5

Čas odraščanja

Uvod

Slovenska zunanja politika je stara dvajset let. Njen herojski trenu­tek sta bila osamosvojitev in mednarodno priznanje. Slovenci so stoletja živeli s prepričanjem, da niso sposobni imeti svoje države, v izjemnem času državotvornih prizadevanj so pokazali izjemne sposobnosti. Verjeli so v projekt države v času, ko ni bilo zagotovil, da bo začela objektivno obstajati. Zunanja politika je imela napi­san svoj program, še preden je imela državo. Sledila je desetletka pred vstopom v Evropsko unijo, v kateri je Slovenija dosegla naj­več. To je bilo obdobje razvoja, modernizacije, evropeizacije, to je bila zgodba o uspehu. Politika ni bila vedno posebno simpatična, toda bila je racionalna in premišljena.

Meje tukajšnje zunanje politike so ozke. Večino časa je pre­živela v svojem mikrokozmosu. Bilateralno je bila pogreznjena v spore o morski meji s Hrvaško in zaostrovanja s sosednjima Italijo in Avstrijo, od vsega začetka zelo pomembnima za utrditev med­narodnega položaja Slovenije. Z defenzivno politiko, v kateri je bilo več improvizacije kot načrta, je za obe ostala tako rekoč zanemar­ljiv mednarodni subjekt. Multilateralno je bila zaposlena z izpol­njevanjem evropskega acquis communautaire in ujeta v slogane »mi hočemo v Nato«. Ne v dvostranskih odnosih ne v večstranski diplo­maciji ni bistveno odstopala od sivine tranzicijskih držav v predd­verjih evroatlantskih ustanov. Paradoksalno, docela se je zlepila z Vzhodom šele z vstopom v Evropsko unijo in v večini ravnanj po­stala podobna novim članicam integracije, ki vidijo v Evropi eko­nomski interes, varnost in politični navdih pa iščejo pri Ameriki.

6

Čas odraščanja

Iz znanega okvira je izstopila trikrat. S članstvom v varnost­nem svetu Združenih narodov se ji je prvič odprl nov horizont, ko si je širila obzorje s sistematičnim ukvarjanjem z geografsko odda­ljenimi žarišči in šolala prvo generacijo mlade slovenske diploma­cije. Na koordinatah velikih se je pojavila z vodenjem Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi in zatem s predsedovanjem Ev ropski uniji, ko je na svoj dnevni red položila Balkan. Na čelu sedem indvajseterice je bila v času, ko se je rodila nova evropska država. Naloge so posrkale zelo veliko zunanjepolitične energije, a bile so pomembne učne ure diplomacije in nastavki za oblikovanje med narodnega profila.

Slovenska smer je bila vseskozi ena. Vključevanje v evroatlant­ske integracije je bilo logično nadaljevanje državne osamosvojitve: članstvo v Evropski uniji ni imelo alternative oziroma bi ta pomenila nepredstavljive gospodarske posledice in politično samoosamitev. Nato je bil bolj dvoumen, in vendar v devetdesetih, ko je Slovenija utrjevala svojo državnost, razumljen kot druga plat evropske zgod­be. Novonastala država je vstopala vanj v času, ko se je določala meja območij sorazmerne stabilnosti in morebitnih konfliktov onkraj nje. Sčasoma se je pokazalo, da sta članstvo v Evropski uniji in Natu tudi celotna zunanjepolitična vizija slovenske države. Za vse poosamo­svojitvene stranke, vladajoče in opozicijske, je bila čimprejšnja inte­gracija nadomestek za strategijo političnega razvoja. Politična elita je našla v EU zdravilo za notranje probleme, nekje vmes je Evropa po­stala nov slovenski mit: znašli smo se v položaju, ko ni bilo mogoče razmišljati drugače kot pro et contra. Kakor da ta država brez Evrope ne bi vedela, kdo je in kaj hoče. Vstop v EU je bil edini dolgoročni cilj države, ko je tja prišla, ni bilo več jasno, kaj tam počne. In vendar je Evropska unija za Slovenijo najboljša stvar, ki se ji je kdaj zgodila.

Slovenci so v prvem desetletju svoje države živeli v prepričanju, da so jim dovoljene sanje. Bili so vendar sredi zgodovine, sodelovali

7

so v velikih zgodbah: pri razpadu blokovske razdeljenosti in padcu berlinskega zidu, to je »najlepšem trenutku evropske zgodovine«, v nastajanju novih držav in pridobivanju državne samostojnosti. Toda pred stave so se začele sesuvati. Hladna vojna, med drugim, se je končala brez njih. Na simbolni ravni je je bilo konec v Madridu, kjer se je Nato odločil sprejeti medse tri nekdanje članice Varšavskega pakta in Slovenije ni bilo zraven. Kos za kosom pa so začele izgubljati mikavnost tudi druge dragocene igrače v zunanjepolitični izložbi. Iz prakse mednarodnih odnosov so znani primeri, ko so nove države iz­postavljene pritiskom in izsiljevanju, to je preizkušanje njihove vzdrž­ljivosti oziroma način, kako doseči politične koncesije. Slovenija je to izkusila najprej v odnosih z Italijo, nato z Avstrijo. Življenje v EU in Natu se je pokazalo kot nič manj naporno od poti pridruževanja, obet članstva in iluzije je zamenjala stvarnost, v kateri so nove člani­ce formalno enakopravne, a v precej drugačnem položaju kot stare. Nekateri v EU so bolj enaki in solidarnost je neenakomerno poraz­deljena dobrina. Evropa je bleda mati: na stari celini znova postajajo pomembne nacionalne države in nacionalni interesi, na svetovnem prizorišču je sedemindvajseterica čedalje manj relevantna, ključne ev ropske države, nekdaj nosilke evropskega projekta, še posebno Nem čija, so postale introvertirane.

In tudi problemi s sosedi niso s članstvom v Evropski uniji iz ginili. Ob pozitivni bilanci uspehov v dveh desetletjih, in ti sta v življenju države kratko obdobje, so negativno breme relacije s sosednjimi državami. Odnosi s sosedi so prvo merilo uspešnosti zunanje politike kake države, in tu Slovenija nima veliko pokaza­ti. S Hrvaško je končno na obzorju rešitev s pomočjo mednarodne arbitraže, pri čemer je bil ključnega pomena zunanji vpliv; pre­usmeritev spora na tretjo avtoriteto je vsiljena oziroma izsiljena rešitev, brez mednarodnega pritiska je pač ne bi bilo. Reflektorji EU so močno vzgojno sredstvo za adolescentne demokracije.

Uvod

8

Čas odraščanja

V odnosih z Avstrijo sta trčila primanjkljaj državotvorne za­vesti in ostanek avstroogrskega kompleksa. Avstrijska želja po do­ciranju in obvladovanju, ki je dobila zalet s politično in ekonomsko šibkostjo Slovenije ob osamosvojitvi, je ostala. Četudi na pogajal­skih mizah skoraj ni več spornih tem, je osupljivo, kaj se dogaja z mednarodnopravno zajamčenimi pravicami slovenske manj­šine na Koroškem in kako brezbrižna je do tega matična država. Konfrontacija z Italijo, ki je bila dolgotrajna, več kot polstoletna, se po obdobju mučnega zaostrovanja, izsiljevanja in politične in­strumentalizacije zgodovine naposled izčrpava. K normalizaciji na obeh straneh meje so prispevali tudi ekonomski interesi, vendar ostaja odnos nesomeren in to bo težko spremeniti. Odnosi s sosedi so sredica slovenske zunanje politike in kažejo, da država, ki si je v mednarodnih forumih, ZN, Ovseju in EU, pridobila pomembne diplomatske izkušnje, izkušnje o kompromisu ni znala prenesti na domačo raven.

Poldrugo desetletje izčrpavanja v odnosih s Hrvaško je po­kazalo nezrelost politike na obeh straneh meje in nezmožnost kompromisa brez pomoči tretjega. Dolgotrajnega spora med so­sedama ni mogoče pojasniti samo z nesposobnostjo politike in diplomacije, vztrajno perpetuiranje je razložljivo z notranjepoli­tičnimi interesi. V obdobju, ko so se zaprli bistveno težji medso­sedski dosjeji v vzhodni Evropi, ne Ljubljana ne Zagreb nista bila pripravljena na oltar rešitve spora položiti ničesar. Vse vlade, ne glede na barvo, so izrabljale mejno vprašanje in popularnega polja niso hotele izgubiti, vse stranke so hitro dojele, kako priročen po­ligon je slovensko­hrvaška meja. Stik Slovenije z odprtim morjem bi bil v normalnih okoliščinah formalen izraz dobrega sosedstva, problem LB bi bil preprost izračun, ki bi ga narekovala prihodnji dobiček in deblokada bančnega trga, ne pretekli dolg. Toda oko­liščine niso bile normalne in Slovenija in Hrvaška nista bili dobri

9

sosedi. Odnosi s Hrvaško so postali zrcalna slika, poosebljenje po­litične kulture in pogajalskega sloga. Kot da bi razgaljali genetsko strukturo naroda.

Pred osamosvojitvijo je zunanjo politiko z vsemi pastmi so­sedskih odnosov vred prekrivalo navdušenje. Napornost življenja zunaj Jugoslavije, brez mase ozemlja, vojaške moči, v politično neprimerno šibkejši državi, pa je začela prodirati v vse pore zuna­nje politike. Razpad SFRJ je strateško ustrezal interesom Italije in Avstrije in je pri sosedah zbudil nova stremljenja. Obe sta zaznali, da je z novo slovensko državo nastala možnost za dolgotrajno izsi­ljevanje. Najprej Italija in nato Avstrija sta začeli na pogajalsko mizo sistematično polagati vprašanja, ki so bila urejena z mednarodnimi sporazumi in pogodbami. Slovenija se je počutila šibko in ranljivo, njena diplomacija je bila neizkušena, dajala je vtis, da je občutljiva za izsiljevanje in pripravljena storiti karkoli. V devetdesetih, ko se je začelo odstiranje mučnih poglavij zgodovine, se je pokazalo, kako težko se slovenska država kosa z uradnim Rimom in Dunajem in v kolikšni zadregi je, ko gre za nesporna zgodovinska dejstva.

Mnoge omejitve so bile objektivna danost življenja na svojem, skladne z aksiomom, da je vprašanje zunanje politike majhnih dr­žav vprašanje njihovega preživetja. Toda bile so tudi posledica po­litičnih odločitev, ki so temeljile na prepričanju, da je najbolje, da Slovenija ne zaostruje dvostranskih vprašanj. Država se je premalo zavedala, da je v mednarodnih odnosih sicer lepo, če te imajo radi, še pomembneje je, če te spoštujejo. Premalo potrebne pozornosti so odločevalci namenili mednarodnopravnemu temelju dvostranskih odnosov. Dilema, ali ne bi vprašanja veljavnosti mednarodnih po­godb v skrajni sili postavili pred kako mednarodno sodno instituci­jo, ni bila del vladnih strateških razmislekov. Analiza odprtih vpra­šanj kaže, da čakanje na poteze drugih ni bilo koristno, pomanjkanje iniciativnosti in odsotnost idej pa sta zožila manevrski prostor.

Uvod

10

Čas odraščanja

Zunanja politika se je ne nazadnje preveč ukvarjala s tem, da bi ugajala domači javnosti. Mednarodna politika Slovencev ne za­nima kaj dosti. Želijo si življenja brez težkih izbir, zaprti so v okvire nacionalnega, v odzivanju na pobude iz mednarodnega okolja bolj cenijo previdnost kot tveganje. Niso izjema v evropski politiki. In vendar je v slovenski percepciji zunanja politika zožena na odnose s sosedi. Samo teme, ki imajo močan čustven naboj, pritegujejo ve­liko javne pozornosti in značilno vprašanje te vrste so bili v prete­klih dveh desetletjih odnosi z Hrvaško. Politika je temu namenjala največ pozornosti, za Slovence je bilo največje emotivne vrednosti. Spodbudno je, da je slovenska javnost na referendumu o aribitraž­nem sporazumu leta 2010 pokazala naveličanost nad nenehnimi mejnimi zaostrovanji.

Slovenska zunanja politika pozna tudi lepe zgodbe: njena pa­radna konja sta Mednarodna ustanova za razminiranje in pomoč žrtvam min in projekt pomoči otrokom iz Gaze. Sklad ITF, ki se je razvil v uspešen mehanizem za odstranjevanje min, je prerasel re­gionalne okvire, postal je prepoznaven v svetu in zaupanja vreden med donatorji. Humanitarni projekt visokospecializirane pomoči palestinskim otrokom, podobno kot pred tem ustanova Skupaj za pomoč otrokom, travmatiziranim zaradi vojne, kaže posluh za pra­vične rešitve, po tej Slovenijo pozna arabski svet. Eno in drugo je uspešno področje specializacije, ki potrjuje, da je mogoče doseči rezultat in se uveljaviti tudi v širšem prostoru.

Včasih se zdi, da za slovensko zunanjo politiko ni nobenega pravega prostora. Toda prostor obstaja. Majhnost je relativna kate­gorija. Tako kot nova država najprej mednarodno skupnost navaja na svojo prisotnost, si kasneje oblikuje svoj zunanjepolitični profil. V teoriji o mednarodnih odnosih velja pravilo, da se majhni pra­viloma lotevajo svetovnih problemov iz ožje, regionalne perspek­tive. Naravno okolje, iz katerega je Slovenija izšla, je Balkan, kar

11

pa ne pomeni, da je njen prostor omejen samo na tako imenovano ekspertstvo v regiji. Smo pri dilemi, kako daleč lahko seže sloven­ska zunanja politika. Primera specializacije nakazujeta, da lahko tudi majhni, ki imajo omejene vire, naredijo veliko. Potrebnega je precej tihega, sistematičnega, filigranskega dela in pred tem dovolj znanja, vendar niše obstajajo. Kažejo se obrisi zunanjepoli­tičnega profila Slovenije, ki je dejavna na različnih področjih člo­vekove varnosti, od min in otrok do razorožitve. Opaziti pa je tudi konsistentno slovensko podporo članstvu Turčije v Evropski uniji. V času, ko evropski voditelji ne izpustijo priložnosti, da zavrnejo Turčijo, ko je ta postala paradigma dilem o prihodnji integraciji, je vztrajna slovenska podpora dragocena.

Slovenska zunanja politika je bila v dveh desetletjih relativno uspešna. Eden od neizkoriščenih potencialov je geopolitični polo­žaj. Lege na stiku germanskega in romanskega sveta, na križišču Evrope in Balkana, stičišču transportnih poti in z dostopom do morja – Slovenija ima pravzaprav adute, ki bi ji jih zavidala prene­katera država – ni dovolj izkoristila. Lahko bi bila na primer bolj odprta država, lahko bi bolje izkoristila pamet, ki jo ima, in diplo­macije ne bi prepuščala strankarskim in drugim političnim meri­lom, lahko bi postala država, ki je bolj vpeta v življenje mednarodne skupnosti. Zadnje pomeni, da vanjo ne vnašaš problemov, ampak jih pomagaš premagovati. Za to, da si pridobiš upoštevanja vredno geopolitično težo, moraš voditi aktivnejšo zunanjo politiko. Ni res, da prostora ni, samo izkoristiti ga je treba. Čas je, da slovenska zu­nanja politika odpre okno.

Uvod

12

Čas odraščanja

Nova diplomacija

Kako nastajajo države

»Države nastajajo in države propadajo zaradi sprememb med narod­nega reda,« je rekel Iztok Simoniti. Diplomat zunanjega mi ni str stva in univerzitetni profesor je eden redkih v tukajšnjem pro storu, ki veliko razmisleka v svoji štiridesetletni diplomatski in akademski karieri namenja geopolitiki. Spraševala sem ga o rojstvu slovenske države in pojasnjeval je, kako pomembno je bilo spreminjanje med­narodne ureditve v Evropi pred dvajsetimi leti in kako ključno je pri razlaganju razlogov za nastanek in demokratizacijo novih držav.

»S propadom bipolarizma je izginila Nemška demokratična republika in je nastala združena Nemčija, razpadle so Sovjetska zveza, Jugoslavija in Češkoslovaška. Na tem prostoru je med 1989. in 1993. nastalo in se demokratiziralo 25 držav. Vse, vključno s Slovenijo, so z nebistvenimi časovnimi zamiki dosegle mednaro­dno priznanje in s tem pridobile mednarodnopravno subjektivite­to.« Govoril je o geopolitičnem in geostrateškem vakuumu, ki je nastal po končani hladni vojni in ki je pripeljal do propada nekate­rih držav in rojstva številnih novih.

»Če razumemo, da se je mednarodni red v preteklih petsto le­tih vedno spreminjal s strahovitim nasiljem – spomnimo se samo strašnih verskih vojn, napoleonovskih vojn, razdiralnosti prve in druge svetovne vojne – potem je upravičeno sklepati, da je to pot prišlo do sprememb po predhodnem dogovoru spreminjevalcev. Glede Evrope mednje najprej štejem Gorbačova in Kohla, pri čemer mislim, da ni moglo priti do združitve Nemčije brez tihega, bolj ali manj jasnega soglasja Združenih držav Amerike. V tem kontekstu

13

je res velika nesreča, da Jugoslavija ni bila vključena v veliki načrt preurejanja Evrope, ampak je razpadala dolgotrajno in grozovito ... Umiranje Jugoslavije je trajalo 17 do 18 let, pa geopolitično preure­janje Balkana še ni končano. Še vedno se ime Jugoslavija pojavlja v zaviralnem procesu zoper Makedonijo ...«

Te spremembe mednarodnega reda so po njegovih besedah posledica velike bitke med dvema različnima političnima koncep­toma in vizijama, in sicer med tako imenovano liberalno demokra­cijo Zahoda in socialistično »demokracijo«, med tako imenovano zahodno svobodo in vzhodno avtoritarnostjo enopartijskih reži­mov, ki je delila Evropo med 1945. in 1990. V tej bitki je na srečo zmagal Zahod, kar je odprlo pot rojstvu novih držav in demokrati­zaciji Vzhodne Evrope. Omenil je, da so bile na čelu ZDA z vso poli­tično energijo zmagovite supersile; predvsem Reagan in nadaljeval­ci. Tekma med supersilama za prevlado v Evropi, med Združenimi državami in Sovjetsko zvezo, je bila sicer tekma čisto realnih raz­merij moči, vendar je imela tudi svojo dialektično podlago v ideji o »koncu zgodovine«. Te ideje sta že konec osemdesetih let razvijala Fukujama in Huntington in pred njima Hegel in Aleksander Kojev.

Iztoka Simonitija sem vprašala, koliko je imela osamosvoji­tev opraviti z mednarodnim kontekstom in koliko sploh z lastnimi zaslugami tukajšnjih osamosvojiteljev. »Pomembnih specifik ni,« je suho pripomnil diplomat. Vse nove politične elite so namreč iz­koristile »zgodovinsko priložnost«, vsi, ki so hoteli, so dobili svo­je države; ponekod, na primer pri nas, pa so elite te »zgodovinske okoliščine« tudi intenzivno ustvarjale in vzpostavile nove države ali obnovile stare.

Interpretacijski »teror« osamosvojiteljev, ki dopuščajo samo eno razlago nastanka Slovenije, je odpravil s kratko pripombo, da potrebujemo še malo časa. »S časovnim oddaljevanjem od realnih dogodkov bomo pravilneje razumeli tudi mednarodne razloge za

Nova diplomacija

14

Čas odraščanja

rojstvo Slovenije ... Če hočemo razumeti, kako je državotvorje res potekalo, moramo bolj kot poslušati Dimitrija Rupla, brati Tineta Hribarja, ki je skupaj s Spomenko Hribar in Jožetom Pučnikom predstavljal trdo jedro Demosa. Nekatere slabosti ‘osvoboditeljev’ med letoma 1945 in 1990 mutatis mutandis ponavljajo tudi ‘osamo­svojitelji’ po letu 1990.« »Sicer pa, ‘osamosvojiteljem’ od Turk me­nije do Slovenije in od Estonije do Makedonije to v ničemer ne zmanj šuje častnega mesta v nacionalnih zgodovinah ... Osamo­svo jitelji imajo zasluge, mi pa moramo vedeti in razumeti, da tako kot države nastajajo, države tudi umirajo; in sicer s spremembo mednarodne ureditve.«

»Poleti 1991 so nas začeli jemati kot možnost,« je začel pred­sednik republike Danilo Türk. Pogovarjala sva se o tem, kdaj je mednarodna izolacija nastajajoče države začela pojemati. »Baltik je bil že od januarja razrahljan, Rusi tja niso poslali tankov in po­tem ko je avgusta prišlo do poskusa vojaškega udara v Rusiji, so baltiške države začele pridobivati priznanja. Razumelo se je, da se v Evropi spreminja nekaj večjega. Nekateri so hitro razumeli, dru­gi niso hoteli razumeti ... Seveda je bilo z Nemci veliko lažje in s Francozi veliko teže. Med njimi pa sem srečal veliko razumevajočih ljudi, čeprav je bila Francija po splošnem umeščanju in glede na Mitterrandov pogled precej hladna do nas.«

Zanimalo me je, ali je v času vzpostavljanja državnosti obsta­jala kaka strategija. »Ne vem, ali je obstajal kakšen dobro strukturi­ran pogled, toda konstitutivni elementi so bili ločiti se od Hrvaške, ne biti del Balkana, iskati skupino v Evropi, v kateri bi se počuti­li doma, in variabilno geometrijo prijateljstev na mednarod ni sceni.« Razlagal je, da se je Slovenija morala osamosvojiti ne samo kot država, temveč od problemov: vizavi Hrvaški, vizavi Balkanu. »Razlika med Slovenijo in Hrvaško je postajala očitna in sredi de­vetdesetih let se je jasno pokazala. Formalno se je potrdila s tem,

15

da je Slovenija postala članica varnostnega sveta ZN leta 1997, Hrvaška pa deset let pozneje, tudi pri EU je razlika v desetletnem zaostanku.« »Drnovškovo vztrajanje, da nismo del problema, je bilo vitalno.«

»V kaotičnem stanju ne morete skicirati kabinetne strategije, reagirati je treba zelo hitro, izkoristiti priložnosti, ko se ponudijo.« Türk se je poznavalsko nasmehnil: »Kot je nekoč rekel Bismarck, če imate radi dobre klobase in dobre zakone, potem morate paziti, da ne veste, kako jih delajo.«

Ključno obdobje, v katerem je bila osama prebita, je bilo po njegovem prepričanju od oktobra 1991 naprej, z Badinterjevimi ar­bitražnimi mnenji so stvari krenile. Slovenija je začetek dela arbi­tražne komisije spremljala z nelagodjem. »Mislili smo, to so neki ustavni pravniki, ki bodo iskali argumente za ohranitev Jugoslavije v drugačni obliki.« Ko so Srbi zahtevali mnenje, pa ni bilo druge izbire kot napisati svoje teze in se zanje boriti. Slovenska stališča je spisal Türk, tedaj profesor na ljubljanski pravni fakulteti. »Tu ni bilo strateške vizije, ampak odgovor na specifične zahteve.« Prijetno presenečenje je prišlo, ko je Robert Badinter sprejel slo­venske argumente, njegova znamenita mnenja so pomenila prosto pot za mednarodno priznanje. »Bil je formaliziran dokaz, da našo zgodbo sprejemajo. To seveda ni bila arbitraža z zavezujočo močjo, a bil je edini organ, ki je jasno artikuliral mnenje in nam dal prav. Decembra je šlo naprej z odločanjem o priznanjih, ena so bila izre­čena prej, druga malo kasneje. Bitka pa je bila dobljena novembra 1991 in ključen je bil oktobrski propad Carringtonove konference.«

Prelomna točka je bila vojna, je na vprašanje, kateri trenutek je bil odločilen, odgovoril nekdanji predsednik Milan Kučan. »Z agre­sijo na Slovenijo se je pokazalo, da so se potrdile naše ocene in ape­li, da lahko pride do nasilja. Takrat se je mednarodna skupnost šele začela zanimati, kaj se je zgodilo. Angažma trojke na pogajanjih v

Nova diplomacija

16

Čas odraščanja

Zagrebu, da bi prišlo do premirja, je bil prvi mednarodni angažma v razpletu jugoslovanske krize; nasledek je imel na Brionih. To je bil po mojem mnenju prelom, v dogodke je posegel še tisti neuresniče­ni Genscherjev obisk v Sloveniji. Nameraval je priti iz Beograda, imel je vsa zagotovila, da bo lahko šel, letalski napad mu je to preprečil in na podlagi informacij njihovega konzula v Zagrebu so mu varnostni­ki odsvetovali, da bi potoval z vlakom v Ljubljano. Prepričal se je o verolomnosti beograjske politike in o resničnosti vojne v Sloveniji. Njegova izkušnja je še dodatno povečala angažma in interes ... Nemci so imeli svojo analizo in pri tem so vztrajali. Genscherjeve zasluge so bile največje, tudi Mockove, vendar on ni bil v takem položaju kot Genscher, ki je imel za seboj epopejo o združitvi.«

Nemški zunanji minister Hans­Dietrich Genscher in slovenski pred­sednik Milan Kučan v Beljaku. 2. Julija 1991 (Foto: Nace Bizilj, Muzej novejše zgodovine)

»Tisto, kar nas je takrat reševalo, je bila načelnost. Vztrajanje pri načelih je bilo konstanta, ki nas je peljala skozi negotovo obdo­bje od končanja vojne do prvih mednarodnih priznanj, do tistega sklepa zunanjih ministrov o kolektivnem priznanju. Seveda sta