Kristjan Mavri, Anja Mrak, Tina Štrancar (ur.)

Ljubljana 2013

Čas in spomin: literatura v kontekstu

Zbornik povzetkov s konference doktorskih študentov, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani,

22. in 23. maj 2013

Čas in spomin: literatura v kontekstuZbornik povzetkov s konference doktorskih študentov, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, 22. in 23. maj 2013

Uredili: Kristjan Mavri, Anja Mrak, Tina Štrancar

Jezikovni pregled: Mateja Gaber

Tehnično urejanje in prelom: Jure Preglau

Oblikovanje naslovnice: Jože Carli

© Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2013.

Vse pravice pridržane.

Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani

Za založbo: Andrej Černe, dekan Filozofske fakultete

Tisk: Birografika Bori, d. o. o.

Ljubljana, 2013

Prva izdaja

Naklada: 100 izvodov

Publikacija je brezplačna.

Tisk publikacije je finančno omogočil Študentski svet Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

82.0:115(082)

ČAS in spomin : literatura v kontekstu : zbornik povzetkov s konference doktorskih študentov, [Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, 22. in 23. maj 2013] / uredili Kristjan Mavri, Anja Mrak, Tina Štrancar. - 1. izd. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2013

ISBN 978-961-237-580-5 1. Mavri, Kristjan 266935040

5

VSEBINA

Uvodnik ..................................................................................................................................... 5

Program konference ............................................................................................................. 6

Medbesedilnost v delih slovenske pisateljice Pavline Pajk .................................... 9Tanja Badalič

Izvori legende o Svetem Gralu na slovenskem Štajerskem in njenakontinuiteta od antike do danes....................................................................................11Jan Ciglenečki

Frankensteinove (in druge) pošasti: intertekstualnost, interdiskurzivnost in koncept transhumanega ........................................................13Tanja Dominko

Spomini na otroštvo v slovenski slovstveni folklori in literaturi .........................15Manja Gorinšek

Po-etika spomina: Rilke, Tolstoj, Heidegger ...............................................................17Milosav Gudović

Krvavi poldnevnik: protispomin Cormaca McCarthyja ...........................................19Kristjan Mavri

Med družino in narodom: spomin in identiteta v romanu Cristine García Dreaming in Cuban ................................................................................21Anja Mrak

Post-feministična tendenca sodobne britanske dramatike kot spomin inodziv na feministično angažiranost britanskega gledališča preteklih let .......23Melita Novak

Odmev Camõeseve poezije v Prešernovih Sonetih nesreče: teme odtekanja časa, nestalnosti, utvare, deziluzije in smrti ..............................25Špela Oman

Pokrivala v slovenski književnosti na prelomu iz 19. v 20. stoletje kot del ohranjanja kulturnega spomina......................................................................27Ana Perović

Spomin in pozaba v sodobni književnosti koroških Slovencev ..........................29Tanja Petrič

6

Tematizacija političnega nasilja in represije v delih slovenskih literarnih ustvarjalk .............................................................................................................31Megi Rožič

Narod, čas in spomin v sodobnem slovenskem romanu v Italiji (generacija avtorjev po letu 1950) ................................................................................33Maja Smotlak

Podobe družinskega spomina v sodobni nemški književnosti: Nebesna telesa Tanje Dückers ..........................................................................................35Tina Štrancar

Vodnjak, nihalo in piramida: Heglov znak in Poejev čezznakovni spomin .....37Simona Sušec

Pozabljeni del slovenske zgodovine: spomin na robne skupine v nekaterih novejših slovenskih romanih ..........................................................................................39Primož Tanko

Preigravanje časa in spomina v srbskem literarnem postmodernizmu ..........41Tanja Tomazin

Vpliv zgodnjih literarizacij inkvizicijske snovi na pripovedništvo 19. stoletja ..............................................................................................................................43Veronika Tratnik

Diahrona analiza prevajanja rasističnega diskurza v romanu Koča strica Toma ...................................................................................................................45Janko Trupej

Struktura časa in vloga spomina v ciklu Lancelot-Graal ........................................47Miha Zor

Presečišče spomina, besedila in podobe v srednjeveški kulturi ........................49Zora Žbontar

7

Uvodnik

Ideja o znanstveni konferenci, ki bi bila v prvi vrsti namenjena dok-torskim študentkam in študentom literarnih ved, je nastala v želji po boljši povezanosti in komunikaciji znotraj »mlajših akademskih krogov«, saj se pogosto dogaja, da predani svoji temi posvečamo pre-malo pozornosti dialogu s kolegi. V iskanju teme, ki bi bila dovolj lucidna in bi obenem še vedno odpirala dokaj široko polje za razno-vrstnost in interdisciplinarnost akademskega dialoga znotraj hu-manističnih ved, smo se ustavili pri diskurzu Časa in spomina. Tako obsegajo povzetki konferenčnih prispevkov, ki so zbrani v pričujoči publikaciji, široko paleto tematskih področij, od filozofskih do fe-minističnih pristopov, od srednjeveške literature do postmoderniz-ma, od slovenskega do manjšinskega leposlovja zamejskih Slovencev, kakor tudi prispevke s področij ameriške, angleške, avstrijske, nem-ške, srbske in španske književnosti.

Veseli nas, da je konferenca že prvo leto naletela na tako dober od-ziv doktorskih študentk in študentov iz vse Slovenije. Prejeli smo ve-liko prijav – toliko, da žal nismo mogli nastopa na konferenci omo-gočiti vsem – vendar upamo, da je to zgolj začetek in da bo podobnih konferenc v prihodnje čedalje več.

Velika zahvala gre tudi našim profesoricam in profesorjem ter ostalim strokovnim sodelavcem ljubljanske Filozofske fakultete, ki so prisluhnili naši ideji in nam stali ob strani: mag. Mateji Gaber, dr. Tinetu Germu, dr. Matevžu Rudolfu, dr. Ireni Samide, dr. Tonetu Smoleju, dr. Nevi Šlibar in dr. Tomu Virku.

UredništvoLjubljana, maj 2013

8

SREDA, 22. maj 2013

13.00 – 14.00 Registracija14.00 – 14.30 Otvoritev konference 14.30 – 15.30 Uvodno predavanje dr. Neva ŠLIBAR: Spominski di-

skurz v sodobni avstrijski književnosti, v zadnjih de-lih Ilse Aichinger, Elfriede Jelinek in Petra Handkeja

15.30 – 16.00 Milosav GUDOVIĆ: Po-etika spomina: Rilke, Tol-stoj, Heidegger

16.00 – 16.30 Simona SUŠEC: Vodnjak, nihalo in piramida: He-glov znak in Poejev čezznakovni spomin

16.30 – 16.45 ODMOR16.45 – 17.15 Tina ŠTRANCAR: Podobe družinskega spomina

v sodobni nemški književnosti: Nebesna telesa Tanje Dückers

17.15 – 17.45 Anja MRAK: Med družino in narodom: spomin in identiteta v romanu Cristine García Dreaming in Cuban

17.45 – 18.15 Melita NOVAK: Post-feministična tendenca sodob-ne britanske dramatike kot spomin in odziv na femi-nistično angažiranost britanskega gledališča prete-klih let

18.15 – 18.30 ODMOR18.30 – 19.00 Janko TRUPEJ: Diahrona analiza prevajanja rasistič-

nega diskurza v romanu Koča strica Toma19.00 – 19.30 Špela OMAN: Odmev Camõeseve poezije v Prešerno-

vih Sonetih nesreče: teme odtekanja časa, nestalnosti, utvare, deziluzije in smrti

19.30 – 20.00 Megi ROŽIČ: Tematizacija političnega nasilja in re-presije v delih slovenskih literarnih ustvarjalk

PROGRAM KONFERENCE

9

ČETRTEK, 23. maj 2013

10.00 – 10.30 Jan CIGLENEČKI: Izvori legende o Svetem Gralu na slovenskem Štajerskem in njena kontinuiteta od anti-ke do danes

10.30 – 11.00 Miha ZOR: Struktura časa in vloga spomina v ciklu Lancelot-Graal

11.00 – 11.30 Zora ŽBONTAR: Presečišče spomina, besedila in po-dobe v srednjeveški kulturi

11.30 – 12.00 Veronika TRATNIK: Vpliv zgodnjih literarizacij in-kvizicijske snovi na pripovedništvo 19. stoletja

12.00 – 15.00 ODMOR 15.00 – 15.30 Kristjan MAVRI: Krvavi poldnevnik: protispomin

Cormaca McCarthyja15.30 – 16.00 Tanja DOMINKO: Frankensteinove (in druge) poša-

sti: intertekstualnost, interdiskurzivnost in koncept transhumanega

16.00 – 16.30 Tanja TOMAZIN: Preigravanje časa in spomina v srbskem literarnem postmodernizmu

16.30 – 16.45 ODMOR16.45 – 17.15 Tanja PETRIČ: Spomin in pozaba v sodobni književ-

nosti koroških Slovencev17.15 – 17.45 Primož TANKO: Pozabljeni del slovenske zgodovi-

ne: spomin na robne skupine v nekaterih novejših slovenskih romanih

17.45 – 18.15 Maja SMOTLAK: Narod, čas in spomin v sodobnem slovenskem romanu v Italiji (generacija avtorjev po letu 1950)

18.15 – 18.30 ODMOR18.30 – 19.00 Tanja BADALIČ: Medbesedilnost v delih slovenske

pisateljice Pavline Pajk19.00 – 19.30 Manja GORINŠEK: Spomini na otroštvo v slovenski

slovstveni folklori in literaturi19.30 – 20.00 Ana PEROVIĆ: Pokrivala v slovenski književnosti na

prelomu iz 19. v 20. stoletje kot del ohranjanja kul-turnega spomina

PROGRAM KONFERENCE

11

Tanja BadaličFakulteta za podiplomski študij Univerze v Novi GoriciPrimerjalni študij idej in kulturtanja.badalic@ung.si

Medbesedilnost v delih slovenske pisateljice Pavline Pajk

Zanimanje za besedila in življenja pisateljic, ki so ustvarjale v prej-šnjih stoletjih, se je v zadnjih desetletjih znatno povečalo. Z raziskavo recepcije pisateljic v obdobju, ko so ustvarjale, se nam razkrijejo do-slej spregledane povezave med njimi, kar omogoča tudi nove kom-parativne analize motivnih, tematskih, oblikovnih in slogovnih po-dobnosti ter raziskavo o literarnih vplivih. V slovenskem etničnem prostoru so se v 19. stoletju pojavila imena in dela avtoric z različnih koncev Evrope, ki so bila sprejeta med slovenskimi izobraženci, av-torji in med prvimi slovenskimi avtoricami, kot je na primer Pavlina Pajk (1854–1901). Zelo pomenljiv je tudi podatek, da je Pavlina Pajk prva avtorica na Slovenskem, ki je napisala daljši nekrolog o fran-coski pisateljici George Sand (1804–1876) v slovenskem jeziku, kar dokazuje, da je Pajkova dobro poznala njeno življenje in delo. Ravno zaradi tega sem se bolje posvetila njunima opusoma in ugotovila, da je med njima mogoče najti precej podobnosti. V tem prispevku sem se zato posvetila intertekstualnosti v delih Pavline Pajk in morebi-tnemu vplivu, ki ga je imelo delo George Sand na delo slovenske pi-sateljice. Literarno delo francoske pisateljice je zelo obsežno, zaradi tega sem se pri tej primerjavi omejila na romane, ki so bili dostopni v slovenskem prostoru v času ustvarjanja Pavline Pajk. Njuna dela so si podobna tako vsebinsko kot kompozicijsko. Prispevek vsebinsko primerja romane Le marquis de Villemer, Slučaji usode in Blagodejna zvez-dica, La petite Fadette in Judita ter François le Champi in Najdenec. Motive in druge podobnosti sem zajela tudi iz širšega opusa obeh pisateljic. Predvsem sem se posvetila toposom, saj so pogosti v obeh opusih.

V zgodovini književnosti je bilo že večkrat rečeno, da je bilo že vse napisano in da se novejša dela vedno navezujejo na svoje predhodnike.

12

Teoretičarka Julia Kristeva označi tekst kot mozaik citatov, v kate-rem se preoblikujejo drugi teksti (Juvan, Intertekstualnost 9). V pri-meru Pavline Pajk se ta mozaik kaže na več ravneh: pri izbiri žanra, tematike, motivov, topike in celo besed ter imen junakov. Hkrati pa velja omeniti tudi razmerje med vplivom in intertekstualnostjo. Vpliv naj bi bil osredotočen predvsem na avtorje in avtorstvo ter naj bi temeljil na časovnem in vzorčno-posledičnem zaporedju, medtem ko naj bi intertekstualnost zmanjšala vlogo avtorja, razpustila meje med teksti in med znotrajbesedilnim in zunajbesedilnim svetom ter uveljavila pluralnost (71–72). Pri Pajkovi namreč ne moremo zago-tovo trditi, da je nanjo izključno vplivalo delo George Sand, saj na avtorja vplivajo tudi kultura, tradicija, kulturni spomin, skratka vse konvencije, ki so rezultat večdimenzionalne intertekstualne semioze (Juvan, History 61). Zaradi tega bom primerjala njuna opusa tako, da bom poskusila določiti, ali gre v primeru literarnih del Pavline Pajk predvsem za medbesedilne oblike, značilne za sentimentalni roman, ki jih je mogoče najti tudi v delih drugih avtoric iz tega obdobja in ne samo v delih George Sand, in ali je mogoče prepoznati v določe-nih elementih neposreden vpliv francoske avtorice.

Z analizo njunih del želim pokazati, da so se topika in podobni motivi v sentimentalnem romanu ohranili vse do 19. stoletja in se hkrati aktualizirali v skladu s sodobnim časom, v katerem sta avto-rici živeli.

LiteraturaBogataj-Gradišnik, Katarina. Sentimentalni roman. Ljubljana: DZS,

1984.Juvan, Marko. Intertekstualnost. Ljubljana: DZS, 2000.–––. History and Poetics of Intertextuality. West Lafayette, IN: Purdue

University Press, 2008.Mihurko Poniž, Katja in Tanja Badalič. »French female authors in

19th-century Slovenian territory.« Les rôles transfrontaliers joués par les femmes dans la construction de l‘Europe. (Ur.) Guyonne Leduc. Paris: L‘Harmattan, 2012. 77–96.

13

Jan CiglenečkiFilozofska fakulteta Univerze v LjubljaniFilozofijaciglenecki.jan@gmail.com

Izvori legende o Svetem Gralu na slovenskem Štajerskem in njena kontinuiteta od antike do danes

Namen pričujočega prispevka je pregledno orisati trenutno stanje in potek raziskav o nemškem srednjeveškem pesniku Wolframu von Eschenbachu, ki se jim z očetom Slavkom Ciglenečkim posvečava že vrsto let. Osnovni cilj najinega projekta1 je podati odgovor na vpra-šanje, zakaj je Wolfram nekatere ključne odlomke svojega »Parziva-la« lociral prav v okolje slovenske Štajerske, česar sva se lotila s sis-tematičnim zbiranjem in interpretiranjem obsežnega arheološkega, umetnostno-zgodovinskega, etnološkega in literarnega gradiva. Za tako rekoč vse evropske različice legende o Svetem Gralu je značilno, da so tesno prepletene s plodnostno-vegetacijsko simboliko, kar še posebej velja tudi v primeru Wolframa. Najina osrednja hipoteza je, da so Wolframa na njegovi poti skozi naše kraje navdušile bogate materialne in duhovne ostaline antičnega sveta ter z njimi povezani plodnostno-vegetacijski rituali, ki so se v tem prostoru ohranili glo-boko v srednji vek in v obliki ljudskih šeg vse do danes.

Ključni odlomki pri Wolframu, ki Parzivalovo iskanje Svetega Grala povezujejo z našim prostorom, so opisani v deveti knjigi (IX 497,21–499,10), kjer se med drugim omenja tudi Hajdina, danes nepomemb-na vasica na periferiji Ptuja, po kateri je ime dobil Parzivalov stari oče Gandin. Glede na velik pomen, ki so ga v srednjem veku pripisovali genealoškim vezem, to dejstvo še zdaleč ni nepomembno in še manj naključno. Prav omemba tega kraja je ključna vez, ki celotno Wol-framovo zgodbo povezuje z misterijskimi plodnostno-vegetacijskimi kulti, saj je bilo prav v Hajdini in bližnjih predelih Ptuja eno izmed najpomembnejših središč mitraizma v celotnem rimskem imperiju.

1 Projekt je plod sodelovanja med Inštitutom za arheologijo ZRC SAZU in Inštitutom za preučevanje krščanskega izročila (IPKI).

14

Arheološka izkopavanja so potrdila tudi obstoj številnih drugih kul-tov, ki so prav tako tesno povezani s plodnostno-vegatacijskimi ritu-ali, med katerimi velja omeniti zlasti kult Velike Matere Kibele, egip-čanske boginje Izide ter nenazadnje avtohtoni kult Nutric (Dojilj), ki ga je prvi opisal nobelovec Theodor Mommsen. Preliminarni rezultati arheoloških, paleografskih, etnoloških in literarnih raziskav govorijo v prid tezi, da so prav ostanki misterijskih kultov, ki so v antiki cveteli na področju današnje Hajdine in Ptuja, odločilno vplivali na to, da je Wolfram Parzivalove prednike povezal prav z našimi kraji.

Plodnostno-vegetacijski kulti so s prihodom krščanstva doživeli preobrazbo, ki se je pogosto manifestirala v čaščenju Matere Božje, ki je prav na tem področju še posebno izrazito (Ptujska Gora, Slad-ka Gora, Lobor idr.). Ostanki antičnih misterijskih kultov so se vse do danes ohranili tudi v obliki ljudskih šeg (kurentovanje in borovo gostüvanje), ki so tesno povezane s plodnostno-vegetacijskimi cikli narave (preganjanje zime). V zvezi z mitološkim izročilom velja izpo-staviti tudi raziskave etnologa Zmaga Šmitka, ki ljudske pripovedi o kralju Matjažu povezuje z legendami o Svetem Gralu.

Nov val legend o Parzivalu na Štajerskem se pojavi v publicistični literaturi v drugi pol. 19. in prvi pol. 20. stol., pri čemer se izriše opozicija med »slovansko« in »germansko« interpretacijo Wolfra-movih toponimov. V sredini 19. stol. je v pisnih virih prvič izpričana tudi različica zgodbe, po kateri legendarni »Munsalvaesche«, Gralov grad, stoji na vrhu Boča, medtem ko se v njegovi notranjosti nahaja jezero, po katerem na labodu pluje Parzivalov sin Lohengrin.

LiteraturaCiglenečki, Jan. Die Fruchtbarkeitssymbolik in Wolframs von Eschenbach

‚Parzival‘. Dipl. delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2005.

Ciglenečki, Slavko. Höhenbefestigungen aus der Zeit vom 3. bis 6. Jh. im Ostalpenraum. Ljubljana: SAZU, 1987.

Janko, Anton. »Parzival in slovenska Štajerska.« Celjski zbornik 30.1 (1994): 191–195.

Šmitek, Zmago. Poetika in logika slovenskih mitov. Ljubljana: Študentska založba, 2012.

15

Tanja DominkoFilozofska fakulteta Univerze v LjubljaniHumanistika in družboslovje – Literarne vedetanja.dominko@gmail.com

Frankensteinove (in druge) pošasti: intertekstual-nost, interdiskurzivnost in koncept transhumanega

Prispevek obravnava ubeseditev motiva umetnega človeka oziroma transhumane pošasti v romanu Mary Shelley Frankenstein in njegov vstop v (post)moderno kolektivno imaginarno z vidika teorije inter-tekstualnosti, ki že predpostavlja interdiskurzivnost. Literarni dis-kurz pojmuje kot medij kulturnega spomina, kot medij za proizva-janje pomenov in oblikovanje identitet. Upošteva vpetost literature v kulturno-zgodovinski kontekst in preverja, v kakšnem razmerju je do ostalih diskurzov v družbenem obtoku, kako jih vpija vase in nanje tudi povratno deluje, nastopa kot njihovo stičišče in obenem razgalja principe njihovega delovanja. Pri tem posebno pozornost posveča posthumanim aktualizacijam motivno-tematskih sklopov transhumanega v literaturi in teoriji.

Uvodu sledi predstavitev osnovnih teoretskih izhodišč. Najprej na splošno predstavim najvidnejša pojmovanja intertekstualnosti in nji-hove implikacije v smeri preseganja tradicionalnega dojemanja teksta in avtorstva, hibridnosti ter literature kot kulturnega spomina, nato pa se posvetim interdiskurzivnosti. Sledi problemski del, ki se osre-dotoča na roman Frankenstein Mary Shelley, hipertekst Patchwork Girl Shelley Jackson in kiborška izvajanja Donne Haraway. Patchwork Girl v postmodernistični maniri kanibalizira (tudi) roman Frankenstein Mary Shelley in intertekstualne ter interdiskurzivne prvine, ki so v njem sicer že prisotne, še potencira, pri čemer igra pomembno vlogo visoka tehnologija. Omenjeni hipertekst vase med drugim umešča te-orijo kiborga Donne Haraway, ambivalentnega transhumanega lika oz. »figuracije« na poti v novi etos posthumanega. Ugotavljam, da se na oba omenjena teksta da pogledati v luči literarno-teoretskih hibri-dov, ki v tem primeru tematizirajo splošno hibridnost, sestavljenost,

16

transgresijo meja, in svojo tematiko skušajo ponazoriti na lastnem telesu. Refleksija telesnega podobja in materialne telesnosti spet vodi k Frankensteinu, katerega pošast nenazadnje ne krši simbolnega reda družbe s svojo rabo jezika, temveč prav z grotesknim telesom. S slednjim naposled vstopa v popularno kulturo skozi intermedialno translacijo filma, ki jo v marsičem oropa mnoštva pomenov ter vzpo-stavi kot označevalca trans-/posthumanega, svarilo pred prilaščanjem prometejske vloge človeka, ki naseljuje kulturni spomin ter omogoča hitro referenco znotraj vrste diskurzov, tudi znanstvenega.

Motiv Frankensteina oziroma njegove pošasti torej deluje kot in-terdiskurzivni element in enostavna referenca znotraj vrste diskur-zov, katerega pomen se polni in prazni glede na kontekst. V (post)modernem kolektivnem imaginarnem se je z literarno kanonizacijo in filmsko popularizacijo vzpostavil kot eden osrednjih označevalcev transhumanega in prevelikih človeških apetitov po transcendenci, z različnimi tematizacijami, mediacijami in posledično transformaci-jami pa dobiva različne vrednostne in tematske poudarke. Z vsako novo navezavo se hkrati utrjuje in transformira, se vedno znova hi-bridizira. Singularna vizija Mary Shelley se tako preko intertekstu-alnih navezav pregnete v amalgam, ki zaznamuje kulturni spomin mnogih generacij (Juvan 64). Arhetipsko mejno bitje tudi danes za-stavlja vprašanja o tem, kaj pomeni biti »človek« ob vse hitrejšem znanstvenem približevanju fikcije realnosti, prilaščanju stvarniških vlog in vdoru novih tehnologij v vse pore našega življenja. Transhu-mano konstruirano bitje ostaja eden osrednjih mitov modernosti.

LiteraturaHaraway, Donna. »A Manifesto for Cyborgs: Science, Technology, and

Socialist Feminism in the 1980s.« The Haraway Reader. (Ur.) Donna Haraway. New York, London: Routledge, 2004. 7–45.

Juvan, Marko. History and Poetics of Intertextuality. West Lafayette, IN: Purdue University Press, 2008.

Jackson, Shelley. Patchwork Girl. Watertown, MA: Eastgate Systems, 1995.

Shelley, Mary. Frankenstein. 1831. Oxford: Oxford University Press. 2008.

17

Manja GorinšekFilozofska fakulteta Univerze v LjubljaniHumanistika in družboslovje – Slovenistikagorinsek@yahoo.co.uk

Spomini na otroštvo v slovenski slovstveni folklori in literaturi

V spominu posameznika se zbirajo in usedajo doživetja od otroštva do zadnjega dne življenja. Še posebej se ohranijo izkušnje in dogodki iz mladosti, ko je bila človekova notranjost še vsa mehka in ranljiva. Čeprav današnji način življenja v obdobju nove informacijske tehno-logije zajema premalo zgodovinskega spomina in kulturnih korenin, se spomini na skupne trenutke pripovedovanja in druženja različnih generacij ohranjajo. Kolektivni spomin je neke vrste spominska kroni-ka, saj so sporočila s posredovanjem že od nekdaj krožila med ljudmi. Ob tem me spremljajo misli M. Matéta: »Vsaka mladost, pa naj se nam zdi še tako trpka in včasih do marsikoga krivična, je vseeno lepa in za večno naša. Vedno znova jo podoživljamo v sebi in ob drugih« (citira-no po Saksida 96).

S spominskimi pripovedmi poudarjamo vrednost medgeneracijske povezanosti, saj med bližnjimi krožijo skupne predstave, občutja in načini življenja. Ob zgodbah uokvirjamo dosedanje izkušnje in pove-zujemo dogodke v določen vrstni red. Stik med starejšim pripovedo-valcem in mlajšim sprejemalcem poudarja pomembnost ohranjanja naravne komunikacije, ki najmlajšim pomaga k večji iznajdljivosti, kar je čudovita popotnica za njihovo poznejšo ustvarjalnost. Z živo predstavo pripovedi (ob upoštevanju kompleksnosti folklornega do-godka) otroku »pričaramo« gledališko predstavo ali pa ga obogatimo z osebno zgodbo.

V besedilnem svetu literature obravnavani avtorji (France Bevk, Fra-njo Frančič, Branka Jurca, Tone Partljič in Prežihov Voranc) za razli-ko od slovstvene folklore prikazujejo doživetja iz otroštva kot nekaj avtentičnega ali fiktivnega. Ob upoštevanju terminološkega opisa J. Kosa so motivi v literarnem delu sestavljeni iz konkretnega gradiva,

18

kar pomeni, da lahko gre za ponovljive predstave iz realnega življenja, za tipične like, situacije, dogodke, predmete ali zgodbo.

Prikazano je življenje ubogih pastirjev in pestrn, ki so bili kot otroci prisiljeni oditi od doma, se ločiti od družine ter se udomačiti na tuji kmetiji in začeti okušati grenak kruh trdih gospodarjev. Tem otrokom ni bilo z rožicami postlano, ampak je bilo veliko trnja. Navdih za delo in ustvarjanje (prepevanje, igranje in pripovedovanje) jim je dajala lju-bezen do svobode. Kot meni France Bevk, »bi bil otrok brez pravljic kot starec, kot svet brez ptičjega petja in brez cvetočih livad« (13).

S spominom mladinskih avtorjev se vračamo v čas izseljevanja lju-di, ki so morali zaradi težkih razmer in pomanjkanja delovnih mest v rodni domovini oditi »s trebuhom za kruhom« v daljne kraje, o prezgodnji vključitvi otrok med partizane ter o njihovih spominih na utrakvistične šole.

Izraziti sta ljubezen do rodne zemlje in toplina v družinskem oko-lju, pri čemer so se starši kljub revščini zelo trudili, da bi bili njihovi otroci zdravi in lepo oblečeni. V večini del je mati predstavljena kot dobrosrčna in prijazna oseba, ki je hrano z veseljem ponudila lačnim sosedovim otrokom, oče pa kot skrben in potrpežljiv mož. Na hrano so gledali s spoštovanjem, saj so zelo dobro vedeli, kaj pomeni biti lačen. Zelo pomembna vrednota je prijateljstvo; otroci so si zaupali tegobe, se igrali, kurili ogenj in preganjali koze. Prav toliko kot pri-jatelj je otroku pomenila žival. Povezanost med otrokom in živaljo je izrazita v Bevkovem delu Lukec in njegov škorec, v katerem je škorec poskrbel za dogodivščine ter dečku dajal oporo, ko je izgubil mater.

LiteraturaBevk, France. »Pravljica je umrla.« Zlata voda in druge zgodbe.

Ljubljana: Mladinska knjiga, 1969.Juvan, Marko. Literarna veda v rekonstrukciji: Uvod v sodobni študij

literature. Ljubljana: LUD Literatura, 2006. Saksida, Igor. Petdeset zlatnikov. Tržič: Učila, 1998. Stanonik, Marija. Teoretični oris slovstvene folklore. Ljubljana: Založba

ZRC, 2001.Škoro Babić, Aida idr. (ur.). Zgodovina otroštva. Ljubljana: Zveza

zgodovinskih društev Slovenije, 2012.

19

Milosav Gudović Filozofska fakulteta Univerze v LjubljaniHumanistika in družboslovje – Literarne vedezvontisine@gmail.com

Po-etika spomina: Rilke, Tolstoj, Heidegger

Spomin (Andenken) je eden izmed stebrov umetnosti interpretacije. Gre za pramotiv (Urmotiv) slehernega pristnega snidenja z literarno in drugo kulturno dediščino. Spomin je temeljna intenca in nujni pogoj slehernega tolmačenja, ki v posameznih teoretskih okvirih dobi tudi zasluženo obliko pojma. V tem prispevku avtor želi osvetliti predvsem tisto semantično-problemsko plat spominjanja, v središču katere stoji tematika smrti. Naslovna besedna igra po-etika se nanaša na določeno (zunaj)literarno izkustvo, ki presega meje mrtvega, v doktrinarno-ka-tegorialne sisteme zavitega ali celo okamnelega etosa. Predstavi (do-mnevno ne-smrtnega) individualnega in družbenega obstoja človeka se tu zoperstavlja bolj ali manj jasna podoba živega etosnega odnosa. Le-ta pride na dan ob resnem premišljevanju lastne smrti in smrtno-sti. Znameniti platonistični topos – melete thanatou – v tem kontekstu pomeni svojevrsten suspenz, prenehanje in hkrati značilno prevredno-tenje, se pravi povzdignjenje vsega, kar si radi prisvajamo kot »obče člo-veško«. Vsekakor postavimo s takšno topologijo spomina pod vprašaj sam običajni pojem »skupnega« in »splošnega« (svet načel, vrednot, navad ipd.), še posebej z ozirom na t. i. duh časa in njegovo vselej na-videzno zmagoslavje. Pričujoči hermenevtični in tanatološki vpogled začne avtor s prebojem v krog Rilkejeve pesniške simbolike. Druga »postaja« na poti je odlomek iz duhovnega zaklada Leva Tolstoja. Oba pisatelja pa sta nedvomno globoko vplivala tudi na filozofsko misel M. Heideggerja. V prepletu teh različnih, a vendar sorodnih pisav se tako naposled pokažejo nekateri zanimivi, bistveni vidiki spominja-nja, ki jih lahko opazimo in doživimo le po etiki in za njo. Z drugimi besedami: filozofsko-literarno (kot tudi intimno, faktično) zrcaljenje v smrti nikakor ne poskuša iti stran od etike, temveč si prizadeva do-seči njeno zadnjo uganko – njen eksistencialni onstran.

20

LiteraturaHeidegger, Martin. Bit in čas. Prev. Tine Hribar idr. Ljubljana:

Slovenska matica, 2005.Rilke, Rainer Maria. Časoslov. Prev. Gorazd Kocijančič. Ljubljana:

Mladinska knjiga, 2008.–––. Pesmi. Prev. Kajetan Kovič. Ljubljana: DZS, 1977.Tolstoj, Lev. Izpoved. Prev. Borut Kraševec. Ljubljana: Cankarjeva

založba, 2007.

21

Kristjan MavriFilozofska fakulteta Univerze v LjubljaniHumanistika in družboslovje – Literarne vedekristjan.mavri@gmail.com

Krvavi poldnevnik: protispomin Cormaca McCarthyja

V kontekstu ozemeljske – posledično pa tudi ekonomske in politič-ne – širitve kontinentalne Amerike »frontier« zaznamuje mejo med poseljenim in (še) neosvojenim prostorom velikih priložnosti in iz-zivov na zahodu ZDA. Ta meja ima močan ideološki predznak – je sporen simbol, ki je in še vedno služi poustvarjanju in legitimiranju tako zgodovine kot sedanjosti. Iz spopadov med civilizacijami na kolonialni in zatem na nacionalni meji (1600–1820) se je namreč rodila ideja o ameriški posebni usodi in poslanstvu širjenja demo-kracije, blaginje ter načel svobode, enakosti in pravice. »Resnica«, ki jo utemeljujejo tovrstne mitozgodovinske formulacije, daje občutek moralne pravičnosti, homogenosti in nacionalne pripadnosti. Mi-tozgodovinske naracije in spomini se prek procesa nenehnega in vztrajnega reproduciranja naposled uveljavijo kot kozmološki nauk o nastanku naroda, obenem pa kompleksno stvarnost zgodovin-skih interakcij strnejo v enodimenzionalno zgodbo, vse dokler ne ostane le še skupek simbolov, ikon, sloganov in klišejev. Kot zapiše Richard Slotkin, mitozgodovina postane mnemonični jezik, ki lah-ko z eno samo podobo ali besedno zvezo evocira celoten kompleks zgodovinskih asociacij (6).

Ameriška mitozgodovina priča o odprtih prostranstvih neomeje-nih možnosti, ki so odločnim in ambicioznim posameznikom omo-gočala finančni vzpon in duhovno rast. Snovanje narodnega mita in ideologije ameriške izjemnosti je privedlo do demoniziranja pr-votnih prebivalcev, saj slednji stojijo na poti ameriškemu politične-mu poslanstvu. Takšno razumevanje preteklosti je utemeljilo naci-onalno vero v manifestno usodo Američanov kot izbranega ljudstva in upravičevalo njihova stremljenja po ozemlju. Najbolj zaslužni za te romantične interpretacije so seveda pisatelji, ki so v želji po

22

nacionalni mitologiji kot za stavo kovali junaške epe o divjem za-hodu in stereotipične parabole o plemenitih pionirjih in divjaških Indijancih, kot verodostojne pa so jih opredelili tudi številni poli-tiki in zgodovinopisci, med katerimi prednjači Frederick Jackson Turner in njegov esej »The Significance of the Frontier in American History« iz leta 1983, ki velja za eno najpomembnejših razprav v ameriški zgodovini.

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je pestrost etničnih, antirasi-stičnih, feminističnih in okoljskih perspektiv v temne pege spomina dominantnih besedil (zgodb, mitov, zgodovin, politične retorike) prinesla žarek revizionizma. Krvavi Poldnevnik ali Večerna rdečina na zahodu Cormaca McCarthyja iz leta 1985 (slovenski prevod 2011) ve-lja za strahotno kroniko zlate dobe divjega zahoda. V njem ne gre zgolj za inverzijo odnosa žrtev – storilec, kot denimo v vesternih Thomasa Bergerja, Anne Castillo ali Leslie Marmon Silko; McCarthy namreč pogleda v temno srce celotnega stvarstva in »[t]ja noter ni dobro gledati« (McCarthy 29). Na stičišču ameriške, mehiške in in-dijanske kulture ni arhetipskih junakov in roparjev, so le morilci, posiljevalci, zbiralci ušes, izobčenci in norci. McCarthy iz ameriške mitozgodovine naredi protispomin in v njem razvije zahod, v kate-rem ni prostora za pravico, moralni red ali boga; tam obstaja le vojna – »Najvišja obrt, ki je čakala svojega najvišjega obrtnika. Tako je bilo in bo« (322).

LiteraturaMcCarthy, Cormac. Krvavi poldnevnik ali Večerna rdečina na zahodu.

Prev. Andrej Hiti Ožinger. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2011.Slotkin, Richard. Gunfighter Nation: The Myth of the Frontier in

Twentieth-Century America. Norman, OK: University of Oklahoma Press, 1998.

23

Anja MrakFilozofska fakulteta Univerze v LjubljaniHumanistika in družboslovje – Literarne vedeanja.mrak@gmail.com

Med družino in narodom: spomin in identiteta v romanu Cristine García Dreaming in Cuban

Salman Rushdie je v Otrocih polnoči zapisal: »[…] spomin ima svojo posebno resnico. Spomin izbira, izloča, spreminja, pretirava, zmanj-šuje, poveličuje, pa tudi obrekuje; toda navsezadnje vendarle ustva-ri neko po svoje skrpano, a vendarle enovito različico dogodkov. In nihče, ki je pri pravi, nikdar ne bo bolj zaupal tuji kakor svoji različi-ci« (311). Ujetost v omejujoče spominske vzorce mnogokrat onemo-goča alternativne poglede na pretekle dogodke, saj preteklost zave-dno ali nezavedno potvarjamo za upravičenje svojih dejanj, želja in odločitev. Individualni spomini obenem odsevajo širše hegemonične diskurze določene skupnosti, ki podobno kot posamezniki prireja in določa veljavno različico interpretacij resničnosti. Ker je spomin ve-dno tudi generator pomena, je neločljivo povezan z izgradnjo identi-tete in umeščanjem posameznika v širši družbeni okvir.

Roman Dreaming in Cuban (1992) kubansko-ameriške pisateljice Cristine García prek fragmentirane, večglasne in nelinearne pripo-vedi spremlja družino del Pino v času komunistične revolucije na Kubi. Pripovedno nit razvijajo Celia, Lourdes in Pilar, ki pripadajo trem generacijam družine del Pino in katerih spomini se v romanu manifestirajo na najrazličnejše, tudi fizične načine. Družino poli-tično in prostorsko loči revolucija, njihova interpretacija spominov in preteklosti pa postane nepremostljiva ovira za zgladitev medse-bojnih nasprotij. Družinski odnosi na mikro ravni odsevajo širšo politično situacijo med Združenimi državami Amerike in Kubo ter med dvema nasprotnima si političnima sistemoma – kapitalizmom in komunizmom. Poustvarjanje in vrednotenje spominov v okviru privzetega političnega nazora začrtata ostro ločnico med Celio, kot gorečo podpornico kubanske revolucije, in Lourdes, ki po emigraciji

24

v Združene države Amerike popolnoma posvoji kapitalistični način mišljenja. Travmatični spomini, na katerih sta si zgradili svoja pre-pričanja in identiteto, jima preprečujejo vzpostaviti pristnejši od-nos. Roman ravno prek teh dveh likov prikaže kritiko omejujočih družbenih in političnih struktur, nevarnosti polariziranih delitev in nasilja nad ženskim telesom in subjektivnostjo, ki je lastna obema političnima sistemoma. Protiutež predstavlja Pilar, ki v procesu iz-grajevanja svoje identitete v medkulturnem položaju odkrije nujnost kritičnega pogleda na osebno in kolektivno zgodovino. Ključni točki romana sta vprašanje identitete in občutek pripadnosti v transnaci-onalnem kontekstu, ki ju Nira Yuval-Davis označuje kot dinamična procesa in ne kot popredmeteni in nespremenljivi entiteti (199).

Roman odstira nevarnosti političnih ideologij, ki si podrejajo tudi individualne spomine in z različnimi vzvodi moči vplivajo na procese oblikovanja identitete. Z večglasno narativno strukturo, menjanjem pripovedne perspektive, uporabo magičnega realizma, dnevniškimi zapisi in vstavljeno pisemsko korespondenco roman predstavlja sodobno družinsko kroniko, kjer enotna zgodovina ne more več obstajati. Na ta način zavrne parcialne poglede, zgodovine in spomine, saj šele konglomerat glasov, alternativnih in marginali-ziranih, lahko ponudi bolj objektivno sliko resničnosti in se zoper-stavi hegemoničnim in ideološkim vrednotenjem tako preteklosti kakor tudi sedanjosti.

LiteraturaGarcía, Cristina. Dreaming in Cuban. New York: Ballantine Books,

1993.Rushdie, Salman. Otroci polnoči. Prev. Uroš Kalčič. Ljubljana:

Cankarjeva založba, 1997.Yuval-Davis, Nira. »Belonging and the Politics of Belonging.«

Patterns of Prejudice 40.3 (2006): 197–214. EBSCOHost. Splet. 20. 2. 2013.

25

Melita NovakFilozofska fakulteta Univerze v LjubljaniHumanistika in družboslovje – Literarne vedemelitanovak@gmail.com

Post-feministična tendenca sodobne britanske dramatike kot spomin in odziv na feministično angažiranost britanskega gledališča preteklih let

Britansko gledališče in dramatika ženskih pisateljic 70-ih in 80-ih let prejšnjega stoletja sta zaznamovana s feministično angažirano-stjo. Dandanes pa se britanska dramatika mlajše generacije ženskih pisateljic odločno odmika svoji predhodni usmeritvi. Pravzaprav se nagiba v smer post-feminizma. Zanj je značilno, da zagovarja nepo-trebnost feminističnega angažiranja, saj naj bi feminizem svoje cilje že dosegel. Odziv nanj tako predstavlja post-feministična ideologija, ki zavajajoče ponuja vizijo transformativne politike, ki pa to vseeno ni. Tako post-feministična usmeritev prikazuje ženske kot svobodne v vseh ozirih, spregleda pa zahtevo po njihovi podrejenosti zastavlje-nim družbenim normam oziroma jo celo podpre. Ženske naj bi bile glede na predstavitev britanskega sodobnega gledališča svobodne in polnomočne aktivne agentke ter oblikovalke svojih želja, telesne po-dobe, družbenih vlog in drugih aspektov življenja. Ob tem pa sodob-ne britanske dramatičarke spregledajo ujetost žensk v spone mani-pulativnega potrošniškega sistema, ki preko medijev, kakršno je tudi gledališče, predstavljajo, zagovarjajo, gradijo in utrjujejo rigidne pa-triarhalno grajene družbeno-spolne vzorce ter norme maskulinosti in femininosti. Ko govorimo o sodobni britanski dramatiki ženskih avtoric, imamo v mislih tiste avtorice, ki so v zadnjem desetletju pri-čele z ustvarjanjem za gledališče ter pri tem prejele številne nagrade, veliko pozornosti s strani medijev, ter bile označene kot najbolj obe-tavne. Tej mlajši generaciji britanskih dramatičark je skupen njihov nekritičen ozir v predstavljanju družbenega spola. Le-temu namreč ne namenjajo kritične presoje ter ga sprejemajo kot naravno dano dejstvo in ne kot konstrukt. S tem pa posledično kot naravne danosti

26

sprejemajo tudi konstrukte femininosti in maskulinosti. Sodobne britanske pisateljice dram pravzaprav utrjujejo binarno razčlenjene in umetno zgrajene konstrukte, kar se odraža v njihovih delih z od-slikavanjem umetno nastavljene ter domnevno homogene dejansko-sti, ki sledi izključno heteronormativni drži, iz nje pa izločijo vse, kar naj vanjo ne bi spadalo ter to posledično označijo kot neobstoječe. Dejanskost, ki jo predstavljajo v dramah, je zgrajena po načelu pa-triarhalne paradigme, kjer je meja norm femininosti in maskulino-sti jasno začrtana. Posredujejo nekakšno verzijo kvazi »svobodne« ženske, ki mora in ki sledi trendom primernosti od oblačenja do obnašanja ter vsega vmes. Pri tem pa igra medijska izpostavljenost dotične dramatike veliko vlogo pri nadaljnjem posredovanju družbe-no-spolnih vzorcev, ki jih gledalstvo in bralstvo usvaja ter vgrajuje v percepcijo samih sebe. Pravzaprav sodobne dramatičarke podpirajo rigidnost patriarhalnih družbeno-spolnih pozicij, ki so bile v britan-ski dramatiki ženskih avtoric že postavljene pod vprašaj, in sicer v 70-ih in 80-ih letih prejšnjega stoletja. Sodobna britanska dramatika deluje pod pretvezo zavzetja feministične agende ter navideznim an-gažiranjem v tej smeri, ki pa to vendarle ni, saj istočasno paradoksno zavrača progresivno delovanje feminizma in ga označuje kot zastare-lega in nepotrebnega. Njen namen je privabiti množico, hkrati pa jo potisniti nazaj v patriarhalni homogeni okvir, ki ni v domeni femini-stične agende. To pa predstavlja anti-feminističen odziv na pretekle dosežke feminističnega gledališkega angažiranja.

LiteraturaBordo, Susan. Unbearable Weight: Feminism, Western Culture, and the

Body. 1993. London: University of California Press, 2003.Butler, Judith. Težave s spolom: feminizem in subverzija identitete. Prev.

Suzana Tratnik. Ljubljana: ŠKUC, 2001.Genz, Stephanie in Benjamin A. Brabon. Postfeminism: Cultural Texts

and Theories. Edinburgh: Edinburgh University Press, 2009.Wolf, Naomi. The Beauty Myth: How Images of Beauty Are Used Against

Women. New York: Morrow, 1991.

27

Špela OmanFilozofska fakulteta Univerze v LjubljaniRomanski jeziki in književnost – Literarne vedeoman.spela@gmail.com

Odmev Camõeseve poezije v Prešernovih Sonetih nesreče: teme odtekanja časa, nestalnosti, utvare, deziluzije in smrti

Svet portugalskega manierističnega pesnika Luísa de Camõesa in Prešernov pesniški kozmos se na prvi pogled zdita preveč odda-ljena, da bi v slednjem lahko iskali odmeve Camõeseve poezije. Pa vendar ima tudi »pisar Luzijáde«, kot ga Prešeren imenuje v Glosi, svoje mesto v premreženem svetu posrednih in neposrednih lite-rarnih stikov, zgledov in navdihov slovenskega pesnika. Čeprav že Slodnjak opozarja, da je Prešeren bral portugalske sonetiste ter da Soneti nesreče »rahlo [spominjajo] na španske in portugalske baročne, zlasti na nekatere Camõeseve sonete« (302), Prešernova navezava na Camõesev idejno-motivni svet za prešernoslovje skoraj v celoti ostaja terra incognita.

S pričujočim prispevkom nameravam vsaj delno osvetliti vlogo, ki jo Camões odigra v zapletenem procesu konstituiranja slovenske poezije. Vrzel, ki so jo za seboj pustila stoletja, ko Slovenci nismo razvili lastnega pesniškega jezika, nadomešča Prešeren – ob močnem Čopovem posredništvu – z razgledovanjem po vrhovih evropskega parnasa od antike do romantike ter s sprejemanjem in vpletanjem tujih idej, tem in motivov, ki jih na izviren način prelije v svoj bivanj-ski položaj in jim tako zagotovi svojo lastno vrednost. Ne enem teh vrhov stoji s svojo poezijo tudi Camões, ki mu nadvse pomembno mesto na zemljevidu evropske književnosti med drugim odmerjajo nemški romantiki (prim. Martins in Garraio 13–44), Prešernu pa ga po vsej verjetnosti približa tudi Matija Čop, ki je znal portugalsko in je v svoji knjižnici hranil Camõeseva dela v izvirniku.

Poezija portugalskega pesnika predstavlja most med renesančnim pesništvom, saj je – sploh v začetni fazi – še globoko zasidrana v

28

petrarkizmu, in baročnim pesniškim izrazom, ki bo le nekaj dese-tletij kasneje svoj vrh dosegel s Španci. Kot je značilno za manieri-zem, umetnostni slog med pozno renesanso in visokim barokom, se renesančni red in harmonija tudi v Camõesevih sonetih umakneta nemiru in tesnobi, občutje sveta, ki veje iz njiju, pa je do skrajnosti prežeto z mračnim spoznanjem o minljivi naravi časa ter nepresta-nem spreminjanju kot osnovnem gibalu, ki pod taktirko muhaste Fortune utvare znova in znova razblinja v deziluzije, da se za edino gotovost (in celo rešiteljico) v negotovem in nadlog polnem breznu življenja izkaže smrt.

Vzporednice s Prešernovimi Soneti nesreče, v katerih pesnik podaja sintezo baročne misli in poustvarja baročno vizijo sveta, se ponujajo tako rekoč same od sebe: Camões toži nad zlo usodo, ki mu vsakršno veselje spreminja v žalost, Prešeren nad »sovražno srečo«, ki sladke obete sprevrača v strup; portugalski pesnik se z nostalgijo spominja srečne preteklosti in jo zoperstavlja nesrečni sedanjosti, slovenski pesnik se, poln domotožja, spominja domače vasi, ki predstavlja na-sprotje sedanjih muk; čas, ki beži, prinaša le še večje tegobe, da bi se teh rešila, pa oba pesnika k sebi vabita (prijazno) smrt. S pomočjo primerjalne analize bom v prispevku tako skušala izpostaviti glavne motivno-tematske sorodnosti v njuni poeziji ter nakazati, na kakšen način skozi Prešernov sonetni cikel daljni glas Camõesa šepeta o času, nestalnosti, utvarah, smrti in še čem.

LiteraturaMartins, Catarina in Júlia Garraio. »Momentos da recepção de

Camões na literatura de expressão alemã (séculos XIX e XX).« Camões na Alemanha. (Ur.) Gouveia Delille María Manuela. Coimbra: Centro Interuniversitário de Estudos Germanísticos e Livraria Minerva, 2000. 13–44.

Oman, Špela. »La recepción del barroco español y portugués en la poesía de France Prešeren.« Verba Hispanica 18 (2010): 85–102.

Slodnjak, Anton. »Opombe.« Pesnitve in pisma. France Prešeren. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1962. 276–374.

29

Ana PerovićFilozofska fakulteta Univerze v MariboruSlovenistične študijeana.peroviceva@gmail.com

Pokrivala v slovenski književnosti na prelomu iz 19. v 20. stoletje kot del ohranjanja kulturnega spomina

Oblačila odsevajo človekov odnos do sveta in življenja, vizualno ustvarjajo družbeno hierarhijo, pozunanjajo posameznikovo bit. Pri proučevanju oblačil v literarnih delih z vidika kulturnega spomina se opiramo na Lotmanovo teorijo simbola in znaka, znotraj katere se srečujemo z ustaljenimi označevalnimi praksami, ki neposredno ustvarjajo kolektivni spomin. Prav tako ne moremo mimo temeljnih Halbwachsovih teoretičnih postavk, ki razlikujejo kulturni spomin od zgodovinskega ter postavljajo ločnico med individualnim in ko-lektivnim spominom. Simbolna vrednost pokrivala je v človekovi zavesti ohranjena kot del kulturnega spomina; znotraj literarnega teksta lahko omenjeni predmeti svojo simbolno moč zajemajo iz tra-dicionalnega ali iz avtorjevega dojemanja le-te.

Zanimajo nas medbesedilna stičišča oziroma razhajanja v pojavi-tvah pokrival znotraj korpusa preučevanih del; vprašanje je, ali obsta-ja kontinuiteta v njihovi percepciji (šablonizirana, enkrat že zapisana, celo klišejska) oz. do kolikšne mere je njihov pojav spontan, inova-tivno uporabljen (variante), za bralca nepričakovan in nikoli prej in-terpretiran. Če govorimo o kulturnem spominu in kot njegov medij obravnavamo literarno delo, lahko pri dotični analizi govorimo o pro-blemskem sklopu (glede na to, kako jih predpostavi Juvan) medbese-dilnosti, v okviru katere nato preučujemo motivno-tematske sklope.

Prispevek proučuje pojav moških pokrival v izbranih delih slo-venskih pisateljev, in sicer Ivana Tavčarja, Janka Kersnika in Ivana Cankarja z vidika kulturnega spomina. Čas na prelomu iz 19. v 20. stoletje prinaša modne inovacije, politične, sociološke in socialne spremembe, zato so v njem nastajajoča dela toliko bolj primerna za

30

analizo. Oblačila in oblačilni videzi, ki v literaturi prevzemajo števil-ne vloge (nastopajo kot znaki, simboli, motivi, izhodišča metafor) in imajo mnogotere funkcije (opis, oris, karakterizacija literarnega lika, satiričnost, grotesknost; z njihovo pomočjo se ustvarja ali raz-odeva socialni in sociološki ter kulturni kontekst besedila), so del kulturnega spomina in ga soustvarjajo. Navedeni pisatelji so oblačil-no kulturo v svoje tekste vključevali na različne načine (pri Cankarju govorimo o oblačilnih kosih, ki prevzemajo vlogo simbola, o čemer pri Kersniku ne moremo govoriti, čeravno njihova označevalna moč deluje tudi z abstraktnimi pomenkami, pri Tavčarju pa se omenjeno zreducira na klasično opisovanje zunanjosti literarnega lika, omo-goči pa nam tudi prodoren vpogled v modo časa, ki ga opisuje). Vendarle pa lahko pri obravnavanih govorimo o kontinuiteti tiste osnovne percepcije, ki kot del kolektivnega spomina ohranja status pokrivala kot označevalca družbene veljave posameznika. Pokrivala imajo od nekdaj močno označevalno moč; v tekstu odigrajo vlogo znakovnih upodobitev širših družbenih pojavov. Posamezen pred-met, kot je klobuk, torej ne reprezentira samo modnih, temveč tudi kulturne, literarne, in (v slovenski literaturi izrazito) politične smer-nice. Pokrivalo je banalna in zato tudi tako očitna priča dobe, v njem se ohranja preteklo, je izhodišče prihodnjemu. Deluje z dimenzijo vizualnega in abstraktnega, zato je neizčrpno sredstvo manipulacije (za avtorja) in interpretacije (za bralca).

LiteraturaHalbwachs, Maurice. Kolektivni spomin. Prev. Drago B. Rotar.

Ljubljana: Studia humanitatis, 2001.Juvan, Marko. Literarna veda v rekonstrukciji: Uvod v sodobni študij

literature. Ljubljana: LUD Literatura, 2006. Lotman Mihajlovič, Jurij. Znotraj mislečih svetov: človek – tekst –

semiosfera – zgodovina. Prev. Urša Zabukovec. Ljubljana: Studia humanitatis, 2006.

31

Tanja PetričFilološko-kulturološka fakulteta Univerze na DunajuNemška filologijatanja.petric1@guest.arnes.si

Spomin in pozaba v sodobni književnosti koroških Slovencev

Za širokopotezno kontekstualizacijo in popularizacijo slovensko- koroške tematike v slovenskih medijih je v zadnjem času najbrž »kriva« Maja Haderlap, ki je s svojim romanom Angel pozabe (Engel des Vergessens) zavest o obstoju sodobne koroško-slovenske beletri-stike in posebne manjšinske zgodbe ponesla na obe strani meje. Po-etična družinska saga, ki na podlagi intimnih zgodb razkriva boleče zgodovinsko pogorišče tik za severno slovensko nacionalno mejo, je roman, ki se žanrsko vpisuje v niz precej popularne fikcionalizirane (avto)biografike, hkrati pa se s svojo »robno« identitetno zgodbo priključuje močnemu toku migrantske in manjšinske literature, ki je v zadnjih letih preplavila nemški knjižni trg. Kljub vsemu pa se, kot ugotavlja v recenziji za Literaturo Matevž Kos, ena osrednjih di-lem romana vrti okrog spominjanja in pozabljanja oz. okrog vpra-šanja »kaj pozabiti in česa se spominjati?«, ki ni zgolj srž osebne identi-tetne in družinske zgodbe, temveč tudi kolektivne zgodovine, tako slovenske kot avstrijske. Zato verjetno ni naključje, da avtorica svoje pisanje domala zaključuje z besedami: »Angel pozabe je najbrž po-zabil izbrisati iz mojega spomina sledove preteklosti. […] Nikoli mi ta angel ne bo stopil pred oči. Ne bo se utelesil. Izginil bo v knjigah. Postal bo zgodba« (210).

Odnos do zgodovinskega in intimnega spomina, kot ga fabula-tivno obravnava Angel pozabe, pa je ena osrednjih nevralgičnih tem pisanja slovenskih avtorjev onkraj avstrijske meje. To dokazuje tudi antologija Zgodbe iz maTjaževe dežele, ki predstavlja reprezentativno panoramo stoletnega proznega ustvarjanja slovensko-koroških av-toric in avtorjev. Zgodbe, ki jih prinaša izbor, so skoraj brez izjeme vpete v horizont koroške zgodovinske izkušnje – boja za domačo

32

zemljo in jezik. Gre za literarno ustvarjanje, ki je vsaj do nastopa mladjevcev v šestdesetih letih, gojilo domačijsko povest ter domo-vinsko in avtobiografsko pisanje, zavezano rodni grudi in rural-nemu okolju kot naravnemu habitatu koroških Slovencev. Čeprav nekateri avtorji segajo po mitoloških temah, ali še dlje v zgodo-vino (denimo v čas Karantanije), jim tovrstni odmik predstavlja predvsem refleksijsko polje, ki odseva aktualno družbenopolitič-no stanje in nemalokrat nosi aktivističen naboj. Občutek, vpisan v pričujoče zgodbe, je tragično spoznanje tujosti v lastni deželi in opeharjenosti vpričo velike zgodovine in mačehovskega avstrijske-ga vaterlanda (očetnjave).

Koroška identiteta pa kljub temu ni le zgodovinsko obremenjen in hrepenenjsko tragičen, temveč tudi in predvsem izmuzljiv po-jem. Na mesto identitete, ki se konstituira preko spominskega di-skurza ali zamolka pozabe, stopi »začasna rešitev« v obliki identi-fikacije, ki predstavlja tako strategijo preživetja kot tudi neizčrpen vir upanja na boljšo in bolj pravično (kolektivno) prihodnost. Tudi dvojezičnost je v tem smislu dvorezni meč, ki (vsaj navidezno) raz-dvaja osebnostno integriteto, hkrati pa pomeni najbrž edino mo-žno pot literarnega (predvsem proznega) ustvarjanja koroških Slo-vencev, ki so se, paradoksalno, šele v nemščini otresli domačijskega arhaično-nostalgičnega patosa.

LiteraturaGoetz, Judith. Bücher gegen das Vergessen: kärntnerslowenische Literatur

über Widerstand und Verfolgung. Celovec, Dunaj: Kitab, 2012. Haderlap, Maja. Angel pozabe. Prev. Štefan Vevar. Maribor: Litera,

2012.Kos, Matevž. »Tako rekoč slovenski roman.« Literatura 25.259/260

(2013): 255–264.Leben, Andrej (ur.). Zgodbe iz maTjaževe dežele: antologija slovenske

proze na avstrijskem Koroškem. Ljubljana: Študentska založba, 2011.

33

Megi RožičFakulteta za podiplomski študij Univerze v Novi GoriciPrimerjalni študij idej in kulturmegi.rozic1@gmail.com

Tematizacija političnega nasilja in represije v delih slovenskih literarnih ustvarjalk

Prispevek obravnava tematizacijo izkušnje političnega nasilja in re-presije v pesmih Ljubke Šorli, Vere Albreht in Katje Špur ter v drami Mire Mihelič. Pod pojmom političnega nasilja in represije sta bila obravnavana politična sistema fašizma in nacizma in z njima po-vezano nasilje nad žensko, ki je glavna protagonistka obravnavanih del; v obliki internacije v zaporih in koncentracijskih taboriščih, za-slišanj in raznih oblik fizičnega in psihičnega nasilja v času druge svetovne vojne. Prispevek podaja tudi kratko primerjavo med doži-vljanjem političnega nasilja s strani ženske in moškega, tako da pri-merja dela navedenih avtoric z deli tržaškega literarnega ustvarjalca Borisa Pahorja.

Literarna dela, vključena v obravnavo, bodo motivno-tematsko ob-delana, izpostavljene bodo skupne značilnosti med deli literarnih ustvarjalk, poleg tega bodo posebej poudarjeni tudi motivi in teme, ki so specifični za ženske literarne ustvarjalke in se kasneje, v primerjavi z moškim literarnim ustvarjalcem, ne pojavljajo ali ne tako eksplicitno.

Obravnavana dela so pogojevale krute življenjske razmere sloven-skega naroda v času pred, predvsem pa med drugo svetovno vojno – času okupacije slovenskega ozemlja, raznarodovalne politike in množičnega genocida. Njihov nastanek lahko povezujemo s posku-som ugovora, reakcije – velikokrat edine možne – na nasilje, krivične dogodke in ravnanja, ki jim je bil človek priča. Iz teh del odsevajo trpljenje, bolečina in teža krivice, hkrati pa ostajajo trajen in neizbri-sen opomin na nečloveške razmere.

Lirski opus pesnice Ljubke Šorli preveva milina in tankočutnost, v svoji bolečini in trpljenju spaja individualno usodo z raznarodovalni politiki izpostavljenim trpečim slovenskim narodom. Uteho in mir

34

išče in najde v stiku z naravo in Bogom, v veri pa išče in najde tudi pomiritev in upanje na pravičnejše življenje po smrti.

V pesniškem svetu Vere Albreht in Katje Špur, ki je neposredno ve-zan na taboriščno stvarnost in zbran v zbirki Ravensbriške pesmi, je za-slediti ostro kritiko režima in političnega sistema, ki v svoji omejeni viziji prihodnosti zapostavlja in uničuje človeške množice. V njunih pesmih pride jasno do izraza gnev, želja po uporu in radikalni na-stop zoper krivične razmere, v katere je zašlo človeštvo, kjer človeko-vo življenje in dostojanstvo nista več cenjeni in spoštovani vrednoti. Njuna lirika ni zgolj krik teptanega in trpečega človeka, temveč tudi ostra in eksplicitna obsodba, napoved maščevanja in odločen nastop za svobodnejšo in pravičnejšo prihodnost.

V drami Mire Mihelič Svet brez sovraštva lahko najdemo višek poli-tičnega nasilja in represije nad žensko, saj politični režim izkorišča njeno fiziološko sposobnost rojevanja potomcev v prid ideološkim težnjam. V drami pride do popolne negacije in upora zoper fašistični in nacistični ideal ženske kot tiste, ki je zadolžena za preskrbo zado-stne količine »človeškega materiala« za vojno in njene namene.

Obravnavana literarna dela ostajajo neizbrisen spomin na trplje-nje, boleče in velikokrat nečloveške življenjske razmere, ki so jim bili njihovi avtorji izpostavljeni. Hkrati ostaja ta literatura tudi opomin na kruta poglavja človeške zgodovine, kjer je človek v imenu ideolo-gije brezobzirno trpinčil in moril sočloveka.

LiteraturaMihelič, Mira. Svet brez sovraštva. Trst: Gregorčičeva založba, 1945.Mihurko Poniž, Katja (ur.). Uporno sem viharjem kljubovala.

Mednarodni simpozij ob stoletnici rojstva pesnice Ljubke Šorli. Nova Gorica: Univerza v Novi Gorici, 2010.

Muser, Erna (ur.). Ravensbriške pesmi. Murska Sobota: Pomurska založba, 1977.

35

Maja SmotlakFakulteta za humanistične študije Univerze na PrimorskemSlovenistikamaja.smotlak@zrs.upr.si

Narod, čas in spomin v sodobnem slovenskem romanu v Italiji (generacija avtorjev po letu 1950)

V začetku 90. let 20. stoletja se je v skladu z mnogimi družbenopolitič-nimi premiki, med katerimi naj bi bila še posebej odločilna osamosvo-jitev Slovenije leta 1991, slovenski roman oddaljil od nekdanje usmer-jenosti k ubesedovanju narodnega spomina in kolektivnih, »velikih« zgodb preteklosti. Namesto tega je v ospredje stopilo tematiziranje sodobne popularne kulture in osebnih, individualnih, »malih« zgodb.

Sočasno so se tudi izseka sodobnega slovenskega romanopisja, ki nastaja v Italiji, dotaknile mnogotere korenite družbenopolitične spremembe (npr. propad Tržaške kreditne banke leta 1996, sprejetje zaščitnega zakona leta 2001, vključitev Slovenije v Evropsko unijo leta 2004, vstop Slovenije v schengensko območje leta 2007). Pri starejši generaciji slovenskih romanopiscev iz Italije (Boris Pahor, Alojz Re-bula) je razvidno, da se kljub omenjenim spremembam tudi v svojih najsodobnejših romanih, objavljenih med letoma 1990 in 2012, še naprej zadržujejo večidel pri narodovem, kolektivnem spominu zlasti na prvo polovico 20. stoletja, čas fašizma, nacizma in ogroženosti slo-venstva. Mlajša generacija osmih avtorjev, rojenih po letu 1950 (Marij Čuk, Dušan Jelinčič, Jasna Jurečič, Marko Sosič, Igor Škamperle, Vil-ma Purič, Matjaž Klemše in Erik Sancin), kljub spremenjenim okoli-ščinam pogosto ohranja v svojih enaindvajsetih romanih vez s temo narodne identitete.

Temeljna razlika s starejšo generacijo avtorjev je v umeščanju literar-nih likov pretežno v drugo polovico 20. stoletja in začetek 21. stoletja. Zgolj v dveh romanih se pripoved odvija v zgodnejših zgodovinskih obdobjih. Kljub temu pa se pripovedi večidel le na videz oddaljujejo od vezanosti na narodovo preteklost iz začetka 20. stoletja, saj se v literar-ne like mestoma vtihotaplja močan občutek dolžnosti do polpretekle

36

zgodovine. Osrednji literarni liki so večidel mlajši pripadniki sloven-ske narodne skupnosti v Italiji, katerih izhodiščni pogled na narod je preko družinske vzgoje vse od otroštva usmerjan k skupni preteklosti. Največkrat gre za podoživljanje obdobja fašističnega in nacističnega tr-pinčenja Slovencev, povojnih pobojev in priseljevanja Italijanov iz Istre na območje Tržaške pokrajine. Spomini na sovražno vzdušje med Slo-venci in Italijani so posredovani na podlagi pričevanja starejših genera-cij, ki preko ohranjanja omenjenih spominov vzdržujejo tudi odnos ne-zaupljivosti med narodoma. Vendar se v večini primerov v likih mlajše generacije nakaže želja po preseganju pred/med/povojnih spominov, saj so ti zanjo obremenjujoči, omejevalni in odvečni v globaliziranem svetu, kjer prihaja do povezovanja narodov. Poskusa oddaljitve od spo-minske zapuščine slovenske manjšine se lotijo preko tkanja prijateljskih in ljubezenskih zvez s pripadniki italijanskega naroda, preko odhoda v osrednjeslovenski prostor ali preko notranjega, zasebnega zavračanja stare miselnosti. Poskusi pobega stran od »podedovanega« spomina večinoma propadejo, saj se preteklost in spomini izkažejo za močnejše od pomembnih družbenopolitičnih premikov sodobnosti. Zmaga sle-dnjih pa nasprotno s pričakovanji ne utrdi posameznikove navezanosti na narodno skupnost, temveč zgolj poudari njegov neuspeli poskus preobražanja stvarnosti ter ga pušča osamljenega in izoliranega v svetu drobečih se in fluidnih narodnih identitet ter skupnosti.

LiteraturaBandelj, David. »Sodobna proza Slovencev v Italiji. Tipologija

romana 1980–2010.« Sodobna slovenska književnost (1980–2010). (Ur.) Alojzija Zupan Sosič. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2010. 11–17.

Hladnik, Miran. »Čas v slovenskem zgodovinskem romanu.« 36. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture: Zbornik predavanj. (Ur.) Irena Orel. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2000. 113–137.

Juvan, Marko. Literarna veda v rekonstrukciji: Uvod v sodobni študij literature. Ljubljana: LUD Literatura, 2006.

Košuta, Miran. E-mejli: eseji o mejni literaturi. Maribor: Litera, 2008.

37

Tina ŠtrancarFilozofska fakulteta Univerze v LjubljaniHumanistika in družboslovje – Literarne vedetina.strancar@gmail.com

Podobe družinskega spomina v sodobni nemški književnosti: Nebesna telesa Tanje Dückers

Francoski sociolog Maurice Halbwachs, oče pojma kolektivni spo-min, je bil prvi, ki se je pri raziskovanju spomina odmaknil od dotlej prevladujočih nevro-psiholoških teorij ter začel preučevati spomin z družboslovnega vidika kot socialni fenomen. Po njegovi teoriji je vsak, še tako osebni spomin, v resnici kolektivni fenomen oz. mémoire collective. V knjigi Les cadres sociaux de la mémoire je pri prevpraševanju pojava, kaj povezuje ljudi v socialne skupine, prišel do odgovora »ko-lektivno spominjanje« in natančneje definiral posamezne spominske skupnosti, med katere sodi tudi družina. Nemška raziskovalca spo-mina Aleida in Jan Assmann sta Halbwachsove študije kolektivnega spomina razširila z razlikovanjem med kulturnim in komunikativnim spominom, pri čemer slednji sovpada s Halbwachsovim generacijskim spominom.

Novodobna nemška spominska literatura se še zlasti v prvem dese-tletju 21. stoletja manifestira v obliki družinskih zgodb in družinskih oz. generacijskih romanov, ki z različnimi stopnjami avtobiografič-nosti črpajo snov (in/ali idejo) iz družinskih spominov. Za družinski spomin je značilno, da ne predstavlja zaokroženega korpusa pripo-vedi, temveč da ga s pomočjo dialoške naracije med aktom skupne-ga spominjanja sooblikujejo vsi družinski člani (npr. pri jubilejnih družinskih srečanjih). Z literarizacijo družinskih zgodb tako osebni spomini prehajajo v kulturni spomin. Pri svojih raziskavah spomin-skega diskurza v sodobnih nemških družinskih zgodbah izhajam iz interdisciplinarne povezanosti kulturoloških, spominskih in literar-nih teorij, ki še posebej izpostavljajo vlogo oz. funkcijo leposlovja pri oblikovanju in ohranjanju kulturnega spomina, ter najpomembnej-še, pri refleksiji in insceniranju samih procesov spominjanja. Slednje

38

želim prikazati na »tipičnem primeru« sodobne nemške družinske zgodbe – romanu Nebesna telesa (Himmelskörper, 2003) izpod peresa berlinske pisateljice Tanje Dückers. Tako kot avtorica sama je tudi protagonistka romana, ki nosi mitološki vzdevek Freya, pripadnica t. i. tretje povojne generacije. Po smrti starih staršev in materinem samomoru se z bratom dvojčkom odloči, da morata nadvse skrivno-stno zgodbo njune družine, ki sta jo kot mozaik sestavljala že vse od otroštva, zapisati, in to s čim bolj pravljičnim pridihom. Pripovedni čas romana je torej čas postopnega izumiranja prič holokavsta oz. generacije, ki jo na obdobje vojne še vežejo avtobiografski spomini, in tako predstavlja prav tisti »prag«, za katerim po Janu Assmannu komunikativni spomin ni več mogoč, lahko pa preide v kulturnega. Slikovite scene in fiktivni/inscenirani družinski dialogi, ki spomine podajajo bolj kot ne v obliki nedolžnih zgodb z zamolčanimi in pre-interpretiranimi podrobnostmi, ustvarijo večplastni družinski por-tret, ki odpira zmeraj aktualna vprašanja medgeneracijskih odnosov in pogledov na problematično nemško preteklost.

LiteraturaAssmann, Jan. Das kulturelle Gedächtnis. Schrift, Erinnerung und

politische Identität in frühen Hochkulturen. München: Beck, 2007.

Dückers, Tanja. Himmelskörper. Berlin: Aufbau Taschenbuch Verlag, 2003.

Halbwachs, Maurice. Das Gedächtnis und seine sozialen Bedingungen. Prev. Lutz Geldsetzer. Frankfurt am Main: Suhrkamp, 1985.

Welzer, Harald, Sabine Moller in Karoline Tschuggnall. »Opa war kein Nazi.« Nationalsozialismus und Holocaust im Familiengedächtnis. Frankfurt am Main: Fischer Taschenbuch, 2002.

39

Simona SušecFilozofska fakulteta Univerze v LjubljaniHumanistika in družboslovje – Filozofija susecsimona@gmail.com

Vodnjak, nihalo in piramida: Heglov znak in Poejev čezznakovni spomin

Prispevek raziskuje funkcijo spomina v Poejevi kratki zgodbi »Vo-dnjak in nihalo« in začrtuje osnovne obrise poejevske psihologije, predvsem prek njene umestitve v polje filozofskih zastavkov, ki bo-disi neposredno bodisi prek kritike obvladujejo naše razumevanje funkcije spomina v konstituciji izkustva. Osrednja spodbuda za to umestitev je bežna in komaj zapažena sopostavitev Poejeve zgodbe in Heglove obravnave znaka v Enciklopediji filozofskih znanosti v Der-ridajevem vplivnem članku »Vodnjak in piramida«. Njegova kritika Heglove teorije znaka v okviru metafizične psihologije je dvojna: po eni strani Hegel ne obravnava znaka (in jezika) kot takega, temveč ga vpisuje v sistem psihičnih zmožnosti, ki so same podrejene telosu duha, po drugi strani pa se v njem dovrši tradicija fonocentrizma in logocentrizma. A Derridajevo argumentiranje se ne opira le na Heglo-vo izvajanje, temveč tudi na imaginarij, ki ga deloma najde na robo-vih Heglovega besedila (v problematičnih Anmerkungen), deloma pa Derrida v obravnavo vpelje dihotomije, ki, strogo vzeto, niso na ravni Heglove obravnave niti jih ni mogoče v celoti pojasniti z Derridajevo intenco, da bi v kritiki zajel tudi strukturalistično in fenomenološko teorijo pomenjanja. Takšna je predvsem prevedba kompleksa znakov-ni zor-pomen v antropološki kompleks duša-telo, prek katere Derrida uvede problematiko smrti. Prav to pa je problematika Poejeve kratke zgodbe, ki torej služi kot nekakšno lepilo Derridajeve argumentacije.

Derridajeva nenavadna navezava na »Vodnjak in nihalo« je kljub tej konceptualni zmedi produktivna. V zgodbi neimenovanega pri-povedovalca, ki popisuje spomin na svoja psihična stanja, ko je bil s smrtno obsodbo pahnjen v ječo in podvržen hudima inkvizicijskima preizkušnjama, je mogoče razbrati posamezne elemente heglovske

40

teoretične psihologije: usodnost in izvensvetnost jezikovnega zora (obsodba in zapis), nestabilnost predstavnosti ob čutnem minima-lizmu (tema, omedlevica, sanje), vpeljava časa (nihalo) itd. Na podla-gi teh elementov je mogoče situacijo zgodbe zajeti kot znakovno. S tem se zgodba navezuje na Heglovo filozofijo in hkrati na zastavke, ki si slednjo prizadevajo kar najdrzneje preseči (npr. Heideggerjevo bistvo človeka kot kazavca). Po drugi strani pa je v zgodbi še mogoče zapaziti ostanke dihotomij, ki ne sodijo v heglovsko psihologijo, ka-kršna je denimo prej omenjena dihotomija duše in telesa.

Opazimo pa, da je v Poejevi pripovedi glede na Heglovo psihologijo spominu pripisana nesorazmerna vloga, na podlagi katere se zarišejo morebitne vrzeli heglovskega zastavka znaka oziroma potreba po na-daljnjih pojasnilih: spomin posreduje med zavestjo in stanji brez zave-sti, zaradi česar ga Poe izrecno naveže na problematiko smrti in nesmr-tnosti, ali bolje, čezživljenjskosti. Predvsem pa spomin posreduje med elementoma dveh zgodovinsko povsem različnih konceptualizacij jezi-ka: med sodbo (obsodbo) kot elementom, ki funkcionira tako enovito kot beseda in hkrati proizvaja svojo zunanjost v obliki nepredirnega in grozečega predstavnega vrtnica, na eni strani, in pripovedjo, ki komu-nicira o človekovi najbolj notranji notranjosti in mimo vseh zakonov verjetnosti in nujnosti zagotavlja preživetje zapisovalca, na drugi.

To posredovanje je prihajanje k lastni besedi o samem sebi, njena po-stopna prisvojitev, ki ni le posameznikova osvoboditev, temveč pred-vsem transformacija jezikovne substance od enkratne, osamljene in usodne enote do verige, ki proizvaja postopni pomen mimo danega smotra ter sama generira in obvladuje časovnost.

LiteraturaDerrida, Jacques. »Le puits et la pyramide.« Marges de la philosophie.

Paris: Les éditions de Minuit, 1972.Hegel, Georg Wilhelm Friedrich. Enzyklopädie der philosophischen

Wissenschaften im Grundrisse (1830). Hamburg: Felix Meiner, 1992.

Poe, Edgar Allan. »Vodnjak in nihalo.« Konec Usherjeve hiše. Prev. Jože Udovič. Ljubljana: Karantanija, 1993.

41

Primož TankoFakulteta za podiplomski študij Univerze v Novi Gorici / ZRC SAZUKulturna zgodovinaprimoz.tanko@zrc-sazu.si

Pozabljeni del slovenske zgodovine: spomin na robne skupine v nekaterih novejših slovenskih romanih

Prispevek prikazuje literaturo kot pomemben element oblikovanja kulturnega spomina skupnosti na robne skupine kulturnega in li-terarnega prostora. Slovenski spomin na obdobje druge svetovne vojne je pogosto zelo poenostavljen in zreduciran na preprosto ra-zumevnaje vojne in njenih protagonistov: partizani kot nosilci na-rodne osvoboditve in uporniki proti nepravičnemu družbenem sis-temu ter domobranci kot izdajalci slovenskega naroda in njegovega osvobodilnega gibanja na enem ideološkem polu. Na drugem pa so domobranci razumljeni kot branitelji domačega ognjišča in državne ureditve nasproti partizanom, ki so okarakterizirani pretežno kot revolucionarji, banditi, ki poskušajo izvesti revolucijo. V takšnem popreproščenem razumevanju sveta pa iz spomina izginejo nekatere skupine prebivalcev, ki jih ti avtorji zopet ozaveščajo kot del kultur-nega spomina, konkretneje etnična skupina koroških Slovencev, Ju-dov in Srbov. Znova postajajo del spomina tudi prebivalci obrobnih pokrajin in drugih političnih stališč. Vračajo se predstavniki plem-stva in njihovi zaposleni.

Ker kulturni spomin pripada tako posamezniku kot skupini, imata oba skupne referenčne točke, ki prikličejo spomin na nek dogodek ali predstavljajo pomemben del identitete. Ravno tako je pomembna literatura, ki preko biografskih ali fikcijskih zgodb predstavlja prostor in čas. Pogosto fikcijska literatura ustvarja pristne občutke spomina nekega časa, saj ima na voljo širši nabor zgodb, likov in razpletov, na ta način pa bolj zgoščeno vzpostavljajo in oblikujejo kolektivni spomin.

Drago Jančar v svojih novejših delih (Drevo brez imena, To noč sem jo videl) tako tematizira čas druge svetovne vojne, le da je center

42

njegovega pripovedovanja usmerjen v dve skupini, ki po koncu vojne nista več obstajali: premožnejši prebivalci, ki so poleg posesti pogo-sto izgubili tudi življenje, kot je to natančno ponazoril na primeru Leona in Veronike Zarnik, ki sta bila lastnika gradu in uspešna tr-govca. Druga skupina so domobranci, ki za razliko od prvih povoj-nih del niso prikazani črno-belo, čeprav so nasprotovali partizanske-mu/komunističnemu prevzemu oblasti in so bili po vojni večinoma pobiti ali pa so emigrirali, spomin nanje pa je bil izbrisan.

Dušan Šarotar v svojem delu Biljard v Dobrayu predstavi usodo ju-dovske skupnosti v Prekmurju in opomni na holokavst in madžar-sko nadvlado. Pogosto je zavedanje Prekmurja kot pokrajine nekje daleč, to pa tudi sovpada z drugačno usodo skozi zgodovino, saj se je le tam vse do druge svetovne vojne ohranila judovska skupnost, ki pa je delila usodo ostalih Judov na Madžarskem.

Maja Haderlap v svojem romanu Angel pozabe predstavlja spomine na mladost dekleta, ki se sooča z življenjskimi zgodbami družine in znancev na avstrijskem Koroškem, ki so med drugo svetovno vojno doživljali podobno usodo kot ostali prebivalci Slovenije, vendar o njihovih zgodbah v Sloveniji izvemo kaj malo, saj zavedanje o ger-manizaciji in koroških partizanih v centru pravzaprav ni prisotno.

Literatura postaja in ostaja pomemben del oblikovanja kulturnega spomina. Ta ustvarja pogoje tudi za zavedanje preteklosti obrobnih skupin v novejši zgodovini, pri tem pa kot orodje uporablja širok nabor pripovednih struktur, motivov in tem, ki so izven dosega zgodovinopisja.

LiteraturaHaderlap, Maja. Angel pozabe. Prev. Štefan Vevar. Maribor: Litera,

2012.Jančar, Drago. Drevo brez imena. Ljubljana: Modrijan, 2008.–––. To noč sem jo videl. Ljubljana: Modrijan, 2010.Šarotar, Dušan. Biljard v Dobrayu. Ljubljana: Študentska založba,

2007.

43

Tanja TomazinFilozofska fakulteta Univerze v LjubljaniHumanistika in družboslovje – Literarne vedetrajna@gmail.com

Preigravanje časa in spomina v srbskem literarnem postmodernizmu

Postmodernizem v širšem smislu predstavlja literarno obdobje, ki je sledilo modernizmu in je v Srbiji trajalo približno deset let – od izida prvega v celoti postmodernističnega romana Hazarski besednjak (Ha-zarski rečnik, 1984) Milorada Pavića do polemike o postmodernizmu leta 1996. V ožjem smislu postmodernizem pomeni literarno smer s svojo specifično poetiko, ki se zgleduje pri borgesovski eruditivni fan-tastiki in za katero so značilni konec metafizičnega mišljenja, razpad velikih zgodb (predvsem Zgodovine in Ideologije), nova senzibilnost, spoštovanje in neobremenjeno koriščenje najrazličnejših tradicij, viso-ka stopnja ustvarjalnega samozavedanja (postopki samonanašalnosti) in skrajno problematiziran odnos med stvarnostjo in fikcijo.

V postmodernizmu se dominanta iz modernistične epistemološke spremeni v ontološko (McHale), kar kaže na spremembo v dojema-nju časa in spomina – dveh osnovnih komponent zgodovine. Tihomir Brajović v Kratki istoriji preobilja (2009) glede na njun odnos do zgodo-vine razlikuje med dvema žanroma srbskega romana od devetdesetih let dalje: novozgodovinskim romanom (D. Ćosić, A. Isaković), ki se pri prevpraševanju novejše nacionalne zgodovine poslužuje pretežno tradicionalnih postopkov, in postmodernističnim romanom, znotraj katerega izpelje tri modele. Prvi je zgodovinski manirizem, po Milo-radu Paviću tudi »pavićevska paradigma« preigravanja statusa resnič-nosti, drugi je zgodovinski homologizem, po Davidu Albahariju tudi »albaharijevska paradigma« skepse in nezaupanja v zgodovinski spo-min, tretji pa je model karnevalizma, po Svetislavu Basari tudi »basar-janska paradigma« ludističnega vzgodovinjanja sodobnosti. Pri vseh modelih gre za zanikanje velike zgodbe in poigravanje s komponento časa, kateremu je postmodernistična misel snela masko linearnosti,

44

da lahko pod njo vsak posameznik uzre drugačen obraz. V besedilu se to kaže predvsem v konceptu cikličnosti in poljubnem povezovanju med seboj časovno oddaljenih dogodkov.

Srbska postmodernistična literatura se je usmerila stran od aktual-nega političnega dogajanja, saj izhaja iz miselne podlage, da Resnica ne obstaja in je vse stvar interpretacije. Pridržala si je pravico, da opisu-je svet okrog sebe in ga pri tem ne želi spreminjati ali poučevati. Gre za veselo igranje z diskurzom, kar Mihajlo Pantić v Kapetanu sobne plovid-be (2003) imenuje »postapokaliptični hedonizem«. Ravno takšna drža postmodernistične literature in zgledovanje pri tujih vzorih, s tem pa odmik od tradicionalnega in nacionalnega, so izzvale polemiko v Knji-ževnih novinah leta 1996. Polemika je pomenila soočenje postmoderni-stičnega (liberalnega) in tradicionalističnega (konzervativnega) krila. Ob razpadanju Jugoslavije je srbska narodna zavest doživljala težke preizkušnje, zato so se okrepili prigovori, da bi se literatura morala okleniti domače tradicije in književnosti. Zopet je pretil zdrs v primež politike, iz katerega se je komajda in še zdaleč ne v celoti izvila. Kasne-je je postalo razvidno, da se je razvojni tok postmodernizma v času po-lemike v grobem že zaključil, medtem ko postmodernistična poetika z mislijo, da so edina stalnica gibanje, drsenje, derridajevska »razlika«, še danes prežema marsikatero besedilo. S predrugačenima koncepto-ma časa in spomina pa zgodovina še vedno ostaja najmočnejši skupni imenovalec sodobne srbske literature.

LiteraturaBrajović, Tihomir. Кратка историја преобилја: критички бедекер

кроз савремену српску поезију и прозу [Kratka istorija preobilja : kritički bedeker kroz savremenu srpsku poeziju i prozu]. Zrenjanin: Agora, 2009.

Jerkov, Aleksandar. »Постмодерно доба српске прозе [Postmoderno doba srpske proze].« Antologija srpske proze postmodernog doba. (Ur.) Boško Petrović, Aleksandar Tišma, Sava Damjanov, Đorđe Pisarev. Beograd: Srpska književna zadruga, 1992. 5–61.

Pantić, Mihajlo. Капетан собне пловидбе: puzzle IV [Kapetan sobne plovidbe: puzzle IV]. Novi Sad: Dnevnik, 2003.

45

Veronika TratnikFilozofska fakulteta Univerze v LjubljaniHumanistika in družboslovje – Literarne vedegmd.ljubljana@gmail.com

Vpliv zgodnjih literarizacij inkvizicijske snovi na pripovedništvo 19. stoletja

Predmet omenjenega referata je preučevanje vpliva inkvizicijskih so-dišč in verskega nasilja v evropskem in čezmorskem geografskem prostoru na izbor imaginarija literarnih del 19. stoletja. S pomočjo duhovnozgodovinske in recepcijsko-estetske metode utemeljujemo domnevo, da je bila navezava predromantičnih literarnih ustvarjalcev na razsvetljenske dokumentarne vire o delovanju inkvizicijskega apa-rata temeljno izhodišče za vse nadaljnje literarne obdelave omenjene snovi. Prek ovrednotenja ustreznega zgodovinskega in literarnega gra-diva se nam razkrijejo bistvene točke in transformacije procesa litera-rizacije inkvizicijske tematike v obdobju od evropskega razsvetljenstva do sodobnosti. V raziskavi bomo odgovorili na vprašanje, v kakšnih interakcijah so zgodovinski viri, predhodne literarizacije motivov in razgledanost potencialnih avtorjev vplivali na nastanek novih literar-nih interpretacij inkvizicijske snovi, obenem pa ugotovili, kaj je botro-valo dejstvu, da je literarizacija inkvizicijskih grozot doživela svoj prvi in hkrati najbogatejši vrhunec prav ob prelomu 17. stoletja.

Prvotne invektive zoper inkvizicijsko preganjanje in skorumpirano Rimskokatoliško cerkev je najti že znotraj družbenokritičnega pesni-škega ustvarjanja okcitanskih trubadurjev, ki so v času albižanskih križarskih pohodov posodili svoj glas številnim žrtvam verskih poko-lov. O takratnem dogajanju na ozemlju južne Francije se lahko sezna-nimo preko zgodovinskega pričevanja G. de Tudela. Obdobje poznega srednjega veka in renesanse daje vtis relativne skromnosti glede lite-rarnih aktualizacij inkvizicijske snovi. Njene sledi opažamo predvsem v junaški epiki (pregoni Saracenov, križarstvo) in v upodobitvah pro-cesov zoper verske reformatorje. Pravi vzpon literarizacije inkvizicij-skih motivov zasledimo šele v razsvetljenski družbenokritični prozi

46

(Voltaire, A. R. Le Sage, G. Casanova), v predromantični tradiciji gro-zljivega romana (W. H. Ireland, A. Radcliffe, M. G. Lewis, C. R. Matu-rin) ter v predromantični oz. romantični dramatiki in romanopisju (F. von Schiller, P. B. Shelley, V. Hugo, E. A. Poe, G. Aguilar), ki se v marsičem navezujejo na dokumentarna dela razsvetljenskih avtorjev (C. Dellon, 1688; J. Coustos, 1745; A. Gavin, 1716). Med znamenitimi žrtvami inkvizicije, ki so v literarni zgodovini doživele največ interpre-tacij, nesporno vodi Devica Ivana Orleanska, z manjšo odmevnostjo ji sledita še Galileo Galilei in Jan Hus, kot najprivlačnejše inkvizitor-ske osebnosti pa so znotraj literarnega ustvarjanja obveljali Tomás de Torquemada, Bernardo Gui in Konrad Marburški, z zloglasnim domi-nikanskim redom vred. Njihove motivne transformacije, temelječe na stopnjevanem metaforičnem pomenu, zasledimo celo v književnosti 20. stoletja, ko so posamezni avtorji inkvizicijo domiselno uporabili v socialno- in političnokritične namene (B. Brecht, J. Andrzejevsky).

Dejstvo, da se inkvizicijska hegemonija in verski spopadi, kakršne so poznali zlasti v romanskih deželah in luteranskih središčih, naših krajev skorajda niso dotaknili, se odraža tudi v domačem literarnem ustvarjanju, saj med slovenskimi avtorji ne zasledimo kaj dosti pri-merov inkvizicijske tematike. Starejša zgodovinska proza se ji je še najbolj približala z obravnavo ključnih osebnosti iz časa slovenskega reformacijskega gibanja, pri čemer sta najvidnejšo vlogo odigrala Pe-ter Kupljenik in Primož Trubar (A. Budal, M. Malenšek), v zadnjih desetletjih pa ne gre prezreti niti modernističnega in postmoderni-stičnega romana (D. Jančar, D. Merc).

LiteraturaBaigent, Michael in Richard Leigh. Inkvizicija. Prev. Nataša Peternel.

Ljubljana: Mladinska knjiga, 2004.Iser, Wolfgang. Bralno dejanje: teorija estetskega učinka. Prev. Darko

Dolinar. Ljubljana: Studia humanitatis, 2001.Jauss, Hans Robert. Estetsko izkustvo in literarna hermenevtika. Prev.

Tomo Virk. Ljubljana: LUD Literatura, 1998.Peters, Edward. Inquisition. Berkeley: University of California Press,

1989.

47

Janko TrupejFilozofska fakulteta Univerze v LjubljaniHumanistika in družboslovje – Prevodoslovjejanko.trupej@gmail.com

Diahrona analiza prevajanja rasističnega diskurza v romanu Koča strica Toma

Problematika prisotnosti rasističnega diskurza o Afroameričanih v leposlovju je v ZDA predvsem od druge polovice 20. stoletja dalje deležna precejšnje pozornosti, medtem ko v Sloveniji za tovrsten di-skurz v prevedeni ameriški literaturi doslej ni bilo veliko zanimanja. V prispevku na podlagi petih slovenskih priredb (1853 (2×), 1918, 1934, 1954) romana Uncle Tom’s Cabin (1852) obravnavamo sloven-ske strategije za prevajanje rasističnega diskurza o Afroameričanih v različnih zgodovinskih obdobjih. Pri analizi se osredotočamo na prevajanje naslednjih sestavin: terminologije za označevanje temno-poltih, eksplicitno rasističnega diskurza in afroameriške angleščine. Na podlagi opravljene mikrostrukturne primerjave izvirnika s prevo-di ugotavljamo, kako so premiki vplivali na makrostrukturno raven obravnavanega besedila; kako so npr. spremenili karakterizacijo po-sameznih pripovednih oseb in medosebnih odnosov. Tako pri prvih treh sekundarnih prevodih iz nemščine kot tudi pri novejših prevo-dih iz angleščine gre za precej skrajšane priredbe in posledično so že zaradi tega dejstva rasistične prvine ohranjene v različnem obsegu, vendar smo le pri analizi priredbe iz socialističnega obdobja identifi-cirali cenzuro eksplicitno rasističnega diskurza. Na podlagi pregleda zapisov o temnopoltih v slovenskem tisku iz različnih obdobij smo ugotovili, da so na strategije za prevajanje tovrstnega diskurza obču-tno vplivali nekateri socio-politični dejavniki. Izražanje rasističnih pogledov je bilo do konca 2. svetovne vojne razmeroma pogosto in družbeno sprejemljivo, medtem ko se je v obdobju socializma zaradi različnih razlogov odnos do temnopoltih – vsaj na deklarativni rav-ni – spremenil. Afroameriška angleščina ni bila upoštevana v nobe-nem izmed obravnavanih prevodov in tudi slogovna zaznamovanost

48

izvirne terminologije za označevanje temnopoltih večinoma ni bila ohranjena. Zaznamovanost različnih zadevnih slovenskih izrazov se je skozi zgodovino sicer bistveno spreminjala; do teh ugotovitev smo prišli na podlagi pregleda pogostosti uporabe relevantnih izrazov v tisku, konteksta, v katerem so bili uporabljeni, in pregleda ustreznih gesel v slovarjih. Za izraza »črnec« in »zamorec«, ki se v prevodih uporabljata najbolj pogosto, smo npr. ugotovili, da sta bila do konca 2. svetovne vojne nevtralna in rabljena sinonimno. Slednji izraz je sicer kmalu po vojni postal pejorativen, vendar rezultati ankete, s po-močjo katere smo leta 2012 ugotavljali sodobno slovensko senzibil-nost glede zaznamovanosti zadevne rasne terminologije, nakazujejo, da »zamorec« niti danes ne sodi med najbolj negativno zaznamovane izraze za označevanje temnopoltih. Poleg manjše prisotnosti ekspli-citno rasističnega diskurza je tudi nevtralizacija najbolj rasističnih izvirnih izrazov (predvsem manj zaznamovano oz. celo nevtralno prevajanje rasističnega izraza »nigger«) vplivala na makrostruktur-no raven slovenskih različic romana Uncle Tom’s Cabin in posledično na recepcijo tega literarnega dela v Sloveniji, ki se občutno razlikuje od recepcije v izvirnem literarnem sistemu.

LiteraturaStowe, Harriet Beecher. Koča strica Toma ali življenje črncev v suženjskih

državah Amerike. Prev. Olga Grahor. Priredba Kristina Brenk. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1954.

–––. Koča strica Toma: izbor iz romana istega imena. Prev. Olga Grahor. Ljubljana: Založba Tiskarne Merkur v Ljubljani, 1934.

–––. Stric Tomaž ali življenje zamorcov v Ameriki. Prev. Janez Božič. Celovec: J. Leon, 1853.

–––. Stric Tomova koča ali Življenje zamorcov v robnih deržavah svobodne séverne Amerike. Prev. Franc Malavašič. Ljubljana: Janez Giontini, 1853.

–––. Stric Tomova koča: povest iz suženjskega življenja. Prev. Silvester Košutnik. Ljubljana: Anton Turk, 1918.

–––. Uncle Tom’s Cabin. 1852. Connecticut: Tantor Media, 2008.

49

Miha ZorFilozofska fakulteta Univerze v LjubljaniHumanistika in družboslovje – Umetnostna zgodovinamiha.zor@gmail.com

Struktura časa in vloga spomina v ciklu Lancelot-Graal

V prispevku bo najprej analizirana literarna struktura časa oz. ča-sovnosti v viteških romanih iz cikla Lancelot-Graal, posebej bo v ozir vzet prvi roman iz cikla Estoire del saint Graal. Prvo vprašanje, ki si ga je treba zastaviti, je tako vprašanje o času v tem literarnem delu, najpreprostejši odgovor pa bi lahko dali povsem natančni časovni podatki, navedeni glede na pripovedovalca zgodbe: ta svoj čas opre-deli kot leto 750, saj jo umesti 717 let po Kristusovem trpljenju, in tudi ko po obširnem uvodu preneha govoriti o sebi oz. utemelje-vati, od kod zgodba, ki jo bo vsak čas začel pripovedovati, je v kro-nološkem smislu čas literarnega dogajanja povsem jasno določen: začne se takoj po Kristusovi smrti, torej leta 33, nadaljuje pa leta 75. A te časovne točke za samo strukturo pripovedi niso bistvene, zanimive so predvsem zato, ker je prek njih določeno sidrišče zgod-be, ki je tudi njena izhodiščna točka: namreč Kristusov pasijon in njegov odrešenjski pomen, ki motivira ves nadaljnji razvoj pripo-vedi. Z gledišča literarne strukturiranosti pa je veliko bolj zanimiv odnos do časa, kakršen se kaže v razumevanju trajanja. Tu je mo-goče ločiti predvsem dve časovnosti: prva je vezana na »vsakdanje«, »zemeljsko«, »človeško« dogajanje in dejavnost, npr. na opis, kako je Jožef iz Arimateje prišel v zapor in iz njega, pa tudi na Jožefovo poznejše širjenje krščanstva – tudi če namreč v dialogu z neverniki pripoveduje versko zgodovino kot teološko utemeljitev, je ta dialog po trajanju jasno omejen kot trajanje tega govora; druga časovnost pa je časovnost »razodevanja« verskih resnic, ki se dogaja na način videnj, razdelanih v bogatih, obširnih podobah, katerih trajanje se zdi neomejeno, brezčasno. To spoznanje vodi v vprašanje, ali je imela tolikšna imenitnost podob, s katerimi so ponazorjene verske resnice,

50

tudi ob nastanku dela sočasen namen: je bila morda posledica hote-nja, tedanjega bralca romana utrditi v veri in mu olajšati predstavo o metafizičnih vsebinah, kakršna je npr. troedinost oseb krščanskega Boga? Odgovor na to vprašanje bo avtor iskal tudi v srednjeveškem razumevanju spomina oz. spominskih podob, ki bi olajšale vtis že-lenih vsebin v spomin, zato bo v prispevku zgoščeno predstavljena tudi srednjeveška recepcija antičnih razprav o spominu in njihovo preoblikovanje, upoštevan pa bo tudi za te romane značilen struk-turni postopek, tj. časovno napovedovanje prihodnjih (zgodbenih) dogodkov oz. spominjanje/opominjanje (bralca) na pomenljivost prej opisanega za dogodke na nekem poznejšem mestu v pripove-di. Analizirani bodo torej načini, na katere pripovedovalec besedilno budi/aktivira bralčev spomin, in razumevanje časa, kakršno se izka-zuje glede na razmerje med časovno zaporednimi dogodki. Nato bo na primerih iz več rokopisov predstavljeno, katere dele pripovedi so tudi slikarsko upodobili in kakšna bi lahko bila njihova funkcija, upoštevajoč mesto podobe glede na besedilo: predhodna ilustrativ-na napoved tega, kar bo prebrano; opozorilo na najpomembnejša in premisleka vredna mesta v sledeči ali sočasni pripovedi, pri čemer bo interpretacija upoštevala tudi razmerje med številom upodobitev »prve« in »druge« časovnosti.

LiteraturaCarruthers, Mary. The Book of Memory. Cambridge: Cambridge

University Press, 2008.–––. The Craft of Thought: Meditation, Rhetoric, and the Making of Images.

400–1200. Cambridge: Cambridge University Press, 1998.Stones, Alison M. The Lancelot-Graal Project. University of

Pittsburgh, 1996–2013. Splet. 20. 3. 2013.Yates, Frances A. The Art of Memory. London: Pimlico, 2012.

51

Zora ŽbontarFilozofska fakulteta Univerze v LjubljaniHumanistika in družboslovje – Umetnostna zgodovinazora.zbontar@gmail.com

Presečišče spomina, besedila in podobe v srednjeveški kulturi

V prispevku so predstavljeni številni pogledi na spomin v srednjem veku. Poudarek je na iskanju učinkov, ki jih je sprožil preplet pisane besede in podobe. V ospredju prispevka je analiza, kako je literarno besedilo v povezavi s podobo aktiviralo bralčev spomin in kakšne so bile metode urjenja spomina za natančno pomnjenje zapisanega. Pomnjenje besedila je igralo pomembno vlogo v srednjeveškem iz-obraževanju, zato je osvetljena predstavitev prepleta besedila in po-dobe kot mnemotehničnih pripomočkov. Bestiarij, s poudarkom na alegorični razlagi živali in naravnega sveta z moralnim podukom, je z vizualno podobo, prepletom besede in slike, služil med drugim za učenje inventivnih tehnik spomina. Opisi živali so spodbudili mentalne slike, ki so jih v sklenjeno celoto dopolnjevale upodobitve. Mary Carruthers je v svojih raziskavah poudarila, da sta bila preple-tena verbalni in vizualni spomin. Črke so bile razumljene kot vizual-ne podobe, ki so skupaj s podobo, npr. prepletenim vzorcem, bralca osredinile na zapisano sporočilo. Aktivirale so njegove kognitivne procese do stanja meditacije, ki je bila razumljena kot ustvarjalni proces, saj je vodila do vznika mentalnih podob, razmišljanja in ču-stev (Carruthers, The Craft 138–140). Tako so besede kot tudi podobe sprožile ustvarjalne duševne procese. Vizualni jezik ni nujno služil za ponazoritev zapisanega besedila, saj ni bilo vselej povezave med njima. Upodobitve so preučili in si jih zapomnili tako kot besedilo. Pri pomnjenju so pomembno vlogo odigrali barva, oblika, položaj besed in okras, kar sta poudarila Hugo Svetoviktorski v 12. stole-tju ter kasneje Jacques Legrand. Vizualne upodobitve, kamor je bilo lahko zapisano besedilo, so bile številne, npr. tempeljska arhitektu-ra, kerubove peruti, vrt z zeliščnimi rastlinami in sadnim drevjem,

52

obdan z zidovi. Branje in učenje besedil je vključevalo tudi raziskova-nje raznovrstnih vizualnih shem, v katerih so bila besedila umeščena v novo celoto. Te sheme so služile za organizacijo spomina in kot pri-pomoček za lažje pomnjenje zapisanega, s čimer so lahko npr. redov-niki priklicali mnogo naučenih besedil (Carruthers, Memory 22, 24, 28–29). Zgodnjesrednjeveške upodobitve so učinkovale tako, da so spodbudile zlasti duhovno zrenje tedanjih opazovalcev, te mental-ne podobe je sveti Avguštin imenoval visio spiritualis. Človek je moral simbolične fragmente povezati v celoto s podobami, ki jih je nosil v svojem spominu. V tem procesu naj bi prišlo do prehoda od nižjega, stvarnega (visio corporalis), k božjemu, nevidnemu (visio intellectualis) (Carruthers, The Craft 172). Preplet besedila in podobe ni učinkoval le za aktiviranje spomina, temveč tudi kot sredstvo, prek katerega je bilo moč spoznati najsvetejše. V prispevku je tako osvetljena ra-znolikost interpretacij vizualnih podob. Poudarek je na tem, kako sta podoba oz. njen preplet z besedilom delovala na ljudi in kakšne učinke sta sprožila. Jonathan Crary je v Tehnikah opazovalca zapisal: »Videnje in njegovi učinki so vselej neločljivi od možnosti opazujo-čega subjekta, ki je proizvod zgodovine in obenem mesto določenih praks, tehnik, institucij in postopkov subjektivacije« (6).

LiteraturaCarruthers, Mary. The Craft of Thought: Meditation, Rhetoric, and

the Making of Images, 400–1200. Cambridge: Cambridge University Press, 2000.

–––. The Book of Memory: A Study of Memory in Medieval Culture. Cambridge: Cambridge University Press, 2008.

–––. »How to Make a Composition: Memory-Craft in Antiquity and in the Middle Ages.« Memory: Histories, Theories, Debates. (Ur.) Susannah Radstone in Bill Schwarz. New York: Fordham University Press, 2010. 15–29.

Yates, Frances A. The Art of Memory. Chicago: The University of Chicago Press, 1966.

53

ZAPISKI

54

55

56

57

58