Haiku, za alt in kitaro

iz leta 1982), Vinko Ukmar (Pet bagatel za kitaro iz leta 1978), Jakob Jež (Do

21

fraigamors - kantata za dvojni zbor, mandolino, kitaro, lutnjo in tolkala iz leta

1968 in Tabulatura za kitaro iz leta 1982), Alojz Srebotnjak, avtor ene najbolj

pogosto izvajanih in najbolj priljubljenih slovenskih skladb za kitaro

Duemovimenti (1976) in Primož Ramovš.

Poleg skladbe Dva nokturna (Zwei Nocturnes, 1967) je skladatelj in akademik

Primož Ramovš (rojen 20. marca 1921 v Ljubljani), eden najpomembnejših

slovenskih skladateljev in glasbenih ustvarjalcev 20. stoletja prispeval še skladbe

Trije trenutki za kitaro (1990), Rondeau za violino in kitaro (1978) idr.

»Ramovševa glasbena zapuščina je velikanski skladateljski opus. Njegove začetne

kompozicije so nastale v duhu neoklasicizma, kasnejše pod vplivom

ekspresionizma in serialne glasbe. Končno pa je Ramovš začetnik slovenske

glasbene avantgarde«.

(Pridobljeno 16. 5. 2016, iz

https://sl.wikipedia.org/wiki/Primo%C5%BE_Ramov%C5%A1)

Ramovš je za svoj obsežen in kakovosten opus prejel več priznanj in nagrad, med

njimi leta 1983 Prešernovo nagrado za življenjsko delo in Kozinovo nagrado

Društva slovenskih skladateljev. Od leta 1977 je bil častni član SAZU. Leta 1988

je bil imenovan za častnega člana Slovenske filharmonije.

Med najplodnejše skladatelje za kitaro v zadnjem obdobju spada tudi Jerko

Novak. Rodil se je leta 1957 v Beogradu. Izhaja iz družine, ki je vzgojila kar tri

sinove umetnike, prav tako, pa je bil znan pianist in skladatelj tudi njegov stric

Leo Novak (ubit med drugo svetovno vojno).Z glasbo se je srečal že v času

življenja v Beogradu. Po vrnitvi družine Novak v Ljubljano se je Jerko leta 1971

pričel izobraževati na ZGBŠ pri profesorju Hubertu Scharri, kjer je pridobil

začetke formalne izobrazbe klasičnega kitarista.

»Na visoki šoli za glasbo in gledališko umetnost v Gradcu je študiral kitaro v

razredu prof. M. Bäuml-Klasinc. Po diplomi je pri isti profesorici nadaljeval s

podiplomskim študijem. Že med študijem je bil večkrat nagrajen na različnih

22

kitarskih tekmovanjih. Leta 1983 je prejel nagrado Zlata ptica.« (Križnar / Pinter,

str. 302)

Leta 2010 je prejel Škerjančevo diplomo za izredne dosežke pri vzgoji mladih

slovenskih kitaristov in umetniško uveljavljanje šole (Konservatorija za glasbo in

balet v Ljubljani).

Koncertira in snema doma in v tujini, predvsem pa deluje kot kitarski solist, član

raznih komornih zasedb, studijski glasbenik in pedagog.

Jerko Novak se kot umetnik izkazuje na različnih področjih. Kot kitarist s svojim

solističnim repertoarjem nastopa doma in v tujini (Avstrija, Rusija, področje

nekdanje Jugoslavije, Gruzija, Armenija, Italija, Nemčija, Španija, Švedska).

Pogosto igra v komornih zasedbah. Z njim so sodelovali mnogi priznani

glasbeniki kot so violinist Tomaž Lorenz, flavtista Aleš Kacjan in Cveto Kobal,

kitarista Igor Saje in Žarko Ignjatović, harmonikar Franci Žibert, pevci Eva

Novšak-Houška, Mitja Gregorač,Jerca Mrzel, Neca Falk in drugi.

»Glasbeno ustvarjanje Jerka Novaka se je pričelo z deli za otroke za radijske,

gledališke in lutkovne igre. Njegovi glasbi Zlato za otroke so sledila dela za film

in televizijo. Tako je nastala glasba za Zlato ladjo (1979), Nebesno gledališče

(1982), Plesoči osliček (1985), Čudežni prstan (1986), V ozvezdju postelje (1986),

Prizori iz življenja stvari (1990), Stotisočnoga (1992), Viteški turnir v Zgornji

Šiški (2000), Cesarjeva nova oblačila (2005), idr.« (Rus, 2009, str, 318).

Napisal je tudi glasbo za celovečerni slovenski film Razsvetljava in skladbo za

slovenski film Umetni raj. Med njegova najbolj znana dela štejejo Maček Muri in

Muca Maca, Kdo je napravil Vidu srajčico, Zdravilo za strah, Mačji sejem in

Mačje mesto.

Poklicno se ukvarja s pedagoškim delom in trenutno poučuje na Konservatoriju za

glasbo in balet v Ljubljani. Honorarno pa je poučeval tudi na Akademiji za glasbo

v Ljubljani in bil mentor na mnogih mednarodnih poletnih taborih. Njegovi učenci

in dijaki dosegajo vrhunske uspehe na domačih in tujih kitarskih tekmovanjih.

23

V novejši zgodovini glasbo za kitaro ustvarjajo priznani slovenski skladatelji, ki

so zanjo prispevali mnoga pomembna dela.

KO LEKTORIRA

Aldo Kumar je v Idriji rojen skladatelj (1954) in trenutno velja za enega

največkrat izvajanih ustvarjalcev v Sloveniji. Je avtor skladb Vala (1998), Oljke v

snegu (1999) za kitaro.

Uroš Rojko (1954, Ljubljana) sodi med največkrat nagrajene slovenske

skladatelje, še posebej v tujini. Poročen je bil s kitaristko Klaro Tomljanović in je

med drugim zanjo napisal vrsto skladb za kitaro in druge instrumente: Luna,

Acqua e Chiara (1998), Elegija per Hugo za flavto in kitaro (1993),

Musicofstrings za kitaro in 18 godal (1994), Micro - ostinati za klarinet in kitaro

(2003) idr.

Milko Lazar (1965, Maribor) je skladatelj in multiinstrumentalist, čigar dela se

izvajajo širom Evrope in sveta. Sklada za različne instrumente, njegova glasba za

kitaro (Sonce žari (2009), Glasba za kvartet kitar (2004), Pet kratkih skladb za

flavto in kitaro (2003), Invencija (1999), Izhodi (1998)) je med kitaristi lepo

sprejeta.

Igor Krivokapič (1965, Ljubljana) je skladatelj, tubist, pedagog in glasbeni

urednik. V orkester je vpeljal brenkala (kitare, mandoline itd.), saj v svojem

ustvarjanju posebno pozornost posveča izboru doslej zapostavljenih in prezrtih

glasbil, zato je marsikatera njegova skladba napisana za nenavadne ali celo

edinstvene zasedbe. Njegov opus za kitaro zajema: Suita za kitaro solo (1999-

2000), terpriredbo ljudske pesmi U'lublan pr'šestic za sopran, flavto in kitaro

(1998).

Peter Šavli (1961, Postojna) je večkrat nagrajen skladatelj, ki pri delih za kitaro

vešče kombinira bossa novo in avantgardnost ter postreže s celo paleto izraznih in

barvnih odtenkov. Njegov opus za kitaro sestavljajo skladbe: Koncert za kitaro in

komorni orkester (1996), Teenager Rondo (1990), Plesni ambienti (1991),

Pueraeternus I (1992), Pueraeternus III, (1994), Avant le devant (1998), Tri

24

sinergije (2008), Tri slovenske ljudske, Jobimesque (2000), So-natus (2004),

Valček (2007) idr.

Bojana Šaljić Podešva (1978, Maribor) je slovenska skladateljica, njeno temeljno

izrazno sredstvo pa je elektroakustična glasba. Je avtorica skladbe Avtron (2003),

ki je po mnenju mnogih najbolj uspešna slovenska skladba za solo kitaro v

zadnjih nekaj letih.

Božidar Kos (1934, Novo mesto) je ugleden skladatelj, pedagog in teoretik, ki je

večino časa deloval v tujini, najdlje v Avstraliji. Leta 2008 se je vrnil v Slovenijo.

V svojih zrelih letih je za kitaro skomponiral Koncert za kitaro in orkester (1992),

Evocations II (1999).

V zadnjem obdobju smo priča plodovitega ustvarjanja slovenskih skladateljev.

Nastalo je več predelav obstoječih ali novih del. Uroš Rojko je ustvaril Chiton

(2003), Peter Šavli je napisal So-natus (2004), ciklično, “sonatno” zasnovano

skladbo, Ivo Petrić se je drugič (po Koroških varijacijah iz leta 2000) lotil kitare

in nam podaril ciklus Šest preludijev (2005), Jani Golob je spisal Tri etude (2005),

Aleš Strajnar je predelal svoj Beguine v Beguine 2004 in Miha gre na morje.

Razveseljiv je pojav kitarista-skladatelja Nejca Kuharja, ki je na Dunaju končal

magistrski študij kompozicije in kitare. Kljub mladosti je njegov opus kitarskih

skladb svež in obetaven.

Poleg navedenih so razna dela prispevali še drugi skladatelji. Imena, ki jih

zasledimo so: Pavle Merkù, Marjan Šijanec, Tomaž Habe, Maksimiljan Feguš,

Larisa Vrhunc, Urška Pompe, Vitja Avsec, Žiga Stanič, Dušan Bavdek, Jan

Plestenjak, Ambrož Čopi, Črt Sojar Voglar, Katalin Péter Krivokapić idr.

Prizadevanja slovenskih kitaristov, pedagogov in skladateljev na področju glasbe

za kitaro je v 20. in 21. stoletju v Sloveniji ustvarila pomembne dosežke na

izvajalskem, pedagoškem in skladateljskem področju. V drugi polovici prejšnjega

stoletja in na začetku novega stoletja so nastali mnogi odlični posnetki, vrstili so

se pedagoški uspehi in nastajala skladateljska dela, ki so omogočila, da je kitara

25

postala enakovredna ostalim »klasičnim« inštrumentom. Kitara s tem pridobiva

vedno več mladih navdušencev, kar omogoča njen nadaljnji razvoj.

V današnjem času deluje na slovenskem veliko dobrih učiteljev in učencev kitare.

Kakovost dela sloni na veliki zagnanosti učiteljev in novih rodov ter se zrcali v

številnih nagradah, ki jih le ti dosegajo na mednarodnih tekmovanjih. Poleg

napredka na področju vzgoje kitaristov se je povečala tudi kakovost in število

skladb, napisanih za kitaro. Eno najpomembnejših vlog na tem področju je imel

ravno Aleš Strajnar, zato je v nadaljevanju natančneje raziskano njegovo življenje,

delo in značilnosti njegovega ustvarjanja.

26

6 Aleš Strajnar in njegovo delo

6.1 Življenje

Slika 7: Aleš Strajnar

(Pridobljeno 16. 9. 2016, iz http://www.dss.si/skladatelji.html)

Aleš Strajnarje slovenski kitarist, pedagog in skladatelj. Skladateljevo delo

dokazuje, da je vsestranski glasbenik, saj njegovo glasbeno udejstvovanje in

ustvarjanje sega na področje klasike, popa, rocka in jazza.

Rodil se je 29. novembra leta 1947 v Vipavi, ker je preživel prvi dve leti svojega

življenja. Otroška leta je preživel v Ajdovščini, pri štirinajstih letih se je z družino

preselil v Ljubljano. Na primorskem sta ga starša pri devetih letih vpisala v

Glasbeno šolo v Ajdovščini, kjer je igral klavir, a ker klavirja v družini niso imeli,

je moral vaditi drugje, kar ga je oviralo.

»Ure klavirja, ki ga s pripadajočim številom ur vaj niso takrat najbolj pritegnile,

so se končale že po dveh letih, bolj kot same ure klavirja pa so mu v spominu

ostali zarisani tisti trenutki, v katerih se je prepuščal samostojnemu muziciranju,

saj je veliko raje, kot da bi vadil predpisano učno snov, že takrat nezavedno iskal

v sebi notranje glasbene harmonije in melodije.« (Strajnar: Trnovske meditacije,

2009)

V času življenja v Ljubljani, ga je v tretjem letniku gimnazije nenadoma navdušila

kitara, ki je zaznamovala njegovo mladost in ga usmerila v uspešno glasbeno pot.

27

»Obisk očetove prijateljice, ki je ob klepetu mimogrede še zaigrala na ta magični

instrument, ga je izredno presunil. Želja postati glasbenik - v prvi vrsti je to

pomenilo postati kitarist - je bila vzbujena. Kmalu je dobil svojo prvo kitaro.«

(Strajnar: Trnovske meditacije, 2009)

28

6.2 Izobrazba

Na nižjo glasbeno šolo iz kitare se je vpisal pozno, vendar jo je zelo hitro

zaključil. Z izobraževanjem na kitari je nadaljeval na Zavodu za glasbeno in

baletno izobraževanje v Ljubljani v razredu prof. Tomaža Šegule in v razredu

prof. Bogdana Habeta.

Leta 1976 je opravil zaključni izpit iz kitare v razredu prof. Tomaža Šegule in

zaključni izpit teoretsko pedagoškega oddelka v razredu prof. Bogdana Habeta.

Na študij kompozicije se je najprej vpisal na ljubljanski Akademiji za glasbo pri

prof. Urošu Kreku, kjer je opravil prvi dve leti študija, po njegovi upokojitvi pa je

študij kompozicije nadaljeval pri prof. Danetu Škerlu, kjer je diplomiral leta 1986.

6.3 Glasbeni razvoj

»Najboljšo popotnico v svet glasbe mu je - tako je prepričan še danes - omogočil

očetov nakup radia znamke Blaupunkt, s čimer so se mu v sredini petdesetih let

odprla vrata v svet kvalitetnega zvoka. Iz radijskega ohišja so prihajale predvsem

mojstrovine Čajkovskega, Musorgskega, operna glasba in v veliki meri tudi

solistična dela za pevce, ki pa se niso vila le iz »družinskega Blaupunkta«, temveč

so skladatelja zaznamovala predvsem tista v svoji najbolj živi obliki: v pesmih,

katere je z veliko radostjo prepeval skladateljev oče. Tako je verjetno prav slednji

- ta je z največjim zanosom prepeval slovenske narodne pesmi - najbolj

zaznamoval in oblikoval skladateljevo glasbeno zavest v tistih zgodnjih otroških

letih.« (Strajnar: Trnovske meditacije, 2009)

Najprej se je z glasbenim izobraževanjem srečal pri urah klavirja v osnovni

glasbeni šoli, v srednji šoli pa ga je navdušila kitara in je mnogo časa namenil

igranju le te. Kitare se je najprej učil kot samouk s posnemanjem in

prepisovanjem skladb Jimija Hendrixa in ostalih mojstrov bluesa. V svet kitare ga

je najprej popeljala zabavna glasba s kitaro, ki ga je popolnoma prevzela.

29

Zaradi navdušenja in želje po glasbenem udejstvovanju je s prijatelji ustanovil

svojo glasbeno skupino z imenom Vihar.

Njegov talent za komponiranje in improviziranje se je odražal že v skladbah, ki jih

je igral v skupini Vihar, kjer so igrali večinoma njegovo glasbo. Leta 1969 je v

studiu Akademik radia Študent posnel nekaj svojih skladb (ni znano, ali se je

posnetek tudi ohranil) nastalih na eno njegovih tem ob spremljavi basista in

bobnarja in njegovi improvizaciji.

(Povzeto 1. 5. 2016, po https://www.youtube.com/watch?v=Zs-tSwceSmc)

Navdušenje nad kitaro ga je spodbudilo, da se je pri 23 letih (1971) vpisal v prvi

razred nižje glasbene šole za kitaro, saj se je zavedal, da za resno ustvarjanje

potrebuje več znanja, kot ga lahko pridobi kot samouk. Nižjo glasbeno šolo je

zaključil zelo hitro. Za študij kitare na srednji glasbeni šoli se je odločil ob

spodbudi prof. Šegule, ob tem pa se je hkrati vpisal na teoretski oddelek Srednje

glasbene šole v Ljubljani. Svojega glasbenega izobraževanja ni nadaljeval na

kitari, saj takrat študij doma še ni bil mogoč in ga je večina nadaljevala v Gradcu,

kar pa mu ni bilo po godu, hkrati pa ga je zanimal študij kompozicije.

Kljub pridobljeni glasbeni izobrazbi skladatelj pravi, da se kot glasbenik ni

spremenil.

»Še vedno sem kot tisti otrok v Ajdovščini, moja duša in fantazija ostajata na nek

način ves čas isti. Kar sem med študijem glasbe pridal svoji glasbeni biti je le še

znanje kontrapunkta, harmonije, ipd. Tako sem svoj glasbeni svet le obogatil z

obrtnim, tehničnim znanjem, sam pa v svojem bistvu kot glasbenik ostajam

venomer enak.« (Strajnar: Trnovske meditacije, 2009)

Skoraj hkrati kot se je vpisal v glasbeno šolo (leta 1972), se je na povabilo

Matjaža Deva pridružil skupini Mladi levi, kjer v spremenjeni zasedbi deluje še

sedaj.

30

Že v času srednje glasbene šole je napisal nekaj skladb, ki jih je prof. Šegula

uporabil v Mladem kitaristu in so namenjene nižjim razredom glasbene šole. To

so skladbe Miha riše, Kavbojska za Mihca, Pravljica za Mihca in Sen. Te skladbe

napisane za njegovega nečaka Mihca so nastale v slogu Jamesa Taylorja, ki ga je

v tem času rad poslušal.

Resna in tehtna dela je začel pisati v obdobju študija kompozicije. Napisal je

skladbo Passacaglia za kitaro, ki prinese tematski material v osmih taktih. Na

podlagi tega materiala skladatelj gradi in razvija kompozicijo naprej. Med drugim

se vrstijo ritmične in melodične variacije. Strajnar je raziskoval tudi kvartno

harmonijo in kvartne akorde uporabil v skladbah Sporočilo I za kitaro, Sporočilo

II za kitaro. Skladal je tudi druge glasbene oblike, skladba Pogledi za flavto in

kitaro predstavlja njegov izdelek suitne oblike, sonatne oblike je uporabil v

skladbah Sonata za flavto in harfo, Sonata št. 1 za dve kitari, Sonata št. 2 za dve

kitari. Poleg navedenih pa je ustvaril še mnoga druga kvalitetna glasbena dela.

Skladateljevo delovanje pa ni omejeno zgolj na kitaro. Komponiral je tudi za

druge instrumente. Pisal je orkestrske skladbe in že v osemdesetih letih ustvaril

Divertimento za kitaro in orkester, potem Slovenski simfonični triptih za veliki

orkester, pozneje pa še Glej, lučke na jezeru! za flavto, harfo, harmoniko,

zvonove, tolkala in godala idr. Večina njegovih skladb je kljub temu ustvarjenih

za kitaro npr. tri Sonate za dve kitari, Trnovska serenada za violino in kitaro.

Skladal pa je tudi po naročilu in tako ustvaril Sonato za flavto in harfo in še

mnoge druge skladbe.

Skladateljevo glasbeno obzorje sega tudi na področje jazza, popa in rocka. S temi

zvrstmi se je srečeval med svojo kariero kot kitarist v različnih zasedbah. Deloval

je v skupinah Vihar in Mladi levi, sodeloval v raznih zasedbah na Radiu Slovenija

in Radiu Ljubljana ter igral v orkestru, ki je spremljal Slovensko popevko in

Veselo jesen. Tudi te izkušnje so mu pomagale, da je lahko skupaj z drugimi

kolegi uspešno pripravil učni načrt za jazz kitaro, ki ga predhodno v Sloveniji še

ni bilo.

31

»Uspešno glasbeno pot pa je doživljal tudi s skupino Mladi levi (1966-1975). Bili

so slovenska vokalno-instrumentalna zasedba, igrali so rock in pop glasbo.

Skupina si je nadela ime po filmu The Young Lions (Mladi levi), ki ga je leta

1958 po romanu Irwina Showa posnel režiser Edward Dmytryk. Ponovno so

nastopili za Silvestrovo 2014«.

(Povzeto 11.7.2016 iz https://sl.wikipedia.org/wiki/Mladi_levi)

Slika 8: Mladi levi (2014)

(Pridobljeno 5. 9. 2016, iz http://www.cd-cc.si/sl/glasba/mladi-levi-4566/)

Leta 2016 je bil na Slovenskem filmskem festivalu predvajan film Dejana

Batoćanina o glasbeni skupini Mladi levi z naslovom Mladi levi: polnost časa.

»Mladi levi, legendarna glasbena skupina iz 60. in 70. let, se je po štirih

desetletjih vrnila na glasbene odre. Film se odvija od prvih srečanj petih

upokojencev, ki so se odločili obuditi stare uspešnice in k sodelovanju povabiti

vse nekdanje člane. Spremljamo jih skozi mesece priprav in številnih vaj ter se

vračamo v čas njihove mladosti, ko so prek glasbe stkali prijateljske vezi, ki so

uresničile to, kar se je marsikomu zdelo nemogoče. Novembra 2014 so ob

precejšnji medijski pozornosti nastopili na dveh razprodanih koncertih v Ljubljani

in navdušili občinstvo.«

(Pridobljeno 16. 9. 2016, iz http://www.fsf.si/2016/sl/filmi/celovecerni-

dokumentarni-film/mladi-levi-polnost-casa/)

32

Jazzovska glasba mu je z leti dela, igranja in ustvarjanja postajala vedno bližja,

zato trenutno deluje tudi v zasedbi Remake Swing Quartet, ustanovljeni v letu

2007. Člani kvarteta igrajo razne skladbe iz časa swinga.

»Izbrane skladbe priredijo sami in stremijo h glasbenemu izrazu, značilnemu za

swing ter pri tem uporabljajo zanj tipične vzorce in način izvedbe.

Kljub kratkemu času delovanja so se uspešno predstavili na več jazz večerih v

Ljubljanskih jazz klubih.«

(Pridobljeno 11. 7. 2016, iz http://citymagazine.si/dogodek/remake-swing-quartet)

Čeprav je skladatelj že upokojen, še vedno nadaljuje s skladanjem. Pri tem so

nastale določene predelave njegovih že napisanih skladb in tudi nova pomembna

dela. Predelal je npr. skladbi Beguine (krstna izvedba; Tanja Brecelj v Sežani

1999) in Miha gre na morje. V obdobju po upokojitvi je napisal tudi svoj prvi

koncert za kitaro in orkester v treh stavkih z naslovom Fantazija za sprehajalca.

Koncertno delo temelji na materialu vzetem iz suite Pogledi za flavto in kitaro.

Koncert pripoveduje o sprehajalcu, ki je on sam in se sprehaja po Trnovem ob

Ljubljanici.

10. junija 2016 je bila v sklopu prireditve Noč slovenskih skladateljev krstno

izvedena tudi skladba Sonata za dve kitari št. 3 v izvedbi Jureta Cerkovnika in

Nejca Kuharja.

Njegovo glasbeno delovanje ne pojenja, saj se kljub upokojitvi še vedno aktivno

ukvarja z glasbo in koncertira v različnih zasedbah, sklada in nastopa skupaj s

svojo hčerko, pevko Anjo Strajnar.

33

6.4 Zaposlitev in kariera

Od leta 1971-1974 je bil svobodni umetnik, nato se je leta 1976 zaposlil na

Glasbeni šoli Ljubljana Moste-Polje kjer je poučeval kitaro do leta 1994. Z letom

1992 je pričel poučevati solfeggio in jazz kitaro na Srednji glasbeni in baletni šoli

v Ljubljani ter vodil oddelek za jazz in zabavno glasbo. V letih 1997, 2000 in

2003 je bil član tekmovalne žirije na tekmovanju mladih slovenskih glasbenikov.

Dejaven je tudi v zabavni glasbi, kjer je bil v letu 2000, 2001 in 2003 član

strokovne komisije pri izboru popevke, ki je predstavljala Slovenijo na Evroviziji.

34

6.5 Pedagoško delo

Na pedagoškem področju je skladatelj deloval od leta 1976 do svoje upokojitve.

Njegov najpomembnejši prispevek pedagoškega dela je učni načrt za jazz kitaro,

izdelan skupaj z drugimi avtorji.

Jazz kitaro je začel poučevati leta 1990. V prvih šolskih letih so dijaki obiskovali

pouk pri posameznih instrumentih, teorijo pa so obiskovali na Srednji glasbeni

šoli v Ljubljani. Po treh letih delovanja se je poučevanje pričelo v celoti odvijati

pod okriljem Srednje glasbene in baletne šole v Ljubljani, ki je s tem dobila

oddelek za jazz. Poučevanje jazz kitare in vodenje jazz oddelka je prevzel Aleš

Strajnar, čeprav se jazz kitare uradno nikoli ni učil, imel pa je mnogo izkušenj,

pridobljenih z delovanjem v orkestrih radia Ljubljana in radia Slovenija. Bil je

nekakšen pionir na tem področju in je na programu jazz kitare deloval do svoje

upokojitve.

Program jazz kitara, ki ga je izdelal Aleš Strajnar skupaj z drugimi avtorji določa

vsebino poučevanja jazz kitare. Program zajema standarde jazza in bluesa,

osnovne termine jazz teorije, kot so intervali, akordi, lestvice ali modusi, osnove

jazz harmonije in standardne akordične postope v jazzu. Pri tem je učna ura jazz

kitare zelo podobna tisti klasične kitare. Ena tretjina pouka je še vedno pouk

klasične kitare, dve tretjini pa pouk jazz kitare. Pri pouku se poleg jazz lestvic

igrajo tudi modalne in dominantne lestvice, lidijska dominanta, alterirana lestvica,

zmanjšana lestvica, več je poudarka na odnosu harmonija in lestvica in napotki

glede uporabe le teh. Igranje jazz kitare temelji na uporabi teh lestvic, lastnih idej

in improvizacije. Spoznavajo se akordične oblike in prijemi na vratu (trizvoki,

septakordi, obrati, do kompleksnejših akordičnih oblik). Obravnava se uporaba

ritmičnih variacij in akordičnih substitutov pri igranju spremljave. Pri tem se

uporabljajo tudi naprednejše tehnike igranja, potrebne za izgradnjo efektivnega in

zanimivega sola preko akordičnih zvez. Učni načrt omogoča, da dijaki poleg

urjenja v igri kitare pridobivajo tudi strokovna in druga splošna znanja.

35

Pomemben pečat pedagoškega dela je pustil tudi v znanju, ki ga je predajal na

svoje učence, s katerimi je osvojil različne nagrade.

36

6.6 Komentar o skladbah za kitaro

»Z učenci zelo rad igram skladbe Aleša Strajnarja,pri njem je opaziti močan vpliv

jazza in impresionizma. Rad uporablja različne modalne lestvice, celotonske

lestvice in akorde ki niso terčno grajeni. Zelo so mu pri srcu neparni taktovski

načini in sinkope, uporaba akordičnih modelov, akordi značilni za jazz. Skladbe

so vedno lepo in zanimivo strukturirane, predvsem pa zelo poslušljive in s pravo

mero zahtevnosti. Med svojim študijem kitare sem tudi sam igral nekaj njegovih

skladb (npr. Beguine) in pri izvedbi neznansko užival. Predvsem zaradi razgibane

ritmike, iskrivih sinkopiranih melodij in dobre interne dramaturgije. Tako so

skladbe Aleša Strajnarja med tistimi skladbami slovenskih skladateljev, ki jih

moji učenci najraje igrajo in po začetnem negodovanju kmalu začnejo uživati v

glasbi.«

Stojan Kralj, kitarist, prof. na Konservatoriju za glasbo in balet v Mariboru

37

6.7 Nagrade in priznanja

Leta 1980 je prejel na »Slovenski popevki« prvo nagrado za pesem Dan

neskončnih sanj, ki jo je takrat izvajal Vlado Kreslin.

Leta 1981 je prejel zlato plaketo SOKOJ za najboljšo priredbo na festivalu »Dnevi

slovenske glasbe« s pesmijo Človek v človeku.

Poleg nagrad za glasbena dela je bil uspešen tudi kot pedagog in je tako s svojimi

učenci osvojil:

leta 1989 v Novi Gorici drugo nagrado na 18. tekmovanju učencev in

študentov glasbe SR Slovenije z učencem Blažem Črnivcem.

leta 1990 v Velenju tretjo nagrado na 19. tekmovanju učencev in študentov

glasbe Slovenije z učencema Blažem Črnivcem in Barbaro Sorč.

(Povzeto 1.9.2016, po http://www.dss.si/ales-strajnar-en)

38

6.8 Skladateljeva dela

6.8.1 Orkestralna dela

- Divertimento za kitaro in orkester (1984);

- Slovenski simfonični triptih, za velik orkester (1986);

- Glej, lučke na jezeru!, za flavto, harfo, harmoniko, zvonove, tolkala in godala

(2005);

- Klopotec mi klopoče (2006);

- Fantazija za sprehajalca za kitaro in orkester (podnaslov: Koncert za kitaro in

orkester) v treh stavkih: I Na Špici, II Gregorčki in III Trnfest (2015)

6.8.2 Vokalna glasba

- Balada o valčku za mešani zbor (1981);

- Jesen, za alt in klavir (1991);

- Živel nekoč je kamenček, za alt in klavir (1991);

- Pesem za mamo, za alt in klavir (1991);

- Stoji ljubimec, za alt in klavir (2001);

- Kdo sem, za alt in klavir (2003).

6.8.3 Solistična instrumentalna glasba

- Miha riše, za kitaro (1974);

- Sen, za kitaro (1974);

- Pravljica za Mihca, za kitaro (1976);

- Passacaglia, za kitaro (1982);

- Sporočilo I, za kitaro (1989);

- Sporočilo II, za kitaro (1990);

- Če si zaljubljen v maju, za kitaro (1993);

- Kavbojska za Mihca, za kitaro (1995);

- Miha gre na morje, za kitaro (1997);

39

- Beguine, za kitaro (1999);

- Tango za Anjo, za kitaro (2003);

- Beguine 2004, za kitaro (2004);

- Metafora iz Saline (2013;

- Valček za Jima (2015);

- Miha gre na morje (2016).

6.8.4 Komorna glasba

- Pomlad, pomladi…, za dve flavti in kitaro (1982);

- Pogledi, suita za flavto in kitaro (1983);

- Punčka zaspi, za violino in klavir (1989);

- Sonata, za flavto in harfo (1985);

- V dvoje je lepše, za kljunasto flavto in kitaro (1989);

- Sporočilo III, za violino in klavir (1989);

- Sporočilo IV, za oboo, klarinet in fagot (1990);

- Sonata št. 1, za dve kitari (1995);

- Sonata št. 2, za dve kitari (2001);

- Sonata št. 3, za dve kitari (2001)

- Ulična fantazija, za flavto in harmoniko (2004);

- Zaljubljena harmonika, za flavto, violino, harmoniko, klavir in bas harmoniko

(2004).

- Trnovska serenada za kitaro in violino (2009)

- Stoji ljubimec za glas, alt saksofon, kitaro in tamburin (2010);

6.8.5 Zabavna glasba

- Sveti Štefan, za mali ansambel (1969);

- Pesem pomladi, za mali ansambel (1980);

- Dan neskončnih sanj, za vokal in mali ansambel (1981);

- Človek v človeku, za vokal in orkester (1982);

- V vrtovih vstajajo palače, za vokal in mali ansambel (1990);

- Daljave, za vokal in ansambel (1994);

40

- Val in pristan, za vokal, revijski orkester in zbor (1997);

- Zvečer, za vokal in mali ansambel (1997);

- Še vino je pijano, za vokal in orkester (2014).

6.8.6 Diskografija

- CD: Andrej Grafenauer, Works of Slovenian composers, 1992: Tri miniature;

- CD: Andrej Grafenauer, Works of Slovenian composers 2, 1994: Passacaglia;

Sporočilo I; Sporočilo II;

- CD: Žarko Ignjatovič, Hic et nunc, 2001: Beguine;

- CD: Cveto Kobal, Mojca Zlobko Vajgl, 2006: Danza za flavto in harfo;

- CD: Tomaž Rajterič, kitara, 2007: Beguine 2004;

- CD: Aleš Strajnar, Trnovske meditacije, 2009: Sporočilo 1; Sporočilo 2;

Beguine 2004; Tango za Anjo; Passacaglia; Sonata za dve kitari št. 1; Sonata

za dve kitari št. 2; Sonata za flavto in harfo;

41

6.9 Analiza značilnosti skladateljevega sloga

V skladbah Aleša Strajnarja zasledimo močan vpliv jazza in impresionizma. Za

svoje glasbeno izražanje pogosto uporablja celotonske lestvice, modalne lestvice

in ne-terčno grajene akorde.

Razvidno je prepletanje klasične in zabavne glasbe. »Pri ustvarjanju zabavne

glasbe sem resen, moja resna glasba pa je zabavna, lahka.« (Strajnar: Trnovske

meditacije 2009).

»Premico med njegovim oblikovanjem resne in zabavne glasbe gre iskati v pojmu

»groove«, ki ga v glasbi najbolj in neprestano privlači, saj ga razume kot tisti

poseben glasbeni čar, ki dela glasbo tako zelo dragoceno.« (Strajnar: Trnovske

meditacije 2009).

Opaziti je mnogo elementov jazza, kot so akordi značilni za jazz, neparni

taktovski načini in sinkope, vključevanje akordičnih modelov idr.

Značilnosti njegove resne glasbe s pridihom jazza omogoča izvajalcu veliko lastne

svobode v interpretaciji, kar daje igranju njegovih del poseben čar in večjo

priljubljenost.

42

7 Analiza skladb

7.1 Miha riše

Je skladba s katero skladatelj nakazuje dogajanje, duševno stanje in vizualno

predstavo dečka Mihca pri risanju, kar jo uvršča med tipične oblike programske

glasbe. Skozi posamezne dele v skladbi avtor ponazori svojega nečaka, ki riše po

papirju. Najprej riše vijuge, nato pike in ostre črte, potem utrujen naredi še nekaj

dolgih črt. Obrne svinčnik in hitro zradira nekaj črt, nariše zopet nekaj začetnih

vijug in vesel odide v sobo…

Je ena njegovih prvih skladb, nastala leta 1974 ob spodbudi prof. Šegule. Skladba

je objavljena v zbirki Mladi Kitarist in spada med zahtevnejše skladbe v programu

nižje glasbene šole. Kljub temu je med učenci priljubljena, saj jo je v danem

okviru mogoče izvajati z veliko mero svobode v interpretaciji.

Vsebuje živahne ritmične poudarke in je ustvarjena z različnimi oblikami e-mol

lestvic. V skladbi se menjujejo različni tempi in teme.

43

7.1.1 Oblikovna analiza

Skladba je sestavljena iz 4 delov ter vsebuje 26 taktov.

Začne se z počasnim uvodnim taktom, ki se postopoma ustavi in se nato v 2. taktu

prične prvi del skladbe. Ta del se zaključi v taktu št. 6.

Drugi, ritmično bolj razgiban del skladbe obsega 10. taktov. Začne se z ostrim

kratkim tonom v taktu št. 7 in se konča s taktom št. 16.

Sledi tretji umirjeni vmesni del dveh taktov (št. 17 in 18) v polovinkah.

S taktom št. 19 se začne četrti del skladbe. Le ta zajema 8 taktov, vse do takta št.

26, ko skladatelj skladbo zaključi. V zadnjih petih taktih je ponovitev prvega dela

z manjšimi spremembami v zadnjih dveh taktih.

44

7.1.2 Ritmična analiza

Skladba je napisana v 4/4-taktovskem načinu in je ritmično pestra, saj se že v

uvodnem taktu začne z osminskimi triolami, ki se vrstijo skozi ves prvi del

skladbe.

Slika9: Iz skladbe Miha riše (A. Strajnar), takt 2

Ritmično razgibani drugi del se začne v 7. taktu z glissandom (drseč prehod iz

tona na ton) iz osminke na osminko z ostrim staccatom (kratek, oster zven tona)

ter se ponavlja v taktih 9, 11 in 13. Skladatelj razgibanost popestri še s

šestnajstinko v 8. in 12. taktu, medtem ko je basovska linija še vedno pisana v

celinkah in polovinkah.

Slika 10:Iz skladbe Miha riše (A. Strajnar), takta7, 8

Skladba se v 17. in 18. taktu s polovinkami umiri.

V 19. taktu se spremeni taktovski način v 6/4, v 20. taktu pa v 4/4-taktovski, v

taktu št. 21 v 5/4 taktovski način in v 22. nazaj v4 /4 takt. Skladatelj zopet vpelje

osminske triole in s korono na četrinki v 26. taktu skladbo zaključi.

45

7.1.3 Melodična analiza

Skladba Miha riše ima na začetku predznak fis, in določeno tonaliteto e-mol.

Uvodni takt je napisan v celotonski lestvici (h-d2), nato pa skladatelj nadaljuje v

osnovni tonaliteti e-mol.

Slika 11: Iz skladbe Miha riše (A. Strajnar), takt 7

V prvem delu skladatelj z osminskimi triolami niza tone e-mol melodične lestvice

in obsega tone f1-e3. V spodnjem glasu tonaliteto podpre z prazno šesto struno,

tonom E (Miha s svinčnikom riše vijuge po listu papirja)

Drugi del skladbe se začne z glissandom iz tona e3 na ton h2 in tonom E v basu.

Sledi stopnja subdominante in glissandi iz tona e3 na ton a2 in tonom s prazno

peto struno v basu ter na koncu fraze zvišana 3. stopnja ton gis2.

Nato se fraza ponovi in konča z razvezajem tona gis2 nazaj v g2 na koncu drugega

dela skladbe (takt 16) (sunkovito ustvarjanje pik in ostrih črt).

Sledi umirjen tretji del s tonom H in h1, ki je dominanta e-molove lestvice in se

zaključi z molovim kvintakordom na tonu H z izpuščeno terco.

Z razloženimi akordi in obrati skladatelj nadaljuje nizanje osminskih triol, ki jih

zaključi v taktu št. 21 s četrtinko na tonu h2 (Miha utrujen vleče črte po papirju).

46

7.1.4 Interpretacijska analiza

V1.taktu skladatelj uporabi oznake p (tiho), adagio (počasi) in na koncu

celotonske lestvice še ritardando (vse počasneje).

Prvi del skladba se izvaja umirjeno (moderato) in tiho in se v 3. taktu z

ritardandom upočasni. Skladba se nadaljuje v prvotnem tempu (a tempo) in se ob

naraščanju zvočne jakosti (crescendom) stopnuje do ff (zelo glasno) in se z zadnjo

triolo 5. takta z oznako p in rit. na koncu prvega dela umiri.

Drugi del se prične s 7. taktom glasno (f), hitro in veselo (Allegro) ter v melodiji v

zgornji liniji z ostrim staccatom (kratek, oster ton) in kratkimi notnimi

vrednostmi. Ta živahnost se z ritardandom zaključi v tretjem delu s polovinkami

in počasnim andantinom v 16. taktu in ritardandom v 18. taktu.

V zmernem, umirjenem tempu in menjavo taktovskega načina v 19., 20., 21. in

22. taktu, se z oznako tiho začenja četrti del skladbe, ki skozi 19. takt s cresc.

narašča in nato zopet jakostno pojenja. V naslednjih dveh taktih skladatelj z

oznakami crescendo (postopno naraščanje zvočne jakosti), decresendo (postopno

zmanjševanje zvočne jakosti) in rit. ter korono (podaljša vrednost note vsaj za

polovico njene vrednosti) na četrtinki za trenutek skladbo ustavi. Nadaljuje jo v a

tempu z oznako p (tiho) skozi triole in decrescendom ter oznako pp (zelo tiho) in

korono na zadnji četrtinki zaključi.

47

7.2 Kavbojska za Mihca

Tudi to skladbo je skladatelj skomponiral na pobudo prof. Šegule in je napisana za

nečaka Miho. Skladba je nastala leta 1976 kot skladba - raziskava za

»fingerpicking«3 način ubiranja strun. Prof. Šegula je tudi to skladbo uporabil v

svoji šoli za kitaro, ki je takrat nastajala in je objavljena v zbirki Mladi kitarist 2

(T. Šegula).

Primerna je za učence višjih razredov (7, 8 razred) nižje glasbene šole. Je

interpretacijsko zelo pestra skladba v razgibanem tempu s preprosto melodično

linijo v zgornjem glasu, ki jo skladatelj popestri z uporabo flažoletnega tona.


Skladba obsega 85 taktov in je sestavljena iz treh delov A, B, A* ter treh uvodnih

taktov napisanih v svobodnem tempu. Četrtinka na koncu 4. takta je uvod v del A,

ki ga sestavlja 35 taktov in ga igramo stalno v istem tempu brez spreminjanja

hitrosti. Spevna melodija v zgornjem glasu in akordična spremljava v osminkah

izražata razgiban temperament.

Del B je značajsko umirjen in obsega 12 taktov, večinoma v četrtinkah. Le ta se

zaključi v 47. taktu, ki z zadnjo četrtinko napove tretji del skladbe.

V tretjem, zadnjem delu sklade je 39 taktov. Praktično je to ponovitev dela A z

manjšimi spremembami. V 85. taktu skladatelj skladbo zaključi z ritardandom,

razloženim akordom na celinki in s korono.

3Fingerpicking je posebna tehnika igranja kitare s prsti

48


Skladba Kavbojska za Mihca je napisana v dvodobnem taktu, v katerem je doba

polovinka (2/2 takt) in je ritmično dokaj preprosta.

Že v prvem taktu nam skladatelj približa prvine jazza s poudarkom na lahki dobi

in to ritmično posebnost spretno prepleta skozi vse takte (vezava osminke na

osminko, osminke na četrtinko in četrtinke na polovinko).

Slika 12: Iz skladbe Kavbojska za Mihca (A. Strajnar), ritmična posebnost v 1.

taktu

Notne vrednosti, ki jih skozi skladbo srečujemo so v razgibanem prvem delu

osminke in četrtinke. Polovinke in celinke pa so značilne za karakterno bolj

umirjen drugi del.

Tretji del skladbe je ponovno bolj razigran s četrtinkami in osminkami. Skladba se

zaključi s celinskim akordom.

49


Na začetku skladbe sta zapisana višaja (fis, cis), ki določata tonaliteto D-dur.

Skladba je melodično preprosta z nekoliko razširjeno tonaliteto. V uvodnem taktu

je zapisan razložen akord g1-h1-d2, subdominanta tonalitete, s tonom A v basu, ki

je z ligaturo vezan v drugi takt, ki preide v dominanto. To skladatelj ponovi v 3. in

4. taktu.

V nadaljevanju skladatelj prepleta akorde glavnih in stranskih stopenj (D, G, A).

Vmes vpelje alterirane akorde s katerimi popestri harmonijo (znižana 6. stopnja,

molova subdominanta a-c-e).

Melodična linija je v zgornjem glasu, medtem ko ostali toni predstavljajo

spremljavo, saj v tej skladbi skladatelj raziskuje fingerpicking način igranja.

Slika 13: Iz skladbe Kavbojska za Mihca (A. Strajnar), način zapisa za izvajanje

fingerpicking načina igranja

Drugi del skladbe začne z durovim trozvokom na tonični paraleli (b-d-f) in

nadaljuje z molovo subdominanto v 37. taktu. Spremeni se tudi način igranja, saj

osminke zamenjajo četrtinke in polovinke. Glavna melodija je še vedno v

zgornjem glasu. Skladatelj niza akorde iz takta v takt; na dominantni paraleli (takt

39), zmanjšan trozvok g1-b1-d2 (takt 40), trozvok na tretji stopnji in na koncu dva

durova trozvoka glavnih stopenj (takt 44-47), s katerimi drugi del zaključi.

Zadnji del skladbe je ponovitev prvega z manjšimi spremembami in se konča na

toniki tonalitete.

50


Na začetku skladbe je skladatelj uporabil oznako p in tempo rubato (nihanje

hitrosti pri izvajanju, igranje v svobodnem tempu). Že prvo melodično frazo

zaključi s korono nad notno vrednostjo celinke in to ponovi tudi v naslednji frazi,

s korono na četrtinki in korono nad oznako za t.i. flažoletni ton (»visoki, stekleni

in kot flavta zveneči ton na strunskih glasbilih, ki ga izvajamo tako, da se s konico

mezinca leve roke le rahlo dotaknemo strune nad prečko, ki razmejuje VII. in

VIII. polje, nato s kazalcem desne roke brenknemo četrto struno v bližini kobilice

in takoj nato mezinec leve roke dvignemo s strune«. (Bedina in avtorji 1987, str.

86))

Slika 14: Iz skladbe Kavbojska za Mihca (A. Strajnar), takti 1-4

Razgibani prvi del skladbe se začne z oznako Tempo giusto ( = 100), (igranje v

stalno istem tempu brez spreminjanja hitrosti) ter mf (srednje glasno). Takt 16

označuje oznaka cresc., kar pomeni stopnjevanje jakosti tona vse do takta 20, ki je

označen z oznako f (glasno). Z oznako decrescendov taktu 28 skladatelj postopno

zmanjšuje jakost tona in z oznako molto ritenuto (hitro zadrževanje tempa) na

začetku takta 34 prvi del skladbe umirjeno zaključi.

Drugi bolj umirjen del skladbe, opisujejo oznake pp in meno mosso ( = 80)

(manj razgibano). Takt 40 je označen z oznako crescendo in tako postopoma z

glasnejšim igranjem in rit. na začetku 44. takta, preidemo v mf. V taktu 45 je nad

celinko označena korona. Tukaj se na tonu a3 skladba za hip ustavi. V taktih 46,

47 se z akordi in korono na polovinki in nato četrtinki (alikvotni ton) drugi del

skladbe tiho zaključi.

51

Slika 15: Iz skladbe Kavbojska za Mihca (A. Strajnar), takti 45, 46, 47

Z oznako tempo rubato se skladba v svobodnem tempu in srednje glasno mf

nadaljuje kot ponovitev prvega dela z manjšimi spremembami. S postopnim

pospeševanjem tempa v 55. taktu in naraščanjem jakosti tona cresc. v 60. taktu

skladba iz svobodnega tempa preide v tempo giusto ( = 100). Skladatelj z

oznako za zmanjševanje jakosti tona decresendo (v taktu 81) in z oznako rit.

skladbo v taktu 85 zaključi.

52

7.3 Pravljica za Mihca

Je ena izmed lirično najlepših in najbolj znanih skladateljevih skladb, ki ima

tridelno pesemsko obliko z zaključkom. Večkrat je bila obvezna skladba na

tekmovanju mladih slovenskih glasbenikov in zahteva od izvajalca tankočutno

interpretacijo.

Mihec je majhen deček, njegov nečak. Skladatelj ga je ob odsotnosti njegovih

staršev velikokrat varoval in z njim preživljal večere. Nastala je v času učenja

kitare (1976) ob spodbudi prof. Šegule, naj napiše kakšno delo za kitaro.

Skladatelj se je ob tem odločil, da bo napisal komad za »njegovega Mihca«.

Skladal je pod močnim vplivom Jamesa Taylora in glasbe, ki jo je takrat poslušal.

Objavljena je v zbirki Mladi kitarist in je primerna za učence v višjih razredih

nižje glasbene šole. Je najbolj znana skladateljeva skladba, med učenci kitare zelo

priljubljena in največkrat igrana.

53


Skladba Pravljica za Mihca je sestavljena iz treh večjih delov (A, B, A*) in code

(dodatek k skladbi). Vsebuje 58 taktov, zadnji takt se dopolnjuje s prvim, ki je

predtakt.

Prvi del skladbe, z melodijo v zgornjem glasu, zajema 18 taktov in se konča z

ritenutom (zadržano) in s korono.

V 19. taktu se v prvotnem tempu začne drugi del. Za odtenek bolj razgiban

karakter se kaže v zaporedju tonov, ki si sledijo in s tem pričarajo nemir

utrujenega Mihca. Zaključi se v 36. taktu s korono in tako umirjeno pripelje

skladbico v tretji del.

Tretji del je ponovitev prve teme z manjšimi spremembami. Z osminko v 55. taktu

se začne zaključek skladbice, ki jo skladatelj sočasno s pojemanjem dinamike in

tempa (calando) in korono zaključi.

54


Skladba se začne v 5/8 taktovskem načinu. V basu se izmenjujeta četrtinka in

četrtinka s piko, ki so z ligaturo (lok, ki veže dve enako visoki noti v skupno

trajanje) povezane v ležeč glas, medtem ko se drugi glasovi gibljejo naprej. V

zgornjem glasu skladatelj z osminkami barva spremljavo, s četrtinkami s piko pa

poudari melodijo, ki daje skladbici umirjen značaj. Na začetku 10. takta v

melodiji skladatelj uporabi okrasek pred glavno noto - dvojni predložek. To

ponovi v 47. taktu. Nato se v 15. taktu taktovski način spremeni, prav tako

skladatelj opusti basovsko spremljavo, melodija v zgornjem glasu pa še naprej

ostaja v vrednosti četrtinke s piko. Prvi del skladbe zaključi s štirimi takti v 3/8

taktovskem načinu.

B-del skladbe je zapisan v 4/4 taktovskem načinu in je ritmično precej nezanimiv.

Notne vrednosti, ki jih skladatelj uporabi, so osminke, v zgornjem glasu četrtinke,

notna vrednost v basu pa je celinka, ki je iz takta 27 v takt 28 povezana z ligaturo.

Konec 24. takta skladatelj uporabi ligaturo iz osminke vezano na četrtinko, ko na

ležečem basu postavi akord. Drugi del skladbe se v 36. taktu na takšen način tudi

zaključi.

Zadnji del skladbice se začne s predtaktom v 5/8 taktovskem načinu in je

ponovitev prvega dela. Skladatelj v 51. taktu, ko spremeni taktovski način v 3/8, v

basu doda notne vrednosti četrtinke. Ta del zaključi z akordom v četrtinkah, ki ga

z osminko poveže v zaključek. Le ta je zapisan v 4/4 taktovskem način in se

akordično z osminkami konča s korono in četrtinkami s piko.

55


Skladba Pravljica za Mihca ima na začetku napisana predznaka fis in cis, kar

določa tonaliteto D-dur. Šesto struno preglasimo za cel ton iz tona E v ton D.

Skladatelj uporablja tonski material, ki sloni na funkcionalni harmoniji. Spevna

melodična linija se giblje v zgornjem glasu z akordično spremljavo. Z znižanjem

tona h v b skladbo postavi v molovo subdominanto. V taktu 14 z zmanjšanim

sekstakordom g1-b1-e2 in s ponovitvijo teh tonov v melodični liniji prvi del

skladbe v taktu 17 z zmanjšanim sekstakordom e2-g2-cis3 s zaključi.

Slika 16: Iz skladbe Pravljica a za Mihca (A. Strajnar), takti 14, 15, 16 in 17

Drugi del skladbe temelji na prebiranju strun v tonih D-dura in se nadaljuje s

sekstami v 19. taktu. V melodijo vpelje dvoglasje, ki ga podpre s ponavljajočim se

tonom v basu in na takšen način s taktom 36 drugi del s korono na akordu A-cis2-

e2 konča.

Zadnji del je ponovitev prvega dela z manjšimi spremembami. V taktu 55

skladatelj zmanjšani sekstakord razveže v toniko. Sledi dodatek, ki s poltonskim

zaporedjem tonov v basu in ponavljajočih se tonih d1-g1-d2 v akordični liniji

počasi skladbo pripelje do konca.

Slika 17: Iz skladbe Pravljica a za Mihca (A. Strajnar), takti 55 do 59

56


Skladba je označena z oznako za hitrost izvajanja 208 osmink na minuto. Prav

tako skladatelj na začetku skladbe doda oznako Andantino contabile (nekoliko

hitreje kot andante (»korakajoče«, spevno, posnemaje človeški glas)). Na začetku

imamo oznako p. Jakost izvajanja postopoma dvigujemo, do najprej mf v 8. taktu

in s cresc. do f v 17. taktu, ko se s korono in oznako poco rit. (rahlo postopno

zmanjšanje hitrosti izvajanja) konča prvi del skladbe.

V a tempu (izvajanje v prvotnem tempu) sledi drugi del. Z oznako cresc. se jakost

dinamike postopoma dvigne iz tihega igranja v glasno in z oznako decres. in ten.

(zadržano, izrazno polno) spet nazaj v tiho (takt 18, 19). Tako se dinamika ponovi

v naslednjih dveh taktih. Takt št. 23 se začne tiho in s crescendom se v skladbi

dvigne dinamika v mf vse do 28. takta, ko se z decrescendom in ritardandom

sklada umiri. Nato se vse še enkrat ponovi in v 36. taktu se drugi del skladbe

glasno in s korono zaključi.

Tretji del skladbe je ponovitev prvega dela vse do 51. takta, ko skladatelj z oznako

cresc e accel (vedno glasneje in hitreje) glasno s koronami in arp. (način izvajanja

akordov, da se toni oglasijo drug za drugim) skladbico ustavi. Sledi coda z

oznakami calando in ppp (zelo zelo tiho) ter korono in arp. na zadnjem akordu, ki

skladbo zaključi.

57

7.4 Sen

Skladba Sen je skladateljeva prva skladba, napisana za kitaro, ki je nastala leta

1974. Tako kot skladbe Miha riše in Pravljica za Mihca je tudi ta nastala ob

prigovarjanju prof. Šegule in je prav tako objavljena v zbirki Mladi kitarist.

Skladba je primerna za 5. ali 6. razred nižje glasbene šole.

Je krajša tridelna skladba, kjer se prvi del ponovi, vendar ima drugič spremenjen

konec. Melodija skladbe je v zgornjem glasu. Drugi del se začne v triolah, kjer po

vsakem taktu sledi akord kot neke vrste razvez. Skladba se zaključi s ponovitvijo

prvega dela.

Skladatelj pravi, da bi danes rad naredil iz teme neko daljše delo, morda priredbo

za orkester.

58


Skladba nima točno določene oblike in vsebuje tri dele. Celotno skladbo sestavlja

26 taktov.

Prvi del skladbe sestavlja deset taktov. Takta 7 in 8 sta označena z oznako

seconda volta (drugič-uporabimo, kadar ima skladba dva konca ali več) in oznako

repriza (preprosta ponovitev označena z običajnim znakom za ponavljanje). Po 8.

taktu sledi ponovitev od začetka, 7. in 8. takt se izpusti in prvi del se zaključi s

taktoma 9 in 10.

Drugi del se izvede z 8. takti. Prične se v taktu 11, kjer skladatelj z oznako

semprediminuendo (pojemajoče) postopoma upočasni tempo. Drugi del se

zaključi v 18. taktu.

Sledi zadnji, 3.del, ki pa je ponovitev prvega dela skladbe brez seconda volta. V

tem delu skladatelj z oznako a tempo skladbo nadaljuje v prvotnem tempu (a

tempo). Skladba se zaključi s taktom 26.

59


Celotna skladba je napisana v 3/4 taktovskem načinu in je ritmično preprosta.

V prvem delu se melodija giblje v preprostem ritmu osmink, četrtink, polovink in

se zaključi s polovinko s piko.

Slika 18: Iz skladbe Sen (A. Strajnar), takti 1, 2 in 3

V drugem delu skladbe se v 11. taktu pojavi ritmična posebnost osminska triola.

Slika 19: Iz skladbe Sen (A. Strajnar), ritmična posebnost v taktu 11

Preplet osminskih triol in akordov se izmenjuje s polovinko s piko vse do 18.

takta, ko se ponovi prvi del v enostavnem ritmičnem načinu.

60


Skladba ima dva predznaka (fis in cis) in je napisana v tonaliteti D-dur. Harmonija

skladbe temelji na funkcijski lestvici.

Prvi del skladbe se v 1. taktu začne s toniko in se v 8. in 10. taktu na toniki tudi

zaključi. Melodična linija se giblje v zgornjem glasu v razponu kvinte.

Slika 20: Iz skladbe Sen (A. Strajnar), takti 1, 2 in 3

Drugi del skladbe se začne v 11. taktu z molovo subdominanto g-mol. Sestavljen

je iz razloženih akordov in melodije v zgornjem glasu. Skladatelj skozi glavne in

stranske stopnje funkcijske lestvice skladbo v taktu 18 na šesti stopnji, z akordom

h-d-h, brez kvinte, zaključi.

Slika 21: Iz skladbe Sen (A. Strajnar), takta 17, 18

Zadnji del skladbe je ponovitev prvega dela. Skladatelj skladbo v taktu 26 na

toniki zaključi.

61


Na začetku skladbe je skladatelj uporabil oznako mp in kot seconda volta

(ponovitev) p. Tempo je označil adagio. V 4., 12. in 21. taktu uporabi oznako

arpeggio (note akorda se zaigrajo hitro ena za drugo).

Slika 22: Iz skladbe Sen (A. Strajnar), arpeggio v taktu 4

Drugi del skladbe skladatelj začenja z oznako mf in sempre diminuendo in tako s

pojemanjem tempa postopoma v 18. taktu drugi del zaključi s pp.

Tretji del začenja z oznako a tempo (izvajanje v prvotnem tempu) in p in tako

skladbo umirjeno in tiho konča v 26. taktu.

62

7.5 Človek v človeku

Je skladba, ki spada v repertoar zabavne glasbe in je bila nagrajena na Dnevih

slovenske zabavne glasbe - Ljubljana '81. Besedilo za skladbo je delo Dušana

Velkaverha, skladbo pa je izvajala Meta Močnik.

Besedilo pesmi:

NISMO VSELEJ TO KAR SMO,

DUH TELO NEKDO NEKOMU JE JEČAR

IN TAKRAT KO ME V MENI NI,

KDO PROST ŽIVI, ŽIVI.

KDAJ SVA SE TAKO RAZŠLA,

DA POZNAŠ I MENE BOLJ KOT TEBE JAZ?

IN ČEPRAV BI RAD BIL MOJ BRODNIK,

OSTAJAŠ LE MOJ SODNIK.

REFREN:

ČLOVEK V ČLOVEKU SREČEN NI

V USODO SVOJO UJET,

SAJ TEMO ZMOT IN DVOMOV PRESVETLI POREDKO LUČ

KO JAZ SEM TI.

63


Skladba obsega 110 taktov in je razdeljena na 8 delov:

- Uvod (1-8 takt)

- kitica (9-24 takt) a

- kitica (26-42 takt) b

- refren (43-53 takt) c

- kitarski solo (53-74 takt ) d

- kitica (ponovitev) (75-91takt) e

- refren (92-102 takt) f

- kitarski zaključek (104-110 takt).

64


Na začetku skladbe je označen 4/4 taktovski način, = 128

Notne vrednosti, ki so uporabljene v skladbi so šestnajstinke, osminke, četrtinke,

polovinke, polovinke s piko in celinke.

V taktu 9, ko vstopi glas, je zapisana ritmična posebnost: kvartola (skupina štirih

enako dolgih not v ritmično tridobnem časovnem prostoru), ki se ponovi se v

taktih 26 in 75.

Slika 23: Iz skladbe Človek v človeku (A. Strajnar), takt 9

65


Skladba Človek v človeku je napisana v tonaliteti E-dur. Že v samem uvodu nam

skladatelj z alteracijo akorde jazzovsko obarva in jih spretno vpleta v glavne in

stranske stopnje E-durove lestvice. Najpogosteje so uporabljeni akordi E, fis, gis,

cis, H in A in znotraj teh akordi z alteriranimi toni.

66


Uvodni kitarski del se začne v zmernem tempu ( =128) se z oznako rallentando

(vedno počasneje) upočasni in na zadnjem akordu s korono ustavi. To se ponovi v

taktih 5-8. V taktu 9 vstopi glas, ki v prvotnem tempu svobodno interpretira

skladbo ob spremljevalnih akordih kitare. V 52. taktu je na drugi polovinki v

glasu in akordu v kitarskem delu označena korona, zato še preden se besedilo

konča, se glas in kitara za trenutek na tem mestu ustavita in v a tempu nadaljujeta

v 53. taktu, ko se prične kitarski solo v lastni interpretaciji. Ta traja vse do 75.

takta, ko vstopi glas.

S taktom 93 se ponovi refren skladbe in skladatelj začetek le tega označi z oznako

meno mosso e rubato =110 (manj razgibano, z nihanjem tempa). Refren se v

taktu 103 zaključi, medtem pa v 102. taktu kitara že vstopi v zaključni akordični

solo.

67

8 Sklep

Za diplomsko nalogo, ki obravnava življenje in delo enega najpomembnejših

slovenskih skladateljev za kitaro Aleša Strajnarja in obdobje njegovega

ustvarjanja sem se odločila, ker sem se z njegovimi deli v procesu učenja in

poučevanja kitare mnogokrat srečala in jih tudi igrala. Določena njegova dela so

mi še posebej zanimiva, zato sem se odločila, da le ta natančneje analiziram in

interpretiram. Ob sodelovanju s skladateljem mi je bilo omogočeno, da sem

pridobila notno gradivo za skladbo Človek v človeku, ki jo je skladatelj priredil za

glas in kitaro. Pogled na obdobje njegovega delovanja mi je omogočil natančneje

spoznati tudi čas, ko kitarska glasba dosegla velik napredek, hkrati pa je slovenska

kitarska glasba ujela stik s svetovnimi trendi.

20. in 21. stoletje je čas zelo različnih stilov in smeri glasbenega ustvarjanja, dela

mnogih skladateljev segajo na področja resne in zabavne glasbe, elementi

posameznih načinov ustvarjanja pa ob pojavu novih tehnologij omogočajo

prepleten glasben razvoj. Slovenski skladatelji so v tem obdobju ujeli korak z

ostalim svetom, vendar v mnogih primerih niso snovali v skladu z določenimi

smermi svetovnega glasbenega izražanja, ampak so mnogokrat uporabljali več

različnih smeri hkrati.

Kitarska glasba je v tem času tako na naših tleh, kot po celem svetu doživela

pomemben napredek, ki je omogočil, da je postala priznan instrument resne in

zabavne glasbe. Do takšnega slovesa je prišla s sistematičnim pedagoškim

pristopom in širjenjem kakovostnega nabora novih skladb. V drugi polovici 20.

stoletja se je tudi na slovenskem pričelo urejeno in kvalitetno poučevati nove

generacije kitaristov in skladateljev med katerimi je bil tudi Aleš Strajnar. V

današnjem času za uspehe slovenske kitaristike skrbi veliko kakovostnih

skladateljev in mnogo odličnih pedagogov.

Aleš Strajnar je eden redkih slovenskih skladateljev, ki je hkrati kitarist, kar

pomembno vpliva na njegovo komponiranje. Ne glede na to pa njegovo delo

dokazuje, da je vsestranski glasbenik, ki je dejaven na področju popa, rocka, jazza

68

in klasike. Posebej zanimivo je dejstvo, da ga je glasba pritegnila dokaj pozno in

je s tem pozno pričel tudi s formalnim pridobivanjem glasbene izobrazbe, kljub

temu pa je ustvaril premnoga kakovostna dela in velja za enega najbolj priznanih

slovenskih skladateljev. Čeprav je že upokojen, niti približno ni končal z

glasbenim delovanjem, celo obratno: svoje dejavnosti je še bolj intenziviral. Poleg

komponiranja deluje v različnih glasbenih zasedbah, nastopa in »živi glasbo«.

V diplomskem delu sem izvedla analizo petih Strajnarjevih del z oblikovnega,

ritmičnega, melodičnega in interpretativnega vidika. Pomembne informacije o

skladbah sem pridobila tudi s strani skladatelja samega.

S praktičnim delom sem mnogo pridobila na področju kitarske tehnike, medtem

ko mi je teoretični del razširil znanje predvsem na področju zgodovine svetovne in

slovenske kitarske glasbe zadnjih stoletij.

69

9 Literatura

A Collection of Fine Spanish Guitars from Torres to the Present - Second Edition.

Pridobljeno 5. 9. 2016 iz

https://sunnyknollpublishing.com/

Andrés Segovia. Pridobljeno 5. 9. 2016 iz

https://en.wikipedia.org/wiki/Andr%C3%A9s_Segovia

Bream and Williams: Together. Pridobljeno 5. 9. 2016 iz

http://plum.cream.org/williams/records/021.htm

Bedina, K., Kartin-Duh, M., Kumer, M., Lipovšek, M., Rijavec, A., Sivec, J.

(1987). GLASBA/ Leksikoni Cankarjeve založbe - 3. izd. Ljubljana: Cankarjeva

založba, Prevod in priredba dela: Herder Lexikon Musik.

Classical guitar history; Twentieth century. Pridobljeno 31. 3. 2016 iz

http://www.classicalguitarmidi.com/history/guitar_history.html#20th_Century.

Društvo slovenskih skladateljev. Pridobljeno 16. 9. 2016 iz

http://www.dss.si/skladatelji.html

Fišer, L. (2015). Številni obrazi kitare. Glasna, 46, 13-17. Pridobljeno 31. 3. 2016

iz :

http://www.glasbenamladina.si/wp-content/uploads/1.-kategorija-

Fi%C5%A1er.-L.-%C5%A0tevilni-obrazi-kitare-GLASNA-let.46-%C5%A1t.-

4-str.-13-17.pdf.

Ivo Petrič (1962). Razvoj glasbene misli 20. stoletja. Naša sodobnost, letnik 10,

številka 5. Pridobljeno 15. 5. 2016 iz

http://www.dlib.si/stream/urn:nbn:si:doc-h7b8p6ga/0275a0f5-d10c-4ecc-a9eb-

4392262edcf8/pdf.

70

Jazz. Pridobljeno 5. 9. 2016 iz

https://sl.wikipedia.org/wiki/Jazz.

Križnar F., Pinter T. (1997). Sodobni slovenski skladatelji. Ljubljana: Prešernova

družba, Vrba.

Mladi levi (Cankarjev dom). Pridobljeno 5. 9. 2016 iz

http://www.cd-cc.si/sl/glasba/mladi-levi-4566/

Mladi levi. Pridobljeno 11. 7. 2016 iz

https://sl.wikipedia.org/wiki/Mladi_levi.

Mihelač, L., Mihevc, M., Stanič, Ž. (2015). GLASBA i-učbenik za glasbo v

gimnazijskem programu. Povzeto 16. 5. 2016 iz

https://eucbeniki.sio.si/gls/3273/index6.html.

Mihelač, L., Mihevc, M., Stanič, Ž. (2015). GLASBA i-učbenik za glasbo v

gimnazijskem programu. Pridobljeno 1. 9. 2016 iz

https://eucbeniki.sio.si/gum9/3236/index5.html.

Napovednik za film Mladi levi - polnost časa. Pridobljeno 16. 9. 2016 iz

http://www.fsf.si/2016/sl/filmi/celovecerni-dokumentarni-film/mladi-levi-

polnost-casa/ .

Primož Ramovš. Pridobljeno 16. 5. 2016 iz

https://sl.wikipedia.org/wiki/Primo%C5%BE_Ramov%C5%A1

Radio Koper (2015). Večer, posvečen slovenskemu skladatelju in kitaristu Alešu

Strajnarju. Pridobljeno 1. 5. 2016 iz

https://www.youtube.com/watch?v=Zs-tSwceSmc.

Remake swing Quartet. Pridobljeno 11. 7. 2016 iz

http://citymagazine.si/dogodek/remake-swing-quartet.

71

Resna glasba 20. stoletja. Pridobljeno 16. 5. 2016 iz

https://sl.wikipedia.org/wiki/Resna_glasba_20._stoletja.

Rus, L. (2009). Njeno veličanstvo kitara in njeni podaniki. Ljubljana: Založba

Forma 7.

SMOLEJ, K. (2013). Posodobljeni učni načrt. Jazz kitara [Elektronski vir] :

obvezni predmet: 420 ur / - 1. izd. - El. knjiga. Ljubljana: Ministrstvo za

izobraževanje, znanost, kulturo in šport: Zavod RS za šolstvo.

Strajnar. A. (2009). Trnovske meditacije (CD). Ljubljana: Ediicije DSS.

Strajnar Aleš. Pridobljeno 1. 9. 2016 iz:

http://www.dss.si/ales-strajnar-en.

Tomaž Šegula. Pridobljeno 8. 4. 2016 iz

https://sl.wikipedia.org/wiki/Toma%C5%BE_%C5%A0egula.

72

10 Priloge

Priloga1

Notno gradivo za Miha riše (Strajnar, A.)

Priloga 2

Notno gradivo za Kavbojska za Mihca (Strajnar, A.)

Priloga 3

Notno gradivo za Pravljica za Mihca (Strajnar, A.)

Priloga 4

Notno gradivo za Sen (Strajnar, A.)

Priloga 5

Notno gradivo za Človek v človeku za glas in kitaro(Strajnar, A.)

73

PRILOGA 1

Notno gradivo za Miha riše (Strajnar A.)

74

75

PRILOGA 2

Notno gradivo za Kavbojska za Mihca (Strajnar A.)

76

77

78

PRILOGA 3

Notno gradivo za Pravljica za Mihca (Strajnar A.)

79

80

81

PRILOGA 4

Notno gradivo za Sen (Strajnar A.)

82

83

PRILOGA 5

Notno gradivo za Človek v človeku za glas in kitaro (Strajnar A.)

84

85

86

87

88

89

Documents

DIPLOMSKO DELO - COnnecting REpositoriesIV IZJAVA Spodaj podpisana Ksenja Kramaršek, rojena 13.5.1979 v Celju, študentka Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru, smer Glasbena pedagogika,