Diplomska naloga Namen in cilji kulture praznovanj v ... · PDF file2.1.3 Antropozofija in pedagogika ... Rudolf Steiner, ustanovitelj waldorfs ke šole in utemeljitelj waldorfske

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

DIPLOMSKA NALOGA

TJAŠA HVALA

KOPER 2014

UNIVERZA NA PRIMORSKEM

PEDAGOŠKA FAKULTETA

Visokošolski strokovni študijski program

prve stopnje Predšolska vzgoja

Diplomska naloga

NAMEN IN CILJI KULTURE PRAZNOVANJ V

WALDORFSKEM VRTCU

Tjaša Hvala

Koper 2014

Mentorica: doc. dr. Sonja Rutar

IZJAVA O AVTORSTVU

Podpisana Tjaša Hvala, študentka visokošolskega strokovnega študijskega programa

prve stopnje Predšolska vzgoja,

izjavljam,

da je diplomska naloga z naslovom Namen in cilji kulture praznovanj v waldorfskem

vrtcu

- rezultat lastnega raziskovalnega dela,

- so rezultati korektno navedeni in

- nisem kršil/a pravic intelektualne lastnine drugih.

Podpis:

______________________

V Kopru, dne

ISKRENA HVALA …

… mentorici doc. dr. Sonji Rutar za usmerjanje in pomoč pri nastajanju diplomske

naloge. Posebej hvala za navdušenje in odkritje ljubezni do pedagogike, že iz

predavateljskih klopi.

… waldorfskemu vrtcu Kresnica za vse nasvete, sodelovanje, odkritja, učenje in

predvsem lepe trenutke.

… staršema Boži in Fabijanu, prijateljicam ter Matiju, saj ste vsak na svoj način

pripomogli k temu, da lahko držim v rokah diplomsko nalogo.

IZVLEČEK

Glavni namen diplomske naloge je ugotoviti pomen praznovanj v waldorfskem

vrtcu in njihov vpliv na otrokovo spoznavanje kulturnega okolja, v katerem živi.

V teoretičnem delu opredelimo umeščenost waldorfske pedagogike v vzgojno-

izobraževalni sistem v Sloveniji in na podlagi študija literature predstavimo koncept

waldorfske pedagogike. V nadaljevanju se osredotočimo na praznovanje praznikov na

Slovenskem in jih primerjamo s pedagoškim konceptom praznovanj v waldorfskih

vrtcih.

V empiričnem delu naloge proučujemo namen in cilj praznovanja praznikov v

waldorfskem vrtcu Kresnica v Bukovici. Z vprašalnikom za starše in z intervjujem z

vzgojiteljico ugotavljamo vpliv praznovanj na otrokovo doživljanje in spoznavanje

okolja.

Prazniki imajo v waldorfskem vrtcu veliko vlogo, povezani so s spreminjanjem

dogajanja v naravi, v vrtcu pa narekujejo letni ritem.

Vzgojiteljica v svojih odgovorih navaja, da je namen praznovanj v vrtcu

spodbujanje in možnost doživljanja otrokovega notranjega in zunanjega sveta. Otrok s

tem preko čutnega zaznavanja ustvari notranje doživetje, v katerem je tudi predstava

njegovega kulturnega okolja.

Iz odgovorov staršev pa razberemo, da spoznavanju navad in običajev pripisujejo

velik pomen pri vključitvi otrok v svoje kulturno okolje. Praznovanje praznikov, ki pa ne

izhajajo iz našega kulturnega okolja, se jim zdi nepotrebno.

Iz pridobljenih rezultatov diplomske naloge lahko sklepamo, da se tako starši kot

vzgojiteljica zavedajo velikega pomena spoznavanja kulturnega okolja za otroka.

Pomembnost pripisujejo globljemu namenu praznovanj že v predšolskem obdobju, to

pomeni, da so ravno praznovanja praznikov tista, ki negujejo otrokovo duševnost.

Ključne besede: waldorfska pedagogika, namen praznovanja, prazniki, kulturno

okolje, waldorfski vrtec Kresnica, običaji in navade, starši, vzgojitelj.

ABSTRACT

The main purpose of the thesis The Purpose and goals culture of celebration is to

determine the importance of celebrations in the Waldorf kindergarten and their impact

on the children's learning about the cultural environment in which they live.

In the theoretical part, we define the positioning of the Waldorf education in the

educational system in Slovenia and on the basis of the study of literature we introduce

the concept of Waldorf education. In the continuation of the thesis, we focus on the

celebration of holidays in Slovenia and compare them with the pedagogical concept of

celebrations in Waldorf kindergartens.

In the empirical part of the thesis, we examine the purpose and the objective of the

celebration of holidays in the Waldorf kindergarten "Kresnica" in Bukovica. Including a

questionnaire for parents and an interview with the teacher, we establish the impact of

celebrations to the children's experiencing and learning about the environment.

The holidays have an important role in the Waldorf kindergarten, they are

connected with the changing of events in the nature and also dictate an annual rhythm

in the kindergarten.

From the answers to the interview with the teacher, we notice that the purpose of

the celebrations in the kindergarten is the encouragement and the possibility of

experiencing a child's inner and outer world. With sensory perception, the child creates

an internal experience, in which also lays the perception of their cultural environment.

The answers of the parents show that they give great importance to learning about the

habits and traditions, which stimulates the involvement of children in their cultural

environment. They find the celebration of holidays that do not derive from our cultural

environment unnecessary.

From the results obtained in the thesis, we can conclude that both the parents and

the teacher are aware of the great importance of knowing the cultural background of

the child and the deeper purpose of the celebrations in the preschool period.

Keywords: Waldorf education, the purpose of celebrations, holidays, cultural

environment, Waldorf kindergarten Kresnica, customs and habits, parents, teacher

KAZALO

1 Uvod .......................................................................................................................... 1

2 Teoretični del ............................................................................................................. 2

2.1 Teoretska izhodišča waldorfske pedagogike ....................................................... 2

2.1.1 Umeščenost waldorfske pedagogike v vzgojno-izobraževalni sistem v

Sloveniji ................................................................................................................. 2

2.1.2 Začetki waldorfske pedagogike .................................................................... 2

2.1.3 Antropozofija in pedagogika ......................................................................... 4

2.1.4 Waldorfska pedagogika ................................................................................ 5

2.1.5 Prva tri leta življenja ..................................................................................... 7

2.1.6 Predšolsko obdobje ...................................................................................... 8

2.2 Prazniki v waldorfskem vrtcu .............................................................................13

2.2.1 Prazniki in letni časi .....................................................................................13

2.2.2 »Mizica štirih letnih časov« .........................................................................14

2.2.3 Prazniki na Slovenskem in njihovo praznovanje v waldorfskem vrtcu ..........17

3 Empirični del .............................................................................................................35

3.1 Problem, namen in cilji .......................................................................................35

3.2 Raziskovalna vprašanja .....................................................................................35

3.3 Metodologija ......................................................................................................35

3.3.1 Raziskovalne metode ..................................................................................35

3.3.2 Raziskovalni vzorec .....................................................................................36

3.3.3 Pripomočki ..................................................................................................36

3.3.4 Postopek zbiranja ........................................................................................37

3.3.5 Postopek obdelave podatkov .......................................................................37

3.4 Rezultati .............................................................................................................38

3.4.1 Namen praznovanja praznikov v waldorfskem vrtcu ....................................38

3.4.2. Vpliv praznovanj na otrokov razvoj po mnenju staršev in vzgojiteljev .........41

3.4.3 Spoznavanje kulturnega okolja otrok, v katerem živijo, skozi praznovanja ..42

3.4.4 Kako starši otrok doma spodbujajo praznovanje praznikov, ki jih otroci

praznujejo v vrtcu .................................................................................................45

3.4.5 Interpretacija rezultatov ..............................................................................49

4 Sklep ........................................................................................................................52

Literatura in viri ............................................................................................................53

Priloge ........................................................................................................................ 55

Priloga 1: Vprašalnik ............................................................................................... 55

Priloga 2: Intervju .................................................................................................... 59

KAZALO PONAZORIL

Kazalo slik

Slika 1: Zimska mizica .................................................................................................16

Slika 2: Pomladna mizica ............................................................................................16

Slika 3: Poletna mizica ................................................................................................16

Slika 4: Jesenska mizica .............................................................................................16

Slika 5: Prednovoletno praznovanje v waldorfskem vrtcu Kresnica .............................22

Slika 6: Pust v waldorfskem vrtcu Kresnica .................................................................24

Slika 7: Velika noč v waldorfskem vrtcu Kresnica ........................................................26

Slika 8: Janezovo v waldorfskem vrtcu Kresnica .........................................................28

Slika 9: Rajanje ob kresu .............................................................................................29

Slika 10: Mihaelovo v waldorfskem vrtcu Kresnica ......................................................31

Slika 11: Praznik svetilk v waldorfskem vrtcu Kresnica ................................................33

Kazalo preglednic

Preglednica 1: Namen praznovanj v vrtcu po mnenju staršev .....................................38

Preglednica 2: Namen praznovanj v vrtcu po mnenju vzgojiteljice ...............................39

Preglednica 3: Vpliv praznovanj na otrokov razvoj po mnenju staršev .........................41

Preglednica 4 : Vpliv praznovanj na otrokov razvoj po mnenju vzgojiteljice .................41

Preglednica 5: Spoznavanje kulturnega okolja skozi praznovanja po mnenju staršev .42

Preglednica 6: Spoznavanje kulturnega okolja skozi praznovanja po mnenju

vzgojiteljice ..................................................................................................................43

Preglednica 7: Praznovanje praznikov otrok doma ......................................................45

Preglednica 8: Prazniki, ki ne izhajajo iz slovenskega kulturnega okolja .....................45

Preglednica 9 : Pomembnost spoznavanja kulturnega okolja za otroka po mnenju

staršev ........................................................................................................................46

Preglednica 10: Predstavitev staršev njihovega kulturnega okolja otroku ....................47

Preglednica 11: Praznovanje praznikov s starši v vrtcu po mnenju vzgojiteljice ...........48

Hvala, Tjaša (2014): Namen in cilji kulture praznovanj v waldorfskem vrtcu. Diplomska naloga. Koper: UP

PEF.

1

1 UVOD

Vsi praznujemo, vsi se veselimo praznikov, pa o njih navadno malo vemo. Prazniki

že tisočletja napolnjujejo človeško življenje in ga hkrati razbremenjujejo; s tem življenje

osmišljajo in hkrati lajšajo ter harmonizirajo (Ovsec, 1994, str. 7).

Živeli naj bi v času hladnega intelektualizma, kjer je intelekt tista duševna sila, ki

deluje na človeka tako, da posameznik najmanj sodeluje s samim seboj, z notranjostjo

svojega bitja (Steiner, 1987). Potemtakem se sprašujemo, kako naj bomo zgled našim

otrokom in kako hitro bomo pozabljali, od kod prihajamo, česa se veselimo, katere

stvari delamo iz duše in za dušo, ter zakaj je vredno ohranjati našo kulturo in zakaj je

tako težko živeti vrednote.

Kot je poudarjal Steiner (1987), mora vsak človek izhajati iz svoje duše, iz katere

spozna vse, kar ga določa in k čemur je poklican.

Rudolf Steiner, ustanovitelj waldorfske šole in utemeljitelj waldorfske pedagogike,

se je začel zavedati pomena, da se »duša napolni z dušo le iz duše«, za kar je še bolj

izrazitega pomena vloga vzgojitelja kot zgleda otrokom, da dobroto, resnico in lepoto

ne le prikaže otroku, temveč da to živi (Steiner, 1987).

Z diplomsko nalogo želimo poudariti pomen spoznavanja kulturnega okolja že v

predšolskem obdobju. Sprašujemo se, katere dejavnosti naj otroku ponudimo, da se bo

zavedal, od kod prihaja, česa naj se veseli, kaj mu prinaša dinamičnost in kaj je tisto,

kar se usidra globoko v njegovo doživetje in ostane za celo življenje.

Odgovore na zgornja vprašanja lahko poiščemo prav v waldorfski pedagogiki, tudi

v okviru praznovanj in priprave na praznovanja.

Otroci so za waldorfske pedagoge v predšolskem obdobju bitja, ki so odprta in z

vsemi čutili občutijo, kar se dogaja okoli njih, izkušnje pa pridobivajo tudi preko

posnemanja odraslih. Na odraslih je torej, da vizualno - z njihovo držo, gestami in

zgledom - pokažejo otrokom, kar lahko sami odkrijejo - kakšna je vsebina praznika, ki

ga praznujejo v vrtcu skupaj z vzgojiteljem (Jaffke, 2011).

Od staršev otrok pa je odvisno, katere vrednote živijo in kaj je zanje pomembno,

da njihovi otroci doživijo, kar bomo v zaključnem delu tudi raziskovali. Sprašujemo jih,

ali se zavedajo namena praznovanj praznikov v vrtcu in če se ta praznovanja

prenašajo tudi v domove.


PEF.

2

2 TEORETIČNI DEL

2.1 Teoretska izhodišča waldorfske pedagogike

2.1.1 Umeščenost waldorfske pedagogike v vzgojno-izobraževalni sistem

v Sloveniji

Waldorfski vrtci in šole veljajo v Sloveniji za Zasebne šole in vrtce, s posebnimi

pedagoškimi načeli. Izobraževalni program, ki ga izvaja zasebna šola po posebnih

pedagoških načelih, dobi javno veljavnost, ko pristojni strokovni svet ugotovi, da je

program v skladu s cilji sistema vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji in da

zagotavlja minimalna znanja, ki omogočajo uspešno zaključiti izobraževanje, ter da ga

je priznalo ustrezno mednarodno združenje teh šol (waldorfskih šol) (Služba Vlade

Republike Slovenije, 2013).

Zasebne vrtce lahko ustanovijo domače in tuje fizične pravne osebe, ki tudi

določijo program, lahko pa ga tudi pristojni organ vrtca. Vrtec mora poleg podatkov,

določenih z zakonom, vsebovati tudi označbo, da je zasebni vrtec. Koncesija se vrtcu

dodeli za opravljanje javne službe, če zasebnik izpolnjuje pogoje. Pogoji, ki so

predpisani za strokovne delavce javnih vrtcev in šol, ne veljajo za strokovne delavce v

zasebnih vrtcih in šolah, ki imajo programe po posebnih pedagoških načelih (Služba

Vlade Republike Slovenije, 2013). Vrtci so delno sofinancirani iz proračuna občin, kjer

imajo otroci stalno prebivališče, del sredstev pa krijejo starši (Waldorfska šola

Ljubljana, Vrtec, 2014).

Glavni cilj dela v vrtcih je harmoničen razvoj otrokovih fizičnih, duševnih in

duhovnih sil. Najpomembnejša načela, ki se jih držijo, pa so vzor in posnemanje, ritem

in ponavljanje ter upoštevanje razvojnih značilnosti otroka (Waldorfska šola Ljubljana,

Vrtec, 2014).

2.1.2 Začetki waldorfske pedagogike

Oče waldorfske pedagogike Rudolf Steiner se je rodil v vasici Kraljevac, v takratni

Avstro-Ogrski (v današnjem hrvaškem Zagorju), leta 1861, v skromnih razmerah, kot

sin postajnega načelnika. Starši so mu zagotovili najboljše možno šolanje v obsegu

njunih zmožnostih, saj je Rudolf kazal sposobnosti za učenje in izjemno nagnjenost k

temu že v svojih zgodnjih letih. Med študijem na Dunaju na Tehniški univerzi se je

preživljal kot domači učitelj naravoslovnih in klasičnih predmetov. Tam je tudi uspešno

diplomiral. Nanj je izrazito vplival Goethe, ko je bil Rudolf zadolžen za urejanje


PEF.

3

pesnikovih velikih, toda manj znanih znanstvenih del (Howard, 1991, v Edmunds,

1991).

V tem času so nastala tudi Steinerjeva zgodnja filozofska dela, v katerih je

oblikoval svoje duhovnoznanstvene poglede in izkušnje, v katerih se je čutil Kantov

pogled na naravo spoznanja. Filozofsko doktorsko disertacijo z naslovom Resnica in

znanost je uspešno predložil Univerzi v Rostocku, kasneje pa jo je dopolnil v svoji

Filozofiji svobode, ki velja za filozofski temelj njegovih nadaljnjih najrazličnejših

stvaritev (Howard, 1991, v Edmunds, 1991).

Njegova dela so med enimi najbolj iskanimi, saj v njih dobimo osnovne, korenite in

zahtevne rešitve sodobnega sveta (Simčič, 1987, v Steiner, 1987).

Delo ga je povezovalo z ljudmi na vseh področjih svobodnega življenja in kulture.

Po koncu prve svetovne vojne, leta 1919, ga je ugleden industrialec Emil Molt povabil,

naj izbere učitelje in oblikuje učni načrt za novoustanovljeno šolo (Howard, 1991, v

Edmunds, 1991). Ravno v tem času množičnega malodušja in spraševanja o

vrednotah vzgoje se je Steiner ukvarjal ravno s temi vprašanji, ki jih je objavil v razpravi

Tridelnost družbenega organizma, v duhu gesla francoske revolucije »Svoboda,

enakost, bratstvo«: svoboda v smislu svobode v življenju misli in kulture na splošno;

družbena enakost kot enakost pred bogom, zakonom in človekom; in bratstvo na

gospodarskem področju, kjer se vsak osvobodi egoizma in glede na podarjene

sposobnosti pomaga drugim ljudem ter jim služi. Študenta Steinerjevih del so

uslužbenci cigaretne tovarne, ki je bila podružnica tovarne Waldorf Astoria, prosili, naj

jim pride predstavit Steinerjeve ideje, ki so jih prepričale. Na predavanju so se začeli

spraševati, kako bi slišane ideje lahko uporabili pri delu z otroki, in razmišljanja

posredovali Moltu, ki je sam premišljeval o ustanovitvi šole za njegove uslužbence

(Edmunds, 1991). Povabilo je Steiner z veliko vnemo sprejel in oblikoval načrt za

novoustanovljeno šolo ter pripravil vrsto predavanj za učitelje, ki jih je sam izbral med

ljudmi, ki jih je dobro poznal. Njegova predavanja so nato izšla v knjigi Splošno

poznavanje človeka, v katerih je utemeljil moderni pristop k vzgoji, ki izvira iz

duhovnega razumevanja človeka in sveta (Howard, 1991, v Edmunds, 1991). V svojih

predavanjih je vedno poudaril, da ima vsak določene naloge in da nalogo obvladamo,

če je ne gledamo kot intelektualno udobno, ampak kot eno, v najvišjem smislu,

moralno-duhovno (Steiner, 2012). Predvidevamo, da je s tem mislil predvsem na vlogo

bodočih učiteljev v šoli.

Leta 1919 je bila ustanovljena Svobodna waldorfska šola v Stuttgartu, z novo vrsto

vzgoje, ki je dobila ime po prvi besedi tovarne Waldorf Astoria. Število šol se je začelo

večati, tudi ta je delovala ves čas, razen v času nacizma, ko so jo takratne oblasti

začasno zaprle (Howard, 1991, v Edmunds, 1991). Waldorfske šole so se ustanavljale


PEF.

4

še v Nemčiji, Švici, Holandiji, Veliki Britaniji in ena v New Yorku (Edmunds, 1991). V

Angliji je imel Steiner tri cikluse predavanj o vzgoji, na pobudo navzočih učiteljev pa je

leta 1924 nastala tudi v Angliji prva angleško govoreča waldorfska šola, katere

soustanovitelji so postali prav tile učitelji.

Rudolf Steiner je umrl leta 1925, njegove šole, filozofija in pedagogika pa živijo

naprej. Za to je zadolžen tudi Francis Edmunds, razredni in predmetni učitelj, ki je

pomagal pri ustanavljanju šol in širjenju waldorfske pedagogike (Howard, 1991, v

Edmunds, 1991).

2.1.3 Antropozofija in pedagogika

Antropozofija je eden izmed osrednjih pojmov Steinerjeve filozofije.

Ta v vsaki človeški individualnosti vidi celega človeka. Njene misli o človeku oživljajo

občutek za, kar je človeškega, antropozofski nazor o človeku pa mora ob vsakem

napredku v spoznanju razširiti ljubezen do človeka (Steiner, 1987). Začetek

antropozofske dejavnosti sega v čas nezadovoljstva med ljudmi zaradi spoznavnih

usmeritev, ko so skušali najti pot iz področja obstoja, kjer se je kot edino pravilno in

resnično spoznavanje priznavalo tisto, do katerega se je prišlo z mehanističnimi idejami

(Steiner, 2012).

Veda teži k nazoru o svetu in človeku, ki ga ta lahko uspešno uporabi pri vzgoji in

pouku. Lahko bi rekli, da je antropozofija praktično znanje o človeku, kajti od vsega

začetka stoji sredi življenja, ker to, kar je v njem splošno, vidi kot življenje samo in si

zna pomagati, ko zazna lastnost človeka, ki dorašča. Ustvari si predstavo o tem, kam

meri določena lastnost človeka in od kod prihaja. Antropozofija torej ni abstraktna veda,

saj abstraktno spoznanje pelje proč od tiste ljubezni do človeka, ki naj bi bila

najpomembnejša v vzgoji in pouku (Steiner, 1987).

Danes naj bi živeli v času, ko se govori o hladnem intelektualnem bistvu.

Intelektualizem ločuje ljudi, ker ta zadrži svojo duševnost in ne dovoli, da bi se prelila v

drugega človeka. Vedeti moramo, da človek čuti poleg dejanj tudi dušo drugega ter da

si v skupnosti dajemo tudi nekaj iz svojih duš, kar po mnenju Steinerja intelektualizem

zaduši (Steiner, 1987).

Tudi v antropozofiji je jasno, da se duša lahko napolni s toplino le iz duše, kar je še

posebno pomembno za vzgojitelja, da je njihovo celotno pedagoško delo prežeto z

dušo (Steiner, 1987).

Steiner je bil prepričan, da ne moremo gledati samo na obdobje otroštva in iskanje

njegovega bistva, saj je človeško življenje celota, je organizem v času. Tako kot ne

moremo razumeti delovanja možganov, če ne moremo spoznati delovanja srca, tako


PEF.

5

ne moremo razumeti pojavov iz otroštva, če v njih ne vidimo posebnosti odraslega

človeka. Le gledanje na otroka kot na celoto vodi k razumevanju otroškega življenja.

Antropozofija teži k temu, da izoblikuje to gledanje do konkretnega znanja o življenju in

umetnosti življenja – umetnosti poučevanja in vzgoje, saj smo ji zaupali doraščajočega

otroka z vso odgovornostjo za celotno življenje človeka. Lepe besede o tem, da je otrok

individualno bitje, z vsemi sposobnostmi in darovi, iz katerih moremo izhajati, ne

pomenijo nič, dokler si tudi sami v svojih dušah ne ustvarimo antropozofskega pogleda

na življenje – pogleda na ves človekov življenjski tok, da z resničnim spoznanjem

človeka, z njegovim telesom, dušo in duhom spremenimo abstraktne zahteve v

resnične, v življenjsko umetnost. Ker je v antropozofiji jasno, da je vzgojitelj tisti, ki v

otroku prebudi toplino duše, mora biti z dušo obogatena predvsem pedagogika sama in

delo pedagoških delavcev. Da lahko postavimo temelje pedagogiki, si moramo pridobiti

pravo spoznanje o človeku, ki temelji na dojemanju s fizičnimi čuti, pridobiti si moramo

antropozofsko spoznanje (Steiner, 1987).

2.1.4 Waldorfska pedagogika

Waldorfska pedagogika, kot smo jo opisali zgoraj, torej zagovarja antropozofsko

gledanje na posameznika.

Za waldorfsko vzgojo je značilen nov pogled na življenje, pogled na človeka v

njegovi trojni naravi telesa, duše in duha, z zaporedjem razvojnih obdobij, od otroštva

do odraslosti (Edmunds, 1991). Steiner je bil prepričan, da je pri doraščajočih otrocih

in mladini treba vzgojiti družbene lastnosti; najprej s posnemanjem v predšolski dobi,

ko otrok dobi čut za svobodo in neodvisnost drugih ljudi; z avtoriteto dobi posameznik

sposobnost demokratičnega sodelovanja z občutkom življenjske trdnosti v osnovni

šoli; v srednji šoli pa z neavtoritativnim učenjem v tesnem človeškem odnosu z

učiteljem, kjer dobi poglobljeno zanimanje za svet in za življenjske razmere drugih ljudi

(Carlgren, 1993).

V predavanju o pedagogiki je Steiner govoril o hladnem intelektualnem bistvu, kjer

je intelekt tista duševna sila, ki deluje na človeka tako, da najmanj sodeluje z

notranjostjo svojega bitja. V tej razumnosti ni prostora za nobeno duševno toplino, še

posebej ne pri umetniškem gledanju na ustvarjanje. Intelektualizem prav v družbenem

življenju ločuje ljudi, saj ljudje lahko delujejo v skupnosti in z drugim človekom le, če

svojim dejanjem uspejo dodati nekaj iz svojih duš. Intelektualizem se širi tudi na

področje vzgoje in izobraževanja, kjer je poudarek predvsem pri inteligenci otroka, in

ne na inteligenci vzgojitelja. Tu je zares pomembna inteligenca vzgojitelja, saj je on


PEF.

6

tisti, ki v otroku ne bo razvil in ohranil le hladen razum in bo znal iz njega potegniti

srčno toplino (Steiner, 1987).

Kot matematik in naravoslovec je Steiner obenem zelo dobro poznal tudi

umetnost, za katero pravi, da je sad svobode človeške narave. Pedagoška umetnost

pa mora sprejemati in spoznavati človeka z občutkom, mora temeljiti na pristnem

spoznanju človeka. To pomeni, da kar o človeku vemo, moramo dojemati aktivno, da

takšno znanje ne more preiti prek zunanjih navodil za delo, ampak z aktivno

ustvarjalnostjo svojega bitja (Steiner, 1987). Človek tako nima več samega sebe za

igračko zunanjega dogajanja, saj je njegovo lastno mišljenje tako trdno, da lahko

prodre v ustvarjalne sile, ki delujejo v svetu (Edmunds, 1991). Tako moramo pri

vzgajanju spoznanje človeka spremeniti v dejanje, v katerem mora biti prisotna

ljubezen. Ljubezen pomeni doživeto spoznanje (Steiner, 1987).

Šele to, kar je moralno, naredi človeka res človeka, zato moramo poskrbeti tudi za

moralni razvoj otroka, kar je v skladu s človeško naravo (Steiner, 1987).

Z metodami, ki jih opisuje, zahteva od posameznika, da se do najvišje možne

točke sooči s seboj in preraste samega sebe. Z njimi je Steiner uspel razviti posebno

moč vpogleda v človeško naravo in v obliko vzgoje, ki se nanaša na celotno človeško

bitje (Edmunds, 1991). Učitelje poziva, naj predmete pouka uporabljajo kot sredstvo, s

katerim bodo duševne in telesne sile človeka privedli do pravilnega razvijanja. Njihova

naloga v metodiki pa naj bo vedno nagovoriti celega človeka (Steiner, 2012).

Zahteva, da bitje dojamemo kot človeško bitje mišljenja, čustev in volje; kot bitje

telesa, duše in duha. Po Steinerju nas vsa pot vodi do individualnosti vsakega otroka.

Pravi, da se vsako posamezno bitje v svojem razvoju uresniči z božanskimi

ustvarjalnimi silami, ki so mu omogočile bivanje. Lastni duh je tisti, ki bo določil, kam se

bo razvilo življenje posameznika. Duh je prisoten že ob rojstvu in se začne s prvič

izgovorjeno besedo »jaz«. Potemtakem živi prava človeška narava v njegovi ne-naravi,

ki človeku omogoča, da se dvigne nad njo in spremeni svet okoli sebe. Omenjeni duh,

ki mu moremo kot vzgojitelji in starši služiti, se odkriva v fizičnem telesu. Do duhovnega

spoznanja pa pridemo z razumevanjem nauka v že velikokrat omenjeni antropozofiji ali

moderni duhovni znanosti. Ta razsvetli dejstva fizično-materialne znanosti na podlagi

višjega počela – to višje počelo pa je v človeku samem, potrebno je samo to, da ga

doseže.

Cilj vzgoje je torej vsakemu posamezniku pomagati, da razvije svojega duha in da

odkrije in postane to, kar v resnici je. Namen takšne vzgoje pa je omogočiti otrokom, da

bodo kot odrasli ljudje razvili svoje sile, kolikor je možno (Edmunds, 1991).


PEF.

7

Največji cilj vzgoje po Steinerju mora torej biti naše prizadevanje, ki bo pomagalo

razviti svobodne osebnosti, ki bodo uspele najti smisel in cilj njihovega življenja (Polak

Fištravec, Antauer, Kovačič, Lah, Strmole Ukmar, Mastalier, Fištravec, 1999).

2.1.5 Prva tri leta življenja

Mnenje waldorfske pedagogike izhaja iz predpostavke, da prva tri leta otrokovega

življenja vplivajo na celotno življenje posameznika. Zagovarja, da nikoli nismo več pod

takim vtisom okolja kot prav v prvih treh letih življenja. Nikoli se ne bomo več tako hitro

in z voljo učili hoje, govorjenja in mišljenja. Odrasli pa mora pri tem pokazali mirno

potrpljenje, nežno toplino in razumno odločnost, vse to pa je najpomembnejše, kar

otrok v svojem okolju potrebuje. Tudi Steiner je govoril o tem, da je razmerje otroka do

duhovnega sveta v prvih treh letih drugačno kot kasneje; da je človek tako neposredno

kot nikoli kasneje pod vplivom tistega duhovnega sveta, ki mu pripada (Carlgren,

1993).

Ameriški psiholog Gesell (v Carlgren, 1993) primerja dušo človek z rastlino, ne pa

s kosom gline. Glina ne more rasti, lahko jo preoblikujemo, rastlina pa dobi svojo obliko

iz svojih lastnih razvojih sil. Carlgren (1993) dokonča, da kar pomenijo zemlja, dež in

sončni žarki za rastlino, to naj bi bilo za otroka njegovo okolje in ljudje v njem.

Okrog tretjega leta se pojavi otrokovo »doživetje jaza«. Steiner je pojasnil doživetje

jaza kot nenavadno globoko spremembo, ki mnogim ostane v dramatičnem spominu.

Del otrokovih duhovnih sil se od njega loči, otrok se zapre vase in sile, ki so bile prej v

stiku z duhovnim svetom, se sprevržejo v otrokovo notranjost (Carlgren, 1993).

Bowlby (v Carlgren, 1993) pravi, da je materinska ljubezen odločilna za otrokov

razvoj in da je pomanjkanje ljubezni v prvih letih življenja ravno tako psihološko in

biološko uničujoče kot rahitis. Ker je otrok najbolj občutljiv v prvih treh letih življenja, je

v tem obdobju najgloblja duševna potreba, da ga neguje ista mati. Psihiatrinja Fraiberg

(v Carlgren, 1993) pravi, da se osebna identiteta izoblikuje in jo otrok pridobi z

zgodnjim čustvenim stikom s starši. Vtisi iz zgodnjega otroštva pa imajo poleg

psiholoških posledic tudi fiziološke.

Ljubeče okolje sprošča sile, pospešuje gotovost in pogum za življenje; grobo,

neskladno okolje pa pripelje do kasnejših moralnih in fizičnih šibkosti. Sili simpatije in

antipatije sta neprestano vpleteni v igro življenja. Kar otroci vsrkajo podzavestno, pride

na dan čez nekaj let kot sodba. To pomeni, da bitje nobenega doživetja ne zavrne,

ravno nasprotno, povsem ga posrka (Edmunds, 1991).


PEF.

8

2.1.6 Predšolsko obdobje

V waldorfskem vrtcu ni formalnega poučevanja, ni računanja, razvrščanja po

sposobnostih in ni učenja branja in pisanja. Dejavnosti potekajo naravno, nevsiljivo,

pod budnim očesom vzgojitelja, ki pozna vsakega otroka, zanj skrbi, kadar otrok to

potrebuje, vendar nevsiljivo. Prav način gibanja in dihanja privede do otrokovega

občutka svobode (Edmunds, 1991).

Waldorfski vrtci sprejmejo večinoma štiriletne ali tudi triinpolletne otroke. Zaradi

različnih razvojnih obdobij se otroke ločuje v mlajšo in starejšo skupino. Izkušnje v

waldorfski pedagogiki kažejo, da se triletniki in šestletniki bistveno razlikujejo.

Štiriletniki so še radi sami s seboj, ne začutijo še skupine. Tudi za čas nimajo še

pravega občutka, zanje je vse navzoče večno in živijo v sanjskem svetu. Petletniki pa

so že bolj samostojni, dela se lotevajo sami in tudi v skupini. Če jim je pred tem bila

dovolj slikanica, sedaj potrebujejo prave zgodbe. Beseda, ki jo sicer še dolgo časa ne

bodo poznali, ima v njih že navzoč podzavestni občutek. Otrok se glasov rime in ritmov

veseli, po pomenu pa še ne sprašuje. Stainer je bil za to, da se odloži učenje branja in

pisanja, ne pa da se njun razvoj pospešuje. Po njegovih teorijah prezgodnje učne

zahteve do otrok spodkopavajo življenjske sile, ki bodo pomembne za nadaljnje

življenje, pri otrocih začnejo usihati predvsem domišljijske sile. Vsak otrok naj bi imel

svojo lastno hitrost, vloga odraslih pa je ta, da to hitrost dopustimo. Prava je tista

vzgoja, še posebej mlajših otrok, ki izvira iz srca. Pamet je pri tem koristna le, če jo

vodi modro srce (Edmunds, 1991).

V waldorfski pedagogiki menijo, da ko se je otrok sposoben svobodno igrati, se

tudi svobodno giblje in zato ne potrebuje od zunaj usmerjenega gibanja. V prvem

starostnem obdobju ima otrok tudi odprte vse svoje čute, tako sprejema vse vtise iz

okolja brez izbora. Vse, kar pa sprejme s fizičnimi čutili, vpliva na izgradnjo njegovih

telesnih organov (Edmunds, 1991).

Ritem pa je v waldorfski pedagogiki tisti, ki je v tem obdobju zelo pomemben.

Vzgojitelji ga dosežejo z načrtovanjem dejavnosti, pravilnim razmerjem med vdihom, ki

pomeni sprejemanje za otroka, in izdihom, ki pomeni dajanje (Polak Frištravec idr.,

1999).

Ko začnejo izpadati mlečni zobje, naj bi bil otrok pripravljen na šolo (Steiner,

1987). Izpadanje zob pa ni naključen pojav, kar bomo razložili v nadaljevanju.


PEF.

9

2.1.6.1 Posnemanje otrok

Posnemanje je za otroka enako pomembno kot dihanje: čutni vtisi so kot vdih,

posnemanje kot izdih (Carlgren, 1993, str. 28).

Temeljna oblika učenja v predšolskem obdobju je posnemanje (Serajnik, 1994). V

waldorfski pedagogiki je poudarjeno, da otroci posnemajo vse, kar se dogaja okoli njih,

pa tudi prepričanje ljudi, ki so okrog njih. Posnemanje predšolskega otroka je v začetku

povsem podzavestno, postaja pa zavestno in se odraža v igri. Potreba po posnemanju

je globoko zakoreninjena, to opazimo že, ko majhen otrok stoji poleg odraslih in

posnema njihove kretnje. Če to potrebo zanemarimo, predvsem zaradi pomanjkljivega

duševnega stika s starši, je potem človek celo življenje nestanoviten in sledi najbolj

primitivnim zgledom. Tudi Rudolf Steiner imenuje čas do sedmega leta obdobje

posnemanja. Pri tem vzgojitelje opozarja, da besede nimajo nobene vloge oziroma zelo

majhno v primeri z resničnimi dejanji, s kretnjami odraslih v otrokovi okolici (Carlgren,

1993). Vzgojitelj otroku ne sme reči: »Ne smeš tega početi« (Steiner, 1990). Steiner je

na predavanju povedal tudi, da kar otroku vzgojitelj reče, nima še nobenega učinka,

ampak se pa zrcali v otroku, če je vzgojitelj dober in dobroto izraža s svojimi kretnji ali

pa če je tog in se to izraža v njegovih kretnjah. Otrok je čutni organ, saj se odziva na

vse, kar zaznava na ljudeh v okolici. Pravi, da se nikakor ne more z razumom naučiti,

kaj je dobro in kaj je slabo, ampak moramo vedeti, da se vse, kar v otrokovi okolici

počnemo, odraža v njegovem duhu, duši in telesu. Kako se obnašamo do otroka v

njegovi okolici, bo vplivalo na njegovo celotno življenje in od tega je odvisno njegovo

zdravje pa tudi nagnjenja, ki se bodo v njem razvila. Poudarja tudi, da se organi

človekovega fizičnega telesa oblikujejo do 7. leta. Seveda tile še rastejo, vendar v

oblikah, ki so se razvile do tega leta. Ker hoče otrok posnemati vse, kar se dogaja v

njegovem fizičnem okolju, se tako prav pri posnemanju fizični organi dokončno

izoblikujejo. Sem spada vse, kar se dogaja v njegovi okolici, kar sam s svojimi čuti

zaznava in kar lahko vpliva na njegove duhovne sile. Steiner je konkretno povedal, da

če je otrok do 7. leta doživljal v svoji okolici same neumnosti, da so potem kasneje

njegovi možgani primerni samo za neumnosti. Njegova trditev o »otroku kot čutilu«, je

bila za tisti čas precej tvegana, a vendar se je kasneje s številnimi dokazi izkazala za

resnično, ko so se znanstveniki in vzgojitelji začeli zavedati, kako pomembni so otroški

vtisi v prvih letih (Carlgren, 1993).

Za Steinerja (1987) menjava zob, ko otrok dobi stalne okrog 7. leta, pomeni veliko

več kot samo fizično-razvojni pojav. Zanj so pomembne sile, ki so delovale na rast

drugih zob in se potem nadalje v življenju kažejo na drugačne načine, torej še vedno

delujejo, a na drugačne načine. Preobrazijo se v duševne sile, ko okrog 7. leta


PEF.

10

postanejo neodvisne od telesa, in se pri starejšem otroku kažejo v mišljenju in

čustvovanju. Antropozofija pravi, da otrok do 7. leta deluje v svojem fizičnem

organizmu in da takrat postane del estetskega organizma neodvisen od neposrednega

delovanja na fizični organizem. Ker pa se duševno doživljanje lahko razvije le s

pomočjo estetskega organizma, je duševno v predšolskem obdobju predvsem vsajeno

v telo. Duševno se pokaže na telesu, če je to dejavno. Do te aktivnosti in živosti

telesnega in posledično duševnega pa pride lahko samo preko posnemanja. Ljudje v

otrokovem okolju ga tedaj vzgajajo tako, da mu pokažejo, kaj naj oponaša. Komaj s

spolno zrelostjo pa se del duševnega organizma loči od ustreznega dela estetskega

organizma in se osamosvoji. Pred tem pa otrok ne more še zavestno določati svojega

odnosa do drugih ljudi z mislimi, ki bi slonele na intelektualnem presojanju (Steiner,

1987).

Waldorfska vzgoja nas torej uči čakati na naravo, menjava zob pa je temeljno

znamenje, da je otrok pripravljen vstopiti v novo obdobje (Edmunds, 1991).

2.1.6.2 Posnemanje in otroška igra

Waldorfski vrtci so urejeni tako, da so omogočeni ustrezni vzorci posnemanja.

Sposobnost posnemanja se pri otroku kaže v njegovi globoki nezavedni predanosti

življenju, ki se najlepše izrazi v otroški igri (Edmunds, 1991). Otroška igra je tista, ki ji

dajejo Steiner in njegovi somišljeniki izreden pomen.

Igra je najmočnejše doživetje prav v naravnem posnemanju tistega, kar odrasli

delajo. Nezavedni ideal otroka je, da postane resnično odrasel, in vse v njem je

usmerjeno prav k temu. Igra pomeni biti odrasel, je delo in je svet zase (Edmunds,

1991).

Predmeti, s katerimi naj se otroci igrajo, morajo biti preprosti, z namenom, da otrok

skoznje sprosti sile domišljije. Igra pomeni tudi različne spretnosti, kot so šivanje,

kuhanje, modeliranje, slikanje, grajenje, izdelovanje stvari. Vključuje tudi učenje

otroških pesmi, spremljanje pesmi z gibanjem, Steinerjevo evritmijo, preproste

pravljice, kratke igre, praznovanje v povezavi z letnimi časi (Edmunds, 1991).

Evritmija je oblikovano, ritmično gibanje, ki je po Steinerjevem mnenju najboljši

izraz domišljijskih doživetij in je posledica svobodne igre (Edmunds, 1991). Je

umetnost gibanja, ki jo je razvil prav Steiner. Opišemo jo kot vidni govor ali pesem in

temelji na jeziku in tonih (Serajnik idr., 1994). Sestavljena je iz kretenj, vsaka pa ima

določen pomen, natančneje soglasnik ali samoglasnik, ton ali interval. Po navadi se

začne dogajati po pripovedovanjih ali branju pravljic. Njen glavni pomen za otroka pa

je, da z evritmičnimi gibi sodelujejo njegove duševne sile in celo telo, s čimer se


PEF.

11

evritmija najbolj približa enemu glavnih ciljev waldorfske pedagogike. Steiner jo je

označil za »duševno kulturo telesa« in ji pripisal izjemen vzgojni učinek. Bil je

prepričan, da lahko ustvari takšno vrsto volje, ki človeku ostane za zmeraj, za druge

kulture pa je značilno, da začnejo volje v času življenja popuščati (Carlgren, 1993).

Priporočeno je tudi, da otroku namesto igrač, ki povzročajo le hrup, ponudimo

majhne glinene piščalke (npr. da lahko oponaša ptice) ali pa ksilofon. Pomembno je

predvsem, da otrok ne dobi preveč igrač, predmetov. Veliko več domišljije naj bi v njem

vzbudili predmeti iz drevesne skorje, ki lahko služijo na primer za čolne; češarki, doma

narejene punčke iz blaga, lesa ali volne. Tudi waldorfski vrtec upošteva, da imajo otroci

v njem na razpolago čim manj stvari. Najdejo pa se svinčniki, krede, barve, čopiči in

glina za modeliranje, stoli, mize, preprosto oblikovane igrače; kamni, školjke, razni kosi

lesa, nenavadno oblikovane veje in štori; mizarjevi leseni odpadki, ki so skrbno

očiščeni. Z vsemi temi predmeti lahko otroci ustvarijo marsikaj in razvijajo svojo

domišljijo. (Carlgren, 1993).

Carlgren (1993) pravi, da so pomembne tudi dokončane stvari – slike, figurice iz

gline. Okrasne predmete iz blaga, volne, preje, lepenke in lesa pa potrebujemo

predvsem pri raznih praznikih, pri adventnih koledarjih, pirhih, jaslicah. Doda pa še

primere, kaj lahko počnemo z določenimi predmeti – iz stolov, klopi naredimo parnike,

vlake, avtomobile; škatle za mesta, pobarvane robčke, ki predstavljajo ognjemet.

Vzgojitelji naj v igro po potrebi posredujejo, jo pomirjajo, spodbujajo ter

vzpostavljajo red. Skupaj z otrokom pa naj najdejo v igri svoj življenjski prostor, žive

pedagoške primere in svoje pogovore (Carlgren, 1993).

Waldorfski pedagogi so tudi mnenja, da imajo otroci, ki redko ali nikoli ne gledajo

televizije, več domišljije in si znajo priskrbeti nadomestilo, kar se kaže v igri (Carlgren,

1993).

2.1.6.3 Vloga umetnosti

Ker je v waldorfski pedagogiki poudarjena povezava med telesom in duševnostjo,

je pričakovati, da je umetnost pomemben element pedagogike.

Waldorfski pedagogi pravijo, da lahko otroci v umetniškem delu izrazijo svoje

doživljanje in se s tem predajo svojim najglobljim potrebam. Vendar to umetniško

ustvarjanje ne sme biti nagonsko, ampak pravo oblikovanje, tako v stvarnem kot v

kraljestvu duše. Takšna umetnost ima na otroka vzgojni učinek, s katerim se človek

navadi, da se z vsemi duševnimi silami preda določenemu vprašanju, in tako se človek

vedno bolj zanima za svet okrog sebe (Carlgren, 1993).


PEF.

12

Steiner je povezal razvoj domišljije tudi z razvojem risanja otroka. Pomembno je,

da otroci čim prej začnejo ustvarjati s kredami, čopiči, da se lahko duševno doživljanje

na podlagi domišljije razvije prej, kot ga ubije razum. Vzgojitelji otroke k risanju

spodbujajo s pripovedovanjem pravljic. Delo z barvami pa je tisto, ki na posebno miren

način sprošča otrokova razpoloženja. Zato je za otroke z močnim čustvenim nihanjem

delo s čopiči in kredami zaželena priložnost za izživetje njihovih čustev in napetosti

(Carlgren, 1993).

2.1.6.4 Vloga vzgojitelja

Dober zgled vzgojitelja je v waldorfski pedagogiki eden izmed ključnih pogojev za

razvoj otroka v zdravo osebnost.

Vzgojitelj torej od otroka ne zahteva določenega načina vedenja, ampak s svojim

vedenjem in celotno ureditvijo vrtca spodbuja v njem posnemanje in učenje. Pri tem pa

seveda povsem upošteva otrokovo posebnost (Serajnik idr., 1994).

Steiner je učitelje vzgajal v tem, kako naj vidijo v vsakem otroku posebno

vprašanje, ki ga mora vzgojitelj predvsem z ljubeznijo in s pridobljenim znanjem rešiti

tako, da mladi človek najde samega sebe. Topel človeški odnos učitelja v waldorfskih

šolah je bil pot do uspeha, kar se je potrdilo, kadar je Steiner govoril ob prazničnih

priložnostih, ko je vedno učence vprašal, če imajo radi svoje učitelje, in so mu ti

hvaležno pritrdili (Carlgren, 1993).

Vzgojitelj mora delovati tako, da lepoto, dobroto in resnico tudi živi, in ne le prikaže

otroku. Tu je bistveno, da vsako učenje otroku predstavimo s svojim zgledom,

poučevanje pa mora biti umetnost. Vzgojiteljevo mišljenje je bistveno v pedagoškem

delovanju. Njegova naloga je, da razvija polno živeče in doživljajoče človeško bitje

svojih gojencev in spodbuja, da se nastajajoče človeško bitje razodeva samo. S takim

mišljenjem opazuje razvijajoče bitje, sama otroška narava pa zahteva, da otroka

uvajamo v delo iz razodetja človeškega bistva. Pri otroku je to razodetje, v katerem

človek nosi svoje pravo bitje, igra. Pedagog z idealom vzgojne in učne prakse mora v

otroku prebuditi čut za to, da se uči z neko resnostjo, s kakršno se igra, dokler mu je

igra edina duševna vsebina (Steiner, 1987).

Mišljenje, hoja in govorjenje so po Steinerjevem mnenju močno povezani. Za

vzgojitelja tu veljajo tri pravila; da pomaga otroku pri hoji z ljubeznijo, naj bo jasen pri

svojem mišljenju, pri govorjenju pa naj bo resnicoljuben, to pomeni, naj otrok ne bo

zmeden zaradi nepremišljenih zahtev vzgojitelja. Steiner je na enem izmed predavanjih

poudaril, da je resnični izvor človekove živčnosti v današnji civilizaciji zmeda, ki jo

povzroča nejasno mišljenje v otrokovi okolici (Carlgren, 1993).


PEF.

13

Zato je naloga vzgojiteljice v waldorfskem vrtcu, da otrokom priskrbi takšne igrače,

ki so enostavne in razvijajo otrokovo domišljijo in ne delujejo prisiljujoče na njegovo

igro. Pomemben del v vrtcu so umetniške dejavnosti, ko vzgojiteljica poskrbi za

izvajanje slikanja, risanja, oblikovanja s čebeljim voskom, plesanja, rajanja in otroške

oblike evritmije. Ko pripoveduje pravljice in vodi igrice, otroci s svojim sodelovanjem in

z doživljanjem razvijajo tudi govorne sposobnosti (Carlgren, 1993).

V skladu z letnimi časi pa otroci skupaj z vzgojiteljem spoznavajo tudi različne

dejavnosti. Otroci vidijo te dejavnosti in jih tudi sami izvajajo – setev, žetev, mlatenje

žita, peka kruha. Tako vedno bolj spoznavajo povezanost in odvisnost dogajanj, in tako

se jim, njihovi starosti primerno, razvijata razum in mišljenje (Serajnik idr., 1994).

Sem spada tudi praznovanje praznikov, ki jim v waldorfskem vrtcu dajejo izreden

pomen.

2.2 Prazniki v waldorfskem vrtcu

2.2.1 Prazniki in letni časi

Prazniki so imeli od nekdaj določen pomen, ki se je skozi zgodovino spreminjal.

Nikoli se ni praznovalo brez razloga in praznovanje ni pomenilo zgolj veseljačenja in

golega užitka, kot ga razumemo danes. Naše razumevanje se kaže tudi v vedno bolj

površnih predstavah o nekdanjih vrednotah (Ovsec, 1994).

Nekoč so ljudje imeli predstave, da je človek duhovno bitje in da je neločljivo

povezan z naravo, s kozmosi in z bogom ali bogovi. To pomeni, da če so bili uglašeni z

naravo, so bili uglašeni s samim seboj. Zaradi tega je bilo pomembno spremljanje

naravnih procesov, kot so tudi letni časi. Prav v tej povezavi je bilo mogoče najti dušo.

V ta proces povezovanja je bilo potrebno vključiti vse ljudstvo, to pa se je zgodilo na

praznik (Ovsec, 1994).

Praznik je torej dan, ko kaj praznujemo ali proslavljamo, ki mu pravimo tudi svetek

ali festival. Beseda svetek izvira iz praslovanskega korena, po naše svet; beseda

festival pa iz angleščine, ta pa iz latinske besede festivus, kar pomeni vesel,

slavnosten. Praznik pa definirajo tudi različni obredi in rituali, ki imajo namen ustvarjati

enotnost in harmonijo. (Ovsec,1994). Lahko bi rekli, da je imel podobne ideje tudi

Rudolf Steiner.

Praznovanja so bila vedno in tudi bodo povezana z letnimi časi, ki niso le ločnice

leta, ampak tudi kontrolirajo delo, ki ga ljudje opravljajo v določenem času. Leto je

ciklično ponavljanje časov, ki imajo določen pomen in ustvarjajo napetost (Ovsec,

1994).


PEF.

14

Prav letni časi v waldorfskem vrtcu narekujejo dejavnosti in ustvarjajo za otroke

ponavljanje – ritem, tudi s praznovanji v določenem letnem času. Eden od namenov

praznovanj v vrtcu je, da se otroci navajajo na ritem in dinamičnost (Jaffke, 2011).

V waldorfskih šolah in vrtcih dajo velik poudarek na ponovno oživitev praznovanj

praznikov, ni pa nujno, da se vsi našteti prazniki praznujejo po vseh vrtcih in na enak

način. V različnih državah lahko najdemo še druga praznovanja, povezana s tradicijo

nekega kraja (Mathisen, 2003).

Razlikovati pa moramo tudi različna pojmovanja prazničnih in vsakdanjih oblik

človeškega delovanja, verovanja in vedenja. Navade so ena od njih, ki so pogosto zgolj

dejanja, nekakšna pravila za življenje in obnašanje, ki smo jih vajeni. Šege pa so nekaj

globljega, kjer dejanja dobivajo simboličen pomen, povezane so s človekovim obzorjem

ter pogledom na svet in s sestavinami, ki jih je posameznik podedoval do prednikov.

Šege predstavljajo torej medčloveške odnose in dejanja in prav zaradi teh odnosov

dobijo praznično mesto v skupnosti. Šege in navade so torej del vsakdanjega in

prazničnega življenja (Bogataj, 1998).

Bogataj (2011) je mnenja, da sodobne šege in navade pomembno sooblikujejo

podobo slovenskega in skupnega sveta. Zdi pa se mu, da se teh pomembnih sestavin

šeg in navad – kulturnih, turističnih, promocijskih – Slovenci premalo zavedamo. Pravi,

da površno in površinsko posnemamo tuje modele in pojmovanja, saj pogosto ne

znamo videti dogajanj v celotnih razsežnostih, v katere so jih vpeli v evropskem svetu.

Približevanje kultur sicer omogoča širši pogled brez meja in več medsebojnih stikov,

ampak tega ne smemo izrabiti za kopiranje kulturnih vzorcev, ampak kot obogatitev

pogledov in spoznanj.

Ker je krščanstvo religija našega okolja, se v waldorfskem vrtcu namenja

pozornost predvsem krščanskim praznikom, povezanim s spremembami v naravi

(Serajnik idr., 1994).

2.2.2 »Mizica štirih letnih časov«

V waldorfskih vrtcih je t. i. »mizica štirih letnih časov« pomemben del spreminjanja

letnih časov in praznovanja krščanskih praznikov. Na mizici so darovi narave, ki so

skupaj s sporočili praznikov neločljivi. Z njo so pozorni na cvetenje in bledenje narave

in hkrati skušajo razumeti, kaj se je dogajalo 2000 let nazaj, in temu danes pripisati živi

pomen. Otroci imajo v predšolskem obdobju še vedno izjemno povezavo in čutenje z

naravo (Jaffke, 2011).


PEF.

15

Mizica štirih letnih časov, tako doma kot v vrtcu, v času praznikov lahko postane

živi primer, ki obogati naš vsakdanjik in spodbuja otrokovo domišljijo in kreativnost

(Jaffke, 2011).

Pomembna je izbira barve pregrinjala ali odeje, s katero se v vrtcu prekrije

»mizico«, ki je odvisna od letnih časov. Zbira se med temnejšimi in svetlejšimi barvami,

za waldorfske vzgojitelje pa je priporočena študija Goethejeve teorije barv. Nanjo

položimo tudi darove narave, ki so na razpolago v določenem letnem času, različne

rože in sadeže. Te manjše stvari od zunaj prinesejo otroku posebno veselje in prijetno

vzdušje tudi znotraj vrtca, pa naj bo to ivanjščica, ptičje gnezdo, listje ali pa jesenski

plodovi. Za mizico mora skupaj z otroki vsakodnevno skrbeti tudi vzgojiteljica. Tako se

otroci učijo pripravljati, organizirati in imeti posebno skrb za stvari. V času praznikov pa

se na mizo postavlja tudi slike, primerne letnemu času, ali pa tudi kakšne razglednice,

v obsegu otrokovega razumevanja (Jaffke, 2011).


PEF.

16

Slika 1: Zimska mizica (Faganelj, 2014)

Slika 1: Pomladna mizica (Faganelj, 2014)

Slika 3: Poletna mizica (Faganelj, 2014)

Slika 4: Jesenska mizica (Faganelj, 2014)


PEF.

17

2.2.3 Prazniki na Slovenskem in njihovo praznovanje v waldorfskem vrtcu

Ker so prazniki vpeti v letne čase in njihovo spreminjanje, bomo z etnološkega

vidika opisali praznike na Slovenskem, ki se jih praznuje glede na letni čas, in jih

primerjali z načinom in s potekom praznovanj v waldorfskih vrtcih.

2.2.3.1 Advent

Advent pomeni čas pričakovanja Kristusovega rojstva, in sicer štiri nedelje pred

božičem. Te štiri nedelje simbolno označujejo štiri zgodovinske dobe v Svetem pismu

Stare zaveze, od Abrahama do Kristusovega rojstva. Adventni venec je eden izmed

temeljnih značilnosti tega časa. Najbolj poznan je iz zimzelenega rastlinja, s štirimi

belimi ali modrimi svečami, prepleten z vijoličnim trakom. Vsaka sveča predstavlja eno

nedeljo in prihajajočega Kristusa. K pripravam spada tudi sejanje žitnih semen, t. i.

Adonisovih vrtičkov, v plitve posode z vodo ali zemljo. Žito, ki je vzklilo, je na

semitskem vzhodu pomenilo simbol prebujanja novega življenja in je zagotavljajo

rodovitnost. Danes je vzkaljeno žito okras večine jasličnih prizorišč (Bogataj, 2011).

V tem času postavljamo tudi božična drevesca, ki predstavljajo zelene simbole

ponovnega rojstva. Ljudje nanje obešajo okraske, slaščice, okrasijo jih tudi z

električnimi lučkami ali pa s pravimi svečami. Na Slovenskem je tudi zelo razširjeno

postavljanje jaslic, ki prikazujejo Kristusovo rojstvo. Pojavljati so se začele različne

razstave jaslic, tudi žive jaslice. Te na božični večer pripravijo v nekaterih krajih, v

naravnem okolju, z igralci in domačimi živalmi. Adventni čas se dogaja vzporedno s t. i.

prazničnim decembrom, ki danes zajema Miklavževe ter božično-novoletne sejme,

nakupovanje ter razne prireditve in koncerte. Kraji v Sloveniji dobijo svetloben izgled, z

raznimi figurami Božičkov, z grmi in drevesi na vrtovih mesta in kraji dobivajo novo

podobo (Bogataj, 2011).

2.2.3.2 Advent v waldorfskem vrtcu

Advent tudi za otroke pomeni čas pričakovanja. Sveče, ki jih na adventni venček

polagajo eno po eno, so simbol nečesa, kar se bo zgodilo. Otroci v tem času, medtem

ko pričakujejo rojstvo deteta Jezusa, odkrivajo veliko skrivnosti. V vrtcu izdelajo kolibo,

do katere vodi zvezdnata steza. Jožef in Marija hodita po tej poti do betlehemskega

hlevčka (Mathisen, 2003).

Vsako jutro, ko se otroci zberejo okrog jaslic, opazijo, da se je nekaj spremenilo -

pojavil se je nov kristal, zacvetela je vrtnica v vrtu ali pa se je iz štrlečega kamna


PEF.

18

prikazal jagenjček. Vzgojiteljica jim pripoveduje zgodbe o teh bitjih: »Marija in Jožef na

poti srečata različne ovire, ampak ker ima Jezusova Mati sposobnost delati čudeže,

lahko nadaljujeta svojo pot do mesta, kjer se bo rodilo Dete. Vse stvarstvo se hoče

udeležiti dogodka in videti rojstvo.« Pred in po kratki zgodbi pojejo in igrajo na nekatere

instrumente. Ob tem pa nad hlevčkom v zraku lebdi angel, v jaslicah pa je angelov

vedno več. Prispodoba angelov govori o tem, da se ves nebeški svet približa Zemlji

(Mathisen, 2003).

Pomembno je, da se med vsemi dejavnostmi ohranja mirno vzdušje in se na ta

način ustvarja pravi adventni čas. Pri jutranji prosti igri otroci zavijejo v vrečke majhna

darila za osebe, ki jih imajo radi; lahko izdelujejo sveče, tako da potopijo stenj v

stopljen čebelji vosek, pečejo božične piškote, izdelujejo okraske za božično drevesce

in še bi lahko naštevali. Venci, narejeni iz svilene karte, vzbudijo otrokom vtis čudovite

barvne luči, ki skozi temo sveti iz neba in je tipična za adventni čas (Mathisen, 2003).

V waldorfskih vrtcih pa v tem obdobju opravljajo tudi različna hišna opravila, da je

potem za božič vse pospravljeno in čisto. Operejo punčke in njihove odeje, zloščijo

lesene igrače s čebeljim voskom, pobrišejo stole in mize z milom in jih nato premažejo

z voskom. Skrbno očistijo vsako stvar in pravijo, da je to otrokom zelo všeč (Mathisen,

2003).

Po prvi adventni nedelji sledi praznovanje ''Adventnega vrta'', starši ter stari starši

pa spremljajo njihove otroke. Waldorfski pedagogi so opazili, da naredi ''Adventi vrt''

močen vtis tako na otroke kot na odrasle in ustvari močan občutek skupnosti. Eden

izmed načinov, kako se ga pripravi, je ta, da se na tleh razprostre spirala iz dišečih

jelkinih vej. Na sredini, kjer se konča spirala, je na žametnem mahu postavljena sveča

iz voska, okrog nje pa so kristali in jelkini storži. Na veje, razporejene po podu v obliki

spirale, so položene zvezde iz kartona. Dve košari vsebujeta adventne sveče in rdeča

jabolka z luknjo na sredini. Sveče vtaknejo v jabolka skupaj s koščkom folije v obliki

zvezde. V prostoru je popolna tema. Svetloba prihaja samo iz velike prižgane sveče na

sredini prostora. Povabljeni glasbeniki začnejo takrat na liro igrati adventne pesmi. Vsi

se pridružijo petju, kot prvi počasi vstopi odrasel, ki mu sledi najstarejši otrok, nato mu

sledijo mlajši otroci skupaj z enim od staršev. Hodijo ob spirali do njene sredine, kjer

prižgejo svojo svečo s pomočjo plamena velike sveče na sredini spirale. Ko se vračajo,

položijo svojo svečo na eno izmed kartonastih zvezd na spirali. Prostor postaja vedno

bolj svetel, dokler ga ne napolni svetloba manjših sveč. Spirala je zdaj vrt poln luči

(Mathisen, 2003).

Za trenutek vsi sedejo in pustijo, da to ozračje prodre globoko vanje, nato gredo

vsi iz prostora, sveče pa pustijo goreti. Včasih lahko, preden začnejo z ''Adventnim

vrtom'', povedo kakšno zgodbo, lahko tudi izmišljeno (Mathisen, 2003).


PEF.

19

2.2.3.3 Sveti Miklavž

Sveti Miklavž ali sv. Nikolaj je eden izmed najbolj priljubljenih svetnikov v

večinskem delu Katoliške Evrope in simbolizira predvsem prijazno darežljivost, ki se v

Evropi kaže kot obdarovanje otrok. Imamo ga sicer za škofa, čeprav so poročila o njem

ohranjena le po legendi. Rodil se je okoli leta 240 ali 270 v Patari, bogatima očetu in

materi, a vendar pobožnima. Ta naj dolgo ne bi mogla imeti otrok in zato jima je

nebeški sel za njuno nesebičnost obljubil sina za tolažbo na njuno starost, imenoval pa

naj bi se Nikolaj, kar po grško pomeni zmaga ljudstva. V duhovnika ga je posvetil

njegov stric, ki je bil škof. Nikolaj se je zavzemal za krščansko vero in bil zaradi tega

tudi pretepen in vržen v ječo. Prvi je on njem pisal sv. Metod iz Konstantinopla, ki je o

njem sestavil domiselno avtobiografijo. Legenda ga predstavlja kot velikega

čudodelnika in mogočnega zavetnika (Ovsec, 1994).

Miklavž je danes na Slovenskem prvi od »treh dobrih mož«, poleg Božička in

dedka Mraza, ki obdarujejo otroke, in sicer na god sv. Nikolaja, 6. decembra. Miklavžev

obhod in prihod med ljudmi vedno spremljajo angeli in parklji (Bogataj, 2011). Med

otroki je priljubljen predvsem zato, ker prinaša razne darove. Ti niso dragoceni,

razlikujejo se glede na različna zgodovinska obdobja, glede na kraje, običaje. Razlikuje

se tudi način, kako otroci darila dobijo. Pri nas ponekod meče darila pridnim otrokom v

noči pred Miklavževim večerom, 5. decembra. Pred časom pa je Miklavž trkal nekaj

večerov na okna in metal darove, spremljala pa ga je dekla. Otroci so začeli moliti, in

ko so odprli okno, so na njem našli orehe, jabolka in druge dobrote. Miklavžu pa so

nastavljali tudi cokle, da vanje položi darila (Ovsec, 1994).

Po 2. svetovni vojni se je moral Miklavž zaradi ideologije z vsem njegovim

spremstvom umakniti iz javnosti. Spet se je lahko pojavil z družbenimi spremembami

okrog leta 1980. Kljub prepovedi pa so v družinskem okolju in na tržišču prodajali

medenjake z Miklavževo podobo, njegove šibe, parkljeve medenjake ter parklje iz

suhih sliv in fig. Danes poznamo razna »miklavževanja« – Miklavževe nastope,

sprehode, obhode, Miklavževe večere, v nekaterih krajih pa Miklavž obišče otroke med

mašo v cerkvi (Bogataj, 2011).

2.2.3.4 Sveti Miklavž v waldorfskem vrtcu

Med ''Adventnim vrtom'' in božičem je dan sv. Miklavža, ki se ga v vrtcu praznuje

6. decembra. Tudi v vrtcu sv. Miklavž obišče otroke, skupaj s svojim hlapcem

Rupertom. Otroci naj bi čutili, da je sv. Miklavž njihov varuh, varuh najboljšega, kar


PEF.

20

nosijo v sebi. Zato jim hoče dati nekaj dobrega, jih obogatiti in jih pripraviti na božič

(Mathisen, 2003).

Miklavž s svojo svetilko in palico v rokah potrka na vrata in vpraša, če lahko vstopi.

Na tleh se kotalijo orehi. Otroci in vzgojiteljica pripravijo zanj čudovit stol. Medtem ko

gleda otroke, odpre knjigo in začne brati. Nato Rupert izprazni vrečo polno dobrot.

Nikolaj otrokom razdeli sadje, najbolj pogumnim pa dovoli, da preskakujejo palico, ki jo

Rupert drži dvignjeno nad tlemi. Otroci mu lahko zapojejo pesem v zahvalo (Mathisen,

2003).

Sv. Miklavž prinese s seboj dolgo verigo z zlatimi orehi, ki postane ''adventni

koledar''. Vsak naslednji dan da vzgojiteljica enemu otroku oreh, da ga odnese domov.

V vsakem orehu je majhno presenečenje (Mathisen, 2003).

Sv. Miklavž in Rupert pa otrokom tudi povesta, da ne moreta vedno priti osebno na

dom vsakega otroka, saj bi bila njuna pot predolga. Zato imata pomočnike, ki jima

pomagajo. V takšnem primeru lahko otroci postavijo pred vrata svoje čevlje, ki so jih

pred tem dobro očistili, poleg njih pa darove, ki so jih sami naredili (Mathisen, 2003).

2.2.3.5 Božič

Božič, na 25. december, velja za najbolj priljubljen praznik med ljudmi in je po

pomembnosti drugi po vrsti med krščanskimi prazniki, takoj za veliko nočjo. Predstavlja

spomin na Kristusovo rojstvo, o njem pa sta pisala evangelista Luka in Matej. Znano je,

da ga prvi kristjani niso praznovali, prva vest o praznovanju pa prihaja z Zahoda.

Božiča se ne vedno praznuje na nedeljo. Priprava na božič je čas adventa, ki smo ga

že prejle opisali. Manj je danes ohranjeno koledovanje, ki vsebuje poganske elemente.

Koledniki so hodili od hiše do hiše, kjer so peli pesmi, nato so vse doma pozdravili,

voščili vesele praznike, v zameno pa so dobili darove. Sveti večer je večer pred

božičem, ko odzvoni avemarijo. V krščanski navadi je, da se praznovanje začne s

prenašanjem prižganega kadila po domu. Kristjani prenašajo kadilo, škropijo z

blagoslovljeno vodo in prižigajo luči, kar pomeni nov čas, ki je nastopil s Kristusom

(Ovsec, 1993). Po tem sledi božična večerja, ki je bila nekoč skromna, del božičnega

posta, danes pa je bogata in praznična (Bogataj, 2011). Prva maša je ob polnoči, ta se

imenuje polnočnica ali angelska maša, ker pri njej berejo angelovo oznanilo, da se bo

rodil Jezus Kristus; druga je v zgodnjih jutranjih urah, imenovana pastirska maša; tretja

pa se imenuje dnevna ali velika maša. Navada treh maš izvira od takrat, ko so se zbrali

kristjani k nočnem bedenju v baziliki Kristusovega rojstva, bedenje pa se je končalo z

mašo. Najbolj znana je polnočnica, ki se začne s tradicionalno božično pesmijo Sveta

noč, na mašo pa ob 23. uri vabi božični zvon.


PEF.

21

Božič je tipičen družinski praznik, ljudje takrat ostajajo doma (Ovsec, 1994).

Sodobni božič v Sloveniji pa se razvija na dveh ravneh, na družinski in javni, kjer

predstavlja del globalističnega božiča s potrošniškimi pojavi. Potemtakem božič ni več

zgolj ozko krščanski, temveč večplasten. Postal je torej javni in skupinski praznik, ki

ima še vedno dve pomembni sestavini, dom in družino (Bogataj, 2011).

2.2.3.6 Božič v waldorfskem vrtcu

Na adventno praznovanje so v vrtec povabljeni tudi starši otrok. Praznovanje je

podobno tistemu, ki ga navadno praznujemo za božič doma s svojimi družinami.

Vzgojitelji poskušajo pri starših najti možnosti, kako ne bi bili pri praznovanju le

gledalci, ampak bi se tudi sami aktivno vključili. Tudi otrokom se zdi izjemno zanimivo,

da pridejo starši na njihovo božično igro in tam sodelujejo s petjem in z igranjem. Otroci

starše že doma vidijo, kako se nekaj večerov prej pripravljajo na igro (Jaffke, 2011).

Po igri morajo biti vsi pozorni na to, da ne postane preveč živahno, ko si otroci

dajejo dol svoje kostume. Otroci se nato posedejo v polkrog pred starše, tako da so vsi

usmerjeni proti jaslicam na mizi, na kateri so prižgane tudi sveče. Pred jaslicami stoji

velika sveča, na levi in desni strani pa dve jelkini veji (Jaffke, 2011).

V »gostoljubnem« delu praznovanja si vsi privoščijo božične piškote, spečene

posebej za to priložnost. Vsak otrok dobi nato svečo, ki si jo prižge pri veliki sveči. Med

prižiganjem sveč pojejo božične pesmi in otroci lahko opazujejo, kako vzdušje narašča.

Nato jim vzgojitelj pove, da bo božič vsak čas prišel v njihove domove in jih razsvetlil

prav s to svetlobo sveč. Vzgojitelj se za zaključek zahvali še vsem staršem in otrokom

ter jim zaželi srečen božič (Jaffke, 2011).


PEF.

22

Slika 2: Prednovoletno praznovanje v waldorfskem vrtcu Kresnica (Faganelj, 2014)

2.2.3.7 Pustovanje

Pustni čas traja od praznika treh kraljev do pustnega torka, dneva pred pepelnico

ali pepelnično sredo. Glavni dan tega časa je bil pustni torek, po tem pa se je življenje

spremenilo v postni čas. Pust, kot tudi latinska in mednarodna beseda karneval,

pomeni »pustiti meso«. S pustom je bilo vedno povezano tudi šemljenje, maske sodijo

med najstarejše pojave v kulturi človeštva. Pod besedo karneval pa poznamo vse

pojavne oblike in vsebine predpustnega časa, od maskiranja, plesov, pustnih

sprevodov s pustnim vodjem, ki je pri nas Pust, Fašnik, Fašenk, Kurent ali Korant. Ta

vodja je ob koncu pustovanja po navadi obsojen na smrtno kazen (Bogataj, 2011).

Mnogo je dokazov, da bi moral biti prvi novoletni mesec marec. Februar je bil namreč v

rimskih časih mesec očiščevalnih obredov, kar je danes post, ki je značilen za obdobje

po pustu. Namen teh obredov je bil stopiti v novo leto, in sicer v takratni mesec marec,

fizično in psihično prečiščen. To veselje je peljalo naprej v marčevsko veseljačenje in

radost ob tem, da se je sonce spet dvignilo. Tako se je ohranilo tedanje novoletno

praznovanje, ki se danes kaže v pustovanju. Najznačilnejša hrana v Sloveniji za pusta

pa so zagotovo krofi, brez katerih ne mine noben pust (Ovsec, 1994).

Pustni liki danes pa so bolj ali manj v starih preoblekah, so igralci neke zgodovine.

Preoblačijo se tudi zaradi spreminjanja identitete, kar dosežejo z zakrivanjem obraza z

maskami, in lahko izrazijo vse tisto, kar sicer ne bi mogli (Bogataj, 2011).


PEF.

23

2.2.3.8 Pustovanje v waldorfskem vrtcu

Za otroke v waldorfskem vrtcu so pomembne tudi priprave na pustovanje,

predvsem to, da se otroci lotijo izdelave svojih domiselnih pustnih kostumov.

Vzgojiteljica si skupaj z otroki vsako leto izbere pustno tematiko in tej prilagodi prostor,

kotičke, kostume. Primerne so teme: »izlet na morje«, »tržnica« ali »cirkus«, »obrt«.

Ker pri preureditvi sodelujejo s starši, vedo, v katere like bodo oblečeni njihovi otroci, in

lahko skupaj oblikujejo prostor. Ideje se porajajo med delom (Mathisen, 2003).

Mathisen (2003) podaja primer teme pustovanja »izlet na morje«: v kotu igralnice

otroci naredijo ladjo iz kosov lesa, okoli nje pa postavijo kup modrega blaga, ki

predstavlja morje. Na dnu morja so školjke, okoli njih pa plavajo posebne vrste rib.

Otroci si lahko s pomočjo majhnih nožev naredijo ribiške palice. Vsi so povabljeni na

ladjo, ki ima na sredini čudovit jambor in jadro, narejeno iz rjuhe. Ko se vrnejo na

obalo, vzgojiteljica razdeli otroke v skupine po posameznih hišah in kotičkih ali pa

igrajo že vnaprej pripravljene igrice. Nekateri mečejo žogo v zvonec, obešen na sredini

slamnatega venca, drugi žrebajo srečke iz medeninastega bobna. Če zmagajo, dobijo

nagrado - svetleč gumb iz babičine omare. Nekaj otrok obišče kavarno, kjer jim

postrežejo pokovko in slane mandlje v doma narejenih papirnatih vrečkah.

Na pustnem rajanju »obrtnikov« pa so lahko ključavničar, vrtnar, pek in čevljarska

delavnica, kjer lahko otroci zadovoljijo svoje želje po aktivnostih (Mathisen, 2003).

Vedno je dobro začeti zabavo z eno skupno aktivnostjo. Namesto izbrane teme

priredijo tudi lutkovno predstavo. Otroci z vzgojiteljico pa lahko gredo tudi zunaj vrtca

in hodijo pustno oblečeni po hišah, ob tem pa udarjajo po bobnih, tolčejo po pokrovkah

in zvonijo z zvončki. Za čas pustovanja so primerne tudi ringaraje oz. rajanje s

predrznimi in igrivimi verzi (Mathisen, 2003).

Pomembno pa je, da otroci končajo zabavo v mirnem vzdušju. Zberejo se v

pravljičnem kotičku. Vsakemu otroku da vzgojiteljica škatlico vžigalic, prekrito s

krpicami, v kateri je pepel. Nesejo ga domov in ga raztresejo po zemlji, po vrtu ali v

vazo z rožami. Tako oskrbijo zelene poganjke s hranili, da bodo lepo rasli (Mathisen,

2003).


PEF.

24

Slika 3: Pust v waldorfskem vrtcu Kresnica (Faganelj, 2014)

2.2.3.9 Velika noč

Na veliko noč se kristjani spominjajo Kristusovega vstajenja in je zato največji

krščanski praznik ter zato tudi najstarejši. Kristus je vstal in s tem odrešil svet ob prvem

jutranjem svitu oziroma ponoči, zato je slovensko pojmovanje praznika ustrezno

(Ovsec, 1994). Velika noč je sicer mlajši izraz za »vuzem«, ki izvira iz besede vzeti, je

torej praznik, ko ljudje po štiridesetih dneh lahko spet uživajo meso. Praznik je

postavljen v čas, ki pomeni začetek prave pomladi, zato lahko v mnogih stvareh

zasledimo oblike starega predkrščanskega verovanja, ki je povezan z duhovi plodnosti

in rasti, ki naj bi ljudem zagotovili zdravje družini in živini, dobro letino in vse, kar je

potrebno za dobro življenje (Bogataj, 2011). Sicer se velika noč navezuje na judovski

praznik, na pasho – judovsko veliko noč, ki je starejša in je spomin na rešitev Izraelcev

iz egiptovske sužnosti (Ovsec, 1994).

Datum velike noči se določa po luninem koledarju, praznuje se jo namreč po prvi

pomladanski polni luni, med 22. marcem in 25. aprilom. Velikonočni krog pomeni čas

praznovanja velike noči, ki traja od srede po pustnem torku do velikonočne nedelje;

velikonočni čas pa sega petdeset ali enainpetdeset dni od velike noči do binkošti

(praznik Svetega Duha) (Bogataj, 2011).

Danes se je praznovanje velike noči raztegnilo v obdobje velikega tedna, to je

teden med cvetno nedeljo in veliko nočjo. Praznovanje se torej začne že s cvetno

nedeljo, ki je spomin na sprejem Kristusa, ko je prišel v Jeruzalem in so ga ljudje

pozdravljali z oljčnimi vejicami. Toda cvetno nedeljo so praznovali že v 9. stoletju, že

pred krščanstvom pa so ljudje praznovali praznik, ki je bil povezan z nadnaravno močjo


PEF.

25

rastlin, dreves, grmov, zelišč in cvetlic. Tako se na cvetno nedeljo prinaša v cerkev k

blagoslovu zelenje in rastlinje, speto v velikonočne oz. cvetnonedeljske butare. Za velik

teden so značilne tudi pasijonske igre po Sloveniji, pogosto združene s pasijonskimi

procesijami. Najbolj znan je Škofjeloški pasijon, ko številni nastopajoči v trinajstih slikah

prikažejo zgodbo človeštva od Adama in Eve prek smrti do Jezusovega trpljenja

(Bogataj, 2011). Na četrtek, ki je v velikem tednu, se kristjani spominjajo zadnje

večerja Kristusa z njegovimi učenci, na ta dan utihne tudi vsak cerkveni zvon na

Slovenskem, in sicer do sobote. Na veliki petek ni maše in vsaj nekoč je bil ta dan

najstrožji dan posta (Ovsec, 1994). Na soboto pa ljudje v cerkev odnesejo k blagoslovu

velikonočne jedi. Temeljni sestavini velike noči sta zagotovo kruh in pogača, katere

najbolj znana oblika na Slovenskem je potica. Med pomembnejše velikonočne jedi

prištevamo še jajca, okrašena na različne načine, kuhanim jajcem pa pravimo pirhi

(Bogataj, 2011).

2.2.3.10 Velika noč v waldorfskem vrtcu

Otrokom v vrtcu ne pripovedujejo zgodbo o Kristusovem pasijonu, temveč

praznujejo prebujenje narave. Praznujejo začetek novega življenja rastlin in živali.

Otroci iščejo prve rože in jih zjutraj prinesejo s seboj, vzgojiteljice pa jih dajo v vaze, ki

so na mizah. Priskrbijo si velik čeber zemlje, v katerega sejejo žito, in vsak dan

opazujejo, kako vzklije in raste. Že pred veliko nočjo vsak otrok dobi svoj lonček z

zemljo in žitom. Ko ga skrbno polnijo z zemljo, oskrbujejo in zalivajo, pojejo pesem. Za

veliko noč so poganjki že visoki in zeleni ter spominjajo na gnezdo. Odnesejo jih

domov in čakajo, da bodo v njih za veliko noč dobili velikonočno jajce (Mathisen, 2003).

Jajca so bila vedno simbol plodnosti. Indijanski mit o stvarjenju govori o svetlečem

zlatem jajcu, ki je bilo razdeljeno na polovici, iz katerih sta nastala nebo in Zemlja. V

grški mitologiji pripovedujejo, da je Noč, Velika Mati, znesla srebrno jajce, iz katerega

se je rodil ptič z zlatimi krili, to je bil Eros - bog ljubezni in njen prvorojenec (Mathisen,

2003).

V vrtcu nato otroci obarvajo jajca, ki jih obesijo na velikonočno drevo. Otroci

prinesejo od doma prazna jajca, ki jih nato operejo z vodo in kisom (Mathisen, 2003).

V skupini otrok pa ima pomembno in veliko vlogo velikonočni zajček, o katerem se

pove veliko zgodb. Več tednov zaporedoma se nato otroci igrajo čudovite igre z

zajčkom, ki ga vzgojiteljice same izdelajo iz volne in usnja (Mathisen, 2003).


PEF.

26

Slika 4: Velika noč v waldorfskem vrtcu Kresnica (Faganelj, 2014)

2.2.3.11 Binkošti

Binkošti pomenijo 50. dan, beseda je izpeljanka iz grščine. Rimokatoličani

praznujejo prihod Sv. Duha 50 dni po veliki noči. Ta naj bi se po pričevanju apostola

Luka z ognjem in viharjem spustil nad apostole, Jezusove učence. Dobili so dar govora

v različnih jezikih, da so jih lahko od tedaj hkrati razumeli vsi prebivalci (Bogataj, 2011).

Cerkev je rada vernikom zelo nazorno prikazovala Sv. Duha, že v prvih krščanskih

stoletjih pa so ga upodabljali in prikazovali kot goloba (Ovsec, 1993). Njegov prihod

pomeni tudi ustanovitev Cerkve.

Binkoštna nedelja je velik praznik, pri nas v Sloveniji je uvrščena med dela proste

dneve. V majskih dnevih na Slovenskem potekajo svete birme in prva sveta obhajila.

Prvo sveto obhajilo je cerkveno obredje, kjer šolarji prvič prejmejo krščanski zakrament

evharistije; birma pa je šega prehoda iz otroštva v odraslost, z zakramentom se vsak

mladenič in mladenka utrdita v veri in prejmeta darove Sv. Duha (Bogataj, 2011).

2.2.3.12 Binkošti v waldorfskem vrtcu

V vrtcu se binkošti praznuje 49. dan po veliki noči, ko so otroci še v vrtcu. V skupini

postavijo stole v krog, na sredino pa en večji stol brez naslonjala, okrog njega pa še tri

ali štiri manjše. Čez vse štiri manjše stole in na večjega v sredini se položi belo

pregrinjalo. Na večji stol se položi vazo z narejenimi ptiči ter manjšo vazo s cvetjem,

obdano z belimi cvetočimi vejicami. Otroci pridejo v že pripravljen prostor, kjer sveče že

gorijo. Postavijo se v krog in s pomočjo ročne mimike odpojejo oziroma odrecitirajo


PEF.

27

nekaj pesmi. Za zaključek tega dela vzgojitelj ob recitiranju pesmi razdeli ptice iz

sredinske vaze med otroke. Po končanem obredu gredo otroci domov, s seboj vzamejo

tudi ptiče (Jaffke, 2011).

Pričakuje se, da bodo otroci doma v prihodnjih dneh preko odraslih še enkrat

izkusili ta praznik. Za otroke je pomembno, da jim praznik povežemo z vnebohodom,

saj se bo ta povezava skozi njihovo odraščanje okrepila in pripomogla k pomembnemu

delu dojemanja tega praznika (Jaffke, 2011). Vnebohod pa je praznik, ki pomeni

zaključek štiridesetdnevja po veliki noči, kristjani pa se na ta dan spominjajo dogodka,

ko je Kristus, potem ko je vstal od mrtvih, odšel in se dvignil v nebo (Bogataj, 2011).

2.2.3.13 Šentjanževo in kresovanje na janezevo

Najdaljši dan v letu je 21. ali 22. junij, ki se pri nas imenuje tudi sončni kres ali

sončni obrat. Na kresni dan so ljudje prižigali ognje, s tem so pomagali soncu ohraniti

njegovo moč. Kresovanje je bil čas nabiranja posebnih, magičnih rastlin. Krščanstvo pa

je poganske šege spremenilo v dan čaščenja Janeza Krstnika. Če so pred tem pogani

ob kresu častili njihovega junaka Kresnika, ga je sedaj nadomestil Janez Krstnik

(Ovsec, 1993). Praznik je torej povezan z rojstnim dnem Janeza Krstnika, imenujemo

pa ga tudi ivanovo, šentjanževo. Ob kresih spada zraven tudi bela stelja, ki ji pravimo

tudi šentjanževina (zato ime praznika šentjanževo). To zataknejo v okna in vrata in jo

pustijo toliko časa, dokler sama ne odpade. Pravijo, da kresno sonce da posebno moč

vsem rastlinam, ki jih ljudje nosijo s seboj h kresu. Kresni večer velja še vedno za

najskrivnostnejši poletni dan, z najdaljšim dnem in najkrajšo nočjo v letu, čeprav je na

Slovenskem kot praznik precej osiromašen. Najdejo pa se še ljudje, ki ga praznujejo in

zatikajo kresne rože, ivanjščice, šentjanževke, belo steljo, za okna in vrata, postavljajo

jih v vaze na okenske police ali kot notranjo dekoracijo (Bogataj, 2011). Nekoč pa so

verjeli, da pride ponoči na praprot Janez Krstnik in se zlekne, zato so ga polagali po

vseh hišnih prostorih in hlevu (Ovsec, 1993). Imeli so tudi večerne prireditve s petjem

belo oblečenih deklet z rožami, ki so jim pravili kresnice in so hodila po poljih, vaseh ter

prepevala pesmi. Na praznik pa se plete tudi venčke sv. Ivana, v čast sv. Ivanu iz

poljskih rož (od tu ime praznika ivanovo), ki se jih potem obesi nad vrata stanovanjskih

hiš, kjer visijo do novega leta (Bogataj, 2011).

2.2.3.14 Šentjanževo in kresovanje na janezevo v waldorfskem vrtcu

V waldorfskem vrtcu so prepričani, da otroci tudi užitek poletja izkusijo skozi vse

njihove čute: s plesom in petjem, z igranjem zunaj na svetlobi, z vodo in s peskom. 24.


PEF.

28

junija v vrtcu praznujejo rojstvo Janeza Krstnika. Otroci se lahko poosebijo z njim glede

bližnjega prijateljstva z Jezusom. »Mizica štirih letnih časov« je v tem času pogrnjena z

rumenim prtom, vaze so napolnjene z rožami, otroci tudi sami prinašajo v vrtec razne

cvetlice, včasih celo kakšno prazno ptičje gnezdo (Jaffke, 2011).

Za janezovo pripravijo v vrtcu posebno gostijo iz jagod ter medu. Med prosto igro

otrok pa vzgojitelj pripravi metulje iz pobarvane nepredene ovčje volne. Morda se

izdelovanju metuljev spontano pridruži kakšen otrok in s pomočjo lastne domišljije

ustvari še kakšno čebelo ali muho. Z nastalimi izdelki okrasijo rože oziroma mize

(Jaffke, 2011).

Prižig Janezovega ognja je prav poseben dogodek. Na to se otroci pripravljajo že

od jutra. Priskrbijo si les in stare predmete, ki so se zbirali ravno za kres. Otroci se ob

prižigu ognja umaknejo na varno razdaljo in opazujejo ogenj »rasti« (Jaffke, 2011).

Pomembno je, da se otroci ne začnejo igrati okrog ognja, ampak da do njega

ohranjajo neko spoštovanje. Vzgojitelj jim je pri tem zgled tako, da previdno stavi na

ogenj stvari, ki mu jih otroci podajajo. Glede na okoliščine, vzgojiteljica ob ognju

prebere še zgodbo ali pa se z otroki umakne v knjižni kotiček (Jaffke, 2011).

Slika 5: Janezovo v waldorfskem vrtcu Kresnica (Faganelj, 2014)

2.2.3.15 Obisk šentjanževega in kresovanja na janezevo v waldorfskem vrtcu

Kresnica

Praznovanje janezovega ima v waldorfskem vrtcu Kresnica prav posebno mesto.

Pravijo, da ga praznujejo kot rojstni dan vrtca, saj so se ravno v tem času, junija 2012,


PEF.

29

začele pospešene priprave na vrtec Kresnica, ki je dobil ime po živali, ki zanje

simbolno prinaša lučko in premaguje mrak.

Praznovanja smo se 20. junija 2014 udeležili tudi mi, z namenom, da bi pobližje

spoznali in doživeli eno od praznovanj v waldorfskem vrtcu.

Kot smo povzeli v teoretičnem delu, je to praznovanje, ki ga v vrtcu praznujejo

skupaj s starši, tu pa ga povežejo še z zaključkom vrtčevskega leta.

Zbrali smo se pod krošnjami lip, pod katerimi so bile mize. Nanje so starši položili

nekaj od doma prinešenih dobrot. Na vrtu pred vrtcem je bila že pripravljena mizica

oziroma prizorišče z lutkami. Najprej smo z materami pletli venčke iz rumenih rož,

očetje pa so medtem pripravljali leseno grmado za kres. Otroci so radovedno

pogledovali, kaj počnejo njihovi starši, in se jim pri delu tudi pridružili. Igrali so se, da

lovijo vile, ki se skrivajo v grmih, metali ognjene krogle, pihali milne mehurčke … Pod

senco stare jablane sta nam nato vzgojiteljici odigrali pravljico o šentjanževki, roži, ki

cveti ravno na janezovo. Po končani pravljici smo prižgali kres. Z venčki na glavi smo

skupaj zapeli in zaplesali okrog njega. S tem obredom smo tako vsi zbrani pomagali

soncu ohranjati njegovo moč in poslovili smo se od še enega vrtčevskega leta.

Slika 6: Rajanje ob kresu (Faganelj, 2014)

2.2.3.16 Dan zahvale ob žetvi ali mihaelovo

Že stari Slovenci naj bi imeli praznik končane žetve, ki so ga obhajali v rodovnih

skupnostih z veliko gostijo. Jedli so spečenega kozla, spremljano s plesi, z igrami in

drugimi šegami. Šlo je za jesenski praznik, zahvalni dan za dobro letino, pravo


PEF.

30

žegnanje, ki so ga praznovali že v poganskih časih (Bogataj, 2011). Žetev je bila še ne

tako dolgo nazaj na večjih kmečkih in graščinskih posestvih slovensko opravilo, ki so

ga opravljali oziroma obhajali bolj kot praznik, ne pa delo. Ženske – žanjice so imele

predpasnik in živobarvno ruto na glavi, lahko bi rekli, da so bile praznično oblečene. Ko

so z delom končali, so vsi žanjci odšli na večerjo k svojemu gospodarju, vsi gospodarji

pa so želi na isti dan (Kuret, 1989).

Praznik sv. Mihaela se praznuje 29. septembra, veliko starih legend pa

pripoveduje o bitki z zmajem, kjer sv. Mihaelu uspe premagati zmaja in ga pregnati iz

nebes. Sv. Mihaela se primerja s sv. Jurijem. Od srednjega veka dalje pozna ustno

izročilo tudi legendo o sv. Juriju; vitezu, ki osvobodi princeso pred zmajem, tako da

ubije pošast s svojo sulico. Vitezov boj na Zemlji in boj sv. Mihaela v nebesih sta

metafori za človeške lastnosti, ki imajo največjo vrednost. Obe izražata pogum in

jasnost misli. To sta lastnosti, ki jih potrebujemo pri premagovanju sebičnosti,

strahopetnosti in dvoličnosti (Mathisen, 2003).

2.2.3.17 Dan zahvale ob žetvi ali mihaelovo v waldorfskem vrtcu

Praznik sv. Mihaela je prvi izmed treh tradicionalnih praznikov, ki preko prispodob

pripravlja otroke na praznovanje božiča (Mathisen, 2003). Mihaelovo se v vrtcu

praznuje 29. septembra, v manjši skupini brez staršev. Praznovanje je osredotočeno

na mizo, polno jesenskih dobrot, mize pa so okrašene s pisanim jesenskim listjem ter

sončnicami, na sredini mize pa stoji ikona sv. Mihaela (Jaffke, 2011).

Ko se otroci po poletnih počitnicah vrnejo v vrtec, nabirajo jagodičevje v gozdu,

delajo marmelado iz sliv, fig in grozdja – skratka iz vsega, kar je dozorelo na poljih in v

gozdu. Za praznik sv. Mihaela spečejo kruh v obliki žitnega klasa in posadijo čebulice

tulipanov, narcis in hijacint, ki bodo cvetele za veliko noč (Mathisen, 2003). Zjutraj se s

prihodom prvega otroka začnejo priprave. Vzgojiteljica začne z gnetenjem testa za

»štrudelj«, ki ga otroci kasneje obložijo s krhlji jabolk. Na mize, ki so postavljene

skupaj, nato položijo rdeče prtičke, sveče ter krožnike. V sredino položijo košaro

olupljenih jabolk, ob njo pa svečnik s svečo (Jaffke, 2011).

V jasnih jesenskih nočeh se vidi prekrasno zvezdnato nebo, zato otrokom

vzgojiteljice povedo vse v zvezi z zvezdami na nebu in zvezdami repaticami, ki potujejo

skozi temo. Pri prosti igri v vrtcu lahko nato otroci izdelajo ''zvezdnato nebo'', tako da

na modro pobarvan kos kartona zalepijo zlate zvezde (Mathisen, 2003).

Eden izmed bistvenih delov praznovanja praznika sv. Mihaela je pripovedovanje

zgodbe o sv. Juriju, ki mu sv. Mihael ponudi pomoč iz nebes, ali krajše verzije z

naslovom Princesa v plamenečem gradu. Nekatere predpriprave pa ne smejo biti


PEF.

31

izvedene v prisotnosti otrok, saj morajo odrasli zelo na skrivaj pripraviti razna

presenečenja in nepričakovane čarovnije, da se v otrocih vzbujajo skrivnostne sile.

Med temi presenečenji so tudi lepi srebrni trakovi, ki jih dobijo vsi »Vitezi svetega

Mihaela« ter jih imajo med praznovanjem zavezane okoli glave. Iz žametnih odej

naredijo hrib, posut s kristalčki, na sredi pa prižgejo veliko svečo. Ko so vsi zbrani

okrog tega »hribčka iz kristalčkov«, povedo vzgojiteljice legendo o sv. Juriju. Po zgodbi

otroci še vedno nosijo svoje srebrne trakove in zaplešejo ringarajo svetega Mihaela.

Ob koncu praznovanja vsi skupaj ob mizah pojedo praznično malico (Mathisen, 2003).

Slika 7: Mihaelovo v waldorfskem vrtcu Kresnica (Faganelj, 2014)

2.2.3.18 Martinovanje

Cerkev je mnoga poganska obredja pokristjanila, prilagodila. Tako se je zgodilo z

vsemi praznovanji konca letine. Martinovanje je torej povezano z godom sv. Martina in

napoveduje dolgo postno obdobje do božiča; od srednjega veka pa je povezano z

Martinovimi sejmi. Predvidevamo, da so imeli pogani nekoč zahvalno praznovanje ob

koncu letine, z navado velike jesenske pojedine. V Halozah so imeli v krščanskem

obdobju t. i. Martinov nasad, kar pomeni pojedino vseh gospodarjev (Bogataj, 2011).

Sv. Martin se je zaradi svoje posebne pobožnosti, skromnosti, ljubezni ter strogega

življenja izredno prikupil ljudem. Kot vojak je delil svoj plašč z beračem, to pa se je

izredno dotaknilo germanskega plemena, ki je začelo verovati, da je Martin premagal

njihovega poganskega boga. Tega se še danes spominjajo v nemških deželah, ko

otroci hodijo zvečer s svetilkami in pojejo hvalnico njemu v čast (Ovsec, 1993).


PEF.

32

Povezava martinovanja z vinom pa sega daleč v zgodovino. Martinov kult naj bi

nadomestil takratna keltska božanstva, ki so jim stari Grki darovali pijačo in jih častili z

nazdravljanjem. Danes je eden pomembnejših ljudskih praznikov, ki je v celoti

povezan z moštom in vinom. Praznuje se ga ne le 11. novembra, ampak celo največ

štirinajst dni. Na Slovenskem so danes praznovanja martinovega v okviru organiziranih

izletov, ekskurzij; kot predavanja ali tematski kulturni programi; praznovanja v vinskih

kleteh, na domovih, v gostinskih lokalih; rekreativnih pohodov, z vinsko ali s kulinarično

sestavino; obsodbe mošta ter krsta vina s kostumiranimi izvajalci obreda; v okviru

blagoslova mladega vina in mošta ter krsta mošta ali vina z nastopi kostumiranih

izvajalcev martinovanjskega obreda.

Tradicionalno martinovo kosilo pa ne sme biti brez race, mlincev ter rdečega zelja,

s pravo izbiro vina (Bogataj, 2011).

2.2.3.19 Sveti Martin ali praznik svetilk v waldorfskem vrtcu

Dan sv. Martina je 11. november. Na ta dan je v vrtcu tudi praznik svetilk, ki se ga

praznuje skupaj s starši. Dnevi so vedno bolj kratki, vedno več je teme, zato jih v vrtcu

osvetlijo z izdelanimi svetilkami, osvetlijo pa tudi človekovo notranjost. Svetilke delajo

tudi po več dni. Lahko jih tudi pobarvajo, prilepijo koščke svilenega papirja na

napihnjen balonček ali pa izrežejo iz temno modrega kartona motive sonca, lune in

zvezd, ki jih nato zalepijo na svilen papir različnih barv. Vsak otrok izdela svojo svetilko.

Na mize postavijo svetilke, izdelane iz buč, iz njih izrežejo tudi sonce, luno in zvezde,

ob tem pa pojejo pesmi o svetilkah. Drugi otroci medtem že začnejo izdelovati lesene

palice za nošenje svetilk. Plamen in svetlobo svetilk primerjajo s sv. Martinom, ki je

čutil v sebi tako močno notranjo luč, da se je odločil s premraženim beračem deliti svoj

plašč (Mathisen, 2003).

Praznik svetilk se začne okoli štirih popoldan. Otroci se z vzgojiteljicami in s starši

zberejo v nekem drugem prostoru za ogled lutkovne predstave Deklica z vžigalicami

(Hans Christian Andersen). Svetilke, ki se jih prižiga eno po eno, so krožno postavljene

v sredini prostora, tako da oblikujejo neko sporočilo. V prostoru ni drugih luči.

Vzgojiteljice že prej izberejo malo prometno cesto, stezo med polji ali skozi gozd. Nato

starši skupaj s svojimi otroki hodijo v dolgi procesiji svetilk, ki jo vodi svetilničar

(prižigalec uličnih svetilk), ovit v velik volnen plašč in s staro hlevsko svetilko v roki.

Med hojo se vsi pridružijo petju (Mathisen, 2003).

Ko se vrnejo v vrtec in se zberejo okoli drevesa na dvorišču, stopi svetilničar do

vsakega udeleženca posebej in mu poda roko. Potem razdeli vsakemu otroku po eno

sladkarijo sv. Martina (piškoti v obliki sonca, lune in zvezd). Na koncu otroci spet


PEF.

33

zapojejo pesem, medtem ko starši sklenejo roke v most, ki prekrije celotno dvorišče.

Otroci pa se s svojimi svetilkami sprehodijo pod njim. Tako se praznik svetilk zaključi

(Mathisen, 2003).

Slika 8: Praznik svetilk v waldorfskem vrtcu Kresnica (Faganelj, 2014)

2.2.3.20 Praznovanje rojstnega dne

Rojstni dnevi so neodvisni od sezonskega praznovanja in so najbolj individualni

načini praznovanja (Jaffke, 2011).

Stare žene, ki pripovedujejo o tem, da novorojenčka prinese štorklja, navadno na

hitro odpravimo z nasmehom, ampak vseeno naj bi bilo v tem nekaj globljega. Da

štorklje nosijo dojenčke, ni bil nikoli le fizični opis, kako dojenčki nastanejo. Tukaj je

prisotna povezava z binkoštmi, da sta na Zemljo iz nebeškega kraljestva poslana duša

in duh. Ko naj bi se telo povezovalo z duhom, govorimo o utelešenju (Jaffke, 2011).

2.2.3.21 Praznovanje rojstnega dne v waldorfskem vrtcu

Slavljenec, ki praznuje rojstni dan, pride v vrtec in veselo ozračje, s seboj pa

prinese manjšo košarico daril za vsakega otroka. V košari je kakšen lešnik, rezina,

morda kakšen bombon ali pa doma narejeni piškoti. V nekaterih vrtcih prinesejo otroci

tudi torto oziroma jo spečejo v skupini. Glavna stvar pri obdarovanju je gesta, da lahko

nekaj deliš med ostale (Jaffke, 2011).

Po prosti igri, ko skupina pospravi sobo, se postavi rojstnodnevno mizo na sredino

sobe, okoli nje se postavi stole, na stol slavljenca pa se položi rumeno pregrinjalo. Ko


PEF.

34

otroci pridejo iz umivalnice, želijo vsi gledati, kako se okrašuje mizico, in pri tem

pomagati. Na sredino mize najprej položijo okroglo izrezan karton zlate barve, za

zaščito pred kapljanjem voska. Na karton postavijo veliko »svečo življenja« in okoli nje

manjše svečke, ki prikazujejo vsako leto otrokovega življenja, skupaj z vazo, ki

predstavlja sezonsko cvetje, pozimi pa cvetočo lončnico. Na mizi se najde prostor tudi

za manjši zvonček, vžigalnik sveč in košaro daril, na koncu pa še za manjše darilo,

zavito v svileno krpico (Jaffke, 2011).

Vsi otroci se zberejo okrog mize, slavljenec pa je ogrnjen v zlato ogrinjalo ter nosi

zlato krono, narejeno iz kartona. Slavljenca dva otroka pospremita ven, ta čas pa

vzgojiteljica prižge sveče. Ko pozvoni z zvončkom, vstopi, ostali otroci pa ga sprejmejo

z rojstnodnevno pesmijo. Po pesmi še enkrat vsi skupaj zapojejo ob spremljavi flavte,

violine ali kakšnega drugega inštrumenta (Jaffke, 2011).

Vzgojiteljica nato otroku pove rojstnodnevno zgodbo, ki opiše otrokov prihod na

Zemljo, ter kako so se njegovi starši pripravljali na njegov prihod. Zgodba se zaključi s

tem, kako sta oče in mama gledala v dojenčka in se spraševala, kakšno ime naj mu

izbereta, in takrat vzgojiteljica izgovori ime slavljenca. Ta zgodba je osrednji dogodek

praznovanja. Za vsakega otroka je enaka, v primeru, da gre za posvojenca ali pa

nekoga, ki ima le enega starša, se jo priredi. Po zgodbi lahko slavljenec odvije svoje

darilo in se, medtem ko v skupini pojejo, sprehodi v krogu in pokaže vsakemu otroku,

kaj je dobil. Po tem lahko tudi vsakemu izroči darila, ki jih je prinesel s seboj. Končno

lahko slavljenec upihne svečke, ki prikazujejo leta, svečo življenja pa se pusti goreti

(Jaffke, 2011).

Če ima otrok rojstni dan ravno med počitnicami, ga praznujejo takrat, ko se le-te

zaključijo. Če sta dva rojstna dneva na isti dan, postavijo dve rojstnodnevni mizici in

pripravijo dve rojstnodnevni zgodbi (Jaffke, 2011).


PEF.

35

3 EMPIRIČNI DEL

3.1 Problem, namen in cilji

Praznovanja v waldorfskem vrtcu so del letnega ritma vrtca in jim waldorfski

pedagogi pripisujejo velik pomen, kar smo povzeli v teoretičnem delu.

Človek je zagotovo del družbenega okolja, v katerem deluje. Da pa bi otrok

pozneje aktivno okolje spreminjal, nanj vplival, mora pobližje spoznati družbeno okolje,

katerega del je kulturno življenje (Kurikulum, 1999). Prav zaradi tega smo se odločili

za proučevanje izbrane teme diplomske naloge in želeli poudariti, da je prav waldorfski

vrtec tisti, ki s praznovanji različnih praznikov daje otrokom možnost spoznavanja

večinske kulture otrok, v kateri živijo.

Namen diplomske naloge je predvsem izpostaviti pomen spoznavanja kulturnega

okolja otroka, v katerem le-ta živi.

Zato so cilji diplomske naloge ugotoviti, kaj je namen praznovanj v waldorfskem

vrtcu - po mnenju vzgojiteljic in staršev; kaj vse prazniki, ki jih otroci praznujejo skupaj

z vzgojiteljem, otrokom pomenijo ter kakšen pomen praznikom in njihovemu

praznovanju v vrtcu pripisujejo starši in če jih praznujejo skupaj z otroki tudi doma.

3.2 Raziskovalna vprašanja

Zastavili smo si naslednja raziskovalna vprašanja:

1. Kaj je namen praznovanja praznikov v waldorfskem vrtcu?

2. Kakšen je po mnenju staršev in vzgojiteljice vpliv praznovanj na otrokov razvoj?

3. Kako otroci skozi praznovanja spoznavajo kulturno okolje, v katerem živijo?

4. Kako starši otrok doma spodbujajo praznovanje praznikov, ki jih otroci

praznujejo v vrtcu?

3.3 Metodologija

3.3.1 Raziskovalne metode

Pri raziskovanju smo uporabili deskriptivno metodo pedagoškega raziskovanja.


PEF.

36

3.3.2 Raziskovalni vzorec

V raziskavo so bili vključeni starši 14 otrok waldorfskega vrtca Kresnica v Bukovici.

Pri vprašalniku so sodelovali starši 7 otrok ter vzgojiteljica iz vrtca. Manjši vzorec otrok

je bil zato, ker je v tem vrtcu samo en oddelek. Oddelek je bil odprt leta 2012, zato so

nas zanimala stališča staršev in vzgojiteljev, ki temeljijo zgolj na nekajletnih izkušnjah

uvajanja waldorfske pedagogike v omenjenem vrtcu. Izbrali pa smo si ga zaradi

možnosti vzpostavljanja neposredne komunikacije z vzgojiteljico in s starši.

V raziskavi je sodelovalo 5 mater in 1 oče, dva z izobrazbo VI. stopnje, dva z

izobrazbo VII. stopnje, eden z izobrazbo VIII/2 ter eden z izobrazbo IV. stopnje. Otroci

sodelujočih staršev so bili stari od 2 let in pol do 6 let in pol.

3.3.2.1 Predstavitev waldorfskega vrtca Kresnica

Zasebni waldorfski vrtec Kresnica v Bukovici, kjer smo opravljali našo raziskavo, je

vrtec s posebnim pedagoškim programom in je bil ob odprtju, septembra 2012, prvi

waldorfski vrtec na Primorskem. Spada pod organizacijsko enoto Primorska in deluje

kot podružnica Waldorfske šole Ljubljana. Za eno, starostno mešano skupino

štirinajstih otrok skrbijo po načelih waldorfske pedagogike tri vzgojiteljice. Vrtec deluje v

prenovljenih prostorih stare šole, kjer je prostora še za en oddelek otrok. V prihodnje

pa v prvem nadstropju stavbe nameravajo urediti tudi učilnice za waldorfsko osnovno

šolo (Faganelj, 2012)

Urnik vrtca je usklajen s koledarjem Waldorfske šole Ljubljana. Tudi v Kresnici

sledijo enemu izmed najpomembnejših načel waldorfske pedagogike – ritmu. Čez

teden otroci slikajo, gnetejo čebelji vosek, rišejo z voščenimi kvadri, gredo na sprehod,

oblikujejo volno, pečejo kruh ipd. Letni ritem pa ohranjajo z letnimi časi, razpoloženjem

v igralnici, dekoracijo t. i. mizice štirih letnih časov, pa tudi ustreznimi lutkovnimi

pravljicami, rajalnimi igrami, s pravljicami, z zgodbicami, s praznovanjem praznikov

(Waldorfska pedagogika v vrtcu, 2014).

3.3.3 Pripomočki

Želene podatke smo zbirali s strukturiranim intervjujem z vzgojiteljico in z

vprašalniki, ki so jih izpolnili starši vrtčevskih otrok.

Vprašalnik za starše je sestavljen iz petih vprašanj zaprtega tipa, dveh z

utemeljitvijo ter sedmih vprašanj odprtega tipa. Z njim smo ugotavljali, kako doma starši

otroke spodbujajo k praznovanju praznikov. Zanimalo nas je tudi, kako otroci po


PEF.

37

njihovem mnenju preko praznovanj spoznavajo kulturno okolje, v katerem živijo.

Vprašalnik z večino odprtih vprašanj smo izbrali zato, ker odprta vprašanja ponujajo

vrsto zanimivih, ne enosmernih in določenih odgovorov (Cencič, 2009). Vprašalnik z

jasnimi navodili za starše je priložen v prilogi.

S strukturiranim intervjujem z vzgojiteljico, ki ga sestavlja 11 vprašanj, smo tudi

želeli dobiti podatke predvsem o namenu praznovanj v waldorfskem vrtcu ter o tem, na

kakšen način otrok spoznava svoje kulturno okolje.

Strukturirani intervju smo izbrali zato, ker smo intervjuvancu že prej pripravili sklop

vprašanj, z namenom pridobitve specifičnih odgovorov (Cencič, 2009). Intervju je

priložen v prilogi.

3.3.4 Postopek zbiranja

Na začetku postopka zbiranja podatkov smo se povezali z waldorfskim vrtcem

Kresnica v Bukovici. Vzpostavili smo stik z vsemi tremi vzgojiteljicami, ki so tam

zaposlene, podrobneje pa z eno od njih. S šestimi obiski smo spoznavali način dela v

skupini po načelih waldorfske pedagogike. Za namen empiričnega dela diplomske

naloge smo začeli oblikovati vprašalnik. Starši so v anonimnem vprašalniku dobili

navodila o namenu raziskave in o pomembnosti podatkov. Poslanih je bilo 14

vprašalnikov, odzvali pa so se starši sedmih (7) otrok, prejeli smo šest (6) rešenih

vprašalnikov (eden starš ima v skupini dva otroka).

Vzgojiteljici smo teden dni pred dnevom intervjuja poslali vprašanja, na katera se

je lahko predhodno pripravila, da je intervju potekal tekoče.

3.3.5 Postopek obdelave podatkov

Podatke smo obdelali po načelih kvalitativne metodologije obdelave podatkov.

Kvalitativna raziskava je raziskava, pri kateri sestavljajo osnovno gradivo, ki je bilo

zbrano v raziskovalnem procesu, besedni opisi ali pripovedi. V raziskavi je gradivo

obdelano in analizirano na beseden način, brez uporabe merskih postopkov, katerih

rezultat so števila, in brez operacij nad števili (Mesec, 1998).

Besedilo, ki smo ga analizirali, smo najprej razčlenili na sestavne dele, da smo

lahko dobili enote kodiranja. Te enote kodiranja so lahko stavek, fraza, odstavek,

zaključena anekdota, misel. Tako smo oblikovali abstraktnejše pojme iz empirično

dobljenih izjav in zapisov. Uporabili smo odprto kodiranje, ki pomeni postopek

oblikovanja pojmov iz empiričnih opisov oziroma enot besedila, dobljenih v postopku

razčlenitve (Mesec, 1998).


PEF.

38

3.4 Rezultati

3.4.1 Namen praznovanja praznikov v waldorfskem vrtcu

Starše smo spraševali, ali vedo, kaj njihovi otroci praznujejo v vrtcu ter zakaj po

njihovem mnenju v vrtcu praznujejo. Starši so seznanjeni, katere praznike praznujejo

njihovi otroci v vrtcu, največkrat pa omenjajo šentjanževo in praznovanje na janezovo,

veliko noč ter Miklavža.

Preglednica 1: Namen praznovanj v vrtcu po mnenju staršev

KODA

ODGOVORI STARŠEV

seznanitev s prazniki - vsi so seznanjeni s tem, katere

praznike njihovi otroci praznujejo v

vrtcu;

- od praznikov, ki jih poznajo,

največkrat omenjajo: šentjanževo

in praznovanje na janezovo, veliko

noč ter Miklavža; manj omenjajo:

pust, martinovo; najmanj pa: rojstni

dan, božič ter mihaelovo;

spoznavanje namena praznovanj - da otroci spoznajo običaje in

navade, kulturo;

- da se ohranijo običaji, da so tudi

otroci udeleženi in da se jim dogaja

nekaj novega;

- namen je v programu vrtca, da se

ustvarja letni ritem; da se hvaležno

spominjajo ljudi in stvari, od katerih

živijo;

- za popestritev;

- zaradi pričakovanja otrok in

občutka za čas in okolje, v katerem

otroci bivajo;

- da v vrtcu obeležijo obhajanje


PEF.

39

letnih časov in da so v stiku z

naravo.

Na vprašanje o namenu praznovanja v vrtcu so starši največkrat odgovarjali, da

otroci praznujejo v vrtcu zato, da spoznajo običaje, navade in kulturo naroda, ter da je

namen praznovanja zapisan v programu vrtca, kjer se poudarja menjavanje letnih

časov.

Vzgojiteljici smo najprej postavili vprašanje, katere praznike praznujejo v

waldorfskem vrtcu Kresnica in kakšen je splošen namen teh praznovanj. Poudarila, je

da je pri namenu praznovanj pomembno najprej poznati dojemanje otroka z vidika

waldorfske pedagogike; ta namreč otroka dojema celostno – duševno, fizično in

duhovno. Povedala je, da duhovno ne pomeni, da se vzgoja opira na veroizpoved,

ampak upošteva, da je v življenju nekaj, kar ga presega in ima nek višji smisel.

Vzgojiteljica je omenila, da v jeseni praznujejo mihaelovo, praznik svetilk; pozimi

svetega Miklavža, prednovoletno praznovanje in pust; spomladi veliko noč in binkošti;

poleti pa kresovanje na janezovo.

Preglednica 2: Namen praznovanj v vrtcu po mnenju vzgojiteljice

KODA

ODGOVORI VZGOJITELJICE

namen v notranjem doživetju

- pomembno je razumevanje

dojemanja otroka z vidika

waldorfske pedagogike;

- pomembno je tudi to, kje se vrtec

nahaja, na kakšno kulturno okolje

se opira in kako praznik doživlja

vzgojiteljica;

- praznovanja imajo pomembno

vlogo v človekovem življenju; nekoč

se je človek na obreden način

povezoval z naravo, s skupnostjo in

samim seboj, s svojim »notranjim

človekom«;

- otroci še vedno kažejo odprtost do


PEF.

40

sveta in so stvarem popolnoma

predani;

- prazniki prikazujejo »notranjo

kvaliteto posameznika«, kar

sovpada z dogajanjem v naravi;

priprava za vzdušje in notranje doživetje - priprava na praznik traja približno

nekaj tednov, najprej se morajo

vzgojiteljice notranje povezati s

sporočilom oz. namenom

določenega praznika, z njegovim

ozadjem, s simboliko;

- pomembno je, da uspejo ujeti

»duha«, da praznovanje pričara

primerno vzdušje in notranje

doživetje.

Namen praznikov je po odgovorih vzgojiteljice ta, da praznovanje praznikov

pomeni notranjo kvaliteto posameznika – otroka, kar sovpada z dogajanjem v naravi.

Dodala je, da so otroci v predšolskem obdobju zelo odprti do zunanjega sveta, vse jih

nagovarja in so zato lahko zelo predani praznovanju in simbolnemu sporočilu praznika.

Namen praznikov je torej spodbujanje in možnost doživljanja sveta otroka, notranjega

in zunanjega.

Sama praznovanja pa so odvisna tudi od tega, kje se vrtec nahaja, na kakšno

kulturo se opira ter kakšen osebni pomen daje prazniku vzgojiteljica sama.

Vzgojiteljico smo spraševali tudi o pripravah na določeno praznovanje. Izvedeli

smo, da se na praznovanja pripravljajo večinoma nekaj tednov prej in da ne obstaja

vnaprej določen način, kako naj se praznuje. To pomeni, da se praznovanja od leta do

leta razlikujejo in da je pri praznovanju najpomembnejše primerno vzdušje ter notranje

doživetje otroka.


PEF.

41

3.4.2. Vpliv praznovanj na otrokov razvoj po mnenju staršev in vzgojiteljev

Preglednica 3: Vpliv praznovanj na otrokov razvoj po mnenju staršev

KODA

ODGOVORI STARŠEV

otrokovo spoznavanje povezanosti in

spoštovanje narave ter ljudi

- povezanost z naravo in

spoznavanje starih običajev in

navad;

- spoštovanje, pripadnost, vednost;

- hvaležnost ob praznovanjih do

vsebine praznovanj je enakovredna

odnosu do življenja, ljudi in stvari;

- spoštovanje in izročila narave;

- spoznavanje okolja in ljudi v okolici

otroka ter njegova vloga v družbi;

- zavedanje o minevanju, prehajanju.

Starše smo spraševali, katero je po njihovem mnenju najpomembnejše vedenje, ki

ga otrok pridobi ob najrazličnejših praznovanjih. Kot je razvidno iz preglednice (glej

Preglednico 3), starši menijo, da otrok spozna povezanost in spoštovanje do ljudi in

narave. Menijo, da njihov otrok preko praznovanj stare navade in običaje ponotranji.

Preglednica 4 : Vpliv praznovanj na otrokov razvoj po mnenju vzgojiteljice

KODA


spodbujanje fizičnega, socialnega in

čustvenega razvoja

- spodbujanje fizičnega razvoja:

nagovarjanje otrokovih čutnih

zaznav – otroci pojejo, rajajo, si

ogledajo lutkovno predstavo, na

praznično pogrnjeni mizi okušajo

dobrote, ki so značilne za določen

praznik, občudujejo »mizico letnih

časov«;

- spodbujanje socialnega razvoja:


PEF.

42

spodbujanje občutka pripadnosti

okolju in kulturi;

- spodbujanje čustvenega razvoja:

notranji svet, domišljija, intimno

doživljanje življenja.

Tudi vzgojiteljico smo vprašali, kaj otroci po njenem mnenju pridobijo ob

praznovanjih v vrtcu. Njeni odgovori kažejo, da s praznovanji spodbujajo razvoj na več

razvojnih področjih: pri spodbujanju fizičnega, socialnega in čustvenega razvoja. Za

našo raziskavo je najpomembnejši podatek, da praznovanja po mnenju vzgojiteljice

spodbujajo otrokov socialni razvoj, saj razvijajo občutek pripadnosti okolju in kulturi, v

kateri odrašča.

3.4.3 Spoznavanje kulturnega okolja otrok, v katerem živijo, skozi

praznovanja

Preglednica 5: Spoznavanje kulturnega okolja skozi praznovanja po mnenju staršev

KODA

ODGOVORI STARŠEV

pripovedovanje otrok o doživljanju

praznovanj

- večina otrok doma pripoveduje o

različnih praznovanjih;

- otrok govori o dejavnostih,

pripravah na praznovanja, o

dogajanju;

- otrok natančno pove, kaj so v vrtcu

počeli, npr. da so izdelovali lučke,

dobili darila za Miklavža, iskali

velikonočna jajčka, prepevali

pesmi, da so imeli jajčka, da so bili

za pusta kuharji;

spoznanja ob praznovanju - otrok po mnenju staršev s

praznovanji spoznava kulturo

naroda in življenje prednikov;

- otrok skozi praznovanja spoznava,

kakšno je kulturno okolje, kakšne


PEF.

43

so vrednote v življenju, ki jih starši

živijo;

- otroci uporabljajo predmete in

materiale, ki so jih ljudje uporabljali

v starih časih;

- otrok ve, da se je potrebno

zahvaliti darovom narave in da je

človek odvisen od nje;

- za otroka je pomembno vzdušje,

ne razumejo pa toliko vsebine

praznika;

- ne trdijo, da je otrok spoznal

kulturo, so pa prepričani, da jo je

začel dojemati.

Staršem smo najprej postavili vprašanje, ali jim otrok pripoveduje o različnih

praznovanjih. Upoštevali smo tudi starost otrok in na podlagi tega dobili pričakovane

rezultate. Otroci, ki še slabo govorijo, ne pripovedujejo o praznovanjih v vrtcu, ostali pa

pripovedujejo. Ti govorijo o dejavnostih, ki so povezana s praznovanji, o pripravah na

praznovanje in o dogodkih.

Starše smo spraševali tudi, ali po njihovem mnenju otrok preko praznovanj

spoznava življenje prednikov in svojo kulturo, na kar so vsi starši enotno pritrdili.

Na vprašanje, na podlagi česa starši trdijo, da njihov otrok spoznava življenje

prednikov in kulturo, so starši navajali, da njihovi otroci to spoznavajo preko doživljanja

dogodkov določenega praznika in da je za otroka pomembno vzdušje, ki se ustvari ob

praznovanju, kar razberemo iz zgornje preglednice (glej Preglednico 5).

Preglednica 6: Spoznavanje kulturnega okolja skozi praznovanja po mnenju

vzgojiteljice

KODA


simbolika praznika - praznike otrokom ne predstavijo na

intelektualen način, ampak skozi

čute, konkretne primere, s simboli;


PEF.

44

- simbolika je tista, v kateri je zajeto

vse bogastvo in bistvo nekega

praznika, ki je pomemben odraz

kulture določenega okolja;

prednost intimnemu duševnemu delu - z otroki se o praznikih ne

pogovarjajo, za to naj bi bil čas v

osnovni šoli, ko bo otrok razvojno

pripravljen dojemati svet razumsko,

racionalno;

- ker vsak otrok posebej hrani svoj

duševni del, ki je v njem in je nekaj

zelo intimnega, ga ne silijo, da o

tem razlaga;

»uvoženi prazniki« - praznovanje praznikov se določi v

letnem delovnem načrtu;

- »uvoženih praznikov« se ne

praznuje, bodisi ker niso del

kulturne tradicije našega prostora

bodisi ker niso na nivoju

otrokovega dojemanja.

Vzgojiteljico smo vprašali, na kakšen način otroci spoznavajo kulturo okolja, v

katerem živijo; ali se z otroki pogovarja, kako so praznovali njihovi predniki in ob

kakšnih priložnostih ter katerih praznikov se v vrtcu ne praznuje in zakaj.

Na prvo vprašanje je vzgojiteljica odgovorila, da otroci spoznavajo praznike in s

tem kulturo okolja skozi čute, na simbolen način. V vrtcu otroku nudijo, da praznik

resnično doživi v vsej njegovi polnosti – gre za zelo globoko, pristno doživetje.

Vzgojiteljica nam je povedala, da prav zaradi tega, ker v waldorfskem vrtcu ne

zagovarjajo prezgodnjega intelektualnega »prebujanja«, se o praznikih ne pogovarjajo

na »običajen« način, ne razlagajo in ne sprašujejo o vsebini praznika in niti, kako so

praznik praznovali njegovi predniki.

Kot je razvidno iz zgornje preglednice (glej Preglednico 6), v vrtcu ne praznujejo

praznikov, kot so valentinovo in noč čarovnic, saj po mnenju vzgojiteljice niso del

kulturnega okolja in niso na otrokovem nivoju dojemanja. Ker ti prazniki niso zasidrani v


PEF.

45

naši tradiciji, jih je po vzgojiteljičinem mnenju zelo težko predstaviti otrokom in se težko

povežejo z njihovo notranjo vsebino.

3.4.4 Kako starši otrok doma spodbujajo praznovanje praznikov, ki jih

otroci praznujejo v vrtcu

Pri zadnjem, četrtem raziskovalnem vprašanju, nas je zanimalo, kaj starši skupaj z

otroki praznujejo doma; kakšno mnenje imajo o praznikih, ki niso del našega

kulturnega okolja, in če je staršem pomembno, da otrok spoznava kulturo svojega

okolja ter kako jo otroku predstavijo oni.

Preglednica 7: Praznovanje praznikov otrok doma

KODA

ODGOVORI STARŠEV

prazniki doma - največ: velika noč, božič, novo

leto, rojstni dnevi; Miklavž in nato

pust, praznovanja uspehov,

spoznanj, doživetij; omenjeni pa še

martinovo, god in vaška šagra;

Starše smo vprašali, kaj z otroki praznujejo doma. Največ jih skupaj z otroki

praznuje veliko noč, nato božič, novo leto ter rojstne dneve.

Preglednica 8: Prazniki, ki ne izhajajo iz slovenskega kulturnega okolja

KODA

ODGOVORI STARŠEV

nestrinjanje z »uvoženimi, komercialnimi«

prazniki

- ni smiselno praznovati praznikov,

ki niso del našega kulturnega

okolja;

- ti prazniki niso škodljivi;

- pomembna je lastna presoja;

- nestrinjanje z vsiljevanjem

komercialnih praznikov;

- lahko se jih omeni, niso pa


PEF.

46

pomembni za ohranjanje slovenske

kulture, nimajo nobene povezave z

našo kulturo;

- občasno se jih lahko praznuje,

preden postane vse preveč

komercialno;

- z uvoženimi praznovanji ni žive

izkušnje, živega spomina,

zameglijo naš odnos do

praznovanj.

Na vprašanje, ali je po mnenju staršev smiselno praznovati praznike, ki niso del

našega kulturnega okolja, in zakaj, so starši mnenja, da teh praznikov ni potrebno

praznovati. So proti njihovi vsiljivi komercializaciji. Po njihovem mnenju je nevarnost, da

nam zameglijo odnos do namena in pomena praznovanja.

Preglednica 9 : Pomembnost spoznavanja kulturnega okolja za otroka po mnenju

staršev

KODA

ODGOVORI STARŠEV

pomembnost spoznavanja kulture,

običajev, navad okolice za otroka

- pomembno je, da otrok spoznava

kulturo svojega okolja;

- za otroka je pomemben občutek

pripadnosti in zavesti okolja;

- otrok se lažje umesti v prostor in

razume svojo okolico;

- otrok sprejme kulturo, kjer živi, in

lahko tudi kulturo koga drugega;

- stari običaji in modrosti počasi

izgubljajo pomen in od staršev ter

učiteljev je odvisno, ali bodo to

ohranjali in prenašali na otroke,

otroci pa naprej;

- prav je, da človek spoštuje okolje, v

katerem živi, tudi navade, kulturo,


PEF.

47

ni pa potrebno, da se vse praznike

podpira in praznuje;

- kultura okolja so odnosi, v katerih

živimo.

Za starše je izjemno pomembno, da otrok spoznava kulturo svojega okolja. Tu

spet velikokrat omenijo spoštovanje do kulture in navad okolja in oblikovanje zavesti

otroka o pripadnosti skupnosti.

Preglednica 10: Predstavitev staršev njihovega kulturnega okolja otroku

KODA

ODGOVORI STARŠEV

kulturno okolje skozi dejanja, pogovore,

vedenje

- predstavitev kulturnega okolja z

igro;

- izdelovanje okraskov za božično

jelko, barvanje jajc za veliko noč;

- vsakdanje vedenje, pogovori,

knjige;

- okrasitev doma, peka piškotov,

barvanje pirhov, pripovedovanje

pravljic, obisk prireditev in

dogodkov;

- pogovor z otroki o praznikih, ki jih

zanimajo, in posredovanje

starševskega pogleda na praznike;

- predstavitev kulture skozi odnose,

ki se jih živi v ožji in širši skupnosti;

predstavitev namena praznovanja,

druženja; otrok mora biti z ljudmi v

vasi, da začuti skupnost in da to

nato ponotranji.

Na vprašanje, na kakšen način starši predstavijo kulturo njihovega kulturnega

okolja otroku, pa so starši navajali, da ga največkrat predstavijo skozi igro, s pogovori o


PEF.

48

praznikih, z zgledom, odnosi, ki se jih živi v ožji in širši skupnosti, z vsakdanjim

vedenjem, s knjigami.

Vzgojiteljico smo vprašali, katere praznike praznujejo skupaj s starši; ali starši

sodelujejo pri organizaciji in izvedbi praznikov, ki se jih praznuje v vrtcu, ter na kakšen

način; ali otroci glede na izkušnje vzgojiteljice praznujejo enake praznike s starši tudi

doma ter kako se domačo kulturo praznovanj otrok in staršev usklajuje s praznovanji v

vrtcu.

Preglednica 11: Praznovanje praznikov s starši v vrtcu po mnenju vzgojiteljice

KODA


praznovanja skupaj s starši - martinovo oz. praznik svetilk,

prednovoletno praznovanje,

janezovo;

organizacija in dogovor staršev - starši sodelujejo pri praznovanjih

na različne načine, med seboj se

dogovorijo in organizirajo;

nepotrebnost popolnega poenotenja

praznovanj doma in v vrtcu

- pomembno je, da otroci doživijo

notranjo kvaliteto praznika;

- določene praznike praznujejo

doma enako kot v vrtcu, nekatere

ne;

- v samem načinu praznovanja ni nič

takega, kar bi lahko žalilo verska ali

pa neverska čustva, življenjske

nazore;

- starši so že pred vpisom otroka v

vrtec seznanjeni z načinom dela in

z idejno podlago waldorfske

pedagogike, ki narekuje tudi tak

način praznovanja v vrtcu;

- s starši datumsko usklajujejo samo

rojstne dneve otrok.


PEF.

49

V vrtcu se skupaj s starši praznuje naslednje praznike: martinovo oz. praznik

svetilk, prednovoletno praznovanje ter janezovo.

Drugo vprašanje se je nanašalo na to, kakšno je sodelovanje staršev pri

praznovanju. Vzgojiteljica je povedala, da starši zelo sodelujejo na različne načine ter

da so pri tem organizirani. Med seboj si delo razdelijo in se dogovorijo, kdo bo

poskrbel za hrano in pijačo, kdo bo pripravljen sodelovati pri kakšni dejavnosti ter kdo

lahko priskrbi določen material.

Na vprašanje, ali otroci s starši praznujejo enake praznike tudi doma, je

vzgojiteljica povedala, da se praznovanja po domovih zelo razlikujejo in da o tem

starše ne sprašujejo. Domačo kulturo praznovanj otrok in staršev po mnenju

vzgojiteljice ni potrebno usklajevati s praznovanjem v vrtcu. V vrtcu datumsko

usklajujejo samo praznovanje rojstnih dni otrok. Vzgojiteljica je povedala še, da je za

otroka rojstni dan posebno doživetje, zato je praznovanje v vrtcu zelo pomembna stvar,

načinov praznovanj pa je veliko. V waldorfskem vrtcu Kresnica poteka tako, da se vsi

otroci zberejo za slavnostno pogrnjeno mizo in se umirijo ob glasbi. Vzgojiteljica nato

pove rojstnodnevno pravljico, kdo praznuje, pa izda na koncu pravljice. Slavljenec nosi

tudi posebno ogrinjalo ter krono.

3.4.5 Interpretacija rezultatov

Namen naše diplomske naloge je bil torej izpostaviti pomen spoznavanja

kulturnega okolja otroka, v katerem otrok živi. Skozi proučevanje problema smo

ugotovili, da je prav waldorfski vrtec tisti, ki skozi praznovanja praznikov skrbi za

otrokovo dojemanje svojega kulturnega okolja. Ugotavljali smo, kakšen je namen

praznovanja praznikov v vrtcu; kakšen je po mnenju staršev in vzgojiteljice vpliv

praznovanj na otrokov razvoj; kako otroci skozi praznovanja spoznavajo kulturno

okolje, v katerem živijo, ter kako starši otrok doma spodbujajo praznovanje praznikov,

ki jih otroci praznujejo v vrtcu.

Namen praznovanj v vrtcu pomeni za otroke že pripravo na praznovanja in

predvsem to, da praznovanja narekujejo ritem za otroka (Jaffke, 2011), ki je eden

izmed treh najpomembnejših načel, poleg posnemanja in upoštevanja, razvojnih

značilnosti v predšolskem obdobju (Waldorfska šola Ljubljana, Vrtec, 2014). Na

raziskovalno vprašanje o namenu praznovanj v vrtcu nam je vzgojiteljica v intervjuju

poudarila, da moramo najprej poznati, kako waldorfska pedagogika dojema otroka, da

bomo lahko razumeli namen praznovanja v vrtcu. Ker otroka dojema kot celostno bitje

– fizično, duševno in duhovno – (Stainer, 1989) in gleda na človeka v njegovi trojni

naravi telesa, duše in duha (Edmunds, 1991), je pričakovati, da je glavni namen


PEF.

50

praznovanja praznikov v razvoju duhovne narave otroka. Vzgojiteljica opozarja, da

beseda »duhovno« ne pomeni, da se vzgoja opira na kakršno koli religijo, veroizpoved,

ampak pomeni, da ima vsak človek (otrok) svoj notranji jaz, ki je individualen. Prazniki

v waldorfskem vrtcu prikazujejo to notranjo, duševno kvaliteto praznika, ki se povezuje

z dogajanjem v naravi. Tu so starši navajali, da je namen praznovanj v pedagoškem

programu vrtca z ustvarjanjem letnega ritma, z menjavanjem letnih časov in s

praznovanji da otrok spoznava običaje, navade ter da do tega kaže hvaležnost.

Približajo se namenu praznovanj in sicer, da se otrok na praznike pripravlja in da se

prek njih navaja na ritem in dinamičnost (Jaffke, 2011).

Otroci so v predšolskem obdobju zelo odprti do zunanjega sveta in z vsemi čuti

občutijo, kar se dogaja okoli njih (Jaffke, 2011). Ravno zaradi tega naj bi bili, po

mnenju vzgojiteljice, zelo predani praznovanju in simbolnemu sporočilu praznika.

Otroci naj bi si s praznovanji ustvarili notranje doživetje. Namen praznikov je torej

spodbujanje in možnost doživljanja sveta otroka, notranjega in zunanjega.

Želeli smo spoznati, kakšen je vpliv praznovanj na otrokov razvoj, kaj otroci

pridobijo ob različnih praznovanjih v vrtcu. Lahko povzamemo odgovore vzgojiteljice,

ki pravi, da praznovanja v vrtcu spodbujajo otrokov fizičen, socialni in čustven razvoj.

Za našo raziskovanje je najpomembnejši vpliv na razvijanje otrokovega socialnega

razvoja, in s tem povezan občutek pripadnosti okolju in kulturi, v kateri otrok odrašča.

Menimo, da je zelo pomembno spoznanje nekaterih staršev, da otrok s

praznovanji postane hvaležen do vsebine praznovanj, ki je enakovredna odnosu do

življenja, ljudi in narave. Za starše je torej poglavitnega pomena, da otrok že v

predšolskem obdobju spozna kulturo okolja, v katerem živi.

Zanimalo nas je, kako otroci skozi praznovanja spoznajo kulturno okolje.

Vzgojiteljica je povedala, da otroci vse, kar se dogaja okoli njih, dojemajo skozi čute,

konkretne primere, simbole, ki vedno odsevajo in se povezujejo z dogajanjem v naravi.

Otrokom praznike v vrtcu ne posredujejo na intelektualen način, saj waldorfski

pedagogi menijo, da otrok v predšolskem obdobju ni še intelektualno bitje in da

prezgodnja intelektualizacija škodi njegovemu razvoju, zato dajejo prednost čutom

(Stainer, 1989). Če povzamemo odgovor vzgojiteljice, je simbolika tista, v kateri je

zajeto vse bogastvo in bistvo nekega praznika, ki je gotovo pomemben odraz kulture

določenega okolja.

Po vsem napisanem je pričakovano, da se z otrokom o samem praznovanju in

vsebini praznovanja v waldorfskih vrtcih ne pogovarjajo. Zanje je pomembno, da otrok

praznik doživi zelo intimno, v svojem duševnem delu, o katerem ga ne silijo, da o njem

razlaga. Zato pa njihove čutne zaznave nagovarjajo s posebej poudarjeno »mizico

štirih letnih časov«, ki ima zelo pomembno vlogo pri spreminjanju letnih časov (Jaffke,


PEF.

51

2011) in ki smo jo opisali že v teoretičnem delu. Otroka nagovarjajo še s primerno

pravljico, z rajalnimi igrami, s slavnostno pogrnjeno mizo …

Iz odgovorov staršev je razvidno, da otroci o dogajanju in poteku praznovanj v

vrtcu staršem doma pripovedujejo. Izjema so mlajši otroci, za katere predvidevamo, da

še slabo govorijo.

»Uvoženih praznikov«, kot jih je poimenovala vzgojiteljica, v vrtcu ne praznujejo,

ker niso del našega kulturnega okolja in jih je zato težko predstaviti otrokom.

Vzgojiteljica nam je v intervjuju povedala, da mora biti praznik blizu tudi vzgojiteljici,

zato je potek praznovanj odvisen tudi od njene kreativnosti in njenega notranjega

doživljanja. Praznovanja se med vrtci razlikujejo zaradi različnega kulturnega okolja

vrtca, različnih običajev, navad, zato v drugih državah lahko najdemo še druga

praznovanja, povezana s tradicijo nekega kraja (Mathisen, 2003). Starši se tu strinjajo,

da praznikov, ki niso del našega kulturnega okolja, ni potrebno praznovati.

Kot pravi Carglen (1993), je prav obhajanje praznikov – rojstnih dni, letnih

praznikov, krščanskih praznikov – najpomembnejše od tega, kar iz vrtca počasi prehaja

v domove, saj se na tak način oblikujejo življenjski običaji. Tako se otroci samoumevno

in igraje navežejo na lepe in plemenite strani naše kulture.

Zaradi morebitnega pomena kontinuitete spoznavanja in otrokovega doživljanja

praznovanj, nas je zanimalo, kako starši doma spodbujajo praznovanje praznikov, ki

jih otroci praznujejo že v vrtcu. Rezultati kažejo, da je vsem staršem, ki so sodelovali v

raziskavi, pomembno, da njihov otrok spoznava kulturo svojega okolja. Zato so

pripravljeni na sodelovanje pri organizaciji praznikov v vrtcu, ki jih praznujejo skupaj z

otroki in vzgojiteljicami. Doma pa otrokom na različne načine predstavijo kulturno

okolje, in sicer skozi igro, s pogovori o praznikih, z zgledom, odnosi, druženji v

skupnosti, s knjigami, z vsakdanjim vedenjem.

Iz pridobljenih rezultatov lahko sklepamo, da se tako starši kot vzgojiteljica

zavedajo velikega pomena spoznavanja kulturnega okolja otroka že v predšolskem

obdobju.


PEF.

52

4 SKLEP

Glavni cilj diplomske naloge je bil ugotoviti, kakšen je namen praznovanj v

waldorfskem vrtcu.

Povzemamo, da je za otroka izrednega pomena, da spoznava kulturo okolja, v

kateri živi. To je tudi večkrat navedeno v Kurikulumu za vrtce (1999), kjer pa ni posebej

poudarjeno, da poteka tudi skozi različna praznovanja. Zato je bil namen naše

diplomske naloge poudariti pomen spoznavanja običajev in navad že v predšolskem

obdobju. V waldorfskih vrtci so namreč prazniki, v okviru spreminjanja letnih časov,

pomemben del dejavnosti.

Verjamemo, da si otrok v svojem notranjem doživetju ustvari tudi predstavo o

kulturi, v kateri živi. Praznovanja v vrtcu se namreč ne opirajo na nobeno religijo,

ampak so predvsem povezana z naravo in njenim spreminjanjem. Ker pa je najbolj

razširjena religija našega okolja krščanstvo, se v waldorfskem vrtcu praznuje

krščanske praznike.

Rezultati pričakovano kažejo, da se starši zavedajo pomembnosti spoznavanja

kulturnega okolja za otroka in da spodbujajo praznovanje praznikov, ki jih otroci

praznujejo v vrtcu.

Menimo, da so prazniki pomemben del spoznavanja kulturnega okolja v vrtcu.

Otroci se na določene navade, običaje in obrede navežejo. Njihova zgodnja spoznanja

se jim namreč vtisnejo v njihovo zavest, predvidevamo, da tudi spoznanja o kulturnem

okolju. Tako bodo navade, običaje in kulturo svojega naroda spoštovali in posredno

krepili domovinsko čustvo.

Čeprav je Rudolf Steiner deloval pred sto leti, menimo, da je danes njegova

filozofija še posebej aktualna. Vedno bolj se oddaljujemo od svoje duše, pred njo pa

postavljamo razum ali hladni intelekt, kot ga je sam poimenoval.

Glede na prebrano literaturo in spoznanja naše raziskave, lahko sklepamo, da

ravno praznovanja praznikov negujejo otrokovo duševnost ter srčno toplino, saj ima

otrok možnost začutiti globlji pomen praznika.


PEF.

53

LITERATURA IN VIRI

Bogataj, J. (2011). Slovenija praznuje: sodobne šege in navade na Slovenskem.

Ljubljana: Mladinska knjiga.

Bogataj, J. (1998). Smo kaj šegavi: leto šeg in navad na Slovenskem. Ljubljana:

Mladinska knjiga.

Carlgren, F. (1993). Vzgoja za svobodo : pedagogika Rudolfa Steinerja : slike in

poročila iz mednarodnega waldorfskega gibanja. Ljubljana: Epta.

Cencič, M. (2009). Kako poteka pedagoško raziskovanje : primer kvantitativne

empirične neeksperimentalne raziskave. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.

Služba Vlade Republike Slovenije. (2013). Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in

izobraževanja (ZOFVI). Pridobljeno 14.7.2014, s

http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO445#.

Edmunds, L.F. (1991). Umetnost Waldorfske pedagogike. Ljubljana: Slovensko društvo

raziskovalcev šolskega polja.

Faganelj, T. (2012). Primorski waldorfski vrtec. Pridobljeno 12.7.2014, s

http://www.svitanje.si/2012/10/primorski-waldorfski-vrtec.

Jaffke, F. (2011). Celebrating festivals with children. Edingurgh: Floris Books.

Kuret, N. (1989). Praznično leto Slovencev : starosvetne šege in navade od pomladi do

zime. Ljubljana: Družina.

Kurikulum za vrtce. (1999). Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Urad Republike

Slovenije za šolstvo.

Mathisen, A. (2003). Come Sviluppare tutti i talenti del bambino. Milano: Red Edizioni.

Mesec, B. (1998). Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana : Visoka

šola za socialno delo.

Ovsec, D. (1994). Velika knjiga o praznikih: praznovanja na Slovenskem in po svetu.

Ljubljana: Domus.

Polak Fištravec, I., Antauer, N., Kovačič, V., Lah, S., Strmole Ukmar, B., Mastalier, V.,

Fištravec, A. (1999). Waldorfska pedagogika : waldorfska šola in waldorfski vrtec

Maribor. Maribor: Zavod Waldorf : Društvo prijateljev waldorfske pedagogike

"Maj".

Serajnik Sraka, N., Strmole, B., Wiechert, C. (1994). Waldorfska pedagogika :

waldorfska šola v Ljubljani. Ljubljana: Dan.

Steiner, R. (1987). Pogledi waldorfske pedagogike:prispevki k antropozofskem učenju

o vzgoji. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

Steiner, R.(1990). Odgoj djeteta sa stanovišta duhovne znanosti. Zagreb: Društvo


PEF.

54

prijatelja waldorfske pedagogike.

Steiner, R. (1994). Vzgoja otroka v luči duhovne znanosti. Ljubljana: Kortina.

Steiner, R. (2012). Splošni nauk o človeku kot osnova pedagogike: nauk o človeku in

umetnost vzgoje. Ruše: Založba Rudolfa Steinerja.

Steiner, R. (2012). Umetnost vzgoje. Metodika - didaktika : nauk o človeku in umetnost

vzgoje. Ruše: Založba Rudolfa Steinerja.

Steiner, R. (2012). Zgodba mojega življenja. Šmarješke Toplice: Stella.

Waldorfska pedagogika v vrtcu. (2012). Pridobljeno 12.7.2014, s

http://www.waldorf-primorska.si/p/waldorfska-pedagogika.html.

Waldorfska šola Ljubljana, Vrtec. (2014). Pridobljeno 14.7.2014, s

http://www.waldorf.si/?w=6.

Faganelj, T. (2014). Slika 1, Zimska mizica.

Faganelj, T. (2014). Slika 2, Pomladna mizica.

Faganelj, T. (2014). Slika 3, Poletna mizica.

Faganelj, T. (2014). Slika 4, Jesenska mizica.

Faganelj, T. (2014). Slika 5, Prednovoletno praznovanje v waldorfskem vrtcu.

Faganelj, T. (2014). Slika 6, Pust v waldorfskem vrtcu.

Faganelj, T. (2014). Slika 7, Velika noč v waldorfskem vrtcu.

Faganelj, T. (2014). Slika 8, Janezovo v waldorfskem vrtcu.

Faganelj, T. (2014). Slika 9, Rajanje ob kresu.

Faganelj, T. (2014). Slika 10, Mihaelovo v waldorfskem vrtcu.

Faganelj, T. (2014). Slika 11, Praznik svetilk v waldorfskem vrtcu.


PEF.

55

PRILOGE

Priloga 1: Vprašalnik

VPRAŠALNIK ZA STARŠE

Sem Tjaša Hvala, študentka programa Predšolska vzgoja, Pedagoške fakultete,

Univerze na Primorskem. Pripravljam diplomsko nalogo z naslovom Namen in

cilji kulture praznovanj v waldorfskem vrtcu. Namen raziskave je ugotoviti, kako

starši otrok doma spodbujajo praznovanje praznikov, ki jih otroci praznujejo v

vrtcu, ter kako otroci preko praznovanj spoznajo kulturno okolje, v katerem

živijo. Vaše sodelovanje v raziskavi je pomembno, saj bodo podatki v pomoč pri

empiričnem delu naloge. Vprašalnik je anonimen, za reševanje pa boste

potrebovali približno 15 minut časa. Zbrani podatki bodo uporabljeni izključno za

študijske namene, za pripravo diplomske naloge.

Za vaše sodelovanje se vam prijazno zahvaljujem.

Tjaša Hvala

Spol (obkrožite): M Ž

Dokončana stopnja izobrazbe (prosim, napišite):

____________________________

Starost vašega otroka (leta, meseci):

_____________________________________

1. Ali veste, kaj vaši otroci praznujejo v vrtcu? (obkrožite)

DA NE

2. Naštejte, prosim, praznike, ki jih otroci praznujejo v vrtcu.


PEF.

56

3. Zakaj po vašem mnenju otroci v vrtcu praznujejo praznike?

4. Katero je po vašem mnenju najpomembnejše vedenje (znanje, spoznanje), ki ga otrok pridobi ob najrazličnejših praznovanjih?

5. Ali otrok doma pripoveduje o različnih praznovanjih v vrtcu?

a) DA

b) NE

6. Kaj vam otrok pripoveduje o različnih praznovanjih v vrtcu?

7. Ali vaš otrok s praznovanji po vašem mnenju spoznava življenje naših prednikov, svojo kulturo?


PEF.

57

a) DA

b) NE

8. Na podlagi česa lahko trdite, da vaš otrok spozna življenje naših prednikov, svojo kulturo?

9. Kaj skupaj z otroki praznujete doma?

10. Je po vašem mnenju smiselno praznovati praznike, ki niso del našega kulturnega okolja (npr. valentinovo)?

a) DA

b) NE

Prosimo, da spodaj utemeljite vaš odgovor.

11. Ali se vam zdi pomembno, da vaš otrok spoznava kulturo svojega okolja?

a) DA

b) NE

Prosimo vas, da utemeljite vaš odgovor.


PEF.

58

12. Na kakšen način mu vi predstavite kulturo vašega okolja?


PEF.

59

Priloga 2: Intervju

INTERVJU Z VZGOJITELJICO

1. Kaj praznujete v vrtcu?

V našem vrtcu jeseni praznujemo mihaelovo oz. praznik žetve in martinovo, ki se pri

nas imenuje praznik svetilk in ga praznujemo popoldan, s starši. Decembra nam sv.

Miklavž pusti v vrtcu nekaj dobrot, v adventnem času pa se pripravljamo na božič –

skupaj s starši se pred božično-novoletnimi počitnicami predamo božičnemu vzdušju in

se poslovimo od starega leta. Kmalu po novem letu se z izdelovanjem kostumov in

rekvizitov začnemo pripravljati na pustovanje. Spomladi praznujemo veliko noč in

binkošti, junija pa s starši priredimo kresovanje, in tako simbolično zaključimo tudi

vrtčevsko leto. Seveda so tu še rojstnodnevna praznovanja, ko priredimo prav poseben

obred za vsakega otroka.

2. Zakaj praznujete v vrtcu?

Prazniki so v w. vrtcu zelo pomembni. Če želimo odgovoriti na to vprašanje, moramo

najprej razložiti, da waldorfska pedagogika dojema otroka celostno – kot fizično,

duševno in duhovno bitje. Tako kot ima vsak otrok svojo individualno telesno

konstitucijo, fizične sposobnosti, enkraten in neponovljiv način dojemanja in

čustvovanja, tako ima tudi svoj lasten notranji jaz, ki je zelo intimna in dragocena

»srčika«, katero moramo skozi vzgojo prav tako negovati, da se lahko otrok razvija na

vseh nivojih. Vzgoja v w. vrtcu se sicer direktno ne opira na nobeno veroizpoved, ni

dogmatična in ne sledi nobeni ideologiji, ampak gleda na življenje celostno, kar

pomeni, da upošteva poleg fizikalnega, pojavnega vidika bivanja v ozadju tudi nek red,

ki presega, osmišlja in povezuje materialno sfero v celoto bivanjske izkušnje. Glede

tega je potrebno razumeti, da je pomembno tudi to, v katerem kulturnem okolju se w.

vrtec nahaja, saj je kot vzgojna ustanova nujno vpet v neko obstoječo kulturno tradicijo,

ki je seveda drugačna, če govorimo o w. vrtcu v Evropi oz. Ameriki ali recimo nekje v

Aziji. Našo zahodno civilizacijo globoko zaznamuje duhovna tradicija krščanstva, s

katero je povezano tudi ozadje naših praznovanj in simbolika, ki jo pri tem uporabljamo,

vendar moramo poudariti, da počnemo to na nereligiozen način, ne razlagamo verskih

resnic in ne molimo.


PEF.

60

Praznovanja so od nekdaj igrala pomembno vlogo v človekovem življenju; takrat se je

človek na obreden način povezoval z naravo, s skupnostjo in samim seboj, s svojim

»notranjim človekom«. Takrat je vzpostavil stik s tistim, kar ga je presegalo in kar mu je

pomenilo hkrati nekakšen navdih za preseganje, preraščanje, spreminjanje samega

sebe. Ta prastara potreba po praznikih še vedno nagovarja in krepi tudi modernega

človeka, čeprav danes dojemamo stvari na drugačen način in tudi praznujemo

drugače. Prazniki so vzniknili iz tesne povezanosti človeka z naravo in iz globokega

občutja za neko notranjo kvaliteto, ki jo je določeno obdobje v letu odražalo. Sodoben

človek je zaradi modernega načina življenja ta občutek že zdavnaj izgubil, vendar kljub

temu naši otroci še vedno kažejo veliko mero odprtosti v svojem doživljanju sveta;

stvarem in dogodkom so popolnoma predani (zato so tudi tako ranljivi), zanje je vse

živo, vse jih nagovarja na zelo neposreden način. Predšolski otrok še nima analitične,

kritične zavesti, zato se lahko tudi tako zelo potopi v praznovanje in simbolno sporočilo

praznika. To pa hrani in neguje njegovo »srčiko«, o kateri smo prej govorili.

3. Kako vzgojiteljice pripravite praznovanje določenega praznika?

Praznujete vedno na enak način?

Na praznovanje vsakega praznika se vzgojiteljice pripravljamo kar nekaj časa,

večinoma par tednov. Najprej se moramo same notranje povezati s sporočilom oz. z

namenom določenega praznika, z njegovim ozadjem, s simboliko. Vsebina praznika

nam mora biti »blizu«, če želimo potem to predati otrokovemu doživljanju. Pri tem je

pomemben vzgojiteljičin notranji občutek, njena iznajdljivost, ustvarjalnost … Vse mora

biti dobro premišljeno in izhajati iz nekih avtentičnih vsebin, da se lahko potem tudi

otroci povežejo s tem in doživijo pomen praznika. To pomeni, da načeloma ne obstaja

nek vnaprej določen način, kako bomo letos izpeljali praznovanje nekega praznika –

lahko tako kot lani, lahko popolnoma drugače. Tudi od vrtca do vrtca se lahko

praznovanja istega praznika nekoliko razlikujejo – pomembno je, da uspemo ujeti

»duha«, da nam praznovanje pričara primerno vzdušje, nam ponudi prijetno doživetje

in nas notranje nahrani, kajti za to pravzaprav gre.

4. Kaj otroci po vašem mnenju pridobijo ob praznovanjih v vrtcu?

S praznovanji spodbujamo otrokov razvoj v več smereh: fizično preko tega, da

nagovarjamo vse otrokove čutne zaznave – skozi vse čute mu poskušamo približati


PEF.

61

vzdušje dogajanja v naravi in z njim povezano notranjo kvaliteto določenega praznika,

tako da pojemo, rajamo, si ogledamo lutkovno predstavo, na praznično pogrnjeni mizi

okušamo dobrote, ki so značilne za določen praznik, občudujemo posebej pripravljeno

»mizico letnih časov« itd. (v w. vrtcu tudi sicer velja, da dajemo prednost razvoju čutov

pred prezgodnjim spodbujanjem mišljenja, ker verjamemo, da se na ta način lahko

najprej dodobra razvije fizično telo, kar je podlaga za to, da se oblikujejo v možganih

oz. v nevronih povezave, ki bodo odigrale pomembno vlogo v šolskem obdobju, ko bo

čas za intelektualno delo). Poleg tega krepijo praznovanja otrokov socialni razvoj in

občutek pripadnosti okolju in kulturi, v kateri odrašča. Spodbujajo tudi doživljanje in

spoštovanje narave, kar postaja danes pomemben etični in ekološki vidik vzgoje. Ne

nazadnje pa negujejo praznovanja z vso svojo simboliko otrokov notranji svet, njegovo

domišljijo in intimno doživljanje življenja. V w. vrtcu praznikov, kot rečeno, ne

praznujemo na religiozen način, pač pa skozi primerne simbole oz. slike, ki jih otrok

lahko v tem obdobju ponotranji. Bolj kot vsebinsko mu vzgojiteljica poskuša predati

neko notranje sporočilo posameznega praznika, dopušča mu njegovo lastno doživetje

in ne podaja ali pričakuje razumskih razlag.

5. Na kakšen način otroci skozi praznovanja spoznavajo kulturo okolja, v

katerem živijo?

Glede na to, da v w. vrtcu ne zagovarjamo prezgodnjega intelektualnega »prebujanja«,

pač pa spodbujamo predvsem razvoj drugih kompetenc ter dajemo otroku prostor in

čas za njegov naravni razvoj, se o praznikih tudi ne pogovarjamo na »običajen« način,

ne razlagamo in ne sprašujemo. Za to bo čas v osnovni šoli, ko bo otrok razvojno

pripravljen dojemati svet razumsko, racionalno. V vrtcu mu nudimo, da praznik

resnično doživi v vsej njegovi polnosti – gre za zelo globoko, pristno doživetje - torej

na tak način, kot so otroci v predšolskem obdobju praznik (še) sposobni dojeti.

Simboliko praznika skušamo vzgojiteljice približati skozi vse zgoraj že omenjene

dejavnosti pri praznovanju.

6. Se z otroki pogovarjate, kako so praznovali njihovi predniki in ob kakšnih

priložnostih?

Kot sem že povedala, z otroki se ne pogovarjamo. Vsak otrok posebej hrani njegov

duševni del, ki je v njem in je nekaj zelo intimnega, zato ga ne silimo, da o tem razlaga.


PEF.

62

Simbolika je tista, v kateri je zajeto vse bogastvo in bistvo nekega praznika, ki je

gotovo pomemben odraz kulture določenega okolja.

Podam lahko primer : za božič se z otrokom ne pogovarjamo o tem, da se je na ta dan

rodil Jezus, to bo tako ali tako zvedel pozneje. Zanj je pomembno rojstvo duha v tem

času, upanje, duh, ki presega materialno sfero in predstavo o novem življenju.

7. Katerih praznikov v vašem vrtcu ne praznujete in zakaj ne (npr.

valentinovo, noč čarovnic)?

Katere praznike bomo praznovali, se določi že v letnem delovnem načrtu. Nekaterih

praznikov v w. vrtcih res ne praznujemo, bodisi zato ker niso del kulturne tradicije

našega prostora (t. i. »uvoženi prazniki«) bodisi zato ker niso na nivoju otrokovega

dojemanja. Če nek praznik ni zasidran v naši tradiciji, se zelo težko povežemo z

njegovo notranjo vsebino, ostane nam samo »zunanji dekor«, nekako nima nekega

smisla, nima globljega sporočila za človeka iz našega okolja.

8. Katere praznike praznujete v vrtcu skupaj s starši?

Jeseni s starši praznujemo praznik svetilk, pred novim letom združimo praznovanje

božiča in novega leta s prednovoletnim praznovanjem, za zaključek leta in na

kresovanje praznujemo skupaj z njimi še janezovo.

9. Ali starši sodelujejo pri organizaciji in izvedbi praznikov, ki jih praznujete

v vrtcu? Na kakšen način?

Starši otrok v w. vrtcih so načeloma zelo tesno povezani z dogajanjem v vrtcu, kar

pride do izraza še posebej pri pomoči pri organizaciji in izvedbi tistih praznikov, ki jih

praznujemo vsi skupaj. Med seboj si razdelijo delo in se dogovorijo, kdo poskrbi za

hrano in pijačo, kdo prinese to ali ono, kar je potrebno, kdo bi bil pripravljen sodelovati

pri kakšni dejavnosti, kdo gre lahko nabrat določen material, ki ga bomo potrebovali

(npr. za pletenje venčkov na kresovanju), itd. Poudariti je treba, da staršem pri tem

nikoli ne želimo dajati občutka dolžnosti, da se morajo vključiti in sodelovati pri


PEF.

63

pripravah na skupno praznovanje. Čeprav je sicer to že utečen način sodelovanja s

starši v w. vrtcih širom po svetu, ima vsak starš vedno znova možnost, da se odloči, če

se želi pridružiti in koliko se namerava angažirati pri tem. Naša izkušnja je, da se vedno

odzovejo skoraj vsi starši in pomagajo po svojih trenutnih zmožnostih. Tako se krepi

povezanost med njimi, njihovimi otroci in vzgojiteljicami, kar posledično pozitivno vpliva

tudi na kvaliteto življenja v vrtcu. Poleg tega so otroci na ta način lahko priča

dragocenemu spoznanju, da vsak lahko po svojih močeh prispeva k temu, da se

imamo vsi lepo.

Za praznik svetilk z otroki že prej izdelamo svetilke z ročaji. Na dan praznovanja si

otroci skupaj s starši ogledajo lutkovno predstavo Deklica s svetilko v naši izvedbi

(izvedbi vzgojiteljic). Po predstavi gredo starši skupaj z otroki ven prižgat svetilko v

palčkovo hišico, narejeno iz vej in listja. Pomembno je, da se otroci zavedajo, da se

dnevi krajšajo in da s svetlobo svetilk osvetljujejo sebe in naravo. »Palček« otrokom na

koncu razdeli piškote.

Za prednovoletno praznovanje si ravno tako otroci skupaj s starši ogledajo lutkovno

predstavo, po predstavi vsi skupaj pojemo božične pesmi, za zaključek sledi še

skromnejša pogostitev. Na janezovo mame otrok pletejo venčke, očetje pa pripravljajo

kres, ki se ga zakuri. Po lutkovni predstavi se starši igrajo s svojimi otroki, pihajo

mehurčke, mečejo ognjene krogle, ob jedači in pijači. Za zaključek se primemo vsi za

roke in se zberemo okrog kresa.

10. Glede na vaše izkušnje - ali otroci s starši praznujejo enake praznike s

starši tudi doma?

Nekateri da, drugi ne, zelo različno. Čeprav izhajamo iz istega kulturne okolja, nekatere

družine določenih praznikov doma ne praznujejo - in obratno, morda praznujejo

kakšnega, ki ga mi v vrtcu ne. Staršev o tem ne sprašujemo, to je njihova odločitev,

njihova družinska intima. Nekateri sicer sami kaj povedo, drugi pa ne.

11. Kako domačo kulturo praznovanj otrok in staršev usklajujete s

praznovanjem v vrtcu?

Določene praznike praznujemo enako, določene ne. V samem načinu praznovanja ni

nič takega, kar bi lahko žalilo takšna ali drugačna čustva in življenjske nazore, zato do

sedaj ni bilo potrebe po kakšnem posebnem usklajevanju. Sicer pa so starši že pred

vpisom otroka v vrtec seznanjeni z našim načinom dela in z idejno podlago w.


PEF.

64

pedagogike, ki narekuje tudi tak način praznovanja v vrtcu. S starši datumsko

usklajujemo samo rojstne dneve otrok.

Rojstni dan je za otroka posebno doživetje, zato je praznovanje v vrtcu pomembna

stvar. Z otroki se zberemo za slavnostno pogrnjeno mizo in se umirimo ob glasbi, ki jo

vzgojiteljica igra na liro. V tem trenutku še nihče ne ve, kdo je tokrat slavljenec, kar

pričara posebno vzdušje pričakovanja. Nato vzgojiteljica pove posebno rojstnodnevno

pravljico, ki jo prilagodi vsakemu otroku posebej, in šele na koncu izda njegovo ime. Če

je otrok že večji, dobi sedaj na glavo kronico, čez ramena pa ogrinjalo, saj je ta dan on

kralj oz. kraljična. Nato slavljencu skupaj zapojemo in mu zaželimo vse najboljše ter se

posladkamo. Vsak otrok dobi tudi darilo, ki ga vzgojiteljice same pripravimo. V

skupinah starejših otrok lahko vsak pred praznovanjem zavije drobno darilce, ki ga

nato podari slavljencu. Sledijo razne zabavne igre, ki se odvijajo na tak način, da je

»kralj« oz. »kraljična« v središču pozornosti.

Načinov, kako vse lahko praznujemo, je veliko. Vsaka vzgojiteljica lahko prilagodi

praznovanje rojstnega dne starostni skupini svojih otrok, otroku, ki praznuje, vzdušju, ki

večinoma vlada v neki skupini, itd. Vzgojiteljičina kreativnost in njena senzibilnost igrata

pri tem pomembno vlogo – najpomembneje pa je, da ima ta dan otrok občutek, da smo

vse to pripravili posebej zanj.

Documents

Diplomska naloga Namen in cilji kulture praznovanj v ... · PDF file2.1.3 Antropozofija in pedagogika ... Rudolf Steiner, ustanovitelj waldorfs ke šole in utemeljitelj waldorfske