OCENJEVANJE DELAZMOŽNOSTI PRI ODVISNOSTI OD … · odvisnosti od alkohola in/ali drog ne ugotovimo...

prim. prof. dr. Marjan Bilban, dr. med.,

spec. med. dela, prometa in športa; ZVD Zavod za varstvo pri delu UL MF Katedra za javno zdravje

OCENJEVANJE DELAZMOŽNOSTI

PRI ODVISNOSTI OD ALKOHOLA IN DROG

4. KONFERENCA IRSD

Ljubljana, 12. April 2006

Ena od opredelitev pravi: človek je bitje, ki je zmožno delati.

Učinek je tudi obraten: delo človeka oblikuje in

izpopolnjuje..

Delo je tudi človeška nuja za

preživetje.

Kdor je zdrav in delazmožen, je

pred neizogibno izbiro: ali dela

ali pa živi na račun drugih, ki

delajo.

Z delom si človek razvija svoje sposobnosti, krepi moč, spretnost,

odpornost proti boleznim, zbira znanje in izkušnje, bistri

inteligentnost, uri vztrajnost, pridobiva delovne navade in

osebnostno zori.

Delo prispeva k telesnemu zdravju, še zlasti pa k

duševnemu ravnovesju.Delovni dosežki človeka

osrečujejo, oblikujejo njegovo samozavest in samospoštovanje. Ob uspehih, in morda še bolj ob neuspehih, življenje človeka uči

in oblikuje.

Delo je opredeljeno kot poklicno delo, s katerim

delavec pridobiva (ustvarja) sredstva za življenje, ne glede

na to, ali je delo telesno ali umsko, enostavno ali zahtevno (seveda pa si ta sredstva lahko pridobiva tudi z nepoklicnim

delom).

Po definiciji je zmožnost za delo takšno psihofizično stanje človeka, ki mu omogoča, da se uspešno poklicno udejstvuje, s

polnim ali delnim delovnim učinkom, brez škode za njegovo

zdravje, od prvega delovnega mesta do upokojitve.

Vsaka bolezen, tako telesna kot duševna, pa ima bolj ali manj

pomemben vpliv na delazmožnost. Morda je ta »bolezenska«sestavina delazmožnosti za

ocenjevalca te sposobnosti še najmanj problematična.

Problem se zelo zaplete, ko naletimo na množico

»nebolezenskih« dejavnikov, ki v vsakem primeru zelo vplivajo na bolnikovo delovno naravnanost oziroma na njegovo motivacijo

za delo.

Občutljive odnose med človekom, njegovo boleznijo in

njegovo delovno sposobnostjo ter obete za uspešno delovno

rehabilitacijo in za druge oblike resocializacije ilustrirajo tri vrste specifičnih ovir za rehabilitacijo.

Predbolezenske ovire so tisti dejavniki pri bolniku samem in v njegovem okolju, ki delujejo že

davno pred prvimi opaznimi znaki bolezni in ki že takrat

vplivajo na socialno in delovno prilagojenost.

Sem štejemo splošne družbene razmere, v katerih živi bodoči

bolnik, njegovo socialno in delovno prilagodljivost,

inteligentnost, šolsko in poklicno izobrazbo ter morebitno telesno

prizadetost.

Posebno pomemben dejavnik pa

je njegova predbolezenska

osebnostna struktura.

Primarne ovire za rehabilitacijo

so tisti dejavniki, ki so v

neposredni zvezi z boleznijo

samo.

Sekundarne ovire, ki preprečujejo uspešno rehabilitacijo, so posredne

posledice duševne ali telesne bolezni. Sem spadajo hospitalizem in

maladaptivne reakcije na bolezen ter bolnikova nemoč pri obvladovanju

psiholoških, socialnih in drugih problemov, s katerimi se sooča med

okrevanjem že v bolnišnici, pozneje pa še bolj v svojem okolju.

Področje dela je eno od tistih, v

katerem škodljiva raba

alkohola ali celo odvisnost od

alkohola ter uživanje

prepovedanih drog ali celo

odvisnost od drog napravi

največ materialne škode.

Takšni delavci so vir slabe

kvalitete izdelkov, nizke

storilnosti, nesreč z materialno

škodo, poškodb pri delu,

nesporazumov in prepirov ter še

vrsto drugih motenj.

Prevalenco odvisnosti od

alkohola težko natančno merimo,

ker nimamo standardiziranih

diagnostičnih kriterijev.

(ocena:11 % odvisnih – 21% moških in 8 % žensk)

Kolikšen je delež uživalcev

drog oziroma uživalcev trde

droge v našem prostoru, je še

bolj nedorečeno vprašanje.(ocena: okrog 10 000)

Večina teh je mladih oziroma skoraj vsi so v obdobju, za

katerega pravimo, da so pridobitno zmožni oziroma na višku svojih moči – torej gre za potencialno

delovno populacijo.Koliko od njih pa jih res dela?

(ocena: tretjina redno zaposlenih, tretjina občasno, tretjina nezaposlenih)

Koliko od njih je v rednem delovnem razmerju?

Ali so to le tisti, ki opravljajo dela, kjer jih občasna ali redna uporaba

drog ne moti oziroma ovira, ali pa so to tudi dela, ki so po splošnem in

strokovnem prepričanju nezdružljiva z vplivom prepovedanih drog.

Delodajalci običajno ne vedo, kaj storiti z opitim delavcem ali

delavcem pod vplivom drog in še manj, kaj z odvisnikom od

alkohola ali drog.Pogosto si zatiskajo oči pred to

problematiko ter zaposlujejo tudi take delavce, ki imajo zaradi

uživanja alkohola ali psihoaktivnihsnovi že resne posledice.

Ko pa so postavljeni pred dejstvo, delavca odpustijo ali pa iščejo

pomoč v medicini dela.Na zdravljenje običajno ne

pomislijo, ker ga preslabo poznajo oziroma ker menijo, da ni dovolj

uspešno ali pa, da ga njihov delavec ne potrebuje.

Delavca pošljejo na preventivni zdravstveni pregled in nato

pričakujejo odrešitev »od medicine dela«.

Če se na pregledu ugotovi, da je potrebno zdravljenje, dobita delavec in

njegov izbrani zdravnik ustrezno sporočilo oziroma napotilo.

Če zaradi bolezni za delo ni

zmožen, bi se res moral zdraviti,

kajti sicer izgubi pravico do

bonitet zdravstvenega

zavarovanja (bolniški stalež).

Ker ne dobi pozitivnega zdravniškega spričevala in torej ne more delati, bi

moral izgubiti delo. Če pa poleg diagnoze simptoma

odvisnosti od alkohola in/ali drog ne ugotovimo nobene od takih posledic,

zaradi katerih ne bi bil zmožen za delo, dobi izvid, da je za delo (pri katerem ni

ogrožena njegova ali varnost sodelavcev) zmožen.

Če v delovni organizaciji želijo delavcu – odvisniku od alkohola in/ali drog

dobro, mu morajo ob hujši kršitvi izreči disciplinski ukrep prenehanja delovnega

razmerja.V sklepu napišejo naj se zaradi

zasvojenosti z alkoholom in/ali drogami posvetuje z zdravnikom oziroma naj se

gre zdravit. Če bo upošteval njihova navodila, mu

bodo brezpogojno kazen lahko spremenili v pogojno.

Tak delavec bo motiviran za zdravljenje, kajti le-to mu prinaša

rešitev.Dekompenzacija na delovnem

področju je najbolj običajen in zelo uporaben trenutek za začetek

zdravljenja.Vedeti moramo, da dokler ga

zaposlenost še skrbi, še obstaja možnost za rehabilitacijo.

Vinjena oseba ali oseba pod vplivom prepovedanih drog s svojim

nenadzorovanim ravnanjem povzroča motnje v delovnem procesu podjetja,

ker negativno vpliva na počutje zaposlenih, kakovost njihovega dela,

njihovo storilnost ter varnost in nenazadnje tudi na zdravje.

Iz tega izhaja, da ima problematika

širše razsežnosti, zato jo je nujno

potrebno celovito obravnavati in

poskrbeti za sistemsko rešitev.

Z vidika varnosti in obvladovanja tveganj prisotnosti alkohola in/ali

prepovedanih drog v podjetju predstavlja določeno prikrito

grožnjo, saj njihovo uživanje in s tem povezan pojav vinjenosti oz.

zadrogiranosti, pomeni novo tveganje v poslovnem procesu

podjetja.

Poleg tega je v podjetjih, kjer se pojavlja problematika vinjenosti oz. zadrogiranosti zaposlenih, zaznati

vzporedno problematiko: povečano odsotnost z dela, večje izrabe

bolniškega staleža, zamujanje na delo, slabšanje odnosov med zaposlenimi, slabšanje ugleda

podjetja,

nastanek raznih škodnih

primerov, večji odstotek nezgod

pri delu, pojavljajo pa se seveda

tudi problemi pri vodenju in

organiziranju delovnih procesov.

Zmanjševanje tveganj se začne že

pri sami vzgoji zaposlenih in

vzpostavljanju pravil obnašanja

na varovanem objektu, ki so

ponavadi zapisana v hišnem redu.

Vnos in uživanje alkohola in/ali prepovedanih drog morata biti strogo

prepovedana, vsaka zloraba pa najstrožje sankcionirana.

Vsaka izjema oz. odstopanja od hišnega reda lahko pomenijo zlorabo

zaupanja podjetja, kar dolgoročno prinaša negativne posledice.

Vsak zaposleni mora imeti nedvoumno informacijo o tem ali je uživanje alkoholnih pijač in/ali prepovedanih drog v njegovem

podjetju dovoljeno ali ne.Če seveda dobro preberemo vso zakonodajo, je odgovor jasen in

dileme več ne bi smelo biti.

Pitje ali uživanje prepovedanih drog v delovnem procesu je

absolutno prepovedano in tu ne more biti nikakršnih izjem kot npr. pitje v sobi vodstvenih delavcev se dovoljuje, pitje v obratu družbene

prehrane se dovoljuje itd.

Natančno mora biti tudi dogovorjeno, kakšen je postopek ugotavljanja

alkoholiziranosti na delovnem mestu.V nekaterih delovnih sredinah so že

sprejeli posebne pravilnike o odreditvi in izvajanju preizkusa alkoholiziranosti

v izdihanem zraku oziroma vpliva mamil ali psihoaktivnih sredstev.

Seveda je najprej potrebna ustrezna pravna ureditev, ustrezen pravilnik o delovnih razmerjih, ki določa, kaj

so hujše kršitve in da med njih uvršča tudi delo v vinjenem stanju

ali pod vplivom psihoaktivnihsnovi,

njihovo prinašanje ali pomoč pri

tem oziroma uživanje alkohola

oz. psihoaktivnih snovi med

delovnim časom in da se za tako

hujšo kršitev lahko izreče ukrep

prenehanja delovnega razmerja.

Posebno v zadnjih letih se vse več

uporabljajo tudi postopki za

testiranje na psihoaktivne

substance oz. mamila.

Ta postopek se najpogosteje

uporablja že pri sprejemu na delo.

Pri sprejemu na delo kandidat za

delo opravi razgovor v kadrovski

službi, kjer že izve za sklep podjetja

o testiranju na psihoaktivne

substance oz. mamila zaradi same

narave dela.

Če kandidat te pogoje sprejme, opravi na naslednji stopnji pregled

v ambulanti medicine dela.Pred samim pregledom izpolni

vprašalnik, ki vsebuje tudi vprašanja o uživanju psihoaktivnih

zdravil in mamil.

Nato v poteku samega pregleda pri zdravniku prebere in podpiše

izjavo, da je seznanjen z odvzemom telesnih tekočin v

namen omenjenega testiranja in da se z njim strinja.

Z rezultati samega testiranja podjetje ni seznanjeno, vendar v primeru

pozitivnega izvida delavcu ne izdamo pozitivnega zdravniškega spričevala.

V primeru pa, da se pacient s postopkom ne strinja in ne podpiše

izjave, je to praktično enako pozitivnemu izvidu in ne dobi

pozitivnega zdravniškega spričevala.

Kakšno je stanje v Sloveniji ?

V večini anketiranih podjetij je v internih pravilnikih o delovnih razmerjih opredeljeno uživanje

alkohola kot težja kršitev delovnih obveznosti. Pitje ni dovoljeno v

večini podjetij, v dokajšnjem odstotku pa le v upravi.

V več kot polovici anketiranih

imajo izdelane pravilnike o načinu

preizkušanja alkoholiziranosti, le v

nekaj manjšem deležu imajo

ustrezno opremo in so tak preizkus

že opravili.

Največkrat ga je opravljal varnostni

inženir ob prisotnosti delavčevega

nadrejenega delavca.

Vsi podatki o testiranju so v večini

podjetij zaupni.

Nadrejeni se zavedajo svoje odgovornosti v zvezi z alkoholom v

večini podjetij in le v majhnem deležu menijo, da so preslabo usposobljeni za prepoznavanje

znakov opitosti in/ali odvisnosti. Največkrat ne ukrepajo ustrezno,

ker ščitijo podrejene ali pa zato, ker ne vedo kako.

Več kot polovica jih meni, da bi se s temi vprašanji moral ukvarjati

tudi inšpektor za delo v času obiska delodajalca.

V velikem deležu so pripravljeni pomagati pri napotitvi na

zdravljenje, precej manj pa bi jih bilo za ustanovitev kluba

zdravljenih alkoholikov v njihovem delovnem okolju.

Glede drog je odgovorov bistveno manj, ker je to področje, ki ga

večina anketiranih še slabo ali sploh ne pozna.

Tudi pravno je to področje bistveno slabše urejeno.

V večini primerov kritično menijo, da tega področja strokovno ne obvladujejo in si želijo pomoči

strokovnjakov.

Zaradi slabega poznavanja (ali pa morda negativnih izkušenj) imajo

zelo velik odpor do zaposlitve delavcev, ki so se zdravili zaradi

odvisnosti (celo bolj, če je bil odvisen od alkohola, kot pa od

drog, če je v postopku zdravljenja in tudi, če je na metadonskem

programu) -

odpor do takih delavcev je skoraj enak kot do tistih, ki občasno

jemljejo ilegalne droge oz. pogosto uživajo alkohol.

Tudi kadilec naj bi imel manj možnosti za zaposlitev kot

nekadilec.

V manjših podjetjih je odnos do pitja slabše urejen kot v večjih, še posebno se veliko pije v upravi ob

raznih obiskih in praznovanjih.Preizkusov na alkoholiziranost

skoraj ne izvajajo in tudi nimajo za to ustreznih pravilnikov in naprav.

V podjetjih z nižjo izobrazbeno strukturo imajo v precej večjem deležu ustrezne pravilnike, ki prepovedujejo pitje v delovnem okolju, za razliko od podjetij z višjo izobrazbeno strukturo,

kjer je v precej večjem deležu pitje dovoljeno, pa tudi ustreznih pravilnikov

o načinu testiranj v teh podjetjih v veliko večjem deležu nimajo.

Tako lahko zaključimo, da v manjših podjetjih nimajo alkoholne politike (ali za to nimajo ustreznih služb, ali za to nimajo realnih potreb ali pa so odnosi tako »familiarni«, da tega ne morejo izvajati) in da so v podjetjih z nižjo

izobrazbeno strukturo vsa vprašanja v zvezi z alkoholom v delovnem okolju

precej bolj (strožje) urejena, kot v podjetjih,

kjer je izobrazbena struktura višja (ali zaradi narave dela delavcev z

nižjo izobrazbo, ki je običajno bolj nevarno, tudi večkrat terensko ali

pa zato, ker višje izobraženi menijo, da teh vprašanj v njihovem delovnem okolju ni, oziroma jih ni

potrebno reševati).

V celoti gledano je področje v zvezi z alkoholom v podjetju še dokaj dobro urejeno in anketiranci menijo, da ga

ustrezno poznajo in obvladujejo.Povsem drugačen pa je položaj v zvezi

z nedovoljenimi drogami oz. psihoaktivnimi zdravili.

Tega področja večina ne pozna in je tudi pri večini delodajalcev zakonsko

nedorečeno.

Večina jih meni, da jim tu znanja zelo primanjkuje in bi se bila

pripravljena izobraževati.Iz te nepoučenosti izhaja tudi strah pred zaposlovanjem oseb, ki so v

procesu zdravljenja oz. so že zazdravljene (preseneča pa odpor do oseb, zdravljenih zaradi odvisnosti

od alkohola).

Če je pitje alkoholnih pijač, zloraba in celo odvisnost od njih, zaradi dolgoletne

tradicije in relativne popustljivosti do teh oseb v naši družbi dokaj

sprejemljivo in večinoma pomilovanja vredno, pa odvisnost od drog

ocenjujemo bistveno strožje oziroma z osebami, za katere menimo, da so odvisne, ne želimo imeti ničesar.

Že odvisni od alkohola si bo vse do trenutka, ko je propadel oziroma, ko se

je vdal želji, da bi prenehal s pitjem, prizadeval obdržati delo, za osebo

odvisno od drog pa nekako velja, da delo in služba nista v skladu s

stereotipom zasvojenega uživalca. Nekdo, ki je zelo zasvojen in ki je

globoko v vlogi uživalca, tudi težko obdrži službo.

Delo je pri njem na drugem mestu, preveč ima opraviti z nakupom droge.

Tudi dostopnost do alkohola je bistveno lažja, legalizirana, alkohol je

praviloma tudi cenejši. Vendar tudi uživalci, ki delajo, niso

redki.

Kako je njim uspelo zadržati zaposlitev?Nekaterim delo uspeva, ker so

samostojni, ker na delovnem mestu ni večje kontrole oziroma je delo

nezahtevno.Lahko tudi, da si delodajalci nekatere

napake razlagajo drugače, ali pa so do njih tolerantni ali pa imajo zaradi tega določene koristi (delavca, ki se boji

odpusta, še bolj izkoriščajo).

Druga možnost je uspešno

prikrivanje: na delovnem mestu ni

pod zaznavnim vplivom drog,

»snifanje« namesto injiciranja,

prenašanje krize na delovnem

mestu, prikrivanje zunanjih znakov.

Ob tem mora biti uživalec vedno na preži in živeti dvojno življenje (izrazit razcep med javno in zasebno identiteto

in nadzor nad razmerjem in stičnimi točkami med obema).

Posledica te taktike je tudi omejevanje in kontroliranje uživanja ter tudi velika

motiviranost in zainteresiranost za ohranitev delovnega mesta.

Zaposlitev za zaposlene uživalce je predvsem osnova za preživetje,

občasnim uživalcem in zasvojenim pa pomeni tudi možnost nakupa droge.

Globoko zasvojenemu seveda plača ni dovolj, vendar jo vzdržujejo tudi zato,

ker jim zagotavlja neko osnovno socialno varnost (pa tudi zdravstveno

varstvo).

Drugim uživalcem delo ni vrednota, ne skrbi jih socialna varnost in pokojnina, redno delo se jim zdi preveč omejujoče, ali pa so službe, ki bi jih lahko dobili,

nezanimive in premalo plačane. Nekateri opravljajo tudi priložnostna dela, ki so lahko dobro plačana in se

podajo njihovemu življenjskemu slogu. Nekateri imajo za svojo zaposlitev celo

kriminalne dejavnosti.

Ocenjevanje delazmožnosti oseb odvisnih od alkohola je že dolgo časa

naše vsakdanje delo (tako zaradi tradicije kot tudi zaradi razsežnosti problematike).

Ocenjevanje delazmožnosti oseb, ki jemljejo ali so celo odvisne od

prepovedanih drog, pa je bistveno novejše in dokaj redko vprašanje.

Pri osebah odvisnih od alkohola, ki opravljajo dela, kjer s svojo

dejavnostjo ne ogrožajo življenja in zdravja sebe in sodelavcev, delazmožnosti ne omejujemo.Če pa gre za nevarnejša, bolj

izpostavljena in odgovorna dela, pa se običajno odločimo za omejitve.

Te omejitve običajno izhajajo iz posledic okvar oziroma zmanjšane funkcije (zmogljivosti) prizadetih organov ali organskim sistemov.Ob tem pa seveda vztrajamo, da

je opitost na delu (po črki zakona) stvar reda in discipline in ne stvar

medicine.

Ko je človek zaradi odvisnosti toliko propadel, da pri njem ne ugotavljamo

več delazmožnosti, predlagamo invalidsko upokojitev (to se običajno

zgodi v drugi polovici ali najpogosteje šele v zadnji četrtini delovnega

obdobja, za razliko od odvisnih od prepovedanih drog, kjer se to zgodi že

bistveno prej).

Opitost ali celo odvisnost od alkohola tradicionalno socialno sprejemamo in

celo varujemo (kar nedvomno izhaja iz mnenj delodajalcev, ki jih zahtevamo

ob napotitvi k alkohologu), pri odvisnih od drog pa je situacija

povsem drugačna – teh oseb se večina delodajalcev boji in ne želi imeti z

njimi ničesar.

Poleg ocenjevanja zmogljivosti posameznih organov ali organskih

sistemov in človeka v celoti, je potrebno upoštevati še premorbidnoosebnostno strukturo odvisne osebe, sodelovanje oziroma kritičen odnos

do zdravljenja,

uvid v bolezen (vzroke in posledice) in trenutne psihofizične sposobnosti, nagnjenost k uživanju še drugih

prepovedanih drog in/ali alkohola ter zdravil (predpisanih ali nepredpisanih), motivacijo za delo, izobrazbo, starost,

poklic in delovno mesto oziroma okolje (obremenitve, škodljivosti in tveganja),

pa tudi odnos delodajalca, njegovo

sodelovanje in morda celo pomoč

pri rehabilitaciji odvisne osebe itd.

Tako začasno (bolniški stalež) kot

trajno (invalidnost)

delanezmožnost vedno

ocenjujemo strogo individualno.

Tak način nam edini omogoča, da se izognemo na eni strani nepotrebnemu

kratenju pravic odvisne osebe in nižanju njegovega samospoštovanja, na drugi strani pa možnosti, da ne bo odvisna oseba s svojim delom ali celo

že s svojo prisotnostjo v delovnem okolju ogrožala sebe in druge.

Katera so tista delovna mesta, za

katera menimo, da za uživalce

prepovedanih drog ali celo za

zasvojene niso primerna?

To so vsa dela s povečanim tveganjem v vseh oblikah prometa

(tudi internega), dela v vojski, policiji, varovanju premoženja, na višini, dela z nevarnimi snovmi,

stroji, orodji ali napravami, dela, ki so povezana z veliko odgovornostjo,

nočno delo,

pa tudi dela, kjer obstajajo večje obremenitve delovnega okolja

(izrazito neustrezni mikroklimatskipogoji, visok hrup, izpostavljenost škodljivim emisijam) in dela, ki bi

jih opravljali povsem sami -izolirani od družbe.

Prav gotovo pa so tudi za te osebe

primerna različna manj zahtevna

dela, dela v skupini, po možnosti

pod nadzorom in v dnevni izmeni,

različna pisarniška – tudi

zahtevnejša dela, delo v naravi itd.

Pri ocenjevanju delazmožnosti moramo vedno tehtati med zmogljivostjo

posameznih organov in organskih sistemov oziroma človeka v celoti na eni strani in

zahtevami delovnega okolja.

Pri tem torej ni najpomembnejša diagnoza oziroma terapija (npr. oseba na

vzdrževalnem metadonskem programu).

Ocenjujemo človeka kot celoto

oziroma njegovo funkcioniranje

(testiranje v času pregleda in

aktualno funkcioniranje – mnenje

delodajalca, upravnega organa…).

Prav zaradi tega še enkrat poudarjam, da je vsaka ocena

individualna in da ne moremo biti izdelana enotna merila, kot bi to npr. želeli pravniki: do katerega

»centimetra« je nekdo nezmožen in od katerega je zmožen za neko

delo.

Pri ocenjevanju delazmožnosti je še kako pomembno tudi sodelovanje

terapevta, izbranega zdravnika, delodajalca in predvsem pacienta

samega. Prav gotovo se moramo zavedati, da ocenjevanje delazmožnosti ne

pomeni izključevanja (torej iskanja nečesa, da bomo pacienta lahko zaključili kot delanezmožnega),

pač pa ravno obratno – iskanje najmanjših možnih zmogljivosti in potrebnih pozitivnih lastnosti

in zmogljivosti, da prosilca še lahko ocenimo pozitivno in da mu omogočimo delo in mu s tem tudi

bistveno povečamo možnosti resocializacije.

Ocenjevanje delazmožnosti pa je tudi izredno uporaben trenutek,

da delavca usmerimo v zdravljenje in celostno

rehabilitacijo. Prosilec za delo je mnogokrat še

dovolj motiviran oziroma ni toliko propadel, da rehabilitacija ne bi bila

več možna.

Zato je ta trenutek prav gotovo

potrebno izrabiti in poskusiti z

nečim, kar se je mogoče tako

prosilcu za delo, kot tudi njegovim

sotovarišem, zdelo neuresničljivo.

In morda bo prav redna zaposlitev tista, ki bo odvisniku pomagala, da

se reši iz okov omame.

Ozdravljeni in resocializirani odvisniki so lahko izredno dobri delavci, celo iz

lastnih izkušenj vem, da poskušajo »nadoknaditi« leta, ki so jih z

zasvojenostjo izgubili,

da so lahko vzor poštenosti, prizadevnosti in tovarištva, zato se tudi trud okrog njihove zaposlitve

(oziroma ocene delazmožnosti) izplača in je mnogokrat bogato

poplačan (seveda pa tudi izigran in »vržen proč«).

Toda ali ni naše poslanstvo

služiti človeku in to tudi tistemu

nebogljenemu odvisniku, ki je

prepričan, da je cel svet pozabil

nanj?!