UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

DIPLOMSKA NALOGA

Katja Cvek

Ljubljana, 2016

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT

Kineziologija

PREVERJANJE UČINKOVITOSTI VABDE RAVNOTEŽJA NA TRDIH POVRŠINAH PRI

AKTIVNIH STAREJŠIH

DIPLOMSKO DELO

Mentorica:

izr. prof. dr. Katja Tomažin, prof. šp. vzg.

Somentorica: Avtorica dela:

dr. Petra Prevc, prof. šp. vzg. Katja Cvek

Recenzent: prof. dr. Vojko Strojnik, prof. šp. vzg.

Ljubljana, 2016

ZAHVALA

Za vso strokovno pomoč, usmerjanje in spodudo se zahvaljujem mentorici dr. Katji Tomažin

ter somentorici dr. Petri Prevc. Zahvaljujem se tudi dr. Vojku Strojniku za pregled

diplomskega dela, vsem merjencem, ki so sodelovali v raziskavi, ter moji družini in

prijateljem za vso podporo v času študija.

Ključne besede: starostniki, ravnotežje, vadba, stopalni vložki, gibanje težišča telesa PREVERJANJE UČINKOVITOSTI VABDE RAVNOTEŽJA NA TRDIH POVRŠINAH PRI AKTIVNIH STAREJŠIH IZVLEČEK:

S staranjem pride do številnih sprememb v človeškem organizmu, ki pripeljejo do zmanjšanja funkcijskih sposobnosti in posledično zmanjšane telesne zmogljivosti, s čimer se povečuje ogroženost starostnikov za padce. Do poslabšanja pride v vseh treh nadzornih sistemih ravnotežja. Raziskave kažejo, da je specifična ravnotežna vadba učinkovit način izboljšanja ravnotežne funkcije ter pomemben preventivni dejavnik pred padci. Vadba ravnotežja je lahko senzorično specifična.

V tej diplomski nalogi smo se osredotočili na vadbo, ki je imela poudarek na povečan mehanski pritisk na stopala. V ta namen smo vadbo izvajali na trdih površinah, pri tem pa so vadeči nosili tudi posebne stopalne vložke, ki naj bi spodbujali k večji stimulaciji mehanoreceptorjev v podplatu, ter posledično zmanjšali gibanje težišča telesa med nalogami stoje in izboljšali stabilnost drže, še posebej pri starejših ljudeh.

V raziskavi je sodelovalo 9 aktivnih starostnikov povprečne starosti 63,9 ± 5,9, ki so predhodno pisno pristali za sodelovanje v raziskavi. Vadba je trajala devet tednov po dvakrat tedensko. Pred in po vadbi smo opravili teste statičnega in dinamičnega ravnotežja ter teste izometrične moči izbranih mišičnih skupin.

Rezultati so pokazali, da so imele preiskovane osebe po končani vadbi manjše hitrosti in povprečne amplitude gibanja središča pritiska na podlago, vendar le med stojo na trdi in mehki podlagi z odprtimi očmi, medtem ko pri stojah z zaprtimi očmi in pri tandemski stoji do razlik ni prišlo. Razlike so se pokazale le v anteriorno-posteriorni smeri. Vadba je izboljšala tudi teste dinamičnega ravnotežja, vendar ne funkcionalnega dosega z nogo v stran. Razlik v spremembah med kontrolno in vadbeno skupino ni bilo. Vadba ravnotežja ni sprememnila rezultatov največjih hotenih izometričnih naprezanj izbranih mišic.

Keywords: eldery people, balance performance, training, foot insoles, postural sway THE TESTING OF THE EFFICIENCY OF BALANCE TRAINING ON RIGID SURFACES IN ACTIVE ELDERLY PEOPLE ABSTRACT: As people age, a number of physiological changes take place in the human body, leading to a reduction in functional ability and consequently to a reduction in physical performance, which increases the risk of falls in elderly people. Degradation occurs in all three balance control systems. Extensive research has established that balance-specific training is an efficient method for improvement in balance performance and is an important preventive factor against falls. Balance training can be sensory-specific. In this bachelor thesis we focused on balance-specific training with an emphasis on increased mechanical pressure exerted on the foot. For this purpose we conducted balance training on rigid surfaces. The exercising group wore specific foot insoles, which are said to encourage a tactile stimulation of mehanoreceptors in the foot sole. They therefore reduce the postural sway and improve posture stability, especially in elderly people. Nine active elderly people at an average age of 63,9 ± 5,9 agreed to participate in the study. All participants provided their signed informed consent to participate in the survey. The balance-specific training was performed two times per week for nine weeks. The training participants did static and dynamic tests as well as tests of maximal isometric strength of selected muscle groups before and after. The results showed a greater stabilization of the postural sway after balance-specific training. Statistically significant results were reached during a parallel stance with eyes open, whilst with eyes closed they were not significant. The same results were reached at tandem stance with eyes open. Differences appeared only in the anterior-posterior sway. The Balance-specific training also improved results of dynamic balance tests, with the exception of the Star Excursion Balance Test in lateral way. There was no difference between the control and experimental group. No statistically significant differences were found in the tests for maximal isometric strength of selected muscle groups.

KAZALO VSEBINE

1 UVOD .................................................................................................................................. 10 1.1 NADZORNI SISTEMI PRI VZDRŽEVANJU RAVNOTEŽJA .................................................... 10

1.1.1. Gibalni mehanizmi uravnavanja ravnotežja............................................................ 10 1.1.2 Senzorni mehanizmi ................................................................................................. 12

1.1.2.1. Integracije priliva iz različnih čutil .......................................................................... 14

1.2 STAROSTNE SPREMEMBE V RAVNOTEŽJU ..................................................................... 15 1.2.1. Vpliv staranja na mišični sistem .............................................................................. 15 1.2.2. Vpliv staranja na skeletni sistem ............................................................................. 16 1.2.3 Vpliv staranja na živčni sistem ................................................................................. 16

1.2.3.1. Vpliv staranja na senzorni sistem ........................................................................... 16

1.2.3.2. Vpliv staranja na višje funkcije centralnega živčnega sistema ........................... 17

1.3 V RAVOTEŽJE USMERJENA VADBA ................................................................................. 17 1.4 CILJI ................................................................................................................................. 18 1.5 HIPOTEZE ........................................................................................................................ 18

2 METODE DELA .................................................................................................................... 19 2.1 PREISKOVANCI ................................................................................................................ 19 2.2 POSTOPEK IN PRIPOMOČKI ............................................................................................ 19

2.2.1 Stoje na tenziometrijski plošči ................................................................................. 19 2.3.2 Funkcionalni dosegi .................................................................................................. 20 2.3.3 Testi štirih kvadratov ............................................................................................... 21 2.3.3 Testi največjega hotenega izometričnega naprezanja ............................................. 22

2.4 VADBA ............................................................................................................................. 22 2.5 STATISTIČNA ANALIZA .................................................................................................... 28

3 REZULTATI IN RAZPRAVA ................................................................................................... 29 3.1 REZULTATI ....................................................................................................................... 29 3.1.1 Spremembe rezultatov testov največjih hotenih mišičnih naprezanj po vadbi ravnotežja na trdih povšrinah............................................................................................... 29 Izteg noge ............................................................................................................................. 29

3.1.2 Spremembe rezultatov testov funkcionalnih dosegov in testa štirih kvadratov ..... 31 3.1.3 Spremembe rezultatov stoj na tenziometrijski plošči po vadbi ravnotežja ............ 34

3.1.3.1 Stoja na trdi podlagi z odprtimi očmi (PSO) ........................................................... 34

3.1.3.2 Stoja na trdi podlagi z zaprtimi očmi (PSZ) ............................................................. 38

3.1.3.3 Stoja na mehki podlagi z odprtimi očmi ................................................................. 42

1.3.5 Tandemska stoja ...................................................................................................... 49 1.3.6 Povzetek rezultatov ................................................................................................. 51

3.2 RAZPRAVA ....................................................................................................................... 52 4 SKLEP .................................................................................................................................. 55 5 VIRI IN LITERATURA ........................................................................................................... 56

KAZALO SLIK Slika 1: Strategije uravnavanja ravnotežja v smeri naprej-nazaj (anteriorno-posteriorno): a) stategija gležnja, b) startegija kolka (prirejeno po Horak, 1987) ............................................. 11 Slika 2: Razporeditev receptorjev v poraščeni in gladki koži (prirejeno po Shaffer in Harrison, 2007) ......................................................................................................................................... 14 Slika 3: a) Začetni položaj testa funkcionalnega dosega in b) končni položaj testa funkcionalenga dosega (Osebni arhiv) ..................................................................................... 20 Slika 4: Postavitev palic. Puščice označujejo smer korakanja (Dite in Temple, 2002) ............. 21 Slika 5: Izometrična dorzalna in plantarna fleksija (Osebni arhiv) ........................................... 22 Slika 6: Izometrično napenjanje iztegovalk nog (Osebni arhiv) ............................................... 22 Slika 7: Opornica za addukcijo in abdukcijo kolka ter izteg in upogib trupa (Osebni arhiv) ... 22 Slika 8: Stopalni vložek, ki so ga merjenci nosili na vadbi (Osebni arhiv) ................................ 23 Slika 9: Naloge statičnega ravnotežja (Osebni arhiv). .............................................................. 24 Slika 10: Naloge dinamičnega ravnotežja (Osebni arhiv) ......................................................... 24 Slika 11: Naloge dinamičnega ravnotežja (Osebni arhiv) ......................................................... 24 Slika 12: Relativne spremembe največjih hotenih mišičnih naprezanj .................................... 30 Slika 13: Funkcionalni doseg z nogo naprej.............................................................................. 31 Slika 14: Funkcionalni doseg z nogo vstran .............................................................................. 32 Slika 15: Funkcionalni doseg z nogo nazaj................................................................................ 33 Slika 16: Test štirih kvadratov .................................................................................................. 33 Slika 17: Relativne spremembe funkcionalnih dosegov in testa štirih kvadratov ................... 34 Slika 18: Hitrost gibanja središča pritiska med stojo na tenziometrijski plošči z odprtimi očmi .................................................................................................................................................. 35 Slika 19: Hitrost gibanja središča pritiska v ateriorno-posteriorni smeri med stojo na tenziometrijski plošči z odprtimi očmi ..................................................................................... 36 Slika 20: Povprečna amplituda gibanja središča pritiska v ateriono-posteriorni smeri med stojo na tenziometrijski plošči z odprtimi očmi ....................................................................... 37 Slika 21: Relativne spremembe medstojo na med stojo na tenziometrijski plošči z odprtimi očmi .......................................................................................................................................... 38 Slika 22: Skupna hitrost gibanja središča pritiska med stojo na tenziometrijski plošči z zaprtimi očmi ............................................................................................................................ 39 Slika 23: Hitrost gibanja središča pritiska v ateriorno-posteriorni smeri med stojo na tenziometrijski plošči z zaprtimi očmi ...................................................................................... 39 Slika 24: Hitrost gibanja središča pritiska v medialno-lateralni smeri med stojo na tenziometrijski plošči z zaprtimi očmi ...................................................................................... 40 Slika 25: Povprečna amplituda gibanja središča pritiska v ateriorno-posteriorni smeri med stojo na tenziometrijski plošči z zaprtimi očmi ........................................................................ 41 Slika 26: Relativne spremembe med stojo na tenziometijski plošči z zaprtimi očmi............... 42 Slika 27: Hitrost gibanja središča pritiska med stojo na mehki podlagi z odprtimi očmi ......... 43 Slika 28: Hitrost gibanja središča pritiska v ateriorno-posteriorni smeri med stojo na mehki podlagi z odprtimi očmi ............................................................................................................ 43 Slika 29: Hitrost gibanja središča pritiska v medialno-lateralni smeri med stojo na mehki podlagi z odprtimi očmi ............................................................................................................ 44 Slika 30: Povprečna amplituda gibanja središča pritiska v ateriorni-posteriorni smeri med stojo na mehki podlagi z odprtimi očmi ................................................................................... 45 Slika 31: Povprečna amplituda gibanja središča pritiska v medialno-lateralni smeri med stojo na mehki podlagi z odprtimi očmi ............................................................................................ 46

Slika 33: Relativne spremembe med stojo na mehki podlagi z odprtimi očmi ........................ 47 Slika 34: Relativne spremembe med stojo na mehki podlagi z zaprtimi očmi ......................... 49 Slika 35: Relativne spremembe med tandemsko stojo ............................................................ 50 KAZALO TABEL Tabela 1: prispevek posameznega senzornega sistema in različnih kombinacij na obseg gibanja telesnega težišča(prirejeno po: Rugelj, 2014) ............................................................. 15 Tabela 2: Osnovni podatki štiriindvajsetih preiskovancev kontrolne skupine in devetih udeležencev devettedenske vadbe ravnotežja na trdih površinah ......................................... 19 Tabela 3: Stoje in njihova zahtevnost (Z1 - lažje, Z2 - težje) .................................................... 26 Tabela 4: Stopnjevanje zahtevnosti stoj v 9-ih tednih. ............................................................ 26 Tabela 5: Hoja in njihova zahtevnost. ...................................................................................... 26 Tabela 6: Stopnjevanje zahtevnosti nalog dinamičnega ravnotežja na trdi podlagi. .............. 27 Tabela 7: Povzetek rezultatov testov ravnotežja. .................................................................... 51

10

1 UVOD

Ohranjanje ravnotežja med stojo in gibanjem je osnovna motorična sposobnost človeškega telesa (Winter, 1995), ki je, poleg uravnavanja drže, nujen pogoj za učinkovito gibanje po prostoru in temelj za uspešno izvajanje različnih vsakodnevnih aktivnosti (Rugelj, 2012).

V literaturi je ravnotežje opredeljeno kot kompleksna gibalna, senzorična in kognitivna funkcija (Rogers, b.d.) in predstavlja sposobnost vzdrževanja in ponovnega vzpostavljanja središča pritiska na podlago znotraj meja podporne ploskve. Stanje, ko so sile, ki delujejo na telo, v ravnovesju in telo počiva v nameravanem položaju, imenujemo statično ravnotežje, medtem ko je sposobnost ohranjanja ravnotežja med delovanjem zunanje sile na telo pri različnih aktivnostih, kot so hoja, sprememba položaja telesa iz ene drže v drugo, opredeljeno kot dinamično ravnotežje (Horak, 1987; Kandel, Schwartz in Jessell, 2000).

1.1 NADZORNI SISTEMI PRI VZDRŽEVANJU RAVNOTEŽJA

Da telo ohrani ravnotežje v pokončnem položaju in s tem zagotovi stabilno ter učinkovito gibanje skozi prostor, se je pri človeku razvil specializirani sistem nadzora ravnotežja. Nadzorni sistem sestavljajo senzorni sistem, ki je pomemben za zaznavo gibanja telesnih segmentov, centralni živčni sistem, namenjen obdelavi podatkov, ter gibalni sistem, katerega naloga je izvrševanje gibalnih nalog (O’Sullivan in Schmitz, 2001). Njegovo pravilno delovanje je ključno za nemoteno ohranjanje pokončnega položaja telesa in gibanja (Horak, 2006).

1.1.1. Gibalni mehanizmi uravnavanja ravnotežja

Za stojo je značilno nenehno spontano gibanje telesa (Horak in Macpherson, 1996), za kar je potrebno usklajeno delovanje več dejavnikov. Drža telesa je tisti dejavnik, ki omogoča upiranje gravitacijskim silam, ki silijo telo iz ravnotežnega položaja, druga komponenta pa je mišični tonus, s katerim mišice vzdržujejo pokončni položaj telesa (Gurfinkel, Cacciatore, Cordo, Horak, Nutt in Skoss, 2006). Pri ohranjanju pokončnega položaja telesa med stojo so ves čas aktivne antigravitacijske mišice. Mišici soleus in gastrocnemius sta aktivni, ko pade telesno težišče rahlo pred kolenski in zgornji skočni sklep, mišica tibialis anterior se aktivira ob gibanju telesa nazaj, mišice gluteus medius in tensor fascie latae ter iliopsoas so aktivne ob premikih v kolčnem sklepu, medtem ko so mišice toracic erector spinae aktivne ves čas, saj telesno težiše poteka pred hrbtenico (Basmajian in De Luca, 1985). Da telo ne bi izgubilo ravnotežja, se mora središče pritiska gibati znotraj podporne površine, ki je pri pokončnem položaju telesa odvisna od velikosti stopal posameznika ter od širine njihove postavitve (O’Sullivan in Schmitz, 2011). Središče pritiska ob podlago predstavlja povprečno vrednost pritiskov preko površine področja, ki je v kontaktu s podlago, njegova lokacija pa je odvisna od razporeditve telesne teže med nogama. Pri mirni, sonožni stoji se vertikalna projekcija težišča nahaja približno simetrično med stopaloma obeh nog in dva centrimetra naprej od zunanje strani gležnja (Winter, 1995). Kadar pride do spremembe

11

položaja telesa, središče pritiska pade izven podporne ploskve, posledično pa to pripelje do izgube ravnotežja (Horak, 1987). Če pride do majhnega odstopanja težišča telesa v smeri naprej-nazaj (anteriorno-posteriorni smeri), telo za kompenziranje rahlo poveča aktivnost antigravitacijskih mišic, v primeru večjih motenj pa so za ohranjanje ravnotežja potrebne ustrezne gibalne strategije: (1) strategija gležnja, (2) strategija kolka in (3) strategija koraka (Rose, 2010).

Strategijo gležnja nadzorni sistem uravnavanja ravnotežja uporablja pri kontroli nihanja med mirno stojo ter pri delovanju manjših motenj na telo (Horak, Sharon in Shumway-Cook 1997; Rose, 2010). Za uspešno uporabo strategije gležnja potrebujemo primeren obseg gibanja in moči v mišicah gležnja (Rose, 2010). Ko na telo delujejo večje motnje ali ko mišice okoli gležnja s svojo aktivnostjo ne zmorejo več ustvariti zadostne količine korektivnega navora za vzdrževanje pokončnega ravnotežja, prevlada strategija kolka, ki uravnava ravnotežje s pomočjo močnejših fleksorjev in ekstenzorjev kolka (Winter, 1995; Horak idr., 1997). Če opazujemo osebo, ki uporablja strategijo kolka, opazimo nasprotno gibanje zgornjega dela telesa glede na spodnje okončine (Rose, 2010). V primeru, ko obe omejeni strategiji ne zadostujeta za ohranjanje ravnotežnega položaja oziroma ko motnja, ki deluje na človeško telo, premakne težišče izven meja podporne površine, pride do uravnavanja ravnotežja s pomočjo strategije koraka (Horak idr., 1997). Hitrost nihanja je v tem primeru prehitra, da bi strategija kolka bila zadostna za vzpostavljanje ravnotežnega položaja, zato moramo v takšni situaciji vzpostaviti novo podporno površino, da bi preprečili padec. Pri uporabi strategije koraka oseba izvede vsaj en korak v smeri izgube ravnotežja (Rose, 2010).

Slika 1: Strategije uravnavanja ravnotežja v smeri naprej-nazaj (anteriorno-posteriorno): a) stategija gležnja, b) startegija kolka (prirejeno po Horak, 1987)

12

Pri manjših motnjah ravnotežnega položaja v smeri naprej-nazaj (anteriorno-posteriorno) se mišice aktivirajo po distalno-proksimalnem principu, medtem ko se pri nihanju v medialno-lateralni smeri aktivirajo ravno obratno. Za ohranjanje ravnotežja v lateralni smeri je največji delež gibanja v kolkih in trupu, medtem ko je gibanje v gležnjih bistveno manjše, zato se pri tej strategiji najprej začne gibati glava, sledi gibanje kolkov, nazadnje pa še gibanje v gležnjih (Rose, 2010). Uravnavanje ravnotežnega položaja v smeri naprej-nazaj (anteriorno-posteriorni smeri) poteka s pomočjo plantarnih/dorzalnih fleksorjev gležnja (Horak idr., 1997; Winter, 1995), medtem ko je nihanje v smeri levo-desno (medialno-lateralni smeri) povsem odvisno od abduktorjev in adduktorjev kolka (Winter, 1995). Šibkost slednjih povzroča lateralno nestabilnost, ki ima veliko vlogo pri hoji (Rose, 2010). Medialno-lateralno nihanje v kontroli drže je med najboljšimi napovedovalci padcev pri starostnikih (Bilban, 2008).

1.1.2 Senzorni mehanizmi

Za zavedanje telesa in predstavo o njem je potreben priliv iz različnih senzornih kanalov (Rugelj, 2014). Informacije, ki prihajajo iz telesnih čutil (Kuo, 2005), so pomembne za prilagajanje drže telesa (Rugelj, 2014), saj prinašajo podatke o njegovem položaju, gibanju in o okolici, v kateri se telo giblje (Kuo, 2005). Senzorni sistem vključuje (1) vidni, (2) ravnotežni (vestibularni) in (3) somatosenzorni sistem (Kuo, 2005; O’Sullivan in Schmitz, 2001; Winter, 1995). Vidni sistem omogoča zaznavanje predmetov v okolju (lastnosti okolja), prav tako pa daje informacije o orientaciji telesnih segmentov in telesa glede na okolico (Kuo, 2005; O’Sullivan in Schmitz, 2001). Vidne informacije so ključnega pomena za uspešno izvedbo hotenih gibanj kot tudi za anticipacijske akcije, ki so potrebne za vzdrževanje stoje (Rose, 2010). Vidne informacije vsebujejo tako centralne kot periferne vidne informacije, pomembnejše pri uravnavanju stoje pa naj bi bile prav slednje (Paillard, 1987, v Shumway-Cook in Woollacott, 2007). Vid je pomemben vir informacij med gibanjem tudi takrat, kadar je priliv iz drugih virov (kot je proprioceptivni priliv) zmanjšan. Ob popolni odsotnosti vida, zmanjšanju osvetlitve ali konfliktne vidne informacije mora oseba nadzorovati držo in/ali hoteno gibanje tako, da daje večji poudarek vestibularnemu in somatosenzornemu sistemu (Rugelj, 2014). Ravnotežni oziroma vestibularni sistem zaznava linearne in kotne spremembe položaja glave (Bilban, 2008), s čimer osrednjemu živčevju zagotavlja informacije o položaju in gibanju glave (Rugelj, 2014). Stabilizacija glave je nujna za učinkovito kontrolo drže (Bilban, 2008). Ko se položaj glave spremeni, receptorji v notranjem ušesu in semikularnem kanalu vzpodbudijo vestibularne senzorne signale in prispevajo k občutku položaja telesa in prostorskem zavedanju (Horak, Earhart in Dietz, 2001). Deluje v povezavi z vidnim sistemom in nam pomaga določiti, ali se med hitrim premikanjem v prostoru premikamo mi ali okolica (Rose, 2010). Informacije prihajajo v osrednje živčevje iz petih organov v notranjem ušesu. Vestibularni sistem je ključnega pomena, kadar so informacije iz drugih virov nezanesljive ali zmanjšane, prav tako pa sodeluje pri organizaciji ravnotežnih reakcij, na primer pri izvedbi gibalne strategije kolka. Ob odsotnosti vestibularnega sistema lahko oseba z vidnim in somatosenzornim sistemom to odsotnost kompenzira. Vendar pa dajo osebe z vestibularno oslabitvijo v konfliktnih razmerah pogosto prednost samo vidnemu prilivu (Rugelj, 2014).

13

Somatosenzorni sistem je sklop bioloških receptorjev, ki osrednjemu živčevju zagotavlja informacije o položaju telesa glede na podporno ploskev ter posreduje informacije o medsebojnih odnosih telesnih segmentov (Rugelj, 2014). Pomembne somatosenzorne informacije, ki omogočajo uravnavanje ravnotežja med stojo, posredujejo mišični, sklepni in kožni receptorji (Shaffer in Harrison, 2007). Mišične receptorje sestavljajo mišična vretena in Golgijev tetivni organ. Mišična vretena dajejo osrednjemu živčevju podatke o hitrosti in smeri mišičnega raztega (primarna vlakna) ter o statični dolžini mišic in o položaju udov (sekundarna vlakna) (Kandel idr., 2000), medtem ko je Golgijev tetivni organ občutljiv na spremembo sile v mišici in daje informacije o gibanju udov, spremembi položaja udov ter oceni težo predmeta, ki jo posamezen ud podpira (Kandel idr., 2000). Sklepni receptorji posredujejo informacijo o spremembi položaja udov, zaznavajo meje gibanja in posredujejo informacijo o ekstremnem položaju sklepa ter tako preprečujejo njegovo poškodbo (Riemann in Lephart, 2002a; Riemann in Lephart, 2002b). Kožni receptorji posredujejo informacije o začetku giba in so pomembni za interpretacijo signalov iz ostalih receptorjev (Kandel idr., 2000). Ločimo več tipov kožnih receptorjev: mehanoreceptorje (Merkeljeve ploščice, Meissnerjeva telesca, Ruffinijevi končiči in Paccinijeva telesca), ki zaznavajo pritisk in mehanične dražljaje, nociceptorje, ki signalizirajo bolečinske dražljaje, in termoreceptorje, ki signalizirajo spremembo temperature (Enoka, 2002; Rugelj, 2014). Merkeljeve ploščice se odzivajo na lokalni vertikalni pritisk, Meissnerjeva telesca pa se odzivajo na dražljaje lokalnega pritiska (Enoka, 2002) in so receptorji z višjim pragom vzdraženosti (Rugelj, 2014). Oba mehanoreceptorja se nahajata na kožni površini. Ruffinijevi končiči se odzivajo na raztegnitev kože, medtem ko Paccinijeva telesca kot receptorji z nižjim pragov vzdraženosti zaznavajo hitre spremembe pritiska (Enoka, 2002) in ležijo globlje v koži (Schmidt in Lee, 1999). Kožne receptorje lahko razdelimo tudi glede na hitrost prilagajanja, in sicer na receptorje s hitrim in receptorje s počasnim prilagajanjem. Med prve spadajo Meissnerjeva ter Paccinijeva telesca, medtem ko so Ruffinijevi končiči in Merkeljeve ploščice receptorji, ki se prilagajajo nekoliko počasneje (Rugelj, 2014).

14

Slika 2: Razporeditev receptorjev v poraščeni in gladki koži (prirejeno po Shaffer in Harrison, 2007)

Za lokalizirano zaznavanje gibanja med kožo in dotikalno površino so zadolžena vlakna s hitrim prevajanjem (Rugelj, 2014). V stopalu tako najpogosteje oživčen del predstavljajo Meissnerjeva telesca (57 %), sledijo Ruffinijevi končiči (15%), nekoliko manj pa je Merklovih diskov in Paccinijevih telesc (14 %) (Kennedy in Inglis, 2002). Poleg naštetih receptorjev zelo pomembne somatosenzorne informacije za nadzor ravnotežja med stojo posredujejo predvsem ekstravestibularna (somatska) in somatosenzorna gravicepcija. Prva posreduje informacije o položaju telesa preko enajstega torakalnega in šestega vratnega segmenta hrbtenjače (posredovano preko nervus phrenicus in nervus vagus) (Mittelstaedt, 1996), medtem ko somatosenzorna gravicepcija zagotavlja priliv informacij iz globokih mehanoreceptorjev podplata preko kontaktne sile in gibanja med stopali in podporno ploskvijo (Mergner, Maurer in Peterka, 2003; Winter, 1995). Na splošno velja, da so kontaktne sile in gibanje med stopali in podporno ploskvijo glavni vir informacije za ohranjanje ravnotežja nad fiksno podporno ploskvijo. Obstajajo klinični dokazi, da nastanejo motnje nadzora drže po izgubi somatosenzornega aferentnega priliva iz podplata. Pri zmanjšanem ali odsotnem občutku za pritisk na podplatu se spremeni vzorec hoje, predvsem časovni potek obremenitve stopala med fazo opore, od začetnega dostopa do končnega odriva (Rugelj, 2014).

1.1.2.1. Integracije priliva iz različnih čutil

Za dobro stabilnost telesa v različnih položajih so potrebne informacije iz vseh treh senzornih

sistemov (Bilban, 2008). Primanjkljaj v kateremkoli senzornem sistemu povzroči spremembo

v načinu procesiranja senzornih informacij in tudi v obliki gibalnega odziva, ki ohranja držo in

ravnotežje (Rugelj, 2014).

15

V spodnji tabeli (Tabela 1) lahko vidimo prispevek posameznega senzornega sistema in

različnih kombinacij na obseg gibanja telesnega težišča, pri čemer so rezultati izraženi kot

odstotki razlik od osnovnega položaja zdravih oseb. Vse kombinacije senzornih motenj

povečajo gibanje telesnega težišča glede na izhodiščni položaj, to je mirno stojo z vsemi viri

senzornega priliva. Opazimo lahko, da je odstotek povečanja gibanja središča pritiska, kadar

sta zmotena dva aferentna sistema, znatno večji. Gibanje težišča postane največje, ko sta

prizadeta hkrati vidni in somatosenzorni sistem, saj velik delež starejših oseb ne more

nadzorovati zibanja telesa, kadar informacije o njegovi orientaciji izhajajo le iz vestibularnega

sistema. Prav tako vidni in vestibularni sistem ne moreta v celoti nadomestiti manjkajočega

somatosenzornega priliva, obratno pa nekateri dokazi podpirajo hipotezo, da lahko ustrezen

somatosenzorni priliv kompenzira vidni in vestibularni primankljaj (Rugelj, Tomšič in Sevšek,

2011).

Tabela 1: Prispevek posameznega senzornega sistema in različnih kombinacij na obseg gibanja telesnega težišča (prirejeno po: Rugelj, 2014)

Povečanje gibanja središča pritiska (%) Prizadet en sistem Vestibularni sistem 4 Vidni sistem 41 Somatosenzorni sistem 66 Prizadeta dva sistema Vestibularni in vidni 61 Vestibularni in somatosenzorni 75 Vidni in somatosenzočni 150 Prizadeti vsi trije sistemi 250

Informacije iz vsakega od treh senzornih sistemov se organizirajo in integrirajo v centralnem živčnem sistemu (Rose, 2010), ki pridobljene podatke obdela in jih oblikuje v ustrezne motorične ukaze, ki jih nato posreduje mišičnemu aparatu glede na potrebe in izkušnje. Mišični aparat nadalje odgovori s primernim gibalnim odgovorom (Kandel idr., 2000).

1.2 STAROSTNE SPREMEMBE V RAVNOTEŽJU

S staranjem pride do številnih sprememb v človeškem organizmu, ki pripeljejo do zmanjšanja funkcijskih sposobnosti in spremenjenega življenjskega sloga starostnikov (Rugelj, 2012). Posledično se zmanjša telesna zmogljivost, s tem pa se povečuje ogroženost starostnikov za padce. Večina teh padcev je rezultat izgube ravnotežja v smeri naprej, kot je npr. spotikanje med hojo (Blake idr., 1988). Posledice padca so škodljive za posameznika in hkrati predstavljajo veliko breme za javno zdravstvo (Rugelj, 2012). Poškodbe, ki nastanejo zaradi padcev, so namreč vzrok za kar tri četrtine bolnišničnih obravnav ter več kot polovico smrti (Bilban, 2008).

1.2.1. Vpliv staranja na mišični sistem

Mišični sistem se s starostjo močno spreminja. Spremembe se kažejo v upadanju mišične mase, zmanjšanem premeru vlaken ter manjšem številu motoričnih enot (Doherty, 2003;

16

Vandervoort, 2002, v Weber, 2014). Posledično se spremembe kažejo na zmanjšani mišični jakosti (Allman in Rice, 2002) in vzdržljivosti. Mišična jakost je sposobnost mišice izvesti največjo silo. V spodnjih udih se med 30. in 80. letom zmanjša za 40 % (Aniansson, Hedberg, Henning in Grimby, 1986), medtem ko se mišična vzdržljivost, ki jo lahko definiramo tudi kot sposobnost mišice dlje časa opravljati submaksimalno aktivnost, zmanjša nekoliko manj (Allen, Lamb in Westerblad, 2008). Slabša zmogljivost proizvodnje mišične sile se lahko delno kaže tudi v povečanem gibanju središča pritiska (SP) pri starejših. Gibanje SP med mirno stojo je eden od pokazateljev uravnavanja stoje, ki se uporablja za ocenjevanje ravnotežja. Gibanja SP med mirno stojo je pri starejših osebah več kot pri mlajših, predvsem pa je bolj občutljiva hitrost gibanja SP kot pa absolutna pot gibanja SP (Weber, 2014).

1.2.2. Vpliv staranja na skeletni sistem

Pri starejših osebah je v primerjavi z mlajšimi značilna manjša ekstenzija v kolku, ki je delno ali popolnoma kompenzirana z večjim anteriornim nagibom medenice, lumbalno lordozo in spremembami položaja kolena. To povzroča manjšo dolžino koraka in hitrost hoje. Poleg tega je pri starejših moč opaziti tudi prisotnost zmanjšane ekstenzije kolka in skrajšanih fleksorjev kolka, ki posledično zmanjšata sposobnost izogibanja padcem (Bilban, 2008). Na kvaliteto gibanja pri starejših ljudeh vpliva tudi slabša sklepna gibljivost. Pri starejših osebah za vzdrževanje ravnotežja predstavlja problem zmanjšane gibljivosti v gležnju (Hatton, 2010), gibljivost pa se predvsem poslabša v hrbtenici, ki povzroči spremenjeno držo med stojo, predvsem v smislu povečanja ukrivljenosti v smeri naprej (sključena drža) (Shumway-Cook in Woollacott, 2007), kar pa povzroči spremenjeno celotno držo med stojo posameznika in premik telesnega težišča (Studenski, Duncan in Chandler, 1991).

1.2.3 Vpliv staranja na živčni sistem

1.2.3.1. Vpliv staranja na senzorni sistem

S starostjo pride do poslabšanja delovanja tudi senzornega sistema ravnotežja (Carter, Kannus, in Khan, 2001). Zaznava na nivoju somatosenzornega sistema se slabša, za kar je v večji meri odgovorno zmanjšano število in dvig senzornega praga mehanoreceptorjev kože (Shumway-Cook in Woollacott, 2007). Te spremembe zmanjšajo proproceptivne funkcije starejših (Skinner idr., 1984, v Zacirkovnik, 2011; Paulus idr., 1984, v Zacirkovnik, 2011), zmanjšata pa se tudi občutek za vibracije, ter občutek za lego in gibanje sklepov (Carter idr., 2001). S staranjem se zmanjša število in velikost aksionov, poleg tega pa pride tudi do poslabšanja mielinske ovojnice. Posledično te spremembe vplivajo na manjšo hitrost prevajanja akcijskih potencialov po periernih živcih (Hatton, 2010). S starostjo postane tudi vestibularni sistem manj zanesljiv (Walther in Westhofen, 2007). Poslabšano delovanje ravnotežnega sistema je posledica zmanjšanja senzornih celic in živčnih vlaken v ravnotežnem sistemu, ki se začne po 40. letu starosti (Bilban, 2008). Ravno tako je s starostjo viden upad delovanja vidnega sistema. Zmanjša se vidno polje, pade ostrina vida, zmanjša se natančnost zaznavanja barv, velikost zenice se zmanjša in posledično se zmanjša količina svetlobe, ki pade na mrežnico. Zmanjša se občutljivost za kontrast, ki

17

privede do motenj v zaznavanju obrisov in globinske predstave (Shumway-Cook in Woollacott, 2007). Poleg tega se poveča preobčutljivost za odbojno svetlobo (refleksije). Po drugi strani pa se podaljša čas, potreben za prilagajanje na spremembo jakosti svetlobe. Prilagoditev na novo manjšo ali večjo osvetlitev prostora lahko traja do 30 sekund in več (Weber, 2014). Vsaka od teh sprememb lahko vodi v poslabšanje vidnih informacij, ki so potrebne za ohranjanje ravnotežja (Bilban, 2008).

1.2.3.2. Vpliv staranja na višje funkcije centralnega živčnega sistema

S starostjo je obdelava infomacij upočasni, hitrost reakcije se slabša (Hatton, 2010), pogost pa je upad tudi kognitivnih funkcij, kar lahko dodatno ovira bolnikovo razumevanje okolja in opravljanje različnih ravnotežnih nalog (Zacirkovnik, 2011). Pri kognitivnih motnjah sta prizadeta predvsem delovni in dolgoročni spomin (Erickson, Gildingers in Butters, 2013), nekatere raziskave pa kažejo, da s staranjem k nestabilnosti drže vse bolj prispeva tudi zmanjšana pozornost ali konkurenčna naloga (Rugelj, 2012).

1.3 V RAVOTEŽJE USMERJENA VADBA

Številne raziskave so pokazale, da je specifična ravnotežna vadba učinkovit način izboljšanja

ravnotežne funkcije (Rugelj in Uršič, 2006), saj pri vadbi, ki je usmerjena v ravnotežje, prihaja

do nenehnega vzpostavljanja in ohranjanja ravnotežja na zmanjšani in/ali nestabilni podporni

površini, vadba pa lahko poteka v statičnih ali dinamičnih pogojih (Kandel idr., 2000).

D. Rugelj je s sodelavci (2011) raziskovala učinkovitost v ravnotežje usmerjene vadbe pri

skupini aktivnih starostnikov, ki so bili v povprečju stari 70 let. Vadba je trajala 8 mesecev in

potekala dvakrat tedensko. Ugotovili so, da se je pri starostnikih po vadbi izboljšala stabilnost

drže, poleg tega pa so se učinki vadbe odražali tudi pri drugih aktivnostih, kot je hitra hoja. Žal

pa med raziskovalci o vrsti in intenzivnosti vadbe, ki bi izboljšala ravnotežje pri starostnikih, še

vedno ni soglasja (Rugelj idr., 2011).

D. Rugelj meni, da mora vadba, ki je usmerjena v ravnotežje, vključevati različne komponente

vadbe, ki bodo upoštevale čim več dejavnikov, ki vplivajo na ravnotežje. Po D. Rugelj (2012) so

temeljne komponente v ravnotežje usmerjene vadbe: (1) spreminjanje položaja telesnega

težišča v navpični smeri, kot sta na primer vstajanje in sedenje, (2) približevanje projekcije

telesnega težišča k robu podporne ploskve, kot je na primer poseganje po predmetih, ki so

zunaj dosega roke, (3) spreminjanje smeri gibanja in gibanje okoli vzdolžne telesne osi

(izogibanje oviram, oziranje nazaj, prestopanje v različnih smereh – naprej, nazaj in vstran),

(4) gibanje na nestabilni, neravni in mehki podlagi, (5) zmanjšanje podporne ploskve, kot je na

primer hoja z eno nogo pred drugo (tandemska hoja) ali hoja po ozki površini, ter (6) sočasno

izvajanje več nalog, za katero je potrebna deljena pozornost, kot sta na primer učenje

koreografije in ples. Poleg tega pa mora biti vadba čim bolj specifična, saj je s takšno vadbo

pridobivanje funkcijskih sposobnosti najhitrejše in je njihov prenos v vsakodnevno uporabo

najbolj učinkovit. Vadba ravnotežja je lahko senzorično specifična. Med izvedbo ravnotežne

naloge je lahko senzorni priliv prisoten iz vseh treh senzornih sistemov (vidnega,

vestibularnega, somatosenzornega), lahko pa so posamezni senzorni sistemi moteni. Pri vidni

in vestibularni odsotnosti lahko primankljaj komenzira ustrezen somatosenzorni priliv (Rugelj

18

idr., 2011). Pri tem imajo veliko vlogo mehanoreceptorji v stopalu, saj centralnemu živčnemu

sistemu posredujejo informacije o položaju telesa glede na podporno površino (Kennedy in

Inglis, 2002). Številne raziskave (Watanabe in Okubo, 1981; Corbin, Hart, McKeon, Ingersoll in

Hertel, 2007; Pallulel idr. 2008, Wilson, Rome, Hodgson in Ball, 2008; Hatton, 2010, Wang,

Watanabe in Chen, 2016) potrjujejo, da naj bi k večji stimulaciji mehanoreceptorjev v podplatu

vplivali tudi stopalni vložki ter s tem posledično zmanjšali gibanje težišča telesa in izboljšali

stabilnost drže, še posebej pri starejših ljudeh (Wang idr., 2016).

V tej diplomski nalogi smo se osredotočili na vadbo, ki je imela poudarek na povečan mehanski pritisk na stopala. V ta namen smo vadbo izvajali na trdih površinah, pri tem pa so vadeči nosili tudi posebne stopalne vložke.

1.4 CILJI

Osnovni cilj diplomskega dela je bil preveriti ali vadba ravnotežja na trdnih površinah in z dodanimi stopalnimi vložki (v nadaljevanju samo vadba ravnotežja) izboljša statično in dinamično ravnotežje aktivnih starejših v različnih pogojih senzornega priliva, poleg tega pa nas je zanimalo tudi, ali omenjena vadba izboljša največjo izometrično moč izbranih mišičnih skupin.

1.5 HIPOTEZE

Na podlagi zastavljenih ciljev smo postavili naslednje raziskovalne hipoteze:

H01: Merjenci, ki so izvajali vadbo za ravnotežje, imajo daljši funkcionalni doseg z roko.

H02: Merjenci, ki so izvajali vadbo za ravnotežje, imajo po vadbi daljši funkcionalni doseg z

nogo naprej, nazaj in vstran.

H03: Merjenci, ki so izvajali vadbo za ravnotežje, imajo po vadbi krajši čas testa štirih

kvadratov.

H04: Merjenci, ki so izvajali vadbo za ravnotežje, imajo po vadbi manjšo skupno hitrost gibanja

središča pritiska (SP) na podlago, hitrost SP na podlago v anterio-posteriorni (AP) in medio-

lateralni smeri (ML) v vseh pogojih stoje.

H05: Merjenci, ki so izvajali vadbo za ravnotežje, imajo po vadbi manjšo povprečno amplitudo

gibanja SP na podlago v AP in ML smeri v vseh pogojih stoje.

H06: Vadba za ravnotežje ne bo povzročila sprememb v testih največjih hotenih mišičnih

naprezanj.

H07: Pri kontrolni skupini ne bo sprememb v parametrih ravnotežja in največjih hotenih

mišičnih naprezanjih.

19

2 METODE DELA

2.1 PREISKOVANCI

V raziskavi je sodelovalo 33 preiskovancev obeh spolov iz območja Ljubljane, starih od 60 do 85 let. Preiskovanci so bili člani Centra aktivnosti Fužine, redno aktivni pa so bili enkrat do štirikrat tedensko. Pri nekaterih so bile prisotne kronične bolezni, ki pa jih med gibanjem niso omejevale. Preiskovanci so bili razdeljeni v dve skupini, kontrolno in vadbeno. Kontrolna skupina je štela 24 preiskovancev, medtem ko je bilo pri vadbeni skupini v končno analizo vključenih 9 preiskovancev. Splošni podatki za vadbeno skupino so predstavljeni v Tabeli 2.

Tabela 2: Osnovni podatki štiriindvajsetih preiskovancev kontrolne skupine in devetih udeležencev devettedenske vadbe ravnotežja na trdih površinah

Mean ± SO Minimum Maksimum

KONTROLNA SKUPINA Starost (let) 65,1 ± 4,7 56 76 Telesna višina (cm) 160,9 ± 7,3 150 181 Telesna teža pred vadbo (kg) 73,5 ± 10,6 61,8 92,1 Telesna teža po vadbi (kg) 71,8 ± 10 64,9 89 VADBENA SKUPINA Starost (let) 63,9 ± 5,9 58 79 Telesna višina (cm) 168,1 ± 7,8 156,5 178 Telesna teža pred vadbo (kg) 80,7 ± 15,1 62,8 110,8 Telesna teža po vadbi (kg) 81,1 ± 15,2 63,4 111,1

Naloga preiskovancev kontrolne skupine je bila, da so med raziskavo izvajali enako vadbo kot so jo doslej, medtem ko so preiskovanci v vadbeni skupini izvajali vadbo za ravnotežje na trdnih površinah. Pri vadbi so uporabljali stopalne vložke, ki povečajo mehanski pritisk na stopalo. Preiskovanci so bili pred vadbo seznanjeni s tveganji, prav tako pa so podpisali tudi informativno privolitev.

2.2 POSTOPEK IN PRIPOMOČKI

Vadba za ravnotežje je trajala 9 tednov. Pred in po vadbi smo izmerili največjo izometrično moč: (1) dorzalnih in plantarnih upogibalk stopala z izometrično gleženjsko opornico (lastne izdelave), (2) iztegovalk nog s tenziometrijsko ploščo (9253A11, Kistler, Švica), (3) mišic, ki primikajo in odmikajo kolk s tehtnico in posebno kovinsko opornico (lastne izdelave), (4) upogibalk in iztegovalk trupa s tehtnico in posebno kovinsko opornico. Preiskovanci so na meritvah opravili najprej teste statičnega in dinamičnega ravnotežja (5), sledili pa so testi izometrične moči (6).

2.2.1 Stoje na tenziometrijski plošči

Na tenziometrijski plošči smo izvajali naslednje stoje: (1) mirno stojo, s stopali v širini bokov (paralelna stoja) pod pogojem odprtih in zaprtih oči, (2) paralelno stojo na mehki peni pod pogojem odprtih in zaprtih oči ter (3) tandemsko stojo pod pogojem odprtih oči.

20

Pri vsakem testu se je merjenec brez obutve postavil na tenziometrijsko ploščo oziroma na ravnotežno blazino Airex®Balanced Pad Elite (50 x 41 x 6 cm) na tenziometrijski plošči (9253A11, Kistler, Švica), s stopali v predpisan položaj (paralelna stoja oziroma tandemska stoja). Roke je imel prekrižane na ramenih, pogled pa je imel usmerjen naravnost naprej v črno piko na steni, oddaljeno približno 2 metra. Naloga merjenca je bila ohranitev mirne stoje v času 20 sekund, test pa je pod vsakim pogojem (odprte oziroma zaprte oči) ponovil trikrat. Odmor med vsako ponovitvijo je trajal 30 sekund. Opazovani so bili hitrostni in amplitudni parametri gibanja središča pritiska (SP) v anteriorno-posteriorni (AP) in medialno-lateralni smeri (ARS, Ljubljana, Slovenija) (Zacirkovnik, 2012). Za nadaljnjo obdelavo smo izračunali povprečne vrednosti izbranih spremenljivk vseh treh ponovitev.

2.3.2 Funkcionalni dosegi

Preiskovanci so izvajali naslednje funkcionalne dosege: (1) test funkcionalnega dosega z roko, (2) teste funkcionalnega dosega z nogo naprej, nazaj in v stran. Test funkcionalnega dosega odseva preiskovančevo sposobnosti nadzorovanja ravnotežja pri doseganju z roko v anteriorni smeri. Pri testu se je merjenec brez obutve postavil na tenziometrijsko ploščo, s stopali v širini bokov in z roko v položaju devedesetih stopinj antefleksije (Slika 3). V tem položaju smo odmerili začetni položaj iztegnjene roke, nato pa je merjenec iz opisanega izhodiščnega položaja naredil maksimalni doseg naprej, ne da bi pri tem odmaknil peto od podlage, naredil korak naprej ali se dotaknil stene (Slika 3). Rezultat testa je bila maksimalna razdalja dosega iztegnjene roke, ki smo jo izmerili na merilnem metru. Pred samo meritvijo je preiskovanec test dvakrat preizkusil. Test je bil ponovljen štirikrat, z vmesnim odmorom 30 sekund. V primeru dotika stene, koraka med izvedbo ali potrebe po pomoči za vrnitev v izhodiščni položaj, je bila meritev ponovljena (Duncan, Weiner, Chandler in Studenski, 1990). Opazovani parametri so bili maksimalna izmerjena dolžina dosega. V analizo podatkov smo vključili povprečje treh najboljših ponovitev doseženih razdalj.

Slika 3: a) Začetni položaj testa funkcionalnega dosega in b) končni položaj testa funkcionalenga dosega (Osebni arhiv)

21

Test funkcionalnega dosega z nogo ocenjuje sposobnost ohranjanja ravnotežja na eni nogi med doseganjem razdalje z drugo nogo (Gribble in Hertel, 2003). Za izbrani test smo uporabili tri merilne metre (150 cm), ki so bili postavljeni pravokotno drug na drugega. Merjenec je pri izvedbi testa z levo nogo s prsti stopil do sredine stičišča dveh linij dosega. Njegova naloga je bila, da z desno nogo doseže čim daljšo razdaljo v dani smeri, pri kateri se rahlo dotakne podlage in se nato vrne v izhodiščni položaj. Smeri dosega so bile anteriorna, lateralna in posteriorna (Munro in Herrington, 2010). Kot rezultat testa je služila dosežena razdalja, merjena s šiviljskim metrom od centra do maksimalnega dosega z najbolj distalnim delom noge (Gribble in Hertel, 2003). Doseg v posamezno smer je vsak preiskovanec ponoviltrikrat, šele nato je sledil doseg v drugo smer (Robinson in Gribble, 2008). Med posameznimi dosegi je bil odmor 30 sekund. Pred samo meritvijo v vsako posamezno smer je merjenec test enkrat ponovil, da se je seznanil z meritvijo in potekom testa. V primeru izgube ravnotežja, prenosa teže na segajočo nogo ali premaknitve stojne noge iz začetnega položaja se je meritev ponovila (Gribble in Hertel, 2003). Povprečje treh najboljših doseženih razdalj, merjenih z merilnim metrom (Kinzey in Armstrong, 1998), je bilo uporabljeno za prikaz rezultatov posameznega parametra.

2.3.3 Testi štirih kvadratov

Test štirih kvadratov je klinični test za oceno dinamičnega ravnotežja. Med izvedbo testa mora merjenec stopati v štiri kvadrate in pri tem menjati smer hoje. Test ocenjuje spretnost, koordinacijo in zmožnost prenašanje teže z enega na drugi spodnji ud, spreminjanja smeri in stopanja čez ovire (Blennerhassett in Jayakaht, 2008). Za izvedbo testa smo uporabili 4 palice, dolge 90 cm in premera 2,5 cm, ki smo jih postavili pod kotom 90 stopinj, tako kot kaže Slika 4. Na tleh v kotih vsakega kvadrata smo nalepili od 5 do 8 cm veliko številko (od 1 do 4) rdeče barve.

Slika 4: Postavitev palic. Puščice označujejo smer korakanja (Dite in Temple, 2002)

Naloga merjenca je bila, da, kolikor hitro je mogoče, z obema nogama stopi v vsak kvadrat v pravilnem zaporedju in brez dotika palice. Merjenec je na začetku stal v prvem kvadratu, nato je stopil naprej v drugi kvadrat, v stran v tretji kvadrat, nazaj v četrti kvadrat in v stran v prvi kvadrat. Sledila je sprememba smeri in vračanje po isti poti nazaj v prvi kvadrat (4-3-2-1). V vsakem kvadratu sta se morali obe nogi dotakniti tal, pogled pa je pri tem ves čas imel usmerjen naprej. Test je bil končan, ko je merjenec ponovno stopil v začetni položaj. Rezultat testa je bil čas celotne izvedene naloge. Čas smo začeli meriti, ko je prva noga merjenca stopila v drugi kvadrat, in končali, ko se pri vračanju z drugo nogo merjenec dotakne tal v prvem

22

kvadratu. Postopek testa je bil sestavljen iz demonstracije, enega poskusa in dveh ponovitev testa. Če je preiskovanec izgubil ravnotežje, se dotaknil palice ali ni zmogel zaključiti vseh korakov, se je poskus testa ponovil. Kot končni rezultat se je upoštevala boljša ponovitev (Dite in Temple, 2002).

2.3.3 Testi največjega hotenega izometričnega naprezanja

Preiskovanci so pred in po vadbi izvajali največje hoteno izometrično naprezanje (1) iztegovalk nog, (2) plantarnih in dorzalnih fleksorjev, (3) iztegovalk in upogibalk trupa, ter (4) primikalk in odmikalk kolka. Preiskovanec je največjo izometrično naprezanje iztegovalk nog izvedel v trenažerju (Slika 6), medtem ko je izometrično dorzalno in plantarno fleksijo izvedel v opornici (Slika 5). Za merjenje iztega in upogiba trupa ter abdukcijo in addukcijo kolka se je moral preiskovanec postaviti v kovinsko opornico lastne izdelave (Slika 7). Vsako meritev je preiskovanec izvedel dva-krat. Med posameznimi ponovitvami je bil odmor najmanj dve minuti. Kot končni rezultat smo upoštevali največjo vrednost izmed dveh ponovitev.

Slika 5: Izometrična dorzalna in plantarna fleksija (Osebni arhiv)

Slika 6: Izometrično napenjanje iztegovalk nog (Osebni arhiv)

Slika 7: Opornica za addukcijo in abdukcijo kolka ter izteg in upogib trupa (Osebni arhiv)

2.4 VADBA

Vadbo ravnotežja na trdih površinah z uporabo stopalnih vložkov smo izvajali v prostorih Centra aktivnosti fužine v Domu starejših občanov Fužine, in sicer dvakrat na teden po 60 minut. Vadba je trajala devet tednov, od 23. 2. 2016 do 22. 4. 2016.

Vadeči so pri vadbi uporabljali posebne stopalne vložke, ki so jih vstavili v svojo obutev. Da je bil učinek vložkov večji, so vadeči nosili obutev brez nogavic. Stopalni vložki so bili narejeni po meri za vsakega vadečega, potrebne mere pa smo od vadečih vzeli na prvi vadbeni enoti. Površina stopalnih vložkov je bila sestavljena iz treh različnih materialov. Na prstih in

23

sprednjem delu stopala je bil gladek material, v stopalnem loku je bil material bolj bodeč, na peti pa je bil material bolj hrapav (Slika 8).

Slika 8: Stopalni vložek, ki so ga merjenci nosili na vadbi (Osebni arhiv)

Vadba se je začela z ogrevalnim delom, ki je trajal 15 minut, sledil pa je glavni del, ki je bil razdeljen na dva vsebinska sklopa. Vsak sklop je vseboval štiri vaje, ki so jih vadeči izvajali kot vadbo po postajah. V prvem sklopu so bile vaje statičnega (Slika 9), v drugem pa vaje dinamičnega ravnotežja (Slika 10 in 11).

Pri vadbi smo izvajali različne stoje: (1) mirna stoja paralelno, (2) tandemska stoja, (3) stoja na levi nogi in (4) stoja na desni nogi. Vsako nalogo so vadeči izvajali dvakrat po 30 sekund, z vmesnim odmorom eno minuto. Odmor med nalogami je trajal dve minuti. V času odmora med nalogami so vadeči v vsak svoj dnevnik vadbe, ki so ga prejeli na prvi vadbeni enoti, zapisali št. ponovitev in čas trajanja naloge, ki so jo izvedli, ter subjektivno oceno naloge po lestvici težavnosti od 0 do 10, kjer je 0 predstavljala najlažjo, 10 pa najtežjo izvedbo.

24

Slika 9: Naloge statičnega ravnotežja (Osebni arhiv).

Pri vadbi pa smo izvajali tudi hojo v različnih pogojih (1) hoja po črti 1,5 m, (2) tandemska hoja 1,5 m, (3) stopanje po mreži in (4) hoja po liku 6 m. Hojo smo izvajali z odprtimi in zaprtimi očmi. Pri vsaki nalogi so vadeči naredili dve ponovitvi v vsako smer, torej skupno štiri ponovitve.

Slika 10: Naloge dinamičnega ravnotežja (Osebni

arhiv)

Slika 11: Naloge dinamičnega ravnotežja (Osebni arhiv)

Vadbo smo skozi celotno vadbeno obdobje progresivno oteževali. Na začetku so vadeči vaje izvajali na tleh ter na deski, ozki 5,4 cm, ali plastičnem podstavku, kasneje pa na klančini ter na deski, ozki 3 cm.

25

Vadeči so pri vseh nalogah statičnega in dinamičnega ravnotežja imeli na začetku roke prekrižane na prsih, kasneje pa smo zahtevnost povečali tako, da jim je bila z različnimi pripomočki dodana enostavna motorična naloga. Pri vajah dinamičnega ravnotežja smo težavnost povečali še s spremembami smeri nazaj in vstran, ter z obrati okoli svoje osi. Vse naloge so vadeči na začetku opravljali z odprtimi očmi, kasneje pa brez vidne informacije (zaprte oči).

Da je bila varnost pri izvedbi nalog ves čas zagotovljena, so vadeči naloge opravljali izmenjaje v parih ter se pri tem varovali.

26

V spodnjih tabelah je prikazan način izvedbe in stopnjevanja obremenitve pri vadbi.

Tabela 3: Stoje in njihova zahtevnost (Z1 - lažje, Z2 - težje)

Naloga Z1 Z2

S1 Stoja Roke prekrižane na prsih Dodana enostavna gibalna naloga

S2 Tandemska stoja Roke prekrižane na prsih Dodana enostavna gibalna naloga

S3d, S3l Stoja na eni nogi Roke prekrižane na prsih Dodana enostavna gibalna naloga

Tabela 4: Stopnjevanje zahtevnosti stoj v 9-ih tednih

1. teden 2. Teden 3. Teden 4. Teden 5. Teden 6. Teden 7. Teden 8. Teden

S1 P1,O,Z1 P1,Z,Z1,k P1,Z,Z1,k P1,Z,Z1,k P1,Z,Z1,k P1,Z,Z1,k P1,Z,Z2,k P1,Z,Z2,k P1,Z,Z2,k P1,Z,Z2,k P3,O,Z1 P3,O,Z1 P3,Z,Z1 P3,Z,Z1 P3,Z,Z1 P3,Z,Z1

S2 P1,O,Z1 P1,O,Z1,k P2,O,Z1 P2,O,Z1 P2,Z,Z1 P2,Z,Z1 P3,O,Z1 P3,O,Z1 P3,O,Z1 P3,O,Z1 P3,Z,Z1 P3,Z,Z1 P3,Z,Z1 P3,Z,Z1 P3,Z,Z1 P3,Z,Z1

S3d P1,O,Z1 P1,O,Z1 P2,O,Z1 P2,O,Z2 P2,O,Z2 P2,O,Z2 P2,Z,Z1 P2,Z,Z1 P3,O,Z1 P3,O,Z1 P3,O,Z1 P3,O,Z1 P3,Z,Z1 P3,Z,Z1 P3,Z,Z1 P3,Z,Z1

S3l P1,O,Z1 P1,O,Z1 P2,O,Z1 P2,O,Z2 P2,O,Z2 P2,O,Z2 P2,Z,Z1 P2,Z,Z1 P3,O,Z1 P3,O,Z1 P3,O,Z1 P3,O,Z1 P3,Z,Z1 P3,Z,Z1 P3,Z,Z1 P3,Z,Z1

Legenda: P1 – tla, P2 – ozka deska 5,4 cm, P3 – ozka deska 3 cm, K – klančina, O-odprte oči, Z-zaprte oči, Z1 – roke prekrižane na prsih, Z2 – dodana enostavna gibalna naloga

Tabela 5: Hoja in njihova zahtevnost

Naloga Opis Zahtevnost 1 (Z1) Zahtevnost 2 (Z2)

H1 Hoja po črti - 1.5 m Roke prekrižane na prsih Dodana enostavna gibalna naloga

H2 Tandemska hoja 1.5 m Roke prekrižane na prsih Dodana enostavna gibalna naloga

H3 Stopanje po mreži 4x Roke prekrižane na prsih Dodana enostavna gibalna naloga

H4 Hoja po obsegu likov - 6 m Roke prekrižane na prsih Dodana enostavna gibalna naloga

27

Tabela 6: Stopnjevanje zahtevnosti nalog dinamičnega ravnotežja na trdi podlagi.

1. teden 2. teden 3. teden 4. teden 5. teden 6. teden 7. teden 8. teden

S1 – hoja

P1,O,S1,S2 P2,O,S1,S2 P2,O,S2,S3 P2,Z,S1,S2 P3,O,S1,S2 P3,O,S2,S3 P3,Z,S1,S2 P3,Z,S1,S2

S1 Z1 Z1 Z2 Z2 Z1 Z1 Z1 Z2 Z2 Z2 Z1 Z1 Z1 Z1

S2 Z1 Z1 Z1 Z2 Z2 Z2 Z1 Z1 Z1 Z1 Z2 Z2 Z1 Z1 Z1 Z1

S3 Z2 Z2

S2 – tandemska hoja

P1,O,S1,S2 P2,O,S1,S2 P2,O,S2,S3 P2,Z,S1,S2 P3,O,S1,S2 P3,O,S2,S3 P3,Z,S1,S2 P3,Z,S1,S2

S1 Z1 Z1 Z1 Z1 Z1 Z1 Z1 Z1 Z2 Z2 Z1 Z1 Z1 Z1

S2 Z1 Z1 Z1 Z1 Z2 Z2 Z1 Z1 Z1 Z1 Z2 Z2 Z1 Z1 Z1 Z1

S3 Z2 Z2

S3 – mreža

P1,O,S1,S2 P1,O,S1,S2 P1,O,S2,S3 P1,Z,S1,S2 P1,Z,S2,S3 P1,Z,S1,S2 P1,Z,S2,S3 P1,Z,S2,S3

S1 Z1 Z1 Z1 Z1 Z1 Z1 Z2 Z2

S2 Z1 Z1 P1,Z1 Z1 Z1 Z1 Z1 Z1 Z1 Z1 Z2 Z2 Z2 Z2 Z2 Z2

S3 Z1 Z1 Z1 Z1 Z2 Z2 Z2 Z2

S4 - hoja po liku

P1,O,S1,S2 P1,O,S1,S2 P1,Z,S1,S2

P1,Z,S2,S3 P2,O,S1,S2 P2,O,S2,S3 P2,Z,S1,S2 P2,Z,S2,S3 P3,O,S1,S2

S1 Z1 Z1 Z2 Z1 Z1 Z1 Z1 Z1 Z1 Z1

S2 Z1 Z1 Z2 Z1 Z1 Z1 Z1 Z1 Z1 Z1 Z1 Z1 Z1 Z1 Z1 Z1

S3 Z1 Z1 Z1 Z1 Z1 Z1

Legenda: P1 – tla, P2 – ozka deska 5,4 cm ali plastični podstavek, P3 – ozka deska 3 cm, K - klančina

28

2.5 STATISTIČNA ANALIZA

Za vse obravnavane spremenljivke smo izračunali osnovno statistiko in preverili normalnost porazdelitve. Razlike pred vabo in po njej smo izračunali s pomočjo analize variance za ponavljajoče skupine z dvema faktorjema oz. njuno interakcijo (čas x skupina). Faktor časa je imel dva nivoja (pred vadbo in po njej), prav tako pa je dva nivoja imel tudi faktor skupine (eksperimentalna in kontrolna skupina). V primeru značilnega faktorja čas ali značilne interakcije faktorjev čas in skupina smo naknadno opravili še t-test za vezane vzorce. Za vse uporabljene statistične test je bila značilnost sprejeta pri p < 0,05. Za obdelavo podatkov je bil uporabljen statistični program (SPSS, 23.0, IBM Corporation, USA).

29

3 REZULTATI IN RAZPRAVA

3.1 REZULTATI

Rezultati so vsebinsko razdeljeni na rezultate sprememb največjih hotenih mišičnih naprezanj ter rezultate testov dinamičnega in statičnega ravnotežja po vadbi ravnotežja na trdih površinah.

3.1.1 Spremembe rezultatov testov največjih hotenih mišičnih naprezanj po vadbi ravnotežja na trdih povšrinah Izteg noge Največji hoten izteg noge je bil pred vadbo 1242 ± 270 N pri kontrolni skupini, medtem ko je bil pri vadbeni skupini 1417 ± 540 N. Vadbena skupina je po vadbi dosegla 1390 ± 540 N, kontrolna pa 1242 ± 270 N. Vadba ni povzročila sprememb v največji hoteni sili iztegovalk nog, prav tako tudi spremembe med skupinama nista bile različne (faktor čas je bil F1,25 = 0,328; p

> 0,05; interakcija čas skupina je bila F1,25 = 0,134; p > 0,05; Slika 12)

Dorzalni upogib gležnja

Pri največjem hotenem dorzalnem upogibu gležnja je kontrolna skupina pred vadbo dosegla 31,2 ± 7 N, vadbena pa 30,3 ± 8 N. Slednja je po vadbi dosegla rezultat 31,6 ± 10 N, kontrolna pa 29 ± 8 N. Spremembe (Slika 12) v največjem hotenem dorzalnem upogibu gležnja med kontrolno in vadbeno skupino so na meji statistične značilnosti (interakcija faktorjev čas in skupina je F1,23 = 4,098; p = 0,055), medtem ko razlik pred in po vadbi ni bilo, saj faktor časa (F1,23 = 0,289; p > 0,05) ni bil značilen.

Plantarni upogib gležnja

Največji hoten plantarni upogib gležnja je bil pri kontrolni skupini pred vadbo 89,2 ± 28 N, medtem ko je bil pri vadbeni skupini 100 ± 27 N. Kontrolna skupina je po vadbi dosegla 89,5 ± 27 N, vadbena pa 100 ± 31 N. Spremembe v plantarnem upogibu pred in po vadbi ter med kontrolno in vadbeno skupino ni bilo, saj faktor časa (F1,23 = 0,000; p > 0,05) in interakcija faktorjev čas in skupina (F1,23 = 0,003; p > 0,05) nista bila značilna (Slika 12).

Izteg trupa

Prav tako do sprememb v iztegu trupa pred in po vadbi ter med kontrolno in vadbeno skupino ni prišlo pri največjem hotenem iztegu trupa, saj faktor časa (F1,23 = 0,041; p > 0,05) in interakcija faktorjev čas in skupina (F1,23 = 0,681; p > 0,05) tudi tukaj nista bila značilna (Slika 12). Največji hoten izteg trupa je bil pred vadbo pri kontrolni skupini 175 ± 75 N, medtem ko je bil pri vadbeni 191 ± 85 N. Po vadbi je kontrolna skupina dosegla izteg 171 ± 7 N, vadbena pa 198 ± 121 N.

Upogib trupa

Pri največjem hotenem upogibu trupa je kontrolna skupina pred vadbo dosegla rezultat 141 ± 54 N, vadbena pa 159 ± 65 N. Po vadbi je slednja dosegla upogib 166 ± 66 Nm, kontrolna pa 150 ± 50 N. Spremembe v največjem hotenem navoru upogibalk trupa po vadbi so na meji statistične značilnosti (faktor časa je F1,21 = 3,706; p = 0,068), medtem ko razlik v spremembah

30

med kontrolno in vadbeno skupino ni bilo, saj interakcija faktorjev čas in skupina (F1,21 = 0,045; p > 0,05) ni bila značilna (Slika 12).

Odmik noge

Pri največjem hotenem odmiku noge je kontrolna skupina pred vadbo dosegla rezultat 89 ± 28 N, vadbena skupina pa 116 ± 34 N. Kontrolna skupina je po vadbi dosegla rezultat 92 ± 2 N, vadbena pa 111 ± 35 N. Vadba ni povzročila sprememb v navoru odmika noge in razlike v spremembah med skupinama, saj faktor časa (F1,25 = 0,095; p > 0,05) in interakcije časa in skupine (F1,25 = 1,265; p > 0,05) nista bila značilna (Slika 12).

Primik noge

Podobni rezultati so bili tudi pri največjem hotenem primiku noge. Kontrolna skupina je pred vadbo dosegla primik 84 ± 21 N, vadbena pa 98 ± 23 N. Po vadbi je slednja dosegla rezultat 112 ± 40 N, kontrolna pa 82 ± 23 N. Vadba ni povzročila sprememb v največjem navoru primika noge in razlik v spremembah med skupinama, saj faktor časa (F1,25 = 1,931; p > 0,05) in interakcija faktorjev čas in skupina (F1,25 = 3,188; p > 0,05) nista bila značilna (Slika 12).

3.1.1.1 Relativne spremembe največjih hotenih mišičnih naprezanj

Spodnja slika prikazuje, kakšen je bil delež sprememb testov največjih hotenih mišičnih naprezanj po opravljeni vadbi. Tako pri vadbeni kot pri kontrolni skupini ni prišlo do statistično pomembnih sprememb.

Slika 12: Relativne spremembe največjih hotenih mišičnih naprezanj

-25,0-20,0-15,0-10,0

-5,00,05,0

10,015,020,025,030,035,040,045,050,0

Izteg trupa Upogib trupa Odmik kolka Primik kolka Dorzalenupogibgležnja

Plantarenupogibgležnja

Izteg noge

Spre

mem

ba

(%

)

Kontrolnaskupina

Vadbenaskupina

31

3.1.2 Spremembe rezultatov testov funkcionalnih dosegov in testa štirih kvadratov

Funckionalni doseg z roko

Največji funkcionalni doseg z roko je bil pred vadbo 27,8 ± 6 % pri kontrolni skupini, medtem ko je bil pri vadbeni skupini 29,6 ± 5 %. Kontrolna skupina je po vadbeni skupini dosegla 30,4 ± 5 %, vadbena skupina pa 30,2 ± 4 %. Vadba ni povzročila sprememb v funkcionalnem dosegu z roko in razlik v spremembah funkcionalnega dosega med skupinama, saj faktor časa (F1,25 = 2,778; p > 0,05) in interakcija faktorjev čas in skupina (F1,25 = 1,075; p > 0,05) nista bila značilna (Slika 17).

Funkcionalni doseg z nogo naprej

Največji funkcionalni doseg z nogo naprej je bil pred vadbo 64,6 ± 9 % pri kontrolni skupini, medtem ko je bil pri vadbeni skupini 66 ± 6 %. Kontrolna skupina je po vadbi dosegla rezultat 70 ± 8,3 %, vadbena pa 71,8 ± 6 %. Vadba je povzročila značilne spremembe, saj je bil faktor časa (F1,25 = 21,318; p < 0,05) statistično značilen. Kot prikazuje graf na Sliki 13, je kontrolna skupina je funkcionalni doseg izboljšala za 5,4 ± 5 % (p < 0,000), medtem ko je bil pri vadbeni skupini doseg boljši za 5,8 ± 7 % (p < 0,043). Med skupinama pa ni prišlo do razlik v spremembah funkcionalnega dosega (F1,25 = 0,033; p > 0,05).

Slika 13: Funkcionalni doseg z nogo naprej

Legenda. Statistično značilne razlike so prikazane z naslednjimi znaki: * - p < 0,05; ** - p < 0,01; *** -

p < 0,001; # - p < 0,06

Funkcionalni doseg z nogo vstran

Pri največjem funkcionalnem dosegu z nogo vstran, je kontrolna skupina pred vadbo dosegla rezultat 66,9 ± 11 % dolžine noge, medtem ko je vadbena skupina imela rezultat 66,9 ± 10 % dolžine noge. Kontrolna skupina je po vadbi dosegla 72,7 ± 10 %, vadbena pa 73,8 ± 9 %. Razlike v funkcionalnem dosegu z nogo vstran pred in po vadbi so se pojavile, saj je bil faktor časa (F1,25 = 31,057; p < 0,05) statistično značilen. Kontrolna skupina je funkcionalni doseg

***

*

54

58

62

66

70

74

78

82

Pred vadbo Po vadbi

fun

kcio

nal

ni d

ose

g z

no

go n

apre

j (%

)

Kontrolnaskupina

Vadbenaskupina

32

izboljšala za 5,7 ± 5 % (p = 0,000), medtem ko je bil pri vadbeni skupini doseg boljši za 6,9 ± 6 % (p = 0,010) (Slika 14). Spremembe v vadbeni skupini se niso bistveno razlikovale od sprememb v kontrolni skupini, saj interakcija faktorjev čas in skupina (F1,25 = 0,278; p > 0,05) ni bila značilna.

Slika 14: Funkcionalni doseg z nogo vstran

Legenda. Statistično značilne razlike so prikazane z naslednjimi znaki: * - p < 0,05; ** - p < 0,01; *** -

p < 0,001; # - p < 0,06

Funkcionalni doseg z nogo nazaj

Največji funkcionalni doseg z nogo nazaj je bil pred vadbo 74,5 ± 16 % pri kontrolni skupini, medtem ko je bil pri vadbeni skupini 74 ± 15 %. Kontrolna skupina je po vadbi dosegla rezultat 80,6 ± 15 %, vadbena pa 77 ± 11 %. Razlike v funkcionalnem dosegu z nogo nazaj pred in po vadbi so se pojavile, saj je bil faktor časa (F1,25 = 9,084; p < 0,05) statistično značilen. Kontrolna skupina je funkcionalni doseg izboljšala za 6,1 ± 7,7 % (p = 0,003), pri vadbeni pa ni bilo značilnih razlik po vadbi (p = 0,238), kar prikazuje tudi graf na Sliki 15. Spremembe v vadbeni skupini se niso bistveno razlikovale od sprememb v kontrolni skupini, saj interakcija faktorjev čas in skupina (F1,25 = 0,676; p > 0,05) ni bila značilna.

***

**

54

58

62

66

70

74

78

82

86

Pred vadbo Po vadbi

fun

kcio

nal

ni d

ose

g z

no

go v

stra

n (

%)

Kontrolnaskupina

Vadbenaskupina

33

Slika 15: Funkcionalni doseg z nogo nazaj

Legenda. Statistično značilne razlike so prikazane z naslednjimi znaki: * - p < 0,05; ** - p < 0,01; *** -

p < 0,001; # - p < 0,06

Test štirih kvadratov

Najboljši čas testa štirih kvadratov je bil pred vadbo 8,3 ± 2 s pri kontrolni skupini, medtem ko je bil pri vadbeni skupini 8,1 ± 1,2 s. Kontrolna skupina je po vadbi dosegla čas 7,2 ± 1,6, vadbena pa 7,1 ± 1,5 s. Razlike v času testa štirih kvadratov pred in po vadbi so se pojavile, saj je bil faktor časa (F1,25 = 25,123; p < 0,05) statistično značilen. Kot si lahko ogledamo na spodnjem grafu (Slika 16), je kontrolna skupina čas testa izboljšala za 1,06 ± 1 s (p = 0,001), medtem ko je bil pri vadbeni skupini čas boljši za 1,03 ± 0,7 s (p = 0,002). Spremembe v vadbeni skupini se niso bistveno razlikovale od sprememb v kontrolni skupini, saj interakcija faktorjev čas in skupina (F1,25 = 0,004; p > 0,05) ni bila značilna.

Slika 16: Test štirih kvadratov

Legenda. Statistično značilne razlike so prikazane z naslednjimi znaki: * - p < 0,05; ** - p < 0,01; *** -

p < 0,001; # - p < 0,06

**

54

58

62

66

70

74

78

82

86

90

94

Pred vadbo Po vadbi

fun

kcio

nal

ni d

ose

g z

no

go n

azaj

(%

)

Kontrolnaskupina

Vadbenaskupina

***

***5

6

7

8

9

10

11

Pred vadbo Po vadbi

test

šti

rih

kva

dra

tov

(s)

Kontrolnaskupina

Vadbenaskupina

34

3.1.2.1 Relativne spremembe funkcionalnih testov in testa štirih kvadratov

Na Sliki 17 so prikazani rezultati testov vseh funkcionalnih dosegov in testa štirih kvadratov, izraženi v odstotkih. Vidimo lahko, da je vadbena skupina po vadbi imela statistično značilno izboljšanje v funkcionalnem dosegu z nogo naprej (9,7 %) in nazaj (6,7 %) ter pri testu štirih kvadratov, kjer je bil čas na drugi meritvi boljši za 13 %. Pri funkcionalnem dosegu z roko in funkcionalnem dosegu z nogo vstran ne moremo trditi, da je prišlo do izboljšanja, saj se spremembe niso izkazale za statistično značilne. Pri kontrolni skupini je bil test štirih kvadratov boljši za 11,7 %, funcionalni doseg z nogo naprej za 9,1 %, prav tako pa je do izboljšanja prišlo tudi pri funkcionalem dosegu z roko nazaj in vstran, in sicer za 9,5 %. V funkcionalnem dosegu kontrolna skupina tako kot vadbena skupina rezultatov ni izboljšala.

Slika 17: Relativne spremembe funkcionalnih dosegov in testa štirih kvadratov

Legenda. Statistično značilne razlike so prikazane z naslednjimi znaki: * - p < 0,05; ** - p < 0,01; *** -

p < 0,001; # - p < 0,06

3.1.3 Spremembe rezultatov stoj na tenziometrijski plošči po vadbi ravnotežja

3.1.3.1 Stoja na trdi podlagi z odprtimi očmi (PSO)

Hitrost gibanja središča pritiska

Hitrost gibanja SP je bila pred vadbo 22,1 ± 5 mm/s pri kontrolni skupini, medtem ko je bila hitrost pri vadbeni skupini 23,2 ± 5 mm/s. Pri slednji je bila hitrost gibanja SP po vadbi 21,3 ± 4 mm/s, pri kontrolni pa 20,5 ± 4 mm/s. Razlike pred in po vadbi so se pojavile, saj je bil faktor časa (F1,25 = 7,09; p < 0,05) statistično značilen. Kot prikazuje Slika 18, je bila pri kontrolni skupini po vadbi hitrost gibanja manjša za 1,58 ± 3 mm/s (p = 0,045), pri vadbeni pa ni bilo značilnih razlik po vadbi. Spremembe v vadbeni skupini se niso bistveno razlikovale od

****** **

***

***

***-25,0

-20,0

-15,0

-10,0

-5,0

0,0

5,0

10,0

15,0

20,0

25,0

30,0

doseg z roko doseg z nogonaprej

doseg z nogonazaj

doseg z nogovstran

test štirihkvadratov

Spre

mem

ba

(%)

Kontrolna skupina

Vadbena skupina

35

sprememb v kontrolni skupini, saj interkacija fakorjev čas in skupina (F1,25 = 0,06; p > 0,05) ni bila značilna.

Slika 18: Hitrost gibanja središča pritiska med stojo na tenziometrijski plošči z odprtimi očmi

Legenda. Statistično značilne razlike so prikazane z naslednjimi znaki: * - p < 0,05; ** - p < 0,01; *** -

p < 0,001; # - p < 0,06

Hitrost gibanja središča pritiska v anteriorno-posteriorni smeri

Hitrost gibanja SP v AP smeri je bila pred vadbo 11,9 ± 2 mm/s pri kontrolni skupini, medtem ko je bila hitrost pri vadbeni skupini 12,6 ± 3 mm/s. Kontrolna skupina je po vadbi dosegla 10,6 ± 2 m/s, vadbena skupina pa 11,3 ± 2 mm/s. Razlike v hitrosti gibanja SP v AP smeri pred in po vadbi so se pojavile, saj je bil faktor časa (F1,25 = 16,085; p < 0,05) statistično značilen. Rezultat sprememb si lahko ogledamo tudi na spodnji (Slika 19). Pri kontrolni skupini je bila hitrost gibanja manjša za 1,31 ± 1,5 mm/s (p = 0,002), medtem ko je bil pri vadbeni skupini viden trend izboljšanja za 1,27±1,7 mm/s (p = 0,055). Spremembe v vadbeni skupini se niso bistveno razlikovale od sprememb v kontrolni skupini, saj interakcija čas in skupina (F1,25 = 0,003; p > 0,05) ni bila značilna.

*

8

10

12

14

16

18

20

22

24

26

28

30

Pred vadbo Po vadbi

Hit

rost

gib

anja

SP

(m

m/s

)

Kontrolnaskupina

Vadbenaskupina

36

Slika 19: Hitrost gibanja središča pritiska v ateriorno-posteriorni smeri med stojo na tenziometrijski plošči z odprtimi očmi

Legenda. Statistično značilne razlike so prikazane z naslednjimi znaki: * - p < 0,05; ** - p < 0,01; *** -

p < 0,001; # - p < 0,06

Hitrost gibanja središča pritiska v medialno-lateralni smeri

Hitrost gibanja SP v ML smeri je bila pred vadbo 16,1 ± 4 mm/s pri kontrolni skupini, medtem ko je bila hitrost pri vadbeni skupini 16,8 ± 3 mm/s. Slednja je po vadbi dosegla 15,6 ± 3 mm/s, medtem ko je bil pri kontrolni skupini rezultat 15,3 ± 3,1 mm/s. Razlike med prvo in drugo meritvijo pri kontrolni in vadbeni skupini ni bilo, saj faktor časa (F1,25 = 2,773; p > 0,05) ni bil značilen. Spremembe v vadbeni skupini se niso bistveno razlikovale od sprememb v kontrolni skupini, saj interkacija faktorjev čas in skupina (F1,25 = 0,113; p > 0,05) ni bila značilna (Slika 21).

Povprečna amplituda gibanja središča pritiska v anteriorno-posteriorni smeri

Povprečna amplituda gibanja SP v AP smeri je bila pri kontrolni skupini pred vadbo 2,2 ± 1 mm, pri vadbeni skupini pa 2,6 ± 1 mm. Kontrolna skupina je po vadbi dosegla 1,8 ± 1 mm, vadbena pa 2,1 ± 1 mm. Razlike v povprečni amplitudi gibanja SP AP pred in po vadbi so se pojavile, saj je bil faktor časa (F1,25 = 10,098; p < 0,05) statistično značilen. Pri kontrolni skupini je bila povprečna amplituda gibanja manjša za 0,3 ± 0,6 mm (p = 0,023), medtem ko pri vadbeni skupini ni prišlo do sprememb (p = 0,091). Spremembe v vadbeni skupini se niso bistveno razlikovale od sprememb v kontrolni skupini, saj interakcija faktorjev čas in skupina (F1,25 = 0,424; p > 0,05) ni bila značilna (Slika 20).

***

#

8

10

12

14

16

18

20

22

24

26

28

30

Pred vadbo Po vadbi

Hit

rost

gib

anja

SP

AP

(m

m/s

)

Kontrolnaskupina

Vadbenaskupina

37

Slika 20: Povprečna amplituda gibanja središča pritiska v ateriono-posteriorni smeri med stojo na tenziometrijski plošči z odprtimi očmi

Legenda. Statistično značilne razlike so prikazane z naslednjimi znaki: * - p < 0,05; ** - p < 0,01; *** -

p < 0,001; # - p < 0,06

Povprečna amplituda gibanja središča pritiska v medialno-lateralni smeri

Povprečna amplituda gibanja SP v ML smeri je bila pred vadbo 2,6 ± 1 mm pri kontrolni skupini, medtem ko je bila pri vadbeni skupini 3 ± 1 mm. Kontrolna skupina je po vadbi dosegla 2,4 ± 1 mm, vadbena pa 2,7 ± 1 mm. Razlike po vadbi v povprečni amplitudi gibanja SP ni bilo, saj faktor časa (F1,25 = 1,315; p > 0,05) ni bil značilen. Spremembe v vadbeni skupini se niso bistveno razlikovale od sprememb v kontrolni skupini, saj interkacija faktorjev čas in skupina (F1,25 = 0,036; p > 0,05) nista bila značilna (Slika 21).

3.1.3.1.1 Relativne spremembe parametrov testa stoje na tenziometrijski plošči z odprtimi

očmi

Spodnja slika (Slika 21) prikazuje delež sprememb opazovanih parametrov pri stoji na trdi podlagi pod pogojem odprtih oči. Kot lahko vidimo, se je pri vadbeni skupini hitrost gibanja SP zmanjšala, vendar samo v AP smeri (8,9 %) Pri drugih spremenljivkah ni prišlo do statistično pomembnega izboljšanja. Kontrolna skupina je imela manjšo hitrost gibanja SP (5,9 %), do izboljšanja pa je prišlo tako v AP smeri (10,1 %), kot tudi v ML smeri (3 %).

*0

1

2

3

4

5

6

7

8

9

Pred vadbo Po vadbi

Po

vpre

čna

amp

litu

da

gib

anja

SP

AP

(m

m)

Kontrolnaskupina

Vadbenaskupina

38

Slika 21: Relativne spremembe medstojo na med stojo na tenziometrijski plošči z odprtimi očmi

Legenda. Statistično značilne razlike so prikazane z naslednjimi znaki: * - p < 0,05; ** - p < 0,01; *** -

p < 0,001; # - p < 0,06

3.1.3.2 Stoja na tenziometrijski plošči z zaprtimi očmi (PSZ)

Hitrost gibanja središča pritiska

Hitrost gibanja SP je bila pred vadbo 32,5 ± 8,02 mm/s pri kontrolni skupini, medtem ko je bila hitrost pri vadbeni skupini 35,6 ± 13 mm/s. Po vadbi je bila največja hitrost gibanja SP 31 ± 8 mm/s pri kontrolni skupini, ter 31,6 ± 8 mm/s pri vadbeni skupini. Kljub temu, da je bil faktor časa (F1,25 = 6,406; p < 0,05) statistično značilen, razlik med prvo in drugo meritvijo v hitrosti gibanja SP med stojo z zaprtimi očmi ni bilo tako pri kontrolni, kot tudi pri vadbeni skupini (Slika 22). Spremembe v vadbeni skupini se niso bistveno razlikovale od sprememb v kontrolni skupini, saj interakcija faktorjev čas in skupina (F1,25 = 1,385; p > 0,05) ni bila značilna.

**** *

*

*

-50,0-45,0-40,0-35,0-30,0-25,0-20,0-15,0-10,0

-5,00,05,0

10,015,020,025,030,035,040,0

hitrost gibanjaSP (mm/s)

hitrost gibanjaSP AP (mm/s)

hitrost gibanjaSP ML (mm/s)

povprečnaamplituda

gibanja SP AP(mm)

povprečnaamplituda

gibanja SP ML(mm)

Spre

mem

ba

(%)

Kontrolnaskupina

Vadbenaskupina

39

Slika 22: Skupna hitrost gibanja središča pritiska med stojo na tenziometrijski plošči z zaprtimi očmi

Hitrost gibanja središča pritiska v anteriorno-posteriorni smeri (PSZ_VAP)

Hitrost gibanja SP v AP smeri je bila pred vadbo 18,3 ± 5,2 mm/s pri kontrolni skupini, medtem ko je bila hitrost pri vadbeni skupini 19,1 ± 8 mm/s. Vadbena skupina je po vadbi dosegla 17,1 ± 5 mm/s. Razlike v hitrosti gibanja SP AP pred in po vadbi so se pojavile, saj je bil faktor časa (F1,25 = 8,431; p < 0,05) statistično značilen. Kontrolna skupina je rezultat izboljšala za 1,2 ± 1,8 mm/s (p = 0,010), medtem ko je pri vadbeni skupini prišlo do izboljšanja za 2,1 ± 4,2 mm/s (p = 0,174). Spremembe v vadbeni skupini se niso bistveno razlikovale od sprememb v kontrolni skupini, saj interakcija faktorjev čas in skupina (F1,25 = 0,577; p > 0,05) ni bila značilna (Slika 23).

Slika 23: Hitrost gibanja središča pritiska v ateriorno-posteriorni smeri med stojo na tenziometrijski plošči z zaprtimi očmi

Legenda. Statistično značilne razlike so prikazane z naslednjimi znaki: * - p < 0,05; ** - p < 0,01; *** -

p < 0,001; # - p < 0,06

20

22

24

26

28

30

32

34

36

38

40

42

44

46

48

50

Pred vadbo Po vadbi

Hit

rost

gib

anja

SP

(m

m/s

)

Kontrolnaskupina

Vadbenaskupina

**12

14

16

18

20

22

24

26

28

30

Pred vadbo Po vadbi

Hit

rost

gib

anja

SP

AP

(m

m/s

)

Kontrolnaskupina

Vadbenaskupina

40

Hitrost gibanja središča pritiska v medialno-lateralni smeri

Hitrost gibanja SP v ML smeri je bila pred vadbo pri kontrolni skupini 23 ± 5,8 mm/s, medtem ko je bila hitrost pri vadbeni skupini 26 ± 8 mm/s. Slednja je po vadbi dosegla hitrost 23 ± 5 mm/s, kontrolna pa 22 ± 7 mm/s. Kljub temu, da je bil faktor časa (F1,25 = 4,299; p < 0,05) statistično značilen, razlik med prvo in drugo meritvijo v hitrosti gibanja SP v ML smeri med stojo z zaprtimi očmi ni bilo, tako pri kontrolni, kot tudi pri vadbeni skupini (Slika 24). Spremembe v vadbeni skupini se niso bistveno razlikovale od sprememb v kontrolni skupini, saj interakcija faktorjev čas in skupina (F1,25 = 1,620; p > 0,05) ni bila značilna.

Slika 24: Hitrost gibanja središča pritiska v medialno-lateralni smeri med stojo na tenziometrijski plošči z zaprtimi očmi

Povprečna amplituda gibanja središča pritiska v anteriorno-posteriorni smeri

Povprečna amplituda gibanja SP v AP smeri je bila pred vadbo 4,6 ± 2,3 mm pri kontrolni skupini, medtem ko je bila pri vadbeni skupini 4,9 ± 3 mm. Vadbena skupina je po vadbi dosegla 4,1 ± 2 mm, kontrolna pa 4,1 ± 2 mm. Razlike v povprečni amplitudi gibanja SP AP pred in po vadbi so se pojavile, saj je bil faktor časa (F1,25 = 7,979; p < 0,05) statistično značilen. Razlike pred in po vadbi so prikazane na grafu spodaj (Slika 25). Kontrolna skupina je rezultat izboljšala za 0,5 ± 0,9 mm (p = 0,038), medtem ko se rezultat pri vadbeni skupini ni izboljšal (p = 0,137). Spremembe v vadbeni skupini se niso bistveno razlikovale od sprememb v kontrolni skupini, saj interakcija faktorjev čas in skupina (F1,25 = 0,625; p > 0,05) ni bila značilna.

12

14

16

18

20

22

24

26

28

30

32

34

36

Pred vadbo Po vadbi

Hit

rost

gib

anja

SP

ML

(mm

/s)

Kontrolnaskupina

Vadbenaskupina

41

Slika 25: Povprečna amplituda gibanja središča pritiska v ateriorno-posteriorni smeri med stojo na tenziometrijski plošči z zaprtimi očmi

Povprečna amplituda gibanja središča pritiska v medialno-lateralni smeri

Povprečna amplituda gibanja SP v ML smeri je bila pred vadbo 4,7 ± 2 mm pri kontrolni skupini, medtem ko je bila pri vadbeni skupini 6,2 ± 3 mm. Kontrolna skupina je po vadbi dosegla 4,7 ± 2,6 mm. Vadbena skupina je po vadbi dosegla 5,1 ± 2 mm. Razlike med prvo in drugo meritvijo v povprečni amplitude gibanja SP med stojo z zaprtimi očmi ni bilo, saj faktor časa (F1,25 = 2,122; p > 0,05) ni bil značilen. Spremembe v vadbeni skupini se niso bistveno razlikovale od sprememb v kontrolni skupini, sa tudi interkacija faktorjev čas in skupina (F1,25

= 2,380; p > 0,05) nista bila značilna (Slika 26).

3.1.3.2.1 Relativne spremembe parametrov testa stoje na tenziometrijski plošči z zaprtimi

očmi

Spodnja slika (Slika 26) prikazuje delež sprememb opazovanih parametrov pri stoji na trdi podlagi pod pogojem zaprtih oči. Pri vadbeni skupini po vadbi ni prišlo do statistično pomembnega izboljšanja, medtem ko je kontrolna skupina imela statistično pomembno izboljšanje v gibanju središča pritiska v AP smeri, in sicer v hitrosti gibanja (6 %) ter v povprečni amplitudi (7,8 %).

*

0

1

2

3

4

5

6

7

8

9

Pred vadbo Po vadbi

Po

vpre

čna

amp

litu

da

gib

anja

SP

AP

(m

m)

Kontrolnaskupina

Vadbenaskupina

42

Slika 26: Relativne spremembe med stojo na tenziometijski plošči z zaprtimi očmi

Legenda. Statistično značilne razlike so prikazane z naslednjimi znaki: * - p < 0,05; ** - p < 0,01; *** -

p < 0,001; # - p < 0,06

3.1.3.3 Stoja na mehki podlagi z odprtimi očmi

Hitrost gibanja središča pritiska

Hitrost gibanja SP je bila pred vadbo 39,1 ± 7 mm/s pri kontrolni skupini, medtem ko je bila hitrost pri vadbeni skupini 42,3 ± 10 mm/s. Slednja je po vadbi dosegla hitrost gibanja SP 35,9±6 mm/s, kontrolna pa 36,3 ± 7 mm/s. Razlike v hitrosti gibanja SP pred in po vadbi so se pojavile, saj je bil faktor časa (F1,25 = 14,645; p < 0,05) statistično značilen. Kot prikazuje Slika 27, je kontrolna skupina imela po vadbi boljši rezultat za za 2,8 ± 3,9 mm/s (p = 0,008), medtem ko je bil pri vadbeni skupini viden trend izboljšanja za 6,4 ± 8,7 mm/s (p = 0,058). Spremembe v vadbeni skupini se niso bistveno razlikovale od sprememb v kontrolni skupini, saj interakcija faktorjev čas in skupina (F1,25 = 2,293; p > 0,05) ni bila značilna.

**

*

-50,0-45,0-40,0-35,0-30,0-25,0-20,0-15,0-10,0

-5,00,05,0

10,015,020,025,030,035,040,0

hitrost gibanjaSP (mm/s)

hitrost gibanjaSP AP (mm/s)

hitrost gibanjaSP ML (mm/s)

povprečnaamplituda

gibanja SP AP(mm)

povprečnaamplituda

gibanja SP ML(mm)

Spre

mem

ba

(%)

Kontrolnaskupina

Vadbenaskupina

43

Slika 27: Hitrost gibanja središča pritiska med stojo na mehki podlagi z odprtimi očmi

Legenda. Statistično značilne razlike so prikazane z naslednjimi znaki: * - p < 0,05; ** - p < 0,01; *** -

p < 0,001; # - p < 0,06

Hitrost gibanja središča pritiska v anteriorno-posteriorni smeri

Hitrost gibanja SP v AP smeri je bila pred vadbo pri kontrolni skupini 23,1 ± 4,4 mm/s, medtem ko je bila hitrost pri vadbeni skupini 25,3 ± 6 mm/s. Kontrolna skupina je po vadbi dosegla hitrost gibanja SP 20,1 ± 4 mm/s, vadbena pa 20,9 ± 4 mm/s. Razlike v hitrosti gibanja SP AP pred in po vadbi so se pojavile, saj je bil faktor časa (F1,25 = 25,696; p < 0,05) statistično značilen. Razlike so prikazane na spodnjem grafikonu (Slika 28). Kontrolna skupina je rezultat izboljšala za 2,9 ± 2,5 mm/s (p = 0,000), medtem ko je vadbena skupina izboljšala za 4,3 ± 5 mm/s (p = 0,034). Spremembe v vadbeni skupini se niso bistveno razlikovale od sprememb v kontrolni skupini, saj interakcija faktorjev čas in skupina (F1,25 = 0,930; p > 0,05) ni bila značilna.

Slika 28: Hitrost gibanja središča pritiska v ateriorno-posteriorni smeri med stojo na mehki podlagi z odprtimi očmi

Legenda. Statistično značilne razlike so prikazane z naslednjimi znaki: * - p < 0,05; ** - p < 0,01; *** -

p < 0,001; # - p<0,06

**

#

28

30

32

34

36

38

40

42

44

46

48

50

52

54

Pred vadbo Po vadbi

Hit

rost

gib

anja

SP

(m

m/s

)

Kontrolnaskupina

Vadbenaskupina

***

*

14

16

18

20

22

24

26

28

30

32

34

36

38

Pred vadbo Po vadbi

Hit

rost

gib

anja

SP

AP

(m

m/s

)

Kontrolnaskupina

Vadbenaskupina

44

Hitrost gibanja središča pritiska v medialno-lateralni smeri

Hitrost gibanja SP v ML smeri je bila pred vadbo pri kontrolni skupini 26,7 ± 5 mm/s, medtem ko je bila hitrost gibanja pri vadbeni skupini 28,5 ± 8 mm/s. Kontrolna skupina je po vadbi dosegla rezultat 26 ± 6 mm/s, vadbena pa 24,6 ± 5 mm/s. Kljub temu da je bil faktor časa (F1,25

= 5,533; p < 0,05) statistično značilen, razlik med prvo in drugo meritvijo v hitrosti gibanja SP v ML smeri med stojo z odprtimi očmi ni bilo, tako pri kontrolni, kot tudi pri vadbeni skupini (Slika 29). Spremembe v vadbeni skupini se niso bistveno razlikovale od sprememb v kontrolni skupini, saj interakcija faktorjev čas in skupina (F1,25 = 2,646; p > 0,05) ni bila značilna.

Slika 29: Hitrost gibanja središča pritiska v medialno-lateralni smeri med stojo na mehki podlagi z odprtimi očmi

Povprečna amplituda gibanja središča pritiska v anteriorno-posteriorni smeri

Povprečna amplituda gibanja SP v AP smeri je bila pred vadbo pri kontrolni skupini 6,6 ± 2, medtem ko je bila pri vadbeni skupini 8,4 ± 4 mm. Slednja je po vadbi dosegla 5,9 ± 1,6 mm, kontrolna pa 5,3 ± 1,6 mm. Razlike v povprečni amplitudi gibanja SP AP pred in po vadbi so se pojavile, saj je bil faktor časa (F1,25 = 18,715; p < 0,05) statistično značilen. Razlike so prikazane na spodnjem grafikonu (Slika 30). Pri kontrolni skupini je bila povprečna amplitude gibanja manjša 1,7 ± 1,2 (p = 0,000), medtem ko je bila pri vadbeni skupini viden trend izboljšanja za 2,4 ± 3 mm (p = 0,057). Spremembe v vadbeni skupini se niso bistveno razlikovale od sprememb v kontrolni skupini, saj interakcija faktorjev čas in skupina (F1,25 = 1,751; p > 0,05) ni bila značilna.

14

16

18

20

22

24

26

28

30

32

34

36

38

Pred vadbo Po vadbi

Hit

rost

gib

anja

SP

ML

(mm

/s)

Kontrolnaskupina

Vadbenaskupina

45

Slika 30: Povprečna amplituda gibanja središča pritiska v ateriorni-posteriorni smeri med stojo na mehki podlagi z odprtimi očmi

Legenda. Statistično značilne razlike so prikazane z naslednjimi znaki: * - p < 0,05; ** - p < 0,01; *** -

p < 0,001; # - p < 0,06

Povprečna amplituda gibanja središča pritiska v medialno-lateralni smeri

Povprečna amplituda gibanja SP v ML smeri je bila pred vadbo pri kontrolni skupini 5,9 ± 2 mm, medtem ko je bila pri vadbeni skupini 7,3 ± 3 mm. Kontrolna skupina je po vadbi dosegla amplitude gibanja 6 ± 2 mm, vadbena pa 5,4 ± 1,7 mm. Razlike v povprečni amplitudi gibanja SP v ML smeri pred in po vadbi (Slika 31) so se pojavile, saj je bil faktor časa (F1,25 = 5,111; p < 0,05) statistično značilen, prav tako pa so bile spremembe različne tudi med skupinama, saj je bil statistično značilen tudi faktor interkacije časa in skupine (F1,25 = 5,251; p < 0,05). Kljub temu, da je bil faktor časa statistično značilen, razlik med prvo in drugo meritvijo v povprečni amplitudi gibanja SP v ML smeri ni bilo tako pri kontrolni, kot tudi pri vadbeni skupini.

***

#

0

2

4

6

8

10

12

14

Pred vadbo Po vadbi

Po

vpre

čna

amp

litu

da

gib

anja

SP

AP

(m

m)

Kontrolnaskupina

Vadbenaskupina

46

Slika 31: Povprečna amplituda gibanja središča pritiska v medialno-lateralni smeri med stojo na mehki podlagi z odprtimi očmi

3.1.3.3.1 Relativne spremembe parametrov testa stoje na mehki podlagi z odprtimi očmi

Na Sliki 33 so prikazani deleži sprememb opazovanih parametrov pri stoji na mehki podlagi pod pogojem odprtih oči. Pri vadbeni skupini je bila hitrost gibanja SP po vadbi statistično manjša za 12,6 %. V AP smeri je do izboljšanja prišlo v hitrosti gibanja SP, ki je bila po vadbi manjša za 14,6 %, ter v povprečni amplitudi, ki se je po vadbi zmanjšala za 19,3 %, medtem ko je v ML smeri statistično pomembno izboljšanje bilo samo v povprečni amplitudi gibanja SP (17,5 %). Pri kontrolni skupini je prišlo do statistično pomembnega izboljšanja v gibanju SP v AP smeri pri vseh parametrih (hitrost 7 %, povprečna amplitude 18,6 % in frekvenca 9,8 %), medtem ko je bilo izboljšanje v ML smeri samo v povprečni amplitudi (0,2 %).

0

2

4

6

8

10

12

14

Pred vadbo Po vadbi

Po

vpre

čna

amp

litu

da

gib

anja

SP

ML

(mm

)

Kontrolnaskupina

Vadbenaskupina

47

Slika 32: Relativne spremembe med stojo na mehki podlagi z odprtimi očmi

Legenda. Statistično značilne razlike so prikazane z naslednjimi znaki: * - p < 0,05; ** - p < 0,01; *** -

p < 0,001; # - p < 0,06

3.1.3.4 STOJA NA MEHKI PODLAGI Z ZAPRTIMI OČMI

Hitrost gibanja središča pritiska

Hitrost gibanja SP je bila pred vadbo pri kontrolni skupini 90,7 ± 24 mm/s, medtem ko je bila hitrost pri vadbeni skupini 93,4 ± 25 mm/s. Kontrolna skupina je po vadbi dosegla rezultat 92 ± 25 mm/s, vadbena pa 80,4 ± 22 mm/s. Razlike v skupni hitrosti SP med stojo na mehki podlagi med prvo in drugo meritvijo ni bilo, saj faktor časa (F1,24 = 2,306; p = 0,142) ni bil značilen. Spremembe v vadbeni skupini se niso bistveno razlikovale od sprememb v kontrolni skupini, saj tudi interkacija časa in skupine (F1,24 = 3,404; p = 0,077) ni bila značilna (Slika 34).

Hitrost gibanja središča pritiska v anteriorno-posteriorni smeri

Hitrost gibanja SP v AP smeri je bila pred vadbo pri kontorlni skupini 56,1 ± 15 mm/s, medtem ko je bila hitrost pri vadbeni skupini 57 ± 16 mm/s. Slednja je po vadbi dosegla 50,3 ± 14 mm/s, kontrolna pa 58,2 ± 18. Razlike v hitrosti gibanja SP v AP smeri med stojo na mehki podlagi med prvo in drugo meritvijo ni bilo, saj faktor časa (F1,24 = 58,58; p > 0,05) ni bil značilen. Spremembe v vadbeni skupini se niso bistveno razlikovale od sprememb v kontrolni skupini, saj tudi interacija časa in skupine (F1,24 = 215,242; p > 0,05) ni bila značilna (Slika 34).

*****

***

*

* *

****

-55,0-50,0-45,0-40,0-35,0-30,0-25,0-20,0-15,0-10,0

-5,00,05,0

10,015,020,025,030,035,040,045,0

hitrost gibanja SP(mm/s)

hitrost gibanja SPAP (mm/s)

hitrost gibanja SPML (mm/s)

povprečnaamplituda gibanja

SP AP (mm)

povprečnaamplituda gibanja

SP ML (mm)

Spre

mem

ba

(%

)

Kontrolnaskupina

Vadbenaskupina

48

Hitrost gibanja središča pritiska v medialno-lateralni smeri

Hitrost gibanja SP v ML smeri je bila pred vadbo pri kontrolni skupini 59,4 ± 15 mm/s, medtem ko je bila hitrost pri vadbeni skupini 61,5 ± 18 mm/s. Kontrolna skupina je po vadbi dosegla hitrost 58,9 ± 14,5, vadbena pa 52,1 ± 15 mm/s. Razlike v hitrosti gibanja SP v ML smeri med stojo na mehki podlagi med prvo in drugo meritvijo ni bilo, saj faktor časa (F1,24 = 3,286; p = 0,082) ni bil značilen. Spremembe v vadbeni skupini se niso bistveno razlikovale od sprememb v kontrolni skupini, saj tudi interacija časa in skupine (F1,24 = 2,724; p > 0,05) ni bila značilna (Slika 34).

Povprečna amplituda gibanja središča pritiska v anteriorno-posteriorni smeri

Povprečna amplituda gibanja SP v AP smeri je bila pred vadbo pri kontrolni skupini 20,6 ± 7 mm, medtem ko je bila pri vadbeni skupini 19,7 ± 4 mm. Kontrolna skupina je po vadbi dosegla 22,3 ± 8 mm, vadbena pa 18,9 ± 7 mm. Razlike v povprečni amplitudi gibanja SP v AP smeri med stojo na mehki podlagi med prvo in drugo meritvijo ni bilo, saj faktor časa (F1,24 = 0,125; p > 0,05) ni bil značilen. Spremembe v vadbeni skupini se niso bistveno razlikovale od sprememb v kontrolni skupini, saj tudi interkacija časa in skupine (F1,24 = 1,178; p > 0,05) ni bila značilna (Slika 34).

Povprečna amplituda gibanja središča pritiska v medialno-lateralni smeri

Povprečna amplituda gibanja SP v ML je bila pred vadbo pri kontrolni skupini 19,6 ± 7 mm, medtem ko je bila pri vadbeni skupini 20,8 ± 9 mm. Kontrolna skupina je po vadbi imela povprečno amplitude gibanja SP 20 ± 6,5 mm, vadbena pa 17 ± 6 mm. Razlike v povprečni amplitudI gibanja SP v AP smeri med stojo na mehki podlagi med prvo in drugo meritvijo ni bilo, saj faktor časa (F1,24 = 1,668; p > 0,05) ni bil značilen. Spremembe v vadbeni skupini se niso bistveno razlikovale od sprememb v kontrolni skupini, saj tudinterkacija časa in skupine (F1,24 = 1,910; p > 005) ni bila značilna (Slika 34).

3.1.3.4.1 Relativne spremembe parametrov testa stoje na mehki podlagi z zaprtimi očmi

Na Sliki 34 so prikazani deleži sprememb opazovanih parametrov pri stoji na mehki podlagi pod pogojem odprtih oči. V vseh parametrih tako pri vadbeni kot pri kontrolni skupini po vadbi ni prišlo do statistično pomembnih izboljšanj.

49

Slika 33: Relativne spremembe med stojo na mehki podlagi z zaprtimi očmi

1.3.5 Tandemska stoja

Hitrost gibanja središča pritiska

Hitrost gibanja SP je bila pred vadbo 53,2 ± 14 mm/s pri kontrolni skupini, medtem ko je bila hitrost pri vadbeni skupini 49 ± 10 mm/s. Vadbena skupina je po vadbi dosegla 50,5 ± 17,5 mm/s. Razlike v hitrosti gibanja SP med tandemsko stojo v času ni bilo, saj faktor časa (F1,25 = 0,002; p > 0,05) in interkacija časa in skupina (F1,25 = 0,707; p > 0,05) nista bila značilna (Slika 35).

Hitrost gibanja središča pritiska v anteriorno-posteriorni smeri

Hitrost gibanja SP v AP smeri je bila pred vadbo 30,6 ± 9 mm/s pri kontrolni skupini, medtem ko je bila hitrost pri vadbeni skupini 25,9 ± 6,5 mm/s. Vadbena skupina je po vadbi dosegla 26,8 ± 11 mm/s. Razlike v hitrosti gibanja SP v AP smeri med tandemsko stojo v času ni bilo, saj faktor časa (F1,25 = 0,097; p > 0,05) in interkacija časa in skupina (F1,25 = 0,849; p > 0,05) nista bila značilna (Slika 35).

Hitrost gibanja središča pritiska v medialno-lateralni smeri

Hitrost gibanja SP v ML je bila pred vadbo 37,5 ± 9,7 mm/s pri kontrolni skupini, medtem ko je bila hitrost pri vadbeni skupini 36,3 ± 8,7 mm/s. Vadbena skupina je po vadbi dosegla 37,3 ± 12,5 mm/s. Razlike v hitrosti gibanja SP v ML smeri med tandemsko stojo v časuni bilo, saj faktor časa (F1,25 = 0,105; p > 0,05) in interkacija časa in skupina (F1,25 = 0,381; p > 0,05) nista bila značilna (Slika 35).

-60-55-50-45-40-35-30-25-20-15-10

-505

1015202530354045

hitrost gibanjaSP (mm/s)

hitrost gibanjaSP AP (mm/s)

hitrost gibanjaSP ML (mm/s)

povprečnaamplituda

gibanja SP AP(mm)

povprečnaamplituda

gibanja SP ML(mm)

Spre

mem

ba

(%)

Kontrolna skupina

Vadbena skupina

50

Povprečna amplituda gibanja središča pritiska v anteriorno-posteriorni smeri

Povprečna amplituda gibanja SP v AP smeri je bila pred vadbo 6,5 ± 2 mm pri kontrolni skupini, medtem ko je bila pri vadbeni skupini 5,3 ± 1,4 mm. Vadbena skupina je po vadbi dosegla 5,3 ± 2 mm. Razlike v povprečni amplitudi gibanja SP v AP smeri med tandemsko stojoni bilo, saj faktor časa (F1,25 = 0,286; p > 0,05) in interkacija časa in skupina (F1,25 = 0,290; p > 0,05) nista bila značilna (Slika 35).

Povprečna amplituda gibanja središča pritiska v medialno-lateralni smeri

Povprečna amplituda gibanja SP v ML smeri je bila pred vadbo 9,1 ± 3 mm pri kontrolni skupini, medtem ko je bila pri vadbeni skupini 9,4 ± 3,6 mm. Vadbena skupina je po vadbi dosegla 9,2 ± 3,5 mm. Razlike v povprečni amplitudi gibanja SP v ML smeri med tandemsko stojo ni bilo, saj faktor časa (F1,25 = 0,008; p > 0,05) in interkacija časa in skupina (F1,25 = 0,170; p > 0,05) nista bila značilna (Slika 35).

3.1.3.5.1 Relativne spremembe parametrov testa tandemske stoje

Na Sliki 35 so prikazani deleži sprememb opazovanih parametrov pri tandemski stoji. V vseh parametrih tako pri vadbeni kot pri kontrolni skupini po vadbi ni prišlo do statistično pomembnih izboljšanj.

Slika 34: Relativne spremembe med tandemsko stojo

-25

-20

-15

-10

-5

0

5

10

15

20

25

30

35

40

45

50

55

hitrost gibanjaSP (mm/s)

hitrost gibanjaSP AP (mm/s)

hitrost gibanjaSP ML (mm/s)

povprečnaamplituda

gibanja SP AP(mm)

povprečnaamplituda

gibanja SP ML(mm)

Spre

mem

be

(%)

Kontrolna skupina

Vadbena skupina

51

1.3.6 Povzetek rezultatov

V spodnji tabeli je prikazan povzetek rezultatov testov ravnotežja. Opazimo lahko, da je pri vadbeni skupini prišlo do izboljšanja le pri stoji z odprtimi očmi, tako na tenziometrijski plošči, kot na mehki podlagi, medtem ko je kontrolna skupina imela izboljšanje tudi pri stoji na tenziometrijski ploči z zaprtimi očmi.

Tabela 7: Povzetek rezultatov testov ravnotežja

Kontrolna skupina Vadbena skupina Čas skupina

Funkcionalni doseg z roko N.S N.S. N.S.

Funkcionalni doseg z nogo naprej

N.S.

Funkcionalni doseg z nogo v stran

N.S. N.S.

Funkcionalni doseg z nogo nazaj

N.S.

Test 4-kvadratov N.S.

Stoja, odprte oči skupna hitrost SP

hitrost SP v AP

amplituda SP v AP

hitrost SP v AP N.S.

Stoja, zaprte oči hitrost SP v AP

amplituda SP v AP N.S. N.S.

Stoja na mehki podlagi, odprte oči

skupna hitrost SP

hitrost SP v AP

amplituda SP v AP

skupna hitrost SP

hitrost SP v AP

amplituda SP v AP

N.S.

Stoja na mehki podlagi, zaprte oči

N.S. N.S. N.S.

Tandemska stoja, odprte oči

N.S. N.S. N.S.

Legenda: N.S. – ni bilo statistično značilno, statistično značilno zmanjšanje vrednosti pri drugi meritvi

(p < 0,05), statistično značilno povečanje pri drugi meritvi (p < 0,05)

52

3.2 RAZPRAVA

Z raziskavo smo želeli ugotoviti, ali vadba ravnotežja na trdih površinah in z dodanimi stopalnimi vložki izboljša izvedbo nalog pri aktivnih starejših ter največje izometrično naprezanje izbranih mišičnih skupin. V ta namen smo pred in po končani devet tedenski vadbi izvedli meritve, kjer smo za ugotavljanje sprememb izbrali teste izometrične moči ter dinamičnega in statičnega ravnotežja, za katere smo menili, da bodo najbolje služili za preverjanje postavljenih hipotez.

Pri meritvah dinamičnega ravnotežja so rezultati po vadbi pokazali, da ni prišlo do statistično pomembnih razlik v funkcionalnem dosegu z roko, kar pomeni, da merjenci po vadbi niso izboljšali rezultata pri tem testu. Na podlagi omenjenih rezultatov moramo zato hipotezo H01 zavrniti. Enako ni prišlo do sprememb pri funkcionalnem dosegu z nogo v smeri nazaj, medtem ko je bil rezultat v smeri naprej in vstran statistično značilen. Merjenci so torej imeli boljši rezultat pri funkcionalnem dosegu z nogo samo v dveh smereh, zato lahko hipotezo H02 le deloma potrdimo, medtem ko lahko hipotezo H03 potrdimo v celoti, saj so merjenci pri testu štirih kvadratov imeli po vadbi statistično pomemben krajši čas.

Pri raziskavi smo hoteli preveriti tudi, kakšen bo učinek v ravnotežje usmerjene vadbe na teste največje izometrične moči. Menili smo, da pri merjencih, ki so izvajali vadbo ravnotežja na trdih površinah, do razlik ne bo prišlo. Rezultati so pokazali v prid naši domnevi, kar pomeni, da lahko hipotezo H06 potrdimo.

Pri meritvah stoje na tenziometrijski plošči pri pogoju odprtih oči se je po vadbi zmanjšala le hitrost gibanja SP v AP smeri, kar kažejo tudi rezultati, ki pa so bili na meji statistične pomembnosti. Pri hitrosti gibanja SP v ML smeri ni prišlo do statistično pomembnih razlik, prav tako pa tudi ne pri skupni hitrosti SP in povprečni amplitudi v AP in ML smeri. Podobni rezultati so se pokazali tudi pri stoji na mehki podlagi z odprtimi očmi, kjer so imeli merjenci po končani vadbi manjšo skupno hitrost gibanja SP, vendar pa so bili rezultati na meji statistične pomembnosti. Prav tako je do statistično pomembnih manjših vrednosti prišlo tudi pri hitrosti gibanja SP v AP smeri, medtem ko v ML smeri ni prišlo do statistično pomembnih razlik. Povprečna amplituda se je v AP smeri zmanjšala, vendar pa so bili rezultati tudi tukaj na meji statistične pomembnosti, medtem ko v ML smeri ni prišlo do izboljšanja.

Pri stoji na tenziometrijski plošči z zaprtimi očmi v vseh parametrih ni prišlo do statistično pomembnega izboljšanja, enaki rezultati pa so se pokazali tudi pri stoji na mehki podlagi z zaprtimi očmi in tandemski stoji.

Na podlagi opisanih rezultatov lahko hipotezo H04 in H05 le deloma potdimo. Merjencem se je po končani vadbi zmanjšala le skupna hitrost gibanja SP in hitrost gibanja SP v AP smeri, ti rezultati pa so se pokazali le v dveh pogojih stoje. Prav tako pa se je le v AP smeri zmanjšala tudi povprečna amplituda gibanja SP, ti rezultati pa so se pokazali samo pri stoji na mehki podlagi z odprtimi očmi.

Enake rezultate parametrov ravnotežja je imela tudi kontrolna skupina, le da je do izboljšanj prišlo tudi v stoji na trdi podlagi z zaprtimi očmi. Prav tako pa kot vadbena skupina, tudi kontrolna skupina ni dosegla bolšjih rezultatov pri testih največjih hotenih mišičnih naprezanj, zato lahko hipotezo H07 le deloma potrdimo.

53

Rezultati testov vadbene skupine na tenziometrijski plošči so pokazali, da so bile osebe po končani devettedenski vadbi bolj sposobne stabilizirati gibanje središča pritiska pri odprtih očeh kot pri zaprtih. Gibanje središča pritiska se je pri odprtih očeh zmanjšalo tako na trdi kot na mehki površini, medtem ko pri zaprtih očeh v obeh primerih ni prišlo do razlik. Iz opisanih rezultatov lahko sklepamo, da se udeleženci vadbe, pri odvzemu vidne informacije, niso naučili v večji meri uporabljati informacij in vestibularnega in somatosenzornega sistema, čeprav so med vadbo nosili stopalne vložke. Prav slednji naj bi z različnimi teksturnimi površinami spodbujali k večji stimulaciji mehanoreceptorjev v podplatu ter posledično k večjemu somatosenzornemu prilivu (Wang idr. 2016; Corbin idr., 2007; Palluel idr. 2008; Watanabe in Okubo, 1981; Wilson idr. 2008), v odsotnosti vidnih in vestibularnih informacij pa naj bi s tem kompenzirali omejeni primanjkljaj (Rugelj idr. 2011). To potrjujejo tudi številne raziskave. Corbin idr. (2007) so v raziskavi ugotavljali učinkovitost stopalnih vložkov na ravnotežje na vzorcu triintrideset mladih odraslih, kjer so merili njihovo gibanje središča pritiska pri mirni stoji paralelno in stoji na eni nogi (10 s). Merjenci so oba testa izvedli pod pogojem odprtih in zaprtih oči ter z in brez stopalnih vložkov. Rezultati so pokazali, da se gibanje središča pritiska pri stoji paralelno brez vidne informacije v primerjavi s stojo paralelno z vidno informacijo, pri neuporabi stopalnih vložkih, statistično bolj povečalo (0,7 cm), kot pa pri njihovem nošenju (0,1 cm). Avtorji so prišli do zaključka, da njihovi stopalni vložki učinkovito kompenzirajo ohranjanje ravnotežja, tudi ko je vidna informacija odstranjena, do podobnih zaključkov pa sta prišla tudi Watanabe in Okubo (1981).

V naši raziskavi odsotnost vidnih informacij, pri uravnavanju stoje, ni povzročila statistično pomembno drugačnega odziva, kar lahko razlagamo s premajhno stimulacijo mehanoreceptorjev v stopalu. Pri zaprtih očeh postane za uravnavanje stoje najbolj pomemben priliv iz proprioceptorjev (Shumway-Cook in Woollacott, 2007), zato lahko sklepamo, da naši stopalni vložki niso dovolj prispevali k kompenzaciji vidnega primankljaja. V dosedanjih raziskavah se sicer materiali stopalnih vložkov razlikujejo. Študije, ki so raziskovale vpliv hrapavosti stopalnih vložkov v športni obutvi, so pokazale, da je pri starejših osebah, ki nosijo športno obutev z bolj gladkim podlatom, senzorni priliv iz mehanoreceptorjev manjši (Menant idr., 2008, v Hatton, 2010). Wilson idr. (2008) so v svoji raziskavi na vzorcu štiridesetih žensk srednjih let uporabil stopalne vložke, ki so bili izrezani iz treh različnih materialov; gladkega, grbinčastega in mrežastega s posebnimi koničastimi čepki, ki so bili razporejeni 5 mm narazen. Tako kot Watanabe in Okubo (1981) so ugotovili, da naj bi optimalna velikost čepkov in razdalja med njimi vplivala na ravnotežje. Poleg tega je raziskoval tudi dolgoročne učinke nošenja stopalnih vložkov, ki so jih preiskovanci morali nositi štiri tedne po najmanj šest ur dnevno. Raziskovalci so po mesecu nošenja opazovali spremenljivke gibanja težišča pritiska v AP in ML smeri pri mirni stoji paralelno z odprtimi in zaprtimi očmi. Rezultati niso pokazali nobenih učinkov, kar so avtorji zaključili s prekratkim časom nošenja stopalnih vložkov. Do drugačnih ugotovitev pa je prišel Perry s sodelavci (2008), ki je v svoji raziskavi na starejših osebah ugotovil, da je bila stabilnost telesa pri starejših osebah po dvanajsttedenskem nošenju stopalnih vložkov boljša. Možno je torej, da bi v naši raziskavi z uporabo drugačnih materialov na stopalnih vložkih in daljšim časom njihovega nošenja dosegli večjo stimulacijo mehanoreceptorjev ter posledično zmanjšali gibanje SP tudi pri odstranitvi vidne informacije.

Zanimivo je, da rezultati naše raziskave kažejo, da se je gibanje središča pritiska zmanjšalo le v AP smeri, medtem ko so parametri v ML smeri ostali nespremenjeni. V predhodnih raziskavah je Hatton (2010) prišla do podobnih ugotovitev, vendar pa so se takšni rezultati

54

pokazali na populaciji mladih odraslih. Pri starejših osebah je ugotovila, da je do izboljšanja prišlo le pri mirni stoji z zaprtimi očmi, in sicer v amplitudi in hitrosti gibanja središča pritiska v ML smeri. Večjo občutljivost ML parametrov pa kažejo tudi rezultati študije Maki idr. (1994, v Weber, 2014), ki dodatno predstavljajo parametre ML gibanja kot ene od občutljivejših parametrov za zaznavanje tveganja padcev pri starejših (Zacirkovnik, 2011; Hatton, 2010).

Zaključimo lahko, da je za ravnotežje specifična vadba na trdih površinah in z dodanimi stopalnimi vložki deloma izboljšala izvedbo nalog pri aktivnih starejših, medtem ko na največje izometrično naprezanje izbranih mišičnih skupin ni imela vpliva. Za večje učinke stopalnih vložkov bi bilo potrebno podaljšati čas njihovega nošenja in uporabiti material, ki bi prispeval k večji stumulaciji mehanoreceptorjev.

55

4 SKLEP

Uravnavanje drže in ravnotežja je eden od temeljev za uspešno izvajanje različnih vsakodnevnih aktivnosti, od skrbi zase in za družino, pa vse do rekreacije in športa (Rugelj, 2012). Da telo ohrani ravnotežje v pokončnem položaju in s tem zagotovi stabilno ter učinkovito gibanje skozi prostor, je potrebno pravilno delovanje nadzora ravnotežja, ki ga sestavljajo motorični, centralno živčni in senzorični sistem (O'Sullivan in Schmitz, 2001). S staranjem pride do sprememb v vseh treh nadzornih sistemih. Zmanjša se mišična moč (Allman in Rice, 2002) ter število motoričnih enot (Vandervoort, 2002, v Weber, 2014), manjša je aktivacija, izometrična sila ter hitrejše je utrujanje (Weber, 2014). Poleg tega s starostjo pride do poslabšanja tudi na nivoju somatosentornega, vidnega (Shumway-Cook in Woollacott, 2007) in vestibularnega sistema (Walther in Westhofen, 2007). Odsotnost posameznega sistema povzroči spremembo v načinu procesiranja senzoričnih informacij, ki so pomembne za uravnavanje ravnotežja.

Vse te spremembe pripeljejo do zmanjšanja funkcijskih sposobnosti starostnikov, kar posledično poveča ogroženost za padce (Rugelj, 2012). Številne raziskave so pokazale, da je specifična ravnotežna vadba učinkovit način izboljšanja ravnotežne funkcije ter pomemben preventivni dejavnik pred padci (Rugelj in Uršič, 2006). Vendar natančne smernice za vadbo ravnotežja starejših še vedno niso podane.

Vadba ravnotežja je lahko senzorično specifična. V naši raziskavi smo se osredotočili na vadbo ravnotežja, pri kateri smo posebej poudarili vpliv somatosenzoričnega sistema. V ta namen smo zato vadbo izvajali na trdih površinah in s stopalnimi vložki, ki naj bi spodbujali k večji stimulaciji mehanoreceptorjev v podplatu, ter posledično zmanjšali gibanje težišča telesa in izboljšali stabilnost drže, še posebej pri starejših ljudeh (Wang idr. 2016).

Po končani devettedenski vadbi smo ugotovili spremembe, ki kažejo na izboljšanje ravnotežja preiskovancev. Rezultati testa senzorične organizacije, ki smo ga izvedli na tenziometrijski plošči, so pokazali, da so bile preiskovane osebe po končani vadbi

Rezultati so pokazali, da so imele preiskovane osebe po končani vadbi manjše hitrosti in povprečne amplitude gibanja središča pritiska na podlago, vendar le med stojo na trdi in mehki podlagi z odprtimi očmi, medtem ko pri stojah z zaprtimi očmi in pri tandemski stoji do razlik ni prišlo. Razlike so se pokazale le v anteriorno-posteriorni smeri. Vadba je izboljšala tudi teste dinamičnega ravnotežja, vendar ne funkcionalnega dosega z nogo v stran. Razlik v spremembah med kontrolno in vadbeno skupino ni bilo. Vadba ravnotežja ni sprememnila rezultatov največjih hotenih izometričnih naprezanj izbranih mišic.

Zaključimo lahko, da za ravnotežje specifična vadba na trdih površinah in z dodanimi stopalnimi vložki deloma izboljša izvedbo nalog pri aktivnih starejših, medtem ko na največje izometrično naprezanje ni imela vpliva.

56

5 VIRI IN LITERATURA

Allen, D. G., Lamb, G. D. in Westerblad, H. (2008). Skeletal muscle fatigue: cellular mechanisms. Physiological reviews, 88(1), 287–332. doi: 10.1152/physrev.00015.2007.

Allman, B. L. in Rice, C. L. (2002). Neuromuscular fatigue and aging: central and peripheral factors.

Muscle & nerve, 25(6), 785–796. doi: 10.1002/mus.10116.

Aniansson, A., Hedberg, M., Henning, G. B. in Grimby, G. (1986). Muscle morphology, enzymatic activity, and muscle strength in elderly men: A follow‐up study. Muscle & nerve, 9(7), 585–591. doi: 10.1002/mus.880090702.

Basmajian, J. V. in De Luca, C. J. (1985). Muscles Alive: Their Functions Revealed by Electromyography.

Baltimore: Williams & Wilkins. Bilban, M. (september 2008). Staranje in starostniki. V M. Bilban (ur.), Zbornik prispevkov: Cvahtetovi

dnevi javnega zdravja 2008 (str. 4–15). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta, Katedra za javno zdravje.

Blake, A. J., Morgan, K., Bendall, M. J., Dallosso, H., Ebrahim, S. B., Arie, T. H., … Bassey, E. J. (1988).

Falls by eldery people at home: prevalence and associated factors. Age Ageing, 17(6), 365–372. doi: 10.1093/ageing/17.6.365.

Blennerhassett, J. M. in Jayalath, V. M. (2008). The four square step test is a feasible and alid clinical

test of dynamic standing balance for use in ambulant people poststroke. Archives of Physical Medicine and Rehabilitation, 89(11), 2156–2161. doi: 10.1016/j.apmr.2008.05.012.

Carter, N. D., Kannus, P. in Khan, K. M. (2001). Exercise in the prevention of falls in older people: a

systematic literature review examining the rationale and the evidence. Sports Medicine, 31(6), 427–438. Pridobljeno iz http://www.pnfchi.com/fotos/literatura/1233836772.pdf.

Corbin, D., Hart, J., McKeon, P., Ingersoll, C. in Hertel, J. (2007). The effect of textured insoles on

postural control in double and single limb stance. Journal of Sport Rehabilitation, 16(7), 363–372. Pridobljeno iz http://resolver.ebscohost.com.nukweb.nuk.uni-lj.si/ openurl?sid=EBSCO%3aedswsc&genre=article&issn=10566716&ISBN=&volume=16&issue=4&date=20071101&spage=363&pages=363-372&title=JOURNAL+OF+SPORT+REHABILITATION&atitle=The+effect+of+textured+insoles+on+postural+control+in+double+and+single+limb+stance&aulast=Corbin%2c+DM&id=DOI%3a&site=ftf-live.

Dite, W. in Temple V. A. (2002). A clinical test of stepping and change of direction to identify muliple

falling older adults. Arch Phys Med Rehabil, 83, 1566–1571. Pridobljeno iz http://geriatrictoolkit.missouri.edu/DiteW.2002-Stepping&ChangeDirection-APMR_83_p.1566-1571.pdf.

Doherty, T. J. (2003). Invited Review: Aging and sarcopenia. Journal of Applied Physiology, 95(4), 1717–

1727. doi: 10.1152/japplphysiol.00347.2003.

Duncan, P. W., Weiner, D. K., Chandler, J. in Studenski, S. (1990). Functional reach: a new clinical measure of balance. Journal of Gerontology, 45(6), M192–197. Pridobljeno iz http://

57

www.augusta.edu/alliedhealth/pt/researchcourse/documents/duncannewmeasureofbalance.pdf.

Enoka, M. R. (2002). Neuromechanics of human movement (Third edition). Champaign (IL): Human

Kinetics.

Erickson, K. I., Gildengers, A. G. in Butters, M. A. (2013). Physical activity and brain plasticity in late adulthood. Dialogues in Clinical Neuroscience, 15(1), 99–108. Pridobljeno iz http://www.dialogues-cns.com/publication/physical-activity-and-brain-plasticity-in-late-adulthood/.

Gribble, P. A. in Hertel, J. (2003). Considerations for Normalizing Measures of the Star Excursion

Balance Test. Measurement in Physical Education and Exercise Science, 7(2), 89–100. Pridobljeno iz http://www1.udel.edu/bioms/seminararchives/05_06/Gribble.pdf.

Gurfinkel, V., Cacciatore, T. W., Cordo, P., Horak, F., Nutt, J. in Skoss, R. (2006). Postural muscle tone

in the body axis of healthy humans. Journal of neurophysiology, 96(5), 2678–2687. doi: 10.1152/jn.00406.2006.

Horak, F. B. (1987). Clinical measurement of postural control in adults. Physical Therapy, 67(12), 1881–

1885. Pridobljeno iz http://ptjournal.apta.org/content/ptjournal/67/12/1881.full.pdf.

Horak, F. B., Sharon, M. H. in Shumway-Cook, A. (1997). Postural Perturbations: New Insights for Treatment of Balance Disorders. Physical Theraphy, 77(5), 517–553. Pridobljeno iz http://ptjournal.apta.org/ content/77/ 5/517.lon.

Horak, F. B., Earhart, G. M. in Dietz, V. (2001). Postural responses to combinations of head and body

displacements: vestibular-somatosensory interactions. Experimental Brain Research, 141(3), 410–414. doi:10.1007/s00221-001-0915-6.

Horak, F. B. (2006). Postural orientation and equilibrium: what do we need to know about neural

control of balance to prevent falls? Age and ageing, 35, Suppl 2, ii7–ii11. doi: 10.1093/ageing/afl077.

Horak, F. B. in Macpherson, J. M. (2011). Postural Orientation and Equilibrium. Comprehensive

Physiology, 255–292. doi: 10.1002/cphy.cp120107.

Hatton, A. L. (2010). The effect of textured surfaces on postural sway and lower limb muscle activity during quiet standing in healthy young and older adults. Neobjavljeno delo. Teesside University, Middlesbrough and Darlington, England. Pridobljeno iz http://hdl.handle.net/10149/117895.

Kandel, E. R., Schwartz, J. H. in Jessell, T., M. (2000). Principles of Neural Science (4th ed.). New York:

McGraw-Hill.

Kennedy, M. P. in Inglis, J. T. (2002). Distribution and behaviour of glabrous cutaneous receptors in the human foot sole. Journal of Physiology, 538(3), 993-1002. doi: 10.1113/jphysiol.2001.013087.

Kinzey, S. J. in Armstrong, C. W. (1998). The reliability of the star-excursion test in assessing dynamic

balance. The Journal of Orthopaedic and Sports Physical Therapy, 27(5), 356–360. doi: 10.2519/jospt. 1998.27.5.356.

58

Kuo, A. D. (2005). An optimal state estimation model of sensory integration in human postural balance. Journal of Neural Engineering, 2(3), S235–S249. Pridobljeno iz http://www.cs.cmu.edu/~cga/ legs/arash6.pdf.

Mergner, T., Maurer, C. in Peterka, R. J. (2003). A multisensory posture control model of human upright

stance. Progress in brain research, 142, 189–201. doi: 10.1016/S0079-6123(03)42014-1.

Mittelstaedt, H. (1996). Somatic graviception. Interoception and behavior, 42(1–2), 53–74. doi: 10.1016/0301-0511(95)05146-5.

Munro, A. G. in Herrington, L. C. (2010). Between-session reliability of the star excursion balance test.

Physical Therapy in Sport, 11(4), 128–132. doi: 10.1016/j.ptsp.2010.07.002.

O’Sullivan, S. B. in Schmitz, T. J. (2001). Physical rehabilitationı: assessment and treatment. Philadelphia: Davis.

Palluel, E., Nougier, V. in Olivier, I. (2008) Do spike insoles enhance postural stability and plantar-

surface cutaneous sensitivity in the elderly?, AGE, 30(1), 53–61. doi:10.1007/s11357-008-9047-2.

Perry, S. D., Radtke, A., McIlroy, W. E., Fernie, G. R. in Maki, B. E. (2008). Efficacy and effectiveness of

a Balance-Enhancing Insole. The Journals of Gerontology: Series A, 63(6), 595–602. Pridobljeno s http://biomedgerontology.oxfordjournals.org/content/63/6/595.full.

Robinson, R. H. in Gribble, P. A. (2008). Support for a Reduction in the Number of Trials Needed for the

Star Excursion Balance Test. Archives of Physical Medicine and Rehabilitation, 89(2), 364–370. doi: /10.1016/j.apmr.2007.08.139.

Rogers, M. E. (b.d.). Standing Strong: A program to Improve Strength and Balance in Older Adults.

Neobjavljeno delo. Department of Kinseiology and Sport Studies, Wichita State University, Whichita, Kansas. Pridobljeno iz http://www.standingstrongprogram.com/wp-content/uploads/2009/05/ Standing-Strong-Guide-2010.pdf.

Riemann, B. L. in Lephart, S. M. (2002a). The Sensorimotor system, Part I: The Physiologic Basis of

Functional Joint Stability. Journal of athletic training, 37(1), 71–79. Pridobljeno iz http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC164311/.

Riemann, B. L. in Lephart, S. M. (2002b). The Sensorimotor System, Part II: The Role of Proprioception

in Motor Control and Functional Joint Stability. Journal of athletic training, 37(1), 80–84. Pridobljeno iz http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC164312/.

Rose, D. J. (2010). Fallproof!: A Comprehensive Balance and Mobility Training Program (2nd ed.).

Champaign (IL): Human Kinetics.

Rugelj, D. (2012). V ravnotežje usmerjena vadba: povezanost gibalnih in spoznavnih aktivnosti. Rehabilitacija, 11(1), 51–58. Pridobljeno iz http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-2USZVG5J.

Rugelj, D. (2014). Uravnavanje drže, ravnotežja in hotenega gibanja (2. dopolnjena izdaja). Ljubljana:

Zdravstvena fakulteta.

59

Rugelj, D. in Uršič, K. (november 2006). Učinek za ravnotežje specifične vadbe pri oskrbovancih doma starejših občanov. Prispevek predstavljen leta 2006 na Posvetovanju: Celostna obravnava starostnikov. Prispevek pridobljen iz https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=17380.

Rugelj, D., Tomšic, M. in Sevšek, F. (2011). Evalvacija osemmesecne v ravnotežje usmerjene vadbe

aktivnih starostnikov. V D. Rugelj in F. Sevšek (ur.), Zbornik predavanj. Posvetovanje Aktivno in zdravo staranje, v Ljubljani, 10. marec 2011 (str. 61–75). Ljubljana: Zdravstvena fakulteta.

Schmidt, R. A. in Lee, T. D. (1999). Motor control and learning: a behavioral emphasis. Champaign (IL):

Human Kinetics.

Shaffer, S. W. in Harrison, A. L. (2007). Aging of somatosensory system: a translational perspective. Physical Theraphy, 87(2), 193–207. doi: 10.2522/ptj.20060083.

Shumway-Cook, A. in Woollacott, M. H. (2007). Motor control: translating research into clinical

practice. Philadelphia: Lippincott Williams & Wilkins.

Studenski, S., Duncan, P. W. in Chandler, J. (1991). Postural responses and effector factors in persons with unexplained falls: results and methodologic issues. Journal of the American Geriatrics Society, 39(3), 229-234. doi: 10.1111/j.1532-5415.1991.tb01642.x.

Walther, L. E. in Westhofen, M. (2007). Presbyvertigo-aging of otoconia and vestibular sensory cells.

Journal of Vestibular Research. Equilibrium & Orientation, 17(2–3), 89–92. Pridobljeno iz http://www.hno-am-kreisel.de/pdf/pdf4.pdf.

Wang, Y., Watanabe, K. in Chen, L. (2016). Effect of plantar cutaneous inputs on center of pressure

during quiet stance in older adults. Journal of Exercise Science & Fitness 14(1), 24–28. doi: 10.1016/j.jesf.2016.02.001.

Watanabe, I. in Okubo, J. (1981). The role of plantar mechanoreceptors in equilibrium control. Annals

of the New York Academy of Sciences, 77, 855–864. doi: 10.1111/j.1749-6632.1981.tb30926.x. Weber, D. (2014). Vpliv utrujenosti hrbtinh mišic na ravnotežje (Doktorska disertacija). Univerza v

Ljubljani, Fakulteta za šport, Ljubljana.

Wilson, M., Rome, K., Hodgson, D. in Ball, P. (2008). Effect of textured foot orthotics on static and dynamic postural stability in middle-aged females. Gait & Posture, 27(1), 36-42. doi: 10.1016/ j.gaitpost.2006.12.006.

Winter, D. (1995). Human balance and posture control during standing and walking. Gait & Posture,

3(4), 193–214. doi: 10.1016/0966-6362(96)82849-9.

Zacirkovnik, T. (2012). Občutljivost testov dinamičnega ravnotežja za zaznavanje razlik v ravnotežju med mlajšimi in starejšimi osebami. (Magistrska naloga, Univerza na Primorskem, Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije). Pridobljeno iz https://repozitorij.upr.si/IzpisGradiva.php?id=6372.