UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za sociologijo

DIPLOMSKO DELO

Janja Foršek

Maribor, 2009

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za sociologijo

Diplomsko delo

KRISTUS IN MOHAMED KOT

USTANOVITELJA RELIGIJ

Mentor: Kandidatka:

dr. Sergej Flere, red. prof. Janja Foršek

Maribor, 2009

ZAHVALA

Zahvaljujem se dr. Sergeju Fleretu za sprejem mentorstva, strokovno

pomoč in svetovanje, svojemu možu Mateju ter vsem, ki so mi pri

izdelavi diplomskega dela stali ob strani in mi pomagali.

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

IZJAVA

Podpisana Janja Foršek, roj. 22. 6. 1984, študentka Filozofske

fakultete Univerze v Mariboru, smer sociologija in nemški jezik s

književnostjo, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Kristus in

Mohamed kot ustanovitelja religij pri mentorju dr. Sergeju Fleretu,

avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura

korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.

________________________

Maribor, 16. 4. 2009

POVZETEK

Diplomsko delo sem zasnovala kot predstavitev življenjepisov dveh pomembnih

zgodovinskih osebnosti, Jezusa Kristusa in Mohameda, ki sta kot ustanovitelja religij,

krščanstva in islama, s svojima življenjema, delovanjem in naukom vplivala na svetovno

zgodovino. Tako so opisani vsi pomembni dogodki v njunem življenju, od rojstva do smrti in

po njem. Ko sem pisala o njiju, nisem mogla mimo tega, da ne bi navedla nekaj osnovnih

značilnosti krščanstva in islama, katerih zgodovina odnosov vsekakor ni zgodovina sožitja,

ampak prej zgodovina konfrontacij.

Ključne besede: religija; ustanovitelj; Jezus Kristus; krščanstvo; Sveto pismo; evangeliji;

Mohamed; islam; Koran.

ZUSAMMENFASSUNG

Die Diplomarbeit ist als eine Vorstellung zweier Biografien zusammegestellt, die das Leben

von Jesus Christus und das Leben von Mohammed, den Begründern der Religionen,

Christentum und Islam beschreibt. Als zwei sehr wichtige historische Personen, haben sie mit

ihren Leben, Werk und ihrer Lehre auf die Weltgeschichte gewirkt. Ich habe alle wichtige

Ereignisse in ihrem Leben, von ihrer Geburt bis zu ihrem Tod, und nach ihm beschrieben.

Dabei konnte ich nicht die Arbeit beschließen ohne anzuwenden, wie sich das Christentum

und der Islam in der Vergangenheit, die auf keinen Fall eine des Zusammenlebens sondern

eher eine Vergangenheit der Konfrontationen war, verbreitet haben.

Schlüsselwörter: Religion; Gründer; Jesus Christus; Christentum; Bibel; Evangelium;

Mohammed; Islam; Koran.

KAZALO 1 UVOD ..................................................................................................................................... 1 2 RELIGIJA ............................................................................................................................... 1

2.1 Ljudske (etnične) religije ................................................................................................. 1 2.2 Oznanjene (razglašene) religije ........................................................................................ 2

3 VIRI......................................................................................................................................... 3 3.1 Znanstveni viri o Jezusu Kristusu .................................................................................... 3 3.2 Teološki viri o Jezusu Kristusu ........................................................................................ 5 3.3 Znanstveni viri o Mohamedu ........................................................................................... 5 3.4 Teološki viri o Mohamedu ............................................................................................... 7

4 ŽIVLJENJEPIS JEZUSA KRISTUSA USTANOVITELJA KRŠČANSTVA ...................... 8 4.1 ŽIVLJENJEPIS ZGODOVINSKEGA JEZUSA KRISTUSA......................................... 8

4.1.1 DOMOVINA JEZUSA KRISTUSA......................................................................... 8 4.1.1.1 Zemljepisna lega in prebivalci ........................................................................... 8 4.1.1.2 Politične in verske razmere ................................................................................ 9

4.1.1.2.1 Saduceji ..................................................................................................... 12 4.1.1.2.2 Farizeji....................................................................................................... 12 4.1.1.2.3 Zeloti ......................................................................................................... 13 4.1.1.2.4 Eseni .......................................................................................................... 14 4.1.1.2.5 Herodovci .................................................................................................. 14

4.1.1.3 Gospodarske razmere ....................................................................................... 15 4.1.2 KRISTUSOVA PRIPRAVA NA ODREŠILNO DEJANJE................................... 16

4.1.2.1 Mesijanske prerokbe že od začetka zgodovine naznanjajo Jezusa................... 16 4.1.2.2 Kristusovo deviško spočetje po zapisih svetopisemskih izročil....................... 17 4.1.2.3 Kristusovo (čudežno) rojstvo po zapisih svetopisemskih izročil ..................... 18 4.1.2.4 Kristusovo rojstvo ............................................................................................ 19 4.1.2.5 Čas in kraj Kristusovega rojstva....................................................................... 22 4.1.2.6 Kristusovo otroštvo in mladost ........................................................................ 23

4.1.3 Kristusova priprava na javno delovanje .................................................................. 26 4.1.3.1 Janez Krstnik, Jezusov krst in skušnjave v puščavi ......................................... 26

4.1.4 Kristusovo javno delovanje ..................................................................................... 29 4.1.4.1 Jezusovi učenci................................................................................................. 29 4.1.4.2 Dvanajst apostolov ........................................................................................... 30 4.1.4.3 Marija Magdalena............................................................................................. 31 4.1.4.4 Jezusovi kritiki in sovražniki............................................................................ 31 4.1.4.5 Zadnja večerja .................................................................................................. 34 4.1.4.6 Čudeži............................................................................................................... 36

4.1.4.6.1 Kristusovi čudeži....................................................................................... 37 4.1.4.7 Jezusove besede v zgodbah, rekih in prilikah .................................................. 40

4.1.5 KRISTUSOVO ODREŠILNO DEJANJE – NJEGOVO TRPLJENJE IN SMRT. 41 4.1.6 KRISTUSOVO VSTAJENJE IN NJEGOV VNEBOHOD .................................... 45

4.2 DOJEMANJE KRISTUSA VERE IN NJEGOVEGA NAUKA .................................. 46 4.2.1 Jezusovo prekucništvo............................................................................................. 48

5 ŽIVLJENJEPIS MOHAMEDA – USTANOVITELJA ISLAMA........................................ 52 5.1 MOHAMEDOVA DOMOVINA................................................................................... 52

5.1.1 Zemljepisna lega in prebivalci ................................................................................ 52 5.1.2 Politične razmere..................................................................................................... 53 5.1.3 Verske razmere........................................................................................................ 54 5.1.4 Gospodarske razmere .............................................................................................. 55

5.2 MOHAMEDOVO ROJSTVO, OTROŠTVO IN MLADOST....................................... 56 5.2.1 Zgodba o Mohamedovem spočetju ......................................................................... 57 5.2.2 Oznanila Mohamedovega rojstva............................................................................ 57 5.2.3 Mohamedovo rojstvo............................................................................................... 57 5.2.4 Mohamedovo otroštvo in mladost........................................................................... 58 5.2.5 Oznanilo na gori ...................................................................................................... 62

5.3 MOHAMEDOVA PRIPRAVA NA JAVNO DELOVANJE ........................................ 63 5.3.1 Mohamedovi prvi privrženci ................................................................................... 65 5.3.2 Mohamedovi nasprotniki in nepričakovana podpora .............................................. 65 5.3.3 Mohamedovi učenci v pregnanstvu in začetki spreobrnitev v novo vero ............... 66 5.3.4 Smrt Hadidže in Abu Taliba.................................................................................... 67 5.3.5 Mohamedovih »dvanajst apostolov«....................................................................... 68 5.3.6 Mohamedova selitev – hidžra ................................................................................. 69

5.4 MOHAMEDOVO JAVNO DELOVANJE.................................................................... 70 5.4.1 Prva mošeja ............................................................................................................. 70 5.4.2 Novo vero poimenujejo islam in vernike muslimani .............................................. 71 5.4.3 Mohamedova preobrazba ........................................................................................ 72 5.4.4 Kibla ........................................................................................................................ 72 5.4.5 Bitke za preživetje – svete vojne............................................................................. 73

5.4.5.1 Napad pri Nahli ................................................................................................ 73 5.4.5.2 Bitka pri Badru ................................................................................................. 74 5.4.5.3 Poraz na gori Uhud........................................................................................... 74 5.4.5.4 Bitka za okop.................................................................................................... 75

5.4.6 Sovraštvo do glasnika islama in pokol Judov ......................................................... 75 5.4.7 Mohamed v Meki in prvo uradno priznanje islama ................................................ 76 5.4.8 Razdor hudajbijskega sporazuma in institut romanja v Meko ................................ 76 5.4.9 Islamski pravni sistem, zakoni in pravila ................................................................ 77

5.4.9.1 Petero stebrov islama ....................................................................................... 78 1. obveznost: šahada................................................................................................. 78 2. obveznost: salat .................................................................................................... 78 3. obveznost: zakat ................................................................................................... 78 4. obveznost: saum ................................................................................................... 78 5. obveznost: hadž .................................................................................................... 78

5.4.10 Devet Prerokovih žena .......................................................................................... 79 5.4.11 Prerokov odnos do pravic žensk in njihov položaj danes ..................................... 80 5.4.12 Nova zakonodaja ................................................................................................... 81

PREHRANA ............................................................................................................ 82 OBLAČENJE ........................................................................................................... 82 ŽIVLJENJSKI PROSTOR....................................................................................... 82

5.4.13 Predzadnjo leto Mohamedovega življenja ............................................................ 83 5.5 MOHAMEDOVA SMRT .............................................................................................. 83

5.5.1 Mohamedova slava in njegove besede, zapisane v Koranu .................................... 84 5.5.1.1 Sure................................................................................................................... 85 5.5.1.2 Suna.................................................................................................................. 86

5.5.2 Mohamedovi nasledniki .......................................................................................... 86 6 KRISTUS IN MOHAMED KOT USTANOVITELJA RELIGIJ......................................... 87

6.1 JEZUS KRISTUS........................................................................................................... 87 6.2 MOHAMED................................................................................................................... 88

7 SKLEP................................................................................................................................... 89 8 LITERATURA...................................................................................................................... 96

1

1 UVOD

Interes za poglobljen razmislek o religiji nasploh, predvsem pa o njenih začetkih in začetnikih

ter ustanoviteljih, so v meni zbudile obravnave tem v okviru predavanj in seminarskih vaj pri

predmetu sociologija religije. V največji meri sta mojo pozornost pritegnili zgodovinski

osebnosti, katerima je uspelo skorajda nemogoče. S svojim življenjem, delovanjem in

predvsem s svojim naukom sta vplivali na svetovno zgodovino. Ustanovili sta dve največji

svetovni monoteistični1 religiji.

V diplomskem delu bom predstavila življenjepis ustanovitelja prve največje religije na svetu,

krščanstva, Jezusa Kristusa, in življenjepis ustanovitelja druge najbolj razširjene svetovne

religije, islama, Mohameda.

Kristusov in Mohamedov življenjepis bom predstavila tako, da bom navedla dogodke in

dejanja, s katerimi sta zaznamovala svet in ljudi okrog sebe ter po njuni smrti. Predstavila

bom okoliščine, v katerih sta živela, njuno rojstvo, odraščanje, delovanje in njuni smrti. Ob

tem bom skušala opisati bogastvo Kristusovega in stvarnost Mohamedovega življenjepisa.

Cilj mojega diplomskega dela bo torej predstaviti in primerjati življenjepis Jezusa Kristusa in

Mohameda kot ustanoviteljev religij.

2 RELIGIJA Med razvojne tipologije religij spada med številnimi po Fleretu tudi naslednja razdelitev, ki je

bolj teoretičnega, kot pa razvojnega značaja. Čeprav so bile prve ljudske religije predhodne

"oznanjenim" (Flere, 2005, str. 117), so v sklopu tega diplomskega dela pomembne slednje.

2.1 Ljudske (etnične) religije

Za ljudske religije je značilno, da zajemajo celo etnično skupnost (pleme, ljudstvo, narod) in

da se v nauku zveza pojavlja kot zveza med božanstvom (božanstvi) in zadevno etnično

skupino. Božanstvo se ne obrača na posameznika, temveč na celo etnično skupino. /…/

Običajno gre za religije, ki temeljijo na ustnem izročilu in kjer mitologija (kaj šele teologija)

ni razvita. A obstajajo tudi takšne, ki imajo svoje svete knjige, in je soglašanje s temi spisi

1 Vera, verovanje v enega boga, enoboštvo. Nasprotje je politeizem, mnogoboštvo.

2

bistven pogoj za pripadnost tej religiji. /…/ Redko utegnejo ljudske religije dvigovati

politično zavest ljudstva in to ljudstvo povzdigniti nad druga. /…/ Tudi ljudske religije

poznajo etični kodeks, vendar je ta bolj impliciten2 in je neločljiv od etnične tradicije

dotičnega naroda (Prav tam).

2.2 Oznanjene (razglašene) religije

Ključnega pomena so torej tako imenovane oznanjene religije, ki so danes pomembnejše in

imajo ustanovitelja, običajno preroka, ki sebe šteje za božjega odposlanca. /…/ Ustanovitelj

deluje v določenem zgodovinskem in kulturnem okolju, pod njegovim vplivom je, toda želi

spremeniti nekaj v do tedaj veljavnem nauku in praksi, je verski inovator,3 revolucionar. /…/

Za univerzalne, oznanjene religije je značilno, da se ustanovitelj obrača na vse ljudi kot

posameznike, prizna jim enako človeško vrednost kot posameznikom, ne ločuje med

etničnimi skupnostmi, /…/ govori o določeni onstranskosti, zagovarja določen etnični nauk

splošnega značaja ter zahteva, da vsi (pošteni) ljudje spoznajo to resnico in pristopijo k

njegovi skupnosti. /…/ Ustanovitelji so praviloma osebe, za katere velja, da so v posebnem

stiku z bogom, da so sredstvo, preko katerega bog deluje in jim narekuje ne samo zagovarjati

resnični verski nauk, temveč tudi družbeno organizacijo in način življenja. /…/ Imajo

»zavezo« z bogom, njegov »mandat«, pooblastilo, bog jih je »poklical«. Kot takšni tudi

praviloma počenjajo čudeže oziroma takšna prepričanja so značilna za njihove pristaše. /…/

Svoj nauk so širili ustno in razodevali resnico. Za ustanovitelje velja, da so tudi poklicani

rušiti dotedanjo zmotno versko in družbeno organizacijo (Flere, 2005, str. 117, 120). „Prerok

za svoja dela ne prejema (gmotnega, denarnega) nadomestila” (Flere, S. in Kerševan, M.,

1995, str. 121).

V diplomskem delu se bom osredotočila na dve revolucionarni, zgodovinski osebnosti, ki

veljata za ustanovitelja, preroka dveh najbolj razširjenih religij na svetu. Kot prvega bom

predstavila Jezusa Kristusa, ,,ki je prelomil zgodovino na dva dela: pred Kristusom in po

Kristusu” (Messori, 1982, str. 13) in po njem „krščanstvo kot oznaka za religijo, ki temelji na

verovanju v Jezusa Kristusa na način, kot je to predstavljeno v krščanskem Svetem pismu,

posebej v tako imenovani Novi Zavezi” (Kerševan, 1989, str. 158). Nato bom predstavila

2 Ki je vsebovan, pa ne določno izražen. 3 Kdor kaj (bistveno) izboljša, izpopolni na tehničnem področju.

3

Mohameda kot ustanovitelja islama, ki „sebe pojmuje za zadnjo veliko svetovno religijo v

sodobni zgodovini človeštva, /…/ katerega središčna teofanija4 je Koran, dobesedna Beseda

Boga, ki se je razodel Preroku” (Nasr, 2007, str, 20, 50) Mohamedu, ,,po katerem leto njegove

emigracije – hidžre5 pomeni začetek muslimanskega štetja let in začetek muslimanskega

lunarnega koledarja” (Smrke, 2000, str. 264).

3 VIRI

Diplomsko delo je teoretične narave in je nastalo na osnovi študija literature. Pri tem sta bili v

ospredju metodologije dela komparativna in zgodovinska metoda, saj sem predvsem

primerjala dosedanja znanstvena spoznanja, ugotavljala razlike in podobnosti ter izpeljevala

temeljne ugotovitve. Pri izdelavi diplomskega dela prevladuje analiza različnih in številnih

pisnih, predvsem zgodovinskih in teoloških virov ter medmrežja, pri čemer je celotno

diplomsko delo zasnovano kritično in z zadržki.

3.1 Znanstveni viri o Jezusu Kristusu

Če se osredotočim na življenjepis nekoga, ki je živel pred približno 2000 leti, je vprašljivo, ali

lahko na podlagi naših vedenj o preteklosti resnično zapišem, če je živel in če je, kako je

živel, govoril in kaj je delal, saj je

malokateri predmet preučevanja v svetu tako poln nerazumljivosti, kot sta življenjepis in

nauk Jezusa Kristusa. Čeprav so v zahodni civilizaciji prav Jezusa najbolj preučevali, se

učenjaki še vedno mučijo z vprašanji o dejansko vsakem pogledu njegovega življenja. Vsaka

nova knjiga ga prikazuje v drugačni luči. Nekateri ga vidijo kot Boga, drugi kot človeka,

nekateri ga slikajo kot političnega revolucionarja, drugi kot skromnega in dobrodelnega

učitelja, eni spet trdijo, da je bil zgolj mit, in se sprašujejo o njegovem fizičnem obstoju

(http://www.share-international.net/slo/publikacije/arhiv/ucitelji/jezus_innjegovcas.htm).

Pogani – latinski in grški pisci /…/ kot na primer Filon Aleksandrijski, /…/ ki se je rodil

pred Jezusom in ga preživel, /…/ Plinij st., Plutarh in Juvenal o Jezusu ničesar ne poročajo

4 Razglasitev boga. 5 Arabski izraz, ki se nanaša na preselitev preroka Mohameda iz Meke v Medino.

4

/…/ v njihovih delih iz 1. stoletja našega štetja ni, kolikor je znano, nikjer omenjen (Humar,

1993, str. 16).

Dejstvo o njegovem obstoju je težko ovreči, saj o tem pričajo spisi rimskih, torej poganskih

piscev, ki so bili do krščanstva v najboljšem primeru ravnodušni in niso imeli nobenega

interesa potvarjati resnice. /…/ Tako poleg Tacitovega, "ki je v enem izmed svojih spisov

omenil Jezusovo usmrtitev po nalogu Poncija Pilata"

(http://duhovno.rkc.si/?id=229&mod=113) obstajajo tudi poročila drugih rimskih piscev (na

primer Svetonija in izredno slikovitega Plinija ml.), /…/ ki nedvomno govorijo o tem, da je v

tedanji rimski provinci Judeji živel prerok z imenom Jezus Kristus. /…/ Enako pričajo tudi

sočasni ali nekaj mlajši judovski viri, na primer delo zgodovinarja Jožefa Flavija, "ki je bil

neprizanesljiv judovski zgodovinar in je postal rimski uradnik. Napredujoči krščanski veri ni

bil naklonjen. V svojem delu Judovske starožitnosti ima naslednje podatke o Jezusu, kjer

pravi, da je v tem času živel moder mož, ki so ga imenovali Jezus. Njegovo vedenje je bilo

neoporečno in znano je bilo, da je kreposten. Mnogi izmed Judov in drugih narodov so postali

njegovi učenci. In tisti, ki so postali njegovi učenci, so mu bili zvesti. Govorili so, da se jim je

prikazal tri dni po svojem križanju in da je bil živ. Gre za nekrščanskega pisca, ki nam poroča,

da je Jezus živel, delal dobro, imel učence, trpel, umrl in so o njem potem govorili, da je živ.

Jožefu ni bilo treba trobiti v krščanski rog, vendar se njegovo poročilo v bistvu ujema s štirimi

evangeliji" (http://duhovno.rkc.si/?id=229&mod=113). Tudi nekatera mesta v Talmudu,

judovski zbirki verskih besedil poročajo enako. /…/ Četudi bi tem virom kot morebitnim

ponaredbam ne zaupali, pa ne moremo dvomiti o dokazih, do katerih je prišla moderna

arheologija: med izkopavanji v Palestini so namreč odkrili zelo star zapis Kristusovega imena

(Janković, 2000, str. 106, 107).

Med relevantne znanstvene vire o Jezusu Kristusu, katerih vsebina in kritika na teološko

literaturo je vključena v diplomskem delu, spadajo Baigent, M. (2007). Dokumenti o Jezusu;

Eliade, M. (1987). The Encyclopedia of religion; Flere, S. (2005). Religija, družba,

posameznik. Temelji družboslovne obravnave verskega pojava; Humar, J. (1993). Jezus med

resnico in legendo; Janković, V. (2000). Resnice, miti in legende o judovstvu, krščanstvu in

islamu; Jones, L. (2005). Encyclopedia of religion; Kautsky, K. (1953). Izvor krščanstva;

Keler, J., Šimanjski, E. in Stanovčić, V. (1978). Osnivači velikih religija – Mojsije, Buda,

Konfučije, Isus, Muhamed; Messori, V. (1982). Kdo je Jezus; Smith, H. (1996). Svetovne

religije in kot zadnji a ne najmanj pomemben vir Smrke, M. (2000). Svetovne religije.

5

3.2 Teološki viri o Jezusu Kristusu

Glavni viri za vedenje o Jezusu so spisi kristjanov, posebno sama Nova zaveza in v njej štiri

poročila, znana kot »evangeliji«, zapisi, ki predstavljajo »veselo oznanilo«. Ta pričevanja se

običajno razlikujejo v podrobnostih, toda v osnovi vsa govorijo o istem dogodku in skupaj

dajejo njegovo celovito sliko. Vsak od štirih piscev je vtisnil svojemu delu svoj osebni pečat.

Za Matejev, Markov in Lukov evangelij pravimo, da so »sinoptični«;6 Jezusa predstavljajo s

podobnega gledišča. Marko je pisal prvi, verjetno je podatke dobil od apostola Petra; njegov

evangelij je živahen in jedrnat. Matej in Luka sta uporabila veliko Markovega gradiva, ga

uredila in dodala drugo gradivo s področij, ki so vsakega od njiju posebej zanimala. Matej je

hotel pokazati Judom, kako je Jezus izpolnil starozavezne prerokbe, Luka pa je hotel

odgovoriti na vprašanja in dvome Nejudov, ki so se resno zanimali za Jezusa. "Nasproti jim

stoji evangelij po Janezu, za katerega velja, da je »gnostičen«,7 ki v nasprotju s prvimi tremi

meni, da Božje kraljestvo ni od tega sveta" (Janković, 2000, str. 108). Janezova pot je precej

drugačna; svoje gradivo je izbiral tako, da je pokazal na globlji pomen Jezusovega prihoda.

Kritično preučevanje kanoničnih8 evangelijev je pokazalo, da sicer ne moremo dokazati

resničnosti vsake podrobnosti, toda jedro zgodovinskih podatkov o Jezusu bi naj bilo

zanesljivo (http://duhovno.rkc.si/?id=229&mod=113).

Razen evangelijev, ki so po besedah Smrketa (Smrke, 2000, str. 202) "propagandno gradivo

prvotne cerkve," so zgodovinski viri o Jezusu zelo skopi, zato ni čudno, da so bili in so še

danes nekateri zgodovinarji mnenja, da Jezus nikdar ni živel in da je bil le mit. /…/ Verjetno

je, da je prvi evangelij podlaga za resnično zgodovinsko osebnost, vendar pa je prav tako

verjetno, da so nastajale o Jezusu mnoge legende (Humar, 1993, str. 18).

3.3 Znanstveni viri o Mohamedu

O preroku islama je bilo napisanih zelo veliko knjig, precej prav v zadnjih letih. Med temi

deli jih je nekaj, ki so iskrena, nekaj je celo zares odličnih, tako da o Mohamedu zagotovo ne

6 Prvi trije evangeliji, ki so si podobni po snovi, razvrstitvi dogodkov. 7 Starogrško gnostikos – nekdo, ki ima »gnozo« ali skrivno znanje. 8 Seznam uradno priznanih svetopisemskih knjig.

6

bom prispevala nobenega novega podatka, saj niso odkrili nobenega novega vira. Glavni viri

so že dolgo dobro znani in vsaka generacija piše zgodovino znova in znova, a vsakič na istih

temeljih, /…/ ki pa so bolj malo zanesljivi in precej daleč od dejstev. Najstarejša besedila

izvirajo iz časa približno sto petindvajset let po njegovi smrti in navajajo še starejše vire,

večinoma ustne, za katere trdijo, da sežejo vse do prič, ki so bili očividci teh dogodkov. /…/ A

kritični avtorji, kot sta I. Goldziher in J. Schacht, so dokazali, da tem »izročilom« lahko bolj

malo zaupamo, saj so jih islamski avtorji že prej skovali ali vsaj priredili tako, kakor je bilo v

interesu kake stranke, zadeve… /…/ Ni merila, ki bi bilo neizpodbitno in na zgodovinsko

zanesljivost je težko sklepati (Rodinson, 2005, str. 7).

Tako ostaja zgodovinski lik Mohameda, ustanovitelja nove religije, do danes zavit v tančico

skrivnosti. Ohranjena pričevanja se v marsičem razhajajo ter dajejo precej neenotno sliko

človeka, ki se je iz trgovca prelevil v verskega voditelja.

Nekateri zgodovinarji so prepričani, da je Mohamed, ki je bil izrazito svetovljanski človek

in je dobro poznal tako judovsko kakor krščansko religijo, novi verski nauk zasnoval kot

svojevrstno nadgradnjo obeh starejših verstev ter ga prilagodil kulturno-političnim razmeram

okolja, v katerem je živel. Čeprav ni nobenega dvoma, da je Mohamed z obema nogama trdno

stal na zemlji, da je bil uspešen trgovec, diplomat in vojskovodja, pa zgodovinski zapisi

kažejo, da je sam iskreno verjel v božjo naravo angela, ki mu je razodel skrivnost enega boga

(www.student-info.net/sis-mapa/skupina_doc/ff/knjiznica_datoteke/815731_sociologija_

religije___islam.doc).

Med relevantne znanstvene vire o Mohamedu, katerih vsebina in kritika na teološko literaturo

je vključena v diplomskem delu, spada v prvi vrsti Rodinson, M. (2005). Mohamed. Nova

izdaja, ki jo je pregledal avtor in mu sledijo Eliade, M. (1987). The Encyclopedia of religion;

Janković, V. (2000). Resnice, miti in legende o judovstvu, krščanstvu in islamu; Jones, L.

(2005). Encyclopedia of religion; Keler, J., Šimanjski, E. in Stanovčić, V. (1978). Osnivači

velikih religija - Mojsije, Buda, Konfučije, Isus, Muhamed; Nasr, S. H. (2007). Islam. Religija,

zgodovina in civilizacija; Pašić, A. (2005). Islam in muslimani v Sloveniji; Rizzitano, U.

(1959). Mohammed;; Smith, H. (1996). Svetovne religije in Smrke, M. (2000). Svetovne

religije.

7

3.4 Teološki viri o Mohamedu

O Mohamedu obstaja besedilo Koran, ki ga je resda težko uporabiti, saj je največkrat zelo

skrivnostno in zapleteno, a je kot tako trden temelj in zagotovo pristno. Tako preko njega

prihajamo do dejstev, glede katerih se ujemajo vsa izročila, pa kljub temu: vsi podatki, na

katere se sklicujem, ko osvetljujem življenjepis, so dvomljivi (Rodinson, 2005, str. 7, 8).

Mohamed je, po verovanju muslimanov, navodila prejemal neposredno od Boga in jih

prenašal ljudem. /…/ Številne misli, izreki in navodila so zapisani in ohranjeni iz časa, ko je

živel Mohamed, dvajset let po njegovi smrti pa so jih uredili v končno izdajo, muslimansko

sveto knjigo Koran, v kateri se ne sme zamenjati nobena črka (Janković, 2000, str. 171, 172)

in ki hkrati tudi opisuje Mohamedovo življenje, delo in nauk. ,,Koran in hadisi9 so glavni viri

o Mohamedovem zgodovinskem življenju, ki so jih zapisali štirje zgodnji muslimanski

zgodovinarji: Muhammad ibn Ishāq, Muhammad ibn Sa‛d, Abu Ja‛far al-Tabarī in

Muhammad ibn ‛Umar al-Waqīdī” (Jones, 2005, str. 6220).

O Mohamedu obstaja bogata literatura. Kljub temu želi mnogo učenjakov na podlagi

političnih in gospodarskih, verskih in kulturnih razmer, ki so zelo vplivale na njegovo

življenje, rekonstruirati njegovo resnično življenjsko zgodbo (Keler, J., Šimanjski, E. in

Stanovčić, V., 1978, str. 219). To bom poskušala tudi sama, Mohameda pa obravnavala

predvsem v zgodovinskem okviru, saj bom le tako lahko njegovo življenje opisala kar se da

objektivno.

In glede na to, da izročila s podatki o Jezusu in Mohamedu niso neizpodbitno pristna, bom

pogosto uporabljala izraze, s katerimi se bom dobesedno sklicevala na njih, in pa besedne

zveze, na podlagi katerih se bo dalo razbrati, da gre za neusklajenost izročil, za številne

dogodke, ki so bili za zgodovinarje predkritične dobe trdno dokazani, odtlej pa so obveljali za

legendarne, olepšane ali vsaj dvomljive.

9 Zbirke besedil, pričevanja Mohamedovih tovarišev, ki so kot fragmenti pripovedi o Preroku.

8

4 ŽIVLJENJEPIS JEZUSA KRISTUSA USTANOVITELJA KRŠČANSTVA

4.1 ŽIVLJENJEPIS ZGODOVINSKEGA JEZUSA KRISTUSA

4.1.1 DOMOVINA JEZUSA KRISTUSA

Nova zaveza10 nam ne pripovedujejo zgodovine, temveč prečiščeno, cenzurirano in pogosto

izkrivljeno mnenje o obdobju in svetu, v katerem je živel Jezus. Toda celo novozaveznim

piscem ni uspelo popolnoma prikriti sveta, v katerem je živel junak njihove pripovedi. /…/

Predvsem kasnejši prepisovalci so si prizadevali ločiti Jezusa in njegovo življenje od

zgodovinske dobe in zgodovinskega sveta, v katerega se je rodil, v katerem je živel in umrl.

/…/ Zato je čas za ponovno tolmačenje obdobja in sveta v zgodovini Jezusa Kristusa

(Baigent, 2007, str. 70, 71).

4.1.1.1 Zemljepisna lega in prebivalci

Posebnost Palestine je bila v tem, da je bila mejno ozemlje, kjer so nasprotni faktorji zadeli

drug ob drugega in se bíli drug z drugim. To ozemlje je bilo tam, kjer se je na eni strani

nehala arabska puščava in se je pričela sirska kulturna dežela in kjer sta na drugi strani zadeli

druga ob drugo vplivni področji obeh velikih držav, ki stojita na pragu naše kulture in jo

obvladujeta: egiptovske, ki je nastala v dolini Nila, in mezopotamske, ki je zrasla ob Evfratu

in Tigrisu (Kautsky, 1953, st. 184). Palestina ni zelo prostrana, je pa pokrajina raznolika.

Reka Jordan deli Palestino na dva dela. Na zahodni strani Jordana so se v času Kristusovega

življenja nahajale pokrajine imenovane Galileja, Samarija, Judeja in Idumeja, na vzhodni

strani Jordana pa so ležale pokrajine z imenom Itureja, Trahonitida, Pereja in Deseteromestje.

Kristus je svojo mladost preživel v Galileji, ki leži na severu, 96 kilometrov južno od nje leži

Mrtvo morje. V Galileji je poleg Judov živelo veliko poganov. Skoraj vsi Kristusovi učenci so

bili iz Galileje (Bartelj, 1960, str. 19).

Kot pravi krščansko izročilo, bi si težko predstavljali večje nasprotje Galileji, kot je to

področje s puščavami in uničujočo vročino. Preskrba z vodo in njeno shranjevanje je bilo

življenjskega pomena. Večina rek je zaživela samo v deževni dobi in ko se je topil sneg v

10 Drugi del svetega pisma, ki obsega obdobje po Kristusovem nastopu.

9

gorah. Zato so gradili mesta okoli izvirov in vodnjakov ter v cisternah in zbiralnikih

shranjevali vodo za pitje in namakanje (http://duhovno.rkc.si/?id=229&mod=113). Drugače

Galilejo opisuje M. Batchelor v svojem delu Zgodba o Jezusu, kjer je obsežen Jezusov

življenjepis prirejen po štirih evangelijih. Piše, da je

Galileja zelo rodovitna in dobro namakana; zato uspevajo tam vse vrste sadja in zelenjave,

pa tudi žitarice. Spomladi prekriva pobočja travniško cvetje, poleti pa je vsa trava rjava in

suha (Batchelor, 1992, str. 98).

Južno od Galileje leži Samarija, imenovana po glavnem mestu Samariji. V tej deželi so

prebivali Judje in Asirci, ki so prišli v deželo po letu 722 pred našim štetjem, ko so bili Judje

odpeljani v asirsko sužnost. Med Samarijani in Judi je vladal nemir in spopadi, zato so slednji

v strahu pred napadi potovali ob Jordanu (Bartelj, 1960, str. 19).

Najbolj pusti del Palestine je zasedala dežela južno od Samarije, ki se je imenovala Judeja.

„Judeja je bila v Jezusovem času tretjerazredna pokrajina rimskega cesarstva, ki ji je vladal

rimski upravitelj” (http://duhovno.rkc.si/?id=229&mod=113). Njeno glavno mesto je bil

Jeruzalem, v katerem je živelo okrog 100.000 prebivalcev, v glavnem Judje in Idumejci, ki pa

so se pojudili. Vzhodno od Jeruzalema leži Oljska gora, ki se proti vzhodu strmo spušča proti

Mrtvemu morju. To strmo pobočje so imenovali Judovska puščava. Mrtvo morje je na tem

območju tako slano, da v njem ne preživi nobena žival in ne rastlina, posledično pa je tudi

pokrajina ob njem pusta in zemlja nerodovitna.

Najsevernejša pokrajina v Palestini, v kateri so povečini živeli pogani, je bila Itureja, od

katere jugovzhodno je ležala Trahonitida.

Deseteromestje je ležalo na jugu in jugovzhodu Genezareškega jezera, skozi katerega je tekla

reka Jordan, preden se je izlila v Mrtvo morje. Deseteromestje je bila zveza desetih grških

mest, ki so pripadala rimski provinci Siriji in katerih prebivalci so ostro nasprotovali judovski

veri in sprejetju le-te.

Južno od Deseteromestja je ležala slednja pokrajina takratne Palestine z imenom Pereja, v

kateri je živelo judovsko prebivalstvo (Bartelj, 1960, str. 20).

4.1.1.2 Politične in verske razmere

Politične in verske odnose v Palestini za časa Jezusovega življenja nam osvetli tako

imenovana Henonova literatura, katere del je bil odkrit v Kumranu in ki je po mišljenju

poznavalcev tistega časa nastala neodvisno od teoloških šol kot spodbuda nacionalne vdanosti

(Keler, J., Šimanjski, E. in Stanovčić, V., 1978, str. 194).

10

Izraelska plemena so nekje v 12. stoletju pred našim štetjem vdrla v Palestino, v kateri so

dotlej živela druga ljudstva. Po biblijskem izročilu so izraelska plemena do tega časa živela v

Egiptu in pod njegovo oblastjo. Ker so bili Izraelci s strani Egipčanov zatirani, se je

Mojzesu11 prikazal bog Jahve in mu naročil, naj reši svoje ljudstvo iz rok egiptovskega

suženjstva. Po štiridesetletnem bivanju v puščavi so Izraelci prišli v Palestino, takrat njim

»obljubljeno deželo«, imenovano Kanaan. /…/ Mojzes je s težavo in celo z uporabo vojaške

sile uveljavil pri svojem ljudstvu vero v edinega boga Jahveta, saj so Izraelci do takrat molili

k različnim bogovom.

V 10. stoletju pred našim štetjem je Izraelcem zavladal kralj David, rojen v Betlehemu. Čas

Davidove vladavine, ki je trajala do okoli 1010–970. leta pred našim štetjem velja za zlato

dobo Izraelcev. Kralj David je uvedel teokratsko12 vladavino, kjer so vse družbeno življenje

urejale verske norme. Izraelsko plemensko skupnost je preoblikoval v državno skupnost s

svojim ozemljem, ki ga je z uspešnim bojevanjem še dodatno razširil. Prav on je zgradil

Jeruzalem, ki je postal glavno mesto in v katerem je bil sedež skrinje zaveze, v kateri so

hranili kamniti plošči z desetimi zapovedmi. Skrinja zaveze je bila obenem bivališče boga

Jahveta in znamenje njegove zaveze z izraelskim ljudstvom. Jahve je z Mojzesom obnovil

zavezo – pogodbo z Izraelci, zavezo, ki jo je že prej sklenil z Abrahamom, praočetom

judovskega ljudstva. Salomon je postal od kralja Davida imenovan za njegovega naslednika.

V Jeruzalemu je dal zgraditi tempelj, v katerem so od takrat hranili skrinjo zaveze.

Za Izraelce so nastopili težki časi konec 8. stoletja pred našim štetjem, saj so leta 722 pred

našim štetjem Asirci osvojili del izraelske države in del prebivalstva odpeljali v asirska mesta,

kjer so se asimilirali z Asirci. Vendar Ninive, glavno asirsko mesto, leta 606 pred našim

štetjem doživi s strani Medijcev in Babiloncev razdejanje in tako asirska država razpade. Leta

597 pred našim štetjem je babilonski kralj Nebukadnezar osvojil Jeruzalem in del prebivalstva

dal v ujetništvo, kjer so ti bili do leta 586 pred našim štetjem, ko so se Izraelci uprli in

osvobodili Jeruzalem ter svoje prebivalstvo. A Nebukadnazer je zopet napadel in mesto

Jeruzalem zrušil do tal. Uničil je vse, tudi novozgrajen tempelj, prebivalci pa so morali zopet

kot ujetniki v Babilonijo. Izraelcem je leta 539 pred našim štetjem omogočil vrnitev v svojo

domovino perzijski kralj Cir, ki je leto pred tem napadel Babilonijo in jo zavzel.

11 Prerok ali očak, kateremu je v Stari zavezi namenjenih pet knjig Postave. Mojzes je bil ustanovitelj judovske vere in vodja judovskega naroda. Izraelsko ljudstvo je popeljal iz suženjstva v Egiptu. Bog mu je dal deset božjih zapovedi na gori Sinaj, kjer se je ustavil z ljudstvom med potjo v obljubljeno deželo. Za pomembno osebo velja tudi v krščanstvu in v islamu. 12 Bogovladje – vladavina, v kateri velja bog za neposrednega nosilca oblasti.

11

Bivanje v Babiloniji pusti sledove v verskih nazorih Izraelcev, kar lahko razberemo iz cele

vrste biblijskih zgodb, ki naj bi po trditvah preučevalcev Stare zaveze13 bile babilonskega

izvora. Med take zgodbe štejejo na primer zgodbo o stvarjenju sveta, o raju, o izvirnem grehu

in zgodbo o vesoljnem potopu.

Tora14 je dobila sedanjo obliko po vrnitvi Izraelcev iz suženjstva v Babiloniji. Tora vsebuje

pet delov, imenovanih peteroknjižje, ki bi jih naj po prepričanju nekaterih teologov zapisal

Mojzes, po prepričanju židovskega filozofa Spinoze, pa to ni mogoče. Spinoza dokazuje, da

pisec peteroknjižja ni mogel biti Mojzes, saj so dogodki in razmere, ki jih omenja delo, nastali

po Mojzesovi smrti.

Med leti 356 in 323 pred našim štetjem so bili Izraelci pod perzijsko nadoblastjo vse do

nastopa makedonskega vojskovodje Aleksandra Velikega, ki je zavojeval med deželami

Bližnjega Vzhoda tudi Palestino in jo po smrti dal v roke njegovih generalov. Palestina takrat

pripade Ptolomeju. Tudi Judeja, zadnja samostojna država pod vodstvom Makabejcev v

Palestini, leta 63 pred našim štetjem zaradi notranjih nemirov postane lahek plen rimske

vojske in tako celotni Palestini zavladajo Rimljani. Ti vladajo s trdo vojaško roko, a Judom

pustijo skoraj popolno svobodo v verskih in delno tudi civilnih zadevah. "Sinedrij, zbor

enainsedemdeset članov so sestavljale tri skupine: saduceji, farizeji in »Stari«. /…/ Zboru,

kateremu je predsedoval veliki duhovnik, kot najvišji politični predstavnik svojega naroda,"

(Keler, J., Šimanjski, E. in Stanovčić, V., 1978, str. 183) je tako ostala najvišja judovska

upravna in verska oblast in je hkrati bil vrhovno versko sodišče s posebnim oddelkom za

razlago Zakona – Tore. Rimljani so temu zboru pustili proste roke, razen v zadevah smrtnih

obsodb. Začetki delovanja velikega zbora segajo v dobo pred Makabejci, za vedno pa konča s

svojim delovanjem leta 70 našega štetja.

Za Jude je bila tuja oblast božja kazen za grehe njihovih očetov. Pa vendar so verjeli, da bo

prišel čas, ko bo Jahve poslal Mesijo, ki jih bo osvobodil izpod tujega jarma. Med judovskim

ljudstvom pod rimsko oblastjo je postajala namreč vse bolj živa in ohrabrujoča mesijanska15

misel, ki so jo nakazovali že preroki (Humar, 1993, str. 20–23). Nikakor pa v tem času niso

pozabili na posebne praznike, na primer: veliko noč, binkošti, šotorski praznik, spravni dan in

tempeljsko posvečenje, katere so obhajali.

13 Prvi del svetega pisma, ki obsega obdobje pred Kristusovim rojstvom. 14 Izraelska pisana postava oziroma zakon po hebrejsko. 15 Nanašajoč se na Mesijo ali mesijanstvo – prepričanje, ideja, da kdo ali kaj reši človeštvo, narod vsega zla.

12

V primerjavi z drugimi narodi na Bližnjem vzhodu so Judje pri svojem verovanju izstopali

zaradi monoteizma, močnega upanja in pričakovanja Mesija in velikega pomena, ki ga je v

njihovem življenju imela Postava. V odnosu do Postave so se med njimi izoblikovale različne

struje (www.student-info.net/sis-mapa/skupina_doc/teof/knjiznica_datoteke/798290_predav

anja _enaa.doc), ,,z lastnimi verskimi in političnimi nazori. /…/ Vendar je bilo vsem skupno

priznavanje sinedrija kot vrhovne verske oblasti in priznavanje obreze kot znaka pripadnosti

izvoljenemu ljudstvu boga Jahveta. Kljub temu so bile med strankami znatne razlike”

(Humar, 1993, str. 23).

4.1.1.2.1 Saduceji

zanikajo sleherno delovanje usode in trdijo, da bog ni kriv, ali dela kdo dobro ali zlo; to je

odvisno zgolj od človeka. /…/ Zanikajo tudi, da bi bila duša neumrljiva in da bodo ljudje po

smrti nagrajeni ali kaznovani. /…/ Okrutni so drug do drugega in trdi proti rojakom kakor

proti tujcem. /…/ Teologi so odkrili, da je bilo nasprotje med njimi in drugo stranko razredno.

Saduceji so bili predstavniki duhovniške aristokracije, /…/ ki je bila neomejen gospodar

templja, temu pa so pripadali vsi davki /…/ in žrtvene živali (Kautsky, 1953, str. 267–269).

,,Ta stranka si je zagotovila udobno sožitje z rimskimi okupatorji”

(http://duhovno.rkc.si/?id=229&mod=113). ,,V sinedriju16 so imeli večino glasov, med

ljudstvom niso bili zaželeni in spoštovani, tako da so celo naleteli na odpor naroda ne samo v

družbeno-političnih poslih, ampak tudi v verskih” (Keler, J., Šimanjski, E. in Stanovčić, V.,

1978, str. 183). Keler (Keler, J., Šimanjski, E. in Stanovčić, V., 1978, str. 184) pa je zapisal

tudi, da se njihova ideologija in taktika delovanja lahko podrobno razbere tako iz zapisov

Jožefa Flavija kot tudi iz evangelijev. V ospredje pa lahko postavimo dejstvo, da so bili

saduceji več kot 200 let na prestolu oziroma da je bila v njihovih rokah ves ta čas tako

politična kot tudi zakonodajna oblast, dokler duhovnega vodstva judovskega naroda niso

prevzeli farizeji.

4.1.1.2.2 Farizeji

,,so zakon razlagali najstrožje. /…/ Verujejo, da odločata usoda in Bog o vsem in da na

početje ljudi vpliva usoda” (Kautsky, 1953, str. 267). ,,Kot predstavniki srednjega sloja so bili

16 Zbor, skupščina, ki rešuje skupne zadeve.

13

iskreno rodoljubni, /…/ verjeli so v angele, zle duhove in v posmrtno življenje” (Humar,

1993, str. 23, 24).

Med bibliologi obstaja domneva, da so farizeji kot ena izmed štirih glavnih versko-

političnih usmeritev tedanjega judaizma v evangelijih prikazovani izrazito negativno zato, ker

so jim prvi kristjani zamerili to, da niso hoteli priznavati njihove trditve o Jezusu kot mesiji

(Smrke, 2000, str. 196). ,,Radi so pomagali in si prizadevali živeti v slogi z ljudskimi

množicami” (Kautsky, 1953, str. 268). Keler (Keler, J., Šimanjski, E. in Stanovčić, V., 1978,

str. 187, 188) piše,

da je bilo ljudstvo poleg vsega tega na njihovi strani, v njih so videli »svete in čiste«. /…/

Ljudstvo je verjelo, da želijo s svojim delovanjem le najboljše. /…/ Farizeji niso bili samo

slavni, imeli so tudi oblast, izvrševali so sojenja in kaznovanja. /…/ Na narod pa so imeli tako

velik vpliv, da so cerkveni obredi, molitve in žrtvovanja bili izvršeni le pod njihovim

vodstvom.

4.1.1.2.3 Zeloti

ali gorečneži so bili najbolj revolucionaren in protirimsko usmerjen del palestinskega

prebivalstva, ki se je v verskih zadevah skladal s farizeji in zagovarjal bogovladje. Mesijo so

si predstavljali kot vojskovodjo, ki bo premagal Rimljane. Rimljani so jih imenovali sikarje,

saj so bili neusmiljeni v boju za neodvisnost judovskega naroda (Humar, 1993, str. 24). ,,S

silo, z vpadi, z vstajami, z umori in z ropi so nastopali proti sovražnikom in pri tem

uporabljali bodala oziroma majhne ostre nože – sike, po katerih so jih Rimljani poimenovali”

(Bartelj, 1960, str. 25). ,,Kot pravi krščanski nauk je bil njihov cilj ljudstvu vrniti svobodo.

Upali so, da bo Bog uporabil borce za svobodo ter osvobodil judovsko ljudstvo in iz Izraela

spet naredil neodvisen narod, ki mu bo vladal Mesija” (http://duhovno.rkc.si/?id=

229&mod=113). ,,Organizirali so sporadične17 upore, ker so obupali nad možnostjo, da bi

prišlo do kakršnih koli sprememb. Upori so dosegli svoj vrhunec v letih 66–70 pred našim

štetjem, ko je prišlo do velikega razdejanja jeruzalemskega templja” (Smith, 1996, str. 197).

17 Ki se pojavlja od časa do časa, posamično in navadno na različnih krajih.

14

4.1.1.2.4 Eseni

Pomembno vlogo v življenju palestinskih Judov so imeli eseni, ki bi naj imeli poseben vpliv

na Kristusov nauk, čeprav v evangelijih Nove zaveze ne omenjajo, da bi imel Kristus z njimi

stik. V Kristusovem času jih je nad 4000 ,,živelo v komunah s skupno lastnino, s

poudarjanjem etične strani judovske religije in v strogi pobožnosti” (Prav tam). Eseni so

verjeli v božje kraljestvo na zemlji ter v nagrado in kazen v posmrtnem življenju. Po zapisih

Humra, judovski zgodovinar Jožef Flavij, ki je sam nekaj časa pripadal esenom, piše, „da se je

ta skupnost javljala v dveh oblikah: asketska18 smer je živela v samostanski skupnosti, ki so ji

pripadali le izbrani moški, ostali eseni pa so živeli po vaseh in mestih ter se smeli ženiti in

možiti” (Humar, 1993, str. 24). Po zapisih Rimokatoliške Cerkve pa so se eseni

ločevali od drugih skupin in se umikali iz vsakdanjega življenja. Živeli naj bi kot menihi v

puščavskih skupnostih. V eni izmed takih skupnosti v divjini okoli Mrtvega morja so verjetno

napisali in prepisali veliko zbirko rokopisov, ki so znani kot »Qumranski rokopisi«19

(http://duhovno.rkc.si/?id=229&mod=113). Po Kautskyju (Kautsky, 1953, str. 315) ,,je bilo

esenstvo navezano na obstoj judovske svobode, ki je s propadom potegnila za seboj tudi

esenstvo, saj kot tajna zveza zunaj svobodne Palestine ni bilo spodobno.”

4.1.1.2.5 Herodovci

Bartelj v svojem magistrskem delu omenja še tretjo oziroma četrto stranko med Judi, ki se je

imenovala Herodovci. „Ta stranka je delovala tako, da bi Herodova kraljeva hiša dobila oblast

nad vso Palestino kot za časa Heroda Velikega. Herodovci med samim ljudstvom niso imeli

pristašev” (Bartelj, 1960, str. 25).

Po Smithu je Jezus v političnem vrvenju ponudil peto (oziroma šesto) opcijo, saj je v

nasprotju s saduceji želel sprememb, v nasprotju z eseni je deloval v svetu, v nasprotju z

zeloti je povzdigoval mirovnike in bil še najbliže farizejem, z eno razliko: medtem ko so

farizeji poudarjali Jahvejevo svetost, je sam poudarjal njegovo usmiljenje. /…/ Predvsem pa

je nasprotoval mejam obstoječega reda in zagovarjal drugačno vizijo človeške skupnosti, v

18 Asket – kdor se načelno strogo odreka užitkom, ugodnostim; kdor skuša doseči krščansko popolnost. 19 Zbirka najstarejših rokopisov verskih knjig, ki so jih sredi prejšnjega stoletja našli v votlinah blizu naselja Qumran nedaleč od Mrtvega morja. Gre za del knjižnice verske skupnosti esenov. Podobnost z bibličnimi teksti, na katerih temelji Sveto pismo, je sprožila vrsto teorij o njihovem nastanku.

15

kateri se stvari niso delile na čiste in nečiste in ne ljudje na čiste in nečiste, na neomadeževane

in oskrunjene, na svete in profane,20 na Jude in pogane ter na pravične in grešne. /…/ Njegovo

srečanje z Bogom ga je prepričalo, da je sistem čistosti privedel do družbenih razlik, ki so bile

v sramoto božjemu usmiljenju (Smith, 1996, str. 197).

4.1.1.3 Gospodarske razmere

,,Palestina je bila rodovitna dežela; njena rodovitnost ni bila nadpovprečna, zdela pa se je

izredno bujna v primerjavi s sosednjo kamnito puščavo. Prebivalcem le-te se je zdela dežela,

v kateri se cedita mleko in med. Poletja so bila dolga, vroča in suha, z malo vode, zato je bilo

življenjskega pomena pomladansko in jesensko deževje” (Kautsky, 1953, str. 184). ,,Večina

judovskega prebivalstva se je preživljala z obdelovanjem zemlje. Judje so bili kmetje,

poljedelci in živinorejci” (Connolly, 1991, str. 44). ,,Judje so se v glavnem ukvarjali s

kmetijstvom. Zemljo so znali meliorirati21 in gnojiti, znali so delati terase, ki so preprečevale

odnašanje zemlje, tako da je bila Galileja, po besedah Jožefa Flavija, videti kot »velik vrt«”

(Humar, 1993, str. 24). ,,Prebivalci so od prvotnih naseljenih prevzeli način obdelovanja in

pridelovanja, kjer so s slednjim pridobili žito, vino, oljke, fige itd.” (Kautsky, 1953, str. 185).

Connolly (Connolly, 1991, str. 44) navaja,

da so Judje imeli zelenjavne vrtove, na katerih so poskušali vzgojiti vse, kar so sami

potrebovali ter pridelke prodajali za obrtniško in industrijsko predelavo. Razlaga tudi, da so

gojili čebele. Vosek so uporabljali za izdelavo sveč, med, ki so ga takrat šteli za razkošje, pa

je nadomeščal sladkor. ,,Posebno v Galileji pa je bil razvit tudi ribolov, saj je bilo

Genezareško jezero izredno bogato z ribami. Mnogo ljudi se je preživljalo z ribolovom ali s

soljenjem rib za prodajo na tuje” (Batchelor, 1992, str. 80).

,,V Palestini so s poljedelstvom ustvarili presežke in tako moko, žita, olje in vino izvažali na

tuja tržišča. Na veliko so izvažali tudi umetniške in umetnoobrtne izdelke, po obratni poti pa

iz tujine privažali les in kovine” (Tubb, 1993, str. 38). ,,V deželi je bila torej zelo razvita

trgovina, s katero so mnogi Judje obogateli. Razvito je bilo tudi obrtništvo, ki je štelo

štirideset raznih obrti” (Humar, 1993, str. 25). ,,Obrtništvo je bilo ločeno na tisto na podeželju

in tisto v mestu, vendar je bila prva in najvažnejša naloga vseh obrtnikov zadovoljevati

potrebe kmetov” (Connolly, 1991, str. 46).

20 Posveten; navaden, vsakdanji. 21 Izboljševati zemljišča z osuševanjem, namakanjem, dodajanjem manjkajočih snovi.

16

Na judovskem podeželju so bile najbolj razširjene obrti kovaštvo, lončarstvo, kamnoseštvo

in tesarstvo. Razvoj mest je po vrnitvi iz izgnanstva omogočil razcvet obrtništva. Pojavili so

se mlinarji, peki, mesarji, sirarji, tkalci, strojarji, čevljarji, zlatarji, brivci, nosači vode in

pisarji. In navada je bila, da so obrtniki istega poklica živeli v isti ulici (Prav tam).

,,Velik ugled so imeli tesarji, rokodelci in krojači. Veliko dela so imeli kamnoseki in zidarji

na velikih gradbiščih kraljev. /…/ Za ljudi, ki so opravljali delo talilca bakra, strojarja in

pobiralca živalskih iztrebkov pa je veljal slab ugled” (Batchelor, 1992, str. 68).

Vsak judovski deček se je izučil katere od obrti, večinoma obrti svojega očeta, ki mu jo je

kasneje oče tudi predal in katerih veščine so ostajale v družini.

,,V Palestini je bilo malo pravih sužnjev. Judovski sužnji so bili dninarji, nejudovski sužnji pa

so služili kot brivci, peki, krojači in učitelji ter sužnje kot frizerke, pevke in plesalke” (Humar,

1993, str. 25).

,,Skozi Palestino pa so vodile tudi zelo važne trgovinske poti, tako da je po zapisih Kautskyja

(Kautsky, 1953, str. 184) obvladovala promet med Egiptom in Sirijo ter Mezopotamijo, pa

tudi med Fenicijo in Arabijo.”

Nekateri pravijo, da se je Jezus rodil na tistem koncu sveta, kjer se nikoli ni dogajalo nič

posebnega. Resnica pa je čisto drugačna. Palestina je imela in ima še danes mednarodno

izredno pomemben položaj. Leži na križpotju trgovskih poti med tremi celinami, Evropo,

Azijo in Afriko. Politično in versko je bila vedno zelo nestalno področje.

Ker sem na kratko predstavila Palestino in njeno področje, njene prebivalce, politične in

verske, družbene in gospodarske razmere, bom sedaj spregovorila o človeku, ki je za

razpoznavnost Palestine najbolj pomemben, to je Jezus Kristus in predstavila njegov

življenjepis.

4.1.2 KRISTUSOVA PRIPRAVA NA ODREŠILNO DEJANJE

4.1.2.1 Mesijanske prerokbe že od začetka zgodovine naznanjajo Jezusa

V Svetem pismu /…/ je več kot 300 »mesijanskih navedkov«, v katerih je naznanilo o

prihodu skrivnostnega moža, ki bo izšel iz Izraela in bo razširil svojo oblast na vse narode.

Prerokovano je bilo tudi o njegovem delovanju na svetu in o pomenu njegovega nastopa. Celo

(kakor je zatrjeno) o datumu njegovega prihoda. /…/ Kakor pravi Pascal, kažeta na Jezusa

17

Stara in Nova zaveza: "Stara zaveza kot na svojega pričakovanca, Nova kot na svoj zgled, obe

pa kot na svoje središče" (Misli, 617). /…/

Buda, Konfucij, Laoce, Mohamed, sami začetniki religij, so zgodovinsko osamljeni.

Nastopijo, ne da bi jih prej oznanilo kako versko izročilo. Jezus pa je središče vala

pričakovanja, /…/ ki je pred njim, in vala čaščenja, ki je za njim. /…/ In tega Mesija ni

naznanil en sam prerok, temveč dolga vrsta mož, ki so cela stoletja pridigali in postopno

dopolnjevali napoved. /…/

Dokazovanje iz prerokb pa je kočljivo dvorezno orožje /…/ in pri vsem tem gre predvsem za

to, da poskusimo Jezusa postaviti v zgodovino, preden mu pridemo tako blizu, da ga

odkrijemo v reki človeškega dogajanja, saj je kot neznatna točka navidezno neujemljiv v

njegovem kratkem zemeljskem bivanju (Messori, 1982, str. 45–52).

4.1.2.2 Kristusovo deviško spočetje po zapisih svetopisemskih izročil

Kristusovo mater, tako imenovano Devico Marijo, je Cerkev ljubila, ker po krščanskem

nauku ni legla z moškim. Jezusa je rodila po brezmejni Božji moči. /…/ Še več, pokojni papež

Janez Pavel II. je leta 1987 v svoji okrožnici z naslovom Redemptoris mater oznanil, da je

njena deviška kožica ostala nepoškodovana. /…/ A ta zgodba ne vzdrži niti najmanjše

primerjave o zgodovinskem Jezusu, saj ob predpostavki, da so evangeliji vir zgodovinskih

podatkov samo (Baigent, 2007, str. 107)

evangelista Matej in Luka kot edina omenjata Jezusovo deviško spočetje. Zelo jasno izraža

deviško spočetje Matej (1, 18–25) in morda nekoliko manj jasno Luka (1, 31–35). "Skozi

rodovnik in angelovo oznanilo Jožefu nam Matej razodeva Jezusovo pripadnost Davidovemu

rodu in vlogo Svetega Duha pri njegovem spočetju; Luka pa izraža isti ideji v oznanilu angela

Gabrijela Mariji" (Bessiere, 1995, str. 144). Skozi ti dve epizodi se dograjuje krščanska

kristološka22 teza o Jezusovi človeški in božji naravi, ki jo /…/ povzema Pavel v

kerigmatičnem odlomku v Pismu Rimljanom (1, 3–4): "ki se je po telesu rodil iz Davidovega

rodu, po duhu svetosti pa je po obujenju od mrtvih postavljen za mogočnega Božjega Sina."

/…/ Tema deviškega spočetja je tako predvsem kristološka /…/ in nam odgovarja na

vprašanje: Kdo je Jezus? še preden nam osvetli Marijin lik. /…/ Matej je priča kristološkega

pojmovanja, saj (Mt 1, 18–25) zatrjuje po prvem evangeliju, /…/ da je Dete izpolnitev božjih

napovedi o Mesiji, ki je Emanuel, to je "Bog z nami." Matej (1, 20) in Luka (1, 35)

pripovedujeta o Kristusovem spočetju po moči Svetega Duha. Tako je Jezusovo spočetje

22 Nanašajoč se na nauk o Kristusu.

18

primer nečesa novega, /…/ ki je nastalo kot Očetov dar par excellence.23 In čeprav se je Jezus

rodil kot človek iz človeka, ni proizvod človeške zgodovine, marveč je sad božjega delovanja.

Tema deviškega spočetja tako za Mateja in Luko pomeni podobo, ki razodeva osebni poseg

Boga za rešitev ljudi, za vernika pa neizpodbiten pomen Jezusovega spočetja in rojstva

(Bessiere, 1995, str. 144-146).

,,V najstarejšem novozaveznem besedilu, v Pavlovih pismih, pa ni nobene omembe deviškega

rojstva, pravzaprav Pavel le-tega izrecno zanika v svojem Pismu Rimljanom” (Baigent, 2007,

str. 108). Tudi iz judovskih virov, od poganskih piscev in Židov izhajajo različne zgodbe o

Jezusovem spočetju in treba je razmisliti, kateri verjeti in kateri ne. /…/ Ta razmislek pa ne

velja za verne katoličane, saj je papež Pij IX. leta 1854 razglasil dogmo o Marijinem

brezmadežnem spočetju (Humar, 1993, str. 29–32).

Eliade (Eliade, 1987, str. 25, 26) je zapisal, da ,,spada Jezusovo deviško spočetje v okvir

krščanske tradicije, iz katere izhajajo številna nesoglasja in nestrinjanja.”

Po Baigentu (Baigent, 2007, str. 108) bi lahko rekli, ,,da je vsako rojstvo čudež in da zanj ni

treba božanskega spolnega posredovanja,” ,,vendar s tem zagonetka o Jezusovem očetovstvu

in rojstvu nikakor ni razrešena” (Humar, 1993, str. 31).

4.1.2.3 Kristusovo (čudežno) rojstvo po zapisih svetopisemskih izročil

Dogodke v zvezi z Jezusovim rojstvom opisujeta le evangelija po Mateju in Luku. Pavlova

pisma in Markov evangelij, ki so po nastanku starejši, o tem ne govorijo. V Svetem pismu in

spisih rabinov so podobne pripovedi iz otroštva ljudi, ki so jih imeli za božje odposlance, kot

na primer Mojzesa (Bessiere, 1995, str. 142).

Pripoved o Jezusovem čudežnem rojstvu obstaja v dveh med seboj neodvisnih različicah, ki

ju navajata dva evangelista: Matej in Luka. /…/ Matej, ki piše za kristjane spreobrnjene iz

judovstva, navaja Kristusove prednike od Abrahama navzdol do Jožefa. Luka pa piše za

kristjane, spreobrnjene iz poganstva in navaja Kristusove prednike od Kristusa navzgor do

Adama. /…/ Kristusov rodovnik dokazuje, da je Kristus obljubljeni Mesija iz Davidovega

rodu in Odrešenik vsega človeštva. Jezusov rodovnik izpeljujeta tako Matej kot Luka po črti,

ki gre prek Davida, in ugotavljata, da je Jožef, in ne Marija, tisti, ki izhaja iz kralja Davida. Ta

23 V pravem pomenu besede, v najvišji stopnji.

19

Jožefova rodovnika sta prav v tistih evangelijih, ki pripovedujeta tudi o Jezusovem deviškem

rojstvu. Matej in Luka torej nista videla nobenega nasprotja med Jezusovim deviškim

rojstvom in njegovim »naravnim« rodovnikom, po katerem naj bi bil po Jožefu Davidov

potomec. Težave z rodovnikom in razlike med njima dajejo vtis, da je bil ta ustvarjen le z

namenom, da bi tako Matej kot tudi Luka dokazala, da Jezus izvira iz Davidove hiše.

/…/ V tistem času so vsakomur nadeli naziv »Davidov sin«, za katerega so menili, da je

Mesija in tako je bilo tudi z Jezusom. /…/ Matej in Luka tako poročata, da se je Jezus,

Davidov potomec, rodil v Betlehemu, ki je bil tudi Davidov rojstni kraj. Vendar se njuni

pripovedi razlikujeta. Po Luku (2, 4) je šla Jezusova družina v Betlehem zaradi ljudskega

štetja, sicer pa je pred Jezusovim rojstvom živela v Nazaretu in se potem tja tudi vrnila. Po

Mateju pa je Jezusova družina v Betlehemu v Judeji živela in se šele po begu v Egipt naselila

v Nazaretu, v Galileji (2, 23). Tako lahko domnevamo, da sta izročili, po katerih se je Jezus

rodil v Betlehemu in da je Davidov potomec, nastali iz ljudske vere. /…/ Potrditev za to

najdemo pri Janezu (7, 41–42), ki učencem pravi takole: "Mar pride Kristus iz Galileje? Ali

ne pravi Sveto pismo, da pride Kristus iz Davidovega rodu in iz Betlehema, kraja, kjer je bil

David?" (Flusser, 1968, str. 17). Janez torej sam ni vedel, da je bil Jezus iz Davidovega rodu

in da se je rodil v Betlehemu. Iz te Janezove vrstice pa lahko razberemo, da se je mesijanstvo

priznavalo le tistim, ki so izpolnjevali ta dva pogoja. /…/ Tako v tistem času ni bilo razen

Jezusa nikogar, ki bi ga prištevali med Davidovo potomstvo. A po vsem povedanem, kot piše

D. Flusser, je verjetneje, da se je "Jezus, galilejski Jud, rodil v Nazaretu" (Prav tam)

(Bessiere, 1995, str. 142, 143).

Da se je krščanska mesijanska ideja skladala z judovstvom svojega časa, so dali evangeliji

največ na to, da so Jezusa predstavili kot potomca Davidovega. Da bi bilo to verjetno, so pisci

evangelijev segli po najbolj čudnih trditvah. /…/ Toda moč izročila je v religiji tako močna,

da se je kljub vsemu izkonstruirani Jožefov rodovnik z označevanjem Jezusa kot sina

Davidovega verno prenašal iz roda v rod (Kautsky, 1953, str. 357–359).

4.1.2.4 Kristusovo rojstvo

,,Nova zaveza pravi, da sta pred približno 2000 leti v mestu Nazaret v galilejskih gorah živela

Jožef in Marija” (Janković, 2000, str. 108), h katerima je v šestem mesecu od spočetja Janeza

Krstnika bil od Boga poslan angel Gabrijel. Marija je bila z Jožefom, ki je izhajal iz hiše

Davidove, zaročena.

20

Angel je oznanil Mariji, da bo prišel nad njo Sveti Duh, da bo spočela od Svetega Duha in

da bo Sveto, ki bo rojeno, Sin božji. Sin božji naj se imenuje Jezus, Gospod Bog pa mu bo dal

prestol njegovega očeta Davida. Jezus bo kraljeval v hiši Jakobovi vekomaj in njegovemu

kraljestvu ne bo konca (Bartelj, 1960, str. 27).

,,To je trenutek, ki se v krščanskem izročilu imenuje Marijino oznanjenje in iz katerega

sklepamo, kaj naj bi pomenilo brezmadežno spočetje” (Janković, 2000, str. 108).

Po Luku so se s tem izpolnile prerokbe, da bo mati Mesije devica, da bo Mesija Bog, Sin

božji, da bo iz Jakobovega in Davidovega rodu in da bo njegovo kraljestvo večno. Ko je

Marija izgovorila: "Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi" (Lk 1, 38), je Sin

božji postal človek in je beseda meso postala. Dionisius Exiguus24 je s tem trenutkom začel

krščansko vero. Angel Gabrijel pa je Mariji razodel tudi, da bo njena teta Elizabeta prav tako

rodila (Bartelj, 1960, str. 27),

saj je po evangeliju po Luku Elizabeti in njenemu možu Zahariji angel Gabrijel šest

mesecev prej kot Mariji in Jožefu razodel, da bosta dobila sina, ki mu naj dasta ime Janez.

Napovedal jima je, da bo njun sin napolnjen s Svetim Duhom že v materinem telesu, da bo

oproščen izvirnega greha in napolnjen z raznimi darovi Svetega Duha ter da bo prav njun sin

pripravljal pot pred Bogom, Mesijo (Lk 1, 20) (Bartelj, 1960, str. 27).

Kmalu po angelovem oznanilu je odšla Marija brez Jožefa obiskat teto Elizabeto. Ob

Marijinem pozdravu je v Elizabetinem telesu poskočil otrok in v tistem trenutku je bil otrok

napolnjen s Svetim Duhom, kot je to napovedal angel Gabrijel. Po Svetem Duhu razsvetljena

je Elizabeta spoznala, da je Marija Mati božja, Mati Mesije. V mestu, oddaljenem 7

kilometrov od Jeruzalema in tri dni hoda od Nazareta, je Marija ostala tri mesece, potem pa se

je vrnila na svoj dom (Bartelj, 1960, str. 28).

Elizabeti se je bližal čas poroda. Rodila je sina in osmi dan so ga prišli obrezat ter mu dali

ime Janez. Zaharija je njegovo ime napisal na deščico in spregovoril ter napovedal poklic

svojega sina: "In ti, dete, boš prerok Najvišjega, pojdeš namreč pred Gospodom, pripravljat

mu pota…" (Lk 1, 76). Otrok je rastel v puščavi, najverjetneje v judovski puščavi nekje ob

Mrtvem morju in se krepil v duhu vse do dne, ko se je prikazal Izraelu (Bartelj, 1960, str. 28).

24Ali Dionizij Mali je bil skitski menih, ki je vpeljal sodobni način štetja let in poimenovanje Anno Domini – pozneje posodobljeno v leto našega štetja (n. št.).

21

Preden bi naj po svetopisemskih zapisih Jožef Marijo pripeljal na svoj dom in bi se naj

izvršila poroka, je Bog k njemu poslal angela in ta mu je spregovoril: Jožef, sin Davidov, ne

boj se vzeti k sebi Marije, svoje žene; kar je namreč spočela, je od Svetega Duha. Rodila bo

sina, ki mu daj ime Jezus, zakaj on bo odrešil svoje ljudstvo njegovih grehov!" Jožef je storil,

kakor mu je naročil angel (Bartelj, 1960, str. 28, 29).

Ravno v času, ko naj bi Marija rodila, je rimski cesar Avgust ukazal popis prebivalstva po

vsem cesarstvu. /…/ Zato je vsak moral priti v svoj rodni kraj. Tako je Jožef z Marijo odšel iz

Nazareta v judejsko mesto Betlehem, od koder je bilo pleme njegovega prednika Davida. Ker

je bilo mesto polno, sta se zatekla v hlev nekega gostišča, kjer je Marija rodila sina /…/ in

postala Mati Božja.

A kaj naj rečemo glede trditve, da je moral pri splošnem državnem ljudskem štetju /…/ iti

vsak v svoj rodni kraj, da so ga zapisali. Celo danes, v dobi modernih prometnih sredstev, bi

taka naredba sprožila strahotno križarjenje ljudi. /…/ V resnici se je moral zglasiti pri vsakem

rimskem ljudskem štetju vsak državljan v kraju svojega bivanja, in sicer osebno samo moški.

/…/ Tako so pisci evangelijev pritaknili določbo, da je moral iti vsak družinski oče z vso

družino v svoj rojstni kraj. /…/ In kdo je Jožefa prisilil iti tako daleč z ženo, ki je bila tik pred

porodom? (Kautsky, 1953, str. 358).

Nova zaveza pravi, da so se novorojencu najprej poklonili pastirji. Pastirjem, ki so

prenočevali v istem kraju pod milim nebom pri svojih čredah, se je tiste noči prikazal angel

Gabrijel in jim povedal: "Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse

ljudstvo. Rodil se vam je danes v mestu Davidovem Zveličar, ki je Kristus Gospod…" (Lk 2,

8-17). ,Hitro so odšli tja in našli Marijo, Jožefa in dete, položeno v jasli. /…/ In pastirji so se

vrnili ter slavili in hvalili boga za vse, kar so slišali in videli’ (Lk 2, 20) (Janković, 2000, str.

109).

Evangeliji pravijo, da so se za pastirji, Simeonom in Ano, prišli Kristusu priklonit tudi

izobraženi zastopniki poganov – Modri z vzhoda, ki so iz zvezd prebrali novico o velikem

dogodku. ,,Če že omenjamo zvezde, ne moremo mimo betlehemske zvezde, ki je mesijanski

simbol Davidovega rodu in pomeni betlehemskega mesijo. /…/ S tem lahko pojasnimo tudi

prihod treh kraljev v /…/ Betlehem, ki so vedeli, kje bodo našli svojega kralja” (Baigent,

22

2007, str. 60), ,,do katerega jih je vodila nova zvezda na nebu in h kateremu so se odpravili

priklonit z bogatimi darovi” (Janković, 2000. str. 109).

,,Osmi dan po Jezusovem rojstvu so, po zapisih, Jezusa poimenovali, kakor je bil imenovan

po angelu že, preden je bil spočet, torej Jezus” (Bartelj, 1960, str. 30).

4.1.2.5 Čas in kraj Kristusovega rojstva

,,V Novi zavezi ni točnega podatka o tem, kdaj se je Jezus rodil, prav tako o tem ničesar ne

vedo drugi pisci” (Humar, 1993, str. 32). Leto Kristusovega rojstva nam pomagata določiti

dva dogodka: smrt kralja Heroda, kjer je po podatkih judovskega zgodovinarja Jožefa Flavija

znano, da je Herod umrl leta 750 rimskega štetja in ,,popisovanje po naročilu cesarja Avgusta,

ki ga je vodil cesarski namestnik Kvirinij in ki ga opisuje evangelist Luka” (Keler, J.,

Šimanjski, E. in Stanovčić, V., 1978, str. 175, 176).

Koliko časa pred Herodovo smrtjo je bil Kristus rojen, nam razlaga tudi Jožef Flavij, ki v

knjigi Judovske starožitnosti piše, da je Herod od jeseni leta 749 rimskega štetja do smrti,

torej pol leta, ležal hudo bolan v Jerihi. Ob prihodu Modrih pa je bil še zdrav in v Jeruzalemu.

Ker Herod gotovo ni takoj zbolel, moramo računati, da je preteklo od prihoda Modrih do

Herodove smrti vsaj eno leto, če ne še več, saj je dal Herod v Betlehemu pomoriti vse dečke,

stare do dveh let. To starost pa je določil Herod »po času, ki ga je pozvedel od Modrih«. Ker

pa je Herod zaradi starosti gotovo določil višjo starostno mejo, je gotovo, da se je Modrim

zvezda pokazala vsaj eno leto prej in jih opozorila na Odrešenikovo rojstvo. Tako lahko

sklepamo, da sta minili med Herodovo smrtjo in Jezusovim rojstvom vsaj dve leti in da je bil

tako torej Kristus po vsej verjetnosti rojen leta 748 rimskega štetja, torej šest let pred našim

štetjem (Bartelj, 1960, str. 30).

To dejstvo potrjuje tudi popisovanje sveta pod Kvirinijem. Po zgodovinskih podatkih je

cesar Avgust ukazal trikrat popisovanje vseh rimskih državljanov: leta 28 in 8 pred našim

štetjem ter leta 14 našega štetja. Po podatkih, ki so jih našli v Egiptu, se da razbrati, da se je v

1. stoletju po Kristusu oziroma našega štetja popisovanje vršilo na Vzhodu redno vsakih 14

let. Tako se sklepa, da se je prvo popisovanje vršilo leta 8 ali 9 pred Kristusom, torej je bil

tudi po teh dokumentih Kristus rojen najverjetneje šest let pred začetkom sedanjega štetja let

(Bartelj, 1960, str. 31).

23

,,Prav tako niso ohranjeni nobeni podatki o dnevu in mesecu Jezusovega rojstva. /…/ Šele v 4.

stoletju je rimska cerkev začela slaviti Jezusov rojstni dan 25. decembra kot protiutež

poganom, ki so tega dne slavili rojstvo nepremagljivega Sonca” (Humar, 1993, str. 33).

Bartelj citira Snoja (Bartelj, 1960; cit. po Snoj, 1943, str. 28-32) in piše, da

je zelo verjetno, da so Rimljani določili za štetje prebivalstva tak letni čas, v katerem jih ni

zadrževalo delo na polju. To je bil zimski čas in glede na to, da sta bila meseca oktober in

november ponavadi deževna, poljska dela pa so se začela januarja in februarja, je bil

najverjetneje december mesec, ko se je rodil Kristus.

O kraju Jezusovega rojstva sem že spregovorila, podatke pa prevzela iz evangelija po Mateju

in Luku, kjer prvi bolj skopo, a zato drugi natančneje opisuje okoliščine v Betlehemu,

domnevnem kraju Jezusovega rojstva.

In kako lahko spočne bog zopet boga in ostane kljub temu en sam bog? In stvar je postala še

bolj zapletena, saj so rodilno moč, iz katere je izšlo božanstvo, ločili kot posebnega svetega

duha in zdaj je bilo treba združiti tri osebe v eni. /…/ Pod to nalogo je opešalo celo

najnatančnejše dlakocepstvo in sveta trojica je ostala ena izmed skrivnosti, ki je ni moč

razumeti, saj je popolnoma absurdna. /…/ In kaj je počel Jožef s svojim očetovstvom je še ena

od nepojasnjenih skrivnosti (Kautsky, 1953, str. 359).

4.1.2.6 Kristusovo otroštvo in mladost

,,Kot pravijo evangeliji, je Jezus Kristus otroštvo in mladost preživel v Galileji v Nazaretu”

(Janković, 2000, str. 110).

V opisu njegove življenjske poti se evangelista Matej in Luka v marsičem razlikujeta. /…/

Iz Lukovega pripovedovanja izvemo, da je bil Jezus po osmih dneh obrezan in po štiridesetih

dneh ga je Marija prinesla v tempelj in dala v daritev dve grlici. "Tedaj je prišel v tempelj

starček Simeon, ki je napovedal Jezusovo trpljenje" (Bartelj, 1960, str. 31, 32). In ko so Jožef,

Marija in Jezus "izvršili vse po Gospodovi postavi" (Lk 2, 39), so se vrnili v Galilejo, v svoje

mesto Nazaret (Humar, 1993, str. 36). Luka nič ne pove o begu družine v Egipt. Nasprotno,

Matej ne poroča o obrezovanju in darovanju v templju, piše pa o begu Jezusove družine.

,,Jožef je bil namreč v spanju od angela opozorjen, naj z Marijo in otrokom zbeži v Egipt in

naj bo tako dolgo tam, dokler mu angel zopet ne svetuje” (Bartelj, 1960, str. 32). Tja so se

24

skrili pred ukazom kralja Heroda, ki je dal pomoriti vse dečke, stare dve leti in manj, s ciljem,

da bi med njimi umoril judovskega kralja, Jezusa.

Sveta družina je ostala v Egiptu najmanj eno leto, vse dokler angel Jožefu ni oznanil, da je

Herod umrl. A ker se je Jožef bal Herodovega sina Arhelaja, ki je vladal v Judeji in Samariji,

je odšel z Marijo in Jezusom v Nazaret, kjer so odtlej prebivali (Bartelj, 1960, str. 32, 33).

Do Kristusovega javnega delovanja, to je do njegovega tridesetega leta starosti, je v

evangelijih omenjen le dogodek, kako je dvanajstletni Jezus šel s starši na velikonočne

praznike v Jeruzalem in kako je ostal v templju sam, medtem ko sta se Marija in Jožef vrnila

proti Nazaretu. Tretji dan sta ga našla v templju, kar je bilo prvo razodetje Mesije kot Boga.

"Tam je sedel med učitelji, jih poslušal in spraševal, vsi, ki so ga slišali, so strmeli nad

njegovo razumnostjo in njegovimi odgovori" (Lk 2, 47-47). Kot božji Sin se je moral v prvi

vrsti ozirati na to, kaj je hotel nebeški Oče, saj je bila in je volja Očetova višja kot človeški

oziri.25 "Kaj sta me iskala? Nista li vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?" (Lk 2,

49), je odgovoril Jezus Mariji. "In Jezus je napredoval v modrosti in starosti in milosti pri

Bogu in pri ljudeh" (Lk 2, 52). Iz tega dogodka lahko vidimo, da je bilo Jezusovo ravnanje

čisto človeško in prav nič božansko. "Kot sin je bil nepokoren, malo obziren do svojih staršev

in kot doraščajoč deček radoznal26 ter željan se uveljaviti" (Humar, 1993, str. 37).

Poleg tega je znano, da je Jezus od svojega šestega leta šest dni v tednu obiskoval šolo, tako

kot vsi drugi judovski dečki. Pouk so imeli v shodnici, kjer je rabi, verski učitelj, risal s

pisalom črke hebrejske abecede na vosek, dečki pa so se na pamet učili Sveto pismo in se

poglabljali v hebrejsko postavo in njen pomen (Batchelor, 1992, str. 30).

Le ugibamo lahko, da se je Jezus zelo verjetno, kot vsi ostali judovski dečki, izučil očetove

obrti ter postal rokodelec ali mizar. Verjetno je Jožef umrl, ko je bil Jezus še mlad, kajti ostal

je v Nazaretu in skrbel za družino nekje do svojega tridesetega leta (Batchelor, 1992, str. 32).

O Jezusovem rojstvu, otroštvu in mladosti zvemo nekaj več iz pripovedovanj tistih, ki so ga

poznali, kot je sam v svojem delu z naslovom Jezus, sin človekov zapisal K. Gibran.

Gibran je bil vzgajan v krščanski veri in je že v svoji mladosti kot mistično navdihnjeni, za

skrivnostno razodevanje Boga v duši in svetu odprti pesnik, filozof in slikar zapisoval o

duhovnemu posredovanju med Vzhodom in Zahodom.

25 Kar vpliva na ravnanje, odločitve. 26 Radoveden; z željo po znanju.

25

Svoje, zgoraj omenjeno najobsežnejše delo, je ustvaril v sorazmerno kratkem času in v

vsakodnevnem nihanju med boleznijo in zdravjem, skozi katerega se je navezal na Jezusa. V

tem izjemno domiselno upesnjenem delu razgrinja skrivnosti Jezusove osebe, zvest

svetopisemskim besedilom, zlasti evangelijem in pismom, a tudi z dodajanjem nekaterih

gnostičnih prvin. Jezusovo življenje, ki se odvija zapisano v knjigi, pa moramo jemati kot

mnogoterost pričevanj o Jezusovem življenju in ga razumeti samo kot mnogoterost glasov, ki

jih nikoli ne moremo zvesti na en sam avtorjev glas, saj ojkonomija27 Gibranovega pesniškega

upovedovanja teološkega motrenja28 tega ne dopušča. Delo je treba jemati kot »odprto delo«,

ki dopušča različna videnja Kristusove navzočnosti v svetu, Gibrana kot avtorja pa kot osebo,

ki kot pravi stara modrost, upa v Tisto, v kar ni moč upati in se v moči otroškega čudenja

nadeja Nenadejanega29 (Gibran, 1997, str. 187–194).

Ana, Marijina mati, v njegovem delu o Jezusovem rojstvu in o njegovih otroških letih pravi:

Jezus je v telesu in duhu bil drugačen od drugih otrok, bil je težko obvladljiv in se je držal

bolj sam zase. A vsi v Nazaretu so ga ljubili, saj je bil poseben otrok, ki je pogosto odnesel

hrano iz hiše, da bi jo dal mimoidočemu. Tudi slaščice, ki jih je dobil, je razdelil med otroke,

ne da bi jih sam poskusil. Pogosto je splezal na kakšno drevo v Aninem sadovnjaku in nabral

sadja, da ga je zopet lahko razdelil med druge. Jezus je kot otrok po pričevanjih Ane,

velikokrat tekmoval v teku z drugimi dečki in včasih med igro upočasnil svoje hitre korake, le

zato, da je omogočil doseči cilj drugim pred seboj. In kar je Ani najbolj ostalo v spominu iz

Jezusovih deških let, so njegove čudovite besede, ki jih je izrekal. Najbolj so ji v spominu

ostale Jezusove besede, ki jih je izrekel, ko ga je peljala v posteljo. Rekel ji je: "Povej moji

materi in ostalim, da bo spalo samo moje telo. Moj duh bo z njimi, dokler njihov duh ne

dospe v moje jutro" (Gibran, 1997, str. 15, 16).

Tudi Suzana iz Nazareta, Marijina soseda, opisuje v K. Gibranovem delu Jezus, sin človekov,

Jezusovo rojstvo in mladost. „Vsi smo ljubili Marijino dete in bdeli nad Njim, kajti Njegovo

bitje je izžarevalo toplino in Njegov življenjski utrip” (Gibran, 1997, str. 140). Suzana

pripoveduje, da je Jezus postal deček, poln smeha in nagnjen k drobnim potepom. Bil je

drugačen, kot da ni bil iz njihovega rodu in nihče med njimi ni vedel, kaj bo otrok v

določenem trenutku storil. Kljub predrznosti in smelosti Jezus nikoli ni bil grajan. „Raje se je

27 (Ponovno) združiti, povzeti in poenotiti; vse razsvetliti – glede skrivnostnega načrta, ki je bil ... skrit. 28 Presojanje, ocenjevanje. 29 Nepričakovan, nepredviden.

26

igral z drugimi otroki, kakor oni z Njim” (Gibran, 1997, str. 141). Pri dvanajstih letih je Jezus

nekega dne prepeljal slepega človeka preko potoka do varnosti odprte poti. Ko ga je slepi iz

radovednosti in hvaležnosti vprašal, kdo je, mu je Jezus odvrnil, da ni mali deček, kot ga je

slepi nagovoril, ampak da je Jezus, ki mu je Bog oče in zemlja mati ter da ga bo vodil,

kamorkoli bo šel. Opisuje ga pri njegovih devetnajstih letih in pravi, da je bil lep kot jelen, da

so bile njegove oči kakor med in da je bila na njegovih ustih žeja puščavske črede po jezeru.

Njegovi lepoti so sledile oči vseh nazaretskih devic, ki pa so bile pred njim in njegovo lepoto

plahe (Prav tam).

Evangelisti so izpustili opisovanje Jezusovih otroških in mladostnih let, ker ta niso bila važna

za njegovo odrešilno poslanstvo. Omenjajo le tiste dogodke, ki so za njegovo odrešilno

poslanstvo pomembni in ki so v zvezi z njim.

In če evangelijem verjamemo, je Jezus v mladosti in zgodnji odrasli dobi preprosto izginil.

Kje je bil? In zakaj je to skrivnost? Verjetno si je prav v teh letih nabral ideje, prepričanja in

znanje, o katerih je kasneje učil. Ali bi morda ta podatek kaj ogrozil in povzročil težave? Ali

so pisci evangelijev želeli kaj prikriti? Na vsa ta vprašanja že dolga leta skušajo odgovoriti

strokovnjaki z ugibanjem (Baigent, 2007, str. 132). Sama se jim lahko le pridružim in se

posvetim naslednjemu poglavju, zasnovanem prav tako na zapisih v evangelijih, ki odpirajo

mnogotera vprašanja, številne dvome in ,,katerih teološko enotnost postavljajo pod vprašaj

Kumranski zvitki” (Baigent, 2007, str 270).

4.1.3 Kristusova priprava na javno delovanje

4.1.3.1 Janez Krstnik, Jezusov krst in skušnjave v puščavi

V južnem hribovitem predelu Judeje je odraščal Janez, sin Zaharija in Elizabete, /.../

kateremu je Bog namenil prav posebno nalogo. /.../ Ko je Janez odrasel, je napočil čas in

odpravil se je živet v Judovsko puščavo in tam izpolnil svoje božje poslanstvo. S pričetkom

Janezovega pridiganja so se pri njemu začele zbirati množice ljudi in ga poslušale. Človeška

radovednost je bila velika in Janeza je večina imela za dolgo pričakovanega Mesijo. Razložil

je ljudem, da je sam le »glas v puščavi« in da je človek, ki po prerokbah Izaije pripravlja pot

prihajajočemu kralju. /.../ Povedal pa jim je tudi, da Bog ni zadovoljen z njihovim pohlepnim

življenjem in da se naj v znamenje, da obžalujejo svoja dejanja in da bodo spremenili svoj

način življenja, krstijo. Le na tak način in le preko krsta bodo pripravljeni na prihod božjega

27

kralja. V plitvini reke Jordan je Janez začel s svojim delovanjem, krščevanjem. Svoje učence

je krščeval tako, da jih je potopil v reko tam, kjer je bila voda dovolj globoka in mirna. /.../ S

krstom so ljudje jasno povedali, da jim je žal in da se bodo spreobrnili30 (Batchelor, 1992, str.

33, 34).

„Vse do takrat bi naj Jezus doraščal v Nazaretu, domačem mestu svojih staršev, in delal kot

tesar. Nenadoma pa je vse to pustil in prišel k Janezu, da bi bil krščen,” pravi krščanski nauk

(http://duhovno.rkc.si/?id=229&mod=113).

„Evangelisti so Jezusov krst izkoristili za čudovito legendo, ki naj dokaže, da Jezus ni grešni

človek, temveč božji Sin. Toda tudi o tem dogodku poročajo različno” (Humar, 1993, str. 39).

Evangelist Janez poroča, da je „Janez o svojem Maziljencu31 pridigal naprej, čeprav sam ni

vedel, kdo je. A verjel je v božja znamenja in božje besede. In nekega dne je med množico, ki

se je prišla krstit k njemu, zagledal svojega sorodnika Jezusa” (Batchelor, 1992, str. 34, 35).

Evangelij po Mateju nam takole pripoveduje o Jezusovem krstu: Tedaj pride Jezus iz

Galileje k Jordanu do Janeza, da bi se mu dal krstiti. Janez pa mu je branil in rekel: »Meni je

treba, da me ti krstiš, pa ti hodiš k meni«. Jezus mu je odgovoril: »Pusti zdaj; zakaj spodobi se

nama, da tako spolniva vso pravico.« Tedaj mu je pustil. Po krstu je Jezus takoj stopil iz vode;

precej so se mu odprla nebesa in videl je Božjega Duha, ki se je kakor golob spuščal navzdol

in prihajal nadenj; In glej iz nebes se je zaslišal glas:» To je moj ljubljeni sin, nadvse sem ga

vesel« (Mt 3,13–17) (http://duhovno.rkc.si/?id=229&mod=113).

Jones (Jones, 2005, str. 4848) pa trdi, da se je Jezus pustil krstiti, ker se je z Janezom strinjal

v mnogih zadevah (v strogem asketskem načinu življenja, pridiganju o obžalovanju in

kesanju, zaskrbljenosti v zvezi z eshatologijo32 in nezaverovanostjo v usodo) in je s krstom to

strinjanje le še bolj potrdil ali zato, ker je s krstom uresničil preroški klic, ki ga je začutil. To

bi razložilo tudi dejstvo, da je šele po krstu začel s svojim delovanjem, ,,začel živeti novo

obliko življenja kot potujoči učenik, ki je ljudem oznanjal veselo novico o Božjem kraljestvu.

Jezus je gledal na svoj krst kot na prvi korak v svojem novem delu, ki mu ga je dal Bog” pravi

krščansko izročilo (http://duhovno.rkc.si/?id=229&mod=113).

30 Povzročiti, da kdo spremeni svoje ravnanje, življ