UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA

MARIBOR

DIPLOMSKO DELO

BANČNO FINANCIRANJE ZUNANJETRGOVINSKE DEJAVNOSTI

(OBRAVNAVANO NA PRIMERU KOVINTRADE CELJE)

Jožica Sklamba Gradnikova ul. 8, Celje Številka indeksa: 80021261 Izredni študij Program: visokošolski strokovni Študijska smer: Finance in bančništvo Mentor: dr. Dušan Bobek

Celje, september, 2003

2

PREDGOVOR V svoji diplomski nalogi sem se odločila raziskati financiranje zunanjetrgovinske dejavnosti. Podjetja v tej dejavnosti so soočena z različnimi problemi zaradi sodelovanja s partnerji iz različnih držav in mednarodnih ekonomskih odnosov domače države s tujino. Srečujejo se z zakoni tujih držav kot tudi z notranjimi spremembami zakonodaje na področju prava, carin, davkov in financiranja. Vključitev Slovenije v mednarodne tokove blaga, storitev in kapitala je nujno za stabilno gospodarsko rast in razvoj. Članstvo v EU bo vplivalo na pogoje delovanja podjetij. Nekateri bodo pridobili, drugi izgubili, za gospodarstvo kot celoto pa bodo posledice ugodne. Podjetje se z vidika lastništva financira z lastniškim in dolžniškim kapitalom. Optimalna struktura kapitala ni enaka za vsa podjetja. Podjetja si glede na svojo dejavnost, svoj položaj in razmere v okolju izdela svoja merila za oblikovanje želene finančne strukture. Za svoje delovanje, razvijanje in večanje konkurenčnosti podjetja potrebujejo dodatna finančna sredstva. V razvitih tržnih gospodarstvih so banke najpomembnejši finančni posrednik. V Sloveniji je finančni trg dobro razvit in omogoča podjetjem, ki dobro poslujejo, priskrbo dodatnih finančnih sredstev. Priskrba finančnih sredstev je še posebej pomembna za podjetja, ki se srečujejo z mednarodno konkurenco. Zaradi vse večje tržne usmeritve se banke pospešeno lotevajo inovacij svojih storitev tako, da je ponudba storitev vse bolj heterogena in prilagojena potrebam bančnih komitentov. Ob ustreznem plačilu pomagajo komitentu finančno premostiti določeno obdobje ali prevzamejo nase bistveni del finančnega tveganja pri mednarodnih transakcijah. Ko gre za zadolžitev pri banki, mora podjetje proučiti kreditne pogoje domačih in tujih bank. V Sloveniji je velika konkurenca med bankami. Zato mora uspešen bančnik ponuditi vsaj toliko in tako kot konkurent. Banka z odličnim servisom in s ponudbo novih produktov lahko poveča konkurenčno prednost podjetja. Za partnerja v mednarodni trgovini je transportna pot običajno daljša in nekdo mora financirati blagovno pošiljko tudi v času, ko je blago na poti. Pojavi se breme financiranja in riziko uničenja blaga ter zmanjšanja vrednosti blaga. Nekatere metode financiranja zunanje trgovine so ustaljene, vendar se zaradi nepredvidljivega okolja lahko docela standardna transakcija ponesreči in povzroči poslovno škodo. V pomoč so banke, ki s svojimi izkušnjami in poslovnimi zvezami preprečujejo škodne dogodke, s svojim imenom in finančnimi sredstvi pa pogosto prevzamejo nase bistveni del finančnega tveganja pri transakciji.

3

1 UVOD 5

1.1 Naslov teme................................................................................................................... 5

1.2 Opredelitev področja in opis problema, ki ga bom raziskovala.............................. 5

1.3 Namen, cilji in osnovne trditve ................................................................................... 5

1.4 Predpostavke in omejitve raziskave ........................................................................... 6

1.5 Metode raziskovanja.................................................................................................... 6

2 PREDSTAVITEV ZUNANJETRGOVINSKE DEJAVNOSTI 7

2.1 Osnove zunanjetrgovinskega poslovanja................................................................... 7 2.1.1 Kratka predstavitev družbe Kovintrade.................................................................. 7 2.1.2 Zunanja trgovina kot posredniška funkcija ............................................................ 8 2.1.3 Vsebinski prispevek zunanje trgovine.................................................................... 9

2.2 Priprava in izvedba zunanjetrgovinskih poslov...................................................... 10 2.2.1 Izvozni posel......................................................................................................... 10 2.2.2 Uvozni posel......................................................................................................... 12

2.3 Vpetost Slovenije v mednarodne tokove .................................................................. 14

3 PROBLEMI FINANCIRANJA 22

3.1 Splošne značilnosti financiranja podjetij................................................................ 22 3.1.1 Temeljni cilji financiranja podjetja ...................................................................... 24 3.1.2 Načela finančne politike ....................................................................................... 24 3.1.3 Pravila financiranja............................................................................................... 26 3.1.4 Naloge finančne funkcije...................................................................................... 28 3.1.5 Finančna politika podjetja .................................................................................... 29

3.2 Viri financiranja......................................................................................................... 30 3.2.1 Notranji viri .......................................................................................................... 30 3.2.2 Zunanji viri ........................................................................................................... 31 3.2.3 Posebne oblike zunanjih virov financiranja ......................................................... 33 3.2.4 Kakovost in cena finančne strukture podjetja ...................................................... 34

3.3 Finančni trg ................................................................................................................ 37 3.3.1 Pojem in členitev finančnega trga ........................................................................ 37 3.3.2 Ponudba in povpraševanje na finančnem trgu...................................................... 39

4 BANČNI KREDIT KOT ZUNANJI VIR FINANCIRANJA 41

4.1 Bančni sistem.............................................................................................................. 41

4

4.1.1 Cilji poslovanja banke .......................................................................................... 41 4.1.2 Riziki bančnega poslovanja.................................................................................. 42

4.2 Kreditne storitve ........................................................................................................ 43 4.2.1 Funkcija kredita z vidika podjetja ........................................................................ 43 4.2.2 Oblike bančnih kreditov ....................................................................................... 44

4.3 Inovacije bančnih storitev ......................................................................................... 47 4.3.1 Oblike inovacij ..................................................................................................... 47 4.3.2 Diverzifikacija bančnih storitev ........................................................................... 47 4.3.3 Politika bančnih storitev....................................................................................... 48

5 POSEBNOST BANČNEGA FINANCIRANJA ZUNANJETRGOVINSKE DEJAVNOSTI 50

5.1 Mednarodne bančne storitve .................................................................................... 50

5.2 Bančno financiranje................................................................................................... 51 5.2.1 Menični avans....................................................................................................... 51 5.2.2 Odkup terjatev (forfetiranje)................................................................................. 52 5.2.3 Akreditivno poslovanje ........................................................................................ 52

6 TVEGANJA IN ZAVAROVANJA V MEDNARODNEM POSLOVANJU 56

6.1 Tveganja pri finančnih poslih ................................................................................... 56

6.2 Izločanje tveganj z bančnimi garancijami ............................................................... 58

6.3 Načini omejitve tveganj ............................................................................................. 59

7 SKLEP 62

8 POVZETEK 65

5

1 UVOD

1.1 Naslov teme

Bančno financiranje zunanjetrgovinske dejavnosti (obravnavano na primeru Kovintrade Celje).

1.2 Opredelitev področja in opis problema, ki ga bom raziskovala

V svoji diplomski nalogi sem se odločila raziskati financiranje zunanjetrgovinske dejavnosti. Podjetja v tej dejavnosti so soočena z različnimi problemi zaradi sodelovanja s podjetji iz različnih držav in mednarodnih ekonomskih odnosov domače države s tujino. Za svoje delovanje, razvijanje in večanje konkurenčnosti podjetja potrebujejo dodatna finančna sredstva. V razvitih tržnih gospodarstvih so banke tiste, ki so najpomembnejši finančni posrednik. Poleg tega pa so podjetja izpostavljena različnim tveganjem, ki jih želijo z različnimi načini omejiti.

1.3 Namen, cilji in osnovne trditve

Namen te raziskave je prikazati osnove poslovanja zunanjetrgovinskega podjetja, njegove probleme financiranja, povezavo z bankami ter zavarovanja pred tveganji tudi s pomočjo bank. Želim prikazati dejavnike, ki vplivajo na priskrbo finančnih sredstev podjetja. Pri tem ima velik pomen kakovost in cena finančne strukture podjetja kot tudi tveganje, ki ga morata upoštevati in zmanjševati obe strani, tako podjetje kot banka. Poleg tega se mora podjetje obnašati kot dober gospodar. Osnovni cilj je predstavitev različnih možnosti financiranja zunanjetrgovinskega podjetja s poudarkom na bančnem financiranju, kreditu in tveganjih. V Sloveniji je finančni trg dobro razvit in omogoča podjetjem, ki dobro poslujejo, priskrbo dodatnih finančnih sredstev. Zaradi konkurence med bankami lahko izbirajo med različnimi produkti, ki jih banke ponujajo. Pri tem morajo imeti dobre pogajalske in komunikacijske spretnosti, odličen poslovni načrt ter veliko vztrajnosti. Priskrba dodatnih sredstev je še posebej pomembna za podjetja, ki se srečujejo z mednarodno konkurenco. V mednarodni menjavi so ključne spremenljivke okolja izredno nepredvidljive in zaradi tega se lahko docela standardna transakcija mimogrede ponesreči in povzroči poslovno škodo. Ugotavljamo, da so banke s svojimi izkušnjami in poslovnimi zvezami v največjo

6

pomoč za preprečitev škodnih dogodkov. Prav tako sklepamo, da bodo banke z diverzifikacijo svojih storitev in svetovanjem pomagale podjetjem pri vstopu v EU.

1.4 Predpostavke in omejitve raziskave

V Sloveniji je sedaj že kar velika konkurenca med bankami. Zato mora uspešen bančnik ponuditi vsaj toliko in tako kot konkurent. Predpostavljam, da bo banka z odličnim servisom in s ponudbo novih produktov povečevala tudi konkurenčno prednost podjetja, predvsem mednarodno delujočega podjetja in predpostavljam, da je med tujimi viri financiranja na vrhu bančni kredit, ki bo to mesto tudi obdržal. Pri raziskavi sem se omejila na proučevanje bančnih storitev v slovenskem prostoru, kljub temu, da mora podjetje kot dober gospodar iskati in primerjati najugodnejše vire za financiranje svojih poslovnih načrtov tudi v tujini, kar mu omogoča sprejeta zakonodaja. Omejitev raziskave je pomanjkanje lastnih praktičnih izkušenj znotraj poslovanja bank ter široko izbrana tema. Pomanjkanje in dostop do tuje literature predstavljata pomemben problem pri raziskovanju.

1.5 Metode raziskovanja

Uporabila bom poslovno raziskavo na osnovi funkcije podjetja in povezave z banko. Zajema osnovne značilnosti strukture zunanjetrgovinske menjave in financiranja v okviru sodelovanja z bankami v slovenskem prostoru kar pomeni mikroekonomsko raziskavo. Uporabiti nameravam predvsem statično raziskavo z ugotavljanjem odvisnosti med ekonomskimi pojavi v sedanjem trenutku. Delno se bo pojavila tudi komparativna statika pri ugotavljanju sprememb v povezavah podjetja z banko. Pristop k raziskovanju bo deskriptivne narave, saj bom dala prednost opisu strukture in delovanja gospodarskega pojava. Delno bo raziskava analitična pri ugotavljanju odvisnosti ekonomskih povezav. V okviru deskriptivnega pristopa bom uporabila metodo deskripcije in metodo kompilacije. Pri pisanju bom uporabila domačo in tujo strokovno literaturo, članke iz revij in medmrežja s področja zunanje trgovine, financiranja, bank in finančnega trga.

7

2 PREDSTAVITEV ZUNANJETRGOVINSKE DEJAVNOSTI

2.1 Osnove zunanjetrgovinskega poslovanja

Menjava blaga in storitev med državami poteka po temeljnih ekonomskih načelih, vendar opazimo, da se razlikuje od menjave znotraj posameznega gospodarstva. Gre za menjavo med gospodarskimi subjekti, ki imajo sedeže v različnih državah, to pa pomeni, da delujejo v različnih pravnih, davčnih, carinskih, finančnih in kulturnih okoljih. Pozornost pritegne kategorija, ki je pri menjavi znotraj nacionalnega gospodarskega prostora ne srečujemo. Ta spremenljivka je devizni tečaj. Marsikomu je dogajanje na področju mednarodnih financ skrito in skrivnostno. Vendar mednarodni monetarni sistem deluje kot posrednik med posameznimi narodnimi gospodarstvi, omogoča denarno menjavo, ki sicer ne bi bila možna, saj imajo države suvereno pravico uveljavljati svoje valute kot zakonita plačilna sredstva na državnih ozemljih. Devizni tečaj kratkoročno vpliva na vse domače osebke in njihove potencialne partnerje v tujini, srednjeročno na plačilno bilanco, dolgoročno pa oblikuje domačo gospodarsko strukturo, s tem pa opredeljuje produktivnost, donosnost in konkurenčnost gospodarstva v primerjavi s tujino ter nagnjenost k uvozu in izvozu. Podjetja, ki se ukvarjajo z zunanjetrgovinsko dejavnostjo so soočena z različnimi težavami zaradi povezav s tujimi podjetji iz različnih držav. Pozorna morajo biti na okvirne značilnosti mednarodnih ekonomskih odnosov domače države s tujino. Srečujejo se z novimi pogoji in zakoni tujih držav kot tudi z notranjimi spremembami zakonodaje na področju carin, davkov in financiranja.

2.1.1 Kratka predstavitev družbe Kovintrade

Kovintrade je sodobna mednarodna trgovinska organizacija. Osnovna dejavnost podjetja je veleprodaja, posredništvo, finančni zakup, dajanje nepremičnin in opreme v najem, svetovanje in podobne dejavnosti. Utrjuje si položaj na slovenskem gospodarskem področju in prilagaja svojo poslovno dejavnost spremenljivim in težavnim razmeram tako v Sloveniji kot na mednarodnem tržišču. Doma in v tujini širi svojo trgovsko mrežo in kakovostne poslovne povezave. Poslovna dejavnost temelji na strokovnem znanju in razvejani zunanjetrgovinski mreži. Zunanjetrgovinsko mrežo sestavljajo hčerinska podjetja v Avstriji, Nemčiji, Češki, Slovaški in Poljski ter predstavništva v Beogradu, Budimpešti, Kijevu, Moskvi, Minsku in Pekingu. Podjetje v Sloveniji je razdeljeno na štiri divizije, ki samostojno v okviru programa ustvarjajo prihodek in tako prispevajo k poslovnemu rezultatu sistema. Poslovanje na tržišču Rusije in Belorusije obsega: specializirano prodajo nerjavne pločevine in jekel slovenskega in zahodnoevropskega porekla, prodajo kitov, premaznih sredstev in kemikalij, prodaja domače in zahodne tehnologije s pripadajočo opremo, prodaja repromaterialov in izdelkov za industrijo bele tehnike, nakup ferolegur in drugih metalurških izdelkov ter repromateriala za potrebe železarn v Sloveniji in v državah, kjer

8

ima podjetje enote zunanjetrgovinske mreže. Podjetje je poznano po prodaji ogrevalne tehnike Buderus in regulacijske tehnike Siemens & Staeffa montažerjem, specializiranim trgovinam in končnim investitorjem preko sodelovanja in povezovanja s projektanti. S tradicionalnimi partnerji podjetje sodeluje na področju uvoza investicijske opreme, ki obsega opremo, rezevne dele in surovine za pivovarništvo, opremo in rezervne dele za energetiko, ekologijo v energetiki in za cestna podjetja. Podjetje prodaja programe slovenskih železarn in kovinsko predelovalne industrije v tujino s poudarkom na trgih, kjer ima svoja predstavništva. Poleg tega opravlja komisijske izvozne posle na področju kovaške in steklarske industrije. Dobre rezultate družba dosega tudi na programu finančnega leasinga, ki obsega trženje komercialnih vozil, specializirane opreme, gradbene mehanizacije in nepremičnin. Ciljna skupina najemojemalcev so podjetniki, mala in srednja podjetja ter javna podjetja. Zaradi raznolike vsebine poslovanja je v podjetju velik poudarek na poznavanju poslovanja, dodatnem izobraževanju in izgradnji ustrezne informacijske podpore. Tesno sodelovanje divizij z vsemi enotami zunanjetrgovinske mreže pomeni konkurenčno prednost podjetja.

2.1.2 Zunanja trgovina kot posredniška funkcija

Kombinacija zadostne količine in pravilne razporejenosti proizvodnih dejavnikov omogoča optimalno gospodarsko strukturo in zunanjo trgovino. Logično je, da se izvažajo proizvodi, za katere je dovolj domačih virov, uvažajo pa tisti, za katere domačih virov ni ali pa so redki. Menjava obilnih proizvodnih dejavnikov za redke daje tisti pozitiven učinek, s katerim prispeva zunanja trgovina k hitrejšemu in skladnejšemu razvoju. Obilni dejavniki so na domačem tržišču cenejši, v izvozu so dražji, ker so na tujem bolj oddaljenem tržišču redki. Nasprotno so redki dejavniki na domačem tržišču dragi, iz uvoza pa so cenejši, ker so na nekem tujem tržišču bolj obilni. Vse to velja ob predpostavki proste menjave, svobodnega oblikovanja cen in s tem realnih cen proizvodnih dejavnikov. Država pa pogosto posega v ta razmerja in umetno spremeni to naravno ravnovesje cen proizvodnih dejavnikov. Tako ukrepa zato, da bi pospešila na primer proces industrializacije, gradnje infrastrukture, lahko oboroževanja ali transformacije družbe (iz kmetijske strukture v industrijsko). Kadar se to razmerje poruši, pride tudi v zunanji trgovini do napačne strukture izvoza in uvoza. V izvozu se tako ne bodo pojavljali dejavniki relativne obilnosti in v uvozu dejavniki relativne redkosti, marveč prav nasprotno. Vpliv razporeditve proizvodnih dejavnikov na oblikovanje optimalne dejavnosti v prostoru ne smemo razumeti zgolj na makro nivoju, torej na ravni države, ki se povezuje z okoljem. Enako velja za podjetje pri oblikovanju optimalnega programa in optimalnih smeri nabave in prodaje vključno z uvozom in izvozom. Vselej se mora podjetje vprašati: kakšne kadre ima, kakšni viri so na voljo, kakšno je znanje in izkušnje. V najširšem pomenu trgovina posreduje med proizvajalci in potrošniki. To funkcijo opravlja na organiziran način preko tržišča, pri tem pa povezuje potrošnike in proizvajalce v določenem času in na določenem prostoru. O zunanji trgovini govorimo takrat, ko je rezident kupec v eni državi, rezident prodajalec pa v drugi.

9

Zunanja in notranja trgovina imata določene skupne značilnosti, sicer pa obstajajo določene specifične lastnosti zunanje trgovine. Tako notranja kot zunanja trgovina opravljata trojno posredovanje: interpersonalno, interlokalno in intertemporalno. Z medosebnim razumemo posredovanje trgovine med individualiziranimi proizvajalci in potrošniki, torej med osebami, ki se enkrat pojavljajo v proizvodnji v vlogi podjetnikov, organizatorjev ali delavcev v proizvodnem procesu določenega blaga in drugič v vlogi potrošnikov, kupcev na tržišču. Trgovina tako posreduje med posamezniki, torej kot posrednik. Posredovanje v prostoru med krajem proizvodnje in krajem potrošnje pomeni medkrajevno posredovanje. Ta razdalja je lahko večja ali manjša glede na državne meje. Medkrajevno posredovanje je odsev različnih presežkov in primanjkljajev v prostoru. Funkcija časovnega posredovanja je premostitev časovnih razlik v trgovinskih poslih od trenutka proizvodnje do trenutka potrošnje. Sodobna trgovina ima tako skladišča, kjer se blago hrani in ne izgublja kvalitete.

2.1.3 Vsebinski prispevek zunanje trgovine

Vsebinski prispevek zunanje trgovine se kaže predvsem na tehle področjih: • Zunanja trgovina nam omogoča dobrine, ki jih bodisi doma nimamo ali pa bi jih težko

pridobili. Lažje jih pridobimo z menjavo iz uvoza. • Zunanja trgovina kar najbolj uspešno preprečuje nastajanje monopolov, oziroma

razbija že nastale monopole. Monopol bo na določenem področju nastal tem prej in bo deloval tem bolj škodljivo, čim bolj je določeno gospodarstvo zaščiteno in čim manjše je. Preprečevanje škodljivega delovanja ne bo učinkovalo z notranjo zakonodajo vse dotlej, dokler se je ne izpostavi tuji konkurenci.

• Zunanja trgovina spodbuja mednarodno konkurenco in ta povzroči nekaj pozitivnih premikov:

- Znižuje stroškovnik, ker je uvoz bodisi cenejši od domačih virov ali ker bo cenejši uvoz prisilil domače proizvajalce na znižanje cen.

- Prispeva k dvigu kvalitete domačih proizvajalcev. Ti bodo začenjali priznavati mednarodne standarde in tudi mednarodne poslovne običaje.

- Dvigne se poslovna raven nastopajočih v zunanji trgovini: spoštovanje rokov, spoštovanje dogovorov glede plačil, kvalitete blaga, poslovnih običajev in drugo.

- Preprečuje mednarodne oscilacije cen in s tem deluje dolgoročno na večjo stabilnost gospodarstva.

• Prosta zunanja trgovina privede do boljše alokacije proizvodnih dejavnikov v prostoru, kar pomeni bolj smotrno investiranje.

• Zunanja trgovina zagotavlja velikoserijsko proizvodnjo in s tem prispeva k skladnejšemu gospodarskemu in družbenemu razvoju in k zvišanju življenjskega standarda.

Lokacija in velikost gospodarstva sta v mednarodnem merilu izredno pomembni. Za gospodarstvo pomeni vselej večjo prednost, če je obkroženo z razvitimi gospodarstvi, kot pa če leži na periferiji svetovnih proizvodnih, razvojnih in menjalnih tokov. Prednost so ugodne kopne ali vodne komunikacije, ker te vplivajo na znižanje transportnih stroškov. Transportni stroški pa so v zunanji trgovini pomembna postavka. Če je država članica neke

10

večje integracijske skupnosti, trguje praviloma pod ugodnejšimi pogoji od držav, ki so zunaj nje. S tem nastajajo prednosti velikih tržišč oziroma masovne proizvodnje, ker so znotraj integracije proizvodni dejavniki bistveno bolj fleksibilni. Tako pride do znižanja proizvodnih in menjalnih stroškov zaradi poglobljene specializacije. Položaj prostorsko velikega gospodarstva je ugodnejši od majhnega iz razlogov: na velikem tržišču laže nadomestimo uvoz s proizvodi domačega porekla, veliko gospodarstvo ima večje možnosti za pospeševanje izvoza, ker razpolaga z večjo proizvodnjo in z večjimi zalogami, na velikem tržišču lažje izrabljamo prednosti ekonomije obsega z uvajanjem masovne proizvodnje, zaradi obsežnosti notranjega trga lahko veliko gospodarstvo realizira doma največji del proizvodnje in s tem postane manj ranljivo za nihanje cen na svetovnem tržišču ter z vsem tem doseže na svetovnem trgu dominacijo nad majhnimi, ekonomsko šibkimi gospodarstvi.

2.2 Priprava in izvedba zunanjetrgovinskih poslov

Razvoj mednarodne trgovine prinaša nove oblike mednarodnega poslovanja, to pa zahteva večjo specializacijo zunanjetrgovinskih delavcev, tako zaradi različnosti tržnih razmer, kot zaradi zahtevnejših proizvodov, ki so predmet trženja. Pri obravnavi zunanjetrgovinskih poslov je nemogoče zajeti vse specifičnosti v procesu priprave in izvedbe poslov tudi zaradi zahtevne in spremenljive zunanjetrgovinske zakonodaje. Celoten potek poslov je razdeljen v tri temeljne faze: čas priprave zunanjetrgovinskega posla, izvedba ter zaključek in analiza. Izvozno-uvozni delavec povezuje vrsto del na domači strani: poznati mora predmet, prodajne poti, domači sistem, formalni okvir, ki ga določa zakonodaja in druge specializirane organizacije, ki pomagajo pri izvedbi posla, kot so: prevozniške, zavarovalnice in druge; vse to se pojavlja na drugi strani, le da v tujem, manj poznanem okolju, kar povečuje tveganje in zahtevnost opravljenih nalog. Delo zunanjetrgovinskega delavca kaže na to, da je posel celovit, strokovno zahteven z vrsto posebnosti in tveganj tako na domači kot na tuji strani. Napake in nevarnosti lahko povsem običajen posel spremenijo iz uspešnega v neuspešen posel.

2.2.1 Izvozni posel

Izvozni posel je za zunanjetrgovinsko podjetje kompleksna in dalj časa trajajoča naloga. Zaradi lažjega načrtovanja in spremljanja je izvozne posle možno razdeliti v fazo priprav za izvedbo posla, v fazo realizacije in zaključno fazo oziroma fazo analize posla. Najpogostejši je klasičen način izvoza blaga z gotovinskim ali kreditnim plačilom, druge oblike pa so še: kompenzacijski posli, izvoz v okviru pogodbe o dolgoročni proizvodni kooperaciji, switch posli, dodelava in oplemenitenje začasno uvoženega blaga, izvoz storitev, izvoz tehnologije in znanja. Faze priprave, izvedbe in zaključka lahko razdelimo na vsebinski in na pravnoformalni del.

11

Priprava izvoznega posla Vsebinski del priprave izvoznega posla zajema: ugotavljanje možnosti oziroma priložnosti izvoza, povpraševanje, preverjanje bonitet, kalkulacija cen (proizvajalčeva cena povečana za posredne stroške izvoza: stroški odpreme blaga, bančni stroški, delež zaslužka), priprava ponudbe (tesno sodelovanje komercialne in tehnične službe za oblikovanje optimalnih pogojev), dogovarjanje in pogodba (izdelava osnutka pogodbe, nato končna pogodba, kjer morajo sodelovati izvoznik, proizvajalec in strokovnjak s pravnega in finančnega področja). Formalni okvir pri pripravi izvoznega posla zajema: v skladu s carinsko zakonodajo ugotoviti carinsko tarifo blaga, namenjenega v izvoz, režim izvoza (večina prosti izvoz in tudi režim kontingenta ali posebnih dovoljenj), predložiti kontrolnim organom poročila o sklenjenih izvoznih poslih ter spremembah (Banka Slovenije) ter kot dober gospodar poskrbeti za zavarovanje plačila pred realizacijo posla. Izvedba izvoznega posla Vsebinsko in časovno zaporedje poslov obsega: odpremo blaga, carinjenje, organizacijo transporta, zavarovanje, prevzem blaga, kreditiranje izvoza blaga, izterjavo plačila, plačilni promet in obračun poslov. Vsa ta dela bi lahko imenovali izvedbeno-logistični proces, ki zahteva znanja in izkušnje tehnične operative zunanjetrgovinskega poslovanja. Pomembna je časovna in tehnična koordinacija vseh različnih specializiranih opravil. Za izvedbo izvoznega posla je priporočljivo, da se izdela potek oziroma rokovnik realizacije posla, v katerem se časovno opredeli odpremo blaga, zavarovanje in transport blaga, predajo blaga kupcu, izterjavo plačila in za to potrebne formalne postopke carinjenja in plačilnega prometa. Špediterju se predloži izvozna dispozicija, v kateri so navedeni osnovni elementi kupoprodajne pogodbe, podatki o količini, teži in pakiranju blaga, opredeli se način prevoza, plačnik prevoznih storitev ter se predloži potrebne dokumente za carinjenje blaga in prevoz: komercialno fakturo, potrdilo o poreklu blaga, ki je lahko preferencialno ali ne. Izvoznik mora v skladu s kupoprodajno pogodbo obvestiti tujega partnerja o pripravljenosti blaga za odpremo, mu posredovati podatke o prevozu, zavarovanju, predvidenem datumu prispetja blaga v namembni kraj in mu poslati dogovorjene originale ali kopije dokumentov. Po izvozu blaga mora izvoznik storiti vse potrebno, da bo izvoženo blago plačano v skladu s pogoji iz kupoprodajne pogodbe, prijave posla in v skladu z veljavnimi predpisi. Izvoznik mora skrbno pripraviti dogovorjene dokumente, ki so lahko pogoj za realizacijo plačila. Izterjava plačila je poglavitna naloga preden se posel zaključi. Zaključek izvoznega posla V zaključni fazi izvoznega posla ukrepa izvoznik ob morebitni reklamacijah do tujega partnerja in skrbi skupaj s proizvajalcem za postprodajne aktivnosti. Izvajalec in proizvajalec skupaj naredita analizo izvoznega posla in pokalkulacijo ter poravnata

12

medsebojne finančne obveznosti. Če so razlike oziroma odstopanja v poslovanju s tujino glede na pogodbene obveznosti, je potrebno razlike obračunati tako, da se bo dokumentacija ujemala z dejanskim stanjem. Do razlik lahko pride zaradi reklamacije blaga, vrnitve nekvalitetnega blaga, spremenjenih pogojev in stroškov prevoza. V pokalkulaciji izvoznega posla izvoznik obračuna dejansko nastale stroške pri izvozu in jih primerja s kalkulacijo, ki jo je naredil pred začetkom posla. Prav tako mora izvoznik poravnati svoje finančne obveznosti do špediterja, prevoznika, poslovne banke in drugih, ki jih je angažiral za izvedbo posla. Zadnja faza izvoznega posla je temeljita analiza celotnega posla, ki ga naredita izvoznik in proizvajalec ter morebitni tretji udeleženci v poslu. V analizi je potrebno primerjati dejanski potek posla glede na načrt, izvedbo in izdelan rokovnik. Ugotoviti moramo pozitivna in negativna odstopanja in njihove vzroke. Pomemben znak solidnosti je pravočasnost dobave, zato je potrebno ugotoviti ali so potekale vse faze v skladu s časovnim razporedom ali je prihajalo do zamud. Analizirati moramo tudi kvaliteto blaga, ustreznost glede na tehnične zahteve, standarde, predpise o varstvu okolja in rezultate uporabe blaga. Finančni del analize mora odgovoriti, kakšna je dohodkovna učinkovitost izvoza, katere stroške smo prekoračili, za koliko jih lahko znižamo v prihodnje, da bi bili bolj konkurenčni. Nenazadnje analiziramo tudi vlogo kupca, kako je izpolnjeval svoje obveznosti in ali je bil s poslom zadovoljen. V zaključku analize je koristno zbrati podatke, ugotovitve in informacije ter narediti kratek načrt poslov v prihodnje. Predlagamo potrebne modifikacije izdelka in skupaj s službo marketinga predvidimo politiko komuniciranja na tržišču, izvajanje ekonomske propagande, predlagamo organizacijske spremembe, ki bi bile koristne v prihodnje pri izvedbi takšnih poslov.

2.2.2 Uvozni posel

Potek uvoza blaga in storitev lahko razdelimo na tri temeljne dele, ki jih moramo opraviti pri uvozu. Poudarek je predvsem na: • Opravila, ki so vezana na tujega partnerja, torej na samo komercialno plat celotnega

dela. • Opravila, ki so vezana na obstoječo zunanjetrgovinsko zakonodajo, ki oblikuje

norme in pravila obnašanja na področju uvoza blaga. V nasprotju z izvoznim prometom, je to področje močneje regulirano, predvsem pa je obseg teh zahtev veliko večji.

• Opravila, ki omogočajo vsestransko spremljanje in analizo uvoza blaga po blagovni in stroškovni plati.

Faze uvoznega posla so: priprava, izvedba in zaključek uvoznega posla, ki obsegajo vsebinski in formalni tok. Priprava uvoznega posla Priprava uvoznega posla se prične z ugotavljanjem potreb po uvozu. Način ugotavljanja potreb je v veliki meri odvisen od namena uvoza. Material za reprodukcijo je v glavnem

13

opredeljen v proizvodnem načrtu, ki določa normative, vrsto, količino in dinamiko blaga iz uvoza. Potrebe po uvozu tehnološke opreme so opredeljene z razvojnimi načrti podjetja. V podjetjih so zelo različni načini ugotavljanja potreb po uvozu in različne poti, kako potekajo informacije med pripravljalnimi službami in komercialisti. Pomembna je pravočasna in vsebinsko vsestranska informacija ter natančna razmejitev pooblastil, ki jih imata proizvodna organizacija kot uporabnik blaga in zunanjetrgovinska organizacija. Ugotovljenim potrebam po nakupu blaga sledi povpraševanje s pomočjo raznih katalogov, prospektov ter lastne ali tuje poslovne mreže v tujini. Povpraševanje se posreduje v različnih oblikah. Sledi zbiranje ponudb, analiza ponujenih pogojev in pravilno vrednotenje, ki so v okviru komercialne obdelave posla odločilna faza, ki vpliva na učinkovito in ekonomično izvedbo celotnega posla. Na izbor dobavitelja vplivajo predvsem kriteriji: cena in njena pariteta, plačilni pogoji, ustreznost dobavnih možnosti in zadostnost ponudbe glede na zahtevan asortima. V praksi se upoštevajo še drugi elementi: preizkušena kvaliteta blaga, boniteta, dosedanje poslovne (lastne ali tuje) izkušnje, oddaljenost prodajalca, poprodajno sodelovanje. Izvedba komercialnega posla uvoza je različna, če podjetje uvaža v svojem imenu in za svoj račun ali gre za komisijsko pogodbo, ko trgovinska organizacija uvaža v svojem imenu vendar za račun tretjega podjetja. V slednjem primeru skleneta uvoznik in končni uporabnik komisijsko pogodbo, s katero določita medsebojna razmerja in opredelita tržne in finančne rizike. Pogodbo s prodajalcem v tujini sklepa zunanjetrgovinska organizacija in s tem prevzema vse obveznosti do partnerja v tujini. Uvoznik torej presodi vse ponudbe in izbere dobavitelja, s katerim sklene pogodbo. Uvoznik realizira zavarovanje plačila v skladu z določili sklenjene pogodbe, ki predvideva način plačila. V poslovni praksi se uporablja veliko načinov plačila, prevladujejo pa akreditivni načini plačevanja, nakazila in inkaso plačila. Uvozne službe v tem delu sodelujejo z finančno službo. Faza ugotavljanja potreb in povpraševanja se ujema s fazo določitve namena uvoza, carinske tarife in režima uvoza, to je tisti del opravil, ki ob sklenitvi kupoprodajnega posla omogočajo tudi formalno registracijo pogodbe. Formalni tok zajema: določitev namena uvoza (material za reprodukcijo, oprema ali blago široke potrošnje), opredelitev carinske tarife (seznam blaga z tarifno številko, tarifnim imenom in carinsko stopnjo) in evidentiranje uvoznih poslov (poročilo o sklenjenih uvoznih poslih je potrebno predložiti Banki Sloveniji). Izvedba uvoznega posla Po zaključku vseh pripravljalnih del je potrebno narediti rokovnik izvedbe uvoznega posla. V praksi največkrat veliko del opravljamo v veliki časovni stiski, zato je dober rokovnik zelo priporočljiv. Naloge za izvršitev uvoznega posla so: • izbiranje način prevoza, • prevoznika in špediterja (transportna klavzula), • zavarovanje blaga, dispozicija za odpoklic blaga (pripravljenost blaga za odpremo

in navodila za transport), • sprejem blaga,

14

• postopek carinjenja blaga (ali na vozilu ali carinsko skladišče), • prevzem in skladiščenje ter plačilo. Gre torej za izpolnitev pogodbe, ki je za celoten posel odločilnega pomena. Vsebuje tudi formalni tok, ki ga sestavljata carinski postopek in plačilni promet. Zaključek uvoznega posla Ob zaključku uvoznega posla je potrebno blago najprej prevzeti in ga predati končnemu uporabniku. Prevzem se lahko opravi pri dobavitelju ali pri uporabniku. Ob prevzemu se sestavi poseben zapisnik. V primeru odstopanj od dogovorjenih določil mora uvoznik sestaviti reklamacijo in jo posredovati dobavitelju. Pri tem je potrebno paziti na časovne omejitve za reklamiranje neustreznosti dobave, tako glede količine kot glede kvalitete. Izdela se obračun uvoza. Namen obračuna je, da se na podlagi zbrane dokumentacije prenesejo stroški nakupa blaga na uporabnika oziroma naročnika. S tem se tudi določa nabavna cena blaga, ki služi kot element proizvodne kalkulacije, če gre za proizvodno predelavo ali kot osnova za določanje prodajne cene, če je blago namenjeno nadaljnji prodaji. V pokalkulaciji se upoštevajo vsi stroški, ki so nastali pri uvozu (tovornina, zavarovalna premija, carinsko zastopanje, špediterske storitve, poštni stroški, carinski obračun, bančni stroški) in delež lastnega zaslužka. V zadnjem delu zaključka uvoznega posla mora uvoznik uskladiti razlike, ki so pri poslovanju nastale. Do razlik lahko pride zaradi reklamacije blaga, vrnitve nekvalitetnega blaga, spremenjenih pogojev in stroškov prevoza in drugo. Potrebna je uskladitev dokumentacije, ki poteka predvsem na relaciji s poslovno banko in Banko Slovenije.

2.3 Vpetost Slovenije v mednarodne tokove

Narodno gospodarstvo deluje v širšem okviru svetovnega gospodarstva. Ima ekonomske povezave z drugimi državami. Makroekonomska gibanja enega narodnega gospodarstva vplivajo na gospodarstva drugih držav in obratno. Dogajanja v svetovnem gospodarstvu vplivajo na procese znotraj nacionalnega gospodarstva. Čim bolj je gospodarstvo odprto, tem močnejše so mednarodne povezave. Čim manjše je gospodarstvo, tem bolj mora biti odprto in tem močnejši so zunanji vplivi na domače gospodarstvo. Vsako gospodarstvo je povezano s tujino preko dveh kanalov: trgovine blaga in storitev ter kapitala in financ. Trgovinske zveze izvirajo iz dejstva, da del domače proizvodnje izvažajo v tuje države, medtem ko je del doma porabljenih ali investiranih dobrin uvožen iz tujine. To ima makroekonomske posledice. Trgovinske zveze s tujino vplivajo torej na obseg uvoza in izvoza. Neto izvoz se pojavlja kot povečanje povpraševanja po doma proizvedenih dobrinah. Trgovinski kanali odpirajo domače cene mednarodnim vplivom. Tuje cene učinkujejo v dveh pogledih. Prvič, cene dobrin ali surovin, ki so inputi v proizvodnjo in so tako element proizvajalčevih stroškov, so močno odvisne od svetovnih razmer ponudbe in povpraševanja. Spremembe v teh cenah prizadenejo cene in stroške v naši državi. Drugič,

15

cene v tujini proizvedenih proizvodov vplivajo na povpraševanje po doma proizvedenih dobrinah. Padec tolarskih cen proizvodov naših tujih konkurentov, v primerjavi s cenami, po katerih prodajajo domača podjetja, premakne povpraševanje od domačih proizvodov k proizvodom, proizvedenim v tujini. In obratno, višje tuje cene izražene v tolarjih v primerjavi z našimi cenami, bodo povzročile večje povpraševanje po naših dobrinah; uvoz bo padel, izvoz se bo povečal. Močne so tudi mednarodne povezave na področju kapitala in financ. Prebivalstvo in podjetja domače države lahko držijo finančna imetja v tujini (npr. obveznice tujih držav ali delnice podjetij v tujini). Managerji portfeljev nakupujejo po svetu in iščejo najbolj atraktivne donose. Mednarodni investitorji, ki iščejo najboljše donose na svoje naložbe, povezujejo trge imetij doma in v tujini v celoto. Njihova aktivnost pomembno vpliva na določanje dohodka, devizne tečaje in na sposobnost vpliva denarne politike na obrestne mere. Sedaj so nacionalna gospodarstva že tako prepletena s trgovinskimi, kapitalskimi in finančnimi tokovi, da govorimo že kar o globalizaciji svetovnega gospodarstva. V primeru Slovenije govorimo o majhnem odprtem gospodarstvu. Predpostavka majhnega odprtega gospodarstva pravi: • da lahko majhno gospodarstvo kupi na svetovnem trgu kolikor hoče po svetovni

ceni, kar pomeni, da povpraševanje majhne države ne vpliva na svetovne cene, • da je povpraševanje tujine po domačih dobrinah in imetjih odvisno od cene, ob

predpostavki, da so druge stvari enake, • da je mogoče zanemariti povratne vplive notranjih gibanj preko tujine nazaj na

notranjost, kar pomeni, da ukrepi ekonomske politike naše države ne bodo vplivali na ostanek sveta, ki bi potem poskušal sprejeti nasprotne ukrepe v škodo našega gospodarstva.

Majhno gospodarstvo sicer nima vpliva na tujino, je pa dovolj veliko, da vpliva vsaj na razmere na domačih trgih in da lahko vodi samostojno ekonomsko politiko. Medtem ko velika država (gospodarstvo) vpliva tako na notranja kot na tuja gospodarska gibanja. Vključitev Slovenije v mednarodne tokove blaga, storitev in kapitala vedno bolj postaja nujnost in hkrati tudi edina pot za stabilno gospodarsko rast in razvoj majhne države. Zaradi majhnosti mora biti gospodarstvo v iskanju novih rešitev boljše, urnejše in okretnejše. Po osamosvojitvi leta 1991 je morala Slovenija najti in tudi pridobiti nove trge ter z njimi nadomestiti precejšnjo izgubo trgov v nekdanji Jugoslaviji. Ti so predstavljali precej pomembnejši trg kot tedanja tujina. Slovenija je v svojih ekonomskih odnosih izrazito evropsko usmerjena, že tradicionalno pa dominirajo države, članice Evropske unije, kamor zadnja leta slovenska podjetja izvozijo kar za več kot dve tretjini celotnega izvoza. Dejansko gre za koncentracijo ekonomskih odnosov z Nemčijo, Italijo, Avstrijo in Francijo. Slovenija je podpovprečno vključena v mednarodni pretok storitev, kar najavlja nujnost, da Slovenija vključi nove storitve, ki temeljijo na visoki vsebnosti znanja in kvalificiranega dela. Večje vključevanje v mednarodno menjavo storitev pomeni tudi povečan uvoz storitev v Slovenijo, pri čemer je potrebno dati poudarek tistim načinom uvoza storitev, ki pomenijo hkrati tudi prenos sodobne tehnologije in specifičnih znanj ter imajo dolgoročnejši značaj.

16

Ocenjevanje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva in izvoznikov Na tržišču so nekateri pojavi v določeni medsebojni povezanosti in odvisnosti: proizvodnja je odvisna od uvoza in od investiranja, izvoz je odvisen od proizvodnje in od uvoza, povpraševanje je odvisno od dohodka in od cene, ponudba je odvisna od cene ipd. Ta povezanost ni nujno linearna, je različna glede na vrsto dejavnosti in glede na naravo dobrin. Reagiranje ponudnikov in povpraševalcev na spremembo cene imenujemo elastičnost. Elastičnost povpraševanja v odnosu na ceno pomeni, da povečane cene povzročijo zmanjšanje nakupov in obratno. Vendar kupci reagirajo na spremembe cen šele takrat, ko nakupi zavzamejo pomemben delež v njihovem skupnem dohodku. Podobne reakcije le z nasprotnim predznakom ugotavljamo tudi pri ponudbi. Načelno mora višja cena spodbuditi proizvajalce k večji ponudbi. Za nekatere proizvode je možno takoj povečati ponudbo, za druge je to nemogoče. Manjši proizvajalci se lažje prilagodijo spremembam, torej so po naravi dejavnosti bolj elastični. Težje je za večje sisteme. Intenzivnost reagiranja je izjemno pomembna in nujna na vseh ravneh in pri vseh oblikah dejavnosti. To je v resnici prednost tržnega sistema. Od tega, kako in kdaj bodo reagirali udeleženci v gospodarstvu glede na spremembo zunanjih vplivov, je odvisno, koga bodo bremenile negativne spremembe in kdo bo imel korist od pozitivnih sprememb. Država izvoznica bo imela toliko večje koristi od izvoza, kolikor višji je koeficient elastičnosti ponudbe. To velja še posebej, ko porastejo cene zaradi konjunkture na tujem tržišču. Položaj države izvoznice bo ugoden, če je njena izvozna ponudba elastična, hkrati pa je povpraševanje države kot uvoznice neelastično. Od stopnje reagiranja udeležencev na tržišču je odvisno ali bodo zunanjetrgovinski instrumenti učinkovali ali ne. Sprememba tečaja navadno vpliva na spremembo zunanjetrgovinskih tokov: z devalvacijo spodbujamo izvoz in zmanjšujemo uvoz, z revalvacijo prav nasprotno. Toda to se ne bo zgodilo, če domači kupci in prodajalci niso elastični. Isto velja za uvajanje uvoznih carin, izvoznih premij, davčnih olajšav v izvozu ipd. Konkurenca ali tekmovanje na tržišču je temeljno gibalo gospodarskega in družbenega napredka. Potrebno je le vzpostaviti pravilne norme tekmovanja in uspeh bo zagotovljen, ker je tekmovalni duh človeku prirojen. Tudi transnacionalna in multinacionalna podjetja, ki delujejo globalno in so tipični predstavniki velike koncentracije kapitala, ohranjajo tekmovalni duh. Država ima na voljo vrsto instrumentov, s katerimi lahko krepi pozicijo svojih rezidentov v izvozu, hkrati pa obremenjuje tuje izvoznike na domačem trgu (carine, količinske omejitve, dovoljenja, uvozne takse, izvozne premije, devizna stimulacija). Zaradi integriranja Evrope, to je odprave fizičnih, tehničnih in davčnih meja med državami, se v prihodnje pričakuje ugoden trend rasti gospodarstva in trgovine. S tem je povečano povpraševanje, poostrena konkurenca, zniževanje stroškov in cen, prestrukturiranje industrije v prid uspešnih, ki bodo optimalno kombinirali management in vire. Konkurenčnost države lahko opredelimo kot zmožnost države, da lahko prodaja izdelke na svetovnih trgih. V tem smislu obravnavamo konkurenčnost običajno z vidika relativnih razlik v stroških in cenah. Ravno tako ali pa še bolj, so pomembni necenovni dejavniki konkurenčnosti, kot so tehnološke inovacije, kvaliteta proizvodov vključno s poprodajnimi

17

storitvami. Vendar je te dejavnike težje primerjati med državami, saj jih je težko meriti. Najpogosteje uporabljeni kazalci konkurenčnosti so indeksi realnega deviznega tečaja. Apreciacija domače valute se običajno razlaga kot izguba konkurenčnosti domačega gospodarstva, saj postane domače blago za tujce dražje, domači subjekti pa plačajo za uvoz manj. Vendar ni vedno tako, saj apreciacija lahko odraža le povečano produktivnost domačega gospodarstva in s tem ravnotežno gibanje (države v tranziciji). Zato si pri ocenjevanju konkurenčnosti pomagamo z analizo tržnih deležev, ki so najboljše merilo za ocenjevanje dosežkov izvoznega dela gospodarstva. Za Slovenijo se ugotavlja, da se njena konkurenčnost do konkurentk iz Evropske unije ni bistveno spreminjala, se je pa poslabšala v odnosu do konkurent iz držav CEFTA (npr. Madžarske), da obstaja rast tujega povpraševanja in da ostaja struktura slovenskega izvoza blaga precej konstantna. Konjunktura v Sloveniji je bila v letu 2000 v veliki meri odraz uspešnega delovanja izvoznikov, ki so bili na ugodne pogoje mednarodnega okolja in večje tuje povpraševanje v poslovnem pogledu dobro pripravljeni. Konjunkturo so znali izkoristiti s kakovostnim gospodarjenjem in uveljavljanjem pristopov managementa kakovosti (QM) na globalnih trgih. Na položaj izvoznikov je odvisen od pozitivnih vplivov in omejitev. Pozitivni vplivi so: svetovna in evropska konjunktura, tečaj ameriškega dolarja, uvedba DDV, zaključek tranzicije v velikem delu predelovalne industrije in uspešno uveljavljanje QM pristopov na globalnih trgih. Omejitve pa so: rast tečajev počasnejša od inflacije, poslabšani pogoji menjave, rast cen nafte in drugih surovin. Ugotovljeno je, da prav ponudba in cene energije znižuje konkurenčne pozicije domačih podjetij v primerjavi s konkurenti na tujih trgih. Možne osnove konkurenčne prednosti slovenskih izvoznikov glede industrijske organizacije se lahko zgradijo na diferenciaciji ponudbe na trgih, kjer bi zapolnjevali vrzeli, ki jih veliki tekmeci ne morejo, oziroma se jim ne splača. Pri tem morajo poskrbeti za izboljšave na strani realizacije, ne smejo pa računati na učinke ekonomije kot njihovi večji tekmeci iz večjih držav. Z vidika znanja morajo obstoječi kot potencialni izvozniki z vso resnostjo pristopiti k razvijanju sistema managementa znanja. Slovenija in Evropska unija Diplomatski odnosi med Slovenijo in Evropsko unijo (EU) so se začeli aprila 1992. Slovenija je 10. junija 1996 podpisala Evropski sporazum o pridružitvi z evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami, ki delujejo v okviru EU. Ob podpisu je Slovenija vložila prošnjo za polnopravno članstvo v EU. Evropski sporazum je bil v slovenskem parlamentu potrjen julija 1997, veljati pa je začel 1. februarja 1999, ko so ga ratificirale vse članice EU. Temeljni cilj sporazuma je zagotoviti ustrezen institucionalni okvir za politični dialog in urejanje trgovinskih in gospodarskih odnosov. Slovenija je s podpisom Evropskega sporazuma pokazala pripravljenost, da bo sprejela cilje, vrednote in načela EU ter želi izvesti vse potrebne procese prilagajanja na gospodarskem in zakonodajnem področju ter izpolnjevati konvergenčne kriterije.

18

Politični kriteriji so zagotavljanje stabilnosti javnih ustanov in demokracije, spoštovanje človekovih pravic in upoštevanje pravic manjšin, ekonomski pa obstoj tržnega gospodarstva, zmožnost prenašanja konkurenčnih pritiskov in zmožnost spoprijeti se s tržnimi zakonitostmi v EU. Sprejemanje obveznosti, ki izhajajo iz članstva v EU, pa pomeni doseganje ciljev politične, gospodarske in denarne unije. Slovenija za zdaj ni vključena v nobeno od oblik evropske monetarne integracije. Trenutno uživa svojo polno monetarno suverenost z lastno valuto, lastno centralno banko, avtonomno denarno in tečajno politiko. Pri tem je razvila svojevrsten denarni in tečajni sistem, ki v nekaterih svojih značilnostih (sistem uravnavanega drsečega deviznega tečaja, kapitalske omejitve) odstopa od zahtev za monetarno integracijo. Dokler Slovenija ni članica EU, se v njene mehanizme monetarne integracije ne more formalno oziroma institucionalno vključevati. To pomeni, da se Slovenija v prehodnem obdobju, ko čaka na članstvo v EU, poskuša podrediti zahtevam Ekonomske monetarne unije (EMU) in si s tem olajšati vstop vanjo. V tem primeru bi Slovenija lahko, ko bi se ji zdelo primerno (ko bi znižala inflacijo na raven, vsaj podobno stopnji inflacije v državah EU), prešla na sistem fiksnega, toda prilagodljivega deviznega tečaja in poskušala doseči, da tega tečaja ne bi bilo treba spreminjati. Z dnem vstopa Slovenije v EU bo Slovenija morala prevzeti skupno zunanjetrgovinsko politiko EU, ki temelji na petih temeljnih načelih zunanjetrgovinske politike do tretjih trgov: enotnih carinskih stopnjah, enotnih carinskih in trgovinskih sporazumih, enotnih stopnjah liberalizacije, enotni izvozni politiki in stopnji zaščite. Prenehali bodo veljati prostotrgovinski sporazumi z nekaterimi državami, ki jih je sklenila Slovenija (na primer: s Hrvaško, Bosno in Hercegovino in Makedonijo). Prevzeli bomo sporazume, ki jih je s temi državami podpisala EU. Izvozne možnosti naših podjetij se bodo spremenile. V primeru izvoza na Hrvaško, BIH in Makedonijo se bodo možnosti poslabšale. Vpliv evra na slovenska podjetja Vstop Slovenije v EU pomeni kasneje tudi priključitev k EMU. Zato je nujno, da se slovenska podjetja seznanijo z vplivom evra na podjetja v državah, ki so že članice EMU. To jim bo olajšalo spreminjanje in prilagajanje poslovanja, ko bo Slovenija pravnomočna članica EMU. Evro naj bi bil močna in stabilna valuta. Njegove prednosti naj bi vplivale predvsem na povečanje učinkovitosti notranjega trga, povečanje gospodarske rasti in zaposlovanja ter k učinkovitejšemu izkoriščanju prednosti evropskega notranjega trga. Evro pomeni nižje stroške in večjo varnost v poslovanju za podjetja, ki so vključena v meddržavne poslovne povezave, kar je velika prednost za mala in srednje velika podjetja, ki niso imela denarja za prodiranje na nova tržišča. Podjetja bodo morala v prihodnje preučiti strateške elemente pri poslovanju, kot sta povečanje konkurence, postavljanje cen v evrih in na novo opredeliti razvojno politiko. Uvedba evra v državah EMU vpliva na slovenska podjetja, saj je EU slovenski najpomembnejši zunanjetrgovinski partner. Vpliv se kaže: • Partnerji, konkurenti in stranke iz držav članic EMU zahtevajo poslovanje v evrih.

19

• Tečaj tolarja proti evru je še naprej drseč, zato tveganje spremembe deviznega tečaja ni odpravljeno, se je pa se znižalo, ker je evro nadomestil dvanajst nacionalnih valut.

• Konkurenti iz držav EMU postajajo močnejši zaradi nižjih administrativnih in finančnih ovir.

Strateška področja največjega vpliva evra Zaradi prehoda na evro se bodo torej spremenili tržni pogoji, kar bo vplivalo na spremembo strateških ciljev poslovanja podjetja. Ti cilji se bodo spremenili glede na stopnjo vpliva evra, ki pa bo odvisna od velikosti in panoge podjetja, ter od države, v kateri se podjetje nahaja. Zato se ocena in analiza vpliva evra na strateška področja pripravi za vsako podjetje posebej. Seznam strateških področij je precej širok. Zaradi okoliščin, v katerih se podjetje nahaja in zaradi razpoložljivih virov bodo podjetja proučila le področja, ki so zanje najzanimivejša. Ta področja so: • Povečanje konkurence. Ker ne bo tveganja izgube zaradi nihanja deviznega tečaja,

bodo imela domača podjetja večje možnosti pri vstopu na trge drugih držav EU, prav tako pa bodo imela podjetja iz teh držav olajšan dostop na slovenski trg, kar bo povečalo konkurenco in ostrejši konkurenčni boj.

• Znižanje cen. Cene bodo izražene v enotni valuti, kar bo omogočilo večjo preglednost cen in primerjavo med posameznimi nacionalnimi trgi. To bo pomenilo pritisk na podjetja, naj spremenijo (znižajo ) cene ali skušajo ohraniti konkurenčnost z diferenciacijo izdelkov.

• Vpliv na stroške. Zaradi znižanja cen imajo podjetja na voljo dvoje: ali se zadovoljijo z nižjim dobičkom ali pa znižajo stroške. Ker večina podjetij raje izbere večji dobiček, bo zato posledica znižanih prodajnih cen znižanje stroškov.

• Dolgoročne investicije. Nižji stroški kapitala pozitivno delujejo na pridobivanje dolgoročnih virov financiranja in s tem na vlaganje v dolgoročne naložbe.

• Vpliv na nabavne stroške. Povečana konkurenčnost ogroža položaj podjetij na skupnem notranjem trgu v evroobmočju. Vendar pa imajo lahko po drugi strani podjetja zaradi povečane konkurenčnosti med svojimi dobavitelji nižje nabavne stroške.

• Spremembe v pričakovanju potrošnikov glede kakovosti. Potrošniki se bodo usmerili na trge, kjer pričakujejo večjo kakovost in višjo raven storitev.

• Nove tržne priložnosti. Podjetja, ki so doslej izvažala predvsem v eno državo članico EMU, bodo lahko razširila trg v druge države članice.

• Strateška partnerstva. Geografska bližina velikim trgom postaja vse bolj pomembna. Podjetja v ta namen ustanavljajo v državah EMU podružnice in poslovne enote ali iščejo strateške partnerje med podjetji v državah EMU.

• Viri surovin in dolgoročne nabavne pogodbe. Ko ne bo več tveganja izgube zaradi spreminjanja deviznega tečaja, lahko podjetja znova razmislijo o novih virih surovin, ki so jih prej morda opustili zaradi morebitnih izgub.

• Lokacija proizvodnih obratov. Zaradi odprave tečajnih tveganj, je možna premestitev proizvodnih obratov bližje perspektivnim trgom ali tja, kjer je nižja cena delovne sile.

20

Področja sprememb in prilagoditev Zaradi uporabe evra v transakcijah med slovenskimi podjetji in njihovimi poslovnimi partnerji le – ta vedno bolj občutijo vpliv evra na svoje poslovanje. Zato morajo podjetja razmisliti o spremembah in prilagoditvah na naslednjih področjih: • Prodaja in trženje (trg, izdelki, cene) • Finance in odnosi s finančnimi institucijami (prihranki transakcijskih stroškov, rast

konkurence, trg vrednostnih papirjev, odnos z bankami, poenostavitev finančne službe).

• Računovodstvo (stroški menjave, konsolidirani računovodski izkazi, devizne pogodbe, osnovni kapital, vrednost osnovnih sredstev).

• Informacijska tehnologija. • Kadri. • Pravne zadeve in davki. Vstop Slovenije v Evropsko unijo bo 01.05. 2004. Okoli 80 odstotkov zunanjetrgovinske menjave Slovenije ne bo več uvoz in izvoz, ampak intrakomunitarna nabava in dobava, za katero veljajo posebna davčna pravila. Na ta pravila, ki niso vedno preprosta, se mora podjetje pripraviti čim prej, ob vstopu v EU pa jih je potrebno brezpogojno spoštovati. Novosti na carinskem in davčnem področju bodo: • Ukinitev notranjih meja pomeni, da na državnih mejah ne bo več carinskih kontrol za

blago, ki ga bomo nabavljali znotraj držav članic EU. Blago bo potovalo nemoteno od pošiljatelja do podjetja. Ne bo več carinskih deklaracij (ECL) in ostalih carinskih formalnosti znotraj EU. Carinilo se bo le blago, ki bo prihajalo v Slovenijo preko južne meje. Če pa bo blago namenjeno v Slovenijo prišlo v EU v kakšni drugi članici EU, bo tam uvozno ocarinjeno ali pod carinskim nadzorom poslano v Slovenijo k carinskemu uradu.

• Z dnem vstopa Slovenije v EU bomo prevzeli kompletno pravno ureditev EU, načela, politične usmeritve, sodno prakso in obveznosti, ki so jih dogovorno sprejele države članice. Za podjetje pomeni, da mora biti do takrat sposobno delovati po novih pravilih, ki pa se uporabljajo že sedaj, saj je večina obstoječe slovenske zakonodaje že usklajena z evropskimi predpisi.

• Glede nabav blaga izven EU bomo prevzeli Carinski kodeks EU, ki bo nadomestil naš sedanji carinski zakon. Do postavljenega roka mora biti podjetje seznanjeno s prednostmi in slabostmi poslovanja s partnerji izven EU.

• Z dnem vstopa Slovenije v EU se bo namesto sedanje carinske tarife za uvoz in izvoz blaga izven držav članic EU uvedel tako imenovani TARIC, ki pomeni kombinirano nomenklaturo carinske tarife obogateno z vsemi predpisi in pogoji, ki jih je potrebno upoštevati ob izvajanju carinskih postopkov.

• Zaradi ukinitve carinskih deklaracij statistika blagovne menjave ne bo več mogla temeljiti na teh dokumentih. Carina bo v Sloveniji imela pomembno vlogo pri vodenju izvajanja sistema Intrastat (statistika blagovne menjave med državami EU) in Extrastat (statistika blagovne menjave s tretjimi državami na osnovi ECL).

• Republiška carinska uprava bo pridobila več pristojnosti na področju trošarin. • Pri uvozu bo ostalo načelo obdavčitve in pri izvozu načelo davčne oprostitve. Ker ne

bo več ECL se bo sistem vodil preko Intrastata.

21

• Pogoj za davčno oprostitev pri izvozu bo, da bomo pridobili od kupca njegovo identifikacijsko številko davčnega zavezanca (šifra države in številka). Samo takšnim kupcem se bo lahko izdal račun brez obračunanega DDV.

• Po prejemu blaga si bomo sami obračunali DDV. Vendar, če računa ne bo do 15. v mesecu, si ga ne bomo smeli odbiti kot vstopni DDV, dokler ne bomo prejeli računa.

• Dobili bomo nov obrazec za obračun DDV in vzpostaviti se bo morala posebna evidenca dobav iz EU (Intrastat).

Še preden bomo v Sloveniji začeli uporabljati evro kot edino plačilno sredstvo, bodo slovenska podjetja izvedla proces uvajanja evra. Evro bo vplival na vse vidike poslovanja podjetja. Zaradi obsežnosti projekta, bodo nekatera podjetja sestavila posebne teame za planiranje in ocenitev delovanja podjetja v novih razmerah. V ta namen je potrebno še posebno izobraževanje zaposlenih na področju financ, računovodstva in informacijske tehnologije. Ker bo tudi Slovenija nekoč članica EMU, lahko slovenska podjetja že sedaj spremljajo evropski davčni sistem in evropsko zakonodajo, kar jim bo olajšalo prehod na evro, zmanjšalo administracijo, preprečilo računovodske težave in olajšalo poslovanje v evrih.

22

3 PROBLEMI FINANCIRANJA Finance so usodnega pomena za obstoj in razvoj podjetja. Že začetek zgodovinske kategorije podjetja je treba iskati v financah, kajti prav vlaganje premoženja (kapitala) v podjetje s prevzemanjem poslovnega tveganja je bilo eden od načinov, da se to premoženje znatneje povečuje, praviloma bolj, kot če bi vlagali drugam. Z vidika lastnikov je zato tudi pomemben smoter podjetja kot rast premoženja v dolgem roku na temelju dobička. Dobre finance so pomembne za obstoj in razvoj podjetja, njegovih članov in v veliki meri tudi drugih udeležencev. To pomeni ugodno finančno stanje in finančno moč podjetja, ki je v rasti premoženja ter sposobnosti financiranja. Financiranje temelji na denarju kot osrednji kategoriji. Pri tem predstavljajo tudi druge oblike (nedenarnih) sredstev vedno le preoblikovana denarna sredstva. Zavedati se moramo, da je za financiranje podjetja pomemben denar in ne dobiček. Obravnavanje financiranja se nanaša na priskrbo in uporabo sredstev, gospodarjenja z njimi, vračanje sredstev njihovim virom, razporejanje finančnih izidov in s tem nastala finančna razmerja. Priskrba sredstev (financiranje) je pritok denarja iz zunanjih virov ali denar iz doseženega poslovanja podjetja (pozitivni denarni tok). Pri priskrbi velja načelo: pravi denar v pravi višini ob pravem času na pravem mestu. Uporaba (investiranje) tako pridobljenih denarnih sredstev je preoblikovanje denarnih sredstev v nedenarne oblike ali uporaba v različne finančne naložbe in s tem nastali denarni tok. Gospodarjenje s sredstvi pomeni premišljeno uporabo pridobljenih sredstev, zato da bi dosegli čim boljši učinek v dobičku ali denarnem toku, da bi čim bolj nemoteno poslovali, zagotovili potrebno likvidnost sredstev, plačilno sposobnost in razvoj podjetja. Vračanje prejetih sredstev virom sredstev (skupaj z obrestmi v pogojih kreditnega razmerja ali udeležbe lastnikov v dobičku) predstavlja eno temeljnih nalog finančnega procesa in zaključek krožnega gibanja sredstev. Nevračilo sposojenih sredstev pomeni krajo tujega premoženja. Razporejanje finančnih izidov pomeni razporeditev v denarju izraženega izida poslovanja na posamezne interesne udeležence v podjetju (lastniki, zaposleni, poslovodje, država). Finančna razmerja temeljijo na samofinanciranju (pogoj za finančno stabilnost), kreditiranju in vlaganju v trajne vire financiranja.

3.1 Splošne značilnosti financiranja podjetij

Finančna funkcija je temeljna poslovna funkcija, ki prežema vse druge funkcije in dejavnosti podjetja z vidika denarne vrednosti. Bistvo je v financiranju in finančnih razmerjih. Upoštevati je potrebno, da ima kakršnakoli poslovna ali razvojna odločitev vedno finančne posledice. In še več: poslovne in razvojne odločitve so odvisne od financ. Z denarjem je mogoče nanje vplivati in denar jih tudi omejuje. Finančna zasnova kot misel o usodnem pomenu financ, ki prežema vse odločitve ter vpliva na poslovanje in razvoj podjetja, mora biti enakovredna drugim zasnovam podjetja, ne sme biti prevladujoča in edina, vendar tudi ne zapostavljena.

23

Odločati o finančnem poslovanju pomeni upoštevati finančno teorijo podjetja, ki izhaja iz trditve, da je mogoče porabiti samo toliko, kolikor imamo in kolikor je mogoče dobiti od drugih virov z izposojanjem ali kako drugače. V tem primeru je treba vrniti v roku in neokrnjeno vrednost s plačilom ustreznega nadomestila za uporabo sredstev. Naloge finančne funkcije so čim ugodnejše priskrbovanje celotnih sredstev, nadziranje smotrnosti uporabe vseh vrst sredstev, zagotavljanje optimalne likvidnosti sredstev in popolne sprotne in dokončne plačilne sposobnosti, urejanje finančnih tokov ter vzpostavljanje finančnih razmerij podjetja. Podjetje vstopa s svojim delovanjem, razvojem in trženjem v širši gospodarski sistem, s tem postane tudi eden od nosilcev finančnega okolja. To največkrat obravnava kot finančni sistem, ki ga vidi podjetje kot vir pridobivanja sredstev, ali pa je podjetje vir drugim. Tako ločimo pojav samofinanciranja (notranje finančno okolje podjetja), finančni trg (trg denarja in trg kapitala) in javne finance. Finančni trg je mogoče razumeti preko bančnega sistema in bank ter trga vrednostnih papirjev, v mednarodnem prostoru pa z mednarodnimi poslovnimi financami. Zelo pomemben del finančnega okolja so javne finance, ki za podjetje praviloma pomenijo le enosmerno plačevanje davčnih obveznosti od dobička, prometa, premoženja in drugih davčnih osnov v proračun države in le redko tudi plačilo iz proračuna (subvencije, dotacije). Finančna funkcija podjetja mora biti tako organizirana, da ustvarja potrebne okoliščine za ustrezno gibanje denarnih tokov, kakor tudi druge finančne oblike povezovanja z namenom, da se oblikuje večji dobiček. V preteklosti je bila največkrat organizacijsko združena z računovodsko službo. Računovodstvo kot informacijska dejavnost pa se z vidika vsebine razlikuje od financiranja kot operativne dejavnosti. Zato je potrebna ločitev obeh služb v vseh tistih primerih, kjer je to racionalno. Zasledovati je potrebno cilj, da bodo koristi od organiziranja finančne funkcije večje od stroškov takšne organiziranosti. Oblika institucionalizacije finančne funkcije v podjetju je odvisna od številnih dejavnikov, od katerih so najpomembnejši naslednji: velikost in lokacija podjetja, obseg in struktura dejavnosti, s katerimi se ukvarja podjetje, struktura virov financiranja, tehnična opremljenost podjetja, kadrovska struktura, razvojne ambicije podjetja in drugi. Finančne posle, ki spadajo v okvir finančne funkcije lahko razdelimo na: ustvarjalni del (finančno načrtovanje, analiza, nadzor) in izvajalni del (finančna operativa: plačilni promet-tolarski in devizni, sprotno spremljanje obveznosti in terjatev, gotovinsko poslovanje, kreditiranje). Bistvo financiranja podjetja je torej v pripravi, sprejemanju, izvajanju, nadziranju in analiziranju odločitev o financiranju podjetja s strani lastnikov (finančno upravljanje) in s strani finančnega vodstva (finančno vodenje). Finančno odločanje lastnikov lahko poteka kot upravljanje s financami podjetja neposredno (v malih podjetjih) ali posredno preko nadzornega sveta in skupščine (v večjih podjetjih). Njihovo upravljanje je usmerjeno v večanje tržne vrednosti podjetja, kar je vidno v temeljni in razvojni finančni politiki podjetja in razporejanju izidov poslovanja na del, ki ostane v podjetju in del, ki se izplača udeležencem v poslovanju. Finančno odločanje glede vodenja financ podjetja predstavlja planiranje financ, sprejemanje odločitev o priskrbi, naložbi in gospodarjenju, usklajevanje in nadzor finančnih odločitev ter povezave s finančnim trgom.

24

3.1.1 Temeljni cilji financiranja podjetja

Obstaja pluralnost ciljev, katerih doseganje vodi h končnemu temeljnemu cilju, to je maksimiranje vrednosti lastnega kapitala. Temeljni cilji financiranja podjetja se kažejo predvsem v doseganju: • skladnosti velikosti, struktur in gibanja sredstev in virov sredstev v smislu vertikalnega

in horizontalnega ravnotežja kot konstitucijska, likvidnostna in finančna struktura, • trajnost finančnega poslovanja z zagotavljanjem racionalnega financiranja, optimalne

plačilne sposobnosti in zmanjšanja finančnega tveganja, • zahtevanega finančnega izida kot čistega denarnega toka iz poslovanja podjetja, • razporeditve finančnega izida kot delitve v osebno in drugo porabo ter v vire za

financiranje reprodukcije, dividende in druge namene, • povečanje finančne moči kot povečanja sredstev (tržne vrednosti) podjetja, • preprečitev bankrota, • maksimiranje tržnega deleža. Rezultati anket, ki so jih izvedli za slovenska podjetja, so pokazali, da se managerji čutijo najbolj odgovorne za plačilno sposobnost. Obstoj podjetja, ki je bil včasih najvišje rangiran cilj, je izgubil tako v absolutnem, kakor tudi relativnem pomenu. V rangiranju pomembnosti ciljev plačilni sposobnosti sledi dobičkonosnost, nato pa zasledimo finančno neodvisnost, kar je skladno z nizko zadolženostjo slovenskih podjetij. Dolg je namreč avtomatično pojmovan negativno, čeprav z določeno stopnjo zadolžitve lahko dosegamo višje donose celotnega kapitala. Za slovenska podjetja je značilna nizka rangiranost vrednosti podjetja, ki je šele na četrtem mestu. To dejstvo kaže na šibek nadzor lastnikov nad managerji, ki imajo v slovenskih podjetjih glede na ameriške razmere relativno veliko moč. Pogosto se celo zdi, da vloga uprav in nadzornega sveta obrnjena. Določanje temeljnih finančnih ciljev v podjetju pomeni njegovo finančno politiko, ki se uresničuje s finančnim upravljanjem in vodenjem (v ožjem smislu odločanjem) strategije in taktike za dosego teh ciljev. Pri tem zajema strategija ožje določanje finančnih ciljev in smeri delovanja ter uporabe finančnih sredstev in virov v smislu njihove alokacije za dosego finančnih ciljev. Pojem finančne taktike pomeni predvsem konkretno določanje opravil, nalog kot ukrepov in metod za uresničitev s finančno politiko in strategijo določenih smeri delovanja s hitrim in kvalitetnim manevriranjem v financiranju podjetja.

3.1.2 Načela finančne politike

Finančna politika ima načela po katerih se je potrebno ravnati, da bi dosegli končni cilj, to je ohranitev in povečanje finančne moči. Z denarjem, ne glede na to za katerokoli fazo finančne funkcije gre, se ne sme ravnati stihijsko, ampak se moramo pri gospodarjenju z denarjem ravnati po določenih načelih. Osnovna tri načela so: načelo likvidnosti in plačilna sposobnost, donosnost (rentabilnost) in gospodarnost (ekonomičnost). Poznamo pa še druga načela.

25

Načelo likvidnosti in plačilna sposobnost Likvidnost pomeni, kako hitro in s kakšnimi stroški se lahko posamezen del aktive podjetja preoblikuje v denar kot najbolj likvidno obliko premoženja. Z upoštevanjem časovne dimenzije lahko razvrstimo posamezne oblike premoženja, kako hitro se preoblikujejo iz nedenarne v denarno obliko sredstev. Stopnja likvidnosti pomeni potreben čas pa tudi stroške, da se določen del aktive spremeni v denarno obliko premoženja. Najbolj in absolutno likvidno sredstvo je denar (vpogledna sredstva na računu in gotovina v blagajni). Vendar pa ta sredstva niso oziroma so zelo malo donosna. Sledijo vrednostni papirji, ki jim ne gre pripisovati visoke stopnje likvidnosti, ker je nimajo v vsakem trenutku. Vrednostnim papirjem sledijo terjatve, pri katerih ne gre za terjatve nasproti slabim plačnikom. Naslednje so zaloge (gotovi proizvodi, surovine, nedokončani proizvodi). Najnižjo stopnjo imajo stalna sredstva, ker se njihova vrednost le postopoma preoblikuje v denarno obliko (amortiziranje). S plačilno sposobnostjo razumemo sposobnost podjetja, da je v stanju poravnati svoje obveznosti takrat, ko zapadejo v plačilo ali celo pred rokom, če ima od tega podjetje ekonomsko korist. Elementi plačilne sposobnosti so: obveznosti, zadostnost sredstev in pravočasnost sredstev. Najpomembnejše so obveznosti do dobaviteljev blaga, do ponudnikov storitev, do države (davki, carine), do bank (vračanje posojil). Razlikujemo interno plačilno sposobnost podjetja, ko je podjetje v stanju poravnavati obveznosti do zaposlenih (izplačilo plač) in eksterno plačilno sposobnost, ko je podjetje sposobno poravnavati ob roku zapadle obveznosti do osebkov in institucij v njegovem okolju. Treba se je ravnati po osnovnem pravilu, da podjetje ne sprejema večjih obveznosti, kot jih je sposobno poravnati. Zato je treba vzdrževati ravnotežje med terjatvami podjetja po obsegu in roku unovčljivosti in obveznostmi po obsegu in roku zapadlosti. Na obveznosti do države ne moremo vplivati, lahko pa se na njihovo plačilo pripravimo. Element plačilne sposobnosti je tudi zadostnost sredstev za poravnavo obveznosti. Podjetju lahko primanjkuje malo ali več finančnih sredstev. Če jih primanjkuje malo, bo sicer prišlo do krajšega zastoja v plačilih, če pa jih veliko in se to dogaja pogosteje, bo dobilo podjetje sloves slabega plačnika, ki se ga začnejo poslovni partnerji izogibati. Pomembna je pravočasnost sredstev. Rok plačila med poslovnimi partnerji je z dogovorom določen. Ta rok mora podjetje upoštevati, če ne se zamuda pri plačilu prenaša na druga podjetja. Pri sprejemanju obveznosti pač skuša podjetje doseči zase najugodnejši plačilni rok. Načelo donosnosti Načelo donosnosti je eno od ekonomskih načel, ki ga mora podjetje pri svojem poslovanju zasledovati. V splošnem pod donosnostjo razumemo ugodno razmerje med doseženim finančnim rezultatom in vloženimi sredstvi. Tako dobljen količnik pa je potrebno analizirati s časovnega kot tudi prostorskega vidika. V časovnem pogledu mislimo na primerjavo izračunanega rezultata donosnosti z rezultati istega podjetja v preteklih letih. Pod prostorsko analizo pa razumemo primerjavo z rezultati donosnosti drugih podjetij v okviru iste dejavnosti in s povprečno donosnostjo celotnega gospodarstva za isto časovno obdobje. Samo s takšnimi primerjavami lahko oblikujemo dovolj kakovosten sklep o tem, ali analizirano podjetje dovolj učinkovito uporablja vložena denarna sredstva. Za analizo se uporabljajo različni količniki. Poseben problem je ugotavljanje donosnosti v razmerah večje inflacije. Posledica so med seboj neprimerljivi izkazi uspeha za različna obračunska

26

obdobja. V razmerah inflacije je potrebno posamezne elemente bilance stanja preračunati na vrednostne enote današnje kupne moči, torej revalorizirati. Pri revalorizaciji sredstev in virov financiranja pa je pomembna izbira realnih koeficientov za preračun na današnjo vrednost denarja za vsak posamezen element v bilanci stanja. Na videz uspešno poslovanje in navidezno premoženje navadno napeljujeta na sprejemanje povsem napačnih odločitev o financiranju. Načelo gospodarnosti financiranja V reprodukciji pomeni gospodarnost ugodno razmerje med vrednostjo proizvodnje (prihodki) in stroški (odhodki). Gre za to, da poslovni proces izvršimo s čim nižjimi stroški. Financiranje kot operativna dejavnost prav tako povzroča stroške. Ena od nalog finančne funkcije je tudi priskrba finančnih sredstev. Le-ta pa imajo svojo ceno, ki je lahko različna glede na to, iz katerega vira jih priskrbimo. Zato smo lahko tudi pri financiranju bolj ali manj gospodarni tako glede stroškov priskrbe finančnih sredstev kakor tudi glede vsote porabljenih finančnih sredstev. Stroški financiranja so denarna žrtev oziroma denarni napor za uporabo nekih sredstev, zato mora biti izid toliko večji, da pokrije tudi tak izdatek. Če odpade manj stroškov na enoto porabljenih finančnih sredstev, je ugodnejši koeficient gospodarnosti financiranja in narobe. Uresničevanje načela gospodarnosti financiranja vodi k temu, da skrbimo ne samo za priskrbo najcenejših finančnih sredstev, ampak tudi za pravilen obseg potrebnih finančnih sredstev. Zato je ugotavljanje dejanskih potreb po finančnih sredstvih zelo pomembna faza finančne funkcije, ker vpliva na realizacijo vseh načel financiranja. Če podjetje ne ugotovi pravilno potreb po finančnih sredstvih, je lahko nelikvidno, nedonosno ali pa je financiranje lahko negospodarno. Druga načela Poznamo in v praksi tudi upoštevamo še druga načela kot so: načelo finančne stabilnosti kot načelo usklajenosti rokov med naložbo in kapitalom, načelo finančne elastičnosti, načelo neodvisnosti, načelo optimalne slike finančnega položaja podjetja (razmerja sredstev in dolgov, razmerja iz načela stabilnosti, razmerja gibljivih sredstev in kratkoročnih obveznosti), načelo akumulativnosti (z zbiranjem sredstev na dolgi rok zagotavljamo razširjeno reprodukcijo), načelo varnosti (nemoteno financiranje zahteva oblikovanje in obnavljanje rezerv finančnih sredstev), načelo racionalnosti (razmerje med lastnimi in tujimi viri mora biti optimalno), načelo finančne moči (združuje plačilno sposobnost, sposobnost financiranja, akumulativnost in varnost financiranja), načelo prilagodljivosti trgu, zmogljivostim in človeku (to so tri osnovne prvine poslovanja, katerim se mora financiranje prilagajati).

3.1.3 Pravila financiranja

Na osnovi dolgoletnih izkušenj so se razvila pravila financiranja, ki služijo kot pomoč podjetju pri sprejemanju poslovno finančnih odločitev. Ta pravila niso takšna, da bi ponujala konkretne rešitve za vsako podjetje, ampak služijo kot pomoč pri vodenju finančne politike. Pravila, ki obravnavajo financiranje glede roka naložb in roka sredstev,

27

so pravila vodoravne finančne strukture. Pravila, ki zadevajo razmerja med lastnimi in tujimi viri financiranja, pa so pravila navpične finančne strukture. Pravila vodoravne finančne strukture Pravila vodoravne finančne strukture izhajajo iz razmerja med ustreznimi deli aktive in pasive, ki zagotavlja likvidnost. Ko gre za kratkoročno in dolgoročno financiranje, je potrebno upoštevati predvsem pravilo o usklajenosti roka naložb in roka sredstev. To pravilo se imenuje zlato bilančno pravilo, ki je staro več kot sto let in zahteva, da se naj dolgoročne naložbe financirajo z dolgoročnimi viri sredstev, kratkoročne naložbe pa se smejo financirati s kratkoročnimi viri sredstev. Ta zahteva je postavljena z namenom, da se vzdržuje plačilna sposobnost podjetja. V razmerah razvitega finančnega trga to pravilo nima več tolikšnega pomena, ker se pojavljajo številne institucije, ki ponujajo finančna sredstva. Zato si podjetja v takšnih razmerah lahko privoščijo določeno mero tveganja tako, da dolgoročno naložbo financirajo s kratkoročnimi tujimi vir, ki jih po načelu revolvinga stalno obnavljajo. Razen zlatega bilančnega pravila poznamo še druga pravila vodoravne finančne strukture, ki zadevajo razmerje med posameznimi deli aktive in pasive v bilanci stanja. Gre za kazalnike tekoče, pospešene in gotovinske likvidnosti. Kazalnik tekoče likvidnosti je razmerje med celotnimi gibljivimi sredstvi in celotnimi kratkoročnimi obveznostmi. To razmerje naj bi bilo 2:1, kar pomeni, da naj bi podjetje polovico gibljivih sredstev financiralo iz dolgoročnih virov (stalne zaloge), drugo polovico pa iz kratkoročnih virov. Kazalnik pospešene likvidnosti je razmerje med gibljivimi sredstvi brez zalog in celotnimi kratkoročnimi obveznostmi, ki naj bi znašalo 1:1. Kazalnik gotovinske likvidnosti pa je razmerje med likvidnimi sredstvi in celotnimi kratkoročnimi obveznostmi. To razmerje naj bi bilo 0,5:1 ali 0,2:1. Pove nam, da naj bi bila polovica tekočih kratkoročnih obveznosti v najbolj likvidni obliki premoženja (denar, kratkoročni vrednostni papirji). Pravila navpične finančne strukture Z navpično finančno strukturo se razume razmerje med lastnimi in tujimi viri financiranja. Ugotovitev pravilnega razmerja je pomembna, ker ima vsak vir financiranja prednosti pa tudi slabosti. Zato moramo iskati optimalno strukturo virov financiranja. Prednost financiranja z lastnimi viri sredstev je finančna in poslovna samostojnost uporabnika sredstev, slabost financiranja s tujimi viri sredstev pa je njegova odvisnost od dajalca sredstev, ki skušajo vplivati na porabo denarja, ki ga dajejo. Lastna finančna sredstva krepijo kreditno sposobnost podjetja. Kdor ima veliko lastnih virov sredstev, si je sposoben tudi sposoditi veliko sredstev ter jih vrniti. Z naraščanjem tujih sredstev raste nevarnost, da postanejo plačilno nesposobni. Lastna sredstva pa krepijo plačilno sposobnost. Lastnih sredstev ni potrebno vračati. Obseg vlaganj se prilagaja ustvarjenemu in razpoložljivemu dobičku, medtem ko se morajo obveznosti iz dolgoročnih kreditov poravnavati ne glede na to, koliko je dobička. Kakor ima vsaka stvar svojo slabo in dobro stran, tako ima samofinanciranje poleg prednosti tudi slabosti, financiranje s tujimi viri pa ima poleg slabosti tudi dobre strani. Slabi strani samofinanciranja sta izmikanje investitorja selektivni funkciji kreditnega trga

28

in pritisk na prodajne cene. To pomeni, da so razpoložljiva sredstva lahko porabljena tudi za manj rentabilne investicije in za doseganje večje razlike med prihodki in stroški. Financiranje s tujimi sredstvi pa ima tudi pozitivne učinke. S sposojenimi sredstvi se pospeši dinamika rasti podjetja, saj lahko že danes sposojeni denar vlaga v nova, sodobnejša proizvodna sredstva brez čakanja na lastna sredstva, ki bodo na razpolago šele »jutri«. S sposojenimi sredstvi se dviga donosnost lastnih vloženih sredstev. Zagotavlja se poslovanje brez zastojev in omogoča se boljša izraba konjunkture v gospodarstvu. Pri ugotavljanju virov financiranja ne gre za popolno izločitev enega ali drugega vira, ampak za optimalno kombinacijo obeh. Katera kombinacija je optimalna, mora podjetje ugotoviti samo zase. Na navpično finančno strukturo vpliva struktura naložb, vodstvo podjetja in okolje. Zaradi številnih dejavnikov je težko odgovoriti, kakšna naj bo optimalna navpična finančna struktura. Tradicionalno pravilo zahteva, da je optimalno razmerje med lastnimi in tujimi viri 1:1. Vendar si niso vsi enotni glede tega pravila. Sprejemljivo je stališče, da je optimalno razmerje doseženo takrat, kadar je v enaki meri zadoščeno načelom financiranja, kar pa ni lahko doseči, ker vsa načela ne vodijo v isto smer. Pri financiranju s tujimi viri je pomemben vzvod finančni laverage učinek. Pozitiven laverage učinek je takrat, ko je stopnja donosa na celotni kapital večja od obrestne mere za tuji kapital. Negativen pa ko je obrestna mera višja od stopnje donosa.

3.1.4 Naloge finančne funkcije

Z razvojem finančne funkcije se spreminjajo tudi njene naloge. Raznovrstnost potreb konkretnega podjetja in nejasna teoretična izhodišča so pogosto vzrok nesistematičnemu obravnavanju ter naštevanju nalog finančne funkcije, pri čemer pa se običajno misli le na finančno službo. Zato si lahko koristno pomagamo s sistemskim pristopom in načelno opredelimo naloge finančne funkcije z vseh treh vidikov: • izvajanje, kamor sodijo: priskrba, uporaba in vračanje sredstev ter preoblikovanje

obveznosti do virov sredstev. • informiranje, kamor sodijo: obravnavanje finančnih podatkov o preteklosti, finančno

napovedovanje, finančno analiziranje in nadziranje obravnavanja podatkov. • odločanje, kamor sodijo: strateško, taktično in operativno finančno načrtovanje,

priprava izvajanja ter nadziranje izvajanja. Skupni imenovalec vseh nalog so neposredni cilji finančne funkcije, pri čemer je najpomembnejša kratkoročna in dolgoročna plačilna sposobnost podjetja. To pomeni sposobnost podjetja, da kot delujoče podjetje z dolgoročnega vidika obvladuje tveganje pri zagotavljanju kratkoročne plačilne sposobnosti v prihodnosti, kar dosega z rastjo finančne moči ter ohranjanjem in vzpostavljanjem kapitalske ustreznosti podjetja. To pomeni obvladovanje tveganja pri vseh zgoraj naštetih nalogah. Struktura in obseg nalog finančne funkcije na določenem področju financ v podjetju sta seveda lahko različna in odvisna od dejavnikov, ki sicer vplivajo tudi na finančno funkcijo kot celoto. Naloge so odvisne od:

29

• temeljnih razvojnih ciljev in vizije podjetja in sicer: organiziranost mora učinkovito podpirati uresničevanje ciljev, zato naloge sledijo posebnostim ciljev podjetja in upoštevati je treba tako zmožnost zagotavljanja kot tudi velikost potrebnih finančnih sredstev na dolgi rok.

• posebnosti poslovnega oziroma proizvajalnega procesa in vrste dejavnosti glede na njene značilnosti kot so na primer: dolžina poslovnega cikla, hitrost obračanja naložb in obveznosti, teža finančne funkcije v konkurenčni strategiji podjetja.

• velikosti podjetja in obsega poslovanja: večje podjetje ima praviloma večjo možnost porazdelitve dela in specializacije po posameznih organizacijskih enotah, kar omogoča večjo decentraliziranost, če ima ustrezno razvit informacijski sistem.

• notranje organizacijske strukture: naloge se morajo prilagajati vsem oblikam organizacijske strukture (funkcijski, produktni, matrični, procesni, linijski in drugim) se jim morajo naloge prilagajati.

• prostorske razvejanosti podjetja: ta zahteva določeno decentraliziranost, ki pa ne sme zmanjšati učinkovitosti finančne funkcije pod sprejemljivo raven.

• informacijske tehnologije in tehnološke opremljenosti podjetja: obe omogočata večjo decentralizacijo finančne funkcije, hkrati pa tudi boljši nadzor in s tem njeno večjo učinkovitost.

S treh vidikov opredeljene naloge finančne funkcije so seveda načelno izhodišče tako za njihovo podrobnejšo opredelitev kot tudi za opredelitev nalog finančne službe. Kot primer nalog finančne službe so običajno: poravnavanje obveznosti, priskrba dodatno potrebnih sredstev, razmerja do finančnih institucij, vodenje blagajniškega poslovanja, izvajanje vseh vrst plačil (tudi s tujino), finančno analiziranje, obvladovanje tveganja in finančno informiranje, usklajevanje kratkoročnega in dolgoročnega finančnega načrtovanja, nadziranje izvajanja nalog finančne funkcije zunaj finančne službe.

3.1.5 Finančna politika podjetja

Finančna funkcija je podvržena stihiji tržnega okolja, v katerem podjetja delujejo, ter stihiji neenakomernega pritekanja in odtekanja denarja v podjetje oziroma iz njega. Če pa želimo doseči postavljene cilje poslovne politike podjetja, ne smemo finančne funkcije prepustiti stihiji, ampak jo moramo usmerjati. Vsi ukrepi, ki usmerjajo finančno funkcijo pa tvorijo finančno politiko, ki ima svoja področja delovanja, svoje cilje in instrumente. Po področjih delovanja lahko finančno politiko delimo na politiko priskrbe finančnih sredstev, politiko ustvarjanja in delitve dobička ali še bolj podrobno na politiko financiranja z bančnimi krediti, politiko kreditiranja kupcev, politiko oblikovanja likvidnih rezerv in podobno. Nadalje lahko finančno politiko delimo na tekočo in razvojno finančno politiko. Nekateri avtorji pa jo delijo na ustanovitveno, tekočo in investicijsko. Cilji finančne politike se v literaturi in praksi postavljajo različno. Najpomembnejša cilja v podjetju sta plačilna sposobnost in rentabilnost. Ta dva cilja sta sicer v določenem nasprotju, vendar je stališče, da morata biti v ravnotežju. Načeli rentabilnosti in plačilne sposobnosti je možno uskladiti tako, da je v denarni obliki le tolikšen del finančnih sredstev, ki zagotavlja absolutno plačilno sposobnost, in da je ves preostali del sredstev

30

rentabilno naložen. Vsi cilji finančne politike morajo podpirati uresničevanje ciljev poslovne politike. Ko se v poslovni politiki podjetja pojavi kot cilj razširitev prodaje blaga, potem se to odseva tudi v finančni politiki in se kot cilj pojavi priskrba dodatnih finančnih sredstev in povečanje obsega kreditiranja kupcev. Osnovni instrument finančne politike je finančni plan. Ta opravi svojo funkcijo, če pravočasno ugotovimo vsoto, vrsto in namen finančnih sredstev. Do teh podatkov pridemo, ko raznim planom (kot so plan nabave, plan prodaje, plan gibljivih sredstev, plan investicij in kadrovski plan) damo denarni izraz. Iz teh planov sledi potreba po finančnih sredstvih v določenem času. Finančni plan predvideva priskrbo ali plasma finančnih sredstev. Med različnimi možnostmi je treba vedno izbrati optimalno, kar se išče na finančnem trgu. Drugi instrument je finančni izračun. Vsaka odločitev o financah mora temeljiti na predhodnem izračunu posledic oziroma izidov, ki jih bo povzročila. Da bi se vse naloge finančnega plana izpolnile, je potrebno izvajati finančni nadzor. Tako notranji kot zunanji dejavniki lahko vplivajo na izvajanje finančnega plana. Zato je potrebno plan sproti spremljati in korigirati ter o odstopanjih poročati tistim, ki odločajo.

3.2 Viri financiranja

Potrebna finančna sredstva moramo priskrbeti kot je predvideno s finančnim planom. Za financiranje ni nujno treba vedno priskrbeti novih finančnih sredstev od zunaj, ampak si podjetje lahko pomaga iz razdelitve doseženega čistega dobička, iz amortizacijskih sredstev ali da se sprostijo sredstva, ki so trenutno v materialni obliki. Finančna sredstva lahko priskrbimo iz različnih virov in tudi v različnih oblikah. Možni viri priskrbe finančnih sredstev so različni glede na pravno obliko podjetja in glede na fazo razvoja podjetja. Podjetje se lahko financira z notranjimi in zunanjimi viri. Med notranje vire štejemo: nerazdeljeni dobiček, amortizacijo in druge notranje vire. Med zunanje vire pa spadajo: kapitalski vložki, krediti, subvencije in posebne oblike financiranja. Z vidika lastništva razlikujemo financiranje z lastniškim in dolžniškim kapitalom. Med lastniški kapital spadajo vsi notranji viri, od zunanjih virov pa kapitalski vložki in subvencije. V okvir dolžniškega kapitala pa spadajo vsi drugi zunanji viri financiranja (krediti, posebne oblike financiranja).

3.2.1 Notranji viri

Nerazdeljeni dobiček Dobiček je običajno najpomembnejši notranji vir financiranja. Na čisti dobiček vpliva dosežena višina bruto dobička in stopnja davka na bruto dobiček. Na višino nerazdeljenega (zadržanega) dobička v delniški družbi pa vpliva politika dividend. Nadzorni svet delniške družbe odloča (skupščina pa potrdi) o tem, kolikšen del čistega dobička bo izplačan delničarjem in kolikšen del čistega dobička se naj zadrži za nadaljnje poslovanje družbe.

31

Pri delitvi čistega dobička se soočajo interesi managementa, zaposlenih in delničarjev. Management družbe mora skrbeti za razvoj in rast podjetja. S tem mu raste ugled in cena. Zato pazijo na pravilno razmerje pri delitvi čistega dobička. Zaposleni so interesna skupina, ki želi biti med letom ustrezno nagrajena. Naslednja interesna skupina so delničarji. Ena skupina, ki je kratkoročno naravnana, bi želela čim večjo dividendo na svoje delnice. Druga skupina delničarjev pa je takšna, da se bolj identificira z delniško družbo, ima dolgoročni interes za razvoj družbe, kar se kaže pri delitvi dobička v korist družbe. Amortizacija Med notranje vire financiranja spada tudi amortizacija. Do teh sredstev se pride s postopnim procesom preoblikovanja stalnih sredstev v denar. Vendar ni dovolj, da se amortizacija preoblikuje kot strošek v nove proizvode, ampak morajo biti ti proizvodi tudi prodani in plačani. Prav zaradi tega se obračunana amortizacija ne more šteti v celoti kot vir financiranja. Določen del obračunane amortizacije se namreč nahaja v zalogah nedokončane proizvodnje, v zalogah gotovih izdelkov in v terjatvah do kupcev. Kot vir financiranja se torej lahko koristi le tisti del amortizacije, ki se je s procesom unovčevanja terjatev preoblikoval v denar. Hitrost spreminjanja obračunane amortizacije v denarno obliko pa je odvisna od dolžine proizvodnega procesa, od hitrosti prodaje gotovih izdelkov in od hitrosti unovčevanja terjatev. Amortizacijska sredstva so s stroškovnega vidika poceni, ker za ta sredstva ni treba plačati obresti in tako glede tega vira financiranja ni odvisnosti od razmer na finančnem trgu. Koristijo se lahko za: zamenjavo stalnih sredstev, financiranje gibljivih sredstev in financiranje razširitve zmogljivosti. Torej začasno se lahko uporabijo za financiranje gibljivih sredstev. Zamenjava stalnih sredstev se izvrši od časa do časa. V vmesnem času pa se lahko koristijo v obratne namene. Lahko bi jih plasirali kot bančni depozit in za to dobili obresti. Vendar se to običajno ne dela zaradi ekonomskih razlogov. Kajti obresti za tuje vire financiranja (kredit) so večje kot pasivne za depozite. Zato je bolje, da jih podjetje uporablja za financiranje tekočih potreb in tako zmanjšuje potrebo po kreditih. S tem podjetje zmanjšuje stroške financiranja, zadolženost pri bankah, kar pozitivno vpliva na boniteto podjetja. Drugi notranji viri Podjetje ima na razpolago tudi še nekatere druge notranje vire financiranja, kot so: financiranje iz racionalizacij, iz rezerv, sprostitev sredstev zaradi povečanega koeficienta obračanja gibljivih sredstev, z zmanjševanjem davkov, s postopkom dezinvestiranja in financiranje iz naslova spremembe premoženja.

3.2.2 Zunanji viri

Poslovni cikli v proizvodnji in blagovnem prometu se ne odvijajo enakomerno in brez zastojev. Do zastojev pri preoblikovanju iz materialne v denarno obliko prihaja zaradi notranjih in zunanjih vzrokov. Med tokovi priliva in odliva sredstev ni časovne skladnosti;

32

prilivi so lahko večji od odlivov in obratno. Vse to so razlogi, da podjetje pridobi finančna sredstva tudi iz zunanjih virov s katerimi dopolnjuje notranje vire. Četudi si podjetje določi za cilj maksimalno neodvisnost od tujih virov, popolne neodvisnosti ni mogoče doseči zaradi poslovnih ciklov v gospodarstvu in načel racionalnega gospodarjenja. Zunanji viri financiranja podjetja so druge nefinančne organizacije, finančne organizacije, specializirane za posredovanje finančnih sredstev ter prebivalstvo. Pri zunanjih virih si lahko priskrbimo finančna sredstva v raznih oblikah. Pestrost virov in oblik financiranja je bogatejša, če je finančni trg bolj razvit. Kapitalski vložki Podjetje lahko pridobi finančna sredstva za ustanovitev in za tekoče poslovanje ter za razvoj neposredno na finančnem trgu tudi v obliki vrednostnih papirjev. V tem primeru prihaja do neposrednega finančnega odnosa med investitorjem (kupcem) vrednostnega papirja in izdajateljem vrednostnega papirja, ki želi priti na ta način do finančnih sredstev. Pri tem lahko investitorji kupujejo kratkoročne in dolgoročne dolžniške vrednostne papirje (komercialne papirje, dolgoročne obveznice) in lastniške vrednostne papirje ( delnice). V prvem primeru pride podjetje do kratkoročnih finančnih sredstev ali dolgoročnih povratnih finančnih sredstev. Pri emisiji in prodaji lastniških vrednostnih papirjev pa pridobi podjetje dolgoročni denarni kapital od zunaj, ki predstavlja njegov osnovni, to je trajni nepovratni kapital, ki skupaj z nerazdeljenim dobičkom in rezervami predstavlja lastni kapital. Lastniki delnic imajo določene članske in premoženjske pravice, odvisno od vrste delnice. Te pravice se nanašajo na pravico do dividend, pravico do preostalih sredstev po prenehanju poslovanja, pravico do glasovanja in prenosa. Glede na fazo razvoja ima podjetje različne vire lastniškega kapitala. Ob ustanovitvi so to podjetniki in neformalni viri, ki se nanašajo na sorodnike in prijatelje, včasih pa tudi na potencialne kupce in dobavitelje. Kasneje pa podjetje pridobi poleg neformalnih še formalne vire, kamor spadajo finančne institucije visoko tveganega kapitala, lokalni in državni razvojni skladi in družbe, investicijske banke ter samostojna zaprta podjetja. Kredit Novo podjetje se največkrat zadolži šele potem, ko pridobi lastniški kapital. Najprej praviloma pridobi kratkoročni kredit, ko pa je v višji fazi razvoja pa tudi dolgoročni. Kredit je pomemben zunanji povratni vir financiranja. Kredite, kot eno od možnih oblik priskrbe finančnih sredstev, za katere je treba plačati obresti, lahko razvrščamo po različnih kriterijih. Najpomembnejši so rok, namen in kritje. Po roku more biti kredit kratkoročen ali dolgoročen. Ni popolnoma zanesljive meje, ki bi ločila kratkoročne in dolgoročne kredite. Najpogosteje so kratkoročni krediti tisti, katerih rok vračila je krajši od enega leta in se dajejo za gibljiva sredstva. Dolgoročni krediti služijo za financiranje stalnih sredstev in trajnih vlaganj v gibljiva sredstva in je zato doba daljša. Kreditodajalec pri kratkoročnem kreditu pričakuje, da bo kredit vrnjen v relativno kratkem času iz sredstev, ki jih bo podjetje ustvarilo s svojim rednim poslovanjem. Običajen vir so poslovne banke. Pri prošnji za odobritev je potrebno navesti namen uporabe kredita in

33

predložiti računovodske izkaze poslovanja. Zavarovan je lahko z zalogami, terjatvami do kupcev, drugimi sredstvi podjetja, raznimi finančnimi instrumenti (npr. menico ali vrednostnimi papirji). Prednost kratkoročnega zadolževanja je hitro prilagajanje finančnim potrebam podjetja. Stroški kratkoročnega kredita so praviloma v povprečju za vsako podjetje nižji od stroškov dolgoročnega zadolževanja. Prav tako pa je obrestna mera odvisna tudi od velikosti kredita. Pri večjem obsegu pada. Odločitev o financiranju podjetja z dolgoročnim kreditom je zanj izjemno pomembna, kajti ima velik vpliv na prihodnost podjetja. Opredeljen je tudi kot dolžniški kapital. Preveliko financiranje z dolgoročnim dolgom lahko povzroči nezmožnost, da bi podjetje poravnalo svoje pogodbene obveznosti in utegne na koncu voditi celo v stečaj. Na dolgoročno zadolževanje vplivajo različni faktorji: vrsta podjetja, dobičkonosnost, sredstva podjetja, razpoložljivost dolgoročnih kreditov in stroški dolga. Ti stroški naj bi bili višji kot pri kratkoročnem kreditu zaradi negotovosti v zvezi z daljšim rokom odplačila. Dolgoročni kredit se poleg iz neformalnih virov pridobi še pri finančnih institucijah kot so banke, zavarovalnice in hranilnice. Uporaba dolžniškega kapitala je praviloma vedno cenejša kot uporaba lastniškega kapitala. Subvencije Za to obliko zunanjega vira je značilno, da podjetju pridobljenih finančnih sredstev ni potrebno vračati. Pri tem ni nujno, da dajalci finančnih sredstev kakorkoli vplivajo na koristnike sredstev. Razlikujemo neposredno in posredno subvencioniranje. V prvem primeru prihaja do priliva sredstev v podjetje, v drugem pa se pojavljajo privarčevana sredstva v podjetju (znižanje davkov, nižja obrestna mera za posojila, ugodnejša dobava surovin). Razlogi za to obliko pomoči so: urejanje industrijskih con, pospeševanje izvoza, inovacije in drugo. Pri nas nekaj ministrstev razpolaga s sredstvi za takšne namene, kot tudi razni razvojni skladi na nivoju Republike Slovenije in lokalni ravni.

3.2.3 Posebne oblike zunanjih virov financiranja

Zakup (leasing) Z zakupom oziroma leasingom pride podjetje do stvarnega kapitala. Razmeroma hiter razvoj leasinga se razlaga z velikimi potrebami podjetij po investicijskih dobrinah, ki jih ni bilo mogoče financirati z lastnimi in klasičnimi tujimi viri sredstev. Leasing posel se lahko odvija neposredno med dajalcem in jemalcem leasinga, lahko pa poteka s posredovanjem za to specializirane družbe. Predmet leasinga so lahko premičnine ali nepremičnine. Za stvar se plačuje zakupnina. Poznamo dve vrsti zakupa finančni in operativni. Za finančni zakup je značilno, da gre za dolgoročno pogodbo med lastnikom stalnega sredstva in zakupnikom. Takšna pogodba ima lahko rok dospelosti ob koncu življenjske dobe (polna amortizacija), ali pa ima rok dospelosti pred iztekom (delna amortizacija). Te pogodbe je mogoče preklicati samo z dogovorom obeh pogodbenih partnerjev. Stroške zakupljenega predmeta nosi zakupnik. Zakupnina pokriva lastniku stroške nakupa osnovnega sredstva in prinaša zahtevan donos.

34

Pri operativnem zakupu se sklenjene pogodbe nanašajo na krajši čas od življenjske dobe zakupljenega predmeta, pogodbo lahko prekliče katerikoli partner, stroške vzdrževanja praviloma nosi lastnik. Prednosti zakupa so: omogoča hitrejši pričetek uporabe nove opreme, ker ni vedno na razpolago lastni vir sredstev za nakup ali pridobitev bančnega kredita, lahko razpolagamo z lastnim denarnim kapitalom tako, da ga plasiramo v donosnejšo naložbo, pospeši se prodaja izdelkov. Kot slaba stran zakupa se običajno omenja to, da gre za razmeroma drago obliko financiranja, ki je lahko dražja od bančnega kredita. Pri odločitvi za zakup ali kredit igra pomembno vlogo tudi davčni vidik. Posebni obliki zunanjega financiranja sta faktoring in forfeting. Pri obeh oblikah gre za poslovni transakciji, s katerima se pridobijo denarna sredstva s prodajo terjatev.

3.2.4 Kakovost in cena finančne strukture podjetja

V predračunavanju, obračunavanju in nadzoru uspešnosti podjetja, izraženega v poslovnem izidu (kot razliki med prihodki in odhodki) in finančnem izidu (kot razliki med pritoki in odtoki) predstavljajo stroški obstoječe finančne strukture podjetja nedvomno pomemben del odhodkov in odtokov podjetja. Njihov obseg ni odvisen le od velikosti in strukture virov financiranja z vidika kakovosti glede na njihovo lastnino in razpoložljivost, temveč tudi od optimalnega mešanja posameznih virov v finančni strukturi glede na ceno posameznega in povprečno ceno vseh virov finančne strukture podjetja. Pojem uspešnosti podjetja je tako nujno vezan na ekonomičnost uporabljene finančne strukture. Obravnavanje tega vplivnega dejavnika je zlasti aktualno v naših razmerah, ko so cene posameznih uporabljenih virov relativno visoke in močno znižujejo uspešnost poslovanja slovenskega podjetja. Umetnost odločanja o finančni strukturi podjetja sodi med osnovne naloge finančnika, ki glede na svoje znanje, značilnosti podjetja in finančnega okolja, išče optimalno finančno strukturo. Izraz finančna struktura se nanaša na vse vire financiranja. Pretežno pa se omejimo na proučevanje kapitalske strukture, ki predstavlja dolgoročno financiranje podjetja. Kapitalska struktura je težje spremenljiva, je ključnega pomena za oceno finančnega tveganja, stroškov virov financiranja in s tem vrednosti premoženja lastnikov. Finančna struktura mora torej prestreči vplive procesa kroženja denarja na razpoložljivi denarni tok in zagotoviti najugodnejšo kombinacijo lastniških in dolžniških virov financiranja. Osrednje vprašanje v teoriji in praksi financiranja podjetja je nedvomno določanje optimalne finančne (kapitalske) strukture podjetja. Opredeljevanje pojma kakovosti finančne strukture je tudi v teoriji zelo različno. Nekateri avtorji vidijo kakovost predvsem v velikosti in razmerju lastniškega (equity) in dolžniškega (debt) kapitala, drugi avtorji v usklajenosti sredstev s finančno strukturo v povezavi z dejavnostjo podjetja in stopnjo rasti prodaje ter tretji avtorji v zagotavljanju likvidnosti, stabilnosti denarnega toka, stališču managementa in možnostjo priskrbe ustreznih virov finančne strukture. Prvi dve skupini

35

avtorjev izhajata iz tradicionalističnega pristopa k finančni strukturi s poudarjanjem vertikalne in horizontalne strukture sredstev in virov (preseki bilance stanja) glede na njihovo usklajenost v lastnini in ročnosti razpoložljivih virov, naložbe sredstev ter posledično likvidnosti sredstev. Tretja skupina avtorjev uporablja sodobnejši pristop k zagotavljanju likvidnosti preko zadostnega in stabilnega denarnega toka ne glede na lastnino ali ročnost vira iz finančne strukture podjetja. Temelj tega pristopa je v čim večjem notranjem denarnem toku iz poslovanja podjetja (zadržani dobiček, amortizacija, rezervacije, pasivne časovne razmejitve), denarnem toku iz dezinvestiranja in premišljenem financiranju iz dolžniškega kapitala v pogojih razvitega finančnega trga. Majhen notranji denarni tok, nezmožnost dezinvestiranja in nepravočasna priskrba dolžniškega kapitala pomeni, da mora podjetje voditi tradicionalistično finančno politiko na podlagi usklajenih velikosti struktur sredstev in njihovih virov. Proučevanje kakovosti finančne strukture podjetja v razmerju do uspešnosti podjetja zahteva podrobnejše analize cene finančne strukture. Gre za ceno (strošek) uporabljenih virov (cost of capital), kjer je potrebno ugotoviti stroške lastniškega in stroške dolžniškega kapitala ter nato ponderirati povprečni strošek kapitala (weighted average cost of capital), saj imajo različna podjetja tudi zelo različno ciljno finančno strukturo. Podjetja si glede na svojo dejavnost, svoj položaj in razmere v okolju podjetja izdela svoja merila za oblikovanje želene finančne strukture. Stroški lastniškega kapitala V lastniškem kapitalu ločimo dve vrsti kapitala, in sicer: trajni (osnovni) kapital, ki ga prispevajo v poslovanje podjetja lastniki s trajnim vplačilom (na primer delnice) in prisluženi kapital, ki ga sestavljajo začasno nerazdeljeni dobiček in rezerve. Obe vrsti lastniškega kapitala imata vsaka svojo ceno, ki jo moramo ocenjevati kot oportunitetne stroške z vidika dejanske povprečne tržne cene kapitala (donosnosti), nedoseganja te donosnosti kot izgubljene priložnosti v rabi lastniškega kapitala in vlaganja v naložbe ob upoštevanju obdavčitve navedene donosnosti. Ceno trajnega kapitala sestavljajo povprečna donosnost kapitala, povečana za tveganje naložbe (izračun z znano metodo CAPM in faktorjem beta) ter obveznost za plačilo davkov iz dobička in izplačila dividend. Že tako visoko ceno povečujejo še stroški izdajanja delnic (flotation costs). Podjetja del lastniškega kapitala rajši oblikujejo v obliki zadržanih dobičkov in rezerv, ki vsaj zaradi neizplačila ne zmanjšujejo razpoložljivega denarnega toka podjetja in v primeru izgube pomenijo prvi vir kritja izgube pred zmanjšanjem trajnega kapitala podjetja. Stroški dolžniškega kapitala Dolžniški kapital lahko sestavljajo različni viri financiranja, ki imajo glede na ročnost (dolgoročni in kratkoročni viri) in vrsto vira (prejeti blagovni kredit kot obveznost do dobaviteljev, kooperantov, prejeto bančno posojilo, obveznosti do države, obveznosti do zaposlenih) tudi različno ceno. Stroški so lahko različno visoki, odvisni pa so predvsem od možnosti priskrbe, cene dolžniškega kapitala in finančnega vzvoda, torej od razmerja med uporabo lastniškega in dolžniškega kapitala. Razlike pri ugotavljanju cene posameznih vrst dolžniškega kapitala nastanejo predvsem zaradi bolj ali manj določene cene vrste dolžniškega kapitala. Včasih je izračun enostaven

36

(posojilo po stalni obrestni meri, očiščeno z vplivom davkov), včasih pa zahteven, ko je treba v ceno vrste dolžniškega kapitala vračunati ne le obrestno tveganje in tveganje spremembe obdavčitve, temveč tudi valutno, likvidnostno in mogoče tudi deželno tveganje, hkrati z gibanjem inflacije. Uporaba dolžniškega kapitala je praviloma in ne glede na vrsto dolžniškega kapitala vedno cenejša od uporabe lastniškega kapitala, in sicer že zaradi obresti kot stroška poslovanja, ki praviloma niso obdavčene kot dobiček, ki je lahko vir lastniškega kapitala. Pri stroških obresti, ki so v celoti priznani kot davčni odhodek, govorimo o »davčnem ščitu«, ki zmanjšuje davčno osnovo za obračun davka od dobička podjetja. Prednosti dolžniškega kapitala pred lastniškim so tudi, da lahko dolžniški kapital uporabimo glede na potrebe za določen čas in v določeni višini, ko pa poznamo njegovo ceno, lahko določimo optimalno mešanico uporabe dolžniškega in lastniškega kapitala. Med stroške uporabljenega dolžniškega kapitala ne štejemo samo stroškov obrestne mere, temveč tudi stroške plačilnega prometa in negativne tečajne razlike. Pri izračunu povprečnih stroškov finančne strukture najprej opredelimo obliko vira financiranja, vrsto sestavine lastniškega in dolžniškega kapitala ter določimo stroške posameznih sestavin. V naslednjem koraku določimo težo posameznega vira, ki jo izrazimo v višini odstotka. Sledi izračun vpliva davkov in drugih dejavnikov na ceno posameznega vira. Nato v skladu z določeno težo posameznega vira in njegovo ceno določimo povprečno ponderirano ceno uporabljenega ali želenega kapitala (WACC-weighted average cost of capital). Rezultat, ki ga dobimo z izračunom WACC za določeno podjetje, nato primerjamo s ceno kapitala na trgu ali povprečno donosnostjo kapitala, ovrednotimo odstopanja in lahko spremenimo finančno strukturo tako, da izključimo najdražje vrste posameznega vira. Uporaba dolgoročnega dolga lahko pomeni precejšne prednosti v poslovanju podjetja. Lahko pa njegova uporaba pomeni tudi velike težave pri poslovanju, če dolgoročni dolg ni smiselno in previdno uporabljen ali če se ekonomske razmere spremenijo. Podjetje s financiranjem z dolgom poveča donosnost kapitala, ki so ga v podjetje naložili lastniki takrat, kadar je donosnost naložbe podjetja financirane z dolgom večja kot so stroški dolga (obresti). Vedeti moramo, da velja tudi obratno. Na finančni vzvod pravzaprav vpliva struktura kapitala. Struktura kapitala nam pove, kolikšen delež predstavlja lastniško in kolikšen delež dolžniško financiranje podjetja. Čim večji je delež dolžniškega kapitala v celotnem kapitalu, tem večji je praviloma obseg s pogodbo določenih obresti. Optimalna struktura kapitala ni enaka za vsa podjetja. Na to vplivajo številni dejavniki. Praksa je pokazala, da podjetja dosežejo tako strukturo pri nekaj več kot 40 odstotkih dolžniškega kapitala. Lahko so tudi bistveno bolj zadolžena, pa še vedno zelo uspešna. Podjetje, ki se hvali, da je dobro, ker investira iz lastnega kapitala, potem ne izkorišča dovolj svojih sposobnosti za rast. Če lahko vlaga v projekte, ki so bolj donosni od stroškov kapitala in imajo managerji na voljo še neuresničene projekte, ki bi jih lahko z dodatnim zadolževanjem uresničili, bi podjetju lahko zagotovili hitrejšo rast, lastnikom pa večje bogastvo. Če projektov ni, je nekaj narobe s poslovodstvom in v tem primeru bi se lastniki

37

morali to zavedati. Ker so razmere na finančnih trgih tudi pri nas čedalje bolj normalne, zelo nizka zadolženost podjetij kaže na krizo idej in podjetništva v podjetjih in tudi na zunaj ni dobro znamenje o podjetju. Ciljna (optimalna) finančna struktura določenega podjetja je torej tista finančna struktura, ki maksimira ceno enot lastniškega kapitala podjetja in obenem ob ustrezni plačilni sposobnosti, omogoča najnižje možne stroške financiranja podjetja.

3.3 Finančni trg

Pri finančnih tokovih kot posledici finančnih razmerij je za podjetje pomembna njegova udeležba v prelivanju finančnih presežkov na področja finančnih primanjkljajev in narobe. Podjetje v svojem poslovanju včasih nastopa bolj kot povpraševalec po denarju in včasih bolj kot ponudnik denarja, odvisno od potreb glede financiranja poslovanja. To pomeni, da se podjetje na trgu denarja nenehno pojavlja kot povpraševalec ali ponudnik in da se financira ali investira s posredovanjem finančnega trga. Finančni trg predstavlja komercialno mrežo odnosov med ponudniki in povpraševalci denarnih sredstev in kapitala.

3.3.1 Pojem in členitev finančnega trga

Finančni trg je trg, na katerem pravne in fizične osebe plasirajo svoje finančne presežke ali najemajo dodatna finančna sredstva. Finančne presežke plasirajo, kadar razpoložljiva akumulacija presega naložbe v osnovna in obratna sredstva, najemajo pa finančna sredstva, kadar razpoložljiva akumulacija ne zadošča za naložbe. Finančni trg se običajno deli na trg kapitala in trg denarja; oba pa se delita na trg posojil in na trg vrednostnih papirjev. S trgom kapitala pojmujemo trg za transakcije finančnih sredstev dolgoročnega značaja, ki omogoča predvsem z vključitvijo vrednostnih papirjev kot spremljajočih instrumentov ponudnikom kapitala, da sklenjene vezave kapitala vsak čas prekinejo. Takšno izvajanje finančnih transakcij terja primerno organizacijsko obliko. Trg kapitala se deli na organiziran (institucionalizirani) in neorganiziran (prosti) trg kapitala. Institucionalizirani trg kapitala se ustrezno glede na vsebino vrednostnih papirjev in oblikovanje cen deli na trg dolžniških papirjev (obveznice) in trg lastniških papirjev (delnice), tako da je za vsak segment institucionaliziranega trga kapitala (uradni trg, urejeni trg in urejeni prosti trg) potrebna še nadaljnja členitev. Trg obveznic je nadalje možno deliti na trg obveznic z fiksno obrestno mero, na trg z variabilno obrestno mero in trg brezobrestnih obveznic. Trg lastniških vrednostnih papirjev pa je možno členiti na trg domačih delnic in trg inozemskih delnic. Poleg te delitve trga je možna še funkcionalna delitev na primarne trge kot trge prve izdaje vrednostnih papirjev in sekundarne trge, kjer se posluje z vrednostnimi papirji, ki so že v obtoku. Trg denarja je tisto področje, kjer se odvijajo kratkoročne denarne transakcije, kjer so močno udeležene banke. Bančni trg denarja obsega trgovanje z bančnim denarjem in kratkoročnimi vrednostnimi papirji med bankami. Trgovanje z bančnim denarjem je lahko v obliki dnevnega denarja, kjer si dajejo banke z enega dne na drugega na razpolago

38

denarna sredstva, ali v obliki terminskega denarja, kjer si banke odobravajo kratkoročne kredite na fiksne roke in brez posebnih zavarovanj. Vključevanje kratkoročnih vrednostnih papirjev na trg denarja povečuje njegovo fleksibilnost in istočasno odpravlja tudi likvidnostni riziko, ki je prisoten v denarnem poslovanju nasploh. Predmet poslovanja na tem trgu so predvsem različni vrednostni papirji, ki jih je mogoče diskontirati (menice, komercialni papirji, bančni akcepti, certifikati, blagajniški zapisi). Kratkoročne medbančne terjatve in obveznosti nastajajo predvsem zaradi kratkoročne likvidnostne izravnave in plačilnega prometa med bankami. V praksi deluje tako po svojem obsegu kot po svoji strukturi pomemben trg, ki je enakovreden trgoma denarja in kapitala. To je kreditni trg, ki vključuje na eni strani ves bančni sektor in sektor ostalih finančnih institucij, na drugi strani pa sektor gospodarstva in prebivalstva. Kreditni trg vključuje kratkoročne, srednjeročne ter dolgoročne kredite in se odvija preko bank kot medbančni trg in trg kreditov v nebančnem sektorju. Kreditni trg, ki se odvija preko ostalih finančnih institucij, je po svojem obsegu manjši in manj razvit. Za razmerja financ podjetja s trgom kapitala in trgom denarja lahko ugotovimo, da so le-ta praviloma institucionalizirana: v primeru trga kapitala prek borznega trgovanja dolžniških ter upniških (lastniških) vrednostnih papirjev in v primeru trga denarja prek bančnega trgovanja z denarjem, ki se nato skupaj s trgom kapitala pojavlja kot kreditni trg (z vsemi možnimi oblikami) v bankah in drugih finančnih ter nefinančnih institucijah (tudi podjetjih). Finančno okolje podjetja, iz katerega se podjetje financira in v katerega investira, niso le banke, ki kreditirajo podjetje ali depozitno vodijo denar podjetja, temveč tudi nebančne institucije, ki financirajo podjetje kot lastniki podjetja, kot tržni udeleženci ali kot država s povratnimi ali nepovratnimi sredstvi. Takšne nebančne vendar finančne institucije so zavarovalnice, investicijski skladi, vzajemni skladi, pokojninski skladi itd. Urejanje razmerij podjetniških financ s finančnim okoljem praviloma poteka po tržnih načelih, pri čemer sta uravnavanje obsega in sestava denarja v narodnem gospodarstvu urejena prek države ali prek centralne banke. Centralna banka vodi denarno politiko z uravnavanjem količine denarja preko poslovnobančnega sistema države ter tečajno politiko domače valute nasproti pomembnejšim tujim valutam. Pomemben del finančnega tržišča je trgovanje z devizami, kjer se mnogokrat trguje z mnogokrat večjimi zneski kot na primer na trgu kapitala. Predmet trgovanja so devize. Deviza je denarna terjatev v tuji valuti do tuje osebe. Bistvena naloga deviznega trga je povezovati nacionalna devizna tržišča, na katerih se ponudba in povpraševanje po devizah ne bi mogla vedno ujemati. Sem sodita medbančna devizna trgovina in menjava s klienti. Trženje izvajajo na obeh ravneh banke kot devizni trgovci, nebančne finančne ustanove, podjetja, posamezniki, špekulanti in centralne banke. Dobiček ustvarjajo z razliko v ceni med nakupom in prodajo deviz. Podjetje uporablja devizno tržišče za odvijanje komercialnih ali kapitalnih transakcij in zaradi odpravljanja valutnega tveganja. Praviloma so mu instrumenti deviznega trga dostopni s posredovanjem poslovnih bank. Finančni trg temelji na finančnih tokovih, ki nastajajo zaradi ponudbe in povpraševanja po finančnih sredstvih, le-to pa nastaja zaradi finančnih presežkov in primanjkljajev. To je

39

eden izmed motivov za prelivanje finančnih sredstev. Drugi so še: pričakovan donos, možnosti transformacije finančnih sredstev, zmanjševanje rizikov in drugo. Vsi, ki želijo sodelovati na finančnem trgu, morajo poznati zakonitosti delovanja določenega trga, ker le tako bodo lahko izkoristili v celoti tiste prednosti trga, ki ustrezajo njihovim interesom. Poleg tega se finančni trg še deli na nacionalni (domači) in internacionalni (mednarodni) finančni trg. Nacionalni finančni trg se odvija v mejah določene države, medtem ko se internacionalni trg odvija preko meja ene same države. Mednarodni finančni trg tako obsega vsoto vseh finančnih transakcij, ki se opravljajo preko državnih meja. Mednarodni finančni trg je možno prav tako členiti na mednarodni trg kapitala, denarja in kredita. Mednarodni odnosi na finančnem trgu nastajajo takrat, ko se odvijajo finančne transakcije med dvema bankama, med dvema ali več centralnimi bankami ter med bankami in podjetji, pri čemer ima vsak poslovni partner svoj sedež v drugi državi. Značilnost sodobnega mednarodnega finančnega trga je njegova odprtost oziroma vse večja povezava nacionalnih finančnih trgov.

3.3.2 Ponudba in povpraševanje na finančnem trgu

Za finančni trg veljajo isti pogoji kot za vsak drug trg. Elementi trga, kot so konkurenca, ponudba in povpraševanje, cena, so tudi na finančnem trgu prisotni, tako da udeleženci na tem trgu (podjetja, banke, prebivalstvo) s svojimi akcijami in reakcijami odločajo o dogajanju na tem trgu. Prisotne so specifičnosti, ki sicer niso karakteristične za ostale trge, zaradi tega, ker se na finančnem trgu trguje s finančnimi sredstvi, ki ni proizvedljivo v neomejenih količinah, ampak je narodnemu gospodarstvu dano v določenem obsegu. Finančne institucije si torej v procesu svojega poslovanja prizadevajo pridobiti čim več sredstev, kajti od tega je odvisen njihov ekonomski obstoj in razvoj. Konkurenca sili finančne institucije k fleksibilnemu ravnanju na področju ponudbe finančnih storitev in k uporabi vsega razpoložljivega instrumentarija za zadovoljevanje potreb strank. Konkurenca omogoča povpraševalcem kvalitetno in kvantitetno ustrezne finančne storitve ob primernih cenah. Prav tako trg sam poskrbi za ekonomsko učinkovito alokacijo akumulacije, ker konkurenca sama po sebi izključuje zgrešene investicije. Finančne institucije si na finančnem trgu konkurirajo z boljšo ponudbo storitev in s cenami, ki na finančnem trgu predstavljajo obrestno mero in provizijo. Poleg tega gredo celo tako daleč, da opravljajo za svoje stranke storitve, ki sploh ne sodijo med tipične storitve finančnega trga. Opravljajo jih zato, da bi pritegnile stranke, saj pri tem računajo na princip hišne banke. Pomembno vlogo v konkurenčnem boju finančnih institucij imajo inovacijski procesi. Institucija, ki ne sledi inovacijam, postane zastarela in izgublja pozicije na finančnem trgu. Ponudba in povpraševanje sta temelj vsakega trga. Za delovanje trga so potrebni finančni presežki in finančni primanjkljaji. Subjekti s finančnimi presežki so tisti, katerih skupni prilivi presegajo skupne odlive v določenem času in obratno, subjekti s finančnimi primanjkljaji so tisti, katerih odlivi so večji od prilivov v določenem času. Osnovni ponudniki kot tudi povpraševalci finančnih sredstev so posamezni gospodarski in negospodarski subjekti (podjetja, združbe, prebivalci, gospodinjstva itd.). Ponudnike in povpraševalce lahko razdelimo na sektorje v narodnem gospodarstvu: država,

40

gospodarstvo in prebivalstvo. Sektor prebivalstva je neto ponudnik finančnih sredstev na finančnem trgu in s tem praviloma v vseh narodnih gospodarstvih pospeševalec gospodarskega razvoja. Sektor države in sektor gospodarstva sta praviloma neto povpraševalca po finančnih sredstvih na finančnem trgu. Nagnjenost k varčevanju prebivalstva izvira dejansko iz njegove narave, ki vključuje skrb za varno prihodnost., ustvarjanje trajnega premoženja, zadovoljevanje specifičnih potreb in želja, zavarovanje, ter presežek prihodkov nad izdatki. Obseg varčevanja pa je odvisen od sposobnosti varčevanja, pripravljenosti na varčevanje (obrestne mere), možnosti za varčevanje (razvitosti finančne strukture), stabilnosti valute, davčne politike in investiranja. Ponudniki finančnih sredstev na finančnem trgu pričakujejo za svojo privarčevano akumulacijo določen donos, ki je izražen v obrestni meri. Ponudba in povpraševanje na finančnem trgu sta odvisna od obrestne mere, hkrati pa se obrestna mera oblikuje po ponudbi in povpraševanju. Obrestna mera bo nižja, če bo vsota ponujenih sredstev večja in obratno, obrestna mera bo višja, če bo povpraševanje večje od ponudbe. Rast obrestnih mer zmanjšuje obseg povpraševanja po finančnih sredstvih. Povpraševalci (podjetja) uporabljajo izposojeno tujo akumulacijo za financiranje realnih naložb, kadar imajo te večjo stopnjo donosa kot je obrestna mera. Če tega ni, ne bodo najemali finančnih sredstev na finančnem trgu, temveč se bodo prilagodili lastnim zmožnostim (samofinanciranje).

41

4 BANČNI KREDIT KOT ZUNANJI VIR FINANCIRANJA

4.1 Bančni sistem

Bančni sistem je v smiselno celoto povezana skupnost različnih bank v narodnem gospodarstvu. Število bank ni v naprej določeno, ampak je odvisno od potreb gospodarstva in prebivalstva po bančnih storitvah. Bančni sistemi so po posameznih državah različni, tako kot se posamezne države med seboj razlikujejo. Pri tem ne gre toliko za politično kot za gospodarsko razlikovanje. Ker so banke gospodarski subjekti, so podvržene tudi gospodarski strukturi v določeni državi. Čim bolj stanovitno je gospodarstvo, tem manj je potrebno spreminjati bančni sistem.

4.1.1 Cilji poslovanja banke

Banke lahko imajo danes zelo različne cilje. Z vidika poslovanja banke kot mikroekonomske organizacije šteje sodobna bančna teorija med cilje tako tiste, ki jih je možno v svoji končni realizaciji izraziti vrednostno, kot tudi tiste, katerih konkretizacija nima svojega vrednostnega izraza. Prvim pravimo, da so ekonomski cilji, ker se izkazujejo kot finančni rezultati, drugi pa so neekonomski, ker jih praviloma ni mogoče izkazati v finančni obliki. Med ekonomske cilje se štejeta rentabilnost in gospodarska rast banke, medtem ko med neekonomske cilje sodijo cilji, ki jih bankam postavljajo njihove članice in image banke. Za likvidnost in varnost banke prevladuje mnenje, da nista cilja ampak stroga stranska pogoja poslovanja banke, ki lahko pospešujeta ali zavirata doseganje temeljnih ciljev poslovanja banke. Ekonomski cilji se kažejo v finančnem rezultatu kot dobiček banke ali kot porast bilančne vsote, ki je posledica povečanega obsega poslovanja. Le banka, ki je rentabilna in povečuje obseg svojega poslovanja, gospodarsko raste in s tem omogoča tudi hitrejšo rast svojega gospodarskega okolja. Rentabilnost je temeljni cilj poslovanja banke. Banka ustvarja v svojem poslovanju prihodke, ki se oblikujejo iz obresti od danih kreditov, provizij in drugih plačil za bančne storitve. Pri svojem poslovanju ustvarja tudi stroške ali odhodke. Sem sodijo predvsem obresti na depozite, hranilne vloge in prejete kredite, obračunana amortizacija, stroški opreme itd. Večjo rentabilnost banke je možno doseči z večanjem prihodka (uporaba najvišjih možnih aktivnih obrestnih mer in provizij) in z zmanjševanjem stroškov ali odhodkov (znižanje pasivnih obrestnih mer in stroškov produkcijskih faktorjev). Drugi ekonomski cilj banke je gospodarska rast, ki se kaže v povečani količini opravljenih storitev in povečani strukturi bančnih storitev. Banka, ki ima zaupanje gospodarstva in prebivalstva, povečuje zaradi tega obseg poslov in uvaja glede na potrebe povsem nove storitve. Za kazalnik gospodarske rasti se šteje porast bilančne vsote. Neekonomski cilji so tisti, ki jih ni mogoče vrednostno izraziti in ponavadi povzročajo izpad prihodka banke in ne povečujejo njene rentabilnosti. To se dogaja pri ciljih družbenopolitične narave. Posebna vrsta cilja je image banke, ki pomeni zaupanje v banko.

42

Ker banka izvaja rokovno in količinsko transformacijo finančnih sredstev tako, da mobilizira prosta denarna sredstva prebivalstva in gospodarstva, si mora pridobiti njuno zaupanje. Poleg tega je za banko še pomembno zagotavljanje likvidnosti, varnost in hitrost opravljanja finančnih transakcij.

4.1.2 Riziki bančnega poslovanja

S finančnimi posli so vedno tesno povezani riziki. Glavne značilnosti rizika so negotovost nastanka poslovnega dogodka ali pojava, nezmožnost njegove preprečitve in tudi nejasnost glede morebitne višine škode, ki bi nastala zaradi nastopa rizika. Riziko je zato nevarnost neuspeha v poslovanju, pri čemer je nastanek poslovnega pojava ali dogodka negotov. Riziki imajo v bančnem poslovanju specifični značaj zaradi predmeta, s katerim banka posluje (denar). Zaradi tega nastajajo riziki predvsem v poslovnem področju banke. Riziki poslovnega področja so: likvidnostni riziko, riziko izpada terjatev, riziko spremembe vrednosti denarja, obrestnih mer in tečajni riziko. Likvidnost podjetja ali banke pomeni sposobnost pravočasno opravljati plačilne obveznosti. Za banko je likvidnost nujni pogoj poslovanja, zato ima oblikovane primarne, sekundarne in terciarne likvidnostne rezerve. Osrednje mesto med riziki banke zavzema riziko izpada terjatev. S tem je mišljena nevarnost delne ali popolne izgube terjatev. Pretežni del terjatev predstavljajo krediti, obresti, provizije in drugi stroški v zvezi s kreditnim poslom, katere kreditojemalci ne bodo vrnili oziroma plačali. V ta namen banka oblikuje sklade in rezerve. Izpade omeji z razpršitvijo kreditnega rizika v časovnem in prostorskem pogledu, glede na zavarovanje in vrste kreditov, po višini kredita in s povezovanjem v bančni konzorcij. Riziko spremembe vrednosti denarja se imenuje tudi inflacijski riziko, ker nastaja zaradi inflacije v narodnem gospodarstvu. V tem primeru se bančne terjatve razvrednotijo vzporedno z inflacijsko stopnjo. Za ohranitev realne vrednosti terjatev pri padajoči vrednosti denarja si banka pomaga z obrestovanjem, uravnavanjem terjatev in obveznosti ter z uporabo zaščitnih klavzul. Riziko obrestnih mer nastane pri nepredvidenih spremembah pasivnih in aktivnih obrestnih merah. Tečajni riziki so povezani s tujimi plačilnimi sredstvi. Izgube, ki pri tem nastajajo, izvirajo iz razvrednotenja domače valute proti tujim. Največji tečajni riziki nastajajo na področju mednarodnega kreditnega poslovanja. Za jemalca kredita velja, da porast tečaja tuje valute pomeni izgubo v višini porasta tečaja; padec tečaja tuje valute pomeni dobiček. Za dajalca kredita velja ravno nasprotno. Tisti dajalec ali jemalec kredita, za katerega je valuta kredita domača, ne bo pri spremembi tečajev imel niti izgube niti dobička, ker ni potrebna devizna transakcija. Poleg rizikov poslovnega področja so prisotni tudi riziki tehnično organizacijskega področja, ki nastajajo zaradi faktorja dela in sredstev. Sem se štejejo napake strokovnih kadrov, poneverbe, kraje in nepravilno izbrana sredstva. Vsekakor je te rizike lažje odpravljati kot rizike na poslovnem področju in sicer z uvedbo kontrolnih mehanizmov in uporabo sodobne informacijske tehnologije.

43

4.2 Kreditne storitve

Kreditne storitve so vse tiste, s pomočjo katerih banka plasira svoj denar. Oblike in načini plasiranja so različni in so odvisni od potreb na finančnem trgu. Oblike temeljijo na vnaprej opredeljenih potrebah bančnih komitentov po finančnih sredstvih na eni strani in na potrebah bank v zvezi z realnim zavarovanjem kreditov na drugi. Nenehne inovacije bančnih storitev vodijo do novih poslovnih oblik kreditiranja (faktoring, packing), sočasno pa do opuščanja nekaterih starejših oblik (blagovni lombard). Potreba po inovacijah bančnih poslov naših bank je izredno aktualna, kajti modernejše oblike omogočajo tudi večjo učinkovitost razpoložljivih finančnih sredstev.

4.2.1 Funkcija kredita z vidika podjetja

Podjetje povprašuje po kreditih zaradi pričakovanega učinka tujega financiranja. Odločujoče je razmerje med lastnimi in tujimi finančnimi sredstvi in pa obrestno mero za tuja finančna sredstva. Ob nižji obrestni meri od inflacijske stopnje je povpraševanje večje in najemanje kreditov za podjetje ekonomsko zanimivo. Povpraševanje je veliko tudi takrat, ko je akumulacija nizka. Prednost bančnega posojila je v tem, da imamo v določenem trenutku na razpolago dovolj likvidnostnih sredstev, npr. za nabavo materiala in lahko takoj začnemo proizvajati. Tako lahko prej ustvarimo dobiček in ne čakamo na dotok lastnega kapitala (samofinanciranje) ter ne zamudimo ugodne priložnosti prodaje svojega izdelka na zanimivem trgu. Kratkoročna posojila, ki so praviloma krajša od enega leta so najpogosteje namenjena za nabavo gibljivih sredstev (materiala, surovin, premostitvenih kreditov). Dolgoročna posojila, ki so daljša od enega leta, so potrebna za financiranje naložb v opredmetena osnovna sredstva in trajnih vlaganj v gibljiva sredstva. Nameni posojil so lahko: gradnja novega obrata, razširitev obratovanja, racionalizacija ali izboljšanje organizacije podjetja, prebroditev finančnih težav, sanacija, fuzija in drugo. Za podjetje Kovintrade je bil in bo kredit tudi v prihodnje še vedno pomemben zunanji vir financiranja podjetja tako na krajši kot daljši rok. Ko gre za zadolžitev pri banki, mora podjetje proučiti kreditne pogoje domačih in tujih bank. Pri tem mora misliti na to, kakšna bo cena kredita, kakšna bo modaliteta vračanja kredita, ali banka nudi moratorij pri vračanju, kako se pričetek in način vračanja ujemata s pričakovanim denarnim tokom podjetja in kakšno zavarovanje kredita banka zahteva. Ko gre za stroške bančnega kredita, mora podjetje upoštevati poleg višine obrestne mere, ki je odvisna od tega, v kateri bonitetni razred bo banka podjetje uvrstila, še stroške rezervacije sredstev in stroške odobritve kredita. Podjetje Kovintrade ima dobro boniteto in s tem dobra izhodišča za pogajanja glede višine obrestne mere in stroškov najema kredita.

44

4.2.2 Oblike bančnih kreditov

Poslovne oblike kreditiranja bank so se razvile v dolgotrajni bančni praksi in se nenehno izpolnjujejo, nastajajo nove in izginjajo stare. To je zakonitost inovacijskega procesa v bankah, ki iščejo vedno nove poti do svojih komitentov s ponudbo boljših, ustreznejših in učinkovitejših storitev. Pri tem je v ospredju vidik prihodkov in stroškov, zavarovanje rizika ter likvidnostni vidik. Posamezne oblike kreditiranja se lahko razčlenjujejo še v številne podoblike, ki jih ni mogoče vse navesti. Poslovne oblike bančnih kreditov so: kredit na tekoči oziroma žiro račun (transakcijski račun), menični kredit (eskontni, akceptni, remboursni, negociacijski in packing kredit), lombardni in avalni kredit, faktoring, investicijski ter hipotekarni kredit. Kredit na tekoči račun (transakcijski račun) Transakcijski račun je temeljna tehnično finančna povezava komitenta z banko. Z njim se opravljajo vse finančne transakcije vključno s kreditno. Banka odobri kreditojemalcu določeno višino kredita na podlagi presoje kreditne sposobnosti in določenih zavarovanj. Kreditojemalec nato črpa del kredita tako, da poveča dobroimetje na transakcijskem računu. Obresti se plačujejo samo za črpan del kredita. Ponavadi banka ne določi namena porabe kredita, zato je njegova uporabnost izredno široka. Kredit je namenjen za kratkoročno financiranje poslovnega procesa ali za premostitev likvidnostnih težav. Ker pa obratna sredstva nenehno krožijo in jih je potrebno vedno znova financirati, pride do dolgoročne uporabe teh kreditov, zato se ti krediti vedno znova obnavljajo. Menični krediti Menični krediti temeljijo na menici, to je abstraktni vrednostni papir, ki je že sam po sebi povezan s kreditnim odnosom med prodajalcem in kupcem v blagovni menjavi, med pravnimi in fizičnimi osebami pri indosiranju menice, z banko pri odkupu in akceptiranju menice, med posameznimi udeleženci terjatve iz menice. Temeljni obliki meničnega kredita sta eskontni in akceptni kredit. Izpeljanke nevedenih pa so: remboursni, negociacijski in packing kredit. Pri eskontnem kreditu gre za eskont menice, ki jo komitent predloži banki. To pomeni odkup menice pred njeno dospelostjo. Pri eskontu menice se od zneska, na katerega se menica glasi, odšteje določeni znesek, ki se imenuje eskont ali diskont in vsebuje znesek nedospelih obresti, stroškov in provizije. Razliko banka nakaže komitentu. Možna je tudi druga tehnična izvedba, da banka izplača celotni znesek, komitent pa plača obresti, provizijo in druge stroške posebej. V obeh primerih si banka ob roku zapadlosti menice povrne znesek, na katerega se menica glasi. Komitent se z banko že poprej dogovori, da bo eskontirala njegove menice do določene višine. Banka lahko eskontirane menice reeskontira pri centralni banki ali pa jih hrani v svojem meničnem portfelju, vendar mora skrbeti, da bodo pred dospelostjo pravočasno predložene v plačilo. Pri izvoznih, uvoznih in tranzitnih blagovnih poslih je uporaba menice običajna.

45

Pri akceptnem kreditu banka akceptira nanjo trasirano menico, ki jo v okviru dogovorjenega zneska (akceptne linije) izdal njen komitent pod pogojem, da bo pred zapadlostjo menice priskrbel kritje. Menico z bančnim akceptom podjetje uporabi po svoji potrebi in presoji. Banka postane s tem, ko akceptira menico, glavna dolžnica. Vendar prevzame samo obvezo, svoja finančna sredstva bo uporabila samo v primeru, ko komitent ne bo pravočasno priskrbel kritja. Zato banka daje te kredite samo komitentom z najvišjo boniteto. Pri tej vrsti kredita komitent ne prejme denarja, temveč mu banka daje na voljo svojo kreditno sposobnost. Pri tem si banka zaračuna provizijo. Remboursni kredit se kot posebna oblika akceptnega kredita uporablja predvsem v čezmorski blagovni menjavi. Na akcept menice banka pristane le na podlagi dokumentov. Remboursni kredit se izvede tako, da remboursna banka na račun uvoznika in njegove banke akceptira nanjo trasirano menico izvoznika ob predaji dokumentov. Izvoznik pride na podlagi akceptirane menice do finančnih sredstev tako, da akceptirano menico eskontira pri lastni ali pri drugi banki. V večini primerov se remboursni kredit kombinira z dokumentarnim akreditivom. Pri tem pooblasti uvoznik svojo banko (akreditivno banko), da se izvozniku akceptira menica, če le-ta predloži ustrezne dokumente. Ker banke v mednarodnih poslovnih odnosih uporabljajo svojo korespondenčno mrežo, ne akceptira menice izvozniku banka (akreditivna) uvoznika, temveč banka (remboursna) izvoznika. Izvoznik tako ne čaka na plačilo do trenutka, ko je blago z ladjo prispelo čez morje, temveč ga dobi takoj po vkrcanju na ladjo. Uvoznik pa zopet opravi plačilo šele takrat, ko blago že prispe. Negociacijski krediti so se razvili kot posebna tehnika pri eskontnih kreditih v zunanji trgovini. Pri tem se omogoči izvozniku eskontiranje trasirane menice, ki jo je sam izdal. To se izvede tako, da pooblasti uvoznik neko banko za odkup trasirane menice. Uporabljajo se v dve temeljni obliki. Pri »authority to purchase« pooblasti uvoznikova banka svojo korespondenčno banko v tujini, da odkupi skupaj z dokumenti menico, ki jo je izvoznik trasiral na uvoznika. Pri »order to negotiate« naloži uvoznikov banka svoji korespondenčni banki v tujini, da odkupi skupaj z dokumenti menico, ki jo je izvoznik trasiral na korespondenčno banko. O packing kreditu govorimo, če pogoji iz odprtega akreditiva pooblaščajo izvoznikovo banko, da temu del akreditivnega zneska izplača že pred predložitvijo dokumentov. Pogoji, da lahko izvoznikova banka akreditiv predčasno izplača, so v akreditivu določeni s posebnimi klavzulami. Lombardni kredit Glavna značilnost lombardnega kredita je v jamstvih, ki jih komitenti dajejo banki. Jamstva so pri tem kreditu prenosljive narave in se dajejo v obliki vrednostnih papirjev (lombard vrednostnih papirjev), blaga (lombard blaga) in plemenitih kovin (lombard plemenitih kovin). Postopek dajanja tega kredita je dokaj enostaven in kratek, omejen z ugotavljanjem vrednosti zastavljenega blaga, vrednostnih papirjev in možnostjo njihovega vnovčevanja. Lombard vrednostnih papirjev je daleč najbolj razširjena oblika tega kredita, saj so stroški zastavljanja znatno nižji kot pri lombardu blaga, kjer se pojavijo stroški skladiščenja v javnem skladišču. Poleg tega je možno zastavljene vrednostne papirje

46

uporabiti kot sekundarno likvidnostno rezervo in jih po potrebi refinancirati pri centralni banki. Avalni kredit O avalnem kreditu govorimo, če banka po nalogu svojega komitenta prevzame jamstvo ali garancijo tretji osebi, da bo poravnala določene obveznosti, če tega ne bo storil njen komitent. Enako kot pri akceptnem kreditu banka v trenutku avala ne daje denarja, ampak nastopa kot garant za svojega komitenta in daje svojo kreditno sposobnost. Avalne kredite daje le komitentom z visoko boniteto. Banka jamči za najrazličnejše obveznosti svojih komitentov, zato so znani različni avali: menični, blagovni, zunanjetrgovinski, konosamentni, investicijski avali in drugi. Aval je vedno dan v pisni obliki, banka si zaračuna le provizijo. Faktoring Faktoring je posebna vrsta kredita, s katerim se ukvarjajo posebne finančne institucije, med njimi se pojavljajo tudi banke. S faktoringom je mišljen postopek, ko specializirana institucija (faktor) odkupi terjatve komitenta iz blagovnega prometa, pri čemer prej preveri boniteto dolžnikov. S tem namreč prevzame nalogo izterjati dolg in rizik, če dolg ne bo plačan. Stroški, ki se pojavljajo pri faktoringu, so obresti, provizije in rizične premije. Investicijski kredit Investicijski kredit je dolgoročna oblika kredita in je namenjen za investicijske naložbe. V podjetjih so to naložbe v osnovna in trajna obratna sredstva. O njem govorimo takrat, ko banka ne prejme posebnih zavarovanj, temveč ji za zavarovanje rabi le kreditna pogodba. Je najenostavnejša oblika dolgoročnega bančnega kredita. Zaradi večjega tveganja, banka zahteva podrobno dokumentacijo o investiciji. Podjetje mora predložiti banki tudi potrjen investicijski program, predračun amortizacije, zaključni račun za preteklo leto, zadnji periodični obračun in drugo dokumentacijo, ki jo zahteva banka za presojo kreditne sposobnosti in učinkov nove investicije. Kredit se odplačuje po anuitetnem planu v enakih polletnih ali letnih zneskih. Hipotekarni kredit Hipoteka pomeni v splošnem pomenu zastavno pravico na nepremičnini. Hipotekarni kredit je s hipoteko zavarovana bančna terjatev. Namenjen je predvsem za financiranje gradbene dejavnosti.Višina hipotekarnega kredita ni toliko odvisna od kreditojemalčeve kreditne sposobnosti, marveč predvsem od vrednosti nepremičnine, ki rabi za kritje kredita. Banka si pri tem kreditu pridobi zastavno pravico z vknjižbo v zemljiško knjigo. Daje ga za čas od 15 do 30 let.

47

4.3 Inovacije bančnih storitev

Inovacijski procesi na bančnem področju niso bili zelo intenzivni. Šele v zadnjem času se zaradi vse večje tržne usmeritve bank stanje v svetovnem bančništvu spreminja. Banke se pospešeno lotevajo inovacij svojih storitev, tako da je ponudba storitev vse bolj heterogena in prilagojena potrebam bančnih komitentov. Inovacije v bančnih storitvah so nujne. Banke, ki želijo slediti razvoju in poslovati za svoje komitente učinkovito in z nizkimi stroški, so prisiljene uvajati novo tehnologijo in uporabljati nove organizacijske prijeme.

4.3.1 Oblike inovacij

Inovacije v bankah se ne izvajajo vedno v enakih oblikah. Do različnih oblik so pripeljale različne potrebe in pa različni cilji, ki jih banke zasledujejo v svoji poslovni politiki. Naše banke lahko izkoristijo različne oblike inovacijskih postopkov ter substituirajo izpade dohodkov pri nekaterih poslih z dohodki pri drugih. Oblike inovacijskih procesov so: diverzifikacija in diferenciacija storitev, variacija in modifikacija storitev ter storitveni paketi. Diverzifikacija storitev pomeni razširitev ponudbe bančnih storitev na nove, drugačne vrste, z uvajanjem novih poslov in povečevanjem raznovrstnosti v bančni ponudbi. O diverzifikacijskem procesu govorimo takrat, ko gre za storitev, s katero se uvaja nova funkcija v poslovanju banke ali za storitev, ki dopolnjuje že obstoječe funkcije. Diferenciacija storitev pomeni uvajanje novih storitev v okviru že obstoječih bančnih funkcij. Kot primer lahko navedemo uvedbo nove oblike kredita v programu kreditiranja. Med diverzifikacijo in diferenciacijo so le niansne razlike. Variacija in modifikacija storitev pomeni večje ali manjše spreminjanje značilnosti posameznih bančnih storitev. Pri tem stare oblike storitev nadomestijo nove v prilagojeni obliki. V praksi je polno takih modifikacij bančnih storitev, ker so posledica tekoče poslovne politike banke in prilaganja tekočim gospodarskim gibanjem. Storitveni paketi pomenijo kombinacijo vpeljanih bančnih storitev. Banka ponudi storitvene pakete takrat, ko gre za specifično reševanje problemov finančne narave njenih komitentov. Odločitve o inovacijah v bankah izhajajo iz dolgoročnega planiranja in razvoja banke. Izhajajo iz ciljev bank kot so rentabilnost, gospodarska rast, image in zadovoljevanje splošnogospodarskih potreb. Inovacijski procesi so dolgotrajni postopki in že zaradi racionalizacije trajne narave.

4.3.2 Diverzifikacija bančnih storitev

K diverzificiranju storitev sili banke konkurenca, ki je vse bolj neusmiljena in se kot taka kaže tudi v našem bančnem sistemu. Banke se zato vse bolj prilagajajo komitentu na vseh treh področjih povpraševanja po bančnih storitvah, ki so: povpraševanje po naložbenih oblikah, po kreditih in po storitvah v ožjem pomenu. Zadovoljitev navedenih povpraševanj se praviloma izvaja z enega mesta in velja princip »hišne banke«. Tudi za slovenski bančni sistem je značilno, da banke sprejemajo tržna načela poslovanja, prisotna je že izredno

48

močna konkurenca med bankami in to sili banke k novim storitvam. V ospredju je nujnost diverzifikacije storitev, kajti banka, ki se ne prilagaja novim dosežkom na poslovnem, organizacijskem in tehnološkem področju, hitro stagnira, kajti komitenti se vedno obračajo k tisti banki, ki ponuja razvitejše, popolnejše in cenejše storitve. V slovenskem bančnem sektorju je pojav diverzifikacije zlasti močan po osamosvojitvi, kajti uvesti je bilo potrebno nekatere storitve, ki so v razvitih bančnih sistemih že znane in uveljavljene. Predvsem razvoj informacijske tehnologije je v bančnem sektorju povzročil revolucionarne spremembe. Vendar ne zadoščajo samo nova tehnologija in novi organizacijski prijemi, tudi novi prijemi v financiranju gospodarskih struktur terjajo od bank inovacijsko miselnost tako na področju naložbenih in kreditnih oblik kot tudi na področju plačilnega prometa.

4.3.3 Politika bančnih storitev

Banka lahko ugotovi potrebe po diverzifikaciji svojih storitev na podlagi intenzivnega spremljanja in opazovanja svojega okolja in njegovega spreminjanja. Ideje, kako je možno in potrebno spremeniti ter dopolniti program storitev, izhajajo predvsem iz: • inovacijskih procesov drugih, predvsem sorodnih bank, • inovacijske politike sorodnih finančnih institucij, • inovacijskih aktivnosti tujih bank in njihovih dosežkov v bančnih storitvah, • lastnih raziskav na področju potreb in obnašanja komitentov, • obnovitev starih idej in zamisli ter prenovitev nekaterih že opuščenih storitev. Predloge za diverzificiranje storitev posredujejo torej že uporabniki bančnih storitev, bančni management in drugi strokovni delavci v banki, ki so s strokovnega vidika podrobno seznanjeni z informacijami o možnostih prilagajanja bančnega poslovanja novim potrebam. Pri politiki bančnih storitev izhajajo banke v svetu danes iz načela zadovoljevanja komitentovih finančnih potreb iz enega mesta. Raziskave in praksa so pokazale, da kažejo bančni komitenti danes vse manj pripravljenosti zadovoljevati svoje finančne potrebe izven svoje matične banke. Od nje pričakujejo, da se vključuje v razreševanje njihovih finančnih problemov in to kompleksno za vse posle in ne samo za nekatere. To banki omogoča realizacijo storitvenih paketov. Kljub nekaterim slabostim, ki jih ima finančno poslovanje z enega mesta, pa je prednost za banko tudi v tem, da so vse potrebe komitenta koncentrirane na enem mestu, kar poenostavlja in racionalizira delo pri ocenjevanju posameznih komitentovih potreb in poenostavlja uporabo različnih informacij za vsakega posameznega komitenta. Pravilna politika bančnih storitev je za banko glede odnosov z njenimi komitenti izrednega pomena. Bančna zvestoba je priučena in je nastala z tesnim sodelovanjem banke in komitenta. Politika bančnih storitev lahko tako zvestobo omaje, če banka ne sledi novim poslovnim prijemom in ne uvaja nove sodobne tehnologije, ki pomeni racionalnejšo in cenejšo ponudbo bančnih storitev. Glede na odnose z bankami lahko komitente razdelimo v tri skupine: • komitenti, ki imajo poslovne odnose samo z matično banko, • komitenti, ki imajo enake poslovne odnose z različnimi bankami,

49

• komitenti, ki se držijo matične banke in ki po potrebi uporabljajo tudi storitve drugih bank.

Raziskave so pokazale, da je najštevilnejša prva skupina, tik za njo je tretja, najmanj je komitentov, ki enako uporabljajo storitve različnih bank. Ta odnos se lahko bistveno spremeni v odvisnosti politike banke do diverzifikacij, pri čemer banke s pozitivnim nagnenjem pridobivajo nove komitente, banke z negativnim nagnjenjem pa jih izgubljajo, kljub tezi o bančni zvestobi. Kljub temu je vpliv omejitvenih faktorjev (splošnogospodarski, pravnonormativni, družbenopolitični, velikost banke, prilagoditvena sposobnost strokovnih kadrov) v naših razmerah še vedno močan pri tem, da bi banke hitreje sprejemale diverzifikacijo storitev. Zato je med bankami v svetu in našimi bankami še vedno določeno neskladje. Kovintrade ne moremo uvrstiti v nobeno od naštetih skupin. Družba poslovno sodeluje s kar devetimi bankami, med njimi sta dve tuji. Največ sodeluje s tremi bankami, pri katerih uporablja raznovrstne bančne storitve, z drugimi pa je obseg sodelovanja manjši. Zajema ali samo storitve plačilnega prometa ali samo najem kratkoročnega kredita. Ko podjetje potrebuje določeno storitev, izbere tisto banko, ki to storitev ponuja po najnižji ceni in ustrezni kakovosti.

50

5 POSEBNOST BANČNEGA FINANCIRANJA ZUNANJETRGOVINSKE DEJAVNOSTI

Financiranje zunanje trgovine ni preprosta dejavnost. V veliki meri imamo opravka s standardiziranimi prijemi, tehnikami in postopki, ki kljub tipiziranosti dovoljujejo krojenje posameznega posla po konkretnih potrebah udeleženih partnerjev. Tako je zaradi bogastva finančnih oblik, različnih zmožnosti in želja udeležencev, predvsem pa zavoljo rizičnosti zunanje trgovine. Mednarodna trgovina je menjava med dvema ali več državami, ki imajo različne valute, pravne sisteme, običaje, delovne navade in podobno. Med partnerjema je carinska in politična meja, da je transportna pot običajno daljša in da mora nekdo financirati blagovno pošiljko tudi v času, ko je blago na poti. Pojavi se breme financiranja in riziko, ki se izraža kot nevarnost delnega ali popolnega uničenja blaga, zmanjšanja vrednosti, slabše kvalitete in drugo. Riziki izvirajo prav iz bremena financiranja, slabše informiranosti o tujem partnerju in da je potrebno nacionalno valuto pretvarjati v drugo valuto. Nekatere metode financiranja zunanje trgovine so ustaljene, rutinske, vendar so jedro mednarodnih financ. Ključne spremenljivke okolja so izredno nepredvidljive in zaradi tega se lahko docela standardna transakcija mimogrede ponesreči in povzroči poslovno škodo. V pomoč so banke, ki s svojimi izkušnjami in poslovnimi zvezami preprečujejo škodne dogodke, s svojim imenom in finančnimi sredstvi pa pogosto prevzamejo nase (ob ustreznem plačilu) bistven del finančnega tveganja pri transakciji. Njihova vloga v zunanjetrgovinskem poslu je lahko zelo različna. Najpomembnejša je takrat, ko nase v celoti prevzame tveganje finančne likvidacije posla, najmanjša pa takrat, ko poskrbijo le za prenos plačila z računa uvoznika na račun izvoznika. Prevzem finančnega bremena in tveganja je sestavni del poslovnih pogajanj. Kadar bo prevladovalo povpraševanje, bo večji delež bremena in tveganj prevzel nase uvoznik in ko bo kupec izbiral med več ponudniki, bodo le-ti prevzemali nase financiranje izvoznega posla.

5.1 Mednarodne bančne storitve

Tudi bančne storitve se opravljajo čez domače meje. Pri tem se poslovanje zaplete toliko, ker gre za različne valutne sisteme in je v mednarodnem bančnem poslovanju govor o valutah različnih vrednosti. Tudi riziki v mednarodnem bančnem poslovanju se potencirajo, zaradi česar so sicer temeljni poslovni in organizacijski prijemi v osnovi enaki, vendar le toliko prilagojeni spremenjenim razmeram, da so videti popolnoma novi. Naložbene in kreditne storitve opravljajo banke v mednarodnem poslovanju tako, da sprejemajo naložbe tujih pravnih in fizičnih oseb ter dajejo kredite tujim pravnim in fizičnim osebam in odkupujejo njihove vrednostne papirje. Zanimivo je, da delež vrednostnih papirjev pri mednarodnih kreditnih poslih nenehno narašča, medtem ko delež konvencionalnih kreditov pri tem pada. To sili banke v nenehne inovacije svojih poslovnih oblik in v nove, sodobnejše poslovne prijeme. Banke, ki pri tem zaostajajo, izgubljajo

51

pozicije v mednarodnih finančnih odnosih. Tovrstne inovacije so posledica večjih teženj po zmanjšanju rizika pri mednarodnih aktivnih in pasivnih poslih. Riziko v mednarodnem bančnem poslovanju je ob višji obrestni meri enak kot v domačem bančnem poslovanju. Absolutne varnosti seveda ni. Hitro spreminjajoče se gospodarske razmere predvsem v mednarodnih merilih povečujejo riziko mednarodnega kreditiranja. Sem sodijo tudi politični riziki. Kreditni riziko je povezan s kreditno sposobnostjo jemalca kredita. Kot jemalci kredita v mednarodnem bančnem poslovanju se pojavljajo tako centralne banke, vlade posameznih držav, posebne finančne organizacije, poslovne banke in podjetja. Obrestna mera narašča s kreditnim rizikom. Ne glede na rizike banke danes izvajajo svoje posle prek državnih mej in ustanavljajo v tujini svoje podružnice. Pretežni del zunanjetrgovinskega prometa blaga in storitev se opravlja s pomočjo določenih oblik kreditiranja. Pri tem je že uporaba plačilnih instrumentov taka, da omogoča kreditiranje. V uporabi so najrazličnejše vrste akreditiva in menice. Pospeševanje izvoza, bodisi iz razvojnih ali plačilnobilančnih motivov, terja v mednarodnih merilih vse bolj tudi sistematično ureditev financiranja izvoza. Financiranje izvoza se vse bolj usmerja v njegovo kreditiranje, kjer stopa v ospredje vprašanje ustreznih finančnih potencialov poslovnih bank. Če v mednarodnem plačilnem prometu niso določeni posebni pogoji, ki temeljijo na dokumentarni ali menični podlagi, govorimo o čistih plačilih. Plačilni instrumenti so v tem primeru navadni čeki in navadni prenosni nalogi. Banke izvajajo v tem primeru po svoji korespondenčni mreži. Tovrstno mednarodno bančno sodelovanje je ustaljeno in temelji na tako imenovanih korespondentskih odnosih, pri čemer je bančni korespondent tuja banka, ki poslovno sodeluje z domačo banko. Velike domače banke imajo korespondente v vseh večjih gospodarskih in finančnih centrih tujih držav. Za učinkovito komuniciranje med njimi je zaslužen informacijski sistem, znan pod kratico S.W.I.F.T., ki omogoča hitro opravljanje medbančnih transferjev v enotni obliki za vse njegove uporabnike.

5.2 Bančno financiranje

Za nemoteno potekanje mednarodne trgovine je neogibno delovanje bančnega sistema. Ta prevzema nase del tveganja ali celotno tveganje, povezano s finančno likvidacijo transakcije ali pa le pomaga uvozniku ali izvozniku finančno premostiti določeno časovno razdobje. V mednarodni trgovini je veliko oblik bančnega financiranja. Nekatere smo spoznali že pri vrstah kreditov, poznamo pa še druge oblike, ki se tudi v praksi pogosto pojavljajo.

5.2.1 Menični avans

Medtem, ko je blago na poti med prodajalcem in kupcem, prenaša menični avans delno ali v celoti breme financiranja transakcije na izvoznikovo banko. Izvoznik si izposodi del zneska, ki je zapisan na menici. Banka je pri tem krita z dokumenti, ki jih je izvoznik preko nje poslal na unovčenje. Če uvoznik ne bi plačal meničnega zneska, se bo banka poplačala

52

pri izvozniku. Kadar uvoznik poravna dolg, banka odšteje avans, ki ga je odobrila izvozniku, stroške in obresti, ostanek pa nakaže na izvoznikov račun. Velikost in možnost pridobitve meničnega avansa sta odvisni od bonitete izvoznika in od blaga, ki služi za kritje. Posel je najlažje izpeljati z blagom, ki se trži na blagovnih borzah in običajno ni pokvarljivo.

5.2.2 Odkup terjatev (forfetiranje)

Forfetiranje je tehnika priprave srednjeročnega financiranja. Pomeni predčasni odkup srednjeročne terjatve ob dogovorjenem diskontu brez regresne pravice do prodajalca terjatve, če dolžnik ne bi izpolnil svoje plačilne obveznosti. Terjatev mora biti izražena v konvertibilnih valutah, diskont se oblikuje v odvisnosti od prevladujoče obrestne mere in tudi od ratinga države, v kateri je terjatev nastala. Specializirane finančne ustanove, ki se ukvarjajo s temi posli, prevzamejo z odkupom terjatev celotno politično in komercialno tveganje. Pri tem poslu sodelujejo: uvoznik, izvoznik, uvoznikova banka, forfeting podjetje in investitorji, ki kupijo terjatev (menice) pri forfeterju. Investitorji (upniki) se poplačajo pri uvozniku ali njegovi banki, ob neuspešnosti tega poskusa bo plačnik forfeter. Pri navedeni tehniki gre za prenašanje deželnega tveganja na ustanovo, ki je specializirana za ugotavljanje rizičnosti. Njeno ime na indosiranih menicah vliva zaupanje finančnim naložbenikom, ki sicer ne bi bili pripravljeni kreditirati države uvoznice blaga, opreme ali storitev. Forfetiranje nudi izvozniku prednosti, saj odpadejo likvidnostne težave, manjše je obrestno tveganje in odpravlja tečajno tveganje. Forfeting včasih zamenjujejo s faktoringom. Faktoring se uporablja za kratkoročno financiranje, saj gre za prenos terjatev na krajši rok. Forfeting pa je namenjen za srednjeročno in dolgoročno financiranje in je primerno za investicijsko financiranje.

5.2.3 Akreditivno poslovanje

Akreditiv je dokument, ki ga na uvoznikovo zahtevo izstavi banka (akreditivna banka). Pomeni obljubo akreditivne banke, da bo akreditivnemu upravičencu (izvozniku) izplačala akreditivni znesek ali akceptirala menico, če bo izpolnil akreditivne pogoje. Kadar mora dobavitelj s predložitvijo dokumentov dokazovati, da je pravočasno in na dogovorjen način kupcu odposlal blago, govorimo o dokumentarnem akreditivu. Poglavitna funkcija akreditiva je zmanjšanje prodajalčevega komercialnega tveganja. Vendar tudi prodajalec ne bo poplačan, če ne bo predložil ustreznih blagovnih dokumentov. Po tej poti je zavarovan tudi kupec. Udeleženci akreditivnega plačila so kupec, prodajalec, akreditivna banka in korespondenčna banka v izvoznikovi državi. Korespondenčna banka lahko ima dve vlogi. Kadar na željo akreditivne banke sprejme plačilno obveznost do izvoznika je konfirmna banka. Kadar pa je pooblaščena samo za posredniško vlogo se imenuje notifikacijska banka. Akreditiv je od prodajne pogodbe ločena pogodba. Banka se ne ukvarja z blagom, temveč le z dokumenti, ki se uporabljajo za nemoten potek posla. Njena dolžnost je varovanje

53

akreditivnega nalogodajalca in zaradi tega sprejme samo dokumente, ki zagotavljajo, da bo kupec prejel kar želi po ceni, ki je bila določena v kupni pogodbi in pozneje v nalogu za otvoritev akreditiva. Če dokumenti ne bi dokazovali, da je prodajalec izpolnil svoje obveznosti na dogovorjen način, jih banka ne bi sprejela. Na ta način bi obvarovala kupca. Ustrezno varnost si bo kupec zagotovil tako, da bo med akreditivnimi pogoji navedel predložitev takšnih dokumentov, ki dokazujejo uspešno opravljeno kontrolo kakovosti in količine blaga. S prodajalčevega vidika je akreditiv varna oblika plačila. Najmanj ena banka (akreditivna) sprejme do njega plačilno obveznost, pri konfirmiranemu akreditivu pa celo dve banki. Na ta način je odpravljeno ali vsaj bistveno zmanjšano plačilno tveganje, ki mu je izpostavljen prodajalec, saj pogosto nima dovolj informacij o boniteti tujega partnerja ali o deviznem režimu v uvoznikovi državi. Razen tega omogoča akreditiv izplačilo kupnine takoj po odpremi blaga, kar je pomembno, če pošiljka potuje do kupca dalj časa. Raba akreditivov je pogosta v neurejenih in zaradi tega tveganih gospodarskih razmerah. V pogojih konvertibilnosti valut, pri sproščenih možnostih uvoza in izvoza, ob politični stabilnosti uvoznikove in izvoznikove države ter ob medsebojnem zaupanju partnerjev je akreditiv pogosto nepotrebno draga oblika plačila. Navedenih pogojev pa običajno ne uživamo, zato je akreditiv najpogostejši plačilni instrument. Če želita pogodbeni stranki zavarovati plačilo z dokumentarnim akreditivom, se zanj dogovorita že med sklepanjem pogodbe, kajti uporabljena plačilna tehnika lahko pripomore k zniževanju ali zviševanju cene blaga. Zelo pomemben sestavni del kupne pogodbe je akreditivna klavzula, kjer se partnerja dogovorita o valuti in kraju izplačila, vrsti akreditiva, roku veljavnosti, o akreditivni banki in zahtevane blagovne ter druge dokumente. Na osnovi te klavzule bo kupec odprl akreditiv pri svoji banki. Vrste akreditivov Za bančno prakso je pomembna delitev dokumentarnih akreditivov na nostro in loro akreditive. Nostro akreditive odpirajo naši nalogodajalci v korist tujih dobaviteljev, loro akreditive pa odpirajo tuji kupci v korist naših izvoznikov. Poznamo celo vrsto akreditivov: 1. Preklicni in nepreklicni akreditiv Velja, da je akreditiv nepreklicen, če na njem ni druge navedbe. Nepreklicen akreditiv izraža nepreklicno obveznost akreditivne banke, da bo predložene dokumente krila s plačilom ali akceptom. Banka ne more spreminjati akreditivnih določil, če s tem ne soglaša akreditivni upravičenec. Banka mora izpolniti svojo obveznost ne glede na temeljni posel. Pri preklicnem akreditivu banka ni plačilni zavezanec. Je samo pooblaščena za prenos blagovnih listin ter za obveščanje o akreditivnih pogojih. Lahko po nalogodajačevem naročilu celo spremeni akreditivne pogoje. Nimajo določenega roka veljavnosti ter so zelo redki, ker ne nudijo zavarovanja pred plačilnim tveganjem.

54

2. Potrjeni in nepotrjeni akreditivi Pri potrjenem akreditivu korespondenčna banka sprejme samostojno plačilno obveznost do izvoznika. Ob predložitvi ustreznih blagovnih dokumentov mora izplačati akreditivni znesek (ali akceptirati menico), čeravno je morda akreditivna banka zašla v težave. S potrditvijo konfirmna banka prevzame nase tudi riziko transfera plačilnih sredstev, valutno tveganje in tveganje konvertiranja. Te nevarnosti pospešujejo rabo potrjenega akreditiva, čeprav je bistveno dražji. Načeloma so obveznosti konfirmne banke enake obveznostim akreditivne banke. Pri nepotrjenem akreditivu je plačilni zavezanec le akreditivna banka. Korespondenčna (notifikacijska) banka samo obvesti izvoznika, da mu je akreditivna banka odprla akreditiv, obveščala izvoznika o poteku, prevzela akreditivne listine, jih pregledala in poslala akreditivni banki. 3. Obnavljajoči se akreditiv (revolvinški akreditiv) Revolving akreditiv se redko uporablja. Pri njem se akreditivni znesek po vsakokratnem izčrpanju obnovi na prvotno višino. To se dogaja tako dolgo, dokler ni uporabljen vnaprej določen globalni znesek ali dokler ni izvršeno določeno število obnavljanj. Pri tem je uvoznik izpostavljen precejšnjemu tveganju, saj odpira akreditiv, ki zagotavlja dobavitelju več zaporednih dobav, vendar kupec ne more prekiniti plačil, če ni zadovoljen s kakovostjo dobavljenega blaga. Zaradi tega je večina revolving kreditov preklicnih. 4. Prenosni akreditiv Prvi akreditivni upravičenec lahko prenese del ali celotni akreditivni znesek na enega ali na več drugih akreditivnih upravičencev le, kadar ga je akreditivna banka izrecno označila kot prenosni. Prenosni akreditiv je primerna oblika plačila, kadar izvoznik sam uvozniku ne more dobaviti celotne količine blaga. Zato si izvoznik že v kupni pogodbi zagotovi plačilo s prenosnim akreditivom, s katerim lahko prenese del zneska na druge akreditivne upravičence, ki mu pomagajo izpolniti pogodbeno obveznost. Prav tako se uporabi prenosni akreditiv v primeru, ko trgovsko podjetje posreduje med kupcem in dobaviteljem blaga. V obeh primerih je potrebno skleniti najmanj dve kupni pogodbi: med akreditivnim upravičencem in kupcem blaga in med akreditivnim upravičencem in njegovim pomočnikom pri dobavi. Akreditivni upravičenec pri prenosu akreditva praviloma spremeni nekatera akreditivna določila (znesek, ceno, rok veljavnosti akreditiva, datum predložitve dokumentov in odpremni rok) in zelo pogosto zamenja ime nalogodajalca s svojim imenom z namenom, da prikrije stvarnega kupca blaga. Akreditiv je mogoče prenašati znotraj države in tudi v tujino. Drugi akreditivni upravičenci ga ne morejo prenašati še naprej, ker bi se tako izgubil pregled nad obveznostmi udeleženih strank. 5. Stand-by akreditiv Stand-by akreditiv se ne nanaša neposredno na dobavo blaga ali na predložitev blagovnih dokumentov. Akreditivna banka bo morala plačati akreditivni znesek, če bo akreditivni upravičenec predložil izjavo, da glavni dolžnik ni izpolnil svojih obveznosti. Ta akreditiv se uporablja pri dobavah na odprt račun, pri garancijah za resnost ponudbe, pri dobavnih garancijah in drugih finančnih obveznostih.

55

6. Podakreditiv V poslovnem življenju je znan kot back to back credit. Uporablja se iz podobnih razlogov kot prenosni akreditiv. Izvoznik ga uporabi v primeru, ko se s kupcem ni mogel dogovoriti za prenosni akreditiv. Akreditiv, ki ga je odprl tuj kupec pri svoji banki, uporabi izvoznik kot osnovo za odpiranje novega akreditiva pri isti akreditivni banki. Temu pravimo nabavni akreditiv, katerega pogoji so lahko docela različni od prvega prodajnega akreditiva (cena, roki). Banke ne odpirajo rade podakreditivov, saj so izpostavljene tveganju, da nabavni akreditiv ni v celoti krit s prodajnim ali pa prodajalec ne bo strokovno in pravočasno zamenjal dokumentov. Časovna uskladitev in skladnost dokumentov sta kritična elementa v tej transakciji. 7. Akreditiv z odloženim izplačilom Akreditiv pomeni plačilno obveznost akreditivne banke, da bo predložene blagovne listine plačala na dan dospelosti, ki je naveden v akreditivnih pogojih. Tako prodajalec kratkoročno financira kupca, ki lahko pregleda blagovne dokumente, preden je opravljeno plačilo. Kljub temu, da z blagom ne bo zadovoljen, ne bo mogel preprečiti izplačilo akreditivnega zneska, kajti banka ni vezana na določeno prodajno pogodbo ali na kakovost blaga.

56

6 TVEGANJA IN ZAVAROVANJA V MEDNARODNEM POSLOVANJU Pri menjavi blaga in storitev se podjetje srečuje z zahtevnimi opravili. Vemo, da je potrebno raziskati tuje tržišče in mu ponuditi izdelke sprejemljive kakovosti, uporabnosti, videza in podobno. Med drugim je sredstvo konkurenčnega nastopanja med drugim tudi raven finančnih instrumentov in tehnik, ki jih podjetje lahko ponudi potencialnim kupcem. Ko se podjetje odloči za uvozno-izvozno transakcijo z običajnimi plačilnimi instrumenti, je izpostavljeno tveganju, da terjatev ne bo plačana. Uspešnost izterjave deviznih terjatev izvoznikov je odvisna v prvi vrsti od dogovorjenega načina plačila in tudi od volje in plačilne sposobnosti dolžnika. Kot dogovorjen način plačila razumemo vsebino natančno napisane finančne klavzule v osnovni pogodbi, ki opredeljuje in precizira finančnopravni instrumentarij, o katerem sta pogodbeni stranki dosegli soglasje. Od finančne klavzule, določene v osnovni pogodbi, je odvisna tudi širina plačilnih tveganj. Prvo zavarovanje pred komercialnimi in nekomercialnimi tveganji si zagotovimo s preučevanjem potencialnega dolžnika in njegove države. Te postopke razvrstimo v različne kategorije: študija izvedljivosti, tržne raziskave, klasificiranje tveganj, raziskovanje deželnega tveganja in bonitete partnerja. Pri zavarovanju srednjeročnih in dolgoročnih kreditov proti političnim tveganjem igra pomembno vlogo država. Premije, ki jih plačujejo izvozniki za zavarovanje, se zbirajo na posebnem računu in služijo poravnavanju morebitnih izvoznikovih zahtevkov. Zasebne zavarovalnice so pri zavarovanju nekomercialnih tveganj zadržane. Težko je ocenjevati politična tveganja in tveganja naravnih katastrof, še težje se je pred njimi zavarovati. Ponavadi zavarovanje izvoznega kredita opravi upnik iz osnovne pogodbe. Običajno je tudi zavarovanje izvoznih terjatev na podlagi celotnega izvoza določenega zavarovanca, kar zavarovalnici omogoča razpršitev tveganja.

6.1 Tveganja pri finančnih poslih

Poslovna praksa razvršča plačilna tveganja v dve osnovni skupini: komercialna in nekomercialna tveganja. Komercialna tveganja so možni škodni dogodki, ki lahko ogrozijo finančno likvidacijo zunanjetrgovinskega posla, izvirajo pa iz subjektivnih lastnosti tujega partnerja (insolventnost, kreditna nesposobnost, bankrot). V praksi se s plačilno nesposobnostjo dolžnika srečujemo v primerih, ko je nad premoženjem dolžnika uveden: stečajni postopek, postopek sodne poravnave, postopek izvensodne poravnave ali postopek kontrolirane uprave ter ko je ugotovljena neuspešna izvršba ali nekoristnost vsakršnih ukrepov proti dolžniku, ker ni izgledov za poplačilo terjatev. Nekomercialna tveganja ali rizike pogosto imenujemo tudi politična tveganja. Obsegajo tveganja v ožjem smislu: nacionalizacija, konfiskacija, vojna, revolucija, upori in tveganja v širšem smislu: transferno tveganje, valutno tveganje ter tveganje zaradi naravnih katastrof. Nastop omenjenih tveganj se običajno odraža v onemogočenem razpolaganju s

57

premoženjem dolžnika ali upnika, poškodbi ali uničenju blaga, kot tudi v nezmožnosti ali omejeni možnosti izterjave ter nemožnosti izvršitve deviznega plačila v tujino. Transferno tveganje pomeni nevarnost, da tuj kupec, tuj investitor, skratka tuj dolžnik ne bo mogel plačati svoje finančne obveznosti v tujino zaradi državnih ukrepov. Ti ukrepi so zunaj njegove pristojnosti. Država jih sprejme zaradi poslabšanja bilančnega položaja, skromnih deviznih rezerv ali zavoljo sprejetih meddržavnih obveznosti. Nastanek transfernega rizika povzročijo plačilne prepovedi (embargo), moratorij plačil (odlog plačila brez soglasja upnikov) ali druge oblike administrativnega upočasnjevanja poravnavanja plačilnih obveznosti do tujine. Tveganje konvertiranja se kaže v možnosti, da tuj dolžnik ne bo mogel pretvoriti domače valute v pogodbeno (konvertibilno) valuto. Tveganje pogosto obstaja v državah z nekonvertibilnimi valutami, ki imajo občasne ali trajne težave pri zagotavljanju konvertibilnih deviz za poravnavanje obveznosti do tujine. Razlogi za to so v preveliki zadolženosti, neučinkoviti investicijski politiki, v sezonskih nihanjih povpraševanja na tujem tržišču in v premajhnih deviznih rezervah. Pogosto se pojavlja z drugimi transfernimi riziki. Riziko konvertiranja je možno oceniti glede na stopnjo zadolženosti tuje države. Na riziko transfera in konvertiranja uvoznik ne vpliva. Izvoznik se bo pred njimi zavaroval s prenosom tveganja na tretjo osebo. To je mogoče narediti s potrjenim akreditivom, z bančno garancijo in z zavarovanjem izvoznega kredita. Valutna tveganja ogrožajo izvoznika, kadar so prihodki od izvoza denominirani v tuji valuti in bo z njimi izvoznik lahko razpolagal šele čez določen čas. Vrednost pogodbene valute se v času od dobave do prejetja plačila lahko spremeni za manjši odstotek, kar zmanjša izvoznikov dobiček. Izvozniki se pred kratkoročnimi nihanji deviznih tečajev pri pogodbah s kratkim plačilnih rokom navadno ne zavarujejo. Kadar je kupnina fakturirana v tuji valuti večja in je predvideno odloženo plačilo, se bo dobavitelj pred valutnim tveganjem moral zavarovati. To stori z premišljenim izborom pogodbene valute, ki je lahko: trdna domača valuta, stabilna tuja valuta, obračunska valuta, izbrana valutna košarica ali kombinacija tujih valut. Možna je tudi valutna klavzula, ki jo izvoznik uporabi, kadar mora določiti ceno v valuti, ki je nestanovitna. Praksa razvitih tržnih gospodarstev pri izločanju valutnega tveganja uporabi instrumente deviznega tržišča, kjer sklene terminsko, opcijsko ali standardizirano terminsko pogodbo, s katero si izvoznik zagotovi konverzijo pogodbene valute po vnaprej določenem tečaju. Obrestno tveganje nastopi, kadar prodajalec ali banka zadržita v svojem portfelju terjatev (npr. menico) do zapadlosti, ne da bi bila terjatev krita z obveznostjo enakega roka zapadlosti. Spreminjajo se namreč tudi obrestne mere, ne le tečaji. Glavna značilnost nekomercialnih tveganja je v tem, da jih stranke v poslu zelo težko napovedujejo. Izkušnje potrjujejo, da se slovenski izvozniki s tovrstnimi tveganji srečujejo zlasti pri poslovanju z državami v razvoju, ki jih označuje nestabilen političen in gospodarski položaj ter nekonvertibilnost lokalne valute, povezane s številnimi deviznimi restrikcijami.

58

6.2 Izločanje tveganj z bančnimi garancijami

Bančna garancija je produkt, ki se je razvil zaradi zahtev hitro razvijajoče se mednarodne trgovine. Rizičnost vzbuja pri pogodbenih partnerjih nezaupanje, ki ga pomaga odpravljati garancija banke. Pri bančni garanciji jamči banka, da bo izplačala določen garancijski znesek, če glavni dolžnik svoje obveznosti ni izpolnil v dogovorjenem roku in na dogovorjen način. Garancija se torej nanaša na neizpolnitev pogodbe. Gre za samostojno bančno obljubo plačila. Vedno je izražena v denarni obliki. Ker za obvezami glavnega dolžnika stoji močna finančna ustanova (banka), je bistveno zmanjšanje nezaupanje med partnerjema. Nepreklicnost garancije pomeni, da banka garancije ne more spreminjati ali razveljaviti brez predhodnega pristanka vseh udeležencev v garancijskem poslu, kar je za poslovno prakso zelo pomembno. V poslovnem življenju se največ uporabljajo brezpogojne garancije. To pomeni, da bo banka poravnala svojo obveznost na prvi poziv brez ugovarjanja ali postavljanja kakšnih drugih pogojev. Podobno kot akreditiv je tudi bančna garancija oblika plačilne obljube. Razlika med instrumentoma je v tem, da pri akreditivu sprejme akreditivna banka plačilno obveznost kot lastno, pri garanciji pa sprejme obveznost plačila garancijskega zneska, če glavni dolžnik ne bi mogel ali ne bi hotel izpolniti svoje pogodbene obveznosti. Oblika in vsebina bančne garancije je odvisna od sestavin posla, za katerega je bila izstavljena in izraža voljo obeh strank. Banka izda garancijo vedno v pisni obliki, kjer so navedeni: kraj in datum izstavitve, natančen naslov uporabnika garancije, navedba dejanskega stanja, številka garancije, garancijska obljuba, rok veljavnosti, garancijski znesek in morebitne obresti, način plačila, način pošiljanja garancije in navedba pristojnega sodišča. Nalogodajalec sklene z garancijsko banko posebno pogodbo. Garancij je več vrst. O nostro garancijo govorimo, ko banka izda garancijo za svojega komitenta, o loro garanciji pa, ko banka sprejme garancijo neke tuje banke v korist komitenta. Pri indirektnih garancijah so vključene dve ali več bank. Garancije so lahko omejene ali neomejene, prenosne ali neprenosne, standardne ali individualne, notificirane, krite ali nekrite. Razvrstimo jih v dve veliki skupini: plačilne in storitvene garancije. Pri plačilnih garancijah banka jamči za plačilno obveznost glavnega dolžnika, pri storitvenih pa jamči, da bo v primeru, ko glavni dolžnik ne bo opravil pogodbenega dejanja, izplačala garancijski znesek. Zaradi zapletenosti transakcij je včasih težko ločiti ali gre za storitveno ali za plačilno garancijo. V poslovni praksi se največkrat uporabljajo naslednje garancije: Razpisna garancija se uporabi pri izbiranju najboljše ponudbe za izvedbo nekega posla namesto gotovinske varščine. Ker je gotovinska varščina najdražja finančna oblika, se uporabi tako imenovana garancija za resnost ponudbe. Z njo banka garant jamči, da bo izplačala garancijski znesek, če ponudnik ne bi hotel skleniti pogodbe po ponujenih pogojih.

59

Pri garanciji za dobro izvedbo dela banka jamči, da bo izplačala določen garancijski znesek, če izvajalec ne bo izpolnil pravočasno in na dogovorjen način pogodbene dobave. Je nadaljevanje zgoraj navedene garancije. V praksi se garanciji največkrat pojavljata pri pogodbah o dobavi opreme in pri gradbenih delih. Plačilna garancija je zelo pogosta in se nanaša na kupčevo obveznost plačila kupnine v enem znesku ali v več enakomernih zneskih. Garancija je nepogojna, nepreklicna in izraža lastno bančno obveznost. Pri teh garancijah banka pogosto jamči še za plačilo vseh drugih stroškov. Garancija za vrnitev predplačila se uporabi v primeru, ko je kupec del kupnine pripravljen poravnati pred dobavo blaga. Predplačilo izvede kupec navadno tako, da sočasno prejme prodajalčevo garancijo za vrnitev predplačila. Obveznost garancijske banke je izplačilo garancijskega zneska, če prodajalec blaga ne bi dobavil in tudi ne bi vrnil predplačila. Garancijski rok je običajno malo daljši, kot je rok za izročitev blaga. Carinske garancije so se uveljavile v uvoznem postopku, kadar nameravamo blago uvoziti le začasno ter ga v določenem roku spet vrniti v tujino. Uporabne so pri začasnem uvozu strojev, opreme in med izvajanjem investicijskih del v tujini. Namesto plačila carinskih dajatev za začasen uvoz opreme se lahko predloži garancija banke, ki jamči, da bo izplačala garancijski znesek, če blago v določenem roku ne bi bilo ponovno izvoženo. Bančna carinska garancija se uporabi tudi kot zavarovanje carinskih dajatev, ki jih mora podjetje plačati pri uvozu blaga. V primeru, če podjetje v določenem roku le-teh ne plača, jih poravna banka. Garancija za konosament je najpomembnejša dokumentarna garancija. Z njo banka jamči pomorskemu prevozniku, da mu bo poplačala vso škodo, ki jo bo morebiti utrpel, ker je blago izročil kupcu, na da bi ta predložil popoln sklop konosamentov. Seveda se mora pred tem banka prepričati o kupčevi upravičenosti prevzema blaga. Kupec mora podpisati izjavo, da ga sme prevzeti. Pri pomorskih garancijah se poleg garancij za konosament pojavljajo še garancije za havarijske in reševalne stroške, ki se nanašajo na škodo na ladjah in na tovorih in se uporabijo namesto gotovinske varščine. Konsignacijsko garancijo zahteva tuji dobavitelj za blago, ki je v konsignacijskem skladišču, še neocarinjeno in neprodano. Z njo si želi tuji dobavitelj zagotoviti, da bo izkupiček od prodanega blaga nakazan na njegov račun in da bo v primeru ukinitve konsignacijskega skladišča neprodano blago vrnjeno v tujino.

6.3 Načini omejitve tveganj prodaje na odprt račun

Poslovna praksa, soočena s tveganji, si je prizadevala, da se pri posameznih oblikah plačil, kjer je to objektivno možno, za zavarovanje svojih interesov uporabi obstoječe pravne institute, ki vsaj delno omejijo negativne posledice tveganj. Istočasno pa so zavarovalnice poslovni praksi ponudile možnost vsaj delnega zavarovanja tveganj.

60

Prisotnost tveganj je največja v primerih, ko prodajalec kupcu dobavlja blago ali izvaja storitev na odprt račun. Dobava na odprt račun je ena od oblik plačil v mednarodnem poslovanju, s katero se poslovna praksa zelo pogosto srečuje. Pri tej obliki plačila kupec prodajalcu ne daje plačilnih instrumentov, ki bi prodajalcu nudili varnost za prejem kupnine. Pogodbeni stranki se bosta za tak način plačila dogovorili le v primerih, ko prodajalec zaupa v plačilno sposobnost in finančno disciplino kupca, ter v primerih, ko prodajalec politični in devizni položaj države, v kateri ima kupec sedež, ocenjuje kot stabilen. Pri dobavi na odprt račun prodajalec odpremi blago na naslov kupca, finančne, transportne, zavarovalne in ostale dokumente pa pošlje neposredno kupcu. Z izročitvijo omenjenih dokumentov kupcu prodajalec izgubi dejansko in pravno možnost razpolaganja z blagom. Kupec po prejemu dokumentov blago ocarini, prevzame in z njim razpolaga. Devizna terjatev prodajalca je glede možnosti izterjave izpostavljena tako komercialnim kot nekomercialnim tveganjem. Stranki v tem poslu se običajno dogovorita za plačilo kupnine po prejemu blaga ali pa v določenem roku po prejemu blaga. Kupec po prejemu blaga ponavadi opravi kakovostno in količinsko kontrolo dobavljenega blaga in v primeru odstopanja od dogovorjene kvalitete ali količine blago prodajalcu reklamira. V nekaterih primerih utegnejo reklamacije imeti špekulativen karakter, tako da s tem kupec skuša znižati ceno blaga ali prikriti finančno nelikvidnost z zavlačevanjem plačila kupnine. Kljub velikim tveganjem se zaradi konkurenčnosti mnogo blagovnih dobav v mednarodnem poslovanju opravlja na odprt račun. Poslovna praksa ima pri takem poslovanju na voljo dva instituta, ki skušata vsaj delno zmanjšati možnost nastopa negativnih posledic teh tveganj. Ta dva instituta sta: pridržek lastninske pravice na blagu in zavarovanje izvoznih terjatev. Pridržek lastninske pravice na prodanem blagu se pojmuje kot varščina, dogovorjena v korist prodajalca. Kupec kljub veljavnemu pravnemu naslovu in izročitvi blaga ne pridobi na kupljenim blagu lastninske pravice, dokler ne plača kupnine v celoti. Poudariti je potrebno, da v primerih, ko pridržek lastninske pravice ni dogovorjen, preide v nekaterih pravnih redih lastninska pravica na kupca že s sklenitvijo pogodbe. Praksa potrjuje, da je izredno pomembno poznati pravni učinek veljavnosti klavzule o pridržku lastninske pravice v posamezni državi, kjer se blago nahaja oziroma kjer imajo kupci svoj sedež. Pridržek lastninske pravice na blagu je različno urejen v civilnih ali obligacijskih kodeksih posameznih držav. Zavarovanje izvoznih deviznih terjatev zoper nekomercialna in komercialna tveganja je naslednji institut, s katerim poskuša poslovna praksa zmanjšati omenjena plačilna tveganja pri izvozu blaga na odprt račun. Omenjeno zavarovanje je v praksi poznano tudi kot kreditno zavarovanje. V okviru splošnih in posebnih pogojev posameznih zavarovalnic lahko izvozniki zavarujejo svoje devizne terjatve zoper komercialna tveganja ob upoštevanju sodne prakse in pravne znanosti na tem področju. Na področju zavarovanja izvoznih terjatev pred komercialnimi in nekomercialnimi tveganji ima vsekakor svojo pomembno vlogo Slovenska izvozna družba (SID). Med dejavnosti družbe, ki so navedene v statutu, spada tudi zavarovanje izvoznih poslov pred

61

komercialnimi in nekomercialnimi tveganji. Kot predmet zavarovanja se po splošnih pogojih obravnavajo zlasti naslednje terjatve: terjatve v zvezi z izvozom blaga in storitev na kredit, terjatve v zvezi s posojanjem ali dajanjem v zakup opreme ali transportnih sredstev, terjatve v zvezi s prodajo blaga tujim osebam, kjer se plačilo izvede proti predložitvi dokumentov, terjatve v zvezi z vlaganji v lastno ali mešano podjetje ter poslovne enote v tujini, terjatve v zvezi z avansi, depoziti ali garancijami, danimi v zvezi z izvozom blaga in storitev, izvajanjem investicijskih del v tujini ter terjatve bank v zvezi z izvoznimi krediti, danimi njihovim komitentom. Predmet zavarovanja so tiste izvozne terjatve, pri katerih rok plačila načeloma ni daljši od 180 dni. SID v svoji poslovni politiki zastopa stališče, da je zavarovanje pred komercialnimi tveganji praviloma mogoče le v kombinaciji z zavarovanjem pred nekomercialnimi tveganji. Kovintrade je v letu 2003 sklenil pogodbo o zavarovanju domačih in izvoznih terjatev pri Slovenski izvozni družbi. Predmet zavarovanja so zavarovančeve terjatve do kupcev blaga in storitev, ki so registrirani in opravljajo gospodarsko dejavnost na ozemlju Republike Slovenije in terjatve, ki nastanejo z dobavami blaga oziroma opravljanjem storitev inozemskim dolžnikom pred komercialnimi riziki, nekatere pa tudi pred nekomercialnimi riziki. To so na primer terjatve do dolžnikov iz Bosne in Hercegovine, Makedonije, Srbije in Črne Gore. Za terjatve, ki jih je podjetje dolžno prijaviti v zavarovanje, SID ob sklenitvi pogodbe o zavarovanju določi limit zavarovalnega kritja za vsakega posameznega dolžnika. V primeru, da podjetju v času veljavnosti zavarovanja obstoječi limit zavarovalnega kritja ne zadostuje ali po sklenitvi zavarovalne pogodbe prične poslovati z novimi dolžniki, lahko SID določi nov limit zavarovalnega kritja. Zavarovalni primer pri komercialnih rizikih nastopi, ko je: • pravnomočen sklep sodišča o začetku stečajnega postopka zoper dolžnika • pravnomočen sklep o potrditvi prisilne poravnave • zoper dolžnika neuspešno končana prisilna izvršba v vseh možnih predmetih izvršbe • ko je preteklo z zavarovalno pogodbo določeno število mesecev (čakalni rok) od

dneva, ko je podjetje obvestilo SID o neplačilu zapadle terjatve, oziroma od dneva zadnjega delnega plačila, ki je bilo opravljeno v času od vložitve obvestila.

Čakalni rok mora biti v pogodbi posebej naveden in določen. SID bo iz naslova zavarovanja izvoznih terjatev pred nekomercialnimi riziki izplačala odškodnino v primeru: • političnih dogodkov kot so večji nemiri, upori, vstaje, državni udar, revolucije, vojne • splošnega moratorija plačil, prepovedi konverzije in transferja • prepovedi uvoza blaga in storitev • rekvizicije, konfiskacije, nacionalizacije, ekspropriacije in drugih podobnih ukrepov. Podjetje Kovintrade je doseglo, da je v primeru neizplačanih odškodnin iz naslova komercialnega zavarovanja upravičeno do vračila določenega odstotka obračunane in plačane premije.

62

7 SKLEP Podjetja v zunanjetrgovinski dejavnosti so soočena z različnimi problemi zaradi sodelovanja s podjetji iz različnih držav in mednarodnih ekonomskih odnosov domače države s tujino. Trgovina blaga in storitev med državami poteka po temeljnih ekonomskih načelih, vendar opazimo, da se razlikuje od trgovine znotraj posameznega gospodarstva. Podjetja morajo biti pozorna na okvirne značilnosti mednarodnih ekonomskih odnosov domače države s tujino. Srečujejo se z novimi pogoji in zakoni tujih držav kot tudi z notranjimi spremembami zakonodaje na področju carin, davkov in financiranja. Poleg tega je za uspešno poslovanja dobro poznati pravno zakonodajo in kulturo države, s katero podjetje posluje. Razvoj mednarodne trgovine prinaša nove oblike mednarodnega poslovanja, to pa zahteva večjo specializacijo zunanjetrgovinskih delavcev, tako zaradi različnosti tržnih razmer, kot zaradi zahtevnejših proizvodov, ki so predmet trženja. Narodno gospodarstvo deluje v širšem okviru svetovnega gospodarstva. Ima ekonomske povezave z drugimi državami. Dogajanja v svetovnem gospodarstvu vplivajo na procese znotraj nacionalnega gospodarstva. Čim bolj je gospodarstvo odprto, tem močnejše so mednarodne povezave. Čim manjše je gospodarstvo, tem bolj mora biti odprto in tem močnejši so zunanji vplivi na domače gospodarstvo. V primeru Slovenije govorimo o majhnem odprtem gospodarstvu. Vključitev Slovenije v mednarodne tokove blaga, storitev in kapitala vedno bolj postaja nujnost in hkrati tudi edina pot za stabilno gospodarsko rast in razvoj. Z vstopom Slovenije v EU bo Slovenija morala prevzeti skupno zunanjetrgovinsko politiko EU. Prenehali bodo veljati prostotrgovinski sporazumi z nekaterimi državami, ki jih je sklenila Slovenija in prevzeti tiste, ki jih je podpisala EU. Finančna funkcija je temeljna poslovna funkcija, ki prežema vse druge funkcije in dejavnosti podjetja z vidika denarne vrednosti. Upoštevati je potrebno, da ima kakršnakoli poslovna ali razvojna odločitev vedno finančne posledice. In še več: poslovne in razvojne odločitve so odvisne od financ. Z denarjem je mogoče nanje vplivati in denar jih tudi omejuje. Obravnavanje financiranja v podjetju se nanaša na vsa opravila priskrbe, vlaganja, gospodarjenja in vračanja naložb v podjetju, ko z odločitvami o teh opravilih želimo povečati vrednost podjetja, njegovo finančno moč, doseganje potrebne donosnosti, zmanjševanje tveganja ob primerni likvidnosti poslovanja podjetja. Upoštevanje določenih načel in pravil financiranja omogoča pomoč za doseganje ciljev. Obstaja pluralnost ciljev, katerih doseganje vodi k temeljnemu cilju, to je maksimiranje vrednosti lastnega kapitala. Kot najpomembnejša finančna cilja se najpogosteje pojavljata plačilna sposobnost in rentabilnost. Podjetje se lahko financira z notranjimi in zunanjimi viri. Z vidika lastništva razlikujemo financiranje z lastniškim in dolžniškim kapitalom. Financiranje z lastnimi sredstvi je najpreprostnejši način, mogoč zlasti pri zelo uspešnih podjetjih, ker nihče drug ne preverja načrtovane cene in smotrnosti naložbe. Zadolževanje je nujno pri večjih naložbah in je pogosto cenejše od lastnih sredstev. Bistvenega pomena je kakovost finančne strukture in

63

njena cena oziroma stroški. Vedeti je namreč treba, da tako lastniški kapital kot dolžniški kapital nista zastonj. Obstaja pojem tako imenovane optimalne sestave kapitala. To je odnos med dolžniškim in lastniškim kapitalom, pri katerem so povprečni stroški kapitala v podjetju najnižji, vrednost podjetja pa vsaj iz vidika njegovega financiranja najvišja. Za svoje delovanje, razvijanje in večanje konkurenčnosti podjetja potrebujejo dodatna finančna sredstva. V razvitih tržnih gospodarstvih so banke tiste, ki so najpomembnejši finančni posrednik. V Sloveniji je finančni trg dobro razvit in omogoča podjetjem, ki dobro poslujejo, priskrbo dodatnih finančnih sredstev. Zaradi konkurence med bankami lahko izbirajo med različnimi produkti, ki jih banke ponujajo. Pri tem morajo imeti dobre pogajalske in komunikacijske spretnosti, odličen poslovni načrt ter veliko vztrajnosti. Priskrba dodatnih sredstev je še posebej pomembna za podjetja, ki se srečujejo z mednarodno konkurenco. Banke kot gospodarski subjekti so podvržene gospodarski strukturi v določeni državi. Pri doseganju ekonomskih ciljev se banke srečujejo z različnimi riziki, kot so likvidnostni riziko, riziko izpada terjatev, riziko spremembe vrednosti denarja, obrestnih mer in tečajni riziko. Zaradi vse večje tržne usmeritve se banke pospešeno lotevajo inovacij svojih storitev tako, da je ponudba storitev vse bolj heterogena in prilagojena potrebam bančnih komitentov. Poslovne oblike kreditiranja bank so se razvile v dolgotrajni bančni praksi in se nenehno izpolnjujejo, nastajajo nove in izginjajo stare. To je zakonitost inovacijskega procesa v bankah, ki iščejo vedno nove poti do svojih komitentov s ponudbo boljših, ustreznejših in učinkovitejših storitev. Pri tem je v ospredju vidik prihodkov in stroškov, zavarovanje rizika ter likvidnostni vidik. Podjetje povprašuje po kreditih zaradi pričakovanega učinka tujega financiranja. Za podjetje Kovintrade je bil in bo kredit tudi v prihodnje še vedno pomemben zunanji vir financiranja podjetja tako na krajši kot daljši rok. Ko gre za zadolžitev pri banki, mora podjetje proučiti kreditne pogoje domačih in tujih bank. Za partnerja v mednarodni trgovini je transportna pot običajno daljša in nekdo mora financirati blagovno pošiljko tudi v času, ko je blago na poti. Pojavi se breme financiranja in riziko uničenja blaga ter zmanjšanja vrednosti blaga. Nekatere metode financiranja zunanje trgovine so ustaljene, vendar se zaradi nepredvidljivega okolja lahko docela standardna transakcija ponesreči in povzroči poslovno škodo. V pomoč so banke, ki s svojimi izkušnjami in poslovnimi zvezami preprečujejo škodne dogodke, s svojim imenom in finančnimi sredstvi pa pogosto prevzamejo nase (ob ustreznem plačilu) bistven del finančnega tveganja pri transakciji. Ko se podjetje odloči za uvozno-izvozno transakcijo z običajnimi plačilnimi instrumenti, je izpostavljeno tveganju, da terjatev ne bo plačana. Uspešnost izterjave deviznih terjatev izvoznikov je odvisna v prvi vrsti od dogovorjenega načina plačila in tudi od volje in plačilne sposobnosti dolžnika. Prvo zavarovanje pred komercialnimi in nekomercialnimi tveganji si zagotovimo s preučevanjem potencialnega dolžnika in njegove države. Nezaupanje pri pogodbenih partnerjih pomaga odpravljati garancija banke. Prisotnost tveganj je največja v primerih, ko prodajalec kupcu dobavlja blago ali izvaja storitev na odprt račun. Kljub velikim tveganjem se zaradi konkurenčnosti mnogo blagovnih dobav v mednarodnem poslovanju opravlja na odprt račun. Poslovna praksa skuša zmanjšati

64

negativne posledice tveganj s pridržkom lastninske pravice na blagu in z zavarovanjem izvoznih terjatev. Na področju zavarovanja izvoznih terjatev pred komercialnimi in nekomercialnimi tveganji ima vsekakor svojo pomembno vlogo Slovenska izvozna družba.

65

8 POVZETEK Podjetja v zunanjetrgovinski dejavnosti so soočena z različnimi problemi zaradi sodelovanja s podjetji iz različnih držav in mednarodnih ekonomskih odnosov domače države s tujino. Srečujejo se z zakoni tujih držav kot tudi z notranjimi spremembami zakonodaje na področju prava, carin, davkov in financiranja. Vključitev Slovenije v mednarodne tokove blaga, storitev in kapitala vedno bolj postaja nujnost in hkrati tudi edina pot za stabilno gospodarsko rast in razvoj. Članstvo Slovenije v EU bo vplivalo na pogoje delovanja podjetij. Nekateri bodo pridobili, drugi izgubili, za gospodarstvo kot celoto pa bodo posledice ugodne. Podjetje se z vidika lastništva financira z lastniškim in dolžniškim kapitalom. Optimalna struktura kapitala ni enaka za vsa podjetja. Podjetja si glede na svojo dejavnost, svoj položaj in razmere v okolju izdela svoja merila za oblikovanje želene finančne strukture. Za svoje delovanje, razvijanje in večanje konkurenčnosti podjetja potrebujejo dodatna finančna sredstva. V razvitih tržnih gospodarstvih so banke najpomembnejši finančni posrednik. Zaradi vse večje tržne usmeritve se banke pospešeno lotevajo inovacij svojih storitev tako, da je ponudba vse bolj heterogena in prilagojena potrebam bančnih komitentov. Ob ustreznem plačilu pomagajo komitentu finančno premostiti določeno obdobje ali prevzamejo nase bistveni del finančnega tveganja pri mednarodnih transakcijah. Ključne besede: zunanja trgovina, Evropska unija, financiranje, finančna struktura, finančni trg, banka, kredit, forfetiranje, akreditiv, garancija, tveganje. ABSTRACT The companies involved in foreign trade have been facing a variety of problems caused both by their cooperation with the companies from different countries as well as international economic relations of their home country with foreign countries. They have to deal with the legislation of foreign countries as well as with changes in their home country legislation in the fields of legal issues, customs duties, taxes and financing. Taking part in the international flow of goods, services and capital is becoming more and more a necessity for Slovenia and at the same time the only way to a stable economic growth and development. The membership of Slovenia in the EU shall by all means influence the conditions under which the companies operate. Some will win, others will lose, yet for the economy as a whole the consequences will prove favourable. From the aspect of ownership, a company is financed by proprietors' capital and debt capital. The optimum capital structure is not equal for all companies. A company elaborates its own measures for the formation of the required financial structure with regard to its activity, its status as well as the situation in the environment. For their operation, development and increased competitiveness the companies need additional funds. In the developed market economies banks are considered the most important financial intermediaries. Due to increasing market orientation, banks are making haste to innovate their services towards a more heterogenous offer tailored to the need of bank clients. On appropriate remuneration they help the client financially bridge a certain period or they take upon themselves a considerable portion of financial risk in international transactions.

66

Key words: foreign trade, European Union, financing, financial structure, financial market, bank, credit, forfeiting, L/C, guarantee, risk.

67

SEZNAM VIROV 1. Bobek, Dušan. 1992. Organiziranje in poslovanje bank. Maribor: Ekonomsko-poslovna

fakulteta. 2. Bobek, Dušan. 1989. Sodobna banka. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta. 3. Bobek, Dušan. 1992. Finančni trg. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta. 4. Bobek, Dušan. 1997. Diverzifikacija bančnih storitev nujnost ali moda? V Izbrane teme

sodobnega managementa, urednik D. Radonjič. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta, Inštitut za razvoj managementa.

5. Bančni vestnik (računalniška datoteka). 1996. Ljubljana: Združenje bank Slovenije. 6. Brigham, Eugene F. 1997. Fundamentals of financial management. The Dryden Press. 7. Falatov, Peter. 1999. Plačila v mednarodnem poslovanju. Ljubljana: Ekonomska

fakulteta. 8. Filipič, Drago in Tanja Markovič Hribernik. 1998. Osnove financ. Maribor:

Ekonomsko-poslovna fakulteta. 9. Filipič, Drago in Franjo Mlinarič. 1999. Temelji podjetniških financ. Maribor:

Ekonomsko-poslovna fakulteta. 10. Hubbard, R. Glenn. 1997. Money, the Financial System, and the Economy. Second

edition. Addison-Wesley. 11. Ivanjko, Šime. 2001. Priročnik o poslovanju z menico. Maribor: Zavarovalno-poslovni

inštitut. 12. Kenda, Vladimir in Andrej Hazabent. 1992. Kako uspeti v zunanji trgovini. Ljubljana:

Gospodarski vestnik. 13. Knez-Riedl, Jožica. 2000. Pojmovanje in presojanje bonitete podjetja. Ljubljana: Zveza

računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije. 14. Kovač Konstantinovič, Livija in Anita Valher. 2002. Bančne in zavarovalniške novosti

v novem letu. Kapital 301-302: 36-38. 15. Levy, H. & M. Sarnat. 1988. Principles of Financial Management. Englewood Cliffs.

Prentice Hall. 16. Mishkin, Frederic S. 2001. The Economics of Money, Banking, and Financial Markets.

Sixth edition. Addison-Wesley. 17. Mramor, Dušan. 2000. Teorija poslovnih financ. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 18. Mramor, Dušan. 1999. Sodobna finančna analiza podjetja. Portorož: ZRFR Slovenije. 19. Mramor, Dušan. 1993. Uvod v poslovne finance. Ljubljana: Gospodarski vestnik. 20. Rebernik, Miroslav in Leon Repovž. 2000. Od ideje do denarja. Ljubljana:

Gospodarski vestnik. 21. Repovž, Leon. 1997. Finančni management. V Podjetništvo in management malih

podjetij, urednik M. Rebernik. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta in Fakulteta za strojništvo.

22. Robnik, Lidija. 1996. Poslovne finance. Ljubljana: BELE. 23. Robnik, Lidija. 1994. Instrumenti zavarovanja plačil in vrednostni papirji. Nazarje:

Igea. 24. Senjur, Marjan. 2001. Makroekonomija. Maribor: MER Evrocenter. 25. Slovenski inštitut za revizijo. 2003. 1. poslovnofinančna konferenca Slovenskega

inštituta za revizijo. 26. Slovenski inštitut za revizijo. 2001. Slovenski poslovnofinančni standardi. 27. Tajnikar, Maks. 2003. Malo dolga, kriza idej. Ljubljana. Gospodarski vestnik.

68

28. Van Horn, J.C. 1989. Financial Management and Policy. Englewood Cliffs. Prentice Hall.

29. Zbašnik, Dušan. 2001. Mednarodne poslovne finance. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.

30. Weller, Paul. 1992. The Theory of Futures Markets. Oxford UK & Cambridge USA: Blackwell.