ARBITRAŽNI SPORAZUM - arbitraža da ali ne? · Dr. Metka Arah: Arbitražni sporazum - arbitraža da ali ne? institucije Unije, med drugim tudi na podrocju zunanjega delovanja Unije,

Dr. Metka Arah: Arbitražni sporazum - arbitraža da ali ne?

Dr. Metka ArahOdvetnicaDoktorica s podrocja mednarodnih odnosov

ARBITRAŽNI SPORAZUM -arbitraža da ali ne?

Vladi Republike Slovenije in Republike Hrvaške sta dne 4.11.2009 sklenili Arbitražnisporazum, s katerim sta ustanovili arbitražno sodišce, dolocili njegove naloge,sestavo in pravne vire, ki naj jih arbitražno sodišce uporabi pri reševanju dolocenihnalog ter dolocili ucinke arbitražne odlocbe, s katero arbitražno sodišce v okvirudolocenih nalog reši predmet spora.

Sklenitev Arbitražnega sporazuma in njegova vsebina sta predmet številnih analizstrokovne in laicne javnosti, ki s svojo angažiranostjo dokazujeta, da dileme o tem,ali je arbitražni sporazum vreden podpore ali ne, sodijo v najgloblje bistvo odnosaposameznika do države, razumevanja njene identitete, poslanstva in umešcenosti vmednarodni prostor. Odnos posameznika do arbitražnega sporazuma po naravistvari ne more biti neoseben, saj posega v korenine njegovega obcutka pripadnostineki skupnosti, njene in s tem njegove ogroženosti, potrebe po varnosti in s tempredvidljivosti sobivanja v državni in mednarodni skupnosti. Ta subjektivnapogojenost problematike pa, ne glede na to, ali in koliko realno utemeljeni strahovijo napajajo, sama po sebi predstavlja najvecjo nevarnost objektivnosti presoje inracionalnega odlocanja o kljucnih vprašanjih naše skupne prihodnosti.

Temu izzivu se tudi sama nisem mogla izogniti; z njim sem se spoprijela kotposameznica, ki se do sporne problematike doslej ni opredeljevala in ni sodelovalapri njenem razreševanju, potreba po ustrezni interpretaciji pravnih besedil, iskanjurešitev v konkretnih spornih razmerjih in zahteva po prepricljivosti s tem povezanihargumentov pa predstavljajo osnovo njenega vsakodnevnega poklicnega dela.

Razmislek o sprejemljivosti in primernosti arbitražnega sporazuma kot nacina rešitvespornih vprašanj glede dolocitve meje z Republiko Hrvaško me je vodil skozinaslednja temeljna pravno upoštevna dejstva in podlage:

1.

Državi Republika Slovenija in Republika Hrvaška sta samostojna in suverenasubjekta mednarodnega prava. Nastali sta z razglasitvijo samostojnosti inneodvisnosti v procesu razpada SFRJ, federacije, v kateri sta imeli status republik.Republika Slovenija je kot clanica Evropske unije del svojih suverenih pravicprenesla na organe EU oziroma skupnosti, z uveljavitvijo Lizbonske pogodbe na

1

-- ----


institucije Unije, med drugim tudi na podrocju zunanjega delovanja Unije, skupnezunanje in varnostne politike Unije, vzvodov, ki so med ostalim namenjeniutrjevanju in podpori pravne države in nacel mednarodnega prava1; RepublikaHrvaška se kot pridružena clanica EU pogaja za sprejem v clanstvo EU. Obe državista z akti o nasledstvu notificirali nasledstvo mednarodnih pogodb oziromasporazumov, ki jih je sklenila bivša SFRJ, med drugim tako glede Ustanovne listineZdruženih narodov, Dunajske konvencije o pogodbenem pravu (DKPP)2, kot gledeKonvencije Združenih narodovo pomorskem mednarodnem pravu (KZNPMP)3.

2.

Z razglasitvijo samostojnosti in neodvisnosti ter mednarodnopravnim priznanjemnjunega obstoja, Republika Slovenija in Republika Hrvaška nastopata v mednarodniskupnosti kot samostojna subjekta mednarodnega prava. Vežejo ju vse mednarodnepogodbe, katerih nasledstvo sta notificirali oziroma jih sklenili. Med drugim tudiUstanovna listina Združenih narodov (ULZN), ki med temeljnimi naceli državamclanicam nalaga spoštovanje nacela suverene enakosti vseh clanov, vestno in poštenoizpolnjevanje obveznosti, ki so jih ti prevzeli v skladu z Ustanovno listino, reševanjemednarodnih sporov z mirnimi sredstvi in na nacin, ki ne ogroža mednarodnegamiru in varnosti (2. clen ULZN). V primeru sporov so si stranke spora dolžneprizadevati, da se spor reši s pogajanji, s posredovanjem, s spravo, z razsodništvom,pa tudi s sodno rešitvijo, s sodelovanjem regionalnih ustanov ali dogovorov ali zdrugimi mimimi sredstvi po lastni izbiri (33. clen ULZN).

3.

Iz nacela suverene enakosti držav v mednarodni skupnosti izhaja, da so države kotsamostojni subjekti mednarodnega prava kot nosilci pravic in obveznosti vprirejenem položaju in ima lahko vsaka država samo toliko pravic, kolikor ji jihpriznava mednarodno pravo, torej druge države oziroma drugi subjektimednarodnega prava.

Vprašanje suverene enakosti je najpogosteje na preizkušnji ravno pri dolocanju mejamed državami. Da bi bila nekemu subjektu v mednarodnopravnem smislu državnostsploh lahko priznana, mora ta subjekt izpolnjevati dolocene pogoje: imeti moraozemlje, prebivalstvo, neodvisno organizacijo oblasti in sposobnost spoštovanjapravil mednarodnega prava. Meja med dvema državama ni le fizicna razmejitev, ki jopredstavlja ploskev, ki se razteza od površine zemlje (ali vode) navpicno navzgor vzracni prostor oziroma navzdol v globino zemlje, pod vodo oziroma vodno dno.Gre za mejo, do katere se razteza suverenost ene in druge države, v okviru katere staob upoštevanju pravil mednarodnega prava upraviceni dolocati in izvrševati svojnotranji pravni red.

1Prim. dolocbe V. naslova Lizbonske pogodbe; UL C 115,9.5.2008 in UL C 290 C, 30.11.2009;2 Uradni list SFRJ-MP, št. 30/1972, v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacijezdruženih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agencij1za atomsko energijo, objavljenega v RS-MP 9-55/1992 (RS 35/1992);3 Uradni list SFR.J-MP, št. 1/1986, v zvezi z Aktom o nasledstvu Konvencije Združenih narodovopomorskem mednarodnem pravu; Uradni list RS-MP, št. 22/1994;

2

-

Dr. Metka Arah: Arbitražni sporazwn - arbitraža da ali ne?

Opredelitev ozemlja, na katerem posamezna država izvaja svojo suvereno oblast,torej izvorno sodi med notranje pravna vprašanja države, ki na dolocenem ozemljuorganizira in izvaja samostojno in vrhovno oblast. To isto vprašanje pa postanemednarodno pravno vprašanje tisti hip, ko na istem ozemlju ali obmocju uveljavljataupravicenja do izvajanja oblasti dve ali celo vec držav. Zaradi nacela suvereneenakosti je takšne zahteve držav treba obravnavati enakovredno, pravilamednarodnega prava pa povedo, na kakšen nacin (po kakšnem postopku) in nakakšnih materialnopravnih podlagah poiskati rešitev.

4.

Splošno znano je, da Republika Slovenija in Republika Hrvaška doslej nista uspelisporazumno vsebinsko rešiti spornih vprašanj dolocitve meje in da sta se temunajbolj približali s parafiranjem sporazuma Drnovšek - Racan, do podpisa kateregapa zaradi poznejših hrvaških nasprotovanj podpisu ni prišlo. S sklenitvijo tegasporazuma bi državi dokoncno in sporazumno uredili vsa sporna mejna vprašanja, into ob uporabi najbolj zaželenega in priporocenega sredstva reševanja sporov meddržavami v mednarodni skupnosti - medsebojnega sporazuma. Državi sta nadaljevalis pogajanji, razhajanja v stališcih pa so spodbujala enostranska dejanja, ki so slednjicvodila do stopnjevanja pritiska na rešitev sporne zadeve s slovensko blokadopogajanj v okviru pristopnih pogajanj Hrvaške k Evropski uniji. V tem procesu se jeutrdilo stališce, da državi ne bosta uspeli sami najti sporazumne rešitve po vzorusporazuma Drnovšek - Racan, temvec bosta rešitev spornega vprašanja moralizaupati tretjemu - bodisi Meddržavnemu sodišcu v Haagu bodisi razsodišcu(arbitraži). Rezultat tega spoznanja je sklenitev Arbitražnega sporazuma.

5.

Arbitraža je po svoji naravi razsojanje o dolocenem spornem vprašanju, pri cemernjena pristojnost ni vsiljena, temvec jo suvereni državi z namenom rešitve spornegavprašanja sprejmeta prostovoljno, z medsebojnim sporazumom, ki po svoji pravninaravi predstavlja mednarodno pogodbo; Arbitražni sporazum je torej mednarodnisporazum, ki sta ga vladi Republike Slovenije in Republike Hrvaške sklenili kotpredstavnici dveh samostojnih in suverenih držav zaradi razrešitve spornih vprašanj,ki jih v procesu pogajanj in posredovanja državi nista uspeli sami vsebinsko razrešiti.Podlaga za sklenitev tega sporazuma je ULZN (33. clen), nastanekmednarodnopravne obveznosti iz tega sporazuma in njegove pravne ucinke pa urejaDunajska konvencija o pogodbenem pravu, konvencija, katere pravno nasledstvo porazpadu SFRJ sta notificirali tako Republika Slovenija kot Republika Hrvaška.

Ker v primeru Arbitražnega sporazuma ne gre za sporazum, s katerim se spornavprašanja med državama urejajo vsebinsko, temvec gre za sporazum, ki doloca,katera vprašanja bo obravnavala in o njih odlocala arbitraža, katere pravne podlagebo pri odlocanju uporabila, na kakšen nacin bo odlocala in kakšni bodo pravni ucinkinjene odlocitve, se zastavlja vprašanje, ali Arbitražni sporazum med Slovenijo inHrvaško vsebuje vse potrebne elemente za ucinkovito delo arbitražnega sodišca.

3

---


Z uporabo Modelnih pravil arbitražnega postopka4 je mogoce na splošno ugotoviti,da ta sporazum med državama vsebuje vse priporocene in potrebne elemente zaucinkovito konstituiranje in delovanje arbitražnega sodišca ter ustrezne ucinkenjegovih odlocitev. Sklenjen je v pisni obliki, vsebuje izrecno soglasje obeh strani, dase ustanovi arbitražno sodišce v sestavi petih arbitrov, doloca nacin njihovegaimenovanja, opredeljuje predmet spora in s tem doloca obseg nalog in pristojnostiarbitražnega sodišca, doloca nacin dela arbitraže in pravila postopka, dolocamaterialno pravo, ki naj ga arbitraža uporabi pri odlocanju, pravne ucinke odlocbearbitražnega sodišca in soglasje obeh strani, da bosta odlocitev arbitraže šteli kotdokoncno in jo tudi uveljavili.

S sklenitvijo Arbitražnega sporazuma sta Slovenija in Hrvaška torej vmednarodnopravnem smislu sklenili sporazum o nacinu reševanja spora v skladu zdolocili 33. clena ULZN - ob uporabi sredstva razsodništva, pri cemer pa jepomembno, da tudi arbitražno razsodišce lahko razsoja o spornem vprašanju zgoljob uporabi prava; ce arbitražni sporazum doloca, da lahko poleg pravil in nacelmednarodnega prava uporabi tudi druge (dopolnilne) vire, med njimi nacelopravicnosti (tega je v okviru 38/2 clena Statuta upraviceno uporabiti tudiMeddržavno sodišce v Haagu), uporabi tudi ta.

Arbitražni sporazum med Slovenijo in Hrvaško razclenjuje pravo, ki naj se uporabipri reševanju predmeta arbitraže, s tem ko napotuje na pravila in nacelamednarodnega prava, glede dolocanja stika Slovenije z odprtim morjem in dolocitverežima za uporabo ustreznih morskih obmocij pa poleg mednarodnega prava kot virdoloca še pravicnost, nacelo dobrososedskih odnosov za dosego poštene in pravicneodlocitve, ob upoštevanju vseh relevantnih okolišcin (prim. 4. clen Arbitražnegasporazuma).

6.

Za presojo pristojnosti arbitražnega sodišca glede reševanja spornih vprašanj medSlovenijo in Hrvaško je osrednjega pomena opredelitev nalog arbitražnega sodišca.Od te opredelitve je namrec odvisno, katere naloge ima arbitražno sodišce in kakšnepravne vire (podlage) sme uporabiti pri njihovem reševanju.

Vsebina arbitražnega sporazuma kot mednarodne pogodbe se presoja obupoštevanju pravil, dolocenih z DKPP; ta konvencija med drugim doloca, da morajopogodbene stranke, torej države, vsako veljavno pogodbo izvrševati v dobri veri (26.clen), neizvrševanja pogodbe ne smejo opirati na dolocbe notranjega prava (27. clen),kot temeljno glede razlage sklenjenih pogodb pa ta konvencija doloca pravilo, da semorajo pogodbe razlagati v dobri veri, ob upoštevanju obicajnega pomena izrazov,uporabljenih v pogodbi, v njihovem kontekstu in v luci predmeta in cilja pogodbe(31/1 clen DKPP).

V okviru pogodbenega konteksta se pri razlagi mednarodne pogodbe sicer smejoupoštevati tudi poznejši akti, vendar samo ob pogoju, da gre za sporazum med vsemipogodbenimi strankami ali da gre za listine ene ali vec strank pogodbe, ki pa so josprejele vse ostale pogodbene stranke. Enostranski akti ali listine katerekoli

4 prim. Modd Rules on Arbitral Procedure with a general commentary; ILC 1958; UN 2005;

4

--- --- -


pogodbene stranke po sklenitvi pogodbe torej nimajo nikakršnega pravnega ucinkana razlago vsebine sklenjene pogodbe. Uporaba dopolnilnih pravil razlage pa bi potej konvenciji prišla v poštev samo v primeru, ko bi temeljna pravila razlage privedlado dvoumne ali nejasne razlage ali do razlage, ki bi bila ocitno absurdna alinerazumna (32. clen DKPP).

7.

V skladu z Arbitražnim sporazumom je za presojo vsebine tega sporazuma pristojnoarbitražno sodišce (clen 3/4Arbitražnega sporazuma); jezik sporazuma in postopkapred arbitražnim sodišcem je anglešcina, kar pomeni, da se bo vsebina sporazuma inuporabljenih izrazov (pojmov) v skladu z DKPP razlagala po njihovem obicajnempomenu v angleškem jeziku in ne na podlagi prevodov sporazuma v jezika držav, kista sporazum sklenili.

V zvezi z dolocitvijo predmeta arbitraže (torej nalog arbitražnega sodišca) je trebaizhajati iz dejstva, da arbitražni sporazum predstavlja edino in izkljucno pravnopodlago za konstituiranje in delo arbitraže. Zato je pomembno, da je opredelitevnjegovih nalog in s tem pristojnosti, ki sta mu jih podelili državi pogodbenici, jasnain izrecna. Arbitražno sodišce ne more odlocati o vprašanjih, ki niso eksplicitnoopredeljena, saj bi se zataknilo že pri vprašanju, ali je za presojo vprašanja, ki niizrecno opredeljeno, sploh pristojno. Ker arbitražnega sporazuma kot dvostranskegamednarodnega akta dveh suverenih subjektov ni mogoce dopolnjevati z domnevami,ki bi izhajale iz mednarodnopravno zavezujocih aktov, kot je to mogoce npr. vnotranjem pravu držav, bi sleherna enostransko izražena domneva glede dejanskevsebine morebitnih nepopolno ali nejasno opredeljenih nalog arbitražnega sodišca, kibi jo zatrjevala ena od strank sporazuma, po naravi stvari predstavljala enostranskoizjavo ene od podpisnic sporazuma; takšna izjava pa, kot doloca DKPP, za razlagovsebine sporazuma (tudi glede nalog arbitraže oziroma njenih pristojnosti) ne morebiti zavezujoca. Glede na navedeno je pri slehernem takšnem sporazumu smotrno inpotrebno, da se pristojnosti arbitražnega sodišca dolocijo tako, da glede obseganjegove pristojnosti, s tem pa seveda nalog, ki jih mora opraviti, ne more bitinikakršnega dvoma.

Opredelitve nalog oziroma pristojnosti arbitraže torej ni mogoce neposrednoprimerjati s sporazumi, ki jih sklepajo subjekti po notranjem pravu posameznihdržav, saj je v notranje pravnih razmerjih v dolocenih primerih moreqitnepomanjkljive opredelitve mogoce dopolniti ali celo nadomestiti z obveznimi(kogentnimi) pravili (tudi zakonskimi domnevami) notranjega prava. Vmednarodnem pravu takšnih mehanizmov ni, zato morajo biti opredelitve takšne, dajasno zacrtajo okvir pristojnosti arbitraže, s tem pa tudi pravni in dejanski okvirnjenega delovanja in trditvenega ter dokaznega bremena strank arbitraže.

V tem smislu je opredelitev v Arbitražnem sporazumu med Slovenijo in Hrvaško, dabo arbitraža odlocala tudi o dolocitvi stika Slovenije z odprtim morjem (clen 3/1.b),kot opredelitev posebne naloge arbitraže, smotrna tako s stališca izrecne dolocitvenjene pristojnosti, kot s stališca upravicenj Slovenije glede zatrjevanja pravnopriznanih dejstev; stik neke države z odprtim morjem je namrec lahko, ni pa nujnodel ureditve mejnega vprašanja z drugo državo, zato tega stika na podlagi splošne

5

-- ---


ubeseditve glede dolocitve meje v Arbitražnem sporazumu (tocka 3/1.a) po naravistvari ni mogoce domneva ti - ceprav naceloma tudi ne izkljuciti.

V tem smislu ubeseditev v tocki 3/1. b arbitražnega sporazuma, ki arbitraži nalagadolocitev stika Slovenije z odprtim morjem, odpravlja sleherni dvom o tem, ali je delarbitražnih nalog tudi vprašanje stika Slovenije z odprtim morjem, kar je pomembnoglede na to, da stik Slovenije z odprtim morjem ni vprašanje meje s Hrvaško.Arbitražni sporazum tak stik priznava kot (izhodišcno) pravno dejstvo, vprašanjearbitražne odlocitve pa je, na kakšen nacin bo v fizicnem smislu tak stik potekal. Kerje pomen angleškega izraza za stik (»junction(~vselej vezan na fizicni stik dveh stvari,enot ali njuno spojitev, pojmovno ne more biti dvoma, da ubeseditev »stik Slovenijez odprtim morjem« ~>Slovenia'sjunction to the High Sea«) lahko pomeni zgoljteritorialni stik Slovenije z odprtim morjem. Meje polne suverenosti sleherne države- tudi Slovenije - namrec prenehajo šele na zunanji meji teritorialnega morja, iz cesarsledi, da lahko stik neke države z odprtim morjem pomeni zgolj neposredni izhod iznjenih teritorialnih voda v mednarodne vode - odprto morje.

Na vprašanje, ali je posebna opredelitev glede stika z odprtim morjem v Arbitražnemsporazumu sploh potrebna, se glede na povedano odgovor ponuja sam po sebi:splošna opredelitev nalog arbitražnega sodišca glede dolocitve meje v 3/ 1.a tockiArbitražnega sporazuma možnosti, da sodišce odloci o stiku Slovenije z odprtimmorjem, apriori sicer ne izkljucuje, vendar je tudi ne zagotavlja, saj bi bila v primeru,ce te opredelitve ne bi bilo, to šele stvar ocene pravno upoštevnih dejstev, na katerabi se sklicevali stranki arbitraže. S tem, ko sta se stranki sporazuma vnaprejsporazumeli o tem, da mora arbitraža v okviru predmeta odlocanja dolociti tudi stikSlovenije z odprtim morjem, pa sta odpra~ sleherni dvom o tem, ali Slovenijaupravicenje do stika z odprtim morjem ima. Se vec, stik Slovenije z odprtim morjemsta opredelili kot pravno dejstvo, ki med državama sporazuma ni sporno, to pa ponaravi stvari v vsebinskem smislu zagotavlja pravico Slovenije do takšnega stika inbo lahko predmet arbitraže le fizicna dolocitev poteka stika z odprtim morjem, ne paugotavljanje obstoja same pravice do tega stika (kar bi bilo sporno, ce bi obstajal ledogovor pod 3/1.a clenu Arbitražnega sporazuma, ne pa tudi po 3/1.b clenuArbitražnega sporazuma).

8.

Arbitražni sporazum vsebuje tudi sporazum Slovenije in Hrvaške glede uporabeprava, ki naj bo podlaga za rešitev posameznih nalog. Tako se glede dolocitve mejemed državama po tocki 3/ 1.a arbitražnega sporazuma uporabijo pravila in nacelamednarodnega prava, glede dolocitve stika Slovenije z odprtim morjem in režima zauporabo ustreznih morskih obmocij (tocka 3/1.b in 3/1.c arbitražnega sporazuma)pa mednarodno pravo, nacela pravicnosti in dobrososedskih odnosov, z namenomdoseganja poštene in pravicne rešitve, ob upoštevanju vseh relevantnih okolišcin.

Za razliko od notranjega prava, kjer npr. v pravnih sistemih kontinentalnega prava,kamor sodi tudi Slovenija, celotna pravna ureditev temelji na temeljnem in vrhovnempravnem aktu - ustavi, mednarodno pravo takšne hierarhije zavezujocih pravnihaktov za zdaj še ne pozna; glede na to, da ga ustvarjajo subjekti mednarodnega prava

6


po nacelu suverene enakosti in da je podrejanje skupnim zavezujocim pravilomdolgotrajen in dinamicen proces, je to tudi popolnoma razumljivo.

Glavni vir mednarodnega prava zato predstavlja na eni strani obicajno pravo, kinastaja s ponavljajocim se ravnanjem (obicajem), ki ga spremlja pravna zavestsubjekta, da je doloceno ravnanje v skladu z mednarodnim pravom5, na drugi stranipa pogodbeno pravo, s katerim subjekti mednarodnega prava urejajo medsebojnarazmerja. Ker tudi pogodbeno pravo predstavlja le partikularno pravo, ki velja samoza pogodbene stranke, med glavne vire mednarodnega prava poleg mednarodnihpogodb, bodisi splošnih bodisi posebnih, ki dolocajo pravila, ki jih države v sporuizrecno priznavajo, po Statutu Meddržavnega sodišca sodijo še mednarodni obicajikot dokaz splošne prakse, sprejete kot pravo, in splošna nacela prava, ki jihpriznavajo civilizirani narodi. Sodne odlocbe in doktrina priznanih strokovnjakovrazlicnih narodov predstavljajo le dopolnilni pravni vir. Poleg navedenih virov lahkoMeddržavno sodišce, kadar je pristojno za odlocanje v sporu, a le na podlagiizrecnega sporazuma strank, uporabi tudi nacelo ex aequo et bono (iskanje rešitve napodlagi tega, kar je pravicno in dobro ter presega kriterije formalne pravicnosti,formulirane oziroma vsebovane v pravni normi).

Vendar Slovenija in Hrvaška nista sklenili sporazuma, s katerim bi se dogovorili zareševanje spora pred Meddržavnim sodišcem v Haagu, temvec sta se dogovorili zar~ševanje spora pred posebej v ta namen ustanovljenim arbitražnim sodišcem.Ceprav že omenjena Modelna pravila arbitražnega postopka Komisije zamednarodno pravo OZN niso splošno sprejeta, so rešitve, nastale v okviru tekomisije, koristno vodilo pri sestavi arbitražnih sporazumov; tudi model pravil oarbitraži vsebuje glede prava, ki naj se uporabi v primeru sporov pred arbitražo,enako rešitev kot Statut Meddržavnega sodišca v 38. clenu Statuta6. Ker pa te rešitveniso zavezujoce, je potrebno, in za cim vecjo jasnost arbitražnega dogovora nujno,da stranki sporazuma izrecno dolocita pravne podlage odlocanja arbitražnegasodišca.

V primeru Arbitražnega sporazuma med Slovenijo in Hrvaško sta državi zdolocitvijo pravil in nacel mednarodnega prava jasno dolocili uporabomednarodnega pogodbenega in obicajnega prava ter njegovih nacel, z dolocitvijouporabe nacela »equity« pa sta dolocili uporabo nacela pravicnosti in obenemopredelili kriterije za iskanje pravicne rešitve s tem, ko sta splošni opredelitvi nacelapravicnosti dodali nacelo dobrososedskih odnosov, z namenom doseganja poštenein pravicne rešitve, ob upoštevanju vseh relevantnih okolišcin. Takšno opredelitev jetreba razumeti kot nadgradnjo splošne opredelitve pravicnosti, s cimer sepodrobneje doloca sicer abstraktna in pravno nedolocena vsebina pojma »equity«.Taje pomembna za cim dolocnejšo opredelitev relevantnega pravnega in dejanskegastanu, torej nabora tistih dejstev in okolišcin, ki jih bo razsodišce v okvirusporazumno opredeljenih kvalifikatornih elementov pravicnosti smelo in moraloupoštevati pri svojih dejanskih in pravnih zakljuckih v razsodbi.

Pravni viri, katerih uporabo sta dolocili Slovenija in Hrvaška v arbitražnemsporazumu glede tistih vprašanj, ki so za Slovenijo najvecjega in tudi simbolnega

5 prim. 38. clen Statuta Meddržavnega sodišca

6 prim. 10. clen Modelnih pravil arbitražnega postopka Komisije za mednarodno pravo OZN;

7

--


pomena, predvidevajo torej uporabo najširšega nabora možnih pravno priznanihpodlag za odlocitev. Glede na to, da so zapisani v meddržavnem sporazumu, samipo sebi odražajo pomemben napredek glede soglasja držav, da je zaradi specificnostinjunega razmerja mogoce obojestransko sprejemljivo rešitev doseci zgolj zupoštevanjem vseh relevantnih okolišcin, ki po togih formalnih mednarodnopravnihvirih sicer ne bi (mogle) biti upoštevane.

9.

V zvezi z vsebino mednarodnega prava, ki naj se uporabi za dolocitev meje medSlovenijo in Hrvaško po dolocbah 3/ 1.a clena Arbitražnega sporazuma, je gledemeje na morju treba izhajati tudi iz ureditve po Konvenciji Združenih narodov opomorskem mednarodnem pravu7 katere nasledstvo sta notificirali tako Slovenija kotHrvaška.

Po tej konvenciji velja kot primarno pravilo v primeru, kadar obali dveh držav ležitaena nasproti drugi ali mejita ena z drugo, pravilo, da brez njunega medsebojnegasporazuma nobena svojega teritorialnega morja ni upravicena razširiti preko srednjecrte. Vendar se to pravilo ne uporablja tam, kjer je zaradi zgodovinskega naslova alidrugih posebnih okolišcin treba razmejiti teritorialno morje obeh držav drugace, kotdoloca primarno pravilo (prim. 15. clen KZNMPP). S takšno ureditvijo samakonvencija togo uporabo nacela ekvidistance korigira s kodificirano pravicnos~o,utemeljeno na pravno priznanih dejstvih zgodovinskega naslova ali posebnihokolišcin. Pri tem ni nepomembno, da tako, kot so ta pravila kodificirana,zgodovinski naslov ali posebne okolišcine ne predstavljajo dopolnilnega pravila knacelu ekvidistance, temvec predstavljajo sekundarno, a samostojno, pravilo, kiuporabo primarnega pravila izrecno izkljucujejo.

Iz povedanega sledi, da bo predvsem od kakovosti pravno upoštevnih trditev indokazov, ki jih bo glede zgodovinskega naslova in posebnih okolišcin ponudilaSlovenija, odvisno, katero od obeh pravno enakovrednih, a medsebojno izkljucujocihse, pravil po dolocbah 15. clena KZNMPP bo treba uporabiti za dolocitev potekamorske meje med obema državama. Pri tem ne bo mogoce obiti pravnega režima inpravnih posledic ureditve po (zveznih) predpisih nekdaj skupne federativne države-SFRJ oz. FNRJ, še posebno, ker nobena od republik v tej državi ni imela svojegaobalnega morja, temvec je bilo obalno morje Jadranskega morja, zracni prostor nadnjim ter morsko dno in njegovo podzemlje, opredeljeno kot obmocje suverenostiJugoslavije.

Iz povedanega sledi, da ni stvarno upravicenega in pravno utemeljenega razloga, dabi suverenost Jugoslavije nad oba1nim morjem avtomaticno pretvoriti v suverenostobalnih držav nad nekdaj skupnim oba1nim morjem, saj bi s tem de facto priznalipravne ucinke enostranskih dejanj.

10.

Državi sta se z Arbitražnim sporazumom sporazumeli tudi o t.i. presecnem datumu,dnevu, od katerega enostranska dejanja katerekoli strani za arbitražno razsojo nimajo

7(Uradni list SFRJ-MP, št. 1/1986, v zvezi z Aktom o nasledstvu; Ur.list RS-MP, št. 22/1994;

8

-- ---


pravnega pomena, ne zavezujejo nobene strani v sporu in ne morejo prejudiciratirazsodbe. Državi sta se sporazumeli, da je to 25.6.1991, dan razglasitve samostojnostiin neodvisnosti Republike Slovenije (5. clen Arbitražnega sporazuma). S to dolocbosta se državi v mednarodnopravnem smislu odpovedali morebitnimmednarodnopravnim ucinkom vseh enostranskih dejanj, ki bi s potekom casa inponavljajocim se ravnanjem tak ucinek sicer lahko dobila, kolikor ne bi bilapreklicana. Datum je skladen z notranje pravnimi akti Republike Slovenije, kar jepomembno za pravno konsistentno sklicevanje na obseg upravicenj, ki so ji šla na tadan.

Kot je bilo že omenjeno (9. tocka), je, kar zadeva upravicenja glede morja, trebaizhajati iz dejstva, da nobena od držav pred 25.6.1991 ni imela svojega »republiškega«morja. Morje je bilo jugoslovansko, njegov pravni položaj pa je urejal zvezni zakonFNRJ oz. SFRJ8 . S tem zakonom je bilo jasno doloceno, da se suverenostJugoslavije na morju razteza na njeno obalno morje in zracni prostor nad njim, kottudi na morsko dno in njegovo podzemlje; obalno morje Jugoslavije so sestavljalenotranje morske vode in teritorialno morje, pri cemer je bila širina tega sprvadolocena na 10 navticnih milj, pozneje pa razširjena na 12 navticnih milj (prim. 1. in11. clen Zakona o obalnem morju in epikontinentalnem pasu). Za izdajonatancnejših predpisov na podlagi tega zakona je bil pooblašcen Zvezni izvršni svetSFRJ.

Nobena od držav v sporu zato v medsebojnem razmerju ne more terjati vec, kot jeimela za casa skupne države in iz tega izvajati svojih upravicenj na škodo drugedržave z enakim pravnim položajem.

Posebnosti, povezane z nastankom obeh držav, njuno združitvijo v zvezno državo,pravni režimi, ki so urejali njuna upravicenja in s tem pravne posledice, bodo zatolahko predmet vsebinske presoje tako v okviru uporabe pravil in nacelmednarodnega prava za razsojo predmeta arbitraže po dolocbah 3/1.a clenaArbitražnega sporazuma, kot v okviru uporabe nacela »equity«, opredeljenega zarazsojo predmeta arbitraže po dolocbah 3/1.b in 3/1.c clena tega sporazuma. Zaradispecificnosti razmerij republik bivše federacije do federacije in specificnosti njihovihmedsebojnih razmerij pa bi se bilo smiselno vzdržati slehernih kvalifikacij, na podlagikaterih bi bilo mogoce sklepati, da Slovenija implicitno priznava drugacen statusmorja, kot ga je dolocala nekdaj skupna zvezna zakonodaja.

11.

Teorija mednarodnih odnosov glede na mesto, ki ga države zavzemajo v strukturimednarodne skupnosti, najpogosteje omenja t.i. velike in male države, pri cemer jekriterij razvrstitve vplivnost posameznih držav na spreminjanje mednarodnihodnosov. Mednarodna skupnost in mednarodni odnosi so brez dvoma dinamicnakategorija, v kateri se zlasti novonastale države soocajo s številnimi velikimi izzivi;medtem ko jih države z vecstoletno tradicijo, ki praviloma izhaja tudi iz stabilnostisistema oblasti, lahko obvladujejo domala rutinsko, oprte na zgodovinske izkušnje intradicijo, se novonastale države po naravi stvari soocajo z novonastalo potrebo po

8Zakon o obalnem morju FNRJ; Ur.list FNRJ št. 106/1948; prim. Zakon o obalnem morju inepikontinentalnem pasu SFRJugoslavije; Uradni list SFRJ št. 22/1965,25/1970,21/1974 in 13/1979;

9


graditvi in krepitvi svoje identitete in vplivnosti v mednarodni skupnosti na številnihfrontah hkrati in ne nujno v skladu s prioritetami nacionalnih interesov.

Sposobnost države, da se ravna v skladu s pravili in naceli mednarodnega prava, jeeden od atributov državnosti, s katero država gradi svojo identiteto v mednarodniskupnosti; Arbitražni sporazum med Slovenijo in Hrvaško je rezultat uporabemednarodnega prava in konkretizacija nacela, da se spori rešujejo po mirni poti, meddrugim tudi s sredstvi arbitraže. Z njim državi manifestirata svojo sposobnost inpripravljenost uporabe mednarodnopravnih sredstev in mehanizmov za reševanjespora, s pripravljenostjo spoštovanja odlocitve telesa, ki bo o tem odlocalo, pa tudizrelost za prevzemanje vseh s tem povezanih tveganj in posledic. Od mociargumentov, ki jih bo Slovenija sposobna predložiti in uveljaviti za utemeljitev svojihstališc, ne bo odvisen le izid arbitražnega postopka; od njih bo odvisen ugled inpoložaj Slovenije v mednarodni skupnosti, njena prepoznavnost in verodostojnost.

Takšne priložnosti, kot je Sloveniji, pa tudi Hrvaški, ponujena z Arbitražnimsporazumom za utrjevanje državnosti skozi reševanje spornih vprašanj, s tem papriložnosti za utrjevanje vplivnosti in verodostojnosti v mednarodni skupnosti,Slovenija ne bi smela zamuditi; je enkratna, nepovratna in jo je treba razumeti tudikot priložnost za krepitev vzvodov državnosti in nacionalne zavesti znotraj nje same.

12.

Ce torej na referendumu zakon o ratifikaciji Arbitražnega sporazuma ne bo potrjen,se bo Slovenija s tem v mednarodnopravnem smislu odpovedala pomembnimvsebinskim dosežkom tega dvostranskega sporazuma in hkrati manifestiraladelovanje v nasprotju s pravili reševanja sporov po ULZN. Ker Arbitražni sporazumne bo izpolnil pogojev za mednarodnopravno ucinkovanje, sporazum obeh držav, kidejansko vsebuje tudi sporazum o nekaterih (predhodnih) vsebinskih vprašanjih (daenostranska dejanja obeh držav po 25.6.1991 nimajo pravnega ucinka in neprejudicirajo rešitve mejnih vprašanj, da Sloveniji pripada pravica do stika z odprtimmorjem, da se sporna vprašanja rešujejo ob upoštevanju pravil in nacelmednarodnega prava ter glede vitalnih vprašanj Slovenije po nacelu »equity«, ki je naabstraktni ravni razclenjeno z naceli dobrososedskih odnosov in relevantnihokolišcin, ki naj vodijo v pravicno in pošteno rešitev itd.) mednarodnopravno ne boucinkoval.

S tem bodo ponovno odprta vrata za enostranska ravnanja obeh držav, kar s stališcamednarodnega prava pomeni, da se bo Hrvaška lahko še bolj odlocno sklicevala naureditev po Konvenciji ZN o pomorskem mednarodnem pravu in na nacelodejanskega izvajanja oblasti na spornih obmocjih - tokrat z dodatnim argumentom,da njeno dejansko izvrševanje oblasti na spornih obmocjih utemeljeno spremljapravna zavest, da ji ta obmocja brez dvoma pripadajo, saj je Slovenija z zavrnitvijosporazuma, ki ji dolocene pravice v vsebinskem smislu dejansko že priznava (stik zodprtim morjem), pravzaprav sama (v mednarodnopravnem smislu) priznala, da ji tene pripadajo oziroma se jim je prostovoljno odrekla.

Temu argumentu se ne bo mogoce ucinkovito upreti z razlago, da je bila takšna pacreferendumska volja in odlocitev; ta sodi v sfero notranje pravnih razmerij Slovenije

10


in mednarodnopravno ni relevantna, kar velja tudi v primeru, ce bi bil izidreferenduma rezultat nepoznavanja mednarodnega prava, pravnih in dejanskihokolišcin, ki so merodajne za odlocitev. S stališca mednarodnega prava bi se štelo, dase je Slovenija prostovoljno odpovedala možnosti rešitve spornih vprašanj na nacin,kot predvideva Arbitražni sporazum, s tem pa tudi posameznim rešitvam vsebinskenarave, kolikor so te po naravi stvari zajete v okviru dolocitve predmeta arbitraže inpravnih podlag za sprejem arbitražne odlocitve.

Malo verjetno je, da bi bilo mogoce takšno situacijo v prihodnosti kdajkoliucinkovito sanirati. Nasprotno; zelo verjetno je, da bi, ob upoštevanju realnostimednarodnih odnosov in razmerju moci v mednarodni skupnosti, takšno dejanjeSlovenije manifestiralo nedoraslost zahtevam in pricakovanjem delovanja vmednarodni skupnosti po nacelih in pravilih mednarodnega prava, okrnilo njenoidentiteto in vplivno st v mednarodnem prostoru.

Nikakršnega dvoma ni, da sleherna odlocitev o prepustitvi rešitve spora tretjim samapo sebi vsebuje tveganja; vendar obicajnih tveganj, ki smo jih v zvezi z reševanjemsporov v okviru notranjega prava vajeni v notranje pravnih razmerjih, ni mogoceprimerjati s tveganji, ki jih prinaša zavrnitev možnosti reševanja mednarodnih sporovv mednarodni skupnosti. Dejavniki, ki v mednarodni skupnosti vplivajo na položajsubjektov spora in posledice njihovega ravnanja v nasprotju z mednarodnim pravomali pricakovanji mednarodne skupnosti, so številni in z notranje pravnimineprimerljivi, ni pa dvoma, da lahko imajo velik, za države in njihovo prihodnost vmednarodni skupnosti lahko celo usoden, povratni vpliv.

Zato je eno kljucnih vprašanj v primeru Arbitražnega sporazuma vprašanje, aliSlovenija kot mlada in po kriterijih teorije mednarodnih odnosov mala država, gledena svoje deklarirane zunanjepoliticne cilje - odlocenost rešiti sporna mejnavprašanja, sploh ima alternativo, ce želi ohraniti verodostojnost kot clanicamednarodne skupnosti tako na globalni kot na regionalni ravni. Menim, da tealternative ni in da je Arbitražni sporazum treba razumeti kot pomemben dosežek napoti rešitve spornega razmerja z Hrvaško, sicer pa kot preizkus dejanske moci njenedržavnosti in notranje kohezivnosti kot indikatorja verodostojnosti njene identitetetudi v mednarodnem prostoru. Je priložnost, da se državljani zavemo dejanskihrazsežnosti vpetosti Slovenije v mednarodni prostor in jo aktivno izgrajujemo, zaSlovenijo pa, da z mocjo svojih argumentov in njihovo strokovno utemeljenostjoutrdi svoj ugled in s tem vplivnost v mednarodni skupnosti.

Zato zame dileme ni - Arbitražni sporazum bom podprla z željo, da bi zastopnikiSlovenije v sporu s svojim znanjem, kreativnostjo in spretnostjo argumentacijeizkoristili to zgodovinsko priložnost in uspešno uveljavili njena upravicenja.

Ljubljana, 24. maj 2010

~4/Dr. Metka Arah

11

Documents

ARBITRAŽNI SPORAZUM - arbitraža da ali ne? · Dr. Metka Arah: Arbitražni sporazum - arbitraža da ali ne? institucije Unije, med drugim tudi na podrocju zunanjega delovanja Unije,