UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za slovanske jezike in književnosti

ARGUMENTATIVNI SLOGOVNI POSTOPEK

Diplomsko delo

Mentor: doc. dr. Drago Unuk Kandidatka: Sandra Turkuš

Maribor, 2009

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorju doc. dr. Dragu Unuku za pomoč, podporo in

dragocene napotke pri izdelavi diplomske naloge, staršema za

potrpežljivost in podporo ter ostali družini in prijateljem, ki so me

spodbujali.

IZJAVA

Podpisana Sandra Turkuš, rojena 13. marca 1980, študentka Filozofske

fakultete Univerze v Mariboru, smer slovenski jezik s književnostjo in filozofija,

izjavljam, da je diplomska naloga z naslovom Argumentativni slogovni

postopek pri mentorju doc. dr. Dragu Unuku, avtorsko delo.

V diplomski seminarski nalogi so uporabljeni viri in literatura korektno

navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.

Maribor, 3. 3. 2009

POVZETEK

Argumentacija je proces (slogovni postopek), v katerem tvorcu uspe ali ne uspe prepričati

naslovnika, da sprejme argumente. Če tvorcu to uspe, naslovnik posledično sprejme tudi

sklepe in vse, kar iz predpostavljenega tudi izhaja. S stališča besediloslovja so argumenti

lahko sredstva racionalnega prepričevanja, lahko pa tudi sredstva za manipulacijo. Torej lahko

argumentiranje pojmujemo kot proces, v katerem tvorec razvije argument ali niz argumentov,

kar pomeni, da eksplicitno ali implicitno predstavi svoje misli v eni izmed možnih logičnih

oblik. Argument imenujemo vsako razumno podpiranje določene trditve z razlogi za njeno

sprejetje. Uporabljamo jih za zagovarjanje odločitev, kritiziranje stališč, za ocenjevanje dejanj

in iskanje resnice. Značilnost argumentativnega slogovnega postopka je, da ne sloni na

dejanju, ampak je najpogosteje bistvo tega postopka predstavljanje odnosov in vzročno-

posledično razmerje.

Ključne besede in besedne zveze: argument, teza, slogovni postopek, znanstveno besedilo.

SYNOPSYS

Argumentation is a process (a style process) in which the author succeeds to convince the

recipient to accept the arguments or not. If he or she succeeds, the recipient consequently

accepts the conclusions and everything that follows from the presumption. From the … point

the arguments can be means of rational convincing as well as means of manipulating.

Therefore the argumentation can be comprehended as a process where the author develops an

argument or series of arguments meaning that he places his thoughts, implied or expressed, in

one of the most logical forms. An argument is any reasonable support for a certain statement

together with the reasons for its acceptance. It is used for defending resolutions, criticizing

standpoints, evaluating deeds and searching the truth. The characteristic of the argumentative

process is that it is not based on act; the most common substance of this process is presenting

the relation in cause-effect relationship.

Key words and phrases: argument, thesis, style process, scientific text.

KAZALO

1 UVOD ................................................................................................................ 1

2 ARGUMENT .................................................................................................... 2 2.1 Definicija argumenta ........................................................................................................ 2 2.2 Struktura argumenta ......................................................................................................... 2 2.3 Vrste argumentov ............................................................................................................. 4 2.4 Veljavnost argumentov .................................................................................................... 5 2.5 Sprejemljivost, relevantnost in zadostnost argumentov................................................... 6 2.6 Operatorji in konektorji .................................................................................................... 6

2.6.1 Členek........................................................................................................................ 7

3 ARGUMENTACIJA V JEZIKU .................................................................... 9 3.1 Argumentacijsko dejanje................................................................................................ 12 3.2 Pravila in elementi pri veljavni argumentaciji ............................................................... 15 3.3 Argumentacija z avtoriteto ............................................................................................. 17 3.4 Moč argumenta............................................................................................................... 18 3.5 Argumenti v znanstvenih besedilih ................................................................................ 19

3.5.1 Dejavniki, ki vplivajo na vrsto in pogostnost modifikacije argumentov v

znanstvenem članku ......................................................................................................... 20

3.6 Besedni red ..................................................................................................................... 22 3.6.1 Stilno nezaznamovani besedni red .......................................................................... 23

3.6.2 Stilno zaznamovani ali subjektivni besedni red ...................................................... 23

3.7 Ilokucijska struktura besedila......................................................................................... 25

4 ARGUMENTACIJA V GOVORU...............................................................26 4.1 Premise argumentacije v govoru .................................................................................... 26 4.2 Postopki argumentacije v govoru ................................................................................... 27

4.2.1 Kvazilogični argumenti ........................................................................................... 27

4.2.2 Argumenti, utemeljeni s strukturo veljavnosti ........................................................ 29

5 ZMOTE IN NAPAKE PRI ARGUMENTACIJI ........................................30 5.1 Klasifikacija zmot .......................................................................................................... 30 5.2 Zmote in napake iz relevance......................................................................................... 31

5.2.1 Nevednost o zavrnitvi.............................................................................................. 31

5.2.2 Napačna sled ........................................................................................................... 32

5.2.3 Argument proti človeku .......................................................................................... 33

5.2.4 Krožno sklepanje..................................................................................................... 33

5.2.5 Argument iz nevednosti .......................................................................................... 34

5.3 Induktivne in deduktivne (logične) zmote in napake ..................................................... 34 5.3.1 Ne sledi.................................................................................................................... 34

5.3.2 Prehitra posplošitev ................................................................................................. 35

5.3.3 Kompleksni vzrok ................................................................................................... 35

5.3.4 Napačni vzrok ......................................................................................................... 35

5.3.5 Argument iz logike.................................................................................................. 36

5.4 Zmote in napake iz dvoumnosti ..................................................................................... 36 5.4.1 Ekvivokacija............................................................................................................ 36

5.4.2 Amfibolija ............................................................................................................... 37

5.4.3 Napačni poudarek.................................................................................................... 37

5.4.4 Sestava..................................................................................................................... 38

5.4.5 Delitev ..................................................................................................................... 38

5.4.6 Evfemizem .............................................................................................................. 39

6 MODEL ARGUMENTIRANJA STEPHENA TOULMINA.....................40 6.1 Sestavine pri modelu Stephena Toulmina ...................................................................... 41 6.2 Vrste sklepanj pri Toulminovem modelu....................................................................... 42

7 ARGUMENTACIJSKA STRUKTURA RAZLIČNIH BESEDILNIH

ZVRSTI ..............................................................................................................45

8 ZNAČILNOSTI ARGUMENTATIVNEGA SLOGOVNEGA

POSTOPKA.......................................................................................................47 8.1 Kohezija/inkohezija........................................................................................................ 48 8.2 Enumerativnost............................................................................................................... 58 8.3 Komutativnost/suksesivnost........................................................................................... 60 8.4 Aktualnost ...................................................................................................................... 62 8.5 Objektivnost ................................................................................................................... 64 8.6 Zgradba člankov z argumentativnim slogovnim postopkom ......................................... 66

8.6.1 Naslov...................................................................................................................... 66

8.6.2 Uvod ........................................................................................................................ 67

8.6.3 Zaključek................................................................................................................. 68

8.7 Raznolikost in številčnost interpunkcije ........................................................................ 69 8.8 Vertikalna analiza distribucije leksike ........................................................................... 70

8.8.1 Nominalni stil (statični stil)..................................................................................... 72

8.8.2 Dinamični stil (razgibani slog) ................................................................................ 73

9 ZAKLJUČEK .................................................................................................75

VIRI IN LITERATURA...................................................................................79

KAZALO GRAFOV IN TABEL A) GRAFI

Graf 1: Pogostnost konektorjev na začetku povedi in na začetku stavka v povedi.................. 56 Graf 2: Pogostnost glagolov in samostalnikov na začetku povedi. .......................................... 57 Graf 3: Pogostnost besednih vrst v teznem in v argumentativnem delu. ................................. 63 Graf 4: Stavčna struktura teznega in argumentativnega dela. .................................................. 64 Graf 5: Številčnost in raznolikost interpunkcije....................................................................... 69

B) TABELE Tabela 1: Vrste argumentov ....................................................................................................... 4 Tabela 2: Podskupine naklonskih členkov ................................................................................. 8 Tabela 3: Modifikacije argumentov ......................................................................................... 21 Tabela 4: Merila besednega reda v enostavčni povedi............................................................. 22 Tabela 5: Vrste zmot ................................................................................................................ 30 Tabela 6: Sestavine pri modelu Stephena Toulmina ................................................................ 41 Tabela 7: Primer argumentiranja pri Toulminovem modelu.................................................... 43 Tabela 8: Primer argumentiranja pri Toulminovem modelu.................................................... 44 Tabela 9: Primeri, kadar frazeologizirani konektorji izražajo sporazumevalno situacijo........ 51 Tabela 10: Strnitev frazeologiziranih konektorjev................................................................... 51 Tabela 11: Propozicijski konektorji razširjeni iz členkovnih in vezniških sredstev ................ 52 Tabela 12: Prikaz enumerativnega zaporedja........................................................................... 58 Tabela 13: Prikaz komutativnosti............................................................................................. 60 Tabela 14: Prikaz komutativnosti............................................................................................. 61 Tabela 15: Vertikalna analiza distribucije leksike po besednih vrstah .................................... 71

1

1 UVOD

V diplomski nalogi se bom ukvarjala z argumentativnim slogovnim postopkom. S tem

slogovnim postopkom se pojasnjuje, zagovarja, dokazuje, torej utemeljuje kako mnenje o

čem, potrjuje se trditev, ki jo predstavlja tema besedila. Pojasnjevanje, dokazovanje in

zagovarjanje pomeni podajanje argumentov v odnosu do dane teme. V vsakodnevnem

sporazumevanju podajamo neanilitične argumente, ki jih ni mogoče ekzaktno dokazati, v

strokovnih besedilih pa se uporabljajo analitični argumenti. Dokazi potrjujejo pravilnost

hipoteze ali trditve, z argumenti se trditev podpira in z njimi se izognemo utemeljevanju

trditve, ki se izmika pravemu logičnemu smislu.

Argumentacija je proces (slogovni postopek), v katerem tvorcu uspe ali ne uspe prepričati

naslovnika, da sprejme argumente, in če tvorcu to uspe, naslovnik posledično sprejme tudi

sklepe in vse, kar iz predpostavljenega tudi izhaja. S stališča besediloslovja so argumenti

lahko sredstva racionalnega prepričevanja, lahko pa tudi sredstva za manipulacijo. Torej

lahko argumentiranje pojmujemo kot proces, v katerem tvorec razvije argument ali niz

argumentov, kar pomeni, da eksplicitno ali implicitno predstavi svoje misli v eni izmed

možnih logičnih oblik. Pri razkrivanju načina, kako tvorec predstavi posamezni argument

ali zaporedje argumentov, je praktični argumentaciji v veliko pomoč filozofska logika,

silogistično sklepanje, dedukcija in indukcija.

Metode, ki jih bom uporabila pri izdelavi diplomskega dela so: analitična, sintetična,

komparativna, deskriptivna, statična; primerjalna in vertikalna analiza distribucije leksike.

Ukvarjala se bom z besediloslovnimi značilnostmi argumentativnega slogovnega

postopka, in sicer bom raziskovala znanstvene članke, za katere predvidevam, da se v njih

argumentativni postopek najpogosteje pojavlja, ter ugotavljala, katere od besediloslovnih

prvin so za argumentativni slogovni postopek najbolj pomembne in se najpogosteje

pojavljajo.

2

2 ARGUMENT

2.1 DEFINICIJA ARGUMENTA

Argument imenujemo vsako razumno podpiranje določene trditve z razlogi za njeno

sprejetje. Argumente uporabljamo za zagovarjanje odločitev, kritiziranje stališč, za

ocenjevanje dejanj in iskanje resnice. Nagovarjajo nas k sprejetju različnih trditev, pri

odločanju o tem, kaj bomo sprejeli, pa moramo biti pozorni na to, ali so argumenti, ki jih

za sprejetje neke trditve navaja naš sogovornik, sploh dobri. Kar pa je nujen in zadosten

razlog za to, da nekaj imenujemo argument, je to, da je vsaj ena propozicija sporna

oziroma vprašljiva (sklep), zaradi česar je potrebna upravičitev. To nalogo opravljajo

propozicije, ki navadno izražajo splošno znane resnice (premise) in tako pomagajo sklepu,

da postane bolj verjeten ter zato sprejemljiv. V argumentu z razlogi prepričujemo, da je

določena trditev resnična, v razlagi pa, s katero se argument pogosto zamenjuje, z razlogi

zgolj opisujemo, zakaj je tako (Bregant, Vezjak, 2007: 18).

2.2 STRUKTURA ARGUMENTA

Temeljno teorijo sklepanja in argumentacije je postavil že starogrški filozof Aristotel in

njegovo teorijo lahko razdelimo na tri področja:

1. Logika. Logični argumenti so univerzalni in nujni, torej vedno veljavni.

2. Dialektika. Dialektični argumenti niso univerzalni, temveč so splošno sprejemljivi, kar

pomeni, da dopuščajo izjeme.

3. Retorika. Retorični elementi niso ne univerzalni ne splošni, temveč le prepričljivi

oziroma prepričevalni za določeno konkretno oziroma partikularno publiko. Niso torej ne

splošni, temveč povsem naključni.

Za Aristotela vsa vednost, vsa mnenja in stališča temeljijo na že obstoječi vednosti,

mnenjih in stališčih. Samo ta obstoječa vednost, mnenja in stališča so podlaga, na kateri

lahko s sklepanjem in argumentiranjem pridemo do nove vednosti, mnenj in stališč.

3

Argumente, preko katerih lahko pridemo do te nove vednosti, Aristotel deli na deduktivne

in induktivne silogizme. Pri deduktivnem silogizmu nekaj zatrdimo v obliki dveh ali več

premis, iz teh trditev pa potem sledi nujni sklep (Žagar, Domajnko, 2006: 52).

Z argumentacijo se je ukvarjal tudi slovenski sodobni filozof Danilo Šuster, ki v knjigi

Simbolna logika (2000), definira argument kot določeno trditev, ta je na razumen način

podprta z razlogi za njeno sprejetje. Razlogi utemeljujejo, upravičujejo, dokazujejo in

demonstrirajo. Sklep je pa podpora, ki racionalno osebo prepričuje v sprejetje le-tega.

Vsak argument vsebuje tri dele:

1. sklep, ki ga želimo utemeljiti

2. razloge za sklep (premise)

3. ustrezen odnos med obema

Primer:

1. Kajenje lahko povzroči smrt.

2. Znanstveno je dokazano, da kajenje povzroča pljučnega raka in druge bolezni. Veliko

ljudi je zaradi tega že umrlo.

3. Torej kajenje lahko povzroči smrt.

Običajno so premise nekaj, kar je očitno in vemo ali v kar smo prepričani. Sklep pa je vsaj

nekoliko dvomljiv in potreben podpore. V nekaterih argumentih sklep logično sledi iz

premis, le-te utemeljujejo resnico sklepa (Šuster, 2000, 9).

Olga Kunst Gnamuš se v delu Posrednost in argumentacija v govoru (1997)

argumentacije loteva iz lingvističnega vidika, in sicer lingvista zanima opis zgradbe

argumentacijskih mehanizmov in odnosov, ki jih vzdržujejo z različnimi

argumentacijskimi zaznamovalci (slovnično ujemanje v osebi, spolu, sklonu in številu ter

pomožni glagoli, ki so zaznamovalci polarnosti kot istovetnost in osebe). Postavi tudi

razliko med logičnim sklepanjem in argumentiranjem:

1. Vsi ljudje so umrljivi.

4

Sokrat je človek.

Sokrat je torej umrljiv.

2. Barometer je padel. Torej bo deževalo.

Oba primera vsebujeta isto jezikovno znamenje (torej), vendar to ne pomeni istega tipa

operacije. Pri prvem primeru je iz logičnih razlogov obvezno zaključiti, da je Sokrat

umrljiv, pri drugem pa poznavanje sveta in pomena prvega segmenta omogoča, da lahko

zaključimo, da bo deževalo. Ta zaključek ni dokazan, ampak je argumentiran. Značilnost

argumentov je tudi njihova moč, ki se jo meri v notranjosti argumentacijskega razreda.

Argumentacijski razred je paradigma argumentov, ki služijo istemu zaključku (Kunst

Gnamuš, 1997: 107).

2.3 VRSTE ARGUMENTOV

Ločimo več vrst argumentov, najpomembnejši kriterij delitve je verjetnost, s katero sklepi

sledijo iz premis. To imenujemo logična moč, razumemo jo pa lahko kot stopnjo podpore,

s katero premise utemeljujejo sklepe. Argumente delimo na:

Tabela 1: Vrste argumentov

VRSTA

ARGUMENTA

Deduktivni argument Induktivni argument

DEFINICIJA To so tisti, v katerih sklepi

nujno sledijo iz premis.

To so tisti, v katerih sklepi

iz premis sledijo zgolj z

večjo ali manjšo

zanesljivostjo.

PRIMER Vsi ljudje so sesalci.

George Bush je človek, torej

je sesalec.

Slovenci si ne prizadevajo

rešiti darfursko krizo.

Tomo Križnar je Slovenec,

torej ga rešitev darfurske

krize ne zanima.

5

Deduktivni argumenti imajo takšno obliko, da če so premise resnične, ni mogoče, da bi bil

izpeljan sklep napačen. Za induktivne argumente je značilno, da se lahko kljub resničnosti

premis glede izpeljanega sklepa motimo (Bregant, Vezjak, 2007: 20).

2.4 VELJAVNOST ARGUMENTOV

Za veljavne argumente označujemo tiste, ki so induktivni, deduktivni argumenti pa so

neveljavni. Vendar veljavnost argumenta še ni zadosten razlog, da je argument tudi dober.

Iz tega lahko sklepamo, da ni veljavnost kriterij zato, ali bomo neko stališče sprejeli ali ne,

ker trditev, ki jo podpirajo slabi argumenti, ni smiselno sprejeti. Tako morajo argumenti

zato, da bi bili dobri, poleg velike logične moči, ki predstavlja nujni pogoj za to, vsebovati

še resnične premise.

Danilo Šuster v knjigi Simbolna logika definira veljavni argument tako:

Argument je veljaven, če in samo če je nemogoče, da bi bile vse premise resnične, sklep

pa neresničen, ter če in samo če uprimerja veljavno logično obliko (Šuster, 2000: 14).

Z argumenti sta se ukvarjala tudi Igor Ž. Žagar in Barbara Domajnko, ki sta v knjigi

Argumentiranost kot model (uspešne) komunikacije (2006) postavila kriterije veljavnosti

argumentiranja. Zagovarjata, da moramo biti pozorni na to, da trditev utemeljimo na

dejstvih, če je potrebno utemeljitvi priskrbimo oporo in trditev omilimo z ustreznim

kvalifikatorjem. Pomembno je še, da je utemeljitev, ki smo jo uporabili za prehod od

dejstev k trditvi, ustrezna in avtoritativna; ustrezna je, če upravičuje prehod od dejstev k

trditvi (torej, če je tematsko primerna), in avtoritativna, če je kot taka tudi takoj sprejeta

ali pa svojo avtoriteto sprejme od opore. Veljavnost argumentacije je vsaj delno stvar

oblike (vse veljavne argumentacije morajo imeti veljavno obliko, kar pomeni, da morajo

upoštevati vse korake, ki jih njegova argumentativna shema predvideva), delno pa stvar

6

vsebine. Najpomembnejše pri veljavnosti je, da argument vsebuje tri kriterije, ki so

sprejemljivost, relevantnost in zadostnost (Žagar, Domajnko, 2006: 60).

2.5 SPREJEMLJIVOST, RELEVANTNOST IN ZADOSTNOST

ARGUMENTOV

Sprejemljivost argumentov ocenimo tako, da ugotovimo njihovo naravo – gre za splošno

vednost, osebno mnenje, strokovno oceno, pričevanje, vsebino vprašljive verjetnosti itd.

Na podlagi tega se odločimo, ali so sprejemljivi za dani kontekst – vprašamo se, zakaj in

ali so ti argumenti sprejemljivi oziroma koliko navedeni argumenti okrepijo/zavrnejo našo

prepričanost o verjetnosti/trdnosti sklepa.

Relevantnost argumentov za sklep ocenimo tako, da odgovorimo na vprašanje, ali so ti

argumenti tematsko in vsebinsko povezani s sklepom.

Zadostnost argumentov za sklep ocenimo tako, da se vprašamo, ali navedeni argumenti

zadoščajo za izpeljavo sklepa, ali jih je dovolj, da predstavljajo zadostno osnovo za sklep.

2.6 OPERATORJI IN KONEKTORJI

Argumentacijsko koherenco zagotavljajo operatorji in konektorji. O tem je pisala Olga

Kunst Gnamuš v delu Posrednost in argumentacija v govoru. Razlika med obojimi je v

tem, da operatorji vežejo dve semantični enoti v notranjosti enega govornega dejanja,

konektorji pa vežejo dve govorni dejanji. Operator se nanaša na sestavine v notranjosti

govornega dejanja, torej propozicije oziroma propozicijske vsebine. Argumentacijski

konektor je morfem, ki veže dva ali več izrekov, ki se vključujejo v eno argumentacijsko

strategijo. Lahko je priredni ali podredni veznik, prislov, prislovna besedna zveza in

členek. Konektor povezuje govorna dejanja oziroma izreke, ki se realizirajo kot govorna

7

dejanja. Olga Kunst Gnamuš delitev konektorjev povzema po Moeschlerju (1985: 62), in

sicer jih on razdeli na dvomestne in trimestne predikate. Taki so v slovenščini: zato,

zatorej, torej, tako, tedaj, zakaj, kajti, namreč, saj in sicer.

Primer za dvomestni predikat: Poglej, itak celo leto nič ne delaš. Torej, zakaj ne bi zdaj

dva meseca nekaj napravila.

Trimestni konektorji v slovenščini so: pa, toda, ampak, temveč, marveč, samo, le, ali, a,

vendar, končno, dejansko, celo in sicer.

Primer za trimestni predikat: Veš, lahko naredim uvrstitveni test in presodim, kdo gre v

katero skupino. Samo to je tako približno in možne so napake.

Konektorji se delijo tudi po kriteriju, ali uvajajo argumente ali uvajajo zaključke. V

slovenskem jeziku uvajajo argumente: kajti, sicer, celo, ampak, pa, toda. Zaključke pa

uvajajo: torej, kljub temu in končno.

2.6.1 ČLENEK

Členki so pri argumentativnem slogovnem postopku zelo pomembna besedna vrsta.

Izražajo odnos do izrečenega ali do naslovnika. V besedilu opravljajo vlogo konektorjev,

ti so lahko kataforični ali anaforični. Poimenujejo tudi sporočevalčevo miselno presojo o

stvarnosti (le, še, tik ….), večjo ali manjšo stopnjo prepričanja o čem (zares, zagotovo,

morda ...), njegovo pritrjevanje (da, ja …), zanikanje (ne, nikakor …) ali vpraševanje (kaj,

ali …).

Členke lahko razdelimo glede na njihovo vlogo v stavku, povedi in nenazadnje tudi v

besedilu. Le-ta je za oblikovanje določenega smisla besedila zelo pomembna, saj se nam

zdi besedilo brez členkov pusto in nejasno. Tako lahko členke razdelimo v tri funkcijske

skupine:

1. navezovalne,

2. poudarne,

3. naklonske.

8

Z navezovalnimi členki vzpostavljamo pomenska razmerja s sobesedilom. Ti se večinoma

pojavljajo v govorjenih besedilih, za določanje njihovega pomena pa moramo upoštevati

sobesedilo in okoliščine sporočanja.

Poudarni členki so skladenjsko del stavčnega člena v povedi. Stojijo lahko ob

samostalniški besedi, pridevniški besedi, glagolu, prislovu in povedkovniku.

Naklonski členki so največja skupina glede na vlogo v stavku, povedi oziroma besedilu.

To so členki, s katerimi govorec izraža svoje razmerje do vsebine, izražene v pomenski

podstavi, ali do naslovnika. Z njimi izražamo svojo vednost o čem, prepričanje, sodbo,

čustva do česa ali do naslovnika ter hotenje po besednem ali nebesednem dejanju.

Naklonske členke delimo na:

- naklonske členke (v ožjem smislu),

- skladenjskonaklonske členke.

Naklonski členki v ožjem smislu imajo pet podskupin.

Tabela 2: Podskupine naklonskih členkov

NAKLONSKI

ČLENEK

NAMEN, KI GA IZRAŽA PRIMER

Členki pritrjevanja

oziroma soglašanja

Pritrjevanje brez pridržka in

pritrjevanje s pridržkom.

Mi boš pomagal? Seveda.

(pritrjevanje brez pridržka)

Povedal sicer ni, je pa

nakazal. (pritrjevanje s

pridržkom)

Členki čustvovanja Govoreči izraža svoja čustva,

svoje duševno stanje (veselje,

žalost, zavist, navdušenje …).

Dobro.

Hvala bogu.

Žal.

Pač tako je.

Členki prepričanja Sporočevalec želi prepričati

sebe ali naslovnika.

Mogoče pa pride.

Tu je res potrebna pomoč.

9

To mu gotovo ne bo uspelo.

Členki, s katerimi

sporočevalec izraža

svoje stališče do česa

Sporočevalec želi izraziti

svoje stališče do česa.

Ostani še malo.

Baje je bolan.

Recimo, da te pokliče jutri.

Členki zanikanja ali

nesoglašanja

Sporočevalec označi neko

vsebino (npr. sporočilo) za

neveljavno ali ne soglaša z

naslovnikom.

To mu nikakor ni uspelo.

Ne kliči me več.

Med naklonske členke sodijo členki čustvovanja, možnostni in verjetnostni členki, členki

mnenja, zadržka, zanikanja in pritrjevanja (Tršinar, 2004: 15−20).

3 ARGUMENTACIJA V JEZIKU

S teorijo argumentacije v jeziku se je ukvarjal francoski lingvist Oswald Ducrot, in sicer

je z njo raziskoval argumentativni potencial jezika kot sistema. Njegovo teorijo sta

povzela Igor Žagar in Barbara Domajnko. Teorija argumentacije v jeziku želi pokazati, da

so v jezik kot sistem že vpisane določene argumentativne strukture in tako lahko jezik na

nekaterih ravneh argumentira že sam po sebi, s tem pa naši dialoški in interaktivni

argumentaciji vsili določene omejitve. Teorijo argumentacije v jeziku lahko povzamemo v

treh osnovnih in soodvisnih trditvah:

1. Argumentativno v jeziku prevladuje nad informativnim (dejstvenim).

2. Semantični opis neke izjave (argumenta) je odvisen od njenih možnih nadaljevanj

(sklepov), h katerim vodi, ne pa od njenega razmerja do dejstev.

10

3. V argumentativnih nizih argument → sklep je semantična vrednost argumenta in sklepa

vedno odvisna od njunega medsebojnega razmerja. Torej semantične vrednosti argumenta

ne moremo ocenjevati neodvisno od sklepa, h kateremu napeljuje, kakor tudi semantične

vrednosti sklepa ne moremo obravnavati neodvisno od argumenta, iz katerega izhaja.

Primer: Ura je osem.

Ker v tem primeru ne poznamo natančnega konteksta, v katerem je bilo to izrečeno, lahko

sklepamo na več različnih možnosti, kaj bi to lahko pomenilo. Na primer:

- Pohiti!

- Vzemi si čas!

- Začela se je oddaja na televiziji!

- …

Če pa v izjavo vpletemo, na primer, členek že ali prislov šele (Ura je že osem. Ura je šele

osem.), potem v primeru, ko dodamo že, lahko izpeljemo sklep »Pohiti!«, v drugem

primeru, ko dodamo šele, pa lahko izpeljemo sklep »Vzemi si čas!« Oba primera pa

govorita o istem kronološkem dejstvu, namreč, da je ura osem, pri čemer lahko napeljujeta

na povsem različne sklepe (poznost in zgodnost). Do tega nasprotja pa pride zato, ker

gledamo na isto stanje stvari iz različnih perspektiv. Takšno razlikovanje v okviru istega

stanja stvari lahko povzroči že preprosta vpeljava dveh argumentativnih veznikov oziroma

v primeru, ki smo ga navedli, prislov ali členek.

Primer: Janez je delal.

Iz tega stavka lahko sklepamo pozitiven in negativen sklep (Uspelo mu bo. Ne bo mu

uspelo.). Beseda delo implicira na to, da je v nekaj bil vložen trud, in da če je nekdo v

nekaj vložil trud, potem bo najverjetneje tistemu, ki se je trudil, tudi uspelo. Zato je

verjetneje, da bomo iz tega potegnili pozitiven sklep. Vse pa se spremeni, če uvedemo

protivni veznik ampak:

Primer: Janez je delal, ampak mu ne bo uspelo.

Ampak uporabljamo zato, da argumentativno pričakovanje in argumentativno usmeritev

odvrnemo od tistega, kar se glede na tisto, kar je bilo povedano pred ampak, v argumentu,

zdi samoumevno in pričakovano. Poglejmo primer:

Zelo sem zaposlena, ampak ponudbo bom sprejela.

11

Če preberemo samo prvi del, lahko upravičeno in utemeljeno sklepamo, da ponudbe ne

bom sprejela, ker kaže na prezaposlenost. Poglejmo si še dva primera:

Janez je malo delal.

Marko je malce delal.

Pri teh primerih je skoraj nemogoče objektivno ugotoviti, koliko več je delal Marko in

kakšna je dejanska razlika med malo in malce. Če izjavi presojamo po informativni plati –

s stališča dejstev oziroma dejanskega stanja stvari v svetu, potem je pomembno predvsem

to, da jezik malo in malce predstavlja kot leksema, ki zaznamujeta majhno količino

nečesa. Če pa se usmerimo na argumentativni vidik presojanja izjav, ugotovimo, da jezik

prislov malo postavi v isto kategorijo kot nič, sploh nič, prislov malce pa v isto kategorijo

kot veliko.

Primer: Janez sploh nič ni delal. (Ne bo mu uspelo.)

Marko je veliko delal. (Uspelo mu bo.)

Če se usmerimo še na besedo delo.

Janez je delal eno uro.

Če ne poznamo konteksta in ne vemo, koliko časa je potrebnega za opravilo, ki se ga je

lotil Janez, potem sta možni obe usmeritvi, pozitivna in negativna. Če pa imamo

argumentativni niz: Janez je delal eno uro, ampak mu ne bo uspelo, potem nas uporaba

veznika ampak, ne glede na kontekst in empirična dejstva opozori, da je v normalnem

oziroma pričakovanem poteku dogodkov ena ura dela dovolj za uspeh. V tem konkretnem

primeru lahko, da nimamo opraviti z normalnim potekom dogodkov ali moramo

upoštevati nov, dodaten kriterij.

Poglejmo še primerjavo stavka: Steklenica je že napol prazna.

Steklenica je še napol polna.

Tudi ta stavka opisujeta isto stanje stvari, isto objektivno dejstvo, da v obeh primerih

pijača v steklenici sega do polovice. Dejstvi sta pravzaprav enaki, vendar sta videni iz

dveh različnih perspektiv. Izjavi v tem primeru nista namenjeni poročanju oziroma

informiranju o dejanskem stanju, ampak napeljujeta na povsem nasprotna sklepa.

12

Steklenica je že napol prazna. (Odpreti moramo novo.)

Steklenica je še napol polna. (Ni nam še treba odpreti nove.)

Argumentativni vezniki so slovnično večinoma prislovi in členki. Njihova naloga je, da

kontekstualizirajo primere, ki se na prvi pogled zdijo dekontekstualizirani in jim pripišejo

osnovni kontekst. Če je namreč nekaj že napol prazno ali še napol polno, potem lahko

povsem upravičeno sklepamo, da gre za opisovanje procesa praznjenja. Argumentativni

vezniki lahko argumente tudi dobesedno strukturirajo in oblikujejo.

Primer: Dobimo vabilo za sprehod in ga zavrnemo: »Toplo je, ampak sem utrujena.«

Če pa odgovorimo malo drugače: »Utrujena sem, ampak je toplo.« je pa dejansko stanje

še vedno enako kot v prejšnjem primeru, vendar je lahko iz odgovora sklepamo, da je bilo

vabilo sprejeto. Vse je odvisno od tega, kam postavimo argumentativni veznik in kateri

argument je postavljen pred njim in kateri sledi. Argumentativno usmeritev sklepa določa

tisti argument, ki na primer argumentativnemu vezniku sledi, in ne tisti, ki je pred njim

(Žagar, Domajnko: 2006, 75−77).

3.1 ARGUMENTACIJSKO DEJANJE

Argumentacija se nanaša na diskurz, ki vsebuje vsaj dva izreka, od katerih eden služi za

to, da dovoli, upraviči ali vsili drugega. Prvi je argument, drugi je zaključek. Vsak izrek,

ne glede na to, ali je v argumentaciji za premiso ali ne, je predmet argumentacijskega

dejanja, ki je del njegovega pomena. Vedno se pojavlja tako, da določenemu predmetu

pripiše neko stopnjo, povezano z določeno kvaliteto. Diskurzivni proces, ki se imenuje

argumentacija in je sestavljen iz navezovanja izrekov - argumentov in izrekov –

zaključkov, ima za predhodno argumentacijsko dejanje, na katerega se upira. Kot vsa

ilokucijska dejanja se tudi argumentacijsko dejanje uresniči v enem izreku. Glede na to, da

ima za cilj določeno kvaliteto, je treba poudariti, da se odnos med premisama v

13

argumentaciji vzpostavlja prek posrednika, torej prek kvalitete, ki jo argumentacijsko

dejanje na določeni stopnji pripisuje predmetu izreka – argumenta.

Primer: 1. Sod je poln.

2. Sod je skoraj poln.

Zgornja izreka se po moči ločita (prvi argument je močnejši kot drugi) glede na kvaliteto,

ki predstavlja stopnjo polnosti soda.

Že sama definicija argumentacijskega odnosa kaže na mesto, ki ga ima ta v komunikaciji.

Argumentacijski odnos je odnos med izrekom A (argument) in neko drugo lingvistično

enoto C (zaključek, to je lahko izrek in propozicijska vsebina), kadar je A namenjen, da

služi C. Ta odnos je dejstvo, ki zahteva govorca in sogovorca. Argumentirati pomeni tudi

izvajati komunikacijsko dejavnost (Kunst Gnamuš, 1997: 113).

Intencionalnost je bistvena za definicijo argumentacijskega odnosa. Če za izrek A trdimo,

da je namenjen, da služi zaključku C, to pomeni, da s tem priznamo njegov intencionalni

značaj. Intencionalni vidik se lahko omeji na funkcijo argumentacijskega dejanja;

sogovorec prepozna v govorčevem izrekanju namero argumentacije. Posledično je

prepoznavanje argumentacijske vrednosti izreka izpeljano iz prepoznavanja

argumentacijske namere.

Konvencionalni značaj argumentacijskega dejanja je združen s tremi tipi argumentacijskih

zaznamovalcev:

1. Osni zaznamovalci

Primer: Njegova žena je zelo simpatična.

Osna vrednost pridevnika simpatična določa argumentacijsko vrednost pridevnika

simpatična, ki določa pozitivno značilnost.

2. Argumentacijski operatorji

Primer: a) Ura je šele osem.

14

b) Ura je osem.

Členek šele določa argumentacijsko vrednost izreka. Gre za omejitev argumentacijskih

možnosti. Z izrekom b) lahko argumentiramo na dva načina, z izrekom a) pa je možno

argumentirati le na enega:

Primer: b) Ura je osem. Pohiti.

a) ?? Ura je šele osem. Pohiti.

a) Ura je osem. Ni ti treba hiteti.

a) Ura je šele osem. Ni ti treba hiteti.

Iz teh primerov je razvidno, da šele spremeni možnosti argumentacije.

3. Argumentacijski konektorji

Primer: Ta film je odličen, vsekakor je slika čudovita.

Vsekakor je argumentacijski konektor, katerega osnovna funkcija je, da povezuje izreke z

argumentacijsko vrednostjo, tako da kaže na njihov status argumenta ali zaključka in na

način interpretacije. Vsekakor združuje dve argumentacijski dejanji, ki sta sousmerjeni k

zaključku tipa Film je vreden ogleda.

Institucionalni vidik argumentacijskega dejanja je na eni strani povezan s pravnimi

spremembami, ki jih nalaga to ilokucijsko dejanje, in na drugi strani z naravo

mehanizmov, ki omogočajo argumentacijo. Moeschler (1985: 58) definira ilokucijsko

dejanje iz institucionalnega gledišča kot tako, ki spreminja pravice in dolžnosti

sogovorcev, kar pomeni, da določa nove norme v okviru interakcije.

Spremembe, določene z argumentacijskim dejanjem, so lahko naslednje:

- če je argumentacijsko dejanje izrekanje argumenta, namenjenega temu, da služi

določenemu zaključku, mu to funkcijo pripišeta govorec in sogovorec, torej

argumentacijsko dejanje obvezuje govorca k zaključku, in sicer k zaključku v smeri,

ki je podana z argumentacijskim dejanjem.

Primer: Kje bomo dobili delo? Saj veš, da ni služb.

Glede na ta izrek lahko govorec in sogovorec zaključita: dela ne bodo dobili.

15

- če ilokucijsko dejanje argumentacije kot institucionalno dejanje deluje pod zahtevo,

da obvezuje sogovorca k izpeljevanju tipa zaključka, se mora opirati na normativne

principe. Ti principi so oziroma norme toposi. Toposi so skupna mesta, na katera se

opira argumentacija, ali splošni mehanizmi, ki omogočajo posamezno

argumentacijo.

Primer: Ta avto je drag. Torej je zanesljiv.

Gre za posamezno argumentacijo, ki se opira na splošni topos, ki povezuje draginjo avta z

njegovo zanesljivostjo (Kunst Gnamuš, 1997, 114−116).

3.2 PRAVILA IN ELEMENTI PRI VELJAVNI ARGUMENTACIJI

Racionalno argumentacijo lahko opredelimo kot funkcionalno, kadar se uporablja pri

oblikovanju, utemeljevanju, zavračanju in preoblikovanju stališč, ki naj bi jih sprejel

naslovnik. Argumentacijo uporabimo, ko želimo racionalno prepričati oziroma izberemo

racionalno metodo prepričevanja. Osnovno shemo argumentacije predstavljajo trije

elementi, in sicer:

- osnovni sklep je potrebno oblikovati jasno in kratko;

- navesti je treba argument in ga pojasniti;

- navesti je treba utemeljitev, dejstva s katerim lahko utemeljimo izpeljavo sklepa iz

argumenta.

Primer:

Argument

Raziskave kažejo, da kajenje povečuje tveganje obolevnosti za pljučnim rakom.

Sklep

Kajenje na javnih mestih bi morali prepovedati.

Utemeljitev

Ker si moramo prizadevati za zmanjšanje tveganja obolevnosti za pljučnim rakom.

16

Pri argumentiranju moramo upoštevati tudi kriterije veljavnosti (sprejemljivost,

relevantnost in zadostnost). Vendar pri vsakdanjem argumentiranju vsi trije elementi niso

nujno eksplicitno izraženi. Največkrat sta eksplicitno izražena argument in sklep,

velikokrat pa tudi samo sklep ali samo argument. Neizrečene elemente je mogoče bolj ali

manj uspešno razbrati iz konteksta. Na primer zgornji argument je sam po sebi usmerjen k

vrsti različnih sklepov (npr.: Takoj nehaj kaditi; Del dobička od prodaje cigaret bi morali

nakazati neposredno v zdravstvo itd.). Najpogosteje zaradi ekonomičnosti ostane

neizrečena utemeljitev, in sicer zato, ker naj bi bila to neka splošna resnica, obče sprejeto

verjetje ali mnenje, ki ga sogovorniki po predvidevanju govorca poznajo in sprejemajo.

To bi lahko rekli tudi za utemeljitev v navedenem primeru – prizadevanje za zmanjševanje

obolevnosti oziroma ohranjanje zdravja je v naši družbi splošno sprejeta vrednota oziroma

načelo. Vendar tega ne moremo posplošiti in neizrečena utemeljitev je lahko ena od

ključnih strateških jezikovnih spretnosti podtikanja stališč kot splošnih resnic. Na primer v

izjavi Ne zdržim več te negotovosti, grem na en cigaret lahko na podlagi izraženega

argumenta in sklepa rekonstruiramo utemeljitev: Ko ne zdržiš več negotovosti, je

prepričljivo pokaditi cigareto, česar pa ne bi mogli opredeliti kot obče načelo, pač pa kot

prikrit mehanizem promocije kajenja.

Argumentacija je jasna in pregledna v primeru, ko začnemo z argumentom, ki ga prek

utemeljitve usmerimo k sklepu, vendar pa to ni pravilo in lahko vrstni red tudi

zamenjamo. Govorec lahko začne z argumentom, navede sklep, h kateremu argument

vodi, in nazadnje izpostavi utemeljitev, ki omogoča to izpeljavo. Začnemo lahko tudi na

koncu in najprej izpostavimo sklep, nato argument in utemeljitev, ki ju poveže. Vrstni red

pri argumentaciji torej ni pomemben in ga lahko z vidika argumentacije prilagajamo

poudarkom, ki jih želimo vnesti morebiti prav z vrstnim redom navajanja posameznih

elementov. Argumentiranje je proces, ki se oblikuje sproti in je torej do neke mere

nepredvidljiv, zaporedja vključevanja določenih elementov ni mogoče predpisati (Žagar,

Domajnko, 2006: 68−70).

17

3.3 ARGUMENTACIJA Z AVTORITETO

Z argumentacijo z avtoriteto se je ukvarjal Oswald Ducrot, ki je o tem pisal v delu

Izrekanje in izrečeno (1988). Postavil je hipotezo, da argumentacijska vrednost morfemov

določa argumentacijsko vrednost stavka, ki ga morfemi tvorijo, in da argumentacijska

vrednost stavka spet določa, glede na govorno situacijo, argumentacijsko vrednost svojih

izjav. Ducrot loči dva tipa argumentacije z avtoriteto. Prvi tip izhaja iz jezika, drugi tip pa

je postopek, ki je dodan, kajti jezikovna sredstva, ki se pri tem tipu uporabljajo, sploh ne

implicirajo argumentacijske rabe (Ducrot, 1988: 148).

Argument z avtoriteto uporabimo takrat, kadar hkrati:

1. pokažemo, da je P že bila, je zdaj ali pa lahko postane objekt neke trditve (P je

propozicija),

2. predpostavimo to dejstvo kot nekaj, kar daje vrednost propoziciji P, kar jo okrepi in ji

daje posebno težo.

Argumentacijo z avtoriteto, ki izhaja iz jezika, imenuje Ducrot polifonična avtoriteta.

Njen mehanizem tvorita dve stopnji:

1. Govorec kaže izvajalca (ki je lahko on sam ali pa kdo drug), ki zatrjuje neko

propozicijo P. Drugače rečeno, v svoj govor vključi glas, ki ni nujno njegov in ki je

odgovoren za trditev, da P. Ducrot s tem kazanjem na drugega želi povedati, da on sam ni

objekt trditve.

2. Govorec opre na to trditev še drugo, ki zadeva neko drugo propozicijo Q. To pa zahteva

dvoje: da se na eni strani govorec izenačuje s subjektom, na drugi strani, da to naredi tako,

da se opre na razmerje med propozicijami P in Q, na dejstvu, da je nujno ali pa vsaj

upravičeno sprejeti Q, če smo že sprejeli P.

18

Uporaba besede kaže v prvi trditvi, dejansko kaže na izvajalca, ki zatrjujeta propozicijo P.

Tako je lahko kazanje trditve nekoga tretjega zaznamovano z nekaterimi rabami

pogojnika, zlasti v novinarskem načinu pisanja.

Primer: Predsednik dr. Danilo Türk naj bi jutri odpotoval na Hrvaško.

Vendar pa beseda kaže v tem primeru zaznamuje, zgolj nekaj na kar smo pokazali, ne pa

zatrdili. V primeru Kaže, da bo jutri lepo vreme, pa bi bilo bolje, če kažemo na drugega,

da uporabimo izraze nekateri trdijo, rekli so mi, nekateri pravijo … In o argumentaciji z

avtoriteto lahko govorimo, ko izjavljalec propozicije P nastopa kot avtoriteta, kar pomeni,

da njegovo izrekanje upraviči govorca (Ducrot, 1988: 151).

3.4 MOČ ARGUMENTA

Danilo Šuster je opredelil logično moč argumenta glede na to, kakšna je stopnja podpore,

s katero premise podpirajo sklep. Logična moč je notranja moč argumenta,

prepričevalnost, s katero premise utemeljujejo sklep, neodvisno od tega, ali so resnične ali

ne. Če pogledamo ocenjevanje argumentov, sta zanj značilna dva dela: na eni strani

ocenjujemo resničnost premis, na drugi strani logično moč argumenta. Kadar nekdo

argumentira za neko stališče, je njegov argument lahko slab zato, ker uporablja napačne

premise (napačne začetne podatke), ali zato, ker uporablja napačno dokazovanje, saj

njegove premise ne utemeljujejo sklepa.

Primer: Vsi avtobusi v Mariboru so rdeče barve. Torej, če vozilo, ki si ga videl, ni bilo

rdeče, potem ne gre za mariborski mestni avtobus.

Če je premisa napačna, potem nas argument ne bo prepričal. Vozilo, ki ni rdeče, je morda

vseeno mariborski mestni avtobus. Če pa je premisa resnična, potem sklep zares sledi. Za

oceno argumenta moramo poznati resnico premise. Če je resnična, vemo, da je argument

dober (Šuster, 1998: 47−48).

19

3.5 ARGUMENTI V ZNANSTVENIH BESEDILIH

Z močjo argumentov se je ukvarjala tudi Vesna Mikolič, ki se je osredotočila na

znanstvena besedila, in sicer je o tem pisala v članku Izrazi moči argumenta v znanstvenih

besedilih. Opredeliti je poskušala pomen modifikacije argumentov v znanstvenih besedilih

in določiti ter razvrstiti jezikovna sredstva za izražanje moči argumentov glede na pomen

in obliko ter obenem izpostaviti dejavnike, ki vplivajo na vrsto in pogostnost modifikacije

argumentov v znanstvenem članku oziroma besedilu.

Namen znanstvenega besedila je, da pojave teoretično razčlenjuje in razlaga ter da

razkriva doslej neznana in premalo pojasnjena razmerja med pojavi in med njihovimi deli.

Seveda pri tem znanstvenik izhaja iz svojih spoznavnih izhodišč in miselnih okvirov; torej

je pri znanstvenem ustvarjanju prisoten subjektiven pogled, ki je skrit za poskusom,

pokazati predmetnost objektivno. To znanstvenik dosega s pomočjo oblikovanja

argumentov, zato je argumentacija imanentni slogovni postopek znanstvenih besedil.

Argumentacija je torej način, kako doseči splošno sprejetost subjektivnega pogleda na

predmetnost, to je objektivizacijo subjektivne stvarnosti.

Vendar znanstvenik ustvarja lasten sistem vedenja le do stopnje, do katere v določenem

trenutku svoje znanje lahko sistematizira, zato so v znanstvenih besedilih izražene tudi

omejitve subjektivnega in objektivnega pogleda, pri čemer gre za relativizacijo

subjektivne in objektivne stvarnosti. Pri tem znanstvenik vrednoti lastna stališča in

argumente ter upošteva njihove omejitve, ki izhajajo iz:

1. pomanjkanja dokazov (subjektivni vidik),

2. kompleksne narave upovedene predmetnosti (objektivni vidik).

Glede na vrsto in obseg omejitev se argumenti ločijo po moči, razvrščajo se po

argumentacijski lestvici od močnejših do šibkejših argumentov. Ko z različnimi

jezikovnimi sredstvi izražamo različno močne argumente, govorimo o modifikaciji

argumentov. Modifikacija je tudi kulturno pogojena, zato se znanstvena argumentacija s

tega vidika razlikuje od jezika do jezika.

20

Z modifikacijo se vzpostavljata dva odnosa:

1. odnos do propozicijske vsebine,

2. odnos do naslovnika.

Odnos do propozicijske vsebine izpostavlja Skommer (v: Klančar Kobal, 1998: 371), po

katerem lahko modifikacijo argumentov razumemo kot lastnost jezika, da zaznamuje

stopnjo, za katero se govorčev odnos do upovedovanega pojava razlikuje od nevtralnega.

Brown-Levinsonova teorija vljudnosti pa omejevanje argumentov vidi kot možnost

dopuščanja naslovnikovega ugovora; v igri je torej odnos do naslovnika (Brown, Levinson

1987).

V analizi jezikovnih sredstev Mikoličeva loči dve vrsti modifikatorja argumenta:

1. ojačevalca, ki jača argument,

2. omejevalca, ki šibi oziroma omejuje argument.

3.5.1 DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA VRSTO IN POGOSTNOST

MODIFIKACIJE ARGUMENTOV V ZNANSTVENEM ČLANKU

Razvrstitev in pogostnost jezikovnih sredstev za modifikacijo argumentov sta odvisna od:

1. poglavja znanstvenega članka,

2. uporabljenih metod in znanstvene vede,

3. avtorskega sloga.

Vloga modifikacije argumentov se v različnih poglavjih znanstvenega članka spreminja

glede na vsebinske poudarke le-teh; tako so za vsebine posameznih poglavij značilni

omejevalci, za druge ojačevalci.

21

Tabela 3: Modifikacije argumentov

POGLAVJE OJAČEVALEC OMEJEVALEC

IZVLEČEK/POVZETEK Navajanje rezultatov Namen raziskave in

posplošitve

UVOD Metoda Zastavitev problema in

namen raziskave.

TEORETIČNA

IZHODIŠČA

Izražanje nepreklicnosti,

gotovosti argumenta,

slonečega na zanesljivih in

za avtorja relevantnih

avtoritetah.

Izražanje domneve

oziroma negotovosti

argumenta, slonečega na

nezanesljivih ali za avtorja

ne toliko relevantnih

avtoritetah.

REZULTATI Izražanje nepreklicnosti,

gotovosti argumenta,

slonečega na zanesljivih in

za avtorja relevantnih

podatkih/avtoritetah.

RAZPRAVA Izražanje nepreklicnosti,

gotovosti argumenta,

slonečega na zanesljivih in

za avtorja relevantnih

podatkih/avtoritetah.

Omejitve metod, podatkov,

posplošitve.

ZAKLJUČEK Izražanje nepreklicnosti,

gotovosti argumenta,

slonečega na zanesljivih in

za avtorja relevantnih

podatkih/avtoritetah.

Posplošitve, pogled naprej.

22

Modifikacija argumenta v znanstvenem članku je glede na imanentno vključenost v

znanstveni proces logična, saj znanstvenik ustvarja lasten sistem vedenja le do stopnje, ki

mu jo omogočajo zbrani, morda tudi nepopolni dokazi in pa sama narava upovedane

predmetnosti, ki zaradi svoje kompleksnosti pogosto ne dopušča enoznačnih argumentov.

Zato znanstvenik vrednoti lastna izhodišča in argumente ter upošteva njihove omejitve, ki

so tako subjektivne (morebitno pomanjkanje dokazov) kot objektivne narave

(kompleksnost zunajjezikovne dejanskosti) (Mikolič, 2005: 278−288).

3.6 BESEDNI RED

Besede, besedne zveze, stavčni členi in stavki si v sporočilu sledijo po določenem

zaporedju. To uravnavajo sorazmerno zelo natančna pravila. Jezikovni čut nam takoj

pove, če jih kdo krši, in v mnogih primerih zlahka pokažemo, kako je prav ali bolj

navadno.

Tabela 4: Merila besednega reda v enostavčni povedi

MERILA BESEDNEGA REDA V ENOSTAVČNI POVEDI

AKTUALNOČLENITVENA Zaporedje izhodišča in jedra skupaj s

prehodom, če ga taka poved ima.

BESEDNOZVEZNA Npr. zaporedje v podredno – ali priredno –

zloženi samostalniški zvezi: levi/desni

prilastek ali njegov del v razmerju do

odnosnice /jedra samostalniške zveze/.

MESTO PROSTIH NASLONK Npr. za prvim udeleženskim stavčnim

členom ali za povedkom oziroma enim

njegovih delov.

ZAPOREDJE PROSTIH NASLONK Če jih je v stavku več.

Besedni in stavčni red sta stilno nevtralna ali stilno zaznamovana (Toporišič, 2006: 667).

23

3.6.1 STILNO NEZAZNAMOVANI BESEDNI RED

V prostem stavku je stilno nezaznamovani besedni red, kadar govorimo mirno, brez

posebnega poudarjanja in si besede sledijo tako, da najprej pride na vrsto izhodišče (ali

tema), nato jedro (ali rema) stavka. V stavku Zemlja se vrti okoli sonca je izhodišče

Zemlja, jedro se vrti okoli sonca. Med izhodiščem in jedrom zlasti v daljšem stavku

naredimo premor. Kadar stavek členimo samo na izhodišče in jedro, prehod priključimo k

jedru. Prehod je sicer najmanj pomemben, zato ga lahko zaradi splošne razumljivosti tudi

opustimo. Zaporedje izhodišče, prehod in jedro je stilno nezaznamovano.

Zaporedje stavčnih členov določa členitev po aktualnosti. Velikokrat je osebek izhodišče,

sledi mu povedek in nato njegova dopolnila jedra: Slovenija je naša domovina. Osebek je

na prvem mestu, sledi mu povedkov del stavka. To je tudi v primerih tipa Prišla sta na

obisk, kjer je osebek izpuščen (v tem primeru onadva). Posebna problematika se pojavlja,

če je na primer predmetov več (npr. dajalniški in tožilniški predmet): Oče je hčerki kupil

stanovanje.

Zaporedje delov podredja se obravnava po istih načelih kot prosti stavek, tj. odvisne

stavke imamo za posamezne stavčne člene ali njihove dele. Ker je podredje samo neke

vrste razširjeni prosti stavek, zanj glede besednega reda načeloma veljajo členitve po

aktualnosti.

Pri priredju je mogoče dele priredja zamenjati le pri vezalnem in ločnem priredju, vendar s

tem (razen ko gre za neurejene člene) lahko porušimo logično razmerje delov: v vezalnem

priredju so lahko razporejeni po pomembnosti, sorodnosti in po načelu smerne

usmerjenosti, v ločnem pa po načelu prednosti po izbiri.

Zaporedje povedi v besedilu: od splošnejšega k posebnemu, glede na resničen časovni

potek, oddaljevanje od določene točke ali približevanje k njej (Toporišič, 2006: 668−669).

3.6.2 STILNO ZAZNAMOVANI ALI SUBJEKTIVNI BESEDNI RED

Stilno zaznamovani besedni red dobimo tako, da nezaznamovani besedni red kakor koli

spremenimo.

Primer: 1. Zemlja se vrti okoli sonca.

24

2. Zemlja vrti se okoli sonca.

3. Zemlja vrti okoli sonca se.

4. Se zemlja vrti okoli sonca

5. Zemlja okoli sonca se vrti.

Ker je v tem stavku pet besed, je možnih veliko variant. Vse seveda niso enako dobre, ene

najdemo kvečjemu v pesništvu, druge pri čustveni zavzetosti pripovedovalca ali predvsem

pri tem, čemu v izrečenem pripisujemo večji pomen in to postavimo na prvo ali zadnje

mesto govornega niza. Skoraj neverjetno je, da bi postavili predlog za besedo, na katero se

nanaša, težko tudi, da bi kdo začel svojo poved s ki. Do zelo čudnega besednega reda pa

velikokrat pride v prostem govornem jeziku, ker govorečemu, ko začne govoriti, še ni v

zavesti celoten skladenjski ali besedilni vzorec in pač začne govoriti, kar mu najprej pride

na misel.

Do stilno zaznamovanega besednega reda pridemo tako:

1. zamenjamo mesto izhodišča in jedra (tudi prehoda),

2. spremenimo mesto posameznih sestavin besedne zveze,

3. spremenimo zaporedje naslonk,

4. spremenimo mesto naslonke v stavku (mednje lahko vrinemo tudi naglašeno besedo in

podobno).

Jedro – (prehod) – izhodišče: Okoli sonca se vrti zemlja.

S stilno zaznamovanim besednim redom dajemo invertiranim delom sporočila večji

poudarek, hkrati pa jih čustveno obarvamo. Če je tak del sporočila res pomemben in ga

torej doživljamo (npr. čustveno) in želimo, da bi se oboje preneslo naslovniku (bralcu,

poslušalcu), je nezaznamovani besedni red upravičen. Pesnikom je dopuščen v večji meri

zato, ker z njim povečuje ritmičnost in zvočno ubranost besedila. V znanstvenih besedilih,

v veliki meri tudi v poljudnoznanstvenih, se inverzijam izogibamo. Tu poudarke izražamo

s posebnimi besedami; tako – če treba – tudi čustva (Toporišič, 2000: 677−678).

25

3.7 ILOKUCIJSKA STRUKTURA BESEDILA

V argumentacijsko teorijo so sodobni raziskovalci vključili namen, ki je implicitno ali

eksplicitno izražen interes. Opisovanje argumentativnih besedil je mogoče s pomočjo

modela, ki upošteva razloge, namere, namene, cilje in interese delujočega. Namere in

nameravani učinki so konvencionalni.

Ilokucijska struktura, ki je podlaga za določanje argumentacijske strukture besedila,

temelji na soodnosu tvorčeve namere z obliko in smislom izrekom. Iz izrečenega je

mogoče prepoznati pomen jezikovnih znakov, in sicer jezikovni znaki ustrezajo dejstvom,

ki jih predstavljamo, in razkrivajo namen, ki ga skuša tvorec doseči (funkcija jezika in

govorno dejanje). Ilokucijska struktura je pomembna tudi zato, ker kaže namen in

strategijo pridobivanja poslušalca. Kakor tematska struktura je tudi ta izražena z

leksikalno-sintaktičnimi sredstvi. Dominira nad tematsko strukturo in odraža zapovrstje

ilokucijskih dejanj. Ilokucijsko strukturo besedila je mogoče predstaviti v obliki

hierarhije; glavni tvorčevi nameri so podrejene druge namere, s pomočjo katerih tvorec

uresničuje glavno namero. Na podlagi tvorčevega namena besedilo dobiva določene

funkcije. Funkcija besedila je glavni predmet raziskovanja v uporabnem, pragmatično

zasnovanem jezikoslovju. Funkcija, ki jo določeno besedilo ima, je odvisna predvsem od

sporočevalčevega namena. Odvisna je tudi od naslovnikove sposobnosti razumevanja

besedila, od smisla, ki ga določenemu besedilu pripiše določeni naslovnik in od

določenega prostora in časa. Toda prevladujoči pomen pri določanju funkcije besedila

pripada prepoznavnemu avtorjevemu namenu. Z določitvijo komunikativne funkcije

besedila (sporazumevalne vloge, naloge, ki jo posamezno besedilo opravlja) določimo

torej namen, ki ga ima tvorec v konkretni govorni situaciji (Hudej, 1998: 44−45).

26

4 ARGUMENTACIJA V GOVORU

Argumentacija ni odvisna samo od formalne strukture argumenta, kot bi jo radi umestili

formalni logiki, ampak ima velik delež pri tem, kako bo argumentiranje potekalo tudi

poslušalstvo, saj vsaka argumentacija zahteva teze, s katerimi se poslušalec ali bralec bolj

ali manj soglaša. Ravno zaradi tega status argumenta ne more biti vedno enak, tako kot na

primer v kakšnem formalnem sistemu. Status elementov v argumentaciji je odvisen od

naslovnika. Argumentacija v najbolj popolni obliki je govor, kjer se tako točke soglasja,

na katere se opira, nanašajo na poslušalstvo. Cilj argumentacije v govoru ni izpeljevanje

posledice iz danih premis, ampak spodbuditi ali povečati soglašanje poslušalcev s tezami,

ki jim jih je govornik ponudil v privolitev. Argumentiranje nikoli ne poteka v praznini,

temveč predpostavlja duhovni stik med govornikom in njegovim poslušalstvom

(Perelman, 1993: 23).

4.1 PREMISE ARGUMENTACIJE V GOVORU

Govornik se mora prilagoditi svojemu poslušalstvu, če hoče, da bo govor učinkovit.

Argumentacija si v nasprotju z dokazovanjem ne prizadeva dokazati resničnosti sklepa na

podlagi resničnosti premis, temveč skuša soglasje o premisah prenesti na sklep. Če želi

govornik uspešno opraviti svoje poslanstvo, mora izhajati samo iz tistih premis, ki so

deležne ustreznega soglasja. V primeru da tega soglasja ni, si mora tisti, ki želi

poslušalstvo pregovoriti, prizadevati predvsem, da to soglasje z vsemi razpoložljivimi

sredstvi okrepi. Govornik se poslušalstvu prilagodi tedaj, ko za premise svoje

argumentacije izbere tiste teze, ki jih je tudi poslušalstvo prevzelo za svoje. Pomembno je,

da se točke, ki predstavljajo izhodišče govornikovega diskurza, ločijo na tiste, ki se

nanašajo na realnost, oziroma dejstva, resnice in domneve, in na tiste, ki se nanašajo na

tisto, čemur govornik daje prednost, na vrednote, hierarhije in na mesta prednosti.

27

Argumentacija ne more obstajati brez abstraktnih in konkretnih vrednot. Govornik glede

na okoliščine daje prednost enim ali drugim (Perelman, 1993: 33−38).

4.2 POSTOPKI ARGUMENTACIJE V GOVORU

Chaim Perelman v delu Kraljestvo retorike (1993) razdeli argumente na tiste, ki se

pojavljajo v obliki povezovanja, ki omogoča, da soglasje glede premis prenesemo na

sklep, in na tiste, ki se pojavljajo v obliki razdružitve, ki si prizadeva ločiti elemente,

katere sta govorica ali priznana tradicija prej razdružili. O tem, ali gre za povezovanje

ločenih elementov ali za že prej obstoječo enotnost, odločajo izrazi, ki jih uporablja

govornik. Vendar to ne pomeni, da le-ta sploh ne sme oklevati, ko razmišlja o tem, kako

bi razporedil elemente. Pri argumentu na podlagi razdružitve sklepanje spominja na

postopek, s katerim skušamo neko površino razdeliti na posamezne dele in česar ni

mogoče najti v nobenem od posameznih delov, ne bomo odkrili niti v tako razdeljenem

prostoru. Če hočemo, da bo argument veljaven, moramo biti pri naštevanju njegovih delov

kar se le da izčrpni, saj se lahko zgodi, če pri naštevanju izpustimo eno samo premiso, da

se celotna zgradba argumenta podre. V naslednjih poglavjih Perleman preučuje tri vrste

povezav: kvazilogične argumente, argumente, utemeljene na strukturi realnosti, in

argumente, na katerih ta struktura temelji (Perelman, 1993, 57−59).

4.2.1 KVAZILOGIČNI ARGUMENTI

Perelman kvazilogične argumente primerja s formalnim sklepanjem. Prvi kvazilogični

argument je protislovje in nezdružljivost. Protislovje nastane tedaj, ko znotraj formalnega

sistema zatrdimo in zanikamo hkrati. V tem primeru je treba sistem modificirati in

odpraviti hkratno zatrjevanje resničnega in neresničnega, torej izbrati je treba eno ali

drugo, saj drugače takšno protislovje pripelje do absurda. Vendar v argumentaciji ne

govorimo o protislovju, ampak o nezdružljivosti. Zlasti tedaj, ko nas pravilo, ki smo ga

potrdili, teza, ki smo jo podprli, potegne v konflikt celo proti naši volji. Do konflikta pride

28

bodisi s kakšno tezo ali pravilom, do katerega smo pristali že prej, bodisi s kakšno splošno

sprejeto tezo, s katero naj bi ostali člani določene skupine soglašali.

Primer: Primer neskladnosti je lahko pogovor med učiteljem in učenci. Denimo, da učitelj

uči učence, da morajo ubogati starše in ne smejo lagati. Eden od staršev pa jim pove

nasprotno, da naj se otrok zlaže.

Kvazilogični argumenti so tudi identitete, definicije, razčlenjenosti in tavtologije.

Formalna identiteta je predstavljena kot razvidnost (Sokrat je nizke rasti.) ali postavljena s

konvencijo (Maribor je mesto.), v vsakem primeru se izogne sporu in torej tudi

argumentaciji. Identifikacija dveh izrazov je lahko posledica definicije ali analize.

Definicije logiki obravnavajo kot arbitrarne, a to ustreza le formalnim sistemom, kjer naj

pa bi znaki imeli le tisti pomen, ki jim ga pripisuje konvencija. Za vsakdanji jezik to

nikakor ne drži, razen če gre za znanstvene izraze, ki imajo že ob nastanku čisto določen

pomen. Kadar beseda obstaja že prej, njena definicija nikakor ne more biti arbitrarna, kajti

vsaka beseda je v jeziku povezana s predhodnimi klasifikacijami, z vrednostnimi sodbami,

ki ji že vnaprej pripisujejo določeno čustveno obarvanost, pozitivno ali negativno, tako da

definicije izraza ne moremo imeti za arbitrarno.

Tavtologija nam ne pove ničesar novega. To so izrazi tipa posel je posel, denar je denar,

ki so v resnici navidezne tavtologije, čeprav izražajo identičnost, si interpreti prizadevajo,

da jih naredijo dovolj zanimive, da jih posredujejo naprej.

Med kvazilogične argumente uvrščamo tudi primerjavo, in sicer tedaj, ko ni opaziti

nobene potrebe po dejanskem tehtanju ali merjenju. Prepričevalni učinek takih primerov

temelji namreč na domeni, da tisti, ki primerja, lahko svojo sodbo podpre s preveritvijo.

Primer: Njena lica so rdeča kot jabolko. Tu smo izrazili preverljivo sodbo (Perelman

1993: 61−78).

29

4.2.2 ARGUMENTI, UTEMELJENI S STRUKTURO VELJAVNOSTI

Kakor hitro se elementi realnosti združijo v razpoznavno tezo, je le-to mogoče uporabiti

za osnovo argumentacije, ki nam dopušča prehod od tistega, kar je že bilo sprejeto, k

tistemu, kar bi radi, da bi sprejeli.

Glede na to, da je izhodišče argumentacije v vzročni povezanosti pojavov, se

argumentacija lahko usmeri v iskanje vzrokov, v opredelitve učinkov in v ovrednotenje

dejstev glede na posledice. Namen razvite argumentacije je v tem, da poroča o pojavih, jih

razlaga in včasih celo usmerja raziskave. Pri tem moramo opozoriti na dejstvo, da nam

določen način sklepanja enako dobro služi tedaj, ko se odločamo sami, kot tudi tedaj, ko

argumentiramo pred drugimi. V tem primeru je argumentacija učinkovita le, če

sogovorniki soglašajo o morebitnih motivih, ki so pripeljali do določenega dejanja, o

njihovi verjetnosti in ustreznosti v danih razmerah. Tisti, ki omogoča, da neko dejstvo

ovrednotimo glede na njegove posledice, je pragmatični argument. Argumentiranje s

posledicami je videti tako samoumevno, da ne potrebuje nikakršnega utemeljevanja.

Posledice je mogoče predvideti, potrditi ali predpostaviti. Pragmatični argumet, za

katerega se zdi, da vrednost vzroka reducira na vrednost posledic, daje vtis, da so vse

vrednosti istega reda. Se pravi, da je, če gledamo pragmatično, resničnost neke ideje

mogoče presojati le po njenih učinkih. Problem se pojavi pri določitvi verige posledic, ki

so rezultat določenega dejanja, in pri tem, kako naj vzroku pripišemo posledice, ki so

največkrat rezultat vzajemnega delovanja mnogih dogodkov (Perelman, 1993: 85−89).

30

5 ZMOTE IN NAPAKE PRI ARGUMENTACIJI

Z zmotami in napakami pri argumentiranju sta se ukvarjala slovenska sodobna filozofa

Boris Vezjak in Janez Bregant v delu Zmote in napake v argumentaciji (2007).

Najpogostejša definicija zmote je, da je to argument, ki se zdi veljaven, pa v resnici ni.

Vzorec sklepanja naj bi bil zmoten tedaj, ko izpolnjuje naslednje pogoje: sklepanje mora

biti napačno, vendar prepričljivo, kar pomeni, da je napačnost neočitna; sklepanje mora

biti splošno sprejeto in uporabljano ter nepopravljivo v smislu tega, da je stopnja

ponavljanja iste napake zelo velika. Zmote so splošna zvrst argumentov, ki imajo močno

težnjo po tem, da se bodo izrodili ali da bodo uporabljeni kot varljivi triki v razpravi dveh

strani. V nekaterih okoliščinah so to enostavno prehitre napake v mišljenju, lahko so to

razvite tehnike argumentacije, ki jih govorec bolj ali manj premišljeno uporablja, da bi

prelisičil sogovorca, da bi ta sprejel napačen sklep.

5.1 KLASIFIKACIJA ZMOT

Vezjak in Bregant navajata osem vrst zmot.

Tabela 5: Vrste zmot

VRSTE ZMOT

ZMOTE PREDPOSTAVKE Nedovoljeno predpostavljanje resničnosti

sklepa.

ZMOTE DVOUMNOSTI Nejasna jezikovna raba.

SKLICEVANJE NA MOTIVE Navajanje čustev in drugih psiholoških

faktorjev: npr. sklicevanje na čustva, strah.

KATEGORIALNE ZMOTE Napačna ontološka domneva o odnosu dela

in celote: npr. delitev, sestava.

VZROČNE ZMOTE Zmote v povezavi vzroka in posledice ali

navedbi vzroka: npr. napačen vzrok.

SPREMEMBA TEME Napeljava razprave na osebo ali drugo

31

temo: npr. napad na človeka, sklicevanje na

avtoriteto, izvorna zmota, napačna sled.

INDUKTIVNE ZMOTE Sklepanje iz lastnosti vzorca na celoto: npr.

napačna analogija, prehitra posplošitev.

ZMOTE NESLEDENJA Logično-formalno napačno sklepanje.

Bregant in Vezjak navedene zmote uvrščata v tri osnovne kategorije: zmote iz

nerelevance, formalne oziroma logične zmote in zmote iz dvoumnosti (Bregant, Vezjak,

2007: 37).

5.2 ZMOTE IN NAPAKE IZ RELEVANCE

5.2.1 NEVEDNOST O ZAVRNITVI

Nevednost o zavrnitvi se pojavi takrat, ko premise ne podpirajo sklepa, ki je predmet

razprave, ampak neko drugo trditev, ki je pripisana sogovorniku z namenom lažje

zavrnitve njegovega argumenta. Takšno tehniko pogosto uporabljajo tisti, ki želijo nekaj

dokazati, vendar ne vedo, kako bi to storili, zaradi česar se zatečejo, da bi dobili želeni

sklep, v kakršen koli argument, ki pa žal za trditev, ki je predmet spora, sploh ni

relevanten. V tem smislu je večkrat nevednost o zavrnitvi ime za kakršen koli irelevanten

sklep. Že Aristotel je vedel, da če si soočen z argumentom, ki ga ne moreš ovreči, je

najbolj preprosta strategija, da odgovoriš s protiargumentom, ki je dober, vendar nima

nobene zveze s prvotnim argumentom in nanj ne odgovarja. Poslušalstvo velikokrat ne

opazi, da je govorec zamenjal temo, še posebej, če obstaja navidezna zveza s prvim

argumentom ali če je drugi argument tako čustven, da pozabiš na začetni argument

(Šuster, 1998: 198).

Primer: Predlanska inflacija je bila 10 %, lanska pa 5 %. Torej je gospodarstvo v vzponu.

(Iz danih premis sledi zgolj, da inflacija pada, ne pa, da je gospodarstvo v vzponu.).

32

5.2.2 NAPAČNA SLED

Zmoto napačne sledi zagrešimo takrat, ko skušamo nasprotnika odvrniti od njegovega

argumenta s pomočjo vpeljevanja nove teme, ki z argumentom nima nobene veze.

Osnovna ideja je zmagati v razpravi s preusmerjanjem pozornosti poslušalca s

sogovornikovega argumenta, ki bi ga praviloma težko ovrgli z uporabo legitimnih

logičnih metod, na predmet, ki za argument ni relevanten. Takšno sklepanje je napačno,

saj zgolj menjava teme ne šteje kot argument zoper neko trditev. Takšni argumenti so

retorični prijemi, ki avtorjem s tem, ko zapletejo razpravo, pomagajo skriti lastne slabosti

in se izmuzniti odkritemu boju z nasprotnikom.

Primer:

Ne vem, zakaj bi nas morala zaradi tega, ker so mogoče podkupljeni nekateri izmed

policistov, boleti glava. Obstajajo namreč tudi podkupljeni politiki in celo podkupljeni

duhovniki. Da ne omenjamo tega, da je veliko policistov tudi poštenih.

Tu se pojavi problem, ker namesto, da bi razpravljali o koruptivni policiji, debatiramo o

sferah življenja, kjer se še pojavlja podkupovanje, in o tem, kako bi morali razumeti

korupcijo.

1. Tema A je predmet spora.

2. Vpeljana je tema B od lažno krinko relevantnosti za temo A.

3. Tema A je opuščena.

(Tema A je podkupovanje v policiji, tema B pa podkupovanje v drugih poklicih in

pravilen odnos do tega.)

Napačna sled in tudi nevednost o zavrnitvi sta pogosta načina sklepanja v politiki, kjer se

namesto z analizo logične zgradbe argumentov poslušalci zadovoljijo s poslušanjem

besedičenja o argumentih, podkrepljenim z uporabo čustvenega jezika in sklicevanjem na

javno mnenje, ki avtorju pomaga odvrniti občinstvo od obravnavane teme (Bregant,

Vezjak, 2007: 44).

33

5.2.3 ARGUMENT PROTI ČLOVEKU

Zmoto proti človeku zagrešimo takrat, ko je napad namesto na sklep argumenta, usmerjen

proti človeku, ki ga sprejema. Prepričanja neke osebe skušamo ovreči tako, da spodbijamo

njeno verodostojnost ali se sklicujemo na nedoslednost med njenimi trditvami in

okoliščinami, v katerih jih brani. To postane zmotno takrat, ko osebnost človeka ali

okoliščine niso relevantne za sklep, ki ga zagovarja (Bregant, Vezjak, 2007: 69).

Primer: Če si mnenja, da je ubijanje živali nemoralno in bi ga morali prepovedati, zakaj

potem še vedno ješ meso.

V tem primeru se pojavi zmota proti človeku zaradi tega, ker sogovorniku napačno

dokazujemo, da doslednost od njega zahteva, da opusti svojo navado. V resnici naš

sogovornik ni nedosleden, kakor ga želimo diskreditirati, saj to, da uživa meso, hkrati pa

nasprotuje pobijanju živali, ni nujno nezdružljivo.

5.2.4 KROŽNO SKLEPANJE

Zmota krožnega sklepanja nastopi, kadar že vnaprej predpostavimo resničnost tistega, kar

bi morali šele dokazati, to je, kadar argument v svojih premisah eksplicitno in implicitno

trdi, kar skuša dokazati. Uporaben način za doseganje tega je iskanje takšnih premis, ki so

le z drugimi besedami izražen sklep, ali pa sestavljanje argumenta, v katerem nastopa več

trditev, ki se podpirajo v krogu, imenovanem blodni krog. Takšno sklepanje je zmotno, saj

to, da v premisah preprosto predpostavimo, da je sklep resničen, še ne predstavlja dokaza

zanj. Vendar zmota krožnega sklepanja ni vedno tako očitna in absurdna, pogosto je to, da

argument v premisah predpostavlja lasten sklep, neveščim očem dobro skrito, in sicer s

pomočjo uporabe neprepoznavnih sopomenk.

Primer: Rasna diskriminacija je kaznivo dejanje, ker je v nasprotju z zakonom.

V tem stavku je v kaznivo dejanje že vključena kršitev zakona (Bregant, Vezjak, 2007:

73).

34

5.2.5 ARGUMENT IZ NEVEDNOSTI

Zmota iz nevednosti nastane takrat, ko trdimo, da je nekaj resnično samo zato, ker ni

dokazano, da je napačno, ali ko trdimo, da je nekaj napačno samo zato, ker ni dokazano,

da je resnično. To ali je trditev resnična ali napačna, je odvisno od tega, ali imamo na

voljo dokaze, ki jo podpirajo ali zavračajo, ne pa od tega, da takšnih dokazov nimamo.

Takšen argument se pogosto uporablja pri dokazovanju mejnih pojavov, kot sta na primer

telepatija ali reinkarnacija, priljubljen pa je tudi pri tistih, ki nasprotujejo velikim

spremembam in se pri glasovanju proti njim zatečejo k premisam, ki se sklicujejo na

pomanjkanje dokazov ali za njihovo varnost ali za njihovo učinkovitost.

Primer: Raziskave niso potrdile obstoja življenja na Marsu. Zato je smiselno

predpostaviti, da tam ni življenja.

Iz tega, da ni dokazov za obstoj življenja na Marsu, še ne sledi, da ga tam tudi resnično ni

(Bregant, Vezjak, 2007: 80).

5.3 INDUKTIVNE IN DEDUKTIVNE (LOGIČNE) ZMOTE IN

NAPAKE

5.3.1 NE SLEDI

Ne sledi je tip argumenta, kjer sklep ne sledi iz premis. Ne sledi lahko vsebuje sklep, ki je

resničen ali napačen, pa argument ne bo zmoten zaradi tega. Kar ga dela zmotnega, je

dejstvo, da ne sledi iz premis.

Primer:

1. Če je A resničen, potem je tudi B resničen.

2. B je resničen.

3. Sklep: tudi A mora biti resničen.

Sklepanje seveda ne drži.

Primer: (A) Če sem v Celju, (B) potem sem v Sloveniji.

35

V Sloveniji sem, torej sem v Celju.

Seveda takšno sklepanje ne drži, ker če sem v Sloveniji, sem lahko tudi kjer koli drugje v

državi (Bregant, Vezjak, 2007: 170).

5.3.2 PREHITRA POSPLOŠITEV

Zmota prehitre posplošitve nastopi, kadar iz dejstva, da imajo nekateri člani skupine neko

lastnost, napačno sklepamo na to, da imajo isto lastnost vsi člani te skupine. To se zgodi

takrat, ko so podatki, iz katerih izpeljujemo nepopolni, kar pa je običajno posledica

neupoštevanja pravil, ki veljajo pri oblikovanju induktivnih in statističnih posplošitev

(Bregant, Vezjak, 2007: 195).

Primer: Večina poslancev v slovenskem parlamentu misli, da se v razpravi sklicujejo na

argumente, čeprav se v resnici opirajo na zmote. Iz tega lahko sklepamo, da noben politik

ne loči med veljavnim argumentom in zmoto.

Vzorec ni dovolj številčen niti dovolj raznovrsten, da bi iz njega lahko izpeljali sklep,

veljaven za celotno populacijo politikov.

5.3.3 KOMPLEKSNI VZROK

Včasih pri diagnosticiranju vzroka za nek dogodek namerno ali nenamerno navedemo le

enega, četudi jih je v resnici več. Če je neka posledica nastopila zaradi niza vzrokov, mi

pa smo te zreducirali zgolj na enega, smo zgrešili zmoto kompleksnega vzroka.

Primer iz časopisne kronike: Do trka motorista in pešca je prišlo zaradi slabe vidljivosti.

Mogoče sicer je, da je slaba vidljivost delni vzrok za trk, lahko pa ob njej še hitra vožnja,

vinjenost in podobno.

5.3.4 NAPAČNI VZROK

Zmoto napačnega vzroka v splošni obliki zagrešimo takrat, ko kot vzrok za pojav

navajamo nekaj, kar ni pravi vzrok zanj. Običajno se to zgodi, ko obravnavamo korelacijo

med dogodkoma kot nedvomen dokaz za to, da sta vzročno povezana (dogodka sta v

korelaciji – ko se pojavi prvi, se pojavi tudi drugi –, ne da bi med njima obstajal vzročni

36

odnos). Ta zmota se praviloma začne s tem, da opazimo sočasen pojav dveh dogodkov, iz

česar zmotno sklepamo, da je en dogodek vzrok za drugega.

Primer: Janez Novak je uspešen atlet in marljiv študent medicine. Torej je pridnost pri

študiju medicine vzrok za njegovo uspešno atletsko kariero.

V tem primeru gre za zmoto napačnega vzroka, ker za sklep, da je študij medicine vzrok

za uspehe v atletiki, nimamo na voljo nobenega drugega dokaza razen dejstva, da sta

omenjena pojava med sabo povezana.

5.3.5 ARGUMENT IZ LOGIKE

Ta tip zmote je še posebej zanimiv za nekoga, ki se ukvarja s teorijo argumentacije. Gre

za to, da se človek sklicuje na zmoto sogovorca in pri tem tudi sam stori novo zmoto.

Recimo, da trdimo, da je nek argument A, ki ga je izustil sogovorec, napačen. Ker je

oseba iz njega izpeljala novo trditev, zanjo zato hitro trdimo, da je napačna.

Primer: Janez trdi, da je moral biti svet ustvarjen, ker lahko v njem ugledamo in

prepoznamo načrt.

Svet je še zmerom lahko ustvarjen, četudi do tega ne pridemo na osnovi prepoznanja

načrta v njem in zavrnitvijo te možnosti. Napačni argumenti lahko pripeljejo do pravih

sklepov, vendar po čistem naključju ali s pomočjo napačne metode.

5.4 ZMOTE IN NAPAKE IZ DVOUMNOSTI

5.4.1 EKVIVOKACIJA

Ekvivokacija je zmota, ki jo zagrešimo takrat, ko v argumentu naključno ali namerno

uporabljamo različne pomene iste besede ali fraze. Pomen, v katerem je neka ključna

beseda ali fraza uporabljena v eni premisi nekega argumenta, se razlikuje od pomena, v

katerem je uporabljena v drugi premisi istega argumenta.

Primer: 1. Vse babice imajo vsaj enega vnuka ali vnukinjo.

2. Marija Kovač, ki dela v mariborski bolnišnici, je babica.

37

Sklep: 3. Tudi Marija ima vsaj enega vnuka ali vnukinjo.

V tem primeru je bila zgrešena ekvivokacija zaradi tega, ker uporabljamo dva različna

pomena besede babica: v prvi premisi se babica nanaša na žensko, katere sinovi in hčere

imajo otroke, v drugi premisi pa na žensko, ki v bolnišnici porodnicam pomaga pri

porodu.

Da bi se ekvivokaciji izognili, moramo ključne besede ali fraze v argumentu interpretirati

na vse možne načine in argument glede na uporabljene pomene ustrezno ovrednotiti. Če

namreč nimamo zadostnega dokaza, katera interpretacija je resnično mišljena v

argumentu, torej če avtor argumenta tega ni jasno izrazil, kateri pomen je imel v mislih,

nobene izmed njih ne moremo obravnavati kot pravilne (Bregant, Vezjak, 2007: 232).

5.4.2 AMFIBOLIJA

Amfibolija je zmota, ki se pojavi takrat, ko sklepamo iz premis z dvoumno slovnično

zgradbo, torej če slovnična zgradba dopušča dve interpretaciji, ni pa jasno, katero je imel

v mislih avtor. Ne moremo je prepoznati s pomočjo analize dvoumne uporabe besed, ki

nastopajo v premisah, ampak zgolj z oceno načina, s katerim so povezane med seboj. Ko

gre za amfibolijo, je pomen besed nejasen zaradi tega, ker avtor besede v premisah

kombinira zelo ohlapno ali ker je njegovo izražanje s slovničnega vidika preveč okorno.

Amfiboliji se najlažje izognemo tako, da stavke, ki v argumentih nastopajo kot premise,

slovnično natančno in jasno oblikujemo.

Primer: Roparja sem zalotil v pižami. (Ni jasno kdo je bil v pižami, jaz ali ropar.)

Za vse, ki imate otroke, pa tega ne veste, imamo tudi igralni kotiček. (Ni jasno, ali ne

vedo, da imajo otroke, ali ne vedo, da imajo igralni kotiček.) (Bregant, Vezjak, 2007:

239).

5.4.3 NAPAČNI POUDAREK

Do zmote napačnega poudarka pride takrat, ko izpeljemo sklep iz spremenjenega,

običajno ustreznega poudarka besed ali fraz, ki nastopajo v premisah argumenta. To se

38

zgodi, ko sklep ni izpeljan iz izvornega pomena premise, določenega z ustreznim

naglasom, ampak iz drugačnega pomena, ki ji je dodeljen z novim poudarkom.

Najpogostejši način, s katerim se to doseže, je citiranje besedila izven konteksta, ki je

fiksiral njen pomen, v drug kontekst, s čimer se njen pomen spremeni, ter iz nje izpeljemo

sklep, ki ga v izvornem kontekstu ne bi mogli izpeljati.

Primer: Mojca Miklavc je izjavila na sodišču: »Proti svojemu bližnjemu ne smeš krivo

pričati.«

V tem primeru gre za zmoto napačnega poudarka zaradi tega, ker citat s poudarkom

besede bližnji na sodišču, ki ni njegov izvorni kontekst, vzet je namreč iz Svetega pisma,

spremeni njen pomen. Namiguje na napačen sklep, da proti svojim bližnjim, s čimer so

danes največkrat mišljeni sorodniki, ne smeš krivo pričati, proti drugim pa morda lahko. V

izvornem kontekstu izpeljava takšnega sklepa ni mogoča, ker je v Svetem pismu kot

bližnji mišljen vsakdo (Bregant, Vezjak, 2007: 241).

5.4.4 SESTAVA

Zmota sestave je pojem, ki se uporablja za dva sorodna neveljavna argumenta: prvi se

pojavi takrat, ko iz lastnosti delov sklepamo na to, da ima iste lastnosti tudi celota, drugi

pa takrat, ko iz lastnosti, ki jih ima element razreda, sklepamo na to, da ima iste lastnosti

tudi razred.

Primer: Izmed montažnih hiš so Marlesove najboljše, saj so izdelane iz prvovrstnih

materialov.

V tem primeru gre za zmoto sestave zaradi tega, ker uporaba najboljših materialov pri

gradnji ne pomeni takoj, da bo takšen tudi izdelek. Če so pri njeni izdelavi sodelovali

nesposobni ali neizkušeni delavci, bo Marlesova hiša, pa čeprav narejena iz najboljših

materialov, kvečjemu povprečen izdelek (Bregant, Vezjak, 2007: 246).

5.4.5 DELITEV

Delitev je obratna zmota od sestave, z njo pa opisujemo dva sorodna neveljavna

argumenta: prvi nastane takrat, ko iz lastnosti, ki jo ima celota, sklepamo na to, da imajo

iste lastnosti tudi njeni deli, drugi pa takrat, ko iz lastnosti, ki jih ima skupina, sklepamo

39

na to, da imajo iste lastnosti tudi njeni člani. Takšno sklepanje je napačno, saj ni nujno, da

imajo celota in deli oziroma skupina in člani iste lastnosti.

Primer: Avtomobili prispevajo k hitremu segrevanju ozračja več kot tovornjaki. Zato je

moj avto večji onesnaževalec okolja kot pa sosedov tovornjak.

V tem primeru se pojavi zmota delitve zaradi tega, ker lastnost v premisi (krivda

avtomobilov za hitrejše segrevanje ozračja), ki jo razumemo kolektivno, v sklepu

pripišemo tudi vsakemu članu te skupine. To je seveda zmotno: čeprav je res, da so

avtomobili, ker jih je več, skupinsko gledano večji onesnaževalci okolja kot tovornjaki, pa

slednje, če primerjamo posamezni avto in tovornjak, ne drži (Bregant, Vezjak, 2007: 250).

5.4.6 EVFEMIZEM

Evfemizem je jezikovni trik, ne logična prevara, s pomočjo katerega želimo naš govor

olepšati in najti za neko stvar bolj prijazne besede. Če množični poboj imenujemo etnično

čiščenje in ne genocid, potem smo ubežali prehudemu izrazu in verjetno smo to storili z

nekim namenom. Evfemizem kot jezikovni prijem ni nujno slaba izbira, toda v razpravi

lahko po