Upload
others
View
14
Download
0
Embed Size (px)
Citation preview
UNIVERZA V MARIBORU
PEDAGOŠKA FAKULTETA
Oddelek za predšolsko vzgojo
DIPLOMSKO DELO
Petra HORVAT
Maribor, 2015
UNIVERZA V MARIBORU
PEDAGOŠKA FAKULTETA
Oddelek za predšolsko vzgojo
Diplomsko delo
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA
PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
Mentor: Kandidatka:
viš. pred. Miran Muhič Petra Horvat
Somentorica:
viš. pred. mag. Milica Lahe
Maribor, 2015
Lektorica: Nastja Spasković, dipl. sloven.
Prevajalka: Tina Cupar, univ. dipl. prevajalka in tolmačinja za angleški jezik
Zahvala
Iskreno se zahvaljujem mentorju Miranu Muhiču za vso pomoč, nasvete,
razumevanje, prijaznost in potrpežljivost pri nastajanju diplomskega dela.
Prav tako se za pomoč in nasvete pri nastajanju diplomskega dela zahvaljujem
somentorici Milici Lahe.
Posebno zahvalo izrekam svojim staršem in bratu, ki so mi v času študija in
pisanja diplomskega dela nudili vsestransko pomoč in mi bili v oporo.
HVALA mojemu sinu Jakobu za dodatno motivacijo.
Hvala tudi vsem prijateljem in znancem, ki so verjeli vame.
UNIVERZA V MARIBORU
PEDAGOŠKA FAKULTETA
IZJAVA
Podpisana Petra Horvat, roj. 29. 6. 1989, študentka Pedagoške fakultete Univerze
v Mariboru, smer Predšolska vzgoja, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom
Vpliv nekaterih gibalnih sposobnosti na pravilni razvoj hrbtenice pri otroku pri
mentorju viš. pred. Miranu Muhiču in somentorici viš. pred. mag. Milici Lahe
avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno
navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.
_________________________
(podpis študentke)
Maribor, _____________________
Povzetek
Diplomsko delo z naslovom Vpliv nekaterih gibalnih sposobnosti na pravilni
razvoj hrbtenice pri otroku je teoretično delo. V njem smo z deskriptivno in
komparativno metodo predstavili in opisali dosedanja spoznanja ter jih primerjali
med seboj. Namen diplomskega dela je bil opisati pomen razvijanja gibalnih
sposobnosti, s katerimi omilimo deformacije hrbtenice; pojasniti, kako z
načrtovano gibalno aktivnostjo pripomoremo k pravilnemu razvoju hrbtenice in
posledično k pravilni telesni drži otrok; predstaviti gibalne aktivnosti, ki
omogočajo optimalno funkcijo hrbtenice; ugotoviti vlogo in pomen mišic,
predvsem krepkih hrbtnih, za pravilno rast, razvoj in izoblikovanost hrbtenice.
Ugotovili smo, da z razvijanjem gibalnih sposobnosti lahko omilimo nastanek
deformacije hrbtenice; da z načrtovano gibalno aktivnostjo lahko pripomoremo k
pravilnemu razvoju hrbtenice in posledično k pravilni telesni drži otrok; da
gibalne aktivnosti omogočajo optimalno funkcijo hrbtenice ter da so krepke
hrbtne mišice pomembne za pravilno rast, razvoj in izoblikovanost hrbtenice.
Ključne besede: telesni razvoj, gibalni razvoj, telesna drža, hrbtenica, gibalne
sposobnosti
Abstract
The diploma thesis titled The influence of some physical abilities on the proper
development of child's spinal column is a theoretical paper, which describes and
compares existing knowledge using descriptive and comparative methods. The
aim of the thesis was to describe the importance of the development of physical
abilities that mitigate a deformation of spinal column; to explain how planned
physical activity contributes to the correct development of the spinal column and
to the proper posture among children; to present physical activities which enable
optimal spinal column’s functioning; to describe the role and the importance of
the muscles – mainly strong back muscles – for proper growth, development and
shaping of the spinal column. It has been established that development of physical
activities can mitigate the formation of spinal column deformation. Planned
physical activity can contribute to the correct development of the spinal column
and to the proper posture among children. Moreover, physical activities enable
optimal spinal column’s functioning, and strong back muscles are important for
proper growth, development and shaping of the spinal column.
Key words: physical development, motor development, posture, spinal column,
physical abilities.
Kazalo vsebine
1 Uvod ................................................................................................................ 1
2 Namen ............................................................................................................. 7
3 Raziskovalne hipoteze .................................................................................... 8
4 Metodologija ................................................................................................... 9
4.1 Raziskovalne metode ....................................................................................... 9
4.2 Uporabljeni viri ............................................................................................... 9
5 Obravnava teme ............................................................................................ 10
5.1 Telesni razvoj otroka ..................................................................................... 11
5.1.1 Dejavniki telesnega razvoja ..................................................................................... 17
5.1.2 Razvoj mišičevja ..................................................................................................... 19
5.1.3 Razvoj okostja ......................................................................................................... 22
5.1.4 Vpliv gibalnih aktivnosti na telesni razvoj .............................................................. 25
5.2 Gibalni razvoj otroka .................................................................................... 32
5.2.1 Dejavniki gibalnega razvoja .................................................................................... 40
5.2.2 Razvoj gibalnih sposobnosti .................................................................................... 43
5.2.2.1 Moč ................................................................................................................ 45
5.2.2.2 Ravnotežje ..................................................................................................... 47
5.2.2.3 Koordinacija .................................................................................................. 49
5.2.2.4 Vpliv gibalnih aktivnosti na razvoj gibalnih sposobnosti .............................. 50
5.3 Hrbtenica ........................................................................................................ 55
5.3.1 Zgradba hrbtenice .................................................................................................... 57
5.3.2 Oblika hrbtenice ...................................................................................................... 60
5.3.3 Razvoj hrbtenice ...................................................................................................... 61
5.3.4 Metode spremljanja razvoja hrbtenice ..................................................................... 62
5.3.5 Dejavniki tveganja za pojav nepravilnosti v razvoju hrbtenice ............................... 65
5.3.6 Deformacije hrbtenice ............................................................................................. 66
5.3.7 Preventivna vloga vzgojitelja in vrtca pred deformacijo hrbtenice ......................... 70
5.3.8 Sistematični pregled otrok ....................................................................................... 73
5.3.9 Gibalne aktivnosti v vrtcu ....................................................................................... 75
5.3.10 Vadba moči, ravnotežja in koordinacije za pravilni razvoj hrbtenice pri otroku 79
6 Sklep .............................................................................................................. 82
Literatura .............................................................................................................. 86
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
1
1 Uvod
Predšolsko obdobje zavzema pomembno mesto v telesnem razvoju človeka, saj se
v tem obdobju postavljajo temelji zdravi telesni konstrukciji, temelji za razvijanje
telesnih lastnosti, kot tudi osnove gibalnih navad (Kosec, 1974, str. 4).
Zurc (2008, str. 14−15) pojasnjuje posameznikov razvoj na razvojnih področjih po
predvidljivih tendencah, in sicer:
razvoj poteka celostno, na vseh področjih hkrati, saj je posameznik celota;
razvoj je dinamična, stalna interakcija med gensko zasnovo in izkušnjami;
razvoj poteka kontinuirano in v določeni smeri;
v razvoju obstajajo podobnosti med posamezniki;
intenzivnost razvoja funkcij se menjuje;
na posameznih področjih razvoja se izmenjujejo napredovanja in
zaostajanja, ki privedejo do sprememb;
med posamezniki v razvoju obstajajo razlike;
proces socializacije omogoča okolje;
zelo pomemben je čas zgodnjih izkušenj, ob tem pa izpostavljenost
različnih tveganj, pomanjkljivosti in motenj v razvoju ter
smer in potek razvoja se v otroštvu spremenita z učinkovitim posegom.
Biološka rast zajema celovit proces anatomskih in fizioloških sprememb. Te
spremembe se kažejo v izoblikovanju telesa, njegovih različnih delov in v sestavi
telesa (Pišot in Šimunič, 2006, str. 43).
Razvoj predstavlja spremembo človekovih sposobnosti, spretnosti in značilnosti.
Te so trajne v odnosu z nižjo razvojno stopnjo in so odvisne od dednostnih
dejavnikov, okolja in otrokove lastne aktivnosti (Pišot in Planinšec, 2005, str. 16).
V razvoju otoka sta pomembna zorenje in izkušnje. Zorenje je dedno pogojeno in
ni odvisno od okolja. Od zorenja je odvisen vrstni red pojavljanja sposobnosti in
pripravljenosti za dejavnost. Z vplivi okolja pa vplivamo na hitrost in intenzivnost
pojavljanja posameznih vedenjskih oblik. Na hitrost pojavljanja gibalnih vzorcev
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
2
vplivajo izkušnje, saj se pod njihovim vplivom v procesu učenja otrok spremenijo
ali celo preoblikujejo nekatere specifične razvojne značilnosti. Med zorenjem in
izkušnjami obstaja močna interkorelacija − soodvisnost (Rajtmajer, 1990, str.
4647).
Telesno in gibalno področje otrokovega razvoja je tesneje povezano z ostalimi
razvojnimi področji (Zurc, 2008, str. 1719).
Na proces rasti in razvoja vplivajo mnogi zunanji in notranji dejavniki. Vsi ti
dejavniki lahko pozitivno ali negativno vplivajo na rast in razvoj otroka (Pišot in
Planinšec, 2005, str. 16).
Razvoj gibanja je odvisen od rasti telesa, posameznikovega temperamenta,
bioloških vplivov, vplivov okolja in telesne vzgoje (Trdina, 1961, str. 21).
Gibanje je osnova za ves otrokov razvoj. Pri gibanju se krepijo vsi organi, telo
otroka, ki se dovolj giblje, je zdravo in lepo razvito. Z gibanjem gojimo
psihofizične značilnosti in vplivamo na otrokov značaj (Trdina, 1975, str. 8).
Gibalni razvoj je v povezavi s telesnim razvojem. Tako gibalni kot telesni razvoj
sta odvisna od količine in kakovosti gibalnih izkušenj v okolju oz. od otrokove
gibalne aktivnosti (Zurc, 2008, str. 39).
Telesni in gibalni razvoj omogočata gibalno aktivnost, ki ima posebno vlogo v
otrokovem razvoju. Gibalna aktivnost vpliva na:
otrokovo telesno rast in duševni razvoj,
zdravo rast in razvoj mišično-skeletnega, srčno-žilnega in dihalnega
sistema,
zadovoljevanje otrokove naravne potrebe po vsakodnevni aktivnosti,
razvoj gibalnih in funkcionalnih sposobnosti,
motivacijo za redno vključevanje na gibalnem področju v poznejših
obdobjih,
prevzemanje odgovornosti za zdrav način življenja,
sprostitev in dobro počutje po vsakodnevnih naporih in sedenju,
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
3
oblikovanje čustvenega, spoštljivega odnosa do okolja in narave, soljudi,
psihosocialni razvoj in psihično počutje (Zurc, 2008, str. 17, 25, 26).
Gibanje, ki ga omogoča delovanje lokomotornega aparata je pomembnem del
odzivanja. K lokomotornemu aparatu prištevamo kosti, sklepe in mišice (Zurc,
2006, str. 27).
Završnik in Pišot (2005, str. 15) pojasnjujeta, da je gibalna (športna) aktivnost
ključnega pomena za vzpostavljanje in ohranjanje človekovega zdravja. Pri
razvijajočem se otroku je temelj za celoten razvoj psihosomatskega statusa, pri
odraslem pa omogoča vzdrževanje zdravstvenega stanja in ohranjanje kakovosti
življenja.
Po mnenju Šimunič, Volmut in Pišot (2010, str. 1011) so številne raziskave
pokazale koristne učinke gibalne aktivnosti na zdravje otrok. Strnemo jih lahko v
pet sklopov:
Prvi sklop predstavlja vpliv gibalne aktivnosti na nekatere značilnosti
telesa, v smislu preventive pred debelostjo, zmanjšanja maščobnega tkiva,
spodbud za razvoja okostja, naraščanja mišične moči in kostne trdnosti ter
preventive pred poškodbami lokomotornega sistema.
Drugi sklop predstavljajo učinki gibalne aktivnosti na izboljšanje stanja
srčno-dihalne pripravljenosti in uravnavanja krvnega tlaka.
Tretji sklop zajema učinke gibalne aktivnosti na psihično zdravje,
predvsem v smislu preventivnega delovanja proti depresiji, anksioznosti,
stresu, in zmanjšanju njihovih simptomov ter spodbujanju razvoja
samospoštovanja in samopodobe.
Četrti sklop se nanaša na krepitev imunskega sistema.
Peti sklop pa vpliva na izboljšanje agilnosti in funkcionalne neodvisnosti.
Redna gibalna dejavnost prispeva h gibalnem razvoju, izboljšuje telesno zdravje,
deluje preventivno, razvija skeletno-mišični aparat in telesno zmogljivost ter
vpliva na telesno držo. Gibalna aktivnost vpliva na telesni razvoj in zdravje kot
tudi na otrokov kognitivni, čustveni in socialni razvoj (Zurc, 2008, str. 4445).
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
4
Z gibalnimi dejavnostmi otrok razvija naslednje psihofizične sposobnosti in
lastnosti:
gibalne sposobnosti (koordinacija gibanja, ravnotežje, hitrost, moč,
gibljivost, preciznost),
samozavedanje (pridobivanje podobe o sebi, orientacija lastnega telesa,
telesna slika in shema, zavedanje telesa),
zavedanje prostora in časa (gibanje je dogajanje v prostoru in času),
govor (razumevanje govora drugih, besedno izražanje),
zaznavanje oblik, gibanj, dogajanj v okolju, občutljivost za dogajanje v
okolju,
višje spoznavne funkcije (pomnjenje, predstavljanje, domišljija, mišljenje),
ustvarjalnost, ustvarjalna stališča,
čustvena in socialna prilagojenost (Videmšek idr., 2003b, str. 25).
Otrok z različnimi gibalnimi aktivnostmi v zaprtem prostoru in na prostem razvija
gibalne in funkcionalne sposobnosti ter spoznava in usvaja osnovne prvine
različnih športnih zvrsti (Šimunič idr., 2010, str. 8).
Za človeka je značilno, da njegovo gibalno učinkovitost omejuje šest gibalnih
(motoričnih) sposobnosti in funkcionalna sposobnost, ki so: moč, hitrost,
koordinacija, gibljivost, ravnotežje, natančnost in vzdržljivost. Te sposobnosti
določajo učinkovitost posameznika pri realizaciji različnih gibalnih nalog ob
prispevku ostalih, čustvenih, socialnih, spoznavnih in drugih dimenzij (Pišot in
Planinšec, 2005, str. 11).
Gibalne sposobnosti so odgovorne za izvedbo naših gibov in določajo gibalno
stanje človeka. Z njihovo pomočjo lahko opravljamo določeno nalogo. Gibalne
sposobnosti so prirojene in pridobljene z vadbo in načinom življenja (Videmšek
idr., 2003a, str. 39).
Motorični razvoj so spremembe motoričnega vedenja, ki se kažejo v razvoju
motoričnih sposobnosti (Pišot in Planinšec, 2005, str. 17).
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
5
Mišična moč je potrebna pri vseh opravilih vsakdanje motorike človeka.
Ravnotežje pomaga človeku ohraniti stabilnost telesa pri vzravnani pokončni drži
in drugih telesnih položajih. Koordinacijske sposobnosti omogočajo povezano in
tekoče izvajanje motoričnih akcij (Vauhnik, 2011, str. 69).
Telesna moč je sposobnost človeka, da se z mišičnim naprezanjem zoperstavlja
zunanjim silam, premika lastno telo (Rajtmajer, 1991, str. 52).
Predstavlja osnovno gibalno sposobnost, ker brez nje ne bi bilo gibanja
(Videmšek idr., 2003a, str. 40).
Ravnotežje je sposobnost zaznavanja položaja, drže in gibanja posameznih delov
telesa (Škof, 2010, str. 33).
Koordinacija je sposobnost, ki je odgovorna za učinkovito oblikovanje in
izvajanje sestavljenih gibalnih nalog (Videmšek idr., 2003a, str. 42−43).
Hrbtenica je močna in prožna. Prenese vsakodnevne pritiske in napor (Weller,
2010, str. 10).
Vsak človek se rodi z ravno hrbtenico, ki se razvija in oblikuje v hrbtenične
krivine v procesu njegovega telesnega razvoja. Možnosti za propadanje pokončne
drže se pojavljajo v zgodnji mladosti človeka, saj so takrat organski sistemi v
fazah dinamičnega razvoja in rasti. Ravno zato so gibalna aktivnost in gibalne
dejavnosti v zgodnjem otroštvu izrednega pomena (Vauhnik, 2011, str. 58).
Nenormalne krivine ali pretirane krivine so posledica prirojenih okvar, slabe drže,
šibkih mišic ali bolezni, ki oslabijo kosti (Vodnik po telesu, 1996, str. 39).
Do deformacij pride, ko nekatere mišice spremenijo svojo osnovno funkcijo
(prevelik napon mišic ali prevelika ohlapnost) (Rajmtajer, 1991, str. 91).
Naloga predšolske telesne vzgoje je z ustreznimi vajami, gibalnimi igrami in
aktivnostmi spodbujati gibalni razvoj. Možnost vpeljave tovrstnih aktivnosti
imamo tudi na ostalih področjih predšolske vzgoje (Rajtmajer, 1990, str. 108).
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
6
Vzgojitelji morajo zato temeljito poznati psihosomatske razvojne karakteristike
otrok, njihove potrebe in interese, katerih zadovoljevanje mora primerno usmerjati
otrokov nadaljnji razvoj za organiziranost razvojno ustreznih gibalnih programov
(prav tam, str. 21).
Rajtmajer (1990, str. 133) navaja, da je vzgojni program za vzgojo in varstvo
predšolskih otrok izdal smotre zdravstvene in telesne vzgoje, ki so:
ohranjati in pospeševati zdravje otrok,
zagotavljati normalno rast in razvoj otrok kot tudi razvoj organov in
njihovih funkcij,
razvijati in utrjevati osnovne higienske navade,
sistematično razvijati gibalne sposobnosti otrok,
vzbujati in razvijati veselje, zanimanje in navade za vsakodnevno
razgibavanje,
s telesnovzgojnimi dejavnostmi prispevati k vsestranski vzgoji otrok,
ob telesnovzgojnih dejavnostih tudi intelektualno, moralno, delovno in
estetsko vzgajati otroka.
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
7
2 Namen
Namen diplomskega dela je:
Predstaviti delovanje otrokovega lokomotornega aparata.
Opisati, kako gibalne sposobnosti vplivajo na razvoj hrbtenice pri otroku.
Izpostaviti gibalne sposobnosti, ki so ključnega pomena za optimalen
razvoj hrbtenice.
Opisati in predstaviti deformacije, ki se pojavljajo, kot so: skolioza, kifoza,
lordoza, nemalokrat pa kombinacija več različnih deformacij.
Opisati pomen gibanja v zgodnjem otroštvu za pravilen razvoj hrbtenice.
Ugotoviti, kako gibalne sposobnosti, in sicer moč, ravnotežje in
koordinacija, vplivajo na pravilen razvoj hrbtenice pri otroku.
Opisati gibalne aktivnosti otok, s katerimi neposredno razvijamo moč,
ravnotežje in koordinacijo, posredno pa tudi druge gibalne sposobnosti,
kot so hitrost, natančnost, gibljivost in vzdržljivost.
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
8
3 Raziskovalne hipoteze
Na osnovi namena diplomskega dela smo postavili naslednje raziskovalne
hipoteze:
Hipoteza 1:
Z razvijanjem gibalnih sposobnosti lahko omilimo nastajanje deformacije
hrbtenice.
Hipoteza 2:
Z načrtovano gibalno aktivnostjo pripomoremo k pravilnemu razvoju hrbtenice in
posledično k pravilni telesni drži otrok.
Hipoteza 3:
Gibalne aktivnosti omogočajo optimalno funkcijo hrbtenice.
Hipoteza 4:
Krepke hrbtne mišice so pomembne za pravilno rast, razvoj in izoblikovanost
hrbtenice.
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
9
4 Metodologija
4.1 Raziskovalne metode
V diplomskem delu smo uporabili deskriptivno metodo, s katero smo teoretično
predstavili temo, in komparativno metodo, s katero smo primerjali dosedanja
spoznanja.
4.2 Uporabljeni viri
Uporabili smo primarne vire, med njimi knjige, znanstvene članke in zbornike, ter
sekundarne vire, kot so priročniki. Najpogosteje smo uporabili literaturo s
področja gibalnega razvoja in gibalne dejavnosti ter vpliva te na telesni razvoj.
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
10
5 Obravnava teme
Za otrokov celosten razvoj so izrednega pomena gibanje, spoznavanje in
doživljanje sveta okoli otroka (Zurc, 2006, str. 27).
Biološka rast zajema celovit proces anatomskih in fizioloških sprememb. Te
spremembe se kažejo v izoblikovanju telesa, njegovih različnih delov in v sestavi
telesa (Pišot in Šimunič, 2006, str. 43).
Razvoj posameznika na razvojnih področjih poteka po predvidljivih tendencah, in
sicer:
razvoj poteka celostno, na vseh področjih hkrati, saj je posameznik celota;
razvoj je dinamična, stalna interakcija med gensko zasnovo in izkušnjami;
razvoj poteka kontinuirano in v določeni smeri;
v razvoju obstajajo podobnosti med posamezniki;
intenzivnost razvoja funkcij se menjuje;
na posameznih področjih razvoja se izmenjujejo napredovanja in
zaostajanja, ki privedejo do sprememb;
med posamezniki v razvoju obstajajo razlike;
proces socializacije omogoča okolje;
zelo pomemben je čas zgodnjih izkušenj, ob tem pa izpostavljenost
različnih tveganj, pomanjkljivosti in motenj v razvoju ter
smer in potek razvoja se v otroštvu spremenita z učinkovitim posegom
(Zurc, 2008, str. 14−15).
Rast in razvoj sta v medsebojni interakciji. Zavzemata značilno mesto v
preučevanju celotnega antropološkega statusa otroka. Tako se z vidika biološke
antropologije, medicinskih naukov, fiziologije, psihologije in posebno
kineziologinje v procesu rasti in razvoja ter njunih medsebojnih relacijah
morfoloških in motoričnih dimenzij definirajo zakonitosti, ki so odvisne od
endogenih in eksogenih faktorjev ter fizične aktivnosti otroka (Bala idr., 2009, str.
64).
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
11
5.1 Telesni razvoj otroka
Otrok je posebno bitje s svojim ustrojem, lastnostmi in zahtevami. Ni majhen
odrasli. Največja razlika med njim in odraslim je, da otrok raste in se razvija,
medtem ko odrasel človek le skrbi za svoj obstoj. Pri otroku število celic raste,
odrasel človek pa le nadomešča izgubo celic. Na rast pomembno vpliva
zaposlenost organov. Neaktiven organ je slabo hranjen s krvjo in posledično v
rasti zaostane, aktiven organ je napolnjen s krvjo, se bolje hrani, lepše raste in se
hitreje razvija (Trdina, 1961, str. 1415).
Celica je osnovna enota življenja. V njej potekajo procesi prenosa snovi,
pridobivanja energije, in drugi procesi, ki so pomembni za življenje. Po osnovni
zgradbi so si celice med seboj podobne. Razlikujejo se po obliki, velikosti in
nalogi, ki jo opravljajo. Celice z enako nalogo se združujejo v tkiva (Štiblar
Martinčič idr., 2007, str. 5, 13).
Opornine so oblika veziva, h katerim prištevamo hrustančevino in kostnino.
Mišičnina je tkivo, zgrajeno iz mišic, ki omogoča gibanje telesa in premikanje
telesnih delov. Skeletne mišice so pripete na kosti in omogočajo gibanje telesa.
Gladke mišice z ritmičnim krčenjem omogočajo premikanje snovem in tekočinam
ter krčenje srčne mišice, ki omogoča bitje srca. Živčno tkivo sestavljajo živčne
celice ali nevroni. Ti so sposobni odzivanja na dražljaje iz notranjosti telesa ali
njegovega okolja (prav tam, str. 20).
Živčevje ima nalogo odzivanja in prilagajanja na spremembe v zunanjem in
notranjem okolju, ki jih zaznava v obliki dražljajev. Ti dražljaji se preko čutil in
živcev prenesejo v možgane in hrbtenjačo, kjer se sporočila analizirajo, primerjajo
in usklajujejo. Ustrezen odgovor se preko živcev prenese do mišic. Živčevje je
razdeljeno v centralno in periferno živčevje. Centralno živčevje sestavljajo
možgani in hrbtenjača oz. hrbtni mozeg. Periferno živčevje sestavljajo možganski,
hrbtenjačni in avtonomni ali vegetativni živci. Njihove glavne naloge so sprejem
in prenos senzoričnih informacij, prenos in izvršitev motoričnih ukazov ter
uravnavanje delovanja notranjih organov (prav tam, str. 57−58).
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
12
V telesu se nenehno pretaka na bilijone dražljajev. Tako osrednje kot periferno
živčevje sta sestavljena iz nevronov. Za normalno telesno delovanje je večina
živčnih impulzov avtomatičnih in niso pod zavestno kontrolo (Vodnik po telesu,
1996, str. 60).
Osnovne funkcije živčnega sistema so zaznavanje spremembe in pošiljanje
sporočila v osrednji živčni sistem. S tem se sproži odgovor za takojšnjo rabo in se
informacijo shrani za kasnejšo rabo. Živčni sistem se deli na obrobni (periferni)
živčni sistem in osrednji (centralni) živčni sistem. Obrobni živčni sistem prenaša
sporočila v osrednji živčni sistem preko čutilnega živčnega sistema in iz
osrednjega živčevja preko gibalnega živčnega sistema. V obrobno živčevje sodijo
možganski živci, hrbtenjačni živci, avtonomni vozli in avtonomni živci (gibalni).
Pretežno dolgi izrastki obrobnih živčnih celic se združujejo v živce. Živec je snop
živčnih vlaken, ki različna tkiva v telesu povezuje z osrednjim živčevjem. Živci so
lahko čutilni (senzorični), gibalni (motorični) ali oboji. Ti vstopajo v hrbtenjačo,
ki je del osrednjega živčnega sistema in iz nje izstopajo v enakomernih presledkih
v dveh snopih, ki se združita v hrbtenjačni živec. Na koncu se živčna vlakna
ponovno ustrezno ločujejo. Čutilni živec se poveže s čutili, gibalni pa z mišicami.
Osrednji živčni sistem primerno obdela podatke in organizira ustrezen odgovor.
Sestoji iz hrbtenjače in možganov. V osrednjem živčnem sistemu se izrastki
živčnih celic združujejo v živčne proge, ki so obdani z mielinsko ovojnico in se
imenujejo belina. Belina obdaja sivino, v njej se nahaja osrednji kanal, v katerem
je možganska tekočina ali mozgova tekočina. Slednja je povezana z večjimi
prostori v možganih, imenovanimi možganski prekati (Stušek, 2001, str. 6264,
70−72).
Periferni živčni sistem je sestavljen iz avtonomnega, čutilnega in motoričnega
dela. Avtonomna živčna vlakna iz osrednjega živčevja pošiljajo navodila telesnim
organom in žlezam. Čutilna živčna vlakna posredujejo informacije o dražljajih v
telesu in njegovi okolici. Motorična živčna vlakna posredujejo impulze k hotenim
skeletnim mišicam (Vodnik po telesu, 1996, str. 6061).
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
13
Naše telo je grajeno iz skupin organov ter sistemov, ki z medsebojno povezanim
delovanjem omogočajo življenjsko pomembne funkcije: prehranjevanje,
razmnoževanje, zaznavanje okolja, odzivanje nanj (Arnau, 1997, str. 44).
Razvoj predstavlja spremembo različnih človekovih sposobnosti, spretnosti in
značilnosti, ki so odvisne od dednostnih dejavnikov, okolja in otrokove lastne
aktivnosti (Pišot in Planinšec, 2005, str. 15, 16).
V času evolucije in sprememb je človek razvil pokončno držo (Vauhnik, 2011, str.
58).
Telesna rast predstavlja spremembe vsega telesa in posameznih delov ter razmerij
med njimi. Hitrost telesne rasti se v različnih razvojnih obdobjih spreminja.
Otrokov razvoj je celovit proces, ki poteka hkrati s telesno rastjo in z zorenjem
funkcij v družbenem okolju (Pišot in Planinšec, 2005, str. 24).
Gibanje je osnova za ves otrokov razvoj. Narava sama sili otroka, da skače, teka,
pleza, skratka uporablja vse možnosti za gibanje. Če otroku ne damo možnosti, da
bi se vsestransko gibal, mu lahko zelo škodujemo. Pomanjkanje gibanja se lahko
kaže v različnih fizičnih in psihičnih motnjah. Otrok, ki nima zadosti možnosti za
gibanje, zaostane v rasti, njegove mišice so ohlapne, pozno shodi, njegove gibalne
zmožnosti se razvijajo počasi, prav tako duševne funkcije. Pri gibanju in z
gibanjem se krepijo vsi organi in telo otroka, ki se dovolj giblje, je zdravo in lepo
razvito, gojimo psihofizične značilnosti, vplivamo na otrokov značaj (Trdina,
1975, str. 8).
Škof (2010, str. 148) deli življenjski ciklus človeka na obdobje biološkega razvoja
in obdobje biološke stagnacije in pešanja. V obdobje biološkega razvoja uvršča
obdobje otroštva in mladostništva (tudi zgodnje odraslosti), ki je zaznamovano z
rastjo in zorenjem. To je obdobje kvantitativnega in kvalitativnega napredka, ki
traja od spočetja do obdobja polne biološke zrelosti. V obdobju biološke
stagnacije in pešanja je čas vzdrževanja bioloških potencialov, ki je odvisno tako
od genskih kot tudi zunanjih vplivov, med katere prišteva telesno dejavnost,
prehrano in zdrav način življenja. V obdobju odraslosti in staranja se začne
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
14
spreminjati delovanje centralno-živčnega sistema in hormonsko delovanje, ki z
leti zelo oslabi. S starostjo se zmanjšuje število živčnih poti in hitrost prenosa
živčnih impulzov, kar vpliva na zmanjševanje učinkovitosti v gibanju.
Rast otroka pomeni spremembe v velikosti telesa oziroma njegovih delov telesa,
zaradi povečanja števila celic. Rast opazujemo v spremembi telesnih mer, ki
označujejo dolžinske mere (longitudinalne), telesne obsege (voluminoznost),
telesne premere (diametre) in tolščo (podkožno maščobno tkivo) (Rajtmajer,
1990, str. 46).
Telesna rast predstavlja spremembe v različnih razsežnostih vsega telesa in
posameznih delov ter razmerij med njimi (Malina in drugi, 2004; povz. po Pišot in
Planinšec, 2005, str. 24).
»Telesne razsežnosti običajno obravnavajo v štirih skupinah, to so dolžinske mere
ali longitudialna dimenzionalnost skeleta (npr. telesna višina, dolžina okončin),
prečne mere ali transverzalna dimenzionalnost skeleta (npr. premer zapestja,
kolena), obsegi ali cirkularne mere telesa ( npr. obseg okončin, trupa) in kožne
gube ali voluminoznost telesa (količina podkožnega maščevja na različnih delih
telesa). /…/ Hitrost telesne rasti se v različnih razvojnih obdobjih spreminja«
(Pišot in Planinšec, 2005, str. 24).
Otroci postanejo močnejši zaradi rasti mišic in okostja. Kosti zaradi
okostenevanja hrustanca postanejo trše, začne se ukrivljanje hrbtenice, ki postane
izrazita okoli šestega leta (Nemec in Krajnc, 2011, str. 44).
Z razvojem pa označujemo vse tiste telesne spremembe, ki na višjem nivoju
vplivajo na spremembe ostalega psihosocialnega statusa otroka:
psihomotoričnega, kognitivnega, konativnega, emocionalnega in socialno
vedenjskega področja (Rajtmajer, 1990, str. 46).
V razvoju otoka sta pomembna zorenje in izkušnje. Zorenje opredeljujemo kot
vidik razvoja, ki posega na področje kvalitativnih sprememb, da posameznik
napreduje na višjo stopnjo dejavnosti. Zorenje je dedno pogojeno in ni odvisno od
okolja. Od zorenja je odvisen vrstni red pojavljanja sposobnosti in pripravljenosti
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
15
za dejavnost. Z vplivi okolja pa vplivamo na hitrost in intenzivnost pojavljanja
posameznik vedenjskih oblik. Na hitrost pojavljanja gibalnih vzorcev vplivajo
izkušnje, saj se pod njihovim vplivom, v procesu učenja otrok spremenijo ali celo
preoblikujejo nekatere specifične razvojne značilnosti. Med zorenjem in
izkušnjami obstaja močna interkorelacija (soodvisnost), zato lahko le približno
določimo vpliv enega ali drugega (prav tam, str. 46-47).
Pri otrokovem razvoju je pomembna adaptacija (prilagoditev posameznih
organskih sistemov življenjskim razmeram), ki označuje interakcijo posameznika
in okolja. Subjekt je v podrejeni vlogi, saj se prilagaja okolju (prav tam, str. 47).
Zgodnji telesni in gibalni razvoj otroka je prepleten z razvojem zaznavanja,
mišljenja in čustveno-socialnim razvojem. Zato je ta področja težko ločiti.
Individualne razlike v hitrosti telesnega in gibalnega razvoja so velike. Velik
pomen ima naše zavedanje pomembnosti športne aktivnosti, pravilne prehrane in
nudenja podpore otrokom pri razvoju (Nemec in Krajnc, 2011, str. 44).
»Otrokov razvoj je celovit proces, ki potrka hkrati s telesno rastjo in z zorenjem
funkcij v družbenem okolju. Razvojne spremembe se kažejo na količinski in
kakovostni ravni, pri čemer se količinske spremembe izražajo v pogostosti in
intenzivnosti vedenja, kakovostne spremembe pa v načinu, strukturi, vrsti in
organizaciji vedenja« (Pišot in Planinšec, 2005, str. 15).
Otrokov razvoj poteka po razvojnih smernicah, med katerimi so najpogostejši
zgodnji tempo razvoja, smer razvoja (cefalo-kavdalna; od glave proti spodnjim
okončinam in proksimo-distalna; od hrbtenice na obe strani telesa), razvoj od
splošnim k posebnim oblikam (od grobe k fini motoriki), ter različne tempo
razvoja na razvojnih področjih. Razvoj je celota in medsebojna vpletenost
telesnega, gibalnega, kognitivnega, socialnega in čustvenega področja. Pomemben
je, da posameznik prehaja iz nižje na višjo razvojno stopnjo. Poteka celosten
razvoj posameznika. Celostnost razvoja je zlasti prisotna pri otroku. Odrasli
imamo v določenem stanju večjo ali manjšo avtomatizacijo ustrezajočih gibov,
med tem ko jih otrok v določenih situacijah še nima in je njegovo ravnanje
odvisno od kreativnih sposobnosti. Telesno in gibalno področje otrokovega
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
16
razvoja je tesneje povezano z ostalimi razvojnimi področji (Zurc, 2008, str. 17-
19).
Za človeško vrsto je značilna pokončna drža, ki je individualna za posameznika.
Spreminja se z rastjo in starostjo ter v različnih čustvenih stanjih. Pri drži
upoštevamo držo celega telesa in ne samo držo hrbtenice. Pravilnost drže se
ocenjuje v vseh starostih (Srakar, 1994, str. 71).
Ob rastočem organizmu je pri ocenjevanje drže potrebno upoštevati, da se le ta
nenehno spreminja. Zato so norme drže za različne starostne skupine različne. Pri
ocenjevanju drže se ocenjuje statični položaj in njihove različice pri stoji in
sedenju ter različni položaji v gibanju. pokončna drža se zoperstavlja težnosti.
Vzdržujemo jo z nenehno aktivnostjo živčno-mišičnega sistema. Držo upravlja
osrednje živčevje in izvajajo mišice (prav tam).
Nepravilna drža je posledica nepravilnosti in nenormalnosti v položaju in obliki
hrbtenice, ramen in okončin. Je posledica nezadostnega in nepravilnega delovanja
mišic, ki se da popraviti. Pri slabi drži gre za funkcionalne motnje, ki lahko ob
dolgem trajanju vodijo do strukturnih sprememb oziroma deformacij. Nepravilna
drža je velikokrat prisotna pri mnogih boleznih in okvarah gibal (prav tam, str.
75).
»Normalna drža, je tista, pri kateri je doseženo ravnotežje telesa v gibanju in
mirovanju z najmanjšim mišičnim naporom in pri katerem so nosilne strukture
čim bolj zaščitene pred degenerativnimi spremembami in poškodbami« (prav tam,
str. 71).
Kosti s sklepi in vezmi ter mišičevje, skratka celotni gibalni sistem je učinkovit
šele v povezavi z osrednjim živčevjem in drugimi organi (Stušek, 2001, str. 35).
»Telesnokulturna dejavnost je namenjena spreminjanju človeka. Dokler je človek
v fazi rasti, razvoja in dozorevanja so procesi, ki so namenjeni spreminjanju
njegove osebnosti še posebno učinkoviti« (Strel idr., 1982, str. 24).
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
17
Telesna dejavnost ima v vseh življenjskih obdobjih posameznika nenadomestljivo
vlogo. Potrebna je za normalen biološki, socialni in mentalni razvoj ter za zdravje,
v zrelih letih in starosti pa redna in primerna telesna dejavnost ohranja vitalnost
človeka, ga varuje pred boleznimi in omogoča boljšo kakovost življenja (Škof,
2010, str. 20).
Naloge telesne vzgoje so biološke, zdravstveno-higienske, vzgojne,
izobraževalne, ekonomske, obrambne, rekreativne in ustvarjalne (Malacko idr.,
1975, str. 9).
5.1.1 Dejavniki telesnega razvoja
Razvoj predstavlja spremembo človekovih sposobnosti, spretnosti in značilnosti.
Te so trajne v odnosu na nižjo razvojno stopnjo in so odvisne od dednostnih
dejavnikov, okolja in otrokove lastne aktivnosti. Med njimi obstaja tesna
povezanost in soodvisnost (Pišot in Planinšec, 2005, str. 16).
Na razvoj učinkujejo prirojeni dejavniki med katere uvrščamo biološko osnovo in
dispozicijo in dejavniki iz okolja. Dedna pogojenost razvoja predstavlja v razvoju
spremembe, ki omogočajo, da posameznik preide na višjo stopnjo delovanja. Ob
tem vplivajo izkušnje ob učenju in dejavnikih okolja na različne razvojne
značilnosti, ki jih spremenijo ali preoblikujejo. Dedna pogojenost imenovana tudi
zorenje in izkušnje so v medsebojnem prepletanju. Otrok je pripravljen na
osvajanje določenih vedenjskih oblik, ko mu glede na stopnjo njegovega razvoja
zorenje ali dednost to omogoči, ob prisotnosti učenja oziroma okolja. Tako
zorenje in izkušnje v medsebojni interakciji vplivajo na otrokov razvoj (Zurc,
2008, str. 20).
Na telesno rast vplivajo okoljski in genski dejavniki, le slednji imajo odločilen
vpliv na različne razsežnosti telesne rasti. Dosedanje raziskave so pokazatelj, da
ima genotip najpomembnejši vpliv na velikost in sestavo telesa ter hitrost razvoja
(Malina idr., 2004; povz. po Pišot in Planinšec, 2005, str. 24).
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
18
Genski dejavniki določajo meje rasti, med tem ko okoljski dejavniki vplivajo na
doseženost mej. Med okoljske dejavnike prištevamo prehrano, gibalno dejavnost,
poškodbe, bolezni in podnebne razmere (Pišot in Planinšec, 2005, str. 24).
Na proces rasti in razvoja vplivajo mnogi zunanji in notranji dejavniki: dednost,
rasa, klimatski pogoji, prehrana, letni ciklusi, bolezen, socialni status, psihološki
vplivi, žleze z notranjim izločanjem in tudi telesna aktivnost. Vsi ti dejavniki
lahko pozitivno ali negativno vplivajo na rast in razvoj otroka (prav tam, str. 16).
Dednostne dejavnike predstavljajo prirojene biološke osnove, katere so temelj
razvoja človekovih sposobnosti in značilnosti (prav tam).
Dejavnik okolja je prav tako pomemben za njegov razvoj. Med dejavnike okolja
poleg življenjskega stila, prehranjevanja in bolezni uvrščamo tudi gibalno
dejavnost. Neprimerni vplivi okolja ali odsotnost vplivov imajo lahko negativne
posledice v razvoju. Vsebinsko bogato, raznoliko in stimulativno okolje lahko
zagotavlja razvojne spodbude, ki so potrebne, da otrok vzpostavi primeren odnos
v okolju do katerega bo v aktivni ali pasivni vlogi (prav tam).
Izredno pomembna je otrokova lastna aktivnost, ki predstavlja njegovo zavestno
in aktivno delovanje (prav tam).
Razvojni proces temelji na genetski osnovi, a je močno odvisen od okolja in
odloča o uspešnosti razvoja. Tako je razvoj odvisen od okoljskih dejavnikov in
dejavnikov v posamezniku. Okolje omogoča možnosti za otrokovo aktivnost, ki
vpliva na intenzivnost in kakovost njegovega razvoja. Za razvoj otrokovih
gibalnih predispozicij je ključnega pomena njegova praktična izkušnja oziroma
aktivnost. Vplivi okolja pomembno pospešijo razvoj dednostnih predispozicij.
Vpliv okolja na otroka je odvisen tudi od pozitivnih in negativnih vplivov, v
katere je vključen (Zurc, 2008, str. 24).
Strokovnjaki ugotavljajo, da je razvoj možganov odvisen od medsebojnega vpliva
genske zasnove in ponujenih izkušenj. Te izkušnje imajo odločujoč vpliv na
oblikovanje strukture možganov in na naravo ter obseg zmogljivosti. Zgodnja
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
19
interakcija in odnosi vplivajo direktno na hitrost in intenzivnost delovanja
možganov (Videmšek idr., 2003b, str. 13-14).
Lastna aktivnost se prepleta z dednostjo in okoljem. Ob določenih predispozicijah
in primernem okolju je pomembno otrokovo zavestno in aktivno sodelovanje. Le
ta mu omogoča socializacijo in razvoj na telesnem, čustvenem in spoznavnem
področju razvoja (Zajec idr., 2010, str. 80-81).
Otroci postanejo močnejši zaradi rasti mišic in okostja. Kosti postanejo trše zaradi
okostenevanja hrustanca. V predšolskem obdobju se začne ukrivljanje hrbtenice.
Hrbtenica novorojenčka je v obliki loka, ki je v skladu z njegovim položajem med
nosečnostjo v maternici. Ko dojenček pri treh mesecih začne dvigovati glavo, se
začne hrbtenica ukrivljati. Ukrivljenost hrbtenice postane izrazita pri šestih letih.
Z nadaljnjim razvojem telesa in gibalne aktivnosti se hrbtenica ukrivlja v smeri
doseganja končne oblike, ki jo doseže z biološko zrelostjo (Nemec in Krajnc,
2011, str. 44-45).
5.1.2 Razvoj mišičevja
V mišični sistem uvrščamo mišice in kite omogoča premike ogrodja in tvorbo
toplote (Stušek, 2001, str. 21).
Mišice imajo sposobnost aktivnega gibanja v sklepih. Prištevamo jih v dinamični
gibalni sistem. V telesu imamo približno 650 skeletnih mišic (Turk, 2008, str. 72).
Mišice imajo sposobnost aktivnega gibanja v sklepih. Prištevamo jih v dinamični
gibalni sistem. V telesu imamo približno 650 skeletnih mišic (Turk idr., 2008, str.
72).
Mišično tkivo je tkivo, specializirano za krčenje. Ločimo tri vrste mišičnega tkiva:
prečno progasto,
gladko in
srčno mišično tkivo (Stušek, 2001, str. 14-15).
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
20
Mišično tkivo ali mišičnino delimo na progasto ali skeletno mišičje, ki je
odgovorno za gibanje in pokončno držo, gladko mišičje, kamor prištevamo
mišičje prebavil, izločal in krvnih obtočil ter srčno mišičje (Slobodnik idr., 2002,
str. 21).
Prečno progaste mišice imajo dolge nitaste celice, ki jih imenujemo mišična
vlakna. V njih so natančno razporejene beljakovine, ki omogočajo krčenje. Te
potekajo v zaporednih in vzporednih vrstah, ki se med seboj delno prekrivajo ter
tako nastajajo v mišični celici progasti pasovi. Zato jih imenujemo prečno
progaste mišice. Njihovo krčenje, zaradi takšne razporeditve beljakovin je izrazito
krčenje po dolžini, medtem ko ostane širina skoraj nespremenjena. Pritrjene so na
kosti in skrbijo za premikanje skeleta ter tvorbe toplote (Stušek, 2001, str. 14-15).
V gladkih mišicah so beljakovine razporejene od pritrjevalnih plošč, na katere se
pripnejo, v različnih smereh. Po dolžini se ne skrajšajo tako kot prečno progaste
mišice, precej pa se spremenijo po širini. Krčenje gladkih mišic je počasnejše kot
pri prečno progastih mišicah. Za delo porabljajo manj energije kot prečno
progaste mišice. So na stenah arterij in vzdržujejo krvni tlak stene želodca in
črevesja, peristaltična gibanja šarenice ter uravnavajo širino zenice (prav tam).
Srčno mišično tkivo je posebna oblika prečno progaste mišice, saj se celice
razvejijo. Razvejeni konci pa se povezujejo z razvejenimi konci drugih srčnih
mišičnih celic. Kljub temu je vidna progavost mišice, čeprav manjša kot pri
prečno progasti mišici. Srčno mišično tkivo je na stenah srčnih komor in ima
nalogo črpanja krvi (prav tam).
Skeletno mišičje predstavlja približno 650 mišic, ki so povezane s kostmi.
Odgovorne so za premikanje telesnih delov in za spreminjanje izraza na obrazu.
Skeletne ali hotne mišice delujejo večinoma takrat, kadar želimo premakniti del
telesa ali celotno telo v prostoru. Nehotne mišice pa v telesu povzročajo gibanje,
kot je neprestano črpanje in potiskanje krvi, iztiskanje sokov iz različnih žlez,
potiskati hrano po črevesju (prav tam, str. 127).
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
21
Prečno progaste mišice gradijo skeletno mišičje. Delujejo v parih in so pod našim
vplivom, saj jih lahko krčimo ali sproščamo. Mišica je s kitama preko sklepa
pritrjena na dve sosednji kosti (Svetina in Novak, 2010, str. 22).
Mišice ob hrbtenici in mišice sprednje trebušne stene premikajo hrbtenico naprej
in nazaj, vstran ter jo sučejo. Mišice sprednje trebušne stene ščitijo in vzdržujejo
pravilno lego trebušnih organov (Dahmane, 2005, str. 68).
Pri predšolskih otrocih so mišice, ki imajo funkcijo vzpostavljati pravilno držo
telesa še slabo razvite. Te mišice so nežne, še neizražene in pod vplivom
vsakodnevnih obremenitev. Ravno zaradi obremenitev in neusklajenosti z
razvojnimi zmožnostmi otrok pride so raznih nepravilnosti v telesni drži
(Rajtmajer, 1991, str. 88).
Pri vsakem gibu sodeluje več mišic. Povezava mišic s skeletom in sklepi je pogoj
za izvajanje gibov in ohranjanje telesne drže, pri kateri je potrebna mišična
aktivnost (Plut, 2002, str. 49).
Mišice hrbta pokrivata povrhnja in globoka plast. Z povrhnjimi mišicami
premikamo ramenski obroč in nadlahtnica. Z globokimi mišicami pa premikamo
hrbtenico. Le te se nahajajo vzdolžno ob hrbtenici vse od zatilnice do križnice.
Pripenjajo se na vretenčne odrastke. So trakaste oblike in različnih dolžin. Preko
dveh ali treh vretenc potekajo krajše, preko večih vretenc pa daljše mišice.
Najmočnejše so mišice v vratnem in ledvenem delu. Mišice premikajo hrbtenico
in jo vzravnavajo (Slapnik, 2006, str. 23).
Hrbtenične mišice imajo bistveno funkcijo, da iztegujejo hrbtenico, jo nagibajo in
rotirajo. Enostranska paraliza mišic povzroči stransko ukrivljenost hrbtenice, ki jo
imenujemo skolioza. Obojestranska paraliza mišic pa povzroči deformacijo, ki jo
imenujemo kifoza (Popovič, 2003, str. 46-47).
Mišice, ki so pritrjene na vretenca, medenico in hrbtni del prsnega koša
stabilizirajo hrbtenico. Njihovo delovanje omogoča uravnanost in gibkost
hrbtenice. Ob naporu se mišice stisnejo in s tem povzročijo togost hrbtenice, ki
prenese dodaten napor (Weller, 2010, str. 14).
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
22
5.1.3 Razvoj okostja
»Gibala omogočajo premikanje telesa. Kosti so pasivni del, mišice pa aktivni del
gibal« (Svetina in Novak, 2010, str. 14).
Ogrodni sistem, kamor sodijo kosti in vezi imajo funkcijo opore telesa, zaščito
notranjih organov in so okvir za prijemališče mišic, ki omogočajo gibanje (Stušek,
2001, str. 21).
Pod kožo in mišicami je kostno ogrodje ali skelet, ki je sestavljen iz več kot 200
kosti. Skelet je sestavljen iz kosti glave, kosti trupa, kosti ramenskega obroča,
kosti medeničnega obroča in kosti zgornjih in spodnjih okončin (Svetina in
Novak, 2010, str. 14).
Oporno in mehanično nalogo v človeškem telesu imajo oporna tkiva ali opornine.
So do neke mere prožna in odporna proti potiskom in vlekom. Gradijo jih celice
in medceličnina. K njim prištevamo hrustančno in kostno tkivo (Slobodnik idr.,
2002, str. 21).
Okostje služi kot telesno ogrodje in ima izjemne lastnosti, saj se lahko zvija,
upogiba in omogoča gibanje v vseh smereh. Kosti imajo posebno stebričasto
zgradbo in kanalčke v katerih je tekočina. Ravno zaradi te zgradbe jih lahko
izpostavimo zelo velikim silam. Oblika kosti je različna, kot posledično tudi
njihova zgradba. Poznamo kosti nepravilnih oblik ter kratke, ploščate in dolge
kosti. Sredica kratkih in ploščatih kosti je drugačna kot pri dolgih. Vsaka kost je
prekrita s tanko plastjo vezivnega tkiva, ki jo imenujemo pokostnica. V njej so
krvne žile in živci. Pod pokostnico je kostno tkivo. Kosti so sestavljene iz dveh
vrst kostnega tkiva, in sicer iz kompaktnega kostnega tkiva in gobastega kostnega
tkiva. Kompaktno kostno tkivo daje izredno trdnost, imenovano kostna skorja.
Gobasto kostno tkivo ni tako čvrsto in se nahaja v središču kosti, kar imenujemo
kostna sredica. Med kostno sredico je kostni mozeg, ki je mehko maščobno tkivo
(Stušek, 2001, str. 115-117).
Ogrodje sestavljajo kosti in sklepi. Telesu daje oporo, ščiti notranje organe, nanj
se pritrjajo mišice, ki omogočajo premikanje kosti in s tem premikanje telesa.
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
23
Delimo ga na osno ogrodje in ogrodje okončin. Osno ogrodje so kosti glave,
hrbtenice in reber. Ogrodje okončin pa ramenski in kolčni obroč ter kosti zgornjih
in spodnjih udov (prav tam, str. 120-121).
Rastni hrustanec omogoča rast kosti. Rastni hrustanec popolnoma izgine med
petnajstim in dvajsetim letom starosti. Takrat so kosti v celoti zakostenele in ne
rastejo več (Slapnik, 2006, str. 15).
Kosti nerojenega otroka in drugi deli telesa, se začnejo razvijati hitro, ko je otrok
komaj kaj večji od palca. Približno v tretjem tednu po oploditvi in ugnezdenju
jajčeca začne nastajati hrustančni skelet. Z razvojem začne hrustanec
zakostenevati na določenih delih kosti, te pa še naprej rastejo. Dobro izoblikovani
in skoraj do konca zakosteneli sta lobanja in hrbtenica novorojenčka, ki še naprej
rasteta. Skoraj v celoti hrustančne so kosti v zapestju in gležnju (Parker, 2006a,
str. 10-11).
Plodov skelet se začne kot hrustanec. Hrustanec je čvrst in upogljiv, kasneje se
prične nadomeščati s kostmi, kar imenujemo osifikacija (zakostenevanje). Nekaj
delov skeleta ostane vedno hrustančastega. To se predeli, kjer se kosti v sklepih
stikajo, sapnik, zunanji del ušesa in nosna konica (Johnson, 1999, str. 14).
Med zakostenevanjem se kopičijo minerali, ki naredijo kost tršo in manj prožno.
Dokončna zakostenitev se zgodi, ko prenehamo rasti in dosežemo odraslo višino.
Na spreminjanje velikosti telesa in razmerja med deli rastočega telesa vpliva
razvoj okostja (Parker, 2006a, str. 10−11).
Kost je živo tkivo, ki se nenehno obnavlja glede na zunanje obremenitve, katerim
je izpostavljeno. Za kvaliteto in kvantiteto kosti so odločilne zunanje sile, in sicer
telesno delo in vadba. V času mirovanja, obolenja in starostnih fizioloških
sprememb poteka razgrajevanje kosti. V odraščajočem obdobju je zato zelo
pomembna aktivnost, saj se takrat ustvarja največja kostna masa telesa (Turk,
2008, str. 72).
V organizmu je 206 kosti in 200 sklepov. Sklepi so zveze dveh ali več kosti.
Njihova gibljivost je odvisna od oblike sklepnih ploskev, napetosti ligamentov in
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
24
mišic, ki premikajo sklepe. Hrustančni sklep je tisti, s katerim so povezana telesa
vretenc, njegova gibljivost je majhna (Slobodnik idr., str. 151).
Večina kosti je med seboj povezanih s sklepi, ki so lahko negibljivi, delno gibljivi
ali popolnoma gibljivi. Negibljivi sklepi (lobanjske kosti) se tesno prilegajo in ne
dopuščajo gibanja. Delno gibljivi (rebra in prsnica) sklepi omogočajo določeno
stopnjo gibanja, med njimi pa se nahaja hrustanec. Popolnoma gibljivi sklepi
(kolčni sklep) omogočajo največjo gibljivost (Stušek, 2001, str. 123).
Preko sklepov se kite vežejo na kosti, ki omogočajo, da se med krčenjem mišic
povlečejo tudi kosti. Kite ali tetive povezujejo kosti z mišicami, poleg pa še
dodatno utrjujejo nekatere sklepe (prav tam, str. 125).
V največji meri za stabilnost sklepa skrbijo mišice, ob tem pa so za stabilnost
sklepa pomembne tudi sklepne vezi in ligamenti (Slobodnik idr., str. 25).
Skelet je povezovalno tkivo in daje telesu trdno oporo. Je najpomembnejše
skladišče mineralov za organizem, predvsem kalcija in fosforja. Kostna masa in
gostota kosti dosežeta vrhunec po 20. letu starosti. Genski in zunanji dejavniki,
med najpomembnejše sodita prehrana in telesna dejavnost, definirajo kostno
maso. Večja kostna gostota, dosežena v mladosti, pomeni daljši čas trdnejših
kosti. Kostno tkivo je sposobno za rast in regeneracijo, ter je občutljivo za
spremembe sil, ki jih povzroča mišično delovanje. Pri vadbi nastajajo sile, ki
povzročajo lokalne spremembe na kosti. Kostno tkivo se temu različno prilagodi.
V primeru trajno povečane mišične sile se kostna masa povečuje. Ob tem se veča
njena moč, ki mišicam daje ustrezno oporo. Mišična masa, ki je lahko naraščajoča
ali padajoča, spremlja rast in upadanje vezivnega tkiva in kosti. Tisto, ki povzroči
upad mineralov in gostote kosti, je mirovanje, proces, mnogo hitrejši od
oblikovanja kosti. Dejavnost je tista, ki stimulira hipertrofijo mišic, te pa
posledično povzročijo rast kosti in vezivnega tkiva. Otroštvo in adolescenca sta
obdobji, v katerih lahko posameznik z ustrezno prehrano in telesno dejavnostjo
naredi največ za zdrave kosti (Škof, 2010, str. 9596).
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
25
Med funkcije kosti prištevamo mehanično podporo kot centralno strukturo
določenega telesnega segmenta, proizvajanje rdečih krvničk, shrambo kalcijevih
in fosforjevih ionov. Preoblikovanje kosti je povezano z rastjo. Kosti se v celoti
preoblikujejo v dobi 10−20 let. Na oblikovanje vplivajo različni dejavniki, kot so
telesna aktivnost, bolezen, starost (Slobodnik idr., 2002, str. 150−151).
Vpliv vsakodnevnih naporov in športne vadbe vpliva na kosti tako, da se ob
povečanih naporih pojavi hipertrofija kosti, pri dolgotrajnem mirovanju pa atrofija
kosti (prav tam, str. 22).
5.1.4 Vpliv gibalnih aktivnosti na telesni razvoj
Gibanje je osnovno za preživetje večine živalskih vrst, čeprav je z razvojem
civilizacije postalo manj pomemben dejavnik človekovega vsakdanjika. Z
napredkom v moderni tehnologiji je olajšalo življenje, delo in celo igro (Završnik
in Pišot, 2005, str. 19).
Ob otrokovih prvih gibalnih poskusih, ko se uči plaziti in hoditi, je njegov
spoznavni razvoj povezan z gibalnim razvojem. V predšolskem obdobju so
področja otrokovega razvoja telesno, gibalno, spoznavno, čustveno in socialno
tesno povezana. Otrok doživlja in sprejema svet preko informacij, ki izvirajo iz
njegovega telesa, zaznavanja okolja, izkušenj, ki jih pridobi z gibalnimi
dejavnostmi, gibalne ustvarjalnosti v različnih situacijah (Videmšek idr., 2005, str.
5).
Z gibanjem otrok zaznava in odkriva svoje telo in preizkuša, kaj telo zmore. Ob
tem doživlja veselje in ponos ob razvijajočih se sposobnostih in spretnostih ter
gradi zaupanje vase. Gibanje daje otroku občutek ugodja in varnosti, z njim
raziskuje, spoznava in dojema svet okrog sebe, razvija občutek za ritem in hitrost,
dojema prostor in čas (Videmšek idr., 2003a, str. 14).
»Gibalno/športno aktivnost opredeljujemo kot individualno ali kolektivno
gibalno in/ali športno aktivnost, v katere okvir sodijo tako aktivnosti v
prostem času, v šoli, pri delu, kot tudi aktivnosti z namenom približevanja
ciljem vsakodnevnih nujnih in načrtovanih dejavnosti posameznika /…/ Gre
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
26
za namensko gibalno/športno aktivnost, ki je običajno strukturirana in služi
krepitvi oz. izboljšanju posameznikove gibalne učinkovitosti, njegovega
zdravja ter splošnega počutja in pripravljenosti.« (Završnik in Pišot, 2005,
str. 17).
Za telesno dejavnost je uporabljen tudi termin gibalna dejavnost. Telesna
dejavnost ima izključno aktiven pomen, čeprav lahko gre tudi za
nenamensko in neorganizirano udejstvovanje v telesnem gibanju pri delu in
transportu. S temi in športnimi dejavnostmi vplivamo na povečano
intenzivnost delovanja različnih funkcionalnih sistemov in s tem na
povečanje psihofizičnih sposobnosti (Škof, 2010, str. 31).
Otroci gibalno aktivnost pri telesni vzgoji doživljajo intelektualno, kar sodi
v spoznavni svet otrokove aktivnosti, ki jo sestavljajo elementi opazovanja,
mišljenja, prakse, in emocionalno. Njihova medsebojna odvisnost regulira
stopnjo sprejemanja informacij oz. nabiranja izkušenj. Emocionalni
doživljaji regulirajo otrokov čustveni odnos do gibalne aktivnosti.
Predšolska telesna vzgoja je v psihološkem smislu, poleg praktične
aktivnosti, vezana na intelektualne doživljaje otrok, ki zajemajo čutenje oz.
zaznavanje, opazovanje, pomnjenje, domišljijo, pozornost, mišljenje in
govor (Rajtmajer, 1990, str. 104−105).
Intelektualni razvoj je v veliki meri odvisen od pravočasne motorične
aktivnosti otroka. Velja pa tudi, da so intelektualno sposobnejši otroci
motorično bolj dojemljivi ter aktivni (Rajtmajer, 1991, str. 30).
Gibalna aktivnost omogoča otroku pridobivanje senzoričnih podatkov, ki
vplivajo na otrokovo gibanje. Tako se perceptivni in motorični podatki
povezujejo na nivoju senzoričnih in motoričnih centrov v centralnem
živčnem sistemu. Ta povezanost omogoča primerjavo in korekcijo med
želenim in izvedbenim gibom, ki sta osnovi za ustvarjanje velikega števila
izkušenj. Več kot je izkušenj, uspešnejši je otrok v konkretnem gibalnem
vzorcu. Razvoj senzomotoričnih sposobnosti je odvisen od zorenja in
izkušenj (Rajtmajer, 1990, str. 60).
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
27
Telesni in gibalni razvoj omogočata gibalno aktivnost, ki ima posebno vlogo
v otrokovem razvoju. Gibalna aktivnost vpliva na:
otrokovo telesno rast in duševni razvoj,
zdravo rast in razvoj mišično-skeletnega, srčno-žilnega in dihalnega
sistema,
zadovoljevanje otrokove naravne potrebe po vsakodnevni aktivnosti,
razvoj gibalnih in funkcionalnih sposobnosti,
motivacijo za redno vključevanje na gibalnem področju v poznejših
obdobjih,
prevzemanje odgovornosti za zdrav način življenja,
sprostitev in dobro počutje po vsakodnevnih naporih in sedenju,
oblikovanje čustvenega, spoštljivega odnosa do okolja in narave,
soljudi,
psihosocialni razvoj in psihično počutje … (Zurc, 2008, str. 17, 25,
26).
Gibalna aktivnost je ena izmed temeljnih življenjskih potreb. Njena vsakodnevna
vključenost omogoča skladno razvitega posameznika. Gibalna aktivnost ima
preventivno vlogo pri preprečevanju kopičenja maščobnega tkiva in s tem
posledično pojava debelosti. Pomembna je tudi njena vloga pri preprečevanju
tveganega vedenja pri otrocih in mladostnikih, kot so nasilje, nezdrava prehrana,
uporaba različnih substanc. Odsotnosti gibalne aktivnosti v otrokovem razvoju in
v kasnejših obdobjih ni mogoče v celoti nadomestiti. Gibalni vpliv je namreč
manjši z napredovanjem otrokove rasti in razvoja (prav tam, str. 26).
Gibalna/športna aktivnost vnaša določen red in disciplino v ritem življenja. Otrok,
ki je od malega hodil na vadbo, bo imel manj težav z navezovanjem stikov,
navajen bo gibanja ob določeni uri, navajen bo poslušati, timsko delati, opravljati
druge obveznosti. Spoznal in opazoval bo svoje telesne sposobnosti in
spremembe, užival bo ob uspehu in napredku, znal bo prenašati poraz (Završnik in
Pišot, 2005, str. 21).
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
28
O vadbi govorimo, kadar gre za sistematično ponavljanje telesne dejavnosti s
prizadevanjem za napredek oz. izboljšanje stanja. Telesna vadba je gibalna
dejavnost, ki je namensko in prostovoljno usmerjena v ohranjanje in razvoj
telesnih sposobnosti in zdravja (Škof, 2010, str. 32).
Gibalno/športna aktivnost je ključnega pomena za vzpostavljanje in ohranjanje
človekovega zdravja. Pri razvijajočem se otroku je temelj za celoten razvoj
psihosomatskega statusa, pri odraslem pa omogoča vzdrževanje zdravstvenega
stanja in ohranjanje kakovosti življenja (Završnik in Pišot, 2005, str. 15).
Usmerjena športna dejavnost je nedvomno sredstvo pospešenega, ne samo
gibalnega, ampak tudi spoznavnega, čustvenega in socialnega razvoja otroka. Ob
tem je potrebno skrbno izbrati sredstva, oblike in metode dela, s katerimi
usmerjamo otrokov razvoj. S tem namenom naj bo športna vzgoja zasnovana v
funkciji celostnega razvoja otroka (Videmšek idr., 2001, str. 15).
Količina gibalne/športne aktivnosti, obravnavane za zdravje, danes predstavlja
enega izmed temeljnih razlogov kroničnega ogrožanja zdravja. Narašča delež
otrok, ki ne dosegajo minimalne priporočene količine gibalne/športne aktivnosti.
Gibalno/športna aktivnost v otroštvu predstavlja pomembno razvojno spodbudo,
ki je koristna za krepitev in varovanje zdravja, ohranjanje potrebne ravni gibalnih
sposobnosti in oblikovanje takšnih navad in vedenjskih vzorcev, ki zagotavljajo
zdrav življenjski slog v vseh starostnih obdobjih (Šimunič idr., 2010, str. 7−8).
Šimunič idr., (2010, str. 10−11) so v številnih raziskavah pokazali koristne učinke
gibalne aktivnosti na zdravje otrok. Strnili so jih v pet sklopov:
prvi sklop predstavlja vpliv gibalne aktivnosti na nekatere značilnosti
telesa, v smislu preventive pred debelostjo, zmanjšanja maščobnega tkiva,
spodbude za razvoj okostja, naraščanja mišične moči in kostne trdnosti ter
preventive pred poškodbami lokomotornega sistema;
drugi sklop predstavljajo učinki gibalne aktivnosti na izboljšanje stanja
srčno-dihalne pripravljenosti in uravnavanja krvnega tlaka;
tretji sklop zajema učinke gibalne aktivnosti na psihično zdravje, predvsem
v smislu preventivnega delovanja proti depresiji, anksioznosti, stresu in
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
29
zmanjšanju njihovih simptomov, ter spodbujanja razvoja samospoštovanja
in samopodobe;
četrti sklop se nanaša na vpliv gibalne aktivnosti na krepitev imunskega
sistema;
peti sklop pa na vpliv gibalne aktivnosti na izboljšanje agilnosti in
funkcionalne neodvisnosti.
Nezadostna telesna dejavnost in sedeči način življenja sta dejavnika tveganja, ki
ju tesno povezujemo z različnimi motnjami in kroničnimi boleznimi. Občasna in
neustrezno intenzivna telesna dejavnost prinaša večje tveganje kot pričakovani
pozitivni učinek na zdravje (Završnik in Pišot, 2005, str. 16, 17).
Pediatri ugotavljajo, da se je povečalo število otrok s slabo telesno držo in
obolenji dihal. Ključna dejavnika sta pogosto ergonomska neprilagojenost
otrokovim telesnim značilnostim delovnega okolja v vrtcih in šolah ter premalo
gibanja na prostem. Vse bolj je prevladujoč sedentaren življenjski slog,
izpostavljenost enostranskim obremenitvam, ki so zelo verjeten vzrok številnim
zdravstvenim težavam v otroštvu in poznejših življenjskih obdobjih. Gibalna
neaktivnost je pomemben dejavnik tveganja za pojav številnih bolezni, zato je
premalo aktivne otroke smiselno in potrebno usmeriti v vsakodnevno gibalno
aktivnost. Za uspešno doseganje vključevanja otrok v gibalne aktivnosti je
potrebno tesnejše sodelovanje različnih strokovnjakov iz vrtcev, šol, zdravstvenih
institucij, lokalnih skupnosti in družin. Skupno sodelovanje omogoča pripravo in
promocijo ustreznih programov in intervencije, s katerimi lahko vplivamo na
zmanjšanje ovir pri vključevanju otrok v gibalne aktivnosti, poskrbimo za
ozaveščanje odraslih in otrok o zdravem življenjskem slogu, na njim prilagojen
način (Šimunič idr., 2010, str. 1213).
Pomembno je, da otroci osvojijo takšne vedenjske vzorce, ki temeljijo na redni
gibalni aktivnosti, saj bo to imelo dolgoročno pozitivni vpliv na kakovost njihovih
življenj (prav tam, 2010, str. 8).
Preprečevanje nezadostne oz. zagotavljanje primerne gibalne/športne aktivnosti
ter osveščanje širših množic o njenem pomenu poteka na različnih ravneh:
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
30
globalni, državni, lokalni in individualni. Globalne akcije potekajo pod okriljem
Svetovne zdravstvene organizacije: 10. maj, Svetovni dan gibanja. Na državni
ravni se izvajajo nacionalni programi, kot so Zlati sonček, Hura, prosti čas,
Zdrava zabava in Krpan. Na lokalni in individualni ravni aktivnosti potekajo v
lokalnih skupnostih in ustanovah (šolstvo, zdravstvo). Nacionalni programi, ki jih
organizirajo in vodijo športne zveze, zavodi za šport, zavodi za zdravstveno
varstvo, šole, vrtci: Do zdravja z gibanjem na prostem, Zdravo mesto, Športna
ulica (Završnik in Pišot, 2005, str. 2425).
Športna in telesna dejavnost sta zelo pomembna za zdrav življenjski slog in imata
v vseh življenjskih obdobjih posameznika nenadomestljivo vlogo. Veliko vlogo
imajo kondicijske dejavnosti, katerih osnovni značilnosti sta povečana telesna
zahtevnost in velika mentalna samodisciplina vadečega. Zahtevnost dejavnosti
mora biti prilagojena trenutnim sposobnostim posameznika, obseg in intenzivnost
pa morata biti takšna, da sprožita mehanizme (fiziološke, biokemijske, mentalne
in druge), s katerimi se premaknejo psihofizične sposobnosti na višjo raven. S
kondicijskimi dejavnostmi razvijamo pomembne občečloveške vrline, kot so
vztrajnost, potrpežljivost, delavnost idr. So vseživljenjske dejavnosti, s katerimi
človek pridobiva in ohranja vitalnost. Imajo velik specifičen in splošen
zdravstveni pomen (Škof, 2010, str. 3839).
Redna, posamezniku prilagojena in primerno intenzivna gibalna/športna aktivnost,
ima pozitiven in celosten vpliv na organizem. Za zadostnost in primernost
gibalne/športne aktivnosti, ki je koristna za zdravje, je treba upoštevati naslednja
merila:
vsebino in obliko aktivnosti,
intenzivnost,
pogostost in
trajanje aktivnosti (Fras, 2002, povz. po Završnik in Pišot, 2005, str.
1718).
Prvo seznanjanje s športnimi aktivnostmi v predšolskem obdobju je bistveni
sestavni del predšolske vzgoje. V tem času moramo otrokom omogočiti številne
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
31
gibalne dejavnosti, ki morajo biti strokovno vodene, vsebovati ustrezno izbrane
vsebine, oblike in metode dela. Tako vplivamo na razvoj in odnose med
gibalnimi, spoznavnimi, čustvenimi in socialnimi komponentami otrokove
osebnosti. Otrok je v zgodnjem otroštvu izredno dojemljiv, tako je vpliv gibalnih
aktivnosti na njegov celostni razvoj največji (Videmšek idr., 2003b, str. 1112).
Naloge predšolske telesne vzgoje so v tem, da z ustreznimi vajami, gibalnimi
igrami oz. gibalnimi aktivnostmi spodbujamo gibalni razvoj, pri čemer imamo
možnost ne le pri telesni vzgoji, temveč tudi na vseh ostalih področjih predšolske
vzgoje (Rajtmajer, 1990, str. 108).
Gibalna aktivnost je učinkovito sredstvo za spoznavanje, razumevanje pojmov in
pojavov ter pridobivanje novih znanj. Pri otrocih je to primarni način spoznavanja
okolja in oseb ter medsebojnih povezav. Otroci se namreč ob učenju gibanja z
gibanjem tudi učijo (prav tam, str. 65).
Z različnimi oblikami gibalne aktivnosti pozitivno vplivamo na bralne
sposobnosti in razvoj jezika. Strokovnjaki so mnenja, da se ob vključevanju
gibanja povečuje motivacija za manj zanimive dejavnosti. Posledice gibalnih iger
pripomorejo k hitrejšemu učenju na različnih področjih, ob tem se poveča
pozornost, posledično splošna pripravljenost za učenje (prav tam, str. 69).
Športna vzgoja skrbi za dobro telesno in mentalno zdravje, za usvajanje in razvoj
športnih veščin, pridobivanje izkušenj s telesno dejavnostjo, širjenje obzorij in
poglabljanje uporabnega znanja (Škof, 2010, str. 40).
Veda o zdravju in telesnem razvoju, kot tudi druge stroke, ki se ukvarjajo s
telesno dejavnostjo, z urjenjem in razvijanjem telesnih sposobnosti poznavajo
pomene in koristi redne telesne dejavnosti na telo v razvojnem obdobju.
Kondicijska vadba vpliva na telesno stanje, gibčnost, odpornost, prilagodljivost na
različne obremenitve, splošno vzdržljivost, duševne in psihosocialne sposobnosti
ter na kakovost življenja (prav tam, str. 117).
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
32
5.2 Gibalni razvoj otroka
Gibanje je bilo edini način preživetja naših prednikov, saj so hodili, ko so se selili,
tekli pred živalmi, plezali po drevesih, ko so iskali hrano, preskakovali. Vse te
izkušnje so prenesli na svoje potomce v okvirih vzgoje. Otroci so dejavnosti
prilagodili svojim sposobnostim in dojemanju, kar je privedlo do aktivnosti, ki jih
imenujemo igra (Videmšek idr., 2007, str. 9).
»Čim manjši je otrok, tem pomembnejšo vlogo ima gibalni razvoj kot del
celostnega razvoja otroka.« (Videmšek idr., 2003a, str. 57).
Gibalni razvoj je v povezavi s telesnim razvojem. Tako gibalni kot telesni razvoj
sta odvisna od količine in kakovosti gibalnih izkušenj v okolju oz. od otrokove
gibalne aktivnosti (Zurc, 2008, str. 39).
Gibalni razvoj je izrazita oblika in funkcija psihofizičnega razvoja, ki se prične v
predporodni dobi, in se stalno izpopolnjuje. Še posebno je gibalni razvoj izrazit v
prvih treh letih življenja. Otrok že v prvih dveh letih doseže gibalne zmožnosti, ki
jih ni v tolikšnem času ni sposobno razviti nobeno drugo bitje. Slednje se kažejo v
pokončni hoji. Vsi otroci ne rastejo in se ne razvijajo enako, zato so med njimi
razlike v gibalnem razvoju. Te razlike so odvisne od razvoja inteligentnosti, od
zdravstvenega stanja otrok in od vadbe. Razvoj gibalnih funkcij je rezultat zorenja
in učenja otrok. Če otroku primanjkuje gibanja, lahko zaostane v razvoju
(Videmšek idr., 2003a, str. 17).
Od rojstva dalje dojenčki stegujejo svoje ude, se zvijajo in upogibajo svoje telo.
Izvajajo neverjeten razpon gibanja in razvijajo gibljivost glavnih telesnih sklopov.
Najprej razvijajo gibljivost, nato moč. To počno z dvigovanjem in prenašanjem
svoje telesne teže. V prvih 12 mesecih razvijejo motorične spretnosti, ki jih
potrebujejo za samostojnost (Walker, 2003, str. 67).
Gibalni razvoj poteka vzporedno s telesnim razvojem. Med otroki prihaja do
razlik v telesnem razvoju, posledično se pojavljajo individualne razlike v
otrokovem gibalnem razvoju. Redna gibalna dejavnost prispeva h gibalnemu
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
33
razvoju, izboljšuje telesno zdravje, deluje preventivno, razvija skeletno-mišični
aparat in telesno zmogljivost ter vpliva na telesno držo. Gibalna aktivnost vpliva
na telesni razvoj in zdravje, pa tudi na otrokov kognitivni, čustveni in socialni
razvoj (Zurc, 2008, str. 4445).
Motorični razvoj so spremembe motoričnega vedenja, ki se kažejo v razvoju
motoričnih sposobnosti (Pišot in Planinšec, 2005, str. 17).
Moč, koordinacija in ravnotežje so gibalne sposobnosti, ki jih bomo v
diplomskem delu opisali natančneje, ker usmerjajo gibalno aktivnost in
pomembno vplivajo na pravilno držo. Mišična moč je potrebna pri vseh opravilih
vsakdanje motorike človeka. Ravnotežje pomaga človeku ohranjevati stabilnost
telesa pri vzravnani pokončni drži in drugih telesnih položajih. Koordinacijske
sposobnosti omogočajo povezano in tekoče izvajanje motoričnih akcij (Vauhnik,
2011, str. 69).
Z gibanjem otrok zaznava in odkriva svoje telo ter preizkuša, kaj telo zmore. Ob
tem doživlja veselje in ponos ob razvijajočih se sposobnostih in spretnostih ter
pridobiva zaupanje vase. Gibanje daje otroku občutek ugodja in varnosti. Z
gibanjem raziskuje, spoznava, dojema svet okoli sebe in si pridobiva nove gibalne
izkušnje, ki so osnova za zahtevnejše gibalne vzorce (Videmšek idr., 2003a, str.
57).
Za otroka je potreba po gibanju naravna in jo spontano zadovoljuje. Z gibanjem
otrok razvija in krepi svoje telo, usklajujejo se njegova motorika in spretnosti,
poteka osebnostni razvoj, širijo se intelektualne in spoznavne sposobnosti ter
potenciali (Škof, 2010, str. 117).
Gibanje, ki ga omogoča delovanje lokomotornega aparata, je pomembnem del
odzivanja. K lokomotornemu aparatu prištevamo kosti, sklepe in mišice (Zurc,
2006, str. 27).
Kosti telesu dajejo oporo s svojo trdoto in odpornostjo. V sklepih so kosti
povezane med seboj. Mišice, ki prekrivajo kosti, so mehke in prožne. Hrbtenica je
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
34
centralni del okostja, na katerega se vežejo kosti ramenskega obroča z rokama in
kolčnega obroča z nogama. Okostje sestavljajo kosti glave in trupa ter kosti udov.
Okostje je živ del telesa, ki se prilagaja potrebam, v primeru poškodb pa se sam
zaceli. Kosti imajo različne oblike, katere so pogojene z vlogo posamezne kosti v
telesu (Vauhnik, 2011, str. 58).
Mišice so elastični organi, ki pod vplivom električne stimulacije sprožajo kemične
procese, ki v mišični mikrostrukturi povzročajo skrčitev mišice v celoti ali le
njenega določenega dela. Nekatere mišice začnejo delovati samo po naši volji,
druge samodejno opravljajo svoje delo tudi pri spečem ali nezavestnem človeku
(prav tam, str. 60).
Gibalna spretnost je konkretna izvedba posameznega giba, odvisna od gibalnih
znanj (Zurc, 2008, str. 40).
»Gibalni ali motorični razvoj pomeni vedno boljši nadzor gibanja mišic« (Nemec
in Krajnc, 2011, str. 48).
Gibanje otroku omogoča vstop v prostor in mu daje predstavo o sebi kot bitju, ki
se vključuje v svet, ki ga obdaja. Sposobnost gibanja je osnova otrokovega
pojmovanja tako sebe kot svojega okolja, ki mu daje možnost raziskovanja.
Omogoča mu, da se približa stvarem, ki mu vzbujajo radovednost, da se umakne
pred stvarmi, ki so zanj povezane z neugodjem in bojaznijo. Z gibanjem otrok
pridobi izkušnje, predstavo o sebi in svojih zmožnostih za dejavno poseganje v
okolje, za prilagajanje zunanjim dogajanjem ter za spreminjanje tega okolja po
njegovih potrebah, kolikor mu je to dopuščeno. Gibanje daje otroku užitek,
zmožnost doživljanja lastnega telesa in mu odpira možnost socializacije (Škof,
2010, str. 115116).
Otrok potrebuje veliko gibanja, saj se njegovo telo ob tem razvija in krepi,
usklajuje se njegova motorika, v povezovanju posameznih telesnih dejavnosti pa
se razvijajo njegove spretnosti (prav tam, str. 116).
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
35
Gibalna dejavnost je integralni del otrokovega vedenjskega repertoarja, skozi
katerega se otrok neposredno vključuje v okolje, ki ga obdaja, se seznanja z
različnimi razsežnostmi okolja, pridobiva bogate izkušnje in doživetja, posebej v
obdobju zgodnjega otroštva. Gibanje je tisto, ki otroku omogoča celovito
spoznavanje sveta (Pišot in Planinšec, 2005, str. 17).
Za osebnostni razvoj je koristna in spodbudna telesna dejavnost, ki je usklajena z
otrokovimi zanimanji, motivi in doživljanjem. Upoštevati je potrebno
individualne lastnosti in značilnosti otrok. Otroci se med seboj močno razlikujejo
po temperamentu, telesni, čustveni in socialni prilagodljivosti, zanimanjih,
motivih in ciljih, ki jih spodbujajo, ciljih, za katere so se pripravljeni potruditi. Le
tako bodo otroci telesno dejavnost z veseljem in spontano vključili v svoje
življenje. Telesna dejavnost nima le zdravstvenega in športnega pomena, temveč
je del vzgoje in spodbud k celotnemu osebnostnemu razvoju otroka (Škof, 2010,
str. 123124).
Motorično ontogenezo je mogoče razdeliti na razvojne skupine glede na starost in
temeljne biološke značilnosti v motoričnem razvoju. Novorojenček, star 13
mesecev, izvaja nekontrolirane refleksne gibe. Dojenček od 4. do 12. meseca
postopno osvaja koordinirane in hotene gibe. V obdobju malčka, ki traja od 1,3 do
3. leta starosti, otrok osvaja naravne gibalne vzorce (hoja, tek, plezanje, metanje).
V zgodnjem otroškem obdobju, 3,16/7 let, potekata izpopolnjevanje naravnih
gibalnih vzorcev in izboljšanje koordinacije in sestavljenih kombinacij. Srednje
otroško obdobje, od 6,1/7,1 do 9/10 let, je najugodnejše obdobje za motorično
učenje in koordinativno izboljšanje zahtevnejših gibalnih vzorcev (Vauhnik, 2011,
str. 1516).
Za novorojenčka je značilna popolnoma nerazvita motorika. Novorojenček izvaja
rahle zasuke glave, nekontrolirane in nekoordinirane gibe rok in nog, ki so
sunkoviti in povzročeni refleksno. Refleksi, kot so dihanje, jokanje, sesanje in
požiranje, novorojenčku zagotavljajo najpomembnejše življenjske funkcije. K
njim prištevamo še refleks zapiranja očesnih vek za zaščito oči in refleksa
kašljanja in kihanja za zaščito dihalnih organov. Na razvojni stopnji novorojenčka
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
36
so gibalno vedenje in značilnosti izvedbe gibov odvisne od stopnje razvoja
živčnega sistema. Posamezni motorični centri in živčne povezave pri
novorojenčku na ravni ciljno usmerjenih motoričnih akcij še ne delujejo, ampak
so usmerjena in usposobljena za refleksno funkcioniranje. Ob razvoju centralnega
živčnega sistema in živčnih celic se spreminja motorično delovanje otroka,
predvsem zavestna in ciljna motorika. Dominantno refleksno motorično vedenje
se zamenjuje v ciljno usmerjeno zavestno motoriko (prav tam, str. 17).
V razvojni fazi dojenčka se začne osvajanje prvih ciljno usmerjenih
koordinativnih gibalnih vzorcev. V tem obdobju dojenček usvoji motorične
spretnosti ciljno usmerjenega prijemanja, pokončno vzravnano držo in samostojno
premikanje, gibanje v prostoru. To razvojno obdobje je v procesu motorike
obdobje zelo očitnega napredka. Tehnike prijemanja so razmeroma neurejene,
poizkusi so nenatančni, gibanje ni koordinirano in tekoče usmerjeno k predmetu,
približevanje je sunkovito in nenatančno. Razlike v uspešnosti so odvisne od
prirojenih in pridobljenih dojenčkovih sposobnosti. Pri dojenčku je lega na
trebuhu izhodiščni položaj za prehod v pokončno vzravnano stojo. Iz lege na
trebuhu dvigne glavo in zgornji del trupa ob opori na roke mnogo višje kot v
obdobju novorojenčka, ko je »pasel kravice«, zaradi močnejših mišic in boljše
iztegnitve rok. Iz lege na trebuhu dojenček prehaja v štirinožno plazenje, ki je
izhodiščni položaj za vstajanje dojenčka do pokončne vzravnane stoje. Štirinožno
plazenje je v motoričnem razvoju pomembna in koristna telesna aktivnost. Krepi
mišične skupine okončin in telesa, razvija koordinacijo, ki je v razvoju človeka
potrebna vedno in povsod. Samostojna vzravnava v pokončno telesno držo otroka
je povezana z motorično spretnostjo prijemanja. Dojenček se namreč s plazenjem
po štirih približa opori, katere se oprime, preko klečanja se s pomočjo rok dvigne.
Kasneje se nauči samostojne stoje brez opiranja. Pri stoji ima dojenček telo
nagnjeno naprej, noge v kolenih pa rahlo pokrčene zaradi specifičnega nagiba
hrbtenice in še neoblikovanih fizioloških krivin hrbtenice. Ta položaj omogoča
otroku večjo stabilnost pri pridobivanju in ohranjanju ravnotežja. V obdobju
dojenčka je motorični razvoj povezan z izboljšavo tehnike hoje, obvladovanjem
ravnotežja in pridobivanjem večje mišične moči telesa (prav tam, str. 2324).
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
37
V obdobju malčka se otrokove gibalne dejavnosti dogajajo v širšem okolju, ki jim
nudi veliko možnosti, spodbud in najrazličnejših sodelovanj. Posledično so v
povečani motorični aktivnosti in izzivih, pri katerih osvajajo številne, različne
gibalne spretnosti in znanja. Hoja, vzpenjanje, ravnotežno gibanje, seskoki, tek,
poskoki, plazenje, valjanje, kotaljenje, potiskanje, vlečenje, plezanje, guganje,
nošenje, začetki lovljenja in podajanja so gibalne spretnosti, ki jih otroci, vsaj v
grobi tehniki, osvojijo. Ob osvajanju gibalnih spretnosti in znanj se povezuje in
poteka razvoj osnovnih motoričnih sposobnosti (prav tam, str. 28).
V zgodnjem otroštvu se kažejo izpopolnjevanje gibalnih spretnosti, osvajanje in
ustvarjanje gibalnih kombinacij. Napredek se opazi kot stopnjevanje pri izvajanju
motorične spretnosti (boljši rezultati, lepša izvedba), v izvedbi gibalnih spretnosti
(iz grobe tehnike v fino, izpopolnjeno tehniko), v povečanju uporabnosti
motoričnih spretnosti oz. sposobnosti uporabe v različnih situacijah, v razvoju
osnovnih motoričnih sposobnosti (prav tam, str. 29).
Videmšek idr., (2007, str. 7) poudarjajo, da je predšolsko obdobje doba
temeljnega gibalnega razvoja. Dejavnosti v tem obdobju so podlaga za kasnejše
športne dejavnosti, ob tem pa vplivajo na razvoj in oblikovanje otrokovih
sposobnosti, lastnosti, zmožnosti in značilnosti. Gibanje je osnova za zdrav način
življenja v njihovi prihodnosti.
Razvoj poteka od naravnih oblik gibanja do celostnih in skladno zahtevnejših
športnih dejavnosti v interakciji zorenja, učenja in lastne voljne aktivnosti
(Videmšek idr., 2005, str. 7).
Znano je, da so pri otrocih skoraj vse potencialne motorične sposobnosti
medsebojno povezane. Odvisne so od stanja centralnega živčnega sistema in od
morfoloških dimenzij v odnosu do antropometrijskih karakteristik (Bala idr.,
2009, str. 65).
»Razvoj gibanja se odraža v večji telesni moči, hitrosti, ravnotežju ter
usklajenosti, gibljivosti in natančnosti gibov, pa tudi v vzdržljivosti.« (Nemec in
Krajnc, 2011, str. 48).
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
38
Za človeka je značilno, da njegovo gibalno učinkovitost omejuje šest gibalnih
(motoričnih) in funkcionalna sposobnost, ki so: moč, hitrost, koordinacija,
gibljivost, ravnotežje, natančnost in vzdržljivost. Te sposobnosti določajo
učinkovitost posameznika pri realizaciji različnih gibalnih nalog ob prispevku
ostalih, čustvenih, socialnih, spoznavnih in drugih dimenzij (Pišot in Planinšec,
2005, str. 11).
»Gibalni razvoj se manifestira v vse bolj učinkovitih in nadzorovanih gibih, ki
potekajo od preprostih refleksnih do hotenih in sestavljenih gibov. Pri tem gibalne
sposobnosti (moč, hitrost, ravnotežje, koordinacija, gibljivost, preciznost in
vzdržljivost) razvrščamo v tri prepletajoče se kategorije. Te so: sposobnost
stabilnosti, sposobnost lokomotorike in manipulativne sposobnosti. Vse tri
kategorije se pojavljajo na vseh stopnjah motoričnega razvoja otroka.« (Rajtmajer,
1990, str. 54).
Stopnje motoričnega razvoja so: refleksni gibi (do 1 meseca), rudimentalne
gibalne sposobnosti (do 2 let), fundamentalne gibalne sposobnosti (od 2. do 7.
leta), splošne gibalne sposobnosti (710 let), specifične gibalne sposobnosti (od
10. do 13. leta) in specializirane gibalne sposobnosti (nad 13 let). Refleksni gibi
fetusa ali novorojenčka so prva stopnja motoričnega razvoja človeka, za katere
velja, da so nadzorovani subkortikalno. Rudimentalne gibalne sposobnosti so
začetne in nepopolne motorične sposobnosti, ki so vezane na: stabilnostne gibe, s
katerimi otrok pridobiva nadzor nad glavo, vratom in trupom, s pojavi sedenja in
pokončne drže, lokomotorično dejavnost, pri kateri gre za plazenje, hojo po štirih,
vzravnano hojo, skakljanje in poskoke, in na manipulativne aktivnosti, kamor
sodijo grabljanje, spuščanje, lovljenje in metanje predmetov. Fundamentalne
gibalne sposobnosti otroku omogočajo obdržati ravnotežje v različnih položajih, z
njimi pa se otroci naučijo tudi preprostih gibanj v prostoru ter ravnanja s predmeti.
Splošne gibalne sposobnosti vključujejo fundamentalne v reševanju gibalnih
problemov. Specifične gibalne sposobnosti se pojavljajo z zorenjem. Otroci so
sposobni večjih psihofizičnih obremenitev, gibalni vzorci so natančnejši, gibanja
se izvajajo v večji hitrosti. Pri specializiranih gibalnih sposobnostih, pri katerih
gre za specializacijo v eno ali več športnih zvrsti (prav tam, str. 5456).
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
39
Vsi otroci se gibalno ne razvijajo enako hitro. Vzroki za motnje ali zaostanek v
gibalnem razvoju so zelo različni. Možni vzroki so lahko možganski centri,
skrbijo za uravnavanje mišičnega tonusa, ki se lahko razvijajo počasneje. Vzroki
so lahko tudi poškodbe pred, med in po porodu, bolezni matere med nosečnostjo,
prezgodnji porod…, pa tudi nepravilen ali slabši telesni razvoj, slaba telesna
kondicija, slabši razvoj mišljenja, preobremenjenost otrok s šolskim delom, stres
otrok, pretirano ukvarjanje s športom, strah. Tudi blažji zaostanek se pokaže v
vsakdanjem življenju otrok: pomanjkljiva usklajenost rok in nog, glede na telo je
gibanje krčevito in trdo, učenje športnih dejavnosti je težje. Otroci so nerodni,
zavrti, se pogosto poškodujejo, zaradi neugodnih izkušenj pa je slabša tudi
njihova telesna samopodoba (Nemec in Krajnc, 2011, str. 5455).
Nezadostnost gibanje otrok in njihovega bivanja na zraku zmanjšuje odpornost
otroškega organizma in upočasnjuje tempo telesnega razvoja in motorike
(Videmšek idr., 2007, str. 9).
Propriorecepcija je zavedanje lastnega gibanja, ki temelji na informacijah, katere
v možgane pošljejo mišice, sklepi in ravnotežni organ. Ta čut se usklajuje z
gibanjem in vidnimi informacijami, ki jih dobivamo z gibanjem. V prvem letu
starosti se ta čut hitro razvija. Na primerih kobacanja, hoje in pokončne drže
lahko opazimo povezanost med vidom, propriorecepcijo in gibalnim razvojem
(Nemec in Krajnc, 2011, str. 65).
Športna vadba je proces, s katerim načrtno spreminjamo psihomotorične
sposobnosti, da bo posameznik sposoben boljših dosežkov (Slobodnik idr., 2002,
str. 28).
Motorično učenje poteka v obdobju posredovanja novih informacij, je proces
pridobivanja, izpopolnjevanja in stabiliziranja tehnike določenega gibanja
motoričnih struktur. Tesno je povezano z motoričnimi sposobnostmi,
osebnostnimi značilnostmi in umskimi sposobnostmi. Ko bodo te sposobnosti
bolje razvite, bo lažje in hitrejše učenje tehnike določenega gibanja (prav tam, str.
36).
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
40
5.2.1 Dejavniki gibalnega razvoja
Preučevanje dejavnikov človekovega razvoja je eno izmed najpomembnejših
področij. Med dejavnike gibalnega razvoja uvrščamo dejavnike iz otroka
(prirojene dejavnike) in dejavnike iz okolja. Različne razvojne teorije različno
poudarjajo vpliv dejavnikov. Nekatere bolj poudarjajo dednost, druge okolje,
tretje temeljijo na sovplivu notranjih in zunanjih dejavnikov. Ob vplivu genov na
otrokov razvoj so pomembne socialno-kulturne značilnosti, v katerih otrok
odrašča in se razvija. Otrok z odličnimi dednimi zasnovami, teh ne bo mogel
razviti, če mu okolje ne bo nudilo možnosti za njihov razvoj. Odločilen vpliv na
dednost ima okolje. V okoljske dejavnike prištevamo različne ravni okolja, kot so:
družina, vrstniki, širša skupnost, ki ima določene norme, vrednote in pravila.
Pomembno vlogo ima tudi otrokova gibalna aktivnost. Ta ima vpliv na vsa
področja otrokovega razvoja (Zurc, 2006, str. 1725).
Dednost določa, kakšni bomo; majhni, veliki, podolgovatega ali okroglega obraza,
modrih ali rjavih oči … Informacije za vse te lastnosti so zapisane v naših genih, v
naši DNK. Za razvoj gibanja, še posebej drobnih gibov, je pomembna zrelost
živčevja (Nemec in Krajnc, 2011, str. 5354).
Dejavniki okolja vplivajo na razvoj in omogočajo razvijanje genetskega
potenciala. Med njih uvrščamo družino in druge dejavnike družbe, kot so
zdravstvena oskrba, socialnoekonomske razmere, urbanizacija, letni časi in
podnebje, kronično stresno okolje, športna aktivnost idr. (prav tam).
Spodbudno življenjsko okolje pozitivno vpliva na oblikovanje otrokove osebnosti
in njegovih vrednot. Otrok prevzema navade in stališča staršev, zato je športna
dejavnost zelo pomembna za njegovo dejavnost. Starši bi se morali pogosteje
igrati s svojimi otroki, jih spodbujati v njihovih gibalnih dejavnostih ter
zadovoljevati in krepiti njihovo naravno potrebo po gibanju. Otrok z različnimi
dejavnostmi razvija gibalne in funkcionalne sposobnosti ter spoznava in osvaja
osnovne prvine različnih športnih zvrsti. Gibalne dejavnosti od otroka zahtevajo,
da se zaveda drugih otrok in odraslih. Z njimi deli prostor in stvari, prizadeva si
doseči cilj, spoznava smisel upoštevanja pravil, pomen sodelovanja. Otrok je
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
41
ustvarjalen, ko išče načine in poti za rešitev gibalnih nalog (Videmšek idr., 2003a,
str. 14).
Dedna zasnova s pridobljenimi motoričnimi spretnostmi izboljšuje izvedbo
motoričnih spretnosti. Predvsem tiste, ki imajo zahtevno in kompleksno vsebinsko
strukturo. Pri razvijanju motoričnih sposobnosti je genski potencial osnova za
delo. Ob tem pa je pomembna primerno izbrana in izvedena motorična vadba, ki
je učinkovitejša, saj jo izvajamo v zgodnjem življenjskem obdobju. V tem
obdobju je posameznik bolj dovzeten za sprejemanje ustreznih motoričnih
dražljajev (Vauhnik, 2011, str. 24).
Na razvoj gibalnih sposobnosti pri otroku vplivajo prirojeni dejavniki (dednost,
predispozicije), okolje in samodejavnost. Vsi ti dejavniki so v tesni interakciji,
pomembni so za napredek v razvoju iz nižje v višjo razvojno fazo. Za razvoj
prirojenih motoričnih potencialov je potreben majhen impulz socialnega okolja.
Pogoj za razvoj gibalnih sposobnosti je kvalitetna gibalna aktivnost. Ob njej bo
otrok deležen stalne in pravilno načrtovane aktivnosti, prejel bo spodbude, ki
bodo delovale na njegove sposobnosti in oblikovanje motoričnih stereotipov.
Upoštevati pa je potrebno čas, v katerem otrok usvaja nove gibalne spretnosti in
sposobnosti. Pri tem sta telesna rast in razvoj tista, ki narekujeta obdobje
občutljivosti, dovzetnosti in odzivnosti za razvoj gibalnih spretnosti in
sposobnosti. Pomembna in potrebna je določena raven razvitosti otrokovega
mišičevja, živčnega in zaznavnega sistema, da otrok lahko razvija gibalne
sposobnosti. Motorične sposobnosti so odvisne od morfoloških, fizioloških,
psihičnih in socialnih dimenzij osebnosti. Te omogočajo motorično funkcioniranje
in adaptacijo organizma na napore telesa (Rajtmajer, 1991, str. 49).
Motorične sposobnosti so pogojene tako z endogenimi dejavniki, ki imajo
biološko osnovo, kot z eksogenimi dejavniki, ki imajo sociološko osnovo. Za
razvoj najvažnejših motoričnih sposobnosti otroka je pomembna določena stopnja
kulture primarnega okolja in določena materialna stabilnost, ki zadovoljuje
normalne pogoje za življenje in razvoj. Pomembna je količina motoričnih
izkušenj, ki jih zagotavljata vpliv okolja s svojim stimulativnim delovanjem na
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
42
motorično aktivnost v otroški dobi in razvoj sposobnosti kot pojmovanja
motoričnega razmišljanja, ki se izraža zlasti v novih in nepoznanih motoričnih
situacijah (Strel idr., 1982, str. 3435).
Kondicija pomeni stanje telesne pripravljenosti posameznika oziroma njegove
telesne zmogljivosti. Telesna pripravljenost oz. telesna zmogljivost je stanje
razvitosti bioloških dejavnikov (telesnih, fizioloških, biokemičnih in
biomehanskih), ki posamezniku zagotavljajo osnovo za uspešnost. Kondicija
pomeni raven gibalnih sposobnosti: aerobne (srčno-žilne) vzdržljivosti, anaerobne
(mišične) vzdržljivosti, mišične sile in moči, hitrosti, gibljivosti, koordinacije in
agilnosti, ter drugih gibalnih sposobnosti. Te človeku omogočajo gibalno
avtonomnost in ustvarjalnost, hkrati pa so v tesni povezavi z njegovim zdravjem.
Z redno telesno dejavnostjo lahko vzdržujemo in izboljšamo telesno zmogljivost
oz. kondicijo (Škof, 2010, str. 3536).
Zmogljivost posameznika je odvisna od bioloških in psiholoških značilnosti,
fizičnih lastnosti, gibalnih sposobnosti in okolja. Biološke značilnosti so
anatomske (oblike in položaji organov), celične (zgradba, velikost, oblika in
položaj celic), molekularne (sprememba števila molekul), fiziološke (delovanje in
uravnavanje telesnih funkcij) in biokemijske (spreminjanje ene snovi v drugo).
Med psihološke značilnosti uvrščamo vzburjenost centralnega živčnega sistema,
anksioznost in pozornost. Fizične lastnosti so telesna višina in masa ter ostale
razsežnosti, predvsem okončin. Gibalne sposobnosti so spretnost, moč, hitrost,
vzdržljivost gibljivost, ravnotežje in koordinacija. Slednje omogočajo premikanje
lastnega telesa po prostoru in času. V okolje sodijo klimatske razmere
(temperatura, vlažnost), konfiguracija terena (hribovita pokrajina, ravnina),
prostorske značilnosti (telovadnica, gozd) ter nadmorska lega. Trenutna
zmogljivost je odvisna od podedovanih značilnosti in pridobljenih, spreminjajočih
se značilnosti (Ušaj, 2011, str. 2830).
Ljudje prilagodijo gibanje lastnim značilnostim, sposobnostim in okolju, v
katerem se gibljejo. Potreba po uresničitvi zadanega cilja predstavlja posamezniku
spodbudo pri učenju in vadbi (prav tam, str. 28).
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
43
Dejavniki, ki pogojujejo motorično učenje, so notranji in zunanji. Med notranje
dejavnike uvrščamo družbeno okolje, jezik in povratne informacije. Med zunanje
dejavnike sodijo motorične sposobnosti, stanje motorične informiranosti, umske
sposobnosti, osebnostne značilnosti in učna aktivnost, ki je odvisna od motivacije
(Slobodnik idr., 2002, str. 37).
5.2.2 Razvoj gibalnih sposobnosti
Gibalne/motorične sposobnosti so sposobnosti, ki človeku omogočajo gibalno
izraznost pri dnevnih opravilih, delu, pri športu. Te sposobnosti so: mišična moč,
gibljivost, koordinacija, ravnotežje, hitrost in vzdržljivost (Škof, 2010, str. 32).
Gibalne sposobnosti so odgovorne za izvedbo naših gibov in določajo gibalno
stanje človeka. Z njihovo pomočjo lahko opravljamo določeno nalogo. Otrokova
gibalna izraznost je pod vplivi telesnih mer, delovanja organskih sistemov in
psihe, ob tem pa velja tudi nasprotno. Spreminjanje stanja gibalnih sposobnosti
vedno celostno vpliva na človeka in se kaže v spremembah vseh elementov, ki ga
sestavljajo. Gre za tesno povezanost uspeha vadbe z ustreznim delovanjem drugih
podsistemov, ki opredeljujejo človeka kot celoto. Odstotek prirojenosti gibalnih
sposobnosti je različen; pri nekaterih je večji, pri nekaterih pa manjši. Gibalne
sposobnosti so tudi pridobljene z vadbo in načinom življenja (Videmšek idr.,
2003a, str. 39).
Rast in zorenje omogočata motorično učenje. Motorično učenje pospešuje rast in
zorenje otroka. Motorično učenje posledično vpliva tudi na gibalne izkušnje in
otroku omogoča hitrejšo in intenzivnejšo interakcijo z okoljem (Rajtmajer, 1991,
str. 34).
Ob zorenju in nabiranju gibalnih izkušenj (učenju) poteka proces diferenciacije
motoričnih sposobnosti, ki pomeni razčlenjevanje hipotetičnega generalnega
faktorja motorike na njegove posamezne subsisteme. Med subsisteme uvrščamo:
moč, hitrost, koordinacija, gibljivost, ravnotežje, preciznost in vzdržljivost. Ob
tem ima pomembno vlogo motorično učenje, ki preko treh faz učenja, in sicer
začetne, osnovne in zaključne faze, pospešuje diferenciacijo. V začetni fazi je
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
44
potrebno uskladiti senzorične, motorične in miselne operacije. Zaradi tega je
gibanje nekoordinirano, počasi in pomanjkljivo izvedeno. V osnovni fazi oz.
kontinuiranem ponavljanju, pri katerem gre za veliko serijo iteracij, se dosega vse
bolj koordinirano gibanje. Konča se z obliko gibalnega vzorca oz. stereotipa, ki je
voden na osnovi avtomatske regulacije. V zaključni fazi se doseže v gibanju
potrebna učinkovitost (Rajtmajer, 1990, str. 4950).
Refleksni gibalni vzorci so ontogenetsko (razvoj osebe) ali filogenetsko (razvoj
vrste) pogojeni. Ontogenetsko pogojeni so prijemalni refleks, sesalni refleks in
objemalni refleks, filogenetsko pa lokomotorne gibalne aktivnosti plazenja,
plezanja, stopanja in vzpenjanja. Orientacijski refleks sodi v posebno skupino in
otroku omogoča, da v prvem letu življenja zaznava vse spremembe v svoji
okolici. Pri ljudeh se je ta refleks razvil v najvišjo obliko radovednosti (prav tam,
str. 70).
Položajno-gibalni vzorci zahtevajo povečevanje mišičnega tonusa. Bistveno vlogo
ima položaj glave, saj refleksi prenehajo, ko se glava vrne v normalen položaj
glede na trup oz. prostor. Položajno-tonični gibalni vzorci otroku pomagajo pri
prilagajanju v novem okolje in jih delimo na simetrični tonični vratni refleks in
asimetrični tonični vratni refleks. Pri simetričnem toničnem vratnem refleksu
upogib glave nazaj povzroči iztegovanje rok s povečanim tonusom mišic in
krčenje nog z zmanjšanim mišičnim tonusom. Upogib glave naprej povzroči
upogib rok in iztegovanje nog z ustreznim mišičnim tonusom (iztegovanje
povzroči povečan mišični tonus). Asimetrični tonični vratni refleks, pri katerem
zasuk glave, na primer v desno, povzroči iztegovanje desne in krčenje leve roke.
Ta refleks prehaja tudi na noge. V začetku predstavlja oviro za prijemanje
predmetov (prav tam, str. 7172).
Postavitveno-gibalni vzorci ali statični refleksi omogočajo normalno držo glave
pri različnih položajih otroka. Najizrazitejši so med 6. in 12. mesecem.
Omogočajo dvigovanje glave, obračanje, sedenje, prehod v vzravnano držo (prav
tam).
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
45
Stojno-gibalni vzorci, ki jih imenujemo tudi statokinestetični refleksi, omogočajo,
da se telo prilagaja na osnovi gibalne reakcije novonastalim situacijam. Za
ohranitev ravnotežja, ki jih povzročijo zunanje sile (vlečenje, pritisk,
potiskanje…), človek reagira s statokinestetičnimi refleksi. Pojavljajo se torej pri
vseh oblikah izgube stabilnega položaja, ko je potrebno z gibalno reakcijo
vzpostaviti ravnotežni položaj (prav tam).
K razvoju hotene motorike prištevamo tri funkcionalna področja, in sicer obraz,
roke in noge. Hotena motorika se začne pojavljati ob grabljenju in spuščanju
predmetov, kar je izredno pomembno za nadaljnji razvoj psihomotorike. Gre za
igro prstov in okončin, preko katere si otrok utrjuje nove gibalne občutke. Otrok
hkrati nosi predmete v usta, jih stiska z ustnicami, s tem pa si razvija izrazno
motoriko (mimiko). Vsa ta gibalna aktivnost je razvojno pogojena, z ustreznimi
igračami jo pa lahko spodbujamo, saj si otrok z njimi pridobiva in uri osnovne
senzomotorične sposobnosti. Igra prstov, okončin in obraza je osnova za kasnejše
zahtevnejše gibalne vzorce (prav tam, str. 73).
Motorične sposobnosti so del splošne psihofizične sposobnosti človeka in se
nanašajo na določen nivo razvitosti osnovnih gibalnih dimenzij človeka.
Pogojujejo uspešno izvajanje gibanja (Rajtmajer, 1991, str. 48).
5.2.2.1 Moč
Telesna moč je sposobnost človeka, da se ta z mišičnim naprezanjem zoperstavlja
zunanjim silam ali premika lastno telo. Z njo premaguje odpore, kot so sile
partnerja, teže predmetov in gravitacijske sile. Telesna moč ima dominantno
vlogo v večini psihomotoričnih aktivnosti človeka. V fiziološko osnovo moči
sodijo masivnost okostja, potencialni volumen mišic, mišična viskoznost in
število aktiviranih celic, nevronov, ki kažejo stopnjo vzdraženosti (Rajtmajer,
1991, str. 52).
Moč je ena izmed sposobnosti za učinkovito izkoriščanje sile mišic pri
premagovanju zunanjih sil. Predstavlja osnovno gibalno sposobnost, saj brez nje
gibanja ne bi bilo. Moč ima pri večini gibalnih dejavnosti pomembno vlogo, kajti,
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
46
če otroci nimajo moči, razvite skladno z njihovo razvojno stopnjo, niso sposobni
premagovati naporov pri izvajanju športnih aktivnosti. Posledica slabo razvite
moči je prehitra utrujenost, kar povzroči otrokovo pasivnost (Videmšek idr.,
2003a, str. 40).
Videmšek idr., (2003a, str. 40) ločijo tri pojavne oblike moči, in sicer
eksplozivno, repetitivno in statično moč. Eksplozivna moč je sposobnost za
maksimalni dosežek telesa v prostoru: start, skok, met. Razvijemo jo lahko v
manjši meri, saj je njena prirojenost sorazmerno visoka. Repetitivna moč je
sposobnost za dalj časa trajajočo dejavnost, ki poteka z izmeničnim krčenjem in
sproščanjem mišic. V veliki meri jo lahko razvijemo. Manifestira se pri izvajanju
cikličnih gibanj, kot so hoja, tek, poskoki, kolesarjenje, plavanje. Statična moč je
sposobnost dolgotrajnega napenjanja mišic pri zadrževanju položaja pod določeno
obremenitvijo. Stopnja prirojenosti statične moči je manjša, zato lahko s primerno
vadbo precej vplivamo na njen razvoj. Pomembna je v mnogih športih, kjer je
potrebno zadržati določene položaje, npr. pri športni gimnastiki, borilnih športih
... Poudariti je potrebno, da se pri predšolskih otrocih izogibamo statičnega
naprezanja in statičnih vaj za razvoj moči. Bolje je, da poiščemo ustrezne igralne
oblike vadbe dinamičnega značaja, kot so skoki, poskoki, plezanje, elementarne
igre, ki vsebujejo mete, poskoke. Določene naloge naj otroci izvajajo bosi, saj si
tako razvijajo in krepijo mišice stopalnega loka.
Slobodnik idr., (2002, str. 2930) izpostavljajo tri vidike moči: vidik deleža
aktivne mišične mase, vidik silovitosti in vidik tipa mišičnega krčenja. Vidik
deleža aktivne mišične mase je lahko splošen, ta je značilen za celotno telo, gre za
podedovano značilnost, ki je usklajena s posameznikovim videzom, ali lokalen,
pri katerem je specifična moč pridobljena z vadbo. Vidik tipa mišičnega krčenja je
lahko statičen ali dinamičen. O statični (izometrični) mišični moči govorimo
takrat, ko se mišična pripoja ne približujeta, pritrjena je med dvema nepremičnima
točkama, notranja napetost pa se veča. O dinamični moči pa takrat, ko se mišična
pripoja spreminjata. Dinamično krčenje je lahko koncentrično, ko se mišica
skrajša, ali ekscentrično, ko se mišična pripoja med seboj oddaljujeta. Glede na
vidik silovitosti ločimo največjo ali maksimalno moč, hitro ali eksplozivno moč in
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
47
vzdržljivost v moči. Največja moč je sposobnost premagovanja velikih bremen z
največjo silo. Hitra moč je tista, pri kateri gre za sposobnost premagovanja
bremen in obremenitev z največjim pospeškom. Vzdržljivost v moči je sposobnost
dalj časa trajajočega premagovanja bremen in obremenitev. Delimo jo na statično
in dinamično.
Ob razvijanju telesne moči moramo biti pozorni, na pomembne vidike vadbe.
Dolgotrajni teki, poskoki, povzročajo negativni učinek na hrbtenico in sklepe,
zato je med njimi potrebno izvajati odmore. Vaje moči morajo biti usmerjene v
razvoj pravilne telesne drže. Pozornost zato namenimo razvijanju simetrične
telesne moči, mišicam, ki vplivajo na pravilno držo hrbtenice, mišicam
ramenskega obroča, mišičevju stopal. Tako preprečimo možnost pojava ploskih
nog in neustrezne hoje. S pretiravanjem pri razvijanju telesne moči negativno
vplivamo na normalen telesni razvoj in rast. Pri vajah moči se opredelimo za vaje
in naloge dinamičnega tipa. Izogibamo se dolgotrajnim napornim vajam moči,
posebej statičnim, saj te v času izvajanja fiksirajo respiratorne mišice, zadržujejo
dihanje, povečujejo pritisk v prsnem košu, zmanjšujejo oskrbo s kisikom, kar
lahko privede do težav s srcem. Otroke zato učimo pravilnega dihanja, tistega, na
popoln izdih. Uporabljamo dihalno-sprostitvene vaje (Rajtmajer, 1991, str.
5556).
Z razvijanjem telesne moči pri predšolskem otroku oblikujemo pravilno telesno
držo, lep videz s primerno razvito mišično maso, splošno telesno moč,
privzgajamo delovne navade in vztrajnost pri napornem delu (prav tam, str. 56).
5.2.2.2 Ravnotežje
Rajtmajer (1991, str. 59) opredeljuje ravnotežje kot sposobnost človeka, da ta
ohranja stabilen položaj kljub sili gravitacije in drugim dejavnikom, ki so zanj
moteči. Fiziološko osnovo ravnotežja tvorijo senzorno področje, ki združuje čut
za ravnotežje, čut za prostor in čut za težnost, ter mali možgani, ki predelujejo
informacije. Ravnotežje ima velik koeficient prirojenosti.
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
48
Ravnotežje je sposobnost ohranjanja stabilnega položaja in hitrega oblikovanja
kompenzacijskih gibov. Za oblikovanje slednjih je potrebna sinteza informacij iz
čutil, vida in sluha ter ravnotežnega organa v srednjem ušesu. Da bi ohranili
ravnotežni položaj, je potrebno nenehno in zelo hitro oblikovanje ustreznega
gibalnega programa, kateri vsebuje korekcijske gibe. Ravnotežje delimo na
statično, ohranjanje ravnotežnega položaja v mirovanju, in dinamično, ohranjanje
ravnotežnega položaja v gibanju. Predšolski otroci imajo slabo razvito sposobnost
ravnotežja, zato moramo že pri mlajših otrocih pričeti z razvijanjem te
sposobnosti. Različne gibalne naloge za razvoj ravnotežja so: hoja po črti, stoja na
eni nogi, hoja po vrvi na tleh, skakanje po eni nogi, hoja po gredi. Uporabljajo se
tudi gibalne naloge, ki vključujejo gibalni problem: hoja po gredi, kjer se srečata
dva otroka, obračanje na gredi, nošenje bremen, stopanje na valj ali kvader,
smučanje. Sposobnost ravnotežja je pomembna tudi v vsakdanjem življenju
(Videmšek idr., 2003a, str. 4445).
Ravnotežje je sposobnost zaznavanja položaja, drže in gibanja posameznih delov
telesa. Temelji na kontinuiranem sprejemanju senzoričnih informacij iz perifernih
receptorjev v centralni živčni sistem, pri čemer sodelujejo različni senzorični
sistemi (kožni, mišični, kitni in sklepni receptorji, organ za vid, ravnotežni organ).
Na podlagi teh se oblikujejo motorični odgovori za vzdrževanje in vzpostavljanje
ravnotežja (Škof, 2010, str. 33).
Slabo razviti sposobnosti ravnotežja in koordinacije gibanja sta pri otroku do 5.
leta starosti pomembna dejavnika, ki preprečujeta hitrejše usvajanje enostavnih,
posebej pa sestavljenih, koordinacijsko zahtevnejših, gibanj, kot so vožnja s
kolesom, drsanje, smučanje. Zato je potrebno otroku omogočiti pogosto izvajanje
nalog, ki pospešujejo razvoj teh gibalnih sposobnosti (Videmšek idr., 2003b, str.
56).
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
49
5.2.2.3 Koordinacija
Koordinacija je sposobnost, ki je odgovorna za učinkovito oblikovanje in
izvajanje sestavljenih gibalnih nalog. Osnovne značilnosti koordinacije so
pravilnost, pravočasnost, racionalnost, izvirnost, stabilnost. Prirojenost
koordinacije je sorazmerno visoka in v največji meri odvisna od dobrega
delovanja centralnega živčnega sistema. Razvoj koordinacije se začne že v
fetalnem obdobju, saj plod že v materinem telesu pridobiva prve gibalne izkušnje.
V največji meri pa otroci te izkušnje pridobijo do 6. leta starosti. To je obdobje, v
katerem so najbolj dojemljivi za sprejem raznovrstnih gibalnih informacij in
njihovo združenje. Do 11. leta je razvoj strm, nato pa v času pubertete, zaradi hitre
rasti skeleta, nekoliko upade. Vrhunec doseže pri 20. letih, po 35. letu pa se začne
upad (Videmšek idr., 2003a, str. 4243).
Koordinacija je sposobnost usvajanja in izvajanja sestavljenih gibalnih nalog. Je
motorična spretnost, ki je pogojena z visoko stopnjo prilagajanja živčnega sistema
gibalnim situacijam in analiziranja ter izpopolnjevanja gibanja. Razvijamo jo s
širjenjem motoričnih izkušenj in znanj, z usvajanjem novih gibov v novih
kombinacijah in njihovim utrjevanjem (Slobodnik idr., 2002, str. 31).
Koordinacija je sposobnost usklajenega gibanja teles v nepredvidljivih,
nenaučenih situacijah. Razvijamo jo z raznimi gibanji, ki se razlikujejo od
običajnih. Izboljšuje se predvsem v procesu učenja nekega gibanja. Gibanja
nenehno spreminjamo, s tem pa poskušamo doseči, da so ta čim bolj zapletena.
Spreminjamo tudi okolje (raven, neraven teren), položaj izvedbe gibov (stoje, po
vseh štirih), pravila iger (večje, manjše število dotikov) in uporabljamo različne
rekvizite (košarkarske, rokometne žoge) (prav tam, str. 41).
Koordinacija je povezana z manifestacijo vseh drugih gibalnih sposobnosti, ki
morajo biti ustrezno razvite. Tako se lahko koordinacija preko njih izrazi na višji
ravni. Otrok, ki nima ustrezno razvitih koordinacijskih sposobnosti, je nespreten,
negotov v dejavnostih, zelo počasi pridobiva nove gibalne vzorce, nenehno išče
našo pomoč. Zato ga je potrebno še posebno spodbujati k izvajanju gibalnih nalog
(Videmšek idr., 2003a, str. 43).
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
50
Vrste koordinacije so:
sposobnost opravljanja ritmičnih motoričnih nalog (določene gibe je
potrebno opraviti v ritmu),
sposobnost pravočasne izvedbe motorične naloge (hitre in silovite akcije,
ki jih je potrebno izvesti v točno določenem trenutku),
sposobnost reševanja nalog z nedominantnimi okončinami (je pridobljena),
sposobnost hitrega spreminjanja smeri gibanja (agilnost, ki je pomembna v
športnih igrah),
sposobnost natančnega zadevanja cilja (preciznost) in
sposobnost natančnega vodenja gibanja (Slobodnik idr., 2002, str. 3132).
Razvoj grobih in velikih telesnih gibov poteka z razvojem gibov gornjih udov do
gibov spodnjih udov in do hkratnih gibov več delov telesa. Drobni koordinirani
gibi potekajo v razvoju gibov rok in prstov, sledi koordinacija oči in rok, ušes in
rok, koordinacija rok, nog ter razvoj kombinacij koordiniranih gibov (Zurc, 2008,
str. 39).
5.2.2.4 Vpliv gibalnih aktivnosti na razvoj gibalnih sposobnosti
Gibalna dejavnost, športna dejavnost in gibalne sposobnosti so termini, ki se
mnogokrat enačijo, zato jih je potrebno smiselno opredeliti. Gibalna dejavnost je
dejavnost, ki je rezultat dela skeletnih mišic, kjer je končna poraba energije večja
kot pri mirovanju. Športna dejavnost je podkategorija gibalne dejavnosti, ki je
načrtovana, strukturirana in ponavljajoča se. Njen namen je izboljšati, ohraniti
enega ali več parametrov telesne pripravljenosti. Gibalne sposobnosti so
opredeljene kot sklop sposobnosti, ki jih ljudje imamo in jih razvijamo, in so
povezane s sposobnostjo izvajanja gibalnih aktivnosti (Šimunič idr., 2010, str.
45).
Rajtmajer (1991, str. 51−52) navaja, da se ob motoričnem učenju, razvijajo tudi
motorične sposobnosti. Pri otrocih je potrebno upoštevati proces zorenja, zaradi
katerega v učenju ne morejo narediti večjih in hitrih kvalitativnih skokov. Velik
obseg gibalne vadbe je posledično bolj usmerjen na razvijanje sposobnosti kot na
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
51
učenje in pridobivanje znanj. Ko sposobnosti dosežejo določen višji razvojni nivo,
je mogoče sprejemati nova motorična znanja, ki so potrebna ob razvijanju
zahtevnejših motoričnih sposobnosti. Iz tega izhaja dejstvo, da sta motorično
učenje in proces razvijanja motoričnih sposobnosti povezana.
Z gibalnimi dejavnostmi otrok razvija naslednje psihofizične sposobnosti in
lastnosti:
gibalne sposobnosti: koordinacija gibanja, ravnotežje, hitrost, moč,
gibljivost, preciznost;
samozavedanje (pridobivanje podobe o sebi, orientacija lastnega telesa,
telesna slika in shema, zavedanje telesa);
zavedanje prostora in časa, ker je gibanje dogajanje v prostoru in času;
govor: razumevanje govora drugih, besedno izražanje;
zaznavanje oblik, gibanj, dogajanj v okolju, občutljivost za dogajanje v
okolju;
višje spoznavne funkcije: pomnjenje, predstavljanje, domišljija, mišljenje;
ustvarjalnost, ustvarjalna stališča;
čustvena in socialna prilagojenost (Videmšek idr., 2003b, str. 25).
Telesne vaje v okviru gibalne vzgoje za predšolske otroke vključujejo sodelovanje
večjega števila osnovnih motoričnih sposobnosti. Tak primer je plezanje po lestvi,
ki zahteva določeno mero moči rok in ramenskega obroča, ravnotežja in
koordinacije celega telesa ter sposobnost reorganizacije gibanja. Sposobnost hitre
spremembe smeri gibanja (agilnosti) je odvisna od moči nog, hitrosti, koordinacije
celega telesa in ravnotežja. Pri izvajanju skokov na tleh so soudeležene
eksplozivna moč, koordinacija, ravnotežje in vzdržljivost. Tako se pri otrocih
razvijajo motorične sposobnosti (Rajtmajer, 1991, str. 64).
Veliko primerov kaže, da ni motorične aktivnosti, pri kateri ne bi sodelovala
telesna moč. Prav tako v koordinacijo in ravnotežje usmerjene vadbe ne moremo
izvajati brez telesne moči. Zato je pri izbiri nalog za razvijanje motoričnih
sposobnosti predšolskih otrok potrebno upoštevati in uporabljati takšne vaje, ki
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
52
niso specializirane, temveč je za realizacijo potrebnih več primarnih motoričnih
sposobnosti (prav tam, str. 64−65).
Otrok z različnimi gibalnimi aktivnostmi v zaprtem prostoru in na prostem razvija
gibalne in funkcionalne sposobnosti ter spoznava in usvaja osnovne prvine
različnih športnih zvrsti. Gibalne aktivnosti od otroka zahtevajo, da se zaveda
drugih otrok in odraslih, da z njimi deli prostor in stvari, da sodeluje. Pri gibalnih
aktivnostih v parih ali skupini si skupaj z drugimi prizadeva doseči cilj. V
elementarnih gibalnih igrah spoznava smisel in pomen upoštevanja pravil in
sodelovanja ter spoštovanja in upoštevanja različnosti. Otrok je pri gibalni
aktivnosti ustvarjalen, kadar išče svoje načine in poti za rešitev različnih gibalnih
nalog, izraža svoja čustva in občutja, in z lastno domišljijo odgovarja na nove
izzive (Šimunič idr., 2010, str. 8).
V strokovni literaturi so podana številna priporočila glede gibalne aktivnosti, ki
skušajo opredeliti njeno pogostost, intenzivnost, obliko in trajanje. Za mlajše
otroke se skladno z njihovimi razvojnimi potrebami poudarja predvsem
variabilnost gibalnih aktivnosti. Te naj bodo zabavne in zanimive, saj bodo na
otroke vplivale motivacijsko. Upoštevati je potrebno tudi naravo gibalne/športne
aktivnosti, ki je pri otrocih pretežno intervalne narave. Ne moremo pričakovati, da
jo bodo izvajali neprekinjeno, temveč bodo izmenjevali kratke intervale zmerne
do visoko intenzivne aktivnosti s pogostimi obdobji mirovanja. Za šoloobvezne
otroke in mladostnike je priporočeno 60 minut ali več vsakodnevne
gibalne/športne aktivnosti, ki bi dosegala zmerno do visoko stopnjo intenzivnosti.
Poznavanje gibalnega vedenja otrok, stanja gibalnih sposobnosti in telesnih
značilnosti je ključnega pomena (prav tam, str. 10−12).
Gibalna aktivnost predstavlja kompleksen proces. Gibalno aktivnost določajo
intenziteta (visoka, zmerna in nizka), modalnost (prekinjajoča, kontinuirana),
oblika, vsebina in trajanje aktivnosti. Otroci v predšolski dobi in na začetku
osnovnega šolanja uživajo v igri, predvsem v aktivnostih, ki zahtevajo gibanje
celega telesa in so že po naravi aktivni (prav tam, str. 25).
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
53
Motorični učni proces poteka preko opazovanja, mišljenja in praktične aktivnosti
otroka. Otrok pri opazovanju demonstriranega gibanja o gibanju razmišlja in ga z
vadbo podrobneje spoznava, se ga nauči. Ti procesi privedejo do formiranja
ustreznih gibalnih stereotipov. Pri motoričnem učenju majhnih otrok je vsaka
vaja, gibalna naloga, nova informacija, ki izzove nove izkušnje. Ob razvijanju
motoričnih sposobnosti se pridobiva tudi znanje (Rajtmajer, 1991, str. 31).
Ob motorični aktivnosti otrok skače, teče, se plazi in pleza, obvladuje posamezna
velika in mala orodja pri zahtevnejših gibalnih dejavnostih, skratka se giblje.
Motorična aktivnost mu omogoča generiranje moči, s katero opravlja
lokomotorne, manipulativne in ravnotežne aktivnosti (prav tam, str. 123).
Motorično učenje poteka v treh fazah. Prva faza je obvladovanje gibanja v
grobem. Gre za fazo grobega koordiniranja gibanja. Učenje poteka od prvega
spoznavanja gibanja do stadija, ko posameznik izvede gibanje. V tej fazi nastaja
gibalna predstava, ki je groba, nepopolna, povezovanje gibov telesa je slabše.
Potrebno in pomembno je ugotoviti začetno stanje posameznikov, zagotoviti
aktivno sodelovanje vseh, pomembne so demonstracije, ogretost učencev, vadba z
veliko ponovitvami in povratnimi informacijami vadečim. Druga faza
motoričnega učenja zajema učenje od grobe do fine koordinacije gibanja.
Pomembna je motivacija za delo, mnogokratno ponavljanje, potrebna je
demonstracija, zagotoviti je potrebno povratne informacije. S tretjo fazo
motoričnega učenja dosegamo avtomatizacijo gibanja (Slobodnik idr., 2002, str.
37−38).
Igra in učenje je športna dejavnost otrok, ob kateri se razvijajo gibalni potenciali,
ki otrokom zagotavljajo radost in veselje v dejavnosti ter obvladovanje samega
sebe v gibanju. V bistvu je otrokova celotna telesna in športna dejavnost neke
vrste raznovrstna kondicijska dejavnost (Škof, 2010, str. 37−38).
Preučevanje in poznavanje dejavnikov, ki vplivajo na gibalno vedenje otrok, je
nujno za razumevanje značilnosti gibalne aktivnosti. Dejavniki ne delujejo ločeno,
temveč se med seboj povezujejo in prepletajo, zato jih je potrebno obravnavati kar
najbolj celostno (Šimunič idr., 2010, str. 24).
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
54
Z vajami poskrbimo, da so otrokove glavne mišice in sklepi zdravi in gibčni ter
jim pomagamo, da ostanejo okretni in zmorejo uspešno izvajati različne možne
oblike gibanja. Vaje mehke gimnastike niso koristne le telesno, ampak vplivajo
tudi na otrokovo samozavest, sproščenost, zaupanje in zadovoljstvo. Ob vajah se
otrok počuti udobneje v svojem telesu; je bolj stabilen na nogah in zanesljivejši v
svojih odzivih (Walker, 2003, str. 6−7).
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
55
5.3 Hrbtenica
Hrbtenica, katere latinsko ime je columna vertebralis, je močna in prožna. S
pravilno obliko prenese vsakodnevne pritiske in napor. Varuje hrbtenjačo in je
pritrdišče za rebra, medenico in hrbtne mišice. Meri približno dve petini skupne
telesne višine (Weller, 2010, str. 10−11).
Hrbtenica poteka med lobanjo in vrhom trtične kosti. Tvori skelet vratu in hrbta
(Vogrin idr., 2012, str. 13).
Hrbtenica je opora trupa, ki je trdna in prožna. Nosi glavo z možgani. Prilagaja se
spremembam obtežitve, sedenju in hoji. Njena elastičnost je pomembna za zaščito
hrbtnega mozga. Hrbtenica ni ravna, kar je lastnost, ki hrbtenici omogoča
prožnost (Štiblar Martinčič idr., 2007, str. 30−31).
Hrbtenica ima vlogo vertikalizacije in vzdrževanja statičnih in dinamičnih
položajev. Omogoča raznovrstna gibanja, ublažuje sile, ki delujejo na telo, in ščiti
telesno votlino (Kramberger idr., 2009, str. 36).
Hrbtenica in rebrna kletka sta drugi del osnega ogrodja. Ima 33 vretenc, od tega je
gibljivih 26 vretenc. Gibljivi del hrbtenice se ves čas srečuje z napori, nosi težo
telesa in nasprotuje obremenitvam, ki smo jim izpostavljeni pri težkem delu, ob
dvigovanju bremen sključeno in ob vsakodnevnem sedenju v nepravilnem
položaju. Obdaja hrbtni mozeg ali hrbtenjačo. Hrbtenjača poteka po hrbteničnem
kanalu, v medvretenčnih prostorih pa skozi odprtine iz nje izhajajo živci, ki se
razvejajo po vsem telesu (Stušek, 2001, str. 121−122).
Pogled s strani daje hrbtenici obliko dvojnega S. Krivine hrbtenici omogočajo
fleksibilno podporo. Ob preučevanju razvoja otrokove hrbtenice je pozornost
treba usmeriti tudi na dejavnike, ki povzročajo nepravilen razvoj. Vzroki
nepravilnega razvoja so lahko notranji ali endogeni, ki povzročajo t.i. genske
nenormalnosti, in zunanji ali eksogeni, ki izvirajo iz okolja in so pridobljeni v
procesu razvoja in rasti. Notranji vzroki so večinoma posledica anomalij
(odstopanj, nepravilnosti) v strukturi ali funkciji določenih organskih sistemov
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
56
(gibalnega, nevropsihičnega, motenj delovanja endokrinih žlez, čutil). Zunanji
vzroki pogosto izhajajo iz obremenitev, neustreznega sedenja, spanja, večurnega
sedenja pred televizorjem, neusklajenosti delovnega pohištva z otrokovimi
antropometrijskimi značilnostmi, neustreznih oblačil, obutve, pomanjkanja
gibalne aktivnosti (Zurc, 2006, str. 30−47).
Ukrivljenost hrbtenice omogoča veliko obremenitev ter gibalnih storitev, ki jih pri
štirinožnih sesalcih ni moč videti. Vsak človek se rodi z ravno hrbtenico, ki se
razvija in oblikuje v hrbtenične krivine v procesu njegovega telesnega razvoja.
Možnosti za propadanje pokončne drže se pojavljajo v zgodnji mladosti človeka,
saj so takrat organski sistemi v fazah dinamičnega razvoja in rasti. Ravno zato so
gibalna aktivnost in gibalne dejavnosti v zgodnjem otroštvu izrednega pomena.
Otrok se z njimi optimalno razvija, nudijo mu užitek in ugodje, pridobiva več
izkušenj ob tem pa ima vse več možnosti, da jih bo izkušnje usvojil in ga bodo te
spremljale vse življenje. Za človekovo pokončno držo, vzravnano stojo in dobro
počutje moramo posvetiti dovolj pozornosti ohranjanju drže (Vauhnik, 2011, str.
58).
V razvoju skeleta dvonožcev zavzema hrbtenica človeka posebno mesto, saj se je
ta, poleg medenice, spremembam v razvoju najbolj prilagodila. Zaradi pokončne
drže mora nositi breme, zato se je morala razviti v masivne, močne kosti. Nastala
je nihajoča ritmična hoja človeka, kateri ustreza hrbtenica v današnji obliki
(Trampuš, 1999, str. 20).
V maternici in za čas po rojstvu, je dojenčkova hrbtenica oblikovana kot črka C.
Ta krivulja se imenuje primarna krivulja−Kyphotic (Bridwell, 2014).
Otrokova hrbtenica je v maternici oblikovana kot črka C. Je iz hrustanca in je zelo
mehka ter prožna. Ukrivljenost hrbtenice otroku omogoča, da se v maternici
udobno namesti (Johnson, 1999, str. 20).
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
57
5.3.1 Zgradba hrbtenice
Hrbtenica je opora za trup pri sedenju, stanju in hoji. Zgrajena je iz 33 vretenc.
Ločimo 7 vratnih (cervikalnih) vretenc, 12 prsnih (torakalnih), 5 ledvenih
(lumbalnih), 5 križnih (sakralnih) in 3 trtična (kokcigealna) vretenca. Med seboj
so povezana na dva načina: z med sklepnimi odrastki sosednjih vretenc, ki so
ploski in malo gibljivi pravi sklepi in s prožnimi medvretenčnimi ploščami, ki so
iz vezivnega hrustanca z mehkim, zdrizastim jedrom (Pocajt in Širca, 1990, str.
22−23).
Hrbtenica poteka po vsej dolžini na hrbtni strani trupa in je dvakrat ukrivljena v
obliki dvojne črke S (Svetina in Novak, 2010, str. 16).
Hrbtenico predstavlja steber koščenih vretenc, ki jih med seboj ločijo
medvretenčne ploščice. Posamezno vretence je povezano z naslednjim vretencem
(Turk, 2008, str. 36).
Vretenca se imenujejo glede na njihov zavzemajoč položaj. Med seboj se
razlikujejo po velikosti in obliki (Weller, 2010, str. 12).
Pri vratnih vretencih sta zgornji dve v vseh smereh zelo gibljivi. Prsna vretenca
nosijo rebra in tvorijo rebrno kletko, ki jo v sprednjem delu končuje prsnica.
Križna vretenca predstavljajo negibljivi del, zraslih v trikotno kost križnico. Trtica
nima nobene naloge. Zaradi pokončne drže pri človeku je ledveni del najbolj
obremenjen, saj se mora za pokončno hojo upogniti naprej (Stušek, 2001, str.
121).
V vratnem delu hrbtenico obračamo na vse strani. V prsnem delu jo nagibamo v
levo in desno. V ledvenem delu jo upogibamo naprej in nazaj. Križna vretenca so
zraščena v eno kost, zato križni del hrbtenice ni gibljiv. Vsa vretenca skupaj
oklepajo hrbtenični kanal, v katerem se nahaja hrbtni mozeg ali hrbtenjača.
Slednja je najlažje dostopna v ledvenem delu od zadaj, saj so trni vretenc skoraj
vodoravni, večji presledki med vretenci, imenovani medvretenčne line, skozi
katere potekajo hrbtenjačni živci (Pocajt in Širca, 1990, str. 24).
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
58
Vretence je sestavljeno iz telesa, loka, stranskih in sklepnih odrastkov ter trnov.
Na odrastke in trne so pritrjene vezi in mišice. Vretenca se med seboj razlikujejo
po obliki. Med seboj so vretenca povezana s sklepnimi odrastki in
medvretenčnimi ploščicami. Sklepni odrastki vsebujejo prave sklepe, ki so ploski
in slabo gibljivi (Plut, 2002, str. 34−36).
Vretenca se razlikujejo po velikosti, nekatera pa imajo tudi posebno obliko. Prvo
vratno vretence je sestavljeno iz dveh lokov. Imenujemo ga nosač (atlas), ker nosi
glavo. V sklepu med nosačem in zatilno kostjo z glavo kimamo. Drugo vratno
vretence imenujemo okretač (axis), ker v sklepu med njim in atlasom obračamo
glavo. V križnem delu hrbtenice so vretenca zraščena v trikotno kost križnico (os
sacrum), ki ji sledi trtica (os cocygis), sestavljena iz treh do petih trtičnih vretenc.
Trtična vretenca so pri človeku ostanek zakrnelega repa (Pocajt in Širca, 1990, str.
25−26).
Povezanost vretenc omogoča gibčnost in prožnost hrbtenice. Hrbtenični kanal
ustvarjajo telesa in loki vseh vretenc. V njem se nahaja hrbtni mozeg ali
hrbtenjača, ki je podaljšek možganov. V in iz hrbtenjačnega kanala so ob strani
izpeljane tako imenovane medvretenčne line. Te omogočajo, da skoznje potekajo
hrbtenični živci (Plut, 2002, str. 36).
Vretenca imajo vretenčne loke, ki hrbtenični kanal obdajajo s hrbtenjačo. Med
vretenci živci izhajajo na levo in desno stran hrbtenice. Med njimi so prožne
medvretenčne ploščice ali diski iz hrustanca in veziva, ki dajejo hrbtenici
prožnost. Hrbtenjača je del živčevja, ki se nadaljuje v možgane (Svetin in Novak,
2010, str. 16).
Medvretenčna ploščica je zgrajena iz čvrstega prožnega hrustanca, ki ob pritisku
ublažuje sunke in udarce med sukanjem, prenašanjem bremen in skakanjem.
(Vodnik po telesu, 1996, str. 38−39).
Medvretenčne ploščice so iz vezivnega hrustanca, v sredini iz zdrizastega jedra.
Po hrbtenici navzdol so vedno debelejše, saj nosijo vedno večjo težo (Plut, 2002,
str. 34−36).
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
59
Medvretenčne ploščice so čvrsto pritrjene na zgornje in spodnje vretence.
Nahajajo se od drugega vratnega vretenca do križnice. Prenesejo velike
obremenitve, omogočajo premikanje hrbtenice in absorbirajo vertikalne udarce
(Weller, 2010, str. 12−13).
Hrbtenjača je glavni živec in je povezava med telesom in možgani. Dolga je
približno 45 centimetrov in debela kot mezinec. Zgornji del se nadaljuje v
možgane, spodnji del pa se v višini pasu razveji na živce. Zgornji živci v vratu se
razširijo v rame in roke, osrednji v prsni in trebušni del, spodnji živci v noge
(Parker, 2006b, str. 8).
Enaintrideset hrbtenjačnih živcev se deli na osem vratnih: prvi štirje oživčujejo
vrat, zatilje in trebušno prepono, drugi štirje pa zgornji okončini; dvanajst prsnih:
oživčujejo steno prsne in trebušne votline; pet ledvenih, pet križnih, en par
trtičnih: oživčujejo spodnji okončini in steno medenice (Slapnik, 2006, str. 29).
Na hrbtenici se nahajajo pravi sklepi, ki so med sklepnimi odrastki, in nepravi
sklepi. Dolgi in kratki ligamenti podpirajo stabilnost hrbtenice. Dolgi povezujejo
sprednje in zadnje strani teles, kratki pa povezujejo vretenčne loke in odrastke
med seboj (Popovič, 2003, str. 24).
Vezi ali ligamenti so iz vezivnega tkiva. Povezujejo loke vretenc in tesno obdajajo
telesa vretenc. Njihova naloga je, da skrbijo za poravnanost hrbtenice in
preprečujejo poškodbe pri prevelikih premikih (Weller, 2010, str. 14).
Hrbtenica ima nalogo, da podpira precejšnjo težo. Ob dvigovanju bremen, se pri
vretencih stopnjujejo preobremenitve, ki privedejo do okvare medvretenčne
ploščice (Turk, 2008, str. 37).
Medenica povezuje hrbtenico s spodnjima udoma. Medenica je koščen obroč.
Sestavljena je iz dveh kolčnic, med njima je križnica, spredaj pa je sramnična
zrast (Plut, 2002, str. 37).
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
60
5.3.2 Oblika hrbtenice
»Hrbtenica ni ravna. V vratnem delu je ukrivljena navzpred, v prsnem navzad, v
ledvenem spet navzpred in v križnem navzad.« (Bizjak, 2002, str. 24).
Vratna lordoza je krivina naprej v vratnem in ledvenem delu. Prsna kifoza je
krivina nazaj v prsnem in križničnem delu (Plut, 2002, str. 34).
Prvi dve vretenci, nosač, ki nosi glavo, in okretač, ki jo vrti, vratnem delu
hrbtenice omogočata obračanje glave na vse strani. Hrbtenico v prsnem delu
nagibamo v levo in desno stran. V ledvenem delu jo premikamo naprej in nazaj. V
križničnem delu so vretenca zraščena v križnico, zato tam ni gibljivosti. Prav tako
niso gibljiva trtična vretenca, ki so ostanek zakrnelega repa (prav tam, str. 36).
Gibljivost vretenca je zalo majhna, vendar se majhni premiki po celotni hrbtenici
seštevajo in je celotna hrbtenica dobro gibljiva (Parker, 2006a, str. 34).
Hrbtenica je ravna pri novorojenčku. Ko dojenček dviguje glavo, se mu ukrivi
vratni del, ob sedenju in hoji, pa še drugi deli. Pri ležanju otroka se hrbtenica še
izravna, pri odraslem se to ne zgodi več (Bizjak, 2002, str. 24).
Značilna oblika hrbtenice s t. i. fiziološkimi krivinami se oblikuje v prvem letu
človekovega življenja. Gledano od strani ima hrbtenica obliko velike črke S. Na
njej se loči vratna vbočenost (lordoza), prsna izbočenost (kifoza) in ledvena
vbočenost (lordoza). Gledano od zadaj ima zdrava hrbtenica ravno obliko. Trdnost
ji dajejo vezi in mišice, s katerimi tvori celoto. Brez vezi in mišic bi se hrbtenica
zaradi velikega pritiska v medvretenčnih ploščicah razširila daleč čez fiziološke
meje. Različna zgradba posameznih delov hrbtenice odgovarja njeni vlogi in
namenu v posameznem predelu, npr.: močno razvita ledvena vretenca so potrebna,
da bi zmogla velike obremenitve ledvene hrbtenice (Zurc, 2006, str. 30−32).
Prožne ploščice ali diski iz hrustanca in veziva, ki so med vretenci, omogočajo
gibljivost hrbtenice (Svetina in Novak, 2010, str. 15).
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
61
Nenormalne ali pretirane krivine so posledica prirojenih okvar, slabe drže, šibkih
mišic ali bolezni, ki oslabijo kost (Vodnik po telesu, 1996, str. 39).
5.3.3 Razvoj hrbtenice
Oblika hrbtenice se z razvojem spreminja. Prve mesece po rojstvu se začnejo
oblikovati prve fiziološke krivine. Ob dviganju glavice se oblikuje vratna lordoza.
S plazenjem po štirih se oblikuje ledvena lordoza. Vse te faze so del
individualnega razvoja in se ob otrokovi dozorelosti spontano vertikalizirajo
(Kramberger idr., 2009, str. 37).
Človek se rodi z ravno hrbtenico, ki se razvija in oblikuje v hrbtenične krivine v
procesu telesnega razvoja. Prsna in križnična krivina sta primarni krivini.
Razvijeta se že v obdobju fetusa. Vratna in ledvena krivina sta sekundarni krivini
(Zurc, 2006, str. 30).
Razvoj hrbtenice je povezan z razvojem vretenc oz. nastankom hrustančne
hrbtenice. Do konca procesa okostenitve fiziološke krivine še niso stabilne. Te se
zravnajo pri ležanju. Hrbtenica je zelo gibljiva. V tem času je otrok pod močnim
vplivom različnih dejavnikov, ki vplivajo na oblikovanje položaja hrbtenice. Sam
razvoj hrbtenice in njenih krivin se konča šele v adolescenci (prav tam, str. 31).
Vretenca in kosti hrbtenice se razvijajo stopenjsko (Turk idr., 2008, str. 37).
Razvoj hrbteničnih krivin poteka po rojstvu po spodaj navedenih korakih:
vratna krivina se razvije, ko otrok dviguje glavo,
prsna krivina se razvije, ko začne otrok sedeti in
ledvena ter križnotrtična krivina se razvije, ko otrok shodi (Popovič, 2003,
str. 24).
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
62
5.3.4 Metode spremljanja razvoja hrbtenice
Zaradi pomembnosti hrbtenice so si raziskovalci prizadevali ugotoviti, s kakšnimi
metodami bi lahko ločevali ustrezni položaj hrbtenice od neustreznega (Zurc,
2006, str. 36).
Vizualna metoda
Ena izmed najstarejših in danes najpogosteje uporabljenih metod za diagnozo
odstopanj v položaju hrbtenice je vizualna metoda. Je metoda kliničnega pregleda,
ki je najmnožičnejši način ocenjevanja razvoja otrokove hrbtenice v organiziranih
zdravstvenih službah pri rednih sistematskih pregledih. Pri vizualnem ocenjevanju
telesne drže so potrebne optimalne tehnične razmere za merjenje, ki zadevajo:
prostor, osvetlitev, temperaturo, oblačilo oz. dostopnost merjencev. Merjence se
opazuje od spredaj, bočno in od zadaj, v stoječem, sedečem, ležečem položaju ter
med hojo (prav tam, str. 37).
Pri ocenjevanju telesne drže je pomembno, da poteka po določenem vrstnem redu
ocenjevanja posameznih delov telesa. Poteka po sledečem zaporedju: položaj
glave in vratu, oblika prstnega koša, položaj ramen in lopatic, položaj medenice,
oblika trebuha, položaj hrbtenice, oblika zgornjih in spodnjih okončin in stopal
(prav tam).
V okviru vizualne metode pri odkrivanju odstopanj hrbtenice je velikokrat
uporabljen Adamov test predklona. Otrok spusti glavo na prsi, roki pa mu prosto
visita sklenjeni spredaj. V tem položaju se počasi pripogne naprej, se z zgornjim
delom telesa nagne v levo in desno, da ocenjevalec lahko ugotovi rigidnost
krivine (prav tam).
Obstaja več različic vizualne metode ocenjevanja:
vizualna metoda, ki se določa po sistematičnosti kota med vratom in
ramenoma, po višini ramen in vrhov lopatic ter njihove medsebojne
oddaljenosti, simetričnosti mišic, obliki hrbta in prsnega koša;
vizualna metoda, ki se zaključi na osnovi seštevka ocene drže glave,
ramen, lopatic, razvitosti prsnega koša, oblike trebuha in nog (prav tam,
str. 38).
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
63
Dopolnjeno vizualno ocenjevanje z merskimi pripomočki
Ocenjevalci se pri vizualni metodi zavedajo subjektivnosti, zato uporabljajo
merilne pripomočke, ki so hitri in enostavni za uporabo. Ti so primerni za
merjenje na hrbtenici (Prav tam, str. 40−41).
Taki pripomočki so: inklinometer, centimetrski meter, deščica za polaganje,
svinčnica, dermograf in kobra.
Inklinometer, je pripomoček, s katerim se določi kot medenice. Gre za
metodo za merjenje nagiba medenice.
Svinčnica je pripomoček, s katerim lahko merimo več elementov telesne
drže, lahko npr. določimo težiščnico, ki poteka navpično skozi težišče.
Svinčnica je tudi ustrezen pripomoček za ugotavljanje in merjenje
fizioloških krivin hrbtenice.
Kobra je pripomoček iz plastične ovojnice in svinčenega jedra, dolžine 60
do 80 cm in kvadratnega prereza 1x1 cm. Pomembno je, da kobra pri
prenosu ne spremeni oblike (prav tam).
Tako vizualna metoda ocenjevanja položaja hrbtenice kot tudi ocenjevanje z
merilnimi pripomočki temeljita na podatkih pri statični drži hrbtenice, ki pokažejo
razporeditev njenih segmentov. Ocenjevati jo je mogoče tudi v dinamičnem
položaju, med gibanjem, pri katerem se kažejo: položaj telesnih segmentov, akcija
mišic in motorične sposobnosti (prav tam, str. 42).
Mišični testi
Merjenje ustreznosti položaja hrbtenice v dinamični drži poteka s pomočjo t.i.
hrbtno-mišičnih funkcionalnih testov. Ti vključujejo teste dviganja, teste statične
vzdržljivosti hrbta ipd. V dosedanjih raziskavah je bilo dokazano, da navedeni
testi ne prinašajo enakovrednih ugotovitev o ustreznosti položaja hrbtenice.
Pomeni, da ti testi merijo različne funkcije hrbtenice (prav tam, str. 42−43).
Prisotna sta genski vpliv in vpliv okolja, kar kaže na to, da vsi mišični testi ne
merijo enakih značilnosti delovanja hrbtnih mišic. Slednje je potrebno upoštevati
pri izbiri testa in njegovi interpretaciji. Mišični testi so časovno in izvedbeno
zahtevni (prav tam).
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
64
Rentgensko diagnosticiranje
Je eno izmed najnatančnejših metod za ugotavljanje neustreznosti položaja
hrbtenice z rentgensko sliko. Je med najbolj verodostojnimi, objektivnimi in
zanesljivimi metodami za ugotavljanje strukturnih sprememb na hrbtenici (prav
tam).
Merjenje hrbtnih mišic in metoda tenziomiografije
Je ena izmed možnosti za ocenjevanje položaja hrbtenice z meritvami hrbtnih
mišic, ki imajo pomembno vlogo pri vzdrževanju pokončne drže. Druga od novih
tehničnih postopkov za pridobivanje objektivnih informacij o značilnostih hrbtnih
mišic je tudi metoda tenziomiografije. Temelji na merjenju odmika trebušnih
mišic in omogoča analizo lastnosti skeletnih mišic. S primerjavo rezultatov,
pridobljenih ob meritvi para mišic na dominantni in nedominantni strani, se
preverijo razlike v razvitosti mišic. Posledično se lahko sklepa o možnosti
simetrije ali asimetrije. Omogoča odkrivanje neskladnosti v razvitosti dominantne
in nedominantne strani hrbtne mišice glede na ročnost v zgodnji fazi razvoja.
Tenziomiografija je preprosta za uporabo, manjši je vpliv motenj signala s šumi,
boljša je selektivnost pri merjenju, kar pomeni manjši vpliv sosednjih mišic na
rezultate merjenja. Metoda ima velik pomen na preučevanje skeletnega mišičevja,
prav tako pa na zgodnje odkrivanje asimetrije hrbtnih mišic in posledično
funkcionalnih krivin hrbtenice (prav tam, str. 36, 45−47).
Tenziometrija je postopek, pri katerem se ugotavlja silo mišic. Gre za zelo
občutljive senzorske plošče, ki so povezane z računalnikom ali prikazovalnikom
rezultatov. Plošča reagira na spreminjanje pritiska. Uporablja se za merjenje moči,
reaktivne sposobnosti mišic in pri merjenju ravnotežja (Pistotnik, 2011, str. 59).
Za merjenje otrokovega položaja hrbtenice je na voljo več različnih metod.
Ugotavljanje stanja otrokovega razvoja je osrednjega pomena za pridobivanje
verodostojnih podatkov. Ti se lahko pridobivajo z različnimi vizualnimi
metodami, svinčnico in kobro, metodo tenziomiografije (prav tam, str. 36).
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
65
5.3.5 Dejavniki tveganja za pojav nepravilnosti v razvoju hrbtenice
Ob preučevanju razvoja otrokove hrbtenice je pozornost treba usmeriti tudi na
znane dejavnike, ki povzročajo nepravilen razvoj. Vzroke za odstopanja
raziskovalci največkrat delijo na:
notranje ali endogene vzroke, ki povzročajo t. i. genske nenormalnosti;
zunanje ali eksogene vzroke, ki izvirajo iz okolja in so pridobljeni v
procesu razvoja in rasti (Trampuš, 1999, str. 9).
Vsaka očitnejša sprememba telesa vodi tudi do spremembe v položaju hrbtenice.
V obdobju rasti nenehno prihaja do hitrih fizioloških sprememb (hitra rast v višino
in večanje telesne mase) (prav tam, str. 48).
Motnje v razvoju telesnih oblik in funkcij, ki so prisotne že ob rojstvu, so
prirojene nepravilnosti. Nepravilnosti, ki so nastale v času embrionalnega razvoja,
so malformacije. Nepravilnosti, ki so nastale ob razvitosti organov in okončin, pa
so deformacije. Lahko so sistemske in prizadenejo ves sistem in vsa tkiva, ali pa
so omejene na določen organ (Srakar, 1994, str. 39).
Notranji vzroki so v večini posledica anomalij (odstopanj, nepravilnosti) v
strukturi ali funkciji določenih organskih sistemov (gibalnega, nevropsihičnega,
motnenj delovanja endokrinih žlez, čutil). Med dednimi vzroki je tudi vsako
obdobje pospešenega in neskladnega razvoja mišičja ter kosti. To zmanjšuje
funkcijsko sposobnost držnega aparata in vodi do neustreznih sprememb skeleta.
Notranji vzroki niso le podedovani, ampak lahko pride do nepravilnosti že v
začetnem razvoju celice (Zurc, 2006, str. 47).
Za nastanek prirojenih anomalij so vzroki endogeni oz. genetski ali eksogeni kot
učinki okolja. Velikokrat gre za kombinacijo obojih. Pri genetskih dejavnikih gre
za podedovanost ali mutacije. Vpliv okolja je tisti, ki lahko okvari celice staršev
ali spremeni razvoj ploda. Izredno pomembno je, v katerem času embrionalnega
razvoja škodljivi vplivi učinkujejo (Srakar, 1994, str. 39−40).
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
66
Kongenitalne deformacije hrbtenice so posledica nepravilnega razvoja vretenc v
času embrionalnega razvoja. Pojavijo se lahko na različnih nivojih hrbtenice.
Pogosto je prisotnih več nepravilnosti skupaj. Glavne kongenitalne nepravilnosti
hrbtenice so lordoza, kifoza in skolioza. Kadar pride do motnje v centralnem
živčnem sistemu zaradi statične deformacije hrbtenice, ki se zaradi rasti veča,
govorimo o klinično pomembni nepravilnosti (Vogrin idr., 2012, str. 25).
Pri motnjah v razvoju vretenc lahko gre za segmentacijo ali formacijo vretenc.
Najpogostejša so polvretenca, združena vretenca ali zmanjšano število vretenc. Pri
segmentaciji poteka nepravilno ločevanje vretenc. Motnja formacije (oblike) je
delna (klinasto vretence) ali popolna (prav tam, str. 26−27).
Zunanji vzroki pogosto izhajajo iz obremenitev, neustreznega sedenja ali/in
spanja, večurnega sedenja pred televizorjem, neusklajenosti delovnega pohištva z
otrokovimi antropometrijskimi značilnostmi, neustreznih oblačil ali/in obutve,
pomanjkanja gibalne aktivnosti (Zurc, 2006, str. 47−48).
5.3.6 Deformacije hrbtenice
V razvoju telesnih oblik in funkcij lahko pride do prirojenih nepravilnosti, ki so
prisotne že ob rojstvu. Med seboj so si različne glede na njihov obseg anatomskih
sprememb in stopnjo funkcionalne prizadetosti. Vzroki so lahko
endogeni/genetski ali eksogeni/učinki okolja (Srakar, 1994, str. 39−40).
Deformacije se razlikujejo po tem, kateri del gibalnega stroja je prizadet. Če je
poškodovana muskulatura, je to začetna funkcionalna deformacija. Kadar poleg
muskulature pride do sprememb na kostnem sistemu, tedaj je to stadij strukturalne
ali fiksirane deformacije (Trampuš, 1999, str. 22).
Do deformacij pride, ko nekatere mišice spremenijo svojo osnovno funkcijo
(prevelik napon mišic ali prevelika ohlapnost (Rajtmajer, 1991, str. 91).
O začetni funkcionalni deformaciji govorimo takrat, ko je poškodovano mišičje.
Kadar poleg mišičja pride do sprememb na veznem tkivu ali kostnem sistemu,
tedaj govorimo o strukturalni ali fiksirani deformaciji (prav tam).
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
67
Pri motnjah v razvoju vretenc so najpogostejše razvojne nepravilnosti polvretenca,
združena vretenca in zmanjšano število vretenc. Do sprememb na hrbtenici pride
zaradi prevelikih obremenitev te pri pokončni drži in delu ter zaradi posebnosti
anatomske zgradbe. Ob tem je nujno spremljanje razvoja hrbtenice, pri
napredovanju deformacij pa ustrezno ukrepanje (Srakar, 1994, str. 110, 172).
Na sistematskih pregledih ugotavljajo, da ima približno tretjina učencev
nepravilno telesno držo, kar je povezano z nezadostno telesno aktivnostjo. To
vodi do deformacije hrbtenice (Zurc, 2006, str. 56).
Dogajanja in spremembe na hrbtenici se pokažejo z dvema simptomoma, in sicer
z deformacijami in bolečino. Vsaka deformacija je sprememba lege vretenc nad in
pod vretenci. Deformacije hrbtenice ogrožajo vertikalnost, povzročajo bolečine,
trajne okvare s težko invalidnostjo, posameznika socialno ogrožajo. Osnovne
deformacije so tri: skolioze, kifoze in lordoze (Kramberger idr., 2009, str. 40−41).
Skolioza je deformacija, ki napreduje z rastjo. Z njo poimenujemo ukrivljenost
hrbtenice vstran. Prizadetost globokih hrbtnih mišic z asimetričnim mišičnim
tonusom povzroča nepravilen medsebojni položaj vretenc. Pritisk moti rast
vretenc, zato se spremeni oblika trnastih odrastkov, hrbtenjačnega kanala in reber,
deformira se tudi prsni koš (Srakar, 1994, str. 176).
Glede na lokalizacijo poznamo: totalno skoliozo (gre za izkrivljanje hrbtenice v
levo ali v desno stran), parcipalno skoliozo (lokalizirana na prsni ali ledveni del
hrbtenice), kompenzatorno skoliozo (en del se ukrivi v desno, sosednji pa v levo
stran, hrbtenica ima obliko črke S, zato jo imenujemo S-skolioza) (Bizjak, 2002,
str. 28).
Poznamo funkcionalne ali nestrukturne skolioze. Nastanejo zaradi začasnih
motenj v hrbtnih mišicah, ki vzdržujejo normalno držo zaradi zaščitenega
mišičnega krča pri nekaterih boleznih, zaradi neenake dolžine okončin ali
fiksiranih kontraktur v kolku. Dajo se popraviti s hotenim krčenjem mišic. Druge
so strukturne skolioze, ki nastanejo zaradi napačnega razvoja (polvretenca,
zraščena vretenca), zaradi trajne motnje v pasturalni aktivnosti ali kadar med
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
68
rastjo pride do nepravilne, asimetrične rasti vretenc. Taka skolioza je trajna in se
ne da popraviti s hotnim krčenjem mišic (Srakar, 1994, str. 175).
Srakar (1994, str. 179−181) pri strukturah skolioz loči:
prirojene: zaradi nepravilnega razvoja vretenc, kot so polvretenca, delna
ali asimetrična zraščanja vretenc;
idiopatske: najpogostejši tipi skolioz, pojavljajo se v različnih starostnih
obdobjih, od rojstva dalje, in lahko napredujejo, se večajo, dokler skelet
hrbtenice raste, pogostejše pa so pri deklicah;
nevropatske: redke, gre za obsežne dolge krivine, ki privedejo do hudih
deformacij s sekundarnimi motnjami v delovanju prsnih in trebušnih
organov. Pravočasne operacije preprečijo hude deformacije in okvare, ki
so skolioze težkih stopenj, katere nastanejo pri napredujočih mišičnih
boleznih in bistveno poslabšajo bolnikovo stanje;
miopatske: nastanejo pri mišičnih boleznih, so skolioze težkih stopenj, pri
njih se pojavljajo motnje dihanja in niso primerne za operativno
zdravljenje.
Vzroki skolioz so v prirojeni ukrivljenosti, ali pa so posledica razvojnih težav, kot
sta paraliza ali oslabitev hrbtnih mišic. Največkrat pojasnjujejo te slabosti s
pretirano enostransko krepitvijo mišic na eni strani trupa, kar je posledica
nepravilnega sedenja in nošenja bremen vedno v isti roki. Med odraščanjem se
takšna krepitev lahko pojavi brez vzroka (prav tam, str. 176, 179).
Ugotavlja se na podlagi nepravilne drže, videza hrbtenice, ramen in trupa, dolžine
nog, položaja ramen in lopatic ter z rentgenskim slikanjem. V predklonu od zadaj
opazujemo lego vrste trnastih odrastkov in simetričnost hrbta oziroma prsnega
koša. Zdravljenje je namenjeno ustavitvi napredovanja manjše skolioze ter
popravku hujših oblik. Z vajami izboljšamo mišični tonus, držo in prožnost
hrbtenice. Pri nekaterih vajah se uporablja steznik, ki mora biti pravilno narejen in
nošen (prav tam, str. 176− 177).
Pri kifozi gre za ukrivljenost hrbtenice v zgornjem odseku navzad, kar povzroči
grbo. Kifoza se razvije ali pojavi zaradi različnih vzrokov. Lahko je prirojena,
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
69
nastane po poškodbi ali iz različnih boleznih (tuberkuloza). Ti vzroki so
razmeroma redki. Najpogostejši vzrok je dolgotrajno in nepravilno sedenje
(Bizjak, 2002, str. 31).
Pri kifozi gre za klinasto prizadetost vsaj treh sosednjih vretenc. Vzroki kifoz so
genetski vpliv, hormonsko neravnovesje, prekomerne fizične obremenitve ter
slaba drža (Vogrin idr., 2012, str. 51−52).
Kifoza se ugotavlja s kliničnim ali rentgenskim pregledom. Prepoznamo jo po
povešenih ramenih in glavi, štrlečih lopaticah, izstopajoči trebušni steni in
upognjenih kolenih. Terapija je namenjena preprečevanju nastanka deformacije z
ustreznimi vajami za krepitev mišic s posebnimi legami. Postelja je napravljena
tako, da čim bolj izravna pojačano kifozo. Pomagajo tudi stezniki (Bizjak, 2002,
str. 32).
Kongenitalna kifoza je deformacija, ki je prisotna že ob rojstvu. Vzrok je v
nepravilnem razvoju hrbtenice. Poznamo dva tipa kongenitalne kifoze. Prvi je tip
1, ki pomeni motnjo v formaciji (obliki) enega ali več vretenc. Drugi je tip 2, ki
pomeni motnjo segmentacije, nepravilnega ločevanja vretenc in s tem motenega
nastajanja diska (Vogrin idr., 2012, str. 27−28).
Z ustreznimi vajami in stezniki v času rasti lahko deformacijo zmanjšamo.
Preprečimo pa jo z izbiro ustreznih vaj (Srakar, 1994, str. 182).
»Krivino naprej imenujemo lordoza. Lordoza je ime za ukrivljeno hrbtenico v
sagitalni naravi« (Bizjak, 2002, str. 33).
Lahko je pridobljena ali prirojena. Najpogostejši vzroki so slabo razvite mišične
skupine, rahitis, prirojen izpah kolkov, vnetje kolčnih sklepov. Pri otrocih s
težavami z debelostjo, pa lahko pride do popuščanja tonusa mišičevja. Čezmerna
ukrivljenost hrbtenice naprej, predvsem v spodnjem odseku, je posledica
nepravilne drže (prav tam).
Kongenitalna lordoza je najredkejša nepravilnost hrbtenice. Po navadi se pojavi
skupaj z skoliozo (Vogrin idr., 2012, str. 28).
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
70
Značilnosti lordotične drže so, da je glava nagnjena nazaj od vertikalne linije,
prsni koš je vzravnan, trebuh je izbočen in mehak, kolki so nekoliko pomaknjeni
naprej. Za odpravljanje je potrebno krepiti trebušni, ledveni in sedalni del mišic
(Bizjak, 2002, str. 33).
5.3.7 Preventivna vloga vzgojitelja in vrtca pred deformacijo hrbtenice
Za telesno držo moramo skrbeti že pri dojenčkih, ne smemo jih prezgodaj in
predolgo pustiti sedeti. Bolje za njih je, da se plazijo. Za pravilno držo moramo
izuriti mišičevje hrbtenice, ki vzravnava hrbtenico in drži trup pokonci. Med
tretjim in petim letom se ukrivljenosti ustalijo v tisti fiziološki obliki, ki je
značilna za odraslega (Bizjak, 2002, str. 34).
Delo zdravstvene službe na področju korektivne gimnastike in preventivnega
delovanja vzgojno-varstvenih organizacij, bi imelo večje učinke, če bi se službe
tesneje povezale. Tako bi uspešneje preprečevali in zdravili deformacije stopal in
okvar hrbtenice. V vzgojno-varstvenih organizacijah bi morali v vsakodnevne
gibalne dejavnosti vključevati specifične komplekse vaj za noge in stopala. Prav
tako bi morali opravljati del korektivne vadbe za prizadete otroke. S tem bi
omogočili redno izvajanje vadbe. Zdravstvena služba bi vzgojitelje morala
seznaniti z zdravstvenim stanjem otrok, jim demonstrirati vaje korektivne
gimnastike in specifične gimnastične vaje. Na uspešnost sodelovanja med
vzgojitelji in zdravstvenimi delavci vpliva zavedanje soodgovornosti (Rajtmajer,
1991, str. 92−93).
Pri predšolskih otrocih so mišice, ki imajo funkcijo za vzpostavljanje pravilne
telesne drže, slabo razvite. So nežne, še neizražene in pod močnim vplivom
vsakodnevnih (pre)obremenitev. Ker pa te obremenitve mnogokrat niso pravilno
usklajene z razvojnimi zmožnostmi otrok, se pojavljajo razne nepravilnosti v
telesni drži otrok (Bizjak, 2002, str. 34).
Praksa kaže, da se v predšolskem obdobju manj srečujemo z nepravilnostmi
hrbtenice in prsnega koša (Rajtmajer, 1991, str. 88).
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
71
Gibalna dejavnost prevladuje že od začetka življenja. Je izraz zadovoljstva,
svobode, igrivosti in ustvarjalnosti, je sredstvo vzgoje. Otrok doživlja in razumeva
svet na informacijah, ki izvirajo iz njegovega telesa, zaznavanja okolja, gibalnih
aktivnosti in njegovega aktivnega eksperimentiranja v danih situacijah. Usmerjeni
gibalni razvoj pospešuje duševnega. Uspešen gibalni razvoj daje otroku možnosti
za komuniciranje z okoljem, saj otrok z gibanjem prihaja do novih spoznanj, se
potrjuje in si ustvarja čustveni odnos do okolja in svojih dejanj. Z gibanjem otrok
odkriva možnosti za aktivno sodelovanje s svetom okoli sebe. Razvijanje
sposobnosti in oblikovanje komponent osebnosti sta največja v zgodnjem
otroštvu, saj je takrat organizem, predvsem živčni sistem, najbolj dovzeten za
vplive okolja. Dejavnosti v prvih letih življenja so podlaga za kasnejše dejavnosti,
ob pa tem vplivajo na razvoj in oblikovanje njegovih sposobnosti, lastnosti,
značilnosti in zmožnosti. Kar otrok zamudi v predšolskem okolju, kasneje ne
more več nadoknaditi. Zaradi skromnih materialnih možnosti, ponekod
pomanjkljive športne izobrazbe in neozaveščenosti vzgojiteljskega kadra, se
programi ne uresničujejo v celoti, ne količinsko, ne kakovostno. Nujno je, da se
obseg gibalnih dejavnosti v vzgojnih programih ustrezno razširi, strokovnemu
kadru pa se zagotovita sistem stalnega izobraževanja in strokovna pomoč
mentorjev (Šport v Republiki Sloveniji: dileme in perspektive, 1995, str. 48−49).
Strokovno vodenje športne dejavnosti je velika odgovornost, ki vpliva na zdravje,
psihično in socialno integriteto otrok. Šport in športne dejavnosti so področja, ki
globoko posegajo v integriteto posameznika. Pri tem so strokovni posegi eden
odločilnih dejavnikov (prav tam, str. 91−92).
Vzgojitelji morajo zato temeljito poznati psihosomatske razvojne karakteristike
otrok, njihove potrebe in interese, katerih zadovoljevanje mora primerno usmerjati
otrokov nadaljnji razvoj za organiziranost razvojno ustreznih gibalnih programov
(Rajtmajer, 1990, str. 21).
Pri tem so pomembne individualne razlike, ki so v pedagoški praksi
zapostavljene. Otroci iste starosti so prevečkrat obravnavani kot homogena
skupina, za katero so pripravljeni programi, izdelani na osnovah povprečja, ki
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
72
temelji na kronološki in ne mentalni starosti otrok. Da bi v prihodnosti ravnali
primerno, moramo poznati in upoštevati dva pomembna dejavnika, ki pogojujeta
vedenjsko različnost otrok. Akceleracija, ki pomeni pospešen razvoj, in
retardacija, ki pomeni zakasnelost v razvoju. Vsak otrok ima tako imenovani
lasten urnik razvoja, ki je pogojen z dednostnimi faktorji in lastno aktivnostjo
(prav tam, str. 52−53).
Vzgojitelj predšolskih otrok mora poznati gibalni razvoj otroka v obdobju
zgodnjega otroštva, od 1. do 3. leta, in v predšolski dobi, od 3. do 7. leta starosti
(prav tam, str. 54).
Naloga vzgojitelja ni zgolj varstvena, ampak je širša. Priznana mu je vodilna
vloga v vzgojno-izobraževalnem in ne le varstvenem obravnavanju predšolskega
otroka. Takšno funkcijo lahko prevzame le oseba, ki je primerno strokovno in
pedagoško-didaktično izobražena. Njena vloga se upošteva kot pomembna šele
tedaj, ko si postavi smoter pospešenega razvoja otroka pri pospešenem razvoju
motoričnih in kognitivnih sposobnosti ter konativnih, emocionalnih in socialnih
značilnosti otroka. Potrebne so vodene, usmerjene gibalne aktivnosti (Rajtmajer,
1990, str. 156).
Naloga pedagogov v vzgojno-varstvenih organizacijah je, da z ustreznim
delovanjem na mišični tonus preprečijo pojavljanje pomanjkljivosti v telesnem
razvoju otrok. Njihova naloga je predvsem preventivna (Rajtmajer, 1991, str. 90).
Učitelj, ki vodi vadbo otrok in staršev, naj dejavnosti načrtuje na osnovi
poznavanja in razumevanja otrokovega razvoja in potreb ter želje in interesa
staršev. Med vadbo naj ustvari prijetno, sproščeno in zaupno razpoloženje, saj to
spodbudno deluje na odnose vseh vadečih ter zvišuje motivacijo. Vse vadeče naj
vključi v pripravo pripomočkov ter prostora in v pospravljanje. Pomembno je, da
dejavnosti organizira tako, da so tako otroci kot starši čim bolj dejavni. V športno
vadbo naj vključi tudi vsebine drugih področij, kot so matematika, jezik, družba,
narava, umetnost. Zelo pomembno je, da pri vseh dejavnostih in v vseh
okoliščinah poskrbi za varnost (Videmšek idr., 2001, str. 216−217).
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
73
5.3.8 Sistematični pregled otrok
Za preventivno varstvo v predšolskem in šolskem obdobju sta dodatno
usposobljena pediater in specialist šolske medicine. Z izbiro zdravnika,
usposobljenega za delo z otroki in mladostniki, zagotovimo otroku kakovostnejšo
zdravstveno obravnavo. Otroci namreč niso pomanjšani odrasli. Iste bolezni
potekajo z drugačno dinamiko in zapleti ter se kažejo drugače. Tudi za
prepoznavanje bolezni so na voljo drugačni postopki (Brcar, 2010, str. 20−21).
Preventivno zdravstveno varstvo vključuje patronažne obiske na domu,
sistematične preglede v določenih starostnih obdobjih, namenske preventivne
preglede, cepljenja, različne oblike svetovanja in zdravstveno-vzgojne vsebine
(prav tam, str. 22).
Namen sistematskih pregledov je spremljanje rasti in razvoja, ugotavljanje
telesnega in duševnega zdravja, zgodnje odkrivanje bolezni in motenj z namenom
zgodnjega ukrepanja, zdravljenja in rehabilitacije. Ob tem je tudi namen
odkrivanja morebitnih neugodnih socialnih dejavnikov in nezdravih življenjskih
navad v družini in okolju, kjer otrok živi. Pri predšolskih otrocih se sistematični
pregledi izvajajo v starosti enega, treh, šestih, devetih, dvanajstih in osemnajstih
mesecev ter pri treh in petih letih. Pri šolskih otrocih pa šest mesecev pred
vstopom v šolo, v prvem, četrtem, šestem in osmem razredu. Srednješolski otroci
imajo sistematične preglede v prvem in tretjem letniku srednje šole. Za otroke in
mladostnike z motnjami v razvoju potekajo sistematični pregledi enkrat letno.
Pregledi potekajo v razvojnih ambulantah ali pri osebnem izbranem zdravniku, če
je le ta za to usposobljen (prav tam).
Ob sistematičnih pregledih so tudi namenski pregledi. So preventivni pregledi,
katerih namen je opazovati določeno odkrito odstopanje v rasti in razvoju, ob tem
pa preveriti zdravstveno stanje (prav tam, str. 22−23).
Zdravstveni delavci imajo usmerjevalno vlogo. Odgovorni so za ustrezne učinke
preventivno-kurativnih akcij (Rajtmajer, 1991, str. 91).
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
74
Zapisane lestvice oz. pravilnika, po katerem se ocenjuje deformiranost otrok na
terenu, ni. Pediatri se zanašajo na lastne izkušnje in presojo. Na terenu se meritev
ne opravlja. Če se odkrije izražena oblika deformacije, se otroka napoti v
nadaljnjo obravnavo, sicer se staršem in vzgojiteljici posredujejo navodila v obliki
gimnastičnih vaj, nasvetov za pravilno obutev (prav tam).
Ortopedija je veja medicine, ki odkriva, preprečuje in zdravi bolezni, deformacije
in poškodbe gibal. Otroški ortoped preprečuje in zdravi deformacije v otroški
dobi. Ob tem mora poznati, razumeti in upoštevati značilnosti razvoja in rasti
otroka ter biomehanike. Ortoped z ortopedskimi nasveti, konzervativno terapijo in
redkeje z operativno terapijo, preprečuje in zdravi morebitne deformacije.
Pojasnjuje in svetuje otrokom in staršem ter izvaja fizikalno terapijo, mavčenje in
ortoze (Pehnec in Crnjac, 2009, str. 9−10).
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
75
5.3.9 Gibalne aktivnosti v vrtcu
Rajtmajer (1990, str. 133) navaja, da je vzgojni program za vzgojo in varstvo
predšolskih otrok izdal smotre zdravstvene in telesne vzgoje, ki so:
ohranjati in pospeševati zdravje otrok,
zagotavljati normalno rast in razvoj otrok kot tudi razvoj organov in
njihovih funkcij,
razvijati in utrjevati osnovne higienske navade,
sistematično razvijati gibalne sposobnosti otrok,
vzbujati in razvijati veselje, zanimanje in navade za vsakodnevno
razgibavanje,
s telesnovzgojnimi dejavnostmi prispevati k vsestranski vzgoji otrok,
ob telesnovzgojnih dejavnostih tudi intelektualno, moralno, delovno in
estetsko vzgajati otroka.
Pri ohranjanju in utrjevanju zdravja otrok gre za sredstvo preventive in
kinezioterapije. Dobro telesno razvit in utrjen otrok zboleva manj kot otrok s
slabo in pomanjkljivo razvitimi motoričnimi sposobnostmi. Pri
kinezioterapevtskem sredstvu gre za uporabo specifičnih vaj telesne vzgoje, v
primeru neustreznega zdravstvenega statusa otroka. S t. i. korektivno gimnastiko
pomagamo pri lažjih deviacijah: od normalne telesne drže, ploskih nog, lažjih
oblik gibalne motenosti, debelosti otrok. Na zagotavljanje rasti in razvoja otrok ter
razvoj organov in njihovega delovanja, se kaže vpliv gibalne aktivnosti na
otrokove morfološke dimenzije (dolžinske telesne mere in primerno maso telesa).
Institucionalna vzgoja in oskrba otroka v vrtcu omogočata normalno in pospešeno
rast in razvoj. S primerno usmerjenimi telesnimi aktivnostmi se zagotavlja
pospešen razvoj telesnih organov in njihovih funkcij, s tem pa pospešen razvoj
senzomotorike otroka. Ob razvijanju in ohranjanju higienskih navad ne gre le za
osnovno higieno, ampak za stalno skrb za čistočo igrač, rekvizitov, prostorov,
igrišč … Sistematično razvijanje gibalne sposobnosti, pri katerem je pomembno
in potrebno poudarjanje razvoja senzorike, otroku omogoča pridobivanje gibalnih
in drugih izkušenj. Šele, ko otrok zmore odkrivati, zaznavati in izbirati dražljaje,
je moč pričakovati izboljšanje motoričnih reakcij. Zato je naša naloga ta, da
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
76
otroku na primeren način ponudimo gibalne informacije, ki se jih najprej uči,
kasneje nauči, nato pa jih preko vadenja utrjuje in si tako razvija in krepi
motorične sposobnosti. Vzbujanje veselja in zanimanja ter navade vsakodnevnega
razgibavanja se pri malčkih kažejo kot čustvo veselja. Pri predšolskem otroku ne
gre le za veselje, ampak tudi za pozitivno stališče ob sistematičnem gibalnem
udejstvovanju. S telesnovzgojnimi dejavnostmi se prispeva k vsestranski vzgoji
otrok, saj prav vse, kar se dogaja na področju predšolske telesne vzgoje, prinaša
pozitivne vzgojnosti. Vse telesnovzgojne dejavnosti intelektualno, moralno,
delovno in estetsko vzgajajo otroka. Gibalne aktivnosti imajo izjemen vpliv na
razvoj kognitivnih sposobnosti, konativnih in socialnih značilnosti
dozorevajočega otroka. Pri tem ima močan pomen čustvena angažiranost otrok.
Čustva so tista, ki odrejajo stopnjo motiviranosti za gibalno aktivnost (prav tam,
str. 137−143).
Gibalna aktivnost je lahko vsaka aktivnost in ne samo ukvarjanje z določenimi
športnimi panogami. Gibalna aktivnost pomembno vpliva na kvaliteto življenja,
tako telesnega kot duševnega (Zurc, 2006, str. 53−54).
Največja vrednost gibalne aktivnosti v otroštvu je v nadaljevanju te v odraslosti.
Vedenjski vzorci gibanja in športnega udejstvovanja, pridobljeni v otroštvu, se
povečini ohranijo vse življenje in tako sooblikujejo temelje za dejavno in zdravo
življenje (prav tam).
Gibalna aktivnost v otroštvu torej pomembno vpliva na otrokov celostni razvoj, in
ker v njegovem okviru vpliva na telesni razvoj, posledično učinkuje tudi na razvoj
otrokove telesne drže, hrbtnih mišic in hrbtenice. Dela, ki obravnavajo razvoj
hrbtenice in njene nepravilnosti močno poudarjajo pomen gibalne in športne
aktivnosti. Gibalna aktivnost pomaga zgraditi in ohranjati zdrave kosti, mišice in
sklepe, torej elemente telesne drže, ki uravnavajo položaj hrbtenice (prav tam).
Ob gibalni aktivnosti je potrebno primerno razvijanje vzdržljivostne komponente
motorike otroka, odvijanje gibalne vzgoje v ustreznih klimatskih pogojih. Kot
preventivni ukrep uporabljamo tudi posebne gimnastične vaje, s katerimi
preprečujemo deviacijske odklone v telesni rasti (prav tam).
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
77
Gimnastične vaje so smotrno sestavljene gimnastične naloge, ki imajo v
primerjavi z drugimi sredstvi, ki se uporabljajo v športu, kot so elementarne igre,
športne igre, individualni športi, edine lokalni učinek na vadečega. S posamezno
gimnastično vajo se vpliva na točno določeno mišično skupino ali sklep, medtem
ko imajo ostala sredstva bolj ali manj celosten vpliv na gibalni ustroj človeka.
Gimnastične vaje so eno izmed osnovnih sredstev za razvoj in ohranjanje gibalnih
sposobnosti. Izvajajo se lahko brez športnih pripomočkov ali z njimi, samostojno
ali v paru, ob glasbeni spremljavi ali brez in ob štetju (Videmšek idr., 2003b, str.
80).
Bizjak (2002, str. 40) navaja, da pomenijo gimnastične vaje enostavne gibe
posameznih delov telesa, s katerimi oblikujemo telo in gibanje. Z njimi točno
vplivamo na organizem. Poznamo več različnih vrst gimnastičnih vaj, s katerimi
dosegamo različne cilje.
Gimnastične vaje so sredstvo za gibalno aktiven in zdrav način življenja vsakega
posameznika. Njihove ciljne naloge so, da:
omogočajo gibalno aktivno življenje vsakomur;
zagotavljajo harmonično rast in razvoj vseh organskih sistemov ter
pozitivno delujejo na razvoj gibalnega sistema;
razvijajo prečno progasto skeletno mišičevje;
ohranjajo in povečujejo gibalne sposobnosti, v sklepih povečujejo
gibljivost;
izboljšujejo živčno-mišično funkcioniranje (ohranjanje in izboljševanje
gibalne koordinacije);
povečujejo telesne in duševne sposobnosti, izboljšujejo imunološko
sposobnost;
uravnavajo in zmanjšujejo telesno težo;
znižujejo stresno stanje pri posamezniku;
zmanjšujejo nevarnost poškodb;
omogočajo druženje in povezovanje;
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
78
v vrhunskem športu so koristna vsebina treninga, v procesu regeneracije pa
zmanjšajo procese obnove organskih sistemov predvsem mišic (Vauhnik,
2011, str. 7−8).
Pod pojmom preventivna gimnastika razumemo sistematično vadbo otrok s
specifičnimi telesnimi vajami z namenom, da preprečimo pojav deformacij v
telesni drži, še posebej v stopalu in hrbtenici. V ta namen se uporabljajo splošno
znane gimnastične vaje, le da imajo v tem primeru širši značaj. Poleg razgibavanja
telesa želimo z njimi na osnovi specifičnega začetnega in končnega položaja,
števila ponovitev in pogostosti uporabe tonizirati tiste mišične skupine, za katere
ugotavljamo, da so slabe. Rajtmajer meni, da bi bila preventivna gimnastika stopal
nujno potrebna že po drugem letu starosti, pojavlja pa se tudi potreba po
sistematični korektivni oziroma zdravstveni vadbi za področje nog in stopal
(Rajtmajer, 1991, str. 88).
Zdravljenje s pomočjo ustreznih gibalnih vaj imenujemo kinezioterapija. Na
področju psihomotorično motenih otrok govorimo o gibalni terapiji, ob poseganju
v morfološki status otroka, pa govorimo o korektivni gimnastiki. Pri
kinezioterapiji uporabljamo takšne vaje in gibalne dejavnosti, ki so izbrane za
zdravljenje. Z njimi ponovno aktiviramo organizem in obnavljamo funkcije
oslabelih organov (prav tam, str. 90−91).
Uporabljamo različne vaje, kot so vaje za pravilno držo, vaje za gibljivost
hrbtenice, vaje preventivne gimnastike (Zurc, 2006, str. 60).
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
79
5.3.10 Vadba moči, ravnotežja in koordinacije za pravilni razvoj hrbtenice pri
otroku
Različne gimnastične vaje se izvajajo brez športnih pripomočkov ali z njimi. Take
so vaje z žogo, balonom, rutico, obročem itd. Lahko se izvajajo samostojno, v
parih, ob štetju, glasbeni spremljavi ali brez te (Videmšek in Visinski, 2001, str.
32).
Primer vaj za moč
Ob motoričnem učenju teka, skakanja, metanja, premagovanja orodja,
kolesarjenja, smučanja, plavanja in različnih spretnostih na tleh, razvijamo
otrokovo telesno moč. Ob tem pa uporabljamo tudi specifične vaje oziroma
gibalne naloge, kot so teki, serije skokov v daljino in višino, poskoki sonožno,
enonožno na mestu in v gibanju naprej, nazaj, vlečenje, potiskanje, plezanje,
metanje. Pri razvijanju telesne moči je pomembno, da ne uporabljamo izključno
vaj moči, ampak poiščemo tudi ustrezne igralne oblike (npr. poskoke spremenimo
v zajčje ali žabje, teke spremenimo v lovljenja, ali štafetne igre) (Rajtmajer, 1991,
str. 55).
Za razvoj moči, je pri izvajanju gibalnih nalog potrebno paziti, da ne pride do
velikih obremenitev na sklepe in hrbtenico. Zato vmes izvajamo različne raztezne
vaje. Vaje za razvoj moči morajo biti takšne, da se moč razvija simetrično, da ne
pride do preobremenitve trupa. Z gibalnimi nalogami za razvoj moči
pripomoremo k razvoju pravilne drže otroka (Videmšek idr., 2003a, str. 40).
Primer vaj za ravnotežje
Ravnotežje je pri predšolskih otrocih do 5./6. leta relativno slabo razvito in je
omejitveni dejavnik hitrejšega razvoja motoričnih sposobnosti. Zato za razvoj
ravnotežnega senzornega področja vključujemo gibalne aktivnosti, kot so: hoja po
črti, stoja na eni nogi, skakanje po eni nogi, hoja po vrvi in ozki gredi, hoja po
klinih lestve. Uporabljamo tudi vaje t. i. »problemskega« karakterja, kot so:
prestopanje ovir pri hoji po ozki gredi in srečevanje otrok na gredi, obračanje,
prenašanje različnih bremen, hoja po poševni lestvi, vožnja s kolesom in skirojem,
drsanje in smučanje (Rajtmajer, 1991, str. 59).
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
80
Sposobnost ravnotežja se razvija z izvajanjem različnih lokomocij na zmanjšani
podporni ploskvi pri hoji, teku, lazenju, vlečenju, potiskanju, nošenju na klopi ali
gredi, ter z uporabo različnih rotacijskih gibanj, kot so obrati, prevrati in premeti
(Pistotnik, Pinter in Dolenec, 2003, str. 20).
Dejavnosti za vzpostavljanje in ohranjanje ravnotežja v različnih položajih in med
gibanjem otrok v starosti od 1. do 3 leta so:
stoja na eni nogi,
hoja po črti, vrvi,
hoja po nizki klopi,
vzpostavljanje ravnotežja na deski, na vzmeteh, na veliki žogi, na valju …
guganje,
zibanje, ki vedno poteka s pomočjo (Videmšek in Visinski, 2001, str. 31).
Dejavnosti za vzpostavljanje in ohranjanje ravnotežja v različnih položajih in med
gibanjem pri otrocih, starih od 3 do 6 let so:
stoja na eni nogi (z odprtimi in zaprtimi očmi),
hoja po črti,
hoja po vrvi, ki je ravna in vijugasta,
hoja po klopi in gredi na različne načine (naprej, nazaj, bočno),
vzpostavljanje ravnotežja na ravnotežni deski, ravnotežnem krožniku ali
deski na vzmeteh,
vzpostavljanje ravnotežja na velikih žogah, na hoduljah,
plezanje po drevju in plezalih,
guganje in zibanje (prav tam).
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
81
Primer vaj za koordinacijo
Za uspešnost pri razvijanju koordinacije, je potrebno v okviru gibalnih zaposlitev
otrokom ponuditi problemske naloge motoričnega tipa. Koordinacijske
sposobnosti se kažejo na različne načine, kot so:
sposobnosti hitrega učenja sestavljenih motoričnih nalog,
sposobnosti hitrega izvajanja zahtevnejših nalog,
sposobnost izvajanja sestavljenih nalog v določenem ritmu,
hitra reorganizacija gibalnih stereotipov,
koordinacija celega telesa,
hitra sprememba smeri gibanja,
izvajanje določenega giba znotraj gibalne naloge v pravočasnem trenutku,
reševanje prostorskih problemov, kjer se kaže sposobnost vključevanja
dodatnih gibanj za to, da se gibalna aktivnost izpelje (Rajtmajer, 1991, str.
61).
Za razvijanje koordinacije naj otroci izvajajo naravne oblike gibanja in osnovne
elemente različnih športov v začetni fazi učenja, premagovanje ovir s poligoni,
elementarne igre, plesne igre, gibalne naloge z različnimi pripomočki, dejavnosti z
obema okončinama hkrati, manipulativne dejavnosti. Ob tem naj nam bodo v
pomoč različna igrala in športni pripomočki (Videmšek idr., 2003a, str. 43).
Za razvijanje sestavljenih gibanj je v okviru predšolske telesne vzgoje potrebno
ponuditi otrokom vadbo, ki zahteva reševanje gibalnih problemov. Takšne naloge
so: hoja po štirih po lestvi, plezanje po klinih lestve, plezanje po poševni deski po
štirih naprej in vzvratno do tal, hoja nazaj z ovirami, vaje z žogami in poligon
(Rajtmajer, 1991, str. 62−63).
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
82
6 Sklep
V diplomskem delu smo predstavili otrokov telesni in gibalni razvoj ter njune
dejavnike razvoja, ki so dednost, okolje in lastna aktivnost. Pri telesnem razvoju
smo se osredotočili na delovanje lokomotonega aparata, v katerega uvrščamo
razvoj in delovanje mišičevja, okostja in živčnega sistema. Ta je nujno potreben in
odgovoren za opravljanje različnih gibanj. Pri gibalnem razvoju smo pojasnili
gibalne sposobnosti in podrobneje opisali moč, ravnotežje in koordinacijo. Tako
lokomotorni aparat kot omenjene gibalne sposobnosti so izredno pomembne za
razvoj hrbtenice in njeno optimalno delovanje. Poudarili smo pomen gibalne
aktivnosti na otrokov telesni in gibalni razvoj. Ključnega pomena je pri tem bila
gibalna aktivnost v predšolskem obdobju. Slednja pozitivno vpliva na otroka, ga
socializira, motivira, razvija na različnih področjih otrokovega razvoja, vpliva in
vzdržuje pravilno telesno držo, s tem pa preprečuje pojavljanje različnih
deformacij hrbtenice. Ob nastalih deformacijah te omili in jih poskuša odpraviti.
Predstavili smo tudi zgradbo, razvoj in obliko hrbtenice. Opozorili smo na
tvegane dejavnike, ki vodijo v nepravilnosti v razvoju hrbtenice. Opisali smo tri
pogoste deformacije, ki so skolioza, kifoza in lordoza. Poudarili smo pomen
zdravstva in vrtca v preventivni vlogi. Slednji je ključen pri načrtovanju in
izvajanju različnih gibalnih aktivnosti, ki vodijo v pravilni razvoj hrbtenice,
telesne drže in splošne gibalne zmogljivosti. Predstavili smo nekaj vaj za
razvijanje gibalnih sposobnosti, ki posledično vplivajo na telesni razvoj.
Skozi celotno študijo literature diplomskega dela smo si zastavili štiri hipoteze.
Na podlagi virov Pišot in Planinšec, 2005, str. 15, 16, 24; Zurc, 2006, str.
47−48, 55−56; Zurc, 2008, str. 14−15, 24; Kosec, 1988, str. 9−10;
Rajtmajer, 1990, str. 46−47, 49−50; Kramberger, 2009, str. 53; Videmšek
idr., 2003a, str. 17; Rajtmajer, 1991, str. 91 in Trampuš, 1999, str. 22,
lahko hipotezo 1 (Z razvijanjem gibalnih sposobnosti lahko omilimo
nastajanje deformacije hrbtenice.) potrdimo.
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
83
Na podlagi virov Vauhnik, 2011, str. 58; Slobodnik idr., 2002, str. 21;
Vodnik po telesu, 1996, str. 28; Rajtmajer, 1990, str. 60; Zurc, 2006, str.
53−56; Zurc, 2008, str. 17, 25−26; Škof, 2010, str. 32; Završnik in Pišot,
2005, str. 15; Šimunič idr., 2010, str. 8; Videmšek idr., 2007, str. 9;
Kramberger, 2009, str. 53; Rajtmajer, 1991, str. 123, lahko hipotezo 2 (Z
načrtovano gibalno aktivnostjo pripomoremo k pravilnem razvoju
hrbtenice in posledično k pravilni telesni drži otrok.) potrdimo.
Na podlagi virov Srakar, 1994, str. 71−72, 75; Nemec in Krajnc, 2011, str.
44−45, 48; Završnik in Pišot, 2005, str. 17, 21; Škof, 2010, str. 31; Zurc,
2006, str. 57; Zurc, 2008, str. 17, 25, 26; Videmšek idr., 2003b, str. 11−12;
Rajtmajer, 1990, str. 108; Videmšek idr., 2007, str. 7; Malacko idr., 1975,
str. 25, lahko hipotezo 3 (Gibalne aktivnosti omogočajo optimalno
funkcijo hrbtenice.) potrdimo.
Na podlagi virov Dahmane, 2005, str. 20; Nemec in Krajnc, 2011, str. 44;
Strel idr., 1982, str. 24; Stušek, 2001, str. 21, 127; Turk, 2008, str. 72;
Svetina in Novak, 2010, str. 22; Vodnik po telesu, 1996, str. 38−39, 52;
Rajtmajer, 1991, str. 55−56; Trampuš, 1999, str. 20, lahko hipotezo 4
(Krepke hrbtne mišice so pomembne za pravilno rast, razvoj in
izoblikovanost hrbtenice.) potrdimo.
Telesni razvoj vpliva in omogoča gibalni razvoj, ta pa vpliva na telesni razvoj in
omogoča njegovo delovanje. Pri telesnem razvoju je pomembno usklajeno
delovanje telesnih sistemov. Izpostavili smo razvitost lokomotornega aparata in
živčnega sistema. K lokomotornemu aparatu prištevamo kosti s sklepi in mišice.
Sklepi so sestavljeni iz kosti, ki imajo nalogo podpiranja, varovanja organov,
odražanja oblike telesa in so na njih vezane mišice. Mišice so tiste, ki ustvarjajo
silo, omogočajo premikanje, različne rotacije, nagibanja, črpajo in potiskajo snovi
po telesu. Mišice in kite so v aktivni vlogi pri gibanju. Omogočajo gibanje in
pokončno držo. Njihova funkcija je odvisna od položaja in nalog v telesu. Za
razvoj mišičevja in telesni razvoj je potrebno uporabljati več dinamičnih, manj
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
84
statičnih vaj oz. gibalnih nalog. Ob dinamičnih nalogah se namreč mišice
napolnijo s krvjo, dobijo več hrane, pospešujejo dotok in odtok krvi in snovi.
Živčni sistem, je tisti, ki omogoča zaznavanje dražljajev in odzivanje nanje. Deli
se na obrobni ali periferni in osrednji ali centralni živčni sistem. Obrobno živčevje
je sestavljeno iz čutilnega živčnega sistema in gibalnega živčnega sistema ter
avtonomnega, ki skrbi za delovanje življenjskih funkcij (rast, dihanje, presnova).
Živčni sistem ima nalogo takojšnjega odzivanja na spremembe, zaznavanja teh,
pošiljanja sporočil v osrednji in obrobni živčni sistem ter organiziranja
takojšnjega odgovora. Dražljaji delujejo na telo, njihovi izvori so lahko zunanji ali
notranji. Ob tem se preko čutnic dražljaji pretvarjajo v vzburjenje, ki se preko
čutilnega živčnega sistema prenese v osrednje živčevje, sestavljeno iz hrbtenjače
in možganov. V osrednjem živčnem sistemu prihaja do obdelave dražljaja, ustvari
se odgovor nanj. Ta se pošlje po gibalnem živčnem sistemu do izvršilnih organov,
ki povzročijo oz. izvedejo odziv in reakcijo.
Hrbtenica je tista, ki nosi glavo, vrat in trup, varuje pa tudi hrbtenjačo, ki je del
živčnega sistema. Je močna in prožna. Prenese veliko naporov in je vsakodnevno
izpostavljena pritiskom. Omogoča gibanje in zasuke v več smeri. Posamezniku
daje možnost pokončne, vzravnane drže za opravljanje različnih del. Zelo
občutljivo obdobje za razvoj hrbtenice je predšolsko obdobje. Otrok se namreč
rodi z ravno hrbtenico, ki je iz hrustanca. Z rastjo, zorenjem, telesnim razvojem in
gibalnimi izkušnjami poteka proces ukrivljanja in zakostenitve hrbtenice. Ob
razvoju hrbtenice moramo zato paziti na negativne vplive tako notranjih, kot so
genske nepravilnosti, pa tudi zunanjih dejavnikov, ki so posledica vpliva okolja v
času odraščanja. Vsi ti vodijo v deformiranost hrbtenice. Deformacije hrbtenice se
razlikujejo po mestu, na katerem se deformacija pojavi in po tem, ali je
deformacija začetna ali fiksna.
Obravnavali smo naslednje deformacije: skolioza, pri kateri je ukrivljenost
hrbtenice vstran, kifozo, pri kateri gre za pretirano ukrivljenost v zgornjem delu
hrbtenice in povzroča grbo, in lordozo, ki pomeni ukrivljenost hrbtenice naprej.
Velikokrat se pojavi več oblik deformacije hrbtenice naenkrat.
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
85
Prav gibalna aktivnost je tista, ki najbolj učinkovito preprečuje in odpravlja
deformacije hrbtenice. Z gibalno aktivnostjo razvijamo in krepimo mišičje in
okostje hrbtenice, ki je nujno potrebno za pravilno telesno držo, ima nalogo
vzravnane hrbtenice in držanje trupa pokonci.
Preventivni pomen in ukrepi so ravno v predšolskem obdobju ključnega pomena
za otrokov celostno usklajen razvoj. Velik vpliv imajo vzgojno varstvene
organizacije, v katere vključujemo svoje otroke. Vrtec, z uresničevanjem,
organizacijo vzgojnih metod in vsebin, z načrtovanjem, vpliva na otrokove
potrebne izkušnje v gibanju in njegov razvoj. Vrtec je tisti, ki omogoča otrokovo
gibalno udejstvovanje z izbiro kakovostnih vsebinskih in količinskih potreb po
gibalni aktivnosti otrok.
Menimo, da v današnjem času vrtci ustrezno poudarjajo pomen gibanja za otroke.
Aktivno se vključujejo v različne projekte za otrokovo zdravje in gibalno
udejstvovanje. Prepričani smo, da bi bila potrebna večja aktivnost zdravstvenih
ustanov v preventivnem smislu. V prvi vrsti bi bilo potrebno ozaveščanje pomena
gibanja za razvoj otrok staršem. Starši namreč v tem tempu življenja pogosto
pozabljajo na lastno gibalno aktivnost, s tem pa tudi na aktivnosti njihovih otrok.
Svojo in otrokovo aktivnosti bi lahko združili v eno, s tem pa poskrbeli za svoje in
otrokovo zdravje. Zdravstvene organizacije bi se lahko bolj aktivno vključevale v
vzgojno- varstvene organizacije s pregledi in nasveti v preventivi. V smislu
kurative imajo zdravstvene službe na voljo razvojne ambulante, kjer
diagnosticirajo, pomagajo in odpravljajo različne nepravilnosti. Slednje bi lahko
pogosteje vključevali tudi v preventivnem gibalnem udejstvovanju, pripomočke
pa predstavili tudi v vrtcih in šolah.
»Lepoto posamezniku daje lepota njegove drže.«
(Hawlina in Lasan, 2000)
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
86
Literatura
Arnau, E. (1997). Človeško telo. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije.
Bala, G., Jakšić, D. in Popović, B. (2009). Trend relacija morfoloških
karakteristika i motoričkih sposobnosti predškolske dece. V G. Bala (Ur.),
Relacije antropoloških karakteristika i sposobnosti predškolske dece. (str.
63−110). Novi sad: Fakultet sporta i fizičkog vaspitanja.
Brcar, P. (2010). Vodnik po zdravstvenih pravicah otrok, mladostnikov in
mladostnic. Ljubljana: Unicef Slovenija.
Bizjak, D. (2002). Deformacije hrbtenice. Maribor; Univerza v Mariboru.
Bridwell, K. (2014). Spinal Curves. Pridobljeno 10. 12. 2014, iz spletne strani
Spineuniverse: http://www.spineuniverse.com/anatomy/spinal-curves.
Dahmane, R. (2005). Ilustrirana anatomija. Ljubljana: Tehniška založba
Slovenije.
Demšar, A. (2003). Ortopedija: skripta za interno uporabo: povzetek predavanj iz
ortopedije (splošni in specialni del). Maribor: Visoka zdravstvena šola.
Johnson, J. (1999). Skelet: ogrodje našega telesa. Murska Sobota: Pomurska
založba.
Kosec, M. (1974). Telesna vzgoja predšolskega otroka: učni program za šolanje
vaditeljev za starostno skupino od 3–7 let. Ljubljana: Partizan Slovenije.
Kramberger, M., Kramberger, S. in Vogrin, M. (2009). Drža, biomehanika in
razvojne anomalije hrbtenice. V M. Vogrin. (Ur.), V. Mariborsko
ortopedsko srečanje (5; 2009; Maribor) Otrok v ortopediji:
interdisciplinarno strokovno srečanje in učne delavnice: zbornik vabljenih
predavanj (str. 33−45). Maribor: Univerzitetni klinični center, Oddelek za
ortopedijo.
Malacko, J., Zahorjević, A., Uri, A. in Lenert, S. (1975), Osnove teorije in
metodike treniranja. Ljubljana: Šolski center za telesno vzgojo.
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
87
Nemec, B. in Krajnc, M., (2011). Razvoj in učenje predšolskega otroka. Učbenik
za modul. Razvoj in učenje predšolskega otroka v programu predšolska
vzgoja. Ljubljana: Grafenauer založba.
Parker, S. (2006a). Skelet in mišice. Ljubljana: Grlica.
Parker, S. (2006b). Možgani in živčevje. Ljubljana: Grlica.
Pehnec, A. in Crnjac, A. Otrok v ortopedski ambulanti. V M. Vogrin. (Ur.), V.
Mariborsko ortopedsko srečanje (5; 2009; Maribor) Otrok v ortopediji:
interdisciplinarno strokovno srečanje in učne delavnice: zbornik vabljenih
predavanj (str. 9−14). Maribor: Univerzitetni klinični center, Oddelek za
ortopedijo.
Pistotnik, B. (2011). Osnove gibanja v športu: osnove gibalne izobrazbe.
Ljubljana: Fakulteta za šport.
Pistotnik, B., Pinter, S., in Dolenec, M. (2003). Gibalna abeceda: naravne oblike
gibanja v športni praksi. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
Pišot, R. in Planinšec, J. (2005). Struktura motorike v zgodnjem otroštvu. Koper:
Univerza na Primorskem fakulteta.
Pišot, R. in Šimunič, B. (2006). Vloga biomehanskih lastnosti skeletnih mišic v
gibalnem razvoju otrok. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-
raziskovalno središče, Inštitut za kineziološke raziskave.
Plut, Š. (2002). Anatomija in fiziologija človeka. Ljubljana: DZS.
Pocajt, M. in Širca, A. (1990). Anatomija in fiziologija. Ljubljana; Državna
založba Slovenije.
Popovič, M. (2003). Osnove funkcionalne anatomije lokomotornega sistema.
Ljubljana: DZS.
Rajtmajer, D. (1990). Metodika telesne vzgoje. Knj.I, Predšolska vzgoja. Maribor:
Pedagoška šport.
Rajtmajer, D. (1991). Metodika telesne vzgoje. Knj. II. Maribor: Pedagoška
fakulteta.
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
88
Slapnik, A. (2006). Osnove anatomije in fiziologije: učbenik za 1. letnik predmeta
Osnove anatomije in fiziologije v programu bolničar-negovalec. Ljubljana:
Tehniška založba Slovenije.
Slobodnik, I., Emberšič, D., Švarc Urbančič, T., Urbančič, T., Girandon, D.,
Tavčar, Ž., Vesel, S., in Kapelj Gorenec, D. (2002). Šport – tvoja izbira.
Ljubljana: Gyrus.
Srakar, F. (1994). Ortopedija. Žalec: Sledi.
Stušek, P. (2001). Biologija človeka. Ljubljana: DZS.
Svetina, B. in Novak, T. (2010). Biologija človeka. Ljubljana: DZS.
Šimunič, B., Volmut, T. in Pišot, R., (2010). Otroci potrebujemo gibanje: otrok
med vplivi sodobnega življenjskega sloga: gibalne sposobnosti, telesne
značilnosti in zdravstveni status slovenskih otrok. Koper: Univerza na
Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Inštitut za kineziološke
raziskave, Univerzitetna založba Annales.
Škof, B. (2010). Spravimo se v gibanje-za zdravje in srečo gre. Kako do boljše
telesne zmogljivosti slovenske mladine? Ljubljana: Fakulteta za šport.
Šport v Republiki Sloveniji: dileme in perspektive. (1995). Ljubljana: Ministrstvo
za šolstvo in šport.
Štiblar Martinčič, D., Cor, A., Cvetko, E. in Marš, T. (2007). Anatomija,
histologija in fiziologija. Ljubljana: Medicinska fakulteta.
Trampuš, V. (1999). Kako gledajo starši in vzgojitelji na problem deformacije
hrbtenice in stopal pri predšolskem otroku. Maribor; Univerza v Mariboru.
Trdina, J. (1961). Telesna vzgoja predšolskega otroka. Celje: Državna založba
Slovenije.
Trdina, J. (1975). Tudi predšolski otrok telovadi. Ljubljana: Državna založba
Slovenije
Turk, Z., Barovič, J., Čelan, D., Jesenšek Papež, B., Osredkar, J., Peternel, M. in
Turk, K. (2008). Osnove medicine športa. Maribor: Pedagoška fakulteta.
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
89
Ušaj, A. (2011). Temelji športne vadbe: (pregled s pomočjo slikovnega gradiva).
Ljubljana: Fakulteta za šport.
Vauhnik, T. (2011). Motorični razvoj v ontogenezi človeka ter osnove pozitivnih
motoričnih transformacij. Maribor: Evropsko središče
Videmšek, M., Berdajs, P. in Karpljuk, D. (2003a). Mali športnik: gibalne
dejavnosti do tretjega leta starosti v okviru družine. Ljubljana: Fakulteta
za šport.
Videmšek, M., Drašler, A. in Pišot, R. (2003b). Gibalna igra kot sredstvo za
seznanjanje s tujim jezikom v zgodnjem otroškem obdobju. Ljubljana:
Fakulteta za šport.
Videmšek, M., Stančevič, B. in Sušnik, N. (2005). En, dva, tri, igraj se tudi ti!
Gibalne igrice za otroke in odrasle. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut
za šport.
Videmšek, M., Strah, N. in Stančevič, B. (2001). Igrajmo se skupaj. Ljubljana:
Fakulteta za šport.
Videmšek, M., Tomazini, P. in Grojzdek, M. (2007). Gibalne igre z
improviziranimi pripomočki. Ljubljana: Fakulteta za šport.
Videmšek, M. in Visinski, M., (2001). Športne dejavnosti predšolskih otrok.
Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.
Vogrin, M., Krajnc, Z. in Kelc, R. (2012). Mariborsko ortopedsko srečanje (8;
2012; Maribor) Hrbtenica v ortopediji: zbornik predavanj. Maribor:
Univerzitetni klinični center, Oddelek za ortopedijo.
Weller, S. (2010). Zdrav hrbet: za dobro počutje brez bolečin. Tržič: Učila
International.
Zajec, J., Videmšek, M., Štihec, J., Pišot, R. in Šimunič. B. (2010). Otrok v
gibanju doma in v vrtcu. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno
raziskovalno središče, inštitut za kineziološke raziskave, Univerzitetna
založba Annales.
VPLIV NEKATERIH GIBALNIH SPOSOBNOSTI NA PRAVILNI RAZVOJ HRBTENICE PRI OTROKU
PETRA HORVAT
90
Završnik, J. in Pišot, R. (2005). Gibalna/športna aktivnost za zdravje otrok in
mladostnikov. Koper: Univerza na Primorskem.
Zdravje za otroke: vodnik, ki pomaga staršem skrbeti za otrokovo zdravje in
pravilno ukrepati, če se pojavi bolezen. (2001). Ljubljana: Tehniška
založba Slovenije.
Zurc, J. (2006). Drži se pokonci. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-
raziskovalno središče, Inštitut za kineziološke raziskave, Založba Annales.
Zurc, J. (2008). Biti najboljši: pomen gibalne aktivnosti za otrokov razvoj in
šolsko uspešnost. Radovljica: Didakta.