viii

Akademik profesor doktor Janez Peklenik Ustanovitelj, prvi predsednik in častni član

Predsednik 1995 – 2001

ix

Dosedanji predsedniki IAS

Akademik profesor doktor Igor Grabec Profesor doktor Franc Vodopivec Predsednik 2001 – 2002 Predsednik 2002 – 2003

Profesor doktor Jože Vižintin Predsednik 2003 – 2004

xi

Spremna beseda ob izidu prvega letopisa Prav je, da Vam v nekaj besedah predstavim prvo izdajo LETOPISA Inženirske Akademije Slovenije (IAS). Pripravili smo ga zato, da bi javnost in člane SATENA/IAS seznanili z našim delom, prizadevanji in cilji. Delo, organizacijo in namen IAS Vam predstavljamo v naslednjih poglavjih:

• IAS- vloga in naloge v nacionalnem gospodarstvu. • Ocena stanja doma in v svetu ter razlogi za ustanovitev. • Cilji in načini dela IAS. • Kriteriji za izvolitev članov IAS. • Dosedanje delo IAS. • Iz aktivnosti IAS. • Sodelovanje med IAS in SAZU. • Članstvo IAS v CAETS. • Nagrade in imenovanja v IAS. • Finančno poročilo za leto 2002 – 2003. • Predlog Zakona IAS.

V letopisu smo se osredotočili na prehojeno pot IAS-a od ustanovitve do danes. Ponosni smo na vse, kar smo dosegli v tem kratkem času. Uredili smo si delovne prostore, postali smo člani Counil of Academies of Engineering and Technological Sciences (CAETS), imamo predstavnika v Svetu za znanost in tehnologijo pri vladi Republike Slovenije ter uredili smo spletno stran. Pristojnim organom smo posredovali ocene in stališča glede načrtovanja in realizacije raziskovanja, ki je financirano iz proračuna. Poleg uspehov so na naši poti tudi številne težave. Največja težava je finančno pokritje stroškov za delovanje. Le ti niso visoki, so pa dovolj visoki, da jih s članarino naših članov, sponzoriranjem industrijskih podjetij ter pomočjo Ministrstva za šolstvo, znanost in šport ne uspemo pokriti. Vsem, ki z razumevanjem podpirajo naša prizadevanja za vzpostavitev normalnega delovanja IAS se na tem mestu najlepše zahvaljujem. IAS je ključna organizacija inženirske stroke. To vlogo želi v celoti izpolniti. Zato si prizadevamo za priznanje vlade Republike Slovenije in njeno materialno podporo za delo in sprejem ustreznega zakona IAS ali drugega uradnega akta. Verjamemo, da bomo to dosegli, saj bo vlada le težko spregledala naše delo, ki je ključnega pomena za razvoj tehničnih strok in slovenske industrije, s tem pa tudi blaginje ljudi. V imenu članov IAS in SATENE vabim vse, ki želijo sodelovati pri našem delu in izpolnjujejo predpisane pogoje, da se nam pridružijo. Veseli bomo predvsem članov iz industrije in vseh tistih, ki delajo na področju raziskav in razvoja tehnologije. Jože Vižintin

1

Vloga in naloge IAS v nacionalnem gospodarstvu

Janez Peklenik Skupina slovenskih znanstvenikov s področja tehniških in naravoslovnih znanosti ter uglednih inženirjev, članov društva SATENA (Slovensko Akademijsko Tehnično-Naravoslovno Društvo) je 21. junija 1995 ustanovila INŽENIRSKO AKADEMIJO SLOVENIJE (IAS) z namenom, da se ustvari platforma za politiko in formiranje razvojnih perspektiv proizvodnih industrij, znanstvenih in tehnoloških raziskav in kvalitetnega inženirskega študija v Sloveniji. Na tej ustanovitveni manifestaciji je bil prisoten dr. H.Solenius predsednik Švedske kraljevske Akademije tehniških znanosti, ki je bila kot prva Inženirska Akademija na svetu ustanovljena z enakimi cilji že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja.

Z izvolitvijo inženirskih in raziskovalnih kadrov , ki so se izkazali z izrednimi rezultati dela v industriji, znanosti in izobraževanju v članstvo IAS, bo naša država izražala pomembna priznanja tem Slovencem, za njihov vitalni doprinos k ustvarjanju gospodarske moči in bogastva našega naroda in s tem k krepitvi naše nacionalne samobitnosti.

Odločanje o pomembnih vprašanjih industrijskega razvoja ter oblikovanje smernic industrijske politike Slovenije je dejavnost kompetentnih strokovnjakov, ki bodo s svojimi prispevki v okviru IAS-a, ter v sodelovanju s SAZU in drugimi inženirskimi akademijami v svetu prispevali k realizaciji razvoja slovenskega gospodarstva v pogojih agresivne konkurenčnosti na globalnih tržiščih.

Ena od prvih prioritet IAS bo torej, da s kvalitetnim delovanjem prispeva k utrjevanju naše industrijske identitete. Proizvodne industrije, ki ustvarjajo nove proizvode in tehnologije doprinašajo levji delež k nacionalnemu bogastvu in s tem odločujoče krepijo življenjski standard njenih državljanov. Zato bo revitalizacija naših industrij, ki jih je tranzicija spravila na kolena, razgradila in razprodala, življenjskega pomena za rast naše gospodarske moči in naše enakopravnosti v evropskem prostoru, kot članice EU.

S posebno pozornostjo in aktivnim delovanjem bo IAS pospeševala uporabo raziskovalnih rezultatov v razvoju novih inovativnih proizvodov in tehnologij. Te bodo omogočile proizvodnji s področij kemijskega inženirstva, elektronike, informacijske tehnologije, računalništva, mehatronskih sistemov, strojništva, gradbeništva, lesne, tekstilne, farmacevtske, usnjarske in prehrambene industrije kvalitetno in konkurenčno proizvodnjo novih visoko-tehnoloških proizvodov.

Člani IAS-a bodo s konstruktivnimi predlogi sodelovali pri formiranju prioritetnih smeri znanstvenih in tehnoloških raziskav, katere bo morala vlada v prihodnje obvezno financirati.

Izobraževanje inženirskih kadrov je naslednja pomembna prioriteta, ki se ji bo posvetila IAS. Sodelovanje pri strukturiranju relevantnih izobraževalnih inženirskih programov za prihodnost je ena od ključnih nalog naše Inženirske Akademije.

V letu 2000 je bila IAS sprejeta v Svetovno Zvezo Inženirskih Akademij (CAETS), ki ima sedež v Washigtonu. S tem se nam je odprla pot za intenzivno sodelovanje z najpomembnejšimi tovrstnimi organizacijami v svetu.

Zelo pomembno dejstvo je tudi, da smo pričeli z našo častitljivo Akademijo Znanosti in Umetnosti (SAZU) aktivno sodelovati na vseh pomembnih področjih znanosti in tehnologije za dobro našega slovenskega naroda.

3

Ocena stanja doma in v svetu ter razlogi za ustanovitev IAS

Franci Vodopivec Stanje v Sloveniji Inženirstvo, ki je odraz znanja, izkušenj in inovativnosti inženirjev mnogih strok in drugih strokovnjakov, ki delajo v industriji in v gospodarstvu, je temeljno gibalo industrijske proizvodnje, njene rasti in razvoja. Ne bi bilo prav, če bi se poimenovanje inženirstvo v splošnem pomenu besede omejilo samo na aktivnost univerzitetnih diplomirancev z nazivom, kajti neločljivi del inženirstva so vsi poklici, katerih delo in ustvarjalnost sta potrebni, da poteka sodobna industrijska proizvodnja na gospodaren način in v okolju, ki je vzpodbudno in prijazno za zaposlene in za naravo. Položaj inženirstva, predvsem ustvarjalnega in kritičnega, je v Sloveniji podcenjen. Stališč in predlogov kritičnega inženirstva, ki bolj od drugih delov družbe ve, kakšni pogoji so potrebni za uspešno industrijsko proizvodnjo, za stimulativne delovne razmere in plače in za konkurenčnost na odprtih trgih, ne morejo nadomestiti druge stroke. Drugim strokam univerzitetni študij ne daje dovolj znanj, ki so potrebna za tekoče in racionalno vodenje proizvodnje ter za razvoj izdelkov in tehnologije. V program študija inženirskih strok je vključena vrsta znanj, ki jih ne more nadomestiti nobena delovna praksa. Kljub tem argumentom politika pogosto ne upošteva v zadostni meri stališč in predlogov kritičnega in ustvarjalnega inženirstva. Ne upošteva jih dovolj pri pripravi razvojnih dokumentov, npr. industrijske, tehnološke in raziskovalne politike, standardizacije, premalo ga vključuje v načrtovanje novih javnih investicij in pri izbiri in oceni tujih dobaviteljev industrijske in druge opreme. To je gotovo vsaj delna razlaga neuspeha pri uresničevanju ciljev v ''Nacionalnem raziskovalnem programu'' in v ''Strategiji gospodarskega razvoja in povečanja konkurenčnosti'', ki sta bila sprejeta leta 1995.

Žal politika tudi ni upoštevala inženirstva v zadostni meri pri pripravah programov za sanacijo mnogih družbenih industrijskih podjetij, ki so se znašla v težavah zaradi tranzicijskih razmer. V veliko in trajno narodno gospodarsko škodo so bile tako izgubljene nekatere svetovno znane blagovne znamke in razpuščene so bile številne razvojne enote v podjetjih, ki so temeljni nosilci inovativnosti in razvoja izdelkov ter tehnologije v podjetjih. Te enote se skuša sedaj pospešeno oživljati. Še vedno ni znakov, ki bi kazali, da industrija dovolj hitro, trajno in kakovostno raste, da bi ujela zamujeno in obvladala izziv priključitve k EU s čim manj posledicami za državljane in državo. Razvito industrijsko proizvodnjo država potrebuje, da bi lahko dovolj hitro rasla kot sodobna gospodarsko in socialno razvita država z dovolj kreativnega dela za izobražence vseh strok.

V javnih raziskovalnih okoljih, na univerzah in inštitutih, se pogosto želi inženirsko reševanje razvojnih in proizvodnih vprašanj omejiti na načelno reševanje parcialnih problemov, tako kot, da je predlog za spremembo oblike ali materiala nekega izdelka ali dopolnitve tehnologije že inženirska rešitev problema. To ni, kajti inženirska rešitev realno upošteva tudi dejanske možnosti obstoječih proizvodnih naprav in finančne možnosti podjetja, da predlagano inovacijo realizira. Druga značilnost akademskega raziskovanja, tudi na področju tehničnih in tehnoloških ved, je premajhna zavest, da je pri industrijskem raziskovanju in razvoju čas pomemben gospodarski dejavnik, ki zahteva drugačno načrtovanje dela. Po vnaprej določenem času je potrebno sprejeti odločitev, ali je rešitev zrela za uporabo, ali je smotrno nadaljevanje raziskovanja in razvoja, ali pa je projekt postal neperspektiven oz. finančno neobvladljiv in se ga zato opusti, čeprav bi mogoče podaljšanje dela dalo rešitvi večjo znanstveno vrednost. Če raziskovanje in razvoj teh specifičnosti ne upoštevata dovolj, ne moreta biti v oporo stalni rasti podjetja.

Več je razlogov, zakaj je v Sloveniji položaj inženirstva družbeno podrejen. Med tistimi, ki so v javnosti dobili težo po osamosvojitvi, je prepričanje nekaterih politikov, da je bodočnost Slovenije v poindustrijski družbi, ki so jo razumeli kot deindustrializacijo na račun posredništva in storitev. To prepričanje se je nekaj časa uveljavljalo tudi v vrhu gospodarske politike, zato je dopustila, da se je delež industrije v BDP v Sloveniji preveč zmanjšal in je danes pod tistim v večini razvitih

4

industrijskih držav, npr. v Švici, v Nemčiji, na Švedskem, na Finskem itd., ki imajo enake ali celo večje realne možnosti za nastanek in rast poindustrijske družbe kot Slovenija.

Pri presoji projekta zakona o sistemski materialni podpori za delo IAS se je potrebno zavedati, da industrija ustvarja v Sloveniji okoli 80 % izvoza in je zato temelj gospodarske trdnosti in stabilnosti države. Uspešna industrija je tudi edina možnost, da Slovenija postane pomemben partner razvitim in manj razvitim državam pri izvozu licenc in storitev, ki so najbolj žlahten intelektualni proizvod na področju tehniških ved in strok. Industrija je tudi podlaga za velik del domačih storitev. Eden od vzrokov za podrejenost kreativnega inženirstva je tudi ustroj slovenske družbe v preteklosti. Kritično mnenje o strokovnih zadevah, tudi o ukrepih za zdravo rast industrijske proizvodnje in konkurenčnosti, je bilo prej zavora kot vzpodbuda za napredovanje. Čeprav je ravno kritičnost predpogoj za racionalno in hitro reševanje razvojnih in gospodarskih problemov, so na lestvici odločanja napredovali predvsem konformisti in stroški industrijskega razvoja so bili večji, kot je bilo sicer potrebno. Močno se je zmanjšal tudi pretok znanja med industrijsko in javno raziskovalno sfero, ki v razvitih okoljih soustvarja razvojno in inovacijsko okolje.

V času ustanovitve Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU) so bili v Sloveniji le maloštevilni posamezniki s tehničnega področja z mednarodnim ugledom, ali pa taki, ki so se odlikovali v industrijskih podjetjih v Sloveniji. Zato je bila prava odločitev, da se ustanovi splošna akademija, ki je vključevala mnoge vede in umetniške dejavnosti. Tehnika je bila tedaj vključena v isti razred kot naravoslovje in matematika. Do danes se struktura SAZU ni spremenila, se je pa npr. spremenila pri mnogo starejši Hrvatski akademiji, ki je po letu 1990 ustanovila poseben razred za tehniške vede. Usklajevanje zelo širokega razpona dejavnosti in interesov razlaga, zakaj se SAZU ne more hitro in vsebinsko izraziti o gospodarskih in tehnoloških vprašanjih, skratka o inženirstvu, čeprav je bilo v bližnji preteklosti in je še danes to pogosto zelo potrebno. Ni dvoma, da bi v javnosti močneje zastopano inženirstvo v daljni in v bližnji preteklosti odklonilo marsikateri projekt, ki se je pri izvedbi pokazal kot strokovno ali finančno premalo pripravljen.

Zamisel o ustanovitvi IAS se je rodila iz spoznanja, da v Sloveniji inženirji, čeprav so zelo številni in opravljajo pomembne naloge, še danes nimajo ustanove, ki bi v javnosti nastopala kot upoštevan faktor v zadevah industrije in tehnologije. Pogosto se o teh zadevah s preveliko težo upošteva mnenje drugih, za to manj usposobljenih strok. Sprejem zakona o materialni podpori za delo IAS bo dokaz, da se javnost in politika, in še posebej Državni zbor, zavedajo pomena in koristnosti ustanove, ki pri iskanju najboljših odgovorov na strokovne probleme združuje najboljše inženirje in gospodarstvenike v širokem razponu dejavnosti, od aplikativnih in razvojnih raziskav, do ustvarjalne povezave med akademsko raziskovalno sfero in uporabniki novega znanja v industrijskih in storitvenih podjetjih preko učinkovitega vodenja teh podjetij. Stanje v razvitih državah Razvite države in države EU nimajo ene same akademije. Inženirske akademije imajo npr. v Belgiji, na Danskem, na Finskem, na Švedskem, v Franciji, na Madžarskem, na Poljskem, na Nizozemskem, na Hrvaškem, na Norveškem, v Švici, v Angliji, na Japonskem, v ZDA, v Kanadi in v Avstraliji. Imajo jih tudi države, ki industrijsko in tehnološko zaostajajo za Slovenijo. Inženirji so v teh državah organizirani v akademijah, ki so različno poimenovane, npr.: Belgian Royal Academy Council of Applied Sciences, Danish Academy of Technical Sciences, Finnish Academy of Technology, Norvegian Academy of Technological Sciences, Swiss Academy of Engineering Sciences, Hrvatska Akademija Tehničkih Nauka, itd. Te akademije so pomemben del intelektualnega vrha civilne sfere in vzpodbujajo in vsebinsko usmerjajo kritično razpravo, ki je potrebna za dobro odločanje o problemih tehničnih ved in strok, gospodarstva, družbe in države.

Najstarejša med inženirskimi akademijami je The Royal Swedish Academy of Engineering Sciences (IVA). Ustanovljena je bila leta 1929 in ima danes približno 700 članov. Po ustanovni listini je ta akademija mreža vrhunskih strokovnjakov z vrhunskimi referencami s področja

5

inženirskih in gospodarskih ved. Njen cilj je promocija inženirstva in gospodarstva za rast blaginje švedske družbe in države. S sodelovanjem med poslovno, inženirsko, raziskovalno, znanstveno in univerzitetno sfero se trudi, da bi dosegla največjo sinergijo vlaganj v razvoj na gospodarskem in na socialnem področju. IVA predlaga in podpira ukrepe, ki prispevajo k rasti in utrditvi švedskega industrijskega znanja in konkurenčnosti. Pomembno vlogo ima pri odločanju o švedski raziskovalni, izobraževalni, industrijski in gospodarski politiki, spremlja in ocenjuje gospodarske razmere v državi in pojasnjuje pomen tehnologije v sodobni družbi. Ni dvoma, da ima tudi IVA ogromno, če ne največ zaslug, za hiter industrijski in socialni razvoj Švedske v minulem stoletju. Ta razvoj je državo napravil za izvoznika najbolj kakovostnih in zapletenih proizvodov in storitev, tudi proizvodov in storitev visoke tehnologije ter za model socialno tržne države.

Podobne cilje najdemo zapisane tudi v ustanovnih listinah mnogih inženirskih akademij, ki so večinoma nastale po vzgledu Švedske. Velja poudariti, da je v vseh teh listinah kot eden od temeljnih ciljev zapisano pospeševanje aplikativnega raziskovanja in razvoja tehnologije. Glede na izkušnje mnogih razvitih držav, kjer delujejo vplivne inženirske akademije, je razumljivo, da je tudi IAS v predlogu zakona o sistemski materialni podpori za delo in v statutu zapisala podobne cilje.

Ustanovitev IAS je presajanje prakse razvitih držav na področju delovanja akademij in delovanje na področju, ki ga SAZU danes ne pokriva, ali pa ga pokriva premalo zaradi orientacije v temeljne in netehniške vede. IAS bo dopolnitev SAZU, ki bo v bodoče, tudi z oporo na stališčih IAS, lahko bolj ustvarjalno posegala v javne zadeve, tudi v usmerjanje temeljnega raziskovanja na področju tehničnih in tehnoloških ved v Sloveniji.

Velja tudi povedati, da je npr. v ZDA status NAE (National Academy of Engineering) zelo podoben statusu NAS (National Academy of Sciences ) in da NAE vsako leto za največji dosežek na področju inženirstva podeli nagrado v višini 500.000 USD. Finančne obveznosti za delovanje IAS IAS je nova institucija. Izkušnje iz dosedanjega dela kažejo, da brez majhne a stabilne javne podpore ni mogoče razviti aktivnosti doma in v mednarodni asociaciji sorodnih akademij CAETS (Council of Academies of Engineering and Technical Sciences) do nivoja, ki bi ustrezal pomenu slovenske industrije in ugledu Slovenije kot relativno dobro razvite in kulturne države. Za slovenske razmere zelo visoka članarina in sredstva sponzorjev-industrijskih podjetij in institucij so se v zadnjih nekaj letih pokazala kot premajhna. Javna podpora je namenjena za kritje minimalnih administrativnih, funkcionalnih in materialnih stroškov, vključno z najemnino za sedež in za stroške članstva v CAETS. Izračun, ki temelji na stroških dela institucij z malo materialnih stroškov kaže, da je za začetek dela IAS potrebna letna subvencija v višini 30 milijonov SIT, kar ustreza 0,002 % proračuna vlade R. Slovenije za leto 2003. S prehodom na polni ritem dela po nekaj letih IAS pričakuje, da bo del prihodkov ustvarjala tudi iz drugih virov in bo tako mogoče razbremeniti javno financiranje. Ureditev finančnih obveznosti v drugih državah V državah EU so bile akademije sorodne IAS, ustanovljene z aktom, s katerim je pooblaščeno telo suverena, kralja ali predsednika države, potrdilo predlog statuta, ki ga je izdelala pooblaščena skupina pravnikov, inženirjev, raziskovalcev in gospodarstvenikov. V ZDA je bila NAE ustanovljena s kongresnim aktom.

Nekatere akademije, npr. danska, švedska in USA pridobivajo danes dovolj sredstev in sponzorstva podjetij in bank, druge se financirajo iz projektov, ki jih izvršijo po naročilu vlade in njenih institucij, spet druge, posebno tiste v tranzicijskih državah, dobivajo tudi javno podporo kot institucije posebnega pomena.

6

IAS je poskusila slediti zgledu razvitih držav, vendar izkušnje iz večletnega delovanja kažejo, da so le redka podjetja pripravljena na sponzoriranje, pa še to, z redkimi izjemami, le z minimalnimi sredstvi. Tudi pri najbogatejših podjetjih, npr. iz farmacevtske industrije, ni bilo posluha za sponzoriranje. To je očiten dokaz, da v vodstvih podjetij ni zavesti, da po vzgledu industrijskih držav Slovenija potrebuje ustanovo, ki bi skrbela za rast kakovosti in ugleda inženirskega dela. To postavlja pred IAS nalogo, ki je inženirske akademija v drugih državah niso imele. Interesa ustvarjalnega inženirstva sedaj ne zastopajo Inženirska Zbornica Slovenije, ki združuje pooblaščene inženirje, ne Zveza društev slovenskih inženirjev, ki včlanjuje vse inženirje, ki plačujejo članarino, in ne SAZU. Najboljši dokaz, da se nihče ne počuti dolžnega skrbeti za resnične probleme inženirstva, je dejstvo, da se je ugled poklica inženirja močno zmanjšal, da je vpis maturantov, posebno še najboljših, na tehnične fakultete že vrsto let kritično majhen in da še niso sprejeti ukrepi, ki bi stanje izboljšali, kljub temu, da je stanje v nekaterih strokah že zaskrbljujoče.

7

Cilji in način dela IAS Poglavitni cilji dela Inženirske akademije Slovenije so:

• uveljavljanje vloge in pomena tehnične in gospodarske inteligence kot zelo pomembnega elementa civilne družbe;

• obravnavanje in ocenjevanje stanja v inženirskih strokah in vedah ter predlaganje ukrepov za izboljšanje stanja;

• sodelovanje pri ustvarjanju raziskovalne, tehnološke, industrijske in raziskovalne politike; • sodelovanje pri pripravi izobraževalne politike in programov za tehniške in inženirske kadre

za delo v gospodarstvu, storitvah in izobraževanju; • sodelovanje s sorodnimi ustanovami v državi in v tujini; • organizacija strokovnih in znanstvenih posvetovanj in javnih razprav; • izdajanje različnih publikacij iz področja dejavnosti in druge naloge.

Pri delu in javnem nastopanju IAS strogo upošteva transparentnost in smotrnost porabe javnih sredstev in uveljavlja spoštovanje etičnih načel pri članih.

IAS ima redne, izredne, dopisne in častne člane, ki delujejo v treh razredih: raziskovalno-znanstvenem, razvojno-tehnološkem in v poslovnem razredu. Člani so izvoljeni skladno s statutom ter na osnovi vrhunskih dosežkov v tehničnih vedah in strokah, v industrijskih podjetjih in drugih, za uspeh industrije in raziskovanja pomembnih podjetjih in ustanovah.

Redne člane volijo redni člani, razen pri prvih volitvah, ko je redne člane izvolil izvršni odbor SATENE (Slovensko akademsko naravoslovno-tehnično društvo). Vse druge člane volijo vsi člani IAS. Za izvolitev je potrebno soglasje večine članov na skupščini IAS.

Članstvo v IAS ni nagrajevano, pač pa vsi člani, razen častnih, po vzoru inženirskih akademij v drugih državah, plačujejo letno članarino.

Člani so lahko nagrajeni le, če opravijo neko s pogodbo dogovorjeno delo v projektu, ki se financira iz drugih virov.

Organi IAS so skupščina, predsedstvo, izvršni odbor, nadzorni odbor in častno razsodišče. Izvršni odbor, predsednika, dva podpredsednika in tajnika izvoli skupščina, ki jo sestavljajo vsi člani IAS. Predsednik, dva podpredsednika in tajnik tvorijo predsedstvo IAS.

Mandat izvoljenih organov traja 3 leta. Obveznosti in pravice članov IAS so opredeljene z zakonom in s statutom.

IAS ima tudi podporne člane: posameznike, industrijska podjetja, ustanove in druge. Podporni člani plačujejo letno članarino in članstvo v IAS, lahko tudi oglašajo.

8

Kriteriji za izvolitev članov IAS V IAS so lahko izvoljeni vrhunski strokovnjaki na osnovi svojih dosežkov s področja inženirskih ved, tehnologije, razvoja in gospodarstva. Izvolitev za člana IAS je nacionalno in družbeno priznanje. IAS ima častne, redne, izredne in dopisne člane. Pogoji za izvolitev med člane IAS so:

• Za rednega člana je lahko izvoljen državljan Republike Slovenije, ki je s svojim znanstvenim, razvojnim ali poslovnim delom izjemno obogatil inženirske vede, tehnologijo, razvoj ali gospodarstvo in na teh področjih opravil zelo pomembna dela.

• Za izrednega člana je lahko izvoljen državljan Republike Slovenije, ki je ustvaril pomembna dela na področjih inženirskih ved, tehnologije in razvoja.

• Za dopisnega člana je lahko izvoljen tudi tuj državljan Republike Slovenije, ki je povezan s Slovenijo in ima pomembna dela iz prve ali druge točke tega sestavka.

• Za častnega člana je lahko izvoljen državljan Republike Slovenije, ki ima izredne zasluge za razvoj in uveljavljanje IAS in izpolnjuje kriterije za rednega člana IAS.

• Za častnega člana IAS je lahko izvoljen tuj državljan, ki ima izredne uspehe na področju raziskovalnega in inženirskega dela, je slovenskega porekla, ali pa več let sodeluje na področju raziskovanja in razvoja v tehniških vedah ter drugih oblik sodelovanja z institucijami in podjetji v Republiki Sloveniji.

Minimalni pogoji za izvolitev med redne in izredne člane IAS so različni za vsak razred, in sicer:

• Za razred raziskovalcev in znanstvenikov: doktor znanosti iz tehniških ali drugih ved, najmanj 15 let aktivnega raziskovalno razvojnega dela, najmanj 20 objavljenih del, od česar najmanj polovica v kakovostnih tujih znanstvenih ali strokovnih revijah ter najmanj 10 citatov. Samostojno knjižno delo nadomesti 10 del objavljenih v periodiki.

• Za razred razvijalcev: diploma druge univerzitetne stopnje, 10 let aktivnega dela v razvoju v gospodarski organizaciji, najmanj 10 del objavljenih v znanstveni oziroma strokovni periodiki in najmanj 10 inovacij uspešno prenesenih v tehnološki proces oziroma razvoj najmanj 5 proizvodov, ki so tržna novost in so jih podjetja vključila v svoj proizvodni program.

• Za razred članov iz poslovnih dejavnosti: diploma druge univerzitetne stopnje, najmanj 10 let aktivnega vodstvenega oziroma vodilnega dela v podjetjih, ki poslujejo z dobičkom, povečujejo proizvodno prodajo in zaposlenost, ki najmanj polovico proizvodnje plasirajo na izvozni trg, imajo učinkovito raziskovalno razvojno službo in štipendirajo študente tehničnih fakultet.

Za vse kandidate velja, da se minimalno število del poveča za 50 %, če kandidat ni prvi ali edini avtor. Razredi se formirajo, ko število članov v njih zraste nad 10. Pri ocenjevanju predlogov za izvolitev novih članov v IAS se upošteva tudi specifičnost ved in strok. Podrobni pogoji in postopek predlaganja in izvolitev so določeni v statutu IAS. Nove člane voli skupščina IAS vsako drugo leto. Redne in dopisne člane volijo le redni člani, častne in izredne pa redni in izredni člani. Volitve so tajne. Tajno glasovanje je lahko izjemoma tudi pisno za tiste člane, ki se iz zdravstvenih razlogov ali daljše službene odsotnosti ne morejo udeležiti skupščine. Postopek in podrobnejši pogoji za izvolitev članov IAS so določeni v statutu. Pogoji za prenehanje članstva v IAS so določeni v statutu.

9

Organizacijska shema IAS

Skupščina

Tajništvo

Razred 1

raziskovalno-znanstveni

Razred 1

razvojno-tehnološki

Razred 1

poslovni

Izvršni odbor

Predsedstvo

10

Člani Inženirske Akademije Slovenije

ČASTNI ČLANI

2001

2003

Akademik profesor doktor Janez Peklenik. Rojen 11.06.1926, Tržič, doktor tehničnih znanosti 1957, habil. 1961 TU Aachen, zaslužni profesor Univerze v Ljubljani.

Joseph F. Sutter Oče se je iz Dobrave pri Ljubljani izselil v ZDA že pred prvo svetovno vojno in J.F. Sutter se je rodil v ZDA in tam izšolal za inženirja aeronavtike. Zaposlil se je v podjetju Boeing, svetovno znanemu proizvajalcu velikih letal, pri njem ostal vso delovno dobo, zaradi uspešnosti pri delu napredoval do položaja podpredsednika družbe, kar je še danes.

45

Dosedanje delo IAS

I. Grabec, F. Vodopivec in J. Vižintin Na volilni skupščini pomladi 2001 je bil izvoljen nov izvršilni odbor in nova predsednik I. Grabec in podpredsednik F. Vodopivec. Vse obdobje so nas zaposlovali trije glavni problemi: zagotovitev najnujnejših sredstev za delovanje, sprejem zakona o IAS v Državni Zbor (DZ) in ureditev odnosov s SAZU. Dotacija IJS je omogočila, da smo plačali prvo letno članarino CAETS, katere član je IAS postala v letu 1999, ko se je I. Grabec udeležil tudi skupščine v Helsinkih.

SATENA in IAS sta predlagala več dopolnitev zakona o Raziskovalni in razvojni dejavnosti ter tudi amandmaje na člene 2, 7, 8, 9,15 do 21 s ciljem, da bi zakon bolj eksplicitno zagotavljal, da bi se odgovorno uresničevala politika usmerjanja javnih sredstev, ki je določena v vladni politiki porabe javnih sredstev za raziskovanje. Predlagana sta bila npr. naslednja amandmaja:

- V členu 2: ''Odgovornosti za uresničevanje ciljev zapisanih v NRP in v memorandumih proračuna vlade''.

- V členu 7:'' Pri imenovanju članov sveta se upošteva konkurenčna klavzula in člani sveta ne morejo biti posamezniki, ki jim agencija financira RR projekte in raziskovalno opremo''.

Predstavniki IAS smo amandmaje zagovarjali tudi na seji pristojnega odbora DZ. Amandmaji so bili na odboru DZ odklonjeni.

Na volilni skupščini 20. junija 2002 je bil skladno s statutom razrešen en podpredsenik in izvoljen nov, na mestu predsednika pa je F. Vodopivec zamenjal I. Grabca, J. Peklenik pa je bil izvoljen za častnega člana IAS.

V začetku julija je bil sestanek s predstavniki SAZU na katerem je bil dokončno oblikovan predlog sodelovanja SAZU-IAS, ki ga je v pismeni obliki pripravil I. Grabec. V njem je bila izpostavljena avtonomnost SAZU in IAS in izrecno poudarjeno, da se bo vsa aktivnost IAS usmerila na področje inženirstva, kjer je bila do sedaj SAZU premalo aktivna.

Konec avgusta se je J. Vižintin udeležil letne skuščine CAETS v Pragi. Potne stroške je sponzoriralo Ministrstvo za ŠZŠ. Skupščine v Hollywoodu, California, maja 2003 se nismo udeležili, čeprav sta bila tja povabljena oba bivša predsednika, ker ni bilo sredstev.

Po poletnih počitnicah je IO sprejel sklep, da zaprosimo za sponzorstvo večja industrijska podjetja in nekatere institucije. Na osnovi tega sklepa je bila prošnja poslana na naslednje naslove: Gospodarska zbornica Slovenije, Petrol Ljubljana, Geoplin Ljubljana, Iskra Ljubljana, Emeco Kranj, Lek Ljubljana, Hidria Idrija, SŽ Acroni Jesenice, Telekom Ljubljana, Mobitel Ljubljana, Nova Ljubljanska banka Ljubljana, Eti Elektroelement Izlake, Plama Podgrad, Iskra Avtoelektrika Šenpeter pri Gorici, Siol Ljubljana, Krka Novo mesto, Eles Ljubljana, Iskratel Kranj.

Pozitivno so se odzvali na prošnjo za sponzorstvo: SŽ Acroni, Hidria, Lek, Geoplin, Telekom. Delo SATENA/IAS sta materialno podprla tudi Inštitut J. Stefan in Fakulteta za Strojništvo. Vsem sponzorjem smo se pisno zahvalili.

Spoštujoč sklep skupščine, da mora iti zakon v postopek s podporo vseh strank v DZ, smo v juliju vodjem poslanskih klubov DZ poslali kopijo predloga zakona o IAS z obrazložitvijo, zakaj je zakonska ureditev statusa IAS potrebna. V spremnem pismu, smo jih obvestili o vzporednih dejavnostih in tudi, da potekajo razgovori s predstavniki SAZU s ciljem, da se odpravijo sedanji in bodoči nesporazumi. Kasneje, v jesenskih mesecih so predstavniki IAS obiskali večino poslanskih klubov, predstavili predlog zakona in odgovarjali na vprašanja. V klubih SDSS, ZL, SLS in NS nam je bila obljubljena podpora, z vodjem kluba LDS pa nismo uspeli vzpostaviti pravega kontakta, ampak smo ga o zadevah v zvezi z zakonom obvestili posredno. Odgovor je bil tudi pozitiven. Problem je bil v tem, da so stranke pozicije bile pripravljene dati zakonu podporo, vendar pa niso bile pripravljene, da ga predlagajo v postopek pristojnemu odboru DZ, stranke opozicije pa so odkrito povedale, da zakon ne bo prišel v postopek, če bo predlog zanj prišel z njihove strani. Zato je bilo potrebno doseči, da zakon da v postopek predsednik pristojnega odbora DZ, ki pa ni bil pripravljen, da to stori, če nima soglasja SAZU. Predstavnik vlade je na razgovoru v DZ izjavil, da vlada ni pripravljena biti predlagatelj zakona, to je potrdil tudi na izredni skupščini v februarju

46

2003. Zato so se razgovori s predstavniki SAZU nadaljevali in so se v zadevi zakona končali tako, kot je pojasnjeno kasneje.

IO je na več sejah obravnaval vprašanje pridobitve stalnega sedeža. Na predlog J. Vižintina je bil sprejet sklep, da se sprejme ponudba za prostore v stavbi Univerze v Ljubljani na Kongresnem trgu in ob koncu leta je bila podpisana pogodba o najemu z začetkom veljavnosti 1. januar 2003. Postopoma smo z nakupi in donacijami FE, IMT in FS pridobili najbolj nujno opremo, dva telefona sta dar podjetja ISKRATEL.

Sestanek IAS/SATENA

47

Dne 21. januarja 2003 je bila organizirana javna razprava o dokumentu ''Izhodišča in usmeritve nacionalnega raziskovalnega in razvojnega programa'' (NRRP), varianta z 8. novembra 2003 na osnovi pred sejo pripravljenega predloga. Ta predlog je bil dopolnjen s pripombami na skupščini in poslan na Svet za znanost in tehnologijo (SZT). Za varianto z 12. junij 2002 ni bilo mogoče izpeljati razprave med člani, zato predlog ocene in dopolnil ni bil odposlan. Kasneje, z datumom 8 februar 2003 je prišla v javnost nova varianta, za katero je IO pripravil tudi oceno in predloge in jih poslal predsedniku SZT pri vladi.

Zato tu navajamo samo nekatere najbolj pomembne ocene in predloge. V ocenah in predlogih smo opozorili na priporočilo Unesca o cilju in odgovornosti pri porabi javnih sredstev za raziskave; da Slovenija zelo zaostaja za državami EU, za primer so bili navedeni podatki za Španijo in za Finsko, po deležu javnih sredstev za financiranje tehniških ved; opozorili na posamična stališča, ki ne upoštevajo materialnih in kadrovskih možnosti Slovenije, da je zaostajanje na znanstvenem področju mnogo manjše kot na področju razvoja tehnologije in proizvodov ter implementacije raziskovalnih dosežkov; da se ne načrtujejo ukrepi za realno izboljšanje sodelovanja med akademsko in industrijsko sfero; da je NRRP pripravljen brez ocene stanja in možnosti zrelih tehnologij, ki dajejo večino industrijske proizvodnje in izvoza; da dokument ne načrtuje ničesar, kar bi dejansko prispevalo k rasti konkurenčnosti Slovenije kot države; na nesprejemljivost načel pri prioritetah o usmerjanju javnih sredstev; na nedorečeno politiko usmerjanja javnega denarja in predlagali vrsto sprememb in dopolnitev. V vseh teh zadevah smo dali predloge dopolnitve teksta. Splošen vtis pri branju vseh treh variant NRRP je, da pisci ne poznajo dejanskega stanja Slovenije na industrijskem področju, podcenjujejo pomen zrelih tehnologij in se sploh ne ozirajo na porabo javnih sredstev za raziskovanje v državah EU.

V varianti z 17. februarja 2003 ocene in priporočila SATENE-IAS na varianto z 8. novembra 2002 niso bile upoštevane. Nismo še obveščeni, kakšna je usoda ocen in predlogov v zvezi z varanto s 17. februarja 2003. Obakrat smo ocene in predloge poslali tudi predsedniku pristojnega odbora v DZ in DS, kasneje pa tudi vodjem poslanskih klubov DZ.

Pri natančnem pregledu poročila ''Znanost'', ki ga je pripravil Urad za znanost pri MŠZŠ v letu 2002, je bilo ugotovljeno, da je bil delež tehniških ved v letu 2001 27 % celotnih sredstev proračuna vlade za RR, kar je bistveno manj od deleža 32,9 %, ki je naveden v brošuri ''Science in Slovenia'' iz istega leta in predstavlja skoraj 40 % zmanjšnanje glede na delež 44 % leta 1995, ko je DZ sprejel NRP.

20. februarja 2003 je bila izredna skupščina na kateri so bile sprejete spremembe in dopolnitve statuta, s katerimi se je vpeljala članarina na člane SATENA in IAS, največ pozornosti pa je pritegnil odgovor SAZU z 23. januarja 2003, v katerem se odklanja podpora sprejemu zakona o IAS in se predlaga ustanovitev posebnih svetov SAZU, v katere se pritegne tudi nečlane in se bodo ukvarjali s specifičnimi problemi. Predlog o ustanovitvi svetov je dobil soglasno podporo s pripombo, da je to projekt SAZU, vendar pa je potrebno nadaljevati aktivnosti v zvezi z zakonom o IAS. Kot reakcija na to stališče SAZU je bil pripravljen daljši zapis, v katerem je bilo opozorjeno v katerih primerih v preteklosti SAZU ni opozorila vlade na škodljivost politike razpuščanja raziskovalnih in razvojnih oddelkov v podjetjih, na odsostnost industrijske politike, itd. Tekst je bil poslan vsem članom, ki na vsebino niso imeli pripomb, so pa ocenili, da ne bi bilo smotrno, tudi z upravičenimi argumenti, zaostrovati odnosa s SAZU.

Kasneje je prišlo v javnost pojasnilo, da sta najprej III. razred, nato pa tudi predsedstvo SAZU sprejela odklonilno stališče predvsem zato, ker ga niso podprli nekateri člani III. razreda SAZU, ki so izvoljeni kot predstavniki tehniških ved. Iz zapisnika seje predsedstva SAZU 23 januarja 2003 ni videti, da bi se resno razpravljalo o projektu IAS.

Skupščina je soglasno izvolila za častnega člana J.F. Sutterja, letalskega inženirja slovenskega porekla, ki je pri podjetju Boeing vodil projekt izgradnje letala Boeing 747 (Jumbo jet). Diploma mu je bila slovesno podeljena 26. junija 2003 v prisotnosti predsednika države na večerji, ki jo je na Bledu organiziral Svetovni slovenski kongres.

V zvezi z javnim razpisom v UL 25-27 z 14.3.2003 je IO predlagal 5 članov v vladni Svet za znanost in tehnologijo in vlada je v ta svet na naš predlog imenovala g. S. Strmčnika iz IJS.

48

IO je sklenil, da se ne predlaga kandidate za koordinatorje raziskovalnih polj. Pristojnemu ministru je 9. maja 2003 predlagal, da se pri izbiri kordinatorja za področje tehniških ved upoštevajo naslednji kriteriji:

• nacionalni koordinator naj ne bo raziskovalec, ki ima v polju največji delež programskega financiranja;

• nacionalni koordinator naj ne bo iz raziskovalne ali druge inštitucije, ki ima v raziskovalnem polju največji skupni delež programskega financiranja;

• po možnosti naj bo za koordinatorja imenovan nekdo, ki je redno zaposlen v industriji, če pa je redno zaposlen v raziskovalni ali v univerzitetni ustanovi, vsaj tretjino raziskovalnih sredstev v svoji programski skupini pridobiva iz pogodb s podjetji;

• za nacionalnega koordinatorja ne more biti imenovan nekdo, ki je to nalogo opravljal že dosedaj, pa je imel v polju podpovprečno učinkovite raziskovalne skupine in na to ni pravočasno opozoril pristojnih, da bi sprejeli ustrezne sklepe in ukrepe;

• kandidat za nacionalnega kordinatorja se mora obvezati, da bo v polju, ki ga koordinira, odgovarjal za realizacijo ciljev NRRP.

Nismo bili obveščeni, ali se je pri imenovanju kordinatorjev sploh upošteval kateri od predlaganih kriterijev. Je pa molk značilen za odnos oblasti do predlogov, ki prihajajo iz institucij civilne družbe.

V zvezi z obnašanjem članov IAS in SATENA pri opravljanju javnih funkcij je bil na seji IO dne 10. junija 2003 sprejet tudi naslednji sklep: ''Člani SATENE in IAS, ki so zaposleni na vodilnih delovnih mestih, bi se morali aktivno zavzeti zato, da se tudi IAS vključi v javne razprave na temo raziskovanja, tehnološkega razvoja, industrijske politike in bolj učinkovitega sodelovanja med industrijo in akademsko RR sfero''.

Na redni volilni skupščini dne 17. junija je bil razrešen podpredsednik I. Grabec, za novega podpredsednika je bil izvoljen M. Jagodič, na mestu predsednika pa je J. Vižintin zamenjal F. Vodopivca. Na skupščini je bil v načelu sprejet sklep, da IAS deluje v treh razredih. Izvoljena je bila tudi posebna delovna skupina z nalogo, da opredeli minimalne pogoje za kandidaturo za vsak razred.

Na skupščini je bil odklonjen predlog iz CAETS, da postane IAS mirujoči član, dokler materialni pogoji ne omogočijo, da bi delovala kot redni član. Med člane SATENE so bili sprejeti B. Zajc, S. Hočevar, in B.J. Blažič.

V jeseni 2003 so bili poslovni prostori toliko urejeni, da so bili primerni za seje predsedstva in IO. Ko smo izvedeli, da bo predsednik vlade postal tudi predsednik SZT, smo ga pisno opozorili na z ničemer utemeljeno zmanjšanje sredstev za tehniške vede v obdobju 1995-2001. Izrazili smo upanje, da bo kot predsednik SZT in skladno s tem, kar je povedal na posvetu na Univerzi v Ljubljani 17. junija 2003 poskrbel, da se bo delež sredstev za tehniške vede približal tistemu, ki ga srečujemo v državah EU. Pismo je v prilogi. V pisnem odgovoru, ki nam ga je poslal državni sekretar za znanost, se priznava, da so se sredstva za tehniške vede resnično zmanjšala za 38 %, na 27 % v letu 2001, ni pa nobene razlage zakaj je do zmanjšanja prišlo in kdo je pri tem odločal.

50

Ljubljana, 04.11.2003

Spoštovani g. Predsednik vlade, Mag. Anton ROP Pišemo Vam, ker zaupamo, da je Vaš trden namen čimprej doseči uveljavitev evropskih razmerij pri usmerjanju sredstev za raziskave, ki se financirajo iz proračuna. V govoru na problemski konferenci “Znanost za prihodnost Slovenije,” 17. junija letos na Univerzi v Ljubljani, ste namreč napovedali, da so “raziskave in tehnološki razvoj, zlasti programi, ki spodbujajo prenos znanja iz akademskega in raziskovalnega področja v gospodarstvo, ter tisti, ki prispevajo k razvoju informacijske družbe, med najpomembnejšimi področji razvojne politike”. Državni zbor je v začetku leta 1995 sprejel Nacionalni raziskovalni program (NRP) in v njem na predlog vlade opredelil cilje raziskav, ki se financirajo iz proračuna. Med temi cilji je bil prvi in najpomembejši večja vključenost raziskovalcev v gospodarski, socialni in kulturni razvoj države. Enaki cilji so zapisani že več let tudi v vsakoletnem Memorandumu proračuna vlade, ki izraža vladno politiko na tem razvojno občutljivem področju. Ob sprejemu NRP je bil delež sredstev za tehnične vede v proračunu pristojnega vladnega resorja 44%. Kljub temu, da je bilo za tehnične vede v NRP predvideno financiranje skladno s potrebami slovenske industrije in evropskimi merili, se je delež le-teh iz leta v leto vztrajno zmanjševal in je v letu 2001 dosegel (podatki iz: MŠZŠ, Poročilo o financiranju v letu 2001), v sredstvih proračuna Urada za znanost, samo še 27 %. Odstotek proračunskih sredstev, namenjenih tehničnim vedam se je zmanjšal za 38,6%, ali za več kot tretjino sredstev navkljub temu, da je bil v Sloveniji v času sprejetja NRP delež veliko nižji kakor v Španiji (54%) in na Finskem (170 mil. Eurov). Tudi v drugih državah EU so bila razmerja podobna. Trend zmanjševanja se nam zdi zaskrbljujoč še posebej zato, ker vse države EU vlagajo čedalje več sredstev v tehnološki razvoj, katerega nosilec so tehnične vede in stroke. Zdi se nam, da gre razvoj v Sloveniji v nasprotni smeri kot v razvitih državah EU in je tudi v nasprotju s cilji NRP in s tekočo politiko vlade, zapisano v Memorandumih proračuna. Očitno se pristojni v vladnih službah, ki odločajo o porabi proračunskih sredstev za raziskave, čutijo premalo obvezane, da uresničujejo cilje vlade, določene v Memorandumih proračuna. Novega NRP še nimamo in ga, po našem mnenju, še nekaj časa ne bomo imeli. Zato upravičeno sklepamo, da se bo dosedanja praksa pri razporejanju proračunskih sredstev za raziskave nadaljevala in se bo delež sredstev za tehnične vede še naprej zmanjševal, kar bo postopoma resno ogrozilo celotni gospodarski in posledično tudi družbeni ravoj Slovenije.

Društvo SATENA, Kongresni trg 12, 1000 Ljubljana Dav.št. 46700706

Poslovni račun št. 02010-0014453451 Telefon: 01 4771-460, Fax 01 4771-469

e-mail: ctd@ctd.uni-lj.si

51

Zato Vas prosimo, če lahko poskrbite, da bo razdelitev proračunskih sredstev za raziskave resnično v skladu s trendi, ki so v veljavi v državah EU in da tehnične vede ne bodo znova prikrajšane. Če se usmerjanje sredstev ne bo spremenilo in bo porazdelitev sredstev ostala izrazito neevropska, se bo nadaljevalo oddaljevanje raziskovalcev na univerzah in inštitutih od raziskovanja za tehnološki razvoj za slovensko industrijo. Raziskovalci se bodo zato še naprej prilagajali kriterijem financiranja, ki so doslej večinoma podpirali doseganje znanstvene odličnosti, manj pa usmerjali raziskovalce v raziskovanje, ki bi ga lahko vsaj indirektno uporabili v slovenskem okolju. Po našem trdnem prepričanju so objave v citiranih revijah potrebne, same po sebi pa ne večajo ugleda in prepoznavnosti Slovenije. Zavedati se moramo, da take članke lahko berejo le posamezni-znanstveniki, ki raziskujejo podobne ali enake probleme, preostala strokovna in druga javnost teh dosežkov ne spremlja in jih zato tudi ne ocenjuje. Trdno smo prepričani, da lahko Vaša prizadevanja obrnejo trende zadnjih let v smer, ki jo uveljavljajo države EU in v smer, ki bo razmere v našem okolju spremenila tako, da bodo raziskovalci na univerzah in inštitutih resnično lahko več prispevali k tehnološkemu razvoju slovenske industrije in družbe nasploh. Za vsa dodatna pojasnila in tudi za razgovor o tej občutljivi zadevi smo Vam vedno na voljo. Lep pozdrav. V imenu IAS- SATENA Prof. dr. Jože Vižintin, predsednik Prof. dr. Franc Vodopivec, podpredsednik društva V vednost:

• G. Minister dr. Slavko Gaber, Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport • Ga. Ministrica dr. Tea Petrin, Ministrstvo za gospodarstvo • G. Predsednik prof. Boštjan Žekš, Slovenska akademija znanosti in umetnosti

Društvo SATENA, Kongresni trg 12, 1000 Ljubljana Dav.št. 46700706

Poslovni račun št. 02010-0014453451 Telefon: 01 4771-460, Fax 01 4771-469

e-mail: ctd@ctd.uni-lj.si

52

53

54

Ocena in predlogi za dopolnitve in spremembe nacionalnega raziskovalnega in razvojnega programa

(Varianta 8. november 2002) Nekaj podatkov V ''Recomamdations on the status of scientific researchers'', UNESCO, 1974, je zapisano: ''Each Member State should strive to use scientific and technological knowledge for the enhancement of the cultural and material well being of citizems. … To attain this objective, each Member State shold equip itself with the personnel, institutions and mechanisms necessary for developping and putting into practice national science and technology policies aimed at directing scientific research and experimental development efforts to the achievement of national goals, while according a sufficient place to science per se……Member States should demonstrate that science and technology are not activities to be carried in isolation, but part of the national efforts to set a society that wil be lmore humanae and really used''. Španija BDP 2000 14.726 USD, po kupni moči 19.994 USD. Povprečen delež proračunskega financiranja za glavna znanstvena področja v obdobju 1990-2000: naravoslovne vede 15,1%; inženirstvo in tehnologija: 54,2 %, medicinnske vede 13,2%; kmetijske vede 7,2%; socialne in humanistične vede 8,8%. Razmerje tehnične/naravoslovne vede 3,6. Vir INE 2001.

Finska: BDP 2001 23.595 USD, po kupni moči 25.033 USD V letu 1999, je Finska akademija znanosti 166 milionov EURov proračunskih sredstev porabila za financiranje temeljnih raziskav, post-diplomskega in post-doktorskega študija, mednarodnega znanstvenega sodelovanjain ter za financiranje raziskovanja pedagoškega kadra na univerzah in na institutih. Konkretno je bilo za naravoslovje in matematiko porabljeno 37% (63 milionov EURov), za tehnične vede 18% (30 milionov EURov) in za medicino 19%. V istem letu so bila sredstva iz proračuna vlade za institucijo TEKES, ki deluje v okvirju ministrstva za trgovino in industrijo, 412 mil EUR od česar je bilo 34% usmerjeno v univerze in institute (torej 140 milionov EURov), drugo pa v podjetja. Skupno je bilo za raziskave s področja tehnike in tehnologije v tistem letu iz proračuna finske vlade porabljeno 170 milionov EURov, torej 2,7 krat več kot za naravoslovne in matematične vede. Vir: ALLEA working group; Research strategies for smaller countries, final report, Rim, 2002.

Slovenija: BDP 2001: BDP 9.306 USD, po kupni moči 17.813 USD. Delež proračuna za glavna znanstvena področja: Naroslovne vede: 27,9 %, Inženirske vede 32,9 %, medicinske vede 9,3%; kmetijske vede 9,4%; socialne vede 8,9%; humanistične vede 12,2%. Razmerje tehnične vede/naravoslovje 1,18. Vir: Science in Slovenia, MŠZŠ 2002, stran 43. Uvrstitev nekaterih držav v zborniku : The World Competitiveness Yearbook 2001

Kazalec konkurenčnosti Slovenija Češka Španija Finska Irska mesto med 49 državami

BDP, USD 28 32 23 13 7 BDP po kupni moči, USD 27 30 24 16 3 Delež BDP za RR, % 22 23 28 2 20 Sredstva za RR USD/drž. 138 67 127 724 302 Razvoj in implementacija tehnologije 42 31 33 1 12 Prispevek tem. raz. k rasti konk. države 37 33 38 3 17 Učinkovit. vlade za rast konk. države 43 28 20 2 5

55

Konkurenčnost države kot celote 38 29 23 2 10 Kvalificirani inženirji 35 36 33 1 5 Univerzitetno izobraževanje 34 22 32 1 3 Nova informac. tehn. 43 27 45 1 36 Infrastruktura 36 27 25 2 23 Transparentnost dela vlade 39 32 18 1 15 Slovenija zaostaja v zelo pomembnih kazalcih konkurenčnosti tudi za državami z manjšim BDP. V Sloveniji se vlaga v RR sicer relativno veliko sredstev, porazdelitev sredstev med skupine ved je zelo drugačna kot v državah s podobnim ali večjim BDP in v škodo tehniškim vedam. Temu ustrezno je prispevek raziskovanja, ki se financira iz proračuna, h konkurenčnosti države majhen, manjši kot v kateri koli primerljivi državi. To postavlja pred tvorce Nacionalnega raziskovalnega programa (NRP) zelo jasne in konkretne obveznosti, če bo med cilji NRP tudi realno večja učinkovitost porabe javnega denarja s stališča konkurenčnosti države kot celote. Ocene, stališča in predlogi Gradivo z datumom 8. november 2002 je boljše, kot gradivo z datumom 12. junij 2002. Je nekoliko krajše in iz njega so izločene usmeritve in zaključki, ki so v najbolj očitnem protislovju z ugotovitvami analize vzrokov uresničevanja nacionalnega raziskovalnega programa 1995-2000. Po uvodu, iz katerega zvemo, kdo so pisci (med njimi pogrešamo koga, ki je realiziral uspešne projekte v sodelovanju s kakim gospodarskih podjetjem), je gradivo razdeljeno v štiri poglavja, iz katerih izpostavljamo nekatere sklepe in stališča ter predlagamo spremembe in dopolnitve. Nova razvojna paradigma V gradivu beremo: ''Nova razvojna paradigma poudarja pomen krepitve sposobnosti za obvladovanje globalnega znanja in tehnološkega napredka kot glavnega vira povečanja produktivnosti dela, nacionalne konkurenčne sposobnosti in zviševanja individualne in družbene kvalitete življenja. Taka razvojna paradigma je za Slovenijo nesprejemljiva. Obvladovanje globalnega znanja je za Slovenijo nedosegljivo. Za rast konkurenčnosti in kakovosti življenja je potrebno obvladati samo tisto znanje, ki je v dosegu materialnih in kadrovskih možnosti države.

Uporaba pridevnika globalno široko odpira vrata za zelo različno in za slovensko okolje a stališča konkurenčnosti države jalovo svobodno raziskovalno tematiko. Zato je potrebno citirani stavek iz besedila črtati. Družbeni razvoj in konkurenčnost Slovenije na začetku novega desetletja Ta del se začne s sklepom, ki ima podlago v podatkih, ki so navedeni v začetku tega spisa. V nadaljevanju najdemo zapisano: ''Tehnološka vrzel se kaže v relativno majhnem podjetniškem vlaganju v raziskovalno dejavnost in v tehnološki razvoj, v neučinkovitem prenosu znanja v produkte, storitve in proizvodne procese, v nizki funkcionalni usposobljenosti zaposlenih in v pomankljivem partnerstvu med institucijami znanja in gospodarstvom''. V citiranem tekstu drži deloma samo zadnja ugotovitev, za vse druge ni stvarne podlage. Podjetniška vlaganja so zadostna, da ohranjajo številna velika podjetja s 75% proizvodnje v izvozu. Vsaj ta podjetja vzdržujejo kakovost in ceno proizvodov, torej tehnološko, produktno in tržno znanje na nivoju, ki je mednarodno konkurenčen v makroekonomskih pogojih, ki jih ustvarja vlada. Zato je neosnovana ocena, da je funkcionalna usposobljenost zaposlenih v teh podjetjih nizka, je pač taka, kot jo tehnologija zahteva. Zadnja ugotovitev pa je zelo dvoumna. Institucije znanja imajo le izjemoma

56

znanja, ki jih potrebuje industrija danes ali v nekaj naslednjih letih, zato tudi ni realne podlage za resnično in trajno partnerstvo. Pogoje za nastanek partnerstva v vseh državah zagotavljajo vladne politike: industrijska, tehnološka, raziskovalna itd. in ustrezna uporaba razvojnih vzpodbud iz proračuna in iz drugih virov. Znanje iz akademske sfere, ki bi ga industrija lahko uporabila, je predrago za majhna in srednja, pa tudi večja podjetja, zato ker v državi ni resnično učinkovitih razvojnih vzpodbud. Sofinanciranje razvojnih in raziskovalnih projektov za industrijska podjetja se je reduciralo na največkrat smešno majhno število raziskovalnih ur, materialni stroški pa so pri tem upoštevani v mnogo premajhnem obsegu. Industrijskemu partnerju, ki ve kolikšni so dejanski stroški, je s tem povedano, da ima proračunsko sofinanciranje predvsem politično deklarativen pomen. To se potrjuje v nadaljevanju z ugotovitvijo: ''Obstoječe raziskave kažejo, da je pomanjkanje ustreznega financiranja inovacijske dejavnosti in podjetništva nasploh eden od pomembnejših dejavnikov za zaostajanje inovacijske dejavnosti''.

Zaključna ugovtovitev poglavja je: '' …, da lahko med največje probleme na področju raziskav in razvoja štejemo prenizko učinkovitost uporabe sredstev za RR, slabo organiziranost in premajhno sistemsko podporo prenosu znanj ter ciljnemu razvoju novih znanj. To se odraža v premajhnem in premalo inovativnem prispevku znanstvene sfere in RRD k bruto dodani vrednosti, kar je eden od osnovnih vzrokov za zaostajanje konkurenčnosti slovenskega gospodarstva''. Prvi stavek dobro opredeljuje stanje, drugi pa je dvoumen, ker konkurenčno pripisuje RRD sferi možnost, da lahko neposredno vpliva na rast BDP, jalovost akademske raziskovalne sfere razširja tudi gospodarstvo, ne da bi bil naveden kakršen koli dokaz. Stanje v zvezi z nizko dodano vrednostjo je bolj posledica zaostanka investicij in slabe vladne industrijske politike, kot rezultatov proračunsko financiranega RRD. Dokaz je dejstvo, da so proizvodnje enakih izdelkov, ki na trgih dosegajo enake cene, kot proizvodi iz Slovenije, pri nas manj akumulativne, kot v razvitih državah. V Sloveniji sistemski pogoji za razvoj in rast industrijske proizvodnje niso bili posebno stimulativni, saj je bil šele v decembru 2002 na predlog vlade v DZ sprejet ''Zakon o razvojni pomoči gospodarskim družbam…''. To se je zgodilo najmanj deset let prepozno, ker so že pred tem shirala številna podjetja z močnimi razvojnimi skupinami in s svetovno znano blagovno znamko. S stališča RRD so bila ta podjetja mnogo bolj pomembna, kot tista, ki jim je namenjen omenjeni zakon.

Zato je treba zaključni del tega poglavja spremeniti tako, da ga ne bo mogoče razumeti kot, da je jalovo tudi RR delo v industriji, ampak bo odražal predvsem nesprejemljivo veliko konkurenčno jalovost proračunsko financiranega RRD kot posledico slabe vladne industrijske in tehnološke politike in neuresničevanja NRP 1995-2000. Prehod na družbo, temelječo na znanju in razvoj v odbobju 1993-2002 Označba ''na znanju temelječa družba'' se pogosto sliši, predvsem iz ust politikov, tudi tistih, ki se ukvarjajo z raziskovanjem. Veliko vprašanje je, ali kdo ve, kaj to pravzaprav je. Zato dopušča številne interpretacije. Ena od interpretacij je bila za politiko posredni izgovor, da je dopustila propad številnih podjetij z dobro razvitim razvojnimi in raziskovalnimi jedri v obdobju gospodarske krize, ki je imala predvsem politične vzroke. Brez škode za kakovost tega besedila se zato označba ''na znanju temelječa družba'' črta, ali pa naj se konkretno zapiše, kako se bo merilo nastajanje na znanju temelječe družbe.

V tem delu gradiva je zapisano za proračunsko financirano RRD naslednje: ''V primerjavi z drugimi državami kandidatkami in nekaterimi članicami EU so za RRD v Sloveniji značilne naslednje prednosti: relativno visok delež vlaganj v raziskave in razvoj, dokaj kakovostna znanstvena in raziskovalna dejavnost v javnem sektorju z razvitim mednardnim sodelovanjem, pomlajen in dokaj številen raziskovalni potencial, ni opaznega bega možganov''. Tako zapisana ugotovitev negira argumente, ki so bili podlaga za prerazdelitev proračunskega denarja za RRD v obdobju 1995-2000. V nadaljevanju teksta se pravilno opredeljuje kot prva razvojna slabost šibka povezanost med znanstveno raziskovalno, izobraževalno in gospodarsko sfero.

57

Sledi stvarna analiza doseženega pri relalizaciji NRP 1995-2000. Ugotavlja se, da je Slovenija na nekaterih znanstvenih področjih dosegla visoko mednarodno kakovost, da je po številu mednarodnih objav blizu povprečja OECD in EU, vendar ima zelo malo vrhunskih publikacij. Take publikacije se upravičeno pričakuje predvsem od posameznikov in raziskovalnih skupin, katerih delo se že dalj časa nadpovprečno subvencionira iz proračuna. Tekst dalje navaja, da je s 4,6 raziskovalca na 1000 aktivnih državljanov Slovenija blizu povprečju EU s 5,3 raziskovalci in da je zelo zraslo število doktorjev znanosti. Nedoseženi ali minimalno doseženi pa so ostali cilji NRP, ki se nanašajo na povečano uporabo znanj, na vzgojo raziskovalnega kadra za uporabniške organizacije, na vpliv uporabnikov na delovanje RR sfere, ni ocene stratežkega pomena posamičnih strok, ocenjevanje raziskovalnih rezultatov ni ustrezno itd. Zelo problematična je trditev, da ostajajo neizkoriščene možnosti pri prenosu znanja, rezultatov raziskav ter novih tehnologij in javne raziskovalne sfere v gospodarsko izrabo, ki se večkrat ponavlja v javnosti in v tekstu izhodišč. Javnost do sedaj ni bila seznanjena s primerom, da je neko podjetje odklonilo predlog, ki ga je bilo mogoče uresničiti v okviru danih finančnih in tržnih možnosti. Pošteno je, da se ugotovi, da sistem ni vzpodbujal, da bi kot plod proračunsko financiranega RRD nastajalo znanje, ki bi ga gospodarstvo lahko koristilo in se besedilo temu ustrezno spremeni. Na rovaš sistema in posameznikov, ki so usmerjali njegovo delo, beri preusmerjali proračunska sredstva za raziskave, gre še kaj drugega, npr. neuresničen pretok mladih raziskovalcev in neracionalna nabava ter premajhna izkoriščenost velike in drage raziskovalne opreme.

Pomembna je ugotovitev, da nimamo ocene stratežkega pomena posamičnih strok. Tako oceno lahko v Sloveniji kakovostno izvrši samo Inženirska akademija Slovenije. Projekt je mogoče izpeljati v 6 mesecih, če bi bila na voljo primerna sredstva.

V nadaljevanju se ugotavlja, da je delež sredstev za eksperimentalni razvoj in vzpodbujanje tehnološkega razvoja od leta 1994 do leta 1999 padel z 0,49 na 0,18%. To je v diametralnem nasprotju z zapisanim v NRP 1995-2000 in nesporen dokaz, da tudi v bodočnosti obstaja realna možnost, da se pri dejanskem usmerjanju sredstev proračuna za RRD krši v DZ uzakonjena politika. Zato je potrebno v izhodiščih in v tekstu NRRP eksplicitno zapisati, kdo bo odgovoren, da se bo politika zapisana in v DZ potrjena tudi uresničevala sicer se bo z NRRP zgodilo isto kot se je z NRP. V vseh državah EU bi posameznike, ki so samovoljno delovali v nasprotju z politiko, ki je bila sprejeta v parlamentu, izločili iz procesa odločanja za bodočnost. Raziskovalna in razvojna dejavnost za gospodarski in družbeni razvoj Slovenije v obdobju 2003-2007.

Dolgoročni cilj V začetku so navedeni 4 temeljni cilji, od katerih je sprejemljiv v zapisani obliki samo drugi, ki pravi: ''Povečanje prenosa in uporabe znanj za gospodarski, kulturni in okolje-varstveni razvoj Slovenije''. Za prvi in tretji cilj: razvoj učinkovite RRD in njena sistemska ureditev tako, da bo mednarodno primerljiva, se načrtuje 10 letni rok. NRRP se bo sprejemal verjetno do datuma polnopravnega članstva v EU, kjer bo ekonomski in socialni položaj Slovenije na večjem konkurenčnem prepihu, kot je do sedaj. Zato morajo biti vsi segmenti države in gospodarstva pripravljeni, da bodo od tedaj naprej opravljali svoje naloge enako kot podobni segmenti v državah EU, sicer bo upravičena kritika, da država še ni bila pripravljena za sprejem v EU. Za redefiniranje poslanstva javne RR sfere, vsaj za tiste njene segmente, ki lahko posredno prispevajo k konkurenčnosti države, ali pa se sklicujejo na svoj pomen za konkurenčnost v širokem pomenu besede, je zato celo triletno prehodno obdobje predolgo. Še bolj pa je nesprejemljiv zadnji cilj, ki pravi: ''Slovenija dolgoročno pokriva tiste temeljne znastvene discipline …, ki so potrebne za učinkovit prenos znanja iz tujine s potencialno možnostjo kasnejše gospodarske izrabe''. Nabor znanj, ki jih Slovenija potrebuje za prenose tehnologije in proizvodov in bolj razvitih okolij, ni globalen, ker ga omejujeta majhna kadrovska in materialna baza. Zato to stališče odpira vrata za financiranje vsakovrstnih svobodnih raziskav. Danes nihče ne ve, kaj nudi možnost kasnejše potencialne gospodarske izrabe. Lahko samo ocenimo, kaj je potrebno sedaj in kaj bo potrebno npr.

58

čez pet let. Čista iluzija je prepričanje, da se bo kak tuj investitor odločil za vlaganje zato, ker v Sloveniji neka majhna skupina nekaj temeljno raziskuje in o tem piše članke. Primer Irske pove, da je za tuje investitorje pomembno, da ima država primerne sistemske vzpodbude in je na voljo izobražena delovna sila, ki je cenejša kot drugod. Tehnološko znanje in trg investitor prinese s kapitalskim vložkom, še rajši pa poceni kupi kako domače uspešno podjetje. Takih primerov je v Sloveniji nekaj, zadnja sta poizkus prevzema Uniona in prevzem LEKa. Iz javnih sredstev in dokler so omejena, se lahko financira samo tisto temeljno raziskovanje, ki se lahko vključuje v realne razvojne strategije in bo za tehnične vede opredeljeno tedaj, ko bodo opredeljene strateško pomembne industrijske panoge in stroke. Vsako sklicevanje na potencialne tehnološke možnosti v nedoločeni prihodnosti siromaši že tako majhna sredstva, ki so na voljo za reševanje problemov, ki jih danes poznamo.

Zato je potrebno prvi, tretji in četrti cilj zapisati na novo, bolj z upoštevanjem stanja v preteklosti, bolj obvezujoče in konkretno ter za uresničenje predpisati krajše roke. Načela pri odločanju o prioritetah V tem delu izhodišč so navedena tri načela, od katerih je v zapisani obliki sprejemljivo samo tretje. Prvo kod drugo na široko odpirata vrata za svobodne temeljne raziskave tudi na področju tehničnih in tehnoloških ved in ohranitve sedanjega stanja. Načelo, da se prednostno obravnavajo tiste temeljne raziskave, ki izkazujejo odličnost in uspešnost v mednarodnem okolju, pomeni, da se bo na področju tehničnih ved nadaljevalo sedanje stanje, pri katerem se uspešnost ne izkazuje z rastjo konkurenčnosti države, ki je deklarirana kot temeljni prvi cilj NRRP. Poleg tega je potrebno to načelo upoštevati relativizirano glede na obseg proračunskih sredstev, ki sta jih posameznik ali skupina porabila v nekem preteklem časovnem obdobju, npr. 5 let. Gotovo neobjektivna, najmanj neetična je primerjava dveh posameznokov ali skupin, če je bil v enem primeru proračunski vložek 25.000 EURov, v drugem pa 250.000 EURov.

Šele ko bodo znane strateške industrijske panoge, bo mogoče realno določiti, katera znanja je potrebno prenesti iz tujine, za mnoga podjetja pa se to že danes ve, vendar sredstev za prenos ni. Prednostne naloge politike spodbujanja znastvene in raziskovalno razvojne dejavnosti v obdobju 2003-2007. Ni jasno na kaj se v točki 1a) nanaša razdelitev 30% temeljnih, 30% aplikativnih in 40% razvojnih raziskav oz. variant. Velja to za celotna proračunska sredstva za RRD, ali samo za sredstva za narovoslovne, tehnične in biotehnične vede. Če velja ta razdelitev za tehnične vede je gotovo, da tudi leta 2007 v Sloveniji poraba proračunskih sredstev za raziskovanje ne bo niti podobna tisti, ki je navedena v začetku tega spisa za Finsko in Španijo. Zato je potrebno ta razmerja zapisati glede na celotno porabo proračunskih sredstev, da bo mogoča primerjava z državami EU.

Točko 1b) je potrebno na področju tehniških ved uresničiti potem, ko bo v javni razpravi opredeljeno katere programske skupine so na področju tehničnih in biotehničnih ved potrebne glede na strateški pomen industrijskih panog in narodno gospodarski ter geopolitični interes Slovenije. Tako opredeljene programske skupine bi bilo potrebno, po nekem prehodnem npr. triletnem obdobju, financirati sorazmerno s sredstvi, ki so jih v nekaj preteklih letih pridobile iz industrije. Programsko financiranje mora biti tem večje, čim bolj je pri tem skupina uspešna in čim bolj je stratežko pomembna industrija, v katero spada RRD skupine. Relevantnost je namreč najbolje dokazana prav z RRD in storitvami za industrijo.

V točki 2) so prioritetna področja raziskovanja zapisana preveč odprto. Danes se v Sloveniji komaj kaj raziskuje, kar ne bi bilo mogoče uvrstiti v eno od navedenih področij, še posebej zato, ker danes niso opredeljene strateško pomembne industrijske panoge z realno možnostjo tržne uspešnosti. Tako odprto opredeljena prioritetna področja raziskovanja gotovo ne omogočajo, da bi proračunsko financirano RRD kaj posredno prispevalo k povečanju konkurenčnosti države, kar bo, vsaj sodeč po izhodiščih, temeljni cilj NRRP.

59

Točka 4 je znova zapisana, kot da je na strani podjetij krivda za premajhno absorbcijsko moč za znanje, ki je menda na voljo v javno raziskovalni sferi. Trditev, da je danes v Sloveniji na voljo znanje, ki ga lahko absorbira industrija kakršna je, je sprenevedanje pred zelo drugačno realnostjo. Če bi bilo, ne bi potrebovali prav veliko sprememb v politiki uporabe proračunskega denarja za RRD.

Tako formulirana točka 6 ustvarja podlago za cepitev raziskovalnih kapacitet in zmanjšanje njihove dejanske ustvarjalne moči. Kjer je obstajala dejanska potreba po regionalnem razvojno raziskovalnem centru, je že ustanovljen. Potrebno je samo poskrbeti, da bodo javna sredstva za njegovo delo smotrno porabljena in da se bodo regionalni centri ukvarjali z regionalnimi problemi.

Točko 7 je potrebno črtati, ker znova na široko odpira vrata za svobodne temeljne raziskave. Za take raziskave s tematiko aktualnih RRD je vedno interes v inozemskih podjetjih in institucijah, če so financirane in slovenskega proračuna.

Prvi odstavek točke 11 je sprejemljiv. Zadnji stavek drugega odstavka prejudicira, da bodo streteške industrijske panoge identične s panogami v državah, ki so tehnološko mnogo pred Slovenijo in sicer tudi po strateški usmerjenosti, velikosti in materialnem ter kadrovskem potencialu enake s Slovenijo. Zato ga je potrebno zapisati tako, da bo jasno, da je po pomenu pri ocenjevanju mednarodna primerljivost na področju tehničnih ved za pomenom za industrijsko panogo, ki bo opredeljena kot strateška. Če take spremembe ne bo, ni jasno, zakaj ta izhodišča predlagajo, da se določijo strateško pomembne industrijske panoge.

Zadnji odstavek točke 11 je sprejemljiv. Točke 5, 8, 9 in 10 so sprejemljive v zapisanem tekstu.

Sklep Tekst izhodišč, ki nosi datum 8. november 2002, je precej izboljšan glede na predlog iz junija istega leta. Vendar tudi dopolnjeni tekst ne izraža trdnega namena, da bi proračunsko financirano raziskovanje na področju tehničnih in biotehničnih ved, pa tudi drugih ved, dejansko prispevalo k rasti konkurenčnosti države. V izhodiščih je še vedno zapisana vrsta opredelitev, ki odpirajo vrata za ohranitev sedanjega, za konkurenčnost države malo učinkovitega, če sploh kaj, svobodnega temeljnega raziskovanja, ki se financira iz proračuna vlade. Dalje SATENA-IAS predlaga, da se izhodišča dopolnijo z naslednjim: 1) Prioritet RRD v Sloveniji ni mogoče popolnoma poistovetititi s prioritetami skupnih projektov

EU. Vse EU države povezujejo v skupnih programih samo del RRD, ki se financira iz proračuna, tisti del, ki se lahko najbolj obogati iz sinergije, ki jo nudi sodelovanje. Zato je potrebno prioritete Slovenije opredeliti samostojno in pri tem iskati največjo sinergijo s prioritetami EU, če so te v nacionalnem pomenu.

2) V NRRP morajo biti cilji opredeljeni tako, da bodo raziskovalci v javnih RRD motivirani in stimulirani za RR sodelovanje z gospodarstvom, da bodo uspešno realizirali tisti del skupnih projektov, ki jih ni mogoče realizirati v gospodarski organizaciji. Z uspešno realizacijo takih projektov se jim bo odprla pot za zaposlitev v RR v gospodarskih organizacijah, kot se dogaja v razvitih državah EU.

3) V NRRP mora biti konkretno opredeljeno, kdo bo odgovoren, da se bo zapisano in v DZ sprejeto tudi izvajalo. SZT mora prevzeti obvezo, da bo spremljal izvajanje sprejete politike in vlado in DZ opozarjal, če se bo od nje odstopalo, ali če ne bodo doseženi pričakovani rezultati in predlagal potrebne spremembe in ukrepe.

4) Vlada mora po vzgledu uspešnih držav EU, npr. Finske, Danske in Irske z industrijsko politiko ustvariti pogoje, da bodo podjetja resnično stimulirana, da v svoje RR projekte vključujejo raziskovalce na univerzah in na inštitutih. Sedanja oblika sofinanciranja ne upošteva dejanskih stroškov resnih projektov in se je pokazala kot premalo stimulativna.

Sprejeto na javni razpravi SATENA/IAS dne 21. januar 2003.

60

Predlog izhodišč in usmeritev nacionalnega raziskovalnega in razvojnega programa

Stališča in predlogi V uvodnem delu in v točki I. so upoštevana tudi nekatera stališča in predlogi SATENE-IAS: da bo NRRP določal tudi stvarna strateška razvojna področja in nacionalne prioritete, da sta za uresničevanje NRRP odgovorna ministra pristojna za znanost in za gospodarstvo in da je RR le ena od politik, ki jih mora vlada pripraviti. Nekoliko dvoumno pa je zapisano stališče:.. da je temeljni cilj razvoja Slovenije v prihodnjem trajnostno povečevanje blaginje prebivalcev in prebivalk Slovenije, ker neposredno ne opredeljuje, da bi proračunsko financirano RR (v nadaljevanju PRR) pri doseganju tega cilja imelo kako aktivno vlogo. V drugem delu najdemo še vedno tipično politične opredelitve, npr.: ''Nova razvojna paradigma poudarja pomen krepitve sposobnosti za obvladovanje globalnega znanja in tehnološkega napredka'' in omenja se ''prehod na v znanju temelječo družbo'' kot, da bi sedanja družba slonela na neznanju.

V točki II. je kratek povzetek vsega, kar ni bilo doseženo pri uresničitvi NRP iz leta 1995 in opozorilo na premajhno učinkovitost vsega raziskovanja in razvoja, kar seveda ni res, konkurenčno jalovo je predvsem PRR.

Predlagamo, da se kot uvod v točko III. zapiše naslednje: Preko člankov objavljenih v mednarodnih revijah vlagamo rezultate RR dela v Sloveniji v svetovno zakladnico znanja, iz katere lahko kaj povzamejo samo tiste države, ki so tehnološko bolj razvite kot Slovenija. Ali je Slovenija dovolj bogata, da financira RR s takim primarnim ciljem.

Uvod v točko III. je s tega stališča sprejemljiv, vendar pa je že prvi dolgoročni cilj v točki III.A. nesprejemljiv, ker postavlja 10 letno obdobje za prehod v stanje, ko bo PRR sistem v Sloveniji presegal učinkovitost srednje razvitih držav sedanjih članic EU. Te države zelo zaostajajo ne samo za vodilnimi državami EU, temveč tudi za EU povprečjem. Zato je tako dolg rok za preseganje podpovprečja EU v protislovju z ugotovitvijo v točki II., kjer beremo da so za Slovenijo značilne naslednje prednosti: ''relativno visok delež vlaganj v RR, dokaj razvejana znanstvena in raziskovalna dejavnost z razvitim mednarodnim sodelovanjem, pomlajen in dokaj številčen raziskovalni kader''. Preseganje EU podpovprečja ne more biti noben razvojni cilj, je lahko samo potuha neustvajalnosti in neodgovornosti. Druga dva cilja v tički III.A. sta dobro zapisana. Predlagamo, da se v točki III.B. načela pri odločanju o prioritetah zapišejo takole:

i. Usmerjene in uporabne temeljne raziskave ii. Razvojne raziskave iii. Temeljne raziskave

Tako kot so načela o prioritetah zapisana sedaj negirajo izkušnje zapisane v točki II. in so v protislovju s tem, kar je zapisano v točki 5.1.3. Raziskave in tehnološki razvoj v Državnem razvojnem programu (glej Poročevalec DZ, št. 6/2002, strani 61 do 69). Predlagamo razmerje sredstev med prioritetami i / ii / iii 30% / 50% / 20%.

Ni jasno kaj so integrirane-problemsko usmerjene raziskave v točki III.B. b. V točki III.B. bi bilo potrebno načelo c. dopolniti za besedo učinkovitost z: in iskazujejo materialno podporo iz gospodarstva. Točka III.C., 1. Po podatkih, ki so na voljo se za programsko financiranje sedaj namenja skoraj 80% sredstev za RR. Znižanje tega deleža na 40% bo mogoče doseči s sprejemljivimi škodljivimi posledicami le, če bo izvršena selekcija raziskovalnih skupin glede na njihov stvarni pomen za tehnološki razvoj oz. strategijo gospodarskega razvoja Slovenije 2001-2006, ki jo je vlada sprejela julija 2001. Znižanje na 40% ob upoštevanju sedanjih kriterijev selekcije raziskovalnih skupin bi bilo za tehnične vede gotovo pogubno, saj bi se gotovo zrušila mentorska in metodološka osnova institutov in fakultet, kar bi

61

onemogočilo večino kakovostnih raziskav relevantnih za slovensko okolje. Zato je potrebno na novo opredeliti kriterije za programske skupine in v njih upoštevati pomen dela skupine za slovensko okolje. Predlagamo, da se razmerje 40% za programe in 60% za projekte doseže v petih letih. Točka III.C., 2. Sirše prioritete relevantne za Slovenijo ocenjujemo s stališča, kaj je realno mogoče doseči na področju tehnološkega razvoja v največ 10 letih. Zato ne vidimo utemeljenega razloga, zakaj se med tehnološke prioritete za Slovenijo uvršča genomiko, biotehnologijo, tehnologije informacijske družbe in vodenje v na znanju temelječe družbe. Vse te tehnologije in znanja bodo še precej let v glavnem le podpora tehnologijam, v katerih je Slovenija danes konkurenčna zaradi nizke cene dela in nizke dodane vrednosti. Oboje pa bo zraslo, če bodo na voljo sredstva za investicije in za RR, s čimer bodo danes konkurenčne tehnologije razvile tako, da bodo čim bližje tistim v bolj razvitih državah tudi po dodani vrednosti in ceni dela. Točka III.C., 7. Ta točka je zapisana tako, da se uresničuje tudi, če v slovenskem prostoru za RR ni nobene relevantnosti, zato jo je potrebno na koncu dopolniti z: ''organizacijami in se vsebinsko vključujejo v projekte relevantne za tehnološki razvoj v Sloveniji''. Točka III.C., 11. Spet se ne upošteva, da je učinkovitost ob upoštevanju mednarodnih meril trebarelativizirati na sredstva, ki jih je raziskovalec ali raziskovalna skupina iz proračuna pridobila v nekem časovnem obdobju, npr. 10 let. Vsaka primerjava učinkovistoti, ki tega ne upošteva je neobjektivna in etično nesprejemljiva. Za mlajše raziskovalce je seveda potrebno upoštevati ustrezno manjše časovno razdobje. Točka III.D. Pri operacionalizaciji nacionalnih programov in zakonov prihaja do velikih zamud, ker ni pravočasno na voljo izvedbenih dokumentov. Zato je potrebno to točko dopolniti z zahtevo, da morajo biti vsi izvedbeni akti, ki bodo določali način uresničevanja NRRP pripravljeni že takrat, ko bo program poslan v razpravo v parlament. SKLEP Prav bi bilo, če bi se pisci Izhodišč in usmeritev NRRP in še posebej člani SZT, ki o njih odločajo, seznanili vsaj z najbolj pomemebnimi deli gradiva Državni razvojni program 2001-2006, da bi se zavedli, da ne odločajo svobodno, temveč jih obvezuje zapisano v uradnem dokumentu.

Varianta izhodišč in usmeritev NRRP z datumom 17. februar 2003 je nekoliko izboljšana v primerjavi s prejšnjo. Vendar pa niso upoštevana nekatera pomembna priporočila SATENE-IAS iz 23. januar 2003. Navajamo jih le nekaj:

• da je potrebno pri merilih učinkovitosti upoštevati tudi vse financiranje iz proračuna v nekem časovnem obdobju,

• da je potrebno iz procesa odločanja izločiti posameznike, ki so posredno ali neposredno odgovorni, da cilji NRP 1995-2000 niso bili doseženi. Če se to ne bo zgodilo, ni mogoče pričakovati ciljev, ki jih ta izhodišča in usmeritve načrtujejo na osnovi vladne strategije gospodarskega razvoja,

• da ni nobenega predloga za motivacijo in stimulacijo raziskovalcev na področju tehničnih ved za dejansko sodelovanje z gospodarstvom .

Predlagamo, da se v izhodišča zapiše tudi, da mora vlada po zgledu Finske ustvariti poseben sklad za materialno podporo podjetjem, ki v svoje RR projekte vključujejo raziskovalce iz Univerz in Inštitutov. Sprejeto na seji IO SATENA-IAS dne 25. marca 2003.

64

Tehnološki razvoj Slovenije – nekaj konkretnih predlogov

Igor Emri Pripravljena je bila vrsta dokumentov, ki na globalni ravni opredeljujejo problematiko tehnološkega razvoja Slovenije. Skupno in enotno mnenje vseh dokumentov je, da mora gospodarski razvoj temeljiti na znanju. Na znanju temelječa družba mora poskrbeti za kritične elemente, ki predstavljajo osnovo za razvoj znanja in njegove implementacije v gospodarstvo. Ti elementi so:

• ustrezen izobraževalni sistem na vseh ravneh, • primerna organizacija in financiranje bazičnih in aplikativnih raziskav, • stimulativni pogoji za prenos znanja v industrijo in naprej na trg.

1. Izobraževalni sistem Slovenije zahteva korenite spremembe na vseh ravneh. Začeti je treba na vrhu, to je na ravni podiplomskega izobraževanja. Slovenija nima urejenega podiplomskega študija, ki bi omogočal interdisciplinarnost in fleksibilnost. Težavni so prehodi med fakultetami, še težji je prehod med, sedaj tremi, univerzami. Vključitev podiplomske šole IJS v podiplomski sistem izobraževanja na nacionalni ravni ni jasna. O interdisciplinarnosti in prehajanju podiplomskih študentov na mednarodni ravni je bolje, da niti ne razmišljamo (posamezni primeri, ki so rezultat individualnega prizadevanja posameznikov, so samo izjema, ki potrjuje izrečeno pravilo). Dodiplomski študij je verjetno najkritičnejši. Študij je predolg, usmerjen je v faktografijo in ne navaja študentov k samostojnemu kreativnemu delu. Mnogo študentov v tujini svoje kreativno delo v okviru diplome, magisterija in/ali doktorata podaljša v uspešno »spin-off« podjetje. Pri nas takih primerov praktično ni. Število aplikativnih – »know-how« – predmetov bi morali zmanjšati na najnižjo možno mero. Poudarek je treba dati bazičnim znanjem, ki s časom ne zastarijo.

Reorganizacijo je treba nadaljevati tudi na ravni srednje in osnovne šole. Prenašanje znanja v obliki »informacij«, ki jih učenci memorizirajo, je treba dopolniti ali celo zamenjati z učenjem postopkov in metodologije iskanja informacij. Faktografsko »znanje« pogosto zelo hitro zastari, ali pa ga preprosto pozabimo.

Posebno pozornost je treba posvetiti skrajšanju študija. Človek, ki v najproduktivnejših letih (med 19. in 35. letom) poseda po šolskih klopeh, ne bo (v povprečju) pozneje v življenju nikoli priden in ustvarjalen delavec. Obstoječe stanje šolskega sistema torej generira (na račun socialnega miru) veliko »invalidov«.

Uvedba šolnin bo nedvomno pomembno vplivala na ureditev trajanja študija in ne nazadnje tudi na odgovornost učencev, staršev in posredno učiteljev. Da ohranimo socialnost izobraževanja, kar je po mojem mnenju nujno, bi bilo smiselno uvesti vavčerje, ki bi jih prejel diplomant srednje šole in bi mu omogočali brezplačni vpis (na primer) v deset semestrov. V primeru ponavljanja semestra bi študent plačal šolnino sam. Za take primere bi bilo smiselno omogočiti najem kredita, ki bi ga študent odplačal po končanem študiju – podobno, kot je to organizirano v ZDA. 2. Bazične raziskave Znanstvenega odkritja ali tehnološkega preboja se ne da načrtovati. Pojavljata se naključno. Financiranje bazičnih raziskav v obliki programskega financiranja (takega, kot ga imamo, ali v neki podobni obliki) je zato primerna oblika financiranja, ki zagotavlja uravnotežen razvoj vseh znanstvenih disciplin. O podrobnostih trenutne metodologije razdeljevanja sredstev (»dedovanje« itd.) se seveda da razpravljati. Do teh razprav tudi mora priti. Programsko (pasovno) financiranje zagotavlja torej platformo, na kateri lahko (naključno) zrastejo vrhunski rezultati v obliki znastvenih odkritij in/ali tehnoloških prebojev.

65

Povsem drugače je z aplikativnimi raziskavami. Te predstavljajo proces evolucije, ki je in mora biti predvidljiv in načrtovan. Aplikativne raziskave je zato treba financirati projektno in ciljno. Praviloma mora biti projektna skupina interdisciplinarna, sestavljena ad hoc iz strokovnjakov, ki prihajajo iz različnih disciplin. Projektno raziskovanje bo zanesljivo spodbudilo sodelovanje med različnimi skupinami in zagotovilo sinergijske učinke. Za uspešno realizacijo projekta je nujno zagotoviti potrebno in zadostno višino financiranja. Podfinanciranje projektov je napačno in celo škodljivo, saj v slednjem primeru projekt upravičeno ne bo dosegel načrtovanega cilja. Hitro lahko ugotovimo, da univerze v danem trenutku nimajo ustrezne tehnološke opreme (razen izjem), ki bi omogočala izvajanje prototipno usmerjenih raziskav. Projektno financiranje bo torej moralo vsebovati tudi investicije v potrebno opremo. 3. Prenos znanja v industrijo je kritična točka trenutnega stanja v Sloveniji. Izkušnje kažejo, da lahko neko idejo uspešno implementira samo tisti, ki jo je generiral in ima pri tem tudi osebni interes, da jo pripelje do ekonomskega in s tem finančnega uspeha.

Iz izkušenj drugih se lahko naučimo, da nova ideja potrebuje novo okolje (novo podjetje). Implementacija novih idej v obstoječih firmah praviloma ni uspešna in pogosto tudi ni mogoča. To posebej velja za tiste ideje, ki se ne skladajo z obstoječimi programi podjetja.

Iz povedanega sledi, da je treba v Sloveniji ustvariti razmere za formiranje novih spin-off podjetij, ki jih bodo ustanavljali nosilci tehnoloških prebojev v sodelovanju in/ali s podporo uspešnih mladih podjetnikov. Potrebujemo torej rizične sklade ter kot njihovo nadaljevanje investicijske sklade. Prepričan sem tudi, da bodo nova propulzivna slovenska podjetja privabila tuja vlaganja, ki jih je trenutno razmeroma malo. Še nekaj načelnih misli Nedvomno potrebujemo oceno in pregled potrebnih znanj, ki bodo nudila podporo tehnologijam in izdelkom, ki jih v tem trenutku proizvaja slovenska industrija. Potrebovali bi tudi oceno tehnološke ravni slovenske industrije. Poglejmo zanimiv primer: Predpostavimo, da razvijemo pralni stroj, ki ne porabi nobene energije (ekstremni primer raziskav v smeri zmanjšanja porabe energije), in se vprašajmo, kolikšna je dodana vrednost takšnega raziskovalnega dosežka. Na prvi pogled je videti, da je tak dosežek izjemne vrednosti. Hitri izračun (200 pranj na leto × 5 let × 3 KW × 8 SIT/KW) pa pokaže, da je to samo 24.000,00 SIT! Tehnološko izboljšavo moramo torej nujno povezati z znanjem trženja. Samo sinergija obeh znanj lahko vodi do ekonomskega preboja.

Vrnili smo se k izobraževanju. Potrebujemo torej interdisciplinarne programe, ki bodo povezovali različne discipline, s sinergijo katerih lahko dosežemo povečanje dodane vrednosti.

Menim, da je velika večina tehnologij v naših podjetjih zastarelih. Vsa ta podjetja bodo v naslednjih petih ali desetih letih zašla v resne težave. Tehnologije, ki so dosegle svoj horizont, se morajo namreč seliti v države s cenejšo delovno silo. Bela tehnika je že en tak primer. Ocene kažejo, da se bo proizvodnja bele tehnike umaknila iz zahodne Evrope v naslednjih desetih ali petnajstih letih!

Ustvarjanje razmer za nova inovativna podjetja je zato še toliko pomembnejše. Strinjam se z oceno velikega števila strokovnjakov, da Slovenija (načeloma) ima potencial

znanja. Vprašanje je le, ali ga bomo znali osvoboditi vezi, v katere je trenutno vklenjeno. Bodimo optimisti, osebno sem optimist!

66

Gospodarska moč Slovenije in proizvodne znanosti

Janez Peklenik

67

68

69

70

Prispevek k razpravi o vlogi znanosti in znanja

Jože Vižintin Ko sem razmišljal o tem kaj povedati na današnji razpravi, sem si zastavil dve vprašanji:

• Ali lahko Slovenija preživi, na dolgi rok, brez produkcije lastnih in v svetu prepoznavnih proizvodov? in

• Ali je dovolj, da se slovenska znanost predstavlja svetu le z odličnimi članki v svetovnih revijah?

Trdno sem prepričan, da smo soglasni v tem, da to ni mogoče in da to ni dovolj! Vprašanje pa je, kaj moramo storiti in kako se moramo organizirati, da bomo bolj uspešni kot smo bili do sedaj, še posebej zato, ker vstopamo v EU, kjer bo konkurenca tudi na našem področju večja?

Slovenija ima v raziskovalno-razvojni dejavnosti zaposlenih 4.336 zelo dobro usposobljenih raziskovalcev. To je 4,6 polno plačanega raziskovalca (FTE) na 1000 delovno aktivnih prebivalcev, kar je blizu povprečja EU z 5,3 FTE. V letu 2000 smo porabili 1,52% BDP za raziskovalno-razvojno dejavnost, kar je v primerjavi z EU, ki je porabila 1,93% BDP, kar veliko. Poslovni sektor je porabil 0,82% BDP ali 33 miljard, vlada pa je namenila vladnemu, visokošolskemu in zasebnemu sektorju ter tujini 0,7% BDP ali 28,5 milijard SIT. S tako razdelitvijo porabe denarja za raziskave in razvoj ni nič narobe, če bi bilo sodelovanje, med poslovnim sektorjem in univerzama ter inštituti, na letni ravni, po obsegu večje od sedanjih 4% vseh razpoložljivih sredstev.

To dejstvo nas navede na sklep, da poslovni sektor ter vladni in visokošolski sektor delujeta povsem ločeno drug od drugega, saj pri reševanju skupnih razvojnih problemov sodelujeta le v okviru zanemarljivih 4% razpoložljivih sredstev. Ali so za tako stanje subjektivni ali objektivni vzroki ni enotnega mnenja? Za argumentirano presojo mi dovolite nekaj podatkov;

Slovenija je imela leta 1999, 2,4% velikih podjetji, 5,7% srednje velikih in 91,9% malih podjetji. Če na grobo analiziramo strukturo 15 največjih podjetji bomo videli, da jih ima le 6 ali 40% finalni proizvod z lastno blagovno znamko, ostala podjetja pa so polfinalisti, trgovska podjetja ali podjetja s tujo blagovno znamko. Da je temu tako tudi v večini ostalih večjih podjetjih nam dokazujejo podatki iz predelovalne industrije, ki je leta 1999 pokrivala 99% slovenskega blagovnega izvoza. Ta industrija ima danes 112 velikih podjetji od katerih jih ima 50% lasten razvoj, 441 srednje velikih podjetji z 21% in 261 malih podjetji z le 7,7% lastnim razvojem. Iz izkušenj vemo, da podjetje, ki nima lastnega razvoja, večinoma nima tudi lastnega proizvoda ali tehnologije in je v celoti odvisno od razvoja podjetja od katerega je proizvod ali tehnologijo pridobilo. Da je res tako nam potrjujejo naslednji podatki:

Slovenija je, po podatkih iz leta 1997, mislim da danes ni veliko drugače, kupila 38 patentov, 688 licence, 180 primerov znanja in izkušenj, 1017 blagovnih znamk, 75 primerov tehnične dokumentacije in drugih tehnologij v skupnem seštevku 2166 primerkov.

Na drugi strani imamo kvalitetno, vendar razdrobljeno raziskovalno sfero z ogromno majhnimi, sicer kvalitetnimi projekti, ki so med seboj slabo koordinirani. Naj Vam to dokumentiram s podatki z Univerze v Ljubljani, kjer smo imeli, po uvedbi programskega financiranja leta 1999, skupno 915 projektov ali 1,1 projekta na profesorja. Mislim, nimam pa podatkov, da veliko bolje ni bilo tudi na inštitutih.

Posledice takega stanja so po mojem mnenju naslednje:

Poslovni sektor namenja večino denarja za povečevanje lastne inovativne dejavnosti z nakupom tujega znanja in je pri tem uspešen, kar kažejo podatki o izvozu na zahtevne trge.

Raziskovalci pa skrbimo predvsem za doseganje lastne raziskovalne odličnosti z objavljanjem člankov. Pri tem smo podobno kot poslovni sektor, zelo uspešni, saj smo v letu 1999 objavili 516 znanstvenih prispevkov na milijon prebivalcev kar je blizu povprečja OECD in EU. Malo manj uspešni pa smo pri povečevanju inovativnosti slovenskega gospodarstva in s tem celotne družbe.

71

Slovenija je po podatkih iz leta 1997, kot rezultat našega dela, prodala 23 patentov, 141 primerov znaja in izkušenj, 2 licenci in nobene blagovne znamke. Skupaj je prodala 236 primerkov kar znese 11% v primerjavi z nakupljenimi primerki.

Upam, da se boste strinjali z mano, da sta oba sektorja vsak zase uspešna tudi brez večjega obsega medsebojnega sodelovanja. Kaj storiti, da bi stanje popravili? Trenutno so kriteriji za pridobitev financiranja programskih skupin in projektov taki, da nobenega od nas ne silijo v resno sodelovanje z gospodarstvom. S strani slovenskega gospodarstva pa tudi ni pretiranega pritoka idej in potreb za skupno razvojno-raziskovalno sodelovanje. Prav tako s strani gospodarstva tudi ni izraženih pretiranih potreb po zaposlitvi raziskovalcev z doktoratom znanosti, ki v svetu predstavljajo uspešen prenos znanja v industrijo. g. Predsednik, cenjeni zbor, trdno sem prepričan, da ima Slovenija povsem odprte možnosti za razvoj novih lastnih proizvodov in tehnologij ali dopolnitev obstoječih za potrebe 21. stoletja. Vprašanje je le, ali smo v Sloveniji pripravljeni sprejeti tako odločitev, ki nam bo povsem in nesporno odprla pot k razvoju družbe, temelječe na znanju? Če smo, potem se moramo organizirati po zgledu, na tem segmentu najbolj uspešnih nordijskih držav. Odločitve ne bi smeli sprejeti enostransko, torej samo v znanstveni sferi, ampak jo mora z vso odgovornostjo sprejeti tudi slovensko gospodarstvo, ki je in bo dejavnik generiranja idej in potreb za razvoj novih izdelkov in tehnologij. Pristopiti bi morali tudi k reorganizaciji Razvojno-raziskovalne infrastrukture tako, da bodo v njej imeli ključni pomen integrirani projekti in interdisciplinarno sestavljeni Tehnološki centri. Mnenja sem, da le interdisciplinarni Tehnološki centri, ob razviti infrastrukturi, lahko vzpodbudijo inovacije ter omogočijo kvalitetne pogoje in sodelovanje predstavnikom malih in srednje velikih podjetji pri razvoju novih proizvodov in tehnologij. To pa je ravno tisto kar, slovensko gospodarstvo zaradi specifične strukture najbolj potrebuje. Ker imajo Tehnološki centri tudi povsem odprte možnosti za sodelovanje tako v okviru evropski projektov kakor tudi v drugih oblikah evropskega finansiranja je predlagana sprememba še toliko bolj upravičena. g. Predsednik, hvala za povabilo, Vam in cenjenemu zboru pa gre zahvala za pozornost.

72

Vloga in naloge države na področju znanja in znanosti

Franc Vodopivec Uvod in nekaj podatkov Vede in stroke, ki raziskovanje financirajo iz proračuna države, imajo različne cilje. Delo nekaterih je osredotočeno na utrjevanje vseh vidikov nacionalne in sedaj tudi državne identitete, pri drugih pa naj bi bil po deklaraciji Unesco, ki jo citiram v nadaljevanju, prednostni cilj rasti blaginje ljudi. Zapisana razmišljanja in predlogi se nanašajo na te vede in stroke. Pogosto beremo ocene gospodarstvenikov, da je mogoče le malo od vsega, kar se raziskuje na fakultetah in inštitutih, uporabiti v njihovih podjetjih. To je v drugih besedah zapisano tudi v analizi UMARja '' Dejavnost raziskovanja in razvoja v Sloveniji'', ki je bilo poslano udeležencem tega pogovora. Citat iz : Recommendation on the status of scientific researchers Unesco, 20.XII 1974:

''Each Member State should strive to use scientific and technological knowledge for the enhancement of the cultural and material well-being of its citizems, and to further the United Nations ideals and objectives. To attain this objective, each Member States should equip itself with the personnel, institutions and mechanisms necessary for developping and putting into practice national science and technological policies aimed at directing scientific research and experimental development to the achievement of national goals while according a sufficient place to science per se….Member States should demonstrate that science and technology are not activities to be carried in isolation but part of the nations integrated effort to set up a society that will be more humane and really used''. ''Member states should:

(a) treat public funding of scientific research and experimental development as a form of public investment the return on which are, for the most part, necessaryily long term: and

(b) take all appropriate measures to ensure that the justification for, and inded the indispensability of such expenditures is held constantly before the public opinion''.

''Each member State should institute procedures adopting to its needs for ensuring that scientific researchers respect public accountability while at the same time enjoying the degree of autonomy appropriate to their task and to the advance of science and technology''. Nisem prepričan, da je mogoče bolj kratko in bolj konkretno opredeliti naloge in obveznosti države in raziskovalcev.

Ta in še druga priporočila Unesca se uresničujejo v državah EU tudi z usmerjanjem porabe proračunskih sredstev za raziskovanje. Poglejmo nekaj podatkov za dve EU državi in za Slovenijo.

Španija, BDP leta 2000 14.726 USD, po kupni moči 19.994 USD; poprečje porabe proračunskih sredstev za raziskovanje v desetletju 1990-2000: Naravoslovne vede 15,1%, inženirsvo in tehnologija 54,2%, medicinske vede 13,2%, kmetijske vede 7,2%, socialne in humanistične vede 8,8%. Vir INE 2001.

Finska, BDP leta 2001 23.595 USD, po kupni moči 19.994 USD. Leto 1999: Finska Akademija znanosti je porabila 13,5% proračunskih sredstev (166 milijonov EUR) za financiranje temeljnih raziskav, podiplomskega in podoktorskega študija in raziskovanja pedagoškega kadra na univerzah in inštitutih. V istem letu so bile sredstva Institucije TEKES, ki deluje v okviru ministrstva za trgovino in industrijo, 412 milijonov EUR, od česar je bilo 34 % usmerjeno v inštitute in univerze, drugo pa v podjetja. Vir: ALLEA Working Group: Research Strategies for smaller Countries, Rim, 2002.

Slovenija, BDP leta 2002 9.306 USD, po kupni moči 17.813 USD. Delež proračuna za skupine ved: naravoslovne vede 27,9%, tehniške 32,9%, medicinske 9,3%, kmetijske 9,4%, socialne 8,9% in humanistične vede 12,2%. Vir Science in Slovenia, MŠZŠ, 2002, stran 43.

73

Podatki ne držijo za leto 2001. Podatki iz poročila o delu Urada za znanost za to leto kažejo, da je bil delež tehniških ved mnogo manjši, le 27%. Slovenska politika pospeševanja rasti in uporabe novega znanja Ne mislim, da mora Slovenija slepo posnemati države EU pri usmerjanju sredstev proračuna za raziskovanje. Vendar pa bi bilo precej nelogično, če bi iz EU sprejemali pravni red, torej birokratsko prakso, ne pa tudi najboljših praks iz najbolj uspešnih držav. V tem primeru se bomo težko ohranili, kjer danes po blaginji smo, blizu prve tretjine držav članic v letu 2004, kaj šele da bi napredovali v lestvici blaginje.

V duhu deklaracije Unesco so zapisani tudi cilji v NRP iz leta 1995. Nekaj let zaporedoma so v Memorandumih proračuna vlade tudi tako zapisani cilji usmerjanja proračunskih sredstev za raziskovanje. Dejansko pa so se razmere razvijale zelo drugače. Proračunski delež za tehniške vede, ki po naravi dela lahko največ prispevajo k rasti materialne blaginje, če je dobro sodelovanje med raziskovalci na fakultetah in inštitutih z industrijskimi podjetji, se je v obdobju od 1995 do 2001 zmanjšal od okoli 45% na 27% proračuna ustreznega resorja vlade.

To in naraščanje pomena objav in citatov pri oceni, je tudi raziskovalce v tehniških vedah, mogoče tudi v drugih, čedalje bolj odtujevalo od tega, da bi si z izsledki proračunsko financiranega raziskovanja odpirali vrata v podjetja. Ta so bila v tranzicijski krizi in so lahko mnogo manj kot pred letom 1990 neposredno financirala raziskovalne projekte na fakultetah in na inštitutih.

Na okrogli mizi ''S povezovanjem industrije, izobraževanja in raziskovanja močnejši v EU'' v Cankarjevem domu 12. novembra t.l. se je visok državni uradnik izjavil tako, da je bilo mogoče razumeti, da so se sredstva za tehniške vede zmanjševala zato, ker pristojni gremiji niso vedeli, katere so prednostne tehnologije. Kot da bi bile lahko prednostne tehnologije tiste, ki jih še nimamo; kot da ne vemo, v katerih vejah industrije in podjetjih ustvarjajo največjo dodano vrednosti; kot, da ne vemo, s katerimi proizvodi so slovenska podjetja zasedla tržne niše v evropskem prostoru in kot da bi z javnimi sredstvi za raziskovanje lahko reševali podjetja, ki so socialni problem. Vlada, posebno pa ministrstvi za Znanost in tehnologijo in za Gospodarstvo niso nadzirali porabe proračunskih sredstev za raziskovanje, gremiji, ki so usmerjali javna sredstva, pa se niso čutili obvezani, da uresničujejo raziskovalno politiko zapisano v NRP in v Memorandumih proračuna. Razmere povedo mnogo kako in s kakimi cilji se izbira člane v gremije, ki posredno odločajo o porabi proračunskih sredstev za raziskovanje. Kakšno politiko Slovenija potrebuje na področju raziskovanja Pri pripravi novega NRRP smo pred odločitvijo o tem, kako bodo prednostno usmerjena sredstva proračuna za RR. Na izbiro so tri temeljne variante:

i) svobodne temeljne raziskave po izbiri predlagateljev, kjer bosta prevladujoče merilo objavljanje in citiranje kot znak mednarodnega novija kakovosti raziskav;

ii) temeljne raziskave kot vstopnico za sodelovanje z industrijskimi podjetji pretežno v slovenskem prostoru, ker se v teh podjetjih ustvarja dodana vrednost, ki napaja proračune. Raziskovalci iz fakultet in inštitutov imajo manj organizacijskega, tržnega in praktičnega tehnološkega znanja od kolegov v podjetjih; v poprečju pa naj bi imeli več temeljnega znanja o proizvodnih procesih, več informacij o tem, kaj se dogaja v razvitih okoljih in, kar je posebej važno, na voljo imajo imajo več virov informacij in več časa, da jih najdejo. Tudi tako usmerjeni raziskovalci morajo svojo kakovost izpričati z objavljanjem del, tudi del v najboljših mednarodnih revijah iz vsake stroke ali vede;

iii) aplikativne in razvojne projekte na predlog podjetij, kjer raziskovalci iz akadenske sfere nastopajo v funkciji pod ii).

74

Prav je, da opozorim, da konvencionalne tehnologije, ki danes dajejo večino izvoza, verjetno nad 80%, ustvarjajo mnogo manjšo dodano vrednost, kot iste tehnologije v razvitih državah z enakimi proizvodi. To dokazuje, da je dovolj raziskovalno razvojnega dela v skupinah ii) in iii), če bo le vlada ustvarila pogoje zanj. Vladni svet za znanost in tehnologijo (SZT) je pripravil Izhodišča in usmeritve za Nacionalni raziskovalni in razvoini program (NRRP). Prva verzija je bila neke vrste delovni osnutek. Na drugo verzijo tega dokumenta je IAS (Inženirska akademija Slovenije) pripravila vrsto konkretnih pripomb in predlogov, ki bi programsko orientacijo NRRP utirili v smer, ki se je bolj ujemal z usmeritvami pristojnega organa EU in je upošteval zgled razvojno vitalnih držav, ki so primerljive s Slovenijo, npr. Finske, Danske, Irske itd. Stališča in predlogi IAS niso bili upoštevani, zato tudi nanovejša verzija Izhodišč in usmeritev NRRP pušča odprta vrata za nadaljevanje dosedanjega usmerjanja porabe proračunskih sredstev in svobodne izbire ciljev raziskovanja. Kako naj drugače razlagam, da je zapisano pri Načelih pri odločanju pri prioritetah: ''V naslednjem srednjeročnem obdobju se prednostno obravnavajo tiste temeljne raziskave, ki izkazujejo predvidljivo mednarodno odličnost''.

V širših prioritetah, ki so relevantne za Slovenijo danes in bodo še precej let, pa konvencionalne tehnologije sploh niso omenjene, kot da jih bodo čez nekaj let popolnoma zamenjale neke nove, danes še neznane tehnologije. Finci so odgovore na vprašanje, kaj vpliva na tehnološki razvoj in industrijsko rast poiskali v anketi med podjetniki in 197 respondentov je dalo naslednje odgovore:

• najbolj uporabljana tehnološka strategija je izboljšnanje obstoječe (80% pozitivnih odgovorov),

• zelo pomembna je strategija na osnovi novih izdelkov za obstoječe trge (78% pozitivnih odgovorov) in

• boljša uporaba obstoječih imputov.

Iz dobička teh tehnologij se razvijajo nove, za katere se oceni, da obstojajo realne razvojne in tržne možnosti.

Če so na Finskem ocenili, da je treba obstoječe tehnologije usposobiti za nove tržne razmere, zakaj to ni potrebno storiti tudi v Sloveniji. V Sloveniji ni več gremija, v katerem bi se javno soočala stališča in mnenja o ambicijah in o realnih možnostih Slovenije pri raziskovanju za lasten tehnološki in produktni razvoj. Javnost ni seznanjena z zapisniki sej vladnega SZT, tudi ne z zapisniki sej Nacionalnega znanstveno raziskovalnega sveta. Zato ne vemo, zakaj se raziskovalna politika udejanja, kot se, in v nasprotju s tem, kar je vlada zapisala v memorandumih proračuna.

Zato bi bilo prav, da se na tem pogovoru vsaj nakaže odgovore na nekaj temeljnih vprašanj, ki bi jih lahko zapisali kot politiko usmerjanja javnih sredstev v NRRP in uresničevanje te politike tudi nadzorovali:

i) hoče biti slovensko proračunsko financirano raziskovanje umeščeno med pospeševalce rasti blaginje ljudi? Kaj ta vmeščenost je, je to tudi svobodno raziskovanje zaradi lastnega interesa in uveljavljanja v mednarodnem prostoru? In če to je, kolikšen je lahko obseg takega raziskovanja;

ii) kolikšne so lahko raziskovalne skupine, ki se ukvarjajo s temeljnim, aplikativnim in razvojnim raziskovanjem, da je zadoščen pogoju javnega interesa, ki opravičuje financiranje iz javnih sredstev;

iii) kateri raziskovalni programi so potrebni za rast blaginje ljudi in katere potrebuje država, kot politična in upravna tvorba;

iv) so realne možnosti, da bi po vzoru drugih primerjalnih držav, npr. Finska, Švedska, Belgija, Nizozemska itd, dodana vrednost pomembno zrasla zaradi boljšega poslovnega uspeha v obstoječih tehnologijah in kakšne so možnosti, da se v zadostnem obsegu v Slovenji v

75

desetih letih uveljavijo tehnologije, ki jih danes še nimamo, zanje pa tudi še nimamo ne znanja, ne proizvodov in ne trgov? Je prav, da Slovenija upošteva izkušnje držav, ki so se pred leti znašle pred enako dilemo;

v) ali je država dolžna ukrepati, da bi nastalo dovolj poslovnih subjektov, ki bodo lahko samostojni nosilci tehnološkega razvoja? Zakaj se to ni upoštevalo pri privatizaciji državne lastnine? Npr. v bivši Železarni Ravne se je razvila vrsta programov strojne in predelovelne industrije, ki so se po letu 1990 organizirali v podjetja, ki niso bila sposobna za preživetje. Privatizacija je doslej ta škodljivi trend še ojačala in od matične družbe odrezala bistvene programe finalizacije proizvodov.

Tudi odgovori na ta vprašnja bodo povedali, ali je Slovenska država pripravljena zaupati raziskovanju, ki se financira iz javnih sredstev, vlogo in pomen, ki ga ima v razvitih državah.

78

Pobuda za sodelovanje SAZU pri ustanavljanju novih akademijskih ustanov

Igor Grabec

Tretjemu razredu SAZU

V skladu s sklepi sestanka III. razreda SAZU z dne 17.1.2002, je ad hoc delovna skupina v sestavi: P. Fajfar, J. Globevnik, I. Grabec, J. Peklenik, J. Vižintin, J. Vodopivec pripravila tekst pobude za sodelovanje SAZU pri razvoju akademijske mreže v Sloveniji. Na zadnji seji tehničnega oddelka smo predlog delno spremenili in predlagamo, da III. razred pobudo preuči in sprejemljivo verzijo posreduje najprej vodstvu, nato pa še celotni SAZU. IZHODIŠČA POBUDE

1. Razvoj v svetu kaže, da poleg široko zasnovanih nacionalnih akademij znanstveno-umetniškega značaja nastajajo akademije na ožjih področjih, kot na primer inženirske in medicinske. Kljub majhnosti Slovenije se je ta težnja pojavila tudi pri nas s pobudo za uzakonitev Inženirske akademije. V skladu z zakonsko opredeljenimi cilji delovanja SAZU bi bilo prav, da bi SAZU pomagala pri nastajanju in ustanavljanju akademij na ožjih področjih v Sloveniji in z njimi konstruktivno sodelovala. Na ta način bi SAZU lahko smiselno razširila svojo dejavnost in pridobila na posebej pomembnih področjih široko strokovno podporo za oblikovanje stališč, ki bi jih nato lahko z bolj široko podporo zastopala kot najvišja nacionalna znanstvena in umetnostna ustanova. S tem bi utrdila v zakonu o SAZU zapisano vlogo, njen prispevek k družbenemu razvoju, vpliv in ugled pa bi se povečali.

2. Članstvo v SAZU je omejeno in se večinoma podeli starejšim znanstvenikom in umetnikom

kot priznanje za znanstvene in umetniške dosežke. Vsako področje znanosti in umetnosti je v SAZU zastopano le z majhnim številom članov. Izven SAZU deluje precej zelo kvalitetnih strokovnjakov in umetnikov, ki bi lahko bili združeni v posebnih akademijskih telesih ustanovljenih na pomembnih področjih ter bi organizirani in tesno povezani s SAZU lahko učinkovito pomagali SAZU pri izvajanju pomembnih nalog. Obenem bi nova akademijska telesa lahko tudi samostojno reševala probleme, ki so specifični za posamezna področja, SAZU pa bi jih pri tem podpirala.

3. Za sodelovanje SAZU pri ustanavljanju novih akademijskih teles na pomembnih ožjih

področjih ni potrebno spreminjati obstoječega Zakona o SAZU. Osnova za to je lahko 5. člen Zakona o SAZU, ki se nanaša na izvrševanje nalog in uresničevanje ciljev na osnovi ustanavljanja stalnih in občasnih teles ter sodelovanja z drugimi ustanovami.

4. Število novih akademijskih teles naj ne bi bilo veliko. Kriteriji za sprejem članstva morajo

biti na ravni, primerljivi z ravnijo za sprejem v SAZU, vendar posebej prilagojeni posameznim področjem.

5. Pri delovanju naj bi bilo vsako novo ustanovljeno akademijsko telo avtonomno pri obravnavi

problemov, specifičnih za njegovo področje, vendar usklajeno z delovanjem SAZU. Tudi pri izbiri članov bi bilo telo avtonomno, na predlog akademijskega telesa pa bi lahko bili najboljši med njimi od SAZU izvoljeni v naziv svetnika. Svetniki bi zato praviloma predstavljali preverjeno kadrovsko bazo kandidatov za nove člane SAZU.

79

6. Aktivnost SAZU pri ustanavljanju novih akademijskih teles naj bi vključevala: • sodelovanje pri pobudah za nastajanje novih teles, • sodelovanje pri pripravi statutov in ustanavljanju teles, • pomoč pri uskladitvi delovanja s SAZU in razvoju novih teles, • predlaganje morebitnih zakonskih aktov potrebnih za delovanje teles.

Pri ustanavljanju novih akademijskih teles je treba upoštevati področno usmerjenost. Predlagatelji nastanka novega akademijskega telesa se morajo že pri opredelitvi osnovnih zamisli tesno povezati s SAZU in skupaj s SAZU pripraviti predlog ustanovitve. Pri pripravi predloga je treba najprej doseči pripravljenost za sodelovanje tistih razredov v SAZU, katerih delovanje je povezano z ožjim področjem, na katerem bo delovalo novo akademijsko telo. V utemeljitvi predloga ustanovitve je nato treba opredeliti način delovanja novega telesa, prikazati komplementarnost področja delovanja telesa s SAZU ter nakazati prednosti, ki jih pomeni ustanovitev novega akademijskega telesa za razvoj in napredek naše družbe.

7. Državni proračun naj bi zagotovil SAZU sredstva za administrativno delovanje novih

akademijskih teles. Glavno finančno podporo pa naj bi nova telesa pridobila neposredno iz kvalitetnega strokovnega delovanja na izbranem področju.

SKLEP

Sedanja energična pobuda za uzakonitev Inženirske akademije Slovenije nakazuje potrebo, da se SAZU do te pobude konstruktivno opredeli. Menimo, da ne smemo zamuditi tega ugodnega trenutka, ker lahko s primernim ustanavljanjem akademijskih teles poskrbimo, da se vodilni strokovnjaki in umetniki v Sloveniji ustrezno povežejo in aktivno sodelujejo s SAZU. Ob upoštevanju izhodišč, navedenih v točkah od 1 do 7, bi imela SAZU pri tem iniciatorsko, vodilno in konstruktivno vlogo, hkrati pa bi ustvarila široko osnovo za okrepitev in poživitev svojega delovanja. Predlagani pristop bi omogočil razširitev kroga vodilnih strokovnjakov in umetnikov, ki bi sodelovali s SAZU pri organiziranemu oblikovanju kompetentnih stališč v zvezi z razvojem Slovenije in pri zavzemanju zanje. Zato predlagamo, da predsedstvo SAZU na osnovi zakona o SAZU, statuta, navedenih izhodišč, potreb ter možnosti čimprej podrobno opredeli strategijo razvoja akademijskih teles in pri njem konstruktivno sodeluje.

Seznam Inženirskih akademij, ki so vključene v International Council of Academies of Engineering and Technological Sciences (CAETS): ATSE, Avstralija NAEK, Koreja CAE, Kanada MAE, Mehika CAE, Kitajska NFTW, Nizozemska HATZ, Hrvaška NTVA, Norveška EA CR, Češka Republika IAS, Slovenija FACTE, Finska SATW, Švica NATF, Francija RAEng, Velika Britanija MMA, Madžarska NAE, Združene države Amerike INAE, India EAJ, Japonska AIE, Španija

80

Mnenje uredništva Letopisa o pobudi za sodelovanje SAZU pri ustanavljanju akademijskih ustanov

Na pobudo III. razreda SAZU z dne 17.01.2002 je ad hoc delovna skupina v sestavi: P. Fajfar, H. Globevnik, I. Grabec, J. Peklenik, J. Vižintin, F. Vodopivec pripravila tekst pobude za sodelovanje SAZU pri razvoju akademijske mreže v Sloveniji. III. razred SAZU-ja je pobudo obravnaval na seji dne 12. december 2002, predsedstvo SAZU-ja pa na seji dne 23. januarja 2003. Oba organa SAZU sta na osnovi diskusije sprejela naslednja stališča;

1. Razred podpira konstruktivne predloge za okrepitev posameznih strok in znanosti v okviru SAZU.

2. Če se izkaže potreba, lahko posamezni razredi v skladu s 4. členom Statuta SAZU ustanovijo svete, ki so delovna telesa za reševanje specifičnih nalog.

3. Razred predlaga, da se bolj kot do sedaj izkoristi možnosti izvolitve v naziv Znanstveni svetnik SAZU.

4. Razred meni, da se alineje 1 do 3 lahko udejanijo v okrivu obstoječega Zakona o SAZU in obstoječega Statuta SAZU in ne vidi potrebe po dodatni zakonodaji, dokler nove aktivnosti ne presežejo okvirov obstoječih dokumentov.

Glede na to, da IAS že deluje v okviru društva SATENA je uredniški odbor LETOPIS-a smatral za potrebno, da pripravi svoje mnenje o pobudi in stališčih SAZU-ja. Inženirstvo, ki je temelj napredka tehnologije in industrijske proizvodnje, v zakonu o SAZU ni omenjeno. Mogoče je to razlaga, zakaj se glas SAZU ni slišal, ko se je v bližnji preteklosti zgodila vrsta stvari, zaradi katerih se je močno poslabšal pomen inženirskega dela in ugled inženirjev kot družbene skupine. Tehnična kultura, katere nosilci so inženirji, je v vseh razvitih državah zelo pomemben del splošne kulture. Zato je uredniški odbor menil za potrebno, da se navede nekatera dogajanja, ki so se zgodila do sedaj v škodo inženirstva. Navajmo;

- Slovenija je industrijska država in samo učinkovita industrija lahko zagotovi, da bo ohranila nacionalno in kulturno identiteto. V letu 2003 je industrijska proizvodnja dosegla samo 86% tiste iz leta 1987. To se ni zgodilo samo zaradi objektivnosti razmer, ampak predvsem zato, ker vrh politike ni vedel, opozoril posameznikov iz inženirskih vrst pa ni poslušal, koliko inženirske ustvarjalnosti in dela je potrebno za nastanek tehnološke podlage moderne industrijske proizvodnje, kaj šele podjetja s svetovno znano blagovno znamko. SAZU po mnenju uredniškega odbora ni dovolj jasno opozorila, čeprav bi to pričakovali glede na tretji člen Zakona, da je zelo škodljivo ugašanje velikih podjetij, npr. ISKRE, Metalne, Tama, Litostroja itd., ki so bili edini pravi nosilci tehnološkega razvoja.

- Izkušnje iz bolj razvitih držav kažejo, da je podlaga za razvoj tehnologije in rast industrijske

proizvodnje lahko samo ustvarjalno raziskovanje in razvoj (RR) v podjetjih. Poleg mehkih kazalcev konkurenčnosti, npr. socialna kohezija in motiviranost, je učinkovito industrijsko RR temeljno gonilo za rast konkurenčnosti države, in je merilo ugleda države v mednarodni skupnosti. Industrijskega RR je v Sloveniji tako malo, da postaja že vprašljivo, kako dolgo bo mogoče spremljati tehnološki razvoj, ki ga narekujejo sedanji trgi za slovenske industrijske izdelke.

- V letu 1995 je Državni zbor sprejel Nacionalni raziskovalni program (NRP), ki je za javno

financirano RR uvajal cilje, ki so bili praktično enaki tistim v državah EU in je napovedoval hitrejši tehnološki razvoj. Taki cilji so bili zapisani tudi v vsakoletnem Memorandumu proračuna. Kljub temu se je delež tehniških ved v javnih sredstvih za RR zmanjšal za 38% in

81

je danes dvakrat nižji, kot v katerikoli primerljivi EU državi. Vpeljano je bilo ocenjevanje, ki je spodbujalo RR s cilji, ki so bili drugačni kot v državah EU in v škodo tehniškim vedam, zato tudi v škodo inženirskemu raziskovanju in delu.

- Programsko financiranje javnega RR, za katerega se namenja zelo velik delež javnih sredstev

za RR, se je vpeljalo brez kriterijev za racionalno presojo, zakaj in koliko je takega financiranja potrebno v vsaki vedi in stroki. S pravočasnim opozorilom bi SAZU lahko sprožila argumentirano javno razpravo, katere sklepi bi bili podlaga za sprejemljiv in racionalen konsenz in bi se več sredstev ohranilo za financiranje kakovostnih RR projektov.

- Slovenija je premajhno tržišče za poslovno uspešnost podjetij na odprtem trgu in le velik

izvoz omogoča podjetjem resnično poslovno učinkovitost in financiranje RR, ki je potrebno za ohranjaje konkurenčnosti. Blagovni izvoz predelovalne industrije zagotavlja okoli 80% slovenskega izvoza. Statistični podatki iz zadnjih let kažejo, da izvoz iz Slovenije ne raste po posebno vzpodbudni dinamiki. To je v precejšnji meri posledica nerealnih razvojnih strategij, ki so jih pripravljale delovne skupine, v katerih je bil eden, ali pa nobenega inženirja. Pričakovano je bilo, da bo SAZU skladno z alineo zakona, ki pravi, da SAZU ''sodeluje pri obravnavi splošnih družbenih in gospodarskih vprašanj'', opozorila politiko, da je potrebno v delovne skupine vključiti tudi zadostno število inženirjev, ki imajo znanje in izkušnje potrebne za racionalno načrtovanje izpričano s poslovnimi uspehi.

- V slovenski industrijski proizvodnji in v izvozu, prevladujejo zrele tehnologije, delež visokih tehnologij v izvozu je okoli 5%. Zrele tehnologije se morajo stalno inovirati, da bi ohranile izvozno konkurenčnost. Praktično nemogoče je, da bi jih zaradi omejenih kadrovskih in materialnih možnosti npr. v desetih letih v pomembnem obsegu nadomestile nove tehnologije. To se tudi sicer ni zgodilo še v nobeni razviti državi. Majhen delež javnih sredstev za podporo RR na področju ved in strok, ki spadajo v zrele tehnologije, ne vzpodbuja sodelovanja med industrijo in akademskimi ustanovami, kriteriji ocenjevanja kakovosti RR dela pa raziskovalce vzpodbujajo, da se ukvarjajo predvsem z raziskovanjem, ki posameznikom in skupinam zagotavlja znanstveno odličnost. Rezultat je, da je Slovenija precej visoko na lestvici, ki prikazuje uvrstitev držav po vlaganju v RR, številu raziskovalcev in številu objav na milijon državljanov (je pred Irsko, Francijo, Japonsko in Italijo) vendar pa zelo nizko, za vsemi temi državami, na lestvici patentov in učinka raziskovanja na tehnološki razvoj.

So še drugi argumenti, ki dokazujejo, da SAZU ni v javnosti dovolj uveljavila vpliva na odločitve, ki so bile zelo pomembne za tehnične vede in inženirstvo. Posamezni člani SAZU so brez dvoma opozarjali na škodljivost dogajanja, zato pasivnost SAZU lahko razlagamo le s težavnim usklajevanjem zelo različnih interesov, ki omogoča uskladitev na področju temeljnega raziskovanja in pri katerem kritično inženirstvo nima prave moči. Zato pričakujemo, da bo SAZU podprla stališče do razširjanja akademijske mreže v Sloveniji po vzgledu vseh EU držav in dokazala, da je podobno odprta za spremembe, kot so odprte znanstvene ustanove njenega ranga v sedanjih in v bodočih članicah EU in v ZDA, ki se zavedajo odgovornosti, ki izhaja iz njihovega javnega statusa in podpore za delo.

82

Skupni Svet za energetiko pri SAZU

Maks Babuder, Elektroinštitut Milan Vidmar, Ljubljana Janez Bedenk, Petrol, Ljubljana Ferdo Gubina, Fakulteta za elektrotehniko, Ljubljana Borut Mavko, Inštitut Jožef Štefan, Ljubljana Milan Medved, Holding Slovenske elektrarne, Ljubljana Janez Možina, Geoplin, Ljubljana Janez Peklenik, Član SAZU, predsednik sveta Alojz Poredoš, Fakulteta za strojništvo, Ljubljana Vasilij Prešern, SŽ Acroni, Jesenice Miha Tomšič, Inštitut Jožef Štefan, Ljubljana Matija Tuma, Fakulteta za strojništvo, Ljubljana Jože Vižintin, Fakulteta za strojništvo, Ljubljana Djorde Žebeljan, ELES, Ljubljana

Odbor za koordinacijo dela med IAS in SAZU

Josip Globevnik, član IAS in SAZU Igor Grabec, član IAS in SAZU Janez Peklenik, član IAS in SAZU – koordinator Stanko Strmčnik, član IAS Jože Vižintin, član IAS Boris Žemva, član IAS

84

85

Ustanovna pravila CAETS

86

87

88

89

90

91

92

Udeležba člana IAS na redni skupščini CAETS v Pragi leta 2001

93

Vabilo na zasedanje mednarodnega združenja »The Millennium Technology Prize«,

Helsinki, Finska 13. – 16.06.2004

94

95

Poročilo o udeležbi na zasedanju mednarodnega združenja »The Millennium Technology Prize«

Jože Vižintin

Dr.Tech.h.c.Jaakko Ihamuotila, Chairman of the Finnish Technology Award Foundation, je v imenu ga. Tarje Halonen, predsednice Republike Finske, organiziral konferenco z naslovom »The Millennium Technology Preize«, od 13. do 16. junija 2004 v glavnem mestu Finske, Helsinkih.

Na konferenci so bile obravnavane naslednje teme:

• Health Care and Life Science, • Communication and Information, • New Materials and Processes in • Energy and the Environment.

Vsako od tem je najprej predstavil, v obliki preglednega predavanja, posebej za to priliko izbrani predavatelj. Preglednemu predavanju so sledila tri vabljena predavanja, ki so jih predstavili interdisciplinarno izbrani strokovnjaki. Zaključku predavanj je sledila okrogla miza, za vsako področje posebej. V diskusiji, na okrogli mizi, so lahko sodelovali vsi udeleženci konference. Konferenci je prisostvovalo skupno preko 250 udeležencev iz 16 držav Evrope, Amerike, Japonske in Azije.

Predavanja in diskusija so bila naravnana na tehnologije, ki bodo ali delno že vplivajo na vsakodnevne spremembe našega življenja na področju industrijskega razvoja, produkcije, konkurence, zdravja, okolja, kulture in komunikacije. Predavanja in predavatelji so bili resnično skrbno izbrani, kar se je odražalo predvsem v njihovih predstavitvah bodočega razvoja različnih tehnoloških področij, okolja in življenja nasploh.

V torek 15. junija dopoldan si je ena skupina udeležencev ogledala Finnish Science Centre Vantaa, druga skupina pa NOKIA Research Centre. Jaz sem obiskal raziskovalni center NOKIJA. Raziskovalni Center zaposljuje 19.900 raziskovalcev od katerih jih je 52% finske narodnosti ostali pa so iz različnih držav sveta. V razvoj vlaga Nokia od 13 do 16% prihodka. Raziskovalne skupine se tvorijo za vsak projekt posebej in se razpustijo, ko je projekt zaključen. Bazičnih raziskav Nokija ne podpira. Vse raziskave so razvojno usmerjene.

V torek popoldan smo, udeleženci konference in povabljeni gostje, prisostvovali svečanosti ob podelitvi prve nagrade na področju tehnologije; »The Award Ceremony of the Millennium Technology Prize« v Finladia Hall-u. Prvemu nagrajencu g. Sir Tim Berners-Lee je nagrado izročila presednica Republike Finske. Podelitev je bila nadvse svečana. Svečanost ob podelitvi se je zakjučila z gala večerjo v čast nagrajencu in njegovi družini v Dipoli Congress Centru. Protokol sprejema in sama večerja sta bila resnično slavnostna. V sredo je imel nagrajenec več kot tri-urno predavanje za vse udeležence konference. Dodatek udeleženca; Vsa pohvala velja Republiki Finski in njenemu vodstvu, da je povzdignila področje tehnologije na tako visoko raven nagrade. Vsi, ki delamo na tem področju smo lahko resnično počaščeni in ponosni, da se bodo tovrstne nagrade podeljevale vsaki dve leti. Mislim, da lahko nagrado, na področju tehnologije, smelo primerjamo z Nobelovo nagrado na področju naravoslovja. Konference sem se udeležil na povabilo Finske Inženirske Akademije!

96

Prva podelitev »Millennium Technology Prize«

President of Finland presents first-ever Millennium Technology Prize to Tim Berners-Lee 15th June 2004

The first-ever Millennium Technology Prize was today awarded to Tim Berners-Lee for the invention of the WWW service on the internet. The prize of one million euros and the prize trophy, “The Peak”, were presented by the President of The Republic of Finland, Ms. Tarja Halonen, in Finlandia Hall.

”We must remember that the web is a long way from revealing it’s full potential. The extension from human-readable to include also machine-readable information is just one direction of development,” Tim Berners-Lee said in his acceptance speech. Berners-Lee, an Englishman and a graduate of the University of Oxford, is currently working on further development of the web at the Massachusetts In-stitute of Technology (MIT). He created the WWW, which was first released in 1991, at CERN in Swit-zerland.

Professor Pekka Tarjanne: Award Selection Committee unanimous Chairman of the international Award Selection Committee, Professor Pekka Tarjanne, said that the unanimous decision was reached somewhat faster than had been expected, as the WWW satisfied all the award criteria. “The prize is a biannual award for an outstanding innovation that directly promotes people's quality of life, is based on humane values and encourages sustainable economic development globally. This is just like a definition of the World Wide Web!” Doctor Jaakko Ihamuotila: Education in technology must be expanded Chairman of the Board of the Finnish Technology Award Foundation, Dr. Tech. h.c. Jaakko Ihamuotila brought up technology education in Finland. Ihamuotila proposed that technology should be an independent subject throughout basic education. “Technology should be a subject in its own right to allow every citizen the opportunity to take a stand on different technologies and to encourage talented young people to enrol in technical education”, Ihamuotila suggested. “A broader understanding of technology is not an unreasonable suggestion considering the opportunities that new technologies hold and the global challenges which are common to all of humankind, challenges that only technology can help to resolve in an economic way.” A prize for human-centred technology The Millennium Technology Award is granted biannually for outstanding innovations in one of the following fields: Energy and the Environment, Information and Communication, New Materials and Processes or Health Care and Life Sciences. The prize is awarded by The Finnish Technology Award Foundation, an independent fund established in 2002 with funding from both the public and private sectors. Nominations for the 2006 prize will open in January 2005. Further information: Chairman of the Board of the Finnish Technology Foundation, Jaakko Ihamuotila +358 50 577 3262 Chairman of the Award Selection Committee, Pekka Tarjanne +358 400 101 222 Representative of the foundation, Ossi Kokkonen +358 50 644 16 Communications Officer of the foundation, Tytti Nahi, +358 41 577 6845, tytti.nahi@technologyawards.org Photographs and further information: www.technologyawards.org

99

Nagovor predsednika IAS ob podelitvi diplome g. Josephu F. Sutterju za častnega člana IAS

Spoštovani slavljenec g. Joseph F.Sutter, Spoštovani člani IAS in SAZU Spoštovani člani vodstva SSK in Podjetja Adria G. predsednik države, Gospe in gospodje V veliko čast mi je in zelo sem ponosen, da me je Inženirska akademija Slovenije pooblastila, da g. Joseph-u F. Sutterju izročim diplomo častnega člana. Skupščina IAS je g. J.F. Sutterja soglasno izvolila za častnega člana dne 21. januarja t.l. na pobudo prof. dr. J. Možine in na predlog komisije iz treh članov SAZU: predsednika J. Peklenika in članov I. Grabec in I. Bratko, ki so vsi trije tudi člani IAS. V imenu IAS, ki sem ji predsedoval v minulem mandatu, se zahvaljujem vodstvu SSK in vodstvu podjetja Adrija, ki sta omogočila današnjo slovesnost, IAS sama tega ne bi zmogla zaradi nerazumljivega odnosa SAZU in DZ do ureditve njenega statusa.

J.F. Sutter spada med velike potomce slovenskih staršev, ki so se z inventivnostjo in ustvarjalnostjo lahko uveljavili samo v tujem okolju, kjer se inženirska ustvarjalnost ceni mnogo bolj kot v Sloveniji in so zato dani pogoji za uresničenje velikih idej. J.F. Sutterja lahko uvrstimo ob bok imen kot so Vega, Stefan in Puch, konstruktor in proizvajalec po njem imenovanega in po vsem svetu poznanega motornega kolesa.

Oče se je iz Dobrove pri Ljubljani izselili v ZDA že pred prvo svetovno vojno in J.F. Sutter se je rodil v ZDA in tam izšolal za inženirja aeronavtike. Zaposlil se je v podjetju Boeing, svetovno znanemu proizvajalcu velikih letal, pri njem ostal vso delovno dobo, zaradi uspešnosti pri delu pa napredoval do položaja podpredsednika družbe, kar je še danes.

J.F. Sutter je po uspehu daleč prekosil Slovence, ki so se uveljavili v letalstvu, npr. E. Rusjana, enega od samorastniških pionirjev svetovnega letalstva iz začetka 20. stol., ki ustvarjalnosti zaradi nerazumevanja okolja ni mogel razviti preko tega, kar je lahko sam izdelal in preizkusil. Tudi danes imamo samorastnika, ki je konstruiral in proizvaja ena od najboljših ultralahkih letal na svetu. Tudi J.F. Sutter spada med take pionirje, vendar je njemu okolje omogočilo, da je zamisel s sodelavci razvil v proizvod, ki je pomenil revolucionarni preskok v razvoju konstrukcije komercialnih transportnih letal, s tem pa tudi specifičnih tehnologij, ki so vedno potrebne za uresničenja tako velikega in kompleksnega projekta. To letalo je tudi skrajšalo razdalje med ljudmi iz različnih kontinentov in letalsko potovanje približalo tudi preprostim ljudem. Zato bodo ustvarjalci in letalo ostali zapisano v zgodovini kot eden od vrhunskih dosežkov inženirske iznajdljivosti, ustvarjalnosti in poguma 20. stoletja.

Pomen dela J.F. Sutterja lahko najbolje razumemo, če naštejemo nekatere od zelo številnih nagrad in priznanj, ki so mu bila podeljena. Leta 1965 je bil prvič nagrajen za prispevek k konstrukciji letala Boeing 727. Sledi cela vrsta odmevnih priznanj in nagrad, od katerih bom navedel le nekatere: npr. leta 1971 nagrada American Institute of Aeronautics and Astronautics, leta 1980 Elmer Sperry nagrada za prispevek pri konstrukciji in izgradnji letala Boeing 747, leta 1984 je bil izvoljen za člana National Academy of Engineering, kar je največje priznanje, ki se lahko v ZDA podeli inženirju, leta 1985 mu je predsednik ZDA R. Reagana v Beli hiši podelil National Medal of Technology zaradi zaslug pri razvoju treh generacij letal. J.F. Sutter je tudi član številnih znanstvenih družb v ZDA, Angliji in Franciji, univerza v Washingtonu, School of Engineering pa mu je podelila naziv častni profesor.

Inženirska akademija Slovenije je ponosna, da je J.F. Sutter njen častni član. Upamo, da bo izvolitev za častnega člana IAS samo prvo priznanje za velike inženirske dosežke, zato ker je odpiral pot slovenskim študentom v podjetje BOEING in zato, ker ga nikdar, tudi v velikem svetu, ni bilo sram priznati, da je sin slovenskega očeta in se zato tudi rad vrača v domovino svojega očeta.

100

Nekaj utrinkov iz podelitve

Podelitev diplome častnemu članu IAS g. Josephu F. Sutterju

Zahvala novega častnega člana IAS

101

Nagovor predsednika države dr. Janeza Drnovška in čestitke g. Josephu F. Sutterju

102

Državne nagrade članov IAS in SATENE (1995 – 2004)

Nagrada Leto podelitve

Ime in Priimek nagrajenca Ime institucije na kateri je zaposlen nagrajenec

AMB 2001 Igor EMRI Center za eksperimentalno mehaniko-Fakulteta za strojništvo

IZ 2 X Marko JAGODIČ Iskratel d.o.o. IZ 12 X Miha JAPELJ KRKA IZ 1 X Anton JEGLIČ Fakulteta za elektrotehniko:

AMB 2003 Marija KOSEC Institut Jožef Stefan AMB 2004 Aleš LEONARDIS Fakulčteta za računalništvo in informatiko ZN 2003 Drago MATKO Fakulteta za elektrotehniko in računalništvo

AMB 1996 Janez LEVEC FNT – oddelek za kemijo in kem. tehnologijo ZP 1998 Željko KNEZ Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo ZN 2002 Dragan MARUŠIČ Pedagoška fakulteta ZN 2002 Dragan MIHAJLOVIČ Institut Jožef Stefan ZP 1998 Janez MOŽINA Fakulteta za strojništvo

Nagrada RS 1996 Janez PEKLENIK Fakulteta za strojništvo IZ 3 X Janez PIRŠ Institut Jožef Stefan

AMB, Nagrada RS

1995 1997

Dušan REPOVŠ Pedagoška fakulteta

ZN 2001 Leopold ŠKERGET Fakulteta za strojništvo IZ 3 X Jurij TASIČ Fakulteta za elektrotehniko

ZP, ZN

1998 2002

Jože VIŽINTIN Fakulteta za strojništvo

ZN 2003 Franc VODOPIVEC Institut za kovinske materiale in tehnologije AMB 1997 Danilo ZAVRTANIK Inštitut Jožef Štefan AMB 2001 Boris ŽEMVA Institut Jožef Stefan ZP 1999 Iztok ŽUN Fakulteta za strojništvo

Legenda: SBK = Nagrada Sklada Borisa Kidriča KN = Kidričeva nagrada AMB = Ambasador RS v znanosti Nagrada RS = Nagrada RS za znanstveno-raziskovalno delo ZP = Zoisovo priznanje ZN = Zoisova nagrada IZ = Nagrada za izum Sklad Borisa Kidriča je podeljeval nagrade od 1957 – 1991 Nagrade RS za znanstveno raziskovalno delo so se podeljevale od 1992 – 1997 Zoisove nagrade se podeljujejo od 1998 Priznanja Ambasador RS v znanosti se podeljuje od 1991

103

Finančno poslovanje IAS/SATENA 2002 in 2003

Prenos stanja iz leta 2002 727,999.96Prihodek Odhodek Prihodek Odhodek

SPONZORSTVO Geoplin Ljubljana 300,000Hidria Spodnja Idrija 70,000Telekom Ljubljana 300,000Acroni Jesenice 100,000Lek Ljubljana 50,000

ČLANARINA 1,040,000 1,350,000OBRESTI 14,969BANČNI STROŠKI 11,971CAETS članarina za leto 2001-MŠZŠ 464,834CAETS članarina za leto 2002-društvo 649,902NAJEMNINA zmanjšana na 170.000/mes Uporaba prostora na UL 2,040,000OPREMA PROSTORA - nabavljena 283,761OPREMA PROSTORA - podarjenaFakulteta za elektrotehniko mizeFakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo računalnikIskratel 2 telefona

1,190,000 464,834 2,034,969 2,985,634Stanje za prenos v leto 2004 117,335.11

20032002